KRŠČANSKA KULTURA-NE KLERIKALIZEM Marksizem kot izključni nauk o družbenem razvoju |c bil zavrnjeni z mnogimi argumenti —filozofskimi, sociološkimi, političnimi, gospo-darskmli in zgodovinskimi, a najbolj korenito ga jc odklonil Karel Capek ko je spoznal, da v marksistični dialektiki ni sledu ne mesta ljubezni kot odrešilni dimenziji medčloveških odnosov. "... ko bi imel preroštvo in. .. vso vednost In .. vso vero ... ljubezni pa bi ne imel, nisem nič... Ljubezen Je potrpljiva, je dobrotijiva... sc ne da razdražiti, ne misli hudega; se nc veseli krivice, veseli se pa resnice . . Ljubezen nikoli nc mine. .." Sveti Pavel . sLo\>ensk<\ FOR A. F R E E SLOVENI A SLOVENSKA BIT — NE ŠOVINIZEM Čeprav jc v zgodovinsko-političnem kontekstu prve svetovne vojne bil za državno zvezo enakopravnih južnoslovanskih narodov in bi morda bil za poizkus federacije enakopravnih južno-slovanskih držav v sklopu političnih silnic druge svetovne vojne, je Ivan Cankar kateforično odklonil sleherno jugoslovanstvo ker ga je našel v nasprotju s stvarnostjo slovenske narodne biti: "Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh nc obstoja po kulturi, ki je sad večstolelne separatne vzgoje, . . . smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski, kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu". Ivan Cankar LETNIK XVII. VOLUME XVII. Toronto 1. December 1966. Published monthly by : Sloven ian National Federation, of Canada, 646 Euclid Ave. Toronto, Ont. Canada. ŠTEVILKA 12 — NUMBER 12 Praadnik ljubezni in miru "Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje." Gotove besede, gotova rekla spadajo k praznovanju božiča, kot spadajo jaslice, kot spada božično drevo v kot izbe, kot spada potica na mizo za božični praznik. Ena takih besed jc mir, jc beseda blrga volja. "Mir ljudem, ki so blage volje". Božični dar miru je najprej tisto tako zavidljivo in zaželeno občutje, ko je človek v miru najprej s samim seboj. So ljudje, ki znajo živeti še kar dobro v miru z drugimi, a nc morejo najti miru v sebi. Kot magnetna igla nemirno iščejo v življenju točke, smeri, ob kateri bi sc mogli ustaviti in umiriti, a je ne najdejo. Nemirni so, ker ne morejo vzeti samih sebe za to, kar so, in ne za več in ne za manj; nemi mi so,, ker si samim sebi ne znajo ničesar odpustili, spregledati; nemirni so, ker sc nc znajo pravilno povezati v stvarstvo božje kot del v celoto, boječ se tako zgubiti osebnost, ko bi jo nasprotno v resnici tako šele odkrili po Jezusovih besedah: Kdor zgubi svoje življenje, ga bo našel. Še drug velik sovražnik miru jc strah: strah pred sočlovekom, strah pred bodočnostjo, boleznijo, koncem, strah pred neuspehom, polomom. Kako velik del človeštva, kako velik del posameznih življenj je vklenjen v kremplje strahu. Kako tolažilna blago-vest jc za vse te beseda angelov: Mir ljudem na zemlji. Ljudje so nemirni, ker hočejo imeti ves prostor na soncu samo zase. Ce le morejo, potisnejo sočlovska v senco. Ce morejo ga tam tudi drže, če pa tega nc morejo, potem pa gledajo nanj z. zavidljivo sovražnostjo z viška doli, kot da je bilo sonce sreče in uspeha ustvarjeno le zanje. Koliko nemira na svetu je potem nakopičenega okoli pridobivanja stvari, ki jih sc nimamo in okodi obdržanja stvari, ki jih že imamo, nemir, ki izhaja iz neke nerazumljive in neutemeljene vere, da jc možno kaj posestvovati za večno. Nemir, ker smo pozabili, da izvira sreča iz naše pripravljenosti, deliti duhovne in gmotne dobrine z drugimi. Mir, ki ga nam angeli žele na božični večer, seveda za gotovo ni mir brezdelja, mir neza-tpos-lenosti, stanje, kjer sc nič ne zgodi, nekako mrtvilo. Je to nasprotno mir — blagopo-čutje pridne zaposlenosti, harmonične povezanosti v živo in veselo žuborenjc življenja v vesoljstvu. To je mir ure utrujenosti, ki pa je do roba napolnjena z edinstveno prijetnim občutkom izpolnjene dolžnosti. Samo ljudje blage volje so vredni lega tako dragocenega darila. "Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje." In kdo je človek blage volje? Bolj kol znamo povedati, kaj je blaga volja, čutimo, kakšen mora biti človek, ki je blage volje. Blaga volja mora biti prav blizu, če ni i slo, kot je ljubezen, o kateri ve sv. Pavel: 'da je potrpljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša