•poštnina- plačana v- gotovini- 1934—1935 ♦I-XXXVI * •>f- T • Vsebina sedmega zvezka 1. Fran Roš: Pek Peregrin in peklenšček 2. Trije noži in troje vilic..... 3. Vinko Bitenc: Pravljica o kurici 4. Adam Milkovič: Pacek. Prigode navihanega kužeta. Za naše najmlajše 5. Doma izgotovljene igračke. 6. Lokomotiva. 7. Mlin v orehovi lupini 6. Arnošt Adamič: Koruzni frontnik Sandi. Roman za deco. Ilustriral profesor Mirko Šubic..............166 7. Redka ptica..............171 8. Irma Bajžljeva: Zvončkarji se uče stenografije......172 9. Hitrost ladij..............174 10. Pavle Flerè: Pavliha. Ilustrira profesor Franeè Podrekar.....175 11. Sava Radič-Mirt: Šmarnogorski lovec. Pesem.......176 12. Zastavice za brihtne glavice.......Tretja stran ovitka 13. Stric Matic s košem novic........Četrta stran ovitka POKAŽITE IN PRIPOROČAJTE »ZVONČEK« SVOJIM ZNANCEM! NABIRAJTE PRIDNO LISTU NOVIH NAROČNIKOV! ČIM VEČJI BO KROG »ZVONČKARJEV«, TEM LEPŠA IN OBSEŽNEJSA BO VSEBINA NAŠEGA LISTA! »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane ▼ naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt let« 7"50 Din. Posamezni zvezki so po 3 Din. Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna. — Na ta naslov pošiljajte naročnino in reklamacije! Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« t Ljubljani, Krakovski nasip 22. Rešitev ugank, nalog itd. sprejemamo le prvih 14 dni po odpravi vsakega zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin. — Izdaja, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Franeè Štrukelj). LIST S PODOBAMI ZA MLADINO J LETO 36 9 ŠTEV. 7 MAREC 1933 Fran RoS Pelt Peregrin in peklenšček Živel je svoje dni pek Peregrin. Siromašen je bil, zato je služil kot pomočnik pri bogatem peku Jako= bu. Služil je trideset let, pa ga je mojster pognal iz službe: »Prestar si, poiščem si mlajšega pomočnika. Ti pa pojdi po svetu iskat sreče! Nikamor ti ne branim.« »Kam naj pojdem zdaj na sta» rost? Toliko let sem vam zvesto pekel kruh in še so moje roke do< volj krepke in okretne. Ali naj v lakoti umrem z ženo in otroki?« »To pa je tvoja skrb. Naredi po svoji volji! Ne potrebujem te več, stare so tvoje roke.« »Postarale so se pri delu za vas.« »Če bi se ne bile pri meni utru> dile, pa bi se bile pri kom drugem in nič mlajše bi ne bile danes. Tu imaš svojo zadnjo plačo, preštej srebro! In kar pojdi, svet je lep in dovolj prostoren!« »Samo kruha ne bo imel zame in za moje.« S solzami v očeh in s tresočimi se rokami je Peregrin pograbil denar, pa je stopil na cesto. Bil je siromak brez dela, zaslužka in strehe. S sklo« njeno glavo je stopical domov, tam je povedal, kako se mu je primerilo. Zajokala je žena, plaho so se otroci ozrli vanj, bilo jih je osem med petnajstim in petim letom. Prodali so tisto malo pohištva, kar so ga imeli, potem so šli v svet. Iz kraja v kraj so romali, povsod so se ustavljali pri pekovskih moj' strih. »Ali bi potrebovali tu pomočni-ka?« »Koliko pa vas je vseh?« »Prav vseh nas je deset.« »Lepo število to! Velika bi morala biti plača, da bi vas vse mogla preživljati. In tudi v letih si že. Ni nam treba pomočnika, so slabi časi.« Manj ko je bito denarja, več je bilo v Peregrinu obupa. Videl je, da nikjer ne bo mogel najti službe. Skrbi so mu mračile lice, smilila se mu je družina. Tako so žalostni pripotovali po cesti do gozda, ko je prihitel za njU mi lepo črno oblečen gospod s cilin* drom na glavi in v fraku, bradat v lice z zelenim bleskom v očeh. Na vso moč sladko se je približal: »Ali imam čast? Kaj ne, gospod pek Peregrin, ki išče službo? Jaz sem gospod Dinozavrič, po poklicu prav za prav peklenšček, ali se me zato ni treba bati, sem prav pohleven in prijazen že po naravi. Malo bolj v kraj h gozdiču bi morda sto« pila, pogovoriti bi se morala brez prič.« Peregrin se je začudil, tako čudna čast ga še nikoli ni doletela, da bi se bil kdaj srečal s kom izmed peklenščkov. Da, opazil je bil na nje-govi glavi rožičke, ko se je odkril. Toda strah ga ni bilo, preveč brid> kega je bil ie izkusil v življenju, da bi ga še kaj moglo preplašiti ali razburiti. Zato je prav mirno vprašal, ko sta stopila h gozdnemu robu: »In želite, gospod Dinozavrič?« »Nič kaj takega, kar bi bilo ne■-mogoče izpolniti. In pri vsem tem se vam nudi lepa in redka prilika k zaslužku. Znano mi je, kako vas nesreča preganja. Bodite torej pa* metni in sklenite z menoj pogodbo. Tisoč cekinov vam izplačam takoj, če pristanete.« »Ne branil bi se denarja.« »Torej,« so se zvito nasmehnile peklensko zelene oči. »Vsi peki da= leč naokoli so že zapisani peklu, le tu v bližini je pek Simon, ki edini peče dovolj velike žemlje. Edini po> štenjak je med mnogimi peki, zato se hoče moj veliki gospodar pola« stiti še njegove duše za vsako ceno. Simon je že v letih, zato ne kaže čakati predolgo nanj. Treba je, da greste k njemu v službo. Ponudite se mu za nizko plačo, saj dobite denarja od mene. Potrudite se in prekanite ga, da bo pričel peči manjše žemlje. Potem nam zapade njegova duša.« »Peklenščka ukanim,« si je mislil Peregrin. »Saj peklenščki niso vse lej prebrisani, marsikdo jih je že kdaj pretental, še jaz poskusim. Če pa bi se tale gospod Dinozavrič le ne pustil prekaniti, pa ne sklenem pogodbe ž njim. Nočem služiti nje» govim nakanam, čeprav ostanem brez tisočaka, ki bi mi tako zelo prav prišel.« Sem in tja sta govorila, končno pa je peklenšček privlekel iz žepa kos pergamenta in je pričel pisati z gosjim peresom, ki ga je pomakal v odprto žilo svoje levice. Zeleno kri je imet, zelene so bile zato tudi črke: POGODBA Gospod pek Peregrin obljublja, da hoče vstopiti o službo pri peku Simonu. Vztrajno si bo prizadeval, pridobiti ga k temu, da prične peči mnogo manjše zemlje. V nagrado za to mu ob podpisu te pogodbe izplača gospod Dinozavrič tisoč cekinov, katerih prejem se potrjuje. Datum Dinozavrič Peregrin Pogodbo sta podpisala in peklen; šček je izročil Peregrinu težko vrečico samih zlatih cekinov. Prijazno mu je še segel v roko, peklenšček je imel na koncu prstov skrivljene ostre nohte, potem je izginil v gozd. Peregrin pa je z družino nadaljeval pot k peku Simonu v bližnjo vas. Pek Simon je bil že star, pravkar je bil zbolel in je bil brez pomočnU ka, le majhnega vajenca je imel. Tožil je o slabih časih, ljudje nima< jo denarja, da bi mnogo kruha kupovali, rajši jedo krompir in fižol, ki se ju hitreje nasitijo. Peregrin se mu je ponudit v služ' bo za prav majhno plačo. Nastanil se je v bližnji hiši, plačal je stano* vanje za več mesecev naprej. Imel je zdaj delo, stanovanje, dovolj denarja in živeža za vso družino. Ob--ljubil je peku Simonu, da mu hoče pridobiti novih odjemalcev, ki mu bodo odvzemali vse več peciva. Žemlje da so prevelike, peči mora manjše. »To ni mogoče!« je ugovarjal Simon. »Potem jih prodam še manj!« »Nikakor!« je pojasnjeval Pere; grin. »Manjše zemlje pač morajo biti cenejše!« »Tako?« se je vdal Simon. »Pa poizkusi, če se ti obnese!« Tako je hotel Peregrin ukaniti peklenščka. Saj v pogodbi ni bilo »No,« se je zasmejal, »prav za dovoljen sem z vami, gospod Pere= grin. Vidim, da so ie-le žemljice, ki se zdaj pečejo pri Simonu, zelo, ze= lo majhne. Takih še sploh nisem nikjer videl. To me pohvali sam naš veliki peklenski gospodar. Dajte mi niti besede o tem. da bi žemlje ne smele biti cenejše, le manjše mo* rajo biti. Tale pohlevni Dinozavrič pač ni bil preveč prebrisan. Zdaj so se pekle za polovico manjše žemljice. Prej so se dobile tri za groš, zdaj pa sedem za groš. In ljudje so hvalili to izpremembo, žemljice so bile dobro in lepo pe* cene, pokale so pod zobmi in prijetno dišale. Vsak dan več jih je bilo prodanih, obilo denarja se je stekalo. Peregrinova družina je bila zdaj srečna kakor že dolgo ne tako. Mojster Simon je okreval, z novim pekom je bil nadvse zadovoljen. In zgodilo se je, da je nekega dne stopil v pekarno peklenšček Dino> zavrič. Nalašč je dospel v trenutku, ko je bil Peregrin sam. jih morda pet, pokazati jih hočem v peklu! In zahvaljujem se, prav vestno in pošteno ste izpolnili pogodbo.