LOVEC XLIV. LETNIK št. 11 FEBRUAR 1962 GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE Foto R. Cenčič ODPRTA VPRAŠANJA Velika jeza me je prijela predlanskim, ko smo nabavili večjo količino nabojev s šibrami 2.50 mm od »Lovca« Ljubljana in smo pri uporabi na strelišču ugotavljali, da je kovinasti del tulca v zelo kvalitetnih novih puškah razpokal v neverjetnih oblikah. Na našo osebno reklamacijo pri »Lovcu« so nas napotili na »Puškamo« Kranj, 'ki je te tulce izdelala. Poslal sem »Puškami« nekaj takšnih razcefranih tulcev, nekaj sem jih pustil za morebitno poznejšo potrebo. »Puškama« mi je odgovorila, da ob času, ko so izdelali te tulce, niso imeli primerne pločevine. Splošno je znano, da zahteva izdelava naboja posebno elastično kovino in če take ni, tulca pač ne moremo izdelati ali pa vsaj mora izdelovalec oziroma prodajalec kupca opozoriti na neustrezno kvaliteto. Slab naboj, pri katerem kovinasti del ne vzdrži pritiska, lahko povzroči poleg škode na divjadi, orožju, še škodo na zdravju strelca, v najboljšem primem je pa zavržen denar za nekvalitetno blago. »Puškama« mi je obenem poslala prav toliko dobrih tulcev novejše izdelave, kolikor slabih vzorcev sem ji poslal. Seveda jaz tega nisem želel, vendar so me zanimali novi izdelki, ki so bili izdelani iz primerne kovine. Tudi višina vložka v tulcih prej ni ustrezala predpisani količini smodnika. Cisto gotovo tudi cena tulca ne bi bila višja, če bi imel po svoji dolžini ravno črto z napisom 70 mm, kar bi bilo vidno opozorilo, da gre za daljši tulec kot 65 mm, kajti mnogo šibrenic nima 70 mm nabojišča. Zamudno izdelovanje nabojev za šibrenice doma (ali tudi v kakšni prodajalni) s primitivnimi pripravami ne obeta kaj kvalitetnega, zlasti pa nič cenejšega streliva, kot bi to izdelal v dobri kakovosti iz prvovrstnih sestavnih delov stroj. Vendar po moji vednosti v vsej državi ne premoremo take naprave. To pa danes ni več opravičljivo. In če ne kaže za to interesa industrija, bi lovska organizacija morala ustanoviti tako podjetje, ki bi bilo brez dvoma rentabilno. Če kje, je pri izdelavi nabojev potrebna vestnost. V tujini konkurenca skrbi za kvaliteto oziroma za ceno primemo kvaliteti. Pri nas take konkurence sploh ni. Zato bi bilo nujno, da poseže tu ■vmes lovska organizacija, ki bi na zadružni osnovi ustanovila tako samostojno podjetje ali pa v sklopu že obstoječe lovske zadruge. Odjemalcev bi bilo dovolj iz vse države, če bi bila iskrenost in poštenost pri označevanju kvalitete. Po možnosti bi naj bilo več kvalitet. Dosegati bi pa morala tudi kvalitetne tuje izdelke. Vestnost pri izdelavi pa bi poleg potrošni-kov-lovcev moral kontrolirati znanstveni zavod, ki bi bdi opremljen s potrebnimi aparati. Saj si ni mogoče zamisliti res kvalitetne produkcije lovskega orožja in streliva brez neodvisne strokovne kontrole tega zavoda. Naši producenti bodisi orožja ali streliva ne objavljajo v lovskih glasilih rezultatov svojih ugotovitev ali dosežkov. Mogoče se jim to zdi nepotrebno, ker vso produkcijo lahko prodajo. Potrebno pa je to v interesu kupcev in zboljše-vanja kvalitete. Ali je pri nas vse izdelano orožje opremljeno s pečati (znaki) preizkušnje? Nisem videl še v »Lovcu« oziroma v strokovni lovski literaturi, da bi bili objavljeni ti znaki. Znake preizkušnje orožja tujih držav najdeš v strokovni literaturi. Uvoženo orožje uporabljamo brez kontrole kvalitete, zaupajoč pečatom, ki so na njih. Sicer- je v svetu praksa, da z mednarodnim sporazumom vzajemno priznavajo preizkusne znake orožja. Po drugi svetovni vojni so člani takega mednarodnega dogovora Belgija. Zah. Nemčija, Francija, Italija, Španija, Avstrija. Obstoje pa tudi dvostranski dogovori. Kolikor sporazuma ni, se orožje preskusi po predpisih