196 Kolofon
Proteus 75/5 • Januar 2013
Naslovnica: Montpellierski klinËek (Dianthus monspessulanus).
Foto: Elvica Velikonja.
Proteus
Izhaja od leta 1933
Mesečnik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: doc. dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec
Lektor: doc. dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja ©alamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde — Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež — Bogataj f prof. dr. Miroslav Kališnik prof. dr. Tamara Lah — Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman f prof. dr. Tone Wraber
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 4000 izvodov.
Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Salendrova 4, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21.
Cena posamezne številke v prostiprodaji je 4,60 EUR, za naročnike 4,00 EUR, za dijake in študente 2,80 EUR.
Celoletna naročnina je 40,00 EUR, za študente 28,00 EUR. 8,5 % DDV je vključen v ceno. Poslovni račun: 02010-0015830269,
davčna številka: 18379222. Proteus sofinancirata: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.
http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com
© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2013.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Uvodnik
Aaron Swartz se je obesil ... Zanj nisem slišal še nikoli, dokler nisem v Sobotni prilogi Dela (19. januarja 2013) prebral prispevek novinarja Lenarta J. Kučica z naslovom Aaron Schwarz, računalniški programer. Smrt čudežnega dečka interneta. Toplo ga priporočam v branje. Aaron Swartz (ali Aaron Schwartz, 1986-2013) je namreč pogumno opozarjal na nekaj ključnih nevarnosti sodobne kapitalistične družbe: prvič, vedno večjo privatizacijo kulturne in znanstvene dediščine človeštva, ki bi morala biti prosto dostopna vsem ljudem, ter drugič, vedno brez-obzirnejšo pravno zaščito tistih, ki to dediščino privatizirajo, in vedno manj tenkočutno pravno zaščito kulturnikov in znanstvenikov, ki to dediščino ustvarjajo. Tako tudi kulturniki in znanstveniki, kot delavci za stroji, postajajo vedno bolj predmet izkoriščanja. To je eden od načinov, kako si kapital podreja znanost in tiste,
ki jo ustvarjajo.
Da bi Swartzev poslednji boj bolje razumeli, moramo najprej prebrati njegov manifest o pravici svobodnega dostopa do informacij (Guerilla Open Access Manifesto, 2008), najdete ga na spletu. Manifest se začenja z besedami: »Informacija je moč. Kot vsako drugo moč tudi to moč nekateri ljudje želijo obdržati zase. Vso svetovno znanstveno in kulturno dediščino, ki že stoletja izhaja v knjigah in revijah, peščica zasebnih korporacij pospešeno digitalizira in 'odtujuje'. Želite prebirati najpomembnejše znanstvene dosežke? Izvolite, samo plačajte velike vsote denarja izdajateljem, kot je na primer Reed Elsevier.« Swartz je svoje ogorčenje nad privatizacijo znanja izrazil zelo slikovito: »Siliti akademike, da plačujejo zato, da bi lahko brali svoje kolege? [...] Oskrbeti z znanstvenimi članki tiste z elitnih univerz v najbolj razvitih deželah, ne pa
Uvodnik 197
otroke s svetovnega juga? To je sramotno in nesprejemljivo.« Nikakor se ni mogel sprijazniti s tistimi, ki vdani v usodo samo še tarnajo: »Saj se strinjam, toda kaj naj storimo? Podjetja imajo založniške pravice, z zaračunavanjem dostopa do znanstvenih člankov ustvarjajo ogromno denarja in to je popolnoma zakonito - ničesar ne moremo storiti proti temu.«
Swartzev odgovor na zakonsko urejeno privatizacijo znanja je bil »radikalen«: »Ni pravično, če se ravnamo po nepravičnih zakonih. Čas je, da z državljansko neposlušnostjo odkrito izrazimo naše nasprotovanje zasebnemu ropu javne kulture. [...] Vzeti moramo informacije, kjerkoli so že shranjene, narediti kopije in jih deliti z ljudmi po svetu. [...] Kupiti moramo skrivne podatkovne zbirke in jih objaviti na spletu. Plačljive znanstvene revije moramo presneti in jih naložiti na prosto dostopne spletne strani.« Pravo taka dejanja opredeljuje kot »krajo« ali »piratstvo« in jih po moralni zavrženosti izenačuje na primer z »ropom ladje in ubojem njene posadke«. Toda - zapiše Swartz - »delitev bogastva znanja z drugimi ni nemoralno - ampak je moralna obveznost«. In konča s pozivom: »Če nas bo dovolj, ne bomo poslali samo odločnega sporočila proti privatizaciji znanja - ampak bomo privatizacijo znanja poslali na smetišče zgodovine.« Swartzevo zadnje uresničevanje manifesta je bilo usodno. Pred dvema letoma je prek univerzitetnega omrežja Tehnološkega inštituta v Massachusettsu (MIT) začel prenašati plačljivo zbirko člankov iz digitalne knjižnice Jstor (Journal storage), dokler mu niso prekinili povezave. Potem je fizično vdrl v računalniški sistem inštituta in prenesel več milijonov znanstvenih člankov na prenosni računalnik. Urad generalne tožilke Massachusettsa ga je zato obtožil resnih kršitev zakona o računalniških prestopkih in kraje zasebne lastnine. Swartza so hoteli pripeljati pred poroto, čeprav je Jstor odstopil od tožbe (ne pa vodstvo MIT-a) in Swartz še ni objavil ali prepisal nobenega članka. »Čudežnemu dečku interneta« in aktivistu je grozila visoka kazen - milijon dolarjev kazni in do 35 let zapora. Swartz sojenja ni doživel. 11. januarja letos se je v svojem stanovanju obesil ... Sistem ga je strl.
