BOŽIČNI KONCERT V BUDIMPEŠTI STR. 3
ZABADANJE V ANDOVCAJ STR. 4-5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 13. januarja 2005   Leto XV, št. 1
Slovenski koledar 2005
PRIHAJA MLADA GENERACIJA AVTORJEV
Kako hitro se pomika čas, vidimo tudi pri Slovenskem koledarju, nepogrešljivi letni publikaciji Zveze Slovencev na Madžarskem. Da se čas pomika neustavljivo, spoznavamo, če zdaj prelistamo prvi Slovenski koledar, ki je izšel leta 1986, tedaj še pri Demokratični zvezi južnih Slovanov v Budimpešti, in letošnjoga, ki je izšel pred božičem. Razlika je očitna - skoraj - v vseh ozirih: letošnja publikacija ima potrojen obseg v straneh in nakladi, v tem času je močno napredovala tiskarska tehnika in tisto najpomembnejše - koledar prinaša dosti več vsebinsko različnih prispevkov z bogate fotokroniko, kamor so zajeti domala vsi dogodke med Slovenci na Madžarskem. Napredek na vseh ravneh, edino, kar se ni spremenilo, je pomen Slovenskega koledarja, ki je bil sredi osemdesetih let najmanj tako velik kot sedaj. Takrat je Slovenski koledar prinašal skoraj neslutene sp-remembe, kajti do tedaj so v Porabje poslali nekaj sto koledarjev, v katerih sta prevladovala hrvaški in srbski jezik, slednji seveda v večini težko berljivi cirilici, slovenski delež pa je bil zaobjet na približno tridesetih straneh. Želja po samostojnosti je bila uresničena po spremembah, ki so sé nakazovale na madžarskem političnem obzorju in omogočile ustanovitev Zveze Slovencev, izhajanje časnika Porabje, pripravlja-
nje samostojnih slovenskih televizijske oddaj in na medijskem področju še prve samostojne slovenske radijske postaje v Monoštru. Čeprav je bilo nekaj poizkusov že prej, je Porabski knjižni dar začel neprekinjeno izhajati leta 1998 v sodelovanju s soboško založbo Franc-Franc in romanom Érd, letos pa je sedem kratkih zgodb Karoline Kolmanič izšlo pod naslovom Njena razpotja/Njena razpo-utja, v knjižnem jeziku in prekmurskem narečju, za kar je poskrbel književnik Milan Vincetič.
S 384. stranmi je Slovenski koledar 2005 po obsegu dosegel zgomjo mejo, česar se zaveda tudi urednica Marijana Sukič, ki se zmeraj sooča s
standardnim uredniškim problemom: ob koncipiranju publikacije se sprašuje, kako pravočasno zagotoviti dovolj zanimive tekstov; ko predaja material v tiskarno, se drži za glavo in sprašuje, kje se je nabralo toliko gradiva. Tü bo moral prej ko slej stopiti na sceno uredniški koš. Slovenski koledar 2005 je vsebmsko bogata in grafično lepo oblikovana knjiga, v kateri je dovolj pestre vsebine za večino bralcev. Spoštovano je tudi nenapisano načelo, da mora imeti koledar nekaj narodnostno političmh tekstov za tiste, ki od zunaj spremljajo življenje manjšine; to so članki, po katerih bodo posegali strokovnjaki čez daljše časovno obdobje, ko
bodo želeli dobiti vpogled v Porabski narodnostno politični prostor. To nalogo pri druge manjšinah prevzemajo razprave in študije, ki izhajajo samostojno, medtem ko je o Slovencih na Madžarskem še vedno sorazmerno malo napisanoga in objavljenega tako na Madžarskem kot v Sloveniji. Kar lepo Stavilo naklade - letos 1600 izvodov - dobijo bralci v Sloveniji, med katerimi je iz leta v leta več Goričancev, ki sta jim blizu vsebina in porabsko narečje.
Urednica Marijana Sukič sé v uvodnih besedah Čakati in pričakovati dotakne lanskega najpomembnejšega dogodka vstopav Evropsko unijo: „Od unije smo dosta čakali,
mogoče celo preveč. V praktičnom življenji zdaj gnauk drugo ne čütimo, ka se leko bole svobaudno gibamo. ” Nekaj, kar mnogo bolj ceni starejša m srednja generacija, ki sé sponünja bodeče žice, ki je ločevala od sosednje Avstrije aÜ močno zastražene meje do goričke Čepinec. Iz uvodnega dela naj omenim tri tekste, m sicer se Erika Köleš Kiss sprašuje Zakaj mlajši ne štejo? /Zakaj otroci ne berejo; Valerija Perger predstavlja Eriko Glanz - nagrajenko slovenskega šolskega ministrstva, Jože Vugrinec objavlja zapis Dr. Anton Vratuša -devetdesetletnik (rojen 2. februara 1915). Sledijo poglavja Porabje in Prekmurje mda m gnes/Porabje in Prekmurje nekoč m danes. To je tudi najobsežnejši razdelek, za katerim so Langanje po svejti/Potepanje po svetu; Za mladi rod; Za duge zimske večere/Za dolge zimske večere; Nika za vertmje/Nekaj za göspodmje; Nika za smej/Nekaj za smeh in Kronika dogod-kov. Nova razdelka sta Za mladi rod, kjer študentke in Študenti opisujejo študij m življenje v Ljubljani m Maribora, in kot poudarja urednica, tü objavljajo bodoči stalni avtorji Slovenskega koledarja; m nov je razdelek Nekaj za gospodinje. V koledarskem delu so reprodukcije del iz likovne kolonij v Monoštra, na naslovnici pa znani andovski zvonik.
Ernest Ružič
2
Na pragi nauvoga leta
Na začetki nouvoga leta si vsakši človek postavi pitanje, ka njemi ma prinesti nouvo leta, srečo ali nesrečo, blajženstvo ali neblajženstvo, zadovolnost ali nezadovolnost, ali bode bougše ali slabše tou nouvo leto od toga preminoučega. V etom dugovanji nega razločka med srmašnim pa med bogatim človekom, med varaškom ino vesničkim stančarom. Vsakši človek še vüpa, ka nika lepšega, nika bougšega pride, nika bougšega od toga, kak je bilou do etiga mao. Ali nišče nemre točno znati, ka na njega pravzaprav čaka, ka njemi prinese prihodnost. Tou je velka skrivnost žitka. Ali vsi se trouštamo. Troušt pa človeka obdržava ešče vu najvekšoj žalosti, vu najvekšoj nevouli.