sc ne napihuje, ni prešerna, ne išče svojega, sc ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnic, vse opraviči, vse veruje, vse upa,, vse prenaša.' I Kor. 13,4. Molimo, da bi bili vselej blage volje mi sami, da bi se število ljudi blage volje množilo, da se bo tako množil na zemlji tudi tako zaželen mir, oznanjen po angelih na božično noč. SODOBNA CERKEV •Nuki kanadski škof je rekel — malo za šalo, malo za res — da muli, da bi umrl še kot rimski katolik. Neki župnik je izjavil, da bo dovolil ženskam priti brez pokrivala v cerkev samo, če dobi direktni ukaz od papeža samega. Obsežne spremembe v katoliški Cerkvi, ki zadevajo nc samo razpravljanje teologov, marveč tudi vsakdanje življenje vernikov, so zlasti težke za tiste, ki niso na tekočem z novimi dognanji antropologije in sociologije in ki poznajo samo zgodovino Cerkve v zadnjih stoletjih. Evropski rasizem Rasizem je .pokazal vso svojo surovost in razdcjalnost v nemškem nacionalnem socializmu. Na žalost ni mogoče reči, da je bil proizvod samo nemške krvi in nemških možganov. Nietzsche s svojim nadčlovekom je bil poljskega porekla in Rosenbcrg, avtor knjig ''Mit XX. stoletja "in" Kri in zemlja" se je učil pri Angležu Cliam-bciCainu ter Francozu Gobincauju. Celotna koloniijalna politika evropskih držav je bila izraz rasistične miselnost, večvernosti bele rase. Delovanje krščanskih misijonarjev, ki so govorili isti jezik in uporabljali isle šege kot kolonizator, s katerim so imeli po navadi tudi družabne in uradne stike, so domačini skoraj povsod enačili s kolonizacijo. Ko so pometli s tujo politično nadvlado, so mnogokrat pometli tudi z misijonarji. Nekateri jezuitski misijonarji so imeli prav, ko so hoteli prinesti Vzhodu Kristusovo blago-vest v izrazni obliki teh starih kultur, toda vatikanski birokrati so zatrli obetajoče poizkuse, šele čez več izgubljenih stoletij smo doživeli, da je Pij XII. izjavil, da je vsaka kultura enako blizu Bogu in da je treba njene naravne vrednote ohraniti. Toda še niti danes ni dovoljeno n. pr. prilagoditi besedilo sv. pisma, ko govori, da sedi Kristus na Očetovi desnici, v kulturah, kjer je desno mesto manj častno kot levo. Praktično bo treba popraviti še v mnogučem našo miselnost in naša dejanja, da bomo dosledni v tem, kar je danes vsaj teoretično priznano: Vsaka kultura ima svoje simbola in vsi taki simboli so upravičeno sredstvo za izraz krščanstva. Še mnogo dela nas čaka, da bomo izluščili poslanico krščanstva iz kulturnih oblik judovska in grško-rimske miselnosti ter njihovih kullurno-družbenih oblik (n. pr. položaj žene v družbi) in prenesli vsebino krščanstva v nase vsakdanje življenje v drugi polovici 20. stoletja. Kristusovo veselo oznanilo je namenjeno celotnemu človeštvu. Kakor je Kristus prilagodil svoje govore kulturi ljudstva in časa, med katerim je živci, tako mora tudi Cetikev prilagoditi Kristusov Božje besede ki so izražene v človeških jezikih, so se namreč morale priličiti človeški govorici, kakor je nekoč Beseda večnega Očeta postala podobna ljudem, ko je sprejela nebogljeno človeško telo. Iz dogmatične konstitucije o Božjem razodetju nauk sodobnim razmeram, drugače bo nezvesta naročilu, da mora ■oznanjati ta nauk vsem ljudstvom vseh časov. Rimski katolicizem je samo ena izmed možnih oblik krščanstva—in šc ta sc jc, na kar mnogi pozabljajo, v teku stoletij močno spremenil. Popravljanje časovne enostranosti Kodifikacija cerkvenega prava 1. 1917 je pomenila utrditev oblik življenja rimskokatoliške Cerkve, kakor se je izoblikovala zlasti v dobi po reformaciji. Ce bi ostale življenjske prilike sveta v glavnem, kakor so bile pred prvo svetovno vojno, bi ta cerkveni zakonik verjetno odločilnejše vplival na življenje, kakor pa mu je bilo to dano. Svet se je v nekaj desetletjih tako spremenil, da se obsega in globine teh sprememb večinoma niti ne zavedamo v polni meri, ker smo se sami spreminjali z njimi. Zakonodaja sama je bila v mnogi primerih ba nekaj časa ovira novih oblik verskega življenja. Danes polnopravni laični inštituti so se končno Blagoslova in miru za Božič ter uspeha, sreče in veselja v novem letu — za uresničitev slovenskih ciljev zeli "SLOVENSKA NARODNA ZVEZA V KANADI' "Pomni, da ni nadomestka za sposobnost ... in da ni važnega napredka brez