F
Peter Križman
l                        Zvončkova povest.
Toplo somce je prisijalo na breg. Vsi prebivatci na bregu so se že davno prebudili in uživali dehtečo pomlad in se igrali s sončnimi žarki, pogovarjali so se s potočkom, ki je brzel po zeleni dolini in odhajal daleč, daleč na pot.
»Bim, bim, bim,« je pozvonil zvonček, ki se je čutil kot nekak gospo-dar na vsem bregu, majveč veljave in ugleda je imel taimkaj, pri vseh bratcih in sestricah. Kako tudi ne, saj je kraljeval na vzvišenem mestu in vedno je lahko opazoval im madziral življenje na bregu.
»Bim, bim, bim.« Breg je utitnil, dvigmile ®o se glavice in svečamo pri-sluhnile, ikaj bo spregovoril zvonček.
»Čujte danes, bratci m sestrice, inojo povest, katere vam nisem še nikdar povedal. Prežalostna in zopet prevesela je ta povest, zato sem toliko časa molčal.«
»Čujmo, čujmo!«
»Povedal vam bom povest o sebi, resniono povesit iz svojega življenja.<
»Čujmo, čujmo!«
»Davno je bilo že, od iaikrat smo šli že mnogokrat spat, v mojih mladih letih že se je io izgodilo, kar vam bom danes povedal. Seveda, vi tega nikakor ne morete pomniti, iakrat ste še vsi, kar vas zdaj tu vidim, klili globoko pod zemljo.
Neke jeseni smo vsi prav razigrano razpoloženi obhajali poslovilni večer m ob ikoncu smo dolooili, da bo prihodnje leto kralj našega brega tisti, Jki se bo prvi prebudil. Joj, loda, saj bi vam poglavitno skoraj pozabil povedati! Lep, mlad sem bil še takrat in svojo glavico sem pokonoi nosil. Čisto pokomci, prav proti sancu sem jo dvigal. Zdaj seveda ne morem po-kazati kako, od «larosti mi je vrat čisio otrdel. O, da bi me videli, še vise drugače sem se mosil kot ti, trobentica, ali pa ti, žefran!
Im smo zaspali drug za drugim. Dolga in huda zima je bila baje lakrait, a mi smo jo lepo srečno prespali.
Nekega jutra pa se zbudkn in odprem oči. Sonce, toplo sonce mi je zasijalo v obraz in me pobozalo po licih.
Za božjo voljo, vse 6em zamudil... Kdaj so že vsi vstali; smejali se mi bodo, zaspancu leeemu, sem si mislil in dvignil glavo. Pomel sem oči in se razgledal po bregu.
A čudo: Vsi še spe. Prvi sem. Prvi, kralj sem! Zavriskal in zapel sem od samega prešernega veselja, a visi so trdno spali naprej.
Potoček-nagajivček, edino la se je oglasil: »Spat pojdi, spat nazaj, da ti uhlji me odmrznejo, imaš časa še več <ko dovolj!«
»Že prav, si že priden, porednež nagajivi! Si mi mar nev-oščljiv?«
V mojem kraljeslvu je sijalo scmce taiko gorko, a bralci moji in sestrice so spale nemoteno naprej. Toda nekega dne — oh, še danes me pri srcu zaboli, če se spamnim ina to, — nekega dne, pravim, me je zazeblo v obraz, rezetk veter je potegmil čez breg, sonce je zašlo nekam za oblake, joj, m tedaj je začel naletavati sneg, sprva droban in na redko, potem pa kar v kosinih iai na gosto. O, vi si tega niti od daleč ne morete misliti, nekaj taiko strašnega je bilo to in ne vem kanru se morain zahvaliti, da sem splob. še pri življenju ostal. Dolgo se inisem prav nič zavedal, kaj se godi z menoj in okrog mene. Kakor iz t^žkih sanj sem se zbudil in tedaj sem od prevelike bolečine in žalosti bridko zajokal. Moja, prej tako lepa im po-
123
nosna glava, ki je rasla naravnost proti soncu, je zdaj visela globoko po-   ¦
vešena skoraj do tal. In tak pohabljemec sem moral ostati do današnjega    1
dme jaz  in ves  moj  rod.  Ko so se  tisto pomlad  zbudile  še druge naše    I
toTarišice im tovariši po širnem bregu, so me komaj, komaj spoznali. Sicer    I
sem res postal kralj, ali svojo kraljevsko čast sem presneto drago plačal.     1
Preveč sem bil ponosen na svojo čast, preveč ponoseai na svojo bodoonost,     j
ki mi je pripravila tako črne dneve, im verjemite mi, bim, bim, bim, pre-     1
vzetnost je vsaika kaj kmalu kaznovana ...«                                                      1