TONE ŠIFRER 
MARTINOVO POLETJE 
Za vihravim vremenom jesenskega enakonočja so prišli lepi oktobrski 
dnevi. Tudi po Vseh svetih so se uvrstili mirni dnevi, ki jih je že vnaprej na 
povedovalo sonce sv. Uršule. Gore daleč za poljem je res že dolgo belil sneg, 
res je padla slana vsako jutro, da se je po vrtovih vsipalo listje pri slehernem 
dihu vetra, a sonce je tako prijazno svetilo in opKildne celo grelo, kakor bi ne 
čakali tam za gorami v kipečih oblakih žalostni dnevi z mrzlim dežjem in 
zgodnjim mokrim snegom. 
Andrej Križman ni zdržal doma, dasi mu je zdravnik skoraj ukazal, naj 
se rajši drži postelje, kakor da bi štorkljal okoli po dvoru in lovil v pljuča 
mrzle vetrove izza vseh voglov. Zdelo se mu je, da mora na Dobrave gledat, 
če sosedje kaj vozijo po njegovih njivah in če je vzklila pšenica dovolj gosto. 
Zmeraj je sumil, da zet rad bolj redko vrže. Včasih je sam sejal precej gosto: 
nekaj za zimo, nekaj za živali, ostalo za novino. Zet Matija pa je sejal samo 
zase, nič za druge, vendar je vsako leto dobro založil kozolce. 
Tako je Andrej razložil hčeri, kam se je namenil in tudi sam je verjel, 
da ima na polju važne opravke, ker si ni mogel že doma priznati, da ga vleče 
na njive vse drugačna želja. Ko je prišel za kozolce, se je določno zavedal, da 
so ozimina, njive in sosedje pretveza; v resnici bi le rad videl kako smo ali 
zajca, da bi se potolažile njegove oči, ki so tolikokrat vodile roko k dobremu 
strelu. 
Ce bo imel srečo, je mislil, bo zvečer, ko bo cerkovnik na Fari zvonil, 
videl še kakega zapoznelega kljunača, ki se bo v vijugastih poletih zaganjal 
na močvirne senožeti ob Mrzlem potoku. 
Resnično vesel je gledal vriskajoče barve gozdov in njiv. Na vseh dobra 
vah in mejah, na vseh hribih, kolikor jih s polja objame pogled, so drevesa 
že nekaj dni živela tako razkošno življenje, kakršnega oko ni bilo vajeno. 
Lepi dnevi po Vseh svetih so dnevi Martinovega poletja, ki je čaisih krat 
ko kot tek starega moža in nestanovitno kot dež sedme ure. Vsak veter je 
sumljiv, ker morda prinaša slabo vreme; vendar skuša sonce ohraniti krepki 
sijaj poznega poletja, dokler nenadoma ne pride v deželo vlažna, zgodnja zima. 
Na Dobravah je Križman zavil naravnost k šipkovemu grmu, ki je rastel 
na srednji meji med grobi j o. Pot ga je zdelala in na kamenje ob grmu se je 
tako vabeče upiralo sonce; pa tudi dremoten je bil. 
Sedel je na ploščat kamen in se oprl na palico. 
»Lep kos zemlje so tele Dobrave,« si je mrmral. Zrnje s teh njiv je bolj 
kleno kot z drugih. Ni jih težko obdelovati, samo drevesa ne smeš pregloboko 
zastaviti, ko orješ jeseni. V prave roke so prešle te njive, v prave roke zeta 
408 
Matije, ki jih zna orati in dobro gnojiti... Le tale srednja meja je preširoka. 
Treba bo izkopati grobljo in preorati ledino. Meja je še preširo... 
Zaspal je, oprt na palico, njegov nemirni duh pa se je začel sprehajati 
po davnini, ko je preoraval ledine in sejal žita, delal umetne travnike in jih 
spet opuščal, se boril s praprotjo in hobotom, dokler ju ni pregnal in vsako 
poletje v skrbeh gledal na hudourne oblake, ki so se zbirali za Rovti; ti so 
bili najbolj nevarni. Romal je v leta, ko mu je zapustil oče slabo zagnojene 
njive, on jih je pa gnojil, gnojil z vsemi gnojili in vedno s svojim znojem, 
da je bil časih čisto zbit od težkega dela in je preklinjal to zemljo, ki zahteva 
vse od človeka. Drugič pa je bil apočit in takrat se je zavedal, da ima te 
njive, ki jih je obdeloval mlad in star, resnično rad. 
Nenadoma se je Andrej Križman zdrznil. Ni si bil na jasnem, ali ga je 
kdo poklical, ali je v spanju slišal oddaljenega fazana, čigar kovinski krik je 
odmev ix>navljal. Se je nastavljal ušesa, fazan navadno kliče v presledkih, a 
ni slišal ničesar več. Pogledal je po njivah, pogledal po šipkovem grmu, ki je 
bil ves obložen z rdečimi sadovi, a nikogar ni videl. 
Pred leti bi ga taka stvar prav nič ne motila, zdaj ga je bolezen večkrat 
opominjala, da ne bo zmeraj živel. Ker je dostikrat mislil na smrt, si je raz 
ložil to stvar na svoj način. Kar verjetno se mu je zdelo, da je bil glas, ki ga 
je klical, vzdih zemlje za gospodarjem, ki jo zapušča. Njive, ki jih je toliko 
krat preoral, zemlja, ki jo je s tako ljubeznijo hranil, da bi mu čim več vra 
čala, ta zemlja morda vzdihuje za njim. 
Moči so ga za trenutek kar zapustile, ves šibek je bil in precej napora 
je bilo treba, preden je vstal in toliko hitro stopil, da je pregnal iz telesa ne 
prijeten hlad. S težavo se je privlekel domov in bolj kakor kdaj se je moral 
opirati na palico. 
Iz knjige: Tone Sifrer »Kmet in stvari«, SM, Ljubljana 1947, str. 97—99. 
409