Poštnina plačana v gotovini
Sped, in abbon. postale - II Gruppo 70 1
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
m	
	
Leto XXIX. - Štev. 38 (1471)
Gorica - četrtek, 29. septembra 1977 - Trst
Posamezna številka Lir 200
Pinžeii razmišlianie i seti in Cerkvi Življenjski jnbile j Pavlo VL
V splošni avdienci v Castelgandolfu je v sredo 31. avgusta papež Pavel VI. zbranim množicam takole spregovoril:
KAJ JE PAPEŽ
Veliko veselje, veliko začudenje zbuja v nas vaša navzočnost. Zbuja namreč v nas zavest o našem papeškem poslanstvu. To srečanje, kakor vsako drugo srečanje z neznanimi in novimi osebami, ki jih takoj imamo za prijatelje, brate in sinove, nas sili, da prej kot na čas mislimo nase s spoštovanjem, strahom, začudenjem nad tem, kar nam je bilo poverjeno, namreč poslanstvo, da vodimo vesoljno Cerkev.
Na jezik nam prihajajo besede, ki jih je svoj čas Jezus naslovil na učence svojega predhodnika Janeza Krstnika. Ta je bil v ječi, pa je poslal učence k Jezusu, da so ga vprašali: »Kdo si? Si ti tisti, ki mora priti ali naj čakamo drugega?« Zdi se nam, kakor da je na nas obrnjeno to vprašanje. Uverjeni smo, da vi imate točen odgovor na zastavljeno vprašanje.
Kljub temu se nam zdi tako pomenljivo za vsakega izmed vas osebno kot tudi za vesoljni svet, da bi ne bili mirni, če bi na zastavljeno vprašanje: Kdo si ti? Kaj je papež? ne dali ustreznega odgovora.
V odgovor nam na uho zvenijo besede, ki jih je Kristus sam rekel Petru, Jonovemu sinu, in ki smo jih od njega podedovali, besede, ki jih potem najdemo v prvem vatikanskem koncilu in ki jih je ponovil II. vatikanski koncil: »Rimski škof je kot Petrov naslednik trajno ter vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor množice vernikov.«
Tukaj se nam odpira brezmejno poglavje katoliškega nauka: vera, to je pristanek na razodeto božjo besedo, ga sprejema, teologija ga razlaga, ga širi. Ta nauk nam razodeva in nas uči, kaj je Peter in vsak njegov postavni naslednik, v luči te skrivnosti nam pove tudi, kaj papež dela. Ju se nam odkriva novo široko področje. Zato se moramo omejiti samo na eno dej-
POSLANSTVO CERKVE
torej Cerkev dela? Ce je Cerkev i Učeniku, če je zvesta Sv. Duhu, ki dl, če je zvesta človeštvu, sredi ka-i in zaradi katerega živi, dela veliko , če je le svobodna in če ima v dolo-neri potrebna sredstva.
26. septembra 1897 se je rodil v kraju Concesio pri Brescii v družini katoliškega časnikarja in politika Montinija otrok, ki je pri krstu dobil ime Janez Krstnik. 21. junija 1963 je ta otrok postal Kristusov namestnik na zemlji. Nadel si je ime Pavel VI. in kot tak bo šel v zgodovino.
OSPORAVANI PAVEL VI.
Premnogi s temi 14 leti njegovega vodstva Cerkve niso zadovoljni. Pravijo, da je bil neodločen in da mu je manjkal pogum za jasne in dokončne odločitve. Tisti, ki se nagibajo k tradiciji, ga obtožujejo, da je dopustil vdor lažne naprednosti, ki se izraža v opuščanju češčenja sv. Evharistije, Matere božje, molitve rožnega venca, raznih pobožnosti. Teologi da so krščanski nauk in moralo čisto izvotlili. Popuščanje do držav s komunističnimi režimi vodi v žrtvovanje njenih najbolj zvestih članov. Klasičen primer naj bi bil kardinal Mindszenty. Tisti iz naprednih krogov pa trdijo, da je bil papež Montini velika cokla za izvedbo koncilskih sklepov.
Če bi hoteli z eno skico označiti stil Pavla VI., bi rekli: bil je razpet med nadškofom Lefebvrom, velikim tradicionalistom, in med
opatom Franzonijem, prav tako velikim progresistom in oporečnikom sedanjih cerkvenih struktur. Dejansko pa je papežu Pavlu VI. uspelo z neizmerno mirnostjo in izredno modrostjo prepeljati ladjo Cerkve med Scilo in Karibdo, tj. med konservativno nastrojenostjo, ki bi rada preprečila duh koncila in med lažno naprednost-ko, ki bi ga, če bi se uveljavila, prav tako uničila.
Vladanje Pavla VI. je bil brez dvoma težak pontifikat, toda v bistvu s pozitivno bilanco. Niti izreden genij ne bi obvladal nekaterih pojavov, ki so vse našli v nekaterih stvareh nepripravljene. Kriza v družbi in z njo tudi v Cerkvi se je pripravljala že nekaj desetletij. Koncil, ki je za nekatere vzrok vsega slabega v sedanji Cerkvi, tega ni povzročil, ampak samo sprožil. Koncil je dejansko prišel prepozno. Cerkev je premalo upoštevala tiste, ki so, čeprav zmedeni, radikalni, skrajni v svojih zahtevah, vendarle bili glasniki objektivno obstoječih danosti. In sv. oče Pavel VI. ima to zaslugo, da je Cerkev rešil pred skrajnostmi in da se je izogibal sprejeti odločitve, ki bi bile drastične in dramatične obenem ter bi povzročile prelome v Cerkvi.
Protestna manifestacija v Bazovici
Vendar poslušajmo Gospoda, ki svojim učencem z zadnjimi naročili predpisuje program njihovega dela. Naj bo dovolj ena sama beseda, ki je zadnja v evangeliju sv. Maleja: »Pojdite in učite!« Kristus ni hotel imeti duhovno nedelavnih učencev, hoče, da se gibljejo na obličju zemlje. Nalašč jih je imenoval »apostole«, tj. poslance, pričevalce njegove besede in njegovega odrešilnega načrta. Pojasnimo to z zmeraj aktualno besedo: Jezus je hotel, naj bodo »misijonarji«.
PRAVA VERA KRISTJANA
Kardinal Suenens v neki svoji knjigi pojasnjuje, da v eni ali drugi obliki mora biti vsak resničen vernik, zvest evangeliju, tudi misijonar. Sv. Mala Terezika, svetnica v klavzuri, ali ni bila goreča misijonska duša?
Vera kristjana, če je zares krščanska, katoliška, ne trpi človeških obzirov ne brezbrižnosti in niti ne napačne gorečnosti, temveč mora biti iskren čut odgovornosti in ljubezni za širjenje evangelija in misijonske solidarnosti. Cerkev je kvas. Vtisnimo si v naša srca Jezusovo besedo: »Jaz sem prinesel ogenj na svet. In kaj želim, kakor to, da se prižge?«
Evangelij je ogenj, ki mora goreti in svetiti. Vsi smo poklicani, da ga netimo in širimo. Naj nihče na to ne pozabi.
Več tisoč ljudi se je v soboto 24. septembra zbralo okrog oskrunjenega spomenika žrtvam fašizma Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču na bazoviški gmajni. Govorili so predsednik odbora za proslavo bazoviških žrtev Filibert Benedetič ter Darko Metlika iz Bazovice in Rudi Vremec z Opčin. Zal prireditelji tudi to pot niso mogli mimo svoje ozkosti, ki je za neke kroge tako značilna. Tako niso dovolili, da bi na tem protestnem shodu spregovoril tudi predstavnik Slovenske skupnosti. Zato je pokrajinsko tajništvo tržaške SSk objavilo protest, ki se glasi:
Obžalujemo, da organizatorji protestne manifestacije v Bazovici proti podli oskrunitvi spomenika primorskim narodnim junakom Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču, ki so padli kot prve žrtve aktivnega odpora proti fašizmu in v Evropi sploh, niso omogočili, da bi na tej manifestaciji spregovoril tudi pripadnik Slovenske skupnosti in s tem dali protestni manifestaciji pečat tiste enotnosti, ki jo zahteva boj slovenske narodne manjšine za konkretno uveljavljenje njenih pravic ter za zagotovitev mirnega sožitja med obmejnim prebivalstvom ter med sosednima državama Italijo in Jugoslavijo.
POZIV SLOVENSKIH GORIŠKIH SKAVTOV
Ob vesti, da so fašistične škvadre v no-
Rim zavrnil samostojni šolski okraj
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je z velikim presenečenjem sprejelo novico, da je prosvetno ministrstvo v Rimu kratkomalo sprejelo predlog deželnega odbora Furlanije-Julijske krajine o razmejitvi šolskih okrajev, ki ne upošteva soglasne zahteve slovenske narodne manjšine po ustanovitvi samostojnega šolskega okraja.
Razočaranje je še toliko grenkejše, ker je do tega krivičnega sklepa prišlo komaj pet mesecev po vstopu v veljavo Osimskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo, ki bi moral predstavljati odločilen preobrat italijanske države v odnosu do zaščite slovenske narodne manjšine — ugotavlja tajništvo SSk. Zato poziva vse stranke ustavnega loka, ki imajo svoje zastopnike
v parlamentu, da nemudoma predložijo dopolnilna določila k pooblaščenemu odloku štev. 416 z dne 31.3.1974, ki bi izvršne organe nedvoumno obvezovala, da slovenskemu šolstvu zagotovijo ustrezno avtonomijo in samostojni šolski okraj.
Slovenska skupnost je po svojem deželnem svetovalcu že aprila 1975 vložila takšen zakonski osnutek v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine v smislu člena 26 deželnega statuta, a ga deželni odbor ni nikdar upošteval in niti dal v razpravo deželni zbornici.
Deželno tajništvo SSk zato odločno protestira proti tej grobi diskriminaciji in kršitvi duha in črke Osimskega sporazuma glede zaščite prizadetih narodnih manjšin.
či med petkom 16. in soboto 17. septembra nesramno oskrunile in poškodovale spomenik bazoviškim žrtvam in onega na Opčinah pozivamo slovenski goriški skavti in skavtinje vse antifašistične kulturno-poli-tične in gospodarske organizacije, ki delujejo v naših krajih, naj z vsemi dovoljenimi sredstvi dosežejo pri ustreznih oblasteh, da bodo varnostni organi učinkoviteje postopali, kot je bilo doslej, bodisi v deželnem bodisi v državnem merilu, in odkrili ter ustrezno kaznovali krivce. Mera je polna! Zato naj vsak antifašist opusti pasivno zadržanje, ki temelji na golem formalnem izrekanju antifašističnih gesel, in naj preide k aktivnosti, ki temelji na konkretnih dejanjih. Le tako bomo dosegli, da se »junaki«, ki se strahopetno skrivajo v noči, ne bodo več upali onečaščati spomenikov, ki so jih postavili vsi tisti, ki so posvetili svoje življenje boju zoper naci-fašizem. Ponovno tudi izrekamo solidarnost s koroškimi Slovenci, ki jih tlači isti nacizem, zaradi katerega je v naših krajih ugasnilo toliko življenj!
