93 Glasnik SED 59|1 2019 Knjižne ocene i n por očila Mar k o T er seg la v Knjižne ocene i n por očila Pr imož T ank o* janko, ki jo danes pozna vsak šolar, je za avtorico še razmislek, kaj ta balada sporoča danes. Pretresljiva pripovedna pesem Detomorilka pa je ob vseh do- segljivih zgodovinskih podatkih razi- skovalcu poseben izziv, saj se ne mo- re izogniti resničnemu (etnološkemu, socialnemu) kontekstu, ki ga avtorica natančno razišče in oživi. Dr. Marjetka Golež Kaučič se že vrsto let ukvarja z razmerjem človek-žival-narava in je edina folkloristka pri nas, ki je živali vključila v svoje raziskave, predvsem v folklornem in tudi umetnostnem pe- sništvu. Začela je raziskovati, kakšen sploh je splošni in slovenski pogled na živali v ljudskem pesništvu in kako je s tem v visoki literaturi. Živali v ljud- skem in umetnem pesništvu je postala nekakšna središčnica njenega dela. Av- torica svojo knjigo končuje z analizo ljudske balade Živali pokopljejo lovca s podnaslovom in s širšim razmislekom o potovanju zgodb Narobe svet in z vprašanjem biti človek/žival. Vse analize, vprašanja in premisleki o baladah v knjigi so oprti na novejše literarnoteoretične premise o medbese- dilnosti, kar je precejšnja novost v slo- venskih folklorističnih študijah. Glavni namen knjiga pa je pokazati, da balade omogočajo širšo analizo in dejstva, ka- ko se lahko identifikacija z interpretaci- jo poveže »na različne, morda včasih na videz nezdružljive načine« (str. 344). Knjiga ima še obsežen angleški pov- zetek in za znanstveno delo obvezen pregled virov in literature, dodano pa je dobrodošlo in obširno imensko in stvar- no kazalo. Publikacija je izšla v zbirki Folkloristični zvezki, ki jo izdaja Glas- benonarodopisni inštitut ZRC SAZU. Zavod Putscherle, center za razisko- vanje, kulturo in ohranjanje kulturne dediščine, je novost v našem prostoru. V odi ga dr. Anja Moric, ki je po študiju politologije nadaljevala delo v etnolo- ško-antropoloških vodah, ves čas pa se raziskovalno drži teme kočevskih Nemcev, Kočevarjev. Ta specifična etnična skupina se je ohra- nila skozi 600 let dolgo zgodovino, ko- lonizirala neprijazno deželo in vztrajala v njej vse do morda najbolj prelomnega trenutka v zgodovini, ko je politika Blut und Boden postala bolj pomembna od 600-letne zgodovine in adaptacije na prostor, jezikovno okolje in navseza- dnje na specifični gospodarski razvoj, pri čemer bi rad opozoril na krošnjar- stvo kot strategijo preživetja in inten- zivno izseljevanje že konec 19. stoletja. Dolga zgodovina in kratek zaključek naselitve rezultirata v razseljenosti etnične skupine, ki je med preselitvijo v zimi 1941/1942 štela 11.509 izseljenih članov, le med 300 in 600 prebivalcev pa je vztrajalo na obširnem območju Kočevske. Preselitev v Posavje in razselitev ši- rom po svetu po koncu druge svetovne vojne sta kočevarsko skupnost najbolj zaznamovali. Oblikovala se je vrsta formalnih in neformalnih skupin, ki na najrazličnejše načine ohranjajo pred- vsem nesnovno kočevarsko dediščino. Ta je danes najbolj odvisna od zavesti nosilcev dediščine ter metod prenaša- nja znanja in vedenja na mlajše člane skupnosti. Dokumentarni, še zlasti etnografski dokumentarni film je specifičen. Od tradicionalnega pristopa k snemanju z malo montaže ali celo brez nje je s položaja nevtralnega opazovalca pre- šel razvojne faze vse do trenutka, ko sta ustvarjalec in tudi gledalec filma vpeta v sam subjekt, ko nista več zu- nanja opazovalca, ampak neposredno nagovorjena, in z občutkom, da je ce- la pripoved namenjena njima. Položaj ustvarjalke filma je tukaj pravzaprav