D o p i s i. Kranjsko. Iz Ljubljane. (f Henrik Petras.) Dne 11. vel. travna t. 1. je umrl v Ljubljani pri svojih starših učitelj Henrik P e t r a s , ko mu je bilo komaj 23 let. Rojen je bil narareč dne 12. malega travna 1877. v Ljubljani, kjer je dovršil ljudsko šolo in I. in II. gimnazijski razred. III. in IV. gimnazijski razred je dovršil v Šent Pavlu na Koroškem. Meseca mal. srpana 1896. je napravil zrelostni izpit na ljubljanskem učiteljišču ter je potem prevzel službo suplenta na I. mestni petrazredni ljudski šoli v Ljubljani. Bil je že takrat slabotnega zdravja. Njegovo bolezen je pospeševala velika gorečnost in idealna navdušenost, s katero je opravljal težko svojo službo. Mestni šolski svet ljubljanski rau je dal večraesečni dopust, da si je okrepil pri svojem stricu župniku v Vrhpolju pri Vipavi zrahljano zdravje. Okrepčan se je vrnil zopet na svoje mesto v Ljubljano ter je prebil 1. 1898. izpit učne usposobljenosti pred ljubljansko izpraševalno komisijo. Meseca vinotoka 1899. je bil imenovan definitivnira učiteljem-voditeljera na enorazrednici v Ljubnera. Napadla ga je neozdravljiva bolezen — jetika. Meseca prosinca 1900 je zbolel tako opasno, da je raoral opustiti učiteljevanje. Preselil se je k svojira staršem, kjer je izdihnil plemenito svojo dušo . . . Pokojni Henrik Petras je bil učitelj v polnera poraenu te besede: za svoj stan navdušen, v izvrševanju svojih stanovskih dolžnosti do skrajnosti natančen, z učenci ljubeznivostrog, za našo učiteljsko stvar ves zavzet. V njegovem slabotnem telesu je dozorevala moška volja. Železna vztrajnost je jačila slabe sile njegovega gasnečega življenja. Bil je Henrik Petras učitelj, ki je bil pozvan, da širi raed ljudstvora naš ugled, da pridobiva našerau stanu med preprostira narodora ono veljavo, ki jo zasluži. Zatorej rai je tolikanj bolj žal, da ga je nagla smrt tako zgodaj vzela nam, ki smo rau bili odkritosrčni prijatelji. Mati mu je svetovala na srnrtni postelji, da bo moral pustiti zavoljo slabotnega zdravja svoj sedanji stan. Ali Henrik je dejal, da tega ne bo nikdar storil. Cutil je, da je pozvan za učitelja. Z mirnim vedenjem si je vzgajal nehotoma prijatelje in spoštovalce. S poukom v petju, kateremu je posvetil po več ur na dan, je blažil Ljubničane. Zagotovil si je v dobi kratkega svojega učiteljevanja trajen spomin pri vseh onih, med katerirai in za katere je d^loval. BKdaj bomo zopet zapeli?" je vprašal prijatelja, ki ga je obiskal rned boleznijo. No, on ni več zapel, zapeli so mu drugi nagrobnico. Bilo je nekaj trenutkov pred smrtjo. Zdravnik je odšel, a Henrik je bil uzlovoljen: »Kaj vendar hočete od mene, saj mi ni nič!" A kraalu je poklical raater: »Maraa, naj Vas še enkrat objamem!" In objel je mater in urarl ... Lep je bil njegov pogrebni izprevod. Gg. nadzornika Levec in Zumer in ranogo ljubljanskih učiteljev in učiteljip ga je spremilo k sv. Krištofu. Učiteljiščniki so mu zapeli pred hišo in ob odprtem grobu poslednje slovo. Dali so rau vence in častno zadnje spremstvo. Te vrstice pa naj ohranijo dobremu tovarišu, ljubeznivemu družabniku, ljubečemu sinu in vrlemu učitelju neminljiv spomin. E. Gangl. Iz Vipave. (fPran Mercina.) V nedeljo dne 20. vel. travna ob 4. uri popoldne smo izročili raateri zemlji — zemeljske ostanke vzor-moža, učitelja in posestnika g. Frana Mercine na Gočah. Pred malo dnevi je bil še raed nami vesel, prijazen in ljubezniv, kakor vselej — a sedaj počiva v hladnem grobu in sniva svoj večni sen. V najlepših letih moške dobe še, nepričakovano hitro rau je zatisnil smrtni angel dne 18. vel. travna ob V2! uri popoldne za večno oči. Kar je bilo v človeški raoči, da bi se nenadoraestljivega Frana rešilo, se je zgodilo; toda bolezen, katera ga je obiskala, je bila nenavadna in neizprosna — on je moral umreti. Pokojni Fran se je rodil na Gočah dne 6. velikega srpana 1845. leta, kjer rau je njegov oče učiteljeval, orglaril in mežnaril. Šolal se je v Gorici, kjer je kot 181etni mladenič dne 13. kiraavca 1862. 