t Željko Križnar Ob morju je bilo; v lepem mesecu maju, v cvetju in toplem soncu ... Težko je dihal in srce mu je drhtelo. Iz bledega obraza so žalostno zrle njegove oči in izražale hudo bolečino. Tiho smo stali tovariši okoli njega, tiho, samo on je od časa do časa dvignil svoj izmučeni obraz in lztisnil sunkoma nekaj besed. »Zopet me je napadlo.« »2e dolgo me ni tako.« »Nič ni hudega ...« Po odhodu zdravnika mu je odleglo, stegnil se je po postelji, do tedaj je sedel globoko sključen. Mir se mu je vrnil na obraz in na vprašanje, kako se počuti, je zašepeta': »Sedaj mi je odleglo, sedaj mi je dobro...« V zadnjem času so večkrat zrle njegove oči prazno pred se in večkrat mu je srce močno drhtelo... Tovariš Križnar je trpel. Ko bolezen še ni bila tako huda, je bil pok. tovariš priden in delaven. Huda boiezen ga je nckoliko odtrgala od dela, vendar ji ni popoinoma podlegel. Hotel je v delu pozabiti na avc je bolečine, bolezen je bila hujša. Vzel je ad tovarišev slovo, da bi odšel na dopust, ki bi mu vrnil zdravje... vzel je slovo za vedno... Gledal sem ga med cvetjem na mrtvaškem odru spokojnega ter z belim nageljčkom na prslh in zazdelo se mi je, da je zašepetal kakor takrat ob morju: »Sedaj mi je odleglo ... sedaj mi je dobro ...« Odleglo mu je in dobro nnu je sedaj. Odleglo je tudi njegovim tovarišem in tovarišicam ... Preveč je trpel... Tovariš Križnar Željko nam bo ostal trajno v lepem spominu kot dober tovariŠ in požrtvovalen prosvetni delavec, posebno pa se ga bodo spominjali člani Učiteljskega pevskega zbora, pri katerem je bil dolgo vrsto let pevec. Naj bo tov. Željku lahka zemlja! Vir.