VESTNIK
Poštni urad 9020 Ceiovec
E	Veriagspostamt 9020 Kiagenfurt	E
= = =	izhaja v Ceiovcu
Erscheinungsort Kiagenfurt
Posamezni izvod 3 šitinge E	mesečna naročnina 12 šiiingov	E
= ceioietna naročnina 120 šitingov E
P. b. b.
šš<mmmmmmu))nmnmmmnmnt)m<nmmm)<m)]))tmmi?
LETNtK XXXii.
CELOVEC, PETEK, 10. JUNiJ 1977
ŠTEV. 23 (1817}
PRED EVROPSKiM SESTANKOM V BEOGRADU:
AVSTRUA BO MORALA PRtZNAT!
da ni spoštovaia obveznosti, ki jih je prevzeta v Heisinkih
Manjšinsko vprašanje
na evropski konferenci i/ Beogradu
Ko je podpredsednik zveznega izvršnega sveta in sekretar za zunanje zadeve Miioš Minič prejšnji teden na seji zborov skupščine SFRJ govori) o pripravah na btižnji beograjski sestanek konference o evropski varnosti in sodeiovanju ter nakaza) najvažnejše probieme, ki bodo na dnevnem redu tega pomembnega srečanja, je posebej omenit tudi manjšinsko vprašanje. Ob tej priiožnosti je ugotovi), da je Jugosiavija kompieksno rešiia vprašanje poiožaja narodnosti ter zagotovita vsestransko uresničevanje njihovih pravic, hkrati pa se zavzema za uresničevanje pravic svojih narodnih manjšin v sosednih državah.
Poiožaj narodnih manjšin je širši evropski probiem, je na-giasii podpredsednik Minič ter opozorii, da do tega vprašanja vsebuje konkretna staiišča tudi skiepna iistina heisinške konference. „V sodobnih evropskih razmerah postaja namreč vse boij jasno, da je spoštovanje pravic narodnih manjšin naraven, ne-iočijiv, sestavni dei dobrih sosedskih odnosov, sodeiovanja in zbiiževanja med državami in narodi ter miru in varnosti v posameznih območjih, v Evropi v ceioti in tudi v širših okvirih."
Prav skiepni iistini ter oceni, koiiko je posamezna država že prispevata k uresničitvi načei, ki jih vsebuje ta iistina, pa bo vetja) beograjski sestanek, tn v tej zvezi je podpredsednik Minič poudarit: ..Pričakujemo, da bo beograjski sestanek posvetit pozornost uresničevanju dotočit sktepne tistine o narodnih manjšinah."
Pregled izpolnjevanja
člena 19 državne pogodbe
Prihodnji teden — 15. junija — se bo v Beogradu začel sestanek predstavnikov evropskih držav ter Kanade in Amerike, ki bodo napraviti prvi obračun o tem, kako so se uresničevala načela, ki so jih pred dvemi leti sprejeli in podpisali v sklepni listini helsinške konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Ta listina predstavlja mednarodno platformo, po kateri naj bi se danes in v bodoče odvijali odnosi med državami in narodi. V tej luči je bližnji beograjski sestanek brez dvoma eden od naj-pomebnejših mednarodnih dogodkov v tem letu in je zato tudi razumljivo, da mu posvečajo največjo pozornost.
Med državami, ki bodo zastopane v Beogradu, bo tudi Avstrija. Njeni predstavniki bodo morali pred narodnim forumom polagati račun o tem, kako je Avstrija spoštovala in izpolnjevala obveznosti, ki jih je prevzela s podpisom helsinške sklepne listine. In ne da bi se spuščali v vse podrobnosti, lahko že na dveh konkretnih primerih predvidevamo, da bilanca njenega obračuna ne bo preveč razveseljiva.
H Množeča se opozorila ne samo iz domače demokratične javnosti, marveč čedalje pogosteje tudi iz drugih držav kažejo na to, da se Avstrija po krivdi odgovornih političnih dejavnikov, ki omalovažujejo vsako nevarnost, vedno bolj razvija v torišče neonacističnih in revanšističnih sil. S tem, da postaja žarišče sporov in nesoglasij, predstavlja nevarnost za mir in dobrososedske odnose v tem delu sveta.
H V manjšinski politiki avstrijske oblasti z uveljavljanjem ukrepov, ki jih zahtevajo in izsiljujejo nemški nacionalisti, stopajo na nevarno pot ne samo kršenja marveč celo revizije državne pogodbe. S tem je Avstrija postala prva država, ki je eklatantno prelomila svečano obljubo, dano v Helsinkih — da bo spoštovala in izpolnjevala mednarodne pogodbene obveznosti.
2e ta dva primera torej dovolj jasno kažeta, da Avstrija v krogu evropske družine, zbrane v Beogradu, ne bo v prijetnem položaju. Zlasti pa pred tem forumom ne bo mogla prepričevati zgolj z bese-cfami in obljubami, kajti njen prispevek — kakor tudi prispevek vseh drugih držav udeleženk — bodo ocejevali samo na podlagi dejanj. Da pa dejanja niso ravno razveseljiva in zlasti ne zadovoljiva, tudi v Avstriji sami nihče ne more prikriti ali zatajiti.
Celo v manjšinskem vprašanju, kjer so avstrijski predstavniki pred raznimi mednarodnimi forumi razvili pravo mojsfrsfvo v zavajanju
javnosti s pomočjo prikrivanja resnice in poudarjanja prikrojenih polresnic, zdaj med izjavami vodilnih politikov prihaja do izraza priznanje, da se je Avstrija s sedanjim načinom .reševanja" manjšinskega vprašanja znašla v brezupni slepi ulici. Kaj drugega kot pa
Nove odredbe kršitev in revizija državne pogodbe
Na redni tiskovni konferenci v Beogradu, kjer je odgovarja! na vprašanja domačih in tujih novinarjev ;e predstavnik iveirsga sekretariata xa zunanje zadeve SFR 3ugos!avije Mirko Ka!ezič tudi povedo!, kako 3ugos!avija ocenjuje najnovejše odredbe avstrijske v!a-de o postavitvi dvojezičnih napisov in o uvedbi s!ovenščine kot uradnega jezika v de!u Koroške.
Na tozadevno vprašanje je odgovori!:
..Znano je, da !. točka 7. č!ena državne pogodbo do!oča, da bo na upravnih in sodnih območjih Koroške, Gradiščanske in štajerske s s!ovenskim, hrvaškim a!i mešanim probiva!stvom s!ovenski a!i hrvaški jezik dovotjen kot uradni jezik poteg nemškega, kakor tudi, da bodo na teh območjih topografski nazivi in napisi v stovenskem a!i hrvaškem jeziku tako kot tudi v nemškem. Potemtakem omenjene odredbe avstrijske v!ade, ki nedopustno zmanjšujejo omenjeno območje, na katerem bi to mora!o vo!jati, na eno tretjino oziroma na eno šestino, pomenijo ne samo kršitev državne pogodbe, marveč še več, nadatjnji poskus njene revizije."
PREDSEDNiK SZDL MtTJA RtBtČtČ:
priznanje tega poloma pomeni izjava, ki jo je dal kancler Kreisky za dnevnik Satzburger Nachrichten, kjer se je izrazil pesimističnega glede tristrankarskega sporazuma ter je priznal, da zakon o narodnih skupinah ni nič bolj uresničlijv kot je bil leta 1972 zakon o dvojezičnih napisih. Ker pa krivde ne more priznati, se izgovarja na .politično realnost", zaradi katere po njegovem ni moglo priti do bolj širokogrudne rešitve.
Če je s takšnimi in podobnimi izgovori morda možno prepričati koga znotraj Avstrije — pred evropskim forumom v Beogradu to ne bo uspelo. Preveč dobro je ne samo v Avstriji temveč tudi v drugih državah že znano, kaj pomeni .politična realnost", o kateri govori kancler. Je namreč sad uradne politike, ki v neodpustljivem strankarskem oportunizmu išče zgolj volil-no-taktične uspehe, pri tem pa povsem zanemarja spoštovanje načel in obveznosti, ki so bile Avstriji naložene v državni pogodbi in za katerih izvajanje se je Avstrija ponovno obvezala pred dvemi leti v Helsinkih.
Pri beograjskem obračunu pa ne bodo šteli izgovori z nekakšno .politično realnostjo", temveč bo šlo za ugotavljanje krivde in odgovornosti, zakaj je politična realnost v Avstriji takšna, da pomeni očitno kršitev helsinške sklepne listine.
Ta teden biva na Koroškem komisija zveznega izvršnega sveta SFRJ za ugotavljanje stanja grobov, grobišč, spomenikov in spominskih obeležij padiih vojakov jugoslovanske armade in žrtev koncentracijskih taborišč na ozemiju Avstrije. Poprej je komisija obiskala že Dunaj, Sol-nograško ter Nižjo in Zgornjo Avstrijsko, po obisku na Koroškem pa bo delo nadatjevaia še v drugih zveznih dežetah.
Medtem ko je komisija v drugih predelih Avstrije obiskala v glavnem grobišča žrtev nacističnega nasilja, gre na Koroškem predvsem za partizanska grobišča in spomenike. Pri tem pa je razlika še v nečem drugem: medtem ko so drugod po
Avstriji krajevne oblasti in humanitarne organizacije upravičeno opozorile na urejena grobišča padlih in umorjenih jugoslovanskih državljanov, na Koroškem brez občutka slabe vesti tega gotovo niso mogli napraviti. Kajti skrb za ureditev partizanskih grobišč in za postavitev partizanskih spomenikov je vedno morala nositi le Zveza koroških partizanov — prispevek z .uradne" strani se je le prečestokrat omejeval na postavljanje birokratskih ovir, v kolikor se potem, ko so se vrstili zločinski atentati, ni kazal celo v prizadevanjih, da bi .neznani storilci" ostali neznani in nekaznovani.
V tej luči je na sprejemu pri deželni vladi precej čudno izzvenelo zagotovilo deželnega glavarja Wag-nerja, ko je dejal: .Lahko ste prepričani, da smo s temi grobovi tako povezani, da ne bo prišlo do konfliktov, kajti ljudje v tej deželi so pripravljeni tem grobovom izkazati potrebno spoštovanje." Po dosedanjih izkušnjah so to žal samo lepe besede, ki jim stojijo nasproti povsem drugačna dejanja. Zato je vodja komisije Boško Šiljegovič v svojem odgovoru tudi opozoril na nezaslišane skrunitve grobišč in razstrelitve spomenikov ter izrazil upanje, da se v bodoče taki zločini ne bodo več dogajali. Posebno zahvalo pa je izrekel Zvezi koroških partizanov, ki ji gre glavna zasluga, da so partizanska grobišča na Koroškem lepo urejena in negovana.
Deželni glavar je ob tej priložnosti omenil tudi manjšinsko vprašanje. Priznal je, da z dosedanjimi ukrepi še ni vse idealno rešeno; razumevanje pa skuša najti Avstrija tudi zato, ker reševanje tako dolgo traja, kar bremeni odnose z Jugoslavijo. Vse to ne gre od danes na jutri, je dejal, vendar si prizadevamo, da bi ustvarili mirno sožitje in dobre odnose, kar je posebno važno v smislu sklepov helsinške konference in v luči bližnjega sestanka v Beogradu.
Samo: lepe besede in želje tukaj ne bodo zadostovale, dokler jim bodo sproti jemala verodostojnost in vrednost dejanja, ki so — kakor se to kaže tako v manjšinskem vprašanju kot tudi glede partizanskih grobišč — naravnana v precej drugačno smer.
Evropo in svet bomo opozoriti
na avstrijsko raznarodovalo poiitiko
V Stovenj Gradcu )e bita zadnjo nedetjo osrednja prodava 20-tetnice obstoja Koroškega akademskega okteta. Na prireditvi, o kateri obširneje poročamo na 4. stran), je deto in zastuge okteta orisat stav-nostnt govornik Mitja Ribičič, predsednik SZDL Sto-venije. Dejat je, da ni mogoče izmeriti razpotoienja in ponazoriti vzdušja, ki so ga koncerti okteta ustvarit) v tjudstvu, ponos tn sotze, ki jih je čudovita koroška pesem izzvata v sreth tn očeh stovenskih tjudt po teh krajih, tu tn onstran Radohe in Pece, tu in onstran Karavank. ..Vsitjuje se mi miset, da je kut-turno postanstvo koroškega okteta tudi po svoje po-magato uresničevat) gesto stovenskega komunističnega manifesta o združeni Stoveniji, tisto strateško programsko gesto našega naprednega detavskega gibanja, ki smo ga zapisati tudi v temetjne točke OF stovenskega naroda, ki smo ga uresničiti s partizanskim bojem tn ga danes uvetjavtjamo z odprtostjo tn sožitjem, s spreminjanjem naših meja v mostove gospodarskega in kutturnega sodetovanja."
Predsednik Ribičič je omenit tud) trenutni potoža) Stovencev v Avstriji. Dejat je, da je večer posvečen gtasbt, ki je po besedah Beethovna že po svoji narav) namenjena k dvignjenosti. .Zato ne bt hotet katitt današnjega razpotoženja z grobo tn ostro be-
sedo, ki bi jo prav v tem času zastužite tiste site mraka tn zta, za katere smo mistitt, da smo jih z mitijonskimi žrtvami svobodoijubnega čtoveštva za vseiej pregnati z evropske cetine. Vendar, v teh dneh se bodo zbrati predstavniki vseh evropskih držav v Beogradu, da bi potrditi duha Hetsinkov, in čeprav smo domačini mednarodnega srečanja, bomo morati opozorit) Evropo in svet na hajmatdinstovsko fa-šistoidno, šovinistično protistovensko detovanje, na avstrijsko raznarodovatno potitiko in teptanje državne pogodbe."
Koroška pesem, že tako nežna in čustvena, je v današnjem času tud) borbena, protestna partizanska pesem proti tistim nazadnjaškim sitam, ki niso nikoti imete ne zveze ne odnosa do resnične kutture tn umetnosti, je nagtasit predsednik Ribičič. .Tako je kutturno deto tn postanstvo koroškega okteta obenem tudi boj za narodnostne pravice stovenskih tjudi od Cetovca do Ptiberka, pa od Roža do Podjune in Ztije. To je boj za priznanje koroškega naprednega in kutturnega izročita, za ustvarjanje pogojev tn vzdušja, v katerem bo tud) ttstt det stovenskega naroda, ki žtvt, govor) in poje stovensko v mejah sosedne Avstrije, uživat potno enakopravnost tn imet vse možnosti za svoj gospodarskt in kutturnt napredek."
„PoMtičma reaRnost
v avstrijski manjšinski poiitiki
H Ko je govoril o izvajanju najnovejših odredb k zakonu o narodnih skupinah, je deželni glavar Wagner napovedal, da bo določilo o dvojezičnih napisih uresničeno postopoma in da bodo najprej namestili .kakih dvajset napisov". Možnosti, da bi določenim krogom bila tudi ta peščica dvojezičnih napisov preveč in da bi uprizorili nov .Tatelsturm", deželni glavar ni izključit.
H Ko je odgovarjal na vprašanje, ali ureditev, ki je bila sklenjena z zadnjimi odredbami k zakonu o narodnih skupinah, predstavlja izpolnitev tozadevnih obveznosti državne pogodbe, je zvezni kancler Kreisky menil, da je s tem .daljnosežno zadoščeno" državni pogodbi. Osebno bi bil sicer za bolj širokogrudno rešitev — tako je dejal kancler — .toda politična realnost ni dopuščala drugačne rešitve od tiste, ki smo jo sprejeli".
Dve izjavi — dve priznanji, ki mečeta zelo značilno luč na razmere, ki vladajo danes v Avstriji in še posebej na Koroškem. Razkrivata namreč .politično realnost", da v manjšinski politiki ne odločajo ne vlada, ne parlament in niti ne odgovorne politične stranke, marveč odločajo — in na to dejstvo smo koroški Slovenci že ponovno opozarjali — samo in izključno
nemški nacionalisti. Razkrivata pa poleg tega še žalostno dejstvo, da pred temi silami popuščajo in povsem kapitulirajo pristojni politični dejavniki od koroških strank pa vse do državnih oblasti, zvezne vlade in zakonodajalca.
Kaj bi se potem čudili, da postajajo te sile vedno bolj predrzne!
V posebni številki KHD-jevskega glasila so že napovedali .voljo ljudstva" — enako kakor se je to zgodilo leta 1972 in je potem sledil zloglasni .Tafelsturm". Wag-ner, ki gotovo dobro ve, kaj pomeni ta .volja ljudstva", ne izključuje, da bi se tudi tokrat manifestirala v podobnih dejanjih, kot smo jih doživljali pred petimi teti. Krei-sky, ki je takrat omalovaževat te kroge (čeprav so ga pred celovško delavsko zbornico psovali z .židovsko svinjo" in mu grozili, da mu bodo prerezali vrat), pa tudi zdaj noče videti resnosti in naivno žuga s prstom, češ tisti, ki bi nasilno podirali napise, so .zelo slabi Korošci"; saj je bilo vendar že leta 1972 uradno ugotovljeno in potrjeno, da podiranje dvojezičnih napisov ni nasilno in kaznivo dejanje, marveč izraz .ljudske volje" in za domovino zaslužno dejanje.
Kreiksyjevi .slabi Korošci" se tudi sicer malo menijo za mnenje drugih: povsem so ujeti v svoj miselni
Avstrijsko „reševanje"
manjšinskega vprašanja na Koroškem
Potem ko sta Matija in 3ugostavija prediagati varnostnemu svetu, da bi narediti črto čer tržaiko vprašanje, smo se tudi mi v Avstriji odtočiti, da naredimo črto čer stovensko vprašanje na Koroškem . . .
