VODITELJ ■v bogoslovnih vedah. Deus ... ipse sapientiae dux est et sapientium emendator. Sap. 7, 15 Izdali profesorji kn.-šk. bogoslovnega učilišča v Mariboru. Uredil Frančišek Kovačič. tSlT) Letnik IX. Ots* *\sO V Mariboru, 1906. Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru. ?5f* Kazalo k IX. letniku „Voditelja". Dogmatika. stran Nauk sv. Ambrozija o evharistiji. Dr. Fr. Lukman....................... 117, 233 Eksegeza. Mesijanski psalmi. J. Markošek..................... ................. 1, 138, 349 Nravoslovje. Spovedna molčečnost. P. E. Pollak...................................... 297, 412 Zgodovina. Zgodovina slovenskega cerkvenega govorništva. Dr. A. Medved 26, 163, 264, 394 Ljutomerski dušni pastirji, f M. Slekovec ........................ 54, 286, 371 O umetniški obliki monštranc. A. Stegenšek.................................77 Pravo. Nekaj o zemljarini ali zemljiškem davku. J. V..............................67 Neveljaven zakon. H. 197 Se nekaj o zemljarini. f. Voh..............................................304 Quasi domicilium — verum domicilium. Dr. Fr. Kruljc........................307 Pravna določila glede zvonov. F. K.........................................309 Kako se stara denarna vrednota preračuni v sedanjo? . . . . . . . 419 Pastirstvo. Nekaj misli o mladinskih Marijinih družbah. Dr. Sal. Knavs.................69 Skrb za cerkveno obleko, J. F. Č...........................................74 Na kaj naj župnik prav posebno opozori osebe, ki žive v divjem zakonu pa so ubožne ? A. Stergar.........................................................75 V zagovor Marijinih družb. J. Kalan..................................................186 Čemu imajo župnijski uradi uradne dopisnice? A. Stergar..............................196 Popoldanska poroka. H................................................ ... 197 »Zdrava« — »blagoslovljena«. J. Selih................................................198 Skrb kapelanova ob smrti župnikovi. Dr. Fr. Kruljc...................................408 Dušni pastir in praktično razširjevanje dobrih časnikov. A. Stergar . . .418 Vprašanja pri župnijskem izpitu.......................................... 76, 310, 421 Liturgika. Simbolika liturgičnih oblačil. J. Kavčič..............................................43 Simbolika velikoduhovniških oblačil. J. Kavčič 247 Simbolika duhovniškega posvečenja. J. Kavčič..................................381 Zvonjenje pri oltarju. F. K...........................................................81 Festa primaria et secundaria. O. B. Čirič ...........................................199 Litanije ob prošnjih dnevih. F. K.................................................. 201 Konsumiral brez maše — pred mašo. A. Stergar........................................ 421 Katehetika. Katehetična metoda nekdaj in zdaj. Al. Čižek..........................................82 Psihološka metoda. Al. Čižek...................................................201, 312 Kaj bo s katekizmom ? J. Č............................................................92 Kaj bo z novim katekizmom ? Dr. Sal. Knavs ........................................ 422 Katehet in socijalno vprašanje. E. Vračko............................................426 Ascetika. Večna molitev v lavantinski škofiji. Peregrinus.......................................93 Gospod, uči nas moliti. Dr. Sal. Knavs...............................................215 Pone, Domine, custodiam ori meo......................................................429 Varujmo se pretiravanja. Anton Stergar...............................................430 Cerkveni letopis. Peti splošni avstr, katol. shod na Dunaju. Dr. J. S...................................95 Görresova družba. Dr. A. Korošec.................................................... 97 Socijalna organizacija. Dr. A. K......................................................97 Zavodi sv. Stanislava v St. Vidu nad Ljubljano. F. K. ................................98 Interkonfesijonalni zakon na Hrvaškem. F. K.......................................... 98 Zoper »Freie Schule«. F. K............................................................99 Verski boj na Francoskem. F. K........................................ .... 217, 433 Novi nadškof goriški. F. K...........................................................220 Razporoka in »Slobodna šola«. F. K. 220 Slovenski pastirski listi. F. K......................................................222 f Škof Avguštin Egger. F. K........................................................ 223 Pij X. o proučavanju sv. pisma. F. K......................................................325 Petstoletnica^, zavoda S. Maria deli’ Anima v Rimu. F. K.............................326 Katoliška cerkev na Francoskem. F. K......................................................328 Nastopna poslanica goriškega metropolita. F. K. 328 Peta lavantinska sinoda in solnograški prov. koncil. F. K. ... . . 329 Tretji slov. kat. shod.£F. K..............................................................329 Petindvajsetletnica nadškofa dr. Stadlerja. F. K. 329 f Profesor Herman Schell. F. K............................................................347 Okrožnica Pij a X. na italijanske škofe. F. K.............................................432 » Peta lavantinska sinoda. F. K.............................................. 435 Jubilej kardinala Katschthalerja, F. K. . . ... 435 Shod hrvatskih katehetov v Zagrebu. V. C. ................ . . 436 Tretji*slovenski katoliški shod v Ljubljani. S. S.........................................437 Katehetski kurz v Solnogradu. Dr. M. S. ...........................................................................................438 Misijonski obzornik. J. E. Kociper.................................... . . 100, 330, 438 Slovstvo. Občna metafizika. Dr. Fr. Kovačič ... 106 Wernz, Ius decretalium T. IV. Dr. A. Jerovšek.............................................111 „ „ „ T. I. ed. II. Dr. A. Jerovšek 112 Haring, Grundzüge des kath. Kirchenrechtes. Dr. A. Jerovšek.....................112 Gaugusch, Das Rechtsinstitut der Papstwahl. Dr. A. Jerovšek.....................112 Casacca, .Se il Papa posse eleggere il suo successore. Dr. A. Jerovšek . . 112 Giobbo Ad., Österreich, Frankreich und Spanien und das Ausschliessungsrecht im Conclave. Dr. A. Jerovšek.......................................................112 Seidl, Die Verwaltung des Kirchen- und Pfründen Vermögens in Österreich. Dr. A. Jerovšek....................................................................113 Bjelik, Handbuch für die kath. Militärgeistlichkeit. Dr. A. Jerovšek . . . 113 Lex, Das kirchl. Begräbnisrecht. Dr. A. Jerovšek..........................................113 Cathrein, Die Grundbegriffe des Strafrechtes. Dr. A. Jerovšek.....................113 Pečjak, Večno življenje...................................................................114 „ Šolski molitvenik....................................................................114 J. Cede, Sveto opravilo...................................................................114 Baraga Frid., Dušna paša..................................................................115 Slovanska liturgija. S. S.................................................................115 Fonck, Der Kampf um die Wahrheit der hl. Schrift seit 25 Jahren. V. Zolgar 224 Kurzgefasster wissenschaftl. Kommentar zu den hl. Schriften des neuen Testamentes. Dr. M. Slavič 226 Der sociologische Kursus in Salzburg. F. K................................................227 Biederlack, Die soziale Frage. F. K.......................................................227 Retzbach, Leitfaden für die soziale Praxis. F. K..........................................227 Schindler, Die soziale Frage der Gegenwart. Dr. M. Slavič.......................228 Talija, Socijalizam i socijalno pitanje. F. K.............................................229 Theologia Moralis S. Alfonsi Mariae dejLigorio. F. K.............................338 Koch, Lehrbuch der Moraltheologie. F. K...................................................338 Göpfert, Moraltheologie. F. K.............................................................340 Kadefavek, Morälka filosofickä. F. K......................................................340 Krauss, Der Kampf gegen die Verbrechensursachen. J. Ozimič.........................341 Kaj je torej z alkoholom? F. K. .....................................................343 Foerster, Jugendlehre. S. S..........................................................343 Kržič, Kratka katehetika. J. Vogrin..................................................345 Schell, Apologie des Christentums. F. K..............................................448 » Die kulturgeschichtliche Bedeutung der grossen Weltreligionen. F. K. 448 Pohle, Lehrbuch der Dogmatik. Lukman ................................................449 Wolfsgruber, Die k. u. k. Hofburgkapelle und die k. u. k. geistliche Hofkapelle. A. St................................................................451 Sedläcek, Museum biblickych starožitnosti. J. M....................................451 Harnack, Militia Christi. Lukman.....................................................452 Schnürrer, Franz voft Assisi. Lukman ................................................452 KryStüfek, Protestantstvi v Čechah. F. K.............................................453 Weiss, Lutherpsychologie. F. K.......................................................453 Zgodovinska knjižnica II. F. K...................................................... 455 Zupan, propovedi. Dr. A. Medved......................................................456 Denifle, Die katholische Kirche und das Ziel der Menschheit. Dr. A. Medved 456 Schuster, Zwei Zyklen Fastenpredigten. Dr. A. Medved.................................557 Weinhofer, Predigten über das Allerheiligste Altarsakrament..........................457 Kosi, Šopek šolskih pesmi. S. S......................................................458 Raznoterosti. Tractatus Origenis de libris ss. scripturarum. Lukman................................229 Ali imamo Slovenci svoj izraz za besedo zakrament? J. Vrhovnik .... 230 Kirchliches Handlexicon. Lukman......................................................231 Slavorum litterae theologicae. F. K..................................................232 Cerkveno govorništvo vseh narodov. F. K..............................................347 Novonajdeni zaklad v kapelici »Sancta Sanctorum« v Rimu. A. St. ... 459 Važen odgovor biblične komisije......................................................459 Književno naznanilo. Ordo providendi infirmos.............................................................348 Mesijanski psalmi. veliko zgovornostjo veličajo in slavijo sv. očetje psalterij kot najpopolnejši vir božjih resnic, kot knjigo, katere ne doseza še manj pa prekaša po svoji vsebini nobena druga svetopisemska knjiga.' Samoumevno je takorekoč, da ne sme manjkati v tej preimenitni knjigi najvažnejše jedro sv. pisma, namreč preroško jedro, kakor ga nahajamo v drugih starozakonskih knjigah. In v resnici, psalterij ne zaostaja v tem oziru nikakor za drugimi spisi stare zaveze, ne, ampak jih celo prekaša; obrazuje namreč podobo Mesijevo in njegovega kraljestva, katero rišejo druge knjige st. zak. bolj v splošnih potezah, v nekaterih psalmih določneje in jasnejše; tako n. pr. je v 21. psalmu tudi v posameznostih tako živo oslikana kakor v nobeni drugi starozakonski knjigi.2 Vsi razlagavci pač soglašajo z učenim benediktinskim opatom Calmetom, ki pravi: »Leges, historiae, prophetiae, psalmi Divinum hunc Liberatorem (Messiam) loquuntur. Quod autem psalmorum usitatior magisque vulgaris usus futurus esset, maiora in illis venturi Repara-toris argumenta exhibita sunt.« 3 Izraz »in illis« se nanaša pred vsem na mesijanske psalme, ki so nam ohranjeni v psalteriju. Mesijanske imenujemo tiste psalme, v katerih se nahajajo preroške predstave o Mesiji, bodisi neposredne ali posredne, katerih si je bil sv. pesnik bodisi svest ali nesvest, * psalmi, ki nam podajajo bolj ali manj jasne poglede na Mesijo in njegovo kraljestvo. Da se nahajajo v psalteriju preroško-mesijanski psalmi, »qui Christi regnum, ortum praedicationem, miracula, passionem, resurrectionem, ascensionem, Ecclesiae propagationem ita manifeste praedicunt, ut ' Arndt Augustin S. I., Hl. Schrift. Pustet 1900, II. zv., I st. 2 Ecker Jakob, Porta Sion. Trier 1903. 215 *. 3 Calmet Aug. comm. lit in omnes lib. vet. test. Wirceburgi 1791, zv. VI st. 16. 4 Thalhofer, Erkl. d. Psalmen, 6. Aufl. Regensburg 1895, st. 19. »Voditelj« I l Evangelista potius, quam Propheta fuisse videatur (sv. pevec)1 psalmi, ki so po svoji mesijanski vsebini med drugimi spevi psalterija to, kar je žlahtno kamenje med drugimi dragotinami v kraljevi zakladnici, neprecenljivi biseri, s katerimi se drugi psalmi ne morejo meriti,2 razvidimo pri premišljevanju posameznih psalmov iz sledečega: 1. iz psalmove vsebine, 2. iz vzporednih mest starega zakona, 3. iz pričevanja novega zakona, 4. iz složnega soglasja (unanimi consensu) sv. očetov, 5. iz autoritqte sv. cerkve, 6. iz soglasja starejših judovskih razlagavcev.3 Po vsebini delimo mesijanske psalme n) v take, ki govorijo izključno le o Mesiju, ki se nanašajo le na Mesijo in njegovo kraljestvo, »qui literaliter (sensu literali) ad Christum eiusque regnum i. e. Eccle-siam referentur“4 in katerih ne moremo razlagati o nikomur drugem r>. Te psalme imenujemo neposredno,6 naravnostno, izključno,7 istinito,8 mesijanske ali strogo preroške.9 b) V tipično, idealno10 ali zajedno mesijanske,11 katere umevamo i o kakem človeku i o Mesiju; tem psalmom prištevamo a) ona mesta v psalmih, katera po generičnem (rodovnem) literalnem smislu veljajo tudi o Kristusu, kolikor se mora namreč to, kar pripoveduje psalm o trpečem pravičniku, umevati tudi o včlovečenem Mesiju, ki je pravičnik -/.at’ i^ox^v; ß) tista mesta, ki se nanašajo samo v tipičnem pomenu (sensu mystico) na Mesijo, sensu literali pa govorijo o zgolj človeškem osebku, ki pa ima tipični značaj.12 Direktno ali neposredno mesijanski psalmi so: 2. ps. (o zmagi Mesije kralja); 15. ps. (Kristusov krvavi pot na Oljski gori,13 o vstajenju in slavi njegovi (po vulgati); 21. ps. (o trpljenju in o sadovih njegovega trpljenja; 44. ps. (o Kristusu in njegovi cerkvi); 71. ps. (o večnem kraljestvu Mesijevem in o večnem miru); 109. ps. (o zmagi kralja Mesije in o njegovem duhovništvu).14 K tipično mesijanskim psalmom prištevamo pred vsem tiste, katere razlaga sv. pismo nove zaveze v tem smislu.15 Razven teh je še 1 Beilarmin, Expl. in psalmos, Coloniae 1611; praefatio pg. I. 2 Reischl, Buch der Psalmen Regensburg 1873, zv. I., st. XLVI. 3 Scholz, Handb. d. Theologie des alt. B. im Lichte des Neuen. Regensburg 1861. II. oddel. st. 158, 168. — 4 Mlčoch, Psalterium, Olomucii 1890. st. 10. 5 Ecker op. cit. 215 *. — 6 Hoberg, Psalmen der Vulgata, Freiburg 1892; st. X. 7 Thalhofer, 20. — 8 Scholz, II. Abt. 173. 9 Wolter, Psallite Sapienter 2. Aufl. Freiburg 1891, zv. I., st. XIII. 10 Reinke, Messianische Psalmen, Comm. zv. I, st. 15. ” Thalhofer, op. cit. 20. — 12 Ecker, op. cit. 216 *. 11 Thalhofer, op. cit. 129. 14 Zschokke, Historia sacra ant. test. editio quarta, 1894; pag. 204; Kaulen Einl. in die Hl. Schrift 3. Aufl. Freiburg 1890; st 305 16 Ecker jih našteva 13, op. cit. 216 *. mnogo drugih psalmov, katere »moremo« tudi razlagati tipično mesijansko. 1 Sv. cerkev obrača v bogoslužju še mnogo drugih mest iz psalmov »per accomodationem« na Kristusa in njegovo kraljestvo, ki pa ne pripadajo k mesijanskim psalmom.2 V naslednji razlagi hočemo podati zaporedoma razlago neposredno mesijanskih psalmov.3 Začnemo z 21. psalmom, ker se v njem najlepše in najjasnejše zrcali bistvo mesijanskega psalma. XXI. (v hebr. 22.) psalm. Kristusova žalna pesem na križu.4 Obseg: Iz globin groze polnega srca privre pravičniku (Mesiju) žalnica, kakor jo morejo roditi le prestrašni trenotki najgrozovitejših smrtnih muk. V prvem razdelku izraža prežalne tožbe o neposredni pogubi, katera se zdi neizogibna; iz tožbe pa odseva žarek upanja v pomoč božjo v prošnji: »Ne loči se od mene« (v. 1—12). V drugem delu riše v markantnih potezah poedine strahote in smrtne bolesti (v. 13—22). V tretjem delu pa premaga najživejše in najtrdnejše zaupanje smrtno grozo; trpeči pravičnik gleda v duhu preblagonosne učinke svojega trpljenja in jih radostno oznanja (v. 23—32.)6 Napis: V. 1. In finem pro susceptione matutina, Psalmus David.0 H koncu, za zjutranjo pomoč, Psalm Davidov. In finem (nsjp^ lamenazzeach, glej »Voditelj« 1904 str. 161 sequ.) pro susceptione matutina (tPain np’X'Vy 'ah’ajjeleth hašachar). Mnogo psalmovskih napisov je po besedilu in vsebini temnih in zagonetnih; to velja tudi o tem napisu. Hoberg naravnost trdi, da se smisel izraza pro susceptione matutina ne da razjasniti.; »Titulus (huius psalmi) implicatissi- 1 Zschokke jih našteva 49; op. cit. st. 205, op. 8. 2 Thalhofer, op. cit. 20, b. — 3 Ps. 2. glej »Voditelj« 1904 str. 31—45. 4 Wolter, op. cit. I, 237. 5 Prim. Schegg, Psalmen. München 1845; I, 247/248. — Kasiodor omeni pri razdelitvi: Per totum quidem psalmum loquitur Dominus Christus; sed primo capite derelictum se clamat a Patre, ut dispensatam scilicet susceperit passionem, poten-tissimam humilitatem suam hominis subiectione commendans. Secundo loco passionem sacram diversis comparationibus prophetavit, deprecans ut a saevientibus ini-micis suis, divina protectione liberetur. Tertio commonet Dominum laudare Christi-anos, quia in resurrectione sua catholicam respexit Ecclesiam; ut audito tanto mira-culo in saluberrima fidei constantia permanerent: ne passione tantum prophetata, imbecilla se hominum corda turbarent. (Cassiodorus, Migne Pat. cursus series latina LXX. col. 152). 6 Victori pro cervo matutino, canticum. S. Hieronymus; Psalterium iuxta He-braeos e recog. Pauli de Lagarde Lipsiae 1874. st. 23. 7 Op. cit. st. 52, ad v. 1. »Voditelj« I. 1* mus est«, pravi Kalmet in dostavi: »Interpretes divinando explicant, nihilcjue satis constans certumque proferunt.« 1 Razlagavci so različnega mnenja. Hebrejski izraz (’ajjeleth) je stat. constr. od (’ajjalah) f. in pomeni košuto, jelenovko. V zvezi z hašachar (jutranja zarja) izraža: »košuta jutranje zarje«. Po mnenju Fürstovem je ta izraz ime ali naslov neke pesmi, ki se je izgubila; v njej se je govorilo o »košuti jutranje zarje« in po njej so naslovili pesem »košuta jutranje zarje« prav tako, kakor so naslovili žalostinko Davidovo, katero je speval, tugujoč za Jonatanom, n#]? (ke-šeth, arcus, lok), ker govori David v žalostinki o loku Jonatanovem.2 »Planxit autem David planctum huiuscemodi super Saul et super Jonatan filium eius et praecepit ut docerent filios Iuda arcum (II. Reg. 1, 17. 18) t. j. pesem o loku.3 Po mnenju nekaterih razlagavcev, katerim se tudi mi pridružujemo, je »košuta jutranje zarje« začetek neke sedaj ne več ohranjene pesmi, po katere napevu so morali ta psalm prepevati.4 irsrn hašachar (od glagola ~int2ž‘ I. šahar I.) znači trenotek, ko prisveti solnce in napoči dan, torej jutranjo zarjo, aurora, tempus matutinum. »Hebraei seriores nominabant iuxta Talmudem« »matutinum tempus«, quo prima lux apparet »cervam aurorae« (seu »cervam matutinam)« et compara-bant primos radios solis orientis cum »cornubus cervae seu capreae. Quia autem ex Lege quotidie — prorumpente aurora agnus in sanc-tuario immolabatur 5 verosimile videtur, cantatum fuisse simul pro benigna susceptione sacrificii matutini a Deo imploranda canticum, cuius exordium erat »cerva aurorae«.6 Agellij nanaša ta izraz na rano uro, v kateri so prepevali ta psalm,7 kakor tudi Allioli, ki razlaga irafn r\b?x~b)! (lamenazzeach ’al"’ajjeleth hašachar): »Pevcu ob začetku zarje« t. j. pevec (pevski predstojnik) naj da to pesem v templju peti, ko se začenja jutranja zarja; in to se prav prilega; zakaj vsa prerokovanja so v duhovnem pomenu zarja, ki pride pred Solncem pravice.8 Nekateri umevajo intr n nb'X'b'l ('aPajjeleth hašachar) o pravičniku, ki trpi po nedolžnem preganjanje in kateremu že začenja svetiti 1 Coram. lit. op. cit. VI, 220. 2 Fürst, Hebr. u. chald. H\vb. 3. Aufl. Leipzig 1876; I, 69. 3 Arndt, op. cit. I, 707 op. 6. 4 Ecker, op. cit. col 1767; Sedlaček, Vyklad posvatnych žalinu. I, str. XXVIII. 5 Za jutranjo daritev odločeno živinče so zaklali neposredno po solnčnem vzhodu, ga darovali na žgavnem oltarju, na katerem je gorelo celi dan do večera. Holzammer (Schuster) 4. Aufl. Freiburg 1886; I, št. 382, op. 6. 6 Mlčoch, op. cit. 105. — 5 Thalhofer, op. cit. 173. 8 Allioli, Sv. pismo, Ljubljana 1858; III. str. 128, op. 2. jutranja zarja božje pomoči,1 ali o hudo preganjanem, ki se primerja košuti, katero gonijo psi v ranem jutru in jo razmesarijo.2 Sv. pismo navaja jelena, jelenovko, srno in gazelo večkrat kot podobo nedolžno preganjanega3 in umorjenega človeka. * »Et erit quasi damula fugiens (zgodilo se bo kakor bežni srni) et quasi ovis . . . omnis, qui inventus fuerit, occidetur.« (Is. 13, 14. 15.) Košuta in srna pa sta tudi podoba ljubkosti in dražesti: »Cerva carissima (kakor košuta ljubka) et gratissimus hinnulus (kakor dražestni srnjak (Prov. 5, 19.), pa tudi podoba urnosti. »Vox dilecti mei, ecce iste venit saliens in montibus, transiliens colles: Similis est dilectus meus capreae hinnuloque cervorum« (enak gazeli in srnjaku ali mlademu jelenu.) (Cant. 2, 8. 9.) To se je izpolnilo o vstajenju Kristusovem. »Ipse enim in die resurrectionis velocissimo saltu ab inferis et a morte ad vitam immortalem et gloriosam ascendit.«5 Latinski izraz (vulgata) »pro susceptione matutina« se vjema z grškim v Septuaginti: ÖTtep xrjg dvxtXnjtJjEcüs xfjg itolhv?);.6 ’AvrfXrjtJns, £ Tudi HJJ # šegagah je v pomenu blizu »delictorum meorum«; izraža namreč prestopek, zmoto in sploh greh. 6 Kristusov klic na križu se lahko imenuje rugitus. Evangelist poroča: »Okoli devete ure je Jezus z velikim glasom klical, rekoč: eli, eli lama sabaktani« (Math. 27, 46). Sv. Pavel piše: »On je v dnevih svojega mesa molitve in prošnje z močnim glasom in s solzami daroval njemu, kateri ga je mogel oteti od smrti.« (Hebr. 5, 7). Nekateri vežejo longe a salute mea z dereliquisti.7 Schegg se sklicuje na sv. Avguština, ki je postavil v svoji Enarratio I. k temu psalmu po »salute mea« vprašanje.8 V Enarratio II. pa ne stavi vprašanja, ampak veže, longe a salute mea z verba delictorum meorum.0 Združenje izrazov »longe a salute mea z dereliquisti« pod isti vprašalnik se ne da kritično vzdržati, in zategadelj je to mnenje po pravici zavrgel že Bellarmin rekoč: »Sed tališ interrogatio gratis fingitur cum in nullo textu inveniatur« (85 a). Po hebr. poslovenjeno: Moj Bog! moj Bog, zakaj si me zapustil, daleč od moje rešitve (so) besede mojega vpitja. Lepo prestavi Vesel: Moj Bog! moj Bog! .... Zakaj tako sem zapuščen ? Predaleč je pomoč mi Tvoja Besed je mojih vek zgubljen. V. 3. Deus meus clamabo per diem et non exaudies: et nocte, et non ad insipientiam mihi.10 Moj Bog, kličem po dnevu, pa ne uslišiš; in po noči, in mi ni v nespamet. Deus meus (’ij^x. ’elohaj); deus kot pravi Bog se imenuje Vx. ’el, navadno □\"i.7x. ’elohim plur. maiestaticus od ’eloah (ni^x.), naj-brže od korenike P1^Xt ’alah arabski aliha osupnjen, prestrašen biti, torej = predmet strahu, ki budi strah. Po mnenju nekaterih razla- 1 Ecker, op. cit. col. 710. 2 Thalhofer 174. — 3 Fürst II, 409. — 4 Sedlaček I, 168. s Reinke, comm. I, 243. — 6 Fürst II, 409. — 7 Schegg, op. cit. I, 251. 8 S. Augustinus col. 167. — 9 St. Augustinus col. 172. 10 . . . nocte, nec est silentium mihi. Sv. Hier. gavcev je baje ’eloah nastal neposredno iz ’el po razširjanju in aliha bi bil denominativ.1 Clamabo tOj?N ’ekr’a 1. sg. fut. Kal od tOj? kara klical bom, per diem DOi’ (jomam) et non (velo) exaudies (nJ£.r ta'aneh 2. m. sg. fut. K. od 'anah odgovoriti) ne boš odgovoril. (Oblika v Hif. enaka.)2 Et nocte (velajelah), vedno neprestano 3 pošilja Mesija proš- nje k nebeškemu Očetu, pa Oče nebeški mu ne odgovori (ta'aneh) z vslišanjem (exaudies). Nekateri menijo, da znači per diem specielno dan Kristusovega trpljenja in smrti (Veliki petek), nocte pa noč pred njegovim trpljenjem, ko je molil v Getzemanskem vrtu v smrtni grozi in žalosten do smrti k nebeškemu Očetu: »Moj Oče, ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih (ta britka smrt) (Mat. 26, 39).4 »Videtur alludere ad duas orationes, quas Christus fecit unam de nocte in horto alteram de die in cruce.« 5 Vendar je prvo mnenje mnogo bolj prikladno smislu. Et non ad insipientiam mihi (velo dumijali) in ni mi v nespamet, akoravno me ne uslišiš0. Vem, da me ne uslišiš v tem smislu, da bi ubežal jaz časni smrti in ne pil keliha trpljenja, in vendar mi ni moja neprestana prošnja v nespamet; vem namreč, da me boš uslišal »quoad principalem intentionem meam«,7 da bo odrešen človeški rod in da ne bom ostal v smrtnih sponah, ampak vstal iz groba k preslavnemu poveličanemu življenju. »Novi enim non frustra concessionem petitionis te procrastinare, sed magnum quid et salutare ex passione procurare.8 Zategadelj moja prošnja ni tožba nevoljnega, ki bi se pritoževal čez tvoje naredbe. To bi mi bilo seveda v nespamet, tako ravnanje bi bila stultitia ali peccatum proti Tebi.9 Nekateri družijo z »insipiens« pojem »neosnovan, ničeven«; non ad insipientiam mihi, ne prosim neosnovano, brez vzroka, per diem et noctem, da me uslišiš, ampak imam zadostni vzrok za neprestano prošnjo, saj je moje trpljenje neizrečeno britko in jaz kličem k Tebi kot sin k očetu. Moja prošnja ne more torej veljati za nespametno.10 Po svetopisemskem govornem običaju je insipientia, stultitia in peccatum istoveten pojem, zato pa razlagajo nekateri »insipientiam« kot »greh«, »mihi« smatrajo za pronomen possessivum, »moj« sc. greh; »non« ad insipientiam mihi bi potem mnenju pomenilo »ne« z ozirom na mojo grešnost, ne zavoljo mojih grehov me ne uslišiš, ampak za-v°lj° grehov drugih, za katere se pokorim, razlega se moj klic brez 1 Ecker col. 736. — 2 Fürst II, 164. 3 Krek, Lampe st. 489 b. op. 2. Thalhofer 174, 3. 4 Calmet comm. VI, 225, Reinke comm. I, 244. — 6 Bellarmin 85. 6 Ecker 1212. — 7 Bellarmin 85. — 8 Theodoretus col. 1011. 9 Mlčoch 106. — 10 Thalhofer 174. uspeha, ne da bi ga ti hotel slišati.1 Hoberga je privedel do te nenavadne razlage Genebrard, ki pravi: »Nune cum clamem non propter ullam »meam« insipientiam, sed alienam cur Domine non exaudies.« 2 Kasiodor nanaša insipientiam na kakovost različnih prošenj. »Duo sunt enim genera petitionum, quando petimus honores, divitias, inimi-corum vindictam et caetera huiusmodi, insipienter petimus, quia mun-dana desideramus; quando autem postulamus, ut a periculis liberemur, ut nobis vita concedatur aeterna, non stulte petimus, sed convenienter oramus.« 3 Non ad insipientiam mihi se glasi v LXX: oöx, el? avoiav • žpot. V masoretskem besedilu beremo tam, kjer stoji v vulgati insipientia, dumijah (n’D*j = rvon) mir od non (III) damah III, nehati, tih, mutast biti, molčati = Don damam. 4 1 - r Zanikanje nominalnih stavkov z zanikalnico (l’o) v nasprotju z rednim zanikanjem z zanikalnico “'N. (’en) znači in vključuje vedno neko emfazo, krepkoto, v kolikor namreč pade teža zanikalnice bolj na kako določeno besedo, kakor pa na celi stavek: non (xt’) exaudies, non (iib) ad insipientiam,5 torej ni mi miru, ne dovolim si miru, moj žalobni klic doni neprenehoma noč in dan, ni mi upokojenja.G Septuaginta prestavi dumija z avoia. Mogoče je, da LXX niso brali nepunk-tiranega izraza kot dumija (n*p"t), ampak remija (nn?T.), da so namreč zamenjali črko ~ s črko 1, kar se prav lahko posebno pri nepunktira-nih rokopisih zgodi, remija pa pomeni stvar, ki je moralično slaba7, goljufijo, lenobo nemarnost0, torej neko vrsto greha sploh. Ker je v v svetopisemski govorici pojem peccati istoveten s pojmom insipientiae (avoia) so Septuaginte prestavljavci lahko preložili remija (če so tako brali po pomoti) z avoi a. Za gotovo se sploh ne bo dalo nikoli dognati, kako so brali Septuaginta. Lorin meni, da niso brali drugače kakor dumija, samo preložili niso besede v navadnem pomenu »mir« To mnenje je prav verjetno, ker dajejo Septuaginta besedi dumija tudi na drugih mestih sv. pisma drugačen pomen in ne silentium ,mir‘, kakor prestavlja sv. Jeronim. N. pr. »Nonne Deo subiecta erit fmo tay^aexai v hebr. dumija (rPrpn) anima mea? (ps. 61, 2). In »Te decet aoi TipixE'. hebr. dumija (n’D.l) hymnus Deus in Sion« (ps. 64, 2). Bel-larmin sklepa pa svojo razlaganje o »insipientiam« z besedami: »Igi-tur LXX vel aliquod aliud legerunt, vel noverunt hanc vocem reci-pere omnes istas intelligentias (p. 85), vse tiste različne pomene, katere jim dajejo v prestavi. 1 Hoberg 53. 2 Ecker 1212 prim. Arndt II, 28 op. 5. 3 Col. 154. — 4 Fürst I, 302. 5 Gesenius (Kautzsch) hebr. Grammatik, 27. Aufl. Leipzig 1902. § 152, 1 a op. 2. 6 Ecker 1212. - 7 Mlčoch 106. — 8 Fürst II, 373. — a Ecker col. 1213. Po hebr. posl.: Bog moj, klical bom (kličem) po dnevi, in ne boš odgovoril (ne odgovoriš, uslišiš), in po noči in ni miru meni. V. 4. Tu autem in sancto habitas, laus Israel.' Zaman je prosil božji trpin doslej pomoči; da ni še uslišan, zdi se mu tembolj čudno, ker dobro ve, da je tisti, h kateremu kliče kadoš (triTp), sanctjus, sveti2, kateri ne trpi, da bi se komu godila krivica, in ki brani svoje častilce zlega.3 Septuaginta so čitali v nepunktiranem besedilu namesto kadoš (Bdij? sanctus) kodeš &\p svetišče, sanctum, tempel in preložili: svaytm in sancto in združili z »habitas«.4 Po sedanjem masoreškem tekstu se ta zveza ne more odobravati zaradi ’athnach, glavnega , delivca v sredi verza, ki stoji pri triD j? kadoš. Ko bi postavili ’athnach od kadoš k 2tri’ jošeb (habitas), potem bi smeli prestaviti po Septuaginti: tu autem »in sancto habitas«,5 v nebeškem svetišču, od koder vidiš kot Bog zaščitnik zlobne krivičnike in trpečo nedolžnost,0 po izreku Izaijevem: »Ozri se z nebes, in poglej s svojega svetega bivališča de ha-bitaculo sancto tuo "ril.j? (kodšeka) (Iz. 63, 15) iz bivališča tvoje svetosti. 7 Nekateri stari razlagavci, posebno grški, razlagajo »in sancto« o svetnikih božjih. »Et vero tu in omnibus sanctis (iv Ttaat tole, xyioic 'jou žvotzstg) habitas, ac semper cum illis versans, exaudis eos. In hac igitur re laus Israelis videlicet cuiusque sancti esse consuevisti. Quod si in omnibus sanctis Deus habitet, multo certe magis in Unigenito suo, quem sane libentius exauditurus est.8 Drugi menijo: in sancto = in sanctuario (v zaveznem šotoru, v templu) resides9 kot »laus 6 shtatvo? Israel, dika Izraelova in predmet hvale in slave Izraelove10 tum quia laudatur et decantatur (Ircaivotipevov xal opvoupsvov) a suis propriis cultoribus11 tum quia propter Eum laudatur populus Israel.12 Ni ga drugega ljudstva tako velikega, da bi imelo bogove tako blizu, kakor je naš Bog pri vseh naših molitvah. (V. Mojz. 4, 7), pravi Mojzes in gotovo meni sveti šotor s skrinjo zaveze, nad katero je bival Bog v šekini. In ni ga ljudstva, ki bi imelo tako svete bogove kakor Izrael: »Ni ga svetega, kakor je gospod, in ni ga močnega kakor naš Bog.« (I. b. kraljev 2, 2.) »Haec est maxima laus populi (Israel), quod habet Deum omni ex parte sanctissimum«,13 trilj? kadoš, kateremu se ne sme bližati nič nečistega in grešnega.14 1 Et tu, sanete habitator, laus Israel. Sv. Hier. 2 Ecker 1290. — 3 Reinke comm, I, 245. — 4 Ecker 1682. 6 Sedlaček, I, 169. 6 Thalhofer 174 prim. Hoberg 53. — 7 Arndt II, 637. 8 Eusebius, op. cit. col. 206. — 9 Mlčoch 106. — *° Ecker 1290. 11 Theodoretus, op. cit. col. ioii. — 12 Schegg I, 255. — 13 Bellarmin 86. 14 Fürst II, 296. Habitas 3t?1’ jošeb part. sg. Kal od 3B”r jašab stolovati sedeti, pripada v hebr. k laus ni^nr od n^np (tehillot pl. od tehillah) veliča-nje, slavospev, hvalnica); torej stolujoč nad hvalnicami Izraelovimi,1 »in medio populi tui, qui laudes tuas diu noctuque ingemiscat, ac fau-stis votis et benedictionibus te cumulat.« 2 Uvodni ve (l.) (autem) izraža nasprotje k celemu prejšnjemu verzu, da ga Bog ne sliši, pa vendar biva v svetišču.3 Po hebr. posl.: A vendar Ti (si) Sveti, stolujoč nad hvalnicami Izraelovimi. V. 5. In te speraverunt patres nostri, speraverunt et liberasti eos. V. 6. Ad te clamaverunt et salvi facti sunt; in te speraverunt et non sunt confusi.4 Vate so upali naši očetje, upali so in rešil si jih. K tebi so klicali in so bili rešeni; vate so upali, in niso bili osramočeni. Akoravno dozdevno Gospod ne posluša in ne sliši Mesijeve prošnje, vendar ne neha Mesija prositi, trdno zaupajoč, da bo končno vendar čisto gotovo uslišan. Saj bi bilo celo nasprotno božji radovolj-nosti, s katero tako rad usliši prošnje trdno zaupajočih, bilo bi celo neslišno, če bi Mesije ne uslišal. Sveta zgodovina spričuje to resnico z mnogobrojnimi vzgledi, na katere se sklicuje prošnjik. In te “2 (be-ka) speraverunt *nt?3 (bafechu 3. pl. pf. Kal od ~t52 batach zaupati) patres nostri U’nhx. ’abotejnu pl. od 3Nr ’ab suf. Nominis. 1. p. pl. očetje naši et liberasti eos (vatefalletemo); vav consec. n^_s palat 2. m. sg. fut. Piel. suf. 3. m. pl. rešiti, iD.. emo poetična oblika za □.. em. Ad te ’elejka) clamaverunt (}p>5Mr ca'aku 3. pl. pf. Kal od py_l ca'ak klicati), et salvi facti sunt (■itspD.Ji. ve_nimlatu 3. pl. pf. Nif. Pavza. Od tip.D. malat I (Kal ni v rabi) intr. gladek, opolzek biti, se izmuzniti ubežati; biti rešen; et non (kPl. ve.lo’) sunt confusi (wn bošu 3. pl. p. Kal od ttda boš se sramovati, biti osramočen. Božji trpin ima tukaj v mislih gotovo čudežno rešitev iz egiptovske sužnosti in čudapolno vodstvo, obrambo in ohranbo v arabski puščavi, potem 1 Bachmann Praep. und Comm. zu den Psalmen. Berlin 1890; p. 67 op. 6. 2 Calmet VI, 226. Nekaj prvotno intransitivnih glagolov se lahko rabi kot transitivni vsled neke pretvorbe prvotnega pomena, ki se je utrdila polagoma v govornem običaju . . . . tako n. pr. več glagolov, ki pomenijo bivati pred vsem jašab. Tožilnik (akuzativ), ki je združen s temi glagoli, znači potem ali kraj, na katerem, ali stvar, pri kateri kdo biva; Jabel, qui fuit pater habitantium in tentoriis (Pnk jošeb oliel: tožilnik, Gen. 4, 20) (cf. Bachmann Comm. u. Praep. zur Genesis, Berlin 1890 st. 28), lahko pa znači tožilnik celö osebo ali ljudstvo, pri katerem kdo biva ali je v gosteh. »Neque habitabit iuxta te (~"1 j ’ jegur-ka (tožilnik) malignus (ps. 5, 6). (Ge-senius heb. gr. op. cit. § 117, 4 u opi 4, c.) — 3 Schegg, op. cit. I. 255 op. 1. 4 In te confisi sunt patres nostri, confisi sunt et salvasti eos .... salvati . . . . confisi . . . Sv. Hier. mnogokratno rešitev pred sovražniki v dobi sodnikov, ko je Bog vsakokrat rešil Izraelce pogina, ko so se povrnili k Jahvetu, edino pravemu Bogu.1 Prekrasno proslavlja to božje delovanje n. pr. 104. (hebr. 105.) in 105. (v hebr. 106.) psalm. Enako tudi preroki: »Usmiljenja Gospodovega se bom spominjal, hvalil Gospoda za vse, kar nam je Gospod dodelil, in zavoljo obilnosti dobrot nad hišo Izraelovo, katere jim je dodelil po svoji dobroti in po obilnosti svojega usmiljenja. In je rekel: Saj je to vendar moje ljudstvo, otroci, ki ne taje (mene) in bil jim je zveličar. Pri vsej njih stiski ni bil v zadregi (da bi jim ne mogel pomagati) in angelj njegovega obličja jih je rešil v svoji ljubezni, in v svoji milosti jih je on sam otel, in jih nosil, in poviševal vse nekdanje dni. Oni pa so ga dražili k jezi, zato se jim je bil spremenil v sovražnika in sam se je bojeval zoper nje.« (Iz. 63, 7—10.) S čim pa so ga potolažili zopet in zopet, s čim so si izprosili njegove pomoči zoper sovražnike? V nesreči in stiski zaupali so trdno v Gospoda, in trdno in neomajno zaupanje jim je poplačal Bog z rešitvijo. Na to trdno zaupanje hoče opozoriti božji trpin in zato se nahaja v teh dveh verzih glagol batah zaupati trikrat. »Sed cum tanta supplicantibus sive praestiterit, sive praestet, tarnen proprio Filio suo non pepercit Deus, sed pro nobis omnibus tradidit illum (Rom. 8, 32) ut implerentur videlicet Scripturae et salus mundi ipsius passione proveniret.« 2 Očetom dodelil si pomoč in re-šenje, meni še ne. V. 7. Ego autem sum vermis et non homo: opprobrium homi-num et abiectio plebis.3 Jaz pa sem črv in ne človek, zasramovanje ljudi in izvržek ljudstva. Ego autem (*3iNrl: ve’anochi) izraža rezko in ostro nasprotje k predstoječim verzom. Patres nostri bili so vselej in hitro uslišani, ko so prosili zaupno, popolnoma drugače pa ravna isti Bog s prosečim trpinom. Vermis (ny.Vjn tola'at črv) ny^Jn tole'ah od I. taka 1. od-žreti, odlizati; rabi se pri črvih in mrčesih,4 podoba nizkosti,5 ničnosti in revščine. V tem pomenu rabi »vermis« Izaija: »Nikar se ne boj, črviček, Jakop, vi morjeni v Izraelu (vi stiskani, zaničevani Izraelci)6 (Iz. 41, 14). More-li človek pred Boga postavljen (v primeri z Bogom) opravičen biti, ali se čist prikazati rojeni od žene? Glej, tudi luna se ne sveti, in zvezde niso čiste pred njegovim obličjem. Koliko bolj (po smislu: koliko manj)7 človek, kije gnjiloba, in sin človekov, kije črv!« (Job. 25, 4—6). »Vermis nimia abiectione temnibilis . . . compa- 1 Reinke comm. I, 248. — 2 Cassiodorus col. 155. 3 . . . obprobrium . . . despectio . . . Sv. Hier. — 4 Fürst II, 529. 6 Fürst II, 519. - 6 Arndt II, 586, 5 Arndt I, 1296. rat se Creator humillimis creaturis suis.« 1 Vermis omnium animalium vilissimum (7tavx6c £wov eoxeXeaxaxov) censetur, atcjue a corruptione cor-porum existentiam habet; si quid vero tetigerit, id in corruptionem et exitium ducit.« 2 Et non homo se imenuje Zveličar. Iz hebr. je razvidno, da tvori non homo (lo’_iš) eden pojem: Nečlovek.3 S strašnim trpljenjem sem izgubil človeško podobo. »Nečastitljiv bo njegov obraz med možmi (meiš) in njegova podoba med člo- veškimi otroci.« (Iz. 52, 14.) »Nima ne podobe ne lepote . . . kakor zakrito je bilo njegovo obličje.« (Iz. 53, 2, 3.) Pa ne samo neizmerno bedni telesni položaj dela Mesiji veliko trpljenje, ampak tudi zasramovanje, roganje, škodoželjnost njegovih sovražnikov in vsega ljudstva. Opprobrium hominum DT.8. ns"in (herpat adam, sramotenje), »de-testabilis hominibus,4 de quo homines erubescunt, quasi de homine dedecoroso (kakor o onečastilnem, oskrunjevalnem človeku), quod im-pletum est, quando Petrus ipse iuravit se non nosse hominem illum.« 5 Abiectio plebis oy/’-n? (becuj*am) st. c. sg. part. pass. Kal od “12 (bacah) zaničevati, zaničljivo odbacniti = abiectus, contemptus a plebe. »Videli smo ga, zaničevanega in najzadnjega med ljudmi ... in bil je zaničevan.« 6 (Iz. 53, 3.) »Abiectio plebis i. e. quem etiam plebs, vilissima populi pars, ita abiecit, ut diceret, non hunc sed Barabbam.« (loa. 18, 40),7 a plebeiis omnibus contemptus sum.8 V. 8. Omnes videntes me, deriserunt me; locuti sunt labiis, et moverunt caput.9 Zasmehuje me vsakdo, ki me vidi, usta odpirajo in majejo glavo. Omnes ^3 (kol) vsakdo; kol ne znači vedno splošnosti, ampak mnogokrat samo množico.10 »Omnes de malis tantum suscipiendum est; nam si misceas fideles, non potest stare sententia.« 11 VidentestfmeJ’X'1 (ro’aj pl. part. K. in suf. 1. sg. od ra’ah videti), 1 Cassiodorus col. 155. — 2 Eusebius, op. cit. col. 206. 3 Hoberg, 53. 4 Mlčoch, 106. 5 Beilarmin 86 b. prim. Brev. in ps. s. Hier. col. 880. 6 Trpeči deležnik (part. pass.) se lahko v status constructus nasloni na bližnjo določilo v tožilniku; večkrat se nasloni tudi na genetiv causae, ali genetiv auctoris. Gesenius, op. cit. § 116, 4. op. — 7 Bellarmin, 86. 8 Beda Ven. P. L. Migne, XCIII col. 592. 9 . . . subsannantjj. . . dimittunt labium, movent caput. Sv. Hier. 10 Mlčoch, 39. " Cassiod. 156. deriserunt me jaligu 3. pl. fut. Hifil od ay.V. la'ag jecljati, zasmehovati). »In ljudje so stali in gledali, in veliki duhovniki so ga zasmehovali ž njimi vred, rekoč: Drugim je pomagal, naj sam sebi pomaga, ako je on Kristus, izvoljeni Božji. Zasramovali so ga pa tudi vojaki, kateri so pristopili in mu jesiha ponujali in rekli: Ako si ti kralj judovski pomagaj si.« (Luc. 23, 35. 36. 37.) Locuti sunt labiis (jaftiru besafah), preklinjajo me.1 V hebr. iVBS^ 3. m. pl. fut. Hif. od IBS patar v Hif. izbruhati sramotenja z ustnicami;2 po mnenju nekaterih: zategniti ustnice v znamenje zaničevanja. s Septuaginta ima: iXäXirjaav ev locuti sunt (in) labiis, mis- lili so na odpiranje ust k sramotilnemu govorjenju; moverunt caput B'to iy’PT janiu r’oš 3. m. pl. fut. Hif. od VU nu'a, omahovati v Hif. majati (z glavo). Majanje z glavo značilo je pri Hebrejcih roganje in škodoželjnost;4 »est gestus irridentis.«6 Vse seje izpolnilo nad Kristusom. »Ti pa, ki so mimo hodili, so ga preklinje-vali in s svojimi glavami zmajevali in so rekli: Aha, kako tempelj božji podiraš, in v treh dneh spet sezidaš, pomagaj sam sebi! Če si Sin božji stopi s križa. (Mat. 27, 39. 40. Enako Marc. 15, 29. 30.) V. 9. Speravit in Domino, eripiet eum, salvurn faciat eum, quo-niam vult eum.6 »Na gospoda je zaupal, otme naj ga; reši naj ga, ker se ga raduje. Sovražniki ne kažejo sramotenja samo z zaničljivim izrazom v obličju, ampak tudi s strupenimi sramotilnimi opazkami. Speravit in Domino, kličejo mu zaničljivo in ironično; v hebr. rnrP.-^N gol ’el-Jahve 2. m. sg. imper. Kal od ^a galal zavaliti (svojo skrb na drugega), v dalnjem pomenu: zaupati, prepustiti, izročiti. 7 Zavali na Gospoda svojo skrb, prepusti mu jo, zaupaj vanj.8 Enako beremo v (hebr.) ps. 37, 5.: »Izroči Gospodu čia gol ral"Jahve) svojo pot in upaj vanj. Septuaginta ima: •fjXracev era v.uptov. Namesto 7i gol (imperativ) brali so LXX: ^a gal (perfektum) in preložili po smislu. Ker imajo stare prestave kakor tudi Novi zakon (confidit in Deo liberet eum, si vult eum. Math. 27, 43) na tem mestu perfektum in ne imperativ, menijo nekateri razlagavci, da bi se naj sedanji ma- soreški izraz hi (gol) zboljšal v Va gal.9 Tega mnenja je bil že Bel- 1 Hoberg, 53. — 2 Fürst II, 214. — 3 Reinke, Comm. I, 251. 4 Hoberg, 53. — 5 Mlčoch, 106. — 6 Confugit ad dominum, salvet eum, libe- ret eum . . . Sv. Hier. — 7 Reinke com. I, 252. — 8 Thalhofer, 174. 9 Sedlaček, I, 170. »Voditelj« I 2 larmin: »Rabini male collocarunt puncta. Debet enim legi »gal« id est volvit, ut legit s. Hieron., qui vertit »confugit ad Dominum« (iuxta Heb. 23), quod est idem cum eo, quod verterunt LXX, speravit in Domino.1 Zaupal je v Gospoda, naj mu torej odvzame Gospod njegovo trpljenje, naj ga reši: eripiat eum (int2?s\ jefalltehu 3. m. sg. fut Piel s suf. 3. m. sg. od ti^s rešiti.)2 Naj ga reši, naj ga iztrga našim rokam. Prepričani so trdno, da je položaj Križanega brezupen, da rešitev ni mogoča, da mu Bog ne more pomagati, zato ga pa sramotijo dalje: Salvum faciat eum jazzilehu 3. m. sg. fut. Hif. s suf. 3. m. sg. od nazal iztrgati, rešiti.) Naj ga reši iz naše oblasti, če je res, da je Bogu ljub. Quoniam vult eum (13 fSn ’3 ki cbafez bo), ker ima veselje nad njim, ker ga ljubi.8 veile aliquem naklonjen, dobrohoten biti komu.4 Po mnenju zasmehovalcev je strašni položaj trpečega Mesija celo brezupen v očividno osramočenje njegovega zaupanja prepričanja, da ima Bog nad njim dopadenje. Preroška beseda se je celoma izpolnila, ker so zasmehovalci pod križem rabili ravno iste besede: »Confidit in Deo, liberet eum, si vult, eum.« (Mat. 27, 43.) Namesto Sit IHXet atkov (ker ga ljubi) v Septuaginti stoji v evangeliju pogojna oblika: st (če) tteXei aöxöv; s tem postane zasmehovanje še bolj skeleče. Če premišljujemo prerokbo in izpolnitev, moramo pač vsklikniti s Kasiodorom: »O coelestis integritas! Nonne videmur hic potius Evangelium recensere quam psalmum, quando tanta veritate completa sunt, ut non futura, sed transacta esse videantur. Merito ne quid aut excusabile perfidis aut fidelibus relinqueretur ambiguum.«5 V. 10. Quoniam tues qui extraxisti me de ventre: spes mea ab uberibus matris meae.0 Zakaj ti si, ki si me izvlekel iz materinega telesa, upanje moje, odkar sem bil na prsih matere svoje. Sovražniki zasmehujejo Mesija: saj si tako trdno zaupal v Boga naj ti zdaj pomaga. Mesija odgovarja potrdilno: quoniam (ki), da res, zaupal sem v Boga, že iz zgodnje mladosti se je kazalo moje zaupanje tudi opravičeno.7 1 O. c. p. 87 a. 2 V pesniškem odnosno v preroškem govoru je prehod od osebe do osebe mnogokrat oster. Na tem mestu od druge osebe 7;i gol v tretjo 1“ ehu suf. 3. m. sg. Gesenius, op. cit. § 144, 4 a op. 3. lit. p. 3 Ecker, col. 1850. Volo aliquid = delector aliqua re chefez delectatio, propensio. Mlčoch 106 in 19. 4 Hoberg, 53. — 5 Cassiodorus, op. c. col. 156. 6 Tu autem propugnator meus es ex utero, fiducia mea . . . Sv. Hier. 7 Sedlaček I, 171. Extraxisti me TJ gochi. To obliko razlagajo različno. Nekateri menijo, da je gochi part. sg. Kal s suf. 1. sg. in izvajajo od glagola n'j guach, čeravno se rabi ta glagol v starem zakonu le intranzitivno.1 Marx razlaga gochi kot particip od r1.“. giach: prodreti, tukaj transi-tivno izvleči.2 Ecker izvaja od nr* gachah (atta^ Xey), ki je po njegovem mnenju transitivna oblika k intransitivnemu glagolu giach (col. 1004). Tudi Sedlaček izvaja Tl.-1 gochi od nra gachah, v sirskem ni.“ (goci) öixcmaaac, (I. p. 171). Nekateri smatrajo gochi, kar je še najbolje kot samostavnik ri goach (s suf. gochi) m. prodrenje iz materinega telesa, potem rojstvo. Na tem mestu: Ker ti si mi bil od mojega prodrenja (namreč spes itd.) Tj = TjB gochi = miggochi, min (od) je izpuščen, da se ne ponavlja zaporedoma, stoji namreč koj pri prihodnji besedi de ventre (mibaten) iz materinega telesa.3 Tu es qui. — Le Tebi in ne kakemu človeku se imam zahvaliti za svoj bitek.4 Spes mea Tjtsija (mabtichi) part. sg. Hif. od J1Q3 batach s suf. 1. sg. dati zaupanje: spes: metonimično: predmet upanja. Spes mea ab uberibus . . .: Ti si mi dal zaupanje, (ali po hebr. bolje) »securum reddidisti me«. Namesto masoreškega TT?!? mabtichi brali so LXX T B3D. kakor v vsporednem mestu ps. 70, 5. Domine spes mea (mibtachi) a iuventute mea in preložili fj IXmc, pou iizb paarwv. Ab (uberibus matris meae), že tisti čas, ko sem počival v materinem naročju in sesal, si bil Gospod moje upanje in zaupanje, od najzgodnejše mladosti sem zaupal Tebi kot svojemu varovalcu, branilcu in vodniku (v časovnem pomenu, Ecker 1810). Nekateri smatrajo »ab uberibus . . .« za krajevno določilo. »Locum vel personam significat »ab« etiam apud auctores classicos apud quam aliquid fit; inde »ab« uberibus = ad ubera.« 6 Ab uberibus ’BK (ahšedej immi) “lt2f šad skrajšano iz rnt£ šadeh od glag. rnttf I. šadah I. porositi omočiti, dojiti) matris meae (em. suf. 1. sg.). Tu et formasti me in utero, et illinc rursus eduxisti: 1 Bachman com. zu d. Psal. 68. 2 Marx Praep. zu den Psalmen Leipzig 1889 st. 45. Reinke, com. I, 257. tudi tako. — 3 Fürst, I, 255. 4 Declarat se non communi naturae usu, neque pari atque alii homines, cae-teraque animantia ritu sc. ex masculo et femina constitutum esse, neque ortum se eadem ratione fuisse; sed quid praeter vulgarem naturae ordinem habuisse. (Euseb. op. cit. 207). Sv. Avguštin pa pravi: Quoniam tu es qui extraxisti me non solum de illo ventre virginali, nam omnibus hominibus lex ista nascendi est, ut de ventre (mibba-ten) extrahantur, sed etiam de ventre Iudaicae gentis. (Augustinus, col. 168). 5 Mlčoch, 106. »Voditelj« I. 2* et adhuc lactens, matrisque ubera sugens in tua cura spem meam collocavi.1 V. 11. In te proiectus sum ex utero: de ventre matris meae Deus meus es tu.2 Od svojega rojstva sem se vrgel v tvoje roke: ti si moj Bog od telesa moje matere sem. Sovražniki zasmehujejo Mesijo zavoljo njegovega zaupanja v Boga, Mesija pa zopet svoje zaupanje svečano spozna pred zasmehovalci; saj pa ima tudi vzrok, da zaupa tudi v tej prestrašni uri v Boga, ker ga ta ni še nikoli varal, ampak bil mu je od najnežnejše mladosti nepremagljiva bramba in tolažba.3 In te ('alejka), proiectus sum (hošlakti 1. sg. p. Hofal od ~hw šalak vreči). Na te sem se vrgel (po hebr. sem vržen), na te sem navezan4 tvoji oskrbi in skrbi5 sem izročen. Ex utero crnp merachem = JO. min (od) Drn rehem (materino telo, krilo) = inde a nativitate prodiens ex utero in sinum tuum cecidi, qui singulari providentia curam mei geris.« r> Nekateri razlagavci mislijo tu na šego, da so polagali novorojence ali na tla pred očeta ali na kolena njegova; če je otroka vzdignil, pripoznal ga je za svojega in je bil potem tudi dolžan skrbeti zanj.7 Sv. Avguštin pripomni: »In te iactatus (in te confirmatus Expos. I, col. 168) sum ex utero: i. e. ut mihi tu solus esses spes, iam tamquam homo, iam tamquam infirmus, iam Verbum caro factum.8 De ventre Jttao. (mibeten = min (od) beten trebuh, telo (posebno materino) Deus meus (eli) es tu riPK (’atah) i. e. sicut ab inci- piente vita mea tu mihi singulari providentia adstitisti, ita et ego ab exordio vitae meae te colere coepi, ut Deum meum (Bell. 1. c.) Bog je pripoznal Mesijo kot svojega varovanca, ko ga je rešil iz rok Herodovih (Mat. 2, 13), kakor ga je že poprej razglasil pri spočetju za Sina božjega (Sin Najvišjega bo imenovan Luc. 1, 32) in potrdil koj po rojstvu z angelskim spričevanjem (ker danes vam je rojen Zveličar, kateri je Kristus Gospod, v mestu Davidovem. Luc. 2, 11). V božjem očetovstvu pa je že vključeno in zagotovljeno varstvo in oskrb božja; Deus meus es tu, to je pripoznal Kristus s tem, da mu je bila od najnežnejše mladosti volja nebeškega Očeta ravnilo in pravilo vsega dejanja in nehanja. »Prišel sem z nebes, ne da bi dela' svojo voljo, ampak voljo tistega, kateri me je poslal.« (Jan. 6, 38v 1 Theodoretus, col. 1014. — - ... de vulva . . . Sv. Hier. 3 Prim. Reischl, I, 99. — 4 Fürst II, 456. — 5 Hoberg, 53. 0 Bellarmin 87, b. — 7 Arndt I, 1252 op. 6, k mestu: quare exceptus genibus. (Job. 3, 12.) — 8 St. Augustinus, col. 174. Moja jed je, da storim voljo tega, kateri me je poslal in da dopolnim njegovo delo. (Jan. 4, 34.) Ne iščem svoje volje, ampak voljo njega, kateri me je poslal. (Joa. 5, 30).1 V. 12. Ne discesseris a me: quoniam tribulatio proxima est: quo-niam non est qui adiuvet.2 Ne loči se od mene: Zakaj britkost je prav blizu, in nikogar ni, kateri bi pomagal. Septuaginta združi Ne . . . proxima est še s prejšnim 1 1. verzom. Z ozirom na prejšnje dokaze milosti in božjega dopadenja prosi Mesija Očeta, naj ga ne zapusti »sedaj« v največji sili »in extrema rerum angustia, cum iam calamitas instet.« 3 Ne discesseris ’al’tirhak 2. m. sg. fut. (iussiv) Kal biti oddaljen, odstopiti) a nie (’$80 mimmenni). Mnogokrat je zatrdil Zveličar, da zaupa v Boga. Na to zatrdilo se opirajoč prosi zaupljivo, naj se ne oddalji od njega Gospod. Iz tega pa lahko sklepamo, da ga Bog dosedaj ni zapustil dejansko, ampak da mu je bil pričujoč pri vsem notranjem in zunanjem trpljenju.4 Zakaj prosi Mesija zopet tako nujno pomoči? Quoniam ’3 (ki) tribulatio rnv (žarah) stiska, potreba; proxima est "3i*ip (kerobah f. sg. od nnp karob blizu). Tribulatio: britkost, potreba, težava nahaja se le v vulgati in pri cerkvenih pisateljih.B Quoniam (ki) non est qui adiuvet ihy )'N (’ejn 'ocer part. sg. K. od TQ 'acar pomagati). Non est alius, qui adiuvare possit ut sie moriar, ut mortem occidam. (Bel-larmin 88.) r> Tribulatio proxima est razlagajo nekateri o Judežu Iškarijotu: ecce appropinquavit, qui me traditurus est.7 II. V drugem delu riše Mesija v markantnih potezah poedine strahote in smrtne bolesti (v. 13—22). V. 13. Circum dederunt me vituli multi: tauri pingues obsede-runt me.8 Obsuli so me mnogi junci, debeli voli so me obstopili. 1 Sv. očetje in stari razlagavci radi razlagajo v prenesenem pomenu ex utero, de ventre matris meae o sinagogi: Ex utero matris ad errorem pertinet Synagogae, unde eum perfidia Iudaeorum constat expulsum. Cassiod. 157; cf. Beda Ven. col. 594. 2 . . . non est adiutor. Sv. Hier. — 3 Calmet, com. VI, 229. 4 Reischl, I, 100. — 5 Hoberg, 8. 6 Non est qui adiuvet razlaga Theodoretus o apostolih, ki so zapustili Kri- stusa in se poskrili. Etenim discipulorum chorus tune ipsum dereliquit. (Theodore- tus 1014. — 7 Brev. in ps. Sv. Hier. col. 881. 8 . . . vallaverunt . . . Sv. Hier. Circumdederunt me ’JUED sebabuni 3. pl. pf. K. s suf. 1. sg. od 22D sabab obdati, obkoliti. — r ' Mučilce primerja Mesija z zvermi, da se njih krutost in krvoločnost pokaže jasnejše. Vituli on. E pl. od "iE par, mladi bik, multi oni (rabim pl. od rab mnog). Vituli — tauri imprimis aetate florentes, iuvenci; tauri pingues (p^O "’2S ’abirej bašan, VEN ’abir st. c. pl. močan); močni (biki) bašanski; obsederunt me (D-TIPE kitruni 3. pl. pf. Piel suf. 1. sg. od ins kathar) obdali, obkolili so me. Božji trpin označi v primeri s temi zvermi svoje sovražnike kot mogočne, močne divje in zbesnele. Biki »bašanski« se omenjajo izrecno, ker so bili ravno biki v vshodno jordanski pokrajini Bašanski z lepimi pašniki najmočnejši, najbolj neukrotljivi in najbolj rejeni.1 Septuaginta je preložila po smislu in ne po hebr. izrazu (raovsg (pingues) namesto bašanski). »Iuxta opinionem LXX vocatur res, pin-guis« per metaphoram in hebraico »Baschanitica«.2 Bellarmin pa združuje obe živali v eden pojem. »Per vitulos non intelligit hoc loco vitulos quoscumque sed vitulos grandiotes et cornigeros, qui etiam tauri dici possunt. Nam quod sequitur, tauri pingues obsederunt me est explicatio, sive repetitio; praesertim cum in Hebraeo ad verbum habeatur »fortes Basan« obsederunt me. Pa tudi razlaga, ki razločuje vituli et tauri kot različne živali, »non est improbabilis expositio, sed probabilius arbitror id quod dixi.« 3 Večina razlagavcev se ne strinja z Bellarminom, ampak razločuje dvojno vrsto živali. Na koga meri ta primera? Lampe meni, posnemajoč sv. očete: vituli pomenjajo nižje ljudstvo ali drhal, debeli voli so mogočneži, pis-marji in judovski duhovniki. »Populus vituli multi, principes tauri pingues«.4 »Vituli populi sunt videlicet Iudaeorum, qui ignorato Dei iugo, inconsiderata proca-citate lasciviunt, simul petulantes et fatui, qui gressus suos nulla mo-deratione distinguunt, sed vagi ac penduli ad iniqua consilia quibus-dam saltibus eiferuntur. Tauros pingues, principes Iudaeorum designat, qui in vicem tauri malitiam superbiamque suam erectis cervicibus infla-verunt et innocentis sanguinem truculentis cornibus effuderunt.« 5 »Tauros vocat sacerdotes et scribas, vitulos vero eorum subditos.« 6 V. 14. Aperuerunt super meos suum, sicut leo rapiens et rugiens.7 Odprli so zoper mene svoj gobec, kakor lev, zgrabljiv in rjoveč. Aperuerunt (“kB pazu 3. pl. pf. Kal od nkBT pazah) odpreti (usta) k žaljivi in nespametni govorici.8 1 Thalhofer, 175. — 2 Mlčoch, 107. 3 Bellarmin, 88. — 4 St. Augustinus, 175. — 5 Cassiod. col. 157/158. “ Theodoretus 1014. — 7 . . . capiens . . . Sv. Hier. — 8 Ecker, 112. Super me (’alaj) = proti meni,1 os suum D“’B. (pihem, peh usta s suf. 3. pl.), sicut leo (n’.")« = n1."!.N? arjeh = kearjeh), rapiens (v\\Ü od Pjlb toref part. sg. Kal od taraf) odtrgati, raztrgati (pri zverinah), et rugiens (jNB’l. veso’eg part. sg. Kal od ša’ag üiW') rjoveti.2 Ker je lev močen in krvoločen, označuje ta prispodoba sovražnike kot močne in krvoločne; ker lev rjove, ko napade svojo žrtev, omenja napadeni Mesija rjovenje svojih protivnikov. Groznejši kakor grom rjovečega leva je bil divji krik zbesnelih pismarjev in višjih duhovnikov in zapeljanega ljudstva, ko so rjoveli: «Barabo« nam izpusti in na vprašanje Pilatovo: Kaj naj storim z Jezusom? so zavpili enoglasno vsi: Križan naj bo! In ko se Pilat nekaj pomišlja, še bolj vpijejo: Križan naj bo! in je »hrup postajal vedno večji«. Groznejše, kakor levovo rjovenje je bilo vpitje vsega ljudstva, ko je odgovorilo Pilatu in reklo: »Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!« (Mat. 27, 21—25.) Enako omenja tudi sv. Janez: »Ko so ga videli (nosečega trnjevo krono in škrlatasto oblačilo) veliki duhovniki in služabniki, so vpili, rekoč: Križaj ga, križaj ga!« (19, 5. 6.)3 V. 15. Sicut aqua effusus sum: et dispersa sunt omnia ossa mea. Factum est cor meum tamquam cera liquescens in medio ventris mei.4 Razlil sem se kakor voda, in vse moje kosti so se razklenile. Moje srce je sredi mojega telesa kakor vosek, kateri se topi. V. 13. in 14. verzu je opisal Mesija zverinske napade, v tem verzu pa slika notranje stanje, dušno trpljenje, katero so mu povzročili ti napadi. Sicut aqua (O'ö? kamajim; ke majim) effusus sum (’FOE.nišpakti 1. sg. pf. Nif. izliti, razliti — se rabi tukaj medialno). Razlil sem se, raztekam se kakor voda, moči telesne mi že razpadajo.5 Kadar se voda razlije, se hitro razgubi; tako se razgubljajo Mesiji telesne moči radi neznosnih bolečin.6 Dispersa sunt •n'isnn. (vehitparedu 3. pl. pf. Hithpael od tis. parad, se ločiti), se disiungunt7 stoji medialno. Vse moje kosti se ločijo, se razklepajo druga od druge, udje so izstopili iz svoje lege, niso več v navadni zvezi, so izvinjeni in izpahnjeni. Pri tem ne smemo misliti samo na izpahnjenje udov v trenotku križanja, ampak sploh na tiranje, 1 Mlčoch, 107. — 2 Vosen, heb. gr. 1895, § 4; 5. op. 2. 3 Rapiens pertinet ad insanissimam seditionem, quando eum raptum traxerunt ad tribunal praesidis audiendum; rugiens blasphemas voces quibus clamaverunt: crucifige, crucifige. Quod utrumque feris merito comparatum est, quando insani populi consilium rationabile perdiderunt. (Cassiodorus, 158. cf. S. August, col. 175 ) 4 . . . separata sunt . . . sicut . . . liquefacta. Sv. Hier. 5 Hoberg, 54. — 6 Thalhofer 175, Lampe 490. — 7 Mlčoch, 107. vlačenje od sodišča do sodišča, potem po cestah Jeruzalemskih na goro Kalvarijo. Kdo bi pač mogel opisati besnost, togoto, divji srd kije navdajal sovražnike Mesijeve, ko so ga vlačili okoli, suvali po cestah, metali na tla, ga tirali naprej, dokler ni dospel na morišče. Če pridenemo tem mukam še nasilno natezavanje, razpenjanje in pribijanje na križ, pač gotovo ni bil nobeden ud njegovega telesa v naravni legi, in opravičeno toži Mesija: razklenile so se vse moje kosti; omnia ossa mea (kol'azmotaj pl. suf. 1. sg. pavza) od 'ezern kost). Factum est (hajah 3. p. pf. K.) cor meum (’2^ libi. leb srce) tanquam cera (Ajih? ka.donag vosek), liquescens DD7 names 3. m. sg. p. Nif. od DDO razteči, se raztopiti.1 Nekateri smatrajo to obliko za part. Nif. za namas.2 Moje srce je postalo kakor vosek, se je raztopilo in medio (Tjir.3 betok, od tavek st. c. tok) v sredi, ventris mei, ’J/D me'aj od me'im suf. 1. sg. (pavza), meim pomeni: kodre, čreva, v pren. pomenu: telo, sploh notranjost človeška. Prisad odprtih ran in vročina glodata na življenjski sili in povzročata polagoma fizični razpad.3 Septuaginta veže liquescens s cera (iyevYjthr] f) xapSta pou masi XY]po; nr]x6|j.£vos ev pecto ti) 5 xoiMac pou.) Tudi po liturgičnem aste-risku spada liquescens k cera (Feria VI in fer. off. ad Primam), torej še k prvemu verzovemu členu. Tudi sv. Hieronim (cera liquefacta) veže kakor LXX (iuxta Hebr. p. 24). V hebr. spada liquescens k drugemu verzovemu členu, torej: factum est cor meum tanquam cera, liquefactum est v mojem telesu;4 če tako vežemo kakor je v hebr., ostane vsporednost verzovih členov (paralelizem) ohranjena.6 ' Bachmann, com. 69. = 2 Gesenins § 67, op. II, 5, 3. vrsta, Ecker J 301. 3 Reischl I, 101. — 4 Ecker, 1301. — 5 Calmet, com. VI, 230. Ta verz razlagajo sveti očetje radi simbolično o usmiljenju srca Jezusovega, ki ima nežno sočutje s trpljenjem človeškim. »Magistri vox, si quando viderit iilios suos calamitatem pati; cuiusmodi habuit Servator erga discipulos suos compatien-tem affectum, corde intimo tanquam filiis condolentem. Sed et cordis dulcedo, cum instar cerae esset, eliquata est, cibusque effecta in ventrem transit. Dicit autem cogitationes, continua meditatione sic tritas ut ad animae nutrimentum suppediten-tur.« (Cyrillus Alexandrinus, Migne ser. gr. LX1X. col. 839). Nekateri umevajo ta verz o apostolih, ki so se razpršili ob Kristusovem trpljenju. »Ossa vocat sacros apostolos, quoniam et corpus Ecclesiam nominat, robur autem corporis ossa sunt: per haec enim quidquid in corpore mollis et fluxi est, sustentatur. Dissipati sunt autem omnes tempore passionis instar aquae huc et illuc dispersi.« (Theodoretus, Migne, s. gr. LXXX. col. 1015). (Cf. Brev. in ps. s. Hier, col. 881). Sv. Avguštin umeva cor o sv. pismu. »Quomodo cor ipsius factum est sicut cera? Cor ipsius, Scriptura ipsius, i. e. sapientia ipsius, quae erat in scripturis: Clausa enim erat scriptura, nemo illam intelligebat: crucitixus est Dominus, et liquefacta est sicut cera, ut omnes infirmi mtelligerent Scripturam; nam inde et velum templi scissum est, quia quod velabatur revelatum est.« (S. August. 1. c. col. 175). V. 16. Aruit tanquam testa virtus mea, et lingua mea adhaesit faucibus. meis; et in pulverem mortis deduxisti me.1 Moja moč se je usušila, kakor črepinja, in moj jezik se drži neba mojih ust, in v prah smrti si me pogreznil. Arnit (tr'3’r jabeš 3. m. sg. pf. Kal se posušiti, usušiti, ker se je izgubil životni sok in življenjske tekočine.2 Tanquam testa (tiHn? ka.heres); heres znači vse, kar je žgano iz ila, črepinja, skledica. Ogenj vniči vse življenje, vsako sposobnost vzvratnega delovanja (reakcije) v ilu in ilnati posodi; tudi v Mesiji je vničil ogenj trpljenja vsako zmožnost reakcije; usušena je virtus mea Onb kochi od n S koach suf. 1. sg. moč), moja življenjska moč.3 »Ro-bur meum, quasi exaruit omni vitore exhausto, quia videlicet ita me ligari et vulnerari permisi, quasi impotens essem ad resistendum.« 4 Et lingua mea (’Jitf'1? u.lešoni, lašon suf. 1. sg. jezik) adhaesit (p2”ip mudbak part. sg. Hophal von p32 dabak prilepiti se, držati se).5 Ker izteka iz telesa življenjski sok, drži se od suhote jezik na nebu.0 Faucibus meis (’n'ip^b malkochai; malkochaim dual suf. 1. sg. (pavza) nebo. Grozna žeja, ena izmed najbritkejših telesnih bolečin križanih, najmučnejši učinek križanja,7 nagnila je Kristusa daje zaklical: »Žejen sem !« Stala je po ondi posoda polna jesiha. Oni pa so gobo z jesihom napojili, in na hisop nataknili, ter mu jo podali k ustom. Kadar je bil tedaj Jezus jesiha vzel, je rekel: »Dopolnjeno je«. (Jan. 19, 28—30.) Et in pulverem ("isy.pl. vela'afar, afar) prah mortis (ni.D mavet) i. e. »in pulverem, in quo cadavera mortuorum reconduntur = sepulchrum.« 8 Deduxisti me (’Jnstp'r tišpteni 2. m. sg. fut. Kal. suf. 1. sg. od nstP šafath), posaditi, položiti v grob,9 v prah smrti me polagaš, da pripadem grobni zemlji.10 In mortem et sepulturam adduxisti me.11 Ker se obrne Mesija v zadnjem verzovem členu na Boga, javlja s tem, da izhaja njegovo trpljenje in njegova stiska končno od Boga samega. Večnega Očeta sklep in prostovoljna pokorščina Edinca sta položila začetnika življenja v grobni prah, ne da bi sam postal prah, ali da bi 1 . . . fortitudo . . . palato . . . detraxisti. S. Hier. 2 Fürst I, 479. — 3 Mlčoch, 107. — 4 Bellar. 88 b. 5 Glagoli, ki imajo v aktivu dvojni tožilnik, ohranijo v pasivni konstrukciji vsaj eden tožilnik in sicer tožilnik drugega oddaljenega dopolnila, bližje dopolnilo pa postane osebek. Tudi na tem mestu je taka konstrukcija: lašon mudbak mal- kochai; nastala je, ker je dabak dxojno transitivni glagol v aktivu posebno v obliki Hifil p’b.pn hidbik. Gesenius § 121, 2 lit. c. — 6 Hoberg, 54. 7 Holzammer II. No. 422 in op. 4. — 8 Mlčoch, 107. — 9 Fürst II, 491. 10 Ecker, 685. — 11 Beilarmin, 89 a. ostal v prahu, ampak da po zasluženju svoje smrti in v moči svojega vstajenja vse obudi, ki spijo v prahu grobov.1 Ne čudite šestemu, ker pride ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sinu božjega in bodo prišli, kateri so dobro delali v vstajenje življenja, kateri so pa hudo delali v vstajenje obsojenja.2 (Jan. 5, 28. 29.) (Dalje prihodnjič.) Ican Marlcoše/c. Zgodovina slovenskega cerkvenega govorništva. i. Staroslovenska doba! rve kali slovenskega cerkvenega govorništva pognale so ob prvih pojavih krščanske vere na današnjem Slovenskem. Prvi oznanjevalci Kristusovih naukov so sicer začetkoma v naših krajih govorili grški, oziroma latinski jezik; v njem so sejali prvo seme resnic božjih med paganskimi narodi. A polagoma so se priučili narodnemu jeziku. Z njegovo pomočjo se je še le vera med ljudstvom vkoreninila. Versko prepričanje in naziranje spreobrniti pri nobenem narodu inače ni mogoče, kakor le v njegovem jeziku; zakaj vera počiva v srčnih globočinah, kamor seže samo sladka govorica narodna. Sčasoma so si oni prvi oznanjevalci krščanske vere, kojih niti po imenu vseh ne poznamo, izgojili zveste učence izmed ljndstva samega; med le-temi so nekateri postali duhovniki, ki so razširjevanje katoliške vere vspešno nadaljevali med svojimi brati. Tako se razvija pokristijanjenje med vsakim narodom. Zgodovina nam spričuje, da se je krščanstvo že v prvem veku svoje dobe razširilo v pokrajine, v katerih bivajo Slovenci. Dotične pokrajine so bile v onem času zdatno veče, kakor je današnja domovina našega naroda. Segale so preko sedanjih mej na Gornje Avstrij- ’ Reischl I, ioi. 2 Beda Venerabilis nanaša ta verz na oznanjevanje sv. evangelija: »Et lingua mea i. e. meorum adhaesit faucibus ipsorum, i. e. ita incessanter et velociter locuta est praedicatione, ut nec moram immotam aliquam facere videreturl sed quasi faucibus haerere et continuo verba proferre; et quia praedicatio meorum increbuit per hoc Domine, deduxisti me in pulverem mortis, i. e. in notitiam gentilium, qui prius fuerant pulvis mortalis, quia imbrem divini verbi non susceperunt, vel qui peccatis usque ad mortem inpulverati et foedati erant.« (Beda Ven. op. cit. col. 595). sko, izhodno Tirolsko, daleč doli na Benečansko, na izhodu pa celo črez Donavo na Ogrskem. Hesychius, škof v Saloni v Dalmaciji v V. stoletju, poroča, da je sv. Peter apostol sam 1. 53. obhodil vso Ilirijo, Venecijo, Istro, Dalmacijo in Panonijo to- in onstran Donave. Učeni Peter Damijan (-j- 1072) pravi, da je sv. Pavel prepotoval ves Ilirik, oznanjevaje sv. vero. Najstarejši ruski letopisec, Nestor, tudi odločno poroča ravno isto vest, rekoč: »Tu bo j es t-b Iljurik-b, jegože dohodil-b Pa-v b 1 -b, tubo beša Sloveni p e r v e j e ... . Temže slovenbsku jazyku učitelb jestb Pavbl-b.«1 Sv. evangelista Marka je sv. Peter iz Rima poslal v Oglej oznanjevat krščanstvo, a ga je 1. 63. zopet odpoklical ter ga je postavil za nadpastirja aleksandrijske cerkve. Kmalu pozneje je sv. Peter poslal v Oglej svojega učenca, sv. Herrnagorja ali Mohorja, ki je bil oglejski rojak; posvetil ga je škofom ter mu izročil v pokristi-janjenje vso oglejsko okolico. Sv. Mohor je prvi škof v naših krajih, prvi oznanjevalec sv. vere, kije bival nepretrgoma več let do smrti v teh pokrajinah. Na podlagi novejših preiskav je dvomljivo, da bi bil sv. Marko sploh kedaj v Ogleju in sv. Mohor njegov učenec.2 Njegov sovrstnik je bil sv. An dr oni k, po pismu do Rimljanov 16, 7 »sorodnik in sojetnik« sv. Pavla. Oznanjeval je sv. vero v južni Panoniji, od Prekmurskega do Varaždina. Že navedeni Nestor piše o njem: »Tembže slovenbsku jaziku učitelj jest-b An-bdro-nik-b apostol-b, Mora vi bo dohodil-b i apostok Pavbl-b bil-b tu... i postavil-b jest-b episkupa i namestnika po sebe An-bdronika slovenbsku jazyku.« 3 Drugi škofje in oznanjevalci Kristusove vere v naših pokrajinah so v prvi dobi bili nadalje: V Ogleju sv. Hilarij, obglavljen 1. 284.; za njim Krizo go n in Agapit; posebno slaven je bil sv. Valerij an, prvi oglejski nadškof, sv. Kromacij, prijatelj sv. Hijeronima in sv. Ničeta, sloveč latinski pisatelj, ki je 1. 485. umrl. V Ptuju je bil škof sv. Viktor in, rodom Grk, plodovit latinski pisatelj, umrl 1. 303. kot mučenik. Še v tistem stoletju sta tamkaj vladala škofa Aprijan in Marko, vneta bojevnika proti arijevim zmotam. 1 Chronica Nestoris ed. Miklosich, c. 20. 2 Glej »Voditelj« 1904. str. 509. 3 Fekonja, Letopis Mat. Slov. 1882. 83. str. 170. V Stridoni v Panoniji, v osrčju slovenskem, je bil začetkom IV. stoletja škof Domen (Domnus), ki se je osebno udeležil nicejskega cerkvenega zbora. V Celju je pridigoval sv. Maksimilijan, škof v Lavreaku, na Gornje Avstrijskem, svojim rojakom, med katerimi je tudi 1. 284. za svojega Zveličarja kri prelil. V prihodnjem veku se navajajo kot celjski škofje: Tenaks, odličen ud oglejske sinode l. 381. in Janez, koncem VI. stoletja. V Ljubljani (Aemona) navede cerkvena zgodovina tri vrle škofe v tej dobi: sv. mučenika Maksima, ob času oglejske sinode, Patricija in sv. Flora iz druge polovice VI. stoletja. Nijeden izmed le-teh cerkvenih dostojanstvenikov nam ni zapustil nikakih spomenikov slovenskega cerkvenega govorništva, sploh nika-kega slovstvenega sledu v slovenskem jeziku. Govorili so javno in zasebno klasične jezike, večinoma gotovo tudi pred ljudstvom v cerkvi; v koliko so z ljudstvom občevali slovenski, se ne more dokazati; da so pa njih pomočniki, ki so bili v neposredni dotiki z narodom, govorili le slovenski, je povsem verodostojno. Grščina, še bolj izključno pa pozneje latinščina, ste v viših krogih vladali neomejeno pri vseh narodih, ki so bili združeni v mogočnem, svetovnem rimskem cesarstvu. Prva krščanska doba med Slovenci, trajajoča od 1. 50.—600., se je tužno in osodepolno končala. Krščanstvo, ki se je bilo vedno bolj in bolj krepko razvilo, je v V. stoletju skoraj popolnoma prenehalo. Ugonobili so ga viharji ob preseljevanju narodov. Cvetoča mesta so razpala v prah in pepel, lepo obdelane pokrajine so postale puščava, škofovske stolice so bile razdejane, cerkve porušene, krščansko ljudstvo je bilo večinoma pomorjeno ali pa pregnano, luč svete vere je skoraj docela ugasnila. Samo v nepristopnih dolinah po planinskem svetu je še ostal prejšni zarod z vsemi svojimi običaji in šegami in — s svojo prejšnjo vero. V ravninah in planjavah pa se je naselilo novo ljudstvo, kateremu je bilo treba z nova oznanjevati božje resnice. Za katoliško cerkev je napočila trudapolna doba, v kateri je morala spreobračati vse došle narode h krščanski veri; z njo jim je pa vcepila prosveto, požlahtnila je vse njihove odnošaje in vtemelila današnjo visoko omiko. V Slovencih se je pokristjanjenje zvršilo tekom 300 let, približno od VI.—IX. veka. Od različnih strani prišli so oduševljeni oznanjevalci sv. vere. Posebno so se odlikovali sledeči: Sv. A m an d iz Francoskega,1 škof v Utraktu (f 684), 1 »Primum Brabanticis, deinde Sloveniš evangelium annuntiavit« (Propr. diec. Lav.). Sv. Rupert, škof solnograški (f 717), Majoran, duhovnik, kije prišel s knezom Hotimirom na Slovensko. Sv. Virgilij, nadškof solnograški je poslal s v. Modest a, rodom Irca (f 763, pokopan v cerkvi pri Gospej sveti na Koroškem) in z njim več duhovnikov oznanjevat sv. vero na Slovenskem;1 med onimi duhovniki so nam imenoma znani V ato n, Reginbert in Loti n, ki so bili tuje narodnosti, Slovenec pa je bil njihov sodrug Kozar, ki se je v bogoslovnih vedah v Solnogradu izobrazil; kmalu za njim je sv. Virgilij poslal še duhovnika Madalhoha in Varmana. A pokristjanjenje je zelo pomalem napredovalo, kajti paganski Slovenci so se krščanstvu več let z vso silo in trdnovratno upirali. Se le po letu 772., ko je vojvoda Valjhun svoje paganske rojake premagal, se opaža hitrejši napredek. Prišli so novi oznanjevalci sv. vere: Heimon in Reginbald, Dupliter in Gocar, Erhanbert in Gun d h ar; pozneje je dospel Arno med Slovence, od 1. 785. solnograški nadškof,2 potem Adalram, Liupram in Adalvin; tudi učeni Alk v in je zdatno vplival n^ razširjanje sv. vere med Slovenci. Največe važnosti pa je za krščanstvo na Slovenskem prihod sv. apostolov Cirila in Metoda 1. 86 2. v velikomoravsko kneževino. Z njima prodre vera med vse narodne sloje; paganstvo propada očividno. Sv. brata sta tolike vspehe v kratkem času dosegla le vsled tega, ker sta bila povsem zmožna slovenskega jezika. Našim pradedom sta v njihovem jeziku oznanjevala božje resnice, raditega so ju tako navdušeni poslušali ter so z veseljem sprejeli nebeški nauk. Vso božjo službo sta večinoma opravljala v slovenskem jeziku, raditega se je narodu brzo tako omilila. Božjo besedo sta povsod oznanjevala v lepi, čisti slovenščini, raditega je njuni apostolski glas prodrl v srčne globočine ter je obrodil tisočeren sad. 1 Peractis aliquantis temporibus praenominatus dux Carantanorum (Hotimir) petiit Virgilium episcopum visitare populum gentis illius eosque in fide firmiter con-fortare. Quod ille tune minime adimplere valuit, sed sua vice misso suo episcopo nomine Modesto ad docendam illam plebem et cum eo Watonem, Reginberturm Cozhariuni atque Latinum presbyteros suos et Ekihardum diaconum cum aliis cleri-cis, dans ei licentiam ecclesias consecrare et clericos ordinäre iuxta canonum diffi-nitionem nihilque sibi usurpare, quod decretis sanctorum patrum contrairet (dr. Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, str. 268). 2 . . . imperator (Carolus M.) praecepit Arnoni archiepiscopo pergere in partes Sclavorum et providere omnem illam regionem et eselesiastieum officium more episcopali colere, populosque in fide et christianitate praedicando confortare. Sicuti ille fecit illuc veniendo consecravit ecclesias, ordinavit presbj'teros, populumque praedicanda doeuit. (Kos, 1. c. str. 353). Sv. brata Ciril in Metod sta za Slovenstvo sploh velikega, merodajnega pomena. Polje slovenskega slovstva sta onadva prva s krasnimi rožicami zasadila; prvenci narodne pismene prosvete so njuno prezaslužno delo. V slovenskem cerkvenem govorništvu sta istotako pridobila si neminljive zasluge. Dovršeno, popolno cerkveno govorništvo sta onadva na Slovenskem ustanovila. Svoje cerkvene govore sta deloma tudi spisala ter na tak način zapustila slovenskemu slovstvu in posebej še slovenskemu cerkvenemu govorništvu neprecenljive spomenike. Njuna zasluga je tudi, da sta oživila cerkvenega duha na Slovenskem; vzgojila sta lepo vrsto nadarjenih, izbornih učencev, ki so slovensko slovstvo, in pred vsem slovensko cerkveno govorništvo obogatili z odličnimi plodovi. Iz njunega življenjepisa so najvažnejše sledeče črtice: Rojena sta oba v Solunu, Metodij 1. 825., Konstantin, pozneje Ciril imenovan, pa 1. 827. Bila sta visokega, plemenitega rodu, oče Leon je bil prvi uradnik državnega namestnika. Po obširnih in temeljitih študijah v Carigradu posvetila sta se duhovskemu stanu ter sta vstopila v samostan sv. Bazilija na gori Olimp. Konstantin je šel že v 24. letu svoje starosti na Tavriški polotok Kazarom oznanjevat sv. vero, kamor mu je kmalu pozneje sledil brat Metod. Vrnivši se v Carigrad po jako vspešnem delovanju med Kazari sta šla zopet v samostansko samoto. A božja previdnost ju je v drug smoter odločila. Moravski knez Rastislav poslal je k carigrajskemu cesarju Mihaelu prosit slovenščine zmožnih oznanjevalcev sv. vere. Kakor poroča panonska legenda1 (»Žitje sv. Konstantina in sv. Metoda«), so Ratislovovi poslanci cesarja tako-le priprosto ogovorili: »Mnogi učitelji kristjanski prišli so k nam iz Italije, Grecijein Ger-manije, kateri nas poučujejo, vsakateri drugače; mi pa, Slavjani, smo ljudje priprosti, neučeniin nimamo nikogar, ki bi nas učil pravice in odpiral nam smisel svetega pisma. Zato, o gospod! pošlji nam takega moža, kateri bi bil zmožen učiti nas vsakojake resnice.« Car Mihael, ki je bil velel takoj poklicati Konstantina, mu je pred odposlanci rekel: »Slišiši-li, filozofe, reč-b siju? Inb sego, da ne možetb si, tvor iti razve tebe. Teinb na ty darymnozi, ipoim-bbrati, 1 Objavil jo je P. J. Šafarik v Pragi 1. 1851. v knjigi: »Pamätky drevniho pisemnictvi Jihoslovanuv.« svoj, igumen-b Methodij, idi že. Vy bo jesta Solunjanina, da Solunjane Vbsi čisto slovenbsky beseduj utb.« 2 Konstantin in Metodij sta carjevo željo izpolnila. Sla sta na Moravsko, v pokrajine, ki so se približno takrat raztezale od današnega Varaždina in Ptuja na jugu, gori do češke in šlezijske meje. Narod ju je z neizmernim veseljem sprejel, kakor pravi Nestor: »I radi byša Sloveni, jako slišaša veličijo božijo svoji mb jazykomb.« Koncem 1. 867. sta šla v Rim, poročat sv. očetu o svojem delovanju ter prosit ga odobrenja slovenskih nabožnih knjig. Papežu Hadrijanu je njuno poročilo vrlo dopalo; zato je popolnoma odobril njuno postopanje in v priznanje ju je posvetil dne 6. prosinca 869 v škofa, njunih 50 učencev pa deloma v duhovnike, deloma v dijakone. Konstantin, po škofovskem posvečenju Ciril imenovan, je vžival svojo čast le 40 dni; kajti že 14. svečana pozneje je umrl ter je bil pokopan v cerkvi sv. Klementa v Rimu. Metod vrnil se je sam na Slovensko; papež Hadrijan ga je imenoval nadškofom za vse pokrajine velikomoravske knježevine. Z neumorno vstrajnostjo nadaljuje delo, katero je prej s svojim bratom opravljal. Z apostolsko vnemo oznanjuje sv. vero, prevaja knjige na slovenski jezik, uredi službo božjo s slovenskim jezikom. Nemški škofje in duhovniki mu delajo strastne zapreke, obrekujejo ga pri rimski stolici, celo v trileten zapor ga pahnejo. Se ve, se Metod jasno in slovesno opraviči, tako da rimski papež znova popolnoma odobri njegovo postopanje in njegove odredbe. Bogat na zaslugah, skušan v prebrit-kih križih in nadlogah, a neupognjen po svojem bistrem duhu in ko-renjaškem značaju, umrl je v Velehradu dne 6. mal. travna 1.885. ter je bil položen v grob v ondotnej glavnej cerkvi. Slovstveno delovanje svetih bratov je bilo zelo obsežno. Prevela sta na staroslovenski jezik: 1. evangeljske odlomke (perikope), ki se čitajo ob nedeljah in praznikih pri službi božji; 2. odlomke iz apostolskih listov, ki se čitajo ob nedeljah in praznikih; 3. psalterium in 4. več molitev, ki se rabijo pri službi božji, celo mašno liturgije, molitve pri sv. krstu, pri obedu in pri večerji. Vse te prevode je odobril papež Hadrijan, kije iste knjige položil na oltar sv. 2 »Slišiš-li te besede, modrijan? Nikdo drugi tega ne doseže, razven tebe. Raditega te bogato obdarujem; vzemi seboj svojega brata, opata Metodija; pojdi toraj ! Vidva sta Solunjana, in vsi Solunjani govorijo čisto slovensko.« Petra v Rimu ter je dovolil, da se je tri dni v Rimu v cerkvi sv. Petra, sv. Pavla in sv. Andreja opravljala služba božja v slovenskem jeziku. Po prerani smrti Cirilovi je Metod najel dva brzopisca, da sta mu pomagala spisovati knjige, ki so bile potrebne za službo božjo. Sam je potem še prevel: 5. ves stari zakon, izvzemši knjige Tobias, Judit, Ester in knjigo Makabejcev. Spisal je nadalje 6. nomokanon, to je zbirka najvažnejših cerkvenih in pravnih določb v iztočni cerkvi, 7. paterik, to je zbirka životopisov sv. cerkvenih očetov. Objavil je tudi knjigo z naslovom »Kyrilb slovenbskyjb«, to je osem apologetičnih govorov, katere je imel sv. Ciril med Kazari z namenom, odvrniti od njih mohamedansko vero. Le-ti podatki nam kažejo dovolj jasno, kako obširno je bilo slovstveno delovanje sv. bratov-apostolov. Slovenski, kakor sploh ves slovanski svet bode vedno z največo hvaležnostjo in z neomejenim spoštovanjem proslavljal njuni imeni. Že iz njihove dobe ohranilo se je več pismenih spominov, ki vsi priznavajo njune izvanredne zasluge. Tudi cerkveno govorništvo je položilo svoj dar na oltar odkritosrčne ljubezni do slovanskih blagovestnikov. Ohranil se je namreč rokopis oduševljenega cerkvenega govora njima na čast, spisan okoli 1. 1050.1 Započeto delo sv. Cirila in Metoda so marljivo nadaljevali njuni vrli učenci. Najodličnejši in najplodovitejši je bil med njimi Klement, s priimkom Slovenbsk-b. Po rojstvu je bil, kakor mnogoteri slutijo, Bolgar; gotovo je, da panonski Slovenec ni bil, ker se pri njem ne nahaja nobena sličnost z narečjem v brižinskih spomenikih.2 Bil je več let neločljiv spremljevalec svetih bratov po Moravskem in Panonskem; potoval je z njima tudi v Rim, kjer je bil duhovnikom posvečen. Po Metodijevi smrti je zapustil bivše Metodijevo nadškofijo, v kateri so se pojavile prežalostne, neznosne razmere. Sel je na Bolgarsko. Okoli 1. 900. je postal škof v Velici in pozneje nadškof v Ohridi. Umrl je 1. 916. Za zgodovino slovenskega cerkvenega govorništva j e Klement velezaslužen; v obsegu je on zapustil največ govorov iz vse dobe staroslovenske. Učeni poznavatelj staroslovenskih spomenikov P. A. Lavrov, ga naravnost imenuje »prvega samostalnega oznanjevalca božje besede pri Slovanih.«3 Njegovi govori so mnogo- 1 P. A. Lavrov v »Archiv für slav. Philologie«, XXVII, 355. 2 Archiv f. sl. Ph. 1. c. 361. — 3 Archiv, 1. c. 350. številni, nekateri zelo obširni, nekateri že objavljeni, drugi še v rokopisih. Najvažnejši so sledeči: hvalnica (panegirik) v čast 40 sv. mučenikov,1 govor na cvetno nedeljo,2 govor o presv. Trojici.3 Pri le-teh govorih je odločno v rokopisih Klementovo ime pri-djano; pri nekaterih govorih pa ime manjka, a po mnenju najboljših strokovnjakov so tudi tisti brezdvomno Klementovi; taki so: hvalnica na preroka Elija,4 hvalnica na sv. Ireneja,B govor na praznik povzdignjenja sv. križa,6 govor o Jezusu v tempeljnu;7 krajši govori v obliki poljudnih katehez so: za praznik Marijinega spočetja, Jezusovega rojstva, Jezusovega krsta, v spomin sv. Marka, v spomin sv. Petra in Pavla, na praznik Jezusovega spremenjenja, na praznik Marijinega vnebovzetja, na prvo postno nedeljo, za nedeljo v maslencah, govor o dušnem dobičku, nauk o cestninarju in farizeju, o izgubljenem sinu, o postu.8 Lavrov hrani v rokopisu še Klementovo: hvalnico v čast sv. Pavla in hvalnica v čast sv. Kozma in Damijana. Le-ta poslednji govor, v rokopisu pisan v glagolici, ravnokar objavljen v dr. V. Jagičevem Archivu XXVII. str. 380 ss. naj sledi tu, kot vzgled Klementove zgovornosti, v novoslovenskem prepisu: Meseca ijula 1. dhnh slovo pohvalno svetiuhr, bezimzd- nykb. Krugov’ nhimh tečenjeim, obi.hazdaje tokb sh,nbčbnyi svetlostiju ozarajetb vsego mira. Zembtmyje že bo i čjudo-tvor’nyje vetvy prozebše na čelbbu nedužnymh, zlatozar’nei vračevi.scei svetile, venčaše dobrotoju. Mudrostb bo duhovno začbn’ši blagodatyju poviti, bezmhzdbnči si zary, reku že pre-blazenuago Koz’mu i Damiana, i bes’čen’nymh ven’cemi, uveze mnogočjudesbne glave jeju, jevangelbskym slovomb 1 Izdal Lavrov v »Akad. Izvestja«, III. 1086 ss. 2 Našel ga je L. Stojanovič v belograjskem rokopisu iz 1. 1328., še ne ob- javljen. — 3 Objavil N. K. Tunicki v »Akad. Izvestju«, IX. 3, 215 ss. 4 Objavil Lavrov v »Akad. Izvestja«, VI. 3, 326 ss. 6 Objavil Sobolevskij v »Akad. Izvestja« VIII. 4, 63 ss. 6 „ „ „ » IX. 2, 4 ss. 7 »Akad. Izvestja« VIII. 4, 66 ss. 8 Po Stojanoviču v rokopisu belograjske narodne knjižnice iz 16—17. veka. »Voditelj« I. 3 prepojasa, jakože reče Bogi: bolešteje čelite, mritvyje vbs-krešajte, prokažen’nyje očištajte, besy iz’gonite, tunje prijeste, tunje dadite: Nb jakože vb kruze nebesbnem zbezdbnaago lika, niktože ne možetb isčisti, tako i vh zem’knemh vbzraste seju čjudesb niktože postignetb izbčisti. Sila bo duhov’naa dara božija, napkn’sija čelbbnije potoky, životb namb ot nyju istoči. Besta že zrakom i oblyčijemb jako angela božija, ljuboviju i veroju ukrašen’na žitijem’ že čistymb vyše človeca sust’stva sašta. Jaže vbspite i porodi prečhstbnaa Theodoti i vbdasth ja vh nakazanije gospodbnje hytrosti vsakoj učiti se. Ponudi že ja rbvenije božije na vsako delo blago. I vhskype vb nyju darb vračev’nyj, čjudesy i zvezdamy ukrašaje ja. Ne tek’mo človeč’ sey nedury, nb i s’kotiy sbvuzy raz-drešajušte se, povelenijemb jeju otganjahu se. Tem’ že presvetlo jeju prazdbnbstvo počitajušte, sb pohvaloju vbpijemb rekušte: »Raduj se Koz’mo, progon’nyče besomb! Raduj se presvetlyj Damijane, razdrešitelju starostimb vsemb! Raduj se zlatozarny Koz’mo, skoryj pošetitelju nedužnymh! Raduj se svetozarne Damijane, teplyj pomoštnice zemlbnvmb! Raduj se presvetloje svetilo Koz’mo čelbbnoju zareju svbte se! Raduj se presvetloje slinoce Damijanb, bakstvbnymi lučami ozaraje vbSb mirb! Raduj se Koz’mo bogozar’nyj zaštitnice pečal’nymb! Raduj se, Damijane, bogotoč’nyj istoč’nyče pri-Shno kype blagodatyju, a nikoliže isčrbpajemb! Raduj se vrb-sto prečbstbnaja, jedinorodnaa, i jedinodušnaa i jedinomysk-naa, Sbvršajemaa duhomb svetbimb, vbspitena duhov’noju pi-šteju, napojena blagoahanijemb, mysbnaa i dobroplodbne razh-sažden’na pri ishodištiihb životnbihb vodb, naplbn’sija VbSb mirh čjudesmy, napojiv’šaa neduž’nyje bal’st’vomb, oseniv’sa bol’nyje mladostyju vbzdvyzajušta nemošt’nyje blagodatiju, zakryljajusta vernyje oth vsakoje napasty, prosveštajušta tbm-nyje is’čeljenijemb, sijajušta vb mire ejudesy, jako nezahode-štija slmcib, varajušta vsegda isceljenijemb prežde simriti. Predstojušta Kvy nynja v svete neizrečenne, prosvetita mla-dostiju i mokboju moje omračenije, starosty otbgonešte, bo-lez’ny rešesta, grehi othpuštajušta, pečaly otbgonešta, mira sbhranjajušta, pobedu prosešte otb Hrista, pravover’nomu po bz’e samovlastnomu cesaru našemu, molitvami vašimi ven’-cajta i, siloju prepojasajušte veroju vboružajušte blagodatiju zaštištajušte, molešta za ny vinu presvetuju trojicu, sijajuštu trhmy s svojst’vy vb jedinomb božbstoč, otbca, syna i sve-tago duha, nynja i prisbno i vb veky vekomb! P. A. Lovrov pripisuje Klementu Slovenskemu tudi obširen životo-pis sv. Cirila in Metoda, kakor i: hvalnico v čast sv. Cirila.1 Klementovi govori so večinoma kratki. Njih umetniška vrednost je zelo hvalevredna; kajti — v značilnih potezah, v priprostih stavkih je izražena visoka misel. Izrazi so določni in temeljiti, mnogokrat pesniško navdihnjeni. Zelo pogosti so opomini k usmiljenju do bližnjega, iz česar moramo sklepati, da je bil Klement Slovenski dobrega, usmiljenega srca. V verskem oziru so govori strogi, asceza, mrtvi-čenje, popolno zatajevanje samega sebe se v njih nujno priporoča; raditega so nekateri slovstveni zgodovinarji celo slutili, da je bil Klement bogomilskega mišljenja. Prof. Vondräk pripisuje Klementu še več cerkvenih govorov. S Klementom spravi namreč v dotiko slavno knjigo »Glagolita Clozianus« ter trdi, da so odlomki cerkvenih govorov, zadržani v »Glagolita Clozianus«, tudi Klementovi dušni proizvodi; dokazati se ne more, da bi bili prevodi iz grškega jezika. Celo o govoru sv. Epi-fanija na veliki petek, ki je v »Glagolita Clozianus« trdi, da je Klementov prevod iz grškega.1 Le-ta Epifanijev govor je pravi biser cerkvenega govorništva, naj sledi tu njegov novoslovenski prevod: Kaj to? Danes je veliko molčanje na zemlji! Veliko molčanje in velika zapuščenost! Veliko molčanje je, ker Kralj spi. Zemlja se boji in počiva, ker je Bog v mesu zaspal. Bog v mesu je umrl in pekel se je prestrašil. Bog je nekoliko zatisnil oči in tiste, ki spijo od Adamove dobe, je vzbudil. Kje so tiste množice od včeraj onih, ki so prelomili postavo; kje je hujskanje in nemir, kije nastal proti Kristusu? Kje so ljudstva in naklepi in povelja in orožje in krepela? Kje so kralji in duhovni in sodniki obsojenega? Kje so baklje in meči in nešteti vzkliki? Kje je kričanje ljudi in krivična straža? Res, pač res, narodi so sklenili ničevosti in neumnosti! Zaleteli so se v temeljni kamen, v Kristusa, a sami so vničeni; trčili so ob trdno skalo, a v pene so se spremenili njihovi valovi. Zadeli so ob nepremagljiv kamen, sami so vkončani. Na lesu so povzdignili skalo življenja, a stopila je doli in jih je pomorila. Zvezali so velikega Samsona, solnce Kristusa, a on odvrgel je začasne verige in je pogubil brezbožneže. Zašlo je solnce — Bog — pod zemljo, a temo prečrno je poslal nad Jude. Danes je odrešenje za ' Archiv f. sl. Ph. XXVII. 354. 1 Archiv 1. c. 371. »Voditelj« I. 3* vse, ki so na zemlji, vsem, ki počivajo od vekov pod zemljo. Danes je odrešenje celemu svetu, karkoli ga je vidnega in nevidnega. Danes je dvojen prihod Gospodov, dvojna skrb, dvojna ljubezen do ljudi, dvojen prihod in ob enem zatajevanje, dvojno obiskovanje ljudi; iz neba pride Bog na zemljo, iznad zemlje pod zemljo! Vrata peklenska se odprejo, vi, ki spite od zdavnej, veselite se! Vi, ki sedite v temi in smrtni senci, sprejmite neskončno luč! S sužnji je Gospod, z mrtvimi Bog, z vmrljivimi življenje, s hudodelniki pravičnik, z njimi, ki so v temi, je nevgasljiva luč, z jetniki je bo-ritelj za svobodo, z najnižjimi je On, ki je nad nebesi. Da je bil Kristus na zemlji, smo verovali; sedaj je Kristus med mrtvimi, pojdimo z njim, da spoznamo božje skrivnosti in čudeže pod zemljo! da spoznamo, kako je tudi njim, ki so v predpeklu, dal zasijati evangelij! Kako toraj? Ali vse tako popolnoma izveliča? Nikakor ne, temveč le nje, ki v njega verujejo. Včeraj je delal iz ljubezni, danes iz oblasti; včeraj je delal, kar je zahtevalo vsmi-ljenje, danes kar zahteva gospodstvo; včeraj je delal po človeško, danes po božje. Včeraj so ga v obraz bili, danes razsvitljuje pekel z božjim bliskom. Včeraj so ga drugi vezali, danes veže On svoje sovražnike z nerazrušljivimi verigami. Včeraj je bil On obsojen, danes podari milost obsojenim. Včeraj so ga Pilatovi sužnji zaničevali, danes so potrti vratarji pekla, ko so ga zagledali. Resnično, resnično, čuj višji vzrok Kristusovega trpljenja! Čuj in proslavljaj! Čuj in hvali! Čuj in poveličuj božja čudesa! Kako izgine postava (starega veka), kako vscvete milost, kako preminejo predpodobe, kako zbeži senca, kako ves svet solnce obsine, kako je stari zakon zastarel, kako se novi utemelji, kako vse staro mine, kako novo vzraste! Dva naroda sta bila ob času Kristusovega trpljenja na Sionu — judovski in paganski; dva kralja — Pilat in Herodež; dva višja duhovna — Anas in Kajfež, zato, da naj postane dvojen »pascha« — eden, ki mine, a Kristusov, ki se začne; dvojna daritev se je isti večer izvršila, ker je bilo tudi dvojno odrešenje — živih namreč in mrtvih; Judje so žrtvovali zvezano jagnje, pagani pa Boga v mesu. Oni so gledali na temo, le-ti pa so hiteli k solncu — Bogu. Oni so zvezanega Kristusa drug drugemu pošiljali, le-ti pagani so ga složni sprejeli. Oni so darovali žrtev iz živine, le-ti pa žrtev božjega telesa. Judje so praznovali spomin na izhod iz Egipta, pagani pa so slavili oproščenje iz zmote. In sicer kje? Na Sionu, v mestu velikega kralja, kjer je, kot v središču sveta, odrešenje dovršil. V sredi med dvojnim življenjem je bil spočet Jezus, Sin božji, sredi med Očetom in sv. Duhom dvojno življenje; iz življenja podeli pravo življenje, sredi med angelji in med ljudmi je bil v jaslicah rojen. Sredi med dvema narodoma leži temeljni kamen, sredi med postavo in med preroki je poveličan, sredi med Mojzesom in Elijem so ga nekdaj videli, sredi med dvema razbojnikoma ga je spoznal modri razbojnik; sredi med sedanjim in prihodnjim življenjem sedi večni Sodnik; sredi med živimi in mrtvimi da dvojno življenje, dvojno rojstvo, dvojno prerojenje. Premišljuj dvojno Kristusovo rojstvo in poveličuj čudeže! Angelj je oznanil Mariji, Kristusovi materi, rojstvo njegovo, in zopet angelj je naznanil Mariji Magdaleni njegovo prerojenje iz groba. Po noči je bil Kristus v Betlehemu rojen, po noči je bil na Sionu od mrtvih prerojen. Kamenit grob, iz katerega je bil Kristus prerojen. V platno je bil pri rojstvu obvezan, s platnom je i tukaj obdan. Miro je prejel ob rojstvu, miro in aloe je tudi ob pogrebu dobil. Tam je bil jožef, neoženjen mož Marijin, tukaj Jožef iz Arimateje. Pastirji so prvi oznanili rojstvo Kristusovo, in prvi vseh pastirjev, učenci Kristusovi, so oznanjevali Kristusovo prerojenje iz groba. Tam je zaklical angelj k Devici: Bodi pozdravljena! tukaj je zaklical ženam angelj velikega sveta: Bodite pozdravljene! Ob prvem rojstvu je Kristus čez štirideset dni šel v zemeljski Jeruzalem, v tempelj in je daroval kot prvorojenec dvoje grlic Bogu; a ob prerojenju od mrtvih je šel Kristus čez štirideset dni v nebeški Jeruzalem, od katerega ni bil ločen, v resnično Najsvetejše, kot prvorojenec, neoma-deževan od mrtvih, ter je daroval Bogu-očetu dvoje grlic, dušo svojo in svoje meso; sprejel ga je, kakor nekdaj Simeon, Stari po dnevih, Bog-oče, v svoje naročje, takorekoč v svoje roke. Ako pa ti to poslušaš kot pravljico in ne zaradi vere, zatožijo te nerazdrti pečati Kristusovega groba ob vstajenju. Kajti, kakor je bil Kristus rojen ob nerazdrtih pečatih devi-štva, tako je bilo njegovo prerojenje. Ko se je zmračilo — pravi evangelij, prišel je bogat mož, Jožef po imenu. Šel je k Pilatu in prosil je za telo Jezusovo. Umrjoč je šel k umrjočemu, prosit, da dobi Boga, Boga vseh ljudi. Prosila je ilovka pri ilovki, da bi dobila Njega, ki je vse naredil; slamica je prosila slamico, da bi dobila ogenj; kapljica je prosila kapljico, da bi dobila brezmejno globočino. Kdo je kedaj videl ali kdo je kedaj slišal, da bi bil dal človek človeku stvarnika vseh ljudi. Brezbož-než obljubi dati pravičnika in postavodajalca. Obsojeni sodnik da v pogreb sodnika vseh sodnikov kot obsojenega! Ko se je zmračilo, prišel je bogat mož, Jožef po imenu. Res bogat! zakaj nesel je telo Gospodovo. Res bogat! zakaj dvojno naravo je od Pilata dobil. Bogat! zakaj dobil je milost, nesti neprecenljivi biser. Res bogat! zakaj napolnil je jamo z božjim bogastvom. Kako ne bi bil bogat, ker je sprejel v dar Njega, ki vse preživi in nad vsemi gospodari! Ko se je zmračilo! Da -— zašlo je namreč v predpekel solnce pravičnosti. Zaraditega je prišel bogat mož, Jožef po imenu, iz Arimateje, ki je bil na skrivnem učenec Jezusov, iz strahu pred Judi. Prišel pa je tudi Nikodem, ki je prihajal po noči k Jezusu. Skrita skrivnost vseh skrivnosti! Dva skrivna učenca Jezusova prideta, da bi skrila Jezusa v grobu! S-bkr-bvenojo v-b Ade tajnojo potaenu! . . . Pri poslednji besedi je staroslovenski rokopis v »Glagolita Clo- zianus« pretrgan in ga po Kopitarjevem mnenju manjka dve tretjini. A že iz tega odlomka je razvidna krasota jvelikega, klasičnega govora. Ganljive antiteze, vzišene misli, pesniški vznos in serafimska ljubezen do Zveličarja so tajnočarobno razlite po njem! Toliko govorniško-slovstvenega blaga nam iz starejše dobe ni nikdo zapustil, kakor Klement Slovenski. Drugi učenci svetih slovanskih apostolov so tudi slovstveno delovali. A le malenkostni so njihovi spomeniki; od nekaterih sploh ne poznamo ničesar drugega, kakor ime. Le-ti učenci so bili: Gorazd, ki je bil dolgo časa v najožjej dotiki s sv. bratoma, ljubljenec veliko-moravskih knezov, odmenjen celo za naslednika sv. Metoda na moravsko-panonski nadškofijski stolici. Prognan je bil potem iz države ter je šel na Bolgarsko, kjer je bil prednik na nadškofijskem mestu v Ohridi Klementa Slovenskega. Naum, Angelar in Sava so nam le po imenih znani. Po prognan-stvu iz Moravske in Panonije so šli vsi na Bolgarsko, kjer jih je prijazno sprejel knez Boris. Podpiral jih je pa tudi veledušno car Simeon, ki je bil sam pisatelj. Ker je bil poseben častitelj sv. cerkvenega očeta Janeza Zlatousta, je navdušil nekatere slovenske duhovnike in diakone, da so preveli iz grščine na slovenski jezik 136 izbranih govorov sv. Janeza Zlatousta, pod naslovom »Z1 atostruj«, ki je toraj tudi dokaj obširen spomenik staroslovenskega cerkvenega govorništva. Drugi spomeniki so: Prevodi 4 govorov Atanazija Aleksandrijskega proti Arijcem in več govorov Janeza Zlatousta. Oskrbel je prevode Konstantin, poznejši škof na Bolgarskem s pomočjo nekega duhovnika Gregorija. Znamenit staroslovenski pisatelj je Ivan, eksarh bolgarski. Med njegovimi spisi, večinoma prevodi grških cerkvenih očetov, nahaja se tudi nekaj govorov za različne cerkvene praznike. Posredno ali neposredno segajo v zgodovino cerkvenega govorništva slovenskega tudi vsi drugi staroslovenski spomeniki. Takšni so: 1. Četvero evangelije zografsko, Marijin kodeks, Psalter sinajski, Euchologium iz samostana Sinai-brda, Asse-manijevo evangelije in Savina knjiga; iz le-teh knjig so govorniki staroslovenske dobe navajali izreke sv. pisma in sv. cerkvenih očetov. 2. Glagolita Clozianus, ki spada med najslavnejše staroslovenske spomenike. Sedanji Glagolita je le mal del, kratek odlomek knjige, ki je nekdaj bila last Janeza Frangipana, lastnika otoka Krka. Po njegovi smrti 1. 1482. so oropali dragoceno vezano knjigo, vzeli so ji žlahtne kamene, ki so jo krasili, liste pa so razdelili na več strani. Nekaj listov dobil je Lukas de Reynaldis, duhovnik iz Krka, od njega jih je dobil avstrijski general Markard Breisacher 1. 1487. Po Breisa-cherjevi smrti 1. 1509. prišel je rokopis v last grofu Schurtfu, potem pa Clozu v Tridentu, od katerega jih je dobil Jernej Kopitar, ki jih je 1. 1836. tiskom objavil. Vsebina tega spomenika je izključno cerkveno-govorniška. Obsega namreč: a) govor sv. Janeza Zlatousta na cvetno nedeljo;1 začetka in konca ni; b) govor s v. Janeza Zlatousta o izdajstvu Judeževe m, ohranjen je le zadnji del; cl celi govor za veliki petek; po pripombi pisca staroslovenskega rokopisa je govor prevod iz del sv. Janeza Zlatousta, a ravno tak govor se nahaja v grčki izdaji sv. Atanazija, začenši z besedami: Meya ptev oopavo; S7jjitoupYr)|J.a; d) prvi del (zgoraj že objavljenega) govora o Kristusovem pogrebu in vstajenju, kije po mnenju nekaterih slovstvenikov 1 Kopitar ni prepričan, da je ta govor sv. Janeza Zl., kajti o njem pravi v »Glag. Cloz.« pag. VII.: »Sermonis tributi S. Chrysostomo, in festum Palmarum . . . initio et fine mutilam (partem), sed auctam e propria penu Slavi interpretis sat amplo eoque summi momenti additamento. izviren govor Klementa Slovenskega, po mnenju drugih pa je prevod iz cerkvenih govorov sv. Epifanija. 3. Brižinski spomeniki ali po Kopitarju »Karantanski spisi«. Kakor za slovensko slovstvo sploh, so i za cerkveno govorništvo zelo važnega pomena. Našli so jih 1. 1807. med knjigami, ki so jih iz Brižnika na Bavarskem poslali v Monakovo v kraljevo knjižnico. Trije spisi so, ki so bili v knjigi Abrahama, rojenega Slovenca, pozneje škofa v Brižniku od 1. 957—94. Spisali so jih duhovniki, ki so med 1. 800. in 1000. oznanjevali bavarskim in karantanskim Slovencem sv. vero. Njih vsebina je sledeča: a) očitna spoved, ki jo duhovnik narekuje, ljudstvo pa za njim moli; b) duhovnikov ogovor ali opominjevanje pred spovedjo; c) spovedna molitev. Očitna spoved se glasi v novoslovenskem prepisu: Glagoljite po nas redka slovesa: Bože, gospodi milostivi, otče Bože, tebe izpovede ves moj greh i svetemu Krstu i svetej Mariji i svetemu Mihaelu i vsem krilatcem božijem i svetemu Petru i vsem selom boži-jem i vsem mučenikom božijem i vsem vernikom božijem i vsem devam pravdnim i vsem pravdnim. I tebe, božij rabe, hoču biti izpoveden vseh mojih greh. I veruju, da mi je na sem svete bevši, iti že na on svet, paki že vstati na sodni den; imeti mi je život po sem; imeti mi je odpustek mojih grehov. Bože milostivi, primi moju izpoved mojih grehov, ježe jesem stvoril zla po te den, ponježe bih na se svet uradjen i bih krščen, ježe pomnju ili ne pomnju, ili volju ili nevolju, ili vede ili ne vede, ili v nepravdnej rote, ili v lži, ili tatbe ili zavisti ili v usmasi ili v činistve ili ježe mi se tomu hotelu, jemuže mi bi ne dostalo hoteti ili v poglagolanji, ili spe ili ne spe, ili ježe jesem ne spasal nedela, ni sveta večera, ni mega posta i inoga mnogoga, ježe protiv Bogu i protiv memu Krstu. Ti jedin, Bože, veš, kako mi jega potreba velika. Bože, gospodi milostivi, tebe se mil tvorju od sih poštenih greh i od ineh mnozeh, i venčih i minših, ježe jesem stvoril: teh se tebe mil tvorju i svetej Mariji i vsem svetim, i da bi na sem svete takoga greha pokazen vzel, akože ti mi zadeneš, i akože tva milost i tebe ljubo. Bože, ti pride se nebese, uže se da v moku za ves narod, da bi ni zlodeju otel; otmi me vsem zlodejem. Milostivi Bože, tebe porončo me telo i mo dušu i moja slovesa i me delo i mo volju i mo veru i moj život. I da bim uslišal na sodni den tvo milost veliju s temi, ježe vzo-veš tvojimi usti: Pridite, otca mega izvoljeni, primete večne veselje i večni život, ježe vi jest ugotovljeno iz veka v vek. Amen. Le-ta očitna spoved je prevod iz latinskega izvirnika. Na južnem Francoskem se je namreč udomačil običaj, po vsaki pridigi moliti z ljudstvom tako očitno spoved. Običaj se je kmalu razširil po vsem Francoskem, Nemškem in po vseh slovenskih pokrajinah, ki so mejile ob nemške škofije. Za slovensko cerkveno govorništvo še važnejši je drugi brižinski spomenik, duhovnikov ogovor pred spovedjo. Homilija je, katero je duhovnik pred spovedjo ali na pamet ali čitajoč iz prižnice govoril. Glasi se: Eče bi ded naš ne segrešil, te v veki jemu be žiti, starosti ne prijemljoči, nikoliježe pečali ne imy, ni slzna telese imoči nu v veki jemu be žiti. Ponježe zavistiju by neprijaz-ninu vygnan od slavy božije, potom na narod človečki strasti i pečali poido, nemoči i bez čredu smrt. I paki, bratrija, po-menem se, da i sinove božji narečem se; po tomu ostanem sih mrzkih del, ježe sunt dela sotonina: ježe trebu tvorim, bratra oklevetam, ježe tatva, ježe razboj, ježe pulti ugojenije, ježe roti, kyže jih ne pasem, nu je prestopam, ježe nenavist. Ničže teh del mrznej pred božjima očima. Možete po tomu, sinci, videti i sami razumeti, ježe beše prvej človeci v lica tacije, akože i my jesem, tere neprijaznina vznenavideše, a blagodet božiju vzljubiše. Da po tomu nine v cirkvah jih klanjam se i modlim se jim, i česti jih pijem, i obeti naše jim nesem o sepasenije teles naših i duš naših. Tije že možem i my ešte byti, eče taje dela načnem delati, jaže oni delaše: oni bo lačna natrovehu, žejna napojahu, bosa obu-jahu, naga odejahu, malomogonča v ime božije posečaho, mrzna segrejahu, stranno pod krovi svoje uvedehu, v temnicah i v železneh vožih vklepenih posečahu i v ime božije te utešahu. Temi, temi ti se deli Bogu približaše. Tako, sinci, i nam se je modliti tomuje vrhnjemo otcu gospodi, dožda ni tamoje vsedli v cesarstvo svoje, ježe jest ugotovljeno iz koni do koni izvoljenikom božijem. I jesem, bratrija, pozvani i bejeni, jegože ne možem nikimže lica ni ukriti, nikakože ubegati, nu je stati pred stolom božijem se zopernikom našim, se zlodejem starim, i jest se pred božjima očima vsakomu svojimi usti i svojim glagolom izpovedati, ježe je na sem svete kiždo stvoril, libo bodi dobro, libo li si zlo. Da k tomu dni, sinci, myslite, ide ne kamo se ukloniti, nu je pred božjima očima stati i sijo prjo imeti, juže jesem povedal. Naš gospod, sveti Krst, iže jest balij teles naših i spasitelj duš naših, ton poslednje balovanije posledje postavi; ukazal je, jimže se nam dostoji od jego zavečati i jemu se oteti. Prejše naši žestoko stradaho; nebo je tepehu metlami, i prinizše ogni pečahu, i meči tnahu, i po lesu ve-šaliu, i železni ključi je raztrgahu. A to pak my ninje našu pravdnu veru i pravdnu izpovediju toje mozim storiti, ježe oni to veliko strastiju stvoriše. Da po tomu, sinci, božija raba prizvavše, tere jim grehi vaše poštete, i jim izpovedni bodete grehov vaših. Tisoč- in tisočkrat se je le-ta kratek, a jedrnat govor vsako leto ponavljal po slovenskih krajih; več stoletij je bil v navadi. Raditega je posebnega spoštovanja vreden. Ne ve se gotovo, odkod da je. Sloveči Dobrovski meni, da ga je zložil merseburški škof Boson okoli 1. 970., potem ga je za Čehe predelal sv. Vojteh, pražki nadškof, in po njegovem rokopisu ga je še le nek karantanski duhovnik prevel na slovenski jezik ter ga je zapisal v vademecuin, ki je bil potem last brižinskega škofa Abrahama. Kopitar pa nasprotno meni, da ga je zložil slovenščine zmožen misijonar brižinske cerkve, morebiti sam Abraham, ali pa njegov učenec, ali morebiti celo njegov učitelj ; iz slovenskega izvirnika ga je še le posnel za Čehe sv. Vojteh in za Nemce Boson.1 4. Codex suprasliensis, zbornik supraselski, takozvan po samostanu Suprasl, v grodanski guberniji na Ruskem, kjer je bil najden. Obsega 285 listov, katerih se nahaja 118 v licejapi knjižnici ljubljanski, ostalina pa večinoma v knjižnici grofa Zamojskega v Varšavi. Vsebina mu je 24 legend o svetih mučencih iztočne cerkve in 22 homilij, ki so prevodi iz grčkih cerkvenih očetov. Mal spomenik cerkvenega govorništva je še iz staroslovenske dobe, »kateheza Cirila Jeruzalemskega«, prevod iz grčkega od neznanega prelagatelja. Z jednajstim vekom prenehajo vsi staroslovenski spomeniki. Slovstvo skoraj popolnoma zamrje, tudi cerkveno življenje večinoma poneha. Kruti napadi paganskih Madžarjev so sv. vero med Slovenci 1 Glagolita Clozianus, str. XLI. zelo oslabili, semtertje popolnoma zatrli. V celi bivši Panoniji ni bilo okoli 1. 900 nobene cerkve več.1 Dr. Ant. Medved. (Dalje prihodnjič.) Simbolika liturgičnih oblačil. O oblačilih sploh. ^^feasledki izvirnega greha so bili za človeka strašni na duši in na telesu. Zgubil je nadnaravno podobo božjo, to je, svetost in pravičnost2 in vse nadnaravne darove. Zgubil je na telesu fiSSsSiS neumrljivost in ž njo zvezano prostost vsakega trpljenja. Zapravil je srečni raj in popolno gospodstvo nad živalmi in zemljo. Najhujša pa je bila zguba na duši. Zgubil je posvečujočo milost božjo, to kraljevsko obleko nebeške ženitnine. Vzeto mu je bilo globoko in jasno znanje, po katerem je bil prost zmot in dvomov in je vedel vse, kar je bilo potrebno za njega in njegove otroke. Zgubil je prostost od poželjivosti in njegova volja, ki je prej bila nagnjena na dobro, se je nagnila k hudemu. »In obema so se odprle oči; in ko sta bila spoznala, da sta naga, spletla sta figovo listje in si naredila krila.« 3 Eva je grešila, da se je vdala poželjivosti oči, in glej, zbudila se je v njej poželjivost mesa, to je poželjivost vseh mesenih ali čutnih stvari. Ta zbujena poželjivost je napravila v srcu Adama in Eve tisti razpor, po katerem sta se drug drugega sramovala in si spletla prvo oblačilo, da sta si ž njim zakrila nagoto. Ker sta na telesu zgubila z neumrljivostjo tudi prostost trpljenja in ker sta morala zapustiti blaženi raj, začela je zunanja narava neugodno vplivati na telo in obleka jima je postala potrebna za varstvo zdravja. »Tudi je naredil Gospod Bog Adamu in njegovi ženi suknji iz kož in ju je oblekel.« 4 Oblačilo nas toraj spominja na izvirni greh in na njegove strašne nasledke in v tem oziru je noša oblačila čin nravnosti in spodobnosti. Zgodovina nas uči, da je oblačilo že zgodaj postalo tudi značilno znamenje spolov. Raba oblačila drugega spola se je že od nekdaj smatrala za nenravnost in mehkužnost. V peti knjigi Mojzesovi beremo: »Zenska se naj ne oblači v moško oblačilo in mož naj ne rabi ženske obleke; zakaj gnusoben je pred Gospodom, kdor to dela.« 6 TudGpa-gani so bili iste misli. Zgodovinar Justin pripoveduje o zadnjem asirskem kralju Sardanapalju, da ga je našel kraljev namestnik Medije, 1 Dr. K. Glaser, Zgodovina slov. slovstva, I. 34. — ! Trid. sess. V. c. I. a I. Mojz. III. 7. — 4 I. Mojz. III. 21. — 5 V. Mojz. 22. 5. Arbak po imenu, sredi med ženskami sedečega v ženski obleki, kjer je ž njimi škrlatasto volno predel. To je namestnika tako razžalilo, da je ves razburjen svojim prijateljem tožil, da nikakor ne more več tistega smatrati za svojega vladarja, ki hoče rajši za žensko, ko za moškega veljati. Povzročil je splošno vstajo, v kateri je bil kralj premagan in končal je svoje življenje prostovoljno v ognju, kar zgodovinopisec kot edini moški čin v njegovem življenju označuje.1 Po oblačilu so se nadalje od nekdaj razločevali različni stanovi, da so nosili odličnosti stanu primerno dragocenejša oblačila. Po noši pa se tudi označuje vrsta poklica. Tako so nosili posebna oblačila svečeniki in njih strežniki, ko so opravljali bogoslužna opravila. Zgodovina nam poroča, da so svečeniki nosili bela oblačila, ki so bila napravljena iz tančice ali bombaža, nikdar pa ne oblačil iz živalskih snovi, na primer iz kož, dlake, usnja itd. Oblačila, ki se rabijo pri opravljanju vnanje službe božje, se imenujejo liturgična ali sveta oblačila. V starem zakonu je izraelskemu ljudstvu Bog sam določil oblačila za službo božjo. Sv. pismo nam o tem poroča s sledečimi besedami: »Vzemi tudi k sebi Arona, svojega brata, z njegovimi sinovi izmed Izraelovih otrok, da mi bodo opravljali duhovniško službo: Aron, Nadab, Abiu, Eleazar in Itamar. In naredi sveto obleko Aronu, svojemu bratu v čast in lepoto. In govori vsem na srcu modrim, katere sem napolnil z duhom umnosti, naj narede oblačila Aronu, da v njih posvečen meni služi. To pa so oblačila, ki jih naj narede: Naprsnik, naramnik, suknjo (tuniko) in ozko platneno suknjo, pokrivalo in pas. Sveta oblačila naj napravijo tvojemu bratu Aronu in njegovim sinovom, da mi opravljajo duhovniško službo.« 2 »Napravi jim tudi hlače iz tančice, da zakrijejo meso njihovega srama; naj segajo od ledija do stegen.« 3 »Obleči Arona v njegova oblačila, to je, v ozko platneno suknjo, v suknjo (tuniko), naramnik in naprsnik in ga prepaši s pasom. In deni mu (tiaro) pokrivalo na glavo in sveto ploščico na pokrivalo.« 4 Iz navedenih besed sv. pisma se vidi, da so bila nekatera oblačila jednaka pri vseh duhovnikih, nekatera pa so bila samo velikemu duhovniku lastna. Poglejmo si pred vsem oblačila, ki so bila pri vseh duhovnikih jednaka; bila so sledeča: 1. ledovno oblačilo,5 ki je bilo napravljeno iz dragocenega platna (byssus) in je segalo od srca črez ledje do sredine stegna ali po ustnem izročilu do kolen in je imelo na koncu trake, s katerimi 1 lustin. hist. 1. I. c. 3. 2 II. Mojz. 28, (1—4). - 3 II. Mojz. 28, 42. — 4 II. Mojz. 29, (5 6). 5 D'DJBD feminalia od DJ3 collegit, congregavit. se je dalo skupaj potegniti; bilo je torej podobno kratkim hlačam. Zgodovinopisec Jožef Flavij imenuje to oblačilo »sramni pas«.1 2. Suknja2 iz tančice, kije segala, kakor ustno izročilo poroča, do gležnjev ali tudi do peta in je imela ozke rokave do komolcev. Poprijemala se je života in ob vratu je bila nabrana na trak, da se je dala skupaj potegniti in se je tako vrata tesno oklenila. To oblačilo ni bilo sešito, ampak je bilo iz cela tkano in sicer v štirivoglatih likih, kockah.3 Tudi so napravili za Arona in njegove sinove suknje iz tančice, tkalskega dela. (II. Mojz. 39, 25.) O takšni suknji brez šiva poroča sv. Janez v svojem evangeliju rekoč: »Bila pa je suknja (Kristusova) brez šiva in cela tkana od zgoraj navdol, in zaradi tega je vojaki niso delili, ampak so vadlali za njo.« (Jan. 19, 23, 24.) 3. Pas,4 kije bil za tri prste širok in po ustnem izročilu 32 laktov dolg trak, ki je bil tkan iz tančice in tribarvne volne in olepšan z uvezenimi cvetlicami rdeče, škrlataste, višnjeve in bele barve. Nosili so ga nad ledji ter ga devali večkrat okrog sebe. Spredaj so si ga zavezovali tako, da sta konca visela do stopal. Kadar so duhovniki opravljali opravila v templju, devali so konca črez levo ramo, da bi jih ne zadrževala, kedar so se pripogibali.5 4. Mitra6 ali kapa iz tančice, ki je bila okrogličasta in ovita z ruto, kakor dandanes turški turban. Jožef Flavij govori za svojo dobo o stožasti podobi.7 Drugi zopet mislijo, da je bila podobna navzdol obrnjeni cvetnici ali cvetni čaši, ker je takšna podoba za glavno po- krivalo bila v orientu v navadi.8 Sv. pismo o podobi mitre ne pove ničesar, pač pa pravi o mitri sploh »naj bi bila sinovom Aronovim v čast in lepoto.« 9 O obutalu ne govori sv. pismo ničesar, zato se sme po pravici sklepati, da so morali duhovniki bosi opravljati službo božjo. To mnenje potrjujejo drugi slučaji, o katerih sv. pismo govori. Ko se je Mojzes bližal gorečemu grmu, mu reče Gospod: Ne bližaj se! Sezuj črevlje s svojih nog, zakaj kraj, na katerem stojiš, je sveta zemlja. (II. Mojz. 1 Jožef Flavij: auvaxxfjp, 5tä£Ji)[ia Iv. ßuaaou xXüxrnjg elpyaapsvov, £pßat-vövxcov eie aiiTÖ xwv toSwv wentep ei? ava^upiSac. Jos. Fl. Antiqu. 1. III. c. 7. 2 mro tunica, Jos. Fl. 7rc8Y]p7)s yrabv "Eprfrg.%\i\ibnc X(j) ctcojnru. Op. cit. c. 154- 3 fiž Piel, tkal je v štirivoglatih kockastih likih. ^3B?F nj,P3 = kockasta suknja. II. Mojz. 28. 4. nJ.FSn FS.3Bf napravi kockasto suknjo. II. Mojz. 28. 39. 4 CJ.2X od tSJ 3 pas, balteus. 5 Jožef Flav. avaßaXXdjjisvoc Ira tcv Xaiov wpov vopel. Antiqu. III. 7. 2. 6 ny 3.jv2 od JJ3_3 okrogličasto. — 7 tuAov axtOVOV O. cit. 7. 3. 8 Biihr. Symb, II. 66, — 11 II. Mojz. 28. 40. 3, 5.) In vojskovodja Gospodov je govoril Jozvetu: »Sezuj črevlje s svojih nog, kajti prostor, kjer stojiš, je svet!« (Joz. V, 16.) Na jutrovem ne nosijo obuvala zaradi mraza, ampak da lažje hodijo in si nog ne ogrdijo. Kdor sezuje črevlje, odloži s tem že tudi nesnago, ki je na njih, kar je podoba čistosti in spoštovanja. Sezuti obuvalo pomenja v simboličnem pomenu, opustiti posvetne skrbi in misli. Zato so morali duhovniki opravljati bosi božjo službo. To je bilo v navadi tudi pri paganih in še se dandanes nahaja pri Indih in Turkih. V njihove pagode in mošeje se sme iti le bos ali pa v zato pripravljenih opankih.1 Veliki duhovnik je nosil vrh teh oblačil še posebna oblačila. Bila so naslednja: 1. Suknja2 iz cela tkana iz temno-modre volne, ki je segala pod kolena in ni imela rokavoh. Zgoraj je imela v sredi obrobljeno odprtino, da se je lahko črez glavo oblačila. Na spodnjem robu so viseli mali šopki iz višnjeve in rdeče volne, pa iz škrlata narejeni in zlati zvončki, ki so se vrstili s šopki. Šopki so imeli podobo maraganovih jabolk, in sicer kakor ustno izročilo poroča, zrelih, pa še ne počenih, ki še so nosila cvetno krono. Bili so le zarad lepšega. Zvončki so imeli podobo cvetlične čaše ter so zvončkljali, kadar je šel veliki duhovnik v svetišče ali iz njega. Ustno izročilo poroča, da je bilo zvončkov 72 ali pa tudi le 36. To oblačilo je imel veliki duhovnik črez belo suknjo iz tančice. O tem oblačilu govori sv. pismo tako-le: »Napravi suknjo za naramnik celo iz hiacinta (višnjevo), v čigar sredini zgoraj bodi odprtina in rob okrog tkan, kakor se to zgodi na končnih delih oblačil, da se lahko ne raztrga. Spodaj pa, na robu te suknje napravi okrog maraganova jabolka iz hiacinta, škrlata in dvakrat orno-čenega karmozina z zvončki vmes, tako, da je zlat zvonček in mara-ganovo jabelko in zopet drug zlat zvonček in maraganovo jabelko.« (II. Mojz. (31—35.) 2. Naramnik,3 katerega sveto pismo takole opisuje: »Narede pa naj naramnik iz zlata, hiacinta in škrlata in dvakrat omočenega karmozina in sukane tančice, pisanotkanega dela. Dva roba naj ima, ki se zgoraj na obeh straneh tako zvežeta, da se skleneta v eno. Tkanina sama in celo delo bodi pisano iz zlata in hiacinta in škrlata in dvakrat omočenega karmozina in iz sukane tančice. In vzami dva onikova kamena, vreži v tista imena sinov Izraelovih, šest imen v en kamen in ostalih šest v drugega po redu njihovega rojstva. Z delom kamenoreščevim in s pisanjem pečatarjevim (po takšnem, ki zna ’ Holzammer, I. 268. — 2 vestis superior, površna suknja, £txwv. 3 TiSN amiculum sacerdotole superhumerale od 1EK amicire, sc. vestimento. kamene rezati in pečate pisati) vreži v nju imena sinov Izraelovih in z zlatom ju obrobi in obdaj in deni ju na obe strani naramnika v spomin sinovom Izraelovim. In Aron bo nosil njihova imena pred Gospodom na obeh ramah v spomin. Napravi tudi zaponi iz zlata in dve verižici iz najčistejšega zlata, ki se skupaj držita in deni ji v zapone.« (II. Moz. 28, (6—14.) Na 39. poglavju se bere dalje: »In izrezal je zlate ploščice in raztegnil v niti, da bi se dale zviti z votkom poprejšnjih barv in (naredil je) dva roba, ki sta bila spojena na obeh straneh s konci in pas iz ravno tistih barv.« (II. Moz. 39, (3—5.) Iz tega opisa se lahko posname, da je bil naramnik narejen iz tančice, iz višnjeve in škrlatine volne in dvakrat omočenega karmo-zina (barva krvi in ognja) in vmes je bil z zlatimi nitmi umetno pre-vezen, torej iz istega blaga, kakor zastor in notranje pregrinjalo svetega šotora, s tem samim razločkom, da tukaj niso bili vdelani kerubini, tam pa ne vtkane zlate niti. Bilo je to nekako prsno oblačilo, sestavljeno iz dveh delov: jedna pola je visela spredaj črez prsa, druga zadaj črez hrbet. Na ramah sta bili obe poli zvezani z zlatima zaponoma, na katerih je bil pritrjen onihov kamen, na vsaki strani po jeden. V vsak kamen je bilo vrezanih po šestero imen Izraelovih rodov. Na prsni poli je bil pritrjen na obeh straneh pas iz istega blaga, da se je oblačilo telesu pripasalo. Brez rokavov je bilo in pokrivalo prsa in spodnje telo. 3. Naprsni k.1 Sv. pismo govori o njem tako-le: »Naredi tudi naprsnik sodbe pisanotkanega dela, kakor tkanino naramnika iz zlata, hiacinta in škrlata in dvakrat omočenega karmozina in sukane tančice. Stirivoglat naj bo in v dveh gubah: mero dlani naj ima po dolgosti in širokosti. Na tistega postavi štiri vrste kamenov. V prvi vrsti naj bo: karneol in topas in smaragd; v drugi karbunkel, safir in jaspis; v tretji: hiacint, ahat in ametist; v četrti: krizolit, onik in beril. Vkovani naj bodo v zlato po svojih vrstah. In naj imajo imena Izraelovih sinov; dvanajst imen bodi vrezanih, posamezni kamni z imeni posameznih izmed dvanajsterih rodov. Napravi na naprsniku dve verižici, ki se skupaj držita (spleteni) iz najčistejšega zlata in dva zlata obročka, katera deni na oba zgornja naprsnikova vogla in zlati verižici v obročka, ki sta na njegovih voglih in konca verižic samih pripni z dvema priponoma [na obeh straneh naramnika, ki sta naprsniku nasproti. Napravi tudi dva zlata obročka, katera deni na vogla naprsnikova, na rob, ki je proti naramniku in je proti zadnji strani obrnjen. Dalje še naredi dva druga zlata obročka, katera moraš djati na obe strani naramnikovi spodaj, ravno naproti spodnjemu sklepu, da se ' jttjn rationale (ornamentum pectorale pontificis maximi.) prileže naramniku in naj se priveže naprsnik s svojimi obročki k na-ramnikovim obročkom z višjevo vezjo, da umetno narejena zveza ostane in da se naprsnik in naramnik ne moreta med seboj razmakniti. In Aron naj nosi imena Izraelovih sinov na naprsniku sodbe na svojih prsih, kadar pojde v svetišče, v spomin pred obličjem Gospodovim vekomaj. Deni pa v naprsnik sodbe uk in resnico, ki bodeta na prsih Aronovih, ko pojde pred Gospoda in bo nosil sodbo Izraelovih sinov na svojih prsih pred obličjem Gospodovim vselej.« (II. Mojz. 28, (15-31.) Iz teh besed sv. pisma se da spoznati, da je bil naprsnik iz istega blaga kakor naramnik v podobi kvadrata, dlan dolg in dian širok, narejen v dve gubi, kakor nekak žep podoben mašni burzi. Spodnja guba se je dotikala naramnika, druga pa je bila spredaj vidna. Na sprednji je bilo vdelanih dvanajstero dragih kamenov, po trije v štirih vrstah. Kameni se sicer imenujejo, vendar pa se za gotovo ne dajo določiti. Vdelani so bili v zlato in v nje so bila vrezana imena dvanajsterih Izraelovih rodov in sicer v vsak kamen jedno ime, vendar se ne ve, v kateri vrsti. Na štirih voglih naprsnika so bili pritrjeni štirje zlati obročki. Zgornja obročka sta visela na dveh iz zlata spletenih verižicah, ki sta bili pritrjeni na zlati obrobek onikovih ka- menov na ramah. V spodnja obročka pa so devali dva višnjeva traka in ž njima privezovali naprsnik s pomočjo obročkov na pasu k naramniku. V naprsniku, in sicer med obema gubama, ki sta tvorili nekako torbico, sta bila urim in turnim 1 neka nam neznana reč, katero sv. Hieronim prestavi z besedami: vednost in resnica. O tem pozneje več —. 4. Pokrivalo.2 Sveto pismo govori o njem tako-le: »Napravi tudi pločico iz najčistejšega zlata in v njo vreži po vrezniku: Sveto Gospodu! In priveži jo na višnjevo vez in naj bode na tiari spredaj na čelu velikega duhovnika. In Aron bo nosil njihove pregrehe, katere bodo storili Izraelovi sinovi pri vseh daritvah in darilih, ki jih bodo darovali in posvečevali. Ploča pa naj bo vedno na njegovem čelu, da jim bo Gospod milostljiv.« (II. Mojz. 28, (36—38.) A. Simbolika duhovniških oblačil v stari zavezi. Izraelskemu ljudstvu je vnanjo službo Bog sam v vseh, tudi najmanjših rečeh vredil, zato se v njej povsod kaže najlepša harmonija 1 D’öni. DDI.N, SyjAwa;; xal aXrj^eta LXX. lumina et veritas. 2 HSJ 50 (cidarium) od FjJJ» circumvolvit, convolvit. in enotnost. Ker pa je Bog to vse storil v posvečevanje ljudstva, mora tudi vsaka reč imeti neki višji pomen. Duhovniško oblačilo je bilo določeno po številu, snovi, barvi, dolgosti in obliki. Duhovniki so nosili čvetero obleko. »Štiri« je številka »harmonije, miru in enotnosti brez nasprotja,1 zato jo najdemo izraženo povsod v svetišču starega zakona in v celi njegovi opravi. Tako na primer v štirivoglati podobi: svetega šotora, škrinje zaveze, altarjev in mize za posvečene kruhe; v štirih rogovih na altarju, in v štirih obročih škrinje zaveze; v štirih barvah, v katerih je bilo tkano vse šotorsko blago, v štirih dišavah, iz katerih je bilo sestavljeno kadilo in v čveteri primesi k svetemu olju. — Svetišče je bilo hiša božja, v kateri je Bog govoril k izvoljenemu ljudstvu, tako podoba sveta,2 t. j. neba in zemlje, po katerih se je razodeval že od začetka celemu človeštvu. Čvetero oblačilo je imelo toraj ta višji pomen, da mora biti duhovnik popoln, daje posredovavec med Bogom in svetom in da mora čuvati in oznanjevati resnice božjega razodetja. Duhovniško oblačilo je bilo nareto iz bisa3, to je tančice in je bilo belo. Bis je tanka, mehka in bela tkanina, ki se je pripravljala iz egiptovskega lanu. Oblačila iz bisa so nosili egiptovski svečeniki, imenitniki4 in imoviti gospodje in gospe. Praktični razlog, zakaj naj nosijo duhovniki oblačila iz tančice, najdemo pri preroku Ecehielu, kjer se bere o duhovnikih novega templja sledeče: »Ako hočejo iti skozi vrata notranjega preddvora, naj oblečejo oblačila iz tančice in nič volnenega naj ne pride na nje, kadar med vratih notranjega dvora in znotraj opravljajo svojo službo. Lanen zavitek naj bo na njihovi glavi in hlače iz tančice na ledjih in naj se ne pripasujejo za pot.« (Eceh. 44, 17, 18.) Oblačila iz živalskih snovi, kakor n. pr. volne, se tukaj prepovedujejo, ker niso veljala za tako čista kakor lanena in ker volna povzročuje ognusilni pot, ki se cedi iz telesa. Ker pa je bila služba sveta in tudi svet kraj, kjer se je opravljala, moral je biti duhovnik čist tudi po telesu, kar je laneno oblačilo pred vsem označevalo. Barva bisove tkanine je bila svetlobela. Svetlobela barva je znamenje luči, toraj tudi znamenje božjega bistva, kakor so si ga razni narodi v luči predstavljali. Med vsemi narodi starega veka so pač 1 Philippson. hebr. sv. pismo, str. 467, 468. 2 Sv. Ciprian, De exort. martyr. ad Fortun, c. 11. Quaternius creaturam prop-ter quattuor elementa (enuntiet). 3 E-'tl) tanko belo platno (od tl''tl' svetiti se, toraj svetlo bel bit). 4 I. Mojz. 41, 42. Prov. 31, 22. Luk. 16, 19. »Voditelj« I. 4 Izraelci Boga, .njegovo bistvo in njegove lastnosti najbolj poznali, ker jim je Bog od svoje luči svetlobo dal, t. j. ker se jim je razodel. Bog je absolutna luč, iz njega izhaja fizična in duhovna luč. Daniel je videl v svojem prvem videnju večnega Boga sedečega na prestolu in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg.1 Psalmist pa govori o Bogu, da je ogrnjen z lučjo kakor z oblačilom. (Ps. 103, 2.) V skrivnem razodetju pa je slišal sv. Janez, da je bilo dano nevesti božjega jagnjeta, da se obleče v bisovino, svetlo in belo. Bisovina pa so pravična dela svetnikov. (Apoc. 19, 8.) in tudi množice, ki sledijo božjemu jagnjetu, so oblečene v belo in čisto bisovino. Vse to nam kaže, da so duhovniki nosili oblačilo iz bele tančice v opomin, da je sveti šotor bivališče božje kakor nebesa in da se mu toraj morajo bližati čisti in sveti. Zatoraj zaznamenstvuje beli bisus v prvi vrsti neskončno svetost in čistost božjo,2 v drugi pa človeško svetost in čistost duhovnikov.3 Prestopimo sedaj k posameznim oblačilom, katera so nosili duhovniki in oglejmo si njihov simbolični pomen. Prvo oblačilo, katero so si morali obleči, kadar so opravljali službo božjo, je bilo ledovno oblačilo. To ni bilo napravljeno iz čistega bisa ali egiptovske tančice, ampak iz belega platna, kar hebrejsko besedilo natanko izražuje, ko rabi pri tem oblačilu drugo besedo za platno.4 Namen tega oblačila sveto pismo dvakrat5 povdarja, da naj pokriva meso srama, to je, tisti del telesa, ki človeka največkrat in najbolj onečaščuje in oskrunja. Duhovnik je postavljen, da očiščuje ljudstvo grehov in ga posvečuje ter mu dobiva višje življenje. Greh z vsemi svojimi nasledki pa ima svoj vir v pokvarjeni človeški naravi, v mesenem poželjenju ter se širi po roditvi in rojstvu in tako je tisti del telesa, kjer imata roditev in rojstvo svoj sedež nekako razširjatelj greha z njegovimi nasledki vred. Sveto pismo nam poroča, da sta se človeka po prvem storjenem grehu sramovala in zakrila svojo nagoto. Prvi nasledek greha je toraj bil, da se je zbudila zavest, spoznala sta svoje stanje; zbudil se je sram in iz njega se je rodilo spoznanje medsebojnega spolskega razmerja.6 Sram izhaja v človeku iz zavesti, da ima ali kaj nravnodobrega ali pa kakšno pregreho na sebi.7 V sramu, ki izhaja iz pregrehe člo- 1 Dan. 7. 9. — 2 Holzammer I. 347, Dursch, Simb. I. 24. — 3 Philippson. I. 470. 4 13 = belo platno; 'SV = bisus, egiptovska tančica. 5 II. Mojz. 28, 42. in III. Mojz. 16, 4. — 6 Philippson o. cit. I. str. 16. 7 Stöckl, Lehrbuch d. Pli. I. 155. veški duh razodeva zavest, da ga je premagalo slabo nagnenje, mesena poželjivost, da je postava, ki prebiva v njegovih udih, zmagala nad postavo duha.1 Rdečica in pokrivanje nagote pričata jasno, da je greh izšel iz mesene poželjivosti, zato hočeta zakriti meso in ga takorekoč odmakniti človeškim očem. Duhovnik, ki je tudi iz mesa in krvi, v katerih je poželjivost, je stopil v svetišče z ledovnim oblačilom v opomin, da mora biti svet, in da se Najsvetejšemu ne more in ne sme bližati nobena senca pregrešnosti. Iz tega je tudi razvidno, zakaj sv. pismo to oblačilo brezpogojno in z največjo strogostjo terja ter smrtno kazen zapreti tistim, ki bi se brez tega oblačila bližali al-tarju ali vstopili v sv. šotor. „In naj bodo v njem (naj imajo oblečeno) Aron in njegovi sinovi, kadar pojdejo v šotor spričevanja (zborovanja) ali kadar se bodo bližali altarju, da opravljajo službo v svetišču, da pregrehe krivi ne umrjejo.« (II. Mojz. 28, 43.) Suknja z rokavi je bila poglavitno oblačilo navadnih duhovnikov. Kakor je bil dvor svetega šotora krog in krog obdan z zavesa iz bisa, da bi se »Sveto« obvarovalo onečaščenja, tako je nosil tudi duhovnik od vrata do pet segajočo suknjo, da bi se sveti kraj, sveta opravila in svete reči ne oskrunjevale po duhovnikovi slabosti. Zato se je to oblačilo tesno oklepalo telesa in edino imelo rokave, ki so bili ozki in se prilegali roki. Iz navedenega se da spoznati, da je to oblačilo pred vsem označevalo brezmadežnost življenja. Ta suknja je bila nadalje tkana iz celega. Kar je sestavljeno iz delov, nosi znamenje nepopolnosti na sebi, kar pa raztrgano, znak raztrganega srca, to je, žalosti. Tako pripoveduje sveto pismo na primer o očaku Jakobu, da je iz žalosti raztrgal svoje oblačilo, ko so mu prinesli krvavo suknjo Jožefovo (I. Mojz. 37, 34.) in isto o sv. Pavlu in Barnabu, ko so ju hoteli v Listri malikovavci kot bogova počastiti. Zategadelj veliki duhovnik sploh ni smel zaradi žalosti oblačila raztrgati, kar bi naj značilo, da je popolno Bogu posvečen. Iz celega tkana suknja je torej tudi duhovnike opominjala, da morajo biti popolno Bogu vdani, ki je vir veselja in da morajo zaradi njega prezreti vsako časno nesrečo. V suknjo so bili še vtkani kockasti liki. Sveti šotor s svojo opravo je imel štirivoglato podobo, znak popolnosti in harmonije. Duhovnik pa je bil doceliven del in nalik (analogon) svetišča, morala se je toraj tudi tista misel po njem izraževati, kakor jo je svetišče razodevalo, in to je popolnost. 4. Suknjo so si opasovali s pasom, ki je bil tkan iz tančice in trojebarvne volne. 1 Ad Rom. VIII, 23. »Voditelj« I. Pas je pripadal pri jutrovcih najimenitnejšim oblačilom in je bil mnogokrat umetno in krasno izdelan. Moški so ga nosili okoli ledja, ženske pa pod prsi. Pri ženskem spolu je veljal za znamenje čistosti in zato je pomenil izraz »cingulum solvere« = pas odvezati, toliko, kakor grešiti zoper čistost.1 Pri moških je bil pas pred vsem znak pripravnosti. Beseda »praecingi = opasati se« je izražala, da je pripravljen kakšno delo srčno začeti ali kakšno nalogo rešiti in »prae-cinctum esse = opasan biti« pa je pomenilo trdnost in čvrstost.2 Zato so morali Izraelci opasani velikonočno jagnje jesti (II. Mojz. 12, 11.) in v evangeliju beremo: »Vaše ledje naj bo prepasano (Luk. 12, 35.), to je, bodite pripravljeni za smrt in sodbo. Isto izražuje prikazen, katero je gledal sv. Janez v skrivnem razodetju, ko je videl priti sedem angelov iz temlja, ki so imeli izvršiti božje kazni, v belih oblačilih in z zlatimi pasi, kar pomeni njihovo pripravnost.3 (Apok. XV, 6.) Pas je bil nadalje znak službe in oblasti. Tako so se udje rimskega starešinstva razločevali po podobi in blagu pasa v svojem dostojanstvu. Pri preroku Izaiju pa govori Gospod k dvornemu predstojniku Sebnu sledeče besede: »Pregnal te bom s tvojega mesta in odpravil te od službe. Poklical bom svojega služabnika Eliekima in oblekel ga bom s tvojo suknjo in tvoj pas mu bom pritrdil in tvojo oblast mu bom dal v roko!« (Iz. 22, 19, 20.) Tukaj rabi sveto pismo pas v ozki zvezi z oblastjo. Pas je bil slednjič tudi znamenje časti. Pri Rimljanih je bilo v navadi, da so pri vojakih kaznovali strahopetnost in upor s tem, da so strahopetnežem in upornežem vzeli pas. * Tudi pri Homerju se bere o častnem pasu, s katerim prijatelj svojega gosta odlikuje.5 Iz navedenega se da spoznati, da je bil pas pri duhovnikih pred vsem znamenje duhovniške oblasti in časti ter pripravnosti, da radovoljno opravljajo službo božjo. Pas je bil narejen iz istega blaga, kakor zastor, ki je zakrival vhod v dvor in v istih barvah, kakor zastor in spodnja strešna odeja svetega šotora. Tkan je bil v štirih barvah: v višnjevem hiacintu, znaku pravega božanstva ali božjega imena; v temnordečem škrlatu, znaku kraljevega blišča in sijaja, ker je Bog večni kralj in kralj izraelskega ljudstva; v svetlordečem karmozinu, (barvi krvi in ognja), znaku življenja in očiščevanja, ker je Bog vir večnega življenja in z očiščeva- 1 Real-Encycl. Binder. Kn. 4. str. 1125. 2 Hor. Sat. I, 5, 5. — 3 Massl. Kn. 12. str. 182. 4 Guhl in Kohner I. str. 347. 5 EetvtT žvl [i£Yapotatv, žebtoatv OIveüj psv £coarY]pa S:Sou Katehetu-novincu, ki ni bil nikdar v šoli,11 ki ne zna niti katekizma niti biblije, ko nastopi svojo službo je naravnost nemogoče, da bi na drug način poučeval. Drugi so zopet preobloženi z delom bodisi v pastirstvu bodisi v šolah, priostaja jim le malo časa za pripravo, tudi ti si skušajo olajšati delo s tem načinom poučevanja, ki ga pa imenuje škof dr. J. Knecht: »ein Hauptschaden des gegenwärtigen Religionsunterrichtes.« On piše: »Bei dieser Methode geht faßt die 1 Dr. Schmidt, Geschichte des Anschauungsunterrichtes. 2 Tako Kundi pri ped.-kat. tečaju v Solnogradu. 1903. 3 Die Münchener katechetische Methode. Str. 103. 4 »Das Princip der modernen Anschauung und die Anschauung im Religionsunterrichte.« Regensburg bei Habbel 1899. in »die Fundamentalfrage der kathol. Katechese«. 1900. 5 J. Pichler, Der päd.-kath. Kurs in Wien 1905 str. 137. 6 Na učiteljišču hodijo tretjeletniki v vadnico hospitirat tudi veronauk, četrto- letniki pa nastopajo često samostojno kot kateheti, ganze Tätigkeit des Katecheten im Zergliedern der Sätze und Begriffe, im unaufhörlichen Erklären der Worte auf, so daß der Unterricht ein exegetischer und nicht ein katechetischer ist. Ein solcher Unterricht spricht die Kinder nicht an und kann ihre Aufmerksamkeit, die zwischen dem offenen Buche und den Erläuterungen des Katecheten geteilt ist, nicht fesseln. Diese Methode, welche abstrakte Begriffe voranstellt und sie dann zerstückt, widerspricht auch dem anerkannten didaktischen Grundsätze, daß den Kindern zuerst die Sache, dann das Wort, zuerst die Vorstellungen, dann die Begriffe vorgelegt werden sollen; denn sie verfährt gerade umgekehrt, indem sie zuerst unverstandene Worte vorlegt und es dem Katecheten überläßt, gleichsam das tote Gerippe mit Haut und Fleisch zu umkleiden. Der Katechismus stellt z. B. die Definition der einzelnen Sakramente an die Spitze und analysiert (scilicet erklärend) dann dieselbe durch eine Reihe von Fragen und Antworten. Wenn nun der Katechet wieder jede einzelne Antwort (erklärend =) analytisch behandelt, so gibt das eine Analysis der Analyse, den Schülern schwindelt vor lauter Erklärungen und Auflösungen, sie verlieren den Überblick und sehen vor Bäumen den Wald nicht mehr. Es ist darum nicht auffalend, wenn die Kinder den Katechismus nicht gerne lernen und wenn, wie allgemein geklagt wird, die Resultate des Katechismusunterrichtes der darauf verwendeten Zeit und Mühe nicht entsprechen; die verfehlte Methode trägt einen großen Teil der Schuld da^an.«1 Enako sodijo o »razlagalni metodi« drugi izborni pedagogi. D r. Weber (profesor na liceju v Dillingen) n. pr. odgovarja Schraml-u, zastopniku te metode: »Will Schraml, daß man die neue Unterrichtseinheit mit der Lektüre des Katechismus beginne, so fällt das im günstigsten Fall unter die Kategorie jener unschuldigen Mittel, die nichts schaden und nichts nützen. Immerhin besteht Gefahr, daß man Zeit verschwendet, das Interesse der Kinder schwächt und die kath. Katechese der Geringschätzung auch nicht feindlich gesinnter Schulmänner aussetzt. Wenn jedoch Schraml glaubt, daß bei der Verlesung die Kinder dem Satz ihre gläubige Zustimmung geben, so irrt ersieh. Denn einem Satze, dessen Sinn ich nicht verstehe, kann ich weder zustimmen noch widersprechen. Man kann höchstens die Neugierde besitzen, den Sinn desselben kennen zu lernen. Diese Neugierde besitzen jedoch die Kinder nicht.« 2 Hartl (stolni kapitular in referent za ljudske šole v Monakovem) pravi o razlagalni analizi (ali kar je isto »Textanalyse«): »Die Text- 1 Freiburger Kirchenlexikon II. Auflage, VII, S. 254 f unter »Katechese«. 2 Weber, die Münchener katechetische Methode. S. 123. Analyse ist eigentlich Exegese; nun aber setzt die Exegese voraus, daß mir die Idee, die dem Text zugrunde liegt, einigermaßen bekannt ist; wenn das nicht der Fall ist, dann tritt mir, wenn ich die Hülle des Textes durchbrochen habe, nicht Licht, sondern Dunkelheit entleeren, und ich habe noch von anders woher Licht zu beschaffen. Da o o > ist es doch besser, ich mache zuerst Licht und gebe ihm dann die Hülle, d. h. ich gebe zuerst den Begritf und dann die Wortfassung.« Pa nadaljuje: »Der Text-Analitiker muß zuerst die sog. Wort- und dann die Sacherklärung geben; die Worterklärung führt aber zumeist nur zu einer gewissen Seite des Begriffes; es ist also wohl vorteilhafter, ich gebe zuerst den vollen Begriff, d. i. zuerst die Sach- und dann die Worterklärung. Letztere darf freilich nicht vernachlässigt werden.« 1 J. Pichler (župnik na Dunaju) je istotako protivnik razlagalne analize. On pravi: »Wenn man auf der Unter- und Mittelstufe vom Katechismustexte ausgeht, wie es leider vielfach geschieht, ja sogar in manchen offiziellen Anweisungen empfohlen wird, so heißt das der Natur des Kindes zuwiderhandeln. Man wird daher auf diesem Wege den Kindern schwerlich ein klares Verständnis der Religionswahrheiten beibringen, sicher aber ihnen für den Religionsunterricht nur ein geringes oder gar kein Interesse abgewinnen. Das Interesse ist aber das treibende Moment im ganzen Unterrichte. Wo das Interesse fehlt, herrscht nur mehr der Zwang; dieser aber vermag nirgends das Interesse zu ersetzen, am allerwenigsten im Religionsunterrichte. Denn soll dieser seine Aufgabe erfüllen, so müssen die Kinder den Religionsunterricht und mit ihm die Religion selbst liebgewinnen. Durch Zwang wird aber nur das Gegenteil erreicht, nämlich der Unterricht und die Religion selbst den Kindern unsympathisch, ja verhaßt gemacht.« 2 Razlagalna metoda ali razlagalna ‘analiza (Text-Analyse, erklärende Analyse) se je torej preživela.3 Kar je novejše katehetične literature — povsod smrtna obsodba. Njeno mesto je zavzela takozvana razvijalna metoda, razvijalna analiza (die darstellende Methode, das entwickelnd-analytische Verfahren). »Die darstellende Methode« pravi dr. Weber »verlangt, daß man zuerst eine Anschauung bietet, hierauf dieselbe bespricht und im Laufe der Besprechung die Katechismuswahrheiten in kleinen Teilen dar- 1 Kathol. Blätter 1903, S. 60. - Der päd. Katecheten-Kurs in Wien 1905. S. 228, 229. 3 Principijelno je imela itak malo zagovornikov, a žal, da v praksi mnogo privržencev. To pa ne iz prepričanja, da bi bila najboljša, temveč, ker je za kateheta najlažja. bietet. Schließlich werden dieselben zum Katechismustext zusammengefaßt.« 1 Smelo trdimo, da se je izvršil ta preokret v katehetični metodi pod vplivom novejše pedagogike, ki je vzela zopet dušeslovje v svojo službo pa na njegovo zahtevo uvedla nazorni pouk2 zlasti v elementarne razrede. Zavladalo je staro načelo (sv. Tomaža Akv.): Omnis cognitio in-cipit a sensu. Nihil in intellectu, quod non prius in sensu; ali kakor zahteva Willmann: »Vom Konkreten zum Abstrakten, von der Anschauung zum Begriffe.« 3 o o Ze zopet nova metoda, bo marsikdo z nevoljo vskliknil, a pomirimo ga takoj. »Nil novi sub sole« velja tudi tu. Rekli smo že, da je princip nazornosti prastar, da ga Krist sam priporoča, da so ga vpoštevali sv. očetje n. pr. sv. Avguštin (»de cath. rud.«), sv. Gregor Veliki (vide 11. homilija), da so ga zagovarjali sholastiki, istotako tridentinski zbor, ko povdarja dvojni namen nazora: erudiri in confir-mare, da je imel tudi v poznejših dobah, ko se je poučevalo ali brez metode ali po drugih metodah, svoje zagovornike. Naj le navedem nekaj dokazov. Overberg priporoča za verski pouk v nižjih4 razredih nasledno učno pot: Katehet naj prične s tem, kar otroci vsak dan vidijo, slišijo, 1 Dr. Weber, Die Münchener katechetische Methode. S. 103. 2 Princip nazornosti je prastar. O njegovem vplivu so bili že prepričani stari Grki in Rimljani: n. pr. Homer — zato je njegov jezik tako slikovit in nazoren; Sokrat, ki je svoje učence vodil vedno od nazorov do pojmov; Aristotel, ki je trdil, da umetniški proizvodi kiparjev in slikarjev uspešnejše uče čednost, kakor filozofi s svojimi nauki. Istotako Cicero, Seneca, Kvintilijan i. dr. Tudi v prvi krščanski dobi se je negoval, saj ga je Krist sam s svojimi krasnimi prispodobami, parabolam in prilikam vsem pedagogom najbolje priporočal. V poznejšem času se je pa bil princip nazornosti skoraj popolnoma pozabil, čeravno je imel v vsaki dobi posameznih zagovornikov. Saj še potem, ko so se Komensky (v svoji knjigi »die große Unterrichtslehre«) Pestalozzi (zlasti v svoji knjigi: »Wie Ge-trud ihre Kinder lehrt«. Tu povdarja: »Die Anschauung ist das Fundament des Unterrichtes . . . Sinnendinge, nicht Worte, sind Grundlagen der Geistesbildung . . . Dem Wissen soll sich das Können, der Kenntnis die Fertigkeit anschließen«) in Herbart (»Briefe über Anwendung der Psyhologie auf die Pädagogik«) tako vneto borili zanj, je trebalo dosti časa, da je priplaval na površje. V drugi polovici 19. stoletja se je izcimil iz principa nazornosti nazorni pouk kot samostojen predmet v elementarnem razredu. 3 Didaktik II. S. 336. Willman govori tu o splošnem pouku, kajpada velja to načelo tem bolj za otroke na nižji in srednji stopinji, ko je treba obravnavati novih pojmov. 4 V nekaterih katehezah, ki so namenjene otrokom v višjih razredih rabi seveda tudi sintezo n. pr. ko razlaga III. cerkveno zapoved, nauk o presv. R. T. itd. doživijo in preide polagoma do resnic in naukov, ki jih še ne poznajo (vide »Religionshandbuch« kar prvo katehezo: o bistvu božjem); ali naj poda otrokom primerno zgodbo iz sv. pisma pa izvaja iz nje versko resnico ali nravni nauk — toraj od konkretnega do abstraktnega. Ravnatelj Petronij Paltram je označil pri dunajskem ped.-kat. tečaju njegov način poučevanja na kratko: »Wo er Begriffe entwickelt, geht er von den äußeren und inneren Anschauungen der Kinder aus, leitet zur Erfassung der religiösen und sittlichen Vorstellungen über und schreitet zur Anwendung derselben auf das christliche Leben ... Er geht vom Bekannten aus... lenkt die Aufmerksamkeit der Kinder auf eine Menge von Dingen hin, die sie täglich vor Augen haben, und macht auf diese Weise den Unterricht anschaulich.« Gruber pravi v »Anleitung zum Katechisieren« (1,7): »Das Erkennen ist nach den Naturgesetzen das erste und das Bearbeiten der Erkenntnis also die erste Arbeit des Katecheten. Die Gesetze des Erkenntnisvermögens fordern das stufenweise Fortschreiten vom Sinnlichen zum Intellektuellen, vom Konkreten zum Ab stra kten. Die Natur des katechetischen Unterrichtes bedingt nach diesen Gesetzen das Vorausschicken des Geschichtlichen der Offenbarung mit Annahme desselben auf die Autorität Gottes — dann das Abziehen der in der Geschichte hegenden Wahrheiten auf dieselbe Autorität Gottes.« Ce bi pa ne bilo primerne zgodbe v sv. pismu, naj se porabijo zgledi iz življenja svetnikov »Erzählungen von guten Handlungen der Heiligen . . ., welche die Kinder nachahmen können« (III. 269, 270 in nasl.) Toraj zopet »od konkretnega do abstraktnega«. To načelo pa ni Gruber povdarjal le teoretično, izvrševal ga je tudi praktično, o čemur jasno priča njegova knjiga: »Praktisches Handbuch der Katechetik für Katholiken«. Milde, nadškof dunajski piše v svoji knjigi »Lehrbuch der allgemeinen Erziehungskunde« (I. Teil. Wien 1811, S. 538): »Jeder Unbefangene wird erkennen, daß die (entwickelnd =) analytische Lehr-form der Natur der menschlichen Seele und den Gesetzen der Denkkräfte entspricht, daß sie die Methode ist, nach welcher die Menschheit im großen das gelernt hat was sie weiß, daß durch sie die Kräfte der Schüler formell gebildet werden, daß sie die Sebst-tätigkeit am meisten zu erregen, zu fixieren und zu leiten imstande ist, daß die (erklärend =) analytische Methode dagegen der den Operationen des Geistes entgegengesetzte Weg ist und daß es allezeit ein Umweg ist, wenn der Lehrsatz den Erläuterungen oder Erkenntnisgründen vorgeht.