Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . . L 1.250 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . . . L 2.500 i PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 3.500 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 L Leto XXI. - Štev. 17 (1047) Gorica - četrtek, 24. aprila 1969 - Trst Posamezna številka L 50 0 PRAVILNEM UREJEVANJU ROJSTEV Povratek na staro Namenoma preprečiti plodnost zakonske združitve je nekaj v sebi slabega in zato nedovoljenega, je stalni nauk Cerkve, ki smo se ga dolžni vsi držati. Ta nauk uči papež kot Kristusov namestnik na zemlji v moči svoje službe po razsvetljenju Sv. Duha. Utemeljen je v svetem pismu, ustnem izročilu, stalnem učiteljstvu Cerkve, sklada pa se tudi z naravno pametjo. Res pa je, da papeška okrožnica kot taka ni nezmotna. Taka izjava nima iste veljave kot tista dana »ex cathedra«. Je pa to oblika rednega cerkvenega učiteljstva, ki ga podpira Sv. Duh. Tudi za take izjave velja: »Verniki so dolžni z verskim spoštovanjem in notranjo pritrditvijo (as-sensu religioso et interno) sprejeti tudi take izjave rimskega papeža« (Grivec, Cerkev str. 353). Zadnji koncil je dejal: »Laiki, kakor vsi verniki, naj se s krščansko poslušnostjo, brez obotavljanja oklepajo tega, kar določijo posvečeni pastirji kot Kristusovi zastopniki, kot učitelji in voditelji v Cerkvi« (C 37, 2). KAJ PA GLAS VESTI? Postavlja se vprašanje, ali je praktično mogoče, da bi naši katoliški verniki tako izoblikovali svojo vest, da bi zavrgli nauk oziroma moralni zakon, ki je v papeževi okrožnici ponovno potrjen, pa bi duhovniki morali njihovo prepričanje spoštovati ter jih kot dobre vernike pripuščati k svetim zakramentom. Tako stališče pa je nemogoče sprejeti. Res je, da vest neposredno uravnava moralnost naših dejanj po besedi: »Vse, kar ni iz prepričanja, je greh« (Rimlj 14, 23). Toda kakor pravi papež v splošni avdienci 12. februarja: »Vest ni sama po sebi sodnik moralne vrednosti obveznih dejanj. Vest samo prenaša notranji in višji zakon; ga ne ustvarja sama. Ona je razsvetljena po neposrednem spoznanju nekih obveznih pravil, prirojenih človeškemu razumu. Vest ni vir dobrega in zlega, ona samo zapazi, sliši glas; zato se tudi imenuje glas vesti. Zahteva, naj delamo po predpisih, položenih v srce, da bomo res na mestu in popolni. Vest torej ni avtonomna, neodvisna, zaprta sama vase, ampak glasnik višjega, zunanjega zakono-davca.« V istem govoru papež nadalje razpravlja: »Glas vesti ni vedno nezmoten, ne stvarno najvišji. To posebno velja na področju nadnaravnih dejanj, kjer razum sam od sebe ne more presoditi, kaj je dobro, ampak se mora zateči k veri. Ta narekuje človeku pravila za krščansko življenje, kakor jih hoče Bog po razodetju: "Pravični bo iz vere živel” (Gal 3, 11). Da bi ponoči hodili po pravi poti, ko smo stopili v skrivnost krščanskega življenja, niso dovolj oči, potrebna je tudi svetilka, potrebna je luč. In Kristusova luč naše vesti ne kvari, ne slabi, ji ne nasprotuje, ampak jo razsvetljuje in usposablja, da gre za Kristusom po pravi poti, ko romamo proti večnemu gledanju.« VEST MORA BITI GLASNIK BOŽJE VOLJE Obrnimo gornje papeževe besede na naš primer. Neki naš vernik pravi, da ne more sprejeti ponovno potrjenega krščanskega predpisa: »Nedovoljeno je umetno uravnavanje rojstev.« Naj ve, da njegova vest ne ustvarja zakona, ampak je samo glasnik višjega zakonodavca. Vedimo, da tega predpisa ne narekuje zgolj naravni moralni zakon, ampak razodetje samo. Proglaša ga sveto pismo, izročilo, živo učiteljstvo Cerkve. V takem primeru pa ni dovolj naravni razum, ampak je potrebna svetilka, potrebna je luč, kot pravi papež. Mišljena je luč razodetja, nauk Cerkve. Vernik je dolžan sprejeti vse, kar Cerkev uči kot od Boga razodeto resnico, to je namreč tista luč, ki jo njegovo naravno oko vesti še potrebuje, da more Pravilno uravnavati njegovo nravno živčen j e. Ker pa papeževa izjava v okrožnici ni slovesna, torej ni nezmotna, zato tudi pristanek vernikov ni absoluten, ampak le Pritrdilen z moralno izvestnostjo. Ce bi posebno velik strokovnjak v tem moralnem vprašanju odkril, da papež važnih stvari ni jasno spoznal, ne preučil, bi mu mogel z vso spoštljivostjo pismeno predložiti svoje razloge, med tem časom pa se mora držati papeževe odločitve. To je podoben primer, kakor kadar se župnik proti škofovi odločitvi pritoži na Sveti sedež. Pritožba nima odložitvene moči. V našem primeru je to vendar stalen nauk v Cerkvi, papeževa odločitev ni nič novega, ampak potrjuje samo, kar je Cerkev stalno učila. S tega stališča ni videti, kako bi mogel kdo papežu očitati, da ni dovolj preučil vprašanja, da ni dovolj upošteval luči razodetja. Nemogoče se je zamisliti, kako bi se mogla Cerkev, ki jo vodi Sv. Duh in je zato nezmotljiva, v tako važnem moralnem vprašanju motiti. V takem primeru bi bila Cerkev kriva tolikih smrtnih grehov, da ne rečemo kaj več. Zato je utemeljen dvom v pravilnost katoliškega nauka glede urejevanja rojstev nemogoč. Papež za katoličana ni neki tujec, ne enakopraven tovariš, ampak vrhovni verski učitelj, ki mu ga pošilja sam Kristus in spada bistveno k njemu. S papeževo odločitvijo se prižiga v vesti katoličana nova božja luč. Tehtnost njegove odločitve ni zgolj v njegovem dokazovanju, ampak v njegovi avtoriteti. Katoličan, ki bi imel doslej nasprotno mišljenje kot papež, mora po tej novi luči svojo sodbo zavreči in se okleniti papeževe. To sicer ni lahko, toda drugega pametnega izhoda ni. BREZ POKORŠČINE BI SE ZAMAJAL MORALNI RED Gre predvsem za pokorščino. Papež govori: »Duhovniki dajte pri izvrševanju svoje službe prvi zgled iskrenega pristanka, ki ste ga znotraj in zunaj dolžni cerkvenemu učiteljstvu. Veste namreč, da vas k pokorščini obvezujejo ne toliko dokazna dejstva, kolikor to, da luč Sv. Duha pastirje posebej razsvetljuje, kadar razlagajo resnico« (HV 28). Bistvo pokorščine je vedno v tem, da podvržemo svojo voljo zakoniti oblasti v mejah njene pristojnosti. Ce dobro poznam vse razloge, ki so oblasti narekovale predloženo izjavo ali ukaz, stvar laže sprejmem in jo izvršujem, vseeno pa jo moram sprejeti in izpolnjevati. Ce tega ne vem, je pokorščina težja in zaslužnejša. če bi podanik smel odreči pokorščino zakoniti oblasti, ko ukazuje v mejah svoje pristojnosti, potem je porušeno načelo avtoritete in pokorščine, potem pade disciplina in red. Cerkev