PoStnlna platana u gotovini
Cena t Din
Na našem nebu sije samo ena svetla zvezda — »jugoslovanska" l
Letna naročnina znaša 40 Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ul. 8/1. Račun pri Poštni hranilnici štev. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon štev. 21-09.
V Ljubljani, dne 6. maja 1933.	Stev.	18	—	Leto	II.	IZHAJA	VSAKO	SOBOTO
»
Končno trezen opomin ...
Rektor zagrebške univerze g. dr. A. Bazala je po sklepu seje univerzitetnega senata objavil v zagrebških listih resen opomin dijaštvu, ki ga zaradi aktualnosti in tudi za analogijo razmer na naši univerzi priobčujemo.
Zaradi nemilih dogodkov, ki so se v zadnjem času odigrali na tukajšnji univerzi in ki niso doveli samo do neredov in kaznivih prestopkov, pač pa so se izkazali kot težka onečaščenja akademskega čuvstvo-vanja in obnašanja,
apelira univerzitetni senat — po soglasnem sklepu — na vse dijake, da pripnejo z resnim študijem in da svoje obna-Šauje prilagodijo pravilno pojmovanem duhu akademske svobode in dostojnosti.
Univerzitetna avtonomija pomeni svobodo znanstvenega dela, in v cilju te svobode je predpogoj neomadeževanje univerzitetnih tal, kot ognjišče znanstvenih pro-učavanj. Vsaka avtonomija mora čuvati univerzitetno svobodo znanosti in učenja, svobodo raziskovanja znanstvenih spoznavanj in njenih pridobitev.
Kdor pod okriljem te svobode zasleduje druge cilje ali sega po sredstvih in metodah, ki so izven znanstvenega duha in intelektualnih vplivov, ta ruši avtonomijo univerze in stavlja na kocko nedotakljivost univerzitetnih tal.
Univerzitetna avtonomija in nedotakljivost univerzitetnega doma, nastavnikov in dijakov, je v prvi vrsti poslušnost univerzitetnih oblasti in upoštevanje njihovih
Iz sokolskih vrst smo prejeli:
Nekaterim krogom, ki bi radi videli že zaključeno debato o proračunski razpravi ljubljanske mestne občine in ki bi sploh najraje videli, da se taka debata ne bi nikdar sprožila, bo gotovo neprijetno, če jo vzlic temu ponovno načenjamo. Vendar pa namen tega članka ni kritično drezati še naprej v ljubljanski proračun, kar naj bo naloga drugih, ampak je namen sprožiti samo Par misli v zvezi z dejstvom, da je bil edini Človek, ki si je upal možato in odkrito nastopiti v občinskem svetu s kritiko proračuna, Sokol in to vodilna sokolska osebnost ljubljanske sokolske žups — starosta dr. Josip Pipenbacher. Ce se torej trdi, da je dr. Pi-Penbacher nastopil v proračunski razpravi kot zastopnik Sokolstva, potem naj bo tudi vsakomur jasno, da je zastopal 16.000 pripadnikov ljubljanske sokolske župe. Kako j>ttiesten pa je bil nastop dr. Pipenbacherja, Je najbolje razvidno iz tega, da je spravil Ros pod e čuvarje občinskega proračuna v toliko jezo in zadrego, da so se celo spustili v neokusnosti proti Sokolu. Odgovori s te strani, ki se je čutila takoj prizadeta, so bili taki, da so vsej napredni in predvsem sokolski javnosti pri nas le povzročili dvom, če stoji korporacija, ki dovoljuje enemu izmed sebe ironizirati Sokolstvo z neokusnimi opazkami, sploh še na naprednem, sokolskem programu.
Mi Sokoli, ki smo izšli iz telovadnic in smo Sokoli tudi v svojem privatnem življenju, moramo podčrtati neizbrisno dejstvo, da je bila s takim dogodkom pred ljubljanskim občinskim svetom načeta čast sokolskega imena in da ta čast ni bila varovana od ljudi, ki trde, da so Sokoli. Evo, zakaj?
Ce smatrajo uospodje župan, Tavčar in Nekateri občinski svetniki, da je dr. Pipenbacher nastopil v proračunski razpravi kot Predstavnik Sokolstva, potem se ves občin-ski svet z gg. županom, Tavčarjem, Jarcem ni zaletel in zaletaval v g. dr. Pipenbacherja kot osebo, marveč kot Sokola. V tem primeru Pa je stalo v osebi dr. Pipenbacherja v klopi ^agistratne dvorane Sokolstvo, in sicer ono Sokolstvo, ki si ni pustilo, si ne pusti in si tudi nikdar ne bo pustilo jemati pravice svobodne kritike, najmanj pa ne po ljudeh ki ^Puščajo javne zafrkacije na račun Sokolja. Mi Sokoli smo tudi mnenja, če je bil 46-000.000 proračun ljubljanske mestne obci-^ predelan in prerešetan v sedmih urah l8amo dr. Pipenbacher je govoril od tega ve uri), tedaj lahko trdimo, da je bil pro-
ITgled univerze je jamstvo akademske svobode na znotraj in oporišče njene obrambe na zunaj.
Pogoj avtonomije je nadalje, da vlada na univerzi red in mir in da se ne dogajajo težki disciplinarni prestopki, ali celo kazniva dejanja, ki izzivajo intervencijo drugih oblasti. Pogoj avtonomije je končno, da je obnašanje dijaštva in njihovo medsebojno razmerje primerno akademskemu duhu in ugledu in da dijaštvo ne prehaja v spore in borbe, ki po načinih in sredstvih ne pristojajo akademski mladini.
Odrekanje poslušnosti univerzitetnim oblastem, neredi in prekoračenje meje akademske časti ne povzroča samo odgovornosti za one, ki to delajo, pač pa ruši tako delovanje avtonomijo univerze, dovaja v propast njen duh in njeno eksistenco ter onemogoča akademskim oblastem, da ščitijo nedotakljivost univerzitetnih tal.
Zaradi tega univerzitetni senat v skrbi za usodo naše znanstvene ustanove, ki se z neredi in spori spravlja v nevarnosti, posebno pa v interesu dijaštva, ki pod takimi okolnostmi trpi pri napredku in tudi materijelno,
odločno poziva vse dijake, da svoje obnašanje na univerzi prilagodijo svojemu poklicu, da se posvetijo mirnemu delu in ne povzročajo izgredov. Univerzitetnim oblastem pa naroča, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi ohranjajo mir in red na univerzi.
V	Zagrebu, 1. maja 1933.
Dr. A. Bazala, rektor.
račun samo prečitan in sprejet. Torej je bil ljubljanski proračun že pred razpravo izvršeno dejstvo in je potreboval samo formalne potrditve. In tako se je tudi gladko godilo in zgodilo. Če pa je pri kritiki mestnega gospodarstva bil kdo dolžan opozoriti in pokazati na te ali one nedostatke ali nepravilnosti, tedaj je bil to dolžan storiti Sokol, ki ljubi svobodo, pravico in resnico in katerega je v tem slučaju predstavljal g. dr. Pipenbacher. Njegov nastop, takšen kakršen je bil, je bila v prvi vrsti njegova sokolska dolžnost in mi Sokoli dr. Pipenbacherja ne bi smatrali za pravega Sokola, če tega ne bi storil in če bi se z ostalimi 30 ljudmi pridružil »zlatemu« molku. Njegova sokolska dolžnost je bila, da je možato vstal in govoril, ker je bil dolžan obvarovati čistost onega foruma, v katerem sodelujejo Sokoli, ker Sokolu in sokolskemu imenu ni mesta tam, kjer se hoče svobodni besedi vezati roke!
Ce se je g. dr. Pipenbacher dotaknil med drugim tudi reprezentacijska fonda, ki znaša 200.000 Din, in če mu očitajo gospodje župan, Tavčar, Jarc in drugi, da se je zaletel v ono postavko, ki skriva v sebi tudi vsoto, namenjeno za Sokolstvo ter za pokrajinski zlet, tedaj mi Sokoli rečemo g. županu in vsem drugim, da postavke za Sokolstvo ni treba nikamor skrivati in da naj Mestna občina ljubljanska kar lepo javno določi in objavi Sokolstvu namenjeno vsoto, ker ie po zakonu o Sokolu kraljevine Jugoslavije dolžna skrbeti za Sokolstvo ter ga podpirati. Zavedamo se, da je občina to tudi storila, vendar vselej v taki obliki, kot da Sokolstvu deli miloščino. To pa nikakor ne gre in naj v bodoče nevstrašeno in brez skrivanja po različnih reprezentacijskih fondih pride na dan z vsotami, namenjenimi Sokolstvu.
Časti sokolskega imena pa se je dotaknil tudi župan z očitkom dr. Pipenbacherju, da ni govoril in nastopil sokolsko. To je težka žalitev ne samo starega, poštenega, kremenitega ter neomadeževanega moža Sokola, marveč je tudi žalitev Sokolstva, ki se prav lepo zahvaljuje za vse skrite zneske, vsled katerih bi bil morda kdo upravičen sokolsko čast po mili volji žaliti, jo pustiti zafrkavati in ji zato dajati miloščino. Sokoli in sokolska čast niso bili še nikdar na razpolago za denar in z denarjem, ki je po zakonu in po javni zahtevi vseh ljubljanskih naprednih krogov namenjen Sokolstvu, naj se ne kupuje pravica zaffkovanja in žaljenja, To bi hoteli povedati in podčrtati kot Sokoli.
Nastop gospoda dr. Pipenbacherja je bil možat — sokolski! Kdor temu oporeka, ta ni
sokolskega prepričanja, ali pa oporeka proti svoji volji vsled odvisnosti. Mi Sokoli, ki smo vzgojeni v svobodni in plemeniti sokolski šoli, ki smo prešli vse panoge sokolske vzgoje — tudi telovadnico —, mi vemo kako se govori sokolski in nas tudi še tako rafinirana gostobesednost, ki pa v sokolskih zadevah žal ni doma, ne more o čem drugem prepričati. To je naše sokolsko mnenje in kdor se ne strinja z njim, ta naj opusti tudi tedaj zveze s Sokolstvom, ko bo šlo za glasove.
Gospoda župana in ves občinski svet pa pozivamo, da se takoj javno objavi vsota, ki jo je v smislu zakona o SKJ ljubljanski občinski svet namenil kot podporo Sokolstvu (za pokrajinski zlet itd.), ker mi Sokoli nočemo in ne moremo dopuščati, da bi se proračunske vsote, ki so namenjene Sokolstvu, skrivale kot sramežljive device po različnih reprezentacijskih fondih in ne dopuščamo, da se ii vsot, ki ,pripadajc Sokolstvu, delajo miloščine, Sokoli nočemo imeti nobene zveze z reprezentacijskim fondom, ker nismo reprezentacijska organizacija in je tako tretira-nje naše organizacije skrajno žaljivo in čudno. Ne pustimo se od nikogar ožigosati kot ustanova, ki bi imela prejemati šele po osebni milosti kateregakoli iz ljubljanskega proračuna podpore v obliki miloščine, marveč zahtevamo javno in odkrito to, kar Sokolstvu po zakonu gre.
Sokoli pa čestitamo starosti dr. Pipenbacherju za njegov možat sokolski nastop, ki je v okvirju mestne občine ljubljanske vsaj zaščitil čast sokolskega imena, če že drugega ni mogel.	Sokol.
»Po h od« sprašuje
1. V 15. številki Pohoda od 15. aprila 1.1. je bilo poleg drugih stavljeno tudi vprašanje, s kakšnimi uspehi sta bili zaključeni oblastveni reviziji občinskega gospodarstva v Ljubljani, ki sta bili izvršeni v letih 1928 in 1930. Merodajni faktorji niso dali nobenega odgovora, to pa bo treba storiti radi javnosti, ki se za stvar zanima in ima tudi pravico zahtevati, da se ji natoči čisto vino. Da osvežimo spomin onim, na kojih naslov je šlo to vprašanje, si dovoljujemo za enkrat vprašati današnja člana občinskega sveta ljubljanskega gg. tovarnarja Hribarja Rada in senatorja dr. Ravniharja Vladimirja to:
Na svoji seji od 2. januarja 1933 je klub občinskih svetnikov ljubljanskih izglasoval zaupnico g. županu dr. Dinku Pucu, češ da izraža klub neomajno zaupanje g. županu in odklanja z ogorčenjem agitacijo, katere namen je zatemniti ugled in velike zasluge g. župana za podvig našega mesta. Med podpisniki te takoj drugi dan v listih objavljene zaupnice se nahajajo tudi imeni gg. Hribarja Rada in dr. Ravniharja Vladimirja.