« A kar je novejših metodikov, smelo trdimo, da so skoraj vsi mnenja, naj prevlada v verskem pouku (na nižji in srednji stopnji) (razvi-jalno =) analitična pot. Tako n. pr. Spirago, dr. Weber, Stiglitz, Va-lerian, Schubert, Kundi, Pichler, Gatterer, dr. Katschner, Hartl, Hofer, Eising, Heffler,1 Kržič2 i. dr. Pripomniti moramo, da je bilo to, kar smo sedaj zabilježili o raz-vijalni analizi naperjeno zlasti proti razlagalni analizi ali proti eksegezi katekizmovega besedila in ne toliko proti sintezi, ki sicer začne z resnico a jo pojasnuje s povestmi, primerami, izgledi, skratka s konkretnimi pojasnili. Prof. Kržič pravi sicer »kaj takega (pojasnovati abstraktne pojme s abstraktnimi sredstvi — in to se godi navadno pri razlagalni analizi) pač ne more priti na misel resnemu katehetu«, a žal da je bilo deloma tako pri nas pa tudi po drugod. Brez razloga gotovo ni po-vdarjal župnik in nadzornik Kundi pri ped.-kat. tečaju na Dunaju: ko bi naš tečaj pripomogel v to, da se odpravi iz šol (zlasti v nižjih razredih) ovi nepsihološki način katehiziranja, ki smo ga imenovali razlagalno analizo ali eksegeziranje katekizma (izvzemši molitve, pesni in izreke Jezusove) potem smemo biti zadovoljni že s tem vspehom.« Pa saj imamo celo katehetične knjige, ki nasvetujejo to pot. Na pr. »Der kleine Katechismus als Handbuch für Katecheten (!) bearbeitet von J. Huber.« 3 Le-ta razlaga »Bog je vsemogočen« tako-le: Allmächtig sein heißt, alle Macht haben. Wer etwas befehlen darf, und das, was er will, muß auch geschehen, der hat eine Macht. Wer vieles, was er will, auch befehlen darf, und dann muß es auch geschehen, der hat viele Macht, der ist mächtig itd. Ali »Bog je večen« naj bi po Hurter-jevem mnenju katehet tako-le razložil: Ewig ist das, was keinen Anfang hat und kein Ende; was da ist, aber nicht angefangen hat, und nicht aufhören wird; was immer gewesen ist, jetzt ist, und immer sein wird. Gott ist ewig!4 Nauk o zakramentu sv. Rešnjega Telesa naj bi razumeli otroci v prvih razredih, če se poda najprej defenicija, potem pa katehet nadaljuje: Jesus hat ein Sakrament gegeben, welches heiliger ist als alle anderen, darum heißt es das Allerheiligste. Er hat es so eingerichtet: Es ist ein sichtbares Zeichen dabei: man sieht die Gestalten des Brotes und Weines, es ist aber unter diesen Gestalten der 1 Ferdo Heffler: Metodika za vjeronauk u nižini pučkim školama. 2 Pri tej priliki opozarjamo g. katehete, ki niso naročniki »Slovenskega učitelja«, da nam pripravlja velezaslužen g. profesor Kržič prvo slovensko »katehetiko s praktičnimi pojasnili«. 3 Linz, 1889. — 4 L. c. str. 16. wahre Leib und das wahre Blut Jesu Christi gegenwärtig, also Jesus Christus selbst, der alle unsichtbaren Gnaden gibt. Es ist so, weil es Jesus so eingesetzt hat, weil er es gesagt hat und so haben will.* 1 Tudi pri Oberer-ju najdemo sličnih razlag, n. pr.: Gott ist höchst gut, d. h. er hat alle möglichen guten Eigenschaften und Vollkommenheiten in unendlich hohem Maße oder Grade. Gott ist höchst gut in sich selbst heißt, er ist das unendliche Gut, alle guten Eigenschaften sind sein Wesen.2 A v predgovoru pravi pisatelj: Der Verfasser kann versichern, daß es sein redlichstes Bestreben war ... das Katechismuswort in einfacher, populärer und praktischer Weise zu verdeutlichen. No v nekojih partijah se mu je to res bolj posrečilo, kakor v navedenih in še nekaterih drugih slučajih. Kar zadeva sintezo, pa velja to-le: 1. Tudi pri onih katekezah, ki jih pričnemo analitičnim potom, ne smemo izključiti sinteze; kajti, ko smo iz konkretnega slučaja razvili abstraktno resnico pa jo oblekli v katekizmovo besedilo, postopati moramo sintetično, ko naobračamo nauk na otroke — toraj od abstraktnega do konkretnega.3 2. V višjih razredih, kadar ni treba več razvijati novih pojmov, rabimo lahko sintezo, ker je to krajša pot; pripomnimo pa, da sledijo otroci tudi na tej stopnji katehetu z večjim zanimanjem, če hodi analitično pot, naj se je torej nihče principi j elno ne izogiblje. 3. Pri obravnavi takih pojmov, ki so otrokom že znani, ali se jim lahko pojasnijo z besedno razlago ali kako primero, sme se seveda rabiti sintetična pot. 4. Pri ponavljanju bodisi periodičnem ali pri ponavljanju in izpraševanju posameznih lekcij bo rabil katehet sintezo (n. pr. vprašal bo: kaj se pravi Bog je neskončno moder; potem bo pa zahteval, da mu otroci navedejo nekaj slučajev, kjer se posebno razodeva božja modrost: zgodba o egipt. Jožefu, Mojzesu) pa tudi razlagalno analizo (n. pr. vprašal bo: Kaj je zakrament sv. Rešnjega Telesa, kaj pomeni beseda »sveto Rešnje Telo«, zakaj se imenuje zakrament sv. Rešnjega Telesa »najsvetejši« zakrament itd.). 5. Kadar ni moč najti primerne povesti ali sploh konkretnega slučaja, ki bi se iz njega mogel neprisiljeno izvajati abstraktni nauk, ne bo kazalo, da bi hodil katehet (razvijalno =) analitično pot. 1 L. c. str. 122. 2 Praktisches Handbüchlein für Katecheten. Graz 1887. Str. 17. 3 Primerjaj: Willman, Didaktik II. § 71. str. 367. »Der analytische Unterricht bedarf eines synthetischen Abschlusses; das Allgemeine, welches er findet, muß auf das Spezielle angewendet werden, weil darin die Probe für das Verständnis liegt.« 6. Kar pa zadeva individualnost katehetovo, menimo, da kdor nikakor nima daru pripovedanja, ali kdor nima vsikdar časa, da bi se dobro pripravil (a to je treba pri analizi!) le-ta naj se ne poda na analitično pot, ne prišel bi daleč, za njega je sinteza edina »rešilna zvezda«. V vseh drugih slučajih, toraj zlasti na nižji in srednji stopnji, prevladaj (razvijalna) analiza. * * * Analiza pa ima svoje protivnike. Njim smemo prištevati v prvi vrsti že imenovanega Schraml-a, ki se mu čini nazoren pouk naravnost heretičen. Njega in njegove somišljenike je imel Kundi v mislih, ko je djal (pri ped.-kat. tečaju v Solnogradu 1903): »Man macht gegen die Analyse vielfach dieselben Einwendungen wie gegen den heuristischen Vorgang; man sagt, es leide dadurch das Offenbarungsprincip und die Lehrautorität der Kirche komme den Kindern aus dem Bewußtsein. Doch es bleibt sich für das Offenbarungsprincip wohl gleich, ob die Teile oder das Ganze als geoffenbart erscheinen und die Lehrautorität der Kirche repräsentiert den Kindern doch zunächst der Katechet, und zwar sowohl, wenn er analytisch, als wenn er synthetisch vorgeht. Man soll aus dieser Frage keine Frage der Orthodoxie machen, sondern sie rein sachlich behandeln.« Pri drugi priliki (a na istem shodu) je povdarjal: »Auch wir stehen zwar ganz und vollkommen auf dem Standpunkte des Supernaturalismus und wollen von diesem ausgehen bei jedem Religionsunterricht auf allen Stufen, zugleich verlangen wir aber, daß der Religionsunterricht den natürlichen Anlagen und der natürlichen Entwicklung des Kindes Rechnung trage und auch psychologischen Gesetzen, nach allgemein gütigen didaktischen und pädagogischen Grundsätzen erteilt werde, weil das Übernatürliche die Natur nicht aufhebt, die natürlichen Gesetze nicht zerstört, die natürlichen Kräfte nicht vernichtet, sondern sich dienstbar macht, und weil nur so der Religionsunterricht eine zentrale Stellung im Gesamtunterrichte und in der Gesamterziehung einzunehmen vermag.1 Tudi strogo konservativen župnik Schöberl2 se boji za cerkveno avtoriteto, ko bi se veronauk poučeval analitičnim potom ter se pro-tivi proti vsaki »novotariji« glede katehetične metode. A ravnatelj 1 Sebastian Danner: Der piidag.-katech. Kurs in Salzburg 1903. str. 46. 2 Schöberl: Lehrbuch der Katechetik. Bürgel mu kaj dobro zavrne v recenziji njegove knjige:1 »Unter dem Banne solcher exklusiver Anschauungen könnte der Katechismus und die Katechetik von der Erfahrung, von den Fortschritten der Pädagogik und den Leistungen einzelner Katecheten nie Nutzen haben, sondern müßten bei allem Wandel der Zeiten und Bedürfnisse in der Form beharren, welche sie in längst vergangener Zeit und unter ganz verschiedenen Verhältnissen angenommen haben. Dann wäre die Katechismusfrage gegenstandslos und jede neue Methodik überflüssig.« Prihodnjič spregovorimo nekoliko o »psihološki metodi«. Al. Cižek. Kaj bo s katekizmom? Šolska mladina je dobila v tem letu tri molitvenike »po katekizmu in obrednih knjigah« : »Šolski molitvenik« in »Večno življenje«, ki sta izšla v Ljubljani, in »Sveto opravilo«, ki se je tiskalo v Mariboru. Vsi trije molitveniki se drže novega besedila, kakor je bilo dogovorjeno. Ker je v novem besedilu »Dodatek« katekizma spremenjen in razširjen, zato je želeti, da katekizem z novim »Dodatkom« kmalu izide. Mislimo, da novo izdajo zadržuje želja nekaterih gospodov, ki bi radi imeli, da bi se obenem z novim dostavkom katekizma popravil tudi katekizem sam. Po vsebini samo slovenske škofije ne morejo katekizma spreminjati, v poštev pride le besedilo. Dasi bi tudi mi radi sprejeli nekatere spremembe, vendar pa po skušnjah utrjeni moramo braniti tudi besedilo, in sicer zato, da se ne bo rodilo hujše zlo. Pretežna večina je zoper popravljanje zavoljo težav v šolah; a kateri so za spremembo, imajo tako različne želje, da bi vsem nikakor ne bilo ustreči. Dalje je škoda čakati, da bi se katekizem popravil, ker ga nima kdo popravljati. Sedanji katekizem je po jeziku še vedno mnogo boljši, kakor mnoge druge šolske knjige, in kar je največ vredno, zdaj smo edini. Treba je bilo velikega moža, da je to dosegel: to je bil naš rojak, ljubljanski škof, goriški nadškof, rimski kardinal. Pokojni dr. Missia je razposlal okrog 50 izvodov na razne strani v posvetovanje, preden je dal katekizem definitivno tiskati. Kje je zdaj posameznik, ki bi mogel tako delo preurejevati? Tudi najsposobnejši mož bi zavozil, ker bi delal le po svoji pameti, in rodile bi se med nami nove zmešnjave. Edini način, ki bi zagotovil, da iz popravljanja ne bi izšlo slabše besedilo, bi bilo delo skupnih odborov, v katerih se vsak nasvet pretresuje z raznega stališča. Toda takih odborov ne bo. (Zakaj ne? Ur.) Novo besedilo molitev se je tako prirejevalo, 1 Kateehetisclie Monatsschrift, Münster. a dasi je bilo to delo lažje, nego bi bilo popravljanje katekizma, vendar je stalo toliko dela, da se ga najbrž noben odbornik ne bi lotil drugič; kaj šele katekizma, kar bi zahtevalo še več truda in previdnosti. In če bi se prav dobil tudi velik odbor najsposobnejših mož: izključen je tak uspeh, da bi ustregel vsem. Zakaj ista stvar, ki je z enega stališča najboljša, se da z drugega stališča napadati, in porab-nost katekizma bi pogosto kategorično terjala eno, drugič drugo stališče. Zadovoljiti vse, je nemogoče. Zato je naša sodba: bodimo zadovoljni s tem, kar imamo. Popravijo naj se samo očividne pomote in pa to, kar zares nikogar ne bo begalo, tako da se bodo stari katekizmi z novimi vred brez vse težave lahko rabili. Potrebno je pač zaradi šol, da se popravijo stvari, ki se učencem pri slovenski uri štejejo za jezikovne napake. Tako naprimer besedni red enklitik: Kar je Bog razodel, izročil je Jezus — prav: je izročil Jezus. »Dopadenje« — se mora zamenjati s pripravnejšo obliko, ker je jezikovno napačno; svetujemo besedo, ki je sprejeta v litanije: «veselje«. »Sv. Rešnjo Telo, ki je je Jezus postavil;« »božje ime skruni, kdor je izgovarja« — to bo bolj motilo, če se ne popravi; govori in zdaj tudi piše se le ga (Levec 261 in 264); duhu našega jezika je sedanji »je« tuj, in otrok nehote sam popravlja v ga, kadar razume, kaj govori. Prosimo, naj se ta nasvet sprejme, zakaj razdor v tej zadevi bi brezdvomno škodoval verski in narodni zavesti. J. C. Dostavek uredništva: Mislimo, daje ravno »Voditelj« poklican, da se v njem razpravlja o tej stvari. Dajemo torej to vprašanje v prosto diskusijo; kdor ima kaj pametnega in stvarnega povedati, naj se oglasi pravočasno: »Kdor zna bolje, prosto mu je polje«. D. Ascetika. Večna molitev v lavantinski škofiji. Izvanredno srečna je bila misel, dati še zlasti slovenskemu ljudstvu lavantinske školije »večno molitev na čast presv. Rešnjega Telesa«. Prvo leto »romanja Jezusovega po škofiji« je bilo končano na večer 26. novembra t. 1. in kakor se svetlika cesta pomorske ladije na površju vode v nočni tišini, tako se žari za Njim dokončana pot. Že sedaj more se o nji reči dvoje: 1. Ljudstvo je večno molitev radostno sprejelo. To so z veseljem in ginjeni pripoznavali tudi tisti, ki so bili prvotno morebiti tihi nasprotniki imenovane pobožnosti, češ, imamo jih že itak preveč, ali čas ni ugoden itd. 2. Večni molitvi je v škofiji zagotovljen sijajen obstanek. Pač morda poreče kak dvomljivec: »To je bilo le v začetku, pozneje se gorečnost že ohladi in vse bo zaspalo!« Mi pa upamo, da bo res le nasprotno, ker na mnogih krajih je ljudstvo obstajalo oža-loščeno pred tabernaklom in reklo: »Škoda, da je že konec!« Drugod se ga je še po sklepu pobožnosti polastilo zopet novo navdušenje, začelo je zopet prepevati in moliti in se po cele ure še ni dalo spraviti iz cerkve. Po mnogih župnijah izprašujejo ljudje večkrat svoje dušne pastirje: »Kdaj bode pri nas zopet večna molitev?« —njihov častni dan! Po'sebej še opomnimo: 1. Mnogo je k sijajnemu uspehu večne molitve pripomoglo, da so si župniki red službe božje razdelili celo z ozirom na krajevne razmere in letno dobo. V zimi in v hribih, kjer imajo ljudje daleč domu, izvršil se je glavni del slovesnosti predpoldnem ali vsaj do treh popoldan, večer k sklepu so prišli le bolj domači in bližnji. Po leti in v krajih z večjim številom prebivalstva bilo je glavno slavlje v jutro in k sklepu, z večjo pavzo opoldan. — En župnik dal si je tudi natisniti »red moljenja« in ga je razdelil po vseh hišah svoje župnije. Uspeh je bil res sijajen! 2. Na mnogih krajih se je pri večni molitvi pridigovalo, celo po trikrat na dan. Nekateri župniki so pridigovali sami, in s solzami v očeh so ljudje pripovedovali, »da dolgo naš gospod že niso tako lepo povedali, kakor danes!« Drugi so si navabili sosede ali vzeli pomoč iz kakega samostana. Zlasti za naše misijonarje se odpira tu široko polje delavnosti! — Predmet pridig kajpada ni, kar bi se komu poljubilo, ampak primerni so edinole govori z ozirom na sv. evharistijo. Nekdo, ki je v kratkem času pri večni molitvi imel na desetih župnijah evharistične pridige, se je izrazil: »Nikdar bi ne bil verjel, ako bi ne bil sam priča tega, kako rado naše ljudstvo posluša te celo vsakdanje resnice o sv. Rešnjem Telesu!« 3. Najlepše se izvrši pobožnost v dvema dnevoma. Boljše je, da ljudstvo reče: »Bilo je prekratko!« kakor pa: »To je dolgo trajalo!« Manjše župnije se bodo kajpada morale zadovoljiti s svojim enim dnevom. Večje župnije pa, kjer sta vedno dva duhovnika, in ki imajo določen za večno molitev le en dan, bi lahko prosile še za drugega; morebiti bi nekje radi svoj tretji dan opustili. 4. Nereda ni bilo menda nikier. Tiho, slavnostno razpoloženo se je razhajalo ljudstvo in v eni župniji — vemo — so krčmarji z ozirom na to, ker se je večna molitev tako lepo obnesla, opustili že prej naznanjene veselice s plesom, ki so bile sicer druga leta v navadi. 5. Uradno navodilo seje povsodi pridno študiralo in izvrševalo. Le »rimskega blagoslova« na začetku in koncu dneva niso povsod »zadeli«. Slovesni dve sv. maši naj bi bili pač vedno po rubrikah, veljavnih za take dni, prva »de Ss. Sacramento«, druga »Pro pace«. Ljudstvo je pelo z veseljem pesmi: »Hvali svet Odrešenika!« »O srce najbolj sveto!« »Na nebu in na zemlji!« in marsikatero oko se je zasolzilo radosti, ko je slišalo zopet stare, malodane že pozabljene ljube popevke. Nekje, je navdušena mladina izpela celi dan dolgo vrsto krasnih Marijinih pesmic, a zdelo se nam je pri tem, kakor da bi si pevci vendar ne bili prav svesti, za kaj se gre! 6. Glavni cilj pobožnosti je kajpada češčenje (moljenje, adoratio), vendar se je prav pridno sprejemalo sveto obhajilo, zlasti v adventu in v postnem času je vernikom dobro služila nova pobožnost. V nekaterih župnijah spravljale so se v zvezo ž njo tudi Marijine družbe in druge bratovščine, katere je Večna molitev poživila in pomladila. Tako postaja oltarska skrivnost solnce krščanskega življenja vedno bolj in bolj. Peregrinus. III. Cerkveni letopis. 1. Peti splošni avstrijski katoliški shod na Dunaju od 18. do 21. novembra 1905. Cim bolj se sovražniki sv. vere vzdigujejo in kličejo k boju proti katoliški cerkvi, tem bolj se vzbuja tudi katoliška zavest avstrijskih katoličanov. Vsled strastnih narodnostnih bojev avstrijskih narodov propada njih gmotno in duševno blagostanje. To pa izkoriščajo sovražniki krščanske vere, da sejejo med katoličani pogubljive nauke, da odvračajo narode od dobre matere katoliške cerkve. Zato je prav potrebno, da se združijo možje katoliškega prepričanja in vsi, katerim je blagor avstrijske države pri srcu, k čemur veliko pripomorejo katoliški shodi. Katoliški shodi imajo v današnjih nevarnih časih velik pomen. To nam priča tudi letošnji dunajski katoliški shod. Obnesel se je tako veličastno, kakor dosedaj še nobeden. Najvišji cerkveni knezi in svetni plemenitaši, duhovniki in uradniki, trgovci in kmetje, obrtniki in delavci, vsi stanovi so bili združeni, da se posvetujejo o načrtih za boljšo bodočnost. Le na katoliški podlagi je mogoče, da delujejo zastopniki raznih narodnosti za napredek katoliškega prebivalstva. Katoliška ideja je edina vez, pa tudi edina rešitev avstrijskih narodov. Dvoje posebno manjka avstrijskim katoličanom: Mogočno časopisje in pa enotna organizacija. Naše časopisje še daleč zaostaja pred sovražnim. V Avstriji imamo 112 katoliških časnikov, nasprotnih pa 3600. Koliko dela še tu čaka! Časnikarsko vprašanje se je natančno prevdarjalo na tem shodu. Prepričanje vseh navzočih je bilo tako mogočno, da so takoj zložili 9000 K za ustanovitev splošno avstrijskega tiskovnega društva (Pi-jevo društvo). Temu bo namen, s prirejanjem shodov širiti zanimanje pa tudi požrtvovalnost za katoliško časopisje. Doneski bodo prišli najprej v prid centralnima dnevnikoma »Vaterlandu« in »Reichspost«. S tem, da se utrdita glavna lista, pridobi tudi časopisje v posameznih deželah. Ker sta pa med katoličani dve politični struji, ena konservativna, druga bolj radikalna, in ker imata v sedanjem času obe veliki pomen v tem, da prva hrani in brani stare tradicije, druga pa, da ofenzivno nastopa in dela za katoliško stvar, zaslužita »Vaterland« in »Reichspost« podporo. Vsakemu udu Pijevega društva je prosto, kateremu hoče podporo nakloniti. Treba mu je to le povdarjati, ko pošlje ali odda denar. O enotni organizaciji vseh katoliških narodov se ni javno razpravljalo, ampak v delegacijah. Sprejela so se pravila in izvolil centralni zastop, ki bo svoječasno vse potrebno objavil. Ni skoraj za javno življenje važnega vprašanja, o katerem bi katoliški shod ne bil razpravljal. Veri in nravnosti škodljiva je medverska šola. Katoličani morajo zahtevati versko šolo. Na podlagi sedanjega šolskega zakona pa naj pri vseh volitvah delamo na to, da dobimo v krajne in okrajne šolske svete, kakor tudi v višje službe katoliško misleče može. Prostozidarji so ustanovili društvo »Freie Schule«, ki hoče odstraniti šolsko molitev »očenaš in češčenamarijo« in vzeti duhovščini ves vpliv na šolo, sploh veronauk izbacniti iz šole. Proti temu brezverskemu društvu je treba podpirati »Kath. S c h u 1 v e r e i n«, ki je ustanovljen za vse dežele. Podpirati moramo tudi katoliška vseučiliščna društva, ki imajo sedaj hud boj. Vsako akademično društvo ima zaslombo, le katoliška akademična društva se hočejo z vso silo zatreti. Ker brez katoliške akademične mladine ne dobimo katoliških uradnikov in učenjakov, zato zaslužijo podporo dijaška društva na vseučiliščih, pri nas »Zarja« in »Danica«. Za obrtnike in trgovce je treba stanovskih društev in zadrug. Isto velja tudi za kmete. Agrarno vprašanje je dandanes tem večjega pomena, ker kmetski stan, ki je najboljša podlaga cerkvi in državi, vidoma propada. V kratkem dobimo novo postavo proste kolportaže. Ta bo katoličanom v veliko škodo, ako se ne pripravijo in ne zagotovijo dobre organizacije za razširjanje knjig in časnikov. V vsaki župniji, da v vsaki večji vasi naj že sedaj duhovniki poiščejo primernih oseb, ki bodo prodajale in razširjale tiskovine. Protirimska gonja škoduje mnogo cerkvi in državi. Katoličani je ne smejo mirno gledati, ampak morajo podpirati »Bonifatius-Verein«, ki izdaje »St. Bonifatiusblatt« v obrambo verskih resnic. Pa tudi v javnih zborovanjih morajo obsojati in pobijati nesramne napade protiavstrijskih agitatorjev ter braniti katoliško cerkev in njeno duhovščino. Duhovščina se mora pa tudi pod pokroviteljstvom svojih nadpastirjev združiti v obrambna društva, ki so tem večje važnosti, ker ne branijo le duhovskih oseb, ampak s tem tudi katoliško stvar samo. Vsaka škofija potrebuje obrambno društvo, ki naj pristopi k dunajski centrali. Statistično je sedaj po obstoječih obrambnih društvih dokazano, da izmed sto napadov na katoliško duhovščino je najmanj 90 lažnjivih. Posameznik se večkrat ne more braniti, društvo pa to lahko stori. Tudi nadpastirje srce boli, ako se duhovščina blati. Čast enega duhovnika je čast vseh duhovnikov. Kdor blati enega, dela sramoto celemu stanu. Pomočka sta le dva: 1. brezmadežno življenje; 2. obrambno društvo zoper krivične napade. S tem se vzdržuje duhovniška čast. Važne reči so se sklepale o katoliških misijonih, o izseljencih, o protialkoholskem gibanju. Najimenitnejša pa je mladeniška organizacija. Škofje bodo podpirali to organizacijo in v vsaki škofiji postavili enega na čelo celi mladeniški organizaciji. Zadeva je zelo važna, zato jo je treba natančno proučiti in povsod po enakih načelih voditi. Izdala se bo posebna knjiga, da bodo voditelji mladeniških zvez imeli lepo navodilo. Dr. J. S. 2. Görresova družba. Nekako to, kar bi pri nas Slovencih naj bila Leonova družba, je pri Nemcih »Görresgesellschaft«. Izdaje »Philosophisches Jahrbuch«, »Historisches Jahrbuch«, državni leksikon ter vzdržuje v Rimu zgodovinski institut, ki se posebno peča z izdajo aktov, nanašajočih se na tridentinski koncil. Lani je imela Görresova družba meseca oktobra svoj občni zbor v Monakovem. Baron Hertling je v pozdravnem govoru obžaloval, da se pač lažje najde polje za delo nego delavci sami. Zato je nameravana sekcija za prirodoznanstvo ostala le na papirju. Zgodovinska sekcija se bo odslej več bavila s starodobnim vzhodom. Moderna filologija in zgodovina mora stremiti tudi za tem, da najde za biblična mesta oni pravi milieu, v katerem so nastala. Jezikoslovec in zgodovinar morata delati skupaj in potem še pride bogoslovec na vrsto, kadar so vse pomožne vede zanesljivo obdelane. V modroslovni sekciji je govoril dr. Dyroff o nujnosti, da se inventarizirajo vsi na sholastiko se nanašajoči rokopisi. Dr. Ettlingerje razpravljal o nezavestnih izrazih duševnih dogodkov ter dokazoval, da se iz njih ne more sklepati na živalsko pokoljenje človeštva. Navzoči o. Wasman je izrazil z razvitimi nazori svoje soglasje. Profesor dr. Günter je razlagal nastanek legend. Mnogo legend o mučenikih je očividno starejših nego mučeniki in so skupna lastnina vseh narodov. Stališče cerkve do legend ni bilo vedno enako, kakor je sploh bil nekateri čas zelo sprejemljiv za legende, drugi zopet precej skeptičen. Slast po »čudežih« je dandanes ponehala. Privatni docent dr. Jansen je predaval o Fuggerih, dr. Weiß o Janezu Ka-sparu Thürriegel in o kolonizaciji Sierre Morene. Dvorni svetnik dr. Fink e je naznanil resultate svojih študij o templarjih, znani zgodovinar dr. G risar pa je poročal o problemu notranjega Luterja, osobito o njegovi ideji božjega poslanstva in nebeškega razodetja ter o prikaznih hudega duha. Nemško časnikarstvo ni prezrlo tega občnega zbora in tudi navadne zabavljice niso izostale. Katoliško časopisje pa je tožilo, da se občinstvo premalo briga za toli važno društvo. Kaj šele pri nas doma! Dr. A, Korošec. 3. Kr š čans ko - so ci j a 1 n a organizacija. Čemur je posvetil letošnji avstrijski katoliški shod velik del svoje pozornosti, to Šlovenci že imamo, namreč organizacijo na katoliškem stališču stoječih nepolitičnih društev. Ime organizacije je: Slov. kr š čan sk o-s o ci al na zveza. Začetkom septembra 1905 je imela ta organizacija v Mariboru svoj občni zbor, da pregleda svoje vrste in si začrta program za bodočnost. V zvezi je nad 120 društev z okroglo 1200 člani. Po sijajno uspelem občnem zboru je zopet že več društev pristopilo k organizaciji. V bodoče bodo društva posebno skrbela za zistematično nadaljno izobraževanje svojih članov v vseh dnevnih vprašanjih. Ker je v nepolitičnih društvih veliko idealne mladine zbrane, ima »Zveza« za katoliško mišljenje slovenskega naraščaja neprecenljiv pomen. Kaj pomaga lenobno tarnanje, da je mladina tuintam iz- »Voditelj« 1. 7 prijena in da med ljudstvom vera peša? Ampak v sedanji dobi, ko se narodu že v ljudski šoli ponuja obsežna izobrazba in ko se mu tudi izven šole vsiljujejo od vseh strani izobraževalna sredstva, kakor časniki, knjige, društvena predavanja itd., pravi dušni pastir ne sme samo z milim glasom svariti pred slabimi časniki in društvi, ampak treba mu je iti med ljudstvo, mu vlivati pravo naziranje o perečih dnevnih vprašanjih, dajati mu dobrih časnikov v obilici na razpolago ter vse njegovo mišljenje spraviti v pravo strujo, skratka dandanes je velik del dušeskrbja treba osredotočiti v društveno delovanje. Tako delajo tudi na Nemškem, zato je tamkaj katoliška zavest živa ter se očituje v znanstvenem in političnem življenju. V tem smislu je nujno potrebno, da se katoliško duhovno pastirstvo prilagodi modernemu času. Vzgled nam daje sam sv. oče Pij X. Kot sin versko-zavedne Gornje Italije, kjer je katoliška organizacija, izvzemši Nemčijo, ■ menda najbolj popolna in uzorna, pozna in uvažuje velik vpliv take organizacije kakor malokdo. Preteklo jesen je povabil športna mladeniška društva, da pred njim na Damazovem dvoru proizvajajo svoje vaje. S prisrčnimi očetovskimi besedami jih je pozdravil ter bodril, da skrbe za zdravo telo in zdravo dušo. Liberalni in framasonski listi so z besnostjo planili na papeža in cerkev, češ, da je zgrešila svojo pot, ker se briga za —• šport, ki vendar ne more biti ne katoliški ne drugoverski. No, kdor pozna sovražnike cerkve, pozna tudi te puhlice! Zanimivo je, da športna društva mnogokje po italijanskih mestih negujejo in tudi vodijo redovniki, ki dobro uvidijo, na kak način jim je treba v sedanjem času izvrševati njih zgodovinsko nalogo. •— Telovadbo bode poleg petja in glasbe morala krščanska mladinska organizacija vsaj po mestih in večjih trgih vzeti v svoj delokrog tudi pri nas, ker se takozvana sokolska ideja le prepogostoma zlorablja v zlobne protikrščanske namene in mnoga nemška telovadna društva so prava ognjišča pročodrimskega gibanja. Dr. A. K. 4. Zavodi sv. Stanislava v St. Vidu nad Ljubljano. L. 1898. zasnovana in razglašena misel je v jeseni 1. 1905 postala dejstvo. Dne 21. sept. je presvetli knezoškof ljubljanski slovesno otvoril nove zavode, v katere je prvo leto bilo sprejetih 96 gojencev. Ogromno, čisto moderno urejeno poslopje je stalo doslej 1,400.000 K. Duhovščina in verniki so nabrali na leto po 60.000—100.000 K., nekateri so darovali tudi večje svote, najznatnejši del je pa prevzel presvetli knezoškof sam. V 8 letih bi imeli biti zavodi dovršeni. V zavodih je nameščena gimnazija z vsemi potrebnimi zbirkami in učili, semenišče za mladeniče, ki žele stopiti v duhovski stan, in konvikt za one, ki se posvete svetnemu poklicu. V zavodih bo imelo prostora 400 gojencev pa tudi profesorji in predstojniki zavodov. Središče celega zavoda je krasna, prostorna kapela, katere glavni oltar je posvečen presv. Srcu Jezusovemu, sv. Stanislavu in sv. Alojziju. Oni, ki niso videli zavodov, si približno lahko predstavljajo velikost iz tega, da ima cela zgradba 410 vrat in 880 oken.1 Vstrajnost, navdušenost in požrtvovalnost, ki je vstvarila to delo, naj poplača nebeški blagoslov ! 5. I n t e r k o n f e s ij o n a ln i zakon na Hrvaškem. Vsled posebnega državnopravnega položaja hrvaške kraljevine v naši monarhiji je še ondi doslej bil v veljavi konkordat, sklenjen med apostolsko stolico in av- 1 Gl. »Ljubljanski škof. List« 1. 1905, št. VI, VII, VIII. strijskim vladarjem 1. 1855. Vsled tega je na Hrvaškem katoliška cerkev uživala naslednje predpravice: 1. Zakon je spadal v vsakem oziru pod delokrog cerkvene oblasti. 2. Pokopališče se je smatralo za cerkveno last. 3. Prestop v katoliško cerkev je bil vsakomur dovoljen in ni bil navezan na kake formalnosti ali na določeno dobo. 4. Vsi otroci mešanih zakonov so se morali vzgajati v katoliški veri, ako je oče bil katoličan; ako pa je samo mati bila katoličanka, pa vsaj vsi ženski otroci. 5. Reverzi, ki so jih zaročenci dali cerkveni oblasti, so imeli polno veljavo tudi pred državo. 6. Zapovedani katoliški prazniki so imeli narodnodržavni značaj in se niso smeli motiti ne z javnim ne s privatnim delom, kjer je bila katoliška cerkev in kjer se je opravljala služba božja. 7. V adventnem in postnem času so bile prepovedane veselice in plesi. Kratko, katoliška cerkev je bila skozi tisoč let na Hrvaškem prava narodna in državna cerkev. Ker je pa dandanes »moderno« in »napredno« katoliško cerkev stiskati, ni dalo miru gotovim krogom in predložili so deželnemu zboru hrvaškemu nov interkonfesionalni zakon, ki je bil 12. dec. 1905 tudi sprejet. S tem se začne v cerkveni politiki na Hrvaškem nova doba in sicer je to le začetek. Kmalu pride brezdvomno na vrsto civilni zakon s civilnimi matrikami, morda še kaj drugo. Vsled nove postave, ki brezdvomno dobi v kratkem sankcijo, je konkordat tudi na Hrvaškem formalno odpravljen, sklepanje zakonov je sedaj odvisno od državne oblasti, brez privoljenja državne oblasti je prestop v drugo vero neveljaven; zlasti katoliški duhovnik ne sme nikogar sprejeti, če ni izpolnil od države predpisanih pogojev; na katoliških pokopališčih se smejo in morajo pokapati tudi drugoverci. Na otroke iz mešanih zakonov nima cerkev nikakšnih pravic in ne sme poročencem glede tega staviti nikakšnih pogojev, oziroma ti nimajo nikakšne pravne veljave. Po 7. letu stariši ne smejo določiti vere svojim otrokom; njih medsebojni dogovor izgubi veljavo kakor hitro ena stranka prestopi v drugo vero. Kar so Hrvati sedaj dobili, tega smo že mi vajeni; kakor pri nas, se bo tudi tam postava vselej tako tolmačila in uporabljala, kakor bo v škodo katoliški cerkvi in v prilog verski brezbrižnosti in korupciji, gotovo pa tudi pročodrimski gonji. Še bolj žalostna prikazen kakor ta postava sama je popolna zmedenost med hrvaškimi katoličani samimi. Senjski škof in djakovski kapitolski vikar sta vložila protest, zagrebški metropolit je pa v zbornici izjavil, da sprejme predloženo postavo, ker ne nasprotuje dogmam katoliške cerkve. Vsled tega se je pa v katoliških vrstah samih vzdignila prava burja proti njemu — v veliko veselje raznobarvnih sovražnikov. Gotovo je pa, da bi tudi brez te izjave in tudi vkljub protestom zakonski načrt bil sprejet. Sedaj drugo ne preostaja, kakor računati z novimi razmerami — pa delati. 6. Zoper »Freie Schule«. Zoper to prostozidarsko mahinacijo, ki razprostira svoje mreže po celi naši državni polovici in želi popolnoma razkristjaniti šolo, je prvi povzdignil odločno svoj glas linški škof. Ravno pri sklepu lista nam je pa došel tudi prosved tržaškega škofa, ki v krat- »Voditelj* I. 7* kem in jasnem božičnem pastirskem listu obsoja napad na krščanski značaj šole, ki se je zadnji čas pojavil tudi v Trstu. »Obžalujem v imenu katoliškega veroizpovedanja«, pravi svetli nadpastir, »da, smem reči v imenu vsakega vernega, krščanskega zasebnika, da se je poskusilo pod pretvezo svobode vesti, žaliti krščansko prepričanje in uničiti najsvetejšo, da, edino stvar, ki človeka tudi v največji nesreči vzdržuje, to je versko prepričanje in uničiti ga tudi v zakladu družine, v otrocih samih« . . . »Suženjstvo vesti bi bilo, ko bi se moralo izročati vernega otroka učiteljem, ki bi imeli namen, odtujiti ga sv. veri.« F. K. Misijonski obzornik. Azija Mala Azija. Peramos je mestece na marmorskem polotoku Kapu-Dagh (Kyzikos). Prebivalci so sami Grki, ki so bili do najnovejšega časa vsi razkolniki. Pred dvema letoma pa se je občina z metropolitom in nato tudi s carigrajskim patrijarhom zaradi faneromenskih samostanskih posestev razprla. Velik del občine je vsled tega izjavil, da prestopijo v katoliško cerkev in res so se obrnili do papeža Leona XIII. Na opetovano prošnjo so res dobili dva duhovnika, kar je v razkolni.ški cerkvi povzročilo največje razburjenje. Patrijarh in metropolit in turška vlada, vse je delovalo z združenimi močmi, da ukroti in podjarmi vstaško občino ter prežene katoliška duhovnika. Posrečilo se je. Vkljub temu so Peramijoti večinoma ostali neomahljivi v svojem sklepu. Junija 1. 1904. so poslali Piju X. lep ikon (grško podobo) brezmadežne Device kot znak udanosti in češče-nja, ter so ga prosili pomoči in blagoslova. Po papeževem naročilu je carigrajski delegat, msgr. Bonetti Peramijotom poslal grško-katoliškega mašnika, o. Theopista. Le-ta opisuje podrobno vse težave in ovire, ki jih mora trpeti od turške vlade in razkolniških voditeljev, ki ga stražijo v stanovanju, in opazujejo pri vsakem koraku. Indija zahodna. Assam. Scheutveldski misijonar o. Marcelin Mol z poroča iz Badarpura, da je našel 40 milj oddaljeno naselbino kristjanov, kateri že 15 let niso imeli službe božje, sploh niso videli katoliškega mašnika. Noben otrok ni bil krščen, noben zakon veljavno sklenjen. Tudi to revno naselbino je o. Marcelin vzel v svoje oskrbovanje kot tretjo misijonsko postajo, katero je posvetil sv. Frančišku Ksaveriju. Za zidanje cerkve prosi nujnih milodarov. Indija vzhodna. Lani je obiskalo ubogi misijon v Severni Co-chinchini mnogo nesreč, zlasti taifun in povodenj, vročina in suša, vsled česar je nastala grozovita lakota. Revščina ljudstva je pretresljiva. — Severna Birma. O. Wehinger imenuje dom za gobavce predsobo vic. Kdor je vsprejet, pride v gotovo varnost ter je oskrbljen za telo a še bolj za dušo. Sestra Marija Antoinette iz sv. Ivana pri Mandalayu opisuje gin-ljivo smrt slepega gobavca Jakoba. Pred smrtjo je moral prestati hudo skušnjo. Postal je hipoma nenavadno nemiren in žalosten. Ko ga misijonar prijazno opomni, da naj potrpežljivo svoje trpljenje daruje Bogu, razodene skrivnost. ,Cemu to‘, odvrne, ,saj pridem itak v pekel'. — ,Zakaj neki?' — ,Videl sem hudiča, skušal me je, smrtno sem grešil.' — ,Kaj si storil?' — ,Satan mi je zatrjeval, če kadim opij, ozdravim, in verjel sem mu. Ali ni to smrten greh?' — ,Je-li si res kadil opij?' — ,Nisem, ne!‘ — ,No, potem nisi grešil.1 — ,Ampak verjel sem vendarle hudiču.1 — ,Toda ubogal ga nisi, in bodi miren.1 — V resnici se je Jakob pomiril. Ko je prejel sv. zakramente za umirajoče, je vprašal zopet: ,Torej, ali res ne pridem v pekel?1 — ,Nasprotno, gotovo prideš v nebesa in kmalu boš videl Boga.1 — ,Ali še danes?1 — Morebiti še danes, in ko prideš v nebesa, boš molil za nas vse, sestre in predstojnico, kaj ne?1 — ,Da, za vse bom molil.1 — ,Ne pozabi!1 — ,Ne, ne, kako bi mogel pozabiti na sestre.1 Bile so poslednje besede. Se isti večer je odšel k večnemu počitku. Kitajsko. Vpliv Japoncev je vedno večji. Japonci so Kitajcem ne samo v kulturnem napredku posnemanja vreden in potreben vzor, marveč Japonci se čutijo poklicane — tudi v verskih rečeh vplivati na Kitajce. Tokijski bonci so se zvezali z najvplivnejšimi buddhističnimi samostani na Kitajskem v to svrho, da reformirajo kitajski buddhizem ter ga zbližajo japonskemu. H kolobociji protestantskih ločink se je v najnovejšem času pridružil japonski misijon pod mikadovim protektoratom. — Kiangnan-ski podkralj Tscheu-fu, ki stanuje v Nankingu, je zelo naobražen in raz-borit državnik sedanje dobe. Ko se je dalje časa mudil v Šanghaju, je prišel s svojim številnim spremstvom tudi v bližino velike centralne postaje jezuitov v Zikawei. Ob tej priložnosti si je z nenavadnim zanimanjem dal razkazati observatorij, vseučilišče ,Aurora1 in sirotiščnico. Ta obisk ni samo časten, marveč tudi dalekosežnega pomena za Auroro. O. rektorju je zagotovil svojo naklonjenost, rekoč: »Če boste imeli kdaj kako zadevo, obrnite se do mene; skrbel bom, da se reši v vašo popolno zadovoljnost.« Nemški cesar je jezuitu o. Alojziju Froc podelil zlato svetinjo za znanost in umetnost. Jezuit je tembolj počaščen, ker je princ Karl Anton (Hohenzollern-Sigmaringen) pri povratku iz Japonskega v spremstvu nemškega generalnega konzula v Šanghaju, dr. Knappe, obiskal observatorij nalašč za to, da bi osebno izročil zaslužnemu učenjaku cesarsko odlikovanje. — Severni Šenzi. O. Arzenij Volling opisuje družinsko življenje paganskih Kitajcev, da v tem lepši luči pokaže srečo družinskega življenja krščanskih Kitajcev. Kristjani se zelo veselijo, če jih kdaj obišče misijonar, pred katerim imajo veliko spoštovanje. Imenujejo ga svojega očeta, svetovalca in gospoda ter so mu pokorni na besedo. Mesto malikovalskih spak vidiš na steni križ in podobe svetnikov; Hletni otroci vedo dobro odgovarjati na vprašanja katekizma, da celo sv. križev pot molijo na izust. Mnogi, stari in mladi nosijo škapulire in rožne vence očitno na obleki. Prigodi se, da tudi krščanski stariši po vzgledu svojih paganskih rojakov zaročijo otroka v zibelki, toda sv. cerkev pripozna veljavnost zaroke le tedaj, ako otroci v letih spoznanja privolijo. Krščanska deklica ima veliko predpravico pred svojo pagansko tovaršico; sme se namreč odreči zakonu ter obljubiti devištvo. V neki krščanski občini, ki šteje 300 duš, je misijonar našel 9 devic, ki so si Jezusa izbrale za svojega ženina. Pagani igrajo za denar in kadijo opij, kar je kristjanom strogo prepovedano. Proti nepokornim postopa sv. cerkev strogo, da celo z očitnimi cerkvenimi pokorili. — Severni Šanzi. Frančiškan o. Atanazij Goette zatrjuje, da ima res veliko duhovno veselje pri svojem delovanju med spreobrnjenci. Njih gorečnost sladi misijonarju velike žrtve, katere zahteva njegov poklic v teh oddaljenih kitajskih kronovinah. Nekateri prihajajo redno vsako nedeljo 10—20 km daleč k službi božji. O večjih praznikih prejemajo ginljivo sv. zakramente. Ob grozovitem preganjanju 1. 1900. so mnogi rajši žrtvovali svoje življenje, kakor da bi zatajili sv. vero. Misijonar Goette je s pomočjo dobrih prijateljev in dobrotnikov postavil devet prostornih cerkvic in šest kapelic. Ko bi imel gmotnih sredstev, bi na 20 krajih takoj stavil hišice božje. Tibet. O smrti umorjenega misijonarja o. Soulie v Yaregongu se je poizvedelo sledeče: Dne 3. aprila so hipoma lamas iz Bethanga s 60 vojaki obkolili misijonarjevo stanovanje. Rešitev je bila izključena. Misijonar sam odpre vrata ter izjavi: »Tukaj sem; storite z menoj, kar vam drago.« Nikdo ga ni upal ugrabiti. Se le, ko je prvi bone obljubil veliko plačo, je stopil mož k misijonarju ter mu zvezal noge. Med tem ko so devali v železje njegove noge, udari ga nekdo s sabljo po glavi ter ga lahko rani. Z metanjem kamenja so mu prizadeli težko poškodbo. Nato so bonci udrli v njegovo stanovanje ter so mu vse oropali. Potem ukaže višji bone, misijonarja umoriti. Privežejo ga k drevesu. Krogla v glavo in krogla v srce naglo končata drago življenje. Morilci odvežejo mrliča ter ga posujejo s kamenjem in dračjem. Filipine. V ,Gazette Independent1 opisuje vladika K. A. Hend-rick svojo škofijo Cebu. »Moja škofija šteje približno dva milijona katoličanov, iz česar se more sklepati njena važnost. Imamo po en kolegij za dečke in deklice, ki sta bila ustanovljena, predno so Združene države imele kak višji učni zavod. Prvi kolegij obiskuje 800 gojencev, drugi šteje 500 gojenk. Se enkrat toliko dijakov študira na juridični, medicinski in politehnični fakulteti manilskega vseučilišča, deloma tudi na Angleškem, Španskem, Francoskem in v Združenih državah. V škofijskem semenišču se odgojuje 80 bogoslovcev, dva sta v Rimu in eden v Združenih državah. In vendar je to še le začetek. Na raznih krajih otoka namerjavamo ustanoviti nove kolegije in penzijonate ter upamo vse te načrte vresničiti v tekom pet let. K naštetim višjim učnim zavodom se pridruži veliko število prostih ljudskih šol, katere vzdržuje ubogo ljudstvo in vseh dohodkov oropana duhovščina. Razven šol imamo sirotiščmeo, obrtno šolo in bolnišnico. Moj namen je, te dobrodelne zavode kakor hitro mogoče pomnožiti. Pomanjkanje duhovnikov in sester je zelo občutno. 70 župnij je osirotelih in sestre so zelo preobložene.« — Protestanti v Manili niso goreči v obiskovanju cerkve. Dasi je že na tisoče Amerikancev v Manili, vendar tri majhne protestantske cerkve niso nikdar napolnjene. V provincijah se o obiskovanju službe božje sploh ne more govoriti. Filipinci-domačini so nravno dobri in goreči v izpolnjevanju verskih dolžnosti. To pričajo vsi Amerikanci, celo anglikanski pridigarji. Japonsko. Na svojem potovanju iz Amerike na Filipine se je je-zuvit o. John. Thompkins nekaj dni mudil na Japonskem kot gost misijonarjev iz pariškega semenišča. V Tokiju, Yokohami, Kobi, Ozaki in Kyoto je bil zelo prijazno sprejet. Povsod je opazoval, kako misijonarji trpijo pomanjkanje. Sedanji položaj misijonu ni ugoden. Japonec je drage volje pripravljen, poslušati pridigo ali se udeležiti konference; pride k pouku, stavi vprašanja in se razgovarja — toda uspeh prepogostokrat popolnoma izostane. Afrika. Egipet. Misijon frančiškanov obsega dvoje ozemlje: misijon v Spodnjem Egiptu s 16 samostani in župnijami, v katerem deluje pri- bližno 100 redovnikov, in apostolsko prefekturo v Zgornjem Egiptu, ki je pod avstrijskim protektoratom. Iz poročila apostolskega prefekta, o. Vincenzo Fracassini posnemamo sledeče: Prefektura šteje šest glavnih in sedem manjših postaj. Glavne postaje so: Kairo, kjer imajo vsi v Egiptu delujoči redovi svoj glavni stan, F a j u m na istoimeni zelenici v libijski puščavi, Beni-Suef, kjer je veliko, od o. Fortunata ustanovljeno sirotišče za koptske otroke, Luksor, na stojišču staroslavnih Teb, Assiut, navadno bivališče misijonskega predstojnika, Girge in Kene, ,sveto mesto' egiptskih mozleminov. Na teh postajah je povsod cerkvica, hospic (samostanček), šola, tu in tam tudi sirotišče in bolnišnica. Podružnice so: Buše pri Beni-Suefu, Tamia, Hewandieh, Dronka, Nag Hamadi, Salamiat in Ermant. Na teh 14 postajah deluje 16 frančiškanov, pomaga jim 15 koptskih duhovnikov. Frančiškanom pomagajo marljive sestre iz različnih kongregacij, ki vodijo izvrstne šole v Fajumu, Beni-Suefu, Assiutu, Keni in Luksoru in delujejo tudi v sirotiščih in bolnišnicah. L. 1901. so šolski bratje v Assiutu otvorili krasen kolegij. V vsem vzdržuje misijon 10 šol, v katere pohaja približno 800 otrok. Nemška vzhodna Afrika. Apostolski vikarij at Južni Sansibar. Delujejo misijonarji iz misijonske družbe sv. Benedikta. Dne 11. julija je apostolski vikarij Kasijan Spiss poslal svoje zadnje poročilo. V Dar-es-Salaamu je cerkev sv. Jožefa s samostanom vred dozidana. Nemški cesar je dal veliko darilo za veliki oltar. Cerkev je največja in najlepša v nemški vzhodni Afriki. Benediktinke imajo v mestu internat z 80 deklicami, bolnišnico, v kateri je preteklo leto bilo oskrbljenih 186 bolnikov. Dan za dnem so Zamorci, Indi, Arabci oblegali vrata bolnišnice. V mestu prebiva nekaj stotin krščanskih Goanezov in Črncev. Pol ure je oddaljena krščanska vasica, kjer se vsak dan katehumeni poučujejo. V bregovju Pugu se v okrožju 4 ur nahaja več šol enorazrednic, katere misijonar po enkrat na teden obišče. Eno uro od mesta proti jugu leži postaja Ku-rasini s cerkvijo, samostančkom in z internatom za dečke (100). Veliko večje uspehe imajo misijonarji v sredini dežele, kjer je že cela vrsta cvetočih postaj. Število šolo obiskujočih otrok znaša 2570. Škof Spiss je namerjaval ustanoviti novo misijonsko postajo, kar nagla in grozovita smrt pretrga njegovo blagonosno delovanje. Dne 31. julija se je odpravil v ozemlje Mahenge, da obišče postaje Peramiho, Kigonsera, Kviro. Z njim sta potovala dva brata in dve sestri, v pomoč misijonskim postajam. Ko dospejo tja, slišijo o nemirih v Matumbi-hribovih, a vendar se škof odloči nadaljevati svoje apostolsko potovanje. Iz Kilve dobi uradno svarilo, da naj ne potuje dalje, ker prihajajo vznemirljiva poročila. Zato ostane nekaj dni v imenovanem kraju. A že 5. avgusta nastopi zopet svoje potovanje in v zaupanju na božje varstvo potuje cel teden. Dne 13. avgusta se zopet raznese grozljivo neprijetna govorica. Vojaška posadka v Livali je užu-gana, tako govorijo prihajajoči Črnci in Arabci. Zato ostane škof v Mi-t o n d i. Popoldne mu odbeži polovica nosačev, po noči še ostali razen dveh. Zgodaj ob 3. uri opozori kuhar škofa na sila nevaren položaj. Škof spove brata in sestri, mašuje ter obhaja in vsem podeli vesoljno odvezo. Vso popotno prtljago zapustivši se tiho vrnejo v Kilvo nazaj. Dne 14. avg. ob 8. uri zapazijo pred seboj tolpo paganskih Črncev, ki so bili oboroženi s sulicami, loki in puščicami in nekateri tudi s puškami. Misijonarji se ustavijo. Škof pokliče poglavarja divje tolpe k sebi, da mu pove svoje na- kane. Pride, a ne sam, marveč z vso trumo. Škof mu gre nekoliko nasproti, a se vrne hitro ter podeli bratoma in sestrama sv. blagoslov — vsi kleče molijo. Škof se dogovarja s poglavarjem: »Nismo vojščaki, učimo Zamorce čitati in pisati in jim skazujemo le dobro, zdaj se vračam s svojimi v Kilvo.« Poglavar odvrne kratko: »Bojevniki smo, in gremo v Li-vale.« Nato da znamenje za napad; sam pa škofu prebode s sulico prsi in vrat. Sestri, ki sta ihte sedeli na zaboju, so zadeli streli strupenih puščic. Tudi brata so zadele sulice in puškini streli in v nekaj minutah so izkrvaveli vsi ter se preselili v nebesa. Le črna nosača sta pobegnila vsak na svojo stran. Ko se je Bernard po noči pri luninem svitu povrnil na lice mesta, je našel vse mrliče oropane, le najpotrebnejšo obleko so imeli na sebi. Dva osla sta se pasla pri njih, kakor na straži. — Brzojavno je prišlo poročilo, da so sovražniki opustošili misijonski postaji Lu-kuledi in Nyangao, pri čemer je bila ena sestra umorjena in o. Lang in br. Ciprijan ranjena. Madagaskar. Ze mnogo let delujejo v domu za gobavce v Am-bohydratimo frančiškanke. V zavodu je okrog 800 nesrečnih bolnikov. Dan za dnem umrjeta po dva, a prazni prostori se hitro napolnijo z novimi bolniki. Do 1000 duš se vsako leto preseli v nebesa. Ker bi po novi postavi morale sestre zapustiti zavod, je prednica prosila francosko vlado, naj jim prepusti dom za gobavce, ker hočejo vse stroške nositi same. Iz ,posebne naklonjenosti1 jim je bilo ugodeno. — Šole in drugi katoliški zavodi se brezobzirno laicizirajo. Ravnoisti general Galieni, ki se je prej opetovano pohvalno izrazil o delovanju misijonarjev in šolskih bratov, si prizadeva zdaj, da bi podvezal vpliv cerkve pri pouku v šoli. Učencem iz redovnih zavodov obtežuje vstop v višje državne šole ali jim ga sploh odreka, med tem ko protestantom povsod daje prednost. Vkljub temu pa število spreobrnjencev raste od leta do leta. Pomočniki jezuvitov, očetje La Salette, ki delujejo na postajah Betafo, Antsirabe in F a-r at si ho, imajo že okrog 2700 kristjanov in mnogo katehumenov. Južna Afrika. Kapland. Število katoličanov je doseglo že 20.000. Cerkev ima brezdvomno bodočnost, ker pod britsko vlado uživa popolno versko prostost. Naselbina ima dva vikarijata, vzhodni in zahodni Kap in apostolsko prefekturo centralni Kap. Apostolski vikarij, msgr. Janez Leonard prebiva s svojim pomožnim škofom dr. Rooney-em v Kap-stadtu. Mesto ima dve župniji, St. Mary-katedralo in cerkev presv. Srca Jezusovega. V misijonu deluje samo 25 duhovnikov. Skoro v vseh župnijah imajo družbo sv. Vincencija, apostolsko molitev in Marijino družbo. Na posameznih postajah je tudi rožnivenška bratovščina in družba sv. Družine. 15 ljudskih šol je v rokah dominikank, v centralnem Kapu imajo sestre križarke šole v svojih rokah. Razen tega je devet višjih šol v rokah sester. Za dečke je v Kapstadtu penzijonat sv. Jožefa za 300 gojencev, in šola sv. Alojzija, oboje pod vodstvom Marijinih bratov in salezijanski zavod Don Boška. V vzhodnem Kapu je 17 glavnih postaj in 42 podružnic; deluje 24 posvetnih duhovnikov in 20 očetov, katerim pomaga 11 bratov iz družbe Jezusove. Vikarijat šteje 19 šol in 12 višjih izobra-ževališč. Jezuviti imajo veliki kolegij sv. Aidana v Grahamstownu s 300 gojenci. Maristi imajo v Uitenhagu kolegij Naše ljube Gospe in trgovsko šolo v Port Elizabeti. Šolski bratje imajo trgovsko šolo v King William-stownu. Na vseh postajah cvete pravo krščansko življeuje. Vpeljana so bralna društva, tretji red sv. Frančiška in Marijina kongregacija. Amerika. Združene države. Misijon med Indijanci v Južni Dakoti. Jezuvit H. Grotegeers poroča o položaju misijona deloma tolažilno, deloma žalostno. Od 6730 Indijancev je ena tretjina že katoliška in število spreobrnjencev raste vedno bolj. Zal, da primanjkuje misijonarjev in katehetov, da bi se to ogromno polje moglo uspešno obdelovati. Ob velikih praznikih, o Božiču in Veliki noči pridejo krščanski Indijanci ter se naselijo okrog misijonske postaje. O Veliki noči so postavili 50 šotorov. Jako vspodbudno prejemajo sv. zakramente. Belo nedeljo je 17 otrok pristopilo k prvemu sv. obhajilu. Solo pohaja okrog 220 otrok. Marljivi so, a nikakor se ne morejo meriti v napredku z belimi vrstniki. Ker državne podpore ne zadostujejo, zato mnogi trpijo pomanjkanje ter se zatekajo k misijonarjem. Med seboj so Indijanci milodarni in ta milosrčnost je gotovo krasna poteza v značaju rdečega moža. Indijanci zelo bolehajo in izmirajo. Zadnjih osem let število mrličev vedno presega število novorojenčkov. Zdravnik dr. Walker poživlja amerikanska ljudstva, da naj storijo svojo dolžnost napram svojemu varovancu, uaj oskrbijo Indijancem potrebne obleke in živeža ter naj skrbijo za njih zdravje. — Apostolski vikarijat indijanskega teritorija je papež Pij X. povzdignil v škofijo ter msgr. Teofila Meerschaert imenoval za prvega škofa. Oceanija. Kaiser-Wilhelms-Land. Steylski misijon, četudi počasi, a vendar stalno napreduje. Misijonarji se morajo žrtvovati ter svoje moči posvetiti težkemu materijelnemu delu. Na Tu ml e o so naredili pristanišče. Na otoku Ali spoznava se izmed 310 prebivalcev 160 h katoliški veri. 70 otrok obiskuje šolo. V Monumbi pohaja šolo 90 otrok. Izmed odraslih še ni nihče katoličan. Katehumenov je 35. Generalat v Lyonu je podal pregled o položaju misijona maristov v Oceaniji. Maristi imajo v rokah pet apostolskih vikarijatov in sicer Centralna Oceanija, Schiffer-otoki, Nova Kaledonija, Novi Hebridi, Viti-otoki, dve apostolski prefekturi in sicer Južne in Severne Salomone in Maori-misijon na Novem Seelandu. Na tem misijonskem polju deluje 6 škofov, 180 misijonarjev in 7 domačih duhovnikov. Centralna Oceanija ima semenišče s 24 gojenci. Misijonarjem pomaga 51 bratov, 566 katehistov in 236 sester. Krivovercev se je spreobrnilo 498, paganov 960. Cerkvic in kapelic šteje misijon 304; 258 šol obiskuje 6715 otrok. Maristi imajo tudi 11 kolegijev.“^Stevilo^katoličanov znaša 41.885. Tahiti. Pred nekaj leti je bila krasna katedrala v glavnem mestu Papeete še prevelika, a danes je že premajhna. Prej so katoličani obiskovali cerkev le o priložnosti prvega sv. obhajila, poroke ali pogreba. Misijonar iz Picpus-družbe pripoveduje, da mu je na pridižnici večkrat priletel na jezik nagovor: »Ljubi moji stoli in prazne klopi!« Danes se rinejo ne samo žene, marveč tudi možje k priljubljenim večernim konferencam. Vsaki prvi petek je Najsvetejše ves dan izpostavljeno in ob vsaki uri pridejo možje in mladeniči adorirat. Katoličani se združujejo v društvih in kongregacijah k skupnemu delu. V delih usmiljenja se požrtvovalno odlikuje društvo krščanskih mater. Kongregacija Marijinih otrok je že marsikatero deklico iztrgala preteči nevarnosti. Zal, da se doslej še in moglo ustanoviti društvo mladeničev. Protestantski domačini sicer niso sovražni, a vendar nečejo prestopiti v katoliško cerkev, ker se bojijo, da bi jih znanci in sorodniki kot ,tujce* (pomotu in rapanui) zavrgli. — Cerkvi sovražni duh francoske vlade gospoduje tudi v naselbinah. Sestre sv. Jožefa so morale zapustiti bolnišnico v Papeeti. Misijonska šola v Manga-revi na Gambier-otokih je morala sprejeti protestantskega učitelja. V obče se protestantizmu povsod daje prednost. •/. E. Kociper. IV. Slovstvo. Občna metafizika. (Odgovor in zagovor.) O moji knjigi pod zgornjim naslovom so doslej razni časopisi:'češki, hrvaški in slovenski izrekli svojo sodbo v krajši ali obširnejši obliki. Dovoljujem si sedaj povzeti sam besedo, da to in ono pojasnim, saj je znanosti le v prid, če se misli druga ob drugi izkrešejo. Pred vsem mi je pojasniti načelno stališčefpri spisovanju ontologije. Kot urednik bogoslovnega lista sera spoznal, da našemu bogoslovnemu znanstvu še nedostaje modroslovne opore, zatorej sem že 1. 1903 v »Voditelju« (str. 179) pisal: Živa potreba je, da čim prej dobimo priročnih modroslovnih knjig v slovenskem jeziku. Da bi pa svojim besedam podal tudi stvarno vrednost, sem se lotil ontologije. Hotel sem podati le priročno knjigo in sicer pred vsem kot pripomoček za bogoslovje. Iz tega stališča naj bi jo tudi kritika presojevala. V priročno knjigo se ne more spraviti vse, kar je z dotično stroko v zvezi, v njej tudi ni mesta za čisto nove, originalne sestave in razdelitve, ampak taka knjiga mora hoditi po poti, ki je že utrta. Meni je bilo do tega, da iz bogatega zaklada drugih slovstev podam v slovenskem jeziku knjigo o vseh važnejših bitoslovnih vprašanjih. Predelal sem v ta namen razne ontologije v latinskem, nemškem, francoskem, češkem, hrvaškem in poljskem jeziku. Vendar pa nisem hotel enostavno znašati skupaj stavkov iz drugih avtorjev, kakor je n. pr. storil Reinstadler, ampak sem skušal razne misli prekuhati in povedati primerno našemu jeziku. Posegnil pa sem tudi v prvotne vire same, zlasti v Aristotela in sv. Tomaža. Dvomim, da bi bili gg. kritiki zadovoljni s knjigo, če bi bil prezrl vse današnje bitoslovne knjige, pa mahnil čez drn in strn svojo pot. Zatorej se mi zde nepotrebne opazke o sholastični smeri in razdelitvi (Hlidka 1905, št. 11, str. 866). Dokler dogmatika hodi več ali manj »sholastično« pot, ali naj pisatelj priročne ontologije, namenjene pred vsem bogoslovcem, krene na drugo pot? Glede tega stojim na istem stališču, kakor sem ga označil že 1. 1897. v »Katoliškem Obzorniku« (str. 274), da je dobro razločevati med sholastično pa to mistično filozofijo. Pretirano sholastiko odklanjam, v tomistični filozofiji pa nazrevam tok »philosophiae perennis«. »Tomističen duh« ni v tem, da se nakopiči kar največ citatov iz sv. Tomaža, ampak da stojimo na temeljnih načelih normalne pameti in tradicionalnega modroslovja ter današnja aktualna vprašanja obdelujemo času primerno tako, kakor jih je Tomaž za svoj čas. Ravno to stališče me je napotilo k historično-genetični metodi, in da se oziram na stališče današnjih modroslovnih sestavov, kar mi isti g. češki kritik pohvalno priznava. Je-li pa sploh opravičeno dandanes držati se tomističnega modroslovja, o tem bi se dalo mnogokaj reči in bi me tukaj zavedlo predaleč. Deloma sem o tem že povedal glavne misli svoj čas v »Kat. Obzorniku«, deloma pa morda stvar pride še v razgovor na drugem mestu. Najobširnejšo oceno o moji knjigi je objavil gosp. dr. Žigon v »Kat. Obz.« 1905, št. 4, str. 410-418. Tu je veleučeni tomist nanizal celo vrsto vprašanj, o katerih bi se dalo obširno razpravljati. Da se stvar preveč ne raztegne, omejim se le na nekatere točke, kjer je g. kritik imel preostre očale in je videl, česar ni, ali pa je s svojim kritičnim možem zasegnil pregloboko ali pa preveč na stran. Najprej se g. ocenjevatelj zavzame za Kanta, češ, da je neopravičena moja sodba o obliki, katero daje Kant načelu protislovja, in da sem ga sploh krivo razumel, ker da Kant govori le o umoslovnem nasprotju in ne o bitoslovnem. A g. ocenjevatelju bi bilo treba samo obrniti list v moji knjigi (str. 52), pa bi bil našel stavek : »Kant seveda in njegovi pristaši pripisujejo dosledno svojemu sestavu tem načelom samo subjektivno nujnost in veljavo« ; ni mi torej bilo neznano, da govori Kant o načelu protislovja v logičnem redu. Ker pa Kant istotam izrecno kritikuje obliko, katero je bil dal temu načelu Aristotel, sem smatral za potrebno, odkloniti to obliko in dati prednost Aristotelovi. Logični zakoni imajo tudi stvarno veljavo, zatorej je dvoumna ali napačna vsaka taka oblika najvišjih načel, ki bi veljala le za logični red, ne pa tudi za stvarni. Sicer pa nisem prvi, ki se je spodtaknil nad Kantovo obliko protislovnega načela. Hagemann1 n. pr. piše: »Allein dieser Satz (Keinem Dinge kommt ein Prädikat zu, das ihm widerspricht) ist nur allgemein gültig im idealen (logischen) Gebiete, sofern von der Existenz abgesehen wird und die Dinge bloss nach ihren begrifflichen, von der Zeit abstrahierenden Wesenheiten genommen werden.« Kdor se načeloma oklene Kantovega sestava, temu privoščim tudi Kantovo obliko protislovnega načela, realistično modroslovje jo mora odkloniti. Jasnosti in resničnosti tega načela nikakor ni ustreženo, če se mu da druga oblika, kakor jo je dal »oče logike« — Aristotel; tudi dopolnilo »obenem« (žp,a) ni nepotrebno, kakor misli g. ocenjevatelj, če imamo na umu vse mogoče sofizme, ki so že vrtali proti temu načelu. Glede načela izključene sredine ali izključenega sredka je g. pisatelj malo preveč zamahnil, saj je vendar bil moral opaziti, da je za ontološki red to načelo ondi povedano v čisto pravilni obliki: Vsaka stvar ali je ali ni. To je glavno; nekako mimogrede je pa dostavljeno, kako logika izraža to načelo, in tu je res lapsus calami — vteple so se iz prejšnjega odstavka v stavek besede »oba resnična«, kar je pa za daljno izvajanje brez vsakega pomena. Da bi pa načelo izključenega tretjega pri dokazovanju imelo prvenstvo, ne bo g. ocenjevatelju nihče pritrdil, ker to načelo že predpostavlja načelo protislovja in dejanski doženemo popolno gotovost kake trditve, ako jo zvedemo na načelo protislovja. Naj poreče g. pisatelj kar hoče, vedno še ostane resničen Aristotelov izrek: Ato 7xävxej oi aTtoSsixvövtaj £t$ xat>-XTjv avayouatv ža/axr(v Soijav • cpoast yap apjfi) v.al xtnv aXXwv aoxx] Ttävxtov. 2 Da pa je tudi načelo izključenega tretjega pri dokazovanju velike važnosti, se razume samo ob sebi, saj je za pravo le druga oblika enega načela, zatorej n. pr. 1 Metaphysik, 6. Aufl. 1901, str. 51. 2 Metaphys. III. c 3. 1005 b. Hagemann pravi za ontološki red: »Es gibt nur zwei metaphysische Principien«: načelo protislovja in načelo vzročnosti.1 G. recenzentu dalje ne ugaja razlika med presežno in številno ali matematično enoto. Prepričan sem, da bi mi jo bil gospod podtaknil pod nos, če bi je ne bil omenil, češ, da mi to ni znano. Ker sem pa omenil to razliko in pokazal pri Pitagori, Platonu in Avicenu na logične posledice, ki slede, ako se istoveti presežna in matematična enota, pravi g kritik, da to zgodovinsko ni resnično, dasi slednjič ne mara tega niti natančneje raziskovati. Mislim, če bi bil stvar malo »natančneje raziskoval«, mi ne bi imel kaj očitati v tem oziru. Kdor si poleg Tomaževe quaest. XI. a. i. Sumae theol. prebere še 14. knjigo Aristotelove metafizike, uvidi lahko, je-li vredno o tej razliki govoriti ali ne. Dlako v jajcu išče g. recenzent, ko mi na str. 412. pritrdi, da dejanski neskončno število ni mogoče in da Tomaževa šola res pobija možnost takega števila, potem pa dostavi, da bi vendar trebalo še v misel vzeti, da sv. Tomaž in njegova šola ne priznava veljave dokazu, da je dejanski neskončen čas nemogoč. Da Tomaž dopušča možnost neskončnega časa, mi je dobro znano, a v priročni knjigi, ki je namenjena zlasti začetnikom v metafiziki, bi bil s to opombo napravil le zmešnjavo. Potem bi bil moral povedati, da tudi Aristotel sicer zanika dejanski neskončno število, vendar pa naravnost uči neskončni tok časa, dočim Tomaž misli le, da se ne da strogo dokazati znotranja nemožnost neskončnega časa. Ako bi se pa enkrat tega dotaknil, bi moral to nasprotje tudi pojasnili. Če bi se pa spuščal v take digresije, bi knjiga znatno narastla in bi trpela jasnost in preglednost, kar bi gosp. recenzent zopet po pravici grajal. Na str. 413. mi g. pisatelj stavi nekako uganko: kam bi del sestavo v angelu med podstatjo in pritikami ali pa med pritikami samimi. No, po Tomaževi razdelitvi je ta sestava gotovo stvarna, po razdelitvi moje knjige pa spada v ono, kjer so sestavine stvarne in različne. Naziv »fizična« je seveda vzeti v širjem pomenu, kar je razvidno iz opredelbe, ker se imenuje fizična sestava takrat, ako je bitje sestavljeno iz stvarnih (ne samo čutnih) in različnih delov. Ako bi izraz »fizičen« imel le tako ozek pomen, kakor hoče g. pisatelj, potem se niti sestava duše in telesa v človeku ne bi mogla imenovati »fizična«, ker eden sestavnih delov — duša ni tvarno-čutno bitje. Pravo hesperidsko jabolko med nama je pa slovito vprašanje o stvarni razliki med stvarnim bistvom in bitkom. Ravno s tem vprašanjem sem g. profesorja nekako izzval, da je vzel na rešeto mojo knjigo, ker sem na str. 30 d zapisal, da se tudi novejšim napornim poskusom ni posrečilo pokazati, da je Tomaž res učil stvarno razliko med aktualnim bistvom in bitkom, ter sem med temi poskusi pod črto navedel ravno njegove članke v »Jahrbuch für Philos. & spekul. Theologie«. Nikakor nisem mislil s tem izreči kake nezaupnice res temeljitim razpravam veleuč. gosp. pisatelja, a prepričati me vendar niso mogle. Tega pa ni kriv g. pisatelj in ne jaz, ampak stvar sama je nejasna — deest evidentia obiectiva. Zagovorniki stvarne razlike so seveda prepričani, da je Tomaž učil omenjeno razliko, a nasprotniki jim tega ne dajo veljati. Vsak seveda bere dotične stavke sv. Tomaža na svoje očale. Eden je ves zaljubljen v stvarno razliko, ta potem vsako pičico razlaga sebi v prilog, kdor pa ne priznava omenjene stvarne razlike, pa presoja zadevna mesta bolj skeptično. Za mene edino pravilno stališče je pri tem bilo, objektivno poročati, da stvar ni dognana, ker če bi bil rekel, da sv. Tomaž brezdvomno uči stvarno raz- 1 Metaphysik, pg. 50. liko, bi me kak nasprotnik stvarne razlike po pravici lahko okrcnil, da sem zapisal neresnico. Sploh sem v tej točki bolj poročal, kakor pa zastopal eno mnenje, in kot poročevalca me je v tej stvari tudi razumel češki kritik (Hlidka, 866), dasi nimam povoda, prikrivati svoje mnenje, da sem na strani nasprotnikov stvarne razlike. G. profesor pravi, da sem o tem Tomaževem nauku premalo poučen in mi svetuje, naj proučim de verit. qu. 27. a. 1. ad 8. ter primerjam Summ, theol. I. qu. 50. a. 2. ad 3. No, če sem jaz premalo poučen o zadevnem nazoru Tomaževem, g. pisatelj vendar tega ne bo odrekal drugim, imenitnim poznavalcem Tomaževega nauka, ki vendar dvomijo o tem, kar zagovorniki trde. Iz navedenih i. dr. mest pri Tomažu pa sledi z gotovostjo le to: v posameznih prigodnih bitjih sta bistvo in bitek dve različni reči, nikakor pa ne, da je aktualno bistvo stvarno različno od bitka. Saj je bistvo aktualno le po bitku, ako mu odstranimo bitek, ostane le možno in idealno, ko tako je pa res stvarno različno od bitka. Uporabimo tu Aristotelovo pravilo za določitev stvarne razlike: ako po ločitvi eno in drugo ostane, ni isto. Ako pa ločimo aktualni bitek od bistva, je bitek kakor bistvo v redu aktualnosti nič, pač pa je nekaj v redu možnosti. Strašilo Hegelovega panlogizma pa vidijo le zapriseženi zagovorniki stvarne razlike. Kjerkoli nahajamo v modroslovju panteizem, nikjer se ni dejanski razvil iz tega, da je kdo — v našem zmislu — zanikal stvarno razliko med aktualnim bistvom in bitkom, ampak ima čisto druge premise. Gospod dr. Žigon je res vnet zagovornik stvarne razlike. Najprej daje meni nasvet, kako bi se spreobrnil od nasprotnika k zagovorniku stvarne razlike, toda z menoj bi si jako malo pomagal, zatorej skuša iz bojne vrste nasprotnikov izločiti priznane veljake: Aleksandra Haleškega, Dominika Soto in Lepidi. A tudi tu se je v svoji gorečnosti predaleč zagnal. Nikoli in nikdar nisem trdil, da je Aleksander Haleški spisal komentar k Aristotelu, ki je izdan pod njegovim imenom. Čemu me torej poučuje, da je to že »izdavna znano«, kakor bi jaz še vedno nasprotno trdil? Če je že hotel pokazati svoje historično znanje o spisih Aleksandra Haleškega, bi to lahko bil storil drugje in na drug način, ne da bi meni dajal lekcijo o tem, česar nisem zakrivil. Slavnoznani lovanski tomist Mercier v svoji izvrstni knjigi »Histoire de la Philosophie mčdievale« (str. 253) nikakor ne pripisuje tega komentarja Aleksandru Haleškemu, pa vendar v svoji Ontologiji (str. no, op. 1.) med nasprotniki stvarne razlike na prvem mestu omenja Aleksandra Hal., dasi je i sam odločen zagovornik stvarne razlike, torej zaveznik mojega velečastitega gospoda nasprotnika. Tudi Dominik Soto razločno zanika stvarno razliko, a kakor sploh nje nasprotniki, tudi on smatra to stvar za manj važno. To je ravno značilno pri zagovornikih, da celo stvar pretiravajo in mislijo, da se svet podere, če kdo ne dopusti stvarne razlike med aktualnim bistvom in bitkom, dočim nasprotniki sodijo veliko mirnejše. Naravnost čudno se mi pa zdi, kako je g. profesor prišel do trditve, da tudi Lepidi ne spada »v tisto družbo«, ko je vendar Lepidi kot profesor na »Minervi« — v nasprotju s svojimi tovariši-profesorji — prav odločno pobijal stvarno razliko, obenem pa vedno dostavil, da je to vprašanje pač »exercitium mentis«, sicer pa brez posebnega pomena. P. Lepidi se v »tisti družbi« prav dobro počuti in »tista družba« je ponosna nanj. Torej, g. profesor, ostaniva tudi midva vsak pri svojem; krščansko modroslovje ima dandanes nujnejšega dela, kakor pričkati se za take distinkcije, katerih stoletja niso dognala in so brez aktualne važnosti v modroslovju in v bogoslovju ! * Ako misli g. pisatelj (str. 414), da sem Lockeju dal preveliko čast, ker pravim, da je prvi zasledoval psihološki postanek podstati, me ni prav razumel. Beseda »prvi« ne pomeni tu kake odlike, ampak čas; v Lockeju ima začetek današnji kriticizem, ki pojmom »podstat« itd. pripoznava le psihološki pomen. Locke je ostal na pol pota, posledic iz svojega sestava ni izvedel, zatorej tudi pripoznava stvarnost zunanjega sveta, podstati in vzroka, le empirično da ne moremo podstati ko take doznati. On je hkrati realist in fenomenalist. Kot realist pripoznava stvarnost zunanjega sveta, v katerem ima tudi podstatnost in vzročnost svojo konkretno podlago, kot fenomenalist pa uči, da je naše teoretično znanje omejeno le na pojave (phoenomena).1 Lockejevo omahljivost in nedoslednost je torej Hume tudi z ozirom na podstat nadomestil z radikalnim izvajanjem posledic. Glede na očitanje, da napačno tolmačim misel sv. Tomaža o bistvu priti k (S. theol. III. qu. 77. a. I. ad 2), si dovoljujem strogega g. kritika opozoriti na znano hermenevtično pravilo kanoničnega prava: »Verba sunt intelligenda non secundum quod sonant, sed secundum mentem proferentis.« G. Žigon daje moji razlagi tisti pomen, kakor kartezijanec Gerdil nauku sv. Tomaža o pritikah. Tudi Gutberlet pravi o pritikah: »Sie (die Accidentien) existiren nur in Abhängigkeit von der Substanz und also nicht für sich.« Kdor bi se krčevito oprijel suhih besed, bi tudi lahko sklepal z našim g. kritikom, da »bi niti božja vsemoč ne mogla čudotvorno v presv. evharistiji pritik ločiti od sonaravnega podmeta« (oziroma podstati). In vendar bi s tako razlago delali krivico učenemu nemškemu dogmatiku in modroslovcu. Slično je z mojim stavkom : stvarnost pritike je neka bitnost, ki ima svoj bitek v osebku in odvisno od osebka; ta »odvisnost« je pa v tem, da pritika po svoji naravi zahteva podmet, ki bi jo vzdrževal in nosil. To vzdržujočo in nosilno moč, kije lastna naravnim podstatim, pa lahko nadomesti božja vsemoč, »cum effectus magis dependeat a causa prima, quam a causa secunda« (sv. Tomaž 1. c. in corp. art.). G. kritik je menda prezrl opombo na str. 138, sicer bi mi ne očital, da krivo tolmačim sv. Tomaža. Glede razmerja med novejšim naukom o pritikah pa med bogoslovjem seveda ni misliti na razne podmene idealistične in materialistične filozofije, ampak na nedvomne posledke optike, akustike in izkustvene psihologije. Gotovo je pa nedo-statek v raznih dogmatikah, ako se vedno sučejo le okoli starega peripatetičnega pojma pritike brez vsakega ozira na novejše utemeljene ali neutemeljene trditve. Dejstvo je: med nedvomnimi posledki novejše vede pa med pravo razlago pritik v presv. evharistiji ne more biti nasprotja; le to in nič več sem hotel povedati na str. 144. Toliko v odgovor g. dr. Žigonu in neimenovanemu hrvaškemu kritiku v »Vrhbosni« (št. 18, str. 316), ki sta se. spodtaknila nad to točko. Kot urednik »Voditeljev« pa prijazno vabim naše dogmatike, naj kateri zastavi pero o razmerju med današnjim naukom o pritikah pa med peripatetično-dogmatičnim naukom. Avicenna in Averroes nista glede stvarnosti odnosa tako nedolžna kakor ju predstavlja g. kritik, saj zlasti Avicenna uči, da v sublunarnem svetu dejavni razum kot zadnji člen dolge emanacijske vrste od najvišjega bitja izločuje iz sebe tvar in vliva v njo oblike. Potemtakem tvarna bitja niso v delotvorni zvezi, torej manjka tudi prave podlage stvarnemu odnosu. Glede pojma »aevum« povdarjam nasproti g. kritiku, da je z ozirom na osnovo in obseg knjige ravno zadosti povedano. Ne premalo, ker je dovolj jasno povedana misel sv. Tomaža;2 naštevanje raznih nazorov, ki jih zavrača sv. Tomaž, bi napravilo le zmešnjavo in brez potrebe članek raztegnilo. Preveč pa tudi ni, ker da ima »aevum« svojo stvarno podlago v sholastiki, je dovolj razvidno že iz sv. Tomaža.3 1 Dr. Alb. Lang, Das Kausalproblem, L 334. Stöckl, Lehrbuch der Geschichte der Philosophie II., pg. 121, 125. — 2 S. theol. I. qu. X. a. 5. — 3 Ibid. ad I. Na str. 415. popravlja g. kritik mojo sodbo o Malebranche-u. Malebranchea res splošno prištevajo strogim okazionalistom zgodovinarji modroslovja, a z ozirom na nekatera pojasnila in izjave v njegovih pismih sodi vendar Ziglara,' da spada med milejše okazionaliste. Njegov okazionalizem je toliko omiljen, da priznava prostost človeške volje, vsaj z ozirom na znotranje čine, seveda nedosledno svojemu lastnemu sestavu.2 Ker pa Malebranchevih del nimam pri rokah, se omejim le na poročilo, sicer pa ga i sam smatram za pravega okazionalista. V nazivoslovju je glede naziva istoličen za »univocus« že dal pojasnilo gosp. dr. Ušeničnik v »Kat. Obz.« (1906, št. I. str. 16). Nazivi, ki jih predlaga g. Žigon: enoznačen, enoumen, inoumen, inoznačen odgovarjajo bolj nemškim izrazom: eindeutig, mehr (zwei-)deutig. Latinskim izrazom bi bolj odgovarjal »enorečen« za »univocus«, »enakorečen« za »aequivocus«.3 Za »quidditas« nasvetuje gosp. profesor novo besedo: »kajstvo« ; če obvelja, dobro! Glede naziva »prvina« me g. kritik ni prav razumel. Z ozirom na etimologijo prvina res znači to, kar principium, ne trdim pa, da bi se moral »principium« nasploh imenovati »prvina«, ampak ločim takoj prvine stvarnega in spoznavnega reda. Prve imenujem počela, druge pa načela. Prvina je po moji razdelitvi genus, počelo in načelo pa species. Zatorej tudi jaz ne bi rekel: oče je prvina sinu, pa tudi g. profesorju oporekam, da bi oče bil načelo sinu, pač pa mu je počelo. V prevdarek pa priporočam nasvet g. dr. Ušeničnika glede modroslovnega slovarja. Sicer še marsikaj sili v pero, a bodi za sedaj dovolj. Dr. Fr. Kovačič. Cerkveno pravo. V naslednjih vrsticah hočemo podati kratek pregled o razvoju cerkveno-prav-nega slovstva v zadnjem času: 1. Ius decretalium ad usum praelectionum in scholis textus canonici sive iuris decretalium. Auctore Franc. Xav. Wernz S. I. Tom. IV. Ius matrimoniale ecclesiae cathol. V. 8°. (XVI -j- 1136). Romae, 1904. Fr. 15. Pisatelj je znana avtoriteta na polju cerkvenega prava. Opisal je že poprej v treh velikih zvezkih uvod v cerkveno pravo (Institutiones), cerkveno ustavo in upravo. Zdaj pa nam je podal na 1136 straneh zakonsko pravo kat. cerkve. Prvi del (str. 1—1281 razpravlja splošno o pojmu zakona in o kompetenci zakonske postavodaje; v drugem delu (str. 128—184) govori pisatelj o zarokah, v tretjem (str. 184 — 340) opisuje sklepanje zakonov, kjer posebno natančno govori o tridentinski obliki in o civilnih zakonih; predmet 4. dela (str. 340—976) so zakonski zadržki, petega pa učinki veljavnih zakonov (str. 976 — 1007); v 6. in 7. delu (str. 1007—1120) je govor o ločitvi in razdružbi zakonov ter o tozadevnih procesih. Wernz razpravlja zakonsko cerkveno-pravno tvarino prav temeljito in obširno, pri tem pa tudi lepo pregledno. Njegova knjiga se mora prištevati gotovo najboljšim dozdaj izšlim zakonsko-cerkveno-pravnim delom. Pisatelj je svoj predmet temeljito proučil, njegovo delo je sad mnogoletnega delovanja kot profesorja cerkv. prava na gregorijanski univerzi v Rimu ter kot konzultorja raznih rimskih kongregacij, kjer je pisatelj veliko pridobil v praktičnem oziru. Delo ima veliko znanstveno vrednost. To priznava tudi sv. oče Pij X. sam, ki je neumornemu pisatelju v posebnem pismu z dne 26. junija 1905 k temu delu iskreno čestital. 1 Summa philos. I. 468, II. 2 Mercier, Ontologie 454, 457 i. d. 3 Če se ne motim, je te izraze v tem zmislu že rabil nek pisatelj v »Katol. Obzorn.«, a dotičnih mest sedaj ne morem najti. Kdor hoče temeljito spoznati cerkveno zakonsko pravo, pač mora seči po opisani knjigi, ki se odlikuje po svoji temeljitosti in po strogo cerkvenem naziranju ter se sama priporoča. 2. Ius decretalium itd. (gl. sub i.) Auctore Franc. X. Wern z. Tom. I. Introductio in ius Decretalium. Altera editio emendata et aucta. Ro-mae, 1905. V. 8°. str. 470. Prvi in drugi del Wernzovega obširnega cerkvenega prava je že bil davno pošel, zato je bilo treba oskrbeti novo izdajo, kar je pisatelj tudi storil. Izšel je namreč uvod (introductio) v cerkveno pravo v drugem, popravljenem in za 40 strani pomnoženem natisu. Tako je zdaj ustreženo željam tistih, ki so dalje časa zastonj popraševali po znameniti knjigi slovečega rimskega kanonista. 3. Grundzüge des kathol. Kirchenrechtes von Dr. Theol. et Iur. Johann B. Haring, a. ö. Prof. an der Universität Graz. I. Abteilung. Graz, 1906. Cena 4 K 50 h. To delo se v marsičem razlikuje od dosedanjih cerkveno-pravnih kompendi-jev. V uvodu (str. 1 61) razlaga pisatelj v prav umljivi obliki temeljne juridične, pa tudi bogoslovne in cerkveno-politične pojme, katere mora poznati bogoslovec, ki se bavi s cerkvenim pravom. Na to sledi obširna razprava o raznih virih cerkvenopravne vede (str. 61 —115). V III. delu (str. 115 -302) govori pisatelj natančno o cerkveni ustavi in o raznih cerkvenih uradih. Posebno zanimiva je razprava o rimski kuriji in rimskih kongregacijah, katerih sestava in poslovanje sta redkokje tako jasno opisana kakor v tej knjigi. Ob koncu se omenjajo še razne cerkvene sinode,'posebno škofijske; tudi škofovskih konferenc, kakor se v Avstriji vedno vrše, pisatelj ni prezrl. Knjiga se odlikuje po preprostem jeziku in jasnem slogu. Priporočajo jo tudi praktični^vzgledi, s katerimi pisatalj pojašnjuje 'teorijo in abstraktne pojme, ki posebno začetniku delajo velike težave. Naj g. pisatelj z enako (spretnostjo obdela še preostale dele, pa bomo imeli prav dobro priročno cerkvenopravno knjigo. 4. Gaugusch: Das Rechtsinstitut der Papstwahl. Eine historisch-kano-nistische Studie. Wien 1905. Pisatelj nam opisuje zgodovinski razvoj kanoničnih določb o volitvi Petrovih naslednikov. Posebno zanimivo je, da zagovarja pravico živečega papeža, določiti si naslednika (str. 214 sq.) To pravico prilastuje papežu med drugimi tudi že omenjeni rimski kanonist Wernz (Ius decr. I. str. 650 sq.) Ravno nasprotnega mnenja pa je v tej zadevi: 5. Casacca: Se il Papa posse eleggere il suo successore. Milano 1904, str. 36. Casacca papežu odreka to pravico in skuša ovreči dokaze P. Wernza in wa-shingtonskega prof. Ceagh, ki poleg Wernza v nekem amerikanskem listu zagovarja omenjeno papeževojpravico. 6. Giobbo Adolfo: Österreich, J Frankreich und Spanien und das Ausschliessungsrecht im Conclave, übersetzt v. Louis Graf Blume. Paderborn, 1904. Cena 1 M. Povodomrizvolitve papeža Pija X. se je mnogo pisalo in govorilo o pravici eksklusive, katere se je poslužila takrat avstr, vlada. To je dalo povod profesorju A. Giobbo, da je(spisal zgorej omenjeno knjižico. V njej nam podaje pred vsem zgodovinski pregled o početku in razvoju te pravice, katero so začele katol. države rabiti v 16. veku. Na to pobija pisatelj juridično podlago ekskluzivne pravice, ki ne sloni ne na običajnem pravu, ne na kakem privilegiju rimske stolice pa tudi na nobeni pogodbi. Nemška prestava te brošurice je slaba in površna. 7. Die Verwaltung des Kirchen- und Pfründenvermögens in Österreich itd., von R. Seidl. Wien, 1905. str. 588. Seidl je duhovščini že znan po svoji prav rabljivi knjigi »Matrikenführung«. Tudi njegovo delo o oskrbovanju cerkvenega premoženja je lepo pregledno, jasno, sploh praktično sestavljeno. Dušni pastir najde tu sistematično zbrane cerkvene in državne postave in odloke, ki se nanašajo na upravo cerkvenega premoženja v Avstriji. Duhovniki lavantinske škofije že imajo primerno, tudi praktično knjigo: »Anleitung zur Verwaltung des Kirchen- und Pfründenvermögens«, ki popolnoma zadostuje. 8. Handbuch für die kathol. Militärgeistlichkeit, von Emmerich Bjelik, Wien, 1905. Pisatelj natančno opisuje sedanjo uravnavo vojaškega dušeskrbja ter razlaga razne odloke in dolžnosti, ki jih ima vojaški duhovnik kot dušni pastir, pa tudi kot uradna oseba v pisarni. Knjiga bo dobro došla tudi civilni duhovščini, ki ima večkrat opraviti z vojaškimi osebami, posebno tam, kjer ni vojaških kuratov. 9. Das kirchliche Begräbnisrecht, historisch-kanonistisch dargestellt von P. Lex. Regensburg 1904. Str. 408. Cena K 4-80. Monakovska bogoslovna fakulteta je razpisala darilo na najboljše sestavljeno kat. pogrebno pravo. Naš pisatelj se je potegoval za to darilo, spisal navedeno knjigo ter darilo tudi dobil. Knjiga natančno obravnava o pokopališčih, razpravlja o vprašanju, kdo sme cerkveno pokopavati in kdo ima pravico do cerkvenega pogreba. Skoda je le, da ne omenja nič tozadevnih avstrijskih cerkveno-političnih zakonov. 10. Die Grundbegriffe des Strafrechts. Eine rechtsphilosophische Studie. Von Viktor Cathrein S. I. Freiburg, Herder, 1905. Str. 172. Cena 2 M. Na Nemškem čutijo potrebo revizije kazenskega zakonika. Zato se razne juridične šole pridno bavijo s to zadevo ter stavijo različne predloge. Tudi P. V. Cathrein, ki je spisal sloveče delo o moralni filozofiji, je posegel vmes, da razmotri pred vsem osnovne pojme kazenskega prava. On pride do zaključka, da je resnično zboljšanje kazenskega zakonika le tedaj mogoče, ako se bo pri reviziji oziralo na temeljne nauke krščanske, ozir. katoliške filozofije o naravi, dostojanstvu in namenu človekovem, o prostosti človeške volje, o grehu, o krivdi in kazni. Temeljna zmota vseh modernih juristov, ki so podali za revizijo svoje nasvete, je v tem, da zanikajo prostost človeške volje. Dr. A. JerovSelc. Nabožno slovstvo. Od domačih in tujih nasprotnikov se nam pogostoma očita, da slovenska knji-ženost obstaja poglavitno — v molitvenikih. Res je, naša molitveniška literatura je kaj plodovita in marsikaj je na tem polju vzrastlo iz zgolj trgovskih, dobičkarskih ozirov, o čemur se po pravici da reči: Kaj pa je tebe treba bilo ? In ljudstvo žali-bog ravno po takih piškavih pa blestečih produktih najbolj posega. Dušni pastirji naj o priliki previdno pouče ljudstvo in mu priporoče res dobre molitvenike. V ver-sko-kulturnem oziru zavzema molitvenik jako važno mesto, saj je mnogim glavno pomagalo versko-nabožnega življenja in mnogokrat edino berilo ali vsaj bodrilo k čitanju drugih spisov. Zatorej so molitveniki nekako merilo versko-ascetične pro-svitljenosti ljudstva. Ako primerjamo naše stare molitvenike iz 18. in začetka 19. veka, po vsebini neprebavljive in celo praznoverske, po jeziku pa sila okorne, z onimi, ki smo jih dobili minulo leto., je pač v vsakem oziru velikanski napredek na boljše. »Voditelj« I. 8 V slovenskih molitvenikih se je doslej pogrešala zlasti enotnost in doslednost. V »Voditelju« in drugod se je že opetovano izrekla želja po edinosti. Hvala Bogu, od želje se je prestopilo k dejstvu; preč. kn. šk. ordinarijata lavantinski in ljubljanski sta imenovala posebna odbora, ki sta vzela resno v pretres izboljšanje jezikovne strani naših molitvenikov. Sad teh posvetovanj so molitveniki, ki sta jih izdala gg. dr. G. Pečjak in župnik J. Čede. Gosp. dr. Pečjak je izdal: 1. Večno življenje. Molitvenik po katekizmu in obrednih knjigah. Str. 464. Za šolarje pa še posebej: 2. Šolski molitvenik po katekizmu in obrednih knjigah. Str. 288. Gosp. župnik J. Čede je pa za odrasle in za šolarje izdal: 3. Sveto opravilo, ki je sedma, na podlagi skupnih dogovorov prirejena izdaja njegovega, že pred leti izdanega molitvenika. Obsega 552 str. — Za^manjše in revnejše šolarje bi bilo dobro, da se tudi Sv. opravilo izda v manjši in cenejši obliki, ker je ta za šolarje premalo pregledna. V predgovoru govori g. pisatelj o lastnostih in važnosti dobrega molitvenika. Mislimo, da bi se predgovor bil lahko izpustil in dotične prav resnične misli, ki pa veljajo pred vsem katehetu in dušnemu pastirju, povedale kje drugod n. pr. v »Voditelju«. Od str. I—20 podaje nauk o molitvi in premišljevanju, česar »Večno življenje« nima. Razvrstitev je v obeh molitvenikih nekoliko različna, molitve pa večinoma enake v obeh in sicer z enakim besedilom. Za sv. mašo je v obeh molitvenikih po pet obrazcev, eden krajši, drugi daljši, in sicer so trije povzeti iz misala: v Pečjakovem v čast presv. Srcu Jezusovemu, v Čedetovem v čast presv. R. T., v obeh pa v čast brezmadežnega spočetja D. M. in za verne duše. Zraven je tudi latinski tekst. Vsekako spadata molitvenika po izbiri in razvrstitvi molitev kakor tudi po jeziku med najboljše proizvode naše molitveniške književnosti. Zlasti se je z delom diecezanskih odborov kolikor toliko ustreglo naročilu kongregacije sv. obredov: »Episcopi illarum regionum, ubi eadem in usu est lingua vernacula, studeant uniformi curandae versioni precum et hymnorum, quibus populus indulget in propria ecciesia: ad hoc ut qui ex una ad aliam transeunt dioecesim, vel paroeciam in nul-lam otfendant precationum aut canticorum diversitatem.« 1 S tem pa ni rečeno, da je s temi molitveniki dosežen vrhunec popolnosti in da je sedaj zlit model po vsebini in obliki za vse prihodnje molitvenike. To bi bil petrefakt in ne napredek. Marsikaj se bo v novih izdajah teh molitvenikov moglo in morda moralo spremeniti. Med drugim je jezikovno spakedrana »Češčena Marija« prešla tudi v nove molitvenike. Tehtnih razlogov za izboljšanje dosedanje oblike ni nihče ovrgel in jih ne bo, edini argument za staro obliko je, da se ne bi ljudstvo spodtikalo. Ko bi le ne bilo drugih kamenov spodtike! Po našem mnenju bi bilo boljše pustiti že vdomačeni »Čast bodi Očetu . . .« mesto »Slava . . .«, ker pojma častiti in slaviti sta si jako blizu, kakor pa »češčena« in »blažena«. Da je sedanje stališče nevzdržno, je razvideti iz tega, da drugod oba gg. pisatelja rabita slovniško pravilno obliko, »kjer ne bo nikake težave z ljudstvom«, kakor nam piše eden gospodov. Za koga pa je pisan cel molitvenik, če ne za ljudstvo? Ako torej »Ave maris stella« = »Zdrava, morska zvezda« — ni spodtakljiva, ne more biti tudi »Zdrava Marija«. Piše se nam, da nasvetovana nova oblika ni definitivno zavržena. Dobro, tedaj pa bi se naj enkrat že storil odločen korak, sicer se stvar vedno bolj obtežuje. • Glej »Verordnungsblatt« f. d. Dioecese Lavant 1898 št. X, str. 147 sub XIII. Tudi sicer se bo moralo to in ono še popraviti; nelogično in nedogmatično n. pr. je, če se k evangeliju v prvem obrazcu sv. maše moli: Moj Gospod Jezus Kristus: trdno verujem vse, kar si nam razodel . . ., mesto, o moj Bog . . .; raba dovršnih in nedovršnih glagolov ni vselej dosledna, tudi »bomkanja« je včasi preveč i. t. d. Najboljše bo, da gg. katehetje, ki bodo z otroki rabili molitvenike, razne ne-dostatke, ki jih bodo šele v praksi zasledili, sporoče pismeno enemu ali drugemu g. pisatelju. Tako lahko v drugi izdaji iz dobrega postane še boljše. Gg. pisateljema pa gre za njun nemajhen trud in vnemo za dobro stvar vsa hvala in pohvala. F. K. 4. Dušna paša za kristjane, ki žele v duhu in v resnici moliti Boga. Spisal Friderik Baraga, bivši škof v Severni Ameriki. Nova izdaja. Knjigo ocenjamo iz praktičnega dušnopastirskega stališča. Prav je, da Mohorjeva družba izdaja dobre molitvenike, enkrat z manjšim, enkrat z velikim tiskom, ker s tem slabejše spodriva. Vendar se nam zdi, da leto na leto molitvenik — je vendar preveč. Naša misel je ta: Skušnja uči, da mnogo molitvenikov med ljudstvom na deželi ostane nevezanih, in tako najboljše knjige ne dosežejo svojega pravega namena. Naj bi družba molitvenikom preskrbela nekoliko cenejšo vezavo; pri ogromnem številu bi se to gotovo izplačalo; potem bi ljudje lahko več vezanih naročali in poverjeniki, praktični dušni pastirji bi gotovo na to delovali. Prav je, če se izdajejo stare zelo priljubljene knjige. Tudi »Dušna paša« je izpod peresa duhovnika, ki je umrl kot škof v sluhu svetosti, to jo še bolj opravičuje. Mesto »nova izdaja« naj bi se povedalo, kolika izdaja. Nekaj pa glede molitvenikov naravnost terjamo od družbe: neke doslednosti v molitvah. Razlika sicer mika — a v prilog praktični porabnosti vedna razlika v nekaterih rečeh ni umestna. Na to se je družba doslej premalo ozirala, ne glede na to, da še škofije niso bile edine. Da bodo vedeli pisatelji, kako se ravnati, naj bi jim družba dala nekatera navodila, ali pa si naj sama pridrži pravico do molitvenega dela n. pr. v premišlje-valnih knjigah; a dotični recensor pri družbi pa naj stvar dobro prouči in naj ne izdaja molitev na slepo. Tedaj bodo imeli mohorski molitveniki trajno praktično vrednost. Drugega k »Dušni paši« nimamo mnogo pripomniti; le tu pa tam se nam kak izraz zdi čuden n. pr. str. 6. »izgre« ! V stalnih molitvah obredne maše bi naj bil v novih šolskih molitvenikih postavljeni tekst, ker bi bilo to v korist pri slučajni javni molitvi. J. 0. Slovanska liturgija. Zdaj, ko je vprašanje o rimski liturgiji v staroslovenskem jeziku postalo tako pereče, bodo gotovo marsikoga zanimale naslednje knjižice, ki so izšle zadnji čas deloma za praktične potrebe, deloma druge le bolj iz navdušenja za stvar, da bi budile zanimanje zanjo. 1. Toni Mise Jereom’ i sv. služitelema poemi i. Toni Misse a Celebrante et s s. ministris canendi. Melodiis gregorianis lingua palaeo-slavica accomodavit los. Vajs, sacerdos. Veglae (Krk). »Kurykta« 1904. Knjižica je plod staroslovenske akademije, ustanovljene od škofa dr. Mahniča; poleg kratkih pojasnil o notaciji in petju sploh obsega na 20 straneh vse intonacije, ki jih pri sv. maši poje duhovnik in kar odpeva ljudstvo, potem prefacije in Pater noster in sicer vedno zapored z latinskim in staroslovenskim tekstom. Ob koncu so pridejani še 4 napevi za Gloria (»Slava va višnih’ Bogu«) iz benediktinske (Solesmes) izdaje koralnih knjig. Koralne note z modernim violinskim ključem so tiskane zelo lično in pregledno. 2. Imenovani duhovnik Jos. Vajs je v zvezku »Tri glagolske Mise« (U Krku 1905; stane 20 h) priredi) 3 koralne maše s staroslov. besedilom; melodije je vzel natančno iz Solesmeske izdaje in sicer: t. zv. Misa de Angelis (Misa An-delskae), M. Cunctipotens Genitor Deus (Vsemogi Roditelju), M. in festis simplicibus (V prazdniki prosti) ter prvi Credo (Veruju I.). Napevi so prepisani v moderni notaciji, ter je ritem prav dobro naznačen. Polnoglasni staroslov. jezik se silno lepo prilega tem resnoveličastnim melodijam; škoda le, da se poslednje mnogokrat ne strinjajo z novo oficijelno vatikansko izdajo, ki je izšla šele par mescev pozneje. 3. Istotam je izšlo v majhnem žepnem formatu: Ugotovaniek’ M is e hvali vzdanie (praeparatio ad Missam et gratiarum actio) z drugimi različnimi molitvami za duhovnike-glagoljaše v latinski transkripciji. Obsega 64 str. 4. Kdor želi majhen zgled glagoljaškega brevirja, si lahko nabavi nedavno v latinici izdano staroslovensko Povečerije (Completorium), ki se krasno opremljeno dobiva v založbi lista »Novy Život«, Prostejov — Moravsko, po 40 h. 5. Ravnotam je nazadnje v enaki opremi izšla Glagolska sv. maša (Hla-holska mše); cena 60 h. S. S. * * * Pri tej priliki nam je opozoriti še na druge publikacije velezaslužne staroslovenske akademije na Krku, kateri je namen negovati staroslovenski liturgični jezik ter pospeševati njega učenje. Sprejeli smo doslej naslednje publikacije, ki kažejo, kako marljivo ta zavod deluje vkljub pičlim sredstvom: 1. Recensio croatico-glagolitici fragmenti Verbenicensis. Auctore Jos. Vajs (Weiss). 1903. Obsega odlomek staroslovenskega brevirja iz konca 13. ali začetka 14. veka ; služil je kot ovitek za razne dokumente župnijske cerkve v Vrbniku. 2. Liber Job. 1903. Iz dveh staroslovenskih brevirjev, ki se čuvata v arhivu župnijske cerkve v Novi, je isti pisatelj iz lekcij sestavil skoro celo knjigo Jobovo ter pride do zaključka, da je hrvaško-glagolski tekst knjige Jobove dvojni, eden (starejši) se približuje grškemu tekstu, drugi (mlajši) pa vulgati. 3. Liber Ruth. 1905. To knjigo je g. Weiss priobčil iz rokopisa dunajske dvome knjižnice, katerega je 1. 1396. priredil za cerkev v Roču v Istriji neki Vid. Po natančni kritični preiskavi pride izdajatelj do zaključka, da se tekst te knjige približuje starejšim t. zv. panonskim spomenikom, zatorej verjetno pripada k literarni zapuščini sv. bratov Cirila in Metodija. 4. Liber Ecclesiastis. 1905. Tudi ta knjiga je povzeta iz starega glagolskega brevirja v Vrbniku iz začetka 14. veka ter je spopolnjena z lekcijami iz drugih kodeksov. Največje zasluge pri teh za slavistiko in za biblično vedo veleznamenitih publikacijah ima tajnik staroslovenske akademije g. Jos. Weiss, duhovnik praške nadškofije, ki je študiral slavistiko ter je po posredovanju za slovansko liturgijo vele-zaslužnega škofa Mahniča dobil dopust, da uredi v krčki škofiji tekst staroslovenskim liturgičnim knjigam. G. Weiss se je popolnoma priučil hrvaškemu jeziku, v staroslovenski književnosti pa si je pridobil toliko spretnost, da se lahko meri z najboljšimi slavisti. F. K. Nauk sv. Ambrozija o evharistiji. Bona pascua divina sacramenta sunt. Carpis illic novum florem, qui bonum odorem dedit resurrectionis. Carpis lilium, hoc est, splendorem aeternitatis. Carpis rosam, hoc est,' dominici corporis sanguinem. Expos, in ps. 118, XIV, 2. S^ledeča študija hoče podati celotno sliko Ambrozijevega nauka o evharistiji. Slovstvene pripomočke, ki sem jih rabil, sem zabeležil v opombah; tukaj moram omeniti le ona dela, ki se Ü bavijo obširneje z našim predmetom; in teh ni mnogo. Nauk o resnični pričujočnosti Kristusovi v presv. zakramentu obdeluje naj-obširneje Batiffol. Med protestanti je treba imenovati Försterja in Loofsa. Z Ambrozijevim naukom o evharistični daritvi se je bavil najtemeljiteje Ren z v svojem delu »Die Geschichte des Messopferbegriffs«; njemu sledi Kattenbusch v »Realenzyklopädie für protest. Theologie und Kirche XII.« V 1. poglavju sem imel večkrat priložnost popraviti nedoslednosti in napake v eksegezi Ambrozijevih besed, ki so se vrinile v knjige. Raziskovanja 2. poglavja so me privedla do zaključka, ki ni v soglasju z Renzovimi izvajanji o Ambrozijevem pojmovanju evharistične daritve. V 3. poglavju sem skusil pojasniti, kako si misli milanski škof razmerje med evharistijo in »večnim življenjem«, t. j., kako vpliva sv. obhajilo na subjektivno posest onih dobrin, ki jih je zaslužil Kristus s svojim trpljenjem. I. Resnična pričujočnost Gospodova v evharistiji. Nauk o konverziji. § 1. Knjiga »De mysteriis«.1 Zelo važen vir za nauk sv. Ambrozija o evharistiji sta zadnji dve poglavji knjige De mysteriis. Mistagogično katehezo milanskega 1 V razpravi rabim sledeče kratice: PL = J. P. Migne, Patrologiae cursus completus. Series lati n a. Paris. — XIV.—XVII. zvezek obsega dela sv. Ambrozija v recenziji mavrincev J. »Voditelj« II. 9 škofa, ki odgovarja katehezam sv. Cirila Jeruzalemskega v grškem cerkvenem slovstvu, lepo karakterizujejo mavrinci: »Simplex est ea catechesis et ab omni amplificationis ac eloquentiae fuco plane aliena.« 1 Tu govori katehet, ki hoče zbuditi v srcih katehumenov trdno vero na velike skrivnosti krščanske vere, govori krepko in jasno, ker govori v izbranem krogu, in mu noben ozir ne nalaga molka.2 V prvih poglavjih razpravlja Ambrozij o zakramentih sv. krsta in sv. birme. Prehod k nauku o evharistiji mu nudijo besede ps. 42, 4 in ps. 22, ki so se pele pri slovesnem sprevodu novokrščencev iz bap-tisterija v baziliko, da prisostvujejo prvokrat evharistični daritvi in pristopijo h Gospodovi mizi.3 Besede ps. 22. navaja Ambrozij večkrat v zvezi z evharistijo.4 Potem nadaljuje: »Premišljujmo sedaj to, da ne poreče kdo, ko vidi, kar se da videti (zakaj, kar je nevidno, se ne da du Frische in N. le Nourry, ki je bila prvokrat tiskana v Parizu 1686—1690 in pozneje dvakrat v Benetkah ponatisnjena. PG = idem, Series graeca. CSEL = Corpus scriptorum ecclesiasticorum latinorum editum consilio et impensis Academiae litt. caes. Vindobonensis. Vol. XXXII. S. Am-brosii opera. Recensuit C. Schenkl. Vindobonae. (Pars I. 1896; II. 1897; IV. 1902). Izšli so do sedaj vsi eksegetični spisi, izvzemši razlago psalmov. RE3 = Realenzyklopädie für protestantische Theologie und Kirche. 3. Aufl. hsg. v. D. Albert Hauck. Leipzig 1896 ff. RQ = Römische Quartalschrift für christliche Altertumskunde und für Kirchengeschichte. Rom. 1 PL XVI, 386. Avtentija tega dela je skoraj obče priznana. Rokopisno sporočilo in druge zunanje priče ne nudijo dvomu nikake opore; doktrinalno nasprotje med to knjigo in ostalimi Ambrozijevimi deli, edini moment, ki se navaja proti av-tentiji, je umetna konstrukcija. Cf. »In librum De mysteriis admonitio« PL XVI, 383 ss; Th. Förster, Ambrosius Bischof von Mailand. Halle a. S. 1884, 170 prišteva knjigo zaradi nauka o izpremenjenju med »dubia«. V članku »Ambrosius« RE3 I, 447 navaja F. »De mysteriis« brez opombe med Ambrozijevimi spisi. M. Ihm, Studia Ambrosiana. (Jahrb. für klass. Philologie. Supplementband XVII.) Leipzig 1889, 30 s. O. Bardenhewer, Patrologie2. Freiburg i. B. 1901, 384. Th. Schermann, Die pseudoambrosianische Schrift »De sacramentis«. RQ XVII. (1903.) H. Hurter, Nomenclator literarius3 I. Oeniponte 1903, 180 s. F. Loofs, Abendmahl II, RE3 I, 60 dvomi o avtentiji iz notranjih razlogov. P. Batiffol, Etudes d’ histoire et de theologie positive. Deuxieme serie. Paris 1905, 301. 2 Da je govoril Ambrozij v svojih homilijah — in skoraj vsi njegovi spisi so nastali iz homilij — o evharistiji zelo previdno, se ne da tajiti. Za njegove nazore o tajinstveni disciplini prim. De Cain et Abel I, 9, 35. 37; Expos, in ps. 118 II, 25—27; De instit. virg. 2, 10; De mysteriis 1, 2; 9, 55; Ep. 41, 15. 3 De myst. 8, 43. Cf. P. Lejay, Rit Ambrosien. X. L’initiation chretienne v Dom F. C a b r o 1, Dictionnaire d’ archeologie chretienne et de liturgie I. Paris 1904, 1432 s. 4 N. pr. De Elia et ieiunio 10, 33. 34; Apologia David 12, 59; Expos, in ps. 118, XIV, 2. videti in je skrito človeškim očem): Judom je dal Bog mano z nebes, dal jerebice (Eks 16, 12 ss); svoji ljubljeni cerkvi je pa to pripravil? pravi o tem pismo: Ni videlo oko in ni slišalo uho, in ni prišlo v človeško srce, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo (I Kor. 2, 9)?' Da ne bi torej kdo tako govoril, hočemo prav skrbno dokazati, da je milostna skrivnost, ki jo ima cerkev, starejša ko sinago-gina in odličnejša ko mana.«2' Da je zakrament, ki ga ima cerkev, starejši, priča po mnenju sv. Ambrozija (Gen. 14, 18): Sinagoga ima svoj početek v Mojzesovi postavi, Abraham je pa živel dolgo pred Mojzesom. Ko se je vračal zmagovito iz boja, mu je prišel nasproti Melkizedek, in kar mu je ta ponudil, je Abraham spoštljivo prejel. »Ni ponudil Abraham, ampak Melkizedek; ta nastopi brez očeta in brez matere, ne pozna ne začetka svojih dni, ne konca, podoben pa je božjemu Sinu, ki pravi o njem Pavel Hebrejcem: Ostane duhovnik na vekomaj (Hb. 7, 3). Njegovo ime pa pomeni: kralj pravičnosti, kralj miru. Ali ne vidiš, kdo je to? More-li biti človek kralj pravičnosti, ko je vendar sam komaj pravičen ? More-li biti kralj miru, ko je sam težko miren? Nima matere kot Bog (secundum divinitatem), ker je rojen od Očeta Boga; nima očeta kot človek (secundum incarnationem), ker je rojen iz Device; nima ne po-četka, ne konca, ker je sam početek in konec vsega, prvi in zadnji. Zakrament, ki si ga prejel, ni torej človeški, ampak božji dar; on, kije blagoslovil očeta vernikov Abraham a, čigar Bogu dopadljive čine občuduješ, on ti ga daj a.« 3 1 O krstu, birmi in evharistiji rabi Ambrozij apostolove besede I Kor. 2, 9; Ep. 79, 4; o krstu De myst. 4, 19. 2 De myst. 8, 44 : ». . . Ergo ne quis hoc dicat, sunimo studio volumus com-probare, quod et antiquiora sunt sacramenta Ecclesiae quam Syna-gogae, et praestantiora quam man na est.« — »Sacramenta Ecclesiae« se ne sme umeti v splošnem zmislu, ampak = zakrament xax’ I^O/YjV = evharistija: to zahteva kontekst. Prim. tudi De myst. 8, 47. Ce je pa »sacramenta Ecclesiae« = evharistija, bo treba h genetivu »synagogae« dopolniti »sacramenta« v splošnem pomenu. V tem slučaju je konstrukcija gotovo silovita; težavno je tudi povedati, kaj da umeva Ambrozij pod »sacramenta synagogae«. V poštev pridejo te-le razlage: a) sacra synagogae; tako mavrinci v naslovu 8. pogl.; b) = mysteria synagogae, t. j. sinagoga kot skrivnostna predpodoba cerkve, kakor n. pr. Expos, in ps. 118 II, 9; c) = manna; tako nazivlje Lanfrank, Liber de corpore et sanguine Domini c. 18 (PL CL, 430 D) z ozirom na Ambrozija mano »sacramentum Iudae-orum«. Zadnji pomen se mi zdi najbolj verjeten. F. X. Schulte, Ausgewählte Schriften des hl. Ambrosius I. (Bibliothek der Kirchenväter) Kempten 1871, 218 prevaja »sacramenta Ecclesiae« z »gnadenspendende Geheimnisse«, Th. Schermann daje izrazu v navedenem članku RQ XVII, 238. pomen »sakramentale Gnade«. 3 De myst. 8, 45. 46. Temelj Ambrozijevega dokaza je njegovo naziranje o razmerju med patriarhalno dobo in novim zakonom. J. B. Kellner, Der heil. Ambrosius, Bischof v. Mailand, als Erklärer des Alten Testamentes. Regensburg 1893, »Voditelj« II. 9* »Jasno je, da je zakrament cerkve starejši; sedaj pa vedi, da je tudi odličnejši. Čudež je zares, da je dajal Bog očetom mano in jih vsak dan hranil z živežem z neba. Zato je pisano: Angelski kruh je užival človek (Ps. 77, 25). Toda vsi, ki so jedli oni kruh, so pomrli v puščavi; ta jed pa, ki jo prejemaš ti, ta živi kruh, ki je pri- 57 tl je tu prezrl važen moment. Zaslišimo Ambrozija samega! Expos. evang. sec. Luc. III, 20—28: ». . . cum generaret Thamar, legisti quia unus de utero eius prae-misit manum, quam corripiens obstetrix coccum ligavit dicens: hic exiet prior. Ut autem revocavit manum puer in matris uterum, statim exivit frater eius. Dixit au-tem obstetrix: quid incisa est per te saepis? et vocavit nomen eius Phares. Et post ipsum exivit frater eius, in cuius manu erat coccum, et vocavit nomen eius Zara. Vides quanta aenigmata mysterium prodant: manus praemissa, coccum ligatum, re-ducta manus, vox obstetricis gemina quod prior alter exiret, saepem alter incideret. Cur autem alter manum praemisit ex utero, alter genitali praecessit exortu, nisi quia per geminorum mysterium gemina describitur vita populorum, unase-cundum legem, altera secundum fidem, una secundum litteram, altera se-cundum gratiam? Prior gratia quam lex, prior fidesquam littera. Et ideo gratiae typus manum ante praemisit, quia gratiae actus ante praecessit, quifuitinlob, Melchisedech, Abraham, Isaac, Iacob, qui per fidem sine lege vivebant; credidit enim Abraham deo, et reputatum est ei ad iustitiam. Melchisedech quoque sancti gratiam praecedens sacrificii figura mon-stravit; praevenientes enim legem patriarchae sancti praescripto-rumvinculis absoluti libera et consimili nobis evangelii gratia reful-serunt. Iunior horum frater secundus ordo pietatis: primus enim in patriarchis, secundus in regibus et sacerdotibus est. Utraque enim vita secundum deum, quia illi quoque qui secundum legem Moysi religiosam et piam militiam militabant, non sunt gratiae et honoris exsortes, sed prior pietatis fructus in auctoribus quam here-dibus. Prior enim Zara, qui interpretatione significatur oriens; lux enim pietatis veri splendor orientis est, illius utique qui dixit: oriens nomen est mihi, cuius in patriarchis primitus radius lucis inluxit. Hi enim primi vitae suae actum in hoc saeculo p r a e m is e r u n t, in quorum manu nostri quoque actus tamquam plenioris corporis, qui adhuc naturaequodamgenerantis utero tenebamur, figura praecessit. Sed media tamquam saepis obiecta legis est observatio et qu o da m m o d o v i t a m a i o r u m v i d e t u r incisa... Prima igitur disciplina pietatis secundum evangelium, quia per crucem et sanguinem credimus Christi, cuius Abraham diem vidit et ga-visus est, cuius Noe gratiam in typo ecclesiae figuratam spiritali cognitione prae-sensit, cuius Isaac vicem in sacrificio non recusavit, quem Iacob cum vinceret ado-ravit, cuius Esaias ruborem vidit vestimentorum — nam secundum evangelium vita etiam prophetarum est. . . Ergo dominus Iesus, qui postea secundum čarnem venit in lucern, veteris illius munitionem saepis instauransin maiorumnos actum et antiquam s im p 1 i citat em fidei reformavit . . . Duo igitur ge-mini duae geminae vitae, duae geminae sunt militae, ita ut prior melior sit sequente, et ideo quod est melius reformatum est. Quis autem neget evangelium praestare legi? (CSEL XXXII, 4, 112 —119; PL XV, 1597 B— 1600 C). Cf. de Iacob et vita beata II, 3, 10; pa tudi De myst. 3, 9. šel z nebes, daje večno življenje. Kdor je ta kruh, ne bode umrl vekomaj: to je Kristusovo telo. Pomisli sedaj, ali je odlične j ši angelski kruh, ali pa Kristusovo meso, ki je telo življenja. Ona mana je z neba, ta pa je nad nebesi; ona je nebeški dar, ta pa dar Gospoda nebes; ona je segnila, če so jo hranili za drugi dan, ta pa ne pozna gnilobe, in kdor jo verno uživa, ne bode videl trohnobe. Judom je tekla voda iz pečine, tebi pa teče kri iz Kristusa; njih je utešila voda za trenutek, tebe je umila kri za vedno. Jud pije in trpi žejo; če piješ ti, te ne bode moglo več žejati: vse ono je senca, to pa je resnica. Če občuduješ že senco, kaj bo še le ono, čigar senca se ti zdi že čudežna! Vedi, da je bilo le senca, kar se je godilo pri očetih: Pili so, pravi apostol, iz pečine, ki jim je sledila; ta pečina pa je bil Kristus! Toda na večini njih ni imel Bog dopadenja; zakaj poraženi so bili v puščavi. To se je zgodilo nam v predpodobo (I. Kor. 10, 4—6). Ti poznaš odličnejše: zakaj luč prekaša temo, resnica predpodobo; Stvarnikovo telo je odličnejše ko mana z neba.«1 »Morda porečeš: Vidim vse kaj drugega! Kako mi moreš vendar zatrjevati, da prejmem Kristusovo telo? To je še treba dokazati. Kake primere bodemo torej navedli? Dokažimo, da (to, kar vidiš) ni to, kar je stvorila narava, ampak kar je posvetil blagoslov; dokažimo tudi, daje blagoslov mogočnejši ko narava, ker izpremeni celo naravo.«2 Ambrozij navaja tu šest vzgledov iz stare zaveze3 v dokaz, da je imela beseda prorokov moč izpremeniti naravo stvari, čeprav so bili to le ljudje. Potem sklepa: »Vidimo torej, da je milost mogočnejša ko narava, in vendar smo naštevali le čudežne učinke preroškega blagoslova. Če je bil človeški blagoslov tako mogočen, da je izpremenil naravo, kaj naj porečemo o božjem blagoslovu, kjer delujejo besede Gospoda Odrešenika? Zakrament, ki ga prejemaš, so stvorile namreč Kristusove besede. Če je mogla Elijeva beseda poklicati ogenj z neba, mar ne bode mogla Kristusova beseda izpremeniti narave stvari? O vesoljnem stvarstvu si čital: Rekel je in nastalo je; zapovedal je, in bilo je ustvarjeno (Ps. 148, 5). Kristusova beseda, ki je ustvarila iz nič vse, česar prej ni bilo, ne bode 1 De myst. 8, 47—49. 2 De invst. 9, 50: ». . . Probemus non hoc esse quod natura formavit, sed quod benedictio consecravit, maioremque vim esse benedictionis quam naturae, quia benedictione etiam natura ipsa mutatur.« 3 Eks. 4, 3. 4; 7, 20 nsl.; 14, 21 nsl.; Joz. 3, 16; Eks, 15, 23 nsl.; 4. Kralj 6, 6, mogla torej izpremeniti tega, kar je, v nekaj, kar prej ni bilo? Dati stvarem novo bistvo je več, ko izpremeniti ga.«1 »Toda čemu navajati dokaze? Poglejmo primer, ki spada semkaj in pokažimo z včlovečenjem resnico naše skrivnosti. Se-li je rodil Gospod Jezus iz Device po zakonih narave? Naravni red zahteva, da rodi žena po spolnem občenju z možem. Jasno je torej, da ni rodila Devica po naravnem redu. Telo, ki ga ustvarjamo v zakramentu, je iz Device; kaj iščeš naravni red pri Kristusovem telesu, ko je bil vendar Gospod Jezus nadnaravno rojen iz Device. Resnično je bilo ono meso Kristusovo, ki je bilo križano, kije bilo položeno v grob: zares je torej to zakrament onega mesa.«2 »Gospod Jezus pravi sam: To je moje telo (Mat. 26, 26). Pred blagoslovom nebeških besed se zove (to, kar vidiš) druga narava, po posvečenju se pa imenuje telo. On sam pravi: »Moja kri«. Pred posvečenjem se imenuje drugače, po konsekraciji se zove kri. In ti pritrdiš: Amen, t. j. res je. Kar govore usta, naj priznava tudi tvoje srce; kar pravi beseda, naj čuti tvoja duša!«3 * * * 1 De myst. 8, 52: ». . . Quod si tantum valuit humana benedictio, ut naturam converteret, quid dicimus de ipsa consecratione divina, ubi verba ipsa domini sal-vatoris operantur? Nam sacramentum istud quod accipis, Christi sermone conficitur. Quod si tantum valuit sermo Eliae, ut ignem de coelo deponeret, non valebit Christi sermo, ut species mutet elementorum? . . . Sermo ergo Christi qui potuit ex nihilo facere quod non erat, non potest ea quae sunt in id mutare, quod non erant? Non enim minus est novas rebus dare quam mutare naturas.« — Besede: »non valebit Christi sermo, ut species mutet elementorum« prevaja F. Probst, Die Liturgie des vierteil Jahrhunderts und deren Reform. Münster i. \V. 1894, 258: »wird das Wort Christi nicht vermögen, dass es die Beschaffenheit der Elemente verwandelt?« Toda »species« = »natura«, kakor bodemo skoraj videli. »Elementum« prevaja F. X. Schulte, Ausgew. Schriften des hl. Ambrosius I, 222 »die dargebrachte Gabe«, Th. Schermann RQ XVII, 248 »Gestalt« z ozirom 11a De myst. 4, 20. 21, N. Gihr, Die hl. Sakramente der katholischen Kirche 2 I. Freiburg i. B. 1902, 441 »Wesenheit materieller Dinge«, »materiell« v nasprotju z ognjem, ki ga je priklical Elija. Toda vse te razlage so neutemeljene. »Elementum« ni tehnični izraz, temveč pomeni splošno »stvar«, »Ding«. Ambrozij bi razložil pomen besede kratko: »est id, quod natura formavit«. Cf. Expos, evang. sec. Luc. I, 7: »Vidit Iesum qui Galilaeum illud mysterium vidit, quod nemo posset nisi mundi dominus elementa convertere.« — 2 De myst. 9, 53. 3 De myst. 9, 54: ». . . . Ante benedictionem verborum coelestium alia species nominatur, post consecrationem corpus signiiicatur . . . Ante consecrationem aliud dicitur, post consecrationem sanguis nuncupatur.« F. Probst oc. 256 prevaja: »Vor der Benediction durch die himmlischen Worte wird eine andere Species genannt, nach der Consecratiorj wird der Leib angezeigt.« Ta prevod je dvoumen. »Spe- V knjigi De mysteriis ne govori sv. Ambrozij nikjer o evharistični daritvi, da, zdi se, kakor da bi se namenoma ogibal le z daleka omeniti daritveno stran evharistije. Celo pri Melkizedekovem nastopu, ki mu je sicer predpodoba sv. daritve,1 tip Kristusov,2 prezira sakri-ficialno stran in tolmači glagol »proferre« doslovno = prinesti na dan, dati, podati. Za daritev rabi milanski škof sicer »otferre« z objektom »sacrificium« (Hex. VI, 9, 69 sacramenta coelestia), ali brez njega. Poleg »offerre« piše tudi »deferre sacrificium« 3 in »referre sacrificium«.* To razlago De mysteriis 8, 45, ki sem jo dovolj jasno izrazil v prevodu, zahteva kontekst. Ambrozij povdarja v svoji katehezi, da je evharistija kruh življenja. Ta stran evharistije pride za neofite, ki »hite prenovljeni v mladosti orlov k nebeški gostiji«, pred vsem v poštev. Kruh življenja je evharistija zato, ker je Kristusovo telo,5 Kristusovo meso, ki je telo življenja.0 Toda kako more biti kruh Kristusovo telo? »Zrem vse kaj drugega! Kako mi moreš vendar zatrjevati, da prejmem Kristusovo telo?« 7 Tako si stavi sv. učenik odločilno vprašanje in odgovarja nanje, kakor pred njim še noben teolog ne vzhodne, ne zapadne cerkve. »Saint Ambroise, avec une nettete extraordinaire, a vue le noeud de la doc-trine eucharistique.« 8 Ambrozij se sklicuje na čudežno moč blagoslova, vsled katerega je postal kruh Kristusovo telo. »Probemus non hoc esse quod natura formavit, sed quod benedictio consecravit, maioremque vim esse benedictionis quam naturae, quia benedictione etiam natura ipsa mutatur.«9 Naj ostane še toliko nejasnosti v subtilnejših vprašanjih — poznejši veki jih bodo preiskovali — poglavitna pridobitev je stalna: Ambrozij je prvi teolog, ki cies« in »corpus« sta dopovedka, ne osebka. Osebek se mora dopolniti, kakor sem storil v prevodu. »Significare«, »nominare«., »dicere« in »nuncupare« rabi Ambrozij tu sinonimno; »significare« torej »bezeichnen«, ne pa »anzeigen«. — »Species« = »natura«: v drugem delu piše Ambrozij za »alia species« »aliud«. Cf. J. Schwane, Dogmengeschichte der patristischen Zeit2. Freiburg i. B. 1895, 782*. 1 Expos, evang. sec. Luc. III, 21. — 2 De fide III, 11, 89. 3 De Isaac 8, 75; Expos, evang. sec. Luc. I, 28; De Špiritu sancto I, prol. 4; Ep- 5b >5- — 4 Ep. 23, 1. — 5 De myst. 8, 47. — 6 lb. 8, 48. 7 Ib. 9, 50. — 8 P. Batiffol, Fltudes 294. 9 De myst. 9, 50. P. B a t i f f o 1 oc. 296 piše: »Le context immčdiat suggere d’entendre du corps du Christ les expressions: »non hoc est quod natura formavit.« »Un examen plus rčflechi, au contraire, montre que hoc est le pain.« Ta trditev ni natančna. Hoc odgovarja sledečemu oziralnemu zaimku in je torej dopovedek. Osebek je treba dopolniti iz prejšnjega stavka n. pr. id quod vides. Da je naša razlaga prava, kažejo besede, ki jih navaja B. v direktnem govoru (s kako pravico?), odvisne od »probemus«. je pojasnil pojem čudežnega izpremenjenja in tako storil velik korak proti definiciji transsubstanciacije; Ambrozij je uvedel v cerkveno latinščino izraz »naturam con-vertere« ali »mutare.« 1 Ambrozij povdarja pred vsem čudežno moč blagoslova, ki izpre-meni kruh in vino v Gospodovo telo in kri. Imenuje ga »benedictio«,2 »consecratio divina, ubi verba ipsa Domini Salvatoris operantur«,3 »benedictio verborum coelestium«,4 »consecratio«.5 Cel dokaz meri na to, da ima Kristus, čigar besede delujejo pri evharističnem posvečenju, moč izpremeniti bistvo stvari, ko so že proroki stare zaveze delali take čudeže in je Kristus stvarnik vsega: ustvariti bitje zahteva večjo moč, ko izpremeniti mu naravo.8 Kristus je, ki pretvarja čudežno kruh,7 seveda po duhovniku, ki resnično sodeluje pri posvečenju.8 Učinek blagoslova, je izpreme-nitev. Izpremeniti naravo, mutare naturas, species mutare elemento-rum opredeljuje Ambrozij: »ea quae sunt in id mutare, quod non erant.«‘J Terminus a quo konverzije je kruh in vino, terminus ad quem je »corpus«, »sanguis«: »Ante benedictionem verborum coelestium alia species nominatur, post consecrationem corpus significatur . . . Ante consecrationem aliud dicitur, post consecrationem sanguis nuncupatur.« 10 Dober primer, da pojasni možnost čudežnega izpremenjenja, čigar terminus ad quem je Kristusovo telo, je nadnaravno spočetje in rojstvo Gospodovo. »Kaj iščeš, opominja sv. učenik, naravni red pri Kristusovem telesu, ko je bil vendar Gospod Jezus nadnaravno rojen iz Device.« 11 Če pa vprašamo dalje, kako je Kristus pričujoč v zakramentu, ne najdemo pri Ambroziju več gotovega odgovora. V omenjenem primerjanju čudežnega spočetja in izpremenjenja pravi Ambrozij: »Et hoc quod coniicimus corpus ex Virgine est . . . Vera utique caro Christi, quae crucifixa est, quae sepulta est; vere ergo carnis illius sacra-mentum est.«12 Prvi stavek trdi identičnost Kristusovega telesa v evharistiji in zgodovinskega Kristusa. Toda Ambrozij neče določiti s temi besedami načina pričujočnosti Gospodove, ampak pokazati resničnost. Zato sklepa: Kakor je bilo včlovečenje resnično, čeprav čudežno, t. j. kakor je bil Kristus res človek, imel resnično telo, prav tako ne nasprotuje čudežno izpremenjenje resničnosti telesa v I P. Batiffol oc. 301, 294. — 2 De myst. 9, 50. 3 Ib. 9, 52. — 4 Ib. 9, 54. — 3 lb. 9, 54. • Ib. 9, 52. — 7 Ib. 9, 52. 54. * Conficimus ib. 9, 53. — “ II). 9, 52. — 10 Ib 9, 54. Cf. ib. 9, 53. 58. II Ib. 9, 53. — <2 II). 9, 53. evharistiji.1 Ratramnova parafraza tega mesta je gotovo v Ambrozijevem duhu.2 O načinu evharistične pričujočnosti Ambrozij ne govori. »Aliud video«, se glasi uvet, ki si ga stavi iz stališča neofitov. »Odgovor se glasi: non hoc esse quod natura formavit, sed quod benedi-ctio consecravit.« A kaj je ono, kar se vidi (visibilia), ne pove. To, kar se vidi, zakriva nekaj skrivnostnega, nevidnega — »quoniam quae sunt in visibilia, non videntur, nec possunt humanis oculis comprehendi.3 0 evharističnem telesu govori sv. Ambrozij tudi De myst. 9, 58. Mesto je nejasno. Glasi se: »In illo sacramento Christus est, quia cor-pus est Christi: non ergo corporalis esca, sed spiritalis est. Unde et Apostolus de typ o eius ait: Quia patres nostri escam spiritalem man-ducaverunt, et poturn spiritalem biberunt (I Cor. 10, 3); corpus enim Dei corpus est spiritale, corpus Christi, corpus est divini Spiritus, quia Spiritus Christus (al. Christi) ut legimus: Spiritus ante faciem nostram Christus Dominus (Thren. 4, 20).« Podrobna interpretacija navedenih besed ni lahka. Gotovo je, da zavrača sv. škof z ozirom na Jan. 6 kafarnaiško naziranje o evharistiji in hoče pojasniti, da je sv. zakrament duhovna jed.4 Izraz »corpus Dei« se nahaja v Expos, in ps. 118 XVIII, 29: »mihi de corpore Dei fons fiuxit aeternus«. Iz drugih mest, kjer navaja sv. učenik I Cor. 10, 3 se ne da nič posneti za razlago teh besed. Tu velja, kar pravi Batiffol: »Cette affirmation suffit, ä eile seule, ä montrer combien imparfaite est encore 1’ elaboration de la doctrine eucharistique: il affirme une conversion, mais il ne dit pas ce que devient le terminus a quo de la conversion, le pain, et il definit le terminus ad quem un corps spirituel«, sans dire comment la 1 Ta primer rabi prvi sv. Justin, Apol. I, 66 (PG VI, 428 C), ki povdarja tudi nadnaravni značaj včlovečenja in izpremenjenja. Ci. J. Döllinger, Die Eucharistie in den drei ersten Jahrhunderten I. Mainz 1826, 29 f; A. Struckmann, Die Gegenwart Christi in der hl. Eucharistie nach den schriftl. Quellen der vornizäni-schen Zeit. Wien 1905, 48 f, posebno 53 nsl., 61 ; P, Batiffol, Etudes 145 s. 2 De corpore et sanguine Domini 57: »Quam diligenter, quam prudenter facta distinctio! De carne Christi, quae crueilixa est, quae sepulta est, id est, secundum quam Christus et crucitixus est et sepultus, ait: Vera itaque caro Christi. At de illa, quae sumitur in sacramento. dicit: Vere ergo carnis illius sacramentum est, distin-guens sacramentum carnis a veritate carnis . . . patenter fideles instituens quod illa caro, secundum quam et crucitixus est Christus et sepultus, non sit mysterium sed veritas naturae; haec vero caro, quae nunc similitudinem illius in mysterio continet, non sit specie caro sed sacramento, si quidem in specie panis est, in sacramento vero Christi corpus . . .« (PL CXXI, 150 B—151 A). — 3 De myst. 8, 44. 4 Cf. P. Schanz, Die Lehre von den hl. Sakramenten der katholischen Kirche. Freiburg i. B. 1893, 345; Ratramnus, De corpore et sanguine Domini 59—64 (PL CXXI, 151 B —153 A); J. B. Franzelin, Tractatus de ss. Eucharistiae sacramento et sacriticio. Romae 1868, 103. nature du pain peut etre convertie en un corps spirituel.«1 Nelogično pa je vsled te nejasnosti trditi, da Ambrozij v celi knjigi ne pozna resnične pričujočnosti, da je kruh po posvečenju nekaj svetega, ki se le v pleroforiji liturgičnega jezika imenuje meso.2 Dve točki evharistične dogme je čuvala patristična doba pred dvomom in nevero in jih razvila: resnično pričujočnost in izpremenje-nje. To dedščino je prejel srednji vek in gospodaril umno z izročenimi talenti. Način pričujočnosti, problem, ki ga očetje niso rešili, stopi v ospredje: predmet prve evharistične kontroverze v 9. stoletju so vprašanja o načinu resnične pričujočnosti, o razmerju evharističnega telesa k zgodovinskemu telesu Gospodovemu in k zakramentalnim podobam i. dr. § 2. Ostali spisi. Sv. Ambrozij je mož prakse. »Za filozofsko-dogmatično spekulacijo nima ne časa, ne veselja.« 8 Dasi v teologiji učenec prvakov grške cerkvene vede, Origena, Didima ter stebrov ortodoksije Atana-zija in Bazilija, ne zataji Ambrozij nikdar svoje pristno rimske, etično-praktične narave. Zato bodemo našli v njegovih spisih nedvomne priče verske resnice, našli marsikatero lepo in plodno misel o pomenu evharistije za krščansko življenje; zastonj pa bi iskali spekulacije, kakor jo poskuša skoraj istodobno Gregorij Nisenski v svoji veliki ka-tehezi A6yog yy.-rlyrlv.y.oz o |iiya?- V ostalih delih govori Ambrozij o evharistiji le toliko, kolikor zahtevajo praktično-parenetični oziri. Kdor primerja te izreke s knjigo »De mysteriis« nepristranski in brez predsodkov, bode našel razločke, zastonj pa bode iskal nasprotij: isti nauk v različni obliki. Kaj čudo! Drugače govori katehet, ki razlaga prvokrat kako versko skrivnost, drugače pridigar, ki izvaja iz znane resnice posledice za življenje. In vendar so po mnenju nekaterih novejših racionalističnih zgodovinarjev (Loofs, Harnack) ravno katelietje Ciril Jeruzalemski, Ambrozij i. dr. zakrivili realizem v nauku o evharistiji, ali, če ne zakrivili, ga vsaj najbolj pospeševali. Novejši protestantski teologi (izvzeti je treba morda Harnacka) so prepričani, da ne uči Ambrozij v svojih pristnih delih resnične pričujočnosti Gospodove v evharistiji. Realizem knjige De mysteriis ima 1 Batiffol, Etudes 297. Za izraz »corpus spiritale« itd. cf. De Špiritu sancto I. prol. 3: ». . . ostendit quod caro Domini špiritu repleta divino peccata omnia hu-manae conditionis exureret.« — 2 F. Loofs, Abendmahl II. KE-1 I, 61. 3 B a r d e n h e w e r, o. c. 380. na rovašu katehet Ambrozij, če je delo sploh njegovo. Zaslišimo dve priči v njihovem jeziku, da ne izgubita čara originalnosti! Förster piše: »Eine eigentliche Wandlung der Natur durch die Konsekration lehrt die Schrift de mysteriis allerdings; aber gerade diese massive Stelle muss bedenklich machen, da eine Verwandlung in so schroffer Form doch in jener Zeit kaum sonst gelehrt wurde. Nicht als ob es an anderen starken Ausdrücken (sic!) bei Ambrosius fehlte; nur lassen sie doch immer noch eine Seite offen, wonach die bildliche Vorstellung nicht absolut ausgeschlossen ist, und eine Absorbierung der irdischen Elemente nicht stattfindet«.' Loofs pa pravi: »Die wirkliche Gegenwart des wirklichen Leibes und Blutes Christi hat er (Ambrosius) nach seinen echten Schriften nicht angenommen.« 2 Kar se tiče »debelih izrazov« (starke Ausdrücke), se ne sme prezreti njih pomen. Metaforičen pomen besede, izraza ni prvoten; dokler se ne dokaže, da je treba vzeti kako besedo v kakeršnemkoli prenesenem zmislu, je treba ostati pri prvotnem pomenu. Förster je pa ostal dokaz na dolgu prav tako, kakor tudi Loofs ni utemeljil svoje trditve, da se imenuje evharistija meso le v pleroforiji liturgičnega jezika. Naj sledi zbirka realističnih izrazov sv. Ambrozija, ki pa ni popolna: dominum . . . qui suam čarnem nobis dedit (De bened. patri-archarum 9, 39); Christi corpus offertur (Enarr. in ps. 38, 25); ut cor-pus edas domini lesu (Expos, in ps. 118, VIII, 48); domini, qui esuri-entem te sui corporis epulis expleverit (ibid.); ad cibum Christi, ad cibum corporis dominici, ad epulas sacramenti (Expos, in ps. 118 XV, 28), Christus mihi cibus, Christus mihi potus; caro dei cibus mihi et dei sanguis potus mihi (ib. XVIII, 26); Christus mihi cottidie mini-stratur (ibid.); demonstrante typo quod . . . Christi corpore cibus fide-libus pararetur, ut Christus corpus adsumeret, ne quis de fidelibus esuriret (Expos, evang. sec. Luc. V, 37); Christi corpore et sanguine pascantur (ib. VI, 71); esca solidior corpus est Christi; potus vehe-mentior sanguis est domini (ibid.); corpus de quo dictum est: caro mea vere est cibus et sanguis meus vere est potus (ib. VIII, 56); corpus Christi edimus (ib. X, 49); cui commisisti dominici sanguinis con-secrationem (De officiis I, 41, 204); ut corpus et sanguinem Christi ministret (De viduis 10, 65); nec febrienti manu corpus Christi attin-gas (ibid.); sacramenta . . . quae per sacrae orationis mysterium in čarnem transfigurantur et sanguinem (De fide IV, 10, 124); caro Christi quam hodieque in mysteriis adoramus (De špiritu sancto III, 11, 79); panis de coelo, corpus ex virgine (Epist. 64, 1); splendidiora Christi 1 Förster, Ambrosius 170. — 3 RE3 I, 60. corporis et sanguinis sacramenta (ib. 8). — In te jasne, krepke besede naj so izraz za neko medlo »duhovno«" naziranje o evharistiji? * * * Preiščimo najprej vsa poglavitna mesta o evharistiji v Ambrozijevih spisih. Mesto, ki je v marsičem slično Ambrozijevim besedam v knjigi De mysteriis, je Ep. 64, 1. Glasi se: »Quaeris a me, cur dominus deus manna pluerit populo patrum et nune non pluat. Si cognoscis pluit, et cottidie pluit de coelo manna servientibus sibi. Et corporeum quidem illud manna hodie plerisque in loci-s invenitur, sed nune non est tanti res miraculi, quia venit quod perfectum est. Perfectum autem panis de coelo, corpus ex virgine, de quo satis evangelium te docet. Quanto prae-stantiora haec superioribus! Illud enim manna, boe est, panem illum qui manducaverunt mortui sunt: hunc autem panem qui manducaverit, vivet in aeternum.« 1 Besede so jasne. Vsporediti jih je treba z De myst. 8, 47. 49; 9, 53. Značilen je posebno izraz »corpus ex virgine«, ki se nahaja le še v De myst. 9, 53. Evharistija je Ambroziju »corporeum manna« in je »corpus ex virgine«. Je pa tudi duhovna mana, in o njej govori sv. učenik v sledečem odstavku. Duhovna mana je »pluvia spiritalis sapientiae, quae ingeniosis et quaerentibus de coelo infunditur et inro-rat mentes piorum et obdulcat fauces corum.« 2 Ep. 64, 1 navaja Lanfrank poleg »De mysteriis« in »De sacramentis« (ki jih prilaščuje Ambroziju) v svojem delu »De corpore et sanguine Domini« proti Be-rengarju v dokaz substancialne pričujočnosti Gospodove v evharistiji.3 Förster in Loofs tega mesta ne poznata, in tudi Batiffol ga je prezrl. Drugo zelo važno mesto je De fide IV, 10, 124. Ambrozij zavrača ariance, ki skušajo podpreti svoje heretične nauke s Kristusovimi besedami: Et ego vivo propter patrem (lan. 6, 57). »Exponamus ut possumus; imo ipse potius exponat. Considera igitur quid ante praemiserit; ait enim: Amen, amen dico vobis. Ante instruit quemadmodum audire debeas: Vere, inquit, vere dico vobis, nisi manducaveritis carnem filii hominis et biberitis sanguinem eius, non habebitis vitam in vobis. Secundum filium hominis se dicere ante praemisit, et tu quod secundum filium hominis de carne est locutus et sanguine ad divinitatem putas esse referendum? Denique addidit: 1 Ep. 64 (Irenaeo), 1. — 2 Ep. 64, 2. 3 De corpore et sanguine Domini c. 18 (PL CL, 432 D). Caro enim mea vere est esca, et sanguis meus est potus. Čarnem audis, sanguinem audis, mortis dominicae sacramenta cognoscis, et divinitati calumniaris? Audi dicentem ipsum: Quia spiritus čarnem et ossa non habet. Nos autem quotiescumque sacramenta su-mimus, quae per sacrae orationis mysterium in čarnem transfigurantur et sanguinem, mortem domini annuntia-m u s.« 1 0 teh besedah meni Loofs, da je spojena v njih z idejo simbolične daritve misel na izpremenjenje elementov v Gospodovo telo in kri, in dostavlja z ozirom na knjigo De mysteriis: »Es wäre daher vielleicht nicht ganz undenkbar, dass schon Ambrosius Katechumenen gegenüber sich so verwandlungsmässig (sic!) ausgesprochenhätte, als es in den unter seinem Namen gehenden Schriften de mysteriis (oder de initiandis) und de sacramentis geschehen ist.« 2 Ta sodba iz Loofsovega peresa je zanimiva, da, znamenita, če se ne oziramo na njegovo umetno distinkcijo med kateheti in — recimo — nekateheti, ki jo ponavlja tolikokrat v svojem članku. Ne soglašamo seveda tudi z zadnjimi besedami, zakaj De mysteriis in knjige De sacramentis nista plod enega pisatelja, ampak sta ločeni po času in domovini;3 vrhtega so med njima razločki v nauku, čeprav ne toliki kakor meni Batiffol.4 V navedenih Ambrozijevih besedah gre pred vsem za to, kaj da pomeni glagol »transfigurantur«. Tega so razlagali po svoje že stari protestanti, nanj se sklicuje zopet Förster v dokaz, da ni milanski škof realist. »Transfiguratio«, meni, je vendar kaj drugega ko »mu-tatio«. »Ambrosius konnte (sic!) jenen Ausdruck in dem Sinne brauchen, wie von der Transfiguration Christi die Rede ist, —- die Natur bleibt unverändert, nur erscheint sie in neuer Weise, der früheren Beschränkung enthoben.« 5 Skoda, da stari aksiom: a posse ad esse non valet illatio, še vedno ni ob veljavo! Zunanja, akcidentalna izprememba je v našem slučaju izključena. Izprememba, ki jo povzročuje »skrivnost svete molitve« je notranja, bistvena: njen terminus ad quem je meso in kri. To je pa nauk knjige De mysteriis. Ambrozij rabi torej glagol »transfigurare« v istem pomenu kakor »mutare«, »convertere« v svoji mistagogični katehezi. V tem pomenu se nahaja »transfigurare« že pri Tertulianu, kakor priča jasno opredelba transfiguracije, ki jo podaja silni kartaški presbiter: »Transfiguratio autem interemptio 1 De fide IV, io, 122—124; prim. cel kontekst IV, 122—127. — 2 RE3 I, 60 f. 3 Cf. Schermann RQ XVII, 36 ff., 237 ff.; L. Duchesne, Origine du culte chretien3. Paris 1903, 177; A. Baumstark, Liturgia Romana e liturgia deli’ esar- cato. Roma 1904, 161 s.; P. Lejay v Dictionnaire d’ archčologie chretienne et de liturgie I, 1377. — 4 Batiffol oc. 302 s. — 5 Förster, o. c. 170. est prislini; omne enim quodcumque transfiguratur in aliud, desinit esse quod fuerat et incipit esse quod non erat.« 1 Batiffol meni celo, da rabi Ambrozij vedoma Tertulianov izraz. ' V istem pomenu se nahaja pri Ambroziju »transfigurare« še v spisu De incarnationis dominicae sacramento. Tu piše: »Noli igitur et tu secundum naturam interpretari, quod praeter divinitatis naturam est. Nam etsi credas a Christo veram čarnem esse susceptam et offeras tr ansfiguran du m corpus altaribus, non distinguas tarnen naturam divinitatis et corporis, et tibi dicitur: Si recte offeras, non recte autem dividas, peccasti (Gn. 4, 7).3 »Corpus« v prvem členu prednjega stavka je resnično telo Kristusovo; zakaj »corpus« je le drug izraz za »veram čarnem«. Tej pravi veri ariancev, da je Kristus resnično človek, stavi v nasprotje njihovo herezijo, ki ne zna razločevati med božjo in človeško naravo. Gerundiv »transfiguradum« je opravičen s tem, da rabi Ambrozij »of-ferre« za lajike, ki prinašajo materijo evharistije, kruh in vino. Pro-leptično imenuje njihov dar že »corpus«.4 Teodoret, ki navaja naše mesto v grškem prevodu, piše: ». . . . Kav yap 7uat£uaig; w? dXrfikc si/rj to aäipa xoö Xpiaxob, y.ai Ttpoaxoptaig; x foderunt. Se celo Luter ima; »durchbohrt« in Calvin: foderunt.6 Tako tudi Bel-larmin, Reinke,7 Alfonz Liguori,8 Schegg, Reischl, Polzi9 itd. Posebne važnosti v tradiciji je seveda najstarejša prestava grška Septuaginte prestavljavcev, ki so živeli dolgo let pred Kristusom. O kakšnem vplivu Kristusovega križanja na njih prestavo ne more biti govora, kar bi mogli nasprotniki morebiti trditi, če bi se bila izvršila prestava po Kristusu. 10 Proti prestavi »sicut leo« je tudi ta okolnost, da se potem ne da navesti zadostni vzrok za različne čitave različnih rokopisov ravno na tem mestu. Razločujemo tri glavne čitave, namreč: ,'l.x.2t (ka’ari), 112. (karu) in -nN.2. (ka’aru); nekatere druge so po smislu s nx;2r enake, razlikujejo se le tu in tam v punktaciji. De Rossi meni, da je “"i2r (karu) prvotna čitava, iz katere so nastale druge.11 Nahaja se sicer le v dveh judovskih rokopisih,12 v drugih je čitava popravljena ali negotova in ni natanko določljiva. Jak. Benchajim pripomni, da je videl v natančnih rokopisih V1N.3t (ka’aru) v tekstu in n.«.3 (ka’ari) na robu izven teksta.13 Iz roba pa je prišla ta beseda »utpote quae Iudaeorum sententiäe maxime faveret« 14 v tekst. Nekateri trdijo naravnost, da so Judje besedilo nalašč popačili. Sloveči Hettinger pravi: prememba od kaaru v kaari izvira iz protikrščanskega prizadevanja rabincev.15 Nočemo sicer predbacivati Judom, da so nalašč iz protikrščanskih namenov spremenili kaaru v kaari, ker se to ne da več dokazati dandanes, ampak rečemo, da se je vrinil po nemarnosti prepisavčevi namesto * (u) ’ (i),16 kakor se je zgodilo prav pogosto v rokopisih na drugih mestih,17 vendar pa smemo reči z mirno vestjo, da so Jude polemični vzroki v prepiru s kristjani nagnili in napotili, da so dajali in dajejo izmed dvojne čitave ka’aru in ka’ari zadnji (ka’ari) prednost,18 da so iz dogmatičnih vzrokov ka’ari sprejeli, obdržali, branili19 in da si pri- I En. II, col. 175. — - En. I, col. 169. — 3 Sv. Hier. Brev. in ps. col. 882. 4 Iansenius ep. Paraphrasis in psalmos p. 53. 5 Com. lit. VI, st. 232 in v dissert. 2, 124—131. — 6 Ecker, 1047. 7 Com. I, 269. — 8 Psalmen im Brevier. 90. 9 Com. zur Leidensg. Graz 1892, st. 325. — 10 Reinke, com. I, 270. II Schegg I, 263. — 12 namreč v Kennicot 39 in v Bernard de Rossi 337; Thal- hofer 176, cf. Zschokke 392, 3. — 13 Calmet dissert. 2, 128 op. 5. — 14 Calmet 1. c. 45 Apologie des Christentums II, 350 op. :. — 10 Thalhofer, 176. 17 Wolter I, 250. — 18 Ecker, 1046. — 19 Thalhofer, 176. zadevajo »ut omnes Codices ad exemplaria Massoretarum, quae corre-ctissima habentur emendentur.1 Pa to Judom v borbi za kaari ne koristi veliko. Če bi tudi popravili vse rokopise v kaari, se vendar smatrajo vsi rokopisi skupaj le kot ena priča (izhajajo namreč vsi iz enega vira) - in ostanejo vedno v manjšini proti enoglasnemu pričevanju starih prestav, grške in sirske in kaldejskega parafrasta v komplutenški in antverpenški izdaji,3 vulgati in mnogoštevilnih razlagalcev, ki pričajo vsi proti ka’ari (sicut leo) sedanjega masor. teksta.4 V. 18. Dinumeraverunt omnia ossa mea. Ipsi vero considerave-runt et inspexerunt me.6 Vse moje kosti so razšteli. Gledali pa in opazovali so me. Sv. očetje nanašajo to vrstico brez izjeme na Križanega. Tune dinumeraverunt omnia ossa mea, videlicet ita extenderunt, dum me clavis affigerent, ut cuilibet volenti ossium numerum computare liceret.0 Dinumeraverunt quando pendens extentus erat in ligno. Non potuit melius deseribi extensio corporis in ligno quam ut diceret: Di- numeraverunt. 7 Dinumeraverunt (1BCX, ’asapper 1. sg. fut. Piel od 7 SD safar) lahko štejem, potentialna oblika, tu z licitativnim pomenom.8 Septuaginta ima: žŠTrjpiD-pirjaav (množina) Ttdvra xd oerca pou. Razlika v osebi med hebr. in grškim besedilom je prav lahko nastala; prav lahko se je namreč zgodilo, da so dodali k £ŠY)ptfr|iY)aa (1EDN; asapper sg.) »v« ; tako je nastala množinska oblika, ki soglaša v osebi in številu v grškem s predstoječim wpu£av in sledečim xaievorjoav z.ai STtslSdv p e. Na križu pribiti udje so tako silovito raztegnjeni, da se vidijo in dajo šteti vse kosti. Omnia ossa mea (’riD3fy_-j'3r koPazmotaj od Dxy. 'ezem) butara drv, potem kosti. Strašni prizor ne pretrese gledavcev, ne gane jih k usmiljenju, ampak surova brezčutnost, da celo veselje jih napolnjuje pri pogledu na izpahnjene ude. Ipsi vero (nan hema emfatično za hem DH; oni) consideraverunt jabitu 3. m. pl. fut. Hif. od B3J 1 Calmet dissert. 2, 129. — 2 Thalhofer, 176. — 3 Zschokke, 409, 5. 4 Manus in pedes razlagajo cerkveni pisatelji tudi mistično. Pedes quoque foderunt, dum eius apostolos, per quos tides Christiana in gentibus ambulavit, lace-randos esse putaverunt. (Cassiod. col 160.) Foderunt i. e. laniaverunt manus meas i. e. maiores inter meos, in quibus non solum verbo sed etiam miriticis miraculorum signis operabar, apostolos scilicet, qui praedicabant. Foderunt pedes meos i. e. mi-nores praecones meos qui pedes mei erant, portantes me ad notitiam hominum. (Beda Ven., Migne XCIII. col 596. 5 Numeravi . . ., quae ipsi respicientes viderunt in me. Sv. Hier. 6 Eusebij, 210. — ’ Sv. August., 175; Cassiodoius, col. 160; Theodoret, 1018. 8 Gesenius, § 107, 4. b. 1. lit. m. r. s. nabat gledati, opazovati; et (zal) ne stoji v hebr. inspexerunt me jir’ubi 3. m. pl. fut. K. od “N*ir ra’ah gledati z veseljem, pasti svoje na 5 (b).1 Septuaginta so brali najbrž 'X*n ver’au mesto jir’u, ker so izrazili v.ai žreeioov.2 Consideraverunt et inspexerunt me i. e. illuserunt atque irriserunt.3 Sv. Avguštin razlaga to o zaslepljenosti judovski. Consideraverunt et non intellexerunt, conspexerunt, et non viderunt. Usque ad carnem oculos, non usque ad Verbum cor habuerunt col 176. Že prerok pravi: gledali bodo v mene, katerega so prebodli (Cah. 12, 10). Gledali so ga, pa tačas še ne, da bi ga objokovali, kakor se objokuje edinec, ampak da ga zasramujejo. »In ljudje so stali in gledali in veliki duhovniki so ga zasmehovali ž njimi vred, rekoč: Drugim je pomagal, naj sam sebi pomaga, ako je on Kristus izvoljenec božji. Zasramovali so ga pa tudi vojaki, ki so pristopili in mu jesiha ponujali in rekli: Ako si ti kralj judovski, pomagaj si! (Luk. 23, 35-37; Mark. 15, 29—32; Mat. 27, 39—44.) Tako trdno so bili prepričani, da za Jezusa ni več rešitve, da so V. 19. Diviserunt sibi vestimenta mea, et super vestem meam miserunt sortem.4 Razdelili so si moja oblačila, in črez mojo suknjo so vadljali. Diviserunt ('p?n\ jechalRku 3. m. pl. fut. Piel od p^r chalak deliti komu 7). Vestimenta mea (’jj? begadaj od beged sutif. 1. sg.) ogri- njalo, obleka, odeja posebno neka vrsta gornje obleke.5 V grškem ta Epatia pou mojo gornjo obleko, namreč plašč, sandale, pas.0 Et super vestem meam (’Bfnp-pjn ve'al lebuši od lebuš) suf. 1. sg. obleka, oprava. V grškem: žtu tov Epattapdv = /:twv spodnja obleka. Miserunt (^1£,_ japilu 3. m. pl. fut. Hif. od PEJ nafal), pustiti pasti, vreči; sortem, PTV goral, srečka. Zdi se, kakor bi govoril v psalmu evangelist, ki je stal pod križem, in ne pevec, ki je živel tisoč let pred Kristusom, tako natančno se vjema to s evangeljskim poročilom. Vojaki tedaj, ko so bili Jezusa križali, so vzeli njegova oblačila (ta Ep.a-xia aÖTOü) in so naredili štiri dele, vsakemu vojaku del in suknjo (tuni-cam tov yftTtöva). Suknja pa je bila brez šiva, od vrha sceloma tkana. 1 3 (b) rabi se pri dopolnilu po transitivnih glagolih, ki pomenijo se dotikati, in za določbo oseb ali reči, na katere se delovanje čutov razteza. Gesenius, § 119, 3, b. 2. lit. k. 2 Reinke, Kurze Zusam. der Psalmentexte. Anhang zu mess. Psal. 37, op. 6. 3 Eus., 210. — 4 ... super vestimentum meum . . . Sv. Hier. 5 Fürst I, 165. — 6 Hoberg, 55. Rekli so tedaj med seboj: Nikar je ne režimo, ampak vadljajmo za njo, čigava bode. Da se je izpolnilo pismo, ki pravi: Razdelili so moja oblačila (ipaxta) med se in za mojo suknjo (IpaTtapov) so vadljali. Vojaki so tedaj to storili. (Jan. 19, 23. 24.) O suknji brez šiva piše Mal-donat: Tunicam fuisse eam, quae post interulam (si ea tarnen Christus utebatur) corpori proxime adhaerebat, totumque tegebat hominem: nul-lum enim vestis genus est, quod verosimilius sit sutura caruisse. Cae-teras vero vestes et superiorem togam et caligas, caeteraque indumenta, quibus tenues etiam homines uti solebant intelligenda esse arbitror.1 Sv. Avguštin in drugi sv. očetje razlagajo tuniko mistično: Quae est ista tunica, nisi charitas, quam nemo potest dividere? Quae est ista tunica nisi unitas? In ipsam sors mittitur, nemo illam dividit; sa-cramenta sibi haeretici dividere potuerunt, charitatem non diviserunt. Et quia non potuerunt recesserunt: illa autem manet integra. Sorte obvenit quibusdam; qui habet hanc securus est; nemo illum m o vet de Ecclesia catholica, et si foris illam incipiat habere, intromittitur, quo-modo ramus olivae a columba.2 Enako razlaga »tunica« tudi Kassk> dor, o vestimenta pa pripomni: Vestimenta illa, quae divisa sunt, Scrip-turas significant prophetarum vel reliquarum coelestium lectionum, quas haeretici prava interpretatione dividentes, Pilati militibus scelerata se divisione coniungunt.s Ko je potožil Mesija svoje pregrozne muke in bolesti (v. 13—19) rekoč: Krog mene so veliki junci, Basanski voli mi preteč; Odprli v me so strašna žrela, Kot gladen lev, rjoveč, moreč. Razlili so me, kakor vodo, Razsuli vse kosti so v meni; Srce je zapuščeno v prsih, Tali kot vosek se topljeni. Suho je grlo kot črepina, Življenju venejo moči; Vže drži se jezik neba, In smrtni prah me že duši. Obtekajo me psi premnogi, Krog mene glej hudobcev roje. Prebodli so roke, noge mi. Prešteli vse kosti so moje. Dele si moja oblačila, Za suknjo žreb je izinetan. prosi zopet in še nujnejše kot prej, da mu naj (Vesel ps. st. 35.) pomaga Jahve. 1 Comentarii in quatuor evangelistas. Moguntiae 1874; I, 616. 2 L. c. col, 176. — 5 L. c. col, 161. V. 20. Tu autem Domine ne elongaveris auxilium tuum a me: ad defensionem meam conspice.1 Ti pa o Gospod, ne odtegni mi svoje pomoči, in na mojo brambo se ozri! Sovražne sile napenjajo vse svoje moči v zdivjani zlobnosti, da me ugonobijo. Tu autem (“FX \ ve’atah); pa ti, o Gospod, ne elongaveris (pri.P-TN al'tirchoki2 2. m. sg. fut. (jussiv) Kal od prir (rachak) oddaljen biti; ne bodi oddaljen. Septuaginta: aii Se xopts jirj p a/Cpov^ c ttjV ßorjD-eiäv poo; brali so ne-punktirano besedo kot Hifil p’lll.P (tarchik), pni.F (tarchek) ali pa kot Piel pni F (terachek): ne oddaljuj,3 namesto masoreškega pri F (tirchok) ne bodi oddaljen. Sledeči &-Xey. (’ejaliati) auxilium suf. 1. sg. moja moč, krepkost, moja pomoč je nagovor na Boga in spada k drugemu ver-zovemu členu.4 Vulgata pa druži po Septuaginti auxilium z glagolom elongaveris in dostavi tuum a me: Tvojo pomoč = tvojo moč, (effec-tus pro causa)5 ne oddaljuj od mene. Ad defensionem meam (’FT.tJ?1? leecreati od nirjy„ ecrah suf. 1. sg.) k moji obrambi, k moji pomoči; conspice (nttnn 2. m. sg. imper. Kal s r (h) cohortativum od tPtn) hiteti. Septuaginta ima: st; ty(v dvTtVrjditv pou rcpoc^s;. Primerno pomenu Tip6q%ec, prevaja Vulgata ntFiil (chušah) navadno z intende, festina.6 Auxilium ipsam signiticat resurrectionem, quae utique longe facta non est, quando triduana provenit.7 Po hebr. poslovenjen: Pa ti Jahve ne bodi oddaljen; moja moč, k moji obrambi hiti. V. 21. Erue a framea Deus animam meam: et de manu canis unicam meam.8 Reši meča, o Gospod, mojo dušo, in izpod nog pasjih mojo zapuščeno (dušo). Erue (np’sn hazzilah 2. m. sg. imper. Hif. s h cohortat od Pvj nazal), rešiti, iztrgati, a framea (31 n o mechereb, min chereb), meč. Libera ab instru- mento mortis.n Meč, ki seka smrtne rane, označuje smrtno nevarnost in nasilno smrt. V tem pomenu nahajamo framea večkrat v sv. pismu: Framea suscitare super pastorem meum. Meč vzdigni se nad mojega 1 ... ne longe iias, fortitudo mea, in auxilium meum festina. Sv. Hier. 2 Vosen, § 4 op. 3. 3 Reinke, Kur. Zusam. 37, op. 7. — 4 Ecker, 024. 5 Mlčoch, o. c. 107. — 6 Ecker, o. c. 544. 7 Cassiodorus, 162; s. Aug. 176; Bell. 89. 8 ... a gladio animam meam, de manu canis solitariam meam. Sv. Hier. s Bellar. 90 a. pastirja. (Cah. 13, 7.) Bog zakliče meču, da naj se vzdigne nad njegovega božjega pastirja (Mesijo) ter naj ga umori, ker se bo le po njegovi smrti odprl studenec božjih milosti v novem Jeruzalemu. 1 Fra-mea nasilna smrt naj iztrga pastirja čredi.2 Meč znači sploh vse, kar je smrtonosno in pogubno. »Meč naj ne preide od tvoje hiše vekomaj, ker si me zaničeval« (II. kralj. 12, 10). zažuga Bog Davidu, kar znači smrt njegovih sinov in poznejše vojske zoper Davidovo hišo, ki so pokončale mnogo ljudi.3 Deus ne stoji v Septuaginti in ne v hebrejskem. Animam meam (’Bž$i nafši od trsj nefeš suf. 1. sg.), moje življenje. Ponit animam pro vita, quod simi-liter in Scriptura usitatissimum est.4 Et de manu (vp mijjad, min jad), iz tace," iz oblasti;6 canis (Ejp. pes), znači najstrupenejšega sovražnika Kristusovega, — satana.7 Sploh pomenjajo tu navedene živali razjarjene protivnike Mesijeve.8 Kasiodor razlaga to o nasprotnikih Kristusove cerkve; haereticos hic canibus comparat, qui domestica quadam feritate atrociter mansueti, cum de penetralibus nostris exeunt, Ecclesiam Dei mordere et lacerare festinant.9 Unicam meam ’rjT’. jechidati; rrrrp jechida suf. 1. sg. xrjv povo YEvfjuou — unica fern, namesto neutrum; edino, kar ima človek le po eno, življenje, duša, mojo edino (dušo), na katere rešitvi mi je ležeče vse.i0 Nekateri razlagajo: unicam kot zapuščeno dušo, ki nima nikogar na svetu,41 celo osamelo. Pa ta razlaga ne prija smislu. Mistično razlagajo unica sv. očetje o edini Kristusovi cerkvi. V. 22. Salva me ex ore leonis: et a cornibus unicornium humili-tatem meam.12 Reši me iz žrela levjega, in iz rogovja samorogov mojo slabost. Salva ’JSDsfin chosi’eni 2. m. sg. impert. Hif. suf. 1. sg. od jaš'a; v Kalu rešim se, v Hif. rešiti koga; ex ore ’EO mipi, HE jo min peh iz žrela, leonis nn.K ’arjeh rjoveči sc. lev, et a cornibus ('ji. j?01, umi-karne; p.j? keren st. c. du. rogovje; unicornium D’QI pl. od DX.1. pl. 2’ON.i. ali D’O.V, bučeči bik, bivol, divji vol.13 Septuaginta: povo-xepwnov, samorog. Samorog je sv. pisatelju močna divja žival, nekako v sredi med kozlom in bivolom, a samo z enim rogom, s katerim se 1 Allioli ad 1. c. — 2 Arndt II, 1194, op. 9. 