Opomba ured.: Ko objavljamo to izjavo SGS, objavljamo zgoraj tudi protestno izjavo SSk, ki, na žalost, priča, kakšna so »konkretna dejanja« ljudi, ki se proglašajo za antifašiste med nami. Njih konkretno dejanje je bila prepoved, da bi zastopnik Slovenske skupnosti spregovoril na protestni proslavi v slovenščini. Smel je govoriti Italijan Calabria po italijansko, ni smel govoriti Slovenec po slovensko. Ali ni bila zato sobotna antifašistična proslava na Bazovici le »formalno izrekanje antifašističnih gesel«? Kajti fašisti so bili, ki so prvi prepovedali Slovencem govoriti po slovensko. To je bilo hudo. V soboto so pa Slovenci prepovedali Slovencem govoriti po slovensko ob oskrunjenem spomeniku žrtev, ki so padle za svobodo Slovencev. Kako naj označimo tako dejanje?
Vi izrekate solidarnost s koroškimi Slovenci. Toda tam so Nemci, ki odrekajo pravico do slovenskih napisov. Na Bazovici so pa bili Slovenci, ki so odrekli pravico Slovencu, da pozdravi slovenske žrtve v slovenskem jeziku.
To so »konkretna dejanja«, ki izhajajo iz njih antifašističnih gesel. Ce drži izrek: »Po njih sadu jih boste spoznali,« potem vemo, kaj slovensko ljudstvo lahko pričakuje od sličnih »antifašistov«.
POZITIVEN OBRAČUN
»Dejaven pontifikat, od zadnjih najbolj plodovit, z bilanco, ki daleč presega vsak drug pontifikat moderne dobe,« označuje vladanje Pavla VI. katoliška revija »II Regno«. In v čem naj bi bila ta pozitivna bilanca?
Najprej decentralizacija Cerkve, prenos oblasti na krajevne Cerkve. Ob začetku zadnjega koncila je bilo škofovskih konferenc 41, letos jih je že 97. Rimska kurija je postala močno mednarodna, sam državni tajnik je ne-Italijan.
Potem pospeševanje ekumenizma. V tem oziru je papež previdno in potrpežljivo tkal nove niti z voditelji krščanskih Cerkva ne da bi iskal bučnih uspehov.
Nato zbliževanje Apostolskega sedeža z vzhodnimi komunističnimi režimi, ki je dobilo naziv vatikanska »Ostpolitik« in ji tradicionalisti z vso odločnostjo nasprotujejo, čeprav ni v Cerkvi nič novega (npr. sporazumevanje z Napoleonom, Hitlerjem, Mussolinijem). Cerkev je zadovoljna z najmanjšo mero neodvisnosti in svobode, da reši, kar se da rešiti, čeprav na račun bolečih odpovedi.
Nekaj izrednega so bila za pontifikat Pavla VI. tudi njegova potovanja (vseh je bilo 23), s katerimi je iskal stik s svojo čredo. In njegova prizadevanja za uveljavitev človečanskih pravic ter miru na svetu. Tudi konferenca v Helsinkih, kljub vsemu, prinaša svoje sadove. In treba je vedeti, da je do nje prišlo mnogo tudi po zaslugi Vatikana.
In končno dve neprijetni odločitvi, ki dokazujeta, da Pavel VI. le ni tako neodločen in boječ kot ga nekateri hočejo prikazati. Vzel je leta 1968 nase odgovornost prepovedi uporabe pilul zoper spočetje novih življenj, lani pa ko je potrdil celibat duhovnikov v katoliški Cerkvi in zavrnil zahtevo, da tudi ženske lahko postanejo duhovniki. S temi odločitvami je pokazal, da je čuvar bistvenih vrednot krščanskega izročila in da se zaveda nevarnosti, ki jo prinaša vsako popuščanje na tem področju. Lahko rečemo z vsem priznanjem: izkazal se je za resničnega vodnika in pastirja.
POGLED V PRIHODNOST
Z apostolom Pavlom bi sedaj mogel reči tudi Pavel VI.: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Res je sv. oče preteklo nedeljo, ko je opoldne nagovoril 50.000 vernikov, ki so želeli biti z njim za njegov visoki življenjski jubilej, imel iste občutke. Dejal je:
»Razkriti vam moramo svoje srce. V njem sta dva občutka. Prvi je občutek, da se bliža konec našega zemeljskega potovanja. V nas je strah pred sodbo božjo ob trenutku smrti. To nas sili, da v globoki ponižnosti kličemo božje usmiljenje in prosimo za molitev dobrih. Naj se zgodi božja volja! Drugi je občutek moči. Služba, ki jo vršimo, je služba Simona Petra; sam je sicer umrl, a kot skala Cerkve ne bo preminil nikdar in izziva vsa stoletja. Da, Cerkev bo obstala sredi vseh viharjev, kajti peklenska vrata je ne bodo nikdar premagala. Cerkev bo ostala vedno močna sredi tega sveta in bo vedno oznanjala evangelij večnega zveličanja, pričakujoč končnega in zmagoslavnega povratka Jezusa Zveličarja sveta.«
ROŽNOVENSKA POBOŽNOST
Že papež Leon XIII. je ukazal, naj se po župnijskih cerkvah v oktobru opravlja rožnovenska pobožnost, s katero se posebej časti Marija. Čeprav je ta molitev stara že preko 70)) let, jo sedanji papež Pavel VI. v svoji spodbudi z dne 2. februarja 1974 toplo priporoča. Janez XXIII. je tudi kot papež našel čas, da je vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Vernikom, ki ne morejo priti v cerkev k oktobrski pobožnosti, priporočamo, da v tem mesecu doma skupno zmolijo en del rožnega venca. Taka žrtev bo prinesla izredno bogat blagoslov družini, družinske člane bo ohranila v medsebojni ljubezni ter jim obvarovala vero.
Marija ni imela in nima duhovniške službe, pač pa ves čas ohranja vlogo matere, ki s skrbjo in ljubeznijo vodi svoje otroke k Jezusu, hkrati pa predstavlja že poveličani del Cerkve. Bila je najodličnejša vernica, ki je brez vsakega greha opravila naporno potovanje skozi zemeljsko življenje. Zaradi njene z ničemer okrnjene ljubezni jo ima Bog najrajši in je njena priprošnja najmočnejša.
Kdor se odpre Mariji, sprejema tudi Svetega Duha — Marijinega skrivnostnega Ženina. In kakor je bil sad te skrivnostne zveze učlovečeni Bog Jezus Kristus, tako bomo tudi mi Marijini duhovni otroci, ki sprejemamo darove Svetega Duha, sposobni prerajati ljudi v božje otroke. Marijino duhovno materinstvo je vedno delujoče. V krščanstvu mora biti tudi nekaj nežnega, materinskega, kajti človek ni samo razum in volja, pomembno vlogo ima tudi srce. Sveti Duh je delivec darov, vir nadnaravnega življenja, Marija, kot njegova Nevesta, nas uči njegove darove sprejemati in z njimi sodelovati.
Ne bojmo se, da bi nas pravilno Marijino češčenje zapeljalo v nezdravo sentimentalnost. Dobro je dejal za praznik Marijinega imena papež Pavel VI., da je pravo Marijino češčenje znak pravilne razlage krščanske, predvsem katoliške vere, kar nam je ponavljal z ljubeznivo in prisrčno jasnostjo tudi zadnji koncil.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUD
V našem listu smo v pretekli sezoni redno poročali o predstavah Stalnega slovenskega gledališča. Pri tem nismo zamolčali svoje negativne kritike ob nekaterih predstavah. V enem preteklih uvodnikov smo zapisali: »Slovenski človek v zamejstvu čuti, da SSG ne vrši več narodnega in kulturnega poslanstva kot ga je svoj čas.«
Odgovorni pri SSG so sami priznali, da so jo v zadnjih dveh letih z nekaterimi predstavami polomili. Uvideli so, da morajo gledališče znova približati gledalcem, ki so se mu v dokajšnji meri odtujili. Zato stopa Stalno slovensko gledališče v Trstu v novo sezono z bolj izbranim repertoarjem, z bolj pretehtanimi igrami. Na razgovoru z organizatorji v Gorici so ta program predstavili in ga opisali. Sodeč iz njihovih razlag bo letošnji repertoar dosti boljši od lanskega. Posebno je vredno omeniti prvo predstavo, ki bo posvečena spominu Otona Župančiča ob stoletnici njegovega rojstva. Na oder bodo postavili njegovo Veroniko Deseniško. Gre za klasično slovensko tragedijo. Pričakujemo, da bodo igralci uspeli in da bo na odru zazvenela vsa lepota Župančičevega jezika in se razgrnila tragedija mlade Veronike. Sposobne moči imajo.
Sledila bo zmeraj živa Nušičeva komedija »Oblast«. Tega avtorja na Goriškem precej poznamo, saj so nekatere njegove komedije zelo uspešno postavili na oder štandreški in drugi igralci. Novost bo drama sovjetskega dramatika Alekseja Arbu-zova »Irkutska zgodba«. Pripoveduje o gradnji velike hidrocentrale v Sibiriji in o človeških usodah, ki se spletajo pri teh. Igrali so jo že drugod po svetu. Menda ni le slavospev podvigom sovjetske industrializacije v Sibiriji, temveč res tudi zgodba o ljudeh, kar naj bi bila vsaka drama. Kot četrto predstavo so izbrali komedijo »Sedma, kradi malo manj«, ki jo je spisal Dario Fo. Obravnava zelo aktualno temo o kupčijah z gradbenimi zemljišči in o goljufijah, ki pri tem nastajajo. Poleg tega bodo v abonmaju še dve gostovanji iz Slovenije in eno iz Zagreba.
Gledališče bo naštudiralo tudi eno mladinsko igro in eno ljudsko v beneškem narečju z beneškimi igralci. S to slednjo mislijo gostovati na podeželskih odrih.
Repertoar sam, takšen kot se nam predstavlja, je sprejemljiv. Vprašanje je, kako bodo igre postavili na oder. Kajti odgovorni so bili opozorjeni, da v preteklih letih ni bila krivda za neuspeh toliko v repertoarju, temveč predvsem v režiji. Čakamo, da bo v prihodnje boljše.
V tem pričakovanju se pridružujemo vabilu za abonmaje za novo sezono. V Trstu se abonmaji vpisujejo na sedežu gledališča v ulici Petronio od 22. do 30. septembra, od 1. oktobra dalje pa v knjigarni v ul. sv. Frančiška.
