KNJIŽNI ZAPISKI IN OCENE Namen te rubrike je spremljati novejša znanstvena in strokovna dela s področja primerjalne književnosti in literarne teorije. Zaradi množice takšnih izdaj se bo za zdaj omejila predvsem na tiste, ki izhajajo na jugoslovanskem in zlasti še na slovenskem območju. Posebno pozornost bo posvetila izvirnim tekstom, poročala pa bo tudi o prevodih pomembnejših tujih del. Njen glavni namen je torej opozarjati m knjige, ki bi jih komparativist moral imeti v evidenci. Kratka poročila, ki zaenkrat prevladujejo v njej, lahko dajejo seveda samo osnovno orientacijo, ker se ne spuščajo v podrobnejši pretres in vrednotenje tudi pri delih, ki bi to vsekakor zaslužila. S tem pač še ni zadoščeno potrebi, zaradi katere uredništvo to rubriko odpira, zato si bo v prihodnje prizadevalo uveljavljati izčrpnejšo strokovno kritiko. LITERATURA. Leksikoni Can- kaijeve založbe. Ljubljam 1977. Strokovni urednik dr. Janko Kos. Sodelavci pri slovenski izdaji: Darko Dolinar, Evald Koren, dr. Janko Kos, Lado Kralj, dr. Ja­ nez Orešnik, Martin Žnideršič. Uredila Ksenija Dolinar. Prirejeno po „Herder Lexikon LITE­ RATUR", izdala založba Herder, 1974. S to knjigo žepnega formata smo dobili strokovno delo, kakršnega vsa povojna leta v slovenščini nismo imeli, medtem ko jih je v tem času, posebno na evropskem območju, izšlo precej. Natančno vzeto je po načinu in razsežnostih obdelave predmeta^ to sploh prvo delo svoje vrste pri, nas, čeprav bi, širše gledano, lahko imeli za podobno poma­ galo z istega predmetnega območja npr. predvojni Sušnikov Pregled svetovne literature (1936). Ker ti dve deli s svojo vse­ binsko zasnovo in urejenostjo poleg drugega kažeta tako raz­ vitost naše zavesti o potrebnosti takih publikacij kakor naših pogledov na literaturo, smo ob tem, ko obžalujemo malbštevil- nost tovrstnih del v svojem jezi­ ku, vendarle lahko zadovoljni spričo nekaterih značilnih razlik med njima. Sušnik je namreč svoj informativni Pregled zasnoval kot sorazmerno obsežno, a zelo obris- no predstavljeno zbirko najvidnej­ ših piscev in del svetovne litera­ ture, razvrščenih po zgodovinskih obdobjih in v okviru obdobij še posebej po narodnostih, zraven pa je bolj mimogrede obdelal tudi dobrih petdeset stvarnih gesel — med njimi skoraj samih oznak za glavna literarna obdobja in smeri ter za nekaj vidnejših literarnih zvrsti in oblik. Take vrste mešani, imenski in stvarni priročniki, vendar najpogosteje z abecedno urejenimi gesli, izhajajo še danes — znan je npr. obsežni Dictionnaire des Litteratures (1968, v 3 knjigah, skupaj 4350 strani), ki ga je uredil Philippe van Tieghem. Čeprav bi se bilo potem­ takem mogoče tudi zdaj spet brez spotike odločiti za delo takega tipa, je založba izbrala drugačno, pri nas še ne presku- šeno možnost, ki je prav zaradi svoje novosti za prireditelje in prevajalce zahtevnejša, za upo­ rabnike pa zanimivejša — za leksikon, ki zajema samo stvarna gesla in le v njihovem okviru, kot ilustracijo ali kot vodilo k nadalj­ njim informacijam, omenja tudi pisce literarnih del in razprav o literaturi. Tako smo dobili strnjen prikaz razvitejšega, bolj razčlenjenega pojmovnega apa­ rata, ki omogoča hiter razgled po današnjih literarnih dogajanjih in tudi po