148
ANTON MEDVED
ŠIBRE.
i.
Pred tabo silno zmot morje. Kam pač ubral bi pravo pot?
Pod solnce mar?
Resnice žar v izvoru hočeš proumeti, vso vero, dvome vse zatreti ?
Le nuj! A slušaj  moj nasvet: Če mika te visok polet,
premisli prej,
skibno poglej, li niso prša ti preozka in krila tvoja ne — iz voska?
Samo da se nam lepše zde, potegnile so davno že gospice na modernem sveti
2.
čez svojo dušo razne maske. A čas predpustni, čas presneti potegnejo jih tudi čez — obrazke.
Življenje je igra strastna, visoke nje stave. Tu gre za imena častna, gradove in glave.
3.
Kaj meni je dalo in daja življenje preljubo? Dobiček imam od kraja, na koncu  —  izgubo.
Le me vodi, kamor drago, koder hočeš, dragi mentor moj! vednosti visoke zmago o, kako bi rad delil s teboj!
Temen časih je tvoj govor, vendar moji pameti ni tuj. Preden mi pokažeš lovor, vem, da mi porečeš: brat, veruj!
Ali si v bistvu za trohico manji, ali za mrvico večji, poet, ako preslavlja te svet vsakdanji, ako te graja isti svet?
Pesmi od srca so večno mlade v vrvnji nestalnih ljudskih načel. Kar iz Boga ni, samo razpade . Slava ti, modri Gamaliel!
Od vzhoda vladaš do zahoda
kraljica vsemogočna, moda.
Ti šteješ milijone
robov iz vsakega naroda.
Tesneje se okleneš,
čim višjega dobiš gospoda.
Denarja, zdravja, uma na ljubo tebi nič ni škoda. In ker je dandanašnji za vsako figo že posoda. po tvoji volji —  pesem, veljal še tebi moja oda!
S?S^Z^^L§sgS
304
ANTON MEDVED
ŠIBRE.
lavno mnenje je malik. Vse mu plete hvale venec. Bil v Egiptu je češčenec, danes je čestivec — bik.
Pesnika nekaj in nekaj zdravnika v vsakem človeku na zemlji tiči. Kdo še ni zložil nobenega stika? Kdo še nikoli ni zdravil ljudi?
V vrstah vojakov ni vsakdo narednik, dasi težita vse puška in meč. Toda po mestih je vsakdo predsednik enega društva ali še več.
9.
Morda iznajde kak profesor nov taksameter za poete naše. A kdo iznajde „noometer" za njega in njegove vse  pristaše ?
10.
Iz bratovih napak lahko zajemamo korist. Za onega je čisto vse, kdor sam je svet in čist. Ljudi le redke vlada strast hudičeva — zavist.
Vsak6mu v prsih je srce odprte knjige list. Življenje krasno slika ti duha pokorni kist. O ljubček, ti si pač še mlad, zato si — optimist.
11
Ne boj se glupastih ljudi, nikar jih ne poslušaj!
Z rokami in duha močmi doseči poizkušaj,
kar tebi je v korist in ne na škodo bratu, pa naj te satanska zavist z jezikom valja v blatu.
ANTON MEDVED:
ŠIBRE.
12.
Vožnja po železni cesti, ti življenje se mi zdiš. Vedno smo na drugem mesti, spremljata nas hrup in piš.
Vsakdo misli na svoj smoter, nikdar potnikov ni menj, eni stopajo tu noter, drugi stopajo tam ven.
13.
Kdor je s svojo hvalo skop, višji je od drugih glav ali pa na umu top  — ali grozno domišljav.
14.
Pisatelj ki toži, da nima snovi, podoben je moži,
ki v vodi stoji,
pa v roke si pljuje.
da ribe lovi.
15.
„Vselej mož najmanj zapravi, ak' ženico 'ma s seboj." O Prešeren slavni moj,
ti si delal tak račun, ker si mislil na gostilne, a pozabil si  —  štacun.
16.
Človek, bodi človek v polni meri, zemlje ne pretvoriš v raj. Gledi, da ne boš podoben zveri, angelu boš težko kdaj.
410
ANTON MEDVED
ŠIBRE.
17.
Oatira stopa med ljudmi, pogumno ji gore oči. Na kogar se obregne, za lase jo potegne,
vsa kri po žilah mu zavre. A kogar ne zadene, na hrbtu roke sklene in meni:  „Pametno dekle!'
li
Kvišku, Ljubljana! Po konci, vsi rodoljubi z dežele ! Cirkus naznanjajo zvonci. Videli bodete slone,' opice, jezdece, konje silne in majhne ko tele.
