/j?"?/.	h/r&J	'/e	•	V	-*	<2^rVy*-A*-'
Jiiiiiiiiiiiiiiiiiiimini imgJ^^^!SL9iniiini ..............
umi
DRUGI TEČAJ.
I. ZVEZEK.
t>
Sj
s ;
VREJUJE IN IZDAJA
dr. ANTON MAHNIČ,
profesor bogoslovja.
V GORICI.
HILABIJANSKA TISKAKNA.
1890.
Imhaja vsake tri mesece po enkrat. Vetja cel tečaj 8 gol,
IHMIIHIIII||||||||Mlllllllllllllgvy^^(j^f plimiHIIIIIIIIIHIIIHIIIIIIIIMII|
Obseg.
Vera in ljubezen: Kaj hočemo reli ? Vera pred ljubeznijo. Kako prevladuje verski princip v posameznem človeku in v narodih .	.	str.
Kratko pojaanjenje aocijalnega vprašanja s posebnim ozirom na Slovence : Ima tudi slovenski narod socijalno vprašanje ?	Kako
nujna je rešitev socijalncga vprašanja. Kako vatno je znanje gospodarskih nalet. V lem obstoji socijalno vprašati je ? Rešitev socijalncga vprašanja .	.	.	.	...	„
Slovenski katoliški shod: Šola. Država pa šola. Driava — slaba odgoji-teljica. Uniforma v drlavni šoli. Drlavna šola pa politika. Kaj priča zgodovina ? Angleška bodi nam v zgled /	.	.	„
Smejo tudi duhovni politikovati ? — In celo kaplani ? Kaj pa pravi o tem sv. pismo ? Kdo je n7Co)ilT7]gu ? 7udi duhovni so drlavljani. Sposobni za politiko so tudi kaplani. Kaj pa pravi sv. cerkev h kaplanski politikič .	.	.	.	.	.
Piama brezvercu o najvalniših filozofij s kih in -verskih vprašanjih. —
I. Telenje po spoznanji resnice. Dartoinizem. — II. Dalje o darvinizmu. Zivenjski princip. Človek pa opica. Govor	,	.	„
Ooethe-jev „Fauat“ in Dante-jeva „Divina Commedia“ .	.	„
črtice o ruski cerkvi; Misijonska delavnost ruske cerkve .	.	„
Sv. Pavel razlaga razna politišJca in nepolitiška vprašanja :
Kat list bi sv. J’avel vrejeval v naših lasih ? Sv. Pavel	—	sotru-
dnik «Rimskega Katolika.» Sv. Pavla XIV. pogl.	I.	Kor.	ali	o
jeziku sploh in o liturgičnem jeziku posede	.	.	„
Listek :
Akademija 19. veka. Iz spominskih zapiskov slovenskega vseulilišlnika „ Ahasverus, večni Jud: Kako je prišel Ahasvcrus prvič na Slovensko, pa moral od tod belati.	.	.	.	.	„
Joiefinovec ali gospod Ruka od Volkov .	.	.	„
Kake sitnosti je ime! tiste lase komisar Geravs .	.	.	„
Slovstvo : Schcinigg : sNarodne pesni koroških Slovencev»	.	.	„
Dr. Rampi: e Apologetični razgovori»	.	.	-v
Raznoterosti: O lasopisji. — O tisku pratikato/iškem. — * Slovanskemu
svetu»	........	„
Zaupnice	........	„
9
»4
36
46
33
62
71
SS
96
102
108 113
tip
VERA IN LJUBEZEN.
Kaj hočemo rečiP
Seme liberalizma se je mej avstrijske narode zasejalo vže za dobe Jožefa II. Le reakcija, ki se je pričela koj po smrti nesrečnega cesarja, je zavirala popolen razvoj liberalnih kali, ki so začele tako krepko poganjati vže zadnjih let Jožefove vlade. Toda reakcija je bila le polovičarska, navidezna ; prirezovala je le venanje izrastke, da bi prepovedano drevo ne zrastlo previsoko, a drevesa samega s koreniko izruti ni mogla, ni umela. Nastopila je v Avstriji šestdesetletna doba, v kateri je pod birokratiško šablono postavnega krščanstva strup liberalizma avstrijskim narodom razjedal duha in srce. Še le v revoluciji leta 1848 so našle besne sile oduška, in plamen, ki je toliko časa divjal po drobji narodov, je bruhnil na dan.
Leto 1848 je za Avstrijo epohalno. Od tega leta so se začela nasprotja, ki jih je liberalen absolutizem vcepil avstrijskim narodom, javljati na zvenaj ; elementi, toliko časa nenaravno združeni, so se jeli ločiti, pa tudi svoje različnosti se zavedati. Stopili ste v javno življenje dve stranki: konservativna ali katoliška in liberalna. .Vstavna svoboda, katero je leto 1848 narodom priborilo, je zagotovila strankama obstanek in prost razvoj. Konkordat je obetal katoliškemu življu stalno zmago nad liberalnim. Toda posrečilo se je liberalcem izpodmakniti konservativcem tla ; pola-stivši se vladanja so potom postavodajstva svoje gospodstvo razširili od najviših do najnižih krogov avstrijskega prebi-vavstva. Desetletna doba Taaffe-jevega ministerstva ni liberalizma v ničemer zavirala. Za Taaffe-jeve dobe avstrijski liberalizem le čedalje bolj dozoreva in nam od dne do dne jasnejše kaže, kam bo privedel Avstrijo, ako prepustimo njeno vsodo še nadalje vodstvu njegovemu. Liberalizem, ako
mu damo, da se do skrajnih mej razvije, pomeni za Avstrijo — pogin. Za iste Taaffe-jeve dobe so se začele oči odpirati avstrijskim katoličanom, ki so se žalibog iz začetka dali slepiti liberalnim frazam in so vsled tega dosti zanemarili. Katoličani vvidevajo čedalje bolj da z liberalizmom ne more skupno postopati nihče, kdor hoče rešiti : prvič vero katoliško, drugič Avstrijo.
Ločevanje se je pričelo z nova. Katoličani se zavedavajo svoje načelne različnosti od liberalcev. Ne le v desnici državnega zbora, v kateri ima avstrijski konservatizem svojo zaslombo, prodira čedalje bolj in obveljuje ideja katoliška, ampak načelnostni boj se je zanesel vže po vseh pokrajinah avstrijskih ter se čedalje bolj razširja na vse stroke javnega delovanja.
Načelnostna različnost se poostruje in širi se vedno bolj prepad, ki nespravljivo ločuje od ene strani katoliško idejo z avstrijsko, od druge liberalno s proti-avstrijsko.
Vpraša se le. kdo bo zmagal. Kdor bo zmagal, bo gospodoval v Avstriji; gospodstvo katoliškega načela bo Avstrijo rešilo, gospodstvo načela liberalnega jo bo pokopalo.
V tem boji gre tedaj za življenje in smrt mej katoličani in liberalci. Liberalci dobro vedo, da to smrt jim je vstani prizadeti le katoliška ideja, načelo. Le ako to katoličane druži in prešinja, so nezmagljivi. Zatorej bi se ravno tega hoteli izogniti. Cim bolj torej katoličani povdarjajo svoje načelo, hote mu priboriti priznanje v javnem življenji, tem bolj jih liberalci tolažijo : Vera ni v nevarnosti!
Pa ni še zadosti. Liberalec ve dobro, kako veljavno je katoličanu sv. pismo. Ker tedaj ta vtrjuje svojo vero iz sv. pisma, hoče liberalec z istim sv. pismom katoličanu iz rok izviti orožje — vere, in si ga narediti neškodljivega. On najde v sv. pismu poleg vere tudi ljubezen; in sicer ljubezen, o kateri apostelj piše, da je mej tremi naj viša. Zatorej pa priporoča odločnim zagovornikom krščanskega načela — ljubezen, in sicer krščansko ljubezen. In kdorkoli se predrzne črhniti le besedico proti liberalnim naukom, glejte — pregrešil se je proti krščanski ljubezni, nima več duha Kristusovega, je heretik !
In žalibog, da klic po krščanski ljubezni, ki se tako
/
VERA IN LJUBEZEN	3
krepko glasi od liberalne strani, najde prevečkrat pri katoličanih odmeva ; ta klic je, ki jemlje katoličanom sapo, da ne le molče prenašajo najnesramniša skrunjenja katoliških načel, ampak se celo z liberalci zaganjajo v tiste, ki ne nehajo razkrivati ter zavračati liberalne napade na katoliško vero.
Sploh imamo zdaj v Avstriji dobo miru in sprave. Povsod se izraža želja, da bi se nasprotja, ki stopajo na dan mej „starimi“ in „mladimi“, mej konservativci in mej liberalci, mej desnico in levico mirnim potom poravnala ter da bi se potem na podlagi sprave skupno delovalo za provspeh Avstrije. Toda vidi, ali vsaj sluti se povsod, da se vsa nasprotja, vse razlike zvajajo na dve konečni, vse druge obsegajoči nasprotji, kateri nahajati svoj izraz v načelu katoliškem in načelu liberalnem. O tem se žuga razbiti lepo delo miru in sprave.
Zatorej pa : proč z nesrečnim načelom ! Prva, nad vse drugo bodi ljubezen ; ona združuj katoličana in liberalca ; vera vgani se ljubezni!
Sovražnik Avstrije, izdajavec Slovenije bo kmalu tisti, ki se še predrzne povdarjati katoliško stališče, ki se upa javno trditi, da biva pri nas resnično tudi liberalizem. Pravi domoljubje le tisti, ki k vsemu molči, ki hvaležno sprejme vse, kar se mu predstavi v narodnem jeziku, tisti, ki izmej stare trojice : vera, upanje ljubezen, ne pozna nego tretjo — ljubezen !
Da, človek bi skoro ne vedel, da se pri nas toliko let širi razkolništvo, husitstvo, schopenhauerjanstvo, ko bi ne bilo našega lista. A ravno z nevstrašenim očitanjem in pobijanjem teh zmot smo si nakopali lepe pridevke nestrpnih zelotov, verskih fanatikov, ki bi radi zažigali grmade vsem, ki ne prisegajo v naše nazore.! . . .
Pritožili bi se tudi o tistih katoličanih, ki nas puščajo tako osamljene, ki niso še imeli niti ene besede za nas, ne f gorke, ne mrzle. Takim navadno ne vgaja „način“, zatorej ■ — strašna posledica za katoliško vest! — zatorej družimo 1 se rajši z liberalci!
Premišljevaje te razmere smo se nehotoma večkrat vprašali, ali sploh še kaj pomeni beseda „vera“. In vzeli
S
smo v roko sv. pismo, ali je res sv. Duh v 19. veku izbrisal iz njega vero in na dotična mesta postavil povsod le ljubezen. “
Ne, našli smo vedno še zapisano : Resnica vas bo rešila. Ta resnica je naša vera.
Komur ljubo, naj se le še dalje ziblje v sladkih sanjah, da mu bo mir in sprava z liberalci prinesla zlato Slovenijo. . . . Nam pa naj ne zameri, ako nočemo ž njim deliti tak'h sanj. . . .
Ne, mi bomo nad vse visoko držali zastavo katoliškega načela. Kdor hoče v to priseči, mu podajemo roke v spravo, v skupno delovanje. Na podlagi katoliškega načela se hočemo objeti, ljubiti. Kdor tega načela ne priznava, ne išči zveze z nami, on je naš nasprotnik.
Ali in kako se imajo pa tudi taki nasprotniki ljubiti, ni treba, da nas bo kdo podučevai; to nahajamo sami dovolj	pojasnjeno v isti veri, katera	nam je in nam bo	edina.
Ta vera — p r v a, ljubezen	—	druga.
Vera pred ljubeznijo.
Vera znači neko spoznanje ; zato se imenuje vera tudi luč, namreč duševna. Spoznanje je pa dvojno, naravno in čeznaravno. Prvega princip je človeški razum ; poslednjega pa Bog sam. V prvem slučaji pravimo, da spoznamo, ker razumemo, v drugem pa, ker nam je Bog razodel. Vsekaker je	pa vera kot spoznanje predmet	in	zadeva razuma.
Ljubezen izhaja iz volje, in	se	po volji dejstvuje	—
vkoliker namreč govorimo o ljubezni prostih bitij. Ljubezen namreč teži bistveno po zedinjenji; teženja si pa ne moremo misliti brez poželjnosti ali hotnosti, poželjivna zmožnost v človeku pa je volja.
Toda mej razumom in voljo ter isto tako mej spoznanjem in hotenjem biva neko razmerje ali boljše vzročnost, ki je vtemeljena v naravi razumnega bitja. Po naravnem zakonu deluje prej razum, za njim in po njem se ravna volja; prvo se vrši spoznanje, za tem še le hotenje. Sploh ne more človek ničesar človeški t. j. kot razumno bitje
poželeti ali hoteti, česar ni prej spoznal. „Ignoti nulla cupido“. Vsled tega zavzema tudi ljubezen, kot čin razumnega poželenja, v duševnem življenji svoje mesto za spoznanjem.
Vera je čeznaravno spoznanje. Kaker se mora tedaj v naravnem življenji, preden se ljubi, da ne bo ljubezen živinska, spoznati predmet ljubezni, tako mora tudi v življenji krščanskem vera povsod volji naprej svetiti ter ljubezen voditi.
V istem zmislu nam razmerje mej vero in ljubeznijo pojasnjuje sv. Tomaž : Na dvojen način se moremo z Bogom zediniti. Prvi se nanaša na dobrote naravne , . . Drugi na dosego večnega zveličanja ... Za to poslednje nas pa spo-sablja ljubezen, s katero ljubi razumna stvar Boga. Ker se pa ne more ničesar ljubiti, če se ni spoznalo, zato se zahteva za ljubezen prej spoznanje Boga. In ker je to nad naravo, se prej zahteva vera, katere predmet so reči, ki se ne vidijo. ‘) Zatorej opomina sv. pismo : „Vi.( ki se bojite Boga, verujte vanj.“ ’) Kako se ga bom bal, 3) ako ga nisem prej spoznal ? Spoznanje je pa iz vere : tedaj vera pred strahom, pred ljubeznijo.
Nič drugače ne uči sv. pismo. To se da jasno izvajati iz besed Pavlovih: Pravični pa iz vere živi.4) »Živeti “ pomeni isto kar delati, delati se pa ne more brez hotenja ; in ker izvira ljubezen pri človeku, kot razumnem bitji, iz hotenja, mora tudi hotenje, s katerim ljubimo, biti iz vere. Vera je tedaj podlaga, na kateri se vzdiga ljubezen, je korenika, iz katere se poraja. In kaker je pri drevesu, da more rasti, pred vsem neobhodno potrebna korenika, tako tudi vera v krščanskem življenji in ljubezni. Iz vere se dviga proti nebu ljubezen. Kdor pa postavlja za podlago ljubezen in na to še le vero, je isto, kaker bi temelj hiši začel zidati v zrak, da bo potem se streho končal od zdolej.
Potemtakem se krščanska ljubezen nikaker in nikdar ne da ločiti od vere ; dalje je vera podlaga in početni pogoj krščanski ljubezni. Vera sicer lehko stoji brez krščanske
*) D. '1'homae Aq. I. Cor. — 2) Eccl. XI. S. — 3) Govor je tu o strahu otroškem, „timor filialis“, ki izvira iz ljubezni in so ne da od nje ločiti. — ■>) Rim. I. ’.7.
ljubezni, a ta se brez vere ne da niti misliti, kaker ne hiša brez temelja. Kdor se tedaj zatajivši vero ponaša s krščansko ljubeznijo, govori nezmisel. Isto tako nima krščanske ljubezni, kdor stoji na stališči teoretično-verske strpnosti hoteč spajati vero in nevero ; nič namreč ne nasprotuje bolj katoliški veri kaker tako stališče Vera katoliška je ali cela ali je sploh ni, kaker resnica in Bog ; ona izključuje nevero tako popolnoma, da ni absolutno ničesar, kar bi obe edi-nilo, posrejevalo.
Govorimo pa tu — da povdarimo še enkrat — ie o ljubezni krščanski; ker da je brez vere mogoča mej ljudmi druga ljubezen, ki se pa od krščanske ljubezni razlikuje po početku in smotru, nočemo s tem tajiti. O ti bomo imeli še priliko govoriti.
Kako prevladuje verski princip v posameznem človeku in v narodih.
Človek je razumna žival. Kar ga tedaj vrstno razločuje od drugih živali, je razumnost. Razumnost pa naganja duh, da teži po spoznanji vzročnosti. Zakaj ? — v tem vprašanji je izraženo razumnostim teženje. Prehaja pa razum od nižih do viših vzrokov in ne miruje, dokler ni dospel do najvi-šega. Teženje po naj višem je razumni duši tako naravno kaker težnost telesu. Kaker sili telo vsled težnostnega zakona proti središču zemlje in prej ne miruje, dokler ni našlo svojega težišča, tako sili razumno bitje k prvemu početku vse vzročnosti, ki ga imenujemo Boga; v tem še le dobi svoje težišče	in	vteho. Ako	si	ni človek rešil vprašanja o
najvišem ter	si	vredil	razmerja	nasproti Bogu, ne bo imel
miru.
Razmerje mej človekom in Bogom določuje in vrejuje vera. Potemtakem je vera človeku tako naravna kaker razumnost, ter	se	je ne	more	nič	manj znebiti kaker razumnosti. Seveda	si	lehko	zbere	mej dvojim : ali veruje v pra-
vega Boga, ali pa, zavrgši tega, si išče vravnati svoje razmerje nasproti neskončnosti kako drugače. Pojem „nevera<< je Ie relativen t. j. kdor ne veruje v pravega Boga, veruje
pa drugače v neskončnost; vedno pa veruje nekaj t. j. hote ali nehote priznava svojo odvisnost od najvišega, absolutnega vzroka. Versko vprašanje plava vedno na površji v človeški duši. Svoje delovanje in življenje motruje človek v žaru, ki mu prihaja od neskončnosti, od najvišega principa ; kar misli delati ali kar je vže delal, skuša spraviti v soglasje z najvišim principom. Človeku je vže naravno, da si stvarja tudi vero tako, kaker živi, da razumnostim opraviči svoje delovanje nasproti neskončnemu vzroku. Kdor živi kaker živina, čuti v sebi nevtešljivo potrebo dokazati tudi z razumom da je materija večna m da ne biva nad svetom duhovno bitje, ki bi bilo početnik nravstvenega, nadčutnega reda. Praktičnemu materijalistu je Panvinova teorija nad vse dobro dušla. Zakaj ? Zato ker mu obeta razumnostim določiti razmerje do najvišega vzroka tako, kaker si morejo vsi materijalisti le želeti. In zadnji trn iz vesti materijalista bi izdrl, ako bi na vse strani evidentno dokazal, da ni in ne more biti nadčutnega bitja.
Teženje po sporazmerjenji življenja z najvišim principom, recimo : versko teženje se pa javlja ne le v duševnem življenji posameznih ljudi, ampak nič manj tudi v zgodovini narodov in vesoljnega človeštva. Najvece vojske in prevrati v življenji narodov so nastali iz premembe ali različenja verskih nazorov ; od druge strani se pa pri vvajanji novega reda ali pri vtemeljevanji novih odnošajev skuša pred vsem določiti razmerje nasproti najvišemu bitju in njegovim zakonom. Vemo pač, koliko viharjev je provzročila verska novotarija 16. veka, in ko so se ti viharji polegli, so se v vestfalskem miru prenovljene razmere potrdile in zapečatile: v imenu Najsvetejše Trojice. I)a je veliko gibanje francoske revolucije izviralo iz tajenja osobnega Boga in vsake čezna-ravnosti, kaže najboljše odstranjenje vsakega bogoslužja in javno obožanje človeške pameti, v katerem je revolucija dosegla svoj vrhunec. A ravno tako so evropski velemogotci po tolikem prelivanji krvi prišli do spoznanja, da treba pred vsem spet določiti razmerje do Boga in njegove večne postave, katero je revolucija zmedla ; zavezali so se v sveto alijanco, katere osnovni zakon je vera v Boga stvarnika in početnika nravstvenega reda. Tudi osnovna postava vsake
države določuje na čelu razmerje državljanov nasproti Bogu, tedaj versko vprašanje. In ni je pač države, dasi so njeni gospodovavci še tako brezbožni, ki bi se drznila svojemu zakoniku na čelo postaviti: brezboštvo.
Versko vprašanje je torej najviše, a ob enem tudi najniže, ker kaker vse obsega, tako vse zasega ; iz njega vse izhaja, se vse rešuje in določuje, a nanje se tudi vse zvaja kot na najviši, vse odločujoči princip : v njem se, kaker v Bogu, giblje in biva vse človeško mišljenje in delovanje.
Da se more torej narod mirno razvijati ter stalno napredovati, da ne trati svojih moči za sanjarska podjetja, ampak jih porablja in zbira v smotre, kateri so, dasi idealni, vender dosegljivi, se mu mora pred vsem jasno določiti razmerje do Boga, z drugo besedo : mora se narod poduče-vati o resnicah, ki zadevajo vero, vzgajati se ga mora ver-sko-načelno. Tem krepkejši bo narod, tem bolj vtrjen na poti k pravemu napredku, čim bolj je njegovo mišljenje in življenje prešinjeno od najviših načel, katere imenuje katoličan verske resnice. Ako pa omahujejo narodovi voditelji in vzgojitelji v slovstvu in v javnem delovanji mej raznimi nazi-ranji, mej krščanstvom in liberalstvom, mej materijalizmom in idealizmom, bo tudi narodovo mišljenje negotovo, omahljivo in breznačelno, zatorej življenje njegovo brezznačajno. Seveda ne ostane narod v stanu načelne negotovosti nikdar dolgo, ampak prej ali kasnej se vrže v naročje ali katoliški resnici ali skepticizmu, ki ga pelje v duševni nihilizem.
Kako lehko je pa narodu, kakeršen je slovenski, narodu, ki je od cerkve podučen in vzgojen v katoliški resnici, ohraniti katoliško naziranje ter ga na podlagi tega povzdigniti. A ravno zarad tega bi se tem bolj proti takemu narodu pregrešili tisti, ki bi ga ali izneverili katoliškemu načelu, ali pa, hoteč katoliško načelo spajati z liberalnim, pahnili v duševno negotovost in breznačelnost, ki je smrt vsakega napredka.
Dr. Mahnič.
Kratko pojasnjen j c socijalnega vprašanja
s posebnim ozirom na Slovence
Spisal dr. L.
„NaH politični zdravniki ozdravljajo male rane, poglavitnega zla pa se nič ne dotaknejo; veliko več z odlaganjem in z napačnimi zdravili bolezen le shuj-šujejo in morda celo neozdravljivo napravljajo
A.	Slomšek IV. str. 205.
Vvod.
1.— Ima tudi slovenski narod socijalno vprašanje?
Res je, da nimamo tolikega, od socijalistov tako razkričanega prepada mej kapitalisti in nemaniči; saj nimamo velikih milijonarjev. Vender lehko sprevidi vsakdo, ki opazuje naše gospodarske razmere, da je ravno zarad tega za Slovence nevarnost narodovega pogina tem veča, ker mu preti iz vedno rastočega vboštva hlapčestvo pod jarmom tujega bogatina. Poglejmo malo razmere naših mestnih piebivavcev. Ali ni vže sedaj slovensko ljudstvo zastopano veči del le v tako zvanih nizih stanovih, ter služi tujcu ? Tudi ne tiči socijalna beda sedanjega časa v obstanku imovitih kapitalistov, nego le v velikem številu nemaničev. Ako so druge,-gospodarske razmere dobre, morejo kapitalisti narodu le koristiti, kar bomo pozneje dokazali.
2. — Kako nujna je rešitev socijalnega vprašanja.
Da so dandanes gospodarske preosnove potrebne, sprevidi vsak, ki pozna gmotno stanje raznih stanov v Avstriji, v Evropi. Skoraj v vseh političnih zborih se iščejo sredstva za zboljšanje blagostanja. Zgodovina gospodarskega stanja nam kaže, da ima gmotni propad avstrijskih narodov svoj prvi izvir m začetek v prevratu leta 1848. Vender ne bode
zarad tega nihče trdil, da bi nas mogle sedaj stare cehe, robostvo ali pa zadruge, kaker so bile pred letom 1848, rešiti rastoče bede. Saj še tačas niso zadostovale, .sicer bi se ue bile dale tako hitro odpraviti. Reforme so bile takrat nujne, in ker so dogodki prehiteli delovanje razumnih državnikov, se je staro podrlo, mesto tega pa nič postavilo, ker ni bilo nič pripravljenega. Nismo imeli državnika, ki bi bil umel zastarelo stanovsko organizacijo preosnovati tako, da bi vstre-zala tačasniin razmeram. Raba strojev, železnic, pomnoženje ljudstva, pomnoženo mejsebojno občevanje narodov po telegrafu, časnikih, razvitje velike trgovine pa je vplivalo tako mogočno na razmere tedanjega časa, da so bile preosnove takrat neizogibne, če ne mirno no postavni poti, pa se silo. Enako so tudi sedanje razmere družbinske neosuovane. Človeška družba razpada čedalje bolj in, če ue pripravijo pred državniki dobrih načrtov za preosnovo, se ne bo postavilo nič in nasledek vsake premembe bo nadloga hujša nego po-pred.
3.	— Kako važno je znanje gospodarskih načel.
Zarad tega je dandanes znanje gospodarskih načel za rešitev socijalnega vprašanja vsakemu politiku potrebno, da si more po njih sestaviti enoten in premišljen program, da ne bo deloval brez pravega namena in prepričanja. Kako mu bode mogoče brez njih soditi o koristi novih predlogov in narcdeb ? Ono znanje je potrebno tudi katoliškemu duhovnu, Da dandanes ne zadostuje le naglašati : države naj se vladajo zopet krščansko, državni zakoni naj se postavijo na podlago deset zapoved božjih, dokazujejo nam dovolj katoliški shodi, prizadetja kat. društev in pa okrožnice sv. Očeta.
I.	V čem obstoji socijalno vprašanje P
1.	Socijalno vprašanje išče sredstev in potov, kako bi se dal narod rešiti propada, ki mu preti iz vedno rastočega vboštva, kako bi mogel dospeti dejansko do stalnega gmotnega blagostanja. Nikaker pa ne tiči socijalno vprašanje v
tom, kako bi sc za vselej odstranili vpori in kujanja (štrajki) nezadovoljnih delavcev, ker gmotno blagostanje za to ne zadostuje, kar nam dokazujejo punti in štrajki dobro plačanih delavcev na Francozkem in v severni Ameriki, 'j
Delavci se vpirajo ne le, kader je njihovo stanje neznos-ljivo, ampak tudi, kader upajo (čuteči se dovolj močne) poleg dobrega stanja dospeti do boljšega. Delavec potrebuje poleg gmotnega blagostanja še drugih dobrin, da more srečno in zadovoljno živeti se svojim stanom. Zemlja ni domovina, kjer bi moglo človeško srce vso zaželeno srečo zavživati.
2.	Ivaker umetniku, treba je tudi socijalnemu državniku, da ima vedno smoter svoje umetnosti pred očmi. Rešitelju socijalnega vprašanja treba je vzora, ki si ga stavi kot smoter političnega delovanja, treba je, da misli in prevdarja o sredstvih iu potili, po katerih bi mogel dospeti narod do tega smotra. Za realnega politika mora ta vzor tak biti, da se pri sedanjih okoliščinah da izvršiti. Ne moremo si torej se socijalisti staviti vzora, naj bi se odpravilo se zemlje za vselej vse vboštvo ter naj bi postali vsi ljudje imoviti gospodje^ ker rega ni mogoče izvršiti. Ne moremo si misliti gospodov biez podložnih; tudi ne zadostujejo zemeljski zakladi, da bij vse ali vsaj večino ljudi preskrbeli z velikim bogastvom. Tudi vzor, naj bi postali vsaj vsi enako bogati posestniki, je neizvršljiv, ker ni mogoče, da bi se ohranilo trajno pri vseh enako gmotno stanje ; nimajo namreč vsi niti enake sposobnosti za gospodarstvo, niti enake pridnosti in varčnosti. ■) Evangeljski rek : „Semper pan peres habebitis", bode za Adamove potomce na zemlji vedno resničen.
') „Osterreichiseho Monatsschrift far Gesellsohafts\vissenschaft.“ 1880 str. 85. piše o delavskem štrajku v Parizu leta 1879 tako-lo :
.Vsi zidarji, stavbni mizarji in pokrivafi zahtevajo viša plačila ter so popustili delo. To je tem čudniše, ker so vže dosedanja plačila bila precej visoka in sicer: za zidarske pomočnike 4 franki, za zdarje j:/2 do ti‘/2 fr. na dan. Enako tudi pekovski pomočniki žugajo s splošnim štrajkom po celem Parizu, če ne dobodo zdatnega poviška mezde. Dosedanja mezda pa je bila tudi pri tej obrtniji precej visoka.“
Ivari llildebrand trdi v svoji knjigi »Erankreicb und die KranzoseiP
1879, da je ravno mej dobro plačanimi višimi delavci največ socijalistov.
O gmotnem stanji delavcev na Francozkem glej tudi Garin „IJie Anarchisten"
1880.
■1) „Dokler so in morajo biti darovi narave in poklica različni, jo brezpogojna enakost prazna sanja/' — Slomšek IV. str. 207.
Vzor, za katerim more in mora socijalni politik težiti, je — da se poslužim besed profesorja Costa-Rossetti1) — splošno blagostanje vseh državljanov, družin in stanov — razun nekaterih, ki sami, po lastni krivdi stradajo ali zarad zločinstva kazen trpijo, ali pa so zarad neizogibnih nesreč začasni revščini podvrženi — ali z drugimi besedami: tako blagostanje, pri katerem je vsakemu stanu, vsaki družini in vsakemu posameznemu državljanu navadno mogoče, da se ogne stalni revščini. Pri takem blagostanji bi bilo vsakemu mogoče po svojem stanu srečno in pošteno živeti, in malo število vbogih bi ne dobilo težko pomoči.
3. Da je navedeno gmotno blagostanje mogoče, se ne da dvomiti, ker naravni pridelki, ki jih more dajati obdelana zemlja, popolnoma zadostujejo, da se pokrijejo potrebščine vseh ljudi. Res je sicer, da Slovencev v mnogih pokrajinah ne more zemlja prerediti. Vender se pomankljej da nadomestiti z obrtniškimi izdelki, ako dobro organizovana narodna trgovina na to dela, da se za obrtniške izdelke res pokrije oni pomankljej, kaker nam kaže gorata in obljudena Švica. Dežela je večidel nerodovitna, od morja odstranjena, brez brodnih rek; in veuder v Švici ni toliko revščine, kaker v marsikateri rodovitniši deželi.2)
4. Dasi je torej stalno blagostanje narodov mogoče, se vender težko reši vprašanje, po katerih potih zamorejo dospeti narodi do navedenega blagostanja, in sicer iz dveh razlogov :
o)	ker mora rešitev vprašanja primerna biti dejanskim okoliščinam dežele ; kako težko pa je natančno preiskati vse potrebščine ljudstva po mestih in v pokrajinah : koliko pridelajo, kaj in koliko bi še mogli pridelati !
h) ker se gmotno blagostanje posameznega stanu ne
Ule,j J. Costa-Rossetti S. J. „Allgemeine Grundlagon der National-okonomie." — 1888. str. 38'.
„8ed ulterius quaeritur, qualis haec prosperitas privata esse debeat,.
talin, ut maior pars civium moderatam ot inaequalem, ininor pars divitias paulo maiores, (non vero ingentes), tertia et quam minima pauportati mitigatae, nulla vero misoriae permanenti obnoxia sit.“ Philosophia moralis. Costa-Rossetti S. J. 1883. str. 753.
•2) Da se nam tudi iz pomnožitve probivavstva za bodočnost ni treba bati, ako so druge razmero v dežolali dobro vrojene, nam dokazuje Costa-Rossetti v „Philos. moral.“ str. 755. nn. — O toj stvari voč pozneje na drugem mestu.
inore razvijati brez ozira na blagostanje drugih stanov, človek ne more pridelati vsega sam, da bi zadostil vsem potrebščinam. Delati moramo tudi drug za drugega. Najmanj odvisen od drugih stanov bi se še smel imenovati kmetski stan; vender bo tudi kmetski stan hiral, ako ne bodo skrbeli obitniki in trgovci za to, da bi si mogel kmet svoje pridelke tudi v svojo korist obrniti. Človek je druž-binsko bitje —• animal sociale, ker potrebuje drug drugega. Kjer ni zdravih razmer mej stanovi ali kjer ne stori vsak stan svojih dolžnosti, ondi narodno blagostanje sploh ni mogoče. Koliko je razvitje narodnega blagostanja odvisno od zdravega razmerja stanov, so tudi strokovnjaki večidel prezirali; ta odvisnost pa stori tudi socijalno vprašanje najbolj težko in zapleteno.
5. Zlasti pa ni misliti, da bi se blagostanje revnih delavcev stanovitno zboljšalo, dokler presega število nema-ničev, ki iščejo dela in zaslužka, njih potrebo daleč, ter še vrh tega enako razmerje vedno raste. Da se sicer z miloščino, z ljudskimi kuhinjami, s cenim stanovanjem za delavce mnogo revščine vsaj začasno zlajšati. Pa socijalno vprašanje še s tem ni rešeno, ampak le odloženo, dasi bi imeli vsi delavci delež pri navedenih dobrotah. Dokler se ne reši prvega vprašanja ter dokler se ne pomnoži število posestnikov, število nemaničev pa ne zmanjša, bodo enake naredbe le mezdo (dnino) primerno zmanjšale in zlasti shujšale osodo onih delavcev, ki niso deležni navedenih dobrot, kaker nas uči skušnja na Angležkem. Kjer je namreč delavcev preveč, bodo pripravljeni delati tudi za tako nizko mezdo, ki zadostuje, da vsaj za silo zadostijo potrebščinam. ‘)
6. Množitev ali pa trajni obstanek mnogobrojnega proletariata škoduje :
a)	vbogim delavcem, ker zmanjša mezdo, življenskih potrebščin pa zarad tega ne napravi cenejših, ker se množi število kupcev. Še celo za nizko mezdo ne bodo vsi mogli dobiti dela.
*) Glej „Verschiedene Arten von Schutzzoll“ v „Oest. Mouatsschrift filr Ge8ell8chaftfl\vi8sen8chaft.“ 187!) str. J 05. „Kdor ato tisoč delavcem potrebno mezdo za 10% z miloščino nadomesti, zniža morebiti mezdo enemu milijonu drugili delavcev za 20%.“
14	POJASNJENJE	SOCIJALNEGA VPRAŠANJA
6)	srednjemu stanu, ker prvič zaostaja obrt in trgovina ; velika večina ljudstva namreč nima denarja, da bi kupovala blago, manjšina imovitih pa ga veliko ne potrebuje ; ker je drugič pri mnogih stanili (profesijah) gmotno blagostanje odvisno od splošnega blagostanja ljudstva, in tretjič, ker raste tudi mnogokrat obrestna mera s številom vbožeev.
Koristi pa : >
a)	kapitalistom, ki sami ne delajo, marveč žive le od dohodkov svojih glavnic. Kajti čim veče je število vbožeev, ki so primorani iskati tujega denarja, in čim manjše je število posojevavčev, tem viša je pri sedanjih okoliščinah obrestna mera, tem veči dobiček imajo kapitalisti od svojega n a ko p i č e n ega d en a r j a.
/;) velikim tovarnarjem, katerim se ponuja delavcev dovolj za nizko mezdo.
Kjer pa je malo nemaničev, tam je tudi malo takih, ki bi bili primorani iskati za vsak pogoj dela in zaslužka.
7.	Kak vpliv pa imajo veliki kapitalisti na gmotno blagostanje naroda ? Odgovor na to vprašanje je odvisen od porabe nakopičenega kapitala. Če ga puste v kaki Wert,hei-inovi skrinjici skritega ali pa ga rabijo na tujem, nam s tem niti ne škodujejo niti ne koristijo, če ga rabijo doina za produktivne namene, za kupčijo, za velike tovarno in stavbe, koristijo vbogim, ker se množi potreba delavcev ter zboljša njihova mezda; koristijo potem pa tudi manj imovitim srednjega stanu, ker velika podjetja potrebujejo njihovega sodelovanja, če pa razposojujejo denar doma na obresti, koristijo s tein vsem, ki potrebujejo kredita za gospodarstvo, ker se poviša (število posojevavčev in pa) množina kapitala za razposojevanje.
Ako pa rabijo denar doma za neproduktivne namene, koristijo s tem vender skoiaj vsem stanom ; zlasti pa produktivnim, ki dobe njihov kapital za svoje pridelke. Le kader se jim posreči vničiti z monopolom manjše obrtnije in kupčije, državne in deželne vradnikc ter druge veljavne osebe v občini in pri raznih zavodih podkupiti ali pa, če porabijo denar za svrhe, narodu naravnost pogubne, nam zamorejo res škodovati in nevarni biti. Nasprotno pa 1110-
rejo narodu mnogo koristiti, če kapital žrtvujejo za dobre namene. *)
8.	Posestvo ima tudi velik vpliv na nrav in omiko ljudstva, kaker je vsakemu zgodovinarju in opazovavcu ljudstva znano. Posebno je varuje mnogih zločinov, kaker pravi nenški pesnik Schiller :
„Etwas muss er sein Eigen nennen,
Oder der Mensch wird morden und brennen."
Mnogobrojni stan posestnikov je najmogočniši jez zoper vsak socijalističen vpor. (To pa seveda le tedaj, če ni posestvo po prevelikih davkih in drugih bremenih in razmerah izgubilo za posestnika vse vrednosti.)
II.	Hešitev socijalnega vprašanja.
,Kdor vam pravi, da zamorete priti do bogastva drugače kaker po delavnosti in varčnosti, ne poslušajte ga: on je zavdajavec“ !
B.	Franklin.
Dokazali smo, da je popolna rešitev socijalnega vprašanja mogoča, dasi je vprašanje težko in zapleteno, in da je k temu pred vsem treha število nemaničev zmanjšati ter iskati potov, kako bi se dal mnogobrojen, imovit srednji stan vstauoviti in ohraniti. V dosego tega smotra se dasti misliti dve poti: prva je hitrejša, pa nevarna in negotova, od socijalistov priporočena: vzemimo bogastvo, katerega je prečeč v rokah kapitalistov in velikih posestnikov, ter razdelimo je mej ljudstvo. Druga pot je bolj počasna, pelje pa gotovo do zaželenega cilja: osnujmo si novo bogastvo na tak način, da ne bode romalo v žepe le nekaterih „srečnih,“ ampak da bo ostalo lastnina ljudstva.
Vender ne moremo prve poti odobriti iz dveh razlogov:
«) ker bi bila krivična in protikrščanska ter bi se vrh tega ne dala zvršiti brez sile. Vzrok sedanjega neenakega
*) „Kjer ui mnogobrojne -vrste državljanov, ki bi imeli časa dovolj služiti državi tudi brezplačno tkot porotniki, zastopniki ljudstva, občinski vradniki..) in posestvo dovolj, da zatnorejo neodvisni od voljo drugih sebe in državo v silnih časih ohraniti: ondi ostano nojlepša vstava na papirji.“
Rossetti „Grundlagon“. 206.
bogastva in mnogobrojnega proletarijata je večidel neenako gospodarstvo naših prednikov, goljufija; posebna sreča ali nesreča so le izjeme.
b)	ker bi ta pot ne peljala do realne rešitve socijal-nega vprašanja. Enakomerna razdelitev bogastva bi se namreč ne dala dolgo ohraniti. Imovina ni kaj absolutno stalnega, nepremičnega, ampak reč, katera vedno postaja ali pa prehaja, kar raste z umnim gospodarstvom, se mora manjšati in potrošiti po slabem gospodarstvu tudi brez tujega, pravičnega ali nepravičnega čina. Ne bi dolgo trebalo, in vse razdeljeno bogastvo bi se po prislovici: kaker spravljeno, tako zapravljeno, zapravilo — in gospodarsko stanje ljudstva bi bila revščina hujša kaker pred razdelitvijo.
Ostane nam tedaj druga pot, da si zboljšamo blagostanje s stvarjenjem novega bogastva. Kako pa treba osnovati novo bogastvo, da ne bo zopet imovina le nekaterih, ampak vsega ljudstva? Gotovo po nobeni krivični poti, t. j. na škodo in stroške drugih, kjer bi drugi morali zgubiti, kar bi prvi pridobili. Pa zgoditi se more isto po umnem
gospodarstvu in le po njem.
Pot je sicer počasna, mnogokrat težavna, pelje pa vsaj po več desetletjih gotovo do cilja. Ako si v teku let prigospodari vsaka družina mnogo kapitala, bo tudi vsaka družina in vsled tega ves narod premožen ; in družine bodo ostale imovite, ker se navadno skrbno ohranjuje, kar se s trudom pridobi.
Kako pa je tisto gospodarstvo, ki bi moglo vse družiue storiti premožne ? S čim naj se gospodari ? S pridobljenimi pridelki, z dohodki in s stroški. Cim više presežejo dohodki vsakoletne stroške, tim hitreje bo rastlo premoženje, bodo naj dohodki veliki ali mali. Gospodarijo n. pr. nekatere družine dobro, druge slabo, potem se bo pri prvih imovina ravno toliko povišala, koliker so si prigospodarile, poslednje pa bode vedno revniše. Ta stavek velja brez vse izjeme za vsako deželo, za vsak stan ter ga tudi povsod potrjuje skušnja.
Povsod, kjer je ljudstvo delavno in spravljivo, je tudi večinoma primerno premožno, celo v deželah, katerih naravne razmere slabo pospešujejo gospodarstvo, kaker n. pr. v Švici.
V pojasnenje, kako pomenljiva je štedljivost za razvitek splošnega blagostanja, vzemimo si kot primer mesto Monakovo na Bavarskem, ki je pred dvanajstimi leti štelo 200.000 pre-bivavcev. Po statističnem poročilu je prišlo ondi piva na vsako glavo, t. j. na vsakega odrašenega več kaker dva litra na dan. Ako bi zadostoval vsakemu povprek en liter na dan, in računimo liter po 15 novcev, obresti za prihranjeni denar pa po 4%, bi si bili prigospodarili mestni prebivavcido sedaj, t. j. v 12 letih 143Vž milijonov gl. In ako	vzamemo	štiri osebe	na vsako	družino potem	bi obogatila	vsaka za	2870 gl. !	Opomniti	pa	je treba,	da so pri
tem primeru v ogromni večini zastopani vbožni prebivavci, za katere je 2870 gl. precejšna svota.
In ako bi še enako računih o kapitalu, ki bi si ga prigospodarile navedene družine s pametno varčnostjo pri drugih	nepotrebnih stroških,	bi se svota	gotovo povišala nad
5000 gl. ali pa 10.000 mark, kar je za vbožne prebivavce nemajhno premoženje.')
Vtegnejv' nam pa vgovarjati kmetje in obrtniki: Z vašimi predlogi o gospodarstvu in štedljivosti nam ne poveste nič novega, kajti isto nikomur ni bolj znano kaker nam samim.
Toda mi	ne pišemo	tukaj le	za	kmete ali	obrtnike,
ampak posebno za državnike, ki si prizadevajo zboljšati gmotno stanje naroda; in ravno državniki čestokrat prezirajo, kako važen je naš glavni stavek o gospodarstvu. Vender moramo priznati, da se naši državniki morejo mnogo učiti od dobrih gospodarjev na kmetih in v obrtu. Pridni in spravljivi kmetje in obrtniki nam bodo čestokrat pokazali najboljša pota, kako rešiti praktično socijalno vprašanje;
*) „Spravljnjte si za svoje stare dneve ! Izbiro imate mej hranilnico in doslužninsko blagajnieo (Pensionskassa), dvema odrešenikoma, na mojo besodo! Doslužninska blagajnica je pač nekaj sebična, kaker vsako razmerje o dosmrtnih dohodkih. Hranilnica je še izvrtniša, je evangelij 19- stoletja.11
Thiers v govoru o delavskem vprašanji.
Vsekakor se mora hranilnicam prednost dati pred raznimi zavarovalninami : 1) Ker denar, ki ga imaš v hranilnici, zainoreš porabiti tudi za gospodarstvo v vgodnih prilikah in v potrebi; ako ga nimaš, moraš si napraviti dolg. 9) Denar, ki ga imaš v hranilnici, zamore ti pomagati v vsaki nezgodi, zavarovalnina pa le za nesrečo, za katero si plačeval. Le zavarovanje zoper požar so moro obce priporočevati vsem gospodarjem zarad velikosti in naglosti
nesreče.
Glej tudi „Kmctom v pomoč". J. Boloc — 1985. str. 14. itd.
od njih moremo zvedeti najhitreje vse zadržke umnega gospodarstva. Oni nam dokazujejo dejansko s svojim vzgledom, da tudi pri sedanjih okoliščinah ni nemogoče si nekaj prigospodariti v teku let. Kajti v sedanji dobi so si nekatere družine vender zdatno glavnico prigospodarile, dasi so v nevgodnih razmerah in v nerodovitnih letih pričele gospodariti. Ravno nevgodne okoliščine so jih navadile delavnosti in varčnosti. Drugi pa, ki so pričeli gospodariti v vgodnih razmerah, v boljših letih, so zagospodarili v poznejših, sla-bejših letih (ako ne vže pred) večidel vse. Ravno vgodne razmere vabijo najbolj mladega gospodarja v krčme, k igri, k negotovemu, nevarnemu podjetju.
Ker je tedaj izvir sedanjega neenakega bogastva lastno ali pa neenako gospodarstvo prednikov, razvidimo, kako krivično bi bilo početje, razdeliti s silo imovino premožnih mej vboge. Vender nočemo s tem pripisovati vse krivde le gospodarjem ter reči, da naj si le pomagajo sami. Dasi je danešnje rastoče vboštvo večidel včinek slabega gospodarstva posameznikov, je vender povspeševala država s svojimi nared-bami slabo gospodarstvo posredno ali neposredno, dobro gospodarstvo pa ovirala, obteževala ter delala nemogoče.
Splošno pa ni umno gospodarstvo ljudstva tudi brez mnogih drugih dobrih nasledkov za gmotno blagostanje raznih stanov :
a) po rastočem številu srednjih bog ate e v bode tem bolj cvetela vsa obrtnost in kupčija, ker bode imela mogočno podlago v blagostanji ljudstva, zmožnega tudi kupiti dobro blago. Ker bode dobilo delo vseh produktivnih stanov večo vrednost, ne bode težila vsa bolj nadarjena mladina, da dobi kak kotič v državni službi ter ne bode pomno-ževala duhovnega proletarijata.
h) Gmotno stanje delavcev se bode zdatno poboljšalo iz dveh razlogov: prvič, ker bo več vredno, t. j., ker bo več dobička prineslo gospodu, kaker smo navedli pod a), drugič, ker bi bilo število imovitih gospodov, ki povprašujejo po delavcih, veliko, število nemaničev primoranih, da si za vsak pogoj iščejo dela in zaslužka, pa malo. ‘) Vender ne bo
l)	Aleja za 11 a j 11 i ž o i 11 najvišo ra o z <1 o : Mezda za delo ao ne more ohraniti niža, kakor znašajo vse potrebščino družinske za ohranjenjo
\
zaradi tega manj delavcev ; kajti tudi manjši posestniki zemljišč, stalnega ali premakljivega kapitala bodo ostali delavci, dasi bode njihova vsoda mnogo boljša kaker pri nemaničili.
c) Znižala se bode tudi obrestna mera za izposojen denar iz dveh razlogov :
Prvič, ker ima štedljiv gospodar več zaupanja pri upniku, ki mu more brez nevarnosti posoditi denar'za niže obresti.