zahtevnejših sodobnih obravnavah literature. Slovenska izdaja obsega okrog 1900 gesel na manj kakor 300 straneh, torej povprečno dobrih sedem na vsaki strani. Tako je že na prvi pogled očitno, da zajema sorazmerno velik izbor pojmov, razlaga pa jih zelo na kratko in ocenjuje kar najbolj posplošeno. Za kakršnekoli podrobnejše obravnave ali natančnejše razčlembe in ute­ meljevanja, pa tudi za siste­ matično navajanje virov in te­ meljnih del, ki jih je mogoče najti v nekaterih podobnih, toda obsežneje zasnovanih delih, tu seveda ni prostora. Te značilnosti so pogojene že z zamislijo leksi­ kona, ki pa je zasnovan kot del še večje, širše zastavljene celote — panoramskega pregleda nad raznovrstnimi področji človeške­ ga znanja in delovanja. Celotni pregled se tako pri Herdeijevi kakor pri Cankarjevi založbi postopno oblikuje v zbirki knjižic, ki kot samostojne, vsebinsko zaokrožene enote z enakimi ali podobnimi prijemi zapovrstjo zajemajo stroke in dejavnosti, kot so kemija, biolo­ gija, geografija, likovna umetnost itd. Njihov namen je pokazati različna predmetna področja s terminologijo, kakršno na sedanji stopnji razvoja uporabljajo posamezne stroke, vendar ne zato, da bi stroke in področja povsem natančno določila in razmejila, ampak zato, da bi jih pokazala v kar najširšem obsegu, tudi v medsebojni povezanosti in prepletenosti. Literatura, ki je eno prvih področij, predstavljenih v tem sklopu, skladno z navedenimi splošnimi načeli sestavljalcev ni pokazana samo kot zapovrstnost zgodovinskih in stilnih obdobij, smeri in šol besedne umetnosti, ki so nastajale zdaj na tem, zdaj na drugem koncu sveta, pa tudi ne samo kot skupek lirskih, ep­ skih in dramatskih zvrsti, oblik in obrazcev, kot območje verzi- fikacije, tropov in figur, čeprav tudi t; vidiki niso prezrti in tradicionalna literarna termino­ logija ni potisnjena ob stran. Pokazana je v širših okvirih kot posebna dejavnost, ki nastaja v naravnih človeških jezikih, se ohranja v zapisih, v knjigah, se razvija ob pomoči in spodbudah različnih ustanov, v sožitju z drugimi umetnostmi, najbolj izrazito v gledališču, in je torej vedno povezana z družbo, naj to želi ali ne, prav zato pa deležna vsakovrstnih ocen, cenzurnih posegov in nagrad. Tudi literarna veda je predstavljena v razponu dokaj številnih metod, soraz­ merno najizčrpneje v danes naj­ bolj vidni terminološki povezavi z nekaterimi lingvističnimi in filozofskimi disciplinami. Tako vseobsežen pogled na literaturo je vabljiv, zdi se pa, da leksikon zajema gesla le preveč širokopotezno, saj pri nekaterih neposredna zveza z literaturo ali literarno vedo sploh ni več vidna. Povsem razumljivo je npr., da je v literarnem leksikonu obdelana literarna zgodovina, preseneča pa, da je v samostojnem geslu zgodo­ vina dosti natančneje opisano zgodovinopisje kot obča zgodo­ vinska znanost. Smiselno je,'da.je ob geslu realizem pregledno pojasnjen različen pomenski obseg tega strokovnega izraza v filozofiji, umetnostni teoriji in literarni vedi, nasprotno pa sta npr. idealizem in materializem razložena tako, kakor bi se spodobilo v specialnem filozof­ skem slovarju. V okviru literature je pač utemeljeno obravnavati ne samo termine drama, tragedija, komedija in podobno, ampak