Tinko Žitnik      Podobe
Pogled iz Tlaka
Skoz ozek dol drvi večerni vlak, za okni po rebreh med sadovnjaki stoje poslopja, po dvoriščih, glej, so psi, kokoši, gnoj, čebri, vodnjaki; navzdol do proge vrste njiv leže, na njih pri delu sklonjeni ljudje — kot zemlja rjavi, suhi — še skoz mrak so videti, kot vstali bi iz nje . . . Vlak mimo njih kot čas drvi naprej, a jaz jih zrem še v temi, daleč zad, kako spet v zemljo vračajo se spat. . .
Poti na vasi
lila to plat hriba prostor sred vasi
kot brazdasta, široka dlan leži;
poti kot prsti od njega drže
po bregu v svet na vse strani — ta gre
ob živi meji, plotu, hlevu, bajti,
tam ona ob gredah, vrteh jesenskih,
in tista pelje mimo hiš tja zad
v tujino preko zadnjih gor slovenskih.
A nič ne boj se — saj ne moreš zajti,
pa pojdi po kateri koli, kajti
po vsaki boš prispel do grobnih vrat!
Breze v mraku
Za reko pod obronkom vas molči, za njo na vzhod raztezajo se njive, pred njo za logom cesta se beli, tam daleč spred gore kipe kot grive,
nebo nad zemljo v mraku je kot ulj in zvezde so kot biserne čebele; za poljem v loki, glej, ko rdeč metulj trepeče ogenj, zadaj brezov gaj — kot v noč kosti mrličev bi štrlele — stoji in moje misli ohromele prestavlja na žalobni smrtni kraj . . .
Križ na zvoniku
"V jesenski dol poševna dnevna luč vre s hladnega večernega neba, pod bregom okna izpod črnih streh žare skoz krive veje po vrten prek ravnih njiv tja daleč do gora; a sred vasi — v objemu hlevov, hiš — kipi zvonik, na njem blešči se križ kot prst, kažoč v nebo, kot božji ključ, ki nam na koncu dni odpira duri in nam pokaže vhod ob zadnji uri v naš dom, ki je na oni kraj sveta . . .
Pokopališče
V zaviti strugi voda se blešči,
na dnu leži modrikast pas neba,
za redkim jelš jem vidim kos ravni,
ki v soncu se zeleno lesketa;
za njo položno iznad kolovoza
se vzpenja reber do robu vasi,
na planem zgoraj cerkev se beli,
krog nje obzidje pa me spomni kraja,
kjer čas otožno z večnostjo se spaja,
kjer svet vso svojo ceno izgubi —
in kjer nas Bogu vrne zadnja groza . . .