Vzgoja, ki vodi k sreči V letu, ki ga je Organizacije združenih narodov proglasila za mednarodno leto otroka, je osrednja skrb tedna otroka posvečena ustvarjanju boljših možnosti za zdravo in srečno rast mladega rodu v slehernem okolju, kjer odrašča, se izobražuje in preživlja svoj prosti čas. Cilji, zapisani v akcijskih načrtih letošnjega mednarodnega leta in tedna otroka, so trajnega pomena. Prizadevanja za srečnejše življenje, za skladen in vsestranski razvoj mladih, za njihovo uspešno pripravo za delo samoupravljanje in človeško polno ter srečno osebno življenje morajo biti del vseh družbenih prizadevanj in stalna naloga delavcev in občanov, vseh temeljnih skupnosti in samoupravnih organizacij, družbenopoUtičnih organizacij, društev in drugih dejavnikov. Samoupravna socialistična družba namenja vso pozornost človeku. Prizadevanja našega gospodarskega in političnega razvoja so zato usmerjena k ustvarjanju družbe, v kateri si bo — v skladu s Kardeljevo mislijo — lahko človek kar najbolj svobodno ustvarjal svojo srečo. Neločljiv del teh prizadevanj je skrb za srečno sedanjost in prihodnost naše mladine, za uspešno vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov ter njihovo vsestransko pripravo na jutrišnje delovne in družbene naloge. Pri uresničevanju teh ciljev imata vzgoja in izobraževanje odločilno vlogo. Izpolnjujeta jo lahko samo tedaj, če so vzgojnoizobraževalne organizacije tesno povezane, in je vzgojnoizobraževalna dejavnost uglašena s preobrazbenimi cilji celotne družbe. Zato je podružbljanje vzgoje in izobraževanja ter njeno vraščanje v združeno delo je edina prava pot. Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 5. oktobra 1979 - št. 15 - letnik XXX »Pri oblikovanju nove šole imajo prosvetni delavci kot neposredni organizatorji in voditelji učnovzgoj-nega procesa vsekakor najpomembnejšo in najbolj odgovorno vlogo. Že doslej so si močno prizadevali in dosegli pomembne uspehe, čeprav so pogosto delali tudi v težavnih okoliščinah. Kakovost naše šole bo tudi v prihodnje odvisna — seveda s pogojem, da družbena skupnost zagotovi nujna materialna sredstva — predvsem od tega, koliko bodo učitelji ideološko in strokovno izobraženi in pedagoško-metodično sposobni in koliko prej bodo opustili zastarela pojmovanja o šolski izobrazbi otrok in mladine. To pomeni, da moramo v prihodnje posvetiti posebno pozornost šolam, v katerih se usposabljajo učitelji, hkrati pa poskrbeti za nenehno izpopolnjevanje učiteljev med njihovo prakso.« (TITO, pismo nacionalnemu kongresu za varsvo otrok, 1958) Vendar je naša odgovornost za uresničenje ciljev mednarodnega leta in tedna otroka zato še bolj poudarjena. Smo poklicni učitelji in vzgojitelji, ki morajo v svojem vsakodnevnem delu uresničevati pomembne vzgojne in izobraževalne naloge. Ker poznamo zakonitosti vzgoje in izobraževanja ter značilnosti in potrebe otrokovega ter mladostnikovega razvoja, je naša posebna družbena naloga tudi v tem, da budno zaznavamo vzgojne probleme in nanje opozarjamo vse družbene dejavnike ter jih skupaj z njimi zavzeto rešujemo. J.V. V zanscu dejavnosti Preobrazbo vzgojnoizobraže-valnega sistema, vsebine in organizacije vzgoje in izobraževanja na načelih, sprejetih v dokumentih kongresov ZKJ in ZKS ter stališčih in sklepih predsedstva CK ZKS je že več let v središču pozornosti mladine, staršev in vseh delavcev — tistih, ki delajo neposredno v vzgoji in izobraževanju in tistih, ki kot samou-pravljalci odločajo o programih in denarju. Zanimanje za vzgojo in izobraževanje se je v naši javnosti še posebno povečalo v zadnjih letih, ko smo na temelju izhodišč, sprejetih v Zvezi komunistov, začeli oblikovati sklepe o tem, kako idejna izhodišča in cilje uresničiti v življenju. In prav zdaj, ko smo v središču tega zanimanja, smo končali bogato javno razpravo o osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju, o osnutku zakona o izobraževalnih skupnostih, o osnutku zakona o osnovni šoli in o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. Sprejeli smo temeljne sestavine skupne vzgojnoizobrazbene osnove v usmerjenem izobraževanju ter izhodišča za oblikovanje mreže organizacij za usmerjeno izobraževanje. V strokovnih organih nastajajo posamezni programi, vključno s preobrazbo dosedanjih gimnazijskih programov. Izoblikovale so se samoupravne interesne skupnosti za izobraževanje, poleg 16 posebnih izobraževalnih skupnosti s področja gospodarstva ustanavljamo tudi posebne izobraževalne skupnosti za področje družbenih dejavnosti. Nastaja še veliko drugih dokumentov in dejavnosti, ki so neposredno povezani s preobrazbo vzgoje in izobraževanja. Ne iz naštevanja, temveč iz vsebine lahko ugotovimo, da je preobrazba »stekla«, da ne stopicamo na mestu, kot smo še pred dobrim letom, temveč da smo v žarišču strokovne in politične de- javnosti, ki delujeta usklajeno. Široka dejavnost subjektivnih sil (še zlasti ZK, ZS, ZSMS in SZDL) je prispevala k temu, da smo premagali tradicionalno šolsko gledanje na vzgojo in izobraževanje. V večjem delu organizacij združenega dela materialne proizvodnje smo že dosegli, da pojmujejo preobrazbo vzgoje in izobraževanja kot del uresničevanja zakona o združenem delu. Vendar nam najtežje delo še ostaja, kajti bolj ko se približujemo preobrazbi vzgoje in izobraževanja, tem bolj je vidna njena revolucionarna podoba, narava revolucionarnega procesa, za katerega ni pričakovati, da se bo uresničil brez pretresov ali celo nekaterih družbenih nasprotij. Pomembnih bo še veliko strokovnih in političnih naporov za pripravo možnosti, da bomo v šolskem letu 1980-81 lahko začeli z usmerjenim izobraževanjem. Družbenopolitične organizacije, Zavod SFRJ za šolstvo, Izobraževalna skupnost Slovenije, Gospodarska zbornica SRS, univerzi, Republiški komite za vzgojo in izobraževanje in druge strokovne ter znanstvene organizacije morajo v skupnem akcijskem programu strniti vse moči za uresničevanje akcijskega programa — možnosti za prehod na usmerjeno izobraževanje. Prav tako si bo treba še bolj prizadevati , da bomo čimprej rešili nekatera še odprta vprašanja v zvezi s pripravo predlogov s področja vzgoje in izobraževanja. Pri tem moramo poskrbeti, da bodo v reformnih akcijah še bolj pospešeno in usklajeno sodelovali subjektivne sile, združeno delo in krajevne skupnosti. Le tako bomo oblikovali pravilen odnos do vsebine in dinamike tega revolucionarnega procesa. MARJAN JELEN Načrtovanje naj bo stvarno V šolstvu še vedno ni ustreznih materialnih možnosti Najbrž je le malo dejavnosti, za katere bi lahko rekli, da so v minulem srednjeročnem obdobju uspešno načrtovale. Nezadovoljiva ocena velja tudi za načrtovanje dejavnosti vzgoje, izobraževanja in raziskovanja, ki ga je kritično ocenil republiški dobor sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti na svoji seji letošnjega 26. septembra. Temelj za razpravo je bilo gradivo, osnutek ocene, ki jo je pripravila posebna delovna skupina, uvod v razpravo pa je podal predsednik republiškega odbora Geza Čahuk. Razlogov, ki naj bi odgovorili .na vprašanje, zakaj smo bili na tem področju pri načrtovanju premalo uspešni, ni treba na novo opredeljevati, saj so splošno znani. Slišimo jih v razpravah o izvajanju družbenega načrta idr., tokrat pa jih povzemimo na kratko: Načrtovalni dokumenti so bili sprejeti z zamudo, tisti, ki so sestavljali načrte, niso dovolj opredelili, kaj pričakujejo od družbenih dejavnosti, tam, kjer pa so načrtovali kadrovsko politiko za nekaj let vnaprej, pa so sproti speminjali, kar je bilo zapisano v srednjeročnih načrtih. Organizacije združenega dela še vedno zahtevajo delavce z razmeroma nizko ravnijo znanja, ki jih potrebujejo za proizvodnjo z manj zahtevno tehnologijo in veliko specializacijo del. Čedalje bolj pa primanjkuje delavcev z visoko ravnijo znanja, ki so sposobni prilagoditi svoje delo višjim zahtevam. To poudarja že analiza Izobraževalne skupnosti Slovenije, vsi pa opozarjajo, kako nesmotrno bi bilo, če bi prilagodili izobraževalni sistem zahtevam po znižanju ravni. Očitki veljajo tudi organom in skupnostim v vzgoji, izobraževanju in raziskovanju, ki niso mogli prikazati razvojnih namer na svojih področjih. Razumljivo je, da bodo samoupravne interesne skupnosti morale pojasniti svoje organizacijske in vsebinske pomanjkljivosti pa tudi sindikati bodo morali storiti precej več za povezovanje vseh področij združenega dela. Že zdaj ugotavljajo, da je bilo načrtovanje vse preveč odrinjeno na rob dejavnosti republiških odborov in je bilo redkokdaj tema dogovarjanja. Na področju obeh dejavnosti so namenjali premalo pozornosti metodološkim vprašanjem načrtovanja in le malokatera izobraževalna ali raziskovalna delovna organizacija ima organizirano razvojno službo. Jasno je, da Zavod SRS za šolstvo in Center za razvoj univerze ne moreta zadostiti vsem potrebam na tem področju, izkušnje pa kažejo, da je treba načrtovalno dejavnost bolje organizirati. Ocena je pokazala, da samoupravne interesne skupnosti niso organizirane tako, da bi zaživela svobodna menjava dela med uporabniki in izvajalci, pa tudi sporazumevanje še ni doseglo tiste ravni, da bi spodbujalo k bolj prizadevnemu načrtovanju. PREPOČASI Posledice take usmerjenosti v preteklem načrtovalnem obdobju so na dlani: sorazmeren zastoj izobraževalne in raziskovalne dejavnosti na MovensKem. Podatki kažejo, da se položaj izobraževanja v družbeni sestavi ni spremenil: delež dohodka, namenjen izobraževanju v Sloveniji, je še naprej med najnižjimi v^ Jugoslaviji. Spodbudni so le podatki o velikem številu samoprispevkov, namenjenih gradnji šol in vrtcev, in o investicijski dejavnosti, saj je bilo zgrajenega veliko novega predvsem v osnovnem izobraževanju. Posebno uspešna je bila gradnja domov za učence in študente. Pozornost zbujajo tudi tele ugotovitve iz poročila in analize družbenega načrta SRS in analize razvoja vzgoje in izobraževanja v obdobju 1976—1980, ki opozarjajo na nekatera neskladja s sprejetimi usmeritvami v iružbenem načrtu: Počasneje tot je bilo dogovorjeno, so v prvih treh letih uresničevanja družbenega načrta rasla sredstva za zdravstvo, izobraževanje in raziskovalno dejavnost, hitreje od dogovorjenega obsega pa sredstva za socialno skrbstvo, zaposlovanje, otroško varstvo, za kulturo in telesno kulturo. V nasprotju z napovedanimi cilji in smernicami je tudi podatek, da se delež za vzgojo in izobraževanje v družbenem proizvodu vztrajno zmanjšuje: leta 1976 je bil 4,55 %, leta 1977 4,22 %, leta 1978 pa le 4,17%. Po družbenem načrtu SRS naj bi imela prednost raziskovalna dejavnost in usmerjeno izobraževanje, že zdaj pa je jasno, da v prihodnjih dveh letih za raziskovalno dejavnost ne bo toliko denarja, kot je bilo predvideno. Usmerjenemu izobraževanju je bilo namenjenih v letu 1976 1,59 %, v letu 1978 pa 1,48 % družbenega proizvoda. Zniževala se je tudi prispevna stopnja za usmerjeno izobraževanje — od leta 1976, ko je bila 10,2 % na 7 % v letu 1979. Izboljšanje napovedujejo za leto 1979, če bodo združena vsa dogovorjena sredstva in dosežen predvideni družbeni proizvod. MED ZADNJIMI Kritično je treba oceniti tudi razmerje med dohodkom in materialnimi stroški v ceni storitve, zlasti na področju osnovnega in srednjega šolstva pa tudi v nekaterih visokih šolah. Ob nizkem deležu materialnih stroškov, ki pa se še vedno znižuje, zaman govorimo o modernizaciji pouka. in boljši učni tehnologiji. Ena izmed nalog pri pripravah za nove srednjeročne načrte bo torej treba ta proces zaustaviti. Tudi kar zadeva osebne dohodke v vzgoji in izobraževanju, smo zvesti tradiciji: razmerje med višino osebnega dohodka na pogojno nekvahficiranega delavca v vzgoji in izobraževanju in drugih dejavnostih se ne izboljšuje. Vsa štiri leta so ostala nekatera področja šolstva na zadnjih mestih med vsemi 62 skupinami za samoupravno sporazumevanje. Podatki kažejo, da zaostajajo za slovenskim poprečjem osebni dohodki delavcev v osnovnih šolah, vzgojnovarstve-nih organizacijah in srednjem šolstvu za 15 %, za 10 % pa v visokem šolstvu in dijaških domovih. S tem so neposredno povezane tudi kadrovske težave, ki še vedno ostajajo rakava rana našega šolstva. V tem šolskem letu nima ustrezne ..izobrazbe 36% učiteljev predmetnega pouka in 5,4% učitelja na razredni stopnji osnovne šole. V srednjem šolstvu je samo pol učiteljev opravilo zahtevane strokovne izpite. V uvodnih besedah pa tudi v razpravi te seje republiškega odbora je bilo večkrat poudarjeno, da še zdaleč ne moremo biti zadovoljni z družbeno skrbjo za strokovno usposobljenost kadrov pa tudi ne z materialnimi možnostmi naših šol. Edini izhod iz zagate je čimbolj kakovostno in stvarno načrtovanje. Prizadevati si moramo, da načrti ne bodo ostali na ravni splošnih družbenih predvidevanj, svobodna menjava dela pa zgolj fraza in zunanji videz, za katerim se bodo skrivali stari proračunski odnosi. Spremenjen odnos združenega dela do šolstva in vključevanje šolstva v združeno delo mora biti temelj za vse, kar bomo gradili v prihodnosti. M. K. ' ^ Mi in učenci kot delegati Ob razpravah o uresničevanju delegatskega sistema V zadnjem obdobju razpravljamo na vseh ravneh o uresničevanju delegatskega sistema in delegatskih odnosov. Temelj za razprave je skupščinsko poročilo o uresničevanju delegatskega sistema (Poročevalec skupščine SRS in SFRJ, 19. 6. 1979). Pri tem kritično ocenjujemo, kako delavci in občani, temeljne samoupravne organizacije in skupnosti ter drugi družbeni dejavniki sodelujejo z delegacijami in delegati pri oblikovanju, sprejemanju in uveljavljanju delegatskih odločitev. Delegatski sistem ustvarja možnosti — kot je poudaril XI. kongres ZKJ — za »odločujoč politični in skupni družbeni položaj delavskega razreda in vseh delovnih ljudi« ter omogoča, »da se demokratično izražajo njihovi številni in različni samoupravni interesi; razvijata se množična politična ustvarjalnost in praksa njihovega sporazumevanja in dogovarjanja v organih in oblikah neposredne samoupravne demokracije«. Uresničevanje delegatskega sistema in delegatskih odnosov je dolgoročno zasnovana naloga in proces poglabljanja ter nadaljnjega razvoja naše samoupravne socialistične demokracije. Prav zato je pomembno, da se vključijo v razpravo o uresničevanju delegatskega sistema tudi vse temeljne samoupravne organizacije s področja vzgoje in izobraževanja. Pri tem si moramo postaviti vsaj dvoje vprašanj: Koliko smo delavci na področju vzgoje in izobraževanja s svojimi delegacijami in delegati dejavni in učinkoviti v skupšči- nah družbenopolitičnih skupnosti ter v skupščinah samoupravnih interesnih skupnosti pri reševanju skupnih družbenih zadev, pri povezovanju vzgoje in izobraževanja z drugimi področji združenega dela, zlasti pa pri reševanju vprašanj, ki jih postavlja na dnevni red preobrazba vzgoje in izobraževanja, ta ne samo naša, temveč tudi skupna družbena naloga? Koliko je celoten sistem vzgoje in izobraževanja — od vzgojno-varstvene organizacije in osnovne šole do univerze — učinkovit pri oblikovanju samoupravne osebnosti, razvijanju sposobnosti in lastnosti, ki so za delovanje delegatskega sistema bistvenega pomena? KoUko smo v lastnem samoupravljanju, v samoupravljanju učencev, dijakov, študentov ter drugih udeležencev izobraževanja ter v samem vzgojnoizobraževalnem procesu razvili samoupravne, demokratične odnose, ki so temelj za vzgojo in izobraževanje sedanjih in prihodnjih delegatov in članov delegacij, ki bodo nastopali v skupščinah ter pred svojimi skupnostmi sproščeno in samozavestno, zavzeti in ustvarjalni pri uresničevanju svoje delegatske funkcije, sposobni usklajevati različne interese in iskati najboljše rešitve? Če bomo o teh vprašanjih razpravljali v naših vzgojnoizobra-ževalnih organizacijah bo notranja preobrazba vzgoje in izc^ra-ževanja hitrejša, hitreje pa bomo opustili tudi preživele metode, ki niso v skladu z razvito samoupravno demokracijo. J. V. Nov dom za učence srednjih šol Učenci srednjih šol bodo dobili še en nov dom. Temeljni kamen zanj so vzidali 21. septembra blizu sedanjega Doma Ivana Cankaija za Poljansko cesto v Ljubljani. Na slavnosti so bili navzoči najvidnejši predstavniki kulturnega in političnega življenja našega mesta, vzgojitelji in delegati gostinskega, trgovskega centra in Doma Ivana Cankaija. Ob tej priložnosti je spregovoril direktor gostinskega šolskega centra Danilo Zbrizej. Pojasnil je vzroke, zaradi katerih se je gradnja tako zakasnila in hkrati izrazil zadovoljstvo, ker bodo gojenci doma vendarle dobili ustrezne prostore. Ko smo se pogovaijali z v. d. direktorjem Doma Ivana Cankarja Viktorjem Gerdinom, nam je povedal, da lahko sprejme ta dom le 382 učenčev, letos pa so jih sprejeli kar 420, ker je premalo prostora, so morali zavrniti 100 učencev! V domu je največ učencev iz gostinstva in iz Šolskega centra tiska in papiija. Pretežna večina, ki obiskuje 12 različnih srednjih šol, je iz delavskih družin, približno polovica učencev pa iz drugih republik —največ jih je iz Hrvaške. jj . Domu Ivana Cankarja pripadata še enoti doma učencev na Prulah in Rakovniku: v prvi je 120 učenk iz gostinstva,' v drugi pa 120 s področja trgovine. Razgibano dejavnost učencev Doma Ivana Cankarja vodi 12 vzgojiteljev, v drugih dveh domovih pa dela po pet vzgojiteljev. Novi dom, ki bo zgrajen predvidoma do začetka novega šolskega leta 1980—81, bo sprejel dekleta s Prul in z Rakovnika. Poskrbel bo tudi ža 100 učencev, ki so bili letos zavrnjeni. Rešeno bo še eno pereče vprašanje, izboljšale se bodo bivalne in delovne možnosti precejšnjega števila srednješolcev. Med dosezKe družbene akcije za gradnjo domov učencev in , študentov bomo zapisali še eno , pridobitev: nov dom za srednješolce. T,P. Aktualna in pomemtoi j 1 1 7:..:1 .j .‘ . 1 • . . :. Problematika usmerjenega izobraževanja je tako zelo pomembna za perspektive naše družbe in za perspektivo vsakega posameznika, da je prav, da je razprava o tem čim širša, ne samo v času do sprejetja zakona o usmerjenem izobraževanju, marveč tudi v času njegovega uveljavljanja. (MILAN KUČAN. Naši razjedi 28. 11.1979, stran 509) prijemal v enaki meri š teW( ^ škimi in gospodarskimi,1 V »1 tudi z družbenimi protdert1: Vj Vse to terja, da odločuj učinkoviteje odpravljamo o* ječe slabosti, da pospeši«11 čete preobrazbene procese hitreje uresničujemo nače' stalnem izobraževanju. «U drobneje začrtamo smeri * vanja in naloge na področju ’ košolskega izobraževanja, (dr. ANTON VRATUŠA, »Izobraževanje mora vse bolj postajati stalni način življenja. To pa pomeni, da ni več poglavitna naloga našega šolstva, posebej še ne visokega, da pred mladega človeka nakopiči samo čim več strokovnega znanja. Šola naj ga tudi uvaja v življenje kot odgovornega in enakopravnega člana družbe, naj zbudi v njem znanstveni in strokovni interes, da bo tudi kasneje nenehno bogatil pridobljeno znanje in osvajal vse tisto znanje, ki ga bo usposabljalo, da se bo kot svobodna stvarjalna osebnost uspešno spo- 20-letniti visokega šolstva riboni. Delo, 19. 9. 