Hatoliik rerkfen list« Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velji po posti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20kr., za četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej. Te&U XXI. V Ljubljani 8. velikega travna 1868. List 19. 3Sa» Tarbula, keršanska junakinja. Zložil Janez Bile. Stoji, stoji tam stolp visok, In v stolpu mračna je temnica; V temnici mlada je jetnica, Je v merzle spone vklenjena. Ne sije v ječo solnca žar, In luna v nj6 ne sveti; Ni slišat' tiČic drobnih peti, Se čuje le železja žvenk. Jetnica mlada Tarbula Že dolgo dnč ne vidi: Obdajajo jo černi zidi Iz kamnja Štirvoglatega. Ni sama v stolpu Tarbula; Kristjani drugi tu ječijo, Ker Trojedinega častijo, Malike zaničujejo. V. (Dalje.) Da hudobijo sodim naj Del, ki jih perziška dežela Nikoli ni še doživela Do pričujočih tužnih dni. Gotovo je hudobni duh Ti misel to peklensko vdihnil, Da bi življenja luč upihnil Berlečo mili carinji. In zvezana s pekldnšekom Si škodovala cesarici, Si piti dala strup bolnici; To ve in priča celi dvor. Pa znano tudi je, zakaj Si delo strašno to storila ; Osvete željo ohladila Je copernija, strupa moč. Kedaj zazn& se dan vesel Kristjanom, kdaj svoboda zlata, Da jim odpr6 se ječe vrata, — Znebili kdaj se bodo spon? Že bliža se prostosti dan, Jim zora lepših časov vzhaja; Že preselili bojo s kraja Britkosti se v radosti raj. Tarbuli ječa se odpre, In perva pred sodnika stopi; Krog njč stojijo ljudstva tropi, Devico milo gledajo. Devici vedež je sodnik — Prekanjen mag in zviti, Ki znal je cara preslepiti, Da verne d&vi in mori! Al Tarbula se ne boji; Nevstrašeno pred njim je Btala, Ko rožica pred koscem zala, Ko suče merzle kose ost. NebeSke deve Tarbule Krasnejši zdaj so lica mila. Očesic svita umorila Temota černe ječe ni. V sodniku klije studna strast, Prikriva svetu pa jo zviti. — Mogočno začne besediti: „Dal svitli car mi je oblast, Tajila menda nam ne boš: Smert Simeona kristijana Je sercu tvojemu bla rana; — Si pa zdravila našla mar? — Zamoreš li tajiti kalj, Da si slovo bogovom dala. Se v vero krivo zamotala, Se z izdajavci združila? Če zmiješ s sebe krivde sum, Prostost te zlata zdajci čaka; Premajhna bode muka vsaka, Če se poterdi, skaže zlo ! Tarbula tak odgovori: „Malike sem pustila davno, Objela Krista vero slavno, Objela znamnje zmage : križ." Vede*. Nespametno mi govoriš; Sramotni križ ni znamnje zmage, Na njem prelil kervi je srage, Je zmagan bil vaš učenik. Tarbula. Presveti križ je znamnje zmage, Na njem razdjal je naš Mesija Smert in hudobo. Hudobija Na njem je greha zbrisana. Križ zmagal kmal" bo celi svet, Že verni ga povsod slavijo; Na tleh maliki že ležijo, Njih veže vedno se prazne. Vtdei. Preklinjajo nam Čast bogov Besede te kristjane zlobne, — Ošabne so, in so hudobne. Plačilo jim je smertni meč. TarMa. Verige žulijo telo, Beseda moja ni jetnica. Prostost imA tu govorica, Ak sodba nam pravična je. Kristjana sem in ne tajim ; V ti veri hotla sem živeti, Za njo pripravna sem umreti; Edino prava ona je! Zadosti kervnik ti je to; Kaj brani tebi me vmoriti, Ak Češ že kri kristjansko piti, Le hudobij me ne dolžuj! Malikov gluhih ne častim, Lažnjivo studim vero vašo ; Če tudi pijem smertno čašo, Za Krista vmerjem in živim! Goreče ljubim Jezusa, Me smert bo z Njim še le sklenila; Ak z grehom njega bi žalila, Na večne čase ga zgubim. Zastava hrišarsha za sv. Očeta. Ravno tisti dan, ko je sel Garibaldi čez planine, da bi bil razvil v Genfu bandero vojskino zoper cerkev in vero, so šle štiri amerikanske žene po stopnicah gori v Vatikan, da bi podale namestniku Kristusovemu prežah svilni pertič, ki so ga spletle s toliko težavo in ljubeznijo. Ta pertič je bil odmenjen za zastavo nekega zvavskega batalijona. — Tam se je razširjalo Bogu in cerkvi sovražno znamnje v pričo ljudstva, ktero je sovražnik Rima; tukaj se je razvijala sveta zastava v za-perti sobi pred malo pričami: uno bandero so izročili divji trumi v sladkem upanji, da ga vidijo v malo dneh vihrati na Kapitolu v Rimu na čelu 20.000 bojevavcev, ki so bili po skrivnih prisegah zavezani, da izveršijo na sv. mestu bogokletne djanja; to so položile 4 pobožne žene v roke sivega duhovnika s pristavkom, da naj ga blagovoli izročiti mali tropi zvestih. — In glejte, nebo je odločilo zmago temu, ne unemu banderu. Cerkvi je vselej lastno, da zmaga tudi tam, kjer ni upati, da bi zmagala, da v zmagoslavji spozna, da Kako nčk v zvezi s peklom strup Bi mili carinji mešala, Ker to ni manj, ko da izdala Bi svojega Zveličarja? Bog živi svitlo carinjo Let mnogo zdravo in veselo! Naj osrečuje vso deželo Dobrota dobre matere! Vedei. Kar govoriš, lepo je res, Ostudno pa, kar si storila; Si zvito meni besedila, Nedolžnosti skazala nis" ! Da kriva nisi, priča bo, Ak se poverneš v vero pravo, Bogovom svetim vkloniš glavo, In križ sramotni zatajiš. TarMa. Neumno, vedež, govoriš ; Bog pravi je le Troj edini; Doni naj slava mu v višini, Doni na zemlji in povsod! Vedei. Preterdovratna deva si; Terpljenje bo te omečilo, Pohlevno bode te storilo, Odperlo bode ti oči. (Dalje nasl.) je bil Bog sam njeoa pomoč, in da v naj veči sili ne omaga v molitvi. — Morebiti, da si pobožne žene niso tega mislile; ali če bi jih bil narisal ponižno klečeče pred Pijem IX, in Pija IX z eno roko deržečega za zastavo, z drugo blagoslavljajo z v nebo vpertimi očmi, ta bi bil naslikal pravo podobo katoliške cerkye pod vidnim poglavarjem, kako prosi pomoči Odrešenika sveta, in zaupa na Boga. In podobna tej zastavi je zgoda tistega bandera, kterega sv. Peter razvija nad svojo malo pozemsko lastnino. Če ga derži slaba ali močna roka, to je vse eno. Koliko zastav je nekdaj vihralo nad polovico zemlje, in dandanes ne moremo pod njihovo