ki so jo priredili mariborski bogoslovci povodom Marijinega jubileja v mariborski bogoslovnici dne 15. majnika leta 1904. Maribor. V lastni založbi. — Tisk tiskarne sv. Cirila. J-6ZG Št 4259. Mnogočastitemu vodstvu kn. šk. duhovšnice Mariboru. Ker rokopis: »Slavnostna akademija, ki so jo priredili mariborski bogoslovci povodom Marijinega jubileja v mariborski bogoslovnici dne 15. majnika 1904«, nima nič v sebi, kar bi bilo zoper sveto vero ali zoper krščanske nrave, ampak je prav primeren, v širših krogih vnemati mlada srca za goreče češčenje brezmadežno spočete device Marije, zato kn. šk. ordi- n arij at prav rad dovoli v smislu apostolske konstitucije »Ofti- ciorum ac munerum« z dne 25. januarja 1897, da se natisne in razširi. Kn. šk. Lavantinski ordinarijat v Mariboru, na god sv. Elizabete, dne 19. novembra, v Marijinem zlatem letu 1904. S \ boA t Mihael, knezoškof. Uvod. i k o slavlje slavi letos naša nebeška Gospa, prečista Devica Marija. Katoličani širom sveta proslavljajo kar najslovesnejše pet- i desetletnico dogmatičnega nauka o brez¬ madežnem spočetju Device Marije. Če kje kedaj, se posebno letos izpolnjujejo preroške besede, ki jih govori Marija v prekrasni pesmi »Magnificat«: »Od sedaj naprej me bodo srečno imenovali vsi narodi.« (Luk. 1, 48). Po vsem kato¬ liškem svetu, po vseh škofijah se uprizarjajo slo¬ vesnosti, procesije, pobožnosti, akademije na čast mogočni nebeški Kraljici. Po vsem katoliškem svetu doni en mogočen, harmoničen klic : »Češčena bodi Kraljica, Mati milosti, življenja, sladkost in upanje naše bodi češčena!« Vneti Marijini otroci kar tekmujejo med seboj, kdo bode bolj počastil prečisto Devico, bolj proslavil. Kdo šteje pobožne romarje, ki romajo letos z drhtečim srcem v Rim, v veleznameniti Lourdes in toliko drugih krajev, kjer Mati božja deli prav posebne milosti. Z eno besedo, kar se najde najlepšega, naj¬ dragocenejšega na svetu, vse hočejo hvaležni Ma¬ rijini otroci poviti v čarobno duhtečo kito in jo položiti pred noge preblažene Device. Tudi naša lepa vladikovina prispeva kaj rada k temu vencu. O kako bi pa tudi zaostala lavantinska škofija za drugimi, kjer se gre za čast in slavo Ma¬ rijino ! Saj se dviga toliko dičnih cerkva proti nebu, ki so posvečene Materi božji, saj naši štajerski Slo¬ venci kaj radi poromajo k svetiščem Matere milosti. 4 Zato pa tudi letos proslavljajo Devico vseh devic in Marijine cerkve so ob vsaki svečanosti pre¬ tesne, da bi objele veliko število Marijinih častivcev. Ali naj naštevam impozantne Marijine slavnosti v raznih društvih in zavodih, velikanski shod na Brezjah in po raznih drugih krajih? V vrsti teh slovesnosti pa je bila lepa tudi slavnostna akademija, ki so jo priredili v čast Brez¬ madežni mariborski bogoslovci dne 15. majnika t. 1. Gospodje bogoslovci so že koj ob začetku ju¬ bilejnega leta sklenili, da hočejo na prav poseben način proslaviti petdesetletnico razglašenja dogme o brezmadežnem spočetju. Ko sta jih še pa tudi presvitli knezoškof ter ravnateljstvo spodbujala k temu in jim obljubila svojo pomoč, začeli so se z veseljem in navdušenostjo pripravljati za slavnostno akademijo. Pevovodja, bogo¬ slovec g. Anton Jehart, je zasnoval načrt, združiti za to slavnost moški zbor bogoslovcev z moškim in deškim zborom iz dijaškega semenišča. To je po mnogem trudu izvedel. Več zunanjih gospodov je obljubilo, da sodeluje pri petju. Tako je bilo mogoče, pri slavnosti postaviti na oder mogočen moški in številen deški zbor, skupaj nad petdeset pevcev. Posamezne točke odbral in spored sestavil je g', pevovodja. Vabila, ki so se razpošiljala, so.se gla¬ sila takole: Academ ia sollemnis musicalis et rhetorica, quam inclyto dogmati de immaculata conceptione Beatae Mariae Virginis decem per lustra orbem catholicum laetificanti Idib. Mai 1904 ovantes D. D. D. alumni theologiae dioecesis Lavantinae Marburgi. 