Drugič, čim več je premožnih, ki imajo denar za izpo-sojevanje in čim manj je revnih, ki si morajo izposojati denar na obresti, za toliko niže obresti se bode mogel dobiti denar. 2)
d) četrti nasledek bode razvitek našega meščanskega prebivavstva ; to pa iz dveh razlogov :
Prvič, ker ima blagostanje meščanov svojo podlago v blagostanji okolice, s katero občujejo ;
Drugič, v naših mestih ne bode rastel samo proletarijat, ampak posebno število imovitih gospodov; kajti namesto ne-inaničev bodo se izseljevali sinovi umnih, imovitih gospodarjev na deželi v mesta ter pričeli ondi kako višo obrt ali pa trgovino, kar srno do zdaj večidel tujcem prepuščali. V naših mestih bi bil slovenski narod, zastopan ne Se po nižih, ampak tudi po vi šib stanovih.8)
stana; podjetnik pa ne more delavcu veče mezde, kaker je delo vredno dajati, ali koliker mu koristi.
Glej Roscher „Grunilage der Nationalokonomie“ §. 165. Rossetti. Phil. moral. str. 745 in 390.
2) Obresti jemati od izposojenega kapitala pri današnjih okoliščinah ni proti krščanski pravici; kajti kapital, s katerim more gospodar svobodno razpolagati, donaša res dobiček, ker mu pomaga porabiti vsako vgodno priliko o pravem času za gospodarstvo. Obresti navadno ne morejo biti više, kaker za-more koristiti dolžniku izposojen kapital; ne morejo pa tudi biti niže, kaker bi koristil kapital v rokah upnikovih. Više obresti, kaker koristijo dolžnikom, so mogoče le pri slabih gospodarskih razmerah ali pa pri nezanesljivosti dolžnikov.
Glej : Rossetti Phil. moral. str. 733.
3) Enako na Francozkem, o katerih piše Thiers v svojem govoru o delavskem vprašanji:	„Više vrste obrtnije in trgovine so dandanes napolnjene z delavci, „welčhe durch ihre Intelligenz und durch iliren Fleiss in dio Hblie gekommen sind.“ — Ko so si pridobili in prihranili dokaj glavnice, „eiabliren sie sich oder associiren sie sich mit iliren Ilerrn, an deren Stolle sie 6ft tretcn. Das ist die bestimnite Stufenfolge, vvelche die Natur Uem Fabrikarbei-ter, dem Coimnis, dem Comptoir vor. eschrieben har, und welche, wenn tvuch nicht fiir Alle, da dioso ja unmbglich ist, so docli ivenigsteus fiir diejenigen erreichbar ist, \velcho mit der Intelligenz die Freude nu der Arbeit and mn Sparen vorbinden. Warum bat nicht jeder diose Eigenschuficn 'i Diese Frage richtet sich nicht an dio Gesollschaft, sie richtet sich au die Vorsehung.“
Iz vsega se razvidi, da bi bila pri splošnem umnem gospodarstvu vsega naroda na škodi le peščica kapitalistov, ki bi dobivala manj obresti, delavcem pa bi morala plačevati večo mezdo.
Ko smo razjasnili, kako bi mogel narod do stalnega gmotnega blagostanja dospeti, ostane nam še vprašanje, kaj je do sedaj ljudstvo od tega pota zadrževalo, zakaj dandanes večina slabo gospodari. Vzroki se morejo navesti trije :
a) pomankljej nravne moči in kreposti, da bi mogle družine skrbeti z marljivim delom in varčnostjo za bodočnost;
l)	slaba duševna ali pa ročna sposobnost gospodarjeva; ali niso dovolj podučeni in izurjeni za svoj stan ali pa jim manjka potrebne razumnosti za gospodarstvo, da bi mogli obrniti vsako vgodno priliko o pravem času na svojo korist;
c)	razne okoliščine, ki delajo gospodarstvo res nemogoče, kaker pogoste nesreče, dolge bolezni ali ako se sprejme gospodarstvo pri velikih dolgovih, ali pod drugimi pogoji, pri katerih ni mogoče dalje gospodariti.
Ne preziramo važnosti nobenega iz navedenih treh vzrokov, vender nam skušnja kaže. da je prvi najnavadniši. Večino gospodarjev je spravila zapravljivost na kant. ') Slabih vzgledov in prilik, kako se zapravlja, je dandanes toliko, da je mlademu gospodarju res treba trdne nravne značaj-nosti, ako hoče vse skušnjave vgodnega vživanja in prevze-tovanja premagati in sicer tem bolj, čim bolje je njegovo gmotno stanje. 2) Zarad tega bi samo odstranjenje gospodarstvu nevgodnih okoliščin nikaker ne zboljšalo gmotnega
J) „Vbogim brez razločka v denarjih deliti, se pravi vbožce množiti, kajti vbogih zapravljanje vboža. Vbožnji ge mora v okom priti in tista špranja zamašiti, skoz kojo vboštvo prihaja. Kdor srenjčane sedem let pozna, lehko tiste s prstom pokaže, ki po beraški palici segajo." — Takim ljudem, srenjski očetje naravnost povejte : „Tegu mi ne trpimo ! Ako pohajkovanja in pijančevanja no opustiš, svojih ljudi pošteno ne rediš, hočemo ti gospodarja poiskati, da ne bomo tebe in tvojih na skledo dobili."
Slomšek. ;,0dprto pismo srenjskim poglavarjem." — Drobtin. 1852.
2) „Es bedarf einer hohen geistigen und sittlichen Kraft, um den man-cherlei Versuchungen zu widerstehen, vvelche die angeerbte gliinzende Lage darbietet: Versuchungen insbesondere zum Mussiggange, Hochmuth und Schwelgerei. Efir ge\vohnliche Menschen ist es ein sittlicher und am Ende auch ein vvirtschaftlicher Scgen, \venn sie im Schvveisse des Angesichtes ihr Brod esBen miissen, und nur durch langvvierige Sparsamkeit reioh werdon konnen.*
Uoscher: Grundlagen. §. 205.
stanja, ker postanejo nravni zadržki tem mogočniši, čim laže bi bilo sicer gospodariti. Ne da se rešiti socijalno vprašanje, ako ne zboljšamo popred gospodarjev. Vse druge naredbe državnikov bodo sicer na papirji ostale. l)
Socijalno vprašanje je torej pred vsem vprašanje odgoje. Odgoja pa mora meriti posebno na razvoj in ohranjenje nravnih kreposti, brez katerih ni mogoče, da bi se mlad gospodar premagoval ter vstrajnc vstavljal vsakemu miku k razuzdanosti, pijančevanju, igri, špekulaciji in drugim virom zapravljivosti, za katere mu današnji svet toliko prilike ponuja. Stopa pred nas imenitno vprašanje, kdo bi mogel
11 Primeri pastirski list Pasavskega škofa J. Fr. von Ueckert ... od leta 1880
„Občna osladnost rodi občno revo. Lehkoživec je, pije in skrbi, da se mu godi dobro; nič mu ni predrago, da le zadovolji grlo. Tudi ko bi jutri vmiral lakote in beračil, vse bo žrtvoval. Koliko denarja pogoltne neizmerno vživanje piva ? Da bi vže pili za potrebo, da si vgase žejo, da okrepčajo z delom ošibljeno telo ! Kaj še 1 V zabavo kesno v noč ga srkajo, do ranega jutra na škodo zdravju in blagostanju. Kar teden dobi, nedelja zdrobi. Kdo je temu kriv? Nešteta osnovana in še snujoča se društva, ki ude kar tirajo v gostivno. Osnovana so — ne rečemo — zelo koristna društva v razvoj znanstva, v zboljšanje ratarstva in povečanje obrtnije, v pospeševanje občnega blagra. Ne obsojamo takib in enakih društev. Bog varuj ! Skupna korist, skupna nevarnost tirja ožo in ožo vez mej deležniki Znak večine društev je, kar z vso odločnostjo povdarjamo, da so brez potrebe, celo škodljiva, ker pospešujejo le pijančevanje, rušijo pa družinsko življenje. Veselica vrsti se za veselico, stoletnica za stoletnico. Naši dobi ne zmanjka na veke povoda novim slavnostim. Kako bi mogli tu še govoriti o blagru, katerega ni brez delavnosti in varčnosti. Dandanes je večen praznik: a zraven se neprenehoma toži o slabih časih. Neumljivo nasprotje 1
Kdo bi naštel vsa razveseljevanja, vse izlete, besede, plese, godbe itd. ob nedeljah in praznikih ? Razveseljevanja, katera toliko ljudi omamijo, da rajši doma stradajo in zmrzujejo, zastavijo imovino, obleko, postelje, da se jih lo vdeleže 1 Kdor koprni po zabavi, se ne zmeni za delo, zoprno mu je, dolgočasno. Nobene priložnosti ne zamudi, da li uide iz delavnice v gostivno. Koliko potrosi za obleko! Vsako leto, vsak letni čas novo nošo; kar je danes po modi. ;e jutri zastarelo. So celo dekla zivrže krvavo zasluženi denar v obleko. Naši pradedi so živeli v slabših časih, v časih, ko je bilo manj zaslužka, kaker dandanes. Velikanske zgradbe, obrtnijska in trgovinska podjetja ponujajo mnogim delavcem dela in lepega zaslužka. Okusili so pogosto naši pradedi draginjo in lakoto. Kljubu temu priborili so si s pr dnostjo, zmernostjo, skrbno varčnostjo in se skromnostjo blagostanje. Takrat ni bilo vdoma-čeno popivanje po krčmah ; kdo je kaj vedel o tolikih društvih, slovesnostih, stoletnicah in raznih razveseljevanjih današnjo dobe? Ako se ne povrnemo k starim poštenim običajem in čednostim, se nam sreča in zadovoljnost nikdar ne razcvete. Ako bodo samopašnost in navedena zla gospodovala tudi v bodočr nosti, bodemo zastonj potom socijalnega zakotiodajstva iskali leka, ki bi za-prečil obožanje in pogin srednjega stanu. Pač pa bode množila stiska dan na dan, naraščala orjaška beda, preobkladala se bode z davki sleherna občina, vsi dobrodelni zavodi ne bodo zadostovali, bankroti in javne dražbe se nam nagromadijo brez konca in kraja.
našej mladini vcepiti in razvijati potrebne nravne kreposti. Očividno je, da ima država malo sredstev vplivati neposredno na nravno značajnost, ker nobena politična oblast ne more segati v notranje življenje človeško. Civilna oblast zamore zabranjevati le grobo zapravljanje in zanemarjanje družine, grobe prestopke zoper javno nravnost in druge vire javnega pohujšanja, kar pa nikaker ne zadostuje. Kdor se ogiblje le grobih prestopkov, najde še leliko sto drugih potov k zapravljanju, da spravi vso družino v nesrečo.
Pristop v notranje življenje človeško imajo le odgoji-telji in pa cerkev. Tem pripada torej tudi v največi meri, v prvi meri naloga vtrjati in razvijati značajnost ljudstva. Pa tudi stariši ne bodo tako vestno odgojevali s ojih otrok, ako ne bo krščanstvo vedno na nje vplivalo in jih spodbujalo k spolnjevanju dolžnosti. Za varčno gospodarstvo in dobro odgojo otrok je pred vsem treba sloge mej stariši, ki se pa težko da ohraniti brez mogočnega vpliva krščanstva. Iz vsega se vidi, koliko nam še more koristiti katoliška cerkev za bodočnost slovenskega naroda in kako pogubna bi bila politika, ki bi hotela rušiti vpliv katoliške cerkve na stariše in otroke, na šolo in dom, bodisi s šolskimi in zakonskimi postavami, bodisi z oviranjem duhovnega pastirstva, bodisi s tem, da se skuša katoliško duhovščino izneveriti njenemu poklicu. Ako bi tudi priznali, da rode bratovščine, misijoni, pogosta spoved časi prenapete tercijalke (ki pa poleg svoje pobožnosti vender tudi dolžnosti svojega stanu zvesto spol-nujejo), je to vender le izje m a. Kjer pa se zadržuje ali zanemarja vpliv katoliške cerkve na ljudsko nravnost tedaj prihajajo tam napuh, razuzdanost, pijančevanje, zakonska nesloga itd. v navado. Da ni mogla v današnjih časih katoliška cerkev več storiti, temu ni kriva duhovščina, marveč drugi, ki so podirali in rušili, kar je stavila cerkev, bodisi se slabim šolskim podukom, bodisi s pohujšljiviini spisi, podobami in predstavami, bodisi s slabim vzgledom, ki ga dajejo ljudstvu grobi prestopki zoper javno nravnost. K vspešnemu delovanju katoliške cerkve je treba, da je politične oblasti
ne ovirajo, marveč podpirajo in branijo pred navedenimi napadi njenih protivnikov. ‘)
Slovenski narod se mora imeti za srečnega, ker si je poleg vseh ovir, katere so mu stavili tuji in domači protiv-niki, še vender ohranil katoliško duhovščino, ki je ne le vneta za narod slovenski, ampak tudi zvesta ostala svojemu duhovnemu poklicu. Brez nje bi ne bilo upanja, da se po zboljšanji odgoje povzdigne narod na višo stopinjo gmotnega blagostanja. Druge oblasti morejo nravni vpliv katoliške cerkve le pospeševati, duhovna oblast sama pa more vplivati naravnost na razvoj ljudske značajnosti. Krščanstvo, ki je rešilo človeštvo stare sužnosti, je tudi poklicano, da je reši sedanje gmotne bede, iz katere mu preti nova sužnost.2)
’) Da ni zmerna skrb hišnega očeta za gospodarstvo predkrščanska, razvidimo iz tega, kor so po nauku sv. katoliške cerkve stariši dolžni, svojim otrokom priskrbeti stan, v katerem zamorejo v bodočnosti srečno in spoštljivo živeti.
Le nezmerna skrb, lakomnost in pa skopost posebno zoper vboge je ne-krščanska. Sicer pa uči skušnja, da ne škoduje gospodarstvu miloščina za vboge in za druge dobre namene.
2)	„Wie sonderbar!-* bemerkt Montestjuieu zu 1 Tim. IV. 8., „die ehrist-liehe Religion scheint nur dio Gliickseligkeit einer anderen \Velt zum Zwecke zu haben, und docli rnacht sie uns schon hieniodeu glucklicli.1'
„Vera bi ne mogla bolj skrbeti za blagor človeštva, ako b: no imela drugo naloge, kakor skrbeti samo zn posvetni blagor ljudi.“ — Sv. Avgštinu.
Slovenski katoliški shod.
ŠOLA.
Pomišljavost, neodločnost, zavlekavanje je nam v Avstriji ravno tako lastno, kaker Francozom in Italijanom naglost in lahko-mišljenost. Ako smo naredili en korak naprej, naredimo dva nazaj, in še potem plašno gledamo, ali vže zemlja ne zeva in ne padajo zvezde na nas zarad — naše predrznosti! Tako je bilo v Avstriji vedno, tako je še. In ali bo tudi v prihodnje še tako?
Časi, v katerih živimo, so pač resni. Opominajo nas zadosti, da tako bi ne smelo več biti v prihodnje, ako nočemo Avstrije, ž njo Slovenije spraviti na skrajni rob prepada. Nasprotniki naši, liberalci z Židi vred, v zvezi s framasonstvom, ne spijo, ampak delujejo in rijejo, dosledno in odločno z vedno jasnim smotrom pred očmi — na pogin Avstrije.
Rekli smo vže lani v tem listu, da Slovenci moramo priti do katoliškega shoda v Ljubljani, naj stane, kar hoče.
Brez vse šale. Katoliški Slovenci, katerikoli smo, in kjerkoli smo, skrajni čas je, da se javno izrečemo pred vsem svetom, da smo in hočemo biti katoličani v vsem in povsod, ne le v cerkvi, ampak tudi v slovstvu, tudi v politiki, tudi v šoli!
Kar smo začeli vže lani, namreč razpravljati ter razjasnjevati vprašanja, katerih se katoliški shod ne more ogniti, hočemo na tem mestu tudi letos nadaljevati, da se tako razumno občinstvo pripravlja na shod. V naši dobi, ki se z vso pravico imenuje doba pojmovne zmedenosti, potrebujemo pred vsem luči. Ta luč so načela. Otroci teme, katere dandanes imenujemo liberalce, rajši blodijo lužo ljudskih strasti. Pač vedno pomenljive, posebno za današnji boj so besede, katere si je svoje dni revolucijonar Blanqui izbral za vodilo v politiki: «Treba ljudi k sebi vabiti z nedoločnimi načeli, katerih ni nihče razjasnil.»
Mi pa ne tako. Mi smo otroci luči. Naša luč nima teme, ker ta luč je Beseda, je Jezus Kristus. Sveta vera nam odpira pogled v to	luč.	V nje žarkih	si motrimo človeške zadeve, si razsvitlju-
jemo	pot,	po kateri nam je hoditi. Za to lučjo	hodeč, ne zajdemo
na veke.
■jt * #•
Šola ! Dve leti je komaj, odkar je njeno vprašanje elektrizo-valo	avstrijske narode.	Pa vstali so liberalci	spod vseh obnebij,
vseh	barv,	in zagnali so	krik, da se je slišal v	deveto deželo. Li-
beralcem se je pridružila volja ministrova. In tako se je posrečilo prekričati željo, prošnjo katoliških narodov. Toda le začasno ; ker danes je vže spet visoko na obzorje pred katoliške narode splavalo vprašanje : Sola !
Ni je pač važniše točke v javnem in zasebnem življenji narodov, kaker je šola. Solo obiskuje, v šoli se izobraža naša mladina. Kar smo mi v sedanjosti, bo naša mladina v prihodnjosti. Ona je naša prihodnjost. Kaka bo pa ta prihodnjost, je odvisno od vzgoje naše mladine, od šole.
Veleimenitno važnost šolske vzgoje pripoznava prijatelj in neprijatelj. «Vseh kraljestev blagor, vseh narodov sreča in krščanske cerkve blagoslov je odvisen le od tega, da se mladina prav vzgaja in vodi» — so besede francoskega kralja Henrika IV. Pa tudi masoni vedo to dobro. «Kdor ima šolo, bo vladal bodočnosti in svetu,« govoril je brat dr. Sybel. «Solaima biti loža za otročjo starost,« izrazil se je tripičnik Sekardt.
In prav loža je bila, ki se je od prvega svojega početka začela s katoliško cerkvijo za šolo boriti na življenje in smrt. Kdor je zmožen zunanjim prikaznim le količkaj priti do dna, lehko vidi, da si stojiti v velikanskem boji, ki se bije vže nad sto let glede šole, nasproti le dve stranki: loža in cerkev. Vse druge bojujoče sile se eni teh dveh podrejujejo. Ena bo zmagala, in te bo prihodnjost. To priznava sam Paul Bert rekoč : <Le ona (kat. cerkev) in mi (masoni) imamo pravico do bivanja. Ona, ker je afirmacija, mi, ker smo negacija.»
V sto letih si je pa loža neizmerno pridobila. Podvrgla si je skorej po vsi Evropi Šolo, v kateri dandanes gospoduje, akoravno ne toliko neposredno, vender vsej posredno, moralično. In to je dovolj, to je vse.
Toda loža je šla pa pri tem na delo s prirojeno ji prekanjenostjo. Izvolila si je moderno državo, da bi se po nji polastila šole. Vzgoja se je morala prej podržaviti, s podržavljenjem se je pomasonila.
Moderne države početek izvira iz reformacije XVI. stoletja. Luter in njegovi pristaši so verske zadeve odvzeli cerkvi in jih izročili posvetnim mogotcem. Tu se je prvikrat zaslišal grozni izrek: «Cuius regio, illius religio » Ako so pa vladarji začeli gospodovati v božji hiši, koliko laže so si smeli prisvajati pravico v šoli! Vender je imela šola še dolgo pri protestantih in katoličanih nekoliko prostosti. Toda čedalje bolj se je državi vnemala želja po neomejenem gospodovanji.
Tem težnjam, ki so se naravnim potom porodile iz verske reformacije, se je pridružila filozofija. Imamo pa tu v mislih tisto filozofijo, katere početnik je Kant. Njegov racijonalizem je kmalu dozorel do panteizma; ta je dosegel pri Hegel-u svoj vrhunec. Zdi se mi tu posebno na mestu Hegel-a omeniti, ker njegovo filozofijo je v tistih časih ravno državna oblast na Nemškem nad vse
gojila in povspeševala; zato so jo tudi imenovali «dvorno». 'j Nimamo se temu čuditi. Nijedua filozofija ni absolutne neodvisnosti in oblasti državne načelno bolj vtrdila, kaker ravno Hegel-ova. Po nji je namreč država neodvisna, sama sebi smoter :	absoluter,
unbewegter Selbstzweck;» priznava jej najvišo pravico do podložnih, katerih prva dolžnost je, da so udje države. Imenuje jo «božjo voljo, pričujočega Boga» : sgottlicher Wille, der wirklich hieniden praesente Gott.»
Ako prenesemo ta načela na vzgojo, lahko vidimo, da nimajo roditelji in cerkev nobene pravice svojo deco izrejati, nego le tisto, katero jim država dovoli. Šola, vzgoja je ueizgubna pravica države.
In res, teorija o državni absolutnosti se je začela z vso strogostjo in doslednostjo vpotrebljati na javno vzgojo. Prvi, uevtrudni pomagavci pri tem delu so bili bratje iz lože. Kar se je godilo drugje, ni nam mar. Poglejmo le v našo Avstrijo. Bilo je za dobe Marije Terezije, ko se je loža vtihotapila v habsburško državo. Za iste dobe začenja podržavljenje javne vzgoje. Slavnoznani sti imeni: Sounenfels in Van Svvieten; ta moža sta dobila v roke više vodstvo vsega avstrijskega šolstva. Bila sta pa oba — masona. Kako je vže za velike cesarice prodrla in obveljala ideja državnega šolstva, priča nam pač najjasuiše vže to, da je sama šolo imenovala «Polyticum.»
Od tedaj si je država čedalje bolj vsvajala javni poduk, dokler ni vse šolstvo popolnoma prešlo v njene roke. In tako vka-zuje dandanes v šoli le država; brez njenega dovoljenja ne sme podučevati še en učitelj, ena knjiga se ne sme brati: Ves poduk se daje v imenu države — ta stavek stoji zapisan uad vhodom v našo šolo, svet. nedotakljiv.
Proti tej državni šoli se je začela zadnji čas reakcija. Skušnja uči, da državna šola ne prinaša dobrega sadu. Deco izneverja cerkvi, družini, značajev ni sposobna vzgajati: razen tega nalaga narodom neznosno breme učnega davka, pod katerim kmet vže pojema. V tem je v kratkih besedah izražena vsa tožba proti naši šoli.
Menimo pa, da ta in vsa druga zla, ki se dajo očitati naši šoli, izvirajo več ali manj iz enega vzroka: da je državna.
Ako hočemo torej naše šolstvo rešiti, da bo resnično služilo svojemu idealnemu namenu, ki je blaženje in nravna ter gmotna povzdiga narodov, moramo sč združenimi močmi ves trud, vse težnje obračati na to, da priborimo šoli neodvisnost od države.
*) „l)ie koniglich preusaische J Lot'- und Staatsphiloaophie11. Hinder: Allg. ltealencyclopiidio.
Država pa šola.
Solo nahajamo tedaj dandanes v rokah države. S kako pravico si pa država vsvaja javno vzgojo ? Na to vprašanje nam ni mogoče odgovoriti, ako prej ne pojasnimo, kaj je prvoten namen in vprava države.
Država je prvotno osuovana v obrambo obstoječega prava. Državo je naredil ueobhodno potrebno še le greh, po katerem je človek, obrnivši se od Boga, samega sebe postavil za konečni smoter vsega teženja. Greh je po svojem bistvu sebičen. Ne meneč se za pravice svojega bližnega začel je človek vse grabiti na-se. Da bi se torej red ohranil, morala se je postaviti oblast, ki bi zavračala krivične napade, ki bi branila vsakemu svoje. Če bi bili vsi ljudje pravični, ne bi trebalo kraljeve moči, nravi Gro-tius (de iure belli et pacis, Prol. n. 23.) Ideja države je neločljiva od ideje pravnosti. Platou kar spaja eno z drugo, kaker vidimo iz knjige: «De republica vel de iusto» (o državi ali o pravnosti), katere naslov nam celo vprašanje določuje. Isto spričuje vprava najstarših narodov. Izraelci so zahtevali kralja od Boga, da bi jih sodil; v Tiru so bili sodniki postavljeni za kralje; v Kartagini je bila najviša oblast o rokah «sufetov» ali sodnikov. Naloga sodnika je «soditi ; to pa znači : pravo določevati. Ravno tako so Homerovi kralji za časa miru sodniki, v boji pa vojskovodje, v prvem slučaji rešujejo prepire podložnih in odvračajo zasebno škodo ; v drugem pa poravnavajo prepire mej narodi in zabranjujejo javno škodo. Znamenje kraljeve moči je torej palica ali žezlo in meč; prvo se rabi v mirnem, drugo v burnem času.
Iz tega lehko razvidimo, da se da smoter države določiti bolj v negativnem zmislu. kaker v pozitivnem; naloga njena je namreč osebne pravice varovati vsakemu podložniku, ohraniti jih, da se jih nihče ne dotakne, in zavračati krivične napade. Ni pa njena naloga, da vstvarja zasebne prvice, da jih krati ali pa spreminja. Niso podložni na svetu radi države, ampak ona radi njih, tako da m o r a skrbeti za njihovo korist.
Tako mora torej država prepustiti podložnikom, da sami prosto svoje moči urijo, da se družijo v mejsebojna društva v dosego viših smotrov, s kratka: da o sebi in svojih rečeh tako razpolagajo, kaker se jim najboljše zdi. Le tedaj sme država svojo oblast rabiti ter omejiti prostost zasebnikov, ko bi kakerkoli kratili pravice ali zavirali prosti razvoj drugih državljanov. Nikaker pa se ne more državi odrekati pravice, da ne bi smela pomagati z javno podporo ali njih napredek pospeševati. Vender to ne pripada drž.avi po lastni vstauovi, ampak le postransko in v drugi vrsti; tudi ne sme, z izgovorom, da hoče skrbeti za občno korist, po-laščevati se zasebnega premoženja svojih podložnikov, da po-
G
tem vse sama vpravlja po svojih služabnikih. S tem bi država zatirala razvoj državljanov, katerega braniti in pospeševati je njena prva dolžnost.
Potem, kar smo rekli, ni pač težko razsoditi, kaj ima država pri šoli opraviti.
V šoli se človek izobraža se znanstvom. Predmet znanstva je resnica. Kaj pa ima meč, kaj ima žezlo skupnega z resnico ? Spada li znanstvo, spada umetnost v področje vojaka ali sodnika?
Drugi so, katere narava kliče, da odgajajo deco; ti so : sta-riši ali družina pa cerkev.
Prvo, najnaravnišo pravico do dece imajo stariši; v otrocih popolnjujejo, ovekovečujejo stariši same sebe. v njih izrejajo lastno podobo. Le po njih dobiva deca bivanje. Zatorej je od njih odvisno, kako, s čim. koliko časa in do kdaj se ima otrok odgo-jevati. Ker pa ima vsak človek pravico to, kar sam lehko stori, naročiti tudi drugim, da zanj store, smejo tudi stariši svoji deci učitelja izbrati; to pa po svoji volji. Krivično in nenaravno bi bilo, ko bi hotela v tej zadevi država starišem omenjeno pravico kratiti ter jim učitelje vsiljevati proti njihovi volji ali prepričanju. Pač sme država naravno postavljene odgojitelje opominati, ako svojo dolžnost do otrok zanemarjajo; tega pa ne se silo ali pa da bi sebi prisvajala pravico do odgoje, ampak le bolj s prigovarjanjem. Zatorej sme država vstauovljati lastne šole, da podaje starišem priložnost deco laže vzgojiti. Taka šola pa mora biti po misli in želji starišev, da se naravna njih pravica nikaker ne krati Drugega posla nima država pri tem, kaker da starišem pomaga. Tudi se mora pustiti roditeljem prostost, ali hočejo porabiti državno šolo ali ne. Človeka goniti v javno šolo, če se temu brani, je neznosno prisilje, ki protivi prostosti človeške volje, bodi sicer šola še tako dobra! Da ne govorimo tu o šoli, katere vprava in duh popolnoma nasprotuje veri in vesti starišev. Ni pač mogoče še misliti si večega zločina proti človeški dostojnosti, kaker da se v brezversko šolo poganjajo otroci takih starišev, ki so in hočejo zvesti ostati verskim načelom; proti taki posilnosti se naravni čut kar zgrozi. Kaj takega se ni godilo celo pri najsuroviših barbarih !
Država — slaba odgojiteljica.
Smoter vsake vzgoje je človeka popolniti. Prava popolnost pa obstoji v tem, da volja voli dobro in se ogiblje slabega. Nravst-venost se ne ceni po obširni učenosti, marveč potem, kako je volja vtrjena v dobrem. Kar pa uravstvenost dovršuje, je namen ; ta še le podeljuje delovanju najvišo moralno vrednost.
Potemtakem ima nravstvenost svoj vir in korenike v človeški duši, v srci. Od tod poganja svoje veje, in ako ni tu vkoreninjena, je le površna, neprava.
A ravno zato trdimo, da država kot taka ne more človeka odgojiti k pravi nravstvenosti. Po prvotni vstanovi je državi naloga odbijati krivične napade na zasebne pravice posameznikov, kaker na javne pravice narodov. Druga, stranska naloga države je po-vspeševati časni, telesni blagor svojih podložnikov. Njeno delovanje je potemtakem zunanje. Do notranjosti ne sega državna moč; saj pa tudi sredstev, orožja nima za to primernega; in katoliški učenjaki se vsi zlagajo v tem, da država ne more nalagati podložnikom golo notranjih činov. Dovolj davke plačati, na vojsko iti, ko kliče povelje vladarjevo, dovolj na zunanje tako se vesti, kaker velevajo postave. Misli pa in želj, namena ter vzroka človeških dejanj ne more preiskovati niti zapovedovati. Državna pravičnost ali poštenost obstoji torej le v vravnanji zunanjih del z državnimi postavami, je le zunanja in se imenuje potemtakem postavnost. Postavnost je najviše, kar more država sama po sebi doseči se svojo odgojo.
Edina cerkev more človeka vzgojiti za pravo nravnost. Njej je Kog izročil oblast do duše, do srca. Ona veže razum vklepaje ga v jarem svete vere, ona vpliva na voljo pokrepčujoč jo z milostjo sv. sakramentov; ona si odpira vhod do najskrivniših kotov človeškega srca. Le ona tedaj prodira do pravega vira vse nravstvenosti, do volje, do srca, ter zaseja tu seme, iz katerega se rodi nravstvenost, ter poganja od znotraj na zvunaj dobra dela in čednosti.
V šoli, ki se je izueverila cerkvi, učitelj ni odgojitelj k čednosti in nravstveni poštenosti, ampak le nadzorovatelj javnega reda, nekak policijski vradnik, ki more mladino le držati mej mejami discipline, nikaker je pa nagibati k nranstvenemu življenju. Najviše, kar taka šola doseže, je zunaoja olikanost in dvorljivost. Dalje ne pride, ne more priti. Ko je učitelj toliko dosegel, je v svesti si, da je dopolnil svojo ualogo. Ko je pred leti neki profesor na viši gimnaziji zvedel, da se je dijak nedostojno vedel po ulicah, ga je okaral tako-le : «Schwarmen Sie in Gedanken, wie viel Sie wolleu, dass Sie sich nur offentlich artig benehmen!» Več ni pač treba v pojasnilo državnega šolstva.
Drugi faktor v nravstveni popolnosti je blagost srca. Srce je sedež čutov; te mora vzgojitelj primerno buditi in oplemenjati, ako hoče svoje učence odgojiti za pravo nravstvenost. Volja sama na sebi je šibka in lena; rada obleži v mesenosti in le težko se ojači, da bi se dvignila do dobrega. Zato ji je Bog dal občutke in strasti kaker tiči peruti. Po teh se volja očvrščuje in ogreva za dobro ter se vspenja do viših, duhovnih dobrot, človek brez čustva, brez srca je neplemenit, pa tudi klavern, nepodjeten. Blago srce — blag človek : to je resnica priznana od vseh.
Mej čuti prvi in najblaži je pa ljubezen. Ljubezen kraljuje v človeku, ona ga nagiblje k vsemu, kar čini ali opušča. Ljubezen oslaja življenje, ona veže ljudi mej seboj, da lože prenašajo gorje in bol življenja. Blagor družbi, ako njene ude spaja in druži lju-
bežen. A ravno tako gorje, ako se ruši mej ljudmi vez ljubezni : v kratkem mora vse razpasti. Zatorej pa mora šole in vzgoje prva najsvetejša naloga biti, da vceplja in skrbno goji v mladih srcih ta naj blaži, uajsocijalniši čut, čut ljubezni. Človek brez ljubezni ni človek.
Da se pa more v deci vroditi ljubezen, mora se jo tudi z ljubeznijo vzgajati. Kakeršen vzrok, tak je včinek. Učitelji, ki sami nimajo ljubezni do otrok, ne bodo nikdar obudili v njihovih srcih ljubezni. Vzgoja je delo modrosti in ljubezni. A prav te ljubezni ne more država brez cerkve navdihniti učiteljem, katere izobraža in sposablja za učiteljski poklic.
V državni delokrog spada moč in pravo. Kot taka ima država vpravljati pravico. V tem pa gresti pravica in ljubezen vsaksebi. Pravica daje, brani vsakemu svoje strogo, brezobzirno ; ljubezen se pa svojemu odpoveda, da se bližnjemu žrtvuje. Država nima ničesar, s čemei; bi v učiteljih užigala nesebično, požrtvovalno ljubezen. Nima nebes, nima čeznaravnega plačila, nima spodbudnih zgledov krščanskega zatajevanja, nima idealov, kaker katoliška cerkev, katera je za vseh časov možke in ženske znala navdušiti za vzgojo mladine brez ozira na kako plačilo, na priznanje ali na katerikoli časni dobiček ogrevala jih je z ognjem Božje ljubezni. V državi gre pa vse za plačo in zarad plače. Daj mi, pa bom podučeval, čim boljše mi plačaš, tem več in boljše bom podučeval. Srce in misli državnega zgojitelja so v plači, ne v učencih. Za drugo se ne briga, nego da dopolni svojo uro ; ko ima pozvoniti, drži vže za kljuko. Izven ure so mu dijaki tuji, in celo mej podučevanjem samim, kako mrzlo si stoje dijaki in učitelji nasproti! Nikdar ali redkokrat sliši dijak prijazno besedo iz profesorjevih ust. Da bi se učitelj ogrel za kaj višega, idealnega, ter vsaj kdaj vznesel se malo nad postavno predpisani šolski predmet, se malokdaj zgodi; hvale, spodbuje boš malo ali nič slišal. Pač pa čmeren je večkrat in trmast. Za šolo se malo ali nič ne pripravlja, da bi z razumljivim razlaganjem dijakom olajšal težja vprašanja svojega predmeta; pač pa se roti in zmerja, ako pri izprašavanji dijaki ne Razumejo, in z nepotrpežljivo naglostjo boječe še bolj zmede; lunast je prišel vže v šolo, da se same klopi tresejo pred njegovo trmo, celo uro ni pa nič nego žuganje, zmerjanje, kazni, če ne še preklinjanje; sploh z vsako besedo, z vsem obnašanjem kaže, kako zoperu mu je njegov stan !
In pa še kako se ponaša državni učitelj, da ima čast biti zadnje kolesce na državni mašini! Kako skrbno se ogiblje vsega, kar bi znalo vreči nanj le senco posebnega prijateljstva s cerkvijo ali z družino !
Ako se pa v državni šoli zanemarja čustvo in ljubezen, se bomo li čudili, da izgublja naša mladina vedno bolj vsak idealen vsponos, da ji ostaja srce prazno, mrzlo. Po državni šoli v mladini zamira ljubezen, z njo vsa viša, blaža čustva, od dne do dne po-
staja bolj — brezčutna, kar po spričevanji aposteljnovem znači najnižo stopinjo nravstvenega propada.
Uniforma v državni šoli.
Kar hočemo v tem poglavji reči, sledi neposredno iz prejšnjega. K gorenjemu naslovu nas je napeljala naj novejša naredba slavne vlade, po kateri bodo odslej naprej morali vsi c. k. vrad-niki nositi uniformo, in sicer ne le o slavnostnih priložnostih, ampak deloma tudi pri javnem poslovanji.
Tej naredbi se — vsaj v principu — podvržejo tudi naši javni učitelji. To se nam zdi pri denašnjem šolstvu prav naravno, dosledno.
Državna uniforma je znamenje, po katerem se državni vrad-niki spoznajo in ločijo od drugih ljudi, kaker je duhovska obleka in ovratnik znamenje duhovniškega stanu.
Po uniformi hoče vlada vvesti v vraduiški stan nekako zunanjo enomernost in red.
Z uniformo namerja vlada slednjič na zunanje pokazati svojo oblast in pravico pri podeljevanji javnih služeb ; nasproti podložnikom pa ima uniforma izražati, da so vradniki državni služabniki, nositelji državne oblasti in da se jih mora potemtakem spoštovati; uniforma loči vradnika od zasebnika in mu varuje njegovo avkto-riteto.
To je, to pomenja državna uniforma. Ker je pa šola v rokah države, ter so javni učitelji vradniki državni, je potemtakem nad vse naravno in dosledno, da se tudi oni uniformirajo. In le čuditi se moramo, kako je država še le tako kesno prišla do takega vkrepa. Uniforma pa državna šola ste tako zrasteni, da človek videč prvo sam ob sebi zahteva drugo. Državna šola Je sploh taka, da i učiteljem i učencem njenim pristoja uniforma.
Sola pod državno oblastjo izgubi prej ali kasnej vso prostost in samostojnost. Državi ni nikaker dovolj, da šolstvo vrhovno le nadzoruje ampak je hoče tudi neposredno in samooblastno voditi. Svojo birokrafiško modrost, s katero vpravlja vse druge državne zadeve, vpotreblja tudi na šolstvo. Kaker je gozdnarstvo, kmetijstvo, trgovina, vojaštvo toliko raznih vej državnega vprav-uištva, katerim so postavljena posamezna ministerstva, tako se tudi šola smatra kot posebna sekcija mej drugimi branžami državne vprave. Zatorej se mora pa tudi ona pokoriti istim načelom, 'sti birokratiški tesnosrčnosti, kaker vse dru^e. Tu kar mrgoli nebojnih odlokov, vodil, uaredb, učnih načrtov; zahteva se brez Števila sporočil, zapisnikov in spričeval. Da se pa vse to točno izvršuje, je nastavljenih šolskih svetovavcev, nižih in viših nadzornikov, ravnateljev brez konca in kraja. Vse niti tega obsežnega vpi'avuega stroja se pa stekajo v rokah učnega ministra, Kako bi
potemtakem ne šlo vse izvrstno ? Resnično ! Izborno je vse nastavljeno, vse se mej seboj vjema, nobeno kolesce ne odreče, zapisniki, spisnice, poročila so izvrstno zložena, vse pride o določenem času na više in najviše mesto. Sploh : izvrstno vse — na papirji 1 Toda žal, da papir je mrtev, mrtva je črka!
In mrtvo, odrevenelo je tudi državno šolstvo. Vdušuje je, jemlje mu življenje in gibčnost preslica, katero nad njim vihti mogočna ministrova roka. Iz podržavljenja šol sledi naravno in neizogibno, da se šolstvo prej ali kasnej vklene v jarem pedantičnega mehanizma, pod katerim trpe i učitelji i dijaki. Učitelji so servilni sluge svojih nadzornikov, nadzorniki viših nadzornikov, ti vsi pa sluge ministrovi. Ako pogledamo v našo ljudsko in srednjo šolo, se moramo pač čuditi, kako je na paragrafe in odloke in načrte vse navezano, tako da ne bo učitelju kmalu mogoče niti naloge dati dijakom, niti stavka spregovoriti, ki ni bil prej potrjen in dovoljen od više strani! Kaj. ali niso vže od vlade določeni kosi, katere se imajo dijaki v viših razredih na pamet učiti 1 In ali se ne določuje vže gimnazijskemu učitelju za cel tečaj naprej dan in ura, kdaj bo moral dati dijakom pismene naloge! Da, na nekem gimnaziji blizo nas je začel ravnatelj vpeljavati za dijake in učitelje vezavno izrekovanje latinskih besed, po katerem bi se imelo n. pr. : Cicero de amicitia izrekati: Kikero de amikitija! Ne manjka skoro več, nego da bi minister o začetku šolskega leta z Dunaja poslal zapisane vse stavke, ki jih bodo morali učitelji z dijaki vred skoz leto misliti!
Po vsej pravici se more tedaj državna šola moderne Evrope primerjati z veliko armado, na katere čelu stoji učni minister, generali in stotniki so pa nadzorniki, vodje, učitelji. Tedaj pa kaker pride komando od glavnega štaba: «rechts schaut!« ali «links schaut!» — tako se vse brezvoljno obrača in maršira od naj viših nadzornikov do najnižega učitelja v zadnji vasi, od vseučiliščnih akademikov do najmanjšega paglavca, ki je pretečeno jesen začel obiskovati enorazrednico.
Država je po svojem početku in po poklici vojaška ; zatorej je pa šolo podržaviti isto, kar povojačiti jo.
Povojačeni šoli se pa spodobi nositi uniformo. Saj državna uniforma vže sama na sebi ima nekak vojaški znak. To se spozna posebno iz vojaške kape, in pa iz sablje. Poslednja je po nauku sv. Pavla simbol kaznujoče pravice, ki pripada kralju ; od tega jo dobijo vojaki, da ž njo v njegovem imenu odbijajo krivične napade zunanjih in notranjih sovražnikov. Ne verjamemo sicer, da bodo profesorji ravno se. sabljo v šolo hodili, vender dijaki, videči profesorja v poluvojaški uniformi pred seboj, se ne bodo mogli iznebiti misli, da je s profesorjevo uniformo prišlo v šolo nekaj vojaškega. S tem se bo pa spremenilo tudi razmerje mej učiteljem in učencem, približalo se bo nekako razmerju mej korporalom in rekrutom.
Zatorej pa mora po naši misli, ako hoče biti država dosledna do skrajne meje, tudi rekrutom-dijakom omisliti uniformo s kapo in pušo ! In resnično republika francoska je vže začela snovati — dijaške legije in bataljone 1 Kaker se zdi, meri moderna država se svojim šolstvom konečno le na to, da se iz ljudstva rekrutirajo sami vojaki!
Vsak razumen človek lahko ve, kako mu je soditi o takem šolstvu. Država, ako si je vže osvojila šolo, bi morala pri vzgoji vender tudi Stvarniku priznati malo pravice! Ta je stvaril ljudi v največi različnosti, enega tako, drugega drugače, še dva nista enaka, pravi pregovor. Zatorej pa mora tudi šola skrbeti za to, da se vsakdo prosto razvija po svojem individualnem nagnenji.
Mehanično uniformiranje je za človeka nedostojno ; ker človek ni žival, ampak razumno, prosto bitje. Uniformiranje je pa tudi pogubno, ker po njem se zaduši v človeku individualni nagib, se zavira prosti razvoj duševnih sposobnosti in posebnosti Duševno življenje se vlenobi, vduši; namesto samozavestnih, razumnih in značajnih mož bomo iz take šole dobili servilne, plitve, brezumne in brezvoljne sluge, ničle, s katerimi ne more nihče računiti.
Zatorej proč iz šole s šablono, proč z monturo! Prosto, neodvisno razvijaj se, razcvitaj se šola. Ako pa država vidi, da ne more šolstva drugače voditi, kaker z vojaškim komandom, tedaj naj tudi prizna, da sploh ona ni sposobna za šolsko vodstvo; naj tudi prizna, da je nekdo drug v prvi vrsti poklican, da vodi javno šolo : družina in cerkev !
Državna šola pa politika.
Največe zlo pa, za katerim boleha dandanes državna šola, je njena odvisnost od politike in politiških prememb.
Predmet in ob enem sredstvo šolskega izobražeuja je znanost in umetnost; ti pa imati svoje večne, nespremenljive zakone, neodvisne od vsakaterih politiških strasti in prememb, neodvisne od miuisterske volje. Zakoni pravega in lepega so odsvit večne resnice, zatorej so sveti, nedotakljivi In naloga šolske vzgoje obstoji ravno v tem, da se mladim duhovom vcepi prepričanje o njih objektivni veljavnosti. Le s tem se more v mladini vtrditi prava značajnost, ki obstoji v doslednem mišljenji in delovanji po določenih načelih. Da se pa mladina vtrdi v načelnem mišljenji, se mora podučevauje vršiti enotno, Kaker je resnica ena in nedeljiva, tako mora tudi šolski poduk navzlic različnim vednostuim strokam in raznoterosti učiteljev, ki ga dajejo, v temeljnih načelih biti eden in nedeljiv. Vzgoja in podučevanje, ki si v raznih delih oporeka in nasprotuje, razjeda duhove, spodkopuje v njih vero v objektivnost resnice in prava ter obraja pogubno subjektivistično nazirauje.
la ravno to je, kar očitamo sedanji državni šoli. Šolstvo vodi in nadzoruje naučno ministerstvo, katero po večini državnega zbora pride in gre. Ker se pa državuo-zborska borba vrši mej liberalno in konservativno stranko, se tudi ministerstvo po tem preminja: danes imamo liberalno, jutri konservativno. Vsak minister si pa prizadeva vtisniti državi znak svoje stranke ter pripomoči k zmagi svojim nazorom. Tako tudi naučni minister. Je liberalec, skuša iz šole odpraviti, kar je njegov konservativen prednik vpeljal; je pa konservativen, dela nasprotno. Letos, pod liberalnim ministerstvom, se odobrujejo knjige nekrščanskega značaja, drugoč se bo godilo narobe. Danes meni, jutri tebi. Tako se v javni poduk vvajajo te in one knjige, s knjigami pa ta in ona načela, ta in ona neredkokrat sKrajnostno si nasprotujoča načela. Kaka resnica se ima v šoli predavati, je konečno odvisno od volje ministrove in pa od trme in začasnega prepričanja ali neprepričanja učiteljev in nadzornikov, katerim je dano na izbero, da vpeljejo v poduk to ali ono od vlade potrjeno knjigo. Vsled tega omahuje poduk mej raznimi zistemami, ki se večkrat absolutno izključujejo ; zdaj se povzdiga Kant, zdaj Herbart, tudi Aristotel ali Tomaž, pa spet Darwin, Voltaire, zdaj materijalizem, pa idealizem itd. itd. Nikdar se pa dijakom ne pove, kaj je prav za prav to ali ono, tako da nimajo še o eni reči jasnega pojma, niti vedo, česa se držati!
Po taki vzgoji brez enotnega smotra se mladi duhovi zmedejo, ničesar jasno ne razumejo ; in ker se razni nasprotujoči si nazori v glavi križajo, se mora počasi omajati spoštovanje do resnice, vdušiti vera v njeno objektivnost. Breznačelna vzgoja naredi tudi dijake breznačelue, in ker je načelnost prvi pogoj značaj-nosti in nravstvenosti, je državna šola nesposobna odgojevati, vtr-jevati prave značaje.
