Primorski Gospodar Iiist za povspeševarcje kmetijstva v slovenskem Primorju Ureduje Dominko Viljem, ravnatelj slovenske kmetijske šole v Gorici v p. Izdaja „Goriško kmetijsko društvo". ffceo. 12. I gorici, dne 30. junija 1909. Jeeaj f. Obseg: 1. Vabilo k občnemu zboru; 2. Kako prehraniti letos našo živino; 3. O preščipavanju trtnih poganjkov; Endivija; 5. Poročila; 6. Dopisi; 7. Društvene vesti 8. Razglas o razdelitvi nagrad za konjerejo. VABILO k občnemu zboru ,,Goriškega kmetijskega društva", ki se bo vršil v četrtek dne 15. julija 1909 Ob 10. uri predpoldne v hoteiu „Pri zlatem jelenu" v Gorici. DNEVNI RED: 1. Odobritev zapisnika zadnjega občnega zbora; 2. Poročilo o društvenem delovanju; 3. Odobritev letnih računov in bilance za 1. 1908.; 4. Dopolnilna volitev 6 članov v osrednji odbor in prvega podpredsednika; 5. Volitev dveh pregledo-valcev računov; 6. Sprememba društvenih pravil; 7. Slučajnosti. Opomba. Pristop k občnemu zboru imajo le oni člani, ki so plačali udnino za 1. 1909. Kdor slučajno nima izkaznice s seboj, jo dobi v društvenem uradu. Lahko se plača tudi pred občnim zborom. Kako prebroditi letos našo živino? Kakor kaže, bo primanjkovalo na Goriškem tudi letos sena in bo letina za isto na sploh slabejša od lanske, ker bo letos sena tudi v naših hribih, le malo, kjer ga je bilo lani obilno. Po naših hribih je namreč potem, ko je obilni sneg skopnel, pritisnila huda zmrzal, ki je travno rušo privzdignila od tal. Ker je nato nastopilo suho vreme in ker je travna ruša takorekoč visela v zraku, zato je mnogo trave usahnilo. Posebno močno so trpela letos vsled hude zime in poznejše suše deteljišča, vsled česar so pridelali v nekaterih krajih le eno tretjino, v drugih celo le eno petino detelje. Na našem Krasu so se pridružile pomladanski suši še požrešne kobilice, katerih je letos tam na milijone, in žrle so travo in deteljo sproti, ko je odganjala iz tal. Kdor ima pod palcem, ne bo si pustil rasti sivih las, kajti tak si bo takoj pomagal iz zadrege-, nakupivši si pomanjkujočo krmo že sedaj, dokler je ista še po ceni. Hujše pa se bo godilo onemu, ki denarnih sredstev za nakup krme nima. Računi! bo, koliko sena in detelje približno pridela in ali bo ta množina zadoščala, da prehrani živino do bodoče košnje. Ako mu končni račun pokaže, da seno in detelja, ki bi jo lahko pridelal, ne bosta zadoščala, napravi takoj svoj sklep, ki obstoji navadno v tem, da vso ono živino, ki je ne more prehrantti, proda. Žalibog pa se ta nepremišljeni sklep prepogostoma takoj izvrši, kar je velik pogrešek. In zakaj ? To ti hočem, dragi kmetovalec, pojasniti v naslednjem. Tak sklep, kakoršnega si napravil ti, to je, da nekaj živine prodaš, napravilo je tudi mnogo drugih živinorejcev v okraju. Prodajati začneš živino ti, drugi, tretji itd. in kaj se zgodi? Mesarji, mešetarji in prekupci, ki zavohajo, da se nahajate v stiski, ponudijo vam kolikor mogoče malo za vsako glavo. Ker je navadno v takem slučaju odjemalcev malo, živine pa mnogo na prodaj, zato živini cena naglo pada. Kajti ljudsko pravilo se glasi: rČim več je blaga na prodaj in čim manj je odjemalcev, tolikanj cenejše je blago." Iz tega lahko posnameš, da boš trpel že pri prodaji sami občutno škodo. Verjemi mi, da boš imel vrh te še drugo škodo, ki bo trajala še leta in leta. Zato te svarim, ne obupaj tako naglo in ne delaj takih nepremišljenih sklepov, ako se nahajaš v stiski glede krme. Preden se odločiš za to, da živino prodaš, pomisli rajše dobro in imej vedno to pred očmi, da bo morda prihodnje leto krme zopet dovolj. Pomisli obenem dobro, ali ne boš moral morda prihodnje leto, ko boš imel krme dovolj a živine premalo, živino zopet nakupiti ter izdati za nakup iste morda 2 ali 3krat več, nego si skupil sam za ono živino, ki si jo lani prodal. Kajti če bo prihodnje leto sena dovolj, bo malokateri živino prodajal, a ker bo mnogo takih, ki bi jo radi kupili a malo onih, ki bi jo radi prodali, zato bo živina tudi precej draga. Prodajati pod ceno in kupovati za drag denar, to gotovo ni pametno. Takemu človeku lahko