« Kar režal se je po vsem kosma« tem licu, ko je odhajal z žemljicami. Vrnil se je v pekel in stopil pred prestol samega peklenskega pogjas var j a v veliko dvorano, kjer je bila vročina, ki bi človek zgorel v njej, le peklenščkom seveda ne more do živega. Zakaj v bližnjih prostorih so bile ogromne peklenske peči, ki so dajale ogenj za vse tiste ljudi, ki so si v svojem življenju s hudo* bijo zaslužili pogubljenje. Dinozavrič se je do tal priklonit. »Govori!« je dovolil veliki peklenšček, grozen in strašen po svoji satanski podobi z režečimi zelenimi očmi, groznimi kremplji na kosma' tih rokah, s parklji na nogah in de> belim črnim repom, ki je čop njegov segal do tal. »Izpolnil sem ukaz. Pek Simon peče zdaj najmanjše zemlje, kakor manjših še nikoli nikjer videl ni> sem. Tu sem jih pet prinesel s sei boj za vzorec in v dokaz.« »Vidim, da ne lažeš,« se je zadovoljno zarezal gospodar. »Dobro si ukrenil in v priznanje tvojih zaslug te imenujem za poglavarja 87. čete peklenščkov. Eno izmed teh žem* ljic oddaj v oddelku, kjer vodimo sezname te vrste obrtnikov in njihovih izdelkov. Ostale štiri zemlje pogoltnem sam. Pojdi!« Ves srečen ob tem odlikovanju je odhifel Dinozavrić po dolgih hodnU kih in je kmalu vstopil v dvorano, kjer so na dolgih deskah bile zložene zemlje, same take, ki so bile pre majhne spečene. Pri vsaki je bil listek z napisom: Tako majhne žemlje peče pek ta in ta v tem in tem kraju. In ko je Dinozavrić videl, da manjše žemljice tu sploh nikjer ni bilo, je bil še tem zadovoljnejši. Sa= memu sebi se je zdel neskončno prebrisan, saj je tako pametno ukre--nil vso stvar in si je pri tem res za--služil, da je napredoval do četnega poglavarja, kar je za navadnega in skromnega peklenščka prav lepa čast. Spet je minilo mesec dni, ko je peklenski pog/avar dal poklicati pred sebe Dinozavriča in mu ukazal: »Pek Simon je bolan, še danes utegne umreti. Stopi po njegovo du--šo in jo privedi, naša je!« Vesel se je peklenšček napotil. Zvečer je stal pred Simonovo pe= katno. Skozi polpriprte oknice je opazoval, kaj se v hiši godi. Simon je ležal v postelji, težko je sopel, stokaje je grgral, ves je bil slaboten in z znojem oblit. Ob njem je stal Peregrin, žena pa mu je prižigala svečo in mu jo tiščala v uvelo roko. »Aha!« se je razveselil peklen» šček, »skoro bo njegova duša moja! Treba je hiteti!« Urno je vstopil, ko je žena brulv nila v krčevit jok in je bolnik še zadnjič vzdihnil. Peklenšček pa je rekel: »Po njegovo dušo sem prispel, da jo odvedem s seboj!« »Ne bo se zgodilo!« je zaklical Peregrin. »Moja je ta duša, odkar je Simon pričel peči tako majhne žemlje in je s tem odiral ljudstvo, zase pa krivično grabil denar. Vi, gospod Peregrin, ste mi priča, sami ste ga pripravili do tega!« »Nikoli! Res je Simon pekel majhne žemlje, toda je njihovo ce-, no za več kakor polovico znižal. Do konca je bil poštenjak in narav: nosf v nebesa pojde.« »Tako?« je zatulil Dinozavrič. »Potem pa vi, Peregrin, niste izpolnili pogodbe in ste svojo dušo za--pravili. Ha!« »Izpolnil sem vse, kar je pogodba zahtevala. Da bi pa žemlje, če so manjše, ne smele biti tudi cenejše, o tem pa niti besedice ni v pogod; bi. Zal mi je, dragi gospod Dinozav« rič, da je bil zaman ves vaš trud!« »Ukani/i sie me!« se je peklen* šček popraskal za ušesom. »Nasedel sem! Kaj mi poreče veliki go* spodar? Kazen me čaka in vsega ste krivi samo vi, grdi navihanec Peregrin! Uuu!« Odtulil je iz sobe, v njej pa je ostal peklenski smrad po smoli in žveplu. In zunaj je srečal angela, ki je bel in mil tiho prihajal po Simo* novo dušo, da jo popelje v nebesa. Zacvilil je peklenšček, da je v ušesih vse zabolelo, in takó jadrno je izginil, da se je črno pokadilo za njim. In kmalu je bil spet doma, v peklu. »Govori!« mu je ukazal strašni peklenski poglavar, ko je s poveše* no glavo obstal pred njegovim prestolom. »Kje imaš dušo tistega pe: ka, ki je pekel najmanjše žemljice na svetu?« Vzdihovaje in v solzah je peklen-šček priznal, kako hudo je bil pre* varjen. In strašno se je veliki go-spot/ar razvnel nad njim: »Obsojen si na kazen. Pet in dvajset udarcev se ti odšteje na zadnjo plat. Razveljavljam imeno* vanje, s katerim si bil po nevreds nem povzdignjen v poglavarja 87. čete peklenščkov. K svojemu imenu prejmeš še priimek »Najneumnej* ši.« Jemljem ti pravico, da bi še kdaj smel hoditi na zemljo k ljus dem. Odslej bo tvoja služba ta, da pometaš peklenske prostore brez pravice do počitka. Odvedite ga v oddelek za izvrševanje telesnih kaz* ni in prisolite jih dvajset zasluženih Dinozavriču Najneumnejšemu!« Tulil je, ko so ga tirali pod batine. Gori na zemlji pa je pek Peregrin postal mojster in je še mnogo let v poštenju pekel žemlje. Ko pa je umrl, je tudi po njegovo dušo prišel beli angel. Trije noži m troj Vzemite tri nože in troje vilic in jih postavite na mizo tako, kakor vidite na naši sliki, da leži poleg vilic nož, nato zopet vilice in nož in zopet vilice in nož. Ko ste to napravili, pa vprašajte bratce in sestrice, pa tudi očko ali mamico: »Kdo zna s tremi potezami prestaviti vselej po dva kosa pribora, ki ležita drug ob drugem, in s tem tako oddeliti nože od vilic, da so vilice skupaj in noži skupaj!« Prav težko bo to kdo napravil na prvi mah. Treba je stvar natančno premisliti. Kako bo torej šlo? Vzemite najprej pribora št. 2 in 3 in ju postavite pred št. 1. Nato vzemite št. 5 in 6 in ju denite v prazen prostor med št. 1 in 4. S tretjo e vilic potezo pa vzemite pribora št. 6 in 4 in ju postavite čisto spredaj pred št. 2 in 3. Na ta način so vilice oddeljene od nožev. Tisti, ki to spretnost prvikrat vidijo, bodo nalogo prav težko ponovili, čeprav se ta zabavna co-prnija na prvi pogled zdi lahka. Vinko Bitenc Pravljica o k urici Še sama Boštečova Neža iz Loma, ki mi je povedala to pravljico, ni vedela natanko, kdaj se je vse to zgodilo. Bržkone tačas — je dejala — ko jc po graščinah in gradovih tod okoli prebivala ajdovska gospoda. To pa je bilo davno, davno... In potem je Neža nadaljevala: Na bistriškem gradu je tedaj gospodaril nemški graščak Norbert, strašno prevzeten in neusmiljen človek. Njegovi valpti so s pasjimi biči pretepavali kmete, ki so morah namesto konj vlačiti plug po trdih, še nikoli izoranih travnikih. Kadar so pobirali desetino, so trepetali ljudie pred njimi kakor pred hudo uro. Sirovi grajski hlapci so zahtevali od ubogega kmeta vedno več, kakor je bilo predpisano. Če pa sc je kdo protivil in ni hotel odrajtati krivižne bere, so zažvižgali nad njegovim hrbtom pasji biči. Še veliko slabši časi pa so se začeli za kmeta takrat, ko je gra-ščaku umrla žena Hildegarda, zelo blaga in pobožna žena. Dokler je živela ta. je bilo življenje tlačanov vsaj znosno, čeprav ne dobro, zakaj gospa graščakinja je svojega moža venomer svarila, naj nikar ne ravna z ljudmi tako, kakor da niso po božji podobi ustvarjena bitja. Njena svarila so včasih zalegla, največkrat pa tudi ne. Gospa je trpela zaradi tega, hirala in venela ob neusmiljenem možu in slednjič od same žalosti in živčnih muk umrla. Zapustila je hčerko Gertrudo, ki je bila živa podoba svoje matere; lepa, skromna, usmiljena do ljudi in živali. Mora se reči, da je graščak zelo ljubil svojo hčer. Vsako željo ji je izpolnil. Samo tedaj sta si prišla * Po Gorenjskem