Fran Erjavec: KOROŠKI SLOVENCI I. zvezek J FRAN ERJAVEC Hatoski Stavenu Prvi zvezek: Srednji vek 1955 CELOVEC ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU \ 139459 Popravljeni ponatis iz „Našega tednika — Kronike”, je delo začelo izhajati dne 12. avgusta 1954. Vse pravice pridržane. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Printed in Austria. I. KOROŠKA V STAREM VEKU Koroška je 'bila po vsej' priliki obljudena že par tisoč let pred Rr. rojstvom, toda o tedanjem prebivalstvu se¬ veda nimamo nobenih zanesljivejših podatkov. Precej nam je pa znanega že o prebivalstvu, ki je posedalo ne¬ kaj stoletij pred Kristusovim rojstvom vse obširno ozem¬ lje od južne Koroške do Balkana in katerega ostanke so našli n. pr. tudi blizu Rožeka in v okolici Beljaka. To so bila ilirska plemena, od katerih so živeli« v Vzhodnih Al¬ pah in na Koroškem Noričani. Toda Norieane so «si že v III. stoletju pred' Kr. r. podvrgli Kelti, ki so -prišli od zapada. Tudi Kelti ,so se delili v razne rodove. Tisti rod, ki je zasedel današnjo Koroško, se je zval Tauriski. Kelti so bili že kolikor toliko kulturen narod. Pečali so se s polje¬ delstvom in z živinorejo«, a kopali so že tudi rude in se ha«vili z izdelovanjem železnih predmetov ter s trgovino. V Vzhodnih Alpah so se pa Tauriski kmalu močno po¬ mešali s prejšnjimi ilirskimi Noričani in se polagoma sploh utopili v njih. Že proti koncu II. stoletja pred Kr. r. s«o «pa začeli pri tiskati na Naričane od severa germanski Cimbri, od juga pa Rimljani. Noričani so Cimbre s pomočj-o Rimljanov potolkli, «to«da v teku I. stoletj«a pred Kr. r. so« Rimljani sami prodirali vedno globlje v Podonavje in v Alpe, ta¬ ko da so 'bili že 1. 15. pred Kr. r. gospo«darjti vseh dežela do zgornje Donave. Ogromno ozemlje, ki so ga Rimljani s tem pridobili, so razdelili v razne province. Vsa današ- 5 nja Koroška je spadala k provinci „Noricum”, 'ki je ob¬ segala razen Koroške proti severu še vse ozemlje do Do¬ nave, proti vzhodu skoro vso današnjo Štajersko in proti zapadu še kos današnje Tirolske. Rimljani so prinesli v tedaj že precej gosto naseljeno današnjo Koroško višjo kulturo. Prepregli so deželo z odličnimi cestami, 'ki so vodile iz Italije proti Donavi in od zapada na vzhod. Glavni dve cesti sta vodili čez današnji prelaz Plockenpass skozi sedlo Gailberg na Spi¬ tal in dalje proti današnjemu Salzburgu, a druga cesta je vodila skozi Kanalsko dolino na Santicum (današnji Beljak), Virunum (na današnjem Gosposvetskem polju) v dolino Krke in od tod dalje proti severu v dolino Mu¬ re. Od te poslednje ceste je vodil en odcepek z Gospo¬ svetskega polja mimo današnje Globasnice tudi proti Celei (današnjemu Celju), drugi pa z Gosposvetskega polja čez Ljubelj na Emono (današnjo Ljubljano). Ta¬ ko torej vidimo, da Karavanke niti pred dvemi tisočlet¬ ji, ko še ni bilo nobenih današnjih modernih prometnih sredstev, niso tvorile nobene nepremostljive ograje med Koroško in Kranjsko ter slovensko Štajersko. Staro ilirsko-keltsko prebivalstvo je polagoma pre¬ vzelo tudi latinski jezik svojih rimljanskih gospodarjev. Mesta so bila bolj ali manj latinska že od početka, a med 111. in V. stoletjem se je polatinila gotovo tudi velika ve¬ čina podeželskega prebivalstva, ki je živelo mirno in v urejenih razmerah. Le po, odročnejših naselbinah je ohranilo prebivalstvo gotovo še dolgo svoj prvotni jezik. Keltskega izvora so še današnja imena za glavne koroške re ke (Dravo, Krko, Glino i. dr.), dočim so nosila mesta la¬ tinska imena, ker so jih pač Rimljani šele prvi zgradili. Že med II. in IV. stoletjem po Kr. r. se je v Noriku razširilo tudi krščanstvo. V cerkvenem pogledu je spadal ta pod metropoli jo (patriarhat) v Ogleju (Aquilea), a 6 '1 ■ na današnji Koroški sami sta bili že v IV. stoletju orga¬ nizirani dve škofiji: ena v mestu Virunum na Gospo¬ svetskem polju in druga v mestu Teurnia na današnjem Lurnskem polju. Razni zgodovinarji trdijo, da je zajelo krščanstvo ob koncu IV. stoletja že s'koro vse prebival¬ stvo, toda vsekakor bo verjetno, da je vsaj po odročnih selišeih ohranilo prvotno prebivalstvo s svojim jezikom vred tudi svojo staro pogansko vero. Čeprav so zgradili Rimljani proti vpadom divjih ger¬ manskih plemen s severa ob Donavi močne obrambne naprave, je pa sčasoma tudi njih moč ta'ko oslabela, da so se začeli že od IV. stoletja počasi umikati nazaj proti Italiji. Z gorovji in obrambnimi napravami precej zava¬ rovani Norik je sicer dolgo uspešno odbijal napade teh divjih germanskih rodov (Markomanov, Vandalov, Kva- dov) in za njimi Hunov, ki so prihajali vsi iz Podonav¬ ske nižine, toda sredi V. stoletja je začela nastajati tudi v sami Italiji že tolika anarhija, da so se celo v Rimu po¬ lastili vse oblasti razni tuji vojaški poveljniki. Nekoč ta¬ ko mogočna rimska država je dokončno propadla, pre¬ strašeni ritn iki uradniki so zapuščali tudi Norik in v za¬ četku VI. stoletja so zavladali v Italiji in tudi v vsem gor¬ njem Podravju germanski Vzhodni Golje. V teku tega ..preseljevanja narodov” so tudi po Noriku propadla do¬ tedanja rimska mesta in prebivalstvo se je umikalo v gri¬ čevja, kjer je bilo varnejše pred prihajajočimi barbari. Z odhodom Rimljanov je za te pokrajine počasi ugasnilo tudi ime „Noricum” in v rabo je začelo prihajati ime „Carantanum”, ki je izprva označevalo le okoliš današ¬ njega Gosposvetskega polja, a se je kmalu razširilo na označbo večine prejšnjega Norika. Gotsko oblast v Italiji je pa skušal sredi VI. stoletja /rušiti bizantinski cesar Jusitinijan. V ta namen je začel z njimi dolgotrajno vojno in to priliko je uporabil drug 7 germanski rod 1 , Franki, da je zasedel vzhodnoalpske po¬ krajine z današnjo Koroško vred, a današnjo Kranjsko in Spodnjo Štajersko so zasedli prav tako germanski Lan¬ gobardi. Franki so postavili v Karantaniji tudi svoje ško¬ fe in duhovnike. Frankovska oblast v Karantaniji je pa trajala le malo let, kajti kmalu nato so jih Bizantinci zo¬ pet pregnali in razširili svojo oblast tudi na Karantanijo. Toda tudi bizantinska Oblast je bila le kratkotrajna in še tedaj le 'bolj na papirju, tako da je živela Karantanija precej ob strani tedanjih velikih dogodkov bolj' ali manj samostojno življ en je. V istem času so se pa od vzhoda, iz današnje ruske Ukrajine, začele valiti preko spodnje Donave in Karpa¬ tov proti Balkanu in v Podonavje goste trume novega naroda, Slovenov, med katerimi so bili tudi naši slo¬ venski predniki. Mednje se je pa okoli 1. 560. prikradel dl n o 'bojevit turško-tatarski narod Gbrov in si jih en del tudi podvrgel. Obri so vzdrževali nekaj časa z Lango¬ bardi celo prijateljsko zvezo, vendar je bilo Langobar¬ dom sosedstvo z ropaželjnimi Obri skrajno neprijetno. Glede na to so se o Veliki noči 1. 568. kratko in malo dvignili, se preselili v gornjo Italijo in tako so ostale vzhodnoalpske in današnje slovenske dežele 'brez prave¬ ga gospodarja. Kakor iz gornjega pregleda lahko vidimo, so od sre¬ de V. do srede VI. stoletja v današnjih slovenskih deže¬ lah resda po nekaj) let vladali nad ostanki prvotnega ilirsko-keltskega in po večini latiniziranega prebivalstva razni germanski rodovi, toda oblast vsakega je bila le kratkotrajna in prehodna. Razni nemški 'zgodovinarji (Kranzmayer, Branmiiller, Klebel, Jan.tsch i. dr.) se si¬ cer v potu svojega obraza trudijo, da 'bi dokazali trajnost germanske naselitve in oblasti v severnih slovenskih de¬ želah od starega veka dalje, toda vsa njih domnevanja in 8 trditve so brez resne znanstvene veljave. Nekateri po¬ skušajo „dbkazaiti” to s čisto naipačno razlago krajevnih imen, drugi pa z nekaterimi redkimi predmeti, ki so slučajno zašli v nekatere grobove iz konca starega veka, toda prav vse pisane listine iz tistih časov, edine nespor¬ ne priče davnih dejstev in dogodkov, nam nepobitno dokazujejo ravno nasprotno. To 'bolj ali manj odkrito priznavajo celo mnogi vestni nemški zgodovinarji sami (n. pr. Zeiss, Wahle i. dr.). Noben germanski rod še¬ ni mogel vzdržati na Koroškem niti toliko časa, da bi ustvaril kake lastne naselbine, temveč je predstavljalo njih oblast navadno le nekaj, malih raztresenih vojaških posadk, tako da seveda ne more biti niti govora o kakih germanskih naselitvah v -teh deželah. Te posadke so namreč ob vsaki premembi gospodarja zopet odšle iz de¬ žele in ob prihodu Slovencev na Koroško brez sledu iz¬ ginile za cela stoletja. Pač se je pa vkljub vsem burnim dogodkom teh dveh stoletij žilavo ohranila v teh deže¬ lah večina starokrščanskih cerkvenih občin. II. PRIHOD SLOVENCEV NA KOROŠKO Ko so torej spomladi 1. 568. Langobardi zapustili da¬ našnje slovenske dežele, so začeli iz Podonavja za njimi pritiskati Sloveni, deloma sami, deloma pa v družbi s svojimi gospodarji Obri. Dotlej so namreč tvorili Slo¬ venci z vsemi ostalimi današnjimi Jugoslovani vred še skupen narod Slovenov i.n so se današnje razlike med posameznimi jugoslovanskimi narodi razvile potem šele počasi v teku naslednjih stoletij. Predniki današnjih Slovencev so prodirali od vzhoda proti zaipadu deloma po starih rimskih cestah, deloma pa ob rekah Donavi, Dravi, Savi in Muri ter njih pri¬ tokih globoko v vzhodnoalpske doline in čez Kras proti morju. Večkrat so seveda pri tem morali lomiti tudi hud odpor prvotnega prebivalstva, ki je ostalo tam še tudi po odhodu Langobardov. Glavno naseljevanje je trajalo komaj dobrih 30 let, kajti ob koncu VI. stoletja so 'bili že blizu Lienza na vzhodnem Tirolskem in v Istri. Šele z zasedbo alpskih pokrajin po Slovencih je v njih tudi dokončno ugasnila stara rimska kultura s prvotnim krščanstvom in rimskimi mesti vred, v rabi so pa seveda še nadalje ostale stare rimske ceste in se je ravno ob njih razvijalo novo življenje. Enako se je s prihodom Slo¬ vencev seveda čisto spremenilo tudi dotedanje gospodar¬ sko življenje, vendar so se stari Slovenci marsikaj naučili tudi od prejšnjega prebivalstva, zlasti glede poljedelstva, rudarstva in obrti. Naš najboljši poznavalec zgodovine srednjega veka, prof. M. Kos, razločuje v glavnem šest velikih tokov, ki 10 so tedaj zasedali novo slovensko ozemlje. Od teh se je prvi pomikal na današnjo Dolenjsko in prodiral preko Krasa na morje in do Furlanije, drugi je zasedel porečje Savinje na Štajerskem, današnjo Gorenjsko in porečje Soče na Goriškem, tretji se je razlil ;po zapahnem delu današnje gornje Štajerske, četrti po vzhodnem delu da¬ našnje srednje Štajerske in po Gradiščanski, peti je za¬ sedel večino današnje Spodnje Avstrije in še kos Zgor¬ nje Avstrije, a šesti je zavzel skoro vse gornje Podravje z današnjo Koroško. Nas zanimajo tu seveda predvsem tisti naši pradedje, ki so zasedli vso današnjo Koroško in še precej, ozemlja preko njenih meja. Oni so prišli iz treh smeri. Glavni tok je prodiral po že spredaj, omenjeni stari rimski cesti, ki je vodila iz Celja po Mislinjski dolini mimo današnje¬ ga Slovenjega Gradca, Globasnice in skozi Podjuno na Go¬ sposvetsko polje. Manjši tok je prišel po dolini Drave med Kozjakom in Pohorjem, a najmanjši iz današnje Srednje Štajerske v Labotsko dolino. Na ta način so sta¬ ri Slovenci gosto naselili najprej Podjuno, od koder so se razširili potem na današnji velikovški okraj; in počasi prodirali še naprej proti Djekšam in Pustrici. Glavna slovenska postojanka na Koroškem je nastala že zgodaj na Gosposvetskem poljiu, ki j,e bilo z mestom Virunumom že za časa Rimljanov nekako središče vse Koroške. Tu so se naselili Sloveni vsekakor že okoli leta 580., a zatem sta nastali potem podobni središči še okoli Beljaka in na Lurnskem polju. Iz Virunuma so namreč prodirali stari Slovenci tudi po ostali današnji Koroški, eni zasedali Rož, drugi so prodirali po cesti, ki je vodila severno od Vrbskega jezera v današnji Beljak in od tod dalje še na Spital in Lienz, tretji so pa krenili proti Trgu (Feldkirchen), posedli tamošnji okoliš in še dolino gor¬ nje Krke okoli Nešave (Gnesau). 11 Ozemlje med Št. Vidom in Osojskim jezerom je tvorilo sploh enega glavnih slovenskih naselitvenih predelov. Za¬ nimivo je pa, da je med koroške Slovence, najbrž v VII. .stol., po bogve kakšnem naključj.u zašel tudi nek močan drvarski rod in se naselil v prostoru med Trgom in Št. Vidom, tako da so tisti okoliš še več stoletij pozneje ime¬ novali „hrvatski okraji’, še dandanes se pa nazivi j e tam neko selišče „Kix>'bathen” in neki vrh „Krobater Berg". Manjši hrvatski drobci so bili pa raztreseni še tudi dru¬ god po Koroškem. Kakor smo dejali, je bilo poglavitno jedro starih Slo¬ vencev že takoj od početka na Gosposvetskem polju, od koder so prodirali potem po dolinah rek in po starih rim¬ skih cestah v sikoro vse ostale predele današnje Koroške. Iz Virunuma je vodila tedaj rimska cesta tudi v dolino gornje Mure. Po njej so prodirali Slovenci in ustanovili spotoma tri večje naselbine: okoli Grobniškega polja (Krappfeld), okoli Brež (Friesach) in okoli današnjega Neumarkta na Gornjem Štajerskem, a iiz vsake teh nasel¬ bin so se seveda razširjali tudi po vsem okolišu in v po¬ rečje gornje Krke. Jako močni slovenski naselitveni pod¬ ročji sta bila tudi spodnji in gornji Rož in enako tudi naselbini okoli 1 Beljaka ter v spodnji Zilji, niso pa silili v hribovje med Ziljo in Dravo. Iz spodnje Zilje so prodi¬ rali potem v začetku VII. stol. še po vsej. Ziljski dolini navzgor. Ta se je tedaj celo imenovala „pokrajina Slo¬ vencev” in je imela močno naselitveno jedro n. pr. pri Kočanah (Kotschacli), niso pa zasedali predelov vstran iz doline. Iz beljaške okolice so se pomaknili nekoliko pozneje (v IX.—XI. stol.) po stari rimski cesti po Kanalski dolini tudi v dolino reke Bele v severnovzhodnem kotu današnje Italije. Potomci teh so današnji beneški Sloven¬ ci (Rezijani). Posebno važno je bilo slovensko naseljevanje gornje 12 Dravske doline. Izhodišče za to je tvorilo izredno močno slovensko jedro na Lurnsikem polju (Lurnfeld) pri da¬ našnjem Spitalu, ki je 'bilo jako gosto naseljeno že tudi v starem veku (mesto Teurnia). Z Lurnskega polja so pro- Št. Pavlu v Labotski dolini. Seveda so se vzdržali tudi severno od te črte še dolgo posamezni večji ali manjši slo I venski otoki, ki so bili pa končno vendarle obsojeni na I utopitev, dočim so se južno od tod Slovenci vkljub do I toku nemških plemičev in njih služinčadi ter zlasti še I nemških rudarjev krepko držali in je med njimi celo iz¬ ginila marsikatera manjša, prvotno nemška naselbina. ?• Koroški slovenski kmet je postal tu sčasoma celo tako I močan, da je pošiljal svoje izseljence celo na Gorenjsko j na sosednjem Kranjskem. Posebno značilna za označeno - narodnostno mejo je bila obilica krajevnih imen s pri- c devkom „Windisch”, s katero so Nemci sami označevali, kje se začenja že slovensko ozpmlje, ali so pa dva sosednji I kraja istega imena označevali po narodnosti njih prebi valcev, kakor n. pr, Windisch Hartmannsdorf in Deutsch Hartmannsdorf na Štajerskem. Označba „Windisch" za posamezne kraje danes globoko na nemškem ozemlju pomen j a večkrat tudi to, da je bil ves dotični okoliš pr¬ votno slovenski in so tvorili priseljeni Bavarci na njem le manjšino, toda z naraščajočo germanizacijo so se Slo¬ venci polagoma skrčili le še na manjše jezikovne otoke, ki so jih potem označevali Nemci s pridevkom „Win- disch”. Take označbe nam večkrat celo povedo, kdaj so bili dotični kraji germanizirani. Pontabelj je označen n. pr. še v neki listini iz 1. 1611. izrečno kot „slovenski Pontabelj”, a v drugi listini iz dobrega pol stoletja po¬ zneje že kot ,,deutsch Pontafel”, dočim je takoj čez most nastala že na beneškem ozemlju „laška Ponteba”. Rav¬ no krajevna imena nam kažejo včasih še druge preza- nimive pojave. V gornji dolini reke Moll je nastal n. pr. med tamošnjimi Slovenci v dobi pokristjanjevanja kraj Cerkvica. Tega so potem v XII. stol., po že izvr¬ šeni germanizaciji, Nemci prekrstili v „Kirchheim”, toda za ves okoliš se je še do danes ohranilo prvotno slo¬ vensko, a sedaj seveda že nekoliko popačeno ime „Sa- gritz” (Zagorica) in enako tudi za ime tamošnje vasi in potoka „Zirknitz” (Cerkvica). Na današnjem nemškem Koroškem je pa mnogo tudi takih primerov, ko so se v listinah več stoletij isti kraji nazivali časih s sloven¬ skim, časih z nemškim imenom, dokler ni končno za trajno prevladalo nemško. Ako bi hoteli vse povedano na kratko posneti, bi de¬ jali lahko naslednje: še v prvih desetletjih IX. stoletja je bila prav vsa Koroška izključno slovenska. Šele po slo- vensko-hrvatskem uporu proti Frankom se je začelo tudi nemško naseljevanje, vendar do madžarskih navalov v začetku X. stol. to še ni 'bilo toliko, da bi moglo s preme 'niti slovenski značaj vse dežele. Ta slika se je spreme¬ nila šele v dobi od konca X. do XII. stol., ko so novi politični gospodarji ter svetni in cerkveni velikaši do¬ vajali v deželo velike množine svojih kolonistov in na seljevali z njimi neobljudene ali pa premalo obljudene predele. Ta kolonizacija od zunaj in za njo notranja kolonizacija sta razdelili potem proti koncu srednjega veka Koroško tudi v njen nemški in slovenski del ter ustvarili med obema jasno narodnostno mejo, ki se je držala potem do na j novejše dobe. Čuvar slovenske zem¬ lje je ostal stoletja in stoletja predvsem slovenski kmet, dočim je začela dajati mestom in trgom višja plast nem¬ ških priseljencev že zgodaj na zunaj nemški značaj, a široke plasti so ostale v slovenskem delu dežele tudi v mestih še do sredine preteklega stoletja po veliki ve¬ čini slovenske. Tako srno izgubili Slovenci ravno v X. do XIII. stoletju okoli dve tretjini Koroške, trdno pa ohranili tretjo tretjino. To veliko ponemčenje je bilo v prvi vrsti posledica naše preredke naseljenosti po ve¬ čini koroških predelov, kar je ravno omogočilo in po¬ vzročilo tudi usodni dotok nemških kolonistov. Prvotni prebivalci, pravi domačini in stoletja edini gospodarji vse Koroške so bili torej izključno le Slovenci, Nemci pa šele poznejši „prišleki”. 7G XIV. KOROŠKI SLOVENCI V VISOKEM SREDNJEM VEKU Poltretje stoletje po madžarskih navalih, to je čas od sredine X. do konca XII. stol., ki ga zgodovinarji na¬ vadno nazivajo „visoki srednji vek” in ko se je izvršila spredaj očrtana velika germanizacija severnih predelov starega slovenskega ozemlja, je imelo daljnosežen vpliv sploh na vse življenje in usodo koroških Slovencev. Rav¬ no ta doba pomenja za nas največjo narodno izgubo, ki ibi jo pa moglo preprečiti le to, ako bi 'bili ohranili svojo staro politično samostojnost. Koroška je prišla tedaj kot posebna dežela trdno v posest nemških kraljev in ce¬ sarjev. Ti so pošiljali sem izprva svoje krajišnike, ki so ■bili povzdignjeni 1. 976. v vojvode, a „kronsko zemljo” so podarjali raznim nemškim svetnim velikašem, škofi¬ jam in samostanom. Izprva so bili krajišniki in vojvode le nekaki vladarjevi upravitelji dežele, toda kmalu je prešla ta čast dedno na najmogočnejše velikaše v deželi, najprej na Ejrpensteine (1077—1122) in, ko so ti izumrli, na Spanheime (1122—1269). Poleg teh so se pa v deželi mogočno utrdile še razne druge velikaške rodbine in po¬ stajale, enako kakor tudi škofije, vedno manj odvisne od vrhovne državne oblasti. Obenem s temi velikaši se je naselilo v deželo tudi polno nemškega nižjega plemstva, ki je bilo navadno v službi velikašev, a izmed katerih so se v teku časa potem mnogi povzpeli tudi med velike. Vse to tuje plemstvo je postalo zaradi svojega političnega in gospodarskega polo¬ žaja seveda kmalu tudi edini odločujoči čini tel j v de¬ želi. V njem se je polagoma utopilo tudi staro domače slovensko plemstvo, vendar lahko zasledujemo posamez¬ ne slovenske plemiške rodbine še daleč v XII. stol. (iz takega slovenskega plemstva je izvirala n. pr. tudi že omenjena breška grofica Hema). En del najnižjega sta¬ rega slovenskega plemstva, kasazov, se je počasi tudi uvrstil med ostalo nižje plemstvo, večina je pa zdrknila navzdol med običajne kmečke svobodnjake. Plemiči so bivali navadno sredi svojih posestev in okoli njihovih bivališč so nastajala tudi bivališča njihovih podložnih kmetov, a iz dvorcev plemičev so začeli v XII. stol. na¬ stajati utrjeni gradovi. Med najstarejše take dvorce in gradove v slovenski Koroški spadajo Podkrnos, pri Truš- njah, Ostrovica, Kamen v Podjuni, Blatograd (Moos- burg), Črni grad pri Strmcu i. dr. Okoli večine teh sta¬ rih gradov je spletlo naše ljudstvo tudi najrazličnejše pravljice in pripovedke (n. pr. v zvezi z gradom v Ho¬ dišah o zakletih dušah, ki se tu pokore za svoje zločine). Precejšnji del slovenskih kmetov je bil v začetku te dobe še vedno svoboden, vendar se je iz že spredaj nave¬ denih razlogov njih število polagoma zmanjševalo. Da se iznebe težkih vojaških dolžnosti ali pa pridobe varstvo plemičev, so se namreč svobodnjaki vedno pogosteje sa¬ mi predajali plemiškim zemljiškim gospodom in po¬ dajali s tem nesvobodni, podložniki. To podložništvo ni¬ kakor ni bilo enakomerno, temveč je imelo razne stop¬ nje od polsvobode do popolnega nevoljništva. število podložnikov se je posebno pomnožilo v dobi notranje kolonizacije, ko je oni del pomnoženega kmečkega pre¬ bivalstva, ki je ostajal brez lastne zemlje, jemal v za¬ kup plemiško in postal s tem seveda tudi podložen in je moral plačevati svojim zemljiškim gospodom razne dav¬ ščine ter opravljati tlako na onem zemljišču, ki ga je obdeloval plemič sam. 78 Slovenci so se dolgo časa ostro ločili od priseljenih Nemcev ne le po jeziku, temveč tudi po noši, običajih itd. Slovenski kmet je živel še nadalje po svojih lastnih starodavnih običajih, a nemški priseljenci po tistih, ki so jih prinesli s seboj. Tako je vladalo v deželi dolgo do¬ bo dvojno pravo: staro slovensko in novo nemško; ker pa so bili zemljiški gospodje skoro sami Nemci, je njih pra¬ vo polagoma vplivalo tudi na slovensko in ga izpodri¬ valo. Te razlike vidimo n. pr. celo v velikosti kmetij. Tako zvane „kraljevske kmetije”, s katerimi so obdarjali vladarji plemiče in cerkve, so merile okoli 50 ha, ple¬ miške kmetije po 24 ha, podložniške ..bavarske kmetije” nekaj nad 15 ha in ..slovenske kmetije” nekaj nad 12 ha. Iz tedanjih listin večkrat lahko dobro ločimo, kdaj je šlo za Nemce in kdaj za Slovence. Neka listina iz prvih let XI. stol. n. pr. strogo loči med pričami, ki so bile po bavarskem pravnem običaju „za ušesa privlečene”, in med pričami „po slovenskem pravnem načinu”. Prvi sodniki so bili seveda deželni knezi in za njimi grofi (upravitelji) dežele. Ti so bili izprva vrhovni uprav¬ ni uradniki v deželi, za kar so dobivali užitek raznih posestev in delež od glob pri sodstvu. Ko se je v visokem srednjem veku razdelila dežela na manjše grofije, so na¬ stala tudi manjša sodna ozemlja. Tako se je drobilo sod¬ stvo še nadalje, vendar se je ob tej priliki tudi delilo tako, da je prešlo nižje sodstvo na zemljiške gospode, a višje sodstvo („krvno sodstvo”) so opravljali za določene predele (..deželska sodišča”) v imenu deželnega kneza po¬ sebni „krvni sodniki”. Ker pa je bilo to sodstvo zaradi glob in drugih dajatev včasih jako donosno, je tvorilo večkrat tudi predmet posebnih privilegijev. Pravih mest pri nas v tej dobi še sploh ni bilo in prvi kraj na Koroškem, ki je dobil pravice trga, so bile Bre 'e (1. 1016). Toda med najimenitnejša gospodarska sre- 79 dišča dežele je spadal že od vsega početka Beljak zaradi E svoje bližine z Italijo. Naloge poznejših mest so dotlej \ opravljali večkrat samostani in je n. pr. vetrinjski sa- I mostan obvladoval vso trgovino s Kranjsko, ki je šla čez j Ljubelj. Najvažnejša prometna in trgovska cesta je pa t že v visokem srednjem veku vodila iz severnih dežel skozi l Breze, Št. Vid, Beljak in Trbiž v Italijo in od tam na f vzhod. Beljaška mitnica je zato donašala bamberškim ‘ škofom velike dohodke. Zaradi tega so nastali že v XII; stol. hudi spori med Rožeškim grofom in oglejskim pa- jj triarhom na eni strani ter bamberškimi škofi na drugi ! strani. Da bi se izognila dragih bamberških mitnin in carin ter da bi pritegnila ta promet preko svojega oženi- ; Ija, sta zgradila Rožeški grof in patriarh od navedene 1 glavne ceste poseben odcepek, ki je vodil po čisto sloven- j skem ozemlju skozi Rožek, Pečnico in Brnco v Trbiž s I potrebnimi hospici ob cesti (dva taka hospica sta bila | tudi v okolišu Pečnice). Pozneje so se ti spori poravnali 1 in tedaj je počasi zamrl tudi dotlej veliki promet po tem I cestnem odcepku. Jako važne so bile tudi spremembe, ki so se izvršile E v tej dobi na cerkvenem polju. Do madžarskih navalov ’■ je imelo širjenje krščanstva med Slovenci še vedno mi- | sijonski značaj, a po teh je začela nastajati redna cer- I kvena organizacija, vendar so se močni poganski ostanki I vzdrževali še tja v XII. stol. Največ prvih cerkva so že > od X. stol. dalje gradili bogatejši plemiči na svojih po¬ sestvih. Ostale so zato njihova last in so zato pri njih tudi sami nameščali duhovnike (posebno mnogo cerkva , je ustanovila grofica Hema). To je bil tudi glavni vzrok, j da so bili skoro vsi tedanji duhovniki Nemci, kar je po- j tem seveda pospeševalo tudi germanizacijo in zanemar- I janje slovenščine v cerkvi. Te cerkve so nazivali „last- j ninske cerkve”, iz katerih so se razvile tudi mnoge poz- ; 80 nejše prafare. V XI. stol. sta salzburški nadškof severno od Drave in oglejski patriarh južno od Drave cerkve¬ no organizacijo že toliko utrdila, da je bila splošno uve¬ dena tudi cerkvena desetina v smislu cerkvenega prava (plačevali so verniki seveda tudi to v pridelkih in pri¬ reji, ker denarnega gospodarstva tedaj še ni bilo). Izve¬ dena je bila farna organizacija (prve župnije so bile pri Gospe Sveti, v St. Rupertu pri Velikovcu, Otoku na Vrbskem jezeru, Dobrli vesi, Kotmari vesi i. dr.) in usta¬ novljeni so bili prvi samostani. Prva v tedaj še slovenski Koroški sta bila benediktinska samostana na Osojah 8 in v St. Pavlu, zatem v Podkloštru itd. Grofica Hema je večino svojega ogromnega imetja zapustila salzburški nadškofiji v cerkvene namene, zato je nadškof Gebhnrd po več kot stoletnem prestanku tudi zopet postavil svo¬ jega posebnega pomožnega škofa na Koroškem. Tako je bila 1. 