dvojen, saj po eni strani vodi film, z montažo pazljivo izbira teme, o katerih ji pripovedujejo sogovorniki, in določa razvojni lok filma, po drugi strani pa se z izjemo dveh kadrov, v katerih slišimo njen glas, izogiba kontaktu z gledalci. Globoko v srcu jo čutimo ni prvi film o Kočevarjih in njihovi pokrajini, je pa prvi, ki se ukvarja z ohranjanjem nji- hove kulturne dediščine v sedanjosti. Na temo Kočevske sta bila posneta še filma Pozabljeni otok (2009) v produk- ciji RTV SLO in pa Gottschebaer Lont – Kočevarska dežela, ki so jo ustvarili v Leustik – Zavodnik Produktion; oba omenjena filma sledita drugačnim na- rativom. Gottscheabar Lont je igrano- ANJ A MORIC: Globok o v sr cu jo čutimo – Deep in Our Hear ts W e F eel It – T ief im Her zen fühlen wir sie. Za v od Putsc her le, K oče vje 20 1 8 , video D VD. * Pr imož T ank o, un iv . dipl. lit er ar ni k om par ativis t in zgodo vinar , Ar hiv R epublik e Slo v eni je, Z v ezdar sk a 1 , 1 000 Ljubljana; pr imoz.t ank o@gmail.com. 94 Glasnik SED 59|1 2019 Knjižne ocene in por očila Pr imož T ank o -dokumentarni film, ki se pretežno fo- kusira na pokrajino, nekdanje življenje, materialno dediščino, manj pa na ne- materialno dediščino in spominjanje (popolnoma se npr. izogne razlogom za izselitev). Pozabljeni otok pa se usmer- ja na celovit zgodovinski pregled nem- škega jezikovnega otoka od naselitve do izselitve ter kratko predstavitev do- godkov po izselitvi. Omeniti je treba še serijo kratkih filmov Izgubljene koče- varske vasi v izvedbi Centra za mladin- sko kulturo Kočevje 2012, kjer je fokus na zgodovinskem opisu posameznih kočevskih krajev. Globoko v srcu jo čutimo pa je prikaz aktualnih občutenj, idej in zavedanj o zgodovinskem fenomenu, ki ga je požrla zgodovina. Prikazuje razselje- ne prebivalce in njihove potomce, ki ohranjajo do Kočevske poseben odnos. V tem kontekstu je zanimiva tudi vloga Kočevarjev, ki so ostali na tem obmo- čju, in vloga današnjih oblikovalcev spomina, ki v Kočevju in na Kočev- skem ohranjajo identiteto kočevskih Nemcev kot enega najpomembnejših gradnikov historične identitete. Druž- ba na Kočevskem je pred odselitvijo delovala kot preplet kočevarskega (nemškega) – večinskega in sloven- skega – manjšinskega prebivalstva, kar se je navsezadnje izkazalo denimo ob volitvah v kranjski deželni zbor, kjer je odločal politični liberalni oziroma kle- rikalni princip, ne pa toliko nacional- nost, in v pripovedih, ki jih o sobivanju pripovedujejo rojeni pred vojno. Trojezični, skoraj štirijezični film (če upoštevamo govor in petje v kočevar- skem narečju) Globoko v srcu jo čuti- mo je razdeljen v sklope, ki si smiselno sledijo od življenja pred vojno do da- našnjega ohranjanja dediščine in kul- ture. Prvega bi lahko naslovili občutki o Kočevski danes. Zakaj pravzaprav obiskujejo deželo, pokrajino, ki je bila domovina njihovim prednikom šeststo let, čeprav so bili v srednjem veku tja preseljeni iz Koroške in Tirolske oz. Frankovske in Turingije. In ko so dobili možnost za vrnitev v prvotno domovi- no – v nemški rajh, zakaj je bila selitev tako težka? Pozimi 1941/1942 so se preselili heim ins Reich, 'nazaj v domo- vino', po koncu vojne, ko so se znašli na strani poraženih igralcev etničnega mo- nopolija, pa so izgubili še to. Tako kot skupine nemških naseljencev iz V ojvo- dine, Banata, Romunije, Slovaške. Drugi del filma se posveča prvooseb- nim spominom na Kočevsko. Spomi- ni so pretežno otroški, nedolžni in is- kreni. Pripovedujejo o furmanih, poti v šolo, punčkah, ročnem delu in paši krav. Zlahka razpoznamo vzorce sobi- vanja na deželi, kjer