Dne 8. maja 1930 pa sta ista dva gospoda podpisala lastnoročno vlogo na takratnega bana Dravske banovine ing. Serneca. V tej vlogi je bilo gospodarstvo občinske uprave kritizirano na najostrejši način in je bila stavljena zahteva, da se naj izvrši uradna revizija tega gospodarstva, kateremu je tudi takrat načeljeval sedanji g. župan dr. Puc.
Vprašamo oba gospoda, kaj jima je dalo takrat povod za jM>dpis te vloge in kakšen uspeh je imela ta tudi od njih podpisana vloga na takratnega g. bana.
2. Ali je merodajnim krogom znano, da se je podelilo v Ljubljani leta 1929/1932 80 koncesij točilnicam alkoholnih pijač, v Mariboru pa samo ena, Ali se ne zavedajo ti merodajni krogi, da taka hipertrofija točilnic pomeni direktno navajanje k pijančevanju, ki je poleg tuberkuloze najhujša socialna kuga. Pijančevanje direktno uniči človeka moralno, duševno in gmotno. Vsled pijančevanja strada nebroj družin, ali niso take družine kandidati za tuberkulozo, in pijanci kandidati za ječe, bolnišnice in umobolnice? Koliko narodnega premoženja se na ta način lahkomiselno zapravlja. Na eni strani imamo protituberkulozne in protialkoholne lige, na drugi strani se pa pijančevanju na široko odpirajo vrata. Logika, kje si? Kdo ima zopet pri tem brezvestnem postopanju svoje prste vmes. Ali ni nobenega moža v našem občinskem svetu, ki bi se dotaknil tega perečega vprašanja? Ali se ne zaveda socialni odsek svoje naloge? Tu se zrcali površnost javne uprave. Ce se bo pa šlo za kako repre-zentacijo, bo pa vse po konci — in se drenjalo, kdo bo najboljše nasvete stavil. Omejiti je treba skrajno povsod gostilne in točilnice, pa se bo pijančevanje kmalu omejilo. Tako brezglavo podeljevanje teh koncesij pa uničuje solidno gostilničarstvo, ki se vsled te konkurence komaj še vzdržujejo, ker ne morejo več zmagovali vseh ogromnih dajatev in vseh strogih predpisov, katerim pa
Prvi maj v
Nemčiji
if JHii ;
Slava Hitlerjevega »dela«...
take točilnice niso podvržene. Naj bo to vprašanje svarilen glas za bodočnost. — ČUvarji narodnega zdravja, stojte na straši!
3. Zakaj se ne vrši občni zbor cestne železnice d. d. v Ljubljani, da bi predložila bilanco za leto 1931 in 1932. Ali veljajo morebiti za to družbo drugi predpisi? Ali ni nobenega zanimanja v občinskem svetu za to, lahko rečemo, občinsko podjetje?
'4. »Zvezo kulturnih društev« vprašam«? Ali sta filma »Divne laži Nine Petrovne« in »Razputin« tudi kulturna in vzgojna?
Javnost je namreč mnenja, da, sta; filma, povsem nemoralna ter jima zato odreka \9Ur ko kulturno in vzgojno vrednost.
Resolucija
članstva Narod, gledališča
Članstvo Narodnega gledališča v Ljubljani, udruženo v »Udruženju gledaliških igralcev« in v »Podsavezu muzičara«, zbrano 3. maja na izrednem sestanku, je po referatih in po vsesplošni debati prišlo do zaključka, da je po znižanju državne in banovinske subvencije v zadnjih 13 mesecih z nad 1,500,000 dinarji, obstoj Narodnega gledališča v Ljubljani resno ogrožen.
Ker je eksistenca Nar. gledališča v Ljubr ljani splošna kulturna zahteva vsega slovenskega naroda, je treba, da se ta zavod ne ruši. Zato je nujno potrebno, da se:
1. z izrednim kreditom nadomesti primanjkljaj, ki je nastal z večkratnim znižanjem državne subvencije (1. 1931—32 je znašala drž. subvencija 4,400.000'Din, 1. 1932—33 je znašala 3,464.391 Din in. 1. 1033—34 pa 3,017.000 Din).
2. Odobri predlog Mestne občine,ljubljanske glede obdavčenja kino vstopnic v, korist Nar. gledališča v Ljubljani. S tem obdava njem ne bi bila prizadeta niti država niti kino lastniki.
3. Poleg tega, da je padlo naše gledališče s svojim članstvom in z njegovimi plačami pod eksistenčni minimum, prete v sedanjem položaju še številne osebne redukcije* katerih rezultat bi bil konec našega, kultur-^ nega in nacionalnega zavoda.
Apeliramo na vse merodajne faktorje državnih in lokalnih oblasti, na vse naje kulturne ustanove in društva kakor tudi na vse prijatelje gledališča in na vso našo javnost, da podpre našo akcijo za ohranitev Narodnega gledališča v, Ljubljani.
Ljubljana, 3. maja 1933.
»Udruženje gledaliških is Jeev«, »Podsavez muzičara«.
Zaradi pomanjkanja prostora prinašamo gornjo resolucijo brez komentarja, ki sledi.v eni izmed prihodnjih številk.
-7------------------------------------------
V	nedelje 7. maja se vrši na, Viču v Sokolski dvorani ob 10. uri ustanovni »Mfli zbor krajevnega odbora Narodne Odbran«* Dolžnost vseh krajevnih odborov v ljubljanskem okrožju je, da se tega zborovanja udeleže korporativno.
V	ponedeljek 8. maja predava g. dr. Oe~ puder v radiu o »Nacionalnem programu Narodne Odbrane«. Predavanje se vrši od 20. d* 20-30 ure. Nacionalisti poslušajte ta dan na# vse zanimivo temo, ki se tiče vseh na« to našega pokreta.
odredb, izdanih v cilju nemotenega dela.
Čast Sokolstva pred ljubljanskim občinskim svetom
Gospodarski ukrepi proti krizi
Iz krogov trgovcev smo dobili članek, katerega prinašamo v celoti, ne da bi zavzeli sami kako stališče glede predlogov. Prepustimo to strokovnjaškim krogom, katere prosimo, da nam sporočijo svoje mnenje.
Veliko se govori in piše o oboroževanju posameznih držav, znižanju oboroževanja in še več se piše o brezposelnosti, o gospodarski krizi. Naredilo se je pa jako malo. Vprašanja oboroževanja se ne bom dotikal, to prepuščam političnemu sporazumu posameznih držav med seboj, želeti bi bilo, da bi se vsi tOEadevni izdatki vsaj za 50% znižali, in da bi ne ostalo vedno le pri konferencah.
Energične korake pa bi morale države vsaka zase storiti glede brezposelnosti. Kapitalizem je v prvi vrsti poklican v lastnem interesu vse storiti, da se na podlagi urejenega, sistematičnega gospodarskega programa, odpravi brezposelnost. Sistem naj bi obstojal v tem, da prevzamejo v vsaki državi faktorji, ki razpolagajo z zadostnimi sredstvi, ureditev gospodarstva sami v roke in sicer s tem, da se vsaj za nekaj časa ukine prosta trgovina, uredi in fiksira industrijska in poljedelska produkcija. Za dobo najmanj 5 let bi se ne smele ustanavljati nove industrije, ne etablirati »en gros« in »detaik prodajalne, in ne trgovske agenture. V vsaki banovini naj se za vsako vrsto blaga ustanovi posebna nakupovalna in prodajalna centrala. Vsi engrosisti banovine bi bili percentualno pri tej centrali soudeleženi. Norma percen-tualnega soudeleženja bi se določila po povprečni navedbi dohodka iz leta 1928, 1929 in 1930, ker je bil za to dobo promet še v normalnih mejah.
Delokrog teh nakupovalnih in prodajnih central bi se omejil le na dotično banovino.
Ta centrala bi preskrbovala vse potrebščine banovine z uvozom, z nakupovanjem pri domači industriji in kmetijstvu, ki bi smele prodajati samo tej centrali in ima tudi samo ona pravico preskrbeti izvoz industrijskih in poljedelskih produktov.
En gros cene za tuzemski promet kakor tudi izvozne cene določi ta centrala, in se mora en groš cena za tuzemski promet vedno ravnati po konkurenci izvozne možnosti.
Ugotovljeni en gros ceni za tuzemski promet se pa še prišteje:
1. percentualni znesek za prometni davek’
2. percentualni znesek za brezposelne,
3. percentualni znesek za trgovske insol-vence,
4. percentualni znesek za pridobitno nezmožne,
5. percentualni znesek za obstoječe agenture,
6. percentualni znesek za engrosiste.
Na podlagi tega računa prevzame engro-
sist blago in se za isto ceno oddaja detajlnim trgovinam, konsumnim društvom, bratovskim skladnicam, ki nato za predpisano detaljno ceno konsumentom prodajajo blago.
industrija in poljedelstvo regulirajo svojo produkcijo v sporazumu z banovinsko centralo in v okviru notranje potrebe in v okviru ekspertne možnosti.
Percentualni znesek za brezposelne bi ustvaril pri vsaki banovini močno rezervo, ki bi se uporabljala za finansiranje javnih del, kar bi sigurno v kratkem dovedlo, da bi brezposelnost popolnoma minula. Da se poživi splošni promet, se mora vse storiti, da se denarna kriza odpravi. Te denarne krize je v največji meri kriva ne več vzdržljiva, pa protizakonita obrestna mera.
Ako se pomisli, da je bila obrestna mera od 1923—1931, 16%, 20%, 24%, 28°/o in v nekaterih krajih 32%, torej povprečno 20—24%, je razumljivo, da so izkazali kapitalisti sijajne dobičke, a njih terjatve so danes iluzorič-ne, dolžniki so se pa tako zadolžili, vsled vedno rastočih insolvenc, da ne morejo niti normalnih obresti plačevati, kaj šele dolg, ki se je vsled te gorostasne obrestne mere podvojil ali še potrojil. Pravično bi bilo, da se dei takega dolga, ki je vsled nenaravnih razmer tako narasel, odpiše, obrestna mera za kredit pa največ s 6% določi. Upnik mora izprevideti, da nikdar ne bo mogel realizirati te svoje iluzorične terjatve, in da je bil pri tej visoki obrestni meri že dovolj odškodovan, in da se naj sedaj zadovolji z normalnimi razmerami, ki so sigurno najboljša podlaga za normalni promet. Ako bi v preteklih letih bila pri dovoljevanju kreditov merodajna normalna obrestna mera, ki se da pri trgovini zmagati, bi ne bilo toliko insolvenc, ne bi bila podjetja tako prezadolžena. Denarni zavodi oziroma funkcijonarji in višji nastav-ljenci so sijajno živeli in so vso to enormno režijo morali kriti upniki, ki so plačevali leto za letom to neznosno obrestno mero. Kako naj se v takih razmerah potem draginja zniža?
Da se ne pozabi
Duhovni svetnik Kalan Janez je pdsal začetkom marca 1033 iz Berlina svojemu duhovnemu sobratu g. župniku Barietu v Ljubljani zelo poučno pismo, o čegar vsebini pa Je g. župnik Barle molčal. Očivddno pa je g. svetnik Kalan poslal prepis tega pisma enemu ali drugemu izmed svojih znancev in Hoomšljamkov v Ljubljani, kajti dejstvo je, ■da je bila vsebina tega pisma razmnožena in je to pismo cirkuteralo po Ljubljani in najbrž ludi drugje med somišljeniki gosp. svetnika Kalana. Pismo je jasno in ga zato priobčujemo doslovno:
■Dragi moji
Ti veš, da sem lbd*l jaz nekoliko Tvojih miali: <la ma(j se namreč iposlkiuša pri nasprotnikih cerkve zlepa, dokler je kaj upanja,, da se kaj doseže.
6e nedavno sa;n zalklical to misel v »Slovencu« kdt pristno kartoli&ko, da je 'troha vibi nasprotniku naproti kakor daleč je mogoče. .Dodal pa sem: Seveda ko pridemo do Rubikona, potem pa no-
benega koraka dal(je! Ljubezen in spravljivost
da, — 'toda principov aaradi ljubezni ne bomo zatajevali! Prvo je vera, potem je ljubezen.