1072. ustanovljena na Krki škofija, prva na slo¬ venskem ozemlju, ki je pa ostala strogo podrejena salz¬ burškemu nadškofu in do 1. 1131 celo sploh brez last¬ nega ozemlja, tako da je bil krški škof le nekak salzburški generalni vikar za Koroško. Še v tem času je bilo njeno ozemlje po večini slovensko in se navajajo še v listinah VII. stol., ki poročajo o tedanjem obsegu škofije, mnogi kraji le s slovenskim imenom, n. pr. „Sorič” za poznejši nemški „Sorg”. Stanovali pa krški škofje navadno niso v Krki, temveč v svojem gradu Strassburgu. Podobno je ustanovil nekaj let zatem (1106) tudi oglejski patriarh poseben kolegiatni kapitelj v Dobrli vesi. s V zvezi z osojskim samostanom je znana zgodba o poljskem kralju Boleslavu, morilcu krakovskega Škofa Stanislava. Po svojem zločinu je romal kralj v Rim in na povratku vstopil v osojski sa¬ mostan, kjer je sprejel dne 11. IV. 1081. obleko redovnega brata in se pokoril potem tu do svoje smrti (primerjaj Aškerčevo pesem ■Mutec osojski”). 81 Krščanstvo je resda uvedlo tudi Slovence v območje zapadne kulture, toda ta v tej dobi na naše ljudstvo še ni imela skoro nobenega vpliva. Vzrok tega je ležal pred¬ vsem v dejstvu, da je bila sploh vsa višja in celo velika večina nižje duhovščine nemška. Pri visokih cerkv. dostojanstvenikih so začeli v poznem srednjem veku posvetni interesi le prepogosto prevlado¬ vati nad verskimi in cerkvenimi, zato so se salzburški nadškofje tudi dolgo branili ustanoviti prepotrebno ško¬ fijo za Koroško, a ko je bila ustanovljena krška in za njo še lavantinska, sta ostali obe tako majhni in tako ne¬ samostojni, da so imeli salzburški nadškofje še nadalje trajno skoro vso cerkveno oblast nad vsem ozemljem se¬ verno od Drave. Čeprav je bilo zlasti v XIII. stol. usta¬ novljenih precej novih vikariatov, so ostali dušnopastir- ski okoliši vendarle navadno še vedno tako obsežni, da je bilo kako uspešnejše dušno pastirstvo skoro nemo¬ goče. Razen tega so oddajali cerkveni poglavarji in svet¬ ni velikaši, ki so imeli tedaj večkrat še odločilno bese do pri podeljevanju cerkvenih služb, vse boljše župnije tujcem (ne le Nemcem in Italijanom, temveč včasih celo Francozom i. dr.) in navadno seveda tudi plemičem, ki so pa ppbirali le dohodke svojih služb, a za dušnopastir- ske posle so najemali beraško plačane in nezadostno iz¬ obražene vikarje in pomočnike. Tako je ostalo naše ljudstvo pač ves čas globoko verno, kar nam dokazujejo zlasti naše narodne pesmi iz tiste dobe, toda versko več¬ krat čisto nezadostno poučeno. Glede na vse to so se ohranili med njimi še prav do XIV. stol. močni sledovi poganstva in plodna tla so našle tudi razne krivoverske ločine (med koroškimi Slovenci zlasti bogomili ali pata- reni). Najlepše priče za to duhovno življenje tedanjih Slo¬ vencev nam nudijo številne kolednice s starimi pogan- 82 skimi jedri, a prilagodene novemu krščanskemu bogo¬ služju in ki se deloma pojo še dandanes med koroškimi Slovenci. Med take kolednice in obredne pesmi iz zgod¬ njega srednjega veka spadajo n. pr. „Iz keliha so zrasle rožice tri”, „Stoji ravno polje”, „Ptica poje o pšeničnem klasu in sladkem vincu” i. dr. Stare slovenske bajke so se v tej dobi spreminjale v krščanske legende (n. pr. „Sv. Barbara v ječo vržena”). Kako čisto ločeno duhovno živ¬ ljenje od nemškega je živel koroški Slovenec v zgodnjem in visokem srednjem veku, nam zgovorno priča dejstvo, da ni opaziti prav nobenega nemškega vpliva celo na te¬ danje slovenske pripovedne narodne pesmi, pač pa po¬ gosto jako močan hrvatsko-srbski vpliv, kar ravno do¬ kazuje trajno duhovno povezavo koroških Slovencev z njih rojaki proti jugovzhodu, ne pa proti nemškemu se¬ veru. Pač so pa povzeli časih nekatere take obče jugoslo¬ vanske snovi še Nemci (n. pr. osrednji motiv „Meljav- šice”). Iz visokega srednjega veka imamo med koroškimi Slovenci tudi polno Marijinih in drugih molitvenih ob¬ razcev v obliki pesmic, ki so znane tudi po ostali Slo¬ veniji. Podobno je tudi s pripovednimi pesmimi. Skoro samo po sebi je razumevno, da bi prvi salzburški misijonarji nikakor ne mogli dosegati tako lepih uspe¬ hov, ako ne bi govorili ljudstvu v njegovem narodnem jeziku. V tej zvezi so morali potem nastati že v VIII. stol. tudi slovenski obrazci za najnujnejše molitve za vernike, a za misijonarje, ki niso bili popolnoma zmožni sloven¬ ščine, tudi za njih pridige. Naš književni zgodovinar in koroški rojak prof. dr. Iv. Grafenauer zastopa jako ver¬ jetno mnenje, da so take obrazce že tedaj tudi zapisovali. Ti zapiski so se v teku tolikih stoletij seveda porazgubili, 'oda osnove za take obrazce so po vsej priliki prešle z misijonarji iz Karantanije tudi v Panonijo in od tam po sv. Cirilu in Metodu v staro cerkvenoslovansko slovstvo M ostalih Slovanov. Tako naj bi uživala ravno koroška Slo-1 venija to čast, da je bila nekaka zibelka staroslovanskega , cerkvenega slovstva. L. 1807 so res odkrili v Freisingenu na Bavarskem na [ koncu neke srednjeveške knjige (sedaj je ta shranjena v državni knjižnici v Munchenu) privezan rokopis treh takih obrazcev in sicer za splošno izpoved po pridigi, za pridigo o grehu in pokori in še drug obrazec za splošno izpoved. Učenjaki so potem po natančnih proučevanjih dognali, da so bili to zapiski dveh različnih nemških misijonarjev, na- , pisani v zadnjih desetletjih X. stol. v okolišu Lurnskega I polja na Zgornjem Koroškem, ki je bilo tedaj še sloveti- l sko in to v tedanji govorici koroških Slovencev. To so tako zvani, znameniti „Brižmski (freisinški) spomeniki”, ki predstavljajo najstarejši, v latinici pisan spomenik vseh slovanskih narodov in pomenjajo neprecenljivi in edin¬ stveni vir za poznavanje stare slovenščine in izrečno še koroških slovenskih narečij. Tako gre torej vendarle rav- I no koroškim Slovencem ta častna prednost, da izvira z njih ozemlja najstarejši tak slovanski rokopis, ki ga pozna | znanost do današnjega dne. Jako zgodaj je pa nastopila v Cerkvi v jezikovnem po- E gledu temeljita sprememba. Že cesar Karel Veliki je v smislu Bonifacijevih statutov strogo ukazal, da mora mo¬ liti tudi ljudstvo očenaš, vero in „slavo” v latinščini ter • peti v cerkvi le latinske pesmi in isto je določila 1. 799 tudi salzburška cerkvena sinoda. Razumljivo je, da je bilo to v praksi skoro neizvedljivo, ker ljudstvo pač ni razu¬ melo latinščine. Misijonarji so bili radi ali neradi prisi¬ ljeni, ako so hoteli doseči sploh kak uspeh, posluževati sc tudi živega ljudskega jezika in ravno iz te potrebe so na¬ stali tudi zgoraj navedeni Brižinski spomeniki. Toda čim bolj se je krščanstvo med Slovenci utrjevalo in čim bolj , se je veljava slovenščine umikala iz javnega življenja, tem 84 manj so tudi cerkveni krogi čutili potrebo po upoštevanju slovenščine. Kolikor so se še nadalje morali ozirati tudi na žive jezike, to ni bila slovenščina, ki je navadno niti sami niso znali, temveč nemščina. Tako je zavladala v slo¬ venski Koroški tudi v cerkvah poleg latinščine do neke mere samo še nemščina, a slovenščina je vsaj na splošno skoro čisto izginila, razen tam, kjer je kak nižji duhovnik znal kolikor toliko tudi slovensko; boj pa, ki sta ga vodila v IX. stol. v velikomoravski državi za slovensko bogoslužje sv. Ciril in Metod, v Karantanijo sploh ni segel. Navzlic tem oviram je pa vendarle verjetno, da se je uveljavilo med ljudstvom že v X. stol. vsaj slovensko besedilo za oče- naš in za vero, niso pa seveda mogli nastati še nadaljnji slo¬ venski zapiski, zlasti ker so bili tudi vsi samostani, kjer se je v teh časih skoro edino gojila pisana beseda, bolj ali manj tuji našemu ljudstvu. Enako je bilo v vsem srednjem veku tuje ali vsaj čisto odtujeno slovenskemu kmečkemu ljudstvu tudi vse izobraženo meščanstvo ter je tvorilo s tem pravo oviro za kakršno koli uveljavljenje slovenščine, (ločim so lahko nastali pri drugih večjih narodih ravno v samostanih in v mestih prvi književni spomeniki dotičnih narodov. Ohranjenih nam je pa v bratovščinski knjigi šentpetrskega samostana v Salzburgu in v raznih teda¬ njih listinah mnogo prelepih staroslovenskih imen iz vi¬ sokega srednjega veka, kajti današnja „mednarodna” kr¬ stna imena so prišla tudi pri nas v splošno navado šele v poznem srednjem veku. 85 XV. POD SPANHEIMI IN PREMI.SLOM Eden izmed vzrokov, da ni vse slovensko ozemlje nikoli v zgodovini tvorilo skupne državne ali pozneje vsaj uprav- hopolitične edinice (dežele), je nedvomno tudi ta, da po¬ samezne predele Slovenije precej ostro ločijo med seboj visoka pogorja: Golica, Pohorje, Karavanke, Julijske Alpe itd. To je gotovo do neke mere tudi. vplivalo, da so se v teku stoletij iz že znanih nam početkov izoblikovale po¬ samezne naše dežele, ki so potem tako usodno razdeljevale naš narod; posledice tega čutijo zlasti koroški Slovenci še danes. Toda na drugi strani pa teh naravnih pregraj med po¬ sameznimi deli naše domovine tudi ne smemo precenje¬ vati. Že pri stari Karantaniji smo videli, da je navzlic Golici, Bruškim (Bruck ob Muri) in Murauskim Alpam obsegala tudi skoro vso Srednjo in Gornjo Štajersko in vkljub Karavankam verjetno tudi vsaj del Gorenjske. Prav posebno se nam pa pokaže razmeroma majhen pomen ta¬ kih naravnih pregraj v drugi polovici srednjega veka, če¬ prav tedaj ni moglo biti še niti govora o novodobnih pro¬ metnih sredstvih, ki danes ne poznajo sploh nobenih naravnih ovir več. Kakor smo slišali v predzadnjem poglavju, je začela vladarjeva oblast že v XI. stol. počasi bledeti in posledica tega je bila, da so prihajale v posameznih pokrajinah do vedno večje moči in veljave posamezne velikaške rodbine. Na Koroškem so bili to po izumrtju Eppensteinov (1122) zlasti njih sorodniki Spanheimi, ki so bili frankovskega porekla in so podedovali večji del spanheimske dediščine, 86 obenem pa prevzeli za njimi tudi koroško vojvodsko do¬ stojanstvo. Stanovali so navadno v svojem gradu v St. Vidu. Največja njihova posestva so bila v celovški kotlini (oni so tudi ustanovili Celovec), na Gosposvetskem polju, v Labotski dolini, Podjuni i. dr., a kmalu so si znali prido¬ biti tudi Velikovec, velika posestva, ki so jih imeli prvotno salzburški nadškof je (Grabštanj, Vetrinj i. dr.) in frei- sinški škofje okoli Vrbskega jezera, dočim se jim bamber- ških škofov ni posrečilo izriniti iz južne Koroške. Toda oblast Spanheimov se je raztezala še daleč preko koroških meja v Mislinjsko dolino, v Podravje z Mariborom in Radgono, na obširna ozemlja gospostva Laško, na ves obširni okoliš Ljubljane in celo na velike predele ob hr- vatski meji. Od svetnih velikašev spanheimske mogočnosti seveda ni dosegel nobeden, pač so pa imeli na Koroškem jako obsežna posestva še nekateri drugi, kakor štajerski Traungauci (v Zgornjem Rožu) in za njimi Babenberžani, nadalje Vovbrški (ti so pridobili pozneje velikanska po¬ sestva tudi na Dolenjskem in so se zato preimenovali v gospode Višnjegorske), Goriški grofje (v Ziljski dolini) i. dr. j Toda za spanheimskimi so bila na Koroškem največja cerkvena posestva. Prvotno so imeli tu ogromna imetja salzburški nadškofje, toda čeprav so jim jih znali mnogo izviti Spanheimi, so jih obdržali še vendarle dovolj, zlasti v srednjem delu dežele (razen tega so imeli pa ti velika posestva tudi po ostalih slovenskih deželah, posebno v Savinjski krajini). Za njimi so bili najmogočnejši bam- berški škofje, ki so imeli v posesti vso Kanalsko dolino in Beljak z okolišem, tako da so obvladovali ravno naj- glavnejše prehode s Koroške na Kranjsko, v dolino Soče in v Italijo, a v vzhodni Koroški so imeli razen drugih posesti v lasti tudi Grebinj. Glavna posestva freisinških škofov so bila okoli Vrbskega jezera, obenem so bili pa 87 lastniki tudi velikega škofjeloškega gospostva na Gorenj¬ skem in raznih posestev na Dolenjskem. Briksenška ško¬ fija je imela svoja posestva v Podjuni in na Gorenjskem | (Bohinjsko dolino, Bled i. dr.), a krška škofija razen po¬ sestev doma tudi v Savinjski dolini, okoli Vitanj, okoli Podčetrtka in ob Sotli. Od koroških samostanov je bil med naj bogatejšimi vetrinjski v središču dežele, v vzhod¬ nem delu pa šentpavelski, čigar posestva so segala daleč v Dravsko dolino na Štajerskem. Od izvenkoroških samo- | stanov so imeli benediktinci iz Možača (Moggio) svoja po- I sestva tudi v spodnji Zilji in okoli Baškega jezera. Že ta čisto površni pregled nam nazorno dokazuje, [ kako je bila slovenska Koroška tudi v srednjem veku ravno po velikih posestnikih in velikaših najtesneje po- I vezana z vsemi ostalimi slovenskimi deželami in da je I zato pač abotna trditev raznih nemških publicistov, da so bili koroški Slovenci „vedno odtrgani” od ostalih svojih rojakov ali pa da sploh ne tvorijo nobene enote z njimi. V drugi polovici XII. in v prvi polovici XIII. stol. so I divjali stalni hudi boji med papeži in nemškimi kralji (cesarji), v katerih so tudi velikaši podpirali eno ali dru- [ go stranko, predvsem pa izrabljali ta politična nasprot- I stva seveda v svojo lastno korist. Mogočne velikaške rod¬ bine, ki so vladale tedaj po slovenskih deželah, so stale večidel na strani cesarja, ki jih je zato nagrajal z vedno novimi posestvi in predpravicami. Njih oblast je zato vedno bolj naraščala, cesarjeva pa bledela in sčasoma se sploh niso smatrali več le za upravitelje nekoč poverjenih jim krajin (dežel), temveč za prave deželne kneze, podre- j jene kvečjemu vrhovni vladarjevi nadoblasti. V tem raz¬ voju se je pri nas najbolj dvignila moč koroških Span- heimov, ki so sredi XIII. stol., zlasti za časa Bernarda in Ulrika III. Spanheimskega, vedno bolj širili svojo oblast tudi na Kranjsko in na Kras. Vse je že kazalo na to, da 88 bodo sploh zavladali na Koroškem, Kranjskem in na Kra¬ su ter tako združili pod svojo oblastjo večino slovenskega ozemlja. Bernard Spanheimski (1202 — 1256) je uradno veljal za slovenskega kneza in opat Ivan Vetrinjski je 1. 1286. v svoji kroniki izrecno zapisal, da, ako je kdo tožil vojvodo pri nemškem cesarju, „je bil ta dolžan zagovarjati se v slovenskem in v nobenem drugem jeziku”. Tudi razso¬ jal je še on le v slovenskem jeziku. Tedaj se je pa pojavil od severa močan spanheimski tekmec, njih sorodnik češki kralj Otokar II. Premisi. L. 1246. je padel v boju štajerski vojvoda Babenberški, po¬ slednji svojega rodu. Za njegovo bogato dediščino so se oglasile razne mogočne okoliške rodbine, v deželi sami je pa zavladal strašen nered. S papeževim posredovanjem je pripadla Štajerska sicer najprej ogrskemu kralju, toda štajersko plemstvo se je bilo kmalu uprlo madžarski oho¬ losti in ponudilo vojvodstvo Otokarju II. Ta ga je L. 1260. sprejel ter uvedel v deželi zopet mir in red. To mu je prineslo veliko naklonjenost nižjega plemstva, cerkve¬ nih krogov in mest, izzval je pa nezadovoljstvo samopaš- nega visokega plemstva, ki se je upiralo vsaki zakoniti oblasti. Zaradi tesnih sorodstvenih vezi koroških Spanhei- mov s češkimi Premisli in njih vzajemne pomoči se je v zapadnih slovenskih deželah razvijala in utrjevala oblast Spanheimov, v vzhodnih pa Premislov. To razmerje je začel šele naknadno kaliti pohlep po nadaljnjem razširja¬ nju oblasti, kar je tudi jako omajalo položaj Spanheimov na Kranjskem. Toda 1. 1268 je prišlo v Podebradu na Češkem do dedne pogodbe med češkim kraljem Otokar¬ jem II. in Ulrikom III. Spanheimskim. Že pičlo leto nato je pa Ulrik nenadoma v Čedadu umrl brez potomcev in tako je pripadla Otokarju vsa ogromna spanheimska de¬ diščina s koroškim vojvodstvom vred (tudi on je seveda bil nmeščen na Gosposvetskem polju). 89 Otokar II. se je pozimi 1. 1269—70. napotil z veliko vojsko iz svoje Štajerske skozi Savinjsko dolino na Kranj sko in od tod potem na Koroško, da prevzame omenjeno dediščino v svojo last. Tako so postale po dolgih stoletjih skoro vse slovenske pokrajine vnovič združene pod enim neposrednim vladarjem in to celo slovanskim, kakor za kralja Sama. Narodnost v teh časih resda še ni igrala no¬ bene vloge, vendar bi se bila razvijala vsa usoda našega naroda popolnoma drugače in nedvomno seveda tudi vse ugodnejše, ako bi ostali politično združeni pod eno oblast¬ jo in to celo slovansko. Odločevali pa tedaj niso narod¬ nostni oziri, temveč predvsem koristi posameznih slojev, od katerih pa so seveda bili odločujoči v prvi vrsti inte¬ resi visokega plemstva kot najmočnejšega tedanjega dru žabnega činitelja. Otokar II. je ustvaril z močno roko v naših deželah zopet mir in pravico, kar je potem jako blagodejno vplivalo tudi na gospodarsko blagostanje. Glede na to si je hitro pridobil veliko naklonjenost vsega kmečkega prebivalstva, mest, najnižjega plemstva in cer¬ kva, ker jih je znal varovati pred nasilstvi samopašnega visokega plemstva, a odbil si je seveda to, ker ni dopu¬ stil, da bi še nadalje počelo, kar bi se mu poljubilo. 90 XVI. SLOVENCI PRIDEMO POD HABSBURŽANE Češki kralj Otokar II. Premisi je mogel razmeroma lahko zavladati na Koroškem in v ostalih slovenskih de- želah tudi zato, ker je bila v tem času nemška cesarska oblast že skoro čisto propadla. Toda 29. IX. 1273. je bil izvoljen za novega nemškega kralja neznatni Rudolf Habsburški. On je hitro spoznal, da se bo mogel uvelja¬ viti le tedaj, ako si ustvari tudi čim večje lastno rodbin¬ sko imetje, na drugi strani so se pa tudi novemu vladar¬ ju hitro pridružili vsi, ki jih je bila bodla v oči tako hitro narastla moč Otokarja II. Oprt na te velikaše je znal Ru¬ dolf Habsburški že leto dni po svoji izvolitvi doseči sklep nemškega državnega zbora, da je Otokarjeva posest na¬ ših dežela nezakonita, ker da si jih je bil prilastil sam, mimo vladarja. Ker se Otokar seveda ni vdal, je prišlo do konflikta. Proti Otokarju so se dvignili vsi zavistni sosedje in se¬ bični domači velikaši, zato se je moral 1. 1276. zopet od- I povedati slovenskim deželam, a Rudolf si je skušal pri¬ dobiti njih naklonjenost s tem, da je velikodušno delil nove predpravice deželam in mestom ter bogato nagra- jal cerkve in velikaše, pri čemer'pa seveda ni pozabil tudi nase in na svoje sinove. Toda tudi Otokar ni mogel pozabiti izgubljenih slovenskih dežela, pridobil si je no¬ vih zaveznikov tudi on in 26. VIII. 1278. je prišlo pri Diirnkrutu na Moravskem do odločilne bitke. V njej je bil Otokar II. poražen le zaradi izdajstva in je celo sam obležal na bojnem polju. Tako je bila v zgodovini vno¬ vič odločena tudi nadaljnja usoda našega naroda in na- 91 šili dežel. O Otokarju pa piše celo tedanja nemška kro¬ nika, da je bil „ščit za vse kristjane... srčen kakor lev', plemenit kakor orel”. Po dobljeni zmagi je nagradil Rudolf jeseni 1. 1279, svojega zaveznika, Goriško-Tirolskega grofa Majnharda s tem, da mu je dal v zakup Kranjsko s Slovensko krajino, a Koroško v upravo, glede Avstrije in štajerske je pa znal napeljati tako, da je postavil 1. 1281. svojega sina Al¬ brehta tu najprej za državnega upravitelja obeh dežela, a naslednje leto mu je dal obe deželi celo v last (v fevd), razen tega pa še deželno upraviteljstvo na Kranjskem (tu je Albreht delil oblast z zgoraj navedenim Majnhardom). Tako je stopil habsburški rod prvič na slovenska tla in kakor dobrih dvajset let poprej med Spanheime in Pre- misla, tako je bila večina slovenske zemlje sedaj zopet razdeljena med Habsburžane in Goriško-Tirolske grofe. Seveda je bila ta nova delitev naših dežela med dve čisto tuji nam rodbini samo v veliko škodo našega naroda. Novi štajerski vojvoda Albreht Habsburški je že ta¬ koj ob svojem nastopu pokazal tisto lastnost svojega rodu. ki je „odlikovala” potem Habsburžane prav do konca njih vladanja, namreč stremljenje po absolutizmu. To je hitro vzbudilo tudi proti njemu huda nasprotstva v de¬ želi, razen tega pa tudi Otokarjev sin, češki kralj Vaclav II., ni mogel pozabiti, da je vladal njegov oče še malo poprej tudi na Kranjskem in na Koroškem. Ta skupna nevarnost je še bolj zbližala Habsburžane in Goriško- Tirolske grofe in da bi si cesar Rudolf Habsburški še bolj navezal Goriško-Tirolskega grofa Majnharda, dote¬ danjega upravitelja Koroške, mu je podelil 1. 1286. to de¬ želo celo v last (fevd). Tako je dobila Koroška po iz¬ umrtju Spanheimov vnovič svoje vojvode, nakar je bil po¬ tem Majnhard dne 1. septembra istega leta tudi ustoličen po starem svečanem običaju na Gosposvetskem polju. 92 Obredi tega ustoličenja nam je podrobno znan iz zname¬ nite tedanje kronike vetrinjskega opata Ivana, ki je se¬ stavil latinsko pisano kroniko za čas od 1. 1217—1343. Ort je bil po rodu menda Lotaringijec in je ostal sicer čisto tuj našemu narodu. Cesar Rudolf Habsburški je umrl 1. 1291. in tedaj je grozila resna nevarnost, da se zruši oblast njegovega sina Albrehta na Štajerskem, obenem pa tudi njegovega zaveznika Majnharda na Koroškem, ker sta si bila oba na¬ kopala splošno nasprotstvo (1. 1292. je izbruhnil na Koro¬ škem celo upor), zlasti še pri visokih cerkvenih krogih. Posebno neznosni absolutist Albreht: Habsburški se je le z veliko težavo obdržal na oblasti, a ko je bila glavna kriza prebrodena, se je njiju deželnoknežja oblast pola¬ goma vendarle zakoreninila in v slovenskih deželah je nastopil za nekaj časa mir. Toda ta ni trajal dolgo. V za¬ četku XIV. stol. so namreč izbruhnila huda nasprotstva med Goriško-Tirolskimi grofi in Habsburžani, ki so se pa končno vendarle poravnala tako, da so pridobili Habs¬ buržani še Savinjsko krajino in pomaknili s tem meje svoje Štajerske do Save. Toda 1. 1335. so Goriško-Tirolski grofje sploh izumrli, a njih dediščino so si znali že poprej zagotoviti Habs¬ buržani. Tako so zavzemali Goriško-Tirolski grofje ko¬ roško vojvodsko dostojanstvo komaj pol stoletja (1286— 1335), nakar je to s Kranjsko vred brez težkoč pripadlo Habsburžanom. V naslednjih desetletjih so prodrli Habs¬ buržani do morja in 1. 1382. se jim je prostovoljno podvr¬ gel končno še Trst. S tem se niso Habsburžani povzpeli le na koroški vojvodski prestol, temveč so postali v teku pol stoletja končno gospodarji vsega slovenskega ozemlja, razen razmeroma majhnega dela na zapadu, kjer so vla¬ dali oglejski patriarhi, P>enečani in grofje Goriški, ter one- 93 ga na vzhodnem robu slovenske zemlje, ki je bil pod Madžari. Habsburžanom, ki so vladali odslej v slovenskih deže¬ lah, sta načelovala tedaj brata Albert II. in Oton in sled¬ nji je bil, kot prvi Habsburžan, dne 2. VII. 1335. tudi slovesno ustoličen na Gosposvetskem polju. Toda šele po nekaterih hudih bojih ravno za Koroško je zavladala končno v teh naših deželah daljša doba bolj mirnega razvoja. Naše koroško ljudstvo je v teh letih najhuje zadel ve¬ lik potres (1348), ki je povzročil tudi usad Dobrača, za¬ sul 17 vasi in celo zajezil Ziljo. Naš slovenski kmet go¬ tovo ni niti vedel za vse mnogoštevilne družinske prepire med Habsburžani, ki so vodili tudi do neprestanih deli¬ tev habsburških dežel med posamezne člane te rodbine. Prva taka delitev je bila sklenjena 1. 1379., ko je dobil obe Avstriji vojvoda Albreht III., vse slovenske dežele s Koroško in Tirolsko pa njegov brat Leopold III. Tako sta nastali dve habsburški veji, od katerih sta se razvijali odslej obe dolgo časa čisto neodvisno druga od druge. Toda tudi skupina dežel, ki jo je dobil Leopold III., ni ostala združena, kajti zaradi medsebojnih prepirov čla¬ nov te veje je bila 1. 1411. razdeljena tudi ta tako, da je dobil Tirolsko en Habsburžan, a naše slovenske dežele (Koroško, Štajersko, Kranjsko, Istro in Trst) pa drugi, namreč Ernest, ki je dobil pozneje priimek „Železni” in si je privzel naslov nadvojvode. On je bil tudi poslednji, ki se je dal v nedeljo, dne 18. marca 1. 1414. umestiti na Gosposvetskem polju za koroškega vojvodo še vedno po starodavnem slovenskem obredu. Za vso navedeno nje¬ govo skupino dežel se je začelo polagoma uvajati ime „Notranja Avstrija”, a za svoje glavno mesto si je izbral Gradec (Graz) na štajerskem, večkrat pa je medtem bival tudi v Št. Vidu na Glini. 91 Zanimivo pri vsem opisanem razvoju je eno: čeprav niso igrali — kakor sem že omenil — v tistih stoletjih na¬ cionalni razlogi še prav nobene vloge, vendar ni težila Koroška prav nikoli po kakršni koli politični povezavi z nemškim severom, le mimogrede nekoliko morda proti zapadu, temveč navzlic Karavankam vedno in vedno pred¬ vsem proti jugu po povezavi s Kranjsko in s slovensko Štajersko. Zlasti Spanheimi so skrbeli za tesno povezavo Koroške s Kranjsko in Primorsko preko Ljubelja in Ka¬ nalske doline. Tudi Ljubljana se je razvila vprav po priza¬ devanjih Spanheimov. Podobno je bilo tudi z Ortenbur- žani in še z mnogimi drugimi. Kranjski trgovci so dolgo časa uživali v Velikovcu celo posebne predpravice. Mno¬ ga posestva so imeli na Kranjskem tudi nekateri samo¬ stani (n. pr. Vetrinj). Pozneje so bili razni koroški ve- likaši večkrat celo deželni glavarji na Kranjskem (n. pr. Ulrik Šenk z Ostrovice, Jošt z Ostrovice) in razni predeli ostalega slovenskega ozemlja so bili večkrat politično sploh združeni s Koroško (n. pr. Kranjska marka, Goriška, Istra; prvo je bil ločil od Koroške šele Rudolf Habsburški). Že sa¬ ma ta neutajljiva dejstva so nam dovolj močan dokaz, da tvori Koroška nekako organsko in v sami naravi utemelje¬ no celoto z deželami na njenem jugu, jugovzhodu in jugo zapadu, to je — z ostalim slovenskim ozemljem. To lepo vidimo tudi iz vseh političnih korakov, ki so jih ukrenili že hitro po svojem nastopu Habsburžani, kate tih menda pač nihče ne bo dolžil kakega „slovenskega na¬ cionalizma”. Isto velja tudi za plemstvo, ki je bilo tedaj, poleg zastopnikov Cerkve in do neke mere še mest, edini politični predstavnik dežel ter je bilo v tej dobi že po ogromni večini nemško ali pa vsaj ponemčeno. Tako Habs¬ buržani kot plemstvo so čutili navedeno organsko in na- cavno skupnost slovenskih dežel in s tem seveda tudi potrelto po njih povezovanju. Zato so se že 1. 