(Pavtiha, Ljubijana)
svet in zato ne morejo — pa tudi nočejo — videti in slišati, kaj se dogaja okoli njih. V že omenjeni posebni številki KHD-jevskega glasila se ta slepota in gluhost stopnjujeta v skrajno nesramnost, ko s sklicevanjem na manjšinska zaščitna določila državne pogodbe zahtevajo ponemčenje še zadnjih avtohtonih slovenskih krajevnih imen. Ni jim dovolj, da na avstrijskih kartah in zemljevidih vedno bolj pogosto izginjajo stara, skozi stoletja udomačena imena in jih .po tihi poti" zamenjujejo nove označbe, izmišljene in pogosto naravnost neokusne. Zdaj zlorabljajo celo člen 7 in zahtevajo, da morajo slovenski kraji dobiti nemška imena.
Če ne bi bili tako zaslepljeni v svojem nacionalizmu, bi morali videti vsaj tisto, kar se dogaja pri njihovih bratih na Južnem Tirolskem. Tam bodo na podlagi .paketa" šli obratno pot: v krajih, za katere so fašisti .iznašli" izmišljena italijanska imena (pri pačenju avtohtonih označb so bili vsaj tako iznajdljivi kot so pri nas), bodo v bodoče uvedli .enojezično dvojezičnost" — na dvojezičnih krajevnih tablah bodo krajevna imena dvakrat navedena v nemščini, in sicer v tistih krajih, katerih italijanska imena so brez zgodovinskega pomena, ker so izmišljena, umetna, popačena.
Avstrijski zunanji minister Pahr je bil pred kratkim izpostavljen hudim napadom tako znotraj Avstrije kakor tudi še posebno na Južnem Ti-rilskem. Očitali so mu pravo .izdajstvo", ker je izjavil, da na prepočasnem izvajanju .paketa" tudi manjšina sama ni povsem nedolžna, ker vedno spet postavlja nove zahteve, ki često segajo preko okvira .paketa". Za predstavnika države-zaščitnice južnotirolske manjšine je taka izjava vsekakor .spodrsljaj", ki si ga nekaznovano ne bi smel privoščiti; zato je bila kritika brez dvoma upravičena.
Toda: ati ne škodujejo južnim Tirolcem in njihovemu boju za dokončno izpolnitev njihovih pravic vsaj toliko tudi vsi tisti, ki ustvarjajo, dopuščajo in predstavljajo tisto .politično realnost", ki oblikuje in določa manjšinsko politiko znotraj Avstrije? Politični dejavniki v Italiji gotovo niso tako samoljubni, da bi v odnosu do avstrijske manjšine šli slepi in gluhi mimo avstrijskih .zgledov". Zato se ne bi čuditi, če bi južni Tirolci kritiko .slabih Korošcev" razširili na .slabe Avstrijce".
V dvajsetih jezikih
bo še) glas Jugoslavije v svet
Da bi poslušalce po vsem svetu, zlasti tudi jugoslovanske delavce, ki so začasno na delu v tujini, ter izseljence in pomorščake, lahko čim bolje obveščali o političnih, družbenih, gospodarskih in drugih tokovih v Jugoslaviji ter o zunanjepolitični aktivnosti Jugoslavije in o njenih stališčih do mednarodnih dogajanj, je bila s sklepom zvezne skupščine SFRJ ustanovljena nova radijska postaja — Radio Jugoslavija. Ta postaja bo svoje oddaje pošiljala v svet preko močnega kratkovalovnega oddajnika, in sicer kar v dvajsetih jezikih.
Radio Jugoslavija ima pravzaprav že dolgo zgodovino. Že leta 1945 je radio Beograd začel oddajati program za tujino, ki je bil takrat edini vir informacij o Jugoslaviji. Pravilnost takratne odločitve je bila še posebej potrjena v času informbiroja in hladne vojne, ko je šlo za to, da pravilna informacija čim hitreje in ne-posredneje prodre v svet. V okviru razširjevanja tovrstnega programa je bila leta 1950 ustanovljena samostojna radijska postaja Radio Jugoslavija. Le-ta se je hitro razvijala, vendar so jo leta 1954 spet priključili k radiu Beograd.
Zdaj so s ponovno ustanovitvijo postaje Radio Jugoslavija začrtali smernice te informacijsko-propagand-ne dejavnosti za tujino, hkrati pa poudarili potrebo, da bi se z novo tehnično bazo predvsem razvilo tudi še boljše sodelovanje z republiškimi in pokrajinskimi radijskimi zavodi. Prav to sodelovanje bo namreč osnova programske koncepcije Radia Jugoslavija, ki se bo glede potreb in tehničnih možnosti razvijala v treh smereh:
H Program za sosednje države. Nekatere matične radijske postaje oddajajo sporede v jezikih narodnosti, ki se dobro slišijo v večjih ali manjših predelih sosednjih držav. Radio Jugoslavija bo na kratkih valovih prenašal dele teh sporedov in jih bo tako mogoče slišati precej dlje. Obenem pa bo Radio Jugoslavija dopolnjeval programe matičnih postaj s tistimi vestmi, ki imajo posebej pomen tudi za tujino.
HB Program za Evropo in severno Afriko. V nočnih urah je s programom na srednjih valovih mogoče pokriti večino držav v tem delu sveta. Radio Jugoslavija pa naj bi prenašat večino programov matičnih postaj na kratkih valovih in bi jih bilo mogoče slišati tudi podnevi. Obenem naj bi oddajali sporede, namenjene evropskim državam, vsaj v treh najbolj razširjenih jezikih — v nemščini, francoščini in angleščini.
E3 Program za druge celine. Ker do tja lahko pride le kratkovalovni spored, naj bi oddaje pripravljali neposredno na Radiu Jugoslavija. Možno pa je tudi neposredno prenašanje oddaj matičnih postaj, ki so namenjene jugoslovanskim izseljencem v Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji in pomorščakom na morjih sveta.
Da bi uresničili vse zastavljene naloge, je poleg sedanjih oddaj v devetih jezikih predvidena še postopna uvedba oddaj v nadaljnjih enajstih jezikih. Tehnično podlago Radia Jugoslavija bodo gradili in modernizirali v letnih etapah tja do leta 1980, ko bo glas Jugoslavije segal v svet kar v dvajsetih jezikih.
Te dni potekajo priprave za beograjski sestanek, ki naj pripravi vse potrebno za srečanje na višji ravni, ki bo prav tako še ietos v Beogradu. Namen teh sestankov je oceniti, kaj je biio v Evropi ustvarjenega od tistega, kar je biio dogovorjeno v Helsinkih pred dvema ietoma. Seveda bo pomembno oceniti tudi, kaj je biio od črke in duha Heisinkov uresničenega v prid izboijšanja poiožaja narodnih manjšin in zaščite njihovih pravic. V Helsinkih je biio govora o manjšinah in, kot je znano, sklepna listina helsinške konference vsebuje troje določil, ki govore o položaju in pravicah pripadnikov narodnih manjšin. Naj takoj povemo, da je bilo potrebno obilno napora, da so se vnesla ta določila v sklepno listino. Podobno kot že mnogokrat prej so tudi v Helsinkih številne države vztrajno nasprotovale, da bi se narodne manjšine in njihove pravice v helsinški sklepni listini sploh omenile. Poleg nekaterih že znanih zagovornic asimilacijskega odnosa do manjšin na zahodu [Francija, Španija, Grčija ipd.) so tudi nekatere države z druge strani Evrope poizkusile vse, da bi o narodnih manjšinah v sklepni listini ne bilo govora. Prav nič presenetljivega seveda ni, da se je v tem pogledu izkazala zlasti Bolgarija.
Odpor prizadevanjem, da bi se v Evropi v meddržavnih odnosih in znotraj držav posvetilo več pozornosti narodnim manjšinam, ki morejo in morajo biti pozitiven element mednarodnega sodelovanja, ni nič novega. Ta odpor je povzročil, da v Splošni deklaraciji OZN o človekovih pravicah iz leta 1948, v določilih v pariških mirovnih pogodbah po drugi svetovni vojni, v evropski konvenciji o človekovih pravicah, da o drugih mednarodnih aktih ne govorimo, nikjer niso omenjene narodne manjšine in njihove pravice. Le Konvencija OZN o državljanskih in političnih pravicah človeka, sprejeta že leta 1966, ki pa je stopila v veljavo šele lani, vsebuje skromno določilo, ki pripadnikom etničnih, jezikovnih in verskih manjšin pravzaprav ne zagotavlja nič več kot pravico do enakopravnosti in možnost, da uporabljajo svoj jezik in ohranjajo svojo kulturo.
Jugoslavija je bila vse povojno obdobje med tistimi državami, ki so si ne le znotraj svojih meja, temveč tudi v mednarodnem življenju prizadevale, da bi se narodnim in tudi drugim manjšinam zagotovila možnost obstoja, da bi se jim zagotovilo, da morajo ohranjevati svoje narodnostne, jezikovne, kulturne in druge posebnosti. Jugoslavija je ob pripravi in sprejemanju številnih mednarodnih dokumentov predlagala, da naj se vanje vključijo določila o pravicah narodnih manjšin. Prav Jugoslavija je bila gostiteljica obeh dosednjih posvetovanj OZN o manjšinski problematiki in sicer leta 196š v Ljubljani in leta 1974 v Ohridu. Upravičeno je bilo zato poudarjeno, da se je Jugoslavija na temelju lastne prakse v odnosu do narodnosti in narodnih manjšin uveljavila v svetu kot dosleden zagovornik spoštovanja manjšinskih pravic, podobno kot si je priborila izjemen ugled s svojimi prizadevanji za mir, za odpravo blokovske razdelitve sveta in za razorožitev, za mirno reševanje sporov, za pravico narodov do samoodločbe, odpravo kolonializma in vseh oblik pritiska in izkoriščanja v mednarodnih političnih in ekonomskih odnosih itd. Zato ni slučaj, da je Jugoslavija bila tista, ki ji je v Helsinkih z vztrajnimi napori vendarle uspelo uveljaviti določila o pravicah pripadnikov narodnih manjšin v Sklepno listino helsinške konference o evropski varnosti in sodelovanju.
V helsinškem dokumentu, ki nedvomno zavezuje vse države, ki so ga podpisale, je govora o narodnih manjšinah na treh mestih. Najprej med temeljnimi načeli, na katerih naj bi slonela varnost in sodelovanje v Evropi in za katera so se države udeleženke helsinške konference zavezale, da se bodo po njih ravnale v svojih medsebojnih odnosih. V načelu 7, ki govori o spoštovanju človekovih pravic in temelnjih svoboščin, vključno svobodo misli, vesti, veroizpovedi in prepričanja, je tudi naslednje določilo:
..Države udeleženke, v katerih obstoje narodne manjšine, bodo spoštovale pravico oseb, ki pripadajo tem manjšinam, do enakosti pred zakonom, zagotovile jim bodo možnost, da dejansko uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine, ter bodo na ta način varovale njihove legitimne interese na tem področju."
Ce si to določilo Sklepne listine ogledamo od blizu, seveda zlahka ugotovimo, da je njegova vsebina dokaj skromna. Ne sega pravzaprav kaj bistveno preko pravice do enakopravnosti in zagotovitve dejanskega uživanja splošnih človekovih pravic. Pravica do enakopravnosti, varstvo pred diskriminacajio, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa je danes mednarodno pravna obveza vseh držav, ki temelji na številnih drugih mednarodnih aktih, in še posebej na Ustanovni listini Organizacije združenih narodov. Mogli bi zato reči, da to dotočilo Sklepne listine o narodnih manjšinah ne prinaša kaj posebno novega.
Vredno je tudi omeniti, da so tiste države, ki najbolj grobo zatirajo narodne manjšine v okviru svojih meja, uspele vsititi v določilo Sklepne listine o narodnih manjšinah formulacijo „v katerih obstoje narodne manjšine". Namen tega stavka nedvomno je, da se morejo nanj sklicevati tiste države, ki v okviru svojih meja narodnih manjšin sploh ne priznavajo [npr. Bolgarija) in trdijo, da se jih pravice narodnih manjšin ne tičejo, saj pri njih narodnih manjšin ni.
Po drugi strani pa velja podčrtati, da je v določilu Sklepne listine vendarle nekaj pomembno novega in sicer v tem, da se države zavezujejo, da bodo spoštovale ..legitimne interese pripadnikov manjšin". O tem, kaj je razumeti pod temi ..legitimnimi interesi", bi seveda bilo mogoče obširneje razpravljati. Nedvomno je najbolj temeljni interes vsakega pripadnika narodne manjšine in narodne manjšine kot narodnostne skupnosti pravica, da obstoja kot skupnost z lastnimi narodnostnimi, jezikovnimi, kulturnimi in drugimi značilnostmi. Če neki narodni manjšini ni zagotovljena možnost, da ohranja svoje narodnostne in druge posebnosti, potem o spoštovanju kakih legitimnih interesov narodne manjšine in njenih pripadnikov pač ni mogoče govoriti.
To pa seveda pomeni, da so se s tako formulacijo v Sklepni listini evropske države dejansko zavezale, da morajo pripadniki narodnih manjšin ob tem, ko naj bi bili enakoprvni, ko naj bi imeli možnost dejansko uživati vse človekove pravice in temeljne svoboščine — imeti tudi možnost, da se ohranjajo kot posebne narodnostne skupnosti. Možno je to le, če so jim zagotovljene tiste pravice, ki so za obstoj narodne manjšine temeljnega pomena. To so pravica do uporabe svojega materinega jezika v privatnem in javnem življenju, pravica do pouka in izobraževanja v materinem jeziku, pravica do ohranjevanja in razvoja lastne kulture, pravica do stikov z matičnim narodom in podobno.
To, da so se države v Sklepni listini zavezale, da bodo zagotovile iegi-trmne interese narodnih manjšin in njihovih pripadnikov, pa je pomembno še posebej v vseh tistih primerih, ko so pravice neke narodne manjšine in nje-nth pripadnikov določene z izrecnimi določili v posebnih veljavnih mednarodni pogodbah. Tak primer je vsekakor člen 7 avstrijske državne pogodbe, kt kot veljavni akt mednarodnega prava zagotavlja slovenski manjšini na Koroškem in Štajerskem ter hrvaški na Gradiščanskem točno določene pravice. Nedvomno so ..legitimni interesi", ki so se jih države s helsinško sklepno listino med njimi tudi Avstrija s podpisom kanclerja Kreiskega, na ta temeljni dokument sedanjih in bodočih mednarodnih odnosov v Evropi obvezale spo štovati, za obe manjšini v Avstriji prav tiste pravice, ki jih vsebuje člen 7 avstrtjske državne pogodbe. Zato ni moč iti mimo ugotovitve, da Avstrija z nerzpolnjevanjem člena 7 avstrijske državne pogodbe grobo krši tiste obvez-
(Dd/fe Md 3. strdnr)
10. junij 1977
VESTN!K.	$fev. 23 (1817) — a
Uspešno opravljena turneja
naših prosvetašev po Kanadi in Ameriki
Na povabilo tojakov-izseljencev je v dneh od 19. do 31. maja ansambel „Trio Korotan s pevci " gostoval v Kanadi in Združenih državah Amerike. Skupino je spremijo! tudi predsednik nadzornega odbora Siovenske prosvetne zveze dr. Franci Zwitter. V Kanadi je imei ansambei štiri koncerte (Toronto, Hamiiton), v Ameriki pa šest nastopov (Chicago, Miiwauke, Cieveiand, Pittsburgh, Enon Vaieey, Mew York). Tako je več kot $.000 siovenskih rojakov v Kanadi in Ameriki slišaio koroško siovensko narodno pesem, poteg tega pa so bili tamkajšnji Siovenci deloma ob koncertih, deioma pa tudi v posebnih predavanjih in ziasti v številnih razgovorih seznanjeni s problematiko slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Saj je imela turneja dvojno nalogo:	koroških Slovencev, ki prebivajo 1400
po eni strani prinesti rojakom izseljen- let na podedovani domači zemlji ter cem in njihovim potomcem pozdrave več kot 22 let na zemlji, ki jo imenu-iz domovine, po drugi strani pa jih jemo zibelko slovenske državnosti in seznaniti tudi z nerešenimi vprašanji kulture, zaman čakojo na izpolnitev
S"-'
^ UNITEO MATIONS S-Z? MATtOMt UMIES C'	KEWYam	SEMEVt
P	Unit.
^ ** "
* g
< '	' "f ?
'	^ j


----------
^	PREVENIS
SUNDNESS"

--'ŠE.'


Ob koncu svoje turneje po Kanadi in Ameriki so naši prosvetaši obiskaii tudi sedei OZN v New Yorku, kjer so se s svojo pesmijo predstaviti lastopnikom svetovne organizacije.
Nagrade za humor
V NiiroJiii gii/er/j: v	so
prejštij: teJe:: poJe/:/: /etošiije Mrr-gfiiJe :'w pr/ztiiiiiji:, ^/ j:/i fsa^o /eto za /iMmor m Jiižiovirost Ma ^/ofen-s^err: poJc/jiijc /?Kwonstrčr:o-sa:rz:c-tii časopis Pazi/i^a v spom/ii na svojega MzeJni^a /aneza Tčranjca.
Nagrar/o /aneza Kranjca za pomemben avtorsb: pnspeveb b bamoz-ja ;n satir: na .S/ovensbem je preje/ bnjiževn/b A/i/oš Af/be/n.
Nagrado iz sb/ar/a /aneza Kranjca za pomemben prispeveb b razvoja. Pav/ibe je r/ob:7 novinar in bariba-tarist Pozo Kos.
Priznanje /aneza Kranjca po/itič-nema Je/avca, bi se pri obravnavanja i/ražbenib za Jev oJ/ibaje z iskri-
vostjo Jaba, pa so s/ovensbi novinarji s posebno anbeto prisoJi/i Ažitji Kibičiča, preJsJniba $ZDP P/oveni-je, bi je po/eg Jip/ome, vtisnjene v tisbarsbo matrico, preje/ taJi ma/o p/astibo A/artina Krpana.