gledanja v bodočnost". • Švicarski moralni teolog in sociolog p. dr. Jakob David je izjavil, da danes ni mogoče več rečiti vprašanja metod za določitev števila otrok v zakonu zgolj s teologijo. Trdno je samo to, da mora obstojati v zakonu volja do otroka. To je vodilna misel, ki vodi kandidata g. Allana A. Lamporta v njegovi kampanji za kontrolorja v mestni hiši za občinske volitve, ki bodo 5. dec. letos. In res! Ce pogledamo v zgodovino njegove službe Torontu in njegovim prebivalcem, lahko vidino, da je to geslo bilo vedno na njegovem vidiku pri vsem njegovem delu. Spomnimo sc le, da je bil on tisti, ki je dosledno zagovarjal uvedbo športa, koncertou in gledaliških predstav ob nedeljah . . . Danes zagovarja še več . . . CjN.E. odprta ob nedeljah, da si jo lahko ogleda vsa družina, več podzem nih železnic, poceni stanovanj, naprave za razvedrilo odraslih in mladine, reforme in pregled občinskih davkov, pametno vodenje in razpologanjc z javnim denarjem, raziskovanje in kaj storiti, da se ne bodo dvigale cene tako hitro za avto-zavarovanja iz končno — državno loterijo ali kaj podobnega za pomoč bolnicam in raziskodalnim ustanovam, da se konča licemernost in ustavi odtok našega denarja v tujino, kjer ga končno uporabljajo za iste svrhe, omenjene, zgoraj. Pomoč "Lampyju", je pomoč nam samim, to pravijo njegovi letaki. • Nedavnega mednarodnega teologov v Rimu so se udeležili kongresa tudi profesorji ljubljanske teološke fakultete. • Prvič po podpisu dogovora med Jugoslavijo in Vatikanom je izdalo ministrstvo za vero gradbeno dovoljenje za dve novi cerkvi in župnišči v Zagrebu. Nudi se vam Izbira. Ponuil, če se poštenost, junaštvo in prepričanje tiste dobrine, ki izgubljajo, kaj naj potem zmaba? Tako je vodilo Vam poznanega g. Georga Ben-a za njegovo kandidaturo za kontrolorja v torontski mestni hiši. Vsem je poznan kot neustrašni zagovornik pravic no-vodošlecev in prav je, če mu isti vrnejo zaupanje. Poznan je mnogim, kot bivši alderman v petem okrožju in kot član pokrajinskega parlamenta. Vedno je bil dosto pen za želje in nikoli se ni dal ukleniti v kakršnikoli politični stroj. Rojen je bil v Torontu, kjer se je tudi šolal, med vojno pa je bil pilot v 425 letalski enoti. Vedno in dosledno zagovarja socialne občinske ustanove ter mu je pri srcu integracija novih v obstoječo družbo. V mestni hiši je bil poznan kot mož, "ki se mu v minuti rodi več idej, kot drugim politikom v dveh letih". Njegovo vodstvo se bo močno poznalo, zato glas njemu — ni izgubljen glas! —o. uveljavili kljub temu, da so bili večkrat izrecno prepovedani. Že Janez XXIII. je ustanovil komisijo za revizijo cerkvenega prava. Sklepi Vatikanskega cerkvenega zbora so velik del zakonika dejansko razveljavili in strokovnjaki v cerkvenem pravu . sami zatrjujejo na svojih strokovnih sestankih, da bo treba v duhu cerkvenega zbora spremeniti šc mnogo več pravnih določb. Zahteve po uvedbi možnosti poroke za duhovnike tudi v latinskem obredu m za posvetitev ženks niso danes nič izrednega, čeprav se mnogi nad tem šc spotikajo. Laiki so bili po dolgem času opet pripuščam k cerkvenemu zboru—toda še vedno niso dovolili Barbari VVard, da bi govorila škofom (vsebino njenega govora jc poročal moški) in pri koncilski maši niso obhajali ženskih opazovalcev. V debatah za in proti prihajajo na dan podatki, ki dokazujejo, da te "novo-larije" prav za prav niso ni.kake novosti, marveč da so v veliki meri obstojale že v zgodovini katoliške Cenkve, n.pr. da so bile ženske posvečene v diakoniče, da jc papež Celestin I. oštel meniha Honorala, ki jc postal škof, ker je uvedel tuniko in pas kot posebno mašniško oblačilo, itd. Enako je maševanje v zasebnih hišah, ki ga ponekod uvajajo, samo obnovittev prastarega običaja. Vse to previranje nas uči, da si vsaka družba v svojem času ustvari svoje oblike bogoslužja in svoje izraze, ki odgovarjajo njenim potrebam. Kadar sc razmere spremene v ostalih področjih družbenega življenja (v družinskem, gospodarskem, političnem, itd.), je dokaj naravno, da pride do sprememb tudi na verskem področju. Trmasto vztrajati na preživetih oblikah je prav tako nespametno in škodljivo kot pričakovati, da bo sedanja negotovost trajala za vedno. V prehodni dobi, v kakršni živimo danes, je treba dovolili zlasti mamjškim