Narodna in univerzitetna knjižnica
_ v Ljubljani _

139459

Fran Erjavec:
KOROŠKI SLOVENCI

II. del


FR A NERJAVEČ

fUzsški Sirnem

Drugi del:

Od reformacije do pr osvetljen st v a

195  6

CELOVEC

ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU

139459

Popravljeni in dopolnjeni ponatis iz „Našega tednika -
Kronike”, kjer je ta del izhajal od dne 23. junija 1955
dalje.

Vse pravice pridržane.


i ■■bjnlil]sM

X/#ir -

It <>*■ hf

Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.
Printed in Austria

I.

NA PRAGU NOVEGA VEKA

Na prelomu XV. in XVI. veka je bila odkrita Amerika
in izvršene so bile razne prevažne iznajdbe. To je povzroči¬
lo globoke spremembe v vsem dotedanjem življenju in miš¬
ljenju kulturnega človeštva. Stara srednjeveška državna
zgradba, temelječa na moralnem vplivu Cerkve in na fev¬
dalnem družabnem redu, se je začela majati, a dotedanje
naturalno gospodarstvo fevdalcev je začelo spodrivati de¬
narno gospodarstvo' mest. Trgovini in prometu so bila
odprta čisto nova, dotlej, neznana pota, iznajdba smodni¬
ka j.e n. pr. prinesla popolno spremembo dotedanjega
vojskovanja in povzročila, da so začeli izgubljati doteda¬
njo vrednost srednjeveški gradovi na strmih višinah ter
okorni železni oklepi vitezov, a iznajdba tiskarstva je omo¬
gočila širjenje knjig in kulture tudi med širše ljudske
sloje. - To so bili prvi hudi udarci srednjeveškemu fevdal¬
nemu plemstvu, ki so. pa na drugi strani dvigali pomen
meščanstva in pomenjali prve rahle začetke uveljavljanja
kmečkih množic.

Vsemu temu je potem hitro sledil še verski razcep do¬
tlej enotnega katoliškega Zapada. Predvsem zaradi pre¬
močnega vpliva sebičnih svetnih velikašev na cerkveno
upravo, o katerem sem kolikor toliko govoril že v I. delu
te zgodovine, in zaradi trdovratnega boja, ki je divjal med
papeštvom in nemškim cesarstvom od XIII. stol. dalje
za nadoblast, se je začelo že v XIV., zlasti pa potem še v
XV. stol. vidno propadanje cerkvene uprave in vsega cer¬
kvenega življenja. To je vodilo do premnogih zlorab na
cerkvenem področju in zato tudi do nastanka in širjenja

5

raznih krivoverskih teženj, zablod in gibanj, ki niso za¬
jemala le višjih krogov, temveč so se pogosto polaščala
tudi širokih ljudskih množic. Med vodilnim izobražen-
stvoni se je pojavilo razgibano proučevanje starogrških
in starorimskih pisateljev (h u m a n i z e m), ki je dalo
na umetnostnem polju sicer lepe in bogate sadove (re¬
li e s a n s a), a na duhovnem polju je širilo poganski duh,
ki je začel nevarno razkrajati dotlej enotni in edino vla¬
dajoči katoliški svetovni nazor vsega kulturnega Zapada.
Ves ta veliki prelom na vseh popriščih označujejo zgodo¬
vinarji za konec srednjega in začetek novega veka.

V avstrijskih deželah je vladal tedaj sin cesarja Fride¬
rika III., Maksimilijan  I., ki je bil tudi nemški
cesar. Njega je poslal oče še kot desetletnega dečka za ne¬
kaj časa na Stari grad v Bekštanju (Finkenstein) ob Ba¬
škem jezeru, kjer se je naučil tudi slovensko. V »zlati
buli” (1356) je namreč že cesar Karel IV. postavil nekako
pravilo, da naj zna nemški cesar tudi vsaj en slovanski je¬
zik, in o cesarju Maksimilijanu I. pravi neki star zgodovin¬
ski vir izrečno: „Der weise Kunig lernet Windisch und Be-
chamisch von einem Bauren” 1 . Nameraval je obnoviti tudi
običaj ustoličenja, kajti dne 29. XII. 1506 je pisal iz Lin¬
za koroškim stanovom, da hoče priti v kratkem na Ko¬
roško in se tam ustoličiti po nekdanjih običajih (kar se
pa potem ni; zgodilo).

Za slovenske dežele je bila doba Maksimilijanove vla¬
davine jako važna iz raznih razlogov. Za njegove vlade so
namreč izumrli  (1. 1500.) Goriški grofje  in s
tem je prišla potem v smislu dedne pogodbe v’ last Habs¬
buržanov končno še Goriška, tako da so bile odslej zdru¬
žene v habsburških rokah sploh vse slovenske dežele —
razen majhnega dela na skrajnem zapadu, ki je spadal

!) „Modri kralj se je učil slovensko in češko pri nekem kmetu.”

6

pod Benečane in ga zato še danes zovemo Beneška
Slovenija,  ter majhnega dela na skrajnem vzhodu,
P r e k m u r j a, ki je spadalo pod Ogrsko. — Goriški grof¬
je, ki so bili jjo  poreklu z Lurnskega polja, so imeli velika
posestva tudi na Koroškem in to zlasti vso gornjo Ziljsko
dolino ter velik del Podjune (tu so si pridobili nekdanjo
briksenško posest.)

Ravno za Maksimilijanove vlade so 'bile (v prvi be¬
neški vojni) za več stoletij določene tudi politične meje
med Koroško in severno Goriško na eni strani ter Bene¬
čani na drugi strani in s tem seveda tudi meje med av¬
strijskimi in beneškimi Slovenci. V omenjeni prvi be¬
neški vojni se je bil posebno odlikoval hrvatski grof K r i-
š t o f Franko  p a n,'  ki je imel iza ženo sestro krškega
škofa in cesarjevega ministra Langa.

Preurejene so bile v tej dobi tudi zapadne koroške
deželne meje tako, da je bila v začetku stoletja od Ko¬
roške ločena nekoč slovenska grofija  L i e n z
in priključena na največjo nevoljo Korošcev Tirolski,
1. 1564 pa končno še Pusti dol (Pustertal).

Jako važna je bila Maksimilijanova vladavina tudi
zato, ker je pravzaprav šele on prvi položil trdne temelje
avstrijski državni skupnosti. Kakor smo slišali že v pr¬
vem delu naše zgodbvine, so> bili Habsburžani že nad dve
sto let pogosti mositelji nemške cesarske krone, toda kake
lastne države sploh niso imeli, temveč so nabirali počasi
v svojih rokah le posamezne dežele, ki pa niso imele med
seboj, razen vladarjeve osebe, nobene zveze in so se uprav¬
ljale vsaka čisto samostojno. Šele proti koncu XV. stol.
sta zlasti turška nevarnost in pa ljubosumno 1  varovanje
teh deželnih avtonomij nasproti vladarju napotila stanove
„notranjeavstrijskih” dežela, da so začeli tesno sodelovati,
toda Maksimilijan je bil prvi, ki je (11. IV. 1501.) usta¬
novil za vse svoje avstrijske dežele tudi nekako skupno

7

vlado (njen elan je 'bil tudi Slovenec škof Slad  k o -
n j a) ter šele s tem ustvaril iz svojih 5 vojvodin nekako dr¬
žavno celoto. Ta vlada je imela izprva svoj sedež v Linzu,
nato pa na Dunaju in so sodelovali v njej tudi zastopniki
posameznih dežela.

Država in vlada sta doživljali potem v teku XVI. sto¬
letja še velike pretrese in preobrazbe ter sta se le po¬
časi širili in utrjevali, toda temelji so bili položeni in na
njih je mogla potem šele nastati zgradba velike habsbur¬
ške monarhije. Tudi pridobitev čeških in ogrskih dežel,
ki je sledila že kmalu po njegovi smrti, je pripravil že
Maksimilijan.

Vredno j.e omeniti tudi to, da je Maksimilijan iz¬
gnal  (1496) na zahteva notranjeavstrijskih deželnih sta¬
nov iz njihovih dežel tudi vse Žide.  Dežele so mu mo¬
rale plačati za davke, ki so mu s tem odpadli, sicer pri¬
merno odškodnino (Koroška 4000 gld.), vendar so ostale
s tem slovenske dežele (razen ogrskega Prekmurja) odslej
trajno skoro brez vsakih Židov. Na slovenskem Koroškem
je bila najmočnejša židovska naselbina v trgovsko jako
razvitem Velikovcu, Tu so zavzemali poseben del mesta,
(„geto”), kjer so imeli celo svojo sinagogo. Zaradi njihove¬
ga oderuštva (jemali so po 1 krajcar tedenskih obresti od
goldinarja) jih je prebivalstvo seveda sovražilo in jim oči¬
talo tudi neutemeljene pregrehe (n. pr. zastrupljanje vod¬
njakov).

Posebej za Koroško je važno tudi to, da je bila tedaj
prenesena koroška deželna prestolnica iz Št. Vida v Ce¬
lovec.  Leta 1514 je namreč Celovec do tal pogorel in
tedaj, so deželni stanovi cesarja prosili, naj ga prepusti
njim, da bi si mogli zgraditi tu varno pribežališče pred
Turki in pred kmečkimi puntarji. Cesar jim ga je dne
24. IV. 1518 vkljub veliki nevolji Celovčanov res izročil
in stanovi so ga potem pozidali čisto na novo, ga izgradili

8

v teku stoletja z velikimi stroški v močno trdnjavo in
prenesli potem iz Št. Vida semkaj tudi vse deželne uprav¬
ne ustanove. Tedaj so si od obubožanih meščanov prido¬
bili v Celovcu stavbišča tudi mnogi svetni in cerkveni
velikaši ter si postavili tu svoje dvorce, kakor Dietrich-
steini, Khevenhiillerji, Paradeiserji, Rauberji, Ungnadi
i. dr. ter salzburški nadškof, krški škof, šentpavelski, ve¬
trinjski in osojski opat i. dr. Od dne 3. XII. 1591 dalje
so zborovali tu v novozgrajenem deželnem dvorcu tudi .ko¬
roški stanovi.

V ozki zvezi z izgrajevanjem celovške trdnjave je tudi
nastanek Borovelj,.  Po stari pripovedki je stala nekoč
na Benetkovem pod Ljubeljem (na kranjski strani) ve¬
lika naselbina. Zaradi hudega zemeljskega usada je pre¬
bivalstvo zbežalo' na obe strani in ustanovilo na kranj¬
ski. strani T r ž i e , na koroški strani pa prvo naselbino
v Borovljah. — L. 1558. j.e pozval cesar Ferdinand iz habs¬
burške Nizozemske (najbrž iz Liege-a) nad sto strokov¬
njakov za izdelovanje orožja. Ker niso našli vsi prostora
znotraj, celovškega obzidja, se jih je naselila večina v
Borovljah, kjer je bilo dotlej le, par hiš, pač pa v oko¬
lišu več fužin. Da ti priseljenci niso bili Nemci, temveč
Francozi ali pa Nizozemci, se pozna njih potomcem
vkljub germaniziranim priimkom še danes po posebnosti
izgovorjave njih narečja. Tako je nastala znamenita bo¬
roveljska puškarska industrija,  ki je bila
dolgo sploh edina v Avstriji in ki je dosegla potem svoj
višek za časa Marije Terezije.

Kakor je Maksimilijan razmeroma dobro uredil po¬
sest svojih dežel, pa vendar ni odredil ničesar podrobnej¬
šega za primer svoje smrti. Ko je 1. 1519. umrl, sta po¬
stala dediča njegova vnuka Karel in Ferdinand. Ta dva
sta si dokončno razdelila ogromno dediščino šele 1. 1521.
tako, da so pripadle španske in italijanske dežele Karlu,

9

a avstrijske dežele j,e dobil Ferdinand, ki je postal (po
Karlovi odpovedi) .1 1556. tudi nemški cesar z imenom
Ferdinand  I. Odslej, je ostala nemška cesarska krona
(z enim samim presledkom) stalno v posesti Habsburža¬
nov do 1. 1806, ko je cesarstvo razpadlo. Še poprej. (1. 1526)
so pa pripadle v smislu dedne pogodbe Ferdinandu tudi
češke in ogrske dežele, tako da je dobila torej' poznejša
habsburška monarhija ravno za njegove vlade približne
oblike, kakršne je ohranila potem do konca in s tem tudi
položaj' nove evropske velesile.

Ferdinand pa ni prevzel oblasti brez težav. Na samo¬
stojnost svojih dežel ljubosumni deželni stanovi so nam¬
reč le neradi priznavali od Maksimilijana ustanovljeno
skupno vlado in po njegovi smrti so skušali delati no¬
vemu vladarju težave glede poklonstva. Korošci: SO' ra¬
zen tega zahtevali še vrnitev lienškega okoliša.

Šele odločen cesarjev nastop je stanove preplašil, na¬
kar so koroški stanovi dne 25. I. 1520. izvršili, poklonstvo
pred cesarskimi komisarjii v Celovcu. To pot se je prvič
uveljavilo tudi načelo, da morajo stanovi kot predstav¬
niki dežele najprej izvršiti poklonstvo in šele nato potrdi
tudi novi deželni knez deželne svoboščine, pri čemer pa
ustoličenje na Gosposvetskem polju ni potrebno. To je
pomenjalo seveda važno zmago vladarjeve avtoritete
nad deželnimi stanovi in obenem tudi prvi pretres
stare deželne avtonomije. Ostala j,e seveda še nadalje
tudi skupna vlada za vse habsburške avstrijske dežele,
vendar so koroški, kranjski in štajerski stanovi izjavili,
da smatrajo za ..sramoto, zasmeh in za nezaupanje”, ker
je v njej. tako malo oseb iz njihovih dežela.

Ko je namreč cesar Maksimilijan I. ustanovil skupno
vlado (»regiment”)  za svoje spodnjeavstrijske” de¬
žele, to je za Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, Koroško, Kranj¬
sko in Štajersko, so stanovi zahtevali, da mora biti zasto-

10

pana v njej vsaka dežela z dvema članoma. Maksimilijan
se jie tega trdovratno 'branil in je šele 1. 1518. pristal na
to, da bo imenoval za deželne glavarje in upravitelje le
plemiče iz dotilčne dežele in da bo od 18 svetnikov snu¬
jočega se 'dvornega sveta vzeto 5 članov iz poedinih „spod-
njeavstrijskih” dežel. Ker pa je cesar že naslednje leto
umrl, do ustanovitve dvornega sveta tedaj še sploh ni pri¬
šlo in tudi njegov naslednik se pri nadaljnjem izgraje¬
vanju vlade za avstrijske dežele ni mnogo oziral na zahte¬
ve stanov.

Šele potem ko j,e cesar Karel tako uklonil samozavest¬
ne stanove, je prevzel v smislu delilne pogodbe Vlado v
avstrijskih deželah s Koroško vred njegov brat Ferdi¬
nand, a še preden je prispel tudi 'sam v svoje nove dežele,
je dal pomoriti voditelje opozicije. Tako je bil že pri¬
hod tega Habsburžana v naše dežele omadeževan s krvjo,
a njegova triinštiridesetletna vlada je pomenjala potem
eno najbolj razgibanih obdobij naše slovenske zgodo¬
vine.

11

%

II.

NOVI KMEČKI UPORI

Ena glavnih značilnosti konca srednjega veka je bila
pri nas ta, da se je zlasti zaradi hudih vojnih bremen
bistveno poslabšal položaj kmečkega stanu. Kakor smo že
slišali, je nastalo med slovenskimi koroškimi kmeti že v
letih 1474 do 1478 močno uporniško gibanje. Nepo¬
sredni povod tega so bili turški navali,  spričo
katerih so cesar in stanovi razpisovali le vedno nove in
nove davke, a o’b turškem napadu so ostajali kmetje na
splošno brez obrambe prepuščeni sami sebi. Pod cesar¬
jem Maksimilijanom so turški napadi vsaj na Koroško
sicer prenehali, toda nevarnost je ostala trajna in polo¬
žaj kmetov se ni izboljšal, kajti zemljiški gospodje so
zahtevali vedno več dajatev, obenem pa utesnjevali
tudi kmečke pravice. To je povzročalo stalno vrenje med
kmeti, marsikje je prihajalo tudi do: manjših 'krajevnih
uporov, a 1. 15 15. je privedlo do novega velikega slo¬
venskega kmečkega ,,punta”.

Uporniško gibanje je nastalo v prvih mesecih 1. 1515.
na Gorenjskem, kjer so ustanovili kmetje posebno »slo¬
vensko' kmečko zvezo”, Isebe nazivali „uboga gmajna”
in zahtevali vrnitev »stare pravde”. Kakor nemški kmet¬
je po ostalem cesarstvu, so tudi slovenski kmetje gledali
vzrok svojih stisk le v svoji zemljiški gospodi in v de¬
želnih oblasteh, zato so hoteli odstraniti le-te in so se
pri tem naivno zanašali na pravicoljubnost cesarja. Mese¬
ca aprila 1. 1515. so poslali 'kranjski in spodnješajerski
'kmetje k njemu celo posebno odposlanstvo, toda opra¬
vili niso ničesar.

12

0

Z Gorenjske je seglo gibanje hitro še na Dolenjsko in
zajelo zatem še Spodnje Štajersko. Koroški letopisec P.
Kepic  (on je bil najbrž celovški mestni pisar) navaja
v svoji kroniki XVI. stoletja (ta je izšla 1. 1790. tudi v
tisku) obširno- -nemško pesem „Windisch Pauern Pundt
1516”, ki ta upor podrobno opisuje. Ona pripoveduje:

In kurzer Zeit, zu Krieg und Streit,
kam mancher her von Weitem,

Aus ihrer Gemein, taten sie schrei-en:

„Stara pravda!”

Ein jeder wolk isich rachen, seines Herrn Gut
nun schvvachen.

Le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna!

Čeprav je našla misel na upor navdušen odmev med
kmeti, pa vendar vse kaže, da je bil zopet jako slabo
organiziran. Dolenjski kmetj-e so n. pr. planili, še preden
so- se mo-gli Štajerci zadostno pripraviti, a ko so doživeli
Štajerci že prve strahovite poraze, se je na Koroškem šele
dobro začelo.

Podrobnosti tega upora so ravno za Koroško doslej
še nezadostno pojasnjene, vendar vemo toliko, da se je
začelo uporniško gibanje med nezadovoljnimi podložniki
šentpavelskega samostana v Labotski dolini. Pet tamoš-
njih podložnikov se je udeležilo velikega uporniškega
zborovanja štajerskih kmetov v K o n j;i ca h konec ma¬
ja 1. 15 15. Ko iso- se vrnili -domov, so prisilili kaplana
v Št. Martinu, da je na binkoštno nedeljo oznanil -v cer¬
kvi, naj, se dne 1. junija zberejo vsi kmetje v Pustrici,
kjer jim bo- prebrano cesarsko pismo o osvoboditvi kme¬
tov. (To pismo- -pa so si voditelji- -upora izmislili sami.)
Tu so si ustanovili nekako zvezo, ki je hitro narastla na
3000 članov, si izvolili svoje vo-dstvo (večina voditeljev
je bila iz Mežiške in Labotske doline) in so določili za

13

sedež zveze tabor pri tedaj še slovenskih Rojah (Maria Ro-
jach) blizu Št. Andraža. Od tu so razvili veliko propagando
in pošiljali razglase in vabila na vse strani. Važna značil¬
nost je pa ta, da so se kranjski in štajerski kmetje sklicevali
na ,,-staro pravdo”, ki jo hočejo doseči, niso pa izražali
nobenih groženj, a koroški kmetje so :se sklicevali razen
tega še na božjo pravico, kar nam kaže na nekako idej¬
no -zvezo z uporom 1. 1478. Ti njihovi pozivi so naleteli
na živahen odmev povsod, -tako da se uporniško- gibanje
ni razširilo le po Labotski -dolini in v Podj-uni, temveč je
seglo hitro tudi v Ziljsko in v gornjo Dravsko dolino. Ko¬
roški zgodovinar Me-gi-ser poroča, da celo „vsa mesta in
trgi, razen Beljaka in Celovca, so bili -bolj naklonjeni
kmetom kakor prelatom i-n plemstvu”.

Seveda- to -gibanje ni moglo ostati skrito plemstvu.
Toda koroški stanovi so i-melli -tedaj. le 80 konjenikov
in 200 pešcev, zato si niso upali u-dariti takoj po kmetih,
temveč so hiteli nabirat še nove vojake. Za naraščajoče
kmečko nezadovoljstvo je izvedel -tudi cesar i-n poslal že v
začetku meseca- junija na Koroško svoje komisarje, ki naj
bi posredovali med puntarji in gospodo, -toda kmetje
vanje očividn-o niso imeli več mnogo- zaupanja, plemiči
pa -ne mno-go- volje za pogajanja. Ker se pogajanja niso
premaknila z mrtve točke, so izdali komisarji -dne 11. VI.
1515 kmetom poziv, naj opuste upiranje, se vrnejo k po¬
korščini in predlože svoje pritožbe njim.

Tak poziv je moral os-tati seveda brezuspešen. Stano¬
vom -se -je posrečilo medtem žbra-ti komaj, kakih 350 vo¬
jakov in so odšli z njimi v Št. Vid, kjer pa jim meščani
sploh niso hoteli odpreti mestnih vrat, zato so krenili
proti Beljaku. Tu ista jih dosegla cesarjevo naročilo-, naj
se branijo, in obljuba, da jim pošlje -tudi on na -pomoč
vojsko.

14

Podobno so se pripravljali tudi kmetje. Voditelji so
pošiljali na vse strani vabila kmetom, naj se jim pri¬
družijo. Okrog Vovber in Trušenj, se je zbralo več sto
upornikov, ki so vnovič zahtevali božjo pravdo in vrenje
je naraščalo iz Podjune preko Roža v Ziljsko in Dravsko
dolino ter našlo nekaj, odmeva tudi po* več nemških pre¬
delih severno od Drave in celo ponekod na Salzburškem
ter Gornjem Štajerskem. Toda težišče upora j,e 'bito ven¬
darle — kakor 1. 1478. — ves čas pri koroških Slovencih,
kajti ne smemo pozabiti, da je bila tedaj močno slovenska
še vsa spodnja Labotska dolina, južni deli Grobniškega
polja (Krappfeld), dolina gornje Gline in del Dravske
doline nad Beljakom. Po Megiserjevem pripovedovanju
je odšlo iz okoliša Trušenj, več sto upornikov proti Zilj¬
ski dolini, da bi jo bolj spodbodli k uporu, s seboj so
pa nosili prapor s cesarjevo sliko*, 'ker so* otročje vero¬
vali, da imajo v Habsburžanu zaščitnika proti plemiški
samovolji.

Toda vkljub vsemu navdušenju za upor so bili kmetje
mnogo preslabo organizirani in oboroženi, dočim je plem¬
stvo zgoraj navedeno sporočilo cesarja Maksimilijana le še
spodbodlo. Čeprav je bila stanovska vojska še vedno le
majhna, je vendarle krenila zadnji teden meseca junija iz
Beljaka, požgala okoli Rožeka in Bekštanja več vasi in
pobila nekaj kmetov, ostale pa prisilila k pokorščini.
Okrutnost, ki jo je pokazala ob tej priliki stanovska voj¬
ska, je pa po drugih okoliših le še podžigala uporniški
duh.

Toda stanovske čete so s prvim oddelkom cesarjeve voj¬
ske že zadnje dni meseca junija uklonile puntarje najprej
pri Starem dvoru (Althofen), prve dni julija pa potem še
pri Hiittenbergu in pri Rojah. Pudjunski uporniki so
medtem sicer zasedli most čez Dravo pri Velikovcu, toda
kmalu so se morali tudi „predati na milost” in vsi upor-

15

niški prvaki, „kjer so jih srečali v deželi, so bili pobešeni
na drevesa”, upor sam pa zadušen. Stanovskim četam, ki
so tedaj pobijale in obešale kmete, je poveljeval S. Die-
trichstein, „kmečki klavec” imenovan.

Podobna usoda je doletela kmalu potem še štajerske
in kranjske kmete in proti koncu poletja 1. 1515. je na¬
stopil zopet mir. Oholo plemstvo si je bilo svesto svoje
zmage, kmečka zveza je ‘bila razbita, a puntarje so dole¬
tele hude kazni. Na Koroškem je moral plačevati odslej
vsak podložnik 8 fenigov letno novega davka, drugod pa
še več. Glede na to tudi veliki salzburški kmečki upor
1. 1525. ni našel med slovenskimi koroškimi kmeti men¬
da nobenega odmeva, a o njihovih nemških sodeželanih
so poročali tedaj stanovi na D-unaj', da so takoji napra¬
vili red med njimi in jim obljubili ugoditi upravičenim
pritožbam. Prav resna nevarnost upora pa je nasled¬
nje leto grozila v beljaškem okolišu. Razburjenje je po¬
vzročila neka .trgovska družba v Beljaku, ki je preskrbo¬
vala čete v Italiji in rudarske kraje z mesom ter silno
obogatela na račun kmetov in rudarjev. Vendar se je tu¬
di tu stanovom posrečilo pomiriti nezadovoljneže.

Za kmečko socialno osvobojenje tedaj' seveda še dav¬
no ni bilo potrebnih pogojev, zato je moral ostati tudi ta
upor koroških in vobče slovenskih kmetov še zaman.
Toda prikazuje nam vendarle nekaj dragocenih nau¬
kov. Prvi je ta, da habsburški cesarji nikoli niso imeli
čuta za stiske slovenskega kmeta. Drugič nas tudi ta
upor uči, da se slovenski kmet nikoli, niti v čisto stanov¬
skih stiskah, ni mogel zanašati na primerno podporo svo¬
jih nemških tovarišev, čeprav je ječal tedaj tudi nemški
kmet pod prav enakimi bremeni. V uporu 1. 1478. so
nemški kmetje svoje slovenske sotrpine kratko in malo
izdali, a v tem uporu so sodelovali le v območju Grob-
niškega polja (Krappfeld). Tretjič se je maščevala nad

16

af (9SSI ‘XI 'L)  »? »1 3 1 /a> c ‘owio^ -«-?■ A  ° dz  1

slovenskimi 'kmeti tista šibkost, ki jo kažejo v mnogih
pogledih še danes, to je njihova preslaba organizacija,
združena pogosto še z needinostjo (ta je bila n. pr. v tem
uporu eden glavnih vzrokov njihovega poraza v Rožu).
Puntarsko gibanje je zajelo resda skoro vse koroške Slo¬
vence, toda bili so še med seboji premalo povezani, kaj
šele s svojimi rojaki preko Karavank in na Štajerskem,
zato jih je neznatna plemiška vojska tudi posamič z lah¬
koto potolkla.

Navzlic tem neuspehom pa puntarski duh slovenske¬
ga kmeta vendarle ni bil zadušen. Nezadovoljstvo je tle¬
lo dalje in je po ostalih slovenskih pokrajinah prihajalo
v naslednjih desetletjih še ponovno do manjših krajev¬
nih izbruhov, dokler se ni razvilo 1. 1 5 7 3. v znani veliki
sl o v en sko-hrv a t s k i kmečki upor pod vodstvom Matije
Gu.bc  a. Kakšno notranje od tu jen j e med slovenskimi in
nemškimi kmeti je pa vladalo ves čas, nam lepo doka¬
zuje ravno dejstvo,, da so pri ponovnih kmečkih uporih,
ki so divjali v drugi polovici XV. in v XVI. stol. po sred¬
nji Evropi, slovenski in nemški kmetje le redko in slabo
sodelovali. To dobro vidimo n. pr. pri velikem alpsko-
nemškem kmečkem uporu 1. 1525., ki je imel svoje sre¬
dišče na Salzburškem in jie zajel tudi nekatere predele
nemške severne Koroške, toda slovenski kmetje se zanj
sploh niso zmenili, pač ga je pa seveda krepko poma¬
galo zadušiti koroško, kranjsko in štajersko nemško
plemstvo. Končno Ibd bilo vredno še pripomniti, da so
naši kakor tudi nemški protestanti kmečke upore vedno
močno obsojali ter se zavzemali za graščake proti kmetom.

Res je, da ni dosegel naš slovenski kmet z vsemi svo¬
jimi tedanjimi upori še nobenih vidnih zunanjih uspe¬
hov, še več, njegov položaj se je „za kazen” začasno celo
poslabšal, vendar bi bila čisito napačna misel, da so bile
njegove žrtve lahkomiselne in zaman. Obratno: navzlic

i

17

vsej svoji slabi organizaciji se je vendarle utrjevala neka
zavest slovenske kmečke skupnosti v boju proti tuji nem¬
ški gospodi, dokler ni ta žilava odpornost v ugodnejših
zunanjih okoliščinah končno vendarle zmagala. Slo¬
venski' kjanet,  zakoreninjen v svoji zemlji, je
ostal, a večina gradov  njegovih nemških
zatiralcev leži Se davno v razvalinah.

18

III.

V OBRAMBI PRED TURŠKO NEVARNOSTJO

Gospodarski in socialni položaj kmeta je bil na pre¬
lomiti XV. in XVI. stol. naravnost beden, toda na Koro¬
škem bi mogel biti še slabši, da niso tedaj prenehali vsaj
neposredni turški navali na Koroško, spričo katerih so
kmalu zatem zopet toliko trpeli njih kranjski in štajerski
rojaki. Turčijo samo so namreč tedaj zajeli hudi notra¬
nji pretresi, zato je cesarju Maksimilijanu  I. lah¬
ko uspelo, da je sklenil s sultanom premirje. Manjši tur¬
ški oddelki so od časa do časa sicer še vedno na svojo
pest vpadali v ostale slovenske dežele, vendar vsaj do več¬
jih navalov nekaj let ni več prišlo.

Toda 1. 1520. je zavladal v Carigradu znameniti bo-
jaželjni sultan Soli  man  II., ki se za premirje ni
več zmenil, temveč je že naslednje leto zavzel trdnjavo
Beograd.  S tem so bila Turkom odprta vrata v vse Po¬
donavje in vnovič so začeli leto za letom napadati, ro¬
pati, požigati in moriti tudi po slovenskih deželah. Fer¬
dinand  I., vladar avstrijskih dežel, in stanovi so zo¬
pet razpisovali nove davke in hiteli utrjevat meje, toda
cesar Karel  in nemški državni knezi se za pretečo
nevarnost niso zmenili. Tako je sultan navalil poleti 1.
1526. z ogromno vojsko na Ogrsko in pri M o h aču po¬
polnoma pobil združene krščanske vojske, tri leta nato
pa pridrl še pred sam D u n a j. Tega mu sicer ni uspelo
osvojiti, toda Turki so tedaj strašno izropali in opusto-
šili vzhodne avstrijske dežele ter obdržali v svoji oblasti
velike dele Ogrske in Hrvatske.  To jim je uspelo
tem laže, ker so gledali sebični Nemci le nase in jim

2 *

19

sploh ni bilo mnogo za južnovzhodne dežele. Na skupnem
zborovanju vseh avstrijskih deželnih zborov 1. 1518 v
Innsbrucku  je sicer prišlo do nekake defenzivne
(obrambne) zveze vseh avstrijskih dežela, toda ta je ostala
le bolj na papirju. Žalostno dejstvo je bilo pa to, da so
silno turško vojaško moč tedaj bistveno ustvarjali tudi
številni odpadniki iz zapadnih krščanskih dežel, a med
velikimi vezirji je bila celo večina odpadnikov (eden med
temi, Ahmed,  je bil n. pr. Gradčan). Med takimi od¬
padniki je bilo tudi nekaj nemških Korošcev. Neki W e 1 -
z e r je bil n. pr. tedaj celo veliki evnuh na sultanovem
dvoru, razen njega pa so bili v važnih turških službah še
neki J. Morda  x, baron K a m m a c h e r i. dr.

Na podlagi omenjene defenzivne zveze iz 1. 1518. so
stanovi posameznih dežel uvedli potem tudi posebne
obrambne rede, ki so jih nato za Ferdinanda I. le še iz¬
popolnjevali in prilagajali spreminjanju načina vojeva-
nja, zlasti pa še postopnemu uvajanju stalnih poklicnih
čet. Ena glavnih določb prvotnega obrambnega reda je
bila ta, da se sme v primeru potrebe poklicati k obrambi
vsak 30. ali 20. ali celo 10. za orožje sposoben moški. Toda
s puškami in sabljami iz deželne orožarne je bil oprem¬
ljen le prvi poziv (t. j. vsak 30. moški), dočim sta se mo¬
rala ostala dva poziva zadovoljiti kvečjemu le s sabljami
in sulicami ali pa celo samo s kakim kmečkim orodjem
(koso, vilami i. p.).

Jasno je, da vojna sila tako oboroženih in še neizvež-
banih kmečkih množic ni bila velika, a nekdanje viteške
čete so medtem že naglo propadale. V srednjem veku so
morali namreč vsi vazali spremljati svojega fevdnega go¬
spoda tudi v vojno in take priložnostno zbrane viteške
bojne čete so tvorile tudi jedro vseh tedanjih voj¬
ska. Toda čim Iboilj je propadal stari srednjeveški družabni
red, tem manj se je 'bilo mogoče zanašati tudi na bojno

20

zvestobo plemstva. Razen tega je bilo tudi zbiranje takih
vojska dolgotrajno, dočim so zahtevali ravno nenadni tur¬
ški napadi stalno čuječnost in zlasti utrjeni obmejni pre¬
hodi stalnih zasedb. Glede na to so uvedli tudi koroški
stanovi na svoje stroške že zgodaj svojo stalno deželno voj¬
sko, sestoječo iz 4 stotnikov, 4 poročnikov, 2 narednikov
in primernega števila pešcev in konjenikov, ki so bili v
stalni pripravljenosti, čuvali deželne meje in katere so v
potrebi pošiljali na pomoč tudi izven dežele (znamenite
bitke pri Sisku  1. 1593 so se udeležili tudi 3 taki „pra-
pori” koroških pešcev in 3 prapori konjenikov).

Iz istih razlogov in na podoben način so si začeli isto¬
časno ustvarjati svoje lastne vojske tudi vladarji in posa¬
mezna mesta, le da so bile „meščanske milice” dolžne slu¬
žiti le za obrambo svojih mest. Celovčani so morali pre¬
vzeti svojo obrambo že ob prehodu iz vladarjeve v stanov¬
sko oblast. V taki milici je moral, če je bilo treba, služiti
vsak za orožje sposoben meščan s svojimi sinovi in z obrt¬
nimi pomočniki. Tudi vzdrževati so jih morala seveda
mesta sama. Podobne milice so imela tudi druga koro¬
ška mesta.

Od slovenskih dežel sta bili seveda slej ko prej naj¬
bolj. ogroženi Kranjska in Spodnja Štajerska in že 1. 1522.
so Turki res vnovič pridrli na Kranjsko. Tudi Korošci
so se dobro zavedali, da utegnejo prihrumeti Turki vsak
hip tudi na Koroško. Glede na to se je seveda moralo tu¬
di sodelovanje vseh treh slovenskih dežela leto za le¬
tom samo poglabljati v smislu defenzivne pogodbe iz 1.
1518. Ko so 1. 1528. Turki vnovič pridrli na Kranjsko,
so poslali tudi celovški stanovi hitro na pomoč 100 ko¬
njenikov in 400 pešcev, a ko so se jeseni istega leta ši¬
rile vesti o velikem turškem napadu, je 'bila odrejena
južno od Drave celo splošna mobilizacija. Dne 9. VI.
1529. se je vršila v Spodnjem Dravogradu zo-

21

,pet tudi skupna seja vseh treh stanovskih odborov, ki je
ukrepala glede turške nevarnosti. Sploh je treba pouda¬
riti, da se je ravno v skupni turški nevarnosti še prav po¬
sebno pokazalo, kako tesno je povezana usoda Koroške
z usodo ostalih slovenskih dežel, zaradi česar se je mora¬
la ona tudi stalno in vedno bolj naslanjati nanje, ne pa
na nemške dežele proti severu in zapadu, ki so gledale
sebično le nase. Zavest najtesnejše povezanosti usode vseh
treh slovenskih dežel je šla tako daleč, da so sklenili po¬
tem v začetku 1, 1530. njih odposlanci na posvetovanjih
v Sp. Dravogradu in v Slovenjem Gradcu  usta¬
noviti celo skupno obrambno silo, sestoječo iz 2000
kranjskih, v bojih najbolj izvežbanih kmetov, a stroške
za njih vzdrževanje so prevzele vse tri dežele skupno.
Sklenili so okrepiti tudi obrambne naprave pri Dravo¬
gradu in Slovenjem Gradcu ter so pospešili izgrajevanje
novega Celovca  v močno trdnjavo. Razen tega so
ustanovili posebna skladišča orožja in temeljito preure¬
dili deželno hrambo in -novačenja tako, da so mogli po¬
zvati v potrebi pod orožje vsakega tridesetega, dvajse¬
tega, desetega ali celo -petega sposobnega moškega. Seve¬
da so pa tvorili glavno obrambno silo izvežbani najem¬
niki, kajti ta ljudska „črna vojska” ni bila kaj prida.

Vsi ti in drugi slični obrambni ukrepi pa seveda niso
mogli odstraniti turške nevarnosti, vendar so jo vsaj za
Koroško močno zmanjšali. Deželo so deloma kolikor to¬
liko varovala obrobna gorovja in deloma obrambne na¬
prave na prelazih, a predvsem so odbijali turške navale
že Kranjci in Štajerci, tako da Koroške sploh niso mogli
več dosegati. L. 1532. je pridrl sultan zopet z vojsko 200
tisoč mož na Ogrsko in nameraval vnovič navaliti na
Dunaj, toda pri K i s e g u mu je junaški Hrvat N. Ju¬
ri š i č preprečil vsako nadaljnje prodiranje. Večina tur¬
ške vojske se je potem vračala preko Štajerske, a manjše

22

turške tolpe so skušale ob tej priliki pleniti tudi po so¬
sednjih deželah. Korošci so tedaj prvič sklicali svojo „črno
vojsko” (t. j. k obrambi je bil poklican vsak deseti mo¬
ški), ki je zasedla prelaze pri G u š t a n j u, Sp. Dra¬
vogradu, na Kozjaku ter na Golici in S v i n -
ški planini  vzdolž Labotske doline.

Dne 14. IX. je navalilo 10.000 Turkov na zapore pri
Sp. Dravogradu, kjer so jih pa slovenski koroški kmetje
junaško odbili. Manj so se pa izkazali njihovi nemški so-
deželani. Istočasno je namreč drugemu manjšemu turške¬
mu oddelku uspelo prebiti se čez Paške Alpe (Packalpe)
in prodreti preko St. Leonharda  prav do Hiit-
tenberga,  kjer jih je šele zavrnil deželni stotnik Wel-
zer. Na splošno so pa ravno Slovenci uspešno varovali
tudi severni del dežele, da je mogel Nemec tam mirno
kmetovati. Nemške cesarske vojske ob uri nevarnosti se¬
veda ni bilo — kakor po navadi — nikjer, a kadar so iz
kakršnih koli razlogov prihajali njeni oddelki tudi na
Koroško in v druge slovenske dežele, so zaradi svoje raz¬
brzdanosti povzročali ljustvu še večjo škodo kot Turki.
To priznavajo celo nemški zgodovinarji sami (n. pr. Ael-
schker).

Glavni razlog za nedostajanje cesarske pomoči so bile
cesarjeve vojne pustolovščine drugod na zapadu in skoro
popolna brezbrižnost samogoknih nemških knezov za: tur¬
ško nevarnost (za izgraditev vseh obmejnih trdnjav ni
prispevala vsa Nemčija niti toliko kot Koroška za samo
celovško trdnjavo). Toda celo tisto majhno podporo, ki
jo je dovolil državni zbor za obrambo proti Turkom, je
zapravil cesar večidel za druge stvari. Razen tega so pa
delali nemški knezi cesarju velike težave še s svojimi upori,
tako da je moral 1. 1552. celo zbežati pred uporniki v Be¬
ljak in so končno izsilili iz njega (6. IX. 1555) priznanje
enakopravnosti augsb urške luteranske vero-

23

iz povedi  s katoliško, a čez leto in dan (7. IX. 1556) je
Karel V. potem sploh odložil nemško cesarsko krono ter
jo prepustil svojemu bratu Ferdinandu, vladarju avstrij¬
skih dežel.

Podobno so se razvijali dogodki tudi v naslednjih de¬
setletjih. Stanovski odbori vseh treh slovenskih dežel so
se shajali še ponovno, ukrepali glede skupne obrambe
svojih dežel in prisjpevkov k obrambi skupne države (1.
1537. je n. pr. prevzela Koroška 39.533 gld. stroškov), a
njih čete, sestavljene seveda po večini iz Slovencev, so kr¬
vavele tudi v bojih s Turki po Ogrskem in Hrvatskem.

Posebno hud udarec je bil tudi za naše dežele nesrečni
vojni pohod proti Turkom 1. 1537. Ferdinand I. je zbral
tedaj veliko in dobro oboroženo vojsko iz raznih dežel
(koroškim četam je poveljeval Erazem Mager,  šta¬
jerskim pa Ivan  U n g n a d) pod vrhovnim poveljstvom
Ivana Kazianerja  in jo poslal v Slavonijo, da za¬
ustavi tamošnje prodiranje Turkov. Toda pri Oseku
je doživela ta armada zaradi razprtij med krščanskimi po¬
veljniki pravi pogin (po sramotnem begu glavnih povelj¬
nikov je prevzel vodstvo koroški grof L o d r o n, ki se
je skušal braniti do zadnjega, a je slednjič padel tudi on).

Doma so 1  v teh 'letih izgradili zlasti C e 1 o v e c v močno
trdnjavo, neprestano izpopolnjevali obrambne naprave
drugih mest ter mejnih prehodov, a v B o r o v 1 j a h je
nastala že spredaj omenjena orožarska industrija.

Čeprav je grozila zlasti 1. 1529. in 1532. velika nevar¬
nost, da preplavi sovražnik tudi našo Koroško, do tega k
sreči ni prišlo, vendar so zahtevali mnogovrstni obrambni
ukrepi tudi od Koroške hudih stalnih žrtev. S papeževim
dovoljenjem so tedaj prodali tretjino vseh cerkvenih ime¬
tij v prid skupne vojne blagajne in na skupnih zasedanjih
deželnih zborov (v tej dobi so se vršila navadno na D u-
n a j u ali Pragi)  so morale prevzemati notranjeavstrij-

24

ske dežele kot najbolj ogrožene še številne druge žrtve v
ljudeh, blagu in denarju, da so mogle uspešno zadrževati
silne in sijajno oborožene turške vojske (odlični so bili
zlasti turška konjenica in njih „janičarji”). Celovško trd¬
njavo so hiteli izgrajevat zlasti v drugi in tretji četrtini
XVI. stoletja. Ker so se pokazali nemški stavbeniki za ne¬
sposobne, so poverili vodstvo Italijanom, a težka dela so
izvrševali za najnižjo plačo okoliški slovenski kmetje (na¬
stalo je zato tudi reklo, da „je bilo mestno obzidje izvr¬
šeno s kislim mlekom”). Skupni stroški so za samo izgrad¬
njo celovške trdnjave znašali okoli 550.000 gld.

Toda notranjeavstrijski stanovi so že zgodaj čisto pra¬
vilno uvideli, da nikakor ne zadostujejo le obrambni
ukrepi na njihovih lastnih mejah, kjer bi jih mogli Tur¬
ki vsak čas presenetiti, prebiti se ali obiti, temveč da je
treba pomakniti obrambno črto čim dalje proti turški
meji. Zaradi tega so (zlasti najbolj ogroženi Kranjci) že
ves čas Ferdinandove vlade pritiskali na to, da bi se
ustvarila ob turški meji stalna obrambna vojska, ki bi
prestrezala turške roparske pohode v naše dežele. Ferdi¬
nand je že 1. 1528. ustregel tej prošnji in postavil ob me¬
ji stalne čete, sestoječe iz tujcev; Koroška je tedaj sama
prevzela eno tretjino stroškov za njih vzdrževanje. Toda
ti tuji vojaki se tam niso obnesli, zato so stanovi zah¬
tevali, da se nadomeste z domačini, to je s številnimi
Srbi, prebeglimi iz Turčije, s Hrvati in zlasti s četami iz
slovenskih dežela. Ferdinand je sprejel tudi te predloge
in jih potem v naslednjih letih uresničeval.

Leta 1544. so predložili stanovi naših dežel še podrob¬
ni načrt za celotno organizacijo te obrambne črte in pre¬
vzeli tudi večino stroškov za njeno vzdrževanje. Tako je
nastal širok obrambni pas ob vsej turški meji od da¬
našnjega Hrvatskega Primorja,  po reki U n i na
'bosenski meji in skozi Slavonijo.  To je bila tako

25

imenovana „V o j n a k r a j i n a” s stalnimi posadkami
v vseh večjih krajih. Stroške za vzdrževanje velikega dela
Vojne krajine od ogrske meje do morja so prevzele ravno
slovenske dežele in Koroška je prispevala razen tega še
2S8 konjenikov in 167 pešcev. Tudi poveljniki Vojne kra¬
jine so 'bili skoro vedno iz naših dežel.

Tako vidimo, da se ravno v teh desetletjih niso le po¬
polnoma zlili interesi vseh slovenskih dežel, kar je ustva¬
rilo njih stalno in najtesnejše sodelovanje, temveč smo se
že tedaj ozko povezali tudi s Hrvati in Srbi in tako v brat¬
ski vzajemnosti branili nemški severozapad pred Turki.
Koroška je namreč solidarno z ostalimi slovenskimi deže¬
lami prevzemala in nosila trajno svoj sorazmerni delež v
denarju, blagu in moštvu za vzdrževanje Vojne krajine
in tudi premnogo koroških Slovencev je odslej z ramo
ob rami s svojimi rojaki iz ostalih slovenskih dežel ter
s Hrvati in Srbi skoro dve stoletji krvavelo, da si je mogel
nemški severozapad nemoteno graditi svojo duhovno in
gmotno »višjo kulturo”.

Že ta kratek pregled nam menda zadostno dokazuje,
kako je zlasti tesno sodelovanje Koroške z ostalimi sloven¬
skimi in jugoslovanskimi deželami največ pripomoglo, da
je bila Koroški v teh desetletjih prihranjena največja te¬
danja šiba božja, Turki. Vso prvo polovico XVI. stol. so
mogli prodreti Turki enkrat samkrat na meje slovenske
Koroške, a še tedaj so bili odbiti.

S tem pa seveda še nikakor ne smemo misliti, da se
koroški Slovenci niso dobro zavedali strašne nevarnosti,
ki je ves čas visela nad njihovimi glavami. Čim so nam¬
reč videli, da so končno stanovi resno vzeli v roke obram¬
bo, se tudi oni sami niso več upirali hudim krvnim in
gmotnim žrtvam zanjo.

Res je, da je pred Turki največ trpela Kranjska, to¬
da tudi koroški slovenski kmet je stalno trepetal, kdaj

26

pridrve divje neverniške tolpe v njegove vasi. To lahko
vidimo že iz tega, da je ostal tudi slovenskim Korošcem
še do današnjega dne živ opomin na tiste strašne čase.
Ohranil se je zlasti v narodnih pesmih in pripovedkah
in vsekakor so se ravno tedaj utrdile tudi med koroškimi
Slovenci pesmi in pripovedke o srbskem Kraljeviču Mar¬
ku. Prinašali so jih s seboj naši vojaki, ki so se borili skup¬
no s Srbi ob turški meji.

27

IV.

REFORMACIJA

Razen kmečkih uporov in stalne turške nevarnosti so
preživljali koroški Slovenci v drugi polovici XVI. stol. še
hudo versko krizo. Ta je bila v tesni zvezi z vsemi veliki¬
mi spremembami, ki so nastopile na prelomu srednjega
in novega veka v življenju in mišljenju narodov in posa¬
meznikov in o katerih smo slišali že spredaj. Obnovljeni
študij staroveških poganskih pisateljev je v zvezi s števil¬
nimi odkritji in iznajdbami do temeljev omajal enotnost
dotedanje srednjeveške krščanske miselnosti in ves dote¬
danji družabni red ter uveljavljal težnje po neomejeni
svobodi, kar je potem utiravalo tudi nova pota politiki,
znanosti, gospodarstvu in verstvu.

Že v kmečkih uporih je bilo marsikje (n. pr. tudi na
Koroškem) jasno videti, da se je porajal celo med kmeč¬
kimi množicami nekak odpor proti dotedanjim ustalje¬
nim in že stoletnim izročilom in da so se začeli celo kmet¬
je v svojih zahtevah sklicevati na božje, torej nekako na¬
ravno pravo v nasprotju s fevdalnimi izročili, ki so jih
začeli smatrati za krivična. Nastopajoči novi duh časa pa
za dosego odličnejših služb ni več zahteval le plemenitaške-
ga pokolenja, temveč tudi novo, širše znanje, kar je gnalo
potem mladino zlasti na nemška vseučilišča, ki so se za¬
čela tedaj razcvitati in kjer so začele najprej vreti nove
ideje.

Težnjo po nekakem preporodu tudi v Cerkvi je jako
pospeševala prevelika posvetnost, ki se je bila naselila tu¬
di v cerkveno življenje in ki smo jo bili videli že ob kon¬
cu srednjega veka. Mnogi cerkveni knezi so se bolj bri-

28

gali za zemeljske dobrine in se vmešavali v politične in
druge spore med mogočnjaki kot pa za dušni blagor
svojih vernikov. Skoro vse boljše cerkvene službe so imeli
pri nas v rokah tujci, ki niso znali niti jezika svojih ver¬
nikov ali so pa sploh živeli v tujini in prepuščali oprav¬
ljanje verskih poslov malo izobraženim vikarjem in ka¬
planom (mnogi so se n. pr. le pri kakem župniku za silo
izvežbali v duhovniških opravilih in dobili potem mašni-
ško posvečenje, a oni z višjo izobrazbo so se le redko po¬
svečali dušnemu pastirstvu). Ti so se potem zaradi bera¬
ških dohodkov preživljali še s kupčevanjem, krčmarstvom
ali s kako drugo obrtjo, a mnogo duhovnlj je ostajalo
sploh brez dušnih pastirjev. Sam Primož Trubar
je dobil n. pr. župnijo v L o k i pri Radečah,  ko je bil
star komaj 19 let in še sploh ni bil posvečen. Nastavil je
zato tam svojega vikarja, sam pa s preostanki dohodkov
nadaljeval svoje šolanje na Dunaju. Enako je imel tudi
pozneje istočasno beneficiat v Celju,  kanonikat v
Ljubljani in še vikariat v Št. Jerneju  na Dolenjskem.

Salzburškega nadškofa in oglejskih patriarhov, vrhov¬
nih pastirjev velike večine Koroške, verniki sploh niso
nikoli videli, a tudi krški in lavantinski škofje so bili
večidel odsotni iz svojih škofij ter živeli na vladarjevem
dvoru kot kanclerji ali 1  pa v njegovi diplomatski službi.
Tisti lavantinski škofje, ki niso bili v vladarjevi službi,
so pa opravljali predvsem gospodarske posle vicedomov
salzburškega nadškofa, živeči v Brežah (Friesach), kjer
je bilo glavno oporišče nadškofovih koroških posestev.

Jasno je, da je na te razmere jako vplivala tudi tedanja
vprav nemogoča razdelitev našega ozemlja na posamezne
škofije. Salzburška nadškofija se je raztezala od Bavarske
do ogrske meje, oglejski patriarhat pa od Beneške do Pa¬
nonske ravnine. Tudi najbolj vneti dušni pastirji ne bi
mogli zadostno obvladovati takih obsežnih ozemelj, a pre-

29

mnogi se za svoje višjepastirske dolžnosti sploh niso mnogo
menili. Salzburški nadškof M. Lang  in krški škof B a 1-
b u s sta se posvečala predvsem dvornim službam, lavan¬
tinska škofa Renner in Rattinger  sta zaradi
skromnih škofijskih dohodkov iskala drugih zaposlitev,
krški škof Perauldus  je oznanjal rajši odpustke dru¬
god po svetu, škof S a 1 a m a n c a se je bolj brigal za
blagor svojih sorodnikov nego svoje škofije, ljubljanski
škof K a z i a n e r se je že tedaj celo sam nagibal k lute-
ranstvu, a oglejski patriarhi so se posvečali predvsem be¬
neškim političnim koristim.

Toda godile so se še hujše stvari. Ker so vladarji te¬
daj imeli še glavni vpliv na imenovanje škofov, so priha¬
jale na škofijske sedeže večkrat čisto neprimerne osebe,
ki so se kaj malo brigale za svoje dušnopastirske dolžnosti.
A. S a 1 a m a n c a , Spanec po rodu, ki je postal 1. 1526.
upravitelj krške škofije, je bil n. pr. šele po 14 letih ško-
fovanja sam posvečen za duhovnika, a glede nižje duhov¬
ščine je tožil znameniti jezuit Canisius: „Župnije so pra¬
zne ali pa v rokah odpadlih in ničvrednih ljudi”. Taki du¬
hovniki so se pozneje tudi sami najprej oprijeli prote¬
stantizma, da bi se s tem izmaknili cerkveni disciplini in
celibatu.

Spričo takih razmer je razumljivo, če Cerkev na splo¬
šno ni izgubila le velik del svojega nekdanjega ugleda,
temveč celo tisti redki višji dušni pastirji, ki so čutili vse
zlo, oblast nad svojo področno duhovščino. Prav velik del
tedanjih naših škofov se pa za pretečo nevarnost skoro
sploh ni zmenil. Večino cerkvenih služb so oddajali svetni
mogotci; prejemniki teh služb pa, tudi če so jih res sami
opravljali, se potem sploh niso smatrali podrejene svojim
višjim duš. pastirjem, temveč patronom, ki pa so s patrona¬
ti vršili večkrat le umazane kupčije ali pa skušali dosegati
druge nečedne cilje. — Podobno je bilo tudi pri sarno-

30

stanih, ki sploh niso bili pod oblastjo področnih Škofov
in sta v njih zaradi pomanjkanja nadzorstva ter narašča¬
jočega bogastva naglo propadala versko življenje in redov¬
na disciplina, a od svetnih mogotcev vsiljeni jim opati
so jih vprav upropaščali. Večina samostanov si je skušala
pridobiti le čim več donosnih župnij, za dušno pastirstvo
se pa navadno niso brigali, a na slovenskem Koroškem
večina menihov ni niti znala jezika vernikov.

Prav nazorno nam slika te razmere že salzburška cer¬
kvena sinoda iz 1. 1537., na kateri je bila zastopana tudi
Koroška in kjer je bilo rečeno: „Ljudje vseh stanov so
zašli s prave poti in gredo v prepad. Duhovščina se pri¬
tožuje zaradi kršenja njenih privilegijev in pravic, na dru¬
gi strani pa se pritožujejo zaradi njene izprijenosti in
nravnih slabosti. Koncil zahteva natančno izpolnjevanje
cerkvenih postav in od duhovščine izpolnjevanje dolžnosti
ter nravstvenost; žal se pa jemlje duhovni oblasti učinko¬
vitost. Ljudstvo postavlja samo dušne pastirje in pridi¬
garje, ne da bi vprašalo škofe, in plemiči vzdržujejo sa¬
movoljno na svojih gradovih kaplane ter vabijo ljudstvo
v svoje kapele, v katerih oznanjajo taki vsiljivci krive
nauke. Tam krščujejo nemško, se obhajajo brez spovedi
in razdirajo ves red, disciplino in vero. Škofijski ukazi in
pozivi ostajajo na ta način zaman. Patroni puščajo žup¬
nije cela leta nezasedene in se polaščujejo sami njih do¬
hodkov ali jih pa nasilno zasedajo z nepoklicanimi in s
tujci. Cerkva in samostanov ne nadzorujejo. Z odtegova¬
njem cerkvenega imetja se postavlja služeča duhovščina
v hudo revščino ali v odurno odvisnost. Povsod se svo¬
bodno šopirijo pregrehe, ker se odreka župnikom vsaka
pokorščina in se celo izsiljuje njihova prizanesljivost ter
potrpljenje.”

V salzburški cerkveni provinci so hoteli z veliko sinodo
1. 1561. uvesti več tako potrebnega reda v cerkveno življe-

31

nje, toda ta prizadevanja so ostala brezuspešna zlasti zato,
ker niso ukrenili potrebnih korakov tudi za vzgojo boljše
duhovščine. Posebno veliko pomanjkanje znanstveno in
nravno dovolj utrjene duhovščine je bil namreč največji
vzrok, da je zavzel propad cerkvenega življenja na pre¬
lomu srednjega in novega veka tak višek. Res je, da so
tudi tedaj živeli marsikateri odlični bogoslovci in boga¬
boječi duhovniki, toda ogromna večina duhovščine v du¬
šnem pastirstvu na deželi je bila brez vsake izobrazbe.

Kakih srednjih šol (gimnazij) tedaj še niti bilo ni, ra¬
zne duhovniške šole po samostanih so s temi vred pro¬
padle, a nekatera vzgojevališča (n. pr. pri stolnem kapitlju
v K r k i) so bila dostopna le bogatim plemiškim sino¬
vom in gojenci potem sploh niso vstopali v dušno pa¬
stirstvo. Spričo silnega pomanjkanja duhovščine za dušno
pastirstvo so posvečali ministrante, katerim je dal domači
župnik, sam čisto nezadostno izobražen, nekaj osnovnega
znanja v cerkvenih opravilih, ali pa tuje, večkrat nravno
propadle klerike, ki so se potepali po deželi in navadno
seveda niti niso znali jezika vernikov. Ti so torej vršili
»dušno pastirstvo”. Zato se skoraj' ne moremo čuditi, aiko
se je med tedanjimi humanisti  in celo med učenimi
duhovniki (n. pr. pri Husu,  Luthru i. dr) že zgodaj
pojavil hud odpor proti takim razmeram v cerkvenem
življenju in zaradi številnih zlorab končno celo proti Cer¬
kvi sami.

V takih okoliščinah potem pač ni čudno, ako je med
velikim delom višje in nižje duhovščine jako propadlo
versko življenje in prav nič manj tudi po večini samo¬
stanov. O dobrloveškem proštu L. M a y e r j u (on je bil
poprej župnik v Žitari vesi) pripoveduje n. pr. koroški
zgodovinar Singer,  da je bil popolnoma neprimeren
za to mesto. Pod njim sta čisto propadli v samostanu dis¬
ciplina in nravnost in razmetaval je samostansko imetje

32

svojim prijateljem, tako da ga je morala vlada odstaviti.
Spričo takih in že v prvem delu te zgodovine opisanih
razmer se seveda tudi ne moremo čuditi, ako ni ostajalo
ljudstvo navzlic svojemu iskrenemu verskemu čustvovanju
le skrajno slabo jroučeno o verskih zadevah, temveč je
imelo le prevečkrat tudi jako slab zgled v onih, ki naj
bi bili njegovi pastirji. Premnogi so zato izgubili ves ugled
pri ljudstvu. Obširneje nam vse to popisujeta tudi J.
Gruden  v svoji veliki „Zgodovini slovenskega naroda”,
ki jo* je pred leti izdala Družba sv. Mohorja, in pa domači
koroški zgodovinar, kanonik H. Hermann  v svojem
„Handbuch der Geschichte des Herzogtumes Karnten”.

Take neurejene cerkvene razmere pa seveda niso
vladale le na Slovenskem, temveč skoro po vsej srednji
Evropi. Z njih odpravitvijo so se žal zaman Davili že
razni cerkveni zbori in proti njim so se z večjim ali manj¬
šim uspehom že poprej dvigali razni možje, a največji
odmev je našel saški menih Martin Luther.  On
je zahteval izprva le umestna izboljšanja in odpravo raz¬
nih nerednosti, a v svoji oholosti je zabredel kmalu (leta
1517.) v odkrito krivoverstvo. V cerkvenopolitičnem po¬
gledu je zahteval še večji vpliv svetnih knezov na cerkve¬
no življenje, čeprav je bilo ravno njih vmešavanje v čisto
cerkvene zadeve eden glavnih vzrokov vsega zla. Razdra¬
pane duhovne, politične, gospodarske in socialne razmere,
ki so vladale tedaj po vseh nemških deželah, so potem
samo pospeševale širjenje novega Luthrovega krivover¬
stva. Knezi so upali doseči z njim še večjo neodvisnost od
cesarja, posvetni mogotci so hoteli še bolj obogateti na
račun cerkvenih imetij (to je priznaval celo sam Luther)
in še bolj okrepiti svojo politično moč, meščanstvo je upa¬
lo doseči samoupravo tudi v cerkvenih zadevah, brezprav¬
ni in neuki kmečki tlačan je pričakoval, da mu bodo novi
nauki prinesli krščansko pravičnost ter ga osvobodili te-

33

žečih dajatev, a pokvarjena duhovščina se je želela otresti
sploh vsake odvisnosti od cerkvenih predstojnikov.

Močan vpliv na širjenje luteranstva je imelo nedvom¬
no tudi to, ker je zahtevalo službo božjo in nabožne
knjige v narodnem jeziku, dočim je imela v katoliški
Cerkvi tedaj še izključno veljavo ljudstvu nerazumljiva
latinščina. Zlasti ukaželjni kmetje in obrtniki po zapušče¬
nih gorskih vaseh so se hoteli v dolgih zimskih večerih
sami poučiti iz verskih knjig in, ker katoliških (niti nemš¬
kih) tedaj še skoro niti ibilo ni, so  seveda poželjivo segali po
luteranskih. Na Koroškem n. pr. še vse XVI. stoletje ni
bilo nobene tiskarne (obstajali sta pa tedaj že v Ljubljani
in v Gradcu) in je šele Canisius spoznal, da je treba po¬
staviti proti pravi povodnji protesfantovskega tiska tudi
katoliški tisk v narodnem jeziku. Glavna ognjišča novih
Luthrovih naukov so postala nekatera nemška vseučilišča
z Wittenbergom na čelu, a najhitreje sta se jih oprijela
nemško plemstvo in meščanstvo.

Cesar Karel V. in nadvojvoda Ferdinand sta se skušala
že od vsega početka postaviti proti novemu luteranskemu
gibanju. Nadvojvoda je izdal že dne 21. VIII. 1527. svoj
prvi „g e n e r a 1 e”, v katerem je nastopil proti vsem
tedanjim krivim naukom in zagrozil njih pristašem z ostri¬
mi kaznimi. Temu je sledil 16. I. 1528. nov edikt, v kate¬
rem je opominjal duhovščino, naj ne preobremenjuje rev¬
nega ljudstva s pretiranimi dajatvami in ne daje slabega
zgleda z zlorabami, a dobri dve leti zatem (18. IV. 1550) je
duhovščini ukazal vestno izpolnjevati njene dušnopastir-
ske dolžnosti in skupno s posvetnimi oblastmi pobijati
verske i:n nravne zablode.

Podobna ukaza je izdal tudi cesar 23. XII. 1527. in 4.
II. 1528. glede luteranov in prekrščevalcev, a nekaj mese¬
cev zatem (24. VII. 1528) je s posebnim ediktom ukazal
najstrože kaznovati tiskarje in knjigotržce, ki bi širili kri-

34

voverske tiskovine, in je odredil, da se ne sme sploh nič
tiskati brez dovoljenja pristojnih deželnih glavarjev.

Ta prvi  znani cenzurni predpis  v Avstriji
je pa ostal očividno brez učinka, kajti dne 3. XI. 1530.
je dobil koroški deželni glavar nov opomin glede proti¬
verskih tiskovin z naročilom, da strogo nadzoruje vse de¬
želne meje zaradi njih uvažanja. V naslednjih letih (1. I.
in 5. IV. 1534 ter 10. III. 1537) je izdal potem nadvojvoda
še tri odloke, v katerih je ukazal vestno izpolnjevanje cer¬
kvenih zapovedi (posta, velikonočne spovedi i. dr.), a 20.
III. 1548. je izdal oster ukor vsem patronom, ki so puščali
iz sebičnih razlogov razne cerkvene službe po cela leta
nezasedena ali so jih pa za prikrajšane dohodke oddajali
pohajkujočim pridigarjem.

Nadvojvoda se je pa očividno zavedal, da s samimi
ukazi ne bo dosegel mnogo, zato je že 1. 1528. odredil tudi
splošno cerkveno vizitacijo svojih avstrijskih dežela. Na
čelo vizitacijske komisije je postavil ljubljanskega škofa
R a v b a r j a, ki se je pa sam mnogo bolj zanimal za ne¬
cerkvene posle kot za cerkvene. Poročila te komisije so še
ohranjena in nam nudijo zelo nazoren vpogled v tedanje
razdrapane cerkvene razmere pri nas, obenem nam pa tudi
dokazujejo, da je pognalo luteranstvo svoje prve korenine
že v tej dobi tudi v naših deželah. Že Ravbar je opozoril
na številne zlorabe in nedostatke ter je potem nadvojvoda
na podlagi njegovega poročila izdal 27. XI. 1528. poseben
dekret, v katerem je ukazal podpirati škofijska sodišča pri
kaznovanju zanikrnih duhovnikov, in redno zasedanje
praznih nadarbin. ,

Toda vsi taki in podobni odloki so morali ostajati za¬
radi tedanje splošne zmede in turških vojska brez prave
koristi, a razen tega je izgubila cesarska oblast tedaj že
preveč svoje veljave, da bi mogla ukreniti res kaj uspeš¬
nega. Čeprav so< se Habsburžani vedno smatrali za nekake

3 *

35

zaščitnike vere in Cerkve, so pa s svojim samolastnim po¬
seganjem v cerkvene zadeve vendarle tudi sami zakrivili
mnogo zla. Cesar Ferdinand I. je n. pr. prepovedal celo
objavo sklepov salzburške sinode 1. 1549., ki je skušala
rešiti razna pereča vprašanja in odpraviti številne nered-
nosti (n. pr. vmešavanje laikov v volitve samostanskih
predstojnikov, odvzemanje cerkvenih imetij). Izjavil je,
da pomenjajo ti sklepi poseganje v njegove vladarske
pravice. Iz istih razlogov tudi ni pustil razglasiti odlokov
tridentinskega cerkvenega zbora. Enako samovoljno je
postopal tudi nadvojvoda Karel. Ko je poslal patriarh 1.
1580. na vizitacijo v slovenske dežele svojega generalnega
vikarja Bisantija, ni hotel nadvojvoda niti brati njegovega
poročila in je moral Bisantij vizitacijo celo prekiniti. Le
s težavo je potem dosegel šele nuncij, da so se smele ob¬
javiti nekatere najnujnejše vizitatorjeve odredbe.

Jako zanimivo je, da so se verniki ponekod že Ravbar¬
jevi komisiji pritoževali, da njih župniki ne znajo sloven¬
sko, zaradi česar da ne slišijo pridige niti o Veliki noči
(kakšno je moglo biti potem tudi ostalo dušno pastirstvo,
si pač lahko mislimo). Na to dejstvo nas opozarja celo
sam koroški nemški zgodovinar Aelschker. Vizitaoijski ko¬
misiji so sledili potem novi Ferdinandovi odloki, toda
zalegli so vedno manj, ker se je bilo medtem oprijemalo
luteranstva že vedno več plemstva in meščanstva in ti so
začeli odslej od vladarja vedno glasneje zahtevati, da do-
' voli svobodno oznanjevanje „čistega evangelija”.

Verjetno pa je, da bi bil Ferdinand vendarle prepre¬
čil razširitev' protestantizma vsaj po svojih avstrijskih
deželah, ako bi mu ne vezala rok stalna velika tur¬
ška nevarnost. Ker pa je bil glede denarja in vojaštva
čisto odvisen od vsemogočnih stanov posameznih dežela,
si zlasti nasproti plemstvu ni 1  upal prestrogo nastopati.

36

Tako je iuteranstvo zajelo kmalu sploh skoro vse
plemstvo notranjeavstrijskih dežel in to je potem izsilje¬
valo od vladarja vedno večje svoboščine za novo krivo¬
verstvo. Na stanovskem zborovanju v Pragi  1. 1541. (s
Koroškega so se ga udeležili Iv. Ungnad, Weispriach i. dr.
ter zastopniki Št. Vida ob Glini), ko je bil Ferdinand v
največji zadregi za denar iri za vojake, so stanovi skušali
sebično zlorabiti celo zavzetje Budimpešte po Turkih in
so s posebno spomenico že odkrito nastopili za priznanje
luteranstva ter zahtevali popolno versko svobodo. To je
pa Ferdinand vkljub svoji stiski kratko malo odklonil in
odredil 1. 1544. celo novo cerkveno vizitacijsko komisijo,
ki je pa ostala seveda prav tako brezuspešna, kajti vladar
ni imel več dovolj moči, da bi svojim odlokom pripomo¬
gel tudi do potrebne veljave. Tako se je potem razlilo
sredi XVI. stol. protestantsko gibanje skoro nemoteno tudi
po slovenskih deželah in zajelo še v prav posebni meri
tudi Koroško.

37

v.

PROTESTANTIZEM NA KOROŠK E M

Spredaj opisane razmere so ustvarile tudi na Koro¬
škem plodna tla za naglo širjenje protestantizma, a za¬
našali so v deželo nove nauke zlasti razni nemški prise¬
ljenci iz Salzburške in iz Nemčije (rudarji, obrtniki i. dr.)
in dijaki, ki so zaradi propadanja dunajske univerze te¬
daj v velikem številu študirali po raznih nemških vse¬
učiliščih. V samem Wittenbergu, glavnem ognjišču lu-
teranstva, jev prvi polovici XVI. stol. študiralo 29 Koroš¬
cev vseh stanov (med njimi zlasti mnogo Beljačanov), v
Tiibingenu, drugem važnem središču, pa baje še več in
podobno tudi drugod (ravno iz Wittenberga in iz Tubin-
gena je prihajalo potem tudi največ protestantskih
predikantov in učiteljev na Koroško). V drugi polovici
XVI. stol. se je število teh dijakov po vsej priliki še dvig¬
nilo, saj je obstajalo tedaj n. pr. v Wittenbergu za Korošce
tudi več ustanov in baron David Ungnad  z Ženeka
je bil 1. 1557. izvoljen tu celo za rektorja univerze (samih
baronov Ungnadov je študiralo tista leta v Wittenbergu
6). Ti dijaki, vračajoči se domov, so prinašali s seboj se¬
veda tudi luteranske knjige in bili obenem goreči razširje-
valci protestantizma po gradovih in po mestih.

Posebno strasten razširjevalec protestantizma je po¬
stalo že od početka plemstvo' in to v veliki meri zato,
da bi se v splošni verski zmedi polastilo čimveč cerkve¬
nih imetij (cerkvenih podložnikov v Kostanj  ah  nad
Vrbskim jezerom se je n. pr. tedaj kratko in malo po¬
lastil landskronšiki graščak). Nekaka glava koroškega pro¬
testantskega plemstva je postal že od vsega začetka J.

38

Khevenhiiller, ki je imel na svojem gradu Visoki Ostrovici
tudi zelo izobraženega predikanta Christalnigga.

Na ta način je bilo torej tudi na Koroškem že zgodaj
zasejano luteransko seme, ki je potem hitro (klilo. Mino¬
ritski gvardijan W. Todt v Volšperku (Wolfsberg) je začel
že okoli 1. 1525. oznanjati Luthrove nauke tudi med
kmeti Labotske doline, a cerkvena vizitacija je 1. 1528.
ugotovila, da je bila reformaciji naklonjena že velika
večina plemstva in dobršen del meščanstva. Izprva so bila
ta nagnjenja sicer še dokaj nejasna: težili so le za ^čišče¬
njem” starih naukov in ne za prestop v kako novo vero
in tudi stalna turška nevarnost jih je svarila še pred ka¬
kršnimikoli verskimi nasprotji, a dobro desetletje pozneje
so se premnogi že odkrito priznavali za protestante. Celo v
deželnem zboru so že 1. 1532. prvič zahtevali svobodo tudi
za luteransko bogoslužje. Baroni Ungjnadii,  nekoč
velikodušni podpiratelji cerkva in samostanov, so imeli
na svojih gradovih na Ženeku pri Dobrii vesi in na
Waldensteinu v Labotski dolini že prve protestantske pre-
dikante (pridigarje). Baron Iv. Ungnad je sam študiral v
Wittenbergu in baje tam občeval s samim Luthrom.

Prvi čas si koroški protestantje niso upali preveč drzno
na dan tudi zato, ker so se vendarle bali cesarja in Ferdi¬
nanda I., a ko so nemški uporni knezi 1. 1552. in 1555. iz¬
silili od Karla V. priznanje augsburške veroizpovedi, je
zrastel greben tudi njim, zato pomenjata ravno ti dve
letnici nekak preokret tudi v zgodovini koroškega pro¬
testantizma.

Zlasti protestantski zemljiški gospodje so potem se¬
veda pritiskali tudi na svoje podložnike, da so se izjav¬
ljali za novo vero in da so tudi ustavljali cerkvam in du¬
hovnikom dolžne dajatve, sami so ši pa lastili odločilno
besedo pri cerkveni upravi. Jako važno je bilo tudi to,
da so začeli svetni mogočnjaki cerkve, katerih patroni so

39

bili, izročati odkritim protestantom ali pa vsaj takim
duhovnikom, ki so se nagibali k protestantizmu, ali so jih
pa naravnost prisiljevali, da so začeli vršiti službo božjo
bolj ali manj na protestantski način (začenjalo se je to
navadno tako, da so delili sv. obhajilo pod obema podo¬
bama),

Delo takih duhovnikov je bilo tem laže še tudi zato,
ker so na drugi strani puščali zlasti samostani in razni
kapitlji svoje številne župnije in vikariate sploh nezase¬
dene, nad čemer so se pritoževale že razne salzburške si¬
node. To pa niti ni bila vedno njih krivda, kajti novi
duh časa je povzročal, da so se samostani vedno bolj
praznili in je začelo vedno hitreje primanjkovati duhov¬
nikov, s katerimi bi mogli zasedati prazne župnije, v slo¬
venskih predelih zlasti še takih, ki bi znali tudi jezik ver¬
nikov.

