132640 > V ' Ljubljansko barje.* (S 5 prilogami.) Spisal I. Šubic. Važni viri: Joh. W. Freih. v. Valvasor: Die Ehre des Herzogthums Krain. XI. Buch. Laibach—Niirnberg 1689. B. Hacquet: Oryctographia carniolica, oder physikalischeErdbeschreibung. II. Th. Leipzig 1781. Tobias Gruber: Briefe hydrographischen und physikalischen Inhaltes aus Krain etc. Wien 1781. Franz Graf v. Hohenwart: Die Entsumpfung des Laibacher Morastes. Laibach 1838. Dr. A. Pokorny: Nachrichten liber den Laibacher Morast etc. Verh. der k. k. zool.-bot. Gesellschaft in Wien. Jahrg. 1858. II. Quartal. Carl Deschmann: Beitrage zur Naturgeschichte des Laibacher Morastes. II. Jahresheft des Vereines des krainischen Landesmuseums. Lai¬ bach 1858. Dr. Justus Websky: Beitrage zur Erkenntnis der Zusammensetzung und Bildung des Torfes. Journal f. pract. Chemie. 92. Band. Leipzig 1864. Dr. Georg Thennius: Die Torfmoore Osterreichs. Wien 1874. Franz Potočnik: Denkschrift iiber den Laibacher Morast. Laibach 1875. Dr. Jos. Kosler: Das Laibacher Moor und seine Uberschvvemmungen. Wiener Landwirtschaftl. Zeitung. Jahrg. 1876. Nr. 33 und 34. Ed. Freih. v. Sacken: Der Pfahlbau im Laibacher Moore. (Mit 2 Tafeln.) — Mittheilungen der k. k. Centralcommission zur Erhaltung der Baudenkmale 1876. Karl Deschmann: Bericht iiber die Pfahlbautenaufdeckungen im Laibacher Moore im Jahre 1876. Wien, Karl Gerold, 1877. A. Hausding: Die Torfwirtschaft Siiddeutschlands und Osterreichs. Berlin 1878. Karl Deschmann: Uber die vorjahrigen Funde im Laibacher Pfahlbau. Wien 1878. Sep. Abdr. aus Nr. 3 und 4, Band VIII, der Mitthei¬ lungen der anthropolog. Gesellschaft in Wien. VVilh. Voss: Materialien zur Pilzkunde Krains. I—IV. Verhandl. der zool.- bot. Gesellschaft in Wien. 1878—1883. * Z občnim zanimanjem gleda naša domovina na priprave za izsušenje ljubljanskega barjk. To me je napotilo, da sem začel zbirati gradiva za prirodopisno in zgodovinsko sliko barske kotline, s posebnim ozirom na razne izsuševalne projekte od najstarejših časov do današnjega dne. Materijal pa mi je pod peresom toliko narastel, da zamorem tu priobčiti samo skromno prirodopisno črtico ljubljanskega barjži. Le včasih sem vpletel nekatere zgodo¬ vinske podatke. Vsled tesnega prostora sem moral izpustiti dokaj vrlo zanimivih podrobnostij in risati samo glavne poteze. 2 Dr. E. Birnbaum und Dr. K. Birnbaum: DieTorf-Industrie und die Moor- Cultur. Braunschweig 1880. Spis, ki ga je poseben navod zdelal o prihodnjem izboljševanji Ljubljan¬ skega močvirja. V Ljubljani 1880. Založil gl. močvirski odbor. J. pl. Podhagsky: Tehnično poročilo o izsuševanji Ljubljanskega močvirja. V Ljubljani 1882. Poročila ces. kr. kmetijske družbe v Ljubljani. Poročila kupčijske in obrtnijske zbornice v Ljubljani. Arhiv ces. kr. kmetijske družbe v Ljubljani. Arhiv glavnega odbora za obdelovanje močvirja v Ljubljani. O barskem teritoriji. Na jugu in jugozahodu ljubljanskega mesta se širi velika aluvijalna ravan — ljubljansko barje (mah, močvirje*), najrazhodnejše rupno ležišče naše monarhije. Na periferiji ga obdaja nepretrgan rob premnogih hribov in gora, samo pri Ljubljani je ta natorni zid porušen, in barska kotlina se druži s sosedno' savsko latvico, ki sega na severo-vzhodni strani do glavnega mesta. Pogorja krog barske kotline prištevamo raznim geologijskim dobam. Od Golovca do Zegnanega Studenca so skriljevci zgradili rob, potem pa se začenja triasna formacija z Guttensteinskim vapnencem; le tam pa tam sto¬ pajo ozki jeziki Werfenskih skladov do kotline. Blizo Studenca se pokažejo Hallstattske plasti, včasih pretrgane z Rabeljskimi, ter nehajo v sredi med Pakim in Borovnico. Na obeh straneh Borovnice tvori zopet Guttensteinski vapnenec gorska rebra, blizo Dola pa vnovič ožive Hallstattske plasti, ki segajo potem do ceste na Logatec (samo pri izviru Ljubljanice vidimo Rabeljske sklade). Na severni strani ceste je meja kotline od vapnencev kredine formacije, a uže pri Vrhniki pridejo na dan zopet Rabeljske plasti, ki se pa brž umaknejo Hallstattskim ob Tržaški cesti. Blizo Loga ponove se še jedenkrat Werfenski skladi, potem pa