senco le ene same vijolice skriti! Zastava sv. Petra pa se že čez tisuč let ustavlja neštevilnim valovom; kadar je bila veržena, se je kmalo zopet še hitrejše dvignila ko palma po silni nevihti. In tudi mi smo vi-dili to zastavo samotno vihrati na zasipih šent-angelskih, ko je bila odšla francoska vojna leta 1866 v decembru ; ali kmalo potem je bila obdana od izbranih trum, ki jih ni druzega tje pripeljalo kakor vera; in kamor so se obemile — na desno ali na levo, povsod so slavno zmagale. Kdor je potoval takrat po civiliziranih deželah, in če je tudi le civilizacijo po verhi opazoval; kdor je bil pogledal v kraljeve dvore, v parlamentarne in akade-miške zbore, v šole, v zbirališča obertnij in razveselje-vanja: ta bi bil pač kaj druzega pričakoval, kakor da želja življenje dati za rimsko posestvo, more toliko sere navdušiti in toliko rok oborožiti. Ali duh, ki cerkev oživlja, nikoli ne umerje, in če živi tudi skrito, živi v vsi krepkosti, ter rodi tisto skrivno željo, ki zveličanja le v tem iše, da terpi za veliko keršansko reč. Na tisuče tisuče jo je čutilo v sercu, in zbirali so se pod zastavo sv. Petra; na tisuče, ki niso mogli tega storiti, jim je to zavidalo; na milijone se jih je z njimi združevalo v molitvi, solzah, denarnih darovih in v slavo-klicih; ves katoliški svet je bil na nogah. — Kaj pa pravimo mi katoličani? V resnici, kdor ima le še iskrico poštenja in blago-dušja v sebi, ta mora častiti in občudovati zastavo križarjev. France Guizot, ki, žali Bog! ni naše vere, pravi, da ga je zelo zelo ganilo to, da toliko hrabrih mladen-čev hiti v Rim, da branijo tam posestvo zapuščenega, častitljivega starčka. Kraljevič uvelski (Wales) ni hotel terpeti madeža na časti, ko so ga obrekovali, da podpira Pijeve sovražnike; dal je to očitno v Vatikanu naznaniti. Kralj hanoveranski Juri V. se ni sramoval, očitno razodeti s kraljevim darom, kaj da občuti njegovo serce za sv. Očeta. Od kralja pruskega nam je dobro znano, kako si pridobiva serca svojih katoliških prebivavcev s tem, da pri vsaki priložnosti očitno naznanja, kako se bo potegoval za pravice sv. Sedeža. Pa nobeden protesianških knezov nima blažejega čutila za pravico, kakor kralj nizozemski, Vilhelm III. Ta blagi knez ni samo dovolil, da se smejo vojaki za papeževo armado v njegovi deželi nabirati, razodel je verh tega očitno še posebno kraljevo dopadajenje, misleč si, da meči, ojstro brušeni za sveto pravico papeževo, tudi ne bodo skerhani, ako bo treba braniti kraljevi prestol. To je ljudem tako zelo znano, da ga poprosi enkrat^ neki križar za denarno pomoč. „Če bi bil jest v papeževem stanu, bi tudi želel, da bi prišel kdo pomagat," je rekel vladar, in denar je blagodušno dovolil. — Kdo ve, če ni ta hrabri, kteremu je nekatoliški vladar dal denar za potovanje v Rim, naletel na meji katoliške dežele na ono divjo sektirično prostost, ktera je papeževe prostovoljce brez zavire pozdravljala z brutalnim tuljenjem in kamnjemetanjem, med tem ko so deržavne železnice prevaževale brezplačno derhali, ki so z namenom turškega sultana sred- njega veka napadle papeževo deželico. — Dva Holand-čana sta osebno prosila kralja dovoljenja, da smeta v Rim. „ldita, je rekel modri knez, jest vama ne branim. Pa kaj, če se med tem kaj tacega primeri, da bi vaju jest potreboval; kaj čem storiti?" „Veličastvo! sej imate daljnopis; midva bova koj Sritekla pod Vašo zastavo," sta oagovorila. „To se mi opada. To so moji hrabri Holandci. Vidva se mi ravno tako zdita, kot tisti, ki ga imam tukaj v svoji listnici." S tem vzame iz listnice fotografijo viteza Monte-Librit-skega, Petra Jong-a, s kterim se vsa nizozemska dežela ponaša. Poslednjič jima podeli kralj svojo žepno uro, ji izpusti preprijazno , ter jima reče za slovo: „Nikarta tudi ne pozabita svojega kralja!" Pa ali niso tudi nekatoličani hiteli pod zastavo sv. Petra? So; pa prašani zakaj, so odgovorili: „Ne moremo si več nevolje berzdati: vojska proti papežu je pre-nesramna; hočemo tje, ter se za-nj vojskovati." Med lovci je bilo tudi več protestantov ; ti so stali pri Mentani v naj večem ognju kot zid, in niso ostajali za svojimi katoliškimi tovarši. Eni so bili ranjeni, drugi so na bojišču slavno padli. Na smertni postelji jih je mnogo sprejelo vero tistega Očeta, kterega zastavo so tako junaško branili. Po „Civilta cattolica." Mart. Zarnik. Tri mesce na Jutrovem• XXIII. (Dalje.) (Križev pot in znamenite okolišine na zadevnih mestih. Legenda o večnem juda. Kalvarija iu njene čuda; mesta križev; razpoklina in dokaz , da je navadni potres ni mogel narediti; znamenite besede učenih in neki deist spreobernjen. Božji grob.) VII. Ob koncu tretjega oboka pri levici, preden se zavije v stranske ulice , ali prav za prav v turški bazar (sejmiše), smo opravili molitve za sedmo postajo, kjer je bil Zveličar v drugič pod križem padel. V tem kraju se je ob Kristusovem času mesto skončevalo in začenjala se je prava Kalvarija; zdaj pa mesto še dosti dalje sega, ter ima pod seboj vso Kalvarijo s cerkvijo Božjega groba in raznimi samostani z drugimi prostori vred. Ulic in hiš, ki so zdaj ondi, ni bilo o Kristusovem času; bili so ondi verti, skoz ktere se je vila pot na Golgoto. VIII. Akoravno so tedaj zdaj ondi poslopja, se vender ve za mesto, kjer je bila osma postaja. Mi pa nismo silili v tuje poslopje, temuč opravili smo molitve tega štacijona v strani na novih ulicah, nekoliko višej od imenovanega bazara. Tukaj namreč je Jezus pohlevno rekel usmiljenim ženam: „Sionske hčere, ne objokujte mene, ampak same sebe in svoje otroke." IX. Tudi deveta postaja, kjer je bil Kristus v tretjič pod križem padel, je zazidana s poslopji, in mi smo molitev opravili pri dvojnih vratih ob koncu ravno tistih ulic. Ta postaja je že blizo cerkve Božjega groba. X.