Prava trdnjava protestantizma je postal že zgodaj
Celovec.  Ko ga je bil cesar po velikem požaru 1. 1514.
podaril deželnim stanovom, je tudi dovolil, da se sme
v njem vsak svobodno naseliti in kupčevati. To je potem
■povzročilo njegovo naglo širjenje, kajti priseljevalo se
je zlasti iz Nemčije vse polno trgovcev in obrtnikov, ki
niso prinašali s seboj le svojega popolnejšega strokovne¬
ga znanja in vesti o novem Luthrovem gibanju, temveč so
se tudi sami priznavali k luterancem in vplivali potem
seveda tudi na domačine. Novo celovško trdnjavsko ob¬
zidje so namreč zgradili stanovi jako na široko in tako je
ostalo znotraj njega še polno praznega prostora. Da bi
tega izpolnili, so potem stanovi sami vabili k naselitvi
sposobne rokodelce in obrtnike iz Nemčije (zlasti iz Švab-
ske) ter jim nudili najrazličnejše ugodnosti. Tako je po¬
stal Celovec že proti sredini XVI. stol. močno protestantski
in v začetku druge polovice stoletja se je vršila katoliška
služba božja že v praznih cerkvah.

40


Podobno so se naseljevali nemški priseljenci tudi v vse
koroške rudarske kraje in njih okoliše. Koroško rudarstvo
i je v tej dobi vprav cvetelo in, ker je bilo tedaj rudarstvo
na Saškem tehnično najbolj razvito, so vabili tudi na Ko¬
roško rudarje zlasti od tam ali pa pošiljali domače sinove
v uk na Saško, kjer so se seveda hitro nalezli tudi prote¬
stantizma. Omeniti je pa treba, da je bilo med tedanjimi
koroškimi rudarji tudi jako mnogo Slovencev.

Celovec je spadal tedaj še v gosposvetsko  žup¬
nijo in vse kaže, da se tudi vikarji, ki bi morali skrbeti
za dušno pastirstvo v mestu, niso brigali za širjenje nove
vere, saj se je gosposvetski prošt in poznejši ljubljanski
škof Fr. Kazianer,  kot že omenjeno, celo sam moč¬
no nagibal k protestantizmu. Leta 1552. je bilo na celov¬
ški latinski šoli v rabi že 8 nekatoliških učbenikov, a 7 let
pozneje je poučeval tam že tudi prvi protestantski učitelj
iz Nemčije. L. 1560. je pa poslal gosposvetski prošt za svo¬
jega vikarja v Celovec M. K n o r r a, doma s Češkega. Ta
je začel potem že 1. 1563 sam oznanjati luteranske nauke, a
leto zatem je mestni svet pod zaščito deželnega grofa P a-
radeiserja  že sploh odpravil mašo in druge kato¬
liške obrede ter uvedel protestantske. Tedaj so se izja¬
vili za novo vero skoro vsi meščani, a redki katoličani,
ki so še ostali, so morali hoditi k službi božji h Gospe
Sveti  ali pa v V e t r i n j.

Protestantje so se posluževali najprej špitalske cerkve
Sv. Duha, po 1. 1578. so si pa zgradili za nemško prote¬
stantsko bogoslužje novo mogočno cerkev (sedanjo celov¬
ško stolnico), a cerkev Sv. Duha so prepustili celovški slo¬
venski protestantski občini.

V naslednjih letih so ostale potem baje v Celovcu
samo še tri katoliške rodbine. Knorr je postal mestni
protestantski župnik, pri drugih cerkvah so nastavili ce¬
lo vrsto predikantov (do 1. 1600. skupno 11), organizi-

41

rala se je vsa redna luteranska cerkvena uprava, a stano¬
vi so os-novali razne ustanove in odlično protestantsko
šolstvo, v katerem so se izobraževali tudi predikanti za
podeželje.

Vodstvo cerkvene uprave so tvorili pastor, njegov na¬
mestnik (diakon) in slovenski predikant z nekaterimi pro¬
fesorji tamošnjega stanovskega kolegija. Vsi ti so tvorili
seniorat (nekak konzistorij) koroške protestantske cerkve,
a glavne odločitve so bile seveda v rokah stanov samih.
Pred tem senioratom so morali opravljati izpite vsi pastor¬
ji in predikanti v dežeii. Vsak novi predikant je moral
opraviti tudi poskusno pridigo; če jo je opravil dobro, je
bil nameščen, toda prav tako naglo so ga potem tudi od¬
slovili, ako so postali z njim nezadovoljni.

Služba božja je obstajala iz nedeljskih katehez in pri¬
dig, katerim je sledilo potem izpraševanje v nemškem in v
slovenskem jeziku. Kako močan činitelj v Celovcu so bili
tedaj Slovenci in kolika uvidevnost je vladala tedaj v tem
pogledu tudi pri Nemcih, nam glasno priča dejstvo, da so
to nemško-slovensko cerkveno skupnost že zgodaj opustili
in so organizirali posebno slovensko protestantsko cerkve¬
no zanemarjali in se očividno zlasti niso brigali za jezi-
uporabo.

Podoben razmah je doživelo protestantstvo tudi po
vseh drugih koroških mestih, mestecih in trgih, kjer so
prišli kmalu občinski sveti in z njimi seveda tudi vse
mestne službe v protestantske roke. Ti so potem zlepa ali
zgrda odstranili iz svojih krajev tudi duhovnike, ki so
ostali zvesti katoličanstvu, ter jih zamenjali s svojimi
predikanti. Od mest in trgov v slovenskem delu Koroške,
ki nas tu edino zanimajo, je prestopil k protestantom
najprej Beljak,  kjer so že 1. 1526. nastavili luteran¬
skega pridigarja. Že v začetku druge polovice XVI. stol. se
je poluteranilo potem sploh vse mesto in je postal Beljak

42

za Celovcem druga najvažnejša trdnjava koroškega pro¬
testantizma. Mestni gospod Beljaka (in zemljiški gospod
spodnje Ziljske doline) je bil tedaj resda bamberški škof,
toda cerkvenoupravno je spadalo vse to ozemlje pod oglej¬
ski patriarhat. Patriarhi so pa ta svoj predel trajno skraj¬
no zanemarjali in se očividno zlasti niso ibrigali za jezi¬
kovne potrebe tamošnjih vernikov ter oddajali boljše cer¬
kvene službe Italijanom (v beljaškem minoritskem samo¬
stanu je bil 1. 1584. en sam redovnik in še ta je bil Itali¬
jan). Glede na to je potem razumljivo, da ni našel prote¬
stantizem tu sploh nobenega pravega odpora ter je zato
luteransko seme lahko naglo in uspešno klilo, zlasti še pod
vplivom protestantskih rudarjev iz bližnjega Plajberka.
Ker ni znal tudi plajberški italijanski župnik ne slovensko
in ne nemško, seveda tudi tu ni moglo najti luteranstvo
nobenega resnega nasprotnika ter je zato hitro popolno¬
ma prevladalo.

Ves ta predel slovenske Gornje Koroške  pa ni
bil le cerkveno zanemarjen od strani italijanskih oglejskih
patriarhov, temveč se tudi njegovi svetni gospodje, bam¬
berški škofje, očividno niso prav nič zanimali za versko
stran teh svojih podložnikov. L. 1579. se je dogodila celo
ta neverjetnost, da je poslal bamberški škof za svojega vi-
cedoma na Koroško strastnega protestanta barona J. F.
Hofman  n a, ki je bil potem eden glavnih razširjevalcev
protestantizma v slovenskem delu Gornje Koroške, a v nje¬
nem severnem, nemškem delu so pospeševali širjenje pro¬
testantizma še drugi, podobni činitelji. Tako je postala
zlasti Gornja Koroška v teku druge polovice XVI. stol.
skoro strnjeno protestantska.

Na splošno so priznavali koroški protestantje augs-
burško veroizpoved, a hude preglavice jim je dolgo de¬
lal Hrvat M. F 1 a c i u s (V 1 a š i č ali F r a n k o v i č),

43

doma  iz  Labina  v Istri. On je postal že 1. 1544. celo ‘
profesor na wittenberškem vseučilišču in bil priden so¬
delavec mnogih slovenskih protestantskih pisateljev,
toda zastopnik najradikalnejše reformacijske smeri (ime¬
novane po njem tudi flacijanstvo),  zaradi česar je
prišel kmalu v hude spore z zmernejšimi protestanti. Več
njegovih učencev je zaneslo njegove nauke tudi na Ko¬
roško, kjer so izzvali ogorčena nasprotstva z drugimi refor¬
matorji, zlasti v Beljaku, Plajbetku (Bleiberg), Špitalu i.
dr. V beljaškem okolišu se je oprijelo flacijanstva zlasti
preprosto ljudstvo.

Zaradi svoje strastne nestrpnosti so si flacijanci nako¬
pali po mnogih krajih hudo sovraštvo in celo preganja¬
nja. V Celovcu sta bila glavna flacijanca pastor L a n g in
rektor šole H a u b o 1 d. Odstavljen je bil (1. 1568) že prvi
pastor Knorr, namesto katerega sta bila potem postavljena
nova, in sicer A. Z i e g 1 e r, doma z Wurtenberškega, in
Andrej Lang, ki je bil poprej Ungnadov predikant na
Waldens'teinu in je znal tudi dobro slovensko. Tudi ta
dva sta bila že 1. 1575. s Hauboldom vred odstavljena in
vsi trije izgnani. Langa je potem nasledil pastor B. S t e i - ;
n e r , ki je bil Slovenec ali je pa vsaj dobro znal slovensko
in je bil dotlej Khevenhiillerjev predikant na Lan ds-
k r o n u pri Beljaku. Notranjeavstrijski stanovi so potem
na svojem skupnem zborovanju 1. 1578. sklenili priznavati
le augsburško veroizpoved. V Beljaku pa so dobili flaci¬
janci celo večino, tako da si tamošnji pastor Periste-
r i u s sploh ni upal več v cerkev, a starši so nosili svoje
otroke krščevat v Plajberk, ker je bil tamošnji predikant
tudi hud flacijanec (spori so vladali zlasti zaradi izvirnega
greha). Nasprotstva so bila tako strastna, da je Peristerius
še 1. 1597. v nekem svojem pismu bridko vzdihnil: ,,Bog
se me usmili in me milostno odvedi iz Sodome”, a v nem¬
škem delu Gornje Koroške bi bilo prišlo kmalu do ob-

44


3  oroženega upora flacijanskih kmetov proti stanovom. Mi-
mogrede pa bodi omenjeno, da so vladali spori tudi radi
uvedbe novega gregorijanskega koledarja. Predikanti so
.. se temu hudo upirali, toda stanovi so ga končno 1. 1583.
e  navzlic temu uvedli.

č Zaradi vseobče verske zmede, ki je nastala, in zaradi
»- skrajno pomanjkljive verske vzgoje ljudstva ni čudno, ako
- so tedaj našle plodna tla tudi razne verske ločine.
. Med temi bi bilo omeniti zlasti p r e k r š č e v a 1 c e., ki
i so prišli na Koroško s Tirolskega. Ti so zametovali vse
svetne in cerkvene oblasti in so našli po nekaterih krajih
precej pristašev, čeprav so jih preganjali katoličani in pro¬
testantje, a cesar je nastopil proti njim še s prav posebno
t  strogostjo (pošiljali so jih navadno na galere). Razšir-
jevalce naukov „moravskih bratov” so pa celo usmrčevali.
j V drugi polovici XVI. stol. so se potem jako razširili med
našim ljudstvom še „skakači” in „štiftarji” ali zamaknjen¬
ci. Čudna verska zabloda skakačev je prišla na Koroško s
Tolminskega preko Gorenjske in se je širila kot kužna
bolezen.

*

Reformacijo je nedvomno spremljala želja po ne¬
kaki verski obnovi. Na katoliški strani sami je do tega res
prišlo z znamenitim cerkvenim zborom,  ki se je
vršil od 1. 1545—1563. v Tridentu  na južnem Tirol¬
skem (sedaj v^ Italiji) in ki ni pojasnil le mnogih verskih
resnic, temveč je izvršil tudi v cerkveni upravi premnogo
važnih izboljšanj.

Že na državnem zboru v Niirnbergu 1. 1522. je bilo
sklenjeno, da bi se mogli nastali verski spori najprimer¬
neje rešiti z novim cerkvenim zborom. Zanj sta se potem
posebno prizadevala cesar Karel V. in nadvojvoda Ferdi¬
nand, dokler se ni tudi papež Pavel III. odločil zanj, a oba
vladarja sta skušala medtem z raznimi posredovalnimi

45

predlogi vzdržati versko premirje. To se jima ni posre¬
čilo in tudi koroški stanovi so (1548) na državnem zboru
že tretjič zahtevali svobodo za protestantsko bogoslužje.

Ferdinand I. je menil, da bo vzpostavil verski mir,
ako se dovoli duhovnikom ženitev, vernikom pa obhajilo
pod obema podobama. Obrnil se je v to svrho 1. 1563. tudi
na papeža, toda ta je prvi predlog gladko odklonil, javil
pa metropolitom, da smejo na svojih področjih dovo¬
liti obhajilo pod obema podobama,  ako
smatrajo to res za nujno. Na osnovi tega odloka je bilo
potem 1. 1564. tudi na Koroškem res dovoljeno obhajilo
pod obema podobama, toda skoro izključno le v nemškem
delu dežele, vendar se je že zgodaj pokazalo, da je bilo
vpitje po takem obhajilu le protestantska pretveza, ki je
odpadanje kaj malo zadržala. Navedeno dovoljenje je bilo
pa že 1. 1565. zopet preklicano, ker so se vršile prevelike
zlorabe.

Čeprav so se bili poprej protestantje sami sklicevali na
cerkveni zbor, je pa zagazil Luther vendarle že preglobo¬
ko v krivoverstvo in svetni mogotci tudi niso bili več volj¬
ni vrniti naropanih cerkvenih imetij, zato tudi tri¬
dentinski cerkv. zbor  ni mogel več preprečiti
verskega razkola, pač je pa z jasno opredelitvijo raznih
verskih resnic ter z obsodbo raznih zlorab in nerednosti
točneje ločil resnico od zmot in skušal uvesti zopet red v
tako omajano cerkveno upravo. Zbor je z nekaterimi pre¬
kinitvami trajal celih 17 let in na njem so sodelovali šte¬
vilni škofje vsega krščanskega sveta, odposlanci papeža,
cesarja in svetnih knezov ter razni priznani bogoslovci.

Z ozirom na svoje trajanje, udeležence in važnost skle¬
pov je bil to pač eden najznamenitejših zborov vse cerr
kvene zgodovine, čegar plodove uživamo še danes. Udele¬
žila sta se ga tudi krški škof Sagstetter  in lavan¬
tinski škof Rettinger; slednji je na zboru celo zastopal

46

predloge salzburške pokrajinske sinode iz 1. 1562. Triden¬
tinski cerkveni zbor pomenja pravo prenovitev in pomla¬
ditev Cerkve, posamezne cerkvene province so si pa potem
na svojih lastnih sinodah prizadevale praktično izvrševati
njegove sklepe ter z njimi uspešno zajeziti protestantsko
povodenj. Za salzburško metropolijo sta se vršili taki si¬
nodi 1. 1569. in 1573., za oglejski patriarhat pa 1. 1565/66.
v Ogleju, toda oglejski in čedadski kanoniki, katerih ve¬
čina niti višjih redov ni imela, so tedaj nahujskali nadvoj¬
vodovega zastopnika (tržaškega škofa Rapicia),  da je
vložil svoj veto proti sklepom sinode, češ da posegajo v
vladarjeve pravice.

Žal, da je moglo prihajati do izvrševanja teh reform le
počasi, kajti luteranstvo je povzročalo večkrat pravo po-
divj.anje ljudstva. Sam celovški pastor Lang je tedaj za¬
pisal: „Sedaj se žalibog tako godi, da postaja večji del lju¬
di ob novi veri le slabši”; Langov naslednik Steiner  se
je pa 1. 1583. pritožil zaradi nenravnosti in nečistovanja
svojih vernikov celo pri celovškem magistratu. Zlasti pro¬
testantsko plemstvo in meščanstvo je neprestano govorilo
o „čistem evangeliju”, a samo se je le še bolj predajalo pi¬
jančevanju in razuzdanosti in so svoj „čisti evangelij”
širili prepogosto z najbolj surovimi nasilstvi napram ka¬
toličanom.

Tako ne pomenja burno XVI. stol. le silnih političnih,
gospodarskih in socialnih kriz, temveč tudi veliko versko
in nravno krizo, ikar seveda ni moglo ostati ibrez vpliva tudi
na naše slovensko ljudstvo.

47

VI.

PROTESTANTIZEM MED KOROŠKIMI SLOVENCI

Luteranstvo je bila nekaka ,,nemška vera”; tam se je
začelo, najbolj razširilo in tudi trajno utrdilo. Izmed av¬
strijskih dežel se je najbolj razširilo ravno na Koroškem,
o kateri bi mogli trditi, da je protestantizem tu zajel ve¬
liko večino prebivalstva zlasti v zapadnem delu dežele. To¬
da tudi tu so se tega oprijeli predvsem nemški Korošci,
v mnogo manjši meri pa Slovenci, ker jim je nujno mo¬
ral ostati bolj ali manj tuja vera. Izredno zanimivo je n.
pr., da ni zapustila reformacija nobenih sledov niti v naši
slovenski narodni pesmi, pač jih je pa poznejša protire¬
formacija.

Ne da se pa seveda tajiti, da se je v tedanji vseobči zme¬
di oprijel protestantizma tudi precejšen del koroških Slo¬
vencev, mnogo večji kot pa po drugih slovenskih deželah.
Vzrokov za to je mnogo. Prvič je bila Koroška, kakor smo
že ponovno videli, v cerkvenoupravnem pogledu še prav
posebno razbita in cerkveni poglavarji daleč iz dežele, za¬
radi česar je seveda jako trpelo tudi dušno pastirstvo. Ker
je bila vsaj večina dežele že tedaj nemška, je čutila tuja
duhovščina tu še mnogo manj potrebe nego po drugih
deželah približati se našemu ljudstvu v njegovem jeziku.
Prav zato so lahko našli protestantje, ki so govorili ljud¬
stvu v njegovem jeziku, tu močnejši odmev nego drugod.
In tretjič so izvrševali protestantski zemljiški gospodje na
Koroškem na svoje podložnike tudi močnejši pritisk nego
po drugih slovenskih deželah, kjer so bili vsekakor šibkej¬
ši.

48

Med prvimi jako vplivnimi fevdalci, 'ki so se oprijeli
luteranstva, so bili baroni U n g n a d i, lastniki gospošči¬
ne Ženek pri Dobrli vesi in Waldensteina v Labotski do¬
lini. Oni niso le prvi vzdrževali na svojih gradovih predi-
kante, temveč so ustanovili tudi prvo protestantsko šolo
na Koroškem, v kateri so dobivali pouk tudi otroci nji-
hovnih podložnikov. Z Ženeka se je potem širilo luteran-
stvo po ostali slovenski Podjuni in proti Rožu.

Posebno močan vpliv na širjenje protestantizma pa je
imel že imenovani vicedom bamberških škofov v Beljaku,
baron J. F. H o f m a n n , ki je upravljal to službo ravno v
najbolj kritičnem času, to je od leta 1579—1587. in je bil
poleg Khevenhiillerjev in Ungnadov celo vaditelj koroške¬
ga protestantskega plemstva. Ker je pripadala tedaj bam-
berškim škofom vsa Spodnja Zilja s Kanalsko dolino in z
beljaškim okolišem, je bil ravno on tisti, ki je v prvi vrsti
povzročil, da se je razširilo luteranstvo tu najbolj izmed
vseh slovenskih pokrajin ter se zakoreninilo tako močno, da
najdemo mnogo njegovih sledov še danes. Povzročil je na
obširnem bamberškem ozemlju tako versko zmedo, da je
moral priti — šele na pritisk papeža Gregorija XIII. — na
Koroško sam škof Ernest pl. Mengersdorf  in ga
odstaviti.

Razen tamošnjih večjih krajev se je poluteranila tudi
cela vrsta slovenskih vasi. V teh je bila strastna pospeševa-
teljica protestantizma tudi Ana Neumann,  bogata
lastnica gradu Wasserleonburg pri Čajni v Ziljski dolini
in velikih rudnikov v okolišu. Bila je šestkrat poročena in
je dosegla starost 88 let (f 1623). Njen tretji mož je bil
Ludovik Ungnad, sin podpornika in sodelavca slovenskih
protestantskih pisateljev, zadnji pa baron J. L. Schwarzen-
berg, stotnik im vicedom v Celju. Spomin nanjo je ostal
med Ziljani živ do danes in o njej govori tudi več pravljic,
ki jo slikajo kot nekako pošastno žensko. Ona ni bila le

49

zemljiški gospod raznih gospoščin, temveč tudi patron raz¬
nih cerkva (n. pr. Bistrice na Zilji), zaradi česar je lahko
izvajala še večji pritisk. Med ziljanskimi plemiči, ki so zah¬
tevali od cesarja versko svobodo, je bil pa že 1. 1541. tudi
Ivan Weisspriach.

Od oglejskih patriarhov skrajno zanemarjeno dušno
pastirstvo, pritisk vicedoma Hofmanna, A. Neumannove
in drugih graščakov ter vpliv tujih rudarjev so torej v
znatni meri povzročili, da se je poluteranila tudi večina
slovenskih Ziljanov ter ostalih slovenskih bamberških pod¬
ložnikov. Poluteranili se niso v tem predelu le večji kraji,
kakor Beljak, Podklošter, Šmohor, Trbiž in Plajberk, tem¬
več so ostale brez katoliških dušnih pastirjev skoro vse
tamošnje duhovnije, 'kakor Blače, Št. Jurij pri Plajberku,
Sv. Štefan, Čajna, Radna ves, Bistrica na Zilji, Mičiče in
Št. Lenart.

V nekaterih krajih so dotedanji duhovniki sami pre¬
stopili k protestantom, v nekatere kraje so prišli novi pre-
dikanti, a nekateri so ostali nezasedeni. Tudi v podklo-
štrskem samostanu so ostali samo še trije redovniki. Po
ustnem izročilu je v Bistrici na Zilji pridigoval nekoč sam
Melanchthon,  toda zgodovinske točnosti tega iz¬
ročila doslej še ni bilo mogoče preveriti. Druga poročila
navajajo, da se je tedaj poluteranila strnjeno sploh vsa
Ziljska dolina, izvzemši doline L e s a c h. Tudi tu so bili
po večini flacijanci- (n. pr. v okolišu Wasserleonburga, Sv.
Jurija in Sv. Štefana).

Podobno je bilo tudi po ostalih predelih tedaj še bolj
ali mainj slovenske Gor. Koroške, kot n. pr. v Coibrcu (Af-
ritz), Landskronu, Arijah (Arriach), Št. Rupertu, Trgu i.
dr. Luteranski pastorati so bili v tem delu Gornje Koro¬
ške organizirani v Beljaku, Trbižu, Plajberku, Cobrcu in
Landskronu, toda poprej katoliške cerkve in podružnice
so bile večidel vse v rokah luteranov in so vršili potem v

50

njih ob posebnih prilikah protestantsko službo božjo bliž¬
nji pastorji ali pa potujoči predikanti. Da so propadle v
tej dobi tudi vse številne cerkvene bratovščine,
ki so delovale v srednjem veku tako živahno, je umevno
samo po sebi.

Brez vpliva pa v tem okolišu gotovo ni ostal tudi obisk
bivšega koprskega škofa, častihlepnega Petra Pavla
Vergerija,  ki se je sam poluteranil in bil prav tako
vnet sodelavec naših slovenskih reformacijskih pisateljev.
Ta se je mudil 1. 1558., potujoč v Nemčijo, štirinajst dni
tudi v Beljaku, delil protestantske knjige in po javnih lo¬
kalih pridigoval novo vero. Ob tej priliki se je 'baje tudi
tedanji beljaški župnik odločil, da ne bo več maševal. V
pismeni zvezi je pa ostal Vergerij z Beljačani še tudi v
naslednjih letih in je obiskal potem Koroško še leta 1564.,
ko je prišel tja na poroko svoje sestrične.

Vse kaže, da so se poluteranili tudi vsi celovški Slovenci
kakor tudi velik del slovenskih kmetov iz najbližje celov¬
ške okolice. Verjetno je pa, da se nanašajo v prvi vrsti na
te Slovence besede, ki jih je zapisal že parkrat omenjeni
celovški pastor Lang, namreč: „Večji del pripada luteran-
stvu zgolj iz nevednosti, zaradi oblastnikov in drugih ve¬
ljavnih ljudi”. — Nobenega dvoma pa ni, da je na širjenje
protestantizma med koroškimi Slovenci v prav veliki meri
vplivalo tudi dejstvo, da so bili ravno protestantje prvi, ki
so začeli v polni meri upoštevati tudi narodni jezik.

Slišali smo že, kako je dosegel ravno na prelomu sred¬
njega in novega veka slovenski jezik svoje najgloblje poni¬
žanje. Ni popolnoma zamrl le v vsem javnem življenju,
temveč bolj ali manj tudi v cerkvi, tako da je živel zgolj
.še po domovih kmečkih tlačanov in v pogovoru mestne
služinčadi. Ravno protestantje so pa postavili načelo, da
je treba božjo besedo podati ljudstvu v njegovem jeziku,
in tega so se držali tudi koroški protestantje, kolikor je

4 »

51

bilo v tedanjih okoliščinah sploh izvedljivo. Velike težave
jim je povzročalo le močno pomanjkanje slovenskih pre-
dikantov.

V Celovcu je živelo tedaj mnogo slovenskih trgovcev in
obrtnikov ter zlasti seveda tudi delavcev in poslov, vendar
je bil po vsej priliki Celovec zaradi tujih priseljencev rav¬
no v tistih desetletjih mnogo bolj nemški nego v poznej¬
ših stoletjih. Vkljub temu je pa prepustil celovški mestni
svet Slovencem špitalsko cerkev Sv. Duha za izključno slo¬
vensko službo božjo. Tu se je osnovala potem samostojna
slovenska protestantska župnija za mesto in bližnjo oko¬
lico in so v njej vodili od 1. 1583. dalje tudi lastne matične
knjige. Pri krstih je odločevala narodnost staršev ali bo¬
trov. Težko je danes po golih imenih soditi, kateri predi¬
kanti so le znali slovensko in kateri so bili tudi po rodu
Slovenci, kajti iz raznih razlogov je imelo že tedaj nešteto
koroških Slovencev nemške priimke,  dočim
pa so bili oni s slovenskimi imeni navadno vedno Slovenci.
— Prvi slovenski p redi  k ant  pri omenjeni cer¬
kvi Sv. Duha je bil J. Gotscheer  (Kočevar; prišel je
iz Višnje gore  na Kranjskem) in že on je vršil vsa
cerkvena opravila (pridige, krste, poroke, pogrebe 1 , dr.)
zgolj v slovenščini. Za Kočevarjem so službovali potem tu
kot slovenski pastorji še A. Leban, G. Korbler ter Moric
in Gregor Fašank. Pastorje sta plačevala deloma mestni
svet, deloma pa stanovi. Pred prihodom v Celovec je bil
Gregor Fašank (1. 1580) predikant v Trbižu; ko je bil ob
protireformaciji 1. 1600 odpuščen iz službe, so pa stanovi
kupili njegovo knjižnico za 71 gld.

Izprva so imeli slovenski predikanti po 80 gld letne
plače in prosto stanovanje, nazadnje pa po 150 gld, toda
nemški predikanti so imeli po 200—300 gld in učitelji po
50 — 200 gld. Deloval je pa tedaj na Koroškem še tretji
Fašank, Janž, ki je bil od 1. 1571—1582. slovenski pastor

52

včajničah pri Celovcu, pozneje pa tudi stanovski pre-
dikant v Celovcu (do 1. 1600). Vzdrževali so pa stanovi še
posebne potujoče predikante in tak nemški in slovenski
potujoči pridigar je bil n. pr. J. D-unkel.

Ker je 1. 1777. pogorel koroški stanovski arhiv, je pač
za vedno zapadlo 'pozabljenju premnogo dragocenih po¬
datkov iz tistih časov, vendar lahko z vso gotovostjo so¬
dimo, da se je nagnilo v Podjuni k luteranstvu mnogo
manj Slovencev nego vZilji  in v celovški okolici, dočim
je pa moral biti Rož precej poluteranjen.

Velikovec  (ta je štel tedaj 2000 prebivalcev) se je
začel res že zgodaj nagibati k protestantizmu (tu je delo¬
val predikant J. W i e s e r), a ker so bili njegovi lastniki
Habsburžani, so laže zaščitili katoliščanstvo, ki se je zato
tudi ohranilo. Ker so imeli protestantje v Velikovcu te¬
žave z deželnim knezom, so se zbirali na okoliških grado¬
vih Tellerberg in Silberegg. — Poročila o protestantskih
cerkvah imamo nadalje še iz Šmarjete pri Velikovcu, iz
Št. Ruperta in iz Humperka pri Tinjah. Močno je bilo
luteranstvo tudi v Brežah in v Št. Andražu, čeprav sta
bila last salzburških nadškofov in enako tudi v bamber-
škem Volšperku, toda vsi ti kraji leže že v nemškem delu
dežele, zato nas tu ne zanimajo več.

Ves položaj lahko precej dobro presodimo iz poro¬
čila, ki ga je poslal 1. 1563. papežu njegov nuncij C o m -
m e d o n e. On je poročal: V Beljaku so se duhovniki z
arhidiakonom na čelu poženili in maše se bero le še v
dveh cerkvah, a protestantje zahtevajo, da se odstranita
še zadnja dva meniha. V Št. Vidu se že pet let ne mašuje,
v Velikovcu pa stoji s katoliško stvarjo bolje. V velikov-
š’ki okolici je prebivalstvo ostalo katoliško, v bel jaški oko¬
lici so pa nemški kmetje prešli k protestantom, a sloven¬
ski so ostali katoličani. — Toda 25 let pozneje je prošt
L atom  us  tudi glede Velikovca poročal, da se je pro-

53

testantizem zaradi vpliva plemstva že močno razširil, a
po vsej priliki tudi le med Nemci, ne pa med Slovenci.

Glede Roža nam podaja najnazornejšo sliko oglejski
pomožni škof P. Bisantij,  ki je 1. 1581. po patriar¬
hovem nalogu izvršil tu cerkveno vizitacijo. Oh tej pri¬
liki je poročal patriarhu: „V sledečem hočem dati pre¬
gled o tem, kaj sem delal na Koroškem (seveda le v oglej¬
skem delu Koroške, t. j. južno od Drave), kjer sem našel
duhovnike večidel poženjene in krivoverske. Spoveduje¬
jo po protestanskem načinu, obhajajo pod obema podo¬
bama ... sv. poslednje olje so popolnoma opustili in za¬
kramenta sv. birme se niti več ne spominjajo .. . Od Do-
brle vesi do Tirola, kjer je meja patriarhata, sem birmal
komaj 100 oseb, dočim je bilo v Dobrli vesi birmanih
4500 oseb. Z gotovostjo smem trditi, da bo (katoliška) ve¬
ra v teh krajih čisto propadla, ako se hitro ne poskrbi in
ne izvrše mnoge dobre in koristne odredbe, ki sem jih
dal glede duhovnikov. Plemiči, ki so se polastili patro¬
natov mnogih župnij, predlagajo ali, kar je še slabše, kar
sami podele župnije le takim, ki so vdani krivoverstvu
ali pa so mu vsaj naklonjeni.”

Kakšna vsestranska zmeda je vladala celo med tisto
duhovščino, ki je ostala zvesta katoliški veri, nam lepo
kaže primer v Št. Jakobu v Rožu, kjer je bel jaški arhidi-
akon Konrad  kratko in malo s silo prepodil duhov¬
nike, ki jih je bil nastavil tu zakoniti arhidiakon iz Osoj,
in je nastavil svoje.

54



VII.

KOROŠKO SODELOVANJE PRI VSTOPU SLOVEN¬
CEV V KROG KULTURNIH NARODOV

Da so koroški, sicer čisto trdi nemški deželni stanovi s
celovškim mestnim svetom vred že pred štirimi stoletji
brez vsakih ugovorov priznavali tudi sloven¬
ščini popolno enakopravnost  v protestant¬
ski cerkvi, je nedvomno vzrok tudi ta, ker smo si prav
tedaj tudi mi Slovenci priborili vstop v krog kulturnih
narodov in si ustvarili najveljavnejše spričevalo za ena¬
kovrednost našega jezika, ne glede na to, da je 'bil ta spri¬
čo naše nemile politične usode v prejšnjih par stoletjih
že  čisto izrinjen iz plemiških dvorcev in iz meščanskih
domov.

Kakor na Koroškem, tako se je oprijelo luteranstva
več 'katoliških duhovnikov tudi na Kranjskem. Med te¬
mi je bil najznamenitejši ljubljanski kanonik Primož
T r u b a r , ki je moral zaradi tega 1. 1542. celo zbežati na
Wiirttemberško v Nemčiji. Tu je videl tedanje izredno ži¬
vahno književno delovanje nemških protestantov in se za¬
čel sramovati zaostalosti svojih »ljubih Slovencev”. Začel
je razmišljati, kako bi se „tudi njegov jezik, kakor jeziki
drugih narodov, pisal in čital in bi se Sv. pismo in druge
dobre krščanske knjige v slovenskem in: hrvatskem jezi¬
ku prav raztolmačile”.

Glavni njegov nagib je bil seveda ta, da bi mogel tudi
iz tujine širiti novi nauk med svojimi rojaki. V ta namen
je začel že 1. 1548. prirejati slovenski protestantski kate¬
kizem, ki ga je dal potem pozimi 1. 1550—51. v Tiibin-
genu  na Nemškem tudi natisniti, obenem pa še slo-

55

venski abecednik. Tako sta v začetku 1. 1551. izšli prvi
slovenski knjigi, „C a t e c h i s m u s” in „A b e -
cedarium”,  zaradi česar pomenja to leto tudi eno
najznamenitejših v naši slovenski kulturni zgodovini. S
tem je bila namreč tudi slovenščina uvrščena med knji¬
žne in bogoslužne jezike, a naš narod končno uvrščen
med civilizirane narode. Književnost, ki so jo potem
ustvarili naši reformatorji, je pomenila za nas pravo jav¬
no kulturno rojstvo in naš narod je postal prosvetno te¬
daj tako zdramljen, da ga tudi poslej ni bilo mogoče več
uspavati.

Trubarjevo zgodovinsko dejanje je našlo seveda naj¬
večjo pozornost v domovini in, ko je izdal potem v pri¬
hodnjih petih letih še štiri nadaljnje slovenske knjige, je
sam pisal, da so njih izdajo podprli „bratje, ki prebivajo
na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem”. Ti ,/bratje” so
bili seveda v prvi vrsti protestantski plemiči in njih pod¬
pora je dala Trubarju pogum, da je sklenil prirediti
sploh vse knjige, ki so bile potrebne za slovensko prote¬
stantsko bogoslužje in za zasebno rabo slovenskih pro¬
testantskih vernikov, kajti 1. 1582. je Trubar sam pisal,
da „mi Kranjci, Spodnještajerci in Korošci rabimo s pre¬
prostim ljudstvom slovenski jezik”.

Pri tem podjetju so pomagali Trubarju neki nemški
knezi in stanovi slovenskih dežel, a duša mu je bil, poleg
Trubarja samega, predvsem baron Ivan Ungnad  z
Ženeka. On je bil eden tedanjih vodilnih koroških veli-
kašev in je v prejšnjih letih zavzemal najuglednejše služ¬
be v domovini. Bil je štajerski deželni glavar, celjski vi-
cedom, veliki župan varaždinski, poveljnik dolnjenavstrij-
skih čet ter hrvatske in slavonske Vojne krajine in last¬
nik ali pa zakupnik mnogih gospoščin po raznih slo¬
venskih pokrajinah. Kakor že omenjeno, je bil ravno
Ungnad eden prvih vodilnih plemičev, ki je prestopil k

56

novi veri. Po vsej priliki je znal vsaj za silo jezik svojih
slovenskih in nekoliko morda tudi hrvatskih .podložni¬
kov in vojakov, vendar se vsaj še 1. 1549. ni zavedal, da bi
imeli poleg Nemcev tudi Slovenci pravico do svojega bogo¬
služnega jezika. Toda ko je snoval Trubar v Nemčiji svo¬
jo slovenskodirvatsko-srbsko tiskarno, je dobil iz domo¬
vine poročilo, da bodo podjetje »bogato” podprli »brat¬
je, ki prebivajo na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem”
z Ungnadom na čelu, ki da je »najvnetejši izmed vseh”.

Medtem je pa doma cesar Ferdinand I. skušal nasto¬
piti proti protestantom in to je povzročilo, da je moral
tudi Ungnad odložiti štajersko deželno glavarstvo ter je
že konec 1. 1555. celo sam brez prave potrebe z rodbino
vred pobegnil v Nemčijo ter se naselil v U rac h u. Ja¬
ko verjetno je, da je bil Trubar znan z Ungnadom že iz
domovine, a v Urachu se je Trubar tesno povezal z njim
1. 1559., nakar je Ungnad postal v naslednjih letih eden
glavnih .podpirateljev slovenskih protestantskih pisate¬
ljev ter priprošnjik zanje tudi pri drugih nemških kne¬
zih. Doma sta v tem času posredovala za podporo tudi
pri Korošcih cesarski svetnik Janž  K h i s e 1 in ljub¬
ljanski stanovski uradnik Klombner.

Leta 1561. je osnoval Ungnad s Trubarjem v Urachu
na Nemškem celo posebno slovensko-hrvatsko-srbsko ti¬
skarno, katere lastnik je bil Ungnad, a Trubar njen rav¬
natelj. Ta je imela latinske, glagolske in cirilske črke, da
bi lahko v njej tiskali protestantske knjige tudi za Srbe
in Hrvate. Samih srbsko-hrvatskih knjig so natisnili v njej
28. Že tedaj je bil nekak naj višji Ungnadov cilj ta, da
bi omogočil Slovencem in Hrvatom prevod celotnega Sv.
pisma, kar je pomenjalo tedaj višek knjižne sposobnosti
kakega jezika. Toda zaradi sporov med raznimi prote¬
stantskimi strujami je prišlo kmalu do nesoglasja tudi
med reformatorji, ki so se zbirali okoli Ungnad-Trubar-

57

jeve tiskarne. To je privedlo končno do tega, da je Un-
gnad izjavil, da ne tiska sploh nobene slovenske knjige
več, češ da naj skrbe za te kranjski stanovi, a sam je ho¬
tel nadaljevati samo še s srbsko-hrvatskimi tiski, toda je ?
že konec L 1564. umrl.

Kako je gledal ta zanimivi koroški velikaš že pred
štirimi stoletji na slovensko knjigo, nam najlepše doka¬
zuje dejstvo, da je na svoji smrtni postelji pokazal ženi S
na zbirko slovenskih in srbsko-hrvatskih knjig, rekoč: „Po-
glej, to je moje imetje!” Toda tudi Ungnada si ne smemo j
predstavljati le za nekakega verskega idealista, saj je tudi I
on, dokler je bil še štajerski deželni glavar, napenjal vse ;
sile, da bi bodisi s silo, bodisi s spletkami pograbil vse I
imetje samostana Reun  pri Gradcu. Podobno spoštova- I
nje do slovenske knjige je ohranil tudi njegov sin Da- j
vid, osebni prijatelj znamenitega Melanchthona in rektor
wurtemberške univerze. Slovensko-hrvatsko-srbsko tiskar- I
no so sinovi takoj po očetovi smrti prenesli na svoj ko- j
roški grad Waldenstein. Tu jo je pozneje zaplenila proti- 5
reformacijska komisija in jo izročila graškim jezuitom, a
iz Gradca je prišla potem na Reko, nato v Rim in konč- I
no v Pariz. V Rimu so jo bili namreč 1. 1799. zaplenili
francoski okupatorji in jo poslali v Pariz.

Toda podpora koroškega plemstva mladi slovenski
književnosti z Ungnadovo smrtjo nikakor ni prenehala. I
Skoro v istem času kot Ungnad je umrl namreč tudi ce- j
sar Ferdinand in v naših notranjeavstrijskih deželah ga ;
je nasledil kot vladar nadvojvoda Karel.  Ta se f
je mogel še manj kot njegov oče ustavljati pritisku pro- [
testantovskih deželnih stanov, ki so izsilili od njega dovo- j
litev obsežnih verskih svoboščin za plemstvo in kolikor
toliko tudi za nekatera mesta (med temi tudi za Celovec). :

S tem so bile odstranjene za protestantizem skoro vse
ovire, tako da je mogel odslej izvesti tudi svojo redno ;

58

cerkveno organizacijo, ustvariti svoje cvetoče šolstvo in
še bolj podpirati izdajanje protestantovskih knjig. V Ce¬
lovcu je bil ustanovljen protestantovski seniorat, v po¬
deželju pa župnije. Celovški seniorat  je bil sicer
nemški, a v Ljubljani poleg nemškega še slovenski, ki je
smatral tudi koroške protestantske župnije za nekak svoj
sestavni del, čeprav so jih denarno 'vzdrževali seveda še
vedno Korošci sami.

Za „slovensko protestantovsko cerkev” je izdelal nam¬
reč Trubar kot njen prvi superintendent  (škof)
že 1. 1564. „Cerkovno ordningo”, ki je bila namenjena
in so jo tudi rabili za koroške in štajerske protestantov-
ske slovenske župnije; na izrečno prošnjo koroških in šta¬
jerskih predikantov pa je izdelal potem še posebno agen¬
do” (opravilni red). „Cerkovna ordiniga” je bila eno
najvažnejših Trubarjevih del, zlasti še za izvenkranjske
Slovence, ker je tu posebno močno poudarjal zahtevo po
slovenskem bogoslužju in po upoštevanju slovenščine v
šolah ter so morali segati po tej knjigi seveda tudi ko¬
roški in štajerski slovenski predikanti. Kako tesno je 'bilo
tedaj sodelovanje vseh slovenskih dežela, nam lepo do¬
kazuje dejstvo, da so sklenile notranjeavstrijske dežele 1.
1578. celo posebno pogodbo o popolnem izenačenju pro¬
testantske cerkvene uprave v vseh treh deželah.

Podobno pogodbo so sklenile te dežele istočasno tudi
glede izenačenja protestantskega šolstva, kajti ravno šol¬
stvu so posvečali protestantje še prav posebno pozornost.
Že Trubar je n. pr. v svoji „Cerkovni orclningi” pisal:
„Nobena dežela ne mesto ne gmajna ne morejo brez šol,
brez šolarjev in brez učenih ljudi biti, ne deželskih, ne
duhovskih reči prav ravnati, ne obdržati. To vsak zastop-
ni človek more lahko zastopiti... Ob to je silno potreba
tudi pri sedanjem času, da se šole povsod gori drže...
Cesarji, kralji, vojvode in vsa žlahtna oblast in gospoščina

59

so dolžni dobre učene šulmojstre in šolarje držati, v me¬
stih in trgih, da se latinsko in nemško, ,pri farah od šol-
maštrov, podružnikov in mežnarjev slovensko pismo, bra¬
nje in pisanje uči.”

V Ljubljani in v Celovcu so organizirali stanovi od¬
lične višje latinske šole, pri nekaterih župnijah, kjer je
bilo to pač izvedljivo, pa osnovne šole. L. 1588. je delo¬
valo na celovških osnovnih šolah že 6 učiteljev, ki jih je
plačeval magistrat, a ko je dosegel protestantizem svoj vi¬
šek, je bilo v Celovcu celo 9 učiteljev, 2 deški osnovni
šoli in 1 dekliška. Šolski red je določal in nameščal uči¬
telje poseben šolski svet. Za plemiško mladino so ustano¬
vili stanovi vsaj že 1. 1553. višjo šolo z dvema učiteljema,
katerima sta se pridružila 1. 1573. še dva nova z vseučili-
ško izobrazbo.

S tem je bil ustvarjen temelj za srednjo šolo.
Na svojem zasedanju v Brucku  ob Muri so pa notra¬
njeavstrijski stanovi 1. 1578. sklenili izdati skupni šolski
red za vse svoje dežele. Na njegovi osnovi je bil ustanov¬
ljen potem tudi v Celovcu poseben kolegij  (poznejša
gimnazija) s 3 nižjimi in 4 višjimi razredi ter z rektor¬
jem in 7 profesorji, kjer naj bi dobivali primerno izobraz¬
bo plemiški sinovi in kjer bi se vzgajali tudi domači pre-
dikanti in uradniki, a 1. 1575. je bil razen tega ustanov¬
ljen še poseben konvikt (dijaški dom) za 20 dijakov, kjer
so dobivali revni dijaki s podeželja brezplačno oskrbo.

Za Kranjsko  je izpričano, da je dobila tedaj  p r-
v i č tudi slovenščina vstop v nižje in viš¬
je šole,  ne vemo pa z gotovostjo, če se je zgodilo to
tudi na Koroškem. Vsaj precej verjetno pa je, da je 'bila
po nekaterih koroških nižjih šolah upoštevana tudi slo¬
venščina in da se je morda ozirala nanjo tudi celovška
gimnazij  a, kar bi mogli sklepati iz raznih dejstev.
Bohoričeva  prva slovenska slovnica iz 1. 1584. je bila

60

n. pr. namenjena za vse slovenske dežele in jo je zato
tudi posvetil „dežele Štajerske, Koroške in Kranjske slav¬
nih velikašev sinovom”. — V celovškem kolegiju so se šo¬
lali predikanti tudi za koroške slovenske župnije, ki so
se vsekakor morali seznaniti tudi z branjem slovenskih
knjig. Najbolj bi nas pa nagibalo k taki domnevi dejstvo,
da je bil zadnji rektor celovškega kolegija (1592—1600)
znameniti Hieronim Megiser, kije  imel posebno
zanimanje za jezike in je sam znal tudi slovensko.

Megiser je bil doma iz Stuttgarta in je študiral v Tii-
bingenu, kjer se je sprijateljil z obema Trubarjevima si¬
novoma in z drugim najznamenitejšim tedanjim sloven¬
skim protestantskim pisateljem, J. Dalmatinom.
Okoli 1. 1581. je prišel za vzgojitelja h graščaku J. Khislu
blizu Ljubljane, kjer se je naučil slovenščine, ako ne že
poprej pri Trubarjevih. V naslednjih letih je bil potem
še v raznih važnih službah (nekaj časa je bil tudi dvorni
zgodovinar nadvojvode Karlav  Gradcu) in je po¬
toval po raznih deželah, a poleti 1. 1593. so ga koroški
deželni stanovi povabili, da prevzame vodstvo njih kole¬
gija. Bil je temeljito izobražen mož, ki je izdal 42 del je¬
zikovnega in zgodovinskega značaja, nad 30 pa jih je osta¬
lo še v rokopisu. Že leto dni pred svojim prihodom v Ce¬
lovec je izdal v Gradcu velik besednjak (,,D ictiona-
r i u m q u a 11 u o r linguaru  m”) s prevodi nemš¬
kih besed v latinščino, slovenščino  in italijanščino.

Tako smo prišli torej že pred polčetrtim stoletjem tudi
Slovenci do svojega prvega slovarja,  ki
je bil neobhodno potreben pripomoček vsem in je zato
doživel še dve izdaji ter služil potem vsem našim pisate¬
ljem še poldrugo stoletje. V nekaki zvezi s tem delom je
pa tudi Koroška, saj je že v prvo izdajo uvrstil tudi pre¬
cej besed, ki jih je izrečno označil kot koroške, a nadalj¬
nje slovenske koroške besede je v poznejših letih, ko se

61

je bil še neposredno seznanil s koroško slovenščino, nava¬
jal še tudi v raznih drugih svojih jezikoslovnih delih.

Že to nam kaže, da se je Megiser za časa svojega služ¬
bovanja v Celovcu vneto zanimal tudi za jezik koroških
Slovencev. Ti njegovi oziri na koroško slovenščino so
bili tem važnejši, ker sicer ni bilo med slovenskimi pro¬
testantskimi pisatelji nobenega Korošca (vsi so bili Kranj¬
ci), ki bi mogel vnesti v naš knjižni jezik že tedaj tudi
besedni zaklad koroških Slovencev. Poznati ga je pa moral
vsaj kolikor toliko tudi Dalmatin, ker se je bil pri pre¬
vodu Svetega pisma oziral tudi nanj. Vsak je tedaj pisal
pač v svojem narečju, ker drugače tudi mogel ni, a vsi so se
trudili pisati tako, da bi jih mogli razumeti Slovenci po
vseh pokrajinah. Vsi so se namreč dobro zavedali celotno¬
sti slovenskega naroda ne glede na deželne meje in vsi,
s Trubarjem na čelu, so izpričevali tudi toplo ljubezen
do njegovega jezika.

Drugo znamenito Megiserjevo delo so ,, K o r o š k i
letopisi”  (Annales Carinthiae) s slikami, ki jih je bil
izda-l v 12 knjigah že po svojem odhodu iz Celovca. Te
predstavljajo prvi tiskan poskus velike celotne koroške
zgodovine od njenih početkov do XVI. stol., zaradi česar
je veljal potem še v vsej prvi polovici preteklega stoletja
za pravega zgodovinskega veljaka, čeprav je v njih za
najstarejšo dobo seveda še mnogo nezanesljivega in celo
izmišljenega kakor pri večini starih zgodovinarjev, toda
za XV. stol. tvori ona še danes dragocen zgodovinski vir.
Njegova velika zasluga je, da nam je rešil pozabljenja
premnogo važnega gradiva.

Za nas Slovence je to njegovo delo pomembno še zlasti
zato, ker v njem obširno govori tudi o starih slovenskih
koroških knezih, o pokristjanjenju Slovencev in nam na¬
tančno opisuje gosposvetska ustoličenja, knežji kamen na

62

Krnskem gradu, vojvodski prestol na Gosposvetskem po¬
lju itd.

Koroški stanovi so nadalje s kranjskimi in štajerskimi
vred omogočili, da je dosegla slovenska protestantska knji¬
ževnost tudi najvišji tedaj možni vrh, to je slovenski pre¬
vod celotnega Sv. pisma. Tega je začel pripravljati J.
Dalmatin že 1. 1575, a uresničiti je bilo mogoče tako ve¬
liko delo šele potem, ko so stanovi notranjeavstrijskih
dežela vzajemno prevzeli stroške za njegov natis (od skup¬
nih stroškov 3010 gld so prevzeli Korošci 900 gld). Pri
pregledu rokopisa sta sodelovala tudi koroška . predi kan¬
ta B. Steiner  in J a n ž F a š a n g iz čajnič, kar nam
obenem kaže, da sta morala biti oba rojena Slovenca ali
pa vsaj dobro znati slovensko.

Od natisnjenih 1500 izvodov so prejeli potem Korošci
300 iztisov za potrebe koroških Slovencev. V domovino
so jih spravljali v sodih kot kramarsko blago, da bi jih
dunajska vlada na meji ne zaplenila. Pri takem tihotap¬
ljenju slovenskih knjig čez mejo so pridno sodelovali tudi
Korošci, saj n. pr. vemo, da so spravili 1. 1595 prav z Me-
giserjevo pomočjo preko Celovca v slovenske dežele 21
sodov zadnje Trubarjeve knjige („Hišna postila”), Imeli
so nekaj časa skrite v celovškem kolegiju, katerega rektor
je bil Megiser, in so jih potem od tam razpošiljali po osta¬
lih slovenskih deželah. (Kranjci so se potem Korošcem
za to še izrečno zahvalili.) Za širjenje slovenskih knjig
na samem Koroškem so se med plemiči zavzemali zlasti
J. Weispriach, deželni maršal Liechtenstein, K. Ramb-
schissel s Humperka, nekateri Pibriacherji, Bergheimi iz
Rožeka, že omenjena Ana Neumann i. dr.

Ker nemška katoliška višja duhovščina pri nas ni po¬
skrbela za slovenske priročnike, ki 'bi jih nižja duhovšči¬
na v dušnem pastirstvu neobhodno potrebovala, je bila ce¬
lo ta prisiljena posegati po protestantskih, zlasti ker pre-

63

mnogi tudi latinsko niso znali. Tako je šlo največ sloven¬
skih protestantskih knjig ravno med nižjo duhovščino,
manj med plemstvo, ki je mnogo laže bralo nemške, in
najmanj seveda med kmetiško ljudstvo, ker so bili tedaj
še redki, ki so znali brati. Ko se je vnel v naših deželah
odločilni boj med luteranstvom in katolištvom, so plenili
in v celih kupih uničevali predvsem te knjige, a odločil- j
nim krogom ni prišlo na misel, da bi jih nadomestili s ‘
katoliškimi. Patriarhov odposlanec Bisantij je 1. 1581. pi- I
sal s svoje vizitacije po slovenskem Koroškem: „Unioil sem
jih (namreč protestantskih knjig pri duhovnikih) več kot
dva tisoč in rešil duše teh revežev, ki so brali te prevode
in razlage podnevi in ponoči brez strahu in ozira na pa- I
peževo izobčenje” (v Št. Rupertu na Koroškem je n. pr. j
zaplenil več Trubarjevih in Dalmatinovih knjig).

Kako velika je bila že tedaj po treb a po sloven¬
ski knjigi  in kako zelo so segali po njej, nam pač naj- I
zgovorneje priča dejstvo, da je morala iziti pesmarica kar :
v šestih izdajah, čeprav so znali le redki -brati. Pred smrt- ;
jo je Trubar sam zapisal, da njegove knjige „ber6 ne sa- j
mo v mestih, kjer so navadno šole, temveč ... tudi kmet- j
je in njih otroci po vaseh z velikim poželenjem in vese¬
ljem”. — Potreba po slovenski knjigi, zlasti po slovenskih t
prevodih svetopisemskih besedil, je bila tolika, da so mo- j
rale višje cerkvene oblasti pozneje celo same pristati, da
jih morejo s posebnim dovoljenjem uporabljati tudi ka- J
toliški duhovniki, „ti reveži”, za katere se pa niso domi- f
slili, da bi jim dali rajši v roke slovenske katoliške. Naš
književni zgodovinar, koroški rojak dr. Iv. Grafen¬
auer,  pripominja k temu dejstvu: „Krivo je bilo ...
predvsem fevdalno zaničevanje tlačenega kmečkega ljud¬
stva, učenjaško preziranje njegovega ,barbarskega’ jezika,
premajhna ljubezen do duš, premajhna vnema in požr¬
tvovalnost do Cerkve” (obžalovati je treba le, da velja

64


to marsikje še danes). Zlasti po hribovskih slovenskih
vaseh Zgornje Koroške pa se je ohranilo mnogo teh knjig
še prav do konca prejšnjega stoletja, ko so jih pobrali
po hišah nemški protestantovski pastorji iz Plajberka sami
in menda uničili. Tako je nemški protestantizem konč¬
no sam uničil tudi zadnje slovenske protestantske knjige
na Koroškem.

Koroška sama ni dala, kakor smo že omenili, tedaj
nobenega slovenskega protestantskega pisatelja. Celov¬
ška „C a r i n t h i a” je 1. 1865. sicer poročala, da je izdal
tamošnji pastor Lang  tudi zbirko slovenskih pri¬
dig, toda to po vsej priliki ne bo točno in ne ve naša
književna zgodovina o tem ničesar. Vsekakor se je pa slo¬
venski predikant Gregor Fašang  celovškim sta¬
novom ponudil, da posloveni Dietrichovo posti-
1 o,  ako jo založe. Zakaj do tega ni prišlo, ni znano, a —
kakor smo videli — je vendarle tudi Koroška po svoje
krepko prispevala k ustvaritvi prve slovenske književno¬
sti in tedanji koroški Nemci ji niso šli le strpno na roko,
temveč so bili celo med njenimi glavnimi podporniki —
čisto drugače, nego štiri sto let pozneje njihovi potomci.

65

VIII.

TEKMA MED KATOLIŠKIM VLADARJEM
IN PRO TEST AN TOV SKIMI STANOVI

Kakor sem navedel že spredaj, sta se cesar Karel V. in
nadvojvoda Ferdinand močno prizadevala, da bi zajezila
protestantsko povodenj, toda spričo napadalne prešernosti
nemških knezov in plemstva ter stalne turške nevarnosti je
ostal ves njun trud brezuspešen. Cesar Karel V. je zato 1.
1556. strt odložil cesarsko krono in jo prepustil svojemu
bratu Ferdinandu I., ki je tako prvi združil v
habsburških rokah  vse avstrijske dežele, češko in
ogrsko kraljevsko krono ter nemško cesarsko krono.

Ker je bil sklenil Ferdinand s Turki osemletno pre¬
mirje, se je lahko še naprej posvečal reševanju vprašanj
tedanjega verskega trenja, ki je tako zelo vznemirjalo vso
srednjo Evropo, a v prvi vrsti je skušal primerno preskr¬
beti svoje tri sinove. Verjetno je hotel preprečiti rodbin¬
ske spore, ki bi utegnili nastati po njegovi smrti, a vseka¬
kor so mu bili sinovi bolj pri srcu nego veličina državne
tvorbe, ki jo je začel kovati že cesar Maksimilijan I. in
katere lastnik je postal končno Ferdinand I. sam. Ni mu
bilo do njene celotnosti, ki bi bila zlasti zaradi turške ne¬
varnosti tako potrebna, temveč je že 1. 1554. izdal dinastič¬
no postavo, s katero naj bi dobil cesarsko krono njegov
najstarejši sin Maksimilijan II., kateremu je prepustil tudi
Češko in Ogrsko, svojemu drugorojencu, Ferdinandu, je
izročil Tirolsko s Predarlsko, a najmlajšega, Karla, je do¬
ločil za vladarja vseh slovenskih dežela (Koroške, Štajerske,
Kranjske in Primorske s Pazirisko grofijo). Tako je torej

66

cesar sam vnovič razbil skupnost alpsko-podonavskih de¬
žel in nastale so vnovič tri habsburške veje.

Dvaindvajsetletnega nadvojvodo Karla  je
poslal oče že spomladi 1. 1565. v namenjene mu dežele,
da bi sprejel njih poklonstvo ter se seznanil z njimi.
Kranjski, štajerski in koroški stanovi so se bili že pred
tem dogovorili, da bodo ob priliki poklonstva zahtevali tu¬
di svobodo za luteranstvo in prisego na evangelij, vendar
se je znal nadvojvoda tej zahtevi potem spretno izogniti,
zlasti ker je tedaj veljalo znano pravilo, da vladar določa
tudi vero svojih podložnikov („Cuius regio; eius religio”).
Odločno je odklonil spremembo dotedanjih običajev in
tako se je pravzaprav že tedaj začel žilav boj med katoli¬
škim vladarjem in protestantskimi stanovi, ki je trajal
potem do konca Karlovega življenja.

V Celovec je prispel nadvojvoda dne 8. IV. iz Gradca
in tu so se sporazumeli tako, da se izvrši slovesno poklon¬
stvo 17. IV. 1563 pač na Gosposvetskem polju, toda brez
starega „nadležnega ustoličenja po vojvodskem kmetu”.
Sedeč na vojvodskem prestolu, je sprejel nadvojvoda le sta¬
nove, ki so mu bili obljubili vdanost, nakar je tudi Karel
obljubil varovati stare deželne pravice. Po slovesni oboje¬
stranski zaprisegi se je vršila potem slovesna pojedina na
bližnjem gradu Plešivcu (Tanzenberg), kamor jih je bil
povabil bogati vitez L. H o d i š k i.

Ko je potem oče nekaj mesec zatem (1564) umrl, je pre¬
vzel mladi nadvojvoda tudi vlado svojih novih dežel. Za
svoj sedež si je izbral Gradec in je organiziral tam takoj
tudi vrhovno upravo svojih dežel. Znašel se je pred isti¬
mi težkočami kot njegov oče, le da so bile njegove moči
še mnogo šibkejše. Oče mu je zapustil nad 1.2 milijo¬
nov gld. dolgov, njegovim južnovzhodnim mejam je gro¬
zila še večja turška nevarnost kot poprej, ker je bil sultan
prepričan, da si bo habsburške dežele po njih razdelitvi

6 *

67


še laže podjarmil, a v deželi je vladala zaradi slabe letine
in živinske kuge prava lakota. Na Koroškem so ostali n.
pr. 1. 1570. že o Božiču brez kruha.

Te težave so skušali do dna izrabiti protestantski sta¬
novi. Mladi nadvojvoda je želel zlasti pod vplivom svoje
žene Marije nadaljevati strogo katoliško politiko svojih
prednikov (njegov glavni svetovalec je bil prva leta grof
Cobenzl,  čigar rod je izviral s Koroškega in je znal
tudi slovensko). Toda v tem pogledu je našel le malo
opore celo pri svojem bratu, cesarju Maksimilij  a -
n u II., ki se je sam nagibal k protestantizmu, stanovi pa
so mu le neradi in šele po dolgih pogajanjih vsako leto
posebej dovoljevali komaj del tistih velikih vsot, ki jih
je nujno rabil za pokrivanje svojih velikih dolgov, za ob¬
oroževanje in za okrepljevanje Vojne  k r a j i n e. Za
1. 1568. je n. pr. zahteval od Korošcev 250.000 — 300.000
gld, a dovolili so mu po tritedenskih pogajanjih komaj
173.000 gld. Ob priliki njegove poroke so pa vendarle tudi
Korošci izročili novi nadvojvodinji običajen poročni po¬
klon in sicer zlato, umetniško izdelano umivalnico s škro¬
pilnico in 10.000 gld. v gotovini.

Posebno hudo breme je pomenjalo vzdrževanje Voj¬
ne krajine, kjer so koroške čete navadno prevzemale ob¬
rambo Petrinje in Ko s tajnice  (blizu Zagreba),
a udeležene so bile tudi pri obrambi še drugih posto¬
jank.

Protestantski stanovi so znali te večne vladarjeve de¬
narne stiske seveda spretno izrabljati za pritožbe proti
propadanju cerkvenega življenja in za 'svoje zahteve po
verski svobodi za protestante, o kakršni pa na drugi stra¬
ni niso hoteli niti slišati protestantski knezi za katoličane
v Nemčiji. Nadvojvoda je prav dobro vedel, da tiči za
temi pritožbami in zahtevami predvsem stremljenje, da
bi čimbolj zmanjšali vladarjevo oblast sebi v prid, ven-

68

dar se ni mogel spustiti z njimi v odkrit boj. Kakor že
njegov oče, je moral tudi Karel le prevečkrat mirno gle¬
dati vedno drznejša nastopanja protestantov in jim po¬
puščati. Toda zakonitega priznanja protestanti še vedno
niso mogli doseči, zato je bil ravno stalni cilj stanov, da
dosežejo še tega.

Poudariti je pa vsekakor treba, da si tedanje verske
svobode nikakor ne smemo predstavljati v današnjem smis¬
lu, ko gre le za osebno svobodo vesti, temveč je vsebovala
v tedanjem fevdalnem družabnem redu „ verska svoboda”
ne samo pravico neoviranega bogoslužja, ampak tudi „svo-
bodo” zasege katoliških cerkvenih stavb, podložnikov,
nadarbin, desetine in drugih imetij, pravico izgona du¬
hovščine in redovnikov, neovirano motenje katoliškega
'bogoslužja, pravico, da zemljiški gospodje svoje podlož¬
nike prisilijo k prestopu v novo vero in podobno, kar so
protestantski knezi v Nemčiji na vsej črti tudi izvrševali.
Ako so se katoliški vladarji branili priznavati protestant¬
skemu plemstvu tako „svobodo”, ni pomenjalo to torej
prav nobenega nasilja, temveč le obrambo osnovnih pra¬
vic katoličanov.

Nadvojvoda je dobro vedel, da je večina stanovskih
pritožb proti cerkveni upravi čisto upravičena. Toda
jako krivično bi bilo zvračati krivdo le na vodilne cer¬
kvene kroge. Pri teh se je že začela pod vplivom tri¬
dentinskega cerkvenega zbora jasno kazati resna volja po
temeljitejših izboljšanjih in sta tako patriarh kakor tudi
salzburški nadškof sklicevala pokrajinske cerkvene zbore,
ki naj bi izvedli ta izboljšanja. Toda ravno nadvojvoda
sam je v svoji kratkovidnosti prepovedal izvrševanje njih
sklepov, ker da prihajajo ,,iz inozemstva” in da bi bila s
tem kršena njegova vladarska oblast. Podobno je bilo
tudi s sklepi škofijskih sinod, pri čemer se je bila vnovič
maščevala neopravičljiva zamuda, da se pri nas ni pravo-

69

časno poskrbelo za ustanovitev tako potrebnih domačih
škofij.

Tako je ostalo v glavnem na oglejskem* kot na salz¬
burškem področju še nadalje vse pri starem. Patriarhov
generalni vikar Maracco  v Vidmu, v čigar področje
je spadala tudi Koroška (patriarhi sami so namreč sta¬
novali navadno v Benetkah), je pisal 1. 1565. svojemu go¬
spodu: „Niti v Beljaku niti v drugih krajih ... se nam
ne izkazuje nobena pokorščina in zato ne moremo izvrše¬
vati cerkvene oblasti niti s tem, da bi pošiljali tja duhov¬
nike.” — Nič drugače ni bilo seveda tudi na salzburškem
cerkvenem področju severno od Drave in s samostani. Naš
znani zgodovinar, ljubljanski kanonik dr. Gruden
pravi: „Samostani so se popolnoma izpraznili in odpra¬
vili ali pa se je v nje zanesla razuzdanost in posvetnjaštvo
v najhujši meri”, a koroški cerkveni zgodovinar prošt
H oh en.au er pravi, da je tudi opate v Št. Pavlu, Pod-
kloštru, Vetrinju i. dr. „zgrabila omotica časa”. V belja-
škem minoritskem samostanu, „zadnjem znamenju kato¬
liške vere v Beljaku”, je ostal končno samo še gvardijan,
a še ta se je poluteranil in oženil. Samostanski predstoj¬
niki v Dobrli vesi' so na debelo zapravljali samostansko
imetje, med redovniki so pa vladale razprtije. Podobno
je bilo tudi v Podkloštru, Št. Pavlu, v Vetrinju i. dr.

Ves naznačeni položaj so seveda pridno izrabljali sta¬
novi in skoro na vseh deželnih zborih in skupnih odbor-
niških sestankih od nadvojvode Karla vedno uporneje
zahtevali, da podeli protestantom vse verske svoboščine.
V tem pogledu je bilo posebno značilno zasedanje koro¬
škega deželnega zbora v začetku 1. 1566. Nadvojvodovi ko¬
misarji so tedaj zahtevali, naj stanovi dovolijo poleg obi¬
čajnega prispevka za vzdrževanje Vojne krajine še 40.000
gld za kritje vladarjevih dolgov, za kar jim je ponudil pre¬
pustiti za eno leto mitnino na vino. Stanovi so izjavili, da

70

za kritje vladarjevih dolgov ne morejo prispevati več kot
8.000 gld, istočasno so pa od njega še posebno ostro zahte¬
vali, da naredi red v cerkveni upravi, s čimer so seveda
menili že znane nam svoje zahteve po verskih svoboščinah.
Končno so še predlagali, naj bi bilo sklicano na Dunaju
posebno posvetovanje zastopnikov nadvojvode in vseh treh
notranjeavstrijskih deželnih zborov, na katerem naj bi
razpravljali o verskih in cerkvenih zadevah.

Ker so se zastopniki Cerkve izjavili proti takemu, po¬
svetovanju, ga je odklonil tudi nadvojvoda ter izjavil, da
se s ponudenimi 8.000 gld ne more zadovoljiti, temveč za¬
hteva najmanj 24.000 gld. Toda stanovi so ostali neuklon¬
ljivi in Karel se je končno moral zadovoljiti res samo z
8.000 gld. Toda v teku 1. 1566. se je bila turška nevarnost
tako poostrila, da so morali koroški stanovi dovoliti še
naknadno 30.000 gld za tri leta, prirejali so razne spokor¬
ne pobožnosti, prepovedali vse plese, razen ob svatbah,
naslednje leto je dodala Koroška še novih 90.000 gld za
Vojno krajino in tudi za kritje nadvojvodovih dolgov je
prispevala 24.000 gld, a nadvojvoda ji je moral prepustiti
mitnino na vino.

L. 1568. se je položaj še poslabšal. Turki so osvojili
S i g e t in nekaj drugih obmejnih trdnjav, tako da jim je
bila med Dravo in Savo pot v naše dežele zopet odprta.
Glede na to so morali tudi notranjeavstrijski stanovi po¬
seči še globlje v svoje žepe. Nadvojvoda je zahteval od Ko¬
rošcev 100.000 gld za Vojno krajino, 200.000 gld jamščine
za veliko novo posojilo in uvedbo posebnega osebnega dav¬
ka, toda stanovi so na zasedanju v začetku 1. 1568. dovolili
za prvo le 73.000 gld in 100.000 gld jamščine, odklonili
pa osebni davek.

Podobno trenje med nadvojvodovimi zahtevami in sta¬
novsko pripravljenostjo se je vršilo tudi na deželnozbor-
skih zasedanjih naslednja tri leta, kajti odkar je bil Karlov

71

oče razbil celotnost avstrijsko-češko-ogrskih dežel, je bil
Karel navezan zgolj na izčrpane sile svoje Notranje Av¬
strije, cločim se njegov brat Ferdinand za turško nevarnost
sploh ni zmenil, drugi brat, cesar Maksimilijan II. z Nem¬
čijo vred pa tudi ne mnogo. Vojna krajina bi morala biti
v resnici zadeva vsega rajha, a cesar jo je komodno prevalil
na rame nadvojvodu Karlu, ki pa je bil zopet čisto odvisen
od podpore stanov.

Za Ferdinanda I. so znašali stroški za notranjeavstrij¬
ski” del Vojne krajine po 45.547 gld mesečno, ki so jih
krile vse njegove dežele, a sedaj je odpadlo to breme zgolj
na naše dežele. Vojna krajina se je namreč raztezala
vzdolž vse turške meje. Za njen severni del do Drave na
zapadu je skrbela Ogrska, a od Drave do morja se je raz¬
prostiral notranjeavstrijski del, kajti 1. 1578. je izročil ce¬
sar nadvojvodu Karlu skrb sploh za vso Vojno krajino
med ogrsko mejo in morjem in se jezato ta del tudi nazival
notranjeavstrijski. Delil se je v dva odseka: od R e k e pre¬
ko Senja  in bližine srednje U n e do bližine S i s k a je
segal „hrvatski” odsek, od tod dalje do ogrske meje pa
„slovenski” odsek. Na ozemlju slednjega je ležala cela
vrsta bolj ali manj utrjenih krajev z močnimi posadkami,
kakor Petrinja, Ivanič grad, Ludbreg, L e-
grad  i. dr., v njih zaledju pa Čakovec in Varaž¬
din  (tu je bil tudi sedež generalata slovenskega dela Voj¬
ne krajine). Posamezna utrjena mesta in utrdbe so bile pa
posejane potem še globoko v slovenske dežele, a 1. 1578. je
začel nadvojvoda graditi še veliko trdnjavo Karlovec
na Kolpi, za katerega je prispevala tudi Koroška 100.000
gld. in mnogo delavcev. Upravo vse notranjeavstrijske Voj¬
ne krajine je vodil poseben vojni svet v Gradcu, njeno
vzdrževanje je pa stalo v tej dobi letno 555.747 gld, k če¬
mur je prispevala Koroška po 145.516 gld.

72

Vprav kritje vseh teh velikih obrambnih stroškov je
bilo največje breme, ki je stalno trlo nadvojvodo Karla.
Zaradi njih je bil prisiljen stalno pogajati se s stanovi, a
ti so znali vladarjeve težave spretno izrabljati za izsilje¬
vanje vse večjih verskih koncesij. Da bi pridobili v stal¬
ni napetosti med nadvojvodo in seboj na svojo stran še
mesta, so vztrajno zahtevali verske svoboščine tudi za
mesta in trge. Karel se je obrnil za nasvet na oba svoja
brata, ki sta mu priporočala popustljivost, zato je dne
24. II. 1572. v deželnem zboru v Gradcu končno res iz¬
javil, da podeljuje plemstvu, njih družinam in podlož¬
nikom popolno svobodo vesti in bogoslužja, le glede de¬
želnoknežjih mest, trgov in gospoščin je ostal nepopust¬
ljiv ter je pristal le na svobodo vesti, ne pa tudi bogo¬
služja. Glede Gradca, Celovca, Ljubljane in Judenburga
pa se je izrečno obvezal, da ne bo izgnal iz njih ne
predikantov in ne protestantskih učiteljev. Vsi notra¬
njeavstrijski protestanti so to zmago seveda glasno po¬
zdravili in slovenski kmečki podložniki so bili odslej
čisto prepuščeni svojim luteranskim zemljiškim gospo¬
dom. Da je pa nadvojvoda navzlic tem izsiljenim konce¬
sijam nameraval še nadalje zvesto vztrajati pri katoličan-
stvu, nam dovoljno priča dejstvo, da je prav tedaj po¬
zval v Gradec jezuite.

Toda stanovi se, s to zmago še vedno niso čisto zadovo¬
ljili, temveč so hoteli izvojevati popolno svobodo še za
mesta in trge in so neprestano grozili, da ne dovolijo
vladarju toliko časa nobenega denarja, dokler ne popusti
še v tej točki, razen tega so se pa neprestano pritoževali
proti njemu še pri cesarju in v državnem zboru. Že na
skupnem zasedanju notranjeavstrijskih deželnih zborov je¬
seni 1. 1575. je šlo spričo nove zaostritve položaja na turški
meji za izvršitev velikega izrednega obrambnega progra¬
ma, h kateremu naj bi Koroška prispevala zopet novih

73

165 mož in 75.000 gld. Tedaj so ponovili stanovi zopet
svojo staro igro in zahtevali zlasti izgon jezuitov. Nad¬
vojvoda jim je odvrnil, da „gre sedaj za prepoditev Tur¬
kov in ne jezuitov”, toda ponoviti jim je vendarle moral
svoje obljube iz 1. 1572. Prav med temi razpravljanji je pa
prispela vest o novem, občutnem turškem uspehu na meji
in šele to je pripravilo tudi stanove do nekoliko večje po¬
pustljivosti.

Naslednjo zimo je prepotoval nadvojvoda s svojo ženo
sam notranjeavstrijske dežele (v Celovec je prispel 10. II.
1576), da se prepriča o obrambnih napravah in da stopi v
zvezo s stanovi. Potovanje je ostalo očividno brezuspešno, j
kajti v naslednjih dveh letih je postajalo protestantsko ;
plemstvo vse drznejše in se neprestano nasilno polaščalo še
nadaljnjih cerkvenih imetij.