PeseJi/o na Jip/omi, bi jo je preje/ preJseJnib Pibičič, se g/asi: „Ziv/je-nja ne iJea/izira, niti ga ne sprav/ja v ba/ape, vse/ej priprav/jen pris/ab-niti izvirni samoapravni rešitvi. Pa J Jabovito povzame prob/em, o bate-rem teče razprava in začini mis/i z veJro pritpoJobo. Zna se posa/iti ia-Ji na svoj račan. Pri aresničevanja ve/ibib ci/jev č/ovestva je, ob britični ostrini Jaba, obrani/ zaapanjc v č/o-veba."
manjšinsko-varstvenih določil avstrijske državne pogodbe.
Koroška narodna pesem je vsepovsod, kjer je nastopil trio Korotan s pevci, bila sprejeta z navdušenjem in je težko popisati vtise in občutke, ko so izseljenci, ki so se pred več kot pol stoletjem izselili iz domače slovenske zemlje, ob znanih melodijah imeti rosne oči in so zlasti ob skupnem prepevanju prelepe narodne ,Nmav čez izaro" — kakor so se mnogi izrazili — doživeli spet svojo mladost in zahrepeneli po stari domovini.
Posebno doživetje za koroške Slovence, ki smo se udeležili turneje, pa je bilo spoznanje, s kakšnim ponosom se rojaki tudi druge in tretje generacije v Amerkii priznavajo k svojemu slovenskemu narodu in to celo, če v mnogih primerih ne obvladajo več materinega jezika, pa se kljub temu zavestno čutijo kot potomci slovenskih staršev in s tem kot pripadniki slovenskega naroda.
V	tako različnih strukturah seveda ni bilo mogoče povsod enako govoriti o našem problemu, vendar so vsepovsod z velikim zanimanjem in navdušenjem sledili izvajanju govornika, ko je dejal, da se s tem potovanjem razširja lok povezave med matičnim narodom in rojaki onstran morja preko manjšine, ki živi v zibelki slovenstva na Koroškem in da s tem postaja domovina vse širša v mislu Zupančičeve Dume: ,Kje domovina si, še pod Triglavom? Okrog Karavank, ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tod? Preko morja? In ni ti meja?" In vsi so razumeli, da je ta razširjena slovenska domovina velika skupnost, ki je prizadeta in ranjena, kjerkoli gre za pravico tudi le dela te domovine. In za pravice, za osnovne človekove pravice gre na Koroškem, v zibelki slovenske državnosti in slovenske kulture, zaradi česar je potrebno, da se vsa široka slovenska domovina prav tako zavzame za pravice koroških Slovencev, kakor je potrebno, da se zavzame za ohranitev narodnega porekla Slovencev v svetu, kjer koli živijo.
V	drugih primerih, kjer so bili kakor na jugoslovanskem intormacijskem centru v New Yorku navzoči diplomati in novinarji, pa tudi slučajno v tem mestu prisotni slovenski znanstveniki, umetniki in gospodarstveniki, je bil prikaz našega položaja seveda bolj določen. Tako je govornik dejal, da je prepričan, da bodo razumeli, če danes koroški Slovenci ponavljamo zaskrbljen krik pesnika Zupančiča in spričo grabežljivih naklepov in sklepov avstrijske vlade zaskrbljeni kričimo in rotimo: .O kaj bo z vami, Rož, Podjuna, Zilja? Ali boste ostali, naprej duhteli kot nagelj, rožmarin ali boste za dom in rod le še grob?"
Tako približno je dejal o priložnosti nastopa pevsko-godbene skupine na jugoslovanskem informacijskem centru v New Yorku, pa tudi na ladji kapitana Johnna v Torontu pred razgledano publiko dr. Franci Zwitter in nadaljeval: .To je danes v resnici skrb (Da/;c na d. strani)
AULA SLOVENtCA
Riko
Debenjak:
KRAŠEVKE
barvni
iesorez
(1?S3)
Vljudno vabimo na retrospektivo grafik HERDERJEVEGA NAGRAJENCA 1977
prof. R/Tra Debenjaka
Razstava bo odprta do petka 24. junija, in sicer od ponedeljka do petka med 13. in 17. uro.
Riko Debenjak
spet razstavlja v Celovcu
V celovški dvorani „Aula slove-nica" je bila v ponedeljek zvečer v navzočnosti umetnika odprta retrospektiva grafik prof. Rika Debenjaka, enega izmed vodilnih predstavnikov sodobne slovenske grafike in sploh tisfega med njimi, ki se je mednarodno najbolj uveljavil. O tem pričajo številne nagrade, ki jih je prejel na velikih mednarodnih prireditvah, posamezne njegove grafike so vključene v svetovno znane edicije, o njegovem mestu v svetu umetnosti pa govori tudi dejstvo, da je letos prejel znano Herderjevo nagrado — visoko mednarodno priznanje za razvoj kulture in umetnosti južnoevropskih narodov.
Prof. Riko Debenjak je dobro znan tudi v Avstriji in na Koroškem, saj se je že v mnogih krajih predstavil s samostojnimi razstavami ali pa je sodeloval na skupinskih prireditvah; tudi v Celovcu se z njegovo umetnostjo srečamo že tretjič. Sedanja razstava, omejena na retrospektivni pregled njegovega grafičnega opusa, obsega 42 listov ter predstavlja stvaritve, ki so nastale v dobi dobrih dvajsetih let. Tako nudi razstava edinstveno priložnost, da spoznamo, kako se je
Debenjakova umetniška izpoved razvijala, postopoma naraščala, se motivno bogatila, tehnično izpopolnjevala in likovno izčiščevala. Ta razvoj in vzpon grafičnega opusa Rika Debenjaka — kakor je v razstavnem katalogu zapisala Melita Stele-Možina — .od drobnih, minucioznih, realističnih zapisov narave do kozmičnih vizij, z vsemi vmesnimi postajami in iskanji, nam priča o umetnikovi senzibilnosti in njegovih globokih koreninah v našem — najožje domačem in najširše človeško oziroma svetovno pojmovanem ,času in prostoru'."
Na otvoritvi je o umetniku in njegovem delu spregovoril ravnatelj Moderne galerije v Ljubljani prof. Zoran Kržišnik, predsednik društva ,Aula slovenica" dr. Mirt Zwitter pa je med gosti še posebej pozdravil vicekonzula SFRJ v Celovcu Milana Miškova, prelata Aleša Zech-nerja, predsednika Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Francija Zwittra, predstavnika Slovenske prosvetne zveze Hanzija Weissa in Andreja Kokota, dvornega svetnika dr. Valentina Inzka ter zastopnike tiska.
DR. ANTON SVETINA
PRISPEVKI K ZG0D0V!N1 ČRNE NA KOROŠKEM
3. Drugi dan, 11. avgusta je vizitator Terpin obiskal najprej župno cerkev sv. Ožbolta in sv. Sebastijana v Črni. Po popisu cerkve in cerkvenega inventarja je vizitator ob navzočnosti cerkvenih ključarjev Klemena Pečnika, Jakoba Lačena in Jerneja Burjaka bral mašo, nato pa je pregledal cerkveni urbar, ki je izkazal 21 krav in 58 ovc, podvrženih dajatvam. Cerkev je prejemala od vsake krave po 7 krajcarjev, od vsake ovce pa po 6 novčičev na leto. Cerkveni ključarji so poročali, da je prišel liberški grof kot patron farne cerkve naen-rat z zahtevo, da mora cerkev plačevati od-vetščino v znesku 8 do 10 goldinarjev; dosedaj so plačevali grofu, kadar je prišel v Črno, le obed. Vizitator je cerkvenim ključarjem namočil, naj pokličejo župana, ki naj zadevo pojasni.
Župna cerkev je imela leta 1652 po vpisu v urbarju tale zemljišča: Gašpar Černič, podložnik iz Vogrč, je ime) v zakupu cerkvi lastno bubo, od katere je plačeval 7 goldinarjev 6 novčičev najemnine. Simon Vricman je plačeval od njive, imenovane ^Velika njiva", 4 goldinarje. Simon Lampret od druge njive 1 goldinar. To njivo mu je dal vikar Vanko dne 13. maja 1648, v resnici pa je Lampret to njivo dobil že 7 let poprej ter dolguje cerkvi za ta čas 5 kron, ki jih še ni plača). Za dve leti je dal dve kroni zakupnine, ki pa jih je tudi pridržal vikar Vanko za sebe. Cerkev ima na-
dalje enega podložnika Jakoba Srebreta, ki plačuje od njive „Na prodi" 15 krajcarjev; ta njiva pa ni last cerkve, temveč gospoščine Pliberk. Od nekega drugega zemljišče, ki je deloma njiva, deloma travnik, pa plačuje Ožbalt Vošič 1 goldinar 4 novčiče. Tudi to zemljišče je v lasti gospoščine Pliberk, cerkev pobira po neki ustanovi le zakupnino.
Cerkev plačuje za vsa ta zemljišča po imenski cenitvi (Herrengillt), ki znaša 5 reparjev 10 novčičev, deželi 2 goldinarja na davku, 4 goldinarje na vojaški nakladi in še izredne naklade, če so predpisane. Cerkveni ključarji so se še pritožili, da podložniki ne opravljajo predpisane robote in so prosili, naj škof preceni vrednost te robote v denarju.
Cerkveni ključarji so se nadalje pritožili, da vikar Banko jemlje denar, ki ga darujejo farani za popravilo cerkve in župnišča kljub temu, da mu morajo cerkveni ključarji plačevati vsako leto chatedraticum in sicer od župne cerkve po 1 goldinar, od podružnice sv. Helene po 1 goldinar, od podružnice sv. Jakoba pol krone in od podružnice sv. Magdalene pol krone.
Pri farni cerkvi je obstajala bratovščina Device Marije, ki je imela vpisanih v urbarju 8 krav in 64 ovc, podvrženih dajatvam. Ta bratovščina je enkrat na leto obdržala službo božjo za umrle člane in je za to priliko kupila govedo, ki so ga na ta dan zaklali in pojedli.
Za nakup tega goveda so morali člani bratovščine plačevati po 6 novčičev. Ta bratovščina je imela v lasti njivo, imenovano „Jamica"; za to njivo je plačeval Lenart Močilnik po 1 goldinar letne zakupnine. Bratovščina ima še eno njivo, ki je poprej spadala v župnikovo na-darbino in so jo pozneje zamenjali; tudi to njivo ima v zakupu Lenart Močilnik za 1 goldinar letne zakupnine. Cerkveni ključarji so vprašali vizitatorja, ali bi smeli povišati zakupnino na 1 goldinar 30 krajcarjev. Vizitator jim je naročil, naj pregledajo listine (litteras emphiteuticas), ki jih baje hrani Vid Vološar. Cerkveni ključarji so se še pritoževali, da ta bratovščina ne plačuje za svoja zemljišča davkov, ki jih mora plačevati cerkev, zato prosijo, naj bi se ti dve njivi prisodili cerkvi.
Nato je vizitator zaslišal cerkvene ključarje o delovanju in zadržanju vikarja; odgovorili so, da je vikar, kar zadeva cerkvene zadeve, goreč in v svoji službi marljiv, po značaju pa je preveč nagle jeze. Enkrat je cerkvenega ključarja Klementa Pečnika tako udaril, da mu je zateklo oko, drugega cerkvenega ključarja pa je zmerjal za ničvrednega in škodljivega Človeka. Vikar Banko se je glede prvega primera zagovarja), da je bil cerkveni ključar pijan in v pijanosti tako surov, da mu je ob navzočnosti mnogih gospodov dal zaušnico, v drugem primeru pa se je cerkveni ključar predrzni! proti vsem predpisom javno ugovarjati. Glede drugega primera je vizitator naročil vikarju, naj zadevo prijavi upravitelju gospoščine Pliberk zaradi kaznovanja cerkvenega ključarja.
Zoper vikarja Banka so farani iznesli vizi-tatorju še nekaj pritožb. Dva primera sta se
nanašala na upravljanje cerkvenih zemljišč, ki so bila deloma v lasti cerkve, deloma v lasti župne nadarbine. Tretji primer pa pokaže vikarja Banka v kaj čudni luči. Daniel Močilnik, posestnik podložniške kmetije v Črni, se je zoper vikarja Marka Banka pritožil, ga je kaznoval njegovega sina z denarno globo petih kron samo zaradi tega, ker je imel Ijubavno razmerje s služabnico iz župnišča, ki je z njim zanosila. Razen tega je vikar da) zapreti njegovega sina v pliberški grad in ne sme zapustiti zapora, dokler ne bo plačal osem kron za vzdrževanje dekleta. Ker je vikar s takim ravnanjem prekoračil svoj delokrog, naj sinu vrne denar, dekle sama, ki ji je ime Eva in ki je vikarjeva nečakinja, pa naj pride tretji dan po veliki noči na njihov dom, da se bo mogel sin z njo poročiti; vikarju pa se naj da zaradi njegovega postopanja ukor. Vikar Banko je na to pritožbo izpovedal, da živi deklica Eva sedaj pri njegovem prijatelju, župniku v Rečici ob Savinji, sin člana te župnije Močilnika pa je s svojim ravnanjem onečastil župnišče. Temu nasproti pa so farani izjavili, da je vikar Banko še bolj onečastil župnišče, ko je vzel pred leti v hišo ženo Pankracija Čerkala, ki je z njim zanosila. Nosečo je poslal v župnijo Faro pri Guštanju, da je tam rodila. Po porodu je prinesla dete, bil je deček, v župnišče. Vikar je dal otroka v rejo nekemu kočarju, podložniku župne nadarbine, ki pa je otroka slabo vzgajal, zato ga je mati, ki živi še vedno v Črni, vzela nazaj in je deček zdaj star štiri leta. To je znano v vsej črnski fari in ni to edini primer o delovanju vikarja. Tudi Mihael Tevž, pri katerem je služil mož imenovane Špele tisto leto, ko je Špela zanosila, je to izpričal.	(Da/je v pri^oJtij: števi/kij
Navice iz Biičovsa in okoiice
Ni, da bi mislit, da :e pri nas v Bitčovsu nič ne dogaja. Še vedno je kaj novega, samo ni koga, da bi našemu iistu to poroča). No, bo pa zato dane: več novic.
Po daljšem presledku je bila pri ninci bolj pozno prišli do svojega nas spet enkrat poroka. Zakonski par počitka. Tega prisrčnega snidenja ne sta bila tokrat Marjanka Kropivnik bomo pozabili, kajti veselih srečanj in njen izvoljenec Gerhard Kropiv- se vedno radi spominjamo. Želimo, nik. Oba sta v naši farni cerkvi ob- da bi nas spet kedaj obiskali. Nasled-ljubila zakonsko zvestobo. Posebnost nji dan v nedeljo 29. maja pa je bil te poroke je bila, da se je odvijala pri nas spet prijeten obisk. Tokrat po starem kmečkem običaju s petjem, so našo občino obiskali lanskoletni godbo in sejanjem. Tako je camar potresniki iz občin Fagagna in Franci Gasser med svate in škortovce Astegna v Italiji. Omenjeni občini sejal cigarete, jabolčne krhlje, ore- sta bili ob lanskoletnih potresih hu-he, suhe hruške (kvoce), bonbone itd. do prizadeti. Naši občinski zastop-Nazadnje pa je prišla še „dirjinca" s niki so bili osebno priče razdejanja starodavnim izrekom naših predni- in v zvezi s to nesrečo so nesrečnikov: „v peči pečena, meni je izro- kom takrat posredovali primero počena, vam je podana", s temi beseda- moč kot prispevek za popravo nami je camar vrgel s cvetjem in pent- stale škode. Prebivalci obeh občin ljo okrašen šartel v gručo ljudi in ta, so bili zelo veseli pomoči in so ob-ki je bil najbolj hiter in pazljiv je ljubili, da nas bodo obiskali in da se dirjinco vlovil.
Pa še to naj povemo, da sta oba novoporočenca člana našega Slovenskega prosvetnega društva .Bilka" ter vrla igralca in pevca. Zato so jima naši prosvetaši tudi prišli čestitat in jima dali primerno darilo. Čestitkam se pridružuje tudi uredništvo Slovenskega vestnika.
Pa kot je že v življenju, vrstita se stalno veselje in žalost. Pred nedavnim je neizprosna smrt, ki ne pozna razlike v starosti, iztrgala iz naše srede komaj 46 let starega Hanzija Vanžou-a, po poklicu zidarja. Že dalj časa je bolehal in zato moral večkrat v bolnišnico na zdravljenje. Tokrat so ga iz bolnišnice mrtvega pripeljali na dom. V sredo 25. maja smo ga pokopali na domačem pokopališču. Pokojni je bil v mlajših letih navdušen smučar, ki je v okviru Slovenske fizkulturne zveze meril moči na raznih smučarskih tekmovanjih.
Naši pevci so se od Hanzija Van-zou-a poslovili z žalostinkami. Naj počiva v miru. Vsem svojcem izreka- bodo osebno zahvalili za velikodušno mo naše iskreno sožalje.	podporo pri naših občanih. In tako
pesmijo pozdravili tudi naši pevci Goste iz Italije je sprejela velika SPD .Bilka" in ker so primorski množica naših občanov, med njimi bratje tudi pevci ter veseli družabni občinsko predstojnistvo z županom ljudje, je prišlo do izredno prijetnega Ogris Hanzijem na čelu. S strani do-in družabnega večera. Ob zvokih mačinov sta sodelovala tudi pevski harmonike in petja je kar prehitro zbor SPD .Bilka" m nemški pevski minil čas, tako da so tolminski pla- zbor. Goste iz Italije je v treh jezi-
Umrl je naš rojak
Tone Kobentar v Radovljici
Ng RinRoštni ponedeljek smo se na poRopališča v Kadovljici poslovil: od našega rojaRa Tonetg Aokentgrjg, k: je po krgjš: Rolezni amrl v stgrosf: 78 let.