3 Arndt I, 733, op. 6. — 4 Bellar. o. c. 90. — 5 Reinke, com. I, 288. 6 Vosen, o. c. 136. — 7 Wolter, o. c. I, 252. — 8 Schegg, o. c. I, 266. 9 L. c. col. 162. — 10 Thalhofer, o. c. 177 op. 11. — 11 Reischl, o. c. I, 102. 12 . . . unicornium exaudi me. Sv. Hier. — 13 Fürst II, 344. drzno zapodi na sovražnjka. O kozlu z enim rogom pripovedujejo potopisci iz vzhodne Azije.1 Samorog je tu podoba ljutih, smrtnih sovražnikov, močnih in mogočnih zasledovalcev.2 Samoroga »eum vocat, qui mortis imperium habebat, scilicet diabolum, qui passionis tempore, ut fera ipsum agres-sus est, mortem inferens: ipse (Christus) vero iniustitiam pertulit com-munem mortem destruere moliens.3 Krščanstvo pa izraža s samorogom prispodobo Kristusovo, ki se je dal vjeti le v Marijinem krilu. 4 Humilitatem meam (’Jn'J.JL 'anitani 2. m. sg. pf. Kal suf. 1. sg. od ruyT anah) odgovoriti, uslišati, ti si me uslišal. Septuaginta: ta 7ie(v(i)aiv |iou; brali so namreč: ’nn.ll. 'anvati5 od nirJrj?. 'anavah H ’anah II), kar pomeni ponižnost, skromnost.6 Pri 'anitani (ti si me uslišal) je constructio praegnans za: exaudi et libera. His omnibus verbis non petit Dominus vitam temporalem suam salvari, sed vitam suam celeriter reparari, et ita reparari, ut non am-plius pateat morsibus canum, vel unguibus leonum vel cornibus uni-cornium aut taurorum.7 0 tretjem delu (v. 23—32) pravi lepo sv. Avguštin: Audistis, quae passus est, et quid oravit, ut eruatur ab istis. Videamus quare: O Christe ostende nobis fructum passionis tuae.8 V. 23. Narrabo nomen tuum fratribus meis: in medio ecclesiae laudabo te. Oznanjeval bom tedaj tvoje ime svojim bratom, sredi množice te bom hvalil. Narrabo nnSDK ’asapperah 1. sg. fut. Piel s h voluntatis, pripovedovati hočem, oznanjevati: od 1ED safar nomen tuum, šimka, Dtp' šem suf. 2. m. sg. ime tvoje. Ime nebeškega očeta, moč in ljubezen očeta-rešitelja. Nomen hoc loco pro gloria dicit, veluti illud, ma-nifestavi nomen tuum hominibus. Reapse conspicuam etfecit gloriam illius, non obiti tantummodo, quod eum Patrem esse affirmavit et do-cuit, sed quia bonitatem eius et gloriam nobis revelavit, fratribus eius iam effectis, quatenus ipse nostram ascivit naturam. Sed et aliter Pa-tris gloriam nobis manifestavit: nam quotquot Filium viderint mentis oculis, Deo dignam habentem dignitatem et omnipotentiam, hi Patrem viderunt cognoveruntque. 1 Lampe-Krek, Zgodbe, 490 b. op. 2. Gotovo so živeli samorogi v kameni dobi z mamutom n. pr. samorožni Elasmotherium sibiricum, kakor kažejo izkopnine. Glej o tem spis: Zakaj izumirajo živali ? Dr. Knauer v Deutscher Hausschatz XXXI. letnik str. 22—26. 2 Hoberg, 85. — 3 Theodoretus, 1. c. 1018 (1019). — 4 Thalhofer, 177. 6 Reinke, Kurze Zus. 38, op. 9. — e Fürst II, 165. = 7 Bellar. 90 a. 11 St. Augustinus, 1. c. 176. 2 Cyrillus Alexandrinus, Migne s. gr. LXIX. col 839. Fratribus meis ’H K t le’echaj, nx. ah, suf. 1. sg.; mojim bratom. Mesija je lahko imenoval kot človek druge ljudi »brate«. Sad njegove bogočloveške smrti ni samo ta, da so postali ljudje otroci božji, ampak tudi bratje Kristusovi. Ta verz navaja sv. Pavel rekoč: »Spodobilo se je, da je on, zavoljo katerega je vse, in po katerem je vse, kateri je veliko otrok pripeljal v veličastvo, storil začetnika njih zveličanja s trpljenjem častitega. Zakaj kateri posvečuje, in kateri so posvečeni, so vsi iz enega (sc. Očeta Boga). Za tega voljo se ne sramuje imenovati jih brate rekoč: Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom ...» (Hebr. 2, 10—12). In medio (“iP3, betok, *l.r (tavek) st. c. sredina), ecclesiae (p n j? kahal Ivplaw šxxXyjena?) v zboru, v sredi srenje zbrane k službi božji.1 Non amplius in angulo Iudaeae, sed in medio Ecclesiae magnae ex Iudaeis et Gentibus adunatae laudabo te per ministros meos videlicet. '2 Ker je ta psalm mesijanski, pomeni tukaj ecclesia — cerkev Kristusovo. 3 Laudabo te Jj^r N. ’ahaMeka I. sg. fut. Piel s suff. 2. m. sg. in l energ. od ppr halal hvaliti, slaviti. V naslednjih dveh verzih vspodbuja in opominja Mesija k slavi in hvali božji. V. 24. Qui timetis Dominum, laudate eum: Universum semen Iacob glorificate eum.4 Hvalite Gospoda vi, kateri se ga bojite; poveličuje naj ga ves zarod Jakopov. Qui timetis, 'NI,jir’ej st. c. od K“Pr jar’e verbaladjektiv. Gese-nius § 93, 2, op. 2 lit. ii, ki častite5 Dominum HUT Jahve; laudate eum -impp.n haleluhu 2. m. pl. imper. Piel, z razdruženo podvojbo, pri kateri ima ", le ševa, suf. 3. m. sg. prepevajte,r' hvalite, slavite njega. Universum semen Iacob 3piL’_ JH.] /2. koPcer’a ja’akob, ne telesni potomci, ampak potomci po duhu, vsi pravi častilci božji; v mesijanskem smislu: v zveličanje pozvani Judje in pagani. Glorificate eum kabduhu 2. m. pl. imper. Piel suff. 3. m. sg. od 132, kabed, težek biti. Piel: težkega storiti, častiti. Rabi se posebno pri popisu božje slave.7 Quia ecclesia et ex gentibus et ex Iudaeis confacta est, et hos et illos ad hymnum excitat; hos quidem ab eorum progenitore nomi-nans scilicet Iacob et Israel, hos vero a virrute, ut quae pro nobilitate ad homines ornandos sufficiat.8 1 Ecker, o. c. 907. — 2 Bellar., o. c. 90. b. —• 3 Hoberg, o. c. 56. 4 . . . omne . . . Sv. Hier. — 5 Mlčoch, o. c. 108, Hoberg, 1. c. 56. 8 Fürst, o. c. I, 328. — ’ Ecker, 1099. — ® Theodoretus, 1. c. 1Ö19. V. 25. Timeat eum omne semen Israel: quoniam non sprevit, ne-que despexit deprecationem pauperis. Nec avertit faciem suam a me: et cum clamarem ad eum, exaudivit me. 1 Bojte se ga vsi otroci Izraelovi, ker ni zavrgel in ni zaničeval prošnje siromakove: Tudi ni obrnil svojega obličja od mene, in ko sem klical, me je uslišal. Timeat . . . Israel spada v bebr. še k 24. verzu. Timeat -n-Ul. 2. m. pl. impert. Kal od 133 II veguru od gur bojte se, imejte spoštovanje, sveti strah, eum 1330 mimmennu. Septuaginta: cpoßYpWjTwaav; najbrž so brali 113 (garu) namesto imper. 1113 (guru).2 Omne semen Israel; Israelitae secundqm čarnem et Israe- litae secundum promissionem.3 In zakaj ta opomin ? Quoniam (’3) non sprevit ~13"S1 lo-bacah 3. p. sg. pf. Kal, ker ni zavrgel, zaničeval, od-bacnil, neque despexit pjgtr' Nil. velo šikkaz 3. m. sg. pf. Piel od )>j?tr' šakaz, Ttpopw/lhce; npopo/D-ew, Ttpoco/fKJw nevoljen jezen biti, z gnusom se obrniti proč. Deprecationem (ruj?., st. c. sg. od nuyr renut od 'anut) skrb, žalost, bolest; pauperis ’3yr ffni upognjen, nadložen. Septuaginta: rjj osrpei potreba, želja, molitev. Najbrž so hoteli izraziti smisel, ki se prilega pa-ralelizmu in so izvajali noy„. 'enut od I3ryr ranah v pomenu nagovoriti, uslišati.4 Sv. Jeronim: modestia; bral je menda ni_J.y. 'anvat od 1Qry_. ana-vah (nJryT II) ponižnost, skromnost. Nec avertit, VFD.riNll. velohistir 3. m. sg. pf. Hif. od inD. satar, zatreti, skriti, faciem suam V3t5 panajf; D’3.£ panim suff. 3. m. sg. obličje a me ‘333 mimmennu od njega, od nadložnega. Septuaginta: dbt’ žjiou, brali so: ’3D3 mimmenni namesto mimmennu; zamenjali so 1 (v suf. 3. osebe) z ’ (j suf. 1. oseb.), kar se večkrat nahaja. Ni zakril obličja svojega pred njim. Ni se delal tako, kakor da bi ga ne videl ali da bi mu ne hotel pomagati. Obličje svoje je nagnil k njemu v znamenje pomoči in rešitve. Et eum clamarem iyiBOl ubešavvfeo inf. c. Piel. suff. 3. m. sg., v njegovem klicanju; yi_cz šav'a ad eum Vi N ’elajf do njega. Exaudivit me y_3.tr šame'a 3. m. sg. pf. Kal (pavza)6 od yD.tr I. s šam'a. Same'a ni verbalni adjektiv, kakor so menili nekateri, ampak 1 Et metuite . . . Universum . . . despexit . . . contempsit modestiam, et non abscondit faciem suam ab eo, et cum clamaret ad eum, audivit. Sv. Hier. 2 Reinke, Kur. Zusam. 38, op. 10. — 3 Bellarmin, o. c. 90. 4 Reinke, Kur. Zus. 38, op. IJ. — 5 Bachmann, o. c. 71. »Voditelj« II. n je, ker znači gotovo dejstvo rešitve, glagol v odmorni obliki namesto yöjtf šama,1 poslušal je na (2 b) njegov klic. Septuaginta: eŽ£rjxouae pou (me), to dopolnilo »me« ne stoji v hebrejskem. Vulgata in Septuaginta imata v tem členu prvo osebo (cum clamarem) hebr. tekst pa tretjo. Reddit igitur rationem Dominus, cur velit ab omnibus laudari Deum, quia videlicet exaudivit orationem, quam fuderat pro resurrec-tione et gloria sua, pro victoria contra diabolum et redemptione gene-ris humani.2 V. 26. Apud te laus mea in ecclesia magna: vota mea reddam in conspectu timentium eum. Hvala moja gre tebi pred veliko množico; svoje obljube dopolnim pred onimi, ki se ga boje. Apud te (T|Fisa_ me’itka = uapa aou) od tebe, tako imajo skoraj vsi lat. psalteriji. Sv. Ambrož in Tertulijan imata a te3 = de te o tebi; laus mea ’nVnr. tehillati od rVrr tehillah suf. 1. sg. moj slavospev, ti boš predmet moje hvale, mojega slavospeva.4 Smisel hebr. in grškega besedila je: od tebe pride moj slavospev, ti si namreč moj rešitelj in zaraditega te slavim.6 In ecclesia (VrjPD. bekahal) magna (3*ir rab mnog). In ecclesia magna catholica scilicet, quae universo terrarum orbe diffusa est. Magna enim et amplitudine recte dicitur et honore.6 Vota mea (niri. nedaraj pl. suf. 1. sg. od n..J neder) moje obljube; reddam — □£!?>?. ašallem 1. sg. fut. Piel od cbv šalem; vkalu: biti popoln, v Pielu storiti popolnoma, izpolniti. Vota — obljubljena zahvalna daritev, s katero je bila združena pri Judih darivna pojedina, kamor so povabili tudi reveže, vdove in sirote.7 Proslavljeni Bogčlovek predočuje svojo na zemlji dopolnjeno daritev v nebesih nebeškemu Očetu neprenehoma kot zahvalno daritev za slavno mu podeljeno zmago; blaženost nebeščanov je pa darivna pojedina, ki spada k zahvalni daritvi. Bistveno isto daritev daruje dan na dan na oltarju, v sv. obhajilu pa pogoščuje revne zemljane z jedjo, ki je predpodoba in anticipacija nebeške gostije.8 Vota mavult intel-ligi sacramenta corporis et sanguinis sui, quae illis praesentibus red-duntur, qui ei sancto timore subiecti sunt. 'J 1 Delitsch. op. c. 236. — 2 Bellarm. 91, a. 3 Sedlaček, o. c. I, 178. — 4 Mlčoch, o. c. 108. 5 Hoberg, o. c. 56. — 0 Cassiodorus 164. Enako sv. Auguštin 177 in Theo- doret 1022. — 7 Holzammer, op. cit. I, st. 371. — 8 Thalhofer, 178. 9 Cassiod. 164. In conspectu ("n J. pred očmi neged), timentium eum (VKV. jere-’ajf verbaladjectiv,1 (yoßoupevtov anxöv, suf. 3. m. sg., ki se ga bojijo in imajo do njega sveto spoštovanje. Psalmist nima v mislih samo pobožnih in vernih Israelcev, ampak tudi vse pogane, ki se bodo spreobrnili k pravemu Bogu in postali deležni zahvalne daritve.2 V. 27. Edent pauperes et saturabuntur: et laudabunt Dominum, qui requirunt eum: vivent corda eorum in saeculum saeculi.3 Jedli bodo siromaki in se veselili, in hvalili bodo gospoda oni, ki ga iščejo; živela bodo njih srca na vekov veke. Edent i^3N' jo’klu 3. m. pl. fut. K. od ’akal; cpayovToa hele- nistična oblika, jedli bodo; pauperes (D’l.jy. 'anavim od ljVr anav,4 ki pripoznajo svojo uboštvo in duhovno revščino, et saturabuntur IJDŠTI, vejisbau 3. m. pl. fut. Kal (odmor) od ytifi? sab'a, siti bodo. Non omnes (nec enim omnes Evangelio obedierunt) sed ii, qui divinum in se amorem admiserunt, hos ut esurientes et sitientes ex-plendos esse ait, immortali perfruentes cibo. Divinum autem cibum et spiritus doctrinam scimus et mysticum atque immortale convivium, quod mysteriis initiati norunt.6 Et laudabunt ^P’ jehalelu 3. m. pl. fut. Piel. razkrojena po-dvojba, pri kateri ima b, samo ševa, pevali bodo hvalnico, hvalili. Dominum nlPP. Jahve. Qui requirunt eum Vfinp doršajf pl. part. Kal suf. 3. m. sg. od Eh_~ povpraševati, iskati, requirunt = quaerunt. Vulgata saepe utitur verbis compositis pro simplicibus. 6 Cibum sibi ab ipso subministratum comedentes et requirentes ipsum, magno illo, qui deinceps declaratur, fructu potientur,7 nam; vivent ’rv jechi 3. m. sg. iuss. Kal srečno živeti, vesel biti, oživeti, se poživiti.s Corda eorum 2333^ lebabkem, vaše srce. Septuaginta so brali: 233'? lebabam, kakor je v kodeksu Kennicot in prestavili: ftfjoov-tou al xapSta: autwv9 v hebr. je vestrum ne eorum. Vivit cor, i. e. spes eoium immobilis vegetatur. Illud enim veraciter vivere dicimus, quod in divinitatis gratia perseverat.10 In saeculum saeculi "yp. la'ad = DPiy^ 1'eolam večen, trajen. Etenim adhuc mortali corpore cincti, spe resurrectionis animum recre-antes, aeternam vitam expectant,11 sicut enim cibus corruptibilis vitam conservat ad tempus, ita cibus incorruptibilis vitam aeternam praebet.12 1 Ecker, 1798. — 2 Reinke, Com. I, 298. 3 Comedent mites . . . quaerentes . . . vivet cor vestrum in sempiternum. Sv. Hier. — 4 Ecker, 1501. — 5 Theodoretus, 1022. — 6 Mlčoch, o. c. 16. 7 Eusebius 211. — * Ecker, o. c. 598. — 9 Reinke, Kurz. Zus. 38. 10 Cassiodorus 164. — 11 Theodoretus, 1022. — 12 Beilarmin 1. c. 91. »Voditelji II. n* V. 28. Reminiscentur et convertentur ad Dominum universi fines terrae. Et adorabunt in conspectu eius universae familiae gentium.1 Spomnili in spreobrnili se bodo h Gospodu — vsi kraji zemlje; v molitvi se bodo klanjali pred njim vsi rodovi ljudstev. Reminiscentur 113. D jickru. 3. m. pl. fut. Kal od 351 cakar, spomnili se bodo, poklicali si v spomin. »Zakaj ko so bili spoznali Boga, ga niso častili kakor Boga ali ga hvalili; temuč izgubili so se v svojih mislih in otemnelo je njih nespametno srce. Modre so se imenovali in bili so neumni. In so spremenili veličastvo neminljivega Boga v podobo minljivega človeka in ptic in četveronogatih in lazečih živali, Zavoljo tega jih je prepustil Bog željam njih srca, nečistosti . . . Oni so spremenili resnico božjo v laž in so častili in služili rajše stvarem, kakor stvarniku, kateri je češčen vekomaj. Zavoljo tega jih je Bog prepustil nesramnim strastem ... In kakor jim ni bilo mar spoznati Boga, jih je Bog prepustil spridenemu poželenju . . . Ko so božjo pravico spoznali niso razumeli, da so smrti vredni, kateri delajo take reči« (Rom. 1, 21—32). Nevera in druge pregrehe, ki so ž njo združene, so vzrok, da so pozabili na Boga v grešni neumnosti. Pa klic s križa zadoni po celem svetu in povabi k daritvi in darivni pojedini vse brez izjeme; in glej tudi pagani, pogreznjeni v brezno nravne in verske propalosti, spomnijo se pri tem klicu zopet pravega Boga, »reminiscentur primae creationis.« 2 Et convertentur ntfn. vejašubu 3. m. pl. fut. K. od 3-ltP šub, vrnili se bodo, spreobrnili,3 se convertent significatione media;4 ad Dominum el Jahve), katerega so sramotno zapustili in pozabili. Universi fines terrae, jnxr_,D9N-^>3 kol"’afse“’arez st. c. pl. od DES ’efes, vsa obljudena zemlja,6 fines je priljubljena metonimija za ljudstva. Universi ergo fines terrae non una gens, nec duae, sed infiniti ex omnibus, qui terram incolunt, accurent atque divinae cognitionis radium propenso animo recipient.6 Et adorabunt, fir.Ptfn. vejištachavu 3. m. pl. fut. Hithpael,7 se pripogniti, pasti na tla rnpog xuvujoouaiv moleč; in conspectu eius, "Vst. 1 Recordabuntur . . . omnes . . . coram eo . . . cognationes . . . Sv. Hier. 2 Bellar. 92. — Reminisci proprie illos dicimus, quos post oblivionis iniuriam ad memoriae constat rediisse medicinam. Sed hoc de paganis quomodo po.ssit in- telligi, qui nulla sacramenta fidei ante conversionem suam ullatenus susceperunt? Sed et eos bene dicimus reminisci: quia omnis hotno Deum sibi confitetur aucto-rem. Sed quando Deus omnipotens esse fideliter cognoscitur, recte ab eis dicitur reminisci, ut ad illurn veraciter redeant, quem prius perversa voluntate neglexerunt. (Cassiodorus, 1. c. 165.) — 3 Ecker, 591. — 4 Mlčoch, 108. — 6 Reinke, com. I, 30:. 6 Theodoretus, 1022. — 7 Gesenius § 75, op. V, 18 lit. kk. lefanejka D’JS suf. 2. m. sg, pred teboj. Septuaginta: žvcojnov aöxoü, brali so: V.bV. lefanajf suf. 3. m. sg. pred njim. Universae familiae gentium D’.'ia kol"mišpechot gojim; nrsfi^p mišpachah st. c. pl. vsi rodovi1 ttaaai at uaxpiai paganskih ljudstev (gojim redno pomeni pagane v nasprotju z Izraelci). Quae ete-nim natio non aliquas cognationes babeat ad Deum universorum con-versas? Quae civitas, quis locus, quae domus non quospiam saltem habeat Deo segregatos et electos.2 V. 29. Quoniam Domini est regnum: et ipse dominabitur gentium. Zakaj Gospodovo je kraljestvo, in on bo vladal narode. Gospodu gre češčenje in slavljenje, quoniam (’3. ki) Domini nirpb lajahve, Gospodu pripadajoče je regnum, hamelukah, kraljestvo. Enako govori prerok Abdia: Rešeniki pojdejo na Sijonsko goro sodit gorovje Ezavovo, in kraljestvo bo Gospodovo (v. 21). Domino regnum lajahve hamelukah, Septuaginta: zal žvcat xtp zuptw, v psalmu 21, 29 pa prevaja isti hebr. izraz s: xoü znptou. Et ipse dominabitur, umošel part. sg. K. od VtsjDr gospodovati nad 3 (b);3 Ipse (auxöc) ni v hebr.4 gentium, bagojim. Čez paganska ljudstva bo vladal in ne samo čez Jude; ipse est verus et naturalis Rex omniuin gentium ideo ipse deinceps, non daemones dominabitur gentium.r’ V. 30. Manducaverunt et adoraverunt omnes pingues terrae: in conspectu eius cadent omnes, qui descendunt in terram.0 Jedli in molili bodo vsi mogočneži zemski; pred njim bodo popadali vsi, ki pojdejo v zemljo. K darivni pojedini so povabljeni in sprejeti vsi brez razločka, bogatini in ubožci, visoki in nizki. Manducaverunt, ’akelu 3. pl. pf. K. jesti, et adoraverunt lir rti”.vajištachavu 3. pl. m. fut. Hithpael z l conversivum, molili bodo. Omnes pingues, ’j^~_L'2r kol dišne st. c. pl. od premožni, bogati, mogočni, terrae (fix ’erez), qui abundant terrenis bonis.7 1 Ecker, 1015. — 2 Eusebius, 214. 2 Oseba ali stvar nad katero se gospoduje izraža Hebrejec z 2 (Gesen. § 119, 3. b, 2. lit. k. 4 Osebni zaimek, katerega bi pričakovali kot osebek v participijalnem stavku, je pogosto izpuščen, posebno 3. p. BiH hu. Gesenius § 116, 5, c. 3. lit. s. 5 Bellarm. o. c. 92. 6 . . . principes terrae, ante faciem eius curvabunt genu universi, qui descen- dunt in pulverem. Sv. Hier. — ’ Bellarm. o. c. 92, Mlčoch, 1. c. 108. In conspectu eius l'JsS lefanajf suf. 3. m. sg., cadent, iyi3\ jikr u 3. m. pl. fut. K. od yis kara, pasti na tla, se vreči na tla. Omnes, bi kol, qui descendunt, 'Y’ jordej st. c. pl. part. Kal od 7Yt jarad, idoči in terram, lBj?r 'afar, v prah, vsi, ki morajo umreti in strohneti, t. j. vsi ljudje.1 Drugi razlagajo »qui descendunt«: živeči v revščini, celo ubogi.2 Mlčoch pa meni, da so umevati podaniki knezov in mogočnežev, pa tudi ubogi sploh. Pred mogočneži namreč orijentalci razjahajo svoje živinče, priklonijo se skoraj do zemlje in poljubijo koleno ali rob obleke in ga pritisnejo na čelo; pred knezi in kralji pa se vržejo celoma na zemljo, ali pa se dotaknejo kleče s čelom zemlje in poljubijo nogo kraljevo ali pa zemljo (108). Prav lepo razlaga ta verz Euzebij o sv. obhajilo: Singulis resurrectionis Salvatoris nostri diebus, quae Domi-nicae vocantur, ipsi oculis cernere est eos, qui sacrum cibum et salu-tare corpus accipiunt, post ipsum esum vivifici alimenti largitorem et pronum adorare atque mirari verborum huiusmodi eventum et regesta, quoad planiorem dieti sententiam, impletum vaticinium. Pingues indi-cantur ii, qui ex coelesti cibo opima mentis habitudine ac viribus valent. Descendunt in terram: queis manifeste eorum, qui in Ecclesia Dei genua flectunt morem declarat: ibi enim genua fleetentes atque frontibus suis terrae ineubantes, hunc adorandi ritum servant.3 V. 31. Et anima mea illi vivet: et semen meum serviet ipsi.4 Moja duša pa bo njemu živela, in moj zarod mu bo služil. Zadnjo tretjino 30. verza v hebr. besedilu je združila vulgata z 31. verzom. Septuaginta sledi hebr. izvirniku. Et anima . . . vivet i. e. anima mea in honorem Dei vivet, ego vitam meam et me toturn Deo consecrabo.5 V sedanjem masoretskem tekstu je namesto anima mea Ittfe.J nafšo, anima eius, namesto illi je kb (lo) = non; vivet njn chijjah 3. m. sg. pf. Piel ohraniti pri življenju.6 Vsi stari razlagavci so smatrali chijjah za 3. p. fem. pf. Kal.7 Septuaginta so brali namesto masoretskega kbir'E 4 nafšo l’o, i^nr.s.4 nafši lo, duša moja njemu. Razlika je nastala, ker so zamenjali ’ in l, kar se je večkrat zgodilo. Po hebrejskem bi se glasilo: ta (Y4K! bi se moralo dostaviti),8 ki ne ohrani svoje duše pri življenju. His verbis intelligendi sunt mo-ribundi ita ut sensus sit: Ss. Eucharistia reficientur opulenti seu mag- 1 Thalhofer, o. c. 178; Hoberg, 56. 2 Reinke, Com. I, 304; cf. Calmet, Com. VI, 236/237. — Kasiodor razlaga ta izraz o propadanju »in terrenas concupiscentias carnis fragilitate« in pogreznjenju v greh »omne peccatum pars probatur inferior«. (L. c. col 165/166; enako Beda Venerabilis 1. c. 598). — 3 Euseb. 1. c. 214. 4 Et anima eius . . . semen serviet . . . Sv. Hier. — 5 Mlčocli, o. c. 108. 0 Bacliman, 1. c. 72. — 7 Ecker, o. c. 88. — 8 Schegg I, 271. nates, subditi eorum et pauperes, qui coram eis in pulverem se pro-sternunt, »nec non omnes moribundi«.1 Z masoreti bere sv. Jeronim »anima eius, potem pa doda ipsi (i^ po septuaginti), v nekaterih eksemplarih pa stoji »non«.2 O grških očetih pravijo komentatorji k Theodoretu: Omnes inter-pretes graeci aberrarunt a sensu verborum Hebr. ps. 22, 30. 31.3 Mnogi branijo čitavo Septuaginte kot pravo proti masora. »Cum sententia lectionis quam habuerunt LXX longe clarior sit, irnmo cum sententia lectionis modernorum Hebraeorum nihil plane significet (malo preostro) non videtur posse dubitari, quin textus Hebraicus sit corruptus vitio librariorum.« * To bi se dalo tudi sklepati iz opazke masoretske Ochla w Ochla 89, 15, da ima oblika WS. ji. venafšo v nekaterih rokopisih na koncu malo manjši 1 (v); ta manjši 1 (v) vodi na varijanto , (w.s.j. nafši) v Septuaginti.5 iib (lo) smatra kot zanikalnico le targum, vsi starejši prevodi pa prevajajo kot (lo) zaimek,B zato se pa lahko če tudi v nasprotju z masora poprimemo septuagintine čitave. Et ne stoji v hebrejskem, semen (JP1 cer'a seme) meum tudi ne. Septuaginta so brali ’jn.t car'ij namesto cera, najbrž so združili prvo črko prihodnje besede 1 (j znak prihodnjega časa) s cera.7 Serviet ipsi, ‘3“3yi ja’abdennu 3. m. sg. fut. Kal suf. 3. m. sg. z j energ., služiti komu (acc). Navadno se rabi ~syr 'abad služiti za službo in češčenje božje.8 Semen Salvatoris quodnam esse dixeris nisi eos qui ipsi per generationem Spiritus sancti frlii orti sunt; qui cum Patrem eius coluerint aeternam ac beatam vitam consequentur.9 V. 32. Annuntiabitur Domino generatio Ventura: et annuntiabunt coeli iustitiam eius populo, qui nascetur, quem fecit Dominus.10 O Gospodu bodo pripovedovali prihodnjemu rodu, in nebesa bodo oznanjevala njegovo pravico ljudstvu, katero bo rojeno, katero si ustvari Gospod. Annuntiabitur, Septuaginta ima: dvayyeX^aexat; annuntiabitur v vulgati lahko umevamo kot trpno obliko: prihodnji narod bo naznanjen Gospodu kot narod, kateri se je spreobrnil;11 bolj primerno grš- 1 Mlčoch, 1. c. 108. — 2 Op. cit. kritične opombe k 30. verzu. 3 Migne, P. c. ser. gr. LXXX col 1024 op. 9. 4 Bellarmin, 1. c. 92. — 5 Ecker, o. c. 88. — 6 Ecker, 1. c. 88. ’ Reinke, Com. I, 305. — 8 Ecker, o. c. 1709. 9 Euseb., 1. c. 215. — Nekateri razlagajo semen o Kristusovem delovanju na zemlji. Semen opera dicit, quae tempore incarnationis suae manifesta fecit in terris, ut populos instrueret, secreta religionis aperiret, praedicatores apostolos institueret, qui religionem sanctam sincera fide praedicarent. Cassiod. 166. 10 Narrabitur domino in generatione, venient et adnuntiabunt iustitias eius po- pulo, qui nascetur, quas fecit. Sv. Hier. — 11 Thalhofer, 179, op. 15. kemu avayyeXiQaeTat je medialna oblika: prihodnji narod se bo (sam) naznanil Gospodu^1 namreč, da mu hoče služiti. Mnogi umevajo »an-nuntiabitur . . . Ventura« v pomenu »evangelizantur pauperes«, (Mat. 11, 5; Luc. 7, 22), ubogim se bo oznanjevala vesela vest, sv. evangelij, in razlagajo psalmov izrek tako: narrabitur generationi venturae de Domino 2 sive nuntium accipiet generatio ventura de Domino.3 Ta poslednja razlaga se vjema prav dobro s hebr. tekstom. Annuntiabur isp\ jesupar 3. m. sg. fut. Pual od 1£D; v pomenu: pripovedovati le v Piel in Pual z b osebe,4 o katerej se govori; pripovedovalo se bo. Domino ’rrxj? (1’adonaj) b. = l'X, bv. (’el, al) o Gospodu r> de ali super Domino.8 Komu se bo pripovedovalo o Gospodu? THb, lador, Ti" (rod) b. nota dativi, rodu. Septuaginta so menda brali Ti" (hador) namesto TiTb (lador) in prevedli: ysvsa ep/opivv), žp^ojievrj pa so vzeli iz sledečega verza. Prva beseda 32. verza po hebr. se namreč glasi tNb’r jab’ou iti. Namesto ’isi'y (jab’ou) je boljše brati s septuaginto Xi3’r (jab’o 3. m. sg. fut. K. N, l sta premeščena7 kot okrajšan oziralni stavek k Ti“b_ (lador). Potem bi se glasilo: pripovedovalo se bo o Gospodu rodu prihodnjemu. Et annuntiabunt, iTiin. vejaggidu 3. m. pl. fut. Hif. od naj nagad, odkriti oznaniti. Coeli ni v hebrejskem in ne v Septaginti. V vulgati se je vrinila ta besedica iz roba v tekst in je ali robna opomba prepisavčeva, katero je vzel iz ps. 49, 6. annuntiabunt coeli iustitiam eius, ali pa je to besedico dostavil kot razlago že prestavljavec iz grškega na latinski jezik.8 Sv. očetje razlagajo coeli = evangelistae.9 Iustitiam eius, inj?T2? zidkato, nj?ns zedakah, absolutam bonitatem eius,10 in sploh vse, kar je Bog storil vsled zaveze in svojih obljub v blagor človeštva po svojem Sinu. Populo, oyb. le'am, qui nascetur, "i^iJ nolad part. sing. Nif. od f?’r jalad roditi, procreandus, nasciturus.11 Ljudstvu, katero bo rojeno, Xaij) tj) tsythjaoplvcp. 1 Schegg, I, 272, op. 1; Ecker 93; Hoberg, 56. 2 Mlčoch, o. c. 109. — 3 Bellarmin, 92. 4 Fürst II, 93. — 5 Ecker, 93. 6 Enako se rabi *7 Gen. 26, 7.1 qui cum interrogaretur a viris loci illius super uxore sua, (ina'R? le’isto) respondit etc. 7 Fürst, I, 170. — 8 Reinke, Com. I, 309; Schegg I, 273 i. dr. 9 St. Augustinus, 170. — 10 Mlčoch, o. c. 109. 11 Delitsch, o. c. 239. — Trpni deležnik posebno v Nifal ima večkrat pomen lat. Gerundiva. Gesen. § 116, 2, b. lit. e. De Domino praedicabitur generationi venturae et homines huius generationis (namesto coeli) annuntiabunt populo, qui nascetur (ex de, s. August. 170) seu generationi sequenti iustitiam eius.1 Quem ’S. ki; ta besedica začenja večkrat nezavisen govor, vul-gata navadno prevaja s »quia«; v grščini se rabi v tem pomenu Sil recitativum.2 Namesto Sv v LXX moramo torej prestaviti era recitati-vum z da . . . Fecit, 'asah 3. m. sg. pf. K. lahko znači najrazličnejša djanja.3 Po vulgati lahko prestavimo: je pozval.* Po hebrejskem: je dokončal, dovršil. Osebek v hebrejskem ni še posebej označen, ker je že v glagolu, namreč »on« ; umevati je kot osebek »on« Gospod, Septuaginta je izrazila to izrecno; dostavila je namreč kot razlago: l-oirpsv »6 vmpipj«. •' Sv. Jeronim nima »Dominus« in piše: quas fecit, ter nanaša »quas« na iustitias. V hebrejskem ne stoji pri 'asah dopolnilo (sc. redemptio), ker se lahko umeva iz prejšnjega: »dovršil je«, namreč odrešenje. Ker ni pri asah dopolnila, zato so LXX prevedli kot oziralni zaimek in ga nanašali na populus. V tej zvezi je fecit e-otvpsv = redemit.6 Po hebr. posl.: Pripovedovalo se bo o Gospodu rodu prihodnjemu in oznanili bodo (namreč ljudje tega roda) njegovo pravico ljudstvu, katero bo rojeno, da je (Gospod) dovršil (odrešenje). ntyyr ’3. (ki 'asah), velepomenljiv konec! Te besede je izrekel Kristus na križu neposredno pred svojo smrtjo, rekoč: Consummatum est. Et inclinato capite tradidit spiritum (Ioa. 19, 30). Consummatum est, dovršeno je zveličavno delo, Christum esse illum Salvatorem mundi annuntiabit generatio sequenti generationi ver-bis: ntyyr ’3, ille consummavit.7 * * * Ta psalm je v posebnem pomenu preroški psalm. Kdo ga bere in se ne spominja britkega trpljenja Kristusovega? Da se mora umevati ta psalm v čisto preroškem pomenu, zahteva a) stalno spričevanje sinagoge, b) sveto pismo nove zaveze, c) sv. očetje, cerkveni učeniki in pisatelji, d) sv. cerkev v svojih določbah,8 e) vsebina psalmova,9 f) izključna izpolnitev na Kristusu in na nobenem drugem.10 1 Mlčoch, 1. c. 109. — 2 Gesen. § 157, b. 3 Fürst, II, 190, 191. — 4 Hoberg, o. c. 57. 5 Reinke, Kurz. Zus. 39 pod črto. 6 Mlčoch, 110. — 7 Mlčoch, no. — 8 Wolter, o. c. I, 241. 9 Reinke, Com. I, 223. — 10 Hoberg, o. c. 51. a) Sinagoga je skozi vsa stoletja pred Kristusom in v prvih kršč. stoletjih nepretrgoma in izključno pripoznavala v tem psalmu preroško mesijansko vsebino in preroško mesijanski smoter.1 Messiam hoc psalmo spectari veteres Iudaei non negabant. Huius sententiae vesti-gia supersunt in iis, quas habemus, huius psalmi explicationibus (Mid-taschim in hunc psalmum pri Genebr. in Lyran).2 Pričevanje Judov iz najstarejših časov o preroško mesijanskem značaju tega psalma je pa tem bolj vpoštevati, ker je bil nauk o trpečem Mesiju celo nasproten splošnim željam in vseobčemu pričakovanju Judov, ki so pričakovali Mesijo kot mogočnega vladarja, ki bi naj zmagal vse sovražnike in ustanovil judovsko svetovno kraljestvo, in ker je preroškomesijanska razlaga tega psalma vsled očividnega soglasja s Kristusovim trpljenjem delala Judom zadrege nasproti kristjanom. Ko so vsled naglega razširjanja krščanske vere in velikega števila kristjanov nastali med Judi in kristjani dolgotrajni in mnogokrat prav burni dogmatični prepiri, začelo je mnogo judovskih razlagavcev edenindvajseti psalm, na katerega so se kristjani tako pogosto in tako lahko sklicevali v svoji borbi z Judi, razlagati ne več v preroško-mesijanskem smislu o Kristusu, ampak o preganjanem Davidu, ali o nesrečnem položaju judovskega ljudstva po razdjanju Jeruzalema ali o krutem ravnanju Amana z Judi itd. Vendar pa je bilo staro izročilo o preroško-mesijanski razlagi tega psalma med Judi tako ukoreninjeno in tako vplivno, da ga ni mogla nova protimesijanska razlaga, ki je bila Judom v njih borbi prav dobrodošla, popolnoma in splošno izpodriniti. b) Drugi dokaz za preroško mesijanski značaj tega psalma nahajamo v sv. pismu nove zaveze, ki nam pripoveduje, kako se je to prerokovanje o Mesiju do pičice izpolnilo na Jezusu Nazareškem, Ni nam treba o tem obširneje govoriti, saj je to razvidno iz cele psal-move razlage; n. pr. tožba Kristusova na križu o zapuščenosti (Math. 27, 46; Marc. 15, 34) soglaša s ps. 21, 2; poročilo o zasramovanju (Mat. 27, 39—43; Marc. 15, 29—32) se vjema s ps. 21, 8. 9. V poročilu o delitvi obleke se sklicujeta sv. Matevž (27, 35) in Janez (19,24) izrecno na ps. 21, 19. Sv. Pavel (Hebr. 2, 11. 12) navaja ps. 21, 23 in ga razlaga o Kristusu. In celo gotovo ima sv. Peter (Act. ap. 3, 18) tudi ps. 21. v mislih, ko govori o prerokih, ki so napovedovali Kristusovo trpljenje. Ker je Jezus sam molil ta psalm na križu, je pač s tem jasno izrazil, da ga je umevati o trpečem Mesiju. c) Sv. očetje, cerkveni učeniki in pisatelji smatrajo po vzgledu apostolskem ta psalm skoraj brez izjeme naravnost mesijanskim in ga 1 Reinke, Com. I, 96. 2 Calmet, Com. VI, 221. — Reinke, Com. I, 218. tudi tako razlagajo. Že stari Tertulijan navaja večkrat ta psalm in ga razlaga povsod o Kristusu; n. pr.: Si adhuc quaeris dominicae crucis praedicationem, satis iam tibi potest facere vigesimus primus psalmus totam Christi continens passionem canentis iam tune gloriam suam: Foderunt inquit manus meas et pedes (ps. 21, 17), quae proprie atro-citas crucis.1 Isti verz navaja in razlaga o Kristusovem križanju lib. IV adv. Marc. c. 42.2 in v polemičnem spisu adv. Iudaeos cap. X3 rekoč: Christus non pro meritis suis in id genus mortis expositus est, sed ut ea quae praedicta sunt a prophetis, per vos (namreč Judih) ei obventura implerentur, sicut in psalmis ipse Spiritus Christi iam ca-nebat (namreč ps. 21, 17). Verz 19. navaja Tertulijan n. pr. lib. IV. adv. Marcionem c. 42:4 Vestimentum plane eius militibus divisum, partim sorte concessum, Marcion abstulit, respiciens psalmi prophetiam (namreč ps. 21, 19). Verz 22. navaja n. pr. lib. adv. Iudaeos c. X,5 govoreč o križanju Kristusovem. Ciril Aleksandrijski govori v svoji razlagi o 1. 7. 15. 23. verzu in jih razlaga izključno mesijanski. Tako pravi n. pr. pri prvem verzu: Sed videamus, quomodo Patrem tanquam homo Dominus alloquatur, pro hominum genere intercedens nobisque se exhibens advocatum.8 Teodoret pravi: Hic psalmus Domini Christi passionem et resur-rectionem et gentium vocationem et totius orbis salutem praedicit.7 Enako Eusebius.8 Sv. Auguštin trdi v enarratio II v pridigi o Gospodovem trpljenju: Quid apertius surdis dicitur? Passio Christi tam evidenter quasi Evangelium recitatur (sc. v tem psalmu) et dictum est ante nescio quot annos quam Dominus de Maria Virgine nasceretur; praeco erat nun-tians iudicem futurum.9 Enako Kasiodor.10 Euthimius Zigabenus (grški razlagavec): Praesens psalmus mani-festissime ad Christum referendus est.11 Haymo Halberstatensis ep.: Psalmus iste convenit Christo.12 V preroško mesijanskem smislu umevajo ta psalm ne samo vsi katoliški razlagavci n. pr. Bellarmin, Calmet,13 Schegg,14 Hoberg, Mlčoch (101), Thalhofer (173), Wolter (I, 241), Ecker (743), Sedlaček (I, 165) 1 Migne, series lat. II, 348 lib. III. adversus Marcionem c. 19. 2 Migne II, 464. — 3 Migne II, 625. 4 Migne II, 464. — 6 Migne II, col. 629. 0 Migne, s. gr. LXIX col. 838. — 7 Op. cit. col. 1007. 8 Op. cit. col. 202. — 9 Op. cit. col. 172. — 10 Op. cit. col. 152/153. 11 Migne, P. c. series graeca CXXVIII col. 274. 12 Migne P. c. series lat. CXVI col. 262. — 13 Com. lit. VI, 222. 14 O. c. I, 249. in drugi, ampak tudi večina protestantskih n. pr. Delitsch1 in še celo brezbožni Strauss, ki imenuje v svoji zlobnosti ta psalm program ali načrt Kristusovega križanja.2 d) Sv. cerkev je izrekla v koncilskih odločilih, da se mora umevati ta psalm o Kristusu. Teodor iz Mopsveste, »criticus inter veteres et audacia et nimio Hebraicae literae studio et Kabinicae methodi ad-miratione nobilissimus« 3 je namreč trdil, da se nanaša ta psalm le na Davida in da so ga najnovejši nabožni pisatelji Kristusu le prilagodili. Sv. cerkev je to trditev zavrgla in odločila: Si quis defendit praedic-turn impiissimum Theodorum, vel impia eius scripta, in quibus tam praedictas, (can. 12) quam et alias innum erabiles blasphemias evomuit adversus magnum Deum et salvatorem nostrum I. Christum et non anathematizavit eum vel impia eius conscripta et omnes qui suscepe-rint aut defendunt eum aut dicentes recte eum exponere . . . anathema sit.4 Sv. cerkev je torej odločila, da se mora ta psalm razlagati v mesijanskem smislu. O tem pa ali se naj razlaga ta psalm kot neposredno in izključno mesijanski ali samo posredno, se sv. cerkev še ni izrekla, pa skoraj vsi najboljši in najveljavnejši razlagavci so za neposredno in izključno mesijansko razlago in sicer »po pravici«. 6 e) f) Vsebina psalmova govori jasno in glasno za preroško mesijansko razlago tega psalma; riše nam namreč muke trpečega v takih potezah, slika nam jih v takih barvah, da lahko uvidi na prvi pogled vsak nepristranski čitatelj, da takih muk, bodisi posamezno, bodisi skupno, ni pretrpel nihče drugi kakor le Kristus. David ni prestal nikdar takega trpljenja kakor je tu opisano, zato pa tudi David ni mogel nikdar govoriti kaj takega o sebi; popolnoma neprikladno je reči, da so sovražniki kedaj ž njim tako ravnali. Se manj pa se more to trditi o Ecehiju ali o Jeremiju, katera navajajo nekateri zaslepljeni razlagavci judovski in protestantski.0 Proti judovskim nasprotnikom opozarja že Tertulijan posebno na prebodene roke in noge: quam cru-cem nec ipse David passus est, nec ullus regum Iudaeorum, ne pute-tis alterius alicuius prophetari passionem, quam eius qui solus a po-pulo tam insigniter crucifixus est. Nune etsi omnes istas interpreta-tiones respuerit et inriserit duritia cordis vestri, probavimus sufficere posse mortem Christi propheta, ut ex hoc quod non esset edita qua-litas mortis, intelligatur per crucem evenisse, nec alii deputandam fuisse passionem crucis, quam cuius mors praedicabatur. 7 1 Op. cit. 223. 2 Thalhofer, 179, Ecker, 743, Lampe I, 491. — 3 Calmet, Com. lit. VI, 221. 4 Denzinger, Enchiridion sym. et def. XXIII Synodi oecum. V can. 12. pag. 66, 67. — 5 Thalhofer, 173. — 6 Schegg, o. c. I, 249. 1 Adv. Iudaeos Migne II, 629 in contra Marcio. lib. III, c. 19 Migne II, col. 348. Enako govori tudi sv. Justin v dvogovoru proti Tryphonu: Istum inquit non in Christum conceptum esse aitis, coecutientes prorsus, ne-que intelligentes, neminem in gente vestra, qui unquam Rex sive Christus sit dictus, manus et pedes cum viveret perfossum neque per my-sterium hoc mortuum, hoc est, in cruce suspensum esse, extra bunc solum Iesum. 1 Da moremo ta psalm umevati le o Mesiju, sledi tudi iz upanja, ki je izraženo v verzih 26—30. Kateri starozakonskih pravičnikov bi pač mogel pričakovati take sadove svojega trpljenja, kakor jih slika ta psalm? Kateri izmed njih bi mogel resno trditi, da bo njegova pojedina, združena z zahvalno daritvijo, krepčala goste v večno življenje ali da se bodo spomnili zaradi njegovega trpljenja vsi rodovi zemlje Gospoda in se povrnili k njemu? Ker ni mogel nobeden izraelski kralj in nobeden če tudi tako pobožen Izraelit pri zdravi pameti pričakovati takih nasledkov svojega trpljenja, svoje rešitve in svoje zahvalne daritve, in ker se pripisuje splošno v starozakonskih mesijanskih prerokbah spreobrnjenje paganov v celoti k pravemu Bogu le Mesiju, velikemu potomcu Davidovemu, zato nam tudi ti sklepčni verzi psalmovi jasno pričajo, da opeva eden-indvajseti psalm trpečega, pa tudi zmagoslavnega Zveličarja, »luč v razsvetljenje nevernikov in v čast Izraelu svojemu ljudstvu« (Luk. 2, 32). Ker je edenindvajseti psalm neposredno mesijanski, odkazala mu je sv. cerkev v bogoslužju odlično, »gospodovalno« mesto.2 Moli ga ali celega ali posamezne verze ali večje odlomke vsakokrat, kadar hoče vzbuditi spomin na Gospodovo trpljenje. Petek vsakega tedna je posebno odločen v spomin Kristusovega trpljenja, zato moli ta dan duhovnik sočutno ta psalm v primi, kadar je dnevno opravilo (feriale offic.), posebno pa na vsakoletni glavni spominski dan na Veliki petek, (feria VI. in Parasceve ad Mat. I. nokt.), kakor tudi na spominski dan Gospodovega trpljenja (offic. vot. de Passione D. N. I. C. I. nokt.) peterih ran Kristusovih (ss. quinque vulnerum II. nokt.) Posamezne verze, pa tudi večje odlomke nahajamo v vseh spominskih dnevih Kristusovega trpljenja, bodisi v brevirju bodisi pri sv. maši; na praznik molitve Gospodove na Oljski gori je v traktu 12. v.: Ne discesseris a me: quoniam tribulatio proxima est: quoniam non est qui adiuvet. Na tiho nedeljo in naprej do velikega petka so vzeti versikuli in res-ponzoriji večinoma iz tega psalma (posebno Dominica Passionis v ma-tutinu). ' Migne, ser. 1. II, 348 op. b. 3 Wolter, o. c. I, 256. Na cvetno nedeljo je v introitu in v traktu celi psalm v okrajšani obliki; na praznik sulice in žrebljev je v introitu 15. in 17. verz, na praznik peterih ran Kristusovih je v obhajilni molitvi 17. in 18. verz, na praznik presv. Srca Jezusovega je v traktu 7. 8. 15. verz. V svojem trpljenju »je Kristus sam sebe v nič storil«, slekel je veličastvo božje, vzel podobo hlapčevsko nase (Fil. 2, 7), postal neznaten, kakor najrevnejši človek. Tega nas spominja 21. psalm, ko ga molimo pri razkrivanju oltarjev na Veliki četrtek. S trpečim Sinom trpela je njegova mati pod križem, kakor poje cerkvena pesem: Centiesque milliesque lila figit vulnera: Stringit arctis nexibus Sicque tota colliquescit Pectus illud, et lacertos, In doloris osculis. Takrat je bilo tudi »njeno srce v sredi njenega telesa kakor vosek, kateri se topi« (v. 15), v nepopisnih, žgočih dušnih bolečinah. Na to nas opozarja sv. cerkev na praznik sedem žalosti, ko molimo ta psalm (II. nokt. na prvem mestu z antifono: Factum est cor meum . . .) Trpljenje Kristusovo na križu nam je doneslo največji blagor, da človek je odrešen in v brezno satan trešen« (velikonočna pesem). »Dia-boli perversitate destructa, medicinalis passionis dona (Christus) rese-ravit; cuius beneficio hutnanum genus ab aeterna morte liberatum ad perpetuae salutis dona pervenit.« 1 Na križu je bil premagan hudobni duh. Zaupajoč v Kristusovo moč nad hudobnim duhom, katero je pokazal Kristus na križu, moli sv. cerkev 21. psalm pri slovesnem izganjanju hudobnega duha iz obsedenih. (De exorcirandis obsessis a dae-monio.) Sklenimo razlago 21. psalma z molitvijo, katero je povzel sv. Bruno iz tega psalma: Caput misericordiae Deus, qui propter nos des-cendens in uterum virginis addictus ligno, perfossus clavo, vestimentis insuper sorte divisis, surrexisti liber ab inferis: praecamur ut huius commercii non immemor, sis populiš ab ore leonis ereptor, qui fuisti quondam patribus in te sperantibus liberator.2 J. MarkošeJc. (Dalje prihodnjič.) 1 Cassiodorus, o. c. col. 167. — 2 S. Bruno, Herbipolensis episc. expositio in ps. Migne P. c. s. lat. CXLII col. 112. Zgodovina slovenskega cerkvenega govorništva. (Dalje.) Slllmevno ^e’ se V ta'<° žal°stn'h 'n posebno za Slovence toli pogubnih časih cerkveno govorništvo ni moglo razvijati. V nekaterih krajih je božja beseda sploh za več stoletij popol-llliöii noma umolknila. Raditega je doba od X. —XV. veka, kakor za slovensko slovstvo sploh, tako posebej za slovensko cerkveno govorništvo zelo uboga. Na polju cerkvenega govorništva sta se ohranila le dva- važnejša spomenika. Prvi je ravno imenovani Codex suprasliensis, ki ima v svojem drugem delu zgolj cerkveno-govorniško vsebino in sicer: 20 homilij sv. Janeza Zlatousta, I homilijo carigrajskega očaka Fotija, I cerkveni govor sv. Epifanija, nadškofa ciperskega. Kdo je le-te prevode v staroslovenski jezik oskrbel, se ne da določiti. Tudi kraj, v katerem je prevod nastal, ni znan; čas, iz kojega je ohranjen rokopis, vtegne biti prva polovica XI. stoletja.1 Približno iz iste dobe je zadnji veči spis staroslovenski. Cerkven govor je: že navedena hvalnica v čast sv. Cirila in Metodi j a. Tudi o njej se gotovo ne ve, kdo, kedaj in kje jo je zložil. Ker se je ohranila v mnogoterih rokopisih, je znamenje, da je bila zelo priljubljena ter da se je na različnih krajih mnogokrat ponavljala. V cerkveno-govorniškem oziru je dovršeno lepa; v različnih rokopisih je že spoznati prehod iz ednotnega staroslovenskega jezika v raznotera slovanska narečja, ki so se po onem času, ko je nastala hvalnica, začela hitro samostalno razvijati. Uvod in sklep naj tu sledita doslovno v novoslovenskem prepisu:2 Slovo pochvalno na pametb svetiim, i preslavnimb uči-telem-b slovenbsku jaziku, sttvorbšema pismeni jemu i pre-loždbšema novij i vetchij zakonb Vb jazikb ich, blaženomu Kyrilu filosofu i Metodiju, archiepiskopu panonsku. Blagoslovi otče! Bogu i spasu našemu, Isusu Christu, i mnogimb i ne-izrečenimb človekoljubiemb pomilovavšu rodb človečeski i 1 Miklošič pravi o tej knjigi: ». . . hunc librum, omnium palaeoslovenicorum in patria linguae slovenicae literis cyrillicis scriptorum longe antiquissimum, adiudi-candum esse seculo undecimo . . . Etiam Celeberrimus Alexander Vostokov nostrum codicem negat post seculum undecimum scriptum esse.« Monumenta linguae palaeoslovenicae e codice suprasliensi edidit F. Miklosich. Vindobonae 1851. pag. IV. 2 Po VI. rokopisu, katerega je izdal Bodjanski 1865. 1. v Moskvi, III. del: Materiali slavjanskije, str. 55—63. ne terpeštu s-bzdania svoego, lestiju diavoleju oderžima, ni-zloži sebe v-b' smirenie volnoe, i v-bplbštbse ot-b svetago duha i ot-b pričbStia i ot-b slavnia borca i prisno devi Maria, na zemli evise i s-b človeki pozive, i si,obrazen-b biv-b telesi našemu, osudi greh-b plotiju svoeju, da umirajuštij o Adame, 0 Christe, oživutb. Toi bo estb mir-b našb stvori, i oboa i edino preograždenie o grade razdrušb, krstonib ubiv-b vraždu, 1 pervenecb bistb iz mr-btvih, soboju nastavlb rod-b človečb na neistleni putb- V-bšed-b že na nebesa, sede o desnuju pristla veličbStvia na visokich-b, zapovedb dav-b iskusnu rodu človečju, chotei v-b poslednea vremena priti suditi živimi, i mrtvimb i v-bzdati komuždo po delorm, ego, jako pravedem, sudij. Ne choštet-b bo smrbti grešniku, no obrašteniju ego i pokaaniju, ašte naipače priležitb na zlobu koždo človek-b. Ne ostavi bo Sbzdania svoego milostivij bog-b, ni zabi dela ruku svoeju, no na koeždo leta i vremena izbra muža i javi dela ich i podvigi ljudem-b, da biša, tenn, podobeštece, ži-vot-b večnii obreli. I po tech-b proroki po prorocech-b že apostoli, i po apostolechi, mučeniki i pravedni muža i uči-tele. Eže se i zbistb v-b. veki, našb. Reša bo oni: slepii prozretb, glusii uslišatb slovo knižnoe, i vsi v-bzglagoljutb različni jaziki veličija božija. Be že v celunstemt gradb mužb nekij, imenemb Lev-b, človek-b neporočen-b, istinem, i bogočtecb, otgrebaece ot-b vsekia dzlobii ispolnea vse zapovedi božia, jako že Job-b. Živii v-b krotosti i govenii, sedmorodem, obretese, jako že i Jobi,. O nekoem že i prorok-b glagoletb: Blažem, mužb boaise gospoda, v zapovedech-b jego v-bschoštetb dzelo. Silno na zemli budetb seme jego, rod pravednich-b blagoslovitse. Slava i bogatstvo v domu jego, pravda jego prebivaet-b v v vek-b veka. Is togo bo korene v-bsiasta izredne dve leto-rasli svetozarne, blagosloveni, plod na sebe nosešta, žitie že neporočno ot junosti imušta. Premodrostb bo sebe, jako sestru s-btvorša, toju ukrasista i dušju i urm,. Ljuboviju že i veruju, drugi, druga jeju prespevasta, mudrostiju cvetušta prisno, jako cvetech blagojuchannii. Rodomb si mni blažennii Konbftentin-b, a umom-b i dobrodetelbmi visprb v-bzletaa, jakož orel-b duchovnima kriloma, ti blagozarnim-b sbetoim, uma prosveštb si, s-bsud izbram, svetomu duchu. I temi, svetese vsem učeniem-b filosofhskim, neskudno s-bkrovište obretese. Jakož bo istočni ispolnea vsju vselenuju, napoi žadnia slovese božia, jako že reče sarm, gospodb bogi, našb, Is us Christ: Veruei v me, jako že knjigi reša, reki ot čreva jego potekuth vodi živi, si reči,, darove životvoreštago du-cha. Toi bo viskipe v nenn, izliase ustnama jego i vsju vselennuju slastino vizveseli, slovo razsevaa koemuždo ja-ziku, protivu svoemu razumu. Be bo jemu dani dan, du-chovnii jaziki glagolati, jako i apostolu. Stareiši že jego brat, preblažennii Metodii iz mlada žitiiskia sani načath pri-imat. Mudrostiju bo, jako cveti blagojuchaneni, cvetii, vsemi vladikami bist ljubimi. V besedach bo jako Solomoni jav-lešese, divnie pritča i nakazania i viprošania iznose izr, srd-čnago sela, i na službe vsemi ugodni, jako krilati, obreta-šese, i na vojne jako i Samsoni,, i Gedeoni,, i Isus navgini, strašen-b javlešese . . . Tem že, kia ubo pochvali vozdam vama, tružšimase toliko Christa radi, vi vostočnichi, i zapadnich-b i sever-skich-b stranach-b, ne ištušta vremennichi i tlejuštichi, no večnichi i beskonečnichi, Kristi, gospodini, mužeski na rame vispriimša, i temi, oledinevšuju grechomi, zemlju, po-treblbša, razorista i viseasta duchovnoe seme, i čisto cerkve prinesosta žito, demmoe učenie, im že siasta, jako svetili vi, vserm, mire, demoni,skuju chulu i vseku eresi, prognaša. Velika ubo stolpa Christove cerkve bista, nebesnae človeka i zemnaa angela, vi, ploti bezplotnoe žitie stežavša. Blaženno je vi, istinu črevo nošhšee vi i vizdoivša glasa mnogo-plodna, im že napitesta alčjuštaa jaziki, i žadnia napoista životnago piva, neprestajuštu pištu istočša vsemi, obilno. Kto ubo vozmožeti, dostoinu pohvalu vaju ispovedati? Pod-nebesnuju vsju prošedša, stopami svoirni vesh min, ostopista. Blagosloven-b jaziki vaju, im že nasekasta duchovnaa slovesa vi sipasenie bezčislem' jaziku, blagodichnovennii dar-b ot Boga priimša, mrak nevidenia vsjudu prognasta, soboju obrazi vsem-b predlagajušta, ot ustiu duchovnu slasti, ista-čajušta, poganhstvu že vsekomu razdružnika javistase, ere-tikomi, supostata, besoim, progonnika, sveti umračenimi, učitele mladencemi, istačajušta duchovnuju slastb, alčjuštimi neskudnaa pišta, žadninn napaea istočniki, nagimi obilno odenie podajušta, sirirni pomoštnika, strannimi priimnika, bolnimi posetitele, pečalnimi utešitele, napastnimi zaštith-nika, vdovami i sirotami pomoštnika, slepimi svetodatele, vlajuštimse v mori žiteistemi velikaa ank)ma, stena in pokrovi pripadajuštimi k vama, ijudeomi supostata, ispoved-nika svete troici, sveršitele božiju smotreniju, veličestvu bo-»Voditelj« II. 12 žiju služitele, istučnika božiju slovesi, nedvižima stolpa cerkve Christovi, pečath pravde, štit-b veri, šlem-b s^paseniju, klica mnogoploden-b, loza medotočna, soti medvenii slovesa vaju, imi že nasladista vsju vselennuju, jako bisera mnogo-cenen-b istočša, s-bkrovišti gospodni, vmestilišti božia smo-trenia, obitelišti božiju smotreniju, s-bsuda svetemu duchu izbranna, pronestšaa ime Christovo po vsei zemli, krestu pochvalu na sebe ponesša, vremennaa prezrevša, a večnich-b naslaždenie priimša, neprestanno prepodobnae i istinnaa pa-stire, za iz-bbrannoe stado vaju podvižno pomolitase, strasti otženušta, bedi, i napastei izbavlejušta, prosvetita irn-b ser-dečnei oči i umi utverdita dostoino posledovati stopami, vaju, da dostoino poživši o Christe, naslednici trudu vaju obreštutse i propovednici pravei vere, juže irn-b esta predala, da vse edino glasno proslaveth troistoe božestvo otca i sina i svetago ducha, nine i prisno i v veki vekomt,. amini,. Po času, po katerem je bila spisana le-ta hvalnica, posvečena neminljivemu spominu sv. Cirila in Metodija, je minulo mnogo nerodovitnih let. Poznejša stoletja, tužni puščavi enaka, nam niso zapustila nikakih spomenikov. V slovenskem slovstvu nastane kaj široka vrzela, sosebno slovensko cerkveno govorništvo nima iz več stoletij nobenih podatkov. Še le v XV. veku zasledimo zopet malo drobtinico. V slovenskem slovstvu je znana pod imenom »Generalis confessio«. Po svoj* vsebini spominja nas na brižinske spomenike, med katerimi smo tudi omenili očitno spoved, confessio. Tako očitno spoved je molil . duhovnik na prižnici ali pred oltarjem, ljudstvo pa je za njim molilo ali glasno ali vsaj v mislih. Besedilo »vesoljne očitne spovedi«, spisane po mnenju slavnega Miklošiča okoli 1. 1350. se glasi:' Hec est vna generalis confessio in yta. ya ze od pouem chudiczu ynu nega deylam ynu vsy nega hofarti vnu ze yzpoueym ynu dalsam dam nassymi gospudy etc. tigaye meni ya ze dalsam dam kyr sym to prelomil kar sam oblübil kadar sam karst priell ky sym ze od buga odbyrnill yno hod nega sapuuedy kyr sam boga zatayll S meymi chudeymi deyli ynw sam ze volno wdall ty oblasti tyga chudicza, ynu nega sweticom lfo sam ye czestu ynw 1 Slavische Bibliothek oder Beiträge zur slavischen Philologie und Geschichte; herausgegeben von Dr. Fr. Miklosich, II. Band, Wien 1858, pag. 170. gostu move tellu ynwo mogo wugo duscho ogardydl Ty7ga etc. ya se dalsan dam falsch preseganyem falsch priiczy chwdy oblüby ynvo z chudim yesykom Ti ga i etc. ya se dalsan dam vsseymi greychy7 z kemer ta clouik more greyssity czess vsse lüdy zmysalyo z wesseydo yrnno ztwaryo ynvo prosso woga vsiga mogoziga da my on da eden odlog moyga s\7wota prosso diuico mario vsse bosye etc. peym popraviyl Tv ga ya se dalsam dam kyr sy7m swete nedele swete sobote veczery druge swete dnv yrnvo veczerv nevssam Nykuly takii prassnoval ynvo czatill kakorr y voy ye to po praudy morali dyati Ta swety posst Swete quatri drüge postne dny moyo pokuro nevssam taku czystu dopernessil kakür sam ga dalsan Ty7 ga ye ya se dalsam dam kyr ye wogü desetino moyga sy-wota ynw meyga szyania moye Synicze nikuly neysam takw Sweystü dall kakür wy to popraudv morali dyati Ty ga. ya se dalsan dam kyr ye moyga otscze moyo mati moyo gosposczino meyga farmay^stra dwehwniga otcza meyga pridigarya neysm niiküly takii czastill ynu ynim pokoren will kakür wy7 tiga popraudi dalsan will Ty7ga. Dodan je še slavospev Marijin »Češčena bodi kraljica« v takratni slovenski obliki, ki slove: Czesty7ena body kralewa mati te milosti zywota sladkosti yno nass trost Czestyena sy my ktebe vpy7eme tuge sabne otroczy7 te ewe Mi ktebe zdvchvezeme glagogicze yrno placzecz te doly7ny7e tech slss Ob to ty nasse odwetnycze tv knam obrny ty7 mylo-stywe oczzy Ino jessy7sse segnanega sadv twega telessa ty7 nam pry-kassy potom tvvsto O czestyta o mvlostvva O sladka maty Marya. Dva druga dodatka na istem spomeniku sta gotovo iz narodne pesni vzeta verz in responzorij, katera so menjaje molili duhovnik in verniki. Prvi se glasi: Nas gospud y7e od smerti stwal od nega brittke martre nam ye se veseliti onam chocztsche trosti biti kyre eleison. Drugemu pa je besedilo: Mvlost vno gnada nasiga O o gospoda pomocz dewy7cze rosse matere marie prichod swetega ducha »Voditelj« II. 12* obchranvenye swetega krj-sse Ta racz smeno yno swami biti.1 Gotovo je, da se je dolgo časa na habsburškem dvoru opravljala sv. maša v slovenskem jeziku, kajti nemški prevod Durandijevega dela »Rationale Divinorum officiorum«, dovršen 1. 13B4. pravi med drugim: »V tretje se opravlja sv. maša v slovenskem jeziku (prvič latinsko, drugič grčko) zaradi razširjanja in splošnosti (tega jezika), kajti nobeden jezik sam ob sebi ni tako daleč razširjen, kakor tisti, ki se slovenski imenuje.« 2 Da se. je pri sv. opravilu tudi čitala ali prosto govorila homilija v slovenskem jeziku, je brezdvomno. Žal, da se nam ni nobena v pismu ohranila! II. Reformacijska doba. Proti koncu srednjega veka je cerkveno življenje zelo opešalo. Versko oduševljenje, ki je bilo ob času križarskih vojsk prikipelo do vrhunca, se je zdatno ohladilo. Sledovi te prikazni poznajo se tudi v cerkvenem govorništvu. Isto je dokaj nazadovalo. Res je, da so se oglasili na Laškem, deloma tudi na Nemškem in Angleškem, posebno pa na Češkem in Francoskem govorniki, ki so v vsakem oziru odlični in izborni, a v splošnosti bili so vendar le redke izjeme, ki so imele jako malo posnemovalcev. V obče se je cerkveno govorništvo zelo slabo gojilo. V nekaterih deželah so le v mestih in v večih samostanih pridigovali, na kmetih so to pogostoma opustili. Raditega je rasla med ljudstvom nevednost in mlačnost v verskih zadevah, med tistimi pa, ki so bili poklicani k cerkvenemu govorništvu nesposobnost za vzvišeni poklic. Na Slovenskem so pa bile razmere še hujše, kakor marsikje drugod. Med naše ljudstvo so namreč prišli duhovniki, ki niti razumeli niso slovenskega jezika. Posebno na najboljša mesta, na škofovske prestole, opatije in bogatejše župnije so bili imenovani tuji duhovni dostojanstveniki, kojim so bile razmere našega ljudstva povsem neznane, semtertje še pojma niso imeli o našem narodu. Kako bi toraj »z blagodejnimi nauki bili učili čredo«, med katero so bili poslani?! Sinovi tujih narodov so bili, za naše ljudstvo niso imeli niti srca, niti potrebnih zmožnosti. Mnogokrat visoki dostojanstveniki sami niso prišli med Slovence, na mesta, ki so bila njim podeljena; poslali so na nje 1 Letopis Mat. Slov. 1879, str. 12. 2 Zu dem dritten Male die Messe wirt begangen in windischer Sprache durch sache der braittunge und gemainhait wann chain ainige sprach an ir selber so weit getailet als di man Windische nennet (1. c. str. 4). svoje -namestnike, vikarije. A tudi tisti niso bili vselej narodnega jezika zmožni; v župnije iz nekdanjega oglejskega patrijarhata so prihajali Lahi, v kraje pa, ki so bili podrejeni solnograški nadškofiji, Nemci. Mnogoteri dalje časa niso sploh nič pridigovali, niti krščanskega nauka niso imeli; nekateri so si dali prestaviti v slovenščino, kojo so le deloma razumeli, cerkvene govore iz drugih jezikov, da so jih potem ali na pamet ali pa čitaje na leci predavali. Tako tužne so bile dalje časa cerkvene razmere, posebno na Slovenskem — za cerkveno govorništvo popolnoma neplodonosen vek. Toda primeroma hitro se odnošaji spremene. Vsled takozvanega humanizma zvrši se ob koncu XV. in začetkom XVI. stoletja velik in merodajen preobrat na duševnem obzorju. Gutenbergova iznajdba umetnega tiska je novo gibanje mogočno povspeševala. Tudi versko gibanje je nenadoma oživelo; nastalo je zanimanje za cerkveno vprašanje, kakoršnega že dolgo ni bilo opazovati. Zgodilo seje to po reformaciji, prekuciji v katoliški cerkvi, kije bila s silovitim plamenom izbruhnila začetkom XVI. stoletja na Nemškem ter je v teku nekaterih desetletij vnela skoraj v vsej zapadni Evropi strastne verske boje. Javila se je tudi na Slovenskem. Srdito je vzdramila duhove iz dolgotranjega spanja. Njeni očetje in povspeševatelji so jo širili z navdušenjem in z vnemo, ki sta naravnost občudovanja vredna. Njihovo delovanje je bilo vstrajno in neumorno, večinoma nesebično, njihove žrtve ogromne, vredne najsijajnejšega smotra in vspeha. Da na Slovenskem ni popolnoma zmagala reformacija, je pač edino prepisovati božji moči, ki vzdržuje sveto katoliško cerkev, koji edini je Kristus prerokoval: »Vrata peklenska je ne bodo premagala«. A nepristransko se mora priznati, da je reformacija vzbudila znova duševno delovanje med Slovenci. Ko so drugi narodi že zdavnej uporabljali vplivno sredstvo novodobne izobrazbe — tisek, še v tem oziru na Slovenskem sledu ni bilo. L. 1550. izidite (kolikor je znano) prvi slovenski knjigi vtisku: Trubarjev »A becedarium« in »Catechis-mus«; v poslednjem pravi pisatelj, da »se ta jezik poprej ni pisal in se v njem nič ni tiskalo.« Kakor vse stroke znanstvene, tako se je začelo tudi cerkveno govorništvo takoj v prvih pojavih urno naraščajoče reformacije razvijati. Pridige so zopet, pogosteje in na več krajih, zadonele po cerkvah ; cerkveni govorniki so vsplamteli, zanimanje za verske zadeve je med ljudstvom vskipelo. A beseda sv. evangelija in dokazovanje iz apostolskih listov nista bila čuti samo raz lec po cerkvah, tudi tiskana sta romala iz dežele v deželo, čez mesta in vasi; zavetja sta si iskala v ponosnih gradovih in palačah, kakor i v skritih kočicah med ogljarji in planšarji v planinah. Cerkveni govorniki so delovali z živo besedo in s tiskom. Otvorili so živahnejše delovanje na Slovenskem reformatorji. Najvplivnejši med njimi so bili sledeči: I. Primož Trubar. Rojen je bil dne 8. rožnika 1508 na Rašici blizu Turjaka na Dolenjskem. Učil se je na Reki, v Solnem gradu in na Dunaju. Njegov podpornik je bil tržaški škof Peter Bonhomo, ki ga je tudi 1. 1530. v duhovnika posvetil. Služil je Trubar kot kaplan v Celju pri sv. Maksimilijanu dve leti, potem je bil župnik v Loki pri Zidanem mostu in pozneje v Laškem trgu; 1. 1542. pa je * bil imenovan kanonikom v Ljubljani. Ker je začel širiti javno in na skrivnem Lutrovo krivo vero, je bil premeščen v St. Jernej na Dolenjskem za župnika; a 1. 1547. zbeži v Trst, kjer ga je gostoljubno sprejel njegov dobrotnik Bonhomo ter mu je poveril službo slovenskega propovednika pri Sv. Antonu. Ker je ljubljanski škof Tekstor od Ferdinanda I. izposloval povelje, naj zaprejo Trubarja in Pavla Wienerja, glavna razširjevatelja lutrovih naukov, je Trubar zbežal na Nemško v Norimberk. Kmalu potem je dobil župnijo Rotenburg na Virtemberškem, odpal je popolnoma od katoliške vere ter se je po vzgledu Lutra samega oženil. L. 1553. je dobil župnijo v Kemptenu, potem pa v Urahu blizu Tibingena. Sčasoma je reformacija na Kranjskem, osobito v Ljubljani tako napredovala, da so špitalsko cerkev odmenili za protestantsko službo božjo; Trubar sam je bil imenovan propovednikom, 1. 1562. A moral se je kmalu umakniti na Goriško. Tudi od tam je bil prisiljen pobegniti, šel je zopet na Nemško ter je postal pastor v Laufen u, kmalu potem pa v D er en dingen u. L. 1567. je prišel nenadoma v Ljubljano; a ker je uvidel, da mu niti prejšnji zaščitniki, plemenitaši, niso več naklonjeni, se je takoj vrnil na Nemško na svoje prejšno mesto, kjer je umrl 28. rožnika 1586. Trubar je z vso vnemo razširjal po Slovenskem reformacijo. Ze kot kaplan v Celju je bil na sumu, da je v zvezi s krivoverci na Nemškem. Pozneje je očitno odpal od katoliške cerkve; kaj ga je k osode-polnemu koraku nagnilo — srce ali um? — ni moči dognati. Njegova vroča želja potem je bila: za seboj potegniti vse svoje rojake! Da bi do le-tega smotra dospel, je vporabil vsa le mogoča sredstva. Najvažnejši pripomoček mu je bil, Tisek; z njim je razširjal po slovenski domovini krivo vero nemškega reformatorja. Pri svojih naporih je našel mnogo podpornikov, posebnega pomena za-nj sta bila odpali Peter P. Vergerij, bivši škof modruški in Hans Ungnad, ki je žrtvoval ogromne vsote za ustanovitev slovenske tiskarne v Tibingenu. Cerkveno govorništvo bilo je zelo vspešno orožje Trubarjevo. Kjerkoli je deloval, oznanjeval je z navdušenjem lutrove nauke. A da bi svoje goreče besede še bolj uglobil v srca slovenskih privržencev, jih je dal tudi natisniti. Takoj v prvi svoji knjigi je objavil propoved »o novi veri«, prvo propoved v slovenskem jeziku, ki je bila tiskana, 1. 1550. Le-ta knjiga je našla toliko priznanja, da je Trubar že 1. 1555. oskrbel njen drugi natis.1 Izmed 20 knjig, katere je Trubar v slovenskem jeziku izdal, jih je več, ki se bavijo s cerkveno-govorniško snovjo. Važnejše podatke v tem oziru najdemo v njegovih prevodih sv. pisma, posebno v knjigah : »Ta drugi Deil tiga Nouiga Teftamenta«,2 »Articuli oli Deili te praue ftare Vere«,3 »Ta perui Pfalm«. Najzna-meniteiša knjiga Trubarjeva pa je »Catechismus sdueima isla-gama«, ker je v njej obširna razprava o »pravi veri«. Predgovor se glasi: Lubi kerlzheniki, Mi, kir bomo ty Lutlierski inu te noue Vere imenouani, moramo, koker prauio od te ouzhice, kir ie ofdolai vpotoku pyla, ie timu volku, kir ie ofgorai pyl, Vodo skalila, tudi preslisbati, de fmo Sepelauci, kezarij, nouo kriuo Vero fazhnemo, to Staro famezliuiemo inu doli taremo, Satu ie taku liudu ratalu na Sueitu ctc. Letimu obrezhenu inu obdolshenu, le mi vletili buquizah ito Rilnizo odgouorimo inu ipryzhamo fadoiti, io vfemi Preroki, Iogri, Euangelisti, iteim Cate-chifmom. Ia tudi farnim Criltuiom, De le nom vtim fyla inu kriuiza godi, Temuzh ty naflii fvpemiki, ty Papefniki lo ty isti Iunaki, kir lo ftaro prauo Boshyo vero, Poltauo Ielvlovo, te S. Sacramente, te praue Bosliye slushbe, zheltzhene tih Suet-nikou preobernili preftauili, prozh vi'eli inu peritauili, Bosliy lapuuidi 1'ubper. Obtu kupite la male denarie lete Buquice, Zlieltu preberite, Taku bote 1'neshli, De mi Luthershki to Staro, prauo, Ifuelizhansko Vero vuzhimo inu dershimo, Bug shnega Duhom bodi lnami. Amen. Vash Truber. Potem sledi: 1 CATECHISMUS. Vslouenskim'Jefiku, lano kratko laltopno Islago' Inu ene molytue tar Nauuki Boshy. Vleti is zhistiga luetiga Pifma. Psal. VIII. Matth. XXI. Is tih uust, kir ne umeio gouoriti inu kir lefaio, li ti Gospud tuio zhast gori nare-del. V Tibingi 1555. 2 Ta drugi Deil tiga Nouiga Testamenta, v tim bosh imel vfe listy inu pilma tih Jogrou skratkimi inu faftopnimi Islagami sdai peruizh is mnogiterih Jelikou vta Slouenski lkusi Primosha Truberia Crainza fueiftu preobernen. V Tibingi, v tim leitu po Criitulouim Royltuu 1560. 3 Articuli oli Deili te praue ltare Vere kerszhanske, is S. Pifma poredu po-ltauleni, inu kratku faftopnu islosheni. Kateri lo tudi taku utim 1530 leitu, nashimu nermiloftiushimu Golpudi Ceffaryu Carolu tiga Imana Petimu, ranicimu. Inu potle vtim 1552 leitu, timu Conciljm Vtrienti, od enih Velikih Nembshkih Vyudou, Meift, inu Pridigarieu, naprei polosheni inu dani, sdai peruizh is Latinskiga inu Nembsh-kiga Jelyka, vta Slouenski fueiltu Iltolmazheni, odlpreda vti flouenski predguuori le praui, katera Vera ie od S. Troyce poftaulena, ta nar prauislii, inu nar ltarishi, skuli Primosha Trubetia Crainza. V Tibingi Vtim leitu po Criltufeuim Royltuu 1562. ENA PRIDNA INU POTREBNA PRIDIGA VKATERI SE PREPROltu inu faltopnu vuzhi, kokr tv mladi inu pre-prolti ludie, kir ne vmeio farni brati, oli te cele Biblie ne imaio, mogo is tiga Catehifma to Prauo Staro Ifuelizhansko Vero lpofnati, fpryzhati inu fagouoriti, Inu to kriuo falsh Papefhko faurezhi. Vi Ifuoleni Bosh\r, Lubi Crainci inu Sloueni, lete Bef-fede, katere hozhmo vtim fazhetku lete pridige poitauiti, ie nash Gospud inu Ohranenik Iefus Criltus lam (kateriga ie Bug Ozha nebeshki vfem ludem, poslushati oltru fapouedal Matth. 17. Luc. 9) litim Iudom vtim Templu Vierufalemu, Inu Abraam htimu Bogatimu vtim Pekli, Dauid inu S. Paul is S. Duha gouurili inu she fdai pruti nom vfem letaku go-uore. Criltus praui, Gruntaite inu ifuprashaite ta Pisma, Sakai vi menite, de Vi imate vnih ta vezhni leben, Inu ona fo, kir od mene prizhuio, Inu vi ne hozbte priti kmeni, de bi ta leben imeili Ioh. 5. Inu Abraam ie rekal htimu Bogatimu vtim Peklu, Oni tui Bratie inu vli ludie imaio Moifefa inu te Preroke, pulti nee te ifte poslushati, On pag praui, Nekar Ozha Abraam, temuzh kadar bi eden od tih mertuih knim shal, taku bi oni Pokuro diali. Abraam pag praui knemu, Aku oni tiga Moifefa inu te Preroke ne poslushaio, Ta ku bi oni tudi timu, kir bi od Smerti vital ne Verouali. Luc. 16. Inu Dauid praui Pfalm 119. 19. O bug, tuia Beffeda ie en Suezhnik muih nug, Inu ena luzh na muim potu, Ta po-ltaua tiga Gospudi ie popolnoma, Inu ona ohladi te Dushe, Tu prizhouane tiga Gofpudi ie guishnu, Inu Ituri te pre-prolte Modre, Te 1'apuuidi tiga Gclpudi, fo raune, inu obef-fele tu ferce, Te fapuuidi tiga Gofpudi, fo zhilte inu reluet-uio te Ozhi. Inu S. Paul. 2. Thi. 3. praui, Sledne Pifmu od Buga danu, ie pridnu htimu Nauku, htimu fuaru, htimu po-praulenu, htimu poduishanu vti prauici, De en Boshy zhlo-uik, bo popolnoma perpraulen inu pernareden, kufakimu dobrimu dellu. Sletemi inu tim glih fdoltimi beffedami nas ta vezhni Syn Boshy inu S. Duh, lipu faltopnu vuzhi, kei inu od koga le imamo vuzhiti inu poslushati, De ta Rifnizhni Nauuk od te Vere, inu prauo Celto vnebefla naidemo inu dobimo ta vezhni leben, Inu de ne prydemo vta Pekal, vta vezhni plazh, lok, inu skripane tih sob. Guishnu drugdi nekar inu per nikomer, fe taku dobru nebeshku blagu ne naide, inu de ta zhlouik vtu vezhnu pogublene ne pryde, famuzh vtim S. Pifmu, kateru nas neruezh vuzhi, kai ie Bog vnega Stanu, fakai ie ta Boshy fyn na ta fueit prishal, kakouu blagu ie on vfem ludem na ta fueit prinelfel, dobriga lturil inu opra-uil. Inu koku ty boli Greshni ludie, ie mogo skuli nega Martro inu faslushene Sbugom fprauiti, is Gresnikou fuetv inu brumni ratati. Sakai vfi shlaht ludie na fuetu, ty Aydi, Judi inu Turki, po naturi inu zhloueiski Pameiti veido, De ie en Bug, de fe ima nemu slushiti, brumni biti, de Greshnike shtraifa, te dobre lubi, Satu le domishlauaio, vprashaio, zhudne Boshye slusbe nareiaio, skaterimi hote od Buga milost, Odpuszhane vfeh Grehou, ta nebeffa, Inu na tim Sueitu mir, pokoi, dobra leita faslushiti, inu vfo nefrezhu od sebe inu od suih Otrok pregnati. Oli ta vegshi deil ludi, te praue Vere, ne iszheio vtim S. Pifmu, temuzh per fui laltni norski pameti, oli per drugih ludeh, nih Starishih, inu per ltarih Babah, Oli per nefaltopnih faryh inu Menihih. Oli lety boli, vboshvh rizheh slipi, od suie pameti inu Starisheu fepelani ludie, hprauimu Studenzu, kir bi nih sheio mogli vgaiiti, Joh. 4. 7. Ela. 55. tu ie, Boshvo milost dofezbi Bogu prou slushiti, ne gredo, temuzh htim kalnim mlakom, litim zhloueiskim Nauukom, kateri obeniga, zhloueka ne Iture vti nega villy velfeliga, inu ne laguishaio, de ie vrni-lolli Boshy, Inu ga ne pelaio po praui Celli vnebeffa, temuzh po tih Neraunich kriuih ftefah vta Pekal. Obtu hozhmo li ta praui pot inu Celto Vnebelfa naiti, Vboshyo miloll pryti inu slushiti prou Bogu, taku imamo, koker nas vtih osgorai praulenih beffedah, Iefus Criltus Syn Boshy, nash Isuelizhar inu praui vuzhenik lam, inu shnega S. Duhum, fkuli Moifela, Preroke inu logre, vuzhi, vely inu 1'apoueda, de imamo le tu S. Pifmu, vkaterim lo te belfede Boshye, katere ie on od fazhetka tiga fuita ltemi ludmi go-uuril, fui lian inu vollo fzhim koku, fakai hozhe te ludi Ifve-zhati, inu ty ludie imaio nemu slushiti, refodil inu dal na-fnane, brati inu poslushati . . . Natu hozhmo mi tukai fdai, is zhistiga S. Pilma inu Catehifma, tim nashim Supernikom Saltopnu odgouuriti, inu te preproile nauuzhiti, inu faguishati, de fe nom vletim l'yla inu kriuiza gody, De bi mi Luterski nouo Vero, Is te Luterske Glaue oli nega laltniga Vuka, fazhenali, pridigali inu terdili, Inu de bi mi. Bogu slushiti prepouidouali, Suetnike Sashpotouali, Mashe, tu ie, tu prauu obhaylu fametouali, pred teim nas Bug obari, Inu tiga od nas oben Saitopni zhlouik po rilnici ne more gouoriti inu fprizhati . . . Potem razlaga vso vsebino »te stare isvelizhanske vere« in sicer po sledečem načrtu: 1. Te Iogerske Vere Islaga, 2 Ozha Nasha Is-laga, 3. Od Sacramentov, 4. Od Divice Marie od vfeh Suetnikou, koku se imaio prau po Boshv voli inu nega beffedi zheltiti inu poshtouati. Zanimiv je odlomek, v katerem zavrača očitanje, da bi bili Luteranci češčenju Marijinemu nasprotni. Pravi namreč: Mi Luterski fmo tudi, skuli te nefaitopne inu Sludiem obdane Papeshnike, per doitih ludeh, kir slednimu marinu inu praulenu Veruio, oblagani inu obrezheni, De od Diuice Marye inu tih Suetnikou nishter ne dershimo, nee fashpo-tuiemo, nim ne Veruiemo, Diuizo Marvo vfem Shenom, Inu te Suetnike htim Malikom inu Sludiem perglihuiemo .... Take inu tim glih lashe fe zhes nas gouore. Tedai fo tudi ty Superniki, ranicimu nashimu Golpudi Ceffariu Ferdinandu naprei perneffli, de ieit te Otroke Vlublanici pod Mefriizami kerszhuiem, is te S. Mashe shpot delam inu cilu famerzhu-iem, To Nedelo inu vfe Pralnike prepouiduiem prafnouati &c. Natu mi hozhmo tim neframnim leshom fdai po redu, is S. Pifrna odgouoriti, inu te ilte relodeti. Nerpoprei ima vfaki dobri kerszhenik veiditi inu veru-vati, De dolehmal fe oben zhlouik vtim kerszhanltui nei sne-shil, kir bi is Diuice Marye, oli is tih Suetnikou shpot delal. Pred nekaterimi itu leit, ie bil en Kezar Heluidius, ta ie piffal inu to belfedo Doneč, dotle, Matth. 1. islagal, de diviza Ma-rya, ie po Iefulu vezh Otruk imeila. Oli tok kriu faftop inu falsh Islago, lo ty vuzheni Vuzheniki fauergli inu ferdamnali, Inu mi she fdai ferdamnuiemo. Obtu leshniuu ty eni zhes nas gouore, de bi mi to diuizo Maryo inu te lube Suetnike, katere ie lam Bug zheftil, 1'ashpotouali, pred tim nas Bug obari. Ampag mi vuzhimo is Boshyga pifma, de fe imaio Diuiza Marya inu vfi Suetniki prou, po Boshj' beffedi, inu koker fe fpodobi zheltiti inu poltouati, Oli taku, de shnih ne imamo Boguue fturiti, inu nee koker Malike inu Sludie Moliti, koker ty nefaltopni inu nedomilTelni Papefniki deio, kir to Vero, Ozha nash inu deffet Sapuuidi, nefaitopio, nishter od nih ne dershe, koker potle bomo od tiga gouorili. Mi veimo inu Veruiemo, de diuiza Marya, ie od tiga viffokega S. Angela Gabriela, kadar ie bil kni vtu Meiftu Nazaret od Boga pollan, zheltzhena. Sterni belfedami, kir ie kni dial, Aue Maria Gratiofa, tu ie, Ti Maria, veffeliffe oli bodi fdraua, oli koker fo ty eni tolmazhili, zheitzhena, Gratiofa, tu ie, Ito Gnado obdana, oli koker fo tudi ty eni oli nekar prou tolmazhili, Gnade ti polna. Tu imamo letaku faftopiti, de ie ona od Buga fueliko Gnado obdilena, Nekar de bi ona fdrugimi fuio Gnado delila, koker ona fama vne peiffni inu pridigi, fdaici fa teim islaga, kir praui, Ta kir ie mogozh, ie meni velike rizhi iskafal, fatu bodi nega Ime Suetu, Inu nega Gnada oli Milolt, bode da na od ene shlahte do druge, tim kir fe bodo nega bali, Inu fa tem ta Angel fam to nee Gnado, islaga kir praui, Ne buife Ti Maria, Sakai ti ti neshla to Gnado per Bugi. Poli, ti bosh pozhela vtuim telelfu inu rodila eniga Synu, Inu nemu bosh tu nega Ime Iefus dala, Ta ilti bo velik inu en Syn tiga viffokega ime-nuan &c. Natu mi tudi lto S. Elizabeto prauimo inu Veru-iemo, de diuiza Marva ie Shegnana vmei vfemi Shenami, tu ie, frezhnishi inu perietnishi Bogu zhes vfe Shene, Sakai ta Sad nee teleffa ie shegnan, Inu mi no dershimo inu Verujemo, koker ta Cerkou pove, de ie poniffhana zhes vfe Angelike Core inu ltanuue, Mi tudi Veruiemo inu dershimo, de ie fdusho inu Iteleffom, koker Enoh, Elias inu Moifes Vnebeffa vleta. Inu de ona fo vfemi Suetniki fa nas prolii, inu sheli, de bi shno red bili Iluelizhani, Potehmal ty Angeli fa nas profiio, inu se vetTele, kadar pokuro deimo, Zah. I. Luc. 15. Inu Gol'pud Bug ie fdaici vtim Paradishu timu Adamu inu Eui od te Diuice Marye prerokoval, De tu Shen-sku Seime, bode tei kazhi Glauo lterlu, tu ie, Criltus kir bo od ene Shene royen, inu nekar od Mosha, bode Sludiu nego oblatt zhes verne tterl inu faterl. Inu potle kadar ie Bug htim tryem Ozhakom, Abraamu, Ifaacu, lacobu inu htimu Dauidu gouuril, nim oblubil, de skuti nih Seime bodo she-gnani vli ludie, Stem ie Bug vfelei menil Criltufa, kir od te Diuice Marye royen, Inu Efaias faltopnu od tiga Diuizhtua Marye gouori, kir praui, Pole, ena Diuiza bo pozhela inu rodila eniga, tiga bode Ime Emanuel, tu ie, Bug fnami Ela 7. Matth. 1. Inu ta Prerok Ezeh. 44. Od vezhniga Diuizhtua te Diuice Marye prerokuie, kir praui Leta Vrata bodo faperta inu fe ne bodo odperla, inu ta Mosh skuti nee ne puide, Sakai ta Ifraelski Gofpud Bug puide skuti nee inu bodo faperta timu V}-udu. Le te belfede ty (tari Vuzheniki laftopio inu Islagaio, od vezhnutti tiga diuizhtua te diuice Marye. Sakai ty Preroki fo veidili inu Verouali, De diuiza Marva ima biti zhiita 1'ueta Diuiza, pred porodom inu potle do konza oltati. Letu mi tudi terdnu Veruiemo inu ozhitu vti nashi Veri fpofnamo, kir prauimo, leit Veruio tudi vtiga Ie-fufa Criitufa Gofpudi nashiga, kir ie pozbet od S. Duha inu royen od te diuice Mane. Kateri letu Veruie inu fpofna, ta ilti prou, fadolti poshtuie inu zhesti to Diuizo Marvo, kar fe ni vezh perloshi, item le lashpotuie inu htim Malikom perglihuie. Nu is letih beffed, en vlaki dobri kerszhenik laitopi, kai mi Veruiemo inu dershimo od te Diuice Marye inu od vl'eh Suetnikou, guishnu vle tu, kar Bug hozhe od nas imeiti, inu ie nom potreba htimu Ifuelizhanu . . . Tudi različnim stanovom daje Trubar posebne nauke, njim je namenjeno poučenje str. 308.- 407. »Kratki faltopni Nauuki is zhiftiga S. Pifma vfeti, koku inu fzhim ima vfaki kerszhenik vfuim ftanu oli poklizanu 1'e dershati, bodi doma, Vcerqui, na Rotaushi, na puli, 1'uiem dellom inu rounanem, de slushi inu dopade Gofpudi Bogu, bo Vboshy milolti, inu kadar danas oli Jutri vmerie, de pride VnebelTa.« To so toraj prve tiskane stanovske pridige v slovenskem jeziku. Njim sledijo v knjigi »Shtyri kratke ialtopne inu pridne Pridige oli Predgouori, od te Vezherie Criitufeue inu Shtyri Molitue, Te fe mogo Vcerqui premenevzh per Obhaylo, oli doma, kadar se drushina hozhe obyti, naprei brati, Inu pred teim Obhaylom inu potle moliti.« Za vzgled začetek prve obhajilne pridige: Vi Isuoleni Boshy, Vi koker ty Verni ludi, Ilir fte vshe poprei nauuzheni inu poduishani, od tiga prauiga Boshiga itanu vti S. Trovci, od te vole Boshve, od Boshvh Pollau inu Sapuuid, od Starueina tiga zhloueka, od tih porodnih, Erbouih, Sturienih inu dopernellenih Grehou, od tiga nashiga Odreshitua skuli Iefufa Criitufa, Inu od vleh Shtukou inu Articulou te praue Itare Vere Kerszhanske, Inu vi kir te ille terdnu inu ftonouitu Veruiete, Tv ilti fe imaio tukai ifkafati inu pryti kletimu velikimu inu viffokimu Troshtu, kateriga nom lam Iefus Criltus, per tei fui Vezherv, vshiuanu inu iemlenu tiga nega telefla inu te nega krv, ponuie inu daie, Vi tudi kir veilte to perfego tiga vezhniga Vligamogozhiga Boga, kir praui, koker fem ielt shiu, Ielt ne zho, de ta Gresh-nik vmerie, temuzh de fe preoberne, inu de bo shiu. Leto perfego ie Gofpud Bug lto krvo, Smertio inu Goriuftanenem tiga fuiga dimiga lubiga Synu Ielula Criitufa poterdil, lpry-zhal inu vfe ludi laguishal. Inu vleti Boshi Perfegi ie obuie fapopadenu ta Pokura inu tu odpulzhane tih Grehou. Gofpud Bug ie perfegel, de ie nega Vola, de mi vtih Grehih, kir fo itei nashi Vifty, fuper ne imamo prebiuati, Temuzh de fe imamo pokoriti inu knemu oberniti, pred nega prauizhnim ferdom fe preftrashiti inu te nashe Grehe is ferza shalouati, kir fmo taku Gofpudi Boga grofouitu referdili, fashmagali, inu la nega Sapuuidi, prepuuidi inu pryteshe, nishter rodili. Kateri tedai taku ferce ima inu femkai pernelle, koker od tiga fam Bug gouori, De on hozhe prebiuati vtih reskla-nih shalollnih fercih, inu vtih, kir fe pred nega befledo ltra-shio, Ty ifti imaio leto veliko dobruto inu Miloft, katera nom bo fa volo Iefufa Criltufa darouana inu dana, refmisliti, she-leiti inu pryeti, Ino imaio terdnu Verouati, de nim bodo nih vfi Grehi, fa Criftufeuo volo is milolti, pres nih faslushena cilu odpuszheni, ako oni leta Trosht Iterdno Vero inu sto-nouitim Seuupanem na Criftula prymo. Inu oni na letim ne imaio zhiulati, temuzh terdnu Verouati inu fe fenefti, de oni taku, tu odpuszhane nih vfeh Grehou dobo inu prymo, Inu oni Bogu dopado, inu de fo Erbizhi tiga vezhniga Ifue-lyzhana, Inu de nim nash Gofpud Ielus Criftus guishnu hozhe dati fuiga S. Duha, Inu de Gofpud Bug hozhe vnih mi-loftivo prebiuati, nee regirati, vishati, pelati inu ohraniti htimu vezhnimu Isuelizhanu ... O »prid igarstvu« ima celo Trubar v katekizmu posebno poglavje, ki slove: Ta SHESTI INV PVSledni deil tiga Catehilma. Od Nebeshkih kluzheu. Vprashane, Kateri fo t\r kluzhi tiga Nebeslikiga kraleultua ? Odguuor. Tu pridigarftuu tiga Euangelia od Iefufa Criftula. Vprashane. Pouei nakatere beffede, is tih Euangeliftou, skaterimi ie Iefus Criftus tu Pri-garftuu fuiga Euangelia gori poitauil? Odguuor. Sueti Lucas vtim Defletim Capituli pishe, De Iefus Criftus nash Gospud, ie kfuim Iogrom, katere ie on Pridigati tu kraleultuu Boshye vunkay polchilal, letaku gouuril, kateri vas poslusha, ta mene poslusha, Inu kateri vas Fershmaga, ta mene Fershmaga, kateri pag mene Fershmaga, ta ifti Fershmaga tiga, kir ie mene poslal. Inu Sueti Mateush na sheitnailtim praui, De Criftus ie kluetimu Petru gouuril, Tebi hozho dati te kluzhe tiga Nebeshkiga kraleultua, kar ti bosh luefal na Semli, tu bo luefanu Vnebeflih, Inu kar ti bosh refuelal na Semli, tu bo refuelanu vnebelfih. Inu S. lansh na duaifletim piflhe, de Iefus ie kfuim Iogrom dial, vlamite tiga S. Duha, katerim vi te Grehe odpuftite, tim fo odpufzheni, Inu katerim vi ladershite, tim fo fadershani. Vprashane. Pouei 1'dai na konzu to Summo inu kratig lapopadig vl'eh Boshyh Poftau inu Sapuuid ? Odguuor. Od take Summe Iel'us Criltus nash Gosfpud lam gouuri letaku. Ti imash lubiti tuiga Gofpudi Boga lcelim fercem, fcelo Dusho, fcelo Miffalio, inu fo vfo tuio mozhio. Leta ie ta nerperuishi inu neruegslii lapuuid, Ta druga pag ie letei glih, Ti imash lubiti tuiga Blishniga koker lam lebe, Vleteiu dueyu fapuuidah vilfi inu (toy ta cela Poltaua inu tv Preroki. Matth. 22. V prashane. Pouei tudi to Summo vfiga Suetiga Euangelia? Odguuor. Od tiga lam Criftus praui Joh. 3. Bug ie ta Sueit taku lubil, de ie luiga di-niga Synu dal, de sledni kir vnega veruie, ne bo lgublen, Temuzh bo imel ta vezhni leben. Sakai Bug nei poslal luiga Synu na ta Sueit, de bi on ta Sueit lodil, Temuzh de ta Sueit bo lkusi nega Iluelizhan. Inu S. Paul. 1. Thi. 1. praui, Tu ie ena guishna befleda inu vredna, de mi no obi miszhi lo vfo rizhio gori vfamemo, De Ielus Criltus ie prishal, te Greshnike Iluelizhati, vmei katerimi lem ieft tih neruishih eden, Oli meni te ie Milost iskafala, Sa tiga volo, de Ielus Criltus ie nerpoprei na meni vfo tuio Milost inu feneffene iskafal, kanirnu Exemplu inu Nauuku tim, kir imaio vnega Verouati, htimu vezhnimu lebnu. Sahualene S. Paula ta volo S. Euangelia. Na tu timu vezhnimu kralu, vlelei shiuimu, neuidezhimu inu famimu modrimu Bogu, bodi vla zhaft inu huala od vekoma do vekoma Amen. Tiga Catechifma konez. Inu kadar ta dua shularia, oli dua druga Hlapzhizha, oli Deklice, ta Catehil-mus lipu polahku glolfnu inu laltopnu, de vit ludie mladi inu ltari yti Cerqui slishio inu faftopio, fo ifrekli inu pouedali, Natu ima en Pridigar ie li zhas inu toplu, druge Hlapzhizhe inu Deklice, vti Cerqui tudi kratku, eden oli dua shtuka is tiga Cate- hilma, aku ga vmeio, periafniuu vprashati, Te kir Vmeio hualiti inu troshtati, de bodo na tim fueitu inu Vnebeffili dobru imeili, kadar le bodo po tim Nauuki tiga Catehifma, pruti Bogu, ludem inu lami lebi dershali. Te pag kir ne Veruio, slepimi befledami opominati, de fe vfiga Catehifma iluuna, prou ilrezhi inu faftopiti nauuzhe. Sice ne bodo obene lrezhe inu dobriga, na tim fueitu imeili, bodo od vfeh ludi la-shpotouani, nim 1'e ne bode dopuftilu obhaiati, ne botrom biti. Potle, kateru je ner tu huishe, kadar vmerio, puideio fo vfemi Turki, ludi, Neuerniki, nepokurniki, 1'ue-likimi Greshniki, ltemi Iefufeuimi Sourashniki, vta Pekal, vtim iltim bodo vekoma vpreueliki Martri inu terplenu, Io inu Ve vpyli, lokali, plakali inu lobmi shkripali. Pred tako reuo Ozha nebeshki, la volo nega Syna Iefufa Criftula vas inu Nas obari Amen. Obtu mui lubi Otroci, vuzhimo fe per godi inu od mladiu, tiga Catehifma, de ga prou laftopimu inu po nim 1'e dershimo. Htimu dai nom Bug Ozha fuiga S. Duha, vum, ralum, pamet, laltop, lerce miffal inu volo, Amen. To obširno, 533 strani v 8° obsegajoče delo 1 je bil temelj vsemu reformacijskemu gibanju na Slovenskem. Poleg Trubarja je bil navplivnejši oznanjevalec Lutrove vere na Slovenskem 1 Iz naslova samega je razvidna vsebina, isti se namreč glasi: Catehismus sdveima Islagama. Ena pridiga od ftarofti te praue inu kriue Vere, Kerftzhouane, Mashoüane, zheltzhena tih Suetnikou, od Cerkounih inu doma-zhih Boshih slushbi, Is S. Pifma, Itarih Cronik inu Vuzlienikou vkupe sbrana. Ta mahina Agenda, Otrozhie Molitue, skufi Primosha Truberia. V Tibingi 1575- 2. Jurij Dalmatin, rodom iz Krškega na Dolenjskem. Bogoslovja se je učil v Tibingenu. Leta 1572. prišel je za propovednika v Ljubljano, od koder je pogosto zahajal v sosedna mesta širit protestantsko vero. Nekaj časa je bil župnik pri Sv. Kocijanu, od koder so ga pa kmetje pregnali. Vrnivši se v Ljubljano je ondi vmrl 1589 v 40. letu svoje dobe. Dalmatin si je v slovenskem slovstvu postavil trajen spomenik s svojim prevodom sv. pisma, izdanim 1. 1584. v Vitenbergu. V slovenskem cerkvenem govorništvu je znamenit po pridigi, ki jo nahajamo v njegovi knjigi »Paffion«.1 Kot vzgled takratnega govorništva naj sledi njen začetek in sklep: ENA LEPA INV POTREBNA PRIDIGA OD PASSION A CRISTVSEVIga, poprei skusi Rainciga Iansha Bren-zia sturiena, inu sdai peruizh vflouenfzhino tolmazhena. Vleti Pridigi le kaslie inu vuzlii, Nar poprei kai ta Befseda Pafsion pomeni. Hdrugimu sa zhes volo ie Criitus na ta fueit prishel. Htretijmu kai fo vfi offri tih itarih Ozhakou vftarim Teftamenti pomenili, inu koku veliku nam na tim leshi, de mi Criltusou palsion ie dobru nauuzhimo, inu ta ifti zhestn pomishlamo. Hpufled-nimu, kai ie mi is tiga Pafsiona imamo vuzhiti, inu is nega knashimu nauuku inu troshtu samerkati. ONV ie reis, de Criltufeu vus leben na tim Sueiti, ie bil pred inu pred sgul en pafsion, ali terplene, skusi kateru ie nash Ozha nebeški snami Greshniki fpet smyrien: Inu de ie Criftus sdaici od tiga zhasa, kir ie zhlouik poftal, vfe zhlouezhke flabofti, ali vfai pres greha, na fe bil vfel, Phil. 2. Heb. 2. 4. skaterimi ie on nashe grehe plazhal. Sakai nekar le ti beteshi negouih ran, inu tu sashpotouaine, inu fmert na Crifhi: temuzh tudi sima* mras, vrozhoft, lakota, sheia, nadluge inu vfe druge nuie, katere ie on na dushi inu na telefsi od mladih nug, do fuoie fmerti preterpil, ie bilu smyriene sBugom, inu plazhillu nashih grehou. Ali kadar ie Criitus skusi ta Crish inu britko fmert, fuoie terplene na tim fueitu cillu dopolnil inu dopernefsal: taku mi po gmain navadi, vfe tu ymenuiemo Paffion ali terplene Criftu-feuu, kar je on preftal ali preterpil od tiga zhafsa, ker ga ie Iudesh fratal, noter de ie bil vgrob poloshen, inu fpet od fmerti vftal. 1 Paffion, tu ie britko terplene inu tudi tu zhaftitu od fmerti vftaiene, inu v Nebu hoiene Nashiga Gofpudi Iesufa Criftufa, is vfeh ftirih Euangeliftou sloshenu: Sred eno potrebno Pridigo: inu eno Peifno v kateri ie Ceil Paffion sapopaden. Durcli M. Georgium Dalmatinum. Drukanu v Lublani fkusi J. Mandelca 1576- Sakai Criltus nei na ta fueit prishal, de bi Poltaue lta-uil, ali noue Poltaue nareial. Onu ie ia reis, de ie dofti is Poitaue vuzhil, inu to Poltauo, kir ie poprei od Buga bila dana, saftopnu islagal, ali on nei le sa tu prishel, de bi eno nouo Poltauo prinefsel ali fturil. On tudi nei le sa tu prishel, de bi lam febe kenimu Exemplu, ali priglihi eniga po-shteniga brumniga lebna, ludem naprei poftauil, nai ii ie reis, de obeniga, lepshiga inu popolnishiga Exempla ali pri-glihe eniga fuetiga, inu Bogu dobru dopadezhiga lebna nei, kakor ie Criftus: ali on nei le sa tiga volo zhlouik poital. Temuzh on ie sa tiga volo nar vezh prishel, de bi skuli fuoie terplene, Crish inu hnert nashe grehe plazhal, inu nas sBugom, fuoijm Ozhetom Nebeshkim smyril, inu nam tu nar vegshe tar vezhnu Isuelizhaine dobil. Sa tu ima letu nasha ta nar perua inu nar vegshi skerb inu muia biti, de mi to Iltorio od Criftuleuiga britkiga terplena, le dobru nauuzhimo inu li no dobro snano lturimo. Preden mi pak to Iltorio od Criltufeuiga terplena vroke vsamemo, zhemo poprei pouedati, koku nam ie vifsoku Cri-ltufeuu terplene od Buga porozhenu, inu kai nam nuza: de bomo samerkali inu saitopili, de kadar Criltufeuu terplene pomishlamo, mi ltem nar vegshim shtukom inu Articulom nashiga Isuelizhaina okuli hodimo. Sueti Paul praui I. cor. 2. Ielt fe nelem dershal sa tega, kateri bi kai drusiga snal vmei vami, kakor le Iesula Criltufa, tiga Crishaniga, Sa tu fino tudi mi dolshni velik flis perloshiti, de tiga Crishaniga Criltufa dobru fposnamo. Inu hperuimu, kadar fo nashi pervi Itarishi Adam inu Eua bily greshili, inu fuoiemi grehi vfe zhlouezhtuu vtu nar vegshi pogublene vergli inu perprauili, nei bilu Gofpudi Bogu na teim sadolti, de ie le vfuoijm skriunim fuiti sna-shil inu li naprei vsel, fuoiga fynu, na ta Sueit poflati, de bi on skusi luoio 1'mert, te zhloueke od smerti odreshil: temuzh ie tudi leta fui fuit sdaici vsazhetki, vlimu fueitu na snane dal, inu pouedal: inu reis vsazhetki nekuliku temneshi sa volo tiga iitiga zhafsa, ali vfai tuliku, kuliku ie sadolti bilu, de fe ie naprei vsetie saltopilu, inu de fo mogli sueli-zhani biti . . . Ker fo pak Boshij ferd zhes grehe posna, undukai fe zhlouik sazhne Boga bati Inu ker fe Boshia lubesan posna, undu zhlouik sazhne v Buga verouati inu fe na nega sanefti ali sauupati: de taku vBoshijm ltrahu, inu vpraui veri ne- gouimu poklizainu sazhnemo pokorni biti. Letu fo pak ti shtuki te praue pokure, katerih ie nam potreba, de skusi Criftufa to prauizo kir pred Bugom vela, inu tu vezhnu is-uelizhaine dobodemo. Obtu de fi mi Criftufeuu terplene prou knuzu perprauimo, taku ima letu nasha nar vegshi skerb inu muia biti, de fe mi is tiga iftiga nauuzhimo Boshio volo prou fposnati, koku fe on slu zhes grehe ferdi, inu te vBoge zhloueke na Sueiti viffoku lubi: de fe pokorimo, po-bulshamo, inu de bomo skusi Gofpudi Criftufa prauizo inu vezhnu ifuelizhaine dobili. Letukai is Criftufeuiga terplena fe imamo vuzhiti, de Criftufeuu Kraleftuu nei od tiga fuita ali posemelsku, inu de mi na tim fueitu neimamo iskati tu prauu, popolnoma, inu vezhnu isuelizhaine, temuzh de imamo veliku vezh ta Crish inu nadluge, katere Bug zhes nas poshle inu dopufty, volnu skusi Criftufa preterpeiti. Hpuflednimu fe imamo tudi is Criftufeuiga Pafsiona ali terplena vuzhiti, de neimamo meiniti, kadar nam hudu gre na fueiti, de bi sa tu od Buga bily sapufzheni. Sakai raunu kakor nei Criftus terpil sa tu, de bi mi nizh neimeli, na tim fueiti terpeiti, temuzh veliku vezh de bi nam en Exempel ali prigliho pustil, de bi imeili vnegoue ftopine fto-piti inu sa nim puiti kakor I. Pet. 2. ftoij piffanu: Taku on nei sa tu terpil, de bi le on fam vterpleni obdershan bil, temuzh di bi on vfe te, kateri vnega veruio, vfem nih ter-pleini obdershal. Sa tu ftoij pifsanu. Heb: 2. Cap: Sa tiga volo ie on moral vfeh rizheh fuoijm bratom glih biti, de bi miloftiu bil, inu en Sueift vishi far pred Bugom, ksmirienu sa grehe tiga folka. Sakai vtim, kar ie on terpil, inu vzhim ie on skushen more on pomagati tem, kateri so v skushna-uah. Taku tudi Sueiti Paul praui: Rom: 14. Smo li shiuy ali vmeriemo taku fmo tiga GOSPVDI. Sakai htimu, ie tudi Criftus vmerl, inu gori vftal, inu ie fpet oshiuil, de on zhes te mertue inu zhes te shiue gofpoduie. Obtu vshe neimamo zbiulati, temuzh guishnu veiditi, de Bug nas, kir v Criftufa prou veruiemo, vfeh nashih skushnauah bode kakor en Ozha poleg ftal, inu vobeni nadlugi nas nebo sapuftil potehmal, kir ie on fuiga fynu Iesufa Criftufa, sa tu puftil martrati, de on, nam vfeh nashih nuiah, nadlugah inu martrah obdershy inuvunkai pomaga. Kadar ie vshe timu taku, Vi lubesniui vCriftufu, taku imamo mi ta Palsion ali terplene Criftufeuu sueliko ferzhno »Voditelj« II. 13 Andohtio inu fliffom, taku poflushati, de skusi tu bomo opo-minani hpraui Kerfzhanski pokuri, de skusi to, vezhnu vef-fele poffedemo, skusi Iesufa Crittufa nashiga Gofpudi, kateri ie sOzhetom, inu Suetim Duhum praui Bug, Viffokuhualen vekoma, Amen. Po pridigi o trpljenju Kristusovem so peli verniki pesem »o trpljenju Kristusovem«, katero je izdal obenem s pridigo Dalmatin pod naslovom: PASSION IS VSEH ŠTIRIH EVANGELISTOV VLETO Peiisen, od Iuria Dalmatina, sdai peruizh sloshen, vti vishi kakor ta Nembshki: O mensch bewein dein iiinde groß. Ali kakor ta Slouenska peiisen: Sueti Paul venim Uiti. Kitic je XXX, prva slove: O Greshni Zhlouik vfaki zlias Pomilli ti kai ie sa nas Iesus moral terpeti: (: De bi nas od pekla reshil Is neba ie na tuet preshil, Nemu ie bilu vmreti: Kakor tu Euangelifti, Inu Apoftolski lysti, Poredu vfe prizhuio, Od nega martre pisheo, Greshnike knemu vishaio, Vnega veriet vkasuio. Med najbolj izobraženimi reformatorji na Slovenskem odlikuje se 3. Sebastijan Krelj, rojen v Vipavi 1. 1538. Vseučiliščne šole je obiskoval v Jeni in Ti-bingi. Pridobil si je izvanredne znanosti, kajti bil je dobro vešč latinščine, grščine in hebrejščine. L. 1563. je postal Trubarjev pomočnik v Ljubljani, dve leti pozneje pa prvi protestantski propovednik in Superintendent v Ljubljani; a že 1. 1567. je vmrl. Izdal je slovensko postilo, kakoršnih je bilo v onem času mnogo po vseh deželah razširjenih. Ime postila izvira iz latinskih besed: »Post i 11 a« (verba evangelii). Postila je razlaga nedeljskega odlomka iz evangelija ali v obliki propovedi ali pa v prašanjih in odgovorih, kakor v katekizmu. Že Trubar je bil poslovenil Lutherjevo postilo.1 Tudi Kreljeva postila ni izvirna, niti ni dovršeno delo. Prevod je iz nemškega izvirnika, katerega je bil izdal učeni Cirijak Spangenberg 1 Izdal jo je Trubarjev sin Felicijan po očetovi smrti pod naslovom: HISHNA POSTILLA D. MARTINA LVTHERIA, ZHES TE NEDELSKE INV TEH IME-NITNISHIH PRASNIkou Euangelie fkusi cejlu Lejtu s vfem flifsom tolmazliena, 1'kusi PRIMVSHA TRVBERIA KRAINZA RA1NZIGA. DRVCKANA v TIBINGI SKVSI Georga Gruppenbacha ANNO M. D. XCV. (1528—1604). Krelj je prevel I. del, II. in III. del pa Juričič, ki je potem vse tri dele skupno izdal.' Krelj in Juričič sta pisala med vsemi slovenskimi reformatorji najlepšo slovenščino; v njuni postili se kaže jezikoslovni napredek; knjiga je ostala dolgo časa v rabi tudi pri katoliških duhovnikih, ki so iz nje nabirali snov za svoje propovedi, ogibaje se seveda vsega, kar je bilo očividno protestantsko. Za vzgled sledi: NA DAN S. ANDREA APOSTOLA, EVANgelium Math, na 4. Cap. Kai nam le kashe ali naprei ftaui vdanashnim Euangeliu? DVa Exempla: Edan od Chriltufoue Liubesni, kateri okoli hodezh sgol is velike milofti inu dobrute, vabi, vboge preprofte Ribizhe, da fo niegoui Apoftoli, inu ftori shnih Zhloueske Ribizhe, Paftirie tiga Karfzhanftua, inu Otroke vezhniga Lebna. Ta drugi ie od Vere, vteih shtirih Ribizhih, Petra, An-dreia, Iacopa, inu Ioannefa: Kateri na edno farno Chriftu-louo poklizanie, vfe pulte inu sa nym 'gredo, nikar le vsa-pufzheniu pofuetniga Blaga, Tamuzh tudi vkrishu tarplieniu inu Smarti. Kai ie, da Chriftus hodi inu prohaia vzhafi po desheli, vzhafi pri Moryu, vzhafi po Moryu? Telefino hoienie inu potouanie Chriltufouo, po vody inu desheli, nishter drusiga nei: Tamuzh da on nam ltem fuoio volno dobruto iskashe, kir on nei luoiega prida, po-koia inu miru, tamuzh vlih Liudi osdraulienia inu suelizhania iskal: Se ie velikega truda inu dela Itim Vkom, Spredigo, ltem osdravlieniem inu troshtaniem podltopil, vfim bolnim, shaloftnim farzom inu itilnenim Veiltam kdobrimu. Kai ie Morye? Leta nepokoini Suet: Kateriga ty Vetroue Zhloueskiga Vka ter Lashy, inu Vihri vfih skushniau suparnolti, prega- 1 Krelj je I. del izdal v Reznu 1. 1567., a vsi trije deli so izšli 1. 1578. pod naslovom: POSTILLA, to ie KARSZHANSKE EVANGELSKE predige, verhu Euangelia, vfe poglauite Prasdnike skos celo Leto. SA HISHNE GOSPODARIE, Shole mlade inu priprolte liudi. Od Iohann. Spangenberga, na vprashanie inu odgouor isloshena. Sdai peruizh, verno inu iueifto Stolmazhena: Inu vpraui Slouenski Iesik prepihana. Anno, M. D. LXXVIII. »Voditelj« II. 13* niania, inu shalofti, pres preftanka duiguio inu goniju: Tako, da Letu nikuli obene tihofti, obeniga pokoia, inu obeniga miru nei. Kadai hodi Chriftus pri Morvi? Tadai, kadar sa Steno ftoij, kakor ta Neuefta Vsala-monouih peifnah poie, inu skosi Garter gleda, nas pulti sku-shati inu preganiati ter ktemu gleda kakofe vskushniauah darshimo, ako tudi ftanouiti oltanemo, inu vpoterplicniu terdno obftoymo. Kadai hodi Chriftus po Moryi? Tadai, kadar on vfe Vihre inu Valoue tih skushniau inu shalofti, pod noge vershe inu potare: Vetrom sapoue, da fo tihy, inu tako Liudem ftori mir vnyh farzu inu Veifti. Kai dela Chriftus hodezh po Semly inu po Moryi? Pridiguie to miloftiuo Befedo, inu vfim Liudem ponuia odpufzhanie Grehou, inu ta Vezhni Leban. Kakoua ie Chriftufoua prediga? Pobulshaite fe: To Boshye Kralieuftuo fe kuam pribli-shuie. Kakor bi rekal: Moreteli vashih Grehou shalouati, inu milofti profiti, tako nam nezhe nishtar na Boshy milofti faliti ni mannkati: Sakai miloftiui zhas inu pryetno Leto tiga Gofpodi ie takaie, le ga ne sashpotuite inu ga saobftoin mimo nepuftite. Hozheli Chriftus ftakouo predigo le febe famiga obloshiti? Ne. On hozhe tudi flushabnike, hlapce inu pomozhnike ktemu imeiti, kakor ie poprei vftarem Sakonu Proroke imel. Kei on te ifte vsame? Nikar fte vifoke Shule vtim Meftu Ateni, ni ftih Vzhe-nih Filosofou is Egypta, ni ftih vifokih Fariou, Fariseou ali pifma Vzhenikou Iudouskih: Tamuzh smei drushbe teih vbo-sih Ribizheu, Zolnarieu inu delouzeu. A Sakai to ? Kakor ie ta Chriftufoua befeda inu prediga pred tim Suitom sashpotouana inu sa malo darshana, inu vfelei pre-ganianie na febi ima, da io tudi sa tiga voliu S. Paual ime-nuie Befedo tiga Krisha. Tako on tudi hozhe maihane pri- profte flushabnike imeti, inu ktakouimu predigarftuu pokli-zati .... Semtertje kaže Postila odločno protestantsko lice; huduje se ostro nad »papežniki«; za vzgled v tem oziru navedemo sklep govora na praznik sv. Simona in Jude: Kay ie to, key Plalam gouori: Sourashili fo me sa obftoin? Leto gouorenie, ie Laftni Titul tiga Sueta, ta fe mu dobro more na snamenie ali na Zhelo malati inu pifati. Slafti, da ne le Boshyo Befedo is nesnania ali is nesaftopnofti sa-shpotuie, katero bi fe ishe le terpello, famuzh nezhe Boshyo Befedo snaiozh, ni videti ni flishati: la grosouito supar, kakor fam Hudizh, diuia inu rasbya. Sato ta fuet nishtar drugo nei, kakor edno veliko kardelo inu mnoshiza sanikernih Liudi, kateri fo ftern Hudizhem obdani, kateri ne, le teh Vbosih karfzhenikou, tamuzh tudi Boga Ozheta, Synu in S. Duha sashpotuio. Kay bi Bog takouimu fuetoui imel drusiga dati, kakor sgol Turske Tyranne inu lashniue Papeshnike. Takouih Liudy ie on dobro vreidan, da ga Turak na Tellefu inu Papesh na dushi tare inu kashtiga, Sakai on drugazhie ne ozhe imeti. Kateri fo pak Chriftufoui Iogri, ty poflushaio tiga Vka fuoiga Moiftra Criftufa: Vkrishu imaio poterplienie inu hkonzu dofesheio inu primeio obliubo tega vezhniga Lebna, Amen. Jurij Juričič, ki je sodeloval pri prevanju najobširnejšega cerkveno-govorniškega dela v reformacijski dobi, le-te postile, znan pod imenom: Jurij Kobila, bilje rodom Hrvat iz Vinodola, dobil je 1. 1562. službo protestantskega propovednika v Ljubljani, 1574 postal je vojaški kapelan ter je umrl 1. 1578. Razven imenovanih protestantskih propovednikov so nam znani še: Janez Tulščak, silno vnet zagovornik in razširjevatelj nove vere. Bil je prej duhovnik v Metliki, a je približno 1. 1561. odpal ter je v Ljubljani kot vpokojen protestantski propovednik umrl 1. 1594. Vlahovič iz Metlike je oznanjeval protestantstvo v Novem mestu, v Brežicah in v svojem rojstnem kraju; umrl je 1. 1581. Poslednji zastopnik reformacijske dobe na Slovenskem pa je bil že imenovani sin Primoža Trubarja, očaka slovenske reformacije, Felicijan, rojen 1553 v Kemp-tenu; bil je nekaj časa slovenski propovednik v Ljubljani, a je moral 1598. 1. iz domovine svojega očeta pobegniti na Nemško, od koder se ni več vrnil. Dr. Ant. Medved. (Dalje prihodnjič.) II. Praktično bogoslovje. A. Pastirstvo. V zagovor Marijinih družb.1 V 1. letošnji štev. »Voditelja« je g. dr. Salezij Knavs napisal razpravo o Marijinih družbah, na katero sam želi in razprava tudi zahteva odgovora. G. doktor je zadnje čase povedal v »Voditelju« mnogo lepih in zdravih misli o vzgoji mladine, o molitvi itd., — misli, ki bi zaslužile, da se priobčijo širjemu občinstvu, recimo, v kakem nabožnem listu. Ni bil pa tako srečen z zadnjim svojim sestavkom o Marijinih družbah. Tudi tu je vmes vpletenih nekaj dobrih misli, katere treba uva-ževati, toda cela smer razprave, zdi se, ni obrnjena na pravo stran. Bodi dovoljeno najprej nekoliko splošnih opazk o tej razpravi in tej smeri. Sestavek g. dr. Knavsa v »Voditelju« je precej podoben nekemu sestavku, ki ga je objavil isti gospod pred nekaterimi leti v »Corres-pondenzblatt f. d. K. C.«, kjer je imel o tej zadevi polemiko z gosp. župnikom Zabukovcem. — Dobro bi bilo, da bi nam kdo začrtal nova in jasna pota, po katerih bi se dal katoliški cerkvi med svetom pridobiti ugled, krščansko življenje povzdigniti, duše od Boga odkupljene lažje, gotoveje, številneje zveličati. Žal, da nam ne ve nihče mnogo novega, boljšega povedati; katoliška cerkev s svojimi nauki o zatajevanju bo ostala vedno signum, cut contradicetur. Nič nimamo proti temu, če kdo hoče, da naj se stare in res zastarele reči in navade v cerkvi odpravijo, izrastki verskega življenja, ki cerkev bolj kaze kakor krepe, odstranijo. — Nikakor pa nismo zadovoljni, da bi se zametale reči dobre in potrjene, dokler ni na njihovo mesto postaviti kaj boljšega. Ravno taka je pa tudi s pobožnimi, zlasti stanovskimi družbami, ki so potrjeno in preskušeno sredstvo za pospeševanje verskega življenja. Da ima drevo dovolj zraka in svetlobe ter se more živahno razvijati, se morajo večkrat porezati mnoge drobne vejice in nepotrebni poganjki; ko bi se pa požagalo preveč močnih in zdravih 1 Kakor smo nasprotni praznemu pričkanju, ki dela le razdor, tako pa z druge strani zagovarjamo prostost, da o aktualnih rečeh vsak prostodušno pove svoje mnenje. A to bodi vselej stvarno, brez osebnega zbadanja in neplodnega kritikaster-stva. Velika pomota je, da se večkrat vse brez vsake razsodnosti »en bloc« sprejme ali pa za hrbtom tudi »en bloc« čez vse zabavlja. Moška in odkrita beseda naj izloči, kar je krivo, pojasni, kar je dvomljivo, in pomaga resnici — do zmage. Uredništvo. vej, bi se s tem drevesu zelo škodovalo; in če bi se jih požagalo celo preveč, se drevo utegne posušiti. Ta primera, se mi zdi,- se popolnoma poda za cerkveno življenje in njega »izrastke«. Nekateri novostrujarji takole sklepajo: Zakaj bi mladi ljudje morali biti tako hudo povezani in v kaste ločeni živeti med svetom kakor redovniki po samostanih? Skrbeti moramo, da bodo vkljub temu in pri vsej prostosti, ki naj jo uživajo, vendar dobri, pošteni, nedolžni. Ta želja je prav lepa in vse hvale vredna, ko bi se le res izpolnila! Toda to je vprašanje, če je to mogoče. Plesa bi ne bilo treba zabranjevati, ko bi se pri njem res nič ne grešilo! Družb, shodov in zakramentov bi ne bilo treba, ko bi le brez tega mladi ljudje res pošteno, nedolžno in pobožno živeli! Kdor more pri vsem tem, oziroma brez vsega tega isti cilj doseči, dobro. Nas pa skušnja uči nasprotno, zato smatramo stanovske družbe za zelo potrebne in koristne. Po poti, ki jo nasvetujejo v tem oziru nekateri gospodje, bi prišli nazaj na stališče starih jožefincev, ki so bili istotako nasprotniki vseh družb in društev. Poznal sem častitega gospoda, čegar parola je bila, ko se je govorilo o društvih: Čemu društva; saj imamo pri nas eno veliko društvo: sveto katoliško cerkev! Medtem pa se mu je krog prijateljev cerkve vedno bolj manjšal, dokler se tudi on ni — sprijaznil z društvi. Pojdimo zdaj k dr. Knavsovi razpravi o Marijinih družbah. Naj se mi pa ne zameri, če ne bom morda vselej zadel njegovega smisla; zakaj na nekaterih mestih je precej nejasen, in se ne ve, ali hoče hvaliti ali grajati. V Marijinih družbah vidi marsikaj dobrega, toda ta omejenost, ta povezanost, tesnoba, »klavzura« pred drugimi verniki mu ni všeč, če ga prav razumem. Vladala naj bi večja enakost med verniki; za vse naj bi se enako skrbelo in vsi naj bi bili dobri! — Na to je treba odgovoriti; to zahteva pojasnila, luči! Princip, na katerem stoje Marijine družbe in družbe sploh, je oni princip, ki ima v modernem socijalnem življenju pri mehaničnem kakor duhovnem delu veliko ulogo in veliko važnost: Delitev dela. To je popolnoma modem princip. Čim bolj podrobno je naše delo, tem intenzivnejše je. V zadnji »Ouartalschrift« je bil neki članek, v katerem se razlaga stavek iz Summe sv. Tomaža: »Omnis scientia operativa tanto perfectior est, quanto magis parti-cularia considerat, in quibus est actus« (I. q. 22, art. 3, ad 1.). Ondi se sicer ne govori o Marijinih družbah, toda ravno o njih velja tudi ta stavek. Čim bolj se prilagodi pridiga in vsa dušna briga specialnim potrebam poslušavcev, tem boljša je. In da imajo mladi, odrašajoči ali že odrasli ljudje svoje specialne potrebe, je gotovo. Da, ravno ta vrsta ljudi, za katere imamo večinoma Marijine družbe, to je odrašajoča in odrasla mladina, ima izmed vseh nam izročenih vernikov (če izvzamemo bolnike in umirajoče) naj večje potrebe, zahteva največje pazljivosti in skrbi. Ni treba še le dokazovati, da imajo ti brez primere večje nevarnosti, zapeljivosti in skušnjave kakor drugi, n. pr. šolski otroci ali zakonski. Zato ravno za te posebne družbe. Drugi princip, na katerem slone cerkvene družbe, je znani: V družbi je moč. V družbi je medsebojen vzgled, v družbi medsebojna vspodbuda, pazljivost itd.; skratka, v družbi se namen veliko lažje doseže kakor posamezno. Ti dve važni in veljavni načeli torej: »Delitev dela« in »V družbi je moč« popolnoma opravičujeta Marijine družbe in zagovarjata njih potrebo. Za mladino samo so družbe gotovo koristne. In da v družbah lažje poštena ostane ter najlepša leta brezmadežno preživi, kakor pa brez družb, o tem ni nobenega dvoma. Za mladino nič posebej skrbeti, naj se brez posebne pazljivosti sama pazi, naj uživa prostost, naj gre ravno do meje dovoljenega in ne dalje, naj ji moralni čut pove, kako daleč sme, — to je sicer idejalno lepo, toda če se v praksi obnese, to je drugo! Treba je poznati človeško, zlasti mladostno naravo in nje slabost! Zato se ni bati, da bi bili naši Marijini družabniki kmalu preveč pobožni (!), za svet nerabni, za možitev in ženitev nesposobni itd. Saj vidimo, da se pridno ženijo in može, četudi ne hodijo na ples, in prav imajo! Za mladino samo, ponavljam, so družbe gotovo koristne. Vprašanje je le, če so tudi koristne ali če vsaj niso škodljive za tiste, ki niso v družbah. In tudi ta pomislek g. dr. Salezij poudarja in po pravici; o tem se treba razgovoriti. Ce bi družbe družabnikom koristile, drugim pa škodovale, bi bila njih vrednost še vedno dvomljiva; bilo bi treba pretehtati, jeli večja njih korist ali škoda. Na to kar naprej odgovarjam, da ta strah, da bi drugi verniki zaradi družb škodo trpeli, ni opravičen. G. Knavs pravi: »Najzaslužnejše delo duhovnega pastirja je spreobračanje velikih, trdovratnih grešnikov... Dober pastir pusti 99 ovac in gre iskat eno izgubljeno! To je pač prva in poglavitna dolžnost, popolnost v višji meri pa je le dober svet. Marijine družbe pa ne iščejo izgubljenih ovac, marveč le varujejo in negujejo one, ki so ostale v staji.« To bo vsak podpisal. Toda, da bi se grešniki zaradi Marijinih družb ne imeli prilike spreobračati, tega se ni bati, — ne z ozirom na nje same in ne z ozirom na duhovnike — voditelje družb. Ne z ozirom na nje same! Saj vemo, kako se grešniki spreobračajo! Saj storimo in poskušamo, kar vemo in znamo, da bi jih prenaredili, toda kakšni so uspehi! Spreobrnjen grešnik je — izredna prikazen. K spovedi pride na leto enkrat ali dvakrat ali nazadnje tudi nobenkrat. Vabimo, prosimo, rotimo, slikajmo nevarnost življenja v smrtnem grehu, grozimo z večnimi kaznimi, — ali menite, da se kaj zmeni! Ne pride; ni njegova navada. Včasi bi človek mislil, tole jih pa mora ganiti in pretresti, kar so danes slišali! Toda če pričakuješ kakega temeljitega poboljšanja, si se temeljito zmotil. Niti srednje-dobrih možakov ne moremo zlepa privaditi, da bi pogosteje k spovedi šli, če niso bili tega že prej vajeni. Navada — to je glavna norma med ljudstvom. — In če tak grešnik pride k spovedi, ne veš, kaj bi ž njim počel; če se mu odreče odveza, ga ne bo več nazaj; če dobi odvezo, bo čez nekaj dni spet tak kot je bil, in prihodnjič bo prišel prav s tistimi grehi obložen kakor zadnjič, naj se jih spoveduje že 5, 10 ali 20 let. Polagoma se morda sam nekoliko unese s tem, da se oženi, postara, — ako ga ni že prej smrt, previ.denega ali neprevidenega prehitela. Direktno spreobračati grešnike in zlasti trdovratne grešnike, je pa trda in težka stvar. Tudi če napravimo misijon, ako imamo izmed mnogih enega ali dva resnično poboljšana, smemo biti veseli. Saj že pregovor pravi: »Cesar se Janezek nauči, to Janez zna« in sv. pismo : »Mladenič vajen svoje poti, tudi v starosti ž nje ne odstopi« (Preg. 22, 6). Slabe navade mu namreč preidejo v naravo, v meso in kri, vest mu pa otopi — in tu je treba prav posebnih dogodkov ali posebne milosti božje, da se to prenaredi. Dobro in nujno potrebno je torej grešnike spreobračati, toda še boljše in mnogo izdatnejše je, skrbeti, da se grešniki — ne delajo in da jih spreobračati treba ni: nedolžne ohranjati nedolžne. In ta namen ima brez dvoma tudi Marijina družba. Zato je na vso moč moder in praktičen ta circulus, ki je nekako vpeljan v ljubljanski škofiji: Matere poučevati, da bodo dobro vzgajale svoje otroke; te otroke, ko toliko odrastejo, sprejeti v Marijino družbo in jih tam pripravljati, da bodo zopet dobri očetje in matere. Te zopet poučevati o vzgoji otrok, njih otroke zopet vzgajati v Marijini družbi itd. itd. Na ta način se najbolj naravno reformira človeški rod, boljša človeško pleme. Tudi od strani duhovnikov-voditeljev se menda ni bati, da bi zaradi družb zanemarjali grešnike. Tisti, ki so vneti in goreči za družbo, so navadno vneti in goreči tudi za blagor vseh sebi izročenih. — Na to je treba že paziti, da zaradi družabnikov, ki se pogo- stokrat spovedujejo, drugim ne bo zaprta ali otežena pot do spovednice. Toda tudi to se faktično ne dogaja, vsaj mnogokrat ne. Kajti pri vsem tem, da se družabniki veliko spovedujejo, tudi nedružabniki splošno sv. zakramente zdaj pogosteje prejemajo, kakor je bilo v navadi pred desetletji. Seveda pa je to za duhovnike veliko breme. Toda če si ga prostovoljno nalože, kdo bi jim branil? Ravno tako neutemeljena pa je trditev, da bi se tisti, ki niso v družbi, zaradi tega cerkvi odtegovali in slabši bili. Te trditve ni bilo še nikjer slišati, in kolikor imam jaz skušnje, nisem še tega opazil (ako ima kdo drugačno, prav, da pove). Če že niso boljši, slabši tudi niso. So, kar so; delajo, kar znajo; žive, kakor so živeli. — Spočetka, ko se družba ustanovi, vsaj prva leta, ko so se družbe prikazale, so pač posvetnjaki nekaj časa besneli, zabavljali, celo s kamenjem obmetavali družabnike; sčasoma pa, ko so videli, da nič ne opravijo, so odnehali, in zdaj je že vse dobro. Tako dobra reč — četudi sprva naleti na odpor — polagoma zmaguje in zmaga. Nasprotno pa je res, da vzgled družabnikov tudi na druge kolikortoliko dobro vpliva; če ne na vse, pa vsaj na tiste, ki so sprejemljivi. Očividno je, da se je versko življenje, odkar imamo družbe, zelo povzdignilo, in marsikaka slaba navada je jela pojemati. Ne trdim, da so to samo Marijine družbe dosegle, ampak tudi gorečnost duhovnikov sploh; toda v dobi Marijinih družb se je to zgodilo, — dokaz, da v škodo drugim vernikom gotovo niso, če že niso v korist; toda tudi korist se ne da utajiti. Zato je vendarle vsaj deloma res to, čemur dr. Knavs ugovarja, namreč: da dela za celo župnijo, kdor dela za Marijino družbo. S tem sem v glavnem odgovoril dr. Knavsovim pomislekom. Načeloma ima gospod popolnoma prav, ako trdi: Ne gre, da bi se dušni pastir z nekaterimi toliko ukvarjal, da bi druge zanemarjal. Toda faktično se, kolikor znano, po Marijinih družbah to ne godi. Zdaj treba pregledati še nekatere, rekel bi, postranske ugovore in pomisleke, koliko je na njih. G. pisatelj primerja Marijine družbe s III. redom, rekoč: »Marijine družbe so le stari in častiti III. red v novi obliki. Le firma je druga; cilj je obema isti in sredstva večjidel enaka.« Reči menda hoče: Je že dobro vse to, toda čemu toliko teh reči, ko so si med seboj tako podobne?! Dasi zopet ne moremo načeloma temu ugovarjati, da naj bi se delo prav preveč ne razsekavalo in drobilo, moramo vendar odločno zagovarjati opravičenost Marijinih družb poleg III. reda. In sicer: Prvič ima Marijina družba pred III. redom to veliko prednost, da so družbe razdeljene po stanovih, v III. redu pa vsake vrste ljudje skupaj. Kar je za posamezen stan, to bolj vleče tisti stan, pa je tudi vse zanj bolj umerjeno. Drugič je Marijina družba mladim ljudem bolj simpatična. Tretji red — kakor je po svojem duhu izvrsten, če se res vtem duhu vodi — ima na sebi nekaj bolj resnobnega, saj se imenuje menda »tretji red od pokore«, kar za mlade ljudi ni tako vabljivo. Zato bi pri mladini s tretjim redom gotovo tega ne dosegli, kakor z družbami. Tretjič: Marijina družba bolj naglasa apostolsko delo. In četrtič: Če se je tudi le firma spremenila, ta firma — Marijina — nikakor ni napačna. Končno je pa sv. cerkev odobrila Marijine družbe in jih vedno hvalila ter pospeševala, potem ko je tretji red že davno obstal. Kar čudno pa je, kar piše dr. Knavs o mešanih gledaliških igrah: »Pri nas pa dovoljujejo razne estetične zabave, dummodo ex-cludantur iuvenes resp. puellae! Ali nismo tukaj preveč na stališču starohebrejskih plank? Mar niso mladeniči in deklice skupaj pri delu in jelu? Čemu bi torej ne smeli biti skupaj pri pošteni zabavi pod nadzorstvom duhovnega voditelja? Ampak potem bi ne bili redovniki in redovnice! (Ne vem, jeli ta stavek ironično ali resnobno mišljen). Kršiti se ne sme — moralna — klavzura. Kako naj potem uspešno izvršujejo apostolstvo plemenitega vplivanja in čvrste agitacije? To je — defenziva, nikakor pa ni to plemenito apostolstvo agitacije!« — Na to odgovarjamo: Prvič: Pri delu in jelu morajo mladeniči in dekleta biti skupaj, to je mnogokrat neizogibno; neizogibno pa ni, da bi skupaj ne igrali. Vse kaj drugega je: neiskana, prisiljena bližnja priložnost, pa iskana, prostovoljna. Tudi pri »delu in jelu« se večkrat zgodi kaj napačnega, a to se ne more preprečiti; lahko pa se prepreči tam, kjer ni nujne potrebe. Drugič: Kakšno apostolstvo naj pa izvršujejo Marijini družabniki za kulisami in na odru? Če ne bodo skupaj igrali, pa bi ne mogli vršiti apostolstva in agitacije! — Izven iger pa ni rečeno, da bi ne smel nobeden z nobeno spregovoriti, kar je prav. Na drugi strani pa zopet ni treba, da bi morali fantje ravno pri dekletih in dekleta pri fantih apostolstvo vršiti! Tretjič: »To je defenziva, nikakor pa ne apostolstvo«. Gotovo! Najprej je namreč treba defenzive, in šele v drugi vrsti apostolstva. Apostolstvo, v katerem človek sam škodo trpi, gotovo ni Bogu ljubo. Saj lahko vrše apostolstvo tam, kjer ni zanje nevarnosti. Četrtič: »Kršiti se ne sme moralna klavzura«. To je zopet tisti nepraktični idealizem, ki hoče imeti cilj, ne da bi rabil sredstva. Zakaj pa je v samostanih materialna klavzura? Pač za to, da se lažje drži moralna! — V svetu pa sploh ni klavzure. To, kar se tu imenuje klavzura, se pravi po naše: ogibati se grešnih prilik in nevarnosti. To je pa vendar gotovo, da kdor nima vnanje priložnosti h grehu, se bo lažje greha zdržal, kakor ta, ki jo ima. Priložnosti iskati, v priložnosti pa se grehu ustavljati in ga premagati, to bi bilo sicer bolj junaško, samo — če bo res. Le recimo fantom in dekletom: Občujete lahko med seboj prosto, samo grešiti ne! — bomo videli, kak bo rezultat! Vem, kaj g. dr. Knavsu ni všeč: tista prevelika tesnosrčnost in zaprtost pred svetom, tiste takozvane »Glashauspflanzen«, ki so vajene samo gorkote, komaj pa pridejo na zrak, jih vzame slana. — Ne da bi se hotel spuščati v razpravo, jeli taka vzgoja boljša ali slabša od druge, rečem: O naših Marijinih družbah to ne velja. Naši družabniki, živeči med svetom, nimajo nikakršne klavzure, niso zaprti pred svetom; ne da bi iskali priložnosti, dovolj občujejo in morajo občevati z drugim spolom »pri delu in jelu«; ogibajo se samo nepotrebnih prilik h grehu, in teh se morajo. Tudi vprašanja o mešanih vlogah nisem hotel s tem definitivno rešiti. O tem bi se dala zopet pisati posebna razprava. Odsvetovati se morajo vselej; četudi vselej in v vsakih okoliščinah prepovedati, tega si ne upam trditi. Vsekako je treba, če se kdaj dovoli, velike pazljivosti in previdnosti. -— Ravno taka je s plesom. Odsvetuje se vedno; če se kdaj dovoli — ker sam na sebi ni greh, ampak samo prilika k njemu — treba potrebnih kautel, da od prilike ne pride do greha, da je vse pošteno — in sicer pri mestnih dekletih tako, kakor pri kmečkih. Gotovo je toliko: Cim manj je te in takih reči, tem bolje; najbolje pa nič. Istotako neskladno je, kar piše dr. Knavs o voditelju Marijine družbe. Dobro pove: Punctum saliens pri Marijini družbi je dober in razumen spiritual, ali kakor pravimo navadno: voditelj. Toda kar od voditelja zahteva, to je pretirano. »Kakor ni vsak duhovnik za nunskega ali drugega spirituala, tako tudi ni za — spiri-tuala Marijine družbe«, — so njegove besede. Pa ne bo tako hudo! On trdi, da stopinja popolnosti, do katere je treba Marijine otroke privesti, je tako visoka, da navaden duhovnik tega •— ni zmožen, ker sam ne dospe tako visoko. Kajti, dasi bi po nauku moralistov moral duhovnik skrbeti za višjo popolnost, »vendar (so besede Knavsove) blagor človeštvu, ko bi vsi duhovniki za stalno prišli do prvega stadija krščanske popolnosti — via purgativa — da bi se stanovitno varovali smrtnega greha.« Na to odgovarjamo: A ko blagor človeštvu, če se vsi duhovniki varujejo vsaj smrtnega greha, ali ne bomo zadovoljni, če se svetni ljudje in pa mladi ljudje, in naj se tudi imenujejo Marijini otroci, varujejo stalno vsaj smrtnega greha. Da, prav gotovo: Če Marijine družbe dosežejo pri mladini to, da se bo obvarovala smrtnega greha, to je: ohranila krstno nedolžnost, ali po izgubljeni krstni nedolžnosti se varovala smrtnega greha vsaj odtlej, ko je vstopila v Marijino družbo, —je storila neizmerno veliko, dasi namen Marijinih družb ni samo, varovati smrtnega greha, ampak tudi voditi k popolnosti. Da bodo pa mnogi dosegli višjo stopinjo popolnosti, to je gotovo in tudi potrebno. Zadovoljiti se pa pri duhovnikih samo s prvo stopinjo, pri svetnih Marijinih družabnikih pa zahtevati kar splošno tretjo, to gotovo ni dosledno. Zato pa tudi vodstvo Marijine družbe ni tako težavna reč. Ako P. Opitz imenuje vodstvo družbe: »ein wahres Meisterstück«, se mora to vzeti cum grano salis. Saj je že kaj drugega tudi »ein wahres Meisterstück«, n. pr. dobro pripraviti otroke na prvo spoved, na prvo sv. obhajilo, prav dobro pripraviti bolnika za pot v večnost itd. itd. Zato lahko rečemo: Vsak navaden dober duhovnik je zmožen dobro voditi Marijino družbo. Samo gorečnosti in veselja mora imeti za to, pa bo šlo. Tudi kar se tiče svetosti, ki se zahteva od družabnikov, se ne sme pretiravati. (S tem nikakor nečem zagovarjati laksizma, s katerim se faktično veliko več greši kakor z rigorizmom.) Definicija, ki jo daje P. Opitz o Marijini družbi in družabnikih, je gotovo prava. »Dobro organizovana, po stanovih ločena, čisto cerkvena družba, v kateri se izbrani otroci katoliške cerkve na poseben način posvete Materi božji, da po tem izrednem č e š č e n j u Marije teže po svoji lastni popolnosti in po popolnosti svojega bližnjega.« Vse te poudarjene besede »izbrani otroci« itd. v polnem obsegu doseči, to je ideal Marijine družbe. Čim bolj se ta ideal doseže, tem boljše je. Toda ideali se v prozaičnem življenju redkokdaj popolnoma dosegajo. Vzeti moramo ljudi, kakor so. Tudi v družbah, ki jih vodijo jezuitje, ti »rojeni« voditelji Marijinih družb sami, ni dobiti samih svetnikov. Nikjer na vsem svetu ne bomo dobili vsega popolnega; kjer so ljudje, so tudi človeške nepopolnosti in slabosti. Varovati se je torej kakor laksizma tako tudi prevelikega rigo-rizma. Seveda pred rigorizmom ni treba veliko svariti; ker faktično se pri nas več greši z laksizmom kakor z rigorizmom. Vsaj pridevek »dober« (če tudi ne ravno »najboljši«) mora zaslužiti vsak, kdor se sprejme. — Napačno pa se mi zdi tole sklepanje, ki ga zasledujem v imenovani razpravi: Za Marijino družbo se zahteva posebna popolnost; takih je le prav malo; duhovniki jih niso niti zmožni voditi; in če bi jih vodili, bilo bi škoda, s to peščico se toliko ukvarjati, druge pa za- nemarjati, torej — rajši nič! Tako sklepanje pove ravno toliko kakor pregovor: »Najboljše je sovražnik dobrega.« Ako se apostolstvo Marijinih družb na Francoskem ni obneslo, tudi to še ni neovrgljiv dokaz zoper nje. Družba je pač taka, kakor se vodi. Ako francoske družbe niso rodile zaželjenega sadu, tega niso krive Marijine družbe kot take, ampak tega bodo najbrž krivi Fran-cozje sami, francoska narava. Prav verjetno je, kakor Francoze že sicer poznamo, da so francoske družbe imele na sebi tiste napake, katere naš g. dr. Salezij na njih po pravici graja: prevelika ekskluzivnost, zaprtost, nepraktičen pietizem. Teh napak se moramo in hočemo mi varovati. Bilo je potrebno o tej stvari se razgovoriti, kajti Marijine družbe so sedaj na Slovenskem tak faktor, da če bi na družbah ne bilo nič, bi se mi slovenski duhovniki vdajali obžalovanja vrednim iluzijam, in bi neizmerno veliko svojega časa in svojih moči potratili zastonj, za prazen nič; če pa je kaj na njih, bi bila zopet silna škoda, ko bi se nam to z velikim trudom zgrajeno delo razpršilo in uničilo. Prepričani pa smo, daje dr. Knavsa vodil tisti najboljši namen kakor nas druge, ki vodimo in zagovarjamo družbe. Njemu kakor nam se ne gre za nič drugega, kakor da bi našli najboljšo pot, po kateri bi se vera in versko življenje med našim ljudstvom ukrepilo. Le za to se gre, kdo pravo zadene. G. Knavs sam prav primerno piše: »Tu pač ne gre za dogme, ampak za aplikacijo pastirske gorečnosti na deželi, ki naj bi ne bila tuja velikemu delu duhovnijanov, ki naj bi ne bila sterilna, ki naj bi ne ločevala, ampak družila . . ., ki bi večala vrste zavednih katolikov.« — Mi menimo, da ravno potem duhovno pastirstvo ne bo sterilno, da ravno tu ima pastirska gorečnost lepo polje, da ravno tu se dela res za zboljšanje cele du-hovnije, ako se Marijina družba vpelje in — seveda — prav vodi. V teh, naših cerkvi in veri sovražnih časih, ko moramo res iskati in popraševati se: kaj bi mogli vendar najboljšega ukreniti in storiti, da vero v našem ljudstvu utrdimo, da versko življenje poglobimo, tako da bo zmožno kljubovati vsem poskusom in navalom modernega raz-kristjanjevanja, — v teh časih tedaj ne vemo izmed mnogih nobenega boljšega sredstva kakor so stanovske družbe za mladino (cerkvene in svetne, o katerih pa tu ne govorimo). Stanovske družbe za mladino! Ko bi ne imeli Marijinih družb, morali bi imeti kake drugačne. Ker pa enkrat Marijine imamo, zato te držimo in gojimo. Iz tega vzroka pa tudi ne želimo, da bi bile Marijine družbe samo neko »prehodno sredstvo«, čegar »inventar« naj pripade v kratkem kakršnemukoli drugemu društvu. V krogih, ki se veliko pečajo z mladinsko organizacijo, je marveč to mnenje, da je obojna organizacija potrebna (če jo je mogoče voditi) in da druga drugo izpopolnjuje: izvencerkvena (izobraževalna društva) na bolj široki podlagi, cerkvena (družbe) na ožji, to se pravi: V društvo je prost vstop vsakemu, kdor se le priznava h krščanskim načelom in ni v slabem imenu; v družbo pa le tistim, ki se zavežejo krščanske dolžnosti natančneje in popolnejše izpolnjevati. Vsi udje družbe (kot ožjega kroga) so lahko udje društva (širjega kroga), ne pa narobe. Samo »najširja krščanska podlaga«, ki je ideal dr. Knavsu, je nekaj, toda ne vse. To potrjujejo tisti, ki vodijo ali so vodili taka društva. Se že doseže nekaj, krščanska zavest se budi, izobrazba se goji, toda če ni versko-moralne podlage, ni nič pravega, nič temeljitega, nič zanes-ljivega. Kdor si je ustvaril obojno organizacijo in jo dobro vodi: omne tulit punctum. Seveda zahteva to časa in truda. Dobro pove zopet g. Knavs: »Preizkusite, kar spoznate, da bi utegnilo povzdigniti nravni nivo v duhovniji; kar se obnese, potrdite; kar se ne obnese, spremenite in poskusite kaj boljšega!« — No, poskusili smo z Marijinimi družbami in ne najdemo pravega vzroka, da bi jih opustili. Ne vedeli bi kaj boljšega na njih mesto postaviti. Vedno poskušavanje in spreminjanje bi tudi ne vplivalo ugodno na ljudstvo; drugič nam bi ne sledilo več tako rado in zaupno. Če propade kje »konsum«, poskusite na to kaj drugega podobnega napraviti! Ne bo šlo več tako lahko. Ljudje so zgubili zaupanje. Seveda če bi se nikakor ne obneslo, bi je morali kako spremeniti. Toda tega vzroka ravno ni. Ne opustiti in spremeniti, ampak spopolniti hočemo to, kar smo enkrat začeli. Skušnje prvih let nas bodo le poučile, katerih napak se moramo varovati, da bodo družbe res svoj namen dosegale in zaželjeni sad rodile. Tudi dr. Knavsove pomisleke in ugovore si hočemo zapomniti. V svarilo nam bodo, da ne zaidemo zopet v nasprotno napako. Kar je napačnega na katerikoli strani, tega se hočemo varovati: prevelike omejenosti, da bi nedružabniki pri tem škodo trpeli, še bolj pa prevelike popustljivosti, kar bi naše družbe še najprej in najbolj oslabilo. Človeške slabosti se bodo sicer vedno držale naših Marijinih družb, pa pri vseh teh slabostih upamo po pravici, bodo vendar marsikaj dobrega rodile. Zato: »Ne nazaj in navzdol, ampak naprej in navzgor!« — bodi naša parola! To je naše mnenje, naše stališče v prepornem vprašanju. Clara pacta — boni amici. Mislim, da s tem povsem stvarnim odgovorom nisem nič žalil svojega častitega »nasprotnika«, kateremu nikakor ne odrekam dobre in najboljše volje. Ako sem pa to zoper svojo voljo kaj storil, ga prosim pred sklepom blagohotnega oprošče-nja. Želim mu, da bi nam še mnogo lepega in temeljitega napisal. Sicer pa nikogar ne obsojamo, kdor je drugačnih misli o Marijinih družbah. Saj menda vsa pota vodijo v Rim; kdor ve po drugem prej priti do cilja, pa naj ga ubere. Tudi tukaj: kdor ve bolje, široko mu polje! — Mi pa imamo to prepričanje: Marijine družbe — če se prav vodijo — so izvrstno sredstvo verske vzgoje krščanske mladine in s tem vzgoje krščanskega ljudstva sploh. Naj žive in cvetö! J. Kalan. Čemu imajo župnijski uradi uradne dopisnice? K župniku G. je prišla lansko leto neka mati po krstni izpisek za otroka, katerega je dobila v rejo. Na govoru se ji je poznalo, da ni bila domačinka. Kje ste pa doma? V J . . . 5—6 ur daleč. Ali ste imeli še kaj drugega tukaj opraviti? O ne, prišla sem samo po izpisek. Pa tako daleč?! G. župnik so rekli, da moram izpisek prinesti na vsak način, oni pač hočejo imeti vse v redu. Pa nazaj se lahko peljate s pošto, saj vozi pošta do L. O, nimam s čim, grem peš, do večera že pridem domov. Letos je prišla zopet ena. »Prosim za krstni izpisek, pa naj mi ga hitro naredijo, imam še daleč domov.« Odkod ste pa? Iz N. na hrvaški meji. Čemu pa potrebujete izpisek? Otrok mi je umrl, in g. župnik so rekli, da ga prej ne pokopljejo, ker ne vedo, če je krščeno (!). Pa vendar ne pojdete peš domov? O seveda, ko sem pa tako revna. Ubogo ženico 6—7 ur daleč pošiljati po bori krstni izpisek, je vendar malo pretrdo. Ali bi g. župnik ne mogel napisati uradne dopisnice in je dati materi: Nate, denite tole na pošto! Pri sedanjih poštnih zvezah bi imel potrebne podatke koj v rokah. Tega ni pričakovati, da bi ženkica sama pisala po izpisek. Na to se še ne zmisli ne, in če bi se tudi: ne ve ne kako, ne kam, in gre rajši še tako daleč, ker misli, da ji gre za glavo. Zgodi se tudi, da mora ženin ali nevesta iti po 6—8 ur ali še dalje, k dekanu ali celo v škofijsko pisarno po kak spregled, ker se g. župniku ne ljubi pisati. Mesto, da bi ljudem v sedanjih kritičnih časih šel kolikor največ na roke, jim pa dela nepotrebne skrbi in sit- nobe. Potem pa se pritožujejo na slabi »duh časa«, da se ljudje vedno bolj odtujujejo cerkvi! Ant. Stergar. Neveljaven zakon. Jožef P., rodom Lah, ki biva že 16 let v župniji L., in domačinka Marija P. hočeta skleniti zakon. Ker je ženin laški podanik, se mu naroči, naj si oskrbi spričevalo, da po italijanskih postavah ni nobenega zadržka zoper ta zakon ter v to svrho naj vloži prošnjo za oklic na župana svoje domovinske občine. Prošnjo naj pošlje na kraljevi laški konzulat, ki bode nadalje posredoval. A ženin se izjavi, da mu to posredovanje traja predolgo, da gre rajši sam k svojemu županu in dobi dovoljenje za ženitev. Ker je vstrajal pri svojem namenu, mu je dal župnik krstni in samski list neveste in prošnjo za oklic na župana, »facultatem assistendi matrimonio contrahendo« pa ni podelil. Vkljub temu je ženin na tihem popihal z nevesto na Laško ter se je dal tam poročiti, ne da bi bil v L. pravilno oklican; nekaj dni pozneje pa se je vrnil ter izročil župniku v L. poročni list laškega župnijskega urada v T., oklicni list župana domo- vinske občine pa se brani prinesti. Vpraša se torej: 1. Je-li ta zakon veljavno sklenjen? 2. Kaj je storiti dušnemu pastirju v tem slučaju? Ad 1. Zakon, sklenjen pred laškim župnikom v T. ni veljaven ne po cerkvenih, ne po državnih postavah. Po cerkvenih ne, ker ga razdira impedimentum clandestinitatis, po državnih ne, ker se ni zadostilo svetnim postavam glede oklica in sklenitve zakona. Ad 2. Dušni pastir se naj obrne potom svojega ordinarijata do deželne oblasti, da ona ženina prisili, izkazati se s spričevalom o dovršenem oklicu in skleniti zakon pred pristojnim dušnim pastirjem. H. Popoldanska poroka. V »pouku o zakramentu svetega zakona«, ki se nahaja v knjigi »Actiones et constitutiones Synodi dioecesanae Lavantinae anno 1900 celebratae« Marburgi, 1901 se bere tudi naslednji stavek: »Brez posebno važnih vzrokov ne sme biti poroka na dan zadnjega ali edinega oklica. Izvzamejo se k večjemu le delavci v rudnikih in tvornicah ter drugi, ki so v enakem položaju in nimajo ob delavnikih prostega časa in ne morejo dobiti potrebnih prič. Samo le-tem se dovoljuje izjemoma poroka ob nedeljah in praznikih popoldne, nikakor pa predpoldne na dan zadnjega oklica, tudi ne ob mraku po večernem zvonjenju (po »večni luči«), toda le pod izrečnim pogojem, da nimajo godbe. Poprek pa ne smejo biti poroke popoldne brez dovoljenja škofovega.« »Voditelj« II. 14 Župnik v I. je, opiraje se na gori omenjene besede: »Izvzamejo se . . . popoldne« navadno vse delavce v tovarnah in rudokopih poročil, ne da bi bil prosil za to dovoljenja. Pozneje pa je začel dvomiti — osobito z ozirom na zadnji stavek: »Poprek . . .« je-li prav storil, ali ne. Obrnil se je torej do pristojne višje cerkvene oblasti ter prosil za potrebno razjasnilo. Ob enem je tudi stavil naslednje vprašanje: »Zgodi se večkrat, da hoče kak par v sredo popoldne po 3. oklicu poročen biti. Ali se sme to brez škofovega dovoljenja storiti? Ali mora biti višje dovoljenje, četudi drugi dan med sv. mašo prejmeta zakonski blagoslov?« Odgovorilo se je župniku to-le: 1. Zadnji stavek: »Povprek . . .« na strani 360 v Actiones et Con-stitutiones Syn. dioec. Lavantinae anno 1900 celebr. je občno določilo, da je za vsako popoldansko poroko potrebno škofovo dovoljenje. Za popoldanske poroke delavcev v rudnikih in tvornicah ob nedeljah in praznikih pa ni treba prositi posebnega dovoljenja, ker je to dovoljenje že dano v dotični konštituciji škofijskega zbora 1900 str. 360 z besedami »Samo le tem se dovoljuje izjemoma poroka ob nedeljah in praznikih popoldne.« 2. Za poroko v sredo popoldne po 3. oklicu se mora izprositi škofovo dovoljenje, četudi drugi dan med sv. mašo poročenca prejmeta zakonski blagoslov. H. „Zdrava“ — „blagoslovljena“. V »Voditelju« 1. 1904. je bila ponatišnjena daljša razprava iz »Cvetja« glede slovenskega besedila, kako naj molimo »angelsko pozdravljenje«. Gotovo je moral vsakdo pritrditi, da se samo to besedilo strinja z latinskim izvirnikom in da smo res le mi Slovenci, ki ne znamo pravilno »pozdravljati« Marije. »Češčena — blažena« ni istega pomena kot je »Zdrava« — »blagoslovljena«. To gotovo vsi spoznamo. A mnogi so se ustrašili iz-premembe, češ, ljudstvo se ne bo navadilo pravilnega slovenskega besedila. Ostali so konservativni. Je-li res »Zdrava Marija« za naše ljudstvo nova »prehuda izpre-memba« (»Bogoljub« 1906, štv. 3. str. 66.)? Se-li ne razlega često po naših cerkvah vesela lurška pesem: »Zvonovi v zvoniku premilo poj 6 Zdrava, zdrava, zdrava Marija!« Po »ljudski pesmarici« vadimo mladino: »Zdrava, zemlje vse Gospa, Zdrava, zvezda jutranja, Zdrava, Mati milostna! (str. 8i.) Zdrava, morska zvezda!« (str. 96.) V molitveniku »Srca Jezusovega« (Spisal dr. Ant. Bonaventura Jeglič, knezoškof ljubljanski, 1904) stoji na str. 263, koncem 1. postaje križevega pota »Zdrava Marija«. Mesto »blažena« moli naše ljudstvo dosledno »žegnana«. Ni se navadilo na »blažena«. Otroci so sicer vajeni v šoli moliti »blažena«, kadar izstopijo iz šole, potegnejo jih starejši za seboj in vsi molijo »žegnana«. Ljudstvo se pa na blagoslovljena lažje navadi kakor na blažena, ker se je udomačila že beseda »blagoslov« mesto »žegen«. Skušnja tudi uči, da ljudstvu »Zdrava in blagoslovljena« ugaja. Pri nas imamo vsako prvo nedeljo v mesecu roženvenško pobožnost. Rožni venec molimo glasno: eno skrivnost moški, drugo ženske. Z novim letom 1906, sem dejal, bomo molili »Zdrava — blagoslovljena« ter jim na kratko razložil pomen in razlog, pristavil sem, da sami lahko molijo, kakor jim drago, Ceščena, — blažena, — žegnana. Privadili so se takoj in sedaj molimo zdrava — blagoslovljena, dan na dan. Ako se nam pa prepove ta način moljenja, se pokorimo takoj, ker je pokorščina prva. Znano je iz življenja sv. Tomaža Akvinskega, da je nekoč pravilno bral besedo, a na povelje predstojnikovo jo je popravil. Ko so ga tovariši opozorili, da je imel on prav, je dejal, da na tem ni veliko ležeče, kako se beseda izgovori, a veliko je odvisno od pokorščine, — dasi tudi ta bodi »rationabile obsequium« (Rom. 12, 1). J. Selih, župnik. B. Liturgika. Festa primaria et secundaria. Rubricisti večkrat niso edini pri sestavljanju direktorijev glede okurencije in konkurencije praznikov. Okurencija praznikov je redni ali slučajni sestanek dveh godov, ki bi se po škofijskem koledarju morala svetkovati. Ta okurencija je za rubriciste večkrat jako kočljiva. N. pr. dne 21. marca imamo praznik sv. Benedikta, dupl. mai., 1. 1902, pa je na ta dan prišel tudi praznik Sedem žalosti bl. D. M., dupl. mai. Kateri praznik se naj svetkuje in kaj z drugim? Od precejšnjega števila direktorijev, ki sem jih pregledal, so trije imeli 21. marca sv. Benedikta, a de festo VII Dol. B. M. V. ho c an n o nihil, drugi pa so oficij sv. Benedikta prenesli in 21. marca svetkovali praznik VII žalosti bi. D. M. Kdo je imel prav? Konkurenci j a praznikov je sestanek dveh si sledečih praznikov v njunih večernicah. N. pr. dne 2. avgusta imamo praznik sv. Alfonza, dupl.; sledeči dan 3. avgusta je praznik Najdenja sv. Ste- »Voditelj« II. 14* fana, v nekaterih škofijah tudi du pl. Kako se naj 2. avgusta vredijo večernice? Nekateri diriktoriji imajo: In 2. Vesp. com. seq., a drugi Vesp. a cap. de seq. Kdo ima prav? Da bi se rubricisti ne razhajali v mnenjih, izdal je zbor za sv. obrede z dekretom 2. jul. 1893 št. 3808, 22. in 27. avg. 1893 št. 3810 posebno razdelitev praznikov v: Festa primaria et secundaria. Primaren praznik, ali praznik prve vrste ima kot predmet svetkova-nja kako samostojno skrivnost ali kako zelo važno dejstvo, sekundaren praznik ali praznik druge vrste, pa samo nadaljuje ali izpopolnjuje skrivnost ali dogodek glavnega praznika. Praznik prve vrste je častitljivejši od praznika druge vrste in glede liturgične veljave tehtnejši in vrednejši. Na to se je treba ozirati pri okurenciji, konkuren-in prenašanju praznikov. Nekateri direktoriji imajo pri praznikih druge vrste vsakokratno oznako FS. (Festum secundarium.) Rubricist, ki si omenjene praznike tako zaznamenuje, si znatno olajša delo za drugo leto, ker mu je zmiraj jasno, da je vsak drugi praznik, ki ne nosi tega dodatka, praznik prve vrste in ima prednost pred onim, ako sta oba enakega reda. Pregled vseh primarnih in sekundarnih praznikov se najde ob začetku brevirja. Vzamimo n. pr. štiri duplicia maiora, kakor so se sešla letos v nekaterih škofijah; v dotičnih direktorijih bi se moralo glasiti: 20. Ianuarii Ss. Fab. et Seb. dupl. mai. ... In 2. Vesp. com. seq. 21. „ S. Familiae, dupl. mai. FS............Vesp. de seq. com. praec. 22. „ Ss. Vinc. et Anast. dupl. mai. ... In 2. Vesp. com. seq. 23. „ Desponsat, B. M. V. dupl. mai. FS. Omenjeni razloček med prazniki prve in druge vrste se razteza tudi na »festa semiduplicia«. (Decr. S. R. C. die 14. Aug. 1894, nr. 3837.) Zdaj lahko odločimo, kdo je pogodil zgoraj omenjene večernice dne 2. avg. 1902. Praznik sv. Alfonza, dupl., je primaren »ut dies Natalitia«. (Decr. cit.) Sledeči praznik, 3. avg., Najdenje sv. Štefana, dupl., je sekundaren »ut Inventio Corporis«. Zato se mora 2. avgusta glasiti pravilno: In 2. Vesp. com. sequ. Enako je rešiti tudi zgoraj omenjeni slučaj dne 21. marca 1. 1902. Praznik sv. Benedikta, dupl. mai., je primaren in ostane na svojem mestu; praznik VII žalosti bl. D. M., dupl. mai., je sekundaren in se mora prenesti. Ker pa to leto pred Veliko nočjo zanj ni bilo praznega dneva, moralo bi se bilo o njem 21. marca reči: hoc anno nihil. Med dvema praznikoma enakega reda (n. pr. dupl. 2. cl.), od ka- terih je eden primaren a drugi sekundaren, obstoji tedaj enako raz- merje, kakršno je veljalo pred izdanjem omenjenih dekretov med dvema praznikoma istega reda, ako je bil n. pr. eden praznik Gospodov, a drugi pa praznik bi. device Marije, ali apostola itd. Zdaj pa ima Gospodov praznik le tedaj prednost pred drugimi, ako sta oba istega reda in oba ali primarna ali sekundarna. Za okurencijo, konkurencijo in repozicijo praznikov je z navedenim dekretom sv. kongregacije za obrede tako obskrbljeno, da se ru-bricisti v mnenjih ne morejo več raziti in morajo v direktorijih večernice, komemoracije in prenešenje pogoditi, ako se imenovanih dekretov drže. O. B. Čirič. Litanije ob prošnjih dnevih. Glede litanij vseh svetnikov na Markovo in v križevem tednu naročajo škofijski direktoriji: ». . . ad quas (Litanias mai.) unacum Precibus et Orationibus dicendas tenen-tur omnes in ss. Ordinibus constituti. Qui Process. non intersunt, di-cant Litanias cum Prec. et Orat. privatim flexis genibus intra diem . . .« ali slično. Iz tega bi sklepali, če duhovnik pri procesiji z ljudstvom — seveda lingua vulgari — moli litanije vseh svetnikov, mu jih ni treba še posebej moliti. Stvar je pa drugačna. Tržaški škof je stavil rimski kongregaciji obredov troje vprašanj glede raznih lokalnih navad in razvad v tamošnji škofiji, med njimi se tretje vprašanje glasi: III. An sacerdos lingua vernacula Officium divinum Breviarii Romani, ex. gr. Nativitatis Domini, defunctorum etc., cum populo peragens, vel Litanias Sanctorum in Processionibus Rogationum, eadem lingua persol-vens, teneatur has partes Breviarii Romani in lingua latina iterum re-citare ? Kongregacija je 3. junija 1904 odgovorila: Ad III. Affirmative; nam qui ad recitationem divini Officii et cuiusque partis Breviarii Romani sunt obligati, tantum in lingua latina haec recitare debent, alias non satisfaciunt obligationi.1 V primorskih krajih se v staroslovenščini, oziroma v t. zv. »šča-vetu« ob velikih praznikih opravlja v cerkvi z ljudstvom del oficija, slično tudi vigilije, torej s tem ni zadoščeno duhovniški obveznosti, opravljati dnevni oficij. Splošnega pomena je pa, da se tudi litanije smatrajo kot del brevirja in jih torej kot liturgično molitev mora opraviti duhovnik v latinskem jeziku. F. K. C. Katehetika. „Psihološka“ metoda. Če se govori dandanes toliko o napredku moderne pedagogike, ne smemo misliti, da je le-ta izumila kar nakrat nova načela in pra- 1 Ephemerides liturgicae 1906, Nr. 2, pg. 65—66. vila za pouk, ne, opozorila nas je na stara, prastara načela, podala jim — opiraje se zlasti na psihologijo in logiko — filozofično podlago, ter jim tako priborila občno veljavo in priznanje. V tem oziru imenujejo Herbart-a »den Begründer einer wissenschaftlichen Pädagogik und einer rationellen Didaktik.1 Metodika pa je prevzela nalogo, da pokaže, kako se naj pri pouku raznih predmetov praktično izvajajo prava načela. Prastaro, a žalibože nekaj časa pozabljeno pedagoško načelo se je jelo zadnji čas zopet povdarjati: Omnis cognitio incipit a sensu t. j. pri obravnavi novih pojmov hodi od konkretnega do abstraktnega. Posledica tega je bila, da je zavladala v katehetič-nem pouku (razvijalna =) analiza. A poleg tega pravila so še merodajna tudi druga. Tako n. pr.: »Od znanega do nepoznatega«; to se pravi: preden počne učitelj z novim učivom, naj vzbudi v otroškem spominu to, kar je z novim v zvezi.2 To, kar se je otrok na novo naučil, naj ne ostane v duši mrtvo, marveč otrok se naj privadi, da bo znal abstrakten nauk naobračati na posamezne slučaje.3 Ta in slična pravila so monakovski katehetje po dolgem trudu in posvetovanju spravili v zistem, na njihovi podlagi sestavili »novo« metodo pa ji dali ime »psihološka« metoda. Gotovo je čitatelju ta metoda že poznata, vendar moramo podati o njej kratko teoretično razpravo, da lahko potem točko za točko navedemo, kaj so dosedaj kritiki o njej izjavili. »Psihološka« metoda 1. deli vsak tema na pet delov ali stopinj; 2. zahteva za vsako uro nazorno enoto.4 1 Schiller, Lehrbuch der Geschichte der Pädagogik, str. 397. 2 Ali kakor zahteva Herbart: »Damit das Kind weiß, wo es das Neue in seinem Kopfe hinzutun oder an welche bereits bekannte Gedanken anzuschließen habe, sollen die älteren Vorstellungen in seinem Bewußtsein hochgehoben werden, weiche durch ihre Verwandtschaft mit dem Neuen desselben zur Aneignung führen können.« Dr. Fröhlich: »Die wissenschaftliche Pädagogik Herbart-Ziller-Stoys«, str. 135. s Herbart pravi: »Es handelt sich aber nicht darum, in das Kind ein totes, sondern ein lebendiges Wissen zu pflanzen, es soll zu einem Können werden; dies geschieht dadurch, daß wir die erlangten Kenntnisse gebrauchen, sie anwenden und auf verschiedene Weise weiter einüben.« Ibidem. 4 Splošno pedagoško pravilo se glasi: za vsako uro metodično enoto. Le-to pa dobimo na dvojen način: a) če združimo pojmske elemente v enoto n. pr. Kaj prepoveduje sedma božja zapoved? pa govorimo o vseh grehih zoper to zapoved. To metodično enoto imenujemo »pojmovno« (begriffliche Einheit); b) če pa določimo za eno uro eno samo nazorilo, pa izvajamo iz njega razne pojme, ki si niso sorodni, tedaj imamo nazorno enoto n. pr. na podlagi ene povesti govori katehet o grehih zoper peto in sedmo zapoved. I. Formalne stopnje. Imenujejo se: 1. Uvod. a) Smoter, b) priprava. 2. Podavanje. 3. Razlaga. 4. Združitev (zistem). 5. Uporaba. 1. Uvod. a) Smoter. Katehet naznani učencem novo učno snov, n. pr.: Danes vam hočem pojasniti, kako neizmerna je hudobija smrtnega greha. Zakaj napovemo smoter? »Die Zielangabe gibt der Tätigkeit des Kindes eine bestimmte Richtung auf das zu erreichende Ziel hin.« 1 b) Priprava. Katehet poživi v spominu to, kar je z novim uči-vom sorodno. Vprašal bo n. pr.: Kdo stori smrtni greh; zakaj se imenujejo veliki grehi tudi »smrtni grehi?« itd. Ali če hoče pri biblični katehezi povedati nekaj o Davidu, spomnil bo otroke najprej na to, kar že o Davidu vedö in na poznato navezal bo novo snov. Na tej stopnji poda lahko katehet otrokom potrebna pojasnila o krajih, mestih, običajih, ki so jim doslej bili neznani, da mu ni treba pozneje prekiniti povesti. 2. Podavanje. Katehet pripoveduje kak konkreten slučaj, ki so v njem nekako poosebljene abstraktne resnice ali nauki, ki si jih je določil za to uro. Za nazorilo naj služi večinoma kaka povest, če mogoče iz sv. pisma, ako ne, iz življenja svetnikov, iz cerkvene zgodovine, v skrajnem slučaju tudi izmišljena pripovedka. N. pr. Da pojasni hudobijo smrtnega greha, pripoveduje katehet otrokom o apostolu Petru, kako je Jezusa trikrat zatajil ali o Judežu, kako je Jezusa izdal. 