Ali drži to ali ne?... Toda Ti ,pa ne -poznaš nobenega Rubikona, nobene meje. Piri Tebi gre >ljubezen« brez fconca, brez ozira na vero, na resnico 'in ipravioo. Po Tvojem bi Jezus ne bil smel proti farizejem nič nastopati, anipak vse v ljubezni objemati. Po Tvojem >bi itudi ne bilo nobenega pekla, Ti 'bi vse lumpe v nebesa spravil. Saij bi 'bilo lepo, saj bi jih tudi jaz rad — a Bog jih noče...
Dragi moj, Tvoja »ljubezen* — to so sanje, Ti nisi -več irealen, in sicer že pregrešne sanje. Ti »e braitiiš z oajvečjuni iresnifininvi brezverci in jiih hvališ, da so to ipošteni možje. Rape (je baje formalen apostet, a to ni pri Tebi nič hudega, sicer bi ne hodil živim na shode. S svojim pajdaš tvom ga potrjuješ v njegovi apostazajii. Sploh med vsemi Tvojimi prijatelji ni ne enega poštenega kristjana. Nekateri imajo malo vere, dn je 'izpolnjujejo kolikor se jim prav zdi, drugi je nimajo niiS. A to je Tebi vse prav. S svojim ravnanjem jih potrjuješ v njih neveiri. Spreobrnil jiih
ne boš... Če pa to je prav, .potem nisi več sposoben za dušno pastirstvo, kakor ni sposoben za braietorvalca, kdor ne zna iločiiti p Senice od osata. AM ipa imaS dvojno mero, eno za v cerkvi, drugo za zunaj cerkve. V cerkvi zahtevaš mašo in spoved, svojim političnim prijateljem praviš sicer indirektno, a čisto jasno, da jim tega ni treba, da je tako tudi dobro. Kje je Tvoja logika?!
če pa to delaš 'iz narodnih in državnih ozirov, potem stavljaš narod in državo nad večnostae zadeve. In to je herezija. Proti Tebi ibi moral škof nastopiti, kakor je nedavno kardinal Fanl-haiber prati eke-opatu Schlachtleiinerju. In vsa nemški škofje so nastopili proti nemškemn nacionalizmu, ki mu je narod več kakor vera. Ti pa v tem enako grešiš. In Ti hočeš še veljati za dobrega duhovnika! Ali si res tako kratke pameti, ali pa te vodijo nelepi motivi: napuh ali lakomnost. Drugače ne more biti.
Dočirn ipa se ‘bratiš z najalabšimi elementi — Golja, kd ai ga Ti zelo čislal je irekel: das sind VerbreCher! — se pa postavljaš v najhujše nasprotje z najboljšimi možmi in vsem vernim ljudstvom. Praviš, da so se ti smilili, ko so ibili tako podivjani. A veliko večjega pomilovanja si vreden Ti. Kaj jih pa hodiš dražit?! Nikar se lepega ne delaj, kakor da si vzvišen nad to »sodrgo«! Ti imaš brez primere večji greh (kakor 'ljudje. Ceteri iDeccaverumi: um tenebris. Tu vero .in Inče. Si sal intatuatum fuerit, dn quo salietur? (Dirugi so grešili v temoti, Ti,pa.v;.svwti]>oi*i>-<ČeviK> eol-pokvar-. jama, S čim se bo solilo?) Kadar bereš te besede se primi za nos, to si Ti! Vse verno ljudstvo živo čuti s cerkvijo, vidi in čuti, da se oerkvi krivica godi, da vera, da vzgoja trpi, — duhoven ipa ne čuti vsega tega nič, nima srca za cerkev in njene bolečine, ne za duše, ki se bodo pri tem pogubljale, — on čuti samo z državo in s framaeoni. To mora ljudstvo razdražiti.
Če ibi imel Ti stvarno še tako prav, bi Ti najpriprosteijša pamet in takt morala, povedati, da to ne gre, da se postavljaš javno v nasprotje za vso ostalo duhovščino in z vBern vernim ljudstvom. Kaka neznosna domišljavost je to: vsi drugi se motijo, samo jaz imam prav! In pravim, če ibi tudi imel! Tudi jaz imam včasih drugačne misli kakor drugi in jih tudi povem. A da ibi se šel tako grdo bost z vsem narodom kakor Ti?! To mi pamet pove, da ne kaže. Kaj 'hi pa s tam dosegel? Kaj si pa Ti dosegel s tem, da si po-
vzročil celo vojno med narodom!? Kaj pa je država zaradi tega na boljšam ? To se vprašaj 1 Sploh ali meniš, da država ravno tebe potrebuje, da jo »rešuješ*?! Ali 'je ibilo torej vtredno? Kdo ima kaj od itega?! Ne, Ti, ne država nič! Samo razburjenje, samo pohujšanje, kakršnega še ni napravil nobeden pred Teboj, samo brez Števila greha, samo sramota brez primere.
Ko bi bil jaz na Tvojem mestu, da bi me takole vlačili .po vseh časnikih pred vsem ljudstvom, ne vam, kam bi se dejal od -jramu. In vest bi me pekla neutolažljivo. Kajti vseh teh velikih grehov si Ti kriv.
A Tvoja vest je čista in nosiš svoje čelo visoko, kar se nimaš ničesar bati. Tudi vsi here-zijarhii so imeli čisto vest, dn se niso ničesar Ibaii. Prav Itaka trma in samozavest, recite napuh, je pri Tebi kakor pri heretikih.
Petnajst vas je 'bilo duihovnov v Beogradu. To je veliko. No pa vendar še ne tako preveč. Med dvanajsterimi .je bil eden izdajalec, med tisoč slovenskimi duhovni ipa petnajst. To še gre. Kaj drugega pa 'kakor izdajstvo nad cerkvijo, je Vaša podrepnost?! Vsi nemški listi pišejo, da je v Jugoslaviji kulturni boj, da se cerkev preganja, samo Vi tega ne vidite, ali pa vidite in odobravate. Vidite, kako sokolstvo mladino kvari in vidite še sto drugih napačnosti — če tega ne vidite, ste pač slepci, nesposbni za cerkveno službo — pa greste v Beograd vse to potrjevat, da je prav tako!
Koliko si Ti pohujšanja napravil, to je grozno! Tvoj spomin je za zmerom onečaščen med slovenskim ljudstvom. Svojo napako moreš popraviti samo e tem, če očitno moliš svoj Confiteor in prosiš narod oproščenja za pohujšanje, ki si ga mu dal. Seveda ipa tega ne boš storil, kakor krivoverci niso storili. Napuh Ti ne bo dovolil... Želimo pa vendar, da te Bog razsvetli, da spoznaš svojo zmoto in jo skušaš popraviti
Z Bogom!
P. S. Po obsodhi dvanajsterih sam še dodal: da najboljši krščanski možje zaradi neumnosti anega duihovna toliko trpe, je v nebo vpijoče! A Bog 'bo vse to v dobro obrnil... Pohujšanje mora priti, le tistemu gorje, po katerem pride!
(Te besede bi bilo dobro zaklicati vsem pet-najsterim).«
Komentar sledi.
OTVORITEV STRELIŠČA V POLJČANAH
Tukajšnja strelska družina, ki je bila ustanovljena lani v avgustu, si je v kratkem času svojega obstoja zgradila prav moderno strelišče, ki ustreza vsem zahtevam. 0 njem se je ob priliki kolavdacijskega ogleda izrazil okrožni delegat g. polkovnik Božo Putniko-vič zelo laskavo. Dejal je med drugim, da se po svoji moderni zgradbi in legi lahko Šteje kot tretje najboljše v državi. — V nedeljo 7. maja bo strelišče slovesno otvorjeno in izročeno svojemu namenu. Zbirališče društvenih članov in cenjenega občinstva je ob pol 13. uri pred hotelom Bauman, ob 13. uri pa je odhod na strelišče. Ob 14. uri je otvoritev, nakar se prične streljanje v tarčo. Prvotno napovedano sodelovanje vojaške godbe radi nepredvidenih ovir odpade. Vstopnine ni. V slučaju slabega vremena se vrši prireditev prihodnjo nedeljo. Vabljeni od blizu in daleč!
Ustanovni občni asbor Strelske družine v Begunjah se vrši v nedeljo, dne 7. maja ob 16. uri v salonu restavracije »Turist«.
I mUMM saretnine liEujete J0U“!
NEKAJ PRIPOMB K NOTICI »TUDI PIJAVKE«
Pod tem naslovom je izšla 8. aprila t. 1. v 14. številki »Pohoda« notica, ki je vzbudila med omoženimi učiteljicami mnogo nezadovoljstva. Posledica tega je bil daljši odgovor, priobčen v »Učiteljskem tovarišuc z dne 14. aprila t. 1. Nezadovoljstvo bi bilo upravičeno, če bi uredništvo odnosno dopisnik res mislil tako, kakor so to razumele prizadete učiteljice. Misli, ki so bile izražene v tej notici, so se nanašale na žene bogatih podjetnikov, ki imajo poleg moževega podjetja še kak lasten bogat vir dohodkov. Nikakor pa ni bila notica naperjena na omožene učiteljice. Dopisnik je hotel samo primerjati netaktnost gotovih krogov, ki ob vsaki priliki delajo očitke omoženim in zaposlenim učiteljicam, ne vidijo pa poročenih žen v privatnih podjetjih, ki služijo ogromne vsote. V ostalem pa se uredništvo z odgovorom v »Učiteljskem tovarišu« popolnoma strinja.
IZ KRŠKEGA POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI
Mestna organizacija N. 0. v Krškem priredi v soboto dne 13. t. m. zvečer ob 8. uri v tukajšnji sokolski dvorani Cankarjevo farso »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski«. Ker je čisti dobiček igre namenjen predvsem v podporo brezposelnim, je dolžnost vsakogar, da se prireditve sigurno udeleži.___________
V bližajoči se sezoni ne smejo nastopati v naših zdraviliščih in zabaviščih inozemski jazz-orkestri. Vsak tak nastop bomo znali preprečiti.
Jugoslavija le dežela veinega sonca, večnega snega, plodnih ravnin 8n strmih planini
Odon Šorli, Maribor.
ALI JE NAM SLOVENCEM MEŠČANSTVO POTREBNO?
Za razči&enje pojmov naj takoj naglasimo, da je vse kaj drugega pojem opravičeno osovraženega buržuja, kakor pa sociološki pojem meščana; prebivalca goetoobljudenih naselij večjega obsega, nastalih pred vsem iz gospodarske nujnosti, človeka torej, ki je iz mestnega obeležja črpal svoje napake, pa tudi svoje vrline, odnosno prednosti. Ali pa, če hočete, kulturni pojem meščana, prebivalca mest, kjer je imel on s svojimi predniki (zadnje pa ni nujno) prilike — ako je v to imel tudi možnost in zmožnost, je drugo vprašanje —, da se umsko in duševno do skrajnosti izpopolni in to v sredini, ki je po stekanju gospodarskih in na podlagi teh tudi umskih dobrin že po tradiciji nujno v to ustvarjena.
Vsako področje si sčasoma ustvari središče, kamor se stekajo njegove civilizatorične in kulturne sile, od koder se predelane vračajo zopet vanje. Vendar je to možno šele v trenotku, ko nastane ■organizacija. Če je torej za splošno koristnost pogoj organiziranost, ni bolj prirodnega, nego da te koristi hasnejo lastnim a ne tujim subjektom, in sicer prav tako v središču, kakor zunaj po področju. Prvotno pri tem delujejo ljudje s tega ozemlja, ki so kmetiškega rodu. Snidejo se v središču radi znanega gospodarskega načela koncentracije. Vodstvo poslov je namreč lažje, preglednejše ter cenejše iz središča, če je gospodarsko stanje ugodno, se to vodstvo vedno bolj intenzi-fieira in traja vedno delj radi časa, ki je za izvedbo potreben. Dela, ki so ga začeli podeželani, ti «ami ne morejo opraviti, komaj njih nasledniki, otroci, morda šele otrok otroci. O teh otrocih ni mogoče več trditi, da bi bili kmetiškega rodu, še manj o otrok otrocih. Ti so začeli živeti že v drugačnih okoliščinah, kakor njihovi z dežele prišli očetje, od katerih pa so podedovali vsaj v glavnem miselnost in torej simpatije do njihovega okolja Ustvarjen je začetek tradicije, ki se Izraža 3e v tem, da otroci usvojijo tudi bogate izkušnie očetov nabrane tekom njih dolgotrajnega dela in nrenesene nanje v zgoščenem soku dobrih naukov j ’ nasvetov. Podoben proces, v vse večji meri, pa
ko vršil pri otrok otrocih, ki jih Im vezala do očetov svojih očetov že šibkejša prirodna vez, rato pa tem močnejša umska in čustvena. Pri tem
je glavno gibalo te zavesti skupnosti višja ideja pripadnosti bodisi istemu narodu, bodisi veri. bodisi razredu.