V takih okoliščinah je bilo za dne 1. I. 1578. sklicano
v Bruck na Muri  novo skupno zasedanje deželnih
zborov vseh štirih slovenskih dežela (udeležili so se ga |
bili namreč tudi Goričani),  toda brez zastopnikov I
Cerkve. Nadvojvoda je želel, da bi zasedanje razpravljalo
zgolj o obrambnih ukrepih, toda stanovi so bili bolj kot j
kdaj odločeni dokončno izsiliti od vladarja popolno ver¬
sko svobodo. V teku januarja so res podrobno obravna- s
vali nezadovoljivo stanje obrambe in potrebne ukrepe za
njeno izboljšanje ter dne 1. II. šele sklenili uvesti tudi
skupni deželni obrambni red za vse tri notranjeavstrijske
dežele. Njegova sestava je bila poverjena posebnemu odse- i
ku, katerega posvetovanja so pa trajala še do 1. 1586. in
šele tedaj je bila dokončno uvedena obrambna organiza¬
cija, ki je ostala potem v veljavi še vse XVII. stol.

Zatem so pa prišla na vrsto verska vprašanja in tedaj
so zastopniki posameznih dežela izjavili, da ne prevzamejo
tudi nobenih drugih obvez, dokler vladar ne ugodi nji¬
hovim verskim zahtevam, in so potem dne 8. II. še v po-

74





sebni pismeni peticiji zahtevali popolno versko svobodo
sploh za vse podložnike. Tedaj je stal nadvojvoda pred
usodno izbiro, da pusti tako ogrožene meje nezavarovane
pred Turki ali pa da ugodi brezvestnim stanovskim izsi¬
ljevanjem na verskem področju. Izprva je bil vkljub od¬
poru svojega dvora voljan pristati le na svobodo vesti, ne
pa tudi na svobodo bogoslužja.

Že je grozila nevarnost, da se pogajanja razbijejo, toda
položaj je končno le prisilil nadvojvodo, da se je moral
odločiti za drugo. Tako je dne 9. II. 1578. dopoldne po¬
zval stanovske odbornike v svoj dvorec ter jim ustno slo¬
vesno izjavil, da se hoče vestno držati svojih obvez iz
1. 1572., vendar pa smatra verske zadeve v mestih, trgih in
na svojih posestvih za svojo vladarsko pravico, toda nika¬
kor ne namerava pregnati iz njih predikantov, zatreti pro¬
testantskih šol in ne „obteževati vesti” meščanov, toda tu¬
di protestanti morajo prenehati s svojimi napadi in za¬
sramovanji katoličanov. Stanovi so skušali izsiliti tako iz¬
javo še pismeno, vendar je nadvojvoda sam ni hotel pod¬
pisati, temveč sta jo podpisala samo njegova tajna svet¬
nika C o b e n z 1 in J. K h e v e n h ii 11 e r.

Stanovi so se s to izjavo zadovoljili in dovolili nadvoj¬
vodu potrebni denar (548.205 gld) ter se šele sedaj obve¬
zali v svojih deželnih zborih definitivno rešiti vprašanje
obrambne organizacije proti Turkom. Protestanti so
slavili to obvezo kot svojo največjo zmago, kajti s tem se
je bila odslej lahko protestantska cerkev v naših deželah
organizirala čisto uradno. Deželni stanovi vseh treh slo¬
venskih dežela so ob tej priliki potem 22. II. 1578. tudi
sklenili že omenjeno meddeželno pogodbo o izenačenju
protestantskega šolstva in cerkvene uprave v vseh treh
deželah.

Prvi vidni plod obramnih obveznosti, ki so jih sedaj
prevzeli stanovi, je bil ta, da so že na poletje 1. 1578. skle-

75

nili odposlati večjo vojsko na mejo in Turkom zopet iz¬
trgati predele, katerih so se bili polastili zadnja leta. Za
vrhovnega poveljnika je bil določen koroški deželni gla¬
var J. K h e v e n h ii 11 e r, ki je zbral v Celovcu močne
čete s številnim topništvom in po bahavih paradah, boga¬
tih pojedinah in napihnjenih govorih odrinil z njimi mi¬
mo Hum perka čez Ljubelj V Ljubljano,
kjer so se mu pridružili še Kranjci,  a na hrvatski meji
končno še Hrvatje,  tako da je razpolagal z 9.600 od¬
lično oboroženimi pešci in konjeniki ter z močnim topni¬
štvom.

Toda čim bolj so se bližali turški meji, tem strahopet-
nejše so se pokazovali širokoustni velikaški poveljniki in
tem počasneje se je vršil pohod. Ko pa so prispeli v'začetku
meseca septembra na turško mejo, je postala vsa vojska za¬
radi popolne nesposobnosti poveljnikov že čisto nespo¬
sobna za boj, nakar se je morala brez vsakih uspehov na
pol razkrojena zopet klavrno vrniti. Tem „pogumneje” je
pa nastopalo to propadajoče plemstvo sedaj doma v ver¬
skih zadevah. Spričo nezadostne moči nadvojvode Karla
se je skušalo polastiti sploh vse oblasti in s silo dokončno
izvesti razkatoličanjenje dežele. Svojemu bratu Ferdinandu
je nadvojvoda tožil, da mu skušajo izviti celo njegove la¬
stne gradove (n. pr. Št. Vid), tako da bo moral v bodoče v
teh krajih prebivati po gostilnah.

Svoboščine, ki so jih izsilili stanovi na shodu v Bra¬
čku, pomenjajo višek v razvoju protestantizma v naših de¬
želah, obenem pa tudi višek plemiške politične mogoč-,,
nosti in neodvisnosti dežel nasproti vladarju. Tega se je
prav dobro zavedal tudi nadvojvoda. Čisto napačno bi
bilo namreč misliti, da je šlo pri očrtanem boju plem¬
stva za verske koncesije res le za načela verske svobode
(o katerih pa nemški protestantski knezi v svojih deželah
sami niso hoteli niti slišati), temveč je bilo to vsaj v toliki

76


meri tudi merjenje politične moči med vladarjem in oho¬
lim plemstvom, ki je stremelo za tem, da si prisvoji sploh
vso politično oblast.

Ravno pretresljiva usoda velikega slovensiko-hrvat-
skega kmečkega upora prav tista leta nam najzgovor¬
neje priča, koliko smisla je imelo nasilno plemstvo za
načelo svobode nasproti svojim — kmečkim podložnikom.
Koroški slovenski kmetje se tega velikega upora sicer
niso udeležili, zato so bili pa vsak dan priče, kako so pro¬
testantje spoštovali načelo verske svobode nasproti kato¬
ličanom. Luterani so si kratko i;n malo prilaščali kato¬
liške cerkve in plemiči so nastavljali na duhovnijah, ka¬
terih patroni so bili, le odpadle katoliške duhovnike in
luteranske predikante ali jih pa puščali nezasedene in
se sami polaščali pripadajočih cerkvenih dohodkov.

Protestanti so na vsak korak javno zasramovali ne le
Cerkev, svete obrede in papeža, temveč celo naj višje ka¬
toliške verske svetinje, kakor Najsvetejše, Mater božjo
itd. Vdirali so oboroženi v cerkve, izganjali iz njih du¬
hovnike, izzivali pretepe itd. Ko celovška cerkev sv. Egi-
dija še niti ni bila v protestantskih rokah, je hotel go¬
sposvetski dekan nekoč v njej opraviti službo božjo, a če¬
ta protestantov ga je napadla, mu odvzela cerkveno ob¬
leko in njega samega ranila; drugega duhovnika so pa
med mašo napadli, ga vrgli na tla in osuvali. Ob drugi pri¬
liki je vodil vetrinjski opat mimo Celovca katoliške ro¬
marje h Gospe Sveti, a pri šentviških vratih ga je celov¬
ška luteranska drhal nagnala s kamenji. Ko je prišel p a-
t r i a r h Barbaro  na cerkveno vizitacijo v Beljak, so
ga sprejeli meščani s puškami in sabljami, ponoči pa iz¬
zvali velike izgrede itd;

Vse pa kaže, da so izvajali taka nasilstva predvsem
nemški protestanti. Ravno zaradi pravkar omenjenih iz¬
gredov v Beljaku se je razvila n. pr. velika pravda med

77

deželnimi stanovi in novim bamberškim vicedomom
Stadionom,  ki je prišla končno do samega cesarja in
je že grozilo, da pride do oboroženega spopada med pro¬
testanti in katoličani. Glede na to je Stadion pisal cesarju,
da lahko v tem primeru nabere prav toliko okoliških (slo¬
venskih) katoličanov, kot je beljaških (nemških) protestan¬
tov. Vprav neverjetne drznosti in nasilstva so si pa dovo¬
ljevali še protestantski zemljiški gospodje in cerkveni pa¬
trom. Ob smrti župnikov so vdirali v župnišča in jih iz¬
ropali, lastili so si 1  celo duhovno sodstvo, predpisovali du¬
hovnikom, kaj smejo učiti, kako deliti sv. zakramente, in
jim prepovedovali razne katoliške verske obrede z grož¬
njami, da jih poženo iz župnišč.

Iz površnih vtisov o tedanjem stanju na Koroškem bi
mogli sklepati, da je postala sploh vsa Koroška protestant¬
ska, toda ravno taka poročila nam dokazujejo, da je ži¬
velo katoličanstvo žilavo še nadalje celo na Zgornjem Ko¬
roškem, še mnogo bolj pa seveda zlasti v slovenskem de¬
lu Spodnje Koroške. To je tudi lahko razumljivo, kajti
vprav nenaravno bi bilo, ako bi se mogel tudi slovenski
kmečki tlačan navduševati za vero, ki mu jo je vsiljeval
njegov nemški graščak, ki ga je zatiral in pri katerem so
našli topla zavetišča tudi protestantski predikanti. Ker
vemo, da je le premnogo duhovnikov samih prestopilo v
protestantski tabor ali pa vsaj niso pokazovali prav no¬
benega odpora proti novoveškim navalom, upravičeno
lahko sklepamo, da je bil tisti, ki je vzdržal v južni Ko¬
roški katoličanstvo, predvsem — ako že ne edino — slo¬
venski kmet. Več kot značilno je n. pr. tudi dejstvo, da so
se vsi tedanji ljubljanski nemški škofje (Ravbar,  Ka¬
zi  a n e r) bolj ali manj nagibali k protestantom ali pa
vsaj niso pokazovali proti njemu nobenega resnega od¬
pora (S e e b a c h), pač pa so se mu z vso silo in tudi
uspešno uprli domači škofje slovenskega rodu (T e x t o r

78

-Tkalčič, Glušič, Tavčar), zaradi česar je tu¬
di moglo pognati luteranstvo med kranjskimi Slovenci le
malo korenin.

Vkljub vsem očrtanim okoliščinam je pa našlo kato-
ličanstvo že v letih najmočnejšega protestantskega razma¬
ha še dovolj življenjske sile samo v sebi, da je odpravilo
spredaj ponovno naznačene nerednosti v lastni cerkveni
upravi, jasneje določilo razna verska načela in poenotilo
cerkvene predpise ter se nato uspešno pomerilo tudi s
protestantizmom. Nekako izhodišče za ves katoliški
preporod  je pomenjal že spredaj očrtani znameniti tri¬
dentinski cerkveni zbor, katerega smernice so izvrševali po¬
tem nekateri tedanji veliki naši škofje, zlasti s pomočjo
jezuitov.

Prvi tak škof je bil Urban Texto  r—'T k a 1 č i č ,
po rodu slovenski Kraševec, ki je zasedel ljubljansko ško¬
fijsko stolico 1. 1543. in bil obenem eden najvplivnejših
svetovalcev že cesarja Ferdinanda I. na dunajskem dvoru.
S tega mesta je potem lahko vplival tudi na vso cesarjevo
cerkveno politiko na Koroškem. Predvsem po njegovi za¬
slugi je prišel že 1. 1551. na Dunaj jezuitski red,
ki je bil komaj nekaj let poprej (1. 1540) ustanovljen izreč¬
no za boj proti krivoverstvu in je znal pridobivati za svoj
red najboljše tedanje glave. Jezuiti so ustanovili na Du¬
naju svoj kolegij in počasi prevzeli tudi tamošnje, že či¬
sto propadlo vseučilišče ter ga visoko dvignili, tako da
je začel prihajati z njega čisto nov in čisto drugačen du¬
hovniški rod. Vneto je Tkalčič podpiral tudi prizadevanja
tedanjega učenega dunajskega jezuita, blaženega Petra
C a n i s i j a (ta je bil po rodu Holandec), ki se je trudil
predvsem za prepotrebno izboljšanje verske izobrazbe.

Po Tkalčičevi prezgodnji smrti (1558) je nastal zaradi
zunanjih težav sicer nekajletni zastoj, vendar je podobno
pot ubral tudi nadvojvoda Karel za svoje notranjeavstrij-

79

ske dežele. K temu ga je že ves čas spodbujala katoliška
stranka na dvoru, kateri je stala na čelu nadvojvodova že¬
na Marija.  Da prepreči odhajanje dijakov na prote¬
stantska vseučilišča v Nemčiji in da vzgoji za svoje dežele
res sposoben duhovniški naraščaj, je sklenil tudi on usta¬
noviti višjo šolo v Gradcu (pri tem sta ga krepko podpi¬
rala tudi ljubljanski škof Glušič  in krški škof Sag-
s t e 11 e r). Pozval je v Gradec jezuite in jim že 1. 1573. iz¬
ročil šolo, ki jo je 1. 1586. celo povišal v vseučilišče. Preza-
nimivo je dejstvo, da je bilo navzlic temu, da sta bila pri
nas tedaj skoro vse plemstvo in skoro vse meščanstvo nem¬
ška, Slovenci pa le kmetiški tlačani, število slovenskih di¬
jakov na teh šolah skoraj enako nemškim. L. 1584. je štel
n. pr. ta graški jezuitski kolegij 363 dijakov, od katerih je
bilo v 2. razredu 33 Nemcev, 30 „Kranjcev” (t. j. Sloven¬
cev), 13 drugih Slovanov in 3 Madžari. Odkar je izročil vla¬
dar 1. 1598. graškim jezuitom obsežna posestva millstatt-
skega samostana (obenem z Otokom na Vrbskem jezeru), so
uživali v novem kolegiju in na vseučilišču tudi koroški di¬
jaki številne ugodnosti. S tem je bil položen nekak temelj
za prvi katoliški preporod tudi na Koroškem.

Seveda so protestantje hitro uvideli, da so dobili v je¬
zuitih prenevarne nasprotnike, kateri jim niso bili le kos,
temveč so jih v vsem celo daleč prekašali, zato so se začeli
stanovi že takoj po njih prihodu v Gradec ostro pritože¬
vati proti „tujemu, v teh deželah popolnoma neznanemu
jezuitskemu redu, ki je kriv vseh razprtij, preganjanj rev¬
nih kristjanov in vseh nesporazumov med vladarjem in po¬
kornimi deželami.” Nadvojvoda se za to svetohlinstvo ni
zmenil, temveč se je že 1. 1579. odločil, po nasvetu svojega
brata in tasta, postaviti se z vsemi silami po robu na¬
daljnjemu širjenju protestantizma in privesti svoje dežele
nazaj h katoličanstvu. Navedena dva sorodnika sta mu
med drugim tudi svetovala, naj se strogo omejuje le na

80

že dovoljene koncesije protestantom, toda razne službe
naj podeljuje le katolikom, pospešuje šolanje mladih ka¬
toličanov in pozove škofe, da ustanavljajo semenišča ter
pridno vrše vizitacije svojih župnij.

Ti nasveti so prišli kolikor toliko do izraza na zase¬
danju deželnega zbora 1. 1580, na katerem je nastopil nad¬
vojvoda že precej odločneje, kar je preoblastne stanove
močno osupnilo. Med prvimi ukrepi, ki jih je sedaj izdal,
je bil ta, da je sinovom, katerih očetje niso bili stanovski
plemiči, prepovedal posečati nekatoliške (zlasti inozem¬
ske) šole in da je iz svojih lastnih mest izgnal samovoljno
privedene predikante. Odstavil je svojega luteranskega
vrhovnega dvornega mojstra J. Khevenhiillerja in posta¬
vil na njegovo mesto katoličana, a inozemske škofe je
pozval, da nameščajo na njihovih notranjeavstrijskih po¬
sestvih zgolj katoliške nastavljence (1. 1587. je bil zame¬
njan tudi zloglasni bamberški vicedom Hofmann v Volš-
perku), vendar šele na zahtevo nadvojvode in samega pa¬
peža).

Protestantski stanovi vseh treh notranjeavstrijskih de¬
žel so dobro čutili, da jim je začela groziti prav resna ne¬
varnost, zato so se povezali še tesneje med seboj, Štajer¬
ci pa so pozvali celo svoje vojake iz Vojne krajine, da bi
jih ščitili.

Spomladi 1. 1581. se je podal nadvojvoda Karel v
Prago k svojemu nečaku, cesarju Rudolfu II., da bi se
posvetoval z njim o položaju v svojih deželah in da bi
dosegel izdatnejšo pomoč vsega cesarstva proti Turkom. S
slednjo se je potem naslednje leto podrobno bavil nem¬
ški državni zbor. Udeležilo se ga je tudi precej notranje¬
avstrijskega plemstva z namenom, da se pritoži proti nad¬
vojvodovi verski politiki. Državni zbor je res dovolil ne¬
kaj malega podpore za obrambne namene, toda pritožbo
plemstva je moral zavrniti, ker so protestantski nemški

81

knezi sami nastopili še neprimerno trše nasproti katoli¬
kom v svojih deželah.

V zvezi z vsem tem so bila tudi resna prizadevanja, ki
so jih započeli vsaj nekateri škofje za ureditev nezdravih
razmer v cerkveni upravi, zlasti glede discipline njih du- j
hovščine. Temu so služili predvsem pokrajinski cerkveni :
zbori, škofijske sinode in kanonične vizitacije. Za oglejski !
del slovenske Koroške sta bili posebno važni vizitaciji pa- -
triarhovega namestnika Bisantija  1. 1581. in potem
1. 1593-94 še samega patriarha Barbara, ki se je bil vkljub
vsem zaprekam vneto prizadeval, da bi zopet vzpostavil
razdrapane cerkvene razmere v teh predelih. Ob tej pri¬
liki je pri duhovščini pridno plenil (kakor že dvanajst let
pred njim Bisantij) tudi slovenske protestantske knjige
in jih sežigal, žal pa vodilnim krogom patriarhata ni pri¬
šlo na misel, da bi jih bilo treba tudi nadomestiti s slo¬
venskimi katoliškimi.

Prav na višku protestantske mogočnosti se je pa v na¬
ših deželah pojavil mož, s čigar imenom je tesno združen
tudi začetek zatona slovenskega protestan¬
tizma.  Bil je to znameniti ljubljanski škof  J. T a v-
č a r,  prav tako kmečki sin slovenskega Krasa kakor že
njegov pomembni prednik T e k s t o r - T k a 1 č i č. Po
smrti škofa G 1 u š ič a je bil 1. 1580 on imenovan za nje¬
govega naslednika in je takoj naslednje leto obiskal tudi
svoje koroške vikariate, kjer je s krepko roko naredil red, j.
odstavil nevredne duhovnike in odpravil razne neredno-
sti pri službi 1  'božji. Zaradi slabega gospodarstva dobrloveš-
kih avguštincev je nadvojvoda poveril škofu Tavčarju
tudi upravo tega kapitlja (in še millstattskega). Za vzgojo
dobrih mladih duhovnikov je tudi vzdrževal na graškem
vseučilišču devet dijakov. Njegov vpliv na vse slovenske
dežele se je pa še bistveno razširil, ko ga je nadvojvoda
Karel imenoval za svojega namestnika v Gradcu.

82

Karel je bil zaradi vedno večje drznosti protestantskih
stanov (koroški so stalno iskali zase opore tudi pri kranj¬
skih stanovih, vkljub — Karavankam!) prisiljen postav¬
ljati, se jim tudi vedno odločneje po robu (1. 1581 je bilo
n. pr. na Karlov ukaz požganih 12.000 protestantskih
knjig). Grozil jim je celo s preklicem že omenjenih do¬
voljenj, izdanih v Brucku, toda denarne stiske so ga vedno
iznova prisiljevale, da je obljubljal .pustiti vse pri starem’.

Imenovanje škofa Tavčarja za namestnika pa navzlic
temu pomenja naravnost preobrat vse dotedanje vladar¬
jeve cerkvene politike, kajti ravno Tavčar je bil tisti, ki
ni le ustavil še nadaljnjega prodiranja luteranstva, tem¬
več je z modro smotrnostjo započel tudi zopetno vzpo¬
stavljanje katoličanstva. V to svrho je izdal nadvojvoda
na njegovo pobudo ukaz, da morajo vsi na novo sprejeti
meščani najprej s prisego potrditi katoliško veroizpoved
(poprej je n. pr. tudi celovški mestni svet podeljeval me¬
ščanske pravice samo protestantskim doseljencem, odre¬
kal jih pa katoliškim) ter začel iz mest izganjati prote¬
stantske predikante in učitelje (razen iz Gradca, Celovca,
Ljubljane in Judenburga, glede katerih ga je vezala be¬
seda, dana stanovom). S tem je bil zadan protestantizmu
v mestih prvi občuten udarec, a ravno mesta so bila do¬
tlej, poleg plemstva, nositelji in glavne trdnjave luteran¬
stva na Slovenskem.

Tavčar je bil med prvimi, ki je uvidel tudi nevzdrž-
nO'St dotedanje cerkvene upravne razdelitve v slovenskih
deželah, zato se je pri nadvojvodu potegoval za ustanovi¬
tev novih škofij v Gorici, Beljaku in v Velikovcu (za do¬
tacijo beljaške škofije naj bi služili dohodki propadajoče¬
ga podkloštrskega samostana, za dotacijo velikovške pa
dobrloveškega avguštinskega kapitlja). Uvedena so bila
v to svrho že posebna pogajanja, ki pa zaradi odpora obeh
metropolitov žal niso uspela.

6 *

83

Z vsem tem so bili položeni prvi zanesljivi temelji k a-
toliškega preporoda  na Slovenskem, ki so ga
izvedli potem do konca šele Karlovi nasledniki.

Ne smemo pa prezreti še enega važnega dogodka, s
katerim so. slovenski Korošci vnovič prednjačili vsem osta¬
lim Slovencem. Protestantizem, ki ga je prinesla tudi k
nam nemška reformacija, in verska zmeda, ki jo je lute-
ranstvo pri nas samo še povečalo, sta že davno brez vsakih
sledov izginila s slovenske zemlje, zato danes tudi nima
nobenega smisla presojati in obsojati naših reformatorjev
zgolj z verskega stališča; trajna je pa ostala njih zasluga,
da so nam prvi ustvarili  slovensko knjigo in po¬
ložili s tem temelje  vsej poznejši slovenski knji¬
ževnost  i, Kar je bilo napačnega, je propadlo, a dobro
je bilo to, da so napravili dotlej tako zanemarjeno govo¬
rico malega tlačenega kmečkega, ljudstva za .knjižni jezik
in to ostane tudi trajna njih zasluga.

Trubarja, ki se je sam predstavljal za „aniga perjatila
vseh Slovencev”, je že v mladih letih bolelo, da se le jezik
njegovega ponižanega kmečkega ljudstva ne piše, in glede
na to je sam izjavil: „Bog ve, da sem že v tistem času, ko
sem še pri vas (namreč v domovini) pridigal v slovenskem
jeziku iz latinskih in nemških knjig, pogosto vzkliknil k
Bogu, naj se zaradi posvečenja imena in razširjanja svo¬
jega kraljestva milostno ozre tudi na ubogo, preprosto in
dobrosrčno slovensko naše ljudstvo, naj mu prizanese in
ga obdari z veliko milostjo in darom, da bi se kakor je¬
ziki drugih narodov tudi 1  njegov jezik pisal in bral in da
bi se Sveto pismo in druge dobre krščanske knjige prav
prevedle in natisnile v slovenskem .. . jeziku”.

Med največjimi napakami tedanjih odločujočih kato¬
liških krogov je bila pa na drugi strani ta, da se niso
še celo v dobi, ko je protestantska književnost že narav¬
nost cvetela in porajala seveda svoje sadove, tudi

84

oni - niti tako daljnovidni Tavčar — zavedali take svoje
dolžnosti in protestantov vsaj posnemali. Vsi, ki so pri
nas začeli in izvedli boj proti protestantizmu, so pridno
uničevali slovenske protestantske knjige, niso pa uvideli,
da bi jih morali tudi nadomestiti s katoliškimi, čeprav je
bila potreba po njih tako kričeča, da je morala potem
Cerkev dovoljevati duhovnikom uporabo protestantov-
skih. To je tembolj obžalovanja vredno, ker je celo sam
tridentinski cerkveni zbor vsaj posredno opozoril na tako
potrebo, ko je določil, naj bi duhovniki ob nedeljah in
praznikih pojasnjevali ljudstvu zlasti liste in evangelije
in so začeli nemški katoličani po protestantovskem zgle¬
du v to svrho izdajati tudi svoje prve knjige v narod¬
nem jeziku.

V tem pogledu more vsa druga polovica XVI. stol.,
v kateri so izdali naši reformatorji skupno 46 slovenskih
knjig, na katoliški strani pokazati na eno samo izje¬
mo. To je bil vetrinjski cistercijan L. Pachernecker,
po rodu najbrž koroški Slovenec (tudi njegovo ime nam¬
reč ni nemškega izvora, temveč pride od Pohornik), ki je
izdal 1. 1574. v Gradcu (na Koroškem namreč tedaj še ni
bilo nobene tiskarne) slovenski katoliški katekizem. Iz¬
daja te knjige je izpričana, toda doslej še niso našli no¬
benega primerka, zato so kake podrobnosti o njej še tudi
neznane, jezil se je pa nanjo že Trubar, češ da tudi „pa-
pisti” pišejo katekizme in spodrivajo z njimi evangeljske
resnice. Jako verjetno je pa, da bi mogla biti to slovenska
prireditev Canisijevega katekizma, ki je bil že tedaj jako
priljubljen. Ravno dejstvo, da se nam ni ohranil noben
izvod, čeprav jih ni nihče namerno uničeval, nam pa
morda celo dokazuje, kako zelo so ga morali rabiti. Goto¬
vo tudi ni golo naključje, da je nastala ta prva in potem še
celih 33 let žal edina slovenska katoliška knjiga ravno
na Koroškem. Prvič so imeli vetrinjski cistercijani tedaj

85

v rokah dušno pastirstvo vsega slovenskega Spodnjega
Roža in so pri tem še prav posebno občutili njeno po¬
trebo in drugič so morali ravno na tako poluteranjeni
Koroški najbolj živo spoznati važnost slovenske knjige
tudi v verskem pogledu. Prav verjetno je tudi, da bi nam
ustvaril Pachernecker še kake druge slovenske katoliške
knjige, a je že L 1580. umrl.

86

IX.

KOROŠKI SLOVENSKI KMET V XVI. STOLETJU

Šestnajsto stoletje pomenja eno najbolj razgibanih
dob vse slovenske zgodovine. Označujejo ga kmečki upo¬
ri, turški napadi in verske prekucije. O vseh treh poja¬
vih, ki so imeli seveda najgloblji vpliv tudi na vse živ¬
ljenje slovenskega kmečkega ljudstva, sem govoril dovolj
obširno že v prejšnjih poglavjih. Nanje Slovenci sami
nismo imeli odločilnega vpliva, toda pri vseh smo bili
bistveno soudeleženi, a ravno to je tudi povzročilo, da
smo začeli po tolikih stoletjih popolnega mrtvila Sloven¬
ci ravno v tej dobi stopati vnovič na plan kot narod. Po
stoletjih popolnega zatona je začelo stopati na dan zo¬
pet slovensko ime in že samo to dejstvo je pomenjalo za
nas politični in kulturni dogodek prvega reda, prav po¬
sebno pa še na Koroškem.

Ob zaključku srednjega veka sem poudaril, da smo
dosegli Slovenci tedaj stopnjo svojega najglobljega po¬
nižanja, kajti slovensko ime je sploh popolnoma izginilo
iz vsega javnega življenja in slovenska govorica se je bila
umaknila zgolj še v domove kmečkih tlačanov in med
mestno služinčad. Politični položaj Slovencev kot tak se
potem tudi v XVI. stol. ni bistveno spremenil. Notra¬
njeavstrijske” dežele, to so: Koroška, Kranjska in Štajer¬
ska, so se v tem stoletju sicer še mnogo tesneje povezale
med seboj nego kdaj koli poprej in pogosto se je tem
pridruževala še tudi slovenska Goriška, tako da so tvo¬
rile torej vse slovenske dežele tesno povezano enoto, to¬
da to je bila v prvi vrsti povezava nemškega fevdalnega
plemstva v svrho skupnega nastopanja nasproti vladarju

87

za ohranitev in razširitev njegovih posebnih pravic. Za
Slovence je prihajalo to povezovanje v korist predvsem
glede uspešnejše obrambe proti Turkom in v pogledu
skupnega podpiranja mlade slovenske književnosti. Sled¬
njega stanovi sicer niso vršili iz kakih narodnostnih, tem¬
več zgolj iz verskih razlogov, vendar je prihajalo v naj¬
večjo korist tudi slovenstvu, ikajti s tem so istočasno pri¬
znavali tudi slovenski značaj teh dežela in celo pomagali
polagati prve temelje knjižne kulture celotnega sloven¬
stva.

Stalno politično okrepljevanje fevdalnega plemstva,
združenega v deželnih stanovih, je bilo slovenskemu
kmečkemu ljudstvu prej v škodo kot v korist, kajti s tem
je postajal tudi naš kmet izročen vedno bolj zgolj na mi¬
lost in nemilost nemškim fevdalcem, ki so neomejeno od¬
ločali o njegovi usodi, a deželne avtonomije so bile za
Slovence tudi skoro brez pomena, ker so bile prav tako le
v prid nemškega fevdalnega plemstva in meščanstva.

Kakor smo slišali že v prejšnjih poglavjih, je postalo
plemstvo, združeno v deželnih stanovih, že v drugi polo¬
vici XV. stol. deželnemu knezu enak politični činitelj, a
v teku XVI. stol. je politična moč plemstva še celo preko¬
sila vladarjevo. To je imelo hude posledice tudi za na¬
šega kmeta, kajti s tem je izgubil še poslednjo oporo, ki
bi ga mogla v marsikaterem oziru varovati pred samovoljo
zemljiških gospodov. To se je izražalo posebno očitno pri
sodstvu.  V podeželju je namreč prešlo skoro vse višje
(„deželsko”) sodstvo od deželnega kneza na zemljiške go¬
spode, tako da je postal kmet skoro na milost in nemi¬
lost izročen svojemu graščaku, a deželni knez ni imel
skoro nobene moči več ščititi podložnika, ako mu je gra¬
ščak krivično sodil, ne glede na to, da vladar za tako za¬
ščito niti ni kazal nobene prave volje, ker je bil posebno
denarno preveč odvisen od plemstva.

88

Plemstvo se je te svoje moči seveda tudi dobro zave¬
dalo, zato je začelo še bolj pritiskati na svoje podložni¬
ke. To se je pokazalo posebno pri nalaganju vedno novih
in novih dajatev in davkov. Skoro do konca srednjega ve¬
ka, ko je vladalo v podeželju še znatno blagostanje in še
tudi ni zavladalo denarno gospodarstvo, so zemljiški go¬
spodje postopali pri izterjevanju urbarialnih ob¬
veznosti  navadno dokaj prizanesljivo in marsikaj tu¬
di izpregledali, toda razne okolnosti, ki so nastopile ob
prelomu med srednjim in novim vekom, so povzročile,
da zemljiški gospod ni začenjal nastopati le vedno strožje,
temveč je začel nalagati podložniku še čisto nove dajatve,
katerim so sledili potem še novi deželni in državni davki,
dočim se je bilo gospodarsko stanje kmeta zlasti zaradi
raznih uim, turških napadov ter drugih vojn, nezgod in
pojavov že prav vidno poslabšalo. Zlasti turški napadi
in razne uime so povzročile, da so izginila kar cela naselja,
tako da ni danes o njih nobenih sledov več, a še več
je seveda popolnoma propadlo posameznih kmetij.

Stare slovenske hišne in imovinske skupnosti so že
skoro ugasnile, zemljiški gospodje so nekdanje trdne cele
kmetije (grunte) drobili v polkmetije, četrtkmetije in v
še manjše obdelovalne enote ter jih potem posamič odda¬
jali v zakup in prosti zakup, ker so jim ti donašali večji
dobiček, a pogosto so jih priključevali tudi svojim last¬
nim posestvom ter jih obdelovali potem v lastni režiji s
tlačani. Spričo dokaj naglega naraščanja kmečkega prebi¬
valstva niti na tako razdrobljenih kmetijah ni bilo pro¬
stora za vse, zato so nastali ob robu vasi številni k a j -
ž a r j i (bajtarji)  s koščkom zemlje, ki so se pa morali
v glavnem preživljati kot dninarji pri večjih kmetih, kot
oglarji, obrtniki ter v bližnjih rudnikih in fužinah, a del
tega kmečkega proletariata je pritiskal tudi v mesta.

89

Vse to je pa seveda močno oslabilo gospodarsko moč
kmečkega prebivalstva kot celote in s tem tudi njegov
splošni socialni položaj. Še najlaže so se obdržali tisti, ki
so si ustanavljali v ugodnih gorovjih nove „planinske kme¬
tije”, primerne zlasti za živinorejo in oglarstvo.

Nastopil pa je še drug važen činitelj. Proti koncu
srednjega veka sta zemljiški gospod in podložnik mnogo
prvotnih dajatev v blagu ali delu dogovorno spremenila
v denarno dajatev, zlasti v okoliših mest, kjer je kmet
lahko prodal svoje pridelke in prihajal tako laže do de¬
narja ( to je tudi omogočalo, da so se marsikatere dote¬
danje prostozakupne kmetije spremenile v kupne). To¬
da že v XV. stol. je iz različnih vzrokov vrednost denarja
naglo padala in nastajala je vedno večja draginja. Glede
na to se seveda tudi zemljiški gospod ni več zadovolje¬
val s prvotno dogovorjenimi zneski, temveč je zahteval
večje, dočim se je opiral kmet na svojo „staro pravdo” in
ni hotel o kakem zvišanju niti slišati. Kadar potem zem¬
ljiški gospod ni mogel izsiliti vseh svojih zahtev, si je
pomagal tako, da je začel na eni strani z vso strogostjo
izterjevati vse podložnikove urbarialne obveznosti (ob
smrti podložnika za „m r t v a š č i n o” n. pr. najboljše
pokojnikovo živinče), si prilaščal srenjsko zemljo ter jo
priključeval svoji graščinski ali pa ustanavljal iz nje no¬
ve kmetije ter jemal s tem kmetom zlasti važne pašniške
pravice. Razen tega so začeli graščaki uvajati nove služ¬
nosti in dajatve, a posebno hud udarec za podložnika je
bilo to, da je moral svoje pridelke ponuditi v nakup naj¬
prej svojemu graščaku, pri čemer je ta seveda tudi sam
določal cene in oropal podložnika znatnega dela izku¬
pička.

Prav posebno hudo breme za kmeta so pa postali novi
deželni in državni davki.  Že v prejšnjih po¬
glavjih smo slišali o silnih dajatvah, ki jih je morala no-

90


siti tudi Koroška za obrambne in še razne druge namene.
Večina teh dajatev je bila porazdeljena na posamezna
zemljiška gospostva, toda ta jih niso nosila sama, temveč
jim je bilo že izza XIV. stol. dovoljeno prevaljevati jih
na svoje podložnike, a v XV. stol. so začeli uvajati potem
še nove davke, ki so neposredno zadevali kmeta. Tako
so postali v XVI. stol. ravno ti izredni davki eno naj¬
hujših kmečkih bremen, ki so vzbujala upravičeno ogor¬
čenje še zlasti zato, ker je kmet videl, da se zbrane vsote
večkrat niti niso uporabljale za določene namene (n. pr.
za obrambne), temveč za čisto druge. Vse to je potem ob
koncu XV. in v začetku XVI. stol. tudi nujno vodilo do
kmečkih uporov. Tedaj je iskal kmet varstva pri svojem
vladarju, ki naj bi bil nekak nepristranski varuh pra¬
vice, toda ta je bil deloma brez prave moči, deloma pa
Habsburžani tudi niso pokazovali prav nobenega smisla
za kmečke tegobe in so v velikem kmečkem uporu 1. 1515
n. pr. celo sami spodbujali plemstvo, da stre kmete, ter
jim v to svrho obljubljali svojo vojaško pomoč. In plem¬
stvo ni le strlo vseh kmečkih uporov, temveč tudi ne¬
usmiljeno pobijalo in obešalo naše kmete ter požigalo
njih domove, nato jim pa „za kazen” nalagalo še nove
dajatve, s katerimi je bil podložnik že itak preobreme¬
njen.

Že ob zaključku I. dela te zgodovine smo slišali, da se
je proti koncu srednjega veka socialni položaj naših kme¬
tov vedno bolj izenačeval. Svobodnih kmetov je ostalo
zlasti v slovenskem delu Koroške le prav malo še (v mno¬
gih okoliših ni bilo n. pr. sploh nobenega več) in tudi
kosezi so se bili že čisto pokmetili, a prvotne znatne raz¬
like med zakupniki in prostimi zakupniki so se vedno
bolj zabrisovale v tem smislu, da je postal socialni polo¬
žaj prostih zakupnikov vsaj dejansko vse bolj podoben
položaju zakupnikov.

91

Tako se je torej položaj najnižje kmečke plasti, to je
prostih zakupnikov, vsekakor izboljšal, toda gospodarski
položaj vseh podložnikov se je iz že navedenih razlogov
prav občutno poslabšal in v XVI. stol. imamo opraviti že
s skoro čisto socialno izenačeno plastjo kmečkih podlož¬
nikov, katerim je po zlomu kmečkih puntov skoro ne¬
omejeno gospodoval njih zemljiški gospod. Da zemljiški
gospodje tega svojega položaja niso še bolj zlorabljali, je
vzrok ta, ker so se bali, da bi jim podložniki preveč ne
uhajali in bi ne mogli dobiti drugih ter bi se s tem seveda
zmanjšali tudi njihovi dohodki.

Pravice, ki so jih imeli v tej .dobi zemljiški gospodje
nasproti svojim podložnikom, so bile v glavnem še vedno
iste kakor ob koncu srednjega veka. Te so bile:

1. Osnovne dajatve  podložnikov za užitek njih
zemljišča in ki so obstajale le v majhni meri v denarju,
največ pa v dajatvah v pridelkih. Med temi je tvorilo glav
ni del žito in sicer pšenica, rž, ječmen in oves, a pri slo¬
venskih podložnikih navadno še proso in ajda.

2. Male dajatve  („p o k 1 o n i”), o katerih sem
govoril obširneje že v I. delu te zgodovine (str. 136). Te so
bile posebno občutne pri oddaljenih podložnikih, kate¬
rih niso mogli klicati mnogo na tlako, dočim so bile pri
podložnikih v neposredni bližini gradu navadno majhne
(večkrat samo jajca in perutnina).

3. Tlaka,  kakor je bila odmerjena v urbarjih; toda
mnogi zemljiški gospodje so začeli v tej dobi urbarialno
določeni tlaki dodajati še izredno tlako.  Podlož¬
niki, ki so bili zelo oddaljeni od svojih zemljiških gospo¬
dov, tlake seveda niso mogli opravljati, zato so bile pa
večje druge njihove dajatve, ki so jih zemljiški gospodje
določali večkrat čisto samovoljno, toda na splošno je bila
tlaka na Koroškem še vedno precej manjša nego po ne-

92

katerih drugih deželah. V zimskem času je trajal tlača¬
nov delovni dan 8 ur (z 1 uro odmora), poleti pa 12 ur
(z 2 urama odmora); všteta je bila pa pri tem tudi pot
na delo in z njega. Pozivali so na tlako grajski uslužben¬
ci ob sobotah za določene dni naslednjega tedna, a kdor
ni prišel, jo je moral odslužiti potem dvojno. Pri voz¬
nih  11 a k a h, ki so jih morali opravljati podložniki
včasih jako daleč, je moral zemljiški gospod skrbeti za
prehrano voznika in živine ter nositi seveda tudi vse
stroške za mitnine, mostnine i. dr. Pot, ki se je računala
za 1 dan tlake, je znašala 20 do 30 km. V času posebno
nujnega poljskega dela je pa podložnik vozno tlako v od¬
daljene kraje lahko odklonil.

4. ,,M rtvaščina” (mortuariu  m), ki jo je mo¬
ral plačati dedič za umrlim podložnikom in ki je obsta¬
jala navadno iz najlepšega pokojnikovega živinčeta; na¬
mesto te se je pa začela na Koroškem vse bolj uvajati de¬
narna pristojbina v znesku 3 odst. čiste pokojnikove za¬
puščine. Kadar se je izvršila menjava hasnovalca (korist¬
nika) podložnega zemljišča med živimi (če je n. pr. izro¬
čil oče gospodarstvo sinu), je bilo treba plačati „p r i m -
š č i n o” (laudemiu m).

5. Odpravnina  v višini 10 odst. ki jo je plačal
zakupni podložnik, ako je svojo kmetijo prodal in odšel
z nje.

6. Predkupna pravica  zemljiškega gospoda do
podložne zakupne kmetije. Ako je podložnik hotel tako
kmetijo prodati, je imel zemljiški gospod eno leto pra¬
vico kupiti jo za isto ceno sam ter jo priključiti svojemu
lastnemu zemljišču.

7. Prisilna prodaja  podložnikovega imetja po
nizki cenitvi, ako je slabo gospodaril, se zadolževal m ni
izpolnjeval svojih obveznosti nasproti zemljiškemu go¬
spodu.

93

8. Sodne pravice v prvi instanci za civilne in
manjše kazenske zadeve, za zapuščinske zadeve in podob¬
no. Podložnik tudi ni imel pravice podati se sam svoje¬
voljno v kako pravdo.

9. Pobiranje taks za zemljiško knjigo,  ki
je obsegala urbar (popis vseh podložnikovih nepremičnin
in z njimi združenih dajatev), zbirko listin, ki so uteme¬
ljevale to lastnino, in zbirko listin, nanašajočih se na hi¬
potekarne pravice. Visoke takse so bile (poleg gospodo¬
vega pristanka) uvedene tudi za posestne spremembe in
celo za izboljšanja (n. pr. za dozidave, napravo mlinov
ali žag in podobno).

10. Desetina,  ki ni imela značaja urbarialne da¬
jatve, temveč je tvorila zaradi svojega izvora čisto svoje¬
vrstno dajatev. Ta je bila večkrat razdeljena tudi na več
upravičencev (na salzburških posestvih je je n. pr. do¬
bival nadškof dve tretjini, krajevni škof ali župnik pa
eno tretjino). Za Koroško je izdal nadvojvoda Karel dne
1. VI. 1577. poseben desetinski red, ki je ostal potem z
majhnimi spremembami v veljavi do XIX. stoletja. Raz¬
lika med „kanonično” in „slovensko” desetino je pa iz¬
ginila že v visokem srednjem veku, a na področju patri¬
arhata sploh ni nikoli obstajala. Desetino so pa ob koncu
te dobe jako hitro spreminjali v denarno dajatev in je
n. pr. samo za 1. 1601. znanih z dobrloveškega gospostva
23 takih sprememb. Toda odkupnine so bile jako drage.

Razen dajatev zemljiškemu gospodu so pa morali
kmetje odrajtovati potem še deželne in državne davke, ki
so jih začeli uvajati izza XV. stol. (1. 1470. glavarino,
1. 1475. tedenski pfenig  itd.) Zaradi uvedbe in
odmere teh davkov in zaradi nekake ustalitve posestnih
razmer so potem 1. 1579. tudi uradno uvedli oznako vsa¬
kega podložnega zemljišča po njegovi velikosti (grunt,
polgrunt; četrtgrunt,  k a j ž a). Redki svobod-

94

njaki, ki so še ostali, seveda niso odrajtovali zemljiškim
gospodom nobenih dajatev, temveč le deželne in državne
davke, a namesto v urbarjih so bile njih obveznosti za¬
beležene v„deželni desk  i”. Spadali so pa tudi svo¬
bodnjaki v sodno pristojnost krajevnih zemljiških gospo¬
dov.

Pravno se položaj slovenskih kmetov seveda ni raz¬
likoval od položaja njegovih nemških tovarišev, toda de¬
jansko vendarle še vedno. Prvič so bile „slovenske kme¬
tije” na splošno še vedno manjše (okoli 12 ha) od nem¬
ških („bavarskih”, okoli 15 ha) in drugič je bilo tudi
„prostih zakupnikov”, čijih zemljišče je po smrti hasno-
valca zemljiški gospod zopet lahko svobodno oddal ko¬
mur koli, razmeroma največ na slovenskem Spodnjem
Koroškem (zlasti v Labotski dolini in v Podjuni). Še po¬
slabšana oblika prostega zakupa je bila tista, pri kateri
so morali otroci prostozakupnika določeno dobo služiti
svojemu zemljiškemu gospodu in niso smeli nikoli stopiti
brez njegovega dovoljenja v službo drugega. Ravno ta
vrsta prostozakupnikov je pa še v tej dobi obstajala le na
humperškem, dobrloveškem in ženeškem gospostvu ter je
bila odpravljena šele s patenti iz 1. 1772. in 1774.

Precej znosnejši položaj so imeli po vsej priliki le pod¬
ložniki na nekaterih cerkvenih posestvih. Podložnike raz¬
nih velikih tujih cerkvenih knezov so njih' oskrbniki po
naših krajih sicer prav tako izžemali kot svetni velikaši in
podobno je bilo z bogatimi tujimi samostani (n. pr. šent¬
pavelskim), toda šlo je razen tega še za jako veliko šte¬
vilo podložnikov domačih cerkva in duhovnikov. Pri teh
so bile dajatve razmeroma majhne, ker so se bolj držali
»stare pravde” nego grabežljivi svetni gospodje. Podlož¬
niki posameznih cerkva so živeli včasih po več ur daleč
v čisto tujih župnijah (samostan v Št. Pavlu je imel n. pr.
podložnike v Mohličah), kjer jih potem ni mogel nihče


95

gnjaviti, toda neprijetno zanje je bilo to, da so tudi cer¬
kveno spadali k župniji, kamor so bili podložni in so po¬
tem morali navadno nositi tudi krščevat otroke, poko¬
pavat mrliče i. dr. k svoji pristojni župniji. Ta raztrese¬
nost je izvirala iz raznih daril, ki so jih dobivale cerkve
po raznih krajih.

Sploh so bile v tem pogledu naše vasi že v tej dobi
neverjetno razbite in je spadala včasih skoro vsaka hiša
pod drugega zemljiškega gospoda na čisto različnih kra¬
jih in včasih na desetine km daleč proč, kar je bila ravno
posledica raznih darilnic, dedovanj, nakupov, dot, zame¬
njav itd., ki so se nabirale v teku stoletij. To je imelo
potem seveda velik vpliv tudi na organizacijo velikih
kmečkih uporov, ker kmetje iste vasi niso imeli tudi iste¬
ga skupnega nasprotnika in so imeli nekateri tudi več
vzrokov upirati se, drugi manj, tretji pa morda sploh
nobenega. Prav tako je postala po takih razbitih vaseh
sploh nemogoča vsaka enotna upravna organizacija, ka¬
kršno so imele naše slovenske vasi še v zgodnjem sred¬
njem veku, kajti vsak župan bi mogel biti pristojen le za
podložnike svojega zemljiškega gospoda.

Precej nazoren primer take razbitosti naših vasi nam
nudi n. pr. Bistrica na Zilji, kjer je bil glavni posestnik
gospoščina Wasserleonburg,  toda razen nje so
imeli tu svoje podložnike še gospoščini Strassfried
iz Vrat - Megvarj  ev  (16 podložnikov) ter Bela
peč  (5 podložnikov), podkloštrski samostan (2 podlož¬
nika), domača cerkev in župnik (4 podložnike) in gorjan¬
ski župnik (1 podložnika), a gospoščina Wasserleonburg
je imela svoja posestva še v 37 drugih gornjekoroških kra¬
jih. Seveda so se tudi obveznosti podložnikov raznih go¬
spoščin med seboj jako razlikovale, saj n. pr. bistriški
podložniki niso mogli hoditi na tlako v Belo peč.

96

Podložnikove obveznosti tudi niso bile povezane z
njegovo osebo, temveč z njegovimi zemljišči, ki so pa bila
večkrat jako različnega izvora (kak kmet ali graščak je
daroval n. pr. cerkvi samo eno stavbo ali parcelo), zato
je moral potem tudi podložnik odrajtovati svoje obvez¬
nosti od različnih stavb ali parcel različnim gospodom.
Tako je moral n. pr. neki bistriški kmet, ki je bil pod¬
ložnik Wasserleonburga, odrajtovati svoje glavne dajatve
sem, toda od neke njive pa gospoščini Strassfried, od ne¬
ke iztrebljene gozdne parcele bistriški župniji in od ne¬
kega travnika belopeški gospoščini. Sploh je vladala v
teh dobah silna in zapletena raznolikost, tako glede po¬
sestnih razmer kakor glede dajatev in tudi to so potem
zemljiški gospodje le preradi zlorabljali v svoj prid.

Tako se je torej položaj naših slovenskih kmečkih
podložnikov v XVI. stol. na splošno samo še poslabšal in
dosegel morda ravno v tem stoletju svojo najnižjo stop¬
njo. Na drugi strani je pa v tem času še narastlo bogastvo
fevdalcev, ki so kupovali od vladarja nove gradove. Po¬
tratnost nekaterih je bila naravnost neverjetna. Dietrich-
stein, ki je kupil 1. 1515. od cesarja humperški grad v
Rožu, se je naslednje leto oženil in na njegovi svatbi so
postregli svatom s 300 raznimi jedili v samih zlatih in
srebrnih posodah.

Na .zunaj so se pa izvršile ravno, v XVI. stol. na Ko¬
roškem precejšnje politične spremembe, ki so kolikor to¬
liko zadevale tudi našega kmeta. Še dolgo v pozni sred¬
nji vek ni predstavljala Koroška nobene politične celote
z deželnim knezom na čelu, temveč so tu bili lastniki ve¬
likih predelov tudi drugi fevdalni velikaši, katerih ozem¬
lja niso spadala pod habsburško deželnoknežjo oblast. Na
severnem Koroškem so bili največji taki posestniki salz¬
burški nadškofje, na južnem Koroškem pa Goriški grofje,
bamberška škofija in Celjski grofje (kot dediči Ortenbur-

7

97

ške grofije). Toda Celjski grofje so medtem že izumrli
in njih dediči so postali Habsburžani, ostali so pa še ve¬
dno salzburški nadškofje in bamberški škofje, čeprav je
medtem tudi njih nekdanja veličina že močno obledela.

Razumljivo je, da sta Habsburžane ta neodvisna vrin¬
ka v njih deželo jako bodla v oči in so se jih skušali kakor
koli iznebiti. To se jim je posrečilo najprej pri bamber-
ških škofih. Njih koroška posestva so bila zlasti zaradi
zlatih rudnikov v Labotski dolini, svinčenih rudnikov v
Plajberku in Rablju, zaradi bogatega trgovinskega mesta
Beljaka in zaradi obvladovanja tedanje najvažnejše trgov¬
ske poti skozi Kanalsko dolino v Italijo jako napoti tudi
koroškim stanovom. Že 1. 1515. so se širili glasovi, da bodo
stanovi s svojimi četami napadli Beljak.

Da bi preprečili podobne nevšečnosti, se je potem bam¬
berški škof W i g a n t sam obrnil na kralja Ferdinanda I.
in s pogodbo z dne 27. I. 1535. za 101 leto priznal avstrij¬
sko deželnoknežjo nadoblast nad svojimi koroškimi po¬
sestvi ter se obvezal prispevati h koroškim deželnim stro¬
škom; bamberški zastopniki so se odslej udeleževali tudi
poklonstev novim deželnim knezom. Tako so prišli šele
sedaj tudi slovenski Zilja ni pod habsbur¬
ško  nadoblast, vendar so skušali bamberški škofje še ve¬
dno ohraniti vsaj zunanji videz svojih nekdanjih pravic
in so prihajali odslej celo češče med svoje koroške pod¬
ložnike in vazale sprejemat njih poklonstva (n. pr. 1535,
pozimi 1. 1587-88 in potem v naslednjem stoletju še več¬
krat.)

Čisto podobno je bilo še tisto jesen urejeno tudi vpra¬
šanje salzburških posestev. Salzburški nadškofje so imeli
že iz davnine ogromna posestva tudi na Koroškem, a mno¬
go so jih jim bili že poprej iztrgali razni velikaši. Za tista,
ki so jim še ostala, so pa vladali dolgo časa hudi spori,
ker so Habsburžani zahtevali, da pridejo tudi ta pod nji-

hovo deželnoknežjo oblast. Na salzburškem nadškofijskem
prestolu je sedel v tem času kardinal M. L a n g, ki je
stal v najboljših odnošajih s Habsburžani, ker so mu ti
med drugim tudi pomagali zatreti velik kmečki upor v
njegovi deželi.

Ta položaj je spretno izrabil Ferdinand I. in v poga¬
janjih jeseni 1. 1535. dosegel, da mu je Lang s pogodbo
z dne 25. X. 1535. — tudi za 101 leto — odstopil vse de¬
želnoknežje pravice nad salzburškimi mesti, gradovi in
gospoščinami na Koroškem in salzburški predstavniki so
tedaj vstopili tudi med koroške deželne stanove (s to po¬
godbo so se potem dne 26. VIII. 1536. soglasili tudi ko¬
roški stanovi). Ob tej priliki je bilo tudi potrjeno, da
imenuje po dva krška škofa po vrsti vladar, tretjega pa
Salzburg. Nadškofije so tedaj tudi zgradili v Celovcu za
svoje zastopnike v koroškem deželnem zboru poseben
,,Salzburški dvorec” (Salzburger Hans), poznejši sedež ko¬
roškega namestništva. Tako so ostali tudi Gospa Sveta,
Št. Andraž, Stari dvor (Althofen) pri Grabštanju pač še
vedno salzburške gospoščine, a seveda brez vsakih poseb¬
nih deželnoknežjih prednosti in H a b s b u r ž a n i so p o-
stali  končno vladarji vse Koroške.

V vseh deželah so bili dotlej navadno največji zem-.
ljiški posestniki deželni knezi sami in je bil torej tudi
velik del slovenskih kmetov neposredno podložen tem.
Iz tega potem šele laže razumemo, zakaj tudi vladarji ni¬
so imeli nobenega razumevanja za težki položaj kmetov.
Toda hude denarne stiske so ravno v XVI. stol. vladarje
prisiljevale, da so velik del svojih posestev prodali raz¬
nim velikašem, s čimer so prišli seveda potem tudi pripa¬
dajoči kmečki podložniki pod oblast novih gospodov.
Tako so bile v tedanjem slovenskem delu Koroške med
drugimi prodane, zastavljene ali izročene v fevd leta:

1515 gospoščina in grad Blatograd gospodom E r n a u;

7 *

99


1523 gospoščina in grad Hurnperk baronu S. Dietrich-
steinu;

1544 Strmec, poprej v posesti /viteškega reda sv. Ju¬
rija, B. Khevenhullerju;

1564 Podkrnos Erazmu Gera;

1576 Gornje Trušnje J. Khevenhullerju;

1584 gospoščina Kapla grofu A. Thurnu;

1585 gospoščina Kanren v Podjuni grofu A. Thurnu;

1587 Spodnje Trušnje W. Mayerju;

1589 Grabštanj J. K. Gera.

Ako se je čutil slovenski kmet zatiranega, je mogel v
tej dobi dejansko le težko najti svojo pravico, kajti kake
državne uprave za vso državo (Nemčijo) tedaj še sploh bi¬
lo ni, temveč se je upravljala vsaka dežela še čisto samo¬
stojno v smislu svojih lastnih izročil in postav. Kakor smo
že slišali, je sicer že cesar Maksimilijan I. ustvaril vsaj za
svoje avstrijske dežele nekako skupno vlado, ki jo je ob¬
držal potem tudi Ferdinand I., toda ta je skušala reševati
le obča vprašanja (zlasti zajezitev turške poplave), dočim
so imeli vso upravo posameznih dežel še slej ko prej v ro¬
kah le njih deželni stanovi. Prav tako so bili vladarji tudi
denarno čisto odvisni od deželnih stanov.

Ko je cesar Ferdinand I. svoje dežele razdelil in je
dolbil notranjeavstrijske njegov najmlajši sin Karel, je
ustanovil tudi on zia svoje dežele nekake osrednje urade
po dunajskem vzorcu, Ti so sestajali iz:

1. dvora;

2. tajnega sveta,  ki je bil predvsem vladarjev
posvetovalni organ, zato je bil njegov delokrog precej
omejen dn so končne odločbe zavisele od vladarja;

3. vlade,  kateri so bili podrejeni deželni glavarji,
deželni upravitelji, deželni sodniki, deželnoknežji urad-

100

niki ter samostani in župnije, nad katerimi je imel vla¬
dar patronatske pravice;

4. dvorne  ko  m o r e za vse gospodarske in finanč¬
ne zadeve in njej prideljene finančne p rok ur a-
ture (računska komora);

5. dvornega vojnega sveta  (ustanovljenega
šele 1. 1578), katerega člane je postavljal vladar na pred¬
loge stanov, člane vseh drugih osrednjih uradov pa po
svojem lastnem preudarku, čeprav so vse v pretežni meri
plačevali stanovi.

Ta Karlova graška vlada je vodila vse tekoče posle,
zlasti za časa pogostnih nadvojvodovih odsotnosti. Nače¬
lovali so ji nadvojvodovi „namestniki”, navadno škofje,
in sicer:

1565—1569 grof L. Lowenstein,

1569—1573 krški škof U. Sagstetter,

1577—1584 krški škof K. A. Spauer,

1585—1596 ljubljanski škof J. Tavčar,

1597—1609 lavantinski škof J. Stobej.

»Namestnikom” so bili dodeljeni vladni ,,svetniki” (od
teh je bilo več tudi koroških plemičev), ki pa so dobivali
ukaze tudi neposredno od nadvojvode samega.. Vlada je
opravljala tudi posle naj višjega prizivnega so¬
dišča.  — Dvorna komora (nekako današnje finančno
ministrstvo) je imela posebnega predsednika z 2—4 svet¬
niki in njej so bili podrejeni vicedomi v posameznih de¬
želah, a posebna računska komora je vodila gospodar¬
stvo vladarjevih pdsestev (domen), obračune različnih
indirektnih dajatev, dalje obračune dohodkov in izdat¬
kov ter odplačevanje dolgov. — Deželni vicedomi so skr¬
beli za upravo vladarjevih (kameralnih) posestev in za
druge neposredne vladarjeve dohodke v svojih deželah

101

(carine, mitnine, razne državne davščine itd.). — Na Ko¬
roškem je še „vrhovni rudarski mojster” vodil deželno¬
knežje rudnike v deželi.

Toda graška vlada je skrbela le za nekatere skupne
zadeve, ni pa imela skoro nobene izvršilne moči po de¬
želah. Vse upravne posle so namreč izvrševali in delili
pravdo v vsaki deželi po svoje deželni stanovi sami, torej
ravno tisti, proti katerim naj bi iskal podložnik pravice.
Deželni knez je v tej dobi sicer že začel izdajati tudi obče
veljavne postave in odredbe (n. pr. cehovske in policij¬
ske rede), toda njih izvrševanje je bilo bolj ali manj
odvisno od dobre volje stanov, združenih v deželnih zbo¬
rih.

„Deželni stanovi” so se dokončno izoblikovali že ob
koncu srednjega veka in so obstajali v XVI. stol. iz:

1. prelatov in zastopnikov kapitljev, toda njih „klop”
se je za časa reformacije močno .izpraznila in se je več let
udeleževal zasedanj koroškega deželnega zbora kvečjemu
vetrinjski opat; pozneje je bil sprejet na to klop še žup¬
nik celovške mestne župnije sv. Egidija;

2. „gospodov” (knezov, grofov in baronov) in vitezov 2 ;

3. zastopnikov deželnoknežjih mest, ki pa so bila v
tej dobi samo Št. Vid, Velikovec in Pliberk, dočim je Ce¬
lovec izgubil zastopstvo, ker je prišel v stanovsko last, in
pozneje tudi Pliberk, ker je bil prodan, ostala mesta so
bila pa že poprej last drugih gospodov; zastopali so svo¬
ja mesta v deželnem zboru njih župani ali sodniki.

Koroški stanovi so bili tako ljubosumni na svoje pra¬
vice, da niso tudi po 1. 1535. pripuščali v svojo sredo

2 ) Ob koncu XVI. stol. ni bilo na Koroškem nobenega kneza,
grof je bil 1 (Ortenburg-Salamanca), baronov 6 (Khevenhuller,
Liechtenstein, Ungnad, Dietrichstein, Windischgratz in Thonhausen)
ostalih plemičev, ki so imeli pravico udeleževati se zasedanj deželnih
zborov, pa skupno 54.

102

nobenega zastopnika salzburških in bamberških posestev,
ako ni bil domač koroški plemič.

V prejšnjih stoletjih so se shajali deželni zbori le ob
izrednih prilikah, a v XVI. stol., ko so hoteli pritegniti
nase sploh vso oblast, redno vsako leto vsaj enkrat. Za¬
sedali so navadno v Št. Vidu ob Glini, od 1. 1591. dalje,
ko je bil dograjen novi celovški deželni dvorec, pa tu
(slovesno otvorjen je bil dne 5. decembra 1591). Otvar-
jal in vodil je zasedanja od vladarja imenovani d e -
žel ni glavar ali pa deželni upravitelj  s
poročilom o vladarjevih željah in zahtevah (navadno se¬
veda denarnega značaja), o katerih je razpravljal potem
deželni zbor včasih po več tednov, jim ugodil ali jih pa
odklonil in se je začel potem z vladarjem pogajati ter iz¬
siljevati od njega razne koncesije.

Prešernost bogatega koroškega plemstva je narasla v
tej dobi tako daleč, da je deželnemu glavarju kot vla¬
darjevemu zaupniku sploh odrekalo pravico voditi seje
deželnega zbora in se udeleževati razprav o deželnih za¬
devah ter si je začelo že okoli 1. 1520. samo voliti svojega
lastnega deželnega grofa  (B u r g g r a f). Volil ga
je izprva dosmrtno, izza cesarja Karla VI. pa za šest let
iz svoje srede deželni odbor, sestoječ iz štirih plemičev in
enega meščana. Ta je v imenu deželnega zbora vodil vse
tekoče upravne zadeve in nadzoroval tudi celovško mest¬
no upravo. — O važnejših zadevah je pa sklepal stanovski
,,v eliki odbor,”  sestoječ iz 16—24 članov. Ta je za¬
stopal deželo navadno tudi na skupnih meddeželnih po¬
svetovanjih vseh treh notranjeavstrijskih dežel, 6 katerih
smo ponovno govorili že v prejšnjih poglavjih.

Najvažnejše opravilo stanov je bilo pobiranje davkov
in drugih deželnih dajatev. To je vodil stanovski „ge-
neralni davčni urad”  (Generaleinnehmeramt),
dočim je bil vicedom gospodarski organ deželnega kneza.

103

Z davčnim uradom je bilo dolgo združeno tudi deželno
knjigovodstvo, a ko so posli obeh uradov narastli, sta se
ločila v samostojna urada. Ko so dobili koroški stanovi
dne 5. VII. 1521. od cesarja pravico kovati last¬
ni  d e n a r, so ustanovili v ta namen poseben urad in
lastno kovnico denarja tudi v Celovcu (koroški tolarji
so nosili na eni strani sliko deželnega kneza, na drugi
strani pa koroški deželni grb). Opustili so pa stanovi ko¬
vanje lastnega denarja že proti koncu XVII. stol. (pra¬
vico kovati lasten denar so imeli tudi še nekateri drugi
koroški velikaši, kakor Dietrichsteini, krški škofje i. dr.).

Dalje je bila stanovska ustanova tudi posebno
„o g rajno sodišč  e”, ki je postalo v tej dobi pred¬
vsem sodišče :za 'plemiče. Zaradi pogostnega divjanja kuž¬
nih bolezni so ustanovili stanovi še poseben deželni
fizikat  s 4 „fiziki” (doktorji), babico in stanovsko le¬
karno. Za časa reformacije so zgradili stanovi tudi svoje
odlično lastno šolstvo, o katerem smo pa govorili že na
drugem mestu, enako kakor tudi o deželni vojaški orga¬
nizaciji. Šele ko so postale dežele same prešibke nasproti
ogromni turški sili, se je začela porajati polagoma skup¬
na državna obrambna sila.

Že iz dosedanjih izvajanj smo lahko posneli, da so bili
stroški za deželno upravo, obrambo i. dr. ter s tem tudi
bremena, ki jih je moralo nositi prebivalstvo, jako veliki,
zlasti ker tudi graški dvor ni imel prav nobenega smisla
za varčnost. Ta bremena bi mogli deliti v tri dele:

1. deželnoknežje dohodke;

2. državne davščine, ki so jih pobirali stanovi in od-
rajtovali deželnemu knezu;

3. lastne deželne (stanovske) dohodke in davke.

Glavni vladarjev dohodek so bila izprva njegova ve¬
lika (kameralna) posestva, katerim so se pridruževala ve-

104

dno nova z dedovanji, zapadlimi fevdi in tudi z zasegami.
Zaradi slabega gospodarstva na njih jim pa ta niso do-
našala dovolj, zato so jih v vedno večji množini zastav¬
ljali za posojila in tudi prodajali (glavni vladarjevi ko¬
roški upniki so bili ortenburški grof S a 1 a m a n c a,
Ana Neumann  in iz Augsburga došla bogata trgov¬
ska rodbina F u g g e r). Prodanih je bilo največ za časa
vlade nadvojvode Karla in njegovega sina Ferdinanda II.,
tako da ni bilo končno na Koroškem sploh nobenega več,
enako kakor tudi ne nobenega vladarjevega rudnika, pač
so jim pa donašale precej razne rudarske pristojbine in
pa tehtarina pri železarskih skladiščih v Št. Vidu in Veli¬
kovcu.

Deželni knez je imel tudi vrhovno patronatsko pra¬
vico nad koroškimi škofijami, samostani in mnogimi žup¬
nijami, kar mu je donašalo precejšnje dohodke z raznimi
taksami. Prav znatne takse je pobiral tudi od številnih
fevdov. Deželnoknežja davščina je bila izprva tudi u ž i t-
n i n a, toda to so potem po večini prepuščali za primer¬
ne protidajatve mestom ali jo pa dajali v zakup stano¬
vom.

Že zgodaj so začeli vladarji uvajati tudi direktne dav¬
ke (prvi obči davek je bila „ž i v o t n a š t i b r a” ali
„s t e w r a”, sledila sta pa potem še glavarina, tedenski
pfenig i. dr.). Precej je vrgla vladarju tudi mitnica v
Beljaku za ves rezan les, ki je šel v Italijo ali pa po Dravi
na FTrvatsko. Razni bogati ,,pokloni”, ki so jih izročali
stanovi vladarju ob njegovih obiskih v deželi ali pa ob
raznih družinskih dogodkih (n. pr. svatbah), so bili tudi
bolj ali manji obvezni in so tvorili prav važen vladarjev
dohodek. O jako velikih izrednih vojnih prispevkih in o
prispevkih za poravnavo vladarjevih dolgov, o ogromnih
dajatvah, ki so jih nalagali cerkvenim imetjem in o pri¬
silnih posojilih sem pa govoril že spredaj. Lep dohodek

105

je prinašala vladarju tudi njegovna kovnica de¬
narja v Št. Vidu  ob Glini, a razen tega so mu mo¬
rali plačevati še deželni stanovi po 2000 gld letno, ker
jim je dovolil kovati njih lastni denar.

Prvi državni davek, naložen deželi, ki so ga pa potem
stanovi sami porazdelili na gospoščine in pobirali, je bila
nekaka z e m 1 j a r i n a (nazvana tudi „k o n t r i b u -
c i j a”), sklenjena na generalnem zasedanju deželnih
stanov v Pragi 1. 1542. in ki je prinašala 34.000 funtov
letno (od 1. 1578. dalje pa po 36.000 funtov). Glede nje
je bilo načelno določeno, da jo plačujejo eno tretjino
zemljiški gospodje, dve tretjini pa njih podložniki, a
pravične izvršitve te določbe seveda ni nihče nadzoroval.

L. 1579. je bila uvedena posebna oboroževal¬
ni  n a” (R it s t g e 1 d) in so morale plačevati 'kmetije po
30 kraje, letno, kajže po 10 kraje., bogati meščani po 1
gld, imovitejši po 30 kraje., revnejši po 10 kraje, in celo
dninarji po 4 kraje., a 1. 1594. je bila ta še podvojena.

Osnovo stanovskih dohodkov je tvorila njih lastna
imovina, sestoječa predvsem iz mesta Celovca in velikih
zemljišč okoli njega, na katerih so postavili tudi številne
stavbe. Sčasoma so si z zamenjavami in nakupi pridobili
še razna druga zemljišča (n. pr. neki velik gozd pri Ho¬
dišah). Seveda so morali tudi Celovčani plačevati stano¬
vom razne pristojbine. Denarja so nakovali standvi v svo¬
ji kovnici za 80.000 gld letno, kar jim je donašalo tudi
precej dobička. Glavni stanovski dohodek so bile pa šte¬
vilne mitnice na vseh deželnih mejah. Kako važne so bile
te, nam priča dejstvo, da so znašali n. pr. od 1. V. 1603
do 1. V. 1604 (fohodki mitnic v Pontebi 12.055 gld, v Tr¬
bižu 9797 gld, v Spod. Dravogradu 10.300 gld, v Gušta-
nju 3482 gld itd. Po vseh znakih sodeč, so bile koroške
javne finance v tej dobi vsekakor ugodne, kar je pa tre-

106

ba prerisati predvsem velikemu rudnemu bogastvu de-
iele.

Ravno bogastvo plemstva in dobro stanje dežel, financ
sta dajala stanovom tudi trdno oporo za njih politično
moč. Ker so vladarjevi izdatki zlasti izza turških vojn
silno naraščali, njegovi redni dohodki pa celo padali, je
bil prisiljen delati dolgove in pritiskati na stanove za
večje prispevke. Ravno od tod je pa izvirala potem tudi
vedno večja odvisnost deželnega kneza od stanov, ker sam
brez njih privoljenja sploh ni imel pravice uvajati novih
davkov. Silne stroške pa je stanovom naših dežel povzro¬
čalo oskrbovanje Vojne krajine  z orožjem in pre¬
hrano, toda na drugi strani so zmanjševali svoje lastne
deželne vojske, ki so izgubljale v novih okoliščinah ved¬
no hitreje svoj nekdanji pomen.

Toda na javno upravo in na finance ni imel kmet se¬
veda tedaj še prav nobenega vpliva, čeprav ni nosil le
pretežni del vseh tedanjih težkih krvnih in stvarnih bre¬
men, temveč je s svojim delom in dajatvami ustvarjal
tudi bogastvo plemstva. Vodilni činitelj je bilo tedaj le
plemstvo. Srednjeveško viteštvo  je v tej dobi
že čisto propadlo in pokazovali so se že tudi jasni znaki
ugašanja nekdanjih fevdalnih velikašev, nastopati je pa
začelo novo plemstvo, ki je temeljilo sicer še vedino v fev-
dalstvu, vendar so prihajale že v vedno večji meri do ve¬
ljave in do izraza tudi čisto osebne zasluge in sposobno¬
sti posameznikov na raznih področjih. Velika večina nek¬
danjih koroških fevdalnih velikašev je do konca srednjega
veka že itak izumrla (grofje Ortenburški, Goriški, Vov-
brški i. dr.) tako da ni bilo v začetku tega stoletja na Ko¬
roškem sploh nobenega grofa več. Obdržala se je pa „Or-
tenburška grofija” kot teritorialna edinica in to je ce¬
sar Ferdinand 1. 1524. prodal španskemu plemiču Sala-
mancu;.

107

Plemstvo se je delilo v „v i š j e” in „n i ž -
je”. K prvemu so spadali knezi, grofje in baroni, k dru¬
gemu pa vitezi, »plemeniti” in tisti, ki so smeli svojim
imenom dodajati samo označbo „pl.” („von”), toda po¬
slednji dve vrsti nista spadali k stanovom. Plemiči so
smeli nositi orožje, uporabljati svoje grbe in so bili s
svojimi uslužbenci vred v vseh pravnih zadevah podreje¬
ni le svojemu posebnemu »ograjnemu” (deželnemu) so¬
dišču pod predsedstvom, deželnega glavarja. Bili so opro¬
ščeni prisilne vojaške službe ter mitnine na mejah in
imeli so pravico uživati razne ustanove ter vstopati 'v
razne zavode in kapitlje, ki so bili pridržani samo za ple¬
miče (n. pr. krški stolni kapitelj). V začetku dobe, o kate¬
ri govorimo, so imeli nekateri plemiški domovi (poleg sa¬
mostanov in cerkva) še tudi pravico zatočišča (azila) za
pobegle zločince in taki gradovi so bili označeni s po¬
sebnimi stolpiči. Red o oblačenju,  ki ga je izdal
nadvojvoda Karel 1. 1578., je dovoljeval raznim vrstam
plemstva tudi razne vrste slavnostnih oblek.

Namesto izumrlih mogočnih srednjeveških fevdalcev
so pa začele stopati v tem stoletju v ospredje nove ple¬
miške družine. Že omenjeni Salamanca so bili prva gro¬
fovska rodbina, ki se je pojavila (1524) na Koroškem, a
izmed ostalega domačega plemstva so se povzpeli pred¬
vsem Dietrichsteini in Klrevenhiillerji. S. Dietrichsteina,
gospodarja Starega gradu  pri Bekštajnu, je po¬
vzdignil že cesar Maksimilijan I. v barona in mu prodal
med drugim tudi Humperk  in T h a 1 b e r g , a po
njegovi smrti (1533) se je razdelila rodbina v več vej.
Prav na čelo koroškega plemstva so se pa povzdignili v
XVI. stol. Khevenhiillerji, ki so izvirali iz bamberških
ministerialov v beljaškem okolišu. Ti so dali celo vrsto
vojaških poveljnikov, diplomatov in voditeljev koroške¬
ga plemstva. Na slovenskem Koroškem si je Janez Khe-

108


venhiiller pridobil tudi gospoščino Brankovca
(F r a n k e n b e r g) in je bil 1. 1593. povzdignjen celo v
grofovski stan. V tej dobi so prišli v Labotsko dolino tudi
Rosenbergi, ki so se pa povzdignili više šele pozneje.