države — uvoznice in opremi s posebnim pečatom. Po moji vednosti naša država ni pristopila k takemu sporazumu. Mnenja sem, da bi bilo potrebno, da se pri nas ustanovi zavod, ki bi se bavil s preskušanjem orožja in streliva oziroma z vprašanji te stroke. Ta zavod bi vršil usluge tako za industrijo kot za upravno in sodno oblast, za lovsko in strelsko organizacijo in končno tudi za posameznike, seveda docela neodvisno in samo po sebi umevno nepristransko. Važna naloga zavoda bi bila objava njegovih ugotovitev v lovski oziroma strelski literaturi. Delovno področje zavoda bi obsegalo v glavnem preskušanje varnosti novoizdelanega, predelanega ah obnovljenega orožja, njegovo žigosanje in ocenitev kvalitete ter preskušanje materiala za lovsko orožje in naboje. V začetku bi se zavod moral opirati na tuje norme, ki bi jih pozneje event. korigiral po svojih izkušnjah. Zavod bi spremljal kvaliteto lovskega streliva. Dalje bi zavod ugotavljal vzroke okvar na orožju in dajal izvedeniška mnenja v primeru nesreč z orožjem. Dajal bi pojasnila na vprašanja, spadajoča v stroko (orožje, strelivo, balistika). Sodeloval bi z industrijo in lovsko-streisko organizacijo z namenom izboljšav pri fabrikatiji .v stroko spadajočih predmetov (orožja, streliva, druge lovske oziroma strelske opreme), vršil koordinati jo želja potrošnikov in proizvajalcev. Izdeloval bi projekte za strelišča, sodeloval bi pri izbiri lokacije, preskušal varnost in izdajal uporabna dovoljenja za strelišča. V njegovo področje bi spadalo tudi sodelovanje pri organizaciji, pa tudi vodstvo reprezentativnih strelskih prireditev. Za vso državo bi zadostoval en tak zavod, mogoče v Kranju, kjer je nekaj puškarske tradicije ali v Ljubljani kot del strojne fakultete ali del Instituta za gozdno in lesno gospodarstvo, Predsednik M. Marinko in njegova žena pregledujeta lovino 10. dec. 1961 v lovišču LD Ljutomer ki se bavi tudi z lovskimi vprašanji. Strokovno osebje bi se moralo izvežbati v inozemskih zavodih (najbližje je v Borovljah). Seveda mora biti zavod opremljen z aparaturami za fizikalne in balistične raziskave. Vprašanje je seveda, če se za vso to opremo najdejo sredstva. Z dobro voljo se da marsikaj napraviti in če se bodo odločujoči forumi za to zavzeli. Lovsko orožje je vreden izdelek tudi zaradi tega, ker je v ceni vsebovano mnogo plač, torej delavskega zaslužka. Saj stane 1 kg orožja (n. pr. šibrenice) najmanj 25 000 din, pri prvovrstnem orožju tudi nad 100 000 din, to je mnogokrat več kot osnovna surovina. Zato bi imela izdelava boljšega orožja lepe izglede, saj vemo, koliko žrtvujejo lovci za orožje. Namen, oziroma v interesu narodnega gospodarstva je, da izdeluje kurantne produkte take vrste, v katerih je vloženo malo materiala in čdmveč dobro plačanega strokovnega osebnega dela. Trud in prizadevanje naše industrije v tej smeri, mislim v smeri izdelave boljšega lovskega orožja, bi bilo v interesu lovcev in v interesu ugleda naše industrije. Mnenja sem, da bi slovenski delavci, ki so dojemljivi in vestni pri preciznih izdelkih, marsikaj zmogli in pokazali, če bi jim nudili priložnost. Hotel sem v okviru tega članka nanizati tudi nekaj podatkov o domači izdelavi šibrenic, vendar na moja vprašanja nisem prejel odgovora niti od »Puškame« Kranj niti od »Crvene zvezde« Kragujevac. Odgovorila mi je le Železarna Ravne negativno, ker ne izdeluje materiala za lovsko orožje, in Železarna Jesenice, ki trenutno edina v državi izdeluje jeklo za risanice (kmm-vanadijsko jeklo), bi pa lahko izdelovala tudi jeklo za šibrenice celo nerjaveče kvalitete, kolikor bi naročilo dosegalo vsaj minimalno količino, ki se tovarni splača izdelati. Železarna Jesenice tudi izdeluje posebno mehko jeklo za vlečene tulce, ki