Kako poniževalen je jarem, v kateri se vklepa resnica v državni šoli! Odvisna je od volje in milosti vmrljivega človeka-ministra; odvisna od večine glasov v državnem zboru! In —• ako hočemo še dalje — kdo dela večino glasov ? Javno mneuje. To se pa spet preminja po vplivanji politiških časnikov. Ti pa se dandanes skoraj povsod nahajajo večinoma v rokah židovskih krivo-noscev, ki pri tem ne iščejo drugega kaker vmazau dobiček ! Tako se v moderni državi izdaja, tako po blatu tepta resnica, ž njo prepričanje in vest narodov !
In da se to zlo kar mogoče poobči, pripomore k temu še posebno centralizacija moderne države, katera se v takozvanih svobodno-konštitucijonalnih državah izvaja še strože, kaker nekdaj v absolutističnih. Eden in isti državni zbor odločuje po večini glasov osodo tako različnih narodov, ne da bi se oziralo na želje in posebnosti pozameznih. Potemtakem je mogoče, da en sam glas vstvari novo šolsko postavo in poda milijonom državljanov drugo resnico, drugo nravoslovje, kaker so je imela do zdaj. En mi-
nistrov odlok je vstani podanikom neizmerne države zvezati pamet in srce in jih vleči na desno ali na levo, kaker se vlečejo lesene podobice za vrvico. «In Staatsschulen wird kraft des Monopols jede einmal angenommene Thorheit uberall mit Ge-walt durchgefiihrt, so dass das Verderbniss ein alhjemeines werden muss.» Tako piše slavnoznani pedagog J. Knecht. Pač nikjer ne obraja centralizem bolj žalostnega sadu, kaker v javni odgoji!
Tako se po državnem šolstvu čedalje bolj širi mej narodi kraljestvo skepticizma, omajuje se vera v objektivnost idej, v absolutno veljavnost pravega in dobrega; idealizem zatemnuje, vmira, nasproti gremo popolnemu duševnemu nihilizmu !
Zatorej ne moremo pač primerniše skleniti tega poglavja nego z besedami vže prej omenjenega J. Knechta: «Um erziehend wirken und die schlimmen Einfiiisse der Zeitgeister auf die Jugend unschadlich machen zu konnen, solite die Schule iiber den Fehlern der Zeit stehen und denselben kraftig entgegen\virkeu.»
Mi pa rečemo: Šola bodi neodvisna od države in politiških strank, neodvisna od ministra ! .
Kaj priča zgodovina ? Angleška bodi nam v zgled!
Noben narod ni bil, ako smemo tako reči, strože državen, kaker Rimljani. Ako je torej resnično naloga države, da ona vzgaja mladino, bi bili to pred vsem vedeli Rimljani. Toda ravno oni so na to tako malo mislili, da nahajamo tu vso odgojo pri stariših, nikaker pa v državnem delokrogu.
Tudi v srednjem veku so mislili tako Karel Veliki si je sicer mnogo prizadeval za vstanovo šol, a nikaker ni prišel do tega, da bi bil mislil odvzeti vzgojo družini in cerkvi. Se svojimi kapitulariji« ni namerjal drugega, kaker da bi se na šolo in odgojo vpotrebljale določbe cerkvenih zborov.
Celo samooblastnemu Ljudevitu XIV. ni prišlo v glavo vtikati se v šolske zadeve ; dal je v tem cerkvi popolno prostost. V vestfalskem miru se je glasil §. 7. čl. V. tako-Ie:	<Templorum . . . et
scholarum cuique parti suarum cura integra reservetur.» Sola je bila tedaj pri katoličanih in nekatoličanih' vedno še cerkvena.
Državne šole početek, kaker smo vže omenili, nahajamo še le v 18. stoletji. V sto letih si je država šolstvo popolnoma vpo-korila. Mej raznimi evropejskimi državami je k večemu edina razlika, da se sme v nekaterih poleg državne šole prosto razvijati tudi privatna, mej tem ko sije v drugih država osvojila šolski monopol. Le eno državo nahajamo, kjer se je šola rešila splošnega potopa. Ta je Angleška.
Čudno res, kako je Evropa sprejela od svobodne Anglije konštitucijo, a iz te konštitucije izpustila ravno to, kar je v nji
najdragoceniše : od države in njene politike neodvisno šolo, prostost poduka! Učnega minister s tv a angleška vstava ne pozna. Najviši šolski vrad je tako zvani «vzgojevaIni odsek tajnega sveta.» Delovanje tega vrada pa uikaker ne obstoja v vladanji in centralizovanji šolstva, ampak v podpiranji in v spodbujanji privatnih šolskih društev. Najviše šole, kaker vseučilišča v Oksfordu, v Cambridgu itd., kolegiji v Etonu, Harrovu itd., so od države neodvisni in imajo v zmislu vstauovnih pisem cerkveni značaj. Ljudsko šolstvo vodijo privatna šolska društva. Takih društev je deset; največe je «nacijoualno šolsko društvo, » ki je 1. 1874 v svojih šolah štelo 1,573.831 otrok. Vlada ne vriva takim privatnim šolam svojih nadzornikov, ako same tega ne žele. Njih vrhovno vodstvo imajo škofje. Duhoven ima celo pravico učitelja odstraniti in prepovedati rabo šolskih knjig.
Tako je v svobodni Angliji, ki si je, akoravno protestantska, vender ohranila toliko zdravega praktičnega čuta, da razume, kako protinaravno, pogubno je državno, političnim interesom pokoreče se šolstvo !
Smejo tudi duhovni politikovati? — In celo kaplani?!
'Eyco av&gcoTtog etui %o\ixr\s.
Act. Ap. XXI. 39.
Denimo tedaj, da bi se res kdaj spolnilo, kar »Slovenski Na-rod“ in ž njim vsi liberalci po svetu goreče želijo : da bi vsi duhovni kar čez noč morali popustiti vsako politikovanje!
Veliko novega bi sledilo iz tega, marsikaka sprememba.
Iz deželne zbornice n. pr. Ljubljanske bi morale romati vse črne suknje. V državno zbornico bi nikdar več ne prišli plašit možje od kroja Greuterjevega. Kak mir pri volitvah! Kandidat-duhoven bi bil nemogoča reč; celo voliven mož bi ne mogel biti več duhoven. Vže s tem koliko sitnosti manj! Kalanova senca bi za časa volitve nikogar več ne strašila; tudi bi ne bilo treba liberalcem ob nedeljah hoditi v cerkev — kar jim je tako težko — prožit na besede porednega pridigarja — kaplana !
Do takih ogromnih interpelacij, kaker je bila n. pr. lani za Liechtensteinov predlog, bi nikdar več ne prišlo; ker ko bi se predrznil župnik spred oltarja ljudstvo vabiti k podpisovanju, ki liberalec poslal po žendarja, da župnika pelje pred sodnijo, češ, kalil je mir, prestopil svoj delokrog!
Politiškim ali polupolitiškim listom, kaker je „Slovenec“, »Rimski Katolik1' itd. bi vže jutre liberalci se vsemi svojimi trobentami zagodli mrtvašnico. Škofje bi ne smeli nidkar več v svojih pastirskih listih imenovati, tem manj obsojati kak političen dnevnik! Papež bi se ne smel še pritožiti, da so ga oropali posvetnega posestva; „Syllabus“ bi se moral na polovico skrajšati; enciklike: o ..vravnavi krščanske države", o „masonih“, 0 »liberalizmu" postale bi nemogoče, za vse prihodnje čase — premagano stališče !
Sploh imeli bi liberalci mir pred sovražniki, imeli bi prosto roko. In gospodarili bi, kaker bi se njim samim zljubilo.
He, kdo bi pač ne privoščil liberalcem take sreče ! ?
Kaj pa pravi o tem sveto pismo ?
Tudi mi privoščimo liberalcem — kot ljudem vse dobro, posebno pa milost spreobrnenja.
Vender pa, kar se tiče njih želje ali — da govorimo bolj učeno — njih teorije o politikovanji duhovnov, se ne moremo ž njimi zlagati. Zato imamo važne razloge.
Prvič je sv. pismo. Tudi liberalci se, ko jim vgaja, sklicujejo na sveto pismo, katerega ,,čisti, nepopačeni nauk" kaj radi stavijo v nasprotje s tem, kar škofje učijo ali vkazujejo. Primimo jih tedaj pri sv. pismu.
Tu najdemo veljavno besedo moža — aposteljna, sv. Pavla. Ta beseda se bere v stavku, ki smo ga zgorej navedli. Zove se grški „7toMrr]su, latinski „civis“.
Na navedenem mestu trdi sv. Pavel slovesno, da je „an-thropos polites" — človek politik . . .
Vižga no. kje stika politiko — pri aposteljnu Pavlu ! — Da, prav tako je, ljubi moj brate liberalec. Poglejmo !
Bil je Pavel v Jeruzalemu o binkoštih. Judje so to zvedeli in zagnali se nad-nj kaker besne zveri. Kar raztrgati so ga žugali, ko bi ga rimski tribun ne bil izvil njih rokam. Tribun imel je Pavla za egipčanskega rovarja, ki je bil pred kratkim s štiri-tisoč tolovaji vzdignil punt. Pavel pa mu je grški odgovoril, da je meščan znamenitega mesta, namreč iz Tarza v Oiliciji — „an-thropos polites". In ne brez ponosa je Pavel povdarjal to meščanstvo.
Kmalu potem ga je dal isti tribun bičat. Ko so ga pa vže zvezali, vpraša Pavel navzočega stotnika, ali se sme Rimljan
bičati. In začudili so se in bali, „ko so slišali, da je Pavel „7ro/l('r>/s' 'Pafiuios11, da je rimski državljan. Tako je, odgovarja apostelj; in ko mu pravi tribun, da je on sam državljanstvo vkupil si za veliko svoto denarja, se ponaša Pavel: „Jaz sem pa celo rojen državljan!“ In niso ga bičali.
Še en tak slučaj iz aposteljnovega življenja. Bil je v Filipih. Spet so ga se Silo bičali in vrgli v ječo. Drugi dan, ko je Bog po noči s potresom posvaril Filipčane, da so se pregrešili nad oznanjevavci svetega evangelija, so javni vradniki koj sporočili stražniku, naj da jetnikom oditi.A ne da bi šel Pavel. „Bičali so nas javno, nas, Rimljane, vrgli so v ječo, in zdaj nas hočejo na skrivnem ven vreči ? Ne tako, ampak pridejo naj, in naj sami nas ven vržejo.“ Tako se je tudi zgodilo. Prišli so duumviri, prosili jih odpuščanja in s častjo jih peljali iz ječe
—	ker	bali so se, ko so zvedeli, da so Rimljani.	')
Iz	teh vzgledov je prvič razvidno,	da je	bil tudi Pavel,
akoravno vže apostelj in torej duhoven, vender še „polites“, meščan, državljan. Meščanstvo mu je tikalo po rojstnem kraji, rimsko državljanstvo je podedoval vže od očeta. Dvoje prevažno
— politično pravo je bilo to.
A	Pavel je to pravo tudi poznal in	se ga s	ponosom zavedal,	in	je vender še ostal apostelj. velik	apostelj,	svet apostelj.
In Pavel se je dvojega političnega prava celo okoriščeval, in sicer dosledno, trdovratno, ne da bi odjenjal le za pičico, kaderkoli je smatral to za potrebno, ali je imel za to posebnih razlogov. In tak razlog bil mu je povsod rast sv. evangelija, razširjanje božjega kraljestva. Vedel je predobro, koliko bi bilo škodilo Kristusovi stvari, ko bi bil 011 v Jeruzalemu razvpit kot tolovaj, bičan kot hudodelec, moral mesto sramotno zapustiti ali na bičanji vmreti. Ravno tako je bilo v Filipih. Pavel je bil ravnokar iz Azije prestopil na evropska tla. Filipi je bilo prvo mesto, kjer je javno pridigal evangelij. Kak glas bi se bil raznesel po Macedoniji in po Evropi o apostolih in Kristusovi veri, ko bi bil Pavel vže Filipe zapustil kot bičan hudodelec, ravnokar vržen iz ječe, pregnan iz mesta ?! Ne, dokazati se je moralo prej, da je Pavel, apostelj Kristusov, nedolžen, da je krivično kaznovan, prositi so morali prej razžaljivci javno odpuščanja. Zato in prav zato je Pavel povdarjal svoje meščanstvo, svoje rimsko državljanstvo, ker sužnji so bili brezpravni ter z njimi se je poljubno ravnalo, branila jih ni nobena postava, nobeno pravo. Pavel je tedaj hotel svoje sovražnike spokoriti do zadnjega z rimskim državljanstvom — s politiko!
') Ap. dej. XVI.
Kdo je „itokiTr]su ?
Sv. Pavel jo tedaj — politikoval. In duhoven — sme tudi on ? — Ta je lepa !
Da bomo pa videli, da je res tako, moramo pred vsem preiskati, kaj je to, kar apostelj imenuje „nohirrjsu, in je li tudi duhoven nnolt'zr]su.
Pomen te besede, kak er tudi lat. „civis“, nemški „ Burger “, je močno raztezen in nedoločen Vender si dandanes, ko govorimo o politiki, s to besedo predstavljamo nekaj določnega. Mi ,)i dajemo nekako isto določbo, katero ima vže pri Aristotelu. Ta filozof določuje namreč pojem nolizrjs: človek, kije sposoben vdeležiti se javne oblasti, kar se zgodi s posvetovanjem in s presojevanjem javnih zadev. ') Vsposablja pa za to postava, ki navadno tirja neko starost in zrelost, večkrat tudi določeno mero znanosti ali premoženja kot pogoj, da se sme kdo vdele-ževati pri razpravljanji javnih zadev.
Obsežnost javnosti je po velikosti moralne skupine širša ali ožiša. Kdor je sposoben vdeleževati se občinske oblasti, je Občinar, in sicer po obsegu občine: meščan, tržan, vaščan Kdor Pa ima pravico javno presojevati ali določivno vplivati na državne zadeve, se zove državljan.
Ko govorimo o politiki, mislimo dandanes navadno le državne zadeve. Novejša država se je prevstrojila na podlagi ljudske vstave. Po ti se ljudstvu dovoljuje vdeležba pri postavodajstvu, katero ljudstvo izvršuje po prosto izvoljenih poslancih. Volitve so tedaj najvažniše politično pravo novejšega državljana.
Seveda omejuje postava to pravico, enim več, drugim manj, druge spet popolnoma izključuje. Glede ostalih vstavnih pravic pa dovoljuje postava protejše gibanje, tako da more dandanes vsaj posredno vplivati na državno politiko vsak človek brez razlike stanu, starosti ali spola, da je sploh le duševno zmožen. Mej vstavne pridobitve poslednje vrste spada pred vsem svoboda govora in tiska Nihče ne more nikomur ovirati, da s pismom ali z besedo svojo sodbo o tej ali oni javni zadevi in tako modalno vpliva na one, katerim pristoja neposredno vrejevati državne razmere; da se le zdrži mej postavno določenimi mejami.
Najvažniše politične pravice so torej dandanes : prvič volit-vena, drugič pravica svobodno izjaviti svoje mnenje o javnih zadevah; to se pa spet godi ali ustno, posebno na ljudskih shodih in v postavno potrjenih društvih, ali pismeno, kar se pred Vsem godi po javnih časnikih. Kaker se pa lehko razvidi, ima poslednja pravica, ki obsega svobodo govora in tiska, svoj zadnji
>) Polit. III. I. 1.
smoter, vdobi svoj pravi pomen v volitvah: okrog teh se konečno suče vsa vstavna borba, v izid teh se državljani poslužujejo malo da ne vseh vstavnih svoboščin.
Tudi duhovni so državljani. Sposobni za politiko so tudi kaplani
Vprašamo tedaj: se smejo teh svoboščin posluževati tudi duhovni?
Pred vsem moramo glede tega vprašanja odgovoriti, ali so tudi duhovni državljani.
Kje stoji zapisano, da niso ? Jih morda naredi nesposobne za državljanstvo zakrament mašniškega posvečenja ?! Kje kaj takega izreka, kje določuje sv. cerkev V Ne ostanejo li, akoravno duhovni, še pravi ljudje, se vsemi naravnimi sposobnostmi ?
Zatorej pa ne more nihče duhovnov kot takih odganjati niti od volitev niti od presojevanja javnih zadev, ako le dopolnijo tiste pogoje, od katerih dela državna postava odvisno vdele-žitev pri političnem delovanji.
Ali jim morda za to manjkajo duševne sposobnosti V
Kaj vsposablja človeka za politiko, za razpravljanje javnih vprašanj ? Znanost in skušnja. Čim temeljitejše in više se je kdo izšolal in teoretično izomikal, tem leže mu je javno življenje razmotrivati in vsakdanje prigodke in prikazni razsojevati z vi-šega stališča. Duhoven pa spada v razred više omikanih ljudi.
Pred vsem zahteva, politika poznanje nekaterih vprašanj, ki globoko in odločivno segajo v politično življenje. Politik mora načelno uraeti. kaj je država, kaj vstava, poznati mora razliko mej postavodajno in izvrševaino oblastjo, mora vedeti, kaj je bistvo postave od kod dobi postava svojo zavezavnost, mora imeti vsaj temeljne pojme opravu: ker je nadalje država in njena vstava bistveno zrastena se, zgodovino in njenim pravom, mora politik poznati tudi zgodovino, in ker stoji država v nekem razmerji s cerkvijo, se mora raztezati to znanje tudi na cerkveno zgodovino in njeno pravo.
Vzemimo li duhovna na najniži stopinji, vzemimo vaškega kaplana. Poglejmo mu v možgane in premerimo njih vsebino ter primerimo s tem, kar najdemo v glavi tistih, ki hočejo dandanes politiko voditi in javno mnenje delati. Alej temi nahajamo ne inalo takih, ki niso dokončali viših šol, naredkokrat celo takih, ki se niso mogli niti skozi srednje šole preriti. Veliko politiških sotrudnikov in vrednikov daje ljudsko učiteljstvo. Bog v&ruj, da bi poštene učitelje sodili, še manj pa grajali ali sumničili. A pošteni učitelji vedo, kaj so, in ne bodo pač precenili svojih zmožnosti. Jaz govorim le e tistih, ki mislijo, da so res nositelji in
zastopniki najvišega znanja, da so luči, prod katerimi otemni vaški župnik in kaplan, kaker zvezde pred solncem. Taki hočejo dandanes n. pr. na Češkem imeti v politiki prvo besedo, voditeljstvo. In kaka je tista učenost? Z ljudske šole je morda prišel na učiteljsko pripravnico in potem, ko je tu v štirih letih obletel vse mogoče vede, kaker: verstvo, zgodovino, matematiko, fiziko, naravoslovje pedagogiko, risarstvo petje, godbo itd., naredi morda maturo — in vsposobljen je za učitelja! Prav. Denimo, da bo dober, izvrsten učitelj, kakeršnih tudi resnično po Slo, venskem ne pogrešamo. Vso čast jim. A za politiko ? Je li sposoben, da dela, da vodi javno mnenje, da razpravlja, da določuje vprašanja, ki segajo globoko, ki pretvarjajo politično življenje ? ! Znak dandanašnje učiteljske izobrazbe je breznačelna plitvost, po kateri si sicer naberejo marsikaj gradiva, toda vgiobijo se ne v nobeno vedo, ampak ostanejo le na gladkem površji. Ako se drzne tak omikanec v javnost razpravljat prikazni in zadeve, ki imajo svoj početek, svoj vzrok v zgodovini, v duševnem naziranji narodov, nut morajo temeljitost nadomeščati bliščeče fraze; kjer zadene ob zamotana vprašanja, katerim je kos le možak globokega razuma in bogatega izkustva, pomagati mu mora iz zadrege sofi-stika. Površna omika poraja v politiki šarlatanstvo, šovinizem ; ona poplitvuje javno mnenje in dozarja narode za socijalistične prekucije.
Nekaj drugače je z vaškim kaplanom. Res, mlad je še sicer, vender ne otročji: mož je. star pet' in dvajset, trideset let. In ta kaplan ima za seboj 10, reci: šestnajst let šole. To je vže nekaj. Mej temi je osem let gimnazija. Na tem gimnaziji je svetno zgodovino dvakrat premlel. Na višem gimnaziji je bral, je študiral stare klasike: Livij ga je vpeljal v duh starorimske zgodovine in običajev prvega poiitiškega naroda, pri (‘iceronu je po slušal klasično dovršene politične govore, Demosten 11111 je se svojo temeljito, krepko besedo pojasnil težnje polit.iških strank in strasti; Tacit 11111 je razkril politiške spletke rimskih imperatorjev in oblastnikov, Homer ga je peljal v starodavne čase, ko so kralji o politiških zadevah posvetovali se z ljudskimi starešinami. Itd. itd. Učil se je na gimnaziji tudi nekaj filozofije. Slednjič, česar ne smemo zamolčati, naredil je maturo, za katero je moral vse še enkrat ponoviti in prekuhati; matura je bila še pred kratkim, vsaj v Ljubljani, v glavnem gnjezdu, v katerem se urijo slovenski kaplani, pogoj za vsprejem v bogoslovje.
To vse je dobil kaplan na gimnaziji. Dovršil se je pa še le v bogoslovnici. Naši bogoslovci — ni treba misliti, da po semeniščih le jedo in spijo. Kratko nikar, marveč vemo iz lastne skušnje, da imajo dosti dela, in da njih velika večina to delo vestno, natančno opravlja. Učijo se šolskih predmetov, bavijo se pridno tudi z drugimi strokami. V semenišči še le, kaker smo i sami skušali i so nam tudi bogoslovci zatrjevali, pride mladenič k pravi, načelni zavednosti. Pred vsem mu pa oči odpre metali-
zika, sploh filozofija, za katero so po nekaterih bogostovnicah posebne ure; nadalje mu načela zjasni teologija osnovna in dogmatična. Tu se načelno razpravljajo naj viša vprašanja o Bogu, o človeku, o svetu ; tu se poznavajo razni sistemi, filozofi. Da ne govorimo o učenji sv. pisma, s katerega Božjo besedo se bogoslovcem pojasnjujejo razna vprašanja in razmere človeškega življenja ; imamo v bogoslovji cerkveno zgodovino, ki dopolni zgodovinsko znanje z gimnazija, sosebno glede razmerja cerkve do države. Slednjič pride cerkveno pravo, ki se povsod dotika naravnega in državnega prava. Vse te stroke razširijo obzorje prihodnjega kaplana ter ga postavijo na više stališče, da zamore ne le načelno presojevati človeško življenje sploh, ampak tudi, ako treba, vtikati se v politiko.
Rešpekt tedaj pred kaplansko omiko ! No, vem pa, kako se navadno duhovne in kaplane	odganja	od javnega	življenja:
sveta ne poznajo, skušnje nimajo	gospodje	kaplani!	No,no, kdor
tako govori, navadno misli, da ne more človek poznati „sveta“ in „življenja", ako ni sani vganjal vseh burk in vdeležil se vseh lumparij v kakem vseučiliščinem mestu! Kaker da bi bilo res, kar se pravi: *Nur Lumpe sind bescheiden“! Mi pa trdimo, da kaplan, ki je bil le nekaj let v pastirstvu, si pridobi več izkušnje in boljše pozna „življenje“, kaker marsikateri mož, ki je svoje bivanje na vseučilišči podaljšal na deset let, in družili deset let prepisal v vradnijski kanceliji. Kaplan v pastirstvu stoji v neposredni dotiki z ljudstvom, on mu .je učenik, vzgojitelj njegovih otrok, on svetovavec, on tolažnik	v revah,	posebno	pa	v bolezni
in o smrtni uri; on deli ž njim	žalost in	veselje.	A	ne le zu-
nanje lice človeškega življenja spoznava kaplan, ampak dano mu je zreti v najskrivniše kote človeškega srca, v tiste tajne tmine, ki se nikomur na zemlji ne odpirajo nego namestniku Božjemu, kakeršen je tudi zadnji kaplan na deželj; on zasleduje zunanje življenske prikazni do njih pravega vira, ki tiči v prosti volji, v strasteh človeških. Zatorej 11111 je pa tudi mogoče o marsikateri reči v javnem življenji izvestniše soditi, marsikaterim političnim težnjam in činom leže priti do dna ter najti jim pravega razloga, kaker morda vže osivelemu politiku, ki ni znal nikdar dostojno ceniti mogočnih moralnih sil, katere zastopata volja in srce človeško.
Kaj pa pravi sv. cerkev h kaplanski politiki ?
Naši gospodje liberalci bi le tedaj pravdo dobili proti nam, ako bi mogli vsaj en odlok pokazati, s katerim bi bila cerkev duhovnom enkrat za vselej prepovedala vsako politikovanje. Tega pa niso vstani in to je dovolj za nas. Res sicer, da škofje ne poganjajo navadno svojih duhovnov na terišče politiškega agito-vanja, da, neredkokrat so celo politiko sebi podložnih duhovnov
ostro grajali, jim jo prepovedavali; a to se je zgodilo le t u in tam za posebne slučaje, glede na posebne časovne okoliščine, nikaker pa, da bi načelno duhovsko politiko obsojali. Ta prikazen nam pa le priča, kako nevarna je politika za duhovna, in da zlorabi lahko tudi duhoven politiko. To je pa vse drugo, kaker trditi: duhoven ne sme v politiko ! To je marveč duhovnu resen opomin, naj politikuje v duhu in v odvisnosti od sv. cerkve in svojega škofa.
Da ne govorimo o tistih časih, ko so duhovni in škotje pri vladarjih in v politiških zbornicah imeli prvi sedež s plemenitaši, o časih — in take pomnino še mi — ko je tudi papež, kot svetni vladar, celo m oral politikovati, hočemo se marveč ozirati na novejše določbe, katere je cerkev dala o dandanes tudi na Slovenskem velevažnem kaplanskem politikovanji, kaker tudi na izreke imenitnih katoličanov.
Za naše dobe je še veljavno cerkveno pravo Tridentinskega koncilja, kateri sicer določuje, naj cerkveni dostojanstveniki ostanejo na svojem mestu, toda mej drugim jih od te dolžnosti odvezuje za slučaj, ko bi 11 e mogli biti doma z a r a d kakega p os la ali državnega opravka.1)
Iz tega razvidimo, da cerkev, kar se tiče načela, svojim duhovnom dovoljuje vtikanje v državne zadeve. Za to pa ima več razlogov. Prvič more duhovna vezati dolžnost d > države, da izvršuje svoja polit iška prava. V tem zmislu opomina prov. konc. Pariški 1. 1849 svojo duhovščino: „Naj ne misli duhoven, da njega nikaker ne zadevajo politiške reči. Duhovni namreč imajo kot državljani svoje dolžnosti nasproti državi, kar zahteva zrelo razsodnost in značajnost. “
Drugi razlog, zakaj cerkev ni hotela in noče duhovnov popolnoma izključevati od politike, je njih viša izobraženost in duševna spretnost ter vestnost, ki zamore državi prinesti veliko koristi. Zgodovina priča dovolj, da so večkrat duhovni državo rešili s previdnostjo in dobrim svetom. To so vladarji sami radi priznali ter jim dali v politiki važnih pravic, tako da so duhovui s tehtno besedo odločevali ali vsaj vplivali na vojsko in mir, na postavodajo, na vse važniše državne in mejnarodne zadeve. Tudi dandanes velja isti razlog. Poslušajmo, kako piše eden najime-iiitniših publicistov novejše dobe. Veuillot: „Dobra politika mora hiti verska kaker morala: in glej, ravno zato so teologi in duhovni, ki poznajo Božjo postavo, najboljši svetovavci, in ne red-kokrat najzanesljivejši ministri, ki si jih morejo izbrati vladarji. Dd ene strani poznajo človeško srce, katero so sami dolgo časa izpraševali in sodili ob luči čiste in neizprosne postave Božje; od druge strani pa spoštujejo pravo in ne zanemarjajo dolžnosti,
Sesa. XVIII. C. 1. <1. ref.
ker tehtajo človeške zadeve na tehtnici Božjega svetišča. Njihov duh, ki se ne pokori podlim strastem, se obrača na više smotre, mej tem ko jih vest zavezuje, da vedno zvesti ostanejo pravici/
Sicer pa ni cerkev nikdar zabila, kar opomina apostelj: „Nihče, ki se za Boga vojskuje, se ne zapleta v posvetne opravke.“ Za Boga se vojskujejo duhovni; zatorej pa mora cerkev skrbeti, da ostanejo v vsem delovanji vedno zvesti svojemu poklicu, da ostanejo vojaki Božji To morajo ostati tudi v politiki. In na to mora cerkev ravno dandanes tem strože paziti, ker se je nekako tudi politika ponižala do ljudskih strasti. Nekdaj se je zdržavala v dostojni višini ter je bila opravilo učenih, izkušenih, treznih mož, dandanes je pa revolucija splavila vse jezove dostojnosti in po-stavnosti in priborila šiloma pravico do politikovanja tudi veliki druhali, ki se daje voditi trenutku in slepi strasti. Mož, ki se dandanes vrže v tok političnega življenja mora večkrat gaziti po blatu ter mazati se. Ne le da mora večkrat rabiti trpke besede, ampak neredkokrat piide v položaje, kjer mu je skoraj nemogoče braniti avktoriteto; da, izpostavlja se zaničevanju, psovanju, morda celo pljuvanju in tepežu. Kako težko je tedaj duhovnu, ki ima biti po poklici angelj miru in sprave dostojno se vesti in vsestransko varovati duhovsko dostojnost! Kjer se je razburila strast, ne zda nič vse pomirjevanje niti zarotovanje.
Oziraje se torej na veliko nevarnost, ki preti dandanes od politike dostojnosti duhovskega stanu, ne neha cerkev duhovnom ponavljati glede politike nekaterih resnih opominov in jim dajati vodil, kako oprezno jim je hoditi po opolzli politiški poti.
Skoraj po vseh novejših cerkvenih zborih se duhovnom priporoča ali kar nalaga, naj poslušajo pri politikovanji glas svojega škofa, naj se ne spuščajo v politiko brez njegovega vedenja in dovoljenja. Tako opomina n. pr. Turski prov. koncilj 1849 : „Cim bolj rastejo dandanes politični prepiri, tem bolj morajo paziti tisti, ki stopijo na to polje . . . Posebno pa duhovni naj ničesar v tem ne počnejo, ako se niso prej s škofom posvetovali in od njega dobili dovoljenja/ Prov. konc. v Utrehtu 1. 18(55 pa določuje: ..Nobenemu duhovnu ni dovoljeno vstrajno pečati se s politiko brez posebnega privoljenja škofovega."
Ne le to. ampak prov. koncilj Parižki hoče tudi, da se duhovni, posebno tisti, ki opravljajo duhovno pastirstvo, v težkih slučajih obrnejo do škofa ter od njega pozvedo, kako jim je ravnati ali govoriti. Ker, kaker uči nadalje prov. konc. Abij. (1 1850) „naj pač ne menijo duhouii, da smejo o političnih vprašanjih misliti, kaker se jim ljubi, ker tudi glede teh vprašanj zabredejo ljudje vsak dan v največe zmote, katerih veliko so vže zavrgli rimski papeži v raznih okrožnicah."
Nadalje navaja sv. cerkev poseben razlog, zakaj se duhoven vtika v politiko. In ta je pred vsem, da branijo vero ter odbijajo napade na sv. cerkev. Ker so duhovni vojaki Kristusovi,
morajo povsod le Kristusa iskati Tako tudi v politiki. Ta točka je pa dandanes tem veče važnosti, ker si je država osvojila ne malo pravic, katere po naravnem in božjem pravu pristojajo le cerkvi. V političnih zborih se po večini glasov določujejo strogo verska vprašanja in zadeve, ki odtegujejo narode cerkvi in veri. Državni zbori zametajo konkordate, vpeljujejo civilni zakon, brezversko šolsko postavo itd. Ako je tedaj volk vdrl v svetišče Božje ter odnesel iz njega najdraže svetinje, da jih oskrunja in in vlači po terišči političnih strasti, ne bo li smel škof, ne bo smel duhoven povzdigniti glasu ter opozoriti svojih vernikov, ne bo smel za volkom v zbornico, da mu iztrže svetinje in jih prinese nazaj v svetišče ? In prav to je, kar posebno v naših časih daje duhovnom ne le pravico, ampak nalaga celo dolžnost, da politikujejc. Kaker namreč vemo, se je posvetno razumništvo cerkvi večinoma izneverilo, od njega si smemo pač malo obetati, da bo vstrajno in odločno branilo, zagovarjalo vero in krščanske ideje; kdo bo torej prišel v javnem življenji cerkvi na pomoč, ako ne duhoven?
Slednjič priporoča sv. cerkev duhovnom-politikom previdnost in pravi način v politikovanji.
„Za čast sv. vere, za dostojnost duhovniškega stanu in blagor duš se mora duhoven v politiki vedno tako vesti, kaker je primerno njegovemu svetemu poklicu in vzvišenemu poslovanju. On mora v p o 1 i t i k i vse razsoj evati v luči sv. vere, ter mej raznimi premem-bami in borbami, katerim je človeško društvo podvrženo, mora povsod meriti edino na to. da v t r j u j e Božje kraljestvo, da povišuje sv. cerkev, da p o v s p e š u j e i svoj i vernih kristijanov večni blagor. Zatorej naj nikdar ne zabi, da je služabnik Kristusov in da zanj posluje. Zatorej bodi duhoven vedno mož Božji, bodi vsem vse, kaker apo-stelj, da vse pridobi za Boga. Duhovni naj bodejo vzvišeni nad s t r a n k a m i in naj ne dajajo povoda sumničenju, da morda služijo tej ali oni stranki, marveč naj očitno pokažejo, da drugega lie namerjajo nego branit vero in društvo; tako ohranijo vselej popolno neodvisnost v spolnovanji svojih duhovniških dolžnosti, ter jih vsi spoštujejo in ljubijo, akoravno imajo različne p o 1 i t i š k e nazore. Močno bi se zagrešil duhoven, ki bi izpovedal v politiki nazore nasprotujoče verskim določbam ali pogubne dr u-štvu . . . . Ko izvršuje duhoven svoje civilne in politične pravice, naj se vedno da voditi svoji vesti, ne imej nič drugega pred očmi, kaker korist cerkve in človeške družbe, ter pazi naj vselej, da si ne bo nakopal jeze i n sovraštva z neprevidnimi besedami aii dejanji, kar bi mu potem duhovno pastirstvo obtežilo in brezvspešno nacedilo. Ako ga pa kdo vpraša za svet, kako bi izvrševal svoje
politiške pravice, naj odgovori kratko in oprezno, da se pokaže nič manj previdnega kot kača, nič manj prostega kot golob."
Tako prov. koncilj Bitur. 1. 1850. Zlate besede ter vredne, da si jih vsak duhoven globoko vtisne. Pa tudi liberalci imajo v njih svoj delež, ker iz njih je razvidno, da cerkev tudi v naših časih dovoljuje duhovnom politikovati, le da jim hoče dati vodila, katerih se naj držijo v politiki.
Pred vsem morajo duhovni politiko p o d r e j e v a t i cerkvi in veri. Nikoli se nimajo v strankarstvo toliko zaplesti ali po-tičnim težnjam se tako pokoriti, da bi vsled tega trpela resnica ali duhovniški poklic. „Pazite, da ne boste nikaker zadev naše svete vere žrtvovali v korist katerekoli stranke." Prov. kone. Balt. 1858. Vstopati pa v društva ali vtikati se v zadeve čisto politiške, ki se vere nikaker, niti posredno, ne dotikajo, zdi se, da ne pristoja duhovnu, niti je po duhu sv. cerkve. Pred navedeni koncilj kaj takega kar prepoveduje svojim duhovnom: ^Duhovni se nimajo vdeleževati golo politiškili shodov, ako ni to potreba za izvršitev državljanskih pravic." Isto tako prov. konc. lhibl. 1852 : „Opominamo vse duhovne, naj se ne vdeležujejo čisto političnih shodov.11
Cerkev želi torej, da se duhoven vdeležuje in sodeluje le pri takih družbah, pri takih shodih, in sploh pri takih političnih podjetjih, ki se vsaj posredno nekako nanašajo na vero in blagor človeštva; ker le tako bo zadostil aposteljnovemu opominu: „vojak Kristusov se ne sme zapletati v posvetne reči.“
PISMA BREZVERCU
o najvažniših filozofijskih in verskih vprašanjih.
I.
Teženje po spoznanji resnice. Djiravinizein.
Srčno me je razveselilo, da ste tako odkrito izpovedali, kako Vas zanimajo vprašanja, ki so brez dvojbe najviše važnosti. Preden se pa začnemo razgovarjati, je neobhodno potrebno, da si pojasnimo drug drugemu svoje stališče. Bodite, kar se tiče mene, prosti ter odkrite brezobzirno svoje dvome in vgovore, dasi bi
tudi povsem nasprotovali mojemu verskemu prepričanju. Naše prijateljstvo nima se s tem prav nič rušiti.
Sicer mislim, da razlika mej nami ni tako neskončno velika, kaker bi se dozdevalo komu pri prvem pogledu. Saj sami zagotavljate : „Razum in resnica, po katerih težiti je slehernemu človeku sveta dolžnost, sta mi bila od nekdaj v največih čislih. “ Te besede jasno pričajo, da priznavate bivanje objektivne resnice, ki je neodvisna od našega subjektivnega vziranja, po kateri težiti je naša najsvetejša dolžnost. V tem se vjemam z Vami popolnoma ! K spoznavanju resnice pa nas vodi razum, in prav zato mislim, smatrate tudi razum za največe dobro.
Toda tu krenejo pota naša vže na razen. Kaker očividno pričajo vse Vase dosedanje trditve, je Vam razum jedini vir resnice. S tega stališča je pač dosledno, da vgovarjate : Vam katolikom velja poleg razuma tudi še razodetje, velja vera, od koder zajemljete baje resnico. Zatorej je Vam razum skoro brez posla. Katolicizem je globoko ponižanje razuma, terja vero v nauke, ki naspiotujejo načelom razumovim. V dokaz navajate znane besede Tertulijanove.
Ali kljubu temu drznem se trditi, da vera moja, vera katoliška ničesar ne terja, kar bi vtegnilo nasprotovati načelom razuma. Razum je, ki naganja verovati celo skrivnosti! Resnično povem : po mojem prepričanji ne nahajamo razumniših nazorov o svetu nego so katoliški. No, ali znam, da se boste pri teh mojih besedah pomišljali, z glavo zmajali in radovedni pričakovali, kako li hočem svoje trditve vtemeljiti. Toda o tem, kaker tudi o reku Tertulijanovem, namerjam kasneje o priložnosti govoriti. Sicer hočem svoje katoliško stališče popolnoma popustiti in strogo postaviti se na stališče golega razuma, katero je po Vašem prepričanji jedino dovoljeno. Pišite prosto, ne da bi se na-me ozirali ; ako bi pa zapazili, da zajemljem svoje dokaze iz vere, dam Vam oblast, da koj pretržete naše dopisovanje.
Začnimo od kraja. Kaker Vi menite, je človeku nemogoče do resnice; meni se zdi to neverjetno. Vi primerjate borbo za resnico brezkončnemu desetinskemu drobu, češ, ves trud je zaman. Razumu je nemogoče do spoznanja resnice! In tako tudi človeku nemogoče do svojega smotra ! Vprašam, ali bi ne bila to brez-smotrenost V Razum, ki je po svojem prirodnem bistvu vsposob-Ijen spoznavati resnico, ki z ognjenim hrepenenjem po njej teži — ta razum bi imel na veke obsojen biti v temo, v nevednost! V Jaz sicer ne vem, kako mislite o početku narave v obče, in po-sebe narave človeške, vender bodi Vaše mnenje kakeršnokoli, bi po Vašem morali priznati v človeški naravi nasprotje: ker narava bi nas gonila za resnico in ista narava odmikala nam jo na večne čase.
Nikaker! Ali ne vidite v naravi največe smotrenosti V Slednja stvarica ima svoj določeni smoter, pa tudi možnost in sposobnost
doseči ga dobi sleherno bitje od narave. Živalsko telo, n pr. terja za svoj obstanek telesne hrane. Vprašam, ali bi ne bilo absurdno vže misliti, da bi narava, ki poraja živalske organizme, ne bila poskrbela za njihovo ohrano ?
Kar pa pišete o Danvin u. priča dovolj, da izpovedate mate-rijalistični monizem, katerega je prav za prav 011 iznašel. Menim pa. da se da mnogokaj oporekati proti Danvinovi teoriji, ne samo z modroslovnega, ampak tudi z naravoslovnega stališča. Dobro veste, da razlaga Danvin, za njim danvinisti vesmir in vse brezštevilne prikazni rastlinskega in živalskega, življenja — tudi človeškega iz prostih, čisto materijalnih prasnovi. Osnovni nauk danvini/ma je večnost materije in njenih sil.
Toda, kako dokazati večnost materije! Učenemu raziskovanju se to še ni posrečilo. Prepričani smo tudi, da je v tej zadevi ves napredek na veke zaman. Kajti vže površno premo-trenje fizikaličnega zakona trajavosti, dokazuje prav očividno, da materija ni absolutno bitje, imajoče v sebi vzrok p r i 1 i č e n svojemu bivanju. Telo namreč miruje po zakonu trajavosti neprestano, dokler ga druga venanja sila ne zagiblje, in se giblje neprestano, dokler ga druga venanja sila ne vstavi.
Nobeno mirujoče telo ne more se samo o sebi zagibati in nobeno premikajoče se samo o sebi. vmiriti. Vže iz tega se da sklepati, da snov ni sama od sebe ampak od drugega Ali recimo tudi, da sama od sebe! Njena prvotnost je morala biti ali mirovanje ali gibanje. Akoje bilo mirovanje, priznati moramo, da biva materijo gibajoč vzrok izven, ker drugače bi bilo sedanje gibanje brez vzroka. Ako je pa bila v materiji od vekomaj tendencija gibanja, morala bi se tudi dandanes očividno javiti. Toda nasproti temu so vse dosedanje izkušnje Ko merimo gibanje,- je nam absolutna lenost snovi načelo. Nihče ne pripisuje telesom kake vsobljene gibajoče moči. Vse naše izkušnje izključno dokazujejo, da se gibljejo telesa, drugo od drugega, brez konca. Ako bi torej izven teh vzajemno gibajočih se teles ne bilo gibajočega vzroka, imeli bi celo vrsto gibanj brez vzroka, brez razloga. S tem pa rušimo zakon vzročnosti — temeljno načelo našega spoznavanja.
Pa tudi geologiška preiskavanja niso Danvinovi teoriji nič kaj vgodna. Ne da se več dvomiti, da se je živalsko življenje na zemlji kasneje počelo nego rastlinsko. Tudi je bila doba, ko ni bilo ne živali ne rastlin. Najmlajši prebivavec zemeljski pa je človek. Po soglasni misli vseh naravoslovcev biva človek na zemlji še le nekoliko tisoč let; pri živalih in rastlinah pa štejejo stotisoče in milijone. Vprašamo, kako so se iz anorganskih bitij razvila organska? Dalje, kako se je zvršil velikanski prehod od rastlin do živali in kako od živali do človeka ?
Danvinisti so iztaknili svojo ,generaiio ae<iuivoca”. Mislili so, da je s tem velika skrivnost vže rešena. Iz najpopolniših
anorganskih oblik razvile so se baje najniže rastlinske oblike itd., dokler se ni dovršilo razvijanje do človeka. Toda najnovejše preiskave omajale so teorijo „generatio aequivoca.“ Odpovedal se jej je vže skoro ves učeni svet „Generatio aequivoca“ vidno hira, od kar je Pasteur po naročilu francoske akademije dokazal, da je praplodnja močelk, katero je Pouchet z nova zagovarjal — laž. S tem je izgubila vera v praplodnjo ali vera v organizme iz anorganske materije svojo zadnjo vlovko ter se je — po mnenji Huxley-a — stegnila!
Zato pravi sam Virhow : „Čas je odpovedovati se tej znanstveni šari. ki smatra vse življenske prikazni za gole mehaniške rezultate molekularnih sil osobljenih sostavljajočim telesnim delom. Kaker ne moremo reči, da se giblje topova kroglja s svojimi lastnimi močmi, in da je sila, s katero vdari ob druga telesa, proizvod lastnosti njene podstati, .... tako ne smemo si tudi nikaker razlagati, da so življenske prikazni sam goli rezultat lastnosti razne dele sostavljajoče podstati .... vGeneratio ae-quivoca“, posebno ako se vzame kot samotvorba, je ipak ali pravcato krivoverje ali zlodejevstvo . . . x) Ako pa izgubi „gene-ratio aequivoca“ svoje znanstveno ozadje, je odzvonilo danvi-nizmu za večne čase.
Radoveden sem, kaj mi boste odgovorili.
II.
Dalje o darvinizmu Živenjski princip Človek pa opica.
Govor.
Priznati moram, da sem Vas prenaglo obsodil za materija-lista. Kajti uverjate, da nikaker ne izpovedate podlega materija-lizina Biichnerjevega, temveč da se nagibljete bolj k monističnemu idealizmu. Nič me ni moglo bolj razveseliti, kaker to. Saj tudi jaz sovražim materijalizem, tudi moje geslo je: idealizem!
Veiuler pa menim, da precenjate še vedno materijalizem. Jaz bi sosebno Darwinu ne mogel priznati one izvenredne ge-Bijalnosti, radi katere ga toliko občudujete. Ima sicer nekaj, česar mu ne moremo odrekati: to je izvirnost hipoteze, na kateri sloni njegova zistema. Glavna zasluga njegova pa ostane vedno le v tem, da je probudil znanstveno raziskovanje.
Dovolite mi tedaj, da se nekoliko pomudim pri glavnih točkah Danvinove teorije. Zistema, ki izvaja vse življenje in sploh Vsa bitja jedino le iz materiji;, se pač ne da več vzdrževati! Vi sicer dvomite o absolutni trajavosti materije, češ, da more imeti 1 drugih, do sedaj še skritih lastnosti. Toda jaz mislim, da bi pač
Vircho\v, Arcliiv f. patholog. Anatomi« vinil Pliysiologie B. III. S. 22
težko našli učenjaka, ki bi zaresno dvomil o absolutni trajavosti materije, ker je jasna, evidentna, na nji sloni vsa mehanika in fizika.
Vi sicer izpodbijate znanstveno potrjene rezultate z drugimi nepoznanimi in znanstveno še ne dokazanimi lastnostmi materije ; a to je pač predrzno in v znanstvu celo nepriležno. Povejte odkritosrčno, je li znanstvenemu raziskovanju častno sklicevati se, ko Vas spravijo v zadrego jasni dokazi, na negotove sile ? Potemtakem bi ne bilo pač nobenega nezmisla, ki bi se ne dal zagovarjati proti obče priznanim resnicam, vsaj z nekoliko verjetnostjo.
Poleg tega so se ponesrečili vsi dosedanji poskusi, kako bi se ovrgla absolutna trajavost materije. Vzemimo n. pr. poskus Zollnerjev, kojega Vi sami omenjate. Njegova podmena (hipoteza) o četrtem obmeru (dimenziji) t. j. o štiriobmernem prostoru, se ne da nikaker vzdrževati. Prostor s štirimi obmeri je nezmisel. Kdor bi kakerkoli poskusil zagovarjati to hipotezo, bi moral le še bolj priznati njeno ničevost. Poskus, s katerim hoče Wirth Zoll-nerjevo teorijo rešiti, priča o tem dovolj. Vzel je n-obmerov ; to je pa „petitio principii.“ Opravičiti bi se dala ta hipoteza le, ako bi se moglo dokazati, da število obmerov ni absolutno določeno od narave in bistva prostorovega.