s posebnih vidikov tudi gledališče na sploh in zaradi posebnih spodbud evropski dramatiki tudi gledališča, kot so Globe Theatre, Freie Biihne, MHAT in druga, še posebej; termini režija, show, vloga pa so že izrazito gledališki. Najvidnejša pa je neliterarnost obravnave pri geslih, ki zajemajo posamezne jezike ali jezikovne skupine: pri geslu angleščina je npr. omenjen vsaj Chaucerjev delež pri oblikovanju angleškega knjižnega jezika, medtem ko so gesla indoevropski jeziki, slovan­ ski jeziki, slovenščina in še vrsta podobnih obdelana povsem jezikoslovno, le da ima vsaj slo­ venščina dopolnilo še v poseb­ nem geslu knjižna slovenščina, v katerem je zbranih nekaj podat­ kov o razvoju našega knjižnega jezika in s tem do neke mere tudi njegove literarne rabe. Presežnih gesel take vrste je toliko, da se naslov leksikona zaradi njih zdi preozek. Če ne drugega, bi mu bilo treba dodati vsaj vidno opozorilo, da so v knjigi poleg literarnih zajeti tudi filozofski; jezikoslovni, gledališki, knjižničarski, knjigotrški in založ­ niški pojmi, saj se vsa ta področ­ ja s področjem literature samo deloma ujemajo, v celoti pa so širša od njega, kakor je tudi literatura v celoti vzeto samo­ stojna in večja od skupka stičnih površin s temi in drugimi stroka­ mi. Ne povsem razčiščena ali vsaj ne dovolj jasno razvidna stališča do obsega literature in njenega razmerja do drugih področij se tu in tam kažejo tudi v obdelavi tako imenovanih splošnih izrazov, ki si jih ne more lastiti nobena stroka posebej, ker jih bolj ali manj rabijo vse. Tako npr. geslo kratice, okrajšave, abreviature v našem leksikonu ilustrirajo zgledi, ki bi bili pač povsem primerno izbrani za vsakršen splošni slovar (AMD, dkg), medtem ko bi v specialnem upravičeno pričakovali primere z njegovega posebnega območja. Nasprotno pa je npr. obravnava gesla bestseller tako zožena, da zavaja k neustreznemu enačenju tega izraza s tako imenovano knjigo uspešnico, saj ne pove jasno, da je taka knjiga le pose­ ben, v okviru literature zanimiv primer bestsellerja, sicer pa ta izraz lahko označuje prav vsako blago, ki se izredno dobro prodaja — in sicer dejansko prodaja, ne pa je le „prodajljivo“ , kakor je zapisano ob geslu liste bestsellerjev. Te pripombe zadevajo pred­ vsem izvirno zasnovo in izvedbo leksikona in le deloma tudi slo­ vensko priredbo. Prireditelji namreč osnovne zamisli niso spreminjali ali modificirali, tem­ več so predlogo predvsem do­ polnili s podatki in s samo­ stojnimi gesli iz območja, ki ga izvirnik ni upošteval — iz sloven­ ske in iz slovanskih literatur. V tem pogledu pa je poseg v izvirnik zelo močan. Nemško predlogo je temeljito preobrazil v različico, ki ni slovenska samo po jeziku, v katerem je napisana, ampak tudi po vsebinskih opo­ riščih. LITERATURA Herderjeve založbe je ob tem, ko obravnava literaturo kot samostojno in v osnovnih značilnostih univerzal­ no, nadnacionalno celoto, pov­ sem naravno oprta predvsem na njeno konkretno, nemškemu bralcu najbližjo in najbolj zani­ mivo pojavnost v nemškem jeziku, nemških institucijah in nemški literarni vedi. LITERA­ TURA Cankarjeve založbe je smotrno in uspešno preurejena v prikaz dejavnosti, ki je živa in ima svojevrstne značilnosti tudi na