Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka I.— dinar Ljubljana, dne 22. oktobra 1937 Izhaja tedensko vsak petek Leto |. — Štev. 10 DELAVSKI LIST ZA STROKOVNA, GOSPODARSKA, KULTURNA IN POLITIČNA VPRAŠANJA Uredništvo: Ciglarjeva 41, Ljubljana-Moste — Uprava: Poljska pot 38, Ljub-Ijana-Moste - Mesečna naročnina 4 Din; za Ameriko mesečno 8 Din; za ostalo inozemstvo 7 Din. Nepričakovana sorodnost z denundjadjo Mi smo zaradi svojega odločnega pisanja za demokracijo, za narodno svobodo in pravico delovnega ljudstva pričakovali, da nas bo ves reakcionarni tisk napadal in smo se čudili, da »Pohod«, »Slovenec«, »Jutro«, »Zbor«, »Straža v viharju« tako dolgo molčijo. Tako nesramnega napada, kakor ga prinaša v 2. številki letošnjega letnika glasilo majhne fašistične skupine v katoliškem taboru »Straža v viharju«, pa nismo pričakovali. »Straža v viharju« v 2. številki od 14. oktobra prinaša uvodnik »Nepričakovana sorodnost«, v katerem primerja na celi strani pisanje prepovedanega komunističnega glasila »Proleter« in »Delavskega lista«. — Članek zaključuješ To je samo nekaj citatov. Šlo nam je »ato, da pokažemo podobnost med. nekaterimi gesli in mislimi, ki jih najdemo v »Proleteru« in v »Delavskem listu«, kot ljudsko, enotno fronto, demokratsko fronto, borbo proti vojni in fašizmu itd. Ne moremo trditi, da je »Delavski list« komunistično glasilo, trdima pa, da so gesla, ki jih zagovarja in širi, v skladu z gesli in mislimi, ki jih širi komunizem. — To smo s primerjavo citatov tudi dokazali. Čudimo se, kako more »Delavski list« take stvari prinašati. Namen članka je jasen, kot je bil jasen pri vseh dosedanjih napadih »Straže v viharju« na demokratične liste (»Akad. glas«, »Ljudska pravica«, »Sodobnost«, »Ljubljanski Zvon« itd.) prikazati liste kot komunistične, in pritisniti na oblast, da liste prepove. To je res »nepričakovana sorodnost« z denuncijacijo! »Delavski list« ni komunističen in tudi noče biti. Naš list je začel izhajati, da se bori za ureditev razmer v našem delavskem gibanju, da se doseže soglasje v našem strokovnem in kulturnem gibanju, da delavstvo tudi politično skupno nastopa, sploh da bo delavski razred Slovenije enoten in močan v korist sebi in celemu slovenskemu narodu. Tudi »Straža v viharju« nam more očitati kot komunistično samo pisanje za ljudsko, enotno fronto, demokratsko fronto, borbo proti vojni in fašizmu. O tem pa danes pišejo in morajo pisati vsi delavski in resnično demokratski listi. Kaj more »Delavski list« zato, če tudi prepovedani komunistični listi pišejo v tem duhu. Protestiramo proti takim sredstvom borbe reakcionarnega tiska. Protestiramo proti tendencam reakcionarnega tiska, da vpliva na oblasti, da prepovedo demokratske liste. »Delavski list« kljub vsem takim podlim napadom ne sme biti uničen. rj Španska republika se otepa napadalcev Afiturski rudarji se hrabro branijo. Na 6everni fronti so strli glavne italijanske čete. Mussolini mora pošiljati zato vedno nove čete v Španijo. »Neznane« ponski militaristi res tako miro-dovažajo živila v vladno Španijo. Vladne čete so začele napadati. Boji divjajo po vsej Aragoniji. Najhujši so pred Zaragozo, od katere so republikanci oddaljeni samo še nekaj kilometrov. Franko hoče pri Teruelu presekati zvezo med Madridom in Barcelono. Vladne čete pa ga potiskajo vse bolj proti Teruelu samemu. Dočim je vlada sklicala Cortese, ki naj na osnovi demokracije odločajo o nadaljnji usodi špan- skih narodov, zatirajo tuji najemniki v pokrajinah Badajoz in Huelva upore španskih kmetov proti Franku. Celo med obema fašističnima skupinama — pravimi fašisti in falangisti — je prišlo v La Linei do oboroženih spopadov. Iz La Linee so tudi odšli prvi ženski bataljoni na fronto. Franko je namreč upeljal obvezno vojaško službo za žene od 17—35. leta. Agenzia Stefani in DNB razširjata lažne vesti o preselitvi španske vlade iz Valencije v Barcelono in o odstopu katalonskega predsednika Companysa. S tem hočeta ubiti v pristaših valenci j -ske vlade upanje na končno zmago. Zmagovitim kitajskim četam se pridružujejo nove kitajske pokrajine, ki so bile doslej nevtralne. Guverner pokrajine Šantung se je pridružil nankinški Kitajski. Pokrajina Kvangsi bo poslala Čangkajšku 3 milijone vojakov. Kitajska se združuje v naj- Japonski imperijalisti za »premirje«. Listi poročajo, da si žele japonski generali premirje. Ali so japonski militaristi res tako miroljubni, da je kitajska krivda, če so ti militaristi napadli Kitajsko? Verjetno je, da ponujajo Japonci premirje zaradi vojaških in političnih (neuspehov, ki jih v zadnjem času doživljajo. Pri Šanghaju napadajo že dva meseca. Uporabljajo vsa tehnična sredstva, da bi zlomili odpor kitajskih nacionalnih armad. In uspehi? V dveh mesecih so napredovali samo za 12 km. Zavzeli niso niti delavskega predmestja Čape j. Njihove izgube pa so ogromne. Na severu so prenaglo napredovali v pokrajinah Šansi in Šantung. V Šansi ju je 8. armadni zbor (bivša kitajska rdeča vojska) obkolil 50.000 Japoncev. Za hrbtom japonskih čet vse vre V Mandžuriji sami se bojuje proti Japoncem 100.000 partizanskih čet. težjih bojih, zato bo njeno zedinjenje res trdno. Delavstvo sodeluje odločno v boju za kitajsko neodvisnost. Strokovna zveza strojne industrije in Zveza grafičnih delavcev Kitajske sta razposlali vsem delavcem vsega sveta proglas, naj preprečijo poši- ljanje orožja na Japonsko. Šest milijonov članov, ki so v ameriški Zvezi industrijskih delavcev, j"e za bojkot Japonske. Ob odporu vsega naprednega človeštva se bodo razbili zločinski naklepi fašističnih imperialistov. »Delavcu« v odgovor Ni naša navada, da bi se čutili užaljene zaradi kritike našega dela, pa naj jo izvaja kdorkoli. Mi sami kritiziramo z dneva v dan vse pojave, ki se nam zdijo za delavstvo škodljivi in nepravilni, zato bi prav tako z veseljem sprejeli vsako pošteno kritiko, ki leti na nas kajti ona bi nam lahko pomagala v našem delu. Še več, učimo se tudi od vsake nepoštene kritike, kajti nikdar nismo pred svojimi lastnimi napakami zapirali oči. Čisto druga stvar pa je — tako milo rečeno — klevetniški napad, ki si ga je na naš račun privoščil »Delavec«. Ne bomo namreč slepomišili, kakor poskuša »Delavec«, zavedamo se, da je ta zoprna juha skuhana ravno za nas. Ne razumemo sodrugov okoli »Delavca« in z nami ne bo razumel noben zaveden delavec, kakšne koristi za delavski razred si obetate