jasno uči načelo odgovornega očetovstva. Starši naj imajo toliko otrok, kolikor jih morejo imeti, ko stvar pred Bogom ob upoštevanju vseh razlogov temeljito presodijo. Uravnavanje rojstev je dovoljeno samo ob spoštovanju reda, ki ga je določil Bog. Nedovoljeno je vsako umetno, namerno uravnavanje rojstev (stalna ali začasna sterilizacija, kontracepcija). Ce torej zakonca po pameti v danem času ne želita otroka, jima ne preostaja drugega, kot da rabita zakonske pravice samo v nerodovitnih dneh. To je namreč nravno neoporečno. POTREBNA PA JE TUDI RAZUMEVAJOČA LJUBEZEN Papež nas lepo poučuje, naj v ničemer ne okrnemo zveličavnega Kristusovega nauka. Vedno pa mora to zvestobo resnici spremljati strpnost in ljubezen, »za kar je dal Gospod sam zgled s svojim razgo-varjanjem in ravnanjem z ljudmi. Prišel je, ne da bi svet sodil, temveč zveličal; bil je res nespravljiv z zlom, toda potrpežljiv in usmiljen z ljudmi. Naj zato v svojih težavah zakonci vedno najdejo v duhovnikovi besedi in v srcu odmev Od-rešenikovega glasu in ljubezni« (Hv 29). Cim bolj se bodo spovedanci poglabljali v vero in na zakonsko življenje gledali v celoti, tem laže se bodo premagovali in urejevali medsebojne zakonske težave. Brez križa pa ne gre nikjer v življenju. Škof dr. Janez Jenko Po osmih mesecih neprestanega pritiska s strani sovjetskih zasedbenih oblasti in podtalne borbe je oblastnikom iz Moskve uspelo odstraniti Aleksandra Dubčeka, ki je v očeh svetovne javnosti, pa tudi med Čehi in Slovaki predstavljal novi tip komunizma: bolj odprtega, demokratičnega, liberalnega in človečanskega, pa je bil prav zato Moskvi trn v peti. Toda Sovjetska zveza ni dosegla tistega, kar si je predvsem želela: da bi Dubčeka umazala pred njegovimi rojaki. Dubček je moral iti, ne zato, ker je to zahtevalo domače prebivalstvo, ampak ker so tako hoteli sovjetski voditelji. »Ostal bo simbol nove politike, ki se je pričela z lanskim januarjem,« je o Dubčeku dejal predsednik češkoslovaške republike general Svoboda, ko je objavil zameno v vodstvu češkoslovaške partije. Nasledil ga je dr. Gustav Hu-sak, tudi Slovak po rodu. Brež-njev mu je iz Moskve takoj po izvolitvi poslal topel pozdrav, v ka- terem ga je označil kot »borca za delavsko stvar, okrepitev voditeljske vloge komunistične stranke in utrditev socializma v državi, ki stoji trdno na stališčih leninističnega marksizma, mednarodnosti delavskega proletariata in neomajnega prijateljstva med Češkoslovaško in Sovjetsko zvezo ter ostalimi socialističnimi državami.« Toda ves ta slavospev na račun Husaka je bolj izraz kompromisa kot pa dejanskih simpatij kremeljskih mogotcev do njega. Sovjeti bi si, če bi bilo to odvisno le od njih, raje izbrali kakega človeka iz vrst pristašev stalinista No-votnega. Če tega niso storili, je to dokaz, da se tudi oni zavedajo, da loka ne gre prenapenjati. KDO JE GUSTAV HUSAK? Ko je general Svoboda predstavil po televiziji novega prvega tajnika češkoslovaške partije dr. Gustava Husaka, je o njem dejal: »V trenutnem položaju potrebujemo energične osebnosti, ki bo znala Italijanska škofovska konferenca Te dni je bilo objavljeno poročilo o delu letošnje konference italijanskih škofov, ki se je vršila pretekli teden v Rimu. Poročilo omenja med drugim revizijo konkordata, duhovniški celibat, akcijo za razpo-roko in socialni položaj v Italiji. Glede revizije konkordata je rečeno, naj se ta skrbno pripravi in pazi pri tem, da ne bo zaradi tega trpel verski mir v drža- vi ali bile oškodovane dobrine, ki so s konkordatom povezane. V duhovniškem celibatu vidijo italijanski škofje vrednoto, kateri se Cerkev na noben način ne more in ne sme odreči. V družbi, ki se peha le za zemelj skimi dobrinami, pomeni prav celibat nenadomestljivo pričevanje o obstoju nadnaravnega sveta, ki mora biti zadnji cilj človeka. Če celibat nekaterim povzroča težave, to še ne more biti vzrok, da se izpostavi v uničenje vrednota, na kateri je zainteresirano vse krščansko ljudstvo. Glede razporoke vabijo škofje vse odgovorne, da o njej razmišljajo z globokim čutom odgovornosti in premislijo, koliko škodo bo morebitna razporoka zadala trdnosti družine. Morda bi bilo ljudsko glasovanje, tkzv. referendum umestno, da se vse ljudstvo izjavi o tako važni zadevi kot je nerazvezljivost zakona. Javne oblasti naj bi tudi bolj ščitile javno moralo pred pojavi, ki onečaščajo deželo. Socialni položaj se je po mnenju škofov zadnje čase v Italiji sicer zboljšal, toda politični in gospodarski voditelji bi se morali bolj zavedati, da je njihova prva dolžnost zagotoviti vsem državljanom polno zaposlitev, pri čemer je treba predvsem imeti pred očmi potrebe Juga. Vsi družabni sloji pa naj bi zavračali ideologije, ki so tuje krščanskemu duhu ter gojili vrednote, katere omogočajo sožitje v družbi kot so svoboda, pravičnost, državljanska sloga in versko življenje. Glede slednjega škofje poudarjajo, da ni mogoča nobena krščanska aktivnost, če se ne išče povezave z »zakonitimi pastirji«, 'tj. z lastnimi škofi. Hudi neredi v Severni Irski Preteklo soboto, 19. aprila so v Severni Irski spet izbruhnili budi nemiri, ki so povzročili 260 ranjenih. V mestu London-derryju so katoličani napovedali pohod za dosego državljanskih pravic, ki jim jih protestantska večina stalno krati, toda policija jim ni hotela izdati dovoljenja za pohod. Zato so katoliški demonstranti napadli največjo policijsko postajo v mestu. 'Nemiri so se raztegnili tudi na Belfast, glavno mesto Severne Irske. Večja skupina katoličanov je hotela izročiti oblastem protestno pismo proti brutalnosti policije, ki je znana po svoji pristranosti v korist protestantskih prenapetežev, toda policaji so množico napadli in jo celo s kamenjem obmetavali. Razumljivo je, da je nato prišlo do spopadov, v katerih so demonstranti odvrgli proti dvema policijskima sedežema zažigalne steklenice. Zažganih je bilo kakih deset poštnih uradov in neka avtobusna garaža. Položaj se je tako zaostril, da je angleška vlada sklenila odposlati na Sev. Irsko skupino britanskih čet, ki naj bi varovale javne naprave kot so vodovodi in električne centrale pred atentati ter preprečile državljansko vojno. Toda neki laburistični poslanec v londonskem parlamentu je pravilno poudaril, da navzočnost čet ne bo popravila položaja, dokler se ne odstranijo vzroki neredov. Vlada svobodne irske države se je odločila, da zaradi nastalega položaja stopi v stik z glavnim tajnikom Organizacije Združenih narodov U Tantom. Tudi je bil nujno sklican irski parlament, kajti po izjavi vladnega glasnika »se nahaja Ulster (Sev. Irska) na robu državljanske vojne«. Sv. oče bo obiskal Ženevo Svetovna organizacija deda, ki ima svoj sedež v Ženevi v Švici, bo v juniju praznovala petdesetletnico svojega obstoja. Na to praznovanje so povabili tudi sv. očeta Pavla VI., ki je povabilo sprejel in bo šel v Švico v prvi polovici junija. Ob tisti priliki bo v Ženevi obiskal tudi Svetovni svet cerkva, ki združuje 234 protestantskih, anglikanskih in pravoslavnih Cerkva ter veroizpovedi. Koptski patriarh Ciril VI. v Kairu pa je povabil sv. očeta, naj se ustavi v Egiptu ob priliki svojega obiska v Afriki. Kakor je znano, bo sv. oče 31. julija odpotoval v Ugando. voditi stranko in potegniti državo iz krize, v katero je zašla. Poznam dobro Gustava Husaka. On vam bo povedal, kar morate vedeti.