skoraj popolnoma nadomešča medeninaste, je pa znatno cenejše. Ta material bi se lahko uporabil tudi za kovinski del tulcev za šibre. Imam podobne tulce tuje izdelave, stare okoli 15 let, pa se jih rja komaj loti, in prav redek med njimi je nekoliko počil. Sicer pa mora tulec za šibre dobro vzdržati kvečjemu dve polnjenji, nakar ni več sposoben za dober uspeh, ker prepušča pline skozi pregorelo lepenko in zaradi razširitve, da čep več ne tesni dovolj. Nekateri uporabljajo tulce, dokler- se ne raztrgajo v puški od pregorelosti na škodo divjadi in lastnega žepa. Predelovalna industrija bi morala torej bolj izkoristiti možnosti, ki jih omogoča domača železarna. Zal podatki o mehanskih lastnostih omenjenega domačega jekla za orožje niso znani, da bi jih lahko primerjali z inozemskimi jekli, katerih karakteristični podatki so na voljo v vsaki strokovni knjigi ali ceniku. Napačno bi bilo, če bi prevladovalo mišljenje, da smo na polju izdelave lovskega orožja in streliva že dovolj napredovali. Zavejmo se in nadaljujmo uspešno zastavljeno pot do popolne osamosvojitve in do izdelave lovskega orožja vrhunske kvalitete. Potem naši ljudje ne bodo več željni tujih izdelkov. V zvezi s tem pa moramo rešiti še marsikatero odprto vprašanje. Ludvik Marič Trihostrongilidi - zajedavci želodca in črevesja divjadi dr. Janez Brglez V zadnjih letih smo preiskovali poginulo srnjad, najdeno v nekaterih loviščih v celjskem okraju. Preiskovali smo tudi drobovino odstreljene srnjadi. Pri raztelesbi smo v nekaj primerih ugotovili vnetje sluznice siriščnika in tankega črevesa, na sluznici pa smo našli več majhnih zajedavskih črvov, ki jih imenujemo s skupnim imenom trihostrongilidi (Trichostrongylidae). V dveh primerih smo ugotovili pri mladi srnjadi tudi popolno izčrpanost ali kaheksijo. Nash smo suho, lomljivo dlako brez naravnega leska, slabokrvnost notranjih organov, rahitične spremembe na okostju ter močno vnetje sluznice siriščnika in tankega črevesa s tekočo, sluzavo vsebino v debelem in zadnjem črevesu. Pri pa-razitološki preiskavi smo ugotovili množino zajedavcev. Prav gotovo je, da so za takšno stanje krivi opisani zajedavci, ki so tudi povzročili splošno oslabelost in pogin živali. Ker je večina naših lovišč pod vplivom hu-midnega, alpskega podnebja, menimo, da je bolezen bolj ali manj razširjena med divjadjo širom po Sloveniji. Seveda to lahko samo predpostavljamo. Bralci in ljubitelji narave, posebno pa lovski strokovnjaki bolezen poznajo. Mi samo želimo pojasniti zakonitost širjenja ter prenašanja bolezni in omeniti važnost klimatskih čini-teljev ter njihovo medsebojno odvisnost pri širjenju 'bolezni. Še prej pa hočemo navesti nekatere podrobnosti o samih zajedavcih, o njihovem razmnoževanju in orisati moramo škodo, ki jo zajedavci povzročajo. Posebno poglavje je treba posvetiti invazijskim ličinkam, ki se razvijejo iz zajedavčevih jajčec v prosti naravi in predstavljajo trajno, zelo odporno razvojno obliko zajedavcev. Invazijske ličinke ostanejo na pašnikih sposobne za invazijo divjadi ali nekaterih domačih živali tudi več kot leto dni. Odporne so proti mrazu, vročini in izsušitvi, če niso izpostavljene neposrednim škodljivim vplivom sončnih žarkov. Če pomislimo, da močno dnvadirane živali izločajo v enem samem dnevu v svojih iztrebkih nekaj sto tisoč jajčec, iz katerih se že navadno po enem tednu razvijejo invazijske ličinke, lahko razumemo, da postanejo takšni okuženi pašniki ali stoječe vode divjadi prav kmalu nevarni. Trihostrongilidi so zajedavski nematodi ali črvi. Razen pri divjadi so razširjeni tudi pri pašniških ovcah in kozah kakor tudi pri govedu. Nekatere trihostrongilidne vrste so skupne vsem naštetim živalim, kar moramo vedeti pri ocenjevanju širjenja