1338 prvič tudi sešli v Gradcu zastopniki koroškega, štajerskega in kranjskega plemstva in ob tej priliki dosegli, da sta bili tudi ustavi (deželni privilegiji) Koroške in Kranjske iz¬ enačeni s štajersko ustavo in potrjeni od Habsburžanov, novih skupnih deželnih gospodov. 96 XVII. KOROŠKI SLOVENCI POD PRVIMI HABSBURŽANI V dobi od L 1282. — 1382. so torej zavladali Habs¬ buržani skoro vsemu slovenskemu ozemlju in mu gospo¬ dovali potem okoli šest stoletij, nekaterim našim deže¬ lam nekoliko manj, drugim nekoliko več. Slovenci jim za to njihovo vladanje nismo dolžni prav nobene zahvale, kajti v vseh teh dolgih stoletjih ni bilo niti enega Habs¬ buržana, ki bi bil pokazal kakršno koli zanimanje in ra¬ zumevanje za naše narodne tegobe, težnje in potrebe. No¬ benega dvoma pa ni, da se začenja z nastopom Habsbur¬ žanov tudi za naš narod čisto nova zgodovinska doba, ker je odslej prenehalo večno menjavanje političnih gospodar¬ jev naših dežel. Ravno iz slovenskih in ostalih alpskih dežela so začeli Habsburžani počasi kovati tudi državno tvorbo, ki je dobila pozneje skupno ime Avstrija. Ta je tvorila osnovno rodbinsko imetje Habsburžanov, na ka¬ tero so gradili potem svojo moč, postali izprva pogosti, pozneje pa stalni nosilci nemške cesarske krone in širili svojo oblast tudi po ostali Evropi. Grabežljivost za vedno novimi in novimi deželami je bila namreč tudi ena izmed značilnih potez tega avtokratskega švabsko-švicarskega rodu, dokler jih končno ravno ta ni strmoglavila za vedno. Za nas Slovence je doba okoli usidranja Habsburža¬ nov v naših deželah, to sta XIII. in XIV. stoletje, jako važna, ima pa predvsem prehodni značaj'. V njej je bilo nekako zaključeno nemško naseljevanje (kolonizacija) po¬ sameznih predelov slovenske zemlje. Med zadnjimi sku¬ pinami nemških kmetov je prišlo okoli sredine XIV. stol. par sto rodbin s Tirolskega, Turinškega in Frankovskega, 7 97 ki so jih naselili sredi dolenjskih gozdov in ki so dobili ime Kočevarji. Še nadalje so se pa seveda naseljevali l nam posamezni nemški rudarji in v tedaj nastajajoča mesta nemški, italijanski i. dr. plemiči, trgovci, obrtniki, duhovniki in bankirji. V severnih predelih slovenskega ozemlja, to je na Vzhodnem Tirolskem, v Nižji Avstriji, severni Koroški ter Zgornji in Srednji Štajerski, kjer so bili Slovenci na¬ seljeni razmeroma redko, so prešli doseljeni Nemci kma¬ lu celo v večino in so se tamošnji Slovenci polagoma po¬ nemčili, proti jugu so bili pa v večini Slovenci, med ka- . terimi so potem sčasoma utonili tudi došli Nemci. Tako se je izoblikovala nekako v XV. stol. slovensko-nemška narodna meja, o kateri smo govorili že spredaj in ki se je potem do druge polovice XIX. stol. le prav neznatno j spreminjala. Toda posamezni slovenski otoki so se vzdr¬ ževali v že ponemčenem ozemlju v severni Koroški ter v Gornji in Srednji Štajerski še prav do XV. stol., nato pa za trajno izginili. Od podobnih nemških jezikovnih otokov so se ohranili med Slovenci bolj ali manj umetno do današnjih dni samo Kočevarji, dokler ni 1. 1941. pre¬ selil Hitler tudi teh. V označenem ponemčevalnem procesu je bila na Ko¬ roškem večina prebivalstva vsaj še v XII. stol. slovenska, zaradi česar so tuji pisatelji tudi radi označevali vse Slo¬ vence z imenom ,,Korotanci”. Celo znameniti ruski Ne¬ storjev letopis iz XII. stol. našteva med slovanskimi na¬ rodi tudi „Horutance”, enako pruski zgodovinar Hel- mold, a tedanji zapadni pisatelji so Koroško večkrat o- značevali tudi kot del Slovenije („Sclavoniae”). Neki zem¬ ljepis iz XIII. stol. označuje Koroško izrečno kot „win- disches lant”. Stare nemške listine nam same pričajo, da je bil slovenski jezik še v XIII. stol. močno v rabi celo v koroških plemiških krogih in tudi mnogo plemičev te 98 dobe nosi še pristna slovenska imena. Ulrika Lichten- steinskega, ki je potoval 1. 1227. iz Benetk skozi Kanalsko dolino proti Brežana (Friesacla), je dne 30. IV. sprejel pri Vratih deželni knez Bernhard na čelu koroškega viteštva in ga pozdravil s slovenskim nagovorom: „Buge vas primi, gralva Venus!” (Bog vas sprejmi, kra¬ ljeva Venus). Precejšen mir, ki je zavladal v XIII. in XIV. stol., je jako pospeševal naraščanje prebivalstva, notranjo kolo¬ nizacijo, nastajanje novih vasi, znatno blagostanje kmeč¬ kega prebivalstva in vidno izboljševanje njegovega so¬ cialnega položaja. Že parkrat omenjeni koroški letopisec Unrest piše, da ,,nosijo kmetje lepšo obleko kakor gospo¬ da in pijejo boljše vino.” Vse to so pa potem uničile zopet nove voj.ne in drugi pretresi v XV. in XVI. stol. Gospodarske prilike so se bile medtem že tudi toliko spremenile, da velikim zemljiškim gospodom ni več ka¬ zalo obdelovati vseh njihovih zemljišč v lastni režiji, tem¬ več so velike dele svojih površin dajali v zakup in v na¬ jem kolonistom in svoji odvisni služinčadi, ki je živela do¬ tlej v skoro suženjskem razmerju do gospodarjev. Tako se je iz prvih razvil najštevilnejši kmečki sloj, ki je imel plemiško zemljo deloma v doživljenjskem, deloma pa v dednem zakupu in je odrajtoval pravemu lastniku zem¬ lje le določene letne dajatve v pridelkih (od XIII. stol. dalje deloma tudi v denarju) in mu je moral opravljati nekaj tlake. Iz drugih, bivše služinčadi, se je pa razvil oni kmečki sloj, ki je sicer prav tako obdeloval kmetije v nekakem zakupu, vendar jim je lastnik lahko te kmetije vsak čas po svoji mili volji zopet odvzel in jih izročil dru¬ gim, zato so se ti zakupniki nazivali tudi „svobodini” C.Freileute”, njih kmetije pa „Freistifte”). Toda tudi so¬ cialni položaj slednjih se je počasi vedno bolj približeval položaju pravih zakupnikov, tako da so potem v novem 7 * 99 veku vsaj v praksi razlike med prvimi in drugimi skoro izginile in so se oboji nekako zlili v skupni sloj pod¬ ložnikov. Dajatve so bile točno zapisane v urbarjih in, kar je bilo tam zapisano, so kmetje pozneje ob priliki kmečkih uporov nazivali „staro pravdo” (to je stare pravice). Ozna¬ čena slika velja brez razlike za nemške in slovenske kmete. Še iz starejše dobe se je ohranilo med temi množicami podložnikov še vedno precej popolnoma svobodnih kme¬ tov, vendar se je njih število stalno krčilo, ker je mno¬ gim iz raznih razlogov bolj kazalo izročati svoje kmetije velikim zemljiškim posestnikom, jih sprejemati potem od njih nazaj v zakup in tako prostovoljno stopati v sloj podložnikov. Nekako vmesno stopnjo med svobodnjaki in plemiči so tvorili že spredaj omenjeni kasazi, ki so si ohranili tudi pravico umeščanja koroških vojvod, vendar je prešla ta pravica vsaj že v XIII. stol. le na „vojvod- skega kmeta” iz Blažje vesi pri Celovcu kot na nekakega predstavnika vseh kasazov in svobodnjakov. Kasazi so bi¬ li dolgo časa vsi Slovenci, toda ravno zaradi svoje bližine s plemiči so se sčasoma mnogi tudi ponemčili. Kakor po vsej ostali zapadni Evropi, tako so prešle tudi pri nas v teku druge polovice srednjega veka vse po¬ litične pravice zgolj na plemstvo, višjo duhovščino in po¬ leni le deloma še na meščanstvo. Na stare politične pra¬ vice svobodnih slovenskih kmetov je samo še na Koro¬ škem spominjal obred umeščanja koroških vojvod, ki se je v teku stoletij po zunanjostih sicer nekoliko spremi¬ njal, proti koncu XIII. stol. pa je dobil dokončno obliko, a v slovenskem jeziku se je vršil prav do konca. Zadnji ko¬ roški deželni knez, ki je bil ustoličen po tem obredu, je bil Habsburžan vojvoda Ernest Železni, 18. marca 1. 1414. „Vojvodski kmet” je bil ob tej priliki kosez Jurij Schatter, posestnik v Pokrčah in Blažji vesi. — Ernestov naslednik, Friderik, je bil obenem tudi nemški kralj, zato je prosil 100 Korošce, naj mu „zaradi kraljevskega dostojanstva” spre¬ gledajo ustoličenje in se zadovolje le s potrditvijo vseh deželnih pravic. Korošci so mu res ustregli: dne 29. XII. 1443. se je vršilo samo še poklonstvo in s tem je bil tudi starodavnemu ustoličevanju zadan smrtni udarec. V na¬ slednjih stoletjih se je vršilo potem le še več poklonitev koroških stanov novemu deželnemu knezu pri vojvod¬ skem prestolu, v XVII. stol. so sprejemali celo ipoklonstvo navadno le še namestniki deželnega kneza, a končno je bila tudi ta poklonitev prenešena v deželno hišo v Celo¬ vec, kjer se je vršila poslednjič 1. 1728. — Samo vojvodski prestol 0 sredi Gosposvetskega polja pri Celovcu nam še danes priča o edinstveni kmečki demokraciji starih Slo¬ vencev, a častitljivi knežji kamen je zapadel v teku stoletij pozabljenju, dokler ga ni Koroško zgodovinsko društvo 1. 1862. rešilo razpada. 9 ) Vojvodski prestol za samo slovensko zgodovino pravzaprav sploh nima posebno važnega pomena. V dobi, ko so bili karantanski knezi še slovenskega rodu, vojvodskega prestola po vsej priliki še s,pioh bilo ni. Zgodovinarji menijo, da je bil postavljen šele v X. stol., torej v dobi, ko je politična oblast že prešla na tujce. Tudi slovesnosti, ki so se vršile ob vojvodskem prestolu, niso imele s samim ustoličenjem nobene bistvene zveze. Vsi obredi pravega ustoličenja so se namreč vršili zgolj ob knežjem kamnu na Krnskem gradu. Od tod so se po¬ dali — seveda šele po pokristjanjenju — vsi udeleženci k zahvalni službi božji v gosposvetsko cerkev, nakar se je vršil slovesen obed in šele popoldne je odšel novoustoličeni deželni knez še k »vojvodskemu prestolu” itn je sedeč na njem delil fevde ter izrekal razsodbe. — še mnogo pozneje (menda šele v XIV. stol.) je bil pa vojvodski prestol prirejen dvosedežno, tako da je potem vzhodni sedež zasedel novi deželni knez, zapadnega pa palatinski grof ( to dostojanstvo je bilo v XIV. stol. v rokah Goriških grofov), šele od XIII. stol. dalje, torej od dobe, ko so stopili Slovenci kot politični činitelj že čisto v ozadje, je postalo za umeščevanje novih deželnih knezov bistveno tudi to, da so zasedli vojvodski prestol in jih plemstvo dotlej sploh ni smat- rolo za polnopravne gospodarje dežele, a vojvodski prestol sam je postal eden izmed simbolov deželne samostojnosti, ne pa slovenske. 101 Ves označeni gospodarski in socialni razvoj je povzro¬ čil, da je postal edini odločujoči politični činitelj plem¬ stvo z visoko duhovščino. Staro izvirno plemstvo je sicer že deloma izumrlo, toda iz uradnikov (ministerialov), slu¬ žabnikov in odličnejših bojnih tovarišev velikašev se je stalno oblikovalo novo plemstvo in znalo od vladarjev iz¬ siljevati vedno nove posebne pravice zase in za domače dežele. Pri nas je bilo seveda tudi to novo plemstvo po veliki večini tujega, nemškega izvora, nekaj pa tudi domačega, ki se je bilo pa v vladajočih okoliščinah seveda sproti po- nemčevalo. Plemstvo je zavzelo že v visokem srednjem veku vo¬ dilno politično vlogo. Dokler so bivali deželni knezi stal¬ no v deželi, so vodili vrhovno upravo in sodstvo sami; ko pa so zavladali po izumrtju Spanheimov na Koroškem Otokar II., Goriško-Tirolski grofje in zatem končno Habsburžani ter so prihajali v deželo samo še začasno, so morali seveda tudi neposredno upravo poverjati svojim namestnikom. Še ves srednji vek namreč habsburške de¬ žele niso bile povezane v nobeno celoto, temveč je pred¬ stavljala vsaka zase samostojen državni fevd in je zato tudi habsburške dežele povezovala edinole vladarjeva oseba zgolj v tako zvano „personalno unijo”, a upravljala se je vsaka dežela čisto samostojno po lastnih izročilih in po¬ stavah. Taki prvi namestniki ali uradniki deželnega kneza so se zvali,.deželni glavarji”, ki so se pojavili na Koroškem prvič 1. 1270. in ki so jih jemali deželni knezi iz vrst do¬ mačega visokega plemstva. Od 1. 1345. dalje so imeli de¬ želni glavarji tudi svoje namestnike, „deželne upravitelje” imenovane, a dohodke deželnega kneza je upravljal „vice- dom”, kateremu so morala polagati svoje račune tudi de¬ želnoknežja mesta in trgi (vicedom se pojavi prvič na Ko¬ roškem že 1. 1263.). 102 Sodne pravice so izvrševali deželni knezi v posebnih sodnih zborih, katerim so predsedovali izprva sami, za nji¬ mi pa v njih imenu deželni glavarji. Na mesto deželnih sodnih zborov (Landtaiding) je stopilo že sredi XIV. stol. posebno deželno „ograjno sodišče”, ki mu je prav tako predsedoval deželni glavar, a prisotni „stanovi” so tvorili nekake prisednike. Tako se je izoblikovalo iz- teh sodišč polagoma stanovsko sodišče, a kriminalne zadeve so pre¬ šle na posebne deželnoknežje „krvne sodnike” (Bann- richter). »Deželni stanovi” so bili seveda prav tako plod dolgotrajnega razvoja. Na Koroškem bi mogli za ne¬ kak njih začetek smatrati že zborovanja kosezov pri dolo¬ čevanju in nato ustoličenju novih karantanskih knezov, a ko je začel ugašati pomen teh, je stopalo na njih mesto že sodelovanje novih najveljavnejših zemljiških posestnikov pri raznih važnih odločbah deželnega kneza. Prvo poro¬ čilo o takem sodelovanju nam je znano že iz 1. 1199., a neki sklep državnega zbora iz 1. 1231. je ustvaril takemu sodelovanju tudi pravno podlago. V bojih XII. in XIV. stol. za posest dežel so bili posamezni deželni knezi vedno bolj navezani na podporo plemstva, ki pa je znalo izrabiti položaj za to, da je izsiljevalo od novih deželnih knezov vedno večje pravice in privilegije zase in za svoje dežele. Štajerci so si pridobili take »deželne privilegije” (Land- handveste) že 1. 1186. tudi pismeno, a Korošci so jih do¬ segli šele od vojvode Albrehta II. dne 24. IX. 1338. Ti so vsebovali vse že bolj ali manj utrjene običaje in še nove privilegije po štajerskem vzorcu ne le glede posebnih pra¬ vic plemstva samega, temveč je bil v njih podrobno ozna¬ čen tudi deželni in sodni red, ki se je tikal vseh najvaž¬ nejših pravnih zadev. Ta znamenita listina je predstav¬ ljala odslej nekako deželno ustavo. To so skrbno čuvali na gradu Ostrovica (Hochosterwitz), najmočnejši koroški 103 trdnjavi, in vsak poznejši deželni knez jo je moral ob svo¬ jem ustoličenju, oziroma pozneje ob poklonstvu, iznova potrditi ter priseči nanjo; cesar Friderik III. pa ji je 1. 1444. dodal še nekaj novih „deželnih svoboščin” po šta¬ jerskem vzorcu. Tako so se torej že na prelomu XIII. in XIV. stol. iz¬ oblikovali „deželni stanovi”, ki so obstajali najprej iz „go- spodov” (grofov in baronov) ter njihovih vazalov, vitezov, toda že 1. 1335. je objavil cesar podelitev Koroške Habs¬ buržanom — ne le gospodom in vitezom, temveč tudi me¬ stom. V zvezi s tem so bila potem deželnoknežja mesta še istega leta prvič pozvana tudi k poklonstvu in s tem so postala nekako uvrščena med stanove, tri leta zatem pa so se jim pridružili še škofje in prelati. Kakor sem že povedal, so stanovi izprva le sodelovali pri važnih odločbah deželnega kneza, a že konec XIII. stol. je postal deželni knez pri raznih važnih ukrepih celo ve¬ zan na pristanek stanov. Strastni medsebojni boji Habs¬ buržanov za oblast v posameznih deželah so potem v teku XIV. in XV. stol. samo še krepili položaj stanov, kajti včasih je postalo samo od njih odvisno, kdo bo zmagal, in tako je postajal tudi deželni knez vedno bolj odvisen od njih. Še v XIV. stol. je sodeloval pri javnih poslih le del stanov — seveda v imenu vseh ostalih tovarišev, toda od XV. stol. dalje so se začeli ti redno zbirati tudi k skupnim posvetovanjem, nazvanim „deželni zbor i”, ki jih je skliceval deželni knez. Na Štajerskem se je zgodilo to prvič 1. 1412, na Koroškem pa šele 1. 1457., a poslej, zlasti pa še za časa turške nevarnosti, so se zasedanja deželnih zborov vedno bolj množila in to tudi brez poziva dežel¬ nega kneza. # Drugi tedanji vodilni družabni in politični činitelj je bila Cerkev s svojimi ogromnimi zemljiškimi gospo- 104 stvi. Njena upravna organizacija na Koroškem je bila do konca XII. stol. v glavnem dovršena. Na slovenskem koroškem področju salzburške nad¬ škofije je že od 1. 1072. obstajala mala krška škofija, katere ozemlje pa je bilo že kmalu skoro vse ponemčeno. Živa potreba je salzburške nadškofe prisilila, da so — razen ne¬ katerih kolegiatnih kapitljev (v Podkrnosu, v Št. Rupertu) — ustanovili 1. 1228 še drugo, strogo sebi podrejeno labot¬ sko (lavantinsko) škofijo s sedežem v Št. Andražu, ki je pa obsegala na Koroškem le 3 župnije (Št. Andraž, Labot in Spodnji Dravograd) ter 4 župnije na sosednjem Štajer¬ skem. Vkljub dvema škofijama je pa ostala velika ve¬ čina salzburškega ozemlja na Koroškem še nadalje izven teh in zato sta bila ustanovljena dva arhidiakonata: spod- njekoroški in gornjekoroški. Meja med obema je pote¬ kala pri Osojskem jezeru. Pozneje so delovali celo trije salzburški arhidiakonati, od katerih je imel eden svoj sedež v Velikovcu. Na vsem salzburškem delu slovenske Koroške je bilo tedaj komaj 14 župnij. Vse oglejsko cer¬ kveno področje na Koroškem južno od Drave pa je bilo združeno v en sam arhidiakonat, ki je štel 12 pražupnij. Za duhovne in svetne potrebe svojih slovenskih ver¬ nikov so se pa prvotno nemški in zatem italijanski patri¬ arhi le malo zanimali, ker so bili vedno preveč vmešani v tedanje politične spletke. V vseh dolgih stoletjih sta le eden ali dva kdaj obiskala tudi slovenske kraje, sicer so pa prepuščali višjepastirska opravila svojim pomožnim škofom. Svetna oblast oglejskih patriarhov na slovenskem ozemlju je pa prenehala že v drugi polovici XIV. stol. v korist Habsburžanov, na skrajnem zapadu pa v korist Be¬ nečanov. Kakor je pa glede organizacije župnij slovenska Koro¬ ška vendarle prednjačila vsem ostalim slovenskim pokra- 105 jinam, tako so bili tudi prvi samostani ustanovlje¬ ni na Koroškem (Osoje). Benediktinskim samostanom iz XI. stol. so sledili v XII. stol. cistercijanski (Vetrinj; tu so bili prvi redovniki Francozi in ne Nemci) in v XIII. stol. minoritski (Beljak), avguštinski (Velikovec) in prernon- stratenski (Grebinj). Dominikance je privedel na Kord- ško boj proti bogomilom. Samostanske župnije so bile pa izvzete iz pristojnosti škofov oziroma patriarha. # Mesta in trgi so se pojavili na Slovenskem raz¬ meroma jako pozno, to je šele od XII. stol. dalje. Kakor smo že slišali, so stara rimska mesta za časa preseljevanja narodov propadla vsa in nova se potem v visokem sred¬ njem veku niso začela dvigati na razvalinah starih, temveč ob najvažnejših križiščih in mostovih starih rimskih cest, ki so se ohranile še tudi v srednji vek. — Tako se je pojavil kot prvi že v IX. stol. Beljak ob glavni stari rimski cesti in važnem rimskem mostu čez Dravo, pozneje pa Celovec ob starem rimskem brodu čez Glino in Ve¬ likovec ter Pliberk prav tako ob stari rimski cesti. — V prvih stoletjih je šla vsa še dokaj skromna trgo¬ vina zgolj od severa po obeh starih rimskih cestah skozi Kanalsko dolino v Italijo, zato je že zgodaj zacvetel le Beljak, a ko je oživela trgovina preko Karavank še s Kranj¬ sko in s severnojadranskimi pristanišči, se je začel razvijati tudi Velikovec in za njim še Celovec. Na nadaljnji razvoj mest je pa potem, razen navedenih gospodarskih pogo¬ jev, seveda v veliki meri vplivala tudi politika deželnih knezov. Iz navedenih razlogov je bilo torej dolgo časa najvaž¬ nejše koroško mesto Beljak, ki je dobil tržne pravice že 1. 1060., prišel v last bamberških škofov, bil obdan 1. 1233. z obzidjem in bil nazvan že sedem let nato mesto. On je obvladoval vso trgovino skozi Kanalsko dolino v Italijo 106 (preko Vidma v Benetke) in čez Predil na Goriško, v Čedad in na severni Jadran ter postal prvo gospodarsko tržišče dežele, dokler ga ni strašni potres 1. 1348. popol¬ noma uničil. Skušal se je resda z vsemi silami zopet dvig¬ niti izpod razvalin, toda medtem so se pa že začela s smo¬ trno podporo Habsburžanov dvigati na njegov račun tudi deželno-knežja mesta. Šele silen gospodarski in politični razcvet Benetk v XV. stol. je prišel jako v prid tudi Belja¬ ku, da se je vnovič krepko opomogel. Deželnoknežja mesta na Koroškem so bila Št. Vid, Celovec, Velikovec (tega si je dolgo lastil šent¬ pavelski samostan) in od 1. 1368. dalje še Pliberk. Celovec je dobil mestne pravice okoli 1. 1252., a ker je bil tedaj deželno glavno mesto še Št. Vid, se dolgo ni mogel razviti. Še v XV. stol. je štel komaj okoli 70 hiš s približno 600 prebivalci in iz mestnih očetov so se hudomušno norče¬ vali, da je lahko vedeti, koliko jih sedi pri seji mestnega sveta, ker so puščali svoje cokle pred vrati v sejno dvo¬ rano in so „sejali” bosi. Tedanji tržaški škof Enej Silvij (poznejši papež Pij II.) nam tudi pripoveduje, da so teda¬ nji modri Celovčani človeka, osumljenega tatvine, najprej obesili, nato sodili in, če so ga spoznali za nedolžnega, so ga pokopali v blagoslovljeno zemljo in naročili brati maše za pokoj njegove duše. — Velikovec se je razvil v po¬ membno tržišče v prvi polovici XII. stoletja. Drugih mest v slovenskem delu tedanje Koroške še ni bilo, toda v nemškem delu so bili mestni gospodje nekate¬ rih mest tudi salzburški nadškof j e (n. pr. Brež, Št. Andra¬ ža). Samostojno politično življenje mest se je pričelo s tem, da so jih dotični zemljiški gospodje izločili iz pristojnosti področnega deželnega sodišča in jim podelili sodno samoupravo za nižje sodstvo (pozneje so pa dobila nekatera najvažnejša mesta tudi pravico k r v - 107 nega sodstva) in tudi politično samoupravo. S tem so hoteli privabiti na dotične točke zlasti nove trgovce in obrtnike. Sodna samouprava se ni raztezala le na mesto samo, temveč tudi na vse bližnje mestno področje. Izvrše¬ val jo je posebni mestni sodnik, toda plemstvo in duhov¬ ščina sta bila izvzeta iz njegove pristojnosti. Sodnik je vodil tudi vso ostalo mestno upravo. S posebnimi listina- nami so bile te samoupravne pravice zajamčene Št. Vidu in Celovcu 1. 1338., Velikovcu 1. 1342. in Pliberku 1. 1370. Zgledu deželnega kneza je sledil takoj tudi salzburški nad¬ škof, a Beljak je dobil tako listino od bamberškega škofa že 1. 1298. V prvih časih so te listine poudarjale predvsem pra¬ vice glede sodne samouprave, v poznejših letih pa zlasti gospodarske privilegije. Prve čase je postavljal mestnega sodnika mestni gospod, a ko so se mesta dovolj okrepila, so dosegla kmalu pravico, da so si ga vsako leto iznova volila sama. — Sodniku ob strani je stalo 12 zapriseženih mestnih svetnikov, ki so bili prav tako sodni prisedniki in upravni svetovalci ter bili izprva imenovani od mestnega gospoda, izza XIV. stol. pa voljeni od meščanov. Kakšen je bil volilni postopek, nam je pa znano šele izza XVI. sto¬ letja. Z razvojem mest so pa posli mestnega sodnika polago¬ ma tako narastli, da se je v večjih mestih že v XVI. stol. pokazala potreba ločiti sodno upravo od mestne. Prvo so še nadalje obdržali mestni sodniki, a za drugo so začeli voliti še posebne župane (v Celovcu od 1. 