1979) Dosegli bomo velik naprt1 ; če nam bo uspelo v prvi etap1 stopnega uveljavljanja novtf i)( stema zagotoviti enakopray tn vseh načinov in poti izobrat*. nja za delo v rednem sistem0, j, braževanja in v izobraževat ^ " I v „ _ dela ali izobraževanju ob ^ Vse to so samo načini ozif* poti za pridobivanje izobd oziroma, ustrezneje rečeno,* nja za delo. 0, (MILAN KUČAN, citm ' delo, istotam) sis Hi ta >»1 tli Pr IH »j Nadomestiti zamujeno Pospešena gradnja srednjih šol V minulem letu se je začela gradnja šol za srednje usmerjeno izobraževanje, za katere je bil prvikrat zagotovljen denar s samoupravnim sporazumom o temeljih plana vzgoje in izobraževanja. S tem ukrepom skušamo nadomestiti zamujeno, saj smo bb pospešeni gradnji osnovnih šol pa tudi prostorov za visokošolski pouk,.zanemarjali srednje šolstvo. V začetku tega srednjeročnega obdobja je bilo namreč potrebnih preureditve ali obnove kar 51 odstotkov vseh obstoječih srednješolskih stavb. Polovico vseh tako imenovanih bruto šolskih površin so v šolah izrabili za vzgojnoizobraževalno delo, ker pa je v slovenskih srednjih šolah le 61 telovadnic, si morajo po eno deliti kar štiri šole. Po podatkih, ki so jih zbrali na Izobraževalni skupnosti Slovenijefmeri srednješolska učilnica poprečno 58 kvadratnih metrov; to pomeni, da je veliko učilnic manjših od normativne velikosti (60 kvadratnih metrov) in da so bile zaradi velikega števila učencev (poprečno 31 učencev na učilnico) očitno več kot premajhne. V letih od 1976 do 1977 smo zgradili štiri srednje šole (16.000 kvadratnih metrov bruto zazidalnih površin), s tem pa smo izboljšali delovne razmere za okoli 2.000 ali 2 odstotka učencev. S tako naložbo smo predvsem odpravili neustrezne prostore za pouk, tako da se število izmen pouka ni bistveno zmanjšalo. Le približno 2.000 učencev je v zadnjih treh letih prešlo na enoizmenski pouk. S temelji plana vzgoje :n izobraževanja naj bi po enotnih merilih zagotovili srednjejnu šolstvu približno 100.000 kvadratnih metrov novih ali preurejenih bruto zazidalnih površin; to pomeni, da bo lahko okoli 12.000 ali 14 odstotkov učencev imelo pouk v ustreznih prostorih. Letos naj bi po tem načrtu zagotovili denar za gradnjo ali preureditev 15 srednješolskih stavb. Izobraževalna skupnost Slovenije pa bo prispevala za gradnjo v razvitih občinah 30 odstotkov denarja od celotne investicijske vrednosti, v manj razvitih občinah pa 50 odstotkov potrebnega denarja. Po natečaju za sofinanciranje naložb za gradnjo šol v sistemu usmerjenega izobraževanja so na zadnji seji izvršnega odbora Izobraževalne skupnosti Slovenije ugotovili, da v celoti izpolnjujejo pogoje natečaja šola za delavce v blagovnem prometu v Brežicah (1,710.000 dinarjev), tehniška šol^ v Celju (16,900.000 dinar- jev), kamniški srednješolski0 ter (2,540.000 dinarjev), kof! ekonomsko-administrativni / ski center (6,220.000 dinar)1 ekonomska srednja šola v U lj'ani (510.000 dinarjev), Ijanska gimnazija pedagP smeri (1,600.000 dinarjev),1 ski center za blagovni proip1 Novi Gorici (340.000 dinarj1' šolski center »Jože Srebrni01 Novi Gorici (8,330.000 di«1 jev), center usmerjenega iz°0 ževanja v Novem ^ m£: (49,730.000 dinarjev), kmeti) šolski center v Novem m61 (10,500.000 dinarjev), cente* usmerjeno izobraževanje v stojni' (22,180.000 dinar]6' steklarska šola v Rogaški Sl0’ (4,080.000 dinarjev), telo',) niča tehniške kemijske šd6 Rušah (1,520.000 dinarjev), adaptacija same šole (470-i' dinarjev) ter ekonomski šoj center v Slovenj G&“ (530.000 dinarjev). Celd vrednost naložb 127,160.000 dinarjev. Izobraževalni center Ivad Gorica — Stična v dogovdf nem roku ni dostavil celotr1 projekta gradnje. Ta šob, lahko dobila finančno pom06 znesku 9,840.000 dinarjev sredstev po natečaju za letos* leto in 9,660.000 dinarjev 1 račun tonamenskih sredstev prihodnje leto, le pod pogoj01 da investitor predloži celo® glavni projekt strokovni slb Izobraževalne skupnosti Slo' nije do začetka letošnjega oV bra. Zahtevam natečaja nista za^ stili zaradi nepopolne doku®6 tacije oziroma nezagotovlj61 lastne udeležbe ekonomsko-01 ministrativni šolski center Kopra (za telovadnico) in lj0 Ijanski šolski center za keiri: metalurgijo in papimištvo. P0 tako se je zataknilo pri zaW{ ptujske izobraževalne skupnd ki je prosila, naj bi ji pove01 delež s sedanjih 30 odstotkov* 40 odstotkov od investicij5* vrednosti začetega srednji skega centra. Svojo zahtevo1 utemeljili s tem, da je: Ptuj * pripravah na gradnjo sodil v sl*1 pino manj razvitih občin, med* davo novega šolskega centra! je prešel v skupino razvitejših* je zmanjšalo delež Izobraževal* skupnosti Slovenije, Dokon0* sodbo o upravičenosti tezahte' bodo izrekli delegati skupšci* Izobraževalne skupnosti Slovl nije, hkrati pa naj bi potrdili tj* celoten letošnji načrt finah0* pomoči za gradnjo srednjih šol SR Sloveniji. B.N. Za uspešen začetek Strokovni svet za vzgojo in izobraževanja sprejet skupno vzgojnoizobrazbeno osnovo v usmerjenem izobraževanju Že dolgo govorimo in pišemo o preobrazbi srednjega šolstva kot o sestavnem dela celotne preobrazbe našega vzgojnoizobraževalnega sistema, skladno s sprejetimi dražbenopofitičnimi stališči, opredelje-"tifei v doknmeetih ZKJ ia ZKS. O tem cetastaem vprašanja so vefiko tszpravljaK strokovni in tombenopofitični delavci in usklajevali mne-"js na vseh ravneh. Zdaj je pred nami dopolnjen dokument o skupni vzgojnoizobra-sbeni osnovi v usmerjenem izobraževanju — za vzgojnoizobraževalni Program v 1. in 2. lem. Potrdil ga je Strokovni svet za vzgojoin izobra -Sevanje SR Slovenije na svoji seji 27. septembra pod vodstvom Starta Kranjca. Dokument pomeni temelj in hkrati izhodišče za nadaljnjo organizirano strokovno pripravo usmerjenega izobraževanja. V prihodnje bodo skupno izobrazbeno osnovo prilagodili po-!rebam izobraževanja odraslih, 'Zobraževanja mladine, motene v duševnem in telesnem razvoju in drugim. Na temelju dokumenta ■ s° pripravili načrt za usposabljaje učiteljev in načrt za pripravo uebenikoy. S skupno vzgojnoizobrazbeno ?snovo je zagotovljena splošna 'Zobrazba na začetku usmerje-nega izobraževanja, ki jo bodo 2ajeli vzgojnoizobraževalni na-prti. Skupna osnova je obvezen ln enotni sestavni del vzgojnoi-2obraževalnih programov vseh esnieritev in smeri. Povedati je 'reba, da enotnost skupne izobrazbene osnove prispeva hkrati ^ enotnosti celotnega vzgojnoi-Zobraževalnega sistema, saj zagotavlja vsebinsko povezanost Posameznih usmeritev in smeri 'pr omogoča horizontalno in ver-fikalno prehodnost nadaljnjega lzobraževan ja. Skupna osnova je 'etnelj za načrtovanje vzgojnoi-2obraževalnega dela, razširja in Poglablja že pridobljeno splošno !Zobrazbo ter daje podlago za strokovne predmete. Skupna osnova zajema tale v*gojnoizobrazhena področja: sPlošno kulturno, matematično, naravoslovno, družboslovno, le-*esno zdravstveno in proizvodno 'ehnično področje. . Dokument poudarja, da je ,zobraževalna organizacija dolž-na, z organizacijo celotnega življenja in dela, zagotoviti povezanost in prepletenost vsebine vseh vzgojnoizobrazbenih področij skupne vzgojnoizobrazbene osnove in usmeritvenega dela Programa. Povedano drugače: lzobraževalna organizacija mora Povezovati delo učiteljev in drugih izvajalcev posameznih Vzgojnoizobrazbenih področij Pri pouku in pri drugih oblikah dela pri seminarjih, proizvodni in delovni praksi, pri kulturni, tele-Snovzgojni, obrambni in pri drugih dejavnostih. Splošno kulturno vzgojnoizo-brazbeno področje zajema slo-venski jezik in književnost, tuj jezik in umetnostno vzgojo. Vsebina tega področja bogati osebnost učenca z idejnimi, moralnimi, umetniškimi in izraznimi ; Vrednotami kultur? naših narodov in narodnosti ter drugih narodov. Poglablja in razširja zna-nje o najpomembnejših delih , slovenske književnosti in književnosti narodov in narodnosti ■Jugoslavije in daje temeljno raz-Sledanost po izbranih delih iz svetovne književnosti in drugih Področij umetnosti. Matematično vzgojnoizobrazbeno področje je povezano z Vsemi drugimi področji in usme-'hvenimi deli programa pri usposabljanju učencev za količinsko obravnavanje in ocenjevanje pojavov. Naravoslovno vzgojnoizobrazbeno področje zajema fiziko, kemijo in biologijo. Predmeti se Prepletajo med seboj in omogo-Cajo učencu, da si pridobi Splošno razgledanost in usposobljenost za tehnično izobraževa-"jein vključevanje v proces dela. Družboslovno vzgojnoizobrazbeno področje zajema samoupravljanje s temelji marksizma, Zgodovino in geografijo, °brambo in zaščito. Učenci si Pridobijo temeljna družbenoekonomska znanja in se seznanijo s smermi in tokovi družbenega razvoja, z narodnoosvobodilnim bojem, z našo revolucijo in sa- moupravno socialistično graditvijo. Telesno in zdravstveno vzgojnoizobrazbeno področje zajema osnove tehnike in proizvodnje ter proizvodno in delovno prakso. Izhaja iz politehnične zasnove tako, da učencem omogoča spoznavanje osnovnih zakonitosti, ki so temelj razvoja tehnike, tehnologije, organizacije dela in proizvodnih odnosov na vseh področjih družbene proizvodnje. Hkrati omogoča spoznavanje vseh elementov in stopenj proizvodnega in delovnega procesa. NEPOSREDNA POVEZANOST Dokument pravi, da se bo skupna vzgojnoizobrazbena osnova izvajala na temelju letnega delovnega načrta, ki ga bo sprejel svet izobraževalne organizacije. Delovni načrt naj bi bil tako zasnovan, da se bodo skupna vzgojnoizobrazbena osnova in usmeritveni deli programa čimbolj neposredno povezovali z vsemi oblikami vzgojnoizobraževalnega dela. Dokument priporoča, naj letni načrt vsebuje: vsebino in razporeditev organiziranega vzgojnoizobraževalnega dela, organizacijo izvajanja proizvodnega dela, samoupravljalske in delovne prakse, izbor in načrt izvajanja fakultativnih predmetov, interesnih in prostovoljnih dejavnosti učencev, vsebino in organizacijo kulturnih, telesnokulturnih, obrambnih in naravoslovnih dejavnosti, povezovanje izobraževalne organizacije z drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, strokovnimi in drugimi društvi. Poskrbi naj za sodelovanje zunanjih sodelavcev v vzgojnoizobrazbenih dejavnostih, vsebuje naj načrt usmerjanja učencev pri izbiri usmeritvenih delov programa, in drugih nalog ter dejavnosti za širšo vlogo izobraževalne organizacije v okolju, ker deluje. Teoretični in praktični pouk traja v šolskem letu 35 tednov. Vsebino in obseg posameznih vzgojnoizobrazbenih področij in predmetov skupne vzgojnoizo-brazbne osnove določajo predmetnik in učni načrti, ki jih je sprejel Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije. Organizirano vzgojnoizobraže-valno delo se izvaja poleg pouka tudi v naslednjih dejavnostih: proizvodna in delovna praksa, kulturna, naravoslovna, tele-snovzgojna in obrambna dejavnost. V vsakem šolskem letu bo namenjenih tem dejavnostim 5 tednov. Vsako dejavnost je treba načrtovati, organizirati in izvajati celotno, s povezovanjem vsebine različnih vzgojnoizobrazbenih področij v organsko celoto. Program teh dejavnosti določi svet vzgojnoizobraže-valne organizacije z letnim načrtom, ki ga pripravi v sodelovanju z organizacijami združenega dela, družbenopolitičnimi, družbenimi organizacijami, strokovnimi in drugimi društvi, ki sodelujejo pri izvajanju vzgojnoizobraževalnega in drugega dela. Fakultativni predmeti lahko izhajajo iz skupnega ali usmeritvenega dela vzgojnoizobraževalnega programa ali iz drugih vsebin, opredeljenih v učnih načrtih. Svet izobraževalne organizacije določi obseg, razporeditev, izvajanje in izbor fakultativnih predmetov v letnem de- usmerjeno 'izobraževanje znanost lovnem načrtu. Prostovoljne dejavnosti se lahko organizirajo iz vseh področij skupne osnove in usmeritvenega dela programa. Neposredni organizatorji prostovoljnih dejavnosti so skupnosti učencev ZSMS, družbenopolitične organizacije, društva, krajevna skupnost, itn. Ne smemo pozabiti, da dokument o skupni izobrazbeni osnovi v usmerjenem izobraževanju poudarja pomen indivi- dualizacije in diferenciacije vzgojnoizobraževalnega dela, saj obsegajo učni načrti skupne osnove temeljna znanja, ki jih morajo obvladati vsi učenci, da bi lahko uspešno nadaljevali svoje izobraževanje. Za boljšo obveščenost naših brazbene osnove, in so torej prvo leto vsi programi praviloma enaki po svoji vzgojnoizobraževalni vsebini. Drugo leto usmerjenega izobraževanja predstavlja skupna vzgojnoizobrazbena osnova le polovico vsebine, druga polovica vsebin vzgojnoizobraževalnega programa pa ima usmeritveni značaj. Taka izhodišča o skupni vzgojnoizobrazbeni osnovi so bila družbeno in politično verificirana in so bila osnova za pripravo predmetnika skupne vzgojnoizobrazbene osnove. Pri izdelavi učnih načrtov za predmete skupne vzgojnoizobrazbene osnove pa smo upoštevali izhodišče, da sta vzgoja in izobraževanje kontinuirana procesa. Vsebine učnih načrtov za predmete skupne vzgojnoizobrazbene osnove so zato izbrane tako, da se splošno izobraževanje v usmerjenem izobraževanju nadaljuje in nadgrajuje na znanju učencev, ki so si ga pridobili v osemletni osnovni šoli. Zavod SR Slovenije za šolstvo je že v letu 1977 pripravil s pomočjo zunanjih sodelavcev — učiteljev na visokih in srednjih bralcev objavljamo tokrat gm: UL lflJev n‘* VISOKln m sreunjin fični nrikaz zeradbe vzoninoizo- solah ~ osnutke ucnlh nacrtov fični prikaz zgradbe vzgojnoizobraževalnega programa v 1. in 2. letu usmerjenega izobraževanja. ZGRADBA VZGOJNOIZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA V 1. IN 2. LETU USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA VZGOJNOIZOBRAŽEVALNA PODROČJA Število ur v 1. in 2. letu 1. SPLOŠNO KULTURNO 420 Slovenski jezik in književnost 245 Umetnostna vzgoja 7 Tuji jezik Kulturne dejavnosti 105 2. MATEMATIČNO 105 Matematika 105 3. NARAVOSLOVNO 210 Fizika 70 Kemija 70 Biologija Naravoslovne dejavnosti 70 4. DRUŽBOSLOVNO 490 Samoupravljanje s temelji marksizma 113 Samoupravljalska praksa 27 Zgodovina 140 Geografija 70 Obramba in zaščita Obrambne dejavnosti 140 5. TELESNO IN ZDRAVSTVENO 193 Telesna vzgoja 140 Zdravstvena vzgoja Telesnovzgojne dejavnosti 53 6. PROIZVODNO TEHNIČNO 210 Osnove tehnike in proizvodnje Proizvodna in delovna praksa 210 SKUPAJ UR ZA SKUPNO VZGOJNOIZOBRAZBENO OSNOVO 1628 74,4 % USMERITVENI DEL PROGRAMA 650 25,6 % OBSEG PROGRAMA V 1. IN 2. LETU 2188 100,0 % FAKULTATIVNI PREDMETI do 210 ur Organizirano vzgojnoizobraževalno delo obsega 40 tednov v šolskem letu, 35 tednov je namenjenih pouku, 5 tednov pa drugim oblikam vzgojnoizobraževalne dejavnosti, in sicer: 10 dni proizvodni in delovni praksi, 5 dni kulturnim dejavnostim, 5 dni naravoslovni dejavnosti, 5 dni teiesnovzgojni in obrambni dejavnosti. Proizvodna in delovna praksa se organizira strnjeno po tednih, ostale dejavnosti so razporejene na posamezne dneve. Pot do novega programa Kako je nastajala skupna vzgojnoizobrazbena osnova za predmete skupne vzgojnoizobrazbene osnove. Gradivo pod naslovom »Skupna programska osnova v usmerjenem izobraževanju — predmetnik in učni načrti« je obravnaval Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije na svoji 21. seji 2. 12. 1977 in je ocenil, da je gradivo tega delovnega osnutka primerno za javno razpravo, ki jo je organiziral Zavod SR Slovenije za šolstvo in je trajala od januarja do konca aprila 1978. V tej razpravi so sodelovale visoke in višje šole, srednje šole in drugi. Pripombe in predloge pa smo dobivali tudi še v mesecu maju in juniju. S predlogi in pripombami smo seznanili Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije in tudi ustrezne družbene in politične dejavnike. Po javni razpravi smo se lotili nadaljnje sestave predmetnika in učnih načrtov skupne vzgojnoizobrazbene osnove v usmerjenem izobraževanju. Delo je bilo organizirano v komisijah. Poleg predmetnih komisij, ki so pripravljale učne načrte vsaka za svoj predmet, je imela posebno vlogo Osrednja komisija za redakcijo predmetnika in učnih načrtov skupne vzgojnoizobrazbene osnove. Vse komisije so bile sestavljene po delegatskem načelu. Osrednjo komisijo so sestavljali učitelji visokih šol ter delegati in predstavniki samoupravnih interesnih skupnosti, repu- bliške konference ZSMS in republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, po potrebi pa tudi vidni družbenopolitični delavci za področje vzgoje in izobraževanje. Osrednja komisija je imela 20 stalnih članov in seje sestajala na delovnih sejah. Od začetka julija 1978 do konca maja 1979 je imela osrednja komisija devet delovnih sej. Njena naloga je bila, da oceni pripombe javne razprave in usmerja ter usklajuje delo predmetnih komisij. Člani predmetnih komisij so bili učitelji visokih šol in učitelji srednjih šol. V predmetni komisiji je bilo najmanj sedem članov. Predsednik je bil praviloma učitelj visoke šole. V vseh 14 predmetnih komisijah je delalo skupno 142 članov. Predmetne komisije so korigirale učne načrte vsaka za svoj predmet. V nekaterih primerih je bilo potrebno sestaviti nov učni načrt glede na pripombe javne razprave in glede na družbenopolitična izhodišča o skupni vzgojnoizobrazbeni osnovi v usmerjenem izobraževanju. Delo predmetnih komisij je v nekaterih primerih bilo zelo zahtevno in je terjalo veliko naporov in tudi osebnega žrtvovanja prostega časa. Pripravljeno gradivo o predmetniku in učnih načrtih ter dokument o vlogi in smotrih skupne vzgojnoizobrazbene osnove je junija in julija 1979 ponovno obravnaval Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije, ter tudi odločil o njihovi ustreznosti. •Poleg priprave učnega načrta so predmetne komisije imele tudi nalogo, da daje predloge o pripravi učbenikov in drugih učnih pripomočkov, ki so potrebni za sodobno uresničitev učnega načrta. Predmetne komisije so izdelale tudi predloge o prostovoljnih in drugih dejavno-strih, ki se povezujejo z učnim načrtom. Izdelale so tudi načrte dopolnilnega izobraževanja učiteljev za potrebe uvajanja novih učnih načrtov. V šolskem letu 1979-80 bodo vse komisije še nadalje pospešeno pripravljale uvajanje usmerjenega izobraževanja. Člani predmetnih komisij sodelujejo pri pripravah učbenikov. Prav tako pa bodo sodelovali tudi pri dopolnilnem izobraževanju učiteljev. Upamo, da bo vse delo potekalo tako intenzivno in nemoteno kot je do sedaj. Vse priprave kažejo, da bomo na začetek usmerjenega izobraževanja jeseni 1980 dobro pripravljeni. dr. VERA DOMA Bodo šole kos novim nalogam? Prilagoditi skupno vzgojnoizobrazbeno osnovo odraslim Priprava vzgojnoizobraževalnih programov za usmerjeno izobraževanje je odprla načelno vprašanje: ali naj bodo programi enotni, ali pa je treba pripraviti za vsako strokovno usmeritev in poklic dvoje različnih programov — za mladino in za odrasle. V naši republiki smo se odločili za enotne vzgojnoizobraževalne programe, ki pa jih moramo skrbno prilagajati odraslim. V zvezi s preobrazbo vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji, ki zajema celotno vzgojo in izobraževanje od predšolske vzgoje do visokih šol, je Zavod SR Slovenije za šolstvo med drugim dobil nalogo, da pripravi skupno vzgojnoizobrazbeno osnovo v usmerjenem izobraževanju. V sodelovanju z ustreznimi družbenimi in političnimi dejavniki je bilo izdelano stališče, da je po konceptu usmerjenega izobraževanja v SR Sloveniji skupna vzgojnoizobrazbena osnova integralna vsebina vseh vzgojnoizobraževalnih programov na začetku usmerjenega izobraževanja. V tem se naš koncept sistemsko razlikuje od usmerjenega izobraževanja, kot je trenutno zasnovano v drugih republikah ir pokrajinah SFRJ, kjer je skupn; vzgojnoizobrazbena osnova I. faza usmerjenega izobraževanja, ki traja dve leti. Vsebinsko pa se koncept skupne vzgojnoizobrazbene osnove v SR Sloveniji in v drugih republikah in pokrajinah SFRJ bistveno ne razlikuje. V SR Sloveniji se učenec po končani osnovni šoli vpiše v določeno smer ali usmeritev, ki si jo je izbral. Vsi programi pa imajo na začetku skupno vzgojnoizobrazbeno osnovo, ki se znotraj vsakega programa realizira v prvih dveh letih usmerjenega izobraževanja poleg drugih vzgojnoizobraževalnih vsebin, ki jih zajema usmeritveni program. Porazdelitev vsebin skupne vzgojnoizobrazbene osnove je predvidena tako, da vsi programi prvo leto praviloma vključujejo le predmete skupne vzgojnoizo- Za graditev enotnega sistema usmerjenega izobraževanja in vzgoje je programska enotnost temeljnega pomena, saj zagotavlja vsem, ki se izobražujejo za delo, mladini in odraslim, enako raven končnega znanja in usposobljenosti za določena dela in naloge, pa tudi enako raven splošne izobrazbe, ki naj bi jo dali skupna vzgojnoizobrazbena osnova na začetku usmerjenega izobraževanja, pozneje pa drugi splošno izobraževalni predmeti. Če bi se programi strokovnih in splošnoizobraževalnih predmetov bistveno razlikovali, kadar so namenjeni mladini ali odraslim, bi nastala v usmerjenem izobraževanju dvojnost v temeljnih smotrih in vsebinah, v zahtevah ter v vrednosti končnih spričeval. Ta dualizem, ki se kaže še zdaj, kadar gre za javno ali interno kvalifikacijo (za poklice ozkega ali širokega protnaj, usmerjeno izobraževanje odpravlja. Skupna vzgojnoizobrazbena osnova na začetku usmerjenega izobraževanja je namenjena tako mladini pred prvo zaposlitvijo kot odraslim in tistim mladostnikom, ki se po končani osnovni šoli zaposlijo in nadaljujejo izobraževanje ob delu. Njena temeljna vloga je enaka pri izobraževanju mladine kot pri izobraževanju odraslih: zagotavljala naj bi vsem, ki se vključijo v usmerjeno izobraževanje, višjo raven splošne izobrazbe, s tem pa tudi boljši temelj za nadaljnje izobraževanje in samoi-zobraževanje, večjo mobilnost v nadaljnjem izobraževanju, pa tudi celosten razvoj osebnosti. Nadaljevanje na 4. strani Bodo šole kos novim nalogam? Nadaljevanje s 3. strani Nekateri temeljni cilji skupne vzgojnoizobrazbene osnove pa imajo pred seboj samo mladostnika: uvajanje v delo, usmeritev v določeno stroko, uvajanje v samoupravljanje, pomoč mladostnikovemu notranjemu razvoju na kritičnem prehodu med otroštvom in zrelostjo, načrtno oblikovanje mlade osebnosti. Vse to imajo odrasli, ki se vračajo v usmerjeno izobraževanje po letih poklicnega in samoupravnega delovanja kot razmeroma zrele in oblikovane osebnosti, že za seboj. Drugače pa je z mladimi, ki se izobražujejo ob delu neposredno po osnovni šoli in si šele pridobivajo prve delovne, samoupravljalske in druge izkušnje. VSEBINA PRILAGOJENA ODRASLIM Razlike med mlado in odraslo osebnostjo zahtevajo prilagoditev predmetnika in učnega načrta odraslim. Bržkone bomo tudi pri nas kot v drugih republikah, nadomestili proizvodno-tehnično področje s strokovnimi programi, ki bodo omogočali zaposlenim, da si bodo hkrati s splošno izobraževalnimi programi pridobivali že tudi potrebno strokovno izobrazbo za delo. Pri izobraževanju ob delu ponavadi opuščamo telesno “ vzgojo; verjetno bo odpadla tudi obrambna vzgoja, vsaj za tiste, ki imajo končano vojaško obveznost. Čas za učenje je nujno skrčen, saj je udeležencem osrednja zaposlitev delo, študij pa le dodatna obveznost. O teh vprašanjih bo odločal strokovni svet za vzgojo in izobraževanje, ko bo sprejemal posebna načela za prilagajanje skupne vzgojnoizobrazbene osnove odraslim. Večje prilagajanje vsebine posameznih predmetov pa moramo predvideti v samem učnem procesu. Učitelji splošno izobraževalnih predmetov, ki poučujejo v srednjih šolah in enotah za odrasle, ugotavljajo, da so odrasli širše razgledani kot mladina na vseh tistih področjih, kjer človeku širi splošno izobrazbo poklicno delo, družbeno delovanje, zaposlitev v prostem času, spremljanje dnevnega tiska in televizijskih programov ipd. Nižjo začetno raven v primerjavi z mladino pa ugotavljajo pri matematiki, v temeljni pismenosti (poznavanje slovničnih in pravopisnih pravil), v obvladanju temeljnih pojmov in zakonitosti fizike, kemije, biologije in nekaterih družboslovnih predmetov. Skrbno ugotavljanje začetne osnove, njeno utrjevanje in sistematično obvladovanje temeljnih zakonitosti in znanja trajne vrednosti, hkrati pa razvijanje najpomembnejših sposobnosti in spretnosti, pomembnih za življenje in delo — te naloge mora učitelj uresničevati pri vsaki izobraževalni skupini tako, kot je zanjo najbolj smotrno, saj so razlike v začetnem znanju, v prejšnji izobrazbi, v delovnih in drugih življenjskih izkušnjah lahko zelo velike. Razumljivo je, da je treba učno vsebino približati miselnemu in interesnemu svetu odraslega človeka, biti mora uporabna, povezana s strokovnimi predmeti, z delom, vsakdanjim življenjem in družbenimi vlogami odraslih. Nič ne odbija odraslih