skupinam kar se da veliko mero svobode v preizkušanju novih oblik in simbolov. Ko bo ena ali druga skupina izoblikovala način, ki odgovarja sodobnosti, ga bo širša skupnost kmalu osvojila in bo postal splošna raba vse do časa, ko sc bodo razmere v družbi zopet toliko spremenile, da ta oblika nc bo več zadovoljevala ljudi. Ker imajo razne človeške družbe različne kulture, je povsem naravno pričakovati, da bodo razvili do neke mere različne obrede in različno versko simboliko, čeprav bodo pripadali isti veri. Bolj ali manj zavestno enačenje krščanstva z latinskim obredom je bilo prav gotovo proti duhu, ki veje iz pisanja sv. Pavla, ki zatrjuje, da hoče hiti vsem vse: Judom Jud in Grkom Grk. Priznanje človeškega elementa Teoretično ni bilo nobenega dvoma, da sta v Cerkvi prepletena V tej eni in edini božji Cerkvi so že od začetka nastali nekateri razponi, ki jih apostol ostro graja kot obsodbe vredne; v poznejših stoletjih pa so nastala prostranejša nesoglasja ui nemajhne skupnosti so se ločile od popolnega občestva s katoliško Cerkvijo, včasih ne brez krivde ljudi na obeh straneh. Iz oploka o ekumenizmu. božji in človeški element toda praktično je vse izzvenelo tako, da je bilo vedno nevarno govoriti o senčnih straneh Cerkve in to toliko bolj, kolikor bližje sodobnosti so bili dogodki. Vsega so bili vedno krivi drugi: protestanti, framazoni, liberalci, socialisti, komunisti. Slovenci smo bili menda nekoliko na boljšem—vsaj za sv. Metoda smo lahko rekli, da so ga nemški škofje ipo krivici vrgli y ječo. Zlasti za polpreteklo diobo (in nekateri očitno žive v tej dobi še danes) je bila značilna zloraba te vrste — sklicevanje na avtoriteto od Kristusa-papoža-škofa-župnika za vse mogoče načrte •n metode, ki so imeli s Kristusovim veselim oznanilom in zapovedjo ljubezni kaj malo skupnega. Papež je sicer uporabljal naslov "služabnik sužabnikov božjih", pa je bil in je še ujet v pomp in Kakor jc Kristus delo odrešenja izvršil v uboštvu in ob preganjanju, tako je Cerkev poklicana, naj stopi na isto pot, da bi ljudem posredovala sadove odrešenja. Čeprav je Kristus Jezus "v božji podobi je sam sebe izničil, podobo hlapca nase vsel" (Flp 2,6) in je zaradi nas "postal ubog, čeprav je bil bogat" (z Kor 8,9); tako tudi Cerkev za izvrševanje svojega poslanstva sicer potrebuje človeških sredstev, vendar pa ni postavljena za to, cla bi iskala zemeljsko slavo, temveč zato, da bi tudi s svojim zgledom razširjala ponižnost in zatajevanje. Kristusa je poslal Oče zato, "da bi oznanil blagovest ubogim, ozdravil nje, ki so jjotrtega srca" (L 19,10); podobno Cerkev obdaja z ljubeznijo vse tiste, ki jih tare človeška slabost, šc več, v ubogih in trpečih spoznava podobo svojega Ustanovitelja, ubogega in trpečega, si zelo prizadeva za lajšanje njihove bede in želi služiti Kristusu v njih. Toda medtem ko je bil Kristus "svet, nedolžen, neoina-deževan" (Hcbr 7,26) in ni poznal greha (2 Kor 5,21), temveč jc prišel le v spravo za grehe ljudstva (prim. Hebr 2,17), pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli nc preneha s pokoro in prenavljanjem. Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi cercmoniel, ki onemogoča povprečnemu verniku občutiti resničnost tega naslova. Na koncilu niso bili osamljeni glasovi škofov, naj se Cerkev vrne k večji preprostosti in primeri naraščajo, kjer se podobne pobude izvajajo: hierarhija sc odpoveduje častnim naslovom, poenostavlja svojo obleko in ccremoniel v škofijskih pačalah in v bogoslužju; škof Shcen je predlagal ameriškim škofom, naj napovedo moratorij za vse razkošje v cerkvenih stavbah; neki škof v Braziliji jc ustavil gradnjo na veliko zasnovane katedrale in je porabil denar za preproste hiše, v katerih dviga splošno izobrazbo vernikov in v katerih organizirajo njegovi sodelavci zadružno samopomoč, itd. Toda na mnogih mestih teče življenje naprej, kot da se nič ni spremenilo. Neki drugi škof v Braziliji n. pr. trmasto vztraja, da se zgradi razkošna katedrala v središču mesta, kjer bo imelo le malo ljudii priliko hoditi k Za ta mir torej, ki ga nam je prinesel Božji odrešenik prosimo njega z gorečimi molitvami. Naj prežene iz človeških src vse, kar l.oIi bi utegnilo ogrožati mir, in naj vse naredi za priče resnice, pravice in bratovske ljubezni. Poleg