O meščanstvu  smo govorili precej že v prejšnjih
poglavjih. Od važnejših mest v slovenskem delu Koroške
sta ostala v tej dobi v posesti deželnega kneza le še Ve 1 i -
kovec in Pliberk,  zaradi česar jima je vladar tudi
naklanjal razne svoboščine in posebne pravice, dočim so
druga mesta in trgi bili seveda odvisni od svojih gospodov
(deželnih stanov, škofov i. dr.). To odvisnost je tudi C e -
lovec  precej občutil, toda na drugi strani je ravno v ro¬
kah stanov vprav zacvetel. Zaradi spredaj omenjenih svo¬
boščin so se vanj naglo naseljevali obrtniki in trgovci, v
njem so se nastanili vsi deželni uradi in višje šole in tako
je zavzel kmalu dvojen obseg v primeru s srednjim vekom
in tudi prebivalstvo se je več kot podvojilo (štel je sedaj že
nad 4000 duš). Tudi njegove utrdbe so izpopolnjevali vse
stoletje ter ga zvezali s prekopom („Lendkanal” imeno¬
van) z Vrbskim jezerom.

Mestno upravo je vodil mestni sodnik, od 1. 1587. dalje
pa župan z 12 zapriseženimi člani notranjega in 8 člani
zunanjiega mestnega sveta pod nadzorstvom stanov. No¬
tranji svet :se je pod vodstvom sodnika bavil bolj s sodnimi
zadevami, drugi pa pod -vodstvom župana z upravnimi.
Mestne sodnike in izza XVI. stol. še župane so imela le več¬
ja mesta (Celovec, Beljak, Št. Vid, Velikovec), a v manjših
mestecih in trgih je vodil sodnik sodne in upravne posle.

Večjo ali manjšo samoupravo z lastnim sodstvom so
imela seveda vsa mesta in trgi, ker je ravno to tvorilo
osnovno sestavino mestnih in trških pravic. Prvotno so
imela mesta pogosto tudi razne trgovske monopole,
toda ti so začeli v tej dobi spričo spreminjanja gospodar¬
skih okoliščin že bledeti. Znatno blagostanje, ki je vladalo

109


v naših mestih še skoro do konca XV. stol., so pa nato sle¬
deče notranje in zunanje krize jako omajale. Trgovina je
padala in stare domače trgovske hiše niso znale več tekmo¬
vati s podjetnimi in bogatimi tujimi trgovci, ki so se začeli
tudi na Koroškem naseljevati iz južne Nemčije in iz Ita¬
lije. Ti so radi posojali denar deželnemu knezu in v stiske
prišlim plemičem ter prejemali v zastavo njih posestva (n.
pr. Fuggerji).

Od pomembnejših mest in trgov v slovenskem delu
Koroške sta imela bolj ali manj slovenski značaj le Ve¬
likovec in Železna Kapla,  ki sta bila še v
tej dobi jako važni gospodarski središči. Ime „Železna
Kapla” je šele „izum” iz najnovejše germanizatorične do¬
be, kajti do 1. 1890. se je zvala »Slovenska Kapi  a”.
Ta je ležala ob važni prometni cesti čez Jezersko na
Kranjsko, imela že v XIII. stol. trške pravice in svoje de¬
želsko sodišče s pravico „krvnega sodstva” nad vsem
ozemljem sedanjih župnij: Železna Kapla, O b i r s k o in
Št. Andrej do Sedmih studencev  v Kokrski
dolini na Kranjskem. Na čelu trga je stal trški sodnik
(„rihtar”) z devetimi svetovalci, ki so jih izprva slovesno
volili v cerkvi. V XIV. stol. so bila v Železni Kapli ve¬
lika skladišča labotskega železa, ki je šlo na Kranjsko, a
1. 1390. je dobila še posebno pravico, da je smela le ona
trgovati z morsko soljo po vsej Koroški do Drave (sever¬
no od Drave pa so smeli prodajati le kameno sol). Že
sredi XVI. stol. je imela celo svojo šolo, verjetno pa sega
ta še celo v XV. stol. Tu je tedaj vrek> živahno gospodar¬
sko življenje, toda proti koncu XVI. stol. se je začelo vid¬
no nazadovanje, ker so zgradili tedaj mnogo pripravnej-
šo trgovsko cesto čez Ljubelj in je potegnila potem ta
nase večino prometa s Kranjsko.

Še mnogo važnejše mesto je zavzemal Velikovec, kjer so
bila velika železarska skladišča in je v XIV. in XV. stol.

110

jako obogatel. Bil je seveda močno utrjen in tu so imeli
svoj sedež večkrat tudi deželni glavarji ter je večkrat za¬
sedal koroški deželni zbor ali pa celo „generalni deželni
zbor” vseh notranjeavstrijskih dežela (1. 1470. so mu n. pr.
prisostvovali celo cesar Friderik III. ;  6 nadškofov in 'ško¬
fov, mnogo prelatov, Goriški grof i. dr.; cesar se je mudil
tedaj v Velikovcu 2 meseca). Velikovec je imel svoje „k r v-
n o s o d i š č e” in morišče je bilo v občinskem gozdu
vzhodno od mesta, posestnik nekega mlina pa je moral
skrbeti, da so bile v i s 1 i c e vedno v uporabljivem sta¬
nju in enako tudi pot do njih.

Beljak  sicer ni bil nikoli slovensko mesto, toda leži
v slovenskem delu Koroške. Ta je obdržal še tudi v tej do¬
bi gospodarsko prvenstvo, dočim so Breže naglo propa¬
dale, Št. Vid pa zaostajal. Podobno so začela hirati tudi
druga koroška provincialna mesteca, odkar je začel na njih
račun rasti Celovec. V okolišu Beljaka so imeli več pose¬
stev ( S t r mi e c , Lan d s  kron) C e 1 j s k i grof-
j e,  za katerimi jih je podedoval cesar Friderik III., ki se
je nekajkrat mudil v Beljaku. Ob nastopu te dediščine je
bil Strmec razdejan, Landskron so pa oblegali.

V Beljaku so se povzpeli Khevenhiillerji, prvotno
baniberški ministeriali (njihova dediščina je bil grad A i -
c h e 1 b e r g) in tu so imeli svoj glavni sedež tudi bogati
Fuggerji, ki so ustanovili fužine v Zilj  i c i in razvili
plajberške rudnike svinca (po njih se tam še danes ime¬
nuje kraj F u g g e r a u). V okolišu je bilo več topilnic (n.
pr. v Šmartnem), silno razvito gospodarsko življenje je pa
privabilo v mesto tudi mnogo Židov. Ti so imeli v mestu
celo svojo sinagogo, izven mesta, v bližnji vasi J u d e n -
d o r f pa svoje posebno pokopališče (od tega izvira seve¬
da tudi ime te vasi). Izgnani so bili iz Beljaka šele 1. 1528.
Veliki turški naval, ki je 1. 1478. strašno opustošil ves be-
Ijaški okoliš in Ziljsko- dolino, utrjenega Beljaka samega

111

ni mogel prizadeti, a ob kmečkem uporu istega leta so
služili le okoliški gradovi (Landskron, Federaun) za ječe
pozaprtih kmetov.

V začetku XVI. stol. je živel in deloval v Beljaku zna¬
meniti zdravnik, kemik in alkimist T. Paracelsus.
Najmogočnejša beljaška trgovska hiša te dobe je bila
Neumannova,  iz katere je izšla tudi znana strastna
razširjevalka protestantizma v Ziljski dolini, Ana Neu¬
mann. O pomenu Beljaka v verskih bojih tega stoletja pa
govorim na drugih mestih.

Na robu slovenskega ozemlja bi bilo omeniti še Šmo¬
hor  v Ziljski dolini, ki je dobil tržne pravice menda že
v XIII. stol.; cesar Friderik II. mu jih je 1. 1486. obnovil in
določil, da smejo vsi podložniki deželskega sodišča G r ii n-
bur g (danes v ofcčini M o'š e) prodajati svoje pridelke le
na tedenskih sejmih v Šmohorju, in njegov sin je še
izrečno strogo prepovedal prodajati vino, meso, sol i. dr.
po okoliških krajih.

Šmohor je bil do 1. 1500 last Goriških grofov, za kate¬
rimi so ga podedovali Habsburžani in od njih so ga do¬
bili potem grofje Ortenburg-Salamanca.  Šmo-
horsko trško sodišče se omenja že 1. 1317.; ko so bila v XV.
stol. sodišča preurejena, je ostalo v Šmohorju le še nižje
sodstvo, področno deželsko sodišče s krvnim sodstvom je
bilo >pa na gradu S k o v c e (P r i e s s e n e g g). Trško so¬
dišče, s-estoječe iz sodnika, trškega pisarja, štiri članskega
„notranjega sveta”  (magistrata) in osmeročlanske-
ga zunanjega sveta, je vodilo tudi vso trško upravo. Vsi so
bili voljeni, a sodnika je moral potrjevati trški gospod.
Kakor po drugih tedanjih mestecih in trgih so se -tudi v
Šmohorju skoro vsi tržani bavili z rokodelstvom in obrtjo,
nekaj- pa tudi s -kmetijstvom in prevozništvom (tovorni¬
štvom).

Poleg samouprave in lastnega sodstva so imela vsa te-

112

datlja mesta in trgi tudi pravico do rednih sejmov, po¬
sebno privilegirana mesta pa še to prednost, da so smeli
trgovci določene vrste blaiga prevažati le po cestah, ki so
vodile skozi. ta mesta, kjer so bila tudi skladišča zanje in
kjer je potem moralo biti blago najprodaj. Tako je dobil
n. pr. Velikovec že 1. 1405. pravico, da je moralo iti vse
železo iz Waldens ! teina in iz Hiittenberga, ki so ga
prepeljevali po Labotski dolini, skozi Velikovec in biti
tu postavljeno naprodaj'. Bamberški škofje so na sličen
način vzdrževali tudi blaginjo mesta Beljak.  Res je, da
so te posebne pravice v tej dobi že bledele, toda za sedaj so
jim bili zagotovljeni vsaj. še lepi dohodki od prevozništva
in od pravic rednih tedenskih in velikih letnih sejmov.

Tedanja organizacija javnih oblasti ter položaj plem¬
stva in meščanstva sta se tikala našega kmeta seveda le
posredno, kolikor je bil pač odvisen od njih. Iz strahu
pred novimi kmečkimi upori so skušali huda vojna bre¬
mena sedaj nekoliko pravičneje razdeliti med zemljiško
gospodo in podložnike, a konec koncev je plačal ogrom¬
no večino seveda vendarle le kmet, zaradi česar je vla¬
dala tedaj po kmetih tudi izredna beda. Zaradi pomanj¬
kanja gotovine sploh ni mogel v denarju plačati skoro
ničesar, temveč predvsem v pridelkih in prireji, za kar je
izdal nadvojvoda Karel 1. 1577. tudi posebno uredbo.

Važni tudi za kmete so bili pa vsekakor tedanji strogi
predpisi glede kakovosti, mere, teže in cene skoro za vse
potrošno blago (kruh, meso., vino, druga živila ter za večino
obrtnih izdelkov). Ti predpisi so onemogočali svojevoljne
podražitve, a če je zavladalo pomanjkanje, so deželni knezi
in stanovi takoj prepovedali izvoz žita in živine iz dežele
in stanovi so z dovoljevanjem kreditov v stiskah celo po¬
magali dobavljati dotične potrebščine od drugod. Uvožena
vina so lahko krčmarji točili šele potem, ko so uradni po-
kušalci odobrili njegovo kakovost in ceno. Policijski red

113

nadvojvode Karla je poleg cene posameznih vrst mesa na¬
tančno določil celo dovoljeno množino priklade.

Toda položaj podložnikov  vendarle ni bil enak
niti po vsej deželi. Vzrok tega je bil predvsem ta, ker je
spadala do 1. 1535 Koroška dejansko pod razne vladarje
(Habsburžane, salzburške nadškofe in bamberške škofe),
razen tega pa v srednjem veku niti za ozemlja istega vla¬
darja še ni bilo nobenih občeveljavnih pravnih predpi¬
sov in postav, temveč so veljale za vsak okoliš tamošnje
krajevne stare navade, a pozneje so izdajali politični go¬
spodarji vsakega predela svoje. Tako so izdali bam-
berški škofje  1. 1505—1507. za vse svoje ozemlje ob
Spodnji Zilji  nekak kazenski red, a skupni kazenski za¬
konik za vso državo je izdal' šele cesar Karel  1. 1532.
(t. zv. ,,karo lin a”), vendar so ohranile še tudi pozneje
glavno veljavo stare krajevne navade. To je „karolina” v
svojem uvodu celo izrečno naglašala, kajti veljala je le za
primere, za katere ni bilo nobenih deželnih postav ali na¬
vad. V tem smislu se je počasi uvajala „karolina” tudi na
Koroškem. Značilne zanjo so bile zlasti -krute kazni za po¬
samezna kazniva dejanja, vendar je bila v njej prvič tudi
rahlo sprožena ustanova zagovornikov  (a d v o k a -
t o v).

Navzlic za vso državo veljavni .karolini” so pa začeli že
v tej dobi tudi posamezni knezi za svoje dežele uvajati ne¬
kake delne kazenske postave. Tako je izdal tudi Ferdinand
I. za svoje avstrijske dežele 1. 1523. poseben „genera-
1 e ”, kako naj se postopa z ubijalci, 1. 1544. glede roparjev
in prekrščevalcev itd.

Enako so začeli za posamezne dežele šele naknadno iz¬
dajati posebne deželne sodne in kazenske rede. Takega je
izdal nadvojvoda Karel 1. 1574. za Štajersko, a se je uve¬
ljavil tudi za Koroško in je nekako izpopolnil in nadome¬
stil ter deloma tudi omilil karolino (za potvorbe mer in

114

uteži je n. pr. karolina določala smrtno kazen, nadvojvoda
Karel je pa določil za to samo izgon iz dežele ali pa izbi-
čanje s palicami). Trpinčenja obtožencev so izvrševali že v
srednjem veku, a karolina jih je uvedla splošno.

Nadvojvoda Karel je tudi utrdil sodne pravice zemlji¬
ških gospodov nad podložniki, uvedel pa javne za¬
govornike  za obtožence. L. 1577. je izdal za Koroško
še poseben deželni sodni red,  v katerem je bil
natančno predpisan sodni postopek zemljiških gospodov
in deželskih sodišč z obtoženca, naslednjega leta so ipa razen
policijskega reda  izšli še desetinski, ru¬
darski in deželnopravni  red  za Koroško in
podrobno so bile predpisane tudi noše za vsak stan po¬
sebej, izdana so bila določila glede pojedin ob svatbah in
podobnih prilikah itd. Policijski red je vseboval hude
kazni za preklinjanje, čarovnije, vedeževanje, popivanje,
nečistovanje, igranje, potepanje, nespoštljivo vedenje po¬
slov in za oderuhe. Dalje je ta policijski red prinašal še
odredbe glede advokatov in babic ter ob zaključku ce¬
hovski red,  a kot dodatek še posebne cenike  za
mesarje, usnjarje, irharje, čevljarje in zlatarje.

Da so imela mesta in trgi tudi svojo sodno avto¬
nomijo,  smo že omenili, vendar tudi ta ni bila pov¬
sod enaka. „K rvno sodstv  o”, t. j. pravico obsojati
na smrt, so imela le najvažnejša mesta in trgi (na sloven¬
skem Koroškem n. pr. Celovec, Velikovec, Beljak, Želez¬
na Kapla) in najvažnejša zemljiška gospodstva (n. pr.
Humperk, Ženek, Vovbre, Vivšnik i. dr.), a za vse ostale
predele je dobila Koroška kot prva 1. 1494. skupnega „krv-
nega sodnika”. Skupno je bilo tedaj na Koroškem okoli 50
deželskih sodišč, ki so pripadala deloma deželnemu knezu,
deloma plemstvu in deloma cerkvenim prelatom, a razen
tega je bil še kak ducat mestnih in trških sodišč.

8 *

115

Ker so dobivali sodniki znatne sodne pristojbine in
precejšnji del glob, je bilo seveda sodstvo jako dobička-
n osen iposel in važen vir dohodkov .za zemljiške gospode.
Vsekakor je pa vredno poudariti, da so bili sodniki že te¬
daj neodvisni in so se morali ravnati le po kazenskih za¬
konih in sodnih redih. Večkrat so pa sodišča le težko našla
prostor za izvrševanje kazni, ker so se vsi na vse kriplje
branili stavljati jim ga na razpolago (celo prostor za sra¬
motni kamen ali steber, 'ki je bil tedaj jako običajna kazen
za majhne prestopke). Na splošno so bile pa tedaj kazni
izredno krute in je bila določena n. pr. že za tatvino v
vrednosti nad 5 gld smrtna kazen, za manjše prestopke so
pa obsojencem radi sekali posamezne ude.

Glede civilnega prava  moremo na splošno re¬
či, da se je začelo prav razvijati šele v tej dobi, ko je za¬
čelo staro rimsko pravo  naglo izpodrivati do¬
tedanje ljudstvo običajno pravo.  Glede na to
se je razvil tudi študij prava in so začeli nastopati šolani
sodniki in odvetniki.  V civilnopravnem pogledu
je bila za našega koroškega kmeta posebno važna ukinitev
bamberške in salzburške deželnoknežje oblasti (1535), ker
je začelo s tem nastopati tudi izenačevanje civilnopravnih
postav in postopka. Toda še dolgo v drugo polovico XVI.
stol. je bilo kmetu zaradi dolgotrajnega in dragega sodne¬
ga postopka, večkrat pa tudi zaradi korupcije tedanjih
sodišč skoro nemogoče iskati pravico pri sodišču. Nadvoj¬
voda Karel je skušal temu odpomoči, fi ker ni našel za to
pri stanovih nobenega razumevanja, je izdal 1. 1568. na-
redbo, da na osnovi golih govoric brez dokazov ne smejo
nikogar zapreti in s sodnim redom iz 1. 1577. je dotedanji
sodni postopek vendarle precej izboljšal. Tik pred svojo
smrtjo je izdal končno še odredbo, da so sodišča posamez¬
nih dežel dolžna medsebojno podpirati se glede izvršbe
sodb.

116

Vojni dogodki, kmečki upori, strastni verski boji in
druge podobne okoliščine so povzročili, da je prebival¬
stvo tedaj jako p O' d it v j a 1 o (  in sicer v:se: plemstvo, me¬
ščanstvo in kmet. Surovost, pijančevanje, razuzdanost,
igralska strast itd. so bile doma v vseh slojih in celovški
pastor Lang  je celo trdil, da so se ljudje „z novo
vero samo poslabšali”. Vse pa kaže tako, da je bilo nravno
življenje pri protestantih še mnogo slabše nego pri kato¬
likih, a najslabši zgled v tem pogledu je dajalo ravno pro¬
testantsko plemstvo. Glede na vse to je v tem sto¬
letju jako padlo tudi nekdanje versko življenje ljud¬
stva in se je potem vnovič dvignilo šele v nasled¬
njem stoletja!. Izginili so seveda tudi mnogi lepi ver¬
ski običaji,  preživele so pa te burne čase naše
stare narodne pesmi in pripovedke  in v zve¬
zi s tedanjimi dogodki, zlasti s turškimi boji, so nastajale
še vedno nove.

Navedena podivjanost ljudstva bo vsekakor v tesni
zvezi tudi z veliko revščino,  ki je vladala tedaj
po večini našega podeželja, dočim je vladalo med plem¬
stvom, meščanstvom in po velikih rudarskih okoliših v
severnem (nemškem) delu dežele prilično blagostanje.
Manjši rudniki, ki so bili raztreseni tudi po slovenskem
delu Koroške, so (razen železnih) večidel že začeli propa¬
dati in so bili tudi skoro vsi v rokah tujcev. Večina pode¬
želskega proletariata z bajtarji in kočarji vred je bila,
razen seveda v obližju rudnikov in železarn, brez rednih
zaslužkov in je zato le bedno životarila.

Med Porečami in Krivo vrbo  je bil takrat
majhen rudnik srebra, ki je dajal v XVI. stal. baje le po
kakih 70 kg srebra letno, razen tega pa je bil majhen rud¬
nik srebra še pri Hodišah in pri M a j z 1 i c i. Pri V e -
1 i k o v c u, Hodišah  in 'pod Jepo (Kepo) so bili majh¬
ni rudniki svinčenega sijajnika, ki so pa že vsi ugašali.

117

Pri Plajberk u (Bleiberg) na Gornjem Koroškem so
obratovali pomembni rudniki svinca. Plajberški rudniki
so nastali že v XIV. stol., nakar so se s podporo bamber-
ških vicedomov postopno širili in so dosegli svoj višek v
sredini XVI. stol., ko je bila pri njih vodilno udeležena tu¬
di znana Fuggerjeva rodbina. V tretji četrtini XVI. stol. so
nakopali tam povprečno po 10.000 — 15.000 stotov svinca
letno, nakar se je pa potem zaradi velike krize, ki je na¬
stala v koroškem rudarstvu, v zadnji četrtini tega stoletja
znižala proizvodnja na polovico. Toda Plajberk je imel
ravno zaradi obilice doseljenih tujih rudarjev že v tej dobi
nemški značaj, čeprav je bilo zaposlenih pri tamošnjih
runikih tudi mnogo naših Ziljanov. Precej veliki rudniki
so obratovali tudi pri Rablju in so bili izprva bamberška,
pozneje pa državna last. Majhni svinčeni rudniki so pa
obratovali v XVI. stol. tudi na Peci, pri Črni in pri
Lobniku  (pri Železni Kapli). Med podjetniki so bili
tudi baroni Ungnadi.

Skoro ob vseh večjih potokih, prihajajočih s Kara¬
vank,  so pa zgradili večje ali manjše železarske obrate
(fužine).  Manjši rudniki železa so životarili v Za¬
vrhu, v Rutah, pri Selah  (tega je imel 1. 1550.
v rokah neki Italijan) d. dr., večji železarski obrati so se pa
razvili okoli Železne Kaple in zlasti še v dolinah poto¬
kov Bistrice in Borovnice  (Borovlje, Podlju¬
belj, na Brodih). Najbolj značilno za vso to drobno meta¬
lurgijo na obronkih Karavank je bilo to, da so razni žele¬
zarski obrati predelovali predvsem železo, dobavljeno a
okoliških rudnikov, zato je obstajala med njimi tudi naj¬
ožja povezava.

Znatni tehnični napredek je povzročil, da sta ru¬
darstvo in metalurgija  v tej dobi že zapuščala
prvotne oblike nekake domače obrti in se začela razvijati
v smeri industrije. Ta je pa seveda zahtevala že večjega

118

tehničnega znanja in investicij in tako so začeli preha¬
jati vsi ti obrati v roke zgodnjega kapitalizma, v naših
krajih zlasti v roke nekaterih bogatih celovških, šent¬
viških in beljaških rodbin. Pred 1. 1526. sta imela železar¬
ske obrate ob Bistrici v rokah dva Trbižana, a za njima so
prišli v last Celovčana Š n e 1 k a , ki jih je bil nato še
jako razširil. Pri Podljubelju  je bilo zgrajenih pet
novih fužin in razširjeni so bili železarski obrati pri Zavr¬
hu, a pri Šmarjetije  obratovala topilnica. Vsi ti obrati
so dajali seveda precej zaslužka tudi okoliškim sloven¬
skim delavcem in prevoznikom; oglarjem pa tudi v šir¬
šem okolišu. Ker so dobivali od rudarstva znatne pristojbi¬
ne tudi deželni knezi, je čisto razumljivo, da so mu po¬
svečali stalno veliko pozornost in že 1. 1553. je bil zato iz¬
dan tudi „g e n e r a 1 n i rudarski'  re  d”.

Toda to vladarjevo podporo so uživali le večji rudniki
železa in je n. pr. neki „generale” cesarja Maksimilijana I.
iz 1. 1507 določal, da morejo majhni rudniki uživati razne
ugodnosti le tedaj, ako niso z njimi ovirani pri prodaji in
dobavljanju oglja veliki. Da je ibilo to v 'škodo majhnih
rudnikov v slovenskem predelu dežele, je jasno.

Podoben zaslužek je dajala našim ljudem tudi dokaj
živahna trgovina,  kajti od nje niso imeli koristi le
trgovci sami, temveč tudi številni kmečki prevozniki, a
seveda zopet le v območju velikih prometnih cest. Trgo¬
vino z labotskim železom in z morsko soljo, ki je šla dol¬
go časa preko Železne Kaple, sem že omenil. Naj večje
važnosti je bila pa velika trgovska cesta, ki je vodila že
od nekdaj iz severnih dežel skozi Beljak,Kanalsko
d o 1 i n o in čez Predil na morje v Italijo. Da to trgovino
še bolj. pospeši in olajša, je bamiberška škofija to cesto 1.
1575. 'popolnoma prenovila do Pontebe.  Tretja najpo¬
membnejša pot, 'ki je vezala koroške Slovence s svojimi
rojaki na jugu, je pa vodila preko Ljubelja.

119

Kakor smo videli že ob neštetih prilikah, niso tvorile
Karavanke  nikoli nobene resnične pregraje med ko¬
roškimi in ostalimi Slovenci, toda dotedanji stoletni pre¬
hod s Koroškega na Kranjsko  je pa postal v tej dobi
že davno čisto nezadosten. Glede na to so to pot že v za¬
četku XVI. stol. koroški stanovi  prevzeli od ve¬
trinjskega samostana in s tem vred tudi skrb zanjo na
koroški strani, dočim so skrbeli za kranjsko stran 1 j ub¬
ij a n s k i stanovi.  Okoli leta 1560. so jo sklenili bist¬
veno izboljšati ter razširiti. Ta dela so bila leta 1573. z
velikimi stroški (20.000 gld) tudi srečno dovršena in pod
vrhom prebit 150 korakov dolg predor, a v Sopotni¬
ci  je blizu mitnice deželnega kneza postavil vetrinjski
samostan že v začetku XIV. stol. posebno gostišče s cerk¬
vijo in duhovnikom, kjer bi lahko prenočevali potniki in
bi jim nudil večjo varnost. To ljubeljsko cesto so potem
leta 1615. še vnovič razširili.

V skrajno slabem stanju je bila pa v tej dobi in še dol¬
go potem pot ob Dravi proti Mariboru. Glavni razlog te¬
mu so bili še iz srednjega veka izvirajoči predpisi, po ka¬
terih se je smelo vse koroško železo prevažati samo po do¬
ločenih cestah v slovenske dežele na jugu in v Italijo, ni¬
kakor pa ne na Štajersko, Tirolsko ali Salzburško, zaradi
česar so morali potem seveda skrbeti tudi predvsem za
ceste, ki so vodile proti jugu. Ti predpisi so bili 1. 1580.
obnovljeni in potem še večkrat v XVII. stol. (n. pr. 1613,
1639, 1662). Omeniti pa je treba, da je bilo v tistih časih
zaradi slabih cest in vozov še bolj v navadi tovorjenje ne¬
go vozarjenje in so imeli n. pr. celo Benečani še v XVI.
stol. v svoji službi po 40.000 do 50.000 tovornih 'konj.

Seveda so pa nudili vsi navedeni viri reden in po¬
membnejši zaslužek le razmeroma majhnemu delu ko¬
roških Slovencev, a ogromna večina naših koroških kme¬
tov je životarila v tem burnem stoletju zaradi spredaj


120

očrtanih neprilik le bedno življenje. Silne rane, ki so jih
jim bili zadali turški napadi in kmečki upori, so se pa za¬
čele celiti šele v drugi polovici tega Stoletja, a zaradi ve¬
likih dajatev ion davkov je šlo to le počasi.

#

O položaju našega jezika  v tej dobi sem
govoril dovolj že v prejšnjih poglavjih. Poudariti je treba
v tem pogledu ponovno le še to, da so se že tedanji naši
reformatorji s Trubarjem na čelu prav vsi dobro in jasno
zavedali celokupnosti našega naroda ne glede na deželne
meje. Vsi so se ob vsaki priliki obračali na svoje rojake
na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Bohorič  je
v svoji slovnici n. pr. celo izrečno zapisal, da je „n a š ve¬
lik del Spodnje Koroške”. Zavedali so se tudi naše sorod¬
nosti z drugimi slovanskimi narodi in Bohorič je že te¬
daj ponosno poudarjal, „da se razlega slovanska beseda
po večjem delu sveta, če že ne po vsej zemlji”. Trubar je
v predgovoru k neki svoji knjigi tudi izrečno naglasil, da
znajo pač plemiči naših dežel nemško in mnogi tudi la¬
tinsko in italijansko, da meščani, duhovniki in menihi
govore nemško, a „preprosti, neuki človek pa govori vse¬
skozi samo slovenski jezik”.

Jako zanimivo je tudi to, da so že tedanji naši prote¬
stantski pisatelji grajali slovenske Kranjce in Korošce,
ker da mešajo v svojo govorico preveč nemških besedi
(to telja zanje še dandanes!) in po pravici trdili (n. pr.
Krelj),  da drugod „skoraj povsod čistejši slovenski je¬
zik govore”.

Čeprav je preživljal naš narod v XVI. stol. hude ča¬
se in krvavel iz tisočerih ran, pa pomenja nedvomno rav¬
no to stoletje ne le za koroške, temveč za vse Slovence
sploh ustavitev dotedanjega stalnega nazadovanja. Do¬
tedanji stalni turški napadi na slovenske dežele so bili
z znamenito zmago pri Sisku  (1593) v glavnem ustav-

121

ljeni, verske prekucije so se bližale svojemu zaključku,
socialni položaj kmečkih podložnikov se je nekako usta¬
lil in čakal ugodnejših prilik, da se začne izboljševati,
položeni so bili trdni temelji slovenske knjige, najvidnej¬
šega znaka kulture vsakega naroda, in Slovenci smo po
dolgih stoletjih nepredirne teme začeli vnovič stopati na
plan kot narod: doživljali smo nekak prvi svoj preporod.

V turških bojih in kmečkih puntih je naš narod do¬
kazal, da noče umreti in je prvič zopet zbral svoje lastne
sile k skupnemu odporu in naporu. Postali smo kulturni
in v nekem pogledu celo zopet politični činitelj. Važnost
teh dejstev je danes komaj še mogoče preceniti po vsem
njihovem zasluženju. Gledaje s tega vidika je potem že
pred sto leti morda po pravici zapisal naš pisatelj J. Tr¬
di n a, da „šestnajsto stoletje je bilo zlati čas zgodovine
našega naroda, celo dvestoletna doba slovenskega vojvod¬
stva se ne more temu stoletju na stran postaviti”.

122

X.

ZAČETKI KATOLIŠKEGA PREPORODA
NA KOROŠKEM

Da se je bil protestantizem v drugi polovici XVI. stol.
tako razmahnil in da mu je tako zrastel greben, nosi vse¬
kakor mnogo krivde tudi tedanja osrednja cesarska oblast.
Kakor smo že slišali, je cesar Ferdinand še pred svojo smrt¬
jo (1564) razdelil svoje dežele tako, da je prepustil svo¬
jemu najstarejšemu sinu Maksimilijanu  češke in
ogrske dežele, a naše slovenske dežele pa najmlajšemu sinu
Karlu.  Dočim je skušal cesar Ferdinand še z vsemi moč¬
mi zavirati razširjanje protestantizma, je bil pa njegov sin
in naslednik, cesar Maksimilijan II., vsaj na tihem celo
sam protestant (podpiral je celo slovensko protestantsko
književnost), tako da je bil potem njegov brat in vladar
naših dežel, strogo katoliški nadvojvoda Karel, brez zadost¬
ne opore pri osrednji cesarski oblasti.

Sicer je cesar Maksimilijan II. že 1. 1576. umrl, toda
njegov sin in naslednik, cesar Rudolf  II., je bil še
slabši, zloben in bebast (pri njem so večkrat celo njegovi
sluge odločali o važnih vladarskih poslih), ki je metal svo¬
jemu stricu, nadvojvodi Karlu, ob vsaki priliki le polena
pod noge. V takih okoliščinah je bila potem za katoliške¬
ga Karla seveda tudi borba z njegovimi protestantskimi
stanovi jako težavna in je moral zlasti spričo svojih večnih
denarnih stisk in turške nevarnosti ob vsaki priliki popu¬
ščati protestantom.

Drugo težavo je delal potem celo del duhovščine same.
Dobrih in sposobnih nižjih duhovnikov spričo že spredaj
opisanih okoliščin skoro niti bilo ni več, a precejšnji del

123

višje duhovščine je ostal za ves težki verski položaj še ved¬
no brezbrižen, ker mu je šlo bolj za njegove svetne koristi
nego za koristi vere in Cerkve.

Kakor smo že slišali, je započel znameniti tridentinski
cerkveni zbor veliko delo za odpravo številnih nerednosti v
cerkveni upravi in za prenovitev verskega življenja, toda
uresničevanje, njegovih sklepov je potem v provincialnih
in škofijskih sinodah naletelo pogosto na pravi odpor krat¬
kovidnih vladarjev in dela višje duhovščine. Take pro¬
vincialne in škofijske sinode so se vršile za področje salz¬
burške nadškofije 1. 1562. (ta je bila posebno znamenita
in jo je v imenu nadškofa otvoril krški škof Sagstet-
t e r), 1569, 1573 in 1576, za področje oglejskega patri¬
arhata pa 1. 1565, 1593, 1595, 1596, 1600, 1602 in 1605.

Toda ravno oglejska sinoda izl.  1565. nam
nudi naravnost kričeč primer za razmere, ki so vladale še
vedno pri svetni in cerkveni gospodi. Sinoda je bila nam¬
reč sklicana v Oglej, a patriarh se je niti ni hotel osebno
udeležiti, češ da bi s tem priznal nadvojvodu pravico do
Ogleja. Sinoda je navzlic temu uspešno potekla, toda ko
bi morali dne 5. II. 1566. razglasiti njene sklepe, so se jim
naenkrat uprli — oglejski kanoniki. Naš cerkveni zgodovi¬
nar dr. Kovačič pravi o njih: „Ti gospodje bi morali na
podlagi takih odlokov spremeniti svoje lastno življenje.
Tako oglejski kakor čedadski kanoniki so živeli prav zlož¬
no in posvetno, večinoma niti višjih redov niso imeli. Za¬
to so se krčevito upirali razglasitvi tridentinskih odlokov.”
Nahujskali so nadvojvodovega zastopnika, tržaškega ško¬
fa A. R a p i c c i a , da je vložil tudi on ugovor proti
sklepom, češ da posegajo v vladarske pravice nadvojvo¬
de. S tem je pa potem sinoda sploh propadla. Ko je nam¬
reč dve leti nato prišel nadvojvoda sam v Gorico, je pa¬
triarhov generalni vikar le s težavo dosegel sprejem pri
njem, a čim se je v razgovoru dotaknil tudi razglasitve

124

tridentinskih odlokov, ga je nadvojvoda takoj prekinil in
odslovil.

Nič -bolje ni -bilo 'tudi s sinodo  1. 1595., ki se
je vršila v S. Daniele.  Graški dvor, ki se je smatral
za pravo trdnjavo katoličanstva, je namreč oglejskim ka¬
nonikom in drugim notranjeavstrijskim duhovnikom krat¬
ko in malo prepovedal, da bi se je udeležili, ker da se
vrši na — inozemskih tleh.

Razen sinod so bile za obnovo cerkvene discipline in
verskega življenja jako važne tudi cerkvene vizi¬
ta  c i j e, katere je papež nadškofu in patriarhu izrečno
naročil. O teh s salzburškega področja ne slišimo mnogo,
ker so se krški in lavantinski škofje preveč posvečali dru¬
gim poslom oziroma je ostala lavantinska stolica v kri¬
tičnih letih 1572—1584 celo nezasedena. Šele St ob e j.
(1584—1618) se je potem z vso vnemo posvetil urejevanju
razdrapanih razmer v škofiji. Ohranjeni so nam pa za¬
pisniki o vizitaciji grebinjskega samostana, ki jo je odre¬
dil 1. 1584. bamberški škof (G r e b i n j je bil namreč tu¬
di bamberška last). Izvršila jo je v drugi polovici septem¬
bra posebna komisija, (natančno zaslišala stanovalce v
samostanu in našla v njem naravnost škandalozne raz¬
mere.

Več nam je pa znanega o važnih vizitacijah na oglej¬
skem področju. Za naše kraje sta bili posebno važni vizi¬
taciji 1. 1581. in 1593. Prvo je izvršil oglejski generalni
vikar kotorski škof  P. Bi  s a n ti  j, drugo pa v
1. 1593/94. patriarhov koadjutor Fr. Barbaro,  ki je
postal takoj po vizitaciji tudi patriarh. O teh dveh vizi¬
tacijah, ki nam slikata žalostno stanje na slovenskem pod¬
ročju južno od Drave, bom pa govoril še pozneje.

Tega stanja pa sta bila vsaj za bamberške predele v
veliki meri kriva tedanja bamberška škofa }. J. Z o b e 1
(1577-1580) in M. Eyb (1580-1583). Prvi je odstranil

iz Koroške dotedanjega bamberškega vicedoma, kanonika
J. W i c h s e n s t e i n a in imenoval 1. 1579. že znanega
strastnega protestanta štajerskega barona Hofman-
n a, a drugi navzlic nadvojvodovim pozivom ni niti mig¬
nil proti širjenju protestantizma, zaradi česar sta postala
potem tudi Volšperk in Beljak pravi gnezdi luiteramstva.
Škof Zotbel je bil celo. ogorčen, ko ga je sam papež s pi¬
smom z dne 28. VIII. 1579. pozval, naj vendarle odstrani
luteranske uradnike s svojih koroških posestev, in mu gro¬
zil celo s cerkvenimi kaznimi. Toda temu čudnemu škofu
sta bila bolj mar razkošno življenje in lov kot pa blagor
Cerkve, zato se tudi za papežev ukaz sploh ni zmenil. Na
bolje se je obrnilo šele za njiju naslednika, škofa E.
Mengersdorfa  (1583—1591), ki je na papeževo in
nadvojvodovo zahtevo vendarle zamenjal (1587) Hof-
rnanna s kanonikom R e d w i t z e m in izdal tudi prve
ukrepe proti protestantom.

Vzporedno z navedenimi cerkvenimi prizadevanji so
šli pa tudi politični ukrepi, s katerimi je začel nadvojvo¬
da Karel že hitro po 1. 1578., ko protestantje zaradi svoje
velike zmage niso poznali nobene mere več in se je nad¬
vojvoda upravičeno čutil vedno bolj ogroženega v svoji
deželnoknežji oblasti. Najprej je začel na svojem lastnem
dvoru nadomeščati številne protestante s katoliki, nato
pa pod vplivom svoje žene Marije  in katoliške dvorske
stranke smotrno izpodkopavati protestantske pozicije dru¬
go za drugo. Začel je predvsem trše prijemati prešerno
protestantsko meščanstvo, očitajoč mu, da zlorablja nje¬
gove koncesije. Prvi njegov korak v tem pogledu je bil,
da je odredil izgon predikantov iz deželnoknežjih mest
(Velikovca). To je vzbujalo pri meščanstvu toliko razbur¬
jenje, da je začelo misliti že celo na odkrit upor, k čemur
ga je nestrpno plemstvo samo še spodbujalo. Glavni nje¬
gov svetovalec je postal ljubljanski škof T a v č a r, o čigar

126

delovanju smo govorili že spredaj. Že tedaj je bil tudi iz
Plajberka izgnan poslednji pastor P. Lassacher.

Toda kakih vidnejših neposrednih uspehov nadvoj¬
voda iz spredaj navedenih razlogov vendarle še ni mogel
doseči, razen tega je pa dne 9. VII. 1590. že tudi umrl.
Nasledil ga je njegov sin Ferdinand. Ker pa je imel ta
ob očetovi smrti šele komaj 12 let in je še študiral, mu je
postavil cesar Rudolf  (Ferdinandov bratranec) za'
namestnika (regenta) njegovo pobožno mater Marijo.

Stanovi so se ob Karlovi smrti naravnost oddahnili,
ker jih je že začela vedno bolj. vznemirjati politika, ki
jo je bil ubral vladar po 1. 1579., toda tudi novo regen-
tinjo, Karlovo vdovo Marijo, so vprav sovražili, ker so jo
smatrali, poleg jezuitov, za glavno pobudnico grozeče jim
protiluteranske politike in so trdovratno zahtevali njeno
odstranitev. Zlobni cesar jim je vkljub nekaterim pomi¬
slekom varuhov mladoletnega Ferdinanda ustregel in je
postavil za novega regenta svojega brata Ernesta,  Kar¬
lovi vdovi pa odkazal nekako prisilno bivališče v J u -
d e n b u r g u, da bi jo držal čim dlje od Gradca.

Ernest je nekoliko omejil dotedanjo zapravljivost na
dvoru, a stanovi so hoteli čimbolj izrabiti medvladje, do¬
končno utrditi svojo premoč in dobiti sploh vso oblast v
svoje roke. Čeprav jim je cesar v marsičem ustregel, so
vendarle toliko prenapenjali strune, da je bil deželni zbor
1. 1591. razpuščen, a štajerski, koroški, kranjski: in goriški
stanovi pa so se še tesneje povezali med seboj. Deželni
zbori spomladi 1. 1592. so zato zasedali v jako napetem
ozračju (koroški je zasedal od 4. do 23. III.). Hoteli so iz¬
siliti zopet nove koncesije še -za mesta in šele, ko jim je
Ernest izrečno zagotovil vse dotedanje svoboščine, so iz¬
vršili potem dne 19. III. 1592. običajno poklonstvo, toda
po protestantskem obrazcu.

127

Ernest pa je bil takoj po zaključku deželnih zborov
imenovan za namestnika na Nizozemskem, v Gradcu pa,
kjer je bil sedež notranjeavstrijskega vladarja, ga je nado¬
mestil njegov mlajši brat Maksimilijan, ki je ostal potem
na tem mestu do polnoletnosti zakonitega vladarja.

Po vsej priliki bi se bila za časa Maksimilijano¬
vega  r e g e n t s t v a borba med katoliškim dvorom in
protestantskimi stanovi še poostrila, pri čemer bi prote¬
stante kolikor toliko podpiral tudi cesar Rudolf II., toda
medtem je vnovič stopila v ospredje turška nevarnost in
prisilila k popustljivosti vse. Bosanski Hasan paša
je namreč že spomladi 1. 1592. zopet vdrl v še svobodni
del Hrvatske, osvojil več novih postojank, zadal blizu
Siska  hud poraz krščanskim četam in ponovno resno
ogrožil tudi naše dežele.

Tedaj so morali notranjeavstrijski stanovi zopet glo¬
boko poseči v svoje žepe (Koroška je prispevala tedaj
114.000 gld, 4000 mernikov žita in 750 mož s 300 konji)
in so že naslednje leto, na dan sv. Ahaca  (22. VI.
1593), v znameniti bitki ;pri Sisku  dobesedno uni¬
čili Hasanovo vojsko, čeprav je bila v več kot osemkratni
premoči. Pri tej zmagi so imele vodilni delež ravno slo¬
venske, čete in ravno njej je treba tudi pripisati, da se
oholi bosanski paše odslej niso upali več na svojo pest
napadati naših dežel.

Toda ta turški poraz je razjaril tudi samega sultana,
ki se je začel takoj pripravljati na nov, velik pohod proti
severozapadu, a posamezne turške čete so še tisto jesen
z večjimi ali manjšimi uspehi vdirale čez mejo in povzro¬
čale pravi preplah tudi v našlih deželah. Na srečo je pa
sultan še tisto jesen umrl, v Turčiji so nastale velike no¬
tranje zmede, poveljnik Vojne krajine, Lenkovič,  je
dosegel nekaj važnih uspehov in vse to je rešilo tudi na¬
še dežele pred grozečo jim nevarnostjo.

128

To je pa zopet razgibalo tudi politično življenje v
Gradcu. Nadvojvoda Ferdinand je dovršil svoje šolanje
v Ingolstadtuinseje  spomladi 1. 1595. po petletni
odsotnosti vrnil v Gradec. Ker mu je manjkalo do polno¬
letnosti še poldrugo leto, mu cesar še ni hotel izročiti vseh
vladarskih pravic, pač pa mu je na Maksimilijanov pred¬
log odkazal že vodilno Vlogo v regentski upravi. Tu je
takoj pokazal tiste lastnosti, ki so bile potem tako značil¬
ne za vse njegovo življenje. Za svoje tajne svetnike si je
izbral same goreče katoličane, salzburškemu nadškofu,
nevrednemu D i e t r i c h u, je pa preprečil, da bi še na¬
prej prodajal cerkvena posestva v Notranji Avstriji pro¬
testantskim plemičem in s tem še bolj krepil luteranstvo.

Ferdinand je bil nepopustljiv in brezobziren katoli¬
čan. Pri tem je kazal izreden pogum in vztrajnost, a po¬
litično je bil manj sposoben in čisto odvisen od svojih
svetovalcev. Ljubil je bolj lov nego naporne vladne po¬
sle. Zaradi svoje velike zapravljivosti je živel v trajnih
denarnih stiskah, čeprav je izžemal iz svojih dežel ogrom¬
ne vsote. Še kot mlad deček je porabil v Ingolstadtu po
18.000 gld letno in je imel v svojem spremstvu po 30 oseb.
Ko se je pozneje oženil njegov najstarejši sin, je morala
tudi Koroška prispevati, za samo opremo 20.000 gld in
3000 cekinov še posebej „,za poklon”.

Poleti 1. 1596. je postal Ferdinand polnoleten, nakar
mu je cesar še tisto jesen izročil tudi polno vladarsko
oblast, komisarjem, ki naj bi v imenu cesarja prisostvovali
poklonstvom stanov, je pa naročil, naj ne dovolijo ob tej
priliki nobenih verskih prerekanj. V Celovec je prispel
mladi nadvojvoda z velikim dvornim spremstvom dne
19- I. 1597., a za naslednji dan je bil sklican deželni zbor.
1 u so skušali stanovi navzlic cesarjevi prepovedi delati
zo pet razne formalne težkoče, zato so se vlekla pogajanja

129

celih 8 dni, toda protestantski obrazec prisege je bil v
celoti odklonjen.

Nadvojvoda jih je tudi odločno zavrnil, da „poklon-
stvo nima ničesar opraviti z versko svobodo”, nakar so se
morali zaskrbljeni stanovi pokorno ukloniti. Tako je pri¬
šlo v torek, dne 28. I. 1597. do poklonstva. Zjutraj je nad¬
vojvoda z vsem dvorom prisostvoval maši v Celovcu, na¬
kar so se podali stanovi in drugi gostje ter veliko sprem¬
stvo na Gosposvetsko polje,  kjer se je vršila naj¬
prej obojestranska zaprisega, nato pa poklonstvo. Temu
je prisostvoval še vedno tudi „vojvodski kmet” Klemen
Herzog  iz Blažje vesi. Po slavnostnem poklonstvu so
se podali vsi v gosposvetsko cerkev k slovesni službi božji,
od tu pa v celovški deželni dvorec k slavnostnemu obedu.

Tako se je vršilo in končalo poslednje poklon¬
stvo na Gosposvetskem polju  ob osebni na¬
vzočnosti deželnega kneza in s tem tudi zadnji spo¬
rni n na nekdanja ustoličenja slovenskih ka¬
rantanskih knezov.  Vojvodski kmet je ob tej pri¬
liki prosil za potrditev svojih starih privilegijev, kar mu
je potem nadvojvoda s svojim pismom z dne 7. VI. 1597.
tudi storil.

Po izvršenih poklonstvih se je podal mladi nadvojvo¬
da k cesarju v P r a g o, da bi izposloval od njega večjo
podporo za V o j n o krajino.  Zlobni cesar Rudolf li¬
je sicer tudi Ferdinandu poveril vrhovno poveljstvo Voj¬
ne krajine, toda svoj prispevek zanjo je celo znižal na
borih 50.000 gld, dočim je morala prispevati sama Koro¬
ška v 4 letih zanjo 730.000 gld, vse štiri notranjeavstrij¬
ske dežele pa 2,930.000 gld. Ko je bil naslednje leto dr¬
žavni zbor že voljan prispevati nekaj več, je naletel rayno
pri cesarju na naj odločnejši odpor.

Ker nadvojvodov dvor ni poznal varčnosti, je moral
zato tembolj pritiskati na stanove za prispevke za silne

130

vojaške potrebe, za poravnavanje nadvojvodovih dolgov
in za razkošne bale nadvojvodinj.

Seveda pa tudi stanovi niso več mogli in ne hoteli
ustrezati pretiranim vladarjevim zahtevam, zato je živel
trajno v velikih denarnih stiskah, delal dolgove na vse
strani in prodajal še tista kameralna posestva, ki so mu
še ostala, oziroma, ki so medtem še naknadno zapadla
deželnemu knezu. Tako so bili v dobi Ferdinanda tudi
na slovenskem delu Koroške prodani naslednji gradovi
in gospoščine:

1601 Pliberk  grofu J. A. T h u r n u;

1603 Labot in Loschenthal  baronu D. Ur¬
še n b e c k u;

1614 gospoščina Falkenstein  U. P o t i n g u;

1622 V o v b r e baronu K. D. U r s e n b e c k u;

1629 Rabštanj  samostanu Št. Pavel  v Labotski
dolini;

1639 Lan d s'kron  pri Beljaku grofu S. Die-
t r i c h s t e i n u.

Nekateri so pritiskali tudi na to, da bi bile prodane
še razne mitnice in doklade, češ da bi bilo zasebno gospo¬
darjenje z njimi mnogo skrbnejše nego deželnoknežje.
Kako slab gospodar je bil Ferdinand II., je pokazalo nje¬
govo ponesrečeno razvrednotenje denarja,  ki
ga je izvedel 1. 1621. To je povzročilo silno draginjo, ote¬
žilo zlasti življenje rudarjev, ohromilo vse gospodarsko
življenje in privedlo celo do nemirov. Tri leta zatem je
skušal sicer popraviti zagrešeno napako, toda zadane go¬
spodarske rane so se celile le počasi.

Mladi nadvojvoda je pokazal že takoj pri prevzemu
vladnih poslov ponosno samozavest in katoliško odloč-

0 *

131

nost, kar ga je seveda spravilo takoj tudi v huda nasprot-
stva s protestantskimi stanovi. Slednji so se pritoževali
pri cesarju, a nadvojvoda je odgovarjal, da so stanovi in
mesta sami pogazili hruško (Bruck) „pacifikacijo” iz leta
1578., ker da so šli daleč preko nje (po mnogih mestih so
n. pr. kratko malo pregnali katoliške mestne svete in
sodnike ter postavili protestantske i. pdb.) Strastni pa¬
storji so si dovoljevali večkrat prav neverjetna surova iz¬
zivanja in hujskanja prod samemu vladarju. Izjavil jim
je, da veje med njimi duh upora in da mislijo celo na
republiko, zato je dolžan varovati pravice deželnega kne¬
za. Mladega nadvojvodo so svarili, naj se ne igra z og¬
njem, toda on se za to ni zmenil, temveč je takoj započel
tisti zgodovinski boj, ki ni le za vedno odločil verske uso¬
de slovenskih dežel, temveč dokončno zlomil tudi vrat
tistemu plemstvu, čigar politična moč je pri nas že tri
sto let stalno naraščala in že grozila popolnoma podvreči
si tudi vladarjevo.

Nadvojvoda je torej v začetku 1. 1597. sprejel poklon-
stva svojih dežela, obiskal cesarja, si v naslednjih mesecih
zagotovil vsaj najnujnejša denarna sredstva in s posta¬
vitvijo lavantinskega škofa  S t o b e j> a na čelo graške
vlade poskrbel za redno poslovanje uprave. Ker se je bila
medtem tudi turška nevarnost zopet močno polegla, se
je spomladi 1. 1598. lahko precej brez skrbi podal na po¬
tovanje v Italijo, kamor ga je vleklo že dolgo. Gradec je
zapustil dne 22. IV„ konec meseca maja se je mudil v
Rimu, se razgovarjal s papežem in se v Loretu baje za¬
obljubil, da bo za vsako ceno iztrebil protestantizem iz
svojih dežel; dne 1. VII. je bil zopet doma. Baje je iz¬
javil, da zapusti rajši v sami srajci svoje dežele, kot pa
da pristane na kaj takega, kar bi bilo na škodo katoliški
veri.

132


Že odločnost, s katero je takoj ob nastopu svoje vlade
odslovil z dvora še poslednje nekatolike, pogumen nastop,
s katerim je ob priliki poklonstev odklonil vsa verska ba¬
rantanja, in odločnost, s katero je že 1. 1596/97. vzpostavil
v Št. Vidu na Glini zopet 'katoličanstvo, so protestant¬
skim stanovom jasno pokazali, da se z mladim nadvojvo¬
dom ne bodo mogli šaliti. Ko je jeseni 1. 1598. potovala
njegova sestra Marjetas  svojo materjo skozi Koroško,
mu je z Vrbskega jezera pisala: „Ti ne veruješ, kakšen
strah vlada med tukajšnjimi predikanti; govori se, da si
prisegel, da boš vse predikante izgnal”. Je pa tudi res,
da so ravno luteranski predikanti s svojimi neverjetnimi
drznostmi vprav silili k hitrim in odločnim ukrepom.
Slutili so namreč grozečo nevarnost in so z vsemi sred¬
stvi hujskali svoje sovernike ter s tem sami izzivali nad¬
vojvodo k odločilnemu boju.

Sprožil še je ta boj že na deželnozborskem zasedanju
1. 1599., ki je trajalo cele tri mesece. Stanovi so zopet tr¬
dovratno zahtevali versko svobodo in odklanjali vse vo¬
jaške prispevke, dokler je ne dobe. Stobej je tedaj zapisal:
Vse kaže, da hočejo stanovi kneza prisiliti k izbiri, da se
jim ukloni ali pa da zapuščenega uničijo Turki. Trdili
so celo, da imajo sami pravico voliti si svojega vladarja.
Ker je ostal nadvojvoda neuklonljiv, so poslali svojega
zastopnika k cesarju s pritožbami in raznašale so se celo
govorice o zarotah proti Ferdinandu. Ta torej ni smel
odlašati prav nič več.

Glavni svetovalec pri tem mu je bil zelo izobra¬
ženi, energični in izkušeni lavantinski škof Ju¬
rij Stobej  (Stobaeus), po rodu Prus (f 1618). On je
postal že leta 1584. škof v Št. Andražu, a dne SO. X. 1597.
ga je imenoval nadvojvoda še za svojega namestnika v

133

Gradcu. Na tem mestu je ostal potem do jeseni 1. 1609.,
ko ga je nasledil grof S. Wagensperg.

Kako težaven posel je čakal nadvojvodo in škofa rav¬
no na Koroškem, nam lepo kaže primer v Celovcu. Tu
so se protestantje polastili dveh drugih cerkva, zato v
mestno župno cerkev niso silili, pač pa so jo zaklenili in
niso dovolili v njej katoliškega bogoslužja. Nekoč je po¬
skušal v njej maševati župnik (t. j. bil gosposvetski dekan
D o r n), toda protestantska sodrga mu je iztrgala cerkvena
oblačila in mu izbila še dva zoba. Odprli so cerkev le za
službo božjo ob priliki poklonstva, a nato je vkljub vla¬
darjevim ukazom niso hoteli izročiti katoličanom. Šele
1. 1598., ko je potovala skozi Celovec nadvojvodova mati,
se je tej posrečilo dobiti cerkvene ključe, nakar jih je
izročila župniku, 'toda služba božja se 'še vedno ni mogla
vršiti. Zaradi tega je prišel v Celovec sam škof Stobej in
je v cerkvi pridigoval. Prišlo ga je poslušat tudi več lu¬
teranskih radovednežev, ki so se obnašali mirno, toda
drugi so začeli od zunaj metati skozi okna v škofa kame¬
nje in blato, a po škofovem odhodu je ostalo zopet vse
pri starem.

Spričo takega položaja se potem seveda tudi nadvoj¬
voda ni smatral več vezanega na bruško pacifika-
cijo  iz 1. 1578. Čim se je na poletje vrnil iz Italije, je
pozval svoje svetovalce, naj mu predlože načrte, kako bi
končno vendarle ukrotil predrzne protestante. Svoj načrt
mu je med drugimi dne 20. VIII. 1598. predložil tudi
škof Stobej' in pokazal v njem vse svoje velike politične
zmožnosti. Njegova znamenita spomenica je imela na¬
slednjo vsebino:

V uvodu je hvalil nadvojvodovo odločitev in mu sku¬
šal še podkrepiti pogum, nato je pa očrtal svoje mnenje

134

in mu dal nasvete glede časa, različnih sredstev in načina
izpeljave. Predlagal je:

a) Treba je -pričeti takoj, kajti strah ne vodi nikamor
in vsa odlašanja samo povečujejo zlo. Nikakor naj se tudi
ne boji strašil protestantskih deželnih stanov s turško ne¬
varnostjo oziroma z uporom.

b) Glede sredstev ne odobrava sile, vendar s krivover¬
ci tudi ni mogoče postopati zlepa. Inkvizicija bi samo ško¬
dila in k vojaški sili naj se zateče samo v skrajni potrebi.
Javna prerekanja nimajo nebenega smisla in najboljše
sredstvo je, da se posluži svoje deželnoknežje oblasti ter
izroči vse deželne in mestne službe samo katoličanom.
Strogo naj se izvede splošni ukaz, da se morajo vsi prote¬
stanti vrniti h katoličanstvu ali pa zapustiti njegove de¬
žele, istočasno je pa treba pridobiti ljudstvo s pravič¬
nostjo, z dobro upravo in s pravilnim skrbstvom za javne
potrebe.

c) Začeti se ne sme pri vseh stanovih hkrati in ne pri
plemstvu ali preprostem ljudstvu, temveč pri luteranskih
predikantih in učiteljih. Te je treba pregnati in postaviti
namesto njih katoliške duhovnike, protestantom pa od¬
vzeti njihove cerkve, pokopališča in knjige. Tudi ni treba
izgnati vseh predikantov naenkrat, temveč najprej graške,
nakar se morda ostali, prestrašeni, sami odstranijo. Konč¬
no hi se moral vsak meščan in kmet pismeno izjaviti za
katoliško vero; kdor bi pa tega ne hotel storiti, naj bi
izgubil desetino svojega premoženja in naj bi bil izgnan
iz nadvojvodovih dežel.

Ferdinandu so bili Stobejevi predlogi najbolj všeč,
zato jih je sprejel v celoti in že tri tedne nato (13. IX.
1598) izgnal iz Gradca, Judenburga in iz drugih deželno-

135

knežjih mest vse luteranske .predikatite in- učitelje, na¬
slednje leto je :pa ukazal zapreti tudi vse luteranske cer¬
kve ter postavil posebno komisijo, ki naj hi izvedla po¬
vrnitev protestantov h katoliičanstvu.

Celovec je bil od teh ukrepov takrat seveda še iz¬
vzet, ker ni bil last deželnega kneza, temveč stanov in ker
je bilo tu luteranstvo še premočno, pač je pa kaznoval
nekatere koroške plemiče zaradi grobega kršenja katoli¬
ških pravic. K vsemu ga je še posebno spodbujala njego¬
va mati, ki mu je n. pr. dne 22. oktobra istega leta pisala:
„Poizvedi le za predikanti in, če katerega najdeš, ga daj
obesiti.”

S tem se je začela pri nas doba, ki jo mnogi zgodovi¬
narji dokaj neprimerno nazivljejo »protireforma¬
cij,  a ”, kajti pravilneje bi se morala nazivati doba ka¬
toliške obnove.

Navedeni prvi delni Ferdinandovi ukrepi so ostali
seveda še brez pravega učinka in so protestantski plemi¬
či izvrševali še naprej celo surova bogoskrunstva. Za¬
to se je lotil občih ukrepov v smislu Stobejevega načr¬
ta. Ker sta bili veliki večini mest in plemstva protestant¬
ski, je začel mladi vladar, spodbujan še po svoji materi,
skrajno tvegani posel, za katerega sta bila potrebna velik
pogum in neomajna vera. Vsa Evropa je pozorno gle¬
dala, kako mu bo uspel. Spodbujalo ga je pa k vsemu
lahko dejstvo, da so tudi v Nemčiji razni knezi brezob¬
zirno izrabljali tedaj priznano načelo, da določa vladar
tudi vero svojih podložnikov.

Nadvojvoda je torej v smislu že omenjene spomenice
škofa Stobeja izdal takoj v mesecu septembru leta 1598.
odločne ukrepe najprej proti protestantom v Gradcu, v
naslednjih tednih so pa potem sledila še druga deželno¬
knežja mesta j  kot je že bilo deloma omenjeno.


136

Jasno je, da so se stanovi vseh treh dežel hitro zave¬
dli nevarnosti, ki jim je pretila. Koroški stanovi so se ho¬
teli maščevati s tem, da so za pol leta ustavili izplačilo
mezde vojakom v Vojni krajini (141.104 gld), toda ni
jim pomagalo nič. Meseca novembra so se pa zbrali
v Gradcu in poslali pritožbo na cesarja, toda ta jih je
zavrnil, da je to zadeva nadvojvode. Odločilni boj med
nadvojvodo in stanovi se je pa začel leta 1599. Že v ja¬
nuarju se je sešel generalni deželni zbor in z njega so
naslovili dne 22. januarja 1599. obširno spomenico na
Ferdinanda z zahtevo, naj prekliče vse protiluteranske
odredbe. Ta je koroškim in kranjskim zastopnikom od¬
vrnil, naj se vrnejo domov in rajši razpravljajo o obramb¬
nih ukrepih proti Turkom.

Stanovi so se skušali poslužiti zopet svoje stare taktike
in niso hoteli dovoliti denarja, dokler ne bi izsilili od
nadvojvode najprej obnovitve vseh dotedanjih verskih
svoboščin. Ostro medsebojno dopisovanje se je vleklo par
mesecev, toda Ferdinand je bil odločen izbojevati zapo-
četi boj do konca in je ponovno odklonil zahteve stanov;
končno so se pa ti po intervenciji samega cesarja vendar¬
le uklonili in dovolili nadvojvodu denar.

Tako je dosegel Ferdinand svojo prvo veliko zmago
in izdal potem dne 30. IV. 1599. svojo „glavno resoluci¬
jo”, v kateri je branil svoje stališče, zavrnil vse pritožbe
stanov in jih hkrati opozoril, naj ga nikakor ne nadlegu¬
jejo več z zahtevami, ki bi nasprotovale njegovi vesti, za¬
kaj vsako tako početje bi bilo brez predmetno.

Stanovi so stavili sedaj svoje upe na pomoč nemških
protestantskih knezov in na cesarja, pri katerem so vzdr¬
ževali v to svrho celo posebnega svojega agenta. Toda
Ferdinand se ni dal več odvrniti od začrtane poti. Že dne
30. IX. 1599. je izdal svoj znameniti odlok, s katerim je

137

vsemu meščanstvu Notranje Avstrije zapovedal, naj se
vrne h katoličanstvu ali pa zapusti njegove dežele. V na¬
slednjih tednih so izšli potem še nekateri dodatni ukazi,
s katerimi je zapovedal, da se smejo izročati razne cerkve¬
ne službe le zanesljivim katoliškim duhovnikom, da sme¬
jo podeljevati zakramente in blagoslovila le katoliški du¬
hovniki, ter je prepovedal tiskanje, prodajanje in uva¬
žanje protestantovskih knjig.

138

XI.

ZLOM KOROŠKEGA LUTERANSTVA

Še prej nego v ostalem delu Koroške, se je pa začela
nekaka »protireformacija”  v bamberških prede¬
lih dežele. Kakšno stanje je vladalo tedaj na oglejskem
področju Koroške, nam nazorno pokazuje poročilo pa¬
triarhovega koadjutorja (od 3. X. 1593. dalje pa patriar¬
ha) Fr. B a r b a r a, ki ga je sestavil za papeža po že
spredaj omenjeni svoji vizitaciji 1. 1593-94. V njem pravi
med drugim, da je dobrloveški kapitelj zaradi slabega
gospodarstva čisto propadel. Nato pa nadaljuje dobe¬
sedno:

„Župnije, ki pripadajo samostanu, sem našel v zelo
slabem stanju, tako glede bogoslužja kakor uprave. Nič
bolje ni z drugimi cerkvami v deželi... Nadaljeval sem
potem svojo pot preko Beljaka v Ziljsko dolino, ki je naj¬
bolj okužena od krivoverstva... V gospodarstvo opatije
Podklošter  se je vrinil neki svetni luteran, katerega
sem odpravil le z veliko težavo. Našel sem opata in ne¬
kega brata, ki se je imenoval prior, oba zelo razuzdana
in popolna luterana. Opat mašuje le enkrat v letu in ne
zna obredov. Vse služabništvo do cerkovnika in orglavca
je luteransko, katerim opat dovoljuje obiskovati luteran¬
ski tempelj v Beljaku .. . Priznal je, da je ob mnogih
prepovedanih dnevih jedel meso. Za nadzornika svojih
delavcev ima najhujšega luterana, v čigar hiši se je našlo
silno veliko luteranskih knjig in kjer imajo krivoverci
svoje shode. Navzlic hudi nevarnosti in velikemu hrupu
sem ukazal knjige sežgati. Prior, čigar slabo življenje je
bilo izpričano ...,  je zbežal v Beljak ... Opat, ki se je tu-

139

di zbal kazni, pa se je drznil poklicati iz Beljaka dacarja
in namestnika bamberškega vicedoma, oba luterana, ki
sta me grajala in ugovarjala temu, da sem napravil vizi-
tacijo na kraju, ki je podložen bamberškemu škofu. Od¬
govoril sem jima, kakor se spodobi. Opat pa je pripeljal
četo luteranov, oboroženo s puškami, pred samostan, ker
se je bal, da ga ne odvedem s seboj v Italijo in mu ne po¬
berem denarja, ki smo ga našli pri njem . .. Čeprav bi bil
opata lahko izgnal iz kraja, vendar ni bilo primerne osebe,
ki bi jo mogel namesto njega postaviti, in luterani bi se
bili samostana popolnoma polastili... Stavil sem opatu
njegove prestopke pred oči in obljubil mi je, da se po¬
boljša. Toda kakor čujem, je že par dni po mojem od¬
hodu pričel zopet prejšnje življenje in sprejel priorja na¬
zaj, ker misli, da se več ne povrnem ali pa, da mu bodo
luterani pomagali... Ne smem tudi zamolčati, da so po
sosednjih krajih luterani že veliko ljudi okužili... Ven¬
dar ko sem v cerkvi birmoval, je prišlo mnogo mož in že¬
na, katere sem opominjal, da naj se oklenejo vere sv. rim¬
ske katoliške Cerkve. Veliko jih je prejelo odvezo od kri¬
voverstva s solzami v očeh.”

Zaradi nastopivše zime je Barbaro potem prekinil vi-
zitacijo ter jo nadaljeval prihodnje leto. Prišel je vnovič
tudi v Ziljsko dolino,  razen tega pa še v Dravsko
in Kanalsko dolino in pripoveduje, kako so mu delali
luterani težave tudi v Trbižu in v Naborjetu.  Ob
koncu svojega obširnega poročila podaja potem patriarh
nekako strnjeno sliko o položaju v slovenskih deželah in
pravi:

„Na Kranjskem  so skoro vsi plemiči krivoverci,
le malo je katoliških, kmečko ljudstvo je pa povsod zvesto
katoliški Cerkvi. Na Štajerskem  je sicer mnogo ple¬
mičev luteranskih, a precejšnje število jih je tudi kato¬
liških, iz meščanstva je še polovica katoliška, kmetje so pa

140

•vsi verni katoličani. Na Koroškem  je plemstvo, me¬
ščanstvo in tudi kmečko ljudstvo po večini krivoversko,
dasiravno pripadajo raznim verskim ločinam, med kate¬
rimi je pa luteranstvo najbolj razširjeno. Najbolj trdo¬
vratno zahtevajo obhajilo pod obema podobama, drugih
zmot se drže le zato, da tem svobodneje žive in uživajo
cerkvena posestva. Sklenili so med seboj tudi zvezo, da
drug drugega ne bodo zapustili. Na Koroškem je krivo¬
verstvo pognalo globlje korenine nego na Štajerskem in
na Kranjskem. Tu se posebno razširja flacijanstvo s po¬
gubnimi sledovi arijanstva ...”

Iz tega poročila torej lahko razvidimo, da tudi novi
bamberški vicedom Stadion  še ni ničesar storil proti
luteranstvu na svojem področju, čeprav je bil goreč in
bojevit katoličan in je bil ob vizitaciji že dve leti na Ko¬
roškem. Zanimivo je, da se ob prvi vizitaciji vkljub koad-
jutorjevemu pozivu niti ni hotel javiti noben bamberški
uslužbenec pri njem, češ da nimajo nobenega naročila od
svojega škofa.

Da pa dopolnim sliko luteranstva v Ziljski dolini,
naj še omenim, da so zanesli rudarji protestantizem že v
prvi polovici XVI. stol. tudi v Šmohor.  Po smrti žup¬
nika Jodocusa  so tržani 1. 1543. sami prosili za pro-
testantovskega pastorja, vendar jim trški gospod, grof
Ortenburški,  ni hotel ustreči. L. 1556. je imenoval
potem podkloštrski opat (šmohorska župnija je bila nam¬
reč podkloštrska last) za šmohorskega in brdskega
župnika B. Fercherja,  čeprav ni znal nobene besede
slovensko. Za njegovega župnikovanja se je protestantizem
še bolj razširil lin po njegovi smrti se je v župnijo naselil
luteranski predikant. Le iz 1. 1592. imamo zopet poročilo o
nekem katoliškem župniku F e r t e j u , sicer pa kaže vse,
da v tistih letih v Šmohorju sploh ni bilo nobenega kato-

141

liškega duhovnika, temveč so si tržani sami vzdrževali pre-
dikanta.

Tako poroča šmohorski lokalni zgodovinar, dekan
Pietschnigg,  toda naš dr. Grude  n pravi: „V Šmo¬
horju je pastiroval že dvajset let Peter Kasumnik.
Vzlic prepovedi je obhajal pod obema podobama, ker nih¬
če ni hotel prejeti obhajila pod eno podobo. Bolnikom je
donašal posvečeno vino iz cerkve ali ga je pa posvetil kar
na domu.” — Vsekakor je gotovo, da popolne verske zme¬
de tu tudi vizitacije še niso ozdravile, čeprav je bil cer¬
kveni patron katoličan. Veliko krivdo je pa pri tem gotovo
nosil tudi podkloštrski samostan.

Toda na bamberških posestvih je prinesla Barbarova
vizitacija vendarle pravi preobrat, ker je dobil vicedom
Stadion medtem tudi od svojega škofa primerna naročila.
Nekaj odločnih ukrepov sta izvedla že ob drugi vizitaciji
patriarh in vicedom skupno, deloma je pa nadaljeval po¬
tem započeto delo Stadion sam, dočirn seveda na okoliške
gospoščine, ki niso spadale neposredno pod bamberško ob¬
last, vicedom ni imel vpliva in je trajala borba z njimi še
dolgo, ne glede na to, da vicedom tudi ni imel na razpo¬
lago primerne oborožene sile, da bi pripomogel ukrepom
in nameram do izvršitve. Najtežjo oviro pri vseh obnovit¬
venih naporih je pa povzročalo dejstvo, da dobrih kato¬
liških duhovnikov, ki bi nadomestili propadle, kratko in
malo bilo ni, o čemer je bridko tožil tudi novi podklo¬
štrski oipat in oglejski arhidiakon E. M o 1 i t o r, :ki je po¬
stal najvnetejši vicedomov pomočnik pri tem delu.

Trbiž  je bil bamberška last, zato je šlo tu razmero¬
ma hitro. Sem je prispel vizitator dne 8. XI. 1593. in pre-
dikant P. N u s s p a u m je pobegnil na neki okoliški
grad. Vizitator je zahteval cerkvene ključe, a mestni svet
se je izgovarjal, da jih nima. Če par dni se je predikant
zopet vrnil, se odpovedal luteranstvu, a je bil vkljub temu

142

odveden v ječo v Volšperk. Šele ko je vicedom v imenu
škofa Trbižanom zagrozil s kaznijo 1000 tolarjev in z iz¬
gonom, ako ne odpravijo predikanta, so se tržani vdali,
cerkev pa je bila vnovič posvečena in vrnjena katoliški
službi božji. — Na Brdu, na Muti  (Mauthen), na Bi¬
strici in v Št. Danijelu  so 'bile župnije v posesti
skrivnih ali očitnih luteranov, njih pastirji javno poročeni
in so delili obhajilo pod obema podobama, kar je veljalo
tedaj za znak krivoverstva. — Farani vštebnjuso  bili
vsi katoličani, njih dušni pastir Frank  jih je pa obha¬
jal pod obema podobama in jih odvezoval po protestant¬
sko kar po več skupaj. Bil je poročen, toda živel je lo¬
čen od žene. Ker se je javno odpovedal luteranstvu, je bil
zopet sprejet v Cerkev.

Najtrši oreh je pa predstavljal Beljak,  kjer je tvo¬
ril že v prvi polovici itega stoletja steber protestantizma
baron S. Dietrichstein, gospod Bekštanja  in patron
župnih cerkva v Mariji na Zilji  ter sv. Jakoba v
Beljaku, a je slednji patronat že 1. 1526. odstopil beljaške-
mu mestnemu svetu. V Beljaku je bila frančiškanska cer¬
kev še v posesti katoličanov, a protestantje so imeli svojo
službo božjo v mestni župni cerkvi sv. Jakoba in v špitalski
cerkvi sv. Marije Magdalene.

Barbaro je prispel v Beljak prvič že proti koncu
1. 1593., a ker se vicedom tedaj še .ni hotel zglasiti pri njem,
ni opravil ničesar, pač pa je vicedom potem naslednje po¬
letje ukazal postaviti v župno cerkev sv. Martina poznej¬
šega bojevitega podkloštrskega opata E. Molitorja  in
pregnati predikanta M. M e n s c h a. Medtem pa je papež
izrečno naročil bamberškemu škofu, naj gre vizitatorju na
roke (enak ukaz je dobil vicedom tudi od cesarja in nad¬
vojvode). Ko je prispel Barbaro potem naslednje leto
(1594) dne 1. XT. vnovič v Beljak, sta s Stadionom zahte¬
vala ključe obeh cerkva, ki sta bili v luteranskih rokah.

143

Mestni svet je dne 3. XI. to odklonil, a ker je Stadion
vztrajal pri svoji zahtevi, je mestni svet kratko in malo
vrnil patronatske pravice mestne župnije sv. Jakoba s cer¬
kvenimi ključi vred sinu nekdanjega patrona, mogočnemu
protestantskemu baronu J. Dietrichsteinu. Stadion je dal
nato obe cerkvi odpreti s silo in vizitator ju je vnovič po¬
svetil.

