Kraljevski namestnik Ivan Hribar.
Komaj je začetkom tega meseca kraljevski namestnik Ivan Hribar zašel svoje visoko mesto, že je pohitel med ljudstvo, da se natančnejše pouči o naših razmerah in spozna naše želje. V soboto 6. avgusta pride tudi v naš staroslavni Ptuj, kjer mu pripravimo slovesen vzprejem. Če kdo, zasluži prav Ivan Hribar, da ga pričakamo kar najbolj svečano. Saj v Ivanu Hribarju je vtelešen boljši del slovenstva, v njem lahko zremo vzor našega človeka. V Ivanu Hiibarju vidimo, kaj more doseči naš človek, vidimo pa tudi, kako mora delati pravi rodoljub.
Ivan Hribar ni več mlad človek po svojih i letih,   letos   izpolni   70 let.   Vse svoje dolgo življenje   pa   je   posvetil   neumornemu delu. Delal pa ni samo zase, svoje delo je namenil povzdigi našega naroda.
Predno  je  mogel Ivan Hribar po šolah
primerno dovršiti svojo izobrazbo, je začel javno delovati. V dobi njegove mladosti je bilo treba delavcev na vseh poljih narodnega življenja. In Ivan Hribar se je resno lotil tega dela. V dveh smereh se je to delo gibalo, — politično in gospodarsko, drugo z drugim tesno zvezano.
Da bi Slovenci ne polnili samo žepov naših narodnih nasprotnikov, je Ivan Hribar kot glavni zastopnik češke banko „Slavije" vzorno uredil njeno delovanje med južnimi Slovani, zlasti Slovenci. Tako je stotisoče narodnega premoženja ohranil našemu narodu in pokazal, naj se oklepa rajši domačih narodnih zavodov, nego tujih, ki se rede ob naših prispevkih, pa jih pogosto porabljajo celo proti nam.
L. 1895. je zadela naše dežele, zlasti pa belo   Ljubljano   velika   nesreča,   velikonočni potres.   V   razvalinah je   ležala skoro takrat j naša prestolica.   Kdo ji naj  pomore do vsta- j jenja,  do   novega življenja ? Ivan Hribar je j bil to. Kot ljubljanski župan je vdihnil prebivalstvu silo one jeklene volje in delavnosti, , ki  je   bila   le   njemu   lasuia.   Pod njegovim j županovanjem   je   začela   kakor   iz tal rasti nova Ljubljana, kakršno vidimo danes.
Čeprav težko in polagoma, so Slovenci vendarle napredovali. Cim bolj pa eo se Slovenci razvijali, tem hujši so bili naši nasprotniki Nemci, ki so imeli vlado v rokah. Uničiti nas politično in narodno, ali vsaj zasužnjiti je bil njihov namen. To so jasno pokazali 1. 1908 prav v Ptuju, ko je bila tu velika skupščina Družbe sv. Cirila in Metoda. Dvajset let prej, 1. 1888 se je enaka velika skupščina v Ptuju vršila čisto mirno. Ali do 1. 1908 je nemška podivjanost že tako zbesnela, da je hotela mirne Slovence ko brezpravno rajo kratkomalo potolči. Ni čuda, da je morala mirnim Slovencem zavreti kri, ko so videli, kako ravnajo zbesneli Nemci in nemški rene-gati s cvetom našega naroda. Prišlo je do hrupnih demonstracij v Ljubljani, kjer pa ni
tekla nemška kri, nego nemška vlada avstrijska je dala streljati na — Slovence.
In kdo naj bi bil kriv tedanjim pobojem? Ne nemška podivjanost, nego mirno delujoči — Ivan Hribar, ki je bil takrat ljubljanski župan !
Res pa je bil Ivan Hribar kakor drugi drugi narodni voditelji že zdavna uvidel, da pripravljajo naši narodni nasprotniki Nemci Slovencem narodni pogin. Res pa je tudi, da je bil Ivan Hribar tisti mož, ki je uvidel, da se da ta nevarnost odvrniti le v zvezi z drugimi Slovani.
Ivanu Hribarju in Čehu dr. Kramaržu seje posrečilo, da se je isto usodno leto 1908 meseca julija vršil v Pragi prvi vseslovanski kongres, kterega so se udeležili zastopniki vseh slovanskih narodov in ki naj bi bil položil temelj političnemu in kulturnemu zbli-žanju slovanskih narodov. To je bil vidni uspeh velikopoteznega Hribarjevega načrta, za kterega je z vsemi svojimi močmi deloval dalje, dokler ga ni prekinila — svetovna vojska. Ko je ta izbruhnila, je bilo prvo, da je dala nemška avstrijska vlada zapreti našega Ivana Hribarja.
Ali ko je nemška krivica in oholost podlegla v svetovni vojni ter so se zatirani slovanski rodovi rešili nemškega jarma, je moral samoobsebi umljivu tudi naš Ivan i Hribar zopet na površje. Šel je k svojim naj-milejšim bratom Čehom za poslanika naše države. Tu je mogel sedaj čisto drugače uresničevati svoje velike namere, delati za našo Jugoslavijo z velikega občeslovanskega stališča.
Toda naša Jugoslavija še ni docela urejena. Na letošnji Vidov dan je bil s sprejeto ustavo položen temelj za novo ureditev naše države. Na tem temelju je treba zgraditi močno stavbo naše države. Najboljši delavci naj bi vodili to stavbo. Zato ni čudo, da so poklicali k tej graditvi tudi našega Ivana Hribarja. Kakor je doslej Tvan Hribar vztrajno
2
in neumorno ter z velikimi uspehi deloval, tako smemo biti trdno prepričani, da se mu posreči tudi sedaj njegovo veliko delo : trdno in lepo zgraditi in urediti naše slovenske pokrajine v močni Jugoslaviji.