—XIV. Potem se precej pride v štirogelni prostor, ki je pred cerkvijo Božjega groba, in v nji je poslednjih pet postaj. Deseta, kjer so vojaki Jezusovo obleko delili, je prav na čelu v cerkvi, zadej za greško cerkvijo, kakor bi pri nas rekel, za velikim altarjem. Da si naslednje ložej misliš in razumeš , je dobro prebrati, kar je pisanega v oddelku XIII st. 72 in dalje o cerkvi Božjega groba sploh. Zavoljo velike imenitnosti naj o Kalvarii in Božjem grobu saj nekoliko malo več spregovorim. Kalvarija je vštric velike greške cerkve in gre se na njo po 18 stopnicah. Verh tega preimenitnega hriba je ravnica, ki je v cerkvico spremenjena. Stirdeset čev- Ijev dolgi in štirnajst čevljev široki prostor je z dvema velikima stolpičema razdeljen v dva prostora. Severo-zahodnji oddelek, ki ga imajo katoličani v posesti, obsega prostor, kjer je bil Kristus na križ pribijan in kjer je Marija stala; dva altarja zaznamnujeta ta dva imenitna prostora. Tlak spredej je iz raznih pisanih kamnov vložen, naj več pa je rudeče barve. V drugi kapeli, ki jo imajo Greki v oblasti, je bil pa križ z Zveličarjem povzdignjen in v zemljo, ali prav za prav v skalo zasajen. Prelčp svitel altar s častitljivim križem je na mestu s človeka veliko Kristusovo podobo, ki je obernjena nekako proti večeru, tedaj proti Evropi ali proti nam. Pod altarjem, nad kterim križ stoji, je tista jamica, s srebrom obrobljena, v kteri je Jezusov križ stal, in pod altarjem se mora človek skloniti, da to sv. mesto poljubi. Ob krajeh kažeta dva černa, okrogla, v tlak vdelana kamna tisti mesti, kjer sta stala križa dveh razbojnikov. Ob straneh križa ste podobi Matere Božje in sv. Janeza evangelista. Veliko svetilk v polkrogu, kterim se z naj čistejšim oljem iz oliv priliva, sveti tukaj noč in dan. Med križem Kristusovim in križem levega razbojnika sreberna sina, ktero vsak lahko odmakne, pokriva razpoklino, ki seže do znožja gore, to je do spodnje kapele, ki je ravno pod Kalvarijo v skali in se imenuje Adamova kapelica. Ta razpoklina žive skale je naj manj dvajset čevljev globoka, in izročilo terdi, da to je ena tistih skal, ki so ob smerti Kristusovi pokale. Sv. Ciril, jeruzalemski škof, je zaklical zastran te pokline: „Ta sveta Golgota, ki do danes očitno kviško kupi, do pričujočega dne spričevanje daje, da tisti trenutek (ko je namreč Kristus umiral) so skale pokale." Pri ti poklini sterme tudi posvetni pisavci, ker vidijo, da tukaj ne le umetnost ni imela nič opraviti, temuč je še druga oko-lišina, ki tudi to priča umetnikom , da n a v a d n i ali vsakdanji potres take razpokline ni mogel narediti, temuč da tukaj se je čudež godil. Abdison pripoveduje dogodek, ki je posebno znamenit. Neki angleški pleme-nitnik, prav spoštovanja vreden mož, je imel popotnega tovarša, ki je bil posebno razumen deist, to je, taki ki je sicer v Boga veroval, ne pa v Kristusa. Ta mož je hotel pripovedovanja katoliških duhovnov zastran svetih krajev osramotiti. Iz tega namena je ogledal razpoklino v pečini na Kalvarii. Potem ko je vse natanko po na-toroznansko preiskal, je rekel svojemu prijatlu: „Jest začenjam kristjan biti. Skerbno sem se učil fizike in matematike, in prepričan sem, da teh pečinskih raz-poklin ni napravil nikakoršen navaden in natoren potres. Taki potres, kakor sem že drugod vidil, bi bil res plasti ločil, iz kterih je snovina ali masa sestavljena; toda taka poklina bi bila šla za žilami, ktere jo mejijo med seboj, in bi bila razderla zvezo na naj bolj slabih krajih. Tukaj pa je skala počena poprek, in razpoklina prekrižuje žile na posebno nenavaden, nenatoren način. Vidim tedaj jasno in očitno, da to je delo čudeža, kar ni mogla storiti ne natora in ne umetnost. Torej Boga hvalim, da meje tu sem pripeljal, ter zamorem premišljevati ta spominek njegove prečudne moči, ki tako jasno priča, da je Jezus Kristus res Bog." Zdaj naj pa še nekoliko popišem Božji grob, od kterega se tolikrat piše in govori. Božji grob je pod goro Kalvarijo, ravno 110 stopinj od tam, kjer je križ stal. Okrog kapelice Božjega groba je cerkveno okroglo ozidje tega groba, ki ima 65 čevljev v premerniku, in krog in krog ob zidu so velikanski stebri, na kterih sloni imenitna kupla Božjega groba, ki je pa bila že tako poškodvana, da se je po eni strani skorej vse skoz streho vidilo. Nasprotna zavidnost velikih vlad ni dopustila dolgo časa, da bi se bili poprave lotili; ravno zdaj pa sta vender naredila čisto novo Francoz in Rus. Pod to kuplo tedaj je kapelica Božjega groba, 26 čevljev dolga in 18 čevljev široka, in z malo krono nad grobom Kristusovim 50 čevljev visoko. Vsa kapela je iz belkastega in rumenkastega marmoija, pa vsa preprežena z malimi in drobnimi olepšavami. Nad streho se razširjajo ob obeh straneh veliki perti kakor zmagovite bandera s podobo Kristusa, ki je od smerti vstal. Ob vzhodnji strani se gre v Bo*ji grob. Spredej ob licu je šest tako velikih svečnikov, da so s svečami vred kakor stebriči; pa tudi vse čelo je napolnjeno s svetilnicami, podobami in raznimi lepotijami; ravno tako tudi na okrog. Ker imajo pa Božji grob katoličani, greki in armeni skupaj , toraj v vsem ozaljševanji kraljuje neka ravnopravnost, tako da je vse zverstoma ena sve-tilnica katoliška, druga greška, tretja armenska; in ravno tako je tudi s tablicami in drugimi rečmi. Kapela ima dva razdelka. Najpred se pride v angelsko kapelo, ki je 17 čevljev dolga in 20 čevljev široka. V sredi te kapele stoji v marmor vdelan kamen, ki je neki kos od tistega karana, ki je bil grob Kristusov z njim pokrit. Na tem kamnu je sedel angel, ki je ženam, ko so bile prišle Jezusovo telo mazilit, se bil prikazal in jim rekel: „Ni ga tukaj, vstal je." Od tod se gre v