~ ; .oc -
ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 11. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. brez pošte.
čislo 39. v torek 27. septembra 1853. II. tečaj.
Tonček v soli.
Oče. Skoraj boš znal, moj Tonček! že sam brati, kar drugote-čajarji v svoje pismarice pišejo. Poglej Nečekovo pismarico, boš že skoraj vse pismenke poznal; poslušaj, bom ti bral, kar je Neček napisal:
Igraš rad, delati pa nočeš! — Jesti ne tirjaj, Se delal nisi! — Kar sim na svetu, še nisim od te prikazni čudnejšega vidil!—Lepa zora! oh, še lepši zlato sonce! — Milo je solze točila na gomili svoje ljube, drage matere! — Ne vzemite mi za zlo, da vas nadlegujem! Od daleč je majhen, pri blizi pa velik! — Pri Bogu je
vse mogoče.
Tonč. Vam čez ramo sem tudi jaz v pismarico kukal, in res vse male pismenke sem poznal.
Oče. To je priča, da so vaš g. učitel pravi mojster, ki znajo pervence dobro podučevati. Da bi se vsi učitelji tako obnašali, kedar svoje pervence učijo pismenke poznovati! Ze to mi je serčno dopadlo, da niso koj pervi dan začeli s mertvimi pismenkami; te-muč 3—4 perve tedne so se s pervenci prijazno pogovarjali, jim bi rekel jezik rešeli, plošice podali in jih tudi čerte narejati učili. To je bilo kratkočasno, s tim so dobili otročiči kaj veselja do šole! — Drugič je bilo to modro in imenitno, da so pri uku počasi naprej stopali, le edno samo pismenko so vam pokazali. Potem so vsako tihnico s vsako glasnico vezali — narprej so tihnico postavili pred glasnico postavim: mi, mu, [itd. po nemško se to pravi: „Anlaut", po slovensko bi se to moglo imenovati „natih-nica", in so to tako dolgo gnali, da so vsi pervenci tihnico s glasnico hitro in gladko znali izgovarjati. Sedaj so začeli tudi tih-
nico za glasnico postavljati, postavim: ir, ar, or itd. po nemško je to „Auslaut" po slovensko „zalihnica". Se le potlej, ko so ucenci znali vsako novo natihnico in zatihnico urno izrekovati in tudi poprejšne gladko ponavljati, so g. učitel še le spet novo tihnico učili. — Niso od nobene tihnice glasa sami učencom povedali, temuč so le otroke napeljevali, tihnice iz znanih besed iskati in najti. — Tudi to je neobhodno potrebno bilo , da so po-navljavce (monitoren, Musterscluiler) izvolili, kteri so se med tim, daso g. učitel učence višjih oddelkov učili, s pervenci pečali. Kakor sem vidil, so tvoj učitel, ljubi moj Tonček! za ponavljavca vselej vzeli kakega pridnega učenca višjega razreda; alj to ni neobhodno treba, za ponavljavca se more tudi izvoliti kak priden in prebrisan učenec izmed samih pervencov. Glej! tako so tvoj učitel pri začetnem uku se obnašali, zato pa ti tudi vse pismenke tako dobro poznaš, slovke in besede sostavljaš in že clo pišeš. Vsim učiteljem taj glasno povem: od začetka počasi, počasi! —
Alj dosti sem govoril, povej mi ti, kaj ste se dones iz nazornega uka učili.
Tone, Dones so nas peljali k oknu in nam djali: Hišne dele mi že znate imenovati, povej mi ti hitro kak hišni del, ti tudi, še ti. Poglejte sedaj okno, hitro bote vidili, da ima tudi okno svoje dele. Poskusite mi nektere dele imenovati. Pokazali so g. učitel sedaj na ti, sedaj na uni hišni del, kterega ime nismo vedeli, so ga nam g. učitel povedali, tudi to so pristavili, iz česa je nared, kdo ga nareja? Slednič so mene poklicali in ukazali, vse dele okna pokazati in imenovati.
Oče. Pojdiva k oknu, pokaži mi vse dele okna počasi zaporedoma in jih imenuj ?
TonČ. Deli okna so: oboknica, križ, šibra, remica, zatik, okov, pah. To smo ušesa nategnili, ko so nam g. učitel pravili, kako čudno se steklo alj glažovna napravlja! — Potem smo pa spet rajtali.
Oče. Ze vem, kaj ste se dones učili in tudi to že vem, kar se bote jutre in jutreinine učili. Ste se učili petko soštevati in odštevati, kaj ne?
Toni-. Res je; (o je ravno tako šlo, kakor pri dvojki, trojki in čvetirki. Narprej smo narejali čerte na desko in tako petko soštevali. Zatim smo petko odštevali, narprej spet s čertami na deski, slednič smo dobili naloge, da smo jih zrajtali in tako pokazali, da se s petko že znamo dobro obhoditi. Tudi pri petki so kako dvojko, trojko itd. vmes vtaknili, da smo stare že znane reči ponovili.