Na pragi nouvoga leta blajženo nouvo letoželejmo našim bližnjim, prijatelom, kolegom. Različne oblübe davamo eden drugomi, najme ka hejnjamo s zdravji škodljivim kajenjem, s popivanjem, z uživanjem mamil pa s strastnimi srečolovnimi igrami. Ali trnok rejdko davamo takše oblübe, ka bomo drügim pomagali, tistim, šteri so potrejbni naše pomouči, betežnim, onemoglim, osamljenim, brezposelnim, brezdomcem. Rejdko davamo takše oblübe, ka bomo humani, ka sé bomo v prihodnosti beznostjo odnošavali k drügomi človeki. Samo čakamo, ka pride končno ednouk že lepši, šrečnejši, blajženi žitek, z ednov rečjouv, čakamo na čüdo. Malo nas je takših, šteri bi mislili na tou, ka de Žitek, ka de nouvo leto od toga lepše ino bougše, ka mi lidge bougši gratamo. Ge smo pred svetkami hodili v nakupoval-ne oentre, - što bi nej hodo - te smo leko vidli, ka so nakupo-valne košarice, nakupovalrii vozički bili napunjeni z vsemi dobroutami, z jejstvino, pitvino, z vsem, ka sočloveki samo zalüšta. Nejsmo pazili, ali nej sipo ščeli opaziti tiste srmake, šteri niti vsakdene-šnjega kraja nemajo, šteri nemajo streje nad glavo, pa šteri si niti ne vüpaj o v bližino teh velkih trgovin, če gli bi bili radi deležni bar edne ma-
le drobtinice tiste obilnosti, iz štere bi njim s človečo dobrotivnostjo darüvali tej zmožni, ar je stražari ino policaji včasi odtirajo od tistec, naj ne kvarijo svetešnjo razpoloženje, panoramo okoulice ali zna biti zato, ka od toga nemirna grata dremajouča düšna vesi küpcov. Če gli se vösmejemo iz stare idealistične filozofije, dönok živemo po njenih principaj, najme ka tou, ka ne vidimo, sploj ne obstaja, komčimar za nas ÍP öbstaja. Edno žalostno, osuplivo videnje, ino zbüdje-ná z njim čütenje nemrejo biti zničena z nikšim dobrim dugovanjem, štero po tistom pride.  »Mille piacer’ non vagliono un tormentp. «/»Gezero vživanja ne dosegne edinoga mantranja«, piše Petrarca, taljanski pesnik ino humanist 14. stouletja. Ali tüdi v obilnosti živečim lidem vzememo s tem tisto prijetno občütejnje, štero davle človeki veselje darüvanja, tisto veselje, ka človek te občüti, gda nüdi pomouč potrejbnomi.
Kak bi lejko polepšali, pobo-ugšali Žitek mi prousti lidge, spitavajo včasi vnougi. Ge bi nepričakovano velki pejnez gvinali na kakšoj srečolovnoj igri ali kakši drügi pejnez doubili, te bi mi tüdi leko dobrovolna darila talali. Ali tak? Ja, tüdi brezi toga leko pobougšamo Žitek, že s tem, če mi sami bougši gratamo. Mislite na tou, ka je žitek nej samo od materialnoga bogatstvalepši, nego ravno tak tüdi od dühovnoga. Tou je Istina, ka je materialna dobrina važen tau blajženstva, tak ka gladüvajoučemi človeki dajmo najprvle kraja, ali včasi po tistom pa lübezen. Tisti, šteri se počüti za »človeka«, se nemre oddvojiti od trplejnja sočloveka, nemre zaprejti oči ino vüja pred trpečo živino. Če vsi vküper držimo, pa probamo pomagati potrejbnim, de dosta menje žalostnih, nesrečne, depresivnih lidi tüdi eti na Vogrskom. Tisti, šteri ednouk sproba, kakše dobra občütejnje je pomagati potrejbnim, bi tüdi drgouč rad vido zadovolstvo ino blišč v očaj nesrečne lidi, šterim je nazaj povmo vero v človeka.
Humanost pa ne pomeni samo poštüvanje človeka, lübezen do človeka. Humanost znamenüje poštüvanje mo lübezen do vsakšega živoga stvörejnja eti na Zemli. »Humanost znamenüje utelešenje moralnoga vrejdnostnoga reda živlejnja žeíjne narave«, piše nemški zdravnik, teolog, filozof ino orgelski umctmk Albert Schweitzer, šteri je cejli svoj žitek aldüvo za najbole srmašne lidi sveta. Obednom pa, kak vadlüje Johann Wolfgang von Gofthe, je etično mišlejnje izraz same nature. Z Nobelovim lounom obdarüvani vrač - na peldi svojega lastnoga žitka vsakšemi človeki kaže pout, po šteroj hodeč še lejko navčimo, kak se more poštüvati narava, Žitek nasplošno, žival, rastlma. Naj nouvoj, gorzraščajoučoj generaciji ne kažejo peldo vu luksuznih avtomobilaj sedečibrezdüšni lidge, nego naj humanost premaga oblast materialmh dobre. Pravičnost, dobrouta, lübezen so takše sile, štere so močnejše od vsakše drüge sile na svejti.
Znanost mo tehnika sta že takše višine razvitosti dosegnole, ka dostakrat že sami strokovnjak nemrejo nasledüvati vse njuve dosežke. Zato bi končno ednouk že tüdi düšo ino dühovnost človeka mogli razvijati, naj konštraktivno zna ravnati z materiaeimi dobrinami, štere njemi stojijo na razpolago, naj takše okouliščme stvorimo eti na Zemli, gde se človek, žival, rastlina enako dobra počütijo, gde se nikomi več nede trbelo bojati, gde nišče nede mantrao živali, gde ne denejo na nikoj rastline.
Naj se spunijo naše želje, naj naš Žitek rejsan lepši, bougši grata, samo tou edno stvar moremo včiniti, najme iskati mogoučnosti tistoga, kak bi leko ešče več dobroga činili, kak smo bili zmožni do tejga mao.