V Gorici sprejemajo abonmaje na sedežu SPZ v ul. Malta, od 27. septembra do 15. oktobra. Abonenti se lahko priglasijo tudi na sedežu svojih prosvetnih društev. Cene abonmajev so iste kot lansko sezono. Abonmaje vpisujejo tudi poverjeniki ZSKP.
Na Koroškem vlada tolpa
Ker se je poštni uslužbenec Gutovnik iz Škocijana na Koroškem udeležil slovenskih manifestacij za narodne pravice, so prišli na pošto domači gostilničarji Rabi, Wank in prejšnji župan Jesse in začeli zmerjati uslužbenca, naj gre v Jugoslavijo, ker oni pri njem ne morejo menjati
dinarjev; Gutovnik je namreč nameščenec pri poštni blagajni. S tem so hoteli reči, da je Gutovnik v jugoslovanski službi in da sprejema samo dinarje.
In poštna uprava, namesto da bi poklicala policijo in napravila red, je slovenskega uslužbenca prestavila v drugi kraj. Očitno je koroška tolpa povezana z oblastjo. Ko se toliko razpravlja o evropski varnosti in človeških pravicah, je prav značilno, da od pristojnih ne pade nobena beseda o koroškem terorju.
★
UTRIP CERKVE
• V Turinu se je vršil kongres o diako-natu, ki so se ga udeležili predstavniki iz skoraj vseh evropskih držav, iz Severne in Južne Amerike ter Afrike. Iz Slovenije je bil navzoč prelat dr. Lojze Šuštar. Udeleženci so se razgovarjali o poslanstvu in službi stalnih diakonov v Cerkvi. Na svetu je danes okrog 3.200 stalnih posvečenih diakonov. Največ jih je v Sev. Ameriki: 2.000; sledi Evropa s 750, Južna Amerika z okrog 400, v Afriki jih je 60, v Aziji, Avstraliji in Oceaniji 35.
• Za konec muslimanskega postnega časa je tudi letos kardinal Sergio Pignedoli, predsednik Tajništva za nekristjane, povabil mohamedance vsega sveta k skupnemu boju zoper tiranijo tehnike in zoper totalitarne politične sisteme.
• V južnih deželah ZDA se govori precej špansko. Pravijo, da je takih vernikov 12 milijonov, ki so skoraj vsi katoličani. Dušna oskrba med njimi pa je zelo pomanjkljiva. Zato so v Washingtonu priredili študijske dni, da bi se soočili s tem vprašanjem. Zasedanja se je udeležilo veliko škofov s tega področja in 1100 zastopnikov farnih skupnosti. Sprejetih je bilo 30 resolucij.
• Škof dr. Georg Moser vodi eno največjih škofij v Evropi, škofijo Rottenburg-Stuttgart v Zah. Nemčiji, v kateri živi več kot dva milijona katoličanov. V tej škofiji je tudi največ hrvaških zdomcev (okoli 80.000), za katere skrbi 18 hrvaških izseljenskih duhovnikov. Nedavno je škof Moser obiskal sinjsko in imotsko področje v Dalmaciji ter se pogovarjal z domačini, katerih svojci si v Nemčiji služijo vsakdanji kruh.
0 Katoliški škof Lamont, po rodu iz Sev. Irske, ki so ga rodezijske oblasti najprej obsodile na deset let zapora, češ da je podpiral črnske gverilce, nato pa na pritisk svetovne javnosti izgnale iz države, sedaj mnogo potuje ter seznanja državne in cerkvene vodnike o razmerah v Rodeziji. Zatiralske metode rodezijske vlade in zanikanje najbolj osnovnih človeških pravic so v Afriki bolj pomagale k širjenju komunizma kot najbolj izpopolnjena politična propaganda. Največja ironija pa je v tem, da se vse to dela v imenu neke namišljene krščanske in zahodne civilizacije.
• Levičarski gverilci v Argentini, znani pod imenom »Montoneros«, so naslovili na argentinsko škofovsko konferenco pismo, v katerem izražajo željo po dialogu s škofi. Gverilci pravijo, da se zatekajo k nasilju zato, ker drugače ne morejo doseči svojih pravičnih ciljev. Prav uporabo nasilja pri doseganju namenov pa je Cerkev vedno obsojala, saj je nasilje v popolnem nasprotju s Kristusovim naukom.
■ Lastnik italijanske verige dnevnikov Rizzoli je prevzel večino delnic tržaškega dnevnika »II Piccolo«, ki jih je do sedaj imel v rokah Chino Alessi. Zaradi tega je bil imenovan tudi novi direktor lista. Je to dosedanji urednik turinskega lista »La Stampa« Ferruccio Borio. List »II Piccolo« je bil do prihoda Mussolinija na oblast iast judovske družine Mayer. Nato je prešel v roke Mussolinijevega prijatelja Rina Alessija.
S V Palmanovi se je zadnjo nedeljo zaključil »Praznik prijateljstva«, ki ga je priredila Krščanska demokracija in na katerem so govorili vodilni demokrščanski veljaki kot Moro, Andreotti in zadnji dan glavni tajnik stranke Zacagnini. Zaključek na glavnem trgu v Palmanovi je bil zares veličasten: nad 100.000 oseb, med katerimi je bilo izredno veliko mladine.
■ V napetem vzdušju, pa brez hujših izgredov se je zaključil v Bologni tridnevni mednarodni shod proti zatiranju. V zaključnem pohodu je sodelovalo nad 30.000 oseb; na čelu pristaši gibanja »Lotta con-tinua«, v sredi člani »L’Autonomia«, nato »Democrazia proletaria«, na koncu sprevoda pa feministke in homoseksualci. Oblast je podvzela izredne varnostne mere.
6.000	policijskih agentov je bilo v stanju pripravljenosti. Na shodu se je veliko govorilo, stvarnih zaključkov pa je bilo bore malo. Predmet napadov je bila poleg Krščanske demokracije zlasti italijanska komunistična partija. Francoski filozof Guat-tari je med drugim dejal, da sta glavna krivca zatiranja (represije) kapitalizem in tradicionalistična komunistična partija.
9 V Bologni je bil zadnjo nedeljo istočasno, ko se je sprevod levičarskih skrajnežev pomikal po mestnih ulicah, zaključek škofijskega evharističnega kongresa. Le kakih sto oseb, v glavnem člani gibanja »Comunione e Liberazione« se je udeležilo procesije, ki je šla iz stolnice sv. Petronija na glavni trg, kjer je kardinal Poma daroval sv. mašo in imel priložnostno pridigo.
S Dva dni se je v Rimu mudil britanski ministrski predsednik Callaghan. Sestal se je s predsednikom vlade Andreottijem in glavnim tajnikom PSI Craxijem. Obiskal je tudi papeža Pavla VI.
9	V Železni Kapli na Koroškem je bil
25.	kongres federalistične unije evropskih narodnih skupnosti (FUENS), ki se že vrsto let ukvarja s problemi tistih evropskih narodov, katerih obstoj je še vedno ogrožen. Kongresa se je udeležilo več kot 80 delegatov.
■ Blizu Bukarešte je strmoglavilo madžarsko potniško letalo, ki je vozilo na progi Carigrad-Budimpešta. Od 63 potnikov in članov posadke je izgubilo življenje 23 oseb.
■ V New Yorku se je 2. septembra začelo 32. redno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov. Za predsednika je bil izvoljen Jugoslovan Lazar Mojsov. Prvi sklep, ki so ga članice OZN odobrile, je bil sprejem afriške države Džibuti kot 148. članice, Vietnama pa kot 149. člana.
• Vsako nedeljo se za pol ure odpro vrata katoliške stolnice v Pekingu, ki je posvečena Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Eden od treh kitajskih duhovnikov, ki jo oskrbujejo, opravi sv. mašo, ki je v latinščini, brez pridige in pesmi.
17.	julija je bilo pri maši nekaj diplomatov, tujih študentov in turistov, pa nobenega Kitajca. Kitajski župnik je to razložil takole: »Nimajo časa zanjo.«
• Leta 1975 je po zmagi komunizma v Južnem Vietnamu pribežalo v ZDA na de-settisoče beguncev, med njimi tudi številni bogoslovci. Pred kratkim so prvi izmed njih končali teološke študije in bili posvečeni v duhovnike. Mašniško posvečenje je bilo v mestu Springfeld.
• Južnoafriški škof Peter Butelezi iz mesta Umtata je posvetil v duhovnika 57-let-nega očeta sedmih otrok, ki še vsi živijo. Žena mu je umrla pred štirimi leti, kristjan pa je že sedemnajst let. Vrsto let je bil katehist.
• Kakor v Zairu je sedaj tudi vlada V Tanzaniji ponudila škofijam in redovnikom šole, ki jih je leta 1973 podržavila. Državna uprava se namreč ni obnesla.
• Anne Ngan, sestra saigonskega nadškofa koadjutorja Franca Nguyen van Ihua-na, ki živi sedaj kot profesorica v Avstraliji, je povabila avstralsko in svetovno javnost, naj pritisne na vietnamske oblasti, da izpustijo njenega brata iz ječe. Štiri mesece nato, ko so Saigon zasedle komu-
France Gorše - osemdesetletnik
Isti dan kot sedanji papež Pavel VI., tj.
26.	septembra 1896 se je rodil v družini knjigoveza Goršeta v Zamostecu na Dolenjskem akademski kipar prof. France Gorše.
Prof. Gorše se je umetnostno izobrazil pri slovitem kiparju Ivanu Meštroviču na Umetnostni akademiji v Zagrebu. Nato si je v Ljubljani ustvaril lastno umetniško šolo. Po letu 1945 je odšel v Trst, kjer je poučeval risanje in umetnostno zgodovino na slovenskih srednjih šolah, hkrati pa pridno ustvarjal v lastni delavnici. Nato je prof. Gorše odšel v Sev. Ameriko in ostal tam dvajset let: trinajst v Clevelandu in sedem v New Yorku. Kot svoboden umetnik je priredil tam veliko razstav.
Med tem se je večkrat vračal v stari svet, predvsem v Trst, potem pa ga je pot pripeljala na Koroško, kjer se je začel umetniško udejstvovati leta 1969. Leta 1971 je odprl galerijo v Kortah, leta 1973 pa se je naselil v Svečah, kjer si je kupil Vrbnikovo domačijo in si tam uredil umetniški atelje in stalno akademijo. Letos ga je doletela težka preizkušnja: v ljubljanski bolnišnici so mu odrezali nogo pod kolenom. Toda prof. Gorše je težave dobro prestal in je že spet ves v svojem ustvarjalnem zanosu.