rečeš v obraz, da je. zapravljivec. Oni, ki živino prodaja, ko krme primanjkuje, bo pa imel še drugo škodo. Le pomisli, s kolikimi težavami, koliko stroškov in koliko let je treba, da spodredi kmet par glav lepe in dobre živine. Z druge strani pa pomisli, da ne bo trpel tvoj žep le zato, ker si pod ceno živino prodal, ampak da boš imel tudi dokaj zgube na poljskih pridelkih. Ker če ne rediš toliko glav živine, kolikor jih moraš rediti, da svoje polje pravilno obdeluješ in pognojiš, potern tudi nisi v stanu, da bi pridelal toliko, kolikor si pridelal poprej, ko si imel primerno število glav v hlevu. Morda poiečeš: „Tega ne moreni, onega ne smem, kaj naj pa storim, ker ne bo krme za živino zadoščalo?' Veš kaj? Prodaj, sicer pa le tako živino, ki ti v razmerju z izdatki, ne donaša dovolj boljšo pa obdrži. Kajti če prodaš živino, ki je glavni vfr kmetijskih dohodkov, in obenem še celo najlepšo in najboljšo, potem boš čutil to ne le eno leto, ampak več let. Skrbi pa dalje, da živina, ki jo obdržiš, ne bo stradala in da ne shujša in da bo dajala primerno množino mleka, oziroma da bo ravno tako dobra za delo, kakor je bila poprej. Če živina enkrat shujša, ne popravi se tako zlepa in ako je mleko vsled stradanja zgubila, bo težko več dobra molznica. Ko krme primanjkuje, nadzoruj pridno svoj hlev in senik, Sedaj pa imaš še dovolj časa, pridelaš na njivah lahk • dokaj take krme, s kojo prištediš lahko mnogo sena in detelje. Zato poskrbi, da se preorjejo vsa deteljišča, ki so slabo obrastena, da se preorje vsako njivo takoj, ko si pobral ž nje žito in druge zgodnje pridelke. Skrbi za to, da se preorje njiva kolikor mogoče globoko, ker le v globoko preorani zemlji ne bo škodovala rastlinam zlepa suša, pa tudi posejane ali posajene rastline se bodo tu krepkeje razvijale! Če ni bila njiva že za prejšnji pridelek dovolj močno pognojena, daj jo za ne katere rastline pognojiti. Na njivah pridelaš do jeseni lahko prav mnogo zelene krme, kakor zelene turšice ali pitnika, repe in pese, skrbi pa tudi za pomladansko krmo s tem, da obseješ njive z ržjo in laško deteljo. Če si se odločil za setev pitnika ali zelene turšice in jo hočeš sejati na strnišče, za grahom ali opešano de teljo pognoji jo pred oranjem dobro s hlevskim gnojem. Če je rastel na njivi poprej zgodnji krompir, polij pa njivo le z gnojnico ali straniščnico nato zorji jo v laz, posej turšico, a ne preveč na gosto ker drugače bo šibka in bleda, ter povleci nato njivo z brano. Boljše od navadne turšice je takozvani „konjski zob", dasiravno raste bolj počasi. Za vsako njivo (1000 sežnjev kvad.) se potrebuje 60 do 70 kg semena. Ko zraste ped visoka ter je šibka in bleda, zalij jo s traniščnico ali pa z gnojnico. Kdor pa nima dovolj hlevskega gnoja raztrosi naj preden orje na vsako njivo prostora 90 kg superfos-fata, 100 kg amonijakovega sulfata, in ako primanjkuje kalija 50 kg kalijevega sulfata. Zelena turšica je živini jako priljubljena krma, ker je sladka in sočna. Ko je precej visoka, naj se jo začne kositi ali žeti. Poklada se jo živini lahko do pozne jeseni. Ako pa ni mogoče pokrmiti dotlej vse, naj se jo pokosi o toplem in suhem vremenu in podela v kislo krmo. V to svrho naj se skopa 2—3 m široke, 1 in pol m globoke in po potrebi dolge jarke, shodi naj se jo dobro kakor repo ali zelje za kisav, dene na vrb 1—1 in pol m na visoko še druge in pokrije, ped na debelo z zemljo. Greben nasipa pa naj ostane odprt Turšica se v kupu segreje in kadar se je segrela in peče v roko tako, da ne vzdržiš, pokrij jo z zemljo še bolj na debelo. Kadar vročina v kupu pojenja, zasuj z zemljo tudi greben nasipa. Tako spravljena se ohrani turšica skozi dalj časa; postane sicer temnejša, diši po kislem, a govedo jo zelo rado žie Ker je zelena turšica premalo tečna, zato naj se poklada živini obenem deteljo ali kako drugo tečnejšo krmo. Za žitom in zgodnjim krompirjem uspeva prav dobro tudi krmska pesa, ker ostane po prvih zemlja rahla, kar je za razvoj pese jako važno. Ko se je žito ali krompir spravilo z njive, naj se njiva takoj