od takih napadov. Ne bomo odgovorili enako z enakim, kajti mi se zavedamo — česar se vi, izgleda, še ne za- vedate — da bijejo sedaj za delavski razred najbolj usodni trenutki in da je zato blatenje in klevetanje katerekoli delavske struje v tem trenutku zločin nad interesi delavskega razreda. Naše mnenje je namreč, da je danes uspeh katerekoli zares delavske struje udarec fašizmu in reakciji, zato se iskreno veselimo tudi vaših uspehov, kakor se veselimo tudi uspehov drugih razrednih in demokratičnih delavskih grupacij. Zato nočemo posnemati vas, zato nočemo uporabljati takih metod kritike proti vam, ki bi vas diskreditirale. Zavedamo pa se tudi, da bi bili uspehi združenega in enotnega delavskega razreda še večji, kakor pa uspehi njegovih posameznih delov. Ne izhajamo namreč iz politikantskih trikov ali pa »bolestnih ambicij«, kakor nam očitate, marveč iz spoznanja, da nam in vsem delavskim grupacijam tako zadržanje nalaga današnji položaj. Zato je vse naše prizadevanje posvečeno boju za pomiritev bratomornih bojev med delavstvom, za bratski sporazum najprej v našem razrednem strokovnem gibanju, t. j. v Strokovni komisiji, potem pa tudi med vsemi drugimi demokratičnimi delavskimi strokovnimi organizacijami. Prizadevamo si torej, da bi slovensko delavstvo zaživelo kot ena družina in da bi šlo v boj kot ena armada. Ali se nam po vsem tem treba otresati ostudnega očitka trockizma, ki nam ga mečete v obraz, tistega trockizma, ki pomeni razdvajanje delavskih vrst, razbijanje demokratičnih nazorov, fašistično špijonažo v naših vrstah in banditizem, teroristične napade proti delavskemu razredu? Razumemo, čemu so avtorji napada vrgli na nas ta zoprni očitek: zato, ker se zavedajo, da ga ni pojava, ki bi ga delavstvo bolj sovražilo od trockizma. Toda prav mi smo bili tisti, ki smo se in ki se še borimo proti trockizmu najbolj dosledno tako v dejanjih s svojim bojem za združitev delavstva, kakor v besedi s stalnim pojasnjevanjem »Del. lista«, kaj trockizem pomeni. Zato je ta napad »Delavca« ne le ostuden, temveč tudi nepismen in razbijaški. Naj se na koncu še dotaknemo vprašanja »vi« in »mi«. »Delavec« hoče vliti v te besede smisel, ki ga odločno odbijamo. Okrog »Del. lista« smo se zbrali edino ljudje, ki jim je bilo neupravičeno onemogočeno delo v razrednem strokovnem gibanju, ki so jim bili zaprti predali »Delavca« in »Delavske politike«, toda zato nismo postali dezerterji delavskega boja temveč mu služimo tudi izven organizacije. Prav zato smo si tudi osno- vali svoje glasilo, kajti nihče nam ne more kratiti pravice, da tudi mi povemo delavstvu svoje mnenje. To iii edino to je »Delavski list«, vse ostalo pa je nečedno besedičenje, s katerim se že' dovolj obširno poklicno bavi »Straža v viharju«, ni pa treba, da ponavlja za njo »Delavec«. Kakor »Delavcu« je tudi »Delavskemu listu« temelj »socialistično svetovno naziranje«, toda prav zaradi tega se »Del. list« bori za enotnost in bratstvo v delavskih vrstah, kajti socializem bo doseglo le močno delavstvo. Moč pa da — sloga! Zato naj bo naš končni odgovor »Delavcu«: mesto klofute — roko! Uredništvo. Volitve v Franciji V Franciji so se 10. in 17. t. m. vršile volitve v okrajne in okrožne skupščine. Volitve 10. t. m. so izpadle takole: Dobili so socialisti 1,557.088 ali 21.32%, radikalsocialisti 1,505.793 ali 20.7%, republikanska zveza 1,193.125 ali 15.43%, komunisti 1,088.552 ali 14%, vsi ostali pa manj kot 10%. Desničarske stranke so nazadovale, Stranke ljudske fronte so pa napredovale. Mussolini zavlačuje rešitev španskega vprašanja Nvonski sporazum je dokazal, da bi tudi demokratične sile lahko hitro reševale razna zapletena vprašanja. Samo odločiti bi se jim bilo treba za hitre in pogumne ukrepe. V Nyonu so zmagale tiste sile, ki jim je mir življenjsko vprašanje. Fašistični Italiji je bilo kmalu žal, da se ni udeležila nyonske konference, ker so sklepi te konference vendarle precej zavrli roparske napade »neznanih« podmornic. Zato se je hotela vriniti med sile, ki kontrolirajo Sredozemsko morje, na posebnem sestanku s francoskimi in angleškimi pomorskimi strokovnjaki. Ker pa so Francozi in Angleži vztrajali pri zahtevi, da morajo italijanske čete iz Španije, je italijanski zunanji minister Grandi začel pogajanja zavlačevati. Zahteval je, da se pogajanj udeleži tudi Nemčija in da se pred odpoklicem prostovoljcev prizna generalu Francu značaj vojskujoče se stranke. Poleg tega je ho tel, da bi o tem razpravljal londonski Odbor za nevmešavanje. Stvar je popolnoma jasna. Mussolini hoče zavleči pogajanja zato, da bi Franco z italijansko pomočjo dosegel kak resničen uspeh. To pa ni preveč verjetno. Bliža se november, Madrid pa je za Franca bolj daleč kot lani ob istem času. Vatikan potegnil z Japonci mm\m pi »Politika« prinaša sledečo sliko: po cesti jahajo na konjih ma-rokanci, na obeh straneh pa jih pozdravljajo belci z iztegnjenimi rokami. K sliki pristavlja »Politika« tole razlago: Proslava »Dneva španske rase« v Francovi Španiji. Pozdravljeni z italijanskim fašističnim pozdravom jahajo marokanski konjeniki skozi Burgos. Japonci so napadli Kitajce. Vzeti jim hočejo pol Kitajske in Kitajce na lastni zemlji zasužnjiti. Vsak pošten človek, naj bo kristjan ali ne, je za to proti Japoncem in prizna pravico Kitajcem, da se branijo. Obramba Kitajske domovine je danes za Kitajce prva dolžnost. Kdor je prijatelj zatiranih in brezpravnih (resnični kristjan bi tak moral j biti), bo potegnil s Kitajci in bi Kitajcem z vsemi sredstvi pomagal, da zmagajo. Drugače pa pravi Vatikan. Papež je poslal misijonarjem navodila, kjer pravi med drugim: Kitajcem bo tre-oa raztolmačiti, da je kitajsko ljudstvo s svojo kulturo in raz- Tudi Ljotffevci prihajalo z barvami na dan Med tem, ko se je »Fiihrer Ljo-tič« že zdavnaj razkrinkal s tehnično Unijo kot agent nemških fašistov, so Ljotičevci v Sloveniji skrbno skrivali simpatije za Hitlerja. V »Zboru« od 7. oktobra pa je nekdo dal duška svojemu oboževanju Hitlerja in fašistične Nemčije. V članku sam pravi, da si predrzne laskavo pisati o fašizmu. Res poje slavospeve Nemčiji: kako se tam dobro godi kmetu, delavcu, obrtniku, kako imajo tam vsi dela in kruha. Kako ni treba nikomur skrbeti v katero organizacijo bo šel, ker vsakega že država organizira, kako tam ni Tate in Bate. To verigo laži zaključuje z vprašanjem, kaj je boljše: urejen gospodarski in socialni