Slovensko prosvetno društvo »Kočna« bo priredilo ob 80-letnem umetnikovem jubileju v nedeljo 23. oktobra 1977 osrednjo kulturno proslavo v Svečah, na katero že danes opozarjamo.
Slovenski novomašnik v Kanadi
10.	septembra je torontski nadškof Filip F. Pocock posvetil v duhovnika Marka Laurenčiča, ki je po starših primorski rojak. Oče Stanko je namreč doma iz Mirna, mati Marija Mervič pa iz Šempasa. Sin Marko se jima je pred 29 leti rodil v Gorici, drugi mlajši sin Jurij pa že v Torontu.
Ko je mladi Marko dovršil univerzo, si je izbral najprej učiteljski poklic, toda že po nekaj mesecih službe se je premislil in stopil v bogoslovje sv. Avguština v Torontu. Med drugimi je imel za svojega profesorja tudi sedanjega pomožnega škofa dr. Lojzeta Ambrožiča. Pred dvema letoma je postal diakon in si nabiral dušnopastirske izkušnje v angleški župniji sv. Jožefa v Streetvillu v predmestju Toronta.
Nova maša je bila v slovenski župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo. Novomašnik je prispel skupaj z ostalo duhovščino v cerkev iz župnijske dvorane v spremstvu narodnih noš. Pel je župnijski cerkveni zbor pod vodstvom prof. Jožeta Osana. Čeprav g. novomašnik ni hodil v slovenske šole, je vendar kar dobro vse molitve v slovenščini izgovarjal.
Na novomašno slavje je bilo povabljenih kar 500 gostov. Ni manjkalo govorov in recitacij. Pogrešali pa so škofa dr. Lojzeta Ambrožiča, ki se je prav tedaj mudil v Evropi in bi bil moral, kot je bilo dogovorjeno, bogoslovca Laurenčiča posvetiti v duhovnika.
Naj bi to poročilo bilo v spodbudo mla-
nistične čete, je bil vržen v ječo, ker ni hotel priznati, da je sodeloval za ameriško obveščevalno službo CIA. Nadškofovo zdravstveno stanje je zelo slabo ter je moral v zaporu prestati marsikaj hudega.
•	Uganda je država v srednji Afriki, ki je zadnje čase večkrat omenjena v sredstvih javnega obveščanja, za kar skrbi njen samozvani, nasilni in neresni diktator Idi Amin. Po veri je musliman. Država pa je močno krščanska. Med 13 milijoni prebivalcev je ena tretjina katoličanov. Vseh bogoslovcev je 550; od teh jih 20 študira v Rimu. Letos bo imela Uganda kar 54 novomašnikov.
Župnijska hranilnica »Slovenija« v Kanadi
Letos je omenjena hranilnica in posojilnica imela izredni občni zbor, na katerem so odobrili spremembo dveh členov pravilnika. Prvi člen, ki določa, kdo ima pravico biti član, so tokrat spremenili tako, da so članstvo razširili iz slovenskih župnij v Torontu še na slovensko župnijo sv. Gregorija v Hamiltonu. Po drugem členu so pa določili povišek osebnih posojil od 7.500 na 10.000 dolarjev. Posojila, zavarovana s prvo zastavo pa so dvignili od 30.000 na 40.000 dolarjev. »Slovenija« bo mogla s posojili iti odslej še bolj na roko slovenskim ljudem, saj so se njene finančne zmožnosti zelo povečale.
dim fantom na Tržaškem in Goriškem, da se tudi oni odzovejo božjemu klicu kot je to storil Marko Laurenčič. - L. M.
Slovenski dom v Parizu
Ko se je letos v začetku leta vrnil iz Pariza mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice, je prinesel s saboj vest, da v Parizu mislijo na lasten Slovenski dom. V tem času je ideja tako napredovala, da bo lahko postala stvarnost.
V	posebnem pismu poroča g. Nace Čretnik, da se je ponudila izredna priložnost za nakup zelo primerne hiše na lepem kraju v Parizu. Problem je samo v tem, da jim manjka še 164.000 frankov ali okrog 30 milijonov lir. Vsoto morajo nabrati ali si jo zagotoviti v doglednem času, ker bo sicer lastnica prodala hišo drugim.
Slovenci v Parizu in v Franciji so že nabrali približno enako vsoto. Novih 174 tisoč frankov pa v kratkem času ne bodo zmogli. Zato se odbor za Slovenski dom
v	Parizu obrača na vse rojake po svetu, da bi ga podprli v tem odločilnem trenutku.
O potrebi in koristnosti takega doma v Parizu smo že pisali. Gre za center, kjer bi slovenski človek, ki pride v Pariz, dobil začasno streho, istočasno pa bi bil tak center tudi slovenska kulturna zelenica v francoski prestolnici.
Če je kdo pripravljen prispevati za Slovenski dom v Parizu, bo tudi naš list rad sprejemal darove, da jih odda v zgornji namen.
★
Kamenčki
Ali naj bo šport pot k narodni asimilaciji?
»Novi list« z dne 15. septembra prinaša uvodnik o naših nogometnih klubih. Iz tega uvodnika iztrgamo nekaj misli.
»Veliko manj je naš nogometaš pripravljen diskutirati o tem, katero pot naj ubira naš slovenski zamejski nogomet, če mu kdo skuša govoriti o tem, da bi moral biti naš nogomet seveda najprej slovenski, da so bila naša slovenska športna društva ustanovljena predvsem iz teh razlogov, potem naleti tak človek na povsem gluha ušesa, začne veljati pa tudi za pretiranega nacionalista... Nogometaš pri tem ni kriv, ker so naši napori, da bi na slovenskih športnih tleh ohranili še nekaj slovenskega, vse premajhni in premalo odločni.«
»Veliko krivdo za tako stanje — nadaljuje Novi list — nosijo društva sama. Marsikdo, ki danes drži vajeti nogometne politike v svojih rokah, bi se moral zamisliti spričo neizpodbitnega dejstva, da so naše enajsterice (po imenu atletov, ki jih sestavljajo) skorajda bolj podobne kakemu sardinskemu moštvu kot pa slovenskemu... O izrazito slovenskem nogometnem klubu, to se pravi o takem, v vrstah katerega nastopajo samo slovenski nogometaši, skorajda ne moremo govoriti. Imamo sicer tudi tak primer, ki pa je, žal, povsem osamljen in je le sad prizadevanja res minimalne peščice entuziastov.«
K tem resničnim ugotovitvam glede slovenskega športa bi dodali le še nekaj pripomb:
1. Pod staro Avstrijo so bila nemška športna društva »Turnverein« in italijanska »Associazione ginnastica«. Ko so tedanji slovenski narodnjaki uvideli, kako se mladina v teh društvih potujčuje, so začeli ustanavljati slovenska telovadna društva, pozneje Sokole in Orle. V teh telovadnih društvih so zrastli zavedni Slovenci.
Pod fašistično Italijo, ko so ukinili slovenska društva, so našo mladino silili v Dopolavoro. Zavedni slovenski mladinci k tej organizaciji niso pristopili, ker so se zavedali, da je to najkrajša pot k potujčevanju.
2. Po zadnji vojni so se obnovila slovenska športna društva prav zaradi tega, ker je izkušnja pričala, kako se mladina neizbežno asimilira, če nastopa v neslovenskih športnih organizacijah. Sedaj pa smo prišli do tega, da imamo športna društva, ki so po imenu slovenska, po številu članov in po občevalnem jeziku so pa italijanska. Tih narodni asimilacijski proces je v takih društvih neizogiben. Ali so nam taka športna društva sploh še potrebna? Ali jih moremo še imenovati »slovenska«?
3. Odgovornost za tako stanje, trdi No-
vi	list, je na odborih društev. Mi bi rekih da je še kje drugje: tudi na Slovenski kulturno gospodarski zvezi (SKGZ), saj so vsa ta društva njeni člani. In tudi na Primorskem dnevniku, ki o delu teh društev poroča na dolgo in široko, ne zna pa jih opozoriti na dejstva, ki jih omenja Novi list.	(r+r)
OKNO V DANAŠNJI SVET
Širite „Katoliški glas"
Delovanje Skupnosti telesno oviranih na
Opčinah
Letošnja pomlad in še prav posebno poletje sta bila od sile muhasta. Vendar pa to ni bila kdove kakšna ovira pri uresničevanju ciljev, ki si jih je zastavila Skupnost Družina Opčine. O delovanju nam je spregovoril Karel Kalc, ki je eden stebrov te Skupnosti, čeprav je tudi sam neusmiljeno priklenjen na voziček. Na gradbišču so si za silo uredili kuhinjo, spalne sobe in urad, kjer navadno najdemo našega Karlota.
SREČANJA
Brez dvoma so bita zelo koristna in številna. S predstavniki sorodnih organizacij iz Italije in iz Slovenije je tekel pogovor v glavnem o vključevanju telesno oviranih v delokrog začrtane industrijske cone na Krasu; poleg tega pa so si izmenjali izkušnje na raznih delovnih mestih ter o bodočem delovanju. Da je bila Skupnost Družina na Opčinah zelo živahna in aktivna, naj navedem nekaj podatkov: srečanje Skupnosti s sorodno organizacijo iz Vidma; aprila srečanje v Endine (Bergamo); v maju v Riminiju; nadalje je bilo veliko srečanje v Rimu, kjer je bilo prisotnih 150 ljudi in je bilo govora o izdelavi keramičnih proizvodov in raznih elektronskih napravah; julija na Opčinah srečanje invalidov iz Ljubljane, Vidma, Benetk, Padove in Belluna; nad 40 ljudi, večinoma handi-kapiranih, je s svojo udeležbo dalo vedeti, da se hočejo kot aktivni ljudje z delom vključiti v normalen delokrog.
Karlo Kalc je tu imel seveda glavno besedo. Iz vseh teh izkušenj in srečanj pa je povzel sledeče: povsod imajo za handika-pirane več možnosti in razumevanja, le v Italiji ne predvideva zakon nikakršne posebne denarne in druge pomoči. To je velika ovira pri načrtovanju dela, ki pa kljub neugodnim pogojem rastejo.
S svojo prisotnostjo so na Kmečkem taboru v avgustu na Opčinah dali -temu neko določeno težo. Sodelovali so pri okrogli mizi na isti prireditvi in poudarili važnost sodelovanja in vključevanja telesno oviranih v bodoči industrijski coni kot tudi v kmetijstvu samem. Na Opčinah je razstavljal svoje slike Mario Viterbi, sam telesno prizadet, ki je ves izkupiček prodanih del daroval Skupnosti. Osem dni zatem je Viterbi umrl v nekem zavodu, kjer je po navadi slikal in ustvarjal.