preorje in povleče z brano Nato naj se vzame krepke sajenice (najboljše so take, katerih koren je debel kakor prst), skrajša naj se jim večje liste in le nekoliko koren, ter posadi ob vrvici v vrste narazen po 30 cm a vrsta od vrste naj bo 60 cm. Za zgodnje krmenje naj se sadi rudeči mamut, za pozno zimsko krmenje pa rumena ekendorferca ali pa oberndorferca. Ako po sajenju ne pade dež, naj se jih takoj zalije z vodo in če tudi za tem ne dežuje, zalije naj se jih vsaj še enkrat prav dobro. Ko so se sajenice prijele ali so pričele poganjati, zalije naj se jih 1 ali 2krat s straniščnico ali z gnojnico, ter večkrat okopa in opleve. Okopava se lahko tudi s konjskim okopovalnikom. Ako je zemlja bolj pusta, naj se njiva pognoji z umetnimi gnojili, ker ji svež hlevski gnoj ne ugaja posebno in sicer raztrosi naj se pred oranjem na vsako njivo prostora 75 kg žvepleno-kislega atnonijaka, 110 kg superfosfata in če manjka zemlji kalija, 90 kg kalijevega sulfata. Listje naj se s pese prezgodaj ne obira. Pobere naj se jo z njive še le pozno v jeseni in sicer o suhem vremenu, zemljo naj se na rahlem z nožem odstrani, listje s kapico vred odreže, kakor pri repi in jo shrani nato v kakem suhem pa ne prehladnem prostoru. Pesa se ohrani lahko do polovice aprila. Na eni njivi se pridela lahko kakih 100-200 kvintalov pese in 15—25 kv. listja. Za zimsko krmo se seje mesto pese lahko tudi repa, ki pa ni tako tečna kakor prva. Seje se jo na strnišča ali pa za krompirjem. Posebno dobro se obnese v peščeno glinasti zemlji in ugaja ji vsakteri gnoj; dobro ji prija tudi gnojnica. Ko je njiva izpraznjena, naj se takoj raztrosi hlevski gnoj in koj podorje. Mesto hlevskega gnoja se rabi lahko tudi umetna gnojila, katera naj se podorje, in sicer se vzame na vsako njivo prostora 75 kg kalijevega sulfata, 75 kg kostnega superfosfata in 40 kg amon. sulfata. Ko je njiva preorana, povleče naj se z brano, seme poseje in povalja potem z valjem. Potem ko nastavi repa 5 — 6 listov, naj se jo spleve in zrejša tako, da bo druga od druge narazen po 30 cm ter zalije s straniščnico ali pa z gnojnico, ako se ni rabilo amoti. sulfata. Za vsako njivo se potrebuje ako se seje načez 2 kg semena. Repe imamo dve vrsti in sicer ploščato in podolgasto ali valjasto. Za krmo je slednja boljša, ker je slajša in okusnejša in se jo tndi laže reže. Na njivi prostora se pridela 50—70 kvintalov repe in 12 do 20 kvintalov ščavlja. Po repi molzejo krave obilno. Vsakemu govedu se jo da lahko po 15 kg na dan in zadošča, da se mu da poleg nje še 6—8 kg sena. Avgusta ali septembra poseje se za spomladansko krmo laško deteljo ali inkarnatnico. Tej detelji ugaja posebno srednje zvezna, sicer pa tudi peščeno ilovnata in ilovnata zemlja Najboljša je seveda prva, samo če ni prelahka in ni lega pre-vlažna. Seje se jo lahko na strnišče, za krompirjem ali pa v činkvantin. Ako ni zemlja dovolj gnojna se vzame za vsako njivo prostora 35—75 kg žvepl. kisi. kalija, 110 kg kostnega superfosfata in ako je kalija v zemlji dovolj, doseže se tudi lep uspeh ako se vzame na vsako njivo prostora 75 kg superfosfata in 15 kg amon. sulfata. Za njivo se potrebuje 5 in pol do 7 kg in pol očiščenega semena. Ako se jo je posejalo zgodaj, da uže v jeseni dobro pašo. aprila meseca se jo pa kosi za zeleno krmo. Če se hoče pridelati zgodnjo suho krmo, seje naj se zmes detelje in rži, spomladi pokosi in posuši. Da bo krme kolikor mogoče veliko na razpolago, pobira naj se tudi muhvič, rastoč po turšici in činkvantinu, naj se smuka turšico ter ji vrhe poseka, ko ji listje več ne služi, in potem vse skupaj dobro na solncu posuši. Prečisti naj se tudi listje, ki se je odrezalo od pese in repe, razširi po grmovju ali pa spravi v kozolec, da se posuši. Tudi sirčje naj se jeseni poreže tik zemlje, poveže v snope in spravi potem v srednje velike kope ali lonca, da se posuši. Pozimi naj se ga na kratko razseka ter dene v kako kad, poškropi s slano vodo in pusti, da se nekoliko skisa. Vsak gospodar naj nadzoruje in vodi krmenje. Da se ne bo krme zametavalo, naj skrbi, da