/zkgjg! je iz znane Kokentgrjeve dražine, ki je nekdgj gospodarila na Vidwgnovew posestva v št. /aRoRa v Rozg — dokler njeni elgni po pleRiscita leta /920 niso morali s treRaRom zg RraRom v /ggosigvijo, ker dotng ng Koroškem zgnje ni kilo več slažRe. Tgko je tudi Tone Kokenfgr, ki je kot mlgd ačitelj zgčel svojo poklicno pot v domgčem Št. /aRoRa, morgl zapastiti sp?ojo ožjo domovino; ngšel je delo in nov dom v Ka-dovljici, kjer je potem kot vzgojitelj in kot Raltarni delgvec požrtvo-vglno in aspešno astvarjal dolgg desetletjg. Skozi njegovo šolo so sle genergcije mladine; vzgojil pg je prgv tgko tadi več genergcij pevcev, kgjti kil je z dašo in telesom ZjaRitelj petjg in je deiovgi kot pevovodjg ste-vilnik zkorov, ki jik je astanovil in vežkgi.
Z vdorom ngcističnik okgpgtorjev v /agoslavijo se je tadi zg Tonetg KoRentarja spet zgčelg pot trpljenjg. Ril je očitno še od prej ng črni listi in tgko so gg Nemci med prvimi vrgli ngjprej v ReganjsRe zgpore, ngto pg z dražino pregngli v Srkijo.
Ko se je po osvokoditvi vrnil v Rgdovljico, je spet z vso vnemo prijel zg delo pri oknovi Raltarne dejgvnosti, ng šolskem področj;:, kjer je postgl rgvngtelj šole, pg tadi v dražRenopolitičnem življenju, sgj je kil več let podpredsednik mestne skupščine. Njegovg posekng ZjaRezen pg je tadi tedgj veljglg petjg ter je s svojimi pevci žel številne gspeke. /n s pesmijo je oRisRal tgdi rodni krgj, svojo Koroško, s kgtero je ostgl vse življenje ngjtesneje povezgn. Ko so se pevci ok odprtem grokg poslovili od svojegg ZjaRljenega gčiteijg in prijgteljg s koroško ngrodno .Čej so tiste stezdice", se je mgrsikgteremg med številnimi pogrekci zgsvetiig solzg v oček...
NgŠemg rojgkg Tonefg Kokentgrjg komo okrgnili čgsten spomin, za-Igjočim svojcem, predvsem ženi /elki in sing Tonetg, pg veljg ngse iskreno sožglje/
V soboto 28. maja so nas obiskali slovenski pianine: s Tolminskega na Primorskem. Istega dne so obiskaii tudi našo slovensko planinsko kočo na Bleščeči pianini (giej poročiio na 5. strani). Po njenem obisku so z avtobusom prispeli h Mikiavžu v Bii-čovs, kjer so imeii naročeno večerjo :n prenočišča. V Biičovsu
3 letošnje bmkost: izbrat: za njin bisk. Pripeljali so se s petimi omni-usi. Med njimi je bilo 25 godcev -l 50 pevk in pevcev, v spremstvu bčanov in obeh županov. Slavnost-i sprejem je bil na cerkvenem sej-lišču pred Miklavževo gostilno, kjer : italijanska godba igrala strumne
Slovensko prosvetno društvo .Edinost" v Pliberku vabi na
PEVSK! KONCERT ki bo v nedeijo, dne 12. junija 1977 ob 20. uri v dvorani gostitne Schwarzt v Piiberku. Sodeiujejo: Moški pevski zbor .Vres" iz Prevaij; mešani pevski zbor .Podjuna" iz Piiberka in moški pevski zbor .Edinost" iz Piiberka Na koncert vsi
prisrčno vgRljem/
kih — v nemškem slovenskem in italijanskem — pozdravil župan Ogris. Povedal jim je, da so prišli v občino, v kateri živita dva naroda, ki govorita različna jezika. Naglasil pa je tudi, da ta kraj nima velikih stavb in tudi ne podjetij. Kar imamo, je dejal župan, je naša pridnost, veselje, radodarnost in prijaznost naših ljudi, ki si v glavnem v kmetijstvu in pa tudi v drugih strokah s pridnostjo služijo svoj vsakdanji kruh. Vsi vemo, je naglasil župan, da je le v skupnosti in slogi ter v medsebojnem spoštovanju tista moč, ki bistveno pomaga premostiti skrbi in težave, ki pridejo nad nas. To skupnost in solidarnost pa hočemo gojiti tudi med narodi in deželami, saj sta ti dve dobrini največji garant trajnega miru na svetu.
V imenu italijanskih gostov sta spregovorila oba župana in se iskreno zahvalila za pomoč, ki jo je v nesreči nudilo ljudstvo iz Biičovsa. Po govorih je zaigrala godba in pevski zbor pod vodstvom dirigenta, tamoš-njega župnika, je zapel lepo in dovršeno dve pesmi. Seveda sta v pozdrav zapela tudi oba domača pevska zbora. Tako so pevci .Bilke" zapeli Prešernovo: .... žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak".
Po kosilu pa je sledil neoficielni del prireditve, ki je imel značaj ljudskega slavja, na kterem je igrala poskočna godba menjaje se s petjem italijanskih gostov. Da pa bi bilo razpoloženje še bolj prijetno, so italijanski gosti pripeljali s seboj nad sto litrov vina, ki se je za naše ljudi brezplačno točilo.
Italijanski obisk je bil pravo doživetje za naše prebivalstvo, tako da nam bo ostal vedno v prijetnem spominu. Prepričani smo, da so tudi Italijani odnesli s seboj najlepše vtise.
Smrt vzgiednega rodotjuha
V sredo 23. maja je v KamniRa v 83. leta starost: amrl RorošR; rojaR /ernej ČeRal po roda iz ŠmiRela pr: KliRerRa. .Starš: so ga dali štadirat za ačitelja. šlažRoval je v VogrčaT, ŠmiRela in v Srednji vas: na Goren-čaR. Tam je Ril v časa /9/9—/920 vodja šoZe. Ker je Zn/ zaveden S/ove-nec, mn po pleRiscita niso Roteli dati slažRe. Očita/i so ma, da je sZažiZ „srRsRema Zira/ja".
Po Zeta dni Rrezposelnosti, je mora/ v S/ovenijo za ^ra/?om. Tam so ga Zepo spreje/i in ma da/i zapos/itev. Oženi/ se je z doRro ženo in prise/ do Zastne Riše. Na starost je žive/ v KamniRa, Rjer je žena doma.
Kodna KorošRa ma je Zn/a vedno pri srca. Vsa Zeta je Zn/ naročnik S/o-vensRega vestniRa in dragiR nasiR Zistov. Kad je denarno podpira/ Roj za naše pravice.
Naj počiva mirno v s/ovensRi zem/ji, Ri jo je taRo ZjaRill Svojcem izreRamo naše g/oRoRo soža/je.
Slovensko prosvetno drušlvo .Radiše" vabi na
KONCERT
Harmonikaškega orkestra giasbene šote Radovijica (vodi prol. Ažman) in Komornega moškega zbora KUD .Stane Žagar" iz Krope (vodi prof. Egi Gašperšič).
Koncert bo v soboto, dne 18. [unija 1977 ob 20. uri pri Ta verju na Radišah. Zbor in orkester bosta nastopata deino posamič, deino pa skupno. L)ubitei)i petja in giasbe, ki si žeii)o privoščiti poseben kuiturn) užitek, so na ta koncert prav prisrčno vabi)eni!
Siovensko prosvetno društvo Borovije vabi na
srcčtzzzjc rcžtiHsMh
v nedeijo 26. junija 1977 ob 14.30 uri v veiiki dvorani nove Mestne hiše v Borovijah.
Sodetovaii bodo pevski zbori
iz Biičovsa, Boroveij, Kotmare vasi, Radiš, Loč, Sei, Sveč, Siovenjega Piajberka in Št. Jakoba v Rožu.
Ljubiteiji siovenske umetne in narodne pesmi prisrčno vabijeni!
OdRor
20-letnica obstoja Koroškega akademskega okteta
SPZ podelita Drabosnjakovo priznanje
Koroški akademski oktet letos slavi 20-letnico obstoja. V počastitev tega jubileja je ta znani in priljubljeni ansambel vokalne glasbe priredil številne koncerte — pred nedavnim je gostoval tudi na Koroškem — na katerih izvaja svoj jubilejni spored, ki je med drugim posvečen tudi koroški narodni pesmi.
Jubilejni koncert Koroškega akademskega okteta je preteklo soboto bil v dvorani Umetnostnega paviljona v Slovenjem Gradcu, kjer ima KAO tudi svoj domicil. Koncert je bit v okviru občinskega praznika, pokrovitelj koncerta pa je bil predsednik Republiške konference SZDL Slovenije Mitja Ribičič, kar je za jubilejni ansambel bila izredna počastitev. Jubilejni koncert je obiskalo okoli tisoč obiskovalcev, med
njimi tudi predstavniki Slovenske prosvetne zveze Valentin Polanšek, Andrej Kokot in Valentin Hartman.
Koroški akademski oktet je ob tej priložnosti bil deležen tudi številnih čestitk in priznanj. Najvišje odlikovanje je jubilejni ansambel, čigar umetniški vodja je Ciril Krpač, prejel od predsednika SFRJ tovariša Tita in sicer red zaslug za narod s srebrnimi žarki. Odlikovanje je na koncertu izročil predsednik Mitja Ribičič, ki je podelitev odlikovanja utemeljil v svojem govoru. Ob tej priložnosti je nakazal velike zasluge Koroškega akademskega okteta zlasti pri gojitvi koroške narodne pesmi. Mitja Ribičič pa je ob tej priložnosti spregovoril tudi o položaju koroških Slovencev. Njegova tozadevna izvajanja objavljamo na prvi strani (op. ured). Koroški akademski oktet je ZKOS odlikovala s podelitvijo Gallusove plakete. Predsednik Slovenske prosvetne zveze Valentin Polanšek pa je v imenu svoje organizacije Koroškemu akademskemu oktetu podelil priznanje Andreja Šusterja Drabosnjaka. Polanšek je ob podelitvi dejal, da je SPZ to storila v znak zahvale in tesne povezanosti s Koroškim akademskim oktetom, ki z veliko ljubeznijo goji in širi slovensko posebno pa koroško narodno pesem.
Koroški akademski oktet je za svoj jubilej izdal tudi album gramofonskih plošč.
Zahtevamo sprejemanje slovenske TV
Kred ominoznim prM/fvanjc?M po-seRne vrste ZansRe jesen:, so glede sprejemanja slovensRe televizije, na sestanRa na Kleda, predstavniRi OKT-a Rončno Ze poRazali pripravljenost, da poiščejo nove RanaZe za lastne pretvorniRe in taRo omogočijo aporaRo RanaZa za pretvorniRa na Peč: in Golici v KaravanRaR. Ta-di RorošR; po/idR; so se /aRraf pozitivno izrazi/; o tem. To je RiZ tadi povod, da je KTV TjaRZjana na Peči zgradi/a pretvorniR. Ta je že mesece pripravljen, da posreduje s/ovensRi program tadi na KorošRo, vendar se je Avstrija spet premislila in sedaj ni več pripravljena dati dovoljenja za sprejemanje.
/z tega zadržanja je jasno razvidno, da so tiste izjave pred štetjem Rile samo .taRtične poteze" za zavajanje domače in taje javnosti, češ, RaRo široRogradna je /Ivstrija na-pram s/ovensRi manjšini na Koro-šRem. Ko so pred Zeti postavi/; te/e-vizijsRi stolp na DoRrača in ga predali svojema namena, ni /agos/avija imela noReniR pomis/eRov in zato tadi ni ovirala sprejema avstrijsRe televizije, nasprotno Slovenci, Ri sedaj
sprejemajo avstrijsRo TV so to smatrali za nadaljnjo pridoRitev na oR-močja sprejemov noviR programov.
Zanimivo je, da se Avstrija oziroma OKT na vse Rrip/je tradi, da Ri ZaRRo sprejemal vse zaRodnonem-sRe 7'V-programe, pri tem gradi drage pretvorniRe, da Ri čim več av-strijsRega preRiva/stva aživalo nem-ŠR; program. Ta prizadevnost seveda ne velja za /agos/avijo. Avstrija raje „govori" o doRrososedsRiR odnosiR, v dejanjiR je pa ona tista, Ri postavlja železno zaveso na KaravanRe.
Te/evizijsRi stolp na Teči, Ri ga ZaliRo vidimo iz Zilje, Koža in pri-sojniR oRronRov OsojsRiR Tar, nemo oRtožaje Avstrijo, da je Resedolomna, da ji je mednarodna solidarnost deseta Rriga in da vodi dvolično poli-tiRo. Vse te ..čednosti" zelo oRre-menjajejo agled Avstrije v sveta.
KorošRi 5/ovenci zaRtevamo, da Avstrija Rončno omogoči svoRodno pretaRanje injormacij — v našem primera sprejemanje slovensRe TV in
da preneRa astvarjati ametne pregrade, Rajti taRšno postopanje Rot ga doživljamo, ni v daRa RelsinšRe Ronjerence.
Takšnih obiskov se vedno veselimo
Kako je med slovenskimi pianinci v matični dežeii Sioveniji priijub-fjena pianinska postojanka Siovenskega pianinskega društva v Ce-!ovcu, „Koča nad Anhovo pečjo" na Biežčeči pianini, prepričijivo dokazuje dej:tvo, da so jo samo za binkošti obiskaii pianinci kar iz treh koncev Siovenije — iz Toiminske, iz Prevaij in iz Ljubijane.
Tako je planinska skupina planinskega društva iz Tolmina v tovarni cementa in salonita (eternita) v okviru svojega izleta po Koroškem (vzpon na Dobrač in obisk Bilčovsa, Sel in Železne Kaple) obiskala tudi Bleščečo planino, kjer so skupino sprejeli predstavniki Slovenskega planinskega društva, med njimi starosta slovenskih planincev na Koroškem, Jozej Miklavčič. Planince iz Tolmina je pripeljal naš stari znanec in prijatelj koroških Slovencev Janko Fili. Ob tej priložnosti smo obiskali tudi Ariho-vo peč, pod katero so nemški fašisti?, maja 1945 brutalno ubili 8 borcev za svobodo. Kar prehitro je minil čas in morali so zapustiti prijazno kočo, ker jih je pri Miklavžu v Bilčovsu že čakala večerja. Tam so jim bilčovski prosvetaši pripravili prijeten večer s petjem in plesom (glejte na 4. strani v prispevku „Novice iz Bilčovsa").
Naslednji dan na binkoštno nedeljo so že ob 6. uri zjutraj prispeli planinci PD Železničar iz Ljubljane z vlakom v Podrožčico, kjer sta jih pričakala predsednik Slovenskega planinskega društva Lubo Urbajs in domačin iz Svaten študent Miki. Grede na planino Bleščečo, kjer stoji koča, so še obiskali mesto nekdanjega partizanskega bunkerja pod Arihovo pečjo. V spomin na tisto morijo je nekdo tam postavil lesen križ. Pot k nekdanjemu bunkerju so markirali in označili z napisnimi tablami naši planinci.
V koči je bilo prijetno družabno
razpoloženje, ki se je še stopnjevalo s prihodom Prevaljčanov in pevskega zbora Vres, ki je s svojim lepim petjem dal (sicer nepla-niranemu) srečanju še prisrčnejše obeležje. Žal so Prevaljčani že zgodaj popoldne zapustili planino, (kot smo že poročali v prejšnji številki našega lista) ker je pevski zbor Vres imel zvečer v Št. Jakobu v Rožu še pevski nastop.
Nekaj najbolj navdušenih planincev PD Železničar se je povzpelo na Komnico (1739 m), ostali pa so se podali na bližnjo Arihovo peč, odkoder so imeli tudi lep razgled na Gure, Baško jezero, Dobrač in na s snegom pokrite zgornje koroške gore. Da se ne bi Ljubljančani vračali po isti poti nazaj, so jih domačini povedli po drugi poti in sicer preko Gračeni-
ce do Podroščice. Ta pot prečka severno in južno pobočje Grače-nice, lahko bi jo imenovali tudi ..višinsko pot", saj se v glavnem vije nad 1000 metrov visoko. Prav zaradi te ^višine" se s te poti nudijo izredno lepi razgledi, ki dajejo tej turi še posebno privlačnost.
Naši planinci si štejejo v posebno čast, da planinci matičnega naroda s svojimi obiski posvečajo toliko pozornosti koroškim Slovencem in tako demonstrirajo tovariško povezanost s Slovenci, ki živijo izven njenih meja. To nam je v veliko moralno oporo v našem pravičnem boju za naš narodni obstoj, ki je prav v zadnjem času še posebno ogrožen, saj nemške nacionalistične sile spet hujskajo in hočejo koroškim Slovencem odvzeti še to, kar nam je vlada ,blagovolila" dati. Ob tej priložnosti je treba povedati, da imamo tudi v Avstriji zaveznike, ki se z nami vred zgražajo in sramujejo, da naša država ni v stanu preprečiti očitne diskriminacije koroških Slovencev.
Skupni koncert dveh koroških gimnazij
Zvezna gimnazije za Siovence v Celovcu in Zvezna reatna gimnazija v Spittalu ob Dravi sta prejšnji četrtek dopoldne v Domu glasbe dala skupen koncert, katerega so se poleg številnih dijakov, staršev in ravnatelja gimnazije dvornega svetnika dr. Pavla Zablatnika udeležili tudi predsednik deželnega zbora Guttenbrun-ner in Schumi, zastopnik cerkve prelat Zechner, celovški župan Guggen-berger in visoki predstavniki šolskega življenja Koroške.
Na koncertu so sodelovali zbor nižje gimnazije pod vodstvom prof.
Posebna vožnja z viakom na parni pogon
Avstrljsko-jugoslovansko društvo prireja v nedeljo 19. junija posebno vožnjo z vlakom na parni pogon iz Celovca v Škofjo Loko in nazaj. Odhod vlaka iz Celovca bo ob 7. uri zjutraj, prihod v Škofjo Loko pa ob 10.30 uri; povratek iz Škofje Loke ob 17.35, prihod v Celovec pa ob 20.25 uri.
Med vožnjo bodo goste zabavale pevske in glasbene skupine, v Škofji Loki pa je na sporedu kosilo na gradu in ljudska zabava s plesom.