DELO NA GRADBIŠČU
Kljub velikim težavam delo stalno napreduje, je poudaril Karlo Kalc. Izkopali smo prostor za garažo in klet; nadalje smo pripravili prostor za poldrugi meter široko cesto, ki bo peljala s šest odstotno strmino v prvo nadstropje. Karlo je pojasnil, da so bili primorani to napraviti, ker ni sredstev za dvigalo.
V	septembru bi morala biti izgotovljena vsa okenska dela kot ometanje zunanjih zidov. Tako se bomo morda, pravi Karlo, lahko že to zimo vselili v novo poslopje, kjer bomo našli zasilno zatočišče in bomo lahko sledili od bliže vsemu delu.
Pri delu stalno pomaga mnogo ljudi od oporečnikov (vojaki v civilni službi) pa do raznih prostovoljcev. Inž. Milan Sosič z Opčin je stalno prisoten z nasveti in razno strokovno pomočjo. Iskrena mu hvala, nadaljuje Karlo, kot tudi hvala odgovornemu voditelju del Ziniju.
Z nasvetom, naj se obrnemo na obrtniško organizacijo v Trstu, so nam priskočili na pomoč zvesti prijatelji. In res nam je ta organizacija obljubila, da nam bo s pro-
stovoljnim delom oskrbela vso napeljavo luči in centralne kurjave po naši stavbi.
Kot zanimivost naj navedem, da je pri nas delala to poletje skupina skavtov iz mesta Reggio Emilia, med katerimi se je izredno odlikoval z ročnim delom neki samostanski brat. Doživetje je bilo enkratno. Nadalje naj omenim razne skupine iz Vareseja, Milana, Marghere kot tudi naše tržaške skavte in skavtinje. En član te organizacije je bil stalno na gradbišču, občasno pa nekaj nad deset.
Težav je veliko, zaključuje Karlo. Biti pa moramo iznajdljivi pri iskanju denarnih sredstev. Ker nam italijanska vlada noče na noben način pomagati, si moramo nujno sami pomagati na vse načine. Prva taka samopomoč je nabiranje rabljenega papirja in krp. Do zdaj smo ga nabrali kar precej. Vendar pa še veliko premalo. Pred kratkim nam je bil darovan avtomobil, s katerim pobiramo po naših vaseh papir v akciji od 25. septembra do 1. oktobra, ko bo prišlo k nam sedem prostovoljcev iz srednje Italije in za katero so že obljubili pomoč slovenski tržaški skavti. Upam, da bodo držali besedo.
Od prostovoljnih prispevkov smo bili primorani kupiti si majhen kamion za razne prevoze. Vse to seveda na račun naših del.
Karlo takole zaključi: »Žepne moči« so skoraj pošle. Nujno se moramo sprijazniti z dejstvom, da bomo vsa dela izpopolnili le z dolgoročnim plačilom. Vedno nam je potrebna pomoč tesarjev, zidarjev in žele-zarjev, kot tudi prostovoljcev. Toda delo mora biti organizirano, delovna moč stalno prisotna na gradbišču. Zal pa moram ugotoviti, da je začetna vnema pri naših društvih nekoliko popustila. Kaj naj še rečem? Dela je še veliko kot tudi načrtov; težav pa nič manj. Kljub vsemu gremo naprej in ni naš namen vreči puške v koruzo. Trdno sem prepričan, da bo naš dom trdno stal in ob njem vsa igrišča, ki bodo na voljo naši Skupnosti kot tudi drugim ljudem. Zahvaljujem se tu znanim in neznanim za razne darove, pomoči in nasvete. če pa ima kdo kak dvom in kakšno vprašanje, smo mu na voljo tu na Opčinah, na Bazoviški cesti 29, tel. 211516.
a.	m.
Koroški lutkarji v Istri
V	Piranu in Fieši so imeli enotedenski seminar koroškoslovenski lutkarji, 28 članov Dijaške zveze in Zveze slovenske mladine, povečini dijaki slovenske gimnazije v Celovcu. Na seminarju so naštudirali nekaj novih lutkovnih iger. Prišli so na povabilo ZKPO Slovenije.
Med bivanjem so si ogledali znamenitosti slovenske Istre, obiskali tudi italijansko gimnazijo v Piranu. Njihov vodja Nu-žej Tolmajer, tajnik Krščansko kulturne zveze je povedal, da so lutkovne predstave ena od oblik, s katerimi skušajo pritegniti najmlajše k prosvetni dejavnosti. Z lutkovnimi predstavami so gostovali po vseh krajih, kjer živijo koroški Slovenci in imeli že 130 predstav; imeli so jih tudi v takih krajih, kjer v povojnih letih niso imeli še nobene predstave in je bilo prvič, da so slovenski otroci slišali domačo besedo na odru.
★
•	Poljski primas kardinal Višinski je bil v bolnišnici v Varšavi operiran na jetrih. Operacijo je dobro prestal in se bo čez nekaj tednov lahko vrnil domov.
5Š sjSSfe
mm
S' -
DSI v novi sezoni
V ponedeljek 3. oktobra bo Društvo slovenskih izobražencev v Trstu začelo novo sezono z rednimi ponedeljskimi sestanki. Prvo srečanje, ki bo kot običajno ob 20.15 v društvenih prostorih v ulici Donizetti 3, bo nekak skupni obračun letošnje Drage in predstavitev programa in dejavnosti v nastopajoči sezoni. Že 10. oktobra, to je naslednji ponedeljek, pa bo v društvu proslava ob 60-letnici Krekove smrti.
Vse, ki so v preteklih sezonah obiskovali prijetne in zanimive večere v društvu, vabi odbor k udeležbi. Vabljeni so člani, prijatelji in tudi taki, ki jih pot morda še ni zanesla na večere DSI.
Spremembe na srednjih šolah
iS poučevanjem na slovenskih srednjih šolah v Trstu sta končala: prof. Deško Vladimir in prof. Beličič Vinko in stopila v pokoj. Oba profesorja sta službovala na slovenskih šolah od leta 1945 dalje. Obema smo dolžni veliko hvaležnost, saj sta spremljala skozi šolo cele vrste generacij.
V pokoj sta se umaknila tudi ravnatelja učiteljišča prof. Janko Jež in trgovske akademije prof. Jože Seražin, ravnateljica srednje šole Srečko Kosovel na Opčinah, prof. Kazimira Paulin pa je šla na službeno mesto v Gorico.
Vodstva posameznih šol pa so prevzeli: srednjo šolo »S. Kosovel« na Opčinah prof. Dimitrij Sancin, učiteljišče »A. M. Slomšek« prof. Egidij Košuta in trgovsko akademijo »Ž. Zois« prof. Maks Šah.
Poroka
V	soboto 17. septembra sta se poročila v župni cerkvi v Rojanu zdravnik Renato Štokelj in uradnica Lučka Pečar. Prijatelji iz Rojana jima želijo dolgo in srečno življenje.
Problemi skedenj ske šole
Je že tako v naši državi: najbolj pereči šolski problemi (da le o teh govorimo) pridejo na dan v začetku šolskega leta brez potrebne rešitve. Tak težak položaj beleži letos posebej naša osnovna šola. Začnimo od kraja!
Škedenjska šola ima letos več učencev, zato je dobila še eno učno moč. Do sedaj so poučevale tri učiteljice, sedaj, kot rečeno, bo še četrta. To je razveseljivo dejstvo, ki je dobro odjeknilo v javnosti. Pri tem pa se začnejo težave.
Imamo torej štiri razrede in dve dostojni učilnici. Tretji razred se je zatekel v mali prostor pisarne in je tako pod šolsko streho. Vedno v znamenju začasnosti. Zato namreč, ker ima vsaka šola pravico do pisarne, do prostora, kjer se zbira učiteljstvo, kjer se lahko v miru pogovarjajo učitelji in starši (kar je danes nujno in zelo v praksi) in kamor se zateče učiteljstvo v času verouka, ne da bi sedelo na hodniku, kakor se sedaj dogaja.
Kam pa še četrti razred? To vprašanje so si zastavili učiteljstvo in starši že ob koncu lanskega šolskega leta ter se zato obrnili do oblasti. Začasna rešitev naj bi bila v tem, da postavijo moderno steno v večji učilnici in tako, za silo, bi prišli do
       minulim! .........................
»Naš praznik« na Proseku
Tudi »Naš praznik«, ki ga je v nedeljo
18.	septembra priredila sekcija Slovenske skupnosti Prosek-Kontovel, je uspešno potekal. Zaradi slabega vremena se je moral spored odvijati v dvorani športnega društva »Primorje«, kar pa nikakor ni okrnilo programa in prijetnega razpoloženja.
Pred začetkom so gostje iz Aoste v spremstvu krajevne godbe na pihala položili venec k spomeniku padlim. Spored je pričela godba na pihala s Proseka, ki je izvedla bogat in pisan koncert. Sledil je pozdrav prirediteljev, ki ga je izrekla tajnica krajevne sekcije SSk prof. Majda Cibic in je bil še posebej namenjen gostom iz Doline Aosta. Folklorna skupina francoske manjšine iz te dežele je namreč prikazala svoje značilne narodne plese, ki so želi pri občinstvu veliko navdušenje.
Kot častni gost je udeležencem spregovoril predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc, ki je prikazal težak trenutni položaj slovenske manjšine na Koroškem, proti kateri složno nastopajo vse avstrijske stranke od socialistov do demokristjanov, katerim se je v teh dneh pridružila še komunistična partija Avstrije.
V	imenu goriške SSk je udeležence pozdravil pokrajinski tajnik Marjan Terpin. Spregovoril je tudi deželni svetovalec dr. Drago Štoka, ki je omenil nedavno srečanje s predsednikom vlade Andreottijem, diskriminacijski regulacijski načrt tržaške občine do domačinov v kraških vaseh in obsodil oskrunitev spomenika bazoviškim junakom in spomenika talcem na Opčinah.
Udeleženci so v zvezi s tem dogodkom in z dogajanjem na Koroškem sprejeli posebno solidarnostno resolucijo. V njej so pozvali odgovorne oblasti, da se zavzamejo za odkritje storilcev tega nezaslišanega dejanja z enako vnemo kot so jo pokazale pri iskanju tistih, ki so omogočili beg nacističnega zločinca Kapplerja iz Rima. Obenem so udeleženci tega Praznika v isti resoluciji izrekli koroškim rojakom svojo popolno solidarnost v njihovem trdem boju za najosnovnejše narodne pravice, še posebno pa tistim pogumnim predstavnikom mladine in tajniku NSKS, ki se bodo morali v prihodnjih tednih zagovarjati pred sodiščem zaradi svoje zavzetosti za pravice slovenski narodni manjšini na Koroškem v duhu 7. člena državne pogodbe.
V	ostalem delu sporeda sta nastopila še mešani pevski zbor iz Divače pod vodstvom Edija Raceta in moški pevski zbor Rupa-Peč z Goriškega, ki ga vodi Zdravko Klanjšček. Praznik se je nadaljeval ob zvokih ansambla Lojzeta Hledeta iz šte-verjana.