Kar se pa tiče vspehov pri somnambnlih in medijih, je vedno bolj očito, da se ne dajo razlagati naravnim potom. Katoliški učenjaki so skoro brez izjeme prepričani, da pri teh prikaznih posrejujejo duhovi. Tudi veste, da se število spiritistov dan za dnem množi	in da	štejejo privržencev vže	na	milijone,
kateri vsi soglasno	trde,	da so mediji v zvezi	z duhovi; ti
so pa, kaker večinoma menijo, duše rajnkih. Da so pa resnično duhovi pri tem, priča najsijajniše vtis, katerega napravljajo spiriti-stični shodi, kajti materijalisti, ki so prej zanikali vsakošno bivanje duhov, začeli so, potem ko so se vdeležili takih shodov, najodločniše zagovarjati bivanje duhov.
Druga točka, o	kateri	bi rad obširniše govoril,	se	tiče prehoda od neorganskih	bitij k	organskim. Ta prehod je	po	Darvvinu
naraven.
Nam pa se ne zdi tako. Življenje se pač nikaker ne da smatrati za gol proizvod kemične sostave in atomov. Primerimo le oživljeno materijo z mrtvo. Koliko spojin so vže iztaknili kemiki. in vender se .še celi kemiji ni posrečilo stvariti s pomočjo kemične operacije niti najmanjše življenske stanice! Neovrgljiva resnica je, da se poraja življenje edino le iz življenja. Ali absolutno nerazumljivo bi bilo, kako da se je nekdaj iz anorganič-nega bitja porodilo organično in kako da se dandanes kaj takega več ne posreči, navzlic velikanskemu napredku v fiziki. Kar je baje narava nekdaj stvarila sama ob sebi, ne zmore več dandanes ista narava, akoravno jo podpira človeška umetnost! Kemik
lahko sicer vstroje (organizme) razloži in pojasni, toda priznati mora, da je izven atomov in 11 a d atomi še druga posebna moč, katera se njegovemu opazovanju popolnoma odteguje; zo-vemo jo živenjsko moč — skrivnost za lizika in za kemika!
Toda oglejmo si razliko mej živo materijo in mrtvo bolj natančno. Pred vsem se kaže gibanje pri neživi materiji kot rezultat aktuelnih moči, lastnih posameznim atomom in molekilom ter menjajočih se vtisov od zunaj, katerim so podvrženi atomi in molekili. Vse drugače pa je pri vstrojih (organizmih). Tu imamo nepretrgano gibanje, ki se vrši po vseobsežnem načrtu, ki presega sedanje in se ne da določevati od momentannih zunanjih vtisov, ampak teži, porabljajoč zunanje vtise, k določenemu cilju. Vrši se, pravim, po načrtu, ki nikaker ne namerja mimogredočih, posameznih včinkov na atomih in molekilih; ampak teži z njihovo pomočjo po konečni celoti, ki se javlja v popolnem stanič-nem življenji. To gibanje in ta načrt ne more tedaj biti zapo-paden v posameznih molekilih niti se po njih dejstvovati. Kako bi bilo pač mogoče, da bi težili atomi 11. pr. vodenec, dušeč, ogljenec, se svojo sedanjo premembo po stanji, ki ima slediti še le za več dni ali mesecev ? Pa čemu bi tudi težili potem, saj jih takrat celo ne bo več v stanici ? Tudi ni ono stanje v nika-keršnem sorazmerji z njihovim ozkim in enostranskim delokrogom, ter je celo se stanjem, po katerem teže iz vse svoje narave, v jasnem nasprotji. Na veke ostane nam nerazumljivo, kako more fizična narava dospeti do takega cilja se svojim čudno zamotanim in vender tako harmoničnim staničnim gibanjem; da si moremo to prikazen razložiti, nam drugega ne ostaja, kaker da vse gibanje atomov in molekilov podredimo jedinstvenemu, višemu impulzu, ki ima sicer v stanici svoj sedež, odvisen je pa edino od snovnih staničnih delov.
Vse le kemično, fizikalično in mehanično delujoče sile nas tu zapuščajo, ker te merijo po svoji naravi neobhodno vedno le na trenoten pokoj. Moramo tedaj vsekaker poleg materije priznati tudi nad materijo še drug, aktiven princip, ki je više dej-stvenosti t. j. poseben življenski princip.
Kaj sklepamo iz tega? Ako je mej organično in neorga-nično materijo bistvena razlika, ne ostaja nam drugega nego alternativa, ali je organično poleg neorganičnega od vekomaj, ali pa se je organično kasneje začelo. Prvo nasprotuje geologiškim rezultatom in Laplacejevi teoriji, da molčimo o drugih zaprekah. Ostaja nam le drugo. Toda, ker se organična bitja nikaker ne dajo izvajati iz neorganičnih, priznati moramo nujno, da biva izven materije ter izven sveta stvariteljni vzrok, ki je organično življenje obudil. Potemtakem pa seveda pade darvinistični mate-rijalizem.
Zdaj pa o razmerji mej človekom in živaljo ! Darvinizem taji, kaker je znano, bistveno razliko mej obema Vi sicer priponi-
nite, da bi se nikaker ne smeli sramovati biti jednega roda z živaljo. Očitno povem, da bi jaz temu prav nič ne oporekal, ako bi se obistinila Damvinova teorija Jednakost bistva pri človeku in živali bila bi potem resnica. Resnica pa je nad vse, dopadi ali ne. Morali bi jo torej pripoznati, dasi bi nam bila še v večo sramoto. Toda prav to je. kar jaz odločno zavračam.
Človek se je spočel po mnenji darvinistov iz opice. Kdaj pa ? Pred mnogo tisočletji, odgovarjajo. Ali kako, da se dandanes nobena opica več ne počloveči'? In to se ne posreči, akoprav se je z vso umetnostjo vže poskušalo, kako bi se opica izredila in omikala v človeka ‘?!
Pa pravijo: kakšen razloček je pač mej divjim eskimom in urang-utangom ? Na prvi pogled gotovo na velik, odgovarjamo. Toda vzemite eskinla in začnite ga učiti in vzgojevati. V kratkem času se bo izobrazil. Kolikrat so se vže najsurovejši divjaki izo-mikali se skrbno vzgojo v najbolj učene može, ki se niso prav v ničemer vstrašili civilizovanih Evropejcev. Kaj pa urang-utang? Kakeršen je bil. je in bo vedno — urang-utang 1 Nas li ne sili ta primer, da pripoznamo v človeku princip, katerega po vsem pogrešamo pri živali ? Žival se giblje pri svojem razvijanji in delovanji vedno le v določenih mejah — človek pa je v svojem razvoji brezmejen. Kaker hitro se mu vzbudi samozavest, vspenja se k čedalje visim smotrom ter si svobodno voli sredstva v njihovo dosego. Pri živali velja povsod zakon neobhodnosti, nespremenljivosti, materijalnosti — pri človeku pa svobodno gibanje, katero more' izhajati edino le iz duhovnega vzroka. Nasprotje mej nujnostjo in prostostjo, mej materijo in duhom javlja se tu preostro, da bi se moglo spregledati. Nad vse občudujemo n. pr. umetnostno zgradbo umne čebelice ali mravlje. Toda po pozor-nišem opazovanji moramo priznati, da se vrši vse le po naravnem nagonu — neobhodno. Delajo tako, ker ne morejo drugače. Prav zato delajo pa tudi vedno jednako, brez vsakeršnega napredka. Kaker so delale pred 2000 let, delajo tudi dandanes in bodo delale za 2000 let Ali ne tako človek! Kolik razloček mej prvim vozom in mej lokomotivo'? Kak gorostasni napredek! Pri živali vidite nespremenljiv zakon nujnosti, materijalen, fizičen princip, pri človeku prosto samozavest, — duhoven princip!
Poglejmo dalje na govor človeški! Govor je izključna lastnina človekova in prav zato priča o bistveni razliki mej človekom in živaljo. Vgovarja se sicer: Človek je prišel slučajno do govora, češ, saj tudi nekatere živali znajo govoriti n. pr. papiga. Na to pa odgovarjam, da je pri papigi izgovarjanje človeških besedi proizvod mehaničnega vežbanja, pri človeku pa izhaja iz bistva ter je čisto naraven pojav. Zato vidimo, da izgovarja papiga vedno le iste besede, katere so ji umetno vtepli. Človek pa se v svojem govoru prosto razvija in popolnjuje. Sicer se pa pri papigi niti ne da govoriti o pravem govoru; tako znani govor
je le nekako proiznašanje glasov brez misli in vsebine. Bistveni moment pri človeškem	govoru je	misel.	Dobro se	vem še spominjati, da je bila v	neki ulici	v Gorici papiga	na oknu. Ko
smo v šolo hodili, povprašavali smo jo: „Che ora e?“ In odgovarjala nam je vedno: „dieci“. Ta odgovor ni bil nič drugega kaker nasledek dresiranja, torej kaj čisto mehaničnega, nesve-stega, neprostovoljnega. Mnogokrat ponovljene besede „che ora e“ in njim priložena beseda „dieci*‘, vtisnile so se živali tako živo. da je pri slišanji prvih besedi proiznašala neobhodno poslednjo. Ta „dieci“ je čisto mehaničen, brez miselne vsebine. Kajti, ako bi bil kdo postavil papigi isto vprašanje v drugi obliki n. pr. „quanto tempo e passato da mezza notte“ ? bi bila gotovo molčala. In vender izraža to vprašanje isto misel kaker prvo. Ali pa da bi bil kdo vprašal o polnoči ali zvečer, o solčnem zahodu: ..che ora e?“ — dobil bi bil isti odgovor: „dieci\ Zakaj? Ker je pri istem fizičnem vzroku isti včinek, kaker je pri isti kolikosti železa ista teža. Od človeškega govora pojme papiga le fizični glas, ne pojme pa duhovne misli.	S tem	pa jasno	kaže, da ji
čisto nedostaja duševne	zmožnosti,	katero	nahajamo	pri človeku.
Rad bi odgovarjal tudi na druge točke Vašega pisma, toda vidim, da Vas ne smem dalje muditi. Prihranjam si za drug pot.
Goettie-jev „Faust“ in Dante-jeya „Divina Commedia.“
Donesek v označitev naturalistične in kristijanske poezije.
Kdo bi tajil, da sta Goethe iu Dante bila genija, kakeršnih ne rodi vsako stoletje ? Njuna najslavniša proizvoda sta pa „Kaust“ in „Divina Commedia“ ; tu se nam javlja vsa pesniška moč, pa tudi versko naziranje obeh pesnikov-prvakov. Ta dva umotvora sta velikanska časovna pomnika, kaker ogromni zaži-galni stekli, v katerih žarišči se odsvita dvoje naspi otnih svetovnih naziranj: naturalistično in kristijansko. „Faust“ in „Di-vina Oommedia“ ste slednjič znameniti epopeji človeštva, kaker ste se rodili v dveh genijalnih duhovih.
In ravno zarad tega smo se namenili spregovoriti kaj več o njih. Oceniti hočemo ta umotvora v splošnih obrisih, nepristransko, in pokazati Slovencem njuno vrednost v poeziji, v filozofiji.
Najprej nam je jasniše in določniše označiti ter ob enem opravičiti stališče, na katero smo se postavili pri tem razmotri-
vanji. Tudi nam je dokaj na tem ležeče, da se bralci „R. K.“ zlagajo z našim motrisčem.
V ontologičnem, t. j. strogo filozofičnem pomenu, ni je absolutne ločitve mej resničnim, dobrim in lepim ; ove trojne ideje so neločljive družice, ki se dejstvujejo v vseh bitjih mnogovrstnega stvarstva. Kajti slednje stvari so resnične, vkoliker so stvarjene v soglasji z božjim razumom, so dobre, vkoliker služijo smotru določenemu po božji previdnosti, ter so radi tega v svoji vrsti popolne, torej lepe; in sicer lepe prvič v ontologičnem in drugič, kar je pa le posledica prvega, v estetičnem zmislu; ker ravno popolnost je tista lastnost bitij, katera, ako jo vgledamo, vgaja — od tod opredelim lepote: pulchrum est, quod visum placet. Potemtakem ni je istinito lepe stvari, katera bi ne bila ob enem resnična in dobra — in naobratno.
A ta trojna ideja se ne javlja v vseh bitjih enako, bodisi radi različnih razmer in najbližih smotrov, bodisi vsled naših omejenih čutov, ki mnogokrat ne morejo lahko prodreti do do-tične lastnosti; tako da pri enem bitji povdarjamo bolj njega resnico, drugo imenujemo lajši dobro, in zopet drugo lepo.
Poeziji pa in umetnosti sploh so predmet bitja, v katerih se posebno javlja lepota. Radi tega se mora v poeziji, ki ima najprej estetičen smoter, podrediti vse temu naj višem u smotru, t j. lepoti; drugače je prava poezija neizogibno zgubljena, vrnak-nivša se »historični4 ali golo naravni istini. Ta nevarnost ji dandanes preti zares od čedalje bolj sirečega se »verizma14 recimo materijalizma, ki se je mnogokrat zaril v svetišče umetnosti. Naravno, čim veči je estetičen vžitek, ki nam ga ponuja umetniški proizvod, tem viša je njegova vrednost in tem veči njegov pomen v zgodovini umetnosti in sploh kulture. Toda moramo priznati, da je tisti estetični vžitek viši. ki bolj zadovolji človeško naravo, ki bolj oblaži človeka, nudeč njegovim najvišim težnjam najplemenitiše vtehe.
Ker je pa razum najviša, najplemenitiša moč človeška, ki nam edina podeljuje dostojnost, vzvišeno nad celo vidno stvarstvo, bode tisti proizvod viši, imenitniši. ki bolj zadovolji razum. A hrana razumu je resnica, ideja; torej čim više ideje so vtelešene v umotvoru, tem veča je pri dovršeni obliki njegova vrednost.
Rekli smo: „ pri dovršeni obliki44, ker oblika je pri umotvoru bistvene veljave, tako, da brez dovršene oblike ni ga resničnega umotvora: dovršena čutna oblika vteši in pridobi za-se čut, ki je prva podlaga spoznanju.
Dobili smo tedaj absolutno veljavno merilo, s katerim nam je meriti umetniške izdelke, načelo, ki nam bode svetilo tudi pri motrenji omenjenih umotvorov ki sta — »Faust44 in »Divina Commedia44.
V „Faustu“ imajo glavno vlogo tri osebe : Faust, Mefistofe-les in v prvem delu Gretchen. Da razumemo razvitek in celo sestavo drame, treba nam kratko načrtati ove značaje, če sploh smemo tu strogo govoriti o značajih. Marveč — in tega si je bil Goethe sam najbolj v svesti, ki je svoje delo imenoval le „fragment“ — tu se nam prispodabljajo trojne sile v Goethe-jevem zmislu, trojen princip v človeški naravi in življenji, princip, ki je s prva določen le v splošnih obrisih ter v teku razvitka dobiva različne podobe: v tej skorej da večni premembi ostane le Gretchen ena in ista, dosledna svojemu značaju, edina pristno tragična oseba Faustove tragedije.
Faust je Goethe sam. Faust bodi po Goethe-jevem očitnem namenu i človek — vzor; s koliko pravico, se ve, je drugo vprašanje, ki se bode rešilo v naslednjih preiskavah.
V Faustu se nam najprej vteleša najplemenitiša težnja človeštva, težnja nevgasljiva po spoznanji resnice in vesolstvenega bistva. Ova težnja je naj viši delež človeškega bitja, ki se ne spretno z orjaško silo vspenja v svetišče resnice, kjer edino more mirovati. A Faust obupa pri ovem teženji nad vsako vedo, posvetno in božjo, ter takisto obsodi — človeški razum, obsodi človeštvo v njegovi najviši svetinji:
„Habe nun, ach ! Philosophie,
Juristerei und Medicin,
Und leider! auch Theologie Durchaus studiert, mit heissem Bemtthn.
Da steli’ ich nun, ich armer Thor!
Und bin so klug, als \vie zuvor:
Und sebe, dass wir nichts wissen kiinnen!
Das will mir schier das Herz verbrennen.11
Da bi pa vtešil nevgasno teženje po spoznanji, se vda — vraži, magiji. S tem je vže prav za prav zapadel slabemu principu — Mefistu. Njegovo bistvo je precej zračen pojem : negacija vsega, kar biva in žije, nič je njegov zadnji smoter — rekel bi, da Mefisto, po lastni karakteristiki, je pojem najnovejše nemške filozofije, nekako Schopenhauerjev ali Hartmannov „unbewusster Wille“, ki teži po absolutni nirvani:
„lch bin der Geist, der stets verneint!
Und das mit Recht; denn alles, was entsteht,
Ist wert, dass es zugrunde geht.“
Kaj pa pomenijo sledeče sibilične besede:
„Ich bin ein Theil des Theils, der Anfangs Alles war, Fin Theil der Finsternis, die sich das Licht gebar,
Das stoke Liclit. das nun der Mutter Nacht Deu alten Rang, den Raum ihr streitig macht‘‘ i. t, d ,
ni še menda noben komentator do dobra razmotril: mi namignemo na vže imenovano „Philosophie des Unbewussten.“
Tu smo pri starem in vedno novem vprašanji: od kod prihaja zlo v naravi in v človeštvu. Po Goethe-jevem nazoru je zlo večen, nestvarjen princip : žalosten nazor, ki ne more in večno ne bode mogel zadovoljiti človeške pameti, pesimizem z vso svojo trpko vsebino !
A Mefisto pravi tudi o sebi. da je :
*Ein Theil von jener Kraft Die stets das Bose will Und stets das Gute schafft“.
Slabi princip — stari zlodej „figurira“ tu nekako kot kulturen živelj, kot pospešitelj človeške omike. Na tem nazoru, dasi se s prva zdi absurden ali najmanj samovoljen, je vender nekaj resnice. Razločiti se da namreč dvojno zlo : moralno ali greli v navadnem pomenu, in fizično zlo. katero nam je le posledica ali kazen prvega Fizično zlo je v tistem krepek nagon k delovanju, ki namerja vkrotenje sovražnih sil in zboljšanje gmotnega stanja In tudi Faustu mora Mefisto biti koliker toliko koristen, namreč vkoliker mu pripravlja vsakojakili vžitkov. moralnih in nemoralnih; s tem namreč včini nehote, da se Faust, katerega vžitki ne morejo zadovoljiti, vedno bolj očišča nizkega poželenja ter vspne na nravniše stališče.
Sploh se je Goethe popolnoma odrekel splošnemu naziranju o hudiči, kot največem nasprotniku božjem, v njegovem delu je „srednjeveški“ hudič nujna sila v gospodarstvu naravinem, nasprotujoči princip, ki rodi vsak napredek nekako v Carducci-jevem zmisln :
„Salute, o Satana, o ribellione, o forza vindice della ragione!“
Mefisto je pri Goethe-ji celo vspešno sredstvo božjega vla-darstva na zemlji 1
„l)es Menschen Thathigkeit kann allzuleicht, erschlaffen, Er liebt sicli bald die unbedingte Rufi;
Drum geb’ ich gern ihm den Gesellen zn,
Der reizt und \virkt und muss als Teufel schaffen.11
Prolog im Himmel.
Sicer je Goethe-jev Meflsto precej človešk značaj, eleganten gospodič— ..Junker Satan“ — ki, precej humoristično navdihnjen ter hudomušen zabavljivec, prezira vsako više, filozofično teženje, se roga plemenitim čutom ter bodri le razkošnemu vživanju,
A Goethe, oddaljivši se v najglavniših točkah od stare tradicije je spodmaknil — kar moramo posebno povdariti — vso realno podlago ovi osebi: Mefistofeles bi moral biti zlodej, a je komaj njegova senca: Goethe je stvaril subjektiven živelj, kateremu je, koliker se mu je zdelo in zljubilo, našil razne srednjeveške-1 zaplate. Na tako „figuro“ ne verujemo, ker ni realna niti mogoča, ker ni ne tič ne miš niti strogo človeški, niti zlo-dejski značaj — saj često prav rad obišče „ starega11 (Boga):
„Von Zeit zn Zeit seli’ ich den Alten gern,
Und hiite mich, mit ilim zu brechen“ —
ki se tako vljudno, tako ljubeznjivo razgovarja ž njim :
„Du darfst auch da nur frei erscheinen,
Ich habe deines Gleichen nie geliasst.“
Prolog im Himmel.
Toda vrnimo se k Faustu in njegovi žrtvi — Gretchen.
Magija mu ne more podeliti zdravila: skrivnostne duhovne prikazni ga omamijo, ne more jih pojmiti in obupajoč nad človeškim razumom ter suhoparnim življenjem se hoče otroviti: a zdajci ga reši čeznaraven vpliv — angeljsko petje oznanjujoče vstajenje Gospodovo, to ga spominja srečnih mladih let, ko je vera še navdajala celo njegovo bitje.
Goethe je takisto pripoznal skrivnostno moč vere, ki edina more rešiti dušo vijočo se v obupu A to je v njegovem delu neorganičen ud, nekako „deus ex machina"; saj Faust ne veruje ter se predrzno roga čeznaravnosti:
„Hier ist es Zeit, durch Thaten zu beweisen,
Dass Mannesrvtirde nicht der Gbtter Hbhe weicht,
Vor jener dunklen Hohle nicht zu beben, ln der sicli Phantasie zu eiuer Qual verdamint. “
Koncem 1. prizora.
Faust se pozneje zateče celo k svetemu pismu, a najskriv-niša stran njegova je nevercu-racijonalistu neumljiva, smešna; on hoče popraviti sveti tekst. „lin Anfang war das Wort“ se premeni po različnih metamorfozah v: „Im Anfang war die That“ — v smešno absurdnost! Dasi Faust prekolne v emfatični izjavi vse dobrote in slasti človeškega življenja, se vender zaveže z Mefistom, ki mu hoče osladiti življenje po svojem, t. j. Faust se vda, sicer z britko slutnjo v srci, čutnosti, živalski strani človekovi:
„Des Denkens Faden ist zerrissen,
Mir ekelt lange vor alleni Wissen.
Lass in den Tiefen der Sinnlichkeit Uns gliihende Leidenschaft stillen !“
Tu se človeku nehote vriva v spomin razvitek novonemške filozofije, ki je začela s predrznim, ošabnim racijonalizmom ter se slednjič ponižala v blato materijalizma: žalosten, a vedno ponavljajoč se pojav v življenji posameznikov in človeštva!
Ker je Faustu svet višega spoznanja „prepovedan sad“. hoče biti tipičen človek, t. j. svojo individuvalnost hoče razširiti v človečnost.
S tem je tudi Goethe označil pomen svojega junaka.
V svoji pohotnosti onesreči Faust nedolžno bitje, toliko imenovano Gretchen, ki je mnogim vzor ženstva, a s koliko pravico, Bog vedi. Vsekaker je ne vsposabljajo za to visoko čast njena nezaslišano hitra vdanost do tujega gospoda, kateri jo je po vrhu tako nesramno ogovoril, njena grda nezaupnost in sramotno. da, morilno ravnanje do lastne roditeljice, njena spozablje-nost deviške časti in sramežljivosti. Res, njena žalostna smrt in zaupnost v Boga :
„Gericht Gottes ! Dir hab’ ich mich iibergeben !“ izzivljeti naše vsmiljenje in sočutje do njene tragične osode. Sicer pametno sodečim more biti Gretchen le zastopnica ženstva v njegovi slabosti in skesanosti, recimo k večemu vzor spokornega ženstva.
Prvi del Faustove žaloigre se konča z ogromno disharmonijo, katero provzroči tragična smrt prevaranega bitja, ne da bi zapeljivca zadela zaslužena kazen. Faust si je nakopal veliko krivdo, katera je koliker toliko glavni motiv drugega dela ove tragedije; bil je vže v „malem svetu', Mefisto ga pelje sedaj v „veliki svet1-, na cesarski dvor, kjer Mefisto reši financijelno zgubljenega carja s papirnim denarjem. Navidezno nastane izvrstno gmotno stanje — in car, razveseljen o takem vspehu, d it napraviti na dvoru „maškerado“, katero je Goethe kar napolnil z alegorijami in simboli, katerim ni zlehka priti do jedra. Sploh moramo povdariti, da alegorije v „Faustir so kaj temne in medle, brez krvi, vidijo se jim tako rekoč mrzle kosti brez oživljajočega navdiha ter so večinoma’ simboli zračnih pojmov, o katerih lajik ne more umeti, s kako pravico jih stavi pesnik v stik z dejanjem. Pregoste alegorije in mistifikacije služijo večinoma pesnikovim osebnim namenom, ki so do cela ločeni od smotra in ideje celega dela.
*
* *
Drugi del „Fausta“ je — in to morajo priznati tudi naj-veči čestivci Goethe-jevi — zmes najrazličniših prizorov večino-
ma brez najmanjšega organičnega stika. Ako vže v prvem delu nekateri „ekstravagantni“ prizori niso posebno spojeni s celoto, pogrešamo v drugem delu popolnoma, kar se imenuje „tragična napetost", posamezni prizori in slike se često vrste, rekel bi, kaker oblike v kalejdoskopu. V junaku Faustu se vrši več ali manj psihologičen razvitek; v prvem delu je najprej „titanično“ hrepenel po najvišem spoznanji in kmalu potem obtičal v pohotnosti; sedaj se nekako strežne, postane estetičen in slednjič humanist ali koliker toliko moralen : omenjeni nekako organično spojeni prizori naj bi služili v označitev ovili metamorfoz; naravno, da tu ni enote dejanja, katero nujno zahteva tragedija, ampak le enota smeri ali tendence.
Vrhunec Faustove estetične dovršenosti je njegova zveza z grško Heleno; Euforijon, skrivnostni plod ove zveze, je nam lehko lep simbol novodobne poezije, ki, ne zmeneč se za svete umsteljne in nravstvene zakone, se dviga v domišljene kraje, da se slednjič, kaker Euforijon, onesreči ter znikne gubeč se v — nič.
Slednjič se dvigne Faust, kaker smo vže omenili, na nrav-niše stališče, na stališče človekoljubnosti ; njegov edini živenjski smoter je sedaj gmotna blaginja majhne primorske deželice, katero je iztrgal „neplodovitemu“ morju. Ko je koliker toliko dosegel ta smoter, vtihne v njem vsako više hrepenenje : sedaj mu je sladko vmreti:
„Zum Augenblicke diirft’ ich sagen:
Venveile doch, du bist so schon!
Es kanu die Spur von meinen Erdentagen Niclit in Aeonen untergeheu."
In Faust, ki se je odločno odrekel vsem čeznaravnim težnjam :
„Der Erdenkreis ist mir genug bekannt,
Was driiben, ist die Aussicht uns verrannt;
T h or, iver d o r t h i n die A u g e n b 1 i n z e n d r i c h t e t,
Sicli tiber Wolken seines Gleichen dichtet!
Er stelie fest und selie sicli liier um.
Dem Tiichtigen ist diese Welt nicht stumm.
Was braucht er in die Eivigkeit zu sclnveifen!
Was er erkannt, lasst sicli ergreifen" —
ta Faust je rešen, sveti prebivavci nebes povzdigujejo njegovo popolnost ter ga sprejmo v nebesa!
To je vender preveč ; Goethe se je tu popolnoma spozabil svoje vloge, ko svojega naturalističnega junaka naenkrat povzdigne v čeznaravni red: Nemec bi rekel, „es passt, ivie Faust aufs Aug’.“ A tak prizor je vsekako na sebi poetičen, in Gret-clien se tu javlja nekako v blesku Dantejeve Heatrice:
„Neige, neige,
Du Ohnegleiche,
Du Strahlenreiche,
Dein Antlitz gnadig meinem Gltick!
Der friili Geliebte,
Niclit melir Getriibte,
Er kommt zuriick.“
A ta slednji prizoi’. kaker prvi, ..Prolog im Himmel“, sta v Faustovi žaioigri v naj višem pomenu tujca v Izraelu", uda brez realne podlage, brez stika, ker se ne strinjata s celoto in tendenco dela, torej sta le radi „ lepšega11, recimo radi teatralnega včinka.
*
* *
Ni dvojbe, da je Goethe hotel v svojem „ Faustu“ naslikati razun lastnega razvoja — od razburjene mladosti in njenih visokoletečih, temnih teženj do modre in osvitljene starosti, katera odrekši se višemu spoznanju se zadovolji v humanističnih težnjah — idealen razvoj in smoter človeštva. A reči moramo, da je kaj slabo rešil svojo nalogo, podaril nam je le negativno rešitev. Kajti Faust, ki se nam iz začetka javlja kot zastopnik človeškega hrepenenja po resnici, se za vselej radikalno odreče višemu spoznanju ter slednjič ga vteši delovanje, katero namerja le m a t e r i j a 1 n o blaginjo. Človek pričakuje vtelie — in od tega je zavisen ves njegov notranji mir — v najplemenitišem teženju človeške narave, v katerem obstoji idealna vsebina življenja. a britko se vara; razum, najviša moč človeška, je zanemarjena, da, obsojena. Faust prvega dela ove tragedije ni več Faust drugega dela, a mi rečemo : Faust pozitivist ne m o r e biti z a s t o p n i k x a r' i | » % i) v človeštv a, ako si poslednje noče podpisati smrtne sodbe. Faust zastopa marveč novodobne in vedno stare zmote onega dela človeštva, ki osta-vivši božje razodenje, si začetkom prizadeva izključljivo z lastnim omejenim razumom rešiti vsa viša vprašanja, potem pa ali se zateče k vražam, k — spiritizmu, ali se poniža do materijal-stva v najširšem pomenu.
Goethe-jev Faust je najprej raeijonalist, potem materijalist, dalje estetik in slednjič človekoljub — v njem je naslikan raz-vitek človeka v šoli naturalizma in sicer v najboljšem slučaji; dalje ne more naturalizem, človeškega razuma ne more vtešiti; ste m je pokazal svojo r e v n o s t i v p o e z i j i, kar je Goethe sam najbolj čutil, ko je radi lepega" sklepa svojega „Fausta“ segel v „srednjeveško“ čeznaravnost.
Tragedija „Faust" je pa vsekakor znamenito delo vže radi tega, ker je veren spomenik modernega mišljenja in pesništva ter njunih žalostnih zmot; nedostatnosti v oveni velikem proizvodu ni toliko kriv pesniški genij Goethe-jev. kaker stvar sama.
S tem smo koliker toliko razložili splošno idejo v „Faustu“, govorili smo obširniše, ker v naših šolali in v javnem življenji se „Faust“ toliko hvali in poveličuje, da se človeku, ki pogleda stvarem malo na dno, tako početje kar pristudi Tudi naš kritik si je štel nekako v dolžnost požgati nekoliko dišečega kadila v čast Goethe-jevega „Fausta“ — a kaj pametno pridene, da enako velikansko delo bi ne posebno koristilo slovenskemu narodu. Njegove besede so doslovne:
Velikansko delo je Goethe jev „Faust“, morebiti najviši proizvod človeškega duha prava piramida med krtinami; po pravici se ponaša ž njim nemški narod tu je svetu pokazal, kaj more; v njem so tako rekoč kaker v „pališči“ združeni vsi žarki dosedanje človeške omike. 011 je kaker svota in vrhunec človeškega napredka, sad visoko izobraženega ljudstva, misliti si ne moremo, da bi se rodil sto ali petdeset let poprej. Faust je prava knjiga modrosti, spoznanja, zlatih resnic; prava dušna paša vsakemu izobraženemu človeku, kateri ga more brati v izvirniku ali v prevodu.“
•los. Stritarja zbrani spisi, Zona, st. 316.
Kaj je na tem panegiriku, čitatelj lehko razvidi iz tega, kar smo do sedaj rekli. Bog nas reši takega napredka! Ali ne obstoji sok pristnega človeškega napredka — in temu je zgodovina nevarljiva priča — v jasnem spoznanji in vporabi večnih, neminljivih resnic vtelešenih v kristijanstvu ? A jasnih, rešilnih resnic ne smemo iskati v „Faustu"; temne alegorije in mistifi-kacije nas za te gotovo ne morejo odškoditi. Toda moramo biti pravični: res, v ,Faustu“ nahajamo kulturnohistoričnih, praktičnih, celo filozofičnih resnic, toda o njih lehko rečemo: „apparent rari Uantes in gurgite vasto" ; res. človek se jih nezmerno veseli, po-seono ako jih vidi tako mojstersko izražene, kaker je znal le Goethe; one so najlepši izraz splošne izobražbe in genijalne duhovitosti Goethe- eve — a celota ?! Hine illae lacrimae —
Faust nam je. ako vže hočemo, „prava knjiga", a ne 1110-drosti, nego le novodobnega atomiziranega znanja.
Nazor, da je Faust sad visoko izobraženega ljudstva, moramo odločno zavrniti, ker ,,Faust" ni in ne more biti nemško hacijonalno delo, ker nemško ljudstvo je v ogromni večini in v hajzdravejšem delu verno ljudstvo, dočim v „Faustu“ je vpodo-bljeno neverstvo, naturalizem. Goethe sam ni pričakoval priznanja in okusa za svoje delo pri narodu, o tem svedočijo njegove besede v „predgovoru“ ,,Fausta“ :
,,Mein Lied ertbnt der unbekannten Menge,
Ilir Beifall selbst macht meinem Herzen bang“.
Tudi razvidimo iz različnih Goethe jevih izjav proti svojim Prijateljem, da ni nikdar pisal v navdušenje in ublažitev svojega naroda, nego bolj v lastno izobražbo in slast. Istina je, da nje-
govo delo „Faust“ ni bilo od njegovih rojakov sprejeto z nika-keršnim zanimanjem, da, kar mrzlo.
Toda do tu smo govorili le o vsebini „ Fausta “, treba nam je se govoriti o zunanji obliki, ki je pri umotvoru bistvene veljave. Kratko se izrazimo : oblika „Fausta“, osobito drugega dela je čudovito dovršena. Goethe se je mnogo učil od starih klasikov ter olikal okus na njihovih umotvorih; v „Faustu“ je pokazal najsijajniše svojo visoko estetično izobrazbo ter razkril vse lepote nemškega jezika. Od tod si moramo razlagati večinoma navdušenje za »Fausta11.
Zares, oblika in posamezni prizori te kar očarajo, a ko hočeš premotriti celoto v njeni ideji, je tvoj vžitek nedovršen, ker Faust11 ne zadovolji po višem hrepenečega duha. Vživamo, a vživamo — nepopolno.
J.
Črtice o ruski cerkvi.*)
Spisuje A. Cerv.
III.
Misijonska, delavnost ruske cerkve.
Rusija **) je sprejela krščanstvo za Vladimira (988). Tačas je bila grška cerkev še v edinosti z rimsko-katoliško, dasi prave prijaznosti mej njima ni več bilo (prim. Hergenrother. »Photius1* na raznih mest.). Čeravno je Rusiji iz Carigrada v prvo zasijala luč prave vere, vender ti žarki se tedaj niso še lomili skozi prizmo nesrečnega razkola, nekoliko blišča jim je pač jemal težki vzduli grške zelotipije. Zgodovinar ve, da se je krščanstvo v Rusiji vpeljalo nekoliko „po russki“, rekel bi nekako z .,ukazom11, toda vpeljalo se je in sčasoma tudi vtrdilo. Veliki knez, delni knezi in plemstvo prizadevali so si brž s početka širiti krščanstvo po širnih prostorih Rusije. „V ozvratjas v Kijev Vladimir velel krestit svojih 12 sinove j, ves svoj dom i mnogih bojar blizkih k knjažeskoj sem j e
*) Glej „Rimski Katolik11 I. str. 45. in 159.
**) čtenija v obšč. liubil. duh. prosvčšč. Moskva 1888; vyp, avgust & en tjab: osnovnyja ferty rasprostran. hrist. na Rusi.
(rodbini),“ piše kronist. Krščanski duhovni in knezi obhodili so zemljo in povsodi oznanjevali evangelij in prepričevali, seveda ne povsodi z enakim vspehom. „M nogi j e kres til is, n 6-k o t o r y j e uporstvovali, boljšaja (veča) čast (del) kolebal as (omahovala)." Krščanstvo razglašeno je bilo brž iz začetka kot v e ra državna; sovražnik krščanstva bil je tudi sovražnik velikega kneza ,, O p r e d č 1 j en d e n j kr e-š č e n j a V 1 a d i m i r o m objavljeno po vsem m 6 s t u: aščektoneobrjaščetsja na r č k č (Dnjepru), bogat li i 1 i u b o g i 1 i n i š č, i 1 i raboten, protiven mnž da b u d e t.') Nekateri so se odpovedali poganstvu iz prepričanja, drugi iz strahu, trdovratni so pa pobegnili v stepe in gozde. Slabo je bilo, da so prvi misijonarji bili skoraj izključ-ljivo Grki, nevešči slovanskemu jeziku; ti duhovni prihajali so z Grškega, iz grškega Korsuna, nekateri so bili morda še od časa Oljge. Kjer so stali pred maliki, postavljali so povsodi krščanske tempeljne. Sam Vladimir je bil postavil na mestu Peru-novega svetišča veličasten tempelj sv Bazilija, na griči blizu svojega dvorca. Bogoslužbene knjige so vdobivali iz Bolgarije in od prikarpatskih Slovanov, ki so bile pisane v jeziku slovanskih apostolov. Od spreobrnjencev se je povsodi tirjala desetina za duhovščino (kliij, cerkve, bolnišnice in sirotišnice (bogadeljne). Robstvo se je povsodi zatrlo, tudi ptujih, vjetih robov ni smel nihče držati. 2)
Prvi metropolit je bil Grk Mihajil, ki je vladal vže 1. 990 šestim episkopom in mnogim duhovnom, ki so prihajali z Bolgarskega in iz drugih slovanskih strani, nekaj bilo jih je ruskih domačinov. Leta 991 je šel metropolit s šestimi episkopi, mnogimi duhovni in se stricem Vladimirjevim Dobryoo v Novgorodsko stran, v prvotno stolico rusko. Tam so pokrhali vse malike, sramotno tepli s palicami Peruna, ga vlekli k reki Volkov in v nji vtopili. Toda pokristijanjenje Novgorodčanov ni bilo popolno, večinoma so ostali še pagani. Prvega škofa Novgorodskega Joakima so morali z orožjem vpeljati. Vojvoda Putjata in Dobryna sta z mečem in ognjem mesto vkrotila, odtod prislovica: „P ut j ata kr e s t i m e č o m, a D o b r y n j a ognjem."
L. 991 se napoti metropolit s štirimi episkopi oznanjevat
!) Določeni dan krščen ja dal je Vladimir objaviti po vsej deželi: Ako Se kdo ne znajde na reki Dnjepr, bogat li ali vbog, ali berač ali delavec, bodi mi sovražen.
2) Rusti mužik je bil svoboden do 1. 1593 ; ker pa prirojena nemirnost m gibljivost Velikorusa ni držala dolgo na istem mestu, temveč ga priganjala •skati si v daljavi vedno novih selišč, privezal jih je s začasnim vkazom car Feodor, sin Ivana Groznega, na globo; postal je suženj (rusk. krepostnyj, leibeigen). Car ni mislil se svojim vkazom tako hudo, toda surovi boljarji so sčasoma krepostno pravo v neznosno suženjstvo poostrili, dokler ni Aleksander h 1. 1861 suženjstva odpravil (Waldeck, Rtissland, II. 201).
vero v Bostovsko oblast. Spreobrnili so mnogo prebivavcev, postavljali cerkve, posvečevali duhovne in dijakone, toda tudi tu niso izkoreninili paganstva. Prvemu Rostovskemu episkopu Feo-doru so pagani hudo nasprotovali, slednjič so ga izgnali in končal je v Suzdalu. Za njim je prišel iz Carigrada episkop Ilarijon, toda tudi o njem piše kronist: „nesterpe vša prebyti v B o s t o v 6, no i z b e ž a a v o z v r a t i s j a p a k i (nazaj) n e po m nože vremeni v s k o r e k C a r j u g r a d u, ničto že u s p e v, no t o k m o (samo) trud bezupeše n.“ Vspešnejše je za njim deloval inok (redovnik) Avraamij Bostovskij, toda „m n o g i j e iz njih v s k o r e s n o v a v p a 1 i v j a-zyčestvo (pagaustvo).“ Še v enajstem stoletji se je bilo tam episkopu Leontiju boriti s paganstvom. Napravili so proti njemu zaroto, prihruli so na njega, da bi ga vsmrtili, toda on jim stopi nasproti s križem in klerom, paganom vpade srce in odšle so mehkejši. Še pozneje (do 1. 1096) je moral ,,postrižennik-‘ (redovnik) Isaija prepotovati Bostovsko oblast, sv. evangelij ozna-novaje ; odšle se je krščanstvo tam vtrdilo. Je li bila vmestna železna roka vlade, kaker piše profesor Golubinskij *), katera je zamogla „bez o p a s e n i j a u p o t r e b 1 j a t s i 1 u i p o-nuždenije (Zwang)“, bi nekoliko dvomili.
V S u z d u 1 s k o stran se je podal sam Vladimir z dvema episkopoma oznanjevat sveti evangelij; vspeh je bil velik, pov-sodi so radostno sprejemali Kristusov nauk; zato je knez vsta-novil ob reki Ivljazmi mesto Vladimir, v katerem je zgradil velikansko cerkev Vnebovzetja presvete Bogorodice.
Tudi V o ly n s ko oblast je sam „ravnoapostoljnyj“ knez Vladimir prepotoval, krščanstvo oznanjevaje in sploh se je sam trudil pri pokristjanjenji s 1 o v a n s k e tedanje Busije. Kamer sam ni mogel, tam so širili krščanstvo plemiči in njegovi sinovi, mej katere je bil državo razdelil, s katerimi „posla i svja-š č e n n i k i, zapove d aja s y n o m svoji m, da k a ž d y j po vsej oblasti s v o j e j p o v e 1 j e v a j e t učiti 1 j u d i, i k r e s t i t i 1 j u dej, i c e r k v i s t a n o viti, ježe i b y s t.“ Tako so razširjali sinovi Vladimirovi krščanstvo in sicer Boris v oblasti Bostovskej, Mstislav v Trnu tor kani, Sudislav v P s k o v u, Izjaslav v P o 1 o c k u, Jaroslav v N o v-g o r o d u, in (sv.) Gljeb med Sl u r o m c i, kjer je tudi muče-niško smrt pretrpel; Busi častijo ga svetnika.
Vže za vlade (sv.) Vladimira bilo je krščanstvo vtrjeno v vseh glavnih mestih in oblastih ruskih : v Kijevu, N o v g o-i' o d u, S m o 1 e n s k u, Pol o c k u, T u r o v u, P s k o v u, L u c k u, med D r e v 1 j a n i, v Vladimir n-Voly n ske m, Č e r u i g o v u, K u r s k u, T m u t o r o k a n u, v zemlji M u-
‘) Istor. rusk. corkv., I, 177.
romski in oblasti Rostovske j. Pošiljal je misijonarje tudi daleč na sever, na bregovev Dvine in na daljni izhod k volžko-kamskim Bolgarom. Štiri bolgarski knezi sprejeli so sv. krst v Kijevu. Razširjeno je bilo krščanstvo za Vladimira povsodi mej slavjanskimi Rusi. paganstvo pa ni bilo popolnoma izkoreninjeno, posebno pa proti severoizhodu ne, kjer je bilo mnogo ptujih plemen mej Slovani pomešanih. Kar se neslovanskih plemen bivajočih po tedanji Rusiji tiče, teh prepovedniki evangelija niso z enako skrbjo objemali; sploh je bil v verskem oziru takrat Rus skoraj še preveč toleranten. Pri vsem tem je polagoma sv. vera predrla tudi mej Peče n ege, P o 1 o v c e, Bolgare i. t. d. vsled občevanja z Rusi po jetnikih od oboje strani i. t. d. Častno odlikovali so se v razširjanji krščanstva mej vsemi drugimi Rusi podvzetni Novgorodčani, ki so ves sever se svojimi kolonijami mej finskimi narodi preplavili, povsodi cerkve in samostane stavili in mnogo finskih in drugih čudskih narodov vže za Vladimira krščanstvu pridobili. Tako so novgorodski podvzetniki deloma zanesli krščanstvo tudi do reke Kame in Volge mej Č e r e m i s e, V o t j a k e, M o r d v i n e in Mere, katera divja ljudstva so pa krščanstvu hudo nasprotovala, tako da je tedaj marsikdo za vero Kristovo mučeništvo pretrpel. Mnogo kvara čisti veri delali so še stoletja po vvedenji krščanstva „V o 1 h v i“, neka vrsta staroslovenskih malikovavskih čarovnikov, ki so pri vsaki priložnosti ljudstvo proti krščanstvu in krščanskim vstanovam ščuvali, dokler jih ni vladna pest strla.
Krščanstvo je tedaj postalo za Vladimira vera državna vsaj 2a slovansko Rusijo, paganstvo smatralo se je za hudodelstvo in je kilo ostro preganjano; paganov je pa pri vsem tem še mnogo ostalo, samo skrivati so se morali; celo mej pokristjanjenimi iz strahu ostalo jih je mnogo s paganskim srcem; zunanje so obrede krščanske zvrševali, skrivaj pa tudi paganske. Al i s i j o n s k a delavnost mlade ruske cerkve mej p t u j i m i sosednimi plemeni i e bila tačas le slučajna, fleznačiteljna.
Dokler je bila ruska cerkev še v edinosti z vesolno cerkvijo, jo bila njena misijonska delavnost, čeravno nikdar vzorna, toda venderle nekaj vredna. Po formalnem odcepljen ji od središča edinosti, kaže se povsodi odrevenelost, o t r p-R e 1 o s t. Sam oberprokuror sv. sinoda toži v „otčetu“ za 1. 1887 : ul n o v 6 r n y h že j a z y č e s t v u j u š č i h (paganskih) i m o-kamedanstvujuščih i n r o d c e v, u ž e c 6 1 y j e v 6 k a v h o d j a š č i h (spadajočih) v sostav pravoslavnoj & o s s i j, nahodit s ja i n y n 6 (sedaj) ašče nčskoljko ® i 11 i o n o v v k a k v Sibirij, tak i v jevropejskoj Rossiji. Žiteljstvujut oni povsemestno ot s t e p e j M a 1 o r o s j i i gor Kavkaza do 1 e d o v i t a g o
s
i vostofcnago okeanov.111) Potem ko je bila nastopila žalostna doba delnih knezov, je postala Rusija posebno po smrti Jaroslavovi (sredi XI. stol.) torišče ljutih domačih bojev, dokler je niso podjarmili Tatarji (1224, 1237), ki so več ali manj kruto tlačili ruske Slovane nad dve sto let. V takih razmerah je bilo duhovščini skrbeti, da so v domačih pokrajinah brlečo lučico krščanske omike vzdrževali, o misijonski delavnosti tedaj ni bilo govora.
Po z drobljen ji tatarskega jarma do Petra Velikega so carji poskušali nekoliko širiti krščanstvo mej premaganimi Tatarji, toda z malim vspehom. Intenziv-niše bilo je misijonsko delovanje v novopridobljeni Sibiriji, kjer so se v večem številu začeli naseljevati Rusi; vstanovljenih je bilo za Sibirijo nekoliko škofij, stavile so se cerkve, samostani i. t. d. Slučajno se je spreobrnil h krščanstvu kak poganski rod; znatnejših v s p e h o v do novejših časov ni bilo.