Blajženo nouvo leto želim vsem bralcom našega časopis
Suzana Guoth
Kalendari
Leto ma dvanajst mejsecov, ka je tak gvüšno kak enkrat edna. Dönok pa vsi ne vejo, ka je tou nej vsigdar tak bilou. V zgodovini so nücali več različne kalendarov. V časovnom redi je biu tisti najstarejši, šteroga so stari Rimljam pred prejkvzetjem lumsolamoga leta poznali, fundament šteroga je bilou lunmo lepo, štero je sestavlalo deset ali dvanajst mejsecov, pa so etak meli sküpno 354 dni. Tak, ka je lunmo leto za 11, 25 dnevov bilou kračiše od solarnoga leta, so se lejtni časi vsakše leto potegnoli na kesnejši cajt. Takše formo so si probali pomagati, ka so od časa do časa notrispelali eden zvönreden mejsec, tak imenovani lunisolarni mejsec. Te sistem je za volo toga nej biu práktičen. Lunino leto so nücali Mohamedani, lumsoíamo leto pa Židovje, stari Grki ino Rimljani. Od začetka mao so solarno leto meli v Egipti. Predhodnik vezdašnjega kalendara, šteroga fundament je bilou solarno leto, tou je nouvo časovno štetje, je v 46. leti po Kristuši čas ar Julius notrispelo po posvetovanji z aleksandrinskim vučenim modrijanom Sosigenesom. Prvi januar je doloučo za začetek nouvoga leta. V solarnom leti Zemla v 3. 65, 25 dnevaj ednouk obkrouži Sunce, zato se more vsakše štiri lejt vpelati edno prestoupno leto.
Rejč »kalendari« izhaja iz latinskoga »calendarium«-a, ka telko znamenüje kak prvi den mejseca. Tou je biu tisti den, na šterom so mogli lidge poravnati vse dugé pa plačati žau (obresti). Ime mejseca »januar« shaja od imena boga sunca, boga časa, boga vsakšega začetka mo konca, boga vsakšega vhoda mo izhoda starorimske mitologije »Janusa«.
Prvle, kak so vönajšli mehanično vöro, so lidge poznali samo sunčno vöro, štera je čas samo podnevi mogla kazati, gda je sunce sijalo, tak ponoči nejso mogli znati, kelko je vöra. Začetek dneva so ranč zato računali od dvanajste vöre poudneva, šteri se je končao drügi den poudneva, nej pa od dvanajste vöre ponoči, tou je od pounouči naprej. Den so samo te začnoli šteti od dvanajste vöre ponoči, tou je od pounouči do pounouči, gda so vönajšli gnešnjo vöro.
Za tiste, šteri vörjejo v praznoverje, ne škoudi znati, ka je srečni kamen mejseca januara granat, tou je poudragi kamen temno rdeče farbe, s šteroga delajo lejpe broše, zapesmce, lončke pa prstanke, med raužami pa klinčki prinesejo v januari najvekšo srečo.
S. G.
Porabje, 13. januarja 2005
3
Božični koncert v Budimpešti
2003. leto smo v Budimpešti pri Slovenskom drüštvi nej meli božičnoga koncerta, ka smo te meli občni zbor. Na tejn zbori smo zbrali nauvo Vodstvo in zato
je božični koncert vöosto. Zato smo ga lani, decembra 2004 organizirali. Pozvali smo pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika. Oni SO že gnauk bili pri nas na takšnom koncerti. Veseli smo bili, ka so sprejeli našo pozvanje. Zbor je gori staupo pod vodstvom Marije Trifus, Ona je pevovodja zbora že duga lejta. Napovedovalka je bila Irena Barber.
Biu je advent, adventsko čakanje. Zbor je začno s pesmijo Dom nobis pacem-Daj nam mir Gospod Bog-Adj nekünk békét Uram. S tejmi mislimi se je začno adventno-božični koncert, če je advent pa božični koncert, seveda se je koncert nadaljevau s cerkvenimi pesmimi. Spejvali so pesmi Je angel Gospoda, V nehesih sem doma, Večernica, A ve Marija. Solo je spejvala Eva Časar. Gda si je zbor malo počivo, je nas Irena Barber pelala nazaj v stare čase. Prajla je, naj si malo zapremo oči in mi starejši si naj mislimo nazaj, gda smo mladi bili ali ešče
mlajši, na tiste božiče. Kak lejpi boriči so bili. Bili so malo bola siromašni ali vcejlak drugi kak zdaj in, se nam Zdaj tak vidi, dosta lepši. Tau pa gvüšno zatau, ka smo
ešče te mladi bili in če je človek mladi, je vse lepše, Tak pravijo in je rejsan tak. V drugem deli koncerta so spejvali pesmi od božiča, Poslüšajte vsi lüdje, Oj srečno mesto Betlehem, O pastirci vi, Bozična noč in še druge. Spejvali so tüdi vogrsko Égi szent béke jojj... Na Biti koncerta je prišla najlepša pesem, stero po cejlom svejti spejvajo, Sveta nauč. Tau pesem smo mi tö z zborom spejvali. Čüdovite lepau je bilau! Tak svetešno! Lepau smo sé pripravlali na božič. Prajli smo, Škoda, ka je konec. Če je kaj lejpo, te človek želi, naj dugo drži. Senički pevci so nam prinesli lejpi adventni vejnec, napravlani iz domanje borojce iz porabske gaušče. Denilo je po domanjom. Hvala za lejpi dar. Nej jo nam samo vejnec prinesli. Prinesli so nam slovensko materno rejč z rojstnoga kraja, iz Porabja. To materno rejč mi v Budimpešti sploj pogrešamo. Zato je za nas dosti vrejdno, če ena skupina pride k nam iz Porabja ali Sloveniji.
Zdaj je tö tak bilau. Na prijatelskom večeri so sé srečali nekdanji vaščani, sosedje, prijatelji in smo sé veselo meli. Škoda, da je zbor mogo domau titi, kljub temu,
ka je naš Hugo Čerpnjak Veselo igro.
Vsakšosrečanje z domanjim lüstvom je lejpo paprijetno. Tau je tö lejpo bilau. Zbor je tak lepau spejvo, ka so nam pesmi segale do srca. Leko ka zatau, ka so pesmi domanje bile, domanje lüstvo nam je spejvalo, nisternim! našomi člani so se oči svejtile. Najlepša hvala za te lejpi večer, za te lejpi koncert. Dugo nam ostane v spomini.
Na tom srečanji smo meli goste od Veleposlaništva R Slovenije v Budimpešti, kak vsigdar. Počastiu nas je veleposlanik Andrej Gerenčer in drugi sodelavci veleposlaništva. Na konci so mlajši od Miklauža dobili mali dar. Našo prireditev je pomago iz Slovenije Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvo za kulturo, Jami sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem ter Zveza Slovencev. Najlepša se zahvaljujemo v imenu Slovenskoga društva v Budimpešti.
Irena Pavlič
Poštenje dali Starejšim
Na Gorenjom Seniki živi 110 takšni lidi, steri so starejši od 65 lejt. 12. decembra je domanja samouprava poznala vse starejše, da bi njim pred svétki malo veselja spravila. Prišlo ji je sedemdeset, stere je v kulturnom daumi pozdravo župan Martin Ropoš. Potejm so si leko pogledne komedijo Irene Barber Na biroviji, stero je zašpilala Števanovska gledališka skupina. Starejše je občina lepau pogostila.