3. Razlaga. Na tej stopnji razvija katehet iz podane povesti točko za točko katekizmov nauk in sicer tako, da nekako izlušči iz povesti najprej pojedini pojem ter preide polagoma do splošnega pojma. N. pr. katehet pojasni, kako je Peter, ko je Jezusa zatajil »silno žalil in zaničeval neskončno veličastvo božje« (Vel. kat. 765.) pa koraka polagoma dalje, da pride do splošnega pojma: kdor smrtno greši: 1. silno žali in zaničuje neskončno veličastvo božje. Peter je bil silno nehvaležen do Boga, svojega najboljšega očeta; . . . kdor smrtno greši: 2. kaže nesramno nehvaležnost do . . . Peter je bil nezvest Jezusu, svojemu ljubeznivemu Odrešeniku, . . . kdo smrtno greši: 3. odpove se s strašno nezvestobo Jezusu... Peter še ni bil takrat sprejel sv. Duha ... mi pa . . . kdor smrtno greši: 4. drzno zametuje milosti svetega Duha. Pri razlagi naj rabi katehet katekizmovo besedilo, v kolikor je otrokom razumljivo. Ako bi otroci kakega izraza 1 Dr. Anton Weber: Die Münchener katechetische Methode, str. 135. ne umeli, naj ga katehet na kratko pojasni; včasi zadostuje, če rabi zanj kako drugo znano besedo ter ji pridene katekizmov izraz, ki ga potem tekom govora namenoma večkrat ponavlja, da se mu privadi učenčevo uho. Katekizem govori n. pr. o otrpnenju volje (Vel. kat. 437). Tega izraza učenci ne bodo razumeli, treba ga je na kratko pojasniti, ali kako? Rabil bo metaforični izraz v pristnem pomenu pa povdarjal ana-logon princeps. Če človeku roka »otrpne« (— v tej zvezi je pa že otrok menda večkrat čul ta izraz —) ne more ničesar z močjo prijeti in če bi ga kdo napadel, ne more se braniti ... Če se je človek vdal nečistosti, potem je nezmožen, da bi se poprijel krepko dobrih sklepov in če pridejo skušnjave, nima moči, da bi se jim ustavljal. . . njegova volja je otrpnjena. Če pripoveduje katehet, kako sta sodnika obrekovala Suzano, morda otroci tega ne bodo razumeli, treba bo torej povedati isto misel z drugimi besedami. Sodnika sta pripovedovala o Suzani nekaj hu dega, kar pa ni bilo res, izmislila sta si napako, greh, ki ga ni storila »kdor pa pripoveduje o bližnjem kake izmišljene napake« (Vel. katek 461), ta greši z obrekovanjem. 4. Združitev ali zistemska ponovitev učne enote. Nalogo, ki jo ima katehet na tej stopnji, označi dr. Weber z naslednjimi besedami: »Die Stufe der Zusammenfassung ist notwendig, um dem Kinde eine Übersicht über das in der Stunde Gelernte zu geben. Da die Erklärung mehrere Punkte hat, so ist es notwendig, am Schlüsse die einzelnen gefundenen Punkte zusammenzufassen und übersichtlich zu gruppieren. Bei dieser Gelegenheit überzeugt sich der Katechet, ob er vom Kinde nicht zuviel verlangt hat, ob die Kinder den Stoff bewältigen können. Den Kindern gewährt diese Stufe eine gewisse Befriedigung, weil sie sich dessen bewußt werden, was sie gelernt haben. Eine derartige Rekapitulation ist unerläßlich, ehe man zur Anwendung übergeht.1 Ostanimo pri prejšnjem izgledu (Vel. kat. 765). Hudobija smrtnega greha je v resnici neizmerna, to smo danes videli. Kaj stori oni, kdor smrtno greši? 1. žali ... 2. kaže ... 3. odpove se . . . 4. drzno zametuje . . . Sicer bi za sedaj zadostovalo, če povedo učenci vsebino z lastnimi besedami, vendar bo katehet pomagal, da se sestavi odgovor po katekizmovem besedilu. Nato odprejo učenci knjigo in dotično vprašanje se glasno in počasi prebere. 1 Dr. Weber: Die Münchener kat. Methode. Str. 135, 136. Primerjaj tudi Str. 150, 151. 5. Uporaba. Dosedaj je hodil katehet (razvijalno =) analitično pot, od konkretnega do abstraktnega, oziroma od povesti (ali drugega konkretnega slučaja) do katekizmovega nauka. Odslej bo treba korakati nasprotno. V otroški domišljiji še vedno prevladuje pripovest, ki jim jo je povedal katehet na drugi stopnji; povest in katekizmov nauk sta še vedno v ozki zvezi. Sedaj bo treba duševno obzorje razširiti, da ne bodo otroci naobračali katekizmovega nauka samo na osebe, ki so jih spoznali v povesti, marveč tudi na druge, zlasti pa na se. Zato naj navede sedaj katehet nekaj drugih konkretnih slučajev, lahko tudi opomni učence na povest, ki so jo čuli pri drugi priliki, ako jo more neprisiljeno spraviti v stik s sedanjim učivom, ali jim pove kak nov vzgled, mogoče takega, ki je v kontrastu s prejšnim (na II. stopnji); nikakor pa naj ne prezre dogodkov iz otroškega življenja. Uporaba ima dvojen namen: otrokom se naj bistri razum, še bolj pa vpliva na voljo ter se jo nagiblje k dobremu. N. pr. Ko so spoznali otroci hudobijo smrtnega greha, nadaljeval bo morda katehet tako-le: Ker je hudobija smrtnega greha tako velika, ni čuda, da ga pravični Bog tako strašno kaznuje. Le mislite na napuhnjene angele, na prve stariše, na Kajna, na vesoljni potop . . . Čuli boste morda kedaj lahko-mišljene ljudi, ki pravijo: kaj pa en smrtni greh, to še ni taka reč . . . Je-li to res? . . . Angeli, prvi stariši so tudi samo enkrat grešili Ne, mi pa pravimo: rajši umreti, kakor smrtno grešiti. — Sv. Magdalena Paciška je djala na smrtni postelji: »Sedaj umrjem, a tega nisem mogla v življenju nikdar zapopasti in tega še sedaj ne umevam, kako more človek, ki je pri zdravi pameti, smrtno grešiti.« Zdaj nam je jasno, zakaj je sv. Blanka tolikokrat zabičevala svojemu sinu Lude-viku: »Moj sin, ti veš, da te bolj ljubim, kakor vse drugo na svetu, a povem ti, raje bi te videla mrtvega pred sabo, kakor bi morala zvedeti, da si smrtno grešil. Mali Ludovik si je to dobro zapomnil, varoval se je skrbno vsakega greha, postal je svetnik. Tudi ti moj otrok! »Vse dni svojega življenja imej Boga v spominu in varuj se, da ne privoliš kedaj v greh«. (Tob. 4, 6.) »Beži pred grehi, kakor pred kačo«. (Sir. 21, 2.) * * * Predno čujemo kritike »psihološke« metode, zdi se nam umestno in pravično, da spregovorimo nekaj besed v njeno obrambo. 1. »Psihološka« metoda je sad dolgotrajnega truda in posvetovanja. 2. Sestavili so jo katehetje, ki poznajo dobro pridobitve moderne pedagogike in didaktike, a kar je še bolj važno, možje, ki dolgo let izvršujejo z vso vnemo katehetski posel; bilo bi torej neumestno in smelo, ko bi hotel kdo kar na mah izreči obsodbo. 3. Zastopniki te metode niso samo sestavili teoretičnih pravil, marveč z veliko marljivostjo izdelali kateheze, ki naj bodo katehetu kažipot. 4. Zastopniki te metode niso nikakor tako domišljavi, da bi se smatrali za nezmotljive, marveč radovoljno sprejmejo vsak dober nasvet; zato se je pa »psihološka« metoda tekom let že zdatno pokrojila. 5. Ko bi monakovski katehetje ne imeli druge zasluge kakor to, da so vzbudili obče zanimanje za katehezo, smelo rečemo, da so mnogo storili. Naj nam bo dovoljeno, da navedemo v dokaz le nekaj literature, ki jo je kolikor toliko povzročila »psihološka« metoda. Slovstvo. Adams: Die Veranschaulichung in ihrem Verhältnis zur Begriffsbildung. »K. Bl.« 1902, S. 157, (»K. Bl.« = »Katechetische Blätter«.) — Eine abgekürzte Methode für Landschulen. »K. Bl.« 1902. S. 285. Dann er: Der pädagogisch-katechetische Kursus in Salzburg 1903. Selbstverlag. Dimmler: Gedächtnislehre. »K. Bl.« 1903. S. 202, 254, 281, 315. — Der Begriff. »K. Bl.« 1903, Heft 12. — Psychologie und Katechetik. »K. Bl.« 1904. Heft I. Emmerich: Eine alte Verordnung. »K. Bl.« 1904. Heft 4. Ei sing: Die katechetische Methode vergangener Zeiten in zeitgemässer Ausgestaltung. Wien 1905. Verlag von H. Kirsch. — Eindrücke von dem Salzburger und Münchener pädag.-kat. Kurs 1905. Christi, pädag. Blätter 1906 1. u. 2. Heft. Englmann: Entgegnung und Verteidigung. »K. Bl.« 1902. S. 67, 103, 153. — Kritische Bemerkungen über die psychologische Methode des M. K.-V. »K. Bl.« 1902. S. 113. — Die Repetition. »K. Bl.« 1903. S. 29. — Beiträge zur Klärung und zum Ausbau der Münchener Methode. »K. Bl.« 1904. S. 132, 146. Gatterer: Eine Besprechung der »psychologischen Methode«. »Katholische Volksschule«. Innsbruck. 1903. Nr. 23 u. 24. Göttler: Zur Methode der Lehrvorträge des Herrn. »K. Bl.« 1904. S. 1. Hartl: Zur Methodik des Religionsunterrichtes. »K. Bl.« 1903. S. 57. Heffler: Pobjeda psihološke metode. Zagreb. 1903. — Metodika za vjeronauk u nižim pučkim školama. Zagreb. 1903. Hofer: Die Methodik der Pfingstpredigt Petri. »K. Bl.« 1902, S. 317. — Die Methode Christi und die katechetische Theorie. »K. Bl. 1903, S. 169. — Die psychologische Methode des M. K.-V. »Christi, pädag. Blätter«. Wien 1902. S. 108, 127, 141. — »Neue Wege im Religionsunterricht«. Katech. Monatsschrift 1903. Nr. 6. Huber: Die Pflege und Anwendung des Gedächtnisses im Religionsunterricht. »K. Bl.« 1903. S. 114. Kappler: Psychologisch-pädagogische Forderungen an Katechismus und Katecheten. »K. Bl.« 1903, S. 5. Katechesen nach der »psychologischen Methodik«: »K. Bl.« 1902, S. 15, 18, 36, 71, 104, 163., 187, 216, 268, 290, 325, 328. — Jahrgang 1903, S. 11, 50, 80, ioi, 131, 297. — Jahrgang 1904, S. 19. Katschner: Die Methode des katechetischen Unterrichtes. Literarischer Anzeiger, Graz. XVIII. Jahrgang, Nr. 2. — Das induktive Verfahren im Religionsunterricht. Kržič: Psihološka metoda. Slovenski učitelj. 1903. — Priprave za biblične katekeze. »Voditelj« 1898—1904. — Kratka katehetika s praktičnimi pojasnili. »Slovenski učitelj« 1905 in tudi posebej. Linden: Die Deharbe’schen Defenitionen oder Analyse und Synthese im Katechismus. »K. Bl.« 1902. S. 68. — Ein Wort über »didaktische Grundsätze« und »didaktische Erfahrungen«. »K. Bl.« 1902. S. 210, 238, 256. — Wert des Memorierens. »K. Bl.« 1902. S. 309. — Der psychologische Vorgang der Begriffsbildung und seine didaktischen Kon- sequenzen. »Schulfreund«. 1903. Heft 6-8. — Die Begriffsbildung. »K. Bl.« Heft 4. — Rezension der Werke: Webers, Meuniers und Eisings. Stimmen aus Maria- Laach«. 1905. 10. Heft. Meunier: Die Lehrmethode im Katechismus-Unterricht. Köln 1905. Pädagogisch-katechetischer Kurs in Wien 1905. »St. Norbertus« Buchdruckerei. Pichler: Fortschritt oder Rückschritt? »K. Bl.« 1902. S. 321. Pötsch: Die methodische Einheit. »K. Bl.« 1902. S. 173. — Zielangabe und Vorbesprechung. »K. Bl.« 1902. S. 173. — Welche didaktische Forderungen ergeben sich aus dem Wesen von Vorstellung und Begriff und ihrem Verhältnis zueinander? »K. Bl.« IQ03. S. 197. Rothmayer: Bericht über die zweite Woche des pädag.-kat. Kurses. »K. Bl.« 1904. S. 101. Ruckert: Gedankensplitter über Religionsunterricht mit Beziehung auf die praktische Anweisung zum Unterrichten nach der psychologischen Methode des M. K.-V. »K. Bl.« 1901. S. 465. Schöberl: Über die historische Methode beim Katechisieren. »Passauer Monatsschrift« 1891. S. 35. Scholae Salisburgenses I: Der pädag.-katech. Kursus in Salzburg 1903. Salzburg, Pustet. Schraml: Rezension der Katechesen von Stieglitz. Linzer Quartalschrift. 1903. S. 417. — Die Fundamentalfrage der kath. Katechese. Regensburg-Habbel 1900. Schubert: Über »Neue Wege im Religionsunterricht«. »K. Bl.« 1903. S. 43, 70. — Zur Frage der Einheit im Religionsunterricht. »K. Bl.« 1903. S. 284. — Katechesen für katholische Volksschulen. I. Bd. Das Gebot der Gottesliebe. Würzburg 1904. Bücher. Sproll: Eine Modifikation der Münchener Methode. »K. Bl.« 1904. S. 72. Stieglitz: Reform der Katechese. »K. Bl.« 1902. S. 6 — Zur Lehr und Wehr. »K. Bl.« 1902. S. 260. — Einheit im Religionsunterricht, »K. Bl.« 1903. S. 184. — Ein Rückblick auf die katechetische Bewegung der letzten zwei Jahre. »K. Bl.« 1903. S. 309. — Bericht liber die erste Woche des pädag.-katech. Kurses von Salzburg. »K. Bl.« 1904. S. 29. — Die psyohclogische Methode vor dem Forum der Wissenschaft. »K. Bl.« 1904. S. 119. — Nachklänge zum Salzburger Kurs. »K. Bl.« 1904. S. 240. — Ausgeführte Katechesen. Kempten. 1902, 1903, 1904. I. Bd. 2. Aufl. Über die katholische Glaubenslehre, II. Bd. Über die Gebote Gottes. III. Bd. Über Kirchengebote, Sünde und Busse. IV. Bd. Reuemotive für die Kinderbeichte. 2. Aufl. Thalhofer: Die Entwicklung des katholischen Katechismus in Deutschland. Freiburg. Herder. Tucholski: Die synthetische Methode. »Schlesisches Pastoralblatt« 1903. Nr. 2, 3, 4. Uffinger: Bedeutet die sogenannte psychologische Methode einen Fortschritt in der Katechese? »K. Bl.« 1902, S. 281. Weber: Sind die formalen Stufen überflüssig? »K. Bl.« 1900. — Synthetische oder analytische Methode? »K. Bl.« 1901, S. 57. — Praktische Anweisung zum Unterrichte nach der psychologischen Methode des M. K.-V. »K. Bl.« 19OJ, S. 235. — Bemerkungen zur psychologischen Methode des M. K.-V. »K. Bl.« 1901, S. 465. — Ideenassoziation. »K. Bl.« 1902, S. 30. — Memorieren oder Merken? »K. Bl.« 1902, S. 200. — Der gegenwärtige Stand der psychologischen Methode. »K. Bl.« 1903, S. 206, 302. — Ausgeführte Katechesen. I. Bd. Über das III. Hauptstück. II. Bd. Über das I. und II. Hauptstück. Kempten und München. 1904, Kösel. — Professuren für Katechetik. »K. Bl.« 1904, S. 317. — Die Münchener kathechetische Methode. Kempten und München. 1905, Kösel. Kritika »psihološke« metode. Principijelni nasprotniki te metode. Dr. Meunier. Kritike, ki so se bavili s »psihološko« metodo, lahko delimo v dve vrsti: 1. eni nasprotujejo principijelno tej metodi; 2. drugi se v principu vjemajo ž njo, želijo le tu pa tam kake preosnove. V prvo vrsto spadajo: že imenovani Schraml, Schöbrl...., a v zadnjem času se je oglasil protivnik, dr. Meunier, ki je hotel zadati »psihološki« metodi naravnost smrtni udarec, kajti ob koncu svoje precej obširne knjige (die Lehrmethode im Katechismus-Unterricht. Köln, 1905.) pravi: »Wir sind der Ansicht, daß diese Methode nur eine vorübergehende Erscheinung sein und in der Geschichte der Katechetik als eine zwar bemerkenswerte Verirrung, aber immerhin als eine Verirrung ihren Platz finden wird.«1 In na drugem mestu piše: »Die Ehrenbezeichnung »psychologisch« ist für die neue Methode 1 Dr. Meunier. L. c. str. 365. eine durchaus unberechtigte; mit weit größerem Rechte könnte man sie die unpsychologische nennen.«1 0 Schramlu in Schöberlu smo že prej nekoliko spregovorili, sedaj naj ima besedo dr. Meunier. Le-ta obsoja »psihološko« metodo iz treh razlogov: 1. ker rabi »izključno« analitičnopot, ko razvija pojme in pojasnjuje verske resnice; 2. ker deli katekezo v formalne stopnje; 3. ker služi povest za nazorilo in podlago vsaki katekezi. Oglejmo si malo, v kolikor so ta očitanja opravičena. Ad 1. Res je, da daje »psihološka« metoda prednost analitični poti, a v tem oziru niso zastopniki te metode osamljeni, temveč v soglasju z najboljšimi pedagogi preteklih časov a tudi z večino sedanjih metodikov. Istina je, kar piše Ferdo Heffler v svoji metodiki (str. 46 in 47): »Tim su putem uzvišene vjerske istine razlagali sa sjajnim uspjehom najslavniji katehete; opravdava ga znanstvena i praktička psihologija; on je preodlična uporaba logike, a obuku čini u istinu elementarnom, jer polazi od pojmovih elemenata, koji več jesu ili ako postanu dječijom svojinom; djeca misle i rade skupa s vjeroučiteljem; obuka postaje veoma zanimljivom, a djeca uče i pravilno misliti. Vjera postaje pravim uvjerenjem.« On trdi cčlo: »Vještina i sposobnost vjeroučitelja vidi se poglavito u tom, kako se umije služiti logično analitičkim putem u obučavanju.« Istotako povdarja Kržič: »Dela najboljših katehetov pričajo, da so tudi postopali od konkretnega do abstraktnega, od čutnega do nadčutnega, od posebnega do splošnega, posluževali so se zgledov, primer, dogodkov v naravi itd.« 3 To zaslugo imajo res monakovski katehetje, da so to obče priznano učno pot, ki se je bila nekaj časa zanemarjala, zopet ogladili ter nadškofu Gruberju, ki je že bil 70 let poprej — žal, da ne s po-voljnim uspehom — pričel to delo, priborili zasluženo priznanje. Zato ie djal dr. Weber pri dunajskem ped.-kat. tečaju, da bi se nikako ne protivil, če bi se »psihološka« metoda prekrstila v »Gruberjevo« metodo. Sicer pa Meunier ni tako tesnosrčen, da bi ne priznal analitični poti pravice do obstanka. Na vprašanje, kateri metodi gre prednost v posameznih slučajih, odgovarja tako-le: »Das hängt von drei Momenten ab: 1 L. c. str. 303. 2 Dr. Meunier se še poslužuje trdovratno stare terminologije in rabi izraze: analiza in sinteza v napačnem pomenu, čeravno so katehetje že pri ped.-kat. tečaju v Solnogradu 1. 1903. po nasvetu Willmann-ovem sklenili, da hočejo rabiti zanaprej analizo in sintezo v smislu Aristotelovem. 3 A. Kržič: Kratka katehetika s praktičnimi pojasnili. V Ljubljani 1906, str. 38. 1905, str. 154. 1. Von der Beschaffenheit des zu behandelnden Gegenstandes . . . Handelt es sich um Begriffe, welche der sinnlichen Anschauung und darum dem kindlichen Verständnisse sehr fern liegen, so erscheint das umständlichere Verfahren der »Synthese« (recte: entwickelnden Analyse) unabweisbar. 2. Von dem Bildungsgrad und der Entwicklungsstufe des Schülers. 3. Von der Eigenart des Katecheten ... Es gibt geborene Analytiker und es gibt geborene Synthetiker.« 1 Prepričani smo, da bi dr. Weber vsakega teh stavkov podpisal. Kaj torej ne ugaja dr. Meunier-ju? Po njegovem mnenju zahteva »psihološka« metoda izključno (»ausschließlich« str. 112 in zopet str. 254 in 293.) analitično pot. To pa ni res. Dr. Weber zahteva analitično pot pri obravnavi novih pojmov. »In der Erzählung müssen nur jene Begriffe veranschaulicht sein, welche neu durchgenommen werden... Die einfachen Begriffe,... die schon den Kindern bekannt sein müssen, brauchen nicht veranschaulicht werden.«2 Tudi pri ponavljanju ni potrebna ta učna pot. »Wir haben schon häufig darauf hingewiesen, daß für die Repetition unsere Methode nicht anzuwenden ist.« 3 Tudi Stieglitz piše: »Auf der Oberstufe, wo die Begriffe bereits vorhanden sind, kann recht wohl textanalytisch vorgegangen werden.« 1 Seveda pripomni dr. Weber: »Nichtsdestoweniger glaube ich, daß diese Methode auch in der Oberklasse ihre Bedeutung hat. ln der Oberklasse wird doch nicht bloß wiederholt. Es ist nicht zu billigen, wenn in einer Religionsstunde bloß frühere Begriffe wiederholt werden. Jede Stunde soll neues bieten, das neue soll mit dem alten vermischt werden. Die konzentrischen Kreise, die heute noch als alleinseligmachend gelten, verlangen doch nicht bloß eine Vertiefung, sondern auch eine Erweiterung des Wissens, und diese neuen Begriffe sind nach unserer Methode darzubieten.« 5 Kar zadeva individualnost katehetovo, je dr. Weber pri dunajskem ped.-kat. tečaju velikodušno priznal: »Die Individualität des Katecheten aber ist das Wichtigste und diese muß gewahrt bleiben.« 6 Da ne rabijo monakovski katehetje »izključno« analize, pa da niso principijelni nasprotniki sinteze, je tudi razvidno iz tega, da spajajo v vsaki katehezi obe učni poti (pri podavanju in razlagi: analiza, pri uporabi: sinteza). 1 Dr. Meunier: Die Lehrmethode im Katechismus-Unterricht. Str. 44 in 45. 2 Dr. Weber: Die Münchener katechetische Methode. Str. 160. 3 Ibidem. Str. 154. — 4 Katech. Blätter 1904, št. 9. — 5 L. c. Str. 154. 6 Po lastnoročnem zapisniku. Ad 2. Druga napaka »psihološke« metode, tako trdi Meunier, so formalne stopnje. Meunier dokazuje Stieglitz-u,1 da se formalne stopnje niso rodile v njegovi glavi, marveč da jih je iznašel Herbart;2 a to je velika krivda, kajti pedagog Herbart se ne vjema s principi krščanske odgoje. S tem hoče nekako reči, ker Herbart ni bil krščanskega mišljenja, je tudi njegova metoda nekrščanska. Najboljši odgovori na ta goro-stasni zaključek so pač Eising-ove besede: »Wäre schon die moderne Pädagogik unchristlich, so muß es nicht die Methode sein. Christlich oder unchristlich wird die Methode erst in der Hand des Lehrers, respektive Katecheten. Ist der Ausgangspunkt, von dem die Methode ausgeht, und das Ziel, auf welches sie hinstrebt, ein christliches, dann ist es auch die Methode selbst. Denken wir nur an den christlichen Aristoteles, Thomas von Aquin. Hat er nicht sein ganzes philosophisches System aufgebaut auf jenem des heidnischen Aristoteles und ist er dabei nicht eine Leuchte der Kirche Gottes im Himmel und auf der Erde geworden?3 Monakovski katehetje zastopajo isto mnenje, kakor Willmann, ki pravi: »Man muß das Gute nehmen, wo man es findet, selbst wenn es vom Feinde kommt.« Mimogrede še pa lahko omenimo, da se »psihološka« metoda nikakor ne strinja popolnoma s Herbart-ovimi formalnimi stopnjami. Herbartu služi konkretni slučaj na drugi stopnji (imenuje jo tudi »Darbietung«) kot nazorilo za en sam pojem ali eno resnico, »psihološka« metoda izvaja iz njega večinoma več pojmov, resnic. Bistven razloček je na tretji stopnji, saj jo tudi Herbart imenuje »Assoziation«, Stieglitz pa »Erklärung«. Herbart primerja na tej stopnji nov pojem z že poznatimi sorodnimi pojmi, Stieglitz pa razvija (abstrahira) katekizmove pojme iz povesti. Četrta stopnja ima sicer pri obeh isto ime »Zusammenfassung«, a ne isti pomen. Pri Herbartu pomenja »die Zusammenstellung der den verschiedenen Einzelerscheinungen gemeinsamen Merkmale«, pri Stieglitz-u pa »die Zusammenfassung aller aus der dargebotenen Erscheinung abgeleiteten Wahrheiten.« Meunier se nadalje huduje, da zahtevajo zastopniki »psihološke« metode brezizjemno (»ohne Ausnahme«) vseh pet formalnih sto- 1 Dr. Weberja malokdaj omenja, čeravno je le-ta glavni zastopnik »psiholo- ške« metode. 3 »Diese Formalstufen sind nun aber keineswegs eine Erfindung Stieglitz, sondern sind auf den Philosophen und Pädagogen Herbart als ihren Urheber zurückzuführen.« L. c. str, 109. 3 Eising: Die katechetische Methode . . . Str. 7 in 8. pinj pa pripomni: »die Formalstufenfolge stellt demnach eine Schablone dar, in welche jede Katechese, so verschiedenartig ihr Inhalt auch immer sein mag, eingezwängt werden soll.«1 Formalne stopnje bi bile nekako Prokrustova postelj ali natezalnica za vsak katekizmov nauk. No, pa tega monakovski katehetje ne zahtevajo, vsaj tako strogo ne, kakor trdi Meunier; v njihovih kate-hezah najdemo precej izjem, kjer so po dve tudi tri stopnje združene v eno. N. pr. Stieglitz I. del 9.; II. del 3. in 4.; III. del 34., 49. in 50. kateheza, in Weber 28., 29., 30., 35—11. kateheza. Te izjeme — mogoče, da se s časom še pomnožijo — so vendar dokaz, da niso izdelane vse katekeze »brezizjemno« po isti šabloni. Meunier trdi nadalje, da so formalne stopnje pomanjkljive, ter ne izpolnijo naloge, ki jo naj ima kateheza, rekoč: »Wo haben Begründung, Widerlegung und Pareneze innerhalb dieses Rahmens den Platz?«2 Glede dokazov mu že lahko povemo, da jim je določeno mesto na tretji stopnji; saj piše dr. Weber: »Die Erklärung gibt auch die Beweisführungen, welche aus apologetischen Gründen notwendig sind.« 3 In če je treba zato tudi več časa »bei den Fundamentalbeweisen . . . wird man vor einem großen Zeitaufwand nicht zurückschrecken dürfen.« 4 Tudi Will mann je povdarjal, ko je govoril nekoč o formalnih stopnjah: »Man muß sich dagegen verwahren, daß die Begründung, Widerlegung und Verteidigung auf der Stufe der Erklärung keinen Platz hätten, denn Wesen und Begründung gehören immer zusammen. Die Widerlegung und Verteidigung stellt die negative Seite der Erklärung dar, sie ist ja nur die Unterscheidung des Irrtums von der Wahrheit und diese Operation trägt gleichfalls zur Klärung des Verständnisses bei.« O »parenezi« spregovorimo pozneje, ko bomo razmotrivali kritično vsako formalno stopnjo posebej, tedaj se bomo prepričali, v kolikor ima Meunier prav, če trdi, da ima pri »psihološki« metodi zadnja stopinja (uporaba) edino-le namen »dem Schüler das klare Verständnis der Wahrheit zu vermitteln.« 5 Ad 3. Meunier se nikakor ne more spoprijazniti s »psihološko« metodo, ker zahteva za nazorilo in podlago vsaki katehezi povest. »Sie wählt aus der großen Fülle der vorhandenen Beleuchtungsmittel ein einziges heraus, nämlich die Erzählung, um dieses ausschließlich zu pflegen.«0 1 Dr. Meunier, 1. c. str. 224 in 225. — 2 Dr. Meunier, 1. c. str. 218. 3 Weber, 1. c. 93. teza, str. 143. — 4 Weber, 1. c. str. 144. 5 Meunier, 1. c. 220. — 6 Meunier, 1. c. 278. Je-li to istina? Čujmo, kaj pravi dr. Weber: »Ich möchte erklären, daß ich ganz mit dem Theorem einverstanden bin, welches Eschenlohr (»Kath. Blätter« 1904, S. 147) aufstellt: Darbietung mit Erzählung, wenn möglich; Darbietung mit anderm Anschauungsobjekt, wenn nötig.« 1 In Stieglitz piše v uvodu k II. izdaji svojih katehez (»über die kath. Glaubenslehre«): »Die erste Hauptstufe — Darbietung — wurde vielfach so verstanden, als müßte sie immer in einer Erzählung bestehen. Alles, Was geeignet ist, dem Kinde die abstrakten Begriffe konkret darzustellen, ist hier gleich berechtigt, z. B. eine Schilderung, ein Bild . . .« Meunier-ju ni nikakor prav, da počne »psihološka« metoda kate-hezo s povestjo a ne s katekizmovim besedilom, češ, na ta način pride katekizem ob svojo veljavo in celo cerkvena avtoriteta v nevarnost.2 Meunier je pač eden tistih, ki vidijo za vsakim grmom volka. Če je to res, kar on trdi, potem je pač nadškof Gruber grozovito škodoval cerkveni avtoriteti, kajti v 60. slučajih je le enkrat (v 21. katehezi) pričel katehezo s katekizmovim besedilom in še za ta slučaj se opravičuje s tem »weil die Lehren selbst schon früher von mir den Kindern beigebracht worden sind«. (Predgovor II', IX.) Meunier krivi nadalje »psihološko« metodo, da izvaja dokaz za versko resnico ali nravni nauk iz povesti in ne iz katekizma, kakor bi rekel katehet: glejte, ta povest nas uči, da ima katekizem prav.3 To pa ni istina, kajti dr. Weber piše: »Jene mißtrauischen Leute, welche die »Münchener Methode« immer mit der heuristischen in einen Topf zusammenwerfen, seien hier besonders darauf aufmerksam gemacht, daß unsere Erklärung mittels des Katechismus begründet wird, während die heuristische Methode den Katechismus aus der Erzählung begründen will. Wenn also bei uns Schlußfolgerungen Vorkommen, ist der Obersatz hiebei aus dem Katechismus entnommen, und die Erklärung tut nichts weiter, als daß sie die allgemeine Katechismuswahrheit auf den speziellen Fall anwendet.« Potem pa navede za vzgled: »Wir folgern nicht: Morus durfte dem König nicht mehr gehorchen als Gott. Ergo muß man Gott 1 Weber, 1. c. 236. 3 »Darin erblicken wir eine Schädigung des dem Katechismus gebührenden Ansehens, eine Schädigung, welche auf das Ansehen des kirchlichen Lehramtes ihre Rückwirkung ausübt.« Dr. Meunier, 1. c. S. 235. 3 »Da seht ihr: Was wir aus der Betrachtung der Erzählung als richtig befunden haben, das sagt der Katechismus auch; der Katechismus stimmt also mit unserer Lehre überein.« Dr. Meunier, 1. c. S. 234. »Voditelj« II. 15 mehr gehorchen als den Menschen. Wir folgern vielmehr umgekehrt: Die Kirche lehrt, man muß Gott mehr gehorchen etc. Ergo durfte Morus dem König nicht gehorchen.« 1 ri o Meunier očita »psihološki« metodi, da zanemarja besedno razlago. »Nun macht die Stellung, welche die neue Methode der Erzählung im Rahmen der Katechese zuweist, diese Worterklärung unmöglich.«2 A v predgovoru k svojim katehezam povdarja dr. Weber: »Die Worte und Ausdrücke des Textes, welche schwer verständlich sind, müssen schon gebraucht und erklärt werden, bevor der Katechismustext im Zusammenhang vorgesagt wird. Daraus erklären sich manche Redewendungen und Ausdrücke, die sich in anderer Form leichter geben ließen. Diese Redewendungen und Ausdrücke sind durchschossen gedruckt und lassen hiedurch ihren Zweck als Vorbereitung auf den Katechismustext erkennen.« In na drugem mestu pravi: »Die Erklärung erfolgt mit den Worten des Katechismus, soweit dieselben den Kindern verständlich sind. Im anderen Fall gebraucht man zuerst verständlichere Ausdrücke und ersetzt hierauf dieselben durch die Katechismusausdrücke.« 3 Ako se je to v praksi res nekoliko zanemarjalo, ni treba radi tega vse metode a limine zavreči. Če hoče katehet začeti vsako katehezo s povestjo in sploh rabiti dolgotrajni aparat »psihološke« metode — tako trdi Meunier — mu ne priostaja časa za ponavljanje in ne za izpraševanje. Glede ponavljanja je seveda Weber drugega mnenja kot Meunier. Slednji želi naj bi se letni pensum redno ponavljal koncem šolskega leta; Weber pa zahteva imanentno ponavljanje. »Unser Grundsatz fordert, daß man beständig wieder auf frühere Themata zurückkommt und den Kindern gar nicht Zeit läßt, das einmal Gelernte wieder zu vergessen.«4 1 Dr. Weber, 1. c. str. 142 in 143. — 2 Dr. Meunier, 1. c. str. 239. 3 Dr. Weber, 1. c. str. 146. 4 Dr. Weber, 1. c. str. 54. Tudi mi se strinjamo z Weber-jem, pripomnimo le še to: Katehetu se nudi tudi izven kateheze brez števila prilik, da poživi v otroškem spominu to, kar se je že prej nekdaj učil. Navedemo jih le nekaj: Katehet zve, da ta ali oni učenec ne opravlja redno jutranje, večerne molitve, ali opazi, da kdo ne moli pobožno: kak učenec se pregreši zoper to ali ono zapoved . . . Katehet zve, da ne hodijo vsi učenci ob nedeljah in praznikih redno k sv. maši, da se nekateri v cerkvi nespodobno vedejo, ali da prihajajo prepozno v cerkev . . . Otroci vidijo mašnika, da gre na spoved itd., raznovrstni prazniki . . . skupna spoved . . . itd. itd. Ako katehet te in enake slučaje umno porabi, imel bo prilike dovolj za imanentno ponavljanje. Primerjaj 48. in 49. tezo v Weberjevi knjigi. (48. teza). Um einen Lehrstoff zum bleibenden Eigentum des Schülers zu machen, muß der Stoff vielseitig assoziiert werden. Jede einseitige Assoziation ist ungenügend. Da mora katehet vsako uro katekizem izprašati, to je že povdar-jal dr. Weber v »Kath. Bl.«. 1902, str. 18: »Das Abfragen des Katechismus hat vor Beginn der Lektion zu erfolgen, also vor der Zielangabe.« V svoji knjigi: »Die Münchener katechetische Methode« pa razpravlja v posebni točki »das Aufgeben und Abfragen des Katechismus« (str. 175—189). Torej dr. Meunier ni dobro poučen, če trdi: »Es hat also seinen tieferen Grund, wenn die Vertreter der neuen Methode einerseits über die Notwendigkeit, den Katechismus abzufragen sich ausschweigen, anderseits die Notwendigkeit der Wiederholung ausdrücklich in Abrede stellen.« 1 Al. Ciže/c. (Konec prihodnjič.) D. Ascetika. Gospod, uči nas moliti! Duhoviti Alban Stolz navaja v svoji zlati knjigi »Das Menschengewächs« odlomek iz neke pridige klasičnega nemškega mistika Ivana Tauler-ja. Citat slove: »Poznam deklico, ki živi — še dandanes. Ta deklica je bila nekoč zamaknjena in je videla Boga, Marijo ter svetnike božje. Kljub svojemu zamaknjenju se je pa čutila neizrečno daleč proč od — Boga, Marije in ljubih svetnikov božjih. Ob tem ji je bilo tako silno britko pri srcu, občutila je prave peklenske muke, da se ji je zazdelo, da bo pri tej priči oh njo. . . . Svesta si svoje neskončne bogooddaljenosti, se obrne v tej stiski vsa ponižna in britkoresna k Devici Mariji in vsem ljubim svetnikom za milostno priprošnjo. Ampak kaj vidi? Vsi ljubi svetniki so tako enodušno vtopljeni v Boga in združeni ž njim, da niti za trenutek ne vpoštejejo njenih klicev in njenega vpitja. Njihovo veselje in blaženost je tolika, da je niti ne čujejo in se celo ne zmenijo zanjo. Zdajci pribeži k britkemu trpljenju in grenki smrti Gospoda Jezusa Kristusa, toda kak odgovor dobi? ,Kaj naj ti pomorejo vsi ti priprošnjiki, ko jih celo nikoli nisi spodobno častila!‘ Ko zamaknjena vidi, da jej niti Devica Marija, niti svetniki in tudi britka muka našega Gospoda nečejo pomoči, se obrne s celim srcem naravnost do Boga in prosi: ,Gospod ! moj večni Bog, pomagaj mi ti, ker mi nihče drug pomagati neče. Bog ljubezni! glej na me, svojo revno stvar, ti, ki si stvarnik in gospod moj ter vseh stvari! Večni oče, ponižno se vdam v t voj o pravično sodbo: zgodi se tvoja volja! Karkoli hočeš od mene in na meni: zgodi (49. teza). Die religiösen Ideen sind nicht bloß untereinander, sondern na mentlich mit den Lebensverhältnissen zu assoziieren. 1 Dr. Meunier, 1. c. str. 255. »Voditelj« II. 15' se tvoja volja na veke!1 — Po taki preiskreni molitvi se je odprlo brezno božje ljubezni in je zamaknjenko potegnilo väse.« Hočete razlage tega citata? Evo vam je nekoliko! Duše svetnikov v nebesih so stalno in na veke združene z Bogom. Njih volja je tako tesno združena z voljo božjo, da niti ne morejo hoteti, nego to, kar Bog hoče. Svetniki ljubijo Boga bolj, kakor same sebe in bolj, kakor vsako drugo stvar, ljubijo ga popolno. V nebesih ni nobenega vznemira; ondi vlada najgloblji mir: pax profundissima, pa zraven še najslajši mir: vse želje svetnikov so izpolnjene; vera je minila, ker Boga gledajo; upanje se je premenilo v vedno vživanje in le ljubezen je ostala! Svetniki za nas Boga prosijo! Resnično! A njih prošnje ... so le preveseli in vseljube.či klic: fiat voluntas tu a, zgodi se tvoja volja! Svetniki to vedo in njih tozadevno znanje je empirično, da Bog kot najmodrejši gospodar sveta vse prav obrača in celo zlo spreminja v dobro, saj ga uživajo, nebeškega Očeta, ki je vsemočna dobrota pa ljubezen, zato pa je njih prošnja: fiat voluntas tua! In svetniki prav molijo. Prava molitev je potemtakem nekako vdajanje v sveto voljo božjo. Tu pa gotovo ni na tem, koliko časa se je kdo vdajal, ampak je na tem: kako se je vdal, in v koliko se je združil s sveto voljo božjo. »Kadar pa molite, ne govorite mnogo, kakor pa-gani; kajti oni menijo, da bodo uslišani zavoljo svojih obilnih besed. Ne posnemajte jih torej, kajti vaš oče ve česa vam je treba, predno ga vi prosite!« Na to sledi očenaš pri Mat. I, 6, 7, 8. Slavnoznano apostolsko učilo, Didache dostavlja h gornjemu mestu v Mateju v VIII. poglavju: . . . Tptorrjc; fj|i£pac o'kw itfoae^eaD-e! Tako 'boste molili po trikrat na dan. Torej le tri očenaše na dan. Zopet dokaz, da končno pač ni na tem, koliko moliš, ampak, kako moliš. Zlato jedro ,rekel bi sintezo zdrave krščanske asceze vsebuje vzgled, ki sem naletel nanj v H. Schreinerjevi ,Analiza duševnega obzorja otroškega1 str. 19: V pobožni knjigi iz srednjega veka vpraša spovednik ženo, koliko očenašev moli na dan. Ta mu odgovori: »Ko pridem k sv. maši in če mi Bog da milost, da mi mo-Ijenje očenaša dobro gre od rok, tedaj zmolim pol očenaša, ali četrtino, ali pa en cel očenaš; ako pa mi gre slabo od rok, tedaj zmolim pač 10 ali 100 očenašev.« In na to poroča, kako se to vrši. Ako začne resno z molitvijo in se spominja vse ljubezni in zvestobe, ki jo je nebeški Oče doslej skazal njej in vsem ljudem, tedaj ne pride zlahka čez začetek in prebije celo mašo pri besedah: Oče naš! Prav tako se ji godi pri naslednjih besedah. Hoče-li vse premisliti s pravo gorečnostjo, zmoli med službo božjo jedva en očenaš. Samo če nima prave gorečnosti, zmoli pač včasi pet, deset in več očenašev! Kako resnično! Kaka britka ironija na ravnanje mnogih današnjih kristjanov tiči v gornjem vzgledu! Bogodrdranja dobiš skoro povsod na stote, a bogomolitve komaj na grame! Vsi, skoro vsi le recitiramo in tako malo jih je: qui recogitent corde! Glavni vzrok je po mojem nevednost. Tako se pa prav mnogi razburjajo in na vse kriplje prizadevajo v numeričnem pomnoževanju molitev, kakor da bi Bogu ne bila skrb za nje, kakor da bi jih ne bil čul, še prej, ko so začeli! Reforma molitve je pred vsem najnujnejša potreba. Brez tega tudi sv. zakramenti ne bodo mogli delovati tako reformatorično, kakor bi sicer iz polnosti božanstvene ustanove delovali; kajti ljubezen Kristusa, Boga-človeka, je postavila sv. zakramente in z ljubeznijo božjo, to je z milostjo jih je napolnila. Zakramenti Kristusovi so studenci neizčrpne, brezmejne neskončne ljubezni božje, a ta ljubezen se more črpati iz sv. zakramentov zopet le z ljubeznijo. Sicer zadošča že Karitas initialis1 ob nepopolnem kesu za vreden sprejem sv, zakramenta, ki ga prejme odrasel človek, a vendar ona caritas je že ljubezen v najnižji meri: caritas initialis! In prav ta ljubezen v nepopolni in popolni meri se kreše v premišljujoči molitvi: v meditaciji. Klici tudi katoliških škofov, kakor n. pr. škofa Egger-ja in dr. Keppler-ja ter drugih: ,nach Verinnerlichung1, po ponotrevanju krščanskega življenja, so klici po — meditaciji! Manj recitacije torej, ki nas pušča večjidel le nekako juridično, rekel bi legalno opravičene, kar izkušamo duhovniki zlasti ob recitiranju brevirja, in rajši več meditacije. Non multa, sed multum! bodi naše geslo — tudi glede molitve. »IIuxvüc oh auva/lhfjaeafl-c £y)toövt£S xa avYjxovxa xaoc cpuxatj ujuliv« (Didache, XVI.) t. j.: pogostoma boste meditirali zveličavne resnice, osobito one v — očenašu; kajti avYjxovxa xaij cpuxatc; morejo biti le' zveličavne resnice, kakor je jasno iz konteksta. Odkritosrčna meditacija nas bo posebno združevala z Bogom; nas bo razsvetljevala in krepila za dobro; nas bo tolažila v britkosti in nam pomagala v stiski; nam bo izprosila milost stanovitnosti do — konca! (Vel. Katek. pr. 262.) — Apfjv! j)r. Sed. Knaus. III. Cerkveni letopis. 1. Verski boj na Francoskem. Dne 11. dec. 1905. je bila na Francoskem objavljena usodepolna postava o 1 o č i t vi države in cerkve, ki je vrgla v francoski narod plamenico razdora in notranjih bojev, ki utegnejo do temeljev pretresti tretjo ljudovtado. S tem je postavljena krona dolgoletnim mahinacijam in nasilstvom proti katoliški cerkvi. Za tako važno postavo pač morajo tudi biti zadostni motivi, a v tem slučaju jih zastonj iščemo. Ljudstvo ni zahtevalo tega in ga tudi nihče ni vprašal; edini motiv je zakleto sovraštvo temne framasonske sekte proti katoliški cerkvi, ker ona edina celotno in dosledno zastopa in povdarja pozitivno krščanstvo, kateremu je prostozidarstvo napovedalo smrtni boj. A francoska vlada je zvrnila krivdo na apostolsko stolico, češ, ta je ločitev zakrivila s svojim nepravičnim postopanjem in jo je tudi želela. Sv. stolica je modro ravnala, da je izdala takozvano »belo knjigo«, v kateri so objavljeni vsi (47) diplo-matični dokumenti, ki se nanašajo na zvezo med apostolsko stolico in Francijo v preteklem in sedanjem stoletju. Za zgodovinarja bo ta knjiga velevažen vir, ki bo ožigosal kot podlo laž trditev, da je apostolska stolica zakrivila in želela razdvojitev. Radovedno se je pa pričakovalo, kako stališče bo zavzel papež nasproti novi situaciji. Pij X. je v tej kočljivi zadevi ravnal jako previdno; spregovoril je zelo premišljene besede v okrožnici »Vehementer Nos« z dne 11. febr. t. 1., ravno na dan, ko se obhaja praznik v spomin prikazni Brezmadežne v Lurdu. Okrožnica je spisana v sila resnem tonu, iz posameznih odstavkov se čuti globoka srčna bolest, ki se pa konečno prelije v neomajno zaupanje na božjo pomoč in upanje na konečno zmago. Koj v začetku poudarja sv. oče, koliko skrb in bolest mu napravlja nova postava, ki bo povzročila neizmerno škode civilni družbi in veri. Sicer pa ta udarec ni prišel iznenada; kdor je količkaj zasledoval francosko zakonodajo zadnjih let, se je mogel prepričati, da se sestavno pripravlja popolni prelom med državo in cerkvijo; razdrli so najprej svetost in ne-razvezljivost krščanske zakonske zveze, iz šol in bolnišnic so pognali vero, bogoslovno mladež so šiloma potisnili v vojaško suknjo, razgnali in oplenili so verske družbe, iz zborovalnic, sodnih dvoran in iz vojske so odstranili vse verske obrede in znamenja; vse to je bila priprava k popolni ločitvi. Apostolska stolica je vse storila, kar je mogla, da se prepreči ta usodni korak; trpela in prizanašala je dolgo, a sovražna sila je brezobzirno šla za svojim ciljem. Nauk, ki načeloma zagovarja ločitev države in cerkve, obsoja papež kot popolnoma kriv in zelo škodljiv (falsissima maximeque perniciosa sen-tentia est), krivičen je z ozirom na Boga, ki je začetnik poedincev kakor tudi družbe, zatorej se mora častiti ne le privatno, ampak tudi javno. Blagor človeštva in od Boga določeni red zahteva, da svetna in duhovna oblast složno delujeta, ker mnoge zadeve zasegajo v obojno področje. Država tudi sama trpi največjo škodo, če zavrže religijo, ki je najtrdnejša podlaga nravnosti, pravic in dolžnosti. Z novo postavo in odpravo konkordata je prekršeno mednarodno pravo, ker se je samolastno odpravila pogodba, ki je bila slovesno sklenjena med francosko vlado in apostolsko stolico. Za apostolsko stolico nad vse žaljiv je bil tudi način, kako je francoska vlada izvršila svoje delo. Po mednarodnem pravu in po običaju vseh civiliziranih narodov se vendar zahteva, da ena stranka drugi odkrito naznani, če misli opustiti sklenjeno pogodbo, francoska vlada je pa, ne ozirajoč se niti na zahtevo uljudnosti, popolnoma prezrla apostolsko stolico. Pa da bi se vsaj država res popolnoma ločila od cerkve in cerkev prepustila sami sebi! A sklenili so take določbe, ki naravnost nasprotujejo bistvenemu ustrojstvu svete katoliške cerkve in enostavnim načelom pravičnosti in prostosti. Vse bogoslužne zadeve se prepuščajo bogoslužnim društvom, ki stoje popolnoma pod kontrolo državne oblasti, ki razsoja njih preporne reči in jih vsak čas lahko zatare. Župnije in škofije z župniki in škofi na čelu, ki so podrejeni rimskemu papežu, po tej postavi nimajo več mesta. Cerkvena poslopja in premičnine postanejo državna last, ki jih po volji lahko prepusti bogoslužnim društvom ali pa tudi odtegne. Celo ustanove je potegnila država nase in tako poteptala slednjo voljo rajnih. Svetost in dostojanstvo hiš božjih tudi ni več varno (v njih bodo lahko vsak čas prostozidarji in socijalisti uganjali svoje orgije). Papež opozarja tudi na to, kako škodljiva bo postava državi sami, ker bo povzročila notranje razdore in boje, vsled česar bo trpela veljava in moč Francije. Zatorej omenjeno postavo zavrže in obsodi (reprobamus ac damnamus), ker je ta postava razžaljenje Boga, katerega hoče odstraniti, ko se država proglaša za brezversko, krši naravno in mednarodno pravo in javno veljavo pogodb, nasprotuje od Boga določeni ustavi cerkve in njeni prostosti ter krši pravico sploh, in proglasi to postavo za nično. Vendar te žalostne okoliščine, ki so nastopile in še bodo nastopile, ne smejo zlomiti duha, ampak ga naj povzdiguje misel na pravičnost božjo in na obljubo, katero je dal Jezus Kristus svoji cerkvi. Mnogo težav, preganjanja in krivic je že prestala cerkev, a sovražne sile je niso premagale, vselej je izšla iz boja kot zmagovalka. Na Francoskem samem je že bilo tako, ni dolgo tega. Francoski episkopat, duhovščino in ljudstvo opominja sv. oče, naj se v tej bridki izkušnji oborožijo z orožjem vere, edini naj bodo v obrambi cerkvenih pravic, naj se varujejo prepirov in nesloge, goje naj pristno krščansko pobožnost, zatirajo zmote, krivice naj prenašajo ravnodušno, hudobijo svojih sovražnikov naj zavračajo z ljubeznijo in dobrosrčnostjo. Iz njih življenja in delovanja naj odsvitajo načela katoliške vere, vse svoje zaupanje pa naj stavijo v Boga, za katerega sveto stvar se vojskujejo. Prvi žalostni sadovi nesrečne postave se že kažejo pri inventarizaciji cerkvenega imetja. Dan za dnevom poročajo časniki o celo krvavih izgredih, ki so strmoglavili tudi Rouvier-jevo ministerstvo. Ta odpor ljudstva se da psihološko razložiti, iz krščanskega stališča se pa aktivni odpor ne da opravičiti. Prvi kristjani so trpeli še hujše, a aktivnega upora se niso nikdar poslužili proti paganski oblasti. Apostoli so sicer vkljub prepovedi t. j. vkljub krivični postavi oznanjevali nauk Jezusov, toda sile niso rabili zoper takratne oblastnike, svoje zatiralce. Težko krizo, ki je zadela katoliško cerkev na Francoskem, je vzel za predmet posebne študije znameniti versko-zgodovinski modroslovec, protestant Pavel Sabatier (A propos de la Separation des Eglises et de l’Etat. Paris 1906) ter pride do zaključka, da je revolucija 1. 1789. bila le uvod velikega preobrata na Francoskem, popolne laicizacije in iz tega pokreta izide nov katolicizem, ki ne bo podoben staremu, pa vendar bo star in bo na svoj hram zapisal besede Kristusove: Non veni solvere, sed adimplere. Sabatier govori seveda kot protestant in racijonalist. V resnici je smer francoske postavodaje naperjena na to, da odtrga Francijo od Rima, utrdi shizmo in tako zatare krščanstvo v francoskem ljudstvu. A tudi katoliški časniki pripoznavajo, da bo boj očistil ozračje. Francozi so bili res jako plodoviti, da, hiperproduktivni pri uvajanju novih pobožnosti in novih kongregacij; vsaka »pobožna duša« je mislila, da si mora ovekovečiti ime z ustanovitvijo nove kongregacije, govorili so lepe govore in se pričkali za razne malenkosti in formalnosti, za praktično krščanskosocialno delo pa so imeli pijfcmalo smisla. Vredno je pač, da proučujemo razvoj francoske cerkvene krize, da se enakim pogreškom pravočasno izognemo in pomanjkljivo popravimo, — sicer pridejo tudi čez nas — Filistejci. F. K. 2. Novi nadškof goriški. »Ilirska« metropolija sv. Mohorja in Fortunata je dobila novega nadpastirja v osebi veleučenega, pobožnega in gorečega stolnega župnika v Gorici, dr. Frančiška Sedeja. V konzi-storiju dne 21. febr. t. 1. je bil prekoniziran, dne 25. marca pa posvečen in vmeščen. Dr. Frančišek Sedej se je rodil 10. oktobra 1854 v Cerknem na Goriškem. Gimnazijske nauke je dovršil z izvrstnim uspehom v Gorici 1. 1874. Dne 26. avgusta 1. 1877. je bil posvečen v mašnika, potem je kratko časa služboval kot kapelan v svoji domači vasi. L. 1878. pa so ga poslali na Dunaj v Avguštinej, kjer je nadaljeval bogoslovne študije in se čez 4 leta vrnil kot doktor bogoslovja v svojo 'domovino. Bil je potem kapelan in katehet pri uršulinkah v Gorici, 1. 1883. pa je postal profesor starega zakona v goriškem osrednjem semenišču. L. 1889. je postal c. kr. dvorni kapelan in ravnatelj v Avguštineju kot naslednik prevzv. knezoškofa dr. Mihaela Napotnika. Ondi je ostal do 1. 1898., ko ga je rajni kardinal Missia imenoval za kanonika in stolnega župnika v Gorici. Ko je obolel in potem umrl dr. Josip Pavlica, je prevzel tudi predavanja v osrednjem semenišču o novem zakonu. Razen tega je bil ud deželnega šolskega sveta in nadšk. nadzornik slovenskih in nemških šol. Dr. Fr. Sedej je eden najučenejših duhovnikov na Slovenskem; biblična veda je njegova prava stroka. Spisal je več znanstvenih razprav za liste »Rimski katolik«, »Folium periodicum«, »Dom in Svet«, v katerem je objavil zanimivo študijo o klinopisnih spomenikih. Tudi »Voditelj« ima odlično čast, da sme dr. Fr. Sedeja šteti med svoje prve sotrudnike. V I. letniku 1. 1898 je objavil v njem učeno razpravo »O nekaterih znova najdenih spomenikih, tičočih se sv. pisma«. Tudi na polju cerkvene glasbe je dr. Fr. Sedej jako izurjen in je marljivo deloval za povzdigo pristnega cerkvenega petja kot predsednik Cecilijinega društva in kot sotrudnik »Cerkvenega Glasbenika«. Ravno ob njegovem imenovanju za nadškofa se je vršil v Gorici po njegovi inicijativi koralni tečaj za organiste. Novemu nadpastirju se uredništvo »Voditelja« udano klanja ter želi, da mu Vsemogočni krepko podpira desnico v visoki in težavni službi. F. K. 3. Razporoka in »Slobodna šola«. »Vera nima s politiko nič opraviti«, se dandanes na vsa usta kriči in piše, a za čudo, politika si da ravno dandanes največ opraviti z vero. Ako bi kaj veljal prvi princip, bi moral veljati tudi drugi: Politika nima z vero nič opraviti, — to bi bila potem vsaj slobodna cerkev v slobodni državi. Kakor drugod, se tudi v Avstriji politika neprestano meša v verske zadeve. Pročodrimsko gibanje je že menda zastarelo, morali so najti nekaj drugega. Vrgli so se na zakonsko zvezo in na pouk krščanskega nauka v šoli. Društvo »katoliških« ločenih zakoncev hoče na vsak način izsiliti preosnovo državnega zakonskega prava v tem zmislu, da se odstrani iz njega krščanski pečat in uvede t. zv. civilni zakon. Glavne točke te preosnove bi bile: 1. Zakoni se ne sklepajo več v cerkvi (vsaj pred državo veljavni ne; na Ogrskem in Francoskem je celo pod kaznijo prepovedano poročiti se prej v cerkvi kakor pred državnim uradnikom, sicer je cerkvena poroka zasebna stvar ali bolje »parada« poročencev), ampak pred državnim uradnikom — v kaki zakajeni pisarni. S tem je zakonu odvzet vsak višji pomen, odvzeta mu vsa poezija, in je potisnjen do suhoparne juridične formalnosti. 2. Judje se bodo smeli neovirano ženiti s kristjani; krščanska kri Judom od nekdaj diši, zato se Izrael zelo poteguje za reformo katol. zakona. Slutvo-krščanski antisemitje pa niso zadovoljni s to točko, da bi se arijska kri mešala s semitsko. 3. Propadli in odpadli katoliški duhovniki in redovniki se bodo smeli ženiti — po vzgledu Martina Lutra. 4. Poglavitno pa je, da se odpravi nerazvezljivost zakonske zveze ter ločeni lahko vsak čas sklenejo nov zakon. Zagovorniki preosnove so se požurili in začeli zbirati podpise, zlasti po mestih. Uredništva liberalnih listov, razne gostilne, agentje in'luteranski predikantje so se hitro zavzeli za to stvar in kjer ni drugače šlo, poslužili so se laži in zvijače — saj liberalni smoter posvečuje sredstva. Nabralo se je bojda krog 300.000 podpisov, morda tudi več. A tudi pohlevne avstrijske katoličane je to vzdramilo, in veselo znamenje je, da so še narodi vendar v svojem deblu toliko zdravi, da ugovarjajo proti napadu na svetost zakonske zveze. Po vseh večjih mestih so se vršili številno obiskani protestni shodi na veliko jezo rdečih zagovornikov »proste ljubezni« ter duševno zaspane in nravno gnile b.uržoa-zije. Od osrednjega organizacijskega odbora na Dunaju so se razposlale v vse avstrijske škofije protestne pole, na katere se je nabralo pač na sto-tisoče, menda tudi milijone podpisov zoper razkristjanjenje zakonske zveze. Bil je to pravcati plebiscit. Vlada iz tega lahko uvidi, na kateri strani je »mnenje ljudstva«, njena dolžnost je, varovati zdravo ljudsko jedro proti gnilobi. Kot najvažnejši dokaz navajajo nasprotniki veliko število konkubina-tov, v katerih žive ločeni zakonci, ki se ne smejo zopet ženiti, torej je moralna potreba za dotične stranke in za državo samo, da se ti konkubi-nati pozakonijo, t. j. da se s civilnim zakonom dovoli razporoka in sklenitev novih zakonov. A ta razlog je piškav. Civilni zakon prvič pred vestjo in pred Bogom ne more nikdar divjega zakona spremeniti v pravi zakon, k večjemu pokrije nenravno .goloto na zunaj s plaščem legalnosti, drugič je pa prazna utopija, da bi civilni zakon zmanjšal ali celo odpravil kon-kubinate, ampak le omaja zakonsko zvezo in pospeši prelomitev zakonske zvestobe ter dosledno vodi do popolnega razpada zakonske zveze sploh. Človeški razbrzdanosti, ki jo imenujejo »slobodo«, postane sčasoma tudi civilni zakon nadležna in nepotrebna formalnost, zatorej proč tudi ž njim ! Dokaz za to nam je stara rimska država in pa današnja Francija. Načelo, na katerem sloni razvezljiv civilni zakon, je samo v sebi nemoralno, ker razuzdancem obeta nagrado in s tem naravnost vabi v greli. S civilnim zakonom namreč država indirektno govori posamezniku: Glej, če ostaneš trden v zakonski zvestobi, boš nosil breme svoje žive dni, tega pa ti ni treba, pusti svojo nadležno polovico, jaz ti takoj pomagam in dovolim, da si poiščeš drugo, in če se te naveličaš, zopet drugo itd. To je pač nagrada za zakonsko nezvestobo; pred državno postavo je bedak, ki kroti svoje strasti ter zakonsko breme potrpežljivo nosi, ko mu država nudi drugo in človeški poželjivosti udobnejšo pot. Vkljub mnogoštevilnim protestom zoper razkristjanjenje sv. zakona se ne smemo udajati optimističnim iluzijam, saj civilnega zakona nikjer ni ljudstvo želelo in zahtevalo, vsilili so mu ga le razuzdani »višji sloji«. Vse je odvisno od tega, kakšne zastopnike si bo ljudstvo volilo v državni zbor. Ko se pa zakonu vzame njegov krščanski, zakramentalni značaj, s tem država tudi zapusti krščansko stališče in se postavi na brezversko, dosledno se mora tudi vodstvo matrik odvzeti cerkvi, potem odstraniti krščanski nauk iz šole, ker je velika nedoslednost, če država pusti v šoli svoje državljane poučevati v krščanskem nauku, da je zakon nerazvezljiv, v dejanju pa ravna ravno nasprotno. Sklepčni kamen tega procesa je potem popolna ločitev države od cerkve ali za pravo,_ cerkvi se sploh odreče pravica do obstoja. Saj pa tudi res vidimo, da se vsporedno z zakonsko reformo dela propaganda za »Freie Schule« in sicer jako zvito, prav po znani prostozidarski metodi. Zakon in šola, to je najvažnejša zadeva, ki stoji sedaj v ospredju cerkveno-političnega gibanja na Avstrijskem. Za sedaj bodo poskusili ogre-niti v šoli katehetom življenje z novim učnim redom, dokler jih nekega lepega dne ne vržejo čez šolski prag. Katoliški duhovščini in vsem prijateljem javnega reda, nravnosti, blagostanja in napredka je stavljena važna naloga, da delujejo ne le zoper civilni zakon, ampak zoper vzroke, ki povzročajo željo in »potrebo« civilnega zakona, in ne le zoper nasilno izključitev krščanskega nauka iz šole, ampak za vestno izpolnjevanje pedagogično-katehetične naloge, ker le to more izviti sovražnikom orožje iz rok. F. K. 4. Slovenski pastirski listi. Letošnji pastirski list za lavantinsko škofijo govori o življenju in delovanju sv. apostolov Cirila in Me-todija — za nemške vernike pa o sv. Bonifaciju. L. 1905. se je namreč slavila v Fuldi 1150letnica smrti sv. Bonifacija in to leto je tudi poteklo 25 let, odkar je slavni papež Leon XIII. (30. sept. 1880) izdal za Slovane velepomenljivo okrožnico Grande munus (Veličajna naloga). Za današnjo dobo laži, bogotajstva in posurovelosti je pač kaj primerna naobračba, naj skrbno čuvamo zaklad krščanske vere in omiko, ki sta nam jo prinesla sv. brata. Kakor drugod tudi pri nas Slovencih ves kulturni razvoj in napredek stoji na temeljih, ki jih je postavila cerkev. Pastirji in voditelji ljudstva pa, ki so tolikrat predmet zlobnih napadov in obrekovanja, naj po vzgledu sv. apostolov vse britkosti voljno prenašajo ter si prizadevajo z apostolskim delom in brezmadežnim življenjem prisiliti sovražnike, da bodo morali spoštovati njih mašniški značaj. Pod črto je jako skrbno sestavljena literatura o sv. Cirilu in Metodiju. Ljubljanski pastirski list govori o kraljestvu božjem in njega nasprotju — o satanovem kraljestvu ter o dolšnostih, ki jih imajo udje božjega kraljestva. — Bog je najvišji gospod in vladar vsega vesoljstva, njegovemu vladarstvu so podložni posamezniki kakor tudi države in narodi, zatorej se tudi njih postave in težnje morajo vjemati z voljo božjo. Bog pa je stopil vidno med človeški rod v osebi Jezusa Kristusa. On je v pravem pomenu kralj narodov in držav, kralj vseh kraljev, njegovi postavi se pokoriti, njegovo kraljestvo pospeševati, je sveta dolžnost vladarjev, držav in narodov. Konkretno je pa kraljestvo Kristusovo vpodobljeno v katoliški cerkvi. Satanovo kraljestvo zastopa, predstavlja in širi lažna slobodomiselnost in brezverska država, ki ne priznava Boga-Stvarnika, ki proglaša in ščiti t. zv. slobodo tiska in govora v tem zmislu, da se neovirano šopiri laž in zmota, resnica in pravica pa se tepta. Slobodomiselnost se novejši čas zlasti zaganja v temelj krščanske družbe — v zakonsko zvezo, vso oblast izvaja iz ljudstva, vse premoženje kopiči le v rokah nekaterih slojev, temu nasproti se pa kot reakcija zasebna last proglaša za tatvino. Z ozirom na vse te nevarnosti, ki prete dandanes božjemu kraljestvu je naša dolžnost, skrbeti za pristno osebno krščansko življenje, ustanavljati in gojiti dobra društva, pa ob volitvah poslati krščanske može v postavo-dajalne zbore. Tržaški pastirski list obravnava o pouku krščanskega nauka, kaže njega potrebo in kako naj . skrbe za temeljit pouk v krščanskih resnicah dušni pastirji in katehetje, pa tudi domača hiša, stariši in učitelji tako pri šolski mladini kakor tudi odrasli. Krški pastirski list opozarja v uvodu na veliko pomanjkanje duhovščine v ondotni škofiji, primanjkuje namreč najmanj 192 duhovnikov; potem pa razmotruje nekatere momente v Kristusovem trpljenju ter kaže, da je Kristus naš odrešenik, srednik, učitelj in vogelni kamen človeške družbe. Kristusu pa stoji dandanes nasproti Antikrist, poleg velike množice res vernega krščanskega ljudstva dviguje bolj in bolj glavo protikrščansko svetovno naziranje, ki zametuje Boga, krščansko vero, službo božjo in hoče vso postavodajo in vse naprave odtegniti blažilnemu vplivu krščanske vere, zlasti hoče odstraniti iz šole doslej običajno molitev »Oče naš« in »Zdrava Marija«, potem pa kršč. nauk sploh. F. K. 5. -j- Škof Avguštin Egger. Dne 12. marca je umrl eden najzaslužnejših katoliških sociologov in vneti apostol protialkoholnega gibanja, škof Egger v St. Gallenu na Švicarskem. Rodil se je 6. avg. 1833. 1. v Kirchbergu, srednje šole je dovršil v St. Gallenu, teologijo pa v Tübin-genu, kjer je imel slavnega Möhlerja za profesorja. L. 1856. je postal duhovnik ter je služboval v pastirstvu kot kapelan in župnik do 1. 1865., ko je postal kanonik. Od 1. 1872—1882 je bil stolni dekan, 16. avg. 1882. je pa postal škof. —• Spisal je nebroj brošuric in krasnih pastirskih listov, katere dičijo globoke, na praktično življenje se ozirajoče in jasno izražene misli. Njegovi spisi za duhovščino in ljudstvo so vzor pastoralne modrosti. Najhujšega sovražnika ljudske gmotne in duševne blaginje je Egger videl v alkoholizmu. Z ognjevito besedo in ostrim peresom se je bojeval proti zlorabi alkoholnih pijač. Izmed mnogih brošuric, ki se pečajo s tem predmetom, so zlasti omeniti: Der Clerus und die Alkoholfrage; Das Wirtshaus, seine Ausartung und seine Reform; Einige Belehrungen über den Genuss-geistiger Getränke. Kako pazno je modri škof zasledoval današnji pokret na versko-kulturnem polju, kaže njegova knjižica »Zur Stellung des Katholicismus im 20. Jahrhundert«. (Freiburg 1902.) F. K. IV. Slovstvo. Biblične vede. i. Der Kampf um die Wahrheit der hl. Schrift seit 25 Jahren. Von Leop. Fonck S. I. Innsbruck. Felician Rauch 1905. (VIII 4- 215) r8o K. Tri struje lahko razločujemo dandanes v biblični eksegezi. Prva struja so brezverni racionalisti, ki tajijo vsako božje razodetje, vsako božje navdihnjenje ter pravijo, da je sv. pismo le človeško delo, le človeška domišljija; nadalje, da sv. pismo ne pripoveduje resničnih dogodkov, temveč le neslane basni in lažnjive pripovesti.1 S posebno drzno zmagovitostjo nastopajo dandanes proti zgodovinski resničnosti, ker trdijo, da so vsi zgodovinski podatki sv. pisma le posneti po babilonskih bajkah in narodnih pripovedkah. (Babel-Bibel.) Njim nasproti stoje kot druga struja oni katoliški učenjaki, ki odločno branijo popolno resničnost in nezmotljivost sv. pisma, ne samo v veri in nravnosti, temveč tudi glede naravoslovnih in zgodovinskih podatkov. Držijo se pri razlaganju sv. pisma soglasnega mnenja sv. očetov, autentičnih izjav vesoljnih cerkvenih zborov in določb rimskih papežev. Sredi med ti dve bojni stranki pa so stopili zlasti dandanes možje, ki hočejo napraviti konec prepiru in zato predlagajo svoje mirovne pogoje, to je načela, s katerimi hočejo ustreči katoličanom, pa si pridobiti tudi neverne racionaliste. Ta nova tretja struja bibličnih eksegetov priznava, da je Sv. pismo inspirirano, da je torej ^nezmotljivo. A pri razlagi nezmotljivosti sv. pisma pritegujejo racionalistom ter zapuščajo tradicionelno razlago sv. cerkve. Ali je mogoče v interesu katoliške vere in znanosti, sprejeti eksegetična načela te tretje struje? Na to vprašanje odgovarja gori naznanjena knjiga znanega učenjaka P. Leop. Foncka z odločnim: Ne. Vsebina je kratko ta-le: V prvem, zgodovinskem delu podaja nauk cerkvenih očetov o nezmotljivosti sv. pisma. To je namreč bistvo bibličnega vprašanja, kako se naj umeva nezmotljivost sv. pisma. Sv. očetje so za absolutno, popolno nezmotljivost, kakor se lahko vsak prepriča iz navedenih citatov, zlasti iz sv. Avguština in sv. Hieronima. — Tudi cerkveni zbori (rimski cerkveni zbor 1. 382, carigrajski II. h 553) florentinski 1. 1442, tridentinski 1. 1545 in vatikanski 1. 1870) uče, da je sv. pismo božja beseda, da je spisano po navdihnjenju sv. Duha; zato govore o njem z največjim spoštovanjem. Izmed francoskih zastopnikov nove eksegetične struje, takozvane »široke« šole (čeole large) sta najvažnejša Franc Lenormant, učeni Orientalist v Parizu (f 1883) in Msgr. d’ Hulst, rektor bogoslovne fakultete v Parizu. Učila sta, da je sv. pismo 1 Enciklika Leona XIII. Providentissimus Deus, poslovenjena v knjigi Sv. Pavel, apostol sveta in učitelj narodov — Dr. Mih. Napotnik, 3. izdaja, str. 284. inspirirano samo na onih mestih, ki govore o veri in nravnosti, ne pa glede onih, ki govore o naravoslovju ali zgodovini. Tako sta mislila na najlažji način napraviti konec vsem prepirom za sv. pismo. Učila sta tudi, da ne nasprotuje božjemu nav-dihnjenju, da je sv. pisatelj privzel v svojo knjigo narodne tradicije, legende in bajke. Lenormantova knjiga' je prišla dne 19. dec. 1887 na indeks. Mož je bil laik, veren katoličan, učen Orientalist, a v bogoslovju premalo poučen. Msgr. d’Hulst pa se je sam podvrgel, ko je papež Leon XIII. v svoji encikliki »Providentissimus Deus« obsodil nauk »široke« šole. Potem razloži pisatelj pomen in stališče omenjene slavne enciklike nasproti moderni biblični eksegezi. Proti papeževi encikliki je nastopil znani profesor bogoslovja v Parizu, Alfred Loisy, veren učenec nemških racionalistov, zlasti JUlicher-ja in Gunkel-a. Njemu je sv. pismo brez zgodovinske veljave, polno pretiravanja, alegorij itd. Zato pa je bilo pet njegovih knjig v Rimu 1. 1903 obsojenih. Čeravno enciklika »Providentissimus Deus« odločno povdarja popolno, absolutno nezmotljivost sv. pisma, so vendar nekateri eksegeti začeli oslabševati pomen nezmotljivosti s tem, da so uvedli v sv. pismo nove literarne vrste. Dominikanec P. Lagrange2 razločuje tri literarne vrste: 1. poučno zgodovino (Tendenzgeschichte), katere namen je učiti in ki rabi za pouk izmišljene dogodke kot obleko; 2. prava zgodovina, ki pripoveduje resnične dogodke; 3. stara- ali prazgodovina (Urgeschichte, Ursprungsgeschichte), kjer je jedro zgodovinsko, a obdano z legendarnim nakitjem, ki ga je pridjala narodna domišljija. Delo kritike je, preiskati, kaj so hoteli sv. pisatelji pisati kot resnično — kaj kot tendenčno — in kaj kot prazgodovino. Potem se šele da določiti, koliko je zgodovinske resničnosti v sv. pismu. N. pr. zgodovina od Adama do Abrahama, vesoljni potop, Sodoma in Gomorha spada v vrsto prazgodovine. Med nemškimi eksegeti zastopata novo strujo Holzhey, brizinški profesor bogoslovja, zlasti pa učeni jezuit Franc v. Hummelauer. V uvodu svoje knjige3 zatrjuje sicer, da svojih načel ne smatra kot dognanih, ampak jih podaja le v javno diskusijo; vendar pa se kaže iz razprave, da je on sam njih privrženec. Naslanjajoč se na P. Lagrange-a, razločuje tudi on v sv. pismu različne literarne vrste, basni, prilike, epično pesnitev, prazgodovino, narodne tradicije, pripovest itd. Potem kaže, kako daleč sega človeško delo pri pisanju sv. knjig. Slednjič trdi, da vprašanje, kdo je bil pisatelj sv. knjige, kdo jo je predelal v sedanji obliki, kedaj je bila pisana itd., ni teologično, temveč spada med svetne vede. Med zastopnike nove biblične struje prišteva Fonck tudi benediktinca P. Hild. Höpfl, ki je zlasti znan po svoji knjigi: Buch der Bücher (Freiburg 1904), Norberta Peters in druge. — Na odločno katoliško stran pa prišteva A. J. Delattre, sedanjega profesorja eksegeze na Gregorijanskem vseučilišču v Rimu, učenega dogmatika Lu-dovika Billot, Spanjolca Lino Murillo, Francoza Jožefa Brucker itd. V drugem delu svoje knjige podaja Fonck kritiko moderne eksegeze. Posebno povdarja pri njej te-le hibe: 1. Nova struja zanemarja božjo stran sv. pisma. Teoretično govori o inspiraciji, praktično pa ravna s sv. pismom kakor z drugo navadno knjigo. 2. Nova struja modernih kat. eksegetov zanemarja tradicijo sv. cerkve, ki ima vendar oblast, soditi o pravem smislu sv. pisma, ne samo v verskih in nravnih rečeh, ampak tudi v njegovih naravoslovnih in zgodovinskih podatkih. 1 Les origines de 1’ histoire d’ apres la Bible et les traditions des peuples orientaux — Paris 1880-1884. — 2 La methode historique 1903. Paris. 3 Exegetisches zur Inspirationsfrage. Mit besonderer Rücksicht auf das alte Testament. 3- Nova struja porablja vedno in precenjuje dela racionalistov, knjige katoliških eksegetov pa prezira: N. pr. pravi Lagrange^ da ekseget dandanes lahko pusti mirno v prahu ležati vse foliante katoliških eksegez, kar jih je bilo spisanih- od 14. —19. stoletja. Kar se tiče literarnih vrst, ki se naj nahajajo v sv. pismu, Fonck ni nasprotnik, vendar pa povdarja, da ekseget ne more samooblastno določiti literarne vrste v tej ali drugi sv. knjigi, ampak mora vpoštevati mnenje tradicije, mnenje sv. cerkve. Posebno ne najde zadostnega vzroka, zakaj bi morali biti najstarejši deli sv. pisma, Mojzesove knjige in Jozua, — prazgodovina, zakaj ne resnična, prava zgodovina. Beseda »toledoth«, na katero se opira v. Hummelauer, pomeni: rodovnik, rodbinska zgodovina — ne pa »narodna tradicija« in se nahaja na mnogih mestih sv. pisma. S tem pade njegova teorija, po kateri naj bi bilo 10 začetnih poglavij Geneze »narodna tradicija«. Tildi nepopolnosti priznava Fonck v sv. pismu, ki je božje — človeško delo, pa le take, ki ne nasprotujejo inspirirani knjigi. Nasprotovala bi n. pr. laž (nefas est dicere scripturam mentiri), zmota, sploh vsaka neresničnost. Tudi tu je merodajna tradicija sv. cerkve. Glede naravoslovnih podatkov sv. pisma velja načelo, da sv. pisatelji ne po-dajejo znanstvenih razprav, ampak govore po videzu. Saj tudi dandanes govorita navaden človek kakor učenjak o naravnih prikaznih po videzu (solnce vzhaja — zahaja). Razločitev med absolutno in relativno resnico (skladnost po videzu) je nepotrebna. Toda načelo, ki velja pri razlagi naravoslovnih podatkov, ne velja tudi za razlago zgodovinskih, kakor je po krivem sklepal v. Hummelauer iz besed papeževe enciklike »Provid. Deus« —- »Iuvabit transferri« ima čisto drugi pomen, ki se takoj lahko spozna iz stika. Tudi, kar se tiče razmerja sv. pisateljev do virov, ki so jih rabili, se Fonck ne strinja z moderno eksegezo, ki pravi, da se na vseh onih mestih, kjer so pisatelji rabili vire, nahaja le takozvana »veritas citationis«, to je skladnost z dotičnimi viri. To ni res, ampak, če pisatelji te vire molče ali izrecno odobravajo, potem smatrajo njih vsebino kot zgodovinsko resnico, ne samo kot »veritas citationis«. To je vsebina označene Fonckove knjige. Pisatelj vedno svari pred samo-oblastnim, subjektivnim razlaganjem sv. pisma in kliče nazaj k tradicionelni razlagi. »Ne transgrediaris terminos antiquos, quos posuerunt patres tui.« (Prov. 22, 22.) »Sentire cum ecclesia« je pisatelju najvarnejša pot k resnici. — Knjiga je jako koristna za vsakega, ki se želi orientirati o sedanjem stanju biblične eksegeze. F. Zolgar. Kurzgefaßter wissenschaftlicher Kommentar zu den heiligen Schriften des neuen Testamentes auf Veranlassung der Leo-Gesellschaft unter besonderer Mitwirkung von Prof. Dr. F. S. Gutjahr in Graz, Prof. Dr. V. Weber in Würzburg und Prof. Dr. August Bludau in Münster i. W. herausgegeben von Univ.-Prof. D. R. Dr. Bernhard Schäfer und Theol -Prof. Dr. P. Erasmus Nagi. III. Band. 1. Hälfte: Die Apostelgeschichte. Übesetzt und erklärt von Dr. Johannes Ev. Belser, Prof. der Theologie an der Universität Tübingen. Wien. Verlag von Mayer & Co. 1905. K 8. V 1. zvezku 1904. 1. je »Voditelj« v književnem razgledu naznanil velevažno izdajo sv. pisma dunajske Leonove družbe. Komentarjev za S. Z. je dozdaj izšlo že veliko. Z zgornjim komentarjem pa je prišel na vrsto tudi novi zakon. Ker se »Voditelj« dozdaj ni pečal natančneje s temi komentarji, tudi navedenega ne bomo bolj natanko opisovali in recenzovali. Pisatelj tega komentarja je znan po svojem imenitnem »Uvodu v Sv. Pismo« ter je tudi v tem delu pokazal svojo zmožnost-in vednost v bibličnih vprašanjih N. Z. Kdor hoče znati, na kakem stališču je novodobna biblična veda, kako se razlaga to in ono, kako je besedilo tega ali onega mesta, bo segel po teh komentarjih. Bogoslovna učilišča pa itak ne morejo biti brez njih. Dr. M. Slavič. Socijologija. Socijalno delovanje je dandanes poleg kateheze ena najvažnejših toček dušnega pastirstva, ki ga ima duhovnik izvrševati izven cerkve. Rešitev t. zv. socijalnega vprašanja zasega globoko v versko-etično, modroslovno-kulturno in narodno-gospo- darsko področje. Kdor hoče tukaj storiti res kaj pametnega, trajnega in koristnega, ni dovolj, da ima le spretno roko, dober jezik in dobro voljo, ampak socijalno delovanje zahteva neizprosno socijalne študije. Razmere, ki se v Avstriji ravnokar razvijajo, deloma so pa že nastopile, nalagajo tudi slovenski duhovščini, da se premišljeno in vsestranski, še v večji meri kakor doslej loti socijalnega dela. »Voditelj« bo zatorej od časa do časa dajal pregled o socijologični literaturi, domači in tuji, da s tem vzbudi zanimanje za socijalno delo pa pokaže tudi znanstvene pripomočke. Kakor na Nemškem, se morajo tudi pri nas prej ali slej vpeljati dekanijski soci-jalno-katehetični kurzi Za sedaj zaznamujemo naslednja socijološka dela: 1. Der soziologische Kursus in Salzburg von 17.—25. August 1905. Knjiga je bolj akademičnega značaja in razmotruje le splošne socijološke probleme. V štirih odstavkih je podan obris predavanj o naslednjih predmetih: I. Die Soziologie als Sozialethik (Dr. Willmann); 2. Die soziale Aufgabe der Familie (prelat Danner); 3. Wirtschaft und Recht (Dr. Scheinpflug); 4. Die soziale Stellung des Arbeiterstandes (Dr. v. Görski). 2. Kdor se hoče socijološko izobraziti, mora predelati kako zistematično so-cijologijo. Takih del je dokaj na razpolago. Jako obsežno in znamenito delo je Viktorja Cathreina »M o r a 1 p hi 1 o s o p h i e«, katere drugi del obravnava obširno socijologijo. Porabna knjiga so tudi »Grundzüge der Soziologie zur Einführung in die soziale Frage und als Grundlage für sozialwissenschaftliche Vorträge«, spisal dr. K. Eberle (1896). Novejši čas so izšle tri socijološke knjige: 3. Jo s. Biederlack S. I.: Die soziale Frage. Ein Beitrag über ihr Wesen und ihre Lösung. Innsbruck [904. (VI. Aufl.) C. 2 K 40 h. Jasno, kratko in pregledno obdeluje Biederlack v tej knjigi najvažnejša socijološka vprašanja; kdor nima časa, brskati po obsežnih knjigah, najde tu potrebnega pouka o splošnih načelih socijologije. V prvem (splošnem) delu govori pisatelj o pojmu in postanku »socijalnega vprašanja«, potem o narodnogospodarski teoriji liberalizma in socijalne demokracije, tema nasproti razvija krščanski narodnogospodarski nauk. V drugem (posebnem) delu razpravlja o agrarnem, delavskem, obrtnem in trgovskem vprašanju. Na praktično stran se pa posebno ozira : 4. »Leitfaden für die soziale Praxi s« j spisal dr. Retzbach, veleza-služen južnonemški sociolog in stolni kustos v Friburgu. Knjiga je lansko leto čez dva meseca doživela 2. izdajo in je prav primeren pripomoček za delavske kurze, ker daje kratka pojasnila o delavskem, obrtnem, trgovskem in agrarnem vprašanju. Dobi se za 3 M. naravnost pri »Arbeitersekretariat« Freiburg i. B. (Belfortstrasse štv. 20,) F. K. 5. Die soziale Frage der Gegenwart vom Standpunkte des Christentums, beleuchtet durch Dr. Franz M. Schindler, Professor an der k. k. Universität Wien. 1905. Verlag »Reichspost«. Gr. 8° (IV., 491 S.) K 3'6o. Ta knjiga, ki je izšla v kratkem času že v drugi izdaji, je posebnega pomena. Novincu v socijalnem vprašanju se lahko zgodi, da dobi v proučevanje socijalnega vprašanja ali preveliko knjigo, ki mu radi svojih obilnih programov in nakupičenih razmotrivanj zagreni študij tega vprašanja, ali pa premajhno, ki mu raditega ne odpre bistva družboslovja in ne vzbudi zanimanja zanj. Zlato srednjo pot zavzema zgornja knjiga, ki je nekak kompendij krščanskega družboslovja. Pri besedi kom-pendij pa ni misliti na kako suhoparno naštevanje ali opredeljevanje, ampak pisatelj nam v obliki 27 tez v logični organski zvezi predočuje v lepem jeziku, v jasnem dokazovanju kratko in jedrnato vse dele družboslovja. Pisateljevo delo je sad večletnega predavanja in proučevanja teh vprašanj. Ko se je pred kakimi 25 leti začelo na Dunaju krščansko-socijalno gibanje, je bil pisatelj duša pri socijalnih kurzih, ki so položili temelj krščansko-socijalnemu programu. Kot profesor nravoslovja pa predava bogoslovcem družboslovje v obliki omenjene knjige. Knjiga ima dva neenako velika dela. Prvi del nam razlaga človeško družbeno življenje in pogoje njegovega blagostanja. Prvotna družba je družina, pri kateri se razločuje zakonska zveza, zveza med stariši in otroci ter razmerje med gospodarji in služabniki. Da se človek vsestransko izpopolni, mu ne zadostuje ta družba, zato ima pravico do novih zvez, izmed katerih je najpopolnejša v naravnem redu država, v nadnaravnem cerkev. Po opredelbi države pride na vrsto njen namen, njene pravice in dolžnosti z ozirom na vero in nravnost, slobodo in pravico, intelektualno ljudsko izomiko, življenje in zdravje, gospodarsko blaginjo. S stanovsko ljudsko organizacijo se končuje prvi del. Drugi del nam kaže gospodarsko življenje in pogoje ljudskega materielnega blagostanja. Namen ljudskega gospodarstva je občni materielni blagor vsega ljudstva, tako da imajo pri zmernem bogastvu poedincev vsi ljudski sloji primerne, dasi neenake dohodke, ne da bi bil del ljudstva obsojen za stalno revščino. Nravna in pravna podlaga ljudske gospodarske blaginje so pravičnost in dobrohotna ljubezen, pravica in dolžnost do dela, pravica do zasebne lastnine. Glavni člani ljudskega gospodarskega organizma so kmetijstvo, obrt in trgovina. Da se izve, kaj zahteva moderni čas od tega organizma, razpravlja pisatelj poprej posebni značaj modernega gospodarskega življenja in njegove zahteve: občni gospodarski napredek, denar in posojilo, mednarodni in svetovni promet, zaslužek in obresti kot novodobne oblike dohodkov. Priročno pojašnjuje knjiga tudi žensko vprašanje ter skrb za ubožce. Delavsko vprašanje v ožjem pomenu se nahaja pri razpravi o obrtniškem stanu v oddelku z napisom »obrtniško delo za zaslužek«, kjer se dotakne pisatelj vseh stvari in teorij, ki spadajo v to vprašanje. S posebno toploto se zavzema pisatelj tudi za kmetijstvo ter govori o njegovi važnosti z besedami Leona XIII. Kot prikazni kmetijskega propadanja našteva: numerično nazadovanje kmečkega prebivalstva, (ker vse hiti v mesta), popuščanje starih stanovskih šeg in navad, uničenje kmečkih posestev po veleposestvu in razkosanje v premala posestva, občno prenapolnjenje posestev, premala cenitev kmečkega dela in stanu po občnih nazorih ter stalnem zniževanju cen kmečkih pridelkov. Sredstev, da se kmetijstvo ohrani in okrepi, navaja dvoje vrst: prva se nanašajo na njegove duševne in idealne dobrine, druga na pospeševanje njegovih gmotnih koristi. Za prve se naj skrbi ž živim in čistim versko-nravnim življenjem ter vsestransko strokovno izobrazbo kmečkega stanu. Za dosego teh dobrin je koristna stanovska organizacija kmečkega stanu. Se bolj je pa ta potrebna, če se hoče pomoči njegovim gmotnim koristim. Taka organizacija mora skrbeti: za zavarovanje proti telesni ali gospodarski škodi vseh oseb, ki so v zvezi s kmetijstvom, tudi hlapcev in pomožnih delavcev; zavarovanje za starost ali čas onemoglosti zlasti hlapcev in pomožnih delavcev, s čimer bi se ustavil oni beg v mesta. Organizacija bi dalje skrbela, da kmečka posestva ne izginejo v roke veleposestnikov in se ne razkosajo preveč v mala posestva, ki se zase ne morejo vzdržati. V tem oziru bi se moralo ustaviti prosto prezadolženje kmečkega posestva, dalje pa urediti dedno pravo tako, da bi glavni dedič, ki prevzame posestvo, podedoval več ko drugi otroci, da more brez zadolženja nadaljevati gospodarstvo, dočim bi se drugi otroci morali zadovoljiti z manjšimi dotami v obliki letnih rent v razmerju dohodkov posestva. Tako gospodarsko organizacijo mora podpirati tudi država in ji pomagati v obliki zadružne organizacije ter skrbeti za dobro prodajo kmečkih pridelkov. Tu in tam knjiga novincu ne bo povsem umljiva, ker predpostavlja ustmeno razlago učiteljevo. Vendar pa ima za ta slučaj navedeno v opombah obilo primernega slovstva, ki mu bo omogočilo razumeti popolnoma ta krščansko sočijalni program, ki se naslanja zlasti v prvem delu na okrožnice velikega Leona XIII., pri vsem pa na neomajno podlago krščanske morale in religije. Pisatelj odklanja izraz, da bi bil ta program edini krščanski, mogoč je tudi drug, enako krščanski. Podlaga je krščanska, a nadaljna izvajanja so umstvena; krščanstvo kot tako nima šocijal-nega programa, ker je njegova prva skrb pred vsem nadnaravno in nravno življenje kristjanov. Knjiga je vsega priporočila vredna, dunajskim rigorozantom pa neobhodno potrebna. Dr. M. Slavič. 6. O. Urban Talija: Socijalizam i socijalno pitanje. Dubrovnik 1905. Tudi v kršno Dalmacijo so že zablodile ideje mednarodne socijalne demokracije, dasi na kamenitih dalmatinskih tleh še ne morejo tako uspevati, kakor drugod, ker ondi ni tovarn. A poskus se je storil že tudi tam, ki pač ne bo ostal poskus, zlasti če se enkrat začnejo bolj izrabljati pozabljeni zakladi te klasične kronovine. Urednik bogoslovnega »Lista dubrovačke biskupije« g. Talija je objavil V svojem listu več člankov o socijalizmu, katere je sedaj zbral in razširil v 190 strani obsegajočo knjigo. Razpravlja o nevarnosti socijalizma (misli pač socijalno demokracijo), njega temeljih, zgodovini, načrtih in gospodarski teoriji, h koncu pa tudi o krščanskem spcijalizmu. Mi Slovenci imamo o tem izvrstno knjigo dr. Kreka, katero bi naj vsak omikanec pazno proučil. p. K. V. Raznoterosti. „Tractatus Origenis de libris ss. scripturarum“. O razvoju kontroverze, kdaj so nastale te latinske homilije, ki jih je našel in izdal Batiffol (Paris 1900), ali so izvirno delo, ali prevod, kdo jih je napisal, prim. Bardenhewer, Patrolo-gie2 1901, 194—195, posebno pa Bardenhewer, Geschichte der altkirchl. Literatur II, 568—574. Batiffol navaja literaturo do 1903; pozneje Bichlmeyer, Theol. Quartalschrift 1904; Wey m a n, Bibi. Zeitschrift 1904; Dom Butler, Journal of theological studies 1905; Batiffol, Bulletin de littčrature ecclčsiastique 1905. G«* »Voditelj« II. tovi rezultati dosedanjih raziskovanj so ti-le: j. Traktati so izvirno latinsko delo, ne pa prevod iz grščine. 2. Homilije so pisane po 1. 250., toda pred k 359. ; »trak-tator.: rabi namreč Origena, Novac-iana inHipolita, traktate pa poznajo in rabijo Lucifer (posebno*v spisu Moriendum esse pro Dei tilio, P L XIII, 1007—1038),.Hilarij, Ambrosiaster.Kutin in 'Gavdencij. -3. Pisatelj rabi »italski«- tekst-• svr'pisma (Italia = milanska cerkvena provincija, Verona, Oglej, Brescia, Ravena, Milan). Isti tekst, ali vsaj zelo • sorodno recensijo rabijo Avguštin, Rutin, Ambrozij, Lucifer, Hilarij. Batiffol je menil sprva, zanašajoč se na rokopise, ki so v njih ohranjeni j traktati, da je našel Origenove homilije v latinskem prevodu, ki naj bi bil delo — s v. ’ V i k-torina, ptujskega škofa. Podmena je sicer kriva, vendar nas morejo'zanimati traktati, ki jih p,i žal še nimamo v priročni • izdaji. • lAikman/ s Ali imamo Slovenci svoj izraz za besedo: zakrament? Naši predniki so, sprejemši sv. ,vero, ostavili nekaterim bogoslužnim činom latinska, oziroma grška imena, a nekaterim so vzdeb-slovenska, ... . .Kako je st4-ra slovenščina, zvala sv. zakramente? Za ,besedo zakrament ima glagolski misal, -izdan 1. .1893.. v Rimu, dva izraza: s vetba in tajna. V .mo« litvi v-čast p.resv. Rešnjeinu Telesu stoji/. Bože, iže nam- pod.Svetboj« diynoju_(sub Sacramento .mirabili) ..muki svojeje pamet ostavil jesi. itd. V soboto po 17. nedelji po Duhovem .sc, nahaja v . omenjenem misalu isti izraz , za sacramentum v »popriče-štenju« : Da svršet v nas,. Gospodi prosim, tvoje svetbi to ježe sdržet itd. Takisto v poobhajilni molitvi za papeža: Se bo, molim te Gospodi, pričeštenije božstvenije svetbi-itd. in v mnogih drugih molitvah. Imenovana staroslovenska mašna knjiga prevaja besedo: sacramentum tudi z izrazom: tajna. Ko si mašnik glagoljaš po sv. obhajilu .umiva prste, moli med tem : i.podažd, .da v, mne -ne ..osta.net grehovna skvrna, jegože čistije, i. svetije nasitiše Tajni.. »Invictum beati lo.annis sacramentale silentium« je preloženo z: nepobori-moje tainstyeno mlčanije blaženago Ivana. A pripomniti treba, da rabi beseda »tajna« tudi za »mvs.teriurm.n. pr.-v gorenji Telovski molitvi: tako nam T-ela i Krve.tvo-jeje svetije tajni čstiti. Iz slovanskih jezikov so si ruski, bolgarski in hr vat s ki prisvojili staru-slovensko »tajno« za zakrament in sicer prvi popolnoma: svjataja tajna, tajinstvo. Poslednji izraz rabi Bolgarom. Hrvatje so si ohranili koren in rekajoV sveto otaj-jstvo ali.okrajšano: svetotajštvo; presveto otajstvo ali prevzvišeno otajštvo = naj-svetejši zakrament; a običajen je tudi latinski izraz: sakrämenat.. Isti (»Sakrament«, rabi Poljakom. Cehi rekajö: svätost’, Slovaki: sviatost’. V Slovencih srečamo v 17. stoletju poizkus prevoda besede zakrament na narodni jezik. Izvodu Hrenovih »Evangelijev inu lystov« od 1. 1612., lično v rjavo usnje vezanemu in hranjenemu v Rudolfišču v Ljubljani, je spredaj in zadaj privezan rokopis, ki navaja poleg mnogih cerkvenih pesmi tudi nekaj molitev in drobtin iz katekizma. V teh in v pesmih neznani pisatelj »sacramentum« označuje z besedo: svetina. Tamkaj stoji namreč: Septem Sacramenta ali Suetine boschie: Ta fueti Kerft. Ta fueta firma. To fueto Reschnu Itelu. Ta tue ta Pokura. Tu fueto poslednu ole. Ta fueti maschni schegen. Ta fueti Sakon. Isti izraz se ponavlja v- imenovanem ■rokopisu v pesmi: De Venerabili. Sacramento: Vefselu poi dutcha moia öd refhniga -telefsa, kir ie ta praua luetina h fuelizhani nam/dana . . . Ob tu mi, tako fuetino lzhiftim ferzom zhaltimo, dai nam bug to gnado. V novejšem času je jelo naše razumništvo rabiti za bes.edo zakrament hrvat-ški izraz: s v e to ta j st v o. Večkrat stoji v mrtvaških listih naznanilo, da je ta in ta pokojnik preminil, sprejemši svetotajstva za umirajoče/ Vselej,, kadar berem ta ižraz, mi prihaja nehote v glavo misel: čemu segamo preko Sotle -in si jemljemo od Hrvatov na posodo besedo, ko imamo zanjo prav dober domač izraz in ta je: s v e t s t i« o. ... .. Ta lepa beseda se nahaja že v Gutsmanovem »Deutsch-windisches Wörterbuch«..od 1. 1789.; na str. 241. stoji za »Sakrament«: 1 kriunost,'w. takrament, m. luetftvu, W. o If-C igval e to y »Deutsch-.slovenisches Wörterbuch« ima poleg nemške besede v. oklepu sacrameutum jn na to.:; allgm. zakrament (wörtl. svetost,, posvetilo,, svetilo, bel Gutem, svetstvo, im Russ. tajinstvo skrivnost, im Serb. svetotajstvo). ■Janežičev Deutseh-slov. Taschenwörterbuch« 2. izdaja. 1867 (prve izdaje niniam) sloveni »Sakrament« z zakrament, svetstvo, svetotajstvo. Božidar Raič je izdal leta 1872. droben »Slovarček na pomoč narodnemu duhovništvu« ; na str. 29. stoji v tej knjižici: Sakrament, svetstvo: P1 e t e r š n i k b'v Slovensko-nemški slovar ima na str. 610.: svetstvo, n. 1. die Heiligkeit C.; — 2. das HeiÜgthum, ogr. — C.;' — daš Sakrament, Jan., C;, ogr/Let. — Za pomen pod štev. 1. nam rabi: svetost, za 2. svetišče; za »Sacrament« pa nam ostane: svetstvo. Ta izraz je tem bolj priporočljiv, ker ga del našega naroda dejanski rabi. Rabijo ga ogrski Slovenci. »Kratka Summa velikoga Katekizmuša«, izdana v Budapešti 1892, ima na str. 61.: IV. Glavni Tao. Od Sveti Sakramehto-mov, to je Svestv. — Od Svestv poprejk. P. Ka je Svestvo? O. Svestvo je vidčče žnamenve . . V Isti izraz srečujemo v ogerskoslovenskih molitvenikih n. pr. v »Knigi molitveni — Szstäro-szlovenszki« na str. 71.: Litanie od preszvetoga oltarszkoga Szvesžtva, na str. 75.: Peszem od sz. oltarszkoga Szvesztva.1 Iz navedenih podatkov prihajam do zaključka: Okanimo se svetotajstva, ki ni naše in ni lepo, rabi naj nam rajši domače svetstvo, znano našim slovarjem in vkoreninjeno v prekmurski Sloveniji. ,7. Vrhovnik. Kirchliches Handlexikon. Ein Nachschlagebucli über das Gesamtgebjet der Theologie und ihrer Hilfswissenschaften. Unter Mitwirkung zahlreicher Fachgelehrten in Verbindung mit den Professoren ,K ar 1 Hi.lg e nr ei n e r,_.J o h. B..N i-sius S. I. und Joseph Schlecht herausgegeben von f)r, Michael ,Buch- b e r g e r. V vseh znanstvenih strokah so postala enciklopedična dela neobhodno potrebna. Že strokovnjaku je težavno pregledati mnogolične rezultate na polju njegove vede, nestrokovnjaku je to naravnost nemogoče. Temu se bode posebno ustreglo, če se mu ponudi ne preobširna — in zato tudi ne predraga —, a kolikor mogoče bogata in zanesljiva enciklopedija kake vede. Taka enciklopedija vseh bogoslovnih disciplin je »Kirchliches Hgpdtexikon«. Ka» so obljubili izdajatelji.-vjptd^peli-tuJ^sD moško držali: «K. H.« obsega skoraj neverjetno veliko število sttlisfjeno’'pkeciznih, stvarnih in jedrnatih člankov (vseh skupaj bode okoli 25.000). Dolga vrsta sotrudnikov priča, koliko so si prizadevali izdajatelji, da pridobe za svoje podjetje znanstvene moči prve vrste. Skrbi urejevanja so si razdelili tako, da je prevzel Buchberger sistematično bogoslovje, Hilgenreiner praktično, Nisius biblične vede in Schlecht historične discipline. Tehnična uredba je dobra: tisek je droben, vendar razločen, kratice, ki jih je sicer mnogo, so lahko umljive, prostor je dobro izrabljen. Enciklopedija bode obsegala dva zvezka ali okoli 40 sešitkov po tri tiskane pole. Cena, sešitek po K 1-20, ni previsoka. Male pomote in nedoslednosti se najdejo tu pa tam. Slovstveni podatki pri posameznih člankih so v obče skrbno in srečno izbrani: vendar smo pogrešali pri nekaterih dogmatičnih člankih sicer znanih in izvrstnih monografij. V članku »Am- 1 Kajkavski Hrvatje po Zagorju pa imenujejo »svetstvo« sploh blagoslovljeno reč. Ur. bros. Hymnen« je zabilježena Steierjeva knjiga, niso pa uporabljeni njegovi rezultati, ki so zelo verjetni. Tudi se danes ne sme več trditi, da so knjige »De sacra-mentis« po indiskreciji kakega slušatelja objavljene pridige, ki jih je izdal Ambrozij pozneje predelane v knjigi »De mysteriis«. Ista usoda ko Steierjevo knjigo je zadela tudi Brewerjeva preiskovanja o »galskem« pesniku Ciprianu. Med Dantejevimi portreti manjka akvareliran peroris v Cod. Palatinus 320 v Bibl. Nazionale v Florenci (Giotto?), ki ga je treba navesti na prvem mestu (cf. Kraus, Dante 170 f.). — Take malenkosti se pa lahko spregledajo. Podjetje je vredno hvale in priporočila. Lukman. Slavorum litterae theologicae. Z nekakim strahom smo spremljali lansko leto velevažno, podjetje, ki.so.se ga lotili praški izdajatelji bogoslovnega lista »Časopisa«. O slovanski vzajemnosti na kulturnem polju se je že porabilo mnogo lepih besed, papirja in črnila, a dejanskih posledkov je bilo bore malo. Potreba nekakega skupnega organa se je povsod čutila, zlasti pa v krogih slovanskih teologov, zakaj slovanska teološka veda je razpršena ne le po mnogoterih slov. jezikih, ampak razdaljo še povečuje načelna razlika med vzhodno in zahodno cerkvijo. Bila je torej srečna misel, ki je ostvarila za vse Slovane skupno znanstveno-literarno glasilo »Slavorum litterae theologicae« ; to je tem večjega pomena, ker sedaj tudi neslovanski učenjaki lahko zvedo, kaj imamo Slovani, in bo tako v svetovnem bogoslovnem znanstvu se sčasoma vpoštevalo tudi slovansko bogoslovno slovstvo. Prvi letnik »Sl. litt.« je nadkrilil naše nade; šteje 285 strani in obsega jedrnata poročila o bogoslovnih delih vseh slovanskih narodov, največ pa o češki in ruski književnosti. V II. letniku se kaže tudi nov napredek; ne le da je že I. zvezek po obsegu večji, ampak ima tudi dva nova urednika: za poljsko slovstvo J. Urbana v Krakovu, za hrvaško pa dr. L. Jeliča v Zadru. List bo letos četrtletnik. Cena mu je 6 K na leto in se pošilja nadškofijski tiskarni v Pragi I, 190. Slovenci ne smemo zaostati v podpori tega velevažnega cirilometodijskega dela. F. K. Nauk sv. Ambrozija o evharistiji. (Konec.) II. Evharistija, spomin Gospodovega trpljenja in smrti. Evharistična daritev. vharistija je »sacramentum corporis et sanguinis Christi« (Ep. 64, 8), »sacramentum carnis illius« (De myst. 9, 53), »sacra-menta Christi« (De Elia 22, 82), »sacramentum divinum« (De exc. Sat. 43), »sacramenta coelestia« (Ep. 25, 2; Hexaern. VI, 9, 69; De Elia 10, 33; Expos, in ps. 118 prol. 2; ib. VIII, 48 itd.), ker je vidno znamenje nebeških, božanskih reči, znamenje Gospodovega telesa in krvi, toda znamenje posebne vrste, ki ima v sebi na čudežni način to, kar znači; zakaj »v onem zakramentu je Kristus, ker je v njem Kristusovo telo.« Zakrament je sv. Ambroziju vidno znamenje, ki posreduje naše posvečenje in nam daje to, kar znači.1 Zato pravi sv. učenik: »Resnično je bilo ono meso Kristusovo, ki je bilo križano, ki je bilo položeno v grob: zares je torej to zakrament onega mesa?« 2 Zakrament Gospodovega telesa in krvi je spomin njegovega zveličavnega trpljenja in smrti, ker je v njem telo, ki je bilo za nas križano. Evharistija je »sacramentum mortis dominicae« (De fide IV, 10, 124). Tudi izraz »sacramentum passionis« je Ambrozijev, zakaj Enarr. in ps. 43, 36 piše: ». . . parentes nostri in figura diripien-tes agnum manducabant significantes domini lesu passionem cuius cotidie vescimur sacramento.« In drugje pravi: »Et ideo pas-scha domini dicitur, quoniam et tune in typo illo agni veritas dominicae passionis annuntiabatur et nunc eius celebratur gratia.«3 Tudi piše z ozirom na evharistijo: »Adproperet domini lesu passio.« * Go- spod Jezus Kristus, ki je postal po trpljenju pravo velikonočno jagnje, 1 Expos, in ps. n8, XIV, 2; Expos, ev. sec. Luc. VII, 43. 44; De Spir. s. I, 14, 148. — 2 De myst. 9, 53. — 3 De Cain et Abel I, 8, 31. 4 Hexaem. V, 25, 90. »Voditelj« III. 17 je postal prav zato tudi naša hrana: »Bonus dominus noster' Iesus Christus cjuia factus est ovis epulationis nostrae. Ouaeris q u o m o d o factus sit? Audi dicentem: Pascha nostrum immolatus est Christus. Et considera quemadmodum parentes nostri in figura di-ripientes agnum manducabant significantes domini lesu passionem cu-ius cotidie vescimur sacramento . . . Probatum est igitur, quod dominus noster sit cibus, sit epulatio vel alimentum edentium.« 1 Evharistija je spomin Gospodovega trpljenja in smrti in zato tudi daritev. Ambrozij jo imenuje »sacrificium dominicae passionis« (De Spir. s. I, prolog. 2). Tudi kot daritev je imela evharistija v stari zavezi predpodobe. Ambrozij navaja Melkisedekovo2 in Gedeonovo3 daritev ter velikonočno jagnje.4 Evharistija je po svojem bistvu daritev, in milanski škof nazivlje zadnjo večerjo naravnost »sacrificium«: ». . . sicut de Iuda scriptum est proditore qui proditionem sanguinis dominici inter sacrificia positus cogitabat.« r’ Naša naloga je poiskati, kako pojmuje Ambrozij evharistično daritev. To nalogo si je stavil že Ren z v svojem zaslužnem in učenem delu »Die Geschichte des Messopferbegriffes«, vendar se mi zdi, da je ni povoljno rešil. Na njegovo razlago Ambrozijevih misli je preveč vplivalo prejšnje poglavje, Avguštinov nauk o evharistični daritvi. Tu in tam pa je bilo treba skrbno ločiti namen in učinke daritve od njenega bistva, kakor je po pravici opomnil Franz v obširni oceni 1. zvezka Renzovega dela.6 Poglavitni Renzovi ideji sledi Kat-tenbusch v RE. Da ne podtaknemo v tako subtilnem in hkrati važnem vprašanju pisatelju kake tuje misli, zaslišimo njega samega! O Ambrozijevih besedah Enarr. ps. 38, 25 pravi Ren z: »Gemäss dieser Worte ist das Darbringen oder Opfern das Verbringen der menschlichen Natur in den Himmel, das Vollenden des Menschen . . . Das Bild aber ist im neuen Bunde, insofern der Christus-Mensch wirklich seine eigene menschliche Natur für sich und zugleich im Namen der ganzen Menschheit zu Gott trug, und nun seine Abbilder und Stellvertreter, die Priester, die noch nicht bei Gott befindliche Menschheit ihm nachtragen (sequuntur), indem sie wie er statt des Volkes die unvollendete Natur des Volkes der Vollendung entgegentragen (ut offe-rant pro populo sacrificium). Christus selbst opfert sich nicht mehr, weil er mit seiner menschlichen Natur schon vor dem Vater steht (as- 1 Enarr. in ps. 43, 36; Apol. proph. David 5, 22. 2 Expos, ev. sec. Luc. III, 21; De fide III, 11, 86. — 3 De Spir. s. I, prol. 4. 4 De officiis I, 48, 248; Expos, ev. sec. Luc. I, 28; Enarr. in ps. 43, 36 etc. 5 Expos, ev. sec. Luc. VII, 159. 6 Theol.-prakt. Quartalsclirift LV (1902), 134. sistit apud patrem coelestis);1 aber andere opfern ihn noch auf Erden, insofern sie seinen Leib opfern, der noch nicht vollendet, himmlisch ist, nämlich seine Kirche. Dieses »corpus Christi« wird zur Vollendung getragen, indem es durch das Wort »das ist mein Leib« geheiligt, mit dem wirklichen, eigenen Leib Christi vereinigt wird, in ihn übergeht. Das geschieht, wenn beim eucharistischen Opfer das Brot, durch welches die Kirche dargestellt wird, konsekriert oder transfigu-riert, zur Bezeichnung für den wirklichen Leib Christi gemacht, Sakrament für das verum Christi corpus wird. Und weil das Wort Christi »das ist mein Leib« die Konsekration, die Hintragung der Kirche zur Vollendung vollzieht, muss Christus olfenbar selbst als der Opferer bezeichnet werden . . .« 2 Nekaj pozneje beremo: »Zwar versteht Ambrosius unter dem »Corpus Christi quod ofifertur« jedenfalls den wirklichen Leib Jesu, der durch die Konsekration gegenwärtig wird, aber nicht absolut, sondern relativ, insofern er nämlich das Haupt der sich opfernden Kirche ist.« 3 Dve točki sta v teh izvajanjih posebno važni: pojem daritve in razlaga izraza »corpus Christi«; s to se bodemo morali baviti obširno. Gospodovo telo, ki se daruje pri evharistični daritvi, pravi Renz, je treba umeti relativno, t. j. kot glavo cerkve, ki se daruje. Cerkev, družba vernikov, daruje sama sebe s tem, da se združi s poveličanim, popolnim Kristusom, čigar mistično telo je. Da si moremo ustvariti objektivno sliko Ambrozijevega nauka o evharistični daritvi in oceniti stvarno Renzove nazore, je treba preiskati najprej posamezne elemente. O daru, ki se daruje, govori sv. škof na več mestih in rabi te-le ;zraze: ». . . . vitulus lile erat in typo Christus« (De Spir. s. I, prolog. 4), ». . . primogenita offerimus animantia in figura primogeniti filii dei« (Expos, in ps. 118, prolog. 2), ». . . ubi Christus hostia est« (Ep. 22, 13), ». . . ut offeras transfigurandum corpus altaribus« (De incarn. do-minicae sacram. 4, 23) in slednjič ». . . ipse offertur in terris, quando Christi corpus olfertur« (Enarr. in ps. 38, 25). Da pomeni »Christi corpus« na tem mestu cerkev, dokazuje Renz z naslednjimi razlogi:4 sklicuje se 1. na Ambrozijev nauk, da je cerkev Kristusovo telo (navaja posebno Expos, in ps. 118, XV, 11, 35), 2. na besede sv. škofa 1 To pa niso Ambrozijeve besede! Sv. škof piše: »Et ipse quidem nobis apud patrem advocatus assistit.« »Coelestis« rabi R. v pomenu »perfectus«, quia perfe-ctio omnis in veritate est«, »veritas in coelestibus«. Prim. cel tekst Enarr. in ps. 38, 25 s na str. 132. 2 F. S. Renz, Die Geschichte des Messopferbegriffs oder Der alte Glaube und die neuen Theorien über das Wesen des unblutigen Opfers I. Bd. Freising 1901, 272 f. — 3 Renz I, 273. — 4 Renz I, 273 f. »Voditelj« III. 17* v Enarr. in ps. 38, 25, 3. na Ambrozijevo pojmovanje daritve, ki je izpopolnjenje nepopolne človeške narave in 4. na nauk sv. učenika o Jezusovem duhovništvu (navaja Enarr. in ps. 39, 8). Ambrozij ponavlja res na neštetih mestih nauk sv. Pavla, da je cerkev (mistično) telo Kristusovo, čigar ud postane človek pri sv. krstu. Ta realno-mistična vez, ki nas veže s Kristusom, je vzrok, da postane človek deležen nadnaravnega življenja v Kristusu. Udje človeškega telesa ne morejo biti deležni življenjske moči, ki polje v organizmu, če niso ž njim v organični zvezi. Isto velja za mistični organizem, čigar glava je Kristus. Zakrament sv. krsta vlije človeku nadnaravno življenje v dušo, ga torej zedini s Kristusom, da postane ud njegovega telesa; evharistija krepi to notranjo vez, množi življenjske sile, zakaj »Kristusovo telo uživamo, da moremo postati deležni večnega življenja.« 1 Ni mi pa znano mesto, kjer bi Ambrozij povdarjal, da je treba umeti evharistično telo Gospodovo relativno, kakor hoče Renz. Ko je razložil, kako je postal Gospod »ovca za našo pojedino«, pravi sv. učenik v Enarr. in ps. 43, 37: »Et ut scias quia haec omnia propter nos facta sunt, ex quo ille (sc. panis vivus) descendit, ex illo sanctus ait: Nos omnes unus panis sumus« (I. Cor. 10, 17). Ambrozij misli sicer na občestvo vernikov, ki so združeni v Kristusu, toda na nauk o evharistiji ne vpliva ta resnica, kakor kaže cel kontekst. Tudi ostali Renzovi dokazi niso odločilni. Iz besed »etsi nunc Christus non videtur offerre, tarnen ipse offertur in terris, quando Christi corpus offertur: imo ipse offerre manifestatur in nobis, cuius sermo sanctificat sacrificium quod offertur«, sklepa Renz, »da se nanaša darovanje direktno in formalno na Kristusovo telo, ki je cerkev«. To se pa sme trditi le tedaj, če se dokaže, da je »corpus Christi«, ki se daruje, cerkev. Epeksegetični pristavek »quando Christi corpus offertur« bi mo- gel vzbuditi sum, da ne stoji izraz v svojem navadnem pomenu, sicer se zdi ona opomba odveč. Toda Ambrozij piše večkrat tako, in v knjigi De mysteriis se nahaja slično mesto,: »in illo sacramento, pravi tamkaj sv. škof, Christus est, quia corpus est Christi.«2 Drugje pa čitamo: »suscipe ante dominum Iesum tuae mentis hospitio: ubi corpus eius, ibi Christus est.«3 Iz Ambrozijevih besed tudi ne sledi, da mu je daritev izpopolnjenje nepopolne človeške narave; zopet je treba prej dokazati pomen izraza »Christi corpus«, ki ga suponira Renz. Kaj pa nauk o duhovništvu Kristusovem? Ambrozijeve besede, ki jih navaja pisatelj, se glase v latinščini: »Ouid enim tam proprium Christi > Expos, ev. sec. Luc. X, 49. Cf. J. E. Niederhuber, Die Lehre des hl. Ambrosius vom Reiche Gottes auf Erden. (Forschungen zur Christi. Literatur-und Dogmengeschichte IV, 3—4.) Mainz 1904, 143 ff. 2 De m}'st. 9, 58. — 3 Expos, in ps. 118, VIII, 48. quam advocatum apud deum patrem astare populorum, mortem suam offerre pro cunctis, repellere nečem, vitam reformare perituris.« 1 Sv. učenik pozna dvojno duhovniško funkcijo Kristusovo: »advocatum apud deum patrem astare« in »mortem offerre«; kar sledi, je le učinek teh dveh, in stoji na tem mestu zaradi paralelizma s prejšnjim stavkom. Tamkaj pravi namreč Ambrozij o Aronu: »qui inter vivos et mortuos medius stetit et serpentem statuit luem mortis, ne a cadaveri-bus defunctorum ad viventium transiret interitum.« Prvi izraz, »advocatum astare«, velja za duhovniško funkcijo poveličanega Kristusa v nebesih, 2 drugi, »mortem offerre« pomeni Gospodovo smrt na križu. To je jasno iz vsporednih mest. Iz besed milanskega škofa se da posneti, da ni v nebesih, v stanju popolnosti in resnice, več daritve, daje ta lastna le našemu stanju na zemlji, dokler živimo v podobi (ambulemus in imagine), »gledamo dobrine podobe in imamo dobrine podobe.« In res povdarja Ambrozij na navedenem mestu razlage 38. psalma: »tarnen ipse offertur in ter ris, quando Christi corpus offertur«, v nebesih pa posreduje za nas pri Očetu. Kako je pa mogoče, da se daruje na zemlji, ne več v nebesih? Ambrozij ne odgovarja na to, ali bolje, sklicuje se v odgovor na dejstvo: »ipse offertur... quando Christi corpus offertur«. Ali je izpopolnjenje nepopolne človeške narave bistvo daritve, ali njena posledica, o tem ne izvemo ničesar. Zaključimo z Ambrozijevimi besedami, da »se daruje Kristus, če se se daruje njegovo telo«, — »Christus hostia est«.3 Poglejmo sedaj, kdo daruje evharistično daritev. Da daruje duhovnik, pač ni treba posebej dokazovati. Znano mesto v Enarr. in ps. 38 govori jasno. Toda našo pozornost mora zbuditi tu beseda »sequimur«: »sequimur ut possumus sacerdotes, ut offeramus pro po-pulo sacrificium.« Kaj pomeni »sequimur«, in kakšen objekt se mora dopolniti h glagolu? To nam bo postalo jasno, če vsporedimo te besede s prejšnjim stavkom, kjer govori Ambrozij o starozakonskem tipu evharistije, o vodi, ki je pritekla iz pečine. »Nonne in umbra erat aqua de petra quasi sanguis ex Christo, quae fugientes se populos se-quebatur, ut biberent et non sitirent.« Z ozirom na tip pravi sv. škof o duhovnikih nove zaveze »sequimur« sc. populum, sledimo ljudem (kakor skala v tipu), »ut offeramus . . .«, da darujemo zanje. Tako je opravičen namenilni stavek. K »sequimur« dostavlja Ambrozij »ut possumus« t. j. »kakor moremo« = ker moremo, ker imamo to oblast,4 1 Enarr. in ps. 39, 8. S tem tekstom je treba vsporediti Enarr. in ps. 38, 25 in De officiis I, 48, 248. — 2 Cf. Expos, ev. sec. Luc. X, 170. — 2 Ep. 22, 13. 4 Tudi klasična latinščina pozna ut c. indic, z vzročnim pomenom. in ta parentetični dostavek utemeljuje pozneje z besedami »etsi infirmi merito etc.« Objekt glagola »sequimur« ni torej Kristus, ampak ljudstvo. Duhovnik daruje, toda v njem in po njem daruje Kristus. Ambrozij pravi: »Imo ipse offerre manifestatur in nobis cuius sermo sanctificat sacrificium quod offertur.« Jasno je, da ima oziralni stavek vzročni pomen. Da posvečujejo Kristusove besede kruh, smo videli že drugje; sedaj nas zanimajo te besede, ker se da iž njih posneti, kdaj da se vrši daritev. Daritveni akt je posvečenje, kon-s e k r a c i j a. Ozrimo se še na namen daritve in njene učinke. Tu ne izvemo mnogo. Enkrat omenja milanski škof na veliko noč daritev '>pro resurrectione domini«,1 torej daritev v spomin Gospodovega vstajenja. Daruje se za žive, »pro populo«, »pro redemp-tione populi«,2 in škof daruje vsak dan za svoje vernike, »bonos filios . . . pro quibus ego cottidie instauro sacrificium.« 3 Daritve ne postanejo deležni le oni, ki pristopijo h Gospodovi mizi; seveda prinese obhajilo blagoslov daritve v polni meri. O daritvi kot taki pravi sv. učenik, da «cottidie delicta condonat et niunus remissionis opera-tur.« 1 Tudi mrtvim koristi sv. daritev;5 ne pove nam pa Ambrozij, kako postanejo deležni njenih dobrot. Zberimo sedaj posamezne drobtine v celoto! Evharistija je daritev, ker je spomin Gospodove daritve na križu, spomin posebne vrste, ki se obnavlja s tem, da postane po Gospodovih besedah: »To je moje telo«, pričujoče isto telo, ki je bilo za nas križano. Nauk, da je Kristus resnično pričujoč, je temelj Ambrozijevega pojmovanja evharistične daritve. Kattenbusch,8 ki meni, da je »realizem« ali »simbolizem« brez pomena za pojem daritve, se zelo moti. Daritev se vrši v onem trenutku, ko postane Gospodovo telo pričujoče, t. j. pri konsekra-ciji. III. Evharistija, „nebeška gostija“. Učinki sv. obhajila. Evharistija je vernikom dušna hrana. Ambrozij jo nazivlje zato »coeleste convivium« (De myst. 8, 43; Expos, in ps. 118, VIII, 48), 1 Ep. 23, 1. — 2 De Spir. s. I, prol. 4. — 3 Ep. 20, 15. 4 Hexaem. V, 25, 90. 5 Ep. 39, 4; De obitu Valent. 56; ib. 78; De excessu Sat. 80. B Kattenbusch, Ant. Messe, dogmengeschichtlich RE3 XII, 679 f. Omenili smo že, da sledi K. Renzu. Ko pa brani ta odločno A. realizem, se izogne K. vpra- šanju z opombo, .da ne vpliva naravnost na pojem daritve, kar tako mimogrede pa noče razlagati svojih nazorov. »cibus Christi, cibus dominici corporis«. (Expos, in ps. 118, XV, 28), »esca« (Expos, ev. sec. Luc. VI, 71), »esca sanctorum« (De bened. patriarch. 9, 58), »epulatio«, »epulae« (Enarr. in ps. 43, 36; Expos, in ps. 118, XVIII, 26), »epulae sacramenti« (Expos, in ps. 118, XV, 28), »victus et potus« (Expos, ev. sec. Luc. X, 49), »animae cibus potusque mentis« (De Cain et Abel I, 5, 19), »poculum salutare« (De myst. 3, 14). Kdor prejme evharistijo, da Kristusu poljub združenja (osculum communionis).1 Za prejem sv. obhajila je treba primernega razpoloženja in priprave. Le kdor je prejel sv. krst, sme piti zveličavni kelih. - Potrebna je živa vera. »Le kdor se boji Boga — in to je začetek modrosti, — kdor je duhovni pečat (signaculum spiritale) ohranil, ali ga zopet pridobil, le kdor izpoveda Gospoda, se sme vdeležiti nebeških skrivnosti.« 3 H Gospodovi mizi mora pristopiti človek s čisto vestjo. »Nihče ne prejme Kristusove jedi, če ni bil prej ozdravljen«, 4 pravi sv. učenik z ozirom na evharistijo, ko razlaga čudežno nasičenje 5000 mož v puščavi. Drugje pa piše: »Ni dovolj, da pride kdo povabljen, če nima svatovske obleke, t. j. nima vere in ljubezni. Kdor ne prinese torej h Kristusovi mizi miru in ljubezni s seboj v srcu, bode, na rokah in nogah zvezan, vržen v zunanjo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«5 »Eden Kristus je naše upanje, naša vera in ljubezen: upanje v (po) vstajenju od mrtvih, vera pri krstu, ljubezen v zakramentu.« 0 Živa vera, čista vest, ljubezni plamteče srce so potrebni pogoji za vreden prejem sv. zakramenta. Očitne grešnike je treba po vzgledu sv. Pavla izključiti od prejemanja evharistije, dokler se ne poboljšajo.7 Zanimiv »casus conscientiae« reši sv. Ambrozij v nekem listu, 25. v izdaji mavrincev. Študij, ugleden mož, je vprašal pismeno škofa, ali sme obsoditi mirne vesti krivce, in ali se sme približati Gospodovi mizi, če je obsodil koga na smrt. Sv. učenik mu odgovarja na poslednje vprašanje tako-le: »Nekateri — toda ti so izven cerkve — ne dajejo deleža sv. nebeških skrivnosti onim, ki so obsodili koga na smrt. Mnogi (sodniki) se vzdržujejo prostovoljno (sv. skrivnosti); ti zaslužijo hvalo, in ne morem si kaj, da bi jih tudi jaz ne pohvalili vendar posnemam apostolov vzgled tako, da si jim ne upam zabranit 1 Ep. 41, 14. — 2 Expos, ev. sec. Luc. X, 135: ». . . non ante altaris sacra- menta quam baptismum; sed baptismus ante, sie poculum. 3 Expos, ev. sec. Luc. VII, 232. cf. ibid. 231: »Annulus quid est aliud nisi sincerae fidei signaculum et expressio veritatis.« — 4 Expos, ev. sec. Luc. VI, 70. 5 Expos, ev. sec. Luc. VII, 204. — 6 De virginibus III, 5, 22. ’ De poenitentia I, 15, 80. vdeležbe.« 1 List sklepa z naslednjimi besedami, ponavljaje svoj prejšnji odgovor, in se sklicuje na navado prednikov: »Naši predniki so bili raje prizanesljivi proti sodnikom, da bi strah pred njihovim mečem odvračal od hudodelstev, ne pa vzpodbujal k zločinstvom; če bi se jim pa zabranila udeležba, bi se zdelo, da se morajo pokoriti za kazen, ki so jo naložili hudodelcem.«2 Čistost srca zahteva Ambrozij tudi od duhovnikov, ki dele vernikom evharistijo. »Kdor boleha vsled lastnih grehov in ni zdrav, ne more deliti zdravila za neminljivo zdravje (immortalium remedia sanitatum). Glej, kaj delaš, duhovnik, in ne dotikaj se z mrzlično roko Kristusovega telesa. Ozdravi se prej, da bodeš mogel izpolnjevati službo. Če je zapovedal Kristus očiščenim gobovcem, da se pokažejo duhovnikom, koliko čistejši mora biti duhovnik!«3 * * * Vse milosti, ki jih postane deležen človek po sv. obhajilu, obsega prav za prav eden pojem: »vita aeterna«, večno življenje. Evharistija deli večno življenje. Da pojasnimo ta pojem in razložimo, kaj da uči sv. Ambrozij o učinkih evharistije, treba posneti na kratko njegovo soteriologijo in haritologijo.4 Pojem »vita aeterna« je Ambroziju stvarno istoveten s pojmom zveličavne milosti Kristusove ter obsega vse dobrine božjega kraljestva, ki ga je obnovil Odrešenik; čeprav so te dobrine mnogolične, je vendar le eno večno življenje.6 Zveličavna milost izpopolnjuje celega človeka, njegov dušni in telesni del, ga stavi v višji življenski red, v sfero nadnaravnega življenja. Milost druži človeka z Bogom. To združenje presega vse naravne moči, je pojav novega nadnaravnega življenja in milost, ki je njegov princip, je »gratia vitae« zax’ £^o/y]v. Na um deluje milost kot »gratia intellectus«, »illuminatio«, ter ga podpira, da spoznava in praktično zapopada zveličavne resnice. Za nravno stran je milost »libertas«, ki ne pozna spon greha in strasti, ampak le prostost božjih otrok. Za telo je pa »večno življenje« »gratia resurrectionis«, »immortalitatis«. Milost nam je zaslužil Odrešenik. Odrešiti je mogel Kristus človeštvo, ker je bil sam brez greha, ker je bil Sin božji, vzvišen nad vse ljudi, in se je mogel zato darovati zanje; odrešil nas je pa, ker • Ep. 25, 2. — 2 Ep. 25, 9. 3 De viduis 10, 65. — 4 Prim. J. E. Niederhuber oc. 84 ff, 95 ff, 143—159. Za soteriologijo prim. J. Riviere, Le dogme de la Redemption. (Etudes d’histoire des dogmes et d’ ancienne litterature ecclesiastique.) Paris 1905, 232—239. 5 Expos, ev. sec. Luc. IV, 30. je stopil na naše mesto in zadostil nebeški pravičnosti s-svojo smrtjo.1 Človeška narava Kristusova predstavlja človeško naravo kot tako. Človeka kot takega je privzel Kristus v svojem človeštvu; v njem je bil človek križan, pokopan, v njem je vstal od mrtvih. To je podlaga onega realno-mističnega, vzročnega, organičnega razmerja med Kristusom — glavo in odrešenim človeštvom — mističnim telesom, ki je razlog, da dobiva organizem nadnaravne življenjske moči od glave — Kristusa, ki je vir življenja. Kristusovo življenje polje po organizmu, Kristus ga vzdržuje in vlada. Kot ud mističnega telesa Gospodovega ima človek v sebi tudi kal veličastnega vstajenja telesa in poveličanja na desnici Boga Očeta, kjer sedi sedaj poveličani Kristus in v njem mi. Toliko je bilo treba posneti iz Ambrozijeve soteriologije, le sedaj bodemo umeli, kaj uči sv. škof o učinkih evharistije. Teh našteva več: sv. obhajilo deli večno življenje, nesmrtnost, preganja strah pred smrtjo, daje odpuščenje grehov, razsvit-Ijuje duha, brani pred skušnjavami, daje prostost. 0 večnem življenju, ki ga deli evharistija, govori Ambrozij večkrat z besedami četrtega evangelija. Za nas pridejo v poštev le ona mesta, kjer moremo pogledati malo globlje v Ambrozijevo pojmovanje. V knjigi De mysteriis pravi milanski škof o Kristusovem telesu: »caro Christi quae utique corpus est vitae.« 3 Izraz bi se dal tolmačiti različno, vendar ima pri Ambroziju določen pomen. Komentarij tega izraza je Enarr. in ps. 36, 36, kjer pravi sv. učenik z ozirom na I. Jan. 1, 1: »Caro ergo est quae in Christo apparuit, vel Christus in čarne; ipse nostra in omnibus vita est; ipsius divinitas vita est; . . . ipsius caro vita est; ipsius passio vita est; . . . Caro facta est in ipso: vita est; infantia facta est in ipso: vita est; . . . Vide quanta in ipso facta sunt, quibus vitae nostrae facta conversio est, ut quae perierat redderetur.« »Corpus vitae« je torej Kristusovo telo posebno zato, ker je vzrok našega (nadnaravnega) življenja. — Splošno pravi Ambrozij o evharistiji: »Ista esca quam accipis, iste panis vivus qui descendit de coelo, vitae aeternae substantiam sub ministrat.«4 »Hic est panis vitae: qui ergo vitam manducat, mori non potest. Quomodo morietur, cui cibus vita est? Ouomodo deficiet, qui 1 Cf. Expos, in ps. il8, VI, 22; Expos, ev. sec. Luc. VI, 109; IV, 7; De vir-ginitate 19, 126. 2 Cf. Enarr. in ps. 36, 37; Enarr. in ps. 43, 9; Expos, in ps. 118, XX, 19; De fide IV, 10, 128. 129; Ep. 81, 5. 3 De myst. 8, 48. — * De myst. 8, 47. »Vitae aeternae substantiam« prevaja Schulte oc. 219 »die Wesenheit des ewigen Lebens«, Niederhuber oc. 155. »die Substanz des ewigen Lebens«, tako tudi Schwane oc. 782. Najbolje se da prevesti izraz »večno življenje samo«, »das ewige Leben selbst«. habuerit vitalem substantiam?«1 To splošno misel določa sv. učenik drugje ter pravi, da ne more doseči večnega življenja, kdor ne uživa Kristusovega telesa. Mesto zasluži, da ga navedemo v kontekstu: »Regnum dei non est de hoc mundo. Non ergo aequalitatis bomini ad Deum, sed similitudinis aemulatio est; solus enim Christus est plena imago dei propter expressam in se paternae claritudinis unitatem; iu-stus autem homo ad imaginem dei est, si propter imitandam divinae conversationis similitudinem mundum hune dei cognitione contemnat, voluptatesque terrenas verbi dei perceptione despieiat, quo alimur ad vitam; unde etcorpus Christi edimus, utvitae aeternae possimus esse participes. Non enim victus et potus nobis praemii loco spondetur et honoris, sed communicatio gratiae coelestis et vitae . . .« 2 V tem tekstu istoveti Ambrozij pojma »regnum dei« in »vita«, kakor tudi v Enarr. in ps. 43, 36, tukaj še jasneje; piše namreč: »Aliter enim ad regnum coelorum non potest perveniri, cum ipse dominus dixerit: nisi manducaveritis meam čarnem et bibe-ritis meum sanguinem, non habebitis vitam a e ter n am.« Kaj je življenje, ki ga daje evharistija, nam pove milanski škof drugje, ko razlaga Gospodove besede Jan. 6, 48. 49: »Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so uživali mano v puščavi in so pomrli; to pa je kruh, ki je prišel z nebes, da, kdor ga uživa, ne umrje.« Ambrozij pravi: »Da ne bo kdo mislil, da govori o smrti, ki pride po ločenju duše in telesa, in po pravici dvomil (o Gospodovih besedah), ko mu je znano, da so sv. apostoli te smrti umrli, je pristavil: Jaz sem živi kruh, ki je prišel z nebes. Če bo kdo užival od njega, bode živel vekomaj (Jan. 6, 51. 52), t. j., non de temporali vita dixi supra, nec de mor te istius vitae, qua etiam si quis mortuus fuerit, tamen si panem meum acceperit, vivet in aeternum. Ille enim accipit, qui seipsum probat; qui autem accipit, non morietur peccatoris morte, quia p a-nis hic remissio peccatorum est.«3 V zadnjih besedah omenja Ambrozij drugi učinek sv. obhajila, odpuščen j e grehov. Gotovo zahteva sv. učenik, da pristopijo verniki s čisto vestjo h Gospodovi mizi, kakor smo videli v prvem delu tega poglavja; vendar povdarja odločno, da odpušča sv. obhajilo grehe. Evo niz Ambrozijevih izrekov: »panis hic remissio peccatorum est« (De bened. patriarch. 9, 39), »validum enim (poculum inebrians) quo abluuntur flagitia vel delentur. Bona ergo ebrietas poculi salu-taris« (Enarr. in ps. 35, 19), »poculum quo fidelium inebriatur affectus, ut laetitiam induat de remissione peccatorum« (Expos, in ps. 118, XV, 1 Expos, in ps. 118, XVIII, 28. — 2 Expos. Ev. sec. Luc. X, 49. 3 De benedictionibus patr. 9, 39. 28), »accedite ad eum et absolvimini, quia remissio peccatorum est« (ib. XVIII, 28). O evharistiji pravi tudi — tekst smo že videli —: »Adproperet lesu domini passio quae cottidie debeta nostra condonat et munus remissionis operatur« (Hexaem. V, 25, 91).1 Ker oživlja zveličavna milost človeka k nadnaravnemu življenju, preganja smrt greha in strah pred smrtjo,2 t. j. odpušča grehe. Če pravi Ambrozij, da odpušča evharistija grehe, ne misli le na male, ampak na grehe sploh (flagitia!), čeprav so bili že prej odpuščeni, da, morajo biti odpuščeni. Pojasniti do dobra to misel je težavno, prav tako, kakor razložiti »očiščenje« v sledečem stavku: »Nunc quoque in evangeliis my-steriis recognoscis, quia baptizatus licet toto corpore, postea tarnen esca spiritali potuque mundaris.« 3 »Vita aeterna« ni le nadnaravno življenje duše, ki bo prešlo po smrti v blaženo uživanje, temveč je tudi vzrok, da bode vstalo telo poveličano, nesmrtno iz groba. Sv. obhajilo, kjer prejemamo poveličanega in nesmrtnega Kristusa, je kal naše telesne nesmrtnosti: Kdor ga verno prejema, ne bode videl trohnobe.1 Evharistija je torej v vsakem oziru »immortalium remedium sanitatum.« 5 Expos, in ps. 118, XVIII, 28 omenja sv. škof še dva učinka evharistije: »illuminatio« in »libertas«. Ta dva pojma smo razložili že prej v splošnem pregledu, zato bi bila sedaj vsaka opomba odveč. »Libertas« je tudi prostost od skušnjav hudega duha. I to prostost daje evharistija, kakor uči Ambrozij, ko razlaga besede 118. psalma: »Media noete surgebam ad confitendum tibi.« Čeprav smo navedli tekst že deloma v prvem poglavju, podajemo tu celo mesto, ker združuje v sebi značilne poteze Ambrozijeve pisateljske individualnosti (kakor sploh razlaga 118. psalma): »Itaque ut tempus hoc (sc. media nox) habile est tentamentis, ita etiam tempus est poenae, quod ex lectione divina possumus edoceri. Non enim otiose dominus deus noster, cum posset quocumque momento primitiva Aegyptiorum exstin-guere, hoc tarnen tempus dolori ac luctui peccatoris opportunius iudi-cavit. Sie enim scriptum est, quia media noete primogeniti Aegyptiorum liberi ab exterminatore sint interempti. Ideoque sanctus Moyses propheta, ut hoc praeveniret tempus, ac sine Hebraeorum fraude tran-siret, agnum ante immolavit, hoc est, vesperi; ut manducantes eum et pascha domini celebrantes non occuparentur exterminatoris insidiis, ne inermes et vacuos spiritalis alimenti nocturna spicula tenebrosi ho-stis opprimerent. Haec diligenter intende, prudenter intellige, sollicite 1 Cf. De Cain et Abel I, 5, 19; Expos, in ps. 118, V, 34. 2 Expos, in ps. 118, XV, 28. — 3 Expos, in ps. 118, XVI, 29. 4 De mjrst. 8, 48. — 5 De viduis 10, 65. require. Non perfunctorie ista dicuntur, sed divina tibi mysteria de-clarantur. Praeveni et tu insidias tentatoris, instaura prius coeleste convivium. Indictum est ieiunium, cave ne ne-gligas. Et si te fames cottidianum cogit ad prandium, aut intempe-rantia declinat ieiunium tarnen coelesti magis te servato convivio. Non epulae paratae extorqueant, ut coelestis sis vacuus sacramenti. Dift'er aliquantulum, non longe finis est diei; imo plerique sunt eiusmodi dies, ut statim meridianis horis adveniendum sit in ecclesiam, canendi hymni, ceiebranda oblatio. Tune utique paratus adsiste, ut accipias tibi mu-nimentum, ut corpus edas domini lesu, in quo remissio peccatorum est, postulatio divinae reconciliationis et protectionis aeternae. Suscipe ante dominum Iesum tuae mentis hospitio: ubi corpus eius, ibi Christus est. Cum hospitium tuum adversarius viderit occu-p atu m coelestis fulgore praesentiae, intelligens 1 o-cum tenta mentis suis interclusum esse per Christum, f u g i e t a c r e c e d e t, et tu mediam noctem sine ulla offensione trans-ibis. Admonet etiam sacrilicium vespertinum, ut numquam Christum obliviscaris. Non potes oblivisci cum lectum adscendis, eius domini, cui in occasu diei precem fuderis, qui esurientem te sui corporis epu-lis expleverit. Etenim quod vespere cogitaveris, cito cum evigilaveris, recensebis. Excitabit te ipse dominus Iesus, admonebit, ut surgas et eo tempore arma orationis adsumas, quo solet incursare tentator.« 1 Nekaj drugih prigodnih opomb o učinkih evharistije, ki jih hočemo omeniti, da bode naša slika popolna, nam ne odpre pogleda v Ambrozijevo teologijo, zato jih ne moremo dalje analizirati. Te opombe so večidel akomodacija svetopisemskih besed, ponajveč ps. 25, 5 in ps. 103, 15. Tudi izraz »animae firmatur substantia«2 je reminiscenca besed ps. 103, 15, in se ne da iž njega posneti nič posebnega. * * * V duhovitih antitezah slika veliki milanski škof v razlagi Luke-ževega evangelija neizmerno dobroto, ki nam jo je izkazal Gospod s svojim včlovečenjem. Med drugim pravi: »lile in praesepibus, ut tu in altaribus.«3 Po pravici. Naša izvajanja so pokazala, kako velika dobrota je po Ambrozijevem nauku sv. evharistija. Evharistija je »zakrament Gospodove smrti«, one smrti, ki je naše življenje; v evharistiji je pričujoč početnik našega nadnaravnega življenja; v evharistiji je On vir življenja, naša hrana, ki nas hrani za večno življenje. In 1 Expos, in ps. ll 8, VIII, 47, 48. — 2 De myst. 9, 55. * Expos, ev. sec. Luc. II, 41. kaj je večno življenje, ki ga je zaslužil Odrešenik, ki ga deli evharistija, grešnemu človeku? — »Non prodesset nasci, nisi redirni pro-fuisset.« 1 Seznamek mest o evharistiji v Ambrozijevih delih. Opomba. V tem seznamku notiram le stolpce Migneve izdaje. CSEL vol. XXXII Pars I obsega knjige Hexaemeron do De bono mortis (PL XIV, 123—568) v istem redu kakor PL; Pars II ostale spise do razlage psalmov excl. (PL XIV, 569-916), le red je malo drugačen; Pars IV Expositio evangelii secundum Lučam (PL XV, 1527—1850). Vsak del je za-se paginiran. Hexaemeron libri sex V, 25, 90 - 92 PL XIV, 242 A B VI, 9, 69 270 B De paradiso liber unus 9, 42 294 C D De Cain et Abel libri duo h 5, 19 326 C—327 B h 8, 3' 332 C II, 6, 19 350 D De Ioseph patriarcha liber unus 10, 52 De benedictionibus patriarcharum liber unus 663 B 9, 38- 39 686 B-D De Elia et ieiunio liber unus 10, 33. 34 708 B C io, 36 710 A 22, 82 /27 B Apologia proplietae David 5, 22 PL XIV, 860 A 12, 58. 59 874 C-876 A Enarrationes in psalmos duodecim XXXV, 19 962 B XXXVIII, 25 1051 C-1052 A XLIII, 36 1107 A B In psalmum David CXVIII expositio Prologus 2 PL XV, 1198 A -1190 A Sermo V, 34 1263 C VIII, 48 '3*4 B-1315 A XIV, 2 1390 D XV, 28 1419 A B XVI, 29 M34 B XVIII, 26 - 29 1461 C—1463 A Expositio evangelii secundum Lučam libris X comprehensa I, 28 1545 B II, 41 1567 C III, 21 '597 C V, 37 1646 C > Ibid. t VI, 70 72 1686 C-1687 B VI, 107 1697 C VII, 43 1710 B VII, 159 1741 B VII, 204 1754 A B VII, 232 1761 C D VIII, 5i 1780 C D VIII, 56 1782 A B X, 49 1816 B X, 135 1838 C De officiis ministrorum libri tres I, 41, 204 PL XVI, 84 B-85 A I, 50, 248 98 A De virginibus libri tres HI, 3, '3 223 C III, 5, 25 236 C De viduis liber unus 10, 65 254 A De mysteriis liber unus 3, M 393 B 8, 43-9, 58 403 B - 409 A De poenitentia libri duo I, 15, 80 490 B De fide ad Gratianum Augustum libri quinque IV, 123, 124 640 D—641 A De Špiritu sancto libri tres I, prolog. 4 704 B C III, 11, 79 794 D—795 A III, 16, 112 803 B De incarnationis dominicae sacramento liber unus 4, 23 824 C-825 A Epistolae Ep. 20, 4. 5 995 AB 20, 15 998 C 22, 13 1023 B 23, 1 1027 A 23, 22 1035 A B 25, 2 1040 B 39, 4 1099 D 4L 15 1117 C 41, 28 1120 D—1121 A 5L 13-15 1163 A— 1164 A 64, 1 1219 B C 64, 8 1222 A 79, 4 1270 C—1271 A De excessu fratris sui Satyri libri duo I, 43 1304 B I, 46 1306 A I, 80 I3I5 A II, 46 1327 B De obitu Valentiniani consolatio 56 1375 B-1376 A 78 1382 A Fr. Ksav. Lutman. Simbolika velikoduhovniških oblačil. duhovnik je nosil dvojno oblačilo in sicer a) oblačilo na- vadnih duhovnikov ali »belo oblačilo« izvzemši pokrivalo, in b) službeno oblačilo velikega duhovnika ali »zlato oblačilo«, «feöfp» Prvo je nosil na dan sprave, ko je kot namestnik poko-rečega se ljudstva stopil v Najsvetejše, drugo pa, kadar je nastopil službeno, t. j. kadar je opravljal božjo službo kot veliki duhovnik; ne toraj v sinedriju ali v velikem zboru, še manj v navadnem življenju. To oblačilo je bilo dragoceno, zato ga imenujejo talmudisti »zlato oblačilo«.1 Simboliko »belega oblačila« smo si že ogledali pri oblačilu navadnih duhovnikov, oglejmo še si sedaj simboliko »zlatega oblačila«. Veliki duhovnik je nosil osmero oblačil, namreč čvetero navadnih duhovnikov in čvetero edino velikemu duhovniku pristojnih. »Štiri« je števika božjega razodetja, ako ima toraj veliki duhovnik dve čveto-rici liturgičnih oblačil, pač jasno kaže, da je povzdignjen nad navadne duhovnike in da je prvi posredovavec božjega razodetja. Isto nam spričuje snov velikoduhovniških oblačil. Medtem, ko navadni duhovniki niso imeli nič dragocenega na sebi, je nosil veliki duhovnik z zlatimi nitmi pretkani naramnik in naprsnik, zlate zvončke na višnjevi suknji, v zlato vdelana onikova kamena na ramenih in dvanajst v zlato vkovanih dragih kamenov na naprsniku in ta je visel na dveh zlatih verižicah in slednjič je nosil pokrivalo z zlato pločico. »Zlato« je po svoji sijajnosti simbol božjega veličastva, katero je bivalo v Najsvetejšem, kamor je veliki duhoven edini smel stopiti. Preden simboliko posameznih oblačil velikega duhovnika razmo-trivamo, si moramo predočiti, da so bili duhovniki doceliven del svetišča. Svetišče je obsegalo tri prostore: 1. kraj, kjer se je zbiralo verno ljudstvo in kjer se je darovalo ali dvor, tukaj je stal altar za žgalne daritve in umivalnik; 2. kraj, kjer je bival in se razodeval Bog ali 1 Herder, Kirch. L. 6. str. 169. »Najsvetejše«. Najsvetejše je bilo temno in nihče ni smel vstopiti, kakor le veliki duhovnik na dan sprave. Na tem prostoru je stala šrinja miru in sprave. V njej sta bili Mozesovi tabli z deseterimi zapovedi, zlata posoda z mano in pozneje Aronova palica. Na njej je bil zlat pokrov s keruboma ali spraviš če. Nad peruti obeh ke-rubov je prihajal oni oblak, ki je bil znamenje božje pričujočnosti. 3. Posredovališče med dvorom in Najsvetejšim ali »Sveto«, kamor so smeli vstopiti duhovniki kot posredovavci med ljudstvom in Bogom. Na tem prostoru sta stala tudi simbola posredovanja in sicer n) sedmeroročni svečnik iz čistega zlata za večno luč. Luč je znak spoznanja, ki izhaja iz razodetja božjega in ki je potrebno, da človek spolnjuje voljo božjo. Svečnik, ki nosi luči, pa je simbol božjega Duha, ki človeka razsvetljuje in mu daje pravo spoznanje. (Cahar. IV.) b) miza z dvanajsterimi »kruhi obličja«. Dvanajsteri kruhi, ki so se vsako soboto zamenjavali z novimi, so znak božjega vodstva. Bog se je ljudstvu čutno razodeval, da ga je na čuden način hranil in vodil v deželo, ki se je od mleka in strdi cedila. Zagotovil pa ga je tudi, da ga bo tamkaj z obilnim zemeljskim blagoslovom oblago-daril (kruh) in blagostanje utrdil, če se mu bo posvetilo. (V. Moz. 8, 9.) V Svetem je stal med svečnikom in mizo tik Najsvetejšega v tisti smeri s Skrinjo zaveze še zlati ali kadilni alt ar, ki pa ni imel posredovalnega smotra, zato se tudi ne omenja obenem z drugo opravo Svetega. Na njem se je vsak dan dvakrat zažigalo kadilo in sicer takrat in od tistega, ki je opravljal žgalno daritev, da je oblak kadila napolnil in zagrnil svetišče Najvišjega, kateremu se je imela približati človeška slabost po daritvi, sicer bi moral umreti. * * * Veliki duhovnik je bil kot najvišji srednik nekako živo svetišče, zato je tudi njegovo oblačilo bilo iste snovi in barve kakor sveti šotor, sporedno opravi svetega šotora. Naša naloga je toraj sedaj v tem, da razjasnimo simboliko oblačila, katera je nosil veliki duhovnik, z ozirom na svetišče. Črez belo oblačilo navadnih duhovnikov si je oblačil veliki duhovnik višnjevo suknjo in črez tisto naramnik z naprsnikom. Naramnik je pripadal k suknji, h kateri se je pripasal, in k naprsniku, ki je bil nanj pritrjen in ž njim takorekoč eno oblačilo. Naramnik je vezal suknjo z naprsnikom in je bil potemtakem sporeden z notranjim pregrinjalom šotorskim, ki je pregrinjalo Sveto in Najsvetejše. Pas pa, s katerim je bil pritrjen na suknjo, je spore-den z zaveso med Svetim in Najsvetejšim. Oboje je bilo iste barve in iz istega blaga. O O Iz tega pa se sedaj da spoznati, da je bila višnjeva suknja spo-redna s Svetim in naprsnik z Najsvetejšim. Kakor je Sveto bilo edino posredovališče med dvorom in Najsvetejšim, tako zaznamenja višjeva suknja velikega duhovnika kot najvišjega posredovavca med človeštvom in Bogom, med človeško slabostjo in božjo pravičnostjo. Oblačilo je bilo višnjevo. Višnjeva barva je znak se razodevajočega božanstva ali sploh razodetja božjega in zaveze. Veliki duhovnik bi toraj naj posredoval v tem, da bi ljudstvo izpolnjevalo božjo voljo ter se tako posvečevalo, to namreč je bil glavni namen zaveze. Suknja je bila s cela tkana in obrobljena, da bi se ne začesnila, v znamenje, da je zaveza le ena, in ta bodi trdna, nepretrgljiva. Na spodnjem robu oblačila je nosil zvončke in margaranova jabolka. Zlati zvončki so sporedni z zlatim svečnikom. S svečnika se je razširjala luč, po zvončkih je zvenel glas. Luč je sredstvo nazornosti, glas sredstvo pojmovanja. Besede: »da se bo njegov glas slišal, kadar pojde v svetišče ali pride iz njega, da ne umrje« (v. 35.), jasno kažejo, da naj zvončki vzbujajo pozornost. Glas zvončkov bi naj opominjal pred vsem velikega duhovnika, da naj nikdar ne pozabi zaveze Gospodove in da bodi on prvi izvrševavec božjih postav. Da pa bodi tudi živ zvonček, ki neprestano opominja ljudstvo z besedo in vzgledom, da spolnjuje zavezo božjo in ima pred očmi zapovedi, zato so bili zvončki obešeni na oblačilo zaveze. Z zvončki so se vrstila margaranova jabolka. Margaranovo jabolko,1 malum granatum, t. j. plodonosno jabelko, ker ima mnogoštevilne peške; malum punicum, t. j. rdeče jabelko, zaradi rdečega cvetja in rdeče barve, tudi puniško jabelko, ker v kartaginski okolici v obilnem številu zori. Jabelko je okrogel, do 8 c m debel sad, ki ima prijetno kisel okus, se rabi za pripravljanje pijače in za prikuho, in je bil že od nekdaj priljubljen (5. Moz. 8, 8). Olupi in skorja imajo zdravilno moč. Bajkoslovje nam poroča, da je bilo to jabelko posvečeno Proserpini in Heri, zato se je tudi Hera upodabljala z margaranovo jabolko v roki. Pri Grkih in drugih narodih je bilo simbol rodovitosti; zato je bilo in še je deloma v navadi, da so gostje pred novoporočenca lučali margaranova jabolka tako, da so se razpočila, v znamenje, da jima želijo sreče, obilnosti in rodovitosti.2 Margaranovo jabelko velja v sv. pismu za simbol dobrih del. Na jabolkih velikoduhovniškega oblačila se omenja rdeča in višnjeva barva. Naravno jabelko je rdeče po zunanje ter ima modre peške. Ta dvojna barva pomeni, da se morajo dobra dela vršiti iz čiste ljubezni do Boga (rdeča) in sicer z natančnim izpolnjevanjem božje po- 1 jiöl — 2 Leunis I. Synopsis der Pflanzenkunde, str. 213. »Voditelj« 111. stave (višnjeva). Življenje mora biti mučeništvo bodisi s prelivanjem krvi, bodisi v ljubezni, le tako rodi čednosti in obilne milosti.1 Mar-garanova jabelka so toraj sporedna »s kruhi obličja«. Višnjevo o b 1 a č i 1 o z z v o n č k i in m argaranovimi jabolki pomeni potemtakem službo velikega duhovnika kot naj višjega srednika med ljudstvom in Bogom, ki ima zavezo čuvati in ljudstvo k izpolnjevanju zapovedi z besedo in dejanjem nagibati. Veliki duhovnik je nadalje nosil naramnik, ki je bil sporeden, kakor smo že zgoraj omenili, z notranjim pregrinjalom. Sveto pismo imenuje to notranje pregrinjalo »bivališče«,2 ker so bile stene Svetega in Najsvetejšega ž njim pregrnjene. Sestavljeno je bilo iz dveh glavnih delov, vsak po 28 laktov v dolgosti, ki sta bila zvezana s 50 modrimi petljami in s 50 zlatimi kljukicami nad zastorom med Svetim in Najsvetejšim, kjer je celo pregrinjalo slonelo na z zlatom prevlečenem drogu. V tem pregrinjalu so bili vtkani kerubi. Da se z notranjim pregrinjalom strinja naramnik, je pač jasno; bil je sestavljen iz dveh delov, ki sta bila na obeh ramah spojena z zlatima zaponama, bil je iz istega blaga in iste barve, le kerubov na njem pogrešamo, in namesto njih pa se nahajata na naramniku dva v zlato vdelana onikova kamena z imeni Izraelovih sinov. Sedaj se pred vsem moramo vprašati: kakšen pomen so imeli kerubi ? V prvi Mozesovi knjigi beremo, da je Bog po prvem grehu izgnal Adama in Evo iz raja in postavil pred raj veselja keruba z ognjenim in švigajočim mečem, da bi zabranil človeku pot k drevesu življenja. (I. Moz. III, 24.) Od tistega trenutka do Noeta je bil za človeka raj zaklenjeno Najsvetejše, kamor se je obračal, ko je molil in daroval, in od koder se je tudi Bog na njega oziral. Raj je bil sicer zgubljen, pa ne uničen in drevo življenja je ostalo pod varstvom kerubov, da bi mogel človek zgubljeno življenje zadobiti zunaj zemeljskega raja po potu trpljenja in smrti v nebeškem raju, kjer je imel Odrešenik postaviti novo drevo življenja. Kerubi so bili toraj v zemeljskem raju sredniki med pričujočnostjo božje milosti in človekom. Bog pa je med človeštvom še posebej pričujoč po svoji milosti in sodbi, ko sodeluje v zgodovini človeštva, kakor tudi v življenju posameznika, da dobro plačuje in hudo kaznuje. To pričujočnost posredujejo kerubi. Po njih se on bliža, ko se po milosti človeku razodeva, oni zakrijejo Boga, kedar Bog grešnika za kazen zapusti. 1 Fr. Tiefenthal, visoka pesem, str. r 86, 290, 291. razi. VIII. pogl. — 2 pSŽO Kerubi, ki stražijo raj, ki so na škrinji miru in sprave, kerubi, ki so na zastora, na pregrinjalu in poznej na tempeljskih stenah, zna-čijo pričujočnost božjo. Njihova prvotna podoba v naravi je oblak, na katerem Gospod prihaja.1 Kerubov na naramniku velikega duhovnika raditega ni bilo, ker se Bog ni po njem posebej razodeval, ampak je njegova naloga le bila v tem, da je ljudstvo na božje razodetje opozarjal, tisto oznanjeval in ljudstvo opominjal, naj ga uvažuje v življenju. Vendar pa je moral neki nalik ali 'analogen biti tudi za kerube, in to so bila imena rodov, vrezana v kamene. In kako to? Bog se je razodeval sicer za vse človeštvo, da bi spoznalo resnice, vendar nositelj razodetja je bilo izraelsko ljudstvo. Izraelsko ljudstvo je bilo prvo poklicano k popolnosti in večni slavi, zato so bila imena vrezana v trdi blesteč kamen. Naramnik je toraj simbol popolnosti, h kateri ima dospeti Izrael po navodilu božjega razodetja, katerega naj višji oznanovavec je bil veliki duhovnik. Z naramnikom tesno zvezan je bil naprsnik, ki je bil s poreden z Naj s vet ej šim, posebno s skrinjo zaveze. Naprsnik je bil štirivoglat in iz istega blaga kakor Najsvetejše, le da je tam bila škrinja zaveze, na prsih pa torbica, tam je bilo spra-višče, tukaj v zlato vdelani kameni, tam tabli z deseterimi zapovedi, tukaj urim in turnim. Kako je Bog govoril po »uri mu« in »t umi mu«? Po ustnem izročilu in po mnenju Jožefa Flavija2 bi se bile tiste pismenke na kamenih posebno zasvetile, s katerimi se je dal odgovor in to vsled dveh zapisanih božjih imen ali podobic,3 ki sta se djali v naprsnik, in ki sta se imenovali urim in turnim, ob enem pa je bil tudi veliki duhovnik razsvetljen.4 Drugi so zopet mnenja, da pomeni urim in turnim žreb ali demantne kocke, ker sv. pismo na nekaterih mestih govori o žrebu n. pr. I. Kralj. 14, 36., ko da Savel žre- bati, ker po duhovniku ni dobil od Boga odgovora; Joz. 7. ko žreb zadene Ahana; I. Kralj. 10, 20. ko žreb zadene rod Benjaminov. Allioli je mnenja, da se božji odgovor ni na zunaj javil, ampak da je bil veliki duhovnik znotraj razsvetljen, kadar je v zlati obleki imel tudi urim in turnim pri sebi. Gotovo je, da je urim in turnim moralo biti nekaj čutnega, ker se v sv. pismu reče: »Deni v naprsnik sodbe urim in turnim«. Kaj poroča sv. pismo o urimu in tumimu? 1 Schell, Dogm. 1. str. 191. — 2 Jož. Flav. Arch. 1. III. 8. § 9. 3 Pililo T. II. p. 152. ed. Mangay. — 4 Talm. Jom. 73. 1. 2. (Philippson I. 486.) »Voditelj« III. * 18* V četrti knjigi Mozesovi (IV. Moz. 27, 21) beremo, da zapove Bog Mozesu, naj postavi mesto sebe Jozveta ter mu naroči, naj pri vseh imenitnih opravilih veliki duhovnik Eleazar vpraša po urimu Boga za svet, in po odgovoru se morata Jozve in ljudstvo ravnati. V prvi knjigi kraljev (I. Kralj. 28, 6) se nam poroča, da so Filistejci vdrli v Jezraelsko dolino in kralj Savel je vprašal Boga za svet, ali Gospod mu ni odgovoril ne po sanjah, ne po urimu in ne po prerokih. V knjigi Ezdrovi (I. Ezd. II, 63) (II. Ezd. (7, 65) se prepoveduje duhovnikom, ki niso mogli pokolenskega drevesa izkazati, od presvetega vživati, dokler ne vstane duhovnik z urim o m in turnim o m. Slednjič še omeni Mozes, ko govori blagoslov nad rodom Levijevim, urim in turnim, kot znak učeniške in duhovniške službe. (V. Moz. 33, 8.) To je vse, kar pove sv. pismo o tej skrivnostni upravi. Iz navedenega se da sklepati, da je bilo urim in turnim neko orodje ali sredstvo, po katerem so vprašali Boga o imenitnih zadevah (po ustnem izročilu: o zadevah, ki so merile na celi Izrael) za svet, na kar je Bog odgovoril, ali tudi ne. Odgovor po urimu in tumimu se v jedno vrsto postavlja s sanjami in s preroškimi izreki, toda s tem razločkom, da je sanje lahko vsak Izraelec sprejel, preroški izreki so se dajali le po prerokih, medtem ko je bil odgovor po urimu in tumimu navezan na duhovnika, ki je nosil naprsnik z urimom in tumimom. V babilonski sužnosti in poznej se nič več ne omenja urimu in tumimu, le toliko se še naznani, daje treba odgovor na imenitna dvomna vprašanja preložiti na čas, ko bo prišel duhovnik, ki bo načeloval urimu in tumimu. (I. Ezd. II, 63.) I. Mak. 4, 46.) Sv. pismo nam našteva le malo slučajev, v katerih se je Bog po urimu in tumimu vprašal za svet. Tako se omenja v knjigi sodnikov, da so Izraelci v vojski zoper Benjamite trikrat vprašali Boga v svetišču, katerega predstojnik je bil Finees, sin Eleazarjev za svet in Gospod jim je odgovoril. (Sodn. 20, 19, 23, 28.) Savel je vprašal po duhovniku, ali naj Filistejce zasleduje, pa ni dobil odgovora. (I. Kralj. 14, 36, 37.) Naravnost o efodu ali naprsniku govori sv. pismo pri duhovniku Abiatarju, sinu velikega dukovnika Abimeleka, katerega je dal Savel s vsemi drugimi duhovniki umoriti. Abiatar edini je pribežal k Davidu, noseč seboj naramnik z naprsnikom. V tistem času si je David osvojil mesto Keilo. Ko je Savel to slišal, hotel je Davida v tem mestu zajeti. David zapove Abiatarju, naj si obleče naramnik in vpraša Gospoda, če ga bo Savel tudi v tem mestu zasledoval. Na dvoje vprašanj, koji je stavil David, dobil je odgovor. (I. Kralj. 23, 6, 9.) Slično je storil David, ko so Amalečani mesto Sikeleg porušili. Vprašal je po Abiatarju Gospoda, če jih naj zasleduje, in dobil je pritrjevalen odgovor. (I. Kralj. 30, 7, 8.) Na nekaterih mestih pa sv. pismo ne omenja ne duhovnikov, ne naramnika z naprsnikom, ko se Bog poprašuje za svet. Tako so rodovi po smrti Jozvetovi vprašali Gospoda, kateri rod naj bo njih vodja zoper Kananejce in Gospod je odgovoril: Judov. (Sodn. I, 1.) Po smrti Savlovi vpraša David sam Gospoda, ali naj gre v katero mesto Judovo, in odgovorilo se mu je: v Hebron. (II. Kralj. 2, 1.) Po smrti Izbozetovi so vsi rodovi izvolili Davida za kralja. Nato so vdrli Filistejci v deželo. David vpraša Gospoda, ali naj gre zoper Filistejce in Gospod mu pritrdi (II. Kralj. V, 19) in kmalo nato mu Gospod zapove, naj Filistejce za hrbtom napade. (II. Kralj. V, 23.) (I. Par. XIV, 10, 14.) Kaj in kakšno je urim in turnim bilo, to ostane skrivnost. Toliko pa je gotovo, da je bil naprsnik z urimom in tumimom nalik (analogon) škrinji zaveze s pločama božjih zapovedi, s spraviščem in keruboma. Skrinja zaveze je bila v spričevanje1 zaveze, katero je Bog sklenil z ljudstvom, naprsnik pa v veden spomin,- da morajo to zavezo spolnjevati in svoje življenje po božjih zapovedih uravnati, zato ga je nosil veliki duhovnik na prsih. K zlatemu oblačilu še je pripadalo pokrivalo. Bilo je višje od pokrivala navadnih duhovnikov, kar označuje višjo čast in na čelu je bila z višnjevim trakom pritrjena zlata pločica3 z napisom: »Sveto Gospodu«.4 Jožef Flavij imenuje pločico »zlato krono«, kije imela cvetju podobne krajnike; vendar o tem sv. pismo nič ne omenja. (Jož. Fl. Antiqu. 1. III. c. VII, 6.) Kaj je neki imela naznanjati pločica z napisom? Veliki duhovnik z zlatim oblačilom je bil nekako živo svetišče. Pravo svetišče se je po svoji opravi kot tako takoj dalo spoznati, veliki duhovnik pa je bil človek, kateri je po oblačilu postal svetišče. Oblačilo ga je namreč usposobilo, da je mogel posredovati med Bogom in ljudmi, v oblačilu je bilo izraženo razmerje med Bogom in Izraelom. Pločica je govorila ljudstvu, da je veliki duhovnik svetišče Gospodovo, zato napis: Sveto Gospodu. To pa je imelo dvojni učinek. Karkoli se je velikemu duhovniku izročilo kot svetišču, je s tem že bilo posvečeno; zato pa je moral s toliko večjo skrbjo paziti, da so bile daritve čiste in postavne, ker medtem, ko je on ljudstvo spravljal z Bogom, je bil sam odgovoren za grehe, ki so se vršili v sve- 1 rP^n )i”l8. = Skrinja spričevanja. 2. M. 25, 22. 2 = v spomin 2. M. 28, 30. a = pridvižna ploča, diadem. — 4 njHv tSHp tišču in pri daritvah in darovih. Nadalje je dajal veliki duhovnik, ker je bil vzet izmed Izraelovih sinov in povišan v svetišče in postavljen v najvišjega srednika, ob enem poroštvo, da se ljudstvo zaveda svojega velikega poklica in da se vsled tega tudi Gospod milostljivo nanj ozira. Iz navedenega se da spoznati, da je toraj »zlato oblačilo« označevalo velikega duhovnika kot srednika med Bogom in ljudstvom, kot docelivni del svetišča, ki ima božjo postavo Izraelu predočevati ter ga posvečevati s tem, da ljudstvo vravna svoje življenje po božjih zapovedih. Simbolika velikoduhovniškega oblačila se je še tudi na drug način tolmačila. Filo in Jožef Flavij sta mnenja, da je v oblačilu simboliziran vesoljni svet. Filo smatra v višnjeni suknji zrak, v margaranovih jabolkih vodo (ker se grški zovejo foioxoc,, je to besedo sodil za sorodno z £uat$-£s(o tok . . .), v naramniku nebo, v 12 kamenih zodiak itd. Jožef Flavij smatra v beli suknji zemljo, v višnjevi nebo, v margaranovih jabolkih in zvončkih blisk in grom, v pasu morje itd., vendar to je racijonalistična razlaga, ki popolno prezira besede sv. pisma. Ustno izročilo zopet prideva duhovniškemu oblačilu pomen sprave. Grehe zoper čistost očiščujejo hlače, ker sv. pismo pravi, naj se ž njimi pokrije »meso srama« (II. Moz. 28, 42.) Bela suknja odpušča prelivanje krvi, ker sveto pismo govori o Jakobovih sinovih, da so »namočili suknjo v krv kozličkovo.« (I. Moz. 37, 31.) Pokrivalo daje spravo za napuh, ker stoji pisano: »Deni jim na glavo kapo«! (II. Moz. 29, 9.) Zlata pločica na pokrivalu spravlja p r ek 1 i n j e va n j e božje, kakor stoji pisano: »In vrgel je kamen na Goljatovo čelo« (I. Kralj. 17, 49), ker je Goljat Boga preklinjal — ali tudi predrznost in nesramnost, kakor se bere pri Jeremiju: »Ti si imela čelo nečistnice in se nisi hotela sramovati.« 1 (Jer. 3, 3.) Pas poravnava zvijačo in goljufijo. Naramnik daje spravo za malikovanje, kakor se pri preroku Ozeju bere: »Ni bilo ne naramnika ne terafima«. (Oz. 3, 4.) Naprsnik spravlja tiste, ki delajo krivico, ker Gospod zapoveduje: »Napravi naprsnik pravice« (II. Moz. 28, 15). O višnjevi suknji pa piše Rabi Simeon, da za dve pregrehi ni druge sprave, kakor postavna, (višnjevo oblačilo pomeni postavo), namreč za hudobno govorjenje in za neprevidni ali nenameravani uboj. Za hudobno govorjenje določi postava spravo po zvončkih višnjevega oblačila, kajti Gospod naroča: »In Aron naj ga obleče, kadar bo službo opravljal, da se bo slišal glas« (II. Moz. 28, 35.). Za nenameravani uboj pa postava ne določuje druge sprave, kakor smrt velikega duhovnika. (IV. Moz. 35, 25.) 1 HI fi rtt£»X nSD = čelo žene nečistnice. r r • ■* Drugi simbolisti1 pa zopet sodijo, da je bilo velikoduhovniško oblačilo le službeno oblačilo in je označevalo samo čast velikega duhovnika. Veliki duhovnik je bil namreč zastopnik izraelskega ljudstva in zato je bil v njem poosebljen Izrael v časti, v katero ga je Bog povzdignil, ko je rekel: »Ce bodete poslušali moj glas in se držali zaveze, bodete moja last izmed vseh ljudstev; zakaj moja je zemlja. In vi mi bodete duhovno kraljestvo in sveto ljudstvo.