tega naj s svojo lučjo razsvetli pamet tistim, ki vodijo usodo svojih narodov, > da hkrati 7. odličnimi dobrotami zagotovijo svojim občanom tudi najlepši dar miru. Naj slednjič Kristus vname srca vsem ljudem in jim da, da poderejo ovire, ki ločijo ljudi ene pd drugih, da utrdijo vezi medsebojne ljubezni, da se. med seboj spoznavajo in da odpustijo tistim, ki so jim storili krivico. Tako naj pe po Jijegovi volji in navdihu vsi narodi na zemlji po bratovsko Združijo jn naj tako cvete in vlada tako silno zaželeni mir. Janez XXIII. Mir na zemlji No. 169 Spominski dan profesorja Ehrlicha Čez pol leta, dne 26. maja 1967, bo minilo 25 let od smrti profesorja Lamberta Ehrlicha. Prav je, da se pripravimo na primerno počastitev njegoverga spomina. Profesor Ehriich je bil poznan predvojnim in medvojnim rodovom Slovencev vseh pokrajin, slojev in pripadnosti. Preživeli se ga spominjajo kot izrednega človeka, vzglednega duhovnika, korenitega Slovenca, razgledanega svclovnjaka ter neutrudljivcga dobrotnika potrebnih in preganjanih, pa naj so to bili zapostavljeni slovenski vajenci in služki-je v predprvovojnem Celovcu, Boris Kidrič v dunajskih zaporih, lačni študentje v Ljubljani ali begunske žrtve medvojne okupacije. Profesor Ehriich ni bil strankarski voditelj ali politik. Toda v obeh svetovnih vojnah je bil prav on v prvih vrstah zgodovinske borbe za ozemeljsko zedinje-nje in politično enakopravnost Slovenije. Rji .je vodilni član in tajnik slovenskega zastopstva na pariški mirovni konferenci leta 1919. V gorečem jutru osnega napada na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se je nenadno pozvan takoj podal na nevarno pot do neznanega cilja za reševanje slovenskih mej v okviru zaveziških vojnih ciljev. 4. maja 1941 je predložil daljnovidno zasnovo podtalne slovenske vlade za vodstvo okupirane Slovenije. 26. maja 1942 je padel pod bratomorno roko kot najsvetlejša žrtev slovenske medvojne žaloigre. Po vojni so njegove kosti odkopali in skrili, a nje gov nauk, zgled in spomin živijo med Slovenci doma in po svetu. Profesorja Ehrlicha sem prvič srečal jeseni 1932. Predstavil me je Marjan Brecelj, takratni predsednik Slovenske dijaške zveze, s katerim sem bil izvoljen za podpredsednika te predstavniške organizacije slovenskih katoliških študentov. Marjan Brecelj je kmalu odšel, s profesorjem Ehr-liehom pa sem ostal do jutra njegove smrti, deset let pozneje, ko je posebna izdaja "Slovenskega poročevalca" objavila, da sem bil po odloku "Osvobodilne fronte" skupaj s profesorjem umorjen. Bog pa je dal, da živim. Na pločniku pred Ljudsko kuhinjo na Streliški ulici v Ljubljani sem profesorju Ehrlichu zatisnil njegove življenske oči. Pokopali smo ga z edinstvenim pogrebom silne mladostne ljubezni in neugasnega zaupaja v njegovo priprošnjo. Ker je profesor Ehriich mnogo pomenil vsej Sloveniji in tolikim Slovencem, se ga bodo ob 25-lel-nici smrti spomin jali vsi, ki so ga poznali ali pa so Je čuli resnično zgodbo njegovega življenja in smrti. Ti se bodo zbrali 26. maja 1967 po vseh cerkvah, kapelah in I domovih, v katerih Slovenci živi-i jo in molijo k Bogu doma in po svetu. V spomin profesorja Ehrlicha naj bi tisto jutro vsi slovenski duhovniki darovali sveto daritev za slovensko narodno spravo, za svodobo vseh Slovencev in njihovih iskrenih prepričanj, za enakopravnost Slovenije med narodi sveta, za duševno in telesno zdravje in napredek slovenske mladine in vseh bodočih slovenskih rodov. Kot je s svojim življenjem in smrtjo profesor Lambert Ehriich močno okrepil prvine slovenstva, naj bi molitvena počastitev njegovega spomina ob 25-letnici njegove smrti poživila med Slovenci duha slovenske krščanske kulture in narodne biti. Ciril A. Žebot V imenu učenev in prijateljev profesorja Lamberta Ehrlicha maši, namesto da bi gradil—kar je splošna želja duhovnikov in vernikov — več manjših in preprostejših cerkva v predmestjih. Sociološko je razumljivo, da so take preusmeritve težke in da potrebujejo časa. Zgodovinsko in versko važno vprašanje pa je, ce bomo imeli dovolj sociološko opravičljivega časa na razpolago: v nekaterih deželah bo zamudništvo vodilo do večje odtujitve in končno izgube vernikov, v drugih pa do revolucije. Za eno smo danes vsekakor na boljšem: vsaj načelno je