položaj ali volitve? Odgovor je prav lahek za nemške magnate in velepo- sestnike, rajhovske S. A. oficirje ter vse fašistične »Fiihrerje«, ker njihov položaj je urejen, volitev pa ne rabijo. Ljudstvo pa bi odgovorilo: volitve, da bi s to bando pomedlo. Slovenski delavci in vsi Slovenci morajo vedeti, da Ljotičevci branijo fašizem, najhujšega sovražnika vsega delovnega ljudstva in vsega napredka. Za njih velja kar smo že rekli: Ljotič obljublja: poštenje, resnico, svobodo in pravico, delo in kruh. Toda Ljotič prinaša: laž in demagogijo, fašizem in krivico, robijo in bič. Ljotič je sluga Hitlerja ter pripravlja fašistično diktaturo! Čuvajmo se Ljotiča! sežnostjo 6voje dežele že »prebavilo« japonski vpliv. Torej pustiti Japonce, da zasedejo Kitajsko in potem jih premagati s »kulturo«. Dalje pravi Vatikan, da morajo misijonarji »kjerkoli je viden boljševiški vpliv brezpogojno podpreti napore Japoncev, tako, da bo japonska oblast dobila vtis, da od strani katoliške cerkve ni nobenih težav za sodelovanje pri borbi proti boljševizmu«. Ker pa je celotna reakcija na strani Japoncev, je obramba Kitajcev »boljševiški vpliv« in bodo misijonarji lahko brez na-daljnega sodelovali z Japonci. Most Ježica-Črnuče Slovensko društvo ... »Za svoboden razvoj Slovencev je odločilnega pomena, da zavlada v sožitju narodov in držav ideja enakopravnosti malih narodov, da zmaga ljudska misel nad autoritarno, človečnost nad surovo silo...« (Iz vodilnih sklepov »Slov. društva«.) 10. oktobra se je zbralo v Ljubljani okrog 100 kulturnih in jav nih slovenskih delavcev in ustanovilo »Slov. društvo«. Ideja, ki jih druži, je dosledna borba za slovenski narod. V tej borbi so se našli skupaj tako pošteni pristaši bivše S. L. S., kakor zastopniki ostalih nekatoliških naprednih skupin. Spoznali so, da sedaj, ko je slovenski narod od vseh strani ogrožen, ni več čas za medsebojne prepire in so združili svoje sile brez ozira na nazore in vero. Delavci pozdravljamo ta korak naših intelektualcev. Le v skupni borbi je zmaga! V odboru »Slov. društva« so med drugimi Fran Albrecht, Dragotin Lončar, Edo Kocbek, Franc Koblar, Lojze Ude, Vogelnik Anton itd. Zadnja avtomobilska nesreča na znanem prometnem mostu pod klancem na Ježici in kopanje odvodnega kanala iz Rogovilčevega dvorišča na Črnučah sta dala povod, da je dopisnik znanih je-enesarskih listov spet enkrat znesel kritiko nad privilegiranim gospodarstvom svojega političnega nasprotnika. Če pogledamo stvar čisto objektivno, mora vsakdo priznati, da most na Ježici nikakor in še zdaleka ne odgovarja potrebam tako prometne državne ceste, kot je ta. Ravno tako ni bilo lepo, da je umazana deževnica stala po cele dneve skoro do srede iste državne ceste na rogovilče-vem dvorišču. Čisto lahko nam je ugotoviti, da je potreba, da se izkoplje kanal, in še večja potreba pa je, da se uredi most, ki vsak čas lahko zahteva člo veške žrtve. Pravilno se nam zdi, da je vsako zoperstavljanje in odlašanje tega potrebnega dela upravičeno kritizirati. Nikakor pa ni pravilno, da kri tizirajo to tisti ljudje, ki so imeli sami priliko in možnost celih 6 let, da bi pokazali pravo go- Približevanje unitarističnih strank Izgleda, da je sklenitev sporazuma pospešilo zbiranje unitarističnih strank za obrambo centralistične ureditve države in narodne enotnosti. Tako prinaša »Jugoslavenska pošta« v Sarajevu članek o sestanku nacionalnih skupin, ki smatrajo načelo narodnega in državnega edinstva za osnovo Jugoslavije. Zaradi nevarnosti, ki preti danes unitarizmu, so sestavili akcijski odbor za združitev vseh unitarističnih sil proti vsem poskusom razbitja troedinega naroda. Slični poskusi se vršijo s strani posameznih voditeljev. Najbolj sporno pa je približe vanje J. N. S. in J. R. Z. Značilen za to je sledeči odlomek iz uvodnika v »Samoupravi«, ki sicer napada J. N. S., toda oči vid no le zato, da zmanjša vlogo J. N. S. v veliki narodni fronti, kateri bodo očividno vse unitaristične stranke. Samouprava piše: »Ni J. N. S. edina unitaristična stranka v državi. Unitarizem je sprejela ogromna večina Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 ... Kar se tiče Srbov, so vsi brez razlike bili vedno unitaristi, nasprotniki federacije in treh narodov, nasprotniki delitve te naše države. Če se danes v tem velikem gibanju nahaja tudi J. N. S., to ne pomeni, da ta ideja ni za nič. Toda gospodje iz J. N. S. niso edini unitaristi. Vse stranke, ki danes obstojajo (danes obstojajo J. N. S., J. R. Z., Zbor in Jug. narodna stranka Hodjere — op. ur.), izpovedujejo unitarizem in idejo državnega in narodnega edinstva. V tem velikem narodnem gibanju, ki je zavalovil cel naš jugoslovenski narod, so se znašli tudi J. N. S Sedaj, ko se ustvarja velika narodna fronta za državo in narodno edin-stvo in proti delitvi države in proti federaciji — se cel narod spontano pridružuje v močno neprobojno falango, neglede na preteklost.« To zbliževanje J. N. S. in J. R. Z. niti ni tako čudno. Ker tudi J. R. Z. stoji na stališču, da je v Jugoslaviji samo en narod jugoslovenski, toraj na unitarističnem stališču, je spričo skupnega sovražnika — združene opozicije —, ki zastopa federativno ureditev, zbližanje popolnoma razumljivo. Verjetno je, da se ta proces približevanja vrši tudi v Sloveniji. spodarstvo. Kajti na tem mostu so se tudi takrat in še preje dogajale nesreče. Toda jeenesarski dopisnik in glasila so imela takrat bolj resno delo — borbo proti slovenskim punktašem. Iz vsega tega se vidi, da ta kritika ni iskrena, temveč politična propaganda za skrahirano J. N. S. Politika in gospodarstvo vseh slovenskih borcev centralizma obstoja v tem, ko so v opoziciji, majo polna usta obljub in kritike, ko pa pridejo do oblasti, pa nudijo svojim ožjim pristašem par službenih mest, s katerih zmečejo svoje nasprotnike. Taka pristranska politika, ki nam je vsem skupaj v škodo, se mora za zmeraj končati. Vsi pošteni kmetje in obrtniki se moramo združiti v Slovensko fronto, katera naj sodeluje z vsemi demokratičnimi silami Jugoslavije. Kajti le združeni bomo imeli moč, da si priborimo demokratično oblast, katera ne bo gledala samo na gotove politične pristaše, temveč na vse državljane, ki so v potrebi. Opazovalec. I. E. (Iz »Radnika«.) Španske iene Kdo financira Slovenskega delavca Te dni je zveza združenih de-avcev, slovenska filiala Jugora-sa, začela z izdajanjem svojega ista »Slovenski