drugi razdelek, v pravi grob Kristusov. Nizke in prav tesne vratica vanj derže, da se mora človek prav močno prikloniti, da vanj gre. Taki namreč so bili^vsi grobi boljših in premožniših ljudi na Jutro-vem. Se zdaj se vidijo, bi djal, cele podzemeljske pohištva na Jutrovem, ki so vse v živo skalo in v en sam rob vsekane. Sem ter tje so celi hribci tako presekani in v mertvaške stanovanja spremenjeni od znotraj. Prav skoz tesne vratica se gre pri tacih v zemljo, veči del v skalo, pride se v precej veliko štiroglato stanovanje, in od tam so zopet vratica na vse strani naprej v skalo, pa tudi nakviško in navdol, in narejene so sobice in v vsaki sobici je izsekan prostor za kake tri merliče. Tako pokopališe, pa manjši kakor so bile navadne deržinske, je bil tukaj Jožef Arimatejic napravil zase, ki ga je bil pa potlej za Jezusa izročil — iz spoštovanja , ker je bil skrivaj njegov učenec. Grob Kristusov je 7 čevljev dolg, 6 čevljev širok, skorej 8 čevljev visok in 50 svetilk ga razsvitluje. Mesto groba je ob desnici ko se notri pride, pod kamnito ploš<», ki iina dolgost vsega prostora, pol pa njegove širokosti pod-se jemlje in je 2 čevlja debela ter služi za altar. Ta tabla ali ploša je izsekana iz tiste nekdanje skale, na ktero je bilo položeno Jezusovo telo tako, da je bil obraz z nogami obernjen proti večeru. Zdaj je ta ploša v marmor vdelana. Na robu nad plošo stoje zlati in srcberni svečniki, posode s cvetlicami in nad njimi je ena, pa tudi po dve podobi Kristusovega vstajenja (menda zato po dve, ker razni obredi vsak svojo imajo). Maše na Božjem grobu se začno vsak dan o polnoči, in sicer najpred pete, ki jih imajo armeni, greki in katoličani, kteri poslednji pridejo na versto zjutraj ob štirih. Nekoliko težko pride na versto duhoven, kteri želi maševati v Božjem grobu o veliki noči, ko je navadno tam veliko romarjev iz raznih delov sveta, in vsi, ki so mašniki, žele saj po enkrat ondi maševati. Prenočevati mora duhoven v majhnem frančiškanskem kloštru, ki je s cerkv yo Božjega groba sklenjen in v kterem so pravi tako imenovani „varhi Božjega groba." Jest sem vender trikrat imel to srečo, da sem na Božjem grobu maševal. Na tem mestu tedaj je počival naš Zveličar potem, ko je bil umeri na križu in dokler ni bil od smerti vstal. IPffieti po Slovenskem in tiopisi. Iz Ljubljane. Presarska pridna šola je nam poslala 100 novih udov za bratovšino ss. Cirila in Metoda, ki bodo z druzimi vred zvesto molili, da bi Bog naše ljube brate, ki so ločeni od sv. rimske matere Cerkve, že skorej razsvitlil z lučjo pravega spoznanja. Da ima molitev tčk, kažejo dopisi z Bulgarskega. — Tudi Brezniška šola jih je poslala dobre pol stotine. (Op. Zastran podobic bi bdo pripravniši, ako bi jih kak sel sprejel, ko v Ljubi j. pride. Vr.) — Na spodnji gimnazii v K ran j i je z začetkom prihodnjega šolskega leta 1868 in 69 izpraznjeno uči-lištvo za veroznanstvo ^letni prihodki 525 gl. s pravico na desetletne pridavke m na pokojnino). Za stanovitno oddajo te sluiDe bode 5. vel. serp. pri prečast. knezo-škofii ljubljanski pisna poskušnja, naslednji dan pa bo vsak poskušenec imel ustni razgovor (prednašanje) v tvarini, ktero si sam izvoli. Kteri želč to poskušnjo delati, prednji dan, ali pa še poprej oddajo v knezo-ško-fijski pisarnici svoje pisane prošnje s kerstnimi listi, spričevali zastran nravnosti in ved, pa tudi dosedanjih zaslug v učenji vred. — (Kritika.) Poslednji čas dobiva kupec naših Slovencev na koše kritike. K majhnemu kupcu zernja slovenskega prihiteva dokaj vevcev, da bi ga premetavali iz kota v kot ter plev in resic z očali in drobno-gledali po njem iskali. Skorej kjer je možak, da kaj več dela v prid slovenščine (kakoršnih tako silo pogrešamo) , mora že imeti svojega postrežljivega pretre-sovavca — in pa po nekaki šegi, ki delavcem za narod pač ne hladi že tako vročega pota in grenke vojske zoper povodenj nasprotnikov družin taborjev. Kaj pravite n. pr. k ti-le, bi djal, „nobel"-kritiki v 4. listu „Slov. Glasnika" str. 132? „Posebno žalostno je, kar slišim o slovenskih nalogah. Pri Gregih so se res učili otroci, kakor iz sv. pisma (!), vsega iz Homera. Ilijada in Odiseja ste jim bili berilo od „pervega do osmega razreda!" te slavni epopeji ste jim bili podlaga vseh vaj in nalog. Ali od Ilijade in Odiseje pa do Abuna Sol i mana je, mislim, vender malo dolga pot! S tem nočem sicer ničesar reči zoper to našo epopejo, in ko bi hotel, ne morem, ker iz nje ne poznam le ene verstice. Vendar pa se prederznem dvomiti, da bi bila ta pesem edina pripravna, da bi se vedno (?!) zajemalo iz nje, kakor iz nevsahliivega vira. Pobožnost je res, kakor pravi sv. Pavel, koristna za vse; vendar naj bi se včasi poskušalo tudi s kako drugo pesmijo, že za to, da bi se učencem po tem tolikanj veča žeja vnela — zopet po Abuni Solimanu. Jerebice so dobra jed, vendar pravi Francoz — da ne gre, toujours perdrix! Tako se je ta gotovo lepa pesem (ktere pa kritikar ne ene verstice bral ni; od kodtovč?) popolnoma pristudila učencem; vsaj nobeden mi ne govori o njej, da bi se zraven nekako čudno ne smehljal." Da je „Abuna Soliman" razredom gimnaz. tako rekoč vse v vsem za vajo v slovenšini, pa da je ta slavo-spev epopeja, to je pesniku samemu in slovenstvu ravno tako novo, kakor je uno „nobel," da kritikar „iz nje ne pozna ne verstice," pa vender z njo tako malovredno in žaljivo berska! Po naši misli je „Abuna Soliman" ena naj lepših zvezdic mlade slovenske poezije, o kteri bode prihodnji čas zaupljivo lepše sodil, kakor pa naši „posmehljevavci." „Gotovo lepa pesem se ie popolnoma pristudila učencem," kteri so z gospod kritikarjem govorili in se „posmehovali." Koliko je neki tistih bilo? Pa koliko tehta tako „posmehljevanje?" -— Nam