gospodujejo do mesta samo pre¬ mogovi skriljevci, ki so tudi Rožnik zgradiTiT ' " Iz barske kotline se dviga več hribov, ki kakor otoki iz morja strle kvišku. Nekateri so od Werfenskih skriljevcev (n. pr. Plešivica in Germez), drugi pa od Hallstattskih skladov (n. pr. Babna Gorica, Bevke, Kostanje¬ vica** i. dr.). Ljubljanica se pretaka po vsem barji in deli kotlino v dva dela, v južno ali ižansko in v severno ali brezoviško stran. Ljubljanica meri od Vrhniškega mosta do izliva Gruberjevega kanala 20 600 m ; na vsej tej poti ima samo O‘40 m strmca. Ona je glavni recipijent, v katerega se iztekajo vsi drugi stranski pritoki iz barja. Nič manj nego 52 studencev in potokov izvira na podnožji barskega roba in vali svoje vodovje v Ljubljanico; poleg teh je na barji skopanih dokaj izsuševalnih kanalov, ki v jako različnih mereh segajo do glavnih strug. Ljubljanica sprejema va-se na desnem bregu potoke: Ižico, Borovnišico in Bistro, na levem pa: Gradaščico, Mali Graben in Tujnico. Važnejši kanali na desnem bregu so: Podpeški, Jezerski kanal, Dolgi Graben, Sent Janžev, Tomišeljski, Čurnov, Zidarjev kanal, Farjevec, * Ime «barje» beremo uže v starih listinah. Sedaj ga rabijo bolj na ižanski strani, izraz «mah» pa je običajnejši na levem bregu Ljubljanice. «Močvirje» govori sploh narod po deželi. ** Kostanjevica ima na slemenu globoko dolino, v kateri se tudi nahaja precej razhodno barje. o Priprošca, zgornji in spodnji Goljevec; na levem bregu: Cornov, Brezoviški kanal, Droben tinka, Luko viški, Goriški, Dragomerski, Loški, Bevski in Zorniški kanal. Čeravno je barski okraj precej dobro omejen, vendar še danes na¬ tanko ne znamo, kolika je površina njegovej kotlini. Deželni zakonik z dne 25. oktobra 1880 ima sicer izkaz vseh barskih parcel, a pozneje se je po¬ kazalo, da so nekateri kosi izpuščeni, drugi pa vpisani, če tudi niso na barskem teritoriji. Starejši viri (Gruber, grof Fr. Ilohcmvart, Podkrajšek, G. Thennius, Guttmann) cenijo površino ljubljanskega barja povprečno na kacih 17500, ha, najnovejši, po imenovanem izkazu deželnega zakonika po¬ pravljeni računi pa na 15 700 ha. Na barskem okraji ima 32 katastralnih občin svoja posestva. Svet njegov delimo v naslednje vrste: 1. ) 1500 ha rodovitne zemlje, ki o povodnji nikdar ne pride pod vodo, pa je vendar na nekaterih krajih zamlakužena; 2. ) 4500 ha rodovitne zemlje, katero za časa povodnji voda pokrije; 3. ) 3000 ha barja, ki je zamlakuženo in ima jako nizko spodnjo plast; zato ga ne bode moč izsušiti in obdržalo bode tudi v prihodnje svoj prvotni značaj; 4. ) 7200 ha barja, na katere pride povodenj; ko bi se tu požgala in odstranila rupa, bi nastalo rodovitno polje. Povprečno absolutno višino kotline nam v premnogih slučajih kažejo priloženi prorezi barske latvice. Posnel sem jih po originalnem delu j. pl. Podhaskega, kije napravil najnovejši načrt za izsušenje ljubljanskega močvirja.* Mere originalnih profilov sem za polovico zmanjšal. Na strani vsakega proreza stoje dotične višinske kvote, ki nam povedo, kako se barska ravan na mnogobrojne načine dviga in niža. Natančno znanje verti¬ kalne razredbe je še le omogočilo, napraviti podroben projekt o izsušenji barske latvice.** Barska kotlina nekdaj in sedaj. Barska latvica je v teku raznih dob zelo spreminjala svoje lice. Verjetno je, da nekdaj ni bil njen rob pri Ljubljani pretrgan in da je vso kotlino pokrivala stoječa voda. Kjer danes veter ziblje šibke bilke sočnih travnikov in maje zlato klasje, pljuskali so v tistih davnih dneh valovi širnega jezera. V tem mnenji nas podpirajo redni sedimenti spodnih barskih plastij s svo¬ jimi mnogobrojnimi lupinarji, ki so padali na dno jezera ter se konečno nagromadili v debelo plast, pomanjkanje prodovja. in gramoza, kakoršnega je navalilo burno vodovje diluvijalne dobe po sosednem savskem polji do vrat ljubljanskega mesta — in konečno »stavbe na koleh* (sedaj od naroda »mostišča* imenovane), oni velevažni sledovi starodavnikov naših, ki so v plitva jezera zabijali kole, nanje pa si postavljali svoje borne koče in domove. * Pri tej priliki se toplo zahvaljujem gosp. predsedniku močvirskega odbora, dež. blag. kontrolorju Fr. Trtniku, ki mi je drage volje prepustil v porabo .arhiv odbora za obdelo¬ vanje barji. ** Poleg ljubljanskega barji imamo na Kranjskem še dve drugi, veliko manjši, ki ležite na gorskem slemenu planine Ribšice blizo Blejskega Jezera. Tudi v nekaterih sedlih na Golovci in Rožniku napravljajo šotni mahovi tvore, ki so podobni malemu barju. 