5 Slavnostna akademija. Slavnostna dvorana je bila spremenjena v pisan vrt, poln buhtečega cvetja, a na odru je med ljub¬ kimi cvetkami milo zrla na občinstvo brezmadežna Devica. Bil je veličasten prizor! Vstop je bil dovoljen le povabljenim gostom, katerih se je zbralo res častno število, tudi premil, knez in škof je počastil akademijo s svojo navzoč¬ nostjo. Točno ob napovedani uri se je začela akade¬ mija. Otvoril jo je moški zbor s prekrasno Marijino himno, ki jo je nalašč za akademijo uglasbil naš marljivi in genialni glasbenik gosp. A. Foerster. Mogočna skladba je naredila še mogočnejši utis, ko jo je pel mnogoštevilni moški zbor. Ko so se ti mogočni akordi porazgubili po širni dvorani, stopi na oder g. Vinko Zolgar, prvi slavnostni govornik. Govori latinski o brezmadežnem Spočetju in svečeništvu. Govoril je takole: Immaculata Conceptio et Sacerdotium. Omnis expertem maculae Mariam Edocet summus fidei magister, Virginis gaudens celebrat fidelis Terra triumphum. Ex II. Vesp, festi Apparitionis B. M. V. ta sponsa Christi iubilat cum eaque sacer- dotes, eius ministri, iubilando canunt. Nec ratio iubilandi deest: decem enim iam lustra in aevum dilabuntur, ex quo summus ille fidei magister sollemniori quo poterat modo edixit: »Doctrinam, quae tenet beatissimam Virginem Mariam in primo instanti suae conceptionis fuisse singulari omnipotentis Dei gratia et privilegio intuitu meri- torum Christi lesu Salvatoris humani generis, ab omni originalis culpae labe praeservatam immunem, esse a Deo revelatam atque idcirco ab omnibus fidelibus firmite.r constanterque credendam«. — Hinc 6 gaudium sponsae Christi, hinc gaudium sacerdotum, hinc iubilus totius orbis Christiani. Et vere digna es, Mater peramata, ut imma- culatam Conceptionem tuam alta voce efferamus. Haec enim singularis praerogativa initium est omnium mirabilium, quae omnipotens Deus in reparationem generis humani facere decrevit. Ne vero nostra gaudia sine spirituali utilitate transeant, consideremus brevi, ad quid immaculata Conceptio sacerdotem adhortetur. Respondeo: Ad sanctitatem; et hoc ex duabus praecipue rationibus: Primo, quia sanctitas absolute necessaria est ad digne celebrandum sacrificium N. T. Šecundo, quia sanctitas sacerdotem aptissimum in suo munere operarium reddit. »Fecit mihi magna, qui potens est« (Luc. I, 49), ita Maria cecinit, mater Dei facta. Vere magna et admirabilis erat haec dignitas! Sed nec minus ad- mirandum illud opus divinum est, quo Maria ab omni labe, etiam a labe originalis culpae praeservata est immunis. Quis hanc singularem et unicam excep- tionem non admiretur? »Non enim pro te, sed pro omnibus haec lex constituta est«. (Esth. 15, 12). Et ad quid, quaeris deinde, haec exceptio ab universali fegula? — Ut digna Filio Dei mater eligeretur. — En, quanto miraculo sapientissimo Deo uti placuit, ut dignum Filio suo habitaculum praepararet! Saepe, sacerdos, cogita, quanta Deus Mariae fecerit, quomodo eam totam pulchram et immaculatam habere voluerit, ut digna mater Christi esset! In quibus omnibus instantissimum Dei monitum intellige, quomodo et cor tuum sanctum et immaculatum esse debeat, ut digne sub eucharisticis speciebus eumdem Filium recipiat, ad quem suscipiendum et portandum Maria immaculata concepta est. Sanctum et imma¬ culatum sit cor tuum, eoque magis, quia non seme! tantum, sed quotidie fere templum fit Dei vivi. Vere, vix quidquam sacerdoti tam vehementem impulsum ad sanctitatem in corde suo excolendam et augendam praebet quam immaculata Conceptio. 