Trditev, da je razumeti pod organično rastjo naroda tudi razvijanje najtanjše veje narodnega drevesa: meščanstva, se bo zdela marsikomu, ki je prežet z razredno zavestjo in ki istoveti meščana z buržujem — kapitalistom, nesodobna in radi tega nesprejemljiva. No, spomni naj se na besede dr. Beneša, ki trdi, da so vzroki današnje razrvanosti v Evropi sledeči: Evropa je z ozirom na kulturni nivft razdeljena v glavnem na tri pasove: na zapadni, kjer so več ali manj kulturne in politične razmere na enako visoki stopnji, na srednji, kjer so kulturne razmere podobne zapadno-evropskemu, kjer pa je politična zrelost mnogo manjša in na vzhodni, kjer so kulturne kakor politične razmere najmanj razvite. Dočim so zapad-no-evropske države demokracijo že davno usvojile in imajo opravka le s socijalno evolucijo, sta v srednji in vzhodni Evropi oba ta pokreta šele na poti (Podobno trdi tudi zagrebški vseuč. profesor dr. Milobar.) Zato zapadni Evropejec veliko bolj ustaljeno pričakuje novo smer, saj so njegove kulturne in politične pozicije že davno utrjene in jih novi pokret ne more izpodjedati, kvečjemu modificirati. Nevarnost za srednjeevropske države, zlasti pa vzhodnoevropske pa je tem večja, saj nova smer grozi izpodjesti še tiste borne začetke zapadne kulture, ki so se morda vendar pri njih še ustalili. Iz tega sledi, da si moramo zlasti mi svoje kulturne in politične pozicije šele graditi in preprečevati, da nam jih novi pokret sproti ne uničuje, stavljajoč mu nasproti s socijalnimi reformami prežeto delovanje. Ako hočemo čimbolj ohraniti esencijalije današnjega stanja, ki nam edino jamči nemoten razvoj naše na načelih individualizma sloneče nacionalne kulture, ob koreniti spremembi naturalij tega stanja, si moramo delati medsebojne koncesije v tej smeri, da smo vsi, naj pripadamo že kmetiškemu, delavskemu ali meščanskemu rodu, za demokracijo t. j. za politično-prnvno enakost vacli plasti naroda, ki so prežete s čutom socialnosti, t. j. za čim večjo gospodarsko enakost pravtako vseli plasti naroda, pri Čemer odločaj potrebnost, delavnost in zmožnost. Ali z drugimi besedami: Priznavajoč našemu narodnemu drevesu prnvico, dn se razraste, mu priznamo pravico, da požene na eni strani veje, ki jih doslej še ni imelo: pred vsem stan domačih nena-
domestljivih strokovnjakov, ki naj nadomeste dosedanje »naše« tuje »nenadomestljivce«, da požene celo vejico lastnih artistov, sviračev kavarniških in plesnih orkestrov, plesalk itd., kar moramo večinoma za dragocen denar uvažati in trpeti še kulturno škodo, da nam taki ljudje povrhu še širijo tujo, nemško »kulturo«. Na drugi strani pa naj požene narodno drevo za našo kulturo, gospodarstvo in splošno korist daleč najvažnejšo vejo: lastno, demokratično, socialnočuteče, torej resnično moderno meščanstvo.
Mnoge naše ljudi, zlasti pa one, ki so kmetiškega rodu pri tem zelo moti domneva, da je za nas Slovence meščanstvo tuja, uvožena institucija, ki je kot taka že po svojem bistvu mednarodna, nikakor torej ne narodna ali narodu lastna. V dokaz navajajo znane žalostne pojave iz polpretekle zgodovine, ko se je vsak naš »boljši človek« odtujil sredini iz katere je izšel in se vtopil v nemški, ki ga je vabila. (0 tem kasneje.) A ni ga vabila z neusmiljenim doslednim, brutalnim cinizmom, z vsemi mogočimi in nemogočimi sredstvi biaziranega rafinmaja, pa še s pomočjo državne oblasti povrhu, ki je, kakor znano, prva sila za božjo, prisilila, da se je svojemu poreklu izneveril. In zakaj je imel tujec namen, da nam prepreči organično razrasti se? Zavedal se je pač: udarimo pastirja in čreda se sama razbeži. Po-vdariti je treba, da so pastirji naroda, njega inteligenca, najsibo že kmetiškega, delavskega nli meščanskega rodu. Ce narodu pastirje odvzamejo, ga s tem sicer Še ne uničijo, dosežejo pa to, da živi dalje le kot brezoblična gmota, pripravna in pripravljena, da jo eksploatirajo tujci. Prebivalstvo brez vodstva ali vsaj brez nepopolnega vodstva se utegne obdržati, toda le vstran od! prometa, kot prebivalstvo tretje vrste. Po mestih in večjih krajih pa, kjer bi soodločalo gospodarsko in upravno o svoji usodi, ga ni, ker ga je pač tuja uprava s svoiimt vsemogočnimi sredstvi uničila in pregnala. To pa radi tega. ker je v središčih podana možnost' strožje kontrole dn silnejših sredstev, kar vse stremi za tem. da odstrani ne-liube ljudi iz mest, ker so ti po svoji izobrazbi za državno upravo mnogo nevarnejša ovira kakor pa neznvedon, pohleven narod po deželi, ki bi tudi v slučaju razvite samozavesti, vkljub velikemu Številu, ne zmogel veliko proti tujim, številčno šibkejšim a sijajno organiziranim slojem po mestih, ki uživajo vso podporo tuje državne uprave
povrhu. V takem položaju se skuša ljudstvo zavarovati vsaj z eno oporo, s svojim duhovništvom, kar tujec sicer mora dovoliti z ozirom na izven-državno zaščito, ki jo je slednje deležno, a dovoli to tem lažjega erca, saj ve, da sme tako ljudstvo, ki mu je dovoljena zgolj ta opora, životariti koli-kortoliko po svoje v krajih daleč proč od središč, ki imajo odločati. Nedvomno bi se razvijala usoda takih ljudstev bistveno bolje, ako bi imela ob strani poleg duhovščine še lastno prosvetno inteligenco po deželi, zlasti pa — po mestih. Dandanes lahko tudi pri svojih bratih, ki so ostali izven meja. opažamo enake tendence tujih uprav. Ze mora biti tudi meščanska inteligenca narodu od silne koristi, če je pa prva, ki jo tujstvo iztreblja. S svobodno državo je nastalo za nas Slovence vse polno problemov, ki jih doslej nismo poznati, ker nam tuje prilike niso dale. Odslej se je pričela doba konstruktivnega dela, graditve vsepovsod. Preje so nam bile odprte poti kvečjemu v nižje službice, cena za dosego višjih položajev je ponavadi bila — odpoved narodnosti. Zato je nastala domneva, češ Slovenci smo le za kmeta, gospoda so tujci (miselnost, ki jo se danes srečujemo ob severni mejil). Toda z dosego nacionalne svobode smo imeli pustiti v stari Avstriji tudi tako suženjsko naziranjel Dandanes že lahko pričakujemo. da se posploii mnenje, kako popolnoma naravno in neprisiljeno je, če se sociološka struktura Slovencev v svobodnem ozračju vedno bolj izoblikuje, tako da bomo tudi želeli, da se nam evolutivnim potom Še lastno meščanstvo razvije. Torej evolutivno, t. j. da dobimo tako meščanstvo, ki raste iz naroda ker v njem korenini, ki čuti * njim in dela zanj.'	nSa
če presadimo vprašanie meščanstva na n tla, vam ta povezanost meščana s kmetiSkjni vekom šele stopi plastično pred oči. zlast razmerie merimo z južnim prilikami, zla _	...
7 italijanskimi, da ne govorimo o m ■	•
Mno«rl Hrvatje so često zatrjevali, fin J .	,
pad ki loči le	*jnieli več večjih mest
Ni dvoma, če bi Slovennim	'
(eno Budimpešto ali vsaj en trsu)., m to vse aru gače vozili v časih, ko vodijo najbo i demokratične države n. pr. Anglijo konservativci, torei pr.pad-
Z obhodov
Jesenice
Miha Gradež:
PLAVŽARJEVA BESEDA
(Pismo iz revirja)
Ti si daleč, tovariš Peter, zato ne veš, kako .je z mano in vsemi tu v našem kraju. Včasih si bil sam med nami, ljudi se gotovo še spominjaš, zdaj pa najbrže misliš, da je vse zelo spremenjeno, predrugačeno in postavljeno na glavo.
V marsičem je res kaj drugače. Življenje je težje, marsikoga, ki ti je bil znan in morda celo drag, ni več na svetu, mnogo novih ljudi imamo med sabo, ampak to so malenkosti. Ta drobiž ne spremeni važnejših reči. Spričo dejstev, da smo še vedno hlapci tujih gospodarjev, marsikaj od tega popolnoma obledi.
V bistvu je pa še vse pri starem.
Naša usoda je v rokah prav tistih ljudi, kakor je bila pred vojno in med njo. Tovarni še vedno načeluje stari ravnatelj, ki ima svojo besedo povsod, kjer gre za naša življenja, za naše pravice, za naš obstoj. Pri naših plavžih, kjer sem pustil že toliko let, je mnogo stvari izboljšanih, tudi delo je skrajšano na osem ur, ampak, čg„ pomislim, da trpimo tu za peščico tujih izbrancev, me zaboli v srcu. Res je, da mora človek delati, da ima delo v sebi nekaj zadovoljstva, saj je že mjio-go zadoščenja v tem, da se človek sam preživi. Toda mi nismo samo za spanje in jed in za garanje, mi tudi mislimo. Če se dvajsetkrat na dan prepotimo ob tej vražji vročini, že pretalimo na tisoče ton železa, se včasih smemo in moramo vprašati: kdo užije naš trud, kdo potrga sadove našega dela?
Grenak je odgovor.
Nam je od vsega, kar ustvarimo, dano samo toliko, kolikor je treba, da ne poginemo pri delu. Tuja gospoda pa spravlja ogromni dobiček in nas izžema, da je joj. Vse bolj in bolj nas pritiskajo, vsak dan več zahtevajo od nas. Plače znižujejo, ljudi straše z odpusti, po tovarni nastavljajo priganjače, ki jih prej nismo poznali, in špijone, svoje tajinstvene zaupnike, ki pretaknejo vsa kota in so bogato nagrajeni za nizkotno delo.
Zdaj je tako, Peter, da se boj takšnega ovaduha, ki ni v tovarni ničesar ustvaril, nobenega kosa železa prekoval, pa ima priliko in moč, da te trudnega in izžetega zaloti pri oddihu in postavi na cesto. Postavil te bo v imenu svojega gospoda, vsemogočnega industrijskega kneza, tujca, pa vendar našega gospodarja. Nič za to, če je že tvoj oče dal plavžem svoje življenje, nič za to, če si ti pustil ob njih vsa najlepša leta, nič za to, če si sin te zemlje, volja industrijskega kneza je ukaz in pravica.
Tujčeva korist je pri nas še vedno najsvetejše. Peter, ali ni to grenko in smešno?! O svobodi govorimo, se navdušujemo zanjo, pa smo odvisni od peščice tujih izbrancev, ki izrabljajo prilike v današnji družbi in si grabijo milijone z našim delom ter jih spravljalo drugam. Boli me, da je tako. Takšna očitna krivica je dandanes še mogoča, upam Pa, da ne bo več dolgo, ko postanemo gospodarji samega sebe, svoje zemlje, svojega dela in usode.
Zdaj nam drugi krojijo usodo.
