OBISK NA DOMU
Jure Pervanje:
Oko slovenskega filma
S kamero med 50.000 kurami
To donkihotsko postavo iz soscdnje Česni-kove ulice poznam že vrsto Iet in njegov blagi pogled in barvo glasu, ki pomirja, kakor tc razveseli njegova prisrčna šegavost v družbi. Tudi vi ga poznate. Iz »špic« slovenskih fil-mov, v katerih ponavadi piše: direktor foto-grafije — JURE PERVANJE.
•  37-letni Jure izhaja iz revolucioname pri-morske družine, ld živi v Siški že od leta 1952 in  je vsa  prepojena z ljubeznijo do  glasbe. Ta se  pri  njemu odraža v  poeziji  in  barvi slike njegovih filmov.  Že kot gimnazijec in pozneje kot študent kemije se je ukvarjal z 8-mm amaterskimi filmi, za katere je žetakrat prejemal številne nagrade. To je bil tudi raz-log, da je po dveletnem študiju kemije pre-sedlal leta 1962 na Akademijo za gledališče, radio, film in TV in sicer na oddelek za reži-jo, ker katedre za kamero takrat ni bilo.
•  Ze med študijem jebil asistent režije pri celovečernih   filmih   Grajski  biki  in Sončni krifc. snemal pa je tudi nekaj kratkih filmov (Blues nr. 7 je bil nagrajen v Puli, Zagrebu, Splitu, Novem Sadu in Berlinu, posnel pa ga je leta 1963). Po vrnitvi iz JLA se mu je že-lja, da bi snemal s 35-milimetrsko filmsko ka-mero le izpolnila. V Hladnikovem filmu »Ma-škarada«  je debitiral kot snemalec.  Za tem filmom se vrstijo: Mrtva ladja, Ko pride lev, Begunec, Pomladni veter, Cudoviti prah, Med strahom in dolžnostjo in Bele travg.
•  V tem času je posnel več kratkih filmov za Vibo in AGRFTV, in v zadnjem času mla-dinsko TV serijo Udarna brigada in TV dra-mo Vrnitev. Za svojo odlično kamero je pre-jel v tem kratkem času njegove profesionalne kariere za celovečerna filma Begunec in Po-mladni veter nagrado »Metoda Badjure« z di-plomo v Celju na Tednu domačega filma in leta 1975 v Puli posebno priznanje za kamero za film Med strahom in dolžnostjo.
Za naše bralce nam je Jure Pervanje od-govoril na nekaj vprašanj.
•  »Koliko prispeva dobra fotografija uspe-hu filma?«
•  »Toliko kot dobra glasba. Fotografija — kot tudi glasba — mora biti nevsiljiva, mora biti sestavni del celotnega filma.«
•  »Koliko metrov filma je treba posneti za celovečerni film, da škarje montažerja potem zrežejo film v običajno dolžino 2400—3000 me-trov?«
•   »Slovenci  običajno posnamemo 10.000— 18.000 metrov filmskega traku. Ameriški reži-ser Sam Pachinpah. ki je snemal lansko leto pri nas »Zelezni križ« in bo ta film iste konč-ne dolžine. je posnel 150 tisoč metrov traku. Seveda s takšnim načinom snemanja ni težko izvleči iz posnetega materiala le najboljše!«
•  »V tvojih filmih včasih vidimo posnetke, ki  so  gotovo  snemani  iz nenavadnih  zornih kotov?«
•  »Teh je vedno dosti. Od tistih, ko so me privezali na reševalski aki in so me smučarji peljali navzdol z 80 kilometri na uro, do po-sode za cement gradbenega dvigala, s katero so me dvigovali do 25. nadstropja stolpnice. Ali takrat, ko sem ležal v kurjem gnoju med 50 tisoč kurami v Belih travah. ..«
•  »Bi nam povedal kakšno zanimivo anek-doto s samega snemanja?«
•  »Pri snemanju Ljubičevega filma Čudo-viti prah smo imeli kader, v katerem je Lju-biša Samardžič z mitraljezom streljal narav-nost v kamero. Sele. ko smo srečno  posneli ta kader, sem opazil, da v redeniku mitraljeza niso bili samo slepi naboji... Takrat me je, priznam, oblil smrtni pot.«
•  »Pravkar prihajaš s terena — ali to po-meni skorajšnje snemanje novega slovenskega filma?«
•  »Da. V jeseni začnemo v okolici Škofje loke, Dražgoš, Kranja, Jesenic in v ateljejih Viba filma snemati  »Dražgoško bitko«,  epo-pejo Cankarjevega bataljona. Samo snemanje bo trajalo najmanj 6 mesecev. Zanimivo pri tem projektu je to, da bomo prvič v Jugoslaviji posneli TV serijo in posebej celovečerai film na isto temo in ne, kot so na primer, delali TV serijo Užička republika: iz gradiva posne-tega za celovečerni film.«
•  »Kaj misliš o bodočnosti slovenskega fil-ma?«
•  »Če se bodo za slovenski film zanimali tudi ostale temeljne kulturne skupnosti in ne-posredni proizvajalci tako, kot se zanj zani-majo v Celju, ko vsako leto prirejajo Teden domačega filma, se slovenskemu filmu vseka-kor obetajo boljši časi. Med TDF v Celju film-ski  delavci  obiskujejo delovne kolektive in šole, kjer si v neposrednem razgovoru eni in drugi povedo svoje želje, pa tudi težave. Tako se razbija »fama« o lahkotnem delu ustvarjal-cev filma, ki morajo v 4 ali 6 tednih posneti celovečerni film, za katerega v tujini porabijo enak čas samo za poskusna snemanja. Kavči-čevega Begunca smo snemali 18, 20 pa tudi 24 ur na dan. Biti ustvarjalec filma pomeni tudi biti entuziast.«
•  Jure Prevanje je v društvu slovenskih filmskih delavcev in Viba-filmu vsa leta akti-ven  tudi v družbenopolitičnem življenju.  Je sekretar osnovne orgaaizacije ZK, delal je tu-di v republiških sindikatih, pa v upravnem odboru in delavskem svetu Viba-filma.
•  Pet celovečernih filmov in 20 kratkih fil-mov letno je produkcija, o kateri se že vrsto let govori in piše. Zelimo, da bi se optimizem našega Siškarja končno uresničil!
Tekst: Mario L. Vilhar Foto: Ana Vilhar