Slovenskem, zato vključuje slovenske literarne termine, npr. bukovniki, partizanski roman, partizansko pesništvo, povest, večemiška povest, pojme iz slo­ venske kulturne in literarne dejavnosti, npr. brižinski spome­ niki, celovški rokopis, mlado­ slovenci, vajevci, gesla, v katerih lahko bralec dobi osnovne podat­ ke o slovenskih literarnih revijah in časopisih od Vodnikovih Ljubljanskih novic do današnjih Problemov, o kulturnih usta­ novah in založbah, kot so npr. Academia operosorum, Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Slovenska Matica. Ko pri obravnavi literarnih zvrsti in oblik ter njihovih shem in posameznih metričnih in stilistič­ nih prvin navaja slovenske zglede zanje, neprisiljeno kaže, na kakšen način in v kakšnem obsegu je slovenska literatura bila in je povezana s svetovno kot njen integralni del. Pri tem nika­ kor ni odveč, da so med ilustra­ tivne navedbe iz razprav teoreti­ kov, kakršni so Aristotel, Engels, Jakobson itd., uvrščeni tudi odlomki iz načelnih razmišljanj naših literarnih teoretikov in praktikov od Zoisa, Stritarja, Kersnika in Jurčiča, Debevca, Grafenauerja in Preglja pa do Vladimirja Kralja in Antona Ocvirka. Seveda je zaradi vsega tega primemo skrčeno ali opuščeno podobno nemško gradivo. Sloven­ ski leksikon ima zato približno 400 gesel manj od nemškega, pri tem pa je vendarle obsežnejši — teži torej k izčrpnejši, deloma tudi bolj poglobljeni obdelavi pojmov. To je nedvomno pozi­ tivna posledica dejstva, da se prireditelji dela niso lotili kompi- latorsko, ampak so se lahko močno oprli tudi na rezultate svojega lastnega raziskovalnega dela, na svoja izvirna dognanja. Značilen primer za to je leksi- konovo osrednje geslo literatura, ki je v nemščini skopo obdelano v osmih vrsticah, medtem ko je v slovenščini neprimerno tehtneje zasnovano in razčlenjeno na celi strani. Marsikaj bi bilo mogoče pripomniti o medsebojni uskla­ jenosti, sorazmerjih in povezavah med posameznimi gesli in gesel- skimi sklopi, pa tudi o netočno­ stih, kakršna je npr. ta, da je kot avtor pojma literarna veda, literarna znanost naveden Th. Mundt, ki pa je seveda rabil nemški izraz Literaturwissen- schaft, kar bi bilo treba v sloven­ skem prevodu zaradi jasnosti vsekakor dodati. Prav tako bi bilo zaradi nedvoumnosti, ki je v takem delu nujno potrebna, bolje, da bi zgledi, ki so sicer izvrstno in v veliki večini na novo izbrani, ponazarjali en sam literarni pojem ali prvino, ne pa po več hkrati (aforizem na str. 10 je namreč tudi kompa­ racija, pregovori na str. 192 so tudi zgledi za moško, žensko in tekočo rimo, ne da bi bilo na to kakorkoli opozorjeno). Po vsem tem lahko sklepa­ mo, da leksikon LITERATURA pač ne bo mogel zadovoljiti naših potreb po tovrstnih delih za nekaj nadaljnjih deset­ letij, ugotovimo pa lahko, da je ob smotrni povezavi dela doma­ čih in tujih strokovnjakov sorazmerno hitro priskrbel nadvse dobrodošlo, uporabno pomagalo za razgled po literarni termino­ logiji in literarnih stvareh. Majda Stanovnik Anton Ocvirk: EVROPSKI RO­ MAN. Goethe, Flaubert, Dosto­ jevski, Gide, Proust. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1977. V knjigi, ki je izšla za avtor­ jevo sedemdesetletnico, so zbrane študije (avtor jih v predgovoru