Zaradi drugih prezgodaj umirajo naši tovarišij zaradi peščice grabežljivcev gospoduje po naših domovih jetika in davi vse slabotne in izmučene. Pretežko mi je, da bi našteval, koliko krivic prestajamo, kaj vse
bi lahko imeli in kaj nas popolnoma odveč mori. Zatrdim ti samo eno: vere v pravico še nisem izgubil.
Za pravico človeka, ki trpi in krvavi, mi gori srce. Za pravico naroda, ki ustvarja in je z vsem svojim trpljenjem prikovan na delo svojih rok in na domačo zemljo, ki jo mi sami gnojimo, z lastnim znojem in krvjo, drugi pa zaenkrat še trgajo njene sadove.
Do kdaj jih bodo, to pa ni pisano v zvezdah, temveč v nas samih.
Poljanska dolina
UPORNIKI
Sedaj prihajajo položnice za plačevanje prvega obroka davkov. Kakor povsod tako morajo tudi v >deželi Danski« plačevati davke, t. j. dati »cesarju, kar je cesarjevega« Lansko leto so nekateri mislili, da jim tega ne bo treba. Najraje bi bili videli, da bi drugi to opravili zanje. Toda država mora nekje vzeti, če hoče varovati nas in vas. Sledile so procedure. To ti je bil krik. »Rubili so mi!« je zastokal prvi. »Ni svobode!« je zajavkal drugi. »No, sedaj pa mora biti vsega konec!« se je pridušil tretji itd. in še celo pretil tistemu, ki bi prišel dražit. Ker dežela Danska ni Indija, da bi izvajali nekako »resistenco« in kot nam znano, tudi še nimajo kakega preroka Ghandija. Ce se bo še letos to ponavljalo, inali bomo že v kali vse pohoditi. Ne bomo pričeli pri onih, ki nimajo; tudi ne pri tistih, ki ne morejo, ampak šli bomo do tistih, ki imajo in bi radi imeli še vež! Kar pa glede .»svobode« pri nas ni daleč do »konca«. Če se jim zdi premalo, naj si pomagajo tja, kjer se »svoboda« deli in tudi brez davkov menda izhajajo.
Tako imamo v »deželi Danski« dolžnike, med njimi tudi take, ki bi že zdavnaj imeli biti pod kuratelo. Ti sč znajo privoščiti (marsikaj) na račun onih, ki so se jih ob dvanajsti uri usmilili in jim dali, kar so pristradali v svojem življenju in pretijo jim z osveto, če bi v »gotovem slučaju« zahtevali od njih še kaj več. Lep zgled omiljevanja krize nezaupljivosti!
Kamnik
»KULTURA« LJUBLJANSKIH TURISTOV
To, kar bom zdaj povedal, se zdi neverjetno, a vendar je žalostna resnica. Po Gorenjskem mrgoli vsak dan najrazličnejših turistov, ki so kot opora tujskemu prometu seveda povsod dobrodošli. Tudi je naravno, da so zletniki dobro razpolženi in da prepevajo, vračajoč se, prepolni naravnih krasot naših hribov, a ravno od slovenskih turistov bi pač z upravičenostjo pričakovali, da kažejo svoje dobro razpoloženje s prepevanjem slovenskih narodnih pesmi, ki jih našemu narodu ne manjka. Toda v središču gorenjskega izletnega mesta Kamnika se je dogodil v ponedeljek, 1. maja t. L, ta-Ie obsojanja vreden primer: Iz Kamniške Bistrice je prihrumela ob 6. uri zvečer skupina ljubljanskih turistov, ki so očividno pregloboko pogledali v kozarce. Ustavili so se na Glavnem trgu pri avtobusu, ter ob spremljanju raznih godbenih inštrumentov zapeli nemški šlager iz »Grofice Marice«! Peli ozir. drli so se v nemškem jeziku ter tulili, kot čreda volkov. Ko so dokončali madžaronski šlager, so se raztepli po cesti gor in dol ter prepevali še druge nemške popevke, da se je poslušalcu,
ki je šel slučajno po cesti, zazdelo, da je v blaženi »kajzerski« Avstriji! Če se bo tako nesramno izzivanje ponovilo, bo prišlo do neljubih presenečenj! Kajti Slovenci ne rabimo nemške pesmi nikjer, najmanj pa v lepi Gorenjski!	Go.
Koprivnik pri Kočevja
JURJEVANJE NAS SPOMINJA JUNAŠTVA NAŠIH PREDNIKOV
Pred 129 leti so se zbrali ljudje dz srca Surnadije, ki jim je bila nacionalna svoboda da s© dogovoro in da si izberejo vodjo, 'ki naj bi jih povedel iz mračne pre-teklosti, oškropljene s krvjo nedolžnih žrtev.
Doba iGolgote, ki jo ni preživel niti eden drugi narod, je ojeklila te ljudi, ki so s solznimi očmi in junaškega srca poslušali ječanje umirajočih junakov po turških temnicah in vnebovpijoči jok odpeljanih deklet. Vulkan, ki je pretresel vso Evropo, je začel bljuvati ogenj smrti na zatiralce. Nastal je mrak. Zemlja^ bobni. Orožje žvenketa. Kosti pokajo, kri tece. blisi Se glasno povelje voditelja: »Naprej,^ naprej! Vztrajajte! Sonce svobode ni daleč. Zares ®once je vzšlo. Mi smo svobodni. Življenje teče z normalnim tokom. Dihamo svobodno. Sonce svobode nas greje. Toda mnogi so začeli sejati razdor med nas. Oni n® vidijo zemlje oškropljene s krvjo, ne vidijo brezštevilna pokopališča naših padlih junakov, na katerih počiva naša mila domovina. Oni vidijo samo svojo osebno korist in interese. Postali so nacionalni »evnuhi«. Stojte! Dalje ne smete. Ali ne vidite, kam vodi taka pot? Ali ne slišite grmenja? Namesto da^se temu kmetskemu narodu na severu naše domovine vliva nacionalna ljubezen, se^ seje med njega nezadovoljstvo na-pram državi. Ali se na tak način duhovno vzgajajo naši bodoči borci? Dovolj je cmeravosti in sentimentalnosti. Na delo dokler'ni prepozno! Bodimo energični. Narodna nacionalna inteligenca na delo! Povedite naš kmetski narod, ki blodi v mraku neznanja, zapeljan od raznih Judežev, na pot, po kateri so šli naši slavni prednikil
NACIONALISTI! POMAGAJTE NAM!
V	duhu kraljevske proklamacije od 6. januarja 1929 leta si tukajšnji Slovenci, kmetje brez svoje zemlje, nastanjena v okolici vasi Golobinjak, Travnik in Starološki hrib, uso-jajo iprositi merodajne faktorji, da se jim da zemlja in hiše v smislu obstoječega zakona
o	agrarni reformi, da bi se osvobodili pritiska nemškega kapitala. Kot Slovenci nacionalisti smo vsi vpisani v tukajšnji sokolski četi in nas zaradi tega tukajšnji Nemci prezirajo, ki se nikakor ne morejo misliti, da tukajšnji Soikol vedno bolj širi svoja krila, pod katerimi se z neverjetno brzino razvija in nacionalno krepi naša mlada domovina.
Pred vsem moramo podčrtati smer in politično taktiko nemškega kapitala, ki stremi za tem, da se osvobodi tukajšnjih Slovencev, v katerih vidi nevarno oviro na poti tajne pangermanske politike. Tako razočarani in teptani od strani nemškega kapitala mi s solznimi očmi iščemo v vas zaslombe, da nam v pravem trenotku prožite vašo nacionalno roko in da nam omogočite, da bomo v svobodni državi svobodni gospodarji. To zaslombo bomo vrnili naši domovini in našemu kralju, kadar nas bo pozval »Rog jugoslovanske svobode«. S pesmijo na ustih hočemo položiti svoja življenja na oltar domovine.
iV zavesti, da trkamo na nacionalna vrata, smo u ver jeni, da nam boste pomagali v mejah obstoječega agrarnega zakona. Isto-
časno vas opozarjamo na vso resnost najbolj žalostne slike, ki daje slab in bolan vtis na vsakega rodoljuba. Opominjamo vas, da se v nobenem slučaju ne daste zapeljati po nemških pričah, ampak treba je dejstvo utrditi na licu mesta. Kadar boste spoznali dosedanji način dela tukajšnjih nacionalno nezavednih nameščencev, spoznali boste jasen cilj njihove taktike. Da pridete do resnice, morate vprašati kot priče tukajšnje delavce. Vsa dosedanja taktika tukajšnjih Nemcev in nezavednih nameščencev tlači in uničuje nacionalno idejo Slovencev, interesentov agrarne reforme.
Pravilna razdelitev zemlje v vaseh, ki so na veleposestvu grofa Auersperga, v smislu agrarne reforme med tukajšnje siromašne kmete, bi bila v današnjih težkih prilikah sijajna nacionalna točka. In kar je glavno, odgovarja to besedam našega milega kralja v smislu proklamacije od 6. januarja 1929. leta, »da bodi vsak v svobodni državi svoboden gospodar.« Da to dosežemo, prosimo vas, da nam nudite ekonomsko svobodo. Imejte v mislih one, čigar kosti danes trohne na vrhu Kajmakčalana. Živela ekonomska svoboda!
Kočevje
ALLES WAS RECHT IST !!
Po kočevskem srezu se vrši sv. birma.
V	Kočevju so hoteli na poseben način počastiti škofov sprejem. Kočevski Nemci so zapeli prevzvišenemu za podoknico par nemških pesmi. Se razume, da so se tudi Slovenci odzvali s slovenskimi zbori, med katerimi so zapeli tudi znano Aljaževo »Slovan na dan.« Ta »predrznost« kočevskih Slovencev je tako zabolela Nemce, da je eden izmed njih — in cel6 znana oseba »Streljačke družine — izjavil: Alles was recht ist —----------!
Vodstvo Streljačke družine prosimo, da uvede strogo preiskavo, in da ga pošlje, kamor spada V Streljački družini ne trpimo takih smeti.
Alles was recht ist!!
Ljutomer
NEMARNOST ALI NALAŠČ?
Naša prleška metropola, naš slovenski Ljutomer nosi in hrani na svojih tleh ljudi, ki tega niso vredni. Ali se v Ljutomeru, sredi Slovenskih goric more še zgoditi, da nosijo pisma tiskano besedilo slovenske firme v nemškem jeziku?! Tu vam dokaz: »Obst- und We:ngrosshandlung Ljutomer, Jugoslavienc. Ali ne bi zvenel naslov mnogo lepše, če bi bil tiskan v slovenskem jeziku?! Gospod, na slovenskih tleh stojite, zavedajte se tega!
Ptuj
UDARITI BO TREBA
Že večkrat se je ožigosalo nekatere trgovce iz Ptuja, se jih posvarilo, naj trgujejo in živijo v jugoslovanskem duhu, a vse ni nič pomagalo. Nočejo sleči tistega smrdljivega nemčurskega kožuha, nasprotno jim je menda v ponos, da se javno in še celo izven Ptuja ponašajo z raznimi dopisi, ki nosijo nemške^ glave. Ime dotičnega trgovca naj ostane še za sedaj tajno, a njegova: »Eisen-und Munitionshandlung, Ptuj, Postsparkasse-Konto, Ljubljana Nr. 12.438. Ptuj, den...l933.< naj le pride med javnost, posebno pred njegove odjemalce!
99
POHOD
<« w
živi samo od naročnine!