Po Petru Vel. delale so se celo od vladne strani razširjanju Sv. vere velike težave, posebno za Elizabete in Katarine II. Vladno krmilo so imeli v rokah možje napojeni z brezverskim, fra-masonskim duhom, večinoma nemškega pokolenja n. pr. Byron, Ostermann, Munnich, vojvode Braunsclnveig-Liineburški, Holl-stein-Gottorpski, Anhalt-Zerbski i. t. d. Ti samovlastni nemški „foiii“ so od leta 1740—1815 pravi uzurpatorji carske oblasti v Rusiji. Po zapadnih obrazcih so rušili s pomočjo sleparskih namestnikov in horde činovnikov staroslavne, častitljive vstanove svete Rusije kar se je dalo Sovražniki vsega krščanstva niso tudi razkolniški vzhodni cerkvi prizanesli. Peter III., soprog Katarinin, luteranski vzgojen, je očitno zasramoval obrede državne cerkve. Katarina II. je sicer hlinila pobožnost in vdanost pravoslavju, katero je pa prav čudno spričala s tem, da je vse cerkveno premoženje konfiskovala, in bile so ogromne svote, posebno pri nekaterih monastirjih. Opujena z zapadnimi slavospevi je vkazala svojim framasonskim namestnikom, da naj oziroma vere drugovercev ravnajo samovoljno „p o sobstven-nomu jih blagoust rojenji." Izdala je do sinoda vkaz, ki se je moral razglasiti po vseh eparhijah :	„č t o b y o t-
n y n 6 (odsedaj) preosvjaščenym arhijerejam v d 6 1 a k a s a j u š č i j a s j a (ki zadevajo) do v s 6 h i n o-v č r n y h i s p o v č d a n i j ne v s t u p a t j, a predpo-stavljatj onoje vsč na razmotrčnije s v 61-
‘) Inovernih pa, paganskih in mohamedanskih inorodcev, spadajočih vže cele veke v sostav pravoslavne Rusije, nahaja se še sedaj nekoliko milijonov ne le v Sibiriji, ampak tudi v ovropojski Rusiji. Žive povsod od step raalo-ruskih in gor kavkazkih do ledovitega in vstočnega oceana.
S k i h komand.1) Mohamedanom in azijskim lamajitom dovolila je tedaj katolike teptajoča ruska vlada take prednosti, kakeršnili še pravoslavni niso vživali. Nasledek teh vkazov britko čutijo misijonarji ruski še dandanašnji. Merodajna je bila in jepovsodi le politika, ne vera; kjer je upanje, da njegovanje in božcanje islama ali lamajizma kako novo oblast ruski državi privabi, tam naj se malo pokadita Mohamed in Buddha, sčasoma bo vže tudi tam drugače, kader vdobi kozakova podkev stalnejših tal.
Težka mora je tlačila misijonarsko delovanje celo prvo polovico XIX. stoletja : neznosen despotizem Nikolajev, ponesrečena krimska vojska, slabo vrejena duhovska odgojevališča, odtod malo-izobražena, misijonskemu požrtvovanju odklonjena duhovščina, kateri ruska postava vsiljuje obligatoričen zakon, gotovo niso bili pogoji plodnemu misijonskemu delovanju. Pri tem se je tudi ljudstvo v tem obziru indiferentno, apatično držalo. Z osvo-bojanjem kmetov v šestdesetih letih se je stanje zboljšalo, duhovni zavodi so se korenito reformovali, čilejše življenje se je vzbudilo. Cerkvena oblast se je začela bolj zanimati za misije, duhovnom se je stanje zdatno zboljšalo ; tudi ljudstvo se je začelo zanimati za razširjanje pravoslavja. Sploh je vsem, ki se za ruske cerkvene razmere zanimajo, vedno ločiti dobo pred reformami Aleksandra II. od dobe po tej reformi; druga doba ima gotovo na cerkvenem polji velik napredek; ptuje knjige o ruski cerkvi, dasi tudi z najnovejšo letno številko, treba rabiti z veliko nezaup-nostjo.
Naslednji p a g a n s k i in mohamedanski narodi in narodiči ruskega cesarstva čakajo še deloma ali celoma ruskega misijonarja:
I.) V Evropi2) : 1) Tatar ji (1.300.000) so z malimi izjemami še vsi zagrizeni mohamedani; tudi redki spreobrnjenci često zopet odpadajo k islamu ; 2) B a š k i r i (1.000.000) večinoma v gubernijah Orenburg in Ufa so muselmanski Sunniti; 3) K i r g i z i (v Evropi 200.000) v gubernijah Orenburg in A-strahan držijo se islama; 4) K a 1 m i j k i (10.000) na desnem bregu Volge so buddhisti; njihovi veri je pa mnogo praznoverja primešanega ; 5) Votjaki, uralsko-finsko pleme (240.000), so deloma pravoslavni, deloma pagani; pa tudi pokristjanjenih drži se še lep del paganstva; 0) S a m oj e d i (11.000) so le po imenu kristijani, djanski opiavljajo še vedno vse paganske obrede, 7) V o g u 1 i (35.000), ugro-tinsko pleme, so še skoraj vsi pagani;
0 . . • naj se od sedaj visokoeestiti arhiepiskopi ne mešajo v dela, *• zadevajo inoverna izpovedanja, ampak naj polagajo ono vse v preaodbo Svetskim oblastim.
2) v. Waldeek : Russlaad, Leipzig 1886, I, 199 et seq.
8) Čeremisi, volžki Fini (290.000), so zunanje pravoslavni, opravljajo pa svoje staropaganske obrede, kaker poprej; nekateri trdijo, da prinašajo še vedno po gozdih od časa do časa krvave človeške žrtve; 9) Mor d vi ni. finsko pleme (775.000), so sev sicer pokristijanili, toda precejšnji del je sprejel islam ; 10) Čuvaši, volžki Finci (570.000), so deloma kristijani, deloma mohamedani.
Na Kavkazu prebiva mešanica najrazličniših narodičev do 20. mej katerimi je mnogo mohamedanov in še nekaj pa-ganov.
II.) V Aziji’): Sibirski rodovi: n) Čukči (4000-5000). v skrajnem severoizhoduem kotu Aziie so večinoma še pagani; b) Kor jaki (4000), v rodu s Čukči. so šamanisti; 1704. je prišel k njim prvi ruski misijonar; posrečilo se je le južne Koijake pokristjaniti in porušiti; c) Kamčadalei v južni Kamčatki, štejejo 3000 duš; večinoma so sprejeli sv. krst, pa ohranili so še mnogo paganskili navad; d) Jakugiri (1000) ob severnem oceanu mej rekama Jano in Kotimo; pokristjanjeni so vsi, skrivši se mej njimi pa še vedno vrši šamanstvo ; e) J a k u t i (80.000). turško pleme, ob Leni tje gori do ledenega morja. Po imenu so vsi kristjani, šamani so pa mej njimi še vedno v veljavi ; f) T u n g u z i (64.000), mongolsko pleme, od ohockega morja do Jenizeja; krščeni so vsi. na skrivnem se še plazi šamanstvo ; g) G- i 1 j e k i (6000), ob spodnjem Amuru in na otoku Sahalin so še vsi pagani. Prvi je prišel k njim oznanjevat sv. vero katoliški misijonar de la Brunier, katerega so pa 1. 1846. vbili; ruski misijonarji ne morejo pri njih tudi nič opraviti; h) Samojedi (10.000), mongolsko pleme, ob spodnjem Obu in Jenizeju. večinoma so še vsi pagani; i) Ostjaki (24.000) v rodu se Samojedi. prebivajo ob bregovih reke Ob. Vže v 17. stoletji so bili pokristjanjeni, ostalo je pa še mnogo paganov; k) V o g u 1 i, linsko pleme, proti severoizhodu ob Uralu ; en del pokristjanjen, drugi pa vdan šamanstvu ; l) T a t a r j i (sibirski) v gubernijah Tomsk in Jenizejsk, šteje se jih blizo 62.000. Oulymski Tatarji so kristjani, tomski in kajinski pa mohamedani, pri obojih se nahajajo še šamanske sledi; »h) Soj o ti (13.000), finsko pleme ob tajanskem gorovji, deloma so buddhisti, deloma mohamedani; n) B u r jati (260.000), mongolsko pleme ob obeh straneh Bojkalskega jezera. Večidel so buddhisti, nekaj je kristjanov in ostali del drži se šamanstva.
Centralna Azija: «) Kirki z i (2.623.000) so mohamedani b) T u r k o m a n i (1.000.000), turško pleme ; mohamedanske vere; c) Kalmyki (139.000), mongolskega rodu, so buddhisti; d) T a r a n č i, turško pleme, ki šteje pod rusko vlado
‘) Platz: Voiker der Erde, \Viirssburg 1888, p. 1 et seq.
okoli 50.000 duš, drži se mohamedanske vere ; e) T a d š i k i, indogermanskega rodu. pod Rusijo jih je kakih 655.400 ; vsi so še mohamedani; f) IT z b e k i (600.000). turško pleme, vsi so fanatični mohamedani.
Iz teh statističnih podatkov je razvidno, da imajo ruski misijonarji še ogromno polje delovanja pred seboj, predno vse te raznobarvne rodove pravoslavju pridobijo. Če bode sveta stvar tako počasno napredovala, kaker dosedaj, bodo mogoče še stoletja pretekla, predno dospejo do „soveršennago slija-nija vsčh po v č r č i jazyku s russkimi.*
Še le v novejšem času se je misijonsko delovanje nekoliko organizovalo; leta 1865 so vstanovili s prva v Peterburgu -Pravoslavno j e missionerskoje obščestvo“, katero ima sedaj glavni svoj sedež v Moskvi; predsednik mu je moskovski mitropolit. V zvezi z obščestvom so eparhijalni komi-teti, katerih je bilo leta 1885 triintrideset; v dvajsetih eparliijah ni bilo še komitetov, celo v Peterburški mitropoliji ne. Namen tega društva je razširjanje pravoslavnega krščanstva mej pagan-skimi narodi ruskega carstva in sosednjih dežel, kaker tudi mej raznimi krščanskimi („inoslavnimi“) društvi. Za Kavkaz je bilo osnovano 1. 1860 lastno „o bščestvo v o z s t a n o v 1 j e-nija kristijanstva na Kavkaz e, “ ki je pa sedaj zjedinjeno z moskovskim obščestvom. Ta društva vzdržujejo in oskrbujejo misijonske stane mej pagani; vzdržujejo misijonarsko osebje, šole, skrbijo za prevode knjig v raznovrstne jezike paga-nov ; v ta namen obstoji lastna stolica pri vseučilišči Kazanskem; l>a tudi v semeniščih, ki mejijo s paganskimi rodovi, se nahajajo neredko stolice za jeden ali drug ptuji jezik Po misijonskih postajah vstanovljajo tudi bolnišnice, postavljajo cerkve, večinoma lesene,katere preskrbujejo z vsem potrebnim za bogoslužje n. pr. z obleko, perilom, knjigami, cerkvenimi posodami. Od leta 1870-1879 je izdalo društvo v ta namen 728.000 rubljev. Leta 1885 je štelo društvo z vsemi 36mi eparhijalnimi komiteti 7832 udov, ki so vplačali 125.146 rub.; po cerkvah se je nabralo 31.689 rub., tedaj vsega skupaj blizo 156 s36 rub. (kopejek nisem všteval). Ostanka ed 1. 1884 bilo je 552.239 rub. Na razpolaganje je imelo tedaj za 1. 1885 društvo 709.075 rub., od katerih je za misijonske potrebe izdalo 158.562 rub. Sredstva se zdijo precej zdatna, toda za razmere ruskih misij vender le prepičla. Pomislimo neznanske daljave, vzdržavanje misijonarjev z družinami v onih odljudnih straneh, pogostoma začasno vzdržavanje novospreobrnjenih, da zamo-rejo zapustiti kočevsko življenje in	se poprijeti stalnega.	M	o-
s k o v s k i j a c e r k o v n y j a	včdomosti	(1885 štv.	6)
tožijo :	„M i s s i j o n a r s k o j e	obščestvo	o t n	j u	d
ne m o ž e t p o h v a 1 i t s j a n	i č i s 1 o m s v	o j i h	č 1	e-
nov, ni k o 1 i č e s t v o m p o s t u p a j u š č ih v jego
r azporj ažen ij e (razpolaganje) na m i s nuž d y (potrebe) k a p i t a 1 o v ;	11 e t y s j a č a m i, n o d e s •
jatkami t y s j o č slčdovalo by (moralo) s č i-tat j emu členov po vsej Rossiji, da i v o d n o j M o s k v 6.“ Koliko denarja pravi dalje, gre od nas v Gredjo, na Atoško goro, na vzhod, v Palestino, v slavjanske zemlje, koliko se zapravi na ptujem, „n e t, ne n e d o s t a t e k v sredstva h pričina n a š e g o n e v n i m a n j a k svjatomu d 6 1 u, a p r e s t n p n o j e (grešno), p 0-s ty d n o j e n e b r e ž e 11 i j e (nemarnost) ... h o 1 o d-nost k v č r 6 sv j ato j, pravoslavno j. “ Misijonarsko društvo je po širni Rusiji še premalo znano, še manj pa njegov namen. Sinod si prizadeva krepčati društvo; odločil mu je lasten praznik, nedeljo po sv. Cirilu in Metodiji; vkazal je tudi, da naj se v »nedeljo pravoslavja4' po vseh cerkvah ljudstvu misijoni priporočajo, zbirke napravljajo in dotične, podučivne knjižice mej verne delijo; pri vsem tem hirajo misijoni zavoljo slabega finančnega stanja in nebrižnosti vernih, toliko svetnih, ko-liker deloma tudi duhovnih. Odkar so misijonske plače nekoliko povišali, oglašajo se duhovni bolj pogosto v misijone; toda kako težko je oženjenemu duhovnu z družino romati 11 pr. iz južne Odese tje v ledeno Kamčatko ob tihem oceanu!
Zanimivo je, kako vže Puškin, največi ruski pesnik,
0 svojem času biča rusko nemarnost do misijonarskega delovanja; v ..Sočinenija VII, 405“ berem : „K a ž	e	t	s j a	d 1 j a n	a š e j
h o 1 o d 11 o j lčnosti	1 e h č e,	v	z a m 6 n (mest o)
slova živago,	v y 1 i v a t m e r	t v y j a	b u k v y i
p o sy 1 at n 6 m y j a k	n i g i 1 j u	d j e m	n e z n a j u-
š č i m g r a m o t y	(č i t a 11 j a), č č	m p o d	v r g a t s j a
truda m, o p a s 11	o s t j	a m po p r	i m 6 r u	d r e v n i h
(starodavnih) apostolov i novejših rim-sko-katoličeskih missionerov. M y u-m 6 j e m spokojno v v e 1 i k o 1 e p 11 y h h r a m a h b 1 e s t č t v e 1 e r e č i j e m (bahanjem).... Pred-v i ž u u 1 y b k u (posmeh) 11 a mnogih u s t a h . . .
1 s t i n a tam i b e r e t i j a, g e d j e popadaj et-sja.... Kavkaz vžidajet (pričakuje) kristjan s k a g o m i s s i o	n e r u“ ‘)
Ravno tako pišejo „Č	t e n i j a	1 j	u b i	t e 1 j e j	d u h.
‘) Vidi se naši hladni lenosti laže mesto besedo žive, izlivati mrtve črke i pošiljati učine knjige ljudem neveščim čitanju, čem li izpostavljati se trudom opasnostim, po primeru starodavnih apostolov i novejših rimsko-kato-liških misjonarjev. Mi umemo pokojno v prekrasnih svetiščih blesteti velere-čjem (bahanjem) .... Vže vidim posmeh na mnogih ustih .... Resnica se tani i sprejema, kjer se jo nahaja .... Kavkaz pričakuje kristijanskoga misijonarja.
p r o s v 6 š č“.	1886.	1634 : Missionerskaja,	d 6 j a-
teljnost	našej	cerkvi v s r a v n e n j i	z	d 6 j a-
t e 1 j n o s t y	u	n a p	r. cerkvi r i m s k o j	javlja-
j e t s j a neznačiteljnoj u.“ 1)
(Dalje.)
Sy. Pavel razlaga razna politiška in nepolitiška vprašanja.
I.	Kak list bi sv. Pavel vrejeval v naših časih? — Sv. Pavel — sotrudnik „ Rimskega Katolika11.
Sv. Pavel je dajal vedno učenim in neučenim glavam veliko opraviti. Čudno! In vender ni spisal več kaker trinajst ali štirinajst listov. Kaj pa, ko bi bil hotel zgotoviti kako veče „delo“, kaker pravimo, n. pr. enciklopedijo ali filozofij*, podobno Kantovi „Kritik der reinen Vernunft" !
Sv. Pavel je velikan. Kaker nadglavuje Montblanc alpske vrhove in vidi daleč okrog kaj vganjajo mali paglavci ob njegovem znožji, ali pa kaker stoji Triglav kot oče nad slovenskim gorovjem, tako sega Pavel za celo glavo in više čez stoletja; in ker vse presega in nadzoruje, ga kliče vse na pričo, da je res tako in ne drugače. Sv. Pavel, pisan, akoravno se iz njegovih pisem ne odseva še stotina njegove modrosti, je moral in mora še vedno vsem odgovarjati, vsem opravičevati njili modi ost in njih — nespamet.
Odgovarjati je moral Manihejcem, odgovarjati Predestini-janom, pa Pavlicijanom, pritrjevati je moral Lutru, da vera sama brez del zveliča, pa Kalvinu, da Bog sam grešnika priganja k grehu, odgovarjati spet Jansenistom itd. Slednjič prideta še vred-nika „Nove“ in stare „Soče", naj jima razsodi pravdo glede vere in ljubezni! Pa ni še zadosti. Glej, kako se lasajo in kavsajo, pušice letajo krog glav, kanoni grmijo . . . Kaj pa je? Vojska jezikovna! Ko jim je strelivo pošlo in so se skavsali do konca, na, spustijo se na sv. Pavla: „Ti bodi naš sodnik!“ Tu ti prisopiha „odlični Slovan”, v roki z nemškim posom „zur Steuer der
l) Misijonarska delavnost nase cerkve v primeru z delavnostjo n. rimske, je neznatna.
Walnheit“, za njim se oglaša Bourdaloue od Trnovske gore, pa spet „Slovanski Svet“: Pavel, kaj ne, da je tako?!
Odgovarjaj Pavel!
Da, prav je imel imenitni škof, kateri je pred leti izrekel, da bi bil sv. Pavel, ko bi živel v naših časih, vrednik kakega lista.
Jaz pa trdim, da Pavel je prav za prav vrednik, akoravno ne živi na zemlji; saj za njegov hrbet se bodo malo da ne skrivali vsi slovenski vredniki!
No pa, ker govorim vže o tem, vpraša se lahko: kak list bi pač Pavel vstanovil v naših časih, ko bi resnično iz nebes prišel? Kaker veje zdaj sapa po Slovenskem, vem, da bi večina Slovencev odgovorila mi: Vstanovil bi list z naslovom „Ljubezen“ ali „Mir". Jaz pa bi rekel, da ne. Dandanes je svet poln Judov; ti bi Pavlu gotovo, kaker tiste čase, povsod kljubovali; trdili bi namreč, da za zveličanje zadostuje obrezovanje — kuponov. Pavel bi se nasproti toliki hereziji ne mogel dolgo zdržati, ampak zabrusil bi jim (glede »načina1' Pavel navadno ni bil izbirčen) naravnost v obraz, kar so morali tiste čase slišati njih pradedje: Obrezovanje ne velja nič, ampak vera! In glej, zgotovljen bi bil jutre nov tednik, ki bi občinstvo iznenadil z naslovom na čelu: Vera. Ker je pa Pavlova vera bila katoliška, bi gotovo apostelj dodal ta pridevek, in imeli bi list: katoliška vera.	Pa	tudi o	tem
bi jaz še dvomil. Vek naš je pozitivističen, ter	mu	ne	vgajajo
abstraktna imena: in tako bi gotovo tudi praktični Pavel iz abstraktne »Katoliške vere" naredil raji naravnost konkretnega »Katolika" ali ..Katoličana'. Pa še nekaj. Vemo, kako je učeni Pavel častil Petra; preden je šel po svetu pridigat evangelij, obiskal je Petra v Jeruzalemu, da bi dobil od njega potrditev svojega nauka in oblast za oznanjevanje evangelija. Sv. Peter se je pa pozneje preselil v Rim. kjer danes še stoluje v svojih naslednikih. In tako bi tudi Pavel-vrednik dandanes gotovo obrnil se na papeža v Rim po pooblastilo in blagoslov za vreje-vanje svojega lista. In kaker je tiste čase z besedo povsod vernikom priporočal pokorščino do Petra, tako bi tudi dandanes ne opustil v svojem listu naglašati pokorščine do rimskega papeža. Da, kar v naslov bi postavil pridevek ,,rimski', tako	da	bi	nje-
gov list brezdvomno imenoval „Rimski Katolik.-
Vemo sicer, da se bo marsikdo čudil, če ne hudoval, kako »divjo" fantazi o ima vrednik „Rimskega Katolika11, kateri zna tako izvrstno napeljavati vodo na svoj mlin! V aposteljnu Pavlu si išče eotrudnika, sovrednika!
In vender je tako. Jaz celo mislim, da bi se Pavlov »Katolik" se »Slov. Svetom", se »Zvonom" in z drugimi liberalnimi listi nič manj ne kresal, kaker se naš „Katolik“.
Posebno bi pa vskipela aposteljnu kri, ko bi se kdo pre-drznil svojeglavno razlagati njegove besede ali podtikati jim po-
men, katerega nimajo. Tako so svoje dni delali n. pr. nekateri nepoklicani v Tesaloniku, ki so lažnjivo staknili Pavlov list, da bi vernike ž njim slepili in zapeljavali v imenu aposteljna samega. „Xe dajte se hitro premotiti v vašem duhu, niti se zbegati!“ — opominal je Pavel tesaloniške kristijane.
Resnično, nič ni za vernike bolj premotljivega, za vero nič bolj nevarnega, kaker da začenjajo lažnjivi preroki razlagati sv. pismo in odevati se z besedo Božjo, da bi dali svojim brezverskim, pogubnim naukom pobožno lice v očeh kratkovidne množice.
Zatorej menim, da bi apostelj Pavel kot vrednik „Rimskega Katolika11 imel veliko opravila. Strele bi letale na vse strani. Ker pa žalibog Pavel ne more biti več vrednik, bodi vsaj naš sotrudnik.
V naslednjih poglavjih naj odgovarja in pojasnjuje Pavel razna vprašanja, katera segajo dandanes globoko in pretvarilno v duševno življenje narodov, katera se torej ravno radi tega na desni in na levi razpravljajo v raznih oblikah, na razne načine.
II.	— Sv. Pavla XIV. poglavje I. Kor. ali o jeziku sploh in o liturgičnem jeziku posebe.
Denimo tedaj, da bi Pavel iz nebes prišel na zemljo. Obiskal bi seveda najprej pohlevne in mirne Slovence. Kaker je nekdaj vedno bral in pisal, da se je zdel predsedniku Festu od same učenosti vže norec, tako bi tudi dandanes dolgo ne mogel prestati brez knjig. Sel bi kar naravnost n. pr v vredniško biblijoteko »Slovanskega Sveta11. Tu bi staknil cel kup brošuric : .Zur Steuer der Wahrheit*. Da bi bil vže naslov sam za Pavla nad vse mičen, ni pač treba dokazovati. Začel bi brati. Potem ko bi marsikatero požrl, prišel bi do strani 50. Tu bi naletel na besede : »Tudi glede rabe tujega jezika pri Božji službi izjavi se isti apostelj (Pavel) prav na široko, rekši: . . .“ sledi nekoliko vrst iz gore navedenega poglavja.
Oho! zaklical bi glasno in se vzdignil. Kdo te je pooblastil na pričo klicati nas, nas ?! In — kaker je bil vedno nagel — segel bi koj po pero na vredniško mizo ter pri ti priči spisal »pojasnilo11 k 14. poglavju svoiega I. lista do Korinčanov, ter jo poslal vredništvu „Rimskega Katolika11. Mi seveda bi z veseljem sprejeli to pojasnilo in je priobčili; vender bi mu dali tako obliko, da bi nihče ne zvedel, kdo je je zdelal, ker bi znali nasprotniki celo Pavla dolžiti „pristranosti“ in nazadnje prišlo hi njegovo ime še v ljubljanski „Brus“!
Začnimo tedaj.
V 14. poglavji govori sv. Pavel res o jeziku in ga primerja
s tako zvanim preroštvom. Začenje pa poglavje z opominom : Hrepenite za ljubeznijo. Gotovo je slutil Pavel vže takrat, kako kavsanje bo še nastalo radi jezika v 19. veku. Ljubezen priporoča. Piav. Ravno jezik in iz njega izvirajoča narodnost je dandanes narode razdvojila, da se sovražijo. Mogočniši in številniši nabodi grešijo proti ljubezni do bližnjega, zatirajoč manjše in vsiljujoč jim tuji jezik, tuje šege. Ti ne poznajo temeljne one postave : „Karkoli želite, da vam store ljudje, tudi vi storite njim.“ ‘) Manjši, zatirani narodi pa navadno greše proti ljubezni do Boga s tem, da jezik precenjujejo in narodnost stavijo nad resnico Boga Vsem tedaj velja: ljubezen!
Potem opomina Pavel nadaljetrudite se za duhovno lat. „aemulamini spiritualia11; mora se dopolniti: „dona“. Za „spiritualia4' beremo v grškem: nv£v^anxcc, namreč: xu9l,}flKra Tedaj: trudite se za duhovne milosti ali darove. Tem „darovom“ prišteva Pavel tudi jezik, o katerem razpravlja v poglavji.
XttQia[iKtci nvsv(.iaTixK značijo katoliškim bogoslovom tiste darove ali milosti, ki se imenujejo „gratis datae'1, zastonj, brez zaslužka dane, in se kot take ločijo od onih, ki se zovejo „gra-tum facientes44, ki človeka delajo Bogu ljubega. Prejšnje milosti, „gratis datae,“ ne posvečujejo same na sebi prijemšega, ker so mu dane le v prid in zveličanje drugih; zato jih more Bog podeljevati tudi grešnikom, kateri jih lehko zlorabijo v lastno pogubljenje. Ker je pa sv. Duh, nvevua, delivec vseh čeznaravnih milosti in darov, se po njem imenujejo nvtv^urixa.
Izmej teh ..duhovnih11 milosti omenja Pavel dve, kateri v tem poglavji mej saboj primerja: preroštvo in jezik Daje preroštvu prednost pred jezikom in želi, da bi Korinčani posebno prizadevali izprositi si je.
Kaj tu pomenja preroštvo ..prophetia“, ni težko povedati. Ta beseda se ne sme jemati v oženi pomenu, v oznanjevanji prihodnjih reči, ki so odvisne od prostega vzroka, ampak v drugem, širšem pomenu. Po tem je prerok tisti, ki ga Bog razsvitli s čez-naravnim spoznanjem, da globokejše zre v skrivnosti razodetih resnic, ob enem pa dobi tudi milost da more govorno in poslu-šavcem primerno z besedo razodeti, kar je z duhom vzrl. Taki preroki so tedaj več ali manj izvrstni cerkveni govorniki, ki govore ne le ušesom, ampak duši, srcu. Tak dar je tedaj gotovo cerkvi Kristusovi na vse koristen, in razumemo lahko, zakaj apostelj opomina vernike, da se potrudijo za-nj.
Zdaj pa preidemo k Jeziku11. Vprašanje o Jeziku-1 pri sv. Pavlu je eno najtežavniših. Da si malo pojasnimo, poglejmo še na druga mesta novega zakona, kjer nahajamo govor o Jeziku.“ Sem spada pred vsem Dej. Ap. II, kjer nahajamo zgodovino o
binkoštnem prazniku in početku Kristusove cerkve. Sicer pa so izrazi, s katerimi sv. pismo zaznamuje isto stvar razni: plemena jezikov ge n era linguarum“ (I. Kor. 12, 10. 18); govoriti v jeziku „loqui lingua (ibi. 14. 2, 4, 13, 18); govoriti v jezikih „loqui linguis“ (Mark. XVI. 17); v raznih jezikih „variis linguis.“ (Dej. ap. II 4.)
Beseda sama gr. yAaaou more imeti razne pomene namreč: 1. ud našega telesa s katerim govorimo; 2. govor človeški; 3. za dobe po Aristotelu se je rabila za zastarele besede in izraze in idijotizme ; 4. sv. Pavel rabi jo tudi za način, po katerem si an-gelji mej seboj razodevajo svoje misli
Vsled tega so tudi razlagavci vprašanje o „jezikuil na razne načine si reševali. Tudi taki so vže bili, ki so	razumeli
o zastarelih besedah, češ, aposteljni in kristijanski govorniki so v govore vtikali take izraze, katerih ljudstvo ni več umelo, in ravno to je dajalo govoru neko višo pomenljivost in svečanost! Drugi so celo yf.coaocc vzeli v prvem pomenu, in .govoriti v je-ziku“ jim je bilo isto kar z jezikom blebetati brez vsakega pomena. Ne splača se pač takih razlag zavračati, one tako proti-vijo sv. pismu, da so očividno napačne.
Mej starejšimi katoliškimi učenjaki razlagal si je Origenes naše vprašanje o poznanji tujih jezikov, katere so aposteljni govorili. kaker so jih, prišedši k raznim narodom, potrebovali: pri Grkih so znali grško, pri Etijopih etijopsko, pri Egipčanih egiptovsko, pri Arabcih arabsko itd. Toda ta razlaga se ne da ni-kaker vporabiti na različna mesta, na katerih govori sv. pismo o daru jezikov; najmanj pa na pgl. XIV. kaker bomo videli.
Ne bomo tu naštevali vseh drugih razlag; le dve še omenimo. Prvič je dosti učenjakov, ki menijo, da jezik, katerega so govorili aposteljni na binkošti, in katerega omenja Pavel v našem poglavji, je bil tisti prvotni, ki ga je človeštvo govorilo, preden je Bog govorico zmedel in človeštvo različil po narodnosti. Ta predba-bilonski jezik je bil občni jezik, iz katerega so se porodili vsi drugi, kaker i? enega skupnega vira, tako da so bile v njem zapopadene korenike vseh poznejših jezikov. Iz te hipoteze se dajo več ali manj razložiti ali opravičiti vsi razni izrazi, s katerimi sv. pismo govori o čudovitem daru ,.jezikov “ Rabiti smemo besedo jezik v ednini, ker je bil pred babilonskem zmedenjem resnično v človeštvu le en jezik, skupen vsem. Isto tako ga smemo nazivati pa tudi v množini: jeziki, ker, dasi je bil le eden, je vender v sebi hranil korenike in snov vseh jezikov, ki so se iz njega izcimili. Opravičeno je tudi nazivanje: plemena jezikov, ker predbabilonski jezik je bil kaker pleme, ki je v sebi obsegalo več raznih \ rst t. j. različnih iz njega izišlih jezikov Ravno tako se da reči o izrazu : razni jeziki. Kar se tiče slednjič nazi-vanja : novi jeziki, ker jezik ta bil je, akoravno v resnici naj-
starši, vender, ker je bil popolnoma izvmrl in pozabljen, najnovejši mej vsemi, kateri so se govorili za dobe aposteljske.
Ta razlaga, kaker se zdi, se prilega popolnoma sv. pismu in zgodovini novega zakona. Bilo je namreč prav primerno, da je Bog za časa, ko je vstanovljal svojo cerkev, v katero so se imeli sprejeti vsi narodi, obnovil oni jezik, ki je bil nekdaj vsem narodom skupen Kaker nam pričuje sv. zgodovina starega zakona, je jezikovno zmedenje zakrivil greh, ki je dospel v zidanji babilonskega stolpa do vrhunca. Ravno zato namreč, da bi vkrotil združen vpor proti sebi. jim je Bog govorico zmedel ter prisilil jih, raziti se na razne strani. Različenje po jezikih je bilo včinek in kazen za greh. Jezus Kristus je še le zmagal greh in vničil njegove posledke Ker je binkoštni praznik Bog po sv. Duhu ljudem prvič podelil Kristusovo milost, ki jih je duhovno prerodila in zedinila v eni veri in ljubezni, je bilo primerno verujoče tudi zunanje združiti z vezjo istega skupnega jezika, da kaker so bili en duh, bi bili tudi eno telo, ena družina.
Poleg tega navedemo še drug razlog. Jezik izraža duševno spoznanje, ter se po tem tudi spreminja. In ravno zato, ker so v začetku ljudje bili edini v pravem spoznanji Boga in božjih reči, so imeli tudi vsi en jezik. Še le ko so se jeli po grehu odtujevati. ter je spoznanje Božje v njih zatemnelo, se je začela javiti tudi jezikovna razlika, ki se je z grehom v babilonskem zme-denji dopolnila.
Ker je tedaj na binkoštni praznik Bog narode zedinil v spoznanji resnice, jim je podelil tudi skupen jezik; ker enako spoznanje zahteva enak način izražanja
Seveda to je Bog vernikom dodelil le izjemno, da bi v onih prvih časih tem sijajniše pokazal moč Kristusove milosti. Vender pa, akoravno je prenehal skupni jezik, ostala je vedno še duhovna vez ene in iste vere. In to je vez, katera mora katoliške narode sklepati v eno družino, dasi je razlika jezikovna mej njimi še tolika. Kdor pa jezik in narodnost toliko ceni, da zataji pri tem versko spoznanje, se povrača k staremu paganstvu. Kaker brž smo rušili vez verskega spoznanja, nimamo ničesar več, s čemer bi narode spajali v eno družino.
* *
*
Slednjič naj omenimo še eno razlago svetopisemskega jezika. Ni neverjetno, da je bil ta jezik po vsem čeznaraven ali skrivnosten, nekako podoben tistemu, ki ga neredkokrat govore zamaknjenci. Zamaknjenje, v katerem se človek čutno popolnoma loči od zemeljskili reči in se z duhom zaglobi v božje reči, je ne le mogoče, ampak v življenji več svetnikov in drugih oseb tudi zgodovinsko dokazano. Zamaknjenje je nekako prva stopinja
nebeškega gledanja in vživanja od obličja do obličja. Poznanju pa, ki ga imajo zamaknjenci, se neredkokrat pridruži tudi govor. Nekoliko besed ekstatičnega govora navaja n. pr. Gorres v svoji „mistiki‘‘ (II. str. 151.), katere je vzel iz rokopisov sv. Hildegarde. Za Boga je ekstatično ime aigonz, za angelja-aiogaz, za duha — izpariz, za moža (vir)— iur, za mater — mair, za nemega — scarpinz, itd. Jasno je tedaj, da so to popolnoma nove besede, kakeršnih ne nahajamo v človeških jezikih akoravno nahajamo v več jezikih korenike, ki so slične latinskemu ali kateremu drugemu človeških jezikov
Bodisi kaker hoče, tajiti ne more nihče, da biva tako zvani ekstatični govor, ki se razlikuje od vsakaterega živega ali neživega jezika.
Da pa mora ekstatično gledanje imeti jezik povsem različen od človeških jezikov, ni pač težko razumeti, ako si natanč-niše ogledamo njegovo pravo bistvo. Kaker smo vže rekli, jezik služi v izraženje spoznanja. Ako ima tedaj ekstatični jezik izražati spoznanje zamaknjencev, se mora ravno tako razločevati od vseh človeških jezikov v naravnem stanu, kaker se ekstatično spoznanje razlikuje od naravnega. Mej obojim spoznanjem je pa velika, bistvena razlika. V naravnem stanu spoznavamo Boga iz njegovih del, princip naravnega spoznanja je pamet, tedaj princip stvarjen, končen ; slednjič se naravno spoznanje dejstvuje s prehajanjem od predmeta na predmet, z razmišljevanjem in zaključevanjem. Vse drugače se pa vrši ekstatično spoznanje; v njem se Bog ne iz stvari, ampak iz njega samega spoznava, spozna-valen princip ni tedaj človeška pamet, ampak Božje bistvo samo, tedaj princip nestvarjen, neskončen; slednjič se naravno spoznanje ne vrši prehajavno (discunendo), ampak z gledanjem.
Naravno torej, da mora ekstatični govor razlikati se bistveno od vsakaterega naravnega. Ker ima pa čeznaravni red in spoznanje v naravnem svojo podlago ter poslednjega ne le ne zanika, marveč dovršuje, se nam zdi popolnoma umevno, da sprejema tudi ekstatični jezik v se nekaj snovi in korenik iz naravnih jezikov.
Sicer se dajo navesti še drugi razlogi za našo razlago. Zamaknjenost je, kaker smo vže rekli, nekaka niža stopinja onega večnega življenja, katero upamo doseči v nebesih. To bo življenje čeznaravne slave (glorije), kaker je sedanje življenje milosti. Prihodnja slava je včinek milosti. Ta slava je sedaj skrita pod odejo vmrljivosti, pojavila se bode še le ob vstajenji, ko se bo z dušo poveličalo tudi telo. Le izjemno dopusti Bog, da se od-sije kak žarek te slave iz vmrljivega telesa; to se godi posebno po zamaknjenji ter po govoru in petji ekstatičnem.
Bodo tedaj tudi po vstajenji ljudje glasovno govorili? Zakaj H ne ? Milost naravo spopolnjuje in povzdiguje; ker je pa jezik
naravna vez, katera ljudi družinske spaja, si moramo pač misliti,, da bodo tudi zveličani v prihodnjem življenji imeli svoj govor.
Vender bo milost Božja iz nebeškega jezika vzela vsako nepopolnost, kaker jih nahajamo v človeških jezikih. Taka nepopolnost je. da je govor človeški glasovno razcepljen ter se razlikuje po raznih narodnostih.
Eden jezik tedaj bodo govorili zveličani, združeno bodo klicali v tem jeziku: Slava Bogu našemu, ki sedi na prestolu in Jagnjetu!
Sicer bi znal še v nebesih nastati narodnostni razpor in prepir, kateri jezik ima biti „državni.“ če se namreč kaj takega godi celo tu dol v „solzni dolini1*, koliko uevarniše bi bilo v nebesih,, ko bodo vsi nosili krono in kraljevali!
To bi si pač dobro morali zapomniti tisti, ki netijo mej narodi prepir ter jih neprenehoma ščuvajo. Za take ščuvavce ni prostora v nebesih!
Sicer pa ne bo zveličanih jezik nobeden iz mej človeških,, ker bo moral izražati čeznaravno spoznanje, ki ga bodo zveličani dobivali iz neposrednega gledanja Božjega - Bo tedaj jezik čezna-raven. Pa tudi Bog bi bil resnično v zadregi, kateremu iz mej človeških jezikov bi dal piednost, da bi se izključljivo rabil v nebesih; ker če bi izbral n. pr. nemškega, bi francozi nebesa zapustili; bi izvolil latinščino, tedaj bi dandanašnji zagovorniki cirilo-metodiške cerkve Boga samega začeli zmerjati za latiniza-torja, vstanovili bi koj »Slovanski Svet“ — in stara komedija časniških rabuk in polemik bi se da capo začela v nebesih !
Lehko pa razumemo, zakaj je hotel Bog v prvih časih svoje cerkve podeliti vernikom dar čeznaravnega jezika. Namerjal je pred svetom sijajno pokazati pretvarivno moč svoje milosti. Kaker je milost vernike duševno, pa nevidno prerodila k čezuaiav-nemu življenju, tako jili- je novi jezik tudi zunanje čeznaravno sklepal v eno družino. Svet naj bi iz tega videl, h koliki popolnosti in edinosti so narodi klicani po Jezusu Kristusu in njegovem Duhu.
Sicer pa ni nikaker treba, da to razlago vpotrebimo na vsa mesta novega zakona, Kjer sv. pismo govori o čudovitem jezikovem daru. Vender se ta razlaga, kaker se zdi, edino povsem prilega 14. poglavju do Korinčanov. O tem se lehko prepričamo, ako natančniše pogledamo nekoliko vrst iz omenjenega poglavja.
Vrsta 2: K d o r v jeziku govori, ne govori ljudem, ampak Bogu; nihče namreč ne sliši. V d u h u pa govori skrivnosti.
„Ne govori ljudem, ampak Bogu“ — t. j. ono, kar govori, razume le Bog, ne pa ljudje; »nihče ne sliši“, tako namreč, da bi umel. Je tedaj jezik poslušavcem povsem neznan.
Vender pa bi znal ta jezik drugje biti znan, ali je bil celo skupni jezik človeštva pred babilonskim zmedenjein ?
Kaj takega ni verjetno, nam se zdi celo neresnično. Piše namreč apostelj: V duhu govori skrivnosti — Špiritu loqui-tur mysteria. Duh, nvevjiu, znači pred vsem svetega Duha, vkoliker je naš posvečevavec. Potem pomenja „duh“ neredko-krat tudi človeško dušo, vkoliker je čeznaravno prerojena, ima torej v sebi spočetek sv. Duha.
Bodisi da vzamemo tu prvi ali drugi pomen, dobimo isto misel. Govori v duhu t. j. govori oni jezik ne z lastno, naravno močjo, ampak sposablja ga za to čeznaravna moč sv. Duha. Dalo bi se sicer še misliti, da je sv. Duh vernikom navdihoval poznanje predbabilonskega jezika, katerega se res tudi ni moglo drugače spoznati nego po neposrednem razodenji Božjem.
Toda izraz „govori skrivnosti — m y s t e r i a“ dokazuje nam, da je moral biti jezik vže sam na sebi bistveno različen od vseh naravnih, kakeršnim moramo prištevati gotovo' tudi prvotnega. „ Skrivnosti“ značijo namreč resnice čeznarav-ne, katerih naravni razum ne more ob sebi doseči ali razumeti. Ker je bil tedaj predbabilonski jezik čisto naraven, namreč tvor-jen v izraženje naravnega pojmovanja, bi bil gotovo tudi nesposoben izražati „ skrivnosti Akoravno izražamo tu pa tam z besedami človeškega jezika skrivnosti, vender moramo vedeti, da je neredkokrat sv. Duh se skrivnostjo božjemu piscu ob enem navdihnil tudi primeren izraz; navadno pa vporabljamo v zaznamovanje verskih skrivnosti stare besede, ki si jih izposojamo, da jim podtikamo pomen, katerega do sedaj niso imele; zatorej pa tudi niso popolnoma adekvatne misli, ki jo imajo izražati.
Sicer se pa da prav lehko dokazati, da „jezik“ 14 pogl. nes ni mogel biti noben izmej človeških, bodisi živih, bodisi mrtvih.
Beremo v 14. vrsti: Kajti če molim v jeziku, duh moj moli, a um moj je brez sadu.
Prvo, jivev^ia, pomeni, kaker smo vže razložili ali sv. Duha, ali pa tudi dušo človekovo, katera je po milosti sv. Duha čeznaravno prerojena. Nasprotno pa znači vovg, kader se nasproti stavlja duhu, dušo človekovo z naravnimi zmožnostmi, v-koliker ne biva še v nji čeznaravni princip božje milosti. ,,Duh“ spoznava po veri, katere princip je Bog. neposrebno sam na sebi; ,um“ pa spoznava po naravnem spoznanji, katerega princip so stvari. V stanu zamaknjenja pade zagrinjalo vere, vera pre-ide v gledanje, dasi le nepopolno. To gledanje Božjega bistva Pa> ker je čeznaravno, se ne more vršiti nego z „duhom“, um ?a ne more doseči. Ali pa, da govorimo drugače: Karkoli duša v ekstatičnem stanu gleda, ne spoznava naravnim načinom j- prehajavno, premišljavno, tako da bi iz zaznanih reči si mogla snovati sodbe, zaključevati, ali to, kar je videla, si zapomniti ter tako ekstatično spoznanje porabljati v naravnem stanu. Zato pa svetniki, ko so se iz zamaknjenja povrnili v
naravni stan, ne vedo ničesar razločno ali posamezno povedati, kar so gledali zamaknjeni; „duh“ je sicer zavzemal, „duša“ pa, ki začne delovati v naravnem stanu, si ne more z gledanim okoristiti. ostane prazna.
Tako tedaj hoče apostelj reči: Jezik, ki ga govorim v ekstazi, izraža resnice, ki presegajo naravno spoznanje. Ker pa vsi — živi in neživi — jeziki niso stvarjeni v javljenje naravnih resnic ter niso vpriličeni nego naravnemu spoznanju, se tudi noben izmej njih ne da vporabiti v izraz čeznaravnega ekstatičnega spoznanja.
* *
*
Iz tega pa lehko razvidimo, s koliko pravico se na to poglavje sklicujejo zagovorniki slovanskega jezika v bogoslužji, češ, apostelj zametuje rabo tujega ali mrtvega jezika v liturgiji. Sv. Pavel se sploh ne dotika vprašanja o liturgičnem jeziku; ker 011 govori o skrivnostnem, nadnaravne ra jeziku. Mej tem jezikom pa in mej katerimikoli drugimi naravnimi, bodisi živimi ali mrtvimi jeziki, moramo dobro ločiti. Skrivnostnega jezika namreč ne more nihče naravnim potom tolmačiti; tako da mora Bog pri poslušavcilr, da ga razumejo, narediti nov čudež, čez naravnim potom razodevajoč jim njegov pomen. Vse drugače je pa pri jezikiii naravnih, živih ali tudi mrtvih. A k o kdo teh jezikov tudi nežna, se jih pa lehko nauči; kdor pa tega 11 e more, se 111 u 11 a drug način raztolmači njihov pomen, in sicer: ali po tolmačenji tistih, ki jih sami razumejo, ali pa s k r e t a n j e m besede spremljajočim.
V katoliški cerkvi se pa godi to in ono. Zapovedano je namreč duhovnom, da bogoslužje in njegove obrede, posebno pa sveto mašo in besede, ki se izgovarjajo, ljudstvu večkrat razlagajo. Poleg tega imamo brezštevilnih knjig, v katerih najde verno ljudstvo sv. mašo in druge obrede razlagane in v svoj jezik preložene latinske besede in himne, ki se javno v cerkvi molijo in pevajo, tako da more vsak v svojem jeziku isto izgovarjati, kar duhoven pri oltarji v latinskem. Slednjič poslušajo verniki ob nedeljah in praznikih pridige, v katerih se jim razloži skrivnost, ki se obhaja dotičnega dne, tako da dobio vedo, v kakem duhu, s kakim srcem se imajo vdeležiti božje službe. Sploh bi se pa najmanj dandanes pritoževali, češ. da ljudstvo ne razume latinske liturgije, ker znajo skoro vsi brez izjeme brati, tako da je vsakega sram, ako se da v cerkvi videti brez molitvene knjige.
Pa tudi če kdo ne zna brati, menimo, da pač jasno dovolj govorijo cerkveni obredi, posebno pri sv. maši, kjer cerkev čutno izraža verske skrivnosti, tako da jih omikan in neomikan z očmi gleda, in tipa z rokami. Kdo bi pač ne razumel mrtvaških obredov, koga bi ne ganilo tužno petje velikotedenskih lamen-tacij ?!
Iz tega se pa tudi lehko sodi, v koliko in s kako pravico se dajo glede latinščine v katoliški liturgiji vporabiti besede Pavlove: Ako ne poznam pomena glasu, bom onemu, kateremu govorim, barbar: in kdor govori, meni barbar.
kaj in kako mislijo ti ruski vetrnjaki o grškem razkolu in o katoliški cerkvi. Odprimo n. pr. «Slavjanskij Sbornik« I. del, izdauje petrograškega oddela slavjanskega komiteta, 1. 1875, str. 585 : «0 sovremenuom položeniji i vzajimnyh otnošenijah Slavjan zapad-nyh i južnyh», govor A. S Budilovica v zasedaniji petrograškega oddela slavjanskega blagotvoriteljnega komiteta 1. 1874, 3. novembra. A. S. Budilovič je potoval po zapaduih in južnih slovanskih deželah. Obiskal je tudi slovenske kraje. Kaker sam pravi, služilo mu je «imja (ime) Russkago v putešestviji po Slavjanskim zemljam lučšim (najboljim) rekomandateljnym pismom«. Vrnivši se pa mej svoje rojake, razvil je svoje misli, katere si je mej potom nabral, v pričujoči govor. Tu navedemo samo par odlomkov, katere hočemo pojasniti in ovreči.