v okolici Tržiča se teloh imenuje kurica navzkriž, kadar se je Gertruda, posnemajoč svojo ranjko mater, zavzela za kmete. Ob neki taki priliki se je graščak Norbert tako razjezil, da je sklenil drugič se oženiti. Ni poslušal svoje hčerke, ki je bila vzrastla v cvetočo osemnajst-letno mladenko, naj ji nikar ne vodi mačehe v hišo. Vse prošnje so bile zaman. Graščak je šel po nevesto v daljne tuje kraje. Pripeljal je seboj neko ošabno ajdovsko grofico in se z njo oženil. In kakor je že navada, da mačehe ne marajo svojih pastork, se je tudi tukaj izkazala ta žalostna resnica. Nova graščakinja je sovražila Gertrudo iz dna svoje nelepe duše in jo je črnila pri svojem možu, njenem očetu. Kaj čuda, da je graščak verjel svoji ženi in se je njegova ljubezen do lastnega otroka od dne do dne bolj ohlajala. Za mlado Gertrudo so se pričeli najhujši, trpljenja polni časi. Pa tudi za kmete se je položaj še'bolj poslabšal, odkar je zagospodovala ob strani graščaka brezsrčna tujka. Hujskala in ščuvala je moža zoper ljudstvo, ki je že tako dovolj trpelo zaradi krutega ravnanja grajskih valptov. Kadar ni bilo moža doma, je mačeha kar besnela nad ubogo pastorko. Čestokrat je Gertruda zbežala pred zlobno mačeho in se zatekla h kmetom. Ti so jo spoštovali in ljubili. Saj so vedeli, da se prav tako zavzema zanje, kakor se je njena pokojna mati. Gorje tlačanov je prikipelo do vrha. Sklenili so, da se upro in so prisegli maščevanje brezsrčnemu graščaku in njegovi ženi. Huda zima je nastopila tistoileto po teh krajih. Takrat so bile zime vse bolj ostre kakor dandanes. Snega je nasulo na metre že v decembru in je ležal vse do Velike noči. Gertruda je morala po ogromnih grajskih sobanah kuriti peči. Od jutra do večera jo je mačeha priganjala in vpila nad njo: »Kuri, kuri, pritepenka! Zebe me, zebe! V kakšne kraje sem zašla? Sam led in sneg! Kuri, kuri, prelepa moja pastorka, draga moja kurica!« Ob tej nenavadni domislici se je mačeha naglas zasmejala. »Saj res,« se je režala. »Od zdaj te bom klicala za Kurico. Drugega imena tako nisi vredna, saj nisi za drugega, kakor da kuriš peči.« Gertruda se je zjokala in — molčala. Če bi mačehi količkaj ugovarjala, bi jo bila ta spodila iz hiše, v mraz in burjo, zato je rajši potrpela, čeprav se ji je od bolesti krčilo srce. Nekega dne se je graščak odpravil od doma na lov na medvede. Silen mraz je pritiskal in Gertruda se ves božji dan še oddahniti ni mogla od dela. ki ga je imela s kurjenjem peči. Mačeha jo je srdito zmerjala. »Kuri, kuri, ničvredna Kurica! Zakuri tako, da bo vse žarelo, pa če se tudi vname strop te stare, začrnele podrtije!« Gertruda je ubogala in kurila, kurila ... Vse prste si je že bila ožgala od tlečih ogorkov, ki so padali iz prenapolnjenih peči na tla in jih je morala Gertruda z golimi rokami metati nazaj v ogenj. Zvečerilo se je že, a graščak se še vedno ni vrnil z lova. Kmetje, ki so vedeli, da graščaka ni doma, so se domenili, da v mraku naskočijo grad. Hoteli so rešiti Gertrudo, a mačeho, ki je bila ravno prejšnji dan pretepla z bičem nekega bajtarja, ko je prišel v grad prosit žita. so nameravali spoditi v gozd, da bi tam zmrznila. Oborožili so se z vilami in kosami in prišli pred grad. Nenavadno prasketanje, cvilenje psov in vpitje služinčadi jih je osupnilo, ko so se približali gradu. Z grozo so opazili, da je ves grad v plamenih. Zdaj se kmetje niso več obotavljali, nego so urno planili proti gorečemu poslopju, da bi rešili nesrečno Gertrudo. Tedajci jim prileti nasproti gra-ščakinja, vsa goreča kakor ena sama živa baklja in kriči: »Uu! Uu! Peče! Peče! Kurica je zažgala, njo primite!« A kmetje so bili gluhi za njene besede. Brez usmiljenja so jo napodili nazaj v ognjeno morje. »Kje je Gertruda? Rešite uboži-co! Gertruda, Gertruda!« so vse-prek padali glasovi. A vse zaman. Gertrude niso priklicali. Zgorela je z vsemi drugimi v gorečem gradu. Graščak se ni več vrnil. Kmetje so zvedeli pozneje, da so njega in več njegovih valptov raztrgali na lovu medvedje. Ze se je danilo, ko je okoliško ljudstvo še vedno stalo in strmelo v grozno pozorišče, iz katerega se je samo še kadilo. In tedaj se je iznad pogorišča dvignil bel golobček. Frfotal je nekaj časa v zraku in nato izginil med oblake. Nad pogorišče pa se je vsulo belo perje. In ko so drugi dan ljudje brskali med začrnelimi zidovi, so našli med ožgano travo polno belih cvetk z zelenimi listi. Še nikoli ni nobeden videl takih cvetk in to sredi najhujše zime. »Gertruda je imela belo oblekco in zelen plašček,« so govorili ljudje. »Zaradi zlobnosti mačehe je našla smrt v plamenih. Imenujmo to cvetko po njej kurico.« Še zdaj raste kurica pod snegom in vzbrsti takoj, ko posije toplo sonce. Svoje ime pa je ohranila do današnjih dni. DVA DNI IN DVE NOCI NI DOBIL JESTI IN PRAV TAKO DOLGO STA VENOMER JOKALA Z UBOGO MUCO. NA VELIKEM KAMNU. SREDI KUPA CUNJ IN SLAME. JE NEPREMIČNO SEDELA NAJVEČJA IZ PODGANJE DRUHALI. OČALA JE IMELA IN MODRO SE JE DR2ALA. MORALA PA JE BITI ZELO UČENA. ZAKAJ ČASIH SO JI PRINESLE NJENE SLUŽABNICE POTISKAN PAPIR IN SE JI GLOBOKO PRIKLONILE. GOSPA SI JE POPRAVILA OČALA IN DOLGO GLEDALA V PAPIR. POTEM GA JE VRGLA IZ SVOJEGA GNEZDA NA VLAŽNA TLA. KJER SO GA V TRENOTKU POŽRLE NJENE SLUŽABNICE. TRETJO NOC PA SE JE UČENA GOSPA NENADOMA DVIGNILA IZ SVOJEGA GNEZDA. JEZNO JF. PREMERILA MRAČNO VOTLINO. POTEM PA ZAMRMRALA: »UNIČITI NAS HOČEJO!« V TEM HIPU JE VSE UMOLKNILO — SE PACEK, KI JE DRUGAČE ŠE V SPANJU VZDIHOVAL. PRESTRAŠENE SO PRITEKLE K UČENI GOSPE PODGANE. KAJ SE JE ZGODILO? GOSPA PA JE ZDAJCI RAZGRNILA PRED SEBOJ POTISKANI PAPIR, KI STA JI GA BILI MALO PREJE PRIVLEKLI PO KANALU NJENI SLU2AB NIČI, IN JE ZBRANIM PODGANAM MRMRAJE CITALA: »TAKOLE JE NAPISANO,« JE REKLA IN SI POPRAVILA OČALA. »DOMAČE VESTI. Z OZIROM NA NADLOGO, KI JE V SRAMOTO NAŠEMU BELEMU MESTU. POZIVAMO VSE MEŠČANE, ČASTNE IN NAVADNE, DA SE PRIDRUŽIJO SKUPNEMU BOJU ZOPER PODGANE. V TA NAMEN SE BO JUTRI NA MAGISTRATU BREZPLAČNO RAZDELJEVAL STRUP, S KATERIM NAJ ZASTRUPE NAŠI ODLIČNI MEŠČANI SVOJA STANOVANJA. POSEBNO JEDILNICE IN SPALNICE IN DRUGE PROSTORE, KI JIH NAJVEČ UPORABLJAJO. KANALI V MESTU BODO ZASTRUPLJENI NASLEDNJI DAN« GROZA IN STRAH STA SPRELETELA ŽIVLJENJE PO KANA- , LIH... VSE ZBEGANE SO SE ZBIRALE PODGANE NA POSVETO-1 VANJA. TU SO UGIBALE TAKO IN DRUGAČE, NAPOSLED PA JE DEJALA SAMA UČENA GOSPA: »SKODA BI BILO. CE BI MORAL NAŠ ODLIČNI ROD 1ZUMRETI! PRETKANE SMO DOVOLJ — UNIČITI MORAMO STRUP!« IN SO PODGANE IZBRALE IZMED SLUŽABNIC NAJPOGUM-NEJSE, PA SKLENILE. DA POJDEJO SE TO NOC V TISTO SIVO HIŠO. KI JI PRAVIJO MAGISTRAT. IN SO SLE. NAD MESTOM JE LEŽALA CRNA NOC, KO JE KORAKALA DOLGA VRSTA NA SMRT OBSOJENIH SLUŽABNIC MIMO ŠTEVILNIH STOJNIC IN DALJE OB STRUGI DO TISTE SIVE HIŠE. TAM SO SE SPLAZILE SKOZI TEMEN HODNIK V SKLADIŠČE TU SO STIKALE PO KOTEH IN POLICAH. DOKLER NISO ZAGLEDALE VELIKEGA ZABOJA. NA NJEM JE BILA NASLIKANA VELIKA MRTVAŠKA GLAVA — STRUP! PREGRIZLE SO S SVOJIMI OSTRIMI ZOBMI DESKE IN ZLEZLE V ZABOJ ... NASLEDNJE JUTRO JE STALO PRED TISTO SIVO HIŠO ZE V ZGODNJIH JUTRNJIH URAH VSE CRNO GOSPOSKIH LJUDI. PA JE NENADOMA STOPIL PRED NJE SAM TAJNIK. BLED IN RAZBURJEN JE DEJAL: »GOSPODA MOJA — NE MOREMO VAM USTREČI. PRAV NOCOJ SO NAM PODGANE POŽRLE VES STRUP — IN POBEGNILE ...« TISTI DAN JE BILO V KANALIH BELEGA MESTA PRAVCATO VESELJE. RES DA SO OBOLELE V SVOJI POŽRTVOVALNOSTI NEKATERE SLUŽABNICE IZ PODZEMLJA — TODA KAJ TO, KO JE PA REŠEN POGUBE VES ROD! TAKEGA VESELJA, TAKEGA RAJANJA V PODZEMLJU ŠE NI BILO. SREDI NAJVEČJEGA VESELJA PA JE VZDIHOVAL IN STRESAL Z VERIGAMI UBOGI PACEK. OKOLI NJEGA PA SO RAZPOSAJENO RAJALE PODGANE IN SE PIJANE OD VESELJA KOTALILE IZ KOTA V KOT. SAMA UČENA GOSPA SE JE SKOBACALA IZ GNEZDA IN NA SVOJA STARA LETA SE ENKRAT ZAPLESALA. AMPAK PACEK JE POSTAL ZE JEZEN. TUDI MUCA JE PRENEHALA JOKATI. UŽALJENA JE PRIČELA PIHATI. PH —PH... IN HRBET JE KRIVILA. »HAM!