bolj, kot če jih hoče nekdo »pootročiti« in ravnati z zrelimi, ekonomsko neodvisnimi osebnostmi tako kot s pubertetniki. V prilagajanju vsebine odraslim se zato preskuša in potrjuje učiteljev čut za delo z dvema rodovoma, med katerima je velikokrat 10,15 in več let starostne razlike. UČNE METODE IN OBLIKE Če hočemo pri izobraževanju ob delu doseči bistvene cilje ter enakovredno izobrazbo, ne da bi se čas študija podaljšal v nedogled, moramo zagotoviti, da bo učni proces kar najbolj intenziven, kakovosten in učinkovit. Pouk ob tabli in kredi (čeprav so na šoli dobro opremljeni kabineti), mora v prihodnje obogatiti sodobna izobraževalna tehnologija. Predavateljsko enoličnost, to popoldan velikokrat uspava udeležence, ki imajo za seboj že naporen delovni dan — mora nadomestiti dinamično zasnovan učni proces, v katerem se izmenjujeta razlaga in aktivno delo udeležencev. Prevladujoč frontalni pouk morajo poživiti raznovrstno skupinsko delo. Izobraževalno delo v šoli pa se mora nadaljevati z vnaprej dobro pripravljenim in posredno vodenim samoizobraževanjem, ki lahko prevzema pri odraslih precej večji delež učenja kot pri mladini. Samoizobraževanje se lahko najbolje prilagaja prostemu času ter individualnemu učnemu ritmu — seveda s pogojem, da so odrasli visoko motivirani za izobraževanje, imajo na voljo potrebne učbenike in druga gradiva, obvladajo tehnike samostojnega učenja in so pri učenju skrbno vodeni. Brez teh možnosti pa, zlasti na ravni osnovne šole in na začetku usmerjenega izobraževanja, ne more biti uspeha. PRIMERNA ORGANIZIRANOST Študij ob delu zahteva drugačno organiziranost kot študij iz dela ali redni študij. Pouk mora potekati v prostem času, približan mora biti kraju zaposlitve ali kraju bivanja, usklajen z družinskimi, delovnimi in drugimi obveznostmi. Dosedanje izkušnje kažejo, da je oblika večernega šolanja sicer najbolj uspešna, vendar je 18 ur tedenskega pouka za delavca in delavko, ki imata morda tudi otroke, preveč. Krčenje tedenskega pouka pa je mogoče le s podaljšanjem izobraževanja ali pa s povečanjem deleža samoizobraževanja. Organizacijske oblike, ki načrtno prepletajo pouk z večjim deležem samoizobraževanja (in-strukcijska oblika, dopisno-se-minarska in dopisno-konsulta-tivna oblika), imajo svoje posebne zakonitosti in zahteve, vsekakor pa ne morejo uspevati brez zadostnih pripomočkov za samoizobraževanje in brez posebej usposobljenih učiteljev. Pri teh oblikah tradicionalni razred-no-predmetni sistem odpove in ga moramo nadomestiti s tečajno razvrstitvijo učnih predmetov. Tudi ta ima svoje zakonitosti, ki jih tradicionalna šola ne pozna. Prilagoditev skupne vzgojnoizobrazbene osnove in drugih programov usmerjenega izobraževanja odraslim bo zahtevala dopolnilno usposabljanje pedagoških delavcev, dodatna gradiva in druge pripomočke. To bo hkrati tudi preskušnja usposobljenosti šol za nove naloge usmerjenega izobraževanj a. JOŽE VALENTINČIČ Pedagogika in andragogika Andragogiko štejemo za relativno mlado vedo, čeprav se je začele ločevati od pedagogike že pred dobrimi petdesetimi leti. Takrat zasledimo, da so na najbolj naprednih univerzah že posebej predavali teorijo izobraževanja odraslih (Jagelonska univerza v Krakowu, harvardska univerza). Predmet pedagogike kot znanosti se je širil in sprejemal nova raziskovalna področja, med drugim tudi izobraževanje odraslih kot poseben pojav. Predmet raziskovanja neke znanosti ni nikoli statičen pojav, ampak je neprestano v procesu spreminjanja; spreminja se tem hitreje, čim hitreje se razvija praksa, ki jo mora določena znanost izražati. Na področju andragoških spoznanj se je z razvojem nabralo toliko spoznanj, da so ostopoma dobivala podobo zaokroženega znanja in celovite teorije ter se zaprla v celovit teoretični sistem. Andragogika se je tako postopoma osamosvojila od pedagogike, ki ji je še ostalo področje vzgoje in izobraževanja otrok in mladine. Posebnosti izobraževanja odraslih so se v fazi samoosvajanja andragogike še bolj poudarjale. Znanstveno so poskušali odkriti in dokazati predvsem tiste pojave vzgoje in izobraževanja odraslih, ki so se najpomembneje razlikovali od pedagoških pojavov. Raziskave in strokovna dela so prinašala poleg specifičnih tudi nekaj splošnih spoznanj, ki so veljala za celotno znanost o vzgoji in izobraževanju in so bila tako skupna pedagogiki in an-dragogiki. Spoznanja z najvišjo posploševalno vrednostjo so se zbirala v splošni znanosti o vzgoji in izobraževanju, ali kot ji ponekod pravijo, v »edukologiji«. Izraz se pri nas ni udomačil in uporabljamo naziv pedagogika v širšem (kot splošna znanost o vzgoji in izobraževanju) in ožjem (kot znanost o vzgoji in izobraževanju otrok) pomenu besede. Andragogika in pedagogika sta torej relativno samostojni znanosti, podrejeni sta splošni znanosti o vzgoji in izobraževanju, skupnim zakonitostim in principom, ki ju vežejo. Pri nas so na univerzah v Jugoslaviji uvedli med predavanja na oddelkih za pedagogiko še andragogiko kot posebno disciplino konec petdesetih let. Najprej v Novem Sadu, nato v Beogradu, Zagrebu, v Ljubljani (1972. leta), v Skopju ter Sarajevu. S tem dasi je andragogika utrdila potrebno samostojnost, se je namesto procesa razmejevanja med pedagogiko in andragogiko začel temu nasproten proces medsebojnega približevanja. Če danes govorimo o enotnem sistemu vzgoje in izobraževanja, se ta enotnost izraža tudi na področju teorije, kjer ju povezujejo skupna spoznanja. Andragogika se je notranje razvejala v poddiscipline, ko je vpostavila odnos do vseh sorodnih sosednih disciplin, zlasti še, ko je bil odnos s pedagogiko razčiščen. Industrijska andragogika, vojna andragogika, komparativna andragogika in andragoška didaktika so pri nas najbolj razvite andragoške poddiscipline. (Odlomek je iz nove knjige dr. Ane Krajnc Izobraževanje ob delu, Dopisna delavska univerza Univerzum Ljubljana 1979) Si Usposabljanje učiteljev za novo šolo ti Soh So* Dopolnilno izobraževanje za uvajanje skupne vzgojno- ^ izobrazbene osnove Hkrati s pripravo učnih načrtov za skupno vzgojnoizobrazben0 ^ osnovo v usmerjenem izobraževanju pospešeno potekajo tudi pri'i prave na usposabljanje pedagoških delavcev za uresničevanje preO" I brazbe vzgoje in izobraževanja. Strokovna usposobljenost učitelje1'' njihova zagretost in pripravljenost lahko pomembno pospešijo pre' |u^Uega človeka za uresničevanje njegovega vladajočega položaja v a ^enem delu in v celotni družbi. ^tdtem ko ima samoupravna organiziranost in aktivnost mladine v šolah predvsem vzgojni namen, je samoupravljanje odraslih pri ^uževanju ob delu njihova temeljna ustavna pravica in dolžnost ter ^oda dela. problem, na katerega na-je organizacija izobraže-Rla • - ^Irasli, ki se vključujejo v j.Nževanje ob delu, imajo že samoupravljalskih izku-.1'z delovnih organizacij in Ul ^nepolitičnih skupnosti, J1 „ jih lahko že takoj v začetku “faževanja vključimo kot ..'upravne sodelavce v vzgoj-^obraževalnem procesu. S 1 'tiirio ki naj bi bila kar najbolje gojena objektivnim možno-® Zaposlenih. Če bomo sestav-urnik, administrativno in J°voljno, bomo pouk zelo 0 časovno prilagodili tako, [i '10 ustrezal tako slušateljem, ' ii^ajo delovni čas le dopoldne 1* ^Poldne, kot tistim, ki imajo j 0vni čas v izmenah, terensko a> ali so zelo oddaljeni od izo-L*evalnega središča. Le s r Pnim dogovarjanjem vodstva • j?0jnoizobraževalne organiza-1 'Učiteljskega zbora in udele-!'Cev lahko poiščemo najboljšo ’|.,,ev. Ob večjem številu sluša-lahko oblikujemo več ki.aj homogenih skupin. V Lju skupinah, pa lahko z različ-C?1. organizacijskimi oblikami Lj/lUčno z individualno vode-H samoizobraževanjem) v re-l01 omogočimo izobraževanje ' vsem kandidatom. ,‘ako kot o organizaciji izo-'evanja se dogovarjamo z ^siimi tudi o vseh drugih pro-ki zadevajo življenje in T 0 šole. Slušatelji razpravljajo it, kovnem načrtu, vsebini in ci-L izobraževanja, finančnem L^u in drugem. Pravico ima-L r® soodločajo o višini šolnine, jljlu v srednjih šolah približno v L 7 primerov odrasli še vedno k?1 plačujejo; pa tudi če jo pla-kleio delovne organizacije, se [j .ulj* živo zanimajo za finan-V.je izobraževanja in razvoj L/^benoekonomskih odnosov Llem področju, saj tudi ta l Varjajo sami, le da jim ob t acu šolskega leta predložimo ijjučni obračun. “azviti samoupravni odnosi in '°upravna dejavnost pri izo-k fvanju ob delu vplivajo tudi Pj. 'akovost pouka, na motiva-J? za učenje in s tem na končno jKovitost izobraževanja. Zato ^rayičeno pričakujemo od . Sojnoizobraževalnih organiza-1 na vseh ravneh,' da bodo kar jsl * Ijzavzeto *n načrtno razvi-. e šolsko samoupravo. Pri tem ‘amo upoštevati, da so spo-Uosti učencev in s tem tudi re-I'cye možnosti za samouprav-tem večje, na čim višji v ni poteka izobraževanje, laž ° na v'sok°šolski stopnji j !e razviti samoupravno štu-Cc|nt°v ob delu kot v srednji ali . 0 osnovni šoli za odrasle. Res jjJ6 tudi, da je visokošolski štu-1 ob delu največkrat organizi-v ^ v krajših občasnih izobraže-5h a'*1 °bbkah, ki ne omogočajo 'tontom, da bi se zbliževali in 'ezovali skupine v organizi-; p/P samoupravno skupnost. ' S6 °bne težave so tudi pri dopi-t tt izobraževanju. SAMOUPRAVNA ORGANIZIRANOST IN DELEGATSKE POTI Za razvoj šolske samouprave je zelo pomembno, da je vodstvo vzgojnoizobraževalne organizacije naklonjeno samoupravnemu sodelovanju slušateljev, da jih pri tem spodbuja in čuti odgovornost za demokratizacijo odnosov. Čeprav je raven samoupravnih odnosov v šoli zelo odvisna od družbenopolitične osveščenosti, splošne razgledanosti, sposobnosti in demokratične usmerjenosti samih udeležencev in neposrednih izvajalcev vzgoj-noizobraževalnega procesa, lahko vodstvo šole z načrtnim usmerjanjem in ustrezno organiziranostjo samoupravnih organov in delegatskih poti odločilno vpliva na kakovost samoupravljanja. Odrasli, ki se vključujejo v izobraževanje ob delu, niso vedno motivirani za samoupravljanje. Za sodelovanje jih je pogosto treba šele usposobiti in pridobiti. Pomembno je, da že po prvem mesecu izobraževanja, ko se slušatelji med seboj nekoliko bolj spoznajo, notranje organiziramo vsako izobraževalno skupino v samoupravno skupnost, ki si izvoli svoj odbor ali svet oddelčne skupnosti. Ta posreduje interese, pobude, vprašanja, kritične pripombe ipd, razredniku, po potrebi pa tudi neposredno šolskemu vodstvu ali učiteljskemu zboru. Svetu oddelčne skupnosti lahko prepuščamo reševanje mnogih problemov, saj so odrasli sposobni samostojnega presojanja in odločanja. Le če se nam bo posrečilo dobro organizirati in aktivirati posamezno izobraževalno skupino, bomo lahko dosegli tudi ustrezno delovanje delegatskih poti od oddelčnih skupnosti prek razrednih in šolskih skupnosti do strokovnih in samoupravnih organov vzgojnoizobraževalne organizacije. Primerna oblika samoupravne organiziranosti so tudi občasni zbori učencev, ki omogočajo neposredno odločanje in obveščanje o najpomembnejših problemih in nalogah, ter samoupravni kolegiji, ki vključujejo delegate razrednih skupnosti, organizatorje ali vodje izobraževanja in razrednike. Pravilo za delovanje kateregakoli samoupravnega organa pri izobraževanju ob delu pa je, da se ogibamo formalnemu sestankarstvu. Slušatelje pritegnejo le delovni sestanki, na katerih rešujejo zanje aktualna vprašanja. Notranjo organizacijo samouprave slušateljev, njihove pravice in dolžnosti ter druga važnejša vprašanja bi morale vse vzgojnoizobraževalne organizacije določno opredeliti v svojih samoupravnih aktih. MILENA MALOVRH Velika pridobitev za učitelja Učni listi za slovenski jezik Izšel je bogat komplet učnih listov za slovenski jezik v L, 2. in 3. razredu. To je plod večletnega dela avtorjev: A: Murišič, D. Sivec, M. Strmčnik, H. Veselko in M. Železnik. Izdal ga je Zavod, SRS za šolstvo. Založila pa ga je DZS. Recenzenta sta bila magister Vincenc Žnidar in Alenka Veselko. Lektorica je bila Blanka Husu in ilustrator Božo Kos. Sodobni pouk zahteva že v elementarnih razredih veliko razmišljanja, ustvarjalnosti in samostojnega iskanja. Smoter naše napredne družbe je vzgoja sodobnih, kritičnih in vsestransko razvitih osebnosti, ljudi, ki bodo delavni in soodgovorni za razvoj pravih samoupravnih odnosov. K temu veliko pripomore tudi pouk materinščine, ki spodbuja učence k sproščenemu ustnemu in pisnemu sporočanju. Učni listi obsegajo: — učnelističeDAJ BESEDO K SLIKI — besedno sestavljenko UREDI BESEDE V STAVKE — stavčno ' sestavljenko UREDI STAVKE V ZGODBE — učne lističe SLIKA PRIPOVEDUJE — bralne liste za učence 12. in 3. razreda. Avtorji svetujejo, naj ima šola združenih več kompletov po isti tematiki, pregledno v škatlah, ki bodo vedno dostopni učitelju razrednega pouka, pa tudi učitelju v podaljšanem bivanju. Besedno in stavčno sestavljenko, ki ima veliko listov, razrežemo in vložimo v prozorne mape. Lističi bodo bolj pregledni in ustreznejši tudi s higienskega vidika. Tako združeni kompleti bodo omogočili učitelju vse oblike pouka od individualnega, delo v dvojicah do skupinskega pouka. Učitelji imamo zdaj v rokah bogato zasnovane učne liste za slovenski jezik, ki bodo vodili učenca od prvih skromnih stavkov do izostritve posluha za pravilni besedni red v stavku in logičnega estetskega zvrščanja stavkov. In še več, učenec si bo bogatil besedni zaklad, znal bo tudi moralno vrednotiti dejanja in se izpopolnjeval ob literarnih sestavkih, ki so razmeščeni v 13 poglavjih. Delo je zasnovano študijsko in bogato, učitelja in učenca prav spodbuja k spontanemu delu, vodi k razumevanju prebranega in k poglobljenim doživetjem. V učencu budi ljubezen do lepe slovenske besede in ga spodbuja k branju tudi zahtevnejših literarnih del. Enkratne, likovno čiste in s poudarkopt bistva, so ilustracije našega znanega in ustvarjalnega ilustratorja Boža Kosa. Njegove ilustracije, vseeno iz katerega področja, nas prevzamejo s svojo bogato likovno govorico, Skoda bi bilo, če učitelj ne bi uporabljal učnega gradiva pri pouku, saj bi tako sebe in učence prikrajšal za številne vrednote in lepote slovenščine. VIDA BLAŽKO Človek in barve Barva, pomembno tudi v sodobni šoli (Foto: Joco Žnidaršič) Z razvojem industrije, modernih tokov življenja na gospodarskem, družbenem in kulturnem področju se naglo razvija tudi znanost o barvah. Barve napolnjujejo kot svojevrsten pojav celoten vidni svet in močno vplivajo na človeka, ki v tem pisanem svetu živi, raste, se razvija, dela, ustvarja, se rekreira ipd. Postale so njegova življenjska potreba ali simbol njegovih najrazličnejših življenjskih situacij. Ni torej čudno, da so se barvam posvečali mnogi pomembni umetniki, filozofe, fiziki, fizio^ logi in zadnja desetletja psihologi in da se je končno iz vsega izcimila znanost o barvah, ki dobiva zadnje čase tudi pri nas pomembno mesto. Prav zaradi tega moramo biti hvaležni DDU Univerzum, da nam z izdajo obširnega dela prof. dr. Antona Trstenjaka Človek in barve omogočila vpogled v to problematiko. Avtor, ki ga poznamo kot vodilnega evropskega znanstvenika na področju raziskovanja barv je v svoji knjigi zbral ali dopolnil razprave o svojih raziskavah, nastalih v zadnjih štiridesetih letih in jih ustrezno razširjene s sodobnimi dogajanji in opremljene z literaturo predstavil slovenski javnosti. Glede na to, da je vplivalo na razvoj sodobne znanosti o barvah veliko dejavnikov, je težko določiti, kdaj se je ta znanost rodila in imenovati njenega »ustanovitelja«. V tem razvoju zasledimo veliko imen najodličnejših znanstvenikov s področja fizike, fiziologije in psihologije. K poenotenemu pojmu znanosti o barvah je veliko pripomogla tehnološka in praktična usmeritev, ko so začeli znanstveniki opozarjati na funkcijo barve. Tako je nastal nov pojem: funkcionalna barva. Pokazalo se je, da je treba pri obravnavanju barv povezovati fiziko in kemijo s fiziologijo in psihologijo, poleg tega pa še s sociologijo in tehnologijo, da bi lahko funkcionalno barvo čim bolj uspešno uporabljali. Tako so našle barve svoje mesto v vsakdanji rabi v arhitekturi, v opremi delavnic in delovnih prostorov, gledališč, kinematografov, vzgojnih in šolskih prostorov, bolnišnic, stanovanj, ipd., pa tudi v množičnih občilih, npr. v oglasih, v reklami, v izložbah itd. in neposredno pri samem človeku v njegovem okusu; naklonjenosti do raznih barv. Knjiga dr. Trstenjaka Človek in barve namenja prva dva dela fenomenološki razdelitvi in psihološki razlagi barv. Govori o odnosih med barvami, likom in materijo, o zlivanju in ločevanju barvnih vtisov, o barvni kon-stanci in barvnem kontrastu, o površinskih, prostorskih in drugih barvnih pojavih, o barvni simboliki in barvnih testih. Zagovarja nazor, da ima človek do konkretnih barvnih pojavov tri temeljna stališča: barvo doživlja kot barvilo, barvno snov ali kot pigment, torej zgolj predmetno, lahko pa jo sprejema tudi v posebne namene, predvsem kot razsvetljavo. V tem primeru predmetni vidik še vedno ostane, ali pa dojema barve zgolj razpoloženjsko, jih nekako »občuti«, kot se to navadno dogaja pri estetskem umetniškem razpoloženju, posebno pri impresionistični umetnosti. Zanimivi so nadalje podatki o barvah in reakcijskih časih, ki z vrsto razpredelnic pojasnjujejo reakcijske čase za posamezne barvne tone, motorične vrednosti signalnih barv (rdeče, rumene, zelene) pri dnevni svetlobi in v temi in reakcijske čase in pojave utrujenosti ob gledanju posameznih barvnih tonov. Vsi podatki so rezultati poskusov s poskusnimi osebami in ponazarjajo raziskave, ki jih je opravil dr. Trstenjak. V tretjem, najobširnejšem in najzanimivejšem delu govori avtor o funkcionalni uporabi barv. Razpravlja o uporabi barv v stanovanjih in delovnih prostorih, v bolnišnicah, šolah; o ilustrativnem, izraznem in vzgojnem vplivu barve na otroke, o simpatijah za barve v trikotniku človek — barve — moda, o vprašanju dolgočasnosti barv, o izravnalnem vplivu barvnih zaznav na ropot in glasbo, o barvni klimi pri naravni in umetni svetlobi ter o barvi v kinematografiji. Ne glede na to, da so za učitelja in vzgojitelja zanimiva vsa poglavja tega tretjega dela, so vendarle vredna posebne pozornosti tista besedila, ki obravnavajo vzgojnoizobraževalne delo z otroki in mladostniki, recimo o psiholoških osnovah vizualnih metod ter o barvi in prostoru v šolah. Poglavje o psihološki vrednosti barv obravnava izkustveno, ilustrativno in izrazno vrednost barve in pojasnjuje predvsem ekspresivnost barve z razvojnega, diagnostičnega in vzgojnega vidika. Najbolj se uveljavlja funkcija barve pri pouku risanja v umetnostni vzgoji. Na risbah otrok raznih starosti demonstrira avtor prej navedene vrednosti, ki jih tudi ustrezno komentira. Pripominja, da se uveljavlja izkustvena in ilustrativna vrednost barve v. didaktičnih pripomočkih, njena izrazna vrednost pa zlasti v risbah in slikah, v katerih otrok tako rekoč sam izdeluje »učne pripomočke in ponazorila«. Ko govori o barvah v šolskih prostorih, razredih, hodnikih ipd., poudarja, da se morajo vsi; ki želijo sodobno šolo — in pri nas se zadnja leta veliko gradi — zavedati, da mora tudi barva rabiti učencu. Starejši rod se nerad spominja »stare šole« tudi zaradi njene barvne opreme. S funkcionalnostjo barve želimo doseči, da bi se učenci v šoli prijetno počutili, zmanjšati njihovo vizualno utrujenost in vizualne motnje, zvečati pripravljenost za delo, z vsem tem pa vplivati tudi na njihovo disciplino ter na njihov smisel za red in čistočo. Kako vse to doseči, pojasnjuje dr. Trstenjak z navodili za uporabo barv v šolskih prostorih. To poglavje je opremljeno tudi z barvno fotoreprodukcijo prostorov Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, ki so ga barvno opremili po avtorjevih navodilih. Vsebino tretjega dela ponazarjajo barvne fotografije objektov, ki so jih barvno opremili po navodilih našega avtorja. Prof. dr. Anton Trstenjak predava od leta 1960 v Jugoslovanskem komiteju za osvetljenje in je prek tega komiteja kot zunanji sodelavec zavoda za varstvo pri delu v Ljubljani pripravil projekte za barvno opremo Valjao-nice bakra v Sevojnem (Titovo Užice), tovarne Lek v Ljubljani, tovarne Krka v Novem mestu, tovarne Iskra, nove hiše RTV v Ljubljani, zavoda za slepo in slabovidno mladino, sobe za radioaktivno obsevanje v novem, še nedokončanem onkološkem inštitutu v Ljubljani idr. Trstenjakova knjiga je zgled povezave teorije s prakso. Obravnava pomembno življenjsko problematiko: svetlobo, barve, pisani vidni svet; kaj je barva, kakšria je in kako vpliva na človeka na njegovi poti od rojstva do smrti. aLbin podjavoršek Med pesmimi, ki so sodobnemu človeku še posebno blizu, so nedvomno pesmi Janeza Menarta, ki jih je tokrat ob pesnikovi petdeset-letnid izdala Cankarjeva založba. V knjigi STATVE ŽIVLJENJA je zbrana lirika iz štirih Menartovih zbirk: Pesmi štirih, Semafori mladosti, Pesmi o naših dneh, Pod kužnim znamenjem. Menartov pesniški svet je celosten, čeprav je tematika pestra in razgibana. Čustvena, lirična pesem in duhovita ostra satira — obe zvrsti Menartovega pesništva imata pri bralcih velik odziv. Menart posega v sodobna družbena dogajanja, naše navade in opozarja na resnico. Njegov pesniški svet je razsežen, v njem ni tradicionalne poetičnosti, pač pa želja po odkrivanju nepravilnosti, opomin družbi in posamezniku, pa tudi odsev globokega razočaranja. — Novo pesniško zbirko je uredil Menart izredno pregledno. Ob koncu knjige je po zgledu tujih pesniških knjig pred kazalom dodal še abecedni seznam naslovov, pri pesmih pa prvih verzov. Knjiga je bogata s pojasnili, med temi pa je natisnjen tudi esej Mitje Mejaka, ki je bil napisan kot uvod k izboru Pesmi o naših dneh. Tako kot vse dosedanje pesniške zbirke je tudi Statve življenja opremil Jože Brumen. Pod lepim, simbolno zgovornim naslovom DOM JE JEZIK so izšle pri Cankarjevi založbi izbrane