« In Husak je brez olepšavanj dejal: »Že skoro eno leto tičimo v krizi, ki nas ne pusti delati v miru in škodi našemu gospodarstvu. To je bil vzrok, da smo se odločili za spremembe v vodstvu partije. Ne mislimo se sicer odpovedati nobeni velikih idej iz preteklega leta, toda treba je vedeti, kdaj in kako jih bomo mogli uresničiti. Tretnutno je predvsem potrebno izogniti se paniki, ki so jo zadnje tedne zasejale med prebivalstvo neke notranje desničarske sile in inozemska propaganda. Partijsko vodstvo je trdno odločeno, izvesti sklep vodstva iz lanskega novembra (da je treba namreč onemogočiti protisovjetske in protisocialistične sile - op. ur.) in zato se ne bo več dovoljevalo motenja miru v državi.« Husak je torej trdno odločen brez pomišljanja zatreti vsak poskus protimoskovskih manifestacij. Toda to še ne znači, da je stalinist. Prav stalinisti so ga leta 1954 obsodili na dosmrtno ječo, pa ne morda zaradi kakih liberalnih idej, ampak ker je bil navdušen zagovornik slovaške avtonomije v okviru češkoslovaške države. Dali so mu pečat »meščanskega nacionalista«. Šele leta 1960 je prišel iz ječe in bil po nekaj časa spet sprejet v partijo. Husakova zvezda je začela blesteti šele po vdoru sovjetskih čet na Češkoslovaško. Rusi so kakor svoj čas Hitler skušali odpor Čehov spodnesti s tem, da so izrabili nasprotstvo, ki ga čutijo Slovaki do Čehov zaradi stalnega zapostavljanja in izkoriščanja š strani Prage. Ko so odkrili, da je za Husaka bolj važna federativna ureditev države kakor pa demokratizacija javnega življenja, so začeli rušiti Dubčeka prav potom njega. Najprej je postal Husak glavni tajnik slovaške partije. Kot tak se je kmalu proglasil za »realista«, češ da je treba vzeti sovjetsko zasedbo kot dejstvo in se po tem ravnati. Obsodil je »razne napake«, ki jih je storila Dubče-kova skupina in zlasti trdo nastopil proti Smrkovskemu, najbolj odločnemu poborniku nove smeri, češ da mu ne gre mesto predsednika zveznega parlamenta, ampak da gre to mesto Slovaku. Po svoje je imel prav, ker sta že predsednik republike (Svoboda) in predsednik zvezne vlade (Čemik) Čeha, a Rusom je ta napad na Smr-kovskega bil zelo dobrodošel, da se znebijo najbolj ostrega svojega kritika. Po zadnjih spremembah pa je bil Smrkovsky sploh izločen iz vodstva partije. Husak, ki ima sedaj 55 let, naj bi torej po načrtih sovjetskih voditeljev izvedel »normalizacijo« na Češkoslovaškem. Čas bo povedal, če bo ta novi branilec dobrih odnosov z Moskvo uspel v svojem novem položaju. Ne bo to odvisno le od njegove dobre volje, temveč tudi in predvsem od sovjetskega Politbiroja in sovjetskih maršalov. Opirajoč se na slovaški separatizem je Husak doživel najprej grenke čase, sedaj pa uro vzpona in osebnega uveljavljenja. Od usode slovaškega separatizma, tega zadnjega in skrajnega orožja Moskve zoper Dubčekovo liberalno smer, bo odvisna tudi dokončna Husakova usoda. Ljubljanski bogoslovci v Gorici ZaiMl HIMU V deželnem SVCtll [stržaškega Res je bila posrečena misel, povabiti za nedeljo Dobrega pastirja, ko se zadnja leta obhaja Dan za duhovne poklice, v Gorico slovenske bogoslovce iz Ljubljane, bodoče duhovnike slovenske Cerkve. Daleč so namreč že tisti časi, ko je bilo gori-ško semenišče polno slovenskih bogoslovcev. Danes pa je žal tako, da jih naša Goriška in Tržaška več ne premore; če jih hočemo videti, moramo iti ali preko meje ali pa jih povabiti v našo sredo. Tako smo storili preteklo nedeljo in doživeli z njimi in ob njih čudovite trenutke duhovne povezanosti in notranje poglobitve. Dal Bog, da bi njihov obisk vzbudil med našo mladino kak duhovni poklic, ki ga že toliko let željno pričakujemo! Ljubljanski bogoslovci — 60 po številu — so dospeli v spremstvu dekana teološke fakultete v Ljubljani dr. Vilka Fajdige v Gorico med osmo in deveto uro. Takoj so šli v cerkev sv. Ignacija na Travniku, kjer je ob devetih običajna slovenska sv. maša. Cerkev se je napolnila z našimi ljudmi kot za najbolj slovesne prilike. Sv. mašo so v somaševanju opravili dr. Vilko Fajdiga, dr. Rudolf Klinec in urednik »Družine« Drago Klemenčič, s kora pa so bogoslužje spremljali s svojim petjem ljubljanski bogoslovci. Bilo je to bogoslužje, ki ga Slovenci v Gorici še nismo imeli prilike doživeti in je zadavilo vse navzoče. Med mašo sta povzela besedo en diakon — letošnji bodoči novomaš-nik — in bogoslovec četrtega letnika, dr. Fajdiga pa je izrekel pozdravne besede. Po službi božji na Travniku je glavnina Nova vloga o Objavljamo danes drugi del spomenice, ki jo je Slovenska demokratska zveza (SDZ) v Gorici 27. marca letos naslovila na goriškega župana, da znova vzbudi javno vest o našem položaju. ENCIKLIKA »PACEM IN TERRIS« V okrožnici »Pacem in terris« je papež Janez XXIII. opozoril na potrebo, da se priznavajo in spoštujejo vse pravice manjšin; to naj bo dejanje pravičnosti, ki ga država mora izvršiti nasproti manjšinam. »Da javna oblastva dajo svoj prispevek s tem, da pospešujejo človeški razvoj manjšin z učinkovitimi ukrepi v prid njihovega jezika, njihove kulture, njihovih šeg, njihovih dohodkov in gospodarskih pobud, to . ustreza zahtevi pravičnosti,« pravi enciklika. VESOLJNA IZJAVA O ČLOVEŠKIH PRAVICAH Leto 1968 je bilo mednarodno leto človekovih pravic; v naši deželi je bila proslava od 23. do 26. septembra 1968. Tu ne nameravamo ponavljati in razlagati posameznih členov »Vesoljne izjave o človeških pravicah«, ki jo je sprejela