A. S. Budilovič navaja vzroke propadanja slovanskih plemen ter pravi: > Vzrokom uesreč Slovanov zapadnih in južnih je bilo čestoljubje in dobra organizacija njih sosedov. Ofenzivna sila Nemcev na Slovane je našla sebi zanesljivo oporo v avktoriteti pap-s t v a in imperije, kateri sti rauo zbrali pod svoji znamenji sile
večega dela zapadno — evropejskih narodnosti «..........................
...................Bolj	proti	koncu:............»katerim	(Slovanom)
je bila cerkev katoliška vedno mačeha, a ne mati.«
Odgovarjamo: Da je bila Slovanom dobra organizacija njihovih sosedov tudi vzrok narodnega propadauja, je očitno. Pa kdo
Ruski liberalec.
Tudi ruskemu narodu ne manjka liberalcev. Čudovito je,
je pomagal Nemcem treti Slovane ? Papstvo ? Kdor pozna količkaj zgodovino, ve tudi kako neresnične in nehvaležne so te besede. Trudili so se rimski papeži ne samo, da bi vero razširili mej slovanski rod, no i, da bi ga ohranili svobodnega in mogočnega. Koliko se morajo zahvaliti Čehi rimski Stolici ? Bfetislav, češki vojvoda, (1037-1055) gojil je idejo velikega slovanskega kraljestva. Toda nemški cesar Henrik III. ga je pokoril ter mu odvzel ne le Poljsko no i Čehijo. Papež Benedikt IX. pa je prosil mej drugimi zanj in Henrik mu je radi tega vrnil cehijo ter mu dodal Šlezijo. Inocenc III. v vrstil je Čehijo mej kraljestva kristijanska (1204). Inocenc IV. delal je proti Nemcem i proti izobčenemu cesarju nemškemu Frideriku II. z a č e s k e g a kr a lj a Vaclava I., katerega je hotel nemški cesar in gibelinska stranka odpraviti ter posaditi na njegovo mesto sina Otokarja (1249). 1) Češka slava vtrjena je v Karlu IV Ali s Karlom IV. spojeno je tesno papstvo!
Od Gregorija VII. odsvita se čista ljubezen do slovanstva. Gojil je visoke misli o Jugoslaviji, kakeršnih naš vek niti zmožen ni. Jugoslavija mu je bila ideal, pp katerem je hrepenel do konca svojega življenja 1 Mogočno jugoslovansko kraljestvo bi bilo imelo nalogo razbiti turški naval ter rešiti Evropo V papežih zajemajte, o podli liberalci, pravih jugoslovanskih vzorov!! Ko je Rusija še spala, vzgojila je sv. katoliška cerkev poljski narod visoko nad vse evropejske narode. Jezik slovanski so posvetili rimski papeži, ter mu podelili sveto mesto v liturgiji. Tudi dandanes objema sv. stolica slovanski rod z očetovsko ljubeznijo. Ako so pa našli Nemci v kat. cerkvi mnogo opore, se ni zgodilo s sovraštva do Slovanov, ampak ker je sv. kat. cerkev za vse narode. To priča samo, kako mogočna je kat. cerkev pri vzgojevanji narodov in kako silovita bi bila Rusija, ako bi se vrnila v naročje svoje prvotne in resnične matere katoliške cerkve.
A. S. Budilovič pravi: «V obziru religijoznem je bila jedinost Slovanov enkrat vže skoro popolnoma dosežena. Bivala je vže cerkev vseslavjanska, no niso jej ostali vsi verni. Težnja po po-vratu v prvotno slavjansko cerkev izrazila se je mej drugim v Če-hiji s husitskim gibanjem, katero je, ne glede na negativne po videzu rezultate v odnošenji cerkvenem, mnogo oživilo narodno zavest Čehov in spaslo njih narodnost od germanizacije.« Sanje so, da je bivala kdaj vseslavjanska cerkev in da je bilo husitsko gibanje namenjeno oživit jo. Ako misli govornik cerkev, katero sta vstanovila sv. Ciril in sv. Metod, odgovarjamo, da je Cirilo-Meto-
*) Weiss : I)ie christliche Zeit 1. str. 1033 ; II. str. 517.
2) Weiss : Die christliche Zeit I. str. : 1002.
dijska cerkev katoliška cerkev, od katere so se Rusi izneverivši se Vladimirovi oporoki po krivici odcepili.
Kar se pa tiče husitskega vpora, misli govornik, da je bil v narodnem pogledu srečen za češki narod, ker ga je baje rešil germanizacije. Da tudi čisto molčimo o zmotah,	v katere	je	pahnil
Hus češko ljudstvo, ter je večno	pogubil, moramo ga	nič	mauje
obsoditi i v n a r o d n e m oziru. Sam Palacky — protestant — pravi (III, 2, XII.): »Popolno vničenje starodavne avktoritete glede države in cerkve, potegnilo je za sabo tudi vničenje narodne jedinosti in sloge... za te dobe (husitske) štelo se je najmauje petero glavnih strank. V nedostatku zunanjih bojev, začeli so se bojevati doma : zmaga v Domažlicah, zagotovivši varnost domovine od so-vražuikov je postala grob jedinstva in sloge češke. En del naroda se je začel vedno	bolj oklepati	tujcev,	da	bi mogel z njihovo pomočjo potlačiti	drugi del»	“
A. S. Budilovič govori dalje: «Voobšče pravoslavje pred-stavljajet kakuju — to divnuju silu nad Slavjanskim duhom .	.
• . . . Jestj fakty. čto pravoslavje 1 katolicizm sootvčtstvujut daze osobym psihičeskim svojstvam ..... Katolik redko popadajetsja
v gajdukah, Pričina ta...........čto katoliki ne nadežny v serdcč ;
a prcishodit eto ot jih zakona.« . . . , . V otnošeniji religijoznom ne možet proiti bezsiedno dlja Slavjan soveršajuščejesja teperj raz-loženije katolicizma i sblizenije cerkvy starokatoličeskoj, auglikan-skoj i utrehtskoj s Russkoju«.2) ....
Te besede so bile izrečene leta 1874-1 ko s0 vs' mislili, da je z dogmo o nezmotljivosti papeževi zadan cerkvi kat. smrten vdarec. Ob jednem pa je upal »svjatejšij Sinod«, da se mu posreči združenje s starokatoliki, augličani i protestanti. Toda kako so se motili! Hoteli so izpodkopati kat. cerkev — a vsmrtili so se skoro sami sebe. Koliko neprelik jim je napravila Bonska kon-ferencija! Izpodmaknila jim je na mah celo dotedanjo teorijo o izhodu sv. Duha. Delegati ruski pri bonski konferenciji vrnili so se v svojo domovino «puppi proraque carentes«. Opustiti so morali trditev vseh razkolnih bogoslovcev, da govori sveto pismo le o časnem izhodu sv. Duha od Sina, ter so bili prisiljeni priznati v svetopisemskih besedah predvečno hipostasno odnošeo je sv. Duha od Sina. Od tedaj se je začel v Rusiji nov nauk. Motili so se vsi dotedanji bogoslovci grški in ruski. Njihovi potomci so bili prisi-
') Glej »Katolika« I. 2. str. 223.
-) V obče predstavlja pravoslavje Čudovito moC nad Slovanskim duhom . . .
So slučaji, da prilega pravoslavje i katolicizem celo posebnim psihičnim svojstvom . . . katolika nahaja se redko mej hajduki. Vzrok je ta, ker katoliki
neso gotovi v svojem srci-, a proizhaja to od njih veroizpovedanja.....................V	od-
"ošenji religijoznem ne more proiti bezsledno za Slovane vršeče se sedaj razločevanje katolicizma in zbliževanje cerkve starokatoliške, anglikanske i utrehtske z rusko.
ljeni nastopiti drugo pot. S tem pa so dokazali, kako neosnovan je bil nauk njihovih prednikov nasproti katoliški cerkvi in da niso imeli Grki in za njimi Rusi prav nobenega vzroka o d-d'e liti se od kat. cerkve.1) Od teh por pa se je kat. cerkev vidno vtrjevala ter stoji danes kljubu Budilovičevemu proro-kovanju in dasi se je zaklel proti njej cel svet, krepka i neoma-jana v svojem nauku !
Kar se pa tiče misli Budilovičeve in drugih ruskih in neruskih vetrnjakov, da je «Razkol» bolj priležen značaju slovanskemu odgovarjamo: Resnica je le jedna, in te ne sme nihče zatajiti. Resnica pa je v kat. cerkvi, kaker nepristranski in globoki misleci ruski sami priznavajo. Ako bi tudi katoliška cerkev manje prilegala slovanskemu značaju, ne bilo bi radi tega dovoljeno zatajiti resnico ter vreči se v razkolno cerkev, ki nosi Očividno na sebi rak-rano.
Pa «razkol» prilega bolj junaškemu duhu slovanskemu ? Zgodovina kat. Hrvatov in Slovencev govori o tem prav nasprotno. Kat. Hrvatje in Slovenci so zastavili nebrojnim četam turškim trden jez ter so ohranili svojo vero svobodno. Srbi pa in drugi južni pravoslavni Slovani ječali so brez vsake moči do najnovejšega časa pod turškim jarmom.
Slednjič je tako govorjenje očitno povzdigovanje narodnosti nad vero. Čemu nam torej silijo svoj «razkol» ?!
S takimi pa se radi bratijo naši liberalci, katerim je laž resnica i resnica laž! —
1) Glej knjigo : Protopresviter |anyšev i novy doktrinalnyj krizis v russko cerkvi, Basilija Livanskago.
LISTEK.
AKADEMIJA 19. VEKA.
Iz spominskih zapiskov slovenskega vseučiliščnika.
Bilo je leta 188.. na sv. večer popoldne. Temnelo se je vže skoraj, ko sva se s prijateljem vračala s pokopališča slovenskega mesteca. Ravnokar je veliki zvon iz visokega zvonika tužno-počasi odpel zadnje slovo tistemu, ki smo ga položili v hladen grob. Zdaj pa so bronasti glasovi iz zvonika vže oznanjali rojstvo Gospodovo, tako veselo in praznično, kaker znajo le o božiči ; kaker da bi res ne bilo več žalosti na zemlji. A v najinih srcih je bila žalost, v najinih srcih ni našel odmeva glas božičnega miru ....
Pokopali smo mladega vseučiliščnika. Bil je moj prijatelj in njegov prijatelj. In kako zgodej je mladi cvetici črv izpodjedel koreniko! Zvenel je ... .
Prišedši v mestice na dom prijateljev sem sprejel njegovo povabilo; rekel sem, da ostaneva dva dni skupaj lajšat si skelečo srčno rano.
V hiši mojega prijatelja letos sveti večer ni bil vesel, tudi dolg ne. Še celo otroci so pozabili na jaslice in -Težuščeka. Po večerji je vse pozaspalo.
Jaz in prijatelj pa nisva mogla. Še le ko sva ostala sama mej bedečimi, se nama je spomin obudil na prejšnje čase, skipe-valo je srce .... Bliže k peči si primakneva stol. On je imel zavoj pokojnikovih listin; tudi jaz sem jih nekaj privlekel iz žepa. Rekla sva pa, da jih vse zloživa in vrediva po letnicah. Tako se je tudi zgodilo. Potem sva si pa brala drug drugemu . . . . Še le zvon proti polnoči naju opomina, da je treba k božični maši . . . Najin prijatelj ga ni več slišal.
Marsikatero uro sva še kasneje s prijateljem skupno prebirala žalostne listine mladega vseučiliščnika. Zdele so se nama
čedalje zanimiviše. Tudi mi je nekdaj rekel: Kaj, ko bi vsaj nekatere dali na svitlo — mladim, pa tudi starim v resen o-pomin ?
Z naslednjim izpolnujem željo svojega še živega prijatelja.
*
* *
Na D u n a j i 15. oktobra....
Tu sem. To je tedaj vender enkrat pot, ki me bo pripeljala k toliko zaželenemu cilju. Upam, da tu ne bo slabo. Res, drago je vse, brezplačno še koraka ne morem storiti. Pa znal sem „sta-remu“ dobro prigovorjati; zagotovil mi je šestdeset forintov na mesec. Šestdeset! Stradali ne bomo. žejni tudi ne bomo. Saj pivo je dober kup ....
Toda kaj ? Sram me je. Saj sem vender idealist! Kako mi more še na misel priti pivo! Platon, Aristotel, Kant ... vi bodete moje zvezde! Da, trden je sklep : učiti se, izomikati se globoko in visoko!
No pa, življenja ne poznam še. Na gimnaziji so nam pravili : ko bodete na vseučilišči, bodete še le začeli spoznavati svet. Najprej se treba otresti gimnazijskega pralni . . Par mesecev tedaj naj bodo še knjige v miru. Treba si malo ogledati po mestu. Oj, kako mnogolično. kako bujno je veliko mestno življenje ! Tu se ti ponuja cvet vse omike. Odpri čute, odpri srce, vživaj! . . . .
Ves še živim v podobah z gimnazija; ne morejo mi iz glave. Kaker sanje leži za mano življenje Pa dvomil bi ali sem živel. Zavesti človek nima, dokler ni naredil mature. Pa kako možko smo se držali pri maturi ! Profesorji se nas bodo pač še dolgo spominjali.
Z Bogom, sanje mladih let! Z Bogom poezija! Spremljaj me z nebeškim licem in trosi mi cvetice po težavni stezi skoz življenje!
Mladost po tvoji temni zarji Srce zdihuje mi, Bog te obvarji!
Z Bogom! Ker kaker brž je človek prišel na Dunaj, začne čutiti, kaj je proza življenja. Da, življenje stopa pred me, golo. kakeršno je. Stopa pred me se zahtevami za narod, za trpeče človeštvo. Zavedam se tega poklica. Nevstrašeno se mi dvigajo prsi, pripravljen sem na boj. Globoko v srce mi sega, me rani klic vmirajoče domovine. Ne plakaj, domovina! V naših srcih tli iskrica ljubezni. Iskrica bo vsplamtela v ogenj, ki bo daleč okrog ogreval, vžigal otrpnela srca tvojih sinov. Glas mi zastal na veke,
otrpnili mi udje, vgasnila mi luč oči, ako bom tebe zabil, domovina !
Še nekaj. Zadnje trenutke še pred odhodom iz domovine mi je osoda naklonila posebno srečo. Dobro veš, kdaj sem izgubil prostost srca .... Vender nisem imel nikdar priložnosti, da bi jo srečal in vsaj s pogledom razodel ji, česar je bilo srce tako polno. Bilo je zadnjo uro. Pripeljal sem se do postaje. Ravno je došel vlak iz B. Par minut potem stopi iz postaje — ona sama. Ne, starka pritaplja za njo. Pa prekasno! Najine oči so se bile vže srečale in povedale si vse, vse. Jaz sem prepričan, jaz pri-•sežem, da me je umela. V ti veri hočem živeti tu v tujem mestu.
Na Dunaji 5. novembra-----------------
Danes moram ostati v sobi. Zdravnik mi je zapovedal. Omotica se mi je delala davi, zdaj pa me le še glava malo boli. Ne misli pa, vže Bog ve kaj! Povem ti vse. Sinoči smo bili malo veseli. Tukajšnji slovanski vseučiliščniki smo letos se prvič sešli, osnovali smo pevsko društvo; jaz pa sem strasten pevec. In človek mora pač tudi nekaj se razvedriti Poleg tega imamo še sv. Martina. Sicer pa se bo treba lotiti dela. Jutre vže si omislim nekoliko knjig, potem pa — vsaj v enem meseci — začnem po deset ur na dan. Resna volja velja!
Veš pa, s čim se danes bavim? Dobil sem Renana. Prebiram njegovo „življenje Jezusovo.14 Kako sem želel kdaj še poznati epohalno delo največega sedanjega veleuma francoskega! Jezusovo življenje!
No pa, pričakuješ zdaj, da izpovem pred tabo svoje versko prepričanje. Čeravno sva večkrat skupaj občevala, sem se vender vedno izogibal verskih vprašanj. Zdaj pa ne morem vec molčati: Renan me je vnel — za Jezusa. Gorim za — Renanovega Jezusa.
Da ti resnično povem, evangeljskega Jezusa in kar mu je nadela katoliška cerkev sem vže davno zatajil. Prve verske dvome mi je obudilo obnašanje naših profesorjev na gimnaziji. Dobro se še spominjam. Bil sem v četrtem razredu. Imeli smo nedeljsko mašo. Naš razrednik — poznal si ga dobro —- nas je spremil v cerkev. Slekel sem bil vže otroške hlače ter začenjal svet in ljudi opazovati. Mej povzdigovanjem sem se ozrl na profesorja; sedel je razkoračen v klopi, glavo je imel podprto z rokami in zijal je smehljaje se proti oltarju. Globoko v srce se mi je vtisnil ta prizor. Od tedaj sem se sramoval vere. Postajal sem neveren v mišljenji in življenji.
In vender Jezus — mislil sem si — moral je biti velik mož. Ako ne, kako bi moglo toliko stoletij, toliko genijev vanj verovati! Čim bolj sem se izneverjal katoliški cerkvi, tem bolj simpatičen mi je prihajal Jezus. V šoli se nam je nekdaj pri
verstvu omenila Renanova knjiga Mikala me je strašansko tem bolj, ker se nam je reklo, da je na indeksu.
Zdaj jo imam v rokah .... Občudujem velikega filozofa in človekoljuba Nazareškega! Klanjam se temu imenu, blagoslavljam njegov spomin. In da bi ga videl, bi se svetim strahom predenj pokleknil ter poljubil mu noge in rekel mu: Beži od mene, ker človek grešen sem jaz !
Jezusov evangelij je vera poezije, vera srca in prave volje! Nepopačena narava, v Galileji tako mila, večno mlada, ga je vzgojila, na nje prsih se je navzelo njegovo rahlo čuteče srce najplemenitejših čutov, čutov ljubezni in bratoljnbja. Ljubezen, izvirajoča iz blagega srca, je Jezusovo krščanstvo. Drugo je vse dodatek. Duh Jezusov so vklenili v spone čutnega bogoslužja, zakrili, vdušili so ga z brezštevilnimi molitvami, posti in običaji, tako da ni dandanes mogoče več zaslediti pravega bistva Jezusovega evangelija.
Renan je prvi predrl okov železnega dogmatizma, nas vpeljal v svetišče pravega krščanstva, v svetišče Jezusove ljubezni. Tu se vsi objamemo, tu si spet po dolgih verskih bojih podajamo roko v spravo, tu se odpočijemo na prsih najblažega človekoljuba. To je krščanstvo prihodnosti, krščanstvo poezije, krščanstvo čisto človeške, vseobče ljubezni in bratimstva!
Duh tega krščanstva vže prodira. Svetišča dogmatičnega krščanstva se praznijo, polnijo se svetišča poezije. Mislim tu naša gledališča. Bil sem sinoči v dvorni operi. Bilo je vse natlačeno. Tri ure sem prišel pred začetkom, in še komaj sem dobil vstopnico. Umetnost tekmuje z naravo; najmičnejši prizori iz narave se na odru tako popolnoma posnemajo, da se človek misli prestavljenega sredi mej visoke Alpe, na razburkano morje . . . Kako se srce vzdiguje, čuti kako plujejo, vskipeva strast! In z razljutenimi silami narave, z nevkrotno osodo bojuje se junak. .. Zaman! Vpira se, toda vže je osoda zavihtela mu nad glavo kruti meč . . . pade. . . Srca gledavcev se topijo. — Solzica sožalja se potaka po lici. — Poezija, vsmiljenje, ljubezen!
Da, časi prvotnega, nepopačenega krščanstva se vračajo. Dočakali bomo, ko bodo tisti, ki preklinjajo evangeljskega Jezusa, proslavljali Renanovega Jezusa in stavili mu spomenike!
Na D u n a j i 20. decembra............
Pisala mi je. Ne moreni ti dopovedati, kako mi je srce vtripalo, ko sem odprl list in vgledal njen podpis. In kaj mi je pisala ? O otročja najivnost! Vse mi je na drobno naštela, kaj misli mlajšim bratcem in vaškim otrokom podariti na sv. večer. Lepo število suknjič in hlač je zdelala, njen edini vžitek je vbo-giui dobrote skazovati.
o
Nič pa o tem, česar sem toliko želel! Vsaj eno besedico! Nič, nič! A vender črti me ne, črtiti me ne more! Kako bi bila sicer pisala ?! Nedolžna stvarica, o ljubezni se ji še ne sanja!
Nekaj drugega mi obeta. Brž, ko bodo dnevi daljši in se bo nekoliko sneg otajil, pojde k materi Božji na B. Tu da bo molila za me, da srečno dokončam študije in se zdrav vrnem v domovino. Hoče mi celo prinesti spomin — podobico blagoslovljeno. Nočem se dotikati tvoje vere, ljubezniva stvarica, sveta mi bodi! Jaz je nimam — in nesrečen sem. Ti pa bodi srečna v nji, kalil ti ne bom sreče!
Kako je tu ? Vže nekaj dni pridno obiskujem predavanja nekega dr. J. Poslušavci smo večinoma akademiki; nas je tudi pred vsem povabil dr. J. Zbiramo se pa vsak drugi dan zvečer ob osmi uri. Dozdaj so se razprave skoraj izključno sukale o so-cijalno-politiškili vprašanjih. Še zanimiviša je pa prosta zabava po vsakratnem predavanji. Pri kozarci piva se živahno razgo-varjamo.
Zapazujem mej tukajšnjo mladino posebno zanimanje za politiko. Moji nravi sicer ni nikdar vgajalo pusto politikovanje. Vender moram priznati, da ravno politiki je dandanes prihranjena najvažniša vloga pri razširjanji prosvete Dr. J. nas je začel opozarjati na politiške spise in delovanje prvih italijanskih rodoljubov. Kako mogočna, kako ponosna stoji pred nami zedinjena Italija ! Ta čudovita zgradba je pa delo malo let. Kako je bilo to mogoče ? Z ognjem in mečem bi se ne bilo nigdar posrečilo zvr-šiti velikanskega dela Tudi bi morebitna zmaga nikaker ne imela vstrajnega vspelia. Ne, morali so se prej srednji in niži stanovi pripravljati za nove ideje, po katerih se je imel prestvariti prejšnji red. Stalno je le, kar se zaplodi v um, kar se v srci vko-renini. Ti možje so tedaj pred vsem vstvarili novo slovstvo, ki je imelo vpodabljati politiške ideje. Potem se je italijanski narod duševno prerodil ter se čutil enega vže pred, kaker so začeli njegovi sinovi na bojiščih krvaveti za zedinjenje Italije. Kar je nanesel srečen slučaj in priborilo junaštvo, se je v kratkem vtr-dilo ; nove državne preosnove so našle duhove vže pripravljene; neporušna stoji zdaj mlada Italija pred svetom. Središča pa duševnega prerojenja so bila v tisti dobi italijanska vseučilišča. Mazzini je vvidel, da vroča nrav mladih vseučiliščuikov se najlaže razvname za sveto patrijotiško vojsko. Po vseučiliščih so se mlada srca ogrevala, navduševala za idejo zedinjenja; od tod se je raznašal sveti ogenj na daleč okrog v niže vrste prebivavstva. Ko je prišel čas, ko se je vrgla mej narod ognjena baklja revo-lucije, se je vzdignilo vse — in v malo letih se je vresničila i-deja, ki je doslej elektrizovala le duhove!
Da, narodi, človeštvo stavi na nas velike zahteve. Treba je> da se pripravljamo, da se orgauizujemo. To je naša prva na-
loga na vseučilišči. Čedalje bolj se mi jasni obzorje, dani se pred duhom in v vedno bolj določenih obrisih se mi kaže naloga življenja. Narod kliče, kliče na delovanje, na boj!
Da. pozdravljamo vže zoro nove dobe. Narodi se zedinjajo, toda pri tem ne bo ostalo: človeštvo celo se mora združiti, se mora poljubiti v objemu pravega bratoljublja. O pridi skoraj, kraljestvo ljubezni!
Da, to je tisto kraljestvo, za katero je prosil filozof Naza-reški očeta: Pridi k nam tvoje kraljestvo ! Ljubezen — v tem je rečeno vse! Ljubezen — druge vere nam ni treba !
O zdi se mi v tem trenutku, da bi objel vse človeštvo. Da, kri bi prelil za vsakega posebe Prihitite bratje na moja prsa, vtešite divji ogenj! .... In vender, kako neskončno prazno je to srce ! Nima dna to srce. O nečesar pogrešam. Sam ne vem, česa. . . .
Na D u n a j i 16. februarija..,.
Naletel sem na zlato knjigo. Vže na gimnaziji smo imeli iz te knjige odlomek v šolskem berilu Tedanji profesor iz nemščine se je pri branji tega odlomka ves razgrel, kar se je sicer redkokrat zgodilo. Obličje se mu je razžarilo in govoril nam je z mladeniškim ognjem o vsebini. Naslov je bil: Aus Herders „Briefen zur Beforderung der Humanitat “
Pri branji te knjige mi vzhaja nova luč Zdi se mi, kaker da bi iz nje govorila stvarnikova beseda, ki preganja temo iz duše in vvaja red v kaos zmedenih pojmov. Prav to je, česar sem iskal. . . .
Humauiteta! kako bi te nazval po slovenski, da bi te ne žalil, da bi izrazil, kar ti izražaš Rekel bi ti človečnost, ako te ni sram ponižati se pod borno streho slovenske besede. A v to besedo bi jaz vlil vso tvojo božanstveno moč, oznanjal bi te po vsem Slovenskem, dokler se ti vse ne vklanja, te vse na kolenih ne moli!
Človečnost — ti izražaš vse ; kar je zunaj tebe, kar nisi ti, je slabo. Ti izražaš pravov bistvo vseh ljudi, ti si vseobčna vez, ki vse družiš in spajaš. Človečnost — zadnji smoter naših teženj, cvet človeške omike! Težiti po tebi — je edino pravo bogoslužje, kdor tebi služi, završuje delo božje; kdor se po tebi vzgaja in spopolnjuje, se bliža najvišemu, obnavlja v sebi podobo božjo.
O da bi mi vsi hoteli biti ljudje — nič več. nič manj. Ne taki ljudje, ampak čisti, goli ljudje. Koliko zla izvira iz razlike narodnosti, verstva in stanov! Človek noče biti č 1 o-v e k, ampak določuje se, ograja se v tesne meje krščanstva, nemštva, slovanstva! Hoče biti tak človek!
Temu zlu najdem le en lek: treba je, da se ljudje zbero v tako društvo, kjer se ne nahaja nobena onih razlik — društvo čistih ljudi. To društvo bi bila prava katoliška cerkev — ideal Jezusa Nazareškega!
Ta cerkev je tisto ,,nevidno vidno društvo" Herderjevo. O, da bi vže v vsaki državi vstali možje, ki bi se znali povzdigniti nad predsodke svojih sorojakov, možje vzvišeni nad predsodke vere, v kateri so bili vzgojeni, možje, katerih ne slepi stanovski blesk, katerim se ne studi pred nižim, v katerih družbi se visoki rad poniža, nizki pa drzno povzdiguje! Ne zapiraj se, tako društvo, ampak stopaj pogumno pred svet, kaži se v besedah in dejanjih, ne mej dvema ali tremi narodi, ampak mej vsemi prosvetljenimi narodi zemlje! Društvo to bodi „društvo vseh mislečih ljudi v vseh delih sveta “!
AHASVERDS, VEČNI JUD.
Stara povest v novi obliki.
']\ Simonov.
I. Poglavje. — Kako je prišel Ahasverus prvič na Slovensko, pa moral od tod bežati.
Bilo je tedaj tiste dni. Štirideset let je vže od tega. In priromal je nekdo sč severja. da bi prekoračil slovensko mejo. Kamerkoli )e pa prišel, je pravil Slovencem : Nikdar še nisem bil
pri vas. Pač pa slišal sem tam v daljnem mestu o vaši domovini veliko lepega in čudovitega. Na vse to sem rekel: Krasna biora biti slovenska dežela! In na misel mi je celč prišlo staro Prerokovanje: Majhna si sicer mej slovanskimi sestrami, o Slovenija, vender iz tebe izšel bo Mesija, ki bo vladal moje ljudstvo. 1'ako sem rekel. In želel sem vas obiskati, o Slovenci,
Ko je pa tako govoril, so se začeli okolu njega zbirati tisti, ki so tačas kaj veljali pri Slovencih. In peljali so ga na najviše mesto v Sloveniji, na Triglav, da bi si od tu razgledal vse gore, reke, mesta in vasi slovenske. Bilo je lepo, jasno jutro, ko so ?or dospeli. Tedaj so pa sedli. In ko so se odpočili in okrepčali
in tudi neznanega tujca po staroslovenski šegi pogostili, tedaj so se upali predenj z vprašanjem :
„Kdo si pa ti, da vemo, s kom govorimo ? Smemo li vedeti,, od kod prihajaš, česa želiš ?“
On pa se je zravnal, odkašljal se, odprl usta in začel:
,,Poslušajte, spremljevavci moji, in vi, ki ste sem z menoj prišli, nategnite ušesa. Ker moja usta so se odprla, in jezik moj se je razvozljal. Govoril vam bom resnico, in laž ne bo prišla čez moje ustnice. Jaz se zovem Akasverus, in ljudje mi pravijo večni Jud. Vi bi pa radi vedeli, od kod sem, in povprašujete, kje je moj početek Jaz sem večen, in ime moje je nevmrjoče. Jaz pridem in zginem, vender nikdar ne preminem. Kaker pa zdaj pred vami stojim, sem produkt večno delajočih sil. In le tedaj morem razumeti samega sebe, ko zaziem celo svojo preteklost. Moj spomin pa obsega zgodovino brezštevilnih bivanj. Vse moje bivanje je pa večno potovanje. Potujem od postaje do postaje. Na vsaki postaji se za en trenutek oddahnem, potem pa liajd do druge postaje. In tako gre dalje.
Vem, da to je za vas še velika skrivnost, in duh vaš ne more pregnati tmine mojih besed. Vas bom pa podučil. Da vam rečem kar naravnost: jaz izpovedani teorijo večnega prerojevanja in dušnega romanja iz ene oblike v drugo. Kaker vse druge stvari, sem tudi jaz izšel iz Bralnne. Kaker iskre iz ognja, tako izhajajo duše iz Brahme, vse so ž njim enega bistva, ene barve, enih lastnosti.
Duša pa, ločivši se od Brahme, zapade končnosti in se spoji z eno ali drugo omejeno obliko v vesoljnosti; ta oblika je za njo kaker ječa, v kateri se vica, dokler tesnih oklepov ne stre, da bi se oprostila ozkih mej končnosti. Pa komaj je zrušila prvo obliko, jo začne neizogibljiva osoda vklepati v drugo. In tako prihaja iz oblike v obliko. Prehod se zgodi po smrti, katera je pa vselej početek novega bitja.
Vsaka duša mora pa prehoditi vse brezštevilne oblike: in sicer se vrši prehajanje od najnižih, prvotnih do viših in najviših. Tako je bilo tudi pri meni. Jaz stojim sicer kot človek pred vami; toda človek sem še le nekaj tisoč let; pred tem časom sem bil pa nekaj vse drugega. In ne le nekaj, ampak dosti drugega sem bil; in iz vsega, kar sem kdaj bil, se zlaga moje bistvo, moje lastnosti in moje nagnenje. Najprej — koliker namreč sega moj spomin nazaj — sem bil nekaka plinova substancija v neskončnem prostoru, katera je bila tako ekspanzivna, da sem napolnil pol neba ko sem razpočil. Potem, po neskončnih metamorfozah, je prišel iz mene magnet, ki je na-se povlekel vse zlato in srebro, katero je bilo skrito v zemlji. Kmalu potem sem se prerodil v zlato in sem se tam nekje na bregu velikega oceana sto let solnčil kot gleba zlata. Šlo je dalje. Prelil sem se vže do rastlinskih oblik. Dobro se spominjam, da sem v nekem gozdu
rastel kot velikanska goba pijavka; dosti dosti rose in vode sem popil, a vedno sem bil suh, in žejen brez konca. Tudi sadno a>evo sem bil, ne vem. jabolka ali hruška; postavili so me bili ogovi v Hades, da bi z menoj mučili Tantala, ki je revež vedno segal po meni, jaz pa sem mu vedno odmikal svoj sad.
Prišlo se je srečno do živalskih oblik. Bil sem zaporedoma volk, jastreb, veliki skopec. Lisjak sem bil dvakrat in enkrat umca. Slon nisem bil, pač pa konj, tisti namreč, na katerem je Buddha vbezal; in to je bilo za me sreča, ker po smrti so me sprejeli v nebesa in kmalu potem sem se rodil kot sin nekega brahmina.
Bil sem tedaj človek. Toda dolgo časa je še trebalo, preden sem se stalno vtrdil na tem najvišem mestu. Omahoval sem še Vedno in na enkrat mi je bilo treba zapustivšemu človeško obliko spet povrniti se v žival. Nekdaj sem se opijanil in po smrti sem ntoral za kazen v osla. Jaz sem namreč tisti osel, kateri je bil poetovi ladiji, in o katerem se pripoveduje, da so njegov glas s tsali vsi ljudje. To je bilo moje zadnje ponižanje. Pa koristilo 11 ,ie močno, ker podedoval sem od osla trdo, neobčutljivo kožo. j.,	tistega časa sem tedaj človek. Osoda me je pa prikle-
pa k Izraelu. Brahma je stvaril določeno število izraelskih duš. tal-Se vedno vračajo na svet in prerajajo. Pri meni pa ni šlo Ko gladko. Zašel sem bil in stoletja sem okoli taval, preden sem	,do	miru	~ k svojemu viru. Pred trojansko vojsko
bil I alis, za časa vojske Eufortus, potem Hermotimus, pa oajnina, Delius, slednjič Pitagoras. In tu se je zgodilo, ko sem i oval tam ob Evfratu, da sem prišel v Babilon. Bilje pa v Belo-(> m svetišči zlat malik. Ko sem stal pred njim. se mi je zdelo, 2j, nekaj iz njega zdihuje, in slišal sem skrivnostne besede v je-‘ku, katerega pa vi ne razumete. Povedal bom pa po nemški... "•Nemški razumete?11... „Da, da li govori".—
Tako, kaker je peval nemški poet:
„Sage \vohin, wo Wirst du hin wandeln,
Seele des Weisen!
Ach, wenn du wandelst,
Seele des Weisen!
Seele des Dichters!
Werde du kiinftig,
Werde mein Vat er!“
znaio/11 tako s.e..Je tudi zgodilo Nekaj časa po smrti sem se moi« UH .ol>režP Lvfratovem v Babilonu kot nov človek. V noči kar 1 ,1(^stva zlati ,nalik izginol. Od tedaj nisem več vmrl, Sem	da	sem	dospel do miru, do cilja. V novem telesu
začel dihati, gibati, kaker sploh ljudje. A kmalu se je po-
javil v kosteh nevtešljiv pohlep po zlatu in po dragoceni rudi sploh. Gnalo me je, ne da bi se mogel vstavljati, kaker demonska moč, kaker do tistih, ki so imeli zlato, tako do tistih, ki ga niso imeli; do prvih, da bi si ga prilastil, do drugih, da bi jim ga na obresti posodil.
Obresti ?! Vedeti morate namreč, da pred tistim časom je bil ta pojem kaker tudi beseda neznana. Jaz sem to prvi spojmil in izgovoril. In skušnja me je kmalu izučila, da ni bila slaba iznajdba.
Prignali so pa tiste čase Jude v Babilon v pregnanstvo. Ker niso imeli tam zemljšča, so začeli kupčevati. Občudovati sem moral njih premetenost v kupčiji in barantiji. Pa denarja niso imeli. Začel sem jim ga posojevati. Vračali so mi visoke obresti, a pri tem so vender še bogateli Hudirja! sem si mislil, glej no, Jud me celo prekosuje! In spoznal sem, da smo prav za prav enega rodu. Ko so pa po sedemdesetih letih nekateri hoteli vrniti se v Judejo zidat si nov tempelj, sem jaz rekel: „Halt, ne bodite tako neprevidni, deca Izraelova! Kaj dobrega vam pa obeta vaš Jehova na pustih razvalinah Jeruzalemskih? Pojdimo rajši po svetu menjavat in barantat P In poslušali so me ; le nekaj brezpametnih je šlo zidat tempelj, drugi pa smo se razšli po širokem svetu.
Vganjal sem jili po svetu. Kjerkoli je kdo potreboval de-denarja, našel ga je pri meni. Ko se mi je pa zdelo preveč, sem začel tirjati; bogatinom sem zavijal vratove kaker Senicam.
Nesreča me je zanesla v Jeruzalem. Postavil sem mizo v tempeljnu Ni šlo slabo. Kar pride Jezus Nazarenski. Bil sem mej tistimi, katere je o veliki noči izgnal z bičem iz tempeljna. Dobil sem eno prav slano po hrbtu, katero še zdaj čutim. Mizo mi je prevrgel in prišel sem takrat ob vse svoje zaklade. Prisegel sem maščevanje. Ker ni bilo drugače, izpil sem kelih žalosti in moj trebuh se je zvijal od grenkobe, s katero mi je zavdal prerok iz Galileje. Iskal sem službe. Pilat me je vzel za vratarja; v Pilatovi hiši so mi rekali Kartofilns, ne vem zakaj. Ko so pa Jezusa obsojenega peljali iz sodne dvorane, sem stražil na vratih; tedaj sem ga vdaril po obrazu in rekel : „Hodi hitreje, Jezus! Kaj se obotavljaš" ? On pa me je resno pogledal in odgovoril: „Jaz vže grem, a ti moraš ostati, dokler se ne vrnem. “ Z Iška-rijotom sva bila prva prijatelja: križ Kristusov sem tudi jaz pomagal zbijati. Nekaj let potem me je obsedla čudna muha: hotel sem se pokristijaniti. Krstil me je Ananija; pa krst se me ni prijel. Ostal sem kaker prej. Od tistega časa me vsakih sto let popada smrtna bolezen, potem se pa spet pomladim. Vender do denarja nisem mogel nikdar več, čeravno poznam vse umetnosti kako se obogati. Pokorim se po svetu, pomagam si kaker vem in znam. Leta 1547 sem prišel v Hamburg kot berač. Bil sem
vže čevljar, pa tudi strojar. Lajali so me z raznimi imeni: Gregor, Batadeus, tudi Antikrist. Leta 1588 sva se pogovarjala z Giordanom Brunom. Podučil sem ga o veliki skrivnosti večnega prepevanja. Obhodil sem vse dežele po Evropi Z imenitnimi moži smo imeli seje o polnoči. Spinoza, Lessing, Kant, Fichte, Scho-Penhauer so bili moji '/nanci. Navdihoval sem filozofe, pesnike. Pa tudi politike. Sploh se brez mene malokaj zgodi v Evropi. Vedeti morate namreč, da imam dva tisoč let skušnje in da si vedno zvest ostanem.
Zdaj sem	prišel	k vam, Slovenci. Vaša domovina je res
‘ePa	in žal mi	je. da	se nisem vže prej malo	več za vas po-
brigal. Kamer pridem, prinesem bogastvo Kamenje spreminjam v zlato . . .“
Vprašali so ga pa Slovenci na Triglavu: „Kaj bi ti dali,-da bi se nekoliko pomudil pri nas ?"
Ahasverus	pa je	odgovoril in dejal: „Ni	tako leliko. Le
*jer	so tla navzetna za moje seme. ondi ostanem.	Slovenci, dajte
Mi prej malo pogledati v svoje čeljusti."
In Slovenci so pred-nj razstavili vse, kar so imeli pisanega, M kar so izmislili njih imenitni možje. „Novice,“ tudi „Danica.“ Pa ,,Čebelica", Prešernove poezije, Vodnik, slednjič velik kup Molitvenih knjig, vrhu še velika pratika — vse to je bilo postavljeno pred Ahasvera. On pa je začel odpirati in prebirati pisma slovenska.
„Vi pa radi molite, Slovenci", začel jih je zbadati. „No, ®°» sramežljivi ste tudi. Cesarja častite kot Boga . . . Prešeren ■ • • še. še . . a drugega nič ! Od više modrosti ni pri vas še duha ne sluha Kam pa hodite v šolo, moji Slovenci, da ste to-bko nazaj?"
In sram jih je bilo. Nekateri so se pa vender toliko osrčili, da so začeli zagovarjati slovensko vernost in pobožnost.
„Mi smo srečni,11 dejali so. „vera nas osrečuje. Tudi ako nam Vse kamenje pozlatiš, vere ne damo."
„Vere pa ne damo!" pritegnili so vsi.
„Pa imejte jo.“ odgovarja Ahasverus zaničljivo, „in ostanite vedno bedaki, slovenski bedaki! Jaz sem vender mislil, da vas jMjdem dovzetniše za moje nauke. Povsod še sem dobil učencev, ^ji modrosti se klanjajo prvi možaki vseh narodov. Pri vas pa, Pri vas . . .“
,. nMi pa nočemo zamenjati vere za tako modrost. Tu na, moštveno knjigo pa prekrižaj se in moli prej „vero“ pričo nas, ako hočeš, da govorimo dalje s teboj!"
Ahasverus pa se je stresel in odskočil daleč nazaj.
nA vidite, prijatelji, vže same molitvene knjige ne more pre-riašati! pa kaj. saj je vedno še Jud, saj nima krsta. „Sveti križ "Ožji! sveti križ Božji" — začeli so z rokami križati proti nje-mui on pa se jim je vmikal.
„Vi<lite, da ne more prenašati križa! „Sveti križ Božji — sveti križ Božji“ gnali so ga — „Jud poberi se, Jud poberi se!“
Slednjič se je še nekdo oglasil: „Po naši postavi je Judom prepovedano prebivati v deželi. “
In vdarili so jo za njim. On pa jim je hrbet obrnil in jo pobrisal, kar so ga pete nesle. Ker je bil pa dolgih nog, ga niso mogli dohiteti. Ko se je videl vže v varnosti, se je še enkrat obrnil proti njim in žugaje z roko jim zaklical: „Slovenci, nočete me ; prav, vredni me niste. Zatorej grem od vas, in moje noge nastopijo pot, ki pelje iz Slovenije. Pridušim se pa in prisežem Jehovi, da ne pridem več k vam, dokler ne bodete rok stegavali po meni in klicali: „Benedictus, qui venit in nomine Domini!“ In šel je res Ahasverus, ker ničesar ni opravil pri Slovencih
JOŽEF1NOVEC ali gospod LUKA od VOLKOV. ‘)
Pri Volkih se pa vže od davi nenavadno kadi iz visocih dimnikov. Vsakdo bi sodil, da Volki dobro kuhajo in pečejo. Mislijo se gostiti. Kdor bi o tem še dvomil, naj pa posluša veselo pritrkavanje v zvoniku, kateri se precej na široko vzdiguje, a tako nizek je, da komaj nadzoruje strehe pri Volkih,
Jutri je nedelja, kaker pravijo, «hvaležnica», ker to nedeljo imajo navado Bogu zahvaliti se za pridelke zadnjega leta. Tako hočejo storiti jutre tudi Volki, ki so od nekdaj bili dobri kristi-jani. Se ve, da hočejo pa tudi koliker mogoče pokusiti od vseh dobrot božjih • belega kruha, štrukljev in drugih takih ropotij ne sme v nobeni hiši manjkati, posebno pa letos ne, ko imajo Volki polne kleti vina.
Precej pozno v noč je vže. Pri Volkih so vže davno odzvonili; še en fantovski vrisk se zasliši, potem vse potihne.
Le iz ene hiše sveti luč skozi okno; ker je ta hiša najbliža cerkvi in se mej drugimi po gosposkem slogu odlikuje, bo vsak koj vganil, da tu ne more nihče drug stanovati, kaker sam gospod župnik.
Nam je vže dobro znan gospod Luka. A ni sam nocoj. Pri ozki mizi, na kateri brli vže skoraj odgorela sveča, sedi njemu nasproti nov posestnik z Gradišča, Ben Saruk Menahem, Oba držita si glavo naslonjeno na mizo; Luka je podstavil levo, Ben Saruk pa desno roko. Molčita, kaker bi nekaj važnega kuhala.
*) I* izvirnega romana ,,Zadnji samotar11.
»Ni strahu«, spregovori slednjič Luka, <ni strahu, amice, ž njim se da ravnati, kaker mačka z mehom. Verjame vse, posebno pa meni, imam ga popolnoma v oblasti. Ti pa, da se mu prikupiš, ne bodi skop s kadilom ; zažigaj ga, kaker se zažiga pri peti maši. Potem govori visoko in učeno, ali je pametno ali ne, nič ne de, saj tako nič ne razume. Potem pa še nekaj. Grof Anton je Ptavi kmet, njegovo posebno veselje je na polji in po vinogradih delavce nadzorovati. Edino to zanimanje za kmetijstvo in varčnost ga vzdržuje, da se ni še zakopal v dolgove, kaker se dandanes aavadno godi našim plemenitnikom. A grof Anton ima tudi svojo slabo stran. Gostoljuben je, kar se da, in ko si najde tovarišev po svoji volji, radodaren je in zapravljiv. Rad se da potem premotiti in odtegniti vsakdanjim opravilom, da se v družbi veseli; tudi k igri ga lahko zapelješ. Tukaj ga je treba torej prijeti. Za gostije in veselice pa je treba denarja — — —»
«In če ga kdo nima», plane v govor Ben Saruk, «se mora zadolžiti. Za kaj takega pa bo vedno pripraven Ben Saruk Me-oahem. Na Gradišči ne bo tako hitro zmanjkalo papirja vseh barv m vseh podob ; le podpisati se bo treba, in grof Anton bo lahko gostoval in igral in veselil se — — —»
«Dokler bo Ben Saruku dopadlo», prestriže mu krohotaje Luka besedo. «No, amice, da ga le na-se navežeš, da bo primoran priznati te za svojega največega dobrotnika — in rešitelja, kateremu je dolžan hvaležnost in — ljubezen.»
«In Julijeta ? vpraša Ben Saruk.
«No, Julijeta«, odgovori Luka, <Julijeta je vedno vbogala očeta, Julijeta ti pripade kot žrtev Antonove hvaležnosti in ljubezni«.
«Kaj pa, ako me ne bo hotela ljubiti ?» vpraša Ben Saruk.
«Ljubiti» ? ponavlja Luka, «to je nekaj postranskega; ako Je> prav; ako ne, tudi prav. Taki stvarici se ljubezen lahko tudi zapove, kdo bo pa čakal, da se babje srce odloči za ljubezen. Tako mora biti in — konec je besed! Kdo bo pa vprašal po Ju-kjetini ljubezni ? Naši vzori so viši: gradovi, posestva in kar bo prinesel grofa Antona edini otrok. Julijeta Ben Saruku za doto; k° je enkrat to v naših pesteh, potem naj ljubi ali ne ; ako ne hotela, jo lahko pošljemo v samostan.»
«A vender ljubezen Julijetina bi bila tudi nekaj. No, ali pa Saruk ni dovolj lep ?» se pobaha krivonosec.
»Skoda, da te ni videl Rafael«, odgovarja porogljivo Luka, “morda bi bil vporabil to lepo glavo za kako angeljsko podobo ! Amice, grd si ko greh sam zlodej bi se v tebe ne zaljubil. Glejte ®°» zdaj bo še noril za žensko ljubezen ! Ubi možgani ? Ne veš, ,aj pravi pismo? Da ljubezen ne misli na svoje. Charitas non co-g'tat, quae sua sunt. In ti se hočeš ogreti za žensko ? Kako boš Potem trezno računi! ?»