Oce. Ravno tako se bote prihodnje dni višje števila do deset učili. Do deset morate znati soštevati in odštevati, ko bi rezal. Boš vidil, da bojo g. učitel še le potem vam spet kaj novega pokazali.
Priden si bil dones Tonček! To le imaš nekaj orehov in malo pogače, le se veseli! —
Učiteljski shod v Ribnici 17. Maja 1853.
Ti shod je štel 16 oseb ali udov, namreč: štiri gosp. faj-moštre, šest gospod katehetov in šest učiteljev. Predsednik zbora, častiti gospod dekan Ig. Holzapfe 1 so bli učiteljem liga šolskiga okraja naložili, na sledeče prašanja pismeno odgovoriti: I. Kako bi se otroci pred kletevjo in rotenjam obvarovati dali,
in ako so ie tega navajeni, kako naj bi se odvadili?
Od tiga seje tako le pisalo, in pri shodu tole govorilo: Ne samo odraščeni, 11. p. brezvestni mešetarji pri kaki kupčii, zarobljeni in vinjeni vozači na cestah, neobtesani brodniki na ladjah preklinajo po peklensko; tudi ne samo kak termast togotnik v kme-tejski obleki se prederzne perduševati in rotiti se: temuč mnogokrat slišimo dandanašni tudi take, ki se scer za učene imenitne gospode štejejo, preklinjati, in se še s tim nekako bahati, kakor da bi bil to kak važen šolski predmet, kterega so si v učnih letih pridobili. Zagotoviti še sme, da ga dandanašni že ni stanu, nobene starosti, tudi ne spola, kjer bi kletve slišati ne blo. Ker seje ta gerda pregreha na svetu že povsod raztrosila, tako rekoč podomačila, ni čuda, daje žalibog tudi naša ljuba mladež že znjo oskrunjena. — Da bodo pa saj nedolžni otroci pred to gnjusobno nekeršansko navado obvarovani, naj si po vsi moči prizadevajo dušni pastirji in učeniki, tako le:
1.	Naj gosp. kateheti otroke mnogokrat opmnijo , kako gerd in velik greh da je kletva, in koliko nesreče in škode na svetu porodi; in naj ti poduk prav ginjlivo, pa vselej od ene druge strani ponavljajo. Naj jim pred oči postavijo n. p.: kaj za en velik grehjekletov, kakšina nečast se povsod pričujočimu vsigaved-nimu Bogu skoz taisto dela, kaj za ene strašne kazni je Kristus tistim zažugal, ki se jezajo in kolnejo — kako se kletev sama na sebi strašno glasi, dajo še človek , ki ima količkaj kristjanskiga duha sovraži, in od strahu trepeče, kadar jo slišati mora, — kako se preklinovavec nad vsako stvarjo božjo pregreši, —in kako je marsikteriga neskončno svet in pravičen Bog že na tim svetu z groznimi kaznimi obiskal, — kaj ga pa na unim svetu čaka — Naj bo pri takim poduku tudi učitelj pričujoč, da bo tudi on o priložnosti otroke zopet podučiti, svariti, in v njih sercih nar huji gnjusobo do te pregrehe zbuditi pripomogel.
2.	Ja goli poduki niso zadosti, ker pohujšlivi zgledi drugih večkrat vse podrejo in vničijo, kar je blo v učilnici z trudam so-zidano; zatorej je perva potreba otroke pred pohujšanjem obvarovati, in to na tako vižo:
a)	Naj se učenik sam varuje, kako nespodobno besedo izustiti.
b)	Naj bo on skerben, da tudi med učenci kak preklinovavec ne bode, in ako zasači kteriga, ki se je z kletevjo pregrešil, naj ga posvari, naj ga kaznuje po očetovo.
c)	Pa, kaj, če otroci doma starše, brate, sestre, družino i. t. d. kleti slišijo? Tukaj naj se učitelj po vsi moči prizadeva, da ga bodo taki otroci ljubili, radi vbogali, ga tudi večkrat na domu obiskali, kjer jih naj še posebno v tem podučuje , in priporoči, da naj, kar je mogoče, v miru z domačimi živijo, in k hišnimu miru po celi moči pripomorejo , da naj stariše nikoli ne žalijo, in če so taisti od drugih žaleni. razjezeni, h kletvi pripravljeni, naj se za toliko časa odtegnejo — naj za stariše molijo —Bog zanesi jim, ker ne vedo, kaj delajo! Odraščene, stariše i. t. d. v tem svariti in podučevati imajo pa duhovni posebno priložnost na lečah in v spovednici.