Naša pot Je ravna: pohoditi in pomandrati moramo vsako nepošteno delol
*»iki meščanstva, aristokracije, visokega klera, in ko tvorijo gornjo plast druge največje demokratične države v Evropa — republikanske Francije, Poleg drugih tudi meščanstvo in aristokracija. Poglejmo celo diplomacijo Cerkve z vso množico Pnistno aristokratskih predstaviteljev. In kako Bi Je sicer mogoče razlagali, da je za polovico manjša država kot je naša, mala Madžarska, tako upoštevana, če bi je ne predstavljali meščani in aristokracija, ki vabita na svoje gradove angleške *°rde na love? In mi? — Delati razpoloženje za aristokracijo je absurd. Pač pa je v novih drža-vah potrebno moderno meščanstvo, da radi ugodjih možnosti, ki so njemu v prvi vrsti na razpolago, koristi celokupni domovini. Inteligenca, zlasti
pa meščanska je tu, da razmišlja in se odloča Za Pota, ki jih naj hodi narod, tako recimo, da P°ttiaga pri izgradnji kulture in civilizacije, pri ureditvi socialne in gospodarske pomoči narodu, plasti pa da omogoča rešiti problem silne važnosti: kulturno opredelitev in preusmeritev naroda od dosedanjih izključnih virov tudi k drugim bolj odgovarjajočim, da nadstrankarsko uredi problem naše narodne obrambe itd. Na drugi strani bi naše slikarstvo, literatura, znanost, kiparstvo, arhitektura, glasba itd. pač v prvi vrsti pogrevali meščanske veje našega narodnega drevesa, plasti v narodnem oziru krvavo potrebujemo meščanstva, kar je obenem tudi življenjsko važno vPra£anje za nas v gospodarskem smislu (nacionalizem v našem smislu se izprepleta z gospodarnimi in socijalnimi idejami, ki si jih — kar je 'stvenol — vsekakor podreja kot neobhodno posebna sredstva za dosego nacionalnega smotra,
• !• vsesplošnega zadovoljstva celega naroda in v*? več, potemtakem torej nacionalizem nikakor J*1 'dentičen z imperialističnim fašizmom ali celo kapitalizmom, ki ga vendar radi njegovih nergavih pojavov ljuto pobija, kar mu je tem lažje, ffl le naš narod — narod malih ljudi). Ce bi v 4,luiu. Celju, Mariboru prebivalo izključno eloven-meščanstvo, ali bi bilo potem verjetno, da bi S[®l,čiliščni profesorji ti la Maull in drugi s tako 5t?Vri>ostjo zase reklamirali vse bivše spodnje-k]erako ozemlje kot nemško politično tlo (nem-V kulturno tlo je za take gospode cela Slovenija Winenda 5e Zagreb povrhu). To je za nas vpra-kmr' ki je prokleto nujno: ne varajmo se, po rrieni načrtu si moramo to ozemlje šele gobarsko osvojiti, da si svojo dosedanjo posest tu
šele politično afirmiramo. Pa tudi drugače je naše meščanstvo poklicano koristiti svojemu narodu: dejstvo je, da prihajamo v stike z visokokultur-nimi narodi, ki žive v mnenju, da so taki kme-tiški narodi, kakor smo mi Jugoslovani, ki se v njihovih očeh v gospodarski strukturi sveta pojavljamo kot kramarčki napram njim, grosistom, le predmet za eksploatacijo. Da smo zato zaostali narodi, ki da smo njim neenaki v življenski borbi in zato manj vredni. Ce jim postavimo naproti našega meščana kot našega predstavitelja. ki bo razumel svojo vlogo in jo tudi uspešno izvedel, kar mu je baš radi tega, kar tiče zunanje oblike, najlažje vživeti se v zahtevke mednarodne uglajenosti in verziranosti. 1>0tem je tudi naš kmetiški ali delavski človek lahko prepričan, da deluje zanj kakor za ves narod v skupni življenjski borbi njegov tovariš — meščan. Moderno življenje zahteva vedno novih, substilnejših stikov, ki jih inteligent sploh, zlasti pa že po okolju in vzgoji usposobljeni meščan najlažje uspešno navezuje in vzdržuje. Danes je važna agitacija od moža do moža, da pridobimo med pripadniki tujih narodov čim več vplivnih prijateljev in tako polagoma gotov kader, ki bo sčasoma tvoril v dotični državi nam sim-patično razj>oloženo in nas vpoštevajoče javno mnenje, ki je mora vpoštevati na koncu koncev tudi oficijelna politika. Tistim, ki bi zlasti v poslednje	navedeni	nalogi	meščanstva,	ki je tudi
najbolj	delikatna,	hoteli	videti kako	intemacijo-
nalno razredno skupnost med meščani, bodi povedano, da je tudi nacionalnemu meščanstvu osnovna misel — nacija, torej ves narod obsegajoča zavest skupnosti, nekaj kar vsako internacional-nost po sebi izključuje, podreja pa si sekundarni razredni občutek afinitete v svrho izvedbe nacionalne naloge.
Pa	še nekaj!	Kako	nujno je za	nas, da si
ustvarimo lastno,	nam odgovarjajočo	meščansko
kulturo s tem, da skušamo zadovoljiti z lastnimi sredstvi v mestnem okolju nujno nastajajoče potrebe. ki se množc in postajajo vse substilnejše, rim številnejše so, nam dokazuje na desettisoče primerov iz lastnega narodovega življenja ali bolje rečeno — usihanja. Vzroka, da se naši izseljenci v tu- in inozemstvu tako hitro vdajajo opojnosti mjine, ni iskati v primitivni, stereotipni obtožbi, ces zato se je narodu odtujil, ker je prenehal biti kmet, ker je postal ozir. postala delavec, služkinja, sobarica, natakarica, uradnik, trgovec, meščan.
Ni tu jedro problema, marveč zato se nam ljudje odtujujejo, ker jih vse prevzame tuje, rafinirano ozračje, ki našim povprečnim ljudem vzbuja mnenje, da so prišli iz krajev primitivnega življen-skega standarda, ki je bilo krivo, da so se doslej zanemarjali, da niso niti utegnili poznati svojih potreb, katerih zavest jih sedaj navdaja s ponosom in ki jih bodo zamogli sedaj šele docela zadovoljiti. Pri tem bije našemu človeku stalno po glavi kakor neusmiljeno kladivo, ki mu z monotonostjo vbija v glavo podzavestni občutek, češ, vse kar ti nudijo nove okoliščine, ti domači kraj ni mogel dati. Nehote mu vstaja »spoznanjev., češ, »moje višje potrebe je kos zadovoljiti le tujina s svojo nedosežno izoblikovanostjo«. Že gleda na domači kraj s pomilovanjem, že se ga sramuje, morda celo — prezira, človek naj vzame le Jakčev potopis o Ameriki v roke, da bo spoznal in niti ne obsodil naših povprečnih Amerikancev, ki po večini niti ne znajo več slovenski, ker mislijo, kaj more stara domovina sploh nuditi nam, otrokom civilizacije? In tako se predajo, mogoče da prekriče te pojemajoče očitke, — jazzu, ki z žametnim božanjem povzročuje razbičanje najskri-tejših intimnih občutkov, kar se tako prilega zlasti ljudem, ki jim je življenje bilo le neizprosno odrekanje, ki jim jazz (resnični!) zamore trenotno sprostiti zadržane odviišne energije. Pri tej priliki bi omenil, da nimajo prav oni, ki se razburjajo, da naši inteligentje popevajo tuje. t. j. nemške tolkače. Češ saj imamo našo narodno pesem. Priznavajoč narodni pesmi vso njeno umetniško vrednost in pomen njenega vpliva na našega človeka, je treba vendar enkrat povedati, da ji je treha vkljub vsemu, odkazati njej TM-ipadajoče mesto. Meščan ima potrebo, da da duška še drugim občutkom kakor jih ima kmetiški človek tako glede resne operne in koncertne glasbe kakor glede lahke. Kar se	lahke	in	vedre	glasbe tiče. je
seveda drugo. Če	je za	to	sposoben baš plehki
nemški tolkač. Potrebo po domači popevki pa vsekakor imamo. Toliko bodi omenjeno glede glasbenih potreb	meščana,	glede	drugih potreb
bi bilo tu preobširno razpravljati. Skratka, če bi mi v domovini že imeli lastno meščanstvo, ki bi bilo že ustvarilo	našim	prilikam	primerno me-
ščansko kulturo, bi ne izgubljali že otrok izseljencev, kaj šele (izseljencev samth, kar je danes običajno. marveč bi v najslabšem slučaju izgubljali šele drugo, če ne Šele tretjo generacijo. Vsekakor
je dejstvo, da bi z lastno meščansko kulturo odtujevanje izseljencev — zajezili.
Zadnje omenjeno je sploh bistvo meščanstva ali poljudno povedano: Vse dokler se ne bo iz našega kulturnega centra, iz Ljubljane, ki se trenotno sicer še lovi med malomeščanstvom in med obeležjem, svojskim velikem ali vsaj važnem mestu, začela pojavljati tudi lastna naša meščanska kultura, bomo pač prisiljeni bridko izkušati v kulturne platnice ovito politično propagando Dunaja, z njegovo osladno wiener Lieblichkeit u. GemUtlichkeit, otipljivo propagando berlinskih zvočnih filmov ali pa rafiniran napor Madžarov, ki so v osebi Leharja pogruntali kako delati operetno propagando za Justice for Hungary... Že to bo fenomenalen uspeh, če nam uspe dopovedati ljudem, da Dunaj in Berlin nista edini kulturni žarišči. Kaj šele, če se — naloga našega meščanstva! — posreči, odtujiti jim ju! Vzporedno ima naše meščanstvo graditi lastno tozadevno kulturo, čije začetke že opažamo: Nasprotno bi nam nič ne pomagalo malodušje, marveč bi se pogrezali še globlje.
II koncu bodi še omenjeno: morda bi kdo porekel, da je čustvo pripadnosti narodu kmeti-škemu otroku prirojeno, dočim je meščanskemu le privzgojeno. Pa vzemimo v pretres ta argument. dasi ga ne priznavamo, da je namreč pri-rojenost več kakor privzgojenost, se vendar izkaže, da je prvo zgolj kompleks čustev, dočim je drugo vse več — je z razumom dognani in zato z argumenti podprti kompleks čustev že a priori, dočim prvo utegne to postati komaj a posteriori. Nikakor torej ne drži tega o izkoreninjenosti meščanstva.
Na noben način pa ne gre kratkomalo izključiti iz naroda celo njegovo plast, ki res da po številu ni velika, a je zato po svoji vlogi tako silno važna in zato narodu ne le koristna, marveč neobhodno potrebna. Tako izključevanje je poleg tega skrajno Škodljivo: po celokupnem številu maloštevilni Slovenci nimamo interesa cepiti se še po slučajni sociološki pripadnosti, če nas le preveva dobra volja in socialna pravičnost.
Meščanstvo nam je torej potrebno.
Da nam bo koristno, je treba, da je narodno zavedno.
Celje
KAJ JE S CELJSKIM MESTNIM GLEDALIŠČEM?
Člani Ljubljanskega narodnega gledališča so nameravali pred kratkim gostovati v Mestnem gledališču v Celju. Ker je bilo v predprodaji rezerviranih samo 1 loža in 32 sedežev, so morali postovanje — navzlic pravočasni in močni reklami — odpovedati.
Nehote se nam vsiljuje vprašanje, kaj je prav za prav z Mestnim gledališčem, ki od leta do leta vedno bolj propada? Kje je vzrok in kje krivda, da ta edini javni nacionalni kulturni zavod ne vrši svojega kulturnega in nacionalnega dela?
Mi, kar nas je rezerviralo vstopnice, smo stalni obiskovalci gledališča, in veliko zanimanje občinstva doslej (imeli smo že stalno gledališče!) nam pove, da je prijateljev gledališke umetnosti dovolj, le nestalne gledališke prilike in kino so vzrok moralni depresiji, ki je zajela večino gledališkega občinstva.
Kakšno je stališče mestne občine do tega kulturnega zavoda? Mar ni dolžnost mestnih očetov, da skrb e za dušno hrano svojih občanov in da primerno gojijo in podprejo zavod, ki je merilo kulturnega in nacionalnega nivoja našega mesta? Nemški filmi in njih vsebine skrbe za anacionalno delo in duševno poplitvenje.
Mestno gledališče je za to tu, da vrši kulturno in nacionalno delo, ne pa da spi. Mi smo adaj bolj potrebni duševne hrane, kakor kdajkclli, zato zahtevamo, da se narodu odpre poslopje, ki je njegova last!
Besedo imata »Dramatično društvo« in Mestna občina celjska.
NAŠE KAVARNE
Večkrat smo že pisali o nerodnem dejstvu, da je po kavarnah in drugod pri nas vse polno nepotrebnega inozemskega čtiva, ki je skoro izključno nemško. Tako še vedno vzdržujemo stike s preteklostjo in se držimo v napačni misli, da je nemštvo kaj^ več in nam potrebno sedaj tako kakor je bilo prej. Znan nam je slučaj, da so imeli gostje s kavarno skoroda diplomatska pogajanja, da bi naročila neki domač list, dočim so tujemu gostu takoj ustregli, čim je izrazil željo. Le pridite v Celje v hmeljski sezoni, ko bo stikalo nekaj inozemskih judov za mizo glave skupaj, tuhtajoč, kako bi hmeljarja čim bolj pristrigli. Namah bo v kavarni po nekaj dragih listov iz krajev, odkoder so ti tujci, ki potrošijo tiste tedne tako malo, da je^ pri listih gotovo izguba. Zakaj smo tako suženjski? Saj je že listov iz Gradca, z Dunaja, iz Prage in Berlina dovolj. Razen tega pa imamo nemške dnevnike v Zagrebu, Mariboru in Novem Sadu, ki so vsi tudi v kavarnah.