1* 4 Stavbe na koleh je našel posestnik g. M. Peruzzi 1 . 1875. Ob cesti na Zonek, nekako sredi pota med Germezom in Studencem (glej skico bar¬ skega okraja), so zadeli pri kopanji jarka na prve kole. Zabiti so bili v tako zvano polžarico in moleli v barsko blato. Tu pa je tičalo obilo ostankov od lesa, oglja, rastlin, živalskih kostij, lončenih črepin in obdelanega orodja od kamna in kosti (kulturna plast). Blato je krila rupa, 1 ‘5—1 - 8 m debela. Muzejalni kustos C. Deschmann je potem pričel sistematično izkopavati najdene stavbe na koleh; kmalo so odkrili cel gozd kolov (nad 3500), ki so stali jako na gostem (3—4 v jednem m\, koli so bili hrastovi, brestovi, jesenovi, trepetlikovi, topolovi, jelševi in bukovi; smerekovih in borovih so našli prav malo. Navadno so bili vsi tako trohneli in prepereli, da jih je bilo moč rezati z motiko; na zraku so kmalo razpadli. L. 1876. in 1877. so pod spretnim vodstvom muzejalnega kustosa nadaljevali izkopavanje in pri¬ redili ogromno materijala na dan; sedaj si lahko v duhu napravimo megleno sliko o kulturnem stanji tedanjega prebivalca, ki si je gradil svoj dom nad zelenimi valovi. Obila množica znanih živalskih kostij nam priča, da si je redil uže domače živali, poleg tega pa je bil tudi lovec in ribič. Ostanki goveda, ovce, koze in psa se čestokrat nahajajo, zraven njih pa leže kosti jelena, srne, losa (Cenms alces), divjega in šotnega prešiča (Sus palu- stris), kosi orjaškega ohrodja pravola (Bos primigenius), tura (Bos bison) in bobrove kosti.* Ptičjih ostankov je malo, več pa ribjih. Ti nam svedočijo, da so Sta¬ novniki na mostiščih lovili some, ščuke in velike krape. Valove so rezali z jednodrevnimi čolni, kakor kaže najden eksemplar. Rastlinske hrane tudi niso zaničevali. Lešnike, drenulje, maline, medvedove hruške (gloginje) in povodne orehe ali raške** (Trapa natans) so našli v kulturni plasti. O žitu pa ni bilo nikakega sledu. Zelo zanimivi so ostanki orodja in pohištva. Orodje je večinoma od jelenove kosti in kaj mnogovrstno (kladiva, sekire, igle, bodalca). Kame- nenega orodja je prilično malo; najdene sekire, kladiva, sulice, nožki, žage, brusi in nakovala so izklesana od raznega gradiva (nefrit, zelenjak, temni serpentin, kresilnik in peščenec). Tudi nekaj lesenih in bronastih izdelkov je krila kulturna plast. Posebno lepa pa je lončena posoda, ki se v pre¬ mnogih oblikah in velikostih nahaja med koli. Čuditi se moramo njeni često¬ krat plemeniti obliki in bogati ornamentiki, s katero je okrašena. Male krogljice od ilovice, prevrtane zobe od medveda, prešiča in jazbeca sma¬ tramo za lišp, ki ga je tedanji prebivalec obešal na svoje telo. O ljubljanskih stavbah na koleh menimo, da jih ni pokončal požar, kakor se je to zgodilo z mnogimi jednakimi zgradbami v švicarskih jezerih. Ker je toliko tvarine nakopičene, je jezerska vas pač dolgo stala. Bronasti ostanki so podobni onim, kakoršne so izdelovali Etruščani za časa rimske republike; morebiti jih je kak krošnjar zanesel v tiho jezersko zavetje — saj so Etruščani takrat daleč na okoli prodajali svoje blago. — Pozneje pa so prebivalci zapustili kole. Jezero je ginilo, vode so našle odtek pri Ljubljani in na raznih mestih mlakužnega, za vodo neprodirnega dna se je * Losa, tura in bobra v historični dobi ni več na Kranjskem. Na tura spominja grad « Turjak ». ** Rašek menda ne raste več na Kranjskem. V preteklem stoletji so ga še sadili menihi zatiškega samostana v svojih ribnikih. V barji sega izmed vseh rastlinskih ostankov najglobo- keje, celo v polžarico. Rašek ima mnogo moke v sebi; vžiten je surov in kuhan. s zarastel gozd, kar pričajo mnogobrojna debla, ki leže na ilovici ali v blatu. Na ižanski strani prevladuje