7 Et quid est haec sacerdotis sanctitas, ad quam immaculata Conceptione admonetur? In quo eius essentia consistit? Iuxta doctrinam divi Thomae Aquinatis' duas notas sanctitas continet: munditiem et firmitatem, quae ex coniunctione animae cum Deo resultant; mundities quidem ex coniunctione intellectus cum Deo, firmitas vero ex eo, quod voluntas Deo tam- quam ultimo fini stabiliter et firmiter adhaeret. Ergo sanctitas est intima et firma intellectus et voluntatis cum Deo conformitas seu coniunctio. Sanctitas porro sacerdotem aptissimum in suo munere operarium reddit. Ad quod intelligendum quaero: quid Mariam tam terribilem diabolo et »semini eius«, quid tam potentem facit? »Inimici- tias ponam inter te et mulierem et semen tuum et semen illius: ipsa conteret caput tuum«. (Gen. 3, 15). In his verbis protoevangelii implicite immaculata Conceptio Mariae, de qua hic textus loquitur, con- tinetur. Privilegium immaculatae conceptionis tribuit Mariae illam vim, qua serpenti antiquo malevolum caput contrivit omniaque tentamina eius adversus regnum Dei gloriose subvertit. Nostra praesertim tempora immaculatae Deiparae potenti adiutorio in- digent et revera fruuntur. Nonne et nostris tempo- ribus Deus conqueri posset: »Duo mala fecit populus meus: me dereliquerunt, fontem aquae vivae, et foderunt šibi cisternas, quae continere non valent aquas«. (ler. 2, 13). Dereliquerunt enim homines fidem et moreš christianos et systemata excogitave- runt, quae veritatem non continent. Vide ergo, quo- modo unum systema alio opprimatur, quia in nullo est veritas. Veritas enim est in fide et moribus chri- stianis. »Fundamentum enim aliud nemo potest po- nere, praeter quod positum est, quod est Christus lesus«. (I. Cor. 3, 11). Exinde satis elucet societatem hodiernam po¬ tenti adiutorio Deiparae V. M. indigere. Vide nune 1 S. T. 2. 2. q. 81. a. 8. 8 et mirare, quomodo Maria personaliter opus istud magnum, restaurandi in societate humana fidem et moreš christianos, susceperit. Duo exempla allegare sufficiat. Anno 1830 Maria Lutetiae Parisiorum cuidam Catharinae Laboure e familia puellarum charitatis s. Vincentii a Paulo se manifestavit eamque curare iussit, ut numisma in ipsius honorem hac cum in- scriptione cuderetur: O Maria, sine labe concepta, ora pro nobis, qui ad te confugimus. Praecipue autem nostris temporibus toto orbe terrarum percrebruit nomen Immaculatae de Lourdes, ubi anno 1858 beatissima Virgo Mariae saepius puellae cuidam Bernadette Soubirous apparuit. Inter- rogata, quod nomen ipsi esset, respondit: »Ego sum immaculata Conceptio«. Finem iam illarum apparitionum B. M. V. quaeris. Ex una parte erat contirmatio dogmatis de immacu- lata Conceptione, ex altera parte autem — et hic praecipuus finis esse videtur, ut infidelitas, quae fons est omnium malorum, quibus hodiernam societatem afflictam esse lugemus, tamquam turpissimum men- dacium damnetur. Vide, quomodo homines illis appa- ritionibus commoti, tamquam fulmine e coelo icti. sursum oculos et corda convertant, quaerentes: »Do¬ mine, quid nos vis facere?« Quem sacerdotem hoc praeclarum beatissimae Virginis Mariae exemphim, quo pro salute hominum operatur, non ad imitationem excitabit? Quem prae- terea latet, sacerdotes a Christo Domino ordinarios custodes et doctores verae fidei et morum christia- norum constitutos esse? Vide ergo exemplum, cogita officium! »Vos estis lux mundi, vos estis sal terrae«. (Matth. 