priznano, Kristus kliče Cerkev na jioti njenega romanja k tistemu stalnem prenavljanju, katerega jc kot človeška hi zemeljska ustanova vedno potrebna. Iz odloka o ekumenizmu da je Cerkev vedno potrebna reforme, ker je vedno v njej zastopan nepopolni človeški element. To sicer nikomur ne daje pravice do negativnega stališča in načelnega nezaupanja zlatsi do hierarhije, omogoča pa vendarle na drugi strani možnost samokritike in Kakor vsi verniki tako imajo tudi laiki pravico, da od posvečenih pastirjev v obilju prejemajo duhovne dobrine Cerkve, zlasti pomočke božje besede in zakramentov. Tem pastirjem naj torej razodevajo svoje potrebe in želje tako svobodno in zaupno, kot se spodobi božjim otrokom in bratom v Kristusu. V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, katerega uživajo, imajo pravico, včasih celo dožnost da povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve. Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi izboljšanja, nc da bi bili vsi kritiki že načelno ožigosani kot uporniki in krivovcrci. Nasprotno, papež Pij XII. je vernike celo zavezal, da so dolžni sporočiti vsako upravičeno kritiko na pristojna mesta. Naobračba katoliškega družbenega nauka na Cerkev. Čeprav štejemo začetek sodobnega družbenega nauka Cerkve od Leonove okrožnice Rerum nov ar um, (1891) je komaj nekaj iet sem, ko se začenjajo upoštevati prizmama načela tega nauka (ki v ostalem temelje na mnogo starejših izročilih) tudi v cerkveni organizaciji. Vzelo nam jc Skoraj cellih slo let, da smo končno dobili dopolnilo prvega Vatikanskega cerkvenega zbora, ki je razglasil primat papeža im njegov poseben položaj v Cerkvi, (dalje na drugi strani) SLOVENSKA DRŽAVA For a free Slovenia Published monthly by* Slovenian National Federation of Canada, Edited by: Editorial Board Address: 646 Euclid Ave., Toronto, Ont. Canada Subscription rates: J3 per year, 25c per copy Advertising 1 column x 1" $2.80 SODOBNA CERKEV (dalje s prve strani). pa se razšel, predno je mogel podrobneje opredeliti vlogo Škofov v Cerfkvi. Kljub temu, da je ta enostranost v zvezi z drugimi zgodovinskimi razlogi utrdila avtokratični značaj Ceflkve, je bilo verjetno bolje, da niso opredelili vloge Škofov I. 1870. Bojim se, da bi bil dekret o pastoralni službi škofov v Cerkvi tedaj dokaj različen od sedanjega in da bi ne bilo v njem preveč sledov o načelu subsidiamosti. Danes je že dovolj primerov, ki kažejo, da se bo to načelo prej ali slej uveljavilo vse doli do župnij in se raztegnilo ne samo na duhovščino, marveč tudi na laike. Tudi druga načela katoliškega družbenega nauka kot naravne pravice človeka začenjajo prihajati do veljave v večji meri kot se je dogajalo doslej, čeprav se od časa do časa še vedno pojavljajo primeri, ko komu uspe zavrteti kolo zopet malo nazaj. Vernikom, ki so bili doslej na splošno smatrani kot otroci, ki jim je treba vsalko najmanjšo dejavnost predpisati, je končno priznana polno-....Čeprav se splošno duhovstvo vernikov in službeno ali hierarhično duhovstvo med seboj razlikujeta po bistvu in ne samo po stopnji, sta vendarle naravnana drugo na drugega; kajti eno in drugo, vsako na svoj posebni način, je deležno edinega Krsitusovega duhovništva. Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi Vsem laikom je torej naloženo častno breme prizadevanja, da bi božji odrešitveni sklep bolj in bolj dosegal vse ljudi vseh časov in vseh krajev na zemlji. Naj jim bo torej povsod odprta pot, da se bodo po svojih močeh in v skladu s potrebami časa tudi oni vneto udeleževali zveličavne dejavnosti Cerkve. Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi letnost. Prenehali so biti "predmet" dušnega pastirstva in so zopet polnopravni člani "božjega ljudstva". Mnogi predpisi so prilagojeni potrebam sodobnosti (ikrajši post pred obhajilom, večerne maše, v nekaterih škofijah možnost zadostitve predpisu o nedeljski maši z udeležbo pri maši v soboto, itd.), v drugih pa je naložena vernikom samim dolžnost, da si nailože samozatajevanje primerno lastni osebi in Okoliščinam, v kateerih živijo (petikova zapoved zdržanja od mesnih jedi je bila n. pr. pred kratkim odpravljena v Franciji, Kanadi in Združenih državah). To ne pomeni, da je Cerkev popustila pomehkuženemu človeku, marveč cia na eni strani upošteva