je poglavitna reč prepričanje iz pogoste skušnje, da v teh malo urah, kar jih je v ljubljanski gimnazii za slovenšino odločenih, učenci v tej tvarini dobro in veselo napredujejo, in zasluga o tem gotovo gre njih učenikom. Dosti spisov, ki so tega priče, smo vidili — iz višji in nižjih razredov, v vezanem in prostem govoru. Iz ozira do učenika, na kterega une malo blago-Čutne zbadljivke merijo, molčimo o mnogoterih njegovih zaslugah za slovenšino, za ktere ne iše sicer hvale, — vendar pa naj bi se mu saj z zabavljanjem prizaneslo. — ,,Čudno smehljajo se gosp. kritikarjevi tovarši Abuna-Solimanu!" Zakaj neki? Pa ne, da bi jim bil preveč pobožen ta slavospev? . . „Čudno smehlja" se gosp. kritikar pesniku Koseskemu. Zakaj neki? Male napake se že pregledajo pri ljubljenem pesniku, — mem on. Sej o drugem pesniku sam pravi: „Vse mu (narodu) je lepo na njem, vse ljubo, še celo njegove napake!". . Nektere volkodlakarice, ki jih je bil kritikarjev ,,priljubljeni pesnik" sam — obljubim, da z dobrim vzrokom — v temnicah pustil, zdaj v pobirki odveč to pričajo. — O tej priliki naj smemo opomniti na neko nasprotje marsikterih mlajših pisavcev, kteri vestno gledajo in pazijo, da ne grešijo zoper zgodovino, zemljopisje, gramatiko, logiko in sploh zoper načela posvetnih šolskih naukov; manj natanki in manj vestni pa so v oziru na verske načela in pravila. Zdaj se učijo mladenči že na gimnazii cerkvene zgodovine, verne in nravne, častitljivih cerkvenih obredov itd.; v njih spisih pa so mnogoteri pregreški zoper take verske nauke in marsikteri-krat je Čutiti, kakor bi ta ali uni tudi mali katekizem že bil pozabil. Od kod je to? Ali je manj sramotljivo, če kdo kaže, da nravnin načel ne znd, kakor pa če se vidi, da ne umč posvetnih naukov, ki se jih je vender učil? Naj omenim n. pr. to, da namesti blage in tenkočutne sramožljivosti, ktero so celo Rimljani pri mladenču tolikanj čislali in hvalili, se razodeva dostikrat v novelah, pesmih, potopisih itd. neka prederznost, ki dela rudečico čednemu čitatelju, pa mu tudi do pisatelja ne budi sočutja in spoštovanja. — Tudi tisto neolikano mešanje svetih besed, reči in pomenov med neslane burke jim žalostno spričevanje aaje, da ne umejo vi-socih besed: „Sancta sancte!" — ter so pozabili, kaj druga zapoved prepoveduje. Kar se piše, to se potlej več ali manj bere, rabi, skazuje pri deklamovanjih, igro-kazih, po drušinah itd. in greši se v tacih okolišinah pričo celih množic zoper čednost, spodobnost in omiko. Obširniše nočemo o tem pisariti, ker slehern iz tega lahko razume in povzame, kaj je prav, kaj pa ne. Dragi pisavski domorodci! Dobro vemo, da ste vneti za svojo domovino, da kopernite za njen blagor, tudi nočemo tajiti, da dobro želite; toda v nravnosti niste na pravi stezi, ako se Vaše pisanje ne zlaga z verskimi načeli. Nravnost ima večne postave, in ne more nikoli odjenjati: odjenjati morate Vi, ali pa bode šlo pod pot, — pod pot Vaša nravnost in z njo Vaša sreča in Vaš mir, ž njimi pa tudi Vaša domorodnost, ktera je brez vsake cene, ako ni pod kermilom sv. vere in njenih zapoved. — (Dr. Gassnerjevo pastirstvo — „Handbuch der Pastoral." — Dalje.) Die Erneuerung der ench&ristiichen Speiies. (Konec.) d) Die kirchlichen Vorschriften bezviglich der Erneuerung insbesondere. Die kirchlichen Verordnungen stimmen alle darin uberein, dass sie die Erneuerung der hI. Eucharistie innerhalb kurzer Zeitraume verlangen. Doch herrschte in dieser Hinsicht nicht von jeher volle Uebereinstim-mung, sondern die verschiedenen Zeiten und die ver-schiedenen Lander boten auch Verschiedenheiten in diesem Theile der kirchlichen Disziplin dar. a) Einige historische Notizen mogen dieses zeigen. Regino (Abt des Klosters Prum 892 -899, gestor-ben 915) will, einem alten Konzil von Tours fol-gend, dass die h. Eucharistie von drei zu dreiTagen erneuert werde, damit sie nicht etwa bei langerer Auf-bewahrung schimmelig (mucida) werde. Die gevvohnlichate Bestimmung, nameatlich der al-teren Synoden ging dahin, dass die Renovation der hI. Eucharistie von acht zu acht Tagen oder jede Woche zu geschehen habe. Der hI. Karolus Borro-maus verordnet z. B. auf dem vierten Provinzial-Konzil zu Mailand, dass die h. Eucharistie alle 8 Tage er-neuert werden miisse, und in seinen Instruktionen iiber das hI. Sakrament der hI. Eucharistie sagt er: Eas (sc. Eucharistiae particulas) octavo quoque die ad rummum r eno vabit, praesertim quinta quaque feria, si commodum erit, in qua Christus Dominus hoc tan-/tim Sacramentum instituti. Martene sagt, fiir die Disziplin der lateinischen Kirche, wornach die h. Gestaiten jede Woche einmal (oder hochstens alle vierzehn Tage) erneuert werden, liessen sich beinahe unzahlige Zeugnisse aufweisen. Ist auch die Anordnung einer achttagigen Erneuerung der h. Eucharistie das Gewdhnlichere, so dehnen doch viele, besonders deutsche Sjnoden den Termin bis auf vierzehn Tage aus. Einige Synoden gestatteten als aussersten Termin der Renovation einen Monat. Eine solche Indulgenz gewahrte schon eine Synode von Limoges im Jahro 1031. Die ubrigen Synoden, welche einen monatlichen Termin zulassen, gehoren der spateren Zeit an; auch sind es fast lauter deutsche Synoden. Eine Synode von Freysing im Jahre 1440 setzt fest cap. 18: Sacramentum etiam Eucharistiae singulis mensibus ad minus semel renovari praecipimus, aut pluries secun-dum locorum exigentiam et opportunitatem. Auf einer Synode von Salzburg im Jahre 1616 wurde den Seel-sorgspriestern betohlen: (Particulas) renovent acmu-tent novis et recentibus singulis mensibus ad minus semel aut pluries secundum earum locorumque ac tem-porum exigentiam et opportunitatem. /?) Die bisher angefiihrten Vorschriften sind fur uns mehr Gegenstand