Tudi o tem že četrtem »Našem prazniku« lahko rečemo, da je povsem uspel tako glede bogatega programa kot številne udeležbe domačinov in mladine. Za odlične domače klobase z zeljem in pristno vinsko kapljico so poskrbeli fantje in dekleta Mladinskega krožka iz Zgonika. Prvi del kulturnega programa je neposredno oddajala radijska postaja Trst A. Posamezne točke sta napovedovala Egon in Nadja Štoka.
skupno štirih prostorov. Prišel je prvi dan pouka, problem prostorov pa brez rešitve. Le razrede so vse prepleskali, nekatere ce-
lo	po naknadnih protestih. Kaj sedaj? Odločitev so sprejeli starši: otroci ne gredo v šolo, starši in otroci z učiteljstvom se postavijo pred šolo z namenom, da opozorijo javno mnenje o neugodni stvarnosti. Poročal je radio, koprska televizija se je tudi zanimala, časopisi so pisali, prišlo je tudi solidarno pismo italijanskih staršev. Deputacija je šla s predsednikom konzulte do odgovornih občinskih organov z namenom, da bi pospešili nujno rešitev. Občinski odbornik je te predstavnike nahrulil z nekulturnim kričanjem, kar seveda ni doprineslo prav nič k potrebni rešitvi. Nasprotno! človek se vprašuje, ali sploh sme državljan do občinskih predstavnikov v potrebi, še bolj v nuji?
Zaključek razgovora: konec oktobra bo postavljena potrebna stena, predsednik konzulte pa je dal na razpolago en prostor na sedežu konzulte. Tako se vrši pouk v šoli in na konzulti. Prvi mesec pouka poteka v znamenju nenormalne začasnosti, kar pomeni: v slabih pogojih. Začasnost škoduje šolskemu pouku ter šolski skupnosti.
Umevno, da bomo prišli do ustrezne re-čitve le, če se bomo vsi prizadevali in zanimali. Tu je veliki pogoj. - d. j.
Izjava Slovenskega kult. kluba
Slovenski kulturni klub v Trstu izraža svoje ogorčenje nad podlim dejanjem fašističnih tolp, ki so oskrunile spomenika bazoviškim žrtvam in openskim talcem. S tem da so fašistični vandali poškodovali spomenik prvim mučencem antifašizma v Evropi in nedolžnim openskim talcem, jasno dokazujejo svoje sovraštvo do vsega, kar je antifašistično in slovensko. Zato se SKK kot slovenska mladinska organizacija v zamejstvu globoko zgraža nad tem početjem in poziva pristojne oblasti, naj kaznujejo krivce ter preprečijo nadaljnje rovarjenje fašističnih tolp.
Uspel »Praznik mladih« na Opčinah
Prijetno jesensko vreme je v nedeljo 25. septembra privabilo na vrt Finžgarjevega doma na Opčinah veliko število ljudi, posebno mladih. Po pozdravnih besedah predsednika Finžgarjevega doma inž. Milana Sosiča je prvi nastopil znani otroški pevski zbor »Slovenski šopek« iz Mačkolj. Mladi in živahni pevci so pod vodstvom Ljube Smotlak zapeli sedem pesmi. Posebno ubrano in glasovno zlito sta izzveneli Slovenska zemlja Frana Venturinija ter Jurjevanje Emila Adamiča.
Nato se je občinstvu predstavil Mirko Žerjav, salezijanec iz Ljubljane, ki si je z vztrajno vajo in mnogimi tečaji ter prisotnostjo na raznih kongresih pridobil mednarodni sloves na področju rokohitr-stva, čarodejstva in hipnoze. S svojimi izrednimi in spretnimi izvajanji s pomočjo kart, ping-pong žogicami, časopisnim papirjem itd. je vse navzoče do kraja prevzel in navdušil.
Na oder je nato stopil ansambel »Galebi«, ki je pred kratkim dosegel v Velenju lepo priznanje. Zaigral je nekaj Avsenikovih in lastnih melodij. Predstavil se je nato še ansambel »Zvezde«, ki je s svojim nastopom proslavil svoj mali jubilej, namreč prvo obletnico obstoja. Praznik mladih se je nadaljeval ob veselih zvokih ansamblov »Taims« in »Galebi«.
Vsekakor moramo reči, da je Praznik mladih povsem uspel. Zato naj gre posebna zahvala vsem, ki so pomagali pri pripravi in med prireditvijo, vsem nastopajočim in cenjenemu občinstvu.
HiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiimiMiiiiiiiiNiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiMiiiimiiiimiiiiiiiimiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
VINKO BELIČIČ
  im timi    ...................................................................................................................................................................................................................................
(D
Dnevnik
i ekumenskega potovanja po Italiji
24.	avgusta
Od Trsta do Gorice nas je pulman videmskega turističnega podjetja Collavini nabral 41 — ne bomo torej pribiti vsak na svoj sedež teh osem dni.
Vse reke po Benečiji so kalne, vsi kanali vodnati. Ko po Mestrah zavijamo na cesto Romeo proti srednjeveški opatiji Pomposi iz same opeke, imamo na levi laguno, na desni vzorno poljedelstvo. Za nami ostajajo njive, rdeče od paradižnikov v dolgih vrstah. Sonce ima za družbo le še kak visok plastičen oblak, vsi drugi so ostali v Furlaniji-Julijski krajini.
Kosilo v Ravenni s sprehodom do Dantejevega groba požene v pozabo davišnji mraz na Opčinah, kjer bodo ta večer blagoslovili novo zastavo svetega Jerneja. Vse
pozabiti, sredi česar nenehno živim in na kar moram nenehno misliti!
Oči srkajo pokrajino, ki po Riminiju začne valoveli v gričih in raztapljati oklep duše. Hitimo proti Senigalliji ob oleandrih po sredi ceste ves čas, med čudovito obdelanimi griči: koruza, trta, oljke, sončnice, prvi kupi sladkorne pese. Dežela spominja na Dolenjsko ali Štajersko, le na levi se širi morje v nedogled proti vzhodu.
še vedno se vidijo luže po kolovozih in njivah. Izognemo se pomolu skrite Ancone; naš cilj je LORETO. Sonce žolto sije nanj, ko se mu bližamo — malce nemirni pred srečanjem z njim... kot smo si tudi sami ta prvi dan previdno otipavali značaje in navade.
25.	avgusta
Spočit in v sijajnem počutju, v sveži jutranji sapici brez oblačka na nebu, z višine pred Marijinim svetiščem gledam naselja po hribih na zahodu; eno med njimi bo Osimo.
V	cerkvi bo name naredila največji vtis poljska kapela z zgodovinskima slikama: 1683 kralj Jan Sobieski reši Dunaj pred
Turki, 1920 mlada republika Poljska porazi boljševike (»čudež na Visli«),
Ovinek v 8 km oddaljeni Recanati ni bil predviden, a ga izbojujemo. In tako sem
v	kraju velikega Giacoma Leopardija, ki je davno nekoč s svojo bridko poezijo iskril moje domotožje. Tu je Casa Leopardi -»Centro studi leopardiani«, tu je Piazzuola del Sabato del villaggio (»La donzelletta vien dalla campagna«), kažejo nam hišo, iz katere je donela Silvijina pesem (»Silvia, rimembri ancora...?«), tu je Torre antica (»D’in su la vetta della .torre antica, pas-sero solitario«). In še začetni verzi drugih pesmi, nastalih na tem valovitem podeželju, se mi vračajo v spomin: »Sempre ca-ro mi fu quest’erno colle«, »Passata e la tempesta«, »Dolce e ohiara e la notte e senza vento«. Vidim se v drugem času, v drugem kraju, še pri začetku nečesa. In vem: takoj ko se vrnem, bom za udobnejše branje zvezal svojega Leopardija — tistega, ki ima na prvem listu zapisano »V Milanu 12. apr. 1938«: teklo je 101. leto od pesnikove smrti.
Globoka zemlja, skrbno obdelana in namočena. Avtocesta iz predora v predor
med dvema vrstama oleandrov proti San Benedettu del Tronto. Oljčni nasadi, obširni vinogradi. Poleg zelene barve še rjava od izoranih strnišč. Ovalna pobočja, na preorani zemlji pod oljkami kupi gnoja. Pescaro pustimo v ovinku na levi, in ko potihne mikrofonska beseda našega vodje o p. Piju da Pietralcina, čigar kraju se bližamo, se vname živ razgovor o D’An-nunziu. Zanimivo, koliko vsega vemo o njem!
Odpojemo angelsko češčenje, odmolimo ves veseli rožni venec in mu dodamo še nekaj pesmi, medtem pa zemlja postaja revnejša in nižja, redkeje poseljena, griči goli, rjavi, prazni, zakaj svoje so za letos že dali: prišli smo namreč v deželo Puglie, ki je po Lombardiji in Benečiji najbolj žitorodni predel Italije.
Na levi nam iz meglene daljave zmeraj bliže prihajajo višine Gargana (»Terra bru-ciata«). Pri San Severu se ob brezkončnem vrtu oljk odtrgamo od ravnine, med vinogradi in sončnicami se vzpnemo v usehli kraški svet. Cesta se vijuga med izmučenimi mandeljni, hrastiči in robido, skozi utrudljivo svetlobo in potenje. Ura gre na
tretjo, ko se končno pretegnemo na svežem zraku SAN GIOVANNIJA ROTONDA, ki je cilj drugega dneva.
Polotok Gargano: skoraj gola hribovita dežela. Po brežinah črne koze, ovce, pastirji. V serpentinah se peljemo v Monte Sant’Angelo, kjer se nad ogromno in zvočno naravno votlino dviga bazilika. Sam beli kamen mesteca in ostankov norman-skega gradu, živi pogovor ob vračanju, kaj je pri sv. Mihaelu resnica — pero, pero, ki naj bi mu bilo padlo iz perutnic ravno na Gargano, je pač legenda — se konča s pesmijo »Je angel Gospodov. Slepeče oranžno sonce nam še enkrat pomežikne in zatone.
Bil je nadvse pisan dan. Trudni, žejni, lačni smo, a nenavadno lahki, ker je za vse poskrbljeno. Samo smehljamo se srečni drug drugemu.