I. B.
Sodelovanje med porabskimi in prekmurskimi lovci
Gojitveno lovišče „KOMPAS” in Lovsko društvo »HARMASHATAR” sta letos podpisala listino o medsebojnem sodelovanju na področju gojitve, lova in varstva divjadi ter narave, o športnem in prijateljskem sodelovanju med lovci in gozdarji na obeh straneh državne meje.
Tako smo povabili slovenske kolege na pogon in lov na divje svinje v Porabje. Naše vabilo so z veseljem sprejeli. Lovci Gojitvenega lovišča »KOMPAS” so v lepem številu prišli 11. decembra na Madžarsko. Šli smo lovit divje svinje in lisice v okolico. Verice. Videli smo veliko divjih svinj in gostje lovci so imeli srečo, da so ustrelili pet divjih svinj, kakor se lepo vidi tudi na fotografiji.
Po uspelem lovu smo jih povabili na skupno večerjo, na kateri smo se vsi zelo dobro počutili.
Sodelovanje se bo nadaljevalo, kajti od Gojitvenega lovišča »KOMPAS” smo dobili vabilo za mesec januar za lov na fazane.
Gabor Dončec
Porabje, 13. januarja 2005
4
OD
SLOVENIJE...
Slovenija prevzela predsedovanje OVSE
Slovenija jel. januarja prevzela predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Tako bo leto dni skrbela, da bo delo v tej največji regionalni varnostni organizaciji na svetu teklo gladko, skušala pa bo pripomoči tudi k njeni uspešni reformi. Na položaju predsedujočega OVSE je bolgarskega kolega Solomona Pasija nasledil vodja slovenske diplomacije Dimitrij Rupel.
Novi zakon o varnosti cestnega prometa
Novi zakon o varnosti cestnega prometa, ki se je začel uporabljati v začetku leta 2005, prinaša predvsem višje denarne kazni za cestno-prometne prekrške. Prehitre voznike bo lahko denimo za prekoračitev hitrosti v naselju za več kot 50 kilometrov na uro odslej ob globi v višini najmanj 120. 000 tolarjev doletelo tudi prenehanje veljavnsti vozniškega dovoljenja. Z zakonom, ki bo nadomestil tistega iz leta 1998, naj bi sicer predvsem izboljšali prometno varnost na slovenskih cestah, vendar na policiji pričakujejo, da bo učinek novega zakona zgolj kratkoročen.
Izstopajo predvsem višje sankcije, ki se nanašajo na prehitro vožnjo in na vožnjo pod vplivom alkohola. Zaradi že omenjene hude prekoračitve hitrosti v naselju bo lahko voznik izgubil vozniško dovoljenje, drugače pa je denimo za prekoračitev hitrosti v naselju do 20 kilometrov na uro predvidena globa 30. 000 tolarjev in ena kazenska točka, za prekoračitev nad 30 kilometrov na mo pa najmanj 120. 000 tolarjev kazni in najmanj pet kazenskih točk.
Enako kot pri hudi prekoračitvi hitrosti v naselju je tudi za vožnjo pod vplivom alkohola nad 1, 5 grama alkohola na kilogram kivi oz. 0, 71 grama alkohola na liter izdihanega zraka predvideno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Drugače pa bodo lahko imeli vozniki tudi v prihodnje v krvi do največ 0, 50 grama alkohola na kilogram krvi, vendar pod pogojem, da pri tem ne bodo kazali znakov motenj v vedenju.
Zabadanje v Andovcaj
Manjšinska samouprava v Andovcaj je na natečaji (palydzat) dobila pejnaze za ohranitev stari šega. Tak smo še odlaučili, ka pripravimo zabadanje po starom.
17. decembra je cejla ves rano gor stanila, že v šestoj vöri smo notranaložili v kolau, naj na sedmo vöro mamo vrauči krop. Tak je bilau, ka na tisti čas že svinjau prejkpripelamo iz Otkovec. Dapa samo je tak bilau. V sedmoj vöri smo ešče kaulak kotla stau pa smo se tak segrejvati, kak v ameriškij filmaj leko vidi, gda kaulek bečke stojijo, v steroj odjen gori. Zaka smo se segrej vali? Zato, ka smo nej mogli z; mest. Vnoči je dež üšo, do zranka je pa od tauga vse led grato. Gnauk se je eden vtegno, gnauk drügi.
»Ka mo Zdaj delali? « si zmi-šlavamo. »Svinja je v Otko-
vci pri Zvejrini, mi smo pa tü v Andovcaj, dež pa vsigdar bole dé. Djaustji Rudi, steri bi mesar bijo, iz Sombotela tak ne more pridti v tašom vrejmeni. «
»Sreča, ka so iz Verice Saba tin Endre, Mankoški Kari pa Ferencin Karči dola leko prišli, « pravim.
»Dja sam je pripelo, « pravi Djürvin Zoli. »Te se je ešče nej tak fejst sklizalo. Drügo nega, notra v auto pa sprobamo, « pravi. »Dja mo Veričane pelo. «
Notra v auto zuskačejo pa se že pelajo tö. Mi, Andovčani pa samo gledamo eden na drügoga.
»Tauma Zolina se nika ne šté, zato ka je on taši divdji, « pravi Karbin Joži.
»Dobro, te mi tö sprobamo. Prikaulico za auto zvežemo pa sé pelamo. «
Do pulonja brga smo Prišli pa vrag vdaro. Nej ka naprej, bola znak smo se čujskali. Ovak smo se nej mogli obrnauti, samo tak, ka smo prikaulico dola zakapčo, auto smo pa kak sani kaulak sčujskali. Za pet minutov smo se že pa pri kotli segrejvati. Gnauk je samo mobitel zvonijo. Zoli je bijo.
»Gde ste? Zato, ka smo mi že pri Zvejrin Vendeli. «
»Mi smo pa ešče doma. Čakaj ti nas tam, sledkar ešče gnauk sprobamo, « pravim pa mobitel v žepko dejam. Ne vejm, ka baude, zato ka je paut vsigdar laguvejša, že je taša kak gledalo.
»Palinko prinesle, ka ovak zmrznemo, « pravi Kovačin Tibi.
»Dja dem domau po lopate pa malo storimo paut, leko ka de tak šlau, « pravi Djürvin Karči.
Sprobali smo, dapa nej šlau. Že Spodkar pod brgaum smo stanili.
»Tau bi ovak nej šlau, samo tak, če bi cejlo paut do Otkauvec dola posipali s suldjauv, dapa tau je pet kilomejtrov, tau ne more. «
Pá smo nazaj šli se segrejvat k kotli. Mobitel je pa zvonijo, pa je Zoli bijo.