Glede na to se je Dietrichstein pritožil na deželni od¬
bor, ki je potem vložil ostro tožbo zaradi vicedomovega
ravnanja v Beljaku in v Trbižu, a papež je poslal Stadio¬
nu posebno pohvalno pismo. Istočasno je javil tudi Stadion
nadvojvodu, da je vdrlo več luteranskih žensk v cerkev,
grozilo duhovniku s smrtjo in metalo kamenje v Najsve¬
tejše, tako da je moral duhovnik obljubiti, da odslej ne
bo več prišel v cerkev, ki jo je moral potem Stadion za¬
preti.

Iz vsega tega spora se je razvila dolgotrajna pravda
med vicedomom, mestnim svetom, patronom in protestant¬
skim deželnim odborom, v kateri je regent Maksi¬
milijan  zaman posredoval, tako da je šla do samega
cesarja. Spomladi 1. 1595. je celo deželni zbor izjavil, da
more vzeti nadvojvodove zahteve v pretres šele potem, ko
se „pravično” reši beljaški spor, obenem je pa zaprosil za
pomoč tudi kranjske in štajerske stanove. Pričakovati je
bilo, da bo prišlo celo do krvavega obračuna med katoli¬
ki in protestanti in glede na to je Stadion v neki spome¬
nici na cesarja poročal, da bi mogel proti (nemškim)
protestantom  postaviti na noge prav toliko oko¬
liških (slovenskih) katoliških  kmetov. Toda re¬
šitev se je zavlačevala, dokler ni nastopil v Gradcu vlade
novi, odločni nadvojvoda Ferdinand; beljaški protestant¬
je pa so se medtem zbirali v Khevenhullerjevi hiši v Be¬
ljaku in na okoliških protestantskih dvorcih. Tako so do¬
segli torej katoliško-protestantski odnosi tudi na bamber-

144

ških predelih nekako kritično razvojno stopnjo prav ob
nastopu Ferdinandove vladavine.

Že v enem prejšnjih poglavij smo slišali, da sta bila
izdajala že tudi oba prejšnja vladarja, cesar Ferdinand I.
in nadvojvoda Karel, že od početka pojavov protestantizma
razne odloke proti njegovemu širjenju v naših deželah, to¬
da spričo odpora plemstva in meščanstva so ostajali vsi
brez'učinka. Nadvojvoda Ferdinand se zato ni zadovoljil
več z golimi ukazi, temveč je poskrbel, da bi se res tudi iz¬
vrševali. V ta namen je sedaj postavil posebne refor¬
macijske ali verske komisije”,  ki naj bi ob¬
hodile vse njegove dežele in strogo izvedle vse njegove
ukaze. Te torej niso bile cerkvena, temveč izrazito vladna
ustanova, čeprav je imenoval poleg civilnih članov vanjo
tudi cerkvene zastopnike. Tudi ni bila to šele Ferdinan¬
dova iznajdba, temveč so uporabljali ! že poprej isto obliko
tudi drugi katoliški in protestantski deželni knezi v Nem-
čiji.

Za Štajersko in Koroško je načeloval taki komisiji bo¬
jeviti sekavski škof M. Brenner  in je dobil za nje¬
no poslovanje od nadvojvode natančna navodila. Ta je
začela s svojim poslom že meseca decembra leta 1599. na
Štajerskem. Tu so že prejšnje vladarjeve odredbe prote¬
stantizem mnogo bolj omajale nego na Koroškem, zato
njeno delo tudi ni bilo pretežavno in ga je dovršila že
naslednje poletje. Zatem se je lotila Koroške. Tu so jo
poleg škofa Brennerja sestavljali še razni drugi višji de¬
želni dostojanstveniki, kakor n. pr. deželni glavar grof J.
Ortenburg,  koroški vicedom Z i n g 1, deželni stot¬
nik J. K. P r a n k i. dr., a za njeno varnost na teh vročih
tleh je skrbelo 300 strelcev.

Njen postopek je bil sličen povsod. Čim je prišla v
kak večji kraj, je sklicala vse meščane (tržane) in okoli¬
ške kmete. Tu jih je navadno škof sam najprej poučil

10

145

podrobno o katoliški veri, nato so :pa svetni komisarji za¬
pisali vse, ki so bili voljni vrniti se h katoličanstvu, in
tiste, ki so vztrajali pri luteranstvu. Prvi so morali priseči
poslušnost vladarju in zvestobo Cerkvi, a drugim je bil
odrejen rok, v katerem so se morali dokončno odločiti, ali
se vrnejp v katoliško vero ali pa zapustijo nadvojvodove
dežele in izgube pri tem še desetino svojega imetja. V
okoliših, kjer katoliških naukov že skoro niti poznali niso
več, je bil določen navadno precej dolg rok. Medtem ko
je imela komisija opravka s prebivalstvom, so pa vojaki
rušili protestantske cerkve in pokopališča ter plenili in
sežigali protestantske knjige, že na mestu je pa komisija
odstavljala protestantske mestne (oz. trške) svete in jih za¬
menjevala s katoliškimi, a predikantom in protestantskim
učiteljem je bilo pod smrtno kaznijo ukazano, da takoj za-
puste deželo. Skušala je postavljati tudi dobre katoliške
duhovnike, le da je bilo te redko in težko dobiti.

Nekak uvod v poslovanje komisije je tvoril nadvoj¬
vodov odlok z dne 1. VI. 1600., s katerim je ukazal zapreti
vse protestantske cerkve in šole na Koroškem, a predikan¬
tom in učiteljem je ukazal, da morajo v 10 dneh zapustiti
njegove dežele. Dovolil ni v tern pogledu nobene izjeme
več. Na koroška tla je stopila komisija dne 6. IX. 1600.,
prišedši preko K a t s c h b e r g a iz Gornje Štajerske.
Stanovi se ji vkljub svoji protestantski zagrizenosti oči-
vidno niso upali .postaviti po robu in se zato zanjo sploh
niso zmenili, a predikanti so skoro povsod že pred njenim
prihodom pobegnili. Svoje posle je začela na Gornjem
Koroškem (v Gmiindu),  ki je bilo skoro strnjeno lu¬
teransko in kjer se je tudi prebivalstvo pripravljalo na
odločen odpor. Po nekaterih, za napad ugodnih krajih,
se je zbralo po več tisoč kmetov, rudarjev i. dr., da bi se
tudi z orožjem v roki ustavili komisiji. Ko pa je prispela,
jim je navadno upadel pogum in so se rajši umaknili

(n. pr. pri Sachsenburgu); najnevarnejših krajev pa se je
prvi čas izognila tudi komisija sama. Tako je z večjim ali
z manjšim uspehom obhodila glavne doline severnoza-
padne Koroške in prispela še isti mesec v Spital, kjer se
je mudila od 19. IX. do 2. X. Iz Spitala je krenila v Ziljsko
dolino, kjer je odredila izročitev raznih cerkva (v Šmo¬
horju, sv. Lenarta, sv. Marije Magdalene, sv. Petra) ter
župnije Čače, ki je bila tedaj najmočnejša luteranska po¬
stojanka v slovenskem delu Zilje. Prebivalcem je dajala
navadno trimesečni rok, da se vrnejo h katoličanstvu.

O poslovanju komisije v Ziljski dolini je doslej le malo
znanega. Glede Šmohorja pove tamošnji krajevni zgodovi¬
nar le to, da sta se izselila samo tamošnji gostilničar in
bivši cerkovnik, a še ta dva po vsej priliki šele nekaj let
pozneje. Novi šmohorski župnik J. Knipfelberger,
ki je bil obenem tudi brdski vikar, je bil imenovan šele
1. 1602., a cerkev in župnišče sta bila v takem razdejanju,
da se je mogla prva procesija sv. Rešnjega Telesa vršiti
šele 1. 1606., toda še za to priliko je moral prinesti mon-
štranco s seboj podkloštrski opat, ker je šmohorska cerkev
ni imela. Michor  dostavlja tem skopim podatkom še
to, da je bilo pozvanih pred komisijo v Šmohor nad
6000 tržanov in okoliških kmetov, kjer so se morali odreči
luteranstvu ali se pa izseliti. Ogromna večina se je rajši
vrnila k stari veri, kar je izpričala s tem, da se je spovedala
in obhajala.

Zanimivo je pa, da je imela komisija v spodnji Ziljski
dolini, torej v čisto slovenskem predelu, težji posel nego v
gornji. Poslati je morala celo vojaštvo, da je s šilo zavzelo
Wasserleonburg  ter župniji Št. Jur in Zilj¬
sko Bistrico,  pregnalo predikante, uklonilo ljudstvo
in požgalo protestantske knjige, toda komisija sama manj¬
ših kmečkih krajev menda ni posečala. Nekatere ugrab¬
ljene cerkve (Sv. Lenart  pri Sedmih studencih, v P e -

10 *

147

č a h pri Podkloštru in v Podlipi  pri Podkloštru) sta
protestantom (patronu Dietrichsteinu) že prejšnje leto iz¬
trgala bamberški oskrbnik v Beljaku (vicedom je imel
namreč svioj stalni sedež v VoMperku) in novi podkloštr-
ski opat Molitor.

Iz Zilje se je napotila komisija proti Millstattu. Po¬
sebno hud odpor je kazalo (deloma še slovensko) pre¬
bivalstvo med Osojskim in Millstattskim jezerom, kjer
je zbral neki predikant okoli 4000 kmetov in skušal ko¬
misiji onemogočiti njeno delo. Podobno so se tudi plaj-
berški rudarji pripravljali, da zabranijo prihod komisije.
Toda nadvojvoda je že zagrozil nekaterim mestom, da
izgiube vse dotedanje privilegije, meščani pa vse imetje,
ako se bodo ustavljali s silo. Vročih beljaških tal se je 'ko¬
misija tedaj še izognila.

V prvi polovici oktobra je komisija poslovala v Krški
dolini, v Št. Vidu in Brežah ter prispela preko Š t. J a n ž a
na Mostiču dne 11. X. vVelikovec.  Meščani ni¬
so imeli poguma upirati se, temveč je šel ves mestni svet
komisiji nasproti in ji izročil mestne ključe. Več Velikov-
čanov je pa vendarle odklonilo prisego katoličanstvu in so
se rajši izselili. Komisija je tu razdejala protestantsko po¬
kopališče ter požgala na dveh grmadah okoli 500 knjig
(vsak, kdor ni oddal luteranskih knjig, a jih je potem ko¬
misija pri njem našla, je bil kaznovan s hudo denarno
globo).

V Grebinju in Št. Andražu so se vdali hitro. Iz Volš-
perka je krenila komisija potem po isti poti nazaj in poslo¬
vala dne 22. X. v Trgu (Feldkirchen), nakar je slednjič pri¬
šel na vrsto flacijanski Beljak, ki ga je celo njegov lastni
pastor Peristerius še 1. 1597. nazval „Sodomo”. Tu je bil
položaj močno zapleten. Kakor smo slišali že spredaj, je
izvajal v beljaškem okolišu protireformacijo že izza vizi-
tacije 1. 1594. jako pridno in uspešno bamberški vicedom

148


Stadion in so se razna manjša bamberška luteranska gnez¬
da (Trbiž, Rabelj, Naborjet) uklonila že tedaj.

Hudi pravni zapletljaji so nastali le zaradi Beljaka in
je bila še v teku ostra pravda med vicedomom, mestnim
svetom, groiom Dietrichsteinom in deželnimi stanovi. Ker
spor še ni bil rešen, so se obrnili stanovi in beljaški mestni
svet še na bamberškega škofa in kapitelj (ta je bil nasproti
protestantom precej popustljiv), a tudi zaman, pač je pa
vicedom iznova zahteval, da mu izroči mestni svet ključe
in urbarje cerkve sv. Jakoba ter izžene predikanta, ki je
našel zatočišče pri Dietrichsteinu. Ker se člani mestnega
sveta niso hoteli pokoriti, so bili obsojeni na globo in na
zapor. Interveniral je zopet deželni odbor in odklanjal
izvršitev nadvojvodovih zahtev, dokler se pravda ne reši.
To je izzvalo hud ukor vladarja, ki je prav tedaj izdal
svoje septembrske odloke, iz katerih so mogli Beljačani
jasno spoznati, kakšen „veter piha”.

V tistem času pa je umrl tudi odločni bamberški škof
T h ii b e n g e n in nasledil ga je pomirljivejši J. F. G e b-
s a 11 e 1 (1599—1609), zato je skušal priti tudi Stadion do
svojega cilja zlepa. Predočil je beljaškemu mestnemu sve¬
tu, da bi mogel izgubiti prezentacijsko pravico za župnika
in še druge ugodnosti ter dobiti italijanskega župnika, za¬
to naj dobe od Dietrichsteina nazaj cerkvene ključe. Me¬
ščani so se s tem končno zadovoljili, ker so upali, da bodo
lahko obiskovali luteransko službo božjo vsaj izven mesta
in tudi Dietrichstein je izjavil, da je voljan odstopiti svoje
pravice, vendar to le svojemu bratrancu, kardinalu.

Toda vladarjeva pro.tireformacijska politika je bila te¬
daj že v polnem teku. Poslal je Dietrichsteinu (17. I. 1600)
strog ukaz, da takoj izroči vicedomu cerkvene ključe, cer¬
kvene urbarje in vso cerkveno opravo, ker da sploh ni
več voljan trpeti v Beljaku kakega predikanta. Šele nato je

149

Dietrichstein res izročil ključe in urbarje, a prezentacijsko
pravico je odstopil svojemu bratrancu kardinalu in v me¬
stu je bil imenovan za novega katoliškega župnika J. K e T
1 e r m a n n .

Tako je kazalo, da je spor vsaj za silo poravnan, kajti
mestni svet se je končno zadovoljil vsaj z upravo cerkve¬
nega imetja. Toda ko je bila par tednov nato izvršena
protestantska poroka nekega beljaškega para v bližnjem
Št. Rupertu,  je vicedom meščanom takoj prepovedal
zahajati k izvenmestnim predikantom, katerih je bilo na
okoliških gradovih še polno. Meščani so proti temu seveda
protestirali; ko pa je kmalu zatem še neki Beljačan grozil
župniku z bodalom, je izdal vicedom, sklicujoč se na od¬
redbe deželnega kneza, več ukazov, v katerih je zahteval,
da se morajo v 14 dneh vrniti vsi h katoliški veri, da sme
vršiti vse krste, poroke in pogrebe samo katoliški župnik
in končno še zatvoritev šole nekega N. W i 11 i c h s a. Me¬
ščani so se v svojem odgovoru z dne 31. VIII. sklicevali na
svoječasno vicedomovo obljubo, da bodo smeli obiskovati
luteransko službo božjo v okolici, in so pristali na to, da
plačujejo župniku pristojbine za krste, poroke in pogre¬
be, tudi če bi jih ne izvršil, a glede šole so pisali, da se v
njej itak ne poučuje kaj drugega kot le pravila latinske
slovnice.

Takoj za temi dogodki se je pa pojavila v deželi nad¬
vojvodova protireformacijska komisija.
Ker so Beljačani slutili, da se tudi njih ne bo ognila, so
vsi prestrašeni hitro poslali v Gmiind poizvedet, kako po¬
stopa. Obvestili so o tem tudi vicedoma in ga prosili, naj
jih kot bamberške podanike ščiti pred „tujo” soldatesko.
Stadionu, kateremu pa bamberške pravice očividno tudi
niso bile mnogo manj pri srcu kot katoliške koristi, jim
je odgovoril, da bo posredoval zanje pri komisarjih, ako
se že končno uklonijo in vrnejo h katoličanstvu.

150

m  T.

V precepu, v kakršnega so zašli Beljačani, je postalo
sedaj jasno, da je odzvonilo tudi beljaškemu luteranstvu
in ostalo je samo še vprašanje, ali naj jih vrne h katoli-
čanstvu nadvojvodova komisija ali Bamberg. Odločili so
se dne 20. IX. za Bamberg, ker so dobro vedeli, da nad¬
vojvodovi vojaki komaj čakajo, da se pošteno znesejo nad
njimi. Nujno so zato vnovič prosili vicedoma za posre¬
dovanje. Ta je res javil škofu Brennerju, da so Beljačani
pripravljeni ukloniti se lastnemu škofu in da je postal za¬
to tudi prihod reformacijske komisije v Beljak odveč, Be-
Ijačanom pa je zadnjega septembra sporočil, da se morajo
vsi v teku 13 tednov vrniti h katoličanstvu (t. j. spovedati
se in obhajati pri svojem pristojnem župniku) ali pa v
enakem roku zapustiti bamberška tla.

Beljačani so naravnost trepetali pred nadvojvodovimi
vojaki, zato je dne 4. X. magistrat res izjavil, da sprejema
vsa vicedomova naročila in je obvestil o tem tudi Brenner-
jevo protireformacijsko komisijo, ki pa je medtem odšla
že sama proti Št. Vidu. Toda 14 dni nato je krenila ko¬
misija vendarle tudi proti Beljaku in tedaj (22. X.) ji je v
Beljak poslani vicedomov kancler Junker  javil, da je
tu pravzaprav že vse urejeno, da bodo vsi meščani jutri
(23. X.) njemu položili katoliško prisego in da bodo na¬
slednjega dne izročili vse krivoverske knjige. Obenem je
komisiji sporočil, da bo gledal na to, da dobi vojaštvo po¬
trebno oskrbo, toda vojaki jo morajo plačati in se vzdržati
vsakega nasilja. Mestna vrata bo varovala mestna straža, a
škof more privesti s seboj tudi svojo osebno stražo, a
ostali vojaki naj ostanejo v predmestju. Ko bo komisija
izdala naročila glede izgona trdovratnežev, bi moglo vo¬
jaštvo zopet oditi, a on (kancler) bo gledal, da se naro¬
čila tudi izvrše.

Tako je poteklo tudi vsaj zunanje pokatoličanjenje be-
ljaškega luteranskega gnezda brez vsakih nevšečnosti. Baje

151

so pa Beljačani za vsak primer vendarle že poprej oboro¬
žili tudi okoliške sovernike in plajberške rudarje. Komi¬
sija je dne 24. X. prispela v Beljak s 40 vojaki, a ker so jo
sprejeli meščani obroženi, je pozvala v mesto še ostalo po¬
sadko, ki je čakala zunaj, vendar so se meščani mirno
uklonili. Brenner je tu tri ure pridigoval, nakar je izdala
komisija svoj odlok. V njem je vsem podložnikom bam-
berških mest, trgov in gospoščin javljala, da se morajo brez
odloga pokoriti vicedomovim ukazom in da trdovratneži
niso izgnani le z bamberškega ozemlja, temveč iz vseh nad¬
vojvodovih dežel; naslednjega dne pa je potem zopet za¬
pustila mesto. Protestantske knjige so bile tudi tu sežgane
na Glavnem trgu.

Beljačani so se zaradi prizadetih jim „krivic” dne
9. XI. vnovič pritožili na bamberški kapitelj in prosili, da
bi smeli obiskovati vsaj luteransko službo božjo izven me¬
sta ter za daljši rok za izselitev. Odgovor na to pritožbo in
prošnjo nam sicer ni znan, očividno pa niso opravili ni¬
česar, zato se je tudi izselilo več bogatih in uglednih me¬
ščanov. Podobno so se uklonili ali izselili v tem času tudi
Plajberčani.

Tako je bila v dobrih šestih tednih vsaj uklonjena vsa
Koroška in ostala je le še poslednja, glavna trdnjava,
Celovec.  Ta je bil tembolj kočljiv, ker je bil last de¬
želnih stanov in že silno utrjen. Semkaj je pribežalo tudi
27 pregnanih predikantov iz podeželja, stanovi so pa ko¬
misijo opozarjali, da grozi splošen ljudski odpor. Osredo¬
točili so v mestu tudi številne čete. Zavedali so se namreč
čisto dobro, da, če nadvojvoda zlomi Celovec, ki niti ni
bil njegova last, potem bo prišlo prej ali slej na vrsto
tudi plemstvo samo.

Komisija in nadvojvoda se pa nista ustrašila nobe¬
nih groženj, temveč je nadvojvoda sam zagrozil z naj¬
ostrejšimi posledicami, ako se bodo upirali. To je stano-

152

ve res prestrašilo, kajti zbali so se, da bi jim mogel nad¬
vojvoda zaseči njih gospoščine v podeželju in da bi tudi
daljšega obleganja Celovca ne mogli prenesti. Zato so
začeli pogajanja s komisijo, ki je čakala v Št. Vi¬
du (ob Glini), in končno obljubili odpustiti vse pre-
dikante, zapreti vse protestantske šole, pripraviti me¬
ščane k pdkorščini in odpraviti svoje čete v Velikovec.

Tako je komisija dne 11. XI. 1600 zvečer končno, lah¬
ko brez odpora vkorakala še v sam Celovec. Dne 12. in
13. XI. je pridigoval tu sam 'škof Brenner,  toda
niti en meščan se ni hotel odreči luteranstvu, deloma zato,
ker so bili priseljenci, in že od mladega vzgojeni v tej
veri, deloma pa iz strahu pred svojimi gospodarji, sta¬
novi. Tudi mestnega sveta komisija ni mogla nadomestiti
s katoliškim, ker je našla v vsem mestu samo — tri ka¬
toličane.

Zanimivo je, da je mestni svet prosil pomoči pri sta¬
novih in se ob tej priliki skliceval tudi na to, da 'bi m e-
sto padlo čisto v slovenske roke,  ako bi ga
morali protestantski Nemci zapustiti. Komisija torej ni
mogla opraviti drugega, kot da je zaprla vse protestantske
cerkve, požgala knjige, kolikor jih je seveda dobila v
roke, in vsaj v župno cerkev postavila zopet katoliškega
duhovnika. Toda čim je komisija odšla, so se protestant¬
ski predikanti in učitelji takoj zopet vrnili. Nadvojvoda
pa je postavil Celovčanom rok dveh mesecev, da se
izjavijo za katoličanstvo, sicer bo vse zakrknjence ostro
kaznoval in izgnal. Stanovi so nekaj časa oklevali, a na¬
slednjo pomlad so dali vsem predikantom enoletno od¬
pravnino (ob tej priliki je odšel tudi zadnji slovenski pre-
dikant Gr. Fašank). Ključe svoje nove cerkve sv. Trojice
so stavili na razpolago deželnemu knezu in dne 7. XI. je
izvršil pastor C. Fagiuszaclnjiluteranskikrst.

153

S tem pa je bila že tudi zlomljena hrbtenica celotnega lu-
teranstva.

Komisija je bila po opravljenem poslu zopet razpu¬
ščena, a nadvojvoda je krškemu in lavatinskemu škofu
ter salzburškim in oglejskim arhidiakonom ukazal, naj
strogo pazijo, da se bodo vse odredbe, ki jih je izdala ko¬
misija, res tudi izvrševale. Zlasti so morali paziti na to,
da so trdovratneži po stavljenih jim rokih res tudi zapu¬
stili deželo, in na še preostale luteranske knjige ter jih
uničevati, a razen tega gledati tudi na brezhibno življe¬
nje in vestno opravljanje dolžnosti katoliških duhov¬
nikov in vernikov. Ako bi se pojavil kakršen koli odpor,
naj takoj javijo in zaprosijo za pomoč oblasti.

S tem je bila odločena usoda koroškega
protestantizma,  izvzemši seveda še v Celovcu, kjer
je ostal trud prve komisije menda še čisto brezuspešen.
Res je, da so po odhodu komisije protestantje po mno¬
gih krajih vnovič dvigali glave in upali, da vladar ne bo
imel dovolj moči izvesti vseh svojih groženj do konca,
a so se zmotili. Počasi so morali namreč vsi uvideti, da
je ves odpor zaman, zato se jih je mnogo res izselilo, zla¬
sti priseljencev iz novejše dobe, drugi so se dokončno
povrnili h katoličanstvu, tretji pa so se le — potuhnili.

Toda tudi reformacijski komisiji sami je šlo po vsej
priliki predvsem za zmago veljave vladarja in katoliške
Cerkve in manj za resnično versko prepričanje. Zlasti
v skoro popolnoma poluteranjeni Gornji Koro¬
ški  se je pokazal protestantizem nepričakovano trdoživ.
Na tisoče rodbin se je iz strahu pred kaznimi na zunaj
resda kazalo katoličane in so navidezno opravljali tudi
vse predpisane katoliške verske dolžnosti, a v resnici so
ostali vendarle še nadalje neomajni protestantje. Teh je
bilo seveda največ med Nemci, a nekaj tudi med Slo¬
venci, zlasti v spodnji Ziljski dolini in po hribovju med

154

Millstattskim in Osojskim jezerom, kjer so se ohranili
močni sledovi protestantizma še .prav do današnjega dne.

Čisto drugačen pa je bil položaj v slovenskem Rožu
in v P o d j u n i. Tu ni moglo pognati luteranstvo nikoli
globljih korenin, zato tudi reformacijska komisija sploh
ni naletela, razen v Velikovcu,  na nikake ovire in
se je še tisto malo protestantov, -kar jih je bilo, hitro in
brez vsakega odpora vrnilo h katoliški veri. Težave so pa
povzročali nekateri slabi katoliški duhovniki (n. pr. v Ro-
žeku).

Nobenega dvoma ni, da je imelo opisano pokato-
ličevanje  v -narodnem .pogledu za slovenski del Ko¬
roške le ugoden vpliv, kajti ob tej priliki je izginilo iz
tamošnjih večjih krajev precej tujih priseljencev, ki so
mogli spričo svojih vodilnih socialnih in gospodarskih
položajev vplivati na nas samo raznarodovalno (to po¬
udarja celo Aelschker). Nekateri menijo, da bi bili slo¬
venska protestantska knjiga in slovenska protestantska
cerkev preprečili ponemčenje, toda to ni verjetno. Čisto
jasno je namreč bilo, da je ogromna večina slovenskega
ljudstva odklanjala nemški protestantizem, zato bi se tudi
slovenska protestantska cerkev nikakor ne mogla vzdržati,
pač bi pa postali Slovenci še versko razcepljeni, a primer
bivših slovenskih protestantskih vasi Zagorice in
Sovče  -nad Podkloštrom, kjer se je vzdržala slovenska
protestantska knjiga še prav do začetka tega stoletja, nam
dokazuje, da tudi ta ni bila dovolj močna, da bi mogla
germanizacijo vsaj zadržati.

Stanovi so napenjali medtem vse sile, da bi rešili, kar
se je še rešiti dalo. Že dne 24. II. 1600. so naslovili na
nadvojvodo novo spomenico, v kateri so zavračali proti
njim naperjene očitke, namigovali, da se bodo pritožili
pri cesarju in so zahtevali ohranitev že dovoljenih svobo¬
ščin. S podobno spomenico so poskusili potem še jeseni

155

1. 1603 in ob -tej priliki grozili celo z množično izselitvijo
plemstva, deželni zbor pa je spričo izselitve rudarjev in bo¬
gatih trgovcev opozarjal na pogubne gospodarske posle¬
dice. Nadvojvoda je začel že oklevati, a St ob ej gaje
vnovič prepričal, da vsaj preklical ni nobenega svojega
ukrepa.

*

Prvi cilji nadvojvodove reformacijske komisije so bili
torej doseženi, toda vladar je moral sedaj vendarle usta¬
viti kake odločne nadaljnje korake, kajti njegov položaj
se je bil prav tedaj nevarno zapletel in poslabšal. Po Ve¬
liki noči 1. 1600 se je bil še oženil z bavarsko princeso in
ustvaril s tem zanj nadvse koristne zveze z W i 1 1  e 1 b a-
š k o dinastijo. Tudi ob tej priliki se je pokazala vsa nje¬
gova potratnost, kajti svatba se je bila vršila z nepopisnim
razkošjem (tudi njegov svak je potrošil ob tej priliki pol
tone zlata).

Toda še tisto jesen so Turki osvojili K a n i ž o , naj¬
pomembnejšo trdnjavo blizu štajerske meje, ker se je za¬
nikrni cesar Rudolf zanjo premalo brigal in ker je velik
del madžarske posadke izdajalsko pobegnil. Čeprav je bil
trdnjavski poveljnik, Korošec J. Parade  i ser,  naj¬
manj kriv te nesreče, ga je dal cesar vendarle obglaviti
(1601).

Padec Kaniže je vzbudil nov, silen preplah po vsej
Notranji Avstriji in takoj so začeli zbirati veliko vojsko,
da jo zopet iztrgajo Turkom (sam papež je žrtvoval tedaj
300.000 kron in poslal 10.000 vojakov). Stanovi so sicer
tudi ob tej priliki zahtevali, naj nadvojvoda „najprej po¬
miri njihovo vest glede vere”, vendar je prispevala tudi
Koroška 300 konjenikov. Tako je krenila na jesen nova,
velika in odlično opremljena vojska pod Ferdinandovim
vrhovnim poveljstvom proti Kaniži, toda vse poveljstvo
se je izkazalo za popolnoma nesposobno. „Mečkali” so s

slabo vodenim obleganjem tako dolgo, da jih je prehitela
zima in so morali končno dne 16. XII. nastopiti pravi beg,
'pustivši Turkom vse topništvo in okoli 6000 ujetnikov ter
celo lastni nadvojvodov šotor s srebrnim posodjem in nje¬
govimi kočijami.

Jasno je, da je ta strašna polomija skrajno potrla Fer¬
dinanda in močno omajala njegovo veljavo ter se odslej
tudi ni upal udeležiti nobenega vojnega pohoda več. Ako
bi bili Turki razpolagali še s svojo nekdanjo udarno silo,
bi tedaj lahko prodrli zopet globoko v naše dežele, tako
so pa le plenili in morili ob štajerski meji (prodrli so le
do Radgone).  Turška nevarnost za naše dežele se je
potem še poostrila 1. 1604., koso dobili pomočnike v upor¬
nih madžarskih „ K r u c i h ”, ki so divjali tudi po vzhod¬
ni slovenski Štajerski ter prodrli skoro do Gradca, vendar
se je 1. 1606. posrečilo skleniti s Turki dvajsetletno pre¬
mirje.

Očrtani dogodki so povzročili, da je moral Ferdinand
začasno prekiniti s preostrimi nadaljnjimi ukrepi proti
protestantom, tem so pa vzbudili celo nove upe, tako da
so začeli vnovič krepko dvigati svoje glave. V Celovcu ni
n. pr. podal v določenem roku nihče zahtevane katoliške
izjave, izselila sta se le dva in po odhodu protireformacij-
ske komisije so se vrnili celo nekateri predikanti. Nadvoj¬
voda je poslal vnovič nekaj ostrih ukazov, ki so zalegli
toliko, da so stanovi dne 15. III. 1601. vendarle odpustili
še zadnje štiri predikante, toda protikatoliška gonja se je
kljub temu nadaljevala. Čim pa se je bil potem Ferdinan¬
dov položaj zopet popravil, je dal zapreti 4 najhujše ce¬
lovške hujskače, v mesto je pa poslal dne 5. IV. 1604. novo
reformacijsko komisijo, ki ji je zopet načeloval sekavski
škof B r e n n e r. Sedaj je ostala tu skoro 4 mesece (do 28.
VIL) in škof sam je pridigoval vsako nedeljo in praznik
v mestni župni cerkvi (— odlične meščanke so ga hodile

157

poslušat v slovenski kmečki noši, da bi jih drugi ne spo¬
znali —), med tednom je pa pozival k sebi posamezne
meščane. Ti so sedaj po veliki večini uvideli, da nimajo 1
nobenega izhoda več, zato so se uklanjali drug za drugim.
Ob tej priliki so se zlasti tuji (nemški) priseljenci po ve¬
čini zopet izselili (skupno okoli 50), a na novo so mogli
dobivati meščanstvo izključno le zanesljivi katoličani. V
razne mestne službe so začeli postavljati zopet katoličane,
a glede mestnih svetnikov so se pogodili tako, da bodo
na novo izvoljeni le še katoličani, stanovi jih bodo pa
potrjevali.

Čeprav je ostalo seveda tudi v Celovcu še vse polno
tihih protestantov, so bile z vsemi temi ukrepi luteran-
stvu vendarle spodrezane korenine in katoličanstvo se je
začelo naglo vzpostavljati končno tudi v Celovcu. Po 42
letih so prvič zopet slovesno praznovali praznik sv. Reš-
njega Telesa in škof je zadovoljen pisal nekemu svojemu
prijatelju: „Vsa Koroška je bila v dobi treh mesecev po¬
polnoma prenovljena.” — Le tu in tam je kak plemič še
nekaj časa skrival na svojem gradu kakega predikanta.

Precej težji pa je bil položaj v beljaškem okolišu. Ka¬
kor smo že slišali, se je tam prebivalstvo sicer uklonilo
zahtevam vicedoma in protireformacijske komisije, toda
oglejski arhidiakon in podkloštrski opat Molitor je to¬
žil, da so župnije ostale nezasedene, ker kratko in malo
ni bilo mogoče dobiti duhovnikov, ki bi bili zmožni slo¬
venskega in nemškega jezika, beljaški kaplan pa da živi
sam nenravno. Trdil je, da je temu podobno stanje sko-
ro po vsej Gornji Koroški in, če bi se hotelo postopati
po odredbah goriške sinode, bi postale kaj kmalu sploh
vse duhovnije nezasedene, najslabše pa da je v nemških
predelih. Jasno je, da je ostala v takih okoliščinah „izpre-
obrnitev” mnogih samo navidezna.

158

Izselitev številnih tujih protestantskih obrtnikov, ru¬
darjev, trgovcev in raznih vrst izobražencev je pomenja-
la za Koroško na splošno dokaj hud udarec, ki ga je dol¬
go zelo občutilo zlasti vse koroško gospodarstvo in v pre¬
cejšnji meri tudi kulturno življenje. Rudarska in obrtna
proizvodnja sta vidno nazadovali in iz dežele je odšlo
mnogo kapitala. Glede tega se je pritoževal pri nadvojvo¬
du tudi deželni zbor že v svojem spomladanskem zase¬
danju leta 1603. Toda koroški slovenski kmet
ni imel nobenega razloga za tem posebno žalovati, kajti
slovenski del Koroške je bil pri tem le malo prizadet, a
kolikor je bil, je šlo pač zgolj za tamošnje Nemce. Glede
na to so nam bili Ferdinandovi protiluteranski ukrepi v
nekem pogledu celo v vidno narodno korist, ker se je z
njimi slovenski del' Koroške v precejšnji meri zopet otre¬
sel nevarnih ponemčevalnih elementov.

Koroški protestantizem je bil z vsemi omenjenimi
ukrepi pač dokončno zlomljen, ne pa še tudi izkoreni¬
njen. Kmečke vasi in vsaj na zunaj tudi mesta so bila
pokatoličanjena, toda povsod je ostalo še protestantsko
plemstvo. Ob navedenih okoliščinah pa je sedaj kazalo,
da se majejo tla že tudi plemstvu. In res se je hotel lotiti
nadvojvoda že sedaj še tega, čeprav izprva dokaj previ¬
dno. Njegov prvi ukaz je zahteval, da se tudi stanovsko
uradništvo, ki je tvorilo tedaj najizobraženejši del meščan¬
stva, povrne h katoličanstvu ali pa se izseli še ono.

Stanovi so nadvojvodo zaskrbljeni opozarjali na hude
posledice za vso deželno upravo in so menda tudi iz¬
prosili daljše odloge vsaj za nekatere trenutno nenado¬
mestljive vodilne uradnike, ni jim pa dovolil podeljevati
deželanstva nobenemu protestantu več, pač je pa sam ra¬
dodarno podeljeval plemstvo raznim katoličanom. Ne¬
kaj plemičev se je že tudi samih vrnilo h katoličanstvu,
ker so sami pravočasno uvideli, kam gre ves tok. Tako se

159

je začela že izza delovanja reformacijske komisije pojav¬
ljati v deželnem zboru vnovič katoliška stranka in se ne¬
prestano še krepiti. L. 1609. je sodelovalo pri zasedanju
deželnega zbora še 70 nekatolikov, a dve leti zatem so do¬
segli katoličani že polovico vseh članov. Tedaj so zahte¬
vali zase tudi polovico mest deželnih pooblaščencev in so
se končno sporazumeli tako, da bodo imeli katoličani po
dva in deželnega grofa (izvoljen je bil potem M. S t r a s-
s e r), protestantje pa po tri in obdrže še nadalje tudi me¬
sto prvega davkarja.

Tihi protestantje med meščanstvom in protestantsko
plemstvo niso upali kazati odslej seveda nobene napadal¬
nosti več, toda vsega upanja še vedno niso izgubili. Glede
na to so se skušali trdovratnejši na vse načine izmuzovati
ukazom reformacijske komisije. Leta 1609. se je tajno zo¬
pet pojavil v Celovcu celo neki predikant in ponoči so
premnogi na tihem drli k njemu. Zlasti spričo hudih nad¬
vojvodovih neuspehov nasproti Turkom so vedno upali,
da se vladar vendarle ne bo upal iti do skrajnosti.

Toda on jim je odgovoril s tem, da je izdal že 12. IX.
1602. »generalni  d e k r e t”, s katerim je proglasil
predikante in luteranske učitelje za javne upornike in
jim za vedno prepovedal bivanje v svojih deželah, še pre¬
ostalim kmečkim in mestnim protestantom je pa ukazal,
da se morajo vsi v šestih tednih vrniti h katoličanstvu ali
pa zapustiti njegove dežele.

Koroški protestantje so si skušali potem pomagati
tako, da so nosili svoje otroke krščevat in se hodili poro¬
čat v Spodnjo Avstrijo. L. 1603. pa je prepovedal Ferdi¬
nand tudi to in sicer ne le kmetom in meščanom, temveč
tudi plemstvu. Razburjeno notranjeavstrijsko plemstvo
(med temi tudi 79 Korošcev) je protestiralo proti takemu
kršenju svojih pravic, se sklicevalo na zunanje nevar-

160

nosti, ki so grozile domovini, in je pretilo s svojo izselit-
vijo.

Ta grožnja je napravila na Ferdinanda  močan
vtis, vendar ga je S to b e j hitro zopet pomiril, nakar je
potem nadvojvoda 16. IV. 1604 izjavil, da svojih ukazov
ne more preklicati. Nato so skušali stanovi iskati pomoči
pri nemških protestantskih knezih in delati Ferdinandu
zopet težave pri dovoljevanju obrambnih prispevkov, a
je tudi to ostalo zaman.

Kakega nadaljnjega odločilnega koraka, zlasti proti
plemstvu, pa nadvojvoda v vseh teh letih vendarle ni mo¬
gel več tvegati. V tem času so namreč začeli kazati zobe
tudi ogrski protestantje, avstrijski stanovi so se celo s silo
uprli protireformaciji, a v habsburški rodbini je izbruhnil
oster notranji spor. Bebasti cesar Rudolf je postajal ve¬
dno nesposobnejši za vlado in, ker ni bil oženjen, so sma¬
trali ostali člani dinastije, da je zaradi težkega občepo-
litičnega položaja nujno potrebno, da pride načelstvo
habsburške hiše v krepkejše roke. Glede na to so se zbrali
in sklenili dne 26. IV. 1606. dogovor, da poverijo nekako
regentstvo cesarjevemu bratu Matiji,  ki je bil guver¬
ner Ogrske.

Toda cesar ni bil voljan pristati na omenjeni dogovor,
zato je iskal častihlepni Matija podpore pri ogrskih, av¬
strijskih in čeških protestantih ter je končno cesarja z
orožjem prisilil, da mu je (25. VI. 1608) odstopil Ogr¬
sko, Avstrijo in Moravsko, na Češkem pa mu obljubil na¬
sledstvo.

Da bi izvil cesar svojemu bratu orožje iz rok, je iz
gole intrigantske sovražnosti dovolil obsežne svoboščine
češkim protestantom. Dalje je cesar hotel Matiji zopet iz¬
trgati tudi odstopljene mu dežele, za dediča češke krone
pa imenovati graškega Ferdinanda. Toda Matija je vdrl
s svojimi četami na Češko in prisilil (1611) cesarja, da mu

n

161

je odstopil še ostale češke dežele, tako da je ostala Rudol¬
fu II. samo še cesarska krona. A že naslednjega leta je
umrl in za novega cesarja je bil izvoljen častihlepni Ma¬
tija.

Naši protestanti so nekoliko računali tudi z njim, to¬
da cesar je odklonil, da bi se vtikal v nadvojvodovo vla¬
davino. Ker je pa ostal tudi Matija brez otrok, je imel
največ upanja na nasledstvo njegov bratranec Ferdinand,
ki je bil končno res tudi, določen, vkljub hudemu naspro¬
tovanju čeških in ogrskih protestantov ter Matijevega pr¬
vega ministra kardinala  K h 1 e s 1 a (ta je očital
Ferdinandu, da je — „jezuitski hlapec”). Tako je bil Fer¬
dinand  že 1. 1617. kronan še za češkega in ogrskega
kralja.

Ker je bil seveda tudi graški nadvojvoda ves čas živo
vmešan v te rodbinske in posestne mešetarije, mu nikakor
ni kazalo položaja še bolj zapletati z nadaljnjimi ukrepi
proti protestantom, pač je pa neuklonljivo vztrajal pri
dotedanjih (vkljub temu pa so se v Velikovcu še okoli
1. 1616. vršile protestantske svatbe). Ko so prišli stanovi
vnovič s svojimi starimi zahtevami, jim je nadvojvoda
dne 8. XII. 1609. ponovno sporočil, da „kratko in jasno
enkrat za vselej izjavlja, da je rajši pripravljen žrtvovati
vse...,  kakor pa odstopiti od svojega mnenja, kar je že
ponovno izjavil”. Tudi naslednja leta so minila brez ka¬
kih vidnejših dogodkov pri nas, le bamberški vicedom
Stadion  je še naprej ostro nadaljeval s protire¬
formacijo  ter iz beljaške okolice in iz Kanalske do¬
line pridno izganjal zakrknjene protestante.

Na nekak zastoj protiluteranskega boja je verjetno
kolikor toliko vplivalo tudi to, da je odločni S t o b e j
zaradi ostarelosti 1. 1609. odložil vladarjevo namestništvo
in sta mu sledila dva mirnejša — grof  J. S. Wa-
g e n s b e r g in (1611) krški škof Lamberg.  Toda že

162

jeseni 1. 1614. je prišel na to mesto zopet odločni ljub¬
ljanski škof Tomaž Hren,  vreden naslednik
Stobejev (Hren je ostal na tem mestu potem do 1. 1621).
Ravno to imenovanje nam pa tudi kaže, da Ferdinand
vkljub tisočerim skrbem in težavam niti mislil ni na to,
da bi glede svojih dotedanjih odredb proti našim prote¬
stantom kakor koli popuščal, le naravnost izzivati plem¬
stva tedaj še ni smel, kajti grozila mu je celo nevarnost,
da se notranjeavstrijski protestanti povežejo z nemškimi
protestantskimi knezi proti Habsburžanom.

Močno vezane roke je pa imel Ferdinand še tudi po¬
tem, ko je že bil kronan za češkega in ogrskega kralja.
Ko to še ni bilo niti izvršeno, je namreč izbruhnila (1615)
vojna z Benečani.  Huda napetost med nadvoj¬
vodo in Benečani, ki so hoteli ostati za vsako ceno izključ¬
ni gospodarji vsega Jadrana,  je trajala že dolgo. Be¬
nečani so hoteli potisniti svoje meje prav na sloven¬
ski  K r a s in 1. 1615. so vzeli napade sen j, sikih  usko-
skih gusarjev  za povod ter brez prave vojne napove¬
di vdrli na Goriško in v Istro. Ker je bila seveda tudi Ko¬
roška ogrožena, so morali poslati svoje čete (300 mož) tu¬
di koroški stanovi.

L. 1615 je divjala vojna le v Furlaniji, na Goriškem
in v Istri tako, da so brez kakršnega siceršnjega pomemb¬
nega uspeha čete enega ropale in požigale posestva dru¬
gega, a po obojestranskem dogovoru je ostala stara cesta
iz Beljaka čez Trbiž in Predil ter skozi Kanalsko dolino še
vedno prosta za trgovski promet.

V začetku meseca avgusta 1. 1616. je pa v nadvojvo¬
dovi službi stoječi Anglež Smith  navzlic temu napa¬
del in oplenil laško Pontebo, Slovenski Ponta  bel  j pa
začel utrjevati. Toda še preden so bile utrdbe dovršene,
so ga Benečani napadli in potolkli. Prestrašeno prebival¬
stvo je bežalo prav do Beljaka, Benečani so pa krenili na-

u»

163

slednji dan proti Naborjetu  in spotoma požigali ter
ropali vse, kar jim je prišlo pod roke, pobijali moške, po¬
siljevali ženske, del prebivalstva pa z biči nagnali, da jim
je nosilo naropano blago v Pontebo (bili so to korziški in
albanski benečanski najemniki). Isto se je dogajalo potem
naslednje dni še v Žabnicah in v Trbižu. Naprej proti
Beljaku Benečani niso več silili, pač so pa izvršili dne
19. VIII. iz Žabnic sunek v slovensko Ziljsko dolino, na¬
ropali po tamošnjih pašnikih 900 glav živine in se na¬
slednjega dne vrnili v Naborjet.

Tako je ‘torej po enem stoletju v tej vojni tudi slo¬
venska Koroška zopet videla sovražnika na svojih lastnih
tleh, kanalskim Slovencem  pa zadala celo glo¬
boke rane. Iz previdnosti so potem stanovi sklenili pokli¬
cati pod orožje svojo ,,črno vojsko”, toda ta ni prišla več
v akcijo, ker je bil kmalu nato sklenjen z Benečani vnovič
dogovor o prostem prometu čez Predil, a dne 26. IX. 1617.
je bil podpisan v Madridu  mir (za cesarja je vodil po¬
gajanja koroški grof F. Khevenhiiller).

Po zaključku te vojne je prišel kralj Ferdinand resda
do oddiha, toda ta je bil prekratek, da 'bi se mogel zopet
dovolj posvetiti verskim vprašanjem .Notranje Avstrije.
Toda medtem je moral prestati še hude preizkušnje. Po¬
vedali smo že, da je bil nadvojvoda Ferdinand že 1. 1617.
kronan tudi za nemškega in ogrskega kralja, toda z de¬
janskim prevzemom vseh teh bogatih dediščin nikakor ni
šlo tako gladko. Večina protestantske Češke se je bila
namreč uprla novemu vladarju, velik del Ogrske je bil
že poprej v rokah upornih Madžarov, a protestantski av¬
strijski in štajerski stanovi so le prežali na prvi ugodni
trenutek, da se prav tako upro in tudi na Koroškem se je
bila tedaj pojavila misel za odpad.

Poveljnik češke protestantske vojske je pridrl poleti
1. 1618. celo pred Dunaj, kjer je prišel osamljeni Ferdi-

164

nand v obupni položaj. Rešila sta ga le njegov izredni po¬
gum in golo naključje. Da Ferdinandu v takih burnih
okoliščinah, brez denarja in brez zadostne vojske, nika¬
kor ni kazalo oteževati si položaja še s poostrovanjem ver¬
skega boja v notranjeavstrijskih deželah, je menda jasno.

Komaj nekaj mesecev za temi dogodki, dne 20. III.
1619., je pa umrl cesar Matija.  Katoliški knezi so za
njegovega naslednika sicer izvolili (28. VIII.) enainštiri-
desetletnega kralja Ferdinanda (celovški jezuiti so prire¬
dili ob tej priliki velike slovesnosti), toda češki deželni
zbor ga je prav tiste dni odstavil. Boj je postal torej ne¬
izogiben in še tisto jesen je dobila tudi Koroška nailog,
da postavi na noge vse svoje oborožene sile, kajti Čehi in
Madžari so zopet ogrožali sam Dunaj. Zaradi nastopivše
zime so se morali sicer zopet umakniti in skleniti premir¬
je, toda v teku zime sta se povezali in organizirali obe na¬
sprotujoči si stranki: protestantska „unija” in katoliška
„liga” ter mrzlično iskali pomoči in zaveznikov na vseh
straneh. Tako je potem dne 8. XI. 1620. prišlo do prvega,
velikega in odločilnega spopada na Beli gori blizu Prage,
kjer so doživeli češki protestantje naravnost uničujoč po¬
raz.

Zgodovinska bitka na Beli gori ni le odločila Ferdi¬
nandove usode in zadela v srce dotedanjo češko samostoj¬
nost, temveč je postala usodna za ves avstrijski protestan-
tizem, kajti šele z njo je bila končno zlomljena dotedanja
moč protestantskega plemstva in njegovih stanov. Zma¬
goviti Ferdinand se namreč ni le kruto maščeval nad upor¬
niki in odslej sploh ni več šele mešetaril s stanovi za raz¬
lične denarne prispevke in davke (zlasti užitninske), tem¬
več jih je le še odrejal, stanovom pa prepuščal, da so jih
po svojih deželah porazdeljevali in pobirali. Tudi čete,
ki so jih postavljale na noge posamezne dežele, tedaj niso
veljale več za stanovske, temveč za deželne, s katerimi je

165

razpolagal le še vladar kot deželni knez, stanovi pa so
morali skrbeti za njih mobilizacijo in oborožitev. Tako
je bila tedaj tudi Koroška razdeljena v 4 naborna okrožja,
ki so dajala skupno 200 konjenikov in 3000 — 4000 pešcev.

Z usodno belogorsko bitko so bili zlomljeni le češki,
avstrijski in notranjeavstrijski protestantski stanovi, ne pa
seveda še mogočni nemški protestantski knezi. Ti so po
Ferdinandovi verski politiki v njegovi Notranji Avstriji
dobro vedeli, kaj jih čaka, ako katoliški cesar dokončno
zmaga, zato se je pravi boj, razširjen sedaj skoro na vso
srednjo Evropo, pravzaprav šele dobro začel. Zgodovina
ga nazivlje „ tridesetletna vojna”,  ki pomenja
morda najstrašnejše opustošenje, kar jih je Nemčija do¬
živela v vsej svoji zgodovini. Seveda pa opis njenega po¬
teka nikakor ne spada več v to našo zgodovino.

Po belogorski bitki sta se začeli obe stranki vprav mrz¬
lično pripravljati na nadaljnje boje in poskušali mobili¬
zirati prav vse svoje sile. Koroška sicer v tej strašni vojni
nikoli ni postala bojišče, vendar je morala dajati tudi
ona neizmerne žrtve v denarju, blagu in ljudeh.

Da pride do denarja je izvedel cesar 1. 1622. svoje po¬
nesrečeno razvrednotenje denarja,  ki je v zve¬
zi z ogromnimi davki povzročilo, da so se cene vseh živ¬
ljenjskih potrebščin podvojile in potrojile. Ker so nasto¬
pile še slabe letine, so sicer prepovedali izvoz vsega blaga,
razen železa in svinca, toda iz Italije so se vsuli tihotapci,
deželo so pa preplavljali vojaški ubežniki ter potem kot
oboroženi razbojniki ropali po deželi, a iz Štajerske so se
povrhu vsega širile še kužne bolezni. Zastalo je vse gospo¬
darsko življenje in v deželi je nastala zopet taka nepopis¬
na beda, da so po nekih tedanjih celovških poročilih umi¬
rali ljudje od lakote ali pa odhajali sami k vojakom, da
se prežive. Zato je dežela ostala tudi brez zadostnih de¬
lovnih sil. Zaradi hujskanja nekaterih skritih protestan-

166

tov je grozil okoli L 1626. na Srednjem in Gornjem Ko¬
roškem celo upor, vendar so ga cesarjeve čete še pravo¬
časno preprečile.

Katoliške armade pod poveljstvom T i 11 y j a in
Wallensteina  so bile v teh letih zmagovite in so
prodrle daleč v severno (protestantsko) Nemčijo, tako da
cesarju v njegovih lastnih deželah ni grozila sedaj nobe¬
na neposredna nevarnost več. Ker se je vršil sedaj boj na
življenje in smrt s protestantizmom, je čisto razumljivo,
da je za Ferdinanda II. končno napočil čas, da mu zada
zlasti v svojih notranjeavstrijskih deželah še poslednji,
smrtni udarec.

Ti vladarjevi ukrepi so tembolj razumljivi, ker je pro-
testansko plemstvo očividno še vedno računalo z njegovi¬
mi stiskami in si zato dovoljevalo še vedno najrazličnejše
drznosti. Iz odloka, ki ga je poslal Ferdinand II. dne 30.
III. 1621. beljaškemu arhidiakonu, n. pr. lahko posnema¬
mo, da so na eni strani okoliški zemljiški gospodje iir nji¬
hovi uradniki, zlasti Khevenhullerjevi, še vedno odvračali
svoje katoliške podložnike od katoliške vere, drzno oteže¬
vali katoliški duhovščini vršitev njenih dušnopastirskih
dolžnosti, si prilaščali njene pravice ter jim odvzemali celo
njih imetja in beneficije, a na drugi strani so oskrbniki
zemljiških gospodov in njihovi učitelji še vedno prirejali
javne luteranske pridige in naganjali k njim tudi kmečke
podložnike, ki se sploh niso več udeleževali katoliške ne¬
deljske službe božje. Posebno zagrizen je bil baje Kheven-
hiillerjev oskrbnik na Landskronu, K. Schneeweis,
ki je imel na gradu tudi nekega tirolskega učitelja in ki
ljudi ni le hujskal proti katoliški veri, temveč celo proti
samemu cesarju.

Prav ta vladarjev odlok nam pa tudi jasno kaže, kako
malo resničnega uspeha so imeli zgolj na zunanjost zgra¬
jeni odloki njegove protireformacijske komisije še po dvaj-

167

setih letih. Podobne posle kakor landskronški oskrbnik
sta vršila v šmohorsi okolici n. pr. tudi Krištof  Ma¬
le  n t h e i m in na gradu S t o c k s t e i n w a n d W.
M e r g o t.

Velik del krivde na tem majhnem uspehu je pa no¬
sila tudi še v starem duhu zrastla katoliška duhovščina,
kajti sadovi jezuitskega dela, o katerih bomo govorili v
prihodnjem poglavju, v tako kratkem času še niso mogli
priti do pravega izraza. Neka koroška, strogo katoliška
spomenica iz konca 1. 1623. nam namreč slika neoprostlji¬
vo mlačnost duhovščine in trdi, da se je bati vnovič sploš¬
nega odpada od vere, ako se temu kmalu ne odpomore.
Za vzrok te mlačnosti duhovščine navaja spomenica pre¬
majhno njeno izobrazbo, zaradi česar seveda potem tudi
ni zmožna nuditi ljudstvu zadostnega verskega pouka. Za
drugi vzrok navaja njeno nenravno življenje in brez-
uspešnost vseh prizadevanj višjih cerkvenih ohlasti, da bi
jo poboljšale, ker da boljše kratko in malo ni mogoče do¬
biti. Šmohorski župnik Knipfelberger je moral poleg žup-
nikovanja v Šmohorju in na Brdu dolgo sam oskrbovati
še župnije Dropolje in Višprije  (WeiBbriach)
prav do Belega  j, e z e r a (WeiBensee).

Že iz povedanega nam postane sedaj tudi čisto jasno,
da je šlo pri vsem tedanjem verskem boju za dvoje:

1. zlomiti in popolnoma izločiti še vpliv protestant¬
skega plemstva na njihove podložnike, in

2. vzgojiti nov, primernejši duhovniški rod.

Drugo so tedaj že začeli na vsej črti vršiti jezuiti, a
prvo je bilo samo v moči deželnega kneza. Dokler se je
moral ta boriti s spredaj očrtanimi težavami, je imel še
preveč vezane roke, a ko so Tillyjeve in W a 11 e n -
steinove zmage  utrdile njegov položaj, je lahko
zgrabil s krepko roko. Najprej je ob koncu 1. 1625. posta-

168

vil novo protireformacijsko komisijo, katere člani so bili
lavantinski škof  L. G 6 t z , deželni glavar U r s e n -
beck  in deželni vicedom J. Fischer.  Ti so vnovič
strogo preiskali vse duhovnike, občinske svete, uradnike,
učitelje, knjigotržce i. dr. glede izpolnjevanja njih verskih
dolžnosti in razširjenja nekatoliških knjig. — Kako malo
so prejšnje zadevne odredbe zalegle, nam lepo priča n. pr.
dejstvo, da je zapustil neki Plajberčan še 1. 1641. pravo
luteransko knjižnico (nad 80 del) in v njej tudi vsa Luth¬
rova dela od 1. 1609 — 1611, kar kaže, da jih je mogel
pridno kupovati še tudi po prvi protireformacijski komi¬
siji. Posebno komisijo je postavil potem tudi 1. 1627. Nje¬
na naloga je bila budno paziti na pravilno versko življe¬
nje duhovščine in ljudstva.

Naslednje leto je pa dosegel Ferdinand nekak višek
svojih uspehov, zato je mogel dne 25. VII. 1628. končno
izdati svoj zgodovinski odlok,  ki je pomenjal
dokončni,  smrtni udarec protestantizmu
v vseh slovenskih  d e ž e 1 a h. V njem je namreč
ukazal, da se mora sedaj tudi plemstvo vrniti h katoli-
čanstvu ali pa do konca meseca julija naslednjega leta še
ono zapustiti njegove dežele. Rok za izselitev so sicer še
večkrat podaljšali, ostal je pa v polni veljavi in prav¬
kar omenjeni komisiji je bilo sedaj poverjeno še nadzor¬
stvo nad plemstvom. Komisija se je morala pogosto se¬
stajati, saj so se še vedno na skrivnem vtihotapljali v de¬
želo celo predikanti ter vzdrževali zveze s pritajenimi pro¬
testanti. Razen tega je vladar sinovom svoj,ih podanikov
tudi prepovedal šolanje na tujih protestantskih učiliščih.
Komisija se je morala sestajati še 1. 1638. in 1639., vendar
je ugotovila tedaj v Celovcu samo še 3 očitne protestante.

Ker je postalo protestantsko plemstvo že medtem čisto
osamljeno in ni tvorilo niti med samim plemstvom več
večine, seveda tudi ni moglo več upati na kak učinkovit

169

odpor. Nekaj se jih je bilo resda uklonilo, a precejšen
del, pravijo da 754, se jih je pa rajši izselilo, po večini v
nemške protestantovske dežele in na Ogrsko. Med njimi
je bilo tudi mnogo članov starih, znamenitih koroških ple-
menitaških rodbin, kakor Dietrichsteini, Khevenhiillerji,
Eggi, Freibergi, Welzerji i. dr. Največ jih je odšlo v
Nurnberg. Najveljavnejša sta bila bivši deželni grof Pavel
KhevenhiiMer in njegov bratranec Janez. Slednji je vstopil
celo v švedsko službo, zaradi česar mu je potem vladar
zaplenil še njegovi zemljiški gospodstvi Landskron in
Vrbo.

Plemstvo je bilo prvo, ki je sto let poprej pristopilo k
novi veri, ono je bilo ves čas najmočnejša opora našega
luteranstva in z njim se je to sedaj tudi dokončno in po¬
polnoma zrušilo. Zmagoslavje katoličanstva je bilo po¬
polno in v naših deželah je bila zopet vzpostavljena ver¬
ska enotnost.

*

Že v enem prejšnjih poglavij sem naglašal, da v očr¬
tanem dolgotrajnem boju med katoliškimi Habsburžani
in protestantskim plemstvom nikakor ni šlo zgolj za vero
kot tako, temveč vsaj v enaki meri tudi za politično moč:
plemstvo, združeno v deželnih stanovih, je bilo v naših
deželah že izza konca srednjega veka vodilni politični
činitelj, a za časa verskih bojev XVI. stol. je hotelo postati
edino odločujoči. To ga je nujno dovedlo v boj z vla¬
darjem, ki se nikakor ni boril samo za katoličanstvo, tem¬
več morda še v večji meri za svojo politično veljavo in
oblast. Pri tem se ni prav nič oziral na stoletne privile¬
gije in razne postave je nadomestila le njegova volja.
Zmagal je in ta zmaga je pomenjala tudi globok preobrat
v vsem dotedanjem političnem življenju naših dežel, kar
je potem seveda tudi vedno močneje vplivalo na usodo
našega naroda. Stanovi so obstajali seveda še vedno, še

170



več nego dve sto let, toda niso bili več ti, ki bi narekovali
svojo voljo vladarju in izsiljevali od njega razne posebne
„pravice” zase, temveč so postajali le vedno poslušnejše
vladarjevo orodje in zgolj nekaki njegovi upravni
organi.

Isto je bilo z deželnimi samoupravami. Dežele so tvo¬
rile dotlej nekake samostojne državice, vsaka s svojimi
lastnimi postavami in jih je pravno vezala med seboj le
vladarjeva oseba; sedaj pa so bile s plemstvom vred zlom¬
ljene tudi te avtonomije. Odločilni činitelj je postal od¬
slej zgolj vladar, ki je narekoval svojo voljo tudi svojim
deželam; ta je bila seveda tudi za vse dežele bolj ali manj
enaka. Stoletna doba fevdalnih vladavin je zahajala in
porajala se je doba centralističnega vladarskega abso¬
lutizma.  Tako je začela prehajati tudi usoda našega
koroškega slovenskega kmeta počasi iz rok njegovih sto¬
letnih zemljiških gospodov v roke vladarja.

171


XII.

KOROŠKI JEZUITI

Že iz prejšnjega poglavja smo lahko razvideli, da so
bili vsi ukrepi nadvojvode Ferdinanda proti našim lute-
ranom vsaj v veliki meri policijskega značaja. S temi ni
bilo težko izgnati protestantskih predikanitov in učiteljev,,
onemogočiti jim vsako gibanje, požgati njihove knjige
itd., ni bilo pa seveda mogoče bivšim protestantom vdih¬
niti zopet katoliškega prepričanja in duha. Za to nalogo je
bila čisto nesposobna tudi velika večina tedanje katoliške
duhovščine. Na nekatere škofijske sedeže je resda prišlo ne¬
kaj versko vnetih in borbenih mož, toda zlasti sedeži skoro
vseh tistih škofov, pod katere so spadali koroški Sloven-
' ci, so ležali daleč izven dežele in niso prišli zato tudi v
skoro noben stik z našim ljudstvom. Razen tega ti škofje
(razen ljubljanskega Hrena)  navzlic protestantskemu
zgledu še vedno niso pokazali tudi prav nobenega razu¬
mevanja ne za naš jezik in ne za našo knjigo.

Prav v najbolj kritični dobi, to je od 1. 1587—1612, je
sedel n. pr. na stolici salzburških nadškofov celo eclen naj-
nevrednejših tedanjih cerkvenih knezov, W. D. R a i -
tenau.  On je bil izvoljen za nadškofa že z osemin¬
dvajsetimi leti in je vzbujal potem s svojim grešnim živ¬
ljenjem obče pohujšanje in bali so se celo, da bo sploh
odpadel od Cerkve ter se proglasil le za svetnega kneza
(umrl je končno v ječi). Da on potem tudi ni bil zmožen
izvesti kake verske obnove, je več kot razumljivo.

Bamberški škofje  sicer niso bili cerkveni po¬
glavarji koroških Slovencev, temveč le svetni, pač so ime¬
li pa seveda močan vpliv tudi na cerkvene razmere na svo-

172


jih koroških področjih. Ti so vsaj po odslovitvi zloglas¬
nega vicedoma Hoffmanna  resda pospeševali treb¬
ljenje luteranstva na Koroškem, toda prav nič manj jim
ni bilo tudi za ohranitev njihove svetne oblasti, zaradi če¬
sar so potem z vsemi silami oteževali dobronamerne načr¬
te nadvojvode Ferdinanda II. in večkrat naravnost onemo¬
gočali ozdravitev nevzdržnih razmer (n. 'pr. v svojem gre-
binjskem samostanu, kjer je začel nastopati prav za časa
protireformacije vse večji propad). Ko je šlo v začetku
XVII. stol. za to, da bi se v koroškem deželnem zboru po¬
množilo število katoliških zastopnikov, je hotel nadvojvo¬
da spraviti vanj n. pr. tudi podkloštrskega opata in gre-
binjskega prošta, toda bamberški škof je to odklonil, da
ne bi bila s tem prizadeta njegova svetna oblast.

Se slabše je bilo z nižjo duhovščino. Kakor smo videli,
se je ta poprej v velikem delu sama oprijela nove vere,
naraščaja ni bilo medtem skoro nobenega in tako je ostalo
nešteto dušnopastirskih mest sploh nezasedenih, a kar jih
je bilo, pa po večini niti zdaleč niso bili kos težkim
nalogam, ki so jih čakale. Glede teh je poročal n. pr. pa¬
triarh 1. 1598. papežu, da mora trpeti med njimi mnogo
zla, ker pač nima boljših. Podkloštrski opat Moli-
tor  je tožil, da bi ostale vse župnije in kaplanije neza¬
sedene, ako bi se hotelo postopati strogo po sklepih sinod
in neka katoliška spomenica iz 1. 1623. je trdila, da je
treba še potrpeti tudi s slabimi duhovniki, ker pač ni

Nič bolje, če ne še slabše, je bilo tudi s samostani, ki
so imeli tedaj v oskrbi znatno število koroških slovenskih
župnij. Ti so se za časa reformacije večidel izpraznili, a ko¬
likor j ( e še ostalo v njih redovnikov, so se deloma sami na¬
gibali k protestantom, deloma so pa vladale v njih vprav
nevzdržne razmere. Nazorno spričevalo o njih nam daje
že v prejšnjem poglavju navedeno poročilo patriarha Bar-

173

bara ali pa tudi že spredaj omenjeno porazno poročilo o
vizitaciji grebinjskega samostana.  Toda tudi
vizitacija ni menda zalegla nič, kajti za njo sta morala biti
odstavljena po vrsti dva prošta in 1. 1600. je tudi papežev
nuncij poročal o popolnem svetnem in duhovnem propa¬
du tega samostana. — Dobrloveški avguštinci so zaprav¬
ljali samostansko imetje. — Med šentpavelskimi benedik¬
tinci je bilo več odkritih protestantov, nekaj, pa prikritih,
kar je vzbujalo hude prepire v samostanu in odstavitev
dveh opatov. — Dolnjedravograjski kapitelj je pa tedaj
menda sploh ugasnil, ker so prestopili vsi kanoniki k pro¬
testantom. Ne zadnji razlog protestantskih uspehov je pri¬
pisovati tudi dejstvu, da je bila luteranska duhovščina te¬
daj nedvomno mnogo 'bolj. izobražena nego katoliška.

Zaradi naznačenih razmer in še drugih, že spredaj očr¬
tanih razlogov se potem seveda tudi ne moremo čuditi,
ako je prešlo k luteranstvu sploh vse koroško plemstvo
(razen grofov Ortenburg-5alamanca),  skoro
vse ostalo koroško nemško prebivalstvo in tudi precejšnji
del slovenskega. Da, naravnost čuditi se moramo, da ni
zajelo luteranstvo tudi slovenskega prebivalstva v še večji
meri. Glede na vse to tedaj verski položaj pač v nobeni
drugi avstrijski in notranjeavstrijski deželi ni bil tako te¬
žak kot ravno na Koroškem in tudi nikjer ni bilo manj
pogojev za kak preobrat na bolje kot ravno tu.

Toda tu je posegla vmes prava božja previdnost in je
posadila v to praznino čisto nove, sveže in za težke naloge
sijajno usposobljene sile, namreč — jezuite.  Ti nima¬
jo le neprecenljivih zaslug za katoliško Cerkev, temveč
so izvedli tudi pravi duhovni preporod vse katoliške Ev¬
rope, a izrečno še za koroške Slovence so si pridobili v
poldrugem stoletju svojega delovanja večjih zaslug nego
vsi ostali samostani na slovenskem Koroškem skupaj, v več
kot pol tisočletju njihovega obstoja.

174

Kakor znano, je ustanovil jezuitski red španski vitez
sv. Ignacij Lojolski  1. 1534. v Parizu in ga je pa¬
pež po daljšem oklevanju potrdil 1. 1540. Svoj red je zgra¬
dil na največjo resnost glede sprejemanja sposobnih čla¬
nov, na brezpogojno pokorščino predstojnikom in na stro¬
go hierarhičnost ter ga postavil v izključno službo Cerkve
in to ravno na področjih, ki so tedaj naravnost kričala po
svežih ter nravstveno in umsko sposobnih silah. O tem nam
priča tudi dejstvo, da je imel red že ob ustanoviteljevi
smrti (1556) okoli 100 svojih naselbin s 1500 redovniki.

Že prej sem omenil, da so bili jezuiti pozvani, zlasti po
prizadevanju našega škofa Tkalčiča,  že 1. 1551.
tudi na Dunaj,  kjer so uspešno razvili takoj vse svoje
velike sposobnosti. L. 1572. jih je pozval nadvojvoda
Karel tudi v Gradec  in jim izročil tamošnjie višje
šolstvo, kjer so vzgajali potem čisto nov duhovniški rod z
vse širšo izobrazbo in s tisto versko vnemo, ki so jo te¬
danji težki časi nujno zahtevali. V njihovih graških šolah
je bilo že tedaj vzgojenih tudi nekaj Korošcev. *

Protestantski stanovi so se dobro zavedali, kakšen ne¬
varen nasprotnik jim grozi z jezuiti, zato so jim začeli na¬
sprotovati, še preden so se stalno naselili v Gradcu, a po
njih naselitvi so dvigali skoro na vseh deželnozborskih za¬
sedanjih ogorčene pritožbe proti njim ter jih skušali zopet
izriniti iz dežele. Glede na to se tudi ne moremo čuditi,
ako so se morali jezuiti boriti prva leta z največjimi težko-
čami in so mogli dobiti v svoj tamošnji kolegij le po par
dijakov. Graško protestantsko stanovsko šolstvo je postalo
tedaj že dokaj slabo; da bi ga izboljšali in da bi moglo
tekmovati z jezuitskim, so stanovi žrtvovali mnogo truda
in denarja. Med drugim so privabili v Gradec tudi dote¬
danjega pastorja v Beljaku P e r i s t e r i u s a, ki je veljal
za učenega moža ter je že v Beljaku jako uspešno poučeval
nekaj učiteljev in starejših učencev. Šele ko je začel nad-

175

vojvoda Karel odločnejšo borbo proti luteranom, ko je
postalo vsem očitno, da jezuitsko šolstvo daleč nadkriljuje
protestantsko in ko so začeli jezuiti kot prvi obračati po¬
trebno pozornost tudi katoliški književnosti, zlasti pa še
po povzdigu graškega  jezuitskega kolegija v vse¬
učilišče  (1586), so se začele njihove šole naglo polniti,
nakar so hiteli potem jezuiti od uspeha do uspeha. Že zad¬
nja leta pred smrtjo nadvojvode Karla  so prišli
prvi učenci graških jezuitov tudi na Koroško in šele ti so
prinesli sem tudi prvi katoliški bojni duh.

V polnem obsegu so pa jezuiti mogli razviti svoje po¬
slanstvo v naših deželah šele izza nastopa nadvojvode Fer¬
dinanda, ki je bil sam jezuitski učenec. On je popolnoma
pravilno uvidel, da morejo imeti njegovi protiluteranski
napori primeren uspeh le tedaj, ako pospeši tudi katoli¬
ška obnovitvena prizadevanja, kar pa morejo spričo danih
razmer storiti samo jezuiti. Toda ti so seveda potrebovali
predvsem materialna sredstva za svoje široko in globoko
zasnovano delo. Ker Ferdinand sam ni imel denarja za
kritje njih velikih potreb, je naklonil graškim jezuitom
nekaj propadlih starih samostanov na Štajerskem, razen
teh pa še (26. VII. 1598) nekaj posestev prav tako pro¬
padlega reda sv. Jurija na Koroškem, t. j. Millstatta, h
kateremu je spadal tedaj tudi Otok  z nekaterimi po¬
sestvi pri Porečah.  Zato naj bi pa dajali potem jezuiti
razne ugodnosti tudi nekaterim dijakom s Koroškega.
Končno so morali vsi koroški samostani prispevati tudi
k zgradbi graškega jezuitskega kolegija.

Seveda pa sami graški jezuiti nikakor niso zadostovali
za tako poluteranjeno Notranjo Avstrijo, ziato je napel
nadvojvoda vse sile, da jih dovede še v druge dežele. Tako
so se naselili v Ljubljani  že v začetku L- 1697., a Sto-
bej se je mnogo prizadeval, da bi jih spravil še na Koro¬
ško, kjer naj bi njihov kolegij prav tako postal središče

176


vsega katoliškega obnovitvenega dela. Šlo je pa seveda za
njih vzdrževanje. Tu je postalo pač najnaravnejše, da se
poseže tudi na Koroškem po imetjih tistih samostanov, ki
so bili že čisto propadli in že davno niso vršili več svojega
prvotnega poslanstva.

Prvotni nadvojvodov načrt je bil ta, da jih ne naseli
v stanovskem Celovcu, temveč v deželnoknežjem Št. Vidu,
a za njih dotacijo jim je namenil imetje podkloštrskega
samostana, kjer je prav tedaj umrl tedanji opat. Papež
Klemen VIII.  je ta načrt odobril z bulo z dne 12. IV.
1600. Razen tega jim je namenil nadvojvoda Še grebinjski
premonstratenski samostan, ki je bil tudi v popolnem
nravstvenem in gospodarskem razsulu ter je bil ravno te¬
daj odstavljen dotedanji prošt M. B r e n n e r.

1  Toda oba samostana sta bila pod oblastjo bamberškega
škofa in nadvojvoda je naredil to nerodnost, da se o vsej
zadevi ni poprej sporazumel tudi z bamberškim škofom,
temveč ga je postavil že kar pred nekako izvršen čin. Škof
je bil glede podkloštrskega samostana obveščen šele iz Ri¬
ma, a medtem je bil za novega podkloštrskega opata že
določen že znani nam Stadionov prijatelj E. M o 1 i t o r,
ki je bil dotlej provizor pri beljaški špitalski cerkvi (ta
je bila grebinjska last) in tudi patriarh je bil že naprošen,
da ga potrdi.

Vest o razpustitvi samostana je seveda jako prestrašila
Molitorja, ki je poslal nemudoma pritožbo vicedomu Sta¬
dionu v Volšperk. Ker je Stadion ljubosumno varoval
bamberške koristi, večkrat celo na očitno škodo cerkvenih,
in se je bal, da bi se nadvojvodovi organi ne polastili sa¬
mostana s silo, je takoj naročil opatu, naj budno straži in
ne pusti sploh nikogar v samostan.

