PIONIRSKI ZDRAVO V TABORU SUTJESKA
Govorimo jezik, ki nas ga je naučil Tito
^  *-< Biti udeleženec plonlrskega tabora Sutjeska Je za
'vsakega pionirja posebna čast In enkratno doživetje. tdejo za organizacljo plonlrsklh taborov Sutjeska je dal tovariš Tlto ob 15. obletnicl bltke na Sutjeskl -
, »sedanja In bodoče generaclje morajo vedno Iskatl vzor v vrlinah mladlh, kl so se herojsko borlll In umlrall, tnorajo cenitl te žrtve, čuvatl tradlclje revolu-clje In razvljatl kteale, za katere /e padlo na tlsoče
- borcev NOB«.
Tako od leta 1958 vsaka re-publika in pokrajina organizi-ra svoj tabor Sutjeska (sloven-ski je v Dolenjskih toplicah). V njem sodelujejo pionirske delegacije vseh republik in pokrajin, v mednarodnem ta-boru (vsako leto v drugi repu-bliki) pa še mladi iz tujine.
Pionirski tabor Sutjeska ima obsežen in zahteven pro-gram, katerega najpomemb-nejša naloga je čuvanje in ne-govanje tradicij NOB, poseb-no bratstva in enotnosti. Zato se v njem srečujejo najboljši pionirji, ki so tudi v svojih pionirskih odredih nosilci ak-cij razvijanja in ohranjanja tradicij NOB.
Na letošnji hrvatski tabor Sutjeska   so   bili   povabljeni
pionirji naše občine. Tabor je bil v Jugoslovanskem dječ-jem rekreacionom centru (JDRC) v Puntiželi pri Pulji, ki sodi v poseben objekt Uč-ka. Pokrovitelj tabora je vsa-ko leto Jugoslovanska vojna mornarica.
Udeležence tabora so naši pionirski odredi izbrali sami. Hkrati je bila to tudi nagrada za celoletno vztrajno delo v odredu. Udeležbo na taboru je omogočila občinska zveza mladine.
V taboru se je zbralo 85 pio-nirjev - delegacije po 10 pio-nirjev iz vseh republik in po-krajin ter 5 pionirjev čilskih beguncev, ki trenutno živijo v Jugoslaviji.
Poleg   rednega   dnevnega
»voznega reda« (vstajanje, te-lovadba, dviganje zastave ta-bora, različne intresne dejav-nosti, aktivnosti na morju, športna tekmovanja) se je vsak dan dogajalo še kaj po-sebno zanimivega: srečanja z borci NOB, zlasti z udeleženci bitke na Sutjeski, ogled mesta Pulja in sprejem pri predse-dniku skupščine mesta, ogled otvoritve filmskega festivala, srečanja s pisatelji, celodnev-ni izlet v notranjost Istre in ob obali, obisk v politični šoli ZSM Hrvatske, obisk v kasar-ni mornarice, kjer so pionirji prisostvovali zaprisegi voja-kov, ogled filmov o doseda-njih taborih Sutjeske itd. Vsak dan pa se je zaključil z večerno prireditvijo in ple-som.
Delegacije so v taboru praz-novale tudi dan vstaje svojega naroda. Naši pionirji, ki so za-stopali slovensko delegacijo, so se na ta dan marljivo pri-pravljali že doma. Zvečer 22. julija so izvedli bogato kultur-no prireditev, na kateri so vsem delegacijam izročili spo-minska darila. Z obsežno raz-stavo pa so predstavili našo republiko, mesto Ljubljano in svoje dejavnosti v pionirski organizaciji.
Sploh pa so se naši pionirji v taboru vsestransko potrudi-li in dostojno opravili svoje poslanstvo. Iz Ljubljane so ponesli ne samo znanje in vo-ljo ter veselje do dela v pionir-ski organizaciji, temveč tudi odprtost in radost. Bili so prvi pri delu in zabavi, zato so si našli tudi največ prijateljev. To je pokazala anketa, ki jo je ob zaključku tabora izvedel organizator (Republiški svet Zveze pionirjev SR Hrvat-ske).
Udeleženci tabora so izdali tudi svoj bilten ter s svojimi prispevki obogatili časopis Cvrčak, ki so ga izdajali v ča-, su letovanja.
Sploh pa so bili pionirji v
taboru ena sama velika druži-na - pidnirski odred Bratstvo in enotnost. Že kar prve dni so se spletle prijateljske vezi in to prijateljstvo se je utrje-valo iz dneva v dan. Zato je bilo po 14 dneh slovo zelo tež-ko, vendar malce olajšano z obljubami, da si bodo redno dopisovali in se, če bo mož-nost, tudi obiskali. In vse se uresničuje. Potujejo pisma in vabila, brnijo telefoni, ne gle-de na to, kako velike so razda-lje.
Ko smo naše pionirje spre-jeli na ljubljanski železniški postaji, so se morali starši naj-prej  zadovoljiti le z bežnim
objemom, kajti na vlaku so ostali še Makedonci in Črno-gorci. In toliko je bilo treba še povedati drug drugemu in še je ostalo veliko nadorečene-ga! Res »naši« so bili pionirji šele, ko je vlak odpeljal.
Tako se med pionirji kujeta bratstvo in enotnost - brez ve-likih besed in prepričevanj. »Ni bilo pomembno, od kod si bil. Vsi smo govorili en sam jezik, jezik bratstva in enotno-sti, katerega nas jo naučil naš tovariš Tito! Vsi ljubimo eno domovino - njegovo in našo Jugoslavijo!« Tako mislijo o bratstvu in enotnosti naši pio-nirji in tako to tudi občutijo!