»Kaje Zdaj? « pita.
»Ka bi bilau? Nika. Ne moremo v Otkauvce priti. «
»Pojte, ka je gazda že dva litra palinke vönataučo. Pomalek že več palinke spijemo, kak do oni na tau svinjej haska meli. «
»Dobro, nam tö šparajte palinko, vej pridemo. Gda, tau ešče ne vejm, dapa pridemo. «
Deset vöra je bila, ešče itak smo se pri kotli segrejvati. »S tauga več gnes tak nika nede, « pravi Karbin Joži. »Če včasin v paunauči, dapa te go tö dolazarejžemo. Ka povejo v sausednoj vesi, eden keden do se nad nami smejali. Če ovak nej, te go na sanaj prejkpripelamo, dapa tau ta moramo napraj-
ti, v Špot! naj ne ostanemo. « Kak smo etak zmišlavam gnauk je samo eden tovornjak prileto pa sau toro po pauti proto Števanovcaj »Tak smo te že čakali kak Mešiaša, « pravi Karbin Joži. »Frtau vöre mo čakali pa demo, dočas se že malo odtopi led. «
Za pau vöre, gda smo pri Zvejrini stanili, drügi so že s štriki pa z naužicom pri glejvi stali.
»Če bi Zdaj nej Prišli, te bi go sami dolazarejzali, « pravi Endre.
Če rejsan smo steli rano zabadati, je vrejmen vozdelalo z nami, samo kaulek 11. vöre smo svinjau zabodnili.
Po ledej smo go vlekli do poštije.
Brezi palinke nega zabadanja.
Porabje, 13. januarja 2005
5
Zabadanje v Andovcaj
»Tauma bi mi samo radi bili. «
»Dočas nikam nemo šli, dočas vi tö ne spijete edno palinko. Zabadati brezi tauga ne more, « pravi gazda pa kupice vsakšoma v rokau da.
»Zoli, ti dočas idi notra v glejv pa drügo svinjau zapri notra, samo naj ena ostane v šalaši. «
Mi smo že palinko spili, Djürvin Zoli se je ešče itak s svinjami mantrau.
»Ka je? Ne ladaš z njimi? « smo sé smejali.
»Ne vejm, ka je s tauv, stero notra škem zaprejti, dapa za vraga nede notra. Samo
stoji pa gleda kak eden norc. «
Ozark za nami se je Vendel smejau. »Zato nede notra, ke se üče. Zdaj go leko kove kak šké pa eden stopaj ne deje. «
»Poj vö, Zoli, vej dja sprobamo	pravi
Kovačin Tibi. »Poj, pa probaj samo, vejš vido, ka tebi tö nede šlau. «
Pa rejsan je tak bilau.
»Ne vejm, ka je gnes, 	dapa
gnes nika nede. Baug nas vejn kaštiga, ka v petek zabadamo, « pravim, drügim.
»Kukarčno da-ro prinesle pa tisto ji trbej v kopanjo vlejati, leko da te notra na mesto üšla, « kriči vö s šalaša Kovačin.
»Na, Baudji vala, ka smo go
notra leko zaprli, « pravi gazda Zvejm Vendel, gda so se dvera zaprla.
Zatejm smo svinjau vöpotegnili s šalaša, Kovačin go strejlo, Sabatin Endre bi go zarezo, če bi najšli naužič.
»Gde je naužič? « kriči vsakši.
»Tašo nega, vej je pa tü bijo. «
»Dugo ne more čakati, zato ka de včasin brsala, « pravi Endre.
»Tauga iščete? « pita Fe-rencin Karči panaužic kaže. »Tauga, tauga, samo ga es daj! «
Endre go je brž piknopagotak zavado, ka vejn dvajsti litrov krvi vö iz nje steklo.
»Na, zdaj na tau velko mantrale edno palinko moramo vrezati, « je pravo Vendel pa že Mánköšköma Karina puno nalejo kupico.
»Kak mo go Zdaj dola do poštije nesli? Z autonom es gora ne more pridti. «
»Naletja, « pravi Endre, »z ednim štrikom go dolapotegnamo, tau de šlau kak sani po tau ledej. «
Rejsan je šlau. Svinja se je tak počujsnila, ka ešče Endrena noge je vövdarila, on pa na rit doladüno na led vcuj k svinjej.
»Vidli ste, kak je naura svinja, ešče Zdaj me je v kla vdarila, « sé je smejau.
Gda smo go v Števanovci v Konkolič bauti dolazmerili, nej smo dali valati, ka je tak žmetna.
Dvejstaupetdesettri kil je vagala, kak eden menkši elefant. Nej zaman se je garica tü vtegnila, gda smo svinjau gora na kupanjo djali.
Potejm sé je že dosta zanimivoga nej zgaudilo. Stau litrov žira smo vöocvrli. Klobasi smo telko naprajli, ka smo več nej meli mesto, zato smo je pa prejkvlekli v Büdinec, naj sé oni tö mantrajo malo z njimi. Tri kotla kapüste smo sküjala mesau pa ešče zdaj djejmo, gda januara te redé pišem.
K. Holec
Posmodili smo go s slamov.
Djesti zatok tö vejmo.
Klobasi smo skurok do Büdinci vlejkli'.
NSE HUNGÁRIA, az NSE csoport magyarországi leányvállalata, garanciális szolgáltatásokat nyújt számítástechnikai és híradástechnikai gyártóknak a javítás, a logisztika és a telefonos ügyfélszolgálat terén. Most induló új szolgáltatásunk keretében telefonos ügyfélszolgálati munkatársakat keresünk szlovén nyelvtudással. Munkavégzés helye: Szigetszentmiklós. Ha hirdetésünk felkeltette érdeklődését, pályázati anyagátjuttassa el az alábbi e-mail címre: b. suranyi@nse-hungaria. hu.
Bővebb információk: tel: 06 20 494 38 24, web: www. nse-groupe. com
... DO
MADŽARSKE
Pomoč Jugovzhodni Aziji
Madžarska vlada je prizadetim območjem v Jugovzhodni Aziji namenila 1, 2 milijona dolarjev pomoči. Tudi akcije civilne družbe so rodile sadove, po podatkih Rdečega križa se je do konca prejšnjega tedna zbralo kakih 250 milijonov forintov prispevkov. Med darovalci so bili zasebniki, podjetja in organizacije. Zelo uspešna je bila tudi akcija baptistične humanitarne službe, ki je pozivala na simbolično posvojitev otrok, ki so na omenjenih območjih ostali brez staršev. Simbolična posvojitev pomeni, da krušni starši eno leto vsak mesec nakažejo najmanj tri tispč forintov na račun službe, ki bo ta denar uporabila za stroške sirotišnice na Šri Lanki. Kakih 3500 družin je simbolično posvojilo otroke, med njimi tudi premier Ferenc Gyurcsany in več članov vlade.