LEGITIMACIJA V ŽEPU
Cesto zadostuje malenkost, da človeka spoznaš, kakšen je. Imamo tu ptiče, ki nosijo v svojem zunanjem žepu stalno kak list kake stranke, pri kateri je za vsak slučaj dobro biti. Zanimivo pa je, da je tak človek prej nosil drug list in ga tako razkazoval. In gotovo je, da bi si vteknil v žep zopet kaj drugega, ko bi se kje kedaj kaj kako spremenilo. — So pa zopet drugi ljudje, seveda naši in narodni, kako pa, ki nosijo s spboj stare avstrijske liste kakor nekoč. In če si jih ne morejo naročiti, si jih izposojajo. Ti tudi vedno govore o »Nemški« Avstrji, ker se sami pač čutijo, da so v — »Slovenski«.
Maribor
NEINFORMIRANI TOPALOVIC
V petek, dne 28. aprila se je vršila v Mariboru konferenca delavskih zbornic. Kakor je znano, je naša država velikodušno prepustila vse socialne institucije internacionalnim marksistom. So to generali brez armade, ki so zasedli vsa boljša mesta delavskih institucij, kakor so delavske zbornice, okrožni uradi za zavarovanje delavcev ter borze dela. Vse te službe so zvezane tudi z dijetami in tako lahko gospodje marksisti potujejo po državi na različne konference. To priliko izrabijo gospodje marksisti s tem, da prirejajo tudi delavske shode, na katerih propagirajo marksizem, ki da je baje edini spas za naše delavstvo. Po klaverni likvidaciji marksizma v Nemčiji in Avstriji zveni paradoksno, da hočejo naši marksistični generali spasiti nemški marksizem.
V to svrho so tudi dne 28. aprila imeli gospodje marksisti na vrtu unionske pivovarne v Mariboru shod, kjer so nastopile marksistične veličine, kakor Topalovič, K re-kič, Čobal in mariborski Petejan. Hvalili so na vse pretege nemške marksiste, bljuvali pa žveplo na jugoslovanske nacionaliste. Na razburjenje, katero so kazali ti gospodje na shodu, ne damo seveda nič, in ne smatramo za potrebno, da se ukvarjamo z njihovimi marksističnimi teorijami. Reagirati pa moramo na eno nesramnost, katero si je dovolil g. Topalovič iz Beograda. Imenovani gospod se je trkal na svoja prsa, da je bil med vojsko hraber oficir v srbski vojski. Menda v zahvalo za to, da so Nemci pustošili Srbijo, med katerimi je bil vsak drugi vojak nemški marksistični sodrug, je g. Topalovič navzlic temu izredno navdušen za nemški marksizem. S tega vidika je smatral za potrebno, da obsoja nacionaliste, češ, da so nacionalisti prvi, ki bodo bežali, ko bo treba braniti Jugoslavijo. Ker g. Topalovič konkretnih dokazov za svojo trditev ni mogel postaviti, hočemo mi pribjti samo sledeče: To nesramnost si dovoli g. Topalovič baš v Mariboru, kjer je notorično, da je nemški marksizem roko v roko z nemškimi nacionalisti hotel iztrebiti do fer, menta avtohtono slovenstvo. Nemški marksisti
so imeli v Mariboru večino pod Avstrijo in svojega poslanca in da bi videl g. Topalovič, kako se je marksistična druhal leta 14. valila po mariborskih ulicah in kričala na vojno proti Srbiji. Marksistični mob je bil tisti, ki je z neverjetnim cinizmom opljuval in obmetaval z blatom naše veleizdajalce, ki so jih na dolgih verigah gonili po Mariboru. Marksistični mob je tudi po prevratu bil tisti, ki je bil najglasnejši pri akciji za priključitev Maribora k Avstriji. Z bando na čelu je ta mob primarširal na Glavni trg pred magistrat, ko se je mudila v Mariboru amerikanska komisija, kateri so s svojim brutalnim nastopom hoteli imponirati češ, da »Marburg« ni samo marksističen, ampak tudi nemški. — Marksisti so po prevratu tudi organizirali štrajke na železnicah, da bi preprečili prevoz našega vojaštva. In tako bi lahko našteli teh marksističnih nesramnosti cele gomile.
Kdo pa je preprečil, da niso obveljale zahteve marksističnega moba? Nihče drugi kakor general Maister z rezervnimi oficirji in vojaki, ki so bili do zadnjega pripadniki revolucijonarne nacionalistične omladne. Kdo je razorožil nemški šucver v Mariboru, ki je imel za člane toliko marksistov? Kdo je hitel na Koroško branit našo mejo, kdo je branil Špilje, kdo je branil Radgono? Vsi vemo, da so to bili idealni borci, ki so se rekrutirali iz predvojne nacionalistične omladine. Zato odklanjamo nesramen inzult g. Topaloviča in mu priporočamo, da v bodoče ne pride več v Maribor. Sicer smo nacionalisti daleč od tega, da bi se čutili užaljene od strani kakšnega marksista. Toda smatramo z ozirom na ta infamen napad za svojo dolžnost, da bodemo zastavili vse sile pri akciji zaslepljencev, ki hočejo okužiti Jugoslavijo z nemškim marksizmom in naj bo to Topalovič ali kdo drugi; nacionalisti smatramo za svojo sveto dolžnost, da že v kali zadušimo akcije ljudi, ki hočejo na solidnih temeljih naše s krvjo pridobljene svobode postaviti državno in družabno tvorbo dvomljive nemško-židov-ske kakovosti.
V	MARIBORU BI TEGA NE BILO TREBA
Za dneve Vel. noči, sem šel na obisk v Maribor, kjer sem bil pa popolnoma razočaran glede narodnega čuta in zavesti Mariborčanov. Mislim, da kdor je pristen Nemec ali da ne more zatajiti svojega nemštva je poglavje zase, a na žalost sem pa dognal, da se mnogo mnogo Mariborčanov, posebno ženski spol, ponuja in sili s švabščino. Končno pa to tudi ni še tako hudo, a krona vse naše mlačnosti so pa mariborske oblasti, in to glede kino-predstav. Nisem Mariborčan, prišel sem z dežele (in to iz kočevske) ter sem izrabil priliko, ter sledil letaku kina, kateri je predvajal neko avstrijsko skrpucalo pod naslovom »Carjev valček«.
Ne razumem, kako da dopusti cenzura policijske ali mestne oblasti (ni mi znano, katera je merodajna), da se lahko kretajo po platnu častniki v uniformi pokojne Avstrija, in tako vzbujajo pri mariborskih Nemcih oz. nemčurjih sladke spomine na preteklost, kakor tudi obenem nekake pobožne želje za prihodu jost.
Pa to še ni vrhunec te nemške reklame slovenskega podjetja v slovenskem Mariboru, temveč najvišjo točko doseže s prikazovanjem tedenskega bino-žurnala ali kako bi imenoval ta del predigre in sicer med drugim tudi otvoritev nemškega parlamenta v Berlinu, z vsemi mogočimi generali itd. v paradi, na čelu jam sam Hindenburg. Sramota tega predvajanja je pa konec scene, kjer se prikaže nemški državni grb — orel, ter se veča, raste in bliža gledalcu, tako, da sem imel občutek, da se to predvaja namenoma. Pa tudi to še ni dosti, temveč se natančno razume v »Toniilmu« ob prihodu Hindenburga hajlanje. To so zelo žalostna ali resnična dejstva grajskega kino-podjetja, nad katerim se je zgražal marsikateri pošten in narodno zaveden Mariborčan. Jaz pa kakor slučajni gost v Mariboru, tokrat nisem hotel narediti nemira s protestom med predstavo, a obljubljam Vam pa, da pridem v kratkem zopet v posete, in v enakem slučaju Vam obljubljam, g. podjetnik, vse nekaj drugega kakor potrpežljivost.
Sploh pa, kje so naše oblasti, da dopustijo kaj takega predvajati v Mariboru, to se reče na meji? Zakaj Avstrijci ne predvajajo nastopov naših Sokolov ali kaj sličnega v Celovcu in drugod, kjer živi naš rod.
Mislim pa, da ni potrebno zahtevati od oblasti nikakih jalovih izgovorov v tej smeri; ker taki zvočni filmi s heilanjem in sličnimi navedenimi prizori, niso v ponos in krepitev nacionalnega dulia za kraje ob meji, temveč je potreben odločen nastop, da se v prihodnje preprečijo taki pojavi, ali pa odstop službenega mesta drugim bolj odločnim in strogo narodno usmerjenim močem.
Na svidenje —n. —e.
Dr. Josip Pipenbacher:
Borba za resnico in socialno
pravičnost
Konjice
V	našem kraju imamo slovenske rodbine, ki bi naj bile ix> svojem pokoljenju slovenske in vzgajale otroke v narodnem duhu, vsaj v tej smeri, da bi njih otroci govorili slovenski. Pri nas je več takih primerov in bomo od časa do časa priobčili imena tistih rodbin, ki še vedno ne vedo, kaj je narodna dolžnost staršev, zlasti če jedo jugoslovanski kruh. Tako imamo n. pr. v Konjicah tajnika okrajne hranilnice Miha Kostanjšeka, katerega otrok govori le nemški Dobro bi bilo, da se opozori očeta otroka, da smo v Jugoslaviji. Vodstvo Okrajne hranilnice, ki je dejansko zavod Dravske banovine, pa tega dejstva tudi ne sme prezreti.
Nisem mislil, da bo nastala potreba, da govorim javno o stvareh, o katerih sem bil prepričan, da jim je za občinske odbornike odmerjen le prostor med štirimi stenami mestne posvetovalnice. Toda dogodki, ki so v zvezi z razpravo o občinskem gospodarstvu ljubljanskega mesta, so prestopili o priliki proračunske debate okvir stvarnosti in obsega, ki jim je bil prvotno odkazan.
S tega vidika naj se presojajo sledeča izvajanja, za katerih objavo dolgujem »Pohodu« izredno iskreno hvaležnost.
Ker me nekateri mestni uslužbenci še vedno gledajo vkljub temu, da sem izpolnil v vsem obsegu deputaciji uslužbenstva ljubljanskega magistrata glede njihovih plač dano obljubo, se moram še enkrat dotakniti tega predmeta. Dokazal sem nepobitno s številkami, da ima kategorija C, ki se ziblje od VIII. do V. položajne skupine za 60 do 80% višje plače kakor državni uradniki položajnih skupin X. do VII., ki odgovarjajo VIII. do V. mestnih uradnikov. Začetni prejemki: Din 26.400 pri mestu, Din 16.440 pri državi, razlika 9960 ali 60%. Končni prejemki: Din 49.200, Din 27.210, razlika 21.990 ali 80%.
Iz tega sledi, da ima mestni uradnik C kategorije, ki ima v splošnem le 2 razreda srednje šole, kot upokojenec iste prejemke kakor državni srednjeupokojenec s fakultetno kvalifikacijo najvišje (III.) kategorije ali 85% večje prejemke kakor paralelni državni uradnik.
B kategorija obsega položajne skupine VII. do III. pri mestu, IX. do V. pri državi. Začetek: Din 31.200, 18.705, razlika 12.495 ali 66%; konec; Din 73.200, 36.270, razlika 36.930 ali približno 101%. Upokojenec te kategorije ima torej 106% večje prejemke kakor njegov istovrstni državni uradnik ali za Din 5160 več kakor aktivni državni uradnik s fakulteto položajne skupine III., ki je pa le redki dosezajo, dočim ije pri magistratu v kat. B do 70% nekvalificiranih uradnikov (brez mature, v premnogih slučajih le s par razredi srednje šole).
