Radislav Lenček Mati s Sinom, najpogostejši motiv v naši nabožni ornamentiki. Že dolgo vrsto let se vedno bolj veča zanimanje za naše narodne starine. O tem pričajo mnoge zbirke, za­ sebne in javne, zlasti pa zbirke ljubljanskega Etnograf­ skega muzeja, številna znanstvena razpravljanja: o ljud­ skih vezeninah, o narodni ornamentiki, o kmečkem po­ hištvu, skrinjah, kolovratih, zibkah... sploh o slovenski narodni obrti. Je pu v reviji našega narodnega blaga še dosti stvari, ki jih je znanstvenik folklorist premalo ob­ delal, ali pa se jih še sploh ni dotaknil. Sem spadajo brez dvoma domače pisane podobe na steklo, ki so nekoč kot živobarven venec na steni obkrožale hišni bohkov kot. Cenene nabožne slike, tiskune nu papirju, so uničile tvornost ljudskega slikarja. Mladim gospodarjem so se te podobe zazdele preveč staroverske, poceni so jih prodali ali spravili na podstrešja, odkoder so jih pogosto otroci odnašali in pobijali. Taka je bila usoda ten lepih podob v marsikateri slovenski hiši in z le razmeroma majhnim delom tega našega narodnega zaklada bo raz­ polagal znanstvenik, ki jim bo posvetil natančnejši študij. Podobe na steklo niso sicer naša slovenska posebnost, kot so n. pr. slike na panjskih končnicah, toda so kljub temu nositeljice naše umetniške tvornosti, saj jih je ustvarjala roka slovenskega preprostega umetnika, zato so delček naše narodne duše. Že stari narodi so poznali slikanje na steklo. Bizantinci so bili brez dvoma prvi prenašalci te umetnostne obrti iz Orientu in so jo naj­ prej posredovali svojim bližnjim sosedom. V srednjo Evropo pa so jo prinesli ali iz Bizanca ali naravnost iz Vzhoda beneški trgovci. Ta druga mladika je pognala zelo močne korenine v Alpskem ozemlju, nemškem ku- kor slovenskem, tako da je zraslo tu novo žarišče te ljudske umetnosti za vso Evropo; podobe na steklo so se udomačile na Bavarskem, tirolskem, v šleziji, na Češkem. Bizantinci so prenesli to umetnost v Bolgarijo, k Romunom in Ukrajincem. Od tu se je širila tudi k vsem severnim Slovanom. V alpskem ozemlju in po raznih drugih obrobnih kra­ jih so se tako že v 18. stoletju odprle v bližini steklarn Sv. Florijan, čuvar slovenske hiše. 26? Veronika s prtom. prve delavnice, primitivni ateljeji naših ljudskih slikar­ jev, in živopisane podobe so pričele romati od semnja do semnja, od hiše do hiše. V 19. stoletju so se odprle še nove delavnice na Štajerskem, Kočevskem in v idrij­ skih hribih, tako da so bili vsi naši kraji kar preplav­ ljeni s slikami na steklo ih skoraj ni bilo hiše, ki je ne bi krasila. Seveda so prihajali na našo zemljo ponujat svoje blago tudi krošnjarji tam od nemške strani, tako da najdemo med čisto slovenskimi podobami, od katerih nosijo nekatere viden znak: slovenski napis, mnogo po­ dob, ki jih razlaga nemški stavek in nemška svetniška imena. Posebno jasno pa karakterizira podobo slovenskega umetnika pestra ornamentika, ki jo srečujemo skoraj na vsaki podobi. Slikar je najprej naslikal glavni motiv, ostali prostor pa izpolnil z domačim ornamentom, s stili­ zirano cvetlico, bodi samo bodi v lepem živobarvnem šopku, ki sfiko res prav lepo poživi in nam jo čudovito približa. Temu našemu ornamentu, ki nam je ravno na podobah na steklo mogoče najbolj ohranjen, saj so njegove barve še tako sveže in jasne kot so bile pred sto leti, bomo morali