skupščina Združenih narodov dne 10. decembra 1948, in »Evropskega dogovora o človeških pravicah«, ki je bil sprejel 4. novembra 1950. Na kratko pa rečemo, da oba omenjena Izjava in Dogovor potrjujeta telesno in duhovno zaščito osebe v vseh njenih izrazih in zaščito pravne osebnosti posameznikov. MANIFEST LIBERALNE INTERNACIONALE Druge listine, ki opozarjajo na nujno potrebo, da se zaščitijo pravice človeka, posebno pa narodnih manjšin, so manifest, ki ga je sprejela liberalna internacionala v aprilu 1947 v Oxfordu in Izjava bogoslovcev odšla v Doberdob, nekaj pa jih je sodelovalo pri sv. maši v Števerjanu in na Jazbinah. Kosilo je bilo v goriškem semenišču, čemur je sledil obisk Stare gore. Točno ob šestih popoldne se je pričel koncert, ki je bil zelo dobro obiskan, čeprav sta bili isto popoldne oz. zvečer še dve prireditvi v Doberdobu in štandrežu. Številni so morali stoje slediti zanimivemu sporedu, ki je bdi razdeljen na tri dele. Na začetku je drage goste iz Ljubljane pozdravil msgr. Franc Močnik, nato pa je zbor bogoslovcev »Stanko Premrl« pod vodstvom svojega dirigenta semeni-škega prefekta Rafka Valenčiča zapel osem verskih pesmi. Sledile so religiozne popevke, enajst po številu, ki jih je zelo učinkovito podal vokalno-instrumentalni ansambel slovenskih bogoslovcev »Klicar-ji«. Tako mladi kot starejši so bili očarani nad to novo zvrstjo cerkvene glasbe. Navdušeno ploskanje ob vsaki točki je pričalo, da so mladi »Klicarji« našli topel stik z občinstvom. V tretjem delu koncerta je pa zbor bogoslovcev nastopil s šestimi narodnimi pesmimi. Zadnja je bila Vodopivčeva »Pobratimi j a«. Z gromkim aplavzom se je občinstvo poslovilo od nastopajočih. Vsi so bili srečni, da so mogli doživeti tako lep večer. Srečni pa so bili tudi bogoslovci. Njihov obisk pri bratih in sestrah tostran meje jim je odkril košček zemlje, ki želi ostati slovenska in ki si prizadeva, da bi luč Kristusovega nauka ostala svetel plamen in zvezda vodnica tudi bodočim slovenskim rodovom. iste liberalne internacionale iz leta 1961. V Manifestu beremo, da »se vojna lahko odpravi in da se mir na svetu in gospodarsko blagostanje lahko obnovita samo, če se bodo vsi narodi ravnali po pogojih, ki so v njem označeni; med temi pogoji je »spoštovanje jezika, vere, zakonov in običajev narodnih manjšin.« V boju proti nezdravim centralističnim težnjam pa liberalna izjava opozarja med drugim na potrebo, »da se zavarujejo pravice manjšin, da bodo lahko uživale bistvene svoboščine, ki so označene v Manifestu.« MARKSIZEM - SOCIALIZEM Zelo so tudi znana izročila s poudarkom na mednarodnosti in teoretične izjave o zaščiti narodnih manjšin tistih strank, ki se sklicujejo na človečanski socializem. Sicer pa bi bil sam socializem, ki namerava rešiti vsa vprašanja človeške družbe, brez pomena, če bi to ne bilo tako. POTREBA ZAKONA O CELOTNI ZAŠČITI Poklicali smo v spomin nekatere zelo važne listine in stališča mednarodne veljave, ki se tičejo predmeta, ki nas zanima, namreč zaščite pravic človeka kot posameznika in kot člana družbe, zlasti pa kot člana narodne manjšine. Slovenci v deželi Furlanija-Julijska krajina namreč ne predstavljajo samostojne narodno-je-zikovne skupine brez zgodovinskih, kulturnih, političnih in drugih izročil, temveč so slovanskega rodu in del slovenskega naroda, odtrgani od svoje matične države po mednarodni pogodbi kot je mirovna pogodba. V deželi Furlanija-Julijska krajina so samoniklo prebivalstvo, ker živijo tukaj dobrih štirinajst stoletij. Ne zanimajo pa nas toliko zgoraj navedeni dokumenti kot pa neovržno dejstvo, da so Slovenci v deželi Furlanija-Julijska V deželnem svetu je bila 16. aprila spet zanimiva razprava, ki je zadevala sloven-,, ska vprašanja. Govora je bilo o resoluciji Furlanskega gibanja. Na videmski fakulteti za sodobne jezike poučujejo namreč španščino, ni pa stolice za slovenski jezik, za katerega je predviden le pomožni tečaj. Poleg ostalih svetovalcev je posegel v razpravo tudi svetovalec liste Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka, ki je uvodoma naglasil, da je o nujnosti ustanovitve stolice za slovenski jezik in književnost na tržaški univerzi že govoril v deželnem svetu. Takšna stolica na tržaški univerzi je nujna, saj profesorji slovenskega jezika na slovenskih srednjih šolah v Trstu in Gorici nimajo možnosti, da bi se strokovno izpopolnili in poglobili za pouk tega predmeta. Zato je treba ustanoviti na tržaški univerzi posebno stolico za slovenski jezik in književnost, je rekel dr. Štoka, tako kot to že obstaja na padovanski univerzi. V Vidmu so z letošnjim letom ustanovili stolico za sodobne jezike, spet pa ni bilo mesta za slovenščino, ki je ostala le dopolnilen predmet. Dr. Štoka je to grajal in poudaril važnost slovenskega jezika za Na zadnji seji dolinskega občinskega sveta je predstavnik Slovenske skupnosti dr. Tul sprožil vprašanje, ki zanima vse Slovence, Dolinčane pa še posebej. Ministrstvo za pošto in telekomunikacije je v svojem Uradnem vestniku z dne 10. februarja 1969 objavilo seznam poštnih uradov, ki so na razpolago za premestitve na podlagi prošenj ravnateljev krajevnih poštnih uradov. V tržaški pokrajini pridejo v poštev poštni uradi v sledečih krajih: Sesljan, Prosek, Sv. Križ in Dolina. Zadevni pravilnik zahteva od kandidatov, ki prosijo za premestitev na omenjene poštine urade, znanje slovenskega jezika samo za Sesljan in Prosek, medtem ko za Dolino in Sv. Križ ta pogoj ne velja. In to čeprav gre tudi za kraja s pretežno slovensko večino. Načelni in praktični razlogi logično narekujejo, da mora tudi za omenjena zadnja dva kraja veljati isto merilo in pravilo. Zato je omenjeni svetovalec vprašal, kaj misli občinska uprava ukreniti, da bi tudi ravnatelj poštnega urada v Dolini moral obvladati slovenski jezik, župan je odgovoril, da je odboru krajina italijanski državljani po polnem pravu. Italijanski državljani slovenskega jezika z vsemi pravicami in dolžnostmi, katere republikanska ustava priznava, potrjuje in jamči. Republikanska ustava je izšla iz skupnega izkustva in trpljenja vseh državljanov, kajti nihče ne more tajiti trdega trpljenja slovenskega prebivalstva, kateremu so teptali vse že pridobljene pravice in so ga preganjali z namenom, da bi ga uničili. Slovenci v deželi Furlanija-Julijska krajina danes zahtevajo, da bi lahko živeli v miru in dostojno, da bi uživali vse