novele DANILA LOKARJA, zvestega opisovalca primorskega človeka in primorske pokrajine. Naslov opozarja na posebno usodo, ki jo je doživljal Lokar med obema vojnama na Primorskem, ko je fašizem prepovedal govorjeno in pisano slovensko besedo. V teh časih, ko je Lokar preživljal svoja leta samote in pisal literaturo za predale, je zorela njegova ljubezen do domovine in slovenstva. V samoti je nastajala zakladnica pričevanj o izkušnjah in spoznanjih, ki si jih je pridobil pisatelj kot zdravnik. Z globokim razumevanjem življenja jih je znal izoblikovati v novele, ki še vedno zbujajo pozornost. V knjigi Dom je jezik je zbranih petnajst novel, ki so po pisateljevem mnenju samonikle, fantastične, izpovedno globoke in vredne, da se znova predstavijo. Posebnost Lokarjevega pisanja je moderen plastičen jezik. Lokar je zagledan v jezikovno kombinacijo besed, z njegovo orkestracijo odkriva človekove vzgibe in občutja. Spremno besedo o pisatelju je napisal Lino Legiša, knjigo pa je opremil Matjaž Vipotnik. Pesniška zbirka Denisa Poniža DESETNICE je nekoliko drugačna od tistih, ki smo jih pri Ponižu vajeni. V štiri razdelke komponirane pesmi so raznoliko ubrane v vsebinskih jedrih, v poetološki stilizaciji in refleksijah. Pred nami je zbirka pesmi odprte narave in komunikativno gibka. Če poenostavimo pesnikove motivne kroge in tvegamo omejena opažanja, storimo to zato, da bi bolj poudarili posebnosti sedanje zbirke: čutno vzvalovano erotiko, duhovite prebliske, ki se povzpnejo do sarkazma, vsakdanje in nevsakdanje refleksije z različno -razpoloženjsko težo. Tudi kak vpliv je mogoče najti (T. S. Eliot, str. 46), pa tudi želja po igri še ni zbledela. Živa pesniška zbirka, s prilegajočo naslovno fotografijo Jenda Štovička. Ob koncu zbirke bi bilo primerno kazalo. Knjigo je natisnila DZS, opremila jo je Miljam Kopše. Dolg premolk, ki ga je napravil Mart Ogen od svoje zadnje pesniške zbirke, upravičeno zbuja radovednost ob izidu zbirke NA MORJU IN V GOZDU. Pesnik, ki je hodil svoja poetološka pota, se z novo pesniško zbirko potijuje kot ustvarjalec nenarejene izpovedi in misli. Tisto, kar najprej zbudi pozornost v zbirki Na moiju in v gozdu, je njena for-malna ureditev s kompozicijo in knjižna ureditev. Pesmi v njej so po dolžim in načinu poetološkega izpovedovanja precej neenovite: od dolge, v doživljajsko-miselni svet upesnjene refleksije, pa do skrčenega prebliska, v haiku navdahnjeni, osebnobarviti pesmi. Vmes najdemo v nevezani besedi nekajkrat izrazito osebni zapis V gozdu, ki pojasnjuje pogled na poezijo (literaturo), oddaljenost od mestne civilizacije hrupa in onesnaženosti, vztrajanje pri poetološki nuji, kot jo Mart Ogen čuti in spoznava v navzkrižju življenja. Vzporednica temu je ta in ona daljša pesem, kjer je pesnik trpko spregovoril o svoji generaciji, ki je otroško mlada doživljala vojno, sledi pa so se zarezale vanjo neo-pazno, navznoter. Prav ta pesnikova izpoved je v zbirki nenehno pri-čujoča v življenjskih preizkušnjah, dvomih, zlomih. Toda pesnik želi rešiti svoje oči, odprte za življenje, svojo ljubezen, ki jo podarja drugim. V nasprotju s takimi in drugačnimi pesmimi so drobne čipke haiku poezije. Med pesmimi naletimo na fotografije, dokaj različne med seboj in ne vsakikrat uglašene s pesmimi. Imenitna je naslovnica. Knjigo so opremili in uredili Grega, Bojan in Borut, izšla pa je pri JANEZ MENART Pesnikov sobotni večer Roka zastane; navada. Nocoj ni potrebno naviti ure. Dež čudovito pada. Jutri.ne bo sekature. Jutri bo spet moj dan. Duh bo vzcvetel iznenada kot park, od dežja opran. Dež čudovito pada. Kakor mamilo rosi v ušesa. Toliko dela sem sebi dolžan, dela, ki s srečo se sklada, da najbrž ne bom naredil ničesar. Dež čudovito pada. A ko bo legal večer, sreče bo manj in manj. Čuden, nejasen nemir, v strahu bo Slikal nov dan. Za ponedeljkom bo torek, bo sreda bo -teden, bo mesec, bo leto minilo in, dokler mi misel dogleda bo moje življenje kot redko cedilo, ki skoznje pretočil bo čas mojo kri: in mojih, res mojih dni na njem bo ostalo le malo, prav malo, za zrno soli. A jutri bo spet moj dan. In noči se ne mudi. In misel lahko razklada v pristanu pokoja tovore slasti z usidrane ladje sanj. Dež čudovito pada. Ura stoji. (Iz zbirke Pod kužnim znamenjem) Sredi decembra so dnevi jasni, kakor so jasni zimski dnevi samo na jugu, a otrok začne prezebati. To naravno zimsko prezebanje bi ne imelo pomena, če ne bi vleklo velikih posledic za sabo. Ker je bil otrok od dojne do šolske dobe bolan, je to pomenilo za poznejša leta velik odtok kalcija in kalijevih spojin, ki so potrebne za raščo in graditev okostja. Podnebje v mestu je bilo po eni strani bistveno drugačno kakor ono na deželi. Dežela je poznala dolge zimske burje — trajale so tudi poldrug mesec — a Gorica, mesto, ki je ležalo za gozdom in bilo odmaknjeno obmorskemu vetrnemu pasu, za zimske dolgotrajajoče vetrove ni so ležale' dan za dnem na vsej ravnini do enajste pred poldnem. Občutek mraza na deželi — v burji — je bil povse drugačen kakor oni v mestu — v slani. De-želan je burjo zmerom občutil kot element zdravja, ki človeka strese, zgiblje in ugreje, a tiha slana se zaleze pod kožo, mrtvi, uspava. Burja drami in dviga v človeku dobro voljo, slana jo dreveni, hromi. Burja je brzina, slana otrplost, burja toplota v gibanju, slana v zaspanosti mraz in vedelo. Poznalo je nekaj drugega — ostre, debele jutrnje slane, ki smrt. Burja je suh zrak, slana pomrzla vlaga. Ko je šel otrok zjutraj iz Se-meniške ulice v šolo, je bilo preko ceste in Ribjega trga vse belo. Kostanji so bili že davno goli in slana je ležala v osojah kakor sneg. Otrok je opazil, da je ležala tudi na platnenih plahtah, sprostrtih preko vozov, ki so prihajali pred jutrom v mesto. Deček je mencal z rokami, p cepetaval z nogami, ki so vs; dan razločneje pekle, in steki Nekateri otroci so prihajali z r kavicami v šolo, toda on ni o te še vedel. Ali so nanj pozabil Morda pa njihove misli niso s-gale tako daleč. Na otroka nihče pomislil in roke in noge s začele goreti, kakor da si jih je 1 opekel. To je trajalo vsak dan f nekaj ur, a vsak dan dalj. Nekega večera pa se roke ni* ohladile več. Ostale so rdeč otekle in pekle. Prsti so bi kakor da cveto, oparjeni in n lahko jih ni bilo pregibati. Post; so mravljinčasti. Tudi noge s gorele in otrok je z njimi vi večer mlel, pritiskal s peto r nart, stopal z nogo na prste, mei cal prste ob stolični nogi, pove: nil nogo in tiščal z jagodicar prstov ob tla, sključil nogo v ki lenu, jo položil za drugo koler in tiščal. Domači koncert (Odlomek iz knjige Danila Lokarja Dom je jezik) Toda roke in noge niso splahnile več in otrok se je pričel počasi spreminjati. Vse lastne misli, zavzetja in čudne želje so bledeli, se počasi izgubljali, odmirali,'a na njihovo mesto je prihajalo z neusmiljeno zahtevnostjo nekaj drugega, prihajalo je telo in kakor njegov besednik oboleli roki in nogi. Čez teden dni roke niso bile krvavordeče, kakor v početku. Postale so vijoličaste in nekoliko bolj otekle. In kar je bilo najbolj čudno — zdaj niso gorele in tlele ven in ven, postajale so gluhe, lesene. A ne zmerom. Otrok je po par tednih spoznal, da imajo roke in noge še zmerom svoje ure, ko zagore. To je bilo zvečer. Dalj je šel večer, bolj so gorele. Kaj bolj? Roke ali noge? V početku je bilo narobe, v početku so bile roke, a v četrtem tednu so stopile na mesto rok noge, in te so bile veliko bolj neusmiljene kakor one. Otrok se je pričel zvijati in vedno bolj je lezel sam vase. Toda vijoličaste, otekle, odrevenele roke in noge niso ostale nespremenjene. Dnevi so bili še dalje jasni, mirni, sončni, le sonce je prihajalo na dvorišče in na ulice kasno. Bilo je brez moči, sama luč ga je bila brez toplote in plazilo se je za strehami, kakor da ne more kvišku. Prsti na otrokovih nogah in rokah so se odrpli. Rane spočetka niso bile velike, a vendar mokre. Tanka koža je od preve- Einsteinova anekdota Na vaše tretje vprašanje bojno, kako bo s tretjo svetovno vojno, povem: kako bo s tretjo, ne vem, na znanje pa dajem: četrta bo spet s fičafajem. (Iz zbirke Časopisni stihi) MART OGEN Spomini: Iz pesmi o generaciji (1967) bili smo premladi, bili smo prepozno rojeni, prepozno rojeni za ples paradno preoblečenih mesarjev smo obsedeli v svojih počrnelih zibelkah, do onemoglosti preplašeni in vendar, vsaj nekateri izmed nas, živi. In vsepovsod okrog nas je bila vojna, ki je nismo razumeli, bil‘ vojna, tuljenje siren, požari, lakota, udarci in kriki, bila je vojna, bila je smrt, bila je v zraku, bila je v vodi, bila je v hrani, strmela je z obrazov vseh ljudi, plahutala nad vsakim otroškim korakom — in vendar, mi nismo vedeli, da je to vojna, - nismo v edeli, šele pozneje — Kričali smo v sanjah, stene so se rušile, blazne postave so se gnetle okrog nas, nas davile, dušile, kričale in se pačile, dogodki (n slike, muke podzavesti, drobci nevidnih granat v naših živcih, zadrti v našo rast, krvaveči navznoter, od časa do časa pozabljeni, toda vseskozi ' krvaveči navznoter — Iz zbirke Na morju in v gozdu, DZS DENIS PONIŽ Katarza na jugu je zemlja rumena prašnata ih rahlo vzvalovana od zenic prek daljav v obzorje čas skrbno mi vladari: požira spomine, vse od kraja spreminja v pepel, v modrikasti tok, kjer res in neres postajata sladka brata roka se trese, prve izbočene žile dobiva in barvo temno, zapisuje vse od kraja, izloča kar govori z jezikom onkraja in čudne miline in oko, v globini kot ribnik kalno, vse vidi in ve: resnico občuti v grenkobi pozabe, a tu so še usta, s toploto poletja me mamijo, v kožo vtiskujejo ljubezni ostri naris ' Iz zbirke Desetnice, DZS 1979 like napetosti popustila, povlekla _ se in se na strani zgrbila, a rano samo je pokrila rumena skorja. Otrok s številnimi ranami ni mogel biti pri miru. Če se je spo-džabil, je rane počesal, če pa jim je hotel prizanašati, je roke ali noge tiščal ob mizo, ob stolico, kakor da se opira, da se ne prevrne. Tane so se pokrile s krvavimi krastami in pekle enakomerno, noč in dan. Božiča pri materi deček ni opazil. Okrog matere so se gnetli mali otroci. Ko je Ciril odhajal, je naročila, da mu je treba kupiti rokavice. Bilo je prekasno. Ves januar je bil sončen, tih, a slane so bile vsako jutro debelejše. Ko je otrok pogledal mimo kostanja na dvorišču, se mu je zdelo, da so strehe pokrite s snegom. Toda bilo je hujše od snega, bila je slana. Ni zeblo, gorelo je, tudi v uhlja in nos je bolelo. Rokavice so se na ranjenih prstih zlepile, nogavice so se sprijele s krastami na nogah. Deček se je dneva in sonca bal, vse to je pomenilo slano, ki reže v živo, a želel si je noči. Zvečer se je ozrl v kot nad posteljo, kjer je trepetala pred podobo duša na olju. Čez dan je ni opazil, toda zvečer, ko je ugasnil luč, je bilo v kotu nad vzglavjem polno tolažbe. Čez pol ure boš zaspal, boš odrešen. Toliko ur udje ne bodo goreli, se bole ne boš zavedal. Toda s koncem januarja je huje kot doslej. Otrok ni hodil pokonci, temveč le z' dve gube in včasih se je zgO< da so ga ženske, ki so šle p° poti na trg, pogledale in re »Kaj te res tako zebe? nimaš matere, mali?«" Z laktom v jerbasu mu je stavila črnolaska pot in rekla »Jaz bi te precej vzela k set imam že tri take frkavce.« Zvedavo je zrla vanj. T njemu se je zedelo čudno. Zvečer si ni več slačil noga' Ko je povlekel, so se bile kra posnele, pod njimi se je poka* živo in je počasi krvavelo. bi posnemal vsak večer zn« tudi grinte imajo svoj pomel1 morajo živeti. Zakaj bi v‘ večer krvavel? Naj ostaa grinte in ostane kri, kjer je. Sl čil je v dolgih nogavicah p? mno v posteljo in čakal. A ko se je v postelji ugret gorelo še veliko bolj. Pomislil ali je tako na grmadi. Ležal negibno in čakal. Tiščal je na ob nogo, potem noge obžimI,t in si ni upal čohati. Le vzmeti rezko zapele. Nasmehnil se. Zdelo se mu je, da se bo skr* velikem črnem škornju in vsč" dobro. Kako približamo učencem knjigo Nove metode pri učenju branja Mednarodno leto otroka nas navaja k razmišljanju, kako približati knjigo, literarno vredno delo, otroku in kako ga vzgojiti v bralca dobre literature. Mednarodni inštitut za otroško literaturo in raziskavo branja je na tem področju izdelal že veliko študij. Ena takih je tudi bralčeva izkaznica. Cilj modernega programiranega učenja je odmik od stare, frontalne metode poučevanja, kjer učitelj kot »poglavar« razreda obremeni svoje učence z množico podatkov. Pri modernem učenju pa vodi k metodam, ki razvijajo SAMOSTOJNO DELO, prilagojeno otrokovim Sposobnostim. Dandanes je mnogo pomembnejši RAZVOJ INTERESOV kot pa informacija in kopičenje faktografskega ‘ znanja. Naučiti otroke, da samostojno ravnajo s knjigami je cilj, ki so se mu že v mnogih deželah sveta približali s preizkušenimi in preverjenimi sredstvi. Nezadostna izurjenost v branju in neprou-čene sposobnosti pa so često ovira, ki je pri teh prizadevanjih ne smemo omalovaževati. Te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti brez asociativnega povezovanja pri branju knjig. Vodilo »učimo se brati z branjem«, je na področju ravnanja s knjigami najbolj pomembno. V mednarodnem letu otroka se moramo še posebno zavzeti za . iskanje poti, ki bi nas privedle do tega, da bi pomagali otrokom RAZVITI SPRETNOST BRANJA, in mu pri tem zbuditi čim več interesov. Druga naloga, ki si jo moramo v prihodnje zadati, je premostiti vrzel med izobraževanjem ob branju in delom s knjigami za otroke. K temu pa delno pripomore BRALČEVA IZKAZNICA. Proučevanja, ki jih je opravil Mednarodni inštitut za otroško literaturo in raziskavo branja, so dokazala, da je pomembna povezanost med SPRETNOSTMI, pridobljenimi z branjem (tako s tehničnega kot z intelektualnega vidika) in ŠTEVILOM KNJIG, ki jih je otrok prebral. Testi, ki so jih uporabili za diagnozo bralca in »intenzivno terapijo« z branjem v več kot TISOČ razredih v Avstriji (več kot 40.000 otrok), so pokazali, da so se v razredih, kjer so poučevali branje z velikim številom knjig, namesto ž Ustaljeno metodo za pridobivanje bralnih spretnosti, bralne spretnosti učencev v štirih mesecih IZBOLJŠALE poprečno za 24%. Dosežki, na temelju katerih so napredovali z' rednim testiranjem, so že izhodišče za delo v nekaterih državah, zlasti v ZDA, kjer imajo laboratorij za branje pri Znanstvenem raziskovalnem združenju (SRA). V bistvu gre za zelo poceni in preprosto metodo. Svoboda, ki jo imajo mladi bralci, jim daje resnično priložnost, da vključijo v projekt svojega prostega časa tudi čas, namenjen branju. V različnih ameriških »bralnih laboratorijih«, ki so najsodobneje i Opremljeni, je napredek zelo viden. Dežele, ki nimajo takšnih : možnosti za znanstvena bralna središča morajo branje organizirati drugače. Nekatere dežele v Evropi poskušajo doseči enake cilje s pomočjo tako imenovanih »BRALČEVIH IZKAZNIC«, z načinom dela, ki je poceni, preprost in praktičen. BRALČEVA IZKAZNICA usposablja učenca, da se nauči meriti svoj BRALNI RAZVOJ, hkrati pa daje jasno motivacijo za izboljšanje njegovega branja. kakšna je Bralčeva izkaznica? Bralčeva izkaznica je sestavljena iz štirih strani. Na prvi strani prikazuje MESEČNE ZAPISKE posamičnih rezultatov testa. Na naslednjih treh straneh Vpisujemo pregled, iz katerega je razviden potek branja knjig. Pri navajanju na branje govorimo o akumulativnem (prište-valnem) postopku, pri čemer Spretnost v branju raste sora- zmerno z razumevanjem. Učenec spozna, da rezultati mesečnih testov na prvi strani BRALČEVE IZKAZNICE dokazujejo določeno sorazmerje, odvisnost se kaže v številu prebranih knjig, ki so temelj za odkrivanje naslednjih plasti pri poglabljanju branja. Vsaka stopnja šolskega razvoja (razred) zahteva posamezno bralčevo izkaznico, iz katere je razviden razvoj BRALNE SPRETNOSTI. V četrtem bralnem letu vsebuje na primer ta izkaznica podrobnejšo razlago idej na tej bralni stopnji, razumevanje beriva in sklenjeno ocenjevanje, pa tudi navodila, napotke za uporabo izkaznice, ki jo je izpolnil v svojem jeziku, kakršnega je pač obvladal in razumel desetletni otrok. Smernice za načrtno branje in za postopen napredek najdemo na zadnjih straneh izkaznice, kjer so podatki prilagojeni številu doseženih točk, ki smo jih izračunali iz testov razumevanja na določeni stopnji. ■ Najpomembnejše je, da navaja učitelj bralca na to, da sam vzpostavi in uporablja merila; pri tem upošteva merila, ki so razložena na prvi strani bralčeve izkaznice. Učenec sam prevzame nadzor nad podatki, ki jih dobi iz prebranih knjig. Sprva so bili do otrok nezaupljivi, mislili so, da bodo vodili premalo natančen razvid. Učitelji, ki so se udeležili seminarja o branju na dunajskem pedagoškem institutu so vedno znova opozarjali na to, da so njihovi učenci pokazali velikozanimanje za teste. Učenci, ki so sprva kazali le malo zanimanja za branje, so po tem spremenili svoje metode in nenadoma začeli navdušeno brati. Poskušali so brati bolje samo zato, ker so si z novim načinom dela pridobili hitrost branja in razumevanja. Z zbranim branjem knjig so učenci učiteljem (dozdevno) dokazali svoj napredek. Potreba po pogostnejšem in rednejšem testiranju je nastala zato, ker so želeli učenci videti dokaze svojega napredka. To so potrdili tudi pedagogi iz drugih dežel, ki so uporabljali TEDENSKA ALI CELO DNEVNA MERILA za merjenje napredka pri branju. Do teh sklepov so se dokopali v laboratorijih za raziskavo branja Znanstvenega raziskovalnega združenja v ZDA in Angliji. V Avstriji sta se razvili obe smeri testiranja za bralčevo izkaznico: HITROSTNA SMER in SMER SMISELNEGA RAZUMEVANJA bistvenih sestavin testa. Pri izboru testov so upoštevali temeljne vidike in stališča, ki so jih učenci nemudoma sami dopolnili. Učenci lahko rešujejo teste tudi sami, doma. Izkušnje so pokazale, da bi učenci, ki so končali tretji ali četrti razred, radi testirali SAMI SEBE in zabeležili svoj individualni napredek. Ta metoda je še posebno primerna za bralne klube ipd. Otroci se morajo seveda navajati na to, da zaupajo tej metodi, prav tako pa morajo uživati pri vajah. Zato je priporočljivo, da so prvi testi kratki in lahki, tako da jih lahko dobro reši vsak otrok. Pozneje se stopnja težavnosti povečuje, različno izurjenim skupinam dajejo različne teste. Tu in_tam lahko damo učencem ISTI TEST, da dobimo vpogled v učinek ponavljajočega se testiranja. Seveda lahko te dosežke primerjamo samo z dosežki DRUGEGA UČENCA, ne pa z rezultati, ki jih je dosegel isti učene pri prvem testiranju. KAKO PRIPRAVIMO UČENCA K BRANJU Posebno pomemben je izbor testa. Testi, ki jih uporabljajo za Vizija francoske šole doma drugod preskušanje HITROSTI IN RAZUMEVANJA, morajo ustrezati stopnji, ki jo lahko učenec doseže. Kadar testiramo ves razred, moramo uporabljati zelo preproste teste. SKUPINSKI TESTI so sestavljeni na temelju testov, ki se razlikujejo po težavnostnih stopnjah. Metoda, pri kateri uporabljamo popolne teste — to so zgodbe, ali kratke črtice na ciklostiranih listih, ima kot gradivo za testiranje različne prednosti: — težavnostno stopnjo dosežemo z razlago in praktičnimi izkušnjami, — lahko jih uporabljamo v knjižnih klubih, 4— razmnoževanje gradiva je poceni. Z uporabo kompjetnih testov lahko hkrati dosežemo dvoje: — prvič: dosežemo vse zahteve in zadostimo pogojem, ki jih zahteva test; — drugič: privabimo otroka, da na svojo pobudo prebere besedilo do konca, ko je test koTi-čan. Motivacija za branje in učinek, sta večja kot pri normalnih bralnih vajah. Odlomke, ki smo jih brali pri dopolnjevanju testa, naj otroci pozneje POTIHO, čim večkrat ponovijo. V pogovoru, ki sledi in zajema razumevanje.testa, lahko ponovno doženemo njihove zmožnosti s spraševanjem. S ponovnim spraševanjem poglobimo znanje pridobljeno s »kritičnim branjem«, zlasti v višjih razredih. Pomembno je, da učenec spozna, da se ne vadi v HITROSTI BRANJA, temveč v tehniki, ki jo lahko izpopolni le ob zadostni vaji. Pomembno je, da je vsaka tehnična vaja sestavni del branja, ki krepi otrokovo samozaupanje. Učenec se najbolj opogumi takrat, ko rezultati pokažejo, da je njegov napredek odvisen od števila knjig, ki jih je prebral — tj. od števila zapisov v njegovi bralni izkaznici. Bralna izkaznica pa ne pomaga učencem doseči le navadnega uspeha, temveč mu pomaga spoznati tudi SVOJE SPOSOBNOSTI. Povedano drugače, vsak otrok bi se moral seznaniti s svojimi slabostmi in sposobnostmi. Prepričljiv uspeh, ki ga dosežemo z BRALČEVO IZKAZNICO, je nekaj povsem različnega kot prejšnja želja po dobri oceni. Nato začne učenec tekmovati z drugimi (pod zelo izenačenimi pogoji, ki jih preprosto ni mogoče preseči), ob pomoči bralne izkaznice vidi svoj napredek. Ko ve, da bere zdaj bolje kakor pred enim mesecem, pomeni to zanj izziv: Poskušaj doseči, da boš postal naslednji mesec še boljši! Namesto prejšnjega občutka negotovosti in nezadovoljstva, frustracije in zagrenjenosti zdaj zanesljivo ve, da je na poti k napredku, in da se bo potrudil, da bo to spretnost dobro izpopolnjeval. Vsakoletnih knjižnih razvidov rezultatov (testiranja) res ne bi smeli podcenjevati. Dajejo nam stalen dokaz o otrokovem napredku,, o rasti njegovega samozaupanja, hkrati pa spodbujajo učenca k nadaljnjemu izpopolnjevanju. Že bežen pogled na prve podatke v BRALČEVI IZKAZNICI pove, »kje« je bil otrok nekoč, in koliko je napredoval. V višjih razredih postanejo seveda številčni rezultati testov za izurjene otroke brez pomena, ko dosežejo točko, ki PREDSTAVLJA VRH. Ocena prebranih knjig dobiva večje, razsežnosti. Učenec bo spoznal, da ima prav zato, ker je prebral številne dobre knjige, odprto OKNO V SVET, da je razvil svoja osebna nagnjenja, skratka — postal je BRALEC. Po dr. Richardu Bambergu prevedel iz angl. Ivan Cimerman Prijetno branje (Foto: Jože Gal) • »ZVEZNA AKADEMIJA« V vseh oblikah izobraževanja in izpopolnjevanja