(Drugič naprej)
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
a v _ :,7
Goriški nadškof za papežev jubilej
Ob 80-letnici rojstva papeža Pavla VI. je goriški nadškof msgr. Cocolin izdal posebno poslanico, v kateri pravi med drugim: »Zahvalimo se Bogu za darove, ki jih je podelil Cerkvi po papežu Pavlu VI.: najprej za srečno dovršitev zadnjega koncila, potem za papeške enciklike in za neutrudno delo, ki ga kljub teži starosti zvesto opravlja, da bi smernice evangelija in koncila postale učinkovite v življenju Cerkve. V zavesti težke odgovornosti, ki je na njegovih ramah, bomo prosili Gospoda luči, da mu da potrebne moči v službi, v katero ga je poklical. Prosim vse vernike, da se ga spomnite v molitvi, opoldne 26. septembra pa naj se zvoni po vseh cerkvah nekaj minut, da se tako vsem oznani ta vzvišeni jubilej.«
Umrl je dr. Karel Rutar
Goričane je močno iznenadila vest, da je v bolnišnici sv. Justa v Gorici v četrtek 22. septembra umrl dr. Karel Rutar. Pokojni je bil zelo znan v Gorici in v okolici, ker so se k njemu zatekali številni slovenski bolniki in to iz dveh razlogov: ker so se z njim lahko po domače pomenili in ker je bil izkušen zdravnik za notranje bolezni. Po značaju je bil malobe-seden, a srčno dober. Rad je pomagal, bil uvideven pri računih. Ce je videl stisko, je rekel: Bo že Bog plačal. Tudi to ga je približalo ljudem. Takemu zdravniku so bili ljudje hvaležni. To je izpričal tudi njegov pogreb v soboto 24. septembra, ko se je zbralo v cerkvi sv. Ignacija veliko število ljudi, v glavnem Slovencev.
Pokojni dr. Rutar je izhajal iz družine sodnika dr. Matija Rutarja. Ta je bil doma iz Logaršč pri Tolminu. Pod staro Avstrijo je postal sodnik, živel v Gorici in tu imel družino. Eden izmed sinov je bil zdravnik dr. Karel, ki se je rodil leta 1905. Po končanih študijah je opravljal svoj poklic v Gorici. Bil je pred drugo svetovno vojno in po njej eden redkih zdravni-kov-Slovencev, zato so rojaki radi zahajali k njemu. Nekaj let je bil tudi občinski zdravnik v Števerjanu.
Med zadnjo vojno je veliko delal za OF. Odšel je tudi na osvobojeno ozemlje. Po vojni, v maju 1945, je postal predsednik goriške občine, tj. župan. Toda že naslednji mesec ga je angloameriška vojaška uprava odstavila, ko je prevzela upravo Gorice. V septembru 1947 je ob razmejit-
vi	odšel v Jugoslavijo in nekaj časa vodil bolnišnico v Šempetru. Toda ni se znašel v novi svobodi in se je čez čas znova vrnil v Gorico. Tu je nato živel daleč od vsake politike in javnosti le za družino in svoj poklic.
Bil je veren mož, ki smo ga redno vsako soboto zvečer videli pri maši v stolnici; še mesec dni pred smrtjo. Naj mu bo Bog bogat plačnik.
Še o vrtcu v Štandrežu
Z ukinitvijo ustanove ONAIRC so vrtci, ki jih je ta ustanova upravljala, prešli pod državno upravo, to se pravi, da je zanje odgovoren šolski proveditorat (skrbništvo) in pristojna ravnateljstva. Ta prehod se je izvršil tik pred začetkom šolskega leta, kar je seveda še poslabšalo že itak preštevilna nerešena vprašanja.
štandreški vrtec predstavlja prav gotovo primer neodgovornega zadržanja občinske uprave in tudi pristojnih šolskih oblasti, saj se je šolsko leto začelo, ne da bi dvajsetim slovenskim otrokom dali možnosti, da bi obiskovali slovenski otroški vrtec v Štandrežu. Kot znano, so pred letom dni v Štandrežu odprli nov vrtec, ki ima dve sekciji, slovensko in italijansko. Za letošnje šolsko leto se je za slovenski vrtec prijavilo 50 otrok, toda v slovensko sekcijo so jih sprejeli samo 30, za ostale pa še ni poskrbljeno. Od teh jih 8 lahko obiskuje italijansko sekcijo.
Ker problem ni nov in se ponavlja iz leta v leto, le da je letos zadobil obsežnejše dimenzije, je taka brezbrižnost vzbudila v Štandrežu, posebno še pri starših, neazdovoljstvo in zaskrbljenost. Je to dovolj zgovoren dokaz, da se hoče omejiti slovenski vrtec na eno samo sekcijo, medtem ko je otrok za dve sekciji. Tudi tehnični izgovori ne držijo, saj je v novi stavbi dovolj prostora, da bi lahko odprli še eno slovensko sekcijo.
Odkritje spomenika padlim v Dolu
V	Dolu so preteklo nedeljo na Palkišču odkrili spomenik padlim borcem. Trinajst
jih je iz Dola, 14 pa iz Jamelj. Spomenik so zgradili v teku treh let domačini sami s prostovoljnim delom. Obred blagoslovitve je izvršil jameljski župnik Srečko Rejec, glavni govornik pa je bil domačin Mirko Pahor. Seveda ni smelo manjkati tudi italijanskega govornika, ki je bil poslanec Isacco Nahoum, bivši partizanski voditelj v Lombardiji. Govorili so še predstavnik Zveze borcev Slovenije Rado Pišot in župan občine Doberdob Andrej Jarc. Prireditev so popestrili zbor »Kras« iz Dola, partizanski pevski zbor iz Trsta ter pet recitatorjev, članov SSG iz Trsta. Poleg raznih političnih in kulturnih osebnosti je bilo na odkritju tudi zastopstvo prefekture ter častna vojaška četa. Na plošči so imena padlih ter verzi pesnika Filiberta Benedetiča: »Za svobodo - nikoli dovolj! Naša pot gre skozi plamen, naša smrt kakor ta kamen, vsepovsod čuva življenje, prepričuje boj, zavest, trpljenje.«
Družinska sreča
Slavka Lakovič por. Terpin v števerjanu je prejšnji teden povila hčerko Saro. Srečnima staršema iskreno čestitajo, mali Sari pa želijo sončno pot v življenje doberdob-ski cerkveni pevski zbor, KKD »Hrast« in župnijska skupnost iz Doberdoba.
Fantovsko petje na Matajurju
Lepo vreme nas je zadnjo nedeljo zvabilo na Matajur. Za utrudljivo vožnjo smo bili poplačani z doživetjem sončnega dne, svežino gorskega zraka in razgledom na beneške doline in tolminske gore. Toda kdo bi povrh vsega še pričakoval, da bomo med množico italijansko in furlansko govorečih izletnikov zaslišali pod večer še ubrano slovensko petje! Niso bili izletniki z onstran meje, pač pa domači beneški fantje, ki so s svojim nastopom izpričali da svet pod Matajurjem ni zgolj svet naravnih lepot, ampak da v njem še vedno diha domača beneškoslovenska kultura.
Iz Slovenije
Trgatev v Brdih in na Vipavskem
Hlad in toča sta naredila precejšnjo škodo na briških vinogradih, tako da so morali vinogradniki nekatere vrste grozdja predčasno potrgati. Ponekod je šlo v izgubo do 60 odst. grozdja, drugod manj. Vinogradniki okoli Dobrovega, Vipolž, Medane, Neblega in drugih vasi trgajo predvsem beli pinot in tokaj in ga vozijo v vinsko klet na Dobrovem. Vanjo naj bi sprejeli letos okoli tisoč vagonov grozdja, toda neugodno vreme je podrlo take načrte.
Za razliko od Brd pa slabo vreme med poletjem na Vipavskem ni naredilo tolikšne škode kot se je bilo bati. Tudi tu že trgajo. Grozdje vozijo v vinsko klet v Vipavi. Klet naj bi ga odkupila do 800 vagonov.
Razmah vinogradništva onstran meje zavirajo pa še vedno nizke odkupne cene grozdja in visok davek na vino, če kmetje grozdje predelajo doma. Ta davek jih sili, da ga prodajo v državno klet, tako da pri grozdju ali vinu zasluži najmanj ravno tisti, ki ga pridela in nosi vse tveganje morebitne slabe letine.
»Kaninska smučišča bodo zaprli?«
Dopisnica ljubljanskega »Dela« Katja Roš poroča v svojem dopisu z dne 23. septembra letos tudi o kaninskih smučiščih. Ker obiskuje ta smučišča veliko ljudi tudi s te strani meje, ne moremo mimo ugotovitve, da v ljubljanskem »Delu« niti eno poročilo o Kaninu ne more iziti brez alarmantnih vesti. O težavah v zvezi s Kaninom ljubljanski dopisniki poročajo na dolgo in široko. Ničesar pa o enakih težavah z žičnicami na Krvavec, Veliko planino, Španov vrh, v okolici Škofje Loke, pa na Vitranc v Kranjski gori, od katerih vse poslujejo z izgubo in nikoli ne bodo donosne. Med drugim tudi zato, ker obratujejo le kakšen mesec in ker jih je preveč za osrednje slovensko območje, ki nanje teži.
Odtod zagrizen propagandni boj, tudi v osrednjem slovenskem glasilu, ki bi moralo biti v teh ozirih nepristransko. »Zaprta smučišča« naj bi odvrnila slovenske dopustnike od Kanina. Ljudje se namreč že v jeseni odločajo, kje bodo preživeli zimske počitnice in si naročajo rezervacije. Ce ni gotovo, da bodo Kaninska smučišča odprta, potem si bodo številni rezervirali mesta drugod.
Idrijski rudarji
Doslej so zaposlili po drugih podjetjih 600 rudarjev iz zaprtega rudnika živega srebra v Idriji. Banke bodo odobrile podjetjem posebne kredite za izboljšanje in prenovo, tako da lahko, rudarje uspešneje zaposlijo. Odobreni so že krediti podjetjema Zidgrad in Kolektor, predloge za nove naložbe pa so predložili tudi Eta, Gostol in Lipa, ki naj bi povečale ali izboljšale svoje obrate v Cerknem, Sp. Idriji, Idriji, Godoviču in Črnem vrhu.
Obnova Tolminske
Skoraj 900 mladincev iz vse Jugoslavije se je v več delovnih menjavah zvrstilo pri obnavljanju od potresa poškodovanih krajev Tolminske. Pomagali so urejati okolico Breginja, napeljevati telefonsko omrežje, urejati struge hudournikov. Sodelovali so pri električni napeljavi v Gorenjo Trebušo. Obnovili so tudi prostore za odkup mleka na šentviški gori in Pečinah. Te prostore bodo obnovili tudi v Drežnici, Kal-Koritnici, na Ponikvah, v Kozarščah in Zatolminu. Po vseh teh vaseh so še v povojnih letih delovale dobre mlekarne, a so jih pred leti šiloma zatrli, zato da prodajajo ljudje sedaj mleko mlekarskemu podjetju.
Nova železniška postaja v Kopru
Z deli za njeno izgradnjo so začeli letos. Najprej z ureditvijo in izgradnjo ustreznih železniških tirov. Kasneje pa tudi s postajnim poslopjem. Takoj ob železniški bo stala tudi osrednja avtobusna postaja za celotno območje Kopra in Slovenske Istre.