bolezni. Paraziti so po navadi manjši od enega centimetra razen vrste Hae-monchus contortus in Nematodirus sp., ki sta večji. Ker se zajedavci nahajajo na sluznici črevesja in siriščnika navadno v gosti sluzi, jih s prostim očesom ne vidimo. Njihove vrste in število odkrivamo v parazitološkem laboratoriju. Po spolu so zajedavci ločeni. Spolno zreli paraziti imajo slabo razvita usta, njim sledi dobro izražen požiralnik in črevo. Večji del telesa izpolnjujejo spolni organi, zlasti je velika cevasto zvita maternica pri samicah. Maternica je polna jajčec, ki so na različni razvojni stopnji. Samice izločajo v črevo gostitelja številna jajčeca, v katerih že najdemo zametke bodoče ličinke. Če pride iztrebek gostitelja v ugodne pogoje, se prične ličinka v jajčecu razvijati. Takšen razvoj se začne le tedaj, če se jajčece nahaja v primerni temperaturni sredini in če je pri tem zadovoljiva količina vlage. Drugače jajčeca čakajo na ugodne pogoje, da bi se razvila. Pred zunanjimi vplivi jih ščiti ovojnica. Pri tem razvoju igra določeno vlogo tudi svetloba, ki uogdno vpliva na življenje razvojnih stopenj ličinke. Do 5° C se ličinka v jajčecu ne razvija. Takšna temperatura zgolj konzervira življenje v jajčecu. Dokazano je, da zarodek lahko pogine, če je jajčece večkrat izpostavljeno temperaturi ledišča. Računamo, da je najbolj ugodna temperatura za razvoj ličink v jajčecu med 16” in 22” C. Takšno temperaturo imenujemo optimalno temperaturo (I. Orlov). Poznamo pa nekatere vrste, ki se razvijajo tudi pri temperaturi 40” C. Temperaturna meja za razvoj ličink v jajčecih je precej široka in znaša okrog 35” C. Skrbno pripravljeni poskusi so pokazali, da se Nematodirus sp. ne razvija v temperaturi preko 22° C. Jajčece je proti zunanjim škodljivim vplivom bolj odporno', kakor razviti ličinki prve in druge stopnje. Le-ti še nista sposobni za invazijo, čeprav prideta med hrano in pijačo v prebavila. Ličinki prve in druge stopnje po navadi živita v iztrebkih živali, O IZLOČENO JAJČECE 6-10 DNI RAZVOJ DO INVAZIJSKE LIČINKE PRI VUOI I* lEMPERMURt ličinka i. in n. stopnje ikiuimi učnuu SE ZBIRAJO *A ROSNI RECETAUII '0-00 DNI R*ZVOI DO SPOLNE Belosti zajedavcev v gostitelju hranita se in zbirata rezervno hrano v posebno formiranih črevesnih celicah. Ličinko tretje stopnje imenujemo invazijsko ličinko. Le-ta se pri povprečnih dnevnih temperaturah razvije iz izločenega jajčeca v iztrebku že po šestih dnevih. Invazijska ličinka se v naravi ne hrani. Ovita je s posebno ovojnico, ki jo ščiti pred zunanjimi vplivi. Navadno zapusti iztrebek, kjer se je razvila. Aktivno se giblje po tleh pašnika, pleza po vlažni travi, najdemo jo v kapljicah rose, na vlažni površini zemlje, v nezsnažnih vodah, na ležiščih divjadi, v neprimernih ovčjih hlevih, koritih za vodo itd. Svetloba vzpodbuja njihovo gibanje. Gibanje navzgor po vlažnem rastlinstvu je dobilo posebno ime, vertikalna migracija. Takšna migracija pričenja v ranih jutranjih urah in proti večeru, ko so rastline vlažne od rose in ko je svetloba manjša. Na suhih bilkah ni opisanih ličink. Neprestano gibanje invazijskih ličink privede do tega, da se energetske rezerve v črevesnih celicah porabijo in ličinke propadejo, ker se zaradi ovojnice, ki jih obdaja, ne morejo hraniti. Ličinka tretje stopnje je mnogo bolj odporna kakor jajčece. Zdrži večkratno izsušitev, odporna je proti nekaterim kemikalijam, s katerimi se razkužujemo. Odporna je proti visokim in nizkim temperaturam. Dognano je, da nekatere ličinke prežive zimo (I. Orlov). Sušni poletni meseci so nepovoljni za življenje ličink. Uničujoče deluje tudi direktna sončna svetloba. Vrste in struktura rastlinstva na pašniku lahko ščitita ličinke zaradi posebnih pogojev vlage, temperature