« JE ZDAJCI ZINIL PACEK IN ZGRABIL OKOLI TREBUHA UČENO GOSPO. ZDAJ JE NASTAL V PODZEMLJU GLASEN VRIŠC. VSA OBUPANA JE STOKALA GOSPA V PASJEM SMRČKU: »UMRLA BOM. 11111,« JE CVILILA IN OPLETALA Z REPOM. »CE NAJU NE RESITE TE ŽELEZNE STVARI« JE MOMLJAL PACK K S PODGANO V GOBCU, »VAM JO BOM PRI PRICI POŽRL.« IN JE STISKAL POČASI ZOBE. NI MÄLO VPILA NESREČNA GOSPA SAJ JO JE PA TUDI BOLELO IN ŠE KAKO! POSVETOVALE SO SE PODGANE PA BRŽ SNELE PAOKU IN MAČKI ZELF.ZJE Z VRATU IN SE JADRNO RAZBEZALE PO KOTEH. PRETEGNILA STA SI UDE JETNIKA IN JO UCVRLA IPO KANALU. »PA ZBOGOM!« STA REKLA. ZAMAN SO DRVELE ZA NJIMA PODGANE, ZAMAN SO PRO-SILE MILOSTI ZA NESREČNO GOSPO. »SE MALO NE!« JE DEJAL PACEK IN ŠE HITREJE COFOTAl. Z NJO PO TEMNEM KANALU. SPOTOMA JI JE POROGLJIVO DEJAL: »O, KAKO RAD TE IMAM!« IN JE KREPKEJE STISNIL ZOBE. »OČALA SEM IZGUBILA!« SE JE NALAŠČ PRESTRASILA PRE TKANA PODGANA. »DOVOLI MI, LJUBI PSIČEK, DA JIH GREM ISKAT!« »KAJ BI TISTO,« JE MOŽATO DEJAL PACEK. »V MOJEM ŽELODCU JE ITAK TEMA!« IN STA JO Z MUCO NA MESTU POŽRLA. KAKO SO POKALE KOSTI! IN KAKO JIMA JE SLA V SLAST! DOLGO STA SE OBL1ZO-VALA. POTEM STA SE SREČNA OBJELA IN ZADREMALA NA SMETISCU. KO JE PACEK NASLEDNJE JUTRO ODPRL OCI — JF. BIL NA SMETISCU ZOPET SAM. ZAMAN SE JE OZIRAL PO SVOJI PRIJATELJICI — NEZVESTE MUCE NI BILO NIKJER, TUDI V ŠKORNJU. KI JE ŠTRLEL IZ SMETI. JE NI BILO. »ZDAJ PA GREM SE JAZ.« JE DEJAL UŽALJENO. »DOMOV POJDEM!« IN JE SEL. SPOTOMA JE SREČAL GOSPOSKEGA PSA. OKOLU VRATU JE IMEL SVETEL PAS IN NA SPODNJI STRANI ŠTIR10GI.AT0 KOLAJNO. PREVIDNO SE MU JE PACEK PRIBLIŽAL. DA BI GA POZDRAVIL IN POVOHAL. AMPAK KO GA JE NATANČNEJE POGLEDAL V GLAVO, JE OPAZIL, DA IMA GOBEC POTLAČEN IN UHLJE PRISTRIŽENE. TUDI REPA NI BILO NIKJER. »HM.« JE ZMAJAL Z GLAVO. »KAJ PA Z VAMI, STRIC? KJE PA IMATE GOBEC?« »KAJ PRAVIŠ?« JE ZATEGNIL BULDOG, KO JE STOPIL MIMO NJEGA. »ČAKAJTE, STRIC — KAKŠEN GOBEC PA IMATE?« SE JE ČUDIL PACEK. »ALI SO VAM GA ODREZALI?« »R R R R R,« JE ZARENČAL CETVERONOGI STRIC. »ALI VAS JE KDO UDARIL PO NJEM?« JE ŠE VEDNO SILIL VANJ USMILJENI PACEK. »DA,« JE ZDAJ RESNO DEJAL BULDOG IN SE POSTAVIL PRED MALEGA SMRKAVCA. »KAJ PA SE KLATIŠ TOD?« »DOMOV BI RAD.« JE POVEDAL PACEK. »AMPAK, KJE PA IMATE REP. STRIC?« »DOMA,« SE JE POŠALIL ON. »DOMA?« SE JE ZAČUDIL NEIZKUŠENI PACEK IN TEKEL ZA NJIM. »PA UHLJE?« »TUDI.« »HM!« JE OBSTAL PACEK SREDI CESTE IN GLEDAL ZA ČUDNIM STRICEM. »SPAK!« JE BLEKNIL POTF.M IN STEKEL V DRUGO SMER. POTEM JE SPOTOMA PREMIŠLJEVAL TAKO IN DRUGAČE IN DEJAL: »AMPAK CE POJDEM ŠE KDAJ OD DOMA. BOM PUSTIL TUDI JAZ GOBEC DOMA — DA NE BOM ZMIROM LAČEN!« KO BI LE NAŠEL POT DOMOV! TO, TO! TODA KAKO. KO JE PA TOLIKO HIŠ! TOLIKO LJUDI IN ULIC! VSEGA JE PREVF.C, VSEGA. V MESTU BI MORALA STATI SAMO F.NA HIŠA, TISTA HIŠA — KJER JE PACEK DOMA. KAKO BI BILO POTEM LEPO! TAKO PA PACEK NE VE. KOD BI IN KAM. POSEBNO NA KRIŽIŠČIH JE DIRENDAJ, DA JF. JOJ. SREDI NJEGA STOJI CI.OVEK, LEPO MODRO OBLEKO IMA IN V ROKI PRAVO PRAVCATO KLOBASO. PACEK BI JO ZE DAVNO POJEDEL, TA ČUDAK PA JO KAZE LJUDEM! ZRAVEN ŠE UKAZUJE AVTOMOBILOM. KAM NAJ GREDO. VSE PA RES VE. MOGOČE BI ŠE VEDEL. KJE JE PACEK DOMA? POČASI IN PREVIDNO SE PRIHULI DO STRAŽNIKA IN MU SEDE ZA HRBET NAD NJIM BINGLJA TISTA DOLGA STVAR. KI JO TAKO RAD KAZE TA GOSPOD AVTOMOBILOM IN LJUDEM. IN GA ŠCEGETA PO SMRČKU. PACEK PREMIŠLJUJE VSE MOGOČE, NAZADNJE PA ODLOČNO HLASTNE PO NJEJ IN JO UCVRE MIMO LJUDI. SRAM JE BILO GOSPODA STRAŽNIKA, DA ŠE NIKOLI TEGA. KAJ TAKEGA! NE. TO SE MU ŠE NI PRIPETILO NIKOLI! »PREDRZNOST PASJA!« SI PRAVI SKOZI ZOBE IN OBRNE BE-ZEČEMU PACKU HRBET. »JAZ MU ŽE POKAŽEM!« ZA ŠIROKIMI VRATI V SOSEDNJI ULICI SE TISTI CAS UKVARJA PACEK Z UKRADENO STVARJO. PRAV VESEL JO JE. OBLIZUJE JO IN JI KAZE ZOBE. »POHRUSTAL TE BOM!« JI ZAGROZI NAENKRAT IN JO POGLEDA Z OČMI NAVZKRIZ. POTEM JO KOTALI S TAČKO PO KA-MENITEM HODNIKU IN POSKAKUJE ZA NJO: HOP. HOP. HOP! KO POSTANE UTRUJEN, SEDE PRED NJO IN LAJA. PA GLEJTE SPAKA! ZDAJCI STOPI NENADOMA Z ULICE TISTI STRAŽNIK' PRESENEČEN OBSTANE ZA HIP PRED MALIM TATIČEM, POTEM PA SKOČI PREDENJ IN POGRABI UKRADENO STVAR. »TAKO!« PRAVI JEZNO IN JO ZAVIHTI V DESNICI NAD NEMARNIM PSOM. »ENA. DVE — ENA, DVE...,« ŠTEJE IN STISKA ZOBE. IN PO UBOGEM PACKU PADA ZDAJ S TOLIKIM VESELJEM TISTA DOLGA STVAR, KI SE JE BILA SE MALO PREJE TAKO BOJEČE KOTALILA PRED NJIM. PACEK CVILI Z VISOKIM GLASOM, NATO SE IZMUZNE SKOZI PRIPRTA VRATA IN JO UCVRE PO ULICI. TAM SE ZATEČE MED LJUDI IN JOKA. »KAJ PA SE CMERIŠ?« VPRAŠA ZDAJCI NEKDO ZA NJIM. PRESENEČEN SE OZRE PACEK. PRED NJIM STOJI MALA SRČ KANA LILI. BELO DOLGO DLAKO IMA IN MODRE OČI. OKOLI VRATU IMA RDEČ TRAK IN NA NJEM KRAGULČKE. PRAVE KRA-GULČKE. SRAM JE POSTALO PACKA. PA SE JE VSEENO IZDAL. »TEPEN SEM BIL,« JE POVEDAL IN ZAMIŽAL. »KAM PA GRES?« JE VPRAŠAL NATO IN SEDEL PRED NJO. »NIKAMOR.« JE PRIJAZNO ODGOVORILA LILI »SPREHAJAM SE.« »KAKO PA TI JE IME?« JE VPRAŠAL PACEK. »JAZ SEM LILI,« JE DEJALA ONA IN STRESLA S KRAGULČKI. »LILI? HM, LILI! ALI SI PUNČKA?« SE JE ZAČUDIL ON. »DA. PUNČKA SEM.« JE POKIMALA ONA IN NEŽNO NAGNILA KUŠTRAVO GLAVICO. »HM,« SE JE VZRADOSTIL PACEK IN KAR PRECEJ POZABIL NA BOLEČINE. »DOLGČAS MI JE,« JE DEJAL NATO, »ALI SE LAHKO SPREHAJAM S TEBOJ?« »HM.« JE ZOPET STRESLA ONA S KRAGULČKI. »SAJ SE SPREHAJAM SAMO OKOLI TE HIŠE. TU SEM DOMA.« PACEK SI JE OGLEDAL H1SO, NATO PA HITRO ODHLAČAL ZA MALO PRIJATELJICO, KI JE ZE STEKLA PO PLOČNIKU. ZDAJ JIMA JE BIL KRAJŠI ČAS. VSE POPOLDNE STA POSKAKOVALA OKOLI HISE IN SE IGRALA. NAZADNJE STA SE SE STEPLA. SEVEDA JE BIL PACEK MOČNEJŠI. ČASIH JO JE KAR NA GLAVO POSTAVIL — NAZAJ NA NOGE SE JE PA ZMIROM SAMA. KO PA JE PRIŠLA PO NJO DEBELA GOSPA, JE OSTAL PACEK ZOPET SAM IN ŽALOSTEN PRED HIŠNIMI VRATI. »NA,« JE DEJAL »ZDAJ JE PA NI VEČ!« ZAČUTIL SE JE SPET ZAPUŠČENEGA. SPOMNIL SE JE, DA NIMA DOMA, IN MOLČE ODŠEL PO ŠIROKI, GLADKI CESTI. SPOTOMA SE JE DOMISLIL TISTEGA KAMENITEGA HODNIKA PA TEŽKIH STRA2NIKOVIH UDARCEV IN JE BRIDKO ZAJOKAL... (Dalje prihodnjič.) Doma izgotovlfene igračke G. Lokomotiva Narišite tri gornje dele na bel karton, poslikajte in izrežite jih! Zlepite jih, kakor Vam kaže slika. Za strojev kotel vzemite velik zamašek, za dimnik kos okrog- <7.08 SI. 1 7. Mlin v orehovi lupini Vzemite dve polovici orehove lupine, odstranite jedro ter ju zlepite. Nato zvrtajte tri luknje, pri A, B in C, kakor Vam kaže prva slika. Iz lepenke ali tenke pločevine napravite nato vetrnico, ki jo pritrdite na bučko, okoli katere ste ovili na sredi precej dolgo nit. Nato vtaknite bučko skozi luknji A in B ter potegnite nit pri luknji C ven. Izgotovijena lokomotiva lega svinčnika, kolesa izrešite iz probko-vine in jih vtaknite v robe kartona z bučkami. Lokomotiva je tako gotova. Igračka je tako gotova. Zavrtite sedaj vetrnico tako, da se nit navije okoli bucike. Potem potegnite za nit in Vaša vetrnica se bo veselo zavrtela. To lahko ponovite kolikorkrat se Vam zljubi. mmm ftmmm "^/OŽMUJ T->»IIAHI C — Domov se ni upal. Blodil je po gozdu nad reko in premišljeval, kaj bi ukrenil. Gledal je s strme skale v ozko reko, ki se je vila po samotni tesni kakor kričeče plav svilen trak. En sam nepreviden korak in padel bi naravnost doli. Končana bi bila skrb. Zdrznil se je ob tej misli. Nel Tako umirajo slabiči, ki jih ni škoda, in za njimi nihče ne žaluje. Živeti hoče, živeti za vsako ceno! Strmel je v oblake in glej: oblaki plovejo mirno dalje in dalje, izginejo za