5, 14). Sed unde vim ad hoc munus ne- cessariam hauriemus? E sanctitate. Ouemadmodum enim Mariae vis et virtus in immaculata Conceptione consistit, ita et te, sacerdos, in perferendis quibus- cumque laboribus officii tui sanctitas roborabit. Vide illos magnos viros, qui operibus suis Ecclesiam Dei illustraverunt e. gr. s. Augustinum, s. Bernardum, s. Alphonsum. Nonne hi viri a Maria 9 eximiam sanctitatem didicerunt, quae eos tam aptos pro regno Christi operarios reddidit? Ergo et tu, sacerdos, sanctitatem in Maria imitare, ut aptus in munere tuo operarius efficiaris. Studeamus ergo semper, praesertim hoc anno iubilaeo Mariano, ut ab immaculata Conceptione veram cordis sanctitatem in nobis et in aliis promoveamus. Mariam in sanctitate imitemur! Per immaculatam Virginem Mariam via ad lesum praeparata est, in quo salus mundi consistit. O cunctarum feminarum Decus atque gloria, Quam electam et evectam Scimus super omnia, Clemens, audi, tuae laudi Ouos instantes conspicis. Munda reos et fac eos Doniš dignos coelicis. . Carmina, s. Anselmus. Naslednja točka je bila obširna kantata »sv. Aloj¬ zij«, za moški, mešani in deški zbor in samospeve, s spremljanjem klavirja in harmonija ter deklama¬ cijami. Posamezni deli te velike skladbe, zborovo petje, samospevi in deklamacije, so se vrstili pod umnim vodstvom g. pevovodje povsem točno in pra¬ vilno. Zbor se je prav dobro vmislil v svojo ulogo. Veličastno se je glasila slava božjih del v »uvodu«, razposajeni, pa značilni spev »Pesem vojakov« nas je popolnoma prestavil v hrum in šum vojaškega ta¬ bora, pretresljivo je znal zbor opevati smrt mladega Alojzija v tužni »Zalujki«, — najlepše pa je razo¬ deval zbor svojo moč in spretnost v prekrasnem slavospevu »Sprejem svetnika v nebesih«. Zbor se tu deli v dva dela: v zbor bratov (mdški zbor) in zbor angelov (deški zbor). Ta dva zbora se sprva, menjavaje se, odzivljeta drug .drugemu, slednjič pa se združita v veličasten osmeroglasen- spev, čegar 10 zvoki se vedno bolj diminuendo in piano h koncu pozgube, kakor da so odplavali v rajske višave. Dovršeno pa so peli svoje uloge tudi solisti. Težavno ulogo Alojzija je pel č. g. Alojzij Ciz e k. Prav umetniško jo je prednašal. Z globokim čutom je zlasti vedel razodeti srčne želje mladega Alojzija v hrepenečih melodijah »Alojzijeve molitve k brez¬ madežni Materi«. S prav primernim izrazom je pel tudi bogoslovec T k a v c ulogo očeta. Storili pa so svojo dolžnost tudi g. Wagner pri klavirju, g. bogoslovec Ostrž pri harmoniju ter deklamator, g. bogoslovec B r a t a n i č. Videti je pač bilo, da so se vsi pošteno trudili, ker so tako dovršeno prednašali to razmeroma te¬ žavno skladbo. Besedilo, ki ga je po nemškem izvirniku po¬ slovenil bogoslovec Anton Berk, se glasi takole: Sv. Alojzij, kantata za samospeve, moški in mešani zbor s premljanjem klavirja in harmonija. Prvi del. Detinska leta. 1. Rojstvo Alojzijevo. Zbor. (Slava Bogu.) Svet si, o Bog, in sveta Tvoja dela! Jutranji zor in temna noč, brezmejne vse narave kras, vse poje Tebi slavo. Prepad strašan in svod neba, in brezdna dno in val voda, pomladni dan in zime mraz, sokola vzlet in zemlje prah — vsi slavo glasno Ti pojo: Bog čudapoln in velik si! 11 Deklamacija. Popeljem vas v deželo poezije, kjer solnce južno zlate žarke lije, v Italijo, cvetoči vrt; tam želje popotniku izpolnijo se vroče. Prek Alp nas cesta snežno-bela pelje, tam širi se dolina, onkraj Soče, kjer valove Pad vali; tu Mantua leži. Rod Gonzaga vladal tu je slavno, poznan po svetu, tega že je davno. — Castiglione zove kraj se srečni, tam dviga grad ponosen se v višave, tu vse je divno, kakor v vesni večni, ime mu je: sladak smehljaj narave. In blagoslovi Bog z neba višin hišo to; in Marti plemeniti ter soprčgu ji rodi se sin, o sinček krasni, ljubki, čudoviti! Ko krst ga greha dednega je zmil, ime Alojzij — slavno — je dobil. Pobožna mati Bogu ga zročila, goreče, dolgo zmiraj je molila, da Večni pravo naj mu kaže pot, naj dete to varuje vseh nezgod ! Detinstva jasna, rajska leta ugasnejo ko solnčno krasni dan. Že v cvet duhteči roža se razcveta, — to angelček je, starišem poslan — V srcu mladem raste vrtec mali, tu vse poganja, cvete in duhti. Kje limbarji so tako čisti zali, kot sreč, ki v čednostih žari? In ni je lilije na celem svetu, ko čistost je v bajnorajskem