jelša, na brezoviški pa brst in hrast; dobiva se tudi smereka in rušje ( Pinus Pumiloi). Pri Vnanji Gorici so nedavno za¬ deli na cel brstov gozd. Tudi dobro ohranjeno listje leži tam pa tam pod rupo. Na deblih in v mokroti so bujno pognali mahovi — in podlaga za barje je bila dobljena. Včasih so povodnji preplavile barje in zasule in stisnile naraslo rupo; ko so vode upadle, se je na gramozi ponavljal stari proces. Za časa rimskih cesarjev uže ni bilo več jezera ,* kajti tedaj je bila Ljubljanica od Aemone do Nauportusa plovna reka ( Plinius ). Dobro ohranjena rimska cesta, ki so jo odkrili od Babne Gorice proti Kremenci, leži na stisnjeni rupi — kar potrjuje ravno izrečeno mnenje o poplavljenji starejših rupnih plastij. Kako je bilo poznejše lice ljubljanskega barja, o tem nemarno do Valvasorja nikakega poročila. Slavni kronist prvi piše o barski kotlini, go¬ voreč o njej kakor o stvari, ki je uže od pamtiveka znana. Močvirje je bilo tedaj dober četrt leta pokrito s povodnijo. Ogromna množina moče. ki je tekla z gorskega roba na latvico, se je odtekala samo skozi tesni prorez pri Ljubljani, po jedini stari strugi; ta pa je bila s prodovjem in mestno nesnago vsa zamašena. Če je količkaj deževalo, zastala je voda v Ljubljanici ter se vlila po barji. Ker so bregovi bili višji nego okolica, voda ni mogla več nazaj; smrdeča mlaka je ležala mesece in mesece na latvici in kužila zrak kranjske stolice. Časih pa je množina vode silno na- rastla in preplavila trge in ulice. V letih 1190 , 1537 in 1589 je bila v Ljub¬ ljani tolika povodenj, da so se v čolnih vozili po mestu. Zato lahko raz- umimo, da so se uže zgodaj pečali z izsuševanjem nezdrave in neprijetne okolice. O najstarejšem projektu poroča Valvasor (XI. 674 ). «Anno 1554 im Heumonat» sta napravila dva laška mojstra (zween erfahrne Bau- und Rohrenmeister) načrt, kako bi se izsušil mah («Gemoss»). To sta bila «Stephan de Grandi von Bolognien und Niclas Vendaholo von Mantua». Pozneje je bivši deželni pisar Wolffgangus Marckowitsch utemeljil podroben projekt (in funffzehen Articuln begriffen und zu Papier gebracht). Kronist tudi obširno in resno govori o raznih pravljicah, s kate¬ rimi je ljudska domišljija oživila nepristopno kotlino (povodnji možl). — Zorn pl. Mildenheim je prvi v istini pričel umno izsuševanje (1. 1762 ). Z velikanskim naporom so skopali nov vodotoč, Gruberjev kanal** — in od tedaj je bila odločena usoda barske kotline. Vode so takoj upadle (v Ižici in Borovnišici za 30—60 cm) in sočni travniki so jeli zeleneti. Do tistega časa je bila skoraj vsa kotlina še v prvotnem, divjem stanji. Do 1 m na debelo je bila porastena s šotnimi mahovi in večinoma nepristopna. Samo lovci so se upali na barje; imeli so tedaj pač zlate čase! Mnogoštevilne jate raznih povodnic in močvirnic so gnezdile na kotlini; razne vrste so latvico obiskovale o selitvi, nekatere pa je slučaj zanesel časih na barje. Dandanes je to bogastvo zginilo; lovec pobira le skromne ostanke nekdanje obilnosti. Tam pa tam se še nahaja: Mali ponirek ( Podiceps minor), veliki po¬ nirek (P. cristatus), na redke čase kak labud in nesit (Pelecanus orocrotalus), posavec (Mergus merganser), posavščica ali belič (M. albellus), razne race, n. pr. črnica ali rujavka (Anas Marila ), žlicarica (A. clypeata), zvončak (A. Clan- * Mommsen trdi, da so Strabonove tpaludes Lugeae » ljubljansko barje, čemur pa A. Dimitz ugovarja. (Gescliichte Krains I. B. 29.) ** Gruberjev kanal so otvorili dne 25. nov. 1780. Veljal je 2l98og'l8 gold. Strel z ljubljanskega gradu je meščanom naznanil veselo novico, da se je voda prvič vdrla po novi strugi. 