in svetlobe. Pri ličinkah so raziskane in dobro poznane mnoge biološke in fizikalne lastnosti, ki jih ne bomo tukaj naštevali. Omenimo naj le, da imajo nekatere invazijske ličinke, ki ne spadajo k tri-hostrongilidom, to sposobnost, da aktivno prevrtajo kožo gostitelja ter se po mezgovnih in krvnih žilah prerinejo v pljuča, nato pa s kaš- ljem pridejo v žrelo in od tam v črevo, kjer se spolno razvijejo (Strongyloides in Bunostomum). Vrsti živita tudi pri divjadi. Kdaj in kako se okužijo pašniki? Invadirana divjad in nekatere domače živali izločajo na pašnikih v svojih iztrebkih veliko število zajedavčevih jajčec. Samo ena žival jih v enem samem dnevu izloči tudi do nekaj sto tisoč. Če je na pašniku dovolj vlage in so tudi dnevne temperature ugodne, se prične razvoj in prav kmalu, čez približno šest do deset dni, že najdemo na pašniku invazijske ličinke. Takrat je možnost, da nastopijo nove invazije. Razumljivo je, da mnogo ličink v naravi propade zaradi tega ali onega vzroka. Vendar moramo vedeti, da je 200 velikih trihostrongilidov, kakor je vrsta Haemonchus contortus že dovolj, da se zdravstveno stanje živali tako močno poslabša, da neodporna žival pokaže resne znake bolezni. Pri mladih, neodpornih ovcah lahko pride tudi do poginov. Če računamo, da je srnjad manjša po teži, bo število potrebnih zajedavcev za bolezenske spremembe manjše. Slabo invadirana čreda torej že v kratkem času lahko privede do akumulacije invazijskih ličink na pašnikih in čreda je lahko prav kmalu resno napadena s spolno zrelimi paraziti. Na takšnem pašniku postaja čreda vedno bolj okužena. Voda v odtočnih jarkih, neurejenih napajališčih, v drenažnih poteh v mlakah itd. ima pogosto v sebi številne invazijske ličinke. Strokovnjaki so že izdelali za prakso uporabne metode za preiskavo pašnikov na število invazijskih ličink. Po teh rezultatih preiskav lahko podelimo pašnike na neokužene, srednje okužene in močno okužene. Kako se invadira divjad? Trihostrongiloza (Trichostrongylosis) kot bolezen se širi zlasti spomladi in jeseni, posebno takrat, ko je veliko padavin. Pomladanska okužba je najbolj škodljiva. Takrat so živali zaradi pomanjkanja izčrpane in slabo odporne. Po navadi so še invadirane z nekaterimi drugimi vrstami notranjih zajedavcev (mentljavost, ehino-kokoza, oestroza in čn/ivost pljuč) ter z ektopa-raziti. Pri takšnem stanju se bolezen, ki jo povzročajo trihostrongilidi, hitro širi. V vročih poletnih mesecih, ko je navadno tudi vegetacija siromašnejša, je manjša možnost novih okužb na pašnikih. V jeseni se močneje invadirajo mlade, neodporne živali. Da zakonito širjenje bolezni lahko spremljamo in že vnaprej določamo možnost novih okužb, se poslužujemo vrednosti, ki jih dobimo, če preračunamo povprečne dnevne temperature in jih postavimo v odvisnost s količino padavin. Takšne grafično prikazane vrednosti imenujemo bio-klimatogram. Vrednosti nam povedo, kdaj se bolezen lahko širi na določenem geografskem področju. Vemo namreč, da se 'Haemonchus cente rt us ne širi pod 17,8° C in pod določenimi količinami padavin. Nekateri trihostrogilidi pa se ne širijo izpod temperature 13° C. Za to temperaturo so poznane najnižje količine padavin, ki so potrebne za razvoj parazitov. Divjad se invadira z invazijskimi ličinkami na paši ali pa z vodo, v kateri so ličinke. Kakšna je škoda, kako nastane in kako se razvijajo bolezenske spremembe? Ko invazijske ličinke pridejo s hrano v želodec ali črevo, odvržejo svojo ovojnico, se prično hraniti in nato spolno dozore. Za vrsto Haemonchus in Ostertagijo je znano in dokazano, da za svojo hrano potrebujejo tudi kri. Prisesajo se namreč na sluznico, ranijo črevesno steno in črpajo kri gostitelja. Rezultat močnejše invazije je slabokrvnost