učencev, študentov in delavcev ima zelo pomembno vlogo tretji program osrednje sovjetske televizije, imenovan »Zvezna akademija«. Pri pripravah in nastanku izobraževalnih oddaj, ki trajajo vsak dan kar trinajst ur, sodelujejo znani znanstveniki, pedagogi in strokovnjaki raznih profilov. Za prenašanje oddaj, ki so še posebno zanimive, uporabljajo satelitski sistem orbita, ki omogoča, da lahko spremljajo oddaje tudi gledalci iz najbolj oddaljenih krajev (Sibirija, Srednja Azija, Daljni vzhod itn.). ■ Poleg tega programa zvezne izobraževalne televizije so vredne posebne pozornosti tudi oddaje »v živo«, ki jih prenašajo po tridesetih televizijskih središčih iz vseh delov Sovjetske zveze. V začetku vsakega šolskega leta vključijo v televizijsko mrežo teh tridesetih središč tudi interne televizijske sisteme iz več kot 130 visokih šol. Tako lahko širok krog gledalcev spremlja predavanja, demonstracije v laboratorijih idr. Te izobraževalne oddaje iz 130 univerz in visokih šol iz vse dežele trajajo vse šolsko leto. Iskanje novih poti in rešitev V sredo, 26. septembra 1979, je bila v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani, Poljanska cesta 28, odprta razstava z naslovom Vizija francoske šole. Osnovno razstavno gradivo je priskrbel francoski kulturni center v Beogradu. Prikazano je v sliki in besedi na 24 panojih, ki so že obšli Beograd in Zagreb. Ob tem je v vitrinah razstavljena še zbirka učbenikov in priročnikov, ki jih uporabljajo zlasti v francoskih osnovnih šolah, in pregled učbenikov in priročnikov za pouk francoskega jezika, ki so bili ali pa so še v rabi v slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Osnovno razstavno gradivo (panoji) povsem ustreza naslovu, saj nam v splošnih obrisih prikazuje vizijo francoskega šolstva. »Vizija« ima svojo pravno osnovo v. novem šolskem zakonu iz leta 1975, s katerim so določeni smotri ter vsebinska in organizacijska shema reformirane francoske šole. Od takrat še v Franciji pospešeno . strokovno pripravljajo na novo šolo in postopno uvajajo nove organiazcijske in vsebinske spremembe. Reforma' francoske šole skuša ujeti korak z razvojem znanosti, tehnike in tehnologije, s potrebami sedanje francoske družbe in z razvojem pedagoške doktrine zahodne Evrope. NEKATERI POMEMBNEJŠI SMOTRI IN NALOGE Med temeljnimi smotri in nalogami reforme so: — Z modernim izobraževanjem si učenec ne pridobiva le znanja o naravi, temveč si privzgaja tudi metodo mišljenja in dela ter sposobnost za intelektualno, ročno in družbeno delo, — Izobraževanje mora biti bolj usklajeno z družbenimi potrebami. — Izobraževanje temelji na čim bogatejšem in daljšem splošnem izobraževanju vseh plasti prebivalstva, zato je uzakonjena desetletna šolska ob^ veznost (od 6-7 do 16-17 leta). — Med prizadevanja po »socialnem izenačevanju« sodi vsekakor vizija čim širše prehodnosti in programske enotnosti izobraževanja v okviru osnovnega in zlasti nižje stopnje srednjega izobraževanja; pri tem so upoštevane individualne potrebe in interesi učencev. Programsko enotnost pojmujejo prožno. V okviru organizacijske enotnosti, zlasti na stopnji koleža, to je od 6. do 9. razreda, je predvidena ob izdatni notranji individualizaciji in diferenciaciji pri skupnem programu tudi delna, približno 10-odstotna, zunanja diferenciacija v obliki dveh skupin alternativnih, obvezno izbirnih predmetov abstraktno teoretične ali praktično tehnološke narave. Socialne razlike bodo pomagali zmanjševati tudi brezplačni učbeniki in učila, sistem regresirane šolske prehrane in prevozov ter strokovne službe (zdravnik, psiholog, služba poklicnega usmerjanja) in obvezen dopolnilni pouk. — Šole, zlasti višje, srednje in visoke, so organizatorji povratnega in nenehnega izobraževanja. — Poseben pomen pripisujejo predšolski dobi (od 2. do 6. leta). — Zakon uvaja tudi šolske skupnosti učiteljev, staršev in učencev, katerih naloga je reševanje nekaterih vprašanj življenja in dela šole in napredovanja učencev. FRANCOSKI ŠOLSKI SISTEM Na razstavi je v osnovnih obrisih predstavljen celoten šolski sistem, nekoliko bolj plastično so prikazane predšolska, osnovna in srednja vzgoja in izobraževanje. Francoski šolski sistem vključuje tele podsisteme: vrtec, osnovno šolo, srednjo šolo, visoko šolstvo, posebno šolstvo. Otroški vrtci, ki jih obiskujejo otroci, stari od 2 do 6 let, imajo podobne socialne in pedagoške naloge ter metode dela kot naše predšolske vzgojnoizboraže-valne organizacije, le da je v njih precej več otrok. Osnovna šola traja pet let in je programsko razčlenjena na tri cikle. Pouk poteka predvsem v skupinskih oblikah, ki omogočajo gibljivo notranje razlikovanje. Predpisana je pomoč, to je dopolnilni pouk za tiste učence, ki imajo včasih težave, zlasti pri matematiki in materinem jeziku. Ob koncu petletnega šolanja je učenec ocenjen. Razred ponavlja, kar pomeni, da eno leto še ostane v osnovni šoli, če tako predlaga učitelj in na to pristanejo starši. Srednje šolanje — sekundarne šole — se deli ha dve stopnji: na nižjo stopnjo ali kolež in na višjo stopnjo ali licej. Kolež je podoben naši predmetni stopnji osnovne šole in traja štiri leta — od 11-12 do 15-16 leta starosti. V primerjavi / dosedanjim zunanje diferenciranim sistemom šolanja na tej stopnji predstavlja kolež v sociološkem pogledu največjo spremembo in pridobitev francoske šolske reforme, saj je namenjen celotni nacionalni populaciji učencev. Deli se na dva časovno enaka cikla — pripravljalnega in izobraževalno ter poklicno usmerjevalnega. V prvem ciklu je polna programska enotnost, s tem da so ob 24 urah »enotnega« programa predpisane še tri ure dopolnilnega pouka (po ena ura za francoščino, tuji jezik in matematiko) za učence z nižjo učno storilnostjo. V istem času učitelji zaposlijo »boljše« učence s samostojnim individualnim in skupinskim poglobitvenim delom. V drugem ciklu (8. in 9. razred) je uveden sistem alternativnih, obvezno izbirnih predmetov. Učenci lahko glede na svoje sposobnosti in na željo staršev izbirajo med skupino jezikov (2. tuji jezik, latinščina itd.) ih med skupino predmetov s praktičnega, tehnološkega, predpoklicnega področja. Ob skupnem programu (27 ur) lahko izberejo še najmanj enega izmed omenjenih predmetov. S tem je uveden sistem delnega zunanjega razlikovanja. Ob koncu drugega cikla se ponovi intenziviran postopek preverjanja in ugotavljanja možnosti za nadaljnje izobraževanje v liceju. Višja stopnja srednjega izobraževanja so izobraževalno in poklicno usmerjeni liceji, ki trajajo tri leta. Le liceji za manj zahtevno poklicno usposabljanje trajajo dve leti. Posamezne vrste licejev pomenijo programsko usmeritev na eno izmed področij ali panog družbene dejavnosti, proizvodnje in dela. Prvo leto imajo posamezne vrste licejev skupen program za celotno usmeritev. Ta se v drugem letu loči na posamezne smeri. V tretjem, zadnjem maturitetnem letniku se še bolj diferencira glede na interese in izbrano delovno usmeritev. V glavnem se usmeritve dele na literarno-družbo-slovno, literarno-ekonomsko, naravoslovno-tehnično, pretežno tehnično in poklicno triletno izobraževanje ter dveletno poklicno usposabljanje. Predvidena organizacija visokega šosltva je tudi bolj poenostavljena. Uveden je stopenjski študij v treh stopnjah, vsaka od teh traja po dve leti. Na stopnji predšolskega, osnovnošolskega in nižje stopnje srednjega izobraževanja je predviden in že deluje razvejen sistem posebnega izobraževanja. Pri »posebni« vzgoji in izobraževanju se ravnajo po načelu čim večje integracije »prizadetih« z »normalnimi«. Hospitalizacija ter razne oblike druge izolacije pridejo v poštev le v nujnih primerih. Če je le mogoče, se mora mladina z raznimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju učiti »normalnih« vzorcev vedenja in dela v navadnih življenjskih situacijah. LOJZE NOVAK Javna razprava o usmerjenem izobraževanju se je že precej razmahnila, vendar za zdaj predvsem o srednjem šolskem izobraževanju, vse premalo pa (ali skoraj nič) pa o visokošolskem. Še posebej se lahko čutijo zapostavljeni učitelji na osnovnih šolah, saj se zelo malo govori o njihovem študiju (šolanju) na visoki ravni. Njihovo izobraževanje se konča po dveletnem študiju na pedagoški akademiji in v nekaterih primerih sploh ni možnosti izobraževanja (rednega ali ob delu) do najvišjih možnih stopenj. Osnovnošolski učitelj z diplomo visoke šole bo kmalu redkost. Zgornje meje izobraževanja osnovnošolskega pedagoškega kadra se vse bolj zapirajo, četudi to ni v skladu s potmi reformiranega izobraževanja za delo na kateremkoli področju, še najmanj pa na področju pedagoškega dela in to v času, ko bi morali mlade učitelje izobraževati za nove naloge, saj snujemo nove poti vzgojnoizobraževalnega sistema za prihodnje leto, tja v leto 2000. Učitelji (vsaj nekateri) so pričakovali, da se bo začelo več razpravljati o njihovem izobraževanju na visoki ravni, saj je tudi Prosvetni delavec (št. 2 — z dne 9. febr. 1979) pisal o problemu študentov vojvodinskih pedagoških akademij, ki se upravičeno sprašujejo, zakaj tudi oni letošnjo jesen ne bodo mogli nadaljevati študija na fakultetah, zakaj niso enakopravni s svojimi vrst-, niki, ki se šolajo drugod. V Vojvodini se je tudi pojavilo upravičeno vprašanje (po pisanju Prosvetnega delavcš), zakaj bi morali študentje akademij, ki želijo nadaljevati študij na fakultetah, opraviti nekake sprejemne izpite itd. Vse tolpa kaže, da vprašanje uii študentov,xliplomantov pedagoških akademij (in učiteljev), ki bi radi nadaljevali šolanje, ni preprosto. Pa tudi ne rešerto. Podobne probleme imajo tudi diplomanti PA v Mariboru. Ko pa po končanem dveletnem šolanju želijo nadaljevati študij (redno ali izredno), spoznajo, da je to izredno težko, ali pa sploh nemogoče. Formalno jim je sicer omogočen nadaljevalni študij na visoki stopnji (na filozofski fakulteti v Ljubljani, ali drugod) a pri tem zadevajo na mnoge ovire, npr.: opraviti morajo diferencialne izpite; fakulteta ponavadi nima organizirane oblike študija »ob delu«; velika prostorska oddaljenost Ljubljane ( učitelj mora poučevati v razredu in je navadno zelo daleč od Ljubljane); slabe prometne zveze ipd. Upravičeno so pričakovali, da se bo to uredilo sedaj, ko je zgrajena nova stavba PA v Mariboru. Vendar za zdaj še ni videti, da bi se izobraževalni proces PA v Mariboru. razširil na visoko stopnjo. Tako spoznavajo, da je njihovo izobraževanje zaprti krog, ki ga je težko preseči. Pričakovati je bilo, da bosta PA in filozofska fakulteta v Mariboru, če že ne II. stopnjo PA, pa vsaj študijske skupine za študij ob delu v okviru filozofske fakultete (povezovanje Maribora z Ljubljano!) ter tako omogočili, da bi se lahko učitelji, ki to želijo in hočejo (poleg svojega rednega učnovz-gojnega dela v razredu in družbenopolitičnega dela zunaj šole) izpopolnili v znanju in nadaljevali svoje šolanje. V tem hotenju po boljšem znanju bi morali naše učitelje podpreti, saj je v Evropi samo še nekaj držav, ki šolajo svoje učitelje le na višješolski ravni, vse več pa jih šola na visokošolski ravni. Sicer pa so že mnogi slovenski pedagogi zagovarjali fakultetno šolanje učiteljev (Kumerdej, Schreiner, Šilih, idr.) Naj končam s tole mislijo: Učiteljski poklic spada prav gotovo med najpomembnejše družbene dejavnosti, saj pripravlja mladino, da bo prevzela opravila in naloge starejših. To dosegamo preko vzgojnoizobraževalnega procesa, katerega uspehi (dosežki) pa so najbolj odvisni od tega, kakšen je učitelj. Zato je treba pomagati učiteljem da bodo za to nalogo čimbolje pripravljeni. E. P. 0 jeziku za vsakogar V šesti lekciji učbenika za angleški jezik, ki ima haslov MAP THREE (Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975) obravnavajo avtorji učbenika tudi vprašanje »svetovnega jezika« pod naslovom »A Langua^e for everybody« ali po naše: jezik za vsakogar. Vprašanje svetovnega jezika je snov, ki bi morala zanimati tiste, ki se uče tujih jezikov, in prav je, da jo najdemo v takerfi učbeniku. Ne morem pa hvaliti enostranske osvetlitve tega vpra-Ifcmja, to je zelo zadržanega sta-fišča avtorjev do te, sicer »prelepe« ideje. Zapis je precej skeptičen in odvrača mladega človeka, da bi se podrobneje pozanimal za to »prelepo« idejo. Po branju šeste lekcije postane ta ideja za nekritičnega in neizkušenega bralca prav gotovo neprivlačna. Ne bi se skliceval na drugačen odnos do svetovnega ali nevtralnega mednarodnega jezika v naši javnosti, pri marsikaterem uglednem kulturnem ali političnem delavcu, kot pa izzveni iz omenjene šeste lekcije. Ker je namen nevtralnega in skupnega jezika, da — med drugim — odpravi zapostavljenost malih narodov v svetovni areni kulture in znanosti, kjer vladajo veliki jeziki in duhovna produkcija maloštevilnih velikih narodov in organiziranih skupnosti (držav), bi bilo najbrže logično, da bodo tisti Slovenci (kot pripadniki majh- nega naroda), ki se lotijo tega vprašanja, odločno podprli idejo mednarodnega jezika, in to kljub vsem problemom, ki se nujno porajajo ob tako velikem in tehnično težavnem mednarodnem projektu. Najmanj, kar bi smeli pričakovati ob obravnavanju tega vprašanja pred slovensko mladino, je vsestranska, kulturna in politična osvetlitev jezikovnega vprašanja v mednarodnih odnosih, pa tudi jezikovne in drugačne diskriminacije malih narodov in etničnih skupin. V taki nepristranski razpravi bi bilo treba najti tudi prostor za prikaz dosedanjih dobrih izkušenj in dosežkov v razvoju mednarodnega jezika, o katerih avtorji v MAP THREE, najbrž iz previdnosti, molče. Najti bi bilo potrebno tudi prostor za vprašanja o tem, kako se bomo v prihodnosti sporazumevali v svetu, ki postaja z vsakim desetletjem manjši, bolj pregledan in dosto-pert, Jeziki se niso razvili zaradi dimislic in poetov, temveč zaradi potrebe. Pa še tale obroben očitek avtorjem: Esperanto in Volapiik mečejo v isti koš. Slednji je ostal mrtev jezik, projekt v predalu esperanto pa govore tisoči, ima tudi svojo izvirno strokovno in leposlovno literaturo, seveda poleg množice prevodov iz nacionalnih jezikov. FRANJO VETRIH, MARIBOR Pišejo nam Trideset let VVZ na Janeževem vrhu Premalo možnosti za nadaljnje izobraževanje Na drugem republiškem srečanju mladih čebelarjev si mladi pozorno ogledujejo novosti, prikazane na razstavi Republiško srečanje in tekmovanje čebelarskih šol Tisoč učencev čebelarjev Minili sta dve leti od prvega srečanja in tekmovanja učencev osnovnih šol, ki so svojo interesno dejavnost posvetili spoznavanju čebel, njihovega življenja, pridelkov in tehnologiji čebelarjenja. Prvo srečanje in tekmovanje je bilo v Celju leta 1977. Ko je bilo na začetku tega desetletja treba pomladiti le vrste čebelarjev, je Zveza čebelarskih društev za Slovenijo usmerila svojo akcijo k osnovnošolski mladini. Brez izkušenj in tovrstnih vzorcev iz preteklosti je bila na tem področju zaorana ledina ne samo v Sloveniji, temveč v vsej Jugoslaviji. Po začetnih težavah in mnogokrat nerazumevanjih prav tam, kjer bi pomoč najprej pričakovali, se je občinskim čebelarskim društvom ob sodelovanju učnovzgojnih kolektivov posrečilo doseči, da dela zdaj pri osnovnih šolah že okoli 80 čebelarskih krožkov, krožke pa imajo že tudi v kmetijskih srednjih šolah in v gimnazijah. Zdaj sodeluje v tej dejavnosti približno 1000 učencev. Treba je poudariti, da ni namen čebelarskih krožkov pridobivanje čebelarjev — praktikov, temveč spoznavanje čebel, njihovega življenja, vrednotenje njihovih darov v prehrani, zdravstvu in poživilu ter pomena za vrtnarstvo, sajdarstvo in kmetijstvo. In ne nazadnje: tudi za ohranitev ravnovesja v naravi gre. Razumljivo je, da čebelarstvo pričakuje, da bo iz teh vrst podmladka-prišlo določeno število čebelarjevi ki bodo po končanem šolanju nadaljevali s samostojnim čebelarjenjem, ali kot ljubitelji čebel, ali pa kot poklicni čebelarji. Že dosedanje izkušnje so spodbudne, saj v nekaterih krajih že zdaj samostojno čebelari po končanem šolanju več kot 30 odstotkov nekdanjih krožkarjev. Drugo srečanje in tekmovanje je bilo 19. maja t. 1. v osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani. Prihitele so ekipe s svojimi mentorji (vsak krožek, ki se je opogumil za tekmovanje, sta zastopala dva člana) iz daljnih pomurskih vasi, s Krasa in od Maribora do južnih predelov Bele krajine. Transparent ob Titovi cesti v Črnučah, na katerem je pisalo Dobrodošli, mladi čebelarji na II. srečanju in tekmovanju, jih je usmerjal v osnovno šolo Danile Kumar, kjer je bila ustrezno prirejena dvorana za prireditev. Za uvod je zapel mladinski pevski zbor tamkajšnje šole pod Vodstvom Danijele Ivančir, nato pa je poleg predstavnikov republiških strokovnih organizacij pozdravil navzoče v imenu domačinov — gostiteljev mladinec — krožkar Stane Govekar. Razdeljene v višjo in nižjo skupino so se ekipe pomerile v znanju. K uspešnemu tekmovanju je prav gotovo veliko prispeval Priročnik za čebelarske začetnike, ki ga je izdala Zveza čebelarskih društev Slovenije v glavnem za člane čebelarskih krožkov in njihovih mentorjev. Zveza pa je v tem obdobju poskrbela poleg tega, tildi za izvirne domače barvne diapozitive in gmotno pomoč krožkom, veliko pa je pomagala tudi OZD Medex. Ekipe z najboljšim uspehom so prejeli za nagrado čebelarski pribor in ustrezno literaturo s posvetilom. Med tekmovanjem krožkarjev je bilo posvetovanje mentorjev, ki so po večini izkušeni čebelarji zaposleni zunaj učnovzgojnih kolektivov, imajo pa radi mladino in veliko voljo za volonter-sko delo. Ti prenašajo svoje znanje in izkušnje na mladi rod. Na razstavi, ki je bila prirejena ob tej priložnosti, so si obiskovalci ogledali novejše dosežke in izboljšave na področju opreme, pridobivanja in predelave čebeljih pridelkov in novosti iz domače strokovne literature. MARTIN MENCEJ Tisoč rutic v nevarnem prometu Ob začetku letošnjega šolskega leta so šole ter ^avod za prosvetno pedagoško službo — enota v Dravogradu, poskrbeli, da so vsi prvošolčki osnovnih šol koroške pokrajine dobili rumene rutice. To temeljno opozorilo, da je otrok začetnik v prometu, je samo eden od ukrepov, s katerimi želijo zmanjšati žal še vedno prevelik krvavi davek med otroki v tej pokrajini. V prizadevanja za varnost otrok v prometu so se letos vključili poleg prosvetnih delavcev tudi drugi. Bolj prizadevno sodelujejo miličniki, ria križišča in avtobusne postaje prihajajo člani ljudske zaščite, pa tudi pionirji prometniki zgledno opravijo svojo dolžnost. Vzgoji v prometu bodo letos namenili še večjo pozornost kot doslej vse vzgojnovarstvene organizacije. Ne samo z opozorili, temveč tako, da bodo otroke navajale, kako naj se ravnajo v prometu, torej v okolju in situaciji v katerih se otrok tudi resnično giblje. V teh prizadevanjih postajajo sodobna ponazorila vedno bolj potrebna. Vrtec v Dravogradu si je na igrišču pri Robindvoru uredil pravi prometni poligon, kv Iz roda v rod Janžev vrh je ljubeznjiva vasica, ki je raztresena daleč naoko-rog po vinskih gričih nad Gornjo Radgono in Radenci. Tod so imeli pred vojno predvsem avstrijski bogatini svoje gorice, ki so ji obdelovali njihovi viničarji — Slovenci. To so bili bridki časi, ki jih starejši ljudje pomnijo še danes. Zdaj se sprehajata tod sonce in dobra volja ljudi, ki so zaposleni v kmetijskem kombinatu v Gornji Radgoni. Pridno obdelujejo gorice, saj so del njihovega življenja. In na tem zdaj veselem griču so vaščani praznovali pred nedavnimi 30-Ietnico svojega vrtca, ki je resnično drugi dom njihovih otrok. Ustanovitev vrtca na Jan-ževem vrhu so pravzaprav spodbudile nekdanje viničarke, ki so otroke zapirale doma, da so si lahko služile kruh. In pred tridesetimi leti so naložili komaj de-vetnajstletnemj dekletu Mimici Pelci, absolvetki vzgojiteljske šole, nalogo, naj ustanovi v stari gosposki hiši vrtec za janževske otroke. Sama piše v kroniki vrtca tako: Pobudnice za ustanovitev vrtca so bile matere-zadružnice, ki so bile zaposlene v vinogradniški zadrugi kot delavke. Preden sem začela delati, sem šla od hiše do hiše, pripovedovala vaščanom o vrtcu in jih spodbujala, naj vpišejo vanj svoje otroke. Ves dan sem hodila po janževskem blatu in trkala na vrata neznanih ljudi. Vračala sem se mokra in blatna, a vendar zadovoljna, kajti starši so vpisali v vrtec 22 otrok. In ne samo to! Starši so mi tudi obljubili, da mi bodo pomagali preurediti hišo, ki je bila namenjena za vrtec. Tako sem dobila novih moči, ki so sprva že plahnele, novo voljo in novo spodbudo. Z združenimi močmi smo uredili vrtec in ga odprli na Janževem vrhu vrtec 7. oktobra leta 1949. To je bil menda prvi vrtec daleč naookoli. Postal je zgled vzgojnovarstvenega zavoda, v vrtcu, katerem niso poznali uradnih ur, saj so ostajali otroci, v vrtcu, dokler je bilo potrebno, saj je delo staršev uravnavalo delovni dan. In tako je še danes. Otorci so bili in so še deležni skrbne vzgoje. V vrtcu so pred leti prvič spoznali dedka Mraza in pozdravili dan pomladi in počastili svoje matere in vzgojiteljice ob njihovem 8. marcu. Da, janževski vrtec je privezal nase starše, da so ponosno govorili: To je naš vrtec. Tovarišica Mimica, kot še danes pravijo tod ravnateljici VVZ, je prvič popeljala janževske otroke na morje, z njo so prvič videli vlak in vsa čuda velikega sveta, kajti Janžev vrh je daleč od mestnega življenja. Janževske cicibane je že večkrat obiskal striček Janez Kuhar, posnel male pevce in jim tudi zložil marsikatero pesmico. Pa tudi ljubljanska televizija je našla pot na Janžev vrh! Kako je bila navdušena nad delom janževskega vrtca tovarišica Anica Dolančeva, pedagoška svetovalka Zavoda za šolstvo, se vidi iz besed, ki jih je napisala v knjigo obiskov: Na obisku v vrtcu na Janževem vrhu sem se ponovno pre-( pričala, da je vrtec po vsebini prav tak, kakršnega želimo vsem našin otrokom. Otroci