cvetu, ker ona v Bogu za Boga gori. Kako je molil k Bogu on goreče iz mlade, čiste duše, koprneče! Marijo pa nebes Kraljico, prečisto ljubljeno Devico za tovaršico zvesto si je zbral in k njej je molil, rajši ko igral — Priskakljal često k njeni je kapeli in sklepal ročice —- podoba rajska; 12 slovo dal cesto družbi je veseli, družba bila mu kapela grajska. Kako pač srčno hvalil je Boga grof Ferdinand, da biser ta mu je poslal z dobrotnega neba ! Samospev. (Očetova zahvala.) Ti sina dal si mi, o Bog! To milosti je Tvoje znak. Daj plemenito mu srce, ponos mu slavnega rodu. In jadra kadar bo življenja razpel, daj vetrič, da bode prijazno mu vei, in večno slavo Alojziju daj — 2. V taboru. Zbor. (Vojaška pesem.) Vojaki živimo veselo življenje, hali, halo! Pozabimo vsako pri vinu trpljenje, hali in halo ! Vihtimo nad Turki mi krepke desnice Marije ne zabimo nam pomočnice I hali, hali in halo! Vojaki vedno veseli smo! Živimo mi prosto ko ptica krilata, hali, halo! Udarimo samo, če.plača je zlata, hali in halo ! In ako nas kroglja v boju zadene, svet’ Jur nam gotovo nebesa odklene hali, hali in halo! .Vojaki vedno veseli smo! Deklamacija. Grof Ferdinand je hraber bil vojak, . ni bal se bitke smrtonosne. Zato- pa kastiljonski ta junak je vodil čete hrabre in ponosne — 13 In vroče oče je želel, da tudi v srcu sinovem vsplamtel bi ogenj, ki junaka žene v boj, kjer junak in hrabri voj dobi nesmrtno slavo. Vojaško svitlo pošlje mu opravo: čeljada kinča mlado glavo, meč ponosno si pripaše, vranca bistrega zajaše -- Vzame oče ga s seboj v taborišče. Tu krasno vidi pozorišče: tu vse kriči in sveti se in bliska, tu vse ti poje in veselo vriska, kako Alojziju se tu dopade! A slana se dotakne duše mlade, med vojaki sluša tu besede, ki strup so duši često. Nekoč pa ga privede v taborišču pot na mesto, kjer strelni prah vojaki so imeli, nabaše top in ustreli, da po dolini se razlega celi. Ostro ga oče posvari; obenem pa spozna, da glas je to z neba, ki pravi mu, da ne v bojnem hrumu in ne v neprestanem šumu, le v vrtu tihem lilija prospeva, kjer nebeško solnce jo ogreva. Zato Alojzij tabor zapusti, na dom predragi k materi hiti. Kako tam greh svoj objokuje, kako pregreške obžaluje, ves v solzah se topi. Pred Zveličarjem kleči, pred Zveličarjem ihti — Samospev. (Alojzijevo kesanje.) Moj Jezus, Tvoje vse življenje, ljubezen bila je za me, Ti rajsko dal sladkost si meni, a sam si grenko čašo pil — 14 In to ljubezen neizmerno v veselju grešnem sem pozabil 1 Moj Jezus, ko na križ pribili, so rablji Te neusmiljeno, ah moji grehi kladvo bili, ti ranili so te strašno — Samospev in zbor. O daj, da križ Tvoj me poniža,, a milost božja me osreči! O daj, da ga Tvoj križ poniža, a milost božja ga osreči! 3. Poklic. Samospev in zbor. (M o 1 i t e v k Mariji.) Za mater sem izvolil Te, Marija ljubljena, brezmadežna, saj Ti vsem, ki Te v sili kličejo, obljubila pomoč gotovo si — Glej, Sinu Tvojemu iz srca hrepenim posvetit’ v ljubezni čisti se. O, ljubit’ daj, da morem ga z dušo vso., da vse življenje služiti mu smem. Življenje svoje Bogu posvetim, o daj, da ž njim se v raju veselim, o daj, da ž njim se v raju veselim!. Deklamacija. Alojzij, lilija ljubko cveti, Čednosti vonj prijetno duhti. milost ga božja podpira, zaklade mu svoje odpira in vnema ga za Boga. Marijo iskreno ljubi Devico. V kapelico tiho k njej prihiti, in čistost ji svojo tam izroči, si zvoli jo za vodnico, in sveto ko angel živi. 15 Blesk sveta minljivi, lesk bogastva goljufivi, prejasni kraljev dvor ga ne očara: bogastvo, svet in njega čar le vara. Predobro to Alojzij ve, zato se svetu odpove in sklene iti v samostan, ki ga Ignacij — od Boga poslan — v Rimu slavnem je postavil. Pa hud še boj ga čaka. Oče rad ime proslavil grofov bi Gonzaga; zato z vojaško