se razreže ne le suha, ampak tudi zelena klaja s slamoreznico, ker drugače gre preveč v zgubo. Zeleni krmi naj se doda suha rezanica. Kadar pri- manjka zelene krme in je sena le še malo, naj se poklada tudi slamo. Zato naj se ne nastilja s slamo, ampak poišče naj se žaganje, stružje ali oblanje, gozdni nastilj ali pa če tega ni, kupi naj se šoto. Taka stelja stane gotovo veliko manj nego slama. Ker potrebuje govedo kakih 10 kg klaje na dan, naj se meša med zeleno klajo tudi rezanico in slamo, da se drugo klajo prihrani. Rezanico naj se dan poprej vrže v kako kad, nekoliko posoli in polije ali poškropi z vrelo vodo ter pusti, da se nekoliko skisa. Poeg rezanice naj se poklada tudi nekoliko slame a vrh tega tudi kako močno krmilo, bodisi otrobe, zdrobljeno zrnje, lanene ali sezamove tropine. Ker imajo prej navedena krmila le malo apna v sebi, zato se mora pokladati živini obenem tudi klajno apno, ker drugače se poloti živine kostolomnica. Pomanjkujoča krma se da deloma nadomestiti s frodljem ali s posekanim zelenim in posušenim vejevjem. Za frodelj naj se obseka zelene drevesne veje z dreves meseca julija ali avgusta, in sicer čimprej temboljše, ker je zgodaj pobran frodelj tečnejši od pozno nabranega. Nabrane zelene veje naj se na solncu dobro posuše in spravijo na suhem in poklada naj se jih goveji živini po malem. Ovcam in kozam se jih poklada lahko v večji meri, govedo pa ne mara veliko te krme. Kdor nima nalašč za dobavo frodlja vsajenih dreves po polju in se-nožetih, ta naj nabira frodelj v gozdu. Gozdnim drevesam se smejo pa odsekati le spodnje veje in še te na vejni prstan. Dober frodelj se dobi od jesena, topole, lipe, javorja in gabra. Jesenov frodelj da dobro in tečno krmo, katero žre rada vsa živina, lipov, topolov, javorjev in gabrov frodelj je posebno dober za ovce. Ko primanjkuje spomladi krme, so tudi hrastove zelene veje zdatna pomoč. gostranski namen in sicer ta, da grozdje kolikor mogoče ode- beli ter da ni preveč v senci, da se sok, ki prihaja v trto, ne vporabi po nepotrebnem in da prihaja v prid onim poganjkom, ki imajo služiti v bodoče trti za palce in napenjalce. Zato naj se, ko je trta odcvetela in so postale jagode že precej debele, skrajša ali preščipne vse one poganjke, ki rode in se jih ne bo rabilo v bodoče za palce in napenjalce, pri 4. listu nad zgornjim grozdom. Ako smo poganjek preščipnili in se na onem mestu, kar je navadno pri trti nahaja tik glavnega očesa šibak poganjek ali takozvan „zakotnik", potem se podaljšuje poganjek po istem ali prevzame nalogo odščipnjenega vršička. Če pa slučajno na onem mestu zakotnika ni, potem se razvije ali požene glavno oko in prevzame ono prejšnjo nalogo. Ko glavni poganjek priščipnemo, ostaja ves oni sok, ki je dohajal prej v odščipnjeni del, v grozdje in druge trtne dele. V malo dneh grozdje odebeli, listi postanejo veliki in temno zeleni in neskrajšani poganjki čvrsto poganjajo. Nekaj dni kasneje pa, ko so se na preščipanem mestu razvili novi ali zakotni poganjki, pa nadaljuje sok, ki prihaja v trto, svojo prvotno pot in ne prihaja več v prid onim trtnim delom, kateri bi se morali krepko razvijati. Da se pa pride temu v okom, naj se ta poganjek tudi priščipne ali skrajša na 2 očesi. Pozneje pa zrasteta na tem zakotniku zopet, eden ali dva zakotnika, ali tudi teh naj se ne pusti rasti dalje, ampak če je en sam, naj se istega zopet preščipne, če sta pa dva drug na drugim, naj se zgornjega popolnoma odreže in dolnjega skrajša zopet na dve očesi. Žalibog pa se zapazi še dandanašnji pri marsikaterem trtorejcu to napako, da preščipne poganjek, ki je z grozdjem obložen že pri prvem listu, nahajajočim se nad gornjim grozdom in da odščipne prej ali pozneje celo oni list, ki raste na onem poganjku grozdu nasproti. Tako ravnanje je grozdju v veliko kvar, kajti če se preščipne poganjek preblizu grozda ali celo odščipne list, ki je blizu grozda, vrže se s trte oni važen organ t. j. listje, katero ima nalogo dovajati grozdju prebavljen sok. Zakotniki se ne nahajajo pa le na onih poganjkih, ki rode, ampak