Nadvojvoda pa je medtem bil prepričan, da je vsa stvar
že urejena, zato je določil dne 4. XI. 1600. posebno komi¬
sijo, ki naj bi prevzela podkloštrski samostan, odpravila iz


12

177

njega tistih par redovnikov, ki so še ostali v njem, odvezala
samostanske podložnike njihove obljube in izročila samo¬
stan jezuitskemu pooblaščencu; bamberškemu vicedomu
pa je naročil, naj se ravna v smislu papeževe bule in tu¬
di on pospeši izvršitev vse zadeve.

Tedaj je pa napel Stadion prav vse svoje sile, da še
pravočasno prepreči izvršitev načrta. Obrnil se je nujno
na svojega škofa, Molitorju je pa naročil, naj nadvojvodo¬
ve komisije sploh ne pusti v samostan. Prav tako je na¬
prosil škofa za pomoč tudi Molitor. Seveda je pa tudii bam-
berškega škofa skrajno razburilo, da se je skuhala vsa za¬
deva čisto za njegovim hrbtom in je proti temu ostro ugo¬
varjal pri papežu, patriarhu in nadvojvodu. Šele sedaj se
je obrnil tudi nadvojvoda na bamberškega škofa. Toda ta
o vsem ni hotel ničesar več slišati, temveč je naprosil za
intervencijo še benediktinskega generala, svojemu vice¬
domu je pa naročil, da jezuitom prepreči prevzem samo¬
stana, vicedom pa je Molitorju ukazal, naj ne pusti v sa¬
mostan niti patriarha, ako bi hotel priti, čeprav je spadal
Podklošter pod patriarhovo cerkveno pristojnost.

Sedaj se je vmešal v vso zadevo seveda še graški nuncij
grof H. Porcia,  javil Molitorju, naj. se zglasi dne 21. II-
pri njem v V e t r i n j u , a naslednje dni je govoril še z
vicedomom v Š t. P a v 1 u. Da bi tembolj gotovo rešil pod-
kloštrski samostan, je ponudil škof celo svoj redni denar¬
ni prispevek za šentviški jezuitski kolegij, toda v Rimu
niso bili voljni preklicati svojega odloka in patriarh glede
na to tudi ni hotel potrditi opata Molitorja. Toda škof in
benediktinski general nista odnehala, dočim je skušal nun¬
cij posredovati, vendar se je tudi on čudil, kako je mogoče
tako zagrizeno nasprotovanje ravno tistemu redu, ki poka-
zuje proti luteranom največ uspeha, ne glede na to, da
bi bilo treba iti tudi nadvojvodu na roke.

178

V pismenih prerekanjih, ki so se razvila na vse strani,
pa se je sedaj prvič pokazalo, da je enaka usoda kot Pod-
ikloštru namenjena tudi premonstratenskemu samostanu
v G r e b i n j u. Papež je namreč izdal na prošnjo nad¬
vojvode Ferdinanda II. dne 28. IV. 1601. poseben bre-
v e, s katerim je odredil tudi razpust grebinjskega samo¬
stana. O tem je nuncij dne 20. IX. uradno obvestil gre¬
binjskega prošta in ga pozval, naj se zglasi glede ureditve
vse zadeve pri njem v Gradcu. Tedaj, so napeli bamiberški
škof, njegov koroški vicedom, opat, prošt in benediktinski
general vse sile, da vse to preprečijo, dočim se premons tra-
tensko vrhovno redovno predstoj.ništvo za zadevo sploh ni
mnogo zanimalo. Nekaj opore je dajalo obema prizade¬
tima samostanoma to, da sta bila v Podkloštru, razen opa¬
ta, vendarle še dva druga redovnika in celo 4 novici, v Gre-
binju pa je bil medtem že tudi ustoličen novi prošt Bau¬
mana  Tudi temu je vicedom naročil, naj ne pusti niko¬
gar v samostan. Ko so potem že prišli jezuitski zastopniki,
da bi ga prevzeli, jim prošt res ni dovolil niti vstopa.

Čeprav so v Rimu vsem posredovalcem očitali propad
obeh samostanov, so pa končno zaradi vztrajnih prizade¬
vanj vseh navedenih činiteljev tudi Sveta stolica in razni
kardinali, ki so imeli opravka z zadevo, uvideli, da ne kaže
prenapenjati loka. Patriarh je dobil dovoljenje, da potrdi
podkloštrskega opata in tudi breve glede ukinitve grebinj¬
skega samostana ni bil izvršen.

Spričo neuklonljivega odjrora bamberškega škofa so to¬
rej jezuiti izgubili bitko, a pri škofu je zapustila vsa „afe-
ra” navzlic zmagi močno nevoljo. Sklicujoč še na svoje
posestne pravice se je zavaroval celo proti temu, da bi
smela nadvojvodova protireformacijska komisija pregle¬
dati tudi podkloštrski in grebinjski samostan. Dne 17. X.
1602. je pisal Stadionu, da se ne sme nikomur dovoliti
vstop v samostan, razen če 'bi imel za to nalog od papeža,

12 *

179

vendar naj se tudi opat in prošt še sama v Rimu opereta
očitkov, ki so bili v teku očrtane borbe izneseni proti
njima in njunima samostanoma.

Grebinja pa očividno tudi to ni ničesar izučilo, temveč
se je zanikrno vodstvo v njem le še poslabšalo, tako da je
bil končno škof sam prisiljen odstaviti tudi prošta Bau-
manna, a do še slabšega zaključka je prišlo v Podkloštru.
Škof se je razen tega tudi pri nadvojvodovi materi pritožil,
da se „drznejo jezuiti z silo mu odvzeti njegova dva ko¬
roška samostana”. Graški jezuitski rektor je škofove očitke
ogorčeno zavrnil, pristavljajoč, da je splošno znano, kako
je s tema dvema samostanoma, in je poudaril, da je le že¬
lel, da bi tudi grebinjski samostan pomagal šolati revne
dijake. — Seveda sta pa morala oba samostana nositi vse
stroške za svoji zmagi (za sam podkloštrski samostan so
znašali menda 2000 gld).

Ferdinandov načrt s Podkloštrom in Grebinjem j ( e torej
propadel, toda nadvojvoda in Stobej sta se predobro za¬
vedala, kako nujno so jezuiti potrebni ravno na tako po-
luteranjeni Koroški. Glede na to niti nista čakala, da se
zagotovi tudi gospodarska stran njih obstoja, temveč sta
jih že 1. 1602. kar poslala v Celovec in jim začasno naka¬
zala bivališče v tamošnjem „špitalu” (sedanji „jezuitski
vojašnici”). Seveda pa je bilo to združeno s številnimi te¬
žavami, toda ko je bilo kmalu nato vendarle ugodno reše¬
no vprašanje njih dotacije, so zgradili jezuiti 1. 1617. za
bolnike poleg svoje špitalske cerkve nov „meščanski Spi¬
tal”, starega pa znatno povečali in preuredili za potrebe
svojega samostana in kolegija. Istočasno (31. X. 1604) so
prevzeli tudi bivšo glavno protestantsko cerkev sv. Tro¬
jice (to so zgradili protestanti sami šele 1. 1591.) in jo pre¬
uredili v cerkev sv. Petra in Pavla (to je današnja
stolnica).

180

Vse to so mogli izvršiti celovški jezuiti zato, ker se je
odprla nadvojvodu že dobro leto po ponesrečenem po¬
skusu s podkloštrskim in grebinjskim samostanom nova
možnost, da reši vprašanje preskrbe celovških jezuitov. Tu¬
di dobrloveški avguštinski samostan je namreč že ob kon¬
cu XVI. stol. tako propadel, da je moral izročiti že nad¬
vojvoda Karel dne 21. II. ‘1588. njegovo upravo ljubljan¬
skemu škofu Tavčarju,  nato je pa mislil uporabiti
njegovo (t. j. samostansko) imetje za dotacijo nove ško¬
fije, ki jo je nameraval ustanoviti na Koroškem, toda s
Karlovo smrtjo so- legli tudi ti načrti v grob.

Gospodarski položaj dobrloveškega samostana se pa ni
popravil tudi za časa zadnjih dveh proštov Orsina  de
B e r t i s a in S. K o b 1 a. Ko je Kobel jeseni 1. 1602. umrl,
je smatral nadvojvoda za najugodnejšo priliko, da pora¬
bi samostansko imetje za dotacijo celovških jezuitov. Gle¬
de na to je poslal dne 17. X. 1602. dobrloveškemu kapitlju
dopis, naj ne izvrši pred prihodom deželnoknežjih komi¬
sarjev nobenih volitev novega prošta. Očividno je* pa ka¬
pitelj medtem že določil nove volitve za dne 4. XI. 1602.
in je o tem obvestil (24. X.) tudi nadvojvodo. Ta je do¬
ločil potem za svoja komisarja krškega stolnega prošta in
koroškega vicedoma Z i n g 1 a ter jima dal svoja navo¬
dila. Verjetno so se glasila ta tako, da volitev preprečita,
kajti do njih tedaj res ni prišlo in Ferdinand je izdal dne
22. XI. kapitlju še nov ukaz, da ne sme izvršiti nobenih
volitev brez prisotnosti njegovih komisarjev.

Verjetno je, da sta potem komisarja zahteyala od ka¬
pitlja izvolitev takega kandidata, ki bi bil voljan pristali
na nadvojvodove načrte, a kapitelj je to odklonil in v ja¬
nuarju I. 1603. prosil Ferdinanda, naj, spoštuje kapitlje-
ve privilegije ter mu dovoli svobodne volitve, a če bi mu
izvoljeni prošt ne ustrezal, bi mogel zahtevati izvolitev
drugega. Kapitelj je nekako očital nadvojvodu, da sta

181

bila že itak zadnja dva prošta postavljena od dvora. Ako
bi se samostan tako zlahka odrekel svojim svoboščinam,
bi se moral bati, da ne bo dobil sploh nobenih rednih čla¬
nov več, ker bi bil izpostavljen zasmehu, da mu dvor spod¬
riva redovnike in mu postavlja ,,tuje, neznane, sloven¬
skega jezika nevešče”  (!!) osebe,  ki tudi ni¬
majo dovolj izkušenj v cerkvenih zadevah.

Kakor poprej glede Podkloštra in Grebinja, je nad¬
vojvoda sedaj tudi glede Dobrle vesi že obvestil Rim, a
ta to pot očividno še ni hotel izdati nobene odločbe, tem¬
več je javil nadvojvodovo namero dobrloveškemu ordina¬
riju, t. j. oglejskemu patriarhu Barbaru. Kakor poprej
bamberški škof, tako je sedaj tudi patriarh napel vse sile,
da onemogoči jezuitom prihod v njegovo Dobrlo ves, če¬
prav je ob priliki vizitacije 1. 1593. tudi sam ugotovil pro¬
padanje kapitlja. Smatral je, da bo uspel najlaže s tem,
ako doseže čimprejšnjo izvolitev novega prošta in postavi
tako nadvojvodo pred izvršen čin. Naročil je zato kapitlju,
naj izvede volitve. Te so bile določene za dne 8. IV. 1603.,
vendar je kapitelj o tem pravočasno obvestil tudi nadvoj¬
vodo in ga prosil, naj pošlje k volitvam svojega komisarja.
Nadvojvoda je dne 31. III. pohvalil kapitelj, ker ga je ob¬
vestil o patriarhovem naročilu, a ga tudi vnovič opozoril,
da obstoje glede volitev še razne težkoče, zaradi česar naj
z nijimi še počaka, a o zadevi da je obvestil tudi patriarha.

Toda patriarh je kapitlju naravnost ukazal volitve, na¬
kar je potem kapitelj konec meseca aprila tudi obvestil
nadvojvodo, da jih je dne 23. IV. izvršil ob prisotnosti
patriarhovega komisarja, podkloštrskega opata Molitorja,
ker da je kapitelj v duhovnih zadevah dolžan pokorščino
svojemu ordinariju. Izvolili so krškega kanonika M.Stau-
d a c h a in prosili nadvojvodo, naj jim oprosti to nepo¬
slušnost ter potrdi izvolitev. Toda nadvojvoda je kapitlju
dne 2. V. ves nevoljen odgovoril, da volitev ne more po-

182

trditi, ter ukazal, da mora ostati vse v prejšnjem stanju in
da izvoljencu ne sme dovoliti prevzema njegovih poslov.

Patriarh je medtem poskušal pridobiti zase tudi Rim
in se je baje poslužil pri tem še beneškega poslanika pri
Vatikanu, kar je nadvojvodo še prav posebno razjarilo. Po
vsej priliki je prekinil vse nadaljnje razpravljanje z do-
brloveškim kapitljem in, čeprav se je postavil tudi graški
nuncij na patriarhovo stran, je bil Ferdinand ne glede na
oglejske pravice trdno odločen izročiti Dobrlo ves jezu¬
itom, ker je smatral tistih par še preostalih članov dobrlo-
veškega kapitlja za čisto nesposobne ljudi. Še tisto poletje
(v avgustu 1603) je poslal v Dorlo ves kratko in malo svojo
komisijo z dvema jezuitoma, da bi popisali ves inventar
ter ga izročili jezuitom.

Glede na to je nuncij nadvojvodo opozoril, da je tako
ravnanje v očitnem nasprotju s cerkvenimi postavami, a
ta mu je odgovoril, da nikakor ni hotel užaliti papeža,
temveč narediti le konec zanikrnemu gospodarstvu v Do-
brli vesi. Čeprav se je v prav istem času tudi razmerje med
nadvojvodo in patriarhom jako poslabšalo, je pa začel
Ferdinand vendarle kolebati, ker se je bil že celo graški
rektor po naročilu svojega redovnega generala sam odpo¬
vedal Dobrli vesi. Toda nadvojvodova vlada ga je vedno
iznova spodbujala, naj vztraja, in tudi sam j ( e menil, da bi
to res ne bilo združljivo z njegovo častjo. Toda nuncij je
■tako pritiskal nanji, da je končno res odnehal in jezuitoma
ukazal, naj, zopet odideta iz Dobrle vesi ter izročita go¬
spodarstvo nekemu svetnemu duhovniku,

Zbegani dobrloveški kapitelj je nujno prosil (24. IX.)
za pomoč svojega zaščitnika patriarha, toda nadvojvoda
se je bil medtem vnovič premislil. Obrnil se je naravnost
na papeža in mu razložil, da gre pri vsej zadevi za samo
povrnitev Koroške h katoličanstvu. Tedaj je pa naredil
Rim-kratko in malo konec odporu zastarelih fevdalnih na-

183

zorov in dne 5. IV. 1604. je izdal papež posebno bulo,
v kateri je kapitelj opozoril, da si je bil že poprej sam
pridržal pravico oddajati izpraznjeno mesto prošta in dru¬
gih časti v samostanu. Dalje je bilo v buli rečeno, da je
ugodil nadvoj vodovi prošnji in da ukinja prošti j'o in samo¬
stan, ki naj ga uporabi za boljšo dotacijo jezuitskega kole¬
gija v Št. Vidu ali v Celovcu. S tem je bil trdi 5-letni boj- za
omogočenje obstoja koroških jezuitov srečno dobojevan in
dne 29. VII. 1604. je bil dobrloveški samostan ob navzoč¬
nosti nuncija in sekavskega škofa dokončno izročen jezu¬
itom, kjer so ostali potem nad poldrugo stoletje (do leta
1773).

S prevzemom dobrloveškega samostana je bilo torej
vprašanje materialnega vzdrževanja celovških jezu¬
itov  rešeno in šele sedaj so lahko tudi v polni meri raz¬
vili vse svoje blagodejno delovanje na Koroškem in prav
izrečno še med koroškimi Slovenci, za katere se doslej s
katoliške strani sploh ni nihče brigal. V tem pogledu je
treba razločevati dve smeri njihovega udejstvovanja:

a) na področju šolstva, in

b) na področju verske obnove in razgibanja vsega
dušnega pastirstva med ljudstvom.

Na splošno je ležal glavni pomen jezuitov v naših de¬
želah v tem, -da so takoj iprevzeli vse višje šolstvo po glav¬
nih mestih. Kakor smo videli, so ustvarili protestanti v
drugi polovici XVI. stol. za tedanje čase naravnost od¬
lično šolstvo.  Protireformacija je to zopet zatrla in
nastala bi bila škodljiva praznina, ako bi ne bili takoj
vskočili jezuiti, ki ga niso le nadaljevali, temveč ga celo
bistveno dopolnili in uvedli še nove uspešne metode.

Celovškim jezuitom se glede šolstva ni bilo treba bo¬
riti s tistimi začetnimi težavami kot graškim. Vse prej¬
šnje protestantsko šolstvo je bilo že par let popolnoma za-

184

trto, zato je vladala največja potreba po novem, zlasti ker
je bilo prepovedano tudi posečanje inozemskih šol. Tako
so lahko odprli že dne 11. XII. 1604. svojo gimnazijo in
prevzeli v naslednjih mesecih sploh ves pouk v mestu. Že
tedaj je štela njihova celovška naselbina 22 patrov z rek¬
torjem C o r o n i u s o m na čelu. Od teh je prevzelo 10
redovnikov osnovnošolski pouk, 4 pa gimnazijskega, a
ostali redovniki so bili zaposleni deloma v Celovcu, delo¬
ma pa v Dobrli vesi z gospodarskimi in drugimi uprav¬
nimi posli.

Čeprav je štela njih celovška gimnazija  iz-
prva le 4 razrede (skupno so se nazivali „g r a m a t i k a 1 -
ni razred  i”), je uživala vendarle enake svoboščine in
pravice kot graško vseučilišče. Dijaki so bili izvzeti iz
sodne oblasti stanov in mestnega sodnika ter podrejeni le
svojemu lastnemu starešinstvu v kolegiju. Ker je bil naval
na gimnazijo že takoj v začetku velik, so jo dopolnili že
1. 1607. še s 5. razredom („retoriko”) in 1. 1613. s 6. (^poe¬
zijo”), štiri leta nato so ustanovili potem še poseben tečaj
za moralno bogoslovje in dialektiko, ki je dobil 1. 1631.
značaj 7. razreda, dokler jim ni velikodušna ustanova te¬
danjega bamberškega vicedoma L. S c h e r e r j a (1650)
omogočila do 1. 1655. ustanovitve stolic za vse panoge
modroslovja in za cerkveno pravo, s čimer so se približali
že stopnji vseučilišča.

Ravno ta nagli razvoj kolegija je jezuite prisilil, da so
že takoj prvi čas uredili nasproti kolegija še poseben di¬
jaški dom (seminarij), v katerem so dobivali revni zunanji
dijaki vso oskrbo zastonj, imovitejši so jo pa seveda plače¬
vali. Ta je bil že 1. 1616 razširjen tako, da je bilo v njem
prostora za 60 dijakov. Število teh je namreč nepričako¬
vano naglo naraščalo. Že 1. 1613 jih je bilo 360 (od teh 60
plemičev), 1. 1631. se je dvignilo na 400, 1. 1663. že 594 in
v poznejših letih je znašalo celo okoli 750. Kolegij je nam-

185

reč užival tolik sloves, da je prihajalo mnogo dijakov tudi
iz drugih dežela (med temi mnogi tudi iz Kranjske); rami
dobrotniki pa so založili pri njem ustanove za revne di¬
jake. V enaki meri se je pa moralo seveda dvigati tudi šte¬
vilo učnega in upravnega osebja. Poleti 1. 1636. je pa za¬
dela kolegij velika nesreča. Dne 2. VI. je namreč izbruh¬
nil v njem požar, ki je potem v treh urah upepelil skoro
vse mesto z vsemi jezuitskimi zgradbami vred. To je dalo
starim, še v protestantskem duhu vzgojenim Celovčanom
povod za hude demonstracije proti jezuitom, tako da so
morali celo zbežati za en teden v Dobrlo ves. Toda uvidev-
nejširn možem se je posrečilo kmalu zopet pomiriti du¬
hove in tudi jezuiti so potem s pomočjo stanov in drugih
dobrotnikov zopet pozidali svoja poslopj,a.

Posebno privlačnost jezuitskih šol so tvorile čisto n o -
ve učne in vzgojne metode,  ki so jih jezuiti
uvedli. Dotedanjo učno snov srednjih in višjih šol so raz¬
širili s čisto novimi predmeti in jezuitski profesorji so bili
na višku tedanje znanosti na vseh področjih. Znali so vzpo¬
staviti tesen stik z dijaki, vzbuditi v njih zdravo častiljub-
je in poskrbeti tudi za primerno razvedrilo. Posebno no¬
vost so tvorile njih gledališke predstave,  dogo¬
vori, žive slike in druge slavnostne prireditve z nastopi di¬
jakov, ki so jih prirejali ob začetku in ob koncu šolskega
leta ter ob drugih slovesnih prilikah (n. pr. ob razdelje¬
vanju nagrad, ob obiskih odličnih osebnosti, v predpustu
i. dr.). Njih snov je bila zajeta večidel iz svetopisemskih
zgodb (zlasti pasijonskih in betlehemskih) in iz svetniških
legend, večkrat pa tudi iz domače zgodovine. Vršile so se
v šolskem poslopju, v cerkvah in na Novem trgu.

Te javne prireditve so pa same vodile tudi k upošte¬
vanju narodnega jezika. Za Ljubljano  je izpričano,
da so prirejali-jezuitski dijaki tudi slovenske gledališke
nastope, a dr. Gruden  trdi da so se vršili ti že od

186

1. 1605. dalje tudi v Celovcu, zanesljivi zgodovinski viri
nam pa poročajo o slovenskih deklamacijah (seveda poleg
nemških in latinskih) v celovškem jezuitskem kolegiju.
To je tembolj razumljivo, ker so bili med koroškimi je¬
zuiti slovenski patri vedno jako močno zastopani in je
bila celo med celovškimi rektorji cela vrsta Slovencev, n.
pr. že 1. 1618. B. Tavčar,  1. 1645. }. Ostanek,  1.
1647. K. Sin i č, 1. 1681. M. J a n šič (J a n e ž i č ?) i. dr.

Dalje so posvečali jezuiti veliko skrb tudi telesni
vzgoji in športu  svojih dijakov ter priredili zanj
1. 1627. celo posebne prostore (v sedanjem Vetrinjskem
predmestju), kateremu so dokupili 1. 1645. še nove za po¬
letne zabave. Gojenci seminarja so uživali tudi glasbe¬
ni pouk.  Ko so uvedli tudi višje šole, so začeli še z mod-
roslovnimi razpravljanji (disputacijami), na katerih so
zrelejši dijaki branili svoje trditve (teze) in katerim je z
največjim zanimanjem prisostvovalo izbrano občinstvo.
Mnogo takih „tez” je izšlo lepo opremljenih tudi v tisku.

Samo po sebi pa je umevno, da so polagali največjo
pažnjo tudi na zgledno versko življenje  svojih
dijakov.  Temu so služile številne verske vaje in poseb¬
na verska bratovščina Marijinega oznanje¬
nja  za dijake višjih šol ter podobna potem še za gojence
nižjih razredov. Vsaka je imela še svoje lastne verske vaje
in imetje ter je nastopala ob raznih slovesnostih, zlasti cer¬
kvenih, z največjim sijajem.

Razumljivo je, da je takemu pestremu in živahnemu
dijaškemu življenju sledilo z velikim zanimanjem vse pre¬
bivalstvo in zlasti starši nastopajočih gojencev so bili po¬
nosni na svoje sinove, kar je samo še utrjevalo in širilo
priljubljenost jezuitskih šol ter jim pridobilo marsikate¬
rega dobrotnika. To je bilo posebno v Celovcu tem važ¬
nejše, ker so bili koroški stanovi v prvih dveh desetletjih
še protestantski in vsaj po mišljenju še tudi večina me-

187

Res je, da narodnost v tisti dobi še ni bila noben
politični ali družabni činitelj, toda praktično je poprej¬
šnje stanje vendarle samo pospeševalo naglo ponemče¬
vanje  našega ljudstva in dušilo njegov prosvetni vzpon.
Tudi novi, iz jezuitskih šol došli slovenski izobraženci še
niso čutili nobene slovenske narodne zavesti (kakor tudi
nemški ne nemške), toda že samo dejstvo, da so lahko ob¬
čevali z našim ljudstvom v njegovem jeziku, je pomenjalo
ogromen korak dalje, zlasti ker se je iz tega okolja potem
že v naslednjem stoletju rodilo tudi tisto bogato, plodno
in smotrno slovensko kulturno delo, katerega začetniki in
prvi nosilci so bili ravno celovški jezuiti. Njih prihod
na Koroško je torej tudi s slovenskega narodnopolitičnega
vidika pravi zgodovinski dogodek za koro¬
ške Slovence.

Tako je začela prihajati že v prvih desetletjih XVII.
stol. iz jezuitskih šol čisto nova duhovščina z vse širšo in
globljo izobrazbo, nego je bila prejšnja; bila je prepojena
tudi s čisto drugačno versko gorečnostjo. Šele ta je mogla
potem tudi res izvesti tisti katoliški, preporod, ki je bil
zlasti na Koroškem tako zelo potreben.

Drugo prevažno področje jezuitskega dela na Koro¬
škem je bilo namreč posvečeno katoliški verski
obnovi  vseh ljudskih plasti in poživitev vsega dušnega
pastirstva sploh. Prvi led so prebili že njih dijaki sami, ki
so z mladostno gorečnostjo branili katoliška načela v kro¬
gu svojih, še luteransko vzgojenih in mislečih staršev in
sestra; pod vplivom tega so tudi ostali bratje navaljevali
na starše, da pošljejo še nje v jezuitske šole. Velik vtis je
delalo povsod tudi zgledno versko in nravstveno življenje
teh dijakov, ki so umsko dobro podkovani o počitnicah
sami iskali prilik, da se spustijo v besedne dvoboje z za¬
krknjenimi ali pa versko neizobraženimi protestanti.

190

Nadaljnje neposredno in glavno delo je pa potem se¬
veda izvršila mlada duhovščina, ki je prihajala iz jezuit¬
skih šol. Ta v prvih par desetletjih seveda še ni mogla na¬
domestiti stare duhovščine, vendar je njen vpliv nepre¬
stano naraščal. Tako imamo na Koroškem še dolgo v dru¬
go polovico XVII. stol. opraviti z dvema plastema duhov¬
ščine: z eno, ki je zrastla še v čisto starem duhu, in z dru¬
go, ki je prihajala že iz jezuitskih šol. Večino prve vsi re¬
formacijski pretresi in vsi vladni ukrepi očividno niso
mnogo poboljšali. Bila je zelo skromno izobražena, zane¬
marjala je dušnopastirske dolžnosti in ob vsaki priliki be¬
remo tudi o njenem jako pomanjkljivem nravstvenem živ¬
ljenju, o katerem nam glasno pričajo tudi razna tedanja
vizitacijska in druga poročila. Ko je n. pr. ljubljanski ka¬
nonik P. Coroninus  vršil na prošnjo nadškofa v času
od 20. XI. 1621 — 11. VII. 1622. vizitacijo na Spodnjem
Koroškem, je moral prositi cesarja za vojaško asistenco,
da je napravil red po nekaterih župniščih.

Zlasti velja to še za samostane, ki so bili najmanj od¬
prti jezuitskemu vplivu. Grebinjskemu samostanu je
morala n. pr. 1. 1617. šele posebna vicedomatska komisija
ukazati, naj se opravlja v samostanu redna služba božja, da
se mora odpraviti iz samostana gostilna, ki je povzročala
stalne nedostojnosti, da se odpravijo iz samostanske ku¬
hinje ženske, odslovi nepotrebna samostanska služinčad
itd. Ta samostan se je celo upiral vizitacijam ter izpolnje¬
vanju določb tridentinskega cerkv. zbora. — O že znanem
nam podkloštrskem opatu Molitorju (ta je bil doma iz
Nemčije) nam pripoveduje koroški zgodovinar kanonik
Herman  n, da je pridno grabil samostansko imetje in
kupoval iz njega graščine svojim sorodnikom, dokler ni
bil končno odstavljen, a še pred svojim odhodom je do¬
besedno oplenil samostan ter mu pobral celo cerkvena ob-

191

lačila (bamberški škof je izjavil, da je povzročil za celih
60.000 gld škode).

Glede nekoč tako bogatega V e t r i n j a nam pravi
isti zgodovinar Hermann, da so se v njem „spevi psalmov
mešali z glasovi orgij”, zaradi česar je seveda tudi v njem
redovna disciplina čisto propadla in je zagazil do vratu
v dolgove.

Čisto drugačnega kova pa je bil novi duhovniški rod,
prihajajoč iz jezuitskih šol. Ta ni bil le temeljito izobra¬
žen, temveč tudi zglednega nravstvenega življenja in poln
dušnopastirske gorečnosti. Po mrzli protestantski dobi in
po dotedanji katoliški brezbrižnosti je uvedla pri jezuitih
vzgojena duhovščina čisto nove metode tudi v dušno pa¬
stirstvo, največjo razgibanost v vse versko življenje in sve¬
čano toploto v službo božjo. Doba reformacije je ubila
skoro vse stare bratovščine, toda jezuiti so ustvarili nove,
zlasti razne Marijine, obračali največjo pažnjo na verski
pouk ljudstva, uvedli toplo, slikovito in svečano prazno¬
vanje raznih cerkvenih slovesnosti: (n. pr. procesije sv. Reš-
njega Telesa) in posvečali največjo skrb pestri okrasitvi
božjih hramov ter zunanjemu sijaju cerkva in službe bož¬
je sploh, kar jim je tudi hitro odprlo srca širokih ljudskih
plasti. K slednjemu jim je mnogo pripomoglo tudi to, da
so se skrbno zavzeli za številne, že čisto pozabljene in za¬
puščene podružnične cerkve ter uvedli pri njih razne cer¬
kvene slovesnosti. V zvezi z vsem tem so potem ravno v tej
dobi zopet oživeli tudi lepi stari običaji, ki jih je bila re¬
formacija že zadušila (n. pr. postavljanje jaslic,
kresovanje  i. dr.).

Popolna novost so bili tudi jezuitski ljudski  mi¬
ši  j o n i,  za katere so imeli navadno posebej določena po
dva patra. Te so prirejali zlasti po versko zapuščenih pre¬
delih ali pa po takih, ki so bili še močno prežeti s pro¬
testantizmom. Ljudstvo je drlo k njim izprva iz radoved-

192

nosti, kmalu pa tudi iz notranje potrebe, tako da so se
morali vršiti večkrat na prostem, ker je bilo zanje v cer¬
kvah premalo prostora. V spomin nanje so postavljali po¬
tem tudi križe, ki stoje marsikje še danes, a še ohranjene
jezuitske kronike iz tiste dobe nam še danes pričajo o nji¬
hovih uspehih (n. pr. v Pliberku, Beljaku, Trbižu i. dr).

Že v tej zvezi bi mogli opozoriti tudi na nazorno pri¬
kazovanje  raznih svetopisemskih dogod¬
kov,  zlasti Gospodovega rojstva in trpljenja, 'ki so ga
zanesli k nam jezuiti po resnih španskih vzorcih in ki se
ga je potem tako hitro in rado oklenilo tudi ljudstvo po
naših vaseh.

Vladarjeve protireformacij ske komisije in razni oblast¬
ni policijski ukrepi so sicer resda na zunaj, zatrli prote¬
stantizem, toda resnično katoliško obnovo so izvršili šele
jezuiti s svojo vnemo, sposobnostjo in s poukom ljudstva.

Nekak vzorec in izhodišče praktičnega dušnega pastir¬
stva so ustvarili jezuiti v svoji Dobrli vesi  (tu je bil v
prvi polovici XVII. stol. tudi noviciat celovških jezuitov s
3 letniki). Oni namreč za prejšnjim avguštinskim kolegi-
atnim kapitljem niso prevzeli le imetja, temveč je dobil
celovški jezuitski rektor tudi naslov in pravice dobrlove-
škega prošta in oglejskega arhidiakona  za vso Pod¬
juno z lastnim generalnim vikarjem ( ta je bil navadno
guštanjski župnik). V tem svojstvu je potem rektor v
spremstvu dveh drugih duhovnikov vsaj vsaka tri leta
natančno pregledal vseh 12 podjunskih župnij z njih po¬
družnicami vred, opozarjal na vse pomanjkljivosti in da¬
jal navodila za razna izboljšanja. Razen tega je redno skli¬
ceval tudi sinodalne konference vse podrejene mu duhov¬
ščine. Tu je arhidiakon podrobno obravnaval vsa opaža¬
nja ob priliki vizitacij glede službe božje, stanja cerkva,
dušnega pastirstva itd., razpravljali so o vseh tekočih pe¬
rečih dušnopastirskih vprašanjih, njegovih hibah in iz-

13

193

boljšanjih ter se posvetovali o sredstvih za 'čim večji dvig
verskega življenja. Dočim so hodili poprej avguštinci le ob
nedeljah in praznikih opravljat službo božjo v podrejene
jim vikariate, sicer so pa stanovali v Dobrli vesi in bili
tako čisto odtrgani od ljudstva, so pa jezuiti namestili v
vseh svojih vikariatih in celo v sami Dobrli vesi posebne
neredovne vikarje in kaplane, toda pod svojim smotrnim
vodstvom. Šele ti so se lahko potem tudi popolnoma po¬
svetili ljudstvu, jezuiti pa svojim lastnim nalogam.

Da bi podrejeno jim duhovščino kakovostno čim naj¬
bolj dvignili, so uvedli zanjo vsako leto prvi teden v postu
redne duhovne vaje, katerih so se pa v vedno večjem šte¬
vilu udeleževali tudi drugi duhovniki z južnovzhodne (to¬
rej slovenske) Koroške. Iz teh duhovnih vaj se je potem
že 1. 1641, razvila posebna duhovniška „C onf ra ter¬
ni  ta  s”  (njen načelnik je bil navadno tinjski
prošt),  v kateri je bilo od 1. 1650—1775. včlanjenih
462 članov. Po pravilih te bratovščine se je moral vsak
njen član udeleževati tudi navedenih letnih duhovnih vaj.

#

Že iz tega kratkega pregleda pač lahko posnemamo,
kako so po stoletni zanemarjenosti sedaj ravno jezuiti
silno dvignili ne le kakovost duhovščine same, temveč
vse dušno pastirstvo v dobršnem delu vse slovenske Ko¬
roške, kar se ji pozna pri tamošnjem ljudstvu še danes.
Njih močni vpliv se je namreč neposredno ali posredno
uveljavljal tudi po ostali deželi in so bili pravzaprav šele
oni tisti, ki so dovršili katoliški preporod na Koroškem.
Šele novi, iz našega domačega ljudstva zrastli in od jezu¬
itov izoblikovani duhovniki, ki so živeli s svojim sloven¬
skim ljudstvom, so mogli potem v naslednjih desetletjih
tudi popraviti veliko versko škodo, ki so jo poprej povzro¬
čili med njim toliki njihovi čisto tuji plemenitaški in ne-
plemenitaški predniki.

194

Naš koroški zgodovinar Št. Singer,  po čigar izsled¬
kih posnemam del gornjih izvajanj, sicer ne omenja tudi
jezikovne strani tega jezuitskega delovanja, toda nobenega
dvoma ne more biti, da je prišla pri njem tudi sloven¬
ščina do primerne veljave, zlasti na misijonih. To trditev
lahko opiramo na že omenjeno dejstvo, da so bili med
tamošnjimi jezuiti vedno jako močno in tudi na vodilnih
mestih zastopani Slovenci iz vseh slovenskih dežel, da so
upoštevali naš jezik v svojem celovškem kolegi-
j u in da so — kakor bomo videli še pozneje — krepko
sodelovali tudi pri ustvarjanju slovenske koroške knji¬
ževnosti.

Kako so se jezuiti po vzorcu protestantov že od početka
zavedali pomena narodnega jezika v dušnem pastirstvu,
nam dovoljno priča dejstvo, da so uvedli v samem Ce¬
lovcu  (v svoji „špitalski cerkvi”) že 1. 1620. redne
slovenske pridige  (prvi pridigar je bil J. Č a n -
d i k in za njim je znana še cela vrsta drugih). Te so bile
potem 1. 1652. premeščene v cerkev Sv. Duha, pri kateri je
obstajgla celo posebna ustanova za vzdrževanje slovenske¬
ga pridigarja (prav ta cerkev, zgrajena 1. 1581., je služila
tudi v dobi reformacije za sedež slovenske protestantske
cerkvene občine). Ohranile so se potem te pridige tu celih
280 let in so jih hodili poslušat celo iz oddaljenih krajev.
Šele 1. 1931. so bile od tu premeščene v cerkev starega bo¬
goslovja, kjer se vrši redna slovenska služba božja še da¬
nes (ukinjena je bila le za časa nacistične okupacije).

Z vso upravičenostjo lahko domnevamo, da so celovški
in dobrlovešiki jezuiti sestavljali tudi slovenske rokopisne
pripomočke za poučevanje veronauka in za dušno pastir¬
stvo sploh, čeprav se nam ti niso ohranili. K tej trditvi nas
navaja dejstvo, da je bil edini slovenski katoliški pisatelj
iz začetka XVII. stol. ravno omenjeni prvi slovenski ce¬
lovški pridigar, prerano umrli J. Čandik, da so bili za ča-

13 *

195

sa jezuitov vikarji v Dobrli vesi skoro sami Slovenci, pred
jezuiti pa le izjemno in da se je ravno iz kroga
celovških  j e z u i t o v kmalu nato razvila  tako
lepa- slovenska katoliška književnost,  o
kateri bom pa govoril še pozneje.

Gremo lahko celo tako daleč, da trdimo, da so šele je¬
zuiti dali našemu jeziku tudi v cerkvi na Koroškem tisto
veljavo, ki mu pristaja. Res je sicer, da so njegov pomen
prvi uvideli protestantje in mu dali tudi v cerkvi dolžno
spoštovanje, toda njih dušnopastirsko delovanje je. zajelo
le neznaten del koroških Slovencev, dočim se je raz¬
širjal vpliv jezuitov v večji ali manjši meri na vso slo¬
vensko Koroško.

196

XIII.

KONEC VERSKIH BOJEV IN ZLOM TURŠKE
NAPADALNE SILE

Povedali smo že, da je nadvojvoda Ferdinand, vladar
notranjeavstrijskih dežela, spomladi 1. 1619. podedoval za
svojim bratrancem, cesarjem Matijo, češko in ogrsko kro¬
no ter bil potem še isto poletje (28. VIII.) izvoljen tudi
za nemškega cesarja z imenom Ferdinand II. Šele s tega
položaja je potem mogel s svojo smotrno vztrajnostjo
vzpostaviti tudi veljavo habsburške dinastije, ki je bila
pod njegovima prednikoma že čisto propadla. On je po
dobrem pol stoletju vnovič združil habsburške dežele v
Podonavju ter v avstrijskih in čeških deželah vsaj na zu¬
naj tudi dokončno zlomil protestantizem. Pri tem je upo¬
rabljal na eni strani brezobzirno nasilje, na drugi strani
pa skušal s pomočjo svojih duhovnih svetovalcev lečiti
tudi dotedanje nezdrave razmere v cerkveni upravi ter
zastaviti za dosego svojih ciljev tudi duhovne sile vere in
Cerkve. V svoji veliki vernosti je bil neomajno prepričan,
da vrši s tem samo božjo voljo. Zlomil je predvsem glav¬
ni steber protestantizma, dotedanje vsemogočno fevdalno
stanovsko plemstvo, in začel graditi centralistični vladar¬
ski absolutizem, kakršen je bil tedaj na pohodu že v vsej
kulturni Evropi, obenem pa tudi ustvarjati novo, to je
nekako „dvorno plemstvo”, čigar koristi so bile že tesno
povezane z vladarjevimi in je postajalo zato odslej tudi
njegova glavna opora. Svobodomiselni zgodovinarji mu
očitajo razne resnične in namišljene slabosti, toda le ma¬
lo je verjetno, da bi mogel doseči mnoge svoje pravilne
cilje, ako bi bil ravnal drugače.

197

Petindvajsetletno Ferdinandovo vladanje notranjeav¬
strijskih dežel je ustvarilo že nekako srčno povezanost med
vladarjem in temi deželami, razen tega pa si je bil izobli¬
koval v Gradcu že tudi skupino vdanih mu sodelavcev z
grofom (poznejšim knezom) J. U. E g g e n b e r g o m na
čelu, kateri je zaupal in ki so tudi vestno izvrševali vse
smernice njegove politike. Ko je potem jeseni 1. 1619.
prevzel tako obsežno dediščino, je čisto naravno, da ni
mogel ostati več v odročnem Gradcu,  temveč se je mo¬
ral že v novembru istega leta preseliti  z vsem dvo¬
rom v središče svojih dežel, na Dunaj.

Spričo izredno težkih političnih razmer, v katerih se je
kmalu znašel, je tudi razumljivo, da se je bil tudi v no¬
vem delokrogu oprl predvsem na svoje dotedanje preiz¬
kušene sodelavce. Dunajski dvor in vlada njegovega pred¬
nika sta bila zato razpuščena in novi vladar je sestavil
na Dunaju takoj novo lastno osrednjo vlado,  na
čelu z vodilnimi sodelavci, ki jih je bil pripeljal s seboj iz
Gradca. Tudi za „direktorja” svojega novega dunajske¬
ga „tajnega sveta”, najvažnejšega organa vlade, je imeno¬
val svojega osebnega prijatelja in najožjega zaupnika, gro¬
fa Eggenberga, ki je bil že poprej nadvojvodov dvorni
mojster v Gradcu (Eggenberg je bil doma iz Radgone)
in ki je postal tako najodločilnejša osebnost v vsej tedanji
avstrijski notranji in zunanji politiki.

Cesar Ferdinand II. je sicer jasno zastopal stališče ce¬
lotnosti vseh habsburških podonavskih dežel, toda posa¬
mezne skupine teh so bile vendarle zgodovinsko že tako
zakoreninjene, da je ohranil, poleg skupnih osrednjih
oblasti (tajnega sveta, dvorne pisarne, komore in dvor¬
nega vojnega sveta) še vedno tudi za vsako deželno sku¬
pino posebno vlado, ki je bila zlasti prve čase le malo od¬
visna od osrednje, a načelovali so tem skupinam nekaki
regenti. Na ta način je ostala torej v Gradcu tudi po vla-

198

darjevem odhodu še vedno posebna notranjeavstrijska
vlada z vsemi dotedanjimi organi. Na Dunaj so se z vla¬
darjem vred preselili le vodilni dvorni svetniki, drugi pa
so ostali še nadalje v Gradcu in vodili svoje dotedanje
posle dalje po smernicah, ki jih jim je dajal vladar iz Du¬
naja.

Tako so torej ostale notranjeavstrijske dežele še na¬
prej samostojna upravnopolitična skupina z vsemi last¬
nimi organi. Ti so bili:

1. Tajni svet  s 4—6 tajnimi svetniki. Ta je bil
po činu najvišji in je imel jako velik vpliv, vendar je bila
njegova neposredna izvršilna oblast vedno jako majhna
in se je ponovno tudi menjavala, a v glavnem je ostal
tajni svet vedno nekak posredovalec med posameznimi
graškimi oblastmi in vladarjevo dvorno pisarno na Du¬
naju v vseh zadevah, ki so bile pridržane neposrednim
vladarjevim odločbam.

2. V 1 a d a, ki je vodila predvsem vse politične, verske
in policijske zadeve ter bila obenem tudi vrhovna sodna
oblast. Sestavljena je bila iz „ n a m e s t in ik a ”, ki ji je
predsedoval (namestnik je bil navadno eden izmed no¬
tranjeavstrijskih škofov, nekajkrati pa tudi kak drug viš¬
ji plemič), dalje iz kanclerja,  8 plemiških svetnikov
in 3 svetnikov-pravnikov. Imela je nadzorstvo nad vsemi
samostani, župnijami in beneficiji, katerih patron je bil
vladar, dalje nadzorstvo nad mesti in trgi; njej so bili pod¬
rejeni koroški, kranjski, štajerski in goriški deželni gla¬
varji in glavarji v Trstu, na Reki, v Ogleju in v
Bovcu,  dalje deželni vicedomi glede pravnih zadev in
koroški višji rudarski mojster; prepovedovala je „škodljive
novotarije”, vodila skrb za izvrševanje verskih dolžnosti
podanikov itd.

3. Dvorna komora  je slej ko prej vodila vse vla¬
darjeve gospodarske in finančne zadeve v podrejenih ji

199

deželah. Komori sta bila prideljena tudi dvorni knjigo¬
vodja in komorni prokurator, čigar naloga je bila varo¬
vati vladarjeve koristi: iz pravnega pogleda (bil je torej
nekak vladarjev advokat). Prvi čas je bila graška komora
čisto samostojna in so ji vladarji zaradi svojih večnih de¬
narnih stisk posvečali tudi veliko pozornost, v drugi po¬
lovici XVII. stol. je pa začela prihajati v vedno večjo
odvisnost od osrednje dvorne komore na Dunaju.

4. Dvorni vojni svetv  Gradcu, ki je ostal tudi
po vladarjevi preselitvi na Dunaj neokrnjen. Njegova
glavna naloga je bila voditi vse obrambne zadeve proti
Turkom in je zato nadzoroval vse vojaške sile ob meji,
izvajal novačenja, skrbel za utrdbe in za vso preskrbo čet
z orožjem, obleko, hrano in strelivom (v nekaterih razdob¬
jih pa je spadala skrb za orožarne in za graditev trdnjav
tudi v pristojnost komore). Vojni svet je bil tudi edini
organ vlade, pri sestavi katerega so imeli soodločujočo
besedo tudi stanovi posameznih dežel (v njem sta bila
vedno 2 štajerska ter po 1 kranjski in koroški zastopnik),
dočim je postavljal vse druge vladne organe vladar sam
po lastnem preudarku. Ker so bile denarne potrebe voj¬
nega sveta vedno jako velike, so stanovi, zlasti še koro¬
ški, vedno ljubosumno varovali to svojo pravico.

Naznačena samostojnost notranjeavstrijskih oblasti v
Gradcu in s tem tudi državnopravna individualnost No¬
tranje Avstrije je dobila še poseben poudarek 1. 1625.,
ko ji je bil postavljen kot „opolnomočeni namestnik” na
čelo sam knez Eggenberg, ki je pa ohranil še nadalje tudi
mesto direktorja dunajskega tajnega sveta (bival je zato
deloma na Dunaju, deloma pa v Gradcu). S tem je dobil
Eggenberg za precej let skoro neomejeno oblast v naših
deželah, obenem pa imel tudi vodilni vpliv na celotno
vladarjevo politiko v vseh njegovih lastnih deželah in v

200

vsem rajhu. V teh službah si je pa znal prav krepko na¬
polniti tudi svoje lastne žepe.

Skoro vse prvo desetletje po Ferdinandovi preselitvi
na Dunaj je poteklo za naše dežele brez vidnejših zuna¬
njih dogodkov, kajti cesar je bil preveč zaposlen s tride¬
setletno vojno in z velikim gornjeavstrijskim kmečkim
uporom 1. 1625-26, ki je pa itak tvoril le del tridesetletne
vojne in je že grozil razširiti se tudi na severni (nemški)
del Koroške. Ta upor je bil pa že poslednji poskus obče-
avstrijskega protestantizma za zmago nad katoliškim vla¬
darjem, a ga je Ferdinand II. brezobzirno strl. Šele sedaj
je mogel končno obračunati še s prešernim protestant¬
skim plemstvom v naših deželah, o čemer smo pa obšir¬
neje govorili že spredaj,.

Ker je vera najgloblji izraz notranjega nastrojenja
vsakega naroda in oblikuje ter usmerja tudi tvorne sile
poedincev, mirno lahko trdimo, da je šele Ferdinand II.
po sto let dolgih viharnih pretresih ustvaril zopet pogoje
za miren in skladen nadaljnji duhovni razvoj svojih na¬
rodov in dežel ter ustvaril tako ravno on nekake notra¬
nje pogoje za bodoče izoblikovanje celotno¬
sti habsburške monarhije v Podonavju,
a dobrih sto let za njim je to celotnost organizatorično
utrdila Marija Terezija.

Ob smrti T i 11 y j a, po posegu Švedov  v trideset¬
letno vojno in po izdajstvu Wallensteinaso
doživele Ferdinandove armade sicer še razne hude poraze
in so pridrle protestantske vojske ponovno celo v habs¬
burške dežele, toda železni cesarjevi vztrajnosti se je vse¬
lej zopet posrečilo prebroditi vse številne težave in nevar¬
nosti in že med njo — kakor smo bili že slišali — izvesti
tudi dokončno poikatoličanjenje slovenskih dežel.

201

Čeprav neposredni vojni dogodki nikoli niso segli tu¬
di v naše dežele, so bile pa vendarle tudi te posredno
najgloblje prizadete. Koroška je bila prenapolnjena z be¬
gunci iz Nemčije (na svoja koroška posestva je pribežal
tudi bamberški škof, v Millstatt in v Celovec pa 58 je¬
zuitov), a tedanji koroški deželni grof P. Khevenhul-
1 e r je prestopil k sovražnikom, zaradi česar mu je cesar
potem zasegel njegovi gospoščini Landskron  in V r -
b o. Razen njega je zapustilo tedaj Koroško še nekaj dru¬
gih plemenitašev (baron Egg,  H a g e n i. dr.) in pre¬
stopilo k sovražniku.

Slovenskega kmeta so prizadele predvsem silne denar¬
ne dajatve, ki so povzročile velike nove davke ter nepre¬
stana vojaška novačenja. Dva dragonska in sedem pehot¬
nih polkov je razširilo tedaj svoja novačenja na Koroško,
a 1. 1635. je bila dežela že tako izžeta, da so mogli stanovi
zbrati le še 200 mož in še te tako zanikrne, da so bili za
vojaško službo sploh nesposobni. Dve leti poprej so mo¬
rali koroški stanovi prevzeti 1.1 milij. gld cesarskih dol¬
gov in denar je izgubil nad polovico svoje veljave, poz¬
neje pa še več. L. 1633. je zahteval cesar od Korošcev no¬
vih 584.490 gld vojnega prispevka, naslednje leto od vseh
treh notranjeavstrijskih dežel zopet 600.000 gld. itd. Pri
vsem tem so pa morale te seveda vzdrževati še vedno tudi
Vojno krajino,  a v deželi je vladala taka lakota,
da so grozili celo upori rudarjev. Mnogi so odhajali tudi
prostovoljno k vojakom, da se tam vsaj prežive, a do kraja
sestradani Celovčani so ob belem dnevu vdirali v sloven¬
ske kmečke domove v Rožu in kmetom s silo trgali izpred
ust poslednje grižljaje. Moč deželnih stanov je bila v
tem času že tako strta, da se.tem žrtvam in zahtevam niti
ugovarjati niso več upali.

Nič manjša nadloga za naše dežele kot sovražnik sam
niso bile podivjane cesarske čete, ki so jih pošiljali k nam

202

prezimovat (1. 1635. je n. pr. prezimovalo v notranjeav¬
strijskih deželah 37 polkov). Končno so ogrožali javno
varnost še odpuščeni vojaki, ki so odhajali večkrat med
razbojnike in potem ropali po deželi. Med tako nadlogo
je spadal tudi „ Laž njivi Kljukec” (= Janko
K o šii r), ki se je okoli 1. 1630. izučil v Celovcu ranocel-
ništva, hodil nato po Koroškem in Kranjskem ter uganjal
razne burke in sleparije, ustanovil zatem svojo roparsko
tolpo, slednjič se pa lotil krčmarstva na Kranjskem. Spo¬
min nanj je še danes živ med našim ljudstvom po Koro¬
škem in Kranjskem.

Po umoru Wallensteina je prevzel 1. 1634. vrhovno
poveljstvo nad cesarjevimi četami cesarjev šestindvajset¬
letni siin Ferdinand. Kakor je prišlo tedaj že v navado, je
zagotovil tudi cesar Ferdinand II. prestolonasledstvo svo¬
jemu prvorojencu, še pred svojo smrtjo. Za ogrskega kra¬
lja ga je dal izvoliti že 1. 1625., poklonstvo koro¬
ških stanov  je v njegovem imenu sprejel knez Eg-
genberg dne 2. V. 1631. na Gosposvetskem  po¬
lj  u, konec 1. 1636. je ostarelemu Ferdinandu II. uspelo,
da je bil njegov sin izvoljen še za nemškega cesarja kot
Ferdinand  III., a pičla dva meseca zatem (15. II.
1637) je že dlje časa bolehajoči stari cesar umrl, star 59
let.

Cesar Ferdinand III. je bil še manj nadarjen nego nje¬
gov oče, a zato v vseh ozirih mnogo skrbnejši in mehkejši
ter priden in pravicoljuben. Napravil je konec doteda¬
nji dvorski zapravljivosti in pokazoval se je tudi sicer
precej samostojnega. Ni čutil nobenega vojnega častihlep¬
ja, zato je tudi stremel za tem, da doseže čimprej mir,
bil je pa mnogo manj dostopen vplivu duhovnih sveto¬
valcev nego njegov oče, vendar je nekako dopolnil d o -
končno pokatoličenje avstrijskih dežel.

203

Ker noben nemški protestantski knez ni bil voljan pri¬
stati na versko svobodo v svoji deželi, seveda tudi Ferdi¬
nand III. v tem pogledu ni popustil. Dokler je trajala
vojna, je izvajal dotedanje odloke proti protestantom
manj strogo; navzlic temu je pa izdal dne 4. I. 1645. raz¬
glas, s katerim je vsem svojim protestantskim podložni¬
kom prepovedal obiskovati luteransko službo božjo v so¬
sednjih deželah ali na plemiških dvorcih, peti luteranske
pesmi in brati luteranske knjige, a po sklenjenem west-
falskem miru je izdal 1. 1651. nov splošen ukaz, ki je še
poostril vse dotedanje protiluteranske odloke in odredil
še druge ukrepe, da doseže popolno katoliško versko enot¬
nost svojih dežela. Toda vsi ti in drugi podobni odloki
so veljali bolj za druge njegove dežele, kajti notranjeav¬
strijske je dokončno pokatoličanil že njegov oče.

Po svojem očetu je prevzel Ferdinand III. strašno de¬
diščino, to je gospodarsko popolnoma izčrpano državo in
brezupno vojno. Ta se je nadaljevala še tudi pod njegovo
vlado celih enajst let in to večidel neugodno za Ferdi¬
nandove armade, a v vzhodne slovenske pokrajine so vdi¬
rale še tudi v tej dobi turške tolpe.

Glede na to je morala biti dne 3. XI. 1636. tudi na
Koroškem zopet vpoklicana „čr na vojska”  (poprej pa
že 1. 1623. in 1630) in zatem ponovno poleti 1. 1640., ko
so divjale po Spodnji Štajerski (v okolici Radgone in
Ljutomera)  zopet turške tolpe, a stanovi so na vse
kriplje iskali novih denarnih virov za kritje vedno večjih
potreb. Dne 4. VI. 1638. je izšel odlok, da je treba od¬
šteti vsak 5. in 6. glcl obresti vseh kapitalov v deželno
blagajno, a s cesarskim patentom z dne 6. II. 1638. je bila
odrejena izročitev vsega slabega denarja (zlasti beneškega)
cesarski kovnici v Št. Vidu v zamenjavo za drobiž (groše),
pri čemer je bila pa ena četrtina zneskov vsem odtrgana.

204

Čeprav je vladalo strašno pomanjkanje vsega, najibolj
pa seveda denarja, so stanovi dne 20. VII. 1639. vendarle
opominjali vse prebivalstvo, naj točno plačuje vse svoje
obveznosti, v nasprotnem primeru je vlada namreč po¬
šiljala v deželo vojaške eksekucijske čete in cele polke na
prezimovanje, katerih se je pa zaradi njihove podivjano¬
sti ljudstvo še bolj balo nego sovražnikov. Vse to je sprav¬
ljalo ljudstvo v pravi obup. Deželo so preplavljali berači,
sleparji, tihotapci, potepuhi in druga podobna sodrga, ob
cestah (zlasti v nemškem delu Koroške) so pa prežali na
svoje žrtve razbojniki, čeprav so jih obešali kar v celih
skupinah. Do kraja posurovelo in podivjalo je pa sploh
s ! koro vse prebivalstvo.

Medtem sta se pa obe vojskujoči se stranki do kraja
izčrpali. Razdejane nemške dežele so sličile že nekakemu
pokopališču, pomrlo je že polovico prebivalstva, izumrle
so cele naselbine in vojno so vodile v glavnem le še tuje
najemniške čete. Ker na kako odločilno zmago ni mogla
računati nobena stranka več in so nekateri zavezniki že
poprej opešali, sta začeli obe stranki že 1. 1541. iskati mi¬
rovne stike. Toda mučna pogajanja so trajala še sedem
dolgih let, dokler ni bil v Miinstru in v Osnabrii-
cku  končno dne 24. X. 1648. vendarle podpisan tako
zvani ,,w est falski  mi  r”, ki je zaključil eno najtem¬
nejših dob avstrijske, nemške in evropske zgodovine, voj¬
na sama pa je temeljito spremenila zunanje in notranje
lice Evrope. Staro „sveto rimsko cesarstvo nemške narod-*
nosti” se je dejansko že ob tej priliki razkrojilo na svoje
sestavne dele in tudi habsburške dežele so ostale komaj
še po imenu del rajha.

Tridesetletna vojna spada k enemu tistih velikih so¬
cialnih in političnih prevratov v evropski zgodovini, ki
so ustvarili čisto novo pojmovanje državne misli. To sta
izoblikovala znamenita francoska državnika Richelieu

205

notranje zmede na Sedmograškem in na Ogrskem in iz¬
riniti od tod vsak habsburški vpliv. V to svrho so že 1.
1663. zbrali zopet ogromno vojsko, jo valili počasi proti
osrčju cesarskih dežel in spotoma po vrsti osvajali razne
trdnjave.

Tedaj je cesar spoznal pretečo nevarnost in pozval na
pomoč vse zapadne krščanske vladarje. Tudi ti so se res¬
no vznemirili in večidel poslali pomoč. Celo francoski
kralj, star zaveznik Turkov, je poslal tedaj 5000 mož pod
poveljstvom princa Colignvja, ki so hiteli proti sovražni¬
ku skozi Koroško. Nastopivša zima je dala namreč krščan¬
skim vojskam dovolj časa, da so se mogle zbrati. Za vr¬
hovnega poveljnika jim je bil postavljen R. Monte-
c u c c o 1 i (po rodu Italijan), izkušeni cesarjev vojsko¬
vodja, čigar velike vojaške sposobnosti in modro preudar¬
nost je visoko cenil celo sam Napoleon. Koroške čete so
ob tej priliki poslali deloma branit Radgono,  deloma
pa napadat Turke od strani, a doma so stanovi hiteli
okrepljevat celovško trdnjavo, deželni polkovnik je za¬
radi brarnbe zahteval izvežbanje domačega obmejnega pre¬
bivalstva, tisoči so pa tedaj že bežali v hribe, ker so se
bali, da se privale Turki tudi na Koroško.

Montecuccoli je počakal Turke pri slovenskem Mo¬
noštru  ob ogrsko-štajerski meji. Tu je prišlo dne
1. VIII. 1664. do znamenite bitke z najodličnejšimi tur¬
škimi četami. Ogorčeni spopad je trajal le 7 ur. Turki so
doživeli strahovit poraz, morali pustiti na bojišču ogro¬
men plen in že 10 dni nato skleniti v Železni sto¬
lici (Vasvar)  mir za 20 let. Ves zapadni krščanski svet
se je veselil te zmage in tudi na celovškem Novem trgu
je bil v njen spomin in v zahvalo, da je bila od dežele
odvrnjena preteča nevarnost, postavljen Marijin kip, ki
so ga pozneje prenesli h Gospe Sveti.

208

Nagli mir s Turki je vse izredno razočaral, ker da ce¬
sarske čete niso izkoristile zmage, niso osvobodile od Tur¬
kov zasedenih delov Ogrske in Hrvatske ter pustile tudi
sicer na vzhodu vse pri starem. Toda doseči kaj več je
bilo tedaj še nemogoče, ker so se tuje čete vrnile takoj
po zmagi domov in je ostala cesarjeva vojska prešibka,
da bi mogla sama zasledovati Turke.

Najbolj so se širokoustili naduti Madžari, ki so pa naj¬
manj prispevali k zmagi in tudi sicer niso bili voljni pri¬
spevati k osvobojenju svoje domovine ničesar. Monte-
cuccoli je pisal, da goje Madžari tako sovraštvo proti vse¬
mu, kar je nemškega, da mrze celo tiste svoje rojake, ki
se kažejo naklonjene Nemcem; ogrski državni zbor je pre¬
mišljeval, kako bi najlaže odklanjal vse cesarjeve zahteve,
njih zanemarjena dežela je bila zlasti ob deževju brez pre¬
hodnih cest; ker niso trpeli v deželi nemških posadk, so
bile obmejne trdnjave zanemarjene, madžarska vojska je
obstajala iz slabo oborožene in nedisciplinirane sodrge, ki
je uporabljala prvo priliko, da je strahopetno pobegnila
iz boja, a uporni magnati so se neprestano sami vezali s
Turki proti zakonitemu vladarju.

V takih okoliščinah torej previdni Montecuccoli ni mo¬
gel še niti misliti na to, da bi po zmagi pri Monoštru za¬
sledoval poražene Turke globlje na Ogrsko. Razen tega
se je pa Leopold I. ob tistem času že na zapadu zapletal
v boj s francoskim kraljem Ludovikom XIV. Vse je nam¬
reč kazalo tako, da izumre zadnji Habsburžan na špan¬
skem prestolu in oba vladarja, Leopold I. in Ludovik
XIV., sta se že začela puliti za njegovo dediščino. Pri tem
seveda ni šlo za nobene avstrijske koristi, temveč zgolj za
nenasitno habsburško grabežljivost po novih ozemljih,
ki so jo pa morale seveda drago plačevati tudi naše de¬
žele. Oba vladarja sta iskala zaveznikov na vse strani, boji
so se razvijali večidel daleč na zapadu in to neugodno za

14

209

cesarja, pri tem pa so seveda izčrpovali tudi sile naših
dežel. Do nekakega miru je prišlo šele 1. 1679. (tudi po¬
gajanja za tega je vodil krški škof Goess), a vsa ta vojna
je le dvignila politično veljavo Francije v vsej Evropi,
tako da se začenja ravno od tedaj tudi vse večji francoski
kulturni vpliv v srednji Evropi in tudi v naših deželah.

Leopold I. je bil iskreno pobožen vladar, sicer pa
okorn, neodločen, a vztrajen. Na njegovem dvoru so vla¬
dali okoreli španski dvorni običaji. Samo njegova malo
sposobna kameralna birokracija je narastla na 25.000 glav,
med katerimi je pa vladala še velika korupcija. Prva leta
je bil glavni cesarjev svetovalec grof (pozneje knez) F.
P o r c i a, ki si je kupil ortenburško grofijo na Koroškem
in zapustil ob smrti še en milijon goldinarjev v gotovini.

Cesar je bil jako naklonjen umetnosti, zlasti glasbi,
in ravno v dobi njegove vladavine se je začela oblikovati
na Dunaju nekaka svojska avstrijska kultura, ki je potem
seveda polagoma zajemala tudi ostale avstrijske dežele.

Eden najizrazitejših osobin Leopoldovega značaja, ka¬
kor tudi velike večine ostalih Elabsburžanov, je bilo pa
nagnjenje k zakrknjenemu absolutizmu,  ki je do¬
bival ravno v tej dobi še nemško obeležje. Ta cesarjev
absolutizem je moral vzbujati zlasti pri oholih madžar¬
skih magnatih le ljut odpor, ki ga je povečevalo še naduto
obnašanje nemških čet po obmejnih ogrskih trdnjavicah.
Vse to je vodilo do trajnih uporov Madžarov proti habs¬
burški oblasti, a spredaj omenjeni vašvarski mir s Turki
iz 1. 1664. je dal povod za veliko zaroto vodilnih madžar¬
skih magnatov. Ta je grozila razviti se v. splošen ogrsko-
hrvatski upor proti avstrijski oblasti in k njemu so pod¬
pihovali zlasti še ogrski protestantje. Na Hrvatskem sta
bila voditelja tedanje zarote znana hrvatska velikaša Pe¬
ter Zrinjski in Krsto Frankopan  in celo
na Štajerskem je bil zapleten vanjo moralno propali svet-

210

nik graške notranjeavstrijske vlade, grof E. Tatten-
bach,  dočim na Koroško menda ni segala. Toda zarota
je bila pred uresničitvijo odkrita in del njenih voditeljev
1. 16 7 1. neusmiljeno usmrčen, a v tistem majhnem
delu Ogrske, ki je bila tedaj pod habsburško oblastjo, je
bil uveden še trši absolutistični in nemški režim.

Tako ravnanje pa ni moglo okrotiti Ogrske, temveč
je izzivalo le neprestane krvave partizanske boje obeh
strank ter povzročilo v deželi splošno anarhijo. Sovraštvo
proti Habsburžanom in Nemcem je šlo tako daleč, da bi
bil velik del madžarskega plemstva prišel rajši pod tur¬
ško oblast, kot pa ostal pod habsburško. Zato so voditelji
upornikov neprestano hujskali Turke na novo vojno pro¬
ti cesarju, Turki pa so se tudi želeli maščevati za poraz
pri Monoštru. Tako so se začeli Turki zopet pripravljati
na novo veliko vojno in zopet je grozila habsburški
monarhiji prava smrtna nevarnost, našim deželam pa no¬
va turška poplava. Tedaj se je bilo cesarjevim diploma¬
tom zopet posrečilo pridobiti znatno tujo pomoč, zlasti
Poljake; tudi papež je prispeval poldrugi milijon goldi¬
narjev. Toda velik del nemških knezov je le obetal, storil
pa bore malo, dočim Prusi niti obljubiti niso hoteli ni¬
česar. A še tisti Nemci, ki so prišli na pomoč, so bili za
Avstrijce bridko dragi, saj so znašali n. pr. samo stroški za
dvor saškega kneza toliko j  da bi se bila s tistim denarjem
lahko vzdrževala dva polka. Široke ljudske množice je pa
pozival k žrtvam in molitvi za odvrnitev turške nevar¬
nosti zlasti najznamenitejši pridigar tiste dobe, Abra¬
ham a Santa  C 1 a r a, ki je živel tedaj v Gradcu.

Spomladi 1. 1683. se je začela valiti ogromna turška
sila, okoli 230.000 mož (največja, kar jih je do tedaj po¬
znala zgodovina), pod poveljstvom velikega vezirja Kare
M u s t a f e proti avstrijskim mejam, prispela v začetku
meseca julija pred Dunaj in ga začela dne 14. VII. oble-

14 *

211

gati, drug del Turkov pa je medtem plenil in požigal
tudi po okolici. Krščanske čete so se polagoma zbirale na
severnem bregu Donave. Ko so prispeli končno še junaški
Poljaki, je udarila razmeroma maloštevilna krščanska ar¬
mada (okoli 60.000 mož) znamenitega nedeljskega dne
12. IX. 1683. po vojnem načrtu cesarjevega svaka vojvode
Karla Lotarinškega  in pod vrhovnim povelj¬
stvom poljskega kralja Jana Sobieskega  po Tur¬
kih ter jih v ves dan trajajočem krvavem boju popolno¬
ma potolkla, da so se morali spustiti v paničen beg in pu¬
stiti za seboj ogromen plen.

Neposredni delež naših dežel pri tej zgodovinski zmagi
je bil razmeroma majhen. Na Koroškem je bila seveda
vnovič sklicana „črna vojska”, toda na Dunaj je bil po¬
slan le oddelek koroških rudarjev, ki so opravljali potem
tam minerske in pionirske posle, dočim je poslala graška
notranjeavstrijska vlada en del koroških čet branit Rad¬
gono in Fiirstenfeld,  drug del pa je zasedel in hitel
utrjevat deželno mejo od Mislinjske doline,
Guštanja in Spodnjega Dravograda  do
Stubskih Alp; na morebitno obleganje se je seveda pripra¬
vil tudi Celovec.  Veliki zvon vsake cerkve je začel
tedaj ob 7. uri zjutraj opominjati vse prebivalstvo, naj
prosi tudi za božjo pomoč (to zvonjenje se je potem ohra¬
nilo do današnjih dni). Pribežale so tedaj pred pretečo
turško nevarnostjo na Koroško že tudi velike množice
Štajercev (med temi 22 dominikank iz M a r e n b e r g a).

Zgodovinske posledice znamenite zmage pred Dunajem
so se kmalu pokazale. Ne le da je bila z njo za vedno
zlomljena nekdanja turška napadalna sila in naše dežele
dokončno rešene strahu pred turškimi napadi, temveč se
je začelo šele sedaj tudi veliko osvobojevanje od Turkov
zasedenih ozemelj, pri čemer sta visoko zrastla tudi politič¬
ni ugled in veljava Habsburžanov v vsej Evropi. Po zmagi

212

pred Dunajem se je večina nemških čet sicer zopet vr¬
nila domov, toda Poljaki so skupno s cesarjevimi četami
zasledovali sovražnika še dalje in naslednja leta prodrli
celo globoko na B a 1 k a n . Že 1. 1684. so si cesarske čete
podvrgle najprej uporno severno Ogrsko, dve leti zatem
je bila osvobojena Budimpešta,!  1687. je nova zma¬
ga pri M o h a č u odprla cesarskim četam pot na S e d -
m o graško  in ob spodnji Donavi in kmalu nato je
bil osvobojen tudi Beograd.  Ker so se avstrijskim če¬
tam pridruževali tudi podjarmljeni balkanski Slovani
(Srbe je vodil Jurij Brankovič),  so lahko prodi¬
rale še dalje, stale jeseni 1. 1689. že pri Nišu  in v na¬
slednjih tednih so prodrli večji oddelki še celo v Mace-
donijo, drugi na Prizren  v tedanji Albaniji,  tre¬
tji do Sofije  in četrti globoko v Bosno.

Že tedaj bi moglo priti do osvoboditve skoro vsega
Balkana pod avstrijskim vodstvom, toda naduti nemški
poveljniki niso nastopali kot osvoboditelji, temveč kot
novi zavojevalci, v mnogih primerih še slabše od Turkov,
zato so si kmalu temeljito zapravili vso prvotno naklo¬
njenost Srbov. Posledica tega je bila, da so začele cesar¬
ske čete vnovič doživljati poraz za porazom in so se mo¬
rale naglo umikati nazaj proti severu. Ob tej priliki so
se morali umakniti pred turško maščevalnostjo tudi tisti
tisoči Srbov, ki so se od početka preveč zavzemali za Av¬
strijce. Ti Srbi so se spričo vabljivih obljub cesarja Leo¬
polda potem naselili pod vodstvom svojega patriarha A r-
zenija črnojevičav  Sremu in na skoro prazni
južni Ogrski in je tako ravno v tej dobi nastala poznejša
srbska Vojvodina.

Vojna je trajala potem z menjajočimi se uspehi še več
let dalje na južnem Ogrskem in izčrpovala obe stranki.
Avstrijskim četam je stopil tedaj na čelo mladi princ Ev¬
gen Savojski,  po rodu Francoz in šele njegove zma-

213

ge so končno prisilile sultana, da je po 16 let trajajočem
vojevanju sklenil 24.1. 1699. mir v Sremskih Kar¬
lovcih  za 25 let. Z njim so izgubili Turki večino dotlej
zasedene Hrvatske in vso južno Ogrsko, razen Banata.

Tako je postal cesar Leopold končno gospodar skoro
vse Ogrske, uvedel pa tam tudi tisti nasilni nemški abso¬
lutistični režim, .ki je bil vedno tako značilen za Habsbur¬
žane. Da bi Madžarom za vedno onemogočil nadaljnja upi¬
ranja, je izsilil tudi spremembo ogrske ustave in ob tej pri¬
liki bistveno okrnil starodavne svoboščine ogrskih stanov
v prid dunajjskemu centralizmu, da „bi bilo kraljestvo ali
vsaj njegov velik del polagoma ponemčen”. Seveda pa s
takimi sredstvi dežele ni mogel pomiriti, temveč je izzival
samo še nadaljnje zagrizene upore. Madžarske uporniške
tolpe (,,K ruc i”) so pridrle tedaj večkrat celo v sosednjo
slovensko Štajersko (v ljutomerski okraj in na Mursko po¬
lje) ter tam divjale huje nego Turki.

Cesar se je vkljub pomembnim zmagam princa Evgena
zadovoljil s pridobitvami karlovškega miru zato, ker se je
bil medtem vnovič zapletel v vojno s Francozi zaradi špan¬
ske dediščine (zadnji španski Habsburžan, Karel II., je
umrl 1. 1700.). Kakor sem že poudaril, je šlo tu predvsem
za čisto dinastično oblastiželjnost in častihlepje (hotel
je namreč svojemu drugorojencu, Karlu, pridobiti špansko
krono), kateri so pa morale seveda drago plačevati avstrij¬
ske dežele, dočim so se mnogi sebični nemški knezi večkrat
rajši vezali s Francozi nego z lastnim cesarjem. V to vojno
so na eni ali na drugi strani posegale tudi druge zapadne
države, vsled česar tudi te čisto dinastično imperialistične
vojne ni bilo ne konca in ne kraja (vlekla se je celih 13
let) in jo je zaključil potem šele Leopoldov naslednik
Jožef I.

Tako je torej pomenjala skoro vso drugo polovico
XVII. stoletja trajajoča Vladavina cesarja Leopolda I. sko-

214

raj nepretrgano vojskovanje na .zahodu in na vzhodu.

Koroška k sreči ni videla sovražnika ne za časa trideset¬
letne vojne in ne v Leopoldovi dobi, le 1. 1703. so imeli
združeni Francozi in Bavarci načrt udariti s Tirolskega
skozi Pusti  dol  (Pustertal) in Koroško proti Ogrski
in se tam združiti z madžarskimi uporniki. Koroški deželni
grof F. R o s e n b e r g je dobil tedaj od Bavarcev že na¬
ročilo pripraviti zanje in za Francoze bivališča, toda do
tega potem ni prišlo.

Tako so ostala torej Korošcem vse to stoletje prihra¬
njena vsaj neposredna vojna razdejanja, zato pa niso bile
prav nič lažje druge njihove žrtve. O teh sem govoril de¬
loma že spredaj, a zatem so se samo še povečevale in se je
pod njimi šibil seveda tudi naš koroški slovenski kmet. L.
1684. so bili silno povečani skoro vsi redni davki in na¬
slednje leto je s papeževim dovoljenjem (ker je šlo za voj¬
no s T urki) država vnovič globoko posegla tudi v vsa cer¬
kvena imetja. Vsa cerkvena posestva so morala prispevati
po 1 % svoje vrednosti, od vsakega funta denarja po en
goldinar in od vsakih 100 gld kapitala 1 gld 24 krajcarjev,
kar je zneslo za vso Notranjo Avstrijo okoli 100.000 gld.