1584. dalje). Mestni uslužbenci so sestajali iz mestnih pisarjev, sodnih slug, mesnih in krušnih preglednikov, vinskih preskuše- valcev, ki so določali tudi cene vinu in pivu, ter podobnih. Tedanja mesta so štela še komaj po 500—2000 pre¬ bivalcev. Meščani so sestajali po ogromni večini iz trgov¬ cev in obrtnikov, ki so imeli svoje nepremičnine znotraj 108 mestnih obzidij, a mnogi tudi svoje kmetije izven njih. Novi priseljenci so mogli 'biti sprejeti med meščane šele po enoletni poskusni dobi. Nesvobodne je mogel medtem njih dotedanji zemljiški gospod terjati nazaj, a s sprejetjem med meščane so postali seveda svobodni in polnopravni. Razen meščanov je pa živelo v mestih seveda tudi nekaj plemstva in duhovnikov ter precej služinčadi, ki pa ni uživala meščanskih pravic. — Ker sta tvorili trgovina in obrt glavna gospodarska in življenjska vira mest, so se trgovci in obrtniki že zgodaj močno uveljavili tudi v mest¬ ni upravi. Najmočnejša opora obrtnikom so bili njihovi cehi, a trgovino so posebno podpirali ukazi deželnih knezov, v smislu katerih so se določene vrste blaga mogle prepeljavati le po določenih cestah in so potujoči trgovci tudi morali v določenih mestih in za določen čas izložiti svoje blago naprodaj na debelo, dočim jim je bila trgo¬ vina na drobno prepovedana. V taki obliki si je znal n. pr. Velikovec pridobiti posebne pravice glede trgovine z že¬ leznino. Trgovanje z živili z bližnjo okolico se je pa vršilo ob tedenskih semanjih dnevih. O b r t je začela nastajati že v zgodnjem srednjem ve¬ ku in to po vsej priliki na velikih plemiških dvorcih, kjer je lahko prišlo že zgodaj do delitve dela. Z nastajanjem trgov in mest se je tudi obrt izločila iz kmečkega življenja kot samostojen poklic. Ker je bil ves srednjeveški način življenja globoko pre¬ pojen s krščanstvom, so se začeli tudi obrtniki že zgodaj družiti v posebne stanovske bratovščine, c e - h e imenovane (prvi so znani na Koroškem iz XIII. stol.). Njih prvotni namen je bil pospeševati skupno versko živ¬ ljenje, a kmalu so razširili svoj delokrog tudi na vprav vzorno socialno skrbstvo za svoje člane in končno še na strokovno izpopolnjevanje in zaščito. Tako so se razvili cehi v poznem srednjem veku v močna samoupravna zdru- 109 ženja z obširnimi posebnimi pravicami. Znali so izločiti vsako umazano konkurenco in dosegli, da ni smel v oko¬ lišu ene milje od mest izvrševati noben nečlan obrti, toda na drugi strani so tudi skrbno pazili na zgledno življenje svojih članov, na čast in poštenje svojih obrtnih panog ter so skrbeli za strokovno dovršenost svojih izdelkov. Za vsa¬ ko delavnico je bilo točno odločeno, koliko pomočnikov in vajencev sme zaposlovati, določena je bila učna doba vajencev, način dosege usposobljenosti za mojstra, višine plač ter cene izdelkov itd. — Obrtniki s kmetov zaradi svo¬ je oddaljenosti seveda niso bili včlanjeni v mestnih cehih, a zato tudi niso smeli izvrševati v mestih svojih obrti in ne prodajati svojih izdelkov. — Izjemo glede označenih mo¬ nopolnih pravic trgovcev in obrtnikov so tvorili le živahni letni sejmi (tudi ti izvirajo že iz XIII. stol.), ki so trajali časih tudi po dva tedna in na katerih so lahko tudi tuji trgovci ponujali svoje blago na drobno in je n. pr. lahko vsak meščan odprl za tiste dni točilnico ali gostilno. Mesta so nudila mestnim gospodom jako važen vir do¬ hodkov, zato je tudi razumljiva njih skrb zanje. Iz prvot¬ nih prostovoljnih prispevkov se je razvil že zgodaj redni letni davek, čigar skupna višina je bila določena za vse mesto, a mestna uprava ga je potem sama porazdelila in pobrala od posameznih gospodarjev. Lepe dohodke so vrgle tudi najemnine za velika mestna zemljišča v oko¬ liših, a najizdatnejše vire so tvorile mitnice. Ker so bila trgovska pota strogo predpisana, se jih trgovci niso mogli izogibati, a ponekod (n. pr. v Celovcu in Pliberku) so mo¬ rali plačevati mitnino celo domači meščani. Najdonos¬ nejša je bila seveda beljaška mitnica, ki je dala n. pr. leta 1264. celih 2000 mark dohodkov. * Ceste so ostale v glavnem še vedno samo tiste, ki so jih zgradili še Rimljani. Najvažnejša cesta za tedanjo 110 Koroško je vodila še vedno od morja skozi Kanalsko do¬ lino na Beljak, kjer se je potem en krak odcepil proti Špitalu na Salzburško, drugi čez Trg (Feldkirchen), Št. Vid in Breže na Gornje Štajersko in tretji na Celovec, Velikovec in Slovenj Gradec. — Važna je bila tudi zveza iz Št. Vida preko Celovca in Ljubelja na Ljubljano. Spričo močnih koroških železnih rudnikov se je že zgodaj razvilo tudi železarstvo. V slovenski južni Koroški so že tedaj kopali tudi svinčeno rudo (v Slo¬ venjem Plajberku in pri Rablju), a rudarji so bili večidel priseljeni Nemci, zaradi česar so se mnogi teda¬ nji rudarski okoliši tudi že zgodaj ponemčili. Po nemškem pravu je bil lastnik vseh rudnikov vladar, a ta jih je na¬ vadno dajal v zakup ali v fevd ali pa tudi podarjal drugim. Ker so iz okolišev priseljeni široki sloji mestnega pre¬ bivalstva ohranili še nadalje trajne zveze s svojimi rodni¬ mi kraji, so ostali tudi še vsa nadaljnja stoletja slovenski; višja plast meščanstva pa je nastajala večidel iz priseljenih tujcev, ki so bili z višjo duhovščino in plemstvom vred Nemci. Ti so dajali potem tudi zunanji značaj večjim mestom. Ves razvoj je slovenske dežele vedno bolj pritegoval v krog zapadnoevropske kulture, ki je pri¬ hajala k nam povečini preko Nemcev, zato so tudi tisti Slovenci, ki so se dvignili med višje plasti (plemiči, duhov¬ niki, meščani), jezikovno podlegali nemške¬ mu vplivu. Ta nemška ali ponemčena višja plast je živela potem ob robu nemške kulture in ni imela nobe¬ nih notranjih vezi s slovenskimi kmečkimi množicami, ki so živele čisto svoje lastno duhovno življenje dalje. Iz tega je potem tudi lahko razumljivo, da imamo iz teh stoletij tako malo slovenskih pismenih spomenikov. S slo¬ venskim ljudstvom je živelo le nekaj najnižjih duhovni- kov, ki so bili pa sami le malo izobraženi, a višja duhov¬ ščina se s samostani vred ni zavedala svojih dolžnosti do slovenskih vernikov. Zato je nastal v tej dobi le tu in tam kak skromen zapis kake slovenske molitve ali pri¬ dige in še ti so se v teku stoletij pogubili. Vse listine so bile izprva pisane le v latinščini, od XIII. stol. dalje se pa začenjajo vedno pogosteje pojavljati tudi nemške. V takih okoliščinah se je naše slovensko ljudstvo tedaj duhovno izživljalo predvsem v svoji ljudski umet¬ nosti, (okraševanju hiš, orodja, obleke itd.), a svoje no¬ tranje težnje je izpričevalo z zidanjem cerkva po hribih in samotah, z romanji itd. Višek tega notranjega duhovnega življenja našega slo¬ venskega ljudstva nam je ohranjen še danes v naših svetnih in nabožnih narodnih pesmih. Samih na¬ božnih narodnih pesmi iz te dobe nam je ohranjenih nad 50 in med najlepšimi so ravno koroške. Največ teh je Ma¬ rijinih, druge se pa nanašajo na razne praznike, svete čase ali pa pesniško izražajo razne molitve. — Kolednic iz te dobe nam je znanih okoli 100 in od teh nad 20 s Koroškega. Tudi naše pripovedno pesništvo te dobe se rado bavi z nabožnimi snovmi in tudi med temi so ravno koroške najlepše (n. pr. „Jezus brez žlahte”, „Ma- rija in brodnik” i. dr.). Jako značilna med temi je zlasti pesem „Lovca streljata na (višarsko) Marijo” in okame- nita. — Slovensko posvetno pripovedno pesništvo je tedaj naravnost cvetelo („Nesrečni lovec”, „Nuna”, Zaljub¬ ljeni kos”, „Premočeni puščavnik” i. dr.). — Najstarejša znana slovenska vojaška narodna pesem je na¬ stala pri Železni Kapli. Ljubavnih, pivskih, poskočnih, svatovskih, obsmrtnih i. dr. slovenskih narodnih pesmi iz te dobe imamo nešteto; znane so po vsej Sloveniji in se mnoge še danes pojo na Koroškem. 112 XVIII. CELJSKI GROFJE, TURŠKI NAPADI IN KRALJ MATJAŽ V spredaj omenjenih družinskih prepirih med Habs¬ buržani in iz njih izvirajočih delitev habsburških dežel je jako slabela moč habsburške hiše v korist deželnih stanov, ki so postajali vedno odločilnejši činitelj v po¬ sameznih deželah. Istočasno je pa to stanje vnovič omo¬ gočilo velik dvig nekaterih velikaških rodbin. Od teh so postali v slovenskih deželah najmogočnejši znameniti Celjski grofje, izvirajoči z gradu Žovneka v Sa¬ vinjski dolini. Njih moč je narastla zlasti proti koncu XIV. stol., pod grofom Hermanom II., ko so si pridobili na razne načine ogromna posestva po vseh slovenskih de¬ želah in med temi tudi na Koroškem. Tako so postali Celjani sčasoma med drugim tudi lastniki gradov Lands- kron, Strmec, Kamen, Feuersberg pri Globasnici, Spod. Dravograd, Pregrad, Breznik i. dr. Čeprav so bili Celjani fevdniki Habsburžanov, so po¬ stali v začetku XV. stol. vendarle že tako mogočni, da so začeli tekmovati z njimi in celo snovati veliko lastno dr¬ žavno tvorbo, ki naj bi obsegala vse jugoslovanske dežele (bili so v sorodstvu tudi z bosenskimi kralji in s srbskimi vladarji). Iz tega nastala nasprotstva so se rešila tako, da so postali tudi Celjani državni knezi in s tem enaki Habs¬ buržanom, nakar so sklenili potem z njimi vzajemno dedno pogodbo. Leta 1456 pa se je zbrala krščanska vojska v Belgradu, da bi krenila proti Turkom in tu je bil grof Ulrik Celjski v nekem prepiru ubit. Ker je ostal brez potomcev, je v 113 smislu omenjene dedne pogodbe pripadla vsa ogromna dediščina Frideriku III. Habsburškemu, lastniku sloven¬ skih dežel (bil je sin vojvode Ernesta Železnega) in nem¬ škemu cesarju. Ulrikova vdova Katarina in drugi nami¬ šljeni dediči (vseh se je oglasilo 24) so se skušali sicer upi¬ rati izvršitvi te pogodbe in prišlo je celo do mnogih bojev zanjo (med drugim tudi okoli Strmca na Koroškem), toda končno so se le morali podati, nakar je združil cesar celj¬ ska posestva s področnimi deželami, le tista med Savo in Dravo je združil v posebno „Celjsko grofijo”, ki je stala le v rahlih zvezah z ostalo Štajersko. Te boje za dediščino Celjskih grofov nam je ohranila v spominu tudi naša na¬ rodna pesem o „Pegamu in Lambergarju”. Zopet je torej golo naključje preprečilo politično zdru¬ žitev slovenskih dežel, vključno Koroško, z ostalimi ju¬ goslovanskimi deželami in pripomoglo Habsburžanom, da so se le še močneje utrdili na slovenskih tleh. V nasled¬ njih letih so potem Habsburžani samo še razširili svoja gospostva v Istri in na Krasu, 1. 1500, ob izumrtju Go¬ riških grofov, pa končno podedovali še Goriško in postali tako gospodarji vse slovenske zemlje, razen majhnih pre¬ delov na skrajnem vzhodu in zapadu. Toda vojna, ki jo je povzročil spor za celjansko de¬ diščino, je bila komaj rahel uvod v strašno dobo, ki se je začela tedaj za Slovence. Komaj je bila namreč končana ta vojna, se je že začela druga, še hujša, med Habsburžani samimi, zlasti med cesarjem Friderikom III. in njegovim bratom Albrehtom, za nasledstvo v avstrijskih deželah. V njej so stale notranjeavstrijske dežele na cesarjevi strani, toda ker se je pokazal skopuški cesar po svoji zmagi le malo hvaležnega, se mu je del štajerskega plemstva uprl, kar je dovedlo do novih bojev in pustošenj naših dežel. Grabežljivi cesar je razpisoval le hude nove davke ter za¬ segal svetna in cerkvena imetja, ni se pa brigal za to, da 114 bi podivjani vojaki obeh strank ne ropali in pustošili po deželi. To je rodilo seveda tudi silno ogorčenje kmetov proti lenemu in nesposobnemu cesarju. V takem razpo¬ loženju so se potem 1. 1470 zbrali v Št. Vidu na Glini in nato še v Velikovcu zastopniki notranjeavstrijskih dežel, nakar je prišlo z njihovim posredovanjem do pomirjenja. # Postopanje Friderika Habsburškega je vse tembolj ogorčilo, ker se je brigal le za grabljenje novih dežel in izžemal nove davke, ni mu pa bilo mar novega, strašnega sovražnika, ki je že vedno huje pritiskal tudi na naše slo¬ venske dežele, namreč — Turkov. Ti so stopili 1. 1352 prvič na evropska tla, uničili 1. 1589 na Kosovem po¬ lj u staro srbsko državo in pridrveli že 1. 1408 prvič celo v obmejne slovenske kraje. Toda ko so uničili 1. 1463 še bosensko kraljestvo, jim je bila pot v slovenske dežele sko- ro odprta in so jih od 1. 1469 dalje tudi res napadali leto za letom ter po njih ropali in morili. V tem položaju je cesar ukazal, da se mesta utrdijo z obzidji; on in deželni stanovi so razpisovali nove davke zaradi postavitve potrebne armade, toda ko so Turki pri¬ drveli, ni bilo cesarske vojske nikjer, meščani so se zaprli za svoja obzidja in nemški plemiči v svoje gradove, Turki so pa neovirano ropali slovensko kmečko prebivalstvo, ga morili in odvajali tisoče v sužnost. Že v znani Jurčičevi povesti „Jurij Kozjak”, ki je izšla pred skoro sto leti go¬ vori neki kmet: „Kadar je cesarju potreba vojakov za na Nemško, tačas ti brž prilete in hajdi, moramo iti gor. A za sedem naglavnih grehov, ne pomaga ti živa duša, ka¬ dar nas davi sam hudir s Turškega ali pes vedi od kod. Meni le-to ne gre v glavo.” Velik vzrok vseh teh težav je ležal tudi v spremenje¬ nem načinu vojskovanja, ki ga je povzročila iznajdba 8 * 115 smodnika. V visokem srednjem veku je vodilo vojne predvsem viteštvo samo s svojim spremstvom, a po iznajd¬ bi smodnika je vojaški pomen plemstva hitro ugašal in na njegovo mesto so stopale čete izvežbanih poklicnih vo¬ jakov, ki so jih za dogovorjeno dobo najemali velikaši in morali seveda tudi drago plačevati. Tako je postala vo¬ jaška moč odvisna od denarnih sredstev. Ker kake prave državne organizacije tedaj še sploh bilo ni, je mogel do¬ biti vladar denarna sredstva samo od deželnih stanov, a tudi ti so mogli priti do njih šele z razpisovanjem in okor¬ nim pobiranjem priložnostnih davkov. Na ta način ni bilo nikoli denarja ob pravem času in v zadostni meri, zato vladarji tudi niso mogli vzdrževati dovolj nega števila najemniških čet in, če te niso dobile ob pravem času svojih mezd, so začele kratko malo same ropati po deželi in tako postale za prebivalstvo večkrat nič manjša nadloga kot pa sovražnik. Vse to je povzročalo, da je bila obramba dežele organizirana skrajno slabo in ob priliki sovražnih napa¬ dov se je plemstvo pač zaprlo v svoje utrjene gradove, me¬ ščani pa za svoja mestna obzidja, a kmečko prebivalstvo je ostalo na milost in nemilost izročeno divjanju sovraž¬ nika. Koroška leži, gledano s turškega vidika, nekoliko ob strani-in je obdana od gorovij, zato je ostala Korošcem ta strašna šiba božja prvi čas prihranjena. Leta 1472 so pridrveli Turki nekajkrat na Slovensko in enako tudi na¬ slednje leto. To pot je videla te strašne sovrage prvič tudi naša Koroška. Pridrli so dne 25. IX. 1473 iz Kokre čez Jezersko v Železno Kaplo. Kmetje so zbežali na bližnje strmine in valili od tod kamenje nanje, tako da so izgubili 17 mrtvih in 200 konj. Pri Žitari vesi in M o h 1 i č a h so postavili taborišče, preplavili celov¬ ški okoliš, pridrveli do Ž i h p o 1 j ter po petih dneh ropanja po vsej Podjuni in okolišu Vrbskega jezera zopet 116 odšli čez Guštanj na Štajersko z 2000 ujetniki in velikimi množinami živine. V naslednjih dveh letih so Turki seveda še vedno na¬ padali slovenske dežele in dne 12. VIII. 1475 pri Brežicah tudi hudo potolkli združene Korošce, Kranjce in Štajerce, toda na Koroško niso mogli A ravno ta turška zmaga je tudi Korošce opominjala, da se ne morejo prav nič zanašati. Zato so hiteli utrjevat svoje prelaze proti jugu, zlasti pri Guštanju v Mislinjski dolini, v dolini Sopotnice pod Ljubeljem in pri Železni Kapli, ki jih deloma lahko vidimo še dandanes (pri Železni Kapli n. pr. „turške šan- ce”). Res so Turki prihrumeli že 1. 1476. Ker jih je na Lju¬ belju zavrnil humperški (Hollenburg) upravitelj, je kre¬ nilo baje 10.000 turških konjenikov ob Savi na Belo peč, kjer so dne 10. X. 1476 prestopili koroško mejo in se va¬ lili preko Podkloštra proti Beljaku. Tu so se razdelili v tri dele. Prvi oddelek je prebrodil Dravo, hitel na Vern- berg, Kostanje, Osoje in od tod dalje na Trg, Št. Vid in Velikovec. Drugi oddelek je drvel preko Vrbe ob je- jeru na Celovško ravnino, tretji pa skozi Rož na Pli¬ berk in Labot in na Spod. Dravograd. Razsajali so po Ko¬ roškem vnovič štiri dni in se nato vrnili zopet preko Štajer¬ ske. Posledice tega napada so bile strašne. S seboj so baje odvedli 20.000 ujetnikov in neizmeren plen, za seboj pa pustili tisoče pobitih ljudi in desetine požganih vasi. V nekem tedanjem poročilu beremo: „Otroci so brez star¬ šev, revščina ljudstva je ogromna, ubiti ljudje leže od Trga do Slovenjega Gradca.” Po tem strašnem pustošenju so Korošci seveda še bolj pohiteli z okrepitvijo obrambnih naprav na vseh prelazih, razen tega so pa utrjevali tudi razne druge postojanke, kakor dobrloveški samostan, gradove, cerkve (v Logi vesi so zgradili močan zvonik s strelskimi linami) itd. 117 Res so pridivjali že čez dve leti vnovič. Manjši oddelek je zopet poskušal priti čez Ljubelj, kjer pa ga je odbil humperški oskrbnik Lochner s 40 kmeti; glavna turška vojska, 30.000 mož, pa se je valila skozi Dalmacijo, Fur¬ lanijo in od tod po dolini Soče mimo Predila na Trbiž. Kakor bomo slišali še pozneje, so dne 25. VII. 1478 uničili pri Megvarjih oddelek kmetov pod Matjaževim vod¬ stvom, nakar jim je bila pot po Koroškem prosta. En del se jih je razlil po Ziljski dolini, opustošil deželo do Šmo¬ horja in Sachsenburga ter krenil v Dravsko dolino in mimo Millstatta v dolino Krke, drugi del je pa taboril pri izlivu Zilje v Dravo, nato pa odhrumel v Rož. V Št. Jakobu se je zateklo 300 oseb za tamošnje cerkveno obzidje na bregu, kjer so se branili pol dne, a na večer so se vdali, ker so jim Turki olbetali prost od¬ hod. Toda niso držali besede, temveč so jih en del pobili, drugega pa odvedli s seboj v sužnost. V Podgorju so hoteli zažgati cerkev, a baje ni hotela goreti, pač pa so jih po¬ žgali v Mačah, v Št. Janžu in najbrž tudi v Kapli na Dravi. Iz Roža so drveli naprej proti M o h 1 i č a m in tu ta¬ borili, toda že naslednji dan se jih je 5000 vrnilo nazaj v Rož in v Ziljsko dolino, da bi polovili še tiste, ki so se jim bili prejšnje dni poskrili po gozdovih. Zatem so zopet odšli preko Podjune na Štajersko in vodili s seboj 10.000 ujetnikov, med katerimi je bilo baje tudi 500 duhovnikov (ta številka bo pa vsekakor mnogo pretirana). Že znani nam koroški letopisec U n r e s t, ki je ta napad sam doživel, piše, da sta ostali od Rožeka do Mo- hlič le dve bajti. Na to razdejanje nas še danes spominjata Marijin kip in velika slika v šentjanški cerkvi (slika je pa šele iz 1. 1710), v glavnem oltarju podgorske cerkve pa ob Marijinih nogah dve turški glavi, tul s puščicami in turška sablja. 118 Kako so bili naši kmetje tedaj prepuščeni čisto sami sebi, nam ravno za Koroško naj lepše kaže zgodovina »vi¬ teškega reda sv. Jurija”. Ko so začeli Turki že najresneje ogrožati habsburške dežele, je naredil cesar Friderik III. v neki stiski obljubo, da bo ustanovil poseben viteški red, čigar glavni namen bi bila obramba pred Turki. Ko je red 1. 1468 potrdil še papež, mu je prepustil cesar za njego¬ vo vzdrževanje bivšo veliko millstattsko benediktinsko go¬ spoščino, kjer je imel potem svoj glavni sedež, razen tega pa še celo vrsto drugih gradov in posestev (Landskron, pro- štijo Otok, Sv. Štefan v Podjuni, Strmec, Rebrco i. dr.). Nosili so belo vrhnjo obleko z velikim rdečim križem in obljubili devištvo ter pokorščino, ne pa tudi uboštva. Gle¬ de 'na to so se potem očividno bolj brigali za posvetno blago nego za Turke, z zapravljanjem do grla zadolžili svoja velika posestva in posamezniki so še špekulirali na svojo roko (cesar je n. pr. 1. 1538 zastavil svojo mitnico v Železni Kapli velikemu mojstru tega reda). Toda ko so se Turki valili 1. 1476 z ogromnim plenom mimo samega Millstatta, tem »vitezom” še na misel ni prišlo, da bi priskočili na pomoč krščanskim ujetnikom, temveč so jih strahopetno gledali izza debelo zamreženih grajskih oken. Tudi iz dobe poznejših turških napadov nam ni znan noben primer, da bi sodelovali pri kakršnem koli obrambnem boju proti Turkom, pač so pa za časa re¬ formacije vsi hitro prestopili k protestantom. Zato jim je cesar že 1. 1568 zopet odvzel večino njih posestev ter jih iz¬ ročil v upravo ljubljanskemu nemškemu viteškemu redu, a 1. 1598 je to druščino kratko in malo razgnal ter izročil njih millstattsko gospoščino ,z Otokom graškim jezuitom. Po strašnem opustošenju 1. 1478 so pridrli potem Tur¬ ki na Koroško četrtič poleti (19. VII.) 1. 1480, a so bili v Labotski dolini odbiti. Toda že dva tedna zatem je prihrumela iz Spod. Štajerske nova tolpa in drvela čez 119 vzhodno Koroško proti Judenburgu. Leta 1483 so celih 14 dni ropali po Kranjskem, v Podjuni in po Zilji. Hud napad je sledil potem tudi 1. 1484. To pot so prišli vno¬ vič čez Jezersko in dne 16. X. prihrumeli zopet v Železno Kaplo ter jo požgali, niso pa mogli zavzeti bližnje cerkve Marije v Trnju, ki so jo bili tržani spre¬ menili v tabor (njegove ostanke je videti še sedaj v zvo¬ niku s 53 strelskimi linami) in se tu branili. Ob tej pri¬ liki so Turki opustošili Podjuno, a v Rož jih menda te¬ daj ni bilo (skupno so razsajali po Rožu trikrat, namreč 1. 1476, 1478 in 1480). Podobna turška napada sta se pono¬ vila potem še 1. 1492, ko so prišli preko Trbiža. - Manjša napada sta sledila potem še 1. 1496. in 1497. na trbiški okoliš, a 1. 1499. je prihrumela še poslednjič neka stranska turška četa tudi na Koroško, a je samo drvela skozi deželo proti Furlaniji. Skupno je doživela Koroška v zadnjih treh desetletjih XV. stol. enajst turških navalov (Kranjska pa v isti dobi 24), ki so bili v našem jeziku prvič popisani v Mohorjevem ..Koledarčku” za 1. 1864. Največja nevarnost je pretila našemu ljudstvu od tod, ker so se Turki skoro vselej pojavili nenadoma, kajti na svojih lahkih konjih so predrveli tudi po 50 km na dan. O preteči nevarnosti so Hrvati izprva preko Celja obve¬ ščali Korošce s posebnimi pismi („turški glasovi”), pisani¬ mi v srbohrvaščini in z glagolico. Korošci so to potem jav¬ ljali vesti iz Beljaka še dalje na Bavarsko in vzbujali z nji¬ mi silen strah po vseh nemških alpskih deželah. Seveda je šlo to prepočasi, zato so začeli že kmalu naznanjati turški prihod z ..grmadami” po večjih vrhovih. Ker cesar in deželni stanovi dolgo časa niso ukrenili ni¬ česar učinkovitega proti turški nevarnosti, so bili sloven¬ ski kmetje prisiljeni sami misliti na svojo obrambo. V to svrho so začeli graditi okoli svojih cerkva „ t a b o r e”. Teh je bilo seveda največ na Kranjskem, a nekaj je bolj 120 ali manj ohranjenih še danes tudi na Koroškem (n. pr. na Djekšah in na Visoki Bistrici). Tabor Kremljico pri Spodnji Kapli je opevala celo narodna pesem: „Oj ti preljuba Kremljica, ki si naša zabranica”. * Lahko razumemo, da so se vtisnili ti strašni časi za stoletja v spomin našega ljudstva in nanje nas še danes spominja nešteto pesmi, pripovedk in drugih spominov. Ni točno znano, ob katerem napadu so pridrveli Turki tudi do S e 1 (prišli so pa tedaj vsekakor od vzhoda) in v spomin na ta napad so postavili potem Selani blizu župne cerkve kapelico, v kateri je napad upodobljen. Ob malem humperškem mostu so postavili pozneje v spomin nekega turškega napada kapelico, a poprej je stal tam blizu lesen „ t u r š k i križ”, ker je bil baje na tistem mestu ubit neki turški paša. Takih „turških križev” in znamenj stoji po Koroškem še več. — O odbitem napadu na Ljubelj pripoveduje pripovedka, da so se tam ob tej priliki po¬ greznili turški konji in isto pripovedujejo tudi o napadu na Sele. Dalje nas spominjajo na Turke pripovedka o cerkvi v Svečah,o jami nad vasjo P e č n i c a , o vdo¬ ru v cerkev v Št. Janžu v Rožu itd. V posebno živem spominu je ostal ljudstvu strašni napad 1. 1478. Po ustnih izročilih, ki so se ohranila o njem v Svatnah pri Št. Jakobu v Rožu, je spisal potem 1. 1884 prof. Šket tudi svojo znamenito povest „M i k 1 o v a Z a 1 a ”, ki jo pozna pač sleherni koroški Slovenec in je doživela že več izdaj. To je pozneje priredil koroški rojak Jakob Špicar, doma iz Skočidola, tudi v priljubljeno ljud¬ sko igro, ki so jo uprizarjali že neštetokrat po vsej Slove¬ niji. Podobno zgodbo kakor o nesrečni Serajnici iz Svaten pa pripovedujejo tudi o ugrabljeni ženi iz Velike vesi pri 121 Št. Jakobu v Rožu. Zanimivo je pa, da motiva Miklove Zale ni poprijela tudi narodna pesem. # Brezvestni habsburški cesar Friderik III. se je pa le malo brigal za te turške napade in za pretresljivo bedo, 'ki so jo ti povzročali po naših slovenskih deželah, ter je rajši izzval še novo vojno z ogrskim kraljem Matijo Korvinom. Cesar je hotel namreč pregnati s salzbur¬ škega nadškofijskega sedeža nadškofa Rohra in posaditi nanj nekega svojega miljenca. Toda Rohr se je zatekel po pomoč k ogrskemu kralju in iz tega se je vnela dolga in huda vojna. Matija Korvin je prodrl s svojo voj¬ sko celo na Koroško (1480—1482) in zasedel tam nekatera salzburška posestva, med njimi tudi Humperk (Hollen- burg), a dobro utrjeno Gospo Sveto je oblegal. Od cesar¬ ja ni bilo seveda — kakor običajno — zopet nobene po¬ moči. Tako so morali koroški stanovi za težke denarne žrtve sami doseči od Ogrov premirje. Toda to je cesarja, ki jih je bil poprej tako lepo pustil na cedilu, razljutilo in sedaj so morali stanovi z novimi visokimi vsotami potola¬ žiti še njegovo jezo, a za nameček so potem divjale in ro¬ pale po deželi še cesarske čete, ker jim cesar ni plačal dolžne mezde. Vse je že kazalo, da bo Matija Korvin sploh pregnal Habsburžane iz slovenskih dežel in da bo sam ustvaril državno skupino do morja. Toda tedaj je pobrala oba vladarja smrt in njiju naslednika sta se poravnala. Ogrska oblast se je zopet zrušila in pri nas je cesarja Friderika III- nasledil cesar Maksimilijan I., a pravična vlada kralja Matije Korvina (on je bil po rodu Romun in ne Madžar) je ostala našemu ljudstvu še dolgo v najlepšem spominu in mu vzbujala upanje na lepše čase. Iz tega izvirajo po¬ tem tudi pripovedke (v njih je dobil Matija Korvin ime „ Kralj Matjaž ”), da ni umrl, temveč da spi 122 s svojo „črno vojsko” pod Peco in da mu brada raste okoli mize. Ko se ovije tretjič okoli nje, se bo dvignil in rešil naš narod. Neki rožanski voznik, ki je vozil vino z Ogr¬ skega na Koroško, ga je sam videl. Ko .je peljal mimo velikih pečin, so se te odprle, iz njih je stopil Kralj Mat¬ jaž in mu pokazal svojo vojsko in zaklade v votlini. Se¬ veda je ljudstvo spletlo okoli njega tudi svoje pesmi, ki pripovedujejo, da „ko Kralj Matjaž je kraljeval, tedaj je kmetič dobro kmetoval.” Stari koroški Slovenci so znali dolge ure pripovedo¬ vati o Kralju Matjažu. V teh pripovedkah je zakopana vsa tuga in upanje našega ljudstva. Zanimivo je pa, kako so spojili koroški Slovenci s Kraljem Matjažem tudi medle spomine na davno samostojnost slovenske Karantanije. Pri¬ povedujejo namreč, da si je ljudstvo samo izvolilo Kralja Matjaža na Gosposvetskem polju in da je imel svojo pre- stolico na Krnskem gradu. Vrata njegovega gradu so bila odprta noč in dan in pri njem je našel pravico vsak za- tiranec in pomoč vsak siromak. 123 XIX. PRVI KOROŠKI KMEČKI UPOR IN POLOŽAJ SLOVENSKIH KMETOV OB KONCU SREDNJEGA VEKA Navedene vojne so popolnoma uničile blagostanje, ki je zavladalo v XIII. in XIV. stoletju. Trpel je zlasti kmet, kajti pomnožitev prebivalstva je ustvarila ob robu naših vasi številne kajžarje, ki so se mogli le bedno preživljati, a podivjani vojaki obeh vojujočih se strank, zlasti pa še Turki, so ropali predvsem kmetiško imetje. Spremenjene gospodarske razmere so sicer otežile tudi položaj plemstva, toda to je skušalo prevaliti čim največ bremen na podlož¬ nike, čemur so se pa ti seveda krčevito upirali, sklicujoč se na „staro pravdo”, zapisano v urbarjih. Da bi zemljiški gospodje povečali donos svojih posestev, so strogo zahte¬ vali tudi opravljanje tlake in večkrat še več, kot bi jo smeli. Pred samovoljnostjo zemljiških gospodov je ostal kmet brez vsakega varstva, kajti tudi vse sodstvo je prešlo sčasoma v roke teh. Zlasti so pa težili kmete številni izredni davki, ki so jih morali odrajtovati za obrambo proti sov¬ ražnikom, posebno Turkom, toda kadar je sovražnik pri¬ hrumel, jih ni branil nihče. Spričo takega stanja se je med kmeti nujno rodila mi¬ sel po samopomoči in ta je po tolikih stoletjih naraščajoče potlačenosti končno dvignila tudi slovenskega koroškega kmeta, da je začel kazati zobe svojim nemškim tlačiteljem ter poskušal sam revolucionarno vzeti svojo usodo v lastne roke. Tega gibanja sicer niso sprožili narodnostni razlogi, toda širilo se je predvsem med slovenskimi kmeti in, če bi bilo uspelo, bi imelo to tudi nedogledne narodne posledi- 124 ce, kajti koroški slovenski kmet bi bil postal vnovič svoj gospod in bi bil nadomestil nemško fevdalno oblast zopet i nekako slovensko kmečko demokracijo. Neposredni povod za vse gibanje je dal turški naval 1. 