slavo bi venčal rad njegovo glavo. Alojzija pa boj ne veseli, svetnik le za Boga živi. Zastonj je prošnja vsaka. O kdo Alojziju naj tu pomaga! Zateče se k Mariji priprošnjici, k svoji zvesti zvezdici vodnici. In Alojzij vstraja, in nič ga v sklepu ne omaja. Bežijo leta tje in dnevi, on pa moli zmiraj k Devi, naj srce omehča očetu, da slčvo da za vedno svetu — Glej, še enkrat jo goreče prosi, da to milost si izprosi. Samospev. (Alojzijeva prošnja k Mariji.) Zdaj mi pomagaj, ljuba Mati, daj moji prošnji moč, da spolnim srcu željo vročo, ves Bogu služit’ smem. Ti voljo očeta mi nakloni, da izpolni željo mi, da hrepeneč se z Bogom v čisti združiti ljubezni smem. Deklamacija. Milostno Marija mu pomaga; ponosni grof Gonzaga volji višji se uda ter dovoli, da za zmiraj zapusti Alojzij svet in gre v samostan. 16 To bil svetniku je najlepši dan. Tam pred Zveličarjem kleči, z vesele duše pesem prikipi: Zbor. (Zmaga inzahvalaAlojzijeva.) Dvigni v nebo se duša moja, zdaj svoje sreče se raduj — Slovo srce je svetu dalo, v ljubezni Bogu le živi — Samospev in zbor angelov. Zbor nebeščanov, z menoj hvali, daj moji pesmi pravo moč, jo nesi k Bogu nad oblaki, ki svemogočno vlada svet! Zbor nebeščanov s teboj hvali, da tvoji pesmi pravo moč, jo nese k Bogu nad oblaki, ki vsemogočno vlada svet Drugi del. 1. Vzor redovnika. Zbor bratov. Kje najde v britkih solz dolini srce ubogo pravi mir? Kdo gre prot’ večni domovini najboljšo ozko, varno pot? Zbor angelov. Kdor zaničuje lesk sveta, v uboštvu in pokorščini in sveti čistosti živi. -17 Neki glas. Kdor božji sliši glas, o pojdi za njim v tihoto sveto samostana. Deklamacija. Pozdravlja te, o celica samotna, pozdravlja te, o hišica temotpa, mladenič sveti, ' ko v tihi stopi samostan. Srce posveti Jezusu, ki z glorijo obdan kraljuje v tihi tam kapeli. Zapustil je zapeljivi svet, Bogu daruje tu mladosti cvet. Brate vse v svetosti riadkriljuje, zato ga v šafnostanu vse’spoštuje': in bratje hvalijo Boga,. da angela poslal jim je 'ž neba. V -srcu tem čednosti vše duhtijo, ki zaljšale so kdaj Marijo; ' vijolica ponižnosti - ; in rožica pobožnosti ' ■ * in lilija nedolžnosti. - Predstojnikom v vsem? se, pokori,: . .pomanjkanje in, mraz.-trpi, pa zmiraj jasnega je 'liga ( < kot je cvetlica, ki skrbno jo vrtnar zaliva — In ta vrtnar Gospod je dragi, ki na a.ltarju tam, prebiva —. Zato mladenič blagi ' . , 1 dolge ure moli tu .goreče. ‘ iz duše, mlade, koprneče, . . ■ . . iz vrelca milosti zajema veselje,, srečo, mir vesti; ’ < '. .. tu duša ženina objema, ' . ‘ za Jezusa.in v Jezusu živi,— 18 2. Alojzija smrt. Zbor. (Žalostinka bratov.) Le žaluj mi, bratov zbor! Tvoja dika vmira, vene, angel čisti dviga krila, le žaluj mi bratov zbor! Le žaluj mi bratov zbor! Ker Alojzij, tvoja slava, kmalu bo te zapustila; le žaluj mi bratov zbor! Deklamacija. Kako razcvitala se roža bela, kako svetost njegova je slovela! A glej, bolezni strašne pade slana, kaznovavka iz nebes poslana, ki tisoče mori, zatisne tisočem oči . . . Kdo prvi je, ki tu pomaga, kdo v službi usmiljenja ne omaga? Samaritan je — Družba Jezusova. Ta odbrana čeda Kristusova ne boji se smrti krvoločne, na pomoč hiti. Alojzij tudi sredi tmine nočne bolnikom streže, bolečine jim hladi. Umirajoče on na ulici pobira, ne noč, ne mraz, ne glad ga ne ovira, povsod, kjer najde bedo, pomaga z djanjem in besedo. Kuga strašna tudi njega zgrabi, že ga hitra smrt v večnost vabi, Alojzij pa se veseli, smrti on se ne boji; saj kmalu bo se rešil zadnje spone, ki še ga loči od nebeške krone. Zatisnil kmalu jasna bo očesa in vsplaval v večna bo nebesa. Še par trenotkov zemskega življenja, in — konec vsega je trpljenja, nad zvezdami svetnik živi. 19 Žaluje bratov jokajočih krog, saj angel varih dvignil lahka krila, saj zvezda jasna jih je