nedotakljive pravice, ki gredo jezikovni manjšini in ki so njena zgodovinska, kulturna, gospodarska in politična lastnina. Želijo živeti, se razvijati in napredovati po naravnem redu; na njihovo pot naj se ne stavlja nobena ovira, tako da se bodo zares lahko čutili enake pred zakonom in državljane z enakim dostojanstvom v družbi. Ker pa so vsi Slovenci naše dežele istega izvora, rodu in naroda, se pri priznavanju, spoštovanju in uživanju njihovih pravic ne sme delati nobena razlika, pa naj živijo na Tržaškem ozemlju ali v go-riški ali videmski pokrajini. Vse to želimo tudi preko 6. člena ustave, kajti vsaka moderna demokratična država in vsi njeni državljani morajo biti prepričani, da je treba narodne manjšine celotno spoštovati in zaščititi, čutiti morajo torej gnus pred vsako mislijo in skušnjavo, da bi jih stiskali in asimilirali tudi v najbolj prekanjenih oblikah integracije. (Tretji in zadnji del vloge objavimo prihodnjič). Širite »Katoliški glas" našo deželo, ki ima vlogo mostu proti vzhodu ter je naglasil važnost temeljitega znanja kakšnega slovanskega jezika, v pr- vi vrsti seveda slovenskega. Znanje slovenščine, je rekel svetovalec LSS, je potrebno in celo nujno za mlade ljudi, če se hočejo uveljaviti v sodobni družbi in pripomoči tako k bolj pravičnemu svetu in k razumevanju med narodi na tem koščku sveta. Te misli in zahteve seveda niso bile všeč desničarskim svetovalcem in so zato priložili nekaj svojih preživelih opazk na račun slovenskega jezika. V odgovoru raznim svetovalcem je odbornik za šolstvo Giust zagotovil, da se bo deželni odbor zanimal za uveljavljanje slovenščine na fakulteti za jezike v Vidmu. Zanimivo pa je dejstvo, da se je za resolucijo za poučevanje slovenščine in slovenske književnosti na videmski fakulteti poleg svetovalcev Furlanskega gibanja zavzel samo svetovalec LSS. Ko pa gre za lov na slovenske glasove, takrat pa razne italijanske stranke, sredinske in levičarske, obljubljajo Slovencem vse mogoče. Zavedajo se pač, da beseda ni konj in da eno so besede drugo pa dejanja. zadeva neznana ter da jo bo preučil. Razprava je nato prešla na resno krizo tržaškega gospodarstva, ki je po besedah samega odbornika Kureta (KPI) ne bosta rešila ne naftovod ne »Grandi Motori«. Ali je zato kaj slabega, če je svetovalec Žerjal k temu pripomnil, da je Slovenska skupnost to predvidevala in zato kritizirala občinsko upravo, ki je tako nalahko izdala zadevna dovoljenja? Namesto da bi govorila o gospodarski krizii, sta nato podžupan Bandi in svetovalec Sancin eden za drugim prebrala, že pripravljen (tudi italijanski prevod je bil že pripravljen!j napad naperjen na Slovensko skupnost in Odbor za pomoč razlaščencem, kar je v zadnjem času zelo v modi. Ponovila sta demagoška modrovanja avtorja znane brošure dr. Agneletta, katerega so komunisti do včeraj napadali, da je sovražnik partizanov, njegovo organizacijo pa da podpirajo Amerikanci. Sedaj pa, ko je bilo treba napasti poštene in požrtvovalne ljudi, katerim so razlaščenci hvaležni za vse, kar so zanje dosegli, so se znašli v čudni druščini avtor brošure, socialisti in komunisti. Ce bi leti pred leti pokazali proti velekapitalistom-razlastiteljem takšno zavzetost kot sedaj proti nekaterim rojakom, bi jim dolinski razlaščenci bili bolj hvaležni. Dolinčani in drugi naši rojaki pa dobro vedo, kdo se je zanje odločno zavzel z dejanji. Temu skrbno pripravljenemu napadu je botroval ves štab PSI-PSDI iz Trsta, ki je pritekel na sejo v Dolino, a ga drugod težko vidimo, kadar gre za reševanje slovenskih problemov. Verjetno ga je prignala slaba vest, da ni izpolnil svoje dolžnosti takrat, ko se je morala Slovenska skupnost sama boriti proti razlastiteljem in je moral toliko napadani Odbor v času razlastitvenih dekretov rešiti, kar se je rešiti dalo. Kar se tiče delovanja Odbora za pomoč razlaščencem pa vemo, da je ta pred kratkim dal .slovenski javnosti obračun, iz katerega je vsem resnim ljudem jasno razvidno njegovo nadvse koristno delovanje. To je lahko storil, ker nima kaj prikrivati, njegovi člani pa so njegovo delo in stroške ponovno potrdili pred dnevi na rednem občnem zboru. Ce pa nekateri postavljajo načelo, da morajo dajati obračune vse tiste ustanove, ki javno delujejo, potem ima slovenska javnost pravico zahtevati obračun od nekaterih organizacij, časopisov ter ustanov, za katere vemo, da imajo na desetine milijonov izdatkov, ne vemo pa, odkod ta denar prejemajo in kako z njim ravnajo. Ce se bo gonja nadaljevala, bo pač treba priti na dan z imeni omenjenih organizacij, ustanov in nekaterih listov, ki so danes zapleteni v že omenjeno čudno druščino. Vendar se zdi, da se za vso to gonjo skriva neko drugo čudno ozadje: dolinska občina potrebuje zemljišča za novo igrišče, ki je prav, da se zgradi. Toda že se govori, da občina grozi z razlastitvijo, če ne bodo lastniki pristali na ceno, ki jo ona predlaga. Zato hočejo socialisti in komunisti spraviti ob ugled »Odbor za pomoč razlaščencem«, da ne bi mogel v primeru potrebe prizadetim priti na pomoč. Izgleda, da je tej taktiki sooialistov in komunistov nasedel tudi tržaški slovenski dnevnik, ki je doslej podpiral akcije v korist razlaščencem. Ljubljanski učenci v Nabrežini Skupina 50 učencev osemletke iz Ljubljane na Viču je obiskala slovenske osnovne in srednjo šolo v Nabrežini. V prostorih prosvetnega društva »Igo Gruden« so nato imeli ljubljanski gostje in nabre-žinski učenci skupni nastop. Viški učenca so podarili svojim prijateljem knjige in linoreze. Devinsko-nabrežinska občinska uprava je pa priredila gostom kosilo. Slovenski zastopnik imenovan v ECA Na petkovi seji tržaškega občinskega sveta so obnovili upravno komisijo pri Acegatu, ki ji bo odslej predsedoval De Carli. Obnovili so tudi upravni svet občinske podporne ustanove ECA. V ta upravni svet je bil imenovan tudi Franc Mljač od Slovenske skupnosti. G. Mljaču čestitamo k imenovanju. O poplavah v Osapski dolini Na seji dolinskega občinskega sveta prejšnji teden je bil govor tudi o poplavah Osapske reke pod Mačkovljami. Za zadevo se je zavzel svetovalec Alojz Tul, ki je na ta pereč problem opozoril občinsko upravo. Pri tem je omenil, da ob velikih nalivih struga tako visoko naraste, da iztočni kanali ne morejo več redno delovati. Župan je dejal, da je vodna struga zanemarjena, Genio Civile pa da ne utegne skrbeti zanjo zaradi pomanjkanja