« (II. Moz. 19, 5, 6.) Izraelsko ljudstvo je po teh besedah Gospodovih duhovno ljudstvo, narod zaveze, in ob enem ljudstvo božjega kraljestva na zemlji. Ako združujejo Izraelci to trojno čast v sebi, mora jo pred vsem veliki duhovnik, njihov namestnik, v najvišji meri v sebi združevati. Ako so Izraelci duhovno ljudstvo, mora biti veliki duhovnik prvi duhovnik; ako so Izraelci ljudstvo zaveze, mora on biti pred vsem nositelj in varuh zaveze; ako so oni božje kraljestvo, mora veliki duhovnik biti glava tega kraljestva. Isto trdi tudi staro izročilo,2 ki pravi: Tri krone so bile Izraelu dane, krona postave, krona duhovništva in krona kraljestva. To trojno čast predočuje službeno oblačilo velikega duhovnika in sicer duhovniško čast spodnje oblačilo, katero je bilo isto z oblačilom navadnih duhovnikov, višnjeva suknja čast postave ali zaveze in naramnik z naprsnikom kraljevsko čast. Zato tudi nobeno oblačilo ni drugega popolno zakrivalo, da se je čutno predočevala trojna čast. Višnjevo oblačilo pomeni službo zaveze, ki se kaže v tem, da veliki duhovnik božje razodetje čisto ohrani (margaranova jabolka), ga oznanjuje in ljudstvo k izpolnjevanju navaja (zvončki). Naramnik z naprsnikom je bilo dragoceno oblačilo, pretkano z zlatimi nitmi in odičeno z zlatom okovanimi kamni. »Zlato« je znak visokosti in veličastva, zato označuje to oblačilo kraljevo čast. Kraljeva čast obsega dvojno oblast in sicer da vlada in sodi, ki sta v osebi kralja spojeni; oblast vladarstva pomeni naramnik, oblast sodbe pa naprsnik. Izraelsko ljudstvo je imelo teokratično kraljestvo t. j. Bog je bil kralj. Veliki duhovnik je bil božji namestnik v kraljestvu, imel je toraj kraljevsko čast, na njem je slonela cela državna oprava. Izraelska cerkev in država sta bili tako zvezani, da je imela vsaka postava in državna služba verski značaj in narobe, in vsako dejanje zoper postavo je bilo razžalitev božjega veličanstva. Vsaka oblast in čast se je od Boga samega dobivala, vsi čini vladanja so bili božje češčenje.3 1 Bähr, Dursch. — 2 Pirke Aboth 4, 13. Philipson I. 483. 3 Zschokke Hist. sacr. § 22. Veliki duhovnik je nosil naramnik z naprsnikom in na obojih so bila imena dvanajsterih rodov, katere je imel vladati in soditi. Prva oblast kraljevanja je vladarstvo, katero označuje naramnik. Rame so že od nekdaj veljale za sedež vladarstva in sicer zato, ker se služba vladarstva smatra za breme, ki se na ramah nosi ali z ramami podpira, kakor beremo pri preroku Izaju: »Sin nam je dan, na kojega ramah počiva vladarstvo« (Iz. 9, 5), ali ker so se znamenja vladarstva: žezlo in rdeči plašč na ramah nosila,1 ali ker so se tistemu obesili ključi na rame, kateremu se je izročila oblast črez mesto ali hišo. Tako govori Bog po preroku Izaju k Eliakimu: »Dal bom ključ hiše Davidove na njegove rame.« (Iz. 22, 22.) Druga oblast kraljevanja je sodnost, in to označuje naprsnik. Sodnik mora imeti modro in razsodno srce, za kakoršno je prosil Salomon, ko je začel vladati, rekoč: »Daj svojemu služabniku razsodno srce, da bo mogel tvoje ljudstvo soditi in razločevati med dobrim in slabim.« In Gospod mu je odgovoril: »Ker si prosil za modrost, da bi razločeval sodbo, glej dal sem ti modro in razsodno srce!« (III. Kralj. 1, 9—13). Srce je po orientalskih nazorih sedež modrosti in razsodnosti, zato je naprsnik sodbe visel na prsih. Veliki duhovnik je nosil na ramah in prsih kamene z imeni Izraelovih rodov, ker se je njegova vladarska in sodna oblast omejevala na dvanajstere rodove. Kameni na ramah naj bi jim bili v »opomin«, da veliki duhovnik oblečen v »zlato oblačilo« ni le od Boga odločen v najvišjega duhovnika, ampak tudi v vladarja in sodnika. Kameni v naprsniku pa bi jim naj bili v »spomin«, da so izvoljeno ljudstvo in duhovno kraljestvo izmed vseh narodov, zato so vrezana njih imena v drage blesteče kamene. Naprsnik je simbol sodne oblasti ne samo zaradi imena: »naprsnik sodbe«, ampak posebno, ker se je v njega devalo urim in turnim. Tudi pri starih Egipčanih je nosil najvišji duhovnik, kot predstojnik sodišča na vratu obešeno posebno dragocenost iz safirov (ayaA[xa\ ki se je zvala aMjtteia2 = resnica. Po urimu in tumimu je dobival veliki duhovnik v važnih in težavnih slučajih, ki so zadevali celo ljudstvo, nasvet. Urim in turnim sta bila za velikega duhovnika to, kar so bile božje zapovedi za izraelsko ljudovlado. Božje zapovedi so obsegale in uravnavale telesno in dušno stran ljudstva, t. j. verskonravno in družabno življenje. Urim in turnim sta pa obsegala božja navodila za velikega duhovnika kot kralja v slučajih, ki so zadevali vse ljudstvo, in sicer urim v političnih rečeh, turnim pa v verskih. V takšnih slučajih sije moral iskati veliki duhovnik kot najvišji sodnik po urimu in tumimu spoznanja in sveta, preden je odločil. 1 Knabenbauer Izaj. I. 224. — 2 Diod. Sic. I, 48, 75. Sv. pismo omenja razločno le nekatere slučaje, ko veliki duhovnik vpraša Boga za nasvet in sicer 1. ko Mozes postavi Jozveta za svojega naslednika ter mu naroči, naj Eleazar vpraša po urimu Boga za odgovor, po tistem pa se imajo ravnati v vojski. (II. Moz. 27, 21.) 2. v vojski zoper Benjamite. (Sodn. 20, 27, 28.) 3. David zoper Filistejce, (I. Kralj. 23, 2.) 4. David v Keili (I. Kralj. 23, (9—12.) 5. David zoper Amaličane. (I. Kralj. 3, 7, 8.) V teh slučajih je šlo za vojsko in omenja se le urim, zato je mnenje opravičeno, da je Bog dal Mozesu v »urimu« navodila za vojsko in kar je toraj veliki duhovnik po njih določil, je bil božji izrek. Po urimu je bil veliki duhovnik najvišji vojni poveljnik. Sme pa se poleg tega tudi trditi, da je bil veliki duhovnik še posebej razsvetljen, saj je imel voditi izvoljeno ljudstvo in je gotovo v važnih trenotkih pri Bogu iskal posebne pomoči. Ker se v političnih dogodkih samo urim omenja, je dostopno mnenje, da so za verskonravno življenje bila navodila v tumimu. Ker je le veliki duhovnik nosil urim in turnim in veljal za namestnika božjega in za najmodrejšega izmed ljudstva, zato je bilo naravno, da so se v važnih slučajih k njemu zatekali, le njega vprašali za svet in da so se njegovi odgovori smatrali za božje izreke. Izraelci so sploh bili mnenja, da je veliki duhovnik bil od Boga navdihnjen, če je po urimu in tumimu iskal sveta. Tako piše Maimonides, ko našteva štiri stopnje božjega razodetja: »Božje razodetje druge stopnje je vžival vsak velik duhovnik, od katerega se je terjal odgovor po urimu in tumimu, kakor naši modrijani pravijo: Božje veličastvo je nad njim in on govori po svetem Duhu.« 1 Iz tega, da se urim in turnim pozneje več ne omenja in se po njih več ne poprašuje Bog, se da sklepati, da urim in turnim ni bilo nič drugega, kakor božja navodila za verskonravne in politične razmere ljudstva, ki pa so bila začetno le samo velikemu duhovniku znana in zato je mogel le po božjem razsvetljenju v važnih slučajih ljudstva dati svet in pojasnilo; bila so takorekoč božja postava »in nuce«. Pozneje, ko je bila postava urejena in razglašena, je bila božja volja odkrita in jasna za zadeve celega naroda, kakor za zadeve posameznika. Zato urim in turnim premine in Bog zbudi preroke, ki božjo postavo v božjem duhu razlagajo. (Dursch, op. c. 41.) Pokrivalo velikega duhovnika ima tri dele: visoko kapo, zlato plo-čico in višnjeve trake, s katerimi je bila pločica na kapo privezana. 1 »Tališ (i. e. secundi gradus) erat omnis summus pontifex, a quo responsa petebantur per Urim et Thumim, sicut sapientes nostri dicunt: Maiestas divina habitat super eum, et loquitur per spiritum sanctum.« Cf. Raym. Mart. pugn. fid. p. 124. Zvišano pokrivalo iz bisa označuje velikega duhovnika kot prvega duhovnika, zlata ploča kaže kraljevo čast in višjevi traki zedinjenje duhovniške in kraljevske časti v eni osebi zato, da se zaveza čuva in ohrani. Napis na ploči »Sveto Gospodu« označuje učinek njegove službe, da je vse, kar v zlatem oblačilu opravlja, Gospodu posvečeno. Pločico je moral nositi na čelu. Zgodovina nam poroča, da so v stari davnosti ljudje nosili znamenja na čelu, po katerih so dajali spoznati, kakšnemu bogu služijo ali katere vere se drže. Tako je bila pri Braminih navada, in še se deloma nahaja dandanes, da so človeka, ko je bil v sveti vodi očiščen, zaznamenjali na čelu znamenjem boga Višnu ali Siva.1 Egiptovski Apis pa je dobil na na čelo znamenje tri ali čveterokota kot znak sveta, ali rodne narave.2 Ravno tako so tudi sužnji nosili posebna znamenja na čelu, katera so pri ubežnikih vžigali. Pri preroku Ecehielu beremo, da je Bog zapovedal možu, ki je bil v belo oblačilo oblečen in je imel pisalo v roki, sledeče: »Hodi skozi mesto, skozi Jeruzalem in zaznamenjaj znamenje na čelo onim možem, ki zdihujejo in tožijo črez zločinstva, ki so se vršila v mestu« (Eceh. 9, 4.), kot znamenje, da njih ne bo zadela kazen. Sv. Janez dobi v skrivnem razodetju povelje, naj piše filadefiškemu angelu, da se bo tistemu, ki v dobrem vztraja, zapisalo na čelo trojno ime, »ime božje« v znamenje, da je božja lastnina, »ime božjega mesta« v znamenje, da ima meščanske pravice in »ime Kristusovo« v znamenje, da bo deležen kraljeve časti Kristusove.3 (Skr. raz. III, 12.) Dalje piše sv. Janez: »Videl sem sto in štirinštirdeset tisoč, ki so imeli Njegovo ime in ime njegovega Očeta zapisano na čelu« v znamenje, da bodo zvesto in očitno spoznavali svojo vero. Nasproti bodo tisti, ki molijo žival t. j. neverniki, imeli znamenje živali na čelu, kateri služijo. (Skr. raz. III, 9.) Tudi Babilon (v podobi nečistnice) nosi na čelu ime svojih hudobij. (Skr. raz. XVII, 5.) Tertulian4 in Seneka pripovedujeta, da so predrzne nečistnice nosile ime zapisano na čelu. V novi zavezi se vsak krščenec in birmanec zaznamenja z znamenjem sv. križa v opomin, da mora svojo vero v Kristusa pričati. Ako je toraj nosil veliki duhovnik pločo z napisom na čelu, je bilo to v opomin, da je on Sveti Gospodov, ki se edini sme Bogu bližati in da je namen njegove službe, da posvečuje ljudstvo. * * * 1 Rosemiiller, alt. Morgl. IV. 326. (Dursch, o. c.) — 2 Creuzer Simb. I. 482. 3 Massl, razi. sv. p. kn. XIII. str. 90. 4 Tert. de pudic., Seneca. controv. 1. V. Massl kn. XIII. str. 208. Posvečevanje duhovnikov. Bog je izvolil rod Levijev, da opravlja duhovniško službo, to je, da oskrbuje svetišče in božjo službo, da poučuje ljudstvo ter ga navaja k dobremu z besedo in vzgledom. Hierarhija starozakonske cerkve je bila tako urejena, da so Ar on in njegovi prvorojeni potomci opravljali velikoduhovniško, njegovi drugi potomci pa duhovniško službo, vsi ostali Levijevi potomci pa so pomagali duhovnikom v sveti službi in so se zvali »1 e-viti«. O Levijem rodu. Prvotno so bili prvorojenci poklicani za posredovavce med družinami in Bogom, bili so posvečeni Bogu. Imeli so skrbeti za pouk in za izvrševanje postave v svojih obiteljih ter izvrševati duhovniško službo v krogu svojih domačih. Na takšni način bi tvorili nekako duhovniško aristokracijo ali plemstvo. Toda kmalu se je pokazalo, da niso imeli sposobnosti za to preimenitno službo. Ko je ljudstvo mrmralo zoper Boga, niso goreli za čast božjo, in ko je začelo malikovati v puščavi, niso imeli toliko srčnosti, da bi se mu ustavili; poleg tega so bili preveč zatopljeni v skrb za obiteljsko blagostanje in časno imetje. Zato je Gospod oddal službo prvorojencev Levijevemu rodu. »In Gospod je govoril Mozesu rekoč: Jaz sem vzel levite izmed Izraelovih sinov namesto slehernega prvorojenca, ki odpre materino telo izmed Izraelovih sinov in leviti naj bodo moji; zakaj moje je vse prvorojeno, odkar sem pobil prvorojence v egiptovski deželi; posvetil sem si vse prvorojeno, od človeka do živali; moji so; jaz sem Gospod.« (IV. Moz. 3, (11t— 14). »In Gospod je rekel Mozesu: Preštej prvorojence moškega spola med Izraelovimi sinovi, od enega meseca in črez, in imel boš njih število. In vzami mi levite mesto slehernega prvorojenca med Izraelovimi sinovi in njih živino mesto vse prvovržene živine Izraelovih sinov. Mozes je preštel, kakor je Gospod zapovedal, prvorojence sinov Izraelovih. In bilo je moških po njih imenih od enega meseca in črez, dvaindvajset tisoč dvesto in triinsedemdeset. In Gospod je govoril Mozesu, rekoč: Vzami levite mesto prvorojencev Izraelovih otrok in živino levitov mesto njihove živine in leviti naj bodo moji. Jaz sem Gospod. Za rešilo dvestointriinsedemdeseterih, ki jih je več ko levitov med prvorojenimi Izraelovimi sinovi, vzami pet šeklov za sleherno glavo, po teži svetiščnega (šekla). Šekel ima dvajset vinarjev. In daj denar Aronu in njegovim sinovom kot rešilo za nje, kolikor jih je več.« (IV. Moz. 3, (40-49). Od tega časa naprej' so se morali prvorojenci reševati za pet šeklov.1 »Karkoli prvo pride iz materinega telesa od vsega mesa, ki ga darujejo Gospodu, bodisi od ljudi ali od živali, bodi tvoje; vendar pa tako, da za prvorojenega človeka prejmeš rešilo in da vsaktero žival, ki je nečista, daš odkupiti, čegar rešilo bodi črez en mesec za pet šeklov srebra po svetiščni tehtnici. Šekel ima dvajset vinarjev.« (IV. Moz. 18, 15, 16.) Da je ravno Levijev rod bil izvoljen za duhovniško službo, ima nekako zgodovinsko podlago. Levi je bil tretji sin očaka Jakoba z Lio. Levi je gorel za čast in čistost svoje hiše, zato se je strašno maščeval nad Sihemiti, ki so onečastili njegovo sestro Dino. (I. Moz. 34.) Levi se je preselil v Egipt, kjer so postali njegovi trije sinovi Gerzon, Kaat in Merari zarodniki levitov. Levi2 Gerzon, Kaat, Merari Amram (žena Jokabed) Izaar Marija, Aron Mozes Nadab, Abin, Eleazar, Itamar Gerzam, Eliezer Kore (4. Moz. 16.), Finees (4. Moz. 25.) Levijev rod se je med vsemi rodovi najbolj zvesto držal Boga. Ko je prišel Mozes z gore Sinajske in je našel ljudstvo v malikovanju, zakliče: »Kdor je Gospodov, naj stopi k meni! In zbrali so se krog njega vsi sinovi Levijevi. Tedaj jim je rekel: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Pripaši si vsak meč okoli ledja in hodite semtertje od vrat do vrat po sredini taborišča in vsak umori svojega brata in svojega prijatelja in svojega soseda. In storili so Levijevi sinovi po besedi Mozesovi in padlo je izmed ljudstva tisti dan okoli triindvajset tisoč mož. In Mozes je rekel: Posvetili ste danes svoje roke Gospodu, slehern nad svojim sinom in svojim bratom, da se Vam da blagoslov. (II. Moz. 32, (26—29.) Duh, ki je navdajal Mozesa in Arona, je preveval celi rod. Tako je Finees, nečak Aronov, gorel za čast božjo proti nesramnemu malikovanju amalečanskega malika Bel-Fegorja ter v svoji gorečnosti umoril predrznega nesramneža Zamrija. »In Gospod je rekel: Finees, sin Eleazarjev, je odvrnil moj srd od Izraelovih sinov; zakaj z mojo gorečnostjo je bil vnet zoper nje, da jih nisem iztrebil v svojem srdu. Toraj mu reče: Glej, dam 1 ?j?B? == šekel je tehtal 15 gramov; po današnji vrednosti srebra 3 K 12 v. Holzammer I. 167. — 2 Holzammer. I. 260. ti mir svoje zaveze. In pri njem in njegovem zarodu bodi večna zveza duhovništva, ker se je vnel za svojega Boga in je očistil hudobijo Izraelovih sinov.« (IV. Moz. 25.) Levijev rod je stopil nekako popolno iz okrožja drugih rodov. V ljudskem štetju ob Sinajski gori ga niso šteli med vojno moštvo (IV. Moz. I, 49); pri razdelitvi zemlje on ni sprejel posestva. (IV. Moz. 18, 20.) Da pa bi število rodov vendar ostala dvanajsterica, je bil Jožefov rod razdeljen v Efrajmski in Manasetov. (I. Moz. 48, 5, 6.) V zgodovini Levijevega rodu razločujemo tri dobe: 1. dobo, ko ima upravo, kakoršno mu je dal Mozes; 2. dobo, ko ima upravo, ka-koršno mu je dal kralj David in 3. v dobo po babilonski sužnosti. Mi imamo tukaj pred očmi prvo dobo. Dvakrat so levite šteli; prvokrat, koso izreševali prvorojence, takrat so šteli vse levite moškega spola, ki so bili stari en mesec in črez (IV. Moz. 3, (40—49) in našteli so jih 22.273. Drugo štetje se je vršilo, ko je imel Mozes jim določiti službo, ki bi jo naj opravljali na popotovanju skozi puščavo in takrat je preštel levite od tridesetega do petdesetega leta in teh je naštel 8580. (IV. Moz. 4.) Od zanaprej pa so bili leviti že s petindvajsetim letom odmenjeni za božjo službo, ki je trajala do petdesetega leta. (II. Moz. 8, 24.) Večje število levitov je bilo namreč potrebno, ko so Izraelci prišli v obljubljeno deželo ter se tam stalno naselili. Na potovanju so bili leviti vedno blizu svetišča, v Palestini pa so bili razškropljeni po njim odločenih mestih, in nekateri zelo oddaljeni od svetišča. Več levitov pa je tudi zaradi tega bilo potrebno, ker je dežela bila zelo rodovitna in je ljudstvo obilne in raznovrstne darove od vseh pridelkov donašalo. Levijev rod je bil od Boga odmenjen, da mu služi v svetišču in z ozirom na to se je delil v dva oddelka in sicer v duhovnike in v prave levite. Duhovniki so imeli opravljati daritve in druga duhovniška opravila, leviti pa so jim pri tem bili postavljeni v pomočnike. »In sem jih (levite) dal v darilo Aronu in njegovim sinovom izmed ljudstva, da mi služijo namesto Izraela v šotoru zaveze in za nje prosijo (je spravljajo), da ne pride nadloga nad ljudstvo, ako bi se predrznih bližati, svetišču.« (IV. Moz. 8, 19.) Vzemi pa tudi s seboj (za služabnike) svoje brate iz Levijevega rodu in palico svojega očeta (zarod svojega očeta) in naj bodo pripravljeni in naj ti trežejo; ti pa in tvoji sinovi opravljajte službo v šotoru zaveze. In leviti naj čujejo na tvoja povelja in na vsa opravila šotorska, vendar tako, da se ne približajo svetiščevim posodam in altarju, da ne umrjejo in da vi ne poginete ž njimi vred. Naj bodo pa pri tebi in naj čujejo nad stražo šotorovo in nad vsemi šegami njegovimi. (IV. Moz. 18. 2, 3, 4.) Iz navedenih besed sv. pisma je razvidno, da je bila glavna naloga pravih levitov, skrbeti za svetišče, zato so imeli svoje šotore v neposrednji bližini svetišča. Dokler še je ljudstvo potovalo skozi puščavo, so morali sveti šotor razdirati in ga zopet postavljati, razne dele šotorjeve pospravljati in na nove postaje prenašati. (IV. Moz. 4.) Ko pa je bil tempelj postavljen, so ga morali stražiti, ga odpirati, zapirati in snažiti; oskrbovati svete posode, pripravljati olje, dišave in svete kruhe. (I. Paral. 9.) Pri opravljanju božje službe so oskrbovali glasbo in petje (I. Par. 15, 16) (II. 5, 12); pomagali so daritvene živali klati in iz kože devati (II. Par. 29, 34 i. dr.); pristregli so kri pri klanju (II. Paral. 30, 16); za onečiščene so klali velikonočna jagneta (II. Par. 30, 17); pobirali so za tempeljske potrebe in nadzorovali popravila pri hiši božji. (II. Par. 34, (9—14.) Da pa jim je bilo mogoče vse to izvrševati, so bili razdeljeni na 24 redov ter so se menjavali vsak teden.1 Zraven tega še so delovali kot sodniki (II. Par. 19, 8) ter poučevali ljudstvo v postavi. (II. Par. 17, 8, 9.) Kot sodniki in učeniki so z duhovniki tvorili nekako eno skupino in to je bil razlog, da so si začeli prisvajati duhovniško čast. (IV. Moz. 16, 9, 10.) Posebnega službenega oblačila niso imeli. Bržkone so nosili belo bisovo suknjo, ki se je imenovala »efod« (I. Par. 15, 27), kakor nam to sv. pismo o Samuelu, kot dečku poroča. (I. Sam. 2, 18.) Kralj Agripa II. (53—100 po Kr.) je dal levitom pevcem dovoljenje, nositi duhovniško oblačilo.2 Usposobljenost za svojo službo so sprejeli leviti po posebni posveti, ki pa ni bila posvečevanje kakor pri duhovnikih, ampak le očiščevanje. Sv. pismo opisuje ta obred na sledeči način: »In Gospod je govoril Mozesu, rekoč: Vzemi levite izmed Izraelovih sinov ter jih očisti po tej šegi: Naj se pokrope z očiščevalno vodo in naj si ostrižejo vse lase po svojem telesu. In ko bodo oprali svoja oblačila in bodo očiščeni, naj vzamejo vola iz črede in z njim jedilni dar pšenične moke pokropljene z oljem; drugega vola pa ti vzami za greh in pripelji levite pred šotor zaveze, potem ko boš sklical vso množico sinov Izra- 1 'Erojirjas Ss xai xYj; AeuixiSo; cpuXfjg Ecxoa: [xlpr] xai xžxxapa, xai xXrj-pwaapsvwv xaxa xov aöxöv aveßyjaav xpottov xai; xwv iepewv d^irjpepiaiv žep Yj|X£pa; oxxco. Jos. Fl. (Ant. 1. 7, 14, 4, 5.) 2 Twv oe Aeuixwv Siomep rpav öjxvwSoc, xaD-coaiv xov ßaatTia, xalKaavxa ouvISptov, ;pop£:v aiixoc; žx' Tarj; tot; fepEöaev £7t'.xpž'.Jm Atvrjv axoXrjv. Jos. Fl. (Ant. 1. 20, 9, 6.) elovih. In ko bodo leviti pred Gospodom, naj položijo Izraelovi sinovi roke na nje in Aron naj daruje levite kot darilo Izraelovih sinov pred obličjem Gospodovim, da bodo služili v njegovi službi. Tudi leviti naj položijo svoje roke volom na glave in od teh daruj enega za greh in enega v žgalno daritev Gospodu, da za nje prosiš. In postavi levite pred Arona in njegove sinove in posveti jih darovane Gospodu in odloči jih izmed Izraelovih sinov, da bodo moji in potem naj gredo v šotor zaveze, da mi služijo. Tako jih očisti in posveti v dar Gospodov, kajti dani so mi v darilo od Izraelovih sinov; vzel sem jih namesto prvorojencev, ki odpro vsaktero materno telo v Izraelu.« (IV. Moz. 8, (5—17.) Posveta je imela dva dela; prvi del je obsegal obrede za telesno očiščevanje levitov, drugi pa za dušno, prvi so se nazirali na osebo levitov, drugi na daritev. K očiščevalnim obredom telesa pripada: 1. kropljenje z očiščevalno vodo; 2. striženj e las po celem telesu; 3. pranje oblačila in umivanje samega sebe in 4. polaganje rok po Izraelcih in darovanje levitov po Aronu. Voda za očiščevanje levitov je bila v ta namen posebej pripravljena, vendar o načinu nam sv. pismo ne poroča. Sklepati bi se dalo le iz sličnih naredb. Slični način očiščevanja s kropljenjem s posebno vodo in s striženjem las se je vršil nad gobavci. (III. Moz. 14.) Le pri očiščevanju zaradi prešestva po nedolžnem obtožene žene in oneči-ščenih z dotiko mrličev sv. pismo izrečno pove, kako se je voda pripravljala in sicer v prvem slučaju s prahom, ki se je nabral na tleh svetišča (IV. Moz. 5, 17), v drugem slučaju s pepelom sežgane rdeče krave. (IV. Moz. 19, 9.)' Polaganje rok je označevalo, da smatrajo Izraelci levite za svoje namestnike. S polaganjem rok je namreč istovitil polagatelj svojo osebo s tistim, komur je roke položil, tako, da je to, kar je ta izvršil, veljalo, kakor bi polagatelj sam bil izvršil. To kaže izraz:'2 »dani so mi za darilo izmed Izraelovih sinov«, (4. Moz. 8, 15) in isto izražuje sv. pismo, ko Mozes na božje povelje s polaganjem rok postavi mesto sebe Jozveta za voditelja ljudstva v besedah: »Položi nanj svojo roko... in daj mu del svoje časti«3 (4. Moz. 27, 18, 20), (da ga posluša vsa množica Izraelovih sinov.) 1 j ’0 - voda očiščevanja (IV. Moz. 19, 2). P.Ntir 'O. = voda očišče- vanja (IV. Moz. 8, 6). Po mnenju rabincev pomeni oboji izraz isto vodo, Philipp-son I. 694. 2 'J 3 TliPD na“ D’J.nJ. D’J.rU ’3. = dani, dani so mi iz sre- dine sinov Izraelovih (4. Moz. 8, 16.) 3 1’?V ““lina n P nJl. In položi mu svoje visokosti na njega (4. Moz. 27, 20.1 Nato je Aron daroval1 levite Gospodu za službo božjo. Kako se je to darovanje vršilo, se ne ve; bržkone tako, da jih je premikal ali majal naprej, nazaj, na desno in levo, toraj v podobi križa, kar pomeni Boga, stvarnika sveta, od katerega izhaja vse dobro, po besedah prerokovih: »Da vedo vsi, ki pridejo od vzhoda solnca in od zahoda, da razun mene ni nič, jaz sem Gospod.« (Izaj. 45, 6.) Drugi del obredov je meril na dušno očiščenje. Ti obredi so ob- segali polaganje rok na daritvene živali in daritev teh živali. Ko so bili stopili leviti pred sveti šotor, sta bila tja postavljena tudi dva mlada bika, eden za spravno, drugi za žgalno daritev. Na te živali so leviti položili roke in na to sta bili darovani. Spravna daritev se je opravila za grehe v znamenje, da morajo biti čisti in sveti; žgalna daritev s pripadajočo jedilno daritvijo pa se je darovala v znamenje, da se popolno posvetijo božji službi. Ta posveta prvih levitov je veljala za vse naslednike v tej službi, ker sv. pismo nikjer več ne omenja, da bi še se kedaj leviti posvečevali. J. Kavčič. Zgodovina slovenskega cerkvenega govorništva. (Dalje.) III. Protireformacijska doba. akor so bili vstrajni in delavni protestantje na Slovenskem, tako so bili dolgo časa malomarni njihovi katoliški sovrstniki. Ni čuda toraj, da se je protestantizem silno hitro razširil ter je hotel popolnoma zatreti katoličanstvo. V Ljubljani, ki je štela takrat približno 7000 prebivalcev, je bilo samo še 300—400 katoličanov. Po trgih in mnogih vaseh je bilo isto razmerje. Polagoma so vneti katoličani vendar sprevideli, da bode treba novi, viharno prodirajoči struji postaviti se v bran. Sprevideli so tudi, da bode to le mogoče s tistimi sredstvi, s katerimi so protestantje tako velike uspehe dosegli — s tiskom in cerkvenim govorništvom; zagledale so beli dan tiskane katoliške knjige in zraven se je začelo gojiti propovedništvo. 1 ,TL-\ 'J.Sh nS-lJP 'pr N_ P j = in naj Aron maje Levite z majanjem pred obličjem Gospodovim. Prva katoliška slovenska knjiga, ki je bila tiskana, bil je mali katekizem, izdan 1. 1574. v Gradcu.1 Žal, da se ni ohranil; izgubil se je popolnoma. Poznamo ga samo iz predgovora v Trubarjevi knjigi »Catechismus sdveima Islagama«. Spisal ga je P. Lenart Pachenecker. Le-ta katekizem bil je potem podlaga katoliškega pouka v cerkvi, v šoli in na domu. Katoliško cerkveno govorništvo ga raditega šteje med svoje zlate knjige. Kmalu po izdaji Pacheneckerjevega katekizma začel se je razvijati velikanski preobrat v verskem oziru na Slovenskem: protestantizem vidno propada in v isti meri se okrepčuje katoliška vera. Provzročili so ta preobrat navdušeni katoliški možje jeklenega značaja. Med njimi moramo v prvi vrsti imenovati štajerska nadvojvoda Karola (-j- 1590) in njegovega sina Ferdinanda, poznejšega cesarja Ferdinanda II., ki je vladal od 1. 1619— 37. Njima so pa z vso vnemo pomagali uzorni škofje: Jurij Stobaeus (lavantinski), Martin Brenner (sekovski) in Tomaž Hren, ljubljanski škof. Največ zaslug za katoliško vero na Slovenskem v oni dobi si je pridobil Tomaž Hren, »duhovnik po božji volji in verski junak v najširšem pomenu besede, državnik, učenjak, pesnik, vnet, odkritosrčen prijatelj svojega, našega naroda, podpornik vsemu, kar je bilo lepega, dobrega in resničnega.« 2 Izvanredne so Hrenove zasluge v slovenskem cerkvenem govorništvu. Ni nam sicer zapustil tiskanih cerkvenih govorov, a vendar je njegov pomen na ravno tem polju tolik, da ga smemo nekako primerjati s sv. Cirilom in Metodom. Kakor sta v IX. stoletju sveta brata iz Soluna privela velik del slovenskih paganov v naročje sv. krščanske vere, tako je Tomaž Hren v XVII. stoletju spreobrnil ogromno število protestantskih Slovencev h katoliški veri. Storil je to večinoma s pomočjo cerkvenega govorništva. Kratek pregled njegovega življenja nam bode bolj razjasnil njegovo delovanje. Rojen je bil Tomaž Hren (Chrön) v Ljubljani, dne 13. listopada 1560. Njegov oče Lenart je bil ljubljanski župan ter ud deželnega zbora kranjskega. A bil je protestant, in sicer jako vnet protestant, ki je šel 1. 1565. z odposlanstvom evangeljskih stanov v Gradec prosit nadvojvoda, naj dovoli Trubarju, da se povrne v Ljubljano. V odgojo je pa oče Hren svojega sina Tomaža poslal v benediktinski samostan Admont na Gorenjem Štajerskem, ker je bil tam njegov rojak in 1 Njen naslov je bil: Compendium Catechismi Catholici in Slavonica lingua per Quaestiones in gratiam Catholicae iuventutis propositum. Per fratrem Leonhar-dum Pacheneckerum professum ac Sacerdotem, coenobij Victoriensis almi Cistirien-sis ordinis Graecij Styrie Metropoli apud Zachariam Barthschium, Anno 1574. 2 P. pl. Radies v Letopisu Matice Slovenske 1878. III. in IV. del str. 2. »Voditelj« III. 19 znanec, P. Sebastijan Nebel, profesor na samostanski šoli. Pozneje je šel Tomaž Hren na dunajsko vseučilišče učit se modroslovja in prostih umetnosti. Pozneje je hotel iti na Laško zaradi pravo-znanstvenih študij, da bi se potem v domovini posvetil državni službi. A v tistem času smrtno-nevarno zboli za vročinsko mrzlico. V hudi nevarnosti stori obljubo, da bode postal katoliški duhovnik, ako mu Bog povrne ljubo zdravje. In res — Bog je njegovo željo uslišal. A tudi on je ostal mož-beseda. L. 1586. napoti se v Gradec v bogoslovje. Čez dve leti bil je že duhovnikom posvečen ter je takoj potem poslal župnik v Se-kovi, v takratni škofijski prestolnici na Gorenjem Štajerskem. A še isto leto (1588) bil je imenovan kanonikom v Ljubljani in sicer ravno na mesto, katero je nekdaj zavzemal glavni vodja reformacije na Slovenskem — Primož Trubar. Obenem mu je bila podeljena služba slovenskega pridigarja v ljubljanski stolnici. Opravljal jo je tako vestno in s tolikim vspehom, da je dobil kmalu častni naslov »apostolskega pridigarja«. Glavni smoter njegovega delovanja je bil neizprosen in odločen boj proti luteranstvu. Le-ta naloga je bila zelo težavna, kajti protestantizem se je bil že preveč razširil. A kar se je zdelo nemogoče, to je dosegla njegova navdušenost za katoliško vero. S pravo apostolsko gorečnostjo je začel v stolnici pridigovati. Kakor je nekdaj ljudstvo trumoma drlo k cerkvenim govorom jako vnetih reformatorjev, tako je vedno bolj in bolj se zavzemalo za Hrenove propovedi. Posledica je bila, da se je katoliško prepričanje vedno širilo, da so meščani in vaščani v velikih množicah se vračali iz protestantizma v naročje katoliške cerkve. Posebno ugodno priliko za apostolsko delovanje je Hren dobil, ko ga je nadvojvoda Ferdinand imenoval 1. 1597. na priporočilo umirajočega ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja njegovim naslednikom. Odslej je žrtvoval vse svoje dušne in telesne kreposti izključno le oznanjevanju svete katoliške vere. Vnel se je na Kranjskem — in s sodelovanjem že navedenih cerkvenih knezov — tudi na Štajerskem, Koroškem in Goriškem verski boj, kakoršnega naša domovina izza časov hrabrega Valjhuna ni več videla. V Ljubljanski škofiji, h kateri je pa spadal takrat velik del sedanje labodske škofije, je slonelo skoraj vse delo na Hrenovih ramenih. Prepotoval je vso škofijo ter je povsod, od sv. Uršule na štajersko-koroški meji doli do Kulpe in na za-padu do tržaške okolice, oznanjeval z občudovanja vredno vstrajnostjo katoliško vero. Ni ga oviralo niti slabotno zdravje, niti ne kruti in brezobzirni napadi od različnih strani; celo smrtna nevarnost mu je večkrat pretila. L. 1600. je četiri dni zapored (od 24.-27. grudna) pridigoval v svoji stolnici. Tako trudapolno delo je nadaljeval leto za letom. L. 1616. piše sam v svojem poročilu papežu Pavlu V.: »Ob takih slovesnih dnevih (ob nedeljah in praznikih) se pridiguje v tej stolni cerkvi vslovanskem narodnem jeziku in sicer že mnogo let, kar vedno o pr a vij am j a z, škof sam, ali, kadar mene ne bi bilo, stori to moj generalni vikar ali kateri drugih kanonikov, in vselej je zbranega mnogo ljudstva.« Kakor škof sam v stolnici, tako je moral pri sv. Jakobu (pri jezuitih) drug propovednik oznanjevati v apologetičnem smislu katoliško vero; le-to službo je dalje časa opravljal učeni jezuit P. Nikolaj Koprivec. Sadovi Hrenovega delovanja so bili nenadno obilni. V nekaterih letih je strl v vsej svoji škofiji protestantizem skoraj popolnoma. Reformacija je kakor žareč meteor vsled Hrenove protireformacije polagoma izginola. Slovenske pokrajine so postale zopet čisto katoliške. Akoravno so k tako srečnemu vspehu pripomogle zdatno takratne razmere, si je pridobil vendar Tomaž Hren ogromen delež vseh zaslug v novem razvoju katoliške vere na Slovenskem. Toliko ni dosegel nobeden slovenski cerkveni govornik; v ugodnem vspehu stoji škof Hren visoko nad vsemi. Razven nekaterih manjših del iz mladostne dobe nam je Hren zapustil slovenski prevod nedeljskih evangelijev in listov,1 katero knjigo so dve stoletji rabili cerkveni govorniki v mnogoterih izdajah. Umrl je Tomaž Hren, »apostol kranjski«, 1. 1630. Prelepo se je bilo po njegovem neumornem delovanju razvilo cerkveno in versko življenje. Začelo je po hudih reformacijskih časih zopet bujno cveteti. Kakor na vsakem polju, tako najdemo i v cerkvenem govorništvu obilne pojave novega razcvita. Tomaž Hren je slovensko cerkveno govorništvo znova oživil; povzdignil ga je do zaslužene časti in mu je priboril veljavo, kakoršno mora imeti v katoliški cerkvi. Navdušenje, katero je Hren obudil, je mogočno prevevalo še celo stoletje za njim. Na leci našel je mnogo prav spretnih posnemovalcev. A kakor je bilo plodovito njihovo govorništvo samo, tako pičlo je število spomenikov, ki so nam jih v pismu ali v tisku zapustili. Se le koncem znamenitega stoletja, v katerem je deloval Hren, najdemo nekaj mož, ki so za zgodovino slovenskega cerkvenega 1 Naslov se glasi: Evangelia inu lystuvi, na vse nedele inu jmenitne prašnike celiga lejta, po stari karszhanski navadi resdeleni, vsem Catholishkim cerkvam, stuprau v’ kranjski desheli, k’ dobrimu s’ novizh is Bukovskiga na Slovenski jesik svestu prelosheni, s’ perpuszheniem tiga v’ Biigu vissoku vrejdniga vivuda inu gospuda gospuda Tho-masha devetiga Lublanskiga Shkoffa itd. na svitlobo dani 1612. Istiskanu v’ Nem-shkim Gradzu skusi Juria Widmansteterja 1613. »Voditelj« III. 19* govorništva velikega pomena, zakaj njihova nam zapuščena dela moramo prištevati k najboljšim proizvodom v tej stroki. Navesti moramo sledeče cerkvene govornike slovenske iz te dobe: 1. Janez Krstnik od sv. Križa. Življenje le-tega slovečega moža nam je malo znano. Nekateri menijo, da je bil rojen v Črničah blizu Gorice okoli leta I640. Njegovi stariši so bili kmetje, ki so med Slovence prišli iz Laškega. Pisali so se Leontelli. Janez Leontelli je po dovršenih modroslovnih in bogoslovnih študijah vstopil v kapucinski red štajerske provincije. Ker je bil dobro vešč slovenskega jezika, so ga imenovali slovenskim pro-povednikom za celo provincijo, h kateri so spadali takrat tudi kapucinski samostani na Kranjskem. Nastavljen je bil pri sv. Križu na Vipavskem. Od tam je pa hodil pridigovat po vsem Slovenskem. Povsod so ga visoko čislali, povsod je ljudstvo z veseljem vrelo k njegovim pridigam, Tri leta je bil v Ljubljani, kjer je plemenitašem govoril v slovenskem jeziku o bogoslovnih predmetih. Pozneje je bil gvardijan v Krškem. Na stare dni preselil se je v Gorico, kjer je umrl 1. 1714. V slovenskem cerkvenem govorništvu postavil si je neminljiv, posebno časten spominek. Na željo in prošnjo svojih prijateljev in častilcev izdal je obširno delo, obsegajoče v peterih snopičih njegove cerkvene govore. Naslov temu, do tedaj daleko najobširnejšemu eerk-veno-govorniškemu delu se glasi: SAGRVM PROMPTVARIVM S1N-GVLIS PER TOTVM ANNVM DOMIN1CIS ET FESTIS SOLEMNIO-RIBVS CHRISTI DOMINI ET B. V. MARI/E, PR/ED1CABILE. Ab Admodum V: P: F: Ioanne Baptifta ä S. Cruce Vippacenli Ordinis F: F: Minorum Capucinorum Concionatore Slauo compofitum Idio-imate, Multorum votis expetitum in duas parles diuifum in lucern edi-tur. VENETIIS. M. DC. XCI. Ex Officina Zachariae Conzatti. SVPE-RIORVM PERMISSV. Predgovor vsemu delu je značilen; naj tu ves sledi: PR7EFATIO AD B E N E V O L V M L E C T O R E M. IEft vejm de veliku nijh fe bodo zhudili, de jeft fim fe podstopil moje pridige drukat sturiti v’flovenskim jesiku, dokler dofehmal obeden nej tiga fturil, de fi lih veliku lepshi flovenski jesik fo imeli, kakor je moj Vippauski, jeft pak negle-dam na letu, temuzh na befsede S. Augustina. Kateri she nekadaj je fvetoval re-kozh: Ideoque utile eft plures libros a pluribus fieri diverfo ftylo, et idiomate, non diverfa fide, etiam de quaeftionibus iisdem, ut ad plurimos res ipla perveniat, ad alios fic, ad alios vero lic. Kir hozhe rezhi, de je nuznu, inu potrebnu pifsat, inu drukat v’llednem jesiku, de vlim bo pomaganu, katero pomuzh vezhkrat tij Masli-niki fo sheleli, inu profsili, de l)i ijm moje flovenske pridige poffodil, inu prepifsat perpustil, ali pak de bi ijh drukat pustil, satoraj jest liozhem lete moje dobre pria-tele pohleunu bugat, inu tulikain ijm pomagat kulikain premorem, dokler Teitullia-nus pravi. Quid tam malignum, quam nolle prodeffe, cum pofüs. Inu guishnu bi veliku nuzalu, inu pomoglu, kadar bi vezh pridig v’flovenskim jesiku drukanih bilu, slasti taistim Mashnikom, kateri nijmaio zbada dolgu shtuderat, ali pak imaio malo buqui, de bi d mogli pomagat, fakaj sledne buque nej fo pernaredne sa nash folk fatorai obeden nijma meni samirit, aku bom jed s Ciceronam rekal: Priitinis orbati muneribus . . . Inu de fi lili 1'posnam, de lete moje pridige ne bodo taku nuzne, dobre, inu vuzhene, kakor 1'e morebiti moji priateli troshtajo, vener nijh volo ho-zliem sturiti, inu drukat ijh pustiti, de vfai s’nijh poterpeshlivoftio fi bodo kejkaj per G. Bogu saslilushili, kadar ijh bodo brali, sa volo tiga bom rekal, kar Ovidius pravi. Cum relego fcripfide pudet, quia plurima cerno . . . kadar pak bi fe kateri nashal, de bi fe moij flabufti, inu proshni poterpeshlivu n’hotel iskasat, temuzh bi hotel moje pridige tadluvat, inu fanizhvat, letu ne bo mene prestrashilo, lakaj skorai 1'ledni Pridigar je v’taki vishi od ludij polonan: Gdu je bil vuzhenejslii, inu sastop-nishi Pridigar, kakor glafs S: Duha, Paulus Ioger Boshij ? inu vener njegovem S: Pridigam fe fo posmehuvali, inu shpotali, kakor is Jogerskiga djania fe doli ufame. Quidam irridebant, ali tudi eni bogabojezhi fo radi poshlushali, inu verovali: Quidam autem crediderunt. Sakaj tedaj bi meni imelu tesliku naprej priti, aku tudi nekateri fe bodo moijm pridigam posmehuali ? (sakaj vejm, de ta nehualeshni, inu nevoshlivi fvejt fvojo hudo navado nihdar ne bode premeni!.) eni pak vejm de ijh bodo radi imeli, inu raunu tem, nikar tem pervem h’shlushbi ijh pustim drukat, inu kadar bi fledni sashpoturajnie fe bal, malu kateri bi kejkaj pultil drukat. Si formi-daret irridentes, non perveniret Apoftolus ad credentes: taku pishe S: August. Inu de ii lih fposnam de tesliku je flovensku pilsat, inu cilu nej mogozlie v’taki vishi pifsat, de bi vfim sadofti mogel sturiti, ali lledno deshelo fe sglihat, dokler cilu tij, kateri blisi prebivaio, eden drugazhi, kakor ta drugi eno befsedo srezlie, satorai obene beisede nebom sasnamval, ali fe ima hitru, ali pozhasu srezhi, temuzh fledni po navadi fvoje deshele bo gouuril, jest pak bom pifsal kakor fo flovenzi pifsali. Quia fcribendum elt more gentis, loquendum vero more regionis. Inu fe meni fdij de bt> sadosti, de jest obene lashke, ali latinske, alj nemshke beisede ne bom mefhal, temuzh, kar narvezh bo mogozhe lastne 1'lovenske befsede, bom nuzal, de jih bosh lahku laftopil, inu po tvoij desheli obernil, inu srekal, sa volo tiga tudi, kar je latinskiga nebom na flovensku preobrnil, dokler Mashniki sa-mij bodo lahku letu sturili: Quia non sunt multiplicanda entia line necellitate. Inu dokler jelt veliku S: pifsma, inu vuka S. Vuzheniku po latinsku postavem kakor tudi veliku histori, inu Exempelnu naprej pernefsem ti, pak kakor ta kunslitna zhe-bella bosh vunkai vfel, kar tebi bo dopadlu, inu nuznishi fe sdelu: kakor nafs lepu vuzhij S. Balilius, rekozh: Veluti apes non omnibus infidunt floribus . . . Inu kadar bosh kejkaj moj Priatel v’leteh pridigah nashal de nebode prau pifsanu, ali rezhenu, taku pohleunu tebe s’befsedami Juliana Toletana profsim, rekozh: II quae forfitan aliter, quam dicenda funt, dixi, aut aliter quam formandum erat appofui, charitas quae omnia fuffert čt tolerat confitenti mihi ignoscat: ldque apud animum tuum ob-tineat, ut quod imbecillitatis noltrae fenfus minus docte formavit prudentiae tuae fupplementum corrigat, elucidet, (ä exornet. Tebe pak, o Gospud Bug Nebeshki ozha pohleunu profsim, podeli meni tvojo S. Gnado, de kar ielt dellam, ali pifhem, tuiftu tebi na hvalo sazhetu, inu doper-nelsenu bodi, sakai li tvojo edino zludt jiszhem, ter lamu od tvoje dobrote Ion zha-kam, inu fe troshtam. K’ sadnimu s’ S: Gregoriam sklenem, rekozh: Igitur quaeso, ut quisquis, haer le^erit, apud districtum Iudicem folatium mihi luae orationis im-pendat, čt omne quod in me fordidum deprehendit, fletibus diluat. Vale amice lector. Za predgovorom sledi nekaj slovniških opazk, potem kazalo in za njim v dveh oddelkih na 232 + 216 straneh vel. 4° sledijo obširne nedeljske pridige, začenši s prvo nedeljo po veliki noči. Evo za vzgled takoj odlomek iz prve pridige: NA PERVO NEDELO PO VELIKI N O Z H I. Pax Vobis. Myr vam bodi. Joan. c. 20. IEst fe ne morem sa dolbi prezhudit taistim, kateri tu-likain fo hualili inu shtimali taiste, kateri vfe skusi fo der-shali v’roki ta nagi, inu kryvavi mezh, inu pref vfe milofti, inu gnade fo s’taistim fe mafhzvali zhes fvoje nepriatelne, kokor fo nekadaj Spartanery nauado imeli taiste s’slato krono kronat, inu leto krono fo shiher na glavi dershali pred kraj-lom, po befsedah uniga, kateri je djal: Ante regem incedens pugnabo. Cartaginensery pak fo navado imeli tulikain slatih perstenou shenkat, kulikain eden faurashnikou je okuli per-nefil, inu v’takusbni vishi fo hoteli kronat taisto roko, katera fe je vmadefhala is kryvio fvoyh faurashnikou. Scytarij pak kadar fo gostij raunali, takushnim per Misi tu pervu mejstu lo dali, inu ony Samy fo fmeli is slatih peharu pijti, inu tiga kar nyh roka fe je doteknila, tv drugi nej fo fmeli fe dotekniti, kateri nihdar is fvojo roko nej fo krij teh faurashnikou prelili. Rimlari pak, kateri vfe druge deshele is vroshiom fo bily premagali, nar vekshi zhast takushnim fo fturili, ter vslatyh kozhyah po nyh mestih fo yh pelali, inu vfy Purgary, inu Gospoda fo k’nogam fa nimy shli, ter zhast, inu hualo toistom fo pely. Inu cilu v’ S. Pifmi najdem, de kadar Dauid je bil okuli pernefsal Rilsa Goliata, inu njemu glavo odfekal Israelske shene fo njemu napruti shle s’zitrami, s’ gofli, inu bobni, ter fo njemu zhast inu hualo pejle. Saul percufsit mille: David decem millia. Vener meni lete huale de eden je fuoje fourashnike pobil, inu pomuril meni da-nashni dan nedopadejo, temuzh kadar bi jest slishal, ali bral de fvomu faurashniku fo odpustili, inu ta lubi myr s’ taistim fo sheleli fturiti, satorai jest menim de veliku vekshi huale je bil vreden David, kadar tiga punterskiga Abfolona je po-hleunu sa myr profsil, rekozh: Pax puero Ablolon, kakor pak kadar je bil okuli pernelsal Goliata, sakaj Abfolon je bit sapovedal fvoim sholneriom Davida ob leben perpravit, kateri njemu je bil ta leben dal: David pak kakor en vfmi-leni Ozha sapovej suojin slushabnikom. Servate mihi pue-rum meum Abfoion: lete, lete lubesnive befsede tiga dobrut-liviga Davida vfe zhasti inu huale fo bile vredne, ali lube-san eniga Ozheta she vfmilenishiga kakor je bil David, inu ble skarbniga sa Isvelizhenie eniga Synu veliku hudobni-shiga, kakor je bil Abfoion mene danafs vabi premisblovati, inu od toiste fame govorit, dokler samera tiga greshniga O ' O Ö O zhloveka je veliku vekshi pruti G. Bogu, kakor Absolonaua pruti Dauidu, dobruta pak Boshia je veliku vekshi kakor Davidava, dokler G: Bug de 11 lih od tiga greshniga zhloveka mozhnu reshalen neshelj drugu, ampak de bi ta greshni fe shnym ipravil, inu myr Ituril: Ego, quae pacis sunt, co-gito. Inu nafs sa myr profsi rekozh. Pax vobis. Kir Ter-tullianus fe zhudi, ter pravi: Inauditum misericordiae genus eft, quod cum fummo Dominus jure misericordiam, et veniam negare pofset, non modo non negat, fed ipfe etiam, et velit, et roget, et minetur niti ad ipfum revertaris, tanto falutis noftre amore tenetur: tam pater nemo, tam pius nemo. Ah moj dobrutlivi, inu vfmileni G. Bug! Ti bi mogal prauizhnu myr timu greshnimu zhloveku odpovedat, inu vener Ti njemu neodpovesh, temuzh ga pohleunu sa myr profsish, satorai de bi on tvoje Signade deleshen ratal. Oh dobrutlivi Ozha! Oh preusmileni Gospud ! Tam pater nemo, tam pius nemo. Inu ravnu leto refnizo danafs N: N: bom iskasal. Gdu ne bo sfposnal N: N: to nesgruntano dobruto Boshjo, katera vredna fturj timu greshnimu zhloveku ta myr napouedat, inu cilu ga profsi sa myr? dokler ena ltara, inu pravizhna navada je vfelei na fvejtu dershana bila, de kadar dva fe skregata, ali vojsko skupaj imajo, takrat ta krivizhni, inu slabishi sa myr, inu odpushajne tiga nadolshniga, inu mozhnishiga je dolshan profsit. Inu najdem de leto dolsh-nost, inu navado ty Firshti, inu krajli fo vfelej taku ftano-vitnu dershali de bi veliku rajshi bily sgubili njeh krajlevu-stu, kakor leto fpodobno navado prelomili, od katere navade tudi S. Lukesh govorij rekozh: Quis Rex iturus comittere bellum adverfus alium Regem, non prius cogitat, li pofsit cum decem millibus occurrere ei, qui cum viginti millibus venit ad fe. Kadar vidi de ta drugi je mozhneshi, takrat: Legationem mittens rogat ea, quae pacis funt, katero navado tudi ob nashim zhafsu ty Firshti ltonovitnu darshe. Je rejfs de veliku mogozhnih Gospudu, inu krajlu fe je nashlu, kateri njeh zhast, inu shtimajne fo sgubili, dokler niška, shleht, inu nespodobna della njT vifokim ftanu fo dopernashali. Kakor fe bere od Celarja Nerona de super fvoj visoki Itan s’ kauklery inu s’ komedianty pred folkam je skakal, inu plefsal. Alexander ta Veliki Mazedonski kraji s’ sholnery fe je branil, inu sa vadle metal. Sardanapalus niniviterski kraji namejfti mezha, inu fceptra je prefelzo v’ rokah dershal, inu v’ mej shenami fedel, inu predel. Kraji Artabones namejfti faurashnikou, mishi, inu podgane, inu karte je lovil, ter fam je mishnize dellal, inu profsil. Cefar Domitianus she nespodobnishi della je dopernashal, v’ tem kir bi bil imel fe vojskovati zhes saurashnike Rimskega kraj-levustva, vener drugiga nej dellal, ampak muhe je lovil, inu vbial. Caligula Cefar fhe hushi zhes fvoj vifoki Itan je ituril. v’ tem Kir vezhkrat fvojga kojna je v’ gostje povabil, inu per eni rnisi vkupaj fo jedla, s’ kusi katera della nespodobna ty Firshti nijh vifokim ltanu per teh Modrih en vezhni shpot ii fo sadobili. Ali vener nikuli nenajdem, de bi en kraji, ali Cefar sa priasnost, ali myr tiga flabishiga, inu nishishiga bil profsil, sakaj fo menili de s’ kusi letu ponishajne en vezhni shpot bi dosehgli. Nash pak Vliga Mogozhni, inu Vfmileni G: Bug, inu kraji Nebeshki nedershji te sapuvidi, inu navado, de bi zhakal dokler ta greshni zhlouik, kateri tulikain pugostim njega referdj, reshali, inu samiri sa volo teh fmert-nih grehou de bi on Njega poprej sa myr, inu odpushajne profsil, de 11 lih zhlovik je taku mozhnu reuen, nadlushen, obushiz, inu slab, de fam febi pres pumozhi Boshje pomagat ne more, vener G: Bug fe ponisha, ter ga profsi, inu vabi, de bi shnim myr Ituril, inu fe fupet fpravil, sakai v’ ferzi fe njemu fmili ta reuni greshni zhlovik, kateriga nemore shtraj-fat, aku cilu nej perfsilen, satorai: legationem mittens rogat ea, quae pacis funt. Poshle Preroke, Pridigarje, Spovednike dobre fvitle mifli, bolesni, nefrezhe, supernosti, inu nedluge, inu v’ taki vishi nafs vabi de bi myr shnim fturili. Ali sakaj o Ti Mogozhni Bug! Tulikain fe ti pred tem neurednim greshnim zhlovekom ponishash ? Sakaj ne zhakash de bi on tebe sa odpushajne, inu myr poprej profsil, kakor je dolshan sturiti? Kaj je G: Bug, inu kaj je zhlovik? O verne dushe! Nei li morebiti Bug General inu kraji zhes vfe vojske? Dominus Deus exercituum. Nima li morebiti G: Bug veliku taushent millionu Angelu, inu fvetniku h’ fuoij fhlushbi, inu h’ sapuvidi vfelej perpraulenih? sakaj S: Joannes praui: Vidi turbam magnam, quam dinumerare nemo poterat ex omnibus gentibus, & tribubus, & populiš, & linguis, ftantes ante thro-num Dei, katerih en fam je mozhneshi, kakor vly ludje tiga svejta. Kakor vezhkrat nekadaj fe je vidilu, sakaj kadar G: Bug fe je bil pravizhnu referdil zhes Sodomo, inu Gomoro sapovej enimu Angelu, de ima taisto greshno deshelo is ogniom posgati. Pole ta Angel ogen doli restrofsi, kar pre-zej vfe pepel rata. Enimu drugimu sapovej s’ vodö vus’volni fvejt potopiti, inu konzhati, odpre o.blake, kar prezej vfe kar je bilu shiviga potoni. Poshle zhes krajla Senacheriba eniga Angela: Pole ltu, pet, inu ofsemdefset taushent na semli mertvih vttane. Sapovej fvejsdom de fe imajo zhes Sifara vojskovati: Pole njegovo vojsko prezej fo bile pregnale, inu pobile. De Coelo pugnatum elt, & ftellae adverfus Sisaram pugnaverunt. Ali sakaj jeft govorim od Angelou, inu od fvejsd? Dokler Muhe, Kobilize, Komary, inu shabe fo bile vus Egypit, inu Faraona premagale, kadar G: Bug ym je bil sapovedal. To veliko muzh Boshjo fo periileni fposnati kananery, katere zhervizhi, inu komary s’ njeh deshele fo bili pregnali. To tudi morio sposnati Perfianary, katere njeh kraji Sapor je bil perpelal, de bi tu Mestu Nifibe noter vfeli, zhes katere G: Bug je bil poflal kobilize pred katerimy vfy fo mogli pobegnit. Enkrat poshle shabe zhes Trazio, inu lete vus folk fo bile pregnale. Poshle grille zhes Masovio, ter cello taisto deshelo fo bile konzhale. Poshle zhes Midio ene majhine tize, inu vfe kar je bilu v’ desheli ofianiga fo bile konzhale, taku de Ludje fo bily perfyleni fvojo deshelo sapuftiti. Satorai kadar to veliko nesrezheno Muzh Boshyo je premishloval S. Joan. Cryfoftomus je djal: Grande fpec-taculum Deus univerfo orbi praeftitit, cum fuperbiam AEgyp-tiorum non de leonibus, & urlis, sed de raniš domuit & mufcis. Aku tedaj tulikajn premorio muhe, komary, kobilize, inu grilly, kaj bi bilu kadar Bug bi Sapovedal Nebefsom ftrelat v’ tiga greshniga zhloveka? kadar bi sapovedal de bi ta nagli, inu strashni potrefs imel semlo stresti? kamen na kaminu bi neoftal. Kadar bi sapovedal vetrovom de bi fe imeli maszhovati zhes zhloveka? vle hribe, inu gorre veni minuti bi okuli vergli, kadar bi sapovedal lufftu, de ima nafs okushit? veni uri vfy bi pomerli. Nej li rejfs kadar bi eden v’ mej nami mozhnu fe sa-lubil v’ muhe, v’ komarje, v’ zhervizhe, inu v’ mraulinize, vfy bi fe letemu zbudili, inu sa nepametniga dershali. Ali she dalej, kadar bi lete shivali tega salubleniga zhloveka grisle, inu martrale, inu vener ta zhlovik bi nemogal od tuistih fe lozhit, temuzh she vfelej ble by yh lubil. Ah moj Gospud, inu Bug! Ti fi kraji zhes vfe krajle, zhes semlo, inu nebu. My pak fmo ene negnusne muhe, inu shkodlivi zhervizhi, kateri tebe s' nashim greshnim djaniom reshalimo, inu mar-tramo, inu vener shelish s’ namy myr imejti, inu cilu fe hva-lish, de na semlo fi prishal to shkodlivo shival iskati, inu klizat rekozh. Non veni vocare iuftos, fed peccatores. Se hualish, de na dauri tiga filnu nehvaleshniga zhloveka tar-kash, inu profsish de bi tebe k’ febi perpultil. Ego fto ad oftium et pulfo. Inu cilu de je taku salublen de ne more pres njega prebivat. Deliciae meae esse cum filiis hominum. Inu sheli, de bi vfy zhiharnu greshniki, inu greshinze vfe skusi per njemu bily. Venite ad me omnes, qui laboratis, & onerati eftis, & Ego reficiam vos. Satorai ta lubesnivi Odreshenik nash meni naprej pride raunu kakor oni reuni, inu ran poln Lazarus, kateri pred daurj tiga bogatiga mosha je leshal, inu zhakal, de bi njemu odperli, ter njegovo pohlevno proshno vshlishali, ali nej bilu obeniga de bi fe zhes njega vfmilil; ta greshni zhlovik je raunu tak kakor taisti bogati neufmileni mosh pruti temu lubesnivimu Isvelizherju fvojmu, kateri pred dauri njegoviga ferza leshi, kluka, profsi de bi njegovo proshno vshlishali, inu myr fiurili shnym, inu dokler letu nebo dofegal pozhitka nemore imejti .... Inu raunu kakor od Cefaria Augufta fe bere. Ouod nihil obli-vifci soleret nifi iniurias. Raunu taku vem de G: Bug nih-dar nemore obene rizhij pofabit, vener aku popolnoma fe bodemo s’ kufi eno pravo grevingo, inu pobulshajne s’ hnijm spravili, hozhe na vfe nashe velike pregrehe posabit: & am-plius non recordabor iniquitatum tuarum. Inu kaj she vezh nemu oblubish o ti Vfmileni, inu dobrutlivi Gospud? vam oblubim karkuli shelite, vam dam ta beli popir, inu fe pod-pishem. Quodcumque enim petieritis dabo vobis. Shelish o ti greshna, ali vener s’ grevana dusha narpoprej en vezhni mijr shnym fturiti? rat, inu volnu h’ temu pervolj, fe pod-pishe. Arcum meum ponam in nubibus coeli & erit fignum foederis inter me & inter terram. Shelish de bi nihdar vezh fe zhies tebe neusdignil is suojo mogozhnostjo? Vldigni tvoje ozhij o verna Dusha, inu pogledaj de fvoje s: roke, inu svoje s: noge fi je pustil perbiti na Chrish, h’ snaminu de nihdar vezh nebo tebe reshalil, ali mijr prelomil shelish de bi Bug poiehmal s’ tabo dershal v’ tuojh potrebah, tuoje saurashnike tebi pomagal premagat. Se podpishe: Haec di-cit Dominus Redemptor tuus, ab vtero Auxiliator tuus. Noli timere ferve meus. Gdu bode tedaj taku hudoben, taku tardouraten de rad inu volnu nebode vfel ta fveti mijr, kateriga fam G: Bug taku milostvu nam ponudi Pax vobis. Ah N: N: podpishi-tefe temu s: Mijru, s’ kusi kateriga priatelni Boshij bodete ratali, odpushajne vashih grehou bodete dofegli, paklenski martri bodete odshli, ta shaz gnade Boshije bodete dofegli, inu to Erbszhino nebeshkiga krajlevustva bodete pofedli. Amen. Iz navedenega odlomka se spoznajo govorniške lastnosti o. Janeza Krstnika. Njegove vrline so očite. Sv. pismo uporablja zelö pogo-stoma in v jako dobri zvezi. Rad navaja zgodovinske primere ali iz sv. pisma, ali iz svetovne zgodovine, posebno grčke in rimske. V tem oziru se vidi vpliv laškega Cicerona na leci, duhovitega jezuita P. Seg-nerija, kojega je Janez Krstnik tem raje posnemal, ker je i v njegovih žilah tekla vroča, laška kri. A tudi iz domače zgodovine pove marsikateri dogodek; navaja različne šege, običaje in navade; opisuje celo nošo in zasebno življenje takratnih dni; raditega so njegovi cerkveni govori kultur-historičnega pomena o dobi, o kateri nam drugi slovenski viri skoraj ničesar ne poročajo. Rad je vzbujal občutke; zato so segale njegove pridige do srca in ljudstvo je bilo do solz ganjeno pri istih ter jih ni moglo dovolj prehvaliti. Lep vzgled v tem oziru najdemo v propovedi »na pervo nedelo po ss. treh krajlih« o sveto-pisem-skih besedah: »Syn, hyzhemu fi ti nama letu fturil? Pole tvoj Ozha, inu jeft fmo tebe s’shaloftioyfkala.« Luc. c. 2. Glasi se: . . . Sedaj pojte s’ vasho mislio po cellem fvejtu, kateri je dolina teh folfs, inu vprashajte eniga fa tem drugem. Cur ploras? Bö eden odgovuril, fakaj je vumerl moj ta ner bulshi prjatel, inu Pomozhnik, v’ katerem vfe moje vpajne fim imel. Se jokam pravi una shena, fakaj lim fgubila mojga lubiga mosha. Se jokam pravi uni syn, fakaj fim fgubil mojga zartaniga ozheta. Se jokam pravi una hzhi fakaj je meni umerla moja preferzhna mati, katera je vezh mene, kakor farna febe lubila. Se jokam pravi uni zhlovik, fakaj s’ kusi praude, inu nelrezhe fim ob vfe moje blagu prishal. Se jokam pravi uni bolnik, fakaj moje fdravje fim fgubil. &c. Cur ploras? Se jokam, fakaj moje ozhij sim fgubil, fakaj fim oglushil, fakaj fim krulau ratal, fakaj moja hjsha je meni fgorela. Vlij letij imaio velik urshoh jokati. Ali kadar bi fe permirilu enim zhloveku, de bi veni minuti, na enkrat sgubil Ozheta, Matter, Brata, feftro, otroke, prjatela, sheno, hisho, blagu, fdrauje, ozhij, noge. &c. Enu morje folfs bi na bilu fadofti zhes eno taku veliko nefrezho fe s’ jokat. Raunu leto vidish 5 greshna dusha fe tebi fgodi; kadar v’ neglauni greh padesh, v’ tajiti minuti ti fgubish Ozheta Ne-beshkiga, tvojo lubo Matter Chriltufa Jefufa, fvetiga Duha shenina tvoje dushe, tvoje fvelte tovarshe Angele, tvoje prja-tele fvetnike, fdrauje tvoje dushe, vfe blagu dobriga djanja. Si auerterit fe jultus ä jultitia fua, & fecerit iniquitatem, omnes jultitiae ejus, quas fecerat, non recordabuntur. Taku de shihar, inu resnizhnu s’ tem greshnem krajlam Henricu-fam faupyesh, kadar v’ greh padesh. Amici omnia perdidi-mus. Ob vfe lim prishla, vfe lim fgubila, dokler mojga Boga fim fgubila. In quo funt omnia. Inu de bi ti enu morje krijvavyh folfs prelila, inu taku veliko grevingo imela, kakor una dusha, od katere Jeremias pravi. Magna elt enim uelut mare contritio tua. Kumaj, inu kumaj bi bilu fadolti. Inu vener de fe ftutaushen krat Bogu fmili, ti greshna dusha fe ne jokash, temuzh fe fmejesh, inu vefselish. Laetantur cum male fecerint, & exultant in rebus pelfimis . . . Bug hotel, de bi vij greshniki, inu greshinze fturili, kar je bil fturil uni Gofpud Perfianskiga krajla Ifdegarda shlushabnik Jacob, is imenom. Tiga kraji je taku dolgu pregovarial, dokler je bil praviga, shiviga Boga fatail, inu te foush Bogove molil, katere je kraji molil. Suej letu Jacobova Matti, inu njega fhena, katere fo bile duej boga bojezhe shene: na tu fe preltrashio, inu fe referde zhies njega, ter mu piffejo en takorshen lijlt. Oh nefrezhen Jacob: mij fmo fashlishale, de fi ti G. Boga fapuftil, inu od njega fe lozhil, fa tiga volo mij duej tudi tebe fapultimo, inu fe lozhimo od tebe, taku de nihdar vezh nebomo s’ tabo ftanovale, dokler fe nebosh fupet s’ G. Bu-gom fpravil, inu njemu v’ gnado prishal. &c. Jacob letu pifsmu prebere shaloften poftane, milu sazhne jokati, inu sdihovati. Oh nesrezhen jeli! tedaj moja Matti je mene fapuftila? Gdu bo mene troshtal? Oh reven jeli! tedaj moja luba Navefta je mene fapuftila? Gdu bö meni ftregil? Tedaj nihdar ne bom vezh vidil mojo perferzhno Matter, inu zartano Navefto ? v’ takorshni vishi en zhas klagvje ter k’ fadnimu fam k’ febi pride, inu fazhne mislit. Aku jeli tulikajn fe grimam, de tim mojo sheno, inu Matter fgubil, s’ katerimij li nikatere lejta bi bil mogal prebivat,1 inu liAenu kratkujveflelje shnitni itneti. Ah koku veliku vezh imam urshoh shalovati, klogovati, inu fe grimat do fmerti, de fim s’,kusi mojo pregreho G. Boga fgubil: In quo£funti'omniaJ& per quem|funt jomnia. Inu ta fveta miffu je njemuf.taku~’mozhnujih’ ferzu sbla, de prezej je shal pred krajla,*inu s’glafsno shtimo^K’njemu faupije. Oh ti prekleti^Trinoh! Ti ii4mene ob vfe tu moje perpravu, kadar fi fturil, de mojga praviga shiviga Boga lim fatayl, inu od njega fe lozhil,“fatoraj jeft mojo beffedo nafaj vfamem ter mojga praviga Boga' jfpofnam,“ inu [njega'S. Vero. &c. Ne lete befsede krajl fe je bil silnu referdil, ter je bil fapo-vedal njega na”drobne : koflize£refekat. Grofovitnaiguishnu je bila leta martra, v’ tem Tir je vidil s’ fvojmj ozhefsamy de uud za uudam fo njemu s’ trupla^refali: Reflite li je djal Jacob, inu fekajte moje’vude od‘mojga_trupla, inu faverlite yh prozh, :sakaj rajshi hozhem vude,j| nu cellu truplu, inu vfe kar imam na femli fgubiti kakor mojga G. Boga, fatoraj ftanovitnu to grofovitno martro rajshi je bilpreftal, kakor pak de bi bil G. Boga fapuftil.V Ah greshne dushize moje! Premiflite, ter v’ vashem ferzu režite. Oh moj dobrutlivi Bug! oh moj Vlmileni. Gofpud! Ah moj'jVfigamogozhiJ ftvarnik! ieft fim bil dofehmal taku preproft, slep, inu nepameten, de s’ enu prepovedanu djaine, s’.eno shleht, dnu nenuzno, inu negnufno rejzh fim'jeft tebe, OshazjNebeski* sgubil, inu pres tebe ena sapushena reuna Tirota ratal. &c. ieft fe s’ praviga mojga ferza greuam. Peccaui, peccaui Domine. Ali te pohleunu profem. Reuertere, reuertere, ^ut intueamur te. Povernife fupet ö vfmilen Ozha k’ tvojmu sgublenimu fijnuu! Povernife ö luba~,mattbk’ tvojmuTapushenimu otroku! Povernife 6 vezhni^leben k’ temu mertvimu! Povernjfe ö Boshja fvetloba k’temu flepimu! Vafs potroshtam ö shaloftne dushe v’ imenu^G: Boga. Reuertimini ad Dominum Deum. Si enim vos reuerfi fueritis ad Dominum. ■ Pius enim & clemens eft Dominus^ Deus vefter, & non auertet faciem fuam a vobis, fi reuerfi fueritis ad eum. Amen. A ni le Segnerirna o. Janeza vplival, tudi Abraham a S. Clara, najduhovitejši propovednik v celi Avstriji in Nemčiji v takratni dobi, je jasno spoznati v Janezovih cerkvenih govorih. Izmed mnogobrojnih vzgledov navedemo odlomek iz govora »na drugo nedelo po ss. tryeh krajlih« o ljubezni in miru med zakonskimi ljudmi: Jeft fim perfilen lpofnati, de Rimlarij, inu Egypzerij Jo bili modri, vuzheni, inu pregnani ludje, kateri lepe, inu nuzne navuke lo puftili, inu kadar tulikajn Bu- gou bi ne bily molili, gvislinu sa te narmodreshi bi perfileni my bly yh Spofnati, ali v’ tem fo grobu falili de eniga lamiga shiviga Boga nesfo fpofnali, temuzh tuli-kajn fo yli imeli, de vshe imena nej so lnali; inu en Ceffar kadar je imel umreti le je hualil, de pot njega Regirengo Bogovi fe fo tulikajn ugmerali, de ufakatera hisha, inu ftan jma fvojga laftniga boga. Ty shlahtniki so molili boga Jupitra, me-neozh, de on delj shlahtnuft. Soldati fo molili boga Marsh (Marš), meneozh, de od njega pride muzh inu premagaine . . . Oshtery sö molili Bacufa, meneozh, de on da apetit dobru pijti inu jefti ... Ti ledih sö molili boga adonida, meneozh, de on fturj salubit. Ti Sakonski pak sö molili boga Hymenea. Kateriga sö malali v’ podobi eniga mladenizha, leta je imel v’ roki defni eno gorezho 1'vejzho, v’ levi en zhift fazol, na glavi pak en Kranzel s’ lepih roffiz spleten, inu s’ eno llato shido svesan: skuti leto peld ty Modri fo hoteli tem Sakonskem dati saftopet, de ako ho-zheo en dober Sakon imeti imaio to gorezho svezho te lubesni imeti, inu ta fozl te sakonske zhiftotti dersliati inu kranzel te dobrute, glihinge, inu myra ohraniti .... Srezlini, inu od G. Boga shegnani bote, ako takorshno zhiito lubesan eden k’ temu drugimu bote imeli. Zhe pak mosh ble lubi deklo, ali sheno fvojga blishniga, kakor fvojo lattno slieno, inu ner te veffelejslii zajtinge bi imel, kadar bi shlishal de je umerla. čtc. Ah takorshen ne dershi fapuvid S. Paula. Viri diligite uxores vettras, iicut Chriftus Eccletiam . . . Semkaj fe rajma una historia, katero fam bral od ene shene kateri je bil mosh umeri, leta shena je upijla, inu jokala, de poli mille je jo bilu shlishat, inu obeden jo nej mogel potolashit. En nje blishni je veliku poterplejne s’ leto shaloftno sheno imel, fatoraj je jo bil slial troshtat, ali ona obeniga troshta nej gori vfela, temuzh vfe skuti je djala; nihdar ne bom vezh takorshniga mosha udobila. Ta fofed pak je djal k’ ny. Zhe hozhe njega imetj fa fvojga mosha, takrat ona milu s’ dihne re-kozh. Meni je shal, de fte prepofnu prishal, fakaj je she vezh kakor enu lejtu kar tim enimu drugimu oblubila, inu perften dalla, ter fe zhudem, de nej v’ she prishal, fakaj ga zhakam ufako uro . . . Kmalu za prvim zvezkom je o. Janez Krstnik izdal drugega pod istim naslovom: Sacrum Promptuarium . . . Pars secunda. Ve-netiis 1691.1 Obsega v 4° na 590 straneh pridige od I. adventne do IV. povelikonočne nedelje, vmes pa so dvojne postne pridige o deseterih božjih zapovedih in o peterih bistvenih delih sv. pokore. Tretji zvezek je izdal »Labaci 1696«.2 Na 626 straneh v isti obliki obsega pridige za praznike celega leta. Četrti zvezek »Labaci 1700« ima 490 strani s pridigami o različnih priložnostih. Peti zvezek »Labaci 1707« podaje na 640 straneh nedeljske pridige za vse leto. Po plodovitosti prekosi o. Janez K. vse slovenske cerkvene govornike ne le svoje, temveč i poznejše dobe. Tudi govorniških vrlin mu ne more nikdo odrekati; v izrazu je jasen, v dokazih temeljit, opisovanja in pripovesti so dobro premišljene, semtertje je opaziti celo pesniški vznos v njegovih govorih. Le jezik je bolj slab; nepotrebnih 1 Potrjenje je v knjigi zaznamovano z letnico 1695; toraj pred le-tem letom knjiga gotovo ni izšla. — 2 Potrjenje 1. 1697. ptujk, posebno nemčizmov kar mrgoli po vseh govorih. Vendar bo vedno vžival marljivi in nevtrudni o. Janez Krstnik med slovenskimi propovedniki vrlo zasluženo priznanje.1 Sovrstnik o. Janeza K. je bil Matija Kastelec, rojen 1. 1623. v Kilovčah blizu Prema na Notranjskem, pozneje župnik v Toplicah in v Št. Jerneju na Dolenjskem, slednjič korar v Novem mestu; umrl 1. 1688. Bil je uzoren duhovnik ter jako rodoviten pisatelj. Njegovi cerkveni govori so bili zelo priljubljeni, tiskom pa ni izdal nobenega. A njegove mnogobrojne nabožne knjige so bile propovednikom koristen pripomoček za izdelovanje cerkvenih govorov; značilna za celo dobo je posebno njegova knjiga z naslovom: Navuk Chriftianl'ki, five praxis catechistica. Tu je enu nuznu govorenie, v’ mei enim Ozhetom inu niegovim synam od se prave vere, inu od praviga Chriiti-anfkiga Catholiskiga navuka; s’ enim lepim pomenkovaniam eniga Catholish inu Lu-trish zhloveka, tudi v’ kakeslini vislii more en zhlovik i'he na tem sveitu nebu imeti: na Crainsku sloshenu skusi Mathia Castelza tega starifhiga Canonica itd. v’ Novim Mesti. Stiskanu v’ Lublani skusi Jos. Th. Mayerja. 1688. V le-tem delu sledi Kastelec glavnemu toku istega veka: v apologetičnih govorih braniti katoliško cerkev proti protestantski krivo-veri. Kastelec je svoj namen tako vrlo dosegel, da mu tiskar na naslovnem listu posveti epigram: Quod Trüber atque Kobila Iuri corruperat olim, Te Castelletum restituisse decet. Poleg o. Janeza Krstnika blišči se med slovenskimi cerkveni govorniki v tej dobi ime 2. o. Rogerij. Bil je rojen Ljubljančan, kapucin, po vseh slovenskih pokrajinah sloveč in zelö priljubljen pridigar. Podatki iz njegovega življenja so skoraj popolnoma neznani; le toliko vemo, da je ob posvečevanju ljubljanske stolne cerkve (1705) imel dva slavnostna govora. Oo. kapucini so po njegovi smrti izdali v dveh obširnih zvezkih njegove spisane pridige pod naslovom: PALMARIUM EMPYREUM SEU Conciones CXXVI. DE SANCTIS TOTIUS ANNI. Signanter de nonnullis Par-ticularibus & Extraordinariis, qui in quibusdam locis festive celebrantur, & ufque modo Sermones de ipfis vili non funt. Compofitae ex Vitis eorum: Scriptura Sacra, ac SS. Patribus: variis Conceptibus, Symbolis, čt Hiltoriis: praecipue aptis 1 K op i t ar-Š af ažik sodita o njem: »Übrigens ist der Pater ein sehr jovia-lischer Mann, voll Belesenheit und Historien, citiert den Cicero de Divinatione und den Ovidius, neben S. Gregorius und der Apokalypse.« Paul Jos. Safarik’s Geschichte der südslavischen Literatur. Prag 1864. Str. 122. Moralitatibus refertae, in II. Partes divifae, ac copiofo Indice provifae, datae publicae luci Carniolico Idiomate Ad Majo-rem Dei Gloriam, eorundem Sanctorum Honorem dt Dominorum Curatorum Commodum: A. P. ROGERIO Labacenfi Ord. Min. Capuc. Concionatore Carniolico. PARS I. A prima die Iannuarij ulque ad Menfem Iulium exclulive. Cum PRI-VILEGIO CAESAREO. CLAGENEURTI, Typis, dt Sumpti-bus Ioan. Friderici Kleinmayr, Inclyt: Archi-Ducatus Carinth. Typographi, Anno MDCCXXXI. V 4°, strani 14 + 654. Drugi del ima isti naslov do: PARS II. A Menfe Iunio exclufive ufque ad finem Anni. LABACI, Typis dt Sumptibus Adami Friderici Reichhardt, Inclytae Provinciae Carnioliae Typographi, An. MDCCXLI1I. V isti obliki je 8 + 662 strani; pri vsakem zvezku še posebej kazalo. O. Rogerij je o. Janezu Krstniku jako sličen in soroden; značaj je pri obeh enak, le na jezikoslovno obliko je Rogerij nekoliko bolj pazil. Ima celo mnogo prav zanimivih besed in izrazov, ki so deloma že popolnoma izginili izmed našega ljudstva. (Glej takoj spodaj besede: famoshen = zamožen, bogat; fplafama = v navalu; klamalti = bedast; prizhni — prični, a, o —sedanji; zanimiva je tudi uporaba staroslovenskega polglasnika -b v besedah: fvete Anton = sveti Anton; per prave Modrufti = pri pravi modrosti itd. v premnogih slučajih, ki so za jezikoslovce posebno zanimivi). Vpliv zgovornega Abrahama a St. Clara je i pri Rogeriju očividen. Rogerijevi govori so dokaj dolgi, polni svetopisemskih izrekov in mičnih povestic, iz česar smelo sklepamo, da je bil o. Rogerij v bogoslovnih in posvetnih vedah temeljito izobražen. Vsebina vsake prepovedi je izražena na čelu v treh verzih. Za vzgled bodi: TA V. PRIDIGA. Na XVII. dan Mefza Profsinza, ali: Januaria. Tu je: Na dan Svetega Antona Abbata inu Spovidnyka. Synoplis. Dives, locuples ex Bonis Sapopadik. S’ ptujiga Blägä famoshen Inu is Daröu premöshen, Poftal je fvete Anton. Alienis, atque Doniš, Factus est Antonius. Thema. Gloriam Sapientes polfidebunt. Prov. 3. Zhaft bodo Ty Mödri Pofsedli. V’ pripöviftih. 3. V’ Enim velikim imeni mogli fo biti, ta Lycurgus per teh Lacedemonjerjih. Ta Minos, per teli Cretenserjih. Ta Philo, per teh Corinthierjih. Ta Solon per teh Athenien- serjih, inu drugi per drugih Folkih: kir ty dershali fo te fpomnene Modre fa nyh Glavarje, inu teh uk fa ene poltave, ali: Sapovidi: po katerih fo oni nyh shjulejne rounali. V’ eni veliki zhalte mogel je biti ta Pithagoras, Arilto-teles, Demolthenes, Hypocrates, inu vezh drugih per teh Lu-deh; kir ty fo dershali une fa nyh Mojltre; kir tem u’ teh shulah podmetali fo fe radovolnu, uk tajftih is flifsam jemali lb gori, tar po tajltim vishali nyh della, Itavili te befsede, obrazhali tu fadershajne inu leben. V’ enim velikim shtimajnu, zhalte inu urednolte bilü je per tem fvejtu vezh drugih fa voljo nyh modrufti; kir fa temi fo ulejkli fplalama ty Folki, fa voljo kir te fo shlishali rezh inu govorit: Nos fequimini, noltram fectam tenete, fi vultis bene vivere. Sa nami hodite, nash hoj, pot inu uk dershite; aku hozhte prav inu dobru shiveti. Ty, ty pravim: bily fo fa voljo nyh modrulti per tem fvejtu v’ enim velikim slovu, zhalte inu shtimajnu: fa voljo kateriga kakor pravi S. Au-gultinus: Buccis pleniš dicentes fe effe fapientes. Is napih-nenimi uftmi fo famy febe fa Modre klizali inu ofnanuvali: kir per tem usem vener, kakor perltave dalej ta fpomneni S. Ozha: ftulti facti funt. Preprolti, klamalti inu norski fo poltali: kir oni per prave Modrulti ni fo bily: fakaj, kakor pravi S. Gregorius: Sapientia illa vera eit, quae non in ver-bis volat, sed in virtutibus conltat. Ta je ta prava Modrult, katera naleta u’befsedah; temuzh u’teh tugenteh oltane. tedaj fpomneni Modri, aku li lih veliku fo pifsali, govorili inu uzhyli; vener per vsem tem: Stulti facti funt, fo bili preprolti, inu norski gratali; kir ty te nym k’ Isvelyzhajnu ner potrebnishi modrulti ni fo imeli, Ty, aku fi lih imeli fo eno tako zhalt inu hvalo pri Ludeh, inu per fvejtu, vener ty te prave zhalty inu hvale nifo dofsegli: kir, kakor pravi ta vzheni Cornelius: Sapientes dl pij acquirunt gloriam prae-fentem bt aeternam. Ty Modri inu brumi fadobe to prizhno tukaj Ludmy, inu tamkaj pred Bugam to vezhno zhalt: ty drugi pak, kakor fo bily ty fgurni, kateri nyh Modrult bres tugentou, inu dobriga djajnja kashejo, na melte te maj-hine, slabe inu poredne zhalty, katero od teh pofvejtnih Ludy prejemajo, fadobe ta vezhni shpot inu prizhna framota; kakor dalej govory Cornelius, rekozh: Stultorum, id elt: im-piorum modica exultatio, dt gloria vertetur in ignominiam praefentem, dt aeternam in gehenna. Teh noreh, teh pre-»Voditelj« III. 20 profteh, tu je: teh greshnih maihina zhaft, inu vefselje fpre-menilu fe bo is shkodo tukaj u’ en zhafni inu prizhni, tamkaj pak u’ tem paklenskim brefnu u’ en vezhni inu nafrezhni shpot inu framota. Tu famerkaj en sledni is nafs, tu uset h’ serzu imel bi ii en sledni zhlovik, aku nozhe u’ to fashli-shano shkodo patti. Sa katiru kir vejdel je ta üigyptierski Pushzhaunik, ta danashni S. Abbat Antonius: fa tu de bi on bil odbejshal te nashrezbe, tar prishal h’ te prave Modrufti, fpofnat ni hotel fa fvojga Mojitra Lycurgufa, Solona, ali eniga drugiga: fpofnat ni hotel Pythagora, Demottena, ali eniga tem enakiga fa fvojga Glavarja: poshlushat ni hotel drugiga, kakor tega edyniga Mojftra Jesusa; kir tega famiga uk dopadel je njemu; fa tu, kir vejdel je fa unu, kar djal je: Cavete a fermento Pharifaeorum. Varite fe pred quaffam, tu je: ukom teh Pha-rifaejou, inu pred usemi temi, kateri vafs fapelavajo is nyh foush inu golufnim, aku ti lih modrim ukam inu govorjej-nam; aku u’ Duhu nozhte obushat, inu u’ enu veliku Vbo-shtvu patti. Sa tu, pravim: kir vejdel je Antonius, fa tu gledal ni inu poshlushal ta uk teh fgurnih, kir fe je bal, de bi khi u’ Duhu naterpel shkode, inu naobushal. Ja h’ tem inu takim fe ni perblishal. Sa tu podvifal fe je eno drugo Modrult yskati, is katero famogel bi bil tu njegovu Dushnu premoshejne nagmirat. Kateru, kir je is to Modruitjo yskal Antonius, fneshil je tudi s’ njegovim velikim nuzam, inu obilnim perhodisham inu dobizhkam, kir. Dives, locuples ex Bonis alienis, atque Doniš factus eft Antonius. S’ ptujiga Blaga 1'amoshen, inu is darou premoshen, poltal je S. Anton. Sa voljo kateriga pofsedel je eno veliko zhatt po teh fgurnih befsedah: Glo-riam Sapientes poftidebunt. Zhatt bodo ty modri pofsedli. Kateriga rejfsnyzo de khi kaj bul vidimo, hozhem k’ hvale G. Bogu, h’ zhatte tega velikiga S. Abbata, inu h’ nashimu navku njegovo Modrutt dalej kaj pottavit naprej: katero fa-shlishat, bodo Parati . . . H’ pervemu mala fe (Anton) u’ enim Minishkim gvantu? dalej is eno zhokannotto palzo u’ Livyzi, is enim plemenam inu fgonzhikam u’Defnyzi: na eni plate poleg njega en pre-shizhik is enim fgonzhikam na uratu: Na te druge plate pak ena Cerkviza is fgonykam. Tu vse fakaj S. Antonu? Sakaj: poshlushajo. H’ pervemu, de fe mala u’ enim zhernim Mi- nishkim guantu, ftury fe fa tu. kir je bila taka shega teh iEgyptouskih Minihou. Dalej mala fe is eno zhokanofto palzo fa tu, kir ta je ena podoba tega pushtaba T. inu fpomyn S. krisha, is katerim je S. Anton dva Merlizha od fmerte obudil. Mala fe is enim fgonzhikam u Defnyzi fa tu, kir je ta navada bila per Duhovnih S. Antona, inu she je, de kadar proffio to S. Almoshno, is tem fgonzhikam fe ofnanjo. Mala fe is Preshizhkam fa tu, kakor pravi Bartholomaeus Piazza: Kir Antonius je telkajnkrat to paklensko fvinjo premagal. Ali: Kakor pishe Alimarus: Kir G. Bug skufi S. Antona nad to forto te shivyne dela te zhudeffa. Dalej she pravi Mo-lanus: De fa tu mala fe S. Anton is preshizhkam, de bi ty Ludje opomneni bily nyh shivyno u’ pomuzh S. Antona perporozbiti, kir ta je en fubfebni Pomozhnyk tajfte; kakor nam tu yskashe tu Rimsku Meftu, kir u’ tem na danashni dan per Cerkve S. Antona shegnuje fe vse forte shivyna. She dalej mala fe per S. Antonu na drugi plati ena Cerk-viza fa tu, kir ta je enu fnamenje njegoviga S. Ordna. H’ sadnimu mala fe S. Anton is enim plemenam u’ Defnyzi fa tu, kir G. Bug dal je njemu eno veliko muzh zhes taogyn: Zhes ta ogyn, pravim: Taku ta, kateriga u’ potrebah ufag dan nuzamo, kakor zhes tega drugiga, namerz : Zhes to hudo bolefan tega shenna, kateri fe tudi ogyn S. Antona klizhe, kateri ogyn je ena taka bolefan, de ta u’ kradkim zhaffu fprave tega zhloveka pod femlo. Tu inu vezh drugiga prejel je S. Anton od Buga k’ enimu plazhilu njegove Modrufti: Taku je pozhaltil G. Bug tega S. Abbata tukaj na femle, inu she is eno vehshi zhaftjo tamkaj u’ Nebeffeh: Kateru odpert imelu bi nam te Ozhy, de bi my, kir usi shelimo k’ eni taki shrezhi priti, po Antonovim Exemplu raunu na tako visho obogatit fe poflilfali: De bi is S. Antonam eno t-ako Modruft kafali: Sa tu. De sklenem: Ogovorym eniga sledniga is unimi Jesu-savimi belsedame: Hozh priti u’ shtivejne teh Modrih? hozh is S. Antonam prejemat to zhalf? Vade, čt tu fac timiliter. Pojde, inu tudi ti enaku Ituri, kar li shlishal delat S. Antona. Pofnemaj od drugih tu, kar per nyh dobriga vidish: Jemle gori te lepe nauke, hodi po ftopinjah teh brumnih, kir taku obogatil bosh is S. Antonam, Ex bonis alienis atque doniš. Katera Modruft zhe kafal bosh is S. Antonam, bode fe nad tabo vidilu, de Gloriam fapientes poffidebunt. Kir to is nym bosh fadübil od Buga u Nebeffeh, kakor, Amen. »Voditelj« III. 20* V jezikoslovnem oziru stoji Rogerij mnogo nad o. Janezom Krstnikom; njegova slovenščina je dokaj čistejša, akoravno se i on po določnih slovniških pravilih ne ravna. Nekaj izvirnega ima Rogerij v svoji vedno trodelni razdelitvi v stikih. Stiki so sicer v pesniškem oziru kaj slabi, a za spomin so dobri; ker jih je propovednik večkrat ponavljal, si jih je ljudstvo lahko zapomnilo in ž njimi vsebino cele pridige. Nekateri naj tu za osnovanje sledijo: Na dan sv. Barbare: Kdur S. Barbaro zhafty utaki Dan inu nuzh Ta bo prejel Nebefhko lhpifo, nu muzh na njegovo sadnjo urro. Na vernih duš dan: Dufham kar fe kol fhenkuje. Tu obilnu fe plazhuje: Dobru tar pourazhe fe. Na dan sv. Uršule: Sledni gdur s’ Bugam prebyva Od njega ta Muzh dobvva Super ftat Shourafhnikam, Na dan sv. Nikolaja Tol.: V’ Zhednoftih kter fo enaki Ty bodo tudi enaki V’ plazhylu teh zhednolti. Na dan sv. Roka: Rochus kir ni bil okoren Themuzh Ozhu prau pokoren Govory Victorio. Na dan Marije Snežnice: Od Mariae gdur dobiti Zhe Pomuzh, ima fhlufhyti Nje, is pravo Andohtjo. 3. Jernej Basar je tretji znamenitejši zastopnik iz protireforma-cijske dobe. Rodom je bil Kranjec, redovnik iz tovarištva Jezusovega, slovenski pridigar v ljubljanski stolnici. Nekaj časa je bil tudi v Celovcu, od koder je hodil propovedovat v različne slovenske kraje na Koroškem. Vse druge zadeve njegovega življenja so neznane. Brez-dvomno je bil sovrstnik o. Rogerija. Njegovo ime je v slovenskem cerkvenem govorništvu proslulo po knjigi, ki nosi naslov: Pridige is bukviz imenovanih exertitia S. ozheta Ignazia sloshene na ufako nedelo zhes lejtu, Conciones juxta libellum exercitiorum S. P. Ignatii in singulas anni Dominicas digestae per P. Bartholomaeum Bassar S. I. Sacerdotem. Labaci typis. A. F. Reichhardt 1734. (4°, 516 strani). O. Jernej Basar je med tremi najbolj plodovitimi propovedniki protireformacijske dobe posebnega pomena. Jezuitje, njegovi sobratje, so bili najkrepkejši jez proti protestantskemu gibanju; njih zasluge v tem oziru so naravnost neprecenljive, za obstoj katoliške vere v naših pokrajinah bistvene važnosti.1 Iz le-teh Basarjevih prepovedi je spoznati pot, po kateri so jezuitje kakor povsod, tako i pri nas ljudstvo nagibali k povratku v katoliško cerkev, in pa do neomahljive ljubezni do nje. Njih goreča, apostolska beseda je milijone spreobrnila in tesno sklenila s sv. katoliško cerkvijo. O. Jernej razloži načrt takoj v prvem premišljevanju, ko pravi: Pridige, katere donashni dan fazhnem, inu fkusi po-muzh Boshjo bom do finkushtne Nedele naprej nefsel, ne-majo pridige, ampak premishlovanje imenovane biti; dokler fo sloshene is bukviz imenvanih Exercitia Svetiga Ozheta Ignatia. U katerih zhloveka po treh potah pelje k’ enimo popolnema fvetimo shivlenio, u’ tim, kir u pervimu potu (In via purgativa) ozhe, de be premishlovali pervizh zil inu konz, h kateri mo fmo ftuarjeni. K drugimo nam kashe hudoba tega greha, fkus kateriga fmo fashli od nashiga zil inu konza. H’ tretimo, nas shely od greha odverniti fkus fpomyn teh ftrashnih flehernimo zhloveko naprej ltojezhih puflednih re-zhy. U timu drugimu potu (In via illuminativa) nafs u lepih tugentah poduzhy. Kir ny fadofti greha fe ognyti, ampak je tudi potreba dobru ituriti. U timu tretimu potu (In via unitiva) nafs ozhe fkus savesa fuete lubesni s’ Bogam fkle-niti. To je en kratki fapopadek želih Exerzitiov, katere da-nashni dan sazhnemo fkus premishlovanie zila inu konza, h katerimo je uflaki zhlovek na fvet ftuarjen, flalti, ker h tirno nam perloshnoft da S. Lukesh u danashnimo Evangelio rekozh: Refpicite et levate capita vehra. Gledejte inu usdig-nite gori vashe glave. Koker deb’ otel rezhi: Resgledejte fe, inu fposnajte, de nifte na fvet ftuarjeni, debe uffelei ta fvet ushivali, temuzh debe fkus bogabojezhe shivljenje ta vam naprej poftavljeni zil inu konz dofegli, kateriga S. Ozha Ignatius naprej nefe s timi beffedami: Creatus est homo ad hunc finem, ut Dominum Deum fuum laudet, ac revereatur, eique ferviens tandem falvus fiat. Zhlovik je ftuarjen h’ tirno zil’ inu konzo, debe Gofpoda fvojga Boga hvalil, zhaftil, tar njemu flushil, inu debe po tim bil sveljzhan. To je ta zil inu konz, sa vol’ kateriga je en ufaki zhlovek na fvet ftuar- 1 »Ko so prihiteli jezuitje v obrambo papeštva, so ga našli v najskrajnejši nevarnosti. Protestantizem, ki je v eni človeški dobi vse premagal, so zadržali v njegovem napredovanju in z razdirajočo hitrostjo so ga odbili od Alp do Vzhodnega morja. Prej, kakor je red jezuitski le eno stoletje prebil, je napolnil ves svet s spomeniki svojih velikih del in muk za sv. vero.« Macaulay. jen: tiga bomo u treh Puncteh premishlovali. Prejden fazh-nemo, proffymo vezhniga Gofpud-Boga sa gnado, inu sa refsvetlenje rekozh: O Dobrutljivi, miloftui Bog, jeft te po-nishnu profiem! poterdi moj fpomyn, refvetli moj um, in omezhi mojo neukretno volo, de bom moj zil inu konz sa-mogel fposnati, inu po temo poiTehmav moje shivljenje obrazil ati . . . V slovniškem oziru so izdana premišljevanja o. Jerneja najslabša med navedenimi spisi protireformacijske dobe; za slovnico se sploh nič ne briga.1 A vsebina je povsod izvrstna, upredelba jasna, dokazovanje logično, pristojno odličnemu propovedniku-jezuitu. V le-tej dobi je delovalo še veliko število drugih cerkvenih govornikov po Slovenskem; ker nam niso nikakih spisov zapustili, so pozabljena njih imena. Le nekateri se imenoma navajajo, tako: P. Nikolaj Koprivec, jezuit, odličen propovednik v ljubljanski stolni cerkvi, Urban Jam uker (-j- 1694) mestni vikarij v Mariboru in Jurij Raglovič (f 1701), beneficijat v takratni slovenski cerkvi Vseh svetnikov v Mariboru. Besedo božjo redno in pogostoma oznanjevati, je bila dolžnost vseh dušnih pastirjev. Za tržaško škofijo je zaukazal škof Ivan Jugenerij (1576—1600): »Vsi župniki morajo o zapovedanih praznikih popoludne v cerkvi učiti krščanski nauk in vzgojevati otroke, da časte Boga in spoštujejo očeta in mater; isto dolžnost imajo tudi duhovniki po vaseh, ki se imajo vesti po kristijanskem nauku, natis-nenem z našim naročilom v slovenskem jeziku.« 2 Enaka določila so opominjala duhovnike v vseh drugih škofijah na prevažno dolžnost, besedo božjo oznanjevati. Dr. Ant. Medved. (Dalje prihodnjič.) Ljutomerski dušni pastirji. A. Župniki. (Dalje.) 18. Friesacher Friderik, »I. V. Doctor«, rodom Celjan, župnik v Ljutomeru od 9. julija 1681 do julija 1682. 1 »Die Sprache dieser Predigten ist ohne gramatische Richtigkeit und Con- sequenz. P. Bassar, sagt Hr. Kopitar, schreibt richtig so, wie er spricht, aber er spricht nicht schulgerecht. Das Lustigste ist, dass er seine Regellosigkeit und seinen gänzlichen Mangel an Grammatical-Orthographie für den seligen Mittelweg zwischen den Localmundarten will gelten machen.« Paul Jos. Safarik’s Gesch. der siidslav. Literatur, str. 123. -- 2 Dr. K. Glaser, 1. c. 136. Kakor je bilo omenjeno, je sekovski škof župnika Gregorija Grahovca 1. 1681. odstavil. Na njegovo mesto je prezentoval 9. julija t. 1. Friderika Friesacherja, naročivši radgonskemu dekanu, naj ga inštalira, predniku pa izroči škofijski dekret odstave. Ob enem je škof pisal tudi Ljutomeržanom, da je vsled mnogovrstnih pritožb dosedanjega vikarja odstranil ter župnijo v Ljutomeru podelil Frideriku Friesacherju, »I. V. Doctori«, učenemu in vsega spoštovanja vrednemu duhovniku, zato pa goji trdno zaupanje, da ga bodo kot svojega dušnega pastirja spoštovali ter ga v njegovi službi vsestransko podpirali.1 Prišedši v Ljutomer, je našel Friesacher v vsakem oziru zelo zmedene in žalostne razmere. Vsled tega se ga je lotila neizrekljiva pobitost in že čez par mesecev je začel na umu bolehati ter je zaradi onemoglosti julija 1. 1682. prostovoljno resigniral. Vsled tega je sekovski škof dne 24. julija 1. 1682. višjemu duhovniku v Lipnici, Jakobu Doblerju naročil, naj prej ko prej razpiše konkurz in potem tega, ki bode »de maioritate votorum« za sposobnega spoznan, tje pošlje. Novega vikarja naj »in spiritualibus« inštalira sam, »in temporalibus« pa z vogtijsko gosposko. Dotični konkurz se je vršil dne 26. avgusta i. 1. Za župnijo se je sicer oglasilo več prošnjikov, a h konkurzu je prišel le bivši dekan in mestni župnik v Radgoni, Andrej Sdeviz. Ker pa izpraševalci tega niso za sposobnega spoznali, izvolil je dekan izmed prošnjikov Štefana Podhrastnika, kapelana v Wolfsbergu in sicer zaradi tega, ker je že dvakrat potrebno skušnjo napravil ter je bil v vsakem oziru hvalevrednega vedenja. Naročil mu je, naj se takoj napoti v Ljutomer in nastopi službo župnika. To je tudi storil.2 Friderik Friesacher je umrl pri usmiljenih bratih v Gradcu dne 6. novembra 1. 1692. Tamošnji zapisnik bolnikov poroča o njem: »1692, den 18. October khumbt ein geistlicher Herr Docter, der heil-ligen Schrift Docter mit Namben Friderich Frifsacher, seines alters bey 53 Jahr gebirdtig von Cilla war behofft mit den brandt an fiefs vnd stökh cathar, hat mit gebracht schlechte Khleidtung vnd ohne gelt. Ist den 6. November in Gott Selig verschieden.« 19. Podhrastnik Štefan, »A. A. L. L. et Phliae Magister« je prišel početkom septembra 1. 1682. v Ljutomer ter je že čez nekaj tednov zopet odšel. Dne 22. marca 1676 je bil izprašan in potrjen za kapelana v Gomilici. Od tam je 1. 1679. prišel v Wolfsberg. Septembra 1. 1682. se je preselil na podeljeno mu župnijo v Ljutomeru. Ker pa bi slednja zaradi zaostalih davkov imela že v kratkem biti rubljena, odšel je čez nekatere tedne nazaj v Wolfsberg ter je ondi kapelanil do Jurijevega 1 Listine v kn. šk, arhivu v Mariboru. — 2 Kn. šk. arhiv v Mariboru. 1. 1684.’ Od tam se je preselil v Radgono, kjer je kapelanil do 3. jul. 1686, ko je postal vikar pri Sv. Antonu v Slov. gor. Ondi je služboval do prve polovice julija 1705.2 Po njegovem odhodu iz Ljutomera je šel lipnički župnik in dekan, Jakob Dobler sam tje ter je tržane, ki so takrat imeli vogtijske pravice, nagovarjal, naj bi oni poravnali zaostale davke, kajti drugače ne bodo dobili nobenega župnika v Ljutomer. Pogajal se je tudi z bivšim župnikom Grahovcem in kompetentom Sdeviz-em, a brez po-voljnega uspeha. Dušno pastirstvo je med tem opravljal kapelan Peter Šumi, ki pa bi, tožen zaradi različnih stvari, imel že zdavna oditi. O tem je omenjeni dekan Dobler dne 5. oktobra 1682 poročal škofu doslovno tako-le: ». . . Anbey ist auch an Euer Ftirstl. Gnaden meine gehors. relatio-nirung wegen der Pfarr Luetenberg, ds ich nach dero gnedigsten befelch den gewöhnlichen concursum vmb diese Pfarr auf den 26. Augusti aufs-geschrieben; weillen aber aufs denen Concurenten vnd Supplicanten, sonsten Niemandt erschunen, alfs der negstgewefte H. Dechant vnd Stattpfarrer zu Radkherspurg Andreas Sdeüiz, vnd auch diser von denen H. Examinatoribus nicht für sufficient, sondern H. M. Stephanus Podthraftnig Capellan zu Wolfsperg, obzwar abwefsent, iedoch weillen Er alfs ein Sup-plicant, schon vorhin vnlengst zweymall in simili concursu gewefsen, vnd sowol von gueter wifsenschaft alfs Priesterlichen Wandl, vnd anderen nothwendtigen Qualiteten guete fpecimina erwifsen hat, vor anderen dahin tauglich befundten vnd resolvirt, auch soliche resolution ibme laut beykhommenden abschrift A. von mir ordentlich zuegefertiget worden. Hierüber hat sich besagter H. Podtchraftnig zwar vnverzügig auf Luetenberg verfiegt, die Pfarr anzuthretten, weillen Er aber hernach vernomen, ds aldort ein so grofser aufstandt in die Landtschaft restirent vnd schuldig feye vermög Extracts B. vnd die pfarrlichen Gülten auf negsten einge-pfendtet werden sollen, ist Er widerumb zu seiner vorigen Capellaney zuruckhgangen vnd also der Zeit, his stantibus khein Pfarrer auf Luetenberg zu bekhommen. Damit aber vndter defsen an der nothwendtigen Seelsorg nicht etwan ein abgang fein folte, bin ich nach Luetenberg ge-raist, vnd hab mich der sach halber bey denen H. von Luetenberg, die Vogtobrigkheit sein sollen, selbst aigentlich erkhundtiget mit vernembung, ds der negsvorige H. Pfarrer Dr. Friderich Friesacher plerumque mente captus et corruptus schon vor 7 Wochen, ohne behiette dich Gott, abgezogen seye, ds man dato nicht waifs, wo er ist. Die Seelsorg wird interim von dem alten verkhlagten Capellan Petro Summi verrichtet weli-cher nicht in Pfarrhoff, so ganz vnbewohnet ist, sondern in einen anderen haufs sein wohnung vnd cost hat. Es hat sich auch dermallen dessen amotion, wie Euer Fürstl. Gdn. gnedigist befelcht haben, nicht wol thuen lafsen, weillen noch khein aigner Pfarrer ist. Defswegen hab ich denen H. von Luetenberg alfs Vogtobrigkeit vorgehalten, ds, wan Sye die Pfarr von bemelten aufstandt nicht exoneriren vnd erledigen werden, khein Pfarrer zu bekhommen, vnd ihnen selbsten die schuld zu imputiren sein 1 Kn. šk. arhiv v Gradcu. — 2 Matrike župnije Sv. Antona v Slov. gor. werde, weillen Sye nit, wie es Einer Vogtobrigkeit zuestehet, zu conser-Üirung der Pfarrlichen temporalitet inuigiliren vnd für die baufelligkeit des Pfarrhoifs vnd abödung der Gründten auch Landtschafft restanz khei-nen regrefs bey denen Vsufructuarios einhalten. Vnd eben dise Clag ist auch bey anderen Pfarren in windischen Bicheln mehr, wie ich ex occa-sione in obbemelten Installationibus negst mitleidig erfahren, ds mitler Zeit wegen ruinirung der Pfarren, so ohne dem in ringen Einkhommen bestehen, gar kheine Priester vnd Seelsorger dahin, wo doch die böste Subiecta wegen des groben vnpendtigen barbarischen Volckhs vonnethen wären, zu bekhommen sein werden. Wäre also zu verhietung fernerer solichen Vnhayls, meines wenigen vnmafsgeblichen erachtens nicht vnrath-samb, ds bey khiinfftiger Synodu ein soliches punctum Synodale denen Pfarrern vorgehalten, oder auch derentwegen ein Landtsfürstliches General Mandat an die Vogtherrschafften vorderist an die Jenige, die anstatt des conseruiren detrahiren, aufsgewürkhet wurde, auf ds Sye die Pfarr-liche Temporalia gebührent zu conseruiren, in tempore inuigiliren, in wi-derigen aller regrefs, wie es auch sowol die alte khays. vnd Landtsfürstl. Generalia alfs die Jura selbsten geben, bey Ihnen selbsten gesuecht vnd genomben werden solle. Dahero hab ich von denen Hr. von Luetenberg ds Pfarrliche Inventarium vnd Vrbarium, mit wafs für zeitlichen Einkhomen ein Pfarrer bestehen khan, zu sechen begehrt, warüon Sye aber nichts gewust, sondern nachzusechen vnd so dan mir soliches zuberichten versprochen, ist aber bifs dato nichts beschechen, ali'o bleibet die Pfarr an-noch uazirent vnd in prioribus stöckhent. Nicht weniger hab ich dazu-mallen Ihnen H. Luetenbergern auch vorgehalten, ds wan Sye hinführo mit ihren zueschreiben etwan comm oder discommendirung eines Geistlichen bey der Geistlichen Obrigkeit ein credit haben wollen, so sollen sich neben ihres gemainen Marckhts oder Magistrats Sigill, wenigst zwey oder drey aufs dem Rath aigenhendtig vnderschreiben, dan ich Ihnen khlar remonstrirt, wafs für contraribrieff (wie Euer Fürst!. Gndn. selbsten vor ein Jahr von ihnen widerfahren ist) mir zugeschriben worden, einer weifs, der andere schwarz, mit drey oder vier vnderschidlichen Petschafften etwan von etlichen confoederirten Sauffbriedern, weliche sich in Namen der ganzen Pfarrmenig oder des Magistrats ein brieff aufsezen zu lafsen sich vndterfangen, warum die Pfarrmenig oder die H. von Luetenberg in Rath öfft an wenigisten oder gar nichts wifsen. In eben difer raifsgele-genheit bin ich auch hernach auf Radkherspurg gangen vnd hab den vorigen mediate zu Luetenberg gewesten H. Pfarrern Gregorn Grochoüaz, welicher Euer Fürstl. Gdn. von Ihr Gdn. H. Graffen Paradeifser widerumb dahin recommendirt worden zu mir aufs dem Fürstl. Eggenberg. Schlofs Ober Radkherspurg, alwo er sich der Zeit aufhaltet, sambt den Landt-schafftsquittungen khommen lafsen, vnd hab soliche revidirent befunden, das der reit in die Landtschafft nicht so vil, wie d. Extract zaiget, aufs-trage, vnd ds mailte abgerichtet werden möge, wan nur die veraittung pro suo rato temporis des H. Friesachers de Anno currente 1682 vor-handtene Zechentthrait versilbert vnd beygetragen, auch ds pfandt vnd straffgelt pr. 54 fl. bey der Landtschafft hoffentlich nachgelassen werde; defswegen hab ich besagten Grohouaz (der ihme noch alleweil guete hoff-nung machet, widerumb auf Luetenberg zu khommen) alsobalden anbe-folchen, ds wan Er bey Euer Fürstl. Gdn. recommendirt vnd widerumb etvvo accommodirt zu werden verlanget, er mit der Landtschafft, oder mit denen H. von Luetenberg, alfs Vogtobrigkeit sich derentwegen ehist ordentlich verstehen vnd verraitten, auch die Landtschafftquittungen bey der Pfarr lafsen solle; hat aber von denen einige nachricht seythero nicht erhalten. Es hat sich zwar H. Andreas Sdeviz verlautten lafsen, zu bezal- lung difes aufstandts gleich 200 fl. (so auch hoffentlich genug sein wurde, hab ihm auch derentwegen vmb fein erkhlärung zuegeschriben) iedoch ds er zu seiner Supportirung einen guetten Capellan zu halten schuldig sein soll, aber ainige antwordt hierüber nicht erhalten: auch der H. P. Cancellarius (welicher nun von Graz, wie ich höre abziehen vnd zu Linz Rector werden soll) hat zu erhebuog der Pfarr, wan sonsten nicht khonte geholffen werden, ein soliches mitel vorzukheren für rathsamb vermaint. Wafs nun aber in der fachen beschaffenheit ferner zu thuen belieben Euer Fiirstl. Gnd. gnedigist zu befelichen . . .« 1 Priloga B. se glasi: »Extract aufs ainer Löbl. Laa. Rendt Ambt. Herr Pfarrer zu Luettenberg Restiert: 68ö vnd 687 Steuer .... 77 fl — 8 ff Contribution 68o vnd 687 • • 19 „ 2ß 2 „ Landrob. 68o vnd 687 . . . 4 „ — „ 2 „ Dreyfacher Zinfs für 68o . • 28 ,, 7,, 3 ,, Vierfache Steuer 682 • . . 38 „ 4 „ 4 „ Dreyfacher Zinfs für 687 . . 28 ,, 7,, 3 ,, Dreyfacher Zinfs für 682 . . 28 ,, 7,, 3 ,, Contrib. 682....................9 „ 5 „ 1 „ Landrob. 682 . . . . . . 2 „ — „ 1 ,, 237 fl — ß 27 ff Von Pfandt vnd Straffgelt bis ende 677 54 „ 1 „ 19 „ 291 fl 2 ß 16 ff Gräz, den 7. 7ber 582 Rendtmaister Adiunct.« 2 Koncem oktobra 1. 1682. je poslal višji duhovnik križevskega ka-pelana, Franca Ks. Senny-a kot provizorja v Ljutomer, kar je škof z dopisom z dne 7. novembra t. 1. odobril ter naročil, naj Senny v Ljutomeru ostane, dokler on sam ne pride tje. Ako se bode hvalevredno vedel, bode imel prednost pred vsemi drugimi prošnjiki. Ker pa je nastopila rana zima in so vrhu tega v Ljutomer in okolico prirazbijali divji Kruci, škof ni prišel v Ljutomer, ampak je ukazal, naj se župnija začasno podeli dosedanjemu provizorju Fr. Ks. Senny-u.3 20. Senny Franc Ksav., od 30. oktobra 1682 provizor, od februarja 1683 do 3. julija 1686 pa začasni župnik. L. 1669. je prišel za 1 in ! Izvirne listine v kn. šk. arhivu v Mariboru. 3 Izvirna listina v kn. šk. arhivu v Mariboru. kapelana v Ljutomer, kjer je služil več let. Decembra 1681 je nastopil kapelanijo pri Sv. Križu, od koder je koncem oktobra 1682 odšel za provizorja v Ljutomer. Ondi je v naslednjem letu postal začasni župnik. Ker pa je odstavljeni župnik Gregorij Grahovac še vedno upal, da pride nazaj v Ljutomer in je zaradi tega s svojimi privrženci delal Senny-u raznovrstne neprilike, prosil je slednji 1. 1686. za izpražnjeno župnijo Sv. Marjete nižje Ptuja, katero je tudi dobil. Dne 3. julija t. 1. se je odpovedal ljutomerski župniji1 ter se preselil k Sv. Marjeti. Ondi je župnikoval le pol leta, kajti umrl je 52 let star v Ptuju, kjer je bil dne 6. januarja 1. 1687. pokopan.2 Po njegovem odhodu iz Ljutomera je postavil višji duhovnik v Strassgangu, Franc Dreer v Ljutomer antonovskega vikarja Andreja Raputha, na njegovo mesto pa radgonskega kapelana, Štefana Pod-hrastnika, kar je škof Janez Ernest z dopisom z dne 13. julija t. 1. odobril in Andreja Raputha imenoval župnikom v Ljutomeru. Ob enem je višjemu duhovniku ukazal, naj Raputha prej ko prej inštalira.3 21. Raputh Andrej, »Art. lib. Magister« je prišel v Ljutomer dne 3. julija 1. 1686. ter je župnikoval ondi do julija 1690, ko je umrl. V drugi polovici avgusta 1681 je prišel za kapelana k Sv. Benediktu v Slov. gor., kjer je 1. 1682. bil provizor. Junija t. 1. je postal vikar pri Sv. Antonu, kjer ga je lipnički dekan Jakob Dobler dne 21. sept. t. 1. inštaliral.4 Ko se je bil vsled ukaza višjega duhovnika Dreerja preselil v Ljutomer, ga grajščak ni hotel priznati kot postavnega župnika in mu izročiti »temporalia«, kajti trdil je, da ima le on, ne pa škof ali kdo drugi pravico prezentirati ljutomerskega župnika. Grajščaka je ščuval križevski župnik Simon Taudler, ki bi bil rad v Ljutomer prišel. Zaradi tega se je Raputh dne 18. julija 1686 pritožil pri višjem duhovniku Dreerju in ta pri škofu, ki je grajščaku »iura collationis« in »iura advocatiae« razjasnil ter ga pomiril.6 L. 1689. dne 7. maja je Ljutomer zadela velika nesreča. Grozen požar je namreč uničil večino trga in tudi cerkev je pogorela. Zato so župnik in cerkveni ključarji prosili, da bi smeli dva cerkvena vinograda prodati ter z denarjem popraviti zelo poškodovano cerkev. To je bilo tudi dovoljeno.0 Ta nezgoda je župnika celo potrla; začel je hirati ter je umrl julija 1690. 1 Kn. šk. arhiv v Gradcu. 1 Mrtvaška knjiga mestne nadžupnije v Ptuju. — 3 Kn. šk. arhiv v Gradcu. 4 Matrike župnije Sv. Benedikta in Sv. Antona v Slov. gor. 6 Listine v kn. šk. arhivu v Gradcu. — 6 Kn. šk. arhiv v Mariboru. Andrej Raputh je začel novembra 1687 pisati krstno knjigo v Ljutomeru. 22. Pergoznik Miklavž, župnikom imenovan dne 5. septembra 1690, je služboval v Ljutomeru, dasi je bil že novembra 1696 odstavljen, še do marca 1697. L. 1687. je kapelanoval v Zavrčah, od 1. 1688. pa pri Sv. Ož-baldu zunaj Ptuja. Od tod je prišel v Ljutomer. Tam je dne 26. marca 1694 z dovoljenjem škofovim prodal župnijski mlin na Ščavnici s travnikom vred trgu, za kar so se Ljutomeržani zavezali, dajati vsakate-remu župniku v Ljutomeru na leto 12 veder dobrega ljutomerskega vina (16 veder štrtinjak). V dotični listini se omenja, da je pri velikem požaru, ki je dne 7. maja 1689 trg in cerkev upepelil, do tal pogorel tudi mlin.1 Kakor predniki, imel je tudi župnik Pergoznik vedne pravde s tržani, in dasi se je baron Karol Ferdinand Schaffman, jerob Mauer-burgovih nedoletnih otrok, zanj potegoval, bil je 1. 1696. vendar-le odstavljen. Ze ob Martinovem t. 1. moral bi župnijo prepustiti radgonskemu kapelanu Matiju Wiser in oditi, a obotavljal se je in šuntal kmete zoper novega župnika, ki zaradi tega ni hotel iti v Ljutomer. Še le marca 1697 je vsled strogega ukaza škofovega Wiser nastopil župnijo,2 Pergoznik pa je odšel v Radgono. Tam je po smrti beneficijata Jurija Paslerja dobil dne 7. marca 1699 beneficij naše ljube Gospe3 ter je umrl 1. 1713. Pokopali so ga v Radgoni dne 27. septembra t. 1. Pogreba se je vdeležilo 8 duhovnikov.4 23. Wiser Matija, »Ss. Theologiae Licentiatus«, župnik v Ljutomeru od marca 1697 do 14. decembra 1707. »Carniolus, Zirknicensis, Dioec. Aquil.« je bil 1. 1683. v mašnika posvečen »ad tit. bonorum celsissimi Principis ab Eggenberg.«8 Kapelami je več let v Radgoni, od koder je prišel za župnika v Ljutomer. Ondi je imel 1. 1704. mnogo prestati od divjih Krucev, ki so z Oger-skega na Štajersko prihruli ter v Ljutomeru in okolici grozno razsajali. Ker mu je pri tej priložnosti zgorelo tudi župnišče, prosil je 30. junija t. 1. tržane, da bi smel porabiti 150 gold. denarja bratovščine naše ljube Gospe sv. rožnega venca, kar lahko kje kedaj cerkev povrne, a z ozirom na to, da je tudi cerkev škodo trpela, mu niso ničesar dovolili.0 Dne 14. decembra 1707 ga je sekovski škof Franc Anton grof Wagensperg imenoval župnikom in dekanom v Radgoni, kjer ga je 1 Listina v kn. šk. arhivu v Mariboru. — 2 in 3 Kn. šk. arhiv v Gradcu. 4 Mrtvaška knjiga radgonske župnije. 5 Vizitacijski zapisnik od 1. 1715 v kn. šk. arhivu v Mariboru. 6 Trški zapisnik v deželnem arhivu v Gradcu. dne 12. februarja 1708 višji duhovnik strassgang-ski, Janez Friderik Ernest baron Rechling slovesno inštaliral.1 Umrl je v Radgoni, 74 let star dne 3. oktobra 1729 ter je bil dne 8. t. m. od strassgangskega višjega duhovnika, Franca Filipa grofa Inzaghi pokopan v grobnico kapele sv. Križa.2 24. Bernardin Martin, župnikom imenovan dne 7. januarja 1708, je služboval do svoje smrti dne 26. februarja 1715. Rojen v Laškem trgu je kapelanoval več let v Lučanah, kjer je njegov brat Mihael bil od 1. 1692. do 1717. župnik, a dne 7. januarja 1708 ga je sekovski škof Franc Anton grof Wagensperg imenoval župnikom v Ljutomeru, kamor je došel koncem januarja t. 1. Umrl je v Ljutomeru dne 26. februarja 1715.3 25. Ozmec Matej, imenovan župnik ljutomerski dne 17. marca 1715, je služboval do junija 1721. Narodil se je 1. 1676. v ljutomerski župniji ter je bil kot bogoslovec tretjega leta 1. 1701. v mašnika posvečen »ad tit. Dni Wolfgangi Kalhamer de Raunach et Liechten talk« Po dovršenih bogoslovskih študijah je prišel oktobra 1702 za kapelana v Radgono, od tam pa ob Jurijevem leta 1708. za vikarja k bližnjemu Sv. Petru, kjer je služboval 7 let. Dne 17. marca 1715 od sekofskega škofa Jožefa Dominika, grofa Lamberga imenovan župnikom v Ljutomeru, preselil se je tje aprila t. 1. Takoj po nastopu svoje službe je začel s prostovoljnimi darovi popravljati precej zanemarjeno župnijsko cerkev, katero je dne 27. aprila 1717 z veliko slovesnostjo posvetil sekovski škof Jožef Dominik grof Lamberg, ki je pri tej priložnosti birmal 2707 oseb. Vedno slabega zdravja je 1. 1721. tako opešal, da je le z veliko težavo izvrševal svoje dolžnosti. Da bi pa vsled tega dušno zveličanje njemu izročenih ovčic ne trpelo škode, je koncem maja t. 1. resigniral ter odšel za beneficijata v Radgono. Pa župljani so skrbnega dušnega pastirja kmalu toliko bolj pogrešali, ker njegov naslednik, Gregorij Ertl še v spovednico ni šel, češ, da ima za to kapelana. Tudi drugače so bili ž njim zelo nezadovoljni ter so ga tožili zdaj pri dekanu, zdaj zopet pri škofu. Vrhu tega so se dne 7. aprila 1722 zavezali, da bodo Mateju Ozmecu, katerega kot vzglednega in za čast božjo vnetega duhovnika spoštujejo in ljubijo, vzdrževali drugega kapelana, ako se vrne nazaj v Ljutomer. Ker je Ozmec bil pripravljen to storiti, je škofijstvo župnika Gregorija Ertl-a pripravilo, daje ob Jurijevem 1. 1722. resigniral. In istega dne je prišel Matej Ozmec zopet v Ljutomer, kjer so ga z veliko radostjo in nepopisljivo slovesnostjo vsprejeli. 1------------- 1 Opomba v krstni knjigi radgonske župnije. 2 Mrtvaška knjiga radgonske župnije. — 3 Kn. šk. arhiv v Mariboru. Župnikoval je potem ondi še 11 let, a dne 12. aprila 1. 1733. je izdihnivši svojo dušo v veliko žalost Ljutomeržanov končal svoje blago delovanje.1 Pokopali so ga, kakor poroča mrtvaška knjiga, dne 14. aprila t. 1. 26. Ertl (Erthl) Gregorij Janez, župnik od junija 1721 do Jurijevega 1. 1722. Rojen najbrž v Svičini 1. 1680. prišel je v Ljutomer početkom junija 1721. Z njim Ljutomeržani niso bili nikakor zadovoljni ter so ga vedno tožili. Dne 7. aprila 1722 so pisali škofu, da župnik zelo mlačno in neredno opravlja božjo službo, čemur pa se ni čuditi, ker je vedno pijan. Nedavno je med škropljenjem z blagoslovljeno vodo v sredi cerkve obstal in prejel nekega krojača za suknjo, zraven stoječega starčka pa za brke ter ju je vprašal, kje da imata pisanke, kar je povzročilo mnogo smeha. Spovedovati neče nikdar ter se izgovarja, da ima za to kapelana. Z ozirom na to so škofa prosili, naj ga odstavi ter jim da zopet Ozmeca za župnika, kateremu v pomoč bodo vzdrževali drugega kapelana. Vsled škofijskega ukaza je Ertl na to ob Jurijevem 1. 1722. resigniral in odšel.2 27. Ozmec Matej, zopet župnik od Jurijevega 1722 do 12. aprila 1733, ko je umrl. 28. Bratuša Lavrencij, župnikom imenovan 23. maja 1733 je nastopil župnijo dne 6. junija t. 1. ter služboval do 15. junija 1734. »Styrus, Radkerspurgensis« je bil v 29. letu svoje dobe v Gradcu dne 15. aprila 1713 v mašnika posvečen.3 »Titulum mensae« so mu dne 2. maja 1712 dali Verženci, a njegov oče Jakob moral jim je za to zastaviti svoj vinograd.4 Decembra 1713 je prišel za kapelana v Ljutomer, od tam pa novembra 1714 k Mali nedelji, kjer je služboval do maja 1718. Potem se je preselil k Sv. Križu na Murskem polju ter je ondi kapelanil 10 let. Koncem aprila 1728 je postal vikar pri Sv. Petru poleg Radgone. Od tod je 1. 1730. odšel za župnika k Mali nedelji, kjer je služil do junija 1733, ko je postal župnik v Ljutomeru.5 V Ljutomeru je deloval le kratek čas, kajti že v naslednjem letu 1734 ga je smrt dne 15. junija dohitela v Radgoni, kamor se je bil čvrst in zdrav napotil.6 29. Petek Jožef Matija, doktor bogoslovja.7 1 in 2 Po izvirnih listinah kn. šk. arhivov v Gradcu in Mariboru. 3 Ordinacijski zapisnik v Gradcu. 4 Trški zapisnik v Veržeju. 3 in 6 Kn. šk. arhiv v Gradcu in matrike dotičnih župnij. 7 Po izvirnih listinah kn. šk. arhiva v Gradcu in Mariboru. Temu za Ljutomer zelo zaslužnemu možu zasijala je luč življenja v Ljutomeru dne 17. januarja 1707. Njegov oče — Matjaš je bil spoštovan in premožen tržan, zato so ga Ljutomeržani večkrat izvolili za župana in najodličnejše rodbine so ga jemale za krstnega botra svojim otrokom in za starašina pri porokah. Prvi pouk je prejel Jožef Matija Petek v Ljutomeru, a že 1. 1717. je prišel v Ruše, kjer je na tamošnji učilnici vrlo napredoval. Modro-slovja in bogoslovja se je učil v Gradcu, kjer ga je sekovski škof Jakob kirnest grof Liechtenstein, ki je nadarjenemu mladeniču bil zelo naklonjen, — posvetil v mašnika dne 8. aprila 1730 »cum dispensa-tione S. P. super defectu aetatis«. Potem še je nadaljeval bogoslovske študije, a oktobra 1731 je prišel za kapelana v Ljutomer ter je služboval ondi blizu tri leta. Med tem se je marljivo pripravljal za stroge preskušnje iz vseh bogoslovskih ved, da bi postal doktor sv. pisma. Pa preden še je izvršil vse skušnje, imenoval ga je njegov pokrovitelj, škof Jakob Ernest kot bakalavreja bogoslovja dne 30. julija 1734 za župnika v Ljutomeru. V svoji novi službi je našel toliko skrbi in raznovrstnih opravil, da bi bil nadaljevanje bogoslovskih študij najbrž opustil, ko bi ga ne bil imenovani škof Jakob Ernest o priliki vizitacije 22—24. julija 1736 iz nova k temu vspodbudil. Že decembra t. 1. se je podvrgel zadnji skušnji v Gradcu ter postal »S. Theol. Doctor«. Neumorno delaven in vnet za lepoto hiše božje, oskrbel je v 13 letih svojega župnikovanja cerkvi marsikateri kras ter se je neustrašeno potegoval za cerkvene pravice, katere so hoteli grajščaki brez-ozirno kratiti. L. 1737. je spravil nove orgle z 12 spremeni in nov bratovski oltar v čast sv. Janezu. L. 1738. je stari stolp spremenil v kapelo, za katero je dobil dne 12. maja t. 1. dovoljenje, da sme «v njej služiti sv. mašo. L. 1740. je naročil pri Francu Wasser-ju, mizarskem mojstru v Ptuju nove cerkvene stole, 1. 1741. pa pri Francu Abrahamu Skakarju, pozlatarju v Lipnici nov oltar sv. Križa, ki je bil 25. aprila t. 1. postavljen. V omenjenem letu je bila cerkev tudi prav okusno poslikana; slikar Matija Marki iz Gradca je zaslužil za to 170 gld. L. 1743. je bil napravljen nov tabernakel, 1. 1744. pa z dovoljenjem deželske gosposke postavljena velika grobnica za odlične mrliče. V slednji namen je daroval Janez Urban Kobalj »s}mdicus« v Ljutomeru cerkvi sv. Ivana 150 gld., za kar bi se imelo služiti na leto šest sv. maš in sicer dve peti za-nj in štiri tihe za njegovo soprogo Trezo. Ker so za grobnico izdali le 100 gld., so ostalih 50 gld. vložili v cerkveno blagajnico in k tej svoti od doneskov pri pogrebih priložili toliko, da je glavnica zadostovala za ustanovljene sv. maše. V to grobnico je bil dne 19. novembra 1746 položen tudi oče župnikov, Matija Petek, ki je umrl 79 let star. Njemu je čez pol leta sledil sin Matija Jožef Petek, ki je dne 16. maja 1747 zaspal v Gospodu v 41. letu svoje dobe -— poln zaslug in obžalovan od vseh. Najlepši spomenik si je postavil v svoji oporoki od dne 10. aprila 1747 z ustanovo druge kapelanije. Priporočivši svojo dušo usmiljenju božjemu in molitvi vernih, za katere se je trudil, naroči, naj njegovo truplo položijo v grobnico med očeta Matjaša in mater Gero, da sin počiva in čaka vstajenja v sredi svojih ljubljenih roditeljev. Glavnega dediča imenuje svojo dušo in duši očeta in matere ter določi, da se ima vsa njegova dedščina po stariših, — namreč 2000 gld. obrniti za ustanovo drugega kapelana. V ta namen naj se iz njegove zapuščine porabijo vse njegove tirjatve, vinograda na Kogu in Brebrovniku, potem hiša v Ljutomeru, in ako bi to še ne zadostovalo, tudi njiva v Babincih. Obresti od te glavnice ima za drugega kapelana dobivati župnik, ki pa mora služiti za to 19. novembra obletnico z enim nokturnom, peto sv. mašo in dve tihi sv. maši in za svečavo kupiti cerkvi štiri sveče. Potem mora župnik dajati kapelanu hrano in 60 gld. letne plače. Kapelan pa je dolžen: 1. služiti vsak petek pri oltarju sv. Križa eno sv. mašo zanj in njegove stariše; 2. imeti po nedeljah popoldne, — če vreme dopušča, krščanski nauk za odrasle po vaseh, in sicer od bele nedelje do roženvenške nedelje v Mekotnjaku in na Cvenu, po zimi pa po drugih vaseh, kar naj župnik redno oznani. Da pa bode župniku olajšano oskrbovanje kapelana, sporoči mu povrh še dva vinograda, namreč v Slamnjaku in v Pavlovskem vrhu in dve njivi, eno v Grabanci »mit 5 pflueg«, drugo na Kamenščaku »mit 1 pflueg«, potem hosto in vrt »in Stratina«. Povsem zaslužena je torej pohvala, katero je temu dobrotniku cerkve in župnije v spomin zapisal njegov naslednik v župnijski službi v staro kroniko. Glasi se tako-le: »Anno 1747, die 16. Maii pie in Dno mort. A. R. Dnus, Clarissimus Dnus Matthias Pettek, Ss. Theol. Dr., natus Luttenbergensis postquam per 13 Annos in hac Parochia oviculas suas zelosissime rexisset, vere dignus cuius memoria in Benedictione sit, omni enim ex parte munus veri Pa-storis adimplens totius Parochiae, Ecclesiae et Domus Parochialis merito fundator, restaurator, Pater, Doctor et Pastor nuncupandus, cooperatorem secundum legando ad Domum Parochialem duas Vineas in Kumersperg unam, alteram in Paulusperg una cum 2000 florenorum in Domo Provin-ciali Styriae repositorum fundavit, Domum Parochialem restauravit, amplia-vit, jura Parochialia a saecularibus restricta et vix non suppressa egregie vindicavit, murum coemeterii integrum cum capella S. Floriani funditus aedificavit, altaria usque ad altare majus et divi Iosephi cum organo et clatris in choro tieri curavit, Paramenta cum alio supelectili Ecclesiae aug-mentavit, Doctor concionando et catechizando, Pastor regendo et corri-gendo, Pater monendo et fovendo, paucis Amore, verbo, exemplo, zelo omnibus omnia factus et hinc ut pie vixit, pie decessit, tu eius pie recor-dare et requiem perpetuam apprecare.« Mrtvaška knjiga ljutomerska ima o njem sledečo beležko: »1747, 18. Maii sepultus est Dnus Adm. Rdus Parochus Luettenbergensis, Ss. Thlgiae Doctor post longissimam infirmitatem Dnus Mathias Iosephus Petekh, Sacr. morientium munitus, sacerdotii 18, curae animarum 17, Parocbiae huius 14, aetatis physicae 40'/2 annorum.« (Konec prihodnjič.) f M. Slekovec. II. Praktično bogoslovje. A. Pastirstvo. Spovedna molčečnost. Spovedna molčečnost (sigillum Confes-sionis) je sveta dolžnost spovednikova, tega, kar mu je znano ex con-fessione, nikoli in nikomur nič razodeti, kar bi delalo spoved težavno in zoprno.1 To spovednikovo dolžnost omenja rimski ritual s prav kratkimi besedami, ko pravi: »In eius (S. Poenitentiae) ministro requi-ritur etiam bonitas, scientia atque prudentia cum sigillo secretae con-fessionis sub exacto perpetuoque silentio.« Sigillum v današnjem pomenu je v rabi pri teologičnih pisateljih od 12. stoletja naprej. Jako jasno so pa govorili v tem oziru že stari pisatelji, ako pravijo n. pr. »Non perdas secreta!« »Non reveles ali manifestes secreta!« Šele sko-lastiki so začeli rabiti besedo: sigillum, ki je gotovo prav dobra in pomenljiva. Mašniku zaupana skrivnost je kakor zapečatena. To skrivnost izroči grešnik mašniku, ki jo izbriše, vniči in vtopi v naročje božjega neskončnega usmiljenja. »Očitne, tako piše instructio Eystetensis, so sodbe božje pravičnosti, tajne so pa sodbe božjega usmiljenja. Ker se pa peča zakrament sv. pokore le s sodbami božjega usmiljenja, zato je vsako pismo te sodnije, kakor z božjim pečatom zapečateno v srcu in ustih spovednikovih.«2 Poglejmo si to važno dolžnost nekoliko bolj natančno in sicer zavoljo pregleda po glavnih točkah. 1 Zupančič, Duh. Pastirstvo str. 683. — 2 Instruct. Eystett. tit. XI. c. 3. § 10. »Voditelj« III. 21 I. Odkod zaveznost spovedne molčečnosti? Na to vprašanje nam odgovarjajo moralisti, ki trdijo, da nalaga to dolžnost trojna postava in sicer: a) Božja pozitivna postava. Spovednik je božji namestnik in božji pooblaščenec. Spovedanec spovedniku svojih grehov ne razodene in ne zaupa kot človeku, marveč kot božjemu namestniku. Ako bi tedaj spovednik kaj razodel iz spovedi, postal bi izdajavec božjega usmiljenja, katero nikdar grešnikovih grehov ne razodene, skrunil bi božje skrivnosti, in delal bi nečast modremu in dobrotljivemu namenu tega sv. zakramenta. Tako nekako trdijo nekateri moralisti. Isto pove na kratko in jedrnato sv. Tomaž: »Sacerdos debet Deo, cuius minister est, conformari: sed Deus peccata, quae per confessionem pan-duntur, non revelat, sed tegit; ergo nec sacerdos revelare debet.«1 — Drugi moralisti pa trdijo, da je Kristus dal to prepoved. To svoje mnenje dokazuje n. pr. Sporer tako-le: »Ratio est: quia ratio tam stri-ctae et universalissimae obligationis sigilli non videtur sufficienter sumi ex solo iure naturae, sive consideretur obligatio religionis ob reveren-tiam, ne alioquin fidelibus odiosum fiat, sive obligatio iustitiae ex pacto inter poenitentem et confessarium: nam neutra harum obstare videtur, quominus in raro casu v. gr. gravissimae proditionis rei publicae in-ferendae, si confitens abstinere nollet, prodi possit sine ulla iniuria tam ipsi quam Sacramento inferenda, quandoquidem in tali casu dignus ille non sit, cui secretum tam sacrum servetur; ergo dicendum videtur, ex perpetua traditione et praxi Ecclesiae colligi, quod divinum a Christo praeceptum traditum sit, ut in nullo unquam casu sacramen-talem confessionem revelare liceat, ne Sacramentum tam necessarium in salutem animarum institutum eisdem noxium et exosum fiat, cum si ob graviorem causam confitentem prodere concessum esset, facile tališ licentia ad alios casus non concessos extenderetur, non sine gravi Sacramenti irreverentia et humanae salutis iactura.« 2 Istega mnenja so tudi Layman, Suarez in drugi. — Bodisi temu tako ali tako, gotovo je res, kar piše v tej zadevi Noldin, ko pravi: »Christus Dominus, etsi non positivo praecepto, ipsa tarnen huius sacramenti institutione pro-hibuit quamcumque revelationem eorum, quae ad confessionem sacra-mentalem pertinent: siquidem obligationem sigilli postulat ipsum praeceptum confessionis: qui enim praecipit finem, praecipit etiam media ad finem necessaria; atqui homines nunquam adigerentur ad confitenda peccata sua etiam gravissima et occulta, si scirent ea unquam aliis manifestari posse.« 3 1 Summa theol. III. suppl. qu. n. a. i. 2 Sporer-Bierbaum, Tlieol. mor. III. 8n. — 3 Noldin, Theol. mor. III. 419. b) Cerkvena postava. Ostro zapoveduje IV. lateranski cerkveni zbor molčljivost spovednikom, ko pravi: »Caveat autem omnis (confessarius), ne verbo aut signo aut alio quovis modo aliquatenus prodat peccatorem, sed, si prudentiori consilio indiguerit, illud absque ulla expressione personae caute requirat.«1 c) Naravna postava. »Vsak, kdor pride k spovedi, molče stori s spovednikom pogodbo: razodeti svoje grehe proti temu, da ostanejo tajni; in spovednik, ki posluša njegovo spoved, prav s tem naznanja, da privoli v to pogodbo.2 Veže ga torej dolžnost pravičnosti in zvestobe, veže ga pa tudi zapoved ljubezni do bližnjega, ki nam prepoveduje, storiti svojemu bližnjemu to, česar nečemo, da bi drugi nam storili. Ker nam veleva trojna zapoved molčečnost, spoznamo že iz tega tudi lahko obveznost te zapovedi, ki je vsestransko strictissima. Pod nobenim pogojem in v nobenem slučaju ni torej dovoljeno bodisi directe ali indirecte kaj povedati iz spovedi in sicer ne v življenju, ne po smrti spovedanca. V tem oziru so tudi najmilejši moralisti tako strogi, da ne pripuščajo, da bi v dvomu sledili sententiam probabilem. Gury uči: »Non licet uti opinione probabili in materia sigilli, quia non licet uti opinione probabili in praeiudicium iuris certi, quod alter pos-sidet et praesertim in praeiudicium sacramenti. Confessarius igitur ad sigillum tenetur etiam in dubio, an aliquid dictum sit a poenitente in ordine ad confessionem.«3 Dosledno pa sklepamo tudi iz povedanega, da v prelomitvi spovedne molčečnosti ni materiae parvae. Sporer uči: »Obligatio sigilli principalis et propria ex virtute religionis semper est sub mortali in quacumque etiam levi materia, adeo ut in malitia violationis sigilli nulla detur parvitas materiae a peccato mortali ex-cusans, secundum communissimam omnium sententiam.« 4 Bogoslovci vidijo v prelomljenju spovedne molčečnosti dvojno hudobijo in sicer sacrilegium in krivico, ki krši dobro ime bližnjega in razodeva zaupano skrivnost. Spovednika pa, ki bi prelomil sigillum, imenujejo: infidelem sacrilegum et detractorem. Kazen za prelomitev spovedne molčečnosti je določil IV. lateranski cerkv. zbor in sicer: »Contra Confessarium, qui seien ter sigillum frangeret, statutae sunt poenae depositionis ab Officio Sacerdotali, et perpetuae poenitentiae in areto monasterii. Poenae istae sunt ferendae sententiae.«5 Spovedna molčečnost pa izvira le iz zakramentalne obtožbe, ki jo kdo stori z namero, da bi prejel sv. odvezo, naj je potem spoved samo pričeta, ali že končana, veljavno opravljena ali pa neveljavno, 1 Cone. Lat. IV. c. 21. — 2 Zupančič, Pastirstvo, 683. 3 Gury, Theol. mor. II. 650; Alph. Theol. mor. VI. 633. 4 Sporer-Bierbaum, Theol. mor. III. 813. 5 Aertnys, Theol. mor. VI. 286. »Voditelj« III. 21* naj je spovedanec dispositus ali ne, naj je odveza podeljena ali ne. Ko bi prišel kdo iz kakega drugega namena k spovednici, n. pr. da bi se norčeval iz spovednika, ali pa da bi le listek oddal, spovednika ne veže dolžnost sigilli, pač pa previdnost, ker bi iz takega pripovedovanja vtegnilo izhajati natolcevanje, da razodeva reči ex confessione sacramentali. II. Koga veže dolžnost spovedne molčečnosti? Spovedna molčečnost veže v strogem smislu samo spovednika. Sv. Tomaž uči: »Solus sacerdos minister est huius sacramenti: sed sigillum confessionis est annexum huic sacramento; ergo solus sacerdos habet sigillum confessionis. Ideo aliquis tenetur ea, quae in confessione audit, celare, quia non seit ea ut homo, sed utDeus: sed solus sacerdos est minister Dei; ergo ipse solus tenetur occultare.«1 Secundarie et minus principaliter pa je po nauku moralistov dolžan molčati vsak, kdorkoli je iz spovedi po kateri koli poti kaj zvedel. Splošno navodilo nam daje Sporer, ko pravi: »Praeter confessarium per se primo principaliter obligatum, saltem secundarie et minus principaliter sigillo obligantur omnes, ad quos tališ confessionis notitia immediate vel mediate, iuste vel iniuste pervenerit. Ratio est, quia res in ordine et intentione ad absolutionem sacramentalem manifestata ex Christi institutione et praecepto, traditione ac perpetuo usu Eccle-siae omniumque fidelium persuasione confirmato, hoc onus seu Obligationen! annexam habet, ut ad quemeumque eius notitia pervenerit, sine gravi sacrilegio ac irreverentia Sacramenti revelari non possit.«2 Vsled tega je secundarie et minus principaliter dolžan molčati: 1. Oni, kateremu bi bil spovednik bodisi direete ali indireete kaj povedal. 2. Oni, kateremu se spovedanec spoveduje in bona fide, da je spovednik in da ima jurisdikcijo, akoravno bi ne bil mašnik, ali pa vsaj ne imel jurisdikcije. Vzrok nam pove Sporer: »Quia etiam tališ confessio ex intentione confitentis (etsi errore faeti erronea) sacramen-talis est et ad absolutionem sacramentalem ordinata seu cum intentione sacramenti faeta, etsi reipsa non sit.« 3 3. Višji, katerega je spovednik prosil pooblaščenja, odvezati spokornika od kazni ali pridržaja. 4. Tisti, katerega je spovednik z grešnikovim dovoljenjem vprašal za svet. 1 Summa Theol. III. suppl. qu. XI. a. 3. 2 Sporer-Bierbaum, Theol. mor. III. 845. — 3 ibid. 848. 5. Tolmač, s čegar pomočjo se je grešnik prostovoljno spovedal. Pravim prostovoljno, ker nikdar in nikogar ne moremo siliti, da bi se spovedoval s pomočjo tolmača. 6. Kdorkoli je bodisi slučajno ali nameroma kaj iz spovedi slišal. 7. Nekateri bogoslovci trdijo, da je k spovedni molčečnosti dolžan tudi oni, ki bere pred spovedjo ali po spovedi grehe, katere sije grešnik napisal. Drugi zopet trdijo, da takega veže le dolžnost secreti naturalis. Ko bi pa kdo prebral list, katerega je napisal spovedanec-mutec, dolžan je gotovo molčati vi sigilli confessionis. 8. Nekateri moralisti trdijo celo, da je spovedanec sam dolžan molčati vi sigilli confessionis. Vendar zanikuje to mnenje večina moralistov. Dolžnost spovedne molčečnosti veže le v prid spovedanca, ne pa v prid spovednika. Vsi bogoslovci so pa v tem edini, da je spovedanec dolžan molčati vi legis naturalis o vsem, kar bi vtegnilo škodovati spovedniku. Sv. Alfonz piše: »Verum tarnen omnes cum Holzmann dicunt, teneri poenitentem vinculo secreti naturalis de dictis ä confessario, quorum propalatio ei damnum posset afferre. Mihique videtur teneri poenitentes huic secreto quamvis naturali strictius quam alii; alii enim voluntarie consilia praebent, sed confessarius tenetur ex officio. Unde, cum confessarius obligatur necessario ad dandum con-silium poenitenti, ut ille sibi caveat a damnis spiritualibus, ideo poe-nitens rigorosius tenetur cavere, ne confessario damnum obveniat ob consilium sibi praestitum.« 1 Zato pa opominja Instructio Eystet-tensis, da naj se opominjajo verniki, naj se nikar ne pogovarjajo o opravljeni spovedi, o pokori in nauku, katerega je dal spovednik, ker s takim pogovarjanjem vtegne trpeti ugled spovednikov ali pa ugled sv. spovedi.2 III. Predmet spovedne molčečnosti. Spovedna molčečnost se razteza na' vse, kar je slišal spovednik v spovedi in kar bi delalo, ko bi se zvedelo, spoved zoprno. Ta dolžnost se razteza na: 1. Vse osebe, katere imenuje kakorkoli v spovedi grešnik kot complices peccati, ali pa jih imenuje morda iz kakega drugega ozira. Da, celo o osebi spovedanca samega mora spovednik molčati v slučaju, ko bi bilo to kakorkoli škodljivo ali zoprno spovedancu. Na vprašanje, ali je fractio sigilli, če poveš, da si Lina spovedal, odgovarja Gury: negative. Ker se to spozna izven spovedi in ker to ni sramotno. Dolžan pa bi bil vi legis naturalis tudi v tem slučaju molčati, ko bi 1 S. Alph., Theol. mor. VI. 647. 10. 2 Instr. Eystett. tit. XI. c. 3. § 11. kdo prišel skrivaj k spovedi. Indirektno bi pa prelomil sigillum, ko bi s tem spovedanec prišel v sumnjo velikega greha. Tako sv. Alfonz in Sporer, ki uči: »Sigillum indirecte frangis, quia poenitens confes-sario extraordinario, praesertim potestatem in reservata habenti, veniret in suspicionem gravis sceleris apud confessarium proprium et alios audientes.«1 2. Vsi grehi spovedančevi, ker so ti materia confessionis. Glede smrtnih grehov velja to in genere et in specie. Glede odpustljivih grehov pa in specie non item in genere. Ko bi torej rekel spovednik: »Miroslav se je spovedal svojih odpustljivih grehov«, bi s tem ne prelomil spovedne molčečnosti, ker se s tem Miroslavu ne godi nobena krivica. Ako je šel namreč k spovedi, se je moral obtožiti vsaj odpustljivih grehov. Ako pa reče: »Danes se je pa enkrat obtožil samo malih grehov«, bi s tem že krušil sigillum, ker s tem nekako poveš, da se drugikrat obtožuje tudi smrtnih grehov. Ravno tako bi grešil zoper sigillum n. pr. pri skupni spovedi Marijine družbe, ko bi rekel: »Ivan se je pa obtožil le malih grehov«, ker postaviš s tem druge v sumnjo, da so se spovedovali tudi smrtnih grehov. Nikakor pa ni dovoljeno povedati in specie kak odpustljiv greh n. pr. kako kletev, laž itd. Ko bi to storil, bi naravnost prelomil sigillum in hudo grešil, ker moralka v tem oziru ne pripušča parvitatem materiae. 3. Vse okoliščine in vsi vzroki greha, ker so okoliščine in v gotovih slučajih tudi vzrok greha, moraliter sumptum, pregrešni, partes integrantes peccati. Ticij se n. pr. obtoži, da je zaničeval svojega očeta Gala zavoljo njegove skoposti. Ta skopost, akoravno ni Ticijev greh, je materia sigilli, ker je vzrok Ticijevega greha. 4. Vse to, kar se je pri spovedi povedalo z namenom, da bi spovedanec natančneje razložil greh, ker je vse to po mnenju bogoslovcev per reductionem materia confessionis in sicer ne le v slučaju, da je taka razlaga potrebna, marveč tudi v slučaju, ako je ta razlaga le koristna, da, celo, ako je taka razlaga popolnoma odveč, — kar se zgodi prav pogostokrat pri zgovornih priprostih ženicah. 5. Očitni grehi, ako so ti spovedniku le iz spovedi znani, ker je obveznost sigilli absoluta in generalis. Ako tedaj drugi vedo o takih grehih, spovednik pa ve le iz spovedi, on ne sme govoriti z drugimi o tej zadevi, ker je obligatio tacendi per se, vednost drugih pa le per accidens. Ker je greh splošno znan, bi sicer spovedanec iz tega govorjenja ne imel nobene škode, vendar bi pa spovednik s takim govorjenjem onečastil zakrament. -— Ako pa je spovednik o grehu zvedel tudi od drugod, tedaj sme govoriti, ker ne onečasti zakramenta. 1 Sporer, 1. cit. 825. Vendar pa svetujejo moralisti, naj se spovednik kolikor mogoče izogiba takih pogovorov in ako že govori, naj tudi pove, odkod da to ve. 6. Grehi drugih, katere mu je spovedanec iuste ali iniuste v spovedi razodel in naravne napake spovedančeve, katere je zvedel spovednik v spovedi, kot razlago, okoliščino- ali pa opravičenje kakega greha. Vse to bi delalo, ko bi se zvedelo, spoved gotovo zoprno.1 7. Škruplji, katerih se spovedanec spoveduje kot grehov, ako-ravno niso grehi.2 8. Druge napake in pogreški, katere zakrivi sam spovedanec pri spovedi niso sicer materia sigilli n. pr. nepotrpežljivost in nezadovoljnost nad spovednikom, katero kaže morda spovedanec med spovedjo, vendar pa postanejo take napake lahko per accidens materia sigilli, ker lahko pripeljejo do sumnje, da je spovednik ostro grajal kak greh, ali pa celo pretil cum denegatione absolutionis. — Na vprašanje, je-li fractio sigilli, ako rečeš: »Ta oseba me v spovedi grozno trpinči s svojimi sitnostmi«, odgovarjata Lugo in Navarus: negative; sv. Alfonz pa trdi, da je i to fractio sigilli.3 9. Naložena pokora, ako je ta velika. Za veliko pokoro imajo nekateri moralisti že sv. rožni venec. Da, sv. Alfonz trdi še več: »Imo melius dicendum, si non est de minimis, quae plerumque solent imponi pro venialibus levissimis«; * Sporer meni celo, da bi grešil zoper spovedno molčečnost spovednik, ki bi naložil pokoro, ki jo mora spovedanec očitno opraviti in bi se s tem spoznalo, da mora biti naložena za velike grehe.5 — Moji stari materi je bilo kaj težko dopovedati, da so spovedniki dolžni molčati, ker se ji je pri prvi spovedi zgodilo to-le: Deklica se je obtožila, da je pri jedi izbirčna in da ne mara jesti fižola. Drugi dan pa je prišel g. kapelan v hišo, v katero je zahajal večkrat in je za to že itak vedel ter potegnil je iz žepa pest fižola rekoč: »na Tončika fižola, ker ga tako rada ješ.« 10. Odpoved ali odložitev odveze, ker je to vedno spovedancu zoprno in sramotno. Ako se spovedanec približa obhajilni mizi, ga mora spovednik obhajati, akoravno se spominja, da mu je odvezo odrekel. Da, obhajati ga mora celo, ako ga spovedanec na skrivaj prosi sv. obhajila. 11. Pod spovedno molčečnost spada tudi spovedni listek, katerega mora dati spovednik, akoravno ni podelil sv. odveze. Listek ni znamenje dobljene odveze, pač pa znamenje in spričevalo, da je bil dotičnik pri spovedi. Vendar pa trdijo tudi nekateri moralisti, da spovednik ne greši zoper sigillum, ako listek odreče. 1 S. Alph. Theol. mor. VI. 642. — 2 Sporer 841. 842. — 3 S. Alph. ibid. 643. 4 S. Alph. Homo ap. XVI. 153. — 6 Sporer 837. 12. Sv. Alfonz trdi, da spada pod sigillum tudi to, kar se meni spovedanec s spovednikom extra confessionale pred spovedjo z namenom, da bi se posvetoval ali pa pojasnil reč, katero hoče potem v spovedi razložiti. »Quia tune illa consultatio iudicatur confessio pro-xime inchoata, dum facta est ad recipiendam ab eo ipso absolutionem.«1 13. Ako zaupa kdo spovedniku extra confessionem kaj »sub si-gillo«, ga ne veže sicer sigillum, ker ni zvedel v spovedi, pač pa ga veže dolžnost službene tajnosti. 14. Afirmativen odgovor na vprašanje: je-li ta ali oni dobil odvezo, ne kruši sicer spovedne molčečnosti, ker tak odgovor ne dela spovedi zoprne in ni sramotiven; vendar pa je odločno svetovati, da ne odgovarjaš na taka vprašanja. P. Engelbert Pollak. (Konec prihodnjič.) Še nekaj o zemljarini, posebno glede raznih uim. V I. zvezku letošnjega letnika smo obljubili natančnejših podatkov o udobnostih, ki jih nudi postava glede zemljarine ali zemljiškega davka onim posestnikom, katerim toča, voda, ogenj, miši, trtna uš in druge uime na letnih dohodkih njihovih zemljišč napravijo zdatno škodo. Tu velja v posebni meri stari pregovor: »Vigilantibus iura«, ali po Vodnikovem: »Našel boš srečo, ako nisi zaspan!« Merodajne so v tem oziru sledeče tri državne postave: a) z dne 6. junija 1888, drž. zak. št. 81; h) z dne 12. julija I896, drž. zak. št. 118 in rj z dne 19. julija 1902 drž. zak. št. 1 iz leta 1903. Izmed teh je najvažnejša postava z dne 12. julija 1896, oziroma njej pridejan ukaz finančnega ministerstva z dne 16. jul. 1896, drž. zak. št. 119. Kaj pravijo vse te postave zastran pridelka, ki se je ali ves, ali deloma poškodoval? Navedene postave določujejo, da se imajo od zemljišč, katerih pridelek so razne uime poškodovale ali deloma ali popolnoma, odpisati sledeči izneski zemljarine: ako je četrti del pridelka uničen ali (blizu) do polovice, se ima od davka odpisati 25 odstotkov ali četrti del; ako je polovica letnega doneska bila uničena, ali blizu tri četrtinke prirodnega doneska, se ima 50 % ali polovica letnega davka odpisati, ako je bilo več nego tri četrtinke letnega doneska uničenega, vendar ne ves pridelek, se odpiše 75 % ali tri četrtinke, ako je bil pa ves pridelek uničen, se odpiše tudi ves davek od dotičnega zemljišča. Ako pa kakšna parcela daje na leto dvojni sad, se prvi sad ali prva žetev računa za dve tretjini letnega dohodka, drugi sad ali druga žetev pa le za eno tretjino letnega haska. Ce je pa bila parcela ali njiva posejana z žitom, ki da po navadi samo eden sad na leto, n. pr. ozimina v hribih, poškodovana že ob času, da se da še z žitom, katero po navadi kot drugi sad pridelujemo, n. pr. z 1 S. Alph. Homo ap. XVI. 150. ajdo posejati, tedaj se šteje ta poškodba celoletnega pridelka le kot poškodba prvega sadu, to je za dve tretjini celoletnega dohodka. Ako pa ni bil popolnoma uničen četrti del doneska, se zemljiškemu posestniku od zemljarine nič ne odpiše, ker se mu tudi v slučaju posebne rodovitnosti njegovega polja ne naloži večji zemljiški davek, kakor mu je po obče veljavnem ključu (227/10 odstotkov od čistega dohodka) predpisan. Ako bi se škoda očitno naznanila neopravičeno, bi se na-znanitelju škode smelo naložiti povračilo deleža komisijskih stroškov. Pri manjših parcelah, ki ne merijo nad dva hektara (ne čez 3'/, orala) se odpis zemljarine dovoli le tedaj, če je bil vsaj četrti del parcele poškodovan, pri večjih parcelah, ki merijo nad 2 hektara, pa le tedaj, če je bil donesek vsaj pol hektara (blizu enega orala) • uničen. Uime, zavoljo katerih se mora odpis davka dovoliti brezpogojno, so: toča, povodenj, ogenj, žitopad ali polega, izvanredna suša ali moča ob času žetve, poljske miši in trtna uš. Če je pa letni donesek bil poškodovan ali uničen po prezebu, mrazu ali slani, po ujedu škodljivih žuželk, po parazitnih boleznih, po rji, sneti, trtni uši, strupeni rosi, plesnobi, pa brez krivde posestnika, tedaj se mu sme zemljarina odpisati, a le v slučaju, da je četrti del letnega doneska vsega njegovega obdelanega zemljišča v tisti katastralni občini bil uničen. Kdor ima torej postavno pravico, zahtevati odpis zemljarine vsled poškodbe iz ravnokar navedenih vzrokov, vedi, da ima v osmih dneh po nesreči ali poškodbi to naznaniti davčni oblasti. Kdo je pa ta davčna oblast? Davčna oblast prve stopinje ni c. kr. davkarija, ampak c. kr. okrajno glavarstvo. Njemu je treba poškodbe na zemljiščih naznaniti v predpisanem roku, t. j. v osmih dneh. Le v izvenrednih slučajih, če n. pr. ni mogoče do c. kr. okrajnega glavarstva priti, tedaj se sme škoda naznaniti pri oni c. kr. davkariji, ki predpisuje davke za dotično zemljišče. Nikakor pa ni treba, da bi lastnik zemljišča osebno moral tako poškodbo davčni oblasti naznaniti, to lahko stori tudi njegov pooblaščenec ali župan za vse občane, bodisi pismeno, bodisi ustmeno. Pismeno naznanilo je koleka prosto. Ako bi pa zasebnik poslal c. kr. davčni oblasti svoje naznanilo po pošti, bi bilo dobro, da ga odda na prejemnico ali recepis, da se ne izgubi, ali ne založi. Ako župan priskrbi to naznanilo za svoje poškodovane občane, mora dodati natančen imenik vseh v njegovi občini poškodovanih posestnikov, da si ne nakopa velikih sitnosti. Na tako naznanilo se odredi c. kr. finančni ali pa davčni uradnik kot po-verjenec ali komisar, da gre, pregleda in oceni vso škodo. On okliče dan in uro uradnega pregledovanja naznanjene škode po krajevni navadi, da vsak posestnik lahko izve, kdaj da se bo njegovo zemljišče pregledovalo. Kdo pa ceni škodo? Škode ne ceni davčni uradnik sam, ampak njemu sta pridejana dva dovernika ali zaupna moža, ki jih finančno oblastvo izmed občanov postavi po nasvetu županstva. Privzemeta se še dva u la občinskega zastopa, da kako stvar razjasnita, kjer je potrebno. Ako je kateri izmed teh dovernikov ali izvedencev zadržan, ga zastopa njegov namestnik. Vsi ti opravljajo svojo službo brezplačno, le davčni uradnik dobi od c. kr. vlade priboljšek k svoji redni plači. Škoda se ove ali oceni na licu mesta, to je, na poškodovanem polju, ali v vinogradu ali v gozdu. Škodo cenita izvedenca. Ako se ne moreta zediniti, razsodi davčni uradnik. Dodana uda občinskega zastopa pa nimata pravice, pri cenitvi škode glasovati. Poškodovanec more pri priči ugovarjati, ako meni, da cenilna komisija škode prav ne presoja. O takem ugovoru razsodi komisija takoj na licu mesta. Pri c. kr. davčni oblasti se potem izračunijo po zgoraj navedenem ključu zneski, ki se imajo odpisati od državne dače vsled uim. Ti odpisi se sestavijo za vsako davčno občino in se pošljejo županu one občine, v kateri leži poškodovano zemljišče. Občinski urad mora poskrbeti, da se vsak poškodovanec o odpisu zemljarine pravočasno obvesti. Treba, da se vsak poškodovanec v izkazu na dotičnem mestu ali podpiše ali vsaj podkriža. Kdor misli, da se mu krivica godi, češ, da se mu je premalo dače odpisalo, sme v 30 dneh po obveščenju vložiti —■ koleka prosto — pritožbo na c. kr. finančno deželno ravnateljstvo. Ako more dokazati, da se je cenilna komisija očivestno zmotila, morebiti razne parcele zamenjala, mu bode priziv že pomagal do pravice; ako pa le meni, da je njegova škoda večja, kakor je komisija jo cenila, tedaj bo pa le malo opravil, češ, vsak poškodovanec meni, da je bil on najhujše prizadet. Kaj pa pravi postava v slučaju, ko je uima kako parcelo ali njen del tako poškodovala, da postane neplodovita za več let ali morda za vselej? Če se parcela po kaki uimi tako poškoduje, da postane neplodovita za več let, ali da se na stari način sploh ne da več obdelovati, tedaj je to treba naznaniti c. kr. zemljemercu ali geometru, da novo vrsto obdelovanja parcele, ali njeno neplodovitost vpiše v davčni kataster. Taki slučaji se najrajši prigodijo posestnikom ob de-rečih rekah, ki večkrat cele parcele zasujejo ali pa odnesejo; potem vinogradnikom, katerim je trtna uš vinograd popolnoma uničila. Kjer ni več zemljišča, se tudi obdelovati ne more; ravno tako uničen vinograd ne more dajati cenjenega doneska, dokler se ne obnovi in vnovič ne rodi. Ako se je pa vinograd spremenil v pašnik ali v gozd, se bo tudi zemljarina njegova zdatno znižala. Kaj je pomniti o vinogradih z ameriškim nasadom? Po trtni uši uničenemu vinogradu, ki se je pa z ameriško trto obnovil, dovoljuje postava z dne 27. junija 1885, drž. zak. št. 3 iz leta 1886, ozir. postava z dne 15. junija 1890, drž. zak. št. 143 desetletno prostost od zemljarine. Pripomniti je, da parcela, ki se je z ameriško trto obnovila, mora vsaj 1/i hektara ali 630 štirjaških sežnjev meriti. Da se ta ugodnost — davka prostost — doseže, je treba obnovljenje parcele naznaniti c. kr. zemljemercu ali c. kr. davkariji, kakor hitro je ameriška trta zasajena. To naznanilo, ki je koleka prosto, zna vložiti posestnik ali njegov pooblaščenec ali jerob. Če se ne naznani obnovljenje pravočasno, se izgubi prostost od davka za »zamujena leta«. Ker se pa nekateri nasadi na podlagi ameriških trt niso dobro obnesli, tako da je bilo treba nasade z novimi trtami zasaditi, so nam naši državni poslanci izposlovali postavo z dne 4. aprila 1902, drž. zak. št. 87, po kateri se ima ta davčna prostost v teh, hvala Bogu, le redkih slučajih, še na pet let podaljšati, da se nasad med tem lahko ponovi. Konečno je pripomniti, da s cesarskim davkom vred se odpišejo primerno tudi deželne, okrajne in občinske priklade, ne da bi bilo za to udobnost potreba posebej prositi. Kar je kdo preveč davka plačal, se mu v dobro zapiše za prihodnji davčni predpis, če pa izrečno zahteva, se mu vrne v gotovini. Le pri gozdnih škodah se davčni odpis ne vračuje v gotovini, ampak se pripisuje samo v dobro. Na to se je treba posebno ozirati pri interkalarnih računih. J. Voh. Quasi domicilium verum domicilium. K zapisovanju pride s svojo nevesto rokodelski pomočnik Kaj, ki je v službi v župniji M., pa stanuje v sosednji župniji N., kjer je doma tudi njegova nevesta. Na vprašanja o bivališču izjavi, da še ni na sedanjem mestu popolnoma eno leto v službi. Zato pripravi duhovnik A, ki vodi zapisovanje, oklicni list, ki bi se naj poslal v župnijo, kateri pripada občina, kjer ima Kaj domovinsko pravico. A s tem se ne strinja duhovnik B, kateri meni: Kaj ima na sedanjem mestu svoj pravi domicil, zato je popolnoma odveč oklicni list še kam drugam pošiljati. Med obema pride do diskusije, katera pa ne predrugači njunega mnenja. Kateri ima prav ? Rešitev. Iz vsega je razvidno, da smatra A. kraj sedanjega bivanja Kajevega za quasi domicil, B. pa za verum domicilium. Za rešitev tega slučaja bo treba v poštev vzeti § 43. znane instrukcije za duhovna sodišča. Ta pravi: »Qui hominis privati, societatis aut instituti cuiusdam ser- vitiis se mancipat, quasidomicilium acquirit in loco, ubi ad servitia haecce praestanda habitat.« 1 Res sicer, tudi osebe, v tem paragrafu naštete, znajo imeti verum domicilir.m. Za vzgled navaja Kosec tovarniške delavce. »Ako se v kraju, 1 jer je tovarna, povse nasele, svoje lastno gospodarstvo ustanove in so polnoletni, zadobe s tem pravo domovališče.«2 A ravno pri tej vrsti oseb ne nasprotuje služba v tovarni pojmu pravega do-movališča, saj delavec ne vstopi v službo navadno za nedoločen čas, temuč tamkaj hoče ostati stalno. Zato bo treba za spoznanje pravega domicila in quasi domicila pri osebah, naštetih v omenjenem paragrafu, pred očmi imeti razloček med pravim in quasi domicilom. Bistveni razloček med obojim domovališčem je v tem, da se pri pravem domo-vališču ne vzame bivanje od početka in vedoma kot samo pogojno, omejeno, provizorično, pač pa pri quasi domicilu.3 Če se zdaj v našem slučaju vprašamo, za kakšno bivanje bo smatrati Kajevo bivanje, ali kot provizorično ali kot definitivno, je jasno, da ne more biti pri rokodelskem pomočniku govor o definitivnem, temuč samo o provizoričnem bivanju. Kaj ne misli ostati za vedno rokodelski pomočnik, temuč bo gotovo poskušal postati samostojni mojster, gotovo se tudi ni zavezal vedno pri tem mojstru ostati, tukaj je le tako dolgo, dokler ne izve za kaj boljšega, že celo za naprej mu bo skrb, kaj boljšega dobiti, da bo lažje in boljše mogel svojo družino preskrbovati. Po vsem tem se bo domovališče Kajevo moralo gotovo smatrati kot quasi domicil. Ako se pa mora smatrati kot quasi domicil, potem pa pride, ker še ne biva eno leto na kraju svojega quasi domicila, še v poštev § 63. inštrukcije, kateri tirja, da se morajo osebe, ki nimajo pravega domovališča, in ki na kraju svojega quasi domicila še ne prebivajo eno leto, tudi tam oklicati, kjer imajo domovinsko pravico ali če te ne bi nikjer imele, v rojstni župniji.1 Torej je duhovnik A. pravilno ravnal, da je pripravil oklicni list za župnijski urad, pod katerim je občina, kjer ima Kaj domovinsko pravico. Vendar nekaj ima duhovnik B. za-se, namreč prakso nekaterih krajev, po kateri se v takih slučajih kakor je naš, opušča oklic še kje drugje, kakor na kraju domovališča. Kosec pravi: »Nekateri župniki v goriški in tržaški škofiji (pa tudi drugod) tirjajo (ako ni posebnega vzroka) oklice le tam, kjer jih tirja svetna oblast. Škofje se dosedaj, kolikor znano, niso še me-ritorično izjavili o tem, in dokler se ne izjavijo, velja cerkvena postava 1 Kosec, Katoliško zakonsko pravo, 49. — 2 Idem, 49. 3 Dr. Rudolf Ritter von Scherer, Handbuch des Kirchenrechtes II. Bd. IV. Buch, 153. 1 Grießl, Ehe-Vorschriften, II. Aufl. 15. v polnem obsegu in župnik mora vsak slučaj sporočiti na škofijstvo in prositi za omejitev oklicev. Od druge strani pa naj župniki zaročencem spolnitev te cerkvene določbe kolikor mogoče olajšajo, n. pr. s tem, da ne zahtevajo pristojbine za take oklice.«1 S temi besedami se obsoja praksa nekaterih glede manj kakor šesttedenskega bivanja, pa kar se o tej praksi reče, slično bo tudi reči o praksi v našem slučaju. Dr. Fr. Kr ulje. Pravna določila glede zvonov. Po cerkvenem pravu spadajo zvonovi med »res ecclesiasticae«, so torej lastnina cerkve in spadajo pod upravo župnikovo, kar pri nas priznava tudi državna postava. Občina ali zasebnik je pač lahko lastnik zvona, toda če je zvon namenjen cerkveni službi, odločuje o njegovi rabi le duhovska oblast. Najvišje sodišče na Dunaju je 27. aprila 1. 1873. razsodilo, da tudi takrat, če je občina nabavila zvon za cerkvene svrhe in si pridržala lastninsko pravico, je vendar raba zvona pridržana cerkveni oblasti, ker vsak, za cerkvene svrhe odločen predmet, spada pod oblast tistih oseb, ki oskrbujejo cerkvene zadeve.2 Občina tudi nima pravice, pobirati od cerkvenega zvonjenja pristojbine za občinsko blagajno, četudi je lastnica zvonov ali upraviteljica zvonskega sklada.3 Tudi francoski konkordat iz 1. 1801. je v čl. 48. pripoznal škofom pravico, določevati o zvonjenju za cerkveno službo in le mimogrede zahteva za druge svrhe tudi policijsko dovoljenje. Rabiti se torej smejo zvonovi tudi le za bogoslužne namene, izvzemši izredne slučaje, kakor so slučaji sile ob požaru in nagli povodnji, ob godu in prihodu, nastopu ali smrti deželnega \ ladarja. Nikdar pa se ne smejo rabiti za slučaje, ko se preliva kri (causae sanguineae), kakor ob vstajah ali ob izvršitvi smrtne kazni, razen če se zvoni zato, da vernike vabi k molitvi. Tudi če bi sovražnik vdrl v deželo, kakor je n. pr. bilo ob turških časih, se sme zvoniti s posvečenimi zvonovi, da se ljudstvo opozori na pretečo nevarnost. Vsled starodavnih lokalnih navad se tu in tam rabijo zvonovi za razne posvetne svrhe, n. pr. z zvonom se naznani začetek sejma ali začetek občinske skupščine itd. Kjer ni pravnega določila, se mora izprositi od škofa ali od slučaja do slučaja dovoljenje, zadostuje pa tudi enkratno dovoljenje,4 da se sme zvoniti s cerkvenimi zvonovi v posvetnih zadevah. Kjer gre za občni blagor, cerkev rabo zvonov rada dovoli, 1 Kosec, Katoliško zakonsko pravo, 47. opomba. 