tudi na onih poganjkih, ki so ostali neskrajšani ali na bodočih palcih in napenjalcih. Tudi ti zakotniki so trti le na škodo, ker odtegujejo sok po nepotrebnem. Zato naj se večkrat preščipava ali skrajša tudi one zakotnike in sicer na prej navedeni način. V drugi polovici avgusta, posebno pa če trte čvrsto poganjajo in delajo poganjki preveč sence v vinogradu ter so do pol dolžine odrveneli, skrajša naj se tudi doslej še neskrajšane poganjke ali bodoče palce in napenjalce za tretjino dolžine. Kajti ako se te poganjke skrajša, solnce trte laže obsije, obenem pa dozori les, ki je določen za bodoče leto, veliko popolnejše in očesa na istih postanejo tudi rodovitnejša. Naj se pa nikar ne skrajšuje slednje omenjenih poganjkov prezgodaj,., kajti če se skrajša preveč zelen poganjk potem ne odrveni, obenem je pa tudi nevarno, da glavna očesa še isto leto poženejo in če bi tudi ne pognala, bi se lahko preveč močno razvila in bi potem pozimi pozebla. Če poganjajo trte šibko ali so prizadete po kakšni bolezni naj se poganjkov, ki imajo služiti v bodočem letu za palce ali napenjalce, nikar ne skrajša. Tu bi preščipavanje ne bilo na mestu, ker po takem ravnanju bi bolna in šibka trta še bolj oslabela. EnditJija. Razen glavate in solate vezanice, razločujemo še drugo solato, ki je bolj podobna cikoriji ali vrtnemu regratu, to je takozvano endivijo. Sicer imamo poletno in zimsko endivijo, v glavnem pa razločujemo endivijo z ozkimi in močno narezlja-nimi listi in širokolistno, katere listi so le nekoliko napiljeni. Seme poletne endivije se seje od marca do konca maja, zimske endivije pa julija. V tukajšjih krajih je poletna endivija le malo znana, zimska se pa prideluje ne le po vitih, ampak celo na polju Seme zimske endivije naj se poseje na vrtne lešice ali pa mrzle gnojnišne gredice prav na redko, ker le taka setev da> krepke sajenice, še boljše pa je posejati seme v vrste V ta namen naj se skopa z motičico plitve jarčke v razdalji 15 cm,. poseje v iste seme in ga potem pokrije na tenkem v zemljo. "Če se setev parkrat dobro zalije z vodo, izleze seme že v enem tednu. Iz 3 gr dobrega semena se dobi sajenic dovolj za površino 100 m kvadratnih. Po kakih štirih tednih, ko imajo sajenice 4 do 5 listov, naj se jih presadi na razdaljo ene pedi ali 25 cm. Posajenim naj se parkrat dobro zalije z vodo, da se laže primejo. Kakor vsaki drugi solati, ugaja tudi endiviji bolj humozna rahla ali vendar ne s svežim, ampak z razkrojenim hlevskim gnojem ali pa z umetnimi gnojili pognojena zemfja. Pri nas, kjer ■ se prideluje razna vrtnina polju na veliko, sadi se jo za krompirjem. Če se jo hoče pa saditi za pridelki, ki zapuste pusto njivo, pognoji naj se vsakih 100 m kvadratnih površine s kakimi 4 kv. razkrojenega hlevskega gnoja in raztrosi obenem 3 kg superfosfata, 6 kg kajnita in pri okopavanju in pletvi v dveh obrokih 2 in pol kg čilskega solitra. Ko se raztroša solitar, je pa treba paziti, da ne pade solitar na liste ali med liste, ker jo drugače osmodi. Ko je endivija odrasla, poveže se s slamo ali pa z rafijo, da ne more dohajati do notranjih listov svetloba, vsled česar se listi ubelijo ali porumene ter postanejo bolj krhki. Povezava naj se jo pa le o suhem vremenu in ko niso listi rosni, ker drugače endivija segnije. Da izpuhti iz nje vlaga preden se jo trdno zveže, zato naj se jo preveže na prvo enkrat črez sredo listov in šele po kakih osmih dneh zveže naj se jo v vrhu. Kdor hoče imeti tudi pozimi endivijo, naj jo, ko nastopi mraz, dvigne iz zemlje z zemeljsko kepo vred in prisuje v pesek v suhi kleti ali pa na kak zaveten prostor in ko začne ..zmrzavati, pokrije s slamo, steljo ali z listjem Seveda je treba paziti, da je pesek primerno vlažen. Da se pridela endivijno seme, odbere naj se najlepše in najkrepkejše rastline in jih po prej navedenem načinu prezimi, seveda neprevezane in posadi potem spomladi, ko je dovolj toplo na razdaljo 60 cm na prosto. Skrbeti pa je treba, da se .semensko endivijo ubrani pred raznimi ptiči, ki njeno seme zelo radi zobljejo. Ko so se semenska