delavec«. List iz laja vsak teden, stal bo pa 2 Din mesečno, torej vsaka številka 50 para. Ker Z. Z. D. nima toliko članov in list ne bo imel toliko naročnikov, da bi prišla številka tako poceni, vprašamo: kdo bo financiral »Slovenskega delavca«? Z. Z. D. poskuša premotiti delavce s poudarjanjem slovenskega stališča. To je le prevara, ker Z. Z. D. hoče braniti slovenske kapitaliste ne pa slovenske delavce. Tudi pozivanje na Kreka je prevara, ker se Z. Z. D. z vso silo bori proti Jugosl. strok, ^vezi, proti tisti organizaciji, ki ji je bil Krek duhovni oče. Z. Z. D. ni torej ne slovenska ne delavska organi?acija. Z. Z. D. ustanavljajo podjetniki, njihovi agentje in politiki. Njih namen je razbiti delavske vrste, igrati stavkokaze v delavskih borbah, služiti kapitalu. Zato morajo delavci povsod nastopiti proti ustanavljanjem razbi-jaške Z. Z. D. Ker bi pa agentom podjetnikov uspelo premotiti delavce v to organizacijo, morajo delavce pridobiti za skupno delo in skupno borbo. To bo najhujši udarec za razbijaške namene njihovih voditeljev. Zakaj španski narod tako prisrčno ljubi Passionarijo? Poduhovljen obraz, zelo prodoren pogled, ki pa je vendar obziren, srebrni lasje, enostavni uhani, dolga črna obleka: taka je Passionarija. Sredi boja jo prosijo vojaki: »Passionarija, napiši mi nekaj v knjigo...« Prijazno in do o tej ženi peli pesmi. Pred nedavnim mi smehljaje piše. Nekoč bo ženi peli pesmi. T je pripovedovala umikanja. »Videla o črnih dnevih Videla sem naše pri Ma- quedi. Izdaja. Zmanjkalo je nabojev. Zmešnjava. Nikdo ne ve, kaj je treba. Možje, odrasli močni možje,^ so jokali radi nemoči in besa. Strašno je, kadar možje jokajo...« In po kratkem molku nadaljuje: »loda mi moramo zmagati!« Pri Montabani so našli v zepu nekega ubitega vojaka pismo: »Dragi Manolo! Pišem ti na željo tvoje matere, ki je živa in zdrava. Obvešča te, da je 8. februarja poginila ena svinja, a tisto drugo z lisami so vzeli tova riši iz »Železne kolone«. Toda ni ti treba skrbeti radi tega, ker tvoja mati že itak nima dosti krme, je pa tu še mnogo leče. Moraš se paziti pred kroglami. Tvoja mati te še prosi, da se pod nobenim pogojem ne vrneš domov, boljše je umreti, kakor pa se osramotiti. Drugega ti pa nima nič več za sporočiti, objema te, jaz ti pa tudi kličem: pozdrav in zmaga!« * Starka s sivo glavo, draga mamica, se imenuje Rosa. Nc boji se niti marokanskih jahačev, niti Junker sov, niti tankov, boji se samo foto. grafa; nikoli se še ni fotografirala Ona kuha, krpa, pere za bataljon Nekoč je padla bomba trideset me trov stran od kotla; Rosa je zadrli tela in zakričala: »Norci! Juha še ni skuhana!« Iz Madrida je prišel fotograf in naravnal svoj aparat na Roso. Jeclja je je rekla: »Ce že mora biti, radi bataljona.« Imela je družino, otroke, vnuke, hišo, eno kozo, kokoši. Sedaj ima samo eno skrb bataljon »Villafranca«. * Pred nedavnim je v vas Castnera prišel oddelek partizanov. Sedem mesecev so se borili na ledenih hribih Estramadure Ime- li so lovske puške. Toda proti njim so poslali planinsko artilerijo. Se-deminsedemdeset- in petinštirideset-etniki so prodrli skozi sovražnikove vrste. Med njimi je bila tudi Tereza, žena nekega drvarja. Prala je, kuhala juho in obvezovala ranjence. Politični komisar je rekel: »Čast in slava partizanom iz Sierre spotrece!« Poveljnik pa je privedel malo ženo v raztrganih čevljih in rekel: »Zahvali se njej, Terezi!« * V poljski lazaret so prinesli nekega ranjenca. Umrl je na večer, ne da bi se zavedel. Tovariši so obvestili njegovo ženo. Prišla je s tremi otroci. Oster in izžet obraz: težko delo, otroci, beda. Prebedela je do jutra pri svojem mrtvem možu. Znak s trobento: bataljon odhaja na fronto. Zena je najprej ostrmela, nato pa kot da bi se zavedla. Odhiti v kabinet k višjemu zdravniku, potisne še zaspane otroke pred se: »Vzemite!« Zdravnik ni razumel. Tedaj je ponovila uporno: »Vzemite otroke, — jaz grem ... mesto svojega moža.« IZ UREDNIŠTVA Vsem dopisnikom in sotrud-nikom lista sporočamo, da bomo ahko objavljali samo prispevke, ki jih dobimo do torka v roke, ker bo list tiskan že v četrtek zvečer. Prav tako sporočamo, da ne bomo objavljali člankov, ki 60 poslani tudi drugim listom v objavo. IZ UPRAVE Danes smo poslali vsem naročnikom poštne položnice in prosimo, da plačajo zaostalo naročnino. Oni pa, ki imajo že plačano, pa naj položnice shranijo za drugič. Agitirajte za naš tisk! Naše gibanje Kovinarji na Jesenicah Birsi funkcionarji S. M. R. J. v podružnici na Jesenicah, ki so bili izključeni iz organizacije in odpuščeni iz službe pri K. I. D., ss. Perko, Kralj, Čelesnik Jože, Stražišer Viktor, Ravnik in Pibernik, so izdali apel na delavstvo K. I. D., ki je radi neupoštevanja demokracije s strani centralne uprave zapustilo orga- nizacijo, naj se vrne v organizacijo. Ker je ta apel naslovljen ne samo na jeseniško delavstvo, temveč tudi na ostalo delavstvo Slovenije, ga v celoti objavljamo: Jeseniškemu delavstvu! Delavstvu Slovenile! Stanje r našem jeseniškem strokovnem gibanju zbuja strah v srcu slehernega zavednega delavca. Podružnica S. M. R. J., ki je nekdaj bila naš ponos, središče delavskega gibanja in kulture v našem kraju in ki je izbojevala delavstvu ne eno zmago, je danes razbita, slaba in skoraj brez vpliva na jeseniško delavstvo. Od preko 1000 članov, ki jih je nekdaj štela podružnica, je padla danes na okroglo 150 članov, od katerih pa je komaj ena tretjina rednih. V tem času pa so številčno porasle vse strokovne organizacije, v tem času se je v največjo sramoto nas, jeseniških delavcev, vgne-zdila v naš revir Z. Z. D., organizacija, ki služi za razdvajanje delav stva. Podobno stanje je zavladalo v vsem razrednem strokovnem gibanju Slovenije. Omajano je zaupanje članstva v vodstvo svojih strokovnih organizacij, zato se tudi zmanjšuje zanimanje delavstva za organizacijo, padlo je število članstva, kakor tudi borbena pripravljenost organizacij. Stari delavci, ki so bili organizirani po 10—15 let, danes organizacijo zapuščajo, kajti notranje neenotna organizacija, v kateri ne vladata sloga in sodružnost in ki ne koraka odločno v boj za delavske zahteve, jih ne more zadržati. Zato je bilo v letošnjem letu tudi tako malo mezdnih gibanj, zato se je letos položaj delavstva tako zelo poslabšal, zato se pojavljajo po celi Sloveniji delavstvu sovražne organizacije Z. Z. D. Skoro mirno in brez protestov so