obronki. Pa pridejo drugi tropi. Proč beže — in on? On bi šel z njimi. Poiskal bi si delo daleč od doma. Zbežal bo in se skril. Postati hoče kaj velikega in se kdaj vrniti bogat. Potem ga nihče več ne bo tepel. Ostane samo vprašanje: kam? Ostane tudi še bledo upanje: morda ga Lame ni naznanil... Lep je gozd. Lepa so polja v dolini. Ptički lepo prepevajo v gozdni tišini. Sonce je umito na modri rjuhi neba. Vse je prelepo. Samo življenje je trdo in težko... ... Kam?... Želodec je zazvonil h kosilu. Z novimi nadami v bodočnost je tekel čez drn proti dolini. V dobrodelni kuhinji je bilo danes nenavadno živo. Otroci so se glasno razgovarjali, ropotali z žlicami in modro pološčenimi skledi-cami. Vsaka je imela na ročaj pritrjeno medeninasto ploščico, v katero je bila zarezana številka. Pripovedovali so o občinskem razglasu, kjer se vse tre. Glavarstvo je sporočilo, da naj se javijo brezposelni na delo. Nekje daleč, menda na meji, bodo gradili veliko cesto. Zdaj potrebujejo več sto delavcev. Plača bo sicer majhna, a zaslužek skozi do drugega poletja, kar nekaj zaleže. Skoro vsi brezposelni se bodo javili. Jutri bodo prvi že odšli. Sandi se ni začudil. Zdelo se mu je čisto v redu, da je ravno ta dan prišel razglas. Uprav zanj. Kajti da bo šel z njimi, je zdaj stalo trdno. Medtem je pritekel že okrog ene Hajnko. Sandija je tiščala skrivnost. Izdal je prijatelju, kaj namer-ja. Ta pa je zastrmel. »Zakaj pa?« »Lamé bo gotovo naznanil,« je poučil prijatelja, ki ni mislil tako daleč. »Oče bo najbrž odpuščen, če bi ga pa morda le obdržali, me bo pretepel. Zadosti sem star. pa grem.« »Tega sem jaz kriv,« se je obtožil Hajnko. »Nič nisi kriv. Kaj bi bilo bolje, da naju je zalotil oba?« Končno je uvidel Hajnko tudi to, ves razburjen pa ni vedel, kaj naj odgovori prijatelju, kaj naj napravi, da mu pokaže globoko hvaležnost. »Se sreča je zame, da pridem med svet. Ce bi ostal doma, bi postal najbrž rudar in tem ne kaže nič dobrega. Zunaj je pa vse mogoče, če si odločen in hočeš naprej « Hajnko je z občudovanjem gledal tovariša, ki se je razvnel in se ko-šatil v novi ulogi. Kar zamikalo ga je, da bi jo potegnil z njim. Sandi pa mu je branil. »Počakaj, da boš star štirinajst let. Tudi zdrav nisi posebno. Pisal ti bom. če bo dobro. Potem pa prideš za menoj.« S tem je bil končan za dolgo časa njun pogovor. Imela sta se srečati dosti pozneje in skupaj doživeti mnogo slabega. Ločila sta se globoko zamišljena... Na občini so Sandija kratko malo napodili. Kje ima dovoljenje od staršev? Koliko je star? Sploh pa takih mokronoscev ne potrebujejo. Saj je drugih, močnejših in starejših dovolj. Tako so se med drugimi zglasili tudi vsi njegovi bratje. Na to ni bil niti pomislil. Bratje bi ga napodili domov. Potrt se je potikal okoli občinske hiše, se pomešal med brezposelne, ki so se živo razgovarjali, in ujel novico, ki mu je vrnila nekaj upanja. Odšlo bo več skupin na razne kraje. Vsak teden ena. Dobro, si je dejal. Zdaj moram zvedeti, kam in kdaj bodo šli bratje. To pa ni bilo pretežko, ker je že za mraka prinesel tajnik razglas in ga pritrdil na desko. Tam so stala napisana imena tistih, ki bodo odšli že jutri s prvim vlakom. Vsak naj prinese s seboj poleg potrebne obleke in živeža za dva dni tudi zadosti tople odeje. Najvažnejše za Sandija pa je bilo to, da bratov še ni na razglasu. Jutri! Jutri! Ce ga pa ne marajo s seboj, bo pač pobegnil in se na kak način vtihotapil v vlak. Potem bo pa že kako. Treba se je le še posloviti od doma. izmakniti odejo in nekaj obleke. Popotnico mu bo naklonil dobri Bog. Sicer pa je stradati navajen. Nekaj časa je od daleč oprezoval, ali se ljudje okrog njihove hiše vedejo tako, da bi lahko kaj sklepal. Nad potjo je pod strmimi skalami rastlo nizko grmovje in tja se je skril. Nad vhodom je gorela močna žarnica in svetila na prag. Tam se nihče ni ustavil delj kakor navadno. Videl pa je tudi naravnost v njihovo kuhinjo tik pod cesto. Rdeči zastorček ni zakrival pogleda. Dolgo časa je trajalo, da je sedla'mati k mizi. Videti je bila povsem mirna. Lupila je krompir. Medtem je preračunal, da je oče v jami in da se je po nepotrebnem zamudil. Zapustil je skrivališče in s tesnim srcem stopil v kuhinjo. Kakor navadno, tudi to pot m vprašala mati, kje se je potikal. Molče mu je prinesla večerjo: spet koruzne žgance, ki jih pa ni mogel jesti, tako je nabijalo razburjeno srce. Itka je čudno mirno spala, zvita v nedoločen klopčič kakor nebogljena živalca v gnezdu. S tesnim srcem je pomislil, da bo zapustil tudi njo, ki bo jutri sedla v kot pod hišni kap in čakala, kdaj bo prišel in se z njo igral. Njega pa ne bo, zelo dolgo bo morala čakati nanj. A nekoč, ko bo mislila, da je že umrl. se bo vrnil bogat in ji prinesel čudovitih igrač, najlepša darila bo izbral za njo. Le potrpi naj revica. Prešinil ga je strah, da bi dotlej umrla. Ne, je zakričal v mislih, umreti ne smeš! Prinesel bom zdravila in denarja, o, cele kupe denarja. Denar pa premore vse. Zate se bom trudil, ki boš ostala sama v tej revščini. Srce mu je tolklo od ponosa, ker je verjel, kar je mislil. Saj je njo imel najrajši, to spoznava šele zdaj. Nikdar mi ni prizadela zalega. Potolažila ga je v bridkosti. Še vedno čuti njeno ročico, ki ga gladi, ker ga je oče udari! s krivico. Saj na očeta ni hud, revež je, trpin pod zemljo, bolan od vsega hudega. Tudi njega ne bo pozabil. Spoznal bo, da se njegov koruzni frontnik lahko pomeri s svetom ... In mati? Hudo ji bo. Tiho kakor doslej bo hodila okrog ognjišča, kuhala žgance in mislila nanj. Skrivaj bo jokala za njim. ker se bo bala očeta. O, oče bo hud in ne bo maral slišati njegovega imena. Potem bo seveda drugače, potem. Povabil ju bo na izlet in brate pa sestre seveda tudi. Od njih mu slovo pač ni težko. Vsi so starejši in nikoli se niso brigali zanj bolj kakor za druge. Kvečjemu tepen je bil. če jim ni v vsem služil. Nu, pa tudi nanje ne bo pozabil ... Tako so uhajale Sandijeve misli od tega do drugega, a najrajši so se mudile pri Itki. Sedel je za mizo in strmel v ubožno kuhinjo ter pri tem skoro zaspal od lakote in utrujenosti. Pa ga je ostro zbodlo v srce in spomnil se je sklepa, ki ne pozna poti nazaj. Premišljeno se je lotil načrta, da bi odšel tako, da bi mati ničesar ne sumila. Kakor druge večere, je del z zaspanim glasom: »Po premog pojdem. Ampak čevlje moram obuti, ker moram skozi gozd. ponoči pa lahko stopim na trnje...« In je šel obuvat čevlje. »Veste,« se je lagal. »Lamé bo danes na straži. Čakati moram včasi prav dolgo. Tla postanejo rosna, pa bi sedel na odejo.« Mati ga je začudeno pogledala in zmajala z glavo. »To ti pa še ni prišlo na misel. Saj premoga ne moreš nesti in še odejo povrhu.« »Z odejo pokrijem premog, da nihče ne bo vedel, kaj nesern.« je odvrnil prepričevalno. »Ne boš! Le pusti odejo doma. Kaj pa, če jo zgubiš? Če ne moreš prestati brez odeje, pa doma ostani.« In spet so ji brzele pletilke med trudnimi prsti. Sandi je šel v sobo, vzel odejo in jo položil na okno. Potem bo šel okrog hiše in jo vzel. Odejo mora imeti. Iz predala je poiskal zašpe-hano denarnico, kam naj vendar spravi zaslužek? Spretno je vtihotapil pod suknjič nekaj perila in s tem opravil najvažnejše in poslednje delo na tem domu. kamor se dolgo časa ne bo vrnil. Na vratih se je še enkrat ozrl in sprejel vase to poslednjo sliko, ki ga naj spremlja na neznanih potih. Od rdečkaste žarničine luči je piala žalostna luč na razjedena tla in marogaste stene. Itkina mizica pod oknom je bila gola, pod njo so stali majceni čeveljčki. Po stenah kavlji in na njih kosi obleke in nekaj kuhinjske posode. V posteljici klopec »Imaš denar za listek?