OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
BRONISLAW MAIINO\VSKI, ZNANSTVENA TEORIJA KULTURE.
Studia humanitatis.
ISH - Inštitut za humanistične vede.
Ljubljana 1995, 224 str. ISBN 961-6192-02-7
Ob vseh zadetkih v potno je bilo mogoče pričakovati, da bodo uredniki Studie humanitatis enkrat zadeli tudi v prazno. Saj ne trdim, da je prevajanje Bronislawa Mali-nowskega nepotrebno, toda Znanstvena teorija kulture bi morala biti zadnje in ne prvo prevedeno delo MaIinowskega v slovenskem jeziku. (Kaj bi dal, da bi prevedli njegovo Coral Gardens and Tbeir Magic ali Argonauts of tbe West' emPaci/icU). Problem ni samo v tem, da je ta knjiga že bila dostopna našemu bralstvu s srbskim prevodom (Naučna teorija kulture, Vuk Karadžie, Beograd 1970), ampak predvsem v tem, da k sami znanosti o človeku in njegovi kulturi ne prispeva veliko bistvenih in večno uporabnih teoretičnih spoznanj, čeprav tudi primerne doze zdrave pameti, s katero se je Malinowski loteval kompleksnih problemov, v današnjem času, ko se velik del antropologov in antropologinj vrti okoli literarčnega interpretivizma ali postmod-ernega kaosa, ne bi smele biti povsem brez učinkov.
Funkcionalizem, ki ga Malinowski zagovarja v Znanstveni teoriji kulture, je naivno zdravorazumarski in v svojih temeljih celobiologističen. Kulturo namreč funkcionalist vidi kot opremo oz. "instrumentalni aparat" (134), ki nadomešča človekove biološke slabosti v primerjavi z drugimi vrstami in kaže svojo učinkovitost v preživetju vrste. Skratka, ker Človeška vrsta evidentno obstaja, kultura učinkuje. In tu je konec modrosti, vse drugo so samo zdravorazumarske razlage posameznih načinov njenega učinkovanja. Ali se je s takšno predpostavko sploh mogoče približati znanosti, ki uporablja "poprejšnja opažanja za napovedovanje prihodnosti" (17)? Dobesedno razumevanje fukeionalistične predpostavke bi narekovalo epistemološko redukcijo "sekundarnega ali umetnega okolja" (41) na primarno, biološko. Ta kombinatorika pa se ne izide brez preostanka, tudi če postaviš v izhodišče "znanosti o človeškem vedenju" (48) organizacijo in če veš, da je treba "v vsakem posebnem di S kurzivne m univerz umu katerekoli družbene vede upoštevati znatno mero vzajemnega oplajanja z drugimi vidiki kulturne stvarnosti, če se hočemo izogniti hipostazi
Studia humanitatiS		
	Bronislaw	
	MALINOWSKI	
	Znanstveno	
	teorija kulture	
ISH		
in iskanju prvih oz, pravih vzrokov." (51). Dialektika temeljnih potreb in kulturnih odzivov oz. imperativov in odzivov nas na koncu kljub vsemu vrne na redukcionistično izhodišče.
Po dobrih petih desetletjih od prve objave teoretskih razmišljanj tega velikega antropologa je jasno, da si z zdra-vorazumarskim pristopom k razlagi kulturnih in družbenih dejstev ne moremo kaj prida pomagati, toda po drugi strani nikakor ne smemo zavreči temeljne prebojnosti zdrave pameti, ki je edini smerokaz za iskanje izhoda iz labirintov človeškega duha. Če na koncu opozorim še na to, da je koncept kulture najbolj sporen koncept antropologije ob koncu stoletja, koncept, ki ga bo veda morda celo zavrgla kot epistemološko neuporabnega, potem je zapoznelo prevajanje takšne "spontane filozofije znanstvenikov" bolj ali manj nepotrebno, ker nas oddaljuje od sodobnih tokov razvoja vede. Edjni smisel te izdaje bi morda lahko našli v njegovi edukacijski vrednosti in izjemni jasnosti pri prikazovanju posameznih konceptov - če ne bi bilo samo po seb> umevno, da je Malinovvski že tako ali tako del rednega antropološkega kurikuluma.
86
GLASNIK SED 37/1997, št. ^