der Geschichte, als wirklich bin-dende und verpflichtende Normen. Sie konnen uns wohl zur Belehrung dienen, wie wir die Ehrfurcht gegen das hI. Sakrament in der oftmaligen Erneuerung der hI. Gestaiten wahren sollen, aber sie sind keine allgemeinen Gesetze und binden uns nicht, insoweit sie nicht speziell fur uns gegeben sind. Sind wir nun frei, und konnen wir uns beziiglich der Erneuerung der Eucharistie eine Praxis bilden, wie sie uns selber fit scheint? Keineswegs; denn es gibt iiber diesen unkt Vorschriften, die von dem Mittelpunkte der christlichen Einheit ausgegangen sind, und es gibt in dieser Hirsicht auch besonaere Diozesangesetze. Wir beginnen mit dem Rituale Romanum, welches einfach festsetzt: Sanctissimae Eucharistiae particulas frequenter renovabit (sc. parochus). Mit dem ,/requenterl< ist freilich noch nicht eine eigentliche Zeitbestimmung gegeben; doch liegt schon in diesem Ausdrucke, dass bei der Erneuerung der hI. Eucharistie nicht die Nothwendigkeit allein massgebend sei. Indess wird der allgemeine Ausdruck des Kituals an-derweitig genau erklart. Schon das Caeremoniale epi-scoporum sagt: Sacrosancta Eucharistia saltem semel in hebdomada mutetur et renovetur. Diese Bestimmung entspricht einem alteren Dekret der »S. C. Concilii d. 5. April, i573: Renovatio Ss. Sacramenti debet fieri qualibet Dominica, non autem differri ad quindecim dies: An demselben Gesetze hielt die S. R. C. fest, indem sie unter dem 3. Sept. 1672 in u. Conchen, ad d. 3. erklarte: In renovatione, quae quolibet octavo die fieri debet de augustissimo Eucharistiae Sacra-mento , consumi debet tum hostia (major pro osten-sorio) tum etiam particulae quae existunt in taber-naculo, post sumtionem Sanguinis ante Purificationem ; illa vero verba quae habentur in Missali cap. X. n. 5, nempe: Si vero adsint hostiae consecratae etc.y pos-sunt intelligi de hac renovatione aeque ac de nova confectione Sacramenti reservandi pro alia die. Dam it stimmt ubcrein, was wir bei De Herdt von dem dritten Provinzial-Konzil zu Mecheln lesen: Als dort be-schlossen worden war, ut singulis mensibus aut cir-citery vel si loci humiditas requirat, etiam saepius species sacramentales renoventurf hat die S. Congr. Concilii den Text in dieser Weise geandert: Singulis saltem hebdomadibus aut circiter, vel si humiditas loci requirat, etiam saepius species sacramentales reno-ventur. In dieser letzteren Fassung wurde dann dem Konziliar BeschIusse die Bestatigung des apostolischen Stuhles zu Theil. Nach den Entscheidungen des h. Stuhles soli also die Erneuerung der h. Eucharistie alle acht Tage oder jede Woche wenigstens Einmal vorgenommen werden. Fur die lateinische Kirche bestehen also zunachst nur solche Dekrete, welche die Erneuerung der hI. Eucharistie alle acht Tage verlangen. VVenn aber auch die oben angegebenen Dekrete jetzt noch die allgemein giltigen Normen fiir die Erneuerung der hI. Eucharistie sind, so werden dieselben jedoch von der Kirche nicht in ihrem ganzen Rigor urgirt, sondern es wird auch eine mildere Interpretation der-selben zugelassen und geduldet Fur die Zul&ssigkeit einer solchen milderen Deutung haben wir hinreichende Griinde. Gardellini, dessen Dekreten - Sammlung in Rom approbirt wurde, hat unter den Augen der hoch-sten Auktoritat jene mildere Interpretation gegeben. Sel bat in Rom wird eine vierzehntagige Erneuerung def h. Eucharistie geduldet Zu demselben Schluss berechtigt die Verordnung des Kardinala Lambruschini auf einer im Jahre 1845 von ihm abgehaltenen Dio-zesan-Sinode p. 30. n. 2: Particulae decimo quinto quoque die renoventurf vel saepius si ex temporis ra-tione corruptio immineat. Endlich hat auch die Congr. Concilii folgende Satzung der neuesten Wiener Provinzial-Synode unangetastet gelassen: Particulae consecretae toties renoventur, quoties pro locorum con-ditione necessarium sit, ut omne corruptionis periculum sollicite avertatur. De regula renovatio altemis saltem fiat hebdomadibus j nullibi tamen ultra mensem differatur. (Hiemit stimmt auch das Rit. Sal. iiberein, welches p. 67 sagt: Sanctissimae Eucharisticae particulas fre-quenter, singulis saltem mensibus et in locis humidis saepius renovabit. ') y) Die Verbindlichkeit dieser Verordnung, namlich der rechtzeitigen Erneuerung, betreffend, so muss dieselbe im Allgemeinen (in genere suo) als eine gravis bezeichnet werden. Es leuchtet namlich ein, dass der Zweck des Ge-setzes eine wiehtige Sache, eine materia gravis be-treffe. Gibt es nun aber hiebei gar keine levitas ma-teriae ? Es leuchtet von selbst ein, dass der eine oder andere Tag, um welchen der gesetzliche Termin der Renovation uberschritten wiirde, noch nicht eine materia gravis sei. Es wiirde ein soiches Versaumnisa noch nicht eine schwere Verunehrung des Alle-hei-ligaten in 8ich schliessen, wenn anders nicht etwa schon durch diesen geringen Aufschub die Korruption der hI. Gestaiten herbeigefuhrt werden konnte. Die Schwierigkeit ist aber diese, wie bedeutend die Ver-zogerung der Renovation sein durfe, bis sie eine materia gravis, d. h. der Gegenstand einer schweren Siinde wiirde. Es ist leichter, in dieser Frage Be- ') Dagegfen verfugt das Prager Prov.