« je podvomil uslužbenec. Sandi je v strahu segel v žep in zmagoslavno potegnil iz njega denarnico. To je zadostovalo. — Itka. Prav zdaj se je zgenila in tiho vzdihnila. Mar sluti, da se Sandi poslavlja? Zbogom Itka. Zbogom mati, ki ti hitijo pletilke med prsti. Sklonjena si od bridkosti, ampak samo počakaj, da se vrnem. Tiho je zaprl vrata, kakor da odhaja od bolnika ... Okrog petih zjutraj je železniški uslužbenec obstal pred klopjo v čakalnici, kjer je spal Sandi, zavit v odejo. »Halo! Vstani! Čigav pa si?« Sandi je prestrašen planil pokonci in pomežiknil vanj. Sprva se ni prav zavedel, kaj išče tod, potem pa je živo odgovoril, da se bo odpeljal k stricu. Spet je sedel sam v čakalnici. Sto in sto tesnih misli mu je kljuvalo v bistrih možganih. Ko so odšle,-so se spet vračale vedno bolj žgoče in strah budeče. Bil je že na tem, da mu upade pogum. Nekako se je že odločil, da se bo za vsako ceno vrnil, ko je zdajci zaslišal po cesti, ki se vije proti postaji, trompeto, ki je čudno raztrgano kričala v jutrnje nebo. Brezposelni gredo! In res se je dvigal prah pod malo četo, ki je prilezla med vriskanjem izza ovinka. Spredaj je šel debelu-šast trobentač, ki je Sandi v njem takoj spoznal šepavega Diner j a. Videti so bili izredno dobre volje. Za begunca dober znak. Gotovo ga bo- do čisto radi vzeli s seboj in ga že za šalo skrili in vzeli medse. Vsaj za prvo silo. Privršali so s kovčegi, kakor da gredo k vojakom, in napolnili postajo s prešernim hrupom. Diner je zlezel na ograjo, obrnil kapo nazaj, da se je bleščal njegov zaliti obraz, svečano nastavil trompeto in pretresljivo zatrobil, vse napak, zmešano in neumno, da so se vsi zvijali od smeha. Seveda je bil smeh, ki skriva potrtost, nemoške solze. Pod smehom se pač skriva marsikaj drugačnega kakor je radost. Ko je Diner odtrobil, je veljaško pogledal okrog sebe, obliznil debele ustne, vzdignil roko in spregovoril. »Dragi sotrudniki,« je dejal. »Odhajamo iz te obupane in polomljene doline, kjer je Bog rekel lahko noč. Prenajedli smo se koruze in zdaj se nam hoče boljšega kruha, dragi moji. Pozivam vas. da na ves glas za vpijemo: Srečno, koruzna fronta!« »Srečno, koruzna fronta!« so razigrano vzklikali in metali klobuke v zrak. Zdajci je zakričal Diner »Zbor!« in zatrobil po vojaško. Šaleč se, so ubogali in se postavili v vrsto s kovčegi. Na skrajni konec, ne čisto v vrsto, je pristopil Sandi, z odejo pod pazduho. Diner je veljaško prekrižal roke na hrbtu, obračal kapo okoli in okoli glave ter resno pregledoval četo tridesetih. Vsakemu je vedel zbadljivo opombo, a ko je prišel do Sandija. se je razkoračil in se glasno začudil. »Nu, Kržišnikov!« Požvižgal je, kakor da mu je prišlo na um kaj posebno bistrega. Obrnivši se k četi je pokazal nanj. »Takšen drobiž bi nam prav prišel. Hodil bi po cigarete in znašal vkup, kar bi potrebovali. Četnega posilnega bi znali porabiti. Veš kaj,« je rekel važno, »kar z nami pojdi. Saj doma te ne bodo pogrešali pri skledi. Odejo imaš s seboj. Pomagal boš v kuhinji. Ali ne?« se je obrnil k fantom. Ta nova šala se je vsem zdela posrečena in začeli so pritrjevati. Obkrožili so veselega dečka in ga potiskali iz rok v roke. Ta Diner, kaj si vse ne zmisli! Brez njega bi bilo slovo presneto težko. V soteski je zabrlizgal vlak in Diner je še zadnji trenotek kupil skupno vozovnico. Vlak je puhaje obstal na postaji. Brezposelni so navalili v določeni voz. Ko je stroj potegnil, je vse že gledalo skozi okna. Diner se je stegnil s trompeto daleč ven in na vse pretege trobil generalni marš... Sandi se je stisnil na hodnik, kjer ga je Diner kmalu steknil in se popraskal zadaj po glavi. Spomnil se je, da je zdaj nekako odgovoren za dečka. Kajpak, vozovnice ni kupil zanj. Prijel ga je za roko in šel gledat, kje bi dobil zanj primeren prostor. »Veš,« je rekel, »skriti te moramo, ker se pelješ na črno. Fantje, napravite prostor pri oknu,« je za-povedal pri nekem kupeju sredi voza. »Postavite na tla vaše kovčege, da se bo posilni lahko skril pred sprevodnikom.« Napravili so majhno skrivališče pri oknu in potisnili Sandija vanj- »Ne takoj!« se je zavzel Diner zanj. »Kadar bom zatrobil v hodnik, naj se skrije.« Na ta način je vožnja potekala gladko. Sandi je moral seveda pre--slišati marsikatero robato in roke. ki so ga ravnale, niso bile posebno mehke. Pretrpel pa je z veseljem, saj niso pozabili niti na njegov prazni želodec. Opravljati je moral manjša dela, streči po vseh kupejih. Hm, saj se je moral počasi privaditi na bodoče opravke. Ker je bil »odprte glave«, je kaj kmalu spoznal potrebe vsakega posameznika in se jim s tem močno prikupil. Posebno pozornost je izkazoval svojemu pokrovitelju, ki mu je zato podaril kos pečenke. Sandijevo razpoloženje se da označiti samo z eno besedo: sijajno. Z vlakom je drvel skozi sončne kraje, videl svet. ki ga je poznal le s šolskega zemljevida rudniške šole ob Črnici... Misli pa so mu le uhajale nazaj: Pod domačo cesto stoji njih hiša in prav zdaj je prišla, počasi in s tisto nerodno grbico Itka, sedla v kot pod kap in uprla oči po cesti. Gotovo Redka plica Neki namoč bogati gospod je ho--tel razveseliti in iznenaditi z darilom svojega prijatelja, ki je sta--noval v majhnem kraju na deželi. Dolgo je premišljeval in se končno odločil, da mu pošlje dragoceno pai pigo. Ta je znala tako krasno žvižgati in govoriti, kakor le redko katera ptica te vrste. V vasi, v kateri je živel prijatelj tega gospoda, dotedaj prebivalci še nikoli niso bili videli niti slišali papige. Tudi ta znanec, ki je bil preprost človek, je še nikdar ni vU del. Pa se ie bogati gospod že v naprej veselil, kako se bodo v vasi čaka nanj. Pa njega ne bo dolgo časa. S kom neki se bo igrala, revica? Sam ni opazil, da je dobil solzne oči pri teh spominih, ki so se živo rezali vanj. Okušal je eno najhujših bolečin, bolečino slovesa... Vozili so se že ves dan. Šele drugi večer so izstopili na samotni postaji sredi kamenite pokrajine in hiš z nizkimi strehami. Razigrano razpoloženje z domače postaje je bilo že davno splahnelo. Na postaji jih je pričakal nek človek, ki je bil za kažipota. Šli so molče vedno globlje med brege. Luna je prisvetila čez nizko obraščene hribe in se zrcalila v samotnem potočku. Pri izviru, so šušljali, bo taborišče. Še uro hoda. Okrog polnoči so se docela izmučeni ustavili v prijetni soteski. »Tu se bo začela cesta,« je rekel kažipot. Vsi so pogledali v steno pred seboj.,. V zasilni baraki so legli k zasluženemu počitku ... (Dalje prihodnjič) vsi čudili in zmajevali z glavami, ko bodo slišali govoriti čudnega, pisanega ptiča. Papigo je zaprl v lepo kletko in jo poslal svojemu znancu na deže* lo. Ker ni dobil po daljšem času od njega nobene zahvale in niti ne potrdila, da je prejel pošiljatev, mu je napisal pismo in ga vprašal v njem. kako mu ugaja ptič. Dobil je tale odgovor: »Dragi gospod, prav pošteno ste nasedli, ko ste kupovali lepo žival' col Juha še ni bila tako slaba, toda meso ie bilo tako žilavo in trdo, da ga ni bilo mogoče jesti.