Plastična zapestnica bolnikom
Od 1. januarja so v madžarskih bolnicah obvezne plastične zapestnice pri bolnikih, ki zaradi starosti ali okvar niso sposobni komunicirati in sebe identificirati. Na plastičnih zapestnicah so najpomembnejši podatki bolnikov, ki preprečijo, da bi bolnike zamenjali, kot se je to dogajalo v nakaterih primerih lani. 
Zaskrbljujoča
demografska
statistika
V letu 2004je imela Madžarska najslabšo demografsko statistiko vseh časov. Tako malo otrok kot lani se še nikoli ni rodilo na Madžarskem. Število prebivalstva je začelo upadati leta 1981, ko je v državi živelo 10. 709 tisoč ljudi, leta 1990 pa le 10. 375 tisoč. Trend se je nadaljeval, leta 2000 so na Madžarskem registrirali 10. 222 tisoč prebivalcev, leta 2003 pa samo 10. 142 tisoč. Vzroka sta nizka nataliteta in visoka smrtnost. Po najslabši napovedi se lahko zgodi, da bo število prebivalcev na Madžarskem leta 2050 le 7, 4 milijona, po bolj optimističnih scenarijih pa okrog 8, 8 milijona.
Porabje, 13. januarja 2005
6
Učiteljem delovna uspešnost, učencem štipendije
Državna slovenska samouprava bo, po besedah predsednika Martina Ropoša, v letu 2005 veliko pozornosti (in finančnih sredstev) namenila narodnostnemu šolstvu, njegovemu razvoju in udeležencem le-tega, učiteljem in učencem. Komisija za šolstvo DSS je na svoji decembrski seji obravnavala predloge (pripravila sem jih avtorica tega zapisa) kriterijev za dodelitev finančnega
dodatka za delovno uspešnost učiteljem slovenskega jezika in predloge kriterijev za dodelitev štipendij slovenskim učencem in dijakom. Člani komisije so se s predlogi strinjali, dodali so le, da bi bilo potrebno primerno vrednotiti tudi izvenšolsko delo učiteljev v narodnostnih organizacijah. To je vsekakor pomembno. Predloge je sprejelo tudi predsedstvo Slovenske državne-samouprave.
Predlogi kriterijev za dodelitev finančnega dodatka za delovno uspešnost učiteljem slovenskega jezika v narodnostnih šolah v Porabju
Učitelji slovenskega jezika, ki poučujejo v porabskih narodnostnih osnovnih ih srednjih šolah, so odgovorni za uspešnost pouka, ki se kaže predvsem v znanju učencev in dijakov. Slovenska državna samouprava je njihovo uspešnost pripravljena finančno nagraditi. Pogoji, ki jih posamezen učitelj mora izpolniti, pa so naslednji:
1. Učitelj si mora skupaj z vodstvom šole prizadevati za čim višje tedensko število ur slovenskega jezika.
2. 	Prav tako si mora prizadevati za čimbolj uspešen pouk slovenskega jezika (uporabljati mora sodobne, privlačne metode pouka). Kako to uspešnost preverjati? Merilo učiteljeve uspešnosti so motivirani in jezi-
kovno dobro usposobljeni učenci; ne le njihova ocena v spričevalu, tudi drugi dejavniki, o katerih bo govora v naslednjih točkah, so pomembni. Učiteljevo delo pa lahko preveri tudi pooblaščeni strokovnjak na zaprosilo ustreznega organa državne samouprave.
3. 	Udeležba učencev, dijakov, ki jih učitelj poučuje, na različnih tekmovanjih iz slovenskega jezika, katera razpisujejo Državni pedagoški inštitut, Zveza Slovencev na Madžarskem in druge organizacije.
4. 	Udeležba učencev, dijakov, ki jih učitelj poučuje, v različnih taborih slovenskega jezika in kulture v Porabju in v Sloveniji.
5. 	Udeležba in aktivno sodelovanje učencev in dijakov, ki jih učitelj poučuje, na različnih proslavah in drugih prireditvah v maternem jeziku.
6^ Stalna udeležba učitelja na strokovnih spopolnjevanjih in seminarjih slovenskega jezika in kulture v Porabju in v Sloveniji, 7. Nenehno učiteljevo iskanje oziroma širjenje priložnosti za negovanje slovenskega jezika in kulture v različnih slovenskih krožkih na šoli: literarnem, glasbenem, plesnem, lutkov-
nem, novinarskem, računalniškem itd. (Učitelj naj organizira in vodi različne izvenšolske dejavnosti v slovenskem jeziku na šoli. )
8. 	Učiteljevo navduševanje (motiviranje) učencev in dijakov za pisanje različnih besedil - sporočil v slovenskem jeziku in ob-
javljanje le-teh v Otroškem kotičku slovenskega časopisa Porabje.
9. 	Učiteljevo prizadevanje (skupaj z vodstvi šol) za izboljšanje materialnih pogojev za delo narodnostnih šol - aktivna udeležba pri pripravi različnih projektov in natečajev v zvezi s poukom slovenske materinščine.
10. 	Prizadevanje učitelja za izboljšanje pogojev za uspešen pouk slovenskega jezika in spoznavanja slovenstva (sodelovanje pri pripravi ali samostojno avtorstvo učnih gradiv, učbenikov, izobraževanj itd. ).
Delo učiteljev se bo spremljalo skozi vse šolsko leto. Višina finančnega dodatka za delovno uspešnost bo odvisna od tega, koliko in katere izmed zgoraj navedenih pogojev bo posamezen učitelj izpolnjeval. Slovenska državna samouprava sj bo prizadevala pravično in verodostojno oceniti delo
posameznega učitelja in le-to tudi ustrezno nagraditi.
Predlogi kriterijev za dodelitev štipendij uspešnim učencem in dijakom, ki obiskujejo pouk slovenskega jezika v narodnostnih šolah v Porabju
Uspešni učenci in dijaki, ki obiskujejo pouk slovenskega jezika v narodnostnih šolah v Porabju, so tisti, ki pri slovenskem pouku in izvenšolskih dejavnostih v narodnostni materinščini dosegajo vidne uspehe in nadpovprečne rezultate. Učenec ah dijak lahko pridobi štipendijo, če izpolnjuje naslednje pogoje:
1. 	Se prizadevno uči slovenski jezik, kar pomeni, da dobro sodeluje pri pouku in ima prav dobro ah odlično oceno«
2. 	Obiskuje izvenšolske dejavnosti, ki so vezane na rabo narodnostne materinščine, in aktivno sodeluje v njih (tu mislimo ha pevski zbor, folkloro, lutkovno skupino, slovensko glasbeno šolo in druge krožke, ki so vezani na rabo slovenske materinščine).