2 Archiv für kath. Kirchenrecht 32, str. 445. 3 K. Seidl, Die Verwaltung des Kirchen- und Pfründenvermögens in Österreich. Wien, 1905, str. 197, 198. 4 Odl. kongr. Episc, et Reg. 8. jan. 1592. Prim. L. Ferraris, Bibliotheca. T. II. pg. 12. ne more pa dovoliti, da se od nje posvečeni zvonovi rabijo tudi za drugoversko bogoslužje ali da se zvoni k pogrebu nekatolikov in odpadnikov. Vsled novih cerkvenopolitičnih postav se je vendar i tu morala cerkev v raznih krajih ukloniti sili, zlasti kjer so t. zv. simultane cerkve. Po pravnih nazorih so zvonovi pritika zvonika, za njih popravilo in eventuelno nabavo mora skrbeti torej tisti, v katerega skrb spada zvonik (patron, občina, cerkev sama) itd. Zatorej se v cerkvenih računih mora naznačiti, v čigavi lastnini je zvonik, zvonovi, zvonišče, stolpna ura in strelovod, in kdo je dolžan skrbeti za dotična popravila. 1 Kanonično pravo prepoveduje zvonjenje ob času interdikta, vendar pa se sme zvoniti in slovesno opravljati služba božja o Božiču, o Veliki noči, o Binkoštih in na praznik Marijinega vnebovzetja.2 Martin V., Eugen IV., Leon X. so to dovoljenje raztegnili tudi na praznik sv. Rešnjega Telesa.3 F. K. Pismena vprašanja pri župnijskem izpitu v Mariboru meseca majnika t. 1.: I. Dogmatika: i. Quid nota Ecclesiae generatim et nota catholicitatis spe-ciatim significet? Num haec Ecclesiae catholicae insit et quae argumenta, hanc ei competere, certe evincant? 2. Christum Dei Filium etiam ut liominem naturalem non adoptivum esse demonstretur atque dogmatis sensus delineetur. 3. Satisfactionem poenitentibus in sacramento poenitentiae imponendam ab eisque praestandam esse theologice probetur. Parafraza: I. Petri 2, 21—25. II. Moralka: 1. De iniusta damnificatione eiusque necessaria restitutione principia catholica proponantur et demonstrentur'. 2. Quomodo homo, ad peccata gravia tentatus, a confessario tractandus et quibus mediis armandus sit? 3. Quibus argumentis suicidii horror declaratur et quid Ecclesia de sepultura suicidarum de-crevit. III. Cerkveno pravo: 1. Enumerentur praeprimis occupationes et delecta-tiones clericis per s. canones prohibitae, deinde vero proponantur ea, quae statuta nostra dioecesana statuunt circa externam honestatem clericorum. 2. Demonstretur, quando licite fit alienatio bonorum ecclesiasticorum. 3. Die gewöhnlichsten Ehedispensen werden bei Blutsverwandschaft und Schwägerschaft in Anspruch genommen. Welche kirchliche Dispensgründe können dafür namhaft gemacht werden? IV. Pastirna: 1. Govor o svetosti, edinosti in nerazvezljivosti zakonske zveze. 2. Grešniki »iz navade« in »povračljivi« grešniki. Kako naj ravna spovednik s povračljivim grešnikom, posebno s takim, ki že več let bere samo brezverske in brezbožne liste? 3. Kateheza za učence IV. razreda ljudske šole o vprašanju: Kaj nam deli zakrament sv. pokore ? 4. Pomen in tvarina luči pri bogočastnih opravilih. 1 K. Seidl, o. c. str. 325. 2 Cap. Quod nonnullus 25. de privileg., cap. Permittimus 57. de sentent. Ex-communicat. et cap. Alma Mater 24. de sent. Excommun. in 6. Ferraris 1. c. 11. 3 Ibid. B. Liturgika. Kaj je storiti, če bolnik umrje, preden se mu je podelila sv. popotnica? Vsakemu dušnemu pastirju prizadene tak slučaj veliko težave, posebno še, če je ob slabem vremenu, ali v temni noči opravil dolgo pot do bolnika, katerega je, kakor pravimo, »zamudil«. Lepa pobožnost devet prvih petkov v letu na čast presv. Srcu Jezusovemu velja kot prav poseben pripomoček, da ne bi umrli brez sv. popotnice, a gotovo se bode še najgorečnejšemu dušnemu pastirju večkrat prigo-dilo, da mu bo bolnik umrl preden ga bo mogel obhajati. Kaj je v tem slučaju storiti? Razni pastoralisti dajejo razne nasvete;1 a nam se zdi najprimernejše, da se presveto Rešnje Telo nese nazaj v cerkev, iz katere se je prineslo. Kako se je pa ravnati na povratku? Med potom se nazaj grede deli sv. blagoslov častilcem presv. Rešnjega Telesa, kakor na potu k bolniku. Ako je mogoče, se pošlje človek naprej, ki odpre cerkev in prižge dve sveči na velikem ali na onem oltarju, na katerem se presv. Rešnje Telo shranjuje. Hvalevredna je navada, da se vaščani pokličejo z zvonom, da sprevodijo presv. Rešnje Telo v cerkev. Ako pa ni Cerkvenika k redu, naj duhovnik sam, ali njegov spremljevalec prižge dve sveči na oltarju, preden se tabernakel odpre. Potem se položi burza na oltar, se vzame ciborij — s predpisanim priklonom — iz tabernakla, se odkrije in se sv. hostija iz burze vzame in z največjim spoštovanjem položi v ciborij. Nato se posodica, v kateri je bila sv. hostija shranjena, nad ciborijem osnaži, prsti se pa v posodici (vasculum) umijejo in ob purifikatoriju otarejo. Zdaj se maš-nik do tal prikloni, pokrije ciborij in, če je kaj molilcev v cerkvi, jim da sv. blagoslov s ciborijem, ki ga potem shrani v tabernakel. Preden ga zaklene, se še do tal prikloni. Ključ se mora iz vratič sneti in dobro shraniti. Edina luč, ki gori v svetilnici mašnikovega spremljevalca, pač nikakor ne zadostuje, ko se ima tabernakel odpreti. V tem slučaju se morata dve sveči na altarju prižgati in oltar se odgrniti, ako je bil pokrit. Pri tej priliki pa še pripomnimo, da je napačno, ako Cerkvenik, ki spremlja mašnika k bolniku, sveči na oltarju poprej ugasne, preden je mašnik podelil sv. blagoslov s sv. Rešnjim Telesom. Ako ni moške osebe dobiti, ki bi po mašnikovem odhodu ugasnila sveče in ključ od tabernakelskih vratič v žagradu shranila, naj to stori Cerkvenik, pa še le potem, ko je mašnik sv. blagoslov z burzo podelil. Treba mirno počakati, bodisi na oltarnih stopnicah, bodisi pred spodnjo stopnico, 1 Prim. o tem »Voditelj« 1. 1899, str. 75 in 253—257. in plano, da Cerkvenik opravi svoj posel. Ako je več mašnikov v župniji, naj slehern pazi, da ne odnese tabernaklovega ključa seboj. To se je že prigodilo in drugi obhajanci so morali čakati, da se je maš-nik povrnil od sprevidovanja bolnikov. Kaj bi še le bilo, ako bi med tem prišla nujna spoved! J. V. Kakšne barve štola se rabi pri podeljevanju občne odveze? Na vprašanje fr. Firminija Hasenoehrl-a, predstojnika tretjega reda, se li naj predstojnik ali drugi duhovnik, ko deli tretjerednikom vesoljno odvezo, poslužuje štole dotičnega dneva, ali bele, ali vijoličaste? je kongregacija za sv. obrede v sporazumu z liturgično komisijo dne 22. dec. 1905. odgovorila: Utatur stola coloris violacei.1 F. K. C. Katehetika. „Psihološka“ metoda. (Konec.) Kritiki, ki se principij elno vjemajo s »psihološko« metodo, pa želijo le popraviti nekatere pomanjkljivosti. (Ime.) Monakovski katehetje so dali svoji metodi s posebnim ozirom na analitično pot, ki je otroškemu mišljenju najbolj primerna in ki jo zato z vso vnemo zastopa, ime »psihološka« metoda. Že radi tega so zagnali nekateri kritiki mogočen hrup, češ, to je veliko raz-žaljenje za druge metode. In odkar je Willmann pri ped.-kat. tečaju v Solnogradu dokazal, da je sinteza tudi »psihološka«, odjenjali so, pa dali novi metodi ime »Münchener Methode« 2 v najnovejšem času pa »Münchener katechetische Methode« in drage volje jo prekrstijo še enkrat, če najde kdo primernejše ime. (Število formalnih stopinj.) Ko je monakovsko katehetsko društvo sestavljalo teorijo nove metode, zahtevalo je za vsako kate-hezo pet formalnih stopinj, a preden je izdalo praktične kateheze po tej metodi (t. j. že 1. 1900), sklenilo je po nasvetu Willmann-ovem, da se naj štejejo oficijelno le tri glavne stopnje (podavanje, razlaga in uporaba), drugi dve (priprava in združitev) naj se tem podredijo. Sedaj piše dr. Weber: »Die Münchener Methode stellt für jedes Thema drei Hauptstufen und zwei Nebenstufen auf.« 3 Kaj pravijo kritiki k temu? So-li formalne stopnje pri pouku sploh potrebne ? 1 Ephemerides Liturgicae, maj 1906, str. 257. 2 Mimogrede so jo nekateri tudi nazivali »Stieglitz-Methode« in »genetische Methode«. — 3 Dr. Weber, 1. c. str. 134. Učitelj Ruckert piše iv »Kat. B1.« 1901): »Die Stufen sind nichts weiter als ein nach logischen Gesetzen angeordneter Unterrichtsplan; ein solcher ist aber beim Unterricht wie bei allem vernünftigen Handeln notwendig. Langwieriges, langweiliges Dozieren, unsicheres, müßiges Hin- und Herreden wird vermieden, wo man nach einem festen Plan unterrichtet ...Planlose Schularbeit ist allezeit unverantwortliche Zeitverschwendung, gewissenloser Taglöhnerdienst!« Kar zadeva število stopinj, meni, da bi tri zadostovale, pripomni pa: »Übrigens werden sich je nach Art und Vielseitigkeit einer Lektion bei nicht mechanischer und schablonenhafter Lehrtätigkeit zu der einen oder anderen der drei Hauptoperationen öfters ganz ungesucht noch Unterstufen gesellen.« Will mann razpravlja v 2. delu svoje didaktike § 70: Das psychologische Moment der Aneignung, pa pravi h koncu: »Es ergibt sich eine dreigliedrige Reihe der Aneignungsstufen: Auffassen (Aufnehmen und Merken verbindend), Verstehen, Verarbeiten; oder: Kenntnis, Verständnis, Fertigkeit, und ihr entspricht die Reihe der vom Lehrer vorzunehmenden didaktischen Vermittellungen: Dar stellen, Erklären, Befestigen. Zur dritten Stufe gehören vershie-dene Betätigungen: die Verarbeitung und das Befestigen können geschehen durch Einprägen, Einüben, Wiedergeben, Wiederholen, Nachbilden, Anwenden u. a., je nach der Natur des Lehrinhaltes.« 1 Je-li pri vsaki lekciji ravno pet formalnih stopinj (3. glavnih in 2. pomožnih) potreba? Dr. Weber sam pripozna, da je v dveh slučajih izjema opravičena: pri ponavljavnih katehezah (»Repetitionskatechesen«) in pri kur-zorični obravnavi učne snovi. Engelmann-u to ni dovolj, on zahteva, naj se prvi dve glavni stopnji (podavanje in razlaga) spojijo »wenn der Lehrsatz in einem anschaulichen Bilde, das im Gedanken- und Gesichtskreise des Kindes sich bewegt, in leicht verständlicher und faßlicher Weise dargeboten wird.« In zakaj? »Das Begriffliche wird von den Kindern bereits im anschaulichen Vortrage aufgefaßt und von ihnen besser geschaut, als wenn es nach einer langen Erzählung und aus einer langen Erzählung gewonnen wird. Darum kann dem anschaulichen Vortrage sofort die 1 Willmann: Didaktik II. str. 250. Tri glavne stopnje pri pouku nahajamo tudi v starejši psihologiji z raznimi nazivanji. Pri sv. Auguštinu: memoria, in-tellectus, voluntas; pri sholastikih: sensibilitas, ratio, appetitus. Tudi Aristotel imenuje tri momente, ki določujejo naša dejanja in spoznavanje resnice: rpta S' daxiv žv rjj 'b'J/% ra xüpca upa^wt; xal dArpUia; aHD-Yjat? voö?, Spe^ig. Etli. Nie. VI, 2. »Voditelj« III. 22 Zusammenfassung folgen.«1 Pichler je pri dunajskem ped. kat. tečaju glede formalnih stopinj omenil: »In der Praxis sollen die Stufen nicht immer so streng ausein an dergehalten werden.... In der strengen stetigen Abgrenzung steckt doch ein bißchen Zwangsjacke«;2 v predgovoru k svojim katehezam pa piše: »Wir sind mit der Münchener Schule allerdings darin einig, daß der Katechet sich jene oder ähnliche formale Stufen beständig vor Augen halten muß und halten es für ein Verdienst der Münchener, darauf nachdrücklich hingewiesen zu haben. Wir glauben jedoch nicht, daß diese fünf Stufen immer oder in der Regel ebensoviele Teile der Katechese bilden sollen. Denn Darbietung, Erklärung, Zusammenfassung und Anwendung oder eine oder die andere dieser Stufen können auch in derselben Katechese mehrmals wiederkehren. Anderseits ist mitunter die Darbietung entbehrlich, indem man sich auf eine schon früher gebotene Anschauung stützen kann. Bezüglich der »Anwendung« aber wird es manchmal angezeigt sein, dieselbe, insoferne sie eine Anwendung der gewonnenen Lehrsätze auf die Einzelfälle des praktischen Lebens ist, bei der in der folgenden Stunde stattfindenden Wiederholung der Lektion vorzunehmen.« 3 Včasi — tako zahtevajo drugi kritiki n. pr. prof. Gatterer, prof. Katschner, dr. Sproll i. dr. — bo treba v eni uri prekorakati večkrat iste stopnje, če mora katehet obravnavati v eni lekciji več različnih pojmov n. pr. pri poglavitnih, pri tujih grehih; kajti da bi govoril celo uro o enem grehu, tega mu učni načrt ne dovoli. Kajpada ne bo mogel muditi se na posameznih stopnjah tako dolgo, kakor bi želeli mo-nakovski katehetje. Posamezne formalne stopnje. O posameznih stopnjah imajo kritiki razna mnenja. 1. (Uvod.) Smoter. Monakovski katehetje so spočetka zahtevali, da se postavi smoter na prvo mesto a njemu šele sledi priprava. Prof. Gatterer i. dr. so v toliko vplivali nanje, da sedaj priznajo: »Schließt sich die neue Katechese sachlich an die vorausgehende an, dann kommt die Vorbereitung an erster Stelle.« Na kaj se naj nanaša smoter? Dr. Weber je še vedno nekoliko pod vplivom profanne didaktike če zahteva, naj se ozira smoter na po-davanje (povest) in ne na katekizmovo vsebino, kajti pri veronauku ni povest sama sebi smoter, marveč le pripomoček, ki naj dovede do cilja (scilicet katekizmovega nauka). Poglejmo si eno Weberjevih ka- 1 Kat. Blätter 1902 str. 154. — 2 Po lastnoročnem zapisniku. 8 Pichler: Katholische Volksschul-Katechesen. Wien 1905. Vorwort V. tehez n. pr. 61., kjer govori o grehih zoper 4. božjo zapoved. Začne jo tako-le: Zielangabe: »Heute will ich euch von den schlimmen Söhnen des Heli erzählen.« S tem seveda kritiki niso zadovoljni. Ce že hoče katehet napovedati smoter za pomožno povest, mora ga prej napovedati za katekizmovo vsebino; toraj: danes bomo čuli, kako se otroci pregrešijo zoper 4. božjo zapoved; in če ravno hoče, lahko dostavi: v ta namen vam povem zgodbo o Helijevih sinovih. (Po d a vanj e.) Največ so prizadeli kritiki dr. Weberju radi 1. glavne stopnje, kjer zahteva večinoma za nazorilo povest in sicer le eno povest. Weber utemeljuje to svojo zahtevo s tem, da s povestjo najlože doseže dvojni namen kateheze: bistriti um in blažiti srce. »Ich betone, was manche Kritiker übersehen haben, daß die Erzählung nicht bloß zur Veranschaulichung dient, sondern auch zur Einwirkung auf das niedere Begehrungsvermögen (Gemüt).« Čuli smo že Meu-nier-ja, pred njim se je že oglasilo mnogo drugih kritikov — n. pr. Eschenlohr, P. Linden, Ruckert i. dr. — ki zahtevajo razun povesti tudi druga nazorila. Dr. Weber jim je hotel ugoditi, ko je pri dunajskem ped-kat. tečaju izjavil: »Prinzipiell lassen wir alles, was den Namen einer Anschauung verdient, gelten.« 1 Drugi kritiki oporekajo Weber-ju radi tega, ker ni mogoče najti za vsako učno snov primerne povesti »welche die konkreten Merkmale eines Katechismusbegriffes, respektive der Katechismusbegriffe deutlich an der Stirne tragen« (Eschenlohr).2 Weberju se zdi ta pomislek celo opravičen,3 a tolaži se, meneč: »Im Laufe der Zeit werden wir Erzählungen sammeln, so daß man für einen bestimmten Lehrstoff nicht bloß eine, sondern mehrere Erzählungen zur Verfügung hat.« Pa nadaljuje: »Wenn einmal eine größere Anzahl von Erzählungen zur Auswahl vorliegt, so wird man noch viel strengere Anforderungen an Erzählungen stellen können, als jetzt möglich ist. Man wird verlangen, daß jede Erzählung ein künstlerisch abgeschlossenes Ganzes sei, daß sie möglichst vollständig die Religionswahrheiten zum Ausdruck bringt.4 1 Dr. Weber, 1. c. str. 135. — 2 Po lastnoročnem zapisniku. 3 Istotako učitelj Ruckert: »Bei der Behandlung der weit überwiegenden Lehrsätze werden die geistlichen und weltlichen Religionslehrer auf fast unüberwindliche Schwierigkeiten stoßen. Woher soll man vor allem die Zeit nehmen zum Ausfindig- machen einer Erzählung, deren ethischer und sachlicher Inhalt für die spezielle Katechismusfrage geeignet, auf dieselbe gewissermaßen zugeschnitten ist?« Kat. Blätter 1901. S. 469. 4 »Ich erkenne die Schwierigkeiten vollkommen an, und gerade wer sich bemüht, die Methode praktisch anzuwenden, findet die Berechtigung dieses Einwandes bestätigt.« L. c. str. 159. — 5 Ibidem. »Voditelj« III. 22* Če bi pa vendar za nekatere učne snovi ne bilo mogoče najti primerne povesti, bi bile to izjeme, kar bi se pa moglo trditi še le tedaj, če je mnogo katehetov več let zamanj iskalo. (Razlaga). Drugo glavno stopinjo — »razlaga« — so imenovali nekateri tudi »tvoritev pojma« (Begriffsneubildung«); to je dalo Hartl-u, Linden-u i. dr. povod, da so dokazovali v obširnih razpravah: na podlagi enega izgleda ni mogoče podati otrokom popolnega (logičnega) pojma. Na to odgovarja Weber: »Der Ausdruck Begriff muß richtig verstanden werden. Für übernatürliche Wahrheiten gibt es ja nur quasi-Begriffe. Wir erkennen zum Beispiel Gott, die Gnade nur per analogiam. In diesen Fällen hat der Katechet nur die Analogie klar zu machen, das wirkliche Objekt begreift der Katechet ja selbst nicht.1 A kaj naj pomenja pri drugih pojmih »tvoritev« je razvidno iz naslednjih stavkov: »Aus der Geschichte soll zunächst nur der feste und sichere Begriff h ervorgehoben werden.« »Die Abstraktion der M. k. M. ist keine Begrilfsbildung sondern eine Begriffs a u f z e i-gung.« * »Es kann sich nicht um eine eigentliche Begriffsneubildung handeln, sondern mehr um ein Aufzeigen jener religiösen Begriffe, die durch das einzelne Anschauungsobjekt dargestellt werden.«3 Weber meni tudi: »Man braucht gar nicht einen vollkommenen Begriff anzustreben. Wird der Begriff nach der Münchener Methode gewonnen, so wird demselben noch manches Individuelle anhaften. Erst die fortgesetzte Anwendung vermag den Begriff allmählich zu klären.« 4 P. Linden zahteva na drugi stopnji analizo katekizmovega besedila. Stieglitz jo res večinoma zanemarja a ne tako Weber, kajti on želi: »Man soll ja die Erklärung nicht bloß mit einer einzigen sprachlichen Wendung geben, sondern möglichst vielerlei Redewendungen gebrauchen, und wo der Katechismustext schwer verständlich ist, werden deutlichere Ausdrücke nebenbei anzuwenden sein.«5 (Združitev.) Radi druge pomožne stopnje je imel dr. Weber malo kontroverso z Schraml-om. Le-ta je trdil, da se na tej stopnji »konstruirajo«, »komponirajo« katekizmova vprašanja, pa rabi te izraze v smislu: »Auffinden der Wahrheit durch die eigene Vernunft«; zato pripomni: »Solches Komponieren ist dem katholischen Methodiker nicht erlaubt.« 6 1 Kat. Blätter 1900, S. 295. — 2 Ibidem 1904, S. 69. Eising, 1. c. str. 99. — 4 Dr. Weber, 1. c. str. 174. Dr. Weber. 1. c. str. 172. — 6 Schraml, 1. c. str. 106. Na to mu odgovarja Weber: »Hier (sc. auf der Stufe der Zusammenfassung) bietet der Katechet zuerst die Elemente und fügt sie dann zu einem Ganzen zusammen oder läßt sie durch die Kinder zusammenfassen, wo dieses ohne Schwierigkeit geschehen kann. Ich bitte aber sehr, bei meinen Worten zu bleiben. Ich habe nicht geschrieben: Der Katechet bietet den Ober- und Untersatz und läßt dann durch die Kinder den Schlußsatz bilden. Der Begriff der Textsynthese verlangt nur, daß eine Reihe von Begriffen zu einem oder mehrere Sätze zu einem Satz zusammengesetzt werden. Die Tätigkeit, die hiezu erfordert wird, ist lediglich stilistischer, keineswegs ratiozinierender Natur . . . Unsere Methode setzt die bereits gelehrten, also schon fertigen Wahrheiten zu einer Summe zusammen.«1... »Die Zusammenfassung geschieht nicht per modum conclusionis, sondern per mo-dum additionis.« . . . »Ich habe schon erklärt, daß ich nicht die Religionswahrheit auffinden oder gar erfinden, sie konstruieren will, sondern, daß ich die Teile einzeln lehre, darbiete, zur gläubigen Annahme vorstelle und zum Schluß das Detail zusammenfasse . . . Die Zusammenfassung ist nicht eine Tätigkeit der Vernunft im engeren Sinne, sondern eine Gedächtnisarbeit.«2 Nek kritik »S« izraža (v »Kat. Monatsschrift«, Münster št. 9. in 10.) pomislek »ob es zweckmäßig sei, die Zusammenfassung im Sinne der »psychologischen Methode« als eine besondere formale Unterrichtsstufe aufzufassen; es wird dadurch wenigstens der Schein erweckt, als wenn die Zusammenfassung nur einmal im Unterrichte als besondere Funktion anzuwenden sei. Es ist doch eine Tätigkeit, welche sich mehr oder weniger durch den ganzen Unterricht hindurchziehen soll.« Za izgled navaja 28. Stieglietz-ovo katekezo, kjer razpravlja vprašanja: kaj dela sv. Duh v sv. cerkvi? in: kaj dela sv. Duh v nas? Mesto, da bi Stieglitz združil za vsakim vprašanjem posamezne točke 1., 2. in 1., 2., 3. v enoto, stori to še le ob koncu, ko je že gradivo toli obširno. — Dr. Weber zahteva, naj bi otroci s pomočjo katehetovo na tej stopnji sestavljali odgovore na katekizmova vprašanja s katekizmovim besedilom. Učitelj Rucke rt mu ugovarja, da je to pretežavno. Weber pa meni: »Wahr ist es, daß es den Kindern Schwierigkeiten macht, den Text zu formulieren. Daran ist jedoch nicht unsere Methode schuld und wenn andere Methoden auf dieses Formulieren des Textes von seiten der Kinder verzichten, so vernachlässigen sie eben einen Teil ihrer Aufgabe.« 3 1 Dr. Weber, 1. c. str. 116. ! Dr. Weber, 1. c. str. 117. 3 Dr. Weber: »Kat. Bl.« 1900 S. 290; S. 240, 243; 1902 S. 17, 263. (Uporaba.) Uporaba je pač pri vsakem pouku velikega pomena. To je že uvidel Caesar, zato povdarja: Rerum omnium magister usus1... istotako Plini j, če trdi: Adiciam, quod me docuit us us, magister egregius.2 Willmann piše: »Daß das Lernen im Ausüben seinen Abschluß suchen müsse, besagen außer früher angeführten (Lege, relege, repete; Nulla dies sine linea; Praecepta pauca, exercitatio multa) die Sentenzen: Fabricando fabricamur oder in anderer Fassung: Fabricando fit faber . . . die Anwendung im Leben hat der Spruch: Non scholae, sed vitae discendum im Auge.« 3 Tudi Weber povdarja: »Die Anwendung macht den Unterricht erst fruchtbringend. Ein Unterricht ohne Anwendung ist der Same, der auf felsigen Boden gestreut wurde.« Pri nekaterih predmetih n. pr. slovnici, računanju je uporaba zgolj v tem, da se navajajo zgledi, ki naj učenci na njih uporabljajo pravilo, ki so se ga kar ravno naučili. »Die Anwendung muß dem Kinde Gelegeheit geben, wiederholt einen allgemeinen Lehrsatz auf konkrete Fälle anzuwenden.«1 Tu ima uporaba namen kako pravilo, resnico vtisniti globoko v spomin. »Damit das Aufgenommene und Verstandene zur Anwendung gebracht werden könne, muß es in der Seele befestigt werden; dies geschieht aber bei Wissensinhalten durch Einprägen ins Gedächtnis.« 5 Kaj pa pri veronauku? Kritiki so očitali Weber-ju, da so njegovi nazori o tej stopnji »mit zu wenig Kritik der profanen Didaktik entlehnt.« »Beiden profanen Fächern soll durch die Anwendung und Übung allerdings lediglich der Verstand geschult werden; die erkennenden Kräfte des Kindes sollen die Fertigkeit erhalten, allgemeine Regeln auf einzelne Fälle zu applizieren. Beim Religionsunterricht aber ist die Anwendung vorzüglich Schulung des Willens« (Prof. Gatterer). Tudi Meunier trdi, da se Weber še ni otresel Herbart-ovega vpliva, pa da ima pri obeh »uporaba« zgolj namen: »dem Schüler die Fertigkeit beizubringen, die allgemeine Wahrheit in den vorkommenden Einzelerscheinungen verschiedenster Art mit Sicherheit wiederzuerkennen; in pravi dalje: »dies ist nur dadurch erklärlich, daß man die Verschiedenheit der Aufgaben außer acht läßt, welche die Katechese einer seits, die weltlichen Fächer anderseits zu lösen haben. Die weltlichen Fächer haben nur zu erklären und einzuüben. Ihre Aufgabe ist damit abgeschlossen, wenn der Lehrer dem Schüler die Kenntnis und das 1 Caes. Bell. civ. 2, 8. — 2 Plin. Ep. I, 20. 3 Willmann : Didaktik II. § 70 str. 259. — 4 Weber, 1. c. str. 49. — 5 Ibidem. Verständnis der Sache und bei praktischen Fächern (wie Lesen, Schreiben, Rechnen) auch noch die Fertigkeit in dieser Kunst beigebracht hat.« 1 To pa pri veronauku ne zadostuje »vielmehr muß der Katechet die betreffende Wahrheit den Kindern in der Weise nahelegen, daß er durch die Entwicklung der geegneter Motive jene religiösen Gefühle im Herzen des Kindes wachruft, welche den Willen zur Befolgung dieser Wahrheit antreiben.«2 So-li navedena očitanja radi III. stopnje opravičena? Distinguen-dum! Pri Weberju deloma, pri Stieglitz-u izjemoma. V teoriji povdarja Weber večkrat, da se naj pri veronauku vpliva na razum in voljo, saj piše: »Die Bildung des Willens und Verstandes gehen parallel, vom Anfang der Religionsstunde bis zu ihrem Schluß . . . Schon die Darbietung und Erklärung wirken auf den Willen ein, soweit der Lehrstoff überhaupt an den Willen herantritt. Das ist beim Religionsunterrichte stets der Fall.« 3 In o zadnji stopnji posebej pravi: »Nach meiner Darlegung ist zunächst zu merken, daß die Übung ebensosehr eine Tätigkeit des Verstandes ist wie des Willens.« Zdi se, kakor bi slednjemu dal prednost, če piše na drugem mestu: »die Aufgabe der »Anwendung« im Religionsunterrichte kann man kurz bezeichnen als die Schulung des Gewissens;« vest pa po nauku so Tomaža4 ni potentia marveč actus. Če pravimo o kakem človeku, da je »vesten« ne trdimo s tem: ta ve razsoditi, kaj je prav, marveč on hoče in stori, kar je kot prav spoznal. »Solati vest« bi toraj pomenjalo: otrokom nagibati voljo, da bodo v življenju vsik-dar točno izvrševali to, česar so se naučili v šoli. S tem se pa zopet reciprokno vpliva na razum ter pospešuje spoznanje, kajti »wir werden dessen am besten inne«, pravi Willmann, »woran wir uns betätigen; die Befolgung einer Lehre ist der Schlüssel zu ihrem Verständnisse; die hl. Schrift sagt: »Wenn jemand den Willen des Vaters tun will, wird er inne werden, ob diese Lehre von Gott ist« (Joh. 7, 17); praktische Erfahrung gibt Verständnis wie das Goetesche Wort besagt: »Manches können wir nicht versteh’n; Lebt nur fort, es wird schon geh’n.« 5 Teoretično torej Weber nikako priznava, da je treba na tretji stopnji vplivati zlasti na voljo ali kakor zahteva Gatterer: »Beim Religionsunterricht ist die Anwendung vorzüglich Schulung des Willens«; žal da v praksi tega ne ovažuje. V njegovih katehezah 1 Dr. Meunier, 1. c. str. 221. — 2 Ibidem str. 219. 3 Dr. Weber, 1. c. str. 49. — 4 Thom. Aq. I. qu. 78 a. 13. 5 Willmann: Didaktik II. str. 259. pogrešamo na III. stopnji »pareneze«. Le en izgled. V 60. katehezi govori o dolžnostih, ki jih imajo otroci do svojih starišev. Na III. stop- nji (»uporaba«) navaja samo za izgled Salomona, kako je častil svojo mater, in Tomaža Mor-a, ki je prosil vsak dan svojega očeta kleče za blagoslov — in s tem je kateheza končana. Ne tako Stieglitz. Malo njegov »uporab« je v tem oziru pomanjkljivih, nekatere so pa uprav klasične. Saj ne bo odveč, če navedemo eno za vzgled. V 17. katehezi (II. del) obravnava pisatelj isto snov, kot Weber v 60. kate-hezi. Za nazorilo mu služi ista povest kakor Weberju: egiptovski Jožef. »Uporaba« se pa glasi pri Stiglitzu tako-le: Jožef je že davno v nebesih in sprejel od Boga zasluženo plačilo. Doli z nebes vam kliče vsem: Otroci spoštujte očeta in mater! Ste-li vi tako pridni otroci, kakor je bil Jožef? Naj vam nekoliko izprašam vest. Spoštujete li svoje stariše? Se-li morda obnašate surovo in trmasto proti njim zlasti proti materi? Vsaj včasi? Niste bili nikoli neprijazni in čmerni proti očetu in materi? Niste nikoli slabo o njih govorili ali jih celo zasramovali? Veste, kaj pravi ljubi Bog? »Preklet bodi, kdor ne spoštuje svojega očeta in svoje matere« (V. Mojz. 27, 16.) Je-li vaše srce polno ljubezni do starišev? Potem bote delali vašim sta-rišem vedno le veselje; radi jim bote pomagali pri delu. Le mislite na božje Dete Jezusa! Morda ste jim pa že včasi povzročili se svojim slabim vedenjem žalost, jezo? Morda je morala včasi mati radi vas pretakati bridke solze? Gorje, če bi morala mati reči' »Ko bi le bil raji umrl v zibelki!« ali če mora tožiti, kakor nekdaj stari oče Jakob: »Ti me še spraviš pod zemljo«. Da, otroci, na marsikateri nagrobni spomenik bi se lahko zapisale besede: »Tukaj počiva mati, ki so jo lastni otroci umorili.« Bog varuj, t a otrok bi jaz ne hotel biti. Bal bi se in trepetal pred božjo kaznijo. Kako je pa kaj z vašo pokorščino? če vam je mati kaj naročila, niste-li včasi rekli: »Zakaj moram jaz vse storiti? Brat, sestra naj to stori!« Ali ste morda celo rekli: »Jaz nočem !« pa ste materi ubežali. Le čakaj otrok, Bogu ne boš mogel uteči. Nikar tega več ne storite! Hudobni otroci nimajo blagoslova. Videli ste to pri Jožefovih bratih. A sveto pismo nam pripoveduje še marsikateri drug svarilen izgled. Le mislite na nesramnega Kam-a, na zlobne Helijeve sinove, na nehvaležnega Absolona! — Pridnim otrokom deli Bog svoj blagoslov. Priden sin je bil Tobija. Ko ga je oče prijazno opominjal, je mladi Tobija tako lepo odgovoril: »Da, oče, vse, kar si mi rekel, hočem z veseljem storiti!« Ste-li vi tudi tako voljni, če vas stariši opominjajo? Ste-li tudi tako pridni in hvaležni otroci? — Sv. Hedvika je imela kaj pridnega sina, Henrik mu je bilo ime. Ko je umrl, povzdignila je mati oči in roke proti nebu in molila: »O ljubi Bog, zahvalim Te, da si mi dal tako pridnega sina! Vedno me je ljubil, nikdar me ni užalil; bil mi je najljubše na zemlji!« Ko bi zdaj kateri izmed vas moral umreti, bi-li mogla oče, mati tako moliti? Vprašate vaše srce! Če ni tako, mora biti odslej drugače. Ko bote šli prihodnjič k spovedi, prosite prej svoje stariše odpuščenja. Kar zdaj pa hočemo ljubega Boga prositi : O moj Bog, odpusti mi vse, s čemur sem dosedaj svoje dobre stariše razžalil! O moj Bog blagoslovi moje stariše, ohrani mi jih še prav dolgo. Blagoslovi ves njihov trud in njihovo skrb, in povrni jim v tem in onem življenju prav obilno, kar so mi dobrega storili! Jaz pa hočem vsikdar očeta in mater spoštovati, kakor si Ti zapovedal. Potrudil se bom, da bom vsikdar živel po njihovih naukih ter jim le delal veselje. Kar mi rečejo, hočem sprejeti, kakor bi mi Ti to sam djal. Pomagaj mi, o Bog, da spolnim, kar sem sklenil, po Jezusu Kristusu Tvojem Sinu, ki je bil tudi svojim starišem na zemlji pokoren in dal vsem otrokom najlepši vzgled. II. Nazorna enota. Monakovski katehetje zahtevajo za vsako uro nazorno enoto (»anschauliche Einheit«), pa želijo zopet naj bi imel večinoma vsak pojem svoje nazorilo. Ta zahteva je delala največ preglavice onim katehetom (n. pr. avstrijskim), ki imajo v vsakem razredu le po dve uri na teden (na Nemškem jih imajo pet). Na podlagi enega nazorila je mogoče neprisiljeno obravnavati le malo pojmov, koliko katekizmove snovi pa predelamo v eni uri, če hočemo izvesti strogo ovo zahtevo? Dr. Weber je rabil na Dunaju celo uro, da je razložil otrokom: kaj se pravi Boga »nad vse« ljubiti? (Kot nazorilo mu je služila povest o Tomažu Mor-u). Stieglitz razlaga postno zapoved v štirih (!) lekcijah. Kje je to nam mogoče, če hočemo predelati vso tvarino, ki nam jo predpisuje učni načrt? Zato so tudi nekateri katehetje naravnost izrekli: ta metoda ni za nas. Tudi dr. Weber je izjavil na Dunaju tekom debate: »Ich weiß für jene öster. Katecheten, die mit ihrem Jahrespensum um jeden Preis fertig werden müssen, keinen anderen Rat, als nicht nur auf die Münchener katechetische Methode, sondern überhaupt auf jede Methode zu verzichten oder aber dahin zu wirken, daß das Ausmaß des vor-pro auxiliatur« mihi; dexterae et melioris partis nomine auxilium apellans.1 Inde virtutem traxit, ut per humanam formam in passione positus commoveri nequaquam pos-set.«2 I Bellarmin, o. c. 56. a. — 2 Theodoretus, op. cit. col. 962. 3 Proponebam . . . a dextris meis . . . Sv. Hier. 4 Eythym. Zij>\ op. cit. 202. — 5 Gesell., op. cit. § 116, 5, c. op. 3. litt. s. II Mlčoch, n. d. 76. — 7 Ecker, o. c. 425. 8 Cyrill. Alex. col. 811. — 8 Rufinus, op. cit. col. 698. V. 9. Propter hoc laetatum est cor meum, et exultavit linguamea: insuper et caro mea requiescet in spe.1 Zaraditega se veseli moje srce in vriska moj jezik; pa tudi moje meso bo počivalo v upanju. Propter hoc, “5^ laken zategadelj, ker mi je Gospod ob desnici; laetatum est noš? samach 3. sg. pf. K. veseliti se, cor meum 'S1? libi, 21?. suf. 1. sg. srce, et exultavit 736 vajagel 3. m. sg. fut. K. z vav consec. od n Vi gil, vsklikati, ukati.2 Lingua mea, HU? kebodi; Tiaa kabod suf. Lsg., čast, konkretno: žlahtno, najboljše (kar ima človek); stoji namesto t?SJ nefeš, duša,3 včasih: jezik. Veseli se moje srce, »quia hereditatem accepi, quia ini-micum devici, quia talem mecum adiutorem habui.«4 Ipsa est perfecta laetitia, quae et hilari corde (libi) concipitur, et alacri sermone (kebodi razlagajo stari razlagalci vedno kot lingua, posnemajoč sv. Petra v dj. ap. 2, 26.) profertur.5 Insuper et in tudi glede telesa navdaja najtolaživnejše prepričanje. Caro mea, ’n5?2 besari, nt?3 basar suf. 1. sg. meso, metonimično: • T : 7 T T O 7 telo. Requiescet, jiškon 3. m. sg. fut. Kal. od šakan, bivati; in spe, naok labetach varnost, mir, navadno vakuzativu: varno, brezskrbno.0 Ta verz razlagajo stari razlagalci izključno o Kristusovem telesu v grobu. Caro mea non deficiet in interitum, sed in spe resur- rectionis obdormiet.7 Caro mea corruptionem naturae congruentem non sustinebit. Velocem enim resurrectionem consequar et in vitam redibo.8 V. 10. Ouoniam non derelinques animam raeam in inferno: nec dabis sanctum tuum videre corruptionem. Ker ne boš pustil moje duše v peklu, in ne boš dal svojemu svetniku videti trohnobe. Mesija sprejme ne samo z vdanostjo, ampak tudi z veseljem bližajoče se trpljenje: quoniam (’3 ki, ker) non derelinques, 2'i^.n'S1? lo_ taracob 2. m. sg. fut. Kal od 31**? racab zapustiti, prepustiti z akus. reči in h. osebe.9 Animam mearn, nafši, nefeš suf. 1. sg. življenski dih, duša, dihanje. Na tem mestu: duša; to zahteva sledeče in inferno 1 Exultavit gloria mea . . . habitavit confidenter. Sv. Hier. 2 Fut. consec. izraža sedanja djanja v zvezi s takimi časi, ki govorijo o sedanjih ali v sedanjost še segajočih djanjili. Gesen., op. cit. § lil, 4. 2. a. lit. r. 3 Fürst, o. c. I, 570. — 4 Eytym., op. cit. 202. — 5 Cassiod., op. cit. col. 115. 6 Fürst, op. cit. I, 179. — 7 Augustinus, col. 145. 8 Theodoretus, 1. c. col. 963. i. dr. — 9 Fürst II, 130. Mss'#1? lise’ol (ste aSrjv) globočina, prepad, podzemlje, kraljestvo sence in tmine, kjer bivajo duše umrlih. Seol so si predstavljali kot podzemeljsko globočino, ali kot temni kraj, kamor gredo duše umrlih; pa tudi živi, ki so se hudo pregrešili, se lahko vanj pogreznejo po odprtem žrelu v zemlji. Tako pripoveduje sv. pismo o Kore, Datan in Abiron, ki so se vzdignili zoper Mojzesa in Arona. Zemlja se je razpočila pod njih nogami in je odprla svoja usta in jih je požrla z njih šotori in z vsem njih premoženjem vred. In pogreznili so se živi v brezen (v hebr. še’o!ah) in pokrila jih je zemlja. (IV. Mojz. b. 16, 32, 33.) Seol pa pomeni tudi kraj, kjer so bivale duše pravičnih pred Kristusom umrlih. V tem zmislu pravi očak Jakop: Descendam ad filium meum lugens in infernum (n^Kg se’olah). (Gen. 37, 35.) Non derelinques in inferno: Ti ne boš prepustil moje duše pod zemlju; Ti ne boš dopustil, da bi prišla moja duša v podzemlje (in infernum imajo trije rokopisi Avguštinovi,1 namreč na tak način, da bi bila v njem pridržana.2 Tradicija razlaga ta verz splošno, daje duša Kristusova po smrti šla v predpekel. Ecce ipse (Christus) cla-mat, ipse Patri gratias agit, quin eius anima non sit more communi in inferno derelicta; sed celeri resurrectione clarificata ad coelorum regna pervenerit.3 Propria Christi gloria fuit, relicta non fuisse una cum caeteris.4 Nec dabis (“PP"«1? lo“titen 2. m. sg. fut. K. od (PJ natan), dati z akuzat. osebe in infinit, sanctum tuum (Tpvcn chasidejka od TCP. chasid suf. 2. m. sg.) Kethib ''Ten chasidejka s segol imajo le novejši rokopisi.5 Mnogo in sicer posebno starejših rokopisov ima qere: chasidejka, kakor sedanji masoreški tekst, kar tudi potrjuje septuaginta in vse stare predstave sv. pisma.0 Najboljši hebr. rokopisi odobrujejo sedanji mas. tekst,7 tako da se na rokopise s segolom sploh ni treba ozirati.8 Videre PiN~^ lir’ot inf. c. K. od PSH ra’ah, gledati, corruptionem (pntP' šachat). Šachat izvajajo nekateri (n. pr. De-litsch, Bachmann, Ecker) od nttp šuach, vgreznjen, globok biti, potem: pogrezniti, spustiti v jamo (nntžf šachat: jama, v katero se lovi zverina); potem: jama pokončanja t. j. grob, smrt; posebno v reklu ra’ah šachat kakor na tem mestu. Vendar se pa šachat izvaja tudi lahko od glagola nnttf šachat, kar pomeni, pokončanje, uničenje.9 Zagovorniki tega 1 Aug., col. 145 op. 1. — 2 Reinke, com. I, 169. 3 Cassiodorus, col. 115. in drugi. — 4 Calmet, coru. lit. VI, 161. 5 Ecker, 618. — 0 Thalhofer, 132. — 7 Bachniann, op. cit. 43 op. 1. 8 Delitsch, op. cit. 171, op. 1 in v tekstu; prim. Reinke com. I, 171 — 177. 0 Fürst, II, 435. mnenja se sklicujejo na septuaginto (S’.acpfiopäv pokvarjenje trohnoba), na stare prestavljavce in na dejanje apostolsko (otacpD-opav Act. ap. 2, 27), ki imajo na tem mestu izraze, ki pomenijo »corruptionem«.1 Za smisel tega verza pa je vseeno ali izvajamo šachat od šuach ali šachat, stvarne razlike ni med njima. Tradicija razlaga »corruptionem« o trohnobi, katere je bilo obvarovano Kristusovo telo. Sanctificatum corpus, per quod et alii sanctificandi sunt, corrumpi non patieris.2 Et hoc dispositio et gratia omnipotentis Dei fuit, ut corpus eius non esset tarndiu in terra exanime, ut corrumperetur.3 V. 11. Notas mihi fecidi vias vitae, adsinplebis me laetitia cum vultu tuo: delectationes in dextera tua usque in finem.4 Spoznati si mi dal poti življenja; z veseljem me boš napolnil pred svojim obličjem; radosti so na tvoji desni vekomaj. Notas mihi fecisti, D>PTin todi'eni 2. m. sg. fut. Hif. suf. 1. sg. od VI) jada vedeti: Hif. naznaniti, vias vitae cqn rnk ’orach chajjim pot v življenje.0 Docuisti me modum redeundi ad vitam post mortem, metaphora est pulcherrima, per quam modus per se resurgendi dicitur via usque ad illam diem ignota, quia nullus unquam per se resurrexit, Christo excepto.0 Tradicija in skoraj vsi novejši razlagalci umevajo vita o vstajenju Kristusovem. Revelasti tu mihi vias vitae, h. e. resurrectionis meae atque iteratae vitae modos.7 Adimplebis me, v?2’ (sol/a) nasičenje, obilnost, izobilje, laetitia, ninot? (semachot) pl. od nnpir simchah, veselje; plural pomeni »veliko« veselje; sob a semachot je osebek nominalnega stavka: nasičujoče izobilje veselja. Cum vultu tuo, TpjETX ’et"panejka . ’et-apud pri, pred tvojim obličjem, pred teboj kakor DEl lifne. Izobilje veselja je združeno z gledanjem tvojega obličja (’et predložnik vkupnosti). Veselje je dušna svetloba, božje obličje ali Doxa pa je svetloba svetlob »nedosegljiva svetloba« (I. Tim. 6, 16), toraj je tudi z gledanjem božjega obličja združeno nepopisno, človeško srce celoma nasičujoče veselje; Deus facie sua illi revelata, Christum gaudio cumulavit. Christus post pas-sionis certamen, gloriae suae possessionem adeptusest; atque humana illius natura gloriae culmen attigit, coelestibus terrestribusque creaturis 1 Reinke, Com. I, 178, 3. — 2 Augusti. col. 145. 3 Rufinus, op. cit. 698, tako tudi Cassiodor, col. 115, Haymo col. 240, Eythy- mius, col. 203 in drugi. 4 Ostendes mihi semitam vitae, plenitudinem laetitiarum ante vultum tuum, decores in dextera tua aetemos. S. Hier. — 5 Ecker, o. c. 1839. 6 Bellarmin, o. c. 56. — 7 Eythymius, Zig. op. cit. 203. i. dr. praeposita. Patris vultum ac maiestatem acriore ac feliciore lumine quam caeteri, infinito inter utrosque intervallo, contemplatur. 1 Implebis . . . tuo. Quoniam cum ad criicem accederet dicebat »Valde tristis est anima tnea usque ad mortem« merito his verbis usus est, cum de resurrectione inentionem faceret docens, pro illa moestitia se in perpetuo gaudio fore, impatibilem, immutabilem, et immortalem secundum humanam quoque naturam.2 Delectationes, nlöjji (ne'imot) pl. od Hö’lN neimah, radovanje, uživanje, slast, razkošje; dostaviti se mora »sunt«. Plural znači superlativ. 3 Delectationes razlaga tradicija o večnem veselju. Delectiones i. e. ineffabiles beatitudines.1 In dextera tua, (biminka, b in iamin suf. 2. m. sg.) Neka- teri smatrajo 2 = in »v« tvoji desnici, drugi pa = ad »na« tvoji desnici. Drugo mnenje (ad = na) se prav poda smislu, ker govori psalm tu o najožji in najiskrenejši zvezi psalmovega osebka z Bogom. Nec solum gloriosum me facies, pravi Mesija Očetu, sed ad dexteram col-locabis in coelis.5 Usque in finem, (nSJ nezach) trajnost, tu časovno: na vedno, za zmiraj. Post resurrectionis gloriam proprie se dicit in Patris dextera delectatum, ubi iam mundi istius adversitate deposita, humanitas eius totius maiestatis clarificatione completa est, regnans unita Verbo cum Patre et Špiritu sancto per saecula saeculorum.6 Prav lepo nas opominja ob koncu Rufin: »Studeamus ergo vitae vias«, katere nam je kazal in kaže Kristus s svojim vzgledom in s svojim naukom, »obser-vare, quatenus ad tantam laetitiain, et ad tantas delectationes valeamus pervenire.« 7 * * * Petnajsti psalm je po septuagintinem in vulgatinem besedilu neposredno mesijanski in se mora razlagati tudi izključno v mesijanskem smislu.8 Da se mora umevati ta psalm v čisto preroškem pomenu, zahteva: a) jasno pričevanje sv. Duha v sv. pismu nove zaveze, ^judovsko in c) krščansko ustno izročilo. a) Ta psalm se da sicer po hebr. besedilu vsaj nekoliko razlagati tudi o Davidu, kakor so ga razlagali nekateri, toda sv. apostola Peter in Pavel učita, razsvetljena po sv. Duhu, da govori po besedah Davidovih Mesija sam. Zadnje štiri verze petnajstega psalma omenja sv. 1 Calmet, com. lit. VI, l6l. — 2 Theodoretus, col. 963. 3 Mlčoch, o. c. 76. — 4 Haymo, op. cit. col. 240. — 5 Bellar., o. c. 56. 6 Cassiodorus, op. cit. col. 116. — 7 Op. cit. col. 699. 8 Thalhofer, o. c. 128. Peter v govoru na binkoštni praznik, ko dokazuje zbranim poslušalcem, da je Gospod obudil Jezusa Kristusa in ga rešil iz kraljestva sence in tmine, »ga rešil bolečin pekla (v gršk. tcO fravaiou, smrti), kakor je tudi bilo nemogoče, da bi bil držan od njega.« 1 Ako bi bil Kristus umrl enako pobožnim starega zakona, in ako bi bila imela smrt kako moč čez njega, bi bile tudi njega zadele bolečine pekla, t. j. hrepenenje po rešenju iz predpekla, kakor vse pobožne pred Kristusom. Ker pa je on sam bil tisti, po katerem so hrepeneli tako živo, torej ni bil tisti bolečini podvržen, ker sam po sebi ni mogel hrepeneti.2 Pa tudi podzemlje ni moglo Kristusa obdržati v sebi. V dokaz za to trditev navaja sv. Peter preroške besede Davidove, katere je govoril o Mesiji v ps. 15, 8.— 11.: David namreč govori o njem (o Mesiji): »Gospoda sem imel vedno pred svojimi očmi, ker je na moji desnici, da ne omahnem. Zavoljo tega se je veselilo moje srce, in radoval se je moj jezik, tudi bo počivalo moje meso v upanju. Ker ne boš pustil moje duše v peklu, in tudi ne boš prepustil, da bi tvoj Svetnik videl trohnjenje. Znane si mi storil pota življenja; in napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.« 3 In da vsak lahko razume, kaj hoče sv. Peter s tem navedkom reči, poda sam, razsvetljen od sv. Duha, ki je napolnil ravno isti dan apostole s svojimi darovi, tako jasno in razločno razlago, da jasnejše in razločnejše ne more govoriti. »Možje, bratje! bodi pripuščeno vam slobodno govoriti o očaku Davidu«, kar hoče sv. Peter nadalje govoriti o Davidu, bi lahko poslušalci krivo tolmačili, kakor da bi hotel sv. Peter poniževati Davida. Zato pa rabi pomirjajoči prehod, »da je (sc. David) umrl in bil pokopan, in njegov grob je pri nas do današnjega dne. (David je umrl in je videl trohnobo, torej ne velja prerokovanje v ps. 15. o Davidu, ampak o Mesiju.) Ker je bil tedaj prerok in je vedel, da mu je obljubil Bog s prisego, da bo nekdo od sadu njegovega ledja sedel na njegovem sedežu: govoril je previdoč (zroč v prihodnost) o Kristusovem vstajenju, da ni bil puščen v peklu (v predpeklu) in tudi njegovo meso ni videlo troh-njenja. Tega Jezusa je Bog obudil, česar smo mi vsi priče.4 Sv. Peter nanaša ps. 15, 8.—11. brezdvomno na Mesijevo vstajenje. Tudi sv. Pavel dokazuje v sinagogi Antiohijski Pizidijski zbranim Judom Kristusovo vstajenje od mrtvih iz ps. 15, 10.: »Da ga (Mesija) je obudil od mrtvih, da se nič več ne vrne v trohnjenje, je tako rekel: Zvesto bom dopolnil Davidu storjene obljube. Zatorej pravi tudi na drugem mestu: Ne boš pripustil, da bi videl tvoj Svetnik trohnjenje.«6 Kakor sv. Peter na binkoštni praznik, izvaja tudi sv. Pavel iz navedenih be- 1 Dj. ap. 2, 24. — 2 Allioli ad 1. c. 2 Dj. ap. 2, 25-28. — 4 Dj. ap. 2, 29-32. - 2 Dj. ap. 13, 34. 35. sed dvoje: prvič, da se to prerokovanje ni izpolnilo na Davidu, drugič da je ta, na katerem se je izpolnilo prerokovanje, neizmerno višji in imenitnejši kakor David. »Zakaj David, ko je ob svojem času služil volji božji, je zaspal in bil položen k svojim očetom in je videl troh-njenje. Katerega je Bog od mrtvih obudil, ni videl trohnjenja. Opirajoč se na to dejstvo doda sv. Pavel: »Znano vam tedaj bodi, možje, bratje! da se vam po njem (kateri ni videl trohnjenja) oznanjuje odpuščenje grehov; in od vsega, od česar niste mogli biti opravičeni v Mojzesovi postavi, je v tem opravičen vsak, kateri veruje.« 1 Prvaka apostolov sv. Peter in Pavel sta razlagala pred veliko množico ljudstva, med katerim so bili gotovo tudi olikani, v sv. pismu in razlagi dobro poučeni in od začetka apostolom nikakor ne prijazni poslušalci, psalmistov izrek z nekakim ponižanjem Davida jasno in določno o Mesiji. In vendar ni nihče izmed mnogoštevilnih poslušalcev ugovarjal taki razlagi psalmistovega izreka niti z najmanjšo besedico, nihče ni opomnil, da se ne sme psalmistov izrek tako umevati, kakor sta ga razlagala apostola, namreč o Mesiju, ampak o Davidu ali sploh o kom drugem, in tudi ne o nestrohljivosti in o vstajenju, ampak o rešitvi iz velikih nevarnostih, iz tega je razvidno, da so bili sodobni Judje splošno prepričani, da se mora ps. 15, 8—11. umevati o nestrohljivosti in vstajenju Mesijevem. Drugače bi bili Judje apostolsko razlago o vstajenju Kristusovem gotovo zavrgli kot premišljeno potvaro ali zavijanje pravega svetopisemskega smisla, ali pa bi bili očitali apostolom zadolženo ali vsaj nezadolženo zmoto, in nikakor bi se ne bili spreobrnili na apostolsko pridigo, ako bi mislili, da so apostoli potvar-javci sv. pisma ali slabo poučeni razlagavci. b) Judovska tradicija je drugi dokaz, da je petnajsti psalm neposredno mesijanski in sicer ne sarpo verz 8.—11., katere navajata sv. Peter in Pavei, ampak celi psalm, »quia totus psalmus est oratio quae-dam continuata, (ideo) non possunt intelligi quatuor ultimi versus de Christo, quin totus Psalmus de Christo intelligatur.2 Kdor torej pritrdi, da sta sv. Peter in Pavel končne verze tega psalma pravilno razlagala, mora tudi pripoznati, da se mora i prejšnji psalmov del, ki tvori z zadnjimi verzi popolno, logično se strinjajočo celoto, razlagati v me sijanskem smislu. Tega mnenja je tudi krščanska tradicija vseh stoletij. c) Ciril Aleksandrijski pravi pri začetku razlage 15. psalma: Hic communem veluti humani generis induens personam Servator, cum Deo Patre loquitur.3 1 Dj. ap. 13, 36.—39. — - Bellarmin, o. c. 53. 3 Op. cit. col. 806. Euzebij se sklicuje pri vprašanju, »ad quem, quae in prophetia continentur, referenda sunt«, na omenjeno razlago apostola Petra in dostavi: Quibus sic enuntiatis, superfluum esset ulterius indagare, ad-quem referenda prophetia; postquam tanti viri testimonio edocti fuimus.' Teodoret: Hic Domini mortem et resurrectiqnem praedicit eorum-que, qui in illum crediderunt salutem.2 Sv. Auguštin: Rex noster in hoc psalmo loquitur ex persona sus-ceptionis hutnanae, de quo titulus regalis, tempore passionis inscriptus eminuit. 3 Kasiodor: Per tot um psalmum introducitur persona Domini Salva toris. 4 Sv. Bruno: Christus pro humanitate suscepta a patre se conser-vari petit, eique gratias refert, qui sua potentia iniquitatem huius sae-culi superavit: et post resurrectionis gloriam in delectationibus dexte-rae suae eum collocavit.5 Haymo: Vox Christi secundum humanitatem et incipit ab infir-mitate humanitatis.6 Brev. in psal. s. Hier.: Psalmus regis nostri vocem, quam in as-sumpto homine profert, sine diminutione retinet deitatis missam a Patre.7 Beda Vener.: Per totum psalmum introducitur persona Domini Salvatoris. Vox Christi ad Patrem.8 Bellarmin: Argumentum psalmi est oratio Christi ad Patrem.0 Schegg: Potežkoče, katere kaže 15. psalm v septuaginti se dajo le rešiti, če se zvesto držimo prepričanja, da je psalmova vsebina mesijanska. 10 Thalhofer: Petnajsti psalm je po septuagintinem in vulgatinem besedilu po našem mnenju izključno mesijanski, vsaka drugačna razlaga n. pr. o Davidu je zelo prisiljena.11 Enako drugi. Ker se ta izključno mesijanski psalm nanaša na trpljenje in vstajenje Mesijevo, moli ga sv. cerkev ob nekaterih praznikih in spominskih dnevih Gospodovih, tako na praznik »Pretiosissimi Sanguinis D. N. 1. Chr. kot tretji psalm v I. nokt. Izdajalec se bliža Mesiju (Iudas qui euin tradidit ... 3. ant. I. nokt.) in ž njim mnogoštevilni sovražniki, da odvedejo Kristusa v trpljenje in v smrt. Mesija moli: »Con-serva me Domine« — daj mi svojo obrambo, da bom spolnil veliko 1 Op. cit., col. 154. enako Eythymius, op. cit. col. 194. 3 Op. cit. col. 955. — 3 Op. cit. col. 144, enako Rutin, op. cit. col. 696. 4 Op. cit., col. 112. torej celi psalm je izključno mesijanski. 5 Op. cit. col. 85. — 6 Op. cit. col. 238. 7 Migne P. c. ser. lat. XXVI col. 856. 8 Migne P. c. ser. 1. XCIII col. 557/58. — 9 Op. cit. 53. Op. cit. I, 150. — 11 Op. cit. 128. delo odrešenja, katero si mi z mojo voljo naložil, glej radovoljno pre-lijem zadnjo kapljo krvi, da otmem človeštvo večne propasti, ker vem, da mi boš ti v trpljenju ob desni in obudil moje na križu izkrvavljeno telo k večnemu življenju. Molimo ta psalm na praznik Ss. Sidonis v 1. nokt. na drugem mestu. Ko gledamo s pobožnim spoštovanjem okrvavljeni mrtvaški prt (aspersus est sanguis super vestimenta mea .... 2. ant. I. nokt.), stopi nam pred dušo celo trpljenje Kristusovo z vsemi grozotami, sočutno kličemo iz dna srca z Mesijo za božjo pomoč, ki se tudi javi v obujenju od mrtvih. Na Veliko soboto ga molimo na 3. mestu I. nokt., dokončan je presilni boj, zmagalec pekla počiva mirno po dovršenem trudapolnem delu, njegovo telo spava sladko (caro mea requiescet in spe, 3. ant. I. nokt.) brezskrno spanje, saj se sveti nad grobom preroški izrek: Moje meso bo počivalo v upanju, ker ne boš pustil moje duše v peklu in ne boš dal svojemu svetniku videti trohnobe. Menihi molijo v spomin, »da Gospod ni pustil Mesijeve duše v peklu«, ampak jo je združil na Velikonočno jutro s telesom, ta psalm na Velikonoč. Pa tudi najpopolnejše daritve nas spominja ta psalm, ker Kristus nas ni poklical k daritvam živali, ampak k daritvi svojega lastnega telesa in svoje brezmadežne krvi.' Communione calicis, quo Deus ipse sumitur, non vitulorum sanguine, congregavit nos Dominus.2 Ta psalm molimo tudi na spominske dneve mučenikov. V pregroznih mukah, katere so morali trpeti, ozirali so se mučeniki na delež v nebeškem v veselju, ki jim je obljubljen, če izpijejo stanovitno in vdano v voljo Gospodovo kelih trpljenja. Ogromna množina je ostala stanovitna, radovoljno, celo z veseljem so pretrpeli vse muke, in tako s svojim vzgledom spominjali sodobnike in spominjajo tudi nas Kristusove radovoljnosti in vdanosti v trpljenju. (Sanctis, qui in terra sunt eius, mirificavit omnes voluntates meas inter illos 2. ant. TI. nokt. com. martyrum). Že v stari zavezi smatrali so k posebni službi božji izvoljene in odločene kot posebno lastnino božjo, kot dedščino (xXrjpo?) božjo. To spričuje Mojzes, ko govori vstašem: »Jutri bo razodel Gospod, kateri so njegovi, ter bo svete, (katere si je odločil v svojo službo) k sebi vzel; in katere si bo izbral, se mu bodo bližali« (IV. Mojz. 16, 5.) Bog stori celo čudež, da se pokaže, katere si je izvolil: »Kogar bom izvolil, njega palica bo ozelenela« (IV. Mojz. 17, 5) pravi Bog glede duhovstva Aronovega. Bog se je pa tudi sam obljubil v delež svojih služabni- 1 Lampe-Krek, I, 485. — 1 3. ant. I. nokt. pred petnajstim psalmom na sv. Rešnjega telesa praznik. kov, levitov in duhovnikov. »Gospod je rekel Aronu: V (Izraelovi) deželi ne imejte nič posestva, tudi ne deleža med njimi; jaz sem tvoj delež in dedščina v sredi Izraelovih otrok.» (IV. Mojz. 18, 20.) Mojzes poroča pozneje: »Gospod je odločil Levijev rod, da nosi skrinjo zaveze Gospodove in stoji pred njim v službi in blagoslavlja v njegovem imenu. Zatorej nima Levi deleža in posestva s svojimi brati; ker je Gospod sam njegovo posestvo, kakor mu je bil obljubil Gospod.« (V. Mojz. 10, 8. 9.) Ta misel in to prepričanje prešlo je tudi v novo zavezo. Tudi služabniki božji v novi zavezi so posebna lastnina, posebna dedščina božja, in Bog se jim daje že tukaj na zemlji zlasti pa v srečni večnosti v poseben delež in v posebno dedščino. S tonzuro se odpove klerik posvetnemu posestvu in vživanju in se odloči popolnoma v sveto službo Gospodovo, da more Gospoda kot plačilo tudi na poseben način posedovati in uživati. Ta misel je dala povod, da se pri ginljivem obredu deljenja tonzure, moli začetek psalma (v. I - -4) in da prejemalci tonzure izjavljajo: »Gospod je delež moje dedščine in mojega keliha; ti si, ki mi povrneš mojo dedščino.« V Gospodovo varstvo zaupajoč (varuj me o Gospod, ker v tebe zaupam) pripravljeni so žrtvovati se v blagor vernikov (svetnikov, ki so v njegovi deželi) in jim koristiti s tem, da zdravijo (v zakramentu sv. pokore) njih (velike) slabosti in jih združujejo v hiši Gospodovi k nekrvavi daritvi nove zaveze (in ne k daritvam, ki so od krvi).1 Lep pomen ima ta psalm tudi, ko se moli pri krščanskem bolniku, ki trpi bolečine s Kristusom, pa ima tudi najlepše upanje, da prejme sadove ali plačilo svojega trpljenja. Tudi v mašne molitve je sprejela sv. cerkev nekatere verze tega psalma. V sredo po tretji postni nedelji moli duhovnik v imenu grešnika: Notas mihi fecisti vias vitae: adimplebis me laetitia cum vultu tuo, Domine (communio). Gospod kažeš mi pot, da zopet prejmem dušno življenje, katero sem izgubil s smrtnim grehom, in postanem deležen večnega veselja in gledam tvoje obličje. V ofertoriju pete nedelje po binkoštih moli duhovnik: Benedicam Dominum, qui tribuit mihi intellectum: providebam Deum in conspectu meo semper: quoniam a dextris est mihi, ne commovear. Hvaležno in radostno se spominja, preobilnih darov, katere sta izlila Oče in Sin po sv. Duhu v binkoštnem času v srca otrok božjih, darove, ki so preobrazili obličje zemlje in delijo moč, da ne omahnemo (ne commovear). Sklenimo s Kasiodorom: Consideremus hunc psalmum, quanto nos munere salutis informet: in passionibus confidentiam tradit, in spe aeternam gloriam pollicetur, ut docendo quae futura sunt prospera, prae- 1 Cf. Thalliofer, o. c. 132 et seq. sentia non timeamus adversa. Schola coelestis, eruditio vitalis, audi-torium veritatis, disciplina certissime singularis, quae discipulos occupat sensibus fructuosis, non inanium lenocinatione verborum.1 Po hebr. poslovenjen se ta psalm glasi: 1. Steber z napisom Davidov (psalm). Varuj me Bog, ker iščem zavetja pri tebi. 2. Rečem Jahve: Gospod moj si ti, sreča moja ni izven tebe. 3. Kar zadeva svetnike, kateri v deželi (so) in slavne, vse dopadenje moje (je) na njih. 4. Mnoge so bolečine onih, (ki) drugega (namreč pravega Boga z malikom) zamenjajo; ne bom izlil (daroval) njih pivnih darov od krvi, in ne bom vzel njih imen na svoje ustnice. 5. Jahve (je) delež dedščine moje in keliha mojega, ti boš (s podpiranjem) zagotovil delež moj. 6. Vrvi so padle mi v prelepe (kraje); da tudi dedščina (taka) se dopade meni. 7. Hvalil bom Jahve, ki me je opomnil, vrhtega po noči opominjajo me obisti moje. 8. Postavljal sem Jahve pred seboj vedno, ker od desne moje sem (na desni moji) (je on), ne bom omahnil. 9. Zategadelj veseli se srce moje in vsklika duša moja (jezik moj), pa tudi meso moje bo bivalo varno. 10. Ker ne boš prepustil duše moje podzemlju, ne boš dal svetemu svojemu gledati trohnobe. 11. Naznaniš (naznanil boš) mi pot življenja (v življenje), nasičujoče izobilje veselja (je) pred obličjem tvojim, slasti (so) na desnici tvoji vedno. Ivan Mar košek. 7- I ------------- Ljutomerski dušni pastirji. A. Župniki. (Konec.) 30. Fras Janez Mihael, župnik v Ljutomeru od 1. avgusta I747 do 16. septembra 1752. Narodil se je dne 27. avgusta 1707. pri Sv. Križu na Murskem polju kot zakonski sin Jožefa in Katarine Fras2 in je bil v mašnika posvečen dne 12. aprila 1732.3 Najprej je kapelanil pri Sv. Juriju na Ščavnici, od koder je leta 1733. odšel za vikarja k Sv. Petru pri Radgoni. Junija 1744 je prišel za župnika v Negovo, kjer je služil 3 leta.4 Dne 26. maja 1747 imenoval ga je sekovski škof Leopold Ernest grof Firmian za župnika v Ljutomeru. Ker pa je grajščak kot vogt delal precej časa zapreke 1 Op. cit. col. 116. 2 Krstna knjiga župnije Sv. Križa. — 3 Ordinacijski zapisnik v Gradcu. 4 J. Orožen, I., 260. ter ga ni hotel potrditi, nastopil je župnijo šele 1. avgusta t. 1. Čez pet let, namreč dne 16. septembra 1752 je odšel za župnika v Apače, a dne 10. maja 1757 vrnil se je zopet v Ljutomer1 ter je ondi župni-koval do 14. julija 1759, ko je v 52. letu svoje dobe zaspal v Gospodu. Mrtvaška knjiga poroča o njem: »1759, 15. Iulii sepultus est Adm. Rdus Dnus Ioannes Michael Frafs, A. A. L. L. et Thlgiae Magister omnibus mortuorum ad exem-plar omnium Christianorum sacramentis provisus, Parochus hic 2da vice in tertium Annum, aet. annor. 52.« Stara ljutomerska kronika pa trdi, da je umrl 14. avg. 1759, kar je z ozirom na poročilo mrtvaške knjige brez dvoma neresnično. 31. Haring Krištof Joakim »Ss. Theologiae Doctor«, župnik od 18. oktobra 1752 do 17. februarja 1757, ko je rezigniral. Bil je zak. sin Andreja in Katarine Haring ter se je narodil v Slov. Bistrici dne 7. decembra 1687.2 Ž njim so Ljutomeržani imeli velike sitnobe, kajti semtertje je bil celo zmešan ter je uganjal razne norosti. L. 1755. so Ljutomeržani o priliki vizitacije poročali višjemu duhovniku Ernestu Antonu pl. Azula, da se njihov župnik Haring zlasti o polni luni vede celo zmešano in zaradi tega se nihče ne upa v župnišče. To je potrdil tudi oskrbnik grada, ki je med drugim navedel, kako čudno se je župnik vedel pri njem, ko ga je bil na veliko sredo v gradu obiskal. Nekoliko časa se je namreč pametno ž njim razgo-varjal, a naenkrat se je začel vesti nekako smešno in oskrbnik je takoj spoznal, da je zopet ob pamet prišel. Med drugimi neumnostmi, katere je govoril, začelje po napevu: Sveti, sveti, sveti — peti: »Närrisch, närrisch, übernärrisch . . ., närrisch ist Haring der Pfarrer, der grösste Narr ist der Verwalter.« Dne 2. maja 1756. je odšel v Gradec in kapelan Jakob Kampušt je bil postavljen za provizorja. Junija se je vrnil iz Gradca precej zdrav, a čez 14 dni je zopet znorel. Zato je prišel početkom julija t. 1. zdravnik Ganser v Ljutomer, ki je dal župnika v hišo zapreti ter je naročil, naj ga vedno stražijo. Dne 6. julija t. 1. poroča kapelan Jakob Kampušt škofijstvu, da župniku ni nič bolje, zato ga je hotel župan dati zvezati in v Radgono zapeljati, a on je to zabranil. Zato pa vpraša, kaj mu je storiti. Vsled tega je škofijstvo dne 16. julija t. 1. ukazalo dekanu v Radgoni, naj mu priskrbi ondi stanovanje ali pa ga naj spravi h križevskemu župniku Kostwein-u, s katerim sta bila vedno prijatelja. Že 20. t. m. je slednji vzel Haringa k sebi, kjer je postal celo pameten. Dne 3. sept. 1 Listine v kn. šk. arhivu v Mariboru. 2 Krstna knjiga Slov. Bistrice. t. 1. piše Kostwein škofu, da mu je pri vsein tem, da Haring ne kaže nobenih znamenj norosti, vendarle težavno in sitno, ga dalje pri sebi imeti. Ker bi mu nadalnje bivanje pri Sv. Križu vtegnilo več škoditi, kakor koristiti, prosi, naj ga spravijo v Radgono, kjer dobi lahko vsak čas zdravniško pomoč. To se je tudi zgodilo. Dasi je bil pozneje celo pameten, mu je škofijstvo vsekako prepovedalo, vrniti se nazaj v Ljutomer in prevzeti župnijo brez oskrbnika »in spiritualibus«. Zato je dne 17. februarja 1757. rezigniral. Vsled tega je sekovski škof Leopold Plrnest grof Firmian podelil župnijo ljutomersko dne 10. maja t. 1. župniku v Apačah Janezu Mihaelu Frasu, ki pa je moral predniku plačevati na leto 30 gld. pokojnine.1 32. Fras Janez Mihael, »AA. LL. et Theologiae Magisters zopet župnik od 10. maja 1757 do 14. julija 1759, ko je umrl. 33. Leygeb Anton, »Ss.' Theologiae Doctor Roman us«, sekovski konzistorijalni. svetovalec »cum voto et sessione«, župnik od 25. avg. 1759 do 6. februarja 1773, ko je 51 let star umrl. Bil je Ljutomeržan ter je za olepšanje župnijske cerkve in podružnice v Cezanjevcih mnogo storil ter si nabral nevenljivih zaslug. Kanonično inštaliral ga je višji duhovnik Ernest Anton pl. Azula še le 29. julija 1764.2 34. Jeraša Andrej, župnik od 13. februarja 1773 do 6. julija 1779, ko je 58 let star umrl. V Ljutomer je prišel od Sv. Petra pri Radgoni, kjer je bil 6 let vikar.3 »Carniolus, Sairahensis« je bil v mašnika posvečen dne 20. sept. 1749 v Vidmu na Laškem »in ecclesia s. Antonii Abbatis ab Cardinale Daniele Delphino Patriarcha Aquil. ad tit. mensae Dominii Locopoli-tani in Carniolia.4 35. Kranjc Jožef Janez, župnik od 18. julija 1779 do 24. januarija 1800, ko je umrl. Narodil se je dne 17. septembra 1730 v Poterni pri Radgoni in je bil od sekovskega škofa Leopolda Ernesta grofa Firmiana dne 12. junija 1756 v mašnika posvečen ■»ad tit. mensae subditorum Domini Rothenthurm extra Radkerspurgum.« 5 Decembra 1759 je prišel za kapelana v Ljutomer ter je ondi služboval do februarja 1762. Pozneje je kapelanil v Negovi, od koder je prišel dne 18. julija 1779 za župnika v Ljutomer. Kanonično vmeščen je bil dne 26. junija 1780 od višjega duhovnika v Strassgangu Jožefa Venceslava Stögerja. 1 Listine v kn. šk, arhivu v Mariboru. ‘‘ Stara kronika v Ljutomeru. — 3 Krstna knjiga Radgonska. 4 in 5 Vizitacijski zapisnik v kn. šk. arhivu v Gradcu. Umrl je v Ljutomeru dne 24. januarija 1800. 70 let star. Po njegovi smrti so se vsled škofijskega predloga od dne 15. maja 1780 za Ljutomer oglasili: 1. Franc Ks. Leitenstetter, dekan v Apačah; 2. Jernej Rojko, župnik pri Sv. Miklavžu; 3. Mihael Ojnik, provizor; potem še: Matija Etzl, župnik pri Sv. Marku, Matija Chiolich, župnik pri Svetinjah in Mihael Gorjup, župnik pri Negovi. Dobil je župnijo prvi, namreč Franc Ks. Leitenstetter, takrat 61 let star in 36 let duhovnik. 36. Leitenstetter Franc Ksav., župnik od 17. junija 1800 do svoje smrti dne 13. julija 1815. Rojen v Radgoni 1. 1739 je bil v mašnika posvečen 1. 1764. L. 1776 je prišel za vikarja k Sv. Petru pri Radgoni, od tam pa 1. 1792 za župnika in dekana v Apače, kjer je služboval do 17. junija 1800, ko je odšel v Ljutomer. Ondi je umrl 76 let star dne 13. julija 1815 ob dveh popoldne. Po njegovi smrti so vsled škofijskega predloga z dne 4. oktobra t. 1. štv. 2523 za ljutomersko župnijo prosili: 1. Mihael Jaklin, župnik pri Svetinjah, 2. Mihael Gorjup, župnik v Negovi, 3. Anton Kronabetvogl, župnik pri Sv. Ani, potem še: Janez Jaklevič, župnik pri Sv. Juriju na Remšniku, in Jernej Rojko, župnik pri Sv. Lovrencu na Drav. polju.1 Imenovan je bil prvi, namreč Mihael Jaklin. 37. Jaklin Mihael, knezoškofijski svetovalec, župnik in dekan od 1. aprila 1816 do 23. junija 1847. Narodil se je dne 6. avgusta 1770 pri Jeruzalemu v Ljutomerskih goricah kot »fil. leg. Andreae Jokl et coniugis eius Mariae natae Ma-koterin« 2 ter je z izvrstnim uspehom študiral gimnazijo v Varaždinu, modroslovje in bogoslovje pa v Gradcu, kjer je bil v mašnika posvečen dne 4. avgusta 1793. Kapelanoval je najprej pri Sv. Miklavžu v ljutomerskih goricah, od koder je marca 1800 prišel v Središče. Pa že septembra t. 1. moral je v Ljutomer, kjer je kapelanil do 15. oktobra 1802, potem pa se je preselil v Jarenino. Od tod je čez poldrugo leto prišel za provizorja v Lembah, kjer je služil do junija 1805. Takrat je postal župnik pri Svetinjah ter je deloval ondi do 31. marca 1816, ko je odšel za župnika v Ljutomer. Tam je postal kmalu tudi dekan 1 Kn. šk. arhiv v Mariboru. a Krstna knjiga Sv. Miklavža v Ljut. gor. in knezoškofijski svetovalec ter je v 31. letih svojega ondotnega službovanja storil veliko dobrega in si zagotovil časten spomin. Od vseh obžalovan je zaspal v Gospodu dne 23. junija 1847 v 77. letu svoje dobe, sporočivši svoje velike vinograde domači in sosednjim župnijam. Stara kronika pravi o njem, da je bil »vir eruditus, mansuetissi-mae indolis, benefactor parochiae Luttenbergensis respectu vineae in Stein am Luger, sub quo etiam nova domus parochialis aedificata est.« L. 1880. so mu postavili župniki ljutomerski, miklavževski in sve-tinjski lep spominek iz belega marmorja z napisom: »Tukaj počiva gospod Milial Jaklin, dekan, roj. 1770. f 23. junija 1847. R. I. P. V hvaležen spomin postavili 1880 Fr. Srol, župnik v Ljutomeru, K. Majhenič, župnik pri Sv. Miklavžu, J. Gajšek, župnik pri Svetinjah.« Tukaj še omenimo, da je dekan Mihael Jaklin 1. 1819. predložil škofijstvu v Gradcu slovenski katekizem v potrdilo. Ker pa se je dekan na Vidmu, Jurij Alič, kateremu je bil omenjen katekizem v pregled in oceno poslan, izrazil, da je narečje v mariborskem okrožju različno od onega v celjskem okrožju, naročilo je škofijstvo dne 16. avg. t. 1. Jaklinu, naj prestavo tako uredi, da bodo katekizem lahko rabili tudi v celjskem okraju.' Je-li to storil, nam ni znano. 38. Cvetko Franc, kn. šk. duhovni svetovalec, okrožni dekan in župnik od 30. julija 1848 do 6. avgusta 1854. Temu slavnemu rodoljubu je tekla zibelka v Dornovi h. štv. 19 zunaj Ptuja, kjer je kot zakonski sin Jožefa Cvetka, kmeta, in Neže, roj. Šešerko, dne 14. septembra 1. 1789 zagledal luč sveta.2 Ko je bil dovršil ptujsko ljudsko šolo z najboljšim uspehom, poslali so ga sta-riši na gimnazijo v Maribor, kjer je tudi jako dobro napredoval in bil poseben ljubljenec prof. dr. Gottweiss-a, ki je v bistrem mladeniču vzbudil ljubezen do pesništva. V knjižici izdani od dr. Murka: »Fabule in pesme Leopolda Volkmera« nahajata se na koncu dve pesmi Cvetkovi, katerih ena opeva lepoto štajerske dežele, druga pa dogodek iz življenja cesarja Franca. Modroslovske šole je Cvetko obiskoval v Gradcu ter se posebno prikupil slavnemu zgodovinarju prof. A. Schnellerju, ki ga je vzgojil za izvrstnega zgodovinarja. 1 Kn. šk. arhiv v Gradcu. 2 Krstna knjiga župnije sv. Petra in Pavla v Ptuju. Po dovršenih modroslovskih študijah je stopil v graško bogoslov-nico, kjer se je tudi v bogoslovskih naukih izmed vseh odlikoval. Kot bogoslovec drugega leta je bil od prof. Schnellerja, ki je zaradi bolezni moral opustiti svoja predavanja, zaznamovan za najsposobnejšega, ki bi ga mogel nadomestovati. In res je Cvetko potem predavanja Schnellerjeva tako izvrstno nadaljeval, da ni le vseh poslušalcev obdržal, ampak še več jih je pridobil in celo častniki in uradniki so ga hodili poslušat. Z enako dobrim uspehom je kot bogoslovec tretjega leta nadomestoval na vseučilišču prof. dr. Wisenauerja iz cerkvenega prava. Ker v Gradcu takrat ni bilo škofa, moral je Cvetko po dovršenih bogoslovskih študijah z drugimi tovariši iti k Sv. Andražu na Koroškem, kjer ga je lavantinski knezoškof Leopold Maksimilijan, grof Fir-mian dne 18. septembra 1813 v mašnika posvetil. Kot novomašniku zložil in posvetil mu je Stefan Modrinjak,1 takrat župnik pri Sv. Tomažu znamenito pesem, katero tukaj objavimo po izvirniku v Ptuju najdenem. »Amico Zvetkoni. Z. Zadnji človek je na sveti, T. Ti prijatelj Cvetko jesi, Ki svoj rod za nič drži; Materne dežele cvet, Zapstonj so mu rožni cveti Z Dornavske, kamenske vesi, Njemu nikaj ne diši. Z lukom zrejen, pa oplet. V. V nadrih maternih se’zhrani K. Kokol nesi med pšenicoj, V njenoj reji se zredi; Ščipek raseš'zmed kopriv; Mačoho oslapno hrani Kokol 'ztrga se že z klicoj, Mater pa za nič drži. Ščipek pa je ves pikljiv. E. Erjav kakti Judež bodi, O. O, kak ja želim vam vživat Naj te pes za plotom je, Dugo podmesečni svet. Med Slovence naj ne hodi, Primic, Šmigoc, Cvetko vivat, Ki je prav Slovenec ne. Dosti, dosti dugo let! (Cecinit pro anno 1813, St. Modrinjak.) O novem letu 1814 je Cvetko nastopil prvo kapelansko službo v Ljutomeru, od koder se je oktobra t. 1. preselil k Sv. Lovrencu v Slov. goricah. Ondi je namesto zanikernega in v izvrševanju svojih dolžnosti nemarnega učitelja Jožefa Štuheca poučeval precej časa otroke v šoli, kar naddekan Karol Jožef Kellner v svojem poročilu do ško-fijstva 1. 1816. pohvalno omenja. Od tam je 5. septembra 1821 odšel k Sv. Marjeti na Pesnici, kjer pa ni dolgo kapelanoval, kajti že dne 11. januarija 1823 je prevzel župnijo v Lembahu. Kot župnik v Lem- 1 Štefan Modrinjak, rodom Središčan je bil takrat župnik pri Sv. Tomažu više Velike nedelje, pozneje pa pri Sv. Miklavžu v Ljut. gor. bahu je do leta 1826. oskrboval tudi Hočko dekanijo in je bil ves čas svojega 201etnega ondotnega župnikovanja tudi komisar za izpite iz veronauka na gimnaziji mariborski. Marca 1843 je bil po posredovanju blagega nadvojvoda Ivana, s katerim se je bil v Pekrah seznanil, imenovan nadžupnikom in okrožnim dekanom v Ptuju, kjer so ga 23. aprila t. 1. inštalirali. Tam je že v naslednjem letu 1844 obhajal z veliko slovesnostjo sv. misijon v spomin na tisočletni obstanek ptujske nadžupnije. V burnih letih 1847 in 1848 je moral Cvetko zavoljo svojega trdnega značaja in cerkvenega duha v Ptuju veliko pretrpeti. Vsled tega je prosil za župnijo ljutomersko, katero je dne 30. julija 1848 tudi dobil. Pa tudi v Ljutomeru mu je novodobna sloboda pripravila marsikatero britko uro in ker se njegov duh ni mogel z novotarijami nikakor sprijazniti, je dne 6. avgusta 1854 rezigniral in stopil v pokoj. Zadnja leta je preživel v Mariboru pri svojem nečaku, poznejšem stolnem dekanu Jožefu Kostanjevcu, pri katerem je dne 5. julija 1859 umrl. Najbolj priljubljen predmet mu je bila zgodovina, zraven pa se je marljivo bavil s slovanskimi jeziki, zlasti staroslovenščino je dobro poznal. Slovanski učenjaki, ki so se za slovensko narečje zanimali, so ga večkrat obiskovali; z Dobrovskim in prof. Kuhanskim je pismeno občeval o slovenskih zadevah. V Lembahu se je, kakor je bilo že omenjeno, seznanil z nadvojvodom Ivanom, ki je imel v Pekrah, lem-baške župnije vinograd in ostal je ž njim vedno v prijateljski zvezi. Kot cerkveni govornik je Cvetko tako slovel, da si je med duhovniki pridobil častno ime ■»slovenski Ciceron«. Svoje pridige je vselej napisal in se jih vestno naučil. Njegove rokopise pa je zadela navadna usoda slovenskih pisateljev, da so se po smrti raznesli in pokončali. Le nekaj pridig se je slučajno rešilo iz zapuščine rajnega J. Kostanjevca. Te je v »Slov. prijatelju« 1. 1879 in 1880 priobčil g. Ivan Skuhala, takrat ravnatelj dijaškega semenišča in profesor bogoslovja. Svoje posvetno premoženje je Cvetko sporočil na sedem štipendij revnim slovenskim dijakom ter si tudi v tem oziru zagotovil blag spomin.1 39. Klemenčič Anton, doktor bogoslovja in župnik v Ljutomeru od 2. novembra 1854 do 11. novembra 1873. Narodil se je dne 26. maja 1819 v župniji Kapelski in je bil kot bogoslovec tretjeletnik v mašnika posvečen dne 27. julija 1843. Po dovršenih bogoslovskih študijah je prišel dne 15. avgusta 1844 za ka-pelana k Sv. Križu na Zelenem travniku, od koder je moral že 6. marca 1 Slov. prijatelj, 1878, str. 523—525- 1845 v Fernico. Ker pa je dne 12. junija 1849 bil na graškem vseučilišču promoviran v doktorja bogoslovja, poklicali so ga dne 22. okt. t. 1. na vseučilišče v Gradec, kjer je nadomestoval profesorja nravo-slovja ali moralke. Pa z novim letom 1851 je to službo zapustil in je odšel za kapelana na Kalvarienberg pri Gradcu. Odtod je dne 30. marca t. 1. prišel za administratorja »in spiritualibus« k Sv. Juriju na Ščavnici, od tam pa 14. novembra t. 1. za podravnatelja v kn. šk. duhovno semenišče v Gradcu. Dne 2. novembra 1854 je postal župnik v Ljutomeru, kjer si je kot iskren domoljub nabral nevenljive zasluge za narodno stvar. Bil je modre in prebrisane glave, jeklenega značaja in dobrega srca ter je na vso moč branil slovenske pravice. Da je ljutomerski okraj v narodnem oziru tako probujen, je največ njegova zasluga. Le škoda, da je s svojo preveliko darežljivostjo in z nesrečnimi špekulacijami zabredel v dolgove in tako ima ljutomerska kronika celo prav, ako trdi, da je umrl »debitis onustus«. Sitnob ga je rešila smrt dne 11. novembra 1873. Njegov grob kinča lep spominek z napisom: »Dr. Anton Klemenčič, župnik Ljutomerski od 1. 1854-1873, rojen 26. velik, travna 1819 umrl 11. listopada 1873. Buditelj narodov Bil vedno si goreč Razširjal blagoslov Za domorodno reč. R. I. P.« Po njegovi smrti je župnija ostala precej časa izpražnjena, da bi se ž njenimi dohodki pokrile vsaj cerkvene tirjatve. 40. Šinko Matija, kn. šk. duhovni svetovalec in župnik v Ljutomeru od 28. februarja 1875 do 4. junija 1879. Narodil se je dne 10. septembra 1829 ob 11. uri v noči v Središču h. štv. 120 kot zak. sin Matjaža Šinka, kovača, in Helene, roj. Borko1 in je bil v mašnika posvečen v Gradcu dne 20. sept. 1852. Najprej je bil dne 6. novembra t. 1. nameščen kot kapelan pri Sv. Lovrencu v Puščavi, od koder so ga dne 13. novembra 1854 poklicali v Gradec ter mu izročili službo adjunkta v tamošnjem semenišču. Od tod je prišel dne 8. novembra 1858 za kapelana k Sv. Lenartu v Slov. goricah, a že septembra 1859 je postal profesor moralke v mariborskem bogoslovju. 1 Krstna knjiga Središka. Dne 28. februarja 1875 je nastopil župnijo v Ljutomeru, katero je dne 4. junija 1879 zapustil in stopil v začasni pokoj. Živel je potem pri svojem vinogradu v Vinskem vrhu, a dne 21. januarija 1883 je odšel za župnika h Gornji Sv. Kungoti, kjer je služboval do 1. oktobra 1893. Potem je stopil v pokoj ter se nastavil v Središču.1 41. Šrol Franc, kn. šk. duhovni svetovalec in župnik v Ljutomeru od I. septembra 1879 do 31. decembra 1885. Bil je zak. sin Antona Šrola, kovača na Mosteh hštv. 9, župnije Sv. Lovrenca v Slov. goricah in Katarine, roj. Šegula ter se je naredil dne 29. novembra 1829 ob 5. uri zaran.2 Kot bogoslovec tretjeletnik dne 27. decembra 1852 v Gradcu v mašnika posvečen začel je pastirovati dne 1. septembra 1853 kot ka-pelan v Arvežu. Od tod je prišel dne 1. februarja 1854 k Sv. Antonu v Slov. goricah, kjer je služboval do 19. oktobra 1855, ko je bil premeščen k Sv. Petru pri Radgoni. Tam je kapelanil do 1. oktobra 1859, potem pa se je preselil k Sv. Lenartu v Slov. goricah, kjer je služil 8 let. Dne 10. novembra 1867 je postal župnik v Svičini, od koder je prišel dne 1. septembra 1879 v Ljutomer. Ondi je bil 7. septembra 1881 imenovan kn. šk. duhovni svetovalec ter je umrl za pljučnico dne 31. decembra 1885, sporočivši svoje premoženje dijaškemu semenišču. Na marmornatem spomeniku, katerega je dalo postaviti dijaško semenišče v znamenje hvaležnosti, nahaja se sledeči napis: + Č. g; France S rol, kn. šk. duh. svetovalec in župnik * 29. novembra 1829 ijt 31. decembra 1885. Bil je ljub Bogu in ljudem, njegov spomin je blagoslovljen. (Sirah 45, I.) R. I. P. Postavilo dijaško semenišče Lavantinske škofije. f M. Slekovec. * * * 1 Gl. več o njem : Slekovec, Kapela žalostne Matere božje v Središču. Maribor, 1902, str. 108 i. d. 2 Krstna knjiga župnije Sv. Lovrenca v Slov. gor., VII., 128. Dostavek izdajateljev. 42. Skuhala Ivan, kn. šk. duh. svetovalec, dekan in župnik v Ljutomeru od 25. marca 1886 do 18. febr. 1903. Rojen dne 15. avgusta 1847 na Hujbarju v župniji Sv. Tomaža pri Veliki nedelji, je dovršil gimnazijske in bogoslovske nauke z izvrstnim uspehom v Mariboru ter bil dne 21. julija 1870. posvečen v mašnika. Služboval je kot kapelan najprej v Žalcu, ko je pa zaradi bolezni moral nekaj časa mirovati, je 1. 1872. meseca septembra nastopil kapelansko službo v Konjicah, dokler ga ni škofijstvo dne 7. febr. 1875. poklicalo za profesorja moralke na bogoslovno učilišče v Maribor. L. 1878 spomladi je postal tudi ravnatelj novootvorjenega deškega semenišča v Mariboru. V tej dvojni službi je ostal do 25. marca 1886., ko je dobil župnijo ljutomersko. Istega leta je Skuhala dne 23. okt. 1886. bil imenovan kn. šk. duhovnim svetovalcem, naslednje leto se je pa dekanijski urad prenesel od Sv. Jurija na Ščavnici v Ljutomer in Skuhala je postal dekan. Bil je zelo nadarjen in praktičen mož, žal, da ga je bolezen, zlasti zadnja leta, ovirala, da ni mogel še v večji meri uporabiti svojih zmožnosti. Deloval je marljivo tudi na literarnem polju pri Mohorjevi družbi in pri raznih listih.1 43. Jurkovič Martin, kn. šk. duh. svetovalec, dekan in župnik ljutomerski. Rodil se je v Kraljevcih župnije Sv. Jurija na Ščavnici dne 27. oktobra 1847. Dne 27. julija 1873 je bil v Mariboru v mašnika posvečen ter s 1. sept. 1873 nameščen za kapelana v Mahrenbergu. Čez dve leti t. j. 1. septembra 1875 je bil premeščen v Leskovec, kjer je kapelanoval do 13. julija 1877. Potem je dne 14. julija i. 1. nastopil kapelansko službo v Št. liju pri Turjaku, kjer je ostal do 9. sept. 1879. Od 10. sept. 1879 pa do 30. aprila 1881 je služboval kot kapelan pri Sv. Martinu blizu Vurberga, od ondot pa je prišel dne 1. majnika 1881 v Ljutomer. Dne 11. majnika 1883 je nastopil kapelansko službo pri Sv. Ani na Krembergu, kjer je od 1. junija 1884 do 31. avg. i. 1. bil tudi provizor, potem pa od 1. sept. t. 1. do 7. febr. 1888 zopet kapelan. Od Sv. Ane je dne 8. febr. 1888 prišel za kapelana k Sv. Petru pri Mariboru, kjer je po smrti č. kanonika in župnika M. Glaserja od 10. dec. 1889 do 15. febr. 1890 bil provizor, potem pa župnik ravno-tam do 12. sept. 1903, ko je dobil župnijo ljutomersko. Dne 26. okt. 1899 je postal kn. šk. duhovni svetovalec. L. 1903. je izdal v Mariboru knjigo »Vrtec sv. devištva ali Nauki za mladenke«. F. K. 1 Obširneji življenjepis je spisal in izdal v posebni knjižici g. kanonik Jernej Voh. Maribor 1903. Simbolika duhovniškega posvečenja. Posvečenje duhovnikov. o je bil sveti šotor postavljen in urejen, je Mozes po božjem povelji, svetišče in njegovo opravo mazilil z oljem in s tem k božji službi odločil. »Vzami mazilno olje, ter mazili šotor (bivališče in vse, kar je noter in posveti ga) in vse njegove posode, da bodo posvečene, (in mazili) altar za žgalne daritve in vse njegove posode (in posveti altar, da bo altar presvet in mazili) umivalnik in njegovo podstavo (in posveti ga), vse posveti z mazilnim oljem, da bo presveto.« (II. Moz. 40, 9—11). Ker pa so bili duhovniki odločeni, da opravljajo službo božjo v svetišču in postanejo doceliven del svetišča, je bilo potrebno, da so bili po posebnem posvečenju izmed ljudstva izločeni in k prevzvišeni časti povzdignjeni. Zato naročuje Gospod Mozesu: »In pripelji Arona in njegove sinove pred vrata šotora spri-čevanja in (umij jih z vodo) umite z vodo obleci v sveta oblačila, da mi služijo in da jim maziljenje tekne v večno duhovništvo.« (II. Moz. 40, 12, 13). (»In obleci Arona v sveta oblačila in mazili ga in posveti ga, da bo meni duhovnik. In njegove sinove pripelji in obleči jih v suknje. Potem jih mazili, kakor si njihovega očeta mazilil, da mi bodo duhovniki in jim bo njihovo maziljenje služilo v večno duhovništvo.«) (Po liebr. sv. pismu.) (II. Moz. 40, 13 —16). To posvečenje, kakor ga opisuje Mozes v drugi (II. Moz. 29, 1—37.; 40, 10—15) in v tretji knjigi (III. Moz. 6, 12—15; 8), je imelo ob enem tudi bistveno spraven značaj, to se pravi, očistilo je Arona in njegove sinove dušnih madežev, zato nahajamo v njem tri reči: umivanje, daritev in maziljenje. Posvečenje samo je obsegalo sledeča dejanja: 1. umivanje, ki se je vršilo pred šotorskim vhodom z vodo: »Arona pa in njegove sinove postavi pred vrata šotora spriče-vanja. In ko boš umil očeta z njegovimi sinovi vred z vodo . . . .« (II. Moz. 29, 4.) Bržkone jih je Mozes umival po celem telesu, ne pa samo rok in nog, kakor je to bilo zapovedano preden so opravljali daritve ali zahajali v šotor. (II. Moz. 30, 19). Umivanje je očiščevalo sicer le telo, pa ob enem predočevalo dušno čistost.1 2. Oblekel jim je slovesno službeno oblačilo pričo zbranega ljudstva. »In ko jih je umil, je oblekel velikega duhovnika v platneno spodnjo suknjo, ter ga prepasal s pasom in ga oblekel 1 Philipps, o. cit. 1. I, 572. »Voditelj« IV. v višnjevo suknjo in djal na njo naramnik, ki ga je privezal s pasom (naramnikovim) in ga pripel k naprsniku, v katerem sta bila urim in turnim, tudi mu je djal na glavo pokrivalo in na njo proti čelu zlato pločico posvečeno v posvečenje, kakor mu je zapovedal Gospod.« (III. Moz. 8, 7—9). II. Moz. 29, (5- 9). Tudi njegove sinove je pripeljal in jih oblekel v platnene suknje in prepasal s pasovi in jih pokril s kapami, kakor je zapovedal Gospod.« (III. Moz. 8, 13.) Slovesna preobleka zaznamenja umeščenje v sveto službo. 3. Maziljenje s svetim oljem. Pred vsem je Mozes po zapovedi božji mazilil sveti šotor in njegovo opravo, potem je pokropil s svetim oljem sedemkrat altar in nato je mazilil Arona in njegove sinove. »Tudi je vzel mazilno olje, s katerim je mazilil šotor z vso njegovo opravo. In ko je altar posvečavaje sedemkrat poškropil, ga je mazilil in vse njegove posode in umivalnik z njegovim podstavom je posvetil z oljem. Tudi je vlil1 olja na Aronovo glavo in ga je mazililin posvetil.« (III. Moz. 8, 10—12.), (II. Moz. 28, 41.; 29. 7; 30, 30; 40, 13—15.) Za Arona je Bog zapovedal zvišano maziljenje. Medtem ko so se Aronovi sinovi samo mazilili, se je Aronu olje vlilo na glavo in bil še je razun tega tudi maziljen. Na katerem mestu telesa so se duhovniki mazilili, o tem nam sv. pismo ničesar ne poroča, ustno izročilo pa pravi, da na čelu in sicer v podobi poševnega križa ali grške črke X.3 Maziljenje z oljem pomeni posvetitev reči in oseb v božjo službo v tistem obsegu, v katerem je bil Gospod odločil. Mazilno olje je bila zmes čveterih dišav in sicer mire, cimeta, kolmeža in kasije. »Vzami si dišav prve in izbrane mire petsto šeklov,1 in cimeta polovico, to je, dvestopetdeset šeklov, in kolmeža ravno tak dvestopetdeset, kasije petsto šeklov po teži svetiščnega šekla, oljkinega olja mero hin in napravi sveto mazilno olje, namešano kakor ga dela mazilar.« (II. Moz. 30, 23—25.) Mira se dobiva od mirinega drevesa,5 ki raste v Arabiji. Podobno je našim akacijam, ima trnje in doseže do tri metre visokosti. V spomladi in na jesen priteče iz njega rdečkasta smola, ki se strdi in je bila v starem veku zaradi zdravilne moči in blagega duha zelo čislana. »Prvo in izbrano« 6 miro omenja sveto pismo, ker se je dobivala tudi še druga na tak način, da so se napravile zareze v skorjo, tista pa ni bila tolike vrednosti. Mira je bila posebno v čislih pri Egipčanih, 1 piD = izliti. 2 nD — maziliti. — 3 Philipps. 1. I. 572. 4 Šekel = 15 gramov (gl. str. 40.) — 5 Balsamodendron myrrha. 0 Ü1T10 = spupva axay.TYj sponte (ex arbore) profluens. ki so ž njo trupla mrličev mazilili. Bila je v trgovini važen predmet. Tako gredo Izmaeliti, katerim bratje prodajo Jožefa, s kamelami, ki so bile obložene z dišavami, posebno z miro, v Egipet (I. Moz. 37, 25). Očak Jakob naroča svojim sinovom, ko gredo drugokrat v Egipet, naj vzamejo s seboj med drugim tudi mire, da se bodo prikupili oskrbniku egiptovske dežele. Rabila se je bržkone tudi pri daritvah. Zaradi blagega duha se primerja ž njo modrost »kakor izbrana mira dajala sem blag duh«. (Eccles. 24, 20.). Mira je znak mrtvičenja. Cimet1 s priimkom »dišeč« se dobiva od cimetovega drevesa,2 ki raste v izhodnem delu Azije, v Kini, Indiji in najimenitnejše na otoku Cejlon. Drevo doraste do precejšnje visočine in doseže debelost enega metra v obsegu. Cvetje je belkasto in sad je koščičast in se porabi za olje. Cimet sam je srednja drevesna skorja, ki se izlušči od dve do triletnih vej in se na solncu posuši. Čudne reči poroča Herodot o cimetu. Po njegovem poročilu so ga dobivali Grki od Feničanov, ti pa od Arabcev. Tam prinašajo velike ptice od neznanih krajev cimetove mladike v svoja gnezda in iz tistih pa je dobivajo Arabci. (Herod. 1. 111, C. III.) Cimet je znak milobe, ki jo daje notranje premišljevanje. (Cant. IV. 14.) s Kolmež4 je rastlina, ki je zaradi svoje dišeče, blagookusne korenine cenjena. Nahaja se v Aziji, posebno imeniten je oni v Arabiji in v Indiji. Iz korenine se pripravlja mazilno olje in kadilo.5 (Izaj. 43, 24). Pri nas raste divji kolmež. Ka sij a6 je tudi skorja temne barve, od nekega cimetovemu podobnega drevesa,7 pa slabša na duhu in manj prijetna po okusu, ko je cimet.8 Kakor ustno izročilo poroča, so te štiri dišečice v vodi omehčali in potem skuhali, da se je iz njih potegnila vsa dišava. Nato so prilili en hin 'J olja ter pustili zmes pri ognju tako dolgo, dokler ni voda izpuhtela, na takšni način je olje ostalo tekoče in je popilo vso dišeče-vino.10 S tem blagodišečim oljem je Mozes mazilil sveti šotor in njegovo opravo, kakor tudi Arona in njegove sinove v duhovnike. Pod smrtno kaznijo je bilo prepovedano, to mazilno olje v kakšno drugo rabo obrniti. 1 = cinnamomum odoratum, xivvapov, xiwa[l.(!)jJlOV. 2 Laurus cinnamomum. 3 Tiefenthal. Visoka pesem 189. 4 Qif'hTlJp = calmus aromaticus, xa/.apoc apwp.axixö?. 5 Knabenbauer, Com. in Is. Proph. 1. II. 139. Tiefenthal. op. cit. 189. 6 “IC'ij? = cassia, xaaix. — 7 Laurus Cassia. — “ Philipps, o. cit. 560. 9 hin = 4 litre. Holzamtner I. 152. 10 Talm. Cherith. 5. I. Philipps, o. fc. 500. Preden razmotrivamo pomen maziljenja z oljem, si moramo pred-očiti pomen olja sploh. Olje je imeniten pridelek jutrovih dežel. Olje po svoji naravi daje svetlobo in greje, poživlja zdrave, okrepčuje bolnike, hladi rane in varuje gnilobe. Oljkino olje se je rabilo predvsem za svečavo v svetišču. Da bi dajalo lepo in čisto luč, so ga na posebni način pripravljali, da so namreč popolno zrele olive v možnarju (ne v stiskalnici) stolkli. Tako dobljeno olje je bilo okusnejše, se ni veliko kadilo in je svetlejše gorelo. Olje, ki je gorelo v svetišču na svečniku, je simbol luči spoznanja, ki dohaja iz razodetja božjega. Jutrovci so od nekdaj rabili olje za živež in da so z maziljenjem krepčali svoje ude; tako je nosil Jakob na potu v Mezopotanijo olje s seboj (I. Moz. 28, 18) ali usmiljeni Samarijan potujoč iz Jerihe. (Luk. 10). Tudi ob slovesnih ali radostnih priložnostih so se mazilili, naprimer pri pojedinah. »Ti si mi mizo pripravil pred mojim obličjem . . . mazilil si mi z oljem glavo« (Ps. 22. 5). »Z oljem nisi moje glave mazilil«, tako reče Gospod Simonu pri obedu, »ta pa je moje noge mazilila.« (Luk. 7, 46.) Da je bilo maziljenje nekaka potreba, kaže Gospod s tem, da zapreti, ako ne bodo spolnjevali njegove postave, takole: »Oljke boš imel po svojih mejah, pa se ne boš mazilil z oljem; zakaj posušile se bodo in konec vzele.« (V. Moz. 28, 40.) V znamenje žalosti in pokore so opuščali maziljenje z oljem. »Obleci oblačila žalosti in ne mazili se z oljem.« (II. Kralj. XIV. 2). »Ti pa, ko se postiš, mazili svojo glavo.« (Mat. 6, 17.) Olje ima ce-lilno in hladilno moč in varuje, da se rana ne užge. Tako je usmiljeni Samarijan vlil olja v rane tistega, ki je padel med roparje. (Luk. 10, 34.) Kar deluje in zaznamenja olje po svojih naravnih lastnostih, to deluje duh božji v duhovnem oziru, zato je olje simbol duha božjega. Tako beremo, da je Samuel mazilil Savla in mu rekel: »Duh Gospodov bo te navdušil in prerokoval boš in premenjen boš v drugega človeka« (I. Kralj. 10, 6.); dalje Samuel mazili Davida »in duh Gospodov je od tistega dne prišel nad Davida«, Savla pa je zapustil (I. Kralj. 16, 13, 14.). Angel božji sam preroku Cahariju razloži, da pomeni olje duha Gospodovega. (Cah. 4, 6.) Sv. pismo pa tudi omenja delavnost božjega duha. Tako pravi Farao o Jožefu, da modrejšega ne more najti, ker je poln duha božjega. (I. Moz. 41. 38, 39.) Gospod govori o Bezeleelu, ki je imel izdelati sveti šotor: »In napolnil sem ga z duhom božjim, z modrostjo in umnostjo in vednostjo za vsako delo.« (II. Moz. 31, 3; 35, 31.) O prihodnem Odrešeniku pravi Izaja, »da bo na njem počival duh modrosti in umnosti, duh sveta in moči, duh učenosti in pobožnosti in da bo ga napolnil duh strahu božjega.« (Iz. XI, 2, 3.) Duh božji razsvetljuje človeka, da spozna prihodnost. Tako je prišel duh božji v Balaama in je prerokoval (IV. Moz. 24, 2.) Duh božji je govoril po Davidu (II. Kralj. 23, 2.) in kako lepo izrazi to prerok Izaja: »Duh božji je nad menoj, ker me je mazilil Gospod, poslal me je, da oznanujem . . . (Iz. 61, 1.) ali Mihea: Jaz pa sem napolnjen z močjo duha Gospodovega ... da oznanujem . . . (Mih. II, 8.) Duh božji da razsodnost in moč v imenitnem početju, kakor na primer to sv. pismo izražuje pri Sodnikih. »Duh božji je bil v njem (Otonielu) in je sodil« (Sod. III, 10.) Duh božji je napolnil Gedeona, da skliče vojsko (Sod. VI, 34.) in iste izraze nahajamo pri drugih Sodnikih. Tudi o Savlu pripoveduje sv. pismo, da je duh božji napolnil Savla, orajočega na polju, ko so prišli poslanci iz Gabe in ga prosili pomoči, tako, da je razsekal vola in poslal kosove med razne rodove opominjajoč jih, da gredo na vojsko, sicer se bo ž njihovimi voli enako zgodilo. (I. Kralj. 11, 6.) Iz navedenih besed sv. pisma se jasno da spoznati, da se delavnost duha božjega strinja z lastnostmi olja, kakor namreč olje razsvetljuje, krepi, ohranjuje, dela to tudi duh božji, le samo da v višjem pomenu. Duh božji razodeva postavo božjo, po kateri bi naj človek spoznal voljo božjo. On nagiblje človeško voljo, da izpolnjuje razodeto postavo ter se s tem udeležuje božje svetosti, ki iz duha Gospodovega izhaja. Zato besede: »bili pa so uporniki in so ožalostili njegovega svetega duha« (Iz. 63, 10). »Greh je upor, v katerem se grešnik Bogu ustavi in svetega božjega duha, začetnika in izpodbadavca vse svetosti, ki navdušuje in izpodbuja k pridnosti in pobožnosti, odbije.« 1 Zato prosi psalmist »ne zavrži me izpred tvojega obličja in tvojega svetega duha ne odvzemi od mene.« (Psalm 50. 13.) Ako pomeni olje duha božjega, ne bo več težko določiti, kaj pomeni maziljenje z oljem. Kakor naravna moč olja nekako prestopi na tistega, ki se mazili, ravno tako preide delavnost duha božjega na njega in začne v njem delovati, seveda velja to le o olju, ki ga je Gospod dal na prej opisani način pripraviti in o katerem govori: »Meso človeško naj se ne mazili z njim in po njegovi zmesi ne narejajte drugega mazila, ker je posvečeno in sveto bodi vam. Človek, katerikoli bi tacega naredil, in ga dal ptujcu (neduhovniku), bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva.« (II. Moz. 3(1, 32.) S tem oljem, ki se imenuje »sveto«, imel je Mozes maziliti šotorsko opravo, in učinek tega maziljenja izrazi Gospod sam 1 Knabenbauer II. 463. rekoč: »in tako posveti vse reči in bodo presvete«, to je, odločene bodo samo sveti službi božji in zato mora biti tudi tisti, ki se jih bo dotikal, »posvečen«. (II. Moz. 30, 29.) S tem svetim oljem so se nadalje imeli maziliti Aron in njegovi sinovi in učinek tega maziljenja izražuje Gospod z besedami »posveti jih, da mi opravljajo duhovsko službo« (II. Moz. 30, 30), to je, s tem maziljenjem bodo izločeni izmed ljudstva, posvečeni in usposobljeni bodo za duhovsko službo. Duhovniki so imeli prevzvišeno nalogo, ljudstvo napeljevati k svetosti in popolnosti, zato pa je pred vsem bilo potrebno, da so bili sami sveti in popolni. Vsa svetost in popolnost pa izhaja od božjega duha in tega so sprejeli po maziljenju s svetim oljem. V znamenje, da je Aron glava duhovnikov, iz katerega izhaja vsa oblast do posvečevanja in daritev, izlil je Mozes na božje povelje svetega olja na Aronovo glavo ter ga je mazilil in posvetil, med tem ko je njegove sinove le mazilil. Tudi kralje so mazilili tako, da so izlili olja na glavo, kakor na primer o Saulu, ali Davidu beremo in sprejeli so sposobnost za vladarstvo, modrost in moč; to olje pa ni bilo »sveto«, ampak navadno, ki se je le bržkone v šotoru shranjevalo (III. Kralj. I, 39) in zato se tudi tu pa tam »sveto« imenuje »Našel sem Davida svojega služabnika, mazilil sem ga s svojim svetim oljem.« (Ps. 88, 21.)' Ker se je sveto olje razlilo na Aronovo glavo in je bil maziljen, je to znamenje, da je sprejel najvišjo mero darov božjega duha, zato ga imenuje sv. pismo »svetnika Gospodovega« (Ps. 105, 16) in Rabi Rab v svojem komentarju z imenom Šifras črez tretjo knjigo Moze-sovo, pravi: »Ker so vsi sveti in sicer s stalno svetostjo, zato se veliki duhovnik sme imenovati najsvetejši ali svetnik svetnikov.« (Primerj. Dan. 9, 24.) Če je veliki duhovnik umrl, se je njegov naslednik vsakokrat mazilil (II. Moz. 29, 29), zato se je imenoval tudi »maziljeni duhovnik«. To se je ponavljalo do prve porušitve Jeruzalemskega mesta. Takrat je bilo pokončano sveto mazilno olje, in od zanaprej so posvečevali velike duhovnike samo spreobleko. Od navadnih duhovnikov so samo prvi bili posvečeni z maziljenjem, njihovi nasledniki pa samo z očiščenjem. Prijazen vonj svetega olja je bil glasen opomin, da morajo duhovniki s pomočjo božjega duha izgledno živeti in si pridobivati blagih čednosti. 4. Posvečevaln a daritev, kije obsegala trojno daritev in sicer spravno, žgalno in pravo posvečevalno ali umeščevalno daritev. Službo duhovniško je tukaj opravljal Mozes. 1 Holzammer, 1. I, 511. 2 Siphra 226. 2. Dursch. Simb. 52. Herd. Kirchl. VIII. 1506. V spravno daritev je na božje povelje daroval mladega bika: »Pripelji tudi tele pred šotor spričevanja; in Aron in njegovi sinovi naj polože roke na njegovo glavo in zakolji ga pred Gospodovim obličjem pri vratih šotora zaveze in vzami teletove krvi ter jo pomaži s svojim prstom na oltarjeve rogove, vso drugo kri izli k temelju (podstavi) altarja. Vzami tudi vso mast, ki pokriva drob in pečico znad jeter in obe ledvici in mast, ki je nad njima in sežgi v dar na altarju. Meso teletovo pa in njegovo kožo in njegovo blato sežgi zunaj sta-nišča, zato ker je za greh.« (II. Moz. 29, (10—14.) Spravna daritev se je vršila po navodilu, ki ga je Bog dal za daritev z razločkom, da se je drugači kadilni altar s krvjo mazilil, takrat pa altar za žgalne daritve, ker je bil to glavni daritveni altar. Po tej daritvi so se imeli posvečenci z Bogom spraviti, tudi nevede storjeni grehi bi se jim naj zbrisali, ker so po posvečenju bili povzdignjeni v službo, v kateri so se smeli bližati Bogu, da so mu opravljali daritve. Ker pa še posvečenci niso bili duhovniki, zato se kri ni zanesla v »Sveto« in proti zavesi se z njo ni kropilo. Od mesa daritvene živali niso smeli jesti, ker so sami po njej imeli zadobiti spravo. Druga daritev je bila žgalna daritev. Vzami tudi enega ovna, nad kateriga glavo naj polože roke Aron in njegovi sinovi. Ko ga boš zaklal, vzami njegove krvi in izli jo krog altarja, ovna pa razreži na kosce in operi njegov drob in njegova stegna in jih položi na razsekano meso in na njegovo glavo. In sežgi celega ovna v dar na altarju, ker je to žgalna daritev Gospodu, zelo prijeten daritven duh Gospodu.« (II. Moz. 29, 15—18.) Žgalna daritev je splošna daritev, ki se ni opravljala o posebnih slučajih v človeškem življenju, ampak da je darovavec ž njo Boga priznaval in častil kot svojega Gospoda; zato se je cela žival sežgala. Posvečeni so polagali, kakor je bilo zapovedano, svoje roke na glavo daritvene živali v znamenje, da je njihova lastnina in da jo prostovoljno Bogu darujejo. Tretja daritev je bila umeščevalna daritev. »Potem vzemi drugega ovna, Aron in njegovi sinovi naj položijo roke na njegovo glavo. Ko ga boš zaklal, vzami njegove krvi in pomaži ž njo mečico desnega ušesa Aronovega in njegovih sinov in palce na njihovih rokah in na desni nogi in izlij kri na altar krog in krog. Potem vzami krvi znad altarja in mazilnega olja ter pokropi Arona in njegova oblačila. Ko bodo tako z oblačili vred posvečeni, vzami ovnovo mast in rep, in mast, ki pokriva drob, pečico znad jeter in obe ledvici in mast, ki je na njih in desno pleče, zato, ker je oven posvečenja, in hleb kruha in poprtnik z oljem pomazan in mlinec iz jerbasa opresnikov, ki je pred obličjem Gospodovim in položi vse te reči na roke Aronove in njegovih sinov in jih posveti povzdigovaje pred Gospodom. Potlej jih vzami iz njihovih rok ter je sežgi na altarji v žgalno daritev, v zelo prijeten duh pred obličjem Gospodovim, ker je njegova daritev.« (II. Moz. 29, 19—25.) Z navedenimi besedami opisuje sv. pismo obred posvečevalne daritve, kakor jo je Bog zapovedal in jo je Mozes točno dovršil. (III. Moz. 8.) a) Mozes mazili desno uho, desni palec na roki in nogi s krvjo v znamenje, da so po celem telesu očiščeni in popolnoma Gospodu in njegovi službi posvečeni. b) Oblačila se z mazilnim oljem in krvjo pokropijo. Oblačila pripadajo k svetišču, zato se morajo maziliti, kakor druga oprava. Ker pa jih duhovniki nosijo, ko opravljajo daritve na altarji, zato se morajo usposobiti zato z očiščevalno krvjo posvečevalne daritve. Z mazilnim oljem je bil duhovnikom dan božji duh ali notranja sposobnost, s posvečevalno daritvijo pa so sprejeli duhovniško čast in oblast duhovništva. c) Mastnina z desnim plečetom, s kruhom, popertnikom in mlincem se položi Aronu in njegovim sinovom na roke, da tiste križema na vse štiri strani povzdigujejo, v znamenje, da jih popolno Gospodu posvetijo, zato so jim bili odvzeti, položeni na altar, kjer so se sežgali. Sveto pismo imenuje to daritev, naravnost daritev posvečenja,1 ker so s tem vstopili v duhovsko službo, s katero so se Bogu darovali, zato se je tudi cela zmes na altarju sežgala. Mozes je nato vzel ovnove prsi v roke ter jih povzdigovaje posvetil Gospodu in postale so njegova lastnina, ker je duhovniško službo opravljal. Drugi deli ovna so pripadli duhovnikom za obed. Ker pa so duhovniki sami darovali in je imela ta daritev posebno svetost, zato niso smeli neduhovniki od nje vživati, ampak so morali ostanke drugi dan sežgati. »Ptujec naj ne je od njega, ker je sveta jed. Ako pa kaj ostane od posvečenega mesa in od kruha do drugega dne, sežgi.« (II. Moz. 29, 33, 34.) Posvečenje je trajalo celih sedem dni in med tem časom po-svečenci niso smeli zapustiti svetišča. »Vse to stori Aronu in njegovim sinovom, kar sem ti zapovedal. Sedem dni posvečuj njih roke (z darovanjem in maziljenjem) in tele za greh daruj vsak dan v spravo in očisti altar darovaje na njem spravno daritev; tudi ga mazili v posvečenje (z mazilnim oljem). Sedem dni spravljaj altar (opravljajoč na njem spravno daritev) in ga posvečuj in bo presvet.« (II. Moz. 29, 35—37.) »Spred šotorovih vrat pa ne hodite sedem dni, do dneva, ob katerem se bo dopolnil čas vašega posvečenja; zakaj v sedmih dneh se posvečenje dokonča, kakor se je tudi zdaj zgodilo, (kakor se je danes daro- 1 □’Xl'Q — sacrificium inaugurationis, traditio muneris. valo, tako darujte vsak dan skozi sedem dni), da se dopolni šega darovanja.« (III. Moz. 8, 33, 51.) Postave za du h ovni It e. Bog je dal Izraelcem, ker so bili izvoljeno in sveto ljudstvo celö posebne postave, postave on e čiščenj a, po katerih so se morali varovati telesnega onečiščenja in ravno to bi ljudstvo naj vedno spominjalo na svetost. Ker pa so duhovniki bili del svetišča samega in so imeli med Bogom in ljudstvom posredovati in ljudstvo k svetosti navajati, zato so veljale za nje še veliko strožje postave, ki bi naj varovale njihovo svetost. Med duhovništvom pa je bil veliki duhovnik najvišji srednik med Bogom in ljudstvom, ki je združeval vso duhovniško oblast v sebi, zato so bile za njega še ožje meje potegnjene, ki ga naj čuvajo, da ostane »sveti Gospodov«. Postave spolskega onečiščenja in po gobah veljale so za vse enako, le postave, ki so se na-zirale na mrtvece, na zakon in jestvine ter telesno kakovost, bile so za duhovnike strožje. Kar se tiče mrtvecev, je veljala za duhovnike sledeča postava: »Tudi je Gospod rekel Mozesu: Govori k duhovnikom, sinovom Aronovim ter jim reci: Duhovnik naj se ne ognuša na mrličih svojih rojakov, kakor le na krvnih in bližnjih sorodnikih, to je, na očetu in materi, in sinu in hčerjo, tudi bratu in sestri, ki je še devica in ni omožena; tudi celo na poglavarju svojega ljudstva naj se ne ognuša.« •(III. Moz. 21, 1—5.). Ker je v svetišču bival Bog, ki je Bog živih in ne mrtvih in ker so duhovniki docelivni del svetišča, ki so imeli duhovno življenje deliti, zato so se morali vsakega dotikanja in občevanja z mrliči zdržati. Če tudi je bilo pokopavanje mrličev dobro delo in za mrliči žalovati dovoljeno, so se morali duhovniki vsemu temu odpovedati izvzemši, če je mrlič bil oča, mati, sin, hčerka, brat in deviška sestra, kajti omožena je pripadala možu. Velikemu duhovniku pa je bilo tudi to prepovedano. Ni se smel bližati nobenemu mrliču, tudi svojemu očetu in materi ne in ne žalosti izraževati z nobenim običajnim znamenjem. »Veliki duhovnik, to je najvišji duhovnik med svojimi brati, na čegar glavo je bilo razlito mazilno olje in čegar roke so bile posvečene v duhovništvo in je oblečen v sveta oblačila, naj ne odkriva svoje glave in naj ne trga oblačila, k nobenemu mrliču naj ne hodi in naj se ne ognuša na svojem očetu in materi« (s pogrebom). (III. Moz. 21, 10, 11.) Izmed žal ovalni h šeg, koje so bile v navadi, sta bili Izraelcem prepovedani dve, namreč zareze delati na telesa in obriti si glavo. »Tudi zavoljo mrliča ne zarezujte svojega mesa in si nikakoršnih podob ali znamenj ne delajte!« (III. Moz. 19, 28; 21, 5; V. Moz. 14, 1.) »Naj si ne brijejo glave, ne brade in naj ne delajo zareze v svoje meso.« (III. 21, 5.) Nekateri paganski narodi so imeli navado, da so ob času žalovanja ali tudi kakšne sile si zarezavali ali z bodali pikali telo. Tako pripoveduje Herodot o Skitih, da je bilo pri njih običajno, da so si o kraljevem pogrebu odrezali košček ušesa, si obrili glavo, si obrezovali roko, si razmesarili čelo in nos ter si prebodli s puščico levo roko.1 Sv. pismo nam poroča, da so si Balovi svečeniki na gori Karmelski delali z nožeki in bodali zareze, dokler niso bili s krvjo obliti, da bi ganili Bala, naj jim pošlje ognja iz nebes. (III. Kralj. 18, 28.) Tudi o Perzili se bere, da obhajajo vsako leto obhode v spomin po nedolžnem umorjenega Imana Hasejna (j- 1. 680.), pri katerih se ranijo, misleč, da bodo s krvjo zadostili za grehe. Ker pa je po postavi bilo ostro prepovedano prelivati človeško kri in je za spravo bila določena le žival in živalska kri, zato je bilo izraelskemu ljudstvu prepovedano zareze delati, ker bi s tem nekako svojo kri darovali Bogu bodisi za se, bodisi za mrliča v spravo. Lasje so pri orijentalskih narodih že od nekdaj znak moči, mladeniške čvrstosti in, če so črni, mladeniške lepote.2 »Njegovi kodri hribček pri hribčku, črni kot kavran« (Vis: pes. V. II.), tako se opisuje lepota ženinova. Če so bili lasje gosti, je veljalo to za znamenje trdnega življenja, če pa so začeli izpadati in je glava postajala plešasta, so tolmačili to kot naravno prikazen, da moči pojemajo ali so že izčrpane. (Herod. I. 195.) Z lasmi v ozki zvezi je brada, ki je naravni kras moških in je izraz popolno razvite možatosti ali celo življenja. Zato prisegajo ju-trovci pri svoji bradi, kar velja toliko kakor pri duši, prosijo zarad brade in želijo sreče z besedami: »Bog naj položi svoj blagoslov na vašo brado.« 3 Brada je razločevala moža od žensk, prostaka od sužnjev. Ako so komu brado vzeli, je bila to velika sramota. Zato je David napovedal Amonitom vojsko, ker so njegove poslance po eni strani obrili, in poslanci vrnivši se v domovino niso smeli pred kralja, dokler jim ni brada zrasla (I. Kralj. 10, 5.) Odtod pride tudi, da Izaja napoveduje zmago asirskega kralja nad Judi v podobi striženja, ko pravi: »Tisti dan bo Gospod z najetimi škarjami po kralju asirskem ostrigel glavo, lase na nogah in celo brado« (Iz. 7, 20), to je, judovsko ljudstvo bo osramotil, ker bo premagano, da bo podobno možu, ki je vso svojo možatost zgubil.4 Striženje las in brade je bilo znamenje žalosti.5 Tako piše prerok Izaja, da je prišlo osemdeset mož v 1 Herodot 1. IV. 71. (II. 61.) 2 Tiefenthal vis. p. 213. — 3 Rosenmüller III. 133. Dursch op. c. 57. 4 Knabenbauer, I. 793. — 5 Diod. Sic. 1. I. 84. Jeruzalem z ostriženo brado in z razstrganimi oblačili, da bi obžalovali smrt Godolijevo (Jer. 41, 5) in po istem preroku napove Gospod v kazen Moabitom poraz in reče: »Vsaka glava bo plešasta in vsaka brada se bo postrigla.« (Iz. 48, 37.) Duhovniki si niso smeli nikdar brade odrezati ali obrezavati. Izjemo v tej šegi nahajamo pri Egipčanih. Herodot namreč piše: Svečeniki bogov nosijo po drugod dolge lase; v Egiptu pa si jih odrežejo. Drugi ljudje, katere posebno zadeva, si v žalosti glave ostrižejo, Egipčani pa pustijo, če kateri umre, lase in brado rasti, ko so prej bili ostriženi.1 Zato so egiptovskega Jožefa ostrigli, preden je smel stopiti pred kralja, da bi mu sanje razložil. (I. Moz. 41, 14.) Pri jutrovcih je bila nadalje navada, da so si v izraz žalosti pretrgali suknjo ali zgornje oblačilo.- Tako je očak Jakob vsled žalosti raztrgal svoje oblačilo, ko so mu prinesli Jožefovo krvavo suknjo. (I. Moz. 37, 34.) Ravno tako je Job pretrgal oblačilo in si glavo ostrigel v znamenje žalosti, ko se mu je naznanilo, da so mu otroci pod razvalinami umrli. (Job. 1, 20); dalje so Jozve in starašini ljudstva iz žalosti pretrgali oblačila, ko so bile izraelske čete pri mestu Haj premagane. (Joz. 7, 7.) Isto je storil David s svojici, ko mu je došlo poročilo o Savlovi in njegovih sinov smrti (II. Kralj. I, 11); in pobožni kralj Jozia je pretrgal svoja oblačila in bridko zdihoval, ko je bral v najdeni knjigi postave strašne kazni, ki je Gospod napovedal ljudstvu, če ga bo zapustilo. (IV. Kralj. 22, 11.) Tudi Kajfa je hlinil s pretrganjem svojega oblačila žalost, kakor da bi bil Jezus Boga preklinjal, ko je rekel, da je Sin božji. (Mark. 14, 63.) Sv. Pavel in Silas sta kazala v Listri svojo razburjenost in žalost nad zaslepljenimi pagani, ki so nju hoteli z daritvijo kot bogova počastiti. (Dejanj, ap. XIV. 13.) Pri Izraelcih kakor sploh pri orientalskih narodih je bilo v navadi, si v znamenje žalosti pretrgati oblačilo, kar je kazalo na srce, ki je po bolečini ranjeno. Duhovnik se ni smel udeleževati žalovanja za rajnimi, ne kazati žalosti, da bi pretrgal oblačilo, ki je bilo sveto in brez šiva, kajti v svoji brezvišeni službi, v kateri se gre za čast božjo, bi naj pozabil vse časno. Duhovniki so nosili pokrivala in bilo je prepovedano se odkrivati, ker tudi to je bilo znamenje žalosti, kakor beremo v sv. pismu: »In Mozes je govoril Aronu, Eleazarju in Itamarju, njegovima sinovoma: »Ne odkrivajte svojih glav, da bi žalovali za naglo umrlima bratoma (v. 1) in ne trgajte svojih oblačil, da kje ne umrjete.« (III. Moz. 10, 6.) Tudi zakonske postave so bile za duhovnike posebej obožene. »Nečistnice in zaničljive vlačuge naj si ne jemljejo za ženo, 1 Herod, 1. II, c. 36. — 2 Herod. 1. III. 266.; Diod. Sic. 1. I. 72. tudi ne take, ki je od moža ločena, ker so posvečeni svojemu Bogu.« (III. Moz. 21, 7.) Duhovnikom je bilo torej prepovedano v zakon jemati ženo, ki se je že z drugimi pregrešila. O velikem duhovniku pa v tem oziru govori božja postava tako-le: »Z devico naj se oženi. Vdove pa, in od moža ločene in onečaščene in nečistnice naj ne jemlje, ampak deklico izmed svojega ljudstva.« (III. Moz. 21, 13, 14). Veliki duhovnik je toraj smel samo čisto devico v zakon vzeti, »da ne zmeša debla svojega rodu z drhaljo svojega ljudstva« (v. 15.), to je, da ne bo onečastil svojega rodu s prepovedanimi zvezami. Aro-nova obitelj je bila določena, da iz nje izhaja duhovništvo, zato mora tudi čista in neomadežana ostati. Odtod pride tudi, da postava nadalje zahteva, »ako se duhovnikova hči v nečistosti zasači, in oskruni ime svojega očeta, naj se sežge v ognju.« (v. 9.) Nadalje je duhovnike v dveh točkah vezala strožja postava o jestvinah. »Vina in vsega, kar zamore upijaniti, ne pite, ne ti, ne tvoji sinovi, kadar greste v šotor spričevanja, da ne umrjete« in sv. pismo dostavi tudi razlog, zakaj ne, »da bodete vedeli razločevati med svetim in posvetnim, med ognušenim in čistim.« (III. Moz. 10, 9, 10.) 2. Tudi je Gospod govoril Mozesu, rekoč: »Govori Aronu in njegovim sinovom, da se zdrže (ako so nečisti) posvečenih reči Izraelovih otrok, in da ne ognusijo imena meni posvečenih reči, ki jih oni darujejo. Jaz sem Gospod. Reci jim in njih mlajšim: Slehern človek izmed vašega zaroda, ki se bliža posvečenim rečem, katere so darovali Izraelovi otroci Gospodu, kadar je nečist, naj pogine pred Gospodom.« (III. Moz. XXII, 1 —3.) Pod smrtno kaznijo je Bog prepovedal jesti duhovnikom od tega, kar je pri daritvah jim pripadalo, ako so duhovniško čistost omadeževali z boleznijo n. pr. z gobami, ali z dotikanjem n. pr. mrliča ali na drugi način, kakor se to v naslednih vrstah (4—9) sv. pisma našteva. Kdor bi v stanu duhovniške nečistosti jedel od Bogu darovanega, bi s tem s svojim dejanjem očitno zatajil svetost božje službe. Opravila duhovnikov. S posvečenjem so duhovniki in jih nasledniki sprejeli sposobnost in dolžnost opravljati duhovniška opravila. Pred vsem so morali v »Svetem« vsako jutro in večer zažigati kadila na kadilnem altarju; čediti svetilke na svečniku in jih nalivati z oljem (II. Moz. 30, 7, 8.) in vsako soboto ogledne kruhe in vino zamenjati. (III. Moz. 24.) V preddvoru imeli so paziti na ogenj na žgalnem altarju, da jim ni ugasnil (III. Moz. 6, 9); vsako jutro in večer darovati žgalno daritev (II. Moz. 29, (38—42) in odstranjevati pepel. Za žgalne daritve so klali živino, kri pristregli in jo po zapovedi porabljali. Dalje so sprejemali nazi-rejsko obljubo, prelomljeno popravljali in dokončano slovesno sklepali. (IV. Moz. 6.) Nečiste, posebno gobavce, so imeli preiskovati, očiščevati ter jim dajati spričevalo, da so ozdraveli (III. Moz. 13, 14); ženam, ki so bile na sumu prešestva, ponujati vodo prekletstva, da jo pijejo. (IV. Moz. 5, (12—28.). Praznike so naznanjevali in slovesne dogodke poveličevali s tem, da so trobili v svete trombe. Reči, ki so se svetišču zaobljubile, so duhovniku cenili (III. Moz. 27). Ko je bil tempelj postavljen, morali so v templju stražiti in imeli so predstojnika1 tempeljske straže, o katerem tudi v apostolskem dejanju beremo, da je apostole prejel in v ječo vrgel. (Dejan. ap. 4, 1.) Njihovi skrbi je bila izročena knjiga postave (V. Moz. 9, 24—26) in kralju so jo morali prepisavati. (V. Moz. 17, 18). Bili so učitelji ljudstva, kateremu so brezplačno božjo postavo razlagali in ga k bogoljubnemu življenju navajali. (III. Moz. 10, 11.) V važnih sodnijskih obravnavah so konečno oni odločili. (V. Moz. 17. (8—11). Kralj Jozafat pa je iz levitov, duhovnikov in starešin ljudstva sestavil najvišje sodišče (II. Paral. 19, 8). Slednjič je duhovnik spremljal tudi vojake v boj, da jih je pred bitko osrčeval. (V. Moz. 20, (2 — 4.) Veliki duhovnik je imel nazirati celo božjo službo. Poleg tega je imel opravljati spravo zase in za ljudstvo na dan sprave in takrat je smel stopiti v Najsvetejše. (III. Moz. 16). Ako se je celo ljudstvo izraelsko nevede pregrešilo, je veliki duhovnik daroval posebno daritev za odpuščenje greha. (III. Moz. IV. (13—21.) Ravno tako je moral oskrbovati vsak dan dvakrat jedilno daritev sam ali po svojem namestniku za duhovnike. Tudi je veliki duhovnik popraševal Boga za svet v sili po urimu in tumimu. Pod njegovim varstvom je bil tempeljski zaklad. (IV. Kralj. 22, 4. II. Mak. 3, 9.) Predsedoval je najvišjemu sodišču (V. Moz. 17, 8—12) in pozneje velikemu zboru ali sinedriju. (Mat. 26. 57). Zaradi svoje imenitne službe je mogočno vplival na ljudstvo in je bil v veliki časti pri vladarjih. J. Kavčič. Zgodovina slovenskega cerkvenega govorništva. (Dalje.) led takih opominov se je slovensko cerkveno govorništvo v protireformacijski dobi živahno razvijalo. Celo v krajih, v katerih se prej ni nikdar slovenski pridigovalo, začeli so oznanjevati božjo besedo v slovenskem jeziku. Letni zapisniki jezuitskega kolegija v Celovcu, ohranjeni v licejalni knjižnici celovški, nam pripovedujejo, daje bila v bolniški kapelici 1. 1620. prvič slovenska propoved;1 propovednik je bil o. Jakob Knap, rodom iz Kranja na Gorenjskem, umrl 1. 1635. O 1. 1652. poročajo isti zapisniki, da so slovenske propovedi premestili v cerkev sv. Duha, kamor so jih prišli poslušat Celovčani viših in nižih stanov, a tudi okoličani od vseh strani.2 Protireformacijska doba je zelo blagodejno vplivala v katoliški cerkvi. Novo življenje jo je prevevalo. Posebno tridentinski cerkveni zbor je res prenovil obličje kraljestva božjega na zemlji. Sv. cerkev je proslavilo mnogo svetnikov in svetnic božjih v tej dobi. Sv. Karol Boromej, Filip Nerij, sv. Terezija, Roza Limanska in tisočero drugih uzorov krščansko-čednostnega življenja so to dobo tako povzdignili, da jo smemo primerjati z zlato dobo sv. cerkve, s časi nesmrtnih mučenikov. Znak prenovljenega, po svetosti koprnečega življenja je spoznati tudi v slovenskem cerkvenem govorništvu. Iz le-te dobe ohranilo se nam je več »premišljevanj«, ki so priča globokejše notranje pobožnosti. Taka premišljevanja so kratke propovedi, katere so duhovniki ob nedeljah, praznikih in delavnikih navadno izpred oltarja čitali ter ž njimi vnemali vernike k vedno veči pobožnosti. Najznamenitejša premišljevanja so izdali: «j Mihael Paglovec, rojen v Kamniku 1. 1679. V svoji domovini je bil nekaj časa kapelan; od 1. 1705. pa je bil župnik v Smartinu pri Tuhinju; umrl je 1. 1759. Prevel je na slovenski jezik Tobijeve knjige, Tomaža Kempčana ter knjigo, ki se tiče naše snovi: SVETA VOISKA, TO JE: SVETU PODVUZHEN1E, KOKU IMA TA ZHLOVIK ZHES SOURASHNIKE TE DUSHE SE SHTR1TAT, INU USSE HUDE SHELLE PRE- 1 »In templo Hospitalis Concio slavonica primum habita, convenerunt non tantum Hospitalis incolae, sed cives etiam nonnulli et alij honestih omines.« Pag. 59. 2 »Concio slavonica iam tune ad S. Spiritus aedetn translata, piae plebeculae e dissitis plerumque locis affluentis frequentia notabilis suo nec exiguo stetit fructu. Non ignari huius idiomatis Patres saepius in solatium rusticorum in dissitos pagos excurrerunt ut avidos verbi divini adultiores et parvulos nutrirent.« Pag. 138. MOISTRIT1 SKUSI TO Se h’ pravi Brumnolti pousignit po Navuku P. LORENZA SCURULI Ordna S. Cäjetana. IS LASHKE ŠPRAHE v’ CRAINSKO SPRAHO PREST AU-LENU, Skufi enga Mafhnika is Gorenske Crainske Hrani, Sdei na prvu v’ Druk danu. Na pervolenie vikshi Duhovne Gosposke. LABACI Typis, Adami Friderici Reichhardt, Incl. Prov. Parn. Typogr. 1747. Paglovec Scurulija ni dobesedno prevel, temveč njegova premišljevanja po svoje prikrojil; nekatera poglavja je sam dodjal. Scuruli je bil redovnik, ki je umrl 1. 1610. v Napolju. Njegova »premišljevanja« so bila prevedena skoraj v vse evropske jezike, posebno vneto jih je razširjal sv. Frančišek Salezij. Prevod Paglovčev ni posebno lep; nemčizmi in druge ptujke, kakoršnih so se nekateri njegovi sovrstniki skrbno varovali, so pri njem običajne. Za primer bodi prvo poglavje v odlomku: Nabode kronan, kateri fe nabo ferzhnu fhtrital. 2. Tim 2. Caput I. V’ zhim ltoy prava kerf hanska brumnolt: de je potreba fe fhtritat, aku ozhmo tailtu sadobiti. Od fhtirih rezhy, katere fo k’ timu fhtritaniu potrebne. AKu shelish moj v’ Chriftufu lubleni Sym to vifsokult prave brumnolti sadobiti, s’ Bugä le prou skleniti, inu slinim en Duh poltati, kateru sheleti, inu fturiti je to nar vekshi, inu nar imenitnilhi dellu, kar fe kdu more smislit, je potreba, de poprei veish, inu snash, v’ zhim; inu v’ kaj s’ enih rezheh ltoy ta prava brumnolt, fvetult, inu enu popolnoma brumnu shivlenie. Nyh dolti, kir te rezhy nifso prou premislili, menio, de ta brumnolt, ali fvetu shiulenie v’ tim ltoy, kadar eden pele enu oltru shiulenie, inu fkusi terde polte, dolgu zhujenie, fkusi Cilicie, tu je skuli shimnate ali dratalte fpizhalte pafsy, gaishlanie, inu druge viltrulti fvoj shivot doli tare. Eni, fufebnu te Shene, menio, de fo prou fvetiga shiu-lenia, kadar dolge molitve molio, veliko S. mash flifhio, Cerkve pogoltu obifhejo, k’ Boshym opravilam fiifsik hodijo, doltikrat k’ fpoudi gredo, inu k’ S. Obhaylu perltopjo. Drugi, fusebnu nekateri Closhterski ludje fo te maninge, de v’ tim fe skashe inu fadoby prava brumnolt, inu fvetult, kadar eden fvoje molitve fveltu opravi, na Choru fe fiifsik snaide, to molzhanie dershy, samoto lubi, inu diuge Clofh-terske Regelze, inu postave na prelomi. Inu toku eni v’ teh, eni v’ enih drugih sunanih dobrih delali to popolnoma brumnu shiulenie poftavio. Ali letu ni timu toku, de bi v’ letih farnih dobrih delih bila fapopadena ta prava brumnoft, sakai takushne dobre della fo le v’ zhafsu en dober mittel k’ brumnimu shiuleniu peritopiti, v’ zhalTu fo pak en fhlahten frucht, kateri is te prave brumnofti pride. So pres zvibla en mogozhen mittel, ali pomuzh k’ brum-nolti perftopiti tim, kateri fmafso, ali is fvetam, inu pervo-leniam fvoyh naprei poftaulenih Visharjou, koker fe fpodobi, taille satu dopernashajo, de bi ti kraft, inu muzh zhes fvojo hudobno, inu timu grehu nagnieno naturo sadobili, s’ oro-shiatn zhes sapelvaine, inu fmote tiga fourashnika fe pre-skerbeli, Boshyo pomuzh 11 saslushili, katira ufsim fusebnu tim, kateri na novu sazhno prou Bogu flushiti, je sylnu potrebna. So tudi take dobre della, koker en fhlahtni frucht, kir doide is brumniga shiulenia bogabojezhih ludj', kateri fvoj shivot satu cafhtigajo, kir je Boga refhalil: ga tedei v’ pod-lofhnofti, inu v’ pokorshini dershe, mouzhezhi, inu famotni shive, fe fkus to, tudi te nar mainshe pregrehe obaruvat, inu s’ mifsljo loshej proti Bogu, inu nebeshkim rezhem fe pousdiguvati, Boshye flushbe, dobre della te lubesni, inu molitve opraulajo, to shiulenie, inu terplenie Chriftufovu pre-mishlujejo, ne fa enga firbiza, ali shivotniga lufhta volo, ampak de bi fkus to bel, inu bel fvojo laftno hudobo, spruti pak tu dobruto, inu miloft Boshjo fposnali, v’ Boshy lubesni fe vufhgali, farni febe bel, inu bel sanizbuvali, svoje hude shele doli terli, inu sa Chriltufam s’ krisham na rami hodili. Te Sacramente pak k’ Boshy zhafty pogoltu nuzajo, fkus to fe s’ Bugam bel, inu bel skleniti, inu novo muzh zhes tiga fourashnika sadobiti . . . Je fizer refs, de G. Bogu to preobernenie teh dveh k’ pokuri, inu pobulshaniu nyh shiulenia je bel lubu, inu per-jetnu, koker premaganie, ali dolitrenie ene naspodobne shele, ali nagnenia, vender pak imash sheleti, ali fturiti to, kar je imenitnishi, ampak le to, kar sa sdei ta Gofpud od tebe pred ufsemi drugimi delli (nai bodo koker ozhejo imenitne, inu shlahtne) shely, inu oittru ozhe imeti. Sakai saguishnu bel niemu dopade, inu bel od tebe ozhe imeti, de fe pomujash tvoje hude shele doli treti, inu moriti, koker niemu, bodi fi v’ kokershni kuli imenitni rezhy flushiti, inu sraven le eno nefpodobno shelo s’ frei vole, inu veideozhe shivo puftiti. Saltopil fe tedej moj Syn, v’ zhim ltoy ta prava brum- nolt, inu fvetult, inu de k’ sadobleiniu tailte fe imash v’ enu ferzhnu, inu ftanovitnu shtritanie zhes tebe famiga podati, satu je potreba, de tebe s’ zhveterim oroshjam preskerbim, v’ katerim bosh samogel fe shtritat, inu frezhnu to prema-gaine sadobiti. Oroshie je pak letu. 1. To nizh na fe savupanie, ali nasavuplivoft pruti febi. 2. To v’ Gofpud Buga savupanie. 3. To shtritanie, ali muja tiga shtritania. 4. Ta Molitvu. b) Gašper Rupnik, rodom Stajerc iz Vojnika (r. 1. 1714), župnik pri Novi cerkvi, slednjič v Vojniku, kjer je umrl 1. 1790. Izdal je priljubljeno in med ljudstvu zelo razširjeno ter deloma še dandanes rabljeno knjigo pod naslovom: TA CHRISTUSOVIMU TERPLEINU POSVEZHENI POST SA SAKDANSKU PREMISHLUVAINE CHRISTU-SOVIGA TERPLEINA, inu tudi sa naprei braine tem ludem s’ latinskiga na slovensku perstaulen na zhaft Christusoviga terpleina, inu smerti h’ eni maiheni pomozhi sa tu naloshenu naprei braine duhovskiga premishluvaina tem ludem inu h’ dobrimu tem dusham od visoku zhastitiga Casparja Rupp-nigg, feimeshtra is Comissarie Nove cirkve svunei Cella. Labaci. Impensis Michaelis Promberger, Anno MDCCLXXIII. 8°. Str. 553. V »predgovoru na te dobrovolne brauze leteh bukvi z« razloži namen svojega dela ter opiše obenem deloma takratni cerkveni red: Sraunu veliku drugih dobrih, fvetih, inu vfe hvale vreidnih rezhy, katire je naih gnadlivi, sa tu isvelizheine tih dufh nar skerbnifhi Go-rifbki Fyrfht, inu vifhi Paltir nam nemu podlofhnim mainfhim Paftirjam h’ eni dobri visharnofti teh vuzhiz negove velike Shkofije narozhiu, inu sapovedou, je tudi tu, de mormo mi nafhim nam zhes danim ouzhizam vfaku lejtu try dny ob pred inu popoudanskimu zhafu h’ enimu duhou-skimu premifhluvainu kei takfhniga duhouskiga naprei brati, kateru eno vezhi muzh ima tifte od grehu odverniti, inu na dobru perpelati. Kader je shi pa nikar lamu v’ temu duhouskimu naprei brainu, temuzh tudi fhe poprei v’ teh Adventnih, inu Polin ih Pridigah, namrezh od te nafrezhne fmerti teh grefhnikou, kateri v’ fmertnimu grehu vmer-jejo, od te frezline lmerti teh pravizhnih, od tega Itrahu, inu zageina »Voditelj« IV. 28 pouniga od fmerti gor vftajaina na fodni dan teh pogublenih, od vefe-liga gor vftajaina teh isvelizhanih, od te shlahnofti te zhloveshke duf he, od te grosovitne hudobe fmertniga greha, od te ftralhne sadne 1'odbe, od tih toshnikou per tifti, od te frezline, inu nafrezhne vezhnofti, od te sanizhemernofti teh pofvetnih rezhy, katiro ta sadna minuta tega shiu-leina temu vmireozhimu zhloveku naprei poftavi, od tega navarniga od-odlagaina te pokure, inu od vezh drugih rezhy tukei veliku tem ludem naprei nefenu blu, de lmo shi skor enu pomankeine imeli. Za vzgled bodi (str. 417. s.): Od te perve Chriftufove befede na krishu. JESUS au-tem dicebat: Pater dimitte illis. Lucae 23, IESUS je pa reku: Ozhe odpufti nym. O vefeli glafs: Pater dimitte illis, Ozhe odpufti nym, o slate befede, katire namorjo skus obeno vezhnoft sadolti po-hvalene, inu pozbaltite biti! te sadne befede, katire ti vmi-reozhi govorijo, imajo vfelej eno nar vezhi mozh, inu bodo v’ timu fpominu teh shivih satu dobru ochrainene, kyr ta vmireozbi to sadno mozh vkup vsame, de titte vun sgovorij, inu sa to fo eniga vezhiga inu dalfhiga spomina vreidne, tudi oben na tifte taku hitru na posabi, koker na druge befede. Zelu Chriftufovu sbiuleine je bilu ena farna, inu nar vezhi lubesen. Leta lubesen je lturila, de je on, kader je poprei le famu Bog biu, potler tudi zblovik gratou, inu h’ ti Boshy naturi tudi to zhoveshko na febe vseu. Leta je nega f’ Nebefs na femlu potegnila. Leta je nemu v’ negovimu shiuleinu vfe mifli, befede, inu diaine vishala. Leta je tudi nemu vmireozhimu na ta 1'labi jefik lete befede poloshila, inu ta jesik zmeisila, de je on reku: Pater dimitte illis. Ozhe odpufti nym. O lubesnivi IESUS! o dobrotlivi IESUS! o flatki IESUS! kdu fe na bo zhes to nar vezh gorezho lubesen tvoiga ferza sazhudiü? ali ti fam na febe taku posa-bish? ali na tvoju terpleine, inu fmertnu britkuft taku malu smiflifh? tvoju shiuleine h’ konzu gre, inu tvoja dufha tebi na jefiku fedy, inu vunder fam sa febe na fkerbifh? ali Chri-ftus ni kratku nikar na febe posabiu, temuzh je tedei nar vezh smifliu, de je on en Bog, kader je sa fvoje fourashnike moliu: Quoniam Deus charitas eft. Sakai Bog je lubesen. O naisrezhena, inu bres konza velika lubesen IEfufa nafhiga odrefhenika! ta nar bolfhi Isvelizher je dobru vedeu, de tifti, sa katire je on moliu, fo fhe tedei, kader je on vmirov, en vezh, koker divji ferd, inu jeso pruti nemu imeli, de na nehajo eno shpotlivoft h’ drugi sa negovu saframuvaine per-lagat, de nytn h’ konzu gre ta zhas, inu ura, nikar pa te mifsli, inu vola nemu hudu fturiti, vunder: Dicebat Iesus: Pater dimitte illis. je IESUS reku, moliu inu fvoiga Nebefh-kiga ozheta sa nyh profiu: ozhe odpufti nym. Lubesnive Dushe! v’tyftih treyh urah, kader je nafh krisheni odrefhenik med Nebam, inu semlo na krishu perbit vifeu, inu v’ nar vezhi britkufti is’ fmertjo rinou, je on v’ fvoimu ferzu te nar fveteifhi mifli, to nar popolnifhi volo, tu nar vifokfhi nagneine, inu te nar shlahnifhi zhednofti obudiu. Bog oteu, de bi mi tu nar mainshi snamne od tiftih v’ nashimu ferzu, ali v’ nafhih miflih sadofezhi mogli! ali per vfih tih v’ negovimu ferzu skritih zhednoitih je on oteu, de bi nam nar poprei snana, inu dopadliva gratala ta lube-sen pruti tim fourashnikam, de bi mi nafhe, koker je on fvoje fourafhnike lubili. Leta je namrezh ena Boga vreidna zhednoft, katire fe dergazhi navuzhiti na mormo koker de vfe grehe premagamo, inu pod noge spravimo. Boga moliti, pruti bogim dobrotliv biti, h’ fvetim Mafham inu drugi flushbi Boshy priti, Boshie pote opraviti, pofte dershati, bounike obiskati, inu nj^m poftrezh, inu druge zhednofti dopouniti ti veliku h’ ferzu vfamejo, inu dopounio, ali tim fourashnikam dobru fturiti, enu dobru ferze fkasat, inu tifte lubit, fe nam ena preteshka, ali zilu namogozhna rezh sdi. Kader je pred Chrirtufam, inu fa Chriftufam tulkain drugih tu dopounilu, taku fe nam na fmei namogozhnu sdeti: dopounimo tudi mi, mi, aku shelimo v’ Nebefe priti. Slične vsebine ste istodobni knjigi:' Ta srezhna in nesrezhna vezhnoft v ti fray voli tega zhloveka, tu je: kratku premishluvanje, koku Brumne dushe zel lohko te Nebessa: ta greshnek pak to nasrezhno Vezhnoft zel teshko se saslushi. Popred od P. Joanesa Mana S. I. v’ Lashki inu Nemshki shprahi, sdaj pak k’ drugimu malo u Krainski shprahi u druk dano, is velikem pogmirano inu pobulshano. Labaci. U Lublani naide se per Aloysio Raab 1768. 12°. 96. in trikrat obelodanjena Premifhluvanja na v’ faki dan tega tedna, od teh nar poglavitni-lhih nauukov nafhiga mojltra Jesufa Chriftufa is Nemslikiga na krayn-ski jesik preftaulena. V Lublani ftiskane per Joan. Frid. Egerju. 1796. 8°. 47. Izvirna slovenska knjiga od neimenovanega pisatelja je:2 1 Dr. K. Glaser, Zgod. slov. slovstva, I. 202. s. 2 Brezdvomno je to prva izdaja knjige, katero omenja P. J. Safarik, Gesch. der südsl. Lit. str. 133. pod sledečim naslovom: Hitra inu glatka pot proti nebeffom, tu je kratki inu lahki navuki, tudi vfe potrebne andohti, fa eno dufho itd., sdei sno- HITRA INU GLATKA POT PRUTI NEBESSAM. Tu je Kratki inu lahki navuki, tudi vfe potrebne andohti fa eno Dusho, katera sheli po temo reunimo shiuleino enkrat tu Nebefko veffelje doshezi. Pritizkana v Graczi pri Widmon-ftetarzkih Erbih 1767. — Se naidejo v Mabrburgi per Frantzu Piterich, Puquarju. Mala 8°. 336. Nobena izmed imenovanih »premišljevanj« ne vzbujajo tako živo srčnih občutkov, kakor le-ta. Njih poglavitni namen je bil, srca naj-globljeje ganiti ter vneti za nadnaravne smotre. V dokaz bodi: Shefto premisluaine od fmerti, inu fodbe. Sa treki dan. Slishau inu shlishala fi fadoftikrat, ja vidu inu vidila, de sledni zhlovek more umreti tedei od tega tebi kai dati sa premisluaine na naidem urshoha, ampak shelim, de bi prou s’ pametjo premislu inu premislila, kai je umreti, al kai le ozhe rezhi: sledni more umreti. Polei befedo umreti sa-ftopish, ali prou na isgruntash, kai fe ozhe rezhi s’ to befedo umreti. Umreti tedei je tu, kadar ta faveza tega trupla inu dushe fe bode reftergala skus eno lilo al bolesen, inu ta dusha fe bode od tega trupla tedei, kateru je bilu popred frishnu, fravo, shivu, lepu, je jedlo, je pilo, fe vefelilo, ple-falo, fmejalo, dobre al hude dneve ushivalo, Bogu al hudi-zhu slushilo, koker hitro bode dusha od nega, fe na bode vezh genilo, vezh na bode vidilo, ne slishalo, ne govorilo, ne jedlo, ne pilo, na bode vefelo, ne shalolfno, na bode ple-falo, ne fe fmejalo, ne delalo, ne hodilo, nezh na bode ftu-riti moglo, lepota bode sginila, te roshe u lizah minile, tu dopadeine v obraso nehalo, komer je popred velik dopadlo, fe bode groushalo, bode ltrashilo, bode fmerdeti sazhelo, zhes shtir inu dveifet ur fe na bode u hishi terpelo. Eno rezh te profsim, koder bodesh vidu al vidila enga mladiga zhloveka, fanta al deklizo mertvo leshati, prashai lete, kai delash, al fe tebi na vfmilio tvoji ftarishi, kateri fa tabo jo- vizh na velike shelje brumnih dufh k’ drugimu v’ druk dana is flushbo praezhiftiga (sie) spozhetja Marie Divize inu drugih molitu pogmirana. V’ Lublani fe najde per Al. Raabu 1767. 120. 297 S. — ßte Ausg. Grätz. 1783. Šafarik dostavi: »Die ite Ausg. unbekannt«. Gotovo je ni imel na razpolago. Eden izvod pa hrani gimnazijska knjižnica v Mariboru; je sicer zelo zamazan in obrabljen, a vendar celotno do zadnje strani ohranjen. Na naslovni strani je zapisano: »Dal učitelj Fr. Žiher v Vurbergu. 1883. Dr. Jož. Pajek.« Tisek je pomanjkljiv; kakor se že iz naslova razvidi, je natis popravljal korektor, ki slovenščine ni bil popolnoma vešč. kajo, tvoji perjateli, inu perjatelze, katere li shtimou ali shti-mala, de sdihujejo, vitani gori, potroshtai te shaloftne, al na bode antverti. Prashai, kai sedei miflish, gledai, fedei ni zait leshati ta inu una te zhaka, oblezhi fe zhednu, offertno, fa nega dopalti, al nje, ti fe nemo bodesh samirila, al nje samiru, al na bode antverti. Al kei fo tedei tilte misli drugem dopafti, kei fo te shele per tovarshtvi biti, tilto vefele, shpafi, norzbie vshivati? vfe je preshlo, ni vezh shela, ni mifu po letem, ni vola she k’ letem, vfe drugo fe je fazhelo, ti mozhy leshe’, fe ne ganejo, drugi, ftarishi, otrozi, peria-teli inu perjatelze jokajo, sdihujejo, u’ itrahi shivijo, nekateri kir menijo, sdei bode verlta na mene. Drugi fo potroshtani, de li bodo bulshi kai noviga sbrali. Tedei fo bili, inu jih ni: fo shiveli, al ne vezh: fo bili bogati, al sedei nezh nimajo: fo bili lepi, al sedei fo gerdi: veliku je lete shtimalo, sedei nobeden: fo od njeh govorili, sedei vfe mouzhy: teh perloshnoft, lubefen fo jiskali, sedei nobeden fa nje na mara: kei fo? kam fo pershli? zhe ozhesh kei vidit, taku zhes eno leto odkopai ta grob, ishi, ter bodesh naidu, al koga, ene gole fmerdlive kofti. Se zhudish inu rezhesh: ni mogozhe, de je leta taisti, katerga je vfe lubilu, vfe na njega gledalu, vfe ga imeti shelelo, inu njega perloshnoft jiskalo: ni mogozhe, de je ta taifta, inu de lete fmerdlive kofti fo njene, katira lepota je tulkim dopadla, katero je tulko shtimalu, nad katero fo fe sgledvali, inu fo jo vidit sheleli: ah tifta je, tisfta inu tifti, gnilo meffu fo zhervi fnedli, gvanti fo sgnili, drusiga nifo, koker gole kofti puftili. Ah premifli to dobru, ja pred ozhi li shivo poftavi, vsemi eno mertvashko tako koft al glavo od ene zhloveshke lepote al shtimania u’ roke, inu pregledei, kai je fa eden islozhek med letem, inu enim reu-nim, refterganim petlarjem, al ftaro vfo sgrebleno sheno, zhifto nezh. Tu je fmert, tu fturi ta fmert, vfe pokonzha, vfe poferderba: inu polei, rauno letu tebi naprei ftoy: tedei te profim . . . Prevod iz nemščine (oziroma iz francozščine) je knjiga: Kershansku premishluvanje k’ poduzhenju inu k’Trofhtu sa vboshne inu take ludy, kateri fe morejo sa fvoj sbivefh terdu truditi od Joannesa Stroja, v’Lublanski duhovni hishi mashnika. V’ Lublani per J. F. Egerju 1783. 12° 90 str.1 Kratke homilije je izdal: ' P. J. Šafafik, 1. c. 135. c) Frančišek Ksaverij Gorjup, rojen v Celju 1. 1721.,1 župnik pri Novi cerkvi nad Celjem, kjer je umrl dne 2. grudna 1781. Naslov njegove knjige slove: ZIRKOUNU LEITU ali EV ANGELSKI NAVUKI SA USSE NEDELE INU PRAŠNIKE ZELIGA LEITA, Poprei na Slovenfki jesik ukup fpissani inu per oltarju naprei nes-seni od časti uredniga gospoda FRANZISKA XAV. GO-RIUPPA, Fajmoshtra inu Comiffaria per Novi Zirkvi nad ZELLAM, Gorishkiga firlta inu shkoffa Consiftoriala. Cum licentia Superiorum. LABACI, Typis Michaelis Promberger A. 1770. 8°. 448 str. Iz predgovora je razvidno, kako je bilo pastirovanje glede na cerkveno govorništvo še vedno dokaj pomanjkljivo, pisatelj namreč pravi v predgovoru: Ta Gnadlivi Firscht, inu Gorishki Erz-Shkoff fo na naf vezhkrat to povele puftili priti, de bi fe v’ Nedele inu Prašnike tudi per ti pervi S. Mashi, slafti zhe le tifti dan tu Boshju opravilu drugdi, koker per Fari dershy, ta kershanski folk s’ enim kratkim navukom imeli napalti. Leti sveti maningi, de bi jelt po mogozhnolti perpomogu, inu tem Du-houskim Paftyrjam, koker mojim lubefnivim Bratam, Feimefhtram inu Kaplanam, (is katerih nekteri sa volo drugih notishnih opravilou; ne-kteri tudi sa volo pomankejna nashe gmein shprahe, posebnu aku so shele is sholl, ali is drugih Deshell inu kraju h’ nam pershli, v’ leti nym gori nalosheni doushnofti obeno meiheno teshavo naobzhutjol s’ mojo dobro volo perloshnu perstopiv, nym ponudim tukei Evangelike Navuke na slovenfki jesik vezhtal toku, koker se v’ tem kraju Zella govory, sezer zel kratku ukup sneiene; vonder, dokler je po befsedah tiga Apostelna 2. Tim. 3. vsaku Pifmu nuznu h podvuzbejnu, h’ previ-shajnu, h’ pofvarjeinu, h’ oppominejnu v’ Pravizi, de bi ta Boshi zhlovik popounima, inu h’ slednimu dobrimu delu podvuzhen biu; snajo tudi ti kratki navuki veliku dobriga sadu pernefsiti, aku le ena dobra maninga sravnu pride, katira v’ timu stoy, de ta zhlovik, katiri bere ali poslusha, skerbnu inu v resnizi premifli I. kai ima on po timu Evangelskimu na-vuku ftoriti? 2. kai je on dosihmau fturiu? 3. kai on ozhe posihmau fto-riti? Na takshno visho bode tu serze vsselei kei obzhutilu, kar je tifto kofs h’ dobrimu nagniti, inu bodo leti kratki navuki ta sad, katiriga sem jeft savupau sadosezhi, sami od febe pernefsili. Sezer glih koker ta gmein perpoveft vuzhi, de vfse visim dopalli namore, toku tudi leliku previdim, de bodo lete nadoushne Bukvize svoje Tadlouze neshle. Al jeft nym inu enimu vsakimu od tillih te belsede Martiala na vushefse povem, namrezh Carpere vel noli nostra vel ede tua. Kir fam nizh nafturish, je bolshi, de mouzhish. 1 Letnica, za kojo jamči Val. Orožen: Die Dioezese Lav. VIII. str. 123., dr. Glaser (Zgod. slov. slovstva I. 178) in Marn (Jezičnik, XXII. 35) imata 1735. Jeft nayshem mojo, ampak Boshjo zhaft, inu mojga blishniga Is-velizhejne, sa katiru sem s’ Boshjo gnado perpraulen koker shiveti, toku vmreti. Ty bodi sdrau inu v tvoy andohti na mene spouni. Knjiga je razdeljena v »Syml'ki, Spomladishki, Poleitni inu Jesen-fki Tal«. Iz le-te dobe ohranilo se je nekaj cerkvenih govorov slovenskih v rokopisu. Najznamenitejši med njimi je Skalarjev rokopis. Zapustil ga je duhovnik Adam Skalar, o katerem se druzega nič ne ve, kakor da je v prvi polovici XVII. stoletja živel v ljubljanski škofiji. Rokopis se sedaj nahaja v ljubljanski licealni knjižnici, ter obsega, v močno knjigo vezan 435 listov. Deli se v dva dela in ima tudi dva naslova. Prva polovica (190 listov) je naslovljena: Shulla tiga premishluuana sloshena skusi brata Ioannesa Wolfa reformiraniga Franciscaneria is pouella tiga Visoku zhastitiga Firsta inu Gospuda Vilhelma skoffa v’ Priskni. Istiskana v Insprukhi per Johannu Jachen 1633. Listi 191—392 nosijo pa naslov: Exemplar Od Suetiga Bonauentura Zhloueku naprei postaulena, koku fe ima eden spet s’ Bogam sdrushiti skusi pokuro ker se ie od niega skusi greh odlozhjl. V enim sgouorianiu mei zhlouekom in Du-shizo. Breuiloquium. Is latinskega na Nemsliko, is Nemshkiga na slo-uensko perloshen 1643. in Decemb. skusi Adama Skallaria Mafhnika. Ostali listi obsegajo premišljevanja o snovi, »koku je shlahtna ta dushiza od Boga stuariena, koku gerdo je skusi greh ob soio lepoto pershla, koku je skusi Christushouo terplenie spet ozhishena, od Te Sadne Shtrashne Sodbe, od Smerti, Premishluanie Od Nebeshkiga Ve-fsella Inu Isuelizhania, Vselai in Nikoli, Od te prestrashne vezhno ter-pezhe peklenske martre, Od veliziga haufna teh ferdamanih inu od maihiniga shteuena teh isuolenig.«. O o V jezikoslovnem oziru je Skalarjev rokopis posebne vrednosti. Dr. V. Oblak, prerano umrli odlični jezikoslovec slovenski, prizna jasno njegove vrline, rekoč: »Jako važen vir za poznavanje pravega narodnega govora iz prve polovice XVII. stoletja je Skalarjev rokopis. Skalar piše povse svoje domače narečje in preseza v tem oziru ne samo vse knjige iz te dobe, nego nadkriljuje celo skoraj vse rokopise, kjer se jezik vendar precej prosto giblje in prekoračuje meje književnega jezika. Jaz skoraj nobenega rokopisa iz XVI. in XVII. stoletja ne poznam, kjer bi bil jezik tako priprost, tako naroden.«1 A tudi v cerkvenem govorništvu, zasluži priznanje zaradi lepe oblike in vzvišenih misli. V dokaz sledeči odlomek: 1 Letopis Mat. slov. l8qo. str. 185. Jest menim o Dufha, de si she sadosti refgledala, koku si lepa no shlahtna po ti naturi stuariena inu koku reuna no namarna fi fkusi ta greh ratala. Oberni toie ferze h’ premifhlouainu, katero ie she koker upaine imam, fkusi gre-uingo no pokoro ozishene, inu premifhlui, koku fi fkufi gnado supet htoie greshno temno ferze oprala, suetleshe bosh to gnado te uelike dobrote bol hie uidela, sakai ta greh praui S. August, ie ena taka tema, katera pamet doli tlazhi inu usega notraniga zhloueka oslipi. Sato je potreba, de te ozhi nashiga ferza fkusi greuingo ueden fe imaio ozhistit ltakim uelikem flifam, kolku ueliku ie to ferze od greha oka-ieno. Sato 6 Dusha, aku ie toie ferze no pamet zisto, tako premisli skusi kakushno ueliko milost, uifoko modrost na-fmerno mogozhnost bofhio fi fpet k gnadi perfhla. 1. Vperuizh premifli, koku si ti od tega pouerbaniga greha, fkusi to odrefhenie, nauesh le fkusi ta isti greh fi ufiga dehouniga bogastua obropana, temo souralniko pod-uerfhena inu is ozheta nebeshkiga hifhe segnana, ta vezhna Maiestet pak ie otla umreti, de bi mi shiueli, 33. let je otla sbardishana biti, de bi mi bli supet u’ ozhetouo hisho per-pelani. Ta nar uishi boshie Sin ie hlapez ratal, de bi nas gospode zhes foie bogastuo sturil. Sakai Luc. 19 Sin tega zhloueka ie parshel iskati inu isuelizhano sturiti, kar ie blo Sgubleniga ie pershel te offertne pohleune sturiti. Gregor, ta edini bofhie Syn ie sato nafho flabo naturo nafse usel inu v eni uidezhi frahtni shtalti na femlo perfhel ino fato to shpotliuo, frahtano martro terpell, de bi pohleuno poka-sal, de se ta zhlouek nima preuseti. S. August, mat. 4. Praui sin boshi ie sato ta fuet no use niegouo bogastuo frahtal, de bi nash uzhil, de se na to nimamo fanesti, on ie use sopernosti nashe ufhel, de bi nash uzhil te iste poterpesh-liuo gori useti no preterpeti, de bi mi na iskali isuelizhania u tem posemelskim inu u nadlogi nikar na zaguali. 2. K’ drugimo ie Sin boshie pershel, de bi nas s ozhe-tam smirel. S. August taku gouori: v’ Chriftushoui pershoni, keder si bil v’ ptuie iezhi, sem te pershel lediguati, keder si ti po teh gosdih no gorah hodel no si iral, fem te iskal mei lefsam no kaminam fem te neshel na moie rami fem te spet k ozheto pernefsel, sa toio uolo sem keruaui pot potil, moie roke no noge uen istegnil inu pustel shibli prekopati, moio stran fem se iest pustel prebosti, ves moio kri sem iest sa te prelil inu uezh druge martre silne sem sa te pre- stal inu te odrefhel, ti pak (ob) se od mene obrazhas inu skusi greh od mene befhish. 3. K’ Trekimo ie Sin bofhie perfhel, de S. August praui, oh fazhudimo fe nad bofhiem sinoui, hualimo ga, lubimo ga, fakai mi fmo fkusi niega smert od te fmerti k lebno pershli, is temniz k’ luzhi, is pushaue k domu, is te reune obiokane doline k uezhni zhesti. S. Gregor Nazian praui, o ena zhudna mena, ta ftuarnik ie ituar ratal, kateri se na more obsezhi, tega obsheshe to diuizhno zhisto truplo, kateri ie poprei shelil bogastua, ta fkufi niega rad ubog postane, on ie nafho podobo nase usel, de bi to soio nad nami spet neshel, katero ie on fturil inu de bi temo mertuimo truplo to leben dal. Obsežen rokopis hrani licealna knjižnica v Ljubljani pod naslovom : Kriltianfko podvuzhenje v’ pridigah na vffako nedelo zhes zelo lej tu. Vtegne biti iz prve polovice XVIII. stoletja. Pisatelj je neznan. J. Mantuani je našel v turjaškem arhivu na Dolenjskem slovenski cerkveni govor v rokopisu iz 1. 1706., katerega je imel kapelan Anton Možič ob zlati maši svojega župnika Baltazarja Wurzer v Skocijanu; geslo mu je: »Ecce sacerdos magnus qui in diebus suis placuit Deo et inventus est iustus«. Objavljen je govor v »Dom in Svetu« 1894. 1. str. 661. in 694. Marko Pohlin je izdal prevod istodobnega slovečega propoved-nika na dunajskem dvoru, Janeza Tschupicka' pod naslovom: Jannesa Nepom. Tschupicka sv. pisma dohtarja, cesarskega kray-levega dvora pridigerja is Nemshkega na Slovenski jesik prestavlene Pridige na Nedele zhes zelu lejtu. Perve buque. Collectis oritur No-vus Academicus Operosus Labacensis. Na Dunaju. Per Kristjanu Gro-serju na Teinfaltskeh uleeah Nr. 76. 1785. 8°. 