uživajo potrebno skrb, pravilno vzgojo ter imajo vse možnosti za vsestranski razvoj. Za uspehe gre vse priznanje tovarišici upravnici in drugim delavcem zavoda. Da, tak je vrtec na Janževem vrhu še zdaj! Vanj se je vpisalo v novem šolskem letu 64 otrok — štirje so prišli celo iz Gornje Radgone. Toda vrtec ni opravljal samo vzgojne naloge, temveč je bogatil tudi kulturno življenje v tem odrinjenem kraju. Iz nekdanjih gojencev vrtca so zrasli ljudje, ki jim je postala kultura del njihove biti — in vse to so dobili v vrtcu na Janževem vrhu. Janževski VVZ je praznoval svojo 30-letnico. Slavja se je udeležila tudi tovarišica Irena Levičnik, ki je v toplih besedah orisala pot VVZ na Janževem vrhu. Na proslavi se je zbralo zelo veliko ljudi, saj so prišli na proslavo obletnice tudi nekdanji gojenci vrtca, ki so zdaj že očetje in matere in pošiljajo svoje otroke v svoj nekdanji vrtec. Tudi striček Janez Kuhar je priromal harmoniko na proslavo in kdo ve kolikokrat zopet zapel z malimi pevci vsem, ki jim je pri srcu zgleden vrtec na Janževem vrhu. Prav bi bilo, da ko bi se ob podeljevanju Žagarjevih nagrad spomnili tudi tovarišice Mimice Pelclove, ki od svojega devetnajstega leta vodi VVZ na Janževem vrhu in je opravila ogromno vzgojno in kulturno delo v tej prijazni vasici. Tam, kjer ljudje nekdaj niso poznali ne belega kruha ne dobre besede. MANKO GOLAR L P t XI. športne igre posebnih osnovnih šol Čeprav imajo športne igre POŠ Slovenije za seboj lepo razvojno pot in so se iz leta v leto izboljševale — tako po številu udeležencev kot po kakovosti, pa vendar lahko rečemo, da tako lepo pripravljenih iger kot so bile letošnjega junija v Novem mestu, verjetno še ni bilo. Prijazno mesto, ki se je v novi Jugoslaviji iz nekdanjega dolenjskega mesteca razvilo v industrijsko središče Dolenjske, je sprejelo več kot 200 mladih tekmovalcev posebnih osnovnih šol iz vse Slovenije. Pomerili so se v atletiki, metu žogice, skoku v višino ter krosu, malem nogometu in rokometu. Igre je organiziral kolektiv Osnovne šole Dragotin Kette (POŠ) v Novem mestu. Tekme so potekale po pravilniku, pod vodstvom učiteljev telesne vzgoje, na šolskem igrišču in na stadionu v Novem mestu. Po uvodnih slovesnostih, ko so dvignili na drog svojo »olimpijsko« zastavo, po jugoslovanski himni, govorih predstavnikov in gostov, potem ko so se tekmovalci kolektivno predstavili zbranemu občinstvu, so se za cele tekme, ki so trajale prvega dne od 14. do 19. ure^končali so jih s podelitvijo medalj in priznanj. Zmagovalci v atletiki so prejemali svoja »zlata«, »srebrna« in »bronasta« odličja po posebnem ceremonialu že na stadionu. Naslednjega dne so odšli s svojimi vodniki, učitelji in prijatelji na Bazo 20, kjer so prejele zmagovalne ekipe pokale in diplome. Pred podelitvijo pokalov so učenci Osnovne šole s prilagojenim programom Dragotin Kette priredili svojim tovarišem lep kulturni spored. Z velikim zanimanjem so sledili tudi poljudnemu predavanju o zgodovini Baze 20. Da se je celotna prireditev v Novem mestu tako lepo razvila, zaslužijo vse priznanje tudi-skupščina Novo mesto, tovarna Krka in podružnica Ljubljanske banke, ki so izvedbo iger izdatno financirale in materialno podprle, ter ves čas dajale učiteljem in učencem osnovne šole Dragotin Kette tudi veliko moralno oporo. Tekmovalci so bili navdušeni, ko so prejeli ob odhodu lepa spominska darila. Vse priznanje in pohvalo pa zasluži kolektiv Osnovne šole Dragotin Kette, ki je izredno dobro organiziral to lepo prireditev. Kaj so pokazale letošnje tekme posebnih osnovnih šol? Lahko rečemo da so bili tekmovalci dobro fizično pripravljeni, da so dosegli lepe športne uspehe, pa tudi to, da večina teh učencev ne bi stala na zmagovalnih stopnicah, če bi morala tekmovati z zdravimi vrstniki. Zmagovalci pa so bili veseli doseženih uspehov, pozornosti, srečanja s tovariši. Eno je gotovo: športne igre posebnih osnovnih šol imajo pomembno pedagoško vlogo. ALBIN PODJAVORŠEK &trok in okolje Da otroci ne bodo risali črnega snega [^tošnje posvetovanje o človekovem okolju je dalo veliko motivov in Cipotov za zaščito zdravja otrok. Več kot dva milijona mladih je varalo svoje življenjsko okolje tav danes sem brez navdiha. |0lna logike, marksizma, '^tinščine... Okrog mene s° slike iz narave, ki jih gledam, če že ne morem opreti okna in dovoliti Jaravi, da mi pride v srce, ,ase, oči... Pravijo pa, da a°likor boš iz tega izvira *ajel, toliko boš živel... "Ordana, 4. razred , V naglici industrijskega razvo-v dirki za visokim standardom počasi izgubljali možnosti za ^ravo življenje in delo, s tem pa lltdi sami sebe. Številni podatki, Uvrščeni po aritmetičnih sredicah, standardnih odklonih in Vzponih govore, da z zdravjem Mačujemo davek tehničnemu Japredku. Če so bolezni, znatne za gospodarsko in kulturno ^ostalost, že zgodovina, so belini ožilja, dihalnih organov, ?lvčevja, motnje v presnavljanju ja alergije značilne za sedanjost, "fedicina ugotavlja, da so nji-c°ve prve žrtve otroci. &KUGI DOM Medtem ko otroci zaradi dednih in drugih obveznosti star-:v vse bolj izgubljajo toplino Pravega doma, postajajo jasli in Vttci njihov drugi dom. Razveseljivo je, da ima vedno otrok organizirano predšol-sm) vzgojo. Letos je v srbskih Vrtcih več kot sedemdeset tisoč jjtrok, starih do šest let, pa ven-ar ni bilo prostora za vse. Navdušuje tudi darežljivost Izraslih: vrtci spadajo med naj-ePše stavbe v republiki, saj so Utajeni po sodobnih arhitekt-°askih zamislih in primerno °Premljeni za delo, zabavo in j^hrano otrok. Večina jih je Cdi na primernih krajih. Toda edno nimajo vsega. Polovica dcev nima telovadnice, drugi pa 0 Prenapolnjeni. .. Na posvetovanju o otrokovem z,vljenjskem okolju smo slišali, je predšolska vzgoja izredno ™membna za razvoj otrok in Nikovanje novega odnosa do ^olja. v vrtcih si malčki pridelajo prva spoznanja in higien-’’ navade in se privajajo življe- ske________ ^ ^ ^ aju v družbi. Vse to bodo kasneje [Vnašali domov, v šolo, v de-'Mio okolje in v življenje. Raziskovanje mikroklimat-ph razmer v stanovanjih v Npnicah Novega Beograda je Pokazalo, da stanovanja, ki so !sje od devetega nadstropja, tis° primerna. Poleti 1975 je bila emperatura v teh stanovanjih veo kot 28 stopinj, v njih pa so ži-1^, ^ tudi novorojenčki in dojene- Niti ob letnih niti ob tedenskih odihih ne uživa otrok prave na-ave. Njihova svobodna pot je ratka — od avtomobila do ho-e‘ske sobe. V hotelu pa se otrok ^ more zabavati in igrati. V Jem ni prostora za domišljijo in ,aavijanje otrokovih naravnih 0^Rokov obrok v Najnovejša jugoslovanska ^udija o otrokovi prehrani kaže, jem smo lahko zadovoljni z razvo- na tem področju. Ne mo- emo več govoriti, da so obroki P^malo kalorični, zato sta se podali poprečna višina in teža otrok. Ugotavljajo pa tudi, da je naša j|rehrambena kultura še vedno a nizki ravni. V hrani otrok je še edno premalo vitaminov, žele-a’ kalcija in beljakovin, preveč Ea je zaščitnih in redilnih snovi. ato je 15 odstotkov otrok ,umh, štirinajst predebelih in eSet slabokrvnih. Ti odstotki so Jri šolarjih še višji. Otroci obole-a)o za hipovitaminozami, slabokrvnostjo, debelostjo in slad-°rno boleznijo. ^RVNA slika otrok ^Število škodljivih snovi v aku narašča v otrokovem or-anizmu pa se zmanjšuje število r(lecih krvničk. .Načrtna raziskovanja v Boru Sokobanji (klimatsko zdravico na 450 metrih nadmorske IS|ne) so pokazala, da je v So- kobanji le malo otrok, ki imajo alergijo in bolezni dihal, otroci, ki žive v Boru, pa imajo pogosto nahbd, vnetje sinusov in bronhitis. Več kot deset tisoč zdravstvenih kartonov otrok kaže pomembno soodvisnost med obolenji dihal in poprečnim odstotkom ogljikovega dvokisa v zraku. Otrok iz Bora ne more obvarovati niti zelenje in drevje pred tristo tisoč kubičnimi metri plinov, ki jih dimniki vsako uro izbruhajo v ozračje, in pred kot 700mg prahu, ki pade vsak dan na kvadratni meter. Otroke iz Bora čakata bronhialna astma in prezgodnja invalidnost. Kašljanje in piskanje v prsih sta dvakrat pogostješa in močnejša pri otrocih iz Kosovske Mitroviče kot pri otrocih iz Peči. Na petih najbolj prometnih beograjskih križiščih so leta 1976 izmerili največ ogljikovega dvokisa, lani pa se je najbolj povečala količina dušikovih oksidov. V ozračju prometnih ulic je tudi vedno več svinca. Meritve so pokazale, da je v organizmih otrok, ki so v vrtcih, manj svinca kot pri tistih, ki se igrajo na ulicah. Svinec je posebno nevaren v mestih, kjer povzroča hude telesne in duševne motnje pri otrocih, mrtvorojenost otrok in spontane prekinitve nosečnosti. Na Hrvaškem so pred onesnaženim zrakom najmanj zavarovani mali Zagrebčani, nato Kar-lovčani in Osječani, najbolj na varnem pa so otroci v Splitu. Otroci, ki odraščajo na bregovih Bosne, Spreče in Usore se bodo le stežka zagledali v gladinah teh motnih rek. Tudi Slovenci niso na boljšem. V celjski občini so na primer najpogostejša obolenja dihal, ki znašajo kar tretjino vseh obolenj. Otroci iz Mladenovca se zbirajo okrog železniške postaje, v središču mesta. Zaradi prekopa Donava—Tisa—Donava se je znižala raven talnih voda; zato je izumrlo 15 hektarov gozda. ČIGAV BO GOLOB? Neskladja med industrijo iz zdravstvom lahko ponazorimo s tole uganko: lovec je ranil goloba. Prav tedaj, ko ga je hotel zgrabiti, se je pred njim pojavil zdravnik. Začela sta se prepirati... Čigav bo golob? Starši so otrokom obljubili, da jim bodo vrnili modro nebo nad Sarajevom. Ravenska železarna je kupila filtre, da ne bo treba otrokom več slikati črnega snega. Več kot 1500 hektarov goličav v okolici Skopja bodo letos pogozdili. V Kosovski Mitroviči se bo letos dvigal dim iz 300 metrov visokega dimnika. Tudi v Laza-revcu bodo pogozdili 400 hektarov goličav. Štiriinštirideset občin bo do konca tega leta združilo svoje moči, da bodo zaščitile Savo. Na tak podvig se pripravljajo tudi mesta ob Donavi. Bilo je veliko mladinskih raziskovalnih in delovnih akcij — do zveznih do krajevnih, od stalnih do občasnih. Več kot dva milijona mladih je v zadnjih dveh letih negovalo gozdove, pogozdovalo goličave, vzdrževalo zelenice in spomenike, urejalo šolska igrišča in zbiralo odpadne surovine. Na 110 tisoč hektarih v Srbiji šumijo že petnajst let stara drevesa. V lepih otroških vrtcih, pravih domovih otroške domišljije in igre, si pridobivajo malčki nove higienske in kulturne navade. Rastejo rodovi mladih ekologov, ki bodo obvarovali naravo pred nenadzorovano tehnologijo in pred brezdušnim pragmatizmom, zaradi katerega bomo morali odrasli, zardevati. Le tedaj, če bodo načrti prizadevanj za boljše življenjske in delovne razmere sestavina načrta našega celotnega razvoja, bojišče pa tam, kjer človek dela in odloča o dosežkih svojega dela, bomo lahko nekoč dobili krvno sliko z višine 450 m tudi na nadmorski višini sedemdesetih metrov. MOMČILO PARAUŠIČ Otroci z motnjami v enotni osnovni šoli? Iz dela Pedagoškega inštituta pri Univerzi v Ljubljani Že nekaj let lahko pri nas opazujemo, kako poteka vzgajanje in izobraževanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v enotni osnovni šoli. Ta gibanja so močnejša v svetu, zlasti v zahodnih deželah in Ameriki. Spremembe, ki jih terja razvoj so pospešili starši, ki ne dovoljujejo, da bi se otroci prešolali v šole s prilagojenim programom in zavode pa tudi pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju s svojimi spremembami in pravilnik o ocenjevanju osnovnošolskih otrok ter poznavanje gibanja za integracijo in normalizacijo posebne vzgoje in izobraževanja v svetu. Če spremembe so povzročile v naši praksi, da se je zmanjšalo število učencev v osnovnih šolah in zavodih s prilagojenim programom, povečalo pa število učencev z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v osnovnih šolah. V šolah s prilagojenim programom, imamo zdaj preveč specialnih pedagogov, potrebujemo pa jih v osnovnih šolah. V našo sedanjo preobrazbo vzgoje in izobraževanja sodijo tudi prizadevanja, ki bi pomenila vsebinsko obogatitev v vzgojnoizobraževalnem delu in pomoč otrokom v telesnem in duševnem razvoju v organizaciji osnovnošolskega sistema. Zato smo v delovni načrt pedagoškega inštituta sprejeli raziskovalno nalogo »Vzgoja in izobraževanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju«, avtorica Angelca Žerovnik. Nalogo je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije in Izboraže-valna skupnost Slovenije. Junija 1979 je bil na pedagoškem inštitutu posvet, ki naj bi nakazal probleme in dal pobude za nadaljnje delo. Udeželili so se ga predstavniki nekaterih družbenopolitičnih organizacij, strokovnih in znanstvenih ustanov, šol in društev ter predstavniki staršev. Veliko razpravljalcev je trdilo, da je treba iskati nove oblike in možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v enotni osnovni šoli, bili pa so zaskrbljeni, ker menijo, da lahko integracija prizadetega otroka privede do osebnostnih motenj. Prevladalo je mnenje, da je treba integracijo motenih otrok v enotno osnovno šolo skrbno izpeljati v dolgotrajenm procesu spreminjanja naše osnovne šole. V razpravi so bile nakazane naslednje možnosti, ki temeljijo deloma na domači in tuji literaturi, na možnostih, ki jih naša osnovna šola že ima, na izkušnjah nekaterih naših šol, ki integracijo že izvajajo in na rezultatih raziskovalne naloge Pomoč osnovne šole učencem s specifičnimi učnimi težavami. SPOSOBNI SOŠOLCI POMAGAJO Pri integraciji otrok z mot-najmi v telesnem in duševnem razvoju je mogoče upoštevati oblike gibljive individualizacije in začasne diferenciacije (dopolnilni, dodatni pouk, prostovoljne dejavnosti, kolektivna pomoč, majhna skupina, ki dela po programu pomoči osnovne šole učencem s specifičnimi učnimi težavami, ki so se že uveljavile v naši osnovni šoli). V obliki razvojnih raziskav in tudi v obliki novosti, ki jih uvajajo šole, pa je mogoče vpeljati v osnovno šolo še druge dejavnike gibljive individualizacije in diferenciacije. Snov v učnem načrtu je treba razdeliti na temeljno in dodatno snov in spretnosti, opredeliti različne zahteve glede aktivnosti znanja, obsega, globine znanja, stopnje matematizacije. Vse to bi olajšalo šolanje za prizadete otroke. Prizadet otrok namreč več pridobi s tem, če dela v stiku s sposobnimi sošolci, čeprav snov le pasivno sprejema, kot če se le uri v spretnostih in si pridobiva temeljno znanje v osnovni šoli s prilagojenim programom. Temeljno znanje in tudi del temeljne snovi pa lahko pridobi tudi v posebnih tečajih za prizadete otroke v enotni šoli. Pri tem so mogoče rešitve s paralelnim poukom v nekaterih predmetih. Predvsem pa je koristna najbolj gibljiva oblika kratkotrajne in začasne delitve učencev glede na rezultate, ki jih dosežejo pri preverjanju znanja iz določe-* nega poglavja. Ta delitev traja le v času utrjevanja in ponavljanja. Naslednje poglavje začnejo vsi učenci skupaj. Takšna rešitev zahteva skrčenje skupnega programa na bistveno snov in spretnosti, da ostane dovolj časa za utrjevanje, poglabljanje in ponavljanje bistva, pač po potrebah in zmožnostih in učnih uspehih učencev v okviru nekega širšega poglavja. PO POTREBAH IN ZMOŽNOSTIH Pri delitvi učencev na takšne skupine je mogoče združiti učence iz več matičnih razredov, ki imajo podobne izobraževalne probleme, težave ali pa večje uspehe. Učence lahko združujemo tudi v tako imenovane razvojne oddelke, katerih bistvo je, da združuje manjšo skupino otrok z določeno motnjo, npr. lažja duševna manjrazvitost. Pouk poteka v skladu z učnim načrtom te kategorije otrok in upošteva značilnosti teh otrok. Korektivno delo z otrokom je delno vključeno v pouk. V razvojnem oddelku obiskujejo samo tiste učne predmete, ki jih zaradi zahtevnosti učne snovi — intelektualni predmeti — ne morejo obiskovati v matičnem razredu. Estetskovzgojne predmete obiskujejo v matičnem razredu, le-ti imajo za otroka bolj sproščujočo, predvsem estetsko in telesno vzgojno funkcijo. Za učence v razvojnem oddelku je treba izdelati individulani učni načrt. Široke organizacijske in vsebinske možnosti so v povezovanju osnovne šole in osnovne šole s prilagojenim programom. Te povezave so lahko na kulturnem in športnem področju, v povezovanju s krajevno skupnostjo in podobno. Tu imajo pomembno vlogo specializirani zavodi in šole s prilagojenim programom. V organiziranem individualno usmerjenem strokovnem delu v osnovnih šolah bi morali zaposlovati poleg psihologov, pedagogov, socialnih delavcev tudi specialne pedagoge za svetovalno delo in za učnovzgojno delo z učencem. Ambulatno obliko dela — da odhajajo otroci v ambulante in svetovalne centre ter da prihajajo strokovnjaki iz ambulant in svetovalnih centrov v osnovne šole — so razvite v večjih mestih. Gotovo pa bi morali te oblike še pospeševati, da bi bile dostopne vsakemu otroku, ki to pomoč potrebuje. Tudi mobilno specialnopeda-goško delo (specialni pedagog prihaja k otroku na dom, dela z otrokom in svetuje staršem; specialni pedagog prihaja v osnovno šolo, pomaga učitelju npr. kako delati s slabovidnim učencem, kako uporabljati specialne pripomočke) daje možnosti za uspešnejše usposabljanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Pomembno vlogo v skrbi za telesni in duševni razvoj prizadetih otrok in mladostnikov imajo tudi humanitarna društva; le-ta združujejo starše in strokovnjake, ki vodijo številne akcije, katerih namen je pomagati otroku in staršem. Sodelavci pedagoškega inštituta bodo pri tem delu potrebovali pomoč učiteljev praktikov, ki so pripravljeni prekušati navedene in še druge novosti ter prispevati svoje kritične ugotovitve in ustvarjalne rešitve, da bi sodobno in humano zamisel tudi kar najbolje izvedli. ANGELCA ŽEROVNIK Šola in zdravje Ob preobrazbi šole je treba najprej misliti na zdravje učencev, bi lahko rekli ob vsebini gradiva o zdravstvenem varstvu, ki ga je ob razvoju celodnevne šole pripravila služba za zdravstveno varstvo šolskih otrok in mladine Zavoda SR Slovenije za zdravstveno varstvo. Okolje vpliva na zdravje otrok velikokrat bolj kakor dedne lastnosti in mikrobi, zato mora tjčenec sodelovati tudi v zdravstveni vzgoji. Za ohranitev in krepitev zdravja ni dovolj le dobra prehrana, temveč so pomembni medčloveški odnosi, v katerih se utrujeje osebnostno zdravje in odpornost proti različnim socialnim obolenjem, lahko rečemo, tudi proti alkoholizmu, narkomaniji in drugim asocialnim pojavom. Z zdravstvenega gledišča je trebit nenehno spremljati razvoj celodnevnih šol, da bodo pravočasno zagotovljene temeljne zdravstvenohigienske razmere. Preprečiti moramo, da bi šola učence utrujala in škodovala njihovemu zdravju ter poskrbeti za tako bivanje otrok v vzgojno organiziranem okolju, da bodo otroci vedri in zdravi. Ob tem ne smejo ostati neopaženi tisti učenci, ki se težje učijo ali doživljajo take ali drugačne stiske, pravočasno je treba poskrbeti za vsakogar, da se ne zgubi brezimen v množici. Prav to zahteva pozorne pedagoške delavce, ki se bodo izogibali represivnemu slogu vzgojnega dela, znali spodbujati učenčevo ustvarjalno sodelovanje in vsestransko dejavnost. Celodnevna šola potrebuje prav zaradi tega tudi zdravnikovo sodelovanje, da bi proučeval in spremljal zlasti higienski in zdravstveni red v šoli, poleg tega pa je treba tudi pedagoške delavce nekoliko bolj usposobiti za sodelovanje na tem področju. Ob oblikovanju zakonov o šolstvu moramo misliti tudi na to in jih ustrezno dopolniti, da se obenem zagotovi dobra šola, ki je ob zdravi družini temelj razvoja zdrave osebnosti. Celod nevna osnovna šola je pa bi taka, če bo v njej prebivanje za učence in učitelje prijetno, sproščeno, ustvarjalno, resnično samoupravno. Precejšnje naložbe v šolstvo in otroško varstvo V občini Slovenske Konjice dajejo tudi letos precej denarja za pridobitev novih prostorov v osnovnih .šolah in v otroškem varstvu. Čeprav plačujejo občani že tretji samoprispevek v te namene, zbrani denar še zdaleč ne zadošča za uresničitev vseh načrtov. Veliko denarja za gradnjo šol in vrtcev dajejo tudi delovne organizacije. Koliko novega prostora so dobili letos šolarji in cicibani v občini Slovenske Konjice? — V Zrečah je gotov prizidek k osnovni šoli, v katerem so pridobili 12 učilnic, večnamenski prostor in nekaj kabinetov. Po predračunu bi naložba znašala 11 (enajst) milijonov dinarjev, a je ob zaključku račun znašal kar 14 milijonov dinarjev. Od te vsote so s samoprispevkom zbrali le 4 (štiri) milijone dinarjev, preostalih 10 (deset) milijonov pa so prispevale zreške delovne organizacije. Druga pomembna pridobitev za šolstvo te občine je gradnja telovadnice pri osnovni šoli Vitanje. To je zadnja osnovna šola, ki še nima telovadnice v tej občini. Predračunska vrednost za gradnjo telovadnice znaša 4,800.00,00 dinarjev. Ta denar je zagotovljen delno s samoprispevkom, ki ga plačujejo Vitanj-čani in s posojili. Treba bo urediti tudi centralno ogrevanje, ker tudi za novi objekt sedanje napeljave ne zadoščajo. Potreben denar za te namene pa še zbirajo. Računajo, da bi najeli posojilo, letne obroke pa bi odplačevale delovne organizacije v Vitanju. Na Gorenju nad Zrečami bodo uredili centralno ogrevanje v podružnično šolo. Za naložbo bo poskrbela centralna šola v Zrečah. Zbrati bo treba okrog 350.000,00 dinarjev. 200.000. 00 bo prispevala krajevna skupnost Gorenje, preostalih 150.000,00 dinarjev pa delovna organizacija »Comet« iz Zreč. Centralno ogrevanje bodo uredili tudi v podružnični šoli Žiče. Za to naložbo bo potrebnih 7580.000. 