6 gula), dolgorepka (A. acuta), velika raca (A. boschas), žvižgavka (A. Penelope), drdravček ali krepeljica (A. querquedula), mala raca ali krehljec (A. crecca), prilivka (Oedicnemus crepitans), prosenka (Charadrius pluvialis), liska (Fulica atra), capovoznik (Rallus aquaticus), kosec (Crex pratensis), mokož (Gallinula chloropus), mokožka (G.porzana), razne sljuke, n. pr. kljunač (Scolopax rusti- cola, kozica (S. gallinago), čoketa (S. maior), grbež ali pukljež (S. gallinula), dular (Tringa canutus), škurh (Numenius arquatus), priba (Vanellus cristatus), siva čaplja ali sivi «rangar» (Ardea cinerea), rujava čaplja (A.purpurea), bela čaplja (A. alba), ponočni vran (A. nycticorax), plevica (J. falcinellus), žrjav (Gnus cinerea), glasovite cipe (Anthus pratensis) — i. t. d. Pri lovu pa je bilo treba veliko previdnosti in spretnosti. Časih se je noga pogreznila in možje so morali drug druzega vleči iz grezl in blata. Pri vsakem koraku se je površje treslo. Po starem lovskem pravilu nista smela lovec in pes ob jednem stopati; ko je pes obstal, se je lovec pre¬ maknil in narobe. Posebno nevarna pa so bila okna ali vretja (See- fenster). Tako so nazivljali vodoshrambe, ki so bile časih odprte, časih pa goljufivo pokrite s tenko skorjo mahov in šašov. Gorje samotnemu člo¬ veku, ki je zašel tja! Zginil je brez sledu v oknu. Se potem, ko je izsušenje uže dokaj napredovalo, so delavci na polji čestokrat zadeli na pokrita okna. Potisnili so žrd skozi debelo skorjo, a malokdaj so prišli do dna. Znana vretja so bila pri Laverci,* pri Loki, Plešivici, Kostanjevici, pri Bevkah in dr.** Z napredovanjem izsušenja se je barsko lice naglo spre¬ minjalo. Veliki potoki, ki so bili svoje dni celo plovni (Ložica), so zgubili vodo; jarki, po katerih so nekdaj z ladijami vozili seno in blago domov, so se posušili. Travnik za travnikom je nastajal, in 1. 1829. so prvič sejali žito na barji. Takrat so tudi dovršili cesto na Zonek. Cela mreža cest in potov je jela križati kotlino. Rupna plast se je vidno sesedala in poniže¬ vala (na nekaterih mestih celo za 6 ml), vode so odtekale, ž njimi pa je vedno bolj in bolj ginila podlaga za obstanek mahu. Pridno ljudstvo si je zgradilo domove na latvici in nadaljevalo boj proti mokremu elementu. Le na malem delu kotline se je ohranilo prvotno stanje, a tudi tukaj se ne nahajajo več oni ugodni pogoji za bujni razvoj barskih mahov in rupe, kakor nekdaj. Lehko tedaj rečemo, da je v obče dolgo uže ponehalo tvorjenje ljubljanskega barja. O barskih plasteh. V barski kotlini leže vznasad raznovrstne plasti, vendar vertikalna razredba ni povsodi jednaka. Divje barje, katerega še ni kopala motika in rezal ratarjev plug, sestoji navadno iz naslednjih plastij: 1 .) Vrhovna, rumeno sivkasta plast. Tvorijo jo šotni mahovi (Sphagnum) in mnogolasi (Polptrichum), poleg teh pa malobrojne vrste onih rastlin, ki dajo barju njegov značaj. Posebno radi se naselijo: Carex, Eriophorum, Calluna, Andromeda, Rhynchospora, Vaccinium, Scheuchzeria, Meny- anthes i. dr.; nad njimi pa se na raznih mestih dvigajo bele breze, jelše, pritlikovi gozdni bori ali borovci, krhljike i. t. d. * Veliko okno med Laverco in Germezom, kjer je bilo prejšnje čase posebno veliko povodnih ptic, je izsušil Skofeljski kanal. ** Gl. Hohenwartovo karto ljubljanskega barjh leta 1780. 7 2 . ) Rupna plast. Površna odeja polagoma prehaja v rupo ali šoto. V tej zapazimo premnogo dolgih in suhih vlaken raznih mahov, šašov in ostalih prebivalcev na prabarji. Korenine in bilke segajo časih do I m nazdol in so na neštevilne načine spolstne in zmešane. Plast, ki jo tvorijo, zovejo barjani žimnico (Fasertorf). 3. ) Žimnica leži tam pa tam na gostejši jednoličnejši rupi, v kateri so vlakna deloma uže zginila ter se kemično bolj razkrojila, nego v žimnici. Ta plast se imenuje blatna rupa (Specktorf); daje nam najboljše gradivo za kurjavo. Debela je 1—2 m. 4. ) Blatne rupe ne nahajamo povsodi. Časih jo nadomestuje bolj luknjičava, gobi podobna rupa z imenom cunj ari ca. 5. ) Pod rupo se širi blato (Moorerde). Na nekaterih krajih leži rupa takoj na ilovici; debelost blata je sploh jako različna. 6. ) Blato počiva na ilovnati podlagi, ki ne propušča vode. Ta plast je od belkaste, sivkaste ali rumenkaste brne [sivka, Tegel) ter ima na ne¬ katerih krajih vtrošenih neštevilno sladkovodnih konhilij. Zato ji narod pravi polžarica. Lepo je sesedena n. pr. med Kušlanovim Gradom in No¬ tranjo Gorico, med Ljubljano in Babno Gorico. V njej leže okamenele lupine od: Planobis marginatus DrapPl. hispidus Drap., Lymnaeus vulgaris Pfeiff., Valvata piscinalis Lam., Paludina impura Drap. — vrste, ki še dan danes pogostoma žive po srednji Evropi in tudi še na ljubljanskem barji.