3. 	Udeležuje se različnih tekmovanj iz slovenskega jezika in na njih dosega dobre rezultate.
4. 	Sodeluje v različnih taborih slovenskega jezika in kulture v Porabju in v Sloveniji, kot tudi v drugih taborih in srečanjih, kjer je jezik komunikacije slovenščina.
5. 	Nastopa na proslavah in drugih prireditvah v slovenskem maternem jeziku.
6. 	Objavlja svoje spise v slovenski materinščini v Otroškem kotičku časopisa Porabje ali v šolskih glasilih, biltenih in drugod.
7. 	Uspešno opravi izpit iz slovenskega jezika na katerikoli stopnji.
8. 	Sodeluje pri različnih
kulturnih in verskih dejavnostih v slovenščini v svojem kraju.
Uspešnost učencev in dijakov naj bi skozi šolsko leto spremljali predvsem njihovi učitelji, ki jih tudi najbolje poznajo. Prav tako naj bi bili učitelji v prvi vrsti tisti, ki bi učence in dijake prijazno ves čas spodbujali in jim pomagali do dobrih rezultatov. Osnovno merilo je znanje slovenske materinščine, ki bi se z nenehnimi spodbudami lahko bistveno izboljšalo. Višina štipendije (o načinu izplačila se bo odločila SDS) bo odvisna od izpolnitve navedenih kriterijev. Učence in dijake kot tudi njihove starše je s temi predlogi potrebno čim prej seznaniti. To naj storijo učitelji..
Šolska komisija je predlagala, da se dodatek za delovno uspešnost učiteljev določi v znesku 20-60.000 forintov. Dodatek bodo enkrat letno (tokrat ob koncu šolskega leta) prejeh učitelji in učiteljice slovenskega jezika v narodnostnih šolah in slovenske vzgojiteljice v narodnostnih vrtcih. Višino za posameznika bo določila posebna komisija. Višina štipendij za učence in dijake se bo gibala med 4 -10.000 forinti. Podeljena bo v enkratnem znesku, prav tako ob koncu šolskega leta. O pravični dodelitvi bodo odločali predvsem učitelji, ki poučujejo posamezne učence.
Delo učiteljev v narodnostnih šolah in vzgojiteljic v narodnostnih vrtcih je zahtevno in odgovorno, zato je prav, da se še posebej finančno ovrednoti. To potrjuje tudi odločitev Državne slovenske samouprave. Upajmo, da bo ta pobuda imela pomembne pozitivne učinke.
Valerija Perger
Eden od pogojev za štipendijo je udeležba učencev na raznih tekmovanjih v materinščini. Na fotografiji
podelitev priznanj na lanskem tekmovanju v  Slovenskem jeziku.
Porabje, 13. januarja 2005
7
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Zdavanje
Mlajši iz Male vesi pri malomi potoki so trno radi dli, če se je tam nin kouli godilo kakšo veseldje. Tou je leko bila veselja, veški svetek ali pa kakšo zdavanje. Tou ji je od vsega najbole migalo, naj se zgodi vsikši den, vej pa je bilou vsigdar vnougo vsega dobroga za gesti pa piti. Zdavanje z gostüvanjom je zatoga volo bilou najboukše, ka jevse bilou zašenki.
Dapa prišo je takši Čas v Malo ves, v sterom je nej bilou nikše veselje, nikšnoga svetka, od kakšnoga zdavanja pa je nej bilou nej slüja pa pej düja. Mlajši pa bi tak radi, naj sé kaj takšoga zgodi.
- Vrag je šolo vzeu, - si ji v potoki namako noge Feri. -
Tej mladi moškipa dekline so nikšni nej. Tak pravi moj dejdek tö. Vej še pa sploj več neškejo ženiti!
- Istino maš, - je, od toga neka vejdla mala Rožika tö. -Nega zdavanja, nede drauvne dece. Moj ata pravi, ka ves na nikoj pride.
Pa so se tak zgučavali tadale. Vej je nji nej mantralo, če ves rejsan na nikoj pride, liki so se bole za tou brigati, naj bou po zdavanji gostüvanje. Najprva so škeli oženiti od male Rožike očovoga brata. Stari pojep je že biu. Ranč telko stara dekla je bila od maloga Tonija tetica.
- Tejm bi bila za vküper,
dapa kak njiva nagučati, naj se vzemeta? - je Djoužek  že za  na-
prej vedo, ka tou nede šlau samo tak, kak si uni brodijo.
-	Vejpa nikšna lübezen dun
mora biti, nej?
Vsi so samo začali klumati z glavami, ja, ja, ja, tou je velka istina, brezi lübezni nede šlau. Tak so Zdaj brodili, šteriva moški pa ženska sta zalübleniva pa se radiva mata, dapa sta eške nej oženjeniva. Brodili so, brodili, namakali noge v potoki pa brodili tadale, dokejč si je nej na glas zbrodo Janči.
-	Vej pa naša bautošica! Njou ma Kovačin Pali trno rad, nej istina? - je skur spadno v vodou od sreče, ka si je zbrodo.
Dapa njegva sreča je bila Zaman. Vsi so samo poglednili nazaj v potok, kcuj pá čemerasto tak bole po tiüma sikali.
-	Vejpa vsikši v vesi vej, ka je bautošica oženjena, Kovačin pa jo rad ma samo
zavolo toga, ka njemi gnauk na keden za šenki edno pivo da.
Na, tak so brodili tadale. Mirni je den, prišo je večer, pa pomalek nouč. Mali svátovge so šli spat. Vsikši je brodo ali pa senjo, kak lepou bi bilou gostüvanje slüžili. Na drugi den so od toga brodili tadale. Nika se je nej genilo v njihovi glavaj vse dokejč je nej opoudne v cerkvi zvonilo. Kak če bi njim klonckanje zvona fudnilo v glave.
-	Vejpa naj še vzemete dva med nami, ka nemo čakali na tiste starejše od nas, - so se poglednili pa prajli vsi nagnouk v eden glas.
Ja, tou je lepou Povejdano bilou, dapa kak naj tou napravijo.
- Najboukše bi bilou, ka še vzemete tem maliva, mala Rožika pa mali Tom, - je prvi vöovado svojo idejo najvekši med njimi Feri.
-Ka, si ti vcejlak nauri? - se je brž za sebe postavo mali Tom. - Takše z velkimi lampami ge nikak za ženo ne vzemem!