osebja. To bo vse res, toda škoda, ki jo poplave povzročajo, ni malenkostna ampak gre v milijone. Zato bi bilo treba opozoriti kmetijsko nadzomištvo, da vzame zadevo resno v pretres in poišče ustrezno rešitev. Protest 477 Boljunčanov Ko so Boljunčani minulo poletje zvedeli, da jim tovarna Grandi Motori pobere tudi nogometno igrišče, so bili prepričani, da jim bodo zgradili novo v nadomestilo. V tem smislu so imeli zagotovila zlasti s strani občinske uprave. Konec oktobra je občinski odbor z županom na čelu na vaškem sestanku to tudi javno potrdil. Toda že čez dober mesec zatem je občinski odbor spremenil stališče in sklenil, da se novo igrišče zgradi na področju pod občinsko hišo. Ta nenadni preobrat pa je silno razburil Boljunčane, ker bi radi ohranili lastno nogometno igrišče. Kljub temu, da je odločitev glede lokacije športnega centra že padla, pa se val protestov še ni polegel. To se je pokazalo tudi na zadnji seji dolinskega občinskega sveta, na kateri je svetovalec Mirko Žerjal (od Slovenske skupnosti) zelo odločno in energično zagovarjal stališče svojih sovaščanov, svoja izvajanja pa je podkrepil s 477 podpisi. Toliko odraslih vaščanov je namreč podpisalo protest proti občinski upravi zaradi njenega nedoslednega ravnanja glede športnega igrišča. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Življenjski jubilej Pretekli ponedeljek je spolnil petdeset let življenja g. Stanko Zorko, dušni pastir za slovenske vernike v Rojanu v Trstu. Po rodu je z Dolenjskega, a čudni časi ob koncu zadnje vojne so ga z delom slovenskega semenišča privedli v Italijo, kjer je v Pragli pri Padovi 29. junija 1946 prejel mašniško posvečenje. Služboval je najprej v Ročinju v goriški nadškofiji, kasneje je deloval v lastni škofiji, pa se nato vrnil na Primorsko in postal 1. oktobra 1952 slovenski kaplan v Rojanu, kjer se z vzorno gorečnostjo udejstvuje še danes. G. Stanko Zorko si je pridobil v dosedanjem delu veliko zaslug pri verskem oblikovanju našega primorskega ljudstva. Skoraj petnajst let že vodi oddajo »Vera in naš čas« na tržaškem radiu, odgovoren je za prenos nedeljske sv. maše po radiu iz rojanske cerkve, zvesto in veliko sodeluje pri našem listu, pomaga pri izdajanju šolskih veroučnih knjig, tudi pri skupnih romanjih rad pomaga, zlasti pa bo vedno pričal o njegovi podjetnosti Marijin dom v Rojanu, prvi te vrste na Tržaškem, ki je nastal na njegovo pobudo in ob njegovi organizaciji prispevkov. Mi vsi, ki g. jubilanta poznamo — in | teh ni malo — mu za lepi življenjski ju- | bilej toplo čestitamo in bomo v teh dneh j prosili Boga, da ga nam ohrani v naši | sredi zdravega in krepkega še vrsto de- i setletij in mu da dočakati še druge ju- j bileje. Dr. Kazimir Humar izreka dobrodošlico v dvorani Katoliškega doma v Gorici dne 13. aprila apostolu gobavcev Raoulu Follereauju. Na desni prof. Drago Butkovič, ki je bil za prevajalca iz francoščine iimiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiimimiimiiiiiiiiiiitiiiiii položaju Slovencev v Italiji ............... Dejanja - ne besede RAZGOVOR S PREDSTAVNIKI Mladinskega krožka iz Doline Na kratko smo že poročali, da so bili na velikonočni ponedeljek odprti novi prostori Mladinskega krožka v Dolini. Prostore je blagoslovil škofov vikar msgr. dr. Lojze Škerl. Priložnostna nagovora sta imela msgr. Škerl in tajnik krožka Boris Bandi. Odprtja samega se je udeležilo več gostov, med katerimi smo opazili deželnega svetovalca Slovenske skupnosti dr. Draga Štoko, komunističnega deželnega svetovalca Dušana Lovriho, pedagoškega svetovalca prof. Staneta Miheliča, šolskega nadzornika Oskarja Boleta, načelnika orožniške postaje v Dolini Eugenia Flega ter nekatere ravnatelje slovenskih osnovnih in srednjih šol. Bila sta tudi dva gosta iz Lubljane: član ital.-jug. mešane komisije Albert Zornada in bivši jug. konzul v Trstu Jože Gačnik. Navzočih je bilo tudi veliko število Dolinčanov in domačinov iz bližnjih vasi. Ob tej priliki smo prosili tajnika krožka Borisa Bandija in člana Elija Marego ter Savina Sancina za pomenek. Kdaj ste pričeli z deli? Kdo je pripravil načrt za stavbo in dela izvedel? Ali ste tudi sami sodelovali pri delih? Z deli smo pričeli jeseni 1967. Podrli smo star hlev in senik, ki je bil zasilno preurejen za društvene prostore že nekaj let prej, a ni zadoščal več današnjim zahtevam. Načrt za stavbo je naredil ing. Milan Sosič, delo pa je opravil domačin Marino Bandi. Pri zgradbi kot taki nismo sodelovali, pač pa pozneje, ko je bilo treba urejevati posamezne prostore, pleskati, odevati z lesom, čistiti in podobno. Marsikdaj smo pozno v noč v prijetnem razpoloženju še delali, posebno zadnje tedne. Kako veliki so prostori in kako so porazdeljeni? Naš Dom ima dve nadstropji s teraso. V pritličju imamo veliko dvorano, ki služi predvsem najmlajšim za igre, gledanje televizije, poslušanje plošč, za namizni tenis in podobno. Poleg tega imamo okusno opremljen prostor, ki nam služi kot notranji bar. V prvem nadstropju imamo lepo opremljeno knjižnico in čitalnico s precej bogato izbiro knjig, ki so na razpolago širši javnosti ali na posodo ali za branje na mestu. Poleg knjižnice imamo sejno dvorano, ki jo uporabljamo predvsem za naše seje, a tudi za predavanja. Druga manjša prostora služita skavtom in drugim potrebam. Ali so se dolinski fantje in vaščani zanimali za vašo pobudo? Dolinska mladina, posebno naši člani, so se zanimali stalno za naše delo in ga z zanimanjem spremljali in tudi ekonomsko pomagali. Prav gotovo cenijo naše delo in naše trude, kar so pokazali posebno na dan otvoritve. Hvaležni smo vsem, ki so nas ta dan prišli obiskat. Kdaj mislite, da bodo ostala dela dokončana? Notranjost našega Doma je končana, čeravno manjka še vedno nekaj opreme. Zunanjost pa še čaka: omet, ureditev terase, ureditev dvorišča in zidu okrog dvorišča. Manjka nam približno kaj več kol dva milijona lir. Kako bomo dobili sredstva za dokončno ureditev ne vemo, toda če je šlo do sedaj, smo trdno prepričani, da bomo tudi dokončali. Kako ste zmogli tako velike stroške? Težko je povedati. Nekaj od zemljišč, Rad bi zvedel kaj več o vašem krožku. Kako ste organizirani? Kakšni so vaši nameni, cilji? Namen našega Mladinskega krožka je enostaven: Bog in narod. Želimo družiti najmlajše, mlade in stare in jim tako pripomoči, da ohranijo in poglobijo svojo krščansko vero in svojo narodno zavest. Krožek obstaja že 15 let, pravno obliko pa je prejel šele pred nekaj leti. Sedaj, ko imamo primerne prostore, bo naše delo na družabnem, prosvetnem in kulturnem polju gotovo lažje in uspešnejše. Trenutno je pri nas vpisanih 50 članov. Zbiramo se pri sestankih, predavanjih, duhovnih obnovah in družabnih večerih. Prostori so vsak dan zasedeni: popoldne naj mlajši, posebno pri igrah, zvečer pa se srečujemo mi starejši fantje in možje. Vsako leto imamo čisto demokratične volitve. Izvolimo predsednika, tajnika, blagajnika, knjižničarja. Ti imajo glavno besedo potem celo leto. Najtežje delo ima seveda blagajnik, ker mora pobirati članarino. Kaj priteguje mlade fante v vaš krožek? Ne vemo. Dejstvo je, da vsi radi pridejo, ker se tu počutijo kot doma. Sicer pa vsi smatramo to poslopje kot naše. Čutimo se vsi kot bratje, starejši in mlajši, in se imamo radi med seboj. 