1474. Odborniki notranjeavstrijskih stanov so se že 1. 1470 od meseca maja do julija pod cesarjevim predsed¬ stvom v Velikovcu posvetovali o skupni obrambi proti Turkom, toda sklenili niso drugega kot uvesti nov davek („životno štibro”), ki so ga morali plačevati prav vsi, a cesar ni potem niti tega denarja porabil za obrambo, tem¬ več za čisto druge namene. Ker so dve leti zatem pridrli Turki že na samo Koroško in naslednje leto vnovič, ob¬ lasti pa niso ukrenile ničesar, so sklenili kmetje vzeti obrambo sami v roke. Leta 1475 je bilo sicer zopet novo skupno posvetovanje deželnih zborov vseh notranjeavstrij¬ skih dežel v Mariboru, a tudi to je sklenilo uvesti pred¬ vsem zopet nov splošni davek („tedenski vinar”), razen tega pa še preosnovati obrambno organizacijo posamez¬ nih dežel tako, da se namesto dotedanjih deželnih obramb uvedejo stalne najemniške čete, ki naj bi bile razvrščene ob mejah (za njih poveljnika na Koroškem je bil postav¬ ljen Jurij Šenk z Ostrovice). Toda tudi ti sklepi so ostali čisto neučinkoviti in ob novem turškem navalu 1. 1476 so ostali kmetje vnovič sploh brez vsake zaščite. Zopet so se sešli deželni zbori in zopet so poskušali uvesti predvsem le nove davke in tudi nemški državni zbor je le besedičil, a slovenskim kmetom je postalo medtem vsega tega že dovolj. Že po turškem navalu 1. 1473 so se začeli združevati v kmečko zvezo, ki je poslala potem naslednje leto v Wolfsbergu zbranim koroškim in kranjskim stanovom po¬ sebno spomenico, v kateri je izjavljala, da bodo ustavili kmetje vse dajatve zemljiškim gospodom, ako bodo ti iz¬ terjevali le davke, ukrenili pa proti turški nevarnosti ni¬ česar. 125 Ker niso našli kmetje tudi ob velikem turškem na¬ valu 1. 1476 pri plemstvu nobenega varstva, navzlic temu, da je bilo uvedeno ravno v ta namen plačevanje še poseb¬ nega ..tedenskega vinarja”, se je kmečka zveza samo še bolj razširila in utrdila, a pri Schladmingu na Zgornjem Štajerskem je prišlo v začetku 1. 1478 iz podobnih razlo¬ gov celo do kmečkega upora. Kmetje niso našli tudi pri cesarju nobenega razumevanja za svoje upravičene prito¬ žbe, zato se je razširila kmečka zveza v teku spomladi L 1478 iz Zilje še v Dravsko dolino do Sachsenburga in na večino slovenske Koroške. Toda sodelovanje dela nemških kmetov iz Dravske do¬ line je imelo često druge razloge. Tam so občutili turško nevarnost že v mnogo manjši meri, pač se je pa pojavilo nasprotje med kmeti in zemljiško gospodo zaradi davkov. Tedaj so namreč izdajali denar že razni mogočnjaki, a ta je imel jako različno vrednost. Ortenburška gospoščina v Dravski dolini je od svojih podložnikov zato zahtevala, da ji morajo plačevati dolžne davščine v polnovrednem oglejskem denarju, a kmetje se plačilu samemu niso upi¬ rali, toda plačati so bili voljni le v že jako razvrednotenem deželnem denarju. V nastalem sporu je moral ortenburški vicedom popustiti razjarjenim kmetom pod vodstvom P- Wunderlicha in ta uspeh jih je potem le še bolj opogumil. Po Veliki noči 1. 1478 so priredili voditelji upornikov posebno zborovanje na Zgornji Beli in 25.maja v Lazah pri Beljaku, kjer so si izvolili tudi vodstvo gibanja ter določili njegove temelje in cilje. Šlo jim je za to, da se otresejo vse odvisnosti od zemljiške gospode in prevzamejo sami v roke tudi obrambo proti Turkom. Za nabavo orožja so uvedli poseben davek, cesarja pa prosili, da bi odobril njih zvezo. Ker je pa začelo gibanje vznemirjati stanove, so se zbrali tudi oni k posvetovanju, toda kmetje so bili že odločeni prevzeti vso oblast sami in so še omahujoče kmete ter do- 126 mača duhovščino prisilili, da so se jim pridružili, a plem¬ stvo in mesta so povabili k sodelovanju. Tistim zemljiškim gospodom, ki bi se jim ne hoteli pridružiti, naj bi se usta¬ vile vse dotedanje urfoarske dajatve. Prirejali so shode v Rožu, v Ribnici, Lešah, Blačah in v Št. Jakobu pri Ce¬ lovcu, a kmete v Tinjah, v Velikovcu, v Labotski dolini in na Grobniškem polju so s pismi povabili v svoj krog. Nekatera mesta so šla upornikom na roko, a cesar je 9. VI. zvezo prepovedal in stanovom naročil, naj jo zatro s silo ter s sodnimi kaznimi izterjajo tedenski vinar, zatem je pa še sklical za 19. VII. v Št. Vid sestanek zastopnikov stanov, da se posvetujejo, „kako je treba podvzeti stvari zoper kmete, da bo ta upor potlačen”. Sploh je brezčutni Habs¬ buržan, v katerega so stavili naivni kmetje toliko upanja, kazal ves čas mnogo manj razumevanja za kmečke zahteve in tegobe nego sami zemljiški gospodje in je ravno cesar najbolj pritiskal, da naj se brezobzirno nastopi proti kmetom. Vse je kazalo, da bo prišlo vsak hip do merjenja moči med slovenskimi kmeti in nemškim plemstvom, toda tedaj so posegli vmes — Turki. Pridrveli so iz Soške doline, pre¬ šli 25. VII. 1478 Predil in krenili preko Trbiža. Pri Rokovi ob Zilji jih je čakalo 3000 mož pod vodstvom slovenskega kmeta Matjaža. Toda tu se je pokazala vsa slabost premeh- kotnega slovenskega Korošca, ki ne pozna dovolj odloč¬ nosti — kar ga tako tepe še danes. Že v noči od 24. na 25. VII. je namreč 2600 mož Matjaževe kmečke vojske kratko in malo pobegnilo. Le preostala peščica se je potem ju¬ naško postavila v bran ogromni premoči, toda Turki so jih obkolili in skoraj vse pobili, nato pa najhuje izropali favno tiste predele, kjer je bilo središče upora. Divjali so čisto neovirano polne štiri tedne po vsej južni Koroški, jo nepopisno opustošili in šele nato z ogromnim plenom zopet odšli. Žetev so kmetom že prejšnje leto uničile kobi- 127 lice, Turki so jim sedaj požgali domove in odpeljali živi¬ no, a dve leti zatem je pomorila velik del prebivalstva še kuga („črna smrt”). Toda jako krivično bi bilo pripisovati ta poraz zgolj slovenski ..strahopetnosti”. Unrest sam namreč v svoji zna¬ meniti kroniki izrečno sporoča, da so obljubili slovenskim Ziljanom svojo pomoč tudi nemški kmetje iz Dravske do¬ line pod vodstvom Wunderlicha, a so jih potem pustili v odločilnem trenutku verolomno na cedilu, zaradi česar je potem spričo ogromne turške premoči tudi večini slo¬ venskih kmetov upadel pogum. Tako zadene torej očitek strahopetnosti predvsem Nemce, ki so razen tega tudi sra¬ motno prelomili dano besedo. (Te dogodke nam je v naj¬ novejši dobi opisal naš pisatelj Hobjan — Karel Mauser v svoji znani povesti „Puntar Matjaž”.) Ta strašni poraz je zadal smrtni udarec slovenski kme¬ čki zvezi. Kar niso opravili Turki, so dovršili potem nem- •ški plemiči in polovili še preostale puntarje. S tem je bilo uporniško gibanje zadušeno in plemiči s habsburškim ce¬ sarjem vred so se zopet oddahnili. Ko so divjali po deželi Turki, ni bilo nikogar, ki bi priskočil na pomoč sloven¬ skemu kmetu, a čim so Turki odšli, so prišli nemudoma iz svojih skrivališč cesar in nemški plemiči in planili še ti po izkrvavelih slovenskih kmetih ter jih vlačili v ječe in na morišča. Tako se je žalostno končal prvi večji slovenski kmečki upor, ki je zajel veljk del slovenske Koroške, pred¬ vsem pa Spodnjo Ziljo in ozemlje severno od Drave od Zgornje Bele do Krke in nepopisno gorje slovenskega ko¬ roškega kmeta je doseglo svoj višek. Razne stiske so poganjale kmete sicer še tudi v nasled¬ njih letih v manjše krajevne upore (n. pr. 1. 1482. proti vetrinjskemu samostanskemu gospostvu, naslednje leto pa v Kanalski dolini), toda zrasti je moral šele zopet čisto nov rod, da se je povzpel tudi do novega velikega osvo- 128 bodilnega poskusa (1515). Tako so ta prva prizadevanja nekaterih junaških in požrtvovalnih mož zaradi pre¬ majhne odločnosti večine propadla in slovenski kmet je moral potem seveda nositi tudi posledice te svoje lastne napake. Spredaj očrtane vojne težave, ki jih je imel nespo¬ sobni, a grabežljivi cesar Friderik III. Habsburški, so nujno samo utrdile položaj deželnih stanov, tako da je postajal vladar vedno bolj odvisen od njih, a kmet ni imel seveda sploh nobenih političnih pravic. Toda naravna skupnost slovenskih dežel se kljub te¬ mu, da so bili njih „stanovi” nemški, ni le ohranila, tem¬ več celo od leta do leta utrjevala in poglabljala. Da bi nastopali enotno nasproti vladarju, so namreč začeli sta¬ novi vseh treh slovenskih dežel, Koroške, Štajerske in Kranjske, prirejati že od 1. 1453 dalje celo skupne ^gene¬ ralne deželne zbore”. Prvi (in pozneje še večkrat) se je vršil v Velikovcu, naslednji pa v Št. Vidu ob Glini, v Gradcu, v Mariboru, v Ljubljani in drugod. Mesta so se jako okoristila s splošnim blagostanjem XIII. in XIV. stol. in tudi vojne in druge težave XV. stol. jih dolgo niso skoro nič prizadele. Glede na to se je razvil v njih trdno stoječi meščanski stan in si znal pri¬ dobivati vedno večje svoboščine. O njih tedanjem blago¬ stanju nam še danes pričajo mnogi umetniški spomeniki, zlasti mogočne gotske cerkve iz tedanje dobe. Šele proti koncu XV. stol. so pa začela tudi naša mesta čutiti propad trgovine, zmanjšanje kupne moči kmečkega prebivalstva m konkurenco južnonemških mest. ■* Splošni razvoj položaja kmečkega stanu smo omenili že ponovno, .toda za ocenjevanje njegove usode so podrob¬ nosti še važnejše. Te namreč niso bile jako različne le po posameznih deželah, temveč tudi v posameznih pre- 129 delih iste dežele, da, celo pri posameznih podložnikih iste vasi. Pred prihodom pod frankovsko oblast so se delili stari Slovenci v glavnem vdve plasti, to jev svobod¬ njake in „nevoljnike”, katerih položaj je bolj ali manj sličil položaju sužnjev. Iz prvih se je polagoma izcimila še plast nekakega staroslovenskega plemstva, a oblika suženjstva pri nevoljnikih je dobivala polagoma tudi jako različne stopnje — od trde do milejše. Toda po svojem številu so svobodnjaki še vedno daleč prevlado¬ vali nad nevoljniki. Ko so prevzeli v stari Karantaniji oblast Franki, so prinesli s seboj tudi svoj fevdalni pravni in socialni red. Večina premaganih slovenskih upornikov je padla sedaj na stopnjo nevoljnikov, mnogo pa jih je še tudi nadalje ohranilo popolno svobodo. Frankovski svetni in cerkveni knezi, ki so dobivali od vladarja velika zemljišča v Karantaniji, so obdelovali ta s podložnimi jim nem¬ škimi kolonisti, ki so jih dovajali iz nemških dežel, ter s slovenskimi ali svojimi lastnimi nemškimi ne¬ voljniki (L e i b e i g e n e). Franki so pač polagoma pre¬ vzeli v deželi upravno oblast, toda v pravni red se niso vtikali. Tako je veljal tudi za nemške koloniste tisti prav¬ ni red, ki so ga prinesli že iz svoje domovine, a Slovenci so ohranili še nadalje svojega lastnega. Tako je.že v tem pogledu zavladalo v deželi dvojno, precej razlikujoče se pravo, namreč slovensko in nemško, kar se je večkrat močno izražalo tudi v položaju kmečkega stanu. Že spre¬ daj smo povedali, da je bil n. pr. obseg „slovenskih” in „nemških” kmetij precej različen. Toda tudi nemški svetni in cerkveni velikaši so pri¬ hajali v Karantanijo iz raznih nemških .dežel, kjer so vladali tudi kolikor toliko različni pravni običaji. Vsi so razen tega skoro čisto samostojno gospodovali na naši 130 zemlji in vsak izmed njih je uvajal svoje lastne predpise in navade. Tako torej v visokem srednjem veku v deželi ni vladalo samo slovensko in nemško pravo, temveč celo različno od gospostva do gospostva in to seveda tudi gle¬ de razmerja med zemljiškimi gospodi in podložnimi kme¬ ti. Šele od XIV. stol. dalje, ko so zavladali na Koroškem Habsburžani in je začela ugašati tudi najprej dotedanja samostojnost svetnih velikašev in za njimi še cerkvenih, se je začela pokazovati tudi težnja po nekaki pravni enot¬ nosti v deželi, toda močni sledovi starih razlik so ostali vidni potem še v XVIII. in celo v XIX. stoletju. Ker pa so bili kmetje celo v posameznih vaseh pod¬ ložni navadno čisto različnim zemljiškim gospodom, torej nikakor ni mogoče niti za samo Koroško govoriti o po¬ polnoma enakem položaju kmetov, temveč je bil večkrat prav bistveno različen od pokrajine do pokrajine, jako pogosto tudi od vasi do vasi in večkrat celo od kmetije do kmetije. Iz tega potem trudi, lahko razumemo, zakaj je moglo le tako redko prihajati do velikih kmečkih upo¬ rov, ki bi zajemali obsežne pokrajine, kajti ponekod so imeli podložniki za take upore mnogo razlogov, drugod mnogo manj ali pa celo sploh nobenih. Čisto krivično bi bilo namreč misliti, da so vsi zemljiški gospodje enako le drli podložnega kmeta. Na splošno je bil na Koroškem razvoj vendarle ta, da se je število svobodnih kmetov že izza zgodnjega srednje¬ ga veka stalno jako zmanjševalo. Izprva so izgubljali mnogi svobodo zaradi uporov in iz podobnih razlogov, a pozneje so se premnogi svobodnjaki tudi sami izročali bližnjim zemljiškim gospodom, ker jim je to mnogo bolj kazalo (oproščeni so bili n. pr. vojne službe, uživali so njih zaščito i. dr.). Ker so bili v visokem srednjem veku mnogi predeli Koroške še slabo obljudeni, zemljiški gospodje pa so imeli 9 * 131 seveda interes na tem, da jim zemljišča niso ležala ne¬ obdelana, so ustvarjali na njih kmetije in jih oddajali pod določenimi pogoji svojim dotedanjim nevoljnikom. Pri teh je zemljiški gospod svobodno določal pogoje in so mu bili podložniki izročeni vsaj izprva skoro na milost in nemilost. Ostajale so mu pa seveda še vedno velike površine zemlje bolj ali manj neobdelane in te je potem že izza XIII. stol. izročal rad v obdelavo n. pr. tistim svobodnim sinovom svobodnih kmetov, ki niso mogli dobiti zadostno zemlje od svojih očetov. Ti pa se¬ veda niso bili izročeni na milost in nemilost zemljiškemu gospodu, temveč se je moral ta šele točno pogoditi glede pogojev z novimi zakupniki. Na ta način so se torej razvile do konca' srednjega veka v glavnem tri vrste kmetov, in sicer: 1. Svobodnjaki, ki so bili neomejeni lastniki svoje zemlje in so ohranili tudi svojo popolno osebno svobodo. Njih število se je pa iz že omenjenih razlogov stalno krčilo. Še največ jih je ostalo na bambefškem ozemlju in okoli Blatograda (Moosburg). 2. Zakupniki, ki so bili izprva osebno svobodni, a so vzeli od zemljiških gospodov kmetije v doživljenjski ali dedni najem (zakup) pod natančno dogovorjenimi po¬ goji, ki so bili lahko za vsako kmetijo čisto različni. O teh sta se namreč zemljiški gospod in zakupnik svobodno sporazumela in so bili zapisani v urbarjih ter jih zemlji¬ ški gospod seveda tudi ni mogel več samovoljno spre¬ minjati. Ti zakupniki so ostali torej osebno svobodni, kolikor jih ni vezala pogodba, a „podložna” so ostala se¬ veda njih zemljišča. Ako so zakupnikovi zakoniti dediči izumrli, je pripadla kmetija zopet nazaj zemljiškemu go¬ spodu, včasih so se pa glasile pogodbe tudi tako, da jo je smel zakupnik z gospodovim privoljenjem prodati pod enakimi pogoji, kakor jo je užival prejšnji zakupnik 132 3. Prosti zakupniki: to so bili potomci nek¬ danjih nevoljnikov, ki navadno še vedno niso uživali vse osebne svobode in je mogel tudi zemljiški gospod „pro- sto” razpolagati z njih kmetijami, to je pognati jih vsak čas z njih ter jih izročiti drugim. Toda slednje se je do¬ gajalo vedno redkeje, kajti zemljiški gospod ni vedno lahko dobil drugega obdelovalca, zato se je iz prvotnega običaja polagoma razvilo nekako pravilo, da so preha¬ jale tudi te kmetije od očetov na sinove, le da je lahko zemljiški gospod skoro poljubno poostroval pogoje in zlasti ob prehodu kmetije od umrlega očeta na sina zahte¬ val še posebne pristojbine (m r t v a š č i n o in p r i m š č i- n o) ter poviševal dajatve, ki so jih bili dolžni odrajtovati »prosti zakupniki”. Ta vrsta podložnikov seveda tudi ni smela svojevoljno zapustiti kmetije. — Že v vsej drugi po¬ lovici srednjega veka se je pa mnogo prostozakupnih pod¬ ložnikov odkupovalo od zemljiških gospodov ali so se pa iz drugih razlogov osvobodili nevoljništva. S tem so svoje prostozakupne kmetije (Fr eistifte) spremenili v za¬ kupne, izprva doživljenjsko, v nadaljnjem razvoju 'pa dedno. Tako se je tudi število prostozakupnih podložni¬ kov polagoma manjšalo, večalo pa število zakupnih. Toda številne omejitve osebne svobode so navadno vendarle ostajale še tudi nadalje (n. pr. glede zapuščanja kmetij k dr.). Precej izboljšala se je pa usoda tudi še preostalih prostozakupnih podložnikov' in jih n.pr. že od XIV. stol. dalje njih gospodje niso več prodajali ali podarjali po¬ samič kot navadne sužnje, temveč le z njih kmetijami vred, a proti koncu XV. stol. je nevoljništvo v prvotni obliki na Koroškem že sploh izginilo in se je usoda pro¬ stozakupnih podložnikov precej izenačila z usodo zakup¬ nih. Iz takih običajev so se pa tedaj razvijala tudi pravna pravila. 153 Ni torej nobenega dvoma, da se je položaj velikega dela kmetov v teku poznega srednjega veka po eni strani prav bistveno izboljšal, čeprav je bila ogromna večina kmetov sploh brez prave svoje zemlje, na drugi strani se je pa tudi mnogo poslabšal. Že cesar Rudolf Habsburški je namreč dal s privilegijem z dne 4. XI. 1276 zemljiškim gospodom skoro neomejeno oblast nad njih podložniki, a vojvoda Albreht jim je dal 14. IX. 1338 neomejeno sodno pravico, izvzemši smrtne kazni. To jim je potrdil potem dne 27. III. 1414. (torej dober teden dni po svo¬ jem ustoličenju na Gosposvetskem polju) tudi nadvoj¬ voda Ernest. Noben podložnik tudi ni mogel nastopati pred sodiščem ne kot tožitelj ne kot toženec, temveč ga je zastopal njegov zemljiški gospod. To je ostalo potem v ve¬ ljavi prav do druge polovice XVIII. stol. in je služilo se¬ veda za neštete zlorabe. Vsak podložnik je moral ob na¬ stopu kmetije svojemu zemljiškemu gospodu tudi oblju¬ biti, da mu bo pokoren in da mu bo služil „s telesom in z imetjem”. Zelo viden razvoj so v teku visokega in poznega sred¬ njega veka doživele tudi poclložniške dajatve. Pri prostozakupnih nevoljnikih so temeljile izprva na bolj ali manj samovoljnih ukazih zemljiškega gospoda in jih je lahko tudi vedno spreminjal. Toda že od XII. stol. dalje je prišlo počasi v navado, da so se tudi pri pro¬ stozakupnih kmetijah dajatve nekako ustalile ter se vsaj za življenja istega prostozakupnika niso spreminjale. Vedno redkejši so postajali tudi primeri, da bi bil zem¬ ljiški gospod prostozakupnika kratko in malo pognal s kmetije. Pri zakupnih kmetijah so bile dajatve izprva razme¬ roma jako majhne, ker je moral biti zemljiški gospod spričo redke naseljenosti vesel, če je sploh mogel dobiti zakupnika, da mu zemlja ni ležala neobdelana in s tem 134 tudi brez haska. Če se je glasil dogovor na dedni zakup, so ostale potem tudi dajatve enake od roda do roda; če pa je bil dogovor le doživljenjski, potem je stavljal zem¬ ljiški gospod naslednjemu zakupniku, bodisi sinu umr¬ lega, bodisi novemu, seveda lahko tudi nove pogoje. Vred¬ nost zemljišč in kmetij se je ocenjevala tedaj po višini dajatev, ki so bile z njimi zvezane. Že v najstarejših časih so prišle za prostozakupne in za zakupne kmetije v navado tri vrste dajatev, namreč v de¬ narju, v pridelkih in v tlaki. Kakor je razvidno že iz gor¬ njih izvajanj, so bile te lahko jako različne celo pri enako velikih podložnih kmetijah istega zemljiškega gospoda. Njih določeno višino so začeli cerkveni zemljiški gospod¬ je že izza XII. stol. zapisovati v posebne zapiske — »ur¬ barje” in te so potem do XV. stol. uvedli tudi še vsi svetni zemljiški gospodje. Večje ali manjše denarne dajatve so morale plačevati že od početka skoro vse podložne kmetije. Ker je bila prva stoletja trgovina še neznatna in denar jako redek, so pomenjale denarne dajatve za podložnika tudi najhujšo obremenitev. Toda čim bolj se je z razvojem trgovine množil tudi denar, tem manj občutna je postajala ta da¬ jatev tudi za podložnika ter postala slednjič le malenkost¬ na. Glede na to se zaradi te dajatve proti koncu sred¬ njega veka podložniki tudi niso pritoževali, le časih — kakor smo videli že spredaj — je prišlo do navzkrižij, v kakšnem denarju naj se plačajo. Splošno so bile uvedene dejiarne dajatve za posebne pravice, kakor n. pr. za upo¬ rabo vode za mline, za pravico ribolova in za slično. Ko se je namnožilo število kupcev in prodajalcev, so začeli mnogi zemljiški gospodje pobirati tudi posebne odstotke od kupnine oziroma omejevati svobodo trgo¬ vine v svojo korist Če se je spremenila oseba zemljiškega gospoda, tedaj na Koroškem pri svetnih podložniki na- 135 vadno niso plačevali še kakih posebnih pristojbin, pač pa pogosto pri izvolitvi novega cerkvenega zemljiškega gospoda (u m e š č e v a 1 n i n a). Pretežni del dajatev so tvorili v vseh časih pridelki. Vrsta teh se je ravnala po zemlji, za katere je bila ta naj¬ primernejša v dotičnem okolišu, a množino so določali v mernikih. Glavni del so tvorile razne vrste žit. Ta da¬ jatev za podložnike v začetku ni bila preobčutna, toda ko so se začele cene pridelkom jako dvigati, so začeli godr¬ njati proti njim tudi podložniki, a do nasprotij je začelo prihajati najprej zaradi mere, pozneje pa zlasti še zaradi novih vrst sadežev, ki so jih uvajali in jih zato stari ur¬ barji še niso mogli predvidevati. Prav važno vlogo so zavzeli počasi tudi mali darovi ali „p o k 1 o n i”. Ti so bili izprva res le pokloni in so obstajali iz glavnih potrebščin za kuhinjo zemljiškega gospoda (meso, povrtnina, sir, plečeta in podobno), a iz te navade se ni razvila le redna davščina, temveč so zahtevali zemljiški gospodje tudi vedno nove vrste (jajca, mast, surovo maslo, perutnino, razne vrste sočivja, ribe itd.) ter slednjič sploh vse, kar so potrebovali (divjačino, celo krz¬ no, stenje za svetilke, razne ročne izdelke itd.). To je se¬ veda prav tako vzbujalo pri podložnikih hudo kri. Pri raz¬ nih cerkvenih posestvih so bili podložniki dolžni pogostiti tudi duhovnika v dnevih, ko je prišel v dotični kraj opra¬ vit službo božjo, a to obveznost so polagoma spremenili v denarno dajatev. Najbolj zoprno breme za podložnika pa je bila v vseh časih tlaka, čeprav je bila ta na Koroškem razmeroma zmerna in mnogo manjša nego n. pr. v čeških ali ogrskih deželah. Čeprav so oddajali zemljiški gospodje večino svojih zemljišč v zakup ali v prosti zakup podložnikom, so vendarle večja ali manjša ozemlja obdelovali tudi v 136 lastni upravi in sicer izprva zgolj s svojimi nevoljnik.i, pozneje pa s posli in tlačani. Tlaka se je računala po dnevih dolžnega dela in to samo osebnega ali pa z vprego. Na Koroškem je bila ure¬ jena navadno tako, da je bilo n. pr. točno določeno, ko¬ liko drv za kurjavo mora pripraviti kak podložnik, ka¬ tere travnike mora pokositi in spraviti seno, katere njive preorati itd. Seveda so bile tudi te služnosti točno zabe¬ ležene v urbarjih obenem z določbami, kdaj ima podlož¬ nik na tlaki pravico do prehrane in kdaj ne. Ako bi hoteli vse povedano povzeti, bi lahko dejali ne¬ kako naslednje: podložniško razmerje se je pri slovenskih koroških kmetih začelo ustvarjati s prihodom Nemcev v VIII. in IX. stoletju. Franki so dežele, ki so jih sprav¬ ljali pod svojo politično nadoblast, upravno pač izenače¬ vali, toda običajev in ljudskih pravic se navadno niso do¬ tikali, zato je vladalo na Koroškem tudi cela stoletja po¬ sebno germansko (starobavarsko) in posebno slovansko običajno pravo. Na tej osnovi se je razvijalo potem do konca srednjega veka tudi podložniško razmerje kmetov do zemljiških gospodov, ne da bi se država vmešavala vanj. Prvotno nevoljništvo je z razvojem pravnega pojmo¬ vanja in z dviganjem kulture ugašalo in se je na eni stra¬ ni položaj prostozakupnikov bistveno izboljšal, a na dru¬ gi strani se je pa položaj prvotno osebno svobodnih za¬ kupnikov stalno poslabševal, tako da sta se ob koncu sred¬ njega veka oba približno izenačila in se ustalila. S tem Pa je bilo tudi zaključeno eno izmed velikih obdobij razvoja. Ta položaj seveda ni bil ravno rožnat, vendar je bil na Koroškem še razmeroma dokaj dober v primeri z mnogimi drugimi deželami, zato nam zabeležuje koro¬ ška zgodovina tudi le dva večja kmečka upora, a še ta nista zajela večine dežele. 137 Država se v razmerje med zemljiškimi gospodi in pod¬ ložniki dolga stoletja sploh ni vmeševala in še tisti redki zakoni, ki so se začeli pojavljati šele v poznem srednjem veku, so šli le za tem, da se vzdrži na podlagi običajev ustvarjeno razmerje. Slaba stran tega stanja je bila pred¬ vsem ta, da je bilo treba v vsakem spornem primeru šele ugotoviti, kaj je običaj in kaj je nova samovolja zemlji¬ škega gospoda, kajti prilik za zlorabe je bilo nešteto. Ker se pa tudi običaji sami neprestano razvijajo, je čisto ra¬ zumljivo, da je še zlasti za podložnika vladala največja pravna negotovost in, ker so dobili tudi vse sodstvo v roke zemljiški gospodje sami, so ga le prevečkrat lahko tudi hudo zlorabljali. Ves ta položaj so potem jako poslabšale še povečane dajatve. Kakor smo videli zgoraj, so skušali že zemljiški gospodje sami nalagati svojim podložnikom vedno nova bremena, a razen tega so začeli proti koncu srednjega veka uvajati tudi davke in sicer najprej deželne in nato še državne („cesarske”). Neuki podložnik ni mogel vedno razločevati, kaj je deželni in cesarski davek in kaj je le nova samovolja zemljiškega gospoda, razen tega se je bil pa zaradi vojn, turških pustošenj, propada trgo¬ vine in drugih nesreč njegov gospodarski položaj izredno poslabšal. Iz tega se je potem nujno rodilo tudi njegovo upravičeno nezadovoljstvo in slednjič poskusi obupnih uporov. 