-Konzil vod 1860 , Tit. V. cp. 8: „Meminerint Ecclesiarum Rectores, bis omnino per sin-gulos menses esse renovandum." hauptungen aufzustellen, als tiir etwas konkret Be-stimmtes Beweise z i fiihren. Gewiss ist, dass, je trockener eine Kirche ist und je weniger eine Gefahr der Korruption der b. Spezies zu befiirchten ist, desto eher der Aufschub der Henovation stattfinden diirfe, ohne dass er schwer sundhaft ware. In etwas feuchten Kirchen konnte ein Aufschub von wenigen Tagen schon eine schwere Verunehrung des hI. Sakramentes sein. Welcher Aufschub miisste nun aber unter allen Umstanden als materia gravis betrachtet werden ? Die beste Antwort auf diese Frage gibt wohl Romsee *), indem er sagt: Qui ultra mensem differunt (sc. re-nocationem specierum) , »ion ridentur immunes a peri culo graris irreverentiae erga tantum Sacramentum. ma.cime, (/uando tempu j est humidum. Hicbei dari nicht ubersehen werden, dass nicht mit apodiktischer Gewissheit die schwere Sundhattigkeit eines solchen Aufschubes behauptet wird, da es unvvidersprechliche, positive Bevveise fur diese Behauptung nicht gibt, sondern dass nur gesagt ist, es scheinen solche, welche iiber einen Monat die Erneuerung der hI. Eucharistie verschieben , nicht frei zu sein von der Gefahr einer schweren Siinde. — Knjižic „Konkordat, Cerkev, Šola" je že obilno in naj bodo priporočene. — — Da predzadnjič omenjena pridiga gosp. dekana in fajmoštra Jož. Zupana, ki je s pojasnovavnim vvo-dom prišla na svitlo, ima kaj soli v sebi, že to kaže, ker se je „Laibaherica" tako hudo posadila na to bro-šurico. Posebno bode jo blezo tudi to, ker je cvet tako imenovanih „liberalcev<( ali prostomiselnikov za kaj druzega zaznamnjanih kakor pa za „liberalce" ali prave pro-stomiselnike, — tih ljudi, ki okna razsvitljujejo k žalosti sv. Očeta; ako pa kdo to žalost ljudstvu naznani, oni — prostomiselniki — sodnije zoper njega kličejo (str. T). Taki, kakor hrepeni nekdo v „Eingesendet," bi zopet radi imeli „določivni glas v mestnih zadevah." Kaj pa da? v prid civilnega zakona, konkordatoborstva, ločenja šole od cerkvc; sej omenjeni „Eingesendet" tako govori, kakor bi tisti zoper temeljne postave delal, kdor že zdaj znane trojke nima za politiško dogmo. Pa še nekaj druzega. 1. majnika nekdo v „Laib." kar z odpertimi usti očita, zakaj da narodni srenjski odbor ni še vrat ljubljanskega mesta kar široko judom odperl. Ta pisatelj se imenuje „prijatelja ljudstva." Ali bode pa res slovensko ljudstvo osrečeno, ako premeteni judje dobivajo v roke njegove naj lepši hiše, naj pripravniši prodajalnice gostiša itd.? Tudi logika tega pisatelja je zlata vredna. Z vsimi štirimi se ti ljudje ustavljajo slovenšini v šolo, po drugi strani pa zbadljivo pišejo, da mestna gosposka po nemško vraduje. In če se kako nemško ime včasi po slovensko zapiše, kar temu „prijatlu slov. naroda" ni prav , se je pa zato že legijon slovenskih po nemško pisalo in sc jih piše. — „Einsender" imenuje gospod dekanov ogovor „lei-denschaltliohe Philippika," in ker mu vender blezo njegovo počenjanje zoper cerkveno reč nekaj pripeka, se tolaži s tem, da napad na hierarhijo ni napad na „eerkev." No, zdaj smo se vender enkrat naučili razlagati besede: ..Kdor vas zaničuje, mene zaničuje." — Sicer je doživela ta pridiga s pomnoženim predgovorom že tretji natis. Ker je „Laib." marsikaj neresničnega pravila od djanja in gospodarjenja sedanjega mestnega odbora, da bi njegovo domorodno večino spodrila, torej „Triglav" in „Novice" na drobno popisujeta, kako se je godilo v mestni hiši od 1. 1850 do in kako pa potlej od 1. INiO, kar gospoduje narodna večina. Kdor to razpravo zvesto prebere, se bo prepričal, da sedanji mestni odbor je kaj skerbno in pošteno delal za mesto in torej 'i l'ra\i« <-ekbr. mi*«, t. 1 |». II. art. 13. u. zasluži zaupanje mestnjanov tudi zdaj pri novih volitvah. Sedanja večina je pa tudi s cerkvijo, za njene pravice, zoper civilni zakon, zoper ločenje šole od cerkve itd.; torej ji gre zaupanje tudi od te strani. Volitve so vestne opravila. Kadar je poganjanje med dvema strankama, se katoličan derži tiste strani, ki je bolj za versko reč, ki je s sv. Očetom papežem in za pravice katoliške cerkve. Katoličan, ki je s svojo cerkvijo, je zmiraj miren, ako ga tudi kaj hudega zadene. Eden grenadirjev, ki je bil v vojski za papeža smertno ranjen, je naročil svojemu tovaršu to-le: „Ako domu prideš, ne pozabi moji materi serčno priporočiti, da naj prav zares ne jokajo zavoljo moje smerti; mene ni objokovati; jaz za vero umerjem." — Drugi vojak pa, ki je zoper papeža na vojski bil, je ječal s tremi ranami na persin postrežniku : ,,Pusti, naj umerjem; nisem vreden tvojega usmiljenja; nesrečen človek sem, ker sem se vojskoval zoper svoje brate." Enako je tudi v duhovnih vojskah; mir ohrani le tisti, kteremu vest priča, da se derži tega, kar je pravično, po veri prav, kar je v korist katoliške cerkve. Za III. volilni razred (kteri voli 11. maj a dopoldne, in če ne dobijo vsi štirje potrebnega (čezpolovičnega) števila glasov, se voli še takrat popoldne) priporoča odbor: gospoda dr. Janesa Ahaciča, hišnega posestnika, „ prof. dr. Janeza Bleiweisa, hišnega posestnika, „ Mihela Pa kiča. hišnega posestnika, „ Blaža Vrhovca, hišnega posestnika. Za II. volilni razred (kteri voli 12. maja, — druga volitev, če bo treba, 13. maja) priporočamo: gospoda Jožefa Zupana, korarja in mestnega fajmoštra, ,, dr. Jerneja Zupane«, notarja, „ Gustava TOnniesa, hišnega posestnika. Za I. volilni razred (kteri voli 14. maja, — druga volitev, če bo treba, 15. maja) priporočamo: gospoda Pavla Auerja, hišnega posestnika, „ Jožefa Blaznika. hišnega posestnika, „ Franca Rdsmana, hišnega posestnika, „ Franc X. Souvana, hišnega posestnika. Iz Xovomesta, 30. mal. trav. J. — Obhajala se je tudi pri nas v lepi samostanski cerkvi čč. oo. frančiškanov štiridnevnica tistih svetnikov, ktere so sv. Oče papež Pij IX lansko leto o prazniku ss. apost. Petra in Pavla v versto svetnikov prišteli. Takole je bilo: 25. aprila, to je, v dan sv. Marka, popoldan so bile litanije vsih svetnikov, in blagoslovila se je podoba Gorkumskih mučenikov, ktero je naslikal brat Prokop. — 26. mal. trav., v nedeljo, zjutraj o poli šestih je bila sv. maša z blagoslovoma in med mašo pridiga; pridi-goval