raznoličnost življenjskih razmer (po nekem poročilu so v neki misijonski pokrajini, kjer vlada stalna k,kot a, kristjani ki so ujeli podgano v peteik, ker seveda nimajo hladilnikov, polomili podganam noge, da niso zbežale, pa tudi ne poginile, da so jih mogli brez greha pojesti v soboto) in osebnih okusov (nekaterim so močnata jedila ljubša kot meso) ter razlik v bogastvu (revež si ne more privoščiti namesto govedine raka ali kake druge mrzlukrvne posebnosti), na drugi strani pa tudi večjo zrelost vernikov, da si bodo naložili samozatajevanje, ki jim bo res nekaj pomenilo in bo tudi bolj zaslužno, ker bo zavestno sprejeto. Resnici na ljubo je treba povdariti, da je po vseh teh previranjih v katoliški Cerkvi danes mnogo bolj zahtevno biti dober katoličan kot pa je bilo poprej, čeprav je videz morda drugačen. Cerkev je danes tudi voljna priznati iste pravice, ki jih zahteva zase tudi drugim. KohcilSka deklaracija o verski svobodi jc posledica težke borbe in eden njenih glavnih pripravi j alcev, sc-verno-ameriški jezuit John Courtney Murray, bi lahiko napisal knjige o težavah, ki jih je prestal talko on kot izjava sama, dokler ni bila končno odobrena. Certkev je končno tudi priznala ne samo relativno avtonomijo Vsa Cerkev se mora truditi, da bodo ljudje zmožni pravilno urediti celotni častni red in ga po Kristusu usmeriti k Bogu. Naloga škofov je, da jasno oznanjajo načela glede namena stvarstva in rabe sveta ter poskrbijo za nravna in duhovna sredstva, da se bo časni red obnovil v Kristusu. Laiki pa morajo prevzeti obnovitev časnega reda kot svojo lastno nalogo. V luči evangelija in v duhu Cerkve ter priganjani od krščanske ljubezni morajo delati s sodržavljani z vsem strokovnim i znanjem in z lastno odgovornostjo. Povsod in v vsem morajo iskati pravice božjega kraljestva. Časni red je treba tako obnoviti, da se bo ob popolni ohranitvi svojih lastnih zakonov skladal z načeli krščanskega življenja in bo prilagojen različnim razmeram krajev, časov in ljudstev. Med deli takega apostolata se odlikuje socialno delovanje kristjanov. Sveti zbor želi, da bi se danes razširilo na vsa svetna področja, tudi na kulturo. Iz koncilskega odloka o laiškem apostolatu svetnemu področju, za katerega so odgovorni laiki, marveč je tudi priznala polno vrednost svetnemu sektorju in vsemu človeškemu. Drugega jezuita, ki do svoje smrti ni smel objaviti svojih del z izjemo strogo znanstvenih, Teilharda de Chardina, je možno zaslediti v besedilu mnogih odlokov in z isto upravičenostjo kot imenujejo nekateri Vatikan 11. louvaimski koncil bi ga smeli imenovati tudi Teilhardov koncil. Koncil postavi človeka za središče vsega zemeljskega in samo posredno, preko človeka, Verni in neverni ljudje so skoraj soglasno prepričani, da je vse zemeljsko naravnano na človeka kot na svoje središče in smoter. Iz pastoralne konstitucije Cerkev v sodobnem svetu Boga. Tu se odpirajo nove dimenzije kristjanovega odnosa do kulture in do družbe, ki so v mnogočem že nakazane v pastoralni konstituciji Cerkev v sodobnem svetu, deloma pa čakajo še nadaljnjega razvoja in bolj točne opredelitve. Odstavki moje disertacije (j zakonu in družini (1947), ki so se zdele nekaterim nevarni (sociološki institut Balmes v Španiji), so danes povsem vsakdanji. Statiko je zamenjala dinamika Srednjeveški nazor, ki se odraža tudi v sholastiki, je izrazito statičnega značaja. Oznaka sodobnosti je dinamičnost, hitre spremembe, razvoj, raznolikost in decentralizacija. Po zaslugi MCGUINNESS VELIKA KANADSKA DRUŽINA FINIH LIKERJEV —star m premestili do polnosti ^odl^a •Sij" w —osvežujoča pijača z vašo priljubljeno primesjo — Redka stara McGuinness primes — narejen iz sladkih rdečih Niagarskih č rešen j — poizkusi s tvojo demi-tasse ' ¥ po kosilu V BOŽIČNEM ČASU okus zahteva McGuinnes —edina 100% kanadsko upravljana in pose-dovana žganjarna! McGuinnes družina — žganjarna najboljših likerjev c^adian 0 MCGUINNESS DI ST I L LE R S LIMITED MIMICO, ONTARIO • The Toronto Gracluate School of Theology je prvi primer v Kanadi, da jc katoliška teološka fakulteta združena s protestantskimi v eno šolo. V ZDA sta podobna primera v Nevv Yorku in San Franciscu. ALI MISLITE, DA VAM BODO PAARLOVA VINA? L NAPOLEONU SO! V 18 stoletju so evropski sladokusci zahtevali sladko