3.	Posebno naj pa katelieti in učitelji otroke vedno k poter-plenji, prizanesljivosti in krotkosti do razžalnikov napeljujejo, in
učijo z besedo in z gledam Odrešenikovo: »Ljubite svoje sovražnike i. t. d. — »Učile se od mene, ker sim iz serca pohleven in ponižen i. t. d. Enake izreke naj ponavljata učitelj in katehet o vsaki pripravni priložnosti, — in gotovo bodo te dober sad obrodile.
4. Je molitev dobro znana pomoč zoper kletev. — Naj bi se v šoli vpeljalo vsaki petik popoldne ob treh v spomin Jesusoviga križanja in njegove britke smerti k navadni molitvi tudi molitvico za spreobernenje preklinovavcov pristaviti, kakor je tudi Kristus na križu v smertnih britkostih za svoje sovražnike in za tiste molil, ki so ga pod križam kleli. — Naj bi se tale molitvica prav z pobožnostjo opravila:
»Jezus, ki si na križu v smertnih težavah svojim sovražni-kam odpustil, in zanje molil, daj tudi nam gnado, da bomo tudi mi vsim sovražnikam odpustili in tebe z kletevjo nikoli ne žalili, ki živiš in kraljuješ od vekomej do vekomej." Amen.
Kako bi se pa otroci, ki so se te pregrehe že navadili, nje odvaditi dali?
To je pa za učitelja in kateheta še veliko veči in težji reč; zakaj ložej se najdejo kristjani, ki niso nikoli kleli, kakor spreo-bernjeni preklinovavci. — Oh le preveč je dandanašni očitnih oznanovavcov in učenikov te pregrehe! — Skoraj nidruzigapripomočka otroke kletve odvaditi, kakor z čutlivimi telesnimi kaznimi; vender za pervi pregrešek, naj bi se otroku dalo za kazen se kake podučljive izreke, povesti, zglede i. t, d. zglave naučiti ali prepisati, ali naj se mu post naloži.
Neko učenko, ki se je bla kletve navadila, so gosp. katehet z tim odvadili, da so ji lep križic na vrat obesili, in ji djali: Kolikorkrat bi zakleti utegnila, poljubi križic ter reci: Jezus, Jezus, kako dolgo te bom še gajžlala! To je storilo, da je v kratkim ti greh zapustila in se poboljšala.
(Konec sledi.)
Sirotek.
Kje so oče, kje so mati,
Kje so bratje in sestre? Časi so minuli zlati, Kak žaluje mi serce.
Žalostno je serce moje
Tužno, kamor se ozrem; To, le to želje so moje, Da za ljubmi kmalo grem.
V prah so in pepel razpali, V černi zemlji zdaj leže !
Na grobeh sirotek mali Molil bo za njih kleče.
Janez Tomšič.
Listonoša.
*	lz. Goretiskega. 19. aug. je bilo dopoldne v Mošnjah, popoldne pa vRadolici šolsko izpraševanje. Reči se sine, da ste obe šoli pokazale, da se resnične šoli pravega pomena biti prizadevate. V Mošnjah scer ni bilo toliko učencov, kakor hi jih bilo lahko, ker za šolo pripravnih otrok je okoli 120, v šoli pa jih je bilo le 52. Ne ve se, kdo da je tega kriv. Tukaj ima učitelj veliko veliko zaderžkov, da mu s pravim uspehom po sreči ne gre. Kakor se je iz zapisnika vidilo , je dobival celo šolsko leto vsaki mesec novince v svojo šolo, in to je neizrečeno težavno in nadležno. Čudo je, da so pri vsim tem otroci vendar vsak po svojem dobro znali. V Radolici je bilo vsih učencov in učenk okoli 120. Lepo število! Uče se po slovensko in nemško. Gospoda učitelja znata oba jezika tako lepo in s pridom združiti, da je res veselje slišati. Otroci so odgovarjali tako krepko in glasno, da je bilo kaj, in tako mora biti. Po nekterih krajih je to ravno narobe. Učitelj in učenci tako tiho in mlačno govore in odgovarjajo, da bi človek jih poslušavši dremal kmalo. Živa beseda in obnaša gane in pregane govorivca in poslušavca. Da bi pač nekteri šolniki to reč enmalo bolj premislili!
Drobtinčice.
*	Že večkrat smo slišali, da knjigarji na deželi šolske bukve po višjej ceni prodajo, kakor gre. C. k. ministerstvo je prodajav-com šolskih knjig že tako visoke procente dovoljilo, da ni lepo in pravično, še več dobička iskati. Dolgo smo molčali od tega, dalje pa ne moremo; zato razglasimo, kar nam nek prijatel piše: »Hudo za naše šolarje — kteri so večidel vbožnih staršev—, da morajo vse šolske bukve po krajcarji dražeji plačevati, kakor je
na pervem listu zaznamovano. Po tem ima prodajavec per buk-vicah, kterih cena je 50 kr., že 2%, kterih cena je 10 kr.: 11 %, kterih cena je 5 kr. 20 °/0. Naj pomaga, kdor zamore!