* Ko poneha polžarica, se začne bela glina; njej še niso prišli do dna. Spodnja ilovnata plast pa ne leži horizontalno, temveč valovito se raz¬ prostira od gorskega roba do roba. Časih je mnogo metrov pod rupo, časih pa se pokaže celo na dan, posebno ob gorskih rebrih. V tem oziru so jako zanimiva preiskovanja, ki jih je dal napraviti glavni odbor za iz- sušenje ljubljanskega barja. Da bi spoznali lego spodnje plasti, navrtali so izvedenci barje 749krat. Na podlagi teh poskusov so potem narisali lego spodnje plasti. Priložene slike kažejo rezultat vrtanja v sedmih počeznih profilih. Mer vsakega proreza lahko čitatelj poišče v šematični skici bar¬ skega teritorija; preme, potegnene od ssz proti jjv povedo mer in številko dotičnega pročrta. Profili so tudi zato važni, ker po njih spoznamo abso¬ lutno višino vodotokov, spodnje plasti in debelost rupe na dotičnih krajih. Ko so gradili južno železnico čez barje, so tudi preiskovali svet, da bi se poučili o temelji, ki bode nosil prihodnji železniški nasip. Naredili so med Notranjo Gorico in Žalostno Goro 14 vrtanj. Pridjana slika kaže do- tični prorez med obema hriboma; dolg je 2367;«. Pod povprečno, 2 m debelo rupo se začne namočena, polutekoča plast ilovice [brna, Letten), ki je * Sedanji barski lupinarji so (glej: System. Verzeichnis der Land- und Siisswasser- Conchylien Krains von Heinr. Hauffen. Zweites Jahresheft des Vereines des krain. Landes- museums, Laibach 1858.): Helix bidentata Gmel., H. hispida Pfeiff., H.sericea Drap., H.fruticum Drap., H. nitida Miill., lucida Drap., H. pygmaea Drap., Bulimus nitens Kok., Pupa minutissima Hart., Vertigo pygmaea Drap., V. sexdentata Pfeiff., septerndenta Fer., Succinea amphibia Drap., S. Pfeifferi RossmS. oblonga Fer., Limnaeus palustris Miill., L. Fuscus Pfeiff., L. corneus Ziegl., L. ovatus Drap., L. vulgaris Pfeiff., Planorbis marginatus Drap., P. contortus Miill., P. albus Pfeiff., P. spirorbis Miill., P. vortex, P. septemgyratus Ziegl., nitidus Pfeiff., intermedius Drap., leucostomus Michaud., Paludina vivipara Drap., Lythoclyptus fuscus Ziegl., Valvata crista Miill., V. piscinalis Fer. (pri Studencu, a pač tudi na barji), Neritina fluviatilis Miill., Melanopsis acicu- laris Fer., M. acicutella Ziegl., M. cornea Fer., M. Esperi Fer., Melania Holandri Fer., Cicles rivicola Leach., C. caliculata Drap., Pisidium obliquum Pfeiff., Uniš amnicus Ziegl., U. fusculus Ziegl, U. graniger Ziegl., Anodonta piscinalis Nils., A. cygnea Lam., A. cellensis Pfeiff., A. ana- tina Drap. 8 vapnenčeva in z drobnim peskom pomešana; v kislinah vzkipi. Kakih 12 m globoko prehaja brna v bolj trdo in manj peščeno sivico, katera v kislinah ne vzkipi. Pod obema plastema leži zopet drobnozrni pesek, ki je zvezan z rumeno-rujavo ilovico in v kislinah vzkipi. Povprečno je ta plast 12 m debela ter počiva na sivici brez peska. Pod to so našli vnovič trdni kompaktni pesek, zvezan z ilovico, pod njim pa jako gosto, gnetno sivico ali ilovico modrikasto sive barve. Najglobokejša luknja je segala 55 m glo¬ boko, a ni še zadela do strmega rebra vapnenčeve Žalostne Gore. V dveh globinah so konstatovali stisnene rupne plasti. O blatu nam pročrt južne železnice nič ne poroča. Morebiti na onem kraji ni blata, ali pa se tehniki niso nanj ozirali, ker so iskali le spodnjo plast in temelj za nasip. Preiskava različne rupe (lahke, srednje in težke) je dala naslednji rezultat: Rupa Množina vode in pepela v rupi nas poučuje o njeni vrednosti kot gorivo. Rupa ljubljanskega barja nima ravno malo pepela, a vendar jo moramo šteti med rupe boljše kakovosti, kajti nekatera avstrijska in nemška barja imajo v svoji rupi celo do 50% pepela; tedaj seveda ne dajo kot gorivo nikake koristi. Ako odštejemo pepel, dobimo organske sestavine. Suha, čista in brez- pepelna rupa hrani povprečno: 6o°/ 0 ogljika, 6% vodika, 34% kisika — ali pa če je ves kisik z vodikom zvezan — 60% ogljika, 2 °/ 0 vodika, 38 °/ 0 kemično zvezane vode. Rupa, kije samo na zraku posušena, ima brez pepela še kakih 25% mokrote in 45 °/ 0 ogljika, I ■ 5 % vodika, 28 °/o kemično zvezane vode. Blato ima po analizi prof. M os er j e vi (k. k. landw. chem. Versuch- station in Wien) naslednje sestavine: * Navidezna specifična teža je teža rupe v svežem stanji, z vsemi zračnimi luknjicami vred; prava specifična teža pa pove težo same rupne tvarine. 