strokovne organizacije sprejele uredbo o minimalnih mezdah, ki delavstvu ne daje življenjskega minimuma, pač pa mu jemlje pravico do strokovnega boja, in zakon o starostnem zavarovanju, ki nima ničesar skupnega s tem, kar si je delavstvo želelo. Lansko leto bi do takih udarcev ne prišlo tako lahko, kajti delavstvo je bilo bolje organizirano, misel enotnosti je zmagovala povsod, medstrokavni akcijski odbori so razbijali stare škodljive predsodke, ki so razdvajali delavstvo raznih smeri v strokovnem gibanju. Danes pa se pred našimi očmi razvija dobro organizirana, še bolje zavarovana in neusmiljeno preračunana ofenziva našega razrednega sovražnika. Primeri kot Jesenice, Celje, Kranj, Maribor, dokazujejo, da je glavni namen nasprotniške ofenzive, razbiti med delavstvom sleherno sled razredne zavesti ter enotnosti in jih popolnoma onesposobiti za vsako strokovno in politično borbo. Nam na Jesenicah so vsilili slabo kolektivno pogodbo, a še ta se ne izvaja. Na cesto so bili vrženi delavski zaupniki. Redukcije zavednih delavcev se nadaljujejo. Novi delavci se najemajo le 'čez Z. Z. D. in fašistične stranke. Sikane se vrše dan za dnem. Uvajajo 12 urnik. Družba prirejo fašistične izlete, da bi delavstvo odtujila od svoje razredne strokovne organizacije. Kaj si storil ta mesec za »Delavski list«? Sodrugi delavci! Ali ni za vse nas očitno, da je to težko stanje v tesni zvezi z žalostnim položajem v našem razrednem strokovnem gibanju. Neenotnost strokovnega gibanja, naša prokleta delavska nesloga — to je tisto, kar nas tepe na vsakem koraku. Res je, v strokovnem gibanju lahko nastanejo razna mnenja o metodah in oblikah boja za delavske zahteve, toda te razlike v mišljenju ne morejo in ne smejo biti nikoli nepremostljive, če je najvišje načelo vsakega člana: korist delavskega razreda in krepitev moči svoje razredne strokovne organizacije. Vsa sporna vprašanja bi bila rešljiva, ako bi odgovorni sodrugi sedli za mizo in na demokratičen način, sporazumno in sodružno sklepali o vseh perečih vprašanjih. Tako bi prišlo do resnične in nezlomljive enotnosti razrednega strokovnega gibanja. Žal pa so odgovorni sodrugi mislili, da bodo dosegli »enotnost« s tem, da izključijo iz organizacije vse tiste, s katerimi se ne strinjajo. To so storili ravno v tistem trenutku, ko je bil naval K. I. D. na jeseniško delavstvo najhujši in ko je bila resnična enotnost najbolj potrebna. Bili smo mnenja in tega mnenja smo še danes, da je bil ta postopek odgovornih sodrugov za delavstvo škodljiv in nepremišljen, še več* da je bila izključitev najaktivnejših delavskih borcev, izključitev tistih, ki jim je delavstvo zaupalo, ki so res hoteli in gradili močno enotno strokovno organizacijo, da je bila izključitev teh sodrugov v tem trenutku objektivno direktna zasluga K. I. D., kajti ta izključitev se je izvršila istočasno, skoro na dan natanko, ko je vzela istim sodrugom zaupniške faunkcije in ko je podjetje te zaupnike odpustilo iz službe. Zgodilo se je torej, da so tem sodrugom, ko so bili potrebni največje pomoči s strani strokovne organizacije, zadali udarce še vodilni sodrugi iz centrale S. M. R. J. Tako je bilo na Jesenicah, v Kranju itd., po vsej Sloveniji. Podpisani in z nami gotovo vse jeseniško in ostalo delavstvo Slovenije želimo, da bi čimprej prišlo do sodružnega sporazuma. Naša največja želja je, vrniti se v strokovno organizacijo in se ramo ob rami z vsemi sodrugi boriti za delavske zahteve. Samo tak sporazum, samo vrnitev nezasluženo izključenih v organizacijo, bi vrnila organizaciji popolno zaupanje delavstva in ji dala tisto moč in tisto enotnost, ki je danes delavstvu tako potrebna. Pa tudi danes, ko nekateri vodilnih sodrugov še ne razumejo te enotnosti in ko stojimo nezasluženo izključeni izven organizacije, je naša največja želja, da bi se razredno strokovno gibanje okrepilo in čimprej izšlo iz težkega položaja. Zato nas zlasti vznemirja dejstvo, da je zapustilo in da še zapušča ogromno število delavsiva razredne strokovne organizacije, kar nanaša jeseniškemu in vsemu strokovnemu gibanju ogromno škodo. Kadarkoli je bilo zapuščanje organizacije z ozirom na vse to, kar smo zgoraj opisali, čustveno razumljivo, ni bilo koristno in pravilno s stališča delavskih splošnih koristi! Tega so se podpisani vedno zavedali in so skušali delavstvo pridobiti za to, da kljub razočaranju vztraja v organizacijah, zato so podpisani pograbili za prvo priložnost, ki se jim je ponudila takrat, t *• i jih upokojil, toda za enkrat e na potu še določilo pravilnika in pa slabo stanje pokojninske ilagajne. Mi vemo, da čimbolj delavcu pešajo telesne sile, da tembolj se razvija razum zaradi ogromnih izkušenj v življenju. To pa seveda podjetniku ni všeč. Toda to je pač nezlomljivi zakon narave. S prvim avgustom smo letos odpovedali rudarji vseh državnih rudnikov kolektivno pogodbo, a do danes še nimamo druge in če se v teku tega meseca ne sklene nova, bomo po 1. nov. v brezpo-godbenem stanju ... Duh časa ... Pri Bratovski skladnici pa šte-dimo, kar se najbolj da in čuvamo paragrafe pravilnika, toda sliši se, da je stari odbor lansko leto zavaroval nekega rudniškega nastavljenca pri bolniški blagajni šele potem, ko je bila izvršena na njem operacija in bi bil moral plačati nastale stroške. Pričakujemo, da nam bodo odborniki vendarle pojasnili, koliko je resnice na tem, ker bomo sicer primorani nekoliko drugače nastopiti. Rudar. Nesreča na stavbi nove šole v Kranju Dne 30. septembra t. 1. se je na stavbi nove šole, ki jo gradi stavbeno podjetje Tomažič iz Ljubljane pripetila nesreča, ki bi lahko zahtevala težke žrtve. Vzrok je bil kakor vedno poudarjamo, priganjaški sistem in velika nepazljivost pri postavitvi odrov. Oder je bil zgrajen iz trhlega lesa in preobložen z opeko in malto, poleg tega so bili v trenutku nesreče na odru 1 zidar in 2 pomožna delavca, ki sta prinesla na oder malto. Oder se je zrušil in je delavca Janežiča pri tem ranilo na glavi in izbilo 4 zobe. Delavca Žlinder je ranilo na nogi, Gruden ima poškodovano hrbtenico. Gruden je imel 18. septembra odpovedano službo, rok bi mu potekel 2. oktobra, ponesrečil se je 30. septembra, podjetje bi mu moralo izplačati bolniški teden, vendar mu je izplačalo samo 91 Din za tri dni, katere je delal, bolniškega tedna mu tvrdka Tomažič noče plačati. Delavec gara in dela, se po krivdi polirja ponesreči, podjetje ga vrže na cesto, ne