00 dinarjev. Polovico vsote bo prispeval sklad za družbeni standard občine Slovenske Konjice, drugo polovico pa bo posodilo gradbeno podjetje Kongrad iz Slovenskih Konjic. V Zrečah je dograjen nov otroški vrtec, ki je s tem postal največja enota vzgojno varstvene organizacije v občini, saj s L septembrom vključuje kar 7 oddelkov. Zanj je bilo potrebno več kot 5 milijonov dinarjev. To pa še ni vse! Vzgojnovar-stvena organizacija Slovenske Konjice je kupila avto in potrebna didaktična sredstva za potujoči vrtec. Vrtec bo d.a dni v tednu na Gorenju nad Zrečami, en dan na Skomarju, en dan v Zrečah in en dan ali v Vitanju ali pa v Stranicah, kjer bodo pač našli ustreznejši prostor. Šola s prilagojenim programom Pohorski odred v Slovenskih Konjicah pa gradi skladiščne prostore v kleti za prehrano. Občanom Slovenskih Konjic torej res ni mogoče očitati, da si ne prizadevajo za boljše delovne razmere v šolah in vrtcih. To pa zmorejo zato, ker so tesno povezani v združenem delu in ker se vsi skupaj zavedajo, da je naložba v to področje najboljša. In prav zaradi takšnega odnosa dosegajo na vzgojnoizobraževalnem področju tudi lepe uspehe. FRANJO MAROŠEK Neuvrščenost V prvem predavanju je dr. Joža Vilfan opredelil dlje in naloge gibanja ter vsebino in politiko neuvrščenosti. V oddaji je govoril o treh sklopih teh dljev in nalog — o prvem, osredotočenem na neodvisnost, in o tretjem, ki govori o odstranjevanju sile iz mednarodnega življenja. Oddajo je končal z ugotovitvijo, da pomenita gibanje in politika neuvrščenosti s svojimi cilji in nalogami revoludonarno organiziranje mednarodne skupnosti, ki jo moramo razumeti kot del procesa nastajanja socializma v svetu. V drugi oddaji je odgovoril najprej na vprašanje, kako je mogoče združiti to, da je družba neuvrščenih po svoji družbeni ureditvi zelo raznotera, in to, da sta gibanje in politika neuvrščenih dejavnik v spreminjanju sestave mednarodne skupnosti v socialističnem pomenu. Objavljamo zadnji del oddaje, ki govori o šesti konferenci neuvrščenih dežel v Havani. Konferenca je predvsem pokazala, kako močno se je razširilo gibanje neuvrščenih. Udeležilo se ga je do zdaj največje število članic. Na konferenci so sprejeli v članstvo še sedem držav, tako da jih je zdaj 95. Poleg teh je bilo navzočih 12 držav kot opazovalk in 8 držav kot gostij. Skupaj s teritorijem Belize, ki ima poseben položaj, se je udeležilo konference 116 držav — več kot dve tretjini članic ZN in več, kot dye tretjini človeštva. Posebej je treba poudariti, da je bilo poleg treh članic gibanja iz Evrope — Jugoslavije, Cipra in Malte iz Evrope še osem dežel — gostij. Tako je postalo nesporno, da je neuvrščenost — gibanje in politika, ki ne zadeva samo Afrike, Azije in Latinske Amerike, temveč tudi Evropo, da je to gibanje in politika univerzalnega pomena, univerzalni dejavnik. To je treba še posebej poudariti zato, ker so nekateri hoteli prikazati neuvrščenost zgolj kot antiimperialistično in jo označiti kot pojav imperialistično najbolj izkoriščenih celin — Afrike, Azije in Latinske Amerike. Konferenca je nadalje s svojo politično in s svojo ekonomsko deklaracijo — obe je tovariš Tito v svoji izjavi po vrnitvi iz Havane in pred nedavnim ponovno označil kot zelo dobri ■— potrdila načela gibanja in politike, kakor so bila opredeljena na prvem vrhu neuvrščenih v Beogradu 1. 1961; potrdila je neuvrščenost kot samostojen neblokovski dejavnik. Tovariš Tito je v svojem govoru v razpravi na konferenci potem, ko je natančno razložil, da nikoli nismo enačili blokov ne po vrstnem redu njihovega nastanka ne po kakih drugih značilnostih, nadaljeval: »Od vsega začetka pa smo bili dosledno proti blokovski politiki. Nikoli nismo privolili, da bi postali orodje ali rezerva kogarkoli, saj tega ni moč povezati z bistvom politike neuvrščenosti.« To je pomembno zato, ker smo — tudi to so Titove besede — »bili priče poskusom, da bi politiko in gibanje neuvrščenih prikazali v drugačni luči«. S tem je Tito opozoril prav na tiste, ki so skušali.zo-žiti neuvrščenost na protiimpe-rialistično, protikolonialno, pro-tineokolonialno dejavnost in jo tako približali enemu od obeh blokov. RADIO IN ŠOLA NIŽJA STOPNJA 12. okt. Rad imam pesmi Saše Vegri 19. okt. Jesenska SREDNJA STOPNJA 9. okt. Predstavljamo vam pokrajinska središča Slovenije I. del 19. okt. Molove lestvica VIŠJA STOPNJA 11. okt. Makedonija II. del 18. okt. Mira Mihelič NENAVADNI POGOVORI 12. okt. Odrasli tako, kako pa mi 18. okt. Moj dežnik je lahko balon ZA SREDNJE ŠOLE: 13. okt. Husein Tahmišič 20. okt. Duško Trifunovič 8. okt. Neuvrščenost II 15. okt. Nacionalno vprašanje Konferenca je obravnavala tudi z demokratizacijo organiziranosti gibanja neuvrščenih. O tem so razpravljali že v Ko-lombu 1. 1976. Razširila je dosedanji koordinacijski biro, ki je imel do zdaj 25 članov, v prihodnjih letih pa jih bo imel 36. Konferenca je še jasneje opredelila njegovo vlogo kot usklajevalno in iniciativno, ne pa odločujočo. Odprla je sestanke koordinacijskega biroja vsem članicam gibanja. Tako bo članstvo še bolj dejavno. Že za samo konferenco je bilo značilno, da ni bilo več »molčeče«, tj. neaktivne »večine« — saj so skoraj vsi udeleženci sodelovali v razpravi. Zato je tudi tovariš Tito na surčinskem letališču dejal: »Akcijska sposobnost neuvrščenih se je okrepila.« Za konferenco je značilno tudi to, da je poudarila pomen akcij neuvrščenih na ekonomskem področju. Opozorila je na prizadevanja za nov ekonomski red, saj so prav neuvrščeni dali pobudo za šesto izredno zasedanje generalne skupščine ZN, ki je to vprašanje postavila na dnevni red mednarodne skupnosti za toliko časa, dokler ne bo rešeno. Pri tem je še močneje kakor na petem vrhu v Kolombu vztrajala pri tem, kako pomembno je za moč in značaj gibanja neuvrščenih, in to ne samo pri doseganju ekonomskih ciljev, temveč na sploh, naslanjanje na lastne sile ter povezovanje in sodelovanje neuvrščenih. Neuvrščeni imajo možnost, da v svojih medsebojnih odnosih uveljavljajo načela svojega gibanja, da v svoji medsebojni praksi začno uresničevati to, kar zahtevajo, to naj postane praksa vsega sveta. Konferenca je namenila še posebno pozornost odnosom med deželami proizvajalkami petroleja članicami neu- vrščenih in najbolj tistim dei' lam v razvoju. V svoji zdravi -Kadinjači je tovariš Tito pra' / tem posebej govoril. Konferenca je končno p0' dila temeljno enotnost giba" neuvrščenih. Resnica je, »daf banje neuvrščenosti sestavlja velike in majhne države, zr zličnim zgodovinskim razvoji (z različno) stopnjo razvitosti (različnim) družbenim sis1 mom. Zato je povsem naravf da je bilo ob posameznih vp(' šanjih slišati tudi različna stal|: ča. Tako je bilo tudi doslej in*1' verjetno tudi v prihodnosti* Tudi to so besede tovariša "Ti ‘ po vrnitvi v domovino. Todat* variš Tito je hkrati pribil: temeljnih vprašanjih, o kateri je razpravljala konferenca, sel izrazila temeljna enotnost, zl snovana na skupnih interesil1 Glede na vse, kar sem v tem pfl kazu rekel o napačnih in goto*' ne vedno naivnih zoževanj1' neuvrščenosti na nasprotovanf klasičnemu imperializmu, je 11 prav gotovo nadvse pomemb,,, ugotovitev. Prav posebej in čisto na konc tega prikaza neuvrščenosti p*1!! treba ugotoviti, da je šesti v( neuvrščenih prinesel poseb111 priznanje tovarišu Titu in s te* tudi skupnosti, ki jo vodi —^ gdslaviji. Kakor sem povedal j v uvodu, se še ni zgodilo, da1 tak zbor, na katerem sta b1 predstavljeni dve tretjini čiove tva, izrekel kakemu državni)1 tako priznanje in tako hvak' nost, kakršnega je izrekel leto* Havani tovarišu Titu. Goto' vemo najbolje nli Jugoslovan kako izredne so Titove sposol nosti in zasluge, pa tudi to, da1 Tito mislil samo na interes na' dežele. Veseli pa nas, da so1 spoznali tudi drugi in da so zn* to tudi povedati. Že vse leto potekajo na vseh ravneh v krajevnih skupnostih, očinah in republiki priprave na družbenopolitično akcijo »Nič nas ne sme presenetiti 79«, id je dosegla svoj vrh ih hkrati preskus letošnjega 29. in 30. septembra. Obveznosti in naloge ljudske obrambe in družbene samozaščite so dolžnost vsakega delovnega človeka in občana, ne glede na starost. To so naši ljudje tudi dokazali, saj je v tej uspešni akciji sodeloval vsak drugi Slovenec. Če na kratko povzamemo namen te akcije: utrjevati povezanost naših ljudi v normalnih razmerah tako, da bi se vsi lahko hitro in učinkovito odzivali v izrednih razmerah — ko nas prizadenejo različne naravne in druge nesreče ali vojna. Vrednost sistema naše družbene samozaščite in ljudske obrambe pa se kaže v množičnosti, nenehni pripravljenosti in ne nazadnje — v solidarnosti. Zanimalo nas je. kako so se pripravile na to akcijo šole. Obiskali smo gimnazijo Vide Janežič v Ljubljani in se pogovarjali z učiteljem obrambe in zaščite Ivanom Danijelom, ki je hkrati upravitelj obrambnega načrta gimnazije. Hoteli smo zvedeti, kako se čenči in pedagoški delavci gimnazije odzivajo v tej akciji, kakšni so načrti, kolikšna je pripravljenost in kakšne so težave nastajajo pri tem delu. Ivan Danijel nam je povedal: Priprave na akcijo NNNP potekajo že vse leto, bodisi teoretično kot praktično. Na gimnaziji imamo vzorno izdelan" celoten obrambni načrt, ki zajema načrt za delovanje civilne zaščite in varnostni načrt. V načrtih je natančno določeno, kako naj potekajo akcije in kdo mora kaj storiti. V obrambnem načrtu so zajete vse priprave delovne organizacije za prehod v višjo stopnjo pripravljenosti gimnazije v vojno stanje: izdelan je načrt mobilizacije in delovanja gimnazije v vojni. Na gimnaziji delajo v dveh izmenah, vsaka izmen ima enoto civilne zaščite, kjer so poleg učencev vključeni tudi učitelji. Odziv učencev v te enote je množičen — prijavili so se prostovoljno. Delo je oteženo zaradi dveh izmen in zato, ker se enote civilne zaščite usposabljajo zunaj rednega pouka. Poleg obrambnih dni na šoli in drugih vaj, ki potekajo po učnem načrtu, so letos pripravili dve obsežnejši vaji: prva je bila 20. junija (za vsako izmeno po dve uri) — gašenje požara. Nosilec te uspešne akcije je bila gasilska enota Ljubljana-Center, ki je praktično demonstrirala gašenje požara na šoli. Udeležili so se je učenci in delavci gimnazije, ki so se seznanili z uporabo gasilnih Nič nas ne sme presenetiti Dobro pripravljeni Obiskali smo gimnazijo Vida Janežič v Ljubljani aparatov, črpalke in drugih pri- Vse leto se seznanjajo z navo-pomočkov za gašenje požara. dili, kako ravnati ob zračnem na- Gimnaztja Vida Janežič v Ljubljani Učenci gimnazije s svojim učiteljem Ivanom Danijelom pri usposab- ljanju za obrambo padu, naravnih nesrečah in požaru. Pri vseh vajah namenjajo pozornost temu, kaj je treba storiti če nastane nevarnost, in spoznavanju opreme civilne zaščite. Vsak mora vedeti, kje bo delal, kakšno sredstvo potrebuje in kako ga bo uporabil. Drugo večjo praktično vajo za vsako izmeno so imeli 28. septembra — potres. Učenci so že prej proučili navodila za vse vrste naravnih nevarnosti. Ob tem je treba povedati, da niso bili vnaprej obveščeni, kdaj bo znak za nevarnost. Znak za potres so dali »interno« z ročno sireno. Že prej so določili učitelje, ki so preverjali, kako poteka vaja v posameznem razredu: kako učenci zapuščajo učilnice, ali pazijo na določen vrstni red in kako se umikajo iz stavbe Vse je trajalo le 3,5 minute! Po umiku so v vsaki izmeni Oblikovali enoto civilne zaščite, ki je morala reševati. Uspešna vaja je bila s tem končana. Gimnazija je — po dogovoru s krajevno skupnostjo Poljane — pripravila 29. septembra skupno vajo. Tedaj so razlagali in preverjali obrambni načrt. Proučili so vse dokumente obrambnega načrta, se seznanili z nalogami posameznikov in skupnosti v času, ko naj bi se gimnazija spremenila v vojaško organizacijo in začela delovati. Pozornost so namenili nalogam izvajalcev posameznih ukrepov, delovanju šolske upra- ve, družbenopolitičnih organ" cij in posameznikov, ki mor3 pripraviti pouk v težjih razn1 rah. Poudarjena je bila v M družbene samozaščite in vzg0 varnostne kulture vseh. Pri vseh pripravah in vajah opaziti veliko samoiniciativni posameznih vodij enot, še Y sebno pa si želijo, da bi se en) nadalje strokovno usposablja V dosedanjih ripravah je tr° poudariti prizadevnost in po"' večine učiteljev, posebno ustanavljanju enot in načrto'" nju obrambnih priprav. O , sta zavzeto razpravljali na sv0)1 sestankih tudi mladinska in ganizacija ZK na šoli. Ne smemo pozabiti na poifj samoupravnih organov šole.' imajo izreden posluh za to t dročje dela. Težave? Materialna optef Ijenost šole na podr0'1 obrambe in zaščite še ni zadov Ijiva. Kljub temu da je v letn( finančnem načrtu šole predvi^ nih 40.000 din v te nam011 imajo trenutno 60 % vse trebne opreme. Manjkajo pa j’ še nekatera sredstva za dek0 taminacijo, ki so precej duf Vendar menijo, da bi z la nimi sredstvi in usposobijenos uspešno reševali in varovali »Prepričani smo, da s" dobro pripravljeni za vsaktš1' nevarnost,« je končal naš p0?1 vor Ivan Danijel. TEA DOMINKO Pred vajami za obrambo in zaščito Kratka zgodovina filma na Slovenskem ; Med zvezki s filmskega (televizijskega) področja, ki izhajajo pri 'DDU Univerzum v uredništvu Mirjane Borčič, so dela, za katera je večje povpraševanje, za druga manjše, vsi zvezki te vrste pa so nujni za spoznavanje filma in televizije. Ni mogoče prikriti, da na Slovenskem po tovrstnih poljudnih in strokovnih natisih močno zaostaja za sosednjimi republikami. Dosedanji zvezki so dokazali, da gre za profilirane natise različnih avtorjev, med temi zbuja posebno zanimanje i Kratka zgodovina filma na Slovenskem Franceta Brenka. Pred nami je eno tistih del, ki spada tako v krog filmskega izobraževanja za šolsko rabo (za odrasle!) kot med tisto literaturo, ki je splošno-izobraževalnega pomena in sestavlja pomenske osnove filmske kulture za slovensko območje. France Brenk meni, da brez poznavanja umetnosti ni njenega razvoja. Pri tem se opira na ugotovitve Bele Ba-lazsa, Zgodovinski pregled filma na Slovenskem pa je delo, v katerem se takemu poglavju ni mogoče izogniti, ne glede na to, da ni nameraval podati estetike filma. Priznajmo, da smo pogrešali začetni prikaz filma na Slovenskem od 1896. dalje, ko so nekega novembra v prostoru ljubljanskega hotela Pri Maliču zavrteli kratke filme. Čeprav je o Pregledu kinematografije na Slovenskem pisal že Janko Traven, pa se je znova izkazalo, da revialika sicer omogoča sprotno obveščanje (če je uredništvo temu kos!), da pa je knjižna publikacija bolj uporabna in primernejša. Katera so tista mesta v Brenkovi Kratki zgodovini filma na Slovenskem, na katera je treba • posebej opozoriti? Zgodovina je zasnovana tako, da prikazuje čas > od začetka leta 1896 pa do po-i vojnih domačih filmov. Obseg Brenkovega dela je bil verjetno 1 določen. Zanimiva je navedba, da so 1896-97 v akademskem društvu Slovenija povezali kino-projekcijo s fonografom. Verjetno gre za prvo slovensko besedo v kinematografiji pri nas. Simon Šubic, zanimiva osebnost, ki ga ga premalo poznamo, je 1898 pisal o kinoprojekciji in je z vizionarskim prepričanjem go- voril o fonografu, kjer se bosta zlila slika in beseda; in ustvarila nove možnosti. Ljubljana, ki je bila prvič posneta na film 1899, je imela sprva priložnostne predstave, od 1918 pa stalni kino Matica, ki je obstajal do konca 2. svetovne vojne. Da se je vpliv filma sorazmerno hitro pokazal^ govori razmerje med gledališčem in kinom, verjetno pa so imeli svoj vpliv tudi moralizi..l. Na filmski spored je vplivala tudi prva svetovna vojna. Po ustanovitvi SHS so kljub močnemu tujemu prilivu tujega filma nastajala prva dela tudi pri nas; 1918 napovedujejo nastop Ignacija Borštnika v hrvaškem filmu Kmečki kralj Matija Gubec, 1922 so ustanovili filmsko šolo na Hrvaškem, 1927 je začel snemati Božidar Jakac, leto prej pa je Metod Badjura posnel Pot na Triglav. Film V kraljestvu Zlatoroga 1931 pa je pomenil že precejšen dosežek slovenskih izraznih zmogljivosti. Seveda so to le nekatere postaje, ki so upoštevane iz Brenkovega prikaza v tem razdelku. Sledi film med NOB, avtor obravnava vse od kulturnega fotografskega sklada iz partizanskega življenja in do odloka v Jajcu za snemanje dokumentarcev in partizanskih bojev. Veliko gradiva se je med vojno izgubilo. Zatem obravnava F. Brenk nove perspektive, ki se začenjajo z osvoboditvijo in predstavi filmsko dogajanje na Slovenskem tja do sedemdesetih let. Razvoj filma po vojni obdela dokaj na kratko, tako daje vidno nesorazmerje s poprejšnjim prikazovanjem. Če samo mimogrede pomislimo na povojni slovenski umetniški film, na številne kratkometražne filme, dokumentarce, pa na animirani film, potem postane tudi površnemu poznavalcu jasno, da zahteva to obdobje širše, razčlenjeno obravnavanje. Pričakujemo, da bo F. Brenk prav tako skrbno, kot je to storil v prvi knjigi, orisal tudi razvojno pot našega povojnega filma. Če se je tokrat lotil filma na Slovenskem z zgodovinskega gledišča, bo najbrž temu sledila tudi estetska podobna filmov, ki bo temeljila na analitičnem in sinteznem načinu obravnave. IGOR GEDRIH Komisija za volitve in imenovanja ter kadrovska vprašanja SKUPSČNE OBČINE JESENICE razpisuje dela in naloge: 1* ravnatelja TOZD osnovne šole Jeseniško-Bohinjskega odreda, Kranjska gora 2- ravnatelja TOZD osnovne šole Polde Stražišar, Jesenice Boleg splošnih pogojev za sprejem na dela in naloge morajo kandidati izpolnjevati še: Za delo v šoli DDL) Univerzum je natisnila več zvezkov, ki bodo vsakomur, ki se ukvarja s filmsko vzgojo, koristili posredno ali neposredno. ABC filmske proizvodnje D. Kosanoviča in S, Jovanoviča sega bolj v praktično območje in podaja primerno kratko zgodovino svetovne in; jugoslovanske kinematografije. Nemo obdobje filmske umetnosti Vladimira Kocha je eno tistih domačih del, ki ga kar ne moremo pogrešati, pri filmski vzgoji pa to obdobje ni toliko pomembno, ker je tovrstne filme mogoče videti le v Kinoteki in na televiziji. Vendar pa Kochova jedrnata interpretacija zadene bistvo. Branko Belan govori v Obdobjih filmske umetnosti o vzponu in propadu »star« sistema, o filmu v hladni in vroči vojni, o razvoju modernega filma in sklepa s poglavjem o nacionalni kinematografiji. V marsičem se opira na filme, ki smo jih videli, ki so v ospredju splošnega zanimanja, toreorija se navezuje na prakso. Prav te prvine omogočajo, da pri filmski vzgoji spregovorimo o novejših filmskih dosežkih. Ante Peterlič obravnava v Obdobjih filmske umetnosti francoski film tridesetih let, Orsona Wellesa, neorea-lizem, velike ustvarjalce petdesetih let, nazadnje pa govori o filmu-resnici in o novem valu. Ranko Munitič je v Obdobjih jugoslovanskega filma spregovoril o razvoju povojne filmske ustvarjalnosti in je v šestih poglavjih zgoščeno prikazal vse od začetkov in prizadevanj lastne filmske poti pa vrhunca, ki ga povezuje s sredino šestdesetih let, sledi pa razvoju vse do 1978. Prikaz podaja vse bistveno o umetniških dosežkih s področja filma. Tako v tem, kot tudi v nekaterih poprejšnjih zvezkih pogrešamo vsaj nekoliko nadrobnejšo obravnavo nekaterih posebnih in pomembnih filmov, zlasti jugoslovanskih. Gre za sistematiko kratke, a osredotočene zgodovinske podobe filmske umetnosti, deloma tudi teorije. Za neposredno delo pri filmski vzgoji in pri ustvarjanju mladih pa pridejo v poštev naslednji trije zvezki, kijih je izdala DDU. Mako Sajko in Tone Rački sta podala napotke za delo v Filmski ustvarjalnosti mladih, kjer nas seznanjata s kratko in pregledno podano filmsko tehniko in njeno uporabo. Mentorjem sta namenila na izkušnjah prakse nastalo razmišljanje o filmski ustvarjalni komponenti z mladino, s smotri in oblikami, ob koncu pa sta podala poglavitne informacije o prenosnem video kompletu. Kjer je potrebno, sta dopolnila besedilo z risbo. O Metodah filmske vzgoje so strnjeno spregovorili dr. Miroslav Vrabec, dr. St jepko Težak in Mirjana Borčič, vsi priznani pedagogi in dolgoletni praktiki na področju filmske vzgoje. M. Vrabec je prikazal temeljne kategorije filmske in televizijske vzgoje v šoli. Dobro bi bilo, ko bi to poglavje (in druga) prebral tudi pfcdagog, ki ne dela na področju filmske vzgoje. Zdi se, da nekaterim še vedno ni jasno, kakšen pomen in namen ima lahko filmska vzgoja pri delu v šoli in da tako pedagoško delo ne izvira le iz navdušenja posameznikov, temveč iz resnične potrebe po tovrstni vzgoji. Mirjana Borčič je osvetlila pomen filmske vzgoje, filmsko doživetje in zavest, ki vpliva na estetsko dojemanje filma. Pogovor o filmu je ena bistvenih, široko odprtih metodoloških silnic. Avtorica daje tudi napotke za tak pogovor. O delovnih metodah je posebej spregovoril Stjepan Težak, pri čemer je upošteval izkušnje pri delu v šoli in pregledno predstavil učno uro. Tudi tisti, ki se doslej ni ukvarjal s filmsko vzgojo in ni obiskoval filmskovzgojnih seminarjev, bo dobil iz teh napotkov veliko znanja za pripravo in prakso film-skovzgojnega dela. Prevedeni pa - so strokovni prispevki R. La Bordiera, P. Dumenta, J. P. Golaya, J. Hilliera in J. Koblew-ske, ki govore o oblikah in metodah filmske in televizijske vzgoje. Tako npr. Koblevvska obravnava reformne procese v šolstvu in s tem v zvezi filmsko vzgojo na Poljskem, La Bordiere uvaja v avdiovizualno komunikacijo, misleč tudi na vzgojni sistem. O delu s slikami je pisala Hillierje-va, seveda glede na filmsko in televizijsko poučevanje. Golay je prikazal vse bistveno, kar je potrebno za vzgojo televizijskega gledalca. Resnici na ljubo je treba povedati, da je ostala televizija — kar zadeva strokovno literaturo, vse predolgo v ozadju. Prav zato je tem bolj dobrodošlo vse, kar lahko uporabi učitelj pri praktičnem delu. Knjižice, o katerih pišemo v tem sestavku, bi morala imeti vsaka šolska knjižnica. L G. ZAVOD ZA GLASBENO IN BALETNO IZOBRAŽEVANJE, LJUBLJANA, Vegova 7 razpisuje za nedoločen čas dela in naloge — učitelja nauka o glasbi in klavirja — dopolnilni predmet Pogoj: višja ali visoka izobrazba ustrezne smeri in 5 let delovnih izkušenj. Vloge sprejema svet Zavoda 15 dni po objavi. Komisija za volitve in imenovanja ter kadrovska vprašanja SKUPŠČINE OBČINE JESENICE razpisuje dela in naloge Pod 1.: " pogoje učitelja osnovne šole, imeti srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, vsaj 5 let vzgojnoizobraževalne prakse in opravljen strokovni izpit; Pod 2.: ~~ pogoje strokovnega delavca organizacije za usposabljanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, imeti predpisano strokovno izobrazbo, najmanj pet let izkušenj pri delu z otroki 1 ter opravljen strokovni izpit. ‘ Kandidati na razpisana dela in naloge morajo izpolnjevati splošne in Posebne pogoje in imeti tudi ustrezne moralnopolitične lastnosti. Prijave z dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev in opisom dosedanjih zaposlitev pošljite v 15 dneh po objavi: Skupščini občine Jevnice, Komisiji za volitve in imenovanja ter kadrovska vprašanja, Jesenice, C. m. Tita št. 78. — ravnatelja TOZD osnovne šole Jeseniško-Bohinjskega odreda, Kranjska gora Poleg splošnih pogojev za sprejem del in nalog morajo kandidati izpolnjevati še: pogoje učitelja osnovne šole, imeti morajo srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, vsaj 5 let vzgojnoizobraževalne prakse in opravljen strokovni izpit. Kandidati za razpisana dela in naloge morajo izpolnjevati splošne in posebne pogoje in imeti ustrezne mralnopolitične lastnosti. Prijave z dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev in opisom do-sedanjih zaposlitev pošljite v 15 dneh po objavi na naslov Skupščina občine Jesenice, Komisija za volitve in imenovanja ter kadrovska vprašanja, Jesenice, C. m. Tita št. 78. Bo sklepu sveta centra z dne 3. 