in lahko vino za posladkanje. Napoleon si je izbral "Paarl Constantina" . . . izbrano presenečenje iz vinskih goric "Cape". Paarl "Paarl Tawny Port", dozorjen v 8 letih v majhnih hrastovih sodih "Paarl Ruby Port, močnejši po barvi in bogatejši po okusu; ter okusno in polni "Paarl Muscatel". Vsi so odlični s prigrizkom kot je sir, orehi in sadje. Postrežite s "Paarl Dessert" vinom doma . . . ta bo gotovo srčika vaše postrežljivosti po čudovito nizki ceni. I .9»tfunUtl Paarl Winos /'•ont tke '('ti/it DW3-66N Moč navade Ce navajajo razni leksiki Gallusa za Avstrijca, je to dd neke mere razumljivo, čudno pa je, če na splošno Slovencem prijazni avstrijski katoliški tednik prinese v svoji 40. številki med kratkimi novicami tudi naslednjo: "Papež Pavel VI je imenoval avstrijskega prelata Josefa 2ab-karja, ki deluje v državnem tajništvu, za stalnega opazovalca Sv. Stolice pri UNESCO in istočasno za papeškega zastopnika pri federaciji katoliških mednarodnih organizacij (OIC) v Parizu." Zdi se, da je dobilo uredništvo novico iz Rima in da temelji njegovo avstrijstvo na dejstvu, da se je rodil še za časa avstro-ogrske monarhije. To tolmačenje je v skladu s siceršnjo smerjo lista in tudi s kratkim poročilom v isti ruhriki v naslednji številki: "V Klagenfurtu je umrl v starosti 68 let duhovni vodja koroških Slovencev stolni prošt prelat! dr. Rudolf Bluemel." 21 LET STARI! Janeza XXIII. se je prehod krščanstva iz starega reda v novega pospešil in je tudi dobil možnost razvoja v okviru Cerkve. Na ta način nam je bila prihranjena bolečina novega razkola in nam je dana možnost biti priča Kristusa in njegovega veselega oznanila v svobodi božjih otrok v govorici, ki jo sodobni človek razume in v sodelovanju /. vsem, kar je človeškega, kar je pozitivnega — in /. vsemi, ki jim je pri srcu blaginja človeka. Potreba preroda Kljub temu, da zadevajo spremembe v Cerkvi danes vsakega vernika, se očitno večina ne zaveda, da gredo te spremembe mnogo dalje kot je uvedba živih jezikov v bogoslužju ali upokojitev nekaterih preštevilnih kipov po cerkvah. Cas priprave za božič je še posebej primeren, da se vsak vernik globlje spozna s sodobno Cerkvijo, kakor'se nam odkriva v pa-pešikih dokumentih zlasti od Pijeve okrožnice o Cerkvi kot mističnem telesu in preko socialnih okrožnic Janeza XXIII. vse do dokumentov 2. Vatikanskega koncila. Priznanje polnoletnosti v Cerkvi vernikom ni samo pravica, ampak je združena z resno odgovornostjo. Kot je povdaril Janez XXIII. v okrožnici "Mir na zemlji" so vse pravice" povezane s prav toliko dofflnostmi" (27). "Tiste, ki v boju za svoje pravice čisto pozabljajo svoje dolžnosti ali pa jih izpolnjujejo le površno, lahiko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo" (29). Rudolf Cuješ Msgr. Lojze Škerl škofov vikar tržaške škofije V torek, 11. oktobra, je stopil v veljavo koncilski odlok o pastirski službi škofov. Ta dan je izredno važen za versko življenje slovenskih vernikov tržaške škofije. Tržaški nadškof je namreč imenoval msgr. dr. Lojzeta Sker-la, stolnega kanonika, za škofovega vikara in mu naložil skrb za slovenske vernike v škofiji. To mesto predvideva koncilski odlok o službi škofov v točki 27, kjer je rečeno: "V škofijski ku-riji ima prvo mesto služba generalnega vikarja. Kadar pa to zahteva pravilno vodstvo škofije, da more škof imenovati enega ali več škofovih vikarjev, ki imajo po samem pravu na določenem delu škofije ali pri določeni vrsti opravil ali glede vernikov določenega obreda tisto oblast, ki jo obče pravo daje generalnemu vikarju:" G. nadškof je tržaškim duhovnikom novega škofovega vikarja predstavil na pastoralni konferenci c semenišču . Imenovanje so vsi duhovniki toplo pozdravili. Posebno navdušeno so ploskali, ko se je msgr. Lojze Šerl zahvalil za imenovanje, se priporočil za molitev in prosil za sodelovanje. Msgr. Škerlu k visokemu in odgovornemu imenovanju iskreno čestitamo. Kje se neha demokracija? . . Veliko pritožb gre na račun nekaterih vodilnih komunistov, ki nikakor ne prenašajo kri: tike ali polemike. Pripravljeni so Ko postanete stari 19 let niste več bolniško zavarovani s polico vaših staršev. Da ostanete zavarovan morate v teku 30 dni sprejeti osebno članstvo v zavarovanju. Vašo prijavnico do bite v banki, bolnici ali n