da bi zadostilo zakonskim odredbam. Hlapec Jernej, kdaj boš zahteval 6voje pravice. Krivda takih nesreč leži na brezvestnih podjetnikih in na Inšpekciji dela, ki nima dovolj nadzornih organov na razpolago, da bi nadzirali in kaznovali taka brezvestna podjetja. Hrastnik Nesocialno postopanje ravnatelja ob priliki sprejemanja novih delavcev pri rudniku presega vse meje. Kajti — kljub temu, da je bilo sprejetih nad 100 na delo, vendar je še vedno dovolj brezposelnih, brez dela, brez strehe — sploh brez vsega. Dan na dan povprašujejo za delo pri ravnateljstvu, ali zaman. Nekaterim pa tudi odkrito pove, da pri rudniku sploh ne bodo dobili dela. Vendar pa — na drugi strani je zločin: pretekli mesec sta bila sprejeta na delo dva premožna; posebno eden, neke vdove sin na hribu, ki ima največje posestvo v tej dolini in je lastnica dveh gostiln in ene mesarije. Ima več stalno zaposlenih hlapecv in dekel, ob glavnih delih na polju mora najeti ljudi, da opravijo delo o pravem času. Lahko bi imela po več brezposelnih na vzdrževanju z vsem. S socialnega stališča ni bil sprejet, kakor tudi ne zato, ker bi pokazal večjo storitev od drugih, pač pa zato, ker so odnosi med eno in drugo stranko prav dobri. Pretekli mesec so se vršile po revirjih obratne razprave na podlagi glavne razprave v Ljubljani - glede zahteve draginjskih doklad, revizije akordnih postav, za točnejše izvajanje kolektivne pogodbe itd. Uspeha je prav malo na obratnih razpravah, kljub temu da so zaupniki utemeljevali po svojih najboljših močeh ter z zadostnim gradivom, toda zastopniki T. P. D. so kar diktirali. Vprašamo se, zakaj nam lahko diktirajo ti gospodje? Odgovor naj bo ta, da jim je prav lahko diktirati taki neenotni, neorganizirani masi, kajti če bi bili vsi organizirani v eni razredni strokovni organizaciji, to je samo Z. R. J., potem bi se drugače govorilo; seveda zahrbtnost bi se morala istotako izločiti. Poglejmo F ranči jo, na kakšen način so tam prišli delavci do uspehov. Prav gotovo ne zaradi neenotnosti; če bi to držalo, potem bi bili že davno prej dosegli te uspehe. Tako je pa šele prav kratka doba, komaj leto dni. Treba je tudi tukaj takšno enotnost organizirati do poslednjega. Šele potem bo viden uspeh, uspeh na glavnih razpravah kakor pri obratnih. Potem se bo lahko zahtevalo življenje, kakršno mora imeti ud človeške družbe. Rudar. Vajenci sust* Iz našega težkega položaja smo si vajenci sestavili svoje zahteve. Mi zahtevamo samo to, kar nam po Obrtnem zakonu in po zakonu o zaščiti delavcev pripada. Šele ko bodo izpolnjene te naše zahteve, bomo vajenci imeli najpotrebneše za naš normalni duševni in telesni razvoj in temeljito strokovno izobrazbo. 1. S pretepanjem, psovanjem in trpinčenjem vajencev od strani mojstrov in na žalost tudi pomočnikov, ki 60 prav tako izrabljani od mojstrov kot vajenci, se naj enkrat za vselej preneha. Oblast naj vse primere takega postopanja preišče in krivce kaznuje, kakor to določa zakon. 2. Vajenec naj ne bo več pestunja, pometač, hišni sluga, kol- porter in vse mogoče obenem, ampak res vajenec, zaposlen pri obrti, da si s praktičnim delom pridobi znanje, ki je potrebno za pomočnika. Mojster naj skrbi, da se vajenec v svoji stroki izuči in naj ga ne izrablja za dela, ki niso s tem v zvezi — vse kot določa Obrtni zakon. 3. Preneha se naj že enkrat z nečloveškim izrabljanjem z nadurami in nočnim delom in za-poslevanjem vajencev ob nedeljah. Vajenci hočemo vsaj z zakonom predpisani počitek za normalen telesni razvoj in hočemo čas za razvedrilo in izobrazbo. 4. S protizakonitim brezplačnim delom vajencev oziroma z miloščinami namesto odškodnine se naj konča. Predpišejo naj se že enkrat najmanjši zneski odškodnine, ki jo predvideva in določa Obrtni zakon. 5. Vajenci naj pri mojstrih ne prebivajo po vlažnih luknjah, v kleteh ali podstrešjih, v delavnicah in hlevih, ampak jih naj mojstri nastanijo v zdravih, pozimi kurjenih stanovanjih kot to določa zakon. 6. Vajenci ne moremo dopustiti, da bi mojstri nas izkoriščali, pomočnike pa metali na cesto, zato zahtevamo, da se vajenci, ki so naredili pomočniški izpit, zaposlijo kot pomočniki in da se izvaja uredba, s katero se določa razmerje med številom vajencev in pomočnikov v posameznih strokah in da se pri tem upošteva — kakor vse to določa zakon —- »resnično potrebo vajencev in možnost njihovega strokovnega pouka«. 7. S tem v zvezi zahtevamo, da se vajenci zaposlijo še 3 mesece po položenem pomočniškem izpitu kot pomočnik — kakor določa obrtni zakon, da se preneha s prakso, da mojster odpusti vajenca takoj, ko položi pomočniški izpit. 8. Vajenci zahtevamo, da se sistematično izvajajo zdravniški pregledi nad zdravjem in razvojem vajencev v posameznih strokah in posameznih mojstrih, da bi 6e lažje odkrilo in odpravilo vse, kar škoduje zdravju vajencev in ovira njih zdrav razvoj. 9. S tem v zvezi zahtevamo vajenci na leto štiritedenski dopust za okrepitev zdravja po celoletnem garanju. Zato so potrebna okrevališča in počitniške kolonije. 10. Vajencem naj se zagotovi res prava strokovna izobrazba, zato naj 6e povsod, kjer so izpolnjeni pogoji, osnujejo strokovne nadaljevalne šole — kot to zahteva obrtni zakon —, preskrbi naj se strokovne učne knjige in učila, slike itd., omogoči poučna potovanja in zgradi se naj za uspešen pouk nujno potreben tehnični muzej. ' 11. Zgrade naj se vajeniški domovi v vseh naših mestnih in industrijskih centrih, ker le tako bo vajencem res omogočena vsestranska izobrazba v zdravih pogojih. 12. Knjige in učila naj preskrbi mojster ali pa občina, kakor določa obrtni zakon. 13. Odpravi naj se šolnina (200 Din), ki jo moramo sedaj vajenci sami plačevati, ki pa je obrtni zakon ne predvideva. 14. Vajenci se hočemo v svoji •troki izobraziti, kolikor nam je mogoče, zato zahtevamo, da se nam dovoli prehod iz delovodske šole na srednjo tehnično šolo. 15. Vajencem se naj da svoboda organiziranja v strokovnih organizacijah — kakor to dopušča zakon o zaščiti delavcev, svobodno širjenje njihovega tiska; podjetniki, ki odpuščajo vajence radi njihovega dela v organizaciji, naj se kaznujejo. 