zapustila, Alojzija v nebesa vzel je Bog. Poslanci pridejo nebeški, da spremljajo svetnika v nebo, blagrujejo nesrečni rod človeški, ker čist svetnik jih ščitil bo. Zbor angelov. Bratje, vsi zapojte z nami pesem glasno, radostno! Cist ko angel šel pred vami drag Bogu svetnik je v raj. Sam je sebe hrabro zmagal, venec zmage pridobil, čistost je ohranil sveto, v Bogu bo se veselil. Tretji del. Svetnik v nebesih. Zbor. (NebeščanipozdravijoAlojzija.) Najčistejši angel sveti, naš pozdravlja ves te krog! Kakor ti življenja nihče daroval ni v Božjo čast — V večni raj Gospod ga sprejmi, v družbo svojih zvoljenih; čist ko angel živel je, večno mu plačilo daj! Deklamacija. Med angeli se angel veseli, prejel je krono dragoceno večno. Med tem pobožna množica hiti, telo Alojzija časti presrečno; vsak rad spomin bi od svetnika, imel pri Bogu rad bi priprošnjika — 2* 20 O mesto slavljeno, pozdravljam te,, o Roma večna ti, proslavljam tel V naročju tvojem zdaj počiva Alojzij, limbarja utrgan cvet, v Ignacija kapeli sladko sniva; tja h grobu roma že stoletja svet, mladina srce svoje mu daruje, zastavi beli čistost obljubuje. Kdo šteje milosti neštete, ki Bog po Tebi, Sveti, jih delil, kdo šteje grešnike otete, ki za nebesa si jih pridobil! Oltarje dviga Cerkev Tebi svete, zaščitnika Te kliče bedni rod. Mladenič te časti, devica te slavi. O, varuj jih Alojzij, grešnih zmot. O Bog, Ti vzel si nam ga v jutru jasnem, ko komaj je razvijal nežni cvet; utrgal si cvetlico v vrtu časnem, presadil si ga v večni, rajski svet. Ti ga rešil si neviht pretečih, želel je k Tebi priti, o Mogočni, zato ga vzel si k sebi v raj — Pri Tebi zdaj slavi svoj dan poročni, in svatovski obdaja ga sijaj. - Alojzij sveti, lilija čednosti, o ščiti hrabro cvet mladosti, o ščiti čistosti srca altar! In če skušnjav pekla besni vihar, ti brani nas, ti reši nas! Konec. Zbor. Velik zares in čudapoln, o Bog, v svetnikih svojih si! Mogočen slave, hvale njih spev na vekov veke. Ti doni! Aleluja. Po kantati nastopi drugi govornik, gosp. A. Berk; njegov govor se glasi: 21 Svetla zvezda na obzorju naših dni. »Vsa si lepa, prijateljica moja, in madeža ni na Tebi!« (Vis. pes. 4, 7.1. I a vzklik je prikipel dne 8. decembra leta 1854 v sv. Petra baziliki iz navdušenih src tisočerih Marijinih častivcev, ko je tedaj slavno vlada¬ joči papež Pij IX. slovesno proglasil za versko resnico, da je bila Devica Marija v prvem trenotku svojega spočetja vsled izvanredne milosti vsemogoč¬ nega Boga z ozirom na zaslugo Jezusa Kristusa obvarovana vsakega madeža izvirnega greha. Ta vzklik je oril povsem katoliškem svetu, ves svet, od vzhoda pa do zahoda, je zapel skupno z ve¬ likim papežem mogočno himno Mariji: Salve Regina, Regina coeli laetare . . . Da, to je bil Marijin dan, to je bil dan, ki si ga je Bog v svoji brezkončnosti že od nekdaj izbral, da proslavi po celem svetu tisto ženo, ki je bila vredna postati mati edinorojenega Sina njegovega, ki je bila vredna postati mati Boga, mati kralja ne¬ smrtnega vseh vekov. To je bil dan, ko so zbori nebeščanov zapeli hvalno pesem Vsevednemu, da je njihovi kraljici pripravil zmagoslavje nad vsemi sovražnimi silami. Kako se je pač zvijal knez pekla v strašni jezi, ker je ta žena edina izmed mnogobrojnega rodu nesrečnih zemljanov, do katere ni imel nikdar niti najmanjše oblasti, pred katero mora trepetati, ker ona ima oblast, da mu zdrobi glavo. Tega dne se je veselila zemlja in nebo, tre¬ petalo in od jeze penilo pa se je peklo in njega vladar. Sveti oče je izpolnil željo milijonov; saj so ka¬ toliški kristjani že 1800 let častili Marijo kot naj¬ čistejšo Devico, in zmiraj želeli, naj bi sv. oče, kot vidni vladar Kristusove odbrane črede, slovesno pro- 22 glasil Marijo za najčistejšo Devico in jo tako pro¬ slavil pred vsem