Sistem ga je strl . Stavek utripa od mračne zloveščosti, ki se polašča sodobnega človeka in
vseh njegovih področij delovanja. Uvodnik je od tod naprej namenjen razmišljanju o tej zlovešči moči »sistema«, ki danes že usodno (pre)obli-kuje tudi znanost in »romantične« predstave o njej ter razoseblja znanstvenike in jim spodmika smiselnost njihovega početja. Kaj torej je ta zlovešči »sistem«, ki ima tako moč nad človekom, da mu lahko ogrozi možnost osebne samouresničitve - drugače in z besedami Ericha Fromma povedano (beri uvodnik v četrti številki Proteusa), da mu skuša preprečiti možnost »uresničevanja enotnosti z njim samim, z njegovimi bližnjimi, z naravo« - ali celo popolnoma stre, kot je strla Aarona Swartza? Ta »sistem« je očitno del Frommovega »filtra«, ki ga družba »vsiljuje« svojim pripadnicam in pripadnikom, da bi si zagotovila svoj obstoj, to »vsiljevanje« pa ni nič nedolžnega, saj jim družba na ta način »omejuje« zavest o resničnosti in s tem preprečuje ustvarjanje njihove duhovne blaginje. Ker pa je ta »sistem« očitno tesno povezan tudi z vlogo znanosti v družbi, predvsem s tisto vlogo, ki jo izraža pogosto izrečena in vse premalo premišljena trditev »v znanju je moč«, moramo v tem uvodniku posvetiti posebno pozornost eseju italijanskega filozofa Giorgia Agambena Kaj je aparat? (Stanford, 2009).
Agamben človeško družbo razdeli v dva dela: v živa, človeška bitja in družbene »aparate« (v Frommovem besednjaku so to sestavine »družbenega filtra«), ki jim človeška bitja nikakor ne morejo pobegniti. Človek se pač lahko uresničuje le v družbi in od nje priznanih oblikah življenja - družbenih aparatih moči. Agamben šteje mednje dobesedno vse, kar upravlja s človekovim življenjem v družbi. Najbolj očitni aparati moči so zapori, norišnice, izobraževalne ustanove, veroizpovedi, gospodarstvo, pravni ukrepi in tako dalje, bolj prefinjeni pa med drugim umetnost, filozofija, znanost, tehnologija ter celo jezik sam (do zavesti se le redko prebije izkušnja, za katero jezik nima besede).