9 Higroskopična voda .... 6 • 83 organska tvarina in kemično zvezana voda. ... 37-72 glinica. 15-33 železov oksid. 3'35 vapno.. 1 -95 magnezija. 1 - 68 kalij. i'S4 natron. 0-83 kremikova kislina. 30-66 žveplena kislina. 0-15 ogljikova kislina. o'22 fosforova kislina. 0-04 Skupaj ... 100-30 Razkroj nam kaže, da je blato ilovica, ki hrani v sebi dokaj kremi- kove kisline in razkrojene rupne sestavine. Zato ga smemo primerjati z bituminoznimi skriljevci. Skorej 1 / 3 blatne zračnosuhe mase sestoji iz rupnih tvarin. Suha destilacija daje poleg alkalične (tedaj amonijakalične) katranove vode nek lahkotekoč katran, ki bi se zamogel porabiti v izdelovanje sve¬ tilnega olja; katranovo vodo pa lahko razkrojimo v amonijak, ocetno kislino in lesni cvet. A to ima le teoretično zanimivost, kajti praktična pridobitev opisanih tvarin iz blata bi se nikakor ne splačevala. Tudi ko bi hoteli blato uporabljevati v keramične izdelke, ali ga pa mešati z vapnenčevim prahom, da bi sestavljali iz njega portlandski cement, bi stroški ne stali v nikakem razmerji z rezultatom. V obeh slučajih bi najprvo morali odstraniti organsko tvarino. Zato bi porabili sila veliko goriva, blato pa bi v vročini morebiti celo zgubilo svojo sposobnost za omenjene svrhe. Fabrikacija portlandskega cementa zahteva tudi tempera¬ turo, kakoršne bi z ljubljansko luknjičavo rupo nikdar doseči ne mogli. V tehničnem oziru nema tedaj blato nikakega pomena, a tem večjo važ¬ nost mu pripisujejo v gospodarstvenem. Ako ga namreč zmešamo s spodnjo plastjo, dobimo prerodovitno zemljo. Vsi projekti o zboljšanji in iz¬ suševanji ljubljanskega močvirja poudarjajo to ugodno svojstvo barskega blata. Pod blatom ležeča ilovnata plast nosi barje in je bila vzrok, da se je kotlina zamlakužila. Ilovica je za vodo neprodirna in zato je morala voda zastajati. Ilovica ima naslednje sestavine (po analizi dr. Fr. Ullikovi): Poleg teh sestavin jako malo mangana in litija. IO Čudno je, da je sestava barske ilovice tako različna od blata. V po¬ slednjem ni skorej nič ogljikovo-kislega vapna, ilovica pa ga ima od 5° do 6o"/u- Nekateri upajo, da bi se iz spodnje plasti dalo izdelovati hidrav¬ lično vapno. Ker se pa vendar surovi materijal za portlandski cement deloma razločuje od naše ilovice, trebalo bi še novih preiskav in poskusov, predno zamore ta trditev neovrgljivo obveljati. Pomniti tudi moramo, da zahteva fabrikacija portlandskega cementa sila veliko vročino. Zato bi šote sploh ne mogli porabiti v dotičnih tovarnah; njen ogenj ima premalo topline. S tem bi pa zginil jeden glavnih pogojev za cvetoči obstanek nove industrije. O postanku barja in rupe. O postanku barij imamo razne hipoteze* Ako se oziramo na razmere ljubljanskega močvirja, si zamoremo njegov postanek razlagati na naslednji način. Barje počiva na ilovnati podlagi, ki so jo pač donesle povodnji, časih iz daljnih krajev, časih pa z bližnjih gorskih reber, katerim so se hribine kemijsko razkrajale. Ilovnata zemlja ne propušča vode; zato je na¬ ravno, da je v barski kotlini moča uže od nekdaj zastajala. Ker mokrota nikdar ni vsahnila, jele so povodne rastline poganjati in se bujno razvijati. Poleg njih so se morebiti uže tedaj širili na raznih krajih gozdovi in grmi¬ čevja. Mnogoštevilna drevesna debla leže pokopana v glini in pričajo še dandanes o nekdanjih gozdih. Obilna moča in morebiti tudi gnijoča debla so pospeševala rast šotnih mahov in mnogolasov. Sphagni in hypni so jeli kriti vlažna tla in preperelo drevje — močvirje se je pričelo. Šotni mahovi in mnogolasi žive v velikih družbah. Obe vrsti zamorete vpijati ogromne množine vode. Preiskave so pokazale, da je kosmič šotnega mahu posrkal v dveh urah šestnajstkrat toliko vode, kakor je poprej