16. Pri Delavski zbornici in Inšpekciji dela naj se postavijo mladinski referenti, omogoči naj se jim s potrebnimi sredstvi delovanje, da skupno z odgovornimi ustanovami,na podlagi obrtnega zakona preprečijo duševno in telesno propadanje vajencev in da jim omogočijo normalen razvoj in temeljito strokovno izobrazbo. Vsa vajenška zborovanja, anketa o vajeniškem vprašanju v Delavski zbornici, poročila v raznih listih in vajeniški dopisi so že ponovno poudarili upravičenost in nujnost vsake teh zahtev. Sedaj se mora storiti korak naprej: Delavske zbornice in Strokovne zveze, ki se v svojih glasilih zavzemajo za vajence, naj pristopijo k delu za ustanovitev skupne vajeniške strokovne organizacije — najboljšemu sredstvu za izpopolnitev teh zahtev. Vajenci naj v lastni organizaciji razvijajo največjo in vsestransko delavnost za izboljšanje svojega položaja. Žene Masaryk in žene Ni umrl samo velik državnik in demokrat, umrl je tudi naj-odločnejši borec za ženske pravice in enakopravnost. Bil je eden tistih redkih demokratov, ki so dosledni. Ni imel ženskih pravic samo na jeziku, ampak vse njegovo razmerje do njegove žene je bilo vzorno. Tako mu je postala žena najboljša tovarišica in borka za skupne cilje. Ga. Pavla Hočevarjeva je o tem govorila v predavanju, ki ga je priredila Jug. Ženska Zveza dne 14. okt. Škoda, da se predavanja ni udeležilo več delavk in njihovih mož. Ne ovirajmo svojih moi V življenju posamezni človek ne more narediti nič posebnega. Isto je pri nas ženah. Zaradi težkega življenja vzdihujemo in jokamo. Vse to nam nič ne pomaga, kvečjemu nam vzame še poslednje telesne in duševne moči. Pred očmi moramo imeti vedno, da posameznik ne more odpraviti nobenih krivic, zato je treba organizacij, treba je združiti proti kapitalu tisoče trpinov. Treba je, da vsak posamezni razume zakaj so krivice, kdo jih zakrivi in kako jih odpraviti. Dolgo dobo je bila delavska žena zaslepljena in zaradi tega pasivna, vse je prepuščala možu, mnogokrat pa mu je še nasprotovala in ga ovirala pri delu. Žene, ne trgajmo svojih mož od borbe za naše skupne pravice! Moramo jim dati pogum, ne pa jih zadrževati od njihovega dela. Mnogo je še takih žen, ki iz bojazljivosti in nesebičnosti zadržujejo može, da se ne bojujejo za višje in pravičnejše cilje. »Kaj boš za druge delal in se žrtvoval«, govore. Ne vedo pa, da se vsak bori in žrtvuje za se — saj se bo njegova usoda izpre-menila le s skupno borbo vseh za vse! Ni pa dovolj biti samo v duhu pripadnik tega velikega gibanja, ki dela za tvoj napredek, ampak mora vsak sam s svojim delom pomagati. Ako bojuje boj za svoje ideje, mora žrtvovati del svojega prostega časa, izvrševati mora svoje delavske dolžnosti, upreti se vsakemu, ki skuša ali hoče ponižati njegovo dostojanstvo, razredna disciplina naj zatre v njem vsako sebičnost. Zavedna žena se skupno z možem bori in izobražuje. V delu za srečo vseh najdeta tudi svojo srečo. (Delavska žena iz Črnuč.) Ne po zmožnostih, ampak po lepoti Razmere so se spremenile in marsikatero šolano dekle je moralo poiskati kruha in dela v tovarni. Nobeno delo ni sramotno. Težko pa je mlademu človeku, ki si je s trudom pridobil znanje in končal težke šole, da bodo njegove zmožnosti ostale morda za vselej neizkoriščene. Posebno težko, ako je to namenoma, kakor pri nas v Jugobruni. Češki nadzornik nekega oddelka deli svoje delavke v »šlank in blond« in v take, ki niso »blond« — debelih namreč sploh ne sprejema. Najrajši pa sprej-ne zelo mlada kmečka dekleta. Deli jih potem še na take, ki se hlinijo okrog njega in ki jih lahko tudi drugače izkorišča, in v take, ki tega ne delajo. Vse to — zunanjost in obnašanje — je odločilno za to, kakšno delo potem katera dobi. V en pododd&-lek zbere vse, ki so mu najbolj všeč in pazi, da bi se preveč ne naučile, druge pa naj garajo, kar se da. Zelo nenaklonjen je pa izšolanim dekletom. Ve, da se take žene že dobro zavedajo, kaj pomenijo take ugodnosti in ljubeznivosti. Kakšna pa je naloga tistih deklet, ki so sicer imele priliko, da so končale šolo, brezposelnost pa jih je vrgla v tovarne? One so tiste, ki lahko svoje znanje uspešno uporabijo za to, da'izobražujejo svoje tovarišice v tovarni. Delo v tovarni ni ponižujoče, ponižujoče pa je brezmejno izkoriščanje, ki je s tem delom zvezano. Zato na delo, da bi se tega izkoriščanja vsi zavedli in mu napravili konec. Kako? — V borbeni organizaciji! Delavka, tvoje mesto je v delavski organizaciji! ji doma bili tako složni, bi gotovo več dosegli in bi se njihove sramotno nizke plače že davno zboljšale, če ne prav visoko, pa saj toliko, da bi rudar s svojo družino živel kot živi rudar v drugih državah in bi ne bilo več slišati stare trboveljske pesmi: Koruzni duš vsaki mož, krompir pa vsaki večir. I ukaj imamo vsi rudniško 3—4 sobno stanovanje, klet, hlev in vrt za zelenjavo, pa še luč in vodo v hiši — vse to stane 50—60 frankov na mesec. Tukajšnji rudnik potrebuje še več rudarjev. Vsak dobi delo, kdor je že delal v Franciji. Kdor hoče priti sem, naj se obrne za potrebne listine na naslov: Societe Miniere des Terres Rouges-Mines, Audun-le-Tiche, Moselle, France. Delo je - \ A n Slovenski rudar piše iz Francije In poSHja sliko Iz železnega rudnika Audun - le Tiche Audun le Tiche j neveste in so prišle mlade ma-ob Luxemburški meji. mice kar ž njimi v novo državo, Ni še dolgo, kar smo povedali v »Glasu«, da nas je tukaj 30 slovenskih delavcev. Od tega časa pa je število naraslo in danes v Audunu dela 40 Slovencev. Od vsepovsod prihajajo delavci nazaj v stare revirje, ker so bili za časa krize odpuščeni. A danes je v Franciji ljudska vlada in je dosti dela in kruha. Mnogi so dobili tudi svoje žene in otroke iz starega kraja sem, a nekateri so šli tudi domov po njega. Ko bi naši sodrugi rudar- kjer se peče beli kruh. Kmalu bomo lahko Aumecarjem konkurirali in bo pri nas slovenska kolonija. Pa tudi g. Švelc nas bo morda večkrat obiskal, mogoče bomo le enkrat dosegli, da bo tukaj slovenska služba božja in šola za naše male. Delavci smo tukaj zelo edini, saj vemo, da je le v slogi moč. Zato smo pa pristopili v francosko organizacijo in vsi do zad- Kulturni odbor pomoči Zagrebška »Kultura« je priobčila članek »Kultura bez človečnosti ni kultura«. Na to je dobila več odgovorov uglednih javnih delavcev. Dva odgovora je priobčila v 5. štev. in ju s komentarjem »Kulture« objavljamo. Pismo predsednika beograjske advokatske zbornice g. VI. Simiča. Beograd, 21. sept. 1937. V »Kulturi« št. 1. sem prečital članek »Kultura brez človekoljubja ni kultura«. Ta dijalog me je zelo zainteresiral. Gre za problem našega okolja. Ne gre za režim in njegove zakone; tu gre za ljudi, za nas, ca našo