gostitelja, zmanjšana odpornost sluznice in notranjih organov, zlasti tistih, ki ustvarjajo krvničke. Živali so slabo odporne proti kužnim boleznim, slabše napredujejo v rasti, ne priraščajo in niso živahne. Če je zajedavcev veliko, a znano je, da jih je tudi nekaj deset tisoč, zlasti majhnih trihostrongili-dov, se pokažejo močni znaki katarja črevesja in želodca z vsemi posledicami. Živali driskajo, hirajo, niso živahne, spremeni se sijaj dlake in pride tudi do poginov. Odkrivanje bolezni. Parazitološfci laboratorij lahko oceni število in vrste zajedavcev ter po ocenitvi vseh sprememb pri raztelesbi določi škodo, ki so jo zajedavci povzročili. Preiščemo lahko tudi sveže izločen feces, v katerem odkrivamo število jajčec. Poznamo še tretjo metodo, ki je v tem, da sveže iztrebke kultiviramo in ko je ta kopro-kultura primerna za preiskavo, določimo število invazijskih ličink na gram iztrebka. Opisana metoda je dobra tudi zaradi tega, ker po invazijskih ličinkah lahko določimo zajedavske vrste in lahko izračunamo približen delež različnih vrst v želodcu in črevesju. Preprečevanje in zdravljenje. Trihostrongiloza predstavlja v ovčjereji resen problem. Problem bolezni ni vedno uspešno rešljiv in izvedljiv. Poslužujemo se raznih kompleksnih preventivnih ukrepov. Uporabljamo tudi razna zdravila. Čas zdravljenja določajo predvsem klimatske razmere, paša, njen začetek in konec, brejost živali itd. K tem ukrepom se pridružujejo še spolšni asanacijski ukrepi. Za divjad moremo od vsega uporabiti bore malo. Phenothiazin, specifično zdravilo za triho-strongilide pomešano v določenem procentu kuhinjske soli, uporabljamo že nekaj časa. Važnost omenjenega zdravila bi bila tem večja, čim več divjadi bi zajela preventivna in zdravstvena akcija. Vendar moramo že v začetku povedati, da vsi trihostrongolidi niso enako občutiljivi za koncentracijo omenjenega zdravila. Na vrsto Haemonchus contortus deluje zdravilo v mnogo manjših koncentracijah kot na ostale trihostron-gilide. Cooperia je najbolj odporna. Zdravilo deluje tudi na izločena zajedavčeva jajčeca. Najprimernejši čas za zdravljenje sta pozna jesen in zima. Ni še dokončno obdelano vprašanje škodljivosti zdravila pri tako široki preventivi. Lovskim strokovnjakom priporočamo, da registrirajo hirave in kržljave živali ter jih odstranijo iz lovišč. Na tak način odstranimo potencialne raznašalce bolezni. Prostori za zimsko krmljenje naj bodo oddaljeni od večjih pašnih površin, različnih jas, gozdnih obronkov in naj ne bodo v bližini neurejenih voda. Poznana napajališča za divjad moramo urediti v tem smislu, da vodo zajamemo, uredimo odtok in da ne pustimo v bližini stoječe vode. Ne sme biti prevelik stalež v majhnih loviščih, ker v tem primeru divjad, zlasti pozimi, strada. Zadostna in pravilna dodatna prehrana dviga odpornost nasploh, zlasti pa še proti večini invazijskih bolezni. Danes so že dokazali za mnoge nematode, da grade živali zoper nje odpornost, ker so našli v krvi protitelesa. Zato je krmljenje izredno važen moment v borbi proti zajedavcem. Tekoča diagnostika v parazitoloških laboratorijih nam odkriva dinamiko invazij in je prav gotovo važna dejavnost, saj nam rezultati teh preiskav narekujejo določene preventivne ukrepe v loviščih. Le-ti naj bodo stalni, naj ne bodo utrudljivi in naj zajemajo čim širše področje. Katere trihostrongilide smo mi našli? Od najvažnejših in velikih smo ugotovili Haemonchus contortus v siriščniku in Nemato-dirus sp. Ostertagia sp. Ostale vrste spadajo k majhnim trihostrogilidom. Povemo naj, da se vrsta Haemonchus hitro razmnožuje, hitreje kakor ostali trihostrongilidi. Dve sto spolno zrelih samic izloči v enem samem dnevu toliko jajčec kakor jih izloči 10 000 samic majhnih