svetom. Sicer ni ravno tedaj nihče naravnost napadal tega prepričanja gorečih katoličanov, vendar si je Bog v svoji neskončni previdnosti izvolil ravno ta trenotek, da proslavi svojo ljubo hčerko in nevesto pred svetom in pred nebesi. A ni si izvolila božja previdnost brez vzroka ravno tega trenotka. Božja neskončnost ne pozna razločka med danes in jutri, Bog vidi vse na enkrat. Bog je videl pogubonosne oblake, ki so grozili že tedaj katoliški cerkvi, on je videl, kako se obo- rožuje cela peklenska moč, da naskoči to mogočno trdnjavo. In res, mi živimo sredi ljutega boja, mi živimo v času polnem zmot in hudobije, ko je za¬ bredel človek tako daleč, da napenja vse sile, da uniči, kar je božjega, resničnega, da zada katoliški cerkvi smrtni udarec. Toda glej! Sign um m a g n u m apparuit in c o e 1 o , populus, qui ambulat in tenebris, viditlu- cein magnam, lux orta e st habitantibus in regione umbrae mortis (Skrivn. raz. 12, 1 sl.) — na nebeškem svodu seje prikazala velika luč, zvestim otrokom cerkve v tolažbo, nevernim kažipot in zvezda- vodnica. O, ta luč jasno sveti! Populus, qui am¬ bulat in tenebris, vidit lucern magnam. Luč sveti in prežene zmote v modroslovju, v znanosti, ta luč sveti in razsvetljuje življenja pot vsem, ki so zašli s prave steze na stranpota in jih privede zopet k večni Resnici. V prejšnjih stoletjih, ob času velikih herezij so krivoverci napadali le bolj posamezne resnice naše sv. vere, danes pa izkušajo porušiti vse glavne stebre sv. Cerkve, danes si drznejo tajiti celo božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ti moderni pagani 23 so prisegli na zastavo, na kateri je zapisano: Proč od Marije, proč od Kristusa! Da, kjer se Marija ne časti, tam tudi Kristusa ni. Zato je zelo verjetna resnica, da lutrski pastorji, ki s prav nasilno zlobo rujejo zoper češčenje pre- blažene Device — da ti »oznanjevalci evangelja« taje celo božanstvo Kristusovo. — Vendar pa mili Bog prebiva na oltarjih naših bratov razkolnikov, ki častijo Marijo z otroško ljubeznijo. Cisto naravno je, da kdor matere ne ljubi, zametuje tudi sina. Pogubne zmote, kakor verski indiferentizem, liberalizem, racionalizem, materializem, ateizem so natrosile strašen strup v človeška srca, ki deluje očividno in uspešno, ki grozi strmoglaviti človeško družbo v zevajoč prepad; saj se taji vse, kar je ka¬ toličanu svetega, Bog, neumrljivost in božji izvor človeške duše, večnost, razodetje itd. Vse te teoretične in praktične zmote pa so ob¬ sojene v dogmi o brezmadežnem spočetju Marije, prečiste Device. Vera v brezmadežno spočetje je ostra obsodba materializma. V tej dogmi izpovemo slovesno, da je bila Marija v prvem trenutku svojega bitja že ozalj¬ šana s prekrasnim biserom posvečujoče milosti božje. Nikdar se je ni dotaknil madež Adamov, ki je nas vse ločil tako daleč od Boga, s to resnico pripozna- vamo najlepšo predpravico njene duše pred vsemi zemljani. S tem pa pripoznamo obenem tudi visoko čast in prednost človeške duše pred drugimi stvarmi. Da je naša duša pred sv. krstom onečaščena, to je naša podedovana napaka, ki se nam izbriše s sv. krstno vodo. A to bi ne bil za njo nikak madež, ko bi po svoji naravi pripadala materiji, ko bi ne bila vzvišena nad vso tvarino, nad vse zemsko, ko bi ne bila po svojem bistvu ustvarjena za nadnaravno življenje. Posvečujoča milost božja, ta kraljevski dar najbolj¬ šega Boga, ne more bivati v še tako umetni zvezi kemičnih elementov, ne more stanovati v duši, kije 24 absolutno navezana na materijo. Posvečujoča milost božja, ta kal večnega življenja, more imeti svoj 'dom samo v neminljivem duhu, ne ■pa v minljivi materiji, Mi se ne zadovoljimo z jako dvomljivo častjo mate¬ rialistov, ki 'hočejo sebe in druge prepričati, da se je človek razvil i-z živali, ne, mi čutimo v