Vožnja s parnim vlakom se bo odvijala pod častnim pokroviteljstvom avstrijskega in jugoslovanskega generalnega konzula in predstavnikov Avstrijsko-jugoslovanskega društva.
Cena vozovnice znaša za odraste 180, za otroke pa 90 šilingov. Predprodaja vozovnic je pri Qsterreichisch-jugos!awische Gesetlschaft, 9021 Klagenfurt/Celovec, Postfach 134; Karntner Landesreiseburo, Neuer Platz, Klagenfurt; Reiseburo Dossi und Ruttnig, Klagenfurt/Celovec.
Josefa Graberja, zbor višje gimnazije, ki ga vodi prof. Samitz Ger-traud in skupina s flavtami, vsi iz Spittala ter mešani mladinski zbor Zvezne gimnazije za Slovence pod vodstvom prof. Jožka Kovačiča in ansambel Zvezne gimnazije za Slovence.
Izvajanje dijakov obeh gimnazij je bilo nagrajeno z navdušenim aplavzom. Da je bilo zanimanje za tovrstno prireditev veliko, je pričala polno zasedena Velika dvorana Doma glasbe.
To je bilo drugo takšno srečanje med slovensko gimnazijo in drugo podobno šolsko ustanovo Koroške. Lansko leto je imela slovenska gimnazija podobno srečanje z gimnazijo v Volšperku — Wolfsbergu. Obe srečanji oziroma oba koncerta sta izredno dobro uspela, zato smatrajo prireditelji — Deželni šolski svet za Koroško s podporo Deželnega mladinskega sekretariata in Glasbene mladine Koroške — da je ta način sodelovanja in zbližanja dijakov obeh narodnosti koristen, pomemben in posnemanja vreden, tako da bodo podobne prireditve tudi v prihodnje prirejali.
Predsednik Deželnega šolskega sveta za Koroško Karl Kircher je zelo pozdravil ta način medsebojnega sodelovanja in utrjevanja medsebojnih stikov med dijaki obeh narodnosti in izrekel dirigentom obeh šol za izvrstno pripravo koncerta priznanje.
in ZMZr<D*%ZME5
nMtzzijfšzMte
(/VgJa/jcpgKjf z 2. strani)
nosti, ki jih je sprejeia v Heisinkih, konkretno v točki 4 sedmega čiena Skiep-neiistine.
O narodnih manjiinah je govora na dveh mestih tudi v okviru tako imenovane ntretje košare" Sktepne iistine. Po teh doiočiiih države udeieienke priznavajo prispevek, ki ga morejo narodne manjšine dati mednarodnemu sodeiovanju na raznih področjih v sferi izobraževanja in kuiture. Zato imajo države, kot stoji v Skiepni iistini, .. . namen omogočiti tak prispevek, če narodne manjšine obstajajo na njihovem ozemiju, upoštevaje iegitimne interese njihovih pripadnikov". S tem doiočiiom Skiepne iistine so narodne manjšine prvič v nekem širšem mednarodnem aktu priznane kot pozitiven eiement mednarodnega sodeiovanja.
Če smo zapisati, da je konkretna vsebina doiočii o narodnih manjšinah v Skiepni iistini sicer skromna, pa moramo zato toiiko boij poudariti izjemen poiitični pomen, da je narodno-manjšinska probiematika vendarie biia vkiju-čena v skiepni heisinški dokument. Narodne manjšine so z vkijučitvijo v Skiepno iistino priznane kot eden od temeijnih dejavnikov evropskih mednarodnih odnosov, kot eiement sodeiovanja in varnosti v Evropi. Danes ne more zato biti prav nobenega dvoma več o tem, da so se države v Heisinkih obvezaie, da bodo z narodnimi manjšinami ravnaie tako, da bo to prispevaio k varnosti in sodeiovanju v Evropi. S tem, ko so narodne manjšine uveijav-ijene kot eiement evropske varnosti in sodeiovanja, torej kot eiement spioš-nih evropskih mednarodnih odnosov, ni prav nobene osnove več za trditev, da je narodno-manjšinska probiematika izkijučno notranje vprašanje posameznih držav, tudi tistih, ki jih posebne mednarodne pogodbe ne zavezujejo giede odnosa do manjšin.
Pomen heisinške konference z vidika narodno-manjšinske probiematike je na osnovi povedanega predvsem trojen:
#	Narodne manjšine in odnos do njih so uveijavijene kot bistven eiement evropske varnosti in sodeiovanja, kot eiement spiošnih mednarodnih odnosov v Evropi; odnos do narodnih manjšin zato ni več ie notranje vprašanje posameznih evropskih držav.
#	Načeia v Skiepni iistini, ki govore o narodnih manjšinah, zavezujejo vse države, ki so se heisinške konference udeiežiie in Skiepno iistino podpisaie.
0 Narodne manjšine so uveijavijene kot pozitiven dejavnik mednarodnega sodeiovanja, kot dejavnik zbiiževanja med narodi in državami.
V Beogradu se bo ocenjevaio, kaj je biio v Evropi storjenega za večjo varnost in mednarodno sodetovanje v poheisinškem obdobju. Nedvomno bo ob ostaiih temah predmet pozornosti in razprave tudi, kako evropske države postopajo v odnosu do narodnih manjšin in kako s tem prispevajo h krepitvi evropske varnosti in sodeiovanju.
Se posebej se bo to vprašanje zastavijaio v vseh tistih primerih, kjer je neka država nasproti drugi aii drugim državam s posebnimi mednarodnimi pogodbenimi doiočiii konkretno zavezana spoštovati pravice narodnih manjšin in njihovih pripadnikov. Tu smo seveda hočeš nočeš spet pri Avstriji in avstrijski državni pogodbi. Države so se namreč v Heisinkih posebej tudi obvezaie, da bodo vestno izpoinjevaie svoje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb. Kako Avstrija izpoinjuje doiočiia čiena 7 avstrijske državne pogodbe, je biio ugotovijeno neštetokrat in nabotj pokiicano to ugotavija sama siovenska manjšina v Avstriji. Na sestanku v Beogradu zna zato biti kaj neprijetno avstrijskim predstavnikom ob vprašanjih, kako vestno Avstrija izpoinjuje doiočiia avstrijske državne pogodbe in aii ravna v odnosu do narodnih manjšin na svojem ozemiju tako, da bi ie-te mogie nemoteno ohranjevati in razvijati svoje narodnostne in druge posebnosti in biti dejavnik zbiiževanja in sodeiovanja med narodi in državami.
O pravicah narodnih manjšin je v heisinški Skiepni iistini govora v okviru spiošnega načeia o spoštovanju čiovekovih pravic in temeijnih svoboščin pač zato, ker so nedvomno tudi pravice pripadnikov narodnih manjšin ie poseben dei spiošnih čiovekovih pravic in temeijnih svoboščin, torej dei tistih pravic, za katere se nekateri, tudi v Avstriji, gtasno zavzemajo. Seveda se utegne v kaj čudni iuči pokazati zavzetost za čiovekove pravice vseh tistih, ki kot čiovekove pravice priznavajo in branijo ie tiste, ki jih morejo vpiesti v svoje poiitične ciije. Druge čiovekove pravice, med katere sodijo prav pravice pripadnikov narodnih manjšin, pa zanikajo in vsak dan grobo kršijo.
Jr. Ernest Petrič
Spored, ki je obsegal domače in tuje pesmi ter od obeh šolskih ustanov zapete dvojezične pesmi, je zaključil svoj koncert z amerikansko ljudsko pesmijo, ki so jo zapeli vsi zbori skupno.
izdajatelj, založnijk in lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, giavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo in uprava: 2021 Celovec/Klagenfurt, Gasometergasse 10, telefon 52 5 50 - Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec - Borovlje.
IVANCANKAR	8
KURENT
STARODAVNA PRIPOVEDKA
Ko je stopil Kurent mednje, so ga vriskaje in prepevaje pozdravili. Kislo je bilo vino, ali Kurent ga je okusil; pijane so bile besede, ali Kurent jih je poslušal. Za mizo je sedel, koleno je položil čez koleno ter je zagodel, kakor je bil njegov posel. Pesem je pela, svatje so ukali, plesali in pili, Kurent pa je gledal in polne blagega usmiljenja so bile njegove misli.
„Ti tam, ki se komaj še prestopaš, ki komaj še držiš kozarec v leni roki, kdo si? Tvoja pentlja je dolga, ali umazana je, tvoj obraz je vesel, ali bled je in lačen, tvoj pogled je svetal, ali skrb vzdihuje globoko pod njim! V zvezde gledaš, zato da bi zemlje ne videl! Dodeli ti Bog, da bi nikoli ne povesil glave! — Ti dolgi korenjak, ki plešeš v zimski suknji, s pipo v ustih, kdo si? Za kmeta si rojen, pa te je veter zagnat v črno šolo, ali v črno fabriko. Bog ti blagoslovi to veselo noč, ne boš jih mnogo doživel! — Ali bdo si ti, ki sem te videl že zdavnaj in že zdavnaj ljubil?"
Daleč je sedela, za poslednjo mizo, v dimu in mraku. Slonela je globoko na razmočeni prt, roke so bile nad čelom sklenjene; izpod dlani pa je strmela naravnost na Kurenta, z živimi, žalostnimi, hrepenečimi očmi. Kurentu je vztrepetala desnica, ki je držala vitki lok; zapela je pesem tako vesela, kakor jo le koprnenjc rodi.
„Iz globine najnižje hlepi oko najvišje nad zvezde!" je rekel Kurent. „fz najtežje bridkosti plane najslajša radost redka je ura, ne vrne se morda, izpijmo do dna!"
Srce je odgovarjalo srcu, misel je odzdravljala misli — dolgi korenjak je odstavil pipo in je vzdignil kozarec.
„Koga pravite, da častimo nocoj, katerega svetnika, do-
brotnika in imetnitnika? Sebe častimo, bratje v Kristu, sebe in svoj spomin! Dobro nam je v tej uri, ali kako nam je bilo včeraj in kako nam bo šele jutri? Stotisoč jih je trpelo in hrepenelo, enega izmed njih pa smo postavili na kamen, da priča poznim rodovom, kdo da smo bili in kako smo živeli. Kaj bi izpraševali za njegovo ime, za stran in za letnico? Naš je bil, naše življenje je živel: za tisoč ur bridkosti ena ura veselja; ovsenjak ob cestnem jarku, po smrti pa sveta nebesa! Kdorkoli je že bil, ki stoji na kamnu, naš patron je bil, pijmo na njegov spomin!"
Take resnobne besede je govoril korenjak, kozarci so zažvenketali in so biti zduškoma prazni. Ali korenjak je vzdignil svoj kozarec še vdrugič:
„Tisoč ur bridkosti! Blagoslovljena bridkost: če bi nje ne bilo, odkod hrepenenje, ljubezen in lepota? Če bi uboštva ne bilo, kako bi oko spoznalo bogastvo? Preljubi svatje, toliko smo užili nadlog in težav, da bi v skrbeh bil Bog, če bi ga terjali za vse to bogastvo, ki smo ga v sanjah gledali! Zato še eno kapljico na čast bridkosti, materi vseh občutkov!"
Kozarci so bili prazni, ko so komaj zapeli. Toda korenjak ni odnehal ter je izpregovoril še vtretjič.
„ Tisoč ur bridkosti, le ena ura veselja in še ta je skopo odmerjena! Bratje moji, mi smo kakor kaplja v vodi — potok teče, kaplja teče z njim in po njegovih postavah! Sto let trpi slovenski narod, nato pa mu je za en dan dodeljeno, da zavrisne ter da razosebi pisano plahto. Malo je en dan za dolgo stoletje — ali kdo bi se z Bogom prerekal? Nam, ponižnim kapljicam v tem ponižnem potoku, je za tisoč ur prisojena ena ura! Za bogatina malo, za siromaka silno bogastvo! Lepo pozdravimo to uro dobrotnico, koristno jo zaužijmo, hvaležno ji napijmo, dokler je še med nami!"
Globoko so nagnili tretji kozarec, ali tudi glava se je nagnila globoko. Kristjan, nezvesta ti bo ljubica, kadar ji zapoješ slavo; umrla bo radost, kadar ji napiješ!
Komaj se je Kurent tako prestrašil, ga je topla roka objela okoli vratu.
„Oj, ena sama ura — te ure me je strah! Ali mi večno
veselje daj, ali mi daj večno bridkost! Rajši mi daj noč brez nehanja, nego da mi prižgeš eno samo zvezdo! Saj je zadosti, da je koprnenje v srcu; ali ga na vekomaj izpolni, ali pa naj bo lačno in žejno na vekomaj! Ti si večno veselje in večna bridkost, daj mi eno, ali daj mi oboje, za roko me primi, da pojdem s teboj!"
Korenjak si je bil slekel zimsko suknjo, pohodil je pipo z nerodnimi škornji ter je omahnil do nje, vzdihujoč od koprnenja. Objel jo je z dolgima rokama, do pasu jo je vzdignil, skoraj je opali! njene lase ob svetilki.
„Zap!eši z menoj, še minuto je časa, le še minuto! Kar nam je dal Bog, do kaplje použijmo, do dna izpijmo!"
Zaplesala sta, plesala sta komaj minuto in sta obadva omahnila; zgodilo se je po njegovi besedi. Kakor da so nenadoma vse luči ugasnile — ne pesmi več, ne smeha; topo in belo so gledale oči; trudna vdanost je bila na tistih ustnicah, ki so se pred eno samo minuto prešerno smejale. Modri korenjak je slonel ob stolu, roke so mu ležale na umazanih tleh, glavo je klonil globoko in ves bled je bil.
Tiho je vstal Kurent in je stopil na ulico.
..Siromaki, popotniki, izgubljenci — miloval bi vas, ali kako bi? Ni ga človeka v tej deželi, ki bi v svojem srcu ne bil popotnik!"
Jutranja megla je rosila na lica, tako hladna in tuja, da je srce vztrepetalo od mraza. Težka vrata so zaškripala, iz veže je stopila sključena starka; majala je z glavo, nikamor se ni ozrla, molek je rožljal v njenih rokah. Z betežnimi, drobnimi koraki je hitela, vzdihovala je po strmih stopnicah, stopila je v cerkev. Pod stopnicami je ležal pijanec, spal je trdno in je govoril v sanjah.
Kurentu se je mudilo; zakaj od nikoder več ni vabila luč, od nikoder ni pozdravljala pesem. Mesto je bilo mrtvo in nemo — po trohnobi je dišalo.
„Za tisoč ur le ena ura!" je pomislil Kurent; in njemu samemu se je hudo storilo pri srcu.
Prišel je iz mesta, šel je v hrib. Od kostanjev je rosilo, rahlo se je zgenilo v listju, zavzdihnilo je v sanjah. Ko je stopil Kurent na hrib, se je ozrl.
Gospod Mucifej
Žive) je nekoč človek, ki je imel mačka. Ta maček je bil že tako star, da ni več mogel loviti miši. Pa si gospodar misli: ,Čemu mi bo ta maček? Rajši ga odnesem v gozd." In ga je vzel in odnesel.
Naš maček sedi pod smreko in joče. Mimo priteče lisica Zvitorepka.
.Kdo si ti?" ga vpraša.
Maček nasrši dlako in reče: .Fr-tr! Gospod Mucitej sem!"
Lisica, zelo vesela, da se je seznanila s takim gospodom, mu reče: .Daj, oženi se z mano. Dobra žena ti bom in lepo ti bom stregla."
Tako sta se domenila in šla stanovat v lisičino hišico. Zdaj se je močku res imenitno godilo. Lisica je lovila kokoši ati pa mu je
Zmaj v Peci
Mz Pec: je ve(:^, čnJno	J<3
se Me f:'J:	dno. Pravijo j: Pf%J%
NJ gor: je ž:'veJ pred ntnogind fet: strešen raz^ojn:^. DcJgo so ge že jovd:, pa se j:?n n: posrečJo, Je fd ge nje/:. Nazadnje pa so ge venJar/e spečega ze/ot;/: :n ge pefjaf: pred sodnijo. 7*e so ge o^sod:/: ne smrt. Pe^/: so me pe, če gre v Nndo /n^njo :n se vrne živ, me pestijo žitdjenje. Nitro se je odiočii. Po vrv: so ge spestJ: v /e^njo. Paz^ojni^ je držal v ro^i vrvico, ne ^once hetere je M privežem zvonček. Če me č*o siei?e pred/a, mej potegne ze vrv, so me dejaii.
Po je priše/ ne dno, je zapazi/, Je je v ve-/i^em A)oJni^e. OJ strope so vise/i sem: Jregi i^emni. 5e/ je po j:oJni^e neprej. Kar naenkrat zečeje čeJno rjovenje, in neproti me pri-iomesti stresen zmej. Poper kitro pozvoni. Peš op prevem češe. so ge še potegniii PvišPe, Je ge zmej ni raztrga/.
Per se je živ vrni/, so me pestiii živ/jenje in ge oprosti/i.
(Koroška narodna)
prinašala gozdne živalce. Pogosto še sama ni jedla, a maček je bil vedno sit.
Nekoč pa jo sreča zajček Dolgouhec in pravi:
.Lisica Zvitorepka, snubit te pridem!"
.Joj, kaj pa misliš, zdaj imam gospoda Muciteja, ta te bo požrl!"
Maček pa je ta hip pokukal iz luknje, na-sršil dlako, napravil hrbet in zarenčal: .Fr-trl*
Zajček se je smrtno prestrašil; stekel je v
gozd in povedal volku, medvedu in merjascu, da je videl gozdno zverino — gospoda Muciteja.
Volk, medved in merjasec so začeli tuhtati, kaj naj store. Treba se bo mačku kako prikupiti, so si mislili. In tako so sklenili, da povabijo lisico in Muciteja na obed.
Začeli so se posvetovati, kakšno kosilo naj pripravijo, da postrežejo svojima gostoma.
Volk je rekel: .Pojdem po meso in slanino za dobro juho."
Merjasec pravi: .Jaz prinesem pese in krompirja."
Medved pa: .Jaz pa medu, da se gosta posladkata."