so vsi odvisni od vseh, če ne zaradi preživetja, pa zaradi priboljška. Prehod na obdobje vojne je neposreden. Ker je bil na pohodu Hi- tler, so pričakovali, da jih preselijo v domovino, globoko v Nemčijo in ne ob Sotlo. Želeli so si prihoda Nemcev in ne Italijanov, pričakovali so spremem- be. Nekateri so bili prepričani v lepše življenje v rajhu, drugi so ob slovesu jokali in s seboj jemali kljuke vhodnih vrat ali pa pest zemlje. Še danes se jim zdi, da so bili pod pritiskom tako raj- ha kot domovine in strahu pred prese- litvijo v Abesinijo. A danes je morda najhujše zavedanje, da so se preselili v bivališča, iz katerih so pred tem pre- gnali njihove slovenske prebivalce. Pripovedovanja o vojni so doživeta, ampak tudi reflektirana. Zavedanje o vojni, njenih grozotah in posledicah se kaže skoraj v vsakem stavku. Del pri- povedovanj o bojih, partizanih je mor- da edini del, kjer bi ob vstavljenih fo- tografijah pogrešal malo več konteksta. Pa vendar, pripoved o koncu vojne, o begu v Avstrijo v začetku maja 1945 in razmerjih v tedanjem svetu pa tudi lastno dojemanje svoje vloge morda najbolje odslikava stavek: »Partizani so nas sovražili, kar je razumljivo, ker so Nemci sovražili partizane.« Izjemni del filma je posvečen dana- šnjemu ohranjanju kulturne dediščine. Kočevarji so danes razseljeni pred- vsem v Avstriji, Nemčiji, Kanadi in Združenih državah Amerike, izseljen- stvo pa ima dolgo tradicijo, saj je od cca 26.000 prebivalcev okoli leta 1870 začetek druge svetovne vojne pričaka- la manj kot polovica, ogromen delež prebivalstva se je odselil že leta 1889. Takrat so Kočevarji v Clevelandu kot prostor za druženje in ohranjanje ko- čevarske dediščine osnovali Gotscheer Park. Jasno nam da vedeti, da Kočev- ska ni bila idealna pokrajina za biva- nje, težko življenje se je odslikavalo v izseljevanju že pred prvo svetovno vojno pa tudi med vojnama. Avtorica podrobno predstavi poglavit- ne dogodke na koledarju ohranjanja dediščine, podrobno predstavi koče- varska društva in njihove tradicionalne prireditve. Med najpomembnejšimi je gotovo Gotscheer Treffen, torej Koče- varsko srečanje, prireditev, ki se izme- njuje na različnih prizoriščih, romanje h kočevarskemu spomeniku v Gradcu (Gottscheer Gedankstate), Kočevarski kulturni teden in vse z njim povezane dejavnosti. Predstavljeni so tudi te- meljni gradniki kočevarske identitete, ki bi jo lahko zaokrožili v teme: skup- na preteklost, jezik, noša, vera, kro- šnjarstvo, barvi modra in bela ter nave- zanost na Kočevsko. Tako Gottscheer Park kot Gedankstatte poleg prostorov za druženje obsegata pomemben del identitete. Ohranjajo tradicije, ki izvirajo iz domovine, in ustvarjajo nove La lie de memoire svo- je in mlajše generacije. Po drugi strani pa so pomembni tudi druženje s prija- telji in ohranjanje stikov ter prenašanje tradicij na mlajše generacije. Globoko v srcu jo čutimo je film, ki se mu vidi, da je v njegovo produkcijo vloženega veliko časa (avtorica ga je v Sloveniji in tujini snemala dve leti), veliko dela in predvsem veliko razmi- sleka. Oblikovanje teme, v kateri 32 sogovornikov ponuja tako usklajene informacije, občutja in ideje, pač ne more biti označeno za režirano, ker do samega bistva sledi ideji etnološkega filma: pustiti akterjem, naj sami po- vedo svojo zgodbo. In Kočevarjem je bila v filmu Anje Moric dana možnost povedati, kako so občutili preselitev in življenje po njej. Film je dragocen dokument preseka stanja, Kočevarjem in današnjim prebivalcem Kočevske pa omogoča vpogled v ohranjanje ko- čevarske endemitske kulturne dedišči- ne, vržene v širni svet.