Še neprimerno huje pa sb bili prizadeti vsi samostani.
Ti so morali prispevati celo tretjino vrednosti vseh svojih
imetij, ki so si jih bili pridobili zadnjih 60 let, in je tako
odpadlo n. pr. na šentpavelski samostan 40.000 gld, na
osojskega 7000, vetrinjskega 8000, grebinjskega 1200, na
celovške jezuite 22.000, na celovške uršulinke 9227 gld
itd., skupno 150.727 gld, a 1. 1790. je bila duhovščina še
posebej obdavčena.

Leta 1687. je bil v avstrijskih deželah uveden  tudi
kolekovani papir,  izprva le po 3 krajcarje. Ko je
začelo 1. 1690. presti cesarskim četam na Balkanu slabo, je
morala dati Koroška 900 novincev (novačili so jih po zem¬
ljiških gospoščinah), a za 1. 1691. je bila uvedena nova

215

„g 1 a v a r i n a”, ki je znašala za vsakega kmeta po 12 kraj¬
carjev, za njihove žene po 6 kraje, in za vsakega otroka
po 2 kraje., kočarji so pa plačali za vso družino po 12
kraje, in celo posli po 3 kraje, od vsakega gld plače, tako
da je znesla vsa glavarina okoli 50.000 gld za vso deželo.
Že takoj naslednje leto je bil razpisan potem osebni
davek  v skupnem znesku 40.000 gld in odrejeno novo
novačenje 600 mož, toda spraviti so jih mogli skupaj samo
260 (tedaj je bil ustanovljen tudi poznejši koroški  do¬
mači 7. pešpolk).

Leta 1696. je bil razpisan 1%-ni premoženjski
davek  od imetja, ki je presegalo 1000 gld vrednosti, 1.
1701. pa nov 1%-ni premoženjski davek in po 30 kraje, za
vsakega meščana in za vsako celo kmetijo, za vsa dodatna
zemljišča pa po 15 kraje, in za vsako kajžo po polovico te¬
ga zneska. Razen tega je korakalo tega leta skozi Koroško
še 12 polkov na italijansko bojišče, ki so jih morali Koroš¬
ci na poti skozi svojo deželo seveda preživljati. Ko je
poleti L 1703. grozil Koroški že zgoraj omenjeni bavarsko-
francoski vpad, je bil vnovič pozvan k obrambi vsak peti,
za orožje sposoben moški in ti so se potem vežbali v celov¬
ški okolici.

*

Zgornji očrt političnih dogodkov XVII. stol. nam že
menda zadostno kaže, da so bile v tej dobi pač zaključene
dolgotrajne verske zmede na Slovenskem in turška nevar¬
nost za vedno odstranjena od naših dežel, toda naše slo¬
vensko ljudstvo se navzlic temu še vedno ni moglo oddah¬
niti in si zaceliti vseh globokih ran iz preteklosti, ker je
moralo trajno nositi najtežje žrtve za največkrat čisto tuje
mu habsburške dinastične in druge nemške interese.

216


Slika na naslovni strani ovitka je .posneta po sliki Celovca v
J. V. Valvasorjevem delu „Topographia Archiducatus Carin-
thiae" k 1. 1688 in predstavlja tedanji celovški jezuitski ko¬
legij * cerkvijo sv. Petra in Pavla (današnjo stolnico).


Slavaui

3. ZVEZEK

OSOoo

XIV.

KOROŠKI SLOVENCI V XVII. STOLETJU

Na zunaj v spredaj očrtani dobi na Koroškem ni bilo
večjih sprememb. Najvažnejša za Slovence je bila pač ta,
da so 1. 1675. izginili še zadnji ostanki večstoletne dežel¬
noknežje oblasti bamberških škofov nad posameznimi deli
Koroške. V začetku 1. 1636. je namreč ugasnila pogodba,
ki sta jo dne 27. I. 1535. sklenila cesar Ferdinand I. in
bamberški škof  in po kateri je sprejel škof za 101
leto habsburško deželnoknežjo nadoblast za bamberška
posestva na Koroškem 3 , toda škofje so se smatrali še ved¬
no za prave lastnike teh predelov in so uporabljali vsako
priliko, da so pokazovali to tudi na zunaj.

Ko je 1. 1636. ta pogodba ugasnila, je divjala ravno
tridesetletna vojna in tudi druge okoliščine tedaj niso
bile primerne, da bi se bilo to vprašanje dokončno raz¬
čistilo. Habsburžani niso bili več voljni dati pridoblje¬
nega položaja iz rok, a bamberški škofje so skušali ob

3) Pod oblast bamberških škofov je spadala tedaj v slovenskem
delu Koroške vsa Spodnja Zilja  z obširnim okolišem Beljaka,
tako da je tekla meja tega bamberškega predela na zapadu skoro od
Šmohorja  do blizu Ro že k a na vzhodu in od Drave na seve¬
ru do Karavank in Karnskih Alp na jugu. Dalje je spadala pod
bamberško oblast vsa Kanalska dolina do Pontablja in okoliši T r -
ga, Gret) in j a in Vol š perka.  Ta ozemlja torej dotlej niso
bila pod svetno oblastjo koroških deželnih knezov, temveč bamber¬
ških škofov kot neposrednih državnih knezov. V srednjem veku so
imeli bamberški škofje raztresena svoja posestva še po drugih kra¬
jih (n. pr. v šentviškem okolišu in grad Vivšnik),  ki so pa prešla
že zgodaj v druge roke.

217

vsaki priliki pokazati, da so oni na svojih ozemljih od
Habsburžanov neodvisni svetni knezi (ob potovanjih čla¬
nov vladarske hiše skozi Beljak  je n. pr. bamberški
vicedom prepovedal mestnemu svetu izročati jim mest¬
ne ključe, kakor je bila tedaj navada). Škofje so priha¬
jali tedaj tudi češče na Koroško sprejemat poklonstva
svojih vazalov in podložnikov (slovenski podložniki so 1.
1632. prisegli škofu v slovenskem jeziku).
Seveda je vodilo tako stanje do mnogih nevšečnosti, a
razen tega so koroška posestva tudi sicer izgubila že mno¬
go nekdanjega pomena, čeprav so živeli bamberški škof¬
je v stalnih velikih denarnih stiskah (1. 1552. so si n. pr.
celo pri Trbižanih izposodili 1500 gld). Proizvodnja v
plajberških svinčenih rudnikih je začela ob koncu XVI.
stol. naglo padati, gospodarstvo malo sposobnih vicedo-
m»v na koroških posestvih je bilo precej zanikrno, pojav¬
ljali so se neprestani spori s koroškimi deželnimi oblast¬
mi in nekoč tako živahna trgovina v Beljaku je zaradi
nastopivšega propadanja Benetk in še iz raznih drugih
razlogov vidno pešala, zato so izgubila ta posestva za
Bamberg tudi večino njihove nekdanje vrednosti.

Glede na to so se sešli konec 1. 1674. na Dunaju ce¬
sarjevi in škofovi zastopniki ter se po dolgih pogajanjih
sporazumeli tako, da so se škofje za vedno odpovedali
deželnoknežji oblasti nad svojimi koroškimi posestvi v
prid Habsburžanom in podložniki so morali odslej plače¬
vati tudi vse deželne davščine, a škofje so ostali seveda še
nadalje običajni lastniki teh posestev. Ta pogodba je bi¬
la podpisana dne 24. IV. 1675. in v njej je bilo tudi dolo¬
čeno, da se odpove Bamberg vsem svojim carinskim po¬
stajam na mejah svojega ozemlja, za odškodnino je pa
dobival po 4000 gld letno iz dohodkov trbiške mit¬
nice,  deloma pa iz deželnoknežje kameralne bla¬
gajne.  Dejansko je pomenjala že ta pogodba konec

.218

s kor o se dem stoletnega bamberškega go¬
sp o d s t v a nad našimi Zilja ni in Kanal¬
ca n i, ki pa niso s to spremembo kaj prida ne pridobili
in ne izgubili.

Deželno stanovsko zastopstvo, ki je doseglo ob smrti
nadvojvode Karla  vrhunec svoje moči, na zunaj v
teku XVII. stol. tudi ni doživelo večjih sprememb, pač
pa na znotraj. Velika večina plemstva se je uklonila Fer¬
dinandovi zahtevi in se vrnila h katoličanstvu, več starih
plemiških rodbin je pa tudi v teku XVII. izumrlo: Sala-
manca, Welzerji, Leiningerji i,z Beljaka, Thonhauserji,
Bavereliusi na Kamnu,  Pe-ušcherji na Leonsteinu, Un-
gnadi na Ž e n e k u , Goderji na Glini, Reisacherji v Zi¬
lji, Rauberji i. dr.

Izmed teh sta bili v slovenskem delu Koroške, razen
Ungjiadov, najimenitnejši rodbini Salamanca  in
W e i s b r i a c h i. Prvi so bili od 1. 1524. lastniki nekda¬
nje Ortenburške grofije,  h kateri so dokupili
med drugim še gospoščini Griinburg  in Mod  r i -
njo  ves  v Zilji, a sio že 1. 1640. izumrli, nakar je prešla
njihova grofija v roke W i d m a n n o v. Weisbriachi so
imeli svoja glavna posestva v Zilji, razen tega pa še po
ostali Koroški in po sosednjih deželah, bili so močno so¬
udeleženi tudi pri raznih rudnikih in so spadali v XVI.
stoletju med najbogatejše koroške plemiče, a so že 1. 1571
izumrli. — Drugi najmogočnejši in najbogatejši, ki se ni¬
so hoteli vrniti h katoličanstvu, so se izselili, a na njih
mesto so stopile razne domače in tuje plemiške rodbine.

Ker so nastale tako z izumrtjem ali z izselitvijo tolike¬
ga števila starega plemstva občutne praznine, so morali
vladarji te izpolniti, da si pritegnejo sveže, in sebi popol¬
noma vdane sile za vojno in državno službo. Zlasti z izse¬
litvami je odšlo iz dežele tudi jako mnogo kapitala, pro¬
padala so posestva, rudniki, trgovina in obrt, zato so sku-

219

šali vladarji vkljub odporu starih domačih velikašev s ši¬
rokogrudnimi podeljevanji plemstva privabiti v deželo
zlasti bogataše. (Plemstvo so pa smeli podeljevati tudi
Ortenburški grofi in njih nasledniki, n. pr. Widmanni,
dokler jim ni cesar Jožef II. te pravice ukinil.) Ker je sta¬
la Koroška že stoletja v tesnih gospodarskih zvezah po¬
sebno z Benečijo in je ostala že dolgo nedotaknjena tudi
od sovražnih vpadov, je lahko razumljivo, da so prihajali
številni priseljenci zlasti z juga in razvijali potem skoro
vse XVII. in XVIII. stol. živahno delavnost na Koro¬
škem, kakor n. pr. Nagaroli, Benaglio, Locatelli, Canali,
Morelli, Milesi, Beverelli i. dr., od katerih so bili mnogi
sprejeti tudi med koroške stanove (n. pr. Benaglio, Por-
cia, Lodroni i. dr.).

Izmed plemiških rodbin, ki so se posebno uveljav¬
ljale v teku XVII. stol. in so imele svoja posestva’ tudi
na slovenskem Koroškem, je treba v prvi vrsti navesti
R o s e n b e r g e. Ti so izvirali iz Rima (Orsini), se na¬
selili na Češkem in na Štajerskem ter prišli od tu sredi
XVI. stol. v Labotsko dolino. L. 1633. so bili povzdig¬
njeni v barone in že 15 let nato v grofe ter so jih pri¬
števali med najbogatejše koroške plemiče.

Lodroni  so prišli iz južne Tirolske, se naselili na
Koroškem v prvi polovici XVII. stol. in je imela od 1.
1680. ena veja svoj sedež v S o da vi pri Trgu.

Posebno visoko so se v tej dobi dvignili tudi D i e -
trichsteini.  Cesar Maksimilijan I. je že 1. 1514.
prodal Sigmundu Dietrichsteinu Humperk  v Rožu,
nakar si je pridobil potem še B e k š t a j n ih T a 1 b e r g
ter bil povzdignjen v barona. Njegov vnuk Jernej se je
moral zaradi protestantizma izseliti in na Humperku je
zagospodaril grof Sigmund  L n do  vik  iz štajerske
veje Dietrichsteinov, ki je kupil potem še V a j š k r o in

220

Vrbo,  se povzdignil do najvišjih časti in dobil 1. 1637.
celo pravico kovati svoj lastni denar (kovnico je imel v
Kožentavri,  v poznejši Ogrisovi hiši).

W i d m a n n i, po poreklu iz Nemčije, so se dvignili
iz beljaške trgovske rodbine. Janez Widmann je s svojo
izredno trgovsko sposobnostjo in bogastvom pridobil 1.
1614. avstrijsko plemstvo in kupil najprej za izselivšima
se Ivanom in Pavlom Khevenhiillerjem
večino njunih posestev ter ob smrti zapustil Beljaku
ustanovo za kolegij za 12 dijakov, njegovi sinovi so si
pa že 1. 1640. pridobili naslov ter velik del posestev in
obsežnih privilegijev nekdanje grofije Ortenburške, a 6
let pozneje še beneško plemstvo s pridevkom R e z z o -
n i c o. — Toda grofijo Ortenburško, čije posestva so se¬
gala tudi v Ziljo, so Widmanni že 1. 1662. prodali pokne-
ženemu grofu Ferdinandu Porcii.  Ta rodbina je bi¬
la benečanskega porekla. Ferd. Porcia je postal (predvsem
zaradi svojih glasbenih zmožnosti) predsednik tajnega
sveta cesarja Leopolda I. in pri tem krepko obogatil, ta¬
ko da je lahko kupil navedeno grofijo z gospoščino Griin-
burg in Modrinjo vesjo v Zilji.

Grofje T h u r n - Valsassina  so prišli iz Fran¬
cije v Lombardijo (tu so se nazivali del la Torre),
zatem še na Goriško in proti koncu XVI. končno še na
Koroško. Visoko izobraženi grof Janez Ambrož
T h u r n , ki je znal dobro tudi slovensko, je kupil že
1. 1584. gospoščino Železna Kapla,  naslednje leto
Kamen  v Podjuni in 1. 1601. še Pliberk  (tega za
80.000 gld). Vsa ta posestva je potem za njim podedoval
njegov nečak Ivan Ludovik, ki velja tudi za utemeljite¬
lja koroške veje te rodbine.

Goessi  so prišli iz Španije preko Nizozemske s po¬
sredovanjem znamenitega krškega škofa in kardinala Iva-

221

na Goessa proti koncu XVII. stol. tudi na Koroško. Pe¬
ter Goess je bil tu 1. 1693. povzdignjen v grofa in si je
pridobil med drugimi posestvi tudi Žrelec, Blato-
grad, Podkrnos, Raznico, Gradil, Grad
n i c o i. dr.

Iz Štajerske je prišlo v tej dobi na Koroško kar pet
plemiških rodbin, namreč Christalniggi, Ursenbecki,
Stampferji, Gallerji in Gaisrucki. — Anton della
G r o 11 a je prišel še v XVI. stol. iz Lombardije, se na¬
selil v Kanalski dolini in odprl pri Bovcu rudnike za
železo, a brata Krištof in Ivan sta imela fužine pri B e -
1 j a k u in v Bohinju  (na Kranjskem) ter v zakupu
bamberške mitnice. Antonova vnuka sta kupila od grofa
Dietrichsteina Bekštanj, si pridobila plemstvo, bila i.
1608. uvrščena med koroške stanove, kupila zatem še
Podturje, Freienthurn  pri Krivi vrbi in
T r e b n o ter se uvrstila v teku XVII. stol. med najbo¬
gatejše koroške plemiške rodbine.

Na ta način se je v drugi polovici XVII. stol. število
koroških plemiških rodbin vnovič dvignilo na 1 kneza
(Porcia), 10 grofovskih rodbin (Widmanni, Khevenhul
lerji, Dietrichsteini, Rosenbergi, Thurn-Valsassina, Para-
deiserji, Lodroni, Ursenbecki, Wolz in Raitenau), 29 ba¬
ronskih in 64 ostalih plemiških rodbin.

*

Čeprav ni prišlo v organizaciji deželnega stanovskega
zastopstva v XVII. stol. do nobenih vidnejših zunanjih
sprememb, se je pa vendarle bistveno predrugačil ves
njegov prejšnji položaj. Nekdanjo politično oblast stanov
je dokončno zlomil že Ferdinand  II., a na novo
med stanove uvrščeno plemstvo je bilo le poslušen iz¬
vrševalec vladarjeve volje. Kakor se je še cesar M a k s :  -
m i 1 i j a n I. v začetku XVI. stol. vneto prizadeval, da

222

bi za učinkovitejšo obrambo pred zunanjimi nevarnost¬
mi povezal stanove vseh svojih deželnih skupin v enot¬
nejša telesa, so pa vodili vladarji XVII. stol. ravno na¬
sprotno politiko, ker so mnogo laže obvladovali ločena
stanovska zastopstva nego združena.

Glede na to so tudi prenehala dotedanja pogosta skup¬
na posvetovanja zastopstev vseh treh slovenskih dežel
in celo dotedanja pogosta zasedanja posameznih dežel¬
nih zborov. Koroški (in tudi drugi) deželni zbor se je
shajal le še po enkrat na leto na kratko zasedanje, da je
volil razne stanovske funkcionarje in sprejemal na zna¬
nje vladarjeve denarne zahteve, ki jih je v cesarjevem
imenu javljal zboru deželni glavar, a stanovska uprava
jih je potem le porazdeljevala med razne sloje i  in jih
pobirala. Vse tekoče upravne posle je vodil deželni od¬
bor z deželnim grofom na čelu in z deželnim uredništvom,
a o važnejših' zadevah se je deželni odbor posvetoval še z
„ velikim odborom”.

Najvidnejša zunanja sprememba stanovskega za¬
stopstva je bila v tem, da so v tej dobi iz njega sploh iz¬
ginili zastopniki mest. Svoja zastopstva so imela v dežel¬
nem zboru že poprej samo deželnoknežja mesta in ko je
cesar podaril Celovec  stanovom (1518), Pliberk
pa prodal (1601), sta ostala samo še St. Vid in Ve¬
likovec,  toda v letih, ko so v deželnem zboru še ne¬
omejeno vladali protestantje, je Ferdinand II. prepove¬
dal tudi zastopnikom teh dveh mest sprejemati ukaze
od stanov in se udeleževati stanovskih zborovanj.

Ker se plemstvo že itak ni nikoli preveč ogrevalo za
navzočnost meščanskih zastopnikov in jih tudi nikoli ni
smatralo za enakopravne, temu seveda ni ugovarjalo in
tako so ostali deželni zbori tudi poslej sploh brez zastop¬
nikov mest.

223

Toda na drugi strani so se pa začeli počasi vračati v
deželni zbor predstavniki Cerkve (škofje, opati in pro¬
šti). Ti so zaradi protestantovske nestrpnosti v drugi po¬
lovici XVI. stol. sploh izostali od zasedanj deželnega
zbora in so se začeli vračati vanj šele v prvi polovici XVII.
stol., ko je postala njih navzočnost potrebna zaradi kato¬
liške večine in ko so se začele popravljati tudi razrvane
razmere v cerkveni upravi sami. Zanimivo je pa, da niso
nikoli sprejeli stanovi v svojo sredo jezuitskih zastopni¬
kov, čeprav je imel red v svoji lasti obsežne gospoščine
(Millstatt, Dobrlo ves i. dr.), pač so pa na novo sprejeli
župnika celovške mestne župne cerkve sv. Egidija.

Na zunaj se v tej dobi tudi ni bistveno spremenila
organizacija cesarske vlade, toda čim bolj je bledela
oblast deželnih stanov, tem bolj se je krepila cesarjeva.
Ta se je seveda vedno bolj osredotočala v osrednji vladi
na Dunaju, v G r a d c u pa je še vedno ostala posebna
vlada za slovenske  (notranjeavstrijske) dežele,
le da je postajala ta vse bolj podrejena osrednji dunaj¬
ski. Izprva, ko je bil Ferdinandov „opolnomočeni namest¬
nik” v Gradcu knez Eggenberg,  je bila njena sa¬
mostojnost še tolika, da je predstavljala Notranja Av¬
strija pravo pravcato državnopravno edinico v okviru
skupne habsburške dinastične oblasti, čeprav so se sku¬
šale posamezne pokrajinske vlade tej centralizaciji moč¬
no upirati ter s tem seveda tudi zavirati spajanje posa¬
meznih habsburških deželnih skupin v tesnejšo državno
celoto. Ta zgodovinski partikularizem  je bil tako
trdoživ, da so ga mogle premagovati le velike notranje in
zunanje krize, ki so vprav izsiljevale presnavljanja upra¬
ve v smeri poenotevanja vse države. Razen tega si pa še
vse to stoletje niti vladarji sami in ne njihovi državniki
niso bili svesti avstrijske državne ideje ter se niso mogli
otresti misli na zgodovinsko individualnost posameznih

224

deželnih skupin. Ravno prihod Ferdinanda in njegovih
graških svetovalcev na Dunaj pa je imel za posledico
vendarle to, da se je na cesarskem prestolu odslej uve¬
ljavljala predvsem avstrijsko-habsburška politika, zaradi
česar se je še mnogo bolj oslabila že itak do temeljev
zrahljana celotnost nemškega rajha, a cesarji so se čutili
predvsem avstrijske vladarje.

Toda v Gradcu so se začela že zgodaj pojavljati tudi
huda trenja med posameznimi organi tamošnje vlade
glede njih pristojnosti, kar je potem nujno samo po sebi
in vedno bolj krepilo vpliv osrednje dunajske vlade
Končno se je smatralo tedaj in še dolgo nato v smislu
absolutistične ideje tudi oddajanje vseh vodilnih držav¬
nih služb zgolj za osebno vladarjevo zadevo in je z vla¬
darjevo smrtjo ugasnila tudi pravna osnova teh služb.
Vsak novi vladar je zato moral vse vodilne dostojanstve¬
nike zopet potrditi ali jih pa zamenjati z novimi, kar
potem ni le vedno bolj krepilo vladarjevega vpliva na
ves državni razvoj, temveč praktično nehote krepilo tu¬
di centralizem.

Kakor smo slišali že spredaj, je bil prve čase (1625—
1634) cesarjev „opolnomočeni namestnik” v Gradcu knez
Eggenberg, ki je bil obenem tudi »direktor” dunajskega
tajnega sveta in »avstrijski dvorni kancler” ter je imel
s tem prvo besedo v vsej državni politiki in v vseh notra¬
njeavstrijskih zadevah. Ravno ta povezava obeh Eggen-
bergovih služb je sicer krepko uveljavljala notranjeav¬
strijske interese na Dunaju, toda obenem je tudi pre¬
prečevala kako nadaljnje izgrajevanje notranjeavstrijske
državnopravne individualnosti. Po Eggenbergovi smrti ni
dobil tako obsežnih polnomočij noben graški namestnik
več, zato pomenja njegova doba tudi nekak višek notra¬
njeavstrijske upravne samostojnosti.

15

225

Za časa Ferdinanda II. je poslovala graška vlada v
glavnem še po vladarjevih navodilih iz 1. 1609., a že nje¬
gov sin, Ferdinand III., je izdal kmalu po svojem nasto¬
pu (9. VII. 1639) nova, pri katerih je sodeloval tudi no¬
tranjeavstrijski tajnik J. Schiedenitsch (Zida¬
nic). Tudi po teh navodilih je ostal graški tajni svet
kot vladarjev predstavnik najvišja sodna oblast za vse
civilne zadeve v Notranji Avstriji, sicer pa še vedno bolj
posredovalni organ med različnimi vejami graške vlade in
Dunajem v vseh zadevah, ki so bile pridržane vladarjevi
odločbi. Vsi prizivi v kazenskih zadevah ter vse važnejše
politične, finančne in vojaške zadeve so se morale predla¬
gati v odločbo cesarju.

Tako je bil samostojni delokrog graškega tajnega sve¬
ta jako skromen, v glavnem le poročevalski, odločal je
pa Dunaj (cesar in njegova dvorna pisarna). Ker je pa
ostala pristojnost graške komore in vojnega sveta še ve¬
dno stara, oziroma sta postala v danih okoliščinah še sa¬
mostojnejša, se je tajni svet obupno boril za večjo velja¬
vo in je šele 1. 1674. dosegel vsaj toliko, da je morala
komora pred odpravo svojih poročil na Dunaj predla¬
gati ta tudi tajnemu svetu v izjavo. Vsi ostali organi
graške vlade, to je vlada v ožjem smislu, komora in voj¬
ni svet, so se namreč vztrajno prizadevali, da bi se čisto
otresli vpliva tajnega sveta in dosegli čim največjo sa¬
mostojnost, oziroma da bi stali sami v neposredni zvezi
le z odnosnimi dunajskimi ustanovami.

Podobne težnje po samostojnosti so se zopet obu¬
jale tudi pri deželnih stanovih. Hoteli so se izmakniti
vsaki pristojnosti graške vlade in so že izza srede XVII.
stol. priznavali samo graški tajni svet kot najvišjega
predstavitelja vladarja. Ferdinand III. je stanove še bolj
uklonil kot njegov oče, a težki politični položaj cesarja
Leopolda  I., zlasti pa še njegove finančne stiske, so

226

skušali izrabiti zlasti štajerski stanovi, da bi vnovič okre¬
pili svojo veljavo. Štajerci sploh niso hoteli več nepo¬
sredno občevati z graško vlado in komoro, pri čemer jim
je šlo jako na roko tudi dejstvo, da je bil v ogrsko-hrvat-
sko zaroto 1. 1671. zapleten tudi svetnik graške vlade,
grof E. Tattenbach,  kar je seveda nujno slabilo tu¬
di stališče vse graške vlade sploh. Leopold I. je zaradi
svojega težkega položaja štajerskim stanovom popuščal,
a ko je premagal največje stiske na Ogrskem, je rešil ves
spor le v svoj prid tako, da se pri imenovanju vodilnih
članov graške vlade sploh ni več oziral na predloge in
želje stanov in še manj potem njegov naslednik, cesar
Jožef I.

Korošci in Kranjci teh prizadevanj štajerskih stanov
niso podpirali, ker so hoteli na eni strani pokazovati
svojo samostojnost nasproti Štajercem, a na drugi strani
uveljaviti predvsem svoje lastne koristi. Že 1. 1637. so pro¬
sili cesarja, naj jih zastopajo v graški vladi le taki člani,
ki imajo tudi svoja posestva na Koroškem in ki dovolj
poznajo koroški pravni red, a sami da se bodo potrudi¬
li, da s študijem in potovanji usposobijo svoje sinove za
take službe. Korošci tudi po številu svojih zastopnikov v
graški vladi niso hoteli več zaostajati za Štajerci in so 1.
1666. zahtevali, naj se jim glede na naraščajoče posle pri¬
zna še četrtega zastopnika, pač se pa v nasprotju s Šta¬
jerci niso upirali sprejemati odlokov graške vlade.

Za široke sloje naših dežel je bila izmed posameznih
organov graških oblasti največjega neposrednega pome¬
na seveda „ v 1 a d a ” v ožjem pomenu besede. Njenega
predsednika („namestnika”) je postavljal cesar po zasli¬
šanju tajnega sveta; vladi je pritikal prvi čin za tajnim
svetom. Njej so bili še slej ko prej podrejeni deželni gla¬
varji Koroške, Kranjske, Štajerske in Goriške, glavarji v
Trstu, Reki, Ogleju in Bovcu, dalje deželni upravitelji in

15 *

227

ograjna sodišča, vicedomi v pravnih zadevah, višji rudar¬
ski mojster na Koroškem i. dr. Po preselitvi vladarja iz
Gradca na Dunaj je nastala sčasoma glede njenih pristoj¬
nosti večja ali manjša nejasnost, zato je izdal cesar Leo¬
pold I. 1. 1676 nova podrobna navodila, ki so se pa bistve¬
no še vedno naslanjala na ona iz 1. 1609. V smislu teh na¬
vodil je bil odslej njen delokrog naslednji:

1. reševanje verskih zadev  glede policijskega
nadzora in kaznovanja;

2. skrb za zdravstvo  v primeru nastopa kužnih
bolezni;

3. nadzor  nad tistimi samostani, župnijami in be¬
neficiji, čijih patron je bil vladar;

4. reševanje mejnih zadev,  zlasti nasproti Be¬
neški;

5. nadzor nad mesti in trgi glede tržne policije
in nadzorstva cen;

6. postavljanje županov in sodnikovv
deželnoknežjih mestih in trgih na Štajerskem, a kjer jih
volijo meščani sami, tam jih vlada le potrjuje; na Koro¬
škem in na Kranjskem jih pa potrjujeta tamošnja vicedo-
ma;

7. prepoveduje škodljive novotarije;

8. skupno z dvorno komoro izvršuje sodstvo  v
zadevah komorne prokurature;

9. more razvel javljati sodbe  podrejenih ob¬
lasti v važnih kazenskih procesih in odrejati nov postopek,
ako sodba še ni bila objavljena;

10. izvršuje sodstvo  nad vsemi svetniki in
uradniki deželnega kneza.

Za vlado je bila seveda najvažnejša graška oblast
komora,  katera je vodila vse vladarjeve denarne in go-

228

spodarske posle, zato je večkrat zahtevala celo prednost
pred vlado. Vedno je vladalo močno trenje tudi med njo
in tajnim svetom, ker s preselitvijo dvora na Dunaj niso
bila istočasno izdana tudi ustrezna in skladna nova navo¬
dila za vse veje graške pokrajinske oblasti. Prvi čas po pre¬
selitvi dvora na Dunaj je vkljub ustanovitvi osrednje dvor¬
ne komore na Dunaju graška komora mislila, da je ostala
tudi ona še vedno dvorni urad, ki more po posebnem svo¬
jem poročevalcu na Dunaju neposredno občevati z vladar¬
jem, toda njen položaj je bil spričo osrednje dunajske ko¬
more nujno močno oslabljen, kar so potem potrdila tudi
nova navodila zanjo iz 1. 1638. Dokler so stanovi še ogro¬
žali vladarjevo oblast, je ta odklanjala stanovske zastop¬
nike pri komori, a ko je bila dokončno zlomljena moč
stanov, je vladarju ravno jemanje svetnikov iz stanovskih
vrst služilo za sredstvo, da je vplival na deželne zbore, da
so ti voljno sprejemali vse vladarjeve zahteve. Komora je
namreč sestavljala vladarjeve denarne potrebe in zahteve
(vključno vojaške), ki so bile potem predložene deželnim
zborom v sprejetje.

Že ob začetku druge polovice XVII. stol. so se pa za¬
čela vedno močneje pojavljati razna gospodarska vpra¬
šanja, katerim je morala tudi država v smislu novih
merkantilističnih naukov  posvečati vse več¬
jo pozornost. To je na eni strani še bolj zaostrilo trenja
med vlado in komoro, na drugi strani pa so tudi navodi¬
la za poslovanje komore zastarela, tako da komora nika¬
kor ni bila več sposobna reševati številnih novih vpra¬
šanj. Glede na to je predlagal predsednik notranjeavstrij¬
ske komore že 1. 1667. cesarju, naj bi se izdala sploh za vse
osrednje urade nova in času ustrezajoča navodila. To bi
imelo seveda za nujno posledico temeljito reformo sploh
vse državne uprave.

229

Čeprav okorni, leni in le malo sposobni cesar Leo¬
pold I. ni imel nobenega smisla za celotnost teh vprašanj,
se pa vendarle ni mogel izogniti vsaj delnim najnujnejšim
upravnim preosnovam, ki so se začele ravno za njegove
vlade, se nadaljevale potem za njegovih dveh naslednikov
in dosegle svoj višek za Marije Terezije in Jožefa II. Ker
se je izgubljal Leopold I. še v samih drobnarijah, v nje¬
govi dobi težnje po globljih reformah še niso mogle ro¬
diti nobenih uspehov, toda nekaj malega izboljšanj v po¬
slovanje graške komore je prinesla že „resolucija” iz leta
1669., še temeljiteje pa je bila preosnovana z novimi navo¬
dili iz 1. 1675. Ta so že v veliki meri upoštevala novo¬
dobne potrebe, kar je izsililo zlasti trajno veliko cesar¬
jevo pomanjkanje denarja. To je bilo tako veliko, da so
morali ustaviti celo vse priboljške uradnikom in komora
sama večkrat ni imela niti toliko denarja, da bi plačala
svoje lastno osebje, ter je morala iskati raznih preduj¬
mov.

Že sam m er kanti ližem  je predpostavljal vso
državo kot enotno gospodarsko telo, a vedno močnejše
uveljavljanje vladarskega absolutizma in težnje po večji
učinkovitosti uprave so potem nujno vodile k vse večji
centralizaciji vse državne uprave na Dunaju. Najočitne¬
je se je pokazovalo to ravno pri financah. Glede na to sta
bili češka in ogrska komora že v teh letih popolnoma
podrejeni dunajski osrednji dvorni komori, toda notra¬
njeavstrijska je znala tudi še z reformo iz 1. 1675. rešiti
precej svoje prejšnje samostojnosti, le pozneje je izgubila
svoj dotedanji najmočnejši denarni vir, idrijski živosre-
brni rudnik, ki je bil prenesen v pristojnost dunajske ko¬
more. Vredno bi bilo omeniti še to, da je ogrska komora
prodala iz zaplenjenega imetja Zrinjskega in
Frankopana  graški komori Murski otok in
jadransko obalo  pri R e k i, a ko so bili T urkorn

230

iztrgani še Lika, Krbava inZvonigrad,je bila
1. 1696. tudi uprava teh okolišev prideljena graški komo¬
ri, tako da sta torej tudi v tej dobi ravno graška vlada in
komora tesno povezovali s slovenskimi deželami tudi pre¬
cejšnji del srbskohrvatskega ozemlja.

Danes je le težko razumljivo, da si je celo graški
vojni svet  ohranil še skoro do konca XVII. stol. prav
široko samostojnost, ki so mu jo dajala navodila iz leta
1620. Navodila za graški tajni svet iz 1. 1639. so sicer po-
verjala skrb za obrambo Notranje Avstrije prvenstveno
temu, tako da je postal vojni svet le bolj posvetovalni in
izvršilni organ tajnega sveta, toda vojni svet se je vedno
prizadeval izviti se iz varuštva tajnega sveta, kar mu je ob
priliki novih navodil iz 1. 1675. tudi v znatni meri uspe¬
lo. Ob tej priliki je dobil nazaj zlasti vso skrb' za Voj¬
no  k r a j i n o , to je vse njeno nadzorstvo, razmeščanje
čet, utrjevanje ter preskrbo čet s hrano in strelivom, po¬
seben upravitelj vojne blagajne je pa izterjeval prispevke
posameznih dežel in izplačeval izdatke, a imenovanje viš¬
jih poveljnikov sta predlagala vojni in tajni svet.

Taka samostojna in ločena delavnost dunajskega in
graškega vojnega sveta je tvorila že v mirnih časih veliko
oviro za ustvaritev enotne vsedržavne vojne sile, a v letih
Leopoldovih vojn je bila v očividno škodo. Ko so potem
1. 1683. Turki vnovič ogrožali državo, je bila zato pri¬
stojnost dunajskega vojnega sveta razširjena tudi na no¬
tranjeavstrijske dežele in je imenoval cesar karlovškega
generala Herbersteina  tudi za poveljnika vseh
čet v Notranji Avstriji. Ko je turška nevarnost zopet mi¬
nila, so pa ostale notranjeavstrijske čete še nadalje pod¬
rejene dunajskemu vojnemu svetu in šele s tem je bila
uvedena tudi podrejenost graškega vojnega sveta dunaj¬
skemu.

231

Sestava vojnega sveta je ostala še vedno stara (glej
str. 200); toda čim bolj je minevala turška nevarnost, tem
bolj se je krhalo tudi koroško-štajersko „bratstvo”. Ko¬
roška sama že poldrugo stoletje ni videla več Turkov na
lastnih tleh, a Štajercev jim je bilo malo mar, zato so
začeli vedno bolj godrnjati proti vojaškim stroškom. Že
po osvoboditvi trdnjave Petrinje  so se Korošci leta
1639. uprli prispevati še naprej za njeno vzdrževanje, ta¬
ko da so jo morali prevzeti Štajerci zgolj na svoje rame;
ko pa so 1. 1683. Štajerci prosili za pomoč proti Turkom,
so se temu najbolj sebično upirali ravno Korošci, ki tudi
niso hoteli podrediti svojih čet štajerskemu poveljništvu,
temveč le cesarskemu.

Sploh je bil ta koroški separatizem naperjen pred¬
vsem proti njihovim štajerskim rojakom, dočim je ostalo
koroško-kranjsko razmerje še vedno jako prijateljsko. Ko
so prihajali graški stanovi v ponovne spore s krono, so
se postavljali Korošci vedno na cesarjevo stran in so si s
Kranjci vred 1. 1653. pridobili pravico, da sami postav¬
ljajo častnike od poročnika navzdol v hrvatskem obmor¬
skem delu Vojne krajine, v varaždinskem odseku pa Šta¬
jerci. Zlasti so pa Korošci zahtevali, da je treba priteg¬
niti njihove zastopnike k vsaki razpravi vojnega sveta, ki
bi kakor koli obremenjevala tudi nje. Ko so pa koroški
stanovi že 1. 1619. odklonili neki ukaz graškega vojnega
sveta, je uporabil cesar to priliko, da si je pridržal zase
odobritev vseh večjih izdatkov, a vojnemu svetu so ostali
le manjši in posebno nujni.

Ta oris upravne zgradbe slovenskih dežel sem podal
obširneje zato, da pokažem, kako so navzlic vsem separa¬
tističnim in partikularističnim težnjam posameznih
naših dežel tvorile  one  vendarle še vse XVII.

232

stol. nekako  državnopravno enoto in so ostali
tudi sicer zlasti  koroško-kranjski odnošaji
slej ko prej jako tesni. Ta celotnost se je zače¬
la sicer proti koncu XVII. stol. vedno bolj rahljati in to
spričo naravnih teženj po ustvarjanju vsedržavne celote,
še bolj pa spričo absolutističnih in centralističnih teženj
dinastije, toda odsevi te celotnosti slovenskih
dežela  so se bolj ali manj izražali potem še prav do
sredine XIX. stol. in je n. pr. zgradil nanjo tudi naš A n -
d rej Einspieler  vso svojo politično zamisel.

Prav očitno so se pokazale omenjene centralistične tež¬
nje že v teku druge polovice XVII. stol., za Lepolda L,
ko je zdrknila notranjeavstrijska vlada v Gradcu že bolj
ali manj samo še na stopnjo izvršilnega organa dunajske
osrednje vlade in je dunajska dvorna pisarna izdelovala
tudi vse deželnoknežje odloke za Koroško („p atents”
in „g e n e r a 1 i j e”). Toda tudi na Dunaju so zavzemali
pogosto ravno velikaši iz naših dežel vprav prva mesta.
Vsemogočnega kneza Eggenberga,  prvo osebnost v
vsej državi za vlade Ferdinanda II., smo imeli priliko sre¬
čati že ponovno, a ob koncu vlade Ferdinanda  III.
je postal najvplivnejši prvi tajni svetnik (dvorni mojster)
častihlepni in lakomni grof (pozneje knez) Janez
Vaj k. Auersperg.  Dolgo je zavzemal tak vodilni
položaj še tudi za Leopolda I. in njemu so koroški sta¬
novi plačevali še posebej po 2500 gld letno, da bi zago¬
varjal na dvoru njihove koristi. Njegova častihlepnost
pa ga je zvodila le predaleč (hotel je postati tudi kardi¬
nal) in je bil 1. 1669. nemilostno odpuščen. Njega je po¬
tem na dvoru na enakem položaju nasledil knez F. P o r-
c i a , lastnik Ortenburške grofije, o katerem pa sem go¬
voril že spredaj.

Očiten izraz nastopivšega dinastičnega absolutizma je
bilo tudi to, da so novi vladarji ob priliki poklonstev že

233

tudi  opustili dotedanjo običajno prise-
g o, da bodo varovali stare stanovske in deželne svobo¬
ščine in so to le Se „iz posebne milosti” obljubovali ust¬
no, a nekateri niti poklonstev niso več sami sprejemali,
temveč so pošiljali svoje zastopnike, da so jih nadomešča¬
li. Tudi kovanje  lastnega koroškega stanovskega
denarja  je  v tej dobi naglo ugašalo, v naslednjem
stoletju pa potem dokončno prenehalo. — Ob priliki dru¬
gega obleganja Dunaja (1683) je zadnjič nasto¬
pila  tudi koroška deželna stanovska voj¬
ska  (600 pešcev in 300 konjenikov), a poslej je jela
naglo ugašati in na njeno mesto je stopala že izza tride¬
setletne vojne cesarska armada, ki se je dopolnjevala s
prisilnimi novačenji in s prostovoljci (najemniki).

Ko so 1. 1704 združeni Francozi in Bavarci grozili
vdreti na Koroško, je bila zadnjič pozvana pod orožje
tudi „č r n a vojsk  a” (vsak deseti mož), a od redne
stanovske vojske je ostala nazadnje le še peščica za vzdr¬
ževanje celovške trdnjave. Toda v utrjenih mestih (tudi
bamberških) so se še precej dolgo ohranile meščanske
garde, pri katerih so morali v primeru potrebe služiti vsi
meščani, njihovi sinovi in tudi vsi pomočniki cehovskih
mojstrov (ob priliki poklonstva Ferdinandu II. sta na¬
stopila 2 prapora celovške garde in 1 prapor šentviške).

Mesta in trgi so se po burnih reformacijskih letih raz¬
vijali v XVII. stol., zlasti še po tridesetletni vojni, brez
vsakih novih pretresov, toda izselitev mnogih bogatih
meščanskih rodbin, splošno bedo, ki jo je zapustila vojna,
in s propadom koroškega rudarstva  zdru¬
ženi propad nekoč tako živahne trgovine, so seveda jako
občutila tudi vsa tedanja naša mesta, čeprav so ohranila
še vedno svojo staro samoupravo in privilegije (pozabiti
namreč ne smemo, da so lahko tedanji emigranti vzeli s

234

seboj skoro vse svoje imetje, s čimer so se tedanji „tem-
ni” časi pač precej razlikovali od današnjih „naprednih'’
in „socialnih”). Ta propad je bil jako občuten tudi na
kulturnem področju.

Kakor že vemo, so bili v tej dobi izmed mest in trgov
v slovenskem delu Koroške Celovec  stanovski, V e -
1 i k o v e c deželnoknežji, Beljak z Grebinjem
bamberški, Šmohor  ortenburški (oziroma že navede¬
nih naslednikov grofov Ortenburških), a Pliberk in
Železna Kapla  sta postala last grofov Thurn-Valsas-
sina.

Šmohor je bil že itak vedno jako skromen podeželski
trg, ki ni igral nikoli kake politične, kulturne ali gospo¬
darske vloge. Toda v Beljaku je že 1. 1606. velik požar
uničil polovico mesta in so mnogi meščani izgubili ob
tej priliki vše svoje imetje, a ob koncu stoletja (v decem¬
bru 1. 1690) je več zaporednih potresov vnovič razrušilo
mnogo poslopij (podrl se je tedaj tudi stolp mestne žup¬
ne cerkve), bolj ali manj poškodovane pa so bile sploh vse
hiše (tudi v Celovcu se je tedaj podrla stara župna cer¬
kev). Posebno v živo zadeto pa je bilo poprejšnje stoletno
beljaško blagostanje s propadom gornjekoroškega rudar¬
stva in z naglim propadanjem beneške trgovine, kar je
imelo potem za posledico tudi odhod nekoč tako mogoč¬
nih beljaških trgovskih rodbin. Propad rudarstva je po¬
vzročil tudi ugašanje nekoč tako živahne velikovške trgo¬
vine. Na račun vseh teh podeželskih mest se je pa navzlic
vsemu tedanjemu gospodarskemu zastoju vsaj skromno
nadalje razvijal Celovec,  k čemur mu je pripomoglo
predvsem to, da je postal politično in kulturno središče,
v precejšnji meri pa tudi izboljšana cesta čez Ljubelj, ki
je pritegnila nase mnogo trgovine s Kranjsko.

Čeprav so z velikim zastojem trgovine jako trpele tudi
razne obrti, so pa tvorili ravno obrtniki vendarle še slej

235

ko prej jedro vseh tedanjih mest in trgov, razen Celovca,
kateremu so dajali svoj pečat številni plemiči, duhovniki,
uradniki in dijaki. Zahvaliti so se morali obrtniki za svoj
vodilni položaj predvsem svoji odlični cehovski or¬
ganizaciji,  o kateri sem nekoliko govoril že v prvem
delu te zgodovine (»Koroški Slovenci”, I. del, str. 109-110).
Cehi  so bili stanovska združenja posameznih vrst
obrtnikov, katerim je na novo predpisal natančen delo¬
krog policijski red nadvojvode Karla  iz 1. 1577. Če¬
prav jim je ta že precej okrnil prvotno popolno samo¬
upravo in jo postavil pod oblastno nadzorstvo, so ven¬
darle lahko še nadalje skrbeli za strokovni napredek svo¬
jih obrti, za neoporečno življenje in socialno varstvo svo¬
jih članov in za stanovske koristi svojih panog. Vsak, ki
je hotel izvrševati svojo obrt, je moral biti član svojega
ceha, ki je natančno določal, koliko mojstrov sme biti v
dotičnem kraju in koliko pomočnikov ter vajencev sme
imeti vsak mojster, tako da se jim ni bilo bati kake ob-
čutnejše brezposelnosti.

Med mojstre  so mogli biti sprejeti le nravstveno
neoporečni pomočniki, ki so morali v dokaz svoje stro¬
kovne sposobnosti predložiti zapriseženim pooblaščencem
tudi poseben svoj mojstrski izdelek. Kdor je bil sprejet
med mojstre, je moral priseči pokorščino vsem oblastem,
ni se pa smelo od njega zahtevati, da bi moral prirediti
tudi pojedino, temveč je moral v znak zahvale deželnemu
knezu darovati eno marko za službo božjo, dve marki pa
svojemu mestu (trgu). Ako je mojster umrl, je mogla do
nove možitve nadaljevati obrt tudi vdova s pomočniki.
Vsak pomočnik,  ki je hotel stopiti v službo, se je
moral predstaviti zapriseženim mojstrom in pomočnikom
dotičnega ceha, obljubiti strogo pokorščino oblastem in
cehu ter v primeru sovražnega napada braniti mesto; če
je bil pa odklonjen, se je mogel pritožiti pri oblasteh.

236

N atančno so bili določeni delovni čas, plača
in prehrana, službo je pa smel pomočnik  o d -
povedati le z vednostjo zastopnikov ceha in oblasti.
Potujoče  p o m o č n i k e so predstavitelji ceha dode¬
ljevali za en teden posameznim mojstrom, da so si zaslu¬
žili sredstva za nadaljnjo pot. Če je pomočnik zbolel, je
skrbel zanj mojster, toda po ozdravitvi je moral stroške
odslužiti; če pa pomočnik tega ni mogel, so pokrili stro¬
ške iz cehovske blagajne.

Vajence  so smeli mojstri sprejemati le z znanjem
oblasti in oni so smeli potem med učno dobo zamenjati
mojstra le s privoljenjem oblasti. Za brezposelne
tovariše, nesposobne, vdove in sirote so skrbeli iz cehov¬
ske blagajne.

Ceh je tudi strogo nadzoroval versko in zgledno nrav¬
stveno življenje svojih članov, strogo pazil na kakovost iz¬
delkov in na cene ter s tem na ugled svoje obrti, onemo¬
gočal vsako umazano konkurenco in gojil iskreno tova¬
rištvo ne le med mojstri samimi, temveč tudi med moj¬
stri in pomočniki. — Ob raznih cerkvenih slovesnostih je
nastopal ves ceh skupno s svojo zastavo in cehi so imeli
večkrat v cerkvah celo svoje lastne oltarje in lastne pobož¬
nosti.

Izprva so mogli cehi povezovati seveda le obrtnike po
mestih in trgih, a kmečki obrtniki so smeli prodajati svo¬
je izdelke tu samo ob semanjih dnevih. Sčasoma so se pa
cehovske organizacije razširile na vso deželo in zajele tudi
kmečke obrtnike. Ceh je imel svojega „cehovskega
mojstra”  v deželnem glavnem mestu, a po ostalih
mestih in trgih so obstajale nekake poslovalnice
(„L a d e n”), katerim so bili potem v stanovskem pogledu
podrejeni tudi vsi obrtniki, podložni posameznim zem¬
ljiškim gospoščinam v okolišu. Tako so n. pr. obstajale
take poslovnice tudi v Beljaku in Šmohorju za

237

obrtnike Ziljske doline. Tudi te poslovalnice so imele ne¬
kak poluradni značaj  ter so se jih posluževale
razne oblasti, a občevanje med poslovalnico in včlanjeni¬
mi obrtniki se je vršilo večkrat preko zemljiških gospo¬
stev (ta so n. pr. od zamudnikov izterjevala tudi cehovske
prispevke).

Seveda so te poslovalnice pazno bedele tudi nad ko¬
ristmi svojih članov po vaseh.  Ako je poskušal n. pr.
kak nečlan izvrševati kako obrt, se je poslovalnica nemu¬
doma obrnila na dotično zemljiško gospoščino, da pre¬
pove tako „š u š m a r s t v o” in gospoščine so takim po¬
zivom tudi ustrezale ali pa skušale dotičnega opravičiti,
če so smatrale poziv za neutemeljen. „šušmarje” so kazno¬
vali z denarnimi globami ali jim zaplenili orodje, da bi
jim s tem onemogočili šušmariti še naprej.

Koroški slovenski kmet je užival v drugih dveh tretji¬
nah XVII. stol. razmeroma mirne čase, ako seveda izvzame¬
mo silne žrtve, ki so jih terjale spredaj omenjene vojne.
Dočim so na Štajersko še vedno vdirali (od ogrske strani)
Turki  in za njimi potem ogrski K r u c i in je priha¬
jalo po raznih izvenkoroških slovenskih predelih vnovič
tudi do večjih ali manjših kmečkih uporov,  so pa
uživali naši Korošci vsaj v tem pogledu mir. Kmečko go¬
spodarsko stanje je bilo pa zaradi nekdanjih turških pu¬
stošenj in zaradi silnih vojnih dajatev seveda še vedno
jako težko.

Svoj razvoj dalje je šel seveda tudi socialni položaj
kmečkega stanu. Nekdanji „kosezi” in„plemičar-
j i ” so v tej dobi že čisto izginili, a zlasti na Koro¬
škem se je bilo ohranilo še nekaj svobodnjakov, posebno
okoli Pokrč, Blažje vesi, Beljaka, Blato-
grada, pod Landskronom in v Podjuni.  Ni¬
kakor si pa ne smemo predstavljati, da so bili ti svobod-

238

njaki kaki veliki posestniki, temveč so bile njih kmetije
na splošno še manjše nego podložniške.

Že doslej sem ponovno skušal očrtati položaj na¬
šega koroškega slovenskega kmeta  v prej¬
šnjih dobah. Čeprav nam je danes ta zaradi pomanjkanja
zadostnih virov in zaradi velikih razlik, ki so vladale v raz¬
nih časih in krajih, vsaj za najstarejše čase precej nejasen
in vladajo zato v tem pogledu vsaj za najstarejše čase med
raznimi zgodovinarji jako različna mnenja, je vendarle so¬
glasna sodba vseh, da je bil v XIII. in deloma v XIV. stol.
najugodnejši, a v XV. stol. se je že bistveno poslabšal in
dosegel potem v XVI. stol. na splošno jako žalostno stanje.
To so povzročili zlasti strašni turški napadi in druge te¬
danje vojne ter z njimi združeno naraščanje kmečkih da¬
jatev, ki so dosegale večkrat celo tretjino vseh dohodkov.
To naraščanje kmečkih dajatev  pa ni izvi¬
ralo le iz cesarskih in deželnih davkov, temveč prepogosto
tudi iz gole samovolje zemljiških gospodov. Kmet je bil
nasproti tem skoro brez vsake moči, kajti v navedenih sto¬
letjih so izročili Habsburžani prav vse nižje sodstvo
v roke zemljiških gospodov, tako da jim je bil kmet izro¬
čen na milost in nemilost, ker praktično ni imel nobene
možnosti, da bi se bil pritožil na deželnega kneza, razen
tega je pa postal tudi ta v XVI. stol. sam že tako odvisen
od deželnih stanov, da ni imel ne volje in ne moči zavzeti
se za kmeta.

Spredaj sem večkrat govoril, da so se delili kmetje v
srednjem veku v svobodnjake, zakupnike in proste zakup¬
nike, in sem ob tej priliki poudarjal, da so bili prvi dvoji
osebno svobodni. Toda tudi te svobode si seveda ne sme¬
mo razlagati v današnjem smislu besede. Ker so svobod¬
njaki v teku XVI. stol. že sploh skoro čisto izginili in je
postala vsa zemlja dejansko že last svetnih in cerkvenih

239

zemljiških gospodov, so bili torej tudi prosti zakupniki
prav bistveno odvisni od zemljiških gospodov.

Že proti koncu srednjega veka so zemljiški gospodje
tudi vse bolj omejevali obdelovanje zemlje v lastni upravi,
iz posameznih predelov stvorili kmetije in jih dajali potem
v obdelovanje svojim rojenjakom,  tako da so veliko
večino zemlje obdelovale že kmečke družine in ne več gra¬
ščaki s svojimi ljudmi in tlačani. Ravno ta namnožitev
kmečkih družin je pa potem sama po sebi vodila k nekemu
izenačevanju.

Končno je pa s skoro popolno izginitvijo  starega
slovenskega prava in z uvajanjem nem¬
škega,  nato pa rimskega  izginil tudi pomen res¬
nične svobode. Vsak neplemič, neduhovnik in nemeščan
je moral imeti svojega „z a š č i t n i k a” (V o g t), ki je bil
pa bolj ali manj lastnik „zaščitenc  a”; ker pa so dobili
zemljiški gospodje v roke tudi vse nižje sodstvo, so jim
postali tako skoro na milost in nemilost izročeni sploh vsi
kmečki prebivalci. Ravno to so bili tudi razlogi, da se je
bil položaj vseh kmetov v XV. in XVI. stol. skoro čisto iz¬
enačil, tako da imamo v tej dobi opraviti samo še z veliko
maso dejansko nesvobodnega kmečkega prebivalstva. To¬
da tudi to izenačevanje se ni vršilo v vsej deželi istočasno
in v isti meri, tako da so ostale v podrobnostih vidne raz¬
like po posameznih gospoščinah še nadalje.

Ogromna večina vseh kmetov je spadala v visokem in
poznem srednjem veku k prostozakupnikom,  ka¬
terih položaj je bil izprva skoro suženjski, a se je potem v
teku poznega srednjega veka precej popravil, tako da so
vladali glede njih vendarle nekaki pravni običaji, ki so jih
ščitili, a na drugi strani so se pa tudi vedno bolj pozab¬
ljale” prvotne svoboščine svobodnjakov in zakupnikov, ta¬
ko da se je položaj vseh kmetov v XVI. in XVII. stol. že
skoro čisto zbližal tudi s te strani in so se ohranili sledovi

.240


prvotnih razlik predvsem še v različnosti dajatev, zabele¬
ženih v urbarjih.

Skoro vse listine visokega srednjega veka so pisane v
latinščini, ki rabijo za označbo prostozakupnikov navadno
izraze »homines”, „familia”, „rusticus”, „colonus” in po¬
dobno, a ko je začela potem v poznem srednjem veku pre¬
vladovati v listinah nemščina, so jih označevali na Koro¬
škem z izrazi „Leute” (v nasprotju z zemljo in blagom),
„Zinsleute”, ,,Eigenleute”, »Horige”, „Leibeigene” (ta iz¬
raz se je začel uporabljati na Koroškem šele pozno in še te¬
daj jako redko), »Riicksasse”, „Holde”, »Grundholde” itd.,
a one, ki so uživali nekaj več svoboščin, so označevali z
„Freileute”, „Freisasse”, „Landsasse” i. dr. Najstarejši zna¬
ni slovenski izraz za prvo skupino je »rojen jak”,  za
drugo pa »prazni  k” (ta slovenski izraz je znan že iz
XIII. stol.) in »sv obod in”.  Različne skupine, ki jih
označujejo različni nemški izrazi, vsebujejo navadno tudi
večje ali manjše razlike, ki so vladale glede njihovega prav¬
nega položaja, toda v XVI. in XVII. stol. izginjajo s temi
razlikami tudi različne označbe in prevlada na splošno za
vse izraz „U n t e r t a n” ali slovensko »podložni  k” 4 .

Večja osebna svoboda se je izražala v tej dobi že v tem,
da robota 5  ni bila več smatrana za osebno dolžnost, kot
nekoč pri rojen jakih, temveč za nekako protidajatev za
užitek zemljišča in torej podložnik ni bil več obremenjen
z njo kot oseba, temveč je bila povezana z njegovim zem¬
ljiščem in je n. pr. zato lahko poslal na tlako tudi svojega
posla. Ravno zato, ker je lahko izprva zemljiški gospod na-

4) V slovenSčini beremo večkrat tudi izraze »tlačan”, „nc-
v o 1 j n i k” in še razne druge, toda vse to so šele jezikovne tvorbe
novejše dobe ali so jih pa zgodovinarji in pisatelji prevzeli iz drugih
slovanskih jezikov; so pa navadno tudi dobri.

5) Beseda »robota”  je staroslovanskega izvora in so jo Nemci
prevzeli od Slovanov.

16

241

lagal svojim rojenjakom čisto poljubno množino robote,
so vladale glede nje tudi tako velike razlike med posa¬
meznimi gospoščinami in kmetijami. Podložnik jo je zato
smatral tudi za najobčutnejšo krivico in je tvorila ta po¬
tem prav do zadnjega najhujši predmet sporov. V tem po¬
gledu je bil na vsem Koroškem najslabši položaj na go¬
spoščinah Pliberk, Ženek, Dobrla ves in Humperk, kjer so
morali še tudi v tej dobi podložnikovi otroci krajši ali dalj¬
ši čas osebno služiti  „v g r a d u” in se je torej ohrani¬
la tu robota v svoji prvotni obliki do zadnjega.

Še ob koncu XVI. stol. so morali na nekaterih gospo¬
ščinah (n. pr. na wasserleonburški) ponuditi podložniki
svoje blago (sir, jajca, perutnino, živino i. dr.) najprej gra¬
du ali vsaj na domačem trgu v nakup in šele, če ga tu niso
mogli prodati, so ga smeli prodati izven domače gospo¬
ščine. — Dalje so potrebovali gospodovo potrdilo tudi
oporoka  umrlega podložnika in najemanje  d o 1-
g a oziroma sploh vsak večji izdatek, pri čemer je šlo zem¬
ljiškemu gospodu predvsem za to, da podložnik svoje kme¬
tije ni prekomerno obremenil.

Znak mnogo večje osebne svobode je postala tudi ž e -
n i t e v. Nekako do XIII. stol. se je mogel rojenjak že¬
niti le z dovoljenjem svojega gospoda, nato je prišla v na¬
vado prosta ženitev vsaj med rojenjaki istega zemljiškega
gospoda, zatem je prišel že v navado dogovor med posa¬
meznimi gospoščinami, da so se njihovi rojenjaki lahko
ženili tudi med seboj, a končno so gledali graščaki le še
na to, da jim ni povzročala ženitev njihovega podložnika
nobene škode in so zato morali podložniki svojo ženitev
seveda tudi prijavljati. — Prisilnih ženitev pa na Koroškem
menda ni bilo nikoli, razen do neke mere v nekaterih pod¬
junskih gospoščinah, pač se pa ponekod vdove  niso
smele še enkrat možiti, če so hotele ohraniti kmetijo svoje¬
mu mladoletnemu sinu. Izoblikovala pa se je bila navada,

242

da je žena sledila možu in da so spadali vsi otroci k pose¬
stvu, na katerem so bili rojeni, dočim sta si še v srednjem
veku otroke delila tista dva zemljiška gospoda, čijih ro¬
jenj aka sta bila poprej mož in žena.

Že proti koncu srednjega veka so si pridobili rojenjaki
tudi razne druge svoboščine. Tako so n. pr. mogli prido¬
bivati in posedovati lastno premično imetje (ne pa zem¬
lje), ker so pač mogli le na ta način uspešno gospodariti,
vendar so se ohranili sledovi prvotne nesvobode v tem po¬
gledu trajno v obliki raznih dajatev, ki jih je moral odraj-
tovati podložnik tudi od svojega premičnega imetja še v
tej dobi, n. pr. m r t v a š č i n a (ta pa menda ni bila v
navadi na vseh koroških zemljiških gospostvih), deleži pri
raznih prodajah, pristojbina ob podložnikovem odhodu s
kmetije i. dr.

Prvotno sta spadala rojenj ak in vsa njegova rodbina k
zemljišču, katerega nista smela zapustiti, dočim pa na dru¬
gi strani nista imela nobene pravice do zemljišča in ju je
mogel zato zemljiški gospod poljubno odpraviti z njega,
kar je pa seveda storil le v izjemnih primerih. Že proti kon¬
cu srednjega veka si je pa pridobil kmet tudi v tem po¬
gledu večje pravice, ker je bil podložnik, ki ni hotel delati,
za graščaka brez vrednosti. Podložnik se je zato mogel kme¬
tiji tudi odpovedati, toda ker je ostal še vedno „s telesom
in imetjem” („mit Leib und Gut”) last svojega gospoda, je
prišlo do možnosti preseljevanja šele v XV. stol., a seveda
še vedno le z izrečnim dovoljenjem njegovega gospoda in
potem, ko je plačal dogovorjeno odhodnino ali odkup¬
nino. Ker je bilo spričo tolikih vojska tedaj veliko po¬
manjkanje ljudi za obdelovanje zemlje, so skušali zem¬
ljiški gospodje na razne načine zavirati svobodnejše pre¬
seljevanje, a so se slednjič le morali sprijazniti z novim
položajem. Ravno to je tudi povzročalo, da je zavladala
navzlic praktično skoro neomejeni oblasti zemljiških go-

16 *

243

spodov vendarle vedno večja pravnost za podložnike in
da so se tudi javna bremena pravičneje porazdeljevala
med zemljiške gospode in podložnike. Graščaki si niso
več upali preveč kratiti „stare pravde”,  ker so se
bali, da bi jim podložniki sicer uhajali in bi s tem tudi
sami izgubili dotedanje dohodke od zemljišč. (Arhivi n.
pr. rožeške gospoščine nam povedo, da je bilo v XVI. stol.
preseljevanje in tudi prostovoljno zamenjevanje kmetij
med podložniki že jako pogosto, kar nam ravno doka¬
zuje, da se je ta svoboda vedno bolj širila in utrjevala.)

Že v XVII. stol. je večidel izginila tudi dolžnost, da bi
sin moral prevzeti očetovo kmetijo, a preden jo je oddal
zemljiški gospod novemu podložniku, je navadno uvedel
glede njega poizvedbe pri njegovem prejšnjem graščaku.
Brez zares važnih razlogov zemljiški gospodje že v XVI.
stol. in še manj v XVII. stol. tudi prostozakupnikov niso
več samovoljno odpravljali s kmetij, ker so le težko dobili
dobrega naslednika, zato so tudi prostozakupniški sinovi
že redno dedovali kmetije za svojimi očeti, tako da so jih
začeli smatrati že za nekako svojo last. Izjemo so tudi v
teh pogledih tvorile le že navedene štiri podjunske gospo¬
ščine (Pliberk, Ženek, Dobrla  ves  in H u m -
p e r k), kjer otroci njihovih podložnikov tudi niso smeli
stopati v službo tujih gospoščin, a če so to storili, so jih
morale dotične gospoščine vrniti. Tu se je še vse XVII. in
deloma celo v XVIII. stol. ohranila tolika nesvoboda
podložnikov, da so morali za dovoljenje za odhod plače¬
vati visoke zneske (8 — 28 gld), da so bili posamezni pod¬
ložniki prisiljeni prevzeti kako kmetijo in da so bili po¬
tem ti celo bolj ali manj prisiljeni poročiti tudi more¬
bitno vdovo na dotični kmetiji.

Na Koroško došli Nemci so že v visokem srednjem
veku uničili staroslovenskega kmeta, kajti beseda
„kmet”  pomenja kolikor toliko samostojnega obdelo-

244

valca zemlje (ne glede na to, kdo je njen lastnik), ki se
potem s svojo rodbino tudi preživlja z donosom te zem¬
lje. Nemško plemstvo se ni naseljevalo na naši Koroški s
takimi pravimi kmeti, temveč s svojimi sužnji in je po¬
tem že zgodaj zasužnjilo še dotlej svobodne Slovence ter
spremenilo skoro sploh vse kmečko prebivalstvo v brez¬
oblično maso svojih sužnjev, ki so jim obdelovali njihova
veleposestva (k o s e z i in plemičarji  tu seveda niso
upoštevani, a število teh se je itak vedno hitreje krčilo).
Trajala so potem dolga stoletja, da se je velik .del teh
plemiških veleposestev razdrobil v manjše kmetije in da se
je i/, omenjene mase sužnjev in hlapcev postopoma izob¬
likoval stan do precejšnje mere samostojnih kmetov, ki
so s svojimi družinami obdelovali te kmetije, ki so pa se¬
veda. ostale še vedno last prvotnih veleposestnikov in
s tem tudi njim podložne.

Ta razvoj je šel čisto vzporedno z oblikovanjem zem¬
ljiških gospostev.  V visokem srednjem veku nam¬
reč teh še ni bilo, temveč le veleposestva, ki so jih do¬
bivali svetni in cerkveni velikaši ter samostani v dar od
vladarja, in ki so jih potem s krčenjem gozdov še razširili.
Kakor sem že omenil, so začeli potem velikaši svoja pre¬
obširna veleposestva že zgodaj drobiti v manjše kmetije
in jih izročati v obdelavo svojim rojenj akom,  to je
svojim nesvobodnim sužnjem. Izprva je pripadal, vsaj
teoretično, tudi ves donos teh kmetij veleposestniku, to¬
da že zgodaj je bila uvedena navada, da je oddajal ob¬
delovalec svojemu gospodu le določene množine svojih
pridelkov in mu delal tudi določeno roboto, sicer pa je
na kmetiji kolikor toliko svobodno gospodaril.

Tako se je torej rodil kmečki stan  v
pravem pomenu besede, a vzporedno s tem je tudi država
(vladar) prenašala na veleposestnike vedno več tiste svoje
oblasti nad njihovimi rojenjaki, ki je sicer pripadala de-

245

jansko njej. Glavna med temi je bilo sodstvo in šele to
je dalo dotedanjim veleposestnikom tudi značaj zemljiš¬
kih gospostev.

Prvi je izročil podložnike na milost in nemilost ple¬
miškemu sodstvu že cesar Rudolf Habsburški
(3. IX. 1276) in za njim so utrjevali plemičem to oblast
še razni drugi Habsburžani, izrečno za Koroško n. pr.
Albreht  II. (14. IX. 1338), Ernest Železni  (29.
III. 1414), cesar Friderik  III. (5. I. 1444) in nad¬
vojvoda Karel  (1577). Tako so se torej že v teku
srednjega veka razvili iz prvotnih sužnjev podložniki, iz
veleposestnikov pa zemljiška gospostva,  kajti
zemljiško gospostvo moremo nazivati šele tak dominij
(veleposestvo), ki obsega podložne kmetije, nad katerimi
ohrani dominij še vedno ne le vrhovno lastninsko pra¬
vico, temveč pripadajo gospodarju tudi pravice nižje¬
ga sodstva,  raznih javnih upravnih poslov in poli¬
cijska oblast glede srenjskih zemljišč (,gmajn’, planin in
gozdov) ter se je mogel za izvajanje te oblasti posluževati
tudi sile. V i š j e , t. j. „k r v n o sodstv  o” pa so imele
le nekatere posebno imenitne gospoščine in nekatera več¬
ja mesta, dočim je pripadalo drugod deželnemu knezu
oziroma njegovim posebnim sodnikom.

Cerkvene ustanove (samostani, cerkve) izprva niso bile
zemljiška gospostva, ker jim ni pripadalo sodstvo, zato
so morale imeti svoje „z a v e t n i k e” (V o g t), ki so iz¬
vajali sodstvo in druge pravne posle glede njihovih pod¬
ložnikov. Škofje in veliki samostani (n. pr. V e t r i n j) so
si pridobili tudi te pravice že jako zgodaj, manjše cerkve¬
ne ustanove (cerkve, bolnišnice) pa sploh nikoli, zato so
morale imeti te svoje zavetnike do zadnjega in samo ti
so imeli n. pr. tudi pravico nameščati podložnike na njim
podložnih kmetijah ali jih pa odpravljati ter izvajati
nad cerkvenimi podložniki še drugo policijsko oblast.

246


Prezreti pa ne smemo, da je vršil zemljiški gospod tu¬
di nekako nravstveno policijo  nad svojimi
podložniki. Nezakonske matere  so večkrat ostro
kaznovali in rožeška gospoščina je n. pr. 1. 1595. izklju¬
čila od očetove dediščine hčerko nekega bajtarja zaradi
njenega „lahkomiselnega, ničvrednega vedenja” in na¬
slednje leto je zagrozila nekemu sinu, da bo izgubil kme¬
tijo, če bo z očetom slabo ravnal.

Prav nazorno nam dolžnosti podložnikov kaže „red”,
ki ga je izdala dne 23. IV. 1689. ortenburška gospoščina
za svoje podložnike, ker so podobni predpisi in običaji
veljali tudi pri drugih gospoščinah. V njih je bilo med
drugim rečeno, da se morajo vsi plotovi do določenega
dne v letu spraviti v brezhibno stanje; da sme sosed ru¬
biti soseda le z dovoljenjem gospoščine; da se mejniki ne
smejo ruvati ali prestavljati; da je po hišah prepovedano
vlačuganje, prepiranje in pretepanje ter zmerjanje med
sosedi in da bodo bogokletstva ter sploh preklinjanje kaz¬
novana; da je treba takoj prijaviti sumljive osebe, zlasti
cigane, sumljive vojake in potepuhe, da podložniki ne
smejo pošiljati na lovsko tlako nesposobnih ljudi; če pod¬
ložnik smrtno zboli, da morajo njegovi prijatelji skrbno
paziti, da mačehe in drugi hudobni ljudje njegovim otro¬
kom ničesar ne poneverijo; da mora iti vsak vsaj enkrat
na leto, to je v velikonočnem času, k spovedi in obha¬
jilu ter paziti, da bo storila to tudi njegova družina; da
je vsak podložnik dolžan prijaviti težko obolelost osebe
v njegovi hiši, da jo bo mogoče prevideti, dokler je še pri
zavesti; da mora iti vsak podložnik vsako nedeljo in vsak
praznik z ženo in z otroki v cerkev in navajati k temu
tudi ostalo družino; da se mora ob sobotah in dnevih
pred prazniki prenehati z delom že po večernicah; da
mora vsak podložnik prijaviti sodišču vse lahkomiselne
in brezbožne osebe, ki sramote Boga in preklinjajo, ter

247

postopače, da bo mogoče „ta plevel izruvati in preprečiti
večje zlo”; da nihče ne sme streljati divjačine, razen vol¬
kov, medvedov in jazbecev, a če ustreli te, jih mora iz¬
ročiti v grad; da so vsi jesenski in predpustni plesi dovo¬
ljeni samo z odobrenjem sodišča; da mora priti vsak go¬
spodar na letno podložniško zborovanje in poravnati vse
svoje obveznosti; da mora poslati vsak po eno osebo za
uničevanje rjavega hrošča; da sme vsak, ki ima točilniško
pravico, točiti le nepomešano vino, po uradno določenih
cenah ih pravilnih merah; da se smejo krčiti gozdovi ter
žgati oglje in apno samo z dovoljenjem; in da mora vsak
kmet vsaditi vsako leto na svojem zemljišču vsaj po 4 ro¬
dovitne jablane.

Zgoraj očrtani razvoj je dosegel v začetku novega ve¬
ka svoje trdne oblike in tako so postala zemljiška go¬
spostva tudi nekake državne oblasti prve stopnje, kar so
ostala potem prav do revolucije 1. 1848. Pri tem je treba
izrečno opozoriti še na to, da je bila taka oblast že zgodaj
povezana z dotično gospoščino ne glede na njenega vsako¬
kratnega lastnika. Nekak nosilec te oblasti je bil torej
dvorec dotične gospoščine, zato tudi ni mogel izvajati te
oblasti nihče, ki je imel n. pr. v mejah dotične gospo¬
ščine samo raztresena podložniška posestva.

V okviru gospoščine se je torej v tistih časih razvijalo
sploh vse pravno in gospodarsko življenje našega kmeta,
zaradi česar si lahko tudi predstavljamo silen vpliv, ki so
ga imele one na vse življenje našega ljudstva. Zabrisane
so bile skoro vse nekdanje razlike med stopnjami in ob¬
likami posameznih vrst kmečkih podložnikov in njih
pravni položaj je postal skoro čisto izravnan. Jasno je pa,
da pritisk na podložnike ni bil povsod enak, temveč se je
še tudi v tej dobi prav močno razlikoval od gospoščine
do gospoščine in da so bile med njimi dobre in slabe; vse

248

je zaviselo od oseb (od zemljiških gospodov, še večkrat pa
od njihovih oskrbnikov). Po pravici trdi socialni zgodo¬
vinar W. F r e s a c h e r , da je bila „njih moč tolika, da
je pogoltnila tudi (nekdanje) plemičarje, ki so že s XVI.
stoletjem izginili" in se spremenili v navadne podložnike.

Kakor smo videli že spredaj, je zlomil politično oblast
oholega plemstva že cesar Ferdinand  II., ki bi bil
nato prav lahko olajšal tudi težki socialni položaj kme¬
tov, toda do Marije Terezije  ni bilo niti enega
Habsburžana, ki bi imel za to kako razumevanje. Prav
rahlo se je začela ta, sk,oro absolutna oblast zemljiških
gospodov nad podložniki omejevati šele za cesarja Leo¬
polda  I., a prosvetljena Marija Terezija in Jožef  II.
sta io potem v naslednjem stoletju, seveda proti volji
stanov, postavila vsaj pod državno nadzorstvo, prenehala
je pa šele 1. 1848.