138 XX. CERKVENE RAZMERE NA SLOVENSKEM KOROŠKEM OB KONCU SREDNJEGA VEKA Na duhovno življenje našega koroškega slovenskega ljudstva sta imela v srednjem veku in še dolgo potem najgloblji vpliv vera in Cerkev. Naše ljudstvo se je bilo oklenilo krščanstva že v visokem srednjem veku z vsem srcem in se je potem predvsem v njem tudi stalno du¬ hovno izživljalo, čeprav je bila njegova verska izobrazba še zelo nizka. O tem nam še danes zgovorno pričajo vse naše narodne pesmi in pripovedke iz tiste dobe, številne cerkve, ki jih je gradilo tedaj tudi ljudstvo samo, in pa številna božja pota (Gospa Sveta, Krka, Sv. Višarje i. dr.) Drugi večji narodi, ki so uživali svojo politično svo¬ bodo, so si ustvarjali svoje meščanstvo, ki je bilo izza poznega srednjega veka ustvarjalec in nosilec razvoja. Mi tega nismo imeli. Sicer je bila tudi velika večina mest¬ nega prebivalstva v južnokoroških mestih, mestecih in trgih trajno slovenska, toda vodilna višja plast je bila vendarle navadno tuja ali vsaj potujčena, tako da se je glasila naša slovenska beseda le med nižjimi mestnimi plastmi in med podložnim kmečkim ljudstvom. Sicer so se res v vseh časih dvigali tudi iz teh slovenskih plasti posamezniki, ki so dosegali visoke službe in časti ali se pa odlikovali z učenostjo in drugimi sposobnostmi, ven¬ dar so ostajali ti za duhovni razvoj našega ljudstva brez pomena, ker so izgubili vsak neposredni stik z njim ter so plodili le tujo kulturo. Slovensko besedo in slovensko duhovnost je skozi stoletja zvesto ohranjal in čuval samo naš slovenski kmet. 139 Ta slovenski kmet, podložnik tujih fevdalcev, je pa živel, kakor smo videli, v najbednejših razmerah in po¬ polni kulturni zaostalosti. Vsa svoja čustva je mogel zato osredotočati le v svojo preprosto ljudsko umetnost in v vero, katera pa je bila še dolgo močno pomeša¬ na z ostanki njegovega nekdanjega poganstva, kajti njegova verska izobrazba je ostala v vsem srednjem veku še na jako nizki stopnji. Temu se ne moremo prav nič čuditi, ako se le nekoliko vživimo v tedanje cerkvene razmere. Prehod iz poganstva v krščanstvo je pomenjal za naš narod nedvomno velikanski korak naprej in nas je morda sploh rešil popolnega našega narodnega propada. Toda prvotni misijonski duh, ki smo ga mogli videti do konca prvega tisočletja, se je začel potem v novem tisoč¬ letju le prepogosto umikati čisto posvetnemu, ki se je bil naseljeval zlasti v višje cerkvene kroge. Ti so izgubljali zato tudi vsak stik z našim ljudstvom. Med njim je sicer res še nadalje živela nižja duhovščina, a tudi od te so bili še dolgo v pozni srednji vek jto veliki večini pravtako tujci in so bili tudi sami versko čisto nezadostno izobraženi, tako da mirne vesti lahko trdimo, da je bilo naše kmečko ljudstvo versko skrajno zapuščeno. To je bila pa le nujna posledica cerkvenoupravnih razmer, kakor so se bile raz¬ vile izza visokega srednjega veka in ki so bile ravno na Koroškem tako neprimerne kakor menda le v malokateri drugi deželi. Kakor vemo že iz prejšnjih poglavij, se je bila izvršila prva cerkvenoupravna razdelitev slovenske Koroške že 1. 796., ko je bila razdeljena med oglejski patriarhat in salzburško nadškofijo. Slednji je pripadlo vse ozemlje severno od Drave in ona je razvila takoj izredno vneto in blagodejno misijonsko delovanje med tamošnjimi Slo¬ venci, dočim nam je o delu oglejskega patriarhata le malo 140 znano in vse kaže, da je ta oddaljene koroške Slovence že od prvega početka močno zanemarjal. Da bi se krščanstvo med Slovenci hitreje utrdilo, so pošiljali salzburški nadškofje med leti 799 — 930 h Gospe Sveti posebne svoje pomožne škofe, ki so vodili misijon¬ sko delo in ustvarjali prvo cerkveno organizacijo. Ti so očividno spoznali potrebo, da bi se že tedaj ustanovila za karantanske Slovence posebna samostojna škofija, to¬ da salzburškim nadškofom, pri katerih je začel posvetni duh počasi že prevladovati nad cerkvenim, to očividno ni šlo več v račun, zato so ukinili še ustanovo gosposvetskih pomožnih škofov. Tako je ostala vsa Koroška zopet nad sto let brez lastnega škofa in je bila vladana iz oddalje¬ nega Salzburga in Ogleja, kar gotovo ni moglo biti v prid verskemu življenju. Sele bogate darovnice sv. Eme (Heme) Krške in nujne potrebe so končno salzburške nadškofe prisilile, da so ustanovili 1. 1072. strogo sebi podrejeno krško ško¬ fijo, a še tej so dodelili le nekaj malega župnij v ob¬ močju gornje in srednje Krke. Ob tej priliki je pripadel njej tudi drobec Slovencev in sicer tisti, ki so živeli v poznejših župnijah Grebinj, Velika ves, Klanče in Grad- nica. Iz podobnih razlogov je bila poldrugo stoletje poz¬ neje (1. 1228) ustanovljena še lavantinska škofi¬ ja, a ta je ostala še manjša in tudi skrajno revna. Obse¬ gala je komaj 5 župnij na današnjem južnozapadnem Šta¬ jerskem in 3 v Labotski dolini, od katerih sta bili slo¬ venski Labot in Dravograd. Končno je bila 1. 1461. ustanovljena še ljubljan¬ ska škofija, ki je tudi dobila nekaj ozemlja na Ko¬ roškem. Za dotacijo njenega stolnega kapitlja ji je bila namreč kljub ostremu upiranju salzburškega nadškofa dodeljena župnija Sv. Nikolaja v Beljaku (prvotni sedež 141 te je bil v Št. Rupertu nad Beljakom), ki je segala tedaj še do Vrbskega jezera in je obsegala duhovnije Lipa, Št. Rupert, Št. Janž, Loga ves in Skočidol, a za dotacijo ljub¬ ljanskega škofa samega je dobila župnijo Šmihel v Pod¬ juni (to je bil podedoval cesar po Celjanih) z njenimi tedanjimi duhovnijami Pliberk, Mežica, Črna, Strojna in Sv. Florijan. Tako torej vidimo, da je bilo razmeroma majhno ozemlje slovenske Koroške ob koncu srednjega veka raz¬ deljeno kar na pet škofij in sicer: L salzburško nadškofijo, ki je obsegala še vedno sko- ro vse Slovence severno od Drave; 2. oglejski patriarhat, ki je obsegal vse koroške Slo¬ vence južno od Drave, izvzemši šmihelske župnije. Toda avstrijski vladarji patriarhov že izza Friderika III. sploh niso več priznavali, zato je opravljala na njih avstrijskem ozemlju posle ordinarija dunajska nunciatura, kar je povzročalo potem le še večjo zmedo; 3. krško škofijo le s par slovenskimi župnijami; 4. lavantinsko škofijo v Št. Andražu (kolegiatni kapi¬ telj je bil pa ustanovljen tu že poprej) z dvema velikima slovenskima župnijama na Koroškem; 5. ljubljansko škofijo s prav tako dvema, a med seboj ločenima slovenskima župnijama. Skoro vsi koroški Slovenci so imeli torej svoje škofe še vedno daleč izven dežele in od njih je tudi le redko kdo zašel na Koroško. Toda celo krški in lavantinski škofje so zlasti proti koncu srednjega in v začetku novega veka živeli skoro več izven svojih škofij in opravljali na dvoru deželnega kneza druge službe, oziroma je bil lavan¬ tinski škof tudi vicedom salzburškega nadškofa in je bi¬ val večidel v Brežah, krški je pa živel, kadar je bil sploh v škofiji, navadno na svojem gradu v Strassburgu. Poma¬ gali so si potem salzburški nadškofje na ta način, da je 142 opravljal lavantinski ali krški škof tudi posle generalnega vikarja za koroški del salzburške nadškofije. Ker je bilo torej salzburško in oglejsko ozemlje še vedno jako veliko in daleč od sedežev svojih ordinarijev, so ustanovili nadškofje in patriarhi za svoje koroško ozemlje posebne a r h i d i a k o n a t e. Ti so posredovali med konsistoriji in duhovščino, nadzorovali duhovščino, premeščevali kaplane, pri njih so delali duhovniki izpite itd. Arhidiakone so imenovali ordinariji po svojem'pro¬ stem preudarku in niso bili vezani na nobene določene kraje, a pozneje so ti vendarle prišli v navado. Na salzburškem koroškem ozemlju sta bila ustanov¬ ljena prva arhidiakonata že v XI. stol. in sicer eden za Gornjo Koroško in drugi za Spodnjo; meja med obema je tekla pri Beljaku. Sedež spodnjekoroškega arhidiakonata je bil navadno pri Gospe Sveti, v Brežah, Velikovcu ali pa v Kapli na Grobniškem polju (Kappel am Krapfeld). Na oglejskem ozemlju pa je bilo že v srednjem veku več arhidiakonatov: podkloštrski opatje so bili arhidia- koni za Ziljsko dolino, beljaški župnik (ali pa župnik iz Marije na Zilji) za Rož, osojski in vetrinjski opatje za tiste župnije, ki so bile priključene njih stamostanom, a dobrloveški prošt za 12 podjunskih župnij. Ljubljanska škofija tedaj ni poznala arhidiakonov, temveč sta bila šentnikolajski in šmihelski (pozneje pa pli- berški) vikar obenem „komisarja” z obsežnimi pooblastili za vse duhovnije njiju okolišev. Samo zmedo in s tem le še večjo cerkvenoupravno raz¬ bitost slovenske Koroške je povzročalo potem tudi to, da so bile uvedene na ozemlju vsake škofije čisto samosvoje navade (oglejski patriarhat je imel n. pr. tudi svoj čisto poseben obrednik). Nekako nadomestilo za odsotnost rednih škofov v de¬ želi naj bi tvorili tako zvani kolegiatni kapitlji, 143 ki so jih ustanavljali za salzburško in za oglejsko pod¬ ročje. Taki kapitlji so bili: 1. Gospa Sveta: ta je izviral še iz časov pokrist¬ janjevanja Slovencev, ko so bivali tam tudi prvi škofje. Pod njega je spadala cela vrsta poznejših župnij (Time- nica, Šmihel, čajnče, Breza, Krnski grad, Celovec i. dr.). Prošt je bil obenem gosposvetski župnik, dekan pa celov¬ ški župnik. 2. Velikovec: tudi o tem pripovedujejo, da ga je ustanovil še, sv. Virgilij in sicer v Št. Rupertu, ker Ve¬ likovec sam tedaj še ni imel cerkve. Ta je pozneje pro¬ padel, a je bil zopet obnovljen 1. 1231. v Velikovcu. Pr¬ votno je štel 13 kanonikov in 1 prošta. 3. Otok: tega je 1. 974. ustanovil semkaj prebegli salzburški nadškof Abraham, Karantanec po rodu. Pod Otok je spadalo tudi ozemlje med Porečami in Krivo vrbo ter ozemlje župnije Škofiče. Ker so živeli otoški prošti navadno v Freisingenu, je bil ustanovljen tu še dekanat, da je dekan nadomeščal prošta. Kanonikov je bilo tu po 5 do 7 (eden od njih je opravljal tudi posle ..magistra”). Last je bil pa Otok že izza VIII. stol. frei- sinških škofov, ki so dobili potem od IX. do XII. stol. še velika ozemlja okoli Vrbskega jezera, pri Velikovcu in na Osojskih Turah. 4. Dobrla 'ves: tega so ustanovili oglejski patri¬ arhi iz volil slovenskega kneza Koclja ter mu za vzdrže¬ vanje kapitlja prepustili župnije Rožek, Škocijan, Šmihel v Podjuni, Železno Kaplo in Slovenj Gradec na Štajer¬ skem ter desetino v Podjuni. — Za tamošnje kanonike so bila 1. 1154. predpisana redovna pravila sv. Avguština, tako da je imel ta kapitelj značaj nekakega samostana. Oskrboval je okoli pol tisočletja skoro vse dušno pastir¬ stvo v 12 podjunskih župnijah (do začetka XIII. stol. so 144 obstajale v Podjuni le 3 župnije, namreč Dobrla ves, Škocijan in Šmihel). 5. Podkrnos: tega so ustanovili salzburški nad¬ škof je 1. 1219, toda v Podkrnosu je stanoval le prošt, a njegovi kanoniki v Hovji vesi in so vršili dušno pastirstvo v župnijah Radiše, Št. Peter, Žrelec, Št. Jakob in pri Sv. Martinu nad Dholico. Podkrnoški kanonik je bil tudi znameniti letopisec Jakob Unrest konec XV. stol., ki je pa opravljal posle župnika pri Sv. Martinu nad Dholico. 6. Dravograd: ta je bil po vsej priliki ustanovljen okoli 1. 1.200, toda njegova zgodovina je jako nejasna. Obstajal je iz 3 do 4 kanonikov, a prošti so stanovali menda večidel v Št. Janžu na Mostiču. Že za časa refor¬ macije je pa kapitelj propadel in ostal je samo še prošt z enim vikarjem ter bival izprva tudi v Št. Janžu, pozneje pa v Dravogradu. # Slovenska Koroška je veljala prva stoletja seveda še za misijonsko ozemlje, zato je prišlo do redne cerkveno¬ upravne organizacije, to je do razdelitve na župnije in arhidiakonate, šele v XI. in XII. stoletju. Na salzburškem ozemlju slovenske Koroške je bilo še v začetku poznega srednjega veka le 14 župnij, na oglejskem pa celo samo 12, a do konca srednjega veka je potem narastlo število vseh duhovnij v tedaj še slovenskem delu Koroške na kakih 60. Glede na to so bile potem nekatere župnije tako ve¬ like, da o kakem res uspešnem dušnem pastirstvu skoro ni moglo biti govora. Za ves obsežni beljaški okoliš sta bili v XII. stol. le dve župniji: Marija na Zilji in Št. Ru¬ pert (slednja se je pozneje premestila k Sv. Nikolaju v Beljaku). K prvi je spadalo vse ozemlje med Dravo in Karavankami in od Dobrača skoro do Rožeka, k drugi pa 10 145 vse ozemlje med Dravo in Arijami (Arriach) ter od Be¬ ljaka do Vrbskega jezera. — V vsem današnjem borovelj¬ skem dekanatu sta bili še v visokem srednjem veku samo dve cerkvi: južno od Drave v Kapli ob Dravi, severno od Drave pa v Kotmari vesi. — Župnija Kapla je obsegala dolgo časa skoro ves Spodnji Rož; celo sam Celovec je spadal še v XVI. stol. h Gospe Sveti. — Župnija Kotmara ves je bila dolga nad 20 km (enako tudi hodiška) in je mejila na gosposvetsko župnijo. — Zapadno mejo tinjske župnije je tvorila Krka od Št. Janža na Mostiču do svo¬ jega izliva v Dravo. — Silen obseg je imela tudi župnija Rožek, zato so Slovenci ta kraj dolgo sploh nazivali samo z imenom „Fara” (ta naziv se je deloma ohranil še do da¬ našnjega dne). — Še večja je bila župnija Železna 'Kapla. — Razen tega se je dogajalo večkrat še to, da so spadale v kako župnijo le posamezne hiše iz kake oddaljene vasi, a druge hiše iste vasi v čisto druge župnije, kar je povzročalo potem velike zmede tudi v dušnopastirskem oziru. Ker so imele pokopališča dolgo časa samo župne cer¬ kve, so morali nositi prav do sredine XIV. stol. mrliče iz vsega Spodnjega Roža pokopavat v Kaplo. — Res je, da so imeli župniki velikih župnij svoje kaplane, a kako je mogel n. pr. prvi kapelski kaplan oskrbovati vse dušno pastirstvo današnjih župnij Bajtiše, Sele in Glinje, dru¬ gi kaplan današnjih župnij Sveče, Zavrh, Slov. Plajberk in Ljubelj, a vikar sam (odkar je bila 1. 1443. kapelska fara priključena vetrinjskemu samostanu, je imela na¬ mesto župnika samo vikarja) dušno pastirstvo v današ¬ njih župnijah Kapla, Borovlje, Podljubelj in Št. Janž in to n. pr. še v zimskem času ter na ozemlju brez cest, si pač lahko mislimo. Za vso Podjuno so obstajale dolgo časa samo tri žup¬ nije, t. j. Dobrla ves, Škocijan in Šmihel pri Pliberku. Popolnoma naravno je tedaj, ako je večina ljudi umirala 146 brez sv. zakramentov in da je bil verski pouk skrajno ne¬ zadosten, zlasti dokler duhovnik še — slovensko ni znal. Tega žalostnega stanja tudi samostani niso prav nič izboljšali. Ako bi tedanji benediktinski samostan na Osojah/ najstarejši samostan v slovenskih deželah 'sploh (ust. v VIII. stol.), ter benediktinski samostan v Millstattu (ust. v začetku IX. stol.) prištevali že k nemškemu ozem¬ lju, potem najdemo že v srednjem veku na ozemlju slo¬ venske Koroške naslednjih 6 samostanov: 1. Benediktinski samostan v Št. Pavlu, ki so ga ustanovili Spanheimi 1. 1091. Prvih 12 redovnikov je pri¬ šlo iz Wurtenberške. Samostan je bil že od početka do¬ bro dotiran, a zatem je dobil še velika druga posestva v južnovzhodni Koroški in na Štajerskem, tako da je bil najbogatejši na vsem slovenskem Koroškem. L. 1442 so ga razdejali Celjski grofje. 2. Benediktinski samostan v Podkloštru je bil ustanovljen 1. 1107. in prvih 12 redovnikov je prišlo iz Nemčije. Dotiran je bil že iz prvih let s 155 kmetijami in v XIII. stol. so postali podkloštrski opati tudi oglejski arhidiakoni za Ziljsko dolino. Strašni udor Dobrača dne 25. 1. 1348. je povzročil veliko škodo tudi samostanu in enako potem še Benečani in turški napadi. L. 1264. je bila tu ustanovljena tudi samostanska šola, a se menda ni dolgo vzdržala. 3. Cistercijanski samostan v Vetrinju je bil usta¬ novljen 1. 1142. in prvi menihi so prišli iz Francije. Leta 1443 so si pridobili od čedadskega kapitlja in nekih fur¬ lanskih nun celo vrsto župnij (Kaplo, Šmarjeto, Št. Ju¬ rij, Hodiše/Slov. Plajberk, Podljubelj in Zavrh), tako da so oskrbovali več stoletij skoro vse dušno pastirstvo v Spodnjem Rožu in opatje so postali tudi oglejski arhidi¬ akoni zanj. 10 * 147 4. Premonstratenski samostan v Grebinju so usta¬ novili 1. 1236. bamberški škofje in prvi menihi so prišli iz Francije. Samostan je bil preračunan za 20 redovnikov, a ni nikoli dosegel tega števila. S posvetnim imetjem ni bil preveč obdarjen in menihi so oskrbovali dušnd pastir¬ stvo za ves okoliš, kajti k njemu so spadale tudi tedanje župnije Vovbre, Krčanje, Golovica, Weiseneck in Ruda. 5. Minoritski samostan v Beljaku so ustanovili prav tako bamberški škofje 1. 1250., a prvi menihi so pri¬ šli iz Italije. Tu je opravljal že v istem stoletju svoj novi¬ ciat poznejši znameniti cerkveni učitelj sv. Bonaventura, katerega je ob neki priliki obiskal iz Brež največji kato¬ liški bogoslovec sv. Tomaž Akvinski, a 1. 1451. se je mu¬ dil v njem sv. Janez Kapistran, ki je tedaj po papeževem naročilu pridigoval tudi na Koroškem križarsko vojsko proti Turkom. 6. Avguštinski samostan v Velikovcu je bil po¬ slednji, ustanovljen še v srednjem veku. Osnovali so ga Spanheimi 1. 1262. Do kake posebne pomembnosti se pa ta ni nikoli povzpel. Za Slovence so bili ti samostani važni v prvi vrsti kot zemljiški gospodje velikega števila slovenskih podložni¬ kov (zlasti Št. Pavel, Podklošter in Vetrinj), nekateri (Ve- trinj in Grebinj) pa še zato, ker so opravljali dušno pa¬ stirstvo za svoje obsežne okoliše. Ker so bili skoro vsi re¬ dovniki v njih tujci, so bili njihovi stiki z našim ljud¬ stvom pač jako šibki. Dovolj značilno za njihovo raz¬ merje do našega naroda je že to, da nimamo iz njih v vseh dolgih stoletjih srednjega veka niti najmanjše slo¬ venske beležke. Šele v XVI. stol. se je pojavil potem v Vetrinju prvi slovenski koroški pisatelj, kar si pač lahko razlagamo iz tega, ker je imel ravno vetrinjski samostan največ opravka z neposrednim dušnim pastirstvom med našim ljudstvom. 148 Na očrtano zunanjo organizacijo je bilo torej v sred¬ njem veku zgrajeno tudi versko življenje koroških Slo¬ vencev. Kakor smo videli že spredaj, j>e razvil Salzburg (Solnograd) v prvih stoletjih na svojem koroškem slo¬ venskem ozemlju jako živahno versko delovanje, ki je pa začelo potem že v visokem srednjem veku tem bolj popuščati, čim bolj je začel prevladovati med visokimi cerkvenimi krogi posvetni duh. Kako daleč je vča¬ sih ta šel, nam pove pač dovolj dejstvo, da je moral n. pr. krškega škofa L. pl. Lichtenberga papež 1. 1436. celo iz¬ občiti. Ta necerkveni duh je bil v prvi vrsti posledica nara¬ ščajočega vpliva posvetnih velikašev na cerkveno upravo. Oni so spravljali na vodilna cerkvena mesta predvsem osebe, ki so ustrezale njihovim političnim ali največkrat celo zgolj njih sebičnim rodbinskim ciljem. Glede na to pravi potem tudi popolnoma po pravici koroški cerkveni zgodovinar prošt Hohenauer, da so le premnogi srednje¬ veški škofje rajši vihteli meče nego svoje dušnopastirske palice. Ne glede na to, da so živeli škofje skoro vseh ko¬ roških Slovencev daleč v tujini, so bili to tudi sami tuji plemiči, ki niso kazali nikoli nobenega zanimanja, še manj pa razumevanja za verske potrebe našega slovenskega ljud¬ stva in so se zato tudi tako krčevito upirali ustanovitvi prepotrebnih škofij na naših tleh. Ni pa šlo tu samo za škofe, temveč se je ta necerkveni duh, združen še s čisto posvetnim življenjem, polaščal v poznem srednjem veku v vedno večji meri tudi ostale višje duhovščine in se naselil končno še v same samostane, v katerih je vzporedno z naraščanjem bogastva propadala tudi redovna disciplina. Tudi tega so bili največkrat krivi posvetni velikaši, ki so oddajali vse boljše cerkvene službe raznim svojim miljencem in sorodnikom, katerim dušnega pastirstva sploh ni bilo mar, temveč jim je šlo le za njih 149 dohodke. Ne le da so si znali pridobiti po več donosnih cerkvenih služb istočasno, temveč niso opravljali navadno sami sploh nobene, ampak postavljali na njih svoje na¬ mestnike, sami pa živeli kje v tujini. Se posebno kvarno so vplivale te razmere po župnijah, kjer bi morali stati v stalnih neposrednih stikih z ljud¬ stvom. Ne glede na to, da so bile tedanje župnije že same mnogo prevelike za kako uspešno dušno pastirstvo, so jih oddajali patroni večkrat tudi osebam, ki potem sploh niso živele v njih ali pa kvečjemu redko prihajale vanje, temveč so vzdrževali v njih svoje slabo plačane in neuke vikarje. Tedanji znameniti slovenski glasbenik Jurij Slat- konja je n. pr. istočasno užival 5 župnij, 2 proštiji (ljub¬ ljansko in novomeško) ter še pičensko škofijo povrhu, a živel je na dvoru cesarja Maksimilijana I. Tudi izobrazba večine duhovščine, zlasti nižje, je bila dolga stoletja skrajno pomanjkljiva. V prvih stoletjih so prihajali med koroške Slovence vneti misijo¬ narji iz tujine, a pozneje se je vzgajal duhovniški nara¬ ščaj večidel na škofijskih dvorih in v samostanih. Sele III. in IV. lateranski cerkveni zbor (1. 1179. in 1215.) sta do¬ ločila, da mora imeti tudi vsaka kapiteljska cerkev svoje¬ ga učitelja („magistra”), katerega glavni namen je bil skr¬ beti za vzgojo duhovniškega naraščaja. Tako so nastale tudi v Dobrli vesi, na Otoku, v Velikovcu, pri Gospe Sveti, v Podkloštru in v Vetrinju prve šole za duhovnike (nekatere od teh so pa pozneje zopet ugasnile), kjer so pa dobivali mladeniči le nekaj najnujnejšega pouka v latin¬ ščini in se izvežbali v duhovniških opravilih, nakar so jih pošiljali k posvetitvi v Salzburg, v Oglej ali na Krko. Mnogi pa niso imeli niti teh šol, temveč so se izvežbali le pri kakem boljšem župniku. Res je, da so nekateri študirali tudi na velikih teda¬ njih šolah v Italiji in drugod, toda ti potem sploh niso 150 vstopali v dušno pastirstvo na deželi, temveč so živeli na dvorih velikašev ali pa prevzemali tako} višje službe. Ta¬ ko potem le prelahko razumemo, da je bila izobrazba raznih beraško plačanih vikarjev in kaplanov na podeželju, ki so skoro edini prihajali v neposredni stik z našim slo¬ venskim ljudstvom, skrajno pomanjkljiva in da so postali sčasoma le nekaki obrtniki (mnogi so se res pečali tudi z obrtjo, zlasti s krčmarstvom) in niso mogli dajati ljudstvu ne potrebne verske izobrazbe in pogosto mu tudi ne služiti za zgled, ker so se pač vdajali enakemu življenju kot ljudstvo samo. Verska nepoučenost, pomanjkljivo moral¬ no stanje, silno praznoverje, pomešano še z ostanki sta¬ rega poganstva, ter razne verske ločine in zablode, so bile samo nujna posledica tega stanja. O teh nezdravih cerkvenih razmerah in o verski za¬ puščenosti na Slovenskem nam nazorno pripoveduje tudi poročilo samega patriarha Bertolda papežu v Rim. To pa seveda ni bila nobena posebnost le slovenskih dežel, tem¬ več le odmev in posledica splošne krize, ki je nastala v XV. stol. in ki tudi Cerkvi ni ostala prihranjena. Na nastanek teh cerkvenih razmer je vplivalo mnogo činiteljev. Eden izmed njih je bil tudi razvoj gmotne pod¬ lage, na katero je bila zgrajena srednjeveška cerkvena organizacija. Cerkev se je že iz prvih časov krščanstva vzdrževala iz „desetine”, ki so jo ji dajali verniki prosto¬ voljno. V zgodnjem srednjem veku je postala ta potem redni cerkveni davek, ki so ga pobirali škofje za svoje potrebe in od te so prepuščali en del tudi duhovnikom. Izprva je znašala ta dajatev res desetino, zatem pa le do¬ ločen odstotek žetve, a slednjič je bila zaokrožena na povprečno množino nekaterih pridelkov ali pa določena tudi v denarju, toda prvotno ime je ostalo še naprej. Čim se je nekoliko utrdila cerkvena organizacija, je bila uvedena (v IX. stol.) cerkvena desetina tudi pri ka- 151 rantanskih Slovencih. Zanimivo je pa to, da je bila za Slo¬ vence več stoletij približno za eno tretjino nižja nego za Nemce, zato nam tudi listine iz IX. do XI. stoletja več¬ krat govore o „ slovenski desetini” v nasprotju s „kanonično desetino”, ki so jo plačevali Nemci. Toda že v visokem srednjem veku se je začelo vpra¬ šanje desetine vedno bolj zapletati. Svetni mogotci so namreč začeli izročati škofom kaka zemljišča zato, da so plačevali potem le slovensko desetino namesto kanonič¬ ne, kar je povzročilo potem tudi njeno vedno bolj neena¬ komerno razdelitev. Potem so že v XII. stol. začeli dajati škofje desetino na določenih ozemljih tudi v zakup, tako da jo je pobiral le zakupnik, a škofom je zato plačeval do¬ govorjeno vsoto v denarju ali v žitu. Take zakupnike so nazivali „cegnarj e” (Zechner). Včasih so pa pravico do desetine tudi prodajali ali jo zamenjavali za druge vrednote, jo zastavljali, podarjali ali si jo delili (od desetine z Otoka je dobival n. pr. salzburški nadškof 2/3, a freisinški škof 1/3) itd. Skratka: že do poznega srednjega veka je prišel velik del desetine v roke svetnih gospodov in ti so jo zopet podarjali, pro¬ dajali ali zastavljali naprej in tako je zavladala glede nje proti koncu srednjega veka že vprav neverjetna razno¬ likost in zapletenost, kar je vodilo pogosto tudi do hu¬ dih zlorab in sporov s podložniki. Ravno zaradi tega je moral izdati potem nadvojvoda Karel dne 1. VI. 1577. tudi poseben red zanjo, a ljudstvu je ostala v slabem spo¬ minu še do današnjega dne. Desetina je začela torej že v visokem srednjem veku polagoma izgubljati svojo prvotno obliko in namen. Škof¬ je, kapitlji, samostani in stare župnije so si pridobili med¬ tem že svoja lastna imetjia, iz katerih so se vzdrževali, a glede novih župnij, cerkva in duhovniških mest sta Cer¬ kev in država izdali postave, da mora imeti vsaka teh 152 ustanov in sploh vsak duhovnik zagotovljen najprej redni stalni dohodek, iz katerega bi se vzdrževal. Tako so se torej mogle snovati nove župnije in beneficiji le tedaj, ako jim je kak svetni ali cerkveni gospod podaril ali volil zadostne kapitale ali zemljišča s pripadajočimi dohod¬ ki, iz katerih so se potem vzdrževali. Na ta način so do¬ bile tudi vse župne in podružnične cerkve, župniki, vi¬ karji, kaplani in večkrat celo posamezne bratovščine svo¬ ja lastna imetja in podložnike. V starih urbarjih najde¬ mo, da je imela n. pr. župna Podobno je bilo tudi po vseh drugih duhovnijah. Se¬ veda so si pa tisti, ki so s svojimi darovi omogočili usta¬ novitev kake župnije ali beneficija, pridržali navadno tudi patronat nad njim. # Patronati (V o g t e i) so se pojavili že v zgod¬ njem srednjem veku. Tedaj so bile cerkvenoupravne usta¬ nove še šibke in je spričo rahle državne organizacije vladala prepogosto le pest močnejšega („Faustrecht”). Zato so iskale vse cerkvenoupravne ustanove zaupne velikaše, ki so jih zastopali v vseh pravnih zadevah pri reševanju njih svetnih zadev, jih varovali in sploh zastopali ter ščitili koristi njih samih, njih imetij in njih podložnikov proti tujim osebam. Razen tega so bili patroni nekaki svetovalci tistih cerkvenih ustanov v svetnih zadevah, izva¬ jali so tudi sodstvo nad cerkvenimi podložniki ter jih za¬ stopali pred sodišči (to zastopstvo je cesar Friderik III. s svojo odredbo z dne 5. I. 1444 tudi zakonito uredil). Iz- prva so bile to častne službe, za katere je naprošala Cer- 153 kev zaupanja vredne in pobožne velikaše, ki so imeli tudi dovolj moči, da so te posle lahko izvrševali. Na ta način so dobile že takoj v početkih vse cerkvene fizične in prav¬ ne osebe svoje patrone. Tako je bilo tudi na Koroškem nekako do konca X. stoletja. Toda že v teku naslednjih treh stoletij se je to stanje temeljito spremenilo, zlasti potem, ko so postajali v XI. in XII. stol. patronati dedni. — Patroni so za¬ čeli zahtevati za svoje usluge tudi nagrade : razen sodnih pristojbin in glob od cerkvenih podložnikov so za¬ čeli zahtevati še od cerkva in ustanov, katerih patroni so bili, posebne nagrade v denarnih in drugih dajatvah. Tako je začelo postajati patronatstvo jako donosen posel in so se začeli za večje patronate naravnost puliti. Užitek fevdnih pravic je postajal združen z raznimi pa¬ tronati in fevdniki so si začeli prisvajati tudi vedno večje pravice nad dotičnimi cerkvenimi imetji ter nad upravo cerkva, zlasti pa še pravico imenovanja novih oseb na izpraznjene beneficije. Skoro redno so si pridrževali ta¬ ke pravice zlasti tisti, ki so nove beneficije sami ustanav¬ ljali (tako so prišli n. pr. tudi vladarji do imenovanja škofov). Z vsem tem se je pa seveda stalno večal tudi vpliv svetnih krogov na vse cerkvene zadeve, a beneficiati, ki so jih postavljali svetni gospodje, so večkrat mislili, da se jim sploh ni treba brigati za odredbe področnih škofov, kar je seveda nujno vodilo le še v večjo anarhijo oziro¬ ma zmedo na tem področju. Patronati, ki so nastali za varstvo cerkva, so postali torej sčasoma prave molzne krave in so služili pogosto le za izžemanje cerkvenih podložnikov, za zlorabljanja pri upravi cerkva in zlasti še za preskrbovanje sorodnikov in prijateljev z dobrimi cerkvenimi službami. Razumljivo je, da je to dajalo potem seveda tudi vedno več povodov za neštete pritožbe cerkva pri škofih; večkrat sta morala 154 poseči vmes celo cesar in sam papež in pogosto je spro¬ žilo to tudi dolgotrajne pravde med raznimi cerkvenimi ustanovami in njihovimi patroni (n. pr. pravdo šentpa¬ velskega samostana z njegovim patronom). Leta 1278. je moral'sam cesar Rudolf Habsburški poravnati spor med cerkvijo na Otoku in njenim patronom pl. Finken- steinom, ki se je odpovedal patronatstvu le za redno letno odškodnino. Vzporedno z vsem tem pa se je bistveno spremenil tudi položaj Cerkve same. Vodilne cerkvene ustanove so namreč postale medtem že same dovolj močne, da so lahko same zastopale in branile svoje koristi, zato tudi niso več potrebovale patrqnov, ki so jih le izrabljali. Sku¬ šale so se jih zato otresti in je n. pr. vojvoda Leopold že 1. 