Zajček pa je tekel po zelje.
Skuhali so kosilo, prinesti vse na mizo in se začeli prepirati, kdo bo šel po lisico in Muciteja.
Medved pravi: .Predebel sem, sape mi bo zmanjkalo."
Merjasec se izgovarja: .Jaz sem neroden, prepozen bom."
Volk pravi: .Star sem in slabo slišim."
Tako je moral iti zajček. Tekel je k lisičji luknji in trikrat potrkal na okence: „Tok-tok-tok!"
Lisica je pokukala iz luknje in vidi zajčka, ki stoji na zadnjih šapicah. .Kaj bi rad?" ga vpraša.
.Volk, merjasec, medved in jaz vabimo vas, lisico Zvitorepko, in gospoda Muci-ferja na kosilo." Tako je rekel in zbežal. Ko pa priteče domov, ga vpraša medved:
.Nisi pozabil povedati, naj prineseta žlici s seboj?"
.Ojoj, pozabil sem!" odvrne zajček in spet steče k lisici.
.Ne pozabita prinesti žlice s seboj!" ji pravi.
Lisica pa mu odgovori: „Že prav, ne bova pozabila!"
Lisica Zvitorepka se je napravila, prijela gospoda Muciteja pod pazduho in sta šla v goste. Gospod Mucifej pa spet nasrši dlako in renči: .Fr-fr!" in oči mu žarijo kakor dve zeleni lučki.
Brž ko je medved zagledal to grozno zverino, je planil pokonci in pobegnil, da so se mu kar pete bliskale.
Volk je počepnil pod grm, merjasec je zlezel pod mizo, medved se je mukoma skobacal na drevo, zajček pa je smuknil v luknjo.
Maček je zavohat meso na mizi, planil tja, zamijavkal .mjav-mjav-mjav!" in ga začel pospravljati.
Živali so mislile, da maček vpije: .Malo, malo, malo!" Potihoma so si šepetale: .Glej no požeruha! Še mu je premalo!"
Gospod Mucifej se je najedel in napil, legel na mizo in spal. Merjasec pa je ležal pod mizo in migal z repom. Maček, misleč, da je to miš, skoči proti njemu; ko pa je zagledal merjasca, se je ustrašil in planil na drevo, kjer je čepel medved.
Medved je mislil, do ga bo maček napadel; zlezel je še više, veja pa se je zlomila in medved je telebnil na tla. Padel je na tisti grm, pod katerega se je skril volk. Volk spet je mislil, da je prišla njegova zadnja ura, in jo je pobrisal. Tekla sta z med-
Sonce je prerokovato
Sonce se je norčevato, stari Luni je prerokovato:
„Kmatu konec bo tvoje samote, kmaiu boš spoznata in občudovala zemetjske dobrote.
Že po tebi stezajo roke, že pošitjajo v posete radovedne satetite in rakete.
Kadar te ne skrivajo obtaki, vate vsako noč strme iz datjave stavni učenjaki.
Tvoje mrtve kraterje in ptešaste puščave so že poimenovati, ne da tebe bi vprašati.
Mi več daleč dan,
ko mogočni žarometi bodo razsvettiti
tvojo zadnjo stran
in vse tvoje tajnosti odkriti."
„Le kaj bi Zemtjani radi!"
zaskrbtjeno Luna premištjuje. .Kaj žete!
Le čemu jim bodo moje puste goiičave,
moje žatostne ptanjave,
ves ta prah, giobeii in prepadi!
Kdor to ve, naj mi pove!"
vedom tako hitro, da ju niti zajček ni mogel dohiteti.
Medtem je maček spet zlezel na mizo in pospravil še slanino in med. Pojedla sta z lisico Zvitorepko vse, kar je bilo na mizi, in šla domov.
Volk, medved, merjasec in zajec pa so se sestali in rekli: .To je res grozna zverina! Čeprav je majhna, bi nas skoraj vse požrla!"
Zlato — kotiko gorja, krvi in solz je povzročilo, ropi in umori pa celo vojne spremljajo to lepo rumeno kovino skozi tisočletja — pa je vendarle potrebno in koristno. In končno — ni krivo zlato, kriv je človek. Pa povejmo nekaj o zlatu in o denarju.
Naj se najprej predstavi! Kemijsko ime: AU (aurum), pripadnost: plemenite kovine, tališče: 1063° C, uporabnost:	mnogostranska, po-
mebnost: ogromna.
Zdaj pa natančneje! Je rumene barve, lepega sijaja, mehko in raztezno in zelo obstojno. Zlato je v naravi precej razširjeno, čeprav ga še daleč ni toliko kot železa ali drugih rudnin. Prav zaradi njegove obstojnosti in redkosti so začeli iz njega kovati denar. Zlate predmete so našti že v najstarejših človeških naseljih. Najstarejši zlatniki so stari že precej nad dva tisoč let.
V naravi najdemo zlato v drob-
cih v raznih kameninah, najpogosteje v kremenjaku. Tudi morska voda vsebuje precej ztata, v kub. metru 0,01 g, le iz nje dobiti ga je težko, oziroma tako drago, da se ne izplača. Stari zlatokopi so izpirali rečni pesek na posebnih st-tih ali pa so kopali ztatonosno rudo, jo drobili in nanjo napeljali
Zlato je tako raztezno, da lahko iz enega grama izvlečejo 2,5 km dolgo žico, lahko pa zlato stisnejo v lističe, ki so tako tanki, da so kar prosojni. S takimi tističi pozlatimo razne predmete, n. pr. okvire ali kipe, pa tudi porcetan ali manj drage kovine. Zlato uporabljamo za zobne proteze, za izdelovanje
Zlato - kovina in denar
vodo, ki je odnašala lažje kamenine in so zlata zrnca ostala na dnu zaradi mnogo večje teže. Dandanašnji primešajo zmleti rudi živo srebro, ki veže (amalgamira) večji del zlata. Preostanek zlata izlu-žijo iz glena z raztopino natrijevega cianida. Iz amalgama točijo zlato od živega srebra z destilacijo.
nakita in za kovanje novcev. Za novce ali za nakit je čisto zlato premehko, zato mu primešajo več ali manj bakra ali srebra. Vsebino čistega zlata v litini so označevali s karati. Poznamo od 14 do 24 karatno zlato. Danes označujejo čistino v tisočinkah. 24 karatno zlato je čisto.
Denar se je pojavil v človeški družbi že zgodaj, čeprav nekoč v sivi davnini ni imei takšne podobe, saj so kot blago, ki naj izraža vrednost vsega drugega, služili razni predmeti, na primer ribe, škotj-ke, krzno itd. Postopoma so kot blago, ki naj izraža vrednost drugega blaga, začeli uporabljati plemenite kovine, zlasti zlato in srebro, kot manjšo vrednost pa tudi baker in druge kovine ali litine. Se pozneje je bil uveden papirnat denar, ki pa je bil vezan na zlato kot svojo podlago. Gotovo ste sti-šali izraz zlata valuta. To je denarni sistem, kjer pomeni denarna enota določeno količino zlata določene čistine in je zlat denar zakonito plačilno sredstvo. Zlato kritje pa je količina zlata, ki služi kot zakonito določena podlaga papirnatemu denarju. To zlato hranijo v državni banki v dobro zavarovanih kleteh.
V	belo jezero je bilo potopljeno to lepo ljubljansko mesto. Tiho je bilo to jezero; vzdigali so se valovi ter so se pogrezali; glasu ni bilo. Kurent je razločil obadva stolpa frančiškanske cerkve, tudi se je časih prikazal resnobni Sentklavž; nato pa so beli valovi vzkipeli vse do gradu. Nad tem jezerom so sijale tiste žarke zvezde, ki se približajo zemlji ter pokažejo vso svojo lepoto, kadar je blizu jutranja ura; zakaj najsvetlejše in najmilejše gledajo oči ob slovesu.
Valovi so se tiho zgenili, upadali so; tedaj se je prikazalo kakor črna roka utopljenca, ki se vzdigne se poslednjikrat, zamahne ter izgine. Kurentu se je zdelo, da je videl bledi obraz korenjaka, slonečega ob stolu.
Zazeblo ga je, ali od mraza, ali od tihe žalosti.
.Pridi zarja, usmili se!" je vzkliknil. .Trikrat petsto let že hrepenim po tebi, z željnim srcem te pričakujem vsako jutro! Ne mudi se, brž se napoti, da ne boš svetila slepim očem!..."
Tam je zvezda zelo urno in zapored pomežiknila, kakor da se ji je bilo od vzhodne strani zableščalo, begotna senca je hušknila preko nje in ni je bilo več. Komaj je ugasnila ena, je ugasnila druga in glej, že tretja; kakor lastovke so švigate sence pod njimi.
Kurent se je prijetno nasmehnil. Kajti spoznal jih je, svoje mile družice, lepe coprnice, ki se ves božji dan ukvarjajo s pustim copranjem, da uživajo ponoči svoj grenko zasluženi greh. Vračale so se od veselega vasovanja ter so spotoma upihavale zvezde, kakor je njih jutranji posel.
Na vzhodni strani se je belilo nebo, hladen veter je zazibal bele meglene valove.
.Zahvaljena, zarja, da si vsaj od daleč pozdravila!" je rekel Kurent; zavil se je tesno v suknjo, ker mu je bilo mraz ter se je nameril — kam? Ali je bil Bog veselja njegov kažipot, ali je bila smrt in trohnoba? Ali drži njegova cesta v svetlo zarjo, ali v brezdanjo noč? . ..
V
Kurent ni bil rad sam; kadar je stopal po samotni, blatni
cesti, ali kadar je ležal v travi ter gledal v nebo, so frfotale misli nad njegovo glavo kakor zlohotni črni netopirji. Zato se je na svoji poti vesel pridružil pobožnim romarjem.
Iz vseh slovenskih krajev so se bili zbrali v pisano procesijo. Šli so globoko upognjeni, trudni, prašni in blatni do pasu, kakor poslednji popotniki, namerjeni v dolino Jozafat. Največ je bilo starcev in stark, ali tudi otroci so bili med njimi in celo lepa dekleta je videl Kurent. Stopali so zvr-stoma, par za parom, lesen križ se je majal pred njimi. Po zeleni slovenski deželi se je razlegala tista stara in lepa pesem, kakor klic bridkosti in hrepenenja.
.Marija, k tebi uboge reve mi zapuščeni vpijemo!"
Razlegla se je pesem prav do neba hripavo in žalostno ter je vzdihovaje ugasnila nad požetim poljem.
Nato je vzkliknil tenki, trepetajoči glas starke, ki je visoko izpodrecana in do pasu upognjena stopala koj za križem.
.Sveta Marija! — Sveta Mati božja! — Sveta devic Devica!"
Odgovarjalo je sto glasov, trudno pojočih, kruha in tolažbe prosečih.
„Ža nas Boga prosi!"
Še v Kurentovo srce je segla tista topa, vdana, milo proseča bolest; in njegova misel je bila žalostna.
„Iz vseh teh lepih krajev ste se zbrali, pravi in izvoljeni poslanci svojega naroda! Vaša beseda je vdana prošnja, vaša pesem je plaha molitev. Koliko je bilo pač nasute bridkosti v ta srca, da še upanju in zaupanju, ne kletvi in rotenju ni več prostora? Pahnili so v ječo nedolžnega hlapca, pa se ni brani), še kričal ni; pokleknil je in je prosil: Daj, o Bog, da mine to trpljenje, da se odpro te zaklenjene duri! — Delal je hlapec, vsem gospodarjem tega sveta je služi), nazadnje pa sklene roke ter prosi: Dajte mi kruha! — Ozrle se bodo nate usmiljene oči Matere božje z Brezja in potolažen boš, hlapec!"
Žalostna je bila Kurentova misel in zmerom žalostnejša.
.Koliko časa je romal Kristus na Golgato? Pač ne trikrat petsto let! Trikrat se je zgrudil na kolena — kolikokrat si se zgrudil ti, narod suženj, in kolikokrat si vstal vdan, ukazu božjem poslušen, ter si zadel svoj križ na ranjene rame? Kristu je pomagal mož iz Cirene — kdo je pomagal tebi, kadar si ležal na obrazu in je bilo trpljenje večje od tvoje moči? — Kje je začetek tvoje poti in kedaj ti je bila sodba govorjena? Kje je konec tega strašnega romanja in kedaj bo sodba dopolnjena?"
Pesem je vzdihovala preko poljane, molitev je kipela do neba.
.Zdravje bolnikov —"
.Pribežališče grešnikov —"
.Tolažnica žalostnih —"
„Za nas Boga prosi!"
Zmerom bolj trudna je bila molitev, hripavi glasovi so ihteli in stokali. Na desno in na levo se je zibal leseni križ pred procesijo; starec ga je držal trdno z obema rokama, ali koščene roke so se tresle in so omagovale. Dan je bil soparen, sonce je žgalo; s ceste se je vzdigoval ilovnat, zadušen rah; usta so bila suha, žolta skorja se je držala lic, oči so omaj še razločile pot.
Takrat je bilo Kurentovo srce do vrha polno usmiljenja. Njegova blagoslovljena roka se je doteknila srebrne strune in zgodilo se je, kakor da je kanil žarek nebeški na črno močvirje. Glave, ki so že do pasu klonile, so se vzdignile; zaprašene oči so pogledale bistrejše, trudni korak je lahkotnejše stopil. Na srce je potrkalo tiho upanje, v žalostne misli je z dobrotljivo lučjo posvetilo veselje.
Še večje čudo se je zgodilo: pesem, prej tako ihteča in bridkostna, se je vsa izpremenila. Besede so bile kakor po-rej, ali glasile se niso kakor prošnja in molitev, temveč akor poskočna napitnica. Objokanim očem je bila Marija resnobna kraljica na zlatem prestolu, potolaženim očem pa je bila vesela družica.
(Da/je v pr:kodnji stevi/ki)
Naše kritične pripombe k ianski ..tisočletnici Koroške" so dobile na-daljno javno potrditev z obširnim proslavljanjem „7200 let Krews-Povezanost ustanovitve tega benediktinskega samostana v Zgornji Avstriji z zgodovino zgodnje Karantanije naglaša že nemški zgodovinopisec August von Jaksch v svoji Zgodovini Koroške do leta 1335, ko pravi: „/<2SMO je, <7% o do-po^orittd AgrcMt^Kcef še do/go do7?o rte rrtore go-por%, če je	Tttssdo sed%j v /etM 777
tttdr še oj* severni rrrejr Karttrrtttrtrje v pokrajini, pose/jertt po	v
Arerrtsrrtdrtstra v dartalrtji Zgornji Mfstrij: ^erzedr^tirts^r sarrtostarr".
Moderna zgodovinska znanost res dandanes prav to obdobje povsem nanovo presoja. Odnose slovanskih Karantancev s sosednimi Bavarci v prvi polovici 8. stoletja ocenjuje kot pravo pogodbeno razmerje med zavezniki. Vzrok za to zavezništvo je iskati v navalu Obrov proti karantanski kneževini, nasprotno pa v stiski Bajuvarcev, ki so se hoteli ubraniti nadoblasti Frankov, ki so jih bili leta 743 podjarmili.
Leta 749 so se Bavarci uprli Frankom, a se morali ponovno podvreči njihovemu gospostvu, ko je frankovski majordom Pipin zasedel njihovo deželo. Dati so morali Frankom talce in jim morali obljubiti pokornost. Od Frankov postavljenemu mlademu vojvodi Tassilu pa so močno omejili samostojnost.
S tem vplivi Frankov na Bavarsko pričenja postopoma tudi večstoletni proces politične priključitve karantanskih Slovanov na zapad. Z njim vzporedno poteka tudi širjenje krščanstva med alpskimi Slovani, ki so dotlej častili še bogove in božanstva po veri svojih prednikov v za-karpatski slovanski skupnosti. Ta povezava političnega vpliva in širjenja nove vere je vzrok, da so se v drugi polovici 8. stoletja menjavale dobe močnejše povezanosti z Bavarsko in solzburškim misijonskim središčem s časi uporov proti tujim političnim in verskim vplivom.
Pokristjanjenje med karantanskimi Slovani, ki ga je zasnoval salzburški škof irskega porekla Virgil, je s smrtjo od njega poslanega Irca Modesta, prvega škofa med karantanskimi Slovani, okoli leta 763 utrpelo velik udarec. Ko je nato umrl leta 769 tudi še knez Hotimir, ki je bil naklonjen krščanstvu in pogodbeno vezan z Bavarci, je sledila kratka doba upora proti krščanstvu in proti zavezništvu z Bavarci.
Prav takrat pa se je uprl tudi bavarski vojvoda Tassilo proti Frankom. Verjetno je celo upor Karantancev povezan z njegovim konfliktom s Franki. Dejstvo namreč je, da so se Karantanci zopet umirili in priznali svoje povezave z Bavarci, ko se je Tassilo moral spet podrediti nadoblasti Frankov. Omenjene dogodke beležijo salzburški in bavarski anali k letu 772 s kratko navedbo: „Tassilo je premagal Karantance".
Verjetno je bavarski vojvoda ravnal iz dveh nagibov: iz pohtzčrzega, ki ni dovoljeval, da bi po izmiritvi s Franci za svojim hrbtom trpel uporno, neodvisno slovansko državo in iz ferskega, ker je iz verske vneme želel Zavarovati krščanstvo med Karantanci.
Gotovo pa je bil Tassilov koncept zadržanja do slovanske Karantanije premišljen in na dolgo roko usklajen: stremel je za politično priključitvijo vzhodnih pokrajin, ki jo naj bi utrdilo pokristjanjenje alpskih Slovanov v okviru organizacije salzburške cerkve. To povezanost politike in vere očitno izpričujeta oba Po Tassilu nanovo ustanovljena ver-sko-kulturna središča ob takratnih tnejah slovanske Karantanije: /efa 769 ob izvirih Drave na zapadni tneji ustanovljeni samostan Innichcn, 2a katerega so postavili temelj z iztočnim namenom, „da fd neverni rod Jovanov pripeljal rta pot resnice".