stebla posušila, naj se jih izruje ter dene na kakšni rjuhi na solnce ali pa zveže v manjše šope in obesi v zračnem prostoru pod strop, da pozorijo. Nato naj se jih omlati, seme pa se očisti ter razširi na tenko v senci in ■ko se je dodobra osušilo, spravi na suhem kraju. POROČILA. Razstava vina v Komnu. .Vinarsko in gospodarsko društvo v Komnu je sklenilo, da priredi razstavo kraških vin v Komnu dne 6. junija t. L Ker so pa tukajšna narodna društva sklenila, da se istega dne priredi na razstavnem prostoru velika ljudska veselica in sicer v bližnjem gozdu vDraga" na prostem, morala se je razstava, kakor veselica, radi neugodnega vremena, dne 6. t. m. prenesti na nedeljo kasneje t. j. na 13 t m Ali tudi ta dan ni bilo vreme, kakoršno bi si želeli in radi tega tudi ni bila pričakovana udeležba. Razstavo je otvoril g. Josip Strekelj s primernim nagovorom zahvalivši se vsem, ki so na katerikoli način pripomogli do razstave. Gospodarsko kmetsko vprašanje sili tudi pri nas na površje in naravna pot — boj za obstanek, razvija se tudi pri tem stanu s podvojeno silo. Pridelovalec in kupec tekumjeta, prvi, da zadovolji kupca, a drugi, da v splošno zadovoljstvo čimprej razpeča pridelke in izdelke odjemalcem. Kar kmet pridela imenujemo surovine. Te proda obrtnikom in trgovcem, kateri v svojih zalogah in tovarnah podelajo te surovine in ko je vse izgotovljeno prodaja se v svet. Samo kmet ne more tega storiti, ker nima priprav za to, pa tudi ni v tovarniških strokah poučen. Edino izjemo dela v tem pogledu pripravljanje vina. Surovino, grozdje spravi kmet v svojo delavnico (tovarno) — klet — in prav kakor tovarnar, napravi iz njega pijačo — vino. V tem slučaju je kmet tovarnar in čem bolj je v tej stroki (kletarstvu) izučen, toliko boljši izdelek pripravi. Ker je pa kletarstvo jako težavna in obširna veda, nudi se vinogradnikom mnogo prilik pri podučnih shodih, v časopisih, knjigah in še posebno v kmetijskih šolah, da se strokovno izobrazijo in v dvomih izpopolnijo. V kletarstvu ustanovil se je moderen — svetoven okus. Temu mora slediti kmet, ako hoče vino spečati. Ako je še v kakem kraju lokalen okus, stare šege, mora se vmakniti novemu po oni naravni poti, da se starost vmika mladini in stari običaji novim. Da se domenita kupec in kmet o svetovni, moderni želji odjemalcev, da sklepata kupčijo imata najlepšo priliko na razstavi. Razstava je šola za kmeta, da spozna kako blago je sposobno za kupčijo, je pa tudi dober kažipot za trgovca, ker zve kako blago je v tem ali onem kraju. Mnogi pridelovalci ne uvažujejo, želj odjemalcev, a škoda je le njim samim. Da bi bil pri razstavi vin v Komnu vsak dvom izključen glede klasificiranja, naprosili smo komisijo za razsojevanje izven okraja, kateri pa so bila imena razstavljavcev tajna. Komisija razsojala je z največjo natančnostjo in pozornostjo, skoz in skozi strogo. V komisiji so bili zastopniki „Goriškega kmetijskega društva" gg. Jakončič, Savnig in Dominko, dalje ravnatelj Štre-kelj, pristav c. k. poskuševališča Ripper in g. Gleščič iz Gorice. Iz Trsta so pristopili v komisijo gg. U. Lenček, A. Lenček in Massutti. Zahvaliti se moramo vsem tem gospodom, ki so brezplačno in tako požrtovalno delovali v prid našemu gospodarstvu. Iz poročila ocenjevalne komisije povzemamo, da se je kletarstvo v sodnem okraju komenskem dvignilo, kar priča veliko število odlikovanih vin. Ker se v tem pogledu čedalje bolj iz-popolnujemo, upam, da bode teran vžival ono slavo, katera mu pritiče in da bodo kupci pridno po njem segali. Kar se tiče belih vin je komisija dala prednost onim iz. Krasa pred onimi iz Vipavske doline. Iz tega sledi, da je kraška zemlja izborna za pridelovanje belih vin, kakor za črna. Vseh vin je bilo razstavljenih 109. (Nadaljevanje sledi.) DOPISI. Dopis iz hribov. Cenjeni g. urednik! — Kakor posnemam iz poročil v „Prim. Gosp. in iz resničnega delovanja našega komaj porojenega ..Goriškega kmetijskega društva", trudi se isto in si prizadeva na vse mogoče načine, kako da bi pomagalo tudi, sicer našemu lepemu in rodovitnemu, a