Med človeškimi bitji, željnimi svobode, in družbenimi aparati moči, ki »terjajo« od človeških bitij pokornost, ves čas poteka nepopustljiv boj. Bojišče je človekova osebnost. Vsak družbeni aparat moči zahteva od človeka, da mu »izroči« svojo osebnost. Nevarnosti bistva sodobnih aparatov oziroma zloveščega razumevanja resnice, ki zaznamuje to bistvo, se je morda najbolj za-
198 Uvodnik
Proteus 75/5 • Januar 2013
vedal Martin Heidegger. Brati je treba le njegovo predavanje Vprašanje po tehniki (1953) (Predavanja in sestavki, Ljubljana, 2003). Heideggerjev jezik je težak, misel pa globoka, zato je najbolje, da njegovo razumevanje zloveščega in zanikoval-skega načina »razkrivanja« resnice, ki sicer izvira iz bistva tehnike in obvladuje sodobni svet, razložimo s primerom prometnega letala na vzletišču. Ta zanikovalski način prometno letalo na vzletišču »razume« in »razkriva« samo kot nekaj, kar je »postavljeno na razpolago za zagotovitev možnosti transporta«, »skriva« in »zanikuje« pa njegovo samostojno bitnost, to, da letalo sploh je. Nič bolje se ne godi človeku, tudi on kot enkratno človeško bitje danes ne pomeni »nič«, tudi on je le uporabni »predmet«, kot priča vsakdanje govorjenje o človeku kot »delovni sili« oziroma »človeškemu viru«. Heidegger pa je zaslutil še nekaj - da ta zlovešča moč utegne človeku odtegniti izkušnjo neke prvotnejše resnice, in sicer čudenje nad nedoumljivo navzočnostjo sveta in človeka v njem. Izkušnja te resnice je pesniku Edvardu Kocbeku dvignila samopodobo do nebes in mu porodila eno najlepših pesmi Molitev: In vendar / moram reči: / sem / in bil sem / in bom, / in zato sem več / od pozabljanja, / neizmerno več / od zanikanja, / neskončno več od niča. Zdaj se lahko vrnemo k znanosti in znanstvenikom na univerzi v dobi sodobnega zanikoval-skega »razkrivanja« resnice. Znanost kot eden od najpomembnejših »aparatov« moči - družbo »oskrbujejo« z »uradnim« razumevanjem resnice - je večplastna družbena dejavnost in kot taka svojo »notranjo« vsebino nujno izvaja v družbenih institucionalnih oblikah - »aparatih« moči. »Življenje« znanosti lahko metaforično ponazorimo z rusko igračko babuško: največja babuška v sebi skriva manjšo, ta pa v sebi še manjšo. Najmanjša babuška predstavlja znanost v ožjem smislu - k njej se povrnemo kasneje -, srednja in največja babuška pa »upravljalska« znanstvena »(pod)aparata« moči (nista pa edina, kot bomo videli). Srednja babuška predstavlja univerzitetna habilitacijska merila, ki neprizivno odločajo o ohranitvi ali izgubi delovnega mesta profesorjev na univerzi. Glavno merilo znanstvene uspešnosti profesorjev je predvsem število objav v tujih mednarodnih revijah. To pa pomeni, da so merila neposredno odvisna od največje babuške, ki predstavlja politiko najbogatejših zasebnih založnic
plačljivih znanstvenih revij na svetu. Prav to politiko je popolnoma upravičeno napadal Aaron Swartz, privatizacija znanstvene dediščine namreč poleg tega, da grobo izkorišča znanstvenike, ogroža tudi ustvarjalni dialog v akademski skupnosti sami ter preprečuje širši javnosti dostop do novih spoznanj. Korporativne znanstvene revije z objavljanjem modnih vsebin in zapostavljanjem teoretskih in družbenokritičnih raziskav pa celo opredeljujejo, kaj sploh je znanost (Maja Breznik in Rastko Močnik: Humanistika in družboslovje v primežu liberalne Evrope, 2008). To postane še jasnejše, če naš model babušk razširimo še z eno, evropsko znanstveno politiko, ki daje izrazito prednost pretežno empirističnim in aplikativnim znanstvenim raziskavam - predvsem na področju tehnologij -, ki jim izhodišča določa naročnik. Prednost imajo zato »trde« znanosti, ki jih je za ta namen mogoče »uporabiti«, družboslovje in humanistika pa zaradi »neupora-bljivosti« ostajata manj pomembni. Znanost tako postaja vedno bolj tehnologija, znanstveniki pa le še razosebljeni »tehnologi«, ki »utrjujejo« gospostvo obstoječega družbenega reda, svoje početje pa legitimirajo z ideologijo »znanosti« (Breznik, Močnik). In če pogledamo v najmanjšo babuško - vse zapisano najbrž ne bi bilo mogoče, če se ne bi novoveška znanost nekoč »rodila« iz prepričanja Francisa Bacona (1561-1626) in drugih, da je njena naloga koristnostno obvladovanje sveta. Takrat je znanje postalo moč, človek pa se je prenehal čuditi nedoumljivi navzočnosti sveta. Nejasna slutnja mi pravi, da bo človek Swartzev plemeniti boj izbojeval šele tedaj, ko bo uspel omejiti moč znanosti, to pa bo storil le, če ji bo odprl oči tudi za nedoumljivo navzočnost sveta. Prvi korak k temu cilju bo opravljen, ko se bodo znanstveniki začeli kritično zavedati, da znanost ni samo tisto sicer koristno, vendar tudi problematično, kar se skriva v najmanjši babuški, ampak tudi tisto zlovešče v drugih babuškah, ki jim preprečuje svobodo znanstvenega ustvarjanja, občutek za dostojanstvo sveta in izkušnjo »koc-bekovskega« osebnega samouresničenja. Znanost bo tedaj postala tudi politična v najbolj plemenitem pomenu besede. Politična v smislu človekovega »uresničevanja enotnosti s samim seboj, s svojimi bližnjimi, z naravo«.
Tomaž Sajovic