8 Sv. Ivan Na belo nedeljo je v našem Marijinem domu recitiral »Slovenske balade in romance« gledališki umetnik Stane Raztresen. Pihala je zelo močna burja, bil je pravi zimski mraz, tisti dan smo imeli v Trstu 44 mm padavin, od teh popoldne 29 mm. Ceste so bile prazne. Kljub temu se je zbralo v dvorani nekaj nad BO ljudi, zakaj sloves o »Slovenskih baladah in romancah« je že šel po vsej deželi. Pohvale so vredni vsi, ki so se tega nastopa udeležili in pokazali veliko ljubezen do slovenske pesmi. Gotovo so se udeleženci vrnili domov mokri kot miš, toda nikomur ni bilo žal. Tako mojstrskega podajanja slovenske literature še nismo videli. Želimo, da nas g. Stane Raztresen kaj kmalu spet obišče. Novi odbor Slovenskega ljudskega gibanja Na svoji prvi seji po občnem zboru Slovenskega ljudskega gibanja so si izvoljeni odborniki takole porazdelili glavne funkcije: predsednik: dr. Teofil Simčič; prvi podpredsednik: dr. Aldo Stefančič; drugi podpredsednik: Milan Sosič; politični tajnik: dr. Drago Štoka; organizacijski tajnik: Franc Mljač; blagajnik: Sergij Pahor; odbornik za mladinska vprašanja: Sergij Kocjančič. Uspela intervencija V začetku lanskega oktobra je svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka interveniral pri deželnem odboru glede razpisa natečaja za učiteljska mesta na slovenskih šolah. Pred kratkim pa je deželni odbornik za šolstvo dr. Štoki sporočil, da je napravil pri pristojnih oblasteh ustrezne korake za reden razpis tega natečaja. Občni zbor Slovenske skupnosti V nedeljo se je na sedežu v ul. Machiavelli nadaljeval občni zbor Slovenske skupnosti. Na dnevnem redu je bila razprava o novem statutu. Zaradi številnih posegov se je zborovanje zavleklo do pozne ure, ko so zborovalci prekinili delo in sklenili, da se bo občni zbor nadaljeval prihodnjo nedeljo. Naše sožalje Pretekli teden je nenadoma umrl mali Igor Dolhar, sin tržaškega občinskega svetovalca dr. Rafka Dolharja. Težko prizadeti družini izrekamo globoko sožalje. Nadaljevanje občnega zbora Sindikata slovenske šole V petek se je v mali dvorani Kulturnega doma nadaljeval in zaključil 13. redni letni občni zbor Sindikata slovenske šole iz Trsta. Izvoljen je bil 9-članski glavni odbor, kii mu ponovno kot glavni tajnik načeluje prof. Franc Škerlj. Ostali odborniki pa so profesorji Dimitrij Sancin, Edmund Zetko, Diana Spacal in Elza Antonac ter učitelji Glavko Bitežnik, Duša Kosmina, Marcel Petkovšek in Minka Pahor. V nadzornem odboru so profesor Boris Tomažič ter učiteljici Adrijana Lavrenčič in Sonja Šajn. Razsodišče sestavljajo profesorja Branko Pegan in Robert Petaros ter učitelj Bruno Kralj. Na občnem zboru je poročal tudi učitelj Evgen Dobrila, dolgoletni zaslužni in požrtvovalni odbornik sindikata o razgovorih, ki jih je imela sindikalna delegacija dan prej v Rimu z glavnim ravnateljem za osnovne šole dr. Dispenso. Na razgovorih so razpravljali o natečaju za stalna učiteljska mesta na slovenskih osnovnih šolah. Tržaški škof pri Sv. Antonu To nedeljo 27. aprila bo tržaški škof msgr. Santin obiskal župnijo sv. Antona v Trstu. Za slovenske vernike bo maševal in govoril ob 7. uri zjutraj. Seja devinsko-nabrežinskega občinskega sveta Na seji devinsko-nabrežinskega občinskega sveta, ki je bila pretekli teden, je bila izglasovana resolucija večine o gospodarskih problemih Trsta. Zanjo so glasovali svetovalci Slovenske skupnosti, Krščanske demokracije in socialisti. Komunisti so predložili svojo resolucijo, ki pa mi prodrla. Zupan Legiša je ob koncu seje sporočil, da je odbor ugodno sprejel prošnjo združenja ANBI za postavitev spomenika padlim partizanom na glavnem trgu v Nabrežini. ZA KMETOVALCE Knjižnica v Mladinskem krožku v Dolini, ki je bil svečano odprt na velikon. ponedeljek Zdravstveni pregled goveje živine Prejšnja leta je pokrajinski veterinarski urad v Trstu opravil že nekaj pregledov živine glede jetike in bruceloze. Na podlagi teh ugotovitev so odstranili iz hlevov številne bolne živali in jih zamenjali z zdravimi. Ker pa se omenjene bolezni lahko spet pojavijo, bo omenjeni urad še letos ponovno pregledal živino na tržaškem ozemlju. V ta namen so že odobrili znesek 5.712.000 lir, od katerih je namenjeno 1.500.000 lir za podpore v primerih obveznega zakola. Zdrave živali so za vsakega gospodarja izredno važne, ker dajejo več mleka in mesa, se zanesljiveje oplodijo in telijo, so dalj časa gospodarsko donosne in predvsem ne ogrožajo človekovega zdravja. Družinske doklade za odvisne kmečke delavce Odvisni kmečki delavci prejemajo družinske doklade za svoje otroke. Ta pravica pripada družinskemu glavarju. Če je ta nezaposlen, ne more prejemati teh doklad, V takem primeru lahko namesto njega prosi za družinsko doklado njegova žena. Prošnje je treba nasloviti na INPS najkasneje do 30. junija 1969. Upravičenci lahko prosijo za doklade za dobo od 11. junija 1966 dalje. V prošnji naj navedejo število dni opravljenega dela za vsako kmetijsko leto in sicer ločeno za moža in ženo. Za pojasnila naj se obrnejo na svojo sindikalno organizacijo. Nova cerkev v Idriji Na praznik sv. Jožefa Delavca 1. maja bo škof Slovenskega Primorja dr. Janez Jenko posvetil v Idriji, rudniškem mestu živega srebra, novo cerkev v čast sv. Jožefu Delavcu. Prejšnja župna cerkev je bila porušena med zadnjo svetovno vojno. Nova cerkev je moderna zgradba, ki odgovarja vsem novim liturgičnim smernicam. Številni obiskovalci Idrije naj to novo svetišče gotovo obiščejo. ITALIJANSKA TELEVIZIJA Spored od 27. aprila do 3. maja 1969 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maža. 12.00 Verska oddaja. 