Samo osem let kasneje, po zmagi nad upornimi Karantanci, pa sledi leta 777 tudi ustanovitev samostana na severu Karantanije ob reki Kre-tnisa (ali Kremsa), današnjega Kremsmunstra v Zgornji Avstriji, do kamor je takrat segala slovanska naselitev. O ustanovnem aktu smo natančneje poučeni, ker se je ohranil Prepis ustanovne listine v dveh srednjeveških virih. Iz nje je razvidno, da je vojvoda Tassilo podaril novemu samostanu ob Krcmsi „t%di dekanijo 5/ovanov z vsemi dajatvami in
pravičnim davkom, ki so ga prej kiii vajeni dajati nam, vse te prej imenovane .Siovane, ki kivajo pod apravo načelnikov, ki jim je ime Taijak in Sparttrta, v mejak, katere je zaprisegel žapan, ki ma je ime Pkysso .. Physso je potrdil z obhodom meje tega teritorija tudi skupno s pooblaščenci vojvode Tassila. Pravtako je podaril ..trideset Slovanov pri Todi-cki z vsemi dajatvami in pravičnim davkom. Nada/je tadi zemijo, ki so jo ti $iovani spremenili v rodovitno krez našega privoljenja, ki se ime-naje gozd pri Todicki in Sirnicki".
Potrdilni listini poznejšega cesarja Karla Velikega, dani v Wormsu 3. januarja 791 oz. ponovno v Aachenu marca 802, dodajata, da vsi Slovani, ki se nočejo podrediti službi novega samostana in njegovim dajatvam, lahko svobodno odidejo. Tudi cesar Ludovik Pobožni, ki je leta 828 v Aachenu podaril Kremsmunstru več posesti, pri tem izrecno izvzema zemljo svobodnih Slovanov.
Iz ustanovne listine Kremsmtinstra iz leta 777 lahko razvidimo sledeče: Slovani v okolici Kremsmtinstra so
ni dan, tudi še danes obhajajo v Kremsmunstru kot največji praznik.
Poleg ustanovne listine, so ostali ohranjeni iz te zgodnje dobe do danes še znameniti Tassdov kelzk m Tassdova svečmk%, brez dvoma neprecenljive kulturno-zgodovinske vrednosti.
Tassilov kelik je iz bakra, na ročaju je nanizan venec biserov, zunanja ter notranja stran pa sta pozlačeni. Slike na čaši prikazujejo Kristusa kot odrešenika sveta, grški črki alfa in omega kot simbol začetka in konca ter simbole vseh štirih evangelistov. Na podstavku keliha je podoba matere božje, Janeza Krstnika in dveh rodbinskih zaščitnikov vojvodskega rodu. Grške črke in podobe svetnikov močno spominjajo na bizantinske oblike. Poseben napis: Tassilo Dax Jortis + Tzaipirc virga rcgalis" pa nakazuje, da je to po vsej verjetnosti Tassilov poročni kelih.
Vedno spet najdemo med dobrotniki in darovalci Kremsmtinstra tudi take iz Koroške. V 9. stoletju je podaril cesar Arnulf Koroški poleg cele vrste zemljiške posesti samostanu reli-
Veličastna in mogočna kot doba tisoč in dvesto let je tudi zgradba samostana. Njegova vloga in pomen v kulturnem, političnem in gospodarskem življenju, z viški v karolinški dobi, v 11.—14. stoletju in pozneje v dobi baroka, se odražajo tudi v zunanji podobi samostanskih stavb.
Po najnovejših izkopavanjih je zelo verjetno, da so ustanovili leta 777 samostan na poznoantičnih kulturnih tleh. Najstarejše jedro sedanjega samostanskega kompleksa je iz 13. stoletja. Današnji baročni značaj pa sta v več stopnjah izoblikovala v 17. stoletju predvsem italijanski stavbenik Cario Mntonio Car/orte ter v 18. stoletju znani arhitekt /a^ofr Trartd-taaer, ki je dokončno uredil tudi sedanje zidane ribnike z bogatimi arkadami in freskami.
Nekaj številk naj ponazori velikanske dimenzije Kremsmunstra
Celotni samostanski kompleks znotraj obzidja meri 25 ha, obzidane površine je 25.800 kvadratnih metrov, površina strehe, ki je bila obnovlje-
1200 tet Kremsmunstra
živeli v lastni upravni enoti, ki jo vir imenuje „decania". Kot načelnika te dekanije navaja vir nekega Taija-i?a. Poleg tega izvemo še za imena dveh slovanskih dostojanstvenikov namreč .Spararta zn žaparra PfryMO, ki mu kot očitno najvišjemu pripada formalna potrditev meja. Vir navaja župana Physso enakovredno z Bavarci, škofom Arnom, opatom, arhiprezbiterijem, sodnikom in dvema drugima dostojanstvenikoma.
Ustanovna listina za Kremsmun-ster iz leta 777 je pomembna, ker je
blag. (T" Rathrn^it i (temrng Ma
(ptott tnRa tHitnU maitcr (jut amtamt lHt Mpmt qttt 1^()Mt(JphyRb,1^3d!^w B notmtiMM fam* a&M, iHrtt p&.T #wnpi!t5jtitT.iMp6
mtutt poRtnt.tottt onnmaro aRcnm mtdtm"!ont,t Kipr-MatiM a&?o&t tha nt MM RRati Ru trtbuto
T wta <ntR tih (Mam od
tR RtfR Rtič s&nthMM.mtht QHt
Codex Fridertcianut Mater, p.Str, iitotantH
najstarejša doslej poznana, ki navaja označbo „žapana" in navaja celo njegovo ime. V njej je nadalje zanimivo naglašanje, da so Slovani obvezani dajati samo ..pravično dajatev", in pravdni dave^". „Če tega ne fd hoteli, /afr^o svobodno odidejo", se izrecno navaja v drugi listini iz leta 791. Iz tega sledi jasno, da gre za svobodne državljane, ne za podjarmljene sužnje.
Izredni pomen ustanovitve Kremsmunstra v cerkvenopolitičnem oziru je razvidna iz prisotnosti najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov vseh sosednih pokrajin, saj navaja ustanovna listina kot priče salzburškega, pa-savskega in regenburškega škofa, pet opatov ter šest nadaljnjih dostojanstvenikov.
Ob ustanovitvi Kremsmunstra leta 777 je stal bavarski vojvoda Tassilo na višku svoje slave. Komaj deset let pozneje se je moral ponovno podrediti frankovskemu kralju Karlu in mu izročiti sina Teoda kot talca. Končno ga je kralj Karl Veliki leta 788 odstavil in ga zaprl kot meniha v nepoznan frankovski samostan. Tako je umrl ta vojvoda, nato šzrd/j, HdZddnje menil; 11. decembra neznanega leta. 11. december, njegov smrt-
kvije sv. Agapita, ki je še danes pa-tron cerkve in samostana. Leta 1263 je zasigural koroški vojvoda Ulrik III. Kremsmunstru vsako leto dva vrča olja, 40 jegulj in 40 vencev fig, kar kaže, da so znali menihi spretno skrbeti tudi za vsakdanje potrebe.
V svoji 1200-letni zgodovini je bil seveda tudi kremsmunsterski samostan izpostavljen vplivom od zunaj in prizadet od političnega, gospodarskega in verskega razvoja. Na drugi strani pa je po svojih predstavnikih — opatih — močno sooblikoval družbeni in socialni razvoj. Nad 800 let je spadal samostan pasavskim škofom, politično pa k vojvodini Štajerski, šele kasneje je prišel Krems-miinster pod Zgornjo Avstrijo in je od leta 1889 naprej podrejen samo še papežu. Eden najpomembnejših opatov, Anton Wofradt, poznejši dunajski knezoškof, je bil med tridesetletno vojno avstrijski finančni minister in diplomat. Vse do leta 1848 je bil vsakokratni kremsmunsterski opat tudi najvišji dostojanstvenik prelatske-ga stanu v Zgornji Avstriji, med leti 1884—1896 pa je bil opat istočasno tudi deželni glavar.
Več desetletij so opatijo iz Kremsmunstra kot priznani teologi in znanstveniki vodili kot rektorji tudi salzburško univerzo.
Podložniki so za časa največjega socialnega pritiska dvakrat oblegali samostan. Prvič, leta 1596, se je opatu
osrečilo, da je pregovoril 15.000
metov, da so zopet mirno odšli. V znanem kmečkem uporu leta 1626 pa so kmetje pod vodstvom Stefana Fa-dingerja samostan zasedli.
Med leti 1800 in 1809 so samostan zasedli kar trikrat Francozi in ga spremenili v svoj začasni kvartir. Doslej najhujše čase pa je doživel samostan pod nacističnim režimom, ko so takoj po priključitvi Avstrije 1938 samostan ukinili in predali v upravo Gestapi, menihe pa razgnali po vsem svetu. Med vojno pa je Hitler v samostanu zbiral po vsej Evropi uropa-ne umetnine in zaklade za bodoči ..Fuhrermuseum" v Linzu.
Tudi v verskem oziru je doživljal samostan razburkane čase. Za časa protestantizma in protireformacije je Kremsmunster veljal za središče in zatočišče protestantizma v deželi. Leta 1561 je posebna cesarska komisija ugotovila v samostanu samo 8 menihov, 6 žena ter 11 otrok, kar pač dokazuje propad samostanskega življenja. Nasprotno pa je poznano cvetoče samostansko življenje ob tisočletnici ustanovitve, ko je Kremsmunster leta 1777 s 113-imi benediktinci dosegel najvišje število v njem delujočih menihov.
na v letih 1964—1969, pa znaša približno 42.000 kvadratnih metrov.
Sedem dvorišč, poseben zidan vodni jarek ter samostanski vrt razčle-njajo to ogromno samostansko četrt v zunanji in notranji predel, v gospodarska poslopja, posebno samostansko vinsko klet in restavracijo, že omenjene ribnike z arkadami, kon-vikt, gimnazijsko poslopje, zvezdar-no, cerkev, poseben reprezentativni trakt, trakt za goste, trakt za opata, trakt za konvent in trakt za klerike.
Če omenimo nekaj posebnosti v notranjosti cerkve, potem predvsem bogati baročni okras v štuku, neobičajno prekrivanje golih stebrov s stenskimi preprogami, ki prikazujejo zgodbo egiptovskega Jožefa ter freske na stropu s prizori iz Kristusovega življenja.
Največja in poleg cerkve najbolj reprezentativna je takoimenovana „ cesarska dvorana", ki služi tudi za koncerte. Njo krasijo ob stenah slike
Znameniti Tassiiov keilh
nemških cesarjev slikarja Martina y4(towonteja, od Habsburžana Rudolfa I. (1273) do Karla VI. (1740).
Na novo postavljena je bila za jubilejno leto tudi KmefMostfM zidr^a, ki zajema poleg bogate zbirke slikarskih del iz srednjega veka, renesanze, avstrijskega baroka in avstrijskega slikarstva 19. stoletja vrsto dragocenosti umetniške obrti iz lesa, voska, stekla, zlata, slonove kosti in žlahtnih kamnov.
Izredno bogati sta kremsmiinster-ska knjižnica in arždv. Najbolj dra-
gocena in tudi na zunaj bogato opremljena sta dva takoimenovana tisočletna rokopisa evangelijev, „Co-dices midenarii", v latinskem prevodu iz začetka oz. druge polovice 9. stoletja.
Nepozaben vtis pa naredi samostanska knjižnica sama: dvorana, dolga 65 metrov, bogato okrašena s štu-kom in freskami na stenah in na stropu. V takoimenovani „ dvorani Grkov" najdemo freske Hipokrata, Aristotela, Demostena, Homerja, Arhimeda, cesarja Justinijana, papeža Gregorja in Tomaža Akvinskega; v „ dvorani Tatincev" filozofa Sene-co, Vergila, Cicera, Plinija in navsezadnje Cezarja; v „dvorani benediktincev" pa Gracijana, ki je prvi sistematično zbral cerkveno pravo, Konstantina Aferja, ki je prvi prevajal arabske medicinske spise, papeža Silvestra II., prvega matematika na zapadu, ki je uporabljal arab-ste številke idr. Knjižnica in arhiv v Kremsmunstru hranita danes 400 srednjeveških rokopisov, 1400 novejših rokopisov, 630 ročnih odtisov do leta 1500 in približno 140.000 knjig.
Dokaj neobičajna in med sodobniki kot babilonski stolp razvpita pa je stolpnica zvezdarne, ki se nikakor ne vključuje v celoto samostana. Ta prvi nebotičnik Evrope, z višino 50-ih metrov je bil zgrajen v letih 1748—1759 in je odraz znanstvenih prizadevanj samostanskih bratov. Po natančno in strogo premišljenem načrtu je urejen ta matematični stolp kot univerzalni muzej, ki naj ponazori razvoj sveta, napredek znanosti in končni namen človeka: od pritličja do najvišjega sedmega nadstropja se vrstijo geološki in paleon-tološki, mineraloški in fizikalni kabinet, zoološki, antropološki in astronomski kabinet, medtem ko je najvišje nadstropje pridržano kapelici.
Kremsmunster dandanes
Kljub svojemu bogastvu na srednjeveški in baročni arhitekturi, kljub svojim umetnostnim zakladom, kljub dragocenim listinam in ročnim odtisom ter znanstvenim zbirkam, pa Kremsmunster tudi dandanes ni samo izreden arhitektonski spomenik, umetnostna galerija, arhiv, biblioteka, muzej in zvezdama, ampak še vedno tudi samostan. Slej ko prej živi v njem skupno 89 menihov in bratov po pravilih sv. Benedikta. Povezuje jih prisega zvestobe, poslušnosti, uboštva in nezakonskega življenja, vsakdanja maša in štirikratna skupna molitev. Na čelu te skupnosti stoji opat, sedaj 71. po vrsti od ustanovitve samostana pred 1200 leti. Slej kot prej velja sicer že precej obrabljeno pravilo benediktinskega reda: ora et labora v polni meri. Samostanu je priključena gimnazija s posebnim internatom na kateri poučuje 16 menihov ter 8 laikov okoli 300 dijakov. Poleg tega oskrbuje samostan 26 župnij v bližnji in daljni okolici Kremsmunstra s približno 60 tisoč verniki ter slovito romarsko pot Marijino Selo v Nižji Avstriji, kjer so obhajali leta 1976 1353 svetih maš in oskrbeli približno 1 milijon romarjev.
Posebno pozornost so posvetili kremsmunsterski menihi tudi misijonskemu delu in pred leti prevzeli v oskrbo župnijo Barreiras v Braziliji s približno 80.000 katoliki, ki je površinsko tako velika kot Zgornja Avstrija, Nižja Avstrija in Salzburška skupaj.
Samostan Kremsmunster pa je tudi danes še vedno pomemben gospodarski faktor. 132 nastavljencev in delavcev oskrbuje in obdeluje približno 3800 ha gozda, 250 ha obdelovalne površine in 170 ha čistih njiv. Teh nekaj številk naj nakaže dimenzije udejstvovanja na gospodarskem področju.
Kdor bo v jubilejnem letu obiskal benediktinski samostan Kremsmunster, ne bo videl kake razstave v običajnem pomenu besede. Celovita obnova vsega samostanskega kompleksa ki so jo začeli pred 15 leti, je omogočila edinstven prikaz Kremsmunstra samega, njegove kontinuitete skozi 12 stoletij, njegove stavbene in umetnostne tradicije, njegove vloge v znanstvenem in kulturnem življenju. Ohranitev kulturnega spomenika v njegovi celoti in njegova vzorna obnovitev ter poživitev so rezultat sistematičnega dela zadnjih let in pomemben mejnik v jubilejnem 1200. letu Kremsmunstra.
dr. Miran Zvdtter
Uspešno opravljena turneja
s 3.
vseh Stovencev, ko vlada v izvajanju člena 7 dejansko spreobrača njegov manjšinsko-varstveni značaj na škodo slovenske narodne skupnosti. To ni rešitev člena 7 in ni izpolnitev mednarodnih obveznosti, to ni zagotovitev obstoja in pospeševanja slovenske narodne skupnosti, kar naj po mnenju avstrijske vlade pomeni zakon o narodnih skupinah, nasprotno je to kršitev državne pogodbe, to je bistveno poslabšanje trenutnega pravnega stanja in v zadnji konsekvenci smrt avtohtonega slovenskega ljudstva na Koroškem "
S tako rešitvijo — je poudaril govornik — se koroški Slovenci ne morejo strinjati. Zato so bojkotirali preštevanje, zato odklanjajo sodelovanje v sosvetih, zato zahtevajo rešitev manj-šinsko-varstvenih določil v skladu z državno pogodbo, zato končno terjajo, če ne bi prišlo do sporazumne rešitve v notranjosti države, internacionalizacijo svojega vprašanja. Izgubiti po trenutno predvideni rešitvi nimajo ničesar več — pač pa gre za biti ali ne biti, ali kokor so pred internacionalizacijo rekli južni Tirolci — za pohod v smrt.
,Ko prihajamo k vam z našo pesmijo,* je dejal dr. Zwitter, ,je to manifestacija naše življenjske volje in demonstracija našega sklepa, da opozorimo svet na nevzdržno stanje, da si zagotovimo pomoč in podporo vsega slovenskega naroda in zlasti tudi razumevanje za naš položaj v svetu.
Še je naš krik pesem in kultura, kakor to priča naše gostovanje po Kanadi in Ameriki. Toda ta krik je resen, kot pravi pesnik — silen hrup — uboga gmajna le vkup, le vkup, le vkup, staro in še žgočo pravdo tulimo! Kaj bo z vami, Rož, Podjuna, Žila? Smo zaskrbljeni, toda ne obupani, smo oštevilčeni, toda ne prešteti, ker nismo in nočemo biti le številke. Smo ljudje; mo živi v Zilji, v Rožu in Podjuni in se nočemo odpovedati svoji pesmi in svoji kulturi, ne svoji govorici, ne svoji zemlji!