drugače ubogemu slovenskemu, odnosno tolminskemu okraju. Želeti bi bilo res zelo, da bi omenjeno društvo res še dalje potrkalo tu in tam, da bi nam došla od strani vlade vsaj kakšna drobtinica in da bi ne ostalo le pri golih obljubah. Ne pretiravam, ako Vam rečem odkritosrčno, kar je tudi resnično, da je naše Tolminsko le sirota v pravem pomenu besede. Ni je osebe, da bi se zavzela za kmetijski napredek pri našem ljudstvu, pa tudi ne urada, ki bi se za to zavzel in skušal, da bi se naše ljudstvo ne le samo teoretično poučevalo, ampak da bi se kmetijstvo tudi gmotno podpiralo. Te dni sem videl nek razglas tičoč se delenja nagrad za konjerejo, ki se bodo delile dne 22. septembra t. 1. v Tolminu za konje hladnokrvnega plemena. Zato se mi toraj ponuja prilika, da Vam nekoliko podrobnejše opišem razmere tičoč se naše hribovske ali konjereje na Tolminskem. Preden pa pridem v podrobnosti, poudarjam, da je konjereja v slovenskem in laškem delu na Goriško-Gradiščanskem, odkar so izginili obširni občinski pašniki (gmajne) z razdelitvijo zemljišč med posamezne občinarje in odkar so cene goveji živini poskočile, postala le prisiljena in pretirana kmetijska panoga. Premeteni Lahi so jo že zdavnaj opustili in sicer ravno zato, ker jim je premalo donašala, mi pa — starokopitni Slovenci ali Gorjani pa, hočemo še vedno posnemati glede iste našega deda in pradeda, očeta itd. ne da bi poprej natančno poračunih ali delamo v našo zgubo ali dobiček. Poleg vsega pa nimajo tukajšnji hribovci večinoma nikakega pojma o pravilni konjereji. Vlada podpira naše konjerejce menda že od nekdaj, zato ker rabi konjski materijal v vojaške svrhe. Drugače si tega ni mogoče razlagati kajti kar se ukrene za povzdigo konjereje je edino le, da se pošilja na Tolminsko vsako leto po 6 državnih žrebcev in pa da se razdeli med konjerejce nekaj nagrad. Žrebci pridejo na Tolminsko 1. marca vsakega leta in ostanejo tu do konec junija. Vsak žrebec pa stane državo na dan nad 8 K, kar znaša le za Tolminsko vsako leto nad 13.520 K in to najmanj že skozi 30 let. Za govedorejo, glavni vir dohodkov tukajšnih prebivalcev, se razdeli med tukajšne živinorejce le vsako 5. ali 6. leto po par bikov. Sicer je nevr-jetno, pa resnično ! Dasiravno se je izdalo doslej že veliko za konjerejo, vendar je kljub temu konjereja propadla. In kje tiči vzrok? V prvi vrsti tiči vzrok v slabem vodstvu, ker se je po nepotrebnem delalo nekake poskuse in žrebce menjavalo in se ni ukrenilo drugega, kar bi zamoglo povzdigniti konjerejo na višjo stopinjo. Največ je bilo to, da se je vrhtega vsako leto enkrat premiralo kobile z žrebeti, oplemenjene kobile in žrebice. Na cel okraj se je razdelilo 500 do 600 K in nekaj kolajn. Tako na pr. se namerava razdeliti letos 610 K in 16 srebrnih kolajn. In kaj še! Komisija za nagradenje obstoji iz samih tujcev in sicer Lahov in ti predseduje kak mlad poročnik, pripadajoč kojniškemu polku. Komisiji pa ne predseduje vsako leto eden in isti častnik, ampak vsako leto kak drug. Noben član te komisije ne ume slovenskega jezika in taki gospodje naj zaslišijo težnje in pritožbe ubogega slovenskega kmeta. Seveda potemtakem se res n čuditi, da se kmetič, ki je prignal konja ali kobilo 45 km daleč (na pr. iz Breginja v Tolmin), razsrdi, ker je utrujen in vidi, da se ga prezira, in ga nikdo ne razume. S takim postopanjem in pri dejstvu, da se nagradi le 1 konje-rejca z 80 K, dva s 60 K, 4 s 50 K, 3 s 40 K, 3 s 30 K in celo s samo kolajno, se pri današnjih okolnostih konjereje gotovo ne podpira zadostno, še manj pa navdušuje hribovske ali tolminske konjerejce h napredku. Nekaj časa sem je začela vlada konjerejo nekako vsiljevati. Izdaja se razglase glasom katerih se ponuja konje in kobile v rejo Ko se pa kak kmetovalec iz naših hribov zglasi za to, odbije se mu prošnja z motivom, da se vsled tega, ker se redi v hribih le hladnokrvna pasma, prošnji ne more ugoditi. S tem se pokaže v še boljši luči, v kakih neizkušenih rokah se nahaja vodstvo za pospeševanje konjereje in kako lepo se skrbi za nas. Furlanom ali goriškim