21.00 Dejanja apostolov. — Drugi: 17.30 Simfonični koncert. 18.40 Molk morja (ponovitev). 22.20 Cena za odkup. Ponedeljek: Prvi: 21.00 Možje, film. — Drugi: 22.15 Katarina Sienska. Torek: Prvi: 18.45 Vera danes. 21.00 Lepota Batha. — Drugi: 21.15 Resnična zgodba generala dalla Rovere. 22.15 Posebej za vas. Sreda: Prvi: 18.45 Dokumentarij. 21.00 Zgubljeni mir. — Dragi: 21.15 Alfa-Tau, pomorski film. Četrtek: Prvi: 18.45 Štirje letni časi. 21.00 Killer. 22.00 Zakaj? 22.30 Brazilija 66. — Drugi: 21.15 Kaj naj igramo? Petek: Prvi: 18.45 Koncert komorne glasbe. 21.00 TV 7. 22.00 Politična tribuna: tiskovna konferenca z monarhisti (PDIUM). — Drugi: 21.15 Pavlova zgodba. Sobota: Prvi: 18.45 Moje prijateljice živali. 21.00 Plošča za Evropo. 22.15 O vas pripovedujejo... — Dragi: 21.15 Izbrati dvatisočega (anketa). 22.15 Zaročenci. SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 27. aprila do 3. maja 1969 Nedelja: 9.30 Z ansamblom Boruta Lesjaka in Jožeta Krežeta. 10.00 Otroška matineja: Andersenova pravljica, Filmska burleska. 14.30 Munchen: Namizni tenis. 16.35 F. Žižek: Napravite mi to deželo spet nemško - I. in II. del. Ponedeljek 17.45 Tiktak: Čarobni gumb. 18.00 Po Sloveniji. 18.30 Spolne bolezni niso zatrte. Prvi del zdravstvene oddaje. 18.50 Godala v ritmu. 20.35 Pedro Okrutni - portugalska TV drama. Torek: 17.45 Risanka. 18.00 Ostržek -otroški film. 18.20 Po sledeh napredka. 18.40 Vokalno instrumentalni solisti. 19.05 Na sedmi stezi. 20.35 Niti našega življenja. 21.40 Žena v svetu: švedinja. Sreda: 19.45 Velika pustolovščina. 19.15 Mlada Evropa. 20.25 Nogomet Španija : Jugoslavija. 22.15 Filmski festival v Beogradu in Oberhausenu. Četrtek: 14.00 Film. 15.30 Speedway v Crikvenici. 17.30 Del košarkarske tekme ČSSR : Madžarska. 18.00 Košarka Jugoslavija : Reprezentanca po izbiri. 21.10 Baletna oddaja (Postojna). 21.40 Wojeck -film. Petek: 10.00 Otroci nastopajo. 10.15 Risanke. 10.30 Beguš - otroški serijski film. 13.30 Državno prvenstvo v boksu. 14.15 Košarka TV : ČSSR. 15.30 Rim: Konjske dirke. 17.15 Košarka Jugoslavija - Madžarska. 18.30 Filmska burleska. 18.50 Sprehod po Zadru. 20.35 Tigrov zaliv. Sobota: 10.00 Državno prvenstvo v boksu. 14.45 Rokomet Partizan : Borac. 16.00 Košarka Jugoslavija : ČSSR. 17.15 Dak-tari. 18.30 Po domače z Veselimi planšarji. 19.20 Marjan Kozina: Proti morju. 20.35 Popularne popevke 69. 21.35 Filmska burleska. 22.00 Maščevalci - film. ki jih je naftovod vzel župniji, nekaj je ........................................................... prispevala dežela, nekaj (nad 3 milijone) smo se zadolžili, nekaj smo prejeli darov od privatnikov. .......................................................................................................................................................................................... Vsi na prvomajski praznik v Bazovico! t Msgr. Janez Hladnik 24 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA ( SPOMINI ) Tudi v ostalem je bilo naenkrat vsega pomanjkanja konec. Prej ni bilo dobiti nobenega živila, sedaj se je pa naenkrat in po dobri ceni dobilo ne le živil, temveč tudi blaga, petroleja, olja in vsega, kar si je kdo zaželel. Vse nam je prav prišlo, le Italijanov nismo marali in jim tudi ponagajali. Toda včasih so tudi oni smatrali, da je tega dovolj, posebno če se je kdo dotaknil telefonskih žic. Edino, kar ni prinesla Italija, je bil tobak. Takrat je začelo ovesti tihotapstvo z »zlato travico« in živino iz Jugoslavije ter z manufaktumim blagom iz Italije v Jugoslavijo. Tedaj se je še reklo jugoslovanski državi SHS, to je država Srbov, Hrvatov in Slovencev. V tistem času sem tudi jaz skoro postal kadilec. Prideš iz Jugoslavije in ponudiš lepo cigareto! Kako je to nekaj moškega, se mi je sdelo. Ker je tudi v zavodu med nami vladala miselnost, da je kaditi nekaj junaškega, ker je hilo javno kaditi prepovedano, smo zato tem raje in na skrivaj kadili. Neumnost pač, ki so mi jo s pametnimi razlogi kmalu izbili iz glave. Očeta so Lahi imeli v žolču, ker so bili vedno s kako pritožbo na komandi. Zato so oprezovali, kako bi dobili kako priliko za maščevanje. In se je res zgodilo neki dan v marcu, da so zalotili očeta, ko so šli s Petrom, ki je nesel nekaj sukna v Podpesek stricu, to je čez mejo. Peter je lepo mirno stopal svojo pot, oče so pa od daleč gledali za njim, če bo šlo vse po sreči. Bili so gologlavi in goloroki. Pa so jih zapazili Italijani in zgrabili oba. Niti po suknjič in klobuk niso poslali domov. Naravnost v Trst sta šla v ulico Tiger in šele od tam so zvedeli domači po treh dneh odsotnosti, kje sta. ČE ŠTUDENT NA RAJŽO GRE Ob koncu petega razreda je bil ves svet naš. Moj dom je bil še zaseden po Italijanih in šele dve leti pozneje so se umaknili malo nazaj, komaj kakih pet kilometrov proti zapadu. Domov sem hodil večinoma brez potnega lista. Saj ni bil prehod čez mejo še nikak problem. Le enkrat je bilo hudo, a brez potrebe. Čez mejo sem hotel iti že v ponočni uri. Odšel sem v temo, ki je bila res gosta in še skozi temen in globok gozd, skozi Vranjo peč. Imel sem v rokah svetilko. Kar nenadoma zauka sova »Gugu, gugu«. Spomnil sem se strahotnih zgodb o sovah, ki so seveda izmišljene, toda osnova resnice je pa le v njih. Sova je ponoči lahko nevarna človeku. Pa je šlo kar naprej gugu, gugu. Že odgovarja tam na onem bregu drugi gugu in še tretji in četrti. Hitro sem ugasnil luč, kajti očitno jih je vlekla nase. Potem so po malem utihnile. Po meni je pa le curljal mrzel pot. Prišel sem srečno domov, toda pozabil tega nisem nikoli. Hotel sem doživeti kaj več po naši zemlji. Stric gospod mi je to vedno priporočal in kaj je vse vedel povedati izza svojih študentovskih potovanj. Tudi peš je šel z doma na Dunaj. Bil sem tisto leto spet pri njem na počitnicah. To smo ga žagali, da je bilo kaj! Kaplan Janez Zupančič s svojim konjičkom, njegov brat in še neka učiteljica, tako da smo imeli celo svoj pevski zbor. Pa pravi stric: »Pojdi no malo po svetu, Janez!« In sva se zmenila s kaplanovim bratom, ki je bil tudi v šolah in sva jo ubrala prvi dan skozi Šmarjeto v Šent Jernej na Dolenjskem. Menda so naju tudi »coprnice vodile«, kajti v Krono vem sva hodila že več kot eno uro in sva se končno zavedela, da sva ravno tam kot pred uro časa. Srečno sva prišla