644. V cerkveno-govorniško stroko spadajo tudi pastirski listi in sicer v odličnejšem pomenu, kakor navadne prepovedi, kajti objavijo se iz lece vernemu ljudstvu ne le na posameznem kraju, temveč povsod, kjer se opravlja redna služba božja; iz njih in z njimi govorijo viši pastirji sv. cerkve vsej svoji škofiji. Iz protireformacijske dobe ohranil se nam je prvi slovenski pastirski list, ki se sedaj v rokopisu nahaja v knezoškofijskem arhivu v Ljubljani. Izdal ga je škof Reinald Scarlichi, naslednik slavnega Tomaža Hrena na ljubljanski stolici (1630 — 1640). Mogoče in verjetno je, da je le-ta pastirski list proizvod Hrena samega, ter da se ga je Scarlichi le poslužil; slovensko izdajo je brzda v sedanji obliki oskrbel Scarlichijev dvorni tajnik Peter Rikard Goričan.2 Začetek se glasi: Ta vissoku zhasty inu suetlusti ureden Gospud Gospud Reinaldus Scarlichius, od Boshiga inu Rimfkiga Stolla potarien ta deiseti Shkoff inu Firsht Lublanfki & Suetliga inu Rimfkiga Cefsaria Ferdinanda item imenom tega drusiga Suetuauz, inu Vishären te notraine Hislie Austriae &. Vsčm zhiftii mi flednim, maihiniga ali velikiga Stanii, Duhounim nu Deshelfkim lete Skoffie Lublanske, kateri bodo leta nafh lift ali opo-minene brali, ali bratti slil hali, v’ Bugu posdrauleine. Morete uedit, de ty Sueti Ozhaki, od daru inu gnade S. Duha refuezheni, v teh Suetih Concilyh ali slbralishah, ftuprou pak in S. Synodo Tridentina, so toku s’klenili na gori postauili, de en fledni Shkoff, v’saj le enkrat u’ leti, fam s’ fuoio pershono, ali pak zlie ie s’ kakim spodobnim sadershainam samujen, skusi druge pametne nu dobru u’me-talne od febe isuolene, nu na fuoijm Mesti postaulene Moshe, svojo Vso Shkoffio, s’ enim pousodnim obijl kainom obtezhe nu obgleda, Vsih fuoijh podloshniköu, toku Duhounih, kakor deshelfkih leban inu sadershaine flifsok sposna nu is-prafha, s’ Velikim Vekfhim pak s’ premishlainom isijl he u’ kaki Vishi te Cerkue ali Boshie Veshe, ty Shpittalj, Closhtri, Brataushine, inu vse druge Mesta, Gofp. Bogu na zhast po fpodobi lepu isrozhene, bodo dershane, ali gouernane. Inu de letu vse h’ pridu S. Matere Cerkve, tudi Vsem s’ kusi to drago S. kry nafhiga Gospuda IESUSHA CHRA. odkuple-nim Vernim Dushizam, k’ izuelizhainu rouna inu oberne. Satega uolo kadar my vidimo te S. Canones, tu je Vishinge ali sapuuidi S. M. Cerkve nu s’ naidemo Boshio slushbo nar vezh na tem ftati, de ty Praelati, tu ie ti Duhouni Spredniki inu Paltirij, te Cerkve k boshij slushbi shegnane inu gori postavlene oskerbijo, skusi dobre popolnoma, inu pravizhne Slushabnike governati, s’lafti pak takushne, kateri poijfkano Gospudi Boga gnado nikar nefavershejo, ampak v nije ofta-nejo, de fo s’ eno prauo popolnoma lubesenjo reshgani, Vsem nesnanim ltupröu pak ozhitnim, she vedejozhim grehom, inu praegreham, ptuij inu nesnanj, s’ katerimi ta dobrotliui Gos. Bug nikar le nosmirnu reshalen, nar grosnü refarjen, famuzh timu folku ali Gmajin, je Vfimu karshanftvu velika fhkoda nu pohujfhanje se obudy inu gody, dokler je zillu dobru 2 Letopis Mat. Slov. 1882. in 1883. str. 96 s. vedejozh, de mnogi s’kusi take hude nauuke sapelani, fuper Boga hudobnu nu nefpametnu greshijo, she v pregrehi prebivajo. My tedaj, de nafhi slushby sadofty fturimo, nu nafho velt od lete teshave ohranimo, (mo fi napre vseli, Vfo leto nafho Lublanfko Shkoffio, Fare, Podfare, nu kar ky fizer h’ tim iftim, ali pod te ifte slishi vifitirat nu obijfkati. Inu dokler ty ozhitni inu grosovitnifhi grehi, vekfhy tudi teshauo nu nevarnoft sebo dado bodo tudi od famiga Shkoffa inu Vishiga Duhouniga Paftiria refgledani nu sposnani, kakor potrebnishi te ftraiffinge, fuare nu pobulshaina. Satorai vafs nu flednje sgorai iemenuane u’ lubesni opominamo, nam fhe u’ kraffti ali mozhy te S. Duhoune po-korshine, fapovemo inu naloshimo, de katerimu kuli ie, ali famimu vedeiozh, ali ie skusi druge, saflishal od fpodaj go-uurilu, tu ie od Velike grofovite pregrehe, od neglavnih ozhitnih grehou, od hudih nauad nu fhkodlive v’fanze, fhe od drugih vedeozhih inu ozhitnih ryzhy, katere pobulshajna poterbuieio, ta ie dolshan nam napre pernefti, nu na fnajne dati, Vfak zhafs, Vfako Vro, Vfak dan, toku dolgu, dokler my nafh Vifitation ali obijfkaine fklenemo inu dopernefsemo. Sakai my bomo dobre inu bogabojezhe Moshe, ozhitnu ali na tihim, radi nu volnu safhlilhali, de taku lofhei, fkus nje podvuzheni, kateru ie potreba h’ Zafhty Gosp. Boga Vfiga mogozhiga, nu nashim Duhounim podloshnim ouzhizam k’ isvelizhainu bomo mogli Vsem fhkodam napre priti, nu sgo-doune priprave imeti, kokar fe ki bode nam nar bule vidilu nu sdelu, nafho Paftirfko flushbo dopernefti v’fem k’ fructu, pridu, nu pobulshajnu, de od pregrehe jenajo, enkrat se fprebude hud leban pelati she Gofp. Bug bode od Vseh vselej zhefshen inu pohvalen . . . De pak lete nafhe pifme, nu opominajne bodeio ftem losheishi vsem, nu vsaketeremu vedeioz, hozhemo de fe ozhittnu, glafsnu nu saftopnu v’feh nashe Shkoffie Cerkuah predan fazhnemo Vifitirat, bodo brale, de bodeio Vti mogli lahku faftopiti. * * * Ob sklepu protireformacijske dobe je treba še omeniti nekatere hrvatske propovednike-pisatelje, ki so v le-tem času objavili svoja dela v kajkavskem narečju, ki je slovenščini zelo sorodno. Njihova dela so se deloma tudi udomačila pri sosednih Slovencih. Taki pisatelji so: Anton Vramec, doktor modroslovja, nekaj časa kaplan sv. Jeronima v Rimu, potem župnik v Varaždinu, slednjič župnik pri sv. Marku v Zagrebu, kjer je umrl proti koncu XVI. veka. Izdal je: POSTILLA VESZDA Z NOVICH ZPRAVLENA SZLOvenlskim iefzikom po godoune dni, na vfe leto, PO ANT. VRAMCZU SZ. Pisma Doctoru, Plalm 118. Domine gressus meos dirige. STAMPANO V SLOBODNOM Kraljevom Varafiu Varafdinu MDLXXXVI. Jakob Szabar, župnik v Črensovcu ob Muri, je zapustil v oger-ski slovenščini pisane pridige pod naslovom »Križev pot«. J ur a j Hab del ič, rojen v Starih Cičah ob Savi; bil je učen jezuit; 1. 1640. je postal vodja varaždinskega kolegija, 1666—1669 pa je bil vodja zagrebškega kolegija. Umrl je 1. 1678. Bil je plemenit hr-vatski domoljub, ki je svoji domovini veliko koristil. Njegovo sem spadajoče delo je: Zerczalo Marianszko, to je ponižnost Devicze Marie, ko je Boga rodila. Vszem szlovenszkoga i hervaczkoga naroda kerschenikom, a onem na vlasztito, ki szu obilneje dare naturalszke ali zverhunaturalszke od dareslive ruke bosje primili naszledovanje. Stampano u Nemskom Gradczu pri Fr. Widmanstadiusu letta 1661. 8«. Str. 587. Knjiga razdeljena v sedem delov, je polna lepih misli in duhovitih premišljevanj s povestmi iz prostega ljudskega življenja. Omeniti je tukaj tudi knjiga, ki je bila pri propovednikih ob hr-vatski in ogerski meji priljubljena: Hiltorie z kratkem duhovnem razgovorom od poizlednili Dugo-vany, po Stefanu Fuchku, Plebanuffu Krapinzkem, iz vnogeh pobofnech Knigh zebrane, zkup zpravlyene, i na duhovni Napredek na Szvetlo dane. 1735. 12°. 412 s. Njena vsebina so pripovesti o štirih poslednih rečeh, zbrane iz najrazličnejših cerkvenih pisateljev, posebno srednjeveških mistikov, a pripovedane s tako živahnostjo in nazornostjo, kakoršne ne nahajamo pri nobenem cerkvenem govorniku te dobe. Dr. Ant. Medved. II. Praktično bogoslovje. A. Pastirstvo. Skrb kapetanova ob smrti župnikovi. Začetnik v dušnem pastirstvu najde marsikatero težavo, ki mu na vse zadnje vzame celo duševno ravnotežje ravno takrat, ko bi ga najbolj potreboval, da bi vse dobro in v redu opravil ter sebe in druge obvaroval vsakršne škode. Eno takšnih težav ulegne imeti, ako se primeri, da mu umrje njegov župnik. Zato mislim ne bo odveč, za takšne slučaje podati nekak navod. Kar velja o smrti župnikovi, velja mutatis mutandis seveda tudi o smrti kapelanovi. Ni težko uganiti, kaj je vse predmet skrbi kapelanove ob smrti župnikovi, namreč duša, truplo in premoženje pokojnikovo. «) Skrb za dušo pokojnega župnika. Dolžnost veže vse župljane, da pomagajo duši svojega pokojnega župnika, še celo pa veže kapelana. Zato bo sam molil, služil sv. mašo za rajnega župnika — hvalevredno, ako opravi daritev sv. maše, ko še leži truplo na odru —, pa tudi kar najhitreje bo župljane opozoril na to dolžnost. To se bo zgodilo, ako pusti z velikim zvonom naznaniti smrt rajnega gospoda. Zupljani kmalu zvejo, kaj pomeni ta glas ter pobožno vzdihujejo: »Bog jim daj večni mir in pokoj, večna luč jim naj sveti, naj počivajo v miru!« A še tudi pozneje bo spominjal kapelan župljane te dolžnosti. Lepo bi bilo in bi sila ugodno na župljane vplivalo, ako bi se vsako nedeljo na prižnici za časa provizure molilo za rajnega gospoda ter se služila še parkrat1 sv. maša za pokojnika, recimo tretji, sedmi, trideseti dan po smrti, h kateri se naj prejšnjo nedeljo povabijo župljani. Na ta način bo pokazal kapelan, kako zelo mu je večni mir in pokoj rajnega gospoda pri srcu. b) Skrb za truplo pokojnega župnika. Kapelan bo skrbel pred vsem, da se truplo dostojno položi na mrtvaški oder. Izbral bo za to primerno sobo. dal obleči truplo, kakor veleva cerkvena določba: »Sacerdos . . . vestibus suis quotidianis com-munibus usque ad talarem vestem inclusive, tum desuper sacro vestitu sacerdotali, inquantum fieri potest,*et praesto est, indui debet. Sacerdos quidem super talarem vestem amictu, alba, cingulo, manipulo, stola et casula seu planeta violacea sit indutus,« 2 ter bo skrbel, da bo okoli mrtvaškega odra primeren okras, pred vsem, da bodo gorele sveče. Oboje, sveče, kakor obleko, bo vzel, če se drugače ne bi dalo preskrbeti, iz cerkve, a ne na svojo roko, temuč v sporazumljenju s cerkvenima ključarjema.3 Skoda, ki bi se s tem cerkvi storila, se naj poravna od dedičev ali pa iz zapuščine župnikove,4 ako pa bi bil župnik ubog, naj mu cerkev pokloni obleko. Župnik, ki je v svojem življenju tako rekoč čisto na sebe pozabil, le da je za cerkev zvesto skrbel, gotovo zasluži, da mu cerkev pokloni to obleko.5 Isto bo reči o 1 Katolički list 1904, 247. 2 Collectio Rituum Dioeceseos Lavantinae 137 Nr. 11. 3 Conf. Anleitung zur richtigen Verwaltung des Kirchen-, Pfründen- und Pfarr-armeninstitus-Vermögens der Lavanter Diöcese 6. 170. 4 Conf. Gesta et Statuta 1896, 380. — 5 Katolički list 1904, 236. preskrbljenju rakve. Seveda za sveče, obleko, rakev, za vse to bi bili dolžni skrbeti dediči. Ako pa ti ne skrbijo, bodisi že da nečejo, ali pa ne morejo, kdo drugi se naj potem za vse to briga kakor kapelan! Drugo, kar bo kapelanu dalo dosti opraviti, je dostojen pogreb. Popoln pojem cerkvenega pogreba obsega po kanoničnem pravu troje: 1. slovesno blagoslovljenje trupla, 2. pokop v blagoslovljeni zemlji, 3. mrtvaško opravilo, zlasti sv. mašo.1 Kapelan bo vse storil, da bo pogreb rajnega župnika odgovarjal tej trojni zahtevi. Kar se posameznih zahtev tiče, bodi tole omenjeno. Lavantinska sinoda iz leta 1896. določa: »Dečani est, parochos sui districtus sepelire.«2 Slično omenja ljubljanska sinoda iz 1. 1903 med pravicami in dolžnostmi dekanov: »conducere funeralia parocho-rum defunctorum.«3 Ze zaradi tega bo moral kapelan čim prej obvestiti dekana o smrti župnikovi, potem pa tudi zato, da se po dogovoru z dekanom določi ura pogreba, in da je še dovolj časa, se pripraviti na pridigo, ki je ob takih priložnostih v navadi. Seveda je sporočiti smrt župnikovo tudi preč. kn. šk. ordinarijatu. Potem je treba skrbeti za asistenco duhovnikov. Lepo je in na ljudstvo dobro vpliva, ako je pri pogrebu duhovnika obilna asistenca. Zato bo kapelan obvestil duhovnike o smrti župnikovi. To se prav lahko dandanes zgodi, razpošlje se nekaj dopisnic ali pa se dnevniku, katerega duhovniki berejo, brzojavi, pa ne samo, da je župnik umrl, temuč tudi dan in ura pogreba. Ako bi sorodniki ali dediči želeli, da se posameznim osebam dopošljejo tiskana obvestila, dobro, naj jih le oskrbijo in plačajo, ali od kapelana se ne more tirjati, da naj on prevzame take stroške ali pa cerkev. 4 Grob. Na pokopališču je določen navadno poseben prostor za duhovnike. To odgovarja cerkveni določbi. »Sepulcra sacerdotum et clericorum cuiuscumque Ordinis, ubi fieri potest, a sepulcris laicorum separata sint ac decentiori loco sita.«5 Tega se je držati. V nekem kraju se ni tako ravnalo in se je župnik pri vratih pokopališča pokopal sicer zato, ker je rajni sam tako želel, a pozneje se je pozabilä ta želja, in nasprotnikom je dal grob župnikov pri vratih povod, da so udrihali po duhovnikih, kako drug za drugega skrbijo. Zato bo od-bral kapelan prostor za grob, kakor odgovarja cerkveni določbi. Mrtvaško opravilo. — Poglavitna točka pri tem opravilu je daritev sv. maše, torej bodi pogreb župnika predpoldnem, kakor je tudi menda povsod v navadi. Ker se mrtvaško opravilo opravlja praesente 1 Dr. Rudolf von Scherer, Kirchenrecht II. Bd. IV. Buch, 603. 2 Gesta et statuta str. 380. — 3 Synodus dioecesana Labacensis str. 203. 4 Katolički list 1904, 236. — 5 Collectio Rituum L. D. 137. cadavere, naj kapelan opozori nosače, da prav postavijo rakev; cerkvena določba tirja: Presbyteri habeant caput versus altare.1 Do pogreba naj skrbi kapelan, da se ne bodo pri mrliču dogajale kake nerodnosti. Dobro bo, da dobi treznih, zanesljivih ljudi, ki bodo čuvali mrtvo truplo, pazili na red, posebno po noči2 ter branili mrliča poljubovati. Kje naj gre kapelan pri sprevodu? V znamenje žalosti gredo sorodniki in domačini za rakvijo. Tako naj tudi kapelan stori, naj gre za rakvijo oblečen v talarju brez roketa.3 c) Skrb za premoženje pokojnega župnika. Pri premoženju rajnega župnika je treba ločiti privatno, nadar-binsko in cerkveno premoženje. Poklican zato, da se to razloči, je v prvi vrsti dekan. »Declusioni inventarii adscito ecclesiae patrono auc-toritate Ordinariatus interveniat et intendat (sc. decanus), ut fundi in-structi obiecta a massa defuncti segregentur . . . Dečani est, providere ecclesiae viduatae, ac protocollum de bonis ecclesiae beneficii et instituti parochialis pauperum diligenter conficere.1 Vendar tudi kape-lana zadene velikokrat, da, skoro navadno ta stvar. «Ako nadarbinar umrje, sestavi dekan v pričo dedičev, oziroma njihovega namestnika in v navzočnosti dveh prič kratek zapisek nadarbinskega in cerkvenega premoženja ter prevzame vse imetje v začasno hrambo in skrb. Isto stori, ako dekan ne more takoj priti, na označeni način (prvi) kapelan.«B Kaj pripada nadarbinskemu in cerkvenemu premoženju, to spozna iz nadarbinskega in cerkvenega inventarja, ki se morata shranjevati v cerkveni blagajni6 ali župnijskem arhivu.7 Nad privatnim premoženjem župnikovim sicer naj tudi čuva kapelan, da se ne raznaša, vendar tako, da ne vzbuja suma, kakor bi hotel to storiti v svojo korist. Da bi pa šel pečatit sam župnikove stvari, to ni umestno in to tudi ni njegova stvar, temuč stvar svetne oblasti, kateri naj da smrt župnikovo naznaniti, da ona zasebno premoženje uredi, zlasti, ako jih je več, ki se potegujejo zanj.8 Toda ali ne more oporoka — to se že mora misliti, da ne bo župnik brez oporoke umrl9 — pokazati, kako je razpolagati s časnim premoženjem? Stvar z oporoko bi utegnila kočljiva biti. To že enkrat ne gre, da bi kapelan oporoko, ki je zaprta in ki ni nanj naslovljena, sam odprl. To se mora na vsak način odsvetovati, drugače zna imeti kapelan ne- 1 Collectio Rituum, 138. — 2 Katolički list 1904, 236. 3 Katolički list 1904, 247. 4 Gesta et Statuta 1896, 380. cfr. Synodus Labac. str. 203. 5 Anleitung, 167. — 6 Ibid. 171. — 7 Ibid. 13. 8 Katolički list 1904, 235. — 0 Gesta et Statuta 1896, 372. prilik in sitnosti. Zaprto oporoko naj nemudoma ekspresnim potom pošlje c. kr. sodniji ter zahteva prepis. Drugače pa je, ako je odprta, takrat jo lahko prebere, in se po njej ravna, ako sodi in ako je mogoče, 1 a ne, da bi začel morebiti deliti stvari. Ako pa ima oporoko druga oseba v rokah in ako je na drugo osebo naslovljena, pusti ka-pelan to zadevo dotičnemu, ki ima oporoko, spominjajoč se besed Gospodovih: »Človek! kdo me je postavil sodnika, ali delivca čez vaju?« Tako je Gospod odgovoril, tistemu, ki mu je rekel: »Učenik! reci mojemu bratu, da naj deli z menoj dedščino.« (Luc. 12, 13. 14.) Dr. Fr. Kruljc. Spovedna molčečnost. (Konec.) Omenili smo že, da moralisti ne pripuščajo v tem oziru parvitatem materiae in da prepovedujejo, držati se v dvomu in materia sigilli sententiae probabilis. Dostaviti nam je še: IV. Kako veže dolžnost spovedne molčečnosti? 1. Za vse čase. Spovednik mora molčati bodisi, da je spovedanec še živ, ali pa že mrtev, ker bi tudi v slednjem slučaju krušitev sigilli delala spoved zoprno in bi vrhu tega še kršila zakramentu dolžno čast in spoštovanje. 2. Za vse kraje. Spovednik tudi na oddaljenih krajih ničesar ne sme povedati, kar je v spovedi zvedel. 3. Pod vsakim pogojem. Tudi v slučaju, da rešiš sebi ali drugim življenje, ali pa rešiš obstanek celi družbi, ali celo državi, ne smeš prelomiti ne posredno in ne neposredno spovedne molčečnosti. Ko bi tega ne bilo, bi trpela svetost zakramenta in trpelo bi neomejeno zaupanje spovedenca. Iz teh treh toček sledi: A. Spovednik tudi s spovedencem samim brez njegovega dovoljenja ne sme govoriti extra confessionem o tem, kar je slišal v spovedi. Tega ne sme, akoravno bi bilo tako govorjenje morda koristno ali celo potrebno. Vzrok je vedno isti, quia secus redderetur confes-sio molestissima. Ako pa dovoli spovedenec, sme govoriti ž njim ali pa z drugo osebo, ker »volenti non fit iniuria«. S tem se tudi zakramentu ne godi nobena nečast. Sv. Tomaž piše: »Potest autem con-fitens facere, ut sacerdos illud, quod sciebat ut Deus, sciat etiam ut homo, quod facit, dum licentiat eum ad dicendum: et ideo si dicat, non frangit sigillum confessionis; tarnen debet cavere scandalum di- O O ' cendo, ne fractor sigilli praedicti reputetur.«2 1 Katolički list 1904, 225. 2 Summa theol. 111. Suppl. qu. XI. a. 4. Glede tega dovoljenja se pa zahteva po morali sledeče: 1. Dovoljenje mora biti izrečno; tako, da ni dvojbe glede spovedenčevega namena. Ko bi n. pr. spovedenec sam pričel govoriti o svojih grehih, še ni gotovo, da dovoljuje to tudi spovedniku. Nikakor ne zadosti licentia tacita, praesumpta vel interpretativa. — 2. Dovoljenje mora biti popolnoma prostovoljno in prosto vsake sile, zvijače in krivice. — 3. Ako prekliče spovedenec to dovoljenje, spovednik ne sme več govoriti. Pravico preklicati tako dovoljenje pa ima spovedenec vedno. Ako je napravil spovednik v spovedi kako veliko napako, katero bi rad popravil, menijo nekateri bogoslovci, da mora tudi za to prositi dovoljenja spovedenčevega. Drugi pa menijo s Suarezom, da takega dovoljenja ni treba, da marveč zadosti, ako spovednik opomni spovedenca, da ima ž njim govoriti o spovedni zadevi, o kateri ima v takem slučaju pravico govoriti, bodisi, da je spovedenec s tem zadovoljen ali ne: »Quia tune vere non loquitur extra confessionem, sed supplet et perficit eam, quae inchoata et imperfecta manserat et poe-nitens tune est irrationabiliter invitus.« Istotako ni treba spovedenčevega dovoljenja, ako bi hotel spovednik o spovedi še kaj govoriti s spovedencem, preden ta zapusti spovednico. »Quia licet Sacramentum sit completum, tarnen iudicium adhuc moraliter perseverat.« To velja tudi o naslednjih spovedih, v katerih sme spovednik o prejšnjih spovedih govoriti, ako je to koristno ali pa celo potrebno. Da je temu res tako, nas uči že praksa, vsled katere priporočamo vernikom, naj se drže enega spovednika, ki pozna že iz prejšnjih spovedi spovedenčevo dušno stanje.1 Sicer pa opominja Sporer: »Id non licere passim, quando nulla vel modica est necessitas et timetur de molestia poenitentis.« 2 Spovednik naj tudi v tem oziru posnema Boga, čigar namestnik je. O Bogu pa pravi sv. pismo: »Ti si pa mojo dušo rešil, da se ni pogubila, za svoj hrbet si vse moje grehe vrgel.« 3 »Proč bo djal naše krivice in vrgel bo v globočino morja vse naše grehe.«4 »Njih grehov in hudobij se ne bom več spomnil«.6 B. Prepovedano je govoriti o spovedi s predstojnikom, ali pa sodnikom spovedenčevim, ko bi ta kaj po spovedi vprašal. Da, spovednik lahko celo priseže, da nič ne ve. »lllud quod sub confessione scitur, est quasi nescitum, cum illud non sciat aliquis ut homo sed ut Deus.« 0 C. Ni je koristi in ne nesreče, katera bi mogla in smela na spovednika vplivati, da iz spovedi kaj pove. Da, ako se svojih grehov 1 cfr. S. Alph. Homo apost. XVI. 156. — 2 Sporer theol. mor. III. 823. 3 Iz. 38, 17. — 4 Mih. 7, 19. — 5 Heb. 10, 17. 6 S. Thom. Summa theol. III. suppl. a. I. »Voditelj« IV. 29 spovednik ne more spovedati, ne da bi prelomil spovedno molčečnost, mora po nauku bogoslovcev toliko časa svoje grehe zamolčati, da neha nevarnost frangendi sigillum. »Quia strictior est obligatio sigilli negative et pro semper obligans ac ad bonum universale spectans, quam praecepti affirmativi de integritate confessionis admittens excusationes.« 1 — Ako spoznaš n. pr. iz spovedi ženina, da se nevesta ne obloži in-tegre, ji radi tega po skrbnem, pazljivem in previdnem izpraševanju ne smeš odreči odveze. Ako pa spovedenec v takem slučaju prostovoljno dovoli, da sme spovednik grešnega sodruga v spovedi opominjati, trdi večina bogoslovcev (le nekateri so nasprotnega mnenja), da sme potem spovednik to storiti. Spovedna molčečnost je vpeljana le v korist spovedenca, ki se tej pravici in koristi lahko odpove. Na ugovor, da bi tudi s tem spoved postala lahko zoprna, odgovarja sv. Alfonz: »Illud tantum odium confessionis evitandum est, quod retrahit poenitentes a confessione non autem illud, quod movet impios ad op-tandum, ne eorum complices confiteantur. Caeterum confessarius non debet esse importunus in petendis licentiis replicatis petitionibus; nam illis licentiis, quae non sunt omnino spontaneae et plene liberae, etiam obtentis ille nec uti poterit.« 2 Sicer pa naj spovednik v takem slučaju ravna previdno in naj nikar brezpogojno vsega ne verjame, kar mu spovedenec pove o grešnem sodrugu. Če le mogoče, naj sogreš-nika opominja sogrešnik sam, ali pa naj to spovedenec pove spovedniku extra confessionem, da je opominjevanje spovednikovo bolj prosto. V. Nekatera navodila glede dolžnosti spovedne molčečnosti. 1. Spovednik naj moli večkrat za dar molčečnosti s psalmistom: »Pone, Domine, custodiam ori meo et ostium circumstantiae labiis meis,« 3 ali pa s Salomonom: »Da mihi sedium tuarum assistricem sapientiam.« 4 2. Spovednik naj skrbno pazi, da ne bo s kakim zdihovanjem, zmajevanjem z glavo, ali s kakim drugim znamenjem začudenja, ali celo z besedami pokazal, kolik vtisek je napravila ali kako globoko ga je presunila grešnikova obtožba. Taka neprevidnost je lahko vzrok, da zataji spovedenec to, kar je morda že imel na jeziku. 3. Spovednik naj bo tih in miren, da okoli stoječi kaj ne slišijo. Ako je preglasen, prav lahko s tem prelomi spovedno molčečnost. Pazi naj spovednik na to, da bodo okoli stoječi primerno oddaljeni, da ne bodo slišali ne spovedenca, ne spovednika. Tega naj se privadijo otroci že v šoli. 1 Sporer, theol. mor. III. 818. — 2 S. Alph. Homo apost. XVI. 152. 2 Ps. 140, 3. - 4 Sap. 9, 4. 4. Brez najvažnejšega vzroka naj se sploh nikdar ne govori o spovedi, najmanj pa to pri vinu ali vpričo lajikov ali celo žensk in sicer ne generatim, še manj pa speciatim. To navodilo nam daje Zupančič, ki navaja Statuta Leodica: »Intolerabile esset, quosdam tanti officii adeo fore immemores, ut etiam in conviviis referrent, tacito sane nomine, quae in confessione audivissent, aut modum, quo quidam con-fessi essent. Talibus facetiis, etsi sigillum non frangeretur, odiosam redderent confessionem. Generatim coram domesticis, ancillis vel qui-buscumque laicis de confessionibus, casibus conscientiae etc. verba non sunt facienda«. Ne govori torej o tem, kar si slišal v spovedi, tudi tedaj ne, ako ni nevarnosti frangendi sigillum. Lepo nas glede tega opominja Navarrus: »Fateor raro id faciendum esse a viro gra-vissimo; rarius autem a viro gravi, rarissime vero a viro levi, quare per Deum immortalem obsecro vos, o Confessarii, ut nullatenus aut certe quam parcissime verba faciatis de his, quae aliter, quam per Confessionem minime noveritis.« 1 5. »Sme pa dušni pastir govoriti o grehih in zoper grehe, ki jih je slišal pri spovedi, v pridigah, a vselej jako previdno, le v obče, in nikoli tako, da bi se poznalo, da govori iz spovedi.«2 — Ko bi imel spovednik takoj ali kmalu po spovedi v že pripravljeni pridigi govoriti o grehu, katerega je ravnokar slišal, stori dobro, ako opomni spo-vedenca na to že v spovedi, da ta ne bo mislil, da se to govori le zaradi njega. 6. Preveč pa bi zahtevali, ko bi rekli, da se mora spovednik po spovedi v vseh ozirih tako obnašati, kakor bi sploh ničesar ne bil slišal v spovedi. On sme za grešnika moliti, o tem, kar je slišal, pogledati moralo, v posebnih slučajih se sme semper servato sigillo confes-sionis še s skušenimi možmi posvetovati, on sme sam pri sebi pre-vdarjati, jeli prav ravnal. Sme se posluževati v spovednici pridobljene izkušnje, da samega sebe varuje istega greha in da napreduje v popolnosti. Tako bo spovedovanje tudi njemu v korist. Sv. Alfonz podaja glede tega splošno pravilo: »Licitum est uti notitia Confessionis, ubi nulla revelatio intervenit, nec ullum poenitenti gravamen infertur.« 3 8. Ko bi spovednik iz spovedi zvedel, da je v nevarnosti njegovo življenje ali pa v nevarnosti ta ali ona duša, trdijo bogoslovci, da ne sme ničesar storiti, da bi to preprečil, ker bi to bila nevarnost frangendi sigillum. Vzrok nam pove Elbel, »quia revera nullum est tam grande malum, sive temporale sive etiam spirituale, quod praeponderet frac-tioni sigilli, neque fas est facere malum, ut eveniat bonum.« 4 1 Zupančič, Duh. Past. str. 686. — 2 Navarrus in c. I. in princ. § Caveat dist. 6. de poenit. n. 8l. — 3 Zupančič, str. 687. — 4 J. Alpli. theol. mor. VI. 657. 5 Elbel, tlieol. Sacram. p. 11. conf. 20. »Voditelj« IV. * 29* 9. Glede spovedne molčečnosti nam je dala dvoje važnih določil sv. stolica. Prvo določilo je proti onim bogoslovcem, ki so trdili, da sme dati predstojnik drugo službo podložniku, ako iz spovedi ve, da je bila dosedanja služba njemu priložnost v greh in ni nevarnosti, da bi nastala zavoljo tega kaka sumnja. Klement VIII. je izdal 1. 1594 sledeči dekret: »Tam superiores pro tempore existentes, quam confes-sarii, qui postea ad superioritatis gradum fuerint promoti; caveant dili-gentissime, ne ea notitia, quam de aliorum peccatis in confessione ha-buerunt, ad exteriorem gubernationem utantur.« Se bolj jasno pa govori dekret kongregacije Inquisitionis, ki je pod Inocencijem XI. 1. 1682 obsodila sledeče mnenje: »Scientia ex confessione acquisita uti licet, modo fiat sine directa aut indirecta revelatione et gravamine poeni-tentis, nisi aliud multo gravius ex non usu sequatur; in huius compa-ratione prius merito contemnatur. Addita deinde explicatione sive limi-tatione, quod sit intelligenda de usu scientiae ex confessione acquisi-tae cum gravamine poenitentis, seclusa quacumque revelatione; atque in casu, quo multo gravius gravamen eiusdem poenitentis ex non usu sequeretur. Hanc dietam propositionein, qualenus admittit usum dic-tae scientiae cum gravamine poenitentis, etiam cum dieta explicatione praesenti decreto prohibent. Mandantes etiam universis sacramenti poenitentiae ministris, ut ab ea doctrina in praxim deducenda prorsus abstineant.« — Iz tega sklepajo moralisti, da predstojnik ne sme zapirati vrat, ako le iz spovedi ve, da podložnik skozi nje vhaja na kaka pregrešna pota in da ne sme izpustiti poslov iz službe, ako le iz spovedi ve, da imajo med seboj pregrešno znanje. VI. Prelom spovedne molčečnosti. Radi popolnosti razprave poglejmo še v oziru preloma nauk bogoslovcev. Prelom spovedne molčečnosti je direkten ali pa indirekten. Direkten bi bil, ko bi kdo z besedo ali pa drugače razodel greh gotove osebe. Bil bi pa ta prelom popoln, ko bi povedal osebo in greh tako, kakor je zvedel v spovedi. Ko bi pa greha ne povedal popolnoma izrečno, pač pa tako, da si poslušavec sam lahko dostavi, bil bi tak prelom direkten a nepopoln. — »Indirektno bi se pa zgodilo razodetje, ko bi spovednik sicer naravnost nič ne naznanil iz spovedi, a kaj takega bi storil ali govoril, iz česar bi drugi mogli sklepati na grešnika ali na greh, katerega se je v spovedi obtožil; ali pa bi vteg-nili izvedeti kaj drugega iz spovedi, kar bi bilo spokorniku nadležno in zoprno.« 1 Ako je res, kar piše Scavini: »Si est inauditum, sacra-mentale sigillum fuisse unquam direete violatum, vel ab ipsis impiis 1 Zupančič, Duh. Past. 686. ecclesiasticis: non tarnen infrequens est aliqua violatio indirecta, quae ex imprudentia sequitur« ' lahko pustimo direktni prelom in poglejmo le še, kako je mogoče prelomiti indirecte spovedno molčečnost. Zgodilo bi se to: 1. Ko bi spovednik hvalil enega spovedenca, da ima le odpustljive grehe, bi spravil druge v sum, da so imeli tudi smrtne grehe. 2. Ko bi rekel, da tega ni odvezal, ali da s tem spovedi še ni končal. Preveč dolga spoved, ako ni generalna, je znamenje indispo-sitionis, ali pa prav velikih grehov. 3. Ko bi spovednik govoril preglasno in razburjeno. Ako to stori, lahko kaj slišijo okoli stoječi, ali pa vsaj lahko mislijo, da ima spove-denec nad seboj težke grehe. Sporer piše: »Si audito in confessio-nali gravi aliquo peccato aliis audientibus alte ingemiscas, frangis si-gillum; et sine dubio fregit sigillum ille nimis zelosus confessarius; qui audito horribili scelere diu non confesso plurimis audientibus excla-mavit: Iesus, Maria!« 2 4. Ko bi se dva spovednika pogovarjala med seboj o grehu, katerega sta oba zvedela v spovedi in lahko sklepata, ali celo vesta za osebo, ki je ta greh storila. 5. Ko bi spovednik spovedal le malo oseb in bi rekel: slišal sem danes tale greh. S tem bi padel sum na vse, ki so bili pri spovedi. 6. Ko bi govoril o grehih, katere je zvedel extra confessionem, bi pa dodal kako okoliščino, katero ve le iz spovednice. 7. Ko bi n. pr. spovednik rekel: spovedal sem redovnika tega reda, ali samostana, ali pa nekega duhovnika iz tega dekanata, in povedal mi je tale greh, bi padel sum na vse redovnike ali duhovnike. Krivica bi bila tem večja, v čim večjem spoštovanju so bili poprej redovniki ali duhovniki. 8. Ko bi spovedoval v kaki majhni župniji in bi rekel, taki in taki grehi so tukaj. Tako govorjenje bi bilo po mnenju moralistov indirektna fractio, ker pada sramota na vsakega posameznika. Če je pa župnija velika — Noldin zahteva 3000 duš — ni fractio sigilli, ako kaj takega reče. Vendar pa mora paziti spovednik, da ne reče, da to ve iz spovedi, ker pade potem sum na vse one, ki so se pri njem spovedovali. Vrhu tega lahko napravi s takim govorjenjem pohujšanje pri nevednih. 9. Ako pogleda spovednik po spovedi grešnika neprijazno, ali pa neče govoriti ž njim. Z eno besedo, ako bi z vedenjem kazal, da se še spominja greha. ' Scavini, Theol. mor. III. 1. 3. tr. 10. n. 573. 2 Sporer, Theol. mor. III. 825. Sklepam svojo razpravo, kakor sklepa to tvarino Gury:1 »In re tam gravi et adeo periculosa summopere cautus esse debet confessa-rius, ne verbulum ullum proferat aud quidquam agat aut innuat, unde sequi possit odium etiam minimum sacramenti, gravamen poenitentis, aliorum quorumlibet offensio vel scandalum. Sit igitur prudens et discretus non in sermonibus solum, sed in tota sua agendi ratione. Oret frequenter cum psalmista: »Pone, Domine, custodiam ori meo, et ostium circumstantiae labiis meis« ; vel cum sapiente: »Da mihi sedium tuarum assistricem sapientiam«. F. Engelbert Pol! n k. Dušni pastir in praktično razširjevanje dobrih časnikov. Malo izda pridiga in kateheza, če imajo verniki naročen brezverski, umazan list, ki jim pridga po tri- ali šestkrat na teden. Po mestih je žalibog na tisoče katoličanov, ki ne zahajajo več k pridigam, ne berejo nobene poštene knjige, pač pa vsak dan cerkvi in veri sovražen list z vsemi očitnimi in prikritimi napadi, sumničenji in zavijanji. Zato peša in hira in vgasne naposled pri takih ljudeh vse versko življenje. Kako spodrivati slabe, kako razširjati dobre časnike? Kako malo stori marsikateri duhovnik za katoliški tisek! 1. Radi tožujemo, kako suhoparni so naši listi. Veliko krivi na tem smo sami. Sicer nima vsak veselja, časa in zmožnosti, da bi pisal bogvekakšne epohalne uvodne članke, pa toliko izobražen je vsak duhovnik, da katoliškemu listu sporoča novosti in zanimivosti iz svojega kraja. List bi postal zanimivejši, novi naročniki bi se oglašali. 2. V gmotnih zadregah je dosti katoliških listov. Naroči si list — znani so nam bogati, sicer vse časti vredni gospodje, ki ne izdajo za vse liste skupaj na leto do 10, reci deset K —, pristopi h kat. tiskovnemu društvu, pridobivaj mu novih udov. Raznaševalce, poročevalce, agitatorje je treba honorirati. »Korrespondenz und Offertenblatt für die kath. Geistlichkeit« piše o tem pod zaglavjem: »Aufgaben der modernen Seelsorge«: Jedenfalls ist die Not auf diesem Gebiete so schreiend, dass hier Almosen und Stiftungen noch besser angebracht sind, als Kranken- und Waisenhäuser, für welche schließlich Staat und Gemeinde aufkommen müssen, und auch noch besser als für Stiftungen und Andachten, zumal dort, wo dafür schon hinreichend gesorgt ist, und die Priester schon mehr als genug belastet sind. 3. Zahtevaj povsod pošten, spodoben list. To je najpriprostejše in najlažje sredstvo k razširjanju dobrega berila. V nekem listu (Grazer Volksblatt 5. nov. 1905) toži nek lajik, da duhovniki ravno v tem premalo store. Piše namreč: Prišel sem na božjo pot. V gostilni tik cerkve, ki je bila edina v tistem kraju, zahtevam katoliški lokalen list. 1 Gury, Theol. mor. II. 670. Oštir, ki živi samo od pobožnih katoliških romarjev, je pač imel več listov, katoliškega pa nobenega. Vprašam, ali občujeta kaj z g. župnikom; o seveda, saj sva si jako dobra. — V veliki restavraciji hočem imeti katoliške novine. Ni jih. Ali pride domači g. župnik kaj sem? O, skoraj vsak dan. — V hotelu, kjer se križa več železnic, sem moral nekoč dve uri čakati na prihodnji vlak. Dajte mi krščanski časnik! Nimamo ga. Kmalu na to pride nek duhovnik, zahteva sicer jedilni list, ne pa krščanskega časnika. Drugo pot sem videl, ko je nek duhovnik na kolodvoru kupoval znan liberalen dnevnik. Vse to je name kot lajika mučno vplivalo. Izobraženega katoličana to ne bo lahko motilo; s toliko večjo vnemo bo nastopal za sveto stvar. Toda kakšen vzgled je to za priprostega človeka, kateremu se v cerkvi in društvih vedno in vedno zabičuje, naj podpira naše liste. Ti gospodje naj pač pogledajo židovske topličarje in potnike, ter se naj od njih uče. 4. Nagovori in opozori tudi lajike (n. pr. ude katoliških društev) na to, da bodo zahtevali krščanskih listov. Pred nekaj leti se je ustanovilo v Belgiji društvo z imenom: Oeuvre de St. Paul, ki je močno razširilo katoliško časopisje. Pred dvema letoma pridobilo je za katoliške liste 2839, zadnje leto pa 3283, v dveh letih tedaj 6122 novih naročnikov, in sicer večinoma po kavarnah, gostilnah, pivnicah, čitalnicah in drugih javnih krajih. Pregovorilo je 6500 ljudi, da so opustili nekatoliške liste. Financijelno je društvo tako trdno, da lahko priloži, če je treba, polovico naročnine za katoliški časopis. Listi sami dajejo društvu 10% od naročnine. Društvo pa deluje takole: Društ-venik gre v kavarno, gostilno itd., ter zahteva katoliški list. Nismo naročeni, po tem nihče ne vpraša, ta je predrag — to so navadni izgovori. To pa je vendar čudno, odvrne društvenik, katoliški gostje le lahko tirjajo, da se jim postreže z listom, ki zastopa njihovo stvar. Če to storite, se bo tudi število katoliških gostov pomnožilo. — Ako to ne pomaga, pride drugo pot drug društvenik, ki znova podrega. To se ponavlja tako dolgo, da omehčajo posestnika. Na ta ali oni način lahko dušni pastir pomore razširjati dobre časnike. Marsikoga bi s tem rešil krivih nazorov in predsodkov. Anton Stergar. Kako se stara denarna vrednota preračuni v sedanjo? Župnijski upravitelji morajo pogostoma pri ustanovah itd. staro veljavo preračuniti v sedanjo, kar ni lahek posel, zatorej mislimo, da ustrežemo z naslednjo preračunsko tabelo, ki je povzeta iz ukaznika c. kr. finančnega ministerstva 1. 1858, št. 23, str. 146—148, le da so mesto goldinarjev postavljene krone. Priposlal nam jo je vlč. g. Jos. Mešiček, mestni župnik v Brežicah, ki jo je dobil od ondotnega c. kr. davčnega urada. Dunajska vrednota Krone Dunajska vrednota Krone Konvencijski denar Krone Konvencijski denar Krone fl. kr. K h fl. kr. K h fl. kr. K h fl. kr. K h v* — 0-35 35 49 '1* 0-86 35 1 22-5 7* — 0-7 — 36 — 50-4 — 7* 1-74 — 36 26 7* — 1-05 — 37 — 51-8 — 74 2-62 — 37 29-5 1 — 1-4 — 38 — 53-2 — i 3-5 — 38 33 2 — 2-8 — 39 — 54-6 — 2 7 — 39 1 36-5 3 — 4-2 — 40 — 56 — 3 10-5 — 40 1 40 4 — 5-6 — 41 — 57-4 — 4 14 — 41 435 5 — 7 — 42 — 58-8 | — 5 — 17-5 — 42 47 6 — 8-4 — 43 — 60-2 j — 6 21 — 43 50-5 7 — 9-8 — 44 — 61-6 — 7 24-5 — 44 54 8 — 11-2 — 45 — 63 — 8 28 — 45 1 57-5 9 — 12-6 — 46 — 64-4 — 9 — 31-5 — 46 1 61 10 — 14 — 47 — 65-8 10 — 35 — 47 1 64-5 11 — 15-4 — 48 — 67-2 i — 11 38-5 — 48 68 12 — 16-8 — 49 _ 68-6 — 12 42 — 49 i 1 71-5 13 — 18-2 — 50 — 70 — 13 — 45-5 — 50 75 14 19-6 — 51 — 71-4 — 14 — 49 — 51 78-5 15 21 — 52 — 72-8 — 15 — 52-5 — 52 82 16 22-4 — 53 .— 74-2 — 16 — 56 — 53 1 85-5 17 — 23-8 — 54 — 75-6 — 17 — 59-5 — 54: 1 89 18 — 25-2 — 55 — 77 — 18 — 63 — 55 92-5 19 — 26-6 — 56 — 78-4 — 19 68-5 — 56 96 20 - 28 — 57 — 79-8 — 20 — 70 — 57 1 99-5 21 •29-4 — 58 — 81-2 21 73-5 — 58 2 3 22 - 30-8 — 59 — 82-6 — 22 77 — 59 2 6-5 23 — 32-2 60 84 — 23 — 80-5 — 60 2 10 24 — 33-6 1 — — 84 — 24 — 84 1 — 2 10 25 — 35 2 1 68 — 25 87-5 2 — 4 20 26 — 36-4 3 — 2 52 — 26 91 3 6 30 27 — 37-8 4 — 3 36 27 - 94-5 4 8 40 28 — 39-2 5 — 4 20 — 28 — 98 5 — i 10 50 29 — 40-6 6 — 5 04 - 29 1 1-5 6 — 12 60 30 — 42 7 — 5 88 — 30 1 5 7 — 14 70 31 — 43-4 8 — 6 72 — 31 1 8-5 8 —! 16 80 32 — 44-8 9 — 7 56 — 32 1 12 9 — 18 90 33 — 46-2 10 — 8 40 — 33 1 15-5 10 - 21 — — 34 — 47-6 34 1 19 Pismena vprašanja pri župnijskem izpitu v Mariboru meseca avgusta t. 1.: I. Dogmatika: i. In quem finem condidit Christus ecclesiam suam? 2. Fru-ctus sacrificii missae. 3. Parafraza: II. Cor. 3, 4—9. II. Nravoslovje: I. Quaenam sunt peccata interna? Principia quoad gau-dium de opere malo patrato accuratius exponantur. 2. An licet iniustum vitae vel aliorum bonorum aggressorem occidere? 3. Dilucidetur obligatio clerici ad vitae perfectionem et sanctitatem praeprimis ex sacerdotii idea seu natura. III. Cerkveno pravo: I. Quae in iure Ecclesiae universali et lege nostra dioecesana prescripta sunt sacerdotibus ad servandam virtutem temperantiae? 2. Exponantur iura et officia parochi in administratione beneficii sui et bonorum fabricae ecclesiae. 3. Welche rechtliche Wirkungen haben das Alter und die Religion der Spon-denten nach den Bestimmungen des kirchlichen und bürgerlichen Eherechtes. IV. Pas tirna: I. Cerkveni govor: »Le ena cerkev more prava biti.« 2. Kateri zakramenti se morejo, oziroma morajo pogojno podeliti? Zakaj in kedaj ? 3. Za učence IV. razr. ljudske šole se naj izdela kateheza: Kaj je dejanska in kaj posvečujoča milost? 4. Naj se pojasni zgodovinski in simbolični pomen cerkvenih oblačil v ožjem pomenu. B. Liturgika. Konsumiral brez maše — pred mašo. Pri zelo oddaljeni podružnici so imeli v nedeljo »žegnanje«. Črez teden gre g. kapelan konsumirat. Že si je oblačil albo, pa, o nesreča, škatljico s hostijami je pozabil doma na mizi. Ravno ko se je odpravljal na pot, ga je nekdo zmotil. Kaj storiti? Da bi bil kdo šel po hostije, ni kazalo. Čakati bi bil moral nad tri ure. Pobit in nevoljen gre domov in mašuje doma. Opoldne potoži g. župniku svojo nezgodo. »Pa konsumirali ste«, pravi g. župnik. »A kako, če pa nisem imel hostije?« »Mladi gospodje si pač ne znate pomagati. Kar konsumirali bi bili, maševat bi pa bili prišli domov. Jaz sem si tudi že nekoč tako pomagal.« »Saj res, škoda, da mi to ni prišlo na misel. Grem pa jutri še enkrat.« Črez nekaj časa pa se zdi g. kapelanu ta kratka konsumcija le nekako sumljiva; vesel je, da jo je oni dan kar mahnil domov. Vprašamo: ali sme mašnik izven sv. maše sam sebe obhajati? Ordinarie — non. To se da sklepati iz cerkvene prakse, kakor tudi iz besed Cone. Trid. Sess. 13, cap. 8: Semper in ecclesia Dei mos fuit, ut laici a sacerdotibus Communionem acciperent, sacerdotes autem celebrantes seipsos communicarent. Vendar pravi Müller Theol. mor. III, p. 215: Quamvis nemini praeter sacerdotem celebrantem ordinarie permissum sit, semetip-sum communicare: tarnen sacerdos...potest sibi ministrare hoc Sacramentum in mortis discrimine, et alias etiam (praeciso scandalo) ex gravi causa, e. g: si in diuturno morbo per longius tempus non communicasset, vel si in sollemni aliqua festivi-tate careret hoc cibo coelesti. (Bened. XIV. De ss. Missae Sacrif. L. III. cap. 17. n. 10. S. Alph. n. 238.) Tako pripoveduje Kenrick v svoji moralki Th. m. Tr. XVII. de Euch. n. 23, da so Indijanci prinesli nekega misijonarja na postelji v cerkev, ut Corpus Domini suis manibus susciperet moriturus. Toda to so le izvanredni slučaji, ki se pri nas, kjer imamo urejeno pastirovanje, ne bodo lahko pripetili. Se enkrat hoditi k podružnici je sicer težko, pa vendar to še ni gravis causa, ker se konsumiranje, če treba, lahko preloži še na drug teden. Ako je pri župniji dvoje ali troje mašnikov, in je eden zadržan, pa opravi drugi. Ako bi pa že res niti sam, niti kdo drugi ne mogel ali ne vtegnil priti v drugič, bi lahko sv. R. Telo spotoma prenesel v župnijsko cerkev. Tudi se konsumira vsakokrat šele post sumptionem calicis, ko je daritev bistveno že končana; vtem slučaju pa bi se bil red spreobrnil: najprej konsumcija — potem šele sv. maša. G. kapelan je torej storil prav, da se je kar vrnil. Anton Stergar. C. Katehetika. Kaj bo z novim katekizmom? Naš novi katekizem je menda najobširnejši katekizem na svetu izmed vseh, ki so v prvi vrsti namenjeni — ljudski šoli, gotovo je pa obširnejši, nego vsi nemški (izven-avstrijski) katekizmi, ki so uradno v rabi. Naravno je kajpada, kar tirja slavnoznani dunajski katehet Pichler, da ne tirjaj od ljudsko-šolskih katehumenov niti celega velikega, celo niti celega srednjega avstrijskega skupnega katekizma, če hočeš uspešno učiti. (Lehrplan str. 80.) Ampak v tem nam pomorejo modri učni načrti, ki jih bo izdelala šolska praksa. Pa to ne bo še zadostno, če bodo le bodoči učni načrti — metodični, katekizem mora najprej sam biti metodičen. Našemu velikemu katekizmu se kar na prvi pogled pozna, da je sad one apriorične krasne ideje o pravovernosti učila po načelu: fides ex audiju! Dogmatično dovršen je in sholastično natančen. Vrh tega še znana vzorna terjatev, da naj se vsako leto vzame vso tvarino v koncentričnih krogih. To je lepo, naravnost zaželeni ideal! Imitirali smo Nemce, ki imajo po tri in več tedenskih učnih ur na razpolago in poleg tega še oporo pedagoških lajikov, ki uče biblično zgodovino ter tako podajajo tvarino, na kateri se zida dalje. Ako naj velja koncentričen pouk v danem časovnem okviru tudi pri nas v Avstriji, bil bi potreben drug katekizem, ali pa najmanj še enkrat toliko tedenskih ur in po vrhu še pomoč naših učiteljev ter učiteljic, ampak tudi v le-tem zadnjem slučaju bi najbrž ne dosezali posebnih uspehov s sedanjim katekizmom. Kaj pomagajo še tako praktične resnice, če jih otrok ne razume zbok preučenega balasta dogmatičnih definicij? Za njegovo voljo in značaj ostanejo nerodovitne. Gre za to, ali naj ostane sestava katekizma analitična ali pa naj se zameni s sintetično. Analiza apelira bolj na razum, na filozofsko zmožnost otroka, sinteza pa deluje na srce njegovo: na voljo, na značaj. Vse mišljenje in delovanje človeško temelji v pojmovanju. Pojme moraš otrokom podati tako, da sijih osvoje, poosebijo. Da, živeti po katekizmu, to je cilj k ate h etične vzgoje: delavna religij a. Temelj religije je osebna — mistična zveza med človekom in Bogom. Čim naravnejša je ta zveza, tem prisrčnejša, tem značajnejša je. Vera ima čudovito vzgojno moč, ima nadčloveško harmonizujočo silo le tedaj, če je globoko pognala korenike v volji: v celi osebnosti učenčevi. Torej: sursum corda, ne pa toliko: sursum intellectum! Ljudska šola vzgajaj dobre kristjane ne pa dobrih teologov. Ljudsko-šolski maturant pa bi naj bil po sedanjem katekizmu teolog in mino-ribus constitutus, dogmatik. Li ni naš veliki katekizem v pravem pomenu besede nekak tesen posnetek kake summae theologicae z istimi vzvišenimi modroslovnimi izrazi, z istimi tankolasimi distinkcijami, z isto metodo? Da katehet razume katekizem, mu treba modroslovne predizobrazbe in kljub tej še marsikak katehet ne pojmuje duha sedanjega našega katekizma. Kaj pa naj tirjamo od naših abecednikov, ki niti od zunaj niso videli modroslovne propedevtike? Potem pa naj pride velezaslužen mož in trdi, da je prašanje katekizma pri nas definitivno rešeno! Kaj pomagajo vsa razna nazorila, komentarji, Dreherji in Stieglici in še zraven prekrasna katehetika Kržič-eva? Otrok čuje nekaj zvoniti in tako prijetno ter po domače odmeva v njegovi duši, če se katehet točno pripravi in ume govoriti iz stališča otročje duše k duši otrokovi, ampak otrok ne more ohraniti vseh dušnih nagibov, ki mu milijo resnico in jej takorekoč prilivajo, jo ogrevajo, kakor niti bogoslovec ne ohrani od samega predavanja profesorjevega toliko, da bi mu zadostovalo za izpite, kamoli za življenje. Priden otrok si sicer pomaga za izpite, a za življenje? Reflektirati ne more in ne zna; zr- cala psiholoških refleksov otročje duše, ki bi v njem gledal svojo lastno dušo — pa ni imel v učni knjigi. V katekizmu pač ni treba toliko bogoznanja, kakor v kaki dogmatiki, ampak glavno bodi: bogoslužje; ne definicija, ampak duh definicije (dogme) bodi cilj, ljudska šola ni dostopna verigam silogizma, zanjo je teološko mleko, ne pa -— dogmatični bob! Najboljši učenci niso oni, ki imajo najboljši red iz verouka, ki znajo na pamet največ odgovorov iz vel. kat., ampak tisti, ki si pridobe iz katekizma največ osebne krščanske zavesti. Melius est, ut nos reprehendant dogmatici, quam ut non com-prehendant discipuli! Vprašanje o katekizmu bi naj torej bilo pri nas definitivno rešeno? V 19. stol. je izišlo samo na Nemškem nad 100 katekizmov in nobeden ni vsem ustregel. Ni čuda, da tudi oficijelne izdaje niso zadovoljile praktičnih katehetov. In še zmerom popravljajo katekizme gori na Nemškem. In mi bi naj bili z našo uradno izdajo zadovoljni, ki vprašuje, n. pr. vpraš. 18, 19 itd. po rečeh, ki jih moraš vedeti in znati ob rigorozu na vseučilišču. Meni je zadoščal odgovor katekizmov na vprašanje (18): Kako je ustno izročilo prišlo do nas, da mi je takratni izpraševatelj prelat Ehrhard izjavil: Ich bin mit Ihnen recht zufrieden. Moralka, ki je za ljudsko šolo še važnejša negoli dogmatika, obstaja v našem novem katekizmu pogosto v samih golih definicijah. O tem spričuje celo 5. poglavje. Jezik v novem katekizmu ni poljuden, in ni, pa ni primeren otroškemu pojmovanju. Koliko doktrinarnih pojmov vsebuje, ki so čisto tuji ljudski govorici, ki je začrtana v evangelijih. Dogmatično jasen je in res katoliški naš katekizem, a premalo upošteva stopnjo duševnega razvoja ljudsko-šolske mladine. Težko je katehetu razlagati ga; še težje otrokom razlago umeti; malo ga razumejo, težko se ga uče in kaj hitro ga pozabijo, kar zve katehet ob ljudskošolski maturi: v ponavljavnem tečaju. Kako obupne razmere so včasi v ponavljavnem tečaju! Tukaj še le spoznaš, kako nemetodičen je naš katekizem. Sicer je res, da so krivi včasi tudi in še največ gg. katehetje. To mi izpričuje zapisek nekega kateheta, ki mi je prišel slučajno v roke. Takole berem: »Mnogokrat in mnogo kje sem govoril v cerkvi, v društvu, v dvoranah in na prostem; zbranemu odraslemu občinstvu sem predaval in zvesto so me poslušali: veni, vidi, vici! In na štiri oči sem govoril, iz obraza v obraz in sem pozneje zvedel, da sem imponiral. Pa sem šel v šolo. Nisem se bal svojih mladih slušateljev. Tudi sem se nekoliko pripravil; a katekeza, to sem čutil ob predavanju, je vse kaj težjega, negoli pridiga ali socijalni govori odraslim. Trudil sem se, otroci pa so se ozirali in igrali; treba je bilo medklicev in vdarcev na mizo; čutil sem, da ne imponiram; s strahom sem pogledal na uro, ki se je bližala koncu; katekeza je bila raztrgana, nepopolna in v prihodnji uri sem se prepričal, da nisem zmagal jaz, marveč otročja lahkomiselnost učencev. Moja katekeza je bila premalo zanimiva; preveč sem še le v šoli iskal misli; vse je bilo nekam zaspano; na jezik pa na obliko nisem mogel paziti, o povdarku ni bilo govora; zašel sem v kričanje; govor je tekel, kakor čez strugo stopivši hudournik, ki ni močil blagodejno. Osramočen in premagan sem šel vnovič iz šole domov, zraven pa konštatiral, da sem bil sam kriv, ker sem se bil premalo pripravil!« — Tako zapisek. Jaz bi dostavil temu zapisku to: tudi ko bi se bil povsem pripravil, bi ob gotovih partijah novega katekizma — ne mogel triumfirati nad svojimi učenci! Glede ponavljavnega tečaja se slišijo tožbe vsepovsod in vsevprek. In vendar se nahajajo mnogi vestni in izvrstni katehetje tudi na deželi. Kdo je torej kriv slabih uspehov ljudskošolske kateheze? — Groza človeka obide, ko vidi, da je bil trud 6 let zastonj in s strahom pa z neko nado popraša katehet ponavljavca po onih resnicah, ki so nujne necessitate praecepti ter se oddahne, če je bil govor količkaj povoljen, češ, hvala Bogu, vsaj to ve, kar je nujno zapovedano — pod smrtnim grehom! A četudi dosežeš, da ti nasploh odgovarjajo tudi ponavljavci, tako lahko zapaziš, da je v odgovorih več spomina negoli srca, več dresure in mehanične spretnosti, negoli značaja, srce o tem malo ali nič ne ve; vse se sčasoma izgubi, kar ni prešlo v osebnost, ki traja do groba in še čez. In končno je vendar le na tem, koliko religije, ne pa koliko dogmatike, koliko morale, ne pa koliko moralke prinesejo otroci iz ljudske šole v življenje. Kdo je torej kriv vsega tega? Katehetje, paglavčki, milje, v katerem žive današnji otroci — pa tudi katekizem zadeva — krivda. Da ne bo kdo mislil, da sem osamljen v sodbi našega novega katekizma, naj govori mož, ki je zaslovel po svoji knjižici »Zur Katechismusreform«, ki jo imam že v 2. izdaji, g. monakovski katehet Karol Schermer, ki piše na str. 9. o našem novem katekizmu med drugim tudi tole: »Oprema je lepa, cena nizka, vprašanja pravilna, odgovori vseskozi v celih stavkih. Ampak opaža se vsepovsodi težnja po objektivni teološki celotnosti pa natančnosti, kar povzroča neprimerno dolge odgovore, kisejihjetežko učiti. Izredno velike spretnosti je trebakatehetu, če hoče navlako ločiti od resnično važnega, ki naj otroku ostane za življenje, da sicer obojno brez sledu ne izgine.« Reforma našega katekizma je torej nujna! Morda pretiravam? Pričakujemo torej od čč. gg. katehetov, osobito onih na deželi, da nam objavijo ali v »Voditelju« ali v »Slov. učitelju« svoje zle in dobre skušnje in povedo svoje mnenje. Če se enkrat zedinimo v tem, da nam je treba novega katekizma, oziroma poprave sedanjega, šele potem bomo govorili o sredstvih pa potih, kako! Dr. Sal. Knavs. Katehet in socijalno vprašanje. Ljudska šola mora v vsakem oziru tudi nekaj storiti za rešitev perečega socijalnega vprašanja. Ves pouk mora biti prešinjen s krščanskim duhom. Brez krščanske šole ni mogoče misliti na rešitev tega vprašanja. Posebno je potreben v današnjih časih temeljit krščanski pouk v naših ljudskih šolah. Zato je treba, da katehet, ki vceplja v srca mladine božje nauke, dobro pozna bogoslovje in vzgojeslovje in da se v teh rečeh še tudi zunaj vedno izobražuje. Največji sovražnik naše sv. cerkve je, ne samo med našim kmečkim ljudstvom, ampak posebno med omikanci nevednost. Zato pa imajo socijalno-demokratični agitatorji tako lahko delo. Ljudje ne poznajo dovolj resnic katoliške vere in se dajo lahko zapeljati. Zato mora katehet z vso navdušenostjo in z vso gorečnostjo se poprijeti svojega poklica, da malim neizbrisljivo vsadi v srca krščanske nauke. Tu se mora vsaka ura dobro porabiti. Saj je katehetu tako malo časa določenega za poučevanje. Če so pa otroci izstopili iz šole, potem naj gleda katehet na to, da ne izgubi vpliva na nje. Naj jih zbira v v Marijinih družbah in naj v pridigah in krščanskih naukih utrjuje njihovo versko mišljenje. Ako gresta mladenič ali pa deklica na tuje, naj skrbi očetovsko za nju, da dobita na tujem varno zavetje pred zapeljivci. Če katehet tako dela, izvršuje eminentno socijalno delo. Na kratko pa hočem tukaj navesti katehetove posamezne dolžnosti glede socijalnega vprašanja. Ni mogoče, da bi katehet v ljudski šoli preziral tako pereče vprašanje. Pri raznih vprašanjih katekizma mora na nje ozir jemati. Pred vsem mora tiste resnice temeljito obdelovati, ki se dandanes navadno taje in napadajo. Pri teh resnicah se mora ozirati na razne ugovore nasprotnikov. Posebno v višjih razredih je to potrebno. Otrok izstopi iz šole, sliši takoj te ugovore proti glavnim resnicam svete vere in si ne ve ničesar pomagati. Nekateri deli katekizma se tedaj ne smejo na stari način razlagati, ampak katehet se mora pri njih ozirati na časovne razmere. Tukaj mislim posebno na nauke o Bogu, o neumrljivosti duše, o večnem plačilu, o božanstvu Kristusovem, o cerkvi. Da je Bog, to se mora kolikor mogoče temeljito dokazati; seveda mora katehet tudi previden biti, da ne vzbuja v otroških srcih dvoma o bivanju Boga. Novi katekizem se ozira na one nauke in posebno natanko govori o onih resnicah, katerih nekateri nečejo verovati. Tudi katehet mora pri razlaganju še posebno te resnice obdelati. Važna je tudi za kateheta glede socijalnega vprašanja četrta božja zapoved. Tukaj bo otroke posebno poučeval o dolžnostih in o blagoslovu četrte božje zapovedi. V njihova srca bo vcepljal z vso gorečnostjo prepričanje o dolžnosti pokorščine do starišev, prepričanje spoštovanja do duhovske in deželske gosposke. Vspodbujal bo otroke posebno h goreči molitvi za stariše, za učitelje in za predstojnike. Opominjal jih bode, naj molijo vsak večer za žive in že mrtve stariše. Posebno bo tudi gledal katehet, da dobijo otroci spoštovanje do svetne gosposke, ki je ravno v tistem kraju, da jo bodo lepo pozdravljali itd. Razlagal jim bode, kako potrebna je oblast za človeško družbo, kako se pregreši oni, ki se ji ustavlja ali celo napravlja upor. Pri razlaganju sedme ali desete božje zapovedi, se bo posebno oziral na zasebno last kot božjo naredbo, kot podlago pridnosti in prostosti, kot podlago družbinskega življenja. Cisto lahko jim pokaže, kako neumna je trditev onih, ki pravijo, da ne sme nihče nič svojega imeti, da je vse vseh ljudi, da smo vsi enaki itd. Ali naj katehet naravnost govori o socijalni demokraciji? Ali naj pove: so ljudje, ki se imenujejo socijalni demokrati in ki to in ono hočejo? Na krajih, kjer ni socijalnih demokratov, lahko naravnost o njih govori. Na krajih pa, kjer že so ti ljudski prijatelji in kjer hodijo otroci socijalnih demokratov v šolo, naj katehet iz vzgojeslovnih vzrokov naravnost ne omenja socijalnih demokratov. Katehet, ki se briga za socijalno vprašanje v ljudski šoli, bo posebno gojil gospodarske čednosti pri otrokih. Spodbujal bo otroke k delavnosti in pridnosti, k zmernosti in k zadovoljnosti, posebno bo pa gledal, da bodo otroci ostali sramežljivi. Tukaj jim bo pokazal večkrat lepe vzglede pobožnih otrok. Seveda je treba tu, da deluje vzajemno z učitelji. Pri učiteljskih mesečnih konferencah se naj ž njimi pogovarja. Mnogo zla povzroči dandanes alkohol, pijančevanje. Zato bo katehet kolikor mogoče v otroku vzbujal velik stud pred pijančevanjem. Če bi pri otroku zapazil nagnjenje k tej strasti, naj ga pokliče k sebi in ga naj ostro posvari. Že pri otrokih se kaže velikokrat nagnjenje k pijančevanju. Zato bo katehet otrokom posebno razlagal važnost postne postave, navajal jih bo, da si bodo sami nalagali poste in se tako že rano učili samozatajevanja. To je potrebno v današnjih časih, ko so ljudje tako lahkoživni. Nikar pa naj ne pozabi katehet nadnaravnih vzgojevalnih sredstev. Otrokom naj večkrat priporoča živi rožni venec, križev pot, večkratno obiskovanje Najsvetejšega, sprejemanje sv. zakramentov itd. Važna socijalna čednost je varčnost. Tudi za to čednost mora katehet otroke navduševati. Naj jim priporoča domače hranilnice. Pred nekaj leti se je mnogo govorilo o šolskih hranilnicah. V nekaterih krajih jih res imajo. Pa imenitni pedagogi so bili proti njim. V višjih razredih, kjer si že včasi otroci kaj lahko zaslužijo, bi gotovo te male hranilnice dobro delovale. Dobro bi bilo, če bi v višjih razredih katehet otroke opozoril na poštne hranilnice. Katehet pa naj tudi gleda, da bodo dobili otroci versko podlago za ponižnost in uljudnost, za potrpežljivo prenašanje zemeljskega trpljenja in vsakdanjih brhkosti. Posebno jih naj uči, kako velik pomen imajo britkosti in težave, če jih prenašamo radi Boga. Ošabnosti in napuha ne sme trpeti pri otrokih. Katehet mora z vsemi z isto ljubeznijo ravnati in jih učiti, da tudi spoštujejo berače, stare ljudi in bolnike. Pokazati jim mora, da je vsak stan častitljiv, da se mora vsak spoštovati. Božja volja je, da je več stanov. Nima vsak človek zmožnosti za vsak stan. Uči jih naj, da na tem svetu ni najti popolne sreče, da mora človek tukaj križ nositi. Opetovano mora tukaj katehet opozarjati na najvišji vzgled, na Zveličarja. On je postal iz ljubezni do ljudi človek, on je tudi izkusil britkosti življenja, on je prenašal toliko trpljenja, on tako ljubeznivo kliče, naj vsi k njemu pridejo, naj si svoj križ naložijo in naj gredö za njim. Katehet pa mora tudi gledati, da bodo vedno v ozki zvezi s stariši in da bo ž njimi in z učitelji složno deloval. Večkrat se mora pogovarjati s stariši in z učitelji glede složne vzgoje. Stariše mora na to in ono opozoriti, pri učiteljskih konferencah to in ono omeniti itd. Na domu in v cerkvi mora stariše poučevati o vzgoji otrok. Saj je ravno pri nas toliko dobrih starišev, ki pa čisto napačno vzgojujejo svoje otroke. Z učiteljem naj bo prijazen in če tudi ve, da je njegov političen nasprotnik. Slednjič pa mora katehet gledati, da si pridobi trajen vpliv na otroška srca. Otroke mora res ljubiti, skrbeti mora za njihov večni in časni blagor. Zato naj katehetično uro kolikor mogoče otrokom prijetno napravi. Otroci se že morajo veseliti, da pride kmalu katehet. Koliko se v tem oziru greši! Otroci se boje strašno svojega verouči-telja, ker vejo kaka huda kazen jih čaka, ker ne znajo dobro katekizma. Prestrogo ravnanje z otroci ne pomaga nič. Otroci dobijo že zarana mržnjo do duhovnikov, ki se spremeni potem v sovraštvo. Katehet mora z otroci čutiti, on se mora ž njimi veseliti, pa tudi ž njimi žalovati. Večkrat jim naj podari podobice, naj jim da brati knjižice ali liste za mladino. Posebno se naj boji vsake pristranosti. Če jih na sprehodu kje sreča, naj jih lepo nagovori in naj ž njimi malo pokramlja. Katehet pa naj gre vedno tudi iz pravega namena v šolo, ne da bi iskal pripoznanja, ampak da bi otroke peljal k nebesom. Če bo katehet tako deloval v šoli, bo deloval z ozirom na razmere današnjega časa, bo deloval v šoli socijalno. Potem pa bomo imeli tudi manj bogokletnikov, manj nezadovoljnežev. E. Vračko. D. Ascetika. Pone, Domine, custodiam ori meo. Marsikaterega duhovnika je že izučila žalostna izkušnja, da ljudje, ki mnogo občujejo z duhovniki, imajo najmanj spoštovanja do duhovnikov in do svetih stvari ter se v odločilnih trenutkih celo postavijo v vrsto nasprotnikov, tako da razočaran duhovnik mora bolestno vsklikniti s psalmistom: »Etenim hotno pacis meae, in quo speravi, qui edebat panes meos, magnificavit super me supplantationem« (ps. 40, 10). Razlogi so pač različni in mnogokrat je duhovnik čisto nedolžen, saj tudi Zveličar ni bil kriv, da se mu je Judež izneveril. Moder duhovnik se bo za to v vsaki priliki ravnal po znanem izreku: Fide, sed cui, vide! A da imajo naši domačini, ožji prijatelji in znanci pogostoma tako malo spoštovanja in vneme za sveto stvar, je večkrat krivo nepremišljeno govorjenje. Zasledujmo le govorjenje pri raznih pojedinah in v veselih družbah. Ne le, da je to govorjenje brez vsake vspodbude in višjega vzleta, čisto prazno in posvetno, ampak pogostoma je naravnost spodtakljivo — co-ram invitatis hospitibus laicis et coram famulis famulabusve ministran-tibus ad mensam. Kaj bi rekli n. pr. o zdravniku, ki bi indiskretno raznašal slabosti svojih pacijentov, četudi tecto nomine, ali bi zasmehovalno govoril o svoji stroki? In koliko duhovnikov ima grdo navado, da jemlje predmet svojim šalam iz sv. pisma, iz liturgije, iz zn o tr an j e pastirske prakse, celo ex confessionali. utique tecto nomine. Neštetokrat se govori v mešanih družbah o mašnih štipendijah, de confessionali, o pridigah, o štolnini itd. prav tako kakor kravji trgovci govorijo v krčmah o svojem blagu in dobičku. Opetovano ima človek priliko slišati, da se duhovnik pred svojimi lastnimi duhovni-jani hvali, kako slabo se pripravlja na pridige! Ali se more potem pričakovati, da bi oni, ki morda dan na dan poslušajo take profana-cije, imeli pravo spoštovanje pred svetiščem? Sv. pismo pravi: »Labia enim sacerdotis custodient scientiam, et legem requirent ex ore eius, quia angelus Domini exercituum est.« (Mal. 2, 7.) Kako se vjemajo te besede z duhovnikom, ki je v svojem govorjenju vzgled robatosti kakor kak hlapec, ali pa je njegovo govorjenje celo spodtakljivo! Ljudje tehtajo vsako besedo, ki pride iz ust duhovnikovih, zatorej njegovo govorjenje, bodisi resno ali šaljivo, bodi vselej dostojno, nikdar spodtakljivo, zlasti pa nikdar ne vlači svetih stvari v nižave profanacije in šale. »Voditelj« IV. 30 Kletev je sploh grda navada, iz ust duhovnikovih je naravnost neznosna; ravno tako je pa grdo, če duhovnik pri vsakem drugem stavku in pri vsakem vzkliku začudenja zlorabi najsvetejša imena. V veseli družbi se tudi rado zapoje, žal, da se pogostoma v pretežno duhovskih družbah večkrat pojejo poulične fantovske pesmi ali celo ljubavne podoknice. Morda se od navzočih sicer nihče ne spod-tika, a petje se sliši daleč in žalostno je, če ljudje pravijo: ti in ti duhovniki so to peli. Marsikaj brez potike lahko poje lajik, a ne pristoja kleriku. Petje duhovnikov je lahko veselo, a nikdar ne bodi poulično, in nikdar ne sme vreči senci na zenico duhovniškega življenja — na celibat. Razdraženi strankarski boji dandanes mnogokrat motijo tudi naj-nedolžnejše domače veselje. Marsikateri vročekrvnež vrže jabolko prepira med goste brez vsakega povoda. Netaktno, neuljudno in nemodro je, ako ravno duhovnik, ko ga je morda dobil malo pod kapo, začne zbadati in izzivati navzoče laike, ki so drugačnega političnega, soci-jalnega ali verskega naziranja. Duhovnik ne dajaj nikdar povoda prepiru, ako pa od nasprotne strani pade izzivajoča ali žaljiva beseda, naj bo odgovor dostojen in kratek, mnogokrat bo najboljše prezreti zabavljico ali pa ostaviti družbo. V življenju svetnikov beremo pogostoma, kako so se vsled občevanja ž njimi mnogi vrnili na pravo pot in kako je njihovo govorjenje bilo vselej vspodbudno. Ali moremo reči, da tudi iz naših pogovorov laiki dobe vselej kaj vspodbudnega in lepega? Zapišimo si torej dobro v spomin besede sv. Duha: »In multiloquio non deerit peccatum; qui autem moderatur labia sua, prudentissimus est; argentum electum lin-gua iusti . . .« (Prov. 10, 19. 20.) Zato mora duhovnik iz dna srca moliti: »Pone, Domine, custodiam ori meo et ostium circumstantiae labiis meis.« —č. Varujmo se pretiravanja. Govorilo je zdravilo; ako ga preveč zapišeš, boš škodil, le kar je po meri, je zdravo in prav. So, kateri pol več povedo, kakor je res; v kratkem se jim nič ne verjame. Tako škof Slomšek, in to je tudi res. To si je n. pr. skusil katehet, ki je povedal otrokom v šoli prečudovito dogodbo. Brihten učenec sune svojega soseda ter mu zašepeta v uho: Ti, tega pa jaz ne verjamem! Ta ga zatoži: Prosim, g. k., N. je rekel, da tega ne verjame! — Učinek je bil tak, da ga je bilo težko popraviti. Na nekem misijonu je vprašal govornik s povzdignjenim glasom: Ali je zadosti, če kat. kristjan enkrat na leto pristopi k mizi Gospodovi? Nikakor ne! —Vsakega pol leta? Nikakor ne! — Vsakega četrt leta? Nikakor ne! — Ko je prišel do mesečnih spovedi, in še le ni bilo zadosti, je nek gospodar nevoljno pograbil svoj klobuk in šel iz cerkve. Nek gospod je hotel razložiti, zakaj se vera imenuje apostolska in zakaj ima dvanajst členov. Ko so se apostoli zadnjokrat sešli, prinesel je vsak seboj listič, na katerem je bil napisan po eden člen ap. vere. Vedel je celo povedati, da je ceduljico z ednajstim členom prinesel sv. Matija! Drug je milo tožil, da Marija ni vzela v Betlehem seboj celo nič drugega kakor šest (?!) pleničic ali robčekov (no, no!). Tretji je prepričeval svoje poslušalce, da izmed sto kristjanov jih niti deset ne bo zveličanih (ni dogmatično določeno!). Četrti je trdil z vso resnobo, da je imel sv. Janez od Boga tako gorečo ljubezen, da se mu je srajca na prsih osmodila ali zažgala, in da se je moral na zemljo vreči, da ni same ljubezni umrl. Nek pridigar pa je svojo pridigo razdelil tako-le: Dajte svoje sinove študirat za mašnike! Mašniki so: a) denarno najboljše preskrbljeni (čujte!); b) so najboljše oskrbljeni glede časti (drugi pa zajdejo v nasprotni ekstrem: daje mašniški stan najbolj zaničevan!); c) imajo nebesa zagotovljena (kaj pa še hočejo več?! Drugi pa trdijo, da je pekel s samimi mašniki potlakan!). Da pridigar ne izgubi zaupanja, naj se varuje deklamatoričnega pretiravanja. Posebne pozornosti je treba pri dogmatičnih stvareh, da pridigar ne trdi več, kakor dogma ali verska resnica sama; pa tudi pri nepotrjenih čudežih, vizijah in strogih pokorilih nekaterih svetnikov. Ozirati se je tudi na poslušalce, kar se namreč pobožnemu spodbudno zdi, to je slabovercu neverjetno in smešno. Če se je že v mladi šolarčkovi glavici začel vzbujati dvom o katehetovi verodostojnosti, kaj še le pri odraslih »olikancih«, posebno pri tistih, ki so videli že kaj več sveta. Čujmo, kaj pravi o tem Alban Stolz (Homiletik, als Anweisung den Armen das Evangelium zu predigen, str. 25.): »In abgelegenen Gemeinden, wo langher fromme Seelsorger wirkten, findet man oft nicht nur viele Frömmigkeit, sondern auch eine Gläubigkeit, welche alles verdaut . . . Anderseits wird ein Prediger in einem ordinären Amtsstädtlein, wo Beamte und Gemeinderat und alle besseren Familien von Aufklärung strotzen, nur als borniert ausgelacht oder als Heuchler, der nicht glaubt, was er predigt, verzollt werden, wenn es ihn anwandelt, allerlei übermäßige Wunder und Visionen von Heiligen zu erzählen und Glauben daran zu begehren.« Za vzgled navede Stolz pobožnega duhovnika, ki je rad prebiral spise sv. Terezije. To in ono čudežno reč je potem porabil na prižnici. Pri tem pa ni pomislil, da je imel pred seboj poslušalce, ki niso »Voditelj« IV. 30* mogli prebaviti take hrane. In Stolz pravi: »Der Erfolg war ganz schlimm. Die Sache wurde in die Wirtshäuser geschleppt, verlacht und wahrscheinlich der Schluß daraus gezogen, so sei es auch mit Anderem, was die Pfaffen auf der Kanzel Vorbringen.« Anton St er §07 je pač njegova teorija o postanku cerkve. — Da je izrekel Clem. Rom Ad Corintli. I, 37, 1—3 kaj čisto novega, se mi zdi malo verjetno. »So hätte Paulus nicht geschrieben«. Toda mi vemo samo to, da tako ni pisal. Ce pa je izrekel Efež. 6, 10—18 misel, da so vsi kristjani vojščaki, in pozna trdno konstitucijo in organizacijo cerkve, zakaj bi potem ne mogel pisati pareneze kakor Klement? Klement piše 1. c.: »Poglejte vojake naših poveljnikov, v kakem redu, kako drage volje in kako poslušno izpolnjujejo ukaze! Niso vsi generali, ne polkovniki, ne stotniki, ne vodniki itd., temveč vsak izpolnjuje na svoji stopinji ukaze kralja in poveljnikov.« H. meni, da je vojaška »hierarhija« Klementu ideal, ki bi ga rad vresničil tudi v cerkvi. Toda potem nima njegova pareneza podlage: manjka tertium comparationis. Klement govori tako-le: Bodite pokorni prezbiterjem, kakor poslušajo vojaki svoje poveljnike: zakaj, kakor je v vojski »hierarhija«, tako tudi v cerkvi. V dodatku (str. 93—121) so natisnjeni v izvirniku vsi teksti iz sv. pisma in cerkvenih očetov, ki se nanašajo na predmet monografije, ter troje mučeniških aktov (Acta Maximiliani, Marcelli, Iulii). Sledi seznamek mest iz sv. pisma in očetov in pa abecedno stvarno kazalo. Lukman. DieVertiefung des religiösen Lebens im Abendlande zur Zeit der Kreuzzüge. Franz von Assisi. Von Gustav Schnürer. Mit 73 Abbildungen. München. Kirchheim’sche Buchhandlung 1905. 40. 136 S. M. 4. (Weltgeschichte in Karakterbildern.) Schnürerjeva knjiga je prva katoliška znanstveno-kritična biografija »asiškega reveža« (il poverello d’ Assisi) v nemškem jeziku. Bolj so se zanimali za njega protestantje, ker jim je Frančišek početnik modernega verskega subjektivizma, prvi, ki je nastopil, če tudi ne namenoma, proti avtoriteti v verskih stvareh. Najbolj razširjena je duhovita biografija Francoza Pavla Sabatier, ki je doživela že 31 izdaj in je prevedena v nemščino in, če se ne motim, tudi v italijanščino. Schnürer nam je podal življenjepis, dostojen velikega svetnika. Skrbno in — seveda — kritično je porabil vse prvotne vire: oba življenjepisa (vitae) Tomaža di Celano, Speculum per-fectionis in Legenda trium sociorum. Povdarja, kjer se mu nudi prilika, kako ne- utemeljene so trditve protestantskih pisateljev, ki hočejo narediti Frančiška za po-četnika svojega verskega naziranja, in kako neopravičeni so njih napadi na rimsko kurijo, ki ni ustregla vsem željam svetnikovim glede notranjega ustroja njegovega reda (n. pr. glede ubožnosti). Uvod in sklep sta posvečena skoraj izključno problemu, ki ga znači prvi naslov, razvoju in poglobljenju verskega življenja na za-padu v dobi križarskih vojsk. V tekstu je 73 slik, ki predstavljajo deloma mesta in kraje, kjer je živel in deloval svetnik, ali pa so reprodukcije slavnih slik sv. Frančiška. V opombah na koncu knjige so zabeleženi najvažnejši slovstveni pripomočki. Priložena je slika asiškega mesta iz XVI. stoletja. Kdor se zanima za duševno in versko življenje srednjega veka in za sv. Frančiška, naj bere Schnürerjevo knjigo! Lukman. Protestanstvi v Čechdch až do bitvy Belohorske (1517—1620). Sepsal dr. Frant. Xav. KryStufek. V Praze 1906. Str. VII, 435. C. K 7-50. Knjigo je izdalo kot letno darilo svojim udom društvo sv. Prokopa, ki med Čehi vrlo pospešuje teologično znanstveno književnost. Dobro znani češki zgodovinar dr. Krystufek opisuje v tej knjigi na podlagi mnogoterih, že tiskanih virov, začetek, razvoj, prevlado in konečni poraz protestantizma v češkem kraljestvu. Tla so mu bila deloma pripravljena še iz husitskih časov. Po končanih husitskih vojnah je uradno veljala na Češkem kot državna katoliška cerkev pod eno (katoliška v ožjem pomenu) in pod dvema podobama (utrakvisti) na podlagi kutnogorske pogodbe iz 1. 1485. Vse druge ločine so bile prepovedane, vendar so skrivaj še životarile naprej. Ko se je na Nemškem oglasil Luter, je kmalu našel odmev na Češkem. Med češkimi Nemci je širil protestantizem zlasti Tomaž Münzer, katerega je Luter sam 1. 1521. poslal na >^eško, med Čehi pa Matej Puščavnik in dr. Burian Sobek. Lute-rani so dobro izrabili nasprotje med katoličani in utrakvisti; dasi so ti izprva bili nasprotni luteranom, vendar so se bolj in bolj nagibali na njihovo stran. Kralj Ferdinand I. se je sicer krepko upiral protestantom, vendar se je nova vera za njegovega časa močno razširila, še bolj pa pod Maksimilijanom II., ki je itak bil naklonjen protestantom. Naposled so stanovi 1. 1567. od cesarja izsilili dovoljenje »češke konfesije«. Za Rudolfa II. je moč čeških protestantov dospela do vrhunca ter v zvezi z nemškimi protestanti nastopila uporno pot'proti cesarju. Medtem je pa med ' novoverci samimi nastalo hudo nasprotje, dokler niso kalvinci luteranov potisnili v ozadje. Ko so pometali kraljeve namestnike iz hradčanskega gradu in proglasili Friderika Pfalčkega za češkega kralja, je izbruhnila očitna revolucija in začela se je strašna 30letna vojska, a na Češkem je bil protestantizem poražen v bitki na Beli gori 1. 1620. S tem je bila češkemu narodu ohranjena vera njegovih pradedov, s katoliško vero pa tudi češka narodnost, kar pisatelj opetovano poudarja, navajajoč nepobitna dejstva. S to knjigo so Čehi dobili prav dobro in natančno zgodovino reformacijske dobe. Pisatelj se najbolj ozira na Češko, na Moravsko in Slezijo le mimogrede. Želeti je, da tudi mi Slovenci dobimo v kratkem natančno pa objektivno zgodovino reformacije; seveda še bo pri nas treba obsežnih arhivalnih študij in monografij, da se pripravi tvarina za celotno »reformacijsko« — in »protireformacijsko« zgodovino. F. K. Lutherpsychologie als Schlüssel zur Lutherlegende. Denifle’s Untersuchungen kritisch nachgeprüft von Albert Maria Weiss O. P. Mainz, 1906. Kirchheim. Str. XVI, 220. C. 3 60 K. Ni lahko najti knjige v svetovnem slovstvu, ki bi povzročila toliko razburjenost med duhovi, kakor knjiga p. Denifle-a »Luther und Luthertum«. Obsežen I. zv. je bil v kratkem času razpečan, a preden je mogel slavni zgodovinar prirediti II. izdajo in sploh dokončati svoje delo, mu je smrt v Monakovem dne io. junija 1905 izvila pero iz roke. Literarno zapuščino Deniflejevo je prevzel njegov soredovnik p. Albert Maria Weiss, ki je priredil drugi oddelek I. dela ter nekatere ostrine De-niflejevega sloga omilil. Po smrti Deniflejevi, vendar še od njega pripravljen, je 1. 1905 izšel dopolnilni zvezek, »Quellenbelege« pod naslovom »Die abendländischen Schriftausleger bis Luther über Iustitia Dei (Rom. 1, 17) und iustiticatio.« Ena temeljnih toček protestantizma in tobožnje izhodišče Lutrovega preobrata je trditev, da si je celi srednji vek predstavljal Boga le kot togotnega, nepomirljivega, maščevalnega strahovalca, katoliška cerkev in vsi njeni teologi —, da so Pavlove besede »Iustitia enim Dei in eo (Evangelio) revelatur« umevali le o pravičnosti božji, »qua Deus iustus est et peccatores iniustos punit«, šele Lutru da je šinila v glavo svetla luč spoznanja, da je ta pravičnost ona, »qua Deus homines iustos facit« t. j. posvečujoča milost božja, ki iz grešnikov dela otroke božje. Denifle se ni zbal truda-polnega dela, ampak je na 378 straneh zbral iz 66 autorjev patristične in srednjeveške dobe navedke, iz katerih se popolnoma jasno vidi, da ni šele Luter odkril v Pavlovem tekstu novega sveta, ampak je to bil trajen nauk katoliške cerkve in šole. Za zgodovino eksegeze in dogmatike je to delo neprecenljive vrednosti. Daljni dopolnilni zvezek k Deniflejevemu »Luther und Luthertum« je pa izšel letos pod naslovom »Lutherpsychologie«. To delo je poteklo iz peresa p. Weissa, ki v njem s pomočjo kritike, psihologije in zgodovine pretresuje posledke Denifle-jeve raziskave in presoja nekatere važne pojave v Lutrovem življenju in v protestantizmu. Lutra smatrajo za centralno solnce verske zgodovine, on da je pokazal človeštvu jedro krščanstva in odprl pota »modernemu« naziranju. Luter je protestantom heros, katerega povzdigujejo celo nad Kristusa. To oboževanje Lutrove osebe je Lutrova legenda, ki sledi s psihološko nujnostjo iz samega bistva protestantizma. Luter je nedotakljiv, zato zadene ob odpor vsak, ki se drzne o Lutru izreči količkaj neugodno sodbo, četudi jo podpre z najtehtnejšimi razlogi. Ko je pisatelj v uvodu kratko omenil stališče, ki ga zavzema nasproti Lutru protestantizem in katoliški učenjaki, razvija v I. delu natančneje načela, po katerih je presojati t. zv. reformacija. Protestantizem lahko presojamo dogmatično in historično ; prvo dandanes skoraj ni več mogoče, ker moderni protestantizem sploh nima trdnega dogmatičnega stala in tudi ni med katoličani in modernimi protestanti več skupnega stališča. Z druge strani se delo reformacije lahko presoja — kakor sploh vsak človeški čin — iz subjektivnega in objektivnega stališča; iz prvega se čin razlaga, iz drugega presoja. Tako je tudi Luter presojati iz objektivno-zgodovinskega pa tudi psihološkega stališča. V presojevanju Lutra se treba držati stališča, da je Luter bil človek, kakor vsak drugi (str. 59) in ga kot takega mora tudi zgodovinar presojati. Nasproti temu imajo seveda protestantje svojega idealiziranega Lutra, t. j. personifikacijo novejših, na nihilizem meječih idej, zato je o sporazumu tudi malo ali nič upanja; predsodki so pregloboko vkoreninjeni in iz stališča protestantizma nekaka psihološka nujnost. Iz psihološkega stališča presoja pisatelj v II. delu Denifle-jevo delo o Lutru; njegova beseda je res včasi ostra, kar je posledica njegovega pristno tirolskega značaja in pa vroče ljubezni do — resnice. V III. delu zopet razvija v nekaterih potezah svoje stališče nasproti Lutru in reformaciji, katero javlja kot gotovo historično dejstvo in Lutra kot zgodovinski pojav, kakršni so i druge zgodovinske, osebe. Četrti del nam kaže, kako luterani potvarjajo katoliški nauk; srednji vek je Lutru in njegovim privržencem doba teme, hlapčestva, razkristjanjenja, Bog srednjega veka da je le temen in čmerikav strahovalec, kat. nauk o popolnosti in ascezi je Luter popolnoma izopačil, boj proti sholastiki, od katere pozna le nekaj najslab-ših zastopnikov, mu je vrhovni teologični princip, ki ga je tudi spravil v marsikatero nasprotje s samim seboj; grdo obrekovanje je, daje katoliška cerkev srednjega veka obsojala sv. zakon, da je potisnila v ozadje Kristusa in zanemarila sv. pismo. To je luteranska legenda o katolicizmu. Dočim se katoliški nauk deloma nalašč predstavlja kot karikatura, pred katero se mora koža ježiti vsakemu poštenemu človeku, se pa nasprotno Lutrov nauk na vse načine idealizira. O tej luteranski legendi razpravlja pisatelj v petem delu. Zelo poučen in obširen je šesti del, ki govori za pravo o tem, kar izraža naslov cele knjige, namreč o Lutrovi psihologiji. Lutrova zgodovina se mora prav razumeti le iz njegove psihologije. Luter je imel brezdvomno od narave znatne zmožnosti, da bi bil pa kak »nadčlovek«, je nezmiselno strankarsko pretiravanje. Strasti so bile v njem silne, velikim možem so pomagale za velika in smela dela, Lutru so bile v pogubo, ker jih ni znal brzdati. Od narave je bil dobrosrčen, a se je pozneje zagnal v kolovoz, iz katerega ni več našel izhoda. Volja je nadvladovala nad razumom in se razvila do zakrknjenosti; bujno razvita je bila domišljija, ki mu je mnogo pomogla do njegovih uspehov v govoru in pisavi. V nravnem oziru je imel slabo navado, da je vsako stvar pretiraval in svoje nasprotnike brezozirno na dno pekla obsojal. Ves njegov srd se je osredotočil v mržnji do papeštva, zakaj v le-tem je konkretno izražen katolicizem. V borbi proti papeštvu vidimo celega in pravega Lutra. V svoji zunanjosti je Luter surov in neotesan, kar ni pripisovati samo na rovaš takratnega časa ali katoliškega milijeja v mlajših letih, ampak je napaka osebnega, enostransko razvitega značaja. Vedel je pogoditi strune poulične in krčmarske množice, s tem si je pridobil popularnost, katere pa ni vedel uporabiti kot vodilni duh, da bi res blagodejno vplival na množice, ampak postal je igrača razbrzdanih valov probujenih nizkih nagonov in moral je plavati ž njimi. Lutrova ženitev, »da bi jezil papiste«, in nagnjenje k opojnim pijačam je madež, ki se ne da utajiti in zlepšati. V sklepčnem zaglavju še pisatelj poda splošen pregled in končno sodbo o opravičeni ogorčenosti p. Denille-a, o pomanjkljivih izdajah Lutrovih del, o starih in novih zmotah glede Lutra, o njega dobrih in slabih straneh; pretiran individualizem, ki je bil izrodek napačnega humanizma, je spravil v propad Lutra, skrajni individualizem je tudi značilna poteza t. zv. modernizma. Delo je pisano mirno in stvarno, le tu in tam je premalo pregledno, ker se nekatere reči ponavljajo ali preširoko natezajo. Delo Denifle-jevo je pa zelo priporočati zlasti dandanes, ko protestantizem drzno dviga glavo ter se veže z vsemi temnimi silami zoper Kristusa, a v proslavo Lutra. F. K. Zgodovinska knjižnica. Izdaje »Zgodovinsko društvo« v Mariboru. I. oddelek: Pomožna znanstva. 2. zv.: Prazgodovinske izkopi n e. Str. 54, c. 45 v. (s poštnino). Naročuje se pri »Zgodovinskem društvu« ali pa v Cirilovi tiskarni v Mariboru. Drobna knjižica podaje jasen in lahek pregled o najstarejših kulturnih dobah človeškega rodu in njih sledovih zlasti v naših deželah, namreč o starejši in novejši kameneni dobi, o brončeni pa t. zv. hallstattski in latenski dobi. Sledovi prazgodovinskih selišč so: dupljine, mostišča, gradišča, tabori, kasteli in stražarnice, izdelo-valnice, stare ceste in grobišča. Najbogatejši zaklad za starinoslovce krijejo gro- bovi, zato knjižica natančneje govori o izkopavanju (ravnih) grobov in gomil ter o nekaterih značilnih potezah slovanskih grobov. Knjižica se opira na spise rajnega Rutarja, na Hörnesovo Urgeschichte der Menschheit, na Merkbuch, Altertümer aufzugraben und aufzubewahren; Niederle, Lidstvo v dobe pfedhistoricke itd. Pridejano je tudi več slik, ki predstavljajo posamezne prazgodovinske dobe in so večinoma izposojene od c. kr. centralne komisije. »Zg. dr.« želi s to knjižico vzbuditi v širjem občinstvu večje zanimanje za zgodovinske spomine. Pred vsem je poklicano razumništvo, da o tem pouči ljudstvo in slučajno najdene starine otme poginu in jih spravi v prave roke — v južnoštajerski narodni muzej. Zlasti bi naj na to pazili duhovniki, ki žive med ljudstvom in po svoji izobrazbi morajo pred vsemi poznati važnost historičnih spomenikov. Naj bi torej vsak dušni pastir naročil po več izvodov te knjižice ter jo spravil v roke zavednejšim osebam svojega kraja, zlasti v izobraževalnih in bralnih društvih bi naj ne manjkalo knjižice, večkrat pa bi se dalo tudi o tem predmetu prirediti poučno predavanje. F. K. Homiletika. Propovedi. I. Tomo Zupan. Ljubljana 1905. Zalagatelj Tomo Zupan. Tiskal Dragotin Hribar. Mala 8°. Strani 383. Cena: broširan komad 2 K, elegantno vezan po propovednikovi risbi 3-20 K; dobiva se v katoliški bukvami v Ljubljani. Tomo Zupan je po svojem vstrajnem in plemenitem delovanju kot predsednik vrle »Družbe sv. Cirila in Metoda« znan po vsej slovenski domovini. Bil je mnogo let gimnazijski profesor-veroučitelj v Ljubljani ter je stopil 1. 1904. v stalni pokoj. Leto za letom je razlagal dijakom v šoli nauke sv. vere in jim oznanjeval božjo besedo v cerkvi. Mnogotere svoje propovedi je dve leti objavljal v »Danici«, kateri je bil sam urednik; sedaj jih je zbral v lično knjigo ter jih podaje v spomin svojim učencem, ki so gotovo ohranili v srcu hvaležnost do svojega odličnega veroučitelja. Propovedi so izvirne, kakor pravi zalagatelj sam v predgovoru: »Zbral sem je tu v knjigo. V njih podajam svoje in le malo tujega blaga. Svoje menim v tem smislu, kar človek sploh sme svojega imenovati. ,Kaj pa imaš, česar ne bi bil pre- jel?“ (I. Cor. 4, 7.)« Kakor je snov, razdelitev in razprava izvirna, tako je tudi jezik poseben in značilen; iz govorov »sije pisateljeva samostojnost in individualnost; o istih rečeh govori, kakor drugi pridigarji, toda drugače, kakor odseva solnčna svetloba drugače iz tega, kakor iz onega dragega kamena.« Stavki so kratki, misli jedrnate, izraz točen in določen. Uporaba svetopisemskih izrekov je pogosta; a propovednik se ozira i na različne posvetne vede, posebno na zgodovino, tudi slovenski pesniki so večkrat navedeni. Škoda, da so propovedi tako kratke, neka- tere so celo krajše, kakor Slomšekove »pridige osnovane« v Lendovšekovi izdaji. Želeti je, da kmalu izide II. letnik, katerega nam zalagatelj obljubi s številko »I.« na le-tem zvezku. Dr A. Medved. Die katholische Kirche und das Ziel der Menschheit. Vorträge von P. Magister Heinrich Denifle, O. P., weil. Subarchivar des Apostolischen Stuhles. Zweite Auflage herausgegeben von P. Reginald M. Schultes, O. P., Lektor der Theologie. Mit Approbation der Oberen und des f. b. Seckauer Ordinariates. Graz. Ulrich Mosers Buchhandlung (J. Meyerholf). 1906. — Veliki 8°. Strani XII -f.'186. Ceria: 160 K. Svetovno znani učenjak, zgodovinar in cerkveni govornik P. H. Denifle je imel 1. i872 v stolni cerkvi v Gradcu apologetične govore o katoliški cerkvi. Na mnogostranske prošnje jih je izdal v tisku in sedaj so izšii v drugi izdaji. Propo- vednik razpravlja na duhovit način potrebo katoliške cerkve v šestili govorih po sledečem redu: I. naravno razmerje med človekom in Bogom, 2. Jezus Kristus in nadnaraven red (le po Jezusu dospevamo k nadnaravnemu smotru, za katerega smo vstvarjeni), 3. nadnaravno bistvo katoliške cerkve, 4. nadnaraven vpliv katoliške cerkve (učiteljica resnice), 5. nadnaravno življenje cerkvenih udov, 6. popolnost človeškega rodii po katoliški cerkvi. Vse govore preveva misel: človeštvo je postalo v najnovejši dobi nesrečno, ker je mnogo slojev odpalo od katoliške cerkve, od dejanskega krščanstva; raditega je treba vrniti se zopet h krščanstvu. Vzvišene misli je P. Denifle razložil s spretnostjo, ki je bila njemu lastna; z oduševljenjem povzdiguje krščanstvo, s sarkazmom in z ostrimi protidokazi pa biča njegove sovražnike. Kakor pravi R. Hasert, ti govori niso propovedi z običajno razdelitvijo in z opomini, temveč apologetična predavanja so. Komu naj služijo? Pred vsem znanosti. Zbrana so tu poglavitna časovna vprašanja, pregled vsega krščanstva v globoko znanstvenem razmotrivanju, v kratkih odgovorih za nasprotnike itd. Vsi bojevniki najdejo tu zakladnico in uzor za polemiko. Kdor bi potreboval pomožno knjigo za govore o katoliški cerkvi, posebno pred bolj izobraženimi krogi, njemu bode le-ta dobro služila. Dr. A. Medved. Zwei Zyklen Fastenpredigten. I. D er gute Hirt. II. Maria Magdalena. Von Dr. Leopold Schuster, weiland Mitglied des Seckauer Domkapitels, fürst-bischöfl. wirkl. Konsistorialrat, Praeses des fürstbischöfl. Offizialates, inful. Propst und Stadtpfarrer zum Heligen Blut in Graz; emerit. k. k. o. ö. Professor der Kirchengeschichte und Patrologie, emerit. Rektor der k. k. Universität Graz und emerit. Dekan der theologischen Fakultät daselbst, jetzt Fürstbischof von Seckau. Zweite, verbesserte Auflage. Mit kirchlicher Druck-Erlaubnis. Graz und Leipzig. Verlag von Ulrich Mosers Buchhandlung (J. Meyerhoff). 1906. Velika 8°. Strani 132. Cena: i’6o K. Postnih pridig v nemškem homiletičnem slovstvu ne primanjkuje. Med najboljše, kar nam jih je znano, spadata zgoraj navedena dva kroga slovečega govornika dr. L. Schusterja, sedanjega sekovskega knezoškofa. Ko je bil še vseučiliški profesor v Gradcu, imel je 1. 1884. v tamošnji mestni župnijski in proštijski cerkvi postne pridige o »dobrem pastirju«, naslednje leto v romarski cerkvi »Marija pomagaj« v Gradcu pa o Magdaleni. Obojnih propovedi je bil namen, »vernike nagniti k resnemu premišljevanju o lastnem življenju in posebno grešnike odvrniti od grešne poti in jih pripraviti k dobri velikonočni spovedi. Propovedi o dobrem pastirju kažejo božjega Zveličarja v njegovem ljubezni polnem delovanju pri odrešenju človeškega rodu. Marija Magdalena, izgubljena in zopet najdena ovčica, je pa najlepši vzgled pravega spreobrnjenja. Leto 1890. so bile pa prvič v močnem natisu izdane in kmalu tudi razpečane. Sedaj jih je prevzvišeni nadpastir drugič izdal. V prvem krogu obdeluje sledečo snov: 1. kdo je dobri pastir, 2. potovanja dobrega pastirja, 3. klici dobrega pastirja, 4. usmiljenje dobrega pastirja, 5. paša ali hrana dobrega pastirja, 6. oboroženje dobrega pastirja, 7. smrt dobrega pastirja. Drugi krog obsega ravno toliko govorov in sicer pod sledečimi značilnimi naslovi: 1. Pregrešna Magdalena, 2. verna Magdalena, 3. jokajoča Magdalena, 4. pomiloščena Magdalena, 5. hvaležna Magdalena, 6. vstrajna Magdalena, 7. umirajoča Magdalena. — Kakor je pri obojnih pridigah vzvišena in ganljiva snov, tako je uzorna cela razpredelba m jezikoslovna oblika. Dr. A. Medved. Predigten liber das Allerheiligste Altarsakrament die alle verstehen und die meisten brauchen können. Von Josef Weinhofer weiland Pfarrer in Pinkafeld. Zweite verbesserte Auflage. Graz 1906. Verlag von Ulrich Moser’s Buchhandlung (J. Meyerhoff). Vel. 8°. Strani VI -j- 254. Cena broš. 2 40 K. Med nemškim prebivalstvom v Pinkafeldu v sobotiški škofiji na Ogrskem je mnogo let deloval zelo vneti župnik Jos. Weinhofer; živel in umrl je na glasu velike krščanske popolnosti; ljudstvo ga je kot svetnika spoštovalo. V njegovi župniji je bila že pred 50 leti urejena ganljiva in pri vernikih jako priljubljena pobožnost vednega češčenja presv. Rešnj. Telesa, vrsteča se celo leto od cerkve do cerkve po škofiji. Ob takih priložnostih so bile tudi vedno propovedi o presv. R, Telesu. Weinhofer jih je govoril mnogo, v svoji župniji in v bližnji okolici. Po njegovi smrti je izdal nekaj takih govorov škof Mihael Haas. Ker je prva izdaja kmalu pošla, oskrbela je sedaj Moserjeva knjigarna drugi natis. Župnik Weinhofer je priprost, poljuden propovednik; brez posebnega lišpa razlaga vse, karkoli je v ožji zvezi s presv. R. Telesom. Strogo se drži snovi, o kateri je namenjen govoriti. Kako lepe predmete obdeluje, kažejo že naslovi nekaterih propovedi, n. pr.: O koristi, katero nam daje presv. R. Telo v vseh naših zadevah; Katoliški kristjan moli presv. R. Telo z živo vero, trdnim upanjem in z nežno ljubeznijo; Obremenjeni grešnik in Kristus, ki obremenjene okrepča; Ljubeznivo povabilo Jezusovo v presv. R. Telesu; Očenaš pred najsvetejšim zakramentom; Rožni venec v molitveni uri; Jezus Kristus, naša luč v življenju, naša moč v trpljenju, naša tolažba v smrti. Ker je bila v Weinhoferjevi župniji molitvena ura vedno v jeseni, ko obhaja tam ljudstvo posebno slovesnost vsakoletne žetve, je več propovedi, ki duhovito razlagajo razmerje med žetvijo in molitvijo pred najsv. zakramentom. — Sedaj je pri nas tudi uvedena prelepa pobožnost vednega češčenja presv. R. Telesa; kateri dušni pastirji bi rabili priložnostne govore ob takih prilikah, najdejo dobrodošel pripomoček v le-tej Weinhoferjevi knjigi. Dr. A. Medved Šolstvo. Šopek šolskih pesmi. S posebnim ozirom na narodne in v narodnem duhu zložene napeve. Izdaja v štirih delih. Priredil in na svetlo dal Anton Kosi. Založil izdajatelj (v Središču na Štajerskem). Tiskala Katol. tiskarna v Ljubljani J906. I. del stane brez poštnine 90 h, II. del pa 1 K. Ocena tega dela bi sicer ne spadala v naš list, pa iz raznih vzrokov je ven- dar dobro, da ga v njem omenimo. G. izdajatelj si je namreč — kakor pojasnjuje v posebej tiskanih, osem strani broječih Opombah k pesemski zbirki »Šopek šol. pesmi« postavil lepo nalogo : narodno pesem narodu vrniti potom šole. In ker se dobro zaveda, kako malovreden je obilokrat tekstovi del v narodnih pesmih, zato pa narodnim napevom podlaga drugo besedilo; v prvih dveh zvezkih, ki sta namenjena nižjim šolskim stopnjam, je seveda vzeta snov novih besedil iz otroškega, šolarskega obzorja, a so nekatere pesmice že tudi bolj splošnega značaja, ki bodo lahko postale celega naroda last. Tem bolj ipa pričakujemo od III. in IV. dela, ki bosta sestavljena za višje stopnje v šolah, da bodo njune pesmi odgovarjale že bolj celotnemu življenju, mišljenju in čustvovanju duše narodove, ki si jih bo potem rad prilastil, čim jih le spozna. — Ker je g. izdajatelj hotel podati tvarine na izbiro, ima večina pesmi po dva, tri napeve in zato je moral g. Kosi upoštevati tudi umetne pesmi, ki pa bi naj bile »v narodnem duhu zložene«. Žal, da poslednje obilokrat pogrešamo, ker so nekatere malo preumetne, druge pa - četudi priproste — pa zato prazne in brez vrednosti. Toda dobro vemo iz skušnje, kako težavno je tako delo. Vsled tega že z ozirom na približno 100 narodnih napevov, ki jih nahajamo tu z lepimi teksti, priporočamo to delo tudi katehetom in sploh vsem dušnim pastirjem, da mu pomagajo najti pot v šolo in med narod. Mnogi gospodje se britko pritožujejo, da jim mladina poje same. umazane pesmi. Toda mladina hoče peti: zato pa skrbimo, da se tekom časa poprime dobrih in blažilnih pesmi, in imeli bomo ž njo vred radost nad petjem mladine in celega naroda! S. S. V. Raznoterosti. Novonajdeni zaklad v kapelici „Sancta Sanctorum“ v Rimu. Kdor je kedaj plezal po »svetih stopnicah« v Rimu po kolenih navzgor, se spominja, da je prišel na vrhu pred steno vedno zaprte kapele »Sancta Sanctorum«, v katero se je videlo le skozi močno zamreženo okno. Ta kapela je pravzaprav posvečena sv. Lavrenciju ter je bila nekdaj papežka dvorna kapela, dokler so papeži stanovali še v stari lateranski palači; od te nekdanje rezidence je ta kapelica dandanes edini častitljivi ostanek. Zato je bila že od nekdaj želja vseh krščanskih starinoslovcev, da bi smeli to kapelo preštudirati. Pred šestimi leti je preiskal Francoz Sauer že deloma zasipane prostore pod kapelico in stopnicami in je odkril večje število fresk iz V. —XI. stoletja; 1. 1903 je pa P. Subaru iz D. J. dobil po velikih težavah dovoljenje, da je smel v kapeli sami pod oltarno menzo shranjeni relikviar z glavo sv. Neže videti in proučiti, lansko leto slednjič je vzdignil s papeževim dovoljenjem P. Grisar iz J. D. ves zaklad, shranjen pod omenjenim oltarjem. Srečni najditelj je podal zapisnik in natančnejši popis s slikami važnejših predmetov v listu »Civilitä Cattolica, 1906«, odkoder nekatere stvari posnamemo. Med oltarno mizo in stopnicami je bila mesto stipesa lepo izrezljana lesena omarica, 81 cm visoka in 78 etn široka, narejena za časa Leona III. (799—816). V njej so našli: 1. Zlat križ, vis. 270», debel 37 cm, v katerem je vkovan skoro enako velik križ iz lesa pravega Gospodovega križa; ta les se vidi na sprednji strani ter je ves črn, ker so ga nekdaj pri slovesnih obhodih papeži z balzamom mazilili, na zadnji strani pa je poslikan s steklovino (email) s 8 prizori iz Kristusovega življenja. Shranjen pa je ta zlati križ v štirivoglati srebrni škatljici z iztolčenimi prizori na pokrivalu in stranicah. 2. Zlat, z biseri posejan križ s srebrno, v podobi križa narejeno in z reliefi okrašeno shrambo. 3. Srebrna škatljica z glavo sv. Neže, iz dobe Honorija III. 4. Dragocena, z bizantinsko steklovino okrašena srebrna škat-ljico z glavo sv. Pudencijane. 5. Srebrna škatlja s sandali Kristusovimi. 6. Poslikana slonokoščena škatljica brez sv. ostankov. 7. Ovalna srebrna škatljica iz starokrščanske dobe z reliefom oznanjenja. 8. Več starokrščanskih in srednjeveških (bizantinskih in zapadnoevropskih) škatljic, iz katerih so se izgubile relikvije ali pa vsaj pripiski o pomenu shranjenih ostankov. 8. Več dragocenih tkanin s vtkanimi prizori in ornamenti, v katere so bili ostanki zaviti, ki pa so že razpadli v prah. Vsi najdeni predmeti so tembolj zanimivi, ker iz tako starih dob imajo malo podobnih predmetov ohranjenih, in imajo zato poleg umetniške starinske in liturgične veljave tudi v gmotnem oziru veliko vrednost in predstavljajo res pravi zaklad. A. tSt Važen odgovor biblične komisije glede avtentičnosti pentateucha je izšel dne 27. junija 1906, Ozira se na ta-le štiri vprašanja: 1. Ali se sme trditi, da pentateucha ni sestavil Mojzes? 2. Se-li mora verovati, da je ves pentateucli lastnoročno spisal Mojzes, ali pa se lahko dopusti, da so ga pisali njegovi pisarji, pa je on pisavo odobril? 3. Ali se sme dopustiti, da se je Mojzes pri sestavljanju svojega dela posluževal starejših zapiskov in ustnega izročila? Naposled 4. v slučaju, da je delo v bistvu pristno in celotno, se-li sme dopustiti, da so se pozneje dodjali kaki pristavki in spremembe? — Na prvo vprašanje je komisija odgovorila negativno; na prvi del drugega vprašanja negativno, na drugi del pozitivno, na tretje in četrto vprašanje pozitivno. Za bibliciste je ta odgovor važno ravnilo, zatorej naj sledi tudi besedilo v izvirniku: I. Utrum argumenta a criticis congesta impugnandam authentiam Mosaicam sacrorum Librorum, qui Pentateuchi nomine designantur, tanti sint ponderis, ut post-habitis quampluribus testimoniis utriusque Testamenti collective sumptis, perpetua consensione populi Iudaici, Ecclesiae quoque constanti traditione nec non indiciis internis quae ex ipso textu eruuntur, ius tribuant affirmandi hos libros non Moysen habere auctorem, sed ex fontibus maxima ex parte aetate Mosaica posterioribus fuisse confectos ? ReSp. Negative. II. Utrum Mosaica authentia Pentateuchi talem necessario postulet redactio-nem totius operiš, ut prorsus tenendum sit Moysen omnia et singula manu sua scrip-sisse vel amanuensibus dictasse; an etiam eorum hypothesis permitti possit qui exi-stimant eum opus ipsum a se sub divinae inspirationis afflatu conceptum alteri vel pluribus scribendum commisisse, ita tarnen ut sensa sua fideliter redderent, nihil contra suam voluntatem scriberent, nihil omitterent; ac tandem opus ratione confectum, ab eodem Moyse principe inspiratoque auctore probatum, ipsiusmet nomine vulga-retur ? Resp. Negative ad primam partem, affirmative ad secundam. III. Utrum absque praeiudicio Mosaicae authentiae Pentateuchi concedi possit Moysen ad suum conficiendum opus fontes adhibuisse, scripta videlicet documenta vel orales traditiones, ex quibus, secundum peculiarem scopum sibi propositum et sub divinae inspirationis afflatu, nonnulla hauserit eaque ad verbum vel quoad sen-tentiam, contracta vel amplificata, ipsi operi inseruerit? Resp. Affirmative. IV. Utrum, salva substantialiter Mosaica authentia et integritate Pentateuchi, admitti possit tarn longo saeculorum decursu nonnullas ei modificationes obvenisse, uti: additamenta post Moysi mortem vel ab auctore inspirato apposita, vel glossas et explicationes textui interiectas: vocabula quaedam et formas e sermone antiquato in sermonem recentiorem translatas; mendosas demum lectiones vitio amanuensium adscribendas, de quibus fas sit ad normas artis criticae disquirere et iudicare? Resp. Affirmative, salvo Ecclesiae iudicio. Die autem 27 iunii a. 1906 in Audientia Rmis Consultoribus ab Actis benigne concessa Sanctissimus praedicta Responsa adprobavit ac publici iuris fieri mandavit. FULCRANUS G. VIGOUROUX, P. S. S. P. LAURENTIUS G. IANSSENS, O. S. B. Consultores ab Actis. 1. Otroška leta Tomaža Akvinskega. od Arpina, rojstnega mesta slavnega vojskovodja Marija ornika Cicerona, leži sred lepe ravnine t. i. „srečne Kam-;£ mestece Aquino, Aquinum starih Volskov, ki se omenja Tacitu, Pliniju ml. in Ptolemeju. Tu je bil dom pesnika Juvenala in cesarja Pescennija. Dandanašnji ima Aquino kakih 3000 prebivalcev in škofijski sedež. Plodovito ravnino, ki se v tem delu imenuje „Terra di Lavoro“, okro-žuje od severovzhoda skalnato gorovje. Tu se vidijo na strmem brdu nekoliko milj od Aquina sive razvaline, ki so kakor zrasle s pečino. To so ostanki nekdanjega močnega gradu grofov Akvinskih, Rocca-Secca (Ru-pes sicca — suha pečina) in je v razvalinah že od 1. 1252, ko ga je razdejal Konrad IV., sin cesarja Friderika II. Prvotno se je obitelj Akvinska imenovala „de Summacula“ ali „Sommaclo“; njeni pradedje so si pridobili veliko bojno slavo že ob času Karola Vel. V zgodovini je znan iz 1. 996, kakor poroča Leon Ostijski,1 Adenulf, lastnik grada Aquino. Grofje Akvinski so se .ponašali s sorodstvom z mogočno rimsko rodovino Frangipanov, iz katere je bil tudi slavni papež Gregorij Vel. (590—604), a ta je po očetu bil iz rodu Anicijev, torej bi rodovina Akvinska bila v posredni krvni zvezi z najodličnejšimi rimskimi patricijskimi rodovinami. V resnici so Akvinci bili longobardskega pokolenja, a v srednjem veku so odlične plemenitaške obitelji v Italiji kaj rade svoj izvor iskale v rimskih patricijskih rodovinah. Po ženitvi so Akvinci prišli v krvno zvezo z najodličnejšimi rodovinami onega časa. Grof Tomaž iz Sommacla je bil v posebni milosti pri cesarju Frideriku I. Rdečebradcu; za nagrado za svojo zvesto službo je dobil roko cesarjeve hčeri Frančiške in grofijo Acerro. Tudi njegov sin Landulf je bil jako odličen in mogočen plemenitaš. Poleg grada Ak-vino je imel še druga velika posestva, kakor Loretto, Bercastlo, trdnjavo S. Giovanni, Roccasecca i. dr. Oženil se je z Bogdano (Theodoro), hčerjo grofa theatinskega iz normanske rodovine Caraccioli. Po svoji ženi je 1 Bolland., marc, str. 655. Sv. Tomaž Akvinski. Landulf stopil v daljno sorodstvo s Petrom Aragonskim, Ludovikom Sicilskim in z Blanko, materjo francoskega kralja Ludovika IX. Iz tega zakona se je rodilo šestero otrok, tri hčere in trije sinovi. Najmlajši med njimi je bil Tomaž, ki je ovekovečil ime obitelji Akvin-ske. Leto njegovega rojstva še vedno ni dognano s popolno gotovostjo; premika se med 1. 1224 in 1227. Njegov glavni življenjcpisec Vilhelm de Točo pravi, da je ob smrti dovršil 49. leto in začel 50, umrl je pa gotovo 7. marcija 1274, torej bi bil rojen koncem 1. 1225 ali začetkom 1226, vendar drugi mislijo, da je bil rojen 1. 1227 in tudi je v novi rimski izdaji Tomaževih del nastavljeno leto njegovega rojstva 1227 in za to leto se je odločil tudi Wulf.1 Kakor mnogim drugim slavnim in svetim možem, je tudi Tomažu legenda rojstvo okitila s svojim vencem. Nek puščavnik Bonus iz bližnjega gorovja je materi napovedal, da bo rodila sina in mu dala ime Tomaž. Ona in njen mož da bodeta hotela, naj deček obleče redovno obleko sv. Benedikta na Monte Cassino, a Bog bo drugače ukrenil. Njen sin bo stopil v dominikanski red ter bo s svojo učenostjo in svetostjo nadkrilil vse vrstnike. Navdušeni občudovalci svetnikovi so nazrevali že v krstnem imenu Tomaževem njegovo slavno prihodnost, češ, hebrejska beseda Tehom pomeni brezno, globokost, in s tem imenom je napovedana njegova globoka učenost.2 Svetnik sam v govoru za praznik apostola Tomaža razlaga ime svojega imenjaka v pomenu brezno (abyssus). Ime Tomaž je bilo dano otroku najbrž v spomin na slavnega deda, ki je posebno povzdignil moč in slavo Akvinske hiše. Za krstnega botra mu je bil papež Honorij III. (1216—1227), ki se je pri krstnem obredu dal zastopati po škofu v Aquinu. Po rojstvu je tedaj bil Tomaž postavljen na vrhunec takratnega sveta; visoko plemstvo ga je vezalo z najodličnejšimi glavami krščanskega sveta, sijaj in bogastvo je obdajalo njegovo zibelko. Germanska in romanska kri se je pretakala v njegovih žilah in je res tudi združil v sebi svoj-stva teh dveh rodov: resnobno, globoko mišljenje, ki je značajno za germanska plemena, pa nekako lahkoto in jasnost v izrazu in nežno tankočutnost za lepoto, ki je lastna romanski nravi. Tudi zunanji vtiski so bili kar najbolj ugodni za razvoj mehke otrokove duše in odločilni za njegov značaj in poznejše življenje. Veselo italsko nebo pa slovesna tišina na nepristopni pečini, na kateri je stal grad, ob vznožju pa bujna in bogata ravnina, vse to je blagodejno vplivalo na otroka. K temu še pa ljubezniva, nežna, pobožna mati, katere vrlin ne morejo dovolj prehvaliti življenjepisci. S svojim bogoljubnim življenjem in z dobrimi deli je zaslužila postati mati slavnega Tomaža, učenjaka in svetnika. Kot naj mlajšega otroka je še Tomaža negovala s posebno skrbjo. Modra mati se je znala pa tudi izogniti nevarnosti, da bi pomehkužila svojega sina. V graj- 1 Histoire dc la Philosophie mčdievale. Louvain 1900, str. 259. 2 V resnici pomeni hebr. beseda Tho'ma' „dvojčič“ (gr. Didvmus). ski kapeli je ž njim molila, tam mu je vcepljala v srce strah božji, ki je najzanesljivejši varih na polžki poti življenja; iz njene roke je sprejemal darove, ki jih je delil siromakom, in se tako učil dejanske ljubezni do bližnjega, da ga njegov visoki rod ne sme napihovati in zadrževati, ampak naj tudi z ubožcem človekoljubno ravna. Oče Landulf je bil veren kristjan pa pogumen vitez in večkrat nekoliko strasten in srborit. Tudi oba starejša brata Landulf in Reginald sta bila viteza v službi cesarja Friderika II. Tako se je mladi Tomaž v roditeljski hiši lahko seznanil tudi z viteškim življenjem in v njegovih delih se pozna, da mu je vojaštvo bilo dobro znana stvar. Sicer so nam življenjepisci ohranili le malo podatkov iz detinske dobe sv. Tomaža. Neke noči je nad Rocca Secca razsajala grozna nevihta. Strela je udarila v stolp, kjer je bila otroška spalnica. Sestro je ubilo, dočim je Tomaž ostal nepoškodovan. 1 Pravijo, da je že v zgodnji- mladosti kazal nagnjenje do knjige. Če se je jokal, ga je pestunja najlažje potolažila s tem, da mu je dala kos pergamenta. Večkrat je natihoma priplazil k skrinji, v kateri so hranili domače listine, in če je bila slučajno odprta, je pismo za pismom zlagal poleg sebe, potem pa v istem redu nazaj v Skrinjo.3 Znana je tudi pripovedka, da je nekoč krčevito držal v roki kos papirja in močno jokal, ko so mu ga hoteli vzeti. Ko je mati pogledala, kaj neki ima, videla je, da je na papirju zapisano „Ave Maria“. S tem so življenjepisci okitili začetek njegovega poznejšega res nežnega češčenja nebeške kraljice. Ko je prva vzgoja pod neposrednim materinim varstvom bila končana, trebalo je petletnega, že dobro razvitega otroka izročiti v druge roke. Kulturno ognjišče Italije in zlasti poglavitno vzgojevališče in učilišče za južno-italsko plemstvo je bil staroslavni samostan Monte Cassino, le nekoliko ur oddaljen od mesta Aquino. Obitelj Akvinska je bila v tesni zvezi s tem samostanom. Že v starih časih so bili grofje Akvinski zaščitniki samostanu, a od 1. 1228 je bil brat Landulfov, stric Tomažev, Sinibald opat slavnega in velevplivnega samostana kot 56. naslednik sv. Benedikta. Znano je, da je plemiškim rodovinam bilo veliko na tem ležeče, da povečajo moč in slavo svoje hiše. Lahko si je torej misliti, da so se tudi politični razlogi vpoštevali, ko so stariši mladega Tomaža poslali na Monte Cassino. S svojim tihim značajem in nežnim srcem je Tomaž kazal sposobnost za duhovski in redovni stan. Kaj ko bi kdaj Tomaž po stricu prevzel mitro in opatsko palico ter s to vplivno in visoko cerkveno častjo dičil hišo Akvinsko? 2. Začetni nauki na Monte Cassino in v Napolju. Ako se za rojstveno leto Tomaževo vzame letnica 1225, tedaj je Tomaž prišel na Monte Cassino v jeseni 1. 1230, sicer pa 1. 1232, ako se oklenemo 1. 1227 kot rojstvenega leta. Na Monte Cassino so se Tomažu odprla vrata v svetišče božje in človeške vede, tu je začel zbirati 1 Holland. 656 n. 3. — 3 Šcvčik, Sv. Tomaž Akvinsky. Brno, 1899, 1. str. 19. Sv. Tomaž Akvinski. iv drobne kamenčke, iz katerih je polagoma zrastla velikanska piramida, ki stoletjem gleda čez rame. Za zbranost, pouk, nežno pobožnost in vzvišene misli ni lahko najti na zemlji primernejšega prostora, kakor je Monte Cassino. Kakor pred-straža srednjih Apeninov stoji v jasni višavi na istoimenovanem bregu že več kakor 13 stoletij skupina samostanskih poslopij. Gledalcu se odpira nepopisno čaroben razgled nad ,.srečno“ Kampanijo tje do sredozemskega morja, proti vzhodu in severu pa zapira pogled veličastno resno, gologlavo apeninsko pogorje. Tihi mir vlada tukaj, ne moti ga posvetni hrup in šum, človek se tukaj čuti visoko vzvišenega nad nižave vsakdanjega življenja. Veličastni spomini so spojeni s tem krajem, v trdi kamen je tukaj zgodovina vklesala svoje dogodke. Že ob času rimljanskih vojsk s Sam-ničani je bilo ob vznožju mestece Casinum (dandanes S. Germano), ki je bregu in samostanu dalo ime. Od prastarih časov je bil na vrhu gore hram Apolonov, ki se je ohranil notri do 6. stoletja. Ko je 1. 530 neka zarota med menihi primorala sv. Benedikta, patrijarha zahodnega redov-ništva, zapustiti Subiaco, izbral si je za novo bivališče vrh kasinske gore. kjer je podrl Apolonov tempel in posekal maliku posvečen log. Na razvalinah božanstvu luči in znanja posvečenega templa je Benedikt postavil samostan, ki je postal središče benediktinskega reda ter žarišče zahodne omike. Žalostni in veseli dogodki, ki so tekom stoletij prišli čez Italijo, so zapustili svoje sledove tudi v samostanskih zidinah. Že ob smrti sv. Benedikta (f 543) je bilo njegovo delo utrjeno, da je moglo kljubovati vsem prihodnjim hudim udarcem. Divje čete so večkrat prihrule nad samostan, pregnale menihe iz njih zatišja in samostan razrušile, tudi hud potres ga je večkrat do tal podrl, a vselej se je kakor pomlajen zopet vzdignil iz razvalin in še krepkeje razvijal svojo delavnost. Duh sv. Benedikta živi naprej v njegovih pravilih. Iz neznatne knjižice Benediktovih pravil je vzrastla bujna setev; njegovi sinovi hitč iz kasinske gore z evangelijem v roki in neso luč krščanske vere in omike divjim ljudstvom srednje in severne Evrope. Že v 8. stoletju je samostan imel svojo šolo in vzgojevališče, iz katerega so tekom srednjega veka izšli slavni možje, papeži, škofje, učenjaki, med njimi za zgodovino Slovencev toli znameniti Pavel Dijak on. Že do 12. stoletja je štel samostan do 46 pisateljev, pozneje od srede 13. stoletja do konca 16. zopet 31. Molitev in znanost, umetnost, tiho premišljevanje in telesno delo, vse je bilo tu modro združeno. Poleg sv. pisma in sv. očetov so se menihi tudi pridno pečali s proučevanjem in prepisovanjem starih klasikov. Istotako je zasluga velikega očaka re-dovništva, da je telesnemu delu priboril čast; njegov izrek se glasi: „Te- daj so v resnici menihi, če živijo od dela svojih rok.“ 1 Te besede so divje puščave in neprehodna močvirja spremenile v krasna polja. Večkrat se je sicer zaril v samostansko svetišče tudi posvetni duh. ki je povzročil hujše opustošenje, kakor bojno orožje, vendar so vstali vselej možje, ki so znali obnoviti Benediktovega duha. Ta samostan je tedaj imel čast, podati začetne nauke tudi enemu največjih veleumov, kar jih zgodovina pozna. Nek učni načrt iz XII. veka nam razkazuje začetno šolo onega časa. Majhen šolar se je moral najprej učiti brati. Na majhnih kamenitih ploščicah ali lističih so bile zaznamovane črke, katere je učenec nekako igraje začel spoznavati. Ko je poznal črke, začel se je vaditi brati iz psaltirja. Potem se je začel učiti pisati. Najprej je v voščene ploščice vbadal črke, ko je znal delati črke, je dobil pergament in se začel vaditi lepopisja. Na to vidimo učence, ki sede na nizkih lesenih stolcih krog učenika, meniha benediktinskega reda, ki jih uči iz starega pergamenta samostanske knjižnice latinščino. Razlaga jim psalme, berejo Esopove basni, Teodu-love pesmi in izbrane komade iz Ovidija. Prava podlaga srednjeveškega šolstva so bile t. im. sedmere proste vede (artes liberales, studia humaniora), katere je srednji vek povzel iz grškorimskega zaklada. Latinski pisatelj v Kartagi Martianus Capella (koncem 4. in začet. 5. stol. pisal) jih je razdelil v dve skupini, trivium in quadrivium, Kasijodor in Boetij sta povzela to razdelitev in jo izročila krščanskim šolam srednjega veka. Na tej podlagi se je razvila naša gimnazija, ki je ohranila ono razdelitev še celo v 19. stoletje. Trivij je obsegal gramatiko, retoriko in dialektiko,2 kvadrivij pa aritmetiko, geometrijo, muziko, astronomijo. Kakor žlahtna cvetlica je mladi Tomaž v tihi samoti rastel in napredoval duševno in telesno. Pri učenju je kazal nenavadno nadarjenost, s svojimi odgovori in vprašanji je večkrat izncnadil učitelje. V zunanjem vedenju je bil tih, skromen, pohleven, njegove misli so se navadno sukale okoli tega, kar je v šoli slišal. Na ta način je pa tudi vsako novo spoznano stvar dobro prekuhal v svojem duhu in ji, kolikor mogoče, prodrl do jedra. In to je oni pot, na katerem se likajo pristni in temeljiti učenjaki. Iz površnega in raztresenega učenca ne more postati velik učenjak, najmanj pa globok in temeljit mislec. Tomaž je pa v sebi združil še drug pogoj, ki je istotako zelo važen za uspešen napredek v nauku, ki se pa žal le prepogostoma zanemari. To je nravna popolnost, nepo- 1 „Tune vere monachi sunt, si labore manuum suarum vivunt“ Bened. Reg. c. 48. 2 Ime „trivium“ pa ne prihaja odtod, ker obsega tri predmete, ampak ker so rimski učitelji imeli šole na oglih, kjer so se ulice križale. „Quadrivium“ je ponarejeno po trivium in se prvič nahaja pri Boetiju. De arithm. 1, 1. pačenost srca, vedrina duha, odločnost volje, ki zna brzdati razne strasti v človeku, da ne preskočijo svojih mej. Za učenca in učitelja so vele-pomenljive besede sv. pisma: „Modrost ne gre v hudovoljno dušo, tudi ne prebiva v tele.su, ki je udano grehom." 1 Tomaž je bil vzgled nedolžnega otroka, njegova duša je bila podobna kapljici jutranje rose, ki visi na mladem cvetu in solnčni žarki v njej odsevajo v najkrasnejših barvah. Ko so se samostanski gojenci pod nadzorstvom svojega učitelja veselo igrali v senci košatih dreves, se je Tomaž rad oddaljil in odšel na samo. Učitelj ga kmalu zgreši in najde ga slonečega ob deblu in globoko zamišljenega. Ljubeznivo mu položi roko na glavo in ga vpraša, zakaj je tako zamišljen. „Rad bi dognal, kaj je Bog. Povejte, oče, kaj je Bog?“ je bil odgovor. To priprosto pa najvišje vprašanje vsega bogoslovja in modroslovja, kaj je prvi začetek vseh stvari, iz ust maloletnega Tomaža nam daje zreti v najskrivnejše globine njegove duše in daje spoznati, s čim se je njegov duh pečal. Resnemu in zamišljenemu značaju se rada pridruži neka osornost in preziranje sodrugov, ki se navadno prevrže v nezaupnost, pesimizem, v melanholijo. Pri Tomažu ni bilo tako. Do sodrugov je bil ljubezniv in dobrosrčen pa tudi veselega srca bez vsake prisiljenosti in razbrzdanosti. Taka nrav je izraz velike pa priproste in nepopačene duše. Stric Sinibald je imel veselje s svojim nečakom, a le pet let je bil deček pod njegovim varstvom. Opat je svetoval očetu, naj ga pošlje na takrat cvetočo šolo v Napolj. Mnenje, da so ga stariši že takrat popolnoma odločili benediktinskemu redu in da je bil v samostanu že kot oblat, se ne da z ničim dokazati. Iz Monte Cassino se je Tomaž, po telesu še otrok, po modrosti malone mož. po čednosti angel, vrnil k svojim starišem, ki so takrat prebivali na gradu Loreto. Tu je zopet s svojo materjo in sestrami opravljal pobožnosti in delil darila ubožcem. Oče in brata so se pa morali pripravljati na vojsko, ker po kratkem premirju (1230) je cesar Friderik II. zopet začel bojevanje, hoteč si podjarmiti celo Italijo. Le kratko časa je Tomaž ostal v domači hiši, zakaj okoli 1. 1236 v jeseni (ali 1237) ga je oče poslal v Napolj. To je bila v življenju Tomaževem velikanska sprememba. Iz tihega grajskega in samostanskega življenja je bil prestavljen v sredo razburkanega valovja velikomestnega življenja. L. 1224 je Friderik II. ustanovil v Napolju novo vseučilišče, prvo, ki je ustanovljeno neposredno od državne oblasti. Hotel se je zmašče-vati nad Bologno, ki je imela dotlej najimenitnejše vseučilišče v Italiji, a je stala na strani lombardsko-guelfske zveze proti cesarju. Tudi repu- 1 Modr. 1, 4. Isto misel nahajamo tudi pri Platonu. -s- 7 —s* biikanski duh, ki je vel v Bologni, ni ugajal despotičnemu česarjm Hotel je torej z novim vseučiliščem povzdigniti čast svoje države in pa mladeniče odvrniti od Bolonje, kjer bi se morda navzeli idej, ki bi utegnile postati nevarne njegovemu absolutizmu. Z uprav cesarsko darežljivostjo je obsipal novo vseučilišče ter privabil tjekaj najimenitnejše učenjake onega časa in jim nakazal visoko plačo. Zdi se, da je to prvi slučaj, da so vseučiliščni profesorji dobivali stalno plačo od države, ker sicer so uživali razne nadarbinCj dobivali šolnino od učencev (revni so bili prosti) in pa takse pri izkušnjah. Cesar je prepovedal, da bi njegovi podložniki šli na drugo vseučilišče kakor na napoljsko. Xa ta način sc je vseučilišče naglo visoko povzdignilo. V Napolju je Tomaž nadaljeval študije trivija in kvadrivija. V gramatiki je imel učitelja takrat slavnega gramatika Petra Martina, v naravoslovju pa istotako glasovitega Irca Petra Hvberna. Tukaj je tudi dobil prvi pouk v modroslovju in se prvič seznanil z Aristotelom. Tudi tu je Tomaž pokazal svojo bistroumnost. Učitelji in tovariši so ga občudovali, s kako lahkoto je razumeval razne predmete, kako jasno, stvarno in gotovo je reševal stavljena vprašanja. Prinesel je s seboj v Napolj nepokvarjeno srce, resen značaj, močno voljo in strah božji. Bil je kakor skala, ob kateri so se odbijali vsi valovi velikomestne razbrdanosti. Napoljsko mesto je pač bogato obdarovano z naravnimi krasotami, a v nravnem oziru je že iz rimskih časov na slabem glasu. „Napolj je raj na zemlji, toda v njem prebiva hudič”, pravi italijanski pregovor. In ob času Tomaževem ni bilo nič boljše-Dvor Friderika II., ki se je večkrat tam mudil, je pač razvijal velik sijaj, a pod zunanjim bliščem se je skrivala velika nravna gniloba; plemiški sinovi, ki so prišli na vseučilišče, so si v obili meri privoščili naslade, ki jih ponuja krasno primorsko mesto; vsled neprestanih vojsk je nrav ljudstva podivjala, življenje je bilo zlasti v Napolju zelo razbrzdano. Tomaž je imel seboj starega grajskega slugo za postrežbo, a ta bi mladega grofiča ne bil mogel vzdržati na potu nedolžnosti, ko bi ne imel sam v sebi dovolj nravne moči. Razuzdano velikomestno življenje se mu je studilo in ga odbijalo, pogled na toliko nravno propalost je netil v srcu že itak natihoma tlečo željo, zapustiti svet in njegovo blatno naslad-nost. Sicer pa on ni bil prvi, na katerega je burno mestno življenje napravilo ta utisek. V dobi propadanja rimske države in ob času preseljevanja narodov so mnogi nravno čisti in za idealne dobrine zavzeti možje zapustili svet in odšli v divje puščave ali pa se zaprli v tihe samostane ter se posvetili molitvi in študijam. Tako je n. pr. celo veliki državnik Kasijodor zapustil kraljevi dvor, ko je slutil, da čez Italijo pride divja povodenj, odšel je na svoje posestvo v Kalabrijo in ondi ustanovil neko vrst samostana, ki bi naj gojil molitev in učenost, dobro vedoč, da je to duhovni kvas, ki more prenoviti ljudstva in zmagati prej ali slej celo surovo silo. Mladi Tomaž je vso svojo skrb posvečeval študijam in molitvi. Že od narave je bil nežne nravi, premišljevanje in učenje ga je bolj veselilo kakor pustolovno življenje njegovih aristokratskih tovarišev. Njegovo znotranje nagnjenje so pa podpirale tudi takratne politične okoliščine. Na apeninskem polotoku je besnel boj od vznožja Alp pa doli do Sicilije. L. 1237 se je Friderik vrnil iz Nemčije z močno vojsko v Italijo in pri C-ortenuova porazil Milance in njih zaveznike, katerim je sedaj dal grozno čutiti svojo jezo. Opojen z bojno srečo je zaničljivo odbil vse opomine in predloge papeža Gregorija IX. Na to je papež na cvetno nedeljo leta 1239 ponovil izobčenje nad cesarjem in svoje postopanje utemeljil s tem, da cesar hujska Rimljane, da zadržuje popolnitev izpraznjenih škofij v Siciliji, da zapira, preganja, mori duhovnike, pleni in požiga cerkve in samostane, osvaja in napada cerkveno državo, da je zaprl papeške poslanike itd. Friderik ni ostal odgovora dolžen. Njegovi ljudje so z besedo in s pismom dražili vse strasti zoper papeža, vnel se je grozen boj z umstvenim in bojnim orožjem. Z divjimi Saraceni je cesar brez usmiljenja pustošil zemlje svojih nasprotnikov. Ko je papež 1. 1240 sklical vesoljni cerkveni zbor in ko so se francoski in angležki škofje napotili v Rim, jih je dal cesar na morju pri Elbi napasti in poloviti, kolikor jih ni utonilo, so morali iti v gnusne apulijske ječe. L. 1241 je umrl Gregorij IX.. a čez 17 dni tudi njegov naslednik Celestin IV. Sedaj je nastal še hujši nered, ker je cesar zaprečil volitev novega papeža. Šele leta 1243 dne 24. junija je bil izvoljen kardinal Sinibald Fiesco pod imenom Inocen-cija IV. Dočim je tako divjal ljut boj v Italiji, je iz severne in srednje Evrope prihajal grozen krik pred divjimi Mongoli; na Francoskem so razsajali Albižani, na Španskem pa se je bil boj na življenje in smrt med kristjani in mohamedanci. Vsi ti burni dogodki so se vršili ob času, ko je Tomaž bival v Na-polju. Strankarski boji so raztrgali vse vezi in razrovali družabno življenje. Zaradi rodbinskih vezi in len je tudi Akvinska obitelj bila zapletena v politične homatije; stala je trdno na cesarjevi ali gibelinski strani proti guelfom. Tomaž je torej dobro vedel, da se v to burno valovje mora tudi on vreči. On pa je že takrat časovne dogodke razmotrival iz višjega, idealnejšega stališča, zato ga je srce bolj vleklo v samostansko tihoto, kakor na bojno polje. Za časa svojega bivanja v Napolju je posebno rad zahajal v dominikansko cerkev in se tudi osebno seznanil z nekaterimi redovniki. To je bilo odločilno za Tomaževo bodočnost, a ga je stalo tudi trdega boja. Trinajsti vek je bil priča velikega duševnega pokreta. Ravno ob času Tomaževega rojstva je zatisnil oči serafski apostol uboštva in prenovitelj versko-nravnega življenja, sv. Frančišek Asiški (f 1226), njegov ognjeviti prijatelj sv. Dominik je legel v grob pet let poprej (f 1221). Frančiškanski in dominikanski red sta v mladeniški čilosti razvijala živahno delavnost in z neko čarobno močjo vlekla duhove k sebi. Pravilo sv. Dominika, ki sloni na Avguštinovih pravilih, ukazuje redovnikom sveto živeti, stanovitno se učiti in druge poučevati. Kakor sv. Frančišek je tudi sv. Dominik svojim sinovom posebno na srce položil ljubezen do uboštva. Duhovna oporoka Dominikova je bila: „Ljubite se, čuvajte ponižnost, ne ločite se od prostovoljnega uboštva.“ Brez dovoljenja poglavarjevega je bilo prepovedano sprejemati tudi najmanjše darilce. Menihi so morali spati na trdi postelji, ostro se postiti, moliti, pridigovati in se učiti. Služba božja je morala biti kratka in enostavna, brez dragega blišča. Pridigo-vanje in spreobračanje krivovercev, kar je bila glavna naloga pridigarskega reda, je nujno zahtevalo tudi gojenje znanosti. Zatorej je red moral vzdrževati šole in nadarjene mladeniče pošiljati na glasovita vseučilišča, da ondi dosežejo akademične časti in se vsposobijo za učiteljsko in misijonsko službo. Postavo tega reda občuduje celo Napoleon I., češ, da je krasen uzor za moderno postavodajstvo s svojo modro razdelitvijo oblastvenih delokrogov in ljubko zvezo autokratične in demokratične misli; kardinal Man-ning pa opozarja na pristni humanistični duh, ki preveva redovno ascezo. Bliskoma se je razširil dominikanski red po vsej Evropi in celo po Aziji. Žc ob smrti Dominikovi je red štel 8 pokrajin in 40 samostanov, dočim je Dominik štiri leta poprej začel le s 16 sodrugi. L. 1253 je papež Inocencij IV. izdal bulo bratom pridigarskega reda v deželah Saracenov, Grkov, Bolgarov, K u m a n o v, E t i j o p c e v, Sircev, Gotov, Jakobitov, Armencev, Indijcev, Tatarov, Ogrov in drugih vzhodnih narodov. Na znotraj je ta red blagodejno sodeloval v najvažnejših časovnih potrebah' in vprašanjih. V znanstvu se ponaša z dolgo vrsto slavnih učenjakov, v umetnosti je dovolj opozoriti na ljubko cerkev S. Maria No-vella v Florenciji, ki je delo treh dominikanskih bratov, pa na nežne angelske podobe bogoljubnega slikarja fra Angelica da Fiesole. Cerkvi je dal red čez 2000 škofov in štiri papeže. Najsijajnejšo zvezdo je ta red dobil v mladem grofu Akvinskem. L. 1243 je Tomaž končal svoje študije v Napolju. Šestnajst ali osemnajstletni mladenič si je sedaj moral določiti stan. Iz njegovega resnobnega značaja in nepopačenega srca smemo sklepati, da je o tem resno prevdarjal in ni opustil, izprositi si božje pomoči in vprašati za svet modrih mož. Nekako meseca avgusta 1. 1243 je nadepolni potomec mogočne obi-telji prejel iz rok takratnega priorja fr. Tomaža Agni de Lentino ubožno obleko sv. Dominika. 3. Borba za poklic. Tomažev vstop v dominikanski red je vzbudil nemalo pozornost in začudenje v krogih napoljskega plemstva. Nadepolni in nadarjeni mladenič. sin mogočne Akvinske obitelji, bližnji sorodnik kronanih glav se odreče vsem častem, ki so se mu takorekoč smehljale nasproti, pa se zapre v samostansko celico in obleče borno dominikansko haljo! Najbolj je seveda razburil glas o tem koraku Tomaževem njegove stariše, brate in sestre. Naklepi njegovi, stopiti v dominikanski red, jim pač gotovo niso bili neznani, a pričakovali pač niso, da jih bo tako hitro in odločno izvršil. Verjetno je pač, da je veliko bolj razjarjen bil oče, kakor pa dobrosrčna in pobožna mati; tako je vsaj izjavil pri kanoničnem procesu pro-tonotar sicilskega kraljestva Bartolomej de Capua, ki je od intimnih znancev Tomaževih zvedel podatke o njegovem življenju.1 Z vstopom v dominikanski red je Tomaž podrl vse lepe sanje svoje obitelji. Če bi že ne bil postal svetni vitez, naj bi vsaj stopil v svetno duhovsko službo, kjer bi mu bila lahka pot do kardinalske časti ali morda celo do tijare! Ali bi pa naj vstopil v odlični benediktinski red, ne pa v beraški red sv. Dominika! Njih aristokratski ponos je bil s tem občutljivo užaljen. K temu so se pridružile še politične potežkoče. Cesar Friderik H. je bil ogorčen na frančiškane in dominikance ter jih je izgnal iz svojega kraljestva; le po dva sta smela ostati v vsakem samostanu. Sedaj pa stopi v ta red sin ene najodličnejših gibelinskih obitelji! Četudi torej mati Teodora morda ni bila v srcu brezpogojno nasprotna sklepu svojega sina, namen njenega potovanja je bil brezdvomno ta, da sina odvrne od njegovega sklepa in tako reši njegovo slavno bodočnost ter čast in domači mir Akvinske hiše. Mislila je pač, da je mladenič nepremišljeno storil ta korak. Preden je pa Teodora s svojim spremstvom dospela v Napolj, so dominikanci mladega novinca odposlali v Terracino, odtod v Anagni in od ondod v Rim v samostan sv. Sabine na aventinskem griču. Mati pohiti tudi v Rim, a zastonj je trkala na samostanska vrata in zahtevala, da vidi svojega sina. Dasi je zagotavljala, da ne misli sina odvesti, vendar ji dominikanci niso izpolnili želje, kar je visoko gospo seveda užalilo. 1 Bolland. 710. -s- H To postopanje redovnih poglavarjev bo morda kdo obsojal kot neopravičeno poseganje v materine pravice, lahko se vzbudi celo sum, da so dominikanci iz sebičnih nagibov pridobili mladega plemiča za svoj red. V resnici bi bilo njih postopanje graje vredno, ako bi ne imelo svoje opore v prosti volji in trdnem znotranjem prepričanju Tomaža samega. On je bil trdno uverjen, da ga glas božji kliče v red sv. Dominika, z druge strani je pa istotako gotovo vedel, da ga mati hoče na vsak način odvrniti od tega, zatorej je bežal pred njo in ni hotel, da se snide ž njo, češ, Boga je treba bolj slušati, kakor ljudi. Ali pa se ni pregrešil zoper dolžno pokorščino do starišev, ko je brez njih privoljenja stopil v dominikanski red ? Ali ni prekršil dolžnega spoštovanja in ljubezni do matere, ko je bežal pred njo? — Ni mogoče misliti, da bi si nedolžni in rahločutni mladenič ne bil stavil teh vprašanj pred sodiščem svoje vesti. Pač je imel v samem sebi konkreten slučaj, ko je pozneje v svojem najimenitnejšem delu razpravljal o razmerju med spoštovanjem do starišev pa med vstopom v redovni stan in razmotrival vprašanje, ali je kdo iz pokorščine do starišev dolžan ne vstopiti v redovni stan. Ljubezen do starišev pa redovniško življenje sta dve čednosti, razlaga Tomaž,1 čednost pa čednosti ne more nasprotovati, zatorej se ne more zgoditi, da bi prišlo v nasprotje spoštovanje do starišev pa redovniške obljube. Vsaka čednost ima določene meje in če te prestopi, potem ni več čednost, marveč pregreha. Dolžnost je, stariše spoštovati napravi način, ne bi pa bilo v pravem redu, če bi nas poslušnost do starišev odvračala od Boga, v tem slučaju pokorščina do starišev ne bi bila več čednost. Tukaj se torej dolžnosti do starišev umaknejo dolžnostim do Boga. Sicer je pa dolžan tudi redovnik spoštovati in častiti svoje stariše. O isti stvari piše sv. Bernard:2 „Zapustiti mater, se zdi res nečloveško" (inhumanum); toda ostati pri njej, ko te Bog kliče, ni koristno za njo samo, ker je na ta način ona vzrok pogube svojega sina in spravi v nevarnost tudi svoje lastno zveličanje. Če jo torej zapustiš, je to njej v prid in je znamenje prave ljubezni . .. Tisti, ki je ukazal spoštovati očeta in mater, je rekel tudi: „Kdor ljubi očeta ali mater bolj kakor mene, ni mene vreden" (Mat. 10, 37). V takih velevažnih zadevah, kakor je n. pr. volitev stanu, se človek sme poslužiti svoje osebne pravice in prostosti. Kot princip življenja so stariši dolžni skrbeti za svoje otroke in jim zato nikakor ni dovoljeno stopiti v redovni stan. otroke pa neoskrbljene popolnoma zapustiti. Nasprotno pa so otroci dolžni za stariše skrbeti, jim pomagati in jih hraniti le takrat, če so stariši v potrebi. Zatorej ni dovoljeno sinu ali hčeri sto- 1 Summa theol. II. 2. qu. 101, a. 4. — 2 Epist. 104, n. 3. piti v redovni stan, če so stariši slabotni, bolani in siromašni, pa nimajo druge podpore. Ako pa stariši niso v potrebi in sili, sme otrok tudi proti njih volji stopiti v red (oziroma v kak drug stan), ker v izvolitvi svojega stanu in osobito v službi božji je otrok, ko odraste, prost. Spoštovanje do starišcv se ne razteže le' na zunanje, tvarne in časne reči, marveč tudi na znotranje, duševne; čast, hvaležnost in ljubezen pa otrok lahko izkazuje svojim starišem tudi v redovnem stanu.1 V zunanji potrebi pač Tomaževi stariši niso bili, spoštovanja in ljubezni do starišev pa Tomaž z vstopom ni odvrgel. Zatorej je v tem oziru pred svojo vestjo bil čisto na jasnem, le začasno je izjalovil njih politične račune, a poznejši dogodki so pokazali, da je i tu storil prav. Da bi mladega Tomaža odtegnili daljnemu zasledovanju, so ga dominikanci natihoma poslali iz Rima v družbi nekaterih sorcdovnikov na Francosko. Ko je pa Teodora to zvedela, je hitro obvestila svoja starejša sinova v cesarskem taboru o begu njunega mlajšega brata. Cesar je bil ravnokar opustil brezuspešno obsedanje mesta Viterbo in se je s svojo vojsko mudil v Toskani. Razume se, da je grofoma Akvinskima rad dovolil, poslati straže na vse strani, koder bi imeli priti dominikanci z ubežnim bratom. Med bolzenskim jezerom in Sijeno blizu mesteca Aqua-Pendente so si potniki pri nekem studencu počivali, kar plane čez njih krdelce vojakov, na čelu jim brat Tomažev Rajnald. Tomaža primejo, druge pa puste pri miru. Hočejo mu sleči dominikansko obleko, a Tomaž ne pusti. Odpošljejo ga tedaj k materi v trdnjavo S. Giovanni, od ondod pa ga je mati vzela s seboj v Roccasecco. S sladkimi besedami ga skuša mati pregovoriti, naj sleče redovno obleko, a mladenič nasprostno materi dokazuje, da so njeni razlogi prazni. Ko z lepega ni šlo, poprijela je mati strožja sredstva; da ga zapreti v samotno izbo, češ, v samoti se bo že premislil. Materi so pomagale tudi sestre Tomaževe, a te je kmalu pre-dobil na svojo stran. Starejša, Marija je pozneje celo sama stopila v samostan in je bila krog 1. 1255 opatinja benediktinkam v Kapui. V zaporu se je Tomaž vglobil v molitev in v študije; premišljeval je, čital sv. pismo, Lombardove Sentencije in Aristotela. Sestre so mu skrivoma donašale knjig. Od svojega sklepa se pa mladenič nikakor ni dal odvrniti, ob njegovi jekleni volji so se razbili mili in ostri poskusi. Cim bolj so ga nadlegovali, tem bolj se je utrjeval v svojem sklepu. Tudi oče, ko se je vrnil domov, je z vso resnobo in očetovsko veljavo zahteval, naj sleče redovno haljo in tako reši čast svojega roda. Ponujal mu je, če že hoče biti redovnik, naj stopi v benediktinski samostan. Drugič mu je zopet slikal lepoto viteškega stanu ter mu ponujal na izbiro ali daljno ječo ali viteško opravo. 1 Summa theol. II. 2. qu. 189, a. 6. Največ je pa moral prestati od svojih bratov, ki sta prav robato ž njim ravnala ter mu šiloma strgala obleko. Ko vse nič ni pomagalo, izmislila sta si podlo, pa za njun namen primerno izbrano sredstvo, ki bi naj porušilo Tomažu neomajno podlago njegove stanovitnosti in moralne jakosti. Posurovela brata sta prav ugibala, kje je najnevarnejša točka, da se nravna trdnjava predobi, kje je navadno korenina moralnega poloma za mladega človeka. Najmeta mlado in lepo pa malopridno žensko ter jo pošljeta v samotno izbo Tomaževo, da mladeniča vjame v svoje mreže. Borba prikipi do vrhunca, Tomaž izide kakor zlato iz ognja kot zmagoslavec iz nevarne poskušnje. Y tem kritičnem trenutku se pokaže Tomaž drugega egiptovskega Jožefa. Ogorčen zgrabi na ognjišču goreče poleno ter zapodi zapeljivko iz sobe. Zmaga je bila dobljena, njegova veličina za čas in večnost odločena. Z ugaslim polenom napravi Tomaž križ na steno, pade na kolena ter zahvali Boga. da mu je dal prestati težko poskušnjo; slovesno zaobljubi Bogu večno devištvo. — Vsled velikega duševnega boja zaspi. V spanju vidi angele, ki pridejo iz nebes in ga opašejo z belim pasom ter vdarijo za nebeškega viteza. Božja previdnost ima svoja pota. Kakor nekdaj za nebeške duhove pride tudi za človeka odločilni čas poskušnje, ko se mora kakor Herkules na razpotju odločiti na desno ali levo. Blagor človeku, ki spozna „čas svojega obiskanja“, ki spozna, kaj mu je v pravi časni in večni blagor, in ne prezre skrivnostnega klica milosti božje, kakor opominja psalmist: „Danes, ko njegov glas slišite, nikar ne zakrknite svojih src“ (ps. 94). — Tomaž ni zatrdil ob času poskušnje svojega srca milosti božji, zato ga je pa tudi zanaprej utrdila, da ga ni več nadlegovalo meseno poželenje. Kmalu potem nastopi preobrat v Tomaževem položaju. S svojo odločnostjo in stanovitnostjo je premagal svoje sorodnike; začeli so ga čislati in občudovati. Med tem se je tudi cesar Friderik II. nekoliko pomiril s papežem. Izprva seveda tudi on ni maral slišati, da bi mladi grof Ak-vinski postal dominikanec, a sedaj je na prošnjo papeževo, pri katerem so se bili dominikanci pritožili, zaukazal, naj se Tomaž izpusti iz zapora. Po dolgem zaporu ga nekje proti koncu 1. 1244 da mati natihoma izpustiti skozi okno. Tomaž gre naravnost k dominikancem v Napolj, odtod pa v Rim. A sorodniki se še niso mogli pomiriti. Mati1 vloži tožbo pri apostolski stolici zoper dominikance, češ, da so ji ugrabili sina. Tomaž se je moral sam zagovarjati pred Inocenc ijem IV. Papež, hoteč ugoditi obema strankama, ponudi Tomažu opatijo na Monte Cassino in povrh dovoli, da sme kot benediktinski opat živeti po pravilih dominikanskega reda. če je že tako vnet za ta red. Tomaž se prav dobro zagovarja in odkloni po- 1 Oče jc med tem menda umrl, ker ni več o njem sledu. nujeno čast. Ko papež spozna njegovo trdno in premišljeno voljo, zavrne tožbo, in Tomaž je odslej imel mir zaradi svojega poklica. Strašni dogodki, ki so v kratkem prišli nad hišo Akvinsko, so pokazali, kako modro je Tomaž ravnal, ko si je izvolil za svoj delež siromaštvo, samoto, modrost in nedolžnost, odklonil pa hipne dobrine in bliš-čečc časti, ki mu jih je ponujal visoki stan. Obitelj Akvinska je iz neznanega vzroka prišla v nemilost pri cesarju. Konrad IV. jim je opu-stošil vsa posestva in leta 1252 grad Akvino do tal podrl. Tomaževega brata Landulfa je pognal v pregnanstvo, dočim je Rajnald umrl v ječi. Ime grofov Akvinskih je pa ovekovečil Tomaž v meniški halji, sicer bi se v zgodovini komaj omenjalo. To je moč in zmaga moralnih idej in vzorov, katerih ne vedo ceniti oni, ki gledajo le na trenutni uspeh! Kar je pred ljudmi majhno in zaničljivo, je v resnici mnogokrat veliko in častno. 4. Tomaževe študije v Kolinu in v Parizu. Ko je Tomaž došel v Rim, se je ondi ravnokar mudil general dominikanskega reda Janez Teutonicus (1241—1252), ki je nadepolnega mladeniča 1. 1244 vzel s seboj v Pariz, od ondod pa v Kolin, kjer se je 1. 1245. imel vršiti generalni kapitul dominikanskega reda.’ Potovala sta vsaj večinoma peš, zakaj dominikanska pravila so bila jako stroga in razni kapituli so ponovno zabičali, da se redovniki smejo le v posebno nujnih okoliščinah voziti, sicer pa morajo hoditi peš. Dolgo potovanje po raznih deželah in med raznimi ljudstvi je brezdvomno na mladega, dovzetnega Italijana blagodejno vplivalo ter mu razširilo duševno obzorje. Za njegovo duševno razpoloženje in stremljenje je prav značilen odgovor, ki ga je dal na vprašanje svojega vodnika pri prvem pogledu na Pariz: „Kaj bi dal za to, da bi bil kralj tega mesta?" — „Rajši bi imel homilijo sv. Janeza Krizostoma o Matevževem evangeliju, kakor pa da bi bil kralj tega mesta!" V Kolinu sta se srečali dve veliki duši. Ondi je takrat bival in učil največji nemški učenjak srednjega veka, duhoviti in podjetni Albert Veliki,2 imenovan „Doctor univeralis"; v katerem je modrosti žejna duša 1 V raznih življenjepisih Tomaževih se navadno bere, da je ob prihodu Tomaževem v Rim ondi zboroval generalni kapitul, ki je sklenil, poslati Tomaža na višje nauke. Ta trditev je povzeta iz Vilhelma de Točo, toda v Rimu je šele 1. 1292 prvič zboroval generalni dominikanski kapitul. I,. 1243 je bil generalni kapitul v Parizu, 1. 1244 pa v Bolonji. V7 Rimu je takrat menda zboroval le pokrajinski kapitul, kateremu je prisostvoval tudi redovni general, ki se je takrat v Rimu mudil. Cfr. Reichert, Monumenta Ordinis FF. Praedicat. Vol. I. t. III. 2 Rojen (kakor se splošno misli, — trdnega dokaza ni) 1. 1193 v švabskem mestecu Lauingen ob Donavi iz plemenite obitelji Bollstadt. Okoli 1. 1223. je stopil Tomaževa našla studenec, s katerega globoko in čudovito modrostjo se je lahko napojila.' Viljem de Točo nam opisuje Tomaža v Albertovi šoli kot zelo skromnega, ponižnega, tihega, marljivega in pobožnega učenca. Tovariši njegovi so mislili, da je mladenič slabo nadarjen in da ne more dohajati visokih misli Albertovih, zatorej so ga pomilovali in zaradi njegove molčečnosti zbadljivo imenovali „mutastega sicilskega vola“. Eden tovarišev se mu ponudi, da mu hoče pomagati in ž njim ponavljati predavano tvarino. Ponižni Tomaž sprejme ponudbo. A tovariš kmalu zapazi, da ga Tomaž v bistroumnosti daleč nadkriljuje. Ko se nekoč v zamotanem vprašanju popolnoma zmede in zaplete, pojasni Tomaž mirno, jasno in določno zamotani vozelj. Tovariš ostrmi in ga poprosi, da za-naprej menjata uloge. Tudi modri učenik Albert je v kratkem odkril v skromnem mladeniču skriti talent. Nalašč mu je stavljal v rešitev najtežja vprašanja; odgovori Tomaževi so bili vselej jasni, določni in globoki. Ko je pri javni disputaciji vzbudil splošno občudovanje, je Albert bojda zaklical: ...Mi ga imenujemo mutastega vola, a on bo še v znanosti tako zamukal, da bo odmevalo po vsem svetu.“ 3 L. 1245 so Alberta „z ozirom na njegovo neprimerljivo učenost“, kakor pravi Tomaž Cantipratanus, poslali v Pariz, da bi ondi predaval bogoslovje. Istega leta je umrl v Parizu ondotni škof, sloviti Aleksander Haleški s častnim priimkom „Doctor irrefragibilis“. In ravno to leto pride v Pariz drug velikan Albert, ž njim pa nadarjeni učenec Tomaž Akvinski. Generalni kapitul v Bolonji 1. 1240 je bil zaukazal, naj pro-vincijali pošiljajo nadarjene učence v Pariz na višje nauke. Pariz je bil takrat središče in ognjišče znanstvenega življenja, zlasti je slovela pariška v dominikanski red. Učil je v Kolinu in v Parizu. L. 1260. je po želji in zapovedi Aleksandra IV. postal škof v Reznu, kjer je uredil sila zanemarjeno škofijo. L. 12(52. sc je odpovedal škofiji ter se vrnil v samostan k svojim študijam. Umrl je v Kolinu 15. novembra 1280. Papež Gregorij XV. ga je 15. septembra 1622. prištel zveličanim. — Njegr vi mnogobrojni spisi zasegajo v modroslovno, naravoslovno in bogoslovno področje. Prvo izdajo vseh njegovih del je oskrbel dominikanec Peter Jammv in je izšla v Lionu 1. Iti5l v 21 folijantnih zvezkih. Druga izdaja Albertovih del je izšla v Parizu v 38 zv. 1. 1890 in nasl. — O njegovem življenju gl. v. Hertling, Albertus Magnus (Köln 1880), SighartJ., Albertus Magnus. Sein Leben und seine Wissenschaft. Regensburg 1857. Em. Michael, Albert der Grosse v „Zeitschrift für kath. Theol.“ Innsbruck 1901. 1 Quo cum pervenisset praedictus iuvenis et audivisset in omni scientia pro-funda et miranda docentem, gavisus est se cito invenisse, quod quaereret; a quo hau-rire posset avidus, quod sitirct. Vilj. de Toco, Bollandisti, marcij, t. I. pg. 660 F. 2 Fertur magistram Albertum dixisse per spiritum prophetiae: Nos vocamus istum bovem mutum; sed ipse adhuc talem dabit in doctrina mugitum, quod in tato mundo sonabit. Vilj. de Toco, Bolland. Mart. t. I., 661 C. tcologična in artistična šola,1 kakor v Bolonji pravna, v Salernu pa medicinska šola. V velikem duševnem pokretu 13. veka zacvetejo tudi vseučilišča. Ponekod so se razvila iz starodavnih samostanskih ali stolnih šok tu in tam so pa nastala znova, poleg drugih, že obstoječih šol. Notranje ustroj-stvo vseučilišč se je razvilo in izohličilo zlasti v 13. veku. Današnji pojem „univerze“ se pa ne krije povse s srednjeveško „univcrsi'as". Beseda „Universitas“, ki se često omenja v srednjeveških spisih, znači v civilnem pravu zadružno korporacijo. V akademičnem 2 življenju „universitas“ ni pomenjala učnega zavoda samega, marveč zbor profesorjev, ki so učili na kaki šoli, ali tudi skupino učencev, ki so pohajali dotično šolo (universitas magistrorum atque scholarium). Višji učni zavodi so se pred 13. stoletjem imenovali enostavno „scholae“, od 13. veka naprej pa „Studium generale“ ali „sollemne“. Sčasoma so pa besedo universitas prenesli na šolo samo. Tako že Karol IV. govori o „Studium Pragense“ in „universitas Pragensis“. Srednjeveška vseučilišča je preveval vseskozi verski duh. Vse ustanovne listine do 16. stoletja in še dalje izrecno povdarjajo, da je namen vseučilišča ohranitev in pospeševanje čiste, prave vere. Vsi važnejši aka-demični čini so se začeli in končali z verskimi obredi. Bilo je splošno prepričanje, da se le tedaj more znanost uspešno gojiti in človek v resnici spopolniti, ako ostane na potu, ki vodi do vira vse resnice in blagra — Boga. Sicer so pa vseučilišča uživala takrat veliko prostost, bila so prave trdnjave prostosti; ..libertas academica“ je bil dragocen zaklad, katerega so neustrašeno branili proti vsakomur. Vseučilišče se je upravljalo samo po svojih štatutih. Ugled vseučilišča je bil zelo velik. Francoski kralji so s ponosom imenovali pariško visoko šolo svojo najstarejšo hčerko; doktorski naslov je podeljeval neko vrst plemstva. Pred glasom vseučilišča so včasi obmolknili celo odloki kraljev in papežev. Slavna pariška filozofična šola je celo vtisnila poseben pečat francoskemu jeziku. Njegova slovniška pravila so trdno določena, v svojih izrazih zahteva francoščina jasnost kakor sholastične distinkcije, besede tečejo logično kakor stavki v silogizmih. Po vplivu francoskega jezika so mnogi modroslovni pojmi prešli v splošno rabo vseh omikanih narodov. Sploh je bila filozotična izobrazba podlaga vsem študijam; vsakdo je moral najprej biti artist t. j. filozof, potem šele je mogel vstopiti v kako drugo fakulteto. Pariško vseučilišče se je razvilo koncem 12. in začetkom 13. 1 Teologična šola v Parizu je imela časten naziv „sacratissima“, pravna ,,con-sultissima” in medicinska „salubcrrima". Bulaeus, Historia Universitatis Parisiensis (Paris 1665—1673) IV. pg. 362. 2 Beseda „akademik“ v pomenu visokošolec ni bila v navadi v srednjem veku. veka iz skupine raznih višjih šol s tem, da so se učitelji raznih strok pod vplivom takrat procvitajoče zadružne organizacije združili v eno korporacijo.1 Polagoma so se izobličile 4 fakultete: bogoslovna, artistična (filozo-fična), pravna in medicinska. Najmočnejša je bila filozofična fakulteta, ki je bila razdeljena v razne narodnosti in je sploh veljala kot zastopnica vseučilišča. Kralj Filip August je 1. 1200 povodom nekega prepira med meščanstvom in dijaštvom vseučilišče izvzel izpod sodnostni svetnih sodnikov. Cerkveno potrjenje je dal pariški univerzi papež Inocencij III., ki je bil i sam njen učenec. Papežev legat Robert Courijon je izdelal štatut, ki govori o lastnostih učiteljev, o dolžnostih dijakov, o knjigah in o pogojih za teologična predavanja. Pariška univerza je bila vzorec za vseučilišča na Nemškem in Angleškem. Leta 1229. bi zaradi izgredov bila skoro razpuščena, vendar ji je kralj Ludovik IX. naposled potrdil stare privilegije. Dijaki pariške univerze so stanovali v posebnem delu mesta, ki še dandanes nosi po njih ime „Quartier latin.