tehtal. Za časa suhega vremena je pa dal v 36 urah samo jedno tretinjo popite mokrote od sebe. Na vlažnem zraku kosmič prav nič ni izhlapeval; potegnil je celo va-se novih vodenih hlapov, tako da je bil z vodo nasičen kakor goba, ki jo vržemo v vodo. Ravno na ta način so delovali sphagni na barji. Pili so vodo iz zraka, srkali roso in se polnili z deževnico. Vsa vegetacija je bila z vodo nasičena; šotni mahovi so dobivali vedno novih ugodnih po¬ gojev za hitri in brstni razvoj, v okolici pa je bilo vedno več moče pri¬ vezane. V lužah so našle kali raznih alg najlepše domovje, poleg njih pa razne barske rastline, n. pr. Sparganium, Callitriche, Acorus, Calla, Nymphaea itd. Kmalo je bogata močvirska vegetacija krila latvico. Prvotni zarod pa je v jeseni deloma zamrl; obležal je na svojem mestu in jel gniti. Tako so tla še ugodnejša postajala za hitro rast. Flora se je množila leto za letom. Šotni mahovi so se šopirili v poprej nepoznanem številu na kotlini, trave (šaši!) so jele dvigati svoje bilke; celo grmičevje in drevje je poganjalo na * Glede na tvorenje močvirja, na njegovo vegetacijo in njegove poznejše fizikalno-kemične razmere razločujemo: 1.) Visoko močvirje, tudi barje zvano (Hochmoore, Fenne, Filze). Na sredi je rupa najstarejša in višja nego ob robu; šotni mahovi so posebno brstno razviti, poleg njih pa v res niče fCalluna, Andromeda, VacciniumJ. Barske vode imajo malo vapnenca. 2.).Trav¬ niško močvirje, nizko močvirje ali blato (Wiesenmoore, Grunlandsmoore, Moser). Tvori se v bližini tekočih ali stoječih vodoshramb. Hypni in kisle trave krijejo površje. Na vapnenci zelo bogata voda napaja blato. 3.) Mešano močvirje (Mischlingsmoore), ki je deloma barje, deloma blato. Sredi nizkega močvirja se dvigajo otoci pravega barji. Tej vrsti prištevamo sedanje ljubljansko barjč. dobro pognojeni zemlji. Ko se je približal mrzli letni čas, je večinoma po¬ ginila cvetoča cvetana; rastline so padle na tla in voda jih je pokrila. Zrak vsled tega ni mogel do njih in ker ni bilo kisika, mrtva trupla niso mogla gniti. Začel se je počasni kemijski razkroj, ki ga zovemo oglje- nitev. Spomladi pa so pognale nove kali, novi vršiči so se vzdignili nad vodo, in kmalo je bila kotlina v novem cvetu. Jeseni se je zopet ponavljal stari proces: mlada generacija je odmrla in se potopila ter se vlegla vrh svojih prednikov k dolgemu počitku .... Tako se je mlaka polnila z ma- hovjem in drugimi rastlinami; nasad za nasadom se je sesedal — ogljenil — nastala je rupa ali šota. V spodnjih plasteh se je razkroj najdalje vršil, zategadelj je pa rupa na onem kraji tudi temnejša in gostejša nego proti vrhu; približuje se več ali manj rujavemu premogu. Tvorjenje rupne plasti zamoremo še dandanes opazovati na onih mestih, kjer krije tenka skorija šotnih mahov barska okna ali mokro blatno grez. Na sphagnih se naselijo razne barske cvetke: Carex, Scheuchzeria, Menyanthes, Drosera itd.; da se skorja bolje utrdi, pomagata posebno Eriophorum vagi- natum in Rhynchospora. Gosti njihovi kosmiči napravljajo krtinam podobne otočce sredi tenkega plašča šotnih mahov. Pridružijo se tudi Vaccinium Oxycoccus, Androjneda polifolia in posebno Calluna vulgaris. Otoki postajejo vedno večji, konečno se približajo drug drugemu in slabotna skorja ma- hovja dobi trdno pokrivalo. Sedaj poženo na vrhu pritlikovi borovci, breze, krhljike, itd. in barje pokaže svoj navadni značaj. Mnogobrojne preiskave so nas poučile, da se rastline začno takoj raz¬ krajati, ko jih voda pokrije in od zraka odloči. Najmlajše rupne plasti, ki leže takoj pod živim površjem, kažejo uže drugačno kemijsko sostavo, nego sveže rastline. Vodika imajo namreč manj, ogljika pa (relativno) več. Zato sklepamo, da je posledica kemijskega razkroja pod vodo nek ogljikov vodik (najbrže barski plin ali methan = CH } ) in H 3 Jj Ati Ant J O +■ a zya Ije Kilam. Jftcdjju lasi fi loricaj} ita/iictvljen sveč j rit/ict /? is a / Puii Jim 7 *rpmw/m rfMiMmimm/mm/mrm -®W r ' Km Km -Prorez te z/. JZ. VjO Tfifal .Judi haJ Am oj+sv 1 /x*,A m /jO+ifi ZProrez štev. JZ. Fr v rez štev. ~\/R C«*!/*) 1 7 t S « 3 2 / 190 t 9