1. dobil prav dobro izpričevalo na učiteljski pripravnici c. kr. normalne glavne šole, da srae učiteljevati pri kaki prvenski šoli. Dne 3. listopada 1862. nastopi službo nbrezplačnega provizoričnega podučitelja" na tedanji glavni šoli v Vipavi, katero službo je opravljal eno leto. Tedanji vipavski dekan in okrožni šol. ogleda Jurij Grabrijan, mož blagega spornina, mu je dajal čez čas, ko ga je izpoznal, da je v šoli prav dobro uporabljiv, brezplacno kosilo; za zajutrk je vstal, za večerjo je šel spat.*) Dne 19. listopada 1863. dobi nepričakovano potom imenovanega šol. ogleda dekret od knezoškofijskega konsistorija, da je imenovan učiteljera, organistom in cerkovnikom v Podragi z letno plačo 200 gld. — Prav rad je pokojni Fran pripovedoval, kako se rau je ta dekret vročil. Pravil je tako-le: Bili srao v župnišču pri obedu; po obedu reče g. dekan kuharici: Prinesi, prinesi raalo »šajdesna pokusit od ofceti", na kateri si bila! Kuharica postavi pred vsakega navzočih krožnik s pecivom, pred raene postavi pa tudi drugi krožnik, poln lepih cvetic. Oblije me rdečica, ne vedoc kaj to poraenja! Dekan Grabrijan videč, da je brezplaoni provizorični podučitelj v vidni zadregi, reče: Šmentajte! Kaj pa je to? Poglejte, poglejte, kaj je pod cveticami! Nato izvleče izpod istih imenovani dekret, katerega so bili Fran in vsi navzoči zelo veseli. Dne 15. listopada 1869. je bil premeščen na lastno prošnjo provizorično v svoj rojstveni kraj na Goče, katera služba se mu je pa z dekretom z dne 17. listopada 1871. podelila za defenitivno. Skoraj 31 let je služboval samo v svojem rojstvenem kraju. Ves eas svojega službovanja je bil čvrst delavec na svojem, od Boga odločenera rau raestu; zvest je bil *) Tako se je godilo učiteljstvu za časa konkordata. Uredn. v izpolnjevanju svojih dolžnosti; prijatelj omike in napredka; prijatelj mladine, katero je po očetovsko ljubil; pri vsem tera pa je bil neupogljiv, kreraenit značaj. Pokojnik se je v prostih urah mnogo bavil s petjera, zato pa slov_ tudi goški pevci daleč po dolini. Sara c. kr. okraj. šol. nadzornik je pokojnika pri uradnih okrajnih konferencijah ponavljaje v tem oziru drugim tovarišem stavil v zgled. Blagega pokojnika je vsled teh zaslug vse spoštovalo in častilo. Stanovski tovariši so mu izkazovali vsestransko zaupanje ter ga volili svojirn zastopnikom v c. kr. okrajni šol. svet. Koliko simpatij je užival pa pokojni Fran po občini, po dolini in drugod, je glasen svedok njegov impozantni pogreb. Kdor je le raogel, mu je pohitel izkazat zadnjo čast. Prišel je č. g. dekan vipavski vodit kondukt ob asistenci štirih sosednih duhovnikov in enega patra kapucina; prišel je deželni poslanec g. Ivan Božič; prišlo je šest gg. učiteljic in dvajset gg. učiteljev, na čelu jim g. nadzornik Thuma; prišli so c. kr. uradniki in čitalnični pevci vipavski z zastavo in prišlo je mnogo, mnogo drugega odličnega in preprostega ljudstva. Žalnice so peli pred hiso žalosti, v cerkvi in na grobu učitelji pevci združeni z vipavskim pevskira zbororn. Domača občina in učiteljstvo vipavske doline sta mu položila krasna venca na krsto. Kakor nobenemu u.itelju, tako tudi blagemu pokojniku ni bila usoda mila. Marsikatera nevihta se je zbrala nad njim, a vsako je stanovitno in možato pregnal. Nevihte njegovega življenja so pojenjale, zakaj legel je na pare trpin. Dragi Fran! Prezgodaj si nas zapustil, prezgodaj si zapustil togujočo soprogo, prezgodaj svoje tri ljubeče te sinove, osobito rnlajša — nepreskrbljena. To je naša bol, to je naše gorje! Toda, četudi pokriva črna zernlja tvoje nemo obličje, četudi tvoje telo strohni, Če se tudi tvoj grob udere in razpade, a spornin nate nam ostane vekomaj. Tvoje zvesto srce, tvoja ljubezniva