*	Na Kranjskem je bilo leta 1852 v 296 farah 111 katolj-skih ljudskih šol. Med tirni je bilo 7 glavnih, 100 začetnih šol in 4 so bile dekliške. Med 111 ^e jih bilo 13 nemških in 48 nem-ško-slovenskih, 50 slovenskih. Všolanih vesi je bilo 2338, ki štejejo 43.042 za šolo zrelih otrok; nevšolanih vasi je bilo 1171, ki imajo 17.039 za šolo vgodnih otrok. Vsih za šolo zrelih otrok je bilo 60.081; med tirni je jih le 12.410 šolo obiskovalo. 47.671 otrok taj ni imelo sreče, postavno vredjene šole obiskovati! Slovenci! alj vas ni mar za ljube nedolžne otročiče, ktere je Bog vam izročil! —
Po pravici pristavijo „Novice": Toliko tavžent zamurčkov imamo domačih! Kdo se bo teh vsmilil! ?" —
*	Posledni ukaz c. k. ministerstva, da se imajo učiteljski shodi postavno in redno deržati, že začne lepo ino veselo sadje roditi.
19. septembra je bil pervi shod slovenskih učiteljev Celovške dehanfije. Učiteljev se je zbralo 7, toraj vsi so prišli in svoje veselje in hvalo očitno na znanje dali, da so se učiteljski shodi — toliko koristni in potrebni — saj enbarl zprožili in začeli. Izmed gg. 1'ajmoštrov, katehetov in drugih duhovnikov pa še eden ni prišel! Po postavi in tudi po svojem poklicu so gg. duhovniki pervi predstojniki ljudskih šol! C. k. šolski svelovavec, g. S. Hudmaš, so sami predsedovali, in se prav po očetovsko s gg. učitelji zastran šolskih reči pogovarjali. Kaj se je pa pretresovalo in sklenilo, bodemo drugokrat povedali.
Družtvo sv. Mohora.
*	Gosp. R— iz Koroškega v listu 75. „Novie" takole piše: „Zastran druživa sv. Mohora smo ravno tistih misel, kakoršne so „Novice" izustile, Koliko veselih nad smo imeli, ko seje družtvo osnovalo; zdaj so pa jele po vodi plavati, — da bi vsaj vse ne splavale!" — Na to odgovorimo:
Kar je družtvo sv. Mohora leta 1852 na den spravilo, so „Novice" same pohvalile; le to so pristavile, da bi bolje bilo, če bi
družtvo knjižice po 10 kraje, na svitlo dajalo, in če bi se rokopisi gg. odbornikom v pretres pošiljali.
Nekaj tacih knjižic je družtvo vsako leto izdalo in jih tudi zanaprej izdajati misli. Vendar Celovški odbor v mislih ima, gg. družtvenikom s tim vstreči, če vsako leto tudi kako obširno knjigo tiskati da. Kako široko in kako malo obdelano je polje, ki ga pred seboj imamo! —
Zastran rokopisov pa gg. spisatelje lepo prosimo, svoje spise gg. odbornikom svojega okraja pošiljati, da jih ti pretre-sejo, in če jih za natis vredne spoznajo, v Celovec pošlejo. Tako bo tudi to Iehko poravnano. —
Kar letošne knjige našega družtva tiče, obseže knjiga:
„Kafolovi ogovori II. del"......18% pol
»Božidar"............7% „
»Družtveni imenik"........2% „
»Zgodovina st. zakona s 36 podobami . . 5'/4 „
»Stari Urban"..........15 »
Šolski prijatel"..........26 „
to je taj vkupej..........75
brez podob, ki za stari in novi zakon pridejo na 550 fl. sr.
Radi bi bli tudi Goffina II. del že letos pridjali, pa to nismo v stanu; mesca Januarja 1853 bomo razposlali »Življenje svetnikov I. del", kterega so nam presv. Lavantinski knezoškof obljubili, dalje »Golfine-a II. del" in »I. zvezek Praprotnikove knjižnice za slovensko mladino", dalje se tiskajo »Cvekove pesmi s napevi" in tudi »sv. pismo" se za natis pripravlja, za katero smo g. Placidu Javorniku že 500 gold. sr. plačali.
Po tem taj bojo naši Slovenci lahko verjeli, če jim naznanimo, da so nas goraj iz Novic ponatisnjene besede prišle kot blisk iz jasnega neba, in da so nas močno v serce vrezale. Ako bi naši Slovenci na to gledali, kar se po novinah piše, ne pa na to, kar se dela, bi se znalo zgoditi, da vse naše nade po vodi splavajo.