V	ta namen sta se že povezala avtobusno podjetje Slavnik in slovensko železniško gospodarstvo, ki bosta skupno finansirala železniško-avtobusno postajno poslopje.
Postojnska jama
Postojna je postala središče kraškega turizma. Danes razpolaga z več hoteli: Jama, Kras in Šport, z moteli Proteus in Erazem. Skupno 800 ležišč in 522 delavci. Pri Pivki jami imajo velik turistični tabor sredi smrekovih gozdov. V bližini pa še smučarsko središče Kalič.
Letni obisk Postojnske jame, ki je temelj kraškega turizma na področju Postojne, dosega skoraj 200.000 obiskovalcev, od tega okrog 80 odst. tujih. Odkar so položili dvojni tir v jami, ki omogoča krožno vožnjo podzemskemu vlaku, so bili odpravljeni zastoji pred jamo.
Živahen promet na mejnih prehodih
V	prvih osmih mesecih tega leta je ita-lijansko-jugoslovansko mejo v tržaški pokrajini prečkalo 17 milijonov in pol oseb. Najvišji promet so zabeležili avgusta, ko je običajno največje število tujih turistov, ki so namenjeni ali se že vračajo iz jugoslovanskih turističnih središč. Bilo jih je 3.908.911. Poročajo, da je bilo število tujih gostov letos zadovoljivo.
OBVESTILA
Sv. maša pri kapucinih v Gorici bo to nedeljo, 2. oktobra, zaradi slovesnosti v čast sv. Frančišku ob 6. uri zvečer. Naslednje nedelje pa bo sv. maša ob 19. uri kot vedno v zimskem času.
Maša zadušnlca za pok. zdravnika dr. Karla Rutarja bo pri Sv. Ivanu v Gorici v sredo 5. oktobra ob 19.30. Vabljeni zlasti vsi njegovi pacienti.
Krvodajalski odsek Sovodnje javlja, da bo imel svoj ustanovni občni zbor v nedeljo 2. oktobra ob 10.30 v prostorih Kulturnega doma v Sovodnjah.
Maša za cerkveno edinost bo v ponedeljek 3. oktobra ob 18.30 v Marijinem domu, ul. Risorta, Trst. Sledi v diapozitivih prikaz zadnjega ekumenskega potovanja.
Društvo slov. izobrašencev v Trstu vabi na prvi sestanek v letošnji sezoni, ki bo v ponedeljek 3. oktobra ob 20.15 v društvenih prostorih v ul. Donizetti 3. Program obsega obračun Drage in predstavitev sezone 1977-78..
Opozorilo tržaškim dopisnikom. Da lahko dopise objavimo v istem tednu kot so poslani, morajo biti na uredništvu vsaj v sredo dopoldne. Opažamo pa že nekaj časa, da pisma, ki so v Trstu ali okolici oddana v ponedeljek, pridejo v Gorico v četrtek, to se pravi, potrebujejo polne tri dni. To se je prejšnji teden zgodilo tudi z dopisom »Naš praznik« na Proseku in s člankom »Delovanje Skupnosti telesno oviranih na Opčinah«. Pisec zadnjega članka je celo dodal prošnjo: »Objaviti v tej številki.« Vsem dopisnikom, ki želijo, da članek ali poročilo pravočasno izide, zato svetujemo, da se ne poslužujejo pošte, temveč da prispevke pošljejo na uredništvo v Gorici po kaki osebi, kar mnogi iz previdnosti že dalj časa delajo.
Šport
»Memorial Podrecca« v Čedadu
01ympia - Pozzo 2-1 (15 : 7, 14 : 16, 15 : 12)
S sobotno tekmo v Čedadu je 01ympia opravila svoj uradni nastop v novi sezoni 1977-78. Na turnirju^ ki bo trajal od 24. septembra do 2. oktobra sodeluje osem moštev iz goriške in videmske pokrajine.
V	izločilnem delu je 01ympia, kot rečeno, odpravila tretjeligaša Pozzo in tako stopila v polfinale. Tekma je bila zanimiva, goriška šesterka pa je pokazala izrazito premoč, predvsem s pestro igro v napadu in to po zaslugi obeh dvigačev, ki sta že v odlični formi. Seveda bo treba še veliko izpiliti, predvsem obrambo na tleh in na mreži, vendar pa vse kaže, da bo ekipa nared do novembra, ko se začne prvenstvo. Prišlo je tudi do ugotovitve, da je 01ympia spet našla pravi obraz. Proti koncu lanskega prvenstva je v ekipi prišla do izraza tista homogenost, ki utegne prinesti marsikatero zadoščenje tudi v letošnji sezoni. - P. T.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: župnija Opčine za objavljene darove v našem listu 20.000; Kristina Krpan, Trst, 3.000 lir.
Za Alojzijevišče: uslužbenci tvrdke Bor-tolini ob smrti Ivana Vetriha 65.000; Marjan Kranjec 50.000; družini Bresciani in Taverna namesto cvetja na grob Ivana Vetriha 30.000; v isti namen Darko Gorjan in družina 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Viktorija Primi
5.000 lir.
Za Katoliški dom: v spomin Ivana Vetriha N. N. 5.000 lir.
Za goriške skavte: K. L. 63.000 lir.
Ob 25-letnici smrti moža in očeta daruje N. N. za Alojzijevišče in za Zavod sv. Družine po 50.000 lir.
L. Podgornik: za Zavod sv. Družine in za Alojzijevišče po 5.000 lir.
Namesto cvetja na grob Mare Rutar darujeta Pepko in Marija s Peči za Alojzijevišče 5.000 in za domačo cerkev 10.000 lir.
N. N. iz Rupe daruje za Alojzijevišče in za slovenske misijonarje po 5.000 lir.
Družini Kovač in Vatovec ob krstu Samota za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu in za uboge po 10.000 lir.
N. N. iz Trsta za kapelo bi. p. Leopolda v Domju, za svetišče na Sv. gori in za lačne po svetu po 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Iva ščuka za 95. rojstni dan mame Terezije Bucik 10.000; Marta Vodopivec 10.000; Marija in Bruno Kralj v spomin pok. Antona Ma-molo 10.000; mama ob obletnici smrti Stellia Giovannini 20.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Lenči Sosič-Re-pinc ob Marijinem shodu 40.000; Ličen
6.000; Karolina Bani in Ernest Vidali ob
11.	obletnici smrti Viktorije Budai za zastavo sv. Jerneja 5.000; Giorgio Zacchigna ob krstu Andreja 10.000; Igor Šuligoj ob krstu sinčka Andreja 10.000; družina Danilo Šuligoj ob krstu vnuka Andreja 10.000; N. N. 10.000; ista oseba za zastavo sv. Jerneja in za misijon p. Kosa po 5.000; razni 11.500 lir.
Za cerkev na Banah: Bani Karolina in družina v počastitev spomina pok. Viktorije Budai, Triolo Petra in Ernesta Vidali
5.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: Regina Markon 5.000; družina Ferluga v spomin Josipa Ferluga 2.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda v Domju: N. N.
5.000; N. N. 100.000; g. Stanko Zorko, Rojan, 100.000; g. Franc Malalan, Vejna, 50.000; msgr. Natal Silvani 200.000; družina Zlobec-Vouk 150.000; N. N. 5.000; N. N. 10.000; namesto cvetja na grob Rudolfu Vecehiotti M. R. in N. N. po 10.000 lir.
Za višarski zvonik: N. N. iz Doberdoba
5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob
11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 2. do 8. oktobra 1977
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vedri zvoki. 10.30 Danes obiščimo Plešivo. 11.05 Mladinski oder: »Teci, teci kuža moj«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 10.05 Koncert. 13.15 Slovenski zbori. 13.10 A. Rebula: »Divji golob«, roman v nad. 14.30 Kulturna beležnica. 15.35 Glasba. 16.30 Za najmlajše.
16.05 Simfonični koncert. 18.10 Slovenci v habsburški monarhiji.
Torek: 8.05 Tjavdan. 10.05 Koncert. 10.35 Primorske žene v Egiptu. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Roman. 14.30 Kulturna beležnica. 16.30 Čudovit otroški svet. 17.05 Simfonični koncert. 18.10 Pravorečje.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 10.05 Koncert. 10.35 Ljudje in dogodki. 13.00 Slovanska ljudska glasba. 14.10 Roman. 14.30 Kličite Trst 31065. 16.30 Otroci pojo. 17.05 Deželni solisti. 18.10 »Hiša«. Radijska igra.
Četrtek: 8.05 Tjavdan. 10.05 Koncert. 10.35 Družina v sodobni družbi. 13.15 Tekmovanje Seghizzi. 14.10 Roman. 14.30 Kulturna beležnica. 19.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Klavirska glasba. 18.10 Zenska v Italiji včeraj in danes.
Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Z modo po svetu. 10.05 Koncert. 10.35 Rojstna hiša naših velmož. 13.15 S pevskih revij. 14.10 Roman. 14.30 Kulturna beležnica. 15.35 Njej v posvetilo. 16.00 Grem v kino. 16.30 Otroški vrtiljak. 17.05 Deželni skladatelji. 18.10 Kulturni dogodki v deželi.
Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo.
10.05 Koncert. 19.35 Kulturno pismo. 11.35 Pratika za prihodnji teden. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 13.35 Izbor iz operet. 14.10 Roman. 14.30 Običaji in glasba. 15.00 Tekmujte s Petrom! 16.30 Svet okoli nas. 18.10 »Odposlanec oglejskega patriarha na štajerskem«. Radijska igra. 18.45 Vera in naš čas.
V	nedeljo 9. oktobra ob 16.30 bo v goriški stolnici
KONCERT
mešanega zbora »Marij Kogoj« od Sv. Ivana v Trstu
Pred koncertom bodo pete litanije Matere božje in blagoslov.
★
Za telesno prizadete na Opčinah: družina Barelli v spomin pok. Viljema Fučko
10.000	lir.
ZAHVALA
Številnim pogrebcem, ki so spremili našo drago mater
JOSIPINO
na njeni zadnji poti ter domačemu pevskemu zboru se družina Peršolja-Mlakar-jevi iz Štmavra iskreno zahvaljujejo.
Štmaver, 27. septembra 7977
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 °/o davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob izgubi našega dragega in nepozabnega
dr. KARLA RUTARJA
izrekamo zahvalo vsem, ki io ga spremili na zadnji poti in na kakršen koli način počastili njegov spomin. Obenem se zahvaljujemo tudi vsem, ki so z nami sočustvovali v teh težkih trenutkih.
Žena Darinka, hčerka Marija, zet Emldio, sestre in ostali sorodniki
Gorica, 27. septembra 1977