FRONT-LINE
Jure Potokar
Stvari v praznini
Mladinska knjiga, Ljubljana 1990
Če drži, daje na Slovenskem do Šalamuna vladala simbolistična poetika, potem je Jure Potokar tisto ime mlade slovenske literature, ki se v utečene kolesnice vrača vsaj na stilni ravni. Obnova estetskih kategorij s preloma stoletja se v njegovi četrti zbirki (tretji samostojni) kaže na več ravneh. Muzikalnost, kije eden od razpoznavnih znakov prejšnje zbirke (Ambienti zvočnih pokrajin), je v Stvareh v praznini manj eksponirana, a še vedno prisotna v obliki notranjih rim in aliteracij. Poglavje zase je stavčna melodika: strogo strukturo 3 krat 3 plus 1 verz zapolnjuje razvejana glagol-ska sintaksa. Pogoste in presenetljive so sinestezije — npr. »sladki vonj v ritmu prepletenih zvokov«. Tretja simbolistična specialiteta, s katero Potokar ne skopari, je piktorialnost. Omeniti kaže še motivne drobce, ki nedvoumno aludirajo na častilce Lepote: vodnjak, labirint, votline, okno, maska. Tu pa se naš ekskurz v simbolistično poetiko konča. Pri Potokarju bi zaman iskali vero v absolut, »vesoljno dušo« ali kaj podobnega. Njegovo vesolje sicer spominja na Strniševo kozmologijo, vendar zvezde, ki migotajo v njem, poznajo eno samo skrivnost: samoto.
Zlom simbolističnega projekta seje dogodil že v Ambientih zvočnih pokrajin. Poezija se ne more približati glasbi, ni besede, ki bi izgovarjala tišino ali razpirala pokrajine, kot to uspeva mojstru ambientalne glasbe Brianu Enu. Zato Potokar govori o porazu, o tisti točki na »daljici časa«, s katere ni več poti naprej. Ostaja le vračanje — v zgodovino, mitologijo, spomin. Med prozaisti so se na tej točki ustavili meta-fikcionalisti. Tudi oni so »brskali med kupi praznega besedja« in »drobili glino dediščine«, tudi njim se je zdelo, da je »v navzočnost vtetovirana le še aposiopeza«. Premolk, ki ga v literaturi zaznamujejo tri pike, je seveda zgolj navidezna tišina sveta. Vanjo se vpisujejo nešteti zvoki modernih (bi bilo bolje reči postmodernih?) komunikacijskih sredstev. Vse bolj nas obdajajo podobe stvari, vse manj imamo opraviti s stvarmi samimi. Vojna je televizijski spektakel, ki ga spremljamo iz domačega naslanjača. Filmski zvezdniki si pulijo zobe, kot za šalo shujšajo ali se zredijo za dvajset kilogramov. Svoje vloge ne igrajo, ampak jo živijo. So natančno in zgolj to, kar vidimo na platnu. Onkraj videza je le še praznina. Komu je mar, kakšne so stvari v praznini?
Poezija Jureta Potokarja nagovarja posameznika, »tebe«. Če množica naseda videzu, se opaja s pisanimi podobami, potem si »ti« tisti, ki nisi zapustil izpraznjenega vesolja. Samota, ki te pesti, ni banalna, prozaična osamljenost nekoga s pokvarjenim televizorjem, tvoja samota je vseskoz metafizične narave. Praznina je samota, je bolečina, je strah. Situacija se iz Ambientov zvočnih pokrajin do Stvari v praznini ni veliko spremenila, nov je le obrat k posameznikovim emocijam. Vizija
116 LITERATURA
bodočnosti je do skrajnosti pesimistična, celo katastrofična, toda dosledno estetizi-rana. (»O angel prihajajočega razkroja«, »filigranski rob čakanja na kristalni mreži« ...) Nekaj dekadentno nasladnega in hipersenzibilnega je v metaforah, kot sta »žaltava samota« ali »nežna, bleda bolečina«. Je groza, ki je »otipljiva, židka in osladna kot melasa«, sploh še grozljiva? Pesnik je začel »trgovati s samoto« ali pa se tudi še vedno, čeprav le od daleč, spogleduje z Lepoto?
Že dolgo pustošijo v zavesti pesnikov vprašanja, kako vztrajati v praznini, kakšne so alternative molka. Nekateri iščejo rešitev v osebnih mitologijah, drugi ne najdejo poti iz slepe ulice. Estetizirani lirizmi Jureta Potokarja na eksplicitni ravni izrekajo pesimistično varianto. Tudi to, da njihova lepota zadržuje napredujočo moč praznine, je zgolj utvara. Ugibanja, kam se bo obrnilo krmilo Potokarjeve ladje, niso predmet tega zapisa, čeprav je verjeti, da bodo oživele »zgodbe, ki jim nič ne seže do sredice« — recimo »nikdar izgovorjena slast dvojine«. Morda je odveč dodajati, da gre v Stvareh v praznini za poezijo vrhunskih estetskih kvalitet, ob kateri bodo tudi zakrknjeni nasprotniki poezije morali ugotoviti, da obstajajo pesniki in Pesniki z velikim P. Kot je Jure Potokar.
Darja Pavlič
LITERATURA 117