—>,   68    «¦—

VEKOSLAV STRMŠEK:                                            x
Učenec — tat.
(Spominu svojega očeta \i njcgovih zapiskov priobčil Pavel Strmšek.)
avno ob času je bilo, ko so obhajali pri nas svcti misijon, ko so obdajale cerkev mnogoštcvilne stoj-nice, polne najpestrejših   rcči.   Vstopim zjutraj v šolo in   zvem, da je ukradel najpridnejši učenec France prejšnji vcčer nekemu krainarju podobico; . a zasačili so ga, in moral je podohico zopet vrniti. Začuden pokličem   učenca;   v rcsnici nisem mogel verjcti, kar sem zvedel, zakaj France je bil vedno ^ csel in odkritega pogleda. Vstanc in me pogleda tako boječe in proseče!
Zaglcdam ga v duhu, kako žalosten stoji pred razgmjenimi podobicami. Njegovi tovariši in tova-rišice si jih izbirajo in si kupujejo spominke na sv. misijon. On pa si ne more in si ne bo mogcl ničesar kupiti, ker so starši silno ubožni. Kako rad pa bi vendar imel tako-le podobico s svetlim srebrnirn krajcern! Sko-raj nevede seže po njej in jo spusti med knjige. Zapazijo ga, primejo in mu odvzamejo podobico. Osramočen odhiti domov; doma zvedo in ga ostro kaznujejo. Sedaj pa še sola! Gotovo ga bodo zatožili! Nemirna vcst tnu ne da počitka, vso noč ne zatisne očesa in drugi dan pride z boječim sreeni v šolo.
Ob njegovem pogledu mi je bilo vse jasno; v njegovih očeh setn bral vprašanje: Me li res tudi vi obsojate?
Prijel sern ga za roko tcr vprašal, čc bi rad tako podobico. Začuden ine pogleda in mi nenio pritrdi. Sežern v žep in odpošljem njegovega součenca, ki je bil priča onega dogodka, in v minuti sem imel podobico, kakršna je bila ona. Dam jo Francctu: »Na jo, tvoja bodi! Hraui jo lepo in vestno, naj te vedno spominja današnjega dne! Daj pa mi roko, da se ne izpozabiš nikdar več!«
Podal mi je roko, in solze so mu stopile v oči. Ali scm ravnal prav? Bonio videli! ...
(Zapisal 3. svečna 1897.)