»Prav imaš, brate«, odgovarja Ben Saruk, »kmalu bi zatajil
lastno kri in tradicijo starih očakov. Patres nostri narraverunt no-bis . . . So nam pravili očetje naši ...»
«Da bo Abraham podedoval celo zemljo, kaker razlaga sam Pavel, če se ne motim. No torej 1* govori Luka.
«A kdaj pa se bo začelo ?» vpraša Ben Saruk.
«Vvod je vže, narejen ; Luka je delaven mož. Ben Saruk ne stanuje daleč od tukaj; sicer pa tudi lahko nekaj dni tu ostaneš, saj tako je začelo na Gradišči listje padati z drevja; zima bo začela, lahko te burja odnese.*
«Burja odnese . . . burja odnese* . . . ponavlja Ben Saruk in nasloni glavo na mizo. Tako Luka, tako!...................Oba	obmolkneta..............................................................Velika	steklenica pred njima se je vže davno izpraz-
nila, mej tem tudi sveča pogori — in naša brata pošteno zadremljeta.
Bog ve, kako sta se spravila spat in kedaj. . . .
Drugo jutro, ko je vže solnce visoko na nebu, uajdemo Luko samega v sobi, njegov gost menda še spi. Zdaj še le nam je mogoče boljše ogledati stanovanje gospoda pri Volkih. Zidano je celo na živo skalo, ki se strmo vzdiguje znad hiš Volčje vasi. Sploh se da soditi, da je moral prostor, na katerem stoji zdaj cerkev in duhovna hiša pri Volkih, v srednjem veku biti vtrjen, ker še zdaj je videti na zapadno stran visok prepad, iz katerega se vzdiguje strmo zidovje, vse zaraseno in prepleteno z grmovjem. Le na dveh krajih trebalo bi prihod na vrh zazidati in Volčjega vrha s cerkvijo in župnijo ne vzela bi lehko vojskina sila, saj tako so menili Volki. Na to skalovno domovje bil je gospod Luka kaj ponosen. Prav rad gledal je z vrha po hribu in v dolino in stoje na trdnih, nepremičnih tleh ponavljal je nehote besede svetopisemske : Ti si Peter, in na to skalo bom zidal itd. Večkrat pa, ko je bil posebno dobre volje, postavil se je na srednje okno in navdušeno peval znano Lutrovo: «Eine feste Burg ist unser Gott!»
Zdaj pa stopimo v sobo, v kateri si gospod Volčji navadno vgaša dušno in telesno žejo. Veliko polico knjig zagledaš ob steni. Saj gospod Luka je kaj rad bral, sosebno ko mu je zima ali deževno vreme branilo s pod strehe. Gotovo bomo v prvi vrsti našli trdo vezanih del svetih očetov in bogoslovcev. Motimo se ; ker odkar je Luka v Gradci zapustil semeuišče, ni bogoslovske knjige več videl. Tudi sv. pisma zastonj iščeš v knjižnici, celo brevijarija ne pozna več gospod pri Volkih, vže deset let je, odkar ga je zadnjikrat molil, on meni, da bolje pristoja redovnikom in jezuitom.
Nekaj pa vender ima gospod Luka v svoji zalogi. Pred vsem zapazimo enciklopedijo Diderot-ovo, katere sedemindvajset zvezkov zavzemajo enega zgornjih predalov Lukove učene police ; ti zvezki so prav zamazani, kar priča, da se njih gospodar kaj marljivo posvetuje s francoskimi filozofi. Tudi drugih del ne manjka ; njih naslovi na usnjatem hrbtišči kažejo imena, katera je sla-
vil v tistih časih cel svet: Voltaire, Rousseau, Montesquieu, Lessing itd. Tudi Saint Martin našel je odlično mesto v knjižnici Lukovi; tu bereš naslov imenitni knjigi: «Des Erreurs et de la Verite«. Luka ni skoraj drugega čital, kaker francoske pisatelje. Ali vender ne. Tudi na nemščino se je zadnje dve leti oziral Se ve, da ji je nakazal najniži predal. Ako se malo pripognemo — gospod Luka se ni rad pripogibal, ker ga je hrbet bolel — najdemo tu zdolej vse napolnjeno z brošurami nemškimi. Gospod Luka Sl je neki vse naročal, kar s.o po razglašenji tiskovne svobode Dunajski filistri pisarili. Čuj nekaj naslovov : «Ueber die Stuben-^adchen in Wien», «Ueber die Hoffrauleiens, «Ueber Doctoren, Chirurgen und Apothekers, »Ueber die Stutzer«, «Ueber die Pe-ruckenmacher, etc.», «Ueber die nophichten Wienerinnen», «Philo-sophie der Modeschnallen >, «Ist der Antichrist blau oder griin ?» "Ueber die Reliquien, Opfer- u. Mirakelbilders, «Von Abschaffung der Weihnachtmetteu» itd. Take in enake ropotije nisi pri Luki oikdar pogrešal. *)
Vender pa bi se zelo motil, misleč, da Luka res ni imel nobenih cerkvenih knjig ; kmalo bomo videli. V zvoniku odbije de-veta, potem zazvoni z velikim zvonom, kar Luko opomina, da za uro bo pri Volkih po stari navadi maša, pri maši pridiga, ta je bila Luki zdaj glavna misel. Luka namreč se nikdar ni na svojo pridigo začel pred pripravljati, kaker eno ali pol ure Pfed mašo. Naglo se s stola skloni in pristopi k biblijoteki. Zadej y drugi vrsti na enem srednjih predalov začne prevračati, (pri tem J® ~7 pripomnimo mej oklepaji — tam zadej pri zidu nekaj zatesnilo : kdor bi bil hotel le malo biti radoveden, bi kmalu staknil Cel° baterijo dobro zamašenih buteljk, s katero je gospod Luka po-*ebno na večer prav rad streljal) in kmalo se prikažejo razni cer-^Y.en‘ govorniki, katere je posebno čislal, na pr. nemški govori od '^ieserja, ali pa «Sobaldus Nothanker« in drugi . . . Luka začne "študirati« pridigo za Volke.
Eno uro kasneje koraka gospod Luka z Ben Sarukom na esni strani proti cerkvi. Ben Saruku se pozna, da je dobro spal, zatorej hoče danes prav pobožen biti; nese v roki veliko mo-itveno knjigo in velikansk molek, kakeršnega Volki še niso videli.
. fedi cerkve se postavi v klop, da ga vidi staro in mlado, moško 111 žensko, ki se je danes zbralo od Volkov.
Mej mašo je pridiga. Gospod Luka prebere Volkom evan-8e«J, ki se bere dvaindvajseto nedeljo po binkoštih, priliko o vsmi-Jenem hlapci, kateremu je bil gospod odpustil neizmeren dolg, a s*m ni hotel s sohlapcem imeti potrpljenja, da bi mu sčasoma po-Ptačal mali dolg desetih denarjev. Po prebranem evangeliji začne gospod Luka :
Dr AiiP 1>rimcri: Brunner SeV>. «Die Mysterien der Aufklarung« itd. in Jager • “Kaiser Joseph II. und I.eopold II.»
•■Večkrat, preljubi moji Volki, ko slouim na oknu svoje hiše in zrem po krasnih vinogradih, ki okrog po hribu obdajajo našo vas, ko vidim trto pri trti, obloženo z obilim grozdjem, spodej v dolini pa zelene travnike in dolge njive, polne zrelega klasja in ko mi tam od gozda na uho pridoni ljubljeno petje in čvrčanje veselih ptic, o tedaj se mi srce vname od same hvaležnosti do onega vesoljnega Očeta, ki kraljuje nad oblaki iu daje solncu sijati na dobre in hudobne, tedaj mi pridejo na misel one zlate besede sv. Janeza Evangelista: Bog je ljubezen. Da, predragi Volki, vse dobro pride od njega: solnce in dež, žito in vino, zdravje in bogastvo ; on daje drevesom, da obrode obilnega sadu; on, da se množi in debili domača žival; on da dobro ponašajo sviloprejke in kmetič povleče za-nje lepega denarja ; on tudi, da imajo krave in ovce dosti tolstega mleka, da se celo v Trst prodajat nosi za lepe novce, sploh: od njega je vse dobro, kar zamore poželeti človeško srce, vse dobro, a slabega nič.
Ne, slabo pride od človeka samega. Ali posebno eno zlo je, katero si človek tako lahkomišljeno nakoplje, največe zlo, katero zamore kmeta tlačiti. Bodete vprašali, katero je to zlo ? Ni vam ga treba dosti iskati. Slišali ste ravnokar današnji sv. evangelij : «Bil je pa hlapec, kateri mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Zatorej ga je dal ...» Nesrečni dolžnik, ako bi se ga ne bil gospod vsmilil! A glej, vže drugi dolžnik. Ta je bil dolžan le petdeset denarjev. Nesrečnež, ker ne more plačati, ga jame upnik daviti in nazadnje proda njega in ženo in otroke. Toda mislite, da je prvi dolžnik všel nesreči ? Ne, ravno zarad tolike trdosrčnosti ga da gospod zvezati in vreči v tamno ječo, dokler mu ne povrne zadnjega vinarja. Nesrečni dolg ! Kako spravi vse v luknjo 1
Dolg, dolg, preljubi Volki, je tisto neizmerno zlo, o katerem sem se namenil danes vam govoriti. In res, ni je lepše priložnosti narisati vam to pošast, kaker ravno danes, ko ste se pobožno zbrali zahvalit se ljubemu nebeškemu Očetu za poljske pridelke. Ker povem vam, predragi mi Volki, da se bodete Bogu najbolje s tem zahvalili in vredne pokazali novih dobrot, da i. z letošnjimi pridelki, posebno z vinom, poplačate stare dolgove, 2. pa, da se varujete novih dolgov. Pazljivo poslušajte !
Dolga je bila pridiga na «hvaležnico» pri Volkih; gospod Luka ni mogel nikdar nehati z naštevanjem raznih točk. Posebno važen je bil opomin, kako se imajo oblačiti. «Ne gleštajte se oholo, preljube moje Volkulje, tako da vse frli na vas. Ne oblačite se po novih šegah v šekasto in pisano robo, ki vas ne varuje ne dežja ne solnca. Prideš k robidi, trn se zabode in — vresk! se ti razpre tenka cunja! Oblači naj vas konoplan in domači lan. Na njivi pri-delavajte si hlače in krila, ljubi Volki in Volkulje ; v vaši hiši naj se pridno vrti vreteno. Kam ste pa vrgle vse kolovrate, ženske ? Ste se vže tako pogospodile, da si bojite prste vmazati s predivom f! Oho, kam pridemo še !»
Tako delajte, dragi Volki! — sklenil je Luka svoj govor, lako bodete stare dolgove poplačali in novih ne bodete delali in vživaH bodete od dela svojih rok, ker: « Jedel boš», pravi psalmist, «srečen boš in dobro ti pojde. Tvoja žena bo kaker obložena trta, tvoji otroci, kakor oljke okoli tvoje mize.» Srečen boš, ljubi moj Volk, sedaj in — na vekomaj. Amen.
Toda s tem ni bil še konec; ker potem, ko je Luka odmolil z Volki nekaj «očeuašev» (brez ičeščenamarijs.), odpre knjigo, ki je imela napis? «K. k. Verordnungen.» Od tu privleče nekaj papirjev. Začne spet:
«Dozdaj. preljubi Volki, slišali ste besede sv. evangelista v blagor vaših duš, zdaj pa vam bom nekaj bral za blagor telesa Veste, da je na Hrvaškem prikazala se živinska kuga. Čujte tedaj, kako vam je ravnati z živino, da jo obvarujete te bolezni:•>
In tako začne g. Luka brati poglavje o živinski klaji, o čiščenji hlevov, o prvih znamenjih živinske kuge itd. ; in Volki poslušali so ga z odprtimi ustmi.
Koncem prečita še dva vkaza, došla od vlade glede nove zemljiščine cenitve.
Potem je bila maša, pel in zlužil jo je gospod Luka sam, uikdar ni namreč vabil bližnjih sosedov duhovnov k cerkveni slovesnosti, in še rad ni videl, ako je bil kdo mej službo božjo v sakristiji. Na altarji je gorelo šest sveč, ker več jih ni bilo. Svečniki so bili leseni. Tudi cvetlic nisi tukaj videl, ne svetnikov, ne svetinj. Sploh je bila cerkev pri Volkih po vseh stenah popolnoma gola: podobe in križev pot in druge ropotije, menil je gospod Luka, verne motijo, da ne morejo pobožno moliti. Celo spovednice nisi videl, ker Volčji gospod je le enkrat v letu spovedaval, namreč o Veliki noči, držeč se vestno cerkvene zapovedi, zatorej je le za ta čas postavil spovednico v cerkev, kaker hitro pa je bilo pri kraji z velikonočnim časom, odstranil jo je zopet ter dal jo prenesti pod streho ; ker menil je, da ni primerno pustiti spovednice v cerkvi celo leto, da bi morda enemu ali drugemu pri Volkih, zlasti ženskam, katere so povsod pobožnejše, kaker moški, na misel ne prišlo večkrat čez leto ali celo vsak mesec k spovedi hoditi, kar je tem nevarnejše, ker taki in take hote zadobiti vse odpustke, in potem ni spovedi konca ne kraja; skušnja pa uči, rekel je večkrat gospod Luka, da ravno taki ljudje so najhujši, ki vsak teden k spovedi hodijo.
Se na kor poglejmo. Star Volk poje in orgija ob enem, drugi po cerkvi za njim. Pojejo pa zahvalne pesni v čast svetnikom in svetnicam. Organist je odprl in visoko postavil od stalnosti začrnelo knjigo (rokopis iz 15. stoletja), iz katere zna prav za prav brati le on; pa tega mu še treba ni, saj ve vse na pamet, tako tudi drugi Volki. Danes se petje posebno pobožno razlega po cerkvi, da se samemu Ben Saruku zdi, kaker bi bil zamaknen v tretja nebesa ; ves ginjen si mora večkrat z ruto solze brisati. ...
KAKE SITNOSTI JE IMEL TISTE CASE KOMISAR GERAVS.
«Geri, no, daj, stopaj ! In ti, golotrebušnik, kak bes te je danes panal, da si tako len! Presneta smola oslovska ! Podvizajta, no, še nikdar nista vozila take učenosti, kaker danes. Kmalo bodeta doma, pa dobita slame in ajdovice, tudi rožja ne manjka, včeraj smo ga nabrali, hrustala bodeta, da bo kaj! Hi! geri, o-slovska koža!»
Tako ja pošteval France Peconov; bil je petdesetleten mo-žiček, huljast. v obraz ves kosmat, razcapan; spod luninega čela, pod katerim, kaker so pravili, je bilo več slame nego možganov, gledali ste mu dve očesi, ki ste si vedno premikali, zapirali in odpirali, kaker o vetru vrata brez ključavnice. Hodil je bos po svetu, pa vender ne brez čevljev, najdemo jih zdaj privezane zad na o-jesu malega vozička, katerega peljeta dva kraška osla od Pristave po klanci gor v Štanjel. Da reši svojo in oslovsko čast, trudni pari neprenehoma poganja in jima z dolgim kolom na desno in levo premerja suha rebra.
«Kaj pa vozariš France ?» vprašajo ga možje, ki sede pred Stanjelskimi vrati.
oSamo učenost in pobožnost, in vse molitve. Kdor hoče v nebesa, naj le gre za mojimi osli. Naložili so mi vse učene bukve, iz katerih molijo naši gospodje nunci. Pravijo, da do zdaj niso prav molili, treba drugače, namreč kaker cesar vkaže. Naš komisar Geravs bo prenaredil vse stare molitve, da bodo bolj luterš. Tudi Bog se bo zdaj malo popravil.«
«Hi! geri! Kaj pa stojita!» Tako sprejme kosmati France osla, ter ju požene skoz vrata v vas.
Nekaj nenavadnega se pripeti. Pred Stanjelsko cerkvijo bila je takrat občinska dvorana štirivoglato zidana. Bilo je to ostanek daljšega enostropnega poslopja, kjer so Stanjelci nekdaj imeli svoj arhiv in knjižnico. Za nepamtih časov je vse pogorelo in ostal le zadnji konec, kjer so napravili dvorano za shrambo občinskega arhiva in drugih reči.
Ko je komisar Krišpin Geravs prišel v Štanjel, izvolil si je koj to dvorano za pisarno ; tu ga je bilo najti posebno o četrtkih, o nedeljah in praznikih pa o drugih priložnostih. Tudi danes je tu. Ravno odpira visoko okno na izhodno stran in je vtrjuje, kar naenkrat obstoji in zravnavši si naočnike jame gledati na ulico. Z gorenje strani Štanjelske privali se po ozki ulici cela rajda bab. Pred njimi gre sključena, starikasta žena, ki pred seboj na rokah nekaj drži in močno k sebi pritiska, kaker bi se bala, da jej kdo šiloma ne iztrga. Kaj je to, se ne da prav razločiti. Druge pa se gnetejo tik za njo, ihteč se in preteč. A ona, ko se iz ozke ulice
■zmuzne, jame teči okoli cerkve proti občinski dvorani; druge pa se v tek za njo spuste, da jim komaj uide po stopnicah v komisarjevo pisarnico.
«Kak vrag pa je tu ?» zarenči Geravs, stopivši na prag.
Babja vojska vmolkne, ker Geravs bil je visok in njegova ostra postavnost navdala je vsakega s strahom. Potem pa stopi P* vrata nazaj in veli ženi, ki se vsa preplašena še ni upala prikazati iz dvorane:
«No, pokaži sem Žakelj, da bom videl, ali po vsem zadostuje postavnim zahtevam.«
Preplašena stopi na prag in da komisarju Žakelj. Geravs ga izvije in pregleduje od konca do kraja.
«Ali vam nisem rekel, da Žakelj mora biti šivan z belim sukancem in ne s črnim? Zdaj pa velikost, kmalu bomo videli.«
Vzame iz žepa merilo in jame meriti Žakelj na široko in dolgo.
«Vže spet ni prav. Postava veli za može šest čevljev in pol dolgosti, vi ste naredila šest in eno četrt. Ne veste, da možki so sploh dolgi čez pet čevljev; zraven tega se v glavi in nogah nekaj vkrati; tako bi se znalo zgoditi, da se truplo ne bo dalo všiti v Žakelj.«
«Miši in podgane boš šival v Žaklje!« — «Muhe boš lovil !»
«Mi se nočemo dati v Žakljih pokopavati!« — «Sem Žakelj, da ga vržemo na ogenj in sežgemo tisto coprnico, ki zna za mr-kče Žaklje delati!« Tako so se odprli babji jeziki; in Geravs sam vedel, ali bi se togotil, ali v dvorano se zatekel pred pretečimi Zenskami. Dolgo je majal z rokami hoteč jih pomiriti in jim go-v°riti, a vse zastonj.
Vest o ženski zaroti proti Geravsovemu Žaklju se je raznesla kot blisk po Štanjelu. Kaker se po plohi prikažejo hudourniki, tako so se iz ulic Štanjelskih. ki se stekajo k cerkvi in na trg pred gradom, vsuli možaki in ženske, in kmalu je bil Geravs obdan od neizmerne množice, katere ni mogel nihče preslišati, ker Vse je križem zijalo.
Vse grehe so mu očitali. Tam od grada priteče mož in si šiloma naredi pot skozi množico, dokler ne prerije do stopnic Pred Geravsovo pisarno. Tu se predenj postavi:
«Prinesite nam ven občinsko rakev, da jo razbijemo in vr-zenio v ogenj. Vbogi mizarji! Do zdaj sem vsak teden izdelal Vsaj po eno rakev in zaslužil vsakrat pošteno dva goldinarja, a zdaj da ima biti ena rakev za vse mrliče, bogate in vboge, in vsi se imajo brez rakve pokopavati! Danes je v rakev dejan ušiv be-rač in jutri ria t>j ravno v tej rakvi počival bogat gospod, ki se zdaj valja po svilenih blazinah! Kaka pravica je to! In mene pripraviti ob zaslužek, ob vsakdanji kruh 1»
Temu se kmalu pridružijo drugi trije možaki:
"Da, da, zdaj pokopljejo človeka kaker mačko, vrže se ga
v grob, posuje z apnom, in križ božji, vsega je konec. Po stari navadi so nas nosače in pogrebce vabili osmi dan na kosilo, in človek je kdaj še kaj dobrega pod zobe dejal, s kako kapljico si pokrepčal želodec, a zdaj se je vse odpravilo, vse, odkar se človek pokopava kaker pes!»
In zopet od druge strani se zasliši vpitje :
«Se zvoniti ne smemo po stari navadi, tudi na oblak zvoniti je prepovedano, vse naru bo toča pobila! Celo Bogu v cerkvi dajejo postave, lesene svečnike !»
«Da, da», stopi na zid, ki obdaje cerkveno dvorišče, Stanjelski mežnarček, majhna postava, a besedit bolj ko vse babe Stanjelske, «da, da, na božič prižgal sem pri Materi Božji osem sveč mesto šešt, kaker je bil vkazal komisar in zarad tega sem moral plačati štiri goldinarje, in še se mi je zažugalo, da zgubim mežnarstvo. In kaj vam še povem, te dni mi je bilo vkazano vse svetinje z altarjev in shramb pobrati in jih vreči mej starino, gor pod streho. Se svetinj ne bomo smeli več pobljubljati! Kaj pravite sosedje ?»
«In pa sod za altarjem« ! oglasi se drug.
«Ven z občinsko rakvo ! Ven s copernico ! Na ogenj ! Sem z Žakljem!»
Z nova se druhal zažene proti pisarnici. Ko Geravs vidi, kako je vže tretja stopnica zasedena, se zboji in se jame počasi vmikati proti dvoraninim vratam. A kmalo sprevidi, da bi bilo prenevarno zateči se v pisarno pred razjarjeno množico, kaker ne kaže bežati pred razdraženim pesom; ne ostalo bi mu dovolj časa zaloputniti za seboj vrata Zadrega je bila velika.
A ko je nevarnost najviša, je pomoč najbliža. Tako tudi zdaj. Pomoč Geravsu je prinesel ta pot Ben Saruk Menahem. Ravnokar je prihropel gor od izhodnih vrat Šcanjelskih. Vdari jo naravnost proti pisarni. Množica se mu izogne, da pride kmalu h komisarju. Ben Saruk začne ljudstvo z rokami pomirjati. Kmalo tudi res vse potihne, ker Stanjelci so ga posebno čislali zarad vzgledne pobožnosti in darežljivosti.
Zdaj še le se Geravs oddahne, zravna si naočnike in začne z resnim glasom:
«Do zdaj sem vedno mislil, Stanjelci, da ste pripravljeni, karkoli se vam veli, voljno storiti. Toda danes sem se moral prepričati, da ni tako; cesarska postava vam je povod puntanju; in vender ona drugega ne namerjava, nego vaš dobiček, vaše blagostanje. cemu se vpirate, Stanjelci ? Prvič rogovilite proti pogrebni postavi. A jaz vam morem dokazati, da to je neopravičeno. In sicer kar sem rekel, dokažem tako, rekoč: Karkoli množi narodno bogastvo in je vspešno za veliko obrtnijo, je brezdvomno dobro; to je resnica, katero tirja zdrava pamet in učijo vsi zvedenci. A prav taka je omenjena postava. Dokaz: Prvi razlog. Ta postava zahteva, da se imajo mrliči v Žaklji, a ne vsak v svoji rakvi po-
kopavati ; ena rakva ima vsem Občinarjem zadostovati, da se iz hiše prineso na pokopališče. Na tak način se država neizmerno okoristi. Pomislite, naše cesarstvo šteje okoli 20 milijonov ljudi, °d teh vmerje vsako leto 700.000; koliko lesa bi moralo torej v zemlji zgnjiti ? Drugi razlog. Ta postava zahteva, naj se mrliči v Platnenih Žakljih pokopavajo, Boste me zavrnili, da platno v zemlji segnjije. A jaz odgovarjam, da ravno to je prav, ker boste tako primorani konoplje sejati, drugič presti, in tretjič bodo imeli tkalci več opravila Iz tega sledi, da ta postava pospešuje tudi obrtnijo, da je torej čez vse koristna, kaker sem imel dokazati vam. Tretji razlog. Ta postava zahteva, da se imajo trupla z apnom obsuti. Tudi to je koristno, ker tako prvič trupla pred strohnejo in se zavira kužna soparica počasi trohnečega trupla; a drugič je mrtvemu gotovo vse eno, kaj se ž njegovim truplom godi, naj hitro ali počasi trohni. Ali ni torej, da^ iz vsega, kar sem do zdaj navedel, sklenem, ni li nespametno, Štanjelci, tako obče koristni postavi vpirati se ?
Drugič se hudujete nad novimi cerkvenimi pos;avami. Jaz pa Pravim in trdim, da tudi te postave drugega ne uamerjavajo nego vaše dušno in telesno blagostanje. Kar sem rekel, dokažem tako-le :
Prvič glede dušnega blagostanja. Vse je duši koristuo, kar človeka napelje k pravemu, pobožnemu češčenju Boga. A taka je nova postava, ker ona omejuje prevelik blesk pri božji službi, določuje manjše število luči na altarji, odpravlja malikovanje svetnikov in svetnic, sploh namerjava vprostiti božjo službo. A prav to je in mora biti Bogu všeč. Kaj mara Bog za vaše kadilo, Štanjelci, 'n vaš vosek in procesije ? On je previsok in prebogat, da bi kaj Pora j tal za take malenkosti. Ne veste, kaj pravi evangelij, da je zemlja podnožje njegovim nogam ? In potem, ali hočete, kaker stari Izraelci Boga častiti ? Ne, v novem zakonu je naš Zveličar dal drugačno postavo, c Bog je Duh«, pravi pri sv. Janezu, in tisti, ki ga molijo, morajo ga v duhu in resnici moliti.« «In ti, ko znoliš, zapri se v sobo in tam moli v skritem k Očetu.» Tako je Kristus učil, in vi mislite, da mu vstrežete s zlatom in srebrom ln s kričanjem pri procesijah in z drugim ropotanjem, kaker so delali duhovni Balovi za časa preroka Elije ? Vidite torej, da nova Postava vas uči prav po kristijansko Bogu ..lužiti in povspešuje yaš dušni blagor, zatorej je tudi koristna, kaker sem zgorej rekel 1,1 s tem tudi dokazal.
A drugič nova postava nameijava še bolj vaše telesuo blagostanje. In ravno to je, kar prosim, da dobro premislite.
Dokaz tega stavka. Resnica neovrgljiva :	Vse	je	telesnemu
blagostanju vspešno, kar muoži denar in kapital.
A jaz rečem : Taka je nova postava.
Tedaj sklepam: Nova postava res telesno blagostanje po-spešuje.
In res, da vas naravnost primem, Štanjelci, vprašam vas:
vam dopadejo petice, tolarji, cekini ? Gotovo boste rekli vsi : Da da, le dosti jih imeti! In kaj drugega je namen novi postavi nego pomnožiti število tolarjev in cekinov ? Lesene svečnike za cerkev hoče ona, da se iz srebrnih naredi okrogli denar, ki tako rad teče. Dalje hoče postava pobrati vašim lesenim in kamnitim svetnikom dragocenosti, da se poprodajo in za nje povlečejo lepi belaki in rumenjaki. Ne veste, Stanjelci, da zdaj na svetu nič ne velja in ne zmore, kdor nima okroglega ? Vse bogastvo se zdaj preobrača v denar. Enkrat se je reklo: Koliker imaš, toliko veljaš, zdaj pa se bo reklo : Koliker plačaš, toliko veljaš. Potrpite torej, najpred treba iz starih zakladov denarja narediti, potem, ano vam bo ljubo, pa kupite cerkvi tudi streho zlato. Denarja, denarja treba, preden se hoče kaj veljati. Zatorej veselo pozdravite postavo. ki vam denar tako rekoč ponuja, ki je torej tudi vašemu telesnemu blagostanju koristna, kaker sem zgorej rekel in s tem tudi dokazal.«
Mnogo poslušavcev se je dalo pomiriti, začeli so počasi odhajati. Ostale so le nekatere onih žensk, ki so bile od začetka prišle s šiviljo mrtvaških Žakljev.
»Dajte nam coprnico, da jo vržemo v ogenj !» glasi se spet.
«Babje pošasti, ali se ne poberete od tod?« zagrmi Geravs, da se stopnice in dvorana stresejo. «Coprnica bo danes tu noter šivala!»
Pri teh besedah zaluskne vrata in zaklene staro šiviljo v občinsko dvorano.
Vrnivši se domov najde Geravs na dvorišči pred stanovanjem Franceta Peconovega z vozičkom.
Znano je. kako nestrpen bil je državni absolutizem za cesarja Jožefa II. Vsvojil si je oblast ne le v posvetnih, ampak tudi v verskih in cerkvenih zadevah in vse v svoje področje pograbil. Cerkev, sakristija in božja služba se je znova vredilo po državnih postavah. In da bodo tudi duhovni voljni služabniki državne samo-oblasti, nadzorovala se je strogo njihova odgoja po general-semi-narih, določile se knjige, po katerih se imajo učiti, ne več, ne manj in ne drugače, koliker in kaker je bilo postavno predpisano. Cerkveno pravo, zgodovina, vse se je moralo podvreči nevsmi-Ijenim Škarjem državnih cenzorjev. Slednjič je celo brevijarij zadela ta žalostna osoda. Bile so posebno nekatere lekcije, ki niso vgajale birokratskemu nosu. Staknili so nekatere državi «nevarne» besede, ki se bero v praznik svetega' Gregorija VII. 25. maja, kjer brevijarij pripoveduje, kako moško se je boril ta papež za svobodo cerkve. Tudi kar se bere v praznik sv. Benona o razkolništvu, zdelo se je bistremu državnemu očesu sumljivo. Zatorej je došel cesarsk vkaz, naj se na omenjenih mestih v breviariji papir prilepile, ali pa s sajami zamaže; cesarski vradniki naj pa strogo pazijo, da se to povelje vestno izvrši ; duhoven, ki bi ne slušal, se ima kaznovati.
Geravs, zvest in natančen, je poslal Franceta Pecona okolu vseh duhovnov, do koder je segala njegova oblast, s povabilom, naj mu naložijo brevijarije, da se prepriča, ali so vsi zadostili cesarskemu povelju.
S popisano polo se postavi pred voz. Z roko premetuje iskaje brevijarijev, ki so bili lično v papir zaviti in zaznamovani z imenom dotične duhovnije.
«Vikarijat Selo ! Vikarijat Selo ! Aha, aha, ta pa ni razumel mojega povelja. In festo s. Gregorii Papae . . . Gregorii Papae . . . Papae .... vse belo .... In festo s. Bennonis .... tudi vse belo .	. . aha, tako, tako ....
»Gospod komisar«, se oglasi France, »gospod nunec iz Sela nimajo še saj, ker so se še le pred tremi dnevi preselili v novo hišo . . .
«Petdeset goldinarjev kazni, kaker veli postava, ki se imajo takoj poslati v okrajno blagajnico za vboge.«
«Drugo vse v redu«, mrmra Geravs, vse v redu,« kar še enkrat, površno pregleda polo: »Aha, še jednega manjka, in ta je, fara Volki, fara Volki« .... ponavlja razmetujoč po vozu. «Ni ga, ni ga. Kaj pa gospod pri Volkih, ti ni dal ničesar, France?«
«Gospoda pri Volkih ni doma vže od debelega četrtka šel je v Gorico in nihče ne ve, kje je. V nedeljo so Volki prišli v cerkev, a od nikoder ga ni bilo maševat. Kuharica pa mi je rekla, da njen gospodar nikdar ne bere in ne moli, kaker iz časnikov ; takih bukev, da pri njem nikdar ni videla; da je rekel, da nima časa moliti, da naj zanj molijo menihi Pa pravila mi je, da njih župnik pridigajo novo vero, da se bodo tudi duhovni smeli ženiti ; ondan so se lotile po večernicah deklice moliti rožni venec v cerkvi, a on jih je vse izpodil iz cerkve, da v nedeljo naj gredo pohajat in plesat. Živio tak gospod ! Tak, tak, ne pa kaker naš!«
Poskočil je France in zavriskal ....
Slovstvo.
»Narodne pesni koroških Slovencev.(<
Zbral in na sveilo dal J. Scheinigg, c. kr. gimn. profesor v Celovci.
To je naslov, ki ga beremo na lično tiskani knjižici, katera nam je došla pred nekaj meseci. Gospoda profesorja Scheinigga ne poznamo osebno, in tudi imena njegovega se ne spominjamo, da bi dostikrat brali. Pa tega tudi ni treba. Imamo pred seboj knjigo z vsebino, katera n i profesorja S c h e i n i g g a lastnina. Zbral je le, kar je našel v narodu, in položil v knjigo.
Vender o tej vsebini hočemo nekoliko spregovoriti, a o tej priložnosti izjaviti tudi nemerodajno mnenje naše o zbiranji narodnega blaga.
Kaj nam podaje knjižica ? Narodne pesni To dandanes vže nekaj pomeni. In ne malo. Zakaj pa »narodne* ? Zato, ker jih je peval in jih peva narod. In sicer narod slovenski, ki biva po Koroškem.
Kake so te pesni ? Deloma prav lepe. Da začnemo pri zadnji:
»Rasti, rasti rožmarin,
Ti deviški drag spomin:
Rožmarin ima svoj duh,
Naj bo zelen ali pa suh.
Kadar jaz umrla bom.
Krancelj lep imela bom Iz rožmarina nemškega,
Iz nageljna rudečega.
Bom na pare vložena,
Bela vsa oblečena :
Krancelj bode lep zelen Mi na glavo položen.
Zvonovi milo vže pojo,
Z njimi iz groba vstala bom Šla v dolino k sodbi bom.
Rasti, rasti rožmarin,
Moje krone drag spomin :
Rožmarin ima svoj duh,
Naj bo zelen ali pa suh.“
Kdo je vstani taki pesni kaj očitati? Katere dekline srce se ne bo po takih vrsticah ogrelo v češčenji, v ljubezni do de-vištva ?
Tudi nekaj legend nahajamo, največ o Jezusu in pa o Mariji, kar priča, da je tudi mej našimi koroškimi brati, kaker mej drugimi Slovenci globoko vkoreninieno češčenje do Matere Božje; kako močno in priprosto se pač glasi:
„Ena tičica je priletela.
Oj od solnčne dežele.
Na turnič je zletela,
Oj na turnič cerkveni.
Prelepo je zapela Od device Marije“ ....
Celo šaljivih ne pogrešamo, pa otroških; marsikako zdravo zrnce je tu. Nadalje pevajo na Koroškem razni stanovi. Mej temi seveda tudi dijak. Kroži pa po znanem taktu:
„Sem rajtal študirat,
Sem rajtal bit far“ itd.
Tudi berač rad poje, akoravno ne prav estetično:
„Prejasna je glava,
Na smeh se muzi,
Rudeča je trava,
Palec iz črevlja moli“ ....
Nas je pa še posebno zanimala pesen o „deželi Indiji." Nehote smo se spominjali na to, kar smo lani pisali o „Indiji Komandiji.“
„Oj Indija, oj Indija,
Ti srečna dežela,
Kjer nikdar sneg ne pade,
Kjer nikdar dež ne gre..............
Okoli hodi pečen vol,
V ledjih ima zaboden nož,
Da vsak si odreže,
Kdorkoli hoče.
Na rogih mi pa sodič ima,
Je polhen vinca sladkega,
Da vsak se napije,
Kdorkoli hoče!
Oj Indija, oj Indija,
Ti srečna dežela,
Iz klobas ruče delajo,
Iz špeha rante cepijo."
Pač splačalo bi se še drugih enakih indiških drobtinic poiskati v narodu; zdijo se nam posebne važnosti za prazgodovino slovensko.
Sicer pa moramo reči, da v celi, precej obsežni knjižici ni preveč takega, kar bi se smelo imenovati lepo brez pomisleka. Seveda, ako vzamemo ,,lepo“ v pravem pomenu. Kako pa! . . .
*
* *
Ali lotimo se koj predmeta. Na Koroškem se v prostem narodu dosti ljubi, ker izvzemši malo pesnic, veje več ali manj po vseh ljubimski duh.
No pa, imamo vže spet strogega Radamanta goriškega pred seboj! Stara pridiga : ljubezen obsoja ! ljubezen mu ni lepa !!
Kdaj smo pa to trdili ?! Ljubezen je lepa, je najlepša, je naravna, ker ljubi vsako bitje Tudi človek ljubi, mora ljubiti, in tudi ta ljubezen je lepa, da je le naravna, da je človeška, ne pa živalska. Celo spolne ljubezni ne obsojamo, ker naravna je tudi ta. A zdržati se mora v mejah razumnosti; ako te prekorači, postaja živalska, nelepa. Lepo je v človeku le to, kar se zlaga z razumnostjo. A kako težko je spolno ljubezen brzdati, da je ne zatopi živalska mesenost! To pa posebno v letih, ko dozarja mladeniška doba v možko. Ne le po krščanski, ampak tudi po golo naravni etiki nekaj pomeni tako zvana čistost. Re-kali so ji vže od nekdaj najlepša čednost. In naj mi verjame g. Scheinigg, da dve tretjini tistega truda, ki ga ima krščanski zgojitelj z mladino, zadeva ravno ohranjenje te čednosti. Po krščanski morali se sme spolna ljubezen gojiti le v zakonu; zunaj zakona je pregrešna. Nezakonsko ljubkovanje, ponočevanje, vasovanje je — saj smemo vender povedati — je grešno.
A te vrste ljubimskega gradiva nam je g. Scheinigg toliko nakopičil v svoji knjigi, da drugega nahajamo malo v njej. Na vsaki strani srečavaš pobe in dečve — v nezakonski spolni ljubezni. Zakriva se malo ali nič; marveč riše se prav na debelo. Mi ne bomo tu navajali vseh dotičnih mest, ker izpisati bi morali pol knjige; a tudi sramovali bi se. Dovolj pogledati na strani: 6, 8, 11, 17, 41, 44, 50, 78, 159, 195, 204, 234, 237, 247, itd. itd.
Moj Bog, je li to lepo ? Saj nam vender še kaj pomeni sramežljivost. Ta veleva človeku nagoto zakrivati; na naši naravi je neki madež, nekaj, kar se sramujemo kazati, kar zagrinjamo. In prav to je, kar spravlja g. Scheinigg v svoji knjigi na beli dan . . ,
Nam taka „ljubezen,“ kaker se opeva v zbirki Scheinigg-ovi. ni ljubezen, ampak živalsko prešestvanje. To presega na katerem kraji res vže vsako mejo sramežljivosti. Žali se tudi najsvetejši zakon, po katerem so otroci starišem dolžni spoštovanja. Čuj!
*Kar so me mamca navadili,
Tisto navado jaz mam,
Mamca so puabiče ljubili.
Jaz pa dekliče rad mam.“
Nehote človek tu misli na znani žalostni prizor iz Noetove zgodovine.
Tudi drugače ne pazi naš zbiratelj na to, kar imenujemo dostojno, estetično. Na kakem kraji se človeku kar do grla gabi. N. pr.
„Miši pa grile naj zlodej vzame.
Naj pokrepa vaša živina , .
Vaše krave . . vaše svinje . . .
Pa tudi vaša dekleta1' . .
Ali pa:
„Puebič, koj pridi,
Prav rada te mam.
Ano pačano mačko Pripravlano mam.
Mačko boš jedov,
Pa pomije piv,
Pod klopjo boš lažov,
Pa miši voviv."
Tudi jezik je večkrat tako spačen in s tujkami namešan, da je grozno in se človek sploh mora čuditi, kako je mogoče kaj takega tiskati kot „narodne pesni".
„Ko bo to osmo leto f o r b a j
Al’ bodem živ, pridem nazaj
Al’ me pa trofi kugljica . ."
Ali pa:
„ Jeli so h a n t i r a t i,
In žovnirje zbirati,
Te lipši noj te ž a v b e r n e,
Same raz er farje."
*
* *
Da pa nismo v svoji gorečnosti za devištvo in lepoto predaleč zabredli!? Čemu li očitamo to zaslužnemu gospodu? Saj niso pač to tvorbe njegove Muze, marveč on je le objektiven zbiratelj „narodnega“ blaga, kar je našel, je pobral in povil mej listne strani svoje zbirke! . . .
Tako je , . . A zdaj smo prišli do tega, kar smo hoteli prav za prav povedati ne le g. Scheiniggu, ampak tudi vsem drugim sedanjim in prihodnjim zbirateljem narodnega blaga.
Epiteton rnarodno“ slepi dandanes marsikoga. Obdan je z nekakim božanstvenim bliščem; karkoli se diči s tem epitetom je sveto, nedotakljivo. In tako zna misliti tudi ne eden zbiratelj narodnega blaga: kar je narodno, je e o ip s o vse dobro, lepo, sveto, zatorej tudi	vredno,	da	se shrani	poznejšim rodovom in
častno povije v tako lično knjigo, kaker je storil g. Scheinigg.
Ni pa tako! Od kod izvirajo tako zvane „narodne“ pesni ? Zložena je vsaka od enega ali drugega pesnika, kaker umetne pesni. In ta pesnik je človek, kaker umetni pesnik. In kaker ta, jo zna isto tako tudi pesnik iz naroda zakrožiti narobe, nemoralno, neestetično. Zatorej moramo pa pri narodnih pesnih nastaviti isto merilo, kaker pri umetnih. Glej, to je vsa skrivnost o nedotakljivosti „narodnega blaga".
Vže naš kmet pozna	to	skrivnost.	Nemoralne, trivijalne
„narodnett pesni imenuje „klaferskett; te se mu meni nič tebi nič — studijo, ter ostro posvari mladeniče, ako sliši, da jih prepevajo.
In to merilo bi po mojem ponižnem mnenji morali vpotre-bljati tudi vsi nabiratelji narodnega blaga v najširšem pomenu besede. Navado pa imajo vse, karkoli najdejo v slovenski besedi v narodu, pobrati in natisniti. Tako je storil tudi gospod Schei-nigg.
To pa ni prav. Smeti ostanejo povsod smeti, blato je povsod blato, tudi ako	je zavijemo	v narodno	obleko. Se cunjar, ki
po hišnih kotili vse	prebrba,	ki	si celo po	gnoji išče cap, ne po-
bere vsega, ampak izbira. Tako naj bi bili naši ljubitelji narodnega blaga — in kdo bi ne bil — ne nabiratelji, ampak i z b i-r at e 1 j i. Vse poskusite, k a r j e dobrega obdržite — to bi jim moralo biti zlato vodilo, pri njih rodoljubnem trudu. Moralnega blata ne manjka v narodu, menda tudi na Koroškem ne. Pobirati tedaj nemoralne pesni, jih spravljati po knjigah in jih trositi mej slovenski svet, kaker je naredil g, Scheinigg, se nam zdi isto, kar blato, ki je bilo toliko let zakopano v enem kotu, bodisi v Borovljah ali v Šavnici, raznašati povsod okrog, da se zasmradi ž njim vsa Slovenija.
Knjiga tiskana, posebno tako lična, kaker je zbirka Schei-niggova, se v kratkem razširi po vsej slovenski zemlji: ž njo pa tudi njena vsebina, bodisi dobra, bodisi slaba. In pesni slabe, ki so se doslej slišale le v tem ali onem kraji, razlegale se bodo povsod. Tako se slabo, doslej omejeno na en kraj, poobčuje, kuga moralna se zanaša dalje in dalje.
Naj nas pač ne skrbi saj tudi slovenski fantje, in morda ne zadnji mej njimi koroški, znajo vže dovolj ljubkovati in vasovati ; in ni prav nič treba, da jim še mi donašamo iz vseh kotov slovenske domovine neznanih vasovavnic in podoknic.
Ako res hočemo narod povzdigniti, moramo, karkoli je nemoralnega v „narodnem“ blagu, zatirati; zbirajmo pa, hranimo,
priporočajmo le, kar je zdravo, nravstveno. Tako se sveto služi »sveti domovini® ; le tako obvarujemo naše ljudstvo moralne gnji-lobe ter je gojimo k tisti kreposti, ki je prvi in neobhodni pogoj duševnega in gmotnega blagostanja.
Apologetični razgovori
ali
Fot do resnice.
Spisal France Lampe, doktor bogoslovja in modroslovja, profesor bogoslovja.
V dobi gladkega papirja in ličnega tiska, pa toliko veče duševne plitvosti in površnosti, se človek res razveseli, ko mu pridejo pred oči knjige, kakeršna sta dva zvezka, ki nosita gorenji naslov.
Ako je res, da je filozofija kraljica vseh ved, stoji narod še le tedaj na visokosti duševne omike, ko se je vgloliil v filozo-fijska razmišljavanja. Do te visokosti smo se začeli vspenjati tudi Slovenci. Pot k temu nam vglaja dr. Lampe. V filozofijski stroki smo se do zdaj le malo poskusili, omejevali smo se le bolj na razprave o raznih vprašanjih Zistematičnih del nismo še zmogli.
Še le dr. Lampe nam je začel zgotavljati celotna filozo-fična dela. Ne da bi pa strogo zistematičnim delom prištevali tudi apologetične razgovore — s temi nam je podal dr. Lampe le nekak vvod k nadaljnim strokovnjaškim delom, vvod, ki je bi! tudi zanj še le nekaka filozofična vaja O teh poslednjih delih, katere je začela izdajati naša Matica, bomo govorili drug pot.
Mimogrede omenimo le, — kar se tiče dr. Lampeta — da je svojemu filozofičnemu pisateljevanju postavil podlago — z večletnim pridnim učenjem. Dosegel je doktorstvo ne le v bogoslovji, ampak tudi v filozofiji; in kar se poslednje tiče. se je z ozirom na duh našega časa in na vladajoči materijalizem, više znanstveno izobrazil v realističnih strokah.
Vže proti katoličanu sploh, tem več pa proti duhovnu-filo-zofn, vlada dandanes nekak predsodek, češ, kot tak ne more biti nepristransk mislitelj, ker omejuje ga vera. Kaker da bi brezverci, mateiijalisti ne bili strankarski! Drži se človek kateregakoli naziranja, vže s tem samim je in mora biti strankarsk. Pač izvrstno odgovarja pisatelj sam takim sumnjam : „Kako hočem biti drugačen nego pristran.sk ? Ko bi ne bil na eni strani, tedaj niti materijalist, niti dualist, potem bi ne bil nič in bi tudi
pisati ne mogel. Ako zarad takih pomislekov ne bi hotel brati, bi le samemu sebi dal največo nezaupnico. Se li bojiš, da te hočem zapeljati v zmoto ? Ali ne zaupaš toliko svoji pameti, da bodeš moje napake našel ?“ Izvrstno!
Ne vemo pač, zakaj bi se z nezaupnostjo in s pomisleki sprejemalo vse, kar izhaja od duhovna? Je li mari vže s tem, da se je poduhovnil, nehal biti razumen mož? Ali je morda tako brezvestnosten, da bi hotel proti razumnemu prepričanju pisati in svet slepiti ? Menimo tedaj, da sme vsak omikanec brez pomišljanja v roko vzeti knjigo, ki stvarno razpravlja ter z razlogi vtemeljuje vprašanja, katera morajo zanimati vsakega misleca.