je gospod korar Belin po evangeliju dobrega pastirja sploh od Gorkumskih mučenikov: ob 10 je pri-digoval č. o. Bogomir od preganjanja sv. vere, potem je bila slovesna maša, ktero so služili vis. čast. gospod prošt; popoldan ob 3 je pridigoval o. Metod od stanovitnosti v veri in sploh v dobrem; potem so bile slovesne litanije. — 27. mal. trav. o poli 6 sv. maša z blagoslovoma, vmes pridiga; imel jo je o. Ignacij od sv. Leonarda s sedanjemu času primerjenimi nauki, posebno o častenji Jezusa v naj imenitniših skrivnostih sv. vere; ob 10 je pridigoval gospod šmihelski fajmošter Mejač od sv. Leonarda, in dokazal je važno resnico, da le eno je potrebno; potem je bila maša z blagoslovoma, popoldan samo litanije vsih svetnikov. - 28. mal. trav. zjutraj kakor druge dni; pridigo je imel o. Sigismund in je iz življenja sv. Frančiške od peterih ran Jezusovih dokazal, v čem je pravo keršansko življenje nedolžnih in spokornikov; ob 10 je pridigoval o. Ignacij, kako naj po izgledu sv. Frančiške Marijo Devico častijo in v čednostih posnemajo keršanski otroci in starši, bila je potem slovesna maša, popoldan ob 4 so bile samo litanije vsih svetnikov. — 29. mal. trav. kakor druge dni, in je^pridigoval čast. g. fajmošter iz Trebel-ne^a gosp. Jan. Šular od častitljive zmage sv. vere in cerkve v vsih vekih čez sovražnike njune. Ob 10 je bila le slovesna maša; popoldan ob 4 je pridigo val o. Metod od povračevanja v greh; potem so bile litanije vsih svetnikov in zahvalna pesem. Pri celi slovesnosti so naši verli dijaki pripomogli s petjem, godbo in strežbo pri opravilih. Vidilo se je v teh štirih dnevih, da Dolenci in naši meščani so goreči kristjani, in obilno so se vdele-ževali, dasiravno slovesnost obširno ni bila oznanjena. Vreme je bilo sicer slabo, vender je bila cerkev napol-novana z ljudmi; postajačev in nepotrebnih zijačev ni bilo nič; v resnici so se slovesnosti le tisti vdeleževali, kteri imajo pravo skerb za svojo neuraerjočo dušo. — Spovedovali so čč. oo. pridno, in obhajanih je bilo okoli 3000. Lepo, brez šuma in nerodnosti je slovesnost minula. Bog daj, da bi lepe opravila lep sad rodile. Iz Gradca. — F. Č. (Kmetje, skerbite za svoje zdravje!) Mnogokrat se je že pisalo, kako je zdravje veliko blago, lepa dota iz Stvarnikove roke. Gotovo vsakemu človeku, ravno tako siromaku kakor bogatinu, je zdravje ljubo in potrebno, da zamore dolžnosti svojega stanu zvesto dopolnovati; tedaj vsak lahko spozna, da mora za zdravje veliko skerb imeti; zakaj, kdor zdravje po nerodnosti in prederzno zgubi, se močno pred Bogom pregreši in sam naj veči škodo terpi. To je resnica, pa z britkim sercem moram reči in nerad omeniti, da mnogi kmetovavci in priprosti ljudje vse premalo skerbe za zdravje v moji lepi domovini, *) ktera je s tolikimi krasnimi in natornimi rečmi obdarovana, da se zamore lahko z vsako drugo deželo meriti. Tega sem se sam prepričal o pretečenih velikonočnih počitnicah. Precej ko kmet zjutraj vstane, se napije žganja in ne premisli, da je žganje strup, ki človeku prezgodnjo smert nakoplje. Resnično poznam v svojem kraju kmete, ki so v mladih letih preveliko žganja pili, in se sedaj ko šiba na vodi na vsem životu tresejo. Po zimi, ko kmetje nimajo tacega dela, da bi se potili, živijo v močno, dostikrat preveč zakurjenih hišah; na peči in okoli peči ležijo, da se vsi sparijo in dostikrat preveč jedo in pijo. Pri kmetih je navadno večidel po zimi ženitvanja obhajati. Ženin povabi sosede, znance, in jih 3 ali 4 dni v hiši derži samo zato, da jih prav pase in redi in jim pravi, da naj le plešejo in skačejo, da bodo spet lačni in mu več snedli in izpili. Ali to ni bedasto in truplu škodljivo ? — Pri takih prilikah si je že marsikter kmet na duši in na telesu škodo naredil in prezgodaj umeri. — Preljubi kmetje, spomnite se, da preveč jesti in piti je požrešnost ali samogoltnost. Požrešnost pa je poglaviten greh, ki život in dušo umori. Varujte se toraj požrešnosti, in zdravi in zadovoljni boste živeli, živeli dolge leta. V Rimu. 4. maja 1808. S. — Grof Krivelli, avstrijski poslanec pri apostolskem sedežu , je v saooto nagle smerti umeri. — Bil je celi dan prav vesel; proti petem pa se je s svojo soprugo (ženo) na sprehod peljal do „Porta del popolo." Tukaj je zapustil voz in se je vsedel na svojega konjiča, ki ga je že tukaj čakal, da bi naprej jahal; gospa pa se je nazaj v mesto peljala, da bi še nekoliko svojih prijatlic obiskala. Obljubila je *) Kraja ime naj izpustimo, da ne porečejo ljudje. > — Fr. Stermole lokal. — Iz Kranja 1 gl. sr. -- jani posuti, so se brez odlašanja tje podali, in so tam I* Smartnega pri Kranji 1 gold sr.: Roma o morte Jnov misijon vstanovili. (Dalje na.1.) S-c/< - Iz Breznice: J.Kajdi1 gld., prosi blagosl. za odpušenje grehov m srečno zadnjo uro; Neža 66 kr.; Jfrt! Je hej norega po domačem in hOem svetu? Novo berilo Is vsih vetrov. Morivka Ebergenyi ie pošteno zakonsko ženo adrivala in ji zavdala, in je J .* ».. • » ___?____ r^j__J____• __ Mina 25 kr.; Mina Kajdiž 2 petici, prosi za sv. blagosl. za dušno in telesno zdravje in za ranjce mertve. — — Dr. Bemis v Kentuku v Ameriki je dokazal iz za- slovite nas in sprosite nam stanovitnost v misijonskih ni imelo zaroda. To naznanilo je nagnilo postavodajce pismu ni bil omenjen.) v Kentuku in po nekterih sosednjih deržavah, da so dali prepoved za take zakone. (Hlas.) — Avstrijansko Pogovori Z gg. dopisorarci. učiteljstvo hoče poslednji teden mesca vel. travna svoj G. Mart. Br—k v St. R.: Naročnina oddana založništvu. — G. drugi shod ali „l&rertag" napraviti. Vošimo jim več Ferd. Cort. v Med.: Sporočeno odpravn. — C. Brat. V.; Prejeli. — Odgovorni viednik: Loka Jertll. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.