9.1979, statuta Železarskega izobraževalnega centra in zakona o združenem delu (izpisuje razpisna komisija železarskega izobraževalnega centra . Proste naloge in opravila individualnega poslovodnega organa (direktorja) za 4-letno mandatno dobo - Kandidati, ki se prijavijo na razpis, morajo poleg pogojev, predpi-Sar>ih z zakonom o združenem delu, izpolnjevati tudi pogoje po zakonu o srednjih šolah, imeti morajo ustrezne moralnopolitične last-nosti in organizacijske sposobnosti za vodenje in usmerjanje učno-Vzgojnega dela ter vsaj pet let vzgojnoizobraževalne prakse, j Bpnudbe z življenjepisom in dokazili o izobrazbi pošljite v zapečate-f n*h kuvertah v 15 dneh na naslov: Železarski izobraževalni center, | penice. Ulica bratov Ruparjev 2; razpisna komisija za imenovanje ‘ individualnega poslovodnega organa. Komisija za volitve in imenovanja ter kadrovske zadeve OBČINSKE SKUPŠČINE KOČEVJE ponovno razpisuje dela in naloge — ravnatelja doma »Dušana Remiha«, Kočevje Kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje in imeti: — višjo ali visoko izobrazbo pedagoške smeri z najmanj 5-letno delovno prakso v vzgojnoizobraževalnem delu in strokovni izpit. Poleg tega morajo imeti kandidati tudi vodstvene in organizacijske sposobnosti, biti moralnopolitično neoporečni in družbenopolitično aktivni. Prijave z življenjepisom, navedbo podatkov o dosedanjem delu in dokazili o strokovni izobrazbi pošljite Komisiji za volitve in imenovanja ter kadrovske zadeve občinske skupščine Kočevje, v 15 dneh po objavi razpisa. Na voljo je garsonjera, kasneje družinsko stanovanje. ELEKTROTEHNA, trgovsko, izvozno, uvozno in proizvodno podjetje 61001 LJUBLJANA, Titova č.51 telefon:(061) 320241;telex:31184 YU ETEHNA t*tj Otrokom samo en film V letu otroka so jugoslovanski filmski producenti podarili otrokom le en film. V novosadski filmski proizvodni hiši je nastal film Zadnja dirka. Scenarij zanj je pripravil Veroslav Rančič, film pa je režiral Jovan Rančič. Na moskovskem filmskem festivalu, v sekciji za otroški film, je prejela Zadnja dirka srebrno nagrado. Nagrajena je bila tudi na letošnji Filmski paradi otroškega filma -— ob Festu. Filmski kritiki in publicisti so ta film slabo sprejeli. Zakaj? Zgodba je zasnovana na akciji, središče pozornosti je konj — žival, kot je to v navadi pri večini filmov, ki so namenjeni najmlajšim. Ostareli dirkalni konj Zimzelen, ki je priskrbel svojemu klubu nešteto odličij, je predviden za klavnico. Sin jahača, ki ga je spremljal v njegovi tekmovalni karieri, ga skuša rešiti. Ponoči ga odpelje iz hleva. S tem doseže filmska zgodba vrh zapleta. Vsi sošolci, starši, učitelji iščejo ubežnika. V razpletu filmske zgodbe otroci s svojo razredničarko dosežejo, da se dodeli Zimzelenu pokojnina in poseben dom. S tem mu je zagotovljen obstoj — do smrti. Film se tako vključuje v gibanje v svetu za preskrbo živali potem, ko prenehajo biti človeku koristne. V tem filmskem delu je tudi dovolj vzgojnih situacij, ki bi lahko, če bi bjle manj očitne, vzgojno učinkovale na mladega človelca. Na žalost pa izzvenijo take težnje v filmu izredno deklarativno. Akciji otrok je dodana še zgodba ločenih staršev. Scenarist je s tem, ko je v film vpeljal svet Iz starih listov odraslih, načel razna vprašanja medčloveških odnosov, odnos odraslih do otrok in svoj odnos do snobizma in potrošništva. Pri tem pa je segal vse preveč po cenenih klišejih, ki dobro tekoči akciji odvzamejo še tisto malo resničnosti, ki jo tema ponuja. Res da se zgodba zapleta na ravni akcije otrok. Vendar so otroci ves čas le sredstvo, s katerim se rešujejo odnosi odraslih. Otroški liki nimajo tiste življenjskosti, ki bi jo radi videli v filmu za najmlajše. Bleda in neučinkovita predstavitev ni plod manjšega igralskega izkustva otrok — protagonistov, temveč vprašanje standardne zgodbe uporabila vse preveč znanih klišejev. Tako imamo pred seboj skonstruirano zgodbo, ki jo gledamo z zanimanjem, ne pride pa do srca. V vsej tej zgodbi s tipičnimi melodra-matskimi zapleti in s srečnim koncem tudi ne najdemo avtentičnega otroškega sveta. Ustvarjalcem filma pa zamerimo, da so si nešteto situacij sposodili pri Albertu Lamorissu in Karlu Kachyni, ki veljata za pesnika otroškega filma. Prevzete situacije pa delujejo predvsem kičasto. Tako na primer ni mogoče opravičiti uporabe balončkov na način, kakršnega smo videli v filmu Rdeči balonček. Lepa domislica se hitro sprevrže v kič. Film Zadnja dirka je slab film o otrocih in odraslih, ki pa je bil posnet za otroke. To je tudi film, ki mu ne moremo verjeti in je lahko za naše najmlajše le slabša zabava ne pa estetsko doživetje. MIRJANA BORČIČ PO POČITNICAH Minile so tedaj počitnice, oni zlati čas svobode, katerega nam zavida marsikdo, še celo slavni župan cesarskega Dunaja. Minile so, kakor mine vse na svetu. Mi smo si pa v tem času očistili pluča, pregnali glavobol, odpravili tisti sitni kašelj ter si sploh nabrali novih telesnih in duševnih moči. Nabavili smo si tudi precej novih pomočnikov, ko smo napravili toliko učil, izdelali mnogo načrtov in pripravili marsikatero učno sliko, kar vse bo nam in učencem v veliko korist. Nekateri izmed nas popravili so v tem lepem času pri očetovi mizi sedeč tudi svojo mošnjo, katero so med letom stanu primerno živeči radi svoje stanu neprimerne plače navadno čisti izpraznili. Tako smo torej vsak po svoje ozdravljeni, olajšani in čili stopili zopet pred svoje učence in se z veseljem posvetili rednemu delu. In sedaj vabim tiste zavistneže. da se nam pridružijo, z nami delujejo in z nami požirajo dan za dnevom, teden za tednom, mesec za mescem tisti zaduhel, s prahom in raznimi dišavami nasičen zrak naših prenapolnjenih šol. Prepričan sem, da jim bo godilo, kakor onemu črevljarskemu pomočniku, kateremu je zavist takoj minila, ko je videl kruljave noge bogatina. Stavim jim pa tudi računsko nalogo, da vestno preštejejo vse naše delovne ure, ne samo ono »številce«, koje navaja zakon, ampak tudi one, katere presedimo ravno v jutro in pozno zvečer pri duhomornem popravljanju nalog, pri sestavljanju učnih slik in drugih priprav ter pri uradnih pisarijah in prepričajo se, da ima vesten učitelj, navzlic mnogim počitnicam, na leto in dan več ur napornega dela, kakor marsikateri gospod, ki »Vleče« več, ko dvakratno plačo »zavidnega« učitelja. Torej, vse kar je prav. Popotnik 1897, str. 365 25-letnica mature Maturantom mariborskega moškega učiteljišča leta 1929 sporočamo, da bomo praznovali svoj jubilej mature v petek, 12. oktobra 1979 v Mariboru. Zbrali se bomo ob 9. uri v kavarni Astoria. Sošolce prosim, naj takoj pošljejo prijave na naslov: Štefan Fras, 62310 Slovenska Bistrica. Obvestilo Rdeči križ Slovenije vabi vse občane in delovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist Rdečega križa, odgovoren za krvodajalstvo. Kri je nenadomestljivo zdravilo. Človek lahko s krvjo vedno pomaga. Dajanje krvi je dokaz človečnosti in eno izmed meril naše zavesti in solidarnosti do sebe in drugih. OKTOBER 1979 BOVEC 6. AJDOVŠČINA 8., 9., 10., 11., 12. SEVNICA 15. BREŽICE 16., 17. KRŠKO 18., 19. LITIJA 22., 23., TRŽIČ 24., 25., 26. ŽUŽEMBERK 30. TREBNJE 31. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE Predstavljamo vam novega glavnega urednika Prosvetnega delavca Motivi, zamisli, želje JOŽE VALENTINČIČrrojen 7. 3. 1926 v Podbrdu na Tolminskem. Končal je klasično gimnazijo v Gorici in Filozofsko fakulteto (pedagogika-psihologija) v Ljubljani. Najprej je učiteljeval na enoo-ddelčni osnovni šoli Stržišče pod Črno prstjo. Za časa visokošolskega študija je bil vzgojitelj v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani. Po diplomi je poučeval pedagoško skupino predmetov na učiteljišču v Tolminu in v Kopru, kjer je bil nekaj let tudi ravnatelj učiteljišča. V tem času je bil 2 leti tudi okrajni šolski nadzornik. Od leta 1959—1969 je razvijal delavske univerze (Okrajna delavska univerza Ljubljana, Zveza delavskih univerz Slovenije). Zadnje desetletje od 1. 1969—1979 je delal kot vodja sektorja za razvoj izobraževanja odraslih na Zavodu SRS za šolstvo. Objavljena strokovna dela: Kako pomagamo otroku pri učenju, Metode pri izobraževanju odraslih, Delo z odraslimi, Priprava in vodenje sestankov, Osnove andragogike, Metodika družbenopolitičnega izobraževanja članov delegacij in delegatov. Je soavtor velikega števila drugih strokovnih del, sodelavec raznih strokovnih zbirk, revij in časnikov. Aktiven družbenopolitičen delavec in član različnih družbenopolitičnih in samoupravnih organov. — Kakšni motivi so vas vodili, da ste se odločili za to novo, odgovorno delo? — Področje vzgoje in izobraževanja mi je bilo vedno blizu, saj delam več kot tri desetletja prav na tem področju. V tem času sem spoznal značilnosti, težave in radosti tega dela od osnovne do visoke šole, tako pri izobraževanju mladine kot pri izobraževanju odraslih. S prosvetnimi delavci sem se vsa leta srečeval, še posebno zadnjih deset let na mnogih seminarjih in predavanjih; pri Zavodu SRS za šolstvo pa sem razvijal nov sistem izpopolnjevanja pedagoških delavcev. Prosvetni delavci so mi blizu, saj ni na nobenem drugem družbenem področju toliko ljudi, ki bi delalo s takšno zagnanostjo, predanostjo in idealizmom. Vloga glavnega urednika Prosvetnega delavca mi je v veselje in hkrati v ponos, saj menim, da je hvaležno in pomembno delo pisati za prosvetne delavce o vseh vprašanjih, ki zadevajo področje vzgoje in izobraževanja. — Kakšno vlogo naj bi, po vašem mnenju, imel Prosvetni delavec? — Prosvetni delavec je strokovno informativno glasilo vseh delavcev s področja vzgoje in izobraževanja. Ker živimo v času celostne preobrazbe vseh področij vzgoje in izobraževanja, je izjemnega pomena temeljita obveščenost prosvetnih delavcev o ciljih in načrtih te preobrazbe, o njenem uresničevanju in o družbenih pričakovanjih. Prosvetni delavci pa naj bi bili hkrati soustvarjalci vsega novega, s svojimi razmišljanjimi in izkušnjami naj bi prispevali k oblikovanju novega sistema vzgoje in izobraževanja. Emir Dragulj »»Konjenik«, barvna akvatinta 1978 Glasilo naj bi bilo mesto, kjer bi se srečale in medsebojno bogatile njihove misli, izkušnje in iskanja pri vsakdanjem vzgoj-noizobraževalnem delu z mladino in odraslimi. — Vaši načrti in zamisli za prihodnost? — Najprej si bomo ob pomoči širokega kroga sodelavcev prizadevali za višjo raven našega glasila. Prizadevali si bomo, da bi prosvetni delavci v njem našli vsakih štirinajst dni dovolj aktualnega, pa tudi zanimivega branja. In še kaj takega, kar jih bo razvedrilo po napornem delavniku. Želim, da bi Prosvetni delavec postal še bolj njihovo glasilo — da bi v njem videli in čutili sami sebe. V njem naj bi našli odsev svojih uspehov, neuspehov, pa tudi neuresničenih pričakovanj. Če se nam bo to posrečilo, bomo razmišljali b tem, da bi Prosvetni delavec postal tednik. Med načrte za prihodnost sodi razvoj širše založniške dejavnosti Prosvetnega delavca: pri našem glasilu naj bi izhajale različne priročne knjižice aktualno strokovno politične vsebine, ki bi koristile pedagoškim in andragoškim delavcem pri vsakdanjem delu. — Morda, še sporočilo bralcem? — Želel bi, da bi tudi sami sodelovali pri oblikovanju in razvijanju našega glasila. Sporočijo naj nam odkrito svoje predloge, kritične pripombe in zamisli. Pogumno naj sodelujejo s prispevki, ki bi utegnili zanimati vse prosvetne delavce. Le tako bo Prosvetni delavec ob maloštevilnem uredništvu lahko postal sodobno, bogato in raznoliko glasilo s širokim krogom zavzetih sodelavcev. TEA DOMINKO JožeHorvat-Jaki: Risba 75 — z razstave njegovih grafik v galeriji Meblo v Novi Gorici, ki bo odprta do 13. oktobra prosvetni Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko. Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Milan Marušič, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc. • VEDNO VEČJE ZAHTEVE Podatki UNESCO kažejo, da je bilo leta 1974 v svetu 795 tisoč predšolskih otrok, zanje pa je skrbelo milijon 681 tisoč vzgojiteljev (LR Kitajska ni upoštevana). Največ vzgojiteljev (več kot 1,5 milijona) je v razvitih deželah, samo 163 tisoč pa jih dela v deželah v razvoju, in sicer: 4 tisoč v Afriki, 8 tisoč v Oceaniji, 10 tisoč v arabskih deželah, 86 tisoč v deželah Latinske Amerike.. Velike razlike so med temi de* želami tako v vzgojnoizobraže-valnem sistemu kot v tem, kako izbirajo osebje za delo v predšolskih ustanovah. Ponekod za- došča že matura srednje šole (v Indiji, deželah Latinske Amerike), drugod — in te dežele so v večini — pa zahtevajo, da mora imeti vzgojitelj predšolskih otrok visoko izobrazbo. Na Japonskem sprejmejo v posebne ustanove za usposabljanje vzgojiteljev samo najboljše študente — take, ki so diplomirali na fakulteti za družbene vede. Vzgojitelj na Kitajskem mora končati najprej 12-letno temeljno izobraževalno šolo, šele potem pa se lahko vpiše na štiriletno šolo, ki posebej usposablja vzgojitelje. V Sovjetski zvezi izobražujejo osebje za predšolske ustanove v 34 visokih šolah in 213 specializiranih višjih šolah. Uredniški odbor Prosvetnega delavca: Geza Čahuk, predsednik, Breda Cajhen, Tea Dominko, tehnična urednica, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Rudi Lešnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, direktor in glavni urednik, Dušan Zupanc. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon: 22-284, poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni izvod 5 din. Letna naročnina 100 din za posameznike, za delovne organizacije 160 din, za študente 60 din. Št. tek. računa 50101-603-46509. Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). Kritično in poglobljeno Skupna seja izdajateljskega sveta, uredniškega odbora in zbora delavcev Prosvetnega delavca, ki je bila 25. septembra 1.1., je obravnavala poročilo dosedanjega direktorja in glavnega urednika dr. Radija Lešnika, ki odhaja na novo delovno dolžnost ter zasnovo nadaljnjega razvoja ČZP Prosvetni delavec. To zasnovo je nakazal novi direktor io glavni urednik, podrobneje pa jo je razčlenila skupna razprava. Pri uresničevanju temeljne programske zasnove ČZP Prosvetni delavec, ki je bila sprejeta pred dobrim poldrugim letom, je delovna skupnost ob podpori uredniškega odbora, izdajateljskega sveta in zunanjih sodelavcev, naredila v zadnjem obdobju velik korak naprej. S pomočjo ustanoviteljev — republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalne skupnosti Slovenije — je Prosvetni delavec v tem času dobil nove prostore na Poljanskem nasipu 28 in si tako zagotovil primerne možnosti za nadaljnje delo. Vključen v pospešene razvojne tokove na področju vzgoje in izobraževanja — tako kot vsa druga vzgojnoizobraževalna področja io dejavnosti — mora Prosvetni delavec pogumno naprej, na višjo kakovostno raven. Postane naj še boljši, aktualen, pester in zanimiv stro-kovno-informativni list ter glasnik delavcev na področju vzgojein izobraževanja. Z njihovim aktivnim sodelovanjem naj kritično in poglobljeno, ustvarjalno in konstruktivno obravnava aktualna vprašanja, ki nastajajo pri preobrazbi vzgoje in izobraževanja ter pri delu vzgojnoi-zobraževalnih organizacij. Razprava na seji je dala pobudo in izhodišča za oblikovanje nadalj' nega razvoja in programske zasnove ČZP Prosvetni delavec ter za iskanje trdnejših materialnih temeljev za predvideni razvoj. V ta iskanja bomo v bližnji prihodnosti vključili vse, ki so po svoji družbeni vlogi povezani s področjem vzgoje in izobraževanja in zaradi tega zavzeti za nadaljnji napredek Prosvetnega delavca. J. V. Brez vzgoje in izobraževanja ne moremo spremeniti sveta Vloga vzgoje in izobraževanja pri utrjevanju miru in sode' lovanja med narodi Že približno dve desetletji se v mednarodnem svetu utrjuje gibanje za boljši in enakomernejši razvoj vseh dežel in narodov sveta. Naprednejši in zavednejši vidijo prihodnost sveta le v povezovanju in miroljubnem sožitju narodov in narodnosti. Jugoslovani smo lahko ponosni, da smo, povezani v gibanju neuvrščenih, med pobudniki in aktivnejšimi bojevniki za tak razvoj sveta. V sedemdesetih letih nastajajo v Organizaciji združenih narodov nove organizacije, sprejemajo dokumente, ki naj pomagajo uveljaviti novo mednarodnogo-spodarsko in informacijsko ureditev, okrepiti skrb za človekovo kulturno dediščino, okolje in človeka vrednejše življenje. V nasprotju s prizadevanji vseh teh organizacij nam njihovi podatki in poročila dokazujejo, da se razlike med industrijsko bolj razvitimi in tistimi, ki v razvoju zaostajajo, ne zrhanjšuje-jo, temveč še naprej rastejo; razviti svet ohranja in povečuje svoje prednosti na področju gospodarstva, tehnologije, izobraževanja, kulture, socialnega varstva in na drugih področjih družbenega življenja in njegovih gmotnih temeljev. Izredno močne in organizirane multina-cionalne družbe usmerjajo razvoj tako, da imajo vedno od tega korist. Očitno postaja, da ni mogoče pričakovati izboljšanja, če bomo zadeve reševali le v političnih in gospodarskih krogih. Kje naj torej iščemo izhod iz krize (o tem, da jo je treba utirati z zmanjševanjem razlik, danes svet ne dvomi več)? Čedalje bolj se zavedamo, da je razvoj človeštva najbolj odvisen od razvoja človekove zavesti. Kaj je z vestjo in zavestjo človeštva, da dopušča na eni strani izobilje, razsipanje, uživanje, oblastnost, igranje z orožjem in podobno, medtem ko vladajo na drugi strani revščina, zaostalost, nesamostojnost in skrb za golo življenje? Kaj je z vzgojo in izobraževanjem v svetu, ki sicer v svojih načelih in smotrih zelo pogosto omenja besede človečnost, enakost, bratstvo itd. Leta 1974 se v uradnih dokumentih organizacije UNESCO prvič omenja nova smer vzgoje in izobraževanja — vzgoja in izobraževanje za mir. In prav ta usmerjenost vzgoje in izobraževanja naj bi dosedanje (neučinkovite) politične in gospodarske ukrepe dopolnila z živo dejavnostjo, z vzgojo, izobraževanjem, ozaveščanjem, socializacijo ljudi za življenje v svetu, za miriljubno sožitje in medsebojno pomoč ljudi in narodov sveta-Zadnja leta je bilo več mednarodnih posvetovanj o teh vprašanjih, prirejali in izvajali pa so jih največkrat strokovnjaki za izobraževanje odraslih. Eno takih posvetovanj je bilo letos v Murikki na Finskem z naslovom Izobraževanje odraslih in prihodnost. Udeleženci iz 28 dežel z vsega sveta so poskušali opredeliti vlogo in nove naloge izobraževanja odraslih v nadaljnjem razvoju človeštva. Poleg splošnih opredelitev, ki so logično razvidne iz doslej povedanega, se mi zdi vredno omeniti še tele misli iz sklepnega poročila; — Vzgoja in izobraževanje za mir naj se. vključi v programe vseh sistemov izobraževanja —' torej tudi v izobraževanje min' dih; — Med posameznimi področji izobraževanja naj ne bo razlik — izobraževanje odraslih mora biti enakopravno izobraževanju mladih; — Povečati je treba aktivno udeležbo (participacijo) ljudi v vzgoji in izobraževanju (njegovem programiranju in izvajanju); — Aktivna udeležba (participacija) ljudi v vzgoji in izobraževanju ne oblikuje le njihovih nazorov, temveč tudi njihovo dejavnost. Le tako se lahko razmere v svetu postopoma spremenijo, saj le dejavni ljudje lahko vplivajo tudi na odločitve svojih vodilnih političnih in gospodarskih teles. Udeleženci seminarja so poleg tega razpravljali o različnih konkretnih možnostih izobraževanja odraslih danes in v prihodnosti-A vodilno nit seminarja bi lahko označili z mislijo enega od udeležencev: »Revolucija v spreminjanju sveta je izvedena le na pol; njen drugi del še ni izpeljan, to je tisti del, ki zadeva spreminjanje ljudi in njihove zavesti. Io pri tem ima pomembno vlogo izobraževan je odraslih.« ZORAN JELENC FESTIVAL OTROŠKEGA AMATERSKEGA FILMA Tako kot vsako leto bosta tudi letos organizirala Kino-zveza Hrvaške in Kino-klub Slavica 9, festival jugoslovanskega filma za otroke. Festival bo v Pitomači 26., 27. in 28. oktobra. Poleg projekcije otroških filmov bodo letošnji spored — ob mednarodnem letu otroka in letu partijskih jubilejev — popestrili z deli otroške ustvarjalnosti: z razstavo likovnih del, recitali, s sodelovanjem pevskih skupin itn. Vsi, ki bodo prišli na festival, bodo lahko obiskali tudi rojstno hišo legendarnega pionirja Boška Buhe.