1220. dobrloveški kapitelj „za večne čase” osvobodil vsakega patronatstva, a mnoge druge cerkve in samostani so se skušali odkupiti od patronov. Tako so ugašala mnoga stara patronatstva, toda iz spre¬ daj navedenih razlogov so nastajala zlasti v zvezi z novi¬ mi cerkvami in beneficiji tudi nova. Ta pa so imela že bistveno drugačen značaj od prejšnjih, kajti pri teh sploh ni šlo več za zaščito in pomoč, temveč so si darovalci pri svojih darovnicah izgovarjali le svoje deleže od donosa, a pri beneficijih zlasti še pravico do imenovanja novih beneficiatov. Tako so imele proti koncu srednjega veka svoje patrone večkrat le posamezne stavbe ali zemljišča in so patroni dobivali svoj delež le od teh. Glede na vse povedano nam bo tudi lahko razumlji¬ vo, zakaj so se vršile s patronati prave kupčije in so pa¬ troni svoje patronate tudi zastavljali in podarjali. Pri tem so jih rade pridobivale tudi cerkvene ustanove same, če¬ prav je bilo to v popolnem nasprotju z njih prvotnim smislom. Mnogo so jih imele zlasti škofije ter bogati ka¬ pitlji in samostani. Iz patronatov se je razvilo čisto za- 155 sebnopravno razmerje, ostalo je pa seveda še vedno tudi mnogo patronatov v stari obliki, zlasti v zvezi z izvrševa¬ njem sodstva nad cerkvenimi podložniki. * Ves pričujoči oris nam kaže, kako sta se v visokem in poznem srednjem veku cerkvena in svetna oblast vedno bolj pomešavali med seboj in se celo stapljali. Nujna po¬ sledica tega procesa je bila ta, da so dobivali na eni stra¬ ni svetni velikaši vse bolj prevladujoči vpliv na cerkveno upravo, a na drugi strani je začela potem tudi v Cerkvi sami prevladovati vedno večja posvetnost, kar je bilo njej sami v največjo škodo. Ako temu stanju še dodamo v prejšnjem poglavju očrtani socialni razvoj kmečkega stanu, potem bomo tudi lahko razumeli globoko in vsestransko krizo, ki je nasto¬ pila ob koncu srednjega in v začetku novega veka. Ta se je izrazila najprej v velikih socialnih bojih kmečkega stanu proti njegovim fevdalnim izko¬ riščevalcem in neposredno zatem še v veliki verski zmedi, ki je nastopila z reformacijo. Oba ta dva velika zgodovinska pojava seveda tudi nista mogla iti brez vpliva mimo koroških Slovencev. 156 XXI. KOROŠKI SLOVENCI OB KONCU SREDNJEGA VEKA Ako bi hoteli posneti razvoj koroškega slovenstva v teku srednjega veka in označiti njegovo stanje ob za¬ ključku te dobe, bi lahko dejali nekako naslednje: V političnem pogledu pomenja srednji vek za nas propad naše stare samostojnosti. Svobodna slo¬ venska država, ki je imela svoje jedro ravno na Koro¬ škem, se med dvema tako silnima pritiskoma, kakršna sta bila nemški od zapada in od severa ter obrski (pozneje madžarski) od vzhoda, ni mogla vzdržati, zlasti ker ni bila dovolj povezana z ostalimi Jugoslovani proti jugo¬ vzhodu. Glede na to so nad našim narodom že v visokem sred¬ njem veku zavladali Nemci ter uvedli pri nas polagoma tudi svoj politični, pravni in socialni red. — V visokem srednjem veku so ti tuji gospodarji drobili naše ozemlje v razne manjše upravne edinice in tako stalno razbijali našo narodno enotnost. Meje teh edinic so se stalno spre¬ minjale, vladale so jim pa razne tuje velikaške rodbine, ki so bile le v rahli odvisnosti od skupnega vrhovnega vladarja, nemškega cesarja. Šele v teku poznega srednjega veka so se iz teh upravnih edinic razvile dežele, ki so pri¬ hajale potem druga za drugo v posest Habsburžanov, do¬ kler niso ti ob koncu srednjega veka združili.pod svojim žezlom vseh. Koroški Slovenci, še v zgodnjem srednjem veku neomejeni gospodarji svoje lastne usode, so posta¬ jali v teku visokega srednjega veka le še predmet v rokah tujih velikašev, dokler niso v teku poznega srednjega ve- 157 ka za več stoletij sploh izginili kot političen činitelj iz zgodovine. Ravno izoblikovanje dežel je bil eden najvažnejših političnih dogodkov naše zgodovine srednjega veka. Njih nastanek in razvoj v vedno večjo samostojnost je bil tes¬ no povezan s fevdalizmom in s sebičnimi težnjami plem¬ stva, da si zagotovi čim največjo samostojnost nasproti vladarju. V tem stremljenju je tudi stalno pojemala moč države, t. j. rimsko-nemškega cesarstva, v korist posamez¬ nih dežel, tako da so bile nekatere (n. pr. Češka) komaj le po imenu sestavni del cesarstva, v drugih so hodili njih deželni knezi tudi vedno očitneje po svojih lastnih potih in celo tiste, ki so postale last Habsburžanov, še niso ime¬ le nobene skupne vlade, temveč so le priznavale Habs¬ buržana za svojega deželnega kneza, upravljala se je pa vsaka sama čisto po svoje, po svojih lastnih postavah in izročilih ter le sporazumno z deželnim knezom. — To de¬ želno samostojnost nam za Koroško na zunaj lepo doka¬ zuje dejstvo, da se je ohranilo ustoličevanje deželnega kne¬ za prav do začetka XV. stol., a zatem je ustoličevanje na¬ domestilo „poklonstvo”, ob priliki katerega se je novi deželni knez prav tako slovesno obvezal, da bo spošto¬ val deželne svoboščine”. Ta razvoj je bil za nas Slovence sila važen. Kakor sem naglasil že spredaj, smo veljali Slovenci še v visokem srednjem veku nasproti tujcem še vedno za poseben narod, ki so ga oni nazivali „Slovence”, včasih Karan¬ tance” in včasih „Vende”. Toda ravno vedno večje uveljavljanje deželnih samo¬ stojnosti je povzročilo, da so narodna imena vedno bolj bledela v korist pokrajinskih. Čeprav so bili „stanovi” vseh naših dežel Nemci, so se čutili vendarle celo oni po¬ litično vedno manj povezane z ostalimi svojimi rojaki 158 po drugih deželah ter so se smatrali v prvi vrsti za „Ko- rošce”, „Kranjce” itd., iz česar je potem polagoma nastal celo pojem ..koroške narodnosti”, ..štajerske narodnosti” itd. Dočim je bila še v visokem srednjem veku precej živa zavest nemške nacionalne skupnosti, je proti koncu sred¬ njega veka ta skoro čisto ugasnila, ostala je pa seveda še vedno njih skupna kulturna zavest. Zlasti stanovi so se pri nas smatrali za predstavnike ..koroške nacije”, ..kranj- ske nacije” itd. Važno je pa, da so ravno stanovi sloven¬ skih dežel (..notranjeavstrijskih”) vedno občutili nekako vzajemnost svojih interesov in so začeli zato že izza XV. stol. nastopati navadno skupno nasproti vladarju ter se v ta namen neštetokrat shajati k skupnim sejam deželnih zborov in odborov. Zaradi stoletnega življenja v takem ozračju in zaradi pomanjkanja medsebojnih političnih zvez je prepojil tak duh polagoma tudi Slovence, tako da je tudi pri njih obledela zavest narodne enotnosti in so se začeli tudi oni vedno bolj čutiti ..Korošce”, ..Štajerce” itd. Zanimivo je, da so začeli kranjski Slovenci celo svoj jezik označevati za ..kranjskega”, dočim so pa koroški in štajerski Slovenci vsaj tega še nadalje dosledno nazivali samo ..slovenskega”. To uveljavljanje pokrajinskih nazi¬ vov namesto narodnega je bilo za nas Slovence skoraj usodno, ker je potem še v XIX. stol., ko se je pri Nemcih že davno zopet obnovila zavest njih narodne skupnosti, pri nas še dolgo izredno močno zaviralo našo narodno prebujo. Nemci so se tega tudi jako dobro zavedali. Dočim so sami zase vedno in ob vsaki priliki poudarjali svojo nemško enotnost, so pa skušali proti nam ob vsaki priliki naglašati in izigravati dotedanje pokrajinske oz¬ načbe, tajiti našo narodno enotnost in nas prepričevati, da sploh nismo Slovenci, temveč ..Korošci”, ..Kranjci” itd. Zlasti na Koroškem so se skušali Nemci bolj ali manj 159 uspešno posluževati tega sredstva proti manj zavednim Slovencem prav do današnjih dni. Slovenci smo v visokem srednjem veku izgubili tudi severni dve tretjini svojega narodnega ozemlja, ki sta se iz že povedanih razlogov ponemčili, a v teku poznega srednjega veka je bilo nadaljnje ponemčevanje vendarle ustavljeno, tako da se je že proti koncu te dobe izobliko¬ vala jasna in trdna slovensko-nemška meja, ki je ostala potem več stoletij skoro nedotaknjena. Severno od te meje, ki sem jo označil že spredaj, so se Slovenci dokončno ponemčili, a južno od nje so enako utonili v slovenskem morju tudi mnogi nemški otočiči, ki so nastali v času kolonizacije, tako da je postala vsaj južna Koroška (ra¬ zen Beljaka in le deloma tudi Celovca) s trgi vred zopet slo¬ venska. Posebno velja to za Celovško kotlino in za Gospo¬ svetsko polje, a proti severu sta zapirala Slovencem pot do tamošnjih ugašajočih slovenskih manjšin že nemška Be¬ ljak in Št. Vid na Glini. Tako je torej kljub vsej germani¬ zaciji ostalo še ob koncu srednjega veka slovensko vprav srce Koroške, kar nam potrjuje tudi že večkrat omenjeni tedanji koroški letopisec Unrest, sam po rodu Ba¬ varec, vendar brez predsodkov do našega naroda, ki je v svoji kroniki zapisal, da je „ Koroška pristna slo¬ venska dežela ”. # V kulturnem pogledu je bil v srednjem veku za nas pač najvažnejši dogodek prehod iz poganstva v krščanstvo. Čeprav se je v srednjem veku vgnezdilo tudi v cerkveni upravi mnogo posvetnosti in večkrat celo hudih nerednosti ter ni imela izza visokega srednjega veka zlasti višja duhovščina sploh nobene neposredne zveze z našimi ljudskimi množicami in enako tudi ve¬ čina samostanov nobenih, se je bil pa naš narod vendarle tako tesno oklenil krščanstva, da je postalo to v njegovi 160 osamljenosti že zgodaj sploh najvažnejše gibalo in posoda njegovega svojstvenega duhovnega življenja (že tedaj se je globoko zakoreninilo zlasti Marijino češčenje) in s tem v veliki meri tudi nekako oporišče za ohranitev njegove samobitnosti. Iz raznih razlogov so slovenske dežele ob koncu sred¬ njega veka sicer še daleč zaostajale za kulturno ravnjo zapadnih in severnih, vendar so se vsaj tedanja naša me¬ steca počasi dvigala proti kulturni stopnji tedanjih sred¬ njeevropskih provincialnih mest, toda še sto let po iznajd¬ bi tiskarstva na slovenskih tleh n. pr. ni bilo nobene ti¬ skarne. Kultura, ki so jo izpričevala tedanja naša meste¬ ca, pa je imela čisto tuj, izprva latinski in zatem nem¬ ški značaj, zato tudi ni mogla imeti nobene zveze s teda¬ njimi našimi slovenskimi kmečkimi množicami. Glede na to j,e potem tudi lahko razumljivo, da nimamo iz tiste dobe skoro nobenih spomenikov slovenskega pismenstva. Ker so bile naše dežele tedaj po plemstvu, višji du¬ hovščini in meščanstvu že dokaj vključene v politično, gospodarsko, kulturno in socialno življenje ostale Evrope, ki je prihajalo k nam predvsem preko Nemcev, pa ni mogoče tajiti vsaj njegovega posrednega vpliva tudi na naše ljudstvo. Toda ravno ta tuji vpliv je bil za nas samo kvaren. O njem nam nazorno pripoveduje med drugimi tudi Unrest v svoji znameniti sodobni kroniki. Izprva še šibko višje jedro tedanjih naših mestec so proti koncu srednjega veka še vedno okrepljevali novi tuji priseljenci (duhovniki, plemiči, trgovci, obrtniki in drugi), ki se jezikovno po veliki večini niso prilagajali čisto slovenskemu značaju ostalega podeželja in domače¬ mu slovenskemu prebivalstvu, temveč so nasprotno še slovenski priseljenci v večja mesta, ki so se socialno dvi¬ gali, sprejemali tudi jezik in običaje te višje tuje plasti. u 161 Slovenski jezik je že v teku XIII. stol. čisto izginil iz jav¬ nega življenja in je veljal le za jezik kmetov in služinčadi, zato so se ga tudi Slovenci, ki so se socialno dvigali, ne¬ kako sramovali in ga počasi celo pozabljali. Tako so se vsi domači izobraženci sproti raznarodo¬ vali in seveda nobeden izmed njih tudi ni čutil kakih dolžnosti do naroda, iz katerega je izšel. Res je, da so se tedaj mnogi Slovenci s svojimi sposobnostmi dvignili tudi na visoka mesta (mnogi so postali n. pr. profesorji na dunajski univerzi in podobno) ali se kako drugače od¬ likovali v tujini, a to je ostalo za slovensko ljudstvo brez vsakega pomena. V tem pogledu smo pač delili usodo vseh drugih majhnih evropskih narodov, ki so prav tako že zgodaj izgubili svojo politično samostojnost kot mi, kakor n. pr. Baski, Litvanci, Lužiški Srbi i. dr., dočim so bili pa mnogo na boljšem tisti, pri katerih je ostal živ vsaj spomin na njih še nedavno politično samostoj¬ nost, kakor n. pr. Srbi, Ukrajinci, Grki, Bolgari i. dr. Že iz tega pa lahko tudi vidimo, da je za vsak narod težišče vsega njegovega boja za obstanek ravno v boju za čim večjo politično osamosvojitev, a vse drugo mora samo podpirati in krepiti njegova politična prizadevanja. Tisti, ki bi mogel in moral imeti tedaj neposredni interes na gojitvi slovenščine, je bila samo cerkvena upra¬ va in to že iz čisto verskih in dušnopastirskih razlogov. Toda izvzemši majhne in razdrobljene ljubljanske škofije so bili sedeži vseh drugih tedanjih škofij izven sloven¬ skega ozemlja in na te sedeže so prihajali tudi skoro sami tuji plemiči, ki pač niso mogli imeti nobenega razume¬ vanja za jezikovne potrebe svojih slovenskih vernikov. Podobno je bilo tudi z vso ostalo tujo ali potujčeno višjo duhovščino, ki je služila tedaj na slovenskih tleh, ter s samostani; najnižja duhovščina pa, ki je bila vsaj delno slovenskega rodu, pa je ibila tedaji še sama premalo izobra- 162 žena, da bi mogla ustvarjati kake osnovne temelje samo¬ stojne slovenske višje kulture. Vse to je glavni razlog, da je potem tudi naš jezik tako zaostal v svojem razvoju (to je potem v drugi polovici XVIII. stol. prvi točno ugotovil ravno Korošec O. Guts- man). Kmet je pač sproti in v duhu svojega jezika ustvar¬ jal besede, ki jih je neposredno potreboval za svoje dnev¬ no življenje, ni pa seveda mogel ustvarjati tudi besed in izrazov za sebi tuje višje kulturne potrebe. Izobra¬ ženci so govorili med seboj v domačem nemškem narečju, ki ga je govorila tedanja višja plast (pozneje pa tudi v italijanščini in francoščini); ker pa je bila tudi nemščina tedaj še jako slabo razvita, so pisali skoro zgolj v latin¬ ščini. V še težjem položaju pa je bila seveda slovenščina, kateri je iz navedenega razloga še bolj primanjkovalo izrazov za pojme, združene z višjo kulturo in je postajala zato tudi vedno manj sposobna za pismeno izražanje. V tem pa potem ravno tudi tiči veličina naših reformacij¬ skih pisateljev XVI. stol., da so se navzlic tedanji zaosta¬ losti slovenskega jezika vendarle pogumno lotili ustvar¬ janja slovenske knjige, toda težko boriti so se morali s to našo jezikovno zaostalostjo še vsi naši poznejši pisatelji prav do sredine XIX. stoletja, dokler niso temeljito na¬ doknadili vseh tistih zamud, ki nam jih je povzročila v prvi vrsti naša politična nesamostojnost, ter nam izbru¬ sili naš jezik do njegove današnje čudovite popolnosti. (V ne mnogo manjših takih težavah pa so bili tudi Nemci prav do XVIII. stol.). V takih tegobah in nevoljah, v kakršnih je tedaj bilo naše slovensko koroško ljudstvo, je iz navedenih razlogov moglo živeti pač še vedno samo svoje lastno duhovno življenje. Navzlic propadanju verskega in cerkvenega živ¬ ljenja, ki ga je pokazovala skoro vsa tedanja Evropa, in navzlic skrajno nizki verski izobraženosti se pa našega n* 163 ljudstva vendarle ni lotila verska mlačnost, temveč se je zlasti v časih svojih najhujših stisk zatekalo k Bogu, pri¬ rejalo spokorniške procesije, romanja, zidalo božje hra¬ me in dajalo duška svojim verskim čustvom v svojih pre¬ lepih nabožnih narodnih pesmih, o katerih smo že govo¬ rili in katerih sledove najdemo še danes po vsej slovenski Koroški od Zilje do Podjune. Še več: take in podobne pes¬ niške snovi najdemo tudi po ostalih slovenskih pokraji¬ nah, kar nam nudi zadosten dokaz, za tesno duhovno po¬ vezavo naših koroških Slovencev s svojimi rojaki po vseh ostalih slovenskih deželah, toda med najlepše spadajo ravno koroške. O tej trditvi nam posebno zgovorno priča n. pr. dej¬ stvo, da so se vojskovanja kralja Matije Korvina Koroške komaj dotaknila, a vkljub temu so prepevali o njem naši ljudje še v Zilji in v Kanalski dolini. Pa ne samo to: celo z ostalimi Jugoslovani so ostali naši Korošci še v tej dobi v duhovnem stiku, o čemer nam zgovorno dokazuje dej¬ stvo, da je pelo naše ljudstvo še v Zilji celo o srbskem Kraljeviču Marku. Naši zgodovinarji včasih radi navajajo, da je delovalo ob koncu srednjega veka tudi na Slovenskem „mnogo” š o 1. To je le deloma res, kajti na vsem obširnem sloven¬ skem ozemlju jih je izpričanih komaj kakih 20, a še te so bile za slovenstvo brez vsakega pomena, razen da so iz¬ šolale tudi nekaj slovenske nižje duhovščine. Šolstvo je bilo cerkvenega izvora, ker ga je Cerkev pač potrebovala za vzgojo duhovniškega naraščaja, zato je imelo izprva tudi čisto latinski značaj. Šele ob koncu srednjega veka, ko je prišla večina tedaj obstoječih šol že pod večji ali manjši vpliv mest, se je latinščini pridru¬ ževala še nemščina, a tudi ta le kot nekako pomožno sred¬ stvo. Tudi s slovenskega dela Koroške nam poroča zgodo- 164 vina o obstoju šol v Vetrinju, Dobrli vesi, Velikovcu, na Otoku, v Celovcu, pri Gospe Sveti, v Beljaku, v Podklo- štru in v Železni Kapli ter o višji šoli v St. Pavlu (nekaj navedenih je pa do konca XV. stol. že zopet ugasnilo), toda tudi te so ostale za slovenstvo brez pomena, kajti niti ena izmed njih, razen morda one v Železni Kapli, se ni ozirala tudi na — jezik tlačanov in služinčadi. # Podobno kakor s šolami je bilo s tedanjo višjo umetnostjo. V XIV. in XV. stol. je tudi v naših de¬ želah gotski slog nadomestil prejšnjega romanskega in v njem je bilo zgrajenih nekaj odličnih spomenikov grad¬ bene umetnosti, kakor n. pr. cerkve pri Gospe Sveti, v Beljaku in na Otoku, toda vse to ni imelo nobenega opravka s slovenstvom, razen da je kolikor toliko vpliva¬ lo tudi na okus ljudstva. Umetnostna zgodovina pripo¬ veduje tudi o znamenitem beljaškem slikarju Ivanu, ki je vzgojil v Ljubljani celo slovečo slikarsko šolo, a po vsej priliki je bil to Nemec (njegov oče Friderik, tudi sli¬ kar v Beljaku, je okrasil več južnokoroških cerkva). Iz vsega povedanega potem pač lahko razumemo, da nam je iz poznega srednjega veka ohranjenih precej umetniških spomenikov in tudi spomenikov tedanjega pismenstva v slovenskih deželah, toda skoro vsi ti so pi¬ sani latinsko, nekaj malega tudi nemško, a slovenskih je le par neznatnih drobtinic. Po vsej priliki ni bilo tedaj niti v rokopisih najvažnejših dušnopastirskih pomagal, kakor so n. pr. prevodi nedeljskih in prazničnih evan¬ gelijev, pridig in podobnega, kaj šele kake tovrstne knji¬ ge. Tisti duhovniki, ki so slovensko znali, so si pač po¬ magali tako, da so te stvari sproti prevajali, a kakšni so bili taki „prevodi”, si pač lahko mislimo. Nekako nado¬ mestilo za vse to so bile razne nabožne pesmi (zla¬ sti božične, postne in velikonočne), ki so jih prirejali ka- 165 ki bolj vešči duhovniki ter so se nam nekatere ohranile še prav do najnovejše dobe. Na podoben način so vse¬ kakor nastale tudi številne slovenske legendarne pesmi, ki so jih prepevali verniki zlasti pri procesijah in jih je potem ljudstvo še samo nadalje in po svoje ob¬ likovalo. Kolikor nam je sploh ohranjenih slovenskih beležk iz poznega srednjega veka, so to le neznatni drobci zapi¬ skov za zasebno rabo. In zopet nam je znan najvažnejši tak zapisek iz konca srednjega veka ravno s Koroškega. To je tako imenovani „Celovški rokopis”, ki ga je 1. 1880. slučajno našel med starimi, že na pol zavrženimi papirji tedanji tajnik celovškega zgodovinskega društva in opo¬ zoril nanj prof. Šketa. On je potem ugotovil, da je ta ne¬ koč tvoril zadnji list srednjeveške rokopisne knjige, na ka¬ terega si je neznan gorenjski ali koroški duhovnik zabe¬ ležil na prvi strani v slovenskem jeziku očenaš, zdravo- marijo in vero, na zadnji strani pa tedanje člane Mariji¬ ne bratovščine v Ratečah na Gorenjskem. Med temi so lepe slovenske oblike raznih krstnih imen, kakor Svetka, Janez, Jera, Neža i. dr. z raznimi pridevniki v latinščini. Iz tega sklepajo, da je nastal ,ta rokopis sredi XV. stol. na Gorenjskem, a sodeč po navedenih molitvah morda tudi na Koroškem. # Podobno kakor v kulturnem pogledu, je bilo tudi v socialnem. V zgodnjem srednjem veku je tvoril jed¬ ro našega naroda svobodni slovenski kmet s svojimi last¬ nimi starešinami in s svobodno izvoljenimi knezi, toda nemško politično gospostvo je že v visokem srednjem ve¬ ku ta staroslovenski pravni in socialni red popolnoma zrušilo in uveljavilo svojega lastnega, fevdalnega. Svo¬ bodni slovenski kmetje so s staroslovenskim plemstvom vred skoro popolnoma izginili in ob koncu srednjega ve- 166 ka je obstajal naš narod zgolj še iz brezpravne mase pod¬ ložnikov tujih fevdalcev, ki so bili obenem tudi eden iz¬ med glavnih nositeljev germanizacije, ker so skoro one¬ mogočali vsako slovensko narodno obrambo. O slični vlo¬ gi tuje meščanske plasti smo pa že govorili. Oboji so zviška in s preziranjem gledali na množice slovenskih kmečkih tlačanov, a socialni pritisk obojih je povzročal ponemčevanje tudi večine tistih slovenskih oko¬ ličanov, ki so se naseljevali v mestih. Ko so prišle slo¬ venske dežele pod oblast Habsburžanov, je bilo sloven¬ sko ljudstvo politično, kulturno in socialno že tako o- mrtvičeno, da se za vodilne plasti jezikovno vprašanje sploh ni več postavljalo in se je začelo le trenje med la¬ tinščino in nemščino, pri čemer se je iz čisto naravnih razlogov morala prva počasi umikati slednji. Zlasti sta¬ novi so veljali za „nemške korporacije”, dočim je Cerkev žilavo branila postojanke latinščine. V takih okoliščinah je kaj lahko razumljivo, da je živelo slovensko kmečko ljudstvo čisto samosvoje duhov¬ no življenje, ki ni imelo nobenih notranjih zvez z nem¬ škim. Iz opisov Ulrika Liechtensteinskega in iz starih po¬ pisov ustoličenja nam je znana celb njegova tedanja noša: moški so se oblačili v dokolenske hlače in se ogrinjali v plašče, oboje iz sivega lodna, obuvali so opan¬ ke, privezane na noge z jermeni, a glave so si pokrivali s sivimi klobuki. Suknja je imela zadaj razporke in je se¬ gala čez kolena. — Dekleta so si spletala lase v dve dolgi kiti, ki sta jim viseli po hrbtu, omožene pa so si jih ople¬ tale okoli glave, a na glavi so oboje nosile bogato okra¬ šene „šaplje”. Svojo vrhnjo obleko so ženske nazivale „go- deže”. Duhovno se je izživljalo naše ljudstvo z okraševanjem svojih oblek, orodja in bivališč, zlasti pa v narodnih pes¬ mih in pripovedkah. Posvetna slovenska narodna 167 pesem je proti koncu srednjega veka naravnost zacve¬ tela in ravno ona nam predstavlja tudi višek tedanjega oblikovanja slovenske besede. V svojih tegobah je našlo slovensko ljudstvo globoko uteho zlasti v živem verskem življenju, zato so se ravno v tistih dobah razvila, razen že starejše Gospe Svete in Krke, še druga božja pota, ka¬ kor Podgorje, Št. Janž v Rožu, Sveče in zlasti Sv. Višarje, a večkrat so romali tudi daleč na tuje. Samo to svojsko in živo duhovno življenje je našemu koroškemu Slovencu tudi omogočilo, da je preživel, popolnoma osamljen, ža¬ lostno dobo svojega najglobljega ponižanja ob koncu srednjega veka. Slovenske dežele so bile oib koncu srednjega veka res¬ da že docela „evropeizirane”, toda slovensko ljudstvo je moralo nositi predvsem posledice globokih političnih, gospodarskih in socialnih kriz, ki so zajemale tedaj, skoro vso Evropo in ki so pretresale vse tri glavne stebre sred¬ njeveške družbe: plemstvo, meščanstvo in kmečki stan. Naše ljudstvo v njih ni bilo, aktiven, delaven činitelj, temveč predvsem pasiven, trpen. Toda niti tedanje njegovo politično in socialno brez¬ pravje ni moglo zadušiti v njem težnje po osvoboditvi. Čeprav ni imel slovenski koroški kmet ničesar skupnega z zgoraj opisanim razvojem tuje gospode pri nas, je pa ves duh tedanjega časa našel vendarle močan odmev tudi pri njem. O tem nam najzgovorneje pričajo ravno kmečki u p o r i, ki so se začeli pojavljati prav ob koncu srednjega veka. Oni so bili znanilci nove dobe, ki je napočila tudi za naše ljudstvo ob pričetku novega veka. Po več stoletjih je skušal tudi naš kmet zopet dvig¬ niti svojo glavo, se otresti gospostva pokvarjene gospode in vzeti svojo usodo sam v roke. Tedanji čas vsekakor še ni bil ugoden za tako osvo¬ boditev, toda verjetno je, da bi si bil svojo usodo vsaj ja- 168 ko izboljšal, ako bi bil bolje organiziran, ako bi se bil povezal s še večjim krogom svojih rojakov po ostalih slo¬ venskih deželah in ako bi se bil pokazal odločnejšega, kajti z begom pred sovražnikom (1. 