“ Ubožnejši so prebivali v podstrešnih luknjah — izbe se ne morejo imenovati, zakaj najslabša stanovanja naših delavcev se jedva primerjajo ž njimi. Tu se je skrivala velika beda, pogostoma pa tudi velika nravna propalost. Pouk na teologični fakulteti so oskrbovali deloma stolni kanoniki, deloma pa razni redovniki, ki so imeli samostane v Parizu. Najprej so dobili učiteljske stolice cistercijci, premonstratenci, pa korarji sv. Viktorja. V 13. stoletju so se jim pridružili še dominikanci in frančiškani. Domi-kancem je 1. 1229. dovolil škof Viljem Auvergne-ski, da so začasno prevzeli eno stolico, katero so pa stalno pridržali in si kmalu pridobili še drugo, kar je vzbudilo nemalo zavist. Frančiškani so pa prišli do vse-učiliške stolice s tem, da je stopil v njihov red slavni Aleksander Haleški ter pridržal svojo stolico. L. 1244. in 1249. je papež Inocencij IV. določil, da mendikantom gredo na vseučilišču glede na predavanja, akademične časti in druge odlike iste pravice kakor drugim. Od dominikancev je pa moral biti eden Francoz, drugi pa ne Francoz. Dominikanci so imeli svoja predavanja v konventu sv. Jakoba. Kmalu je navrelo v konvent toliko mladeničev iz raznih pokrajin dominikanskega reda, da so okoli 1. 1236. izdali določbo, da vsaka pokrajina sme poslati v Pariz le tri posebno nadarjene mladeniče. V tem samostanu sta prebivala tudi Albert in Tomaž. Albert je svoji nalogi izvrstno zadostil, Tomaž je pa marljivo nadaljeval svoje študije in 1 Wetzer & Welte, Kirchenlex. XII., 315 i. d. Sv. Tomaž Akvinski. dosegel prvo akademiško čast — bakalaureat.1 Bakalar je že dobil pravico, pod vodstvom kakega doktorja imeti predavanja. Po dobro prestani izkušnji so ga proglasili sposobnega, vdeležavati se javnih disputacij. Te dispu-tacije so bile nekaki duševni turnirji in ljudska vseučilišča onega časa. Vršile so se v cerkvi ali na kakem drugem javnem prostoru in sicer redno v postnem času. Vsak učitelj je moral od časa do časa imeti ali voditi javno disputacijo. Navzoči so bili doktorji2, bakalarji, učenci in tudi drugo občinstvo. Doktorji v črnem doktorskem plašču in z biretom na glavi so zasedli visoke stolice. Nižje so bile poprečno klopi za bakalarje. Doktor, ki je vodil disputacijo in predsedoval odlični skupščini, je stopil na vzvišeno stolico ter kratko napovedal predmet disputacije (quaestio), včasih ga tudi nekoliko razložil. Sedaj so nastopili iz svojih nizkih stolic borilci — bakalarji. Razdelili so se v defendente in oponente; navajali so dokaze za ali proti (argumentatio). Ko se je učenjaški boj razvnel in razvil do naglih in podrobnih vprašanj, so si nasprotniki stopili bližje. Ako so postali prestrastni ali so se oddaljili od predmeta, je bila dolžnost predsednikova, da jih navrne na pravi tir ali ukaže umolkniti. Ako se je stvar zamotala in je niso mogli povoljno rešiti, rešil jo je doktor-predsednik sam in vsi so se morali udati. Med disputacijo so rabili določene izraze uljudnosti. Disputacijo je sklenil kak doktor ali starejši bakalar z uljud-nim nagovorom na predsednika in njegovo stroko. Ako je bakalar dobro prestal disputacije, dobil je t. zv. „prima lau-rea“ — okroglo kapico, in odslej je smel i sam predavati, bodisi da je ponavljal predavanja učiteljeva ali pa je razlagal kako knjigo, katero mu je nakazal pravi učitelj. Na teologični fakulteti je bakalar pod vodstvom magistrovim razlagal posamezne knjige sv. pisma (baccalaureus biblicus); ko je ta tečaj dokončal, se mu je odkazalo razlaganje posameznih traktatov sentenc Petra Lombarda3 (baccalaureus sententiarius). Ko je dokončal 2. knjigo sentenc in začel s 3., je postal „baccalaureus formatus“ in kandidat za višjo akademično stopinjo — licenciat. Ako je dobro predaval 1 Besedo „baccalaureus“ izvaja Littre od keltske besede bachen — majhen, mlad; v resnici pa izhaja iz novolatinske besede „baccalarius“, ki pomeni od 9. stoletja malega posestnika „baccalaria“, t. j. cerkvi pripadajočega zemljišča, za katero je plačeval obresti, torej je bil nižji cerkveni vazal, pozneje nemški Knappe, pa tudi nižji duhovnik. V 13. stoletju je ta izraz prešel v akademično rabo ter se je ž njim zaznamovala najnižja akademična čast. V tem pomenu je beseda dobila obliko baccalaureus ter so si jo razlagali z bacca laurea (Lorbeer). 1 Licenciat je še takrat bil istovreden z doktorstvom. , 3 Petrus Lombardus, imenovan „magister sententiarum“, se je rodil koncem 11. veka v Lombardiji. L. 1159. je postal škof v Parizu, a se je čez leto dni odpovedal škofiji in je umrl 1. 1164. Bil je eden najvplivnejših pisateljev srednjega veka, njegov vpliv na šole je trajal več stoletij. Njegove štiri knjige Sentenc, imenovane tudi „Summa magistri Lombardi“ so služile kot učna knjiga v teologičnih šolah. Mnogo- in še med tem dalje marljivo poslušal predavanja doktorjev, so ga učitelji predstavili kancelarju, da mu podeli licenciat. Kdor je hotel postati javni bogoslovni učitelj, je moral najmanj 4 leta slušati teologijo. Ker je Tomaž eno leto opravil že v Kolinu, preostalo mu je še v Parizu 3 leta. A učiteljske službe ni nastopil v Parizu. L. 1247. je dominikanski generalni kapitul zaukazal, da si morajo štiri redovne pokrajine: provensalska, nemška, angleška in lombardska ustanoviti svoje visoke šole (generale Studium et sollemne), kamor bo smel vsak provincijal poslati po dva učenca. Vsled tega je provensalska pokrajina dobila visoko šolo v Montpellier, lombardska v Bolonji, angleška v Oxfordu, nemška pa v Kolinu, ki je bil najprimernejši za tako šolo zaradi ugodne lege, živahnega prometa in dobro razvitega duševnega življenja. Za vodjo nove šole je bil najsposobnejši Albert; na njega je tudi padla izvolitev. Tako je najbrž v poletju 1. 1248. Albert s Tomažem zapustil Pariz in se vrnil v Kolin. Zelo verjetno je, da je 15. avgusta t. 1., ko je bil položen temeljni kamen veličastni kolinski stolnici, Albert že bil v Kolinu.1 5. Tomaž uči v Kolinu in v Parizu. Z novim šolskim letom 12482 je Tomaž pod vodstvom Albertovim nastopil nčiteljsko službo na novovstanovljeni visoki šoli. Njegov tovariš je bil Ambrozij Sansedonius iz Siene. Tomaž je razlagal modroslovje, sv. pismo in sentence Lombardove. V to dobo spada začetek Tomaževega literarnega delovanja;3 spisal je kot učitelj v Kolinu razpravo „de ente et essentia ad sodales“ (nekak obris ontologije), pa „de principiis naturae ad fratrem Silvestrum“ (temeljna načela kozmologije), začel je spisovati tudi komentar k Lombardovim sentencam. Albertovo ime je privabilo nebroj učencev v Kolin in to je pomoglo, da je tudi Tomaž hitro zaslovel. Držal se je sicer zvesto svojega modrega učitelja in vodnika, vendar ga ni robsko in mehanično posnemal, ampak je tudi samostojno razvijal svojo metodo, Njegov učenec in življenjepisec teri razlagavci, t. zv. „Sententiarii“, so spisali nebrojne komentarje k Lombardovim sentencam. Sicer pa Lombard ni izviren, ampak je eklektik, ki zajema primerne'misli od vseh strani, da razloži cerkveni nauk; 9/10 njegovih sentenc se da dognati iz sv. Avguština. Pozna se tudi vpliv njegovega učitelja Abelarda in pa Hugona a S. Victore. Gl. Dr. Joh. Espenberger. Die Philosophie des Petrus Lombardus und ihre Stellung im 12. Jahrhundert. Beiträge zur Geschichte der Philosophie des Mittelalters, Münster 1901. 1 Zeitschrift f. kath. Theologie 1901, str. 48. 2 Akademično leto se je začelo med 19.—28. okt. in je trajalo blizu do 7. sep- tembra. V vsem je bilo 90 dni počitnic, četrtki in prazniki so bili tudi prosti. 3 Ševčik, I. 69. Sv. Tomaž Akvinski. 2^: Viljem de Točo ga slavi, da je že koj v začetku svojega učiteljevanja iznenadil poslušalce z enostavnim in jasnim predavanjem. V svojih poslušalcih je vedel vzbuditi vnemo in zanimanje za predmet, ker je našel vedno novih vprašanj in dokazov.1 V svojih spisih ni imel pred očmi toliko učenjakov, marveč pred vsem svoje poslušalce, zatorej je pisal kratko, jasno in določno, pa vendar tudi natančno in globoko. Za svojega učiteljevanja v Kolinu se je pripravljal tudi na sv. red ter se uril v cerkvenem govorništvu, ker pridigovanje je bilo poglavitna naloga sinov sv. Dominika. Posvečen je bil najbrž 1. 1251. Kdo naj opiše čustva svetega strahu, veselja, ljubezni in gorečnosti, ki so prevevala nedolžno dušo Tomaževo, ko je postal srednik med Bogom in človeštvom! Njegova nežna duša je pač pela polna rajske radosti z Marijo veličastno pesem „Magnificat“, ko se je v njegovih rokah prvokrat pod vidnimi podo- bami kruha in vina vršila najvišja skrivnost krščanske vere. Najsvetejša daritev je bila odslej Tomažu neusahljiv vir veselja, tolažbe, milosti in razsvetljenja. Živa vera v navzočnost Gospodovo v najsv. zakramentu je ganila strune njegove duše, da so zapele veličastne himne v čast presv. Evharistiji. Tomaž je znan kot vzoren častilec in vneti pesnik najsvet. zakramenta. Leta 1252.2 se je Tomaž ločil od svojega učitelja Alberta. Ker je svojo učiteljsko službo tako izvrstno opravljal, je Albert izposloval, da so ga poklicali v Pariz, kjer bi naj nadaljeval učiteljsko službo, hkrati pa dosegel doktorsko čast. Skromnega Tomaža je iznenadilo to vabilo in se je branil te odlične časti, a sveta pokorščina mu je velevala, da sluša glas svojih predstojnikov. Njegov tovariš Sansedonius je pa bil poklican za učitelja v Rim. Tomaž je potoval iz Kolina v Pariz skozi današnjo Belgijo, kjer se je pomudil nekoliko dni pri kneginji Adelheidi burgundski in njenem možu Henriku III., brabantskem vojvodu. Skromni pa duhoviti mož v meniški halji je napravil mogočen vtisek na dvoru. Ker je v ondotnih pokrajinah bivalo mnogo judov, prosila je kneginja Tomaža, naj ji da navodilo, kako naj ravna z j udi. Tomaž je po svojem prihodu v Pariz res spisal delce „De regimine Judaeorum“, ki kaže njegovo razboritost v praktičnih rečeh pa tudi človekoljubno srce. Judje sicer nosijo na sebi velikansko krivdo, ker so zavrgli in umorili Mesija, vendar naj ne ravna ž njimi kruto in naj jim pusti, kar jim je potrebno. Kristjani se morajo kazati kristjane 1 Erat enim novos in sua lectione movcns articulos novum modum et darum determinandi inveniens et novas reducens in determinationibus rationes. Bolland. 1. c. 661. 2 Ta letnica ni gotova, gotovo je le, da je začetkom šolskega leta 1253 že predaval v Parizu. -s— 21 —s- nasproti vsem. Denarje, katere jim je bila ugrabila, naj vrne lastnikom ali pa razdeli ubožcem. Judje si sicer navadno pridobe premoženje z oderuštvom, vendar jih vladar za to ne sme oropati, ker bi potem s tujim ropom bogatil sam sebe. Judje naj nosijo posebno obleko, da se razpoznajo od drugih, ne le ker to zahteva lateranska sinoda, ampak tudi njih lastna postava. Tudi v slavni Lovani (Löwen) se je mudil nekaj časa; v ondotnem samostanu še kažejo pult, ki ga je baje rabil Tomaž, ko je pri slovesni službi božji pel evangelij. Kakor je bilo povabilo v Pariz častno za Tomaža, tako je pa bilo tudi važno za njegovo daljno delovanje. Le tu je imel njegov duh primerno okrožje, da razvije vse svoje moči. V Parizu je našel zopet mirno bivališče v samostanu sv. Jakoba. Tudi tu je kot podrejeni učitelj pod vodstvom magistra Elija Brunetti razlagal sentence Petra Lombarda pa sv. pismo. S svojim predavanjem je nadkrilil vse nade; število poslušalcev je od dne do dne rastlo1 in kmalu je zaslovelo Tomaževo ime po vsem Francoskem in še dalje čez meje francoskega kraljestva. Tomaž pa svojega delovanja ni omejil le na šolsko dvorano, ampak njegov glas se je razlegal tudi po pariških cerkvah. Tomaž slovi kot dober cerkveni govornik. Njegov nastop je bil skromen pa resen, predavanje globoko pa logično razvrščeno, živahno in jasno. Oči je imel med pridigovanjem ali v nebo uprte, kakor bi zrl svete skrivnosti, ali pa zaprte.2 V njegovih ustih je vsaka beseda dobila nek višji pomen; ljudstvo ga je poslušalo s svetim spoštovanjem, kakor bi njegove besede prihajale od Boga.3 Svojo višjo moč so njegove besede dobivale odtod, ker je njegova duša bila tesno združena z Bogom: kar je oznanjeval, je tudi sam izvrševal, zakaj če je nauk dober, pa je pridigar slab, tedaj je on povod, da se zaničuje božji nauk, pravi Tomaž o pridigarju v svoji razlagi k Matevževemu evangeliju (pogl. 5.).4 V svojih govorih ni prodajal svoje učenosti, ampak govoril je v duhu in moči božji; pred očmi je imel vedno to, kar bi poslušalcem moglo v resnici koristiti, zakaj pridigarjeva dolžnost je, razsvitljevati vernike v veri in voditi v dejanju, kazati, česa se je ogibati, ter sedaj grozeč, sedaj svareč pridigovali ljudem,5 Nikdar se ni spuščal 1 Število dijakov je na pariškem vseučilišču narastlo v 13. veku včasi na 40.000. 2 Bolland. 708. Po pravilih retorike sicer to ni, a individualno posamezniku lahko dobro pristoji. 3 Tam reverenter audiebatur a populo, quasi sua praedieatio prodiret a Deo. Bolland. 669 n. 30. 4 „Si doctrina est bona et praedicator malus, ipse est occasio blasphemiae doctrinae Dei.“ 5 „Praedicatores debent illuminare in credendis, dirigere in operandis, vitanda manifestare, et modo comminando, modo exhortando hominibus praedicare.“ Comment, in evang. s. Matth. v pretiran rigorizem, da bi zabičeval, česar sam ne bi izpolnjeval ali kar se sploh ne bi moglo dejanski izvršiti, nikdar ni trdil česa, kar bi dogmatično ne bilo utemeljeno. Tomaževo delovanje v Parizu je bilo v vsakem oziru vzgledno in uspešno, odpirala se mu je slavna bodočnost. V tem času je izdal tudi komentar k sentencam Petra Lombarda in nekaj filozofično-teologičnih razprav, ki so nastale iz odgovorov na različna vprašanja, ker so se razne odlične osebe obračale nanj, da jim reši kako preporno vprašanje. 6. Tomaž zagovarja svoj red in postane doktor. Da je bakalar mogel postati doktor, moral je tri leta z dobrim uspehom pod nadzorstvom kakega doktorja imeti predavanja in potem se podvreči javni disputaciji. Tomažu se je predpisana doba približevala h koncu, vse mu je bilo v prilog, da prejme doktorsko lovoriko, saj je že sedaj s svojo učenostjo prekosil skoro vse druge, kakor pravi Točo,1 kar leta 1253. nenadoma izbruhnejo na pariškem vseučilišču prepiri, ki so se iz neznatnega početka razvili v velikansko burjo ter potresli malone vso Francijo in zavlekli tudi Tomaževo promocijo. Dominikance in frančiškane so že dalj časa njih svetni tovariši duhovskega in laiškega stanu gledali z zavistnim očesom, dokler se ni skrita mržnja prevrgla v očitno sovraštvo. Neke noči je prišlo do spopada med mestno stražo in med dijaštvom, ki je imelo tudi pravico, nositi orožje in ni spadalo pod oblast mestne policije. V prepiru sta obe stranki potegnili za orožje in pri tem so stražarji enega dijaka ubili, nekatere pa težko ranili. Vseučilišče je smatralo to za kršenje svojih pravic in se je potegnilo za dijake ter tirjalo zadoščenja. Ko pa vlada temu ni hotela ugoditi, je vseučilišče ustavilo predavanja. Redovniki, frančiškani in dominikanci, se pa niso zmenili za to, ampak so nadaljevali svoja predavanja. Ker so ostale šole bile zaprte, je dijaštvo, ki se ni mešalo v nastale homatije, vrelo k redovnikom. Kralj, vseučiliščni kancelar, pariški škof in papež so odobrili njih ravnanje, a tem bolj so se raztogotili nad redovniki ostali profesorji. Začeli so hud boj proti njim ter so jih izključili iz vseučilišča. Redovniki so se pritožili pri Inocenciju IV., ki je poslal sicer vseučilišču laskavo pismo, vendar je zahteval, da se redovnikom puste njihove pravice. Uporna stranka se pa ni udala, njej na čelu je bil magister in kanonik Viljem de S. Amore, ki je spisal strasten spis zoper beraške redove pod naslovom: „De periculis novissimorum temporum.“ Ta spis, poln klevet zoper redništvo, je poslal ’ ... ut omnes etiam Magistros videretur excedere et claritate doctrinae soho Jares plus ceteris ad amorem scientiae provocare, papežu pa ga v francoskem prevodu razširil tudi po vsem Francoskem. Med tem je umrl Inocencij IV., njegov naslednik Aleksander IV. (1254— 1261) je to zadevo izročil odboru 4 kardinalov ter L 1255. zastopnike obeh strank poklical pred sebe. Viljem s svojimi pristaši se je odzval povabilu, frančiškane in dominikance sta zastopala njih generala; na izrecno željo papeževo sta pa od dominikancev bila poklicana tudi Albert Veliki in njegov učenec Tomaž Akvinski. Aleksander IV. je v poletnem času stoloval večinoma v Anagni. Tjekaj so prišli tudi zastopniki obeh strank. Albert je spis Viljemov v Anagni hitro proučil ter v javnem konsistorju stavek za stavkom temeljito ovrgel in sijajno zmagal.1 Viljemov spis je bil obsojen in sežgan, redovnikom pa so bile potrjene njih pravice na pariškem vseučilišču. Po posredovanju kralja Ludovika IX. se je vseučilišče podvrglo razsodbi apostolske stolice, Viljem je moral zapustiti pariško vseučilišče ter je poln jeze, sovraštva in togote odšel iz Pariza in se umaknil na svoje posestvo v Burgundiji. Albertove dokaze zoper Viljemov spis je Tomaž zbral in nekoliko razširjene pozneje izdal pod naslovom ,,Clypeus potestatis ecclesiasticae ... contra impugnantes Dei cultum et religionem" (med Tomaževimi deli opuse. 19.). Za časa teh strastnih prepirov na pariškem vseučilišču je Tomaž ostal popolnoma miren, njegova golobja duša ni poznala zavisti in sovraštva. Bučni prepiri ga niso motili pri njegovem literarnem delovanju. Spisal in izdal je v tem času več krajših in daljših spisov kakor: Expositio symboli Apostolorum (opusculum 6.), expositio orationis dominicae (op. 7.), expositio salutationis angelicae (op. 8.), de duobus praeceptis charitatis et decem legis praeceptis (op. .4), in articulos fidei et sacramenta Ecclesiae expositio (op. 5.),2 komentar k preroku Izaiju in k Boetijevemu spisu „de hebdomadibusu ter k spisu „de divinis nominibus“ Dionizija Areopa-gita. Zdi se, da je tudi ves ta čas nadaljeval svoja predavanja, ker papež Aleksander IV. 1. 1256. hvali kancelarja pariškega vseučilišča, da je Tomažu, odličnemu možu po plemstvu, po čednostih in bogatem znanju,3 podelil licenco ter zahteva, da ga sedaj tudi slovesno sprejmejo med magistre ter mu podele t. i. principium regiminis. Dne 23. oktobra 1256. sta morala dva pariška profesorja nasprotne stranke priseči pred papežem, da sprejmeta Tomaža in Bonaventuro kot magistra. Ko se je naposled vihar polegel, se je približal čas slovesne promocije. Dne 23. oktobra 1257 sta bila Tomaž in Bonaventura slovesno proglašena za doktorja. Pri promociji je Tomaž — ki še ni bil dosegel postavne dobe 35 let — sijajno razpravljal 1 Em. Michael, Albert d. Gr., Zeitschrift f. kath. Theol. 1902, str. 58. 2 Vsi ti spisi se nahajajo v zbirki „S. Thomae Aquinatis Opuscula selecta.“ Vol. I. Ratisbonae, Georg. Jos. Manz. 1879 (ed. nona). 3 Viro utique nobilitate generis et morum honestate conspicuo ac thesaurum iteralis scientiae per Dei gratiam assecuto. o resnici (de veritate) ter si je za rek izbral besede psalmistove: „Rigans montes de superioribus suis; de fructu operum tuorum satiabitur terra“ (ps. 103, 13). Besede se dajo lepo obrniti na resnico, ki kakor blagodejna rosa napaja in nasičuje duha, a i Tomaž sam je s svojo učenostjo uresničil te besede. V znamenje doktorske časti so novopotrjenemu doktorju izročili najprej prstan kot simbol njegove duhovne poroke z znanostjo, z desnico se je moral dotakniti zaprtega sv. pisma v znak, da poseduje znanje te sv. knjige, na to mu je promotor podal odprto sv. pismo z besedami: „Sprejmi oblast, učiti po vseh krajih sveta“,1 potem ga je posadil med doktorje rekoč: „Vsedi se med učenike.“2 Naposled mu je postavil na glavo biret in mu ga zopet snel z besedo „Te discooperio — odkrijem Te“, v znamenje, da je kot učenik služabnik cerkve božje na zemlji, ki je podlaga in steber vse resnice, in torej podložen njenemu najvišjemu učiteljstvu. Tomaž in Bonaventura sta v tem času sklenila tesno in v resnici idealno prijateljstvo. Prav pravi že Cicero, da je pravo prijateljstvo mogoče le med dobrimi; zahteva se pa neka sorodnost srca in mišljenja, ali kakor pravi Cicero, soglasje v božanskih in človeških rečeh, združeno z dobrohotnostjo in ljubeznijo.3 Vsi pogoji pravega prijateljstva so bili med Tomažem in Bonaventuro, kakor David in Jonatan sta se ljubili njuni duši. Kakor sta ustanovitelja frančiškanskega in dominikanskega reda, Frančišek in Dominik sklenila iskreno prijateljstvo, tako tudi njuna dična duhovna sinova Bonaventura in Tomaž. Njuna značaja se kaj lepo med seboj vje-mata in dopolnjujeta. Tomaž je miren, resnoben in globok mislec s strogo logično metodo, Bonaventura pa poln žarnih čustev. Bonaventura je učenec Aleksandra Haleškega, katerega se v znanstvu tesno oklepa a ga daleč nadkriljuje v visokem mističnem poletu, Tomaž je učenec velikega Alberta, pa v znanstvu veliko samostalnejši. Tomaževi spisi so liki svetloba, ki razsvetljuje, Bonaventurovi pa plamen, ki ogreva. Tomaž je velikan kot učenjak, Bonaventura kot mož praktičnega dela in kot goreč govornik, poln serafskega ognja. Tomaž je po rojstvu visokega rodu, pa je ostal svoje žive dni priprost menih, Bonaventura je bil tudi sin uglednih starišev, pa se je povspel do naj višjih cerkvenih časti, umrl je kot škof in kardinal. Pri nekem obisku je Bonaventuro vprašal Tomaž, odkod zajema svoje globoke misli. Bonaventura pokaže na razpelo, rekoč: „To je moja knjiga.“ Drugokrat obišče Tomaž Bonaventuro in ga najde globoko zatopljenega 1 Accipe potestatem docendi ubique terrarum.“ 2 Sede inter doctores. 2 Est enim amicitia nihil aliud nisi omnium divinarum humanarumqe rerum cum bencvolentia et caritatc consensio. De amicitia c. 6. v nek spis. Ko se mu je reklo, da Bonaventura spisuje življenje svetega Frančiška, je rekel: „Pustimo svetnika delati za svetnika.1 Oba svetnika sta bila isti dan promovirana in sta isto leto umrla, Bonaventura kot predsednik lijonskega koncila, Tomaž pa na potu h koncilu, a je duševno, po svojih spisih vodil koncilske obravnave. 7. Tomaž uči v Parizu in v Italiji. Z doktorsko lovoriko ovenčani Tomaž je nadaljeval na pariški visoki šoli svojo učiteljsko službo. Kot „regens primarius“ pri dominikancih je obdeloval različne tvarine iz bogoslovja in modroslovja, dočim je njemu podrejen bakalar pod njegovim vodstvom razlagal sv. pismo in Lombardove sentencije. Iz predavanj Tomaževih so se razvile večje in manjše * Izročilo pravi, da se je to zgodilo v Beljaku na Koroškem, kjer je nekaj časa bival sv. Bonaventura, Tomaž pa ga je obiskal iz Brež, kjer se je mudil v ondotnem dominikanskem samostanu. Dominikanski samostan v Brezah je bil eden najstarejših in najznamenitejših, ustanovil ga je Dominikov tovariš Hiacint na prošnjo škofa Eberharda z bratom Ceslavom, Henrikom in Hermanom in sicer prvotno pri kapeli sv. Duha. Poznejši samostan s cerkvijo je bil posvečen na praznik sv. Matija 1. 1251. Cesar Jožef II. je samostan zatrl in cerkev je 1. 1804. pogorela. Novejši čas so se dominikanci zopet vrnili v zapuščeni samostan in sedaj je tudi stara cerkev obnovljena. Na listni strani stoji ob drugem slopu lesena prižnica in ondi je vzidan star kamen z napisom: Hic stabat s. Thomas Aquinas. O Tomaževem bivanju v Brcžah pravi samostanska kronika: „Decoravit insuper hunc convcntum Frisacensem sua praesentia, doctrina et concionibus per medium annum et ultra S. Thomas Aquinas eo tempore, quo S. Bonaventura Vilacii moraretur, et hinc eo ipsum visitandum perc-xit ibique vitam S. Francisci Seraphici scribentem repererit et dixisse haec verba: sinamus sanctum pro sancto laborare, nec tarnen inde rccessisse sed aliquot diebus de divinis rebus collocutos fuisse, testantur ipsi R. PP. Minoritae conventus Vila-cencis.“ Gl. Scbast. Brunner, Der Prediger-Orden in Wien und Österreich. Wien 1867, str. 75. — Že iz rimskih dob so šle iz Italije skozi Koroško v nemške pokrajine izvrstne ceste. Na svojem večkratnem potovanju v Italijo in nazaj je torej Tomaž kaj lahko došel v Breže in se ondi pomudil. Tudi slavni kanonist Rajmund de Penna-fort, ki je prej učil na veleslavnem bolonjskem vseučilišču, je nekaj časa učil v Brezah, kjer je imel učenca izbornega kanonista Ulrika Propsteina iz Velikovca. Gl. Österreichs kirchliche Kunstdenkmale der Vorzeit, Friesach in Kärnten. Beschrieben von Heinr. Herrmann, Domherr zu St. Andrä. Wien 1858, pag. XXVI. Zgodovinarji stavijo ta obisk Tomažev v Pariz. Življenje Frančiškovo je Bonaventura spisal večinoma 1. 1261., a dogotovil šele 1. 1263. ob času frančiškanskega generalnega kapitula v Pisi. Meseca avgusta 1. 1260. je Bonaventura bil na Alvernski gori, početkom oktobra pa v Assisi, kjer je iskal podatkov za življenjepis Frančiškov. Potem se je vrnil v Pariz, 1. 1263. pa je bil že zopet v Rimu. Glej Doctoris Seraphici S. Bonaventurae Opera omnia. Quaracchi. Tom. X. 1902, pg. 53—54. Ker je ta čas tudi Tomaž odšel iz Pariza v Italijo, in pisatelji ne vedo natančno povedati ali že 1. 1260. ali 1261., bi v tem razdobju dobili prostor za njun sestanek na Koroškem. Sicer pa to izročilo poročam z vso reservo, dokler se natančneje ne dožene njega resničnost ali neresničnost. razprave, ki so potem izšle pod skupnim naslovom „Quaestiones dispu-tatae“, v vsem jih je sedem. Najstarejša in najlepša med njimi je razprava o resnici (de veritate), ki razpada v 29 poglavij (quaestiones) in šteje do 200 člankov, obravnava pa najvzvišenejše točke modroslovja in bogoslovja. Za Tomaža se sedaj začne doba moške, samostalne, vsestranske delavnosti. Njegovo ime je zaslovelo daleč po svetu in privabilo neštevilne učence k njegovim nogam. Dvorana, v kateri je Tomaž predaval, je bila vedno prenapolnjena. Njegova osebnost je imela neodoljivo privlačno silo na mlade ljudi. Nasproti svojim učencem je bil ljubezniv kakor oče, zato si je pa tudi pridobil njih srca, da so ga iskreno ljubili in spoštovali. Za uspešen pouk je to neprecenljive vrednosti. Po takratnih akademičnih predpisih je Tomaž čez leto dni moral odstopiti učiteljsko stolico drugemu doktorju. L. 1259. je tedaj posvetil svoje moči drugim opravilom. V postnem času istega leta je imel v cerkvi sv. Jakoba postne pridige z velikanskim uspehom. Začetkom junija (o Bin-koštih) 1. 1259. se je Tomaž vdeležil generalnega kapitula svojega reda v Valenciji (Valenciennes), kjer mu je z drugimi odličnjaki vred bila izročena zelo važna in častna naloga. Iz odlokov raznih dominikanskih kapi-tulov je razvidno, kako je bila redu na srcu znanstvena izobrazba njegovih udov. L. 1257. je glavni kapitul v Florenciji naročil, če kaka pokrajina nima sposobnega lektorja, naj ji ga oskrbi generalni magister. Zlasti važen je pa v tem oziru valencijski kapitul 1. 1259. Po naročilu generalnega magistra so učeni možje in izkušeni šolniki Albert Veliki (takrat provin-cijal), Bonushomo, Florentius, Peter de Tarantasia in Tomaž Akvinski izdelali nov učni načrt za višje nauke dominikanskega reda. Določila, ki jih je glavnemu zboru predložila ta učna enketa, zahtevajo med drugim, naj se le sposobni mladeniči pošiljajo na višje nauke. Učitelji naj se ne oblagajo z drugimi službami in opravki, ki bi jih motili v njih učiteljski službi. Tudi učencem se naj ne nalagajo opravila, ki bi jih odvračala od študij. Vizitatorjem in magistrom se naroča, naj skrbno pazijo, kako mladina napreduje v naukih, tudi o učiteljih naj pozvedo, kaj so predavali in o čem so v šolah razpravljali. Vsak lektor mora biti vsaj bakalar in vsak konvent naj ima tudi repetitorje. Če v kaki provinciji nikakor ne morejo dobiti sposobnega lektorja, naj se pa mladeniči pošljejo drugam na izobrazbo. Bratje, ki zanemarjajo šolo, naj se strogo kaznujejo. Španskemu provincijalu se je posebej naročilo, naj uredi v ondotnih šolah učenje arabskega jezika. Lektorji naj ne bodo ob enem pridigarji in spovedniki, razven če so njihove zmožnosti tako velike, da jih to ne preči v učiteljski službi.1 ' Denifle, Chartularium I., pg. 383 squ. Reichert, 1. c. pg. 94 i. d. Ko se je Tomaž vrnil v Pariz, je na prošnjo vseučilišča zopet prevzel učiteljsko službo, dokler ni bil poklican v Rim. Tomaža so visoko čislali in povpraševali za svet celo vladarji in papeži. Kralj Ludovik IX., ki je sploh bil zelo naklonjen odličnim talentom in si jih je znal pridobiti, je bil tudi Tomažu oseben prijatelj. Darežljivost za vse lepo in dobro vnetega kralja je ustvarila v Parizu veliko knjižnico, ki je biia v zdatno pomoč ondotnim učenjakom. Tomaža je večkrat povabil tudi k svoji mizi. Ko nekoč pride pogovor na različne manihejske zmote, ki so se takrat trosile po Italiji in južnem Francoskem. Tomaž umolkne in se globoko zamisli. Čez nekaj časa pa vdari s pestjo po mizi in zakliče: „Conclusum est contra manichaeos!“ Ko ga tovariš posvari, da se je spozabil, kje je, prosi kralja odpuščanja. Kralj pa zamišljenemu nčenjaku ni zameril, ampak ukazal svojemu pisarju, da takoj zapiše Tomažev dokaz proti manihejcem. Nekaj sličnega se mu je pripetilo zadnja leta v Napolju. Nekega dne ga obišče nadškof kapuanski s papeževim legatom-kardinalom. Tomaž je bil ravno globoko zatopljen v svoje študije, ko mu naznanijo visoki obisk. Popolnoma zamišljen pride h gostoma, na licu mu je odsevalo neko posebno veselje in ne meneč se za gosta, reče čez nekaj trenutkov: „Zdaj pa imam, kar sem iskal!“ Kardinala je nekoliko osupnilo čudno vedenje, nadškof pa, ki je Tomaža poznal, ga opozori, da je večkrat tako zatopljen v svoje misli. Pri tem ga močno potegne za haljo in takoj se Tomaž vzdrami iz svojih misli, se prikloni in prosi odpuščanja, potem pa se začne prijazno pogovarjati ž njima. Ko ga vprašata, v kaj je bil tako zamišljen, odvrne, da ga je že dolgo mučilo neko vprašanje, a ravnokar mu je padel na um jako primeren odgovor, kar mu je povzročilo veliko znotranje zadovoljstvo in radost.1 Po domačih samostanskih hodnikih je večkrat hodil čisto zamišljen in zamaknjen, ne vedoč, kaj se krog njega godi. Nekoč je samostanski kuhar tako zasolil neko jed, da je niso mogli uživati, le Tomaž je povžil svoj delež. Ko ga vprašajo, kako je mogel jesti tako slano jed, odvrne, da ni nič opazil. Nemčija in Francija sta bili doslej neposredni priči Tomaževe globoke učenosti in njegovega svetega življenja, sedaj si ga je zaželela slišati tudi njegova domovina, solnčna Italija. Sloves o Tomažu je dospel tudi do apostolske stolice; papežu Aleksandru IV. je bil že odprej znan, ko je z Albertom v Anagni zastopal dominikanski red. Zelo verjetno je, da ga je že Aleksander IV. 1. 1260. poklical v Rim; na poziv papežev je Tomaž nemudoma zapustil Pariz, ki mu je bil nekako drugi dom in se odpotil proti Italiji. A preden je Tomaž mogel prehoditi dolgo pot, je Alek- 1 Bolland. 671. sander IV. dne 25. majnika 1261 umrl. Med potom se je seveda v raznih dominikanskih konventih več ali manj časa mudil, deloma da se je odpočil, deloma, ker so povsod želeli videti in pod streho imeti slavnega učenika. Koncem meseca avgusta 1261 je Tomaž došel na papežev dvor. Naslednik Aleksandrov, Urban IV. (1261—1264) je bil istotako osebni prijatelj in častilec Tomažev. Bil je poprej patriarh jeruzalemski ter se je s posebno vnemo bavil z vprašanjem o novi križarski vojski in zedinjenju vzhodne cerkve z rimsko. Ravno v zadnjem vprašanju si je želel sodelovanja odličnega učenjaka zahodne cerkve, Tomaža Akvinskega. Sicer je pa njegov kratek pontifikat poln stisk in nemirov; kot papež sploh ni stopil na rimska tla, ampak je bival od časa do časa v Orvietu, v Anagni, Viterbu, v Perugi, kjer ga je zadela smrt 2. oktobra 1264. Tomaž je ves ta čas bival v bližini papeževi ter učil v raznih mestih, koder se je papež mudil. Tudi sicer je z besedo in dejanjem marljivo deloval za povzdigo versko-nravnega življenja. Urban IV. mu je ponujal škofovsko in kardinalsko čast, a Tomaž je vse to spoštljivo pa odločno odklonil. Ni se pa branil služb, ki so donašale več dela kakor časti. Tako je 1. 1263. kot definitor rimske provincije potoval celo v London h glavnemu zboru dominikanskega reda, kjer je s svojim osebnim vplivom veliko pripomogel, da se je obnovila in utrdila disciplina med angleškimi dominikanci. Iz Londona se je vrnil zopet v Italijo. Prevzel je tudi službo magistra sacri palatii (1262—1268).1 Kot goreč častilec najsv. zakramenta si je Tomaž mnogo prizadeval, da se vpelje nov praznik presv. Rešnjega Telesa. Ta praznik je posledek takratnega globokega verskega prepričanja, deloma pa je njegov postanek pripisovati lokalnim razmeram in navadam ter vplivu posameznih bogo-Ijubnih oseb. med katerimi se v prvi vrsti omenja Tomaž Akvinski. Najprej sc je praznik vpeljal v liitiški škofiji 1. 1246. Splošni želji in vplivu Tomaža Akvinskega se je naposled udal tudi Urban IV. ter s konstitucijo „Transiturus de hoc mundo“ z dne 11. avgusta 1264 zaukazal praznik za vesoljno cerkev. Po naročilu papeževem je Tomaž sestavil oficij za ta praznik, ki je veličastna liturgična epopeja, polna vzvišenih misli in svetega navdušenja. Ker je pa Urban IV. kmalu potem umrl in po nje- 1 Magister s. palatii je imel izprva nalpg, papeževemu spremstvu podajati ver-sko-nravni pouk. Ta služba ima svoj početek pri sv. Dominiku, ki je v Rimu na papežkem dvoru javno razlagal sv. pismo in ko je videl, da ko so kardinali pri svojih opravkih, njihova družina pase lenobo, jim je začel sam ob takih prilikah razlagati sv. pismo. Iz tega se je razvila služba magistra s. p., katero opravljajo vedno le redovniki dominikanskega reda. Pozneje se je povspela ta služba do visokega ugleda in dobila tudi širji delokrog. Magister s. p. je papeški dvorski teolog, ki presoja pravovernost vlog, ki se predlagajo papežu, tudi je censor vseh knjig, ki v Rimu izidejo in konzultor raznih kongregacij. govi smrti nihče ni priganjal, da bi se konstitucija dejanski izvršila, Se še tudi praznik takrat ni povsod vpeljal, ampak šele po vijenskem koncilu 1311, ko je papež Klement V. Urbanovo konstitucijo sprejel med svoje dekretale.1 Tudi literarno delovanje Tomaževo je bilo dokaj plodovito v tem času. Hitro ko je došel v Italijo, je izšlo več komentarjev k Aristotelu,2 razlaganje knjige Job in listov sv. Pavla, tudi znamenito delo „Catena aurea“ je začel v tem času, in sicer mu je papež sam naročil, naj spiše komentar k evangelijem. Ptolomej Lucenski poroča, da je papež prvotno hotel, naj bi dva evangelija razložil Bonaventura, dva pa Tomaž. Ker je pa Bonaventura kot generalni magister frančiškanskega reda bil z delom preobložen, si je izprosil oproščenje in tako je celo delo prevzel Tomaž. Komentar k Mateju je Tomaž dovršil še pod Urbanom IV. in ga tudi njemu posvetil. Da bi pa delo ne ostalo nedovršeno, lotil se je po njegovi smrti z velikim trudom še ostalih evangelistov, da bi „zanikrnost ne pustila nedovršeno, kar je pokorščina bila začela.“3 Razlago k ostalim trem evangelistom je posvetil kardinalu Hannibaldu. Razlaganje je povzeto in umno izbrano iz grških (27) in latinskih (23) sv. očetov. To delo spričuje, kako silno veliko je moral Tomaž brati in s kako železno vstrajnostjo je delal. Hoditi je moral od mesta do mesta, od samostana do samostana, da je dobil potrebnih rokopisov. Mnogokrat ni mogel dobiti izvirnikov, ampak je moral povzeti misli raznih pisateljev iz glos, kjer so imena večkrat bila krivo pisana ali zamenjana, stavki nepopolni, prevodi grških pisateljev često slabi. Ti nedostatki so se seveda tu in tam vtepli tudi v Tomaževo delo, ker se jim pri takratnih sredstvih historične kritike ni bilo mogoče izogniti. Razlagi štirih evangelijev je sam dal naslov „Expositio continua“, zaradi svoje izvrstnosti je pa dobila pozneje ime „Catena aurea“, ker so misli sv. očetov lepo nanizane kakor zlati členi v verižici. Tudi veleznamenito filozofično-apologetično delo „Summa contra gentiles“ ali „Summa philos'ophica“ je v tem času izdelal in sicer na prošnjo Rajmunda de Pennafort, ki se je veliko trudil s spreobračanjem Mau-rov v Španiji in je nasproti arabskim olikancem potreboval takega dela. 1 Gl. „Katholik“ 1901, str. 489 i. d. 2 Tenens Studium Romae quasi totam Philosophiam sive Moralem sive Naturalem exposuit et in scriptum seu Commentarium redegit. Ptolomaeus Lucensis. Cit. de Rubeis dissert. XXIII. c. 3, edit. Romana opp. S. Thomae v. I. pg. 262. 3 Verum quia, eo summo Pontifice ex hac vita subtracto, tria evangelia, Marci, Lucae et Joannis exponenda restabant, ne opus quod obedientia inceperat, negligentia imperfectum relinqueret, cum multo labore diligens adhibui Studium, ut quatuor Evan-geliorum expositionem complerem . . .“ Epistola dedicatoria in Catenam super Marci Evangelium. Augustae Taurin. 1894, pg. 467. Izvirni naslov tega dela je bil: „Summa de veritate fidei catholicae“, dostavek „adversus gentes“ so pridejali drugi z ozirom na namen knjige.1 „Summa philosophica“ je nastala 1. 1261—1264.2 Zelo važna zadeva, s katero so se pečali celo 13. stoletje in zlasti ob času Tomaževem diplomatje, učenjaki in cerkveni dostojanstveniki, je bilo vprašanje, kako zaceliti razkol med grško in rimsko cerkvijo. Odkar je bil Focij nasprotju med vzhodom in zahodom podal dogmatično podlago, je politika le za silo vzdrževala edinost med obema cerkvama, dokler ni 1. 1054. patrijarh Mihael Cerularij pretrgal tudi zunanje zveze in sicer ravno takrat, ko je papež Leon IX. (1049—1054) gojil in skušal vresničiti idejo enotne in univerzalne cerkve Kristusove. A tudi izza Mihaela Ccru-larija do križarskih vojsk se je večkrat poskušalo premostiti prepad med carigrajsko in rimsko cerkvijo, želje in upanja po cerkveni edinosti ni apostolska stolica nikdar opustila. A vsi poskusi so se izjalovili. Križarske vojne so pač v marsikaterem oziru zbližale vzhod in zahod, a cerkvenega zedinjenja niso nikakor pospešile, ampak le še poostrile nasprotje in vrgle novega goriva v razplamenjeni ogenj. Žalostne razmere in znotranje homatije v grški cerkvi sami, prepir zaradi bolgarske cerkve, vedno rastoči vpliv bizantinskih cesarjev na cerkvene zadeve, vse to, pred vsem pa osvojenje Carigrada in ustanovitev latinskega cesarstva na Bosporu 1. 1204. je ravno v 13. stoletju povzročilo, da se je razkol še bolj utrdil in ostal nepremostljiv do današnjega časa. Grki so svoje tlačitelje odslej še bolj črtili, in ker ljudje navadno ne ločijo med vero in osebami, ki pripadajo k tej ali oni veri, se je mržnja obrnila tudi proti latinski cerkvi. Križarji so izbrali tudi latinskega patrijarha in nastavili latinske škofe in duhovnike, kar je Grke zopet razžalilo. V Niceji se je ustanovilo grško proticesarstvo in ondi je bil tudi sedež grškega nezedinjenega patrijarha. Ker so tudi v Antiohiji in v Jeruzalemu Latinci zasedli patrijarške stolice, je bilo to povod, da so se razkolni patrijarhi še tesneje oklenili drug drugega, središče jim je bil nicejski patrijarh, ki je predstavljal carigrajsko cerkev. Inocencij III. je 1. 1213 poslal v Carigrad svojega legata Pelagija, da bi delal za zedinjenje vzhodne cerkve, a s svojim osornim in nerodnim postopanjem je ta mož več pokvaril kakor koristil; izbruhnila je celo vstaja, 1 Misli se, da se je še ohranil avtograf tega dela. L. 1351. sta dva dominikanca odličnega rodu došla iz Napolja v svoje rojstno mesto Bergamo in prinesla seboj kodeks, o katerem se je trdilo, da je Tomažev rokopis. Kodeks je ostal v ondotnem dominikanskem samostanu, dokler ni francoska prekucija razgnala menihov. Takrat ga je eden menihov vzel na svoj dom in po njegovi smrti je prešel v last njegovih nečakov. L. 1817., ob času silne lakote, so ga ti po dražbi prodali, da bi si rešili življenje. Kupil ga je pravnik Alojzij Fantoni in po njegovi smrti je prešel v last njegovih dedičev, ki so ga zopet ponudili na prodajo. Tedaj je škof bergamski s svojo duhovščino zbral potrebno svoto ter ga odkupil za 10.000 Srebrnjakov in 1. 1876. v imenu svoje škofije poklonil kot Petrov novčič papežu Piju IX., ki ga je izročil vatikanski knjižnici, kjer se sedaj čuva kot velika dragocenost. — Gl. uvod k Summi c. Gent. Romae 1894, pa Überweg — Heinze, Grundriss der Geschichte der Philosophie. 9. Aufl. 1905, II. pg. 296. — V kakih skromnih razmerah so večkrat nastala velika dela, je vzgled ravno Summa c. Gent. Ko je Tomaž spisoval to delo, mu je primanjkovalo papirja in je moral zapisovati na majhne listke in pergamentne krpe. 3 Überweg, oc. str. 295. katero je cesar Henrik zadušil le s tem, da je zavrgel legatove odredbe. V Grkih je srd tako razplamtel, da bi šli rajši v ogenj, kakor pa se združili z Latinci. Tudi IV. lateranski koncil se je pečal z vprašanjem vzhodnih cerkva. Med drugim toži o nestrpnosti in sovraštvu Grkov nasproti Latincem ter prepoveduje zedinjenim Grkom znovič krstiti deco, ki je že po latinskem obredu krščena, umivati oltarje, na katerih so latinski duhovniki maševali, kakor bi bili omadeževani. Carigrajski cerkvi pripoznava prvo mesto za rimsko cerkvijo ter s posebnim odlokom potrjuje vzhodni grški obred. Pod nasledniki Inocencija III. so se istotako večkrat vršili dogovori o uniji. Naslednik Teodora Laskarisa, ustanovitelja nicejskega cesarstva, Ivan III. Vatec (1222 1254), je bil hud sovražnik Latincev in rimske cerkve; iz političnih razlogov je vendar tudi on s patrijarhom Germanom stopil v dogovore s papežem Gregorijem IX. (1227—1241). L. 1232. je pet frančiškanskih misijonarjev iz turške ječe došlo v Ni-cejo, kjer jih je patrijarh German prav gostoljubno sprejel. Ti so sprožili razgovor o zedinjenju cerkve, čemur je patrijarh pritrdil in obvestil cesarja. Ta je hitro sprevidel, da bi to bilo v prid njegovi politiki, ker če bi stopil v prijateljske dogovore z apostolsko stolico, bi s tem oslabil zvezo med papežem in svojimi sovražniki, latinskimi oblastniki v Carigradu. Patrijarh German je poslal v Rim dve pismi, eno za papeža, drugo za kardinale. Papeži so bili v tem vprašanju vedno optimisti in so prostodušno verovali grškim besedam; če je bizantinski cesar le namignil, da hoče skleniti unijo, že so v Rimu mislili na zmagoslovje, toda pravega sadu ni bilo nikdar, vselej so bili bridko razočarani. Tudi sedaj je papež Gregorij IX. odgovoril patrijarhu prijazno, pa resno in dostojanstveno, svesl si velike važnosti reči, za katero se je šlo. Poslal je tudi poslanstvo v Nicejo, dva dominikanca in dva frančiškana, ki bi se naj dogovarjali z grškimi prelati. A kmalu se je pokazalo, da Grki nimajo resne volje za cerkveno edinstvo, zavlačevali so stvar brez konca in kraja ter iskali vedno novih izgovorov. Razgovor se je sukal zlasti krog dveh toček: o izhajanju sv. Duha in pa o presnem kruhu v sv. euharistiji. Kot pogoj zedinjenja je cesar zahteval, naj Latinci opuste dostavek Filioque, Grki pa bodo zato pripoznali veljavnost opresnega kruha pri sv. daritvi. Legati so odvrnili, da rimska cerkev priznava veljavnost kvasnega in nekvasnega kruha, o nauku izhajanja sv. Duha iz Očeta in Sina pa rimska cerkev ne more niti pičice popustiti. S tem so se vsa pogajanja razbila in duhovi so bili odslej še bolj razjarjeni kakor poprej. L. 1245. je novi papež Inocencij IV. sklical XIII. občni cerkveni zbor v Lijon. V svojem nagovoru našteva nadloge, ki so takrat trle cerkev in med njimi na drugem mestu omenja razkol, ki je Grke odtrgal od cerkvenega edinstva. Žal, da je ravno pod tem papežem besnel boj na življenje in smrt med cesarjem Friderikom II. in rimsko stolico, dočim je bilo vzhodno cesarstvo v najhujših stiskah. L. 1247. je Inocencij IV. poslal na vzhod svojega legata Lovrenca, da bi deloval za cerkveno zedinjenje, zlasti pa, da bi branil Grke proti Latincem. Legat je res pozval nazaj grškega nadškofa na Cipru, ki je bil zbežal pred preganjanjem latinskih škofov', Grke v jeruzalemskem patrijarhatu je pa izvzel izpod oblasti jeruzalemskega latinskega patrijarha. Latinski škofje na vzhodu so delali največje zapreke zedinjenju, zato so Grki, ko je 1. 1249. prišel na Ciper drug papeže ve v legat, prosili med drugim, da smejo imeti na Cipru 14 škofov svoje narodnosti, ki naj ne bodo podložni latinskim škofom, njihovi menihi naj ne plačujejo desetine latinskim škofom, prizivov od grških škofov ne sprejemajo latinski škofje, ampak le papežev legat, ki tudi naj ščiti Grke. Ker legat Eudes ni mogel doseči sporazumljenja med Grki in Latinci, je zahteve obeh strank poslal v Rim. Razsodba je bila za Grke neugodna, je ponižala cipersko cerkev in dala povod novemu nezadovoljstvu. Grški nadškof German s tremi škofi je šel osebno v Rim k nasledniku Inocenci j evemu Aleksandru IV. (1254 -1261). Po-sledek je bil zopetno poniženje grške cerkve na Cipru, ker so Grki dobili le štiri škofije in še ti škofje so morali biti podložni latinskemu metropolitu, le German je za svojo osebo ohranil do smrti nadškofovsko čast. L. 1249. je Inocencij IV. poslal tudi v Nicejo svojega poslanca, Ivana iz Parme, učenega in svetega moža, ki si je v Niceji s svojim milim nastopom in čednostnim življenjem pridobil srca na dvoru in med ljudstvom. Posrečilo se mu je pridobiti cesarja za unijo, a med drugimi pogoji je bil tudi ta, da se Carigrad vrne grškemu cesarju in patrijarške stolice grškim patrijarhom. — Za Grke je bila poglavitna ta točka, cerkveno zedinjenje jim je bilo deveta briga. S papeževim legatom je šlo v Rim tudi cesarjevo poslanstvo, a že med potom so zvedeli, da je umrl papež Inocencij IV., naslednjega leta pa tudi cesar Ivan Vatec; njegovo poslanstvo sploh ni prišlo v Rim. Na podlagi cesarjevega pisma, ki ga je prinesel v Rim poslanik Ivan, je Aleksander IV. poslal k cesarju Teodoru II. (1255- 1259) orvietskege škofa, da bi se dogovarjal o uniji, izpremenivši 5. točko, češ, da papež ne more enostavno odstaviti latinskega cesarja Balduina II., vendar je obljubil, da hoče pri njem posredovati, da se vsaj pogodita. Glede patrijarha obljubi, da prepusti carigrajsko stolico grškemu patrijarhu, le da bi poleg njega bil v Carigradu tudi latinski patrijarh, ki bi upravljal Latine. A poslanik je že med potom dobil glas, naj se vrne, ker ga cesar ne bo sprejel. Cesar Teodor je bil tudi pisatelj ter je med drugimi teološkimi knjigami spisal razpravo o izhajanju sv. Duha proti Latincem.1 Po smrti Teodorovi so grški velikaši proglasili za cesarja Mihaela Paleologa, ki je 1.3 261 storil konec latinskemu cesarstvu v Carigradu. Sina Teodorovega, malo-letnega Laskarisa, zakonitega dediča cesarske krone, je Paleolog oslepil z razbeljenim železom ter ga zaprl v nek stolp, zaradi česar ga je patrijarh Arsenij izobčil iz cerkve. Cesar je dve leti čakal in zahteval odveze ter naposled zapretil, da se bo obrnil drugam po odvezo, namreč v Rim. To je preplašilo grške škofe, ki so Arsenija zbacnili. Kmalu potem je cesar imenoval zaporedoma dva patrijarha, tako da je Carigrad imel naenkrat tri patrijarhe, katerih vsak je imel svoje pristaše. Znotranje in zunanje ne-prilike so prisilile Paleologa, da je stopil v dotiko z Rimom zaradi unije. Papež Urban IV. se je namreč dogovarjal z Benečani in z Ludovikom IX., francoskim kraljem, kako bi se Carigrad zopet osvojil in vrnil latinskemu cesarju Balduinu II.; frančiškanskemu provincijalu na Francoskem pa je naročil, naj prepoveduje križarsko vojno proti Paleologu. Mihael Paleolog je moral gledati, da odvrne od sebe pretečo nevarnost. Najuspešneje je to upal doseči z unijo. Poslal je več poslanstev v Rim s pismi in darili za papeža in kardinale ter izrazil vročo željo, da se napravi mir in cerkve zedinijo. Papež je sprejel njegovo ponudbo ter je poslal v Carigrad štiri legate z obširnim pismom za Paleologa. V tej poslanici papež naravnost opominja cesarja, naj ne išče cerkvenega edinstva le iz političnih razlogov, ampak naj iskreno sklene mir in prizna prvenstvo rimskega papeža, politični dobiček pa potem tudi ne bo izostal. Istočasno je papež naznanil francoskim baronom, naj ustavijo boj zoper Grke in naj ne napadajo več grških dežel. Še preden je Paleolog sprejel papeževo pismo, je zopet pisal papežu in mu poslal latinskega in grškega jezika veščega škofa kortonskega Nikolaja. Papež je tudi 1 Aöyoc; a,noXo-if]xixbQ . . -/.ata xwv 'IxaXwv, Tjyouv xaxa xwv Aaxt'vwv-Ttepi xoO TIv£ujj.axo; xoo aytoo. na to pismo odgovoril in 1. 1264. poslal zopet tri legate, ki so se pa kmalu prepričali, da Paleologu ni do zedinjenja, ampak skuša celo reč zavleči. Naposled je cesar predložil nekaj člankov, po katerih bi se zedinjenje sklenilo in pa precej površno veroizpoved. Oboje so legati vzeli s seboj v Rim. Na vzhodu in zahodu se je sedaj začelo živahno razpravljati vprašanje o cerkvenem zedinjenju; tudi na vzhodu so namreč bili možje, ki so iskreno želeli zedinjenje, kakor Nicefor Blemidas in Ivan Veko. Vzhodni in zahodni teologi so tedaj v svojih spisih razpravljali o prepornih točkah med obema cerkvama. Med zahodnjaki so se zlasti dominikanci živahno pečali s tem ter skušali z navedki iz grških očetov in koncilov dokazati, da se nauk sedanje latinske cerkve bolj vjema s staro grško cerkvijo, kakor pa nauk „moderne“ grške cerkve. Eden takih spisov je bil predložen Urbanu IV., ki ga je dal v presojo Tomažu Ak-vinskemu. Ta je opazil, da je v knjižici mnogo lepih dokazov za resničnost katoliškega nauka, toda mnogi stavki iz spisov sv. očetov so bili dvoumni in napačni, kar bi lahko dalo povod zmotam in prepirom, zatorej je Tomaž spisal posebno delo „Opusculum contra errores Graeco-rum ad Urbanum IV.“1 V prvem delu tega spisa skuša Tomaž v 32 poglavjih razložiti in pojasniti razne dvoumne izreke sv. očetov ter pokazati, kako ti izreki potrjujejo nauk katoliške cerkve. V drugem delu (42 pogl.) pa z istimi izreki zavrača grške zmote, ki se nanašajo na izhajanje sv. Duha, na prvenstvo in oblast rimskega papeža, na tvarino sv. Rešnj. Telesa pa na vice. Izreke sv. očetov in koncilov, iz katerih Tomaž izvaja svoje dokaze, je povzel iz spisa samega, katerega mu je bil papež izročil v presojo. K sklepu svojega spisa opaža Tomaž sam, da je pisatelj nerodno prevajal razne grške tekste; mogoče je celo, da je sploh celi spis bil prevod iz grškega. Delo Tomaževo je zlasti zaradi odstavka o primatu našlo ostrih sodnikov, češ, da se sklicuje na nepristne tekste koncilov in grških očetov2, iz njega pa da so zajemali te dokaze tudi drugi katoliški teologi. Že Launoy je dokazal, da so zlasti potvarjena tri mesta iz koncilskih aktov carigrajskih in kalcedonskih pa razna mesta, ki jih Tomaž pripisuje Cirilu Jeruzalemskemu in Aleksandrijskemu, Maksimu in Krizo-stomu, pa jih ni pri dotičnih pisateljih. 1 Svoje delo začne Tomaž tako-le: „Libellum ab excellentia vestra mihi exhi- bitum, Sanctissime Pater Urbane Papa, diligenter perlegi. In quo inveni quamplurima ad nostrae fidei assertionem utilia et expressa. Consideravi autem, quod eius fructus posset apud plurimos impediri propter quaedam in auctoritatibus sanctorum patrum contenta, quae dubia esse videntur et unde possent materiam ministrare errorum et contentionis dare occasionem et calumniae.“ s Gl. Die Fälschungen in dem Tractat des Thomas v. Aquin gegen die Griechen von F. H. Keusch. Abhandl. d. kön. bayer. Akademie d. Wiss. III. Kl. XVIII. B. III. Abt. iMünchen, 1889. — Jako ostro je obsodil ta spis že prej Oudin. Njegovo izjavo gl. v leoninski izdaji Tomaževih del vol. I. pg. 225 v disert XVII. c. I. de Rubeis. Sv. Tomaž Akvinski. 3 Po zahtevah današnje zgodovinske kritike bi seveda pisatelj enakega dela moral iti stvari na dno, obrniti se naravnost na grške vire tei preiskovati, so li dotična mesta, ki jih je „Libellus“ navajal, pristna. A Tomaža Akvinskega osebno ne zadene pri tem nobena krivda. Nalogi, katera mu je bila stavljena, je v takratnih razmerah zadostil, namreč pojasnil, kar mu je bilo ravno predloženo. Dotični teksti so se morda takrat splošno smatrali za pristne in so se torej iz njih tudi izvajale aktualne potežkoče, oziroma dokazi. Da bi pa bil Tomaž ravno na podlagi teh tekstov uvedel v katoliško teologijo nauk o nezmotljivosti rimskega papeža, kakor je trdil Döllinger i. dr., je prazna trditev, katero lahko ovrže vsak začetnik v teologiji. — Popolnoma krivično pa je, ako se od Tomaža zahteva, da bi bil moral stati na višku zgodovinske kritike 20. veka, ki ima na razpolago vsa drugačna sredstva, kakor jih je imel 13. vek in sploh prejšnja stoletja. Bodočnost morda pokaže, da se je marsikateri učenjak 19. veka vkljub visoko razviti historični kritiki vendar tudi zmotil glede pristnosti kakega teksta. Orijentalnim zadevam je namenjen še drug spis Tomažev iz istega časa, ki slove: „Declaratio quorundam articulorum contra Graecos, Arme-nos et Saracenos, ad Cantorem Antiochenum.“1 Ta sicer nepoznani „Cantor Antiochenus“ je prosil Tomaža, naj mu spiše krepek zagovor nekaterih člankov vere, katere so Grki, Armenci in mohamedanski Saraceni zlasti napadali. Saraceni so mu očitali, kako bi Kristus mogel biti Sin božji, ko pa Bog nima žene, in kako bi mogle biti v enem Bogu tri osebe, dalje so imeli pomisleke zoper odrešilno smrt Kristusovo na križu pa zoper evharistično navzočnost v oltarskem zakramentu, vrh tega so zanikali prostost človeške volje, češ, da božje predznanje (praescientia et ordi-natio) nalaga nujnost človeškim činom. Grki in Armenci so pa zanikali zlasti vice, češ, da duše umrlih do sodnjega dne ne prejmejo ne kazni, ne plačila, ker brez telesa ne morejo sprejeti ne enega ne drugega. Spis ima 10 poglavij. V tem delu stavi Tomaž važno apologetično ravnilo, da krščanska znanost ne sme iti toliko za tem, da iz razuma dokaže verske resnice in skrivnosti, ampak veliko bolj, da jih brani t. j. ovrže nasprotne ugovore ter pokaže, da v njih ni nič protirazumnega. Glede prepornih toček med vzhodno in zahodno cerkvijo je prav opazil Tomaž, da je vir mnogim prepirom netočno izražanje pojmov. Marsikaj je v stvari isto na vzhodu kakor na zahodu, a nesporazumenje 1 Ta spis je preveden tudi na grški jezik in ima v rokopisu knjižnice sv. Marka v Benetkah naslov: AtaXY](Jag tuj v Xoywv, v rokopisu knjižnice sv. Janeza in Pavla v Benetkah pa: KecpäXaia /tepi rwv Xöywv xy)? rctaxews auvxsMvxa Ttapa xoü aoipwxäxou 0tD|xa 7ipoc, xiva IKaXxYjv ’Avxto^ea. De Rubeis v leon. izdaji Tom. del. I. Str. 226. je zaradi izrazov, ker marsikaj dobro zveni v grškem jeziku, ne pa v latinskem, če se doslovno prestavi, zatorej prestavljavec mora pred vsem paziti na misel, izraz pa izbrati primeren duhu dotičnega jezika. Naslednik Urbana IV., Klement IV. (1265 1268), rodom Francoz, je bil istotako Tomažu zelo naklonjen. Homatije zaradi sicilskega kraljestva so tudi sedaj potresale srednjo in južno Italijo. Papež, ki je ob času svoje izvolitve bival na Angleškem, je le kot beraški menih preoblečen mogel priti v Perugio in potem v Viterbo, kjer se je dal kronati in kjer je tudi stoloval, Rima pa kot papež sploh ni videl. Sicilsko kraljestvo je po smrti Konrada IV. upravljal Manfred, naravni Sin Friderika II., kot namestnik svojega nečaka, mladega Konradina, sina Konrada IV. Ko se je pa razglasilo, da je Konradin umrl, kar pa ni bilo res, se je Manfred sam proglasil za kralja. Da bi se zavaroval proti drznemu Hohenstaufovcu, se je Klement IV. po vzgledu svojega prednika obrnil na brata Ludovika IX., Karla Anjou ter mu kot vrhovni gospod podelil sicilsko kraljestvo. V bitki pri Beneventu dne 26. februarja 1266 je Manfred padel, sedaj se je pa mladi Konradin oglasil in šel z vojsko proti Anžuvincu, pa je bil po porazu pri Tagliacozzo vjet in 29. oktobra 1268 v Napolju obglavljen. Ž njim je hohenštaufovska rodovina izumrla, a s Karolom Anžuvincem si papež tudi ni mnogo pomogel, ker je bil Karol surov, nasilen in grozovit človek, popolno nasprotje svojega brata. V bližini apostolskega sedeža pa odslej bolj in bolj prevladuje francoski vpliv ter se polagoma pripravlja preselitev v Avinjon. Ker je bil Tomaž Alcvinski na francoskem dvoru zelo vplivna oseba in celo v daljnem sorodstvu s kraljevsko rodovino, se je sedaj, ko je v Napolju tudi vladal Francoz, papežu zdelo primerno, Tomaža imenovati za napoljskega nadškofa. Tomaž se je branil in prosil, naj ga puste pri miru v njegovi celici in pri njegovih študijah, toda papež se ni dal pregovoriti in je dal spisati bulo, s katero je bil Tomaž imenovan za nadškofa v Napolju. Ko je Tomaž to zvedel, je postal silno potrt in žalosten, kar je papeža nagnilo, da je preklical imenovanje. Visokih časti in služb si pač naj nihče ne jemlje, razen kdor je poklican kakor Aron. So ljudje, ki si jih žele in za njimi letajo brez ozira, so li za to poklicani in sposobni. To je grešna častilakomnost. So ljudje, ki trdovratno odklanjajo časti in visoke službe, kjer bi lahko veliko koristili, to je trdovratnost in skriti napuh; so ljudje, ki časti ne iščejo, pač pa časti iščejo njih, in ko vidijo, da jih božja previdnost kliče na višje mesto, se udajo, a naposled so ljudje visokih duševnih zmožnosti in svetega življenjaja, ki pa ne čutijo v sebi poklica do visokih časti in jih zato tudi odklanjanjo. To je pa krščanska ponižnost in objektivno spoznanje samega sebe. Niti najučenejši niti najsvetejši možje niso že zato poklicani na višje mesto v človeški družbi, ampak pogostoma ljudje Sv. Tomaž Akvinski. qs» srednje vrste spretnejše opravljajo take službe, kakor največji učenjaki in svetniki. Tako je tudi Tomaž čutil, da je bolj na mestu kot učenjak na učiteljski stolici, kakor pa kot pastir na škofovskem sedežu. Odklonil je visoko čast napoljskega nadpastirja, zato ga je pa po smrti doletela še večja čast, da si ga je mesto Napolj izvolilo za svojega zaščitnika.1 Med burnimi dogodki je ostal Tomaž mirno pri svojih študijah, najprej v Rimu, 1. 1266. pa se je preselil v Kolonjo ter tudi to mesto odičil s svojo učenostjo. Bolonjska visoka šola je slovela zlasti po svoji pravni fakulteti. „Bononia docet“, mnenje bolonjske juridične šole je veljalo kakor glas kakega preročišča. L. 1265. je bilo zastopanih na bolonjskem vseučilišču 13 narodnosti. V dominikanskem konventu je imel Tomaž javna predavanja. A tudi slovstveno je ta čas marljivo deloval in sicer dospe sedaj njegovo literarno delovanje na vrhunec, ker v Bolonji je spisoval svoje največje delo „Summa theologica“, katere je I. del izšel v Bolonji 1. 1267. Isto-tam je izdal tudi dve knjigi „de regimine principum“ kot nekako navodilo za mladega ciperskega kralja Hugona II. iz rodovine Lusignan. Po smrti Klementa IV. (f 29. nov. 1268.) so nastopile žalostne razmere; apostolska stolica je ostala skoro dve leti prazna. V tem času Tomaž zopet zapusti Italijo. L. 1269. je kot definitor šel h glavnemu kapi-tulu v Pariz. Na mnoge prošnje kralja Ludovika IX. in pariškega vseučilišča je Tomaž zopet v Parizu prevzel učiteljsko službo ter ostal ondi dve leti. V tem času je izdal večino svojih „Quaestiones disputatae“ (de anima, de potentia Dei, de creaturis spiritualibus, de virtutibus, de malo) in izdeloval II. del „Summe theol.“ Kakor misli de Rubeis, je 1. 1269. izdal tudi spis „de unitate intellectus contra Averroistas“, po drugih je pa ta spis izdal že prej pod Urbanom IV. v Italiji. L. 1270. umrje Tomažev visoki prijatelj, kralj Ludovik IX., naslednje leto se tudi Tomaž za vselej poslovi od Pariza. 8. Tomaž sloviti učenjak. Poln navdušenosti proslavlja Tomažev življenjepisec Viljem de Točo Tomaževo učenost in modrost.3 Človeškim vedam je prodrl do dna in v 1 Klement VIII., ki je 1. 1603. dovolil, da se Tomaž časti kot patron napolj- skega mesta, pravi med drugim: „Quapropter cum ille tam religiöse ac demisse sem-per de se ipso existimaverit, ut inter cetera oblatum a fel. rec. Clementc IV., Romano Pontifice, praedecessore nostro, civitatis vestrae Archiepiscopatum insigni cum modestia rccusaverit; merito Deus hoc tempore vobis ob animum induxit, ut cum, qui cum in terris esset, vobis in summa humilitate praeesse noluit, nune cum ob coelis est, propter eiusdem sanctitatem in numerum vestrorum Patronorum adseis-catis.“ Bolland., marc. I. str. 741. 3 Bolland, 1. c. str. 661. božji modrosti se je povspel do vrhunca. Kakor jc Abrahamov hlapec napojil čredo Rebekino, tako je Tomaž s svojim naukom napojil svoje učence, in kakor je Izak dobil za ženo Rebeko, slično Tomaž modrost in učenost. Primerja ga z Jakobom, ker je dobil za nevesto nebeško modrost kakor Jakob Rahelo; kakor je Jakob naslonil svojo glavo na kamen ter sladko spal in v spanju gledal nebeško lestvico, tako je Tomaž svoj nauk naslonil na pečino Kristusa, zato so se mu tudi, rekli bi, odprla nebesa in so mu angeli priobčevali nebeške resnice. Tomaž je drugi egiptovski Jožef, ki je napolnil žitnice s svojimi deli in obvaroval krščansko ljudstvo duhovne lakote. Njegovo ime „Aquinas“ (Vodenik) spominja na Mojzesa, ki se imenuje „iz vode potegnjen“ (de aqua eductus); kakor je Mojzes vodil svoje ljudstvo iz egiptovske sužnosti skozi puščavo proti obljubljeni deželi, tako Tomaž s svojim naukom iz sužnosti zmote in nevednosti. In kakor se je Mojzes povspel na goro ter govoril z Bogom, tako se je Tomaž povspel na goro božjega spoznanja in se mu je kakor Mojzesu svetil obraz svete modrosti. S svojim bistrim pogledom in čistim navdušenjem za resnico, s svojim obsežnim znanjem in neumornim delovanjem, zraven pa s svojo skromnostjo in ljubeznivostjo je Tomaž v resnici vzor učenjaka. Že v začetnih delih kaže Tomaž gotovost in določnost, znak, da obvladuje svoj predmet, zatorej vkljub toliki množini spisov ni prišel v nasprotje sam s seboj, da bi moral pozneje svoje lastne nazore preklicevati in popravljati. Njegova poznejša dela so le natančneji in popolnejši razvoj v prejšnjih delih nalik jedru zasnovanih misli. Le nekatere neznatne izpremembe in razlike nahajamo med komentarjem k Lombardovim sentencam pa med Summo theol. kot najzrelejšim delom v vprašanjih o znanju Kristusovem, o pojmu milosti, o delotvornosti obreze, o moči odveze i. t. d. Velikost in pomen Tomaža kot učenjaka pa moremo prav spoznati le v okviru zgodovinskih razmer, v katerih je Tomaž živel in deloval. Srednji vek je ravnokar stal na .vrhuncu, ko je Tomaž razvijal kot učitelj in pisatelj svoje znanstveno delovanje. Novoustanovljeni redovi so vdahnili evropskemu svetu neko novo življenje, slobodna mesta se nagloma razvijajo, obrt in trgovina se povzdigneta, visoke šole zacvetejo, krščanski svet se na bojnem in znanstvenem polju spoprime z močnim sovražnikom — z arabizmom. Ravno ob času, ko je Tomaž bival v Parizu, se je francoski kralj vrnil iz ponesrečene križarske vojske; navdušenje za križarske vojne po tolikih žrtvah in neuspehih začne pojemati. A vsporedno s krvavimi dogodki na bojnem polju se vrši nič manj važen boj med krščanstvom in arabstvom v duševnem področju. Po strašnem preseljevanju narodov, ki je v Evropi kakor mraz zamorilo duševno življenje, se od časov Karola Vel. začne polagoma razvijati bogoslovno in modroslovno znanstvo, ki se opira poglavitno na sv. očete in na Platona. A kakor se je v prvi, patristični dobi morala krščanska veda boriti z judovstvom, paganstvom in krivoverstvom, tako se v srednjem veku pojavi krščanstvu nevaren tekmec: arabsko-judovska filozofija. Ko je cesar Justinijan 1. 529. zaprl atensko filozofično šolo, pač ni slutil, kake posledice bo to imelo. Če bi jo bil pustil pri miru, bi bila sama v sebi zahirala in izdahnila, a ko jo je šiloma zaprl, so se njeni učenci razpršili po vzhodnih deželah ter ondi zasejali seme, ki je čez stoletja razpredlo svoje korenine celo na krščanski zahod ter zažugalo krščanski civilizaciji sploh.1 Z ostanki izumirajočega novoplatonizma so udje atenske šole zanesli na vzhod tudi Aristotela, po rimskih nestorijancih in grških zdravnikih so se z Aristotelom seznanili že v 8. stoletju Arabci, ki pa niso dobili v roke pristnega Aristotela, marveč prekvašenega z novo-platonizmom. Arabski komentatorji so Aristotelov nauk še bolj prikrojili po svoje in arabsko modroslovje je zmagonosno dvigalo glavo ter razumevanje Aristotela smatralo nekako za svoj monopol. S pomočjo tako potvorjenega Aristotela je arabsko modroslovje prišlo do zaključkov, ki so v popolnem nasprotju z Aristotelom samim in s temeljnimi resnicami krščanske vere. Skepticizem, panteizem in racionalizem je jedro razvitega arabskega modro-slovja. Ker arabski modroslovci niso smeli priti v nasprotje s koranom, da se temu izognejo, so postavili načelo: nekaj je lahko po veri resnično, po razumu pa krivo, in nasprotno (secundum fidem verum, secundum rationem falsum). Filozofija uči golo resnico, vera jo pa zaodeva v podobe in simbole, zatorej je vera le za nižje sloje, višjim krogom jo pa nadome-stuje filozofija. Kakor bojna moč arabskega orožja, tako se je nagloma razvila tudi arabska filozofija ter s svojim bliščem uprav mamila duhove, dasi je v sebi nosila že smrtno kal in sploh ni bila sposobna, da bi postala podlaga prave civilizacije in kvas trajnega napredka.2 S tem modroslovjem so na jugu in vzhodu prišli v dotiko krščanski učenjaki. Zahodnjakom sicer Aristotel ni bil do cela neznan, zlasti je Boetij važen posredujoč člen med klasično kulturo pa srednjim vekom. Že pred 12. vekom so se krščanski zahodnjaki poleg logike mnogo pečali s psihološkimi, metafizičnimi in etičnimi vprašanji Aristotelove filozofije, a natančneje so se z Aristotelovo filozofijo, seveda v novoplatonsko-arabski barvi, seznanili zahodnjaki po Arabcih. Pod arabskim vplivom se je zahodnjakom najprej pomnožilo naravoslovno znanje, zdravilstvo, astronomija, matematika, pozneje se pokaže tudi arabski vpliv v verskem in 1 Erdmann, Grundriss der Geschichte der Philosophie. Berlin 1896. I. str. 330. 2 „Ein Synkretusmus wie der Islam, noch dazu ein Reaktionsversuch, wie jene Weltanschauung es gegen die christliche ist, trägt keinen Entwickelungskcim in sich. Ebenso wenig die Philosophie derer, die sich zum Islam bekennen.“ Erdmann, 1. c. filozofičnem področju. Gerbert (pozneje papež Silvester II., 999—1003) je prvi vpeljal arabske številke in dekadni sestav v računstvu; toledski nadškof Rajmund (1130—1150) je ustanovil družbo presta vijavce v, katero je vodil arhidijakon Dominik Gundisalvi. Ta družba je oskrbela latinske prevode najvažnejših Aristotelovih in več Avicenovih, Algazelovih in Alfa-rabijevih spisov. Tudi cesar Friderik II. je dal prestaviti mnogo arabskih in grških spisov ter jih je doposlal raznim znamenitim vseučiliščem. Za zahodnjake je bilo to odkritje novega sveta. Arabsko modroslovje je imelo na njih neodoljivo moč; na mah se je zdelo, da je zahodno, krščansko modroslovje pred arabskim „manj vredno.“ Vsporedno z arabskim modroslovjem se je v srednjem veku razvilo tudi judovsko modroslovje, ki je pa zelo odvisno od arabskega. Ker so Judje bili raztreseni po vsej Evropi, so tudi znatno vplivali na duhove s svojim modroslovjem. Zlasti so Judje na južnem Francoskem imeli veliko šol ter so dosegli precejšnjo stopinjo omike. Krščanski bogoslovci in modroslovci so se živo zanimali za takratno hebrejsko književnost, zlasti za njene najodličnejše zastopnike Avicebrona (Ibn Gebirol 1020 1070) in Mozesa Maimonida (1135-1204). Slednjega se Tomaž prav pogostoma dotika, znak, da ga je temeljito predelal. Zlasti je pa na krščanske mislece vplival Avicebron s svojim spisom „Fons vitae“, katerega je Dominik Gundissalin preložil in izrabil. Tudi Viljem Auvergne-ski in Aleksander Haleški sta se udala njegovemu vplivu; po slednjem se je prenesel vpliv Avicebronov na celo frančiškansko šolo, pozna se celo pri Bonaventuri, čisto očitno pa pri Duns Scotu. Albert Veliki je nasprotnik Avicebronu, prav načelni nasprotnik pa mu je Tomaž Akvinski. On nazreva v Avicebronu platoniško-realistično smer. V tej polemiki zavzema važno mesto Tomažev spis „de substantiis separatis“, a tudi spis „de ente et essentia“ se more prav razumeti le, če imamo pred očmi polemiko proti Avicebronu.1 Za krščansko vero in civilizacijo je nastala resna nevarnost. Nagloma se začnejo javljati skeptični in panteistični nauki na evropskih šolah pod vplivom arabsko-judovske filozofije. Na pariški univerzi se je pojavila že začetkom 13. veka struja, ki se je brez vsakega pomisleka oprijela arabskega aristotelizma. Kot reakcija proti precenjevanju arabskega modro-slovja se je pa na drugi strani pojavila struja, ki je iz strahu za krščansko vero zametala sploh vsako modroslovje. Vpliv arabskega aristotelizma je bil tako močen in poguben, da so nekatere sinode na Francoskem celo prepovedale čitanje in razlaganje 1 Gl. J. Guttmann, Das Verhältnis des Thomas von Aquin zum Judenthum und zur jüdischen Literatur. Göttingen 1891. Isti: Die Scholastik des 13. Jahrhunderts in ihren Beziehungen zum Judenthum und zur jüd. Literatur. Breslau 1902. — Wittmann, Die Stellung d. hl. Thomas v. Aquin zu Avencebrol. Münster 1900. Aristotelovih spisov,1 seveda kakor so došli iz arabskih rok. Nastalo je usodno vprašanje: Kdo bo prevladal in vzgajal evropske narode: krščanska ali pomehkužena arabska civilizacija? V tem vstanejo duševni vitezi v krščanski Evropi in se postavijo v bran preteči arabski povodnji. Že v 12. veku se začne v krščanskem znanstvu nov pokret, ki doseže svoj vrhunec v 13. stoletju in sicer ravno po Tomažu Akvinskem. Nalik bojnim vitezom imeli so krščanski učenjaki trojno nalogo: 1. polastiti se nasprotnikove trdnjave, — aristotelske filozofije; 2. braniti krščanske resnice proti napadom arabsko-judovske filozofije, odkriti njih zmote in sofizme ter pokazati, da, kar je pristno krščansko, ni nasprotno razumu, in kar je dejanski posledek razuma, da ni v nasprotju s krščanstvom; 3. s pomočjo pristnega Aristotela objasniti, kolikor se da, krščanske resnice ter tako pripraviti plodovita tla krščanski civilizaciji. Na tem duševnem bojnem polju so v 13. veku zaporedoma vstajali velikani, kakor: Aleksander Haleški (f 1245), prvi, ki pozna celokupno Aristotelovo filozofijo ter se je poslužuje pri razlaganju dogem; Viljem Pariški (Auvergne, f 1249 kot škof pariški), Vincenc de Beauvais (f 1264), Albert Veliki (f 1280). Vse pa nadkriljuje Tomaž Akvinski. Kakor je previdnost vzbudila proti arianizmu Atanazija, proti maniheizmu in pelagia-nizmu Avguština, proti Abelardu Bernarda, tako Tomaža proti arabizmu. Tudi lepe umetnosti ga večkrat predstavljajo kot premagalca Averoesa. Dočim so poprej zahodnjaki poznavali Aristotela le iz arabskih motnih virov, so v 13. veku dobili v Italijo iz Carigrada grške rokopise Aristotelovih del ter si priredili latinske prevode neodvisno od arabskih komentarjev. Tomaž se je posluževal že očiščenega Aristotela; dominikanec Viljem de Moerbeke je nalašč potoval na Grško, da bi dobil grških rokopisov in jih prevedel na latinski jezik. Čim je pa bil Aristotel očiščen arabskih fatalističnih, panteistističnih in naturalističnih pritiklin, padli so tudi pomisleki zoper Aristotela. Pariška visoka šola je že 1. 1254. odobrila in priporočila razlaganje Aristotelove fizike in metafizike. Aristotel postane sedaj podlaga modroslovnemu pouku kakor Lombardove sentence teologičnemu. Kakor k tem, množijo se tudi komentarji k Aristotelovim spisom. Med vsemi razlagavci se odlikuje Tomaž; med njim in Aristotelom je neka duševna sorodnost. Tomaž je nekako instinktivno prodrl v globočino Aristotelovih misli; o njegovih komentarjih je rekel humanist Pico de la Mirandola: „Aufer Thomam, mutus fiet Aristoteles.“ 1 Pariška sinoda n. pr. je 1. 1209. obsodila Amalrika de Chartres in Davida de Dinanto in njune komentarje ter prepovedala razlagati Aristotelovo naravno filozofijo. Papeški legat Robert de Courcon je 1. 1215. v pismu na pariško vseučilišče to prepoved raztegnil tudi na Aristotelovo metafiziko. V svojem umu je Tomaž združil vse takratno modroslovno in bogoslovno znanje, razvil in usovršil je posamezne smeri zlasti v bogoslovju. V primeri s prejšnjimi učenjaki se kaže pri Tomažu vsestranski napredek. V razumevanju Platona in Aristotela je globlje prodrl kakor vsi njegovi predniki in vrstniki. Albertovo znanje je obsežnejše, a Tomaž je globlji, ostrejši logik, bolj natančno razločuje in razpoznava bistveno in nebistveno. Albert je ustanovitelj naravoslovja, Tomaž je pa velikan v metafiziki; oni je postavil temelj veličastni znanstveni zgradbi, Tomaž jo je pa dozidal ter izobličil vseobsežno krščansko svetovno naziranje in v lepo skladnost spravil krščanstvo in kulturo, pa vendar zagotovil tudi prostost in samostojnost veri kakor tudi raznim panogam človeškega znanja. Tomaž je mojster v spajanju navidezno ločenih elementov, v ublaževanju nasprotstev in v pojašnjevanju pojmov. Vsled vpliva arabskega in judovskega modroslovja je postalo za krščanstvo zelo aktualno vprašanje, v kakem razmerju sta vera in razum, razodetje in naravno spoznanje, bogoslovje in modroslovje. V rešitvi tega vprašanja je bil Tomaž veliko srečnejši kakor nekdaj Abelard, ki je precenil moč razuma in ustvaril nekak mističen racionalizem. Dočim še pri Albertu bogoslovje in modroslovje gresta vsporedno, pa vsako za sebe, se pri Tomažu ozko vežeta; zveza med filozofijo in krščanstvom je pri njem dosegla svoj vrhunec. Kakorkoli se pa pri njem ozko prepletata vera in razum, razodetje in veda, vendar oboje tudi natančno razločuje ter daje vsakemu svoje; bogoslovje in modroslovje ima vsako svoj formalni predmet, svoje principe in svojo metodo. Verske dogme niso Tomažu samo pomagalo, ki bi naj olajšalo ali celo nadomestilo naravno iskanje resnice, zatorej mu po krivici očitajo Cousin, Jourdain i. dr., da je pomešal reševanje umskih problemov s krščanskimi dogmami. Vera nikakor ne zožuje delokroga umu in izkustvu, ampak kjer ta dva dalje ne moreta, tam nastopi vera. Veri in bogoslovju lasten predmet je nadnaravni red, modroslovju pa naravni. Razumu pripoznava prvenstvo med vsemi človekovimi zmožnostmi in mu odpira nedogledno polje v naravnem spoznanju, vendar je pa pri tem tudi veri zgotovil njeno prvenstvo. Tomaževa načela o nadnaravnem in naravnem spoznanju so ta-le: 1. Razločujejo se umske (naravne) in nadumske (čeznaravne) resnice. Prve človeški razum sam iz lastne moči najde, dokaže in pojmi, druge pa presegajo naravne moči človeškega razuma in torej do njih pride le po razodetju. 2. Dasi je ta dvojni red resnic različen, vendar si verske in naravne resnice nikdar ne morejo nasprotovati, ker obojne izvirajo iz absolutnega bitja, Boga. Ako se razum opira na resnična načela in iz njih pravilno dela sklepe, ne more priti v nasprotje z razodetjem, kakor v naravnem redu nikdar ne more kaka veda dognati resnice, ki bi bila v nasprotju z ne-pobitnimi posledki druge vede. Ako se kedaj pokaže nasprotje med umskim zaključkom in versko resnico, tedaj ali razum ni pravilno sklepal ali pa se razodeta resnica napačno umeva. 3. Nadumskih resnic (kršč. misterij) razum sam po sebi ne more dokazati in jih docela razložiti, vendar pa lahko ovrže ugovore zoper nje in pokaže, da niso nasprotne razumu ter jih more vsaj nekoliko pojasniti. 4. Pravi predmet razodetja so nadumske resnice, vendar se pa v razodetju nahajajo tudi naravne resnice, katere bi sicer spoznalo le malo ljudi in še ti le s težavo in nepopolnoma. 5. Kakor nadnaravne resnice ne izključujejo naravnih, marveč jih predpostavljajo, tako tudi red milosti ne razdira naravnega reda, temveč ga predpostavlja in podpira. 6. Umske resnice so predmet modroslovne, razodete resnice pa predmet bogoslovne vede. Ako je pa katera naravna resnica ob enem obsežena tudi v razodetju, tedaj jo modroslovje razmotruje kot naravno resnico, bogoslovje pa, v kolikor je razodeta. 7. Modroslovje začenja z naravnimi rečmi in gre navzgor do pravzroka, Boga, bogoslovje pa začenja z Bogom in gre navzdol do naravnih reči. Modroslovje preiskuje naravno bistvo reči, bogoslovje pa, kolikor se reči nanašajo na Boga in na razodetje. Poleg Aristotela je Tomažu najimenitnejši modroslovec Platon. Ta dva modrijana si sicer v marsičem nasprotujeta, vendar načelnega nasprot-stva ni med njunima sestavoma, marveč se drug drugega dopolnjujeta. To njuno razmerje je Tomaž prav spoznal. Platonov nauk o idejah Tomaž kritikuje in zavrača1, istotako daje prednost Aristotelovi antropologiji, nasprotno pa bolj pritrjuje Platonu v nauku o nebeških svetovih ter pridržuje in priznava stvariteljni moment njegovim idejam.2 Stvari-teljno idejo pripoznava Tomaž Aristotelu in Platonu, slednjemu zlasti zato, ker je vse bitje izvajal iz najvišjega bitja. Po Aristotelovi filozofiji je Tomaž prišel v dotiko s celo filozofijo starega veka. V peripatetičnem modroslovju v zvezi z drugimi velikimi sestavi skuša najti tok pravega modroslovja ter odstraniti vse, kar je napačno in protirazumno. Naturalizmu, senzualizmu in fatalizmu se je odločno uprl. 1 S. theol. I. qu. 84.; S. c. g. 1. I. c. 51. 2 S. c. g. 1. I. c. 54; Viet. Lipperheide, Thomas v. Aquin und die platonische Ideenlehre. München, 1890. Tomažev modroslovni sestav je v zvezi tudi s pitagorejsko filozofijo in z novoplatonizmom. Poleg arabskih modroslovcev so novoplatonske ideje dotekale v srednjeveško modroslovje posebno po Boetiju in Dioniziju Areopagitu, ki je zlasti platonske ideje prenesel na polje krščanskega bogoslovja in modroslovja. Da so se ob Tomaževem času na zahodu zanimali za novoplatonizem, spričuje sicer dokaj rodi prevod treh Proklovih spisov od Mörbeka, v katerih so se nam sploh ti spisi ohranili, namreč: De providentia et fato, De decem dubitationibus circa providentiam, De malorum subsistentia.1 Iz Dionizija, s katerim se je tudi Tomaž mnogo pečal, so seveda nevedoma zajemali novoplatonske ideje, ker se takrat niti najmanj ni dvomnilo, da je Dionizij pravi apostolski učenec in ne pisatelj iz začetka 6. veka.2 Tudi z Avguštinom stoji Tomaž v dotiki ne samo v bogoslovju, ampak tudi v modroslovju. V obeh Sumah pa v delu „Quaesttones dis-putatae“ se nahaja kakih 250 navedkov filozofične vsebine iz Avguština. Vpliv ni samo pozitiven, ampak tudi negativen v tem zmislu, da mora Tomaž zavračati razne ugovore, ki so bili povzeti iz Avguštinovih spisov. Tomaž se zaveda platonskega vpliva pri Avguštinu, vendar nasprotju med platonsko-avguštinskimi pa aristotclskimi idejami ne gre na dno, ampak večkrat le poroča Avguštinove misli ali pa jih skuša z lahnimi popravki in razlagami prilagoditi svojemu sestavu.3 Že od nekdaj je veljalo v šolah načelo ne le pri nauku o milosti, ampak tudi v modroslovju: „Augustinus eget Thoma interprete“. Pri Avguštinu prevladuje zmeren idealizem, pri Tomažu zmeren realizem. Sicer pa se Tomaž po pravici imenuje Avguštin srednjega veka. Kakor solnce je Tomaž s svojimi čednostimi svet ogrel in z lučjo svojega nauka razsvetil. Svet je videl že mnogo bistroumnih mož, a sreča ni bila vsem mila; ž njih smrtjo je zašlo tudi solnce njihove slave in po-gostoma so jim lastni učenci razdrli, kar so bili pozidali. Tomažev ugled pa se po njegovi smrti ni zmanjšal, ampak še porastel. Mnogi papeži kakor Janez XXII., Klement VI. (1342—1352), Urban V. (1362—1370), Nikolaj V. (1447—1455), Klement VIII. (1592- 1605), Benedikt XIII. (1724 1 Gl. Ed. Zeller, Die Philosophie der Griechen. Tübingen, 1852, III. 2. pg. 942. 2 O pravotnosti Dionizija Areopagita in o njegovem razmerju do novoplato-nizma se je novejši čas razvila obsežna literatura. Na tem mestu se ne moremo s tem vprašanjem natančneje pečati, ampak zavračamo čitatelja na knjigo „Pseudo-Dionysius Areopagita in seinen Beziehungen zum Neuplatonismus und Mysterienwesen.“ V. Hugo Koch. Forschungen zur christlichen Litteratur und Dogmengeschichte. I, 2. 3. Ondi je tudi naznačena zadevna literatura. 3 Georg v. Hcrtling, Augustinus-Zitate bei Thomas v. Aquin. Sitzungsberichte d. philos. hist. Klasse d. kgl. bayrischen Akademie der Wissenschaften, 1904, H. 4, pg. 535—602, 1730) i. dr. z vznesenimi hvalospevi proslavljajo Tomaža ter ga primerjajo največjim cerkvenim učenikom. Tudi drugi slavni možje kakor Karol Boromejski, Frančišek Šaleški, slavni kardinal Bessarion, Cesar Baronius, Bellarmin, Pallavicini, Bossuet i. dr. občudujejo Tomaževo učenost. Glasoviti humanist Erazem Rotterdamski pravi, da ne pozna učenjaka — teologa, ki bi se mogel meriti s Tomažem z ozirom na izvrstnost nauka pa gotovost in pravilnost v presojevanju. Krivoverca Beza in Buzer pa priznavata, da bi se bilo lahko spoprijeti s komurkoli ter zmagati in katoliško cerkev ugonobiti, ako bi se odstranil Tomaž. Kar se tiče števila učencev in dolgega obstanka, se s Tomaževo šolo ne more meriti nobena druga na svetu.1 Zgodovina nam kaže, da kadar je pešalo krščansko življenje in znanstvo, je tudi Tomaž stopil v ozadje, čim se je pa probudila in okrepila krščanska zavest, je tudi Tomaž zopet prišel do veljave. Po vzgledu svojih prednikov je dalekovidni papež Leon XIII. z okrožnico dne 4. avgusta 1879. priporočil Tomaža šolam in učenjakom za vodnika, dne 4. avgusta 1. 1880. pa ga je proglasil zaščitnikom katoliških višjih učnih zavodov. Providencijalna naloga modroslovja, ki ga zastopa Tomaž Akvinski, je v terh, da poda trdno podlago zoper pogubne zmote današnjega časa, zoper skepticizem, razbrzdan subjektivizem in surovi materijalizem, ki prete s poginom človeški družbi ter spodmikajo tla pravi znanosti in omiki. 9. Tomaž — svetnik. „Gorje znanosti, ki ne vodi k ljubezni!“ pravi slavni govornik Bossuet. Sama znanost zapušča v srcu le mrzlo to in praznino, ako je ne ogreva solnce prave ljubezni. Ljubezen v širjem pomenu je pa skupina in krona vseh čednosti in nravnih vrlin, je po besedah apostolovih „vez popolnosti.“ Korenine Tomaževe modrosti in velikosti so njegove čednosti. De Točo nam Tomaža po priliki tako-le karakterizuje: O samem sebi je mislil zelo skromno, na duši in telesu je bil čist kakor kristal, bil je ljubitelj molitve, v nasvetih previden, v občevanju krotek in poln ljubezni; bistrega in pronicavega uma, v presojevanju trden, spomina zelo živahnega. Bil je kakor povzdignjen nad čutnost, vzor vseh čednosti sebi v zaslugo in drugim v posnemo.2 V svojem govoru na 3. nedeljo v adventu pravi 1 Erdmann, Grundriss d. Gesch. d. Philos. I., 403. 2 Erat enim praedictus Doctor in sui reputatione humillimus, corpore et mente purissimus, oratione devotissimus, consilio providus, conversatione placidus, caritate diffusus, intellectu lucidus, ingenio acutus, iudicio certus, memoria retentissimus, a sensibus quasi quotidie elevatus et omnium quasi contemptivus temporalium ut omnium virtutum unus homo haberet habitus, ex quibus sibi ad meritum et aliis in exemplum similes producerentur effectus. Bolland. 666. Tomaž, da so tri reči, ki jih Bog najbolj sovraži v svojih služabnikih: neusmiljeno srce (immisericordia), nepokorščina pa brezdelnost (inutilitas); potrebno pa je, da so služabniki Gospodovi čisti vsakega grešnega madeža, da so ozaljšani z vsemi čednostimi in da jih diči tudi na zunaj lepo nravno življenje.1 V polni meri je Tomaž to dejstvoval v samem sebi. Njegov živi vzor je bil Kristus. Dasiravno čislan in slavljen od vseh, se ni prevzel in izrečno je hvalil Boga za milost, da pri vsej svoji učenosti in delu ni iskal nikdar svoje hvale, in če se mu je le rahel gibljej častoljubja hotel vtihotapiti in prehiteti razsodbo razuma, ga je takoj, ko ga je zaznal, tudi zatrl. Ko je v Napolju imel prikazen in je slišal, pred oltarjem klečeč, glas iz križa: „Tomaž, dobro si pisal o meni, kakšno plačilo hočeš za svoj trud?“ je rekel svetnik: „Nobene, Gospod, kakor le tebe!“2 Res, krasen vzgled nesebičnosti! Le taka vnema in tak čisti namen tvori v resnici velika in trajna dela. Pohlevni menihi, ki so v samotnih celicah častili Boga in iskali svoje zveličanje, so pri borni luči in z neznatnimi sredstvi ustvarili krasna dela v umetnosti in slovstvu ter nam ohranili spomenike staroklasične književnosti. Nič lepše ne diči učenjaka kakor skromnost in ponižnost. V javni disputaciji v Parizu je pred odličnim občinstvom nek drzen kandidat v Tomaževi navzočnosti zaničljivo pobijal ravno to, kar je bil Tomaž malo poprej učil in zagovarjal. Tomaž je ostal popolnoma miren. Ni dal čutiti nasprotniku, da ga visoko presega. Poslušalci so pa bili nevoljni nad drznostjo široko-ustnega disputanta in so se čudili Tomažu, da ga ni prav ostro zavrnil. Tomaž je pa odvrnil, da ni hotel mladega moža spraviti v zadrego in osramotiti pred celim občinstvom. Drugi dan se je razprava nadaljevala in mladi mož je bil še bolj drzen. Sedaj je bilo potrebno, da Tomaž povzame besedo, ker bi sicer njegovo molčanje bilo v spodtiko. Popolnoma mirno, stvarno in razločno razvije Tomaž trditve svojega nasprotnika ter neovržno razkrije njih napačnost, ne da bi se z eno žaljivo besedo dotaknil osebe njegove. Premagan učenec ga prosi odpuščanja in zahvali, da ga je na tako lep način zavrnil in poučil o resnici. O drugi priliki mu nek zavidnež robato v lice pove, da je le senca velikega učenjaka. Tomaž pa mirno odvrne: „Tedaj si bom pa priza- deval, da kolikor mogoče zadostim dobremu mnenju, ki ga imajo ljudje o meni.“ V bolonjskem samostanu ga sreča na hodniku čisto zamišljenega navaden brat, kateremu je bil prior dovolil, da prvega brata, ki ga sreča, vzame s seboj v mesto po nekih opravkih. Ker je pa brat bil tujec, ni 1 Divi Thomae Aquinatis . . . Sermones. Ed. Hurter. Oenip. 1874, pg. 21. 2 Bolland. 669. poznal Tomaža, ki mu je slučajno prvi prišel nasproti, mu naznani priorjevo povelje, ki pa seveda ni veljalo njemu. Tomaž brez obotavljanja gre ž njim v mesto. Meščani, ki so poznavali velikega učenika, so se čudili, kako da hodi po tako nizkih opravkih. Ker je težko hodil, ga je še tovariš nekoliko okregal. Ko pa spozna svojo zmoto, prosi odpuščanja, a Tomaž odvrne: „Pokorščina je dopolnitev redovništva, ako je človek pokoren človeku zavoljo Boga, kakor je Bog bil pokoren človeku zavoljo človeka.“ Dasi je pa Tomaž v svoji ponižnosti mislil zelo skromno o sebi in preziral prazno slavohlepnost, vendar ta njegova ponižnost ni bila strahopetna malodušnost, ki se ne upa ničesar lotiti, ki vedno besediči le o svoji nezmožnosti, na dnu srca ji pa vendar ugaja človeška hvala, malodušnost, ki marsikoga zaziblje v brezdelnost, ki bi svoje resnične zmožnosti lahko razvil in uporabil v občni blagor. Tomaž se je zavedal svojih zmožnosti in vsled tega tudi dolžnosti, da svoje zmožnosti obrne v prid. Delal je mnogo, pa delal je vedno le iz čistega namena brez vsakega slavohlepja in koristoljubja, brez bahanja zaradi svojih zmožnosti. Nikdar ni samoljubno govoril o sebi, v njegovih spisih je njegova osebnost popolnoma v ozadju, zatorej je pri njem tudi veliko težje iz del zasledovati njegov duševni razvoj kakor pri drugih pisateljih, ki so svojo osebnost več ali manj izlili v svoje spise. V Tomaževih delih vlada le objektivnost in stvarni dokaz, a prav ta objektivnost in pa svečani mir, ki preveva njegove spise, nam daje zreti globoko v njegovo dušo, kjer je vse skladno in urejeno. Prava ponižnost in sploh prava čednost je le ona, ki ima za vodnico razumnost in razboritost, ker le ta je po izreku sv. Bernarda mati č e d-dostim.1 Pri kanonični preiskavi o življenju Tomaževem je več prič izpovedalo, da je Tomaž vedno ravnal po svojem razumu, zakaj vsak prestopek, vsaka pregreha je za pravo dejanje zoper glas vesti, ki ni druga, kakor glas razuma. Tomaž se je privadil, vse nižje zmožnosti, težnje in gibljeje svojega srca držati pod gospodstvom razuma. V njem je duh popolnoma obvladoval tvar in se je zato tudi prosto kakor orel povzdignil v solnčne višave. Bil je bolj tam, kjer je bil njegov duh, kakor pa, kjer je bilo njegovo telo. Dasiravno je pa bil zatopljen vedno le v duhovne reči, imel je vendar tudi jasen pogled v praktične zadeve in je celo vladarjem znal dajati jako modre nasvete. Njegova dela svedočijo, da mu je bil vsak utrip človeškega srca dobro znan in ravno tako najraznovrstnejše potrebe in zadeve človeškega javnega in zasebnega življenja. Jako napačen je predsodek, da je svetotost le svetobežna pasivnost brez vsakega zmisla in * Mater virtutum diseretio. In Cant. serm. XXIII., n. 8. koristi za dejansko življenje in delovanje. Sv. Bernard n. pr. je bil ves zatopljen v božanske reči, samotna samostanska celica mu je bila najljubše bivališče, a kadar ga dolžnost kliče, nastopi kakor naj izkušenejši državnik na političnem poprišču ter modro razsoja najbolj zamotane zadeve. Da, svetost pa svet, svetost pa učenost, omika, prostost in življenje! Bolj oprečnih pojmov si ne more današnji svet misliti! In vendar, če natančneje pogledamo v kulturno zgodovino in pa v nedosežne globine človeške narave, se prepričamo, da se omika pa svetost prav lepo ujemata, druga drugo zahteva, se medsebojno spopolnjujeta ter le skupno zadovoljujeta potrebam človeškega srca. Po svetosti dobi kultura neskončno višji pomen, svoje posvečenje. Najlepši umotvori človeških rok so svetišča, najbolj nas mikajo in blažijo v galerijah slik podobe, iz katerih dijejo ideje svetosti in zveze z božanstvom; najlepše done strune pesniške duše, ako pojejo vzvišene himne v čast najvišjemu bitju. Kjer nahajamo sledove človeške omike, ondi nam nasproti sije tudi ideja svetosti; starim Kitajcem stoji svetnik višje kakor sam modrijan, Grkom je svetost zbližanje človeka in božanstva, kar je cilj sploh vsega modrovanja; budizem in mohamedanstvo, judovstvo in krščanstvo, seveda vsako na svoj način, govori o svetosti kot zadnjem smotru vsega dejanja in nehanja1 Le notranje soglasje vseh duševnih zmožnosti, ki se doseže le v nravni popolnosti, svetosti, donaša človeku mir, zadovoljnost, radost in srečo. Sama omika brez nravne popolnosti zapušča v človeškem srcu strahotno puščobo, smrtne sence obupnega pesimizma plašijo človeka, da začne preklinjati sploh vsako spoznanje, omiko, da, bitek sploh. Ako je dandanes vkljub tolikemu napredku in visoki omiki vendar v človeški družbi tako malo zadovoljstva, prave sreče in prisrčne radosti, je razlog pred vsem v praznini srca in neovržno se uresničujejo besede sv. Avguština, da je nemirno naše srce, dokler ne počiva v Bogu. V Tomažu Akvinskem vidimo prelepo sintezo svetosti in učenosti. V dobi, ko je Tomaž živel in deloval, je bilo krščanstvo sploh najtesneje strnjeno z mišljenjem in življenjem narodov; prevevalo je vse javne in zasebne naprave ne le kot sestav abstraktnih naukov, ampak kot živo dejstvo. Ljudstvo je bilo najtesneje spojeno po cerkvi s krščanstvom, radovalo se je njenega blagodejnega delovanja in sprejemalo rado njene darove. Ta tesni spoj med krščanstvom pa ljudsko dušo je premogel viharne boje in težke krize, ki so prišle nad Evropo.2 1 H. Joly, Psychologie des Saints, Paris, 1898, str. 4. i. d. 2 Willmann, Geschichte des Idealismus. III. 686. -S- 48 - j- Oblike srednjeveškega življenja se seveda dandanes ne morejo več obnoviti, a kar se mora obnoviti, kar je kompas sreče, napredka, reda in omike, to je spoj med krščanstvom in ljudsko dušo, med učenostjo in svetostjo, med evangelijem in omiko. In v tem nam sveti kot jasen svetilnik za vzor sv. Tomaž Akvinski. Kajpada pristaši današnje idealistitične filozofije nam v enomer oznanjujejo, da se je današnji človek že toliko spopolnil in se tako visoko povzdignil v idealni in nadčutni svet, da ne potrebuje več brgelj, čutnih, konkretnih oblik, kakor jih ponuja krščanska cerkev in staro modro-slovje, sedaj človek sam plava v idealnih sferah duhovnega sveta in občuje neposredno z božanstvom ter iz svoje višine prezira nizkotne nagone in živalske strasti.1 — Dejansko življenje nas uči ravno nasprotno. Pač pa vidimo v svetnikih idealne duše, heroe kraljestva božjega, ki so pretrgali okove čutnosti ter svoj pogled uprli naravnost v višji, idealni svet. Take duše so za nravno vzgojo človeštva, za požlahtnjenje in očiščenje človekovega življenja, za utrjenje in uveljavljanje idealnih dobrin neprimerno večjega pomena kakor prazne domišljave idealistične filozofije. Ako se velika važnost polaga na življenjepise slavnih mož, je življenjepis svetnikov še veliko večjega pomena. Ako natančneje pogledamo v njih žitje in bitje, najdemo tu pravo, polno življenje, borbe in stiske, a v njih ne najdemo malika razbrzdanih strasti, ki tako pogostoma kazi podobe velikih mož. Seveda je treba prodreti skozi bršljan večkrat naivnih legend, s katerimi je ljudska domišljija ovenčala svetnike, v njih notranjost samo, tedaj vidimo v njih z ene strani nam enake Adamove otroke, z druge strani pa čutimo nekako utripanje božje milosti, ki ž njihovim sodelovanjem dejstvuje ideale krščanske nravnosti ter i nas vabi da nastopimo isto pot, češ, če so oni to premogli, zakaj ne bi mi. Kako skrbno si je Tomaž obvaroval lilijo deviške čistosti vkljub mnogim nevarnostim v svoji mladosti, smo omenili že zgoraj. Čist na duši in telesu kakor kristal je ostal Tomaž svoje živi dni. Za dar svete čistosti je posebno goreče prosil Boga. Da bi si neomadeževan obvaroval ta dragoceni zaklad, je bil silno previden v občevanju, zmeren v jedi in pijači in pa vedno pri delu; zakaj pomanjkanje previdnosti pri raznih priložnostih, opuščanje molitve pa brezposelnost pahne tudi najbolj utrjenega človeka v blato nečistosti. Pri kanonični preiskavi so priče, ki so še ga osebno poznale, pod prisego izjavile, da ga niso nikdar videle brez dela, razven kolikor je narava nujno zahtevala počitka. Sredstvo, ki človeško dušo najbolj povzdiguje ter jo napaja z roso nebeškega blagoslova, je molitev. Tomaž je bil v pravem pomenu mož 1 R. Eucken, Thomas v. Aquino und Kant, ein Kampf zweier Welten. Berlin, 1901, Str. 13. i. d. molitve. Z molitvijo je posvečeval vse svoje delovanje, zlasti svoje študije. Kakor cvetka po solncu, tako je Tomaževa čista duša koprnela po Najvišjem; po molitvi in premišljevanju se je preselila na goro Tabor ter zrla nebeške skrivnosti in okušala radosti, ki so neznane navadnim zemljanom, ampak dostopne le izbranim dušam, ki se znajo povzdigniti iz pozemeljskih nižav ter se na mistični način združiti z Bogom. Zamaknjenja in čudežne prikazni nekako logično spadajo v psihologijo svetnikov. Kakor veliki umetnik mora nekaj izrednega ustvariti, tako se v svetnikih morajo pokazati izredne posledice njih heroičnega življenja in tesnega občevanja z Bogom. Naravno, da je tudi velika duša Tomaževa bila deležna teh izrednih milosti, saj je vsako njegovo delo bilo kakor dišeče kadilo, ki se vzdiguje v višave in prodira oblake. Preden je začel študirati, pisati ali narekovati, vselej je svojo dušo povzdignil z molitvijo k Očetu luči, kateri daje dar modrosti onim, ki ga za to prosijo. V njegovih delih se pa tudi vidi očividno blagoslov božji. Možje, kakor Avguštin, Jeronim, Tomaž, Alfonz Ligvorski, ki so silno veliko molili, osramotijo one, ki mislijo, da je izgubljen čas, katerega porabijo za molitev. Ti možje so poleg molitve in drugih mnogoterih opravil ustvarili dela, katera bi dandanes človek v svojem življenju komaj proučil. Tomaž je tudi sestavil nekaj prav lepih molitev, katere cerkev še dandanes priporoča svojim vernikom in zlasti duhovnikom, da jih molijo pred študijami, pred sv. mašo i. t. d. Prav značilno je za Tomaževo duhovno življenje tudi češčenje presv. Rešnjega Telesa, device Marije in pa nekaterih svetnikov. Zelo prisrčno, nežno in goreče je sv. Tomaž častil naj svetejši zakrament, ta visoka skrivnost je izvabila njegovi duši prelepe himne. Ko je opravljal najsvetejšo daritev, se je njegov obraz žaril nebeškega veselja in njegova duša se prestavila med nebeške duhove. Enako je z otroško uda-nostjo častil Marijo, mater Odrešenikovo, ki mu je bila zaščitnica svete čistosti in posredovalka sv. modrosti. Značilno je tudi za deviško dušo Tomaževo, da je posebno častil nežno devico in mučenico zaradi svete čistosti, sv. Nežo, katere ostanke je vedno seboj nosil. Dalje nam njegovi življenjepisci poročajo, da je posebno častil svojega redovnega očeta sv. Dominika, pa sv. Avguština, na katerega idejah slonijo pravila dominikanskega reda, sicer je pa tudi duševno sorodstvo med tema velikanoma; Tomaž je najboljši razlagavec sv. Avguština, in ne brez razloga imenujejo Tomaža srednjeveškega Avguština. Kakor se je Tomaž v modroslovju vglobil v Aristotela, v bogoslovju v Avguština, tako v sv. pismu v velikega apostola narodov, sv. Pavla, katerega je tudi visoko častil. Velike in sorodne duše se hitro najdejo in se druga druge rad ujej o. Sv. Tomaž Akvinski. 10. Tomaževa zadnja leta in njegova smrt. L. 1271. nahajamo Tomaža že zopet v Bolonji, kjer ima predavanja in izdeluje II. del Summe, ki je tudi izšel kmalu po njegovem prihodu, potem se je lotil III. dela. Naslednje 1. 1272. je zboroval dominikanski glavni kapitul v Florenciji. Kakor nekdaj grška mesta za Homerja, tako so se tukaj potegovala štiri mesta za slavnega učenika. Pariz ga je želel dobiti nazaj, češ, da ima pravico do njega, ker se je ondi izučil in dobil doktorsko lovoriko, Bolonja je storila vse, da obdrži slavnega učenjaka v svojem obzidju; Rim kot glava vsega krščanstva ga je želel za sebe; naposled je Napolj po svojem kralju naznanil zboru gorečo željo, da dobi svojega slavnega sina domov in naj bi zdaj kot zrel mož in sve-tovnoznani učenjak dičil ono vseučilišče, ki mu je odprlo pot v višje vede. Naposled je res nadvladal Karol Anjou ter dobil Tomaža za napolj-sko vseučilišče. V duhu pokorščine se je Tomaž nemudoma odpravil na pot ter se nekoliko pomudil v Rimu, potem je pa naravnost šel v Napolj. Plemstvo in meščanstvo je sijajno sprejelo svojega velikega rojaka, kije pred kakimi 30 leti kot šibek mladenič zapustil Napolj, sedaj se pa vrnil kakor zmagovalec ovenčan z vencem učenosti in svetosti. Takoj po svojem prihodu je začel predavanja na ondotnem vseučilišču. Potrebne stroške, ki pri skromnem Tomažu pač niso bili znatni, je prevzel kralj sam, Poleg tega je še izdeloval III. del Summe in spisoval komentar k psalmom. Ptolomej Lucenski poroča, da je v tem času pisal še tudi komentar k Aristotelovemu spisu „de caelo et mundo“, k Politiki pa k spisu „de ge-neratione et corruptione“, vsaj Ptolomej je v kanonični preiskavi izpovedal, da je videl Tomaža, ko je spisoval ta komentar in da je to bilo njegovo zadnje filozofično delo. A napoljsko vseučilišče se ni dolgo radovalo svojega novega in slovitega magistra. Ožje sorodnike Tomaževe in mnoge prijatelje je že smrt pokosila, tudi njega se poloti slutnja, da se bliža konec njegovega življenja. Začel je pogosteje bolehati, zlasti na želodcu, bolj in bolj je postajal zamišljen in večinoma zamaknjen. Podvojil je sedaj svoje molitve in premišljevanje, pisateljsko delovanje pa je začel opuščati, češ, da se mu zdi neznatno vse, kar je pisal, nasproti temu, kar v resnici je. Od praznika sv. Nikolaja 1273. sploh ni več nič pisal, in ko ga je njegov sodrug in zvesti spremljevalec br. Reginald priganjal, je kratko odgovoril: „Ne morem; kar sem pisal, se mi zdi kakor pleve z ozirom na to, kar mi je bilo razodeto.“ Da bi se nekoliko razvedril, so ga nagovorili, da je šel na obisk k svoji najmlajši sestri, katero je posebno čislal, grofici v San-Severino (nad Salernom). Sestra se je močno razveselila, ko je zvedela, da je pride obiskat slavni brat, a močno se prestraši, ko ga zagleda vsega izpremen- jenega. Bil je kakor brezčuten in komaj je dobila od njega nekoliko besed. Le malo časa se je mudil pri sestri, potem se je pa vrnil v Na-polj, kjer se ga je po povratku lotila huda mrzlica, vendar je pa čez nekaj dni zopet okreval. Med tem je papež Gregorij X. (1271—1276) sklical 14. vesoljni cerkveni zbor v Lion (II. lionski), ki se je imel pečati z mnogimi perečimi vprašanji onega časa. Trebalo se je postaviti v bran raznim krivoverskim ločinam, ki so izpodjedale pristno krščansko življenje, in obnoviti cerkveno disciplino med ljudstvom in duhovščino. Poglavitna točka tega koncila je imelo biti vprašanje o novi križarski vojni in o zedinjenju vzhodne in zahodne cerkve. Na zbor so imeli priti tudi Grki s svojim cesarjem Mihaelom Paleologom, s prelati in najodličnejšimi učenjaki, zatorej je papež poleg škofov poklical na zbor tudi najznamenitnejše zahodne učenjake one dobe. Med njimi je bil seveda v prvi vrsti Tomaž. Dasiravno slaboten in bolehav, vendar se je odzval glasu namestnika Kristusovega ter se je po novem letu 1274. odpravil na dolgo in težavno pot. Seboj je vzel svoj spis proti Grkom, ki ga je bil spisal po naročilu Urbana IV. Med potom se je nekoliko pomudil v Aquinu, od koder je odgovoril opatu v Monte Cassino, ki mu je bil v pismu predložil neko potežkočo iz moralke Gregorija Vel. Na gradu Maenza (Magentia) blizu Terracine je obiskal svojo nečakinjo Frančiško Akvinsko, omoženo z grofom Čekanskim (de Ceccano). Že tu ga je napadla huda bolezen, vendar je toliko okreval, da je vkljub prošnjam svojih sorodnikov nadaljeval svoj pot, češ, menihu se ne spodobi, da bi umrl v grajskem sijaju. Med potom si je spremljevalec br. Reginald, da bi ga nekoliko razvedril, dovolil laskavo opazko, da bo njegova navzočnost na koncilu mnogo koristila vesoljni cerkvi in služila v čast dominikanskemu redu. Svetnik je kratko odgovoril: „Daj Bog!“ Reginald pristavi, da bo tamkaj gotovo postal kardinal, s čemur bo po-češčen ves dominikanski red. Osebnega laskanja pa Tomaž ni maral in je odgovoril: „V nobenem drugem položaju ne morem našemu redu bolj koristiti, kakor vtem, kjer sem.“ Tovariš hoteč svojim besedam dati drugo bojo, pripomni, da bi to vendar bilo v občni blagor celega reda. Tomaž mu ne da izgovoriti, ampak odločno reče: „Ne! bodi zagotovljen, da ne bo nikdar prišlo do tega, da bi spremenil svoj sedanji položaj.“ Potovanje mu je bilo silno naporno, blizu cistercijskega samostana Fossa Nuova mu opešajo moči in mora iskati zavetja pri cistercijcih. Sto-pivši v samostan, je rekel svojemu spremstvu z besedami psalmistovimi: „To je moje počivališče na vekov veke; tukaj bom bival, ker sem ga izbral“ (ps. 131,14).' Najprej je pomolil v samostanski cerkvi, potem se je ' Haec rcquies mea in saeculum saeculi; hic habitabo, quoniam elegi eam. Sv. Tomaž Akvinski. 4# priporočil redovnikom, ki so si šteli v veliko čast, da morejo pogostiti tako odličnega gosta. Došel je tjakaj nekje meseca februarja. Bolezen se mu je od dne do dne hujšala in dobri menihi so kar tekmovali pri postrežbi. Na svojih ramah so nosili drva, da bi mu greli sobo. Ponižni Tomaž jih je pa neprestano prosil, naj si zavoljo njega ne delajo truda in skrbi. Ko se je zvedelo za Tomaževo bolezen, so mnoge odlične osebe svetnega in duhovskega stanu prišle v Fosso Nuovo obiskat odličnega bolnika. Tudi njegova nečakinja ga je še prišla obiskat, a zaradi samostanske klavzure ga ni mogla več videti. Kot zadnji pozdrav ji Tomaž sporoči, naj bo mirna in naj ne žaluje po njem, ampak naj skrbi, da lepo izredi svoje otroke. Tomaž je ves čas svoje bolezni bil popolnoma miren in potrpežljiv. Ko so menihi videli, da ne bo več vstal iz bolniške postelje, so ga naprosili, naj jim v spomin razloži Visoko pesem. Bil je pač to najlepši sklep Tomaževega življenja in znanstvenega delovanja ter primeren prehod k nebeški pesmi, katero pojejo čiste duše pred božjim Jagnjetom, ker v Visoki pesmi človeška duša (oziroma cerkev) v vznesenih čustvih in v svetem zamaknjenju slavi svojega nebeškega ženina in nasprotno ta neopisno nežno govori udani duši.1 Prišel je bojda v razlagi do vrstice: „Adiuro vos, filiae Jerusalem, si inveneritis dilectum meum, ut nuntietis ei, quia amore langueo“ (5, 8). Ko je čutil, da se mu približuje zadnja ura, je z veliko pobožnostjo sprejel zakramente umirajočih. Ko mu je samostanski opat prinesel sv. popotnico, se je vzdignil iz postelje ter jasno in slovesno izpovedal svojo vero v najsvetejši zakrament, katerega je v svojem življenju tako goreče častil in tako krasno opeval. Vse svoje spise je podvrgel sodbi sv. cerkve ter izjavil, da pri vsem svojem delovanju ni nikdar iskal drugo, kakor čast božjo. Ko je drugo jutro dne 7. marca 1274 solnce obsijalo vrhove okolišnih gora, se je iznad samostana Fossa Nuova vzdignila žarna zvezda, velika duša Tomaževa, ter se preselila k Onemu, kateremu je bil posve- 1 Iz mrtvaške sobice sv. Tomaža so pozneje napravili priprosto kapelico. Nad oltarjem je sledeči napis: „S. Thomas ut cantando moreretur et moriendo cantaret, rogatu monachorum Fossae Novae Cantica Canticorum exponens maiori amoris vi quam morbi ad coelum rapituiv' — Sicer sedanja kapelica ni istovetna s Tomaževo celico, ker je bil samostan pogorel, vendar pa hrani spomin nanj kakor pravi drugi napis: Occidit hic Thomas, lux — Ut foret amplior orbi — Et candelabrum sie — Nova Fossa foret. Starodavni samostan je sedanja italijanska vlada zaplenila in nad portalom obesila tablo z napisom: ..Monimento Nazionale.“ Redovnikom je še prepuščen en del samostana, da v njem čakajo svoje smrti. Lepi križni hodniki in stara kapitolska dvorana nas prestavljajo v davno minule čase. Obmolknilo je resnobno petje „Miserere“ in celo poslopje stoji zapuščeno kakor Jeruzalem po odhodu svojih prebivalcev. Starodavno poslopje se polagoma ruši, ker ni ga, ki bi ga popravljal. Tužni „Monimento nazionale!“ čcn vsak trenutek njegovega življenja. V resnici: Dragocena je pred obličjem Gospodovim smrt njegovih svetnikov. Truplo Tomaževo so pokopali najprej v samostanski cerkvi v Fossa Nuova; pozneje so nastali prepiri zaradi svetnikovega trupla, ki je bilo celo ukradeno, dokler ni Urban V. 1. 1369. storil konec pričkanju in zaukazal, da se truplo prenese iz Italije v Toulouse, kjer se je takrat ustanovilo novo vseučilišče, ki bi naj delovalo v duhu sv. Tomaža. Desno roko je dobil francoski kralj in so jo shra'nili v dominikanskem kon-ventu v Parizu, kjer je Tomaž nekdaj bival. Glavo je nekaj časa imel opat v Fossa Nuova, a Urban V. je tudi to podaril dominikaneem, da so jo prenesli s truplom vred v Toulouse, kjer počivajo ostanki svetnikovi v posebnem mavzoleju. L. 1319. se je začel kanonični proces in 1. 1323. je papež Janez XXII. Tomaža prištel med svetnike, 1.1567. pa Pij V. med cerkvene učenike (Doctores Ecclesiae) in Leon XIII. ga je 1. 1880. dne 4. avgusta proglasil za patrona katoliških šol. Tomaž je bil visoke, ravne in krepke postave, pšenične polti, visokega, lepo zaobljenega čela, malo plešast, sicer pa jako nežne rasti. Vkljub napornemu delu je bil do zadnjih let dokaj trdnega zdravja. Nasproti najsilnejšim zunanjim vtiskom je bil celo hladnokrven in neustra-šljiv. Iz njegove krepke postave bi bilo sklepati, da bo učakal višjo starost, zatorej se je nekaterim njegova smrt zdela nenaravna. Mislili so, da ga je dal zastrupiti razuzdani kralj Karol Anjou iz strahu, da bi Tomaž na bonskem koncilu ne razkril njegovih hudobij in krutosti.1 Širila se je tudi govorica, da so ga zastrupili nekateri Grki, ki niso marali unije, za katero bi se bil Tomaž na koncilu pač krepko potegoval. Zgodovinsko se eno in drugo ne da dokazati. Več verjetnosti ima mnenje, da mu je življenjsko moč tako zgodaj zlomilo ogromno delo in zelo strogo življenje, a tudi v tem oziru imamo precejšnje število svetnikov, ki so neumorno delovali, strogo živeli, duševno in telesno mnogo trpeli, pa so vkljub temu učakali visoko starost. Glas o smrti Tomaževi je pretresel ves krščanski svet. V Lionu zbrani očetje so dali glasno duška globoki žalosti nad neprecenljivo izgubo. 1 To mnenje izraža Dante v „Divina commedia“, Purgatorio cant. XX. stanza 67—69, ko o Karolu ironično pravi, da je odpravil nazaj v nebesa Tomaža: Carlo venne in Italia; e per ammenda, Vittima fe’ di Curradino; e poi Ripinse al ciel Tommaso, per ammenda. -S- 54 t- Tudi vseučilišča: pariško, bolonjsko in napoljsko so izrazila dominikanskemu redu iskreno sožalje nad smrtjo Tomaževo. Pariško vseučilišče je prosilo tudi za Tomaževe modroslovne spise. Najbolj pa je glas o Tomaževi smrti razžalostil njepovega velikega učenika Alberta; jokal je bridko kakor otrok. Kadarkoli je pozneje prišel govor na Tomaža, vselej se je začel solziti in je imenoval Tomaža najlepšo diko znanosti. II. del. Dela Tomaža Akvinskega, 1. K stari zavezi imamo naslednje komentarje Tomaževe: k preroku Izaiju, Jeremiju (42 pogl.), h knjigi Job, k Visoki pesmi in k psalmom (samo 51). 2. K novi zavezi: Komentar k Mateju in Janezu; razlaga listov sv. Pavla; Catena aurea. Razložil je torej,-največji del sv. pisma. Za razlaganje sv. pisma stavi Tomaž jako modro hermenevtično načelo, ki ima tudi dandanes polno veljavo: z ene strani se m jra držati kot neovržno, da sv. pismo ko tako uči resnico, z druge strani se pa ne sme pozabiti, da se sv. pismo lahko različno tolmači, zatorej se ne smemo ene razlage tako krčevito oprijeti, da, če se enkrat dožene kot krivo, kar se je prej smatralo za misel sv. pisma, bi še vendar kdo branil tako mnenje in s tem izpostavil sv. pismo zasmehovanju nevernikov.1 Praktično postopanje Tomaževo pri razlaganju sv. pisma je za to, da se naj eksegeza ozira tudi na svetne vede, vendar je treba previdnosti, da se ne oklene slepo kake splošno sprejete, pa vendar še znanstveno nedognane podmene. Kakor v drugih spisih, se tudi v Tomaževi eksegezi kaže teženje po neki višji enoti. Ne drži se enostransko gramatične ali pneumatične, historične ali dogmatične smeri, ampak vsaki priznava opravičenost v določenem krogu. Novejše ftlologično-historične metode kajpada ne pozna, a to ne zmanjšuje njegove velikosti; historičen princip tudi on uporablja, seveda ne v današnji meri, ampak po takratni. Način Tomaževega razlaganja je eden najzanimivejših pojavov v zgodovini svetopisemske ekse-geze in je večkrat res vzor stvarne razlage sv. pisma. Za Tomaževo eksegezo je zelo značilno, da med starimi eksegeti patristične dobe najbolj čisla sv. Janeza Krizo-stoma, ta je pa učenec antiohijske historično-filološkc eksegetične šole, le da se je srečno obvaroval njenega enostranskega racionalizma. V komentarju k Izaiju deli tvarino v dva logična dela: 1. grožnja božjega srda nad grešniki (pogl. 1 - 39), 2. usmiljenje božje, ki jih bo zopet povzdignilo (pogl. 40—66). Poglavitni predmet Izaijeve prerokbe je trojni prihod Mesijev: v telesu, v veri ljudstev, v upanju bodoče slave. Z ozirom na glasovito mesto Iz. 7, 10 i. d. se Tomaž ozira tudi na razlage takratnih rabincev ter jih zavrača. V komentarju k Jeremiju opozarja najprej na značilne poteze tega preroka. Historični podmet njegove prerokbe je sužnost izraelskega ljudstva; prerok sam •. je oni sv. mož, ki stoji na razvalinah jeruzalemskega mesta, objokuje usodo svojega ljudstva ter s svojo molitvijo posreduje med Bogom in zasužnjenim ljudstvom. Razložil je le 42 poglavij in še to veliko krajše kakor druge knjige, vsled česar so nekateri dvomili o avtorstvu Tomaževem, pa brez zadostnega razloga. Pač pa je nepristna razlaga k Danielu in k makabejskim bukvam, ki se v antwerpenski izdaji 1.1612. pripisuje Tomažu. 1 Summa thcol. I. qu. 68, a. 1. V razlagi knjige Job opozarja, kako nam poznavanje zgodovinskih in naravnih pojavov pomaga umevati in razlagati sv. pismo. Omejil se je bolj na besedni pomen, ker mističen pomen da je že dovolj razložil Gregorij Vel. Govoreč o namenu knjige, se ozira na razne domneve starih modroslovccv o toku sveta in usodi človeški, začenši z grškimi fiziki. Nasproti materialistom, fatalistom in astrologom poudarja vzvišenost nauka v knjigi Jobovi, da ves svet in človeško življenje zavisi od višjega razuma in volje božje. Besedna razlaga pa ne ostane pri sami črki, ampak s pomočjo dogmatike in aristotelske filozofije izvaja iz knjige razne nauke. V komentarju k psalmom poudarja zlasti njih tipično-mesijanski pomen, ozirajoč se na cerkveno določbo 5. občnega cerkvenega zbora proti Teodoru iz Mops-veste. A tipično-mesijanska razlaga se mora oslanjati na besedni in historični zmisel. Tudi število psalmov razlaga tipično. V razlaganju Visoke pesmi se pa povzdigne na vrhunec kontemplativne mistike in razklada skrivnosti svete ljubezni. Znana je dvojna razlaga Visoke pesmi pod Tomaževim imenom. Ena se začne z besedami: „Sonet vox tua“ in je prvič izdana tiskom 1. 1545.; druga se začne z besedami „Salomon inspiratus“ ter jo je izdal Amadeus Scotus v Lionu 1. 1656. pod imenom Tomaževim. Že prej je bila izšla pod imenom Kasiodorovim v Friburgu 1.1538 , 1.1533. pa v Kolinu pod imenom Haj-mona Halbcrstatskega. V Pijevi izdaji Tomaževih del se pripisuje sv. Tomažu, a splošno jo kritika odreka Tomažu, ker za pravo ni drugo kakor okrajšava in nekak izvleček iz razlage Bede Častitljivega. Tomaževa navada pa ni bila, delati izvlečke iz drugih del.1 „Catena“ je v tem oziru čisto drugega značaja. Razlaga „Sonet vox tua“ pa z ozirom na notranje razloge, slog in duha utegne biti Tomaževo delo. Nikakor pa ni celega komentarja narekoval na smrtni postelji. Komentar k Mateju, ki ni zamenjati z onim v Cateni, je sestavil po Tomaževih predavanjih v Parizu Peter de Andria; razlaga se ozira na tri temeljne točke: 1. prihod Mesijev na svet: 2. njegov obhod na svetu; 3. odhod iz sveta. Komentarja k Janezovemu evangeliju je spisal Tomaž le prvih 5 poglavij, drugo je pa po njegovih predavanjih sestavil Rajnald iz Piperna. Razdeljena je ta razlaga v dva dela: 1. Visokost božanstva Kristusovega; 2. kaj je učlovečena beseda na svetu izvršila. Iločim nas sinoptiki navajajo k dejavnemu življenju, nas Janezov evangelij vspodbuja h kontemplaciji. Izmed komentarjev k listom sv. Pavla je Tomaž spisal le razlago lista do Rimljanov in začetek I. lista Korinčanom; ostalo je po Tomaževih predavanjih sestavil Rajnald.2 V razlagi lista Rimljanom se zlasti v kristologičnih točkah ozira na razne krivoverce ter kaže, kako so besedam sv. pisma podtikali napačen pomen. O sestavi „Catenae aureae“ smo najpotrebnejše povedali že zgoraj (str. 29.) II. Komentarji k Aristotelu. 1. In libros Pcrihermenias (de interpretatione). Razložil je le I. knjigo (15 lekcij) in začetek II. (2 lekciji). V tem delu govori Aristotel o sodu. 2. In libros Posteriorum analyticorum: I. knjiga 44 lekcij, II. knjiga 20 lekcij. Ta Aristotelov spis govori o dokazovanju. 1 De Rubeis v edit. Leon. del Tomaževih I. str. 84. 2 Razlaga h katoliškim listom in k apokalipsi, ki se v nekaterih izdajah nahaja med Tomaževemi deli, gotovo ni pristna. Ta dva logična spisa je Tomaž razložil pozneje kot metafiziko, zakaj logični spisi Aristotelovi so bili na zahodu že zdavna znani in torej njih razlaganje ni bilo tako nujno. 3. In libros VIII Physicorum. To veleumno Aristotelovo delo, dandanes bi ga imenovali Kozmologijo, so razlagali mnogi grški, arabski in latinski razlagavci. O Tomaževi razlagi pravi Silvester Maurus: Ker je Tomaž po duhu bil Aristotelu zelo podoben, tudi tako razlaga Ari- stotela, da se zdi, kakor bi Aristotel sam sebe razlagal.1 — V prvemu delu je govor o splošnih načelih naravnega modroslovja (11. I- II), v drugem pa o podmetu naravnega modroslovja t. j. o bitju, ki je podvrženo gibanju. Med raznimi komentatorji se Tomaž ozira zlasti na Averroesa, katerega naprosto imenuje „komentatorja“ ter mu deloma pritrjuje, deloma pa zavrača njegovo izvajanje. 4. In libros IV de coelo et mundo. Od tega dela je Tomaž razložil le prvi dve knjigi in prvih 8 poglavij III. knjige, drugo pa njegov učenec Peter de Alvernia. Predmet temu delu je vesoljstvo ko tako in njega bistvene sestavine. I. knjiga govori o tvarnem svetu, II. o nebeških telesih, III. in IV. o enostavnih telesih ali počelih, in sicer se v III. knjigi navajajo in zavračajo mnenja starejših modroslovcev, v IV. pa Aristotel razvija svoje lastne nazore. Tomažev komentar, dasiravno nedovršen, je po svoji vsebini tako izvrsten, da že zaradi njega Tomaž zasluži časten naziv, ki so mu ga stari dali: „Expositor.“ Analiza Aristotelovega teksta je natančna, lepo urejena, pregledna in jasna. V ta komentar je Tomaž vpletel mnogo važnih filozofičnih misli, in že iz tega bi se dal zgraditi Tomažev modroslovni sestav. Astronomski nazori tega spisa so seveda dandanes večinoma izgubili svojo veljavo, vendar je ta Aristotelov spis in Tomažev komentar k njemu važen pripomoček za zgodovino kozmologije, astronomije in sploh fizikalnih ved. Mnogokaj se prav lepo vjema tudi z moderno vedo, drugo je sicer še nepopolno, pa je vendar služilo za podlago daljnemu razvoju in novim iznajdbam. 5. In libros II de generatione et corruptione. To delo je v zvezi s prejšnjim. Uočim je v prejšnjem Aristotel govoril o vesoljstvu sploh, njega počelih in lokalnem gibanju, radaga v tem spisu postajanje in ginevanjc ter spajanje počel v sestavljena telesa. Rimska izdaja Tomaževih del priznava pravotnost Tomaževega komentarja le h knj. 1. pogl. 1—17.2 To je njegovo zadnje filozofičr.o delo in je ostalo nedovršeno. 6. In libros IV meteorum. Tudi ta spis je v logični zvezi s prejšnjim, kakor opozarja Tomaž takoj v začetku svojega komentarja. Ker je znanost le takrat popolna, če prestopi od splošnega na posamezno, zato Aristotel tukaj govori o posameznih vrstah spreminjanja in sicer najprej, kako sc počela spreminjajo sama po sebi, potem pa o njih spremembah, kolikor stopajo v sestavine. Tu razlaga Aristotel razne pojave, ki nastajajo vsled izhlapevanja na zemlji, v ozračju in v morju. 7. In parva naturalia. Ta spis obsega naslednje razprave: De sensu et sensato, de memoria et remi-niscentia, de somno et vigilia, de somniis, de divinatione per somnum. Za gotovo pristen je Tomažev komentar le k prvima dvema, k tretji pa verjeten. 8. In libros III de anima. 1 Cit. v leoninski izdaji Tom. d. T, II. pg. VI. 2 Tom. III. pg. XXI., n. V. Pristen je komentar le k II. in III. knj., k I. knj. je pa Rajnaldov, toda po Tomaževih predavanjih. Aristotelovo delo deli Tomaž v dva poglavitna dela: v prvem (knj. I.) se navajajo nauki starejših modroslovcev, v drugem (knj. II.—III.) pa Ari-stolelov nauk. Komentar je dokaj obširen, vendar se ne peča mnogo z drugimi komentatorji. Pač pa je moral tukaj zavrniti arabske modroslovce. Ti so namreč učili, da je človeški razum nekak žarek božanstva ter ne spada k bistvu človekovemu. V potrjenje svoje trditve so se sklicevali na Aristotela. Tomaž jim tedaj dokaže, da je ta trditev v nasprotju z Aristotelom. On namreč v tem spisu hoče razpravljati o zmožnostih človeške duše, torej govori tudi o razumu kot dušni zmožnosti, četudi tega ne pove izrecno. Tudi dejavni razum (intellectas agens) kot od človeka ločen princip, kakor so učili Arabci, nima mesta pri Aristotelu, ker on sam pravi, da sta dejavni in možni razum le različni zmožnosti ene človeške difše. 9. In libros XII metaphysicorum. V uvodu razlaga najprej, kakšno stališče zavzema metafizika nasproti drugim vedam. Njen predmet je bitje sploh. Pri vsaki posamezni knjigi opozarja na zvezo s prejšnjo in naslednjo, iz česar vidimo, da je natančno proučil Aristotelovo metafiziko. Dasi je pa zveza, ki jo stavi med posamezne knjige, logična in neprisiljena, vendar se znotranja zveza ne sme preveč poudarjati, ker Aristotelovo delo. ki nosi ime Metafizike, je le zbirka posameznih razprav, ki so šele pozneje bile združene v celoto. Vmes tudi tukaj zavrača arabske modroslovce, zlasti Avicenna in Averroesa. 10. In libros X Ethicorum. Razložil je Aristotelovo „Nikomahovo etiko“, katero deli v 3 glavne dele: o blaženstvu sploh, o čednostih, pa o tem, kar je v zvezi s čednostimi. 11. In libros VIII Politicorum. Od tega dela je Tomaž razložil le I. in II. knj., pa od III. knj. pogl. 1—6, ostalo pa Peter deAlvemia. Celo delo deli v dva glavna dela: o družini pa o državi. Iz Aristotelove etike in politike je Tomaž zelo mnogo povzel; ves njegov nauk o zadnjem smotru človekovem (blaženstvu), o čednostih, o bistvu in oblikah dobro urejene države sloni na Aristotelu. 12. Razlaga k spisu „Liber de causis.“ Ta pseudo-aristotelski spis je le izvleček iz spisa Stot/etwois'9,£oXoyto<.Yj novo-platonika Prokla, in je nastal po priliki v 9. stoletju. V srednjem veku je v krščanskem in judovskem modroslovju imel ta spis velik ugled. Tomaževa razlaga je nastala najbrž potem, ko je Viljem Moerbeke 1. 1268. prevedel Proklovo delo samo v latinščino. Tudi po tem spisu je torej srednjeveško modroslovje in bogoslovje prišlo v dotiko z novoplatonizmom, dasi je spis s svojimi globokoumnimi izreki služil bolj za okrasje kakor pa za znotranjo sestavo krščanskega modroslovja. HI. Komentarji k Dioniziju Areopagitu, k Boetiju in Petru Lombardu. 1. Od Dionizijevih spisov je Tomaž razložil knjigo „de divinis nominibus“, dočim je Albert Vel. bil razložil ostale spise Dionizijeve. V uvodu svojega komentarja podaje Tomaž pregled o notranji zvezi vseh Dionizijevih spisov. Bral jih je v prestavi Scota Erigena, spis „de divinis nominibus“ pa v prestavi avguštinskega opata Janeza Saracena. Ta spis Dionizijev obdeluje razne izraze, s katerimi označujemo božanstvo. Komentar Tomažev je izdelan jako skrbno in marljivo; platonske pojme razlaga s pomočjo Aristotelove filozofije. -S- 61 -j- 2. Med Tomaževimi „Opuscula“ se nahaja več komentarjev k Boe-tijevim spisom, ki se pripisujejo Tomažu; med njimi sta pristna le dva: k Boetijevemu spisu „De trinitate“ (opuse. 70) in pa „De heb dorn a dib us“, ali za pravo je Tomaž komentiral le oddelek iz tega spisa: kako pridevamo povedek dobrote onim rečem, ki niso dobro samo. Komentarja k Boetiju sta v ozki zvezi z aristotelskimi komentarji, ker po Boetiju je rani srednji vek prišel v dotiko z Aristotelom.1 3. Komentar k Lombardovim sentencam je Tomaževo mladeniško delo, ko je bil še bakalar in mladi magister. Po 1. 1261. je v Rimu spisoval drug komentar k prvi knjigi sentenc, ki se je pa izgubil. V komentarju k Lombardovim sentencam je že v glavnih potezah Tomaž začrtal svoj teologični sestav ter mu postavil trdno podlago. I)e Thoco pravi o tem komentarju: „Opus stylo disertum, intellectu profundum, apertum intelligentia et novis articulis dilatatum.“2 IV. Modroslovno-bogoslovske razprave. 1. Quaestiones disputatae. To je skupen naslov naslednjim dokaj obsežnim razpravam: De potentia (10 kvestij), de malo (16 kvestij), de spiritualibus creaturis (1 kvestija), de anima (1 kvestija), De unione verbi incarnati (1 kvestija), de virtutibus (in communi, de caritate, de cor-rectione fraterna, de spe, de virtutibus cardinalibus), de veritate (29 kvestij). 2. Quodlibeta - se imenuje 12 krajših razprav, od katerih je 6 Tomaž spisal deloma v Parizu deloma v Rimu kot odgovore na razna vprašanja svojih učencev in drugih oseb. 3. Opuscula. Pod tem naslovom ima prva rimska izdaja Tomaževih del 73 daljših in krajših razprav, od katerih jih je le kakih 36 gotovo pristnih, ostale so ali dvomljive ali pa gotovo podvržene. Na prvem mestu je tukaj spis „Contra errores Graecorum“, o katerem je bil že zgoraj govor, na drugem mestu je pa „Compendium theologiae“, priročna knjiga sestavnega bogoslovja. Na 3. mestu je že zgoraj omenjeni spis proti Grkom, Armencem in Saracenom. Spisi 4—7 so katehetečne vsebine (gl. str. 23). — Apostolsko vero deli Tomaž v 14 členov, ker iz našega 1. člena napravi dva: l.vera v Boga, njega lastnosti in previdnost, 2. vera v Boga kot stvarnika; istotako je naš 5. člen razdelil v dva: a) odhod v predpekel in b) vstajenje od mrtvih. V razlagi očenaša govori najprej splošno o lastnostih molitve in lepo kaže, kako se te lastnosti razodevajo v Gospodovi molitvi. Angelski pozdrav je razložil le do besed „fructus ventris tui“, ker ostalo je cerkev šele pozneje dostavila. V tej razlagi kaj lepo razvija dostojanstvo Marijino. V nauku o zapovedih govori najprej splošno o 2 glavnih zapovedih ljubezni, potem o 10 zapovedih, ki so v onih obsežene. Od teh padajo tri pod ljubezen božjo, 1 Gl. Fr. Kovačič, Anicij Boetij in njegovo modroslovje. Maribor 1905, str. 8,14. 2 Bolland. 1. c. str. 661. štiri pa pod ljubezen do bližnjega. Zanimivo je, da pri razlagi 3. zapovedo opozarja na eksegetično-etični pomen sobote, kar je tudi v današnji eksegezi zelo važno za razlago celega šestodnevja. Ker opuse. 5. govori tudi o veri splošno in o zakramentih, imamo v teh razpravah razložen skoro ves današnji katekizem. Med ostalimi opusculi je še posebno zanimiv spis „de regimine principum“, a Tomaž je spisal le prvo knjigo in II. 1—4 pogl., ostali del II. knjige pa III. in IV. je spisal Ptolomej de Lucca. — Človek je po naravi družabno bitje, družba pa zahteva vodstvo ali vladarstvo, ki ima lahko različne oblike. Tri so zlasti oblike državne vlade: monarhična, aristokratska, demokratična; tem nasproti so tri izopačene vladarske oblike: tiranstvo, oligarhija in ohloarhija. Najboljša je monarhična oblika, ker najlažje varuje moč in edinost države. Najslabša oblika je pa tiranstvo. Mnogovla-darstvo se veliko lažje prevrže v tiranstvo kakor enovladarstvo. S temeljnimi državnimi zakoni pa s primerno omejitvijo monarhične oblasti se dajo preprečiti zlorabe. V II. knj. pa dobro opaža, da sc vladarska oblika mora ravnati tudi po nravi, omiki in zanimanju ljudstva ter po krajevnih razmerah. V. Summa contra gentiles. Kakor je bilo že zgoraj omenjeno, je spisal Tomaž to delo na prošnjo Rajmunda de Pennafort 1. 1261—1264. Deli se v 4 knjige. Prva knjiga obsega 102 poglavji ter govori najprej o razmerju med razodetjem in naravnim spoznanjem, potem o naravni spoznatnosti božji ter zelo obširno o naravi božji. Druga knjiga ima 101 poglavje ter govori o Bogu kot tvornem vzroku, o njegovem delovanju na zunaj in o stvarstvu, o svetu in človeku. Tretja knjiga šteje 164 poglavij ter govori o Bogu kot zadnjem cilju vseh stvari zlasti človekovega nravnega delovanja (etika). — Četrta knjiga ima 97 poglavij ter brani poglavitne resnice krščanske vere, kakor nauk o sv. Trojici, o učlovečenju, o izvirnem grehu, o vstajenju teles proti nevernikom, zavrača pa tudi razne krivoverske zmote o zakramentih, o primatu, o češčenju svetnikov, o poslednji sodbi i. t. d. V tem delu je že Tomaž razvil celotno svoj sestav, vendar še ne tako popolno, kakor v „Summa theologica“; smer je bolj apologetična. Z mnogovrstnimi nasprotniki se pa ne spušča v podrobne razprave, ampak iz splošnega, vsem skupnega stališča zavrača najvažnejše ugovore. Fatalizem in panteizem, materializem in senzualizem, manihejstvo, judovstvo in mohamedanstvo, krivoverstvo in razkol, vse to nasprotuje čisti krščanski resnici, proti vsem tem hoče „Summa philosophica“ podati duhovno orožje. VI. Summa theologica. Po obsegu in vsebini največje Tomaževo delo je „Summa theologica“, ki je krona njegovega znanstvenega delovanja. Summa theologica je razdeljena v tri dele, vsak teh delov se deli v kvestije, kvestije pa v artikule; v vsakem artikulu se predložijo najprej dvomi in potežkoče zoper nauk, ki se ima v dotičnem členu dokazati, potem postavi tem nasprotno trditev (Sed contra est . . .) iz sv. pisma, sv. očetov, Aristotela, ali kake druge avtoritete. Na to sledi pozitivni do- kaz, ki se vedno začenja z besedami ..Respondeo dicendum" (corpus articuli), za dokazom pa odgovori na stavljene dvome in potežkoče. Ta način dokazovanja je povzet iz Aristotela. Prvi del (pars naturalis ali kratko „prima“) ima 119 kvestij s 562 artikuli, govori pa najprej splošno o teologični vedi, potem o Bogu z ozirom na bitek, naravo in osebe božje, o delovanju božjem na zunaj, o vstvarjenju in stvarstvu, o angelih in človeku. Drugi del (pars moralis) se deli v dva poddela (prima secundae, secunda secundae [scil. partisj). „Prima secundae“ ima 114 kvestij s 619 artikuli, obsega splošno nravoslovje: o zadnjem cilju človekovem, o čednostih in pregrehah v obče. „Secunda secundae“ šteje 189 kvestij in 897 artikulov, govori o čednostih in pregrehah posamično. Tretji del (pars sacramentalis) je Tomaž izdelal le do 90. kvestije (de partibus poenitentiae 537 artik.). Ta del obsega nauk o učlovečenju in odrešilnem delu Kristusovem tako v njegovi osebi kakor v zakramentih. Dodatek (supplementum) z 99 kvestijami in 443 artikuli je skoro doslovno povzel iz Tomaževega komentarja k Lombardovim sentencam kancelar kolinskega vseučilišča Henrik de Gorcum začetkom 15. veka. Razen tega je še v raznih izdajah dodan Summi „appendix“ s 3 kvestijami in 10 artikuli o vicah in o posmrtnem stanju duš, ki z izvirnim grehom brez osebnih grehov pridejo na drugi svet. Celo delo obsega torej 611 (oziroma 614) kvestij in 3058 (oziroma 3068) artikulov, v katerih je pohranjeno čez 15.000 dokazov. Ko je Albert Veliki prebral Tomaževo Suinmo, je bojda vzkliknil: „To je dovršeno za vse čase!“ „Summa theologica“ je celokupna svota vsega Tomaževega nauka. Dela njegovih prednikov kakor tudi njegovi lastni mnogobrojni spisi so le priprava k temu delu. Razmerje S. th. k bogosl. slovstvu 12. in 13. stoletja označuje sam v kratkem in skromnem uvodu; namen mu je, da se začetniki vpeljejo in udomačijo v bogosl. znanstvu. Druga dela so za to manj primerna, ker zaradi prevelike množine vprašanj niso pregledna ali pa imajo poseben namen in zato ne podajejo celotnega bogoslovja. V prvem delu v odstavku o presv. Trojici se opira glavno na Avguština in Boiitija pa na Aristotelove kategorije in ontološke pojme. Tudi v nauku o ustvarjenju se poglavitno opira na Avguština in Aristotela. V šestodnevju se ozira na podmeno Avguštinovo, Bazilijevo, Ambrozijevo, Hrizostomovo, ne da bi se za katero odločil. Antropologija sloni poglavitno na Aristotelu, v poštev pride tudi Avguštin. Drugi del S. th. je najvažnejši; s tem je Tomaž ustvaril sestav moralnega bogoslovja, ki je ostal merodajen za stoletja. Tvarina je sicer že bila prej pripravljena, a Tomaž jo je znal umno uporabiti, razvrstiti in obdelati. Nravoslovje je postavil na antropološko podlago in s tem ustvaril zistematično, znanstveno, bogoslovno nravoslovje. Filozofični del je povzet iz Aristotela, vendar v marsičem pomnožen in spopolnjen. V celi zgodovini starega in srednjeveškega modro-slovja ni najti moralnega sestava, ki bi se mogel meriti s Tomaževim. Njegove psihološke in moralne raziskave mu zagotavljajo veljavo tudi za poznejše čase. Ker je filozofične elemente spojil in navdihnil s krščanskimi idejami, je njegov moralni sestav celo nad Aristotelovim. Povsod se razodeva vzvišeno stališče, raz katerega je veliki duh Tomažev razmotrival človeško življenje in nravno delovanje. Tu so se spojili Aristotelovi, Platonovi in Avguštinovi nazori o najvišjem dobru. V 2,2 se opira zlasti na Avguština, v cerkveno-juridičnih rečeh pa na Izidora, Gracijana, papeške dckretale, corpus iuris civilis. Glede kontemplativnega življenja na Gregorija V., Bernarda, Rieh. a. S. Victore. V III. delu pri nauku o Kristusu se poleg sv. pisma in koncilov opira zlasti na Avguština in Damascena, kar je značilno za njegovo kristologično pojmovanje. Velikansko in priprosto delo je Summa v svoji osnovi, bogato in raznovrstno po svoji vsebini, pregledno in skladno v razvrstitvi tvarine, občudovanja vredno v modri izbiri važnejšega in prikladnejšega iz ogromnega zaklada filozofičnih in teolo-gičnih znanstev, strogo metodična brez prisiljenih skokov; vsaka posameznost je ozko spojena s celoto kakor okraski na gotični zgradbi. Veličastna gotična stolnica je to, ki obsega v sebi čuda božjega veličastva na nebu in na zemlji, v naravi in v zgodovini, v cerkvi in v svetu. VII. Homiletični in liturgični spisi. 1. V homiletiko spada 142 govorov za vse nedelje in praznike Gospodove, pa 83 govorov za praznike device Marije in svetnikov, v vsem torej 225 govorov. Ti govori pa niso docela izdelani, ampak so le osnutki, katere so deloma sestavili po Tomaževih pridigah njegovi učenci, vendar tudi v tej kratki obliki podajejo mnogo lepe snovi za cerkvene govore in vsi merijo naravnost na to, da vzbude v poslušalcih pristno religiozno življenje. Iz lista ali evangelija dotične nedelje ali praznika izbere vedno kako jedrnato misel, jo razdeli, razloži najvažnejše nauke, ki so v njej zakriti, pojasni jih z izreki sv. očetov in paralelnimi mesti sv. pisma ter izvede praktične posledice za življenje. Izmed očetov se zlasti rad sklicuje na sv. Avguština. 2. Officium Corporis Christi je Tomaž sestavil po naročilu Urbana IV. za novoustanovljeni praznik sv. Rešnjega Telesa. Ta oftcij je cerkev sprejela v svojo liturgijo ter se še dandanes nahaja z malimi izpremembami v rimskem brevirju. Psalmi, ki jih je Tomaž izbral za ta oftcij, nam kaj lepo stavljajo pred oči starozakonske tipe, ki se nanašajo na najsvetejši zakrament, iz psalmov so večinoma tudi predpevki (antifone), ki nas uvajajo med dišeče gredice posameznih psalmov. Lekcije I nokturna so povzete iz I. lista sv. Pavla Korinčanom, kjer nam apostol z veličastno resnobo poroča o ustanovitvi in velikosti najsv. zakramenta. V II. nokturnu so lekcije od Tomaža samega, v katerih nam jedrnato, kratko in jasno pa z nežno milobo razlaga pomen in visokost te skrivnosti; za ostale dneve v oktavi so lekcije povzete tudi iz sv. Hrizostoma in Cirila Jeruzalemskega, v III. nokturnu pa večinoma iz sv. Avguština. Pravi biseri tega oficija in sploh religioznega pesništva so pa Tomaževe krasne himne in sekvence, katere je celo reformatorična roka Urbana VIII. pustila v brevirju nedotaknjene. Tomaž sicer stoji kot teolog in filozof višje kakor pesnik, vendar so tudi njegovi pesniški proizvodi v resnici občudovanja vredni. Najvzvišenejša skrivnost krščanske vere, ki je ustvarila veličastne božje hrame, je vdahnila tudi Tomažu pesniškega duha, da je v sveti navdušenosti zapel veličastne in nedopovedljivo mile himne: „Pangelingua“, „Sacris sollemniis“, „Verbum supernum“, „LaudaSion“, ki še dandanes po vsem katoliškem svetu od škofovske katedrale pa do priproste gorske cerkvice odmevajo in vnemajo srca ter poveličujejo slovesno telovsko procesijo. Te prelepe pesmi nam kažejo, da Tomažev teologično-filozofični sestav ni mrtva mumija, sestavljena iz suhih formalnosti in pedantnih distinkcij, ampak da je živ organizem, ki rodi bujno cvetje in sadje v vsakem področju človeškega življenja in stremljenja. Ravno ta sestav je služil za podlago tudi ženijalnemu Danteju pri njegovi „Divina commedia.“ VIII. Izdaje Tomaževih del. Rokopisi Tomaževih del so dokaj dobro ohranjeni in nekateri segajo celo v 13. stoletje. 1. Prva tiskana izdaja vseh Tomaževih del je izšla 1. 1570. po zapovedi papeža sv. Pija V. (editio Piana) v 17 folio-zvezkih. Dodan je komentar kardinala Kajetana (Thomas de Vio.). Pija V. je k izdaji Tomaževih del nagnilo to, da bi katoliški teologi dobili zanesljivo podlago v boju zoper protestantske teologe, ki so strastno napadali nauk katoliške cerkve. V časovnih razmerah je iskati tudi eden izmed motivov, da je ravno ta papež proglasil sv. Tomaža za „Doctor Ecclesiae.“ Pijevo izdajo sta priredila: Vincentius Iustinianus in Thomas Manriquez. Dasi je skrbno urejena, vendar ni brez pomot. 2. Druga izdaja je izšla v Benetkah 1. 1592—1594 v 18 folio-zvezkih. 3. Tretja izdaja v Antwerpenu 1. 1612., 18 folio-zvezkov. Priredil jo je španski dominikanec C. Morelles dokaj kritično. 4. V Parizu je izšla četrta izdaja 1. 1636.—1641. in potem z novim skupnim naslovom zopet 1. 1660. v 23 folio-zvezkih. 5. Peto izdajo je priredil Ioannes Franc. Bernardus Maria de Rubeis in je izšla v Benetkah 1745—1787. 6. Najnovejša je izdaja, ki izhaja po zapovedi papeža Leona XIII. v Rimu od 1. 1882. (editio Leonina). Za podlago je vzeta Pijeva izdaja, a porabljeni so tudi razni rokopisi, ki so prejšnjim izdajateljem bili neznani. Prvemu zvezku so pridejane Dis-sertationes De Rubeis po želji papeža samega. Delo je iz početka vodil visokoučeni modroslovec kardinal Zigliara, po njegovi smrti (1. 1893.) pa dominikanski generalni magister Andrej Frühwirth. Najstarejša tiskana izdaja Summae Theol. je izšla 1. 1462.—1467. pri knjigarju Schöffer v Mainzu, toda le I. in celi II. del. Cela je izšla v Kolinu 1. 1480., v Baselu 1485, v Parizu 1512 in še večkrat. Novejše izdaje so: v Parizu (Migne) 1. 1846, v Rimu 1. 1886.—7., Turin 1894, zopet v Parizu 1. 1887.—1889. IX. Važnejši prevodi Tomaževih del. 1. Grški prevodi. Demetrius Cynodius, pristaš lijonske cerkvene unije, je okoli 1. 1357. prevedel „Summo contra gentiles“ in spis „Contra errores Graecorum.“ Istotako je „Summo c. g.“ prevedel na grški humanist Marsilius Ficinus (t 1499), ki se je s proučevanjem te Summe pripravljal na proučevanje Platona, katerega je prevedel v latinščino.1 Razkolnik Planudes je pa že okoli 1. 1327. prevel „Summo theologico.“ Menih Gennadius (Georgius Scholaris), poznejši patrijarh carigrajski (1453—1459) je pre- 1 Willmann, Geschichte d. Idealismus. II. str. 525. Sv. Tomaž Akvinski. vedel 2 knjigi komentarja k Aristotelovi fiziki, komentar h knjigam de anima in spis „de ente et essentia.“ 2. Hebrejski prevodi. Dominikanec Ignatius Ciantes (f 1667) je priredil hebrejski prevod Summae contra Gentiles. Neznan pisatelj je pa prevedel na hebrejski Summo theologico. Tudi učeni judje so se zanimali za Tomaža. Španski jud Ali ben Joseph Xabillo (cvetel v 2. polovici 15. stol.) se je nalašč zato učil latinskega jezika, da bi mogel Tomaža brati. Prevedel je na hebrejski „quaestiones disputatae“, de anima, de poten-tiis animae, de universalibus in komentar h knjigi Aristotelovi de corruptione et generatione. Don Isaac Abarbanel imenuje Tomaža najučenejšega med krščanskimi učenjaki; prevedel je v hebrejščino Tomažev spis de spiritualibus creaturis. Judovski teologi so često zajemali dokaze iz Tomaža v obrambo razodetja nasproti skeptični in razodetju sovražni judovski filozofiji. Tudi za razlaganje sv. pisma so rabili Tomaževe komentarje. 3. V armenski jezik je prevedel celo Summo theol. Mechitar iz Sebaste, ustanovnik mehitaristov. 4. V kitajski jezik je prevedel Summo theol. jezuit pater Rugli. 5. Na nemški jezik je Summo theol. preložil Ceslaus Maria Schneider in je izšla 1. 1886.—1892. pod naslovom: Die katholische Wahrheit oder die theologische Summa. 6. Na francoski jezik je več Tomaževih del prevedel Carmagnolle.1 X. Tomaževi življenjepise!. Najstarejše poročilo o Tomažu imamo v „Vitae fratrum Ordinis Praedicatorum“, ki jih je spisal na povelje generalnega magistra Humberta (1254=1263) Gerard de Fracheto (f 1271), torej še za življenja Tomaževega, toda njegovo ime se ne imenuje izrecno. Istotako ga omenja še živega Tomaž Cantipratanus v I. knj. svojega spisa „de Apibus“ (cap. 20. num. 10), kjer hvali njegovo stanovitnost in potrpežljivost. Tudi Štefan de Salanacho (-j- 1290) je neposredna priča ter našteva Tomaževe čednosti v svojem spisu o štirih rečeh, s katerimi je Bog odlikoval dominikanski red. Tomažev učenec Ptolomej Lucensis pa v svojih analih (od 1. 1060,—1302.) k 1. 1274. omenja Tomaževo bolezen, smrt, pokop in čudeže. Celotni življenjepis Tomažev je prvi spisal okoli 1. 1320. Viljem de Točo, ki je še Tomaža bil videl in slišal ter je mnogo pripomogel k njegovi kanonizaciji. Na podlagi Tocovega spisa in kanonizačnih aktov je opisal Tomaževo življenje Bernard Guidonis (f 1331).2 V cesarski knjižnici na Dunaju se nahaja pergamentni kodeks v dveh zvezkih, katerih prvi obsega tudi življenjepis Tomažev (fol. 274—289). Kodeks je delo fr. Janeza Gielemana (1427—1487), a življenjepis je povzet iz Bernarda Guidonis, Giele-manov je le uvod. Drugi življenjepisci so: Peter de Natalibus (Catalogus Sanctorum), Jakob de Susata, sv. Antonin, Klavdij de Rota, Janez Garzonius. Tudi Pijevi izdaji Tomaževih del je pridejan njegov življenjepis. Po dolgem času je potem izdal Tomaževo življenje Touron, Vie de S. Thomas d’Aquin. Paris 1737, potem Wielmius, De doctrina et scriptis divi Thomae Aquinatis. Brix. 1747, zlasti pa je znamenit de Rubeis: De gestis et scriptis ac doctrina s. Thomae Aquinatis. V Benedkah 1750. 1 Überweg-Heinze, Grundriss d. Gesch. d. Philos. II. 297. 2 Bollandisti: Acta Sanctorum. Mart., Tom. I. pg. 653 i. d. V 19. veku so se spisi o življenju in nauku Tomaževem zelo namnožili. Omenimo le najznamenitejše življenjepisce: Deledure, Gregoire VII., Francois d’Assisi et Thomas d’Aquin. Paris 1844. Bareille, Histoire de S. Thomas d’Aqu. Louvain 1846. Metten-leiter dr. Dom., Geschichte d. hi. Thomas v Aquin. Regensburg 1856. — Najobsežnejše delo o Tomažu Akvinskem je spisal dr. Karol Werner: Der hi. Thomas v. Aquin. Regensburg 1858. (I. zv. življenje in dela, II. nauk, III. zgodovina tomizma). Jules Didiot, Le Docteur angelique S. Thomas d'Aquin. Paris 1894. Montagne, S. Thomas d’Aquin ä Toulouse. Paris 1894. Popisuje, kako Tomaža v Tuluzi častijo. A. Jovau, S. Thomas d’Aquin, patron de™ ecoles catholiques. L. 1895. je izšla druga izdaja. L. 1891. je to delo izšlo tudi v nemškem prevodu: Leben d. hi. Thomas v. Aquin, Patron der kathol. Schulen. Paderborn. J. Jansen, Der hl. Thomas v. Aquin. Kevelaer 1898. V češkem jeziku: Fr. Jos. Ševčik, O. Pr., Svaty Tomäs AkvinskjL Brno 1899. (Največ po A. Joyau.) kazalo. Prvi del: ♦ Življenje sv. Tomaža. Stran 1. Otroška leta Tomaža Akvinskega . . . . . ' 1 2. Začetni nauki na Monte Cassino in v Napolju ... 3 3. Borba za poklic 10 4. Tomaževe študije v Kolinu in v Parizu . .. . . 14 5. Tomaž uči v Kolinu in v Parizu . . . ' . ... 1-9 6. Tomaž zagovarja svoj red in postane doktor . ' . . . 22 7. Tomaž uči v Parizu in v Italiji . . . . . 25 8. Tomaž sloviti učenjak . . . . . . . . 36 9. Tomaž svetnik . . . . . . • . . . 44 10. Tomaževa zadnja leta in njegova smrt ...... 50 Drugi del: • Dela Tomaža Akvinskega. I. Razlaga sv. pisma . . . .... . * . 57 11. Komentarji k Aristotelu . . . . . . . . 58 III. Komentarji k Dioniziju Areopagitu, k Boetiju in Petru Lombardu 60 IV. Modroslovno-bogoslovske razprave . . . • . 61 V. Summa contra gentiles ........ 62 VI. Summa theologica . . . . . . . 62 VII. Homiletični in liturgični spisi ...... 64 VIII. Izdaje Tomaževih del . . . . . ' . . 65 IX. Važnejši prevodi Tomaževih del . . . . . 65 X. Tomaževi življenjepisci . . . . . . . 66 Popravki: Str. 3, predzadnja vrsta pred točko 2, mesto mitro ali opatsko palico beri mitro in opatsko palico. Str. 14, v. 7. beri — pri cesarju Konradu IV. Na isti strani, zadnja vrsta spodaj, mesto univeralis beri — universalis. Str. 15, v. 6. od spodaj, mesto ondotni škof beri — ondotni učenjak. Na isti strani, v. 5. od spodaj, mesto irrefragibilis beri — irrefragabilis. Str. 17, v. 7. od zgoraj, mesto sodnostni beri — sodnosti. Str. 22, zadnja vrsta spodaj, mesto redništvo beri — redovništvo. Str. 41, v. 9. od spodaj, mesto zgotovil beri — zagotovil.