Lahom se da takoj, ako le vprašajo, nam pa nič Za danes dovolj, prihodnjič o priliki morda kaj več Y. Nabava kmetijskih semen. Goriško kmetijsko društvo je sklenilo naročati za svoje člane od časa do časa in letnemu času primerno razna poljska in vrtna semena. Z ozirom na to, da se bo rabilo v kratkem nekatera semena, bi bilo želeti, naj društvene vesti. se zglase člani, ki bi seme rabili, do konca t. m. pri društvu.. Za sedaj se je sklenilo naročiti naslednje: Seme ajde, ki se bo oddajalo kg po 26 vin. Seme detelje inkarnatnice ali laške detelje kg. po 1 K. Repno seme ali seme bele repe. Gori navedene cene se razumejo v društvenem skladišču, drugače se zaračuni še poštnina odnosno vozarina in zavoj. Poziv podružnicam „Goriškega kmet. društva". Ker se ima vršiti v kratkem občni zbor glavnega društva, zato so naprošene vse one podružnice, ki še niso sklicale občnih zborov glasom društvenih pravil in bi bile morale to že storiti, naj skličejo občni zbor v svrho izvolitve podružničnega načelnika, tajnika in blagajničarja in potrebnega števila zaupnikov. O tej priliki opozarjamo podružnice na § 34. društvenih pravil, glasom katerega so podružnice dolžne predložiti tekom 8 dni po podružničnem občnem zboru poročilo o izidu volitev. Obenem se prosi podružnična načelstva, naj nam pošljejo redno poročila o sklepih in o delovanju podružnic, da jih priobčimo v „Primorskem Gospodarju-, ker če se ista objavlja v društvenem glasilu, spodbuja to člane in podružnice k delovanju Naroeba ..Tomaževe žlindre". Tega gnojila se manj izdeluje a z druge strani se mnogo poprašuje po njem, zato bo to jesen tudi dražje in so tvornice ceno kilogramskemu odstotku fosforove kisline že zvišale. Z ozirom na to pa, da so dale tvornice društvu manj žlindre na razpolago, nego bi jo rabilo za svoje člane, vsled česar ne bo mogoče ustreči onim, ki se zglase za njo kasneje, zato vabimo vse one, ki jo mislijo rabiti to jesen, naj nam javijo čimprej svoje naročbe. Da pa ne bodo stroški za prevažanje preveliki, zato priporočamo našim članom, naj naroče žlindro potom podružnic, da se jo pošlje kar cel vagon naravnost na postajo tja, kjer se podružnica nahaja. Razglas. Razdelitev nagrad za konjerejo. C. k. namesništvo v Trstu ;je izdalo razglas, vsled katerega se bodo delile nagrade konjerejcem v pokneženi grofiji goriško-gradiščanski in v mejni grofiji isterski v 1. 1909 in sicer: a) za kobile s sesajočimi ali odstavljenimi žrebeti, b) za mlade breje kobile in c) za žrebice. V spodaj navedenih krajih in ob tam določenih dneh se bodo delile državne nagrade za 1. 1908 v kronah, v srebrnih kolajnah in v priznalnih diplomih —(ti slednji se podele samo onemu lastniku konja, ki se je odrekel državni nagradi, priznani za njegovo žival) in sicer: Dne 21. septembra 1.1909 ob 10. uri dopoldne v Gradiški, za živali iz kobilaren. Dne 22. septembra 1.1909 ob 10. uri dopoldne v Tolminu, za živali hladnokrvnega plemena. Dne 23. septembra !. 1909 ob 10. uri dopoldne v Pazinu, za živali iz kobilaren. Za Gradiško je določenih 15 nagrad v znesku 670 K in )5 kolajn in sicer: za kobile s sesajočimi ali odstavljenimi žrebeti: ena po 100 K, 1 po 60 K, 2 po 40 K, 1 po 30 K in 6 kolajn; z a m 1 a d e k o b i 1 e : 1 po 60 K, 1 po 40 K, 1 po 20 K in 4 kolajne; za žrebice: 1 po 100 K, 1 po 80 K, 2 po 50 K in 5 kolajn. Za Tolmin je določenih 16 nagrad v znesku 610 K in 16 kolajn in sicer: za kobile s sesajočimi ali odstavljenimi žrebeti: 1 po 60 K, 1 po 50 K, l po 40 K, 1 po 30 K in 5 kolajn; za mlade kobile: 1 po 60 K, 1 po 50 K, 2 po 30 K in 5 kolajn: za žrebice: 1 po 80 K, 2 po 50 K, 2 po 40 K in 6 kolajn. Za Pazin je določenih 20 nagrad v znesku 950 K in 20 kolajn in sicer: za kobile s sesajočimi ali odstavljenimi žrebeti: 1 po 100 K, 2 po 60 K, 2 po 50 K, 2 po 40 K in 8 kolajn; za mlade kobile: 1 po 70 K, 2 po 50 K, 2 po 30 K in 6 kolajn; za žrebice: 1 po 100 K, 1 po 80 K, 2 po 50 K, 1 po 40 K in 6 kolajn. Natančnejša pojasnila daje »Goriško kmetijske društvo" v Gorici, v Attemsovi palači na Korenjskem trgu. s-** srTfi ,,j