R. D. : Suma bede. 75
Šuma bede.   j
Srbska pravljica, l'oslovcnil R. D. 
Temna noč je bila, ko je neki mladenič stal ob robu g-ozda.
Obkroževalo ga. je visoko drevje in gosto grmovje a s ka-
menjem posuti potje so se križali na vse strani.   Skraja je
mladenič korakal brzo s povešenimi očmi in globoko zamišljen. Ni
opazil, da je gozd čezdalje gosteji, dokler ni konečno padel preko
neke korenine. Sedaj je še-le spoznal, da je zašel in da se nahaja v
strahoviti pustinji. Brzo je vstal in hitel naprej, sedaj po tej, sedaj
po oni poti, da bi čim preje prišel iz gozda. Toda zaman ; blodeč
po gozdu je opazil, da se bliža onemu mestu, kjer je bil najprej. Tu
je legel na zemljo, moči so mu pošle in glad ga je počel moriti.
Mladenič si je z rokama pokril obraz in pričel glasno vzdihovati.
Ko je zopet dvignil g-lavo, se je stresel ; pred njim so stali trije možki,
katerih ni videl prej. Prvi je imel se zlatom vezeno obleko a pas
mu je bil obsut z dragim kamenjem. Drugi je nosil črno haljo, pre-
pasano z rudečim pasom. Tretji je nosil plavo haljo a okolo trupla
kožnat pas, v močni roki pa je držal sekiro.
»Kaj delaš tukaj ?» vprašali so ga h krati vsi trije.
«Umiram», je odgovoril mladenič, »usmilite se me».
«Cesa želiš ?»
«Zelim, da pridem čim prej iz te šume».
«Izberi si jednega izmed nas, da te bo vodil».
Mladeniču je najbolje ugajal oni, ki je' imel  se  zlatom vezeno
obleko, torej, je rekel:
«Tebe sem si izbral».
Človek v zlati obleki se je nasmejal in mladeniču podal roko,
a ostala sta izginila. Brzo je korakal mladenič za svojim vodnikom.
Kmalu sta ostavila pot za sabo. No, dasiravno sta hodila že več ur,
bila sta še vedno v gozdu.
«Truden sem, nemorem dalje», je rekel mladenič in postal.
«Pot je dolga, a tvoje noge so slabe», je rekel mož, «jaz te ne
morem več spremljati.   Toda za nekaj ur prijezdi tu mimo nek pot-
76 R. D. : Suma bede.
nik. Vzemi ta-le meč in prisvoji si njegovega konja, ki te ponese
dalje ».
«Joj meni!» zavpije mladenič in razprostre obe roki. Kdo si ti,
ki mi tako svetuješ ?»
« Jaz sem z 1 o č i n ! »
«BeZi od mene!» zavpije mladenič in se vrže na zemljo. Slišal
je le še peklenski krohot in bil je zopet sam.
Ko je zopet odprl oči, stala sta pred njim dva človeka.
«Kaj delaš tukaj ?» vprašata ga.
« Umiram, usmilita se me».
«Cesa želiš ?»
«Da pridem čim prej iz te šume».
«Voli si torej jednega od naju, ki te bode vodil iz gozda.>
Mladenič ju je pogledal  in je  rekel  onemu,   ki je nosil črno
obleko in rudeč pas :
«Tebe sera si izvolil».
Molče mu je neznanec podal roko in ga odvedel se seboj. Po
dolgem potovauju sta prišla do brezna, iz katerega je bilo slišati
zdihovanje in jok.
«Ne morem dalje !» je zavpil mladenič.
«Za to sem te tudi privedel semkaj», mu je rekel črni neznanec ;
«samo tem potom zamoreš priti iz gojzda. V tem breznu je smrt in
le-ta te reši muk».
«Joj meni!» zavpije mladenič. «Kdo si ti, ki mi tako svetuje?*
« Jaz sem o b u p ! »
«Proč od mene!» zavpije mladenič in pade na zemljo.
Ko je zopet odprl oči, stal je pri njemu oni človek v plavi
košulji se sekiro v roki, ki mu je rekel:
«Pojdi z mano, mladenič; res je tvoja pot dolga in polna muk,
ali kdor trpi, istemu pomaga Bog.
]Mladenič mu je podal roko a neznanec je šel pred njim. Se
sekiro je sekal debla in krajšal pot skozi grmovje.
«Deni na pleča jednega teh hlodov !» zapove mu neznanec.
Mladenič ga je ubogal, dasi je bil truden in ga je mučil glad.
Ko je šel dalje, počel se je gozd svetliti, on je postajal veseleji a
breme se mu je dozdevalo vedno lažje, ker ga je nosila nada na
svojih krilih. Slednjič sta došla na konec gozdu. Pred njima se je v
blišču jutranjega solnca razprostirala velika, zelena ravan.
»Zunaj sva», rekel je tujec. «Suma, skozi katero si šel, je šuma
bede. Ne pozabi tega nikdar. Sedaj pa odloži breme !»
Kristina : Svetišče.
77
Mladenič je vrgel hlod raz pleča in vprašal neznanca :
«Kdo si ti, ki si me vodil tako lepo?»
«Jaz sem de lo!» je rekel tujec in izginil.