posvetiti več pozornosti. Potrebna nam je analiza ne samo barvnega sistema, pač pa tudi analiza ornamenta v posamezne stilne elemente, da pri­ demo do prvin slovenske narodne umetnosti. Naši slikarji podob na steklo so se bavili skoraj iz­ ključno le z verslcimi motivi. Najbolj pogosto srečujemo na teh slikah Marijo z Jezuščkom, včasih samo, včasih z Marijo Zelsko ali kako drugo božjepotno cerkvijo, rojstvo Jezusovo, sv. Jožefa z Jezuščkom, Jezusovo trplje­ nje (po podružničnih cerkvah so imeli skupaj po 14 postaj križevega pota slikanega na steklo), bogato z zlato barvo okrašene podobe sv. Trojice (zanimivo je, 'la si je naš človek predstavljul Boga Očeta s papeško mitro na glavi), Srce Jezusovo in Marijino, svatbo v Kani Galilejski, poslednjo sodbo, sedem sv. zakramentov, zadnja večerja... Od svetnikov pa najraje sv. Florijana, sv. Izidorja, Barbaro, Sebastijana, Ano, Veroniko, legen­ do sv. Genovefe, sv. Nikolaja, Lenarta itd. Zelo težko je najti podobo na steklo z neverskim motivom. Za one čase je morala biti taka slika res nekaj po­ sebnega, učinkovitega, saj je morala na gledalca vplivati prvič s svojo versko motiviko in domačo ornamentiko, vso v tistem toplem naivnem, iz ljudstva vzraslem vzduš­ ju, drugič pa s svojo lesketajočo pestrostjo živih barv. Kavno zaradi te svoje vabljive živobarvnosti so se mogle te slike na steklo tako hitro udomačiti v sleherni slovenski hiši. Slikar je uporabljal predvsem mnogo svetlordeče in ultramarin, zelene in rumene barve. Ozad­ je slike je izpolnil najpogosteje z rumeno, belo in črno burvo. Zelo lepo se poda to črno ozadje slikam, ki so okrašene z zlato barvo (one o sv. Trojici). Dostikrat srečujemo tudi ozadje, ki ga je prevlekel slikar s sre­ brno barvo in je tako spremenil navadno steklo v ogle­ dalo, ki je lesketanje podobe še povečalo. Tehniko, način nastajanja teh podob, je opisal Ma­ ksim Gaspari v svoji razpravi o ljudskih slikah na steklo (Etnolog, XII.). Na umito, suho steklo je napravil slikar nujprej negativni načrt. V te obrise je potem vnašal doma pripravljene oljnate barve, a na koncu izpolnil še ozudje, suho sliko vložil v lep črn okvir, ki ga je večkrat okrasil še s kovinskim okrasjem, in slika je bila pripravljena za prodajo. Pri nas so te slike na steklo še dosti pobirali in zbirali. Izobraženci in preprosti ljudje, domačini in tujci; so poceni kupovali to narodno blago, ga odnašali v svoju skladišča, kjer se je mnogo razbilo, dosti pa je bilo naprej prodanega, poslanega v tujino (Graz), tako da se danes zastonj izprašujemo, kam so odpeljali našo narodno lastnino. Še se tu in tam najde hiša, kjer oče ne pustijo dati starih slik iz hiše. Ta trdnost in nepre- makljivost načel še živih očetov nam bo še marsikje ohranila spomin na toplo idiliko domačega življenja v kmečki hiši. Vendar bo treba pravočasno poskrbeti tako za te slike,, kakor za vse zasebne zbirke slik, da se bodo čim prej preselile v naš Etnografski muzej. Še posebej danes moramo paziti in varčevati z našim na­ rodnim blugom, budno čuvati nad našo kulturno tradi­ cijo, ki nam bo vedno lahko dovolj trden dokaz, da smo zmožni samostojnega kulturnegu življenja v družini evropskih narodov. Mont-Saint-Michel v istoimenskem zalivu ob Rokavskem prelivu prištevajo med čuda sveta. Od 1. 1875 je po nasipu zvezan s celino, a ob plimi je otok. 268