Tem bolj bi	pa dandanes	priporočali enaka dela	vsem,	posebno posvetnim	razumnikom,	ki so se izšolali po	naših	dr-
žavnih šolah. Ne govorimo tu o duhu, ki veje v državnem šolstvu, ker sploh je v njem malo ali nič duha. A ravno to je osodepolno za toliko naših mladeničev in mož. Realističen smer državnega šolstva poplitvuje duhove ter jih vlenoblja, da so nesposobni za viša, metafizična vprašanja. Ravno branje takih knjig bi bila za take mladeniče, ki so sicer neredkokrat v raznih pi'edmetih dobro zvedeni, nekaka vadnica višega, načelnega mišljenja. So pa tudi taki, — vemo iz lastne skušnje — kateri občutijo zadnja leta	na gimnaziji	ali na vseučilišči nekako željo	po
plemenitiši hrani,	kaker jim jo	podaja državna šola;	duh bi	se
rad vglobil ter vtrdil v načelu. A skušnja uči, da dijaki dobivajo navadno le materijalistične ali panteistične pisatelje, in še mej temi bolj površne. Buchner Vogt, Sehopenhauer niso nič nenavadne prikazni mej našo mladino na srednjih in viših šolah. Do filozofov, ki zastopajo nasprotno naziranje, ne pride skoro nobeden. Taka filozofična izobrazba je pa ravno to, kar se pravi pristranska. Razumniki tedaj, ki so doslej zajemali le iz takih del, morali bi enkrat seči tudi po filozofih nasprotnega naziranja; ako ne, se jim more z vso pravico očitati, da so ne le enostransko izobraženi, ampak tudi stranskarski, in da taki hočejo ostati.
* *
*
Naslov sam: apologetični razgovori, naznanja, da namerja veleučeni g. pisatelj pred vsem zagovarjati resnico. Zagovarjanje je pa potrebno še le tedaj, ko se je resnica od katere strani napadla ali tajila. V dveh zvezkih je zagovarjal dve resnici: o duši in o Bogu. Nehote se torej vpraša: smo li tudi Slovenci prišli tako daleč, da se mej nami dvomi o takih resnicah, ali se jih celo taji?
Nam se je večkrat zamerilo in tudi javno očitalo, da smo mej Slovenci staknili liberalizem, ko ga baje še ni. Mi da smo črnogledi!
No, našli smo vender še razumnika, ki opravičuje naš pesi-
mizem. Ta je dr. Lampe. — Kar o tem govori, prepisal nam je iz spomina: „Tudi pravo bogotajstvo ni v Slovencih tako redko, kaker si morebiti kdo misli. Ne govorim s statistiko v roki, opiram pa se na skušnjo. Vže ko sem bil dijak v nižili šolah, naletel sem na dijaka, kije trdil, daje ateist. Vse njegovo govorjenje in delovanje je kazalo, da se ne norčuje ... V poznejšem šolanji sem se prepričal, da postane na srednjih šolah precej dijakov bogotajcev, in to prepričanje mi potrjuje sedanja skušnja. Ti dijaki so včasih skriti, včasih pa prodajajo svoje bogotajstvo popolnoma očitno. Zgodilo se je, da so imeli taki somišljeniki nekako društvo, da so delovali tudi na druge v tem smislu in jih skušali pridobiti za popolno brezbožnost.“ Da, tudi mi poznamo še precej dobro naše dijaštvo, in pritrditi moramo g. pisatelju, da je žalibog res tako : kar 011 trdi, smo vse doživeli; tolažijo naj se optimisti, kaker jim ljubo ; ne moremo, kar smo videli in skušali, zamolčati.
„Na visokih šolah ni bolje, česar pač nikdo ne taji“ .... Pač slep bi moral biti, kdor bi tajil.
Potrebna je tedaj, nad vse potrebna tudi Slovencem apologetika, reci kdo. kar hoče! Mej vprašanji pa, ki so dandanes najviše pomenljivosti, stojiti vprašanji: o duši in o Bogu; in g. pisatelj jo je gotovo Slovencem najbolj pogodil, da si je izbral pred vsem ti vprašanji za predmet svojega raziskavanja.
Saj vemo, kako se navadno razvija duševno življenje naše učeče se mladine. Družina je še skorej brez izjeme krščanska. Skrbno vzgojen od matere pride dijak v mesto ; nravna neoskru-njenost in vera ga dičiti. Ta dvojni zaklad hrani navadno do 14. ali 15. leta ali še dalje. V tej starosti se \rši v duši prevrat. Najprej se oskruni nedolžnost; vsled tega jame pešati vera; šola sama in slovstvo obujata dvome; in ker šolska vzgoja re podaja nič pozitivnega, ker se zgojilna moč vere zanemarja, duh kmalu onemore in se zatopi v poltenost. Praktični materijalizem je vže dozorel; do teoretičnega je le en korak; dovolj dobiti v roke kako knjigo, kak spis : mladenič ga požre hlastno. Volja je prej dejanski onemogla pod oblastjo poltenosti, zatorej se željno sprejme vsaka teorija, ki dokazuje, da volja ni prosta, da duša ni duhovna. Tajenje duhovne duše in voljine prostosti je prvo in dandanes mej mladino viših razredov ne malo razširjeno.
S tem je seveda tesno sklenjeno tudi tajenje Boga. Večnost materije in absolutnost vesmira naravno sledi iz tajenja prostosti in duše človeške. Eno zahteva drugo, eno drugo dopolnjuje. Bog in duša sta dva vogelnika, mej katerima se giblje življenje kaker posameznega človeka tako celih narodov. Kdor taji eno, mora dosledno priti do tajenja drugega, da popolnoma vteši glas vesti.
Omenimo le še, da k dvomu o teh dveh glavnih resnicah napeljuje dandanes mladeniče šola sama. Le dve šolski knjigi vzemimo v roke. To je Lindnerjeva logika pa psihologija, kateri
ste od vlade potrjeni, da se smeti rabiti na srednjih šolah. Resnično se tudi rabiti.
V Lindnerjevi psihologiji se govori o du.ši človeški tako, da se mora dijaku globoko v srce zasaditi dvom o njeni enovitosti in duhovnosti Ne sicer, da bi se duša zvala materijalna, marveč trdi se izrečno, da je „ein einfaches, vom Korper ver-schiedenes Wesen.“ Vender se uči, da bi se smela duša prištevati atomom. Ker se pa o atomih govori pri fiziki, kateri baje sestavljajo materijo, bo dijak nehotoma tudi o duši začel materijalistično misliti. Knjiga mu gotovo ne bo izbila teh predsodkov, ker enovitosti duše ne dokaže malo ali nič; po jasnosti hrepečenega duha odpravi s trditvijo, da se ne more o duše „weiterer Eigenart und eigentlichen Wesenheit vom Standpunkte der Erfahrunga nič določiti. In da odžene mladeniča še od metafizike, h kateri bi se znal zateči, da bi si pojasnil in rešil vprašanje o enovitosti duše, doda popolnoma v smislu Kantove filozofije: Nadaljna izpeljavanja (s katerimi se dokaže enovitost duše) tega predmeta ne spadajo več v empirično dušeslovje, ampak v metafiziko, katera je najteži in najprepirniši del filozofije.41
Ista Lindnerjeva psihologija predava in vtemeljuje o prostosti človeške duše nazor, ki ga je rimska Stolica zavrgla kot krivega, nazor, po katerem je le nasilstvo (coactio) nasprotno prostosti. O filozofiji na naših srednjih izobraževališčih namerjamo sicer drug pot obširniše razpravljati. Naj se nam ne zameri, da smo se pri tej točki toliko mudili; smatrali smo za potrebno opozoriti na žalostno stanje, v katerem nahajamo višo izobrazbo na javnih šolah Naj se iz tega sprevidi, ali in kako nam je potrebna apologetika, in kako zaslužno je delo, katero nam je podal dr. Lampe v svojih apologetičnih razgovorih.
* *
*
Prvi zvezek svojih razgovorov je g. pisatelj naslovil: o človeku. V tem govori o duši; ne pa, da bi to vprašanje razpravljal vsestransko marveč pojasnjuje le bolj sporne točke, o katerih se dandanes pričkajo pristaši raznih naziranj. Pisatelj je imel pred vsem drugim pred očmi materijaliste; reči smemo, da apologetika o duši velja v pi vi vrsti proti njim. A ravno to dela knjižico tem zanimivejšo. Pred vsem se dandanes slišijo vgovori proti duhovnosti (Geistigkeit) človeške duše. Materijalistiški nauk pobija g. pisatelj v prvem delu vtrjujoč, da je duša netvarinsko bitje. Nevmrljivost in prostost duše, o katerih govori potem, slediti iz njene duhovnosti
Kaj bi rekli o dokazovanji g. apologeta? Dokazi so jasni, lehko umevni; pričajo, da pisatelj ni brezmiselno posnemal ali prepisoval iz tujih knjig, ampak da se je v predmet sam vglo-
bil; delo je proizvod lastnega mišljenja. Kdor je knjigo prebral, stala bo pred njim resnica o duhovitosti duše jasna, neovrgljiva; pisatelj mu jo je vsestransko tako vtemeljil. ter posebno preti vgovorom iz novejše materialistične šole tako zavaroval, da bo moral bravec nehote pritrditi apologetovim besedam, ki piše: »pamet sama ne taji duše. ampak pamet, ki služi -čutnosti.
(Dalje.)
Raznoterosti.
i.
O časopisji. *)
Naloga časopisja je: širiti resnico. Tudi časopisom moglo bi se reči, kaker aposteljem: Pojte po vsem svetu učite vse narode ! razletajte se bliskoma v mesta, v vasi, širite resnico, dokler ne bode iz vseh narodov jedini veliki narod bratov spojenih po ljubezni . . (Lavigne sermon sur la presse).
Naloga vzvišena! Toda je časopisni tisk resnica in luč ?
Ne govorimo o blaznih idijotih, ki mislijo, da kar je v njih priljubljenem žurnalu, je vse od a do ž sveta resnica. Rajši se oziramo na čitatelje bolj samostojne. Mnogi si domišljajo, da, kjer ima tisk večo svobodo, je možno zvedeti resnico. Toda časopisi ne morejo in tudi včasih, ko bi mogli, ne smejo vselej povedati resnice. Prvič o rečeh političnih so nazori v prijateljskem razgovoru rečeni zelo različni od spisanih v časopisih. Nazori za javnost so vedno zahaljeni v nekatere forma-litete. Mnogi pišejo ravno narobe, kaker si mislijo ali so prisiljeni pisati manj nego si mislijo. (Balmes.)
Drugič o osebah. Balmes v svoji zlata vredni knjigi: »El Criterio“ piše : Pisatelji ločijo mej možem v življenji domačem in možem v javnosti. Drugače bi se polemika časopisna, vže tako ostra in trpka, premenila v lužo nečistote in osebnosti. Vender iz življenja zasebnega se da poznati mož, kak bode v javnosti. Misliš, da bode človek, ki se v zasebnosti ni zdržal tujega imetka, pošteno ravnal z imetkom naroda? Misliš, da bode
*) „Ylast’“ VI, 6. t. Fr. Poliunek : Volne listy.
mož dosleden v principih politiških, ki nima vere, nravnosti ? Ali se bode mogla vlada, kateri služi, nanj zaupno zanašati ? — O teli rečeh ne povedo ničesar časopisi, ker ne morejo in ne smejo.
Ako se ne more zvedeti resnice niti iz listov, ki hočejo biti resnicoljubni, kaj porečemo še le o listih strankarskih, ki so le glasilo nekatere stranke ali samo podjetje za dobiček! Taki listi prinašajo navadno govore svojih strankarjev iz zbora deželnega ali državnega. Tu dobimo stvari in novice, katere se mnogo lepše v listili bero, nego v zbornicah slišijo. V časih gomazi po listu vse polno ,,izvrstno! izborno!“ katerih ni nikdo v zbornici niti slišal niti izgovoril.
G-ovori njihovih nasprotnikov so pa le v osnovi in še ta je preslikana in pristrižena, da ni možno dobiti resnice.
Čita-li kedo, ki ni samostojnih misli in ki ni še pogledal nekoliko za kulise časopisnih redakcij, mora biti koncem tako zmeden, da ne ve, kaj ima misliti, komu verovati. Čitanje dnevnikov je kaker se slišijo glasi, zelo škodljivo za mirni, postopni razvoj modernega človeka. Kajti:
1. Vpravitelji dnevnikov, ako nimajo dovolj gradiva, napolnijo papir, s čimer si bodi. Pišejo, da bi pridobili veliko naročnikov. Lahko primerjamo take liste krivim naočnikom, iz katerih se predmet ne kaže v pravi, temveč v krivi podobi (Cesare Cantii: „Buon senso e buon cuore“ ed. 15. p 143.)
2. Časopisi pripravijo čitatelje o mnogo časa, katerega bi morali porabiti za potrebnejša opravila. Razven tega dobiva njih domišljija jako čudno zmes. Tam se jim kaže laž, zaslepljenost, tam greh in hudobija v grdih cunjah, tam zopet v elegantni moderni obleki, obup, beda itd ln kak je vžitek ? Radovednost se nekoliko potolaži in nič drugega.
3. Časopisi obračajo čitateljevo pozornost na različne predmete. Toda od predmeta do predmeta le skakajo. Nasledek je. da takim čitateljem kmalu zararzi vsako mišljenje in tudi berilo, pri katerem je treba misliti. To pa tudi vedo časnikarji, kajti vvodnim člankom in poučnim podlistkom posvečajo malo prostora ; tem bolj pa znašajo in gromadijo novice in prigodke, romane strašno napenjave ter je prepletajo z bombastom puhlih fraz.
Po takih listih podpirana pridobila si je laž v Evropi častno mesto. Ona je sedaj velemoč. Vlada v brošurah, v časnikih, v salonih in povsod. Tepta v prah vse. kar je svetega, vzvišenega. (Eberhard)
4. Na ta način ovladajo časopisi javno mnenje in spodko-pujejo lastno samostojno mišljenje. Celo liberalni dr. M. Vogler piše : „Ni več presodka samostojnega .	Po časnikih pristudilo se je ljudem vsako težavno mišljenje in se le ponavlja ter prežvekuje, kar prinašajo časopisi. „Ein Scheinvvesen, eine Versclrvvom-
menheit und Verlogenheit ist eingetreten“. . . . Ker so nazori politični merilo, s katerim se meri moralna cena človeka, boji se vsak javno povedati svoje mnenje. Stranke obstojajo iz nekaterih, „welche vordenken und der Menge derer, welche nicht nach-denken.“ Stranke nimajo gesla, katerega je možno naučiti se na pamet. Da bi človek dospel do politične modrosti, moral si je prej izolikati silni, samostojni značaj. Sedaj pa zadostuje „wenn man sich an die feste Mauer der Parteiweisheit zulehnt, ungefahr wie man Hauser, anstatt sie selbstandig auszubauen, an die Stadt-mauer lehnt. Wiirde man diese zerstoren, so verliire ein solches Gebaude Halt und man kiinnte ihm tief in das hohle Innere bli-cken.“ (Verwahrlos. d. moder. Charaktei'S.)
n.
O tisku protikatoliškem.
„Signatura tiska modernega je breznačelnost (bezzasid-nost’); načelo mu je: ne imeti načel11 — („ Vlast’“ VI. č. 3.)
„Velik del časopisov je na las podoben onim nesrečnim tvorom fem. gen., ki žrtvujejo vse vsakemu, kateri plača, ali dokler ne pride drug, ki plača več“ — (1. c)
„Nekateri časopisi11, pravi dr. Vogler, „se podobajo rastlinam tujepasnim (parasitom), ki drevesa popolnoma izsesavajo.'* —(1. c. str. 198.)
Schopenhauer pravi o žurnalistu takih listov, da je prevbog, da bi mogel biti pošten in „sein Gang und seine Methode ist: sich drehen und sich winden*‘ . . . svoje prepričanje tajiti, glasiti in pisati, česar sam ne veruje .... in da potem postaja ein „riicksichtsvoller Lump“, katerega spisi so „Schreibereien, mit-teltst welcher der leere Kopf dem leeren Magen zu Hilfe kommen will.“ Tako Schopenhauer; toda ta mož je Bneotesana pozitivna in masivna surovost**, zato ne podlagamo njegovim besedam nobene važnosti.
Bismarck pravi o žurnalistih: da so ljudje „die ihren Beruf verfehlt liaben." — (1 c. str. 198-99)
B — da celo naenkrat obslugnjejo nekoliko (različnih) listov, tako, da pišejo n pr. zajutra — zlasti po slabi noči — ultraradikalno, po kosilu, konservativno in zvečer — le radi zamene — philosemitiško ali tudi klerikalno — kaker kdo plača**. — (1. c. str. 199).
„ Slabi tisk se iz pravila zameta tudi pri onih, za katere deluje. Je pa to pametno in spodobno ? . . . Iskati ... v laži. obrekovanji . . . bedno skoijo vsakdanjega kruha mora biti gotovo . . . trdo in zoprno. . . Spoštovanje k človeški dostojnosti veli nam verovati, da bi mnogi iz njih (žurnalistov) rajši služili resnici nego laži. (Dr. Bohi)** — (1. c. str. 200.)
III.
,.Slovanskemu Svetu.“
Spomniti se ga moramo vender. Naši bravci ne bodo več našli odslej naprej mej drugimi članki našega lista posebne rubrike z gorenjim naslovom. Zato pa naj nikar ne mislijo, da smo opustili kritiko proti ..Slovanskemu Svetu in njegovim nazorom. Naš nasprotnik trdi sicer: „da se iz vsega našega ravnanja proti njegovemu listu kaže nekak strah, da bi čitatelji »Rimskega Katolika" pretresali tudi kritiko »Slov. Sveta !“
No, naj se li potolaži, mi se ne damo tako brž preplašiti, niti vgnati Vemo marveč, kako bravcem preseda suho protikri-tikovanje. ki sledi nasprotniku od stavka do stavka, posebno nasprotniku, ki ima tak prijeten zlog in zida take labirintske perijode, da se človeku pri branji kar omotica dela v glavi. Da bi mu sledili v tistem redu, kaker 011 hoče, in da bi nas vodil za vrv, kamer mu ljubo, ne more pač zahtevati. Pač pa bomo izbrali glavne točke njegove protikritike in sploh njegovega panslavističnega evangelija ter jih razpravljali ali zavračali v tistem redu. kaker bo nam vgajalo, vselej pa z ozirom na njegove trditve. Naj se le enkrat do konca izpiše. In ker nam g. nasprotnik očita, da vso svojo modrost črpamo iz nemško-židov-skih listov, mu bomo kar mogoče postregli iz slovanskih izvirnikov. Sicer „S1. Svet“ vže tretje leto nič drugega ne dela, kaker prežvekuje vsebino knjižice „Zur Steuer der Wahrheit ‘‘ Ta je njegov evangelij. Zatorej se bomo ob enem ozirali na ladikalne in razkolniške ideje, katere se izražajo v tej knjižici. Seveda ne moremo vsega razpravljati v eni številki, niti v enem letniku. Dolžni pa ne bomo ostali ne ene.
V tem smislu smo prinesli ta pot tri spise. Prvi razpravlja o misijonski delavnosti ruske cerkve. Bodi ta spis objektivno, na podlagi ruskih virov izdelano pojasnjenje gorostasne trditve, katero beremo v brošuri str. 49: _Wenn endlich aucli die Be-kelirung im grosseren Massstabe heidnischer Vblker. unter \vel-chen die russische Kirche mit geringen Mitteln grb s s er e Erfolge zu verzeichnen bat, als unsere mit den reichsten gei-stigen und materiellen Mitteln ausgestattete katholische Kirche, nicht zn gewartigen steht: so muss docli dieses allseitige Miss-geschick einen Grund haben der unmoglich in der reinen katho-lischen Glaubenslehre liegen, sondern lediglich in den Glauben nicht beriihienden Aeusserlichkeiten liegen kanu."
Drugi spis: s Pavel o jeziku, pojasnjuje znano poglavje
I.	do Korinčanov, na katero se brošura in „S1. Svet" sklicujeta, da bi iz sv. pisma dokazala, kako nepostavno je katoliška cerkev v bogoslužje vvedla tuj jezik — latinščino.
Tretji spis: „ruski liberalec11, namerja podučiti nase bravce, kako opsavičene so sumnje, katere se v raznih oblikah vračajo v „81. Svetu,“ češ, Rim, katoliška cerkev sovraži slovanstvo in povspešuje le romanstvo pa germanstvo; sumnje, katerim je dal oduška v stavkih, kaker 11. pr : „Leon XIII stoji pod vplivom pruskega, protestantskega Rima„Rim deluje za nemško kulturo „Rim, kateremu so bili Poljaki vedno zvesti, se je pomiril z neprijatelji Poljakov."
Take in enake razprave bodo sledile tudi v prihodnjih številkah našega lista.
»i« *
*
Sicer je pa „S1. Svet‘‘ smatral za potrebno o novem letu spet povdarjati svoje stališče ter natančniše določiti nalogo, katero mu je v prihodnje rešiti. To nalogo vže poznamo, ostane ista, kaker doslej : prvič sejati mej slovenski narod nazore krive, heretične; oznanja namreč kot eden glavniših stavkov, katere hoče zagovarjati: da niža duhovščina in lajiki imajo prava pri volitvah višili dostojanstvenikov, akoravno je Pij IX, kaker smo ga vže zadnjič opozorili, to trditev zavrgel za krivo, katero sta zagovarjala Luter in Kalvin. Drugič bo nadaljeval razpravljanje o slovanski liturgiji in o cirilo-metodijski cerkvi. Da rečemo z drugimi besedami : nadaljeval bo svojo nepokorščino ter javno nadalje gojil vpornost proti našim škofom, ki so v znanem pastirskem listu pred dvema letoma izrecno prepovedali javno razpravljanje tega vprašanja. Tretjič, služil bo — seveda — Rusiji. Slovence bo „temeljito“ prepričeval o „verski toleranciji" Rusov posebno nasproti Poljakom. Dokazoval bo, da Rusi so edino „samostalen“ narod, da Srbi napredujejo edino le, ako se klanjajo Rusiji; kako je „na Bolgarskem še vedno najslabše, kjer pustolovci pozabljajo onih, kateri so jih rešili izpod turškega jarma" — namreč Rusov. Pomiloval bo Poljake, češ, oni so „samo orodje" v rokah nasprotnikov slovanstva, „ker preganjajo vse, kar je vtrjenega iz cirilometodijske cerkve v narodu.” Sploh — Rusija, car — summum principium, iz katerega vse, brez katerega nič, — ultimus finis, h kateremu vse. In quo vivimus, movemur et sumus.
Iz vsake vrste se bere misel:	brez Rusije ni rešitve za
slovansko narodnost. To misel vtepa „S1. Svet" Slovencem v glavo. In žalibog, da ne brezvspešno. Slišali smo, da številke „S1. Sveta“ prinašajo v razrede na gimnaziji in dijakom vsiljujejo brezplačno; da, tudi celi letniki se jim ponujajo zastonj. Slišali smo tudi, da se mej slovensko mladino na naših srednjih in viših šolah čudovito širi rusko, panslavistično mišljenje. kaker mej italijansko mišljenje iredentovsko. Da bi se vender strože pazilo, kaj mladina bere v šoli in zunaj šole; kaj si naroča!
* *
*
Navzlic vsemu temu hoče „Si. Svet" vender biti še nedolžen. Drznost, s katero zagovarja svoje katolištvo, svojo lojalnost, preseza res vže vse meje. On je „storil mnogo dobrega na korist katoličanstva mej Slovenci", tako da bi mu morali biti »hvaležni" mi sami in ga »priporočati častiti duhovščini"! On je ortodoksen, mi smo — heretiki! Najbrže pričakuje, da bodo škofje sami našega »Katolika" postavili na indeks, vredniku „S1. Sveta11 pa iz Rima preskrbeli častno odliko: ..defensor fidei“ !
Posebno važnost daje ,.S1 Svet" svoji protikritiki proti dr. Mahniču. Ne pozabi pač v nobeni številki svojih čitateljev nanjo posebno opozoriti. Po tej veleučeni kritiki je baje »Sl. Svet" znan po vsem nemškem katoliškem svetu ; ker Dunajski „Parlamentar“ je začel kritične razprave doslovno prevajati na nemško. Le slovenski listi so se večinoma zaprisegli, da bodo o njem molčali. Zatorej pa 011 toliko več kriči in trobi v svet.
Res, čaka nas žalostna osoda. Ako hočemo verjeti „81. Svetu", bo kmalu vsa duhovščina slovenska, slednjič sami škofi, na njegovi strani. Piše namreč:
„Kljubu slikam, ki jih je podal dr. Mahnič o „Slov. Svetu." šteje ta mej svojimi naročniki in čitatelji duhovnike od kaplana do vključno škofovskega imena; mej enimi in drugimi so svečeniki z naslovi župnikov, kanonikov in proštov. Menimo, da ti so hodili tudi po 16 let v šolo, na katera se dr. Mahnič sklicuje tako rad“. . . .
Veste pa, g. vrednik, da mej naročniki »Sl. Sveta“ je tudi dr. Mahnič (kako bi sicer mogel vedeti, kaj pišete ?) — boste li tudi njega šteli mej svoje somišeljnike ?
Ve pa dobro g. vrednik „S1. Sveta", da smo vže dobili nekaj zaupnic od slovenske duhovščine, in da to tudi nekaj pomeni. Da, imamo jih resnično vže šestnajst — krasnih zaupnic, na katerih je podpisanih blizo 250 duhovnov slovenskih, mej njimi kaplani, župniki, kanoniki, prošti, prav tako, kaker jih našteva „Slov. Svet“ mej svojimi naročniki. Naj jo tedaj »Sl. Svet“, za katerim stoji baje celo duhovno razumništvo s škofi vred, naj jo enkrat dožene vsaj do ene zaupnice iz katere dekanije! Da vidimo !
No pa, kdo ne pozna skromnosti „S1. Sveta" ? Poslušajmo li: »Ako pošteva dr. Mahnič zaupnice za se, bi mi take izjave od duliovske strani tudi priobčili, ko bi ne poznali terorizma privilegovanih najemnikov katoličanstva.“
Terorizem ?! Pa berite »Brusa,“ kako se obrekujejo in blatijo duhovni, ki se predrznejo zaupnice podpisovati „R. Katoliku." Ne, recite raji, kar je rekla zvita lisica, ko se je brezvspešno vspenjala po grozdji: Ni zrelo !
Pa brez vse šale! Slednji čas so začeli res župniki od vseh strani pošiljati zaupnice »Sl. Svetu", župniki s Kranjskega, župniki s Koroškega itd. V vredništveni listnici se »Sl. Svet“ kmalu ne bo z drugim razgovarjal kaker z župniki. Ti »župniki" dopi-
sujejo kaker najbolj vgaja »Sl. Svetu". Bodejo jih v oči zaupnice dr. Mahniču. Eden njih trdi: »Večina duhovnikov, ki zarad nad-ležnosti nekaterih podpišejo, dr. Mahniča drugače ne poznajo nego po imenu." A glej čudo, kaker isti »župnik" spričuje, duhovniki ne	marajo za	»Sl. Svet“	iz	istega vzroka —	»ker	ga
drugače ne	poznajo nego po imenu" !
Toda žal, da so župniki »Slovanskega Sveta" tako splošni in abstraktni, da bi človek dvomil, ali živijo na zemlji; ali vsaj nevidni so. Eden se skriva za N. N.; drugje »Slovenski župnik." Beži ga iskat! Takih zaupnic si »Sl. Svet“ skuje lehko še na tisoče.
Sicer pa nočem s tem tajiti, da bi ne mogel »Sl. Svet“ imeti tudi mej župniki ali sploh mej duhovni po Slovenskem tu pa tam	katerega	somišljenika	. .	. Takim pa — upam,	da
dosti jih ni	— takim,	in posebno	še	gore omenjenemu	župniku
(kaker se zdial s Kranjskega) N. N., ki v št. 1. »Sl. Svetu" pošilja 9 gold. naročnine zase in za gospoda...................v	Rimu,
bi dal v resen pomislek, kako se da spraviti v soglasje s katoliško, z duhovniško vestjo naročanje lista, ki proti izrecni prepovedi škofov razpravlja vprašanja, ki niso nikdar spadala in ne spadajo v področje lajikov in javnih političnih listov, kaker je vprašanje o liturgičnem jeziku. Škofje so vender jasno govorili v svojem listu. A duhovnom so še strogo prepovedali take liste kakerkoli podpirati, kaj pa še javno hvaliti, kaj javno priporočati ! Ali ima še kak pomen prepoved „sub oboedientia cano-nica" ? ! Strašno!
Sicer piši le »Sl. Svet" — mi bomo občinstvu slovenskemu brezobzirno razkrivali njegove namere in kazali ga svetu vedno takega, kakeršen je!
* *
*
Slednjič — v razvedrilo tistim, ki od bliže poznajo vred-Hika „R. Katolika" in vedo, kako razume na kup spravljati bogastvo in zaklade, še en citat iz »Sl Sveta", da razvidijo, kako »objektivno," ljubeznjivo, se polemizuje proti njemu:
»Ko se je otec slovenskih latinizatorjev predaleč zaletel in se zamotal v mreže herezije in državi opasnih načel, bila je prva njegova skrb, da bi ne izgubil »svetopisemske stolice" ; to bi bila po njegovem dovolj najivnem priznanji „o s o d e-Polna (!) posledica", posebno zdaj, »ko se mu je — hvala Bogu — plača zvišala!“ Tako človek, po vnanjem vidu čisti svetnik, takoj pokaže kozje nožke, ko opasen veter popiha bi i m o žepa"!!!
ZAUPNICE.
Odkar smo zadnjič izdali svoj list, nam je spet došlo več zaupnic iz vseh krajev slovenske domovine. Krepko se je spet oglasila vrla kranjska duhovščina pa tudi slovenski Štajer in Trst sta se nas takrat spominjala. Te izjave nas močno veselijo in nas tolažijo mej tolikimi napadi, katere moramo prestajati od nasprotne strani. Zaupnice nam pričajo, da katoliško načelo, katero zagovarjamo, čedalje bolj prodira mej slovenskim razumništvom. Daj Bog, da nas to načelo tesno, nerazdružljivo zedini, da bomo stali vsi kot en mož na straži proti pogubnemu liberalizmu, ki žuga od vseh strani poplaviti našo ljubo domovino. Te zaupnice naj pa tudi podučijo naše nasprotnike, da vsi njih napori in nedostojna kritika proti nam ne zdajo nič: število naših somišljenikov, odločnih katoličanov se množi, duhovi se ločujejo. S kričanjem nas ne bodo prepl ašili, vgnali tudi ne.
Vsem svojim čestiteljem pa izrekamo tu še enkrat svojo najtoplejšo zahvalo. Poživi jih Bog, da krepko in nevstrašno spoznavajo edino zveličavno katoliško resnico!
Zaupnice sledijo v istem redu, kaker so se nam poslale.
I.
Prečastitemu gospodu dr. Ant. Mahnič-u, prof. bog. v Gorici.
Sprejmite, veleučeni gospod doktor, kaker od mnogih drugih sobratov, tako tudi od nas podpisanih duhovnikov ribniške in kočevske dekanije tem potom zagotovito, da se z nazori, katere tako bistroumno in brez strahu vže več kaker leto dni zagovarjate v svojem izvrstno vredovanem „Rimskem Katoliku", popolno strinjamo.
Naj je to naše priznanje Vašim mnogobrojnim nasprotnikom nov dokaz, da v svojem boji za prava katoliška načela niste o-• samljeni, temveč da imate večino slovenske duhovščine in z njo vred nepopačen in veren narod slovenski za seboj.
Vašemu Visokočastju naj bi pa bilo naše priznanje v spodbudo, da v svojem delu in naporu ne omagate, marveč i nadalje tako krepko branite zastavo našo z geslom: Vse za dom in vero!
Z izrazom najodl. spoštovanja smo Vašemu Visokočastju polno vdani podpisani:
Ribnica 12. novembra 1889.
Martin Skubic,	Josip	Krese,
župnik in dekan.	dekan.
Sledi še štirnajst podpisov.
II.
Velečastiti gospod doktor!
Čudno je skorej. da Slovenci do zdaj nismo imeli filozofično-teologičnega lista, akoravno nam ni manjkalo mož za to sposobnih. Bilo nam je pa tudi vže takega lista silno treba; ker tudi pri sicer vernih Slovencih se je laži lioeralizem in indiferenti-zem v verskih rečeh precej vgnjezdil in narodnostna ideja, ki vže drugod nadvladuje, hoče tudi pri nas požreti vsako drugo boljšo in tudi versko idejo. Vi. veleč. gosp. doktor, ste krepko zavihteli meč resnice nad temi sovražniki, ki stavijo narodnost nad Boga in vero in ki hočejo vzeti ali kratiti vernemu slovenskemu ljudstvu njegov največi zaklad — sv. katoliško vero.
Hvala in slava Vam zato. veleč gosp. doktor! Le hrabro naprej, mi smo z Vami!
V Mariboru dne 12. novembra 1889.
Duhovniki mariborski:
Ignac Orožen,
stolni dekan.
Jurij Matiašič,
stolni prošt.
Franc Kosar,
hiš. pralat Nj. svet., korar.
Lavrencij Herg,
Krištof Kanduth,
Franc Ogradi,
Dr. Ivan Križanič,
kanoniki.
Karol Hribovšek,
špiritual.
Dr. Ivan Mlaker, dr. Franc Feuš, Franc Dovnik, Jožef Zidanšek, dr. Martin Matek,
profesorji bogoslovja.
Dr. Jožef Pajek, Franc Janežič, Franc Brelih,
profesorji na sred. šol.
Jožef Majcen,
kn. šk. dv. kaplan.
Anton Borsečnik,
stolni vikar.
Franc Heber,
stolni kaplan.
Drd. Alojz Meško,
korvikar.
Jakob Kavčič,
korvikar.
Martin Jurkovič,
kaplan.
III.
Prečastiti gospod doktor!
V e 1 e u č e n i gospod profesor!
Vdano podpisani duhovni Semiške dekanije štejejo si v čast in dolžnost Vam, prečastiti gospod doktor, izraziti svoje popolno zaupanje, v katerem se strinjajo z nazori Vašimi. Da je v njih
resnica, pričuje najbolje liberalna kritika s svojim smešnim, zlobnim in podlim pisanjem.
Bog blagoslovi Vas, veleučeni gospod profesor, in delovanje Vaše v blagor katoliški stvari in narodu našemu!
Semič 14. novembra 1889.
Anton Aleš,
dekan v Semiči.
Sledi še devetnajst podpisov.
IV.
Visoko častiti gospod profesor!
Veleučeni gospod doktor!
Podpisani duhovniki Radoljške dekanije se vesele Vašega možatega in prostodušnega postopanja, po katerem s pravo lučjo osvetljujete v ..Rimskem Katoliku11 razna zakotja zavrženega liberalizma ter z izvanredno doslednostjo zasledujete njegova od-kladišča v nekih slokah našega mladoslovenskega slovstva. Kaj stvarnega Vam odgovoriti, se to poslednje vedno skrbno izogiblje, ker vsa polemika prizadetih liberalnih listov proti „Rimskemu Katoliku41 zibala se je do zdaj večinoma le v nekoliko malovrednih psovkah, naperjenih proti Vaši spoštovani osebi, — katere pa se ve da niso mogle omazati Vas, marveč li dotičnike same. — Brez dokaza ter s puhlimi ali ogerdivnimi frazami neljubo osebo napadati, ni lastno blagemu srcu, nasprotno kaže se ravno v takem početji neka duševna skrnoba, razširjajoča moralno kužljivost krog sebe. Vsakemu trezno mislečemu je vže iz same te okoliščine jasno, kje je čist značaj in namen, ter tudi, kje s a m o p r i d n o s t in krtovo delovanje. Ako se bo vže skoraj tudi pri nas duševno ozračje bolj in bolj sčistilo, bo to zraven Božje pomoči osobito Vaša zasluga, gospod doktor! Zato Vam v imenu vere in resnice, v imenu sebi v duhovno skrb izročenega vernega slovenskega naroda, katerega ljubimo in hočemo tudi v prihodnje, a vender vsikdar prav ljubiti, izrekamo za Vaše trudopolno prizadevanje na slovstvenem polji tem potom prisrčno zahvalo.
Bog blagoslovi Vas in narod, za katerega pristni blagor se žrtvujete!
V Gradu dne 15. novembra 1889.
Josip Razboršek,
župnik in dekan v Gradu.
V.
Velečastitemu gospodu dr. Ant. Mahni č-u, prof. bog. itd. v Gorici.
Velečastiti gospod doktor!
Vi se cerkvenemu za naš verni narod pogubljivemu pisarjenju duhovito in pogumno zoperstavljate braneč v ^Rimskem Katoliku1' nepokvarjeni nauk Kristusov in njegovo sv. cerkev. Sprejmite zato zahvalo in častitanja od podpisanih sobratov zbranih pri 2. pastoralni konferenciji v Solkan-u dne 28. novembra 1889.
Košuta,
dekan.
Sledi še ednajst podpisov.
VI.
Visoko častiti gospod profesor, veleučeni gospod doktor!
Prečastitim gospodom prelatom in velečastitim gospodom duhovnom, ki so Vam zaradi Vašega „Rimsk. Katolika" vže poslali krasne zaupnice, se radostno pridružimo podpisani duhovni Kranjskega dekanata.
Pred vsem drugim se Vam najtoplejše zahvaljujemo za Vaš nevmorni ti ud in Vašo nepremagljivo srčnost, s katero nepre-strašeno odkrivate zapeljive, krivoverske in framasonske zmote niladoslovenskega slovstva in časništva in škodljive smotre nekaterih društev, ter kažete nazore, ki so čisto cerkveni in katoliški. Za tega voljo se popolnoma strinjamo z Vašimi nazori, želeč, naj Vas Bog podpira in blagoslavlja pri Vašem težavnem delovanji, in Vas kdaj toliko obilniše poplača za Vaš trud, ko-liker več zaničevanja in zasmehovanja morate povživati od svojih Nasprotnikov.
V Predosljih dne 5. decembra 1889.
Jos. Kerčon
župnik, knezo-škof. svetnik.
VII.
Veleča s titemu gospodu dr. Anto n-u Mahni č-u, profesorju bogoslovja etc. v Gorici.
Prvoboritelju na modroslovnem polji v slovenskem jeziku po edino pravih načelih svete nam katoliške vere proti pogu-bljivemu liberalizmu, ki se razodeva žalibog tudi v nekaterih slovenskih političnili in leposlovnih listih, iz srca čestitajo podpisani duhovniki dekanije Opčina pri Trstu želeči, da bi velecenjeni list „Rimski Katolik1* mnogo dobrega sadu obrodil v narodu slovenskem braneč mu naj drago cenejšo svetinjo, sveto katoliško vero. Orescat! floreat!
Dekanijski vrad Opčina dne 9. decembra 1889.
Franc Čebular,
župnik dekan, 6. kanonik.
Sledi še šest podpisov.
VIII.
Prečastiti gospod doktor!
Podpisana duhovščina dekanije Vrhniške ^radostno prebera v »Rimskem Katoliku** dostojno, možato, temeljito in jedrnato zavračanje napadov na resnice naše sv. vere in nje običaje, ki jih z novoskovanimi, gnjusnimi psovkami in zmotami grdijo in kvarijo nepoklicani in predrzni sedanji liberalci, novi profesorji tužne izobraženosti, katero vsiljujejo v svojih spisih in časnikih slovenskemu ljudstvu.
Pogum Vaš, izvirajoč iz trdne učenosti, in oprt na sv. verske zakone, pa nas spodbuja in z neomahljivim upanjem napolnjuje, da napadniki na sv. cerkev, priporočevavci krivih ver, bodisi naravnost ali z prikrito besedo, bodo gotovo kmalo premagani, kaker so bili vselej premagani njih predniki žalostnega spomina, katerih zmote in kriva pota nasledujejo ti novošegni oznanjevavci liberalne kulture.
Pomoč Božja bodi z Vami!
Dekanija Vrhniška v Ljubljanski škofiji 22. decembra 1889.
Župnija Vrhnika
Janez Koprivnikar,
župnik in dekan.
Na znanje.
„Rimski Katolik" izhaja štirikrat na leto, in sicer: koncern januarija, aprila, julija in oktobra. Vsak zvezek obsega vsaj 9(5 strani.
Rokopise sprejema vredništvo : dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja v Gorici.
Opravništvo lista: „Katoliška Bukvama" v Ljubljani. Ista bukvama sprejema naročbo in naročnino. Le naročniki v Gorici naročajo list pri vredništvu.
Posamezne zvezke prodaja po 50 novcev: v Gorici „Coppag in Skrt", v Ljubljani ^Katoliška Bukvama".
Naznanjamo tudi, da se dobivajo v Ljubljani še vsi zvezki prvega letnika: pozamezni po 50 novcev, cel letnik pa 3 goldinarje.
„ Rimskemu Katoliku“ in njegovemu vredniku.
«E d i n o s t» :
• Veseli nas, da imamo v Gorici slovenskega papeža, ker nam ne bode ve£ treba v Kirn hoditi po »dišpenze«. — Pa kdo je ta papež V — Zaupnice v •Rimskem Katoliku«, katere so podpisane od samih kardinalov, povzdignile so dr. Mahniča na •katedro nezmotljivosti«, ki le papežu pristuje. Isti je obsodil Ljubljanskega Škofa in druge kot liberalce.« ....
«Neki filozof trdi, da nespametneži imajo srce v ustih .... Strastne razprave, pretirano sklepanje, razmotrovanje, tesnosrčnost, pedantnost, dlakocepljenje, sumničenje, slabomišljenje, obrekovanje itd. g. dr. Mahniča in njegovega •Rimskega Katolika«.
• Naš rojak veleč, gosp dr. Mahnič krenol je lutrovim potom«...............«Naš
dekanat je pri zadnji konferenci podpisal zaupnico dru. Mahniču. Po mojem in veČ družili mnenji je ta zaupnica — nezaupnica sami duhovščini«.
• Ur. Mahnič, čigar obzorje ne sega skozi njegovo celico, temveč se giblje mej štirimi tesnimi zidovi .... čigar očito črnogledje in duhomorna kritika hoče vse pokončati ter na podrtijah samooblastno vladati in kaznovati.«
•Slovenski Narod«:
• Mi se s prismodarijami, katere kuha goriški »rimski katolik«, nismo radi
nikdar pečali . . . Tega moramo zatreti kaker gada Ur. Mahnič je odkril
svojo ovčjo kožo, ter nam pokazal risa, ki tiči v njem. . . . Oseba, ki je nekdaj s svojimi kozolci, katere je preobračala po svojem »Rimskem Katoliku«, razveseljevala nas Slovence ... So nestrpljivi in ošabni, kot je profesor v Goriškem malem semenišči . . , Prerok Goriški nam je svoj koran globokeje odprl . . . Srce tako ostudno, kaker se je zdaj pokazalo dr. Mahniču . . . Vrzite ga skoz vrata . . . Izdajalec slovenskega naroda . . ki služi vsaki pošteni družbi v sramoto in gnjus.s
•Dr. Mahnič, potomec onega svetopisemskega Malhusa, kateremu je sv. Peter žal, samo eno uho odsekal« . , .
Liberalna kritika
proti
»Tretji »punctum saliens* pa je notica v »Slovenci*, da je ribniška duhovščina poslala dr. Mahniča zaupnico. Ta vest, objavljena po kompromisu, je vdarec v obraz. Nihče drug nego Mahnič je bil prvi povod našemu sporu. Vi ga pa sedaj po sklenjenem kompromisu še proslavljate ! Takim zaupnicam nasproti skrhajo se vsi kompromisi* . . .
»Iz Babne gorice se piše: Ižanski gospod župnik .... kolportuje baš te dni zaupnico dr. Mahniču pri svojih tovariših ... V ostalem pa še nismo gotovi, bi li ne sodilo, na »Mahničev grob* položiti tudi »krvavo stegno* in čepice onih nemških buršev, katere je s tolikim oduševljenjem proslavljal za »mučenike svete vere.»
Zahvala in naznanilo
Zahvaljuje se za dosedanjo podporo in naklonjenost, naznanjam p. n. občinstvu, da sem svoje literarno podjetje, znano 'pod imenom
Rimski Katolik prekrstil, i« se bode odslej imenovalo
»Literarna Klavnica“.
To ime je blagoglasneje in prikladneje. V »Literarni Klavnici* prodajal bom, kaker doslej, »krvava stegna in do tretjine prirezane ženske jezike*.
Tudi imam vedno v zalogi nekoliko obrabljenih »natezalnic*.
S prošnjo za nadaljno zaupanje priporoča se slavnemu občinstvu
dr. Anton Mahni t, profesor dodatkologije in posestnik ^krvavega stegna*.
Telegram »Brusu* :
»G o r i c a : Pinočna plesna vaja v čitalnici jako slabo obiskana, nežni spol malone popolnoma manjkal Čez dan po mestu raznesena govorica, da pride dr. Hodulja v čitalnico rezat žeilske jezike. Iz strahu gospodične in gospe izostale. Za prihodnjo plesno vajo naročena močna straža, da »krvavo stegno* ne zleze v dvorano.*
»Slovanski Svet*:
»Noben list. ki deluje v zmislu največih slovenskih nasprotnikov in sovragov vsega Slovanstva, pa tudi Avstrije, ne more pisati za te nasprotnike in sovrage vgodniše nego »Rimski Katolik,* ker ta list pobija vse, kar zagovarjamo mi .
Ali imhmo opraviti *z zaresnim pisateljem ali pa s kom, ki hoče z nam vganjati burke ? Ako hoče dr. Mahnič, da ga bomo poStevali zaresnim, ga mi z vso zares-nostjo pozivljemo javno, da nas naznani in zatoži naravnost pri Nj. Vzv. knezo-nadškofu goriškem . . . ako je preverjen, da smo mi heretiki* .
»Slovanski Svet* je, kaker menimo, storil mnogo dobrega na korist katoli-čanstva mej Slovenci, in nadejamo se, da se ie pred vsem dr Mahnič, katerega je morala stvar zanimati najbolje, naučil mnogo iz pojasnil »Sl. Sveta* ... Mi smo pred vsem menili, da on in »Slovenec* bosta »Slov. Svet*4 priporočala častiti duhovščini do visokih cerkvenih dostojanstvenikov, temu listu želela dolgo življenje, ne pa ga zavratno v interesu tujih držav napadala ... Pa vidi se, da nehvaležnost je plačilo tudi privilegovano pobožnega sveta* . .
»Zdaj pa naši slov. kat. listi * da bi boljše vstregli našim ljudem v Veli-konemčiji — pravo manijo razodevajo v psovanji Rusije . . . Nadkriljujejo še nesramno lažnjive nemško-židovske liste . . . Poljsko-nemŠko-židovska nesramna laž in zloba . . . »Rimski Katolik,* ki spada še posebe v isto rubriko . . Od mnogih strani so se nam izrazili, da pri takem neslovanskem počenjanji morajo biti tudi osebni, jako sebični nameni, s ciljem, da bi se dotičniki pospeli morda cel6 do stopinj, na katerih je infula poseben znak dostojanstva . . . Sicer se tolažimo, da se bliža Čas, ko v obče sprevidi narod, kje so dejanski »veleizdajniki* naroda in obsežniše skupne domovine* . . .
»Dr. Mahnič se je dotaknil mnogo točk, o katerih sam nima pravega pojma, in bi bili njegovi nazori naravnost škodljivi katoliški cerkvi, ako bi se razširjali. V svoji nevednosti in strastnosti ponižuje višo in nižo duhovščino . . »Slovanski Svet*, to na vse strani nezavisno glasilo slovenske inteligencije* . . •