Kategorija A: VI. do I.. magistratni direktor je celo izven kategorije, pri državi pa: VIII. do III., kajti v kat. II. so v vsej Dravski banovini le trije uradniki, v I. nobeden, torej sta ti kategoriji takorekoč brez dostopa. Začetek: Din 36.000, 21.597, diferenca 14.403 ali 66%; konec: diferenca različna. Vsi magistratni uradniki s f. izobrazbo pridejo v I. polož. skupino. Začetek: Din 85.200, konec: 88.200. Le zelo malo drž. uradnikov pride v III., celo načelniki bodo ostali le v III/2. Začetek in konec v II/2: Din 61.440, v III. 68.040 ali odd. načelnik bo dobil končno približno toliko kakor mestni uradnik B kategorije v IV. polož. skupini (Din 61.200); le zelo redki drž. uradniki p. sk. III/l imajo celo za Din 5160 manjše dohodke kakor mestni uradniki B kat. v III. polož. skupini (Din 73.200). Mag. direktor pa dobiva Din 92.200 do 96.200, torej 35 do 41% več kakor drž. uradnik p. sk. III., ali za Din 17.800 do 21.800 oz. 10.000 do 14.000 več kakor drž. uradnik sk. II/2 oz. II/l, ki so kakor omenjeno le trije. Čudno je, kako more imeti stavb, direktor celo 112.000 Din plače, torej za celih 91% (112.000—18.440 = 53.560) več kakor njegov tovariš v drž. službi. Seveda so prejemki banovinskih uradnikov (uslužbencev) v splošnem isti kakor državnih.
Pri poduradnikih in služiteljih so končni odstotki še veliko večji.
Če pa pomislimo, da se je vsem mestnim uslužbencem (uslužbenkam), ki so bili med vojno v službi, četudi niso bili mobilizirani, vštela vsa ta doba dvojno (torej 5 do 4% leta k faktični službeni dobi) ne le v pokojnino temveč tudi v napredovanje in da premnogi hitrejše napredujejo kakor državni, je jasno, da se zgoraj navedeni odstotki še primerno povečajo. Dodati moram še, da so še tudi v veljavi plače za nadurno delo, stavbne doklade itd. In vendar bi v sedanjem času, ko imamo tudi toliko inteligence brez zaslužka, vsakdo z veseljem sprejel službo z 18.000 do 24.000 Din letne plače (to višino dosega plača za nadurno delo, oz. stavbno doklado).
Vkljub navedenim dejstvom je dal mestni magistrat 23. novembra 1931 razglasiti: »Mestni magistrat je mnenja, da so bili prejemki mestnih uslužbencev po znižanju draginjskih doklad v letošnji letni sezoni skrčeni na skrajno višino, kar. je bilo mogoče v tem pogledu napraviti, kajti sedanje plače občinskih nameščencev so izenačene s plačami državnih nameščencev ali pa so še celo nižje (to sem podčrtal jaz), zlasti Če se upošteva, da imajo državni nameščenci gotove ugodnosti (polovična vožnja nn železnici, brezplačno zdravljenje v bolnišnicah, nabavljalne zadruge itd.), česar vsega nimajo občinski uslužbenci.« Zadnje trditve sem že v občinski posvetovalnici tako temeljito ovrgel in dokazal, da tudi v tem pogledu prekašajo bonitete mestnih uslužbencev one državnih za visoke odstotke, da o tem ni treba besede več.
Finančno ministrstvo je bilo namreč izdalo za sestavo občinskih proračunov pro 1932 smernice, katerih 2. točka se glasi:
»Pri osebnih izdatkih je treba izvršiti redukcijo kar moči natančno. Zato naj se iz službe odstranijo vsi nepotrebni uradniki, službeni prejemki onih pa, ki se obdržijo v službi, ne smejo v nobenem primeru presegati prejemkov državnih uslužbencev.
Občine, ki imajo posebne statute o službenih prejemkih svojih uslužbencev, morajo te statute prilagoditi gornjemu načelu in jih predložiti z budžetoin vred v odobritev. Iz proračuna je treba odstraniti vse osebne in funkcijske doklade, izjema velja le za one, ki jih prejemajo državni uslužbenci, in v odgovarjajoči višini. Nagrade za nadurno delo se ne smejo podeljevati in morajo zato izostati iz proračuna. Honorarjev ali posebnih nagrad ni.«
Glede vozil je zahteva:
»Pri sestavi pravilnika (sc. o uporabi voznih sredstev) je treba paziti na to, da se dovoli uporaba teh prometnih sredstev le onim, ki jih nujno (podčrtal jaz) rabijo za pravilno izvrševanje svoje službe.«
Končno:	.
Pristojni organi, ki so pooblaščeni, da pregledajo proračunske predloge za leto 1932., ne smejo dopustiti prav nobene kršitve teh navodil (podčrtal jaz) in bodo za vsak nasprotni sklep poklienni na odgovor.«
Da je bilo mogoče, da so glede ljubijanskega občinskega proračuna ostale vse te zahteve brez učinka, si razlagam le z domnevo, da so pristojne
oblasti smatrale zadevno magistratno enu notacije za resnično.
Glede zahtevanih redukcij pravi magistrat: »Kar se tiče zahteve po redukciji mestnih uslužbencev, bo mogoča le v najredkejših primerih. Brezposelnost v našem mestu je že danes precej velika in si je nemogoče predstavljati, da bi mogla mestna občina to brezposelnost še pomnožiti, saj bi v tem primeru morala družine brezposelnih podpirati, kar bi značilo, da bi morala dobita podpore, ki bi se ne rentirale.«
Gotovo je, da bi mogel le nesocialen in brezsrčen človek zahtevati in zagovarjati redukcijo, ki bi imela za posledico izgubo možnosti preživ-janja za reduciranca in ev. tiste, ki jih mora po božjih in čoveških pisanih ali nepisanih zakonih podpirati. če se pa pri tem krši službena pragmatika, ki v § 61 vsebuje določbo: »Ako se mestna začasna ali stalna uradnica omoži, se odpusti iz službe brez ozira na odsluženo dobo« ali če se obdrže v službi osebe, ki jim služi plača zgolj v to, da drže v luksuznem oziru korak s tokom časa in odjedajo tako kruh onim, ki bi jim plača krila res nujne življenske potrebščine, pri takih redukcijah socialen človek ne bi smel in mogel govoriti o množitvi brezposelnosti, ki bi imela za posledico povečanje števila potrebnih podpirancev* temveč ravno obratno. Žal! da raznovrstne »osebne zveze« morejo staviti izven moči jasne socialne zakonite določbe.
Pri mestnem uslužbenstvu se pogreša često tudi tista pravičnost v napredovanju, ki je pogoj za zadovoljstvo in voljno in točno vršitev službe. Protekcije in zapostavljanja bi ne smelo biti. Tako se pa opaža, da odločuje tudi tukaj kakQr pri nastavitvah v mnogih slučajih ne kvalifikacija in socialna potreba, temveč ozir na komponente, ki bi iz moralnih in socialnih razlogov ne smele imeti nobene moči.
Ko bi bilo mestno uslužbenstvo kak corpus separatum, je jasno da bi o njem ne govoril v materialnem oziru. Tako smo pa tudi državni uradniki in drugi gmotno ne posebno trdni sloji primorani, da v občutni meri direktno ali indirektno manjšamo že itak pičle prejemke ter prispevamo k sredstvom, ki omogočajo mestnemu uslužbenstvu materialno stanje, ki ni znamenje bratstva in v skladu s premoženjskimi prilikami vsega ljubljanskega prebivalstva. In vendar bi morali za tako harmonijo skrbeti vsi občinski odborniki, ker jih položena prisega veže imeti v enaki meri pred očmi dobrobit vseh občanov.
U ver jen sem, da bi bil eden ali drugi mestni uradnik, ki bi mu bila znana velikanska razlika v prejemkih, kakor je zgoraj navedena, od srčne potrebe in plemenitosti socialnega čuvstvovanja znan, sam predlagal svojim tovarišem, da se odpovedo delu svojih prejemkov na korist tistim, ki ne zaslužijo take zapostavitve in obremenitve. Pri tej priliki se spominjam blagih besed velikega češkega rodoljuba Engliša. ki je, dasi sam državni uradnik in navezan le na prejemke svoje službe, zaklical svojim tovarišem: Odnehajmo, domovina terja tudi od nas po pravici neizogibne žrtve. Svetel vzgled socialne pravičnosti in patriotizma, ki ga je moralni heroj pokazal zlasti s tem, da je ostal siromak, dasi bi kot finančni minister bil v eni noči mogel »zaslužiti« 30,000.000 Kč, ki bi mu jih pravno ne bil mogel nihče osporavati.
Če naj izrazim svoje osebno mnenje glede plač mestnih uslužbencev, moram reči tole: Kakor se opaža v rodbini opravičena nezadovoljnost in nesloga, če poedini člani niso deležni enakega vpo-števanja, tako je tudi naravno, da mnogi mestni uslužbenci vsled velikanske neenakosti prejemkov ne morejo gojiti do mestne občine in svojih srečnejših tovarišev istih čuvstev, kakor bi jih sicer. Čas je, da se plače vseh — seveda relativno — izenačijo. Zakaj imajo starovpokojenei toliko manjše plače, kakor aktivni uslužbenci ali novovpoko-jenci! In ali tudi uslužbenci ženske realne gimnazije spadajo v kategorijo onih manj vrednih na-stavljencev, ki jih je Zveza mest oplazila s cinično izjavo, da smatra, »da se ne more tretirati mestnega uslužbenca glede njegovih prejemkov tako kakor državnega uslužbenca« in to »glede na komplicirano gospodarsko, kulturno in socialno življenje, zlasti v večjih mestih«. Kadar je potreben povišek, ga naj bodo vedno deležni vsi v enaki meri, kadar je pa treba trpeti in doprinašati žrtve, pa naj to v interesu celote ne bo delež le nekaterih. Da bi pa eni živeli v luksusu in izobilju, ko drugi nimajo nič ali le malo, tega pošten in pravičen človek in pravi patriot ne more dopuščati niti trpeti, kajti socialna krivica je tisto zlo, ki goni ljudi v obup in mnoge v moralno propast in zločin in na stranpoti, ki bi jih v interesu domovine bolje ne bilo. Tudi neenakost plač, mora imeti svoje meje. Naj že bo razlika pri višjih 5, 10, 15 ali celo 20%, pri nižjih 20 do 30%. Kar je več. se mora v interesu skupnosti odločno odkloniti.
Vsakdo mora priznati da osebni izdatki proračuna v iznosu Din 18,000.000 niso v zdravem razmerju s celokupnimi rednimi izdatki 46,000.000 dinarjev. Kje je občina, ki bi skoraj 40% svojih rednih dohodkov potrošila v osebne svrhel Gospodarska kriza se pri nas v tem oziru enostavno ignorira. Toda ne samo to, osebni izdatki se celo od leta do leta višajo, kakor da bi splošno blagostanje rastlo. Kriva uradniška politika ni v zadnji vrsti vzrok, da je Mestna občina ljubljanska izmed vseh mest, kjer so sedeži banskih uprav, relativno najbolj zadolžena, in to celo za približno 32% na prebivalca boli kakor Beograd.
Mestna občina ljubljanska ima vrhu vsega še tudi če ne pravno, pa moralno dolžnost, da priskoči Mestni hranilnici v času neugodnih ekonomskih prilik na pomoč s prihranki, ki bi bili pri racionolnem gospodarstvu pač znatni, koliko pridnih rok je že prišlo ob kruh, koliko uradnikov ob službo, ker obrtniki in podjetniki svojih vlog pri hranilnici ne morejo realizirati!
Ker me je g. dr, Puc vprašal, zakaj se nisem projektu Službene pragmatike pri njeni obravnavi uprl, izjavljam, da sem to opustil vsled tega. ker je pred začetkom seje prišel k meni nek mestni uradnik ter med drugim izustil te-le kratke besede: Misliš, če vi državni uradniki crkate, da moramo tudi mi crkatl. če boš govoril proti Pragmatiki, boš škodoval Sokolstvu. Na moj ugovor, da z zadevo Sokolstvo vendar nima nJ« opraviti, reče: Jaz bom že izvajal konsekvence.
(Dalje prihodnjič.)
Vi niste med tistimi, ki z neplačevanjem naročnine uničujejo ,Pohod' 1
Bdfovornl nredflik Miroslav Matelič. — Iidaja m Narodno obrambno tiskovno ladrugo, r. i
I	•. i,, Joško Zemljič. — Tiska tiskarna Merkar (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v LJnblJaal