«: Zvončkarji se uče stenografije Nadaljujmo pri znaku o. Da prejšnje ponovimo, pišimo najprej nekaj besed: or-jem, oda, rod, ob, rob, oko, roko, Leon, major, som, desno. Ako je na koncu besede jo, pišemo tanki i in obratni o. O se obrne in je enak k-ju samo da je bolj tanek. Na pr.: jo: jek. delajo, dajo, dajejo, pojo, pojejo, se-jejo. Ce pa pišemo povratni zaimek se, pa moramo o izpisati, ker zdaj jo ni več na koncu besede. Na pr.: dajo se. dajejo se, delajo se. IZE , 01, & us w f^ ^ Samoglasnik t je navpična črta, ki sega od osnovnice navzgor do iste višine kakor k ali r. Pišemo ga navadno navzgor, tedaj je i tanka črta. Lako ga pa pišemo tudi navzdol, tedaj je i senčnata črta. Črka m se začne v sredi med osnovnico in nadčrto. Če je samoglasnik i v začetku besede pred m, začnemo m pisati na osnovnici in beremo im. Ravno tako pišemo ip in ig. Glej primere pri št. 1. Črka d dobi, če hočemo pisati id, v začetku besede navpično predpotezo, ki jo začnemo pisati na osnovnici. ali pa pišemo i z navpično črto navzdol proti osnovnici. Jb Dišemo tako, da damo črki b zgoraj kolikor mogoče navpično predpotezo. Primere glej pri št. 2. Kadar sledi začetnemu i-ju mali znak, začnemo i z navpično črto na osnovnici in mali znak dvignemo do nadčrte, tako da se gornji rob znaka dotika nadčrte. Primere glej pri št. 3. Na koncu besede označimo i z navpično zapotezo navzgor. Primere glej pri Št. 4. V sredini besede označimo i tako, da naslednji znak dvignemo, in sicer mali znak pride tik pod nadčrto, srednji znak pa polovico čez nadčrto, polovico pa pod nadčrto. Če se nahajata v besedi dva i, potem se še enkrat dvigne naslednji znak. Na pr.: kisik. K začnemo pisati na osnovnici. s dvignem do nadčrte in ker sledi še en i, dvignem k še čez nadčrto, vendar v manjšem razmerju, kakor smo prvič dvignili prvi znak. Primere glej pri št. 5. Pri d in začetnem v lahko t označimo tudi tako, da samoglasnik i st api jamo v d a li v začetni v. S tem dobita znaka drugo obliko. D začnemo s pentljo kakor navadno. Namesto da bi ga pa zaokrožili, pišemo ravno senčnato črto odebeljeno navpično na osnovnico, torej brez loka. Ravno tako pišemo tudi začetni v s samoglasnikom i. Taki označbi pravimo stapljanje, ker smo iz dveh znakov napravili en znak. To pa že deloma poznamo, le da smo do zdaj stapljaii soglasnike: mn, rj, nj. Uporabljamo pa lahko, kateri način hočemo, to je, da stavimo znak v višino s samoglasnikom i, ali pa da stapljamo. V primerih navajamo vse možne pisave. Primere glej pri št. 6. Da pri pisavi pridobimo na Času. stavimo male znake v začetku besede v višino, če sledi i pred srednjim znakom. Na pr.: kima bi morali po prvem pravilu pisati tako-le: k na osnovnici. m pa v višini, ker je pa to bolj zamudno, pišemo k tik pod nadčrto. m pa na osnovnici. Pravilno je torej samo. da v začetku besede male znake PTed srednjimi stavimo v viSino. Primere glej pri št. 7. Tudi srednji znak pred srednjim znakom stavim lahko v začetku besede v višino. Prikladna pisava je zlasti tedaj, če je beseda daljša. Na pr.: pipa. Po prvem pravilu pišem prvi p na osnovnici, pa pa v višini. Pišem pa lahko tudi p v višini in pa na osnovnici. Upoštevati moramo, da pridobimo mnogo na času. če se kolikor moči držimo osnovnice. Primere glej pri št. 8. Primeri št. 1. L, ime, ima, imam, ipak, ipsilon, ig. Primeri St. 2. Ida, ideja, Ibar, Ibsen, Ibadan. Primeri št. 3. Ivan. Ika. Iran. Irena, Ina, iskan, IIa, Inka. Primeri št. 4. beri, deni, rani. levi, rabi, reki, mami, deni. Primeri št. 5. kisel, kisik, lira, lirika, silen, sin, Kamnik. Primeri št. 6. di. vi. dim, vim, divan, vid. vir. Primeri št. 7. kima, Lido, lim, rijem, njim, sipa. Sibila. Primeri št. 8. vid, dijak. pipa. Mirje. Pipin. ». /;. /i. /)/!. /L /VJ/) 1. /t. • J!. ' 1 » 1/r- 4. /A/, l'^l v-^J , JJ \J' 5. J ^ f r ^ ^A r 6. es vi-k-afc > l ✓ -A ^_ _^ X_ Beri in prepiši sledečo vajo: Ne pride mi na misel. Ima dovolj dela. Ose so ga pikale. Sila kola lomi. Nisi bil doma. Bil je velik nemir. Rja se opili. Njiva rodi obilen sad. Vila ni visoka. Ni vinarja. Nisi videl dima ? Ded kadi pipo. Kipar dela kip. Dala sem, dasi ni bil priden. Denem si na roko. Poje, dasi ravno je bolan. Ne pridem nikoli do vas. n j,j.- 'JT- ft/VA-"^/*.- ^ Hitrost ladij Hitrost ladij merijo povsod v morskih miljah. Morska milja meri 1852 m in je običajno mornarsko merilo. Za to razdaljo rabijo ponekod tudi izraz »vozel«. Uporaba besede »vozel« izvira še iz časov, ko so uporabljali za plovbo po morju jadrnice. Takrat so merili hitrost teh ladij z vrvico, ki je imela na izvestne razdalje (navadno na vsakih 6'84 m) posebne znake. Te znake so mornarji imenovali »vozle«, čim hitreje je vozila ladja, tem ur-neje se je ta vrvica navijala na posebni pripravi. S pomočjo peščene R^n-R V A ... UA Ji ^ - Piši v stenografijo in pošlji stenogram v pregled: Nikoli nisi bil bolan. Njihov ded kadi pipo. Pomni, kar si rekel. Ves je izpriden. Pojo milo pesem. Dimnik je visok. Lipan je riba. Ves dan delajo na njivi. Joj, kam bi kamen dal. Visoko meri. Rada bivam pri vas. Nisem bila pri vas doma. Prinesi nam lipo. Mira se kisa. Kesam se. Nisem vfls videla, dasi ravno sem bila pri vas. Ne morem si pomagati. Jok jo je posilil. ure, ki je potekala v 14 sekundah, so primerjali, koliko takih vozlov je bilo že navitih. Na ta način so iz-računili in dognali hitrost ladje. Dandanes pa uporabljajo za določanje hitrosti ladjine vožnje različna moderna merila (obrati koles ali motorjev v določenem času). Vendar se je beseda »vozel« ohranila še danes v mornariškem izrazoslovju kot izraz za merilo hitrosti vseh vrst ladij. Ako čitamo nekje, da napravi ladja 34 vozlov na uro. pomeni to. da prevozi ta čas 34 krat 1852 m. to je 62 km 968 m. Vrij)oveduje pavk F7er&^> Pavliha se ravna po besedah : dokler imaš košček kruha, nimaš lačnega trebuha Na svojem potovanju pride Pavliha v mesto, ki so mu rekali Polo-vičniak; pol mesta je bilo lepega in čistega, pol pa umazanega in zanikrnega kakor zadnja ciganska vas. Dobro založen z denarci, je živel tu nekaj časa prav dobro. A denarci so kopneli bolj in bolj. prišla je zima in mraz je pritisnil. Čemeren se zatorej Pavliha potika po ulicah in besediči sam pri sebi: »Mraz je in burja brije. Tolarji so se stopili, odteka mi že zadnji drobiž in kmalu bom suh kakor cerkvena miš. Nič prida ni vse to. Napeti moram druge strune. Časih so me učili, da dokler imaš košček kruha, nimaš lačnega trebuha. — Hm, poizkusimo, koliko je vredna ta beseda.« Rekši gre in nakupi kruha za ves denar, ki ga je še imel. Najame si mizo, postavi jo pri cerkvi ter razloži na njej svoj kruh. Burkež, kakor je bil, se tudi tu spakuje in uganja nebodigatreba, pri tem pa ne opazi psa, ki motovili krog mize. Hop! — in pes že beži s hlebcem kruha v gobcu. Pavliha ne bodi len, za niim — v tem pa privoha in pri-krevensa do mize svinja s svojimi mladički. Svinja zavoha kruh. pre-vrže mizo, sama in njeni mladički popadejo razmetane hlebce in zbeže na drugo stran. Pavliha zasliši za seboj ropot, se obrne in vidi, kaj so mu napravile svinje. Gleda za psom, gleda za svinjo in za prašički, se počoha po glavi ter se na ves glas zasmeje rekoč: »Jojmene! Pravijo, da dokler imaš kruha, nimaš lačnega trebuha; za mene pa je kazno, da ostanem s praznim trebuhom, čeprav sem imel več ko sam košček.« Z bridkim nasmehom se ozre po mestu, zmaje z glavo in bese-duje: »Da pravi si Polovičnjak, to lahko vidi človek vsak; po eni plati dobro daš, po drugi pa ga naplah-taš. — Dokler so bili denarci, smo bili veseli, zdaj pa i e najboljše, ako otresem tvoj prah s svojih čevljev.« Tako tudi stori in pri tej priči zapusti mesto. 0 pekovskih spačkih, ki jih je Pavliha dobro razpečal Pavliha kolovrati po mrazu in zimi ter pride do pekarije. Zeblo ga je, pa stopi v delavnico, da se ogreje. Mojster ga vpraša, če zna kaj delati, na kar odvrne Pavliha, dà se je izučil za peka. »Ravno prav,« reče gospodar, »že delj časa iščem dobrega pomočnika; če hočeš, najdeš lahko delo pri meni.« — »Zakaj ne?« odvrne Pavliha. Zmenita se in tako se Pavliha zada peku za pomočnika. Drugi dan mu ukaže mojster, naj pripravi sam peko, ker mu ta.večer ne more pomagati. Ko pa ga Pavliha vpraša, kaj naj speče, mu reče pek, ki je bil sam norčav: »Ti si mojster! Pek hoče biti, pa vprašuje, kaj naj speče. Kaj drugega kakor pekovske spačke.