trihostrongilidov (Trichostrongylus axei, T. co-lubriformis, T. vitrinus, T. capricola in drugi). Preiskave niso bile sistematične, niti niso zasledovale določene dinamike invazij, ker smo preiskovali premajhno število živali. Da bd lahko zasledovali. določeno dinamiko zajedavskih bolezni pri divjadi, želimo, da bi pregledali čimveč živali, ker bi le s sistematičnim delom prišli do koristnih rezultatov. Reševanje gnezd pernate divjadi pred košnjo Sestavil biol. J. Cop — Inštitut za gozd. in les. gosp. LRS — sektor za lovstvo Navodila imajo namen dati lovcem praktične napotke, kako preprečita velike zgube prirastka v času razmnoževanja, od katerega je odvisno gospodarjenje v lovišču. Povsod po svetu se dandanes lovci ukvarjajo s tem vprašanjem — kako rešita v poljedelskih kulturah številna gnezda fazank in predvsem jerebic pred uničenjem v času košnje. Prirastek te pernate divjadi v naravi je odvisen od staleža, spolnega razmerja, števila gnezd in jajc, od vremenskih razmer in ostalih gojitvenih ukrepov, ki jih morajo lovci izvajati v lovišču (uničevanje roparic, skrb za remize, umetna gojitev itd.). Različni poljedelski stroji, ki se dandanes vedno bolj uporabljajo tudi pri nas, povzročajo znatne zgube pri mali divjadi. Vzroki razmeroma majhnega staleža n. pr. jerebic v nižinskih loviščih so: 1. Pomanjkanje naravnega kritja (remiz) v lovišču, da se nesnost in gnezdenje te divjadi preusmerita na površine, ki zgodaj spomladi nudijo zatočišče. Te so detelja, lucerna, travniki, pogosto tudi ozimine. 2. Košnja, ki je dandanes v poljedelstvu zelo zgodaj. Prične se konec maja, ko so te poljščine še bogate beljakovin. Takrat je tudi doba razmnoževanja male divjadi v polnem teku. Večina valečih samic se ne zmeni za bližajočo se nevarnost, ki jim preti od kosilnic. Tako propade gnezdo in največkrat še samica. 3. Naraščajoča brzina traktorjev in kosilnic ter ostalih poljedelskih strojev, ki uničijo tudi pozneje precej že odrasle divjadi. Računati moramo, da pri košnji propade najmanj tretjina gnezd. Zgube so odvisne od stopnje mehanizacije in intenzivne obdelave poljedelskih zemljišč in se gibljejo v tehle odstotkih: 1. 6—12 % gnezd propade pri košnji z roko, 2. 15—35 «/o gnezd propade pri košnji s konjsko vprego, 3. 45—65 % gnezd propade pri košnji s traktorji. Zgube prizadenejo predvsem jerebico, ki naseljuje izrazito poljske predele. Fazani so divjad obronkov gozdičev, voda in polj. V normalnih pogojih jih gnezdi 70 % v obrobnih predelih in le 30 % na poljih. Vprašanje je, kaj moremo ukreniti proti tem izgubam, kakšna je naloga lovskih društev ter lovcev in kakšne uspehe si lahko pri tem obetamo. V obdobju razploda (reprodukcije) ločimo pri pernati divjadi: 1. čas parjenja, 2. čas nesnosti, 3. čas gnezdenja (valjenja), 4. čas vzgoje (vzreje). Najprej je nujno, da vemo vsaj približno obdobje naštetih faz razploda (reprodukcije) pri obravnavani vrsti pernate divjadi naših nižinskih lovišč. 1. PARJENJE: a) Jerebica: Pričetek parjenja je odvisen od vremenskih razmer, predvsem od trajanja in značaja zime. Brž ko sneg začne kopneti, prične parjenje, v nižinskih loviščih navadno že sredi februarja. Če je zima mila in sneg leži kratek čas, se kite že v februarju razdele na pare, sicer pa vsekakor v marcu. b) Fazan: Ob nastopu toplega pomladanskega vremena se pojavi spolni nagon pri samcih in značilni glasovi petelinov v loviščih so znak pričetka parjenja. To se zgodi navadno konec marca. 