94
Odgovor na vprašanje.
Brali smo v 42. listu lanjskih Novic, de so Njih ces. visokost, nadvojvoda Ivan 100 cekinov tistimu obljubili, ki bo nar bolj prav odgovoril na vprašanje: Od kod pride pričijoče z ver že nje poslov, in kako bi se dalo v prid kmetijstva temu pomagati? 100 obljubljenih cekinov nam priča, de se Njim dober odgovor na to vprašanje silno težek zdi. Kar je enimu pretežko, naj mu drugi pripomorejo; in zato hočemo tudi mi družina svoje storiti, in toliko raji, ker se tukej ravno naša mele. De bi na pervi del prašanja prav odgovorili, je nar pred vediti potrebno: od kako snih staršev smo,  in kakošni smo v službo stopili?
Eni smo od zanikernih staršev rojeni, ki so nas v mladosti namest v cerkev in šolo k podučenju pošiljati, le doma pušali, ali v litiš ali gostivnico seboj jemali, kjer smo nesrečna priča vsiga gerdiga bili, karkoli vinska moč s človeško slabostjo početi zamore. Ne dela in pridnosti, ampak postopanja smo se privadili. Starši so nam premoženje zapravili, nas pa nepodučene lenuhe je revšina po svetu pognala.
Drugi smo pankerti, brez volje svojih staršev na svet postavljeni, kterim bi ne bili z nobeno rečjo bolj ustregli, kakor s svojo smertjo. Brez varha in uka smo rastli, kakor hosta v gojzdu. Zavoljo slabiga oblačila, malopridniga zaderžanja in pankertstva smo bili od slednje boljši družbe odločeni; le po hlevih in stranskih kotih, kjer razujzdanost, nesramožljivost in lenoba stanuje, smo se gladni, kakor sveta zaveržki potikali, ter gledali, kje bi svoj prazen želodec napolnili, več ponočnim krokerjem, kakor ljudem podobni. Sila nas je v službo zapodila, in hlev nam ni pred poduka dal.
Tretji smo sicer v mladosti v cerkev in šolo hodili, tode starši so nas preradi imeli in so nam vse po volji pustili. Šolski učitelji so nas skraja svarili, mi pa tega nič porajtali nismo. Po tem so nas hujši v strah vzeli, mi smo se pa potem doma per starših prav zvijali in še več povedali, ko je res bilo. V nas zaljubljeni starši so hitro k visim šolskih učiteljev s tožbo vihrali in njim tudi več povedali, kakor so od nas slišali. Namest take tožbe na tanjko preiskati, in de bi pravda dokončana bila in tožniki hitrejši potolaženi bili, se jim brez vsiga pomiseika, kakor neumnimu otroku obljubi, de bo že vse boljši. Učitelju se je pa ojstro posvarjenje dalo, naj z otroci v šoli poterpežljivši ravna. In tako smo bili na konja zlezli in učiteljevi gospodje postali, ki si potem več upali niso, nas v strah vzeti, naj bi bili še tako vredni bili. Tudi nas niso po vrednosti v strah jemali. Skratkama smo se na nje postavili, in ker tega niso terpeli, so nas namesto ojstro podučiti, le po svetu zagnali. Svet je dobil po nas novo, tode malopridno družino.
Ceterti smo bili sirote, kterim so starši prehitro po-merli. Gosposka je naše zemljiše in domačijo prodala, ali pa drugim v najem prepustila. Dobili smo oskerbnike, ki niso plačila za nas imeli. Pustili so nas po naši divji volji ravnati, dokler smo se le slabo podučeni med ptuje ljudi zgubili in zadnjič s hudobnimi potegnili.
Peti smo od pobožnih in pridnih staršev rojeni, in še nekaj podučeni v službo stopili, pa kaj ! ko smo le hitro za malopridno družino potegnili, ktero so gospodarji premalo ojstro deržali.
Glejte gospodarji! taki pridemo k vam v službo. Per vas se pa tudi vsakrat ne  poboljšamo,  ker vas je
>
95
veliko, kakor nas, marsikaki slabosti podverženih, — ne skerbite vsi ne za svoje, ne za naše podučenje. Razne verste ste tudi vi. Brez ovinka smo mi svoje slabosti razodeli, naj bo tudi brez zamere, ako bomo še vaše pogreške nekoliko razložili. Sicer se nam ne spodobi gospodarje soditi, pa per ti stvari se nam bo že odpustilo, ker po tem želimo vam in sebi pomagati, nobe-
nimu pa poštenja vzeti.
(Konec sledi.)
98
Odgovor na vprašanje.
(Konec.)
Nekteri—-naj bo brez zamere rečeno, gospodarji! — nekteri se preveč obrajtate in nas posle zaničujete, ter se proti nam tako deržite, kakor de bi bili iz boljši zemlje stvarjeni, kot mi. Mi sicer dobro vemo, de večkrat nismo lepiga pogleda vredni, in de bi tudi pravne bilo, ako bi se gospodar z nami, kakor prijatel s pri-jatlam pogovarjal, ker se radi hitro prevzamemo, — tode s kletvijo nas tudi popravili ne bote, ampak še le pohujšali. Le pomislite, akoravno nas je previdnost božja v služni stan postavila in nam premoženja odločila ni, smo vender le tudi otroci ravno tistiga Očeta nebeškiga, kakor vi; smo vaši bratje in sestre, ter terjamo od vas bratovske ljubezni. Kletev ni znamnje ljubezni, in ako vi do nas ljubezni nimate, kako hočete tedaj, de bi mi vas ljubili? kako z veseljem delali, ker je vsaktero delo brez ljubezni le grenko?
