Križev pot koroških SSovencev. (Konec.) Zopet srečno aoma, Že se je delal mrak, ko se zopet ustavim pri neki hiši. Gospodinja mi prinese skledico ječmena in kozarec mošta in me bodri, naj jem in pi]em. Bila sem ji hvaležna, a nisem mogla ne jesti ne piti, akoravno že nisem jedla od poldneva prejšnjega dne, tako da sem bila trideset ur brez ysake jedi, samo par požirkov vode sem dobila. Zopet grem dalje. Nasproti se mi pripelje inan slovenski fant. Zelo se začudi, da me tukaj ereča. Sedeva poleg ceste in pripovedujem mu svojo zgodbo. Svetuje mi, naj ne hodim po cesti Salje, marveč po gozdu. Pa tudi v gozdu da naj bom previdna. »Nocoj,« mi pravi, »bo veliko neumnežev v gozdu, ker Nemcem verjamejo in so vsi preplaSeni. V gozdu se bodo skrivali pred Jugoslovani.« Šla sem s cesto v gozd, sezula sem si čevlje in ae tilio kot mačka plazila po gozdu. Smrti se nisem več bala, pač pa sem večkrat slišala, da noč ima svojo moč, dušne smrti me je bilo strah. Pridem na vrh, ko zaslišim spodaj na ccsti slovensko petje. Bili so jugoslovanski vojaki. Zopet grem v ravnino, pod debelo smreko pokleknem na tla in se Bogu zahvalim za njegovo milost. Potrkam na duri znane mi hiše, pripravijo mi postelj, a vsled prestanega razburjenja ne morem spati, akoravno že tri noči nisem spala in trideset ur nisem jedla. Drugo jutro, v torek, sem vsa izmučena prišla domov. Dolgo časa potem nisem mogla prav lioditi, ker sem še dolgo čutila v svojih kosteh težo udarcev in v svoji glavi težo pesti. Tudi nisem bila ne sita ne lačna in precej časa je minulo, da sem si zopet opomogla. Premišljevala sem, kaj je bil vzrok tega preganjanja, ko od nas nobeden ni bil kriv tega, česar so nas dolžili. Vzrok je moral biti ta, da sino Slovenci, to smo še danes in bomo vodno. Če prav bi še enkrat bilo treba toliko trpeti, mi ne iztrgajo iz srca svete vere in slovenske narodnosti.