2. NESNOST: a) Jerebica: Prične se v izrazito nižinskih, toplih predelih okoli 20. aprila in traja do konca maja, v ostalih, hladnejših loviščih nekaj pozneje in se zavleče do konca junija. Za orientacijo navajam stari lovski pregovor: Prvi maj — prvo Jerebič je jajce. V naravi znese samica v gnezdu 15—22 jajc. Navadno znese samica v 30 dneh 20 jajc, torej 1 jajce na en in pol dneva. b) Fazanka: Pri umetni gojitvi fazanov v voljerah dobimo prvo jajce navadno s 1. aprilom, v naravi pa se nesnost prične 2—3 tedne pozneje. V naših nižinskih loviščih so v gnezdu prva jajca okoli 15. aprila in nesnost traja do junija. Glavni čas nesnosti je med 15. aprilom in 25. majem. V gnezdu je 13—16 jajc in če je ugodno vreme, je gnezdo v 2—3 tednih polno. 3. VALJENJE: Prične se nekako sredi maja. Pri jerebicah in fazankah poteka valjenje, to je sedenje na jajcih, 24—25 dni. Sama izvalitev je sorazmerno kratka in v normalnih okoliščinah traja 2—3 ure. Takoj ko se kebčki izvale in osiuše, zapuste gnezdo. 4. VZREJA: Prvi kebčki se izvale navadno v prvi polovici junija tako pri jerebici kot pri fazamki. Nahajališča gnezd: Gnezda iščemo predvsem na površinah krmilnih rastlin, kot so detelja, lucerna, nato na travnikih, livadah. Te poljedelske kulture zgodaj spomladi nudijo največ kritja in miru, ki ga divjad potrebuje v času razmnoževanja. Na žalost pa so zgube v omenjenih poljščinah zavoljo košnje največje. Diagram kaže v odstotkih nahajališča gnezd jerebic: 43 °/o na površinah krmilnih rastlin, 27 % na travnikih itd. Naloga S 10 is 20 35 30 s 10 15 So 2S 30 5 75 20 25 30 A P & t L JUNIJ 6/. 1 PQT£K MESMOST/ PR/; —— faza/ju---------jerebici IHMTilffilTTliTTMl aiAvu/ ČAS ©minam IZ3£MUI ČAS innuTOiiiuinitiuiiuiuiiiiiiiii;| UH MCE VALJE/J JE na imonnm g ari GuazDEHJE m mu en fflnnnnuiii IDH9 SL 2 OBDOBJA RAZPLODA FAZANOV lovcev je tedaj, da se lotijo reševanja gnezd pred košnjo v naštetih poljskih kulturah. Za olajšano iskanje gnezd in čim manjše zgube časa se poslužujejo lovci znanega pravila, da je večina gnezd ob robu zemljišča, ki je zasejano n. pr. z lucerno (glej shematski prikaz, kje išči gnezdo). Bolj v sredini takega zemljišča dobimo vedno manj gnezd. ’ Praktična navodila: Pri nas danes še nimamo lastnih skušenj za reševanje prirastka kot uspeh dolgoletnih načrtnih opazovanj in raziskovanj. Poslužiiti se moramo dognanj v tujini, kjer imajo lovci zaradi intenzivne obdelave v poljedelstvu iste skrbi, če ne večje kot pri nas (CSSR, Madžarska, Anglija, Danska itd.). Velik stalež pernate divjadi, predvsem jerebic n. pr. v CSSR, temelji na gojitvenih ukrepih, ki jih lovci izvajajo v času razploda, da rešijo gnezda pred kosilnicami. Poslužujejo se dveh, časovno ločenih gojitvenih ukrepov: 1. Vplivajo na izbiro mesta za gnezdo, ko samica še išče primerno okolje in kritje, kjer nato odlaga jajca in v nadaljnji dobi tudi vali. 2. Pobirajo jajca iz gnezd pred samo košnjo, ko je valjenje še v teku. Z umetno valitvijo teh jajc doma (inkubator, domača koklja, pura) skrbe za prirastek, ki ga nato spuste zopet v lovišče. 1. Vpliv na izbiro mesta za gnezdenje: Navidezno se zdi morda lovcu smešno, kako je mogoče jerebici ali fazanki določiti prostor, kje naj gnezdita, ko sta vendar divjad in ne domače kure! In vendar se moti. Zakaj? Samica zavoljo stalno vznemirjenega okolja zelo rada zapusti gnezdo in tisti okoliš četudi je nekaj jajc že znesla. V poznejšem času, to je proti koncu valjenja pa zvesto sedi na gnezdu. Znano je, da se takrat samica ne meni za bližajočo se nevarnost in tako postane sama žrtev kosilnice. Hkrati propade seveda tudi gnezdo. S sistematičnim in večkratnim vznemirjanjem dosežemo, da samico prepodimo s poljedelskih površin in okolice, kjer predvidevamo zgodnjo košnjo. Samica napravi drugo gnezdo na mirnejšem kraju. Ce tedaj lovišče nima dovolj naravnih remiz, taka akcija ne bo imela pravega uspeha. Jerebico n. pr. prepodimo iz detelje in če ni v bližini naravnega P0VRS1AJC RASI L/Al h' Nahajališča gnezd jerebic -16% 'Tl Z/TAR/ce 6% xv