družbo. Ker zakoni ne prepovedujejo, da se pomaga nesrečnim. To je stvar čustva, stvar ljubezni, usmiljenja in kar je praktično najvažnejše — inicijative. Zakoni so omogočili inicijativo za skrb za odpuščene kaznjence in zločince. Taka društva obstojijo in poslujejo mnogokrat z uspehom, {n tu gre končno za rodbine takih nesrečni kov. Družba mora prevzeti inicijativo, da se organizira skrb za rodbine političnih jetnikov. Za to ni nobene ovire, razen mogoče pomanjkanje »človekoljubja« v kulturnem življenju naše družbe. Ali, da smo pravičnejši, do samegra sebe, pomanjkanje inicijative in podjetnosti za humana dejanja. Politični prestopek (če ne gre za (teroristična dejanja) ni zločin. Ni v nobeni zvezi s kriminaliteto kot tako. To je gibanje in stremljenje duhovnega človeškega bitja k novemu, boljšemu. Mogoče tudi v zablodi, toda vedno čistega srca in v prepričan ju, s pripravljenostjo na htev — plemenito žrtev. Končno je to stremljenje, aktivnost in delo za družbo, za ljudi, za njihovo boljšo bodočnost, za napredek. Ako je tak človek na tem nezahvalnem delu kriv po veljavnih zakonih, njegova družina, njegovi otroci, ki padejo po obsodbi v bedo in siromaštvo gotovo niso po nobenih zakonih krivi za to. Oni so nedolžne žrtve tega kompleksa večne človeške težnje za nečem, kar je vsaj ideološko boljše in pravičnejše. Najmanj kar človeška družba lahko naredi za ta nedolžna biUa je, da jih reši^bede in propada. To je dolg in dolžnost, to ni samo stvar humanosti. Naj »Kultura«, g. urednik, pre vzame inicijativo. To bo njeno najlepše darilo kulturi. Vladimir Simič. II Pismo predsednika zagrebške advo katske zbornice g. Ive Politea. ... Res potrebno bi bilo delo, potrebna bi bila dejanska pomoč n.iim, ki so zaradi kulture nedolžni trpeli in trpe. Pripadam generaciji (ne ravno tako stari!), ki se je kakor mnoge prejšnje naučila in verjela, da misel ni zločin, ker je misel roditelj in pogoj kulture in vsake vrste napredka; pripadam ge-leraciji, ki se je ravno zaradi take vzgoje in prepričanja navadila tolerance (strpnosti op. pr.) brez katere se misel ne more niti roditi, kaj šele da pride do izraza, da se bori in da rodi koristen sad. Danes se tako pojmovanje potiskuie v ozadje in nekateri kazenski zakoni, neka tere misli celo proglašajo za zločin, ne glede na motive, iz katerih jia poskušajo misleci propagirati in izvršiti. , , . ...Zakoni izrecno naglašajo, aa se mora kazen omejiti izključno na storilca in da tretje nedolžne o^cbe ne smejo trpeti. Zakoni so včasih obzirni celo nasproti storilcu ravno zaradi tega dolžnega obzira napram tretjim nedolžnim osebam. Pa vendar, koliko nedolžnih danes trpi I Koliko je danes Dedolžnih zen, otrok in slabotnih staršev prepuščenih gladu in nesreči vsake vrste, samo zato, ker je kaznovan storilec mož, oče, sin, hranitelj! V resnici so kaznovani tudi ti — nedolžni! Če se ne strinjamo s storilci in njihovimi dejanji ali zato lahko odobrimo trpljenje nedolžnih?... Brez strahu od predsodkov in podtikanj, ki bodo vedno ostala orožje reakcije in nečlovekoljub-nih in imajoč pred očmi samo človekoljubje in dolžnost biti človekoljubni, bi morali najti pot, da se ma- terialno podpre nedolžne. Preidimo od besede k dejanju, ustanovimo nekak kulturni odbor za pomoč ali kaj podobnega, karkoli že, samo da se ublaži grozna in nepravična usoda, kateri so izložene nedolžne žene in otroci! Farizejstvo je skrbeti za živali, za ohranitev poslopij in kulturnih spomenikov, pa zapuščati to, kar je več vredno in kulturnejše od vsega tega — človeka. Brez človeka ni človekoljubja, brez tega ni kulture, a brez kulture ni človeštva. Dr. Ivo Foliteo. težko, saj nam že ime pove, ki smo ga dobili, da smo železni rudarji. Zaslužek pa za minerje brez akorda 51 fr., za akordno delo pa sega tja do 100 fr., seveda pa samo pri nekaterih. Živeti se da s tem zelo dobro, prihraniti se pa kdovekaj ne da, ker je draginja precej visoka. Povedali smo že, da nas je 40 slovenskih delavce^ tukaj, naročnikov na »Del. list« pa menda samo dva, kar je pa čisto premalo. List piše, kaj delajo delavci doma in na tujem. S tem listom bomo delavci vedno stali ramo ob rami. Tudi tukaj ne bi smeli pozabiti pesmi, ki se glasi: Srce s srcem, roka z roko, vsi za enega, eden za vse. Segajte po »Delavskem listu«, on je delavski in mi pa smo delavci. Še nekaj bi radi povedali. Večkrat smo že brali, da smo Jugoslovani nekoliko bolj od zad, kot drugi narodi v Franciji. To pa vemo posebno mi ob luksemburški meji. Ko pride Jugoslovan do obmejnih stražnikov, ga straža vpraša, kaj je. Ko mu poveš, da si »Jugoslav«, ti stražnik reče, da moraš nazaj ali pa 76 fr. plačati za listine, potem pa lahko greš. Vprašamo, kje je delavska pogodba med Francijo in Jugoslavijo? Menda kje v Belgradu v cošu. Lep pozdrav vsem sodrugom doma in na tujem pošilja rudar iz države, kjer vlada »front po-popolar«. III Pripomba uredništva »Kulture?. Postavljeno je pred vse veliko vprašanje človekoljubja ... Biti brezbrižen tam, kjer neka nedolžna mati in nek: nedolžni otroci gln-dujejo, to umetnost zna vsak barbar. Zato se pred vse nas v tem oziru postavlja resna naloga. Obveščeni smo, da je ta n.a^S.a rešena: osnovan je že Kulturni Odbor za Pomoč (KOP), »Kultura« pa je pristala, da bo uvedla posebno rubrike, v kateri bo tiskala redna poročila tega odbora. Pismi uglednih pravnikov g. Politea in g. Simiča sta sijajna primera humanosti in kot vidimo, nista ostali »glas vpijočega v puščavi«. Lahko rečemo, da sta onadva s svo- iimi divnimi pismi ustanovitelja :ulturnega odbora humane pomoči Uredništvo. (»Kultura«, 15. okt. 1937.) Hali oglas Službo dobe Iščejo se vojni dobrovoljci, ki so vešči ubijanja žen, otrok in starcev, rušenja cerkev, bolnic in šol. Prednost imajo tiste osebe, ki so take posle že vršili, bodisi v Abesiniji ali kje drugod. Posebno se iščejo Arabci muslimanske vere, ki so vešči klanja kristjanov in uničevanja krsčanskih cerkva. Poleg kruha in vode, dobivajo dobrovoljci krscanske vere dnevno porcijo priznanja fašistične internacionale, Arabci pa dobivajo vrhu tega plačo v inflacijskih nemških markah. Ponudbe naj se pošljejo na naslov: General Franco, Salamanka, Španija. (Nova Riječ, Zagreb.) Izdajata: LaskovSek Franc, Oglarjeva 41 In Dolin** Anton, Poljska pot 38 - Odgovorni urednik: LeskovSek Franc, Oglarjeva 41, Tiskarna „Slovenija“ v Ljubljani, predstavnik f\. Kolman Ljubljana-Moste