odkritosrčnost, tvoj kremenit značaj nam ostane neminljiva in dragocena' zapuščina tvoje blage duše. Počivaj v rairu v naročju rodne slovenske zemlje, dokler se zopet veselo ne sniderao gori nad zvezdami, kjer ni toge in žalosti! —a. Dunaj. Renegatstvo. Znano je tudi čitateljem wUč. Tov.", da tudi na Dunaju nekaj učiteljev kar slepo tava za tukaj vladajočo takozvano stranko krščanskih socijalistov. Ta stranka, ki kaže dovolj jasno v govorjenju in dejanju, da ji je šola deveta briga, ki kar naravnost smeši in psuje učiteljstvo po raznih zborih, ta stranka ima — čudo čudovito! — 365 privržencev raed učitelji.*) Na jako nizki stopinji raora pač biti človek, ki se ne sramuje poljubovati škorenj, ki ga brcajo.**) Toda kaki so ti privrženci krščansko-socijalne stranke. Ljudje so brez ponosa, brez časti, pravi pristni figa-možje. Pred nekaj dnevi so ti učiteljski maraeluki izdali volilni oklic, v kojem naštevajo zasluge krščanskih so- *) Vseh učiteljev na Dunaju je 1799. Uredn. **) Tudi na Kranjskem imamo kakih deset takib slepcev. Uredn. cijalistov za šolstvo in učiteljstvo, ter na vse kriplje hvalijo to stranko, češ, da je ni bilo še take, kateri bi bila šola tako pri srcu kakor nji. Končava se pa ta oklic z nastopnimi besedami: aZum Schlusse erlauben sich die unterzeichneten Lehrer, die in deutscher Treue zur christlichen Bevolkerung Wiens halten und sich mit ihr eins fiihlen, an die hochgeehrten Herren Wahler des zweiten Wahlkorpers die Bitte zu richten, die Candidaten der geeinigten deutschchristlichen Parteien aufs kraftigste zu unterstiitzen . . ." i. t. d. Sedaj pa opozarjam čestite bralce na frazo Bin deutscher Treue". Za nemške učitelje pač ni nič hudega, če imajo »deutsche Treue". Toda pod oklicera — poslušajrao — je podpisana tudi kar cela tolpa slovenskih učiteljev; uciteljev, rojenih na slovenskih tleh; učiteljev, koje so dojile slovenske raatere; učiteljev, ki so čuli prve glasove od slovenskih mater; učiteljev, ki se, kakor kaže to dejstvo, sramujejo svojega slovenskega pokolenja, ki se »in deutscher Treue" raečejo pod noge krščansko-socijalni stranki, ki ima pa zanje in za učitelje sploh le brce. V kratkern bomo pač čitali, da je postal ta ali oni nadučitelj ali ravnatelj. Prejeli bodo svoje plačilo za ta nečuveni čin. Zakaj pa tudi ne? Saj so ljudje. A celo psu se plača dostikrat njegova zvestoba. Slovenci, ki so podpisali »in deutscher Treue" ta oklic, so nastopni: Jože Habe iz Črnega Vrha nad Idrijo doraa, Nace Honigman iz Vitanja na Spodnjera Štajerskem, Tone L i p o v e c s Koroške Bele, Janez Petkovšek z Bevk, Janez Toraaževic z Bitanja in Jurij V r a n i č iz Preserja. To so tedaj iraena teh poštenjakov. — Mnogi izmed teh so bili še nedavno nasprotniki krščansko-socijalne stranke, ki so se tedaj kar v kratkem prelevili nin deutscher Treue" v pristne Tevtone. — Jurij V r a n i č je bil svoj čas celo slovenski pisatelj; spisal je nekaj povesti, in kakor ga bodo poznali njegovi tovariši, vedno odločen Slovenec. Zdaj pa gre ta poštenjak flin deutscher Treue" med nasprotnike Slovanov. Ce dobi nagrado v obliki nadučiteljske službe, se mu ne bode smelo očitati, da se ni potrudil zanjo : saj je zatajil svojo mater, svoj rod in svoje mišljenje. In to ni malo! In Honigman! Tudi ta je strašil parkrat s svojimi spisi po slovenskih listih; sedaj tudi menda ne bode več. Pa saj ga ni škoda. Cujemo pa, da se misli potegovati za ravnateljsko službo na bodoči gluhonemnici v Ljubljani. Upati je, da mu Ljubljančani za njegovo wdeutsche Treue" dado priraeren odgovor. Prepričani srao, da teh možakarjev ne bode sram, saj človek, ki zataji svoj rod, je izgubil tako že vso sramoto. Ali srara raora biti drugih, ki iraajo tako sodrgo med doraačini. Slovenski tovariši, ogibajte se teh poštenjakov, pokažite, da se jih sramujete, ako zanese koga izmed njih kdaj veter na slovenska tla!