I z r e j a. (Napisal Ivan Tomšic.) (Dslje in konet..) A nasledki, ki je ima napačno in prenaglo dusno razvijanje, so pa tudi dostikrat človeški blaženosti tako nasprotni in pogubljivi, da se ljudem, ne brinečim se, od kod da enake napake izvirajo, ne sine ravno zameriti, da vse reve in nadlogr, ki preomikanega človeka obdajajo, pozneje sploh le dušni izomiki pripisiijejo. Gotovo je, da po napačni izreji duh in telo hira, in človek postaja v nravnem in telesneui oziru velik siromak in nesrečnež. — Omenil sem uamreč, da, ako so dušne zmožnosti ne razvijajo po pravi in naravni poti, izredimo iz riježne mladine dostikrat le sanjače in nekove posebneže, a nikakor ne — pametnih možakov; kajti ako ves nauk le na to namerava, da se razvija sponiin in fantazija, ne pa tudi ona blažena dušna zniožnost, ki se ji pravi spoznanje, zadobi domišljija po tem takem naj večo moč med vsemi drugimi dušniiui zmožnostinii; a razum in pamet ostaneta v pervotnera spijočem stanji. — Med tem ko domišljija prevaguje, slabi in razdira zopet prenapeto prizadevanje notranja čutila, po kterih ima velikokrat naj manji vtis zelo hude in škodljive nasledke. Od tod izvirajo oienda vsi taisti Ijudje, ki jim pravimo fanatikarji; od tod izvirajo vse prenapete misli, plitvost v spoznanji, slabost in nestalnost v djanji, vse telesne sladnosti, nagnjenje k naj pogubnejim strastim, nesramnost in pomanjkljivost v značajstvu in pohvalnem zaderžanji. Prezgodno in preobilno dušno natezanje napcljuje vso djavnost mladega življenja v možgane, in tako zadobi njihov organizem, akoravno ni primerno in popolno razvit, le prezgodaj svojo doveršitev; a moči, ki so jo potrebovali možgani v svoj razvitek, so se odvzele človeškemu truplu, in od tod pride zopet, kakor nam pričajo naj spretneji zdravniki, da človeška rast prenehuje, život postane inajhen in nedoveršen, in vseh notranjih žlahnih delov ali organov se polasti nekaka slabost, ki se nikakor ne vjema z raznimi opravili in težkočami našega življenja. Tii se je tedaj storila perva podlaga k slabemu in bolehnemu življenju in k ainogim boleznim, kterih žalosten nasledek je — zgodnja smert. Naj se jc rejnik pri vzrejanji prav skerbno varoval vseh navedenih napak in naj je tudi spoznovavno zmožnost pri otrocih razvijal še tako marljivo na vse strani': izreja ostane še vedno lc enostranska, ako ni otroškega serca vkrenil na pravo nravno pot, ktera njegovo prosto, svobodno voljo podverže oblasti človeškega uma in pameti. — Ni zadosti, da izreja že zgodaj obdeljuje spoznavnost; ona mora tudi človeško voljo k dobremu napeljevati in nagibati. Veliko je na tem, kamor se nagne glava in serce v pervi mladosti, kakošen je znanstveni in nravni poduk, kakošna jc obhoja v pervih letih detinstva, kajti po vsetn tem se pozneje ravna razvitek dušnih zmožnosti, plemenitosti serca in blagonosnili, dobrodejnih znanosti! A ta razlika se ne opira le na prirojene človeške sposobnosti, v vnanje vzroke in vplivc, anipak opira se naj več le na obdelovanje raznih zmožnosti našega duha in v požlahnovanje človeškega serca. Tii je, bi rekel, skoraj ravno tako, kot pri tclesnih spretnostih. Čudimo in zav/iemamo se, kedar vidimo kakega spretnega plesavea, igravca, nevstrašenega vervolezca ali kakega drugega izurjenega telovadca, in vendar ni bilo njegovo telo v pervi roladosti nič boljc osnovano, nego kakega nepokvarjenega »azočega gledavca. Odkod tedaj njegova telesna spretnost!? — Ravno tako se nahaja dostikrat med naj prostejim Ijudstvom kakova borna glava, ki bi se lahko štela med naj imenitneje in naj izverstneje učenjake, ki je nam hrani kterakoli zgodovina, ako bi bila imela ž njimi vred enako izrejo, to je, cnako obdelovanje vseh dušnih in telesnih zinožnosti, to se vo, koj pri početku svoje mladosti. Pravi rejnik uiora človeško življenjfe od vseh strani poznati. On mora vcditi in pri vzrejanji vedno pred očrai imeti, da je človek posebno v dušnem obziru k naj večemu doveršenju poklican in tudi zniožen, da doseže naj večo dušno popolnomost. llejnikova naloga je tedaj, da vodi, napeljuje in izobražuje mladino takd, da ko postane inladina samostojua, zadobi tudi vsa ona sredstva, ki je mora imcti, da se zamore nadalje sania pametno izobražovali na duhu in telesu. Mladina mora spoznavati, da prostost, treznost, red, nravna in poštena obnaša so oni poglavitni stcbri človeškega življenja, na kterili slovi vsa dušna in telesna djavnost, živost in čverstost. Ni pa še zadosti, da mladina vse to spoznava; ona se mora tudi na enako življenje že pod rejnikovo roko navaditi, da poznejo ne od.stopi več od edino pravega pota, ki jo pelje k edino pravcmu uainenu in puklicu; kajti česar se mladeneč že v mladosti navadi, od tega tudi star ne odstopi. Modra izreja niora tedaj imeti pred očmi poklic in vse drugc razmere življenja pri svojih rfjencih. Vcra, pamot in skerb za poštenje so ono terdno stalo, na kterem mlado drevesce pozneje naj bolj vspešno 18* raste, in iz kterega nravna vestnost kaj Iepo pricveta. Človek brez verc, pameti in pravcga sočutja za poštenje, je Jadija brez kermila, je hiša, zidana na pesck, jc zemlja brez — oživljajočega solnca. Ako pa je notranja človeška moč dobro vterjena, ni se bfiti mladomu človeku, kodar stopi v občno človtško druždo, ničesar, kajti on dobro ve, da, ako hoče doseči svoj pravi namen, mora se boriti in si na vso moč prizadevati, da dospe do svojrga pravega namena. Tudi lepočutje za umetnost in naravo se mora žc zgodaj v mladih sercili buditi in oživljati. Le v mladosti je človeško serce mehko, kakor vosek in naj bolj občutljivo za vse, kar plemeni njegovo voljo in mu sladi njegovo življenje. — Na (a način tedaj, ako se dušne in telesne človeške zmožnosti v lepi in soglasni zvezi zbujajo in polagoma po naravni poti izobražujejo, postaja mladina krepka in čversta, na ktero se domovina vsigdar ponosno ozira.