Drugi ste posvetni in Ievičnih rok; vaše zaderžanje nas malopridne še le pohujša. Vi bi radi, de bi mi za vas pridno delali,  vi pa  za nas dobro pili in jedli.    S
tako pravico še omikani in dobro podučeni ljudje zadovoljni niso, kako bi le neki mi bili, ki smo vsi sirovi. Kakoršen je gospodar, je tudi njegov volar. Nikar se torej ne čudite, ako smo posvetni, leni, razujzdani in le posebno dober živež imeti hočemo; saj od vas tudi nič druziga ne vidimo.
Tretji ste lakomneži, in bi radi z našo delavnostjo obogateli. Noč in dan nam počitka ne daste, živež nam je pičlo primerjen in še ta dostikrat slab, rekoč: „za posle je že dobro lu Pa še ena je per vas, ki nam tako malo dopade, namreč ta, de so nam bolnim vaše hiše hitro pretesne, in de si per vas za svojo starost razun beraške palice nič ne obljubimo.
Ceterti ste, ki velike velike zemljiša imate in po gosposko živite. In ravno vi ste, ki nar bolj čez nas tožite, pa po pravici, zakaj plačilo, živež, oblačilo in oskerbljenje ob času bolezni je per vas vse pošteno. Kaj je tedaj per vas naše zverženosti krivo? To le: Vi potrebujete veliko poslov in jih od vsih štirih vetrov na-ženete, pa večidel le malopridnih. Na delu smo brez praviga gospodarja, le vavpoti stojijo per nas, kteri ne-gledajo toliko na naše zaderžanje, kakor na pridnost. Po svoji razujzdani volji jo uganjamo in tako eden druziga pohujšujemo, de zadnjič tudi delo, kader se vavpot odmakne, v nemar pustimo. V cerkev hoditi nam sicer prepovedano ni, se nam pa vender le od te strani slednja stopinja ne prešteje. Po svoji neumnosti se še sami zgovarjati začnemo, de nam ni perpušeno v cerkev hoditi, ke'r vidimo, de tudi gospodarjam vsak majhin za-deržek lahko ubrani v cerkev iti.
Peti so dobri, pobožni in za naše podučenje skerbni gospodarji. Per njih je za nas posle vse drugači. Malopridni jim pridemo k hiši, oni nas pa imajo, kakor svoje otroke; nas doma z besedo in lepim izgledam ljubeznjivo učijo, pa tudi v cerkev k božji slazbi zvesto pošiljajo. Našo pravico nam dajo brez oponašanja, pa tudi v bolezni nas od hiše ne ženejo, temuč nam po keršansko za telesno in dušno zdravje po svoji moči skerbijo. Nam ne rečejo samim moliti, ampak oni molijo sami z nami in so nevoljni, ako z njimi pobožno ne živimo. In glejte! mi se saj nekaj per njih poboljšamo, per pervih, drugih, tretjih in četertih se pa večidel le pohujšamo. Ravno zato pa pobožni gospodarji tudi le redko čez svojo družino to-žujejo. Oj, de bi nam Bog več takih pobožnih gospodarjev dal,  bi bilo tudi menj malopridne družine!
Mi posli tedaj na zgoraj postavljeno prašanje Njih cesarske visokosti, preljubiga Nadvojvoda, tako odgovorimo: Nekaj mora vezati sleherniga človeka, ako hoče sebi in drugim koristen ne pa nadležen biti, ali že strah ali pa ljubezen. Nekdaj, dokler še ljudje prave vere imeli niso, je gospodar oblast imel, svojiga posla prodati, spustiti ali tudi umoriti. Kteri posel svojiga gospoda ubogal ni, ga je sam gospodar po svoji volji v strah vzel, clo tudi pred očmi drugih poslov umoril, de so se po tem bolj bali. Tako so bili pridni in ubogljivi, ker so se smerti bali. Ta velika oblast gospodarjev čez svojo družino se je sužnost imenovala in je neizrečeno veliko neusmiljenja dopernesla. Luč sv. vere in omikanost narodov je sužnost pregnala, in strah se je v Jjubezin spreobernil. Dokler so se gospodarji sv. keršanske vere zvesto deržali, so bili tudi posli ubogljivi; od te dobe pa, kar so jeli gospodarji v sv. veri pešati, se je tudi poslov zverženost v ravno tisti meri perkazala, kakor se je sv. vera zanemarila.
Gospodarji! ako hočete pridne in dobre posle imeti, le sv. vere se zopet pridno poprimite; poboljšajte se nar pred sami, potem učite in ojstro deržite tudi nas; mi bomo hitro za vami potegnili, zakaj ne mi vas, ampak vi nas v svojih rokah imate. In zopet se bo takrat reklo:   ;?Kakoršen  gospodar, tak  njegov volar."
99
Zdaj pa vse vaše toževanje nič druziga ni, kakor glasno pričanje vaše lastne zverženosti in pa velika nadlega vikšim gospodam, ki tako po očetovo za svoje podložne skerbijo.           Posli iz K. P. R.