- Vej ti ge dan velke lampe, -je na šurko gore oprla lampe mala Rožika. - Tou, ka je niške čeden, eške ne znamenüje, ka velke lampe ma! Bole naj Feri vzeme Vero za Ženo.
Zdaj je začalo na Malom potoki goreti. Rejsan, od vsega vküper se je voda v potoki gore vužgala. Eden pojep bi nej emo mene dekline, pa dekličke so ranč tak nej škele meti nienoga pojba. Tak so se svadili med seuv, ka so sé dekline šle tadale špilat na brejg, podje pa so si svoje trde glave ladili pri staroj vrbi.
In tak je eške gnesden in de vsigdar tak, gda se mlajši začajo zgučavati, stera sé steromi vidi ali pa steri se steroj najbole vidi. V toj pripovejst! so tö nikak nej vküper prišli, vejn, ji je sram bilou, čeglij so se med seuv radi meli. Dapa gostüvanja je v Maloj vesi nej bilou do geseni. Po tistom pa so plesali pa djufkali, ka se je vse obliskalo. Mali Tom je pleso z malo Rožiko, Feripaz Vero.
Miki Roš
Mi smo mlado porabsko gledališče
Dijaki, ki se učimo slovenščino na gimnaziji v, Monoštru, pripravljamo gledališko predstavo. Vsako drugo soboto se dobimo v Slovenskem domu. Vaje se začnejo ob devetih. Naš režiser je Miki Roš.
Zjutraj smo zaspani, ampak Miki je zelo potrpežljiv z nami. Najprej smo imeli samo bralne vaje. Sedaj pa že znamo besedilo in se učimo igrati vloge. To je zelo zanimivo. Vsak od nas igra eno igralko ali enega igralca. V sami predstavi gre za vajo neke predstave. Gre zelo težko, zato se režiser jezi, ampak sreča, da ni tako strog. Vsi se trudimo, da dobro pripravimo predstavo. Smo vesela družba, na vajah se veliko smejemo.
Predstava je skoraj gotova. Kmalu bomo nastopili. Upam, da se bo nastop posrečil in bo naša predstava vsakemu všeč.
Erika Dončec Gimnazija Monošter

Čez deset let
Čez deset let bom že v službi, sicer še ne vem, kje bom delal. Upam, da bodo -takrat boljše gospodarske razmere na Madžarskem in vsak bo imel delo, nezaposlenih delavcev pa ne bo. Družine bodo brezskrbno ■in veselo živeler Visoko šolo bom že končal.
Vesel bom, šaljiv gostobeseden fant, ki ima veliko prijateljev. Verjetno bo sestra že imela družino, večkrat jih bom obiskal in jim bom pomagal. Starše bom tudi obiskal vsak dan, oni bodo že upokojenci. Imel bom vozniški izpit in upajmo, avto. Mamico bom odpeljal, kamor bo hotela. Če bom imel možnosti, bom obiskoval športna tekmovanja.
Čez deset let bi rad bil srečen, zadovoljen, vesel človek, ki živi v državi, kjer sta znanje in človek vrednota.
DenešPint Gimnazija Monošter
Kot vsak človek, tako tudi jaz imam načrte in cilje, ki bi jih rad dosegel. Vem, da to ni enostavno, toda vse lahko dosežem s potrebno vztrajnostjo in pridnostjo.
Naslednja leta bodo v mojem življenju zelo pomembna. Najpomembnejše je zdravje, brez tega ne bi bil vesel. Na začetku leta bom šel na državno tekmovanje v slovenskem jeziku. Rad bi dosegel najboljši uspeh
zato, ker bi potem to veljalo za maturo iz slovenskega jezika. Rad bi naredil izpit iž nemškega jezika. V današnjem svetu si tisti, ki ne pozna jezikov, zelo težko najde službo. Med cilji je tudi vozniško dovoljehje. Čez leto in pol bom maturiral. Verjetno bom uspešno izvršil nalogo, kljub temu, da bomo delali dvostopenjsko maturo. Po maturi se bo končalo moje gimnazijsko učenje. To so moji dveletni načrti.
Potem si moram izbrati poklic. To bo spet težka naloga. Še ne vem, kakšen poklic bi si izbral. Upam, da mi bodo starši pomagali in tako se bom odločil za poklic, ki mi bo všeč. Človek je vesel, če dela tisto, kaj ljubi. Delo je trpljenje, če človek nima rad svojega poklica. Potem ko bom pridobil poklic, bi si rad čimprej zagotovil zanesljivo službeno mesto. Sicer pa vem, da bo to zelo težko. Potreboval bom zanesljivo, uravnotežno družinsko zaledje.
Če bom te cilje dosegel, bom lahko rekel, da sem zadovoljen. Upam, da bo harmonična in zanesljiva družina zmeraj z menoj.
Gabor Holec Gimnazija Monošter
Porabje, 13. januarja 2005
Foto: K. Holec
Apátistvánfalva és Cepinci település civil szervezetei szeretettel meghívják Önt és kedves családját 2005. február 6-án
HATÁRON ÁTHALADÓ RÖNKHÚZÁSUKRA.
Az átkelő 24 óráig tart nyitva. Az átkeléshez személyi igazolvány szükséges.
Mejni prehod bo odprt do 24. 00 ure. Za prestop meje sta obvezna osebna izkaznica ali potni list.
NIKA ZA SMEJ...
Sto je pa te oča?
Lujza se je etognauk sploj fejst taužila svojoj padaškinji Eržiki, ka je njeno čer nekak v nevolo spravo. Eržika zdaj etak pita Lujzo: »Pa ka’š te zdaj delala? « »Ka mo delala, ka mo delala! Iskala mo očo. «
Eržika pa tadala spitava: »No, pa si ga že najšla? « Lujza pa: »Pet laufarov sam že zaojdla. «
Tolmač
Vdardjeni Hugo je etognauk nut üšo v edno pisarne pa se je glaso, ka bi on rad bio francuški tolmač. V pisarni so ga pitali, če je že odo v Franciji. On je pravo, ka ja, že večkrat. Zdaj so ga tadala spitavali, ga malo vö-sprobavali pa so ga pitali, kak po francuškom pravijo, ka snejg.
Hugo pa: »Žau, tau ne vejm, zatok, ka sam ge vsigdar samo v leti odo v Franciji. «
Vöra
Škrklavi, šparavan Ivan je etognauk v Budimpešto
mogo titi pa je tam v ednoj hoteli spau. Gda je tavö na okno pogledno, je vido eden cerkveni tören pa vöro na törmi tü. Sam sebi je etak pravo: »Hu, fajn! « Pa si vözema iz žepke svojo žepno vöro pa go doj stavi.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST d. d. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS. za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.