1478. pri Kokovem!) se ni rešil, temveč si je svoj položaj samo še poslabšal. Dolga in trnova je bila še pot do osvobojenja našega ljudstva. Toda čeprav je bila ravno doba ob prelomu sred¬ njega in novega veka doba njegovega najglobljega poni¬ žanja, je pa bila to vendarle tudi doba, ko je po dolgih stoletjih prvič pokazalo, da noče umreti, ter dokazalo svojo nezlomljivo življenjsko silo. KONEC PRVEGA ZVEZKA 169 DODATKI 1. KARANTANSKI IN KOROŠKI DEŽELNI KNEZI* 630 - ? - ? - 749 - 732 - 772 - ? - ? - 1. Slovenski karantanski knezi ? Valuk, prvi po imenu znani karantanski slovenski knez. ? Vrsta po imenu neznanih karantanskih slovenskih knezov. 749 Knez Borut. 731 Borutov sin Gorazd. 769 Gorazdov bratranec Hotimir. ? Valtunk (Volkun, Valjhun). ? Vrsta slovenskih karantanskih knezov, od katerih so znana samo imena, in sicer: Inko, Pribislav, Semika, Stoj mir. 820 Etgar. 2. Razni frankovski in nemški upravitelji, mejni grofje in 'vojvode Sredi IX. stol. Grof Pabo, frankovski upravitelj v Karantaniji. Karlman, upravitelj Karantanije in Vzhodne marke. Gundakar, Karlmanov poverjenik v Karantaniji. Arnulf, Karlmanov nezakonski sin in njegov upra¬ vitelj v Karantaniji, od 1. 887. nemški cesar. Rupert, Arnulfov mejni grof v Karantaniji. I. uit poki, zadnji upravitelj v Karantaniji. Arnulf, vojvoda bavarsko-karantanski. Bertold, Arnulfov brat, izprva le karantanski upra¬ vitelj, od 1. 938. bavarsko-karantanski vojvoda. — ? Veriand, Bertoldov upravitelj v Karantaniji. *) Z ležečimi številkami tiskane letnice pomenjajo, da so se dotični dogodki izvršili okoli tistega leta. 170 ■947 - 955 ? - ? Henrik I., brat kralja Otona I., bavarsko-karantan- ski vojvoda. Mejni grof Hartvih upravlja Karantanijo v imenu bavarsko-karantanskega vojvode. Henrik II. Prepirljivec, sin Henrika I. in bratranec cesarja Otona II., bavarsko-karan ta nski vojvoda. Henrik III. Mlajši, prvi vojvoda samostojne Koroške. Oton, nečak cesarja Otona II., vojvoda koroški. Henrik Mlajši, drugič bavarsko-karantanski vojvoda. Henrik II. Prepirljivec, drugič bavarsko-koroški voj¬ voda; ob njegovi smrti je Koroška dokončno ločena od Bavarske. Oton, bratranec cesarja Otona II., je drugič koroški vojvoda, upravljal je pa Koroško že tedaj mladi Adalbero Eppensteinski. vojvoda Konrad I., sin prejšnjega. 5. Eppensteini in Spanheimi Vojvoda Adalbero Eppensteinski; po padcu tega pre¬ neha tudi zveza med Karantansko krajino in vojvo¬ dino Koroško. Konrad II.. sin Konrada I. Mesto koroškega vojvode ostane nezasedeno. Velf III. Eppensteinski. Kuono, brat lotrinškega palatina. Grof Bertold Zahrinški. Markvard Eppenstein izvaja dejansko vojvodsko oblast, a menda protizakonito. Liutold Eppensteinski. Henrik III. Eppensteinski, brat prejšnjega, dotlej krajišnik na Kranjskem in v Istri. Henrik Spanheimski. Engelbert Spanheimski. Ulrik I. Spanheimski. Henrik V. Spanheimski. Herman Spanheimski. Ulrik II. Spanheimski. Bernhard Spanheimski. Ulrik III. Spanheimski. Premislovci in Goriško-Tirolski grofje Češki kralj Otokar II. Premisi. Majnhard Goriško-Tirolski, upravitelj Koroške. 171 172 2. KRONOLOGIJA KOROŠKIH SLOVENCEV III. stol. pred Kr. r.: Kelti si podvržejo Noričane. II. stol. pred Kr. r.: Noričane začno napadati od juga Rimljac’ od severa pa Cimbri. I. stol. pred Kr. r.: Rimljani prodirajo v Podonavje in v Alpe. 15. leta pred Kr. r.: Rimljani gospodarijo že vsemu ozemlju do gornje Donave. II. -IV. stol. po Kr. r.: V Noriku se širi krščanstvo. V. stoletje po Kr. r.: Rimljani se začno umikati iz Norika. — V No¬ riku propadajo rimska mesta. VI. stoletje po Kr. r.: Franki začasno zasedejo Karantanijo, a jih kmalu preženejo Bizantinci. — Sloveni začno prodirati čez Karpate in spodnjo Donavo v Podonavje in na Balkan. Leta 560 Obri zavladajo delu Slovenov. 568 Langobardi se preselijo iz Panonije v gornjo Italijo in iz¬ praznjeno ozemlje začno zasedati Slovenci. 580 Ustvarjeno je že močno slovensko središče na Gosposvetskem polju. 590 Propadeta škofiji v Teurniji (pri Špitalu) in v Aguntu (pri Lienzu), a škofija v Virunumu je propadla že nekaj let po- prej. 590 Slovenci zavzemajo že močne postojanke v okolišu Lienza. 593 Bavarci potolčejo Slovence na Lurnskem polju, a ti jim dve leti nato poraz temeljito vrnejo. 623 Samo ustanovi severnoslovansko državo. 625 Langobardi si osvoje Kanalsko in večino Ziljske doline. 626 Obri dožive strašen poraz pred Carigradom, kar omogoči Slo¬ vencem, da se osvobode njih jarma in stopijo v Samovo državno zvezo. 627 Slovenci vnovič potolčejo Bavarce pri Lienzu in si s tem utrdijo svoje zapadne meje. 630 Sv. Kolumban in sv. Amand poskusita misijonariti med karan¬ tanskimi Slovenci, a še brez uspeha. 630 Slovenski Karantaniji vlada prvi, po imenu znani domači knez Valuk. 173 631 Slovani popolnoma premagajo združene Germane pri Wo- gatisburgu (Uhoštu) na Češkem. 658 Umre kralj Samo, nakar njegova država razpade in slovenska Karantanija zaživi čisto samostojno politično življenje. 725 Slovenci vdro daleč na bavarsko ozemlje. 730 Slovenci osvobode Kanalsko in Ziljsko dolino bizantinske nad¬ oblasti. 743 Franki premagajo združene Bavarce in Slovence. 744 Združeni Slovenci in Bavarci odbijejo obrski napad, a Slo¬ venci morajo bavarsko pomoč plačati s priznanjem njih nadoblasti. 744 Krščena sta karantanska kneževiča Gorazd in Hotimir, zato se jemlje ta letnica kot leto pokristjanjenja Slovencev. 745 Salzburška nadškofija si (med leti 741—752) zagotovi cerkveno oblast v Karantaniji. 749 Franki tesneje vključijo Bavarce in Karantance v svojo državo. 750 Umre karantanski slovenski knez Borut in nasledi ga njegov sin Gorazd. 753 Umre knez Gorazd, ki ga nasledi njegov bratranec Hotimir in ki privede v deželo misijonarja Majorana. 760 Pomožni škof Modest pride v Karantanijo in kmalu nato zgra¬ di prve 3 cerkve, med njimi tudi pri Gospe Sveti. 763 Umre sv. Modest, nakar sledita dva neuspešna upora pogan¬ skih Slovencev. 768 Frankovski državi zavlada Karel Veliki. 769 Kristeinbach na vzhodnem Tirolskem se prvič označuje kot zapadna meja Slovencev in ta tvori tudi njih zapadno politič¬ no mejo. 769 Umre knez Hotimir, slovenska poganska stranka priredi še tretji upor, zmaga in prežene iz dežele vse nemške misijonarje. 772 Bavarski vojvoda Tasilo vnovič ukloni poganske Karantance frankovski nadoblasti; karantanski knežji prestol zasede Val- tunk. 788 Karel Veliki Karantanijo tesno poveže s svojo državo, vendar obdrži Karantanija še vedno svojo samoupravo. 791 Začne se frankovska vojna z Obri, ki traja 12 let in v kateri so Obri dokončno uničeni. 796 Drava je določena za mejo med oglejskim patriarhatom in salz¬ burško nadškofijo. 174 799 Salzburški nadškof pošlje Karantancem novega pomožnega ško¬ fa Teodorika in v naslednjih desetletjih začno ustanavljati v Karantaniji prve župnije. 799 Salzburška cerkvena sinoda sklene, da se sme v cerkvi moliti in peti le latinsko. 800 Okoli tega leta vlada v Karantaniji slovenski knez Inko (neka¬ teri postavljajo njegovo vlado med leta 788—792). 803 Franki razdele ozemlje med Donavo in Jadranom v Vzhodno in Furlansko krajino; mejo med obema tvori Drava. Na čelo vsake krajine je postavljen poseben prefekt, kateremu so pod¬ rejeni načelniki manjših ozemelj, med temi tudi slovenski ka¬ rantanski knezi. 814 Umre cesar Karel Veliki in nasledi ga slabotni Ludovik Po¬ božni. 819 Posavski knez Ljudevit se upre Frankom, Slovenci se pridružijo upornikom in vojna traja 5 let. „ 820 Vrše se krvavi boji med Franki in upornimi karantanskimi Slovenci. 822 Freisinška škofija dobi kot prva ozemlja na Koroškem (med Trušnjami in Grebinjem) in odslej začno prihajati na Koro¬ ško nemški priseljenci. 823 Strt je južnoslovanski upor proti Frankom, nakar izgube tudi karantanski Slovenci svojo samoupravo. 828 Neka frankovska listina že rabi izraz „Slovenija” („ ... v mejah Slovenije, v okolišu, ki se Zilja imenuje.”). 828 Slovensko ozemlje se razdeli na 7 frankovskih krajin, ena med temi je tudi Karantanija, na čelo krajin so postavljeni kra- jišniki. — Vladarji podarjajo v tem stoletju nemškim svet¬ nim in cerkvenim velikašem ter samostanom velika posestva v Karataniji in ti dovajajo v deželo nemške koloniste. 831 Salzburški nadškofje dobe prva posestva na Koroškem. 843 Frankovski imperij razpade v tri samostojne države, južno- zapadni Slovenci pridejo pod Italijo, ostali pa v vzhodno frankovsko državo (poznejšo Nemčijo). 868 Papež Hadrijan odobri sv. Cirilu in Metodu slovansko bogo¬ služje. 871 Nastane rokopisno delo „Conversio Bagoariorum et Caran- tanorum”, najstarejši in najznamenitejši vir za starosloven¬ sko zgodovino. 876 Upravo Karantanije dobi Arnulf in visoko dvigne njeno veljavo. 883 Izbruhne karantansko-velikomoravska vojna. 894 Madžari prvič vderejo na slovensko ozemlje (v Panonijo). 175 901 Madžari poskusijo vdreti tudi v Karantanijo, a so odbiti, strašno so pa v tistih letih opustošili sosednje pokrajine. 955 Madžari so uničujoče premagani na Lechfeldu (Leškem polju) na Bavarskem. 970 Naš jezik je prvikrat označen kot „slovenski”. 974 Na Otoku je ustanovljen kolegiatni kapitelj. 976 Koroška je oddvojena od Bavarske in koroški krajišniki so povzdignjeni v vojvode. 1002 Razbita je velikokarantanska zveza in vsak njen del je nepo¬ sredno podrejen kroni. 1007 Novoustanovljena bamberška škofija dobi ■ prva posestva na Koroškem. 1016 Breže dobe kot prve na Koroškem tržne pravice. 1028 Ustanovljen je benediktinski samostan v Osojah. 1035 Odstavljen je karantanski vojvoda Adalbero Eppensteinski, ožjo Karantanijo (Gornjo Štajersko) dobi mejni grof Arnold Lam- baški, Koroška je dokončno ločena od Karantanije, a koroško vojvodstvo ostane nezasedeno do I. 1047. 1045 Umre sv. Hema (Ema), grofica Breška. 1060 Beljak dobi tržne pravice in pride v posest bamberških škofov. 1072 Ustanovljena je (6. V.) krška škofija; prvi škof je Gunter. 1077 Koroško vojvodstvo pride v roke Eppensteinov. 1081 Poljski kralj Boleslav sprejme v Osojah redovno obleko. 1091 Ustanovljen je benediktinski samostan v Št. Pavlu. 1106 Ustanovljen je kolegiatni kapitelj v Dobrli vesi. 1107 Ustanovljen je. benediktinski samostan v Podkloštru. 1122 Izumro Eppensteini in na koroškem vojvodskem prestolu jih naslede Spanheimi: 1142 Ustanovljen je cistercijanski samostan v Vetrinju. 1147 šentpavelski samostan si pridobi Velikovec, a mu ga potem v XIV. stol. iztrgajo Spanheimi. 1154 Za kolegiatni kapitelj v Dobrli vesi so uvedena redovna pra¬ vila sv. Avguština. 1179 III. lateranski cerkveni zbor določi, da mora imeti vsaka ka¬ piteljska cerkev svojega učitelja. 1200 V Spod. Dravogradu je ustanovljen kolegiatni kapitelj. 1219 V Podkrnosu je ustanovljen kolegiatni kapitelj. 1227 Koroško plemstvo pozdravi Ulrika Liechtensteinskega s slo¬ venskim nagovorom. 1228 Ustanovljena je lavantinska škofija. 1231 V Velikovcu je obnovljen kolegiatni kapitelj. 1236 Ustanovljen je premonstratenski samostan v Grebinju. 176 1240 Neki angleški spis iz te dobe navaja, da spada „Karintija” s Srbijo in Dalmacijo k „Veliki Slaviji”. 1250 Ustanovljen je minoritski samostan v Beljaku. 1252 Celovec dobi mestne pravice (zadevno pisano listino pa šele 1. 1338.). 1260 Češki kralj Otokar II. Premisi pridobi (za izumrlimi Ba¬ benberžani) Štajersko. 1262 Ustanovljen je avguštinski samostan v Velikovcu. 1263 Na Koroškem je postavljen prvi vicedom. 1269 Otokar II. podeduje (za izumrlimi Spanheimi) Koroško. 1270 Postavljen je prvi koroški deželni glavar. 1273 Za nemškega cesarja je (29. IX.) izvoljen Rudolf Habsburški 1274 Nemški državni zbor izjavi, da je Otokarjeva posest sloven¬ skih dežel nezakonita. 1276 Otokar II. Premisi se mora (21.XI.) odpovedati slovenskim deželam. 1276 Cesar Rudolf Habsburški izroči zemljiškim gospodom skoro neomejeno oblast nad njih podložniki. 1278 Bitka pri Diirnkrutu med Otokarjem Premislom in Rudolfom Habsburškim; Otokar je premagan in ubit (26. VIII.) 1279 Rudolf Habsburški izroči Koroško v upravo Goriško-Tirol- skemu grofu Majnhardu IV. 1281 Rudolf Habsburški postavi za upravitelja na Štajerskem svo¬ jega sina Albrehta, dne 27. XII. 1282. pa izroči Avstrijo in Štajersko tudi v fevd Albrehtu in Rudolfu, a na Kranjskem in v Slovenski krajini jima izroči upraviteljstvo; s tem stopijo Habsburžani prvič na slovenska tla. 1286 Rudolf Habsburški izroči Koroško v fevd grofu Majnhardu Goriško-Tirolskemu, nakar je (1. IX.) ta ustoličen za deželnega vojvodo. 1287 Ema, grofica Breška, je proglašena za blaženo. 1291 Umre cesar Rudolf Habsburški. 1292 Na Koroškem izbruhne upor proti Majnhardu Goriško-Ti¬ rolskemu. 1292 Št. Vid postane glavno mesto Koroške (poprej je bil to Beljak). 1298 Bamberški škof izroči Beljaku pisano listino o njegovih mest¬ nih pravicah. 1308 Hrvatski grofi Baboniči dobe od Friderika Habsburškega ve¬ lika posestva ob spodnji Krki. 1335 Izumro Goriško-Tirolski grofje in Koroško podedujejo za njimi Habsburžani, ki jim stojita na čelu brata Albreht in Oton; Oton je 2. VII. ustoličen na Gosposvetskem polju. 12 177 1338 V Gradcu se prvič zberejo zastopniki koroškega, kranjskega in štajerskega plemstva za skupni nastop. 1338 Vojvoda Albreht II. Habsburški izda (24. IX.) koroško de¬ želno ustavo po vzorcu štajerske (enako tudi za Kranjsko). 1338 Vojvoda Albert II. Habsburški izroči zemljiškim gospodom ne¬ omejeno sodno pravico nad njih podložniki (razen smrtne kazni). 1345 Postavljen je prvi koroški deželni upravitelj. 1348 Velikanski potres povzroči (25. I.) katastrofo v Ziljski dolini in popolnoma poruši tudi Beljak. 1352 Turki prvič stopijo na evropska tla. 1379 Slovenske dežele s Koroško in Tirolsko dobi (zaradi delitve) Leopold III. Habsburški. 1396 Slovenci se v nesrečni bitki pri Nikopolju menda prvič bore proti Turkom. 1399 V Trbižu se pridiguje še vedno samo slovensko. 1408 Turki prvič dosežejo slovenske obmejne kraje. 1411 Izvrši se nova delitev habsburških alpskih dežel; slovenske dežele dobi Ernest Habsburški, nazvan „Železni”, ki si pri¬ vzame naslov nadvojvode. 1412 Štajerski stanovi se prvič snidejo k deželnemu zboru. 1414 Nadvojvoda Ernest Železni je (18. III.) ustoličen na Gospo¬ svetskem polju; to je bilo zadnje ustoličenje po sta¬ rodavnem slovenskem obredu. 1415 Izvrši se prvi veliki turški napad na Slovensko (plenili so po Kranjskem do Ljubljane). 1443 Cesar Friderik III. sprejme (29. XII.) samo še poklonstvo ko¬ roških stanov in ne več ustoličenja. 1451 V Beljaku pridiguje sv. Janez Kapistran za križarsko vojno proti Turkom. 1453 Vrši se (v Velikovcu) prvi skupni „generalni deželni zbor” ko¬ roških, kranjskih in štajerskih deželnih stanov. 1456 V Beogradu je (9. XI.) ubit zadnji Celjski grof Ulrik. 1457 Vrši se prvo posvetovanje koroškega deželnega zbora. 1457 Umre kralj Ladislav, kar sproži dolgotrajne boje (do 1. 1463) med Habsburžani za nasledstvo v avstrijskih deželah; v teh bojih so mnogo trpele tudi slovenske dežele. 1461 Ustanovljena je ljubljanska škofija, ki dobi nekaj ozemlja tudi na Koroškem. 1468 Papež potrdi viteški red sv. Jurija, ki ima svoje središče v Millstattu, v njegovo posest pride tudi Otok. 1469 Turki od tega leta dalje neprestano napadajo slovenske dežele. 178 1470 V St. Vidu ob Glini in nato v Velikovcu se vrši pod cesarje¬ vim predsedstvom posvetovanje notranjeavstrijskih stanov o obrambnih ukrepih proti Turkom in o Baumkirchnerjevem uporu. 1472 Turki dosežejo prvič koroško mejo (pri Pliberku). 1473 Turki pridrve 25. ,IX. prvič na Koroško (čez Jezersko v Že¬ lezno Kaplo) in ropajo tu 5 dni. 1473 Koroški slovenski kmetje se začno organizirati v kmečko zvezo. 1475 Turki pri Brežicah potolčejo združene Korošce, Kranjce in Štajerce. 1475 V Mariboru se vrši novo posvetovanje notranjeavstrijskih sta¬ nov glede obrambe proti Turkom. 1476 Turki prihrume (10. X.) drugič na Koroško pri Beli peči in plenijo 4 dni po vsej južni Koroški. 1478 Puntarska slovenska kmečka zveza se razširi na večino sloven¬ ske Koroške; ona predstavlja prvi poskus večjega upora slo¬ venskih kmetov. 1478 Turki tretjič pridro na Koroško preko Predila in pri Megvar- jih (25. VII.) uničijo Matjaževe kmečke čete. 1479 Začne se vojna med Friderikom III. in ogrskim kraljem Matijo Korvinom (Kraljem Matjažem), ki seže tudi na Koroško (vojna je trajala do 1. 1489). 1480 Turki navale (19. VII.) četrtič na Koroško in dva tedna zatem še petič. 1480 Ogrski kralj Matija Korvin pride z vojsko na Koroško. 1482 Vrši se manjši kmečki upor na vetrinjskih posestvih. 1483 Turki prihrume šestič na Koroško in ropajo po Zilji in Pod¬ juni. 1484 Turki vdro (16. X.) sedmič na Koroško (čez Jezersko). 1492 Turki navale pri Trbižu osmič na Koroško. 1496 Turki pridrve devetič na Koroško. 1497 Turki prihrume desetič na Koroško. 1499 Turki pridejo enajstič in zadnjič na Koroško. 1500 Izumro Goriški grofje in Habsburžani podedujejo za njimi še Goriško. 12 * 179 3. KAZALO KRAJEVNIH IMEN (Izpuščena so imena: Karantanija, Koroška in Avstrija, ker se ponav- 180 Čedad 23s 29, 89, Češka 19, 39, 89, Cma Črni grad Dalmacija Defereggental Deutsch Hartmannsdorf Emona, gl. Ljubljana Fara (Rožek) Feuersberg Francija 39, 147, Frankovska 69, Freising 68, 84, Furlanija 10, 22, 32, 35, 38, 39, 61, 62, 63, 64, 118, 120, Gailberg Galicija Giesen Glinje Globasnica 6, 11, 113, Golovica 107 158 142 78 177 13 74 121 176 88 98 14 14 177 152 146 113 148 97 144 175 6 152 49 146 153 148 181 Kapla (Kappel) na Grobni- škem polju 143 Kapla v Rožu 34, 118, 146, 147 Kazaze 52 Kirchheim 75 Klanče 141 Kočane (Kotschach) 12 Kokovo 127, 168 Kosovo polje 115 Kostanje 117 Kremsmunsten 29, 40 Kristeinbach 13, 174 Kriva vrba 144 Marija v Trnju 120 182 184 185 Vzhodna krajina 31, 38, Zgornja Bela 126, 128 Zgornja marka 63 113 186 4. KAZALO OSEBNIH IMEN Abraham, škof 68, 144 Adalbero Eppenstein, voj¬ voda 171, 176 Albrecht I., vojvoda 92, 93, 177 Albreht II., vojvoda 49, 94, 102, 134, 172, 178 Albrecht III., vojvoda 94, 172 Albreht, brat cesarja Fride¬ rika III. 114 Alciok, knez 21 Amand, misijonar 26, 173 Andechs, grofje 70 Arnefried, knez 21 Arno, nadškof 29, 33 Arnold Lambaški, mejni grof 176 Arnulf, upravitelj 43, 44, 170, 175 Avguštin, svetnik 144, 176 Babenberžani 87, 89 Babnik Janko, pravnik 48 Babonid, hrvatski grofje 177 Baumkirchner, štajerski ple¬ mič 179 Bernhard Spanheimski 88, 89, 99, 171 Bertold Zahrinški, vojvoda 171 Bertold, patriarh 151 Bertold, vojvoda 170 Bodin Jean, zgodovinar 49 Boleslav, kralj poljski 81, 176 Bonaventura, svetnik 148 Bonifacij, svetnik 84 Borut, knez 24, 26, 27, 28, 170, 174 Braumiiller H., zgodovinar 8 Breški (ali Seliški) grofje 64 Celjski grofje 113, 142, 146 Ciril, slovanski apostol 83, 85, 175 Dagobert, kralj 20 Edlinger Jos., vojvodski kmet 53 Enej Silvij Piccolomini, škof in papež 49, 107 Engelbert Spanheim, vojvoda 171 Eppensteini, vojvode 64, 69, 77, 86, 176 Ernest Železni, vojvoda 94, 100, 114, 134, 172, 178 Etgar, knez 32, 36, 170 Finkenstein, otoški patron 155 Friderik, beljaški slikar 165 Friderik III., cesar 100, 104, 114, 115, 119, 122, 129, 142 153, 172, 178, 179 Friderik IV. 172 Gebhard, nadškof 81 187 Goldmann Emil, zgodovinar 48 Gorazd, knez 24, 25, 26, 27, 170, 174 Goriški grofje 70, 87, 93, 101, 114 Goriško-Tirolski grofje 92, 93, 102, 177, 179 Graber G., zgodovinar 48, 55, 59 Grafenauer Bogo, zgodovinar 48 Grafenauer Ivan, književni zgodovinar 83 Gruden Josip, zgodovinar 48 Gundakar, upravitelj 170 Gunter, prvi krški škof 176 Gutsman Ožbald, pisatelj 163 Hadrijan, papež 175 Hartvih, mejni grof 171 Helmond, zgodovinar 98 Hema (Ema), grofica Bre¬ ška 65, 78, 80, 81, 141, 176 Henrik I., vojvoda 170, 171 Henrik II., vojvoda 63, 171 Henrik Mlajši, vojvoda 171 Henrik III. Eppensteinski 64, 171 Henrik IV. Spanheimski, voj. 171 Henrik V. Spanheimski 171 Henrik Goriško-Tirolski 172 Henrik Spanheim, vojvoda 171 Henrik IV., kralj 69 Herman, grof Celjski 113 Herman Spanheim, vojvoda 171 Hitler Adolf, diktator 98 Hohenauer F. L., prošt 149 Hotimir, knez 24, 25, 26, 27, 28, 174 Hugelmann K. G., zgodovinar 48 Inko, knez 170, 175 Ivan, opat vetrinjski 49, 89, 93, 94 Ivan, slikar 165 Jaksch Aug., zgodovinar 48 Janez Kapistran, svetnik 148, 178 Jantsch Franc, zgodovinar 48 Jarnik Urban, jezikoslovec 67 Jošt z Ostrovice, dežel, glavar 95 Jurčič Josip, pisatelj 115 Justinijan, cesar 7 Kadolaj, prefekt 35 Karel, nadvojvoda 152 Karel Veliki, cesar 30, 31, 32, 35, 42, 84, 174, 175 Karlman, upravitelj 42, 170 Katarina, grofica Celjska 114 Klebel Ernest, zgodovinar 8 Kocelj, knez 33, 38, 43 Kocelj, palatinski grof 144 Kolumban, misijonar 26, 173 Konrad I., vojvoda 171 Konrad II. 171 Korvin Matija (Kralj Mat¬ jaž), ogrski kralj 122, 123, 164, 179 Kos Milko, zgodovinar 10, 48 Koschier F., narodopisec 59 Kovačič Anton, zgodovinar 48 188 189 Puntschart Pavel, zgodovinar 43 Rauch Karel, zgodovinar 48 Reifenberški gospodje 71 Rohr, nadškof 122 Rožeški grofje 80 Rupert, mejni grof 170 Rudolf Habsburški, cesar 91, 92, 95, 134, 155, 177 Rudolf IV., vojvoda 172 Samo, kralj 19, 20, 21, 54, 90, 173, 174 Schatter Jurij, vojvodski kmet 100 Schuchardt, jezikoslovec 55 Seliški grofje 64 Semika, knez 34, 170 Šket Jakob, profesor 121, 165 Slatkonja J., škof 150 Spanheimi 69, 70, 71, 72, 77, 86, 87, 92, 95, 102, 146, 148, 177 Stanislav, škof 81 Stojmir, knez 32, 170 Svetopolk, knez 43, 44 Šenk Jurij 125 Šenk Ulrik, deželni glavar 95 Spicar Jakob, dramaturg 121 Tasilo I., vojvoda 18, 28, 174 Teodorik, škof 33, 175 Tomaž Akvinski, svetnik 148 Traungauci, velikaška rod¬ bina 87 Ueberfelder, jezikoslovec 56 Ulrik, grof Celjski 113, 178 Ulrik Liechtensteinski, gl. Liechtenstein Ulrik Ulrik I. Spanheimski 171 Ulrik II. Spanheim, vojvoda 171 Ulrik III. Spanheimski, voj¬ voda 88, 89, 176 Unrest Jakob, letopisec 49, 99, 118, 128, 160, 161 Vaclav II., kralj češki 92 Valjhun, gl. Valtunk Valtunk, knez 28, 29, 32, 170, 174 Valuk, knez 21, 170, 173 Velf III. Eppensteinski 171 Verdnik, župnik 50 Veriand, upravitelj 170 Viljem, krajišnik 64 Viljem Habsburški 172 Višnjegorski gospodje 87 Virgilij, škof 27, 29, 33, 144 Voj n im ir, knez 31 Vovbrški grofje 87 Vrabel Jakob, kmet 50 Wahle, zgodovinar 9 Winkelhofer, zgodovinar 67 VVunderlich Peter, kmečki puntar 126, 128 Wutte Martin, zgodovinar 48, 56, 59 Zeiss', zgodovinar 9 190 POPRAVKI (Morebitne manjše tiskovne napake in pravopisne nedoslednosti niso upoštevane.) 191 VSEBINA I. Koroška v starem veku. II. Prihod Slovencev na Koroško. III. Stari Slovenci, Obri in Nemci. IV. Slovenska karantanska država. V. Konec karantanske neodvisnosti. VI. Pokristjanjenje karantanskih Slovencev. VII. Slovenska Karantanija pod Franki. VIII. Konec slovenske samouprave.. . . IX. Razdeljevanje in prvo ponemčevanje slovenskega ozemlja X. Konec frankovske mogočnosti. XI. Iz življenja Slovencev v stari Karantaniji. XII. Velika Karantanija. XIII. Ponemčevanje slovenske Koroške. XIV. Koroški Slovenci v visokem srednjem veku . . . . . XV. Pod Spanheimi in Premislom. XVI. Slovenci pridemo pod Habsburžane. XVII. Koroški Slovenci pod prvimi Habsburžani. XVIII. Celjski grofje, turški napadi in Kralj Matjaž. XIX. Prvi koroški kmečki upor in položaj slovenskih kmetov ob koncu srednjega veka. XX. Cerkvene razmere na slovenskem Koroškem ob koncu srednjega veka. XXI. Koroški Slovenci ob koncu srednjega veka. Dodatki .. 1. Koroški deželni knezi v srednjem veku. 2. Kronologija koroških Slovencev. 3. Kazalo krajevnih imen. 4. Kazalo osebnih imen. Popravki 3 10 17 19 23 26 30 35 38 42 46 61 66 77 86 91 97 113 124 139 157 170 170 173 180 187 191