Vse to namreč bi radi dosegli s paradoksnimi zakoni z dne 7. julija lanskega leta. Ko to omenjamo, ni naš namen nelojalno tožariti in blatiti svojo domovino, marveč izpovedujemo samo resnico. Če pa resnica boli, ni to naša krivda. Tako pojmujte naš obisk, našo pesem: kot krik samorastnikov, kot dih in stok stoterih in tisočerih Hudobivnikov, kot molitev in kletev in bojni klic na smrt obsojenega rodu, ki ljubi svoje Karnice ter išče in terja, neprenehno in odločno terja doma, pri vas in v svetu za ljubljene Karnice in zase pravico!"
In kakor je bilo povedano pred rojaki, je bilo povedano tudi na koncertu v palači OZN, da naj bi ta turneja in zlasti obisk v tej palači prispevala, da bi prišlo kmalu do sporazumne rešitve vseh odprtih vprašanj slovenske narodne skupnosti na Koroškem, in to ne le v interesu narodne skupnosti, marveč predvsem tudi v interesu mirnega sožitja obeh narodov v deželi in preko meja. To je naša želja in ne na-
zadnje tudi namen naše turneje ter našega nastopa v tej palači, je poudaril dr. Zwitter v svojem odgovoru na pozdrav pristojne predstavnice za kulturna vprašanja ter zastopnika avstrijskega predstavništva v OZN. Treba je ugotoviti, da je trio Korotan s pevci ra izredno topel prisrčno sprejelo naše države pri ]lo tudi koncert v palači svetovne organizacije.
Brez dvoma smo koroški Slovenci na tej turneji pokazali po eni strani lepoto naše narodne pesmi in demonstrirali svojo življenjsko voljo, po drugi strani pa tolmačili tudi onstran morja rojakom ter kanadski in ameriški javnosti nezadovoljivo rešeni problem naše narodne skupnosti. Gotovo ni nepomembno, da sta na primer guverner države Ohio James Rhodes in župan mesta Cleveland Ralf Perk poslala na koncert svoja osebna zastopnika, ki sta izročila nastopajoči skupini posebne pozdrave in ameriško zastavo.
V tej zvezi naj končno omenimo še obisk koroške skupine v rezervatu pri Indijancih v bližini Toronta, kjer smo se spoznali s problemi tamkajšnjih Indijancev, hkrati pa nje seznanili tudi s problemi slovenske narodne skupnosti na Koroškem, kjer bi Slovence po zadnjih odredbah k zakonu o narodnih skupinah očitno najraje potisnili tudi v rezervate odnosno jih izločili iz upravnih, kulturnih in gospodarskih središč dvojezičnega ozemlja.
Več o poteku turneje bomo še poročali.
vsepovsod naletel r sprejem in da ga je tudi predstavništvo OZN, ki je organizirc
RADIO — TELEVIZIJA
SLOVENSKE ODDAJE RADIA CELOVEC
SOBOTA, 11. 6.: 9.45 Od pesmi do pesmi, od srca do srca.
NEDEUA, H. 6.: 7.05 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darito vam bo.
PONEDEUEK. 1!. 6.: 13 45 Ceiovški ra dijski dnevnik — Varnost Evrope.
TOREK, 14. 6.: 9.30 Za našo vas — 13.45 Ceiovški radijski dnevnik — šport — Otroci, posiušajte!
SREDA, 15. 4.: 13.45 Ceiovški radijski dnevnik — Minute s seiskim župnikom Vavtijem — Cerkev in svet.
ČETRTEK, 14. 4.: 13.45 Ceiovški radijski dnevnik — Družinski magazin.
PETEK. 17. 4.: 13.45 Ceiovški radijski dnevnik — M. Kumer-črčej: Seiski župnik Aiojzij Vauti — 90-tetnik.
Slovensko prosvetno društvo „Edino:t" v Pliberku in mešani pevski zbor ..Podjuna' vabita na
POLETNO NOČ
v soboto 2$. junija 1977, s pričetkom ob 20. uri v dvorani Schwarzi v Piiberku. igrajo ..Fantje s Podjune"
Prisrčno
i S C E M O
Podjetje iNTRADE išče čistiiko za svoje posiovne prostore. Prijave prosimo teiefonično (0 42 22) 70 8 91 ati pismeno na nasiov; intrade, 9020 Ceiovec, Hoftmanngasse 12
Društvo siovenskih pisateijev v Avstriji
bo priredito v soboto 18. junija od 14. do 19. ure v 1. nadstropju Detavske zbornic v Ce-iovcu običajni vsakoletni
LtTERARNi SEMINAR
za besedne ustvarjalce vsake starosti.
Dr. Matjaž Kmecl in dr. Jože Koruza bosta razlagala primere sodobne slovenske poezije in proze. Udeleženci lahko prinesejo s seboj tudi svoje tekste, osnutke in vprašanja za diskusijo.
Vozne stroške in večerjo bo poravnalo Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji.
UKOVNA KOLONtJA MLADIH .Vuzenica 77" bo ietos med 21. in 26. avgustom. Prijave sprejema Siovenska prosvetna zveza v Ce-iovcu.
		A V S T R ! J A 1
K		SOBOTA, 11. 4.: 10 45 Parada za srebrni iubiiej kra-
Ijice Elizabete II. — 14.00 Dirke s kolesom — 15.15 Nevestin oče — 16.45 O tenisu — 17.00 Gradbišče — 17.30 Heidi — 17.55 Otrokom za lahko noč —
18.00	Panoptikum — 18.25 Pregled sporeda
—	18.30 Dober večer želi Heinz Conrads
—	18.55 Dragi dom — 19.00 Slike iz Avstrije in Južne Tirolske — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.15 Dragi Janez — 22.00 šport — 22.20 El perdido — 0.10 Poročila.
NEDELJA, 12. 6.: 15.50 Buster Keaton — voda nima nobenih plank — 17.10 Pan Tau
—	17.30 Viki in močni možje — 17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev
—	18.30 Za zdaj brez naslova — 19.00 Slike iz Avstrije — 19.30 čas v siiki, kultura in šport — 20.15 Ob!omowa ljubezen
—	21.55 šport — 22.05 Mala nočna glasba
—	22.35 Poročila.
PONEDEUEK, IS. 6.: 9.00 Za predšolske otroke — 9.30 Zgodbe o matematiki —
10.00	Angleščina — 10.30 Nevestin oče — 17.30 Za predšolske otroke — 17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Živalski raji — 18.25 Pregled sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Slike iz Avstrije — 19.30 čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Ponedeljski šport — 20.40 O tenisu — 20.55 Akcija v Manhattanu
—	21.40 Poročila [n šport.
TOREK, 14. 4.: 9 00 Za predšolske otroke
—	9.30 Abeceda fizike — 10.00 Oksidacija in redukcija — 10.30 Buster Keaton — voda nima piank — 17.30 Za predšolske otroke
—	17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Pavel in Viržinija — 18.25 Pregled sporeda
—	18.30 Mi — 19.00 Slike iz Avstrije — 19.30 čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Riziko
—	21.10 Panorama — 22.10 Hiša na Eaton plače — 22.55 Poročila in šport.
SREDA, IS. 4.: 9.00 Rdeči avtobus — 9.30 Kmetijstvo danes — 10.00 Salzkammergut
—	10.30 Grof Bobi, strah divjega zapada
—	17.00 Lutkarska prireditev — 17.25 Rdeči avtobus — 17.55 Otrokom za lahko noč — 18.00 Kenguru Adelheid — 18.25 Pregled sporeda — 18.30 Ml — 19.00 Slike Iz Avstrije — 19.30 čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Umetniška skupina Šanghaj
—	20.50 Vaš priljubljeni spored — 21.55 Poročila in šport.
ČETRTEK, 14. 4.: 9.00 Za predšolske otroke — 9.30 Kaj bi lahko postal? 10.00 Izviri zgodovine — 10.30 Komedija — 17.30
Slovensko prosvetno društvo „Edtnost" v Pliberku prireja za otroke od 9. do 14. leta
14-DNEVNO LETOVANJE NA MORJU
od 14. do 78. julija 1977 v Novi Baški na otoku Krku. Prispevek za letovanje znaša 700 šilingov.
Prijave na naslov; SPD ..Edinost", Joško Hudi, 91 SO Vidra vas 36
Za predšoiske otroke — 17.55 Otrokom zo !ahko noč — 18.00 Tetevizijska kuhinja — 18.25 Pregied sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Stike iz Avstrije — 19.30 čas v siiki, kui-tura in šport — 20.00 Avia — 21.40 Emmin-gerji — 22.05 Poročita in šport.
PETEK, 17. 4.: 9.00 Za predšotske otroke
—	9.30 Homo musicus — 10.00 Na razstavi
—	10.30 Kiub seniorjev — 11.00 Nestrpno srce — 17.30 Za predšoiske otroke —
18.00	Zwickeibach & Co. — 18.25 Pregied sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Stike iz Avstrije — 19.30 čas v siiki, kuitura in šport
—	20.00 Onedinova iinija — 21.00 Predsodek — 21.50 Šport — 21.55 Derek Fiint pošije svoje trupio 23.45 Poročita.
		] AVSTRtJA 2
H		SOBOTA, 11. 4.: 18 00 En večer v tri — 18.25 Pregied
sporeda — 18.30 Brez nagobčnika — 19.20 igra — gradbeni kamen živijenja — 19.50 Gaierija — 22.25 Bourbon Street.
NEDEUA. 12. 4.: 17.00 Grede — 17.45 Ser-vice-box — 18.00 Popscope — 18.30 Varnostni pasovi in čeiade — 19.00 Punta ca-na — 19.30 The Munsters — 20.00 Knjižni bazar — 20.15 Sejem — 21.50 Brez nagobčnika.
PONEDEUEK, 1$. 4.: 17.30 Abeceda fizike
—	18.00 Angieščina — 18.25 Pregied sporeda — 18.30 Zima pri Eskimih — 19.30 Oksidacija in redukcija — 20.00 Hiša na Eaton Piaceu — 20.55 Vstop prost — 21.40 čas v siiki — 22.10 Angieški fiim.
TOREK, 14. 4.: 17.30 Kmetijstvo danes —
18.00	Angieščina — 18.25 Pregied sporeda
—	18.30 Novo v znanosti — 19.30 Saiz-kammergut — 20.00 idiot v Parizu — 21.30 čas v siiki in kuitura — 22.05 Kiub 2.
SREDA, 15. 4.: 17.30 Kaj bi iahko posta!?
—	18.00 Francoščina — 18.25 Pregied sporeda — 18.30 O 9 (štajerska) — 18.55 Svet pod vodo — 19.30 izviri zgodovine — 20.00 Teieobjektiv — 20.50 Fokstrot — 22.00 Čas v siiki in kuitura — 22.35 Kung Fu.
ČETRTEK, 14. 4.: 17.30 Homo musicus —
18.00	Ruščina — 18.25 Pregied sporeda — 18.30 Vstop prost — 19.30 Na razstavi —
20.00	Nestrpno srce — 21.40 čas v siiki in kuitura — 22.15 Kiub 2.
PETEK, 17. 4.: 18.00 Nemščina — 18.25 Pregied sporeda — 18.30 Križarjenje po Egejskem morju — 19.30 Francoščina —
20.00	Stanovanje kot ciij raziskovanj —
21.00	Traiier — 21.50 Čas v siiki in kuitura — 22.25 High Chaparrai.
Hotel ..Korotan" v Sekiri/Se-kirn ob Vrbskem jezeru vabi na
PLES
v soboto 11. junija 1977, : pričetkom ob 70. url.
Igra ansambel „Muslc men" Od 11. junija naprej vsako soboto In nedeljo ples.
Prisrčno Miljeni/
mifi)mmnimnnuiiin)i)mmm)nuiiuim))i)nnnnmi)nmnnumnt)n)inmmmnumitnm)tumn)muiini)innttit
ŠPORTNI VESTNIK - ŠPORTNI
ffi)miimmnmnmniiiunu)timmmn)mnin)))nminn)nniinminmni)m)iiimitmmmmuimim)iimmnn)mntt
NOGOMET
Stoven!ki atlet:ki klub remiziral pri ASV-u — Sijajna igra Polanška
Z dokaj slabimi občutki je moštvo Slovenskega atletskega kluba šlo v tekmo proti ASV-u, in to še v Anna-bichlu. Prvi handicap so biie poškodbe Woschitza, Fere ter Hobia, ki niso mogli igrati in v drugo, nastop na tujem. Tekma sosedov na lestvici je biia dokaj hitra ter razburljiva. Po izenačeni igri se je končal prvi polčas brez goiov. Tudi v začetku drugega polčasa je izgiedaio, da bo tekma tipična 0:0 partija. Toda po težki napaki SAK-jeve obrambe je nasprotnik povedel z 1:0. A že v protinapadu je SAK izenačil. Justina Poianška trije igraici ASV-a niso mogii ustaviti, njegovo krasno podajo je Franci Šmid izrabit. Proti koncu tekme so domačini začeii silovito pritiskati, toda ni jim uspeio zabiti goia.
Po tekmi je v slovenski enajsterici viadaio veliko veseije, saj je ostaia spomladi neporažena in to vrhu tega
Siovensko prosvetno društvo ..Edinost" Šteben pri Giobas-nici vabi na slavnostno
PRAZNOVANJE 30-LETN1CE OBSTOJA
v soboto 18. junija 1977 ob 20. uri pri Šoštarju v Giobasnici.
Nastopili bodo: društveni moški zbor „Franc Leder Lesič-jak", moški zbor DPD „Svo-boda" Kidričevo, tamburaši DPD ..Svoboda" Ptuj in miadinska foikiorna skupina SKD Globasnica
O zgodovini društva bo govorit dr. Marko Dumpeinik.
Po kuiturnem sporedu piesna zabava z ansambiom „ Fantje iz Podjune"
Prisrčno vaUjeni/
NAMESTO VENCA
ob !mrfl Antona Štobra iz Konatič pri Lipi nad Vrbo, je Hranilnica !n posojilnica Podravlje posredovala Združenju staršev na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu S00 šil.
še brez štandardnih igralcev, ki so biii poškodovani, saj sicer vsi trije zgoraj omenjeni veijajo za stebre moštva.
Najboljši igralec v igri pa je bii brez dvoma miadi Justin Poianšek. Dva ali trije igraici so ga skušah nevtralizirati, toda ie redko se jim je to posrečiio. Nezadržijivo je prodirat skozi vrste ASV-a in kadar je
POZOR!
V	soboto, dne tl. 6. 1977 v Hortendorfu
Ob 15.15 uri
SAK H proti Kotmari vasi 1!
Ob 17.00 uri
SAK 1 proti Kotmari vasi 1
V	soboto, dne 18. 6. 1977
v St. Štefanu v Labotski dolini
Ob 15.15 uri
St. Stefan H proti SAK H
Ob 17.00 ur!
St. Stefan 1 proti SAK 1
Pridite v velikem števiiu na tekme!
bii on na žogi je pretila domačinom nevarnost. Pa tudi Marjan Pandei je pokazal nekaj lepih potez. Spioh pa je treba pohvaliti vse moštvo za borbenost, ki jo je pokazalo.
SAK tt podlege!
ASV je vodii proti siovenski enajsterici že z 3:0, a je moral biti na koncu srečen, da je zmagal z rezui-tatom 3:2. Po začetnih težavah se je siovensko moštvo opomogio in resno ogrožato nasprotnika.
Selani podtegii v Krivi Vrbi z rezultatom 6:3
Proti na iestvici zeio siabo uvrščeni enajsterici iz Krive Vrbe, so Seiani na tujem podiegii z rezultatom 6:3 in s tem zapraviti zadnje možnosti za vstop v prvi razred.
.Kriminalka" za Bežigradom
V nedeijo je na stadionu za Bežigradom gostovala Crvena zvezda, ki si je že pred tedni osvojila nasiov jugoslovanskega nogometnega prvaka. Oiimpija je že vodita s 4:1, a se je končno morata zadovoljiti z remijem. 13.000 giedaicev je navdušeno zasiedovaio igro.
SLOVENSKA FtZKULTURNA ZVEZA - ZVEZA SLOVENSKE MLADtNE
RAZPtS
Siovenska fizkuiturna zveza v Ceiovcu
razpisuje v sodelovanju s Šoiskim centrom za teiesno vzgojo v
Ljubljani in z Združenjem siovenskih športnih društev v Itaiiji v času od 13. 7. do 17. 7. 1977 šoianje za
inštruktorje namiznega tenisa, inštruktorje nogometa in inštruktorje odbojke.
Pogoji in navodila za vpis;
1.	Kandidati morajo biti stari najmanj 18 let. Morajo imeti veseije do pedagoškega in trenerskega deia z miadino in doiočeno znanje tehnike športne igre.
2.	Vsi kandidati morajo izpoiniti prijavnico in jo odposlati najkasneje do 25. junija 1977 na sedež Slovenske fizkuiturne zveze, Ceiovec, Gasometergasse 10/1.
3.	5-dncvno šoianje se bo pričeto v sredo, dne 13. juiija 1977, ob 10. uri dopoldan in se bo končaio v nedeijo 17. juiija 1977 po kosiiu.
4.	Po končanem šolanju bodo imeti kandidati izpit.
5.	Šoianje pripravija Šoiski center za teiesno vzgojo v Ljubijani za kandidate Združenja siovenskih športnih društev v Itaiiji in Sio-venske fizkuiturne zveze v Ceiovcu.
6.	Šoianje bo organizirano v primeru, če bo od obeti zamejskih športnih organizacij prijavijenih najmanj 12 kandidatov.
7.	Prijavnina za šoianje znaša šii. 100.— Prijavnina se prenakaže na tekoči račun štev. 2911 pri Posojitnici Ceiovec. Stroške prevoza do mesta soianja (v Sloveniji) nosijo kandidati, stroške prebivanja in šoianja nosi SFZ oziroma ZTKOS.
8.	Točna navodiia v zvezi s tečajem in krajem šoianja bodo prejeti prijavljeni kandidati pismeno na dom teden pred pričetkom šoianja. Podrobne informacije; tek (0 42 22) 32 5 50.