« Pavliha se brž loti posla, in kakor mu je ukazano, ne zamesi iz testa hlebcev, žemelj in rogljičev, pač pa same spačke: lutke, ptičke, razne živali in še polno drugega drobiža. Vse to vsadi lepo v razgreto peč in speče. Zjutraj pride mojster, da pregleda delo in se loti prodaje. A namesto hlebcev, žemelj in rogličev najde krušne igračke, ki jih je spekel Pav-liha. Gleda in ogleduje, ne ve, ali sanja ali bdi, nazadnje pa se ujezi in zakriči nad svojim pomočnikom: »Bes te plentaj! Kaj pa si mi tu napekel?« »Kar ste ukazali,« odvrne Pavli-ha. »Rekli ste mi, naj spečem pekovske spačke, pa mislim, da so se mi prav posrečili.« »Ti pokažem posrečili,« se jezi mojster. »Kaj naj začnem zdaj s temi prismodarijami? Kdo bo le kupil tak kruh?« V jezi' zgrabi Pav-liho za suknjo, ga stresa in kriči: »Plačaj mi moje testo!« »Prav,« se ga otrese Pavliha. »Plačam vam testo, a blago bo moje.« »Kdo te vpraša po blagu?« se za-dira mojster. »Plačaj testo in glej, da izgineš iz moje pekarije!« Pavliha plača testo, pobere pečene spačke v koš, se odpravi in spotoma govori pri sebi: »Pravijo, da na trgu ni reči, ki bi ne šla v denar.« Bil pa je tisti dan ravno semanji dan. Naravnost na semenj tedaj odnese Pavliha svoj koš, razloži po mizi svoje spačke in na mah so se začeli kupci trgati in puliti za njegovo blago. Tako je napravil Pavliha lep dobiček ter je izkupil precej več, kakor je peku plačal za testo. Za to kupčijo izve tudi pek, ki se mu je zdelo za malo, da ga je Pavliha tako obrnažil. Brž steče na semenj. poišče svojega zapodenega pomočnika in terja, naj mu plača še drva in zaslužek za peko, ki jo je pokvaril. Pavliha molče pobaše svoj dobiček in gre ter pusti peka, ki je debelo gledal za njim. Šmamogorski lovec Srce bije tamlamlam, puSke pa 5e ne prodam! Srce bije kiep, Kiep, klep, polna torba, polhen 2ep! Srce bije lik, lik, lik, suh je v puSkl 5e smodnik! Srce bije lop, lop, lop, pu5ka strelja kakor top! Srce bije bum, bum, bum, zver v grmovju dela Sum. Srce bije buh, buh, buh. moia puSKa nI od muh! Sova Radlö-Miri Zastavice za brilline glavice i. JADRAN (Betkin, Ljubljana) MRE2A 1|2|S|4|5|6|7|8|9|10 11 1 5 112 j 3 5 j 13 j 9 j 14 J 9 j 10 15 112 J15 1 6 15 J 12 j 3 5 1 13| 5 11(JI 1 9 j 8 16 1 2 j 3 12 1 3 j 5 13 j 2 j 7 1 17 1 9 10 1 15 12 1 15 1 6 Ključ: 12-9-6-2-11 1-3 -5 -1-2 -3-13-9-13 ime in priimek slovenskega pesnika; 16-3-15-10-2-1 3-15-16 kraj ob Dravi: 14-7-3-8-15 šaloigra; 4-5-17 žival. 3. PREGOVOR novica, pamet, tlačan, podoba, grom, vreteno (1/ vsake besede v/.emi tri črke!) 4. * u ZLOŽILNICA Zloži črkovne dvojice aq, av, ce, čr. du. ec, ek. er, ha, ič, ir, ja, kl. li, mi. na. ne. "oé, st, ^s ze v besede, ki pomenijo: 1. planet, 2. jedilno orodje, 3. starega moža, -4 bolezen, 5. žuželko, b. moško ime, 7. glasbilo. Prve črke, čitane zapored, povedo ime znanega lista, tretje črke pa čitatelje, ki jim ie list namenjen. REŠITEV UGANK IZ FEBRUARSKE ŠTEVILKE: 1. Kvadrat: 1. Jbar; 2. beda; 3. Adam; 4. rame. 2. Dopolnilnica: Rab, raca. radij, Rafael. Ravenna, Radoslav, Ratitovec, Radovljica. 3. Zložilnica: fosfor. Elvira, bramor, rabota, upanje, apobon, redkev — februar. 4. Besednica: Kopriva ne pozebe. 5. Posetnica: Občinski tajnik. 6. Zamenjalnica: sod, vol, era, čar, nos, Ida. cev. Ana = Svečnica. 7. Številčnica: ona, sod, Iva, sin, osa, sad, oda Novi Sad. 8. Enačbe: Metlika. Metod, odlika. Vse uganke so pravilno rešili: Anatol Fabiančič iz Birčne vasi na Dol.; Janko Kapus iz Bleda: Baša Borček iz Celja: Ivan in Marjan Svoljšakova iz Doba pri Domžalah; Mitja Grašič iz Litije; Miloš Babič, Janko Berce, Jožica Možinova. Mila Zbaš-nikova, Luka K Jančar, Dragica .Sencarjeva. Meta Gombačeva in Julka Kovačeva, vsi iz Ljubljane; Ljuba Založnikova, Franci Podobnik, Lenka Mihelakova in Zdravko Bahovec. vsi iz Maribora; Zorica Ahači-čeva iz Novega mesta: Božica Roševa iz Rimskih Tiplic; Valerija Stiploškova, Marija in Marta Hrašovčevi, vsi iz Šmarij pri Jelšah: učenci in učenke višje narodne šole iz šmartnega ob Dreti; Zlatica Jugova iz Studencev pri Mariboru. Bcgdana in Samo 1'ečarjeva. Dušan in Boris Dernovškova iz Maribora: Liljana Rosinova iz Brežic; Božidar Zupančič iz Šiške. AFRIŠKE UGANKE (Togo in Kamerun) 1. Kdo gleda na desno, na levo, pa ne vidi svojega brata? ('ORfl) 2. Kateri potok nima ne kamenja nc peska? (-azjos) 3. Kdo se je toliko sukal in plesal, da se je odebelil? (-ofsid bz ouojsj^) JDERGJVE ERM5NMHU Stric Malic * It o » e m novic Letos slavimo 100 letnico rojstva skladatelja Davorina Jenka (rojen 10. nov. 1835 v Dvorjah pri Cerkljah, umrl 25. nov. 1914 v Ljubljani), ki je zložil poleg nešteto drugih skladb tudi obe naši himni: srbsko »Bože pravde« 1. 1872. in 1. 1860. slovensko »Naprej zastava Slave«, ki praznuje letos 75-ietnico svojega nastanka. Praga, glavno mesto Češkoslovaške, šteje sedaj 882.000 prebivalcev, ki žive v 32.477 hišah. Praga je zdaj 16. mesto v Evropi. Uganka - križanka je nedavno proslavila 10 letnico svojega obstoja. Ob koncu L 1924. je izšla v angleškem časopisu -Morning Post« prva križanka v Evropi. Kratek čas pred tem dogodkom se je pa globoko vko-reninila v ameriških časopisih. Prve križanke so bile zelo enostavne napram današnjim, ki stavljajo na ugankarje že precejšne zahteve. Berlinski zvezdoslovci so pretekli mesec opazovali na soncu nenavadno velike pege. Nekatere so bile tolikšne, da bi vanje lahko spravili več naših zemclj. Sončne pege spravljajo astronomi v zvezo z vremenom na zemlji. Pod imenom »Journal des Médingots« izhaja v Parizu originalen časopis, ki je namenjen beračem. Urejuje ga bivši nameščenec nekega notarja: uredništvo pa je v neki gostilni. Iz New-Yorka iz Amerike poročajo, da je na neki tamošnji lahkoatletski prireditvi skočil zamorec Thrcadgill 2 09 m visoko. Tolike višine ni dosedaj preskočil še nihče. Švedi so izumili način, kako se da iz lesa napraviti imenitna plastična masa z vsemi tistimi lastnostmi, kakor jih imata ilovica in sadra (gips). Ta lesna gmota se da gnesti in modelirati; v mokrem stanju lahko napraviš iz nje čudovito fine odlitke, takoj nato pa gmoto lahko na preprost način zopet strdiš. * Učenjaki so izračunih, da je naše sonce staro 7,540.000.000.000 let (7 milijard 540 tisoč milijonov let). Po zadnji uradni statistiki imajo na Angleškem 10 milijonov kolesarjev. Najdražja znamka na sveu, edini izvod Britanske Guajane /a 1 cent (iz 1. 1856.) pride v kratkem na dražbo v Londonu. Znamka je bila tiskana I. 1856. v neki tiskarni za časopise v Britanski Guajani. Šestnajst let pozneje so jo odkrili v zbirki nekega šo-larčka, ki jo je prodal za nekaj novčičev. Zadnji njen imetnik je bil neki amerikanski zbiratelj, ki je zanjo plačal 1.400.000 dinarjev. Na Ceikem so napravili posebne vrste papir, iz katerega se dajo baje delati žeblji in zabiti celo v trd les. ne da bi se ukrivili ali zlomili. • Neki francoski pomorski tehnik je izumil posebne vrste pripravo, ki preprečuje potopitev ladje. Na francoski obali so napravili tozadevne poskuse: ladjo, v kateri je bil zaprt izumitelj, so potopili 8 m globoko v morje. Po nekaj minutah se je ladja spet pojavila na površju. Aparat, ki omo-gočuje. da se ladja ne potopi, je težak 25 kilogramov; za večje iadje bi mora? biti seveda težji. Ta aparat bi rešil ladjo tudi tedaj. če bi že voda vdirala vanjo. Dne 8. t. m. je preminul v Ljubljani vzor - duhovnik in narodnjak, ustanovitelj družbe sv. Cirila in Metoda, trnovski župnik v pokoju in zgodovinar gospod Ivan Vrhovnik. Neumorno in neustrašeno slu- žeč svojemu ljubljenemu narodu je dosegel cestitljivo starost 81 let. — Cast njegovemu delu in slava njegovemu spominu!'