Milega naroda sini, tukaj ste vendar edini Nič se ne čudi, sveti Martin, da se potapljaš v pozabo! Rajši vržejo tebe ven, nego konja pod tabo.
19.
Odkar si, poezija ti, ,deklica za vse', zdaj venec ti ovija, zdaj te na križ pribija, kar za svoj narod mre.
Igrača si opolzna nasičenim ljudem. sanjavcem deva solzna, bukvarjem krava molzna, bojnikom meč in šlem.
20.
Nikdar ugnan
kakor cigan ti si, nesrečni zemljan! Vedno za polnimi lonci s praznimi segaš rokami, z delom si hitro pri konci, nikdar pri konci z željami.
ANTON MEDVED:
Š1BRE.
21.
Da majhen si, moj narodič, to zate hudega ni nič. A slavna tvoja vsa bodočnost, enakopravnost in mogočnost ostane prazen sen, dokler ostaneš malenkosten.
22.
Pred sabo list razgrne bel, nanj vrže bledoličen mož pod lipo nekaj  mrtvih rož, polnočnih žarkov, temnih jel, visokih ciljev, daljnih zvonov,
23.
Skopi svet ima tolažbo za bolnike in berače: malo potrpite, pa bo vse drugače!
24.
Veljaki naši pevajo, ko pšice jih zadevajo :
Srečali smo ježa, rekli: to je štacunar.
on ima šivanke, mi imamo pa — denar.
oči demonskih, svilnih las — pa misli, da je Beranger, poet najdivnejših chansonov. A peničin in slavcev glas posnema tudi — srakoper.
Odgovarjajo trpini: bežite s tolažbo tako! Novce razdelite, da bo vse enako!
„DOM IN SVET" 1906. ŠT. 10.
651
Pri teh besedah je vstopil Epafrodit. Slišal je Ireno, ko je rekla:   „Beživa!"
„Ne moreta še, otroka, ne moreta bežati. Zaupajta meni! Če vaju pokopljejo na dnu Proponte,  otme vaju Epafrodit!"
Iztok je moral oditi, za njim so zrle Ire-nine objokane oči, vse polne strahu in groze. Iztok pa se je oziral proseče na Epafrodita, kakor bi govoril:
„Varuj jo, čuvaj golobico in tolaži!"
ANTON MEDVED
ŠIBRE.
(KONEC PRVE KNJIGE.)
fežžž^Z^gSZ^S
25.
f\o brata alkohol potaplja v bedo, solidnež zanj ima le to besedo: Jaz zdravega počutim se pri vini, a ti, če nimaš pameti, pogini! Razloček med obema ni tako neznan : od vina prvi, drugi kruha je pijan.
26.
Za tvojimi pleči ogromna skala. Te strah ni, da ne bi kdaj nate pala ? Slutiti si moral, o videč Prešeren, kaj vse ti prinese sovražna sreča. Tvoj verz spomeniku je čisto primeren: ,Navadile so butare se pleča.'
27.
V gimnazijih politika, v gledišči smeh, zabava, med inserati kritika, v gostilnicah razprava,
na shodih glasen ,živio', pri delu težka glava, krčmarji hrbte krivijo in kličejo nam: ,Slava!'
A^
726
Dal mi je klobuk in odparal sem preprosti, ubogi črni trak.
„Bila bi zelo. .. zanimiva novela!" je rekel in mi je gledal v lice s pijanimi, za-meglelimi očmi . . .
Jaz pa sem šel; šel sem tja, da bi morda še videl sledove njenih poslednjih korakov, da bi videl tudi tiste hiše in tiste visoke jagnedi, ki so jih gledale njene uboge, objokane oči ob poslednji uri . . .
ANTON MEDVED
ŠIBRE.
28.
r\i vsi smo zaljubljeni vase, a vsaki o sebi odločno taji to, in vsakemu tudi poda se, ko—brani le svojo zavest plemenito.
V gostilno prikoraka, ukaže piva vrček, natakarica vsaka naslov uživa: srček!
29.
Ko se domov priguga, o kolika razdalja ! Uživa vsaki sluga naslov: hudič, kanalja!
30.
Veruj, sanjavi moj poet, od žarkov luninih prevzet, da v konce sta si Čut in črka, in da se malo briga svet, če koga luna trka.