Od XVI. — XVIII. stol., ko je vladal očrtani položaj,
razne olajšave glede osebnih svoboščin, ki si jih je bil
pridobil podložnik še v teku srednjega veka, sicer na
splošno niso bile več prikrajšane, temveč so se deloma še
razširile in utrjevale, toda obremenitev podložnikov z
raznimi dajatvami in z različnimi vrstami robote je po¬
stala prav izredno težka; vendar je treba priznati, da je
bil podložniški položaj po čeških in ogrskih deželah še
mnogo slabši nego v alpskih. Res je, da so bile vse te da¬
jatve določene v urbarjih, toda zemljiški gospod je kot
javna oblast še vedno našel dovolj potov in sredstev, da
jih je lahko svojevoljno poostroval, saj je moral vsak pod¬
ložnik ob prevzemu kmetije še izrečno obljubiti pokor¬
ščino, zvestobo in vestno izpolnjevanje vseh dolžnosti (te
so bile v zaobljubi večkrat tudi podrobno naštete). Če je
podložnik prekršil le eno, ga je mogel zemljiški gospod
spoditi s kmetije, kajti ravno te zaobljube so dajale zem-

249

1 j iškim gospodom vse možnosti za pritisk vseh vrst na
podložnika.

Ravno ta popolna odvisnost  naših kmetov
od njihovih graščakov je morala dobiti sčasoma seveda
jako kvaren vpliv na značaj našega kmečkega ljudstva.
S a m o z a v e s t, ki jo je kazal naš kmet še za časa kmeč¬
kih uporov, je bila zlomljena  in nadomestila jo je
tista hlapčevska ponižnost  nasproti „g o s p o -
d i”, ki jo pogosto opažamo pri kmetih
prav do današnjih  dni  in ki je dobila ravno na
Koroškem svoj žalostni izraz tudi v sramotnem po¬
nemčevanju naših kmetov.  Kmet je obupal,
da bi mogel priti do svojih pravic po naravni poti, smat¬
ral se je za manjvrednega, za brezpravno bitje, zato se je
topo uklanjal vsem željam svojih gospodov in se je kveč¬
jemu upal še „najponižneje” in „najvdaneje” prositi „mi-
lostljivega gospoda” (to so bili zanj seveda tudi vsi graj¬
ski uradniki), da mu „blagovoli” dovoliti to, kar mu je
po vsej: pravici šlo.

Jasno je, da je vse to končno slabo vplivalo celo na
kmečko nravstvenost. Narodna zavest je bila tedaj še ne¬
znana, a St. Vraz je dejal, da „brez narodne zavesti ni
kreposti — razen pohlevnosti in slepega strahu”.

Na te čase nas spominjajo danes samo še nekateri stari
gradovi v našem podeželju, še več jih je pa že davno v
razvalinah, a o mnogih niti nobenih sledov ni več, tako
da niti natančno ne veriio, kje so nekoč stali. Tudi ogrom¬
na večina nekdanjih oblastnih nemških plemiških rod¬
bin je že davno izumrla, njihova zemlja je po veliki ve¬
čini prešla v popolno posest našega slovenskega kmeta, ki
jo je nad tisoč let pojil s svojim znojem. Nad tisoč let je
pod oblastjo nemškega graščaka naš slovenski kmet tudi
hranil in gojil svojo slovensko govorico, a ko se je končno

:250

osvobodil tega tujega jarma, je začel žal le prejrogosto
celo sam opuščati govorico svojih očetov in dedov ter pre¬
vzemati jezik svojih nekdanjih tlačiteljev po teh grado¬
vih, na katere veže našega kmeta še danes toliko bridkih
spominov.

Znameniti kranjski zgodovinar J. V. Valvasor
nam je v svojem velikem delu „Topographia archiduca-
tus Carinthiae” naštel, na kratko opisal in ohranil celo v
slikah vse koroške gradove druge polovice XVII. stoletja.
Za slovenski del Koroške navaja naslednje (tu sem jih
razvrstil po vrsti od Zilje proti Podjuni in Valvasorjev
pregled še nekoliko dopolnil):

1. Griinburg  pri Šmohorju; njegovo sodišče je za¬
jemalo tudi precej slovenskega ozemlja; od nekdanjega
gradu na strmi pečini je bil že v Valvasorjevem času
ohranjen samo še stolja, toda sodišče in gospoščina sta se
vedno imenovala po njem; bil je last grofije Ortenburške.

2. P i' e i s e n e g g (Brezje?) pri Šmohorju, last gospo¬
dov M a 1 e n t h e i m, zato se je tudi grad navadno nazi-
val Malentheim, a je že v Valvasorjevi dobi razpadal.

3. Modrin  j a ves  (Moderndorf) pri Šmohorju,
spada h grofiji Ortenburški (poprej last M. K. pl. R e c h -
b a c h a 6 ).

4. K i m p e r k (Khiihnburg ali Kiinegg) v občini
Moše pri Šmohorju, last grofa Khiinburga.

5. A i c h 1 b u r g , severnovzhodno od Borlj, dedo-
vina baronov Aichlburgov.

6) Pri večini gradov navajam tudi prejšnje lastnike, toda oziram
se le na najvažnejše, zlasti kadar gre za znane plemenitaške rodbine;
kajti pri mnogih gradovih so se lastniki izredno hitro menjavali.

251

6. Greifenstein na hribu med Borljami in
Aichlburgom v Zilji, last dedičev barona A. S. Aichi-
burga.

7. Bodnje  (Bodenhof) ob Zilji v občini Sv. Štefan,
last baronice M. S. Aichlburg.

8. W a s s e r 1 e o n b u r g pri Čajni ob Zilji, last S e ra¬
le r j e v a (nekoč lastnina znane Ane Neuman¬
nove).

9. Strassfried  pri Podkloštru, last bamberških
škofov; to gospoščino je upravljal poseben bamberški
uradnik.

10. Podklošter  (Arnoldstein) je bil sicer samo¬
stan, a obenem tudi gospoščina; par streljajev pod sa¬
mostanom, blizu Ziljice, stoji na novo zgrajen gradič R o -
s e n h e i m , takoj nad Rosenheimom je pa zgradil vele¬
trgovec Fugger 1. 1486. grad F u g g e r a u , ki ga je poz¬
neje odkupil samostan in je sedaj 7  že čisto v razvalini, a
na mestu sedanjega samostana je stal nekoč tudi grad. —
Že tedaj je bil v razvalinah tudi nekdanji grad v M e g-
v a r j i h.

11. Podvetrovo  (Federaun) ob Zilji med Podklo-
štrorn in Beljakom, last bamberških škofov; na strmini
nad sedanjo graščino je stal nekoč stari podvetrovski grad,
ki je bil pa že v Valvasorjevih časih v razvalinah. V pod-
vetrovsko gospoščino je spadala tudi skoro vsa Kanalska
dolina.

12. V Beljaku  je bilo bamberško oskrbništvo
(Burgamt) s posebnim višjim uradnikom in je spadalo v
njegovo pristojnost tudi 115 okoliških kmetij, 76 pol-
kmetij in 124 kajž.

7) Opozarjam, da se nanaša izraz „sedaj” povsod na Valvasor¬
jevo dobo, t. j. okoli 1. 1680, označba leg posameznih gradov se pa
ravna seveda po sedanji  politični razdelitvi.

252

] 3. M 6 r t e n e g g pri Beljaku, last M. pl. Krum  b -
1 i t s c  h a (časih last baronov K h e v e n h ii 11 e r j e v).

14. Stari grad  (Finkenstein) pri Bekštanju, na
pobočju Karavank južnovzhodno od Beljaka, v XIV. stol.,
dedovina gospodov Bekštanjskih, sedaj last grofa J. S.
Dietrichsteina.

15. Vaj  šk  ra  (Landskron) med Beljakom in Osoj-
skiirt jezerom; to je bil eden najlepših gradov juž. Koroške,
prvotno (v XIII. stol.) last grofov Strmških, nato z gospo¬
ščino vred osojski, zatem pa Celjskih grofov in Kheven-
hiillerjev, a sedaj last predsednika dunajske dvorne ko¬
more, grofa F. A. Dietrichsteina. — Valvasor omenja, da
ležita v obližju še dva že razpadla gradova, namreč S tr¬
ni e c (Sternberg, v srednjem veku last grofov Strmških,
Ortenburških in Celjskih) in Liebharten,ki  spadata
sedaj oba v gospoščino Vajškra.

16. Vernberk  (Wernberg) ob Dravi med Beljakom
in Vrbo, last osojskega samostana (poprej last gospodov
Vernberških, a dogradil ga je 1. 1574. J. Klievenhiiller). —
Nad Vernberkom in Strmcem navaja Valvasor tudi grad
„Thambschach”, ki ga je zgradil v začetku XVI. stoletja
A. Khevenhitller.

17. Tam če (Aichelberg) na hribu med Vernberkom
in Osojskim jezerom, ki pa že razpada; sedaj je last gro¬
fa G a 11 e r j a (nekoč je bil last gospodov Aichelber-
gov  in nato Khevenhullerjev). — Med Strmcem in Ko-
stanjami so tudi razvaline Črnega gradu  (Hohen -
wart), ki je bil najstarejši v vsem okolišu in se navaja že
v XII. stol.; med njegovimi lastniki so bili krški škofje,
veliki mojster reda sv. Jurija, Khevenhiillerji in Dietrich-
steini, iz njegove gospoščine so nastali poznejši sodni oko¬
liši Vernberk, Strmec in Vrba.

253

18. Vrba  (Velden) na zapadnem koncu Vrbskega je¬
zera, last grofa Fr. A. Dietrichsteina.

19. R o ž e k (Rosegg), grad in gospoščina; last grofa
J. N. U. R o s e n b e r g a . — Visoko nad Rožekom je stal
v visokem srednjem veku stari rožeški grad ( R a s s ), de-
clovina zloglasnih rožeških roparskih vitezov, ki so si po¬
stavili potem niže (zapadno od Sv. Jakoba) nov grad,
„ R a s s b u r g ”, ki pa je bil tudi, opuščen že v XV. sto¬
letju. — Razen tega sta stala v srednjem veku nad Rože¬
kom še grad T r o s t e n h e i m , dedovina gospodov
1’ r o s t e n h e i m s k i h (pozneje so postavili na tistem
mestu cerkvico sv. Martina) in grad Fregerthurn,
ki je pa tudi že davno v razvalini. — Po nekih poročilih
je stal v srednjem veku na gričku Wauberg nad Baškim
jezerom grad M a r b u r g (kVauburg).

20. L e o n s t e i n na hribu nad Vrbskim jezerom v
občini Poreče,  a na sosednjem hribu je stal grad
S e e b u r g, ki sta pa že oba v razpadanju; sedaj sta last
celovških jezuitov (poprej pa gospodov P e u s c h e r -
j e v).

21. Gradiž  (Gradisch), na hribu med Blatogradom
in Trgom, last vicedoma barona J. F. P 1 a t z a (poprej
P a r a d e i s e r j e v).

22. Blatograd  (Moosburg ali Masburg) med Ce¬
lovcem in Trgom; izvira iz IX. stol., sedaj je pa last gro¬
fa J. V. K r o n e g g a .

23. T i g r č e (Tigring) severno od Blatograda, last
barona J. D. D i e t e n h o f f n a. — Blizu tam leže tudi
razvaline gradu N usperga,  nekoč last gospodov P a -
putschacherjev.

24. R a z n i c a (Ratzenegg) v občini Blatograd, la^t
grofa J. V. Kronegga.

254

25. D r a ž i n j (Drasig) na hribu v občini Kriva vr¬
ba, last barona J. D. Dietenhoffna.

26. K o r 1 i č e (Hornstein) v občini Kriva vrba pri
Celovcu, last grofice A. K. S t a u d a c h.

27. H a 1 a k (Halegg) v občini Dhovče (severnozahod-
no od Celovca); zgodovina tega gradu sega v XII. stol.,
v XVI. stol. je bil last Welzejev, ki so ga popolnoma pre¬
zidali, sedaj je pa last grofa J. L. Windischgratza.

28. S t e n i č e (Tentschach) na hribu v občini Št. Pe¬
ter (severno od Celovca), last koroškega deželnega upravi¬
telja grofa f. A. Attemsa, ki je grad močno popravil
(prejšnji lastniki so bili gospodje Grossingi,  Ru-
b e n b e r g e r j i,  R u m p f e n i in P u r k m a y e r j i).

29. Ž a 1 e m, (Seltenheim), grad in gospoščina v ob¬
čini Dhovše severnozapadno od Celovca, je stal že v XII.
stol.; 1. 1841. so ga osvojili Madžari, nakar so ga potem
zopet osvobodile cesarske in koroške stanovske čete s so¬
delovanjem humperških podložnikov; sedaj je last grofa
J. L. VVindischgratza.

30. F r e y e n t h u r n na brdu med Krivo vrbo in
Celovcem; last M. pl. T a 11 h e i m a (med prejšnjimi
lastniki je bil tudi grof Attems).

31. R o 1 1  e n t h u r n, ležeč poleg Freventhurna, last
J. S. pl. Tallheima.

32. P i č e v (Pitzelstatten) v občini Dole (severozapad-
no od Celovca); sestajal je pravzaprav iz dveh gradov,
starega in novega, stoječih drug poleg drugega, sedaj
last grofa J. E. H a 11 e r s t e i n a (poprej last gospodov
P u t z e n in grofov W e 1 s b e r g).

33. Š t o k e 1 (Ehrenbichl) na hribu v občini Dole
(severnozapadno od Celovca), last grofice B. R. Kheven-
hiiller.

255

34. M o d r in j a ves (Mbderndorf) pri Gospe Sve¬
ti, last M. Jabornigga  (nekdanji lastniki so bili go¬
spodje Mbderndorf er ji in Hodiški).

35. Plešivec  (Tanzenberg) nad Gospo Sveto; sre¬
di XVI. stol. so ga tedanji lastniki, gospodje Hodiški,
prezidali v enega najrazkošnejših koroških gradov in
okrasili zlasti z izkopaninami iz bližnjega Virunuma, se¬
daj je last grofa F. A. Attemsa.

36. S m e r o v č i c e (Emersdorf), prav tako v ob¬
čini Dole (severnozapadno od Celovca), last K. E. Rein-
prechta.

37. M a g a r s k (Mageregg) (severnozapadno od Celov¬
ca); zgradil ga je v začetku XVII. stol. W. M age r in ga
kmalu nato prodal rodbini S c h 1 u g a (dedičev barona
F. J. Dietenhoffna).

38. Vrhovec  (Falkenstein), dobro uro severozapad-
no od Celovca, zgrajen šele v XVII. stol., last barona J. S.
H a 11 e r s t e i n a.

39. C i k u 1 a (Zigguln) pri Celovcu, last celovških je¬
zuitov.

40. E h r e n t a 1, dobro uro severno od Celovca, last
barona J. B. K e m e 11 e r j a .

41. Vašenjšči grad  (Ehrenhausen), uro hoda se¬
verno od Celovca, last j. J. Schneeweissa.

42. Trnja  ves  (Annabichl), grad in gospoščina
ob cesti iz Celovca proti Gospe Sveti; grad je bil sezidan
v XVII. stol., last grofa S. F. Khevenhiillerja.

43. Hodiše  (Keutschach); Valvasor pravi, da je
grad zgrajen starinsko, zato prebiva v njem le služinčad,
dočim si je zgradila gospoda zase streljaj proč nov gradič,
Nove Hodiše  imenovan; oba sta last deželnega grofa
f. N. U. Rosenberga. — Nad vasjo Ribnica je stal grad
Ribnica  (Reifnitz), izvirajoč še iz karolinških časov;

256


ta je bil dolgo last briksenških škofov, nato grofov B o -
gen,  Trušenjskih, Goriških in slednjič gospodov Ho-
diških, ki so se v začetku XVI. stol. preselili v Hodiše,
nakar je ribniški grad razpadel. — Blizu sedanje cerk¬
vice na Jerbergu  je stal v visokem srednjem veku
tudi grad.

44. H u m p e r k (Hollenburg) v Rožu, ena največjih
in najmogočnejših gospoščin in sodnih okolišev slovenske
Koroške; prvotni grad je bil zgrajen v XIII. stol., v seda¬
nji obliki pa prezidan v XVI. stol., sedaj last grofa S. H.
Dietrichsteina, — Valvasor navaja, da je stal blizu Hum-
perka, onstran Drave, še gradič W e i z e 1 s d o r f (Svet¬
na ves), last vetrinjskega samostana. - Verjetno je stal
nekoč gradič tudi v okoliški vasi I m o v (občina Žih-
polje). — Severno od Kazas pri Bilčovsu je stal časih tudi
grad, na kar še spominja krajevno ime Podgrad.  —
Prav tako so stali v okolišu v srednjem veku še gradovi
pri št. Kandolfu,  blizu tam grad Ratenstein
(salzburška posest), dalje grad v Kožentavri  (razru¬
šen ob potresu 1. 1348) in še v Valvasorjevi dobi tudi
grad v Mačah  (občina Bistrica v Rožu).

45. V e t r i n j (Viktring) pri Celovcu, samostan iz
XII. stol. in gospoščina, last tamošnjih cistercijancev.

46. Marija  L o r e 11 o (ali Lavreta) na otočku ob
vzhodnem koncu Vrbskega jezera; grad je na italijanski
način zgradil grof. U. Rosenberg in je bil ob svojem času
baje najrazkošnejši koroški grad, ki je pa 1. 1708. pogorel;
sedaj je last grofa W. A. U. Rosenberga. — Dalje leži na
južnem bregu Vrbskega jezera proštija Otok,  last gra¬
ških jezuitov in pomemben zemljiški posestnik.

47. Brda  (Welzenegg) pri Celovcu, renesančna
stavba iz XVI. stol., last grofa }. F. U. Rosenberga
(nekoč last gospodov Welzerjev).

17

257

48. Št. Jurij na pesku (St. Georgen am Sand)
severno od Celovca, last nemškega viteškega reda (poprej
pa last nekega R e i n c h a r d a).

49. Žre le c (Ebental) pri Celovcu, last grofa J. i..
Lamberga.

50. G r e i f e n f e 1 s, na brdu v občini Žrelec, je bil
razvalina že v Valvasorjevi dobi, last grofa J. L. Lam¬
berga  (nekoč je bil grad dedovina gospodov Greifen-
felserjev, zatem pa last salzburških nadškofov, gospodov
N e u h a u s e r j e v in M. T a 11 h e i m a).

51. Podkrnos  (Gurnitz), proštija in graščina; sled¬
nja je last B. Fromiillerja  (nekoč je bila last Au-
fenšteinov in zatem Khevenhullerjev); na strmi pečini so
bile ob Valvasorjevem času še razvaline starega podkrno-
škega gradu.

52. G o s p a Sveta  (Maria Saal), prastara proštija
in gospoščina; cerkev (sedanja je iz XV. stol.) in pro-
štijsko poslopje sta bila že v XV. stol. močno utrjena.

53. Teleče  (Toltschach) v občini Gospa Sveta, last
M. S. pl. H i m m e 1 b e r g a.

54. M a j z 1 i c a (Meiselberg) pri Gospe Sveti, last
barona W. N. H a 11 e r j a (poprej last gospodov pl.
M e 11 n i t z o v).

55. O t m a n j e (Ottmanach), severnovzhodno od
Gospe Svete, last barona J. A. Himmelberga.

56. T i m e n i c a (Timenitz) v občini Sv. Tomaž (sever¬
novzhodno od Celovca), last M. A. pl. Schuriana (prej je
bil last gospodov Timeniških in grofov Khevenhullerjev).
— Zraven sedanje Timenice je stal stari timeniški grad, ki
je bil pa že v Valvasorjevih časih v razvalinah.

258

57. Frajdenberk (Freudenberg) vzhodno od Go¬
spe Svete (pri Timenici), last baronice Fischer.

58. Part ovca  (Portendorf) v občini Sv. Tomaž
(okr. Celovec), last barona J. J. A i c h o 1 d a (nekoč je
bil last gospodov Partovških in baronov M o r d a x). —
Valvasor pravi, da sta stala nekoč v bližini še gradova
Zeiselburg-  (Čilberk) in Hertendorf  (Trdnja
ves).

59. Grad  (Eppendorf) v občini Št. Janž na Mostiču,
last barona J. A. Himmelberga.

60. Važenberk  (Waisenberg) na hribu severno-
zapadno od Velikovca, last grofa S. W e 1 z a.

61. Gornje Trušnje  (Obertrixen) v občini Va¬
ženberk pri Velikovcu; Valvasor pravi, da je to jako raz¬
košna graščina in da stoje na hribčku nad njo stare Gor¬
nje Trušnje, ki so pa že v razvalinah; sedanji lastnik je
grof S. W e 1 z (nekdanji lastniki so bili gospodje Tru-
šenjski, potem grofje Vovbrski, grofje Pfannenberški in
Rauberji).

62. Srednje Trušnje  (Mittertrixen) v sosed¬
stvu Gornjih Trušenj; Valvasor piše, da stoje na hribčku
nad njimi stare Srednje Trušnje, ki jih sedanji lastnik
obeh, grof K. D. Ursenbeck,  za silo še vzdržuje (ne¬
koč so pripadale Srednje Trušnje istim gospodom kot
Gornje Trušnje).

63. Spodnje Trušnje  (Untertrixen) na hribu
pri Srednjih Trušnjah; sedanji lastnik je grof K. D. Ursen¬
beck (glede prejšnjih lastnikov velja isto kot glede Sred¬
njih in Gornjih Trušenj).

64. Brankovnica  (Frankenstein) v občini Važen¬
berk (okr. Celovec), last barona Fr. R. Rambschis-
s 1 a.

17 *

259

1

65. Telnberk  (Tollerberg) v občini Važenberk,
last Kr. Wendelina (poprej last grofov Windischgratzov).

66. Č r n i grad  (Neudenstein) v občini Važenberk,
last barona W. Fr. Kemetterja.

67- Tinje  (Tainach) niso bile le proštija, temveč I
tudi velik zemljiški posestnik, so last salzburških nad- I
škofov.

68. H o m b e r k (Hohenbergen), grad in gospoščina I
pod tinjsko proštijo, last grofa W. A. U. Rosenberga (po- j
prej last grofov Windischgratzov).

69. S ep e c (Truttendorf) pri Grabštanju (okr Ce- I
lovec), last barona J. R. Kemetterja (nekoč dedovina I
gospodov Truttendorferjev in nato last Wildensteinerjev). I

70. G r a b š t a n j (Grabstein), grad in gospoščina, I
nekoč dedovina gospodov Grabštanjskih, sedaj last dežel- I
nega grofa J. N. U. Rosenberga.

71. Kamen  (Stein) v občini Škocijan pri Dobili j
vesi, last grofa W. A. U. Rosenberga (poprej barona Pre-.j
singerja);  tudi tu je stal prvotno Stari grad  (Alt-
stein), ki se navaja že v X. stol. in je bil 1. 1461. razdejan,
nakar je zgradil B. Presinger blizu tam poznejši Kamen.

72. Dobrla  ves  (Eberndorf), proštija in gospo¬
ščina, od 1. 1604. last celovških jezuitov. — K proštiji je
spadal tudi dvorec Wasserhofen  na ravnini proti j
Dravi.

73. Ž e n e k (Sonnegg), grad in gospoščina v občini
Žitara ves; grad se navaja že v XII. stol., še poprej se je
pa baje nazival Parcifal-Thurn. Valvasor pravi, da je
zgrajen na starinski način in da velja za trdnjavo. Grad I
je 1. 1426. kupil avstrijski vojvoda Friderik  in ga dal I
najprej v fevd, a 1. 1442. ga je prodal baronom U n g n a -
d d m. — Valvasor piše, da sta stala nekoč v bližini še dva
gradova, H e 11 n s t e i n in Christendorf,  sled¬
nji morda na bližnjem hribu Podjuna.

260

74. Rebrca  (Rechberg), grad in gospoščina na hri¬
bu med Žitaro vesjo in Železno Kaplo, sedaj last grofa
W. A. U. Rosenberga; nad gradom so še razvaline sta¬
rega „Pustega gradu”, ki je bil nekoč last oglejskih pa¬
triarhov, nato pa koroških vojvod in grofov Vovbrskih.
Deželni maršal L. Prage  r je okoli 1. 1500. sezidal pod
starim gradom novega, sedanja Rebrca, ki je prešel v
drugi polovici XV. stol. v roke reda sv. Jurija in postal
s tem „komenda”, last millstattskih jezuitov.

75. Grad  (Hagenegg) tik Železne Kaple; grad je v
začetku XIV. stol. sezidal kapelski plemič Pl a g e n , za¬
tem je bil last grofa U. Rosenberga, sedaj je pa v posesti
J. B. M a z i g o n a.

76. Vajšberk  (Feuersberg) pri Globasnici; -ta je bil
zgrajen na novo, a na hribu nad njim so bile tedaj še raz¬
valine starega Vajšberka; slednji je bil last Celjskih gro¬
fov in zatem Ungnadov, a novi je v posesti grofa F. A. U.
Rosenberga. — V bližini, na severnem pobočju Obirja, so
bile tudi razvaline gradu Bilštanja  (Wildenstein), ki
se navaja že sredi XII. stok, nekoč last Aufenstein-
n o v,  še v XVI. stol. pa gospodov Wildensteinskih.

77. S t i c h (Sorgendorf) v občini Libuče pri Pliberku,
last }. K. Stuchena  (poprej L a i n i n g e r j e v).

78. Pliberk  (Bleiburg), grad in gospoščina, last
grofa Fr. L. T h u r n a (nekoč je bil Pliberk tudi sedež
Vovbrskih grofov in Aulensteinov, po njih izumrtju je
pa postal deležnoknežji).

79. L o n č a ves (Einersdorf) v občini Blato pri Pli¬
berku, last barona J. A. S t a u d a c h a.

80. K o 11 h o f pri Velikovcu, last tinjskega prošta
K 1 i e s a.

81. Th a 11 e n s t e i n med Vovbrami in Spodnjimi
Trušnjami, last grofa S. Welza.

261

82. Vovbre  (Haimburg) na strmem brdu med Gre-
binjem in Velikovcem, dedovina znamenitih grofov Vov-
brskih, zatem last Celjskih grofov in sedaj last grofa Fr.
G a 11 e r j a. — Valvasor pripoveduje, da je stala v isto¬
imenski vasi pod vovbrskim gradom še graščina, nazvana
Stocknerthurn,  bivališče gospodov Parsifa-
1 o v.

83. K 1 o š t e r (Griffen) pri Grebinju; ker je bil ta
premonstratenski samostan tudi pomemben zemljiški po¬
sestnik, ga navajam tudi tukaj; bil je last bamberških
šikofov.

84. G r e b i n j (Griffen), močno utrjen grad na vi¬
soki skali, last bamberških škofov.

85. Pfaffendorf  (Poppendorf), med Grebinjem in
Vivšnikom, last grofa J. Fr. Dietrichsteina (časih je bil
last gospodov P o p p e n d o r f e r j e v in iz tega imena
je nastala tudi nemška označba Pfaffendorf).

86. H e r n e k (Ehrenegg) med Grebinjem in Rudo,
last grofa J. F. Dietrichsteina.

87. Vivšnik  (Weiseneg) na hribu v občini Ruda
(okr. Velikovec), last bamberških škofov.

88. S u h a (Neuhaus) med Libeličami in Pliberkom,
last barona F. A. G a 11 e n a (popi'ej last barona J. A.
B r ii c k e n t h a 1 a).

89. Št. Pavel  (St. Paul), samostan (sedanje samo¬
stansko poslopje je iz XVII. stol., cerkev pa iz XII. stol.)
in gospoščina; imel je velika posestva tudi v slovenskem
delu Koroške, last tamošnjih benediktincev.

90. Libeliče  (Leifling) v okraju Pliberk, last ba¬
rona J. B. J o c h 1 i n g e r j a (poprej last baronov G a 1 -
1 e r)'.

91. Spodnji Dravograd  (Unterdrauburg), trg,
grad in gospoščina, nekoč last gospodov Aufensteinskih,

262

sedaj je pa trg deželnoknežji, grad pa last šentpavelskega
samostana.

92. Schrottenegg  pri Guštanju, last Frauendor-
ferjevih dedičev.

93. Čer ne če (Tscherberg); leži ob Dravi med Sp.
Dravogradom in Guštanjem, last S. W a 1 d n e r j a.

94. Griinfels,  nazvan tudi Spodnji Guštanj, ob
Mislinji pri Guštanju, last barona M. Gaisrucka.

95. Javornik  (Gambseneg) na brdu pri Guštanju,
last A. J. Jabornigga.

96. P o d g o r a (Unterbergen) južno od Guštanja, last
pl. R u s s d o r f a.

97. Streiteben  nad Guštanjem, last A. pl.
S ii c h t e n a.

98. Dob (Aich) pri Guštanju; prvotni grad je stal na
hribu in je že popolnoma razpadel, nakar je bil pod njim,
pol ure od Guštanja, zgrajen nov, skromen gradič, last
J. Kr. J abornigga.

*

Ob zaključku pravi Valvasor, da „se nahaja v deželi
najbrž še več gradov in plemiških dvorcev”, na katere pa
on pri svojih raziskovanjih ni naletel, razen tega pa da
je v deželi še mnogo starih, že čisto razpadlih gradov, gle¬
de katerih pa ni mogoče več vedeti, kako in kdaj so pro¬
padli. Vseh koroških gradov navaja Valvasor nekaj nad
200 in od teh v slovenskem delu Koroške skoraj polovico.
Lahko domnevamo, da je naštel v slovenskem delu dežele
po priliki vse, ker mu je bila ta mnogo bolj pri roki ne¬
go severna Koroška in jo je zato gotovo tudi precej dobro
poznal iz lastnih osebnih proučevanj.

Ako prenesemo naštete gradove na zemljevid, se nam
pokaže prav zanimiva slika; srednja Ziljska dolina, po-

263

tem prostor med Beljakom, Vrbskim in Osojskim jeze
rom ter prostor med Celovcem in Pliberkom jih imajc
kolikor toliko, a Spodnja Zilja (bamberška last!), ves Ro,
in zapadna Podjuna južno od Drave so skoro brez gra
dov, jako mnogo jih je med Tinjami in Št. Janžem m
Mostiču ter okoli Guštanja (danes v Jugoslaviji), a se
verna polovica celovškega okoliša je naravnost posejani
z njimi. Še zanimivejši je pogled na lastnike teh gradov
Lahko trdimo, da je bila vsaj polovica vseh koroških Slo
vencev tedaj podložna le štirim velikim zemljiškim gospo
dom, t. j. bamberškim škofom, Dietrichsteinom (ti sc
imeli kar 6 gradov in gospoščin, od teh je sama humper
ška gospoščina obsegala ves Spodnji Rož), grofom Thur
nom in zlasti Rosenbergom, ki so sami posedovali celo £
gradov in velikih gospoščin, dočim so še v prejšnjem sto¬
letju tako mogočni Khevenhiillerji skoro izginili s slo
venske zemlje. Na drugi strani je bilo pa skoro vse slo¬
vensko ozemlje severno od Drave razdrobljeno skoro na
same razmeroma majhne zemljiške gospode. Tako so imeli
potem tudi slovenski podložniki južno od Drave opraviti
zgolj z oskrbniki in uradniki svojih zemljiških gospodov,
a podložniki severno od Drave kolikor toliko tudi nepo¬
sredno s svojimi graščaki. Večkrat sem pa že poudaril, da
to seveda niso bila nobena arondirana zemljiška gospo¬
stva, temveč so imeli slej ko prej v okviru vsakega svoje
raztresene podložnike tudi razne cerkve, župniki, bene¬
ficiji ter drugi sosednji in daljni zemljiški gospodje, ta¬
ko da je mnogo podložnikov sploh komaj kdaj prišlo v
neposredni stik s svojim zemljiškim gospodom.

Sodstvo  se v tej dobi še ni mnogo spremenilo.
Bistvo sodnega preiskovanja je ostalo še vedno mučenje
obtožencev. Celo stari Rimljani so uporabljali mučenje
le nasproti sužnjem in tudi Cerkev ga ni nikoli odobra¬
vala, a je prišlo navzlic temu v splošno navado že v sred-

264

njem veku. Tedaj se je uveljavilo načelo, da je za vsako
obsodbo potrebno priznanje obtoženca, a ker je bila ka¬
zenska preiskava še precej pomanjkljiva, so smatrali prav¬
niki, da pridejo do obtoženčevega priznanja najlaže in
najhitreje z mučenjem. Tako je prišlo to že konec XIV.
stol. v splošno navado po vsej Nemčiji in sodniki-neprav-
niki (t. j. sodniki manjših mest in gospoščin) so ga še
bolj zlorabljali in poostrovali, tako da se je skoro vsak
važnejši kazenski proces začel z mučenjem in končal z
usmrtitvijo. Tudi že spredaj omenjena „ k a r o 1 i n a ”
(1532), ki je bila za svojo dobo odlično pravniško delo,
je sprejela navedena načela v kazenski red za vso državo.
Skušala je braniti nekrivega obtoženca in utrdila nače¬
lo, da brez priznanja ni obsodbe, a da se za dosego pri¬
znanja lahko iz „upravičenih razlogov” uporablja tudi
mučenje. Razvila se je prava „znanost” o mučenju, ki je
imelo 3—5 stopenj, eno strašnejše od drugega in Karo¬
lina” je celo podrobno določevala razne oblike in pro¬
store zanj (mučilnice) ter sploh ves mučilni postopek. In
pri tem je ostalo potem prav do druge polovice XVIII.
stol., le ponekod so nekateri njegove živinske oblike ne¬
koliko omilili. Najstarejši koroški kazenski zakonik (iz
1. 1441) sicer mučenja ne omenja še posebej in zanj s Ko¬
roškega do uvedbe „karoline” tudi nimamo nobenih iz¬
rečnih poročil, toda po vsej verjetnosti so ga uporab¬
ljali, kakor povsod drugod, in so se na sedežih neka¬
terih deželskih sodišč (n. pr. v Podvetrovem) ohranila
mučilna sredstva še do XIX. stoletja.

V XVII. (in še v XVIII.) stol. so se posluževali mučenja
zlasti v zloglasnih procesih proti čarovnicam.  Ta
nesrečna blodnja je prišla za časa križarskih vojn iz vzhod¬
nih dežela. Cerkev jo je izprva obsojala, končno ji je pa
podlegel tudi papež Inocenc  VIII. in zlasti domini¬
kanci ter je dosegla svoj višek, kot ena izmed mnogih po-

265

sledic tridesetletne vojne, ravno v drugi polovici XVII.
stol. po vsej Evropi. Izražala se je posebno v procesih
proti čarovnicam in čarovnikom (verovali so tedaj vanje
tudi vsi izobraženci, n. pr. Valvasor  i. dr.). Pri njih je
šlo za to, da povzročajo ti razno zlo in nesreče v zvezi s
hudičem. Pri vsem je še posebno značilno to, da niti ni
nastajala med neukim ljudstvom, nagnjenim k prazno-
verstvu, temveč so jo spletli „učeni” pravniki sami in so
bile tudi sodbe nešolanih sodnikov v tem pogledu na¬
vadno mnogo prizanesljivejše kot pa poklicnih sodnikov.
Ravno ti so hoteli potem z mučenjem prisiliti obtožence,
da potrdijo njihovo vero v povezavo hudiča s čarovni¬
cami, v njih letanja po zraku, soudeležbo pri čarovni¬
ških sobotah” itd.

S Koroškega je znanih doslej 84 sodnih obravnav proti
čarovnicam (čarovnikom), v katere je bilo zapletenih 120
oseb, od teh 53 usmrčenih; v resnici je pa to število seveda
mnogo večje, kajti spisi večine sodišč še sploh niso raz¬
iskani. En proces je včasih pod pritiskom mučenja sprožil
kar celo verigo drugih. Pri njih so bile udeležene največ
osebe obojega spola iz nižjih slojev; berači, potepuhi, po¬
habljenci, ženske, ki so se ukvarjale z domačim zdravil¬
stvom (posebno sumljive so bile rdečelaske) i. dr., a priza¬
neseno ni bilo celo duhovnikom. Dolžili so jih, da po¬
vzročajo bolezen pri ljudeh in živini, ustavljajo kravam
mleko, narejajo neurja, zlasti točo, da so „zapisali du¬
šo” hudiču, da prirejajo čarovniška mazila iz otroških
trupelc, da letajo po zraku in plešejo s hudiči itd. Njih
usmrtitev so vršili navadno z obglavljenjem, utopitvijo
ali z zadavljenjem in nato so njih trupla še sežgali.

Prav značilen tak proces se je vršil n. pr. spomladi
1. 1661. na Humperku. Obtožena je bila Marija  Ro¬
za  n k a,  ki se je po vsej priliki nekoliko bavila z doma¬
čim zdravljenjem. Pravi tožitelj ni znan, toda pri njej so

266

našli razne „obremenilne” predmete, ki so po tedanjem
naziranju „očitno dokazovali”, da se je obtoženka baviia
s čarovništvom, kakor: koščke voska in voščenih sveč, ne¬
ki počečkan papir, 7 'kosov mila, par cul z razno žensko
šaro, neke maže in zelišča, kakršne še dandanes po kme¬
tih uporabljajo za domača zdravila, dva zarjavela stara
ključa, dve vrečici kaše (tedaj so gledali v vseh drobnih
zrnih čarobno moč), rožni venec s štirimi svetinjicami,
Marijino podobico na pergamentu in podobno. Sama
„karolina” je določala, da dajejo že opravki s takimi pred¬
meti zadosten povod za sum, da se bavijo dotične osebe s
čarovništvom. Po zasliševanju, kje je dobila te predmete,
je bila seveda mučena, vendar tudi tedaj ni znala pove¬
dati ničesar važnega; le ko so jo imeli na natezalnici in
je postavil mučitelj pod njo škaf vode, je mož trdil, da je
videl v vodi razen Rozanke še 9 drugih čarovnic, ki so se
pa hitro razbežale, tako da jih ni mogel natančno spo¬
znati. Ravno zaradi te izjave je bil pa nešolani graščinski
sodnik očividno v zadregi, kaj naj z obtoženko začne, zato
je poklical še šolanega krvnega sodnika iz Celovca, da bi
prisostvoval obravnavi. Po nadaljnjih brezuspešnih muče¬
njih in izpraševanjih, pri katerih so zasliševali tudi Ro-
zankino hčerko Katarino, neko Špicarico  z Brodov,
Šulpreta  iz Bajdiš in stražnika Primoža  ter so
govorili o neki Potočnikov  ki,  je obupana Rozan-
ka izjavila, da ima že okamenelo srce, da ne more več jo¬
kati (to slednje je bilo pa za „čarovnice” vedno jako obre¬
menilno) in da so jo s kričanjem že popolnoma pono¬
reli, toda čarovnica vendarle ni. Po končanem sodnem
postojrku je grajski sodnik poslal zapisnik šolanemu sod¬
nemu dvoru v Celovec, ki se je izjavil za smrtno kazen,
toda ker je imel Humperk sam pravico krvnega sodstva,
jo je humperški sodnik zaradi pomanjkanja dokazov ven¬
darle oprostil sumnje čarovništva in je ni dal sežgati, tem-

več le šibati in zaradi zakonolomstva „za večne čase” iz¬
gnati iz humperške gospoščine.

Iz slovenske Koroške je znanih potem še več drugih
čarovniških procesov. Kakor poroča J. Rohrmeister
v svoji kroniki, so 1. 1686. sežgali pri sodišču v Vovbrah,
Trušnjah, Svincu i. dr. celo vrsto oseb, obdolženih čarov¬
ništva. Tedaj je izšla v Celovcu celo posebna brošura z
navodili, kako se je mogoče ubraniti čarovnic, ki povzro¬
čajo neurja. L. 1715. je stal pred sodiščem v Važenberku
33-letni „čarovnik” Peter  E n c i,  ki je na natezalnici
priznal, da je ponovno naredil neurje in da se je udeležil
na Svinjski planini čarovniške pojedine, kjer je videl tu¬
di otmanjskega župnika in tinjske ter radiške kaplane.
Tudi v Šmihelu  na Gosposvetskem polju so obdol¬
žili čarovništva tamošnjega župnika O t i č a in ga zaprli
v tinjsko ječo, kjer je revež potem zblaznel in izvršil sa¬
momor. Toda že proti koncu XVII. stol. so začeli zlasti
nekateri jezuiti ostro nastopati proti čarovniškim blod¬
njam in počasi so začeli potem tudi sodniki izgubljati ve¬
ro vanje. L. 1700. je n. pr. graška vlada odgovorila na
neko pismo arhidiakona iz Roža, naj se rajši poučuje
ljudstvo s pridigami o krščanskem nauku in nravstve-
nosti.

V verskem  pogledu je bil protestantizem v tej
dobi vsaj na zunaj že popolnoma udušen, saj je tudi Fer¬
dinand III. potrdil (4. I. 1645) vse protiluteranske ukrepe
svojega očeta. V Celovcu so se baje že 1. 1639. priznavale k
protestantom samo še tri osebe, a po w e s t f a 1 s k e m
m i r u so izginili iz vse Notranje Avstrije še poslednji me¬
ščani in plemiči, ki so se priznavali za protestante. Seveda
je bila pa pri premnogih spreobrnitev le zunanja, saj jim
je spričo tolikega nedostajanja sposobnih duhovnikov
manjkal skoro vsak temeljitejši verski pouk.

268

Posebno je veljalo to za protestante po kmetih. Ti so bili
preveč navezani na svojo zemljo, zato so se na zunaj rajši
potuhnili, da jim ni bilo treba zapuščati rodne grude, toda
na znotraj so navzlic zunanjemu katoliškemu videzu osta¬
jali še nadalje od roda do roda trdovratni luterani in
mnogi so na skrivnem še tudi skrbno hranili protestant¬
ske knjige. To velja tudi za mnoge Slovence na Gornjem
Koroškem, kamor je manj segal spredaj opisani jezuitski
vpliv.

Tudi nasledniki Ferdinanda  II. so stali na stali¬
šču, da verska cepitev slabi državo in ogroža vladarjevo ob¬
last, zaradi česar jo je treba onemogočiti po tedaj splošno
priznanem načelu, da določa deželni knez tudi vero svojih
podložnikov. Glede na to je pošiljal še tudi Ferdinand
III. ponovno verske komisije v deželo preiskovat položaj
in nadzorovat, če vrše cerkvene in svetne oblasti naložene
jim dolžnosti. Komisije so ugotavljale, da se v nemškem
delu Gornje Koroške protestantizem še vedno trdoživo
vzdržuje in da se vtihotapljajo čez mejo še vedno lute¬
ranski predikanti, iz Niirnberga in Regensburga pa zlasti
protestantske knjige. Iz slovenskih predelov nimamo iz
sredine XVII. stol. nobenih posebnih poročil več o pro¬
testantih, čeprav ni nobenega dvoma, da se jih je bilo
še vedno ohranilo kolikor toliko.

Ravno te komisije so dajale povod, da se je vršilo iz¬
seljevanje posebno gorečih protestantov še za cesarja Le¬
opolda I., toda že ob koncu tega stoletja so se začeli ne¬
kateri tudi vračati in so začele tudi oblasti zatiskati oči
pred njimi. Državne oblasti so začele — bolj ali manj po
pravici — .celo dolžiti krajevno katoliško duhovščino, da
ne stori dovolj za verski pouk ljudstva in izrečno še otrok
in da je zato v prvi vrsti ona kriva, če je še toliko krivo¬
vercev. Toda prvenstveno so nosili tudi za to glavno kriv¬
do Habsburžani sami, ker so smatrali škofijske stolice

269


menda za same sinekure ter posajali nanje predvsem svo¬
je osebne miljence, ki še v tej dobi niti duhovniškega po¬
svečenja niso imeli, ter so jim izročali, poleg raznih boga¬
tih kanonikatov, po dve, tri škofije naenkrat, od katerih
pa ti „miljenci” večkrat niso upravljali nobene, temveč
vršili razne dvorne in druge službe.

*

Stari redovi  so izgubili v tej dobi skoro ves svoj
nekdanji pomen in vpliv. Večina jih je bila v dobi refor¬
macije tako propadla, da se sploh niso več opomogli.
Šentpavelski  samostan je prišel zaradi zapravljanja
nekaterih opatov skoro na beraško palico in so mu po¬
tem šele v tem stoletju nekateri skrbnejši predstojniki za¬
celili najhujše rane, toda tamošnji nemški benediktinci
itak niso znali nikoli najti kakega tesnejšega stika z našim
ljudstvom. — Podobno je bilo tudi z nekdaj tako boga¬
tima samostanoma v Podkloštru in v Vetrinju;
slednjega je upropastilo zlasti razkošno življenje njegovih
opatov. Podkloštrski samostan se je bil 1. 1659. zapletel za¬
radi nekih zemljišč še v dolgotrajno pravdo s kmeti v Z a -
goricah invSovčah.  Ker je dobil pravdo samostan
in dal potem podreti na teh zemljiščih postavljene zgrad¬
be, je kmete obeh vasi tako ogorčilo, da so menihom na-
kljub pristopili vsi k protestantom in so vztrajali potem v
tej veri do najnovejše dobe, mnogi pa celo do današnjega
dne. Beljaški minoritski samostan je v XVI. stol. tako pro¬
padel, da je moral gvardijan zastaviti celo svete posode in
oblačila, ki jih potem ni mogel rešiti; v XVII. stol. pa se je
bil nekoliko opomogel.

V grebinjskem  samostanu so se bile nadaljevale
razmere, kakršne smo videli že spredaj (gl. XII. poglavje).
Za časa prošta Z w i r 1 e i n a (1604—1617), prišedšega iz
Nemčije, so bili v samostanu le 4 redovniki in 4 kleriki
(med njimi vsaj 3 Slovenci), vladati so pa morali hudi pre-

270


piri, ker se je bil ob priliki redovnega kapitlja prior tako
pritoževal proti proštu, da je moral priti na vizitacijo sani
vrhovni predstojnik reda. Gospodarstvo so spravili posa¬
mezni prošti tako na psa, da sta deželni odbor in vicedom
grozila z eksekucijo zaradi neplačanih davkov.Samostan je
prišel v hude spore tudi z bamberškim škofom, ker mu je
začel ta vedno bolj kratiti nekdanje svoboščine, in s salz¬
burškim nadškofom, ker 1. 1637. ni hotel poslati na cerkve¬
no sinodo niti tistih patrov, ki so bili v dušnem pastir¬
stvu. Nekoliko je popravil razrvane razmere samostana
šele prošt Balbus,  doma iz Mohlič, a hudi spori sa¬
mostana z vrhovnim predstojništvom, z bamberškimi ško¬
fi in med redovniki samimi so vladali še skoro vse to sto¬
letje, toda ob koncu stoletja sta bamberški škof in prošt
R. P o t e u s vendarle spravila samostan vnovič na no¬
ge-

Na Osojah  je opat Groblacher  popolnoma
upropastil redovno življenje, nekateri poznejši opati pa
samostansko gospodarstvo. V tej dobi je samostan tudi
zamenjal svoj grad V a š i n j e pri Velikovcu za grad
V e r n b e r k med Beljakom in Vrbskim jezerom ter ga
nadzidal, nakar so se potem 1. 1672. preselili vsi redov¬
niki sem, baje zaradi bolezni na Osojah; velik potres 1.
1690 pa je grad tako poškodoval, da so se morali vrniti
zopet na Osoje. Opat V. G 1 e i s e n b e r g e r je pozneje
grad temeljito prenovil, razkošno opremil in okrasil, na¬
kar je ostal osojska last do razpusta samostana.

V šentpavelskem  samostanu so vladale take
razmere, da je opat Ivan  IV. P f e r i n g e r že tri dni
po svoji izvolitvi odstopil (1638).

Tako torej vidimo, da tudi protireformacija
ni prav nič zaustavila nevzdržnega propadanja samosta¬
nov slovenske Koroške (Podkloštra, Beljaka, Vetrinja,

271

Grebinja in Št. Pavla), toda na njih mesto so začeli r.iv-j
no v tej dobi že stopati novi, 'ki so mnogo bolj ustrezali
novim potrebam časa. Ti so bili:

1. Frančiškani v Celovcu:  ti so prišli sem -1
kaj 1. 1613. na pobudo koroških stanov. Že spomladi iste- ;
ga leta so začeli zidati svojo cerkev (na sedanjem Benedik-j
tinskem trgu), ki je bila dovršena 1. 1617., a 1. 1624. so
dogradili poleg nje še svoj samostan, nakar je prebivalo
v njem povprečno po 30 redovnikov. Samostan in cerkev
je sicer dvakrat uničil požar (1. 1632 in 1723), a so si vse-|
lej kmalu zopet opomogli.

2. Kapucini v Beljaku:  njih prihod (1. 1627) l
sta zaradi še močno zakoreninjenega protestantizma na
Gornjem Koroškem in 'zaradi propada minoritskega sa-j
mostana jako podprla cesar in bamberški vicedom J. G. j
pl. Lammersdorf,  a grofica Uršula  T h o n - J
h a u s e n je krila- večino stroškov za zgradbo samostana
in cerkve (1629—1633). Kapucini so zlasti pridno pom a- j
gali v dušnem pastirstvu v starodavni današnji župniji sv. j
Miklavža in po okoliških župnijah.

3. Kapucine v Celovec  so privabili deželni
stanovi (ta red je bil ustanovljen šele s papeško bulo z
dne 3. VII. 1528, v Avstrijo so prišli prvi 1. 1591., na Slo¬
vensko, t. j. v Gorico, pa 1. 1593). V ta namen so se obrnili
na salzburškega nadškofa in želeli izprva ustanoviti le hos- )
pic za 6 redovnikov. Toda svojo prošnjo so kmalu razširili
in prosili za pravi kapucinski samostan ter obljubili tudi
st avb išče zanj, razen teh je pa obljubil podporo tudi čelov-
ški mestni svet, čeprav je bil izprva nasproten prihodu
kapucinov. Tedaj je graški kapucinski provincial sam
osebno uredil vse potrebno z nadškofom in razpršil nje- I
gove pomisleke, nakar je dal potem nadškof dne 12. Vil. š
1645. svoj pristanek za ustanovitev samostana.

Na prostoru, ki so jim ga prepustili stanovi, je stal

272


dotlej neki mlin, ki je nudil tudi prvo streho kapucinom,
a dne 14.'VI. 1646. je položil šentpavelski opat Me¬
tni n g er temeljni kamen za novi samostan in cerkev.
K zgradbi je največ prispevala grofica J. Attems,
oglasili so se pa takoj še številni drugi dobrotniki,
ki so prispevali znatne vsote in dne 3. oktobra 1649.
je krški škof že posvetil novo cerkev. Zaradi hitrega
naraščanja dušnopastirskih poslov je stalno naraščalo tu¬
di število redovnikov ter so morali s pomočjo stanov do¬
graditi k samostanu še novo krilo. Ob velikem celovškem
požaru dne 16. VIII. 1723. sta pa do tal pogorela tudi
kapucinski samostan in cerkev, toda zaradi priljublje¬
nosti kapucinov se je oglasilo hitro toliko dobrotnikov,
da so si lahko dogradili že spomladi 1. 1725. nov samo¬
stan z 29 celicami in 5 bolniškimi sobami.

Celovški kapucinski samostan moramo smatrati za
prvi in edini slovenski samostan na Ko¬
roškem  (le v B e 1 j a k u je bila med kapucini morda
tudi večina Slovencev),  kajti vso tedanjo dobo
je bilo v njem po okoli dve tretjini slovenskih redovni¬
kov s same Koroške in tudi iz ostalih slovenskih dežela
(spadal je v „češko-avstrijsko-štajersko” redovno provin-
čo, ki se je pa 1. 1673. razdelila tako, da je postala „šta-
jerska” samostojna in vanjo so spadali vsi kapucinski sa¬
mostani na Slovenskem). Vršili niso le intenzivnega duš¬
nega pastirstva med širokimi ljudskimi plastmi svojega
lastnega okoliša, temveč so pridno pomagali tudi v duš¬
nem pastirstvu po podeželskih slovenskih župnijah. Bili
so posebno priljubljeni kot pridigarji in spovedniki in
od jezuitov so prevzeli tudi redno slovensko služ¬
bo božjo  v celovški cerkvi Sv. Duha. — Že 1. 1623 so
zaprosili za naselitev kapucinov tudi Volšperča.ni,
a ker se jih je bil bamberski škof dolgo branil, so se mogli
naseliti tu šele 1. 1634. in si 4 leta zatem postaviti svojo

18

273


cerkev. Celo tu je bilo tedaj vedno po eno tretjino slo¬
venskih  patrov.

4. Uršulinke je v Celovec  privabil (1670) de¬
želni glavar grof S. H. Dietrichstein,  a denarno sta
omogočila njih prihod dva druga zunanja plemiška do¬
brotnika. Prvih pet uršulink je prišlo z Dunaja in so še
tisto leto pričele z dekliško šolo v hiši grofa Ursen-
b e c k a. Takoj ob prihodu v Celovec so prevzele cerkev
Sv. Duha, a 1. 1674. so začele zidati pri tej cerkvi svoj sa¬
mostan; 1. 1678. so se preselile vanj in ostale tu do danes.
Že 1. 1685. je bilo v samostanu 43 nun. — Za koroško slo¬
venstvo  so bile uršulinke s svojimi izključno nemški¬
mi šolami brez vsake koristi; zanimivo je pa to, da ie pri
njih preživela zadnja leta svojega življenja poslednja
potomka znamenite hrvatske velikaške rodbine Zrinj¬
ski  — Veronika, z redovnim imenom m. Avrora (umrla
29. januarja 1735).

5. E 1 i z a b e t i n k e so se ustalile v Celovcu  še¬
le v začetku naslednjega stoletja (1710) po zaslugi neke
domače dobrotnice in so se posvetile negi bolnikov. Iz-
prva so mogle vzdrževati le 4 postelje in so se morale bo¬
riti z neštetimi težavami, a so se znale sčasoma tako pri¬
ljubiti, da so dobile mnogo velikodušnih podpornikov in
si zgradile 1. 1730. svoj samostan s cerkvijo; vprav raz¬
mahnil se je pa ta dobrodelni red potem v drugi polo¬
vici XVIII. stol. z velikodušno podporo nadvojvodin je
Marije Ane,  o čemer bom pa govoril še pozneje.

Iz tega pregleda vidimo, da se je starim petim propa¬
dajočim samostanom slovenskega dela Koroške pridru¬
žilo v teku XVII. in začetku XVIII. stol., razen jezuitov,
še 5 novih. Najbolj vidna razlika med obemi je bila ta,
da so se stari samostani (razen beljaških minoritov) naselje¬
vali v podeželju, kjer so vsaj prvi čas vršili tudi nekako
civilizatorično poslanstvo, a so prišli potem že zgodaj v

274

skoro zgolj fevdalne odnose z našim ljudstvom, dočim so
se ustalili vsi novi samostani v obeh, že tedaj pretežno
nemških mestih, vCelovcu in Beljaku,  od koder
niso prišli, razen kapucinov, sploh nikoli v kake nepo-
srednejše stike s širokimi množicami našega ljudstva in
so bili zato v narodnopolitičnem pogledu za nas brez po¬
mena. Edino, česar ne smemo prezreti, je pa to, da je do¬
bil v celovšem kapucinskem in frančiškanskem samosta¬
nu nekaj borne hrane tudi marsikak reven slovenski
kmečki dijak. Prezreti tudi ne smemo dejstva, da so bili,
v nasprotju s starimi, vsi ti novi samostani tudi jako rev¬
ni ravno zato, ker niso imeli več nobenih zemljiških po¬
sestev.

Mnogo važnejše nego samostani je bilo pa za naše
ljudstvo seveda neposredno dušno pastirstvo po
naših župnijah.  V tem pogledu so se razmere le
počasi in z muko izboljševale. Iz jezuitskih šol je resda
prihajala čisto nova duhovščina, kos težkim nalogam,
toda te je bilo premalo, da bi zadostila vsem velikim po¬
trebam. Tudi papež je 1. 1588. na osnovi sklepov triden¬
tinskega cerkvenega zbora naročil vsem škofom, da s sno¬
vanjem seminarjev skrbe za duhovniški naraščaj, toda sko¬
ro vsi koroški Slovenci so spadali tedaj še vedno v nepo¬
sredno cerkveno pristojnost — daljnega Salzburga
in Ogleja,  zaradi česar so prihajali tamošnji seminarji
za nas le malo v poštev oziroma so prihajali iz njih na¬
šemu ljudstvu čisto tuji duhovniki in zasedali večino važ¬
nejših cerkvenih služb. Enako vsaj do konca tega stoletja
za Slovence tudi ni prihajalo v poštev 1. 1617. ustanov¬
ljeno vseučilišče v Salzburgu,  ki so ga vodili
benediktinci in na katerem je vse prvo stoletje njegovega
obstoja študiralo komaj 8 (med temi vsaj 6 slovenskih)
koroških in 10 kranjskih dijakov. Tudi krški seminar v

18 *

275

S t r a s s b u r g u in lavantinski v Š t. A n d r a ž u fta je
imel le po 4 bogoslovce), za Slovence tedaj še nista pri- ;
hajala v poštev.

Porazne razmere, kakršne so vladale na cerkvenem
področju vse XVI. stol., so se zato tudi v XVII. le počasi
izboljševale. Osnovna hiba so bile še vedno mnogo pre- j
velike župnije, v katerih sta bila po večini vsako učin- j
kovito dušno pastirstvo in verski pouk ljudstva kratko
in malo nemogoča, pa če bi bilo tudi na razpolago do- š
volj najboljših duhovnikov. Ravno v tem pogledu je bila
tedanja brezbrižnost pristojnih cerkvenih oblasti vprav -
neodpustljiva, kajti v vsem tedanjem ko roškem slo-l
venskem podeželju  ni bila ustanovljena od po- [
četka reformacije pa do konca XVII. stol., torej v skoro
dveh stoletjih, niti ena nova župnija,  čeprav je
celo tridentinski cerkveni zbor izrecno zahteval, da se
morajo prevelike župnije deliti in ustanavljati nove. s
Ugodno je pa na dušno pastirstvo delovala uvedba de- j
kanatov (na salzburškem področju 1. 1632); dekani so po- f
stali nekaki pomočniki arhidiakonov. Gotovo je bilo pa
vsaj posredno v korist dušnega pastirstva to, da se je v :
drugi polovici XVII. stol. precej izboljšalo dotedanje ta- g
ko napeto razmerje med Habsburžani in patriarhi, tako
da se je patriarhu Marku Gradenigu  1. 1651. po-j
srečilo doseči dovoljenje, da je po dolgih desetletjih vno¬
vič jroslal novomeškega prošta• Kumberga  vizitirat
koroške in štajerske župnije (tudi ta patriarh ob svoji po¬
stavitvi še niti za duhovnika ni bil posvečen in je av- ]
strijska vlada svoji duhovščini tudi prepovedala priznati
ga). Avstrijska vlada sicer ni preklicala nobenih svojih
prejšnjih odlokov, vendar ni gledala več prestrogo na njih
izvrševanje, tako da se je 1. 1660 lahko udeležilo oglejske
cerkvene sinode v Vidmu  zopet tudi 660 duhovnikov j
habsburških dežela.

276

V takih okoliščinah se mora človek vprav čuditi, ka¬
ko je vkljub temu in po tolikih pretresih v XVI. stol. rav¬
no v XVII. stol. versko življenje našega ljudstva narav¬
nost zacvetelo. V tem pogledu imajo največ zaslug seve¬
da jezuiti in kapucini z že omenjenimi ljudskimi misi¬
joni, a nekak izraz te razgibane verske gorečnosti so bile
razne verske igre, ki so se prav v tem stoletju razširile tudi
po našem podeželju, dalje na novo ustanovljene bratov¬
ščine in oživljen je starih ter nastanek novih božjih poti.
V raznih svojih tegobah in neprilikah je gledalo ljudstvo
izraz božje jeze, ki jo je treba potolažiti z molitvijo in
pokoro, s češčenjem svetnikov, z zidanjem novih in okra¬
ševanjem starih cerkva ter z romanji. Kapucinske in fran¬
čiškanske cerkve (in samostani) so bile sicer skromne, a
jezuiti so jako gledali na okraševanje božjih hramov in
njihovemu zgledu je rado sledilo tudi ljudstvo. Tako vi¬
dimo potem v drugi polovici XVII. stol. vendarle nov
razcvet umetnostnega ustvarjanja, kateremu je dal svoj
pečat ravno živahni jezuitski baročni slog, ki še danes pre¬
vladuje po vseh naših starejših cerkvah. Vse to globoko
versko življenje našega ljudstva je našlo svoj izraz tudi
v neštetih nabožnih narodnih pesmih,  ki jih
je nastalo največ ravno v tej dobi.

Kakor smo že videli, so nekdanje bratovščine, izvira¬
joče še iz srednjega veka, propadle za časa reformacije
menda vse, toda jezuiti so začeli potem uvajati zlasti Ma¬
rijine kongregacije in razne stanovske bratovščine: sv.
Zakramenta, rožnega venca i. dr. Za njimi pa niso hoteli
zaostajati tudi drugi redovi in so n. pr. frančiškani širili
»tretji red” in bratovščino, ki naj bi nudila na smrt ob¬
sojenim poslednjo uteho, uršulinke bratovščino Srca Je¬
zusovega itd. V zvezi z bratovščinami so bile tudi razne
pobožnosti, ki so jih začeli po italijanskem in španskem
vzorcu ravno jezuiti uvajati med ljudstvo, kakor n. pr.

adventno in šmarnično pobožnost, štirideseturne molitve,
češčenje angela varuha, sv. Florijana, sv. Janeza Nepo-
muka itd. (pri mnogih cerkvah so založili celo posebne
ustanove za pospeševanje takih pobožnosti), zlasti so pa
v zvezi z božjimi potmi pospeševali češčenje takih svet¬
nikov, ki so bili že iz davnine priljubljeni med našim ko¬
roškim ljudstvom. — Na tem mestu bi lahko dostavil še
to, da je tudi cesar Ferdinand  III. 1. 1650 ukazal ob¬
noviti ob „cestah, prelazih in križpotih” križe in zname¬
nja, ki so v dobi reformacije propadli in to „na čast in
v zahvalo Bogu”.

Nekaj božjih poti  je bilo med koroškimi Slo¬
venci jako priljubljenih že v srednjem veku (Gospa
Sveta, Sv. Vi š ar j e, Krka).  Protestantje so bili
ljuti nasprotniki vseh božjih poti, zato so te v teku XVI.
stol. bolj ali manj zamrle, toda vprav neubranljiva ver¬
ska gorečnost, ki je kot reakcija na mrzlo dobo reforma¬
cije zajela naše ljudstvo v XVII. stol., ni le oživela vseli
starih božjih poti, temveč ustvarila še celo vrsto novih,
pri čemer pa ni poznala ta gorečnost nobene kritičnosti.
Nobenega dvoma seveda ni, da je imelo več starih in no¬
vih božjih poti resno versko utemeljitev, še več jih je pa
temeljilo le na pobožnih legendah, izvirajočih iz neudrž-
Ijivih verskih teženj in pesniško preoblikovanih v legen¬
de, a nekaj jih je bilo tudi plod verske prenapetosti raz¬
nih histeričnih žensk ali pa celo gole špekulacije (n. pr.
gostilničarjev, ki so hoteli z njimi dobro zaslužiti). Pod-
junčani so n. pr. jako častili „blaženo” Hildegardo s
Kamna,  ki je Cerkev nikoli ni priznala, ker tudi ni
mogoče več ugotoviti, kaj je na njej zgodovinskega in kaj
je. le plod bujne ljudske domišljije. Da, goreče so častili
celo „svetnike”, ki sploh nikoli živeli niso, kakor n. pr.
„svetega” Domicijana,  o katerem sodijo nekateri
zgodovinarji, da tiči za njim krvoločni rimski cesar iste-I

278


ga imena, eden najkrutejših preganjalcev prvih kristja¬
nov, a ki ga je potem ljudska domišljija v teku dolgih
stoletij popolnoma pretvorila, kakor n. pr. ogrskega kra¬
lja Matijo Korvina v Kralja Matjaža.
Gornje trditve nam podpre že samo dejstvo, da je dalo
ljudstvo od okoli 600 vseh koroških cerkva bolj ali manj
božjepotni značaj kar 243 krajem, pri čemer je pa treba
izrečno naglasiti, da jim ga je dala po ogromni večini
ravno navedena neukrotljiva ljudska verska gorečnost sa¬
ma in to večkrat celo proti volji pristojnih cerkvenih ob¬
lasti. Glede na to se potem tudi ne moremo čuditi, ako
so v drugi polovici naslednjega stoletja nastopile proti
takim, večkrat že praznoverskim in škodljivim pretira¬
nostim cerkvene in svetne oblasti, le da so svetne oblasti
padle pri tem v nasprotno skrajnost ter kratko in malo
prepovedale sploh vse božje poti. Časih so pa nekateri
duhovniki nasprotovali celo nedolžnim legendam in je
n. pr. izdajatelj slovenske cerkvene pesmarice, štajerski
župnik A. S t e r ž i n a r 1. 1729. zapisal, da so take ljud¬
ske legende, „ako so lih od svetnikov, vendar folš, čez bož¬
jo vejro inu več k spotu koker k časti teh svetnikov”,
vendar je pri neki podružnici tudi sam ustanovil božjo
pot sv. Frančiška Ksaverija. O jezuitih 'že vemo, da so
jako pospeševali ljudske pobožnosti, toda praznoverskim
„božjim potem” so tudi oni močno nasprotovali in je n.
pr. celovški jezuit p. A m a n d u s že I. 1695. izdal veli¬
ko zbirko zanimivih pridig, v katerih je naravnost grmel
proti njim. 8  ;

8) Kako so še v mnogo bolj kritičnih poznejših dobah med ljud¬
stvom včasi nastajale „božje poti”, nam nazorno priča n. pr. zgodba
o Marijinih ..prikazovanjih” v Rutah pri Radišah 1. 1886 (gl. popis
„Kako je bilo v minulih časih na Radišah” v ..Našem tedniku-Kro-
niki" z dne 3. I. 1957). — Enako nam ..Ljudskošolski romar pripove¬
duje” (gl. istotam dne 17. I. 1957), kako je ljudstvo iz pobožne le¬
gende samo ustvarilo nekako božjo pot na Macnu in v Glinjah.

' !  v

. • ' - • v

279

Po številu imajo prvenstvo Marijine bož¬
je poti, kar je tudi razumljivo, ker se je ravno Mari¬
jino češčenje v tej dobi še prav posebno razvilo. Neka¬
tera Marijina božja pota izvirajo še iz srednjega veka
(Gospa Sveta, Sv. Višarje) in so že stoletja trdno zasidrana
v dušah našega vernega ljudstva, druga pa izvirajo po ve¬
liki večini šele iz versko tako razgibane dobe baroka, ka¬
kor n. pr. Loga ves, Djekše, Dobrla ves, Obirsko, Železna
Kapla (Marija v Trnju), Bistrica pri Beljaku, Gorje, Kor-
piče, Rožek, Sedem studencev, Podklošter, Marija Loreto,
Sv. Jurij pod Kamnom, Podgorje, Žrelec, Spod. Dravo¬
grad, Dolina itd., kjer je ljudstvo tedaj prav posebno ča¬
stilo tamošnje Marijine slike ali kipe ter jim pripisovalo
milostne učinke, a pri večini teh krajev je potem njih
božjepotni značaj v teku XIX. stoletja zopet bolj ali manj
ugasnil.

Za Marijinimi božjimi potmi so po številu sledila Kri¬
stusova in to predvsem v zvezi z Odrešenikovim trplje¬
njem (n. pr. v Podkloštru, Pliberku, Škocijanu, Mežici,
Perovi, Velikovcu, Celovcu, Svetem grobu itd.). V tej do¬
bi je bila zgrajena tudi kapela božjega groba v Ž i h p o -
1 j u (1. 1658). Že protireformacija je kot odpor proti re¬
formaciji jako razvila tudi češčenje svetnikov ter smisel
za čudeže in legende, zato je svetnikom posvečenih dosti
božjih poti. Med njimi moški svetniki daleč presegajo
ženske. Značilno je tudi, da so svetniške božje poti po ve¬
čini mnogo starejšega izvora nego Marijine ali Kristusove.
Posebno so častili sv. Lenarta, kar bo v zvezi z rudarstvom,
in sv. Krištofa, čigar slika se nahaja na zunanji steni pre¬
mnogih naših starih cerkva. Razen tega je dalo ljudstvo
božjepotni značaj še raznim drugim svetnikom v cerkvah
v Žopračah, na Djekšah, v Podkrnosu, Sokovi, pri Sv.
Martinu na Dholici, Mokrijah, Vabri vesi pri Kostanjah,
Podlipi pri Podkloštru, Žvabeku, Štebenju pri Bekšta-

280



nju, na Obrijah, v Glinjah, Gorjah, Tinjah, v Malem Št..
Vidu, Ukvah itd. Med svetnicami so bile posebno pri¬
ljubljene sv. Marjeta, sv. Ana, sv. Hema, sv. Marija Mag¬
dalena i. dr. in božjepotni značaj so imeli razni kipi ali
podobe svetnic v cerkvah pri Sv. Jurju na Vinogradih, na
Macnu, v Št. Rupertu, na Kamnu, na Magdalenski gori
itd.

Nekaj božjih poti  je celo takih, ki segajo
daleč nazaj v rimske čase  in je pri njih le krščanski
svetnik nadomestil nekdanje pogansko božanstvo (n. pr.
ves okoliš Dobrle vesi,  ki je veljal že v rimskih ča¬
sih za nekako posvečenega). Seveda Cerkev takih božjih
poti ni nikoli priznavala in so se izoblikovale le v ljud¬
ski domišljiji, opirajoči se na starodavna izročila. Da si
je ljudstvo celo samo ustvarjalo „svetnike”, ki jih za¬
man iščemo po uradnih cerkvenih seznamih, sem že ome¬
nil, zato takim tudi nikoli niso mogle biti posvečene kake
cerkve, temveč so našli ..gostoljubnost” v drugih cerkvah
in temelje zgolj na legendah in v ljudski veri v njih učin¬
kovitost, skopnijo pa pred resnimi zgodovinskimi prouče¬
vanji. Že omenjenega ..svetega” Domicijana so še v nasled¬
njem stoletju častili ponekod celo kot nekakega koroške¬
ga deželnega patrona in ..apostola Koroške”. Prav tako o
čudežih, ki jih pripisujejo Podjunčani Hildegardi (An-
deški) s Kamna, ne vedo resni življenjepisi svetnikov ni¬
česar in je ljudstvo samo v svoji pobožni domišljiji očivid-
no preneslo nanjo legendo o sv. Genovefi.

Še na poganske čase  so spominjali tudi mno¬
gi sveti kraji, povezani s kakimi kamni (na Dobraču, na
Uršni gori), drevesi, grmi in studenci (Obirsko, Podgor¬
je, Ričarja ves i. dr.). Pogosto so bile živali, ki so našle
milostno soho ali podobo (n. pr. v Logi vesi, na Sv. Vi-
šarjah, v Štebnu v Zilji i. dr.) ali naj bi pa Marija ali
svetniki v sanjah sami naznačili mesto, kjer naj se jim

281


postavi svetišče (n. pr. v Ukvah, Dolini, Perovi, Ro/eku, '
na Dobraču i. dr.) in če so ljudje ukrenili drugače, se je
potem dotična podoba (soha) baje sama vračala na me- I
sto, kjer naj bi bila izpostavljena češčenju. Sv. Lenart se
je n. pr. trikrat vrnil iz Kaple k Sv. Lenartu in Marijina
podoba trikrat iz Žabnic na Sv. Višarje. Mnoge božje poti
so nastale seveda tudi v zvezi z izročili o turških napa- J
dih, kjer gre za srečno odbitje takih navalov ali so se pa l
neverniki zaman prizadevali, da bi oskrunili dotično cer- I
kev in kažejo tam še danes razne predmete, ki naj bi bili :
s tem v zvezi (n. pr. pri Sv. Lenartu, v Podgori i. dr.).

Versko tako razgibana ljudska domišljija te baročne j
dobe je ustvarjala najbujnejše 1 e g e n d e , ki so se mar- I
sikje ohranile še do današnjega dne. Ko je prispela sv. J
Hema vsa utrujena od romanja od kapele nad Podgor¬
jem v dolino, je baje lučal razjarjeni hudič z gore skale \
vanjo, a je ni mogel zadeti. Neki križ v Škocijanu bi kr- '
vavel, če bi se ga narezalo na veliki petek. Ko se bo grob s
sv. Modesta pri Gospe Sveti primaknil čisto do bližnjega
oltarja, bo konec sveta. Marijina podoba v Št. Janžu toči j
solze, če se bliža nevarnost itd.

Večina božjih poti pomaga v vseh človeških nadlogah 1
in potrebah, druge pa le za nekatere, kakor n. pr. za srečo
pri živini (Djekše, Brnca, Sv. Martin na Dholici, Mokri-
je, Štebenj pri Bekšanju), za dobro letino, odvrnitev ne¬
urij itd. Ponekod so se priporočali dotičnemu milost- j
nemu kipu ali sliki z darovi iz železa (zlasti pri vseh bož- J
jih potih sv. Lenarta), drugod iz voska (na Sv. Višarjah, j
pri Gospe Sveti) ali pa z votivnimi slikami, med kateri- j
mi je mnogo zgodovinsko ali pa narodopisno jako zani¬
mivih (n. pr. na Sv. Višarjah, na Žihpolju, pri Gospe I
Sveti, v Perovi, v Vratih, v Mokrijah i. dr.), a še več jih I
je bilo za časa cesarja Jožefa II. uničenih. Čudodelno I
moč nekaterih božjih poti je izražal že sam obisk dotič- j

282

nih svetišč, od drugod so pa jemali s seboj razne pred¬
mete, ki so jih potem varovali pred raznimi nezgodami
(n. pr. prst, ki so jo mešali med semena, da bi bolje ob¬
rodilo). S Sv. Višarij so prinašali sveče, ki so jih priži¬
gali potem ob umirajočih, kruhki s Kamna so varovali
živino pred boleznimi in začaranji itd.

Čeprav so se vršila romanja k tem božjim potem na¬
vadno z globoko resnostjo in iskreno pobožnostjo, se je
pa vršilo pri njih večkrat tudi toliko nerednosti in se jim
je primešalo sčasoma toliko golega praznoverja, da se pač
ne moremo čuditi, ako so začele potem v drugi polovici
naslednjega stoletja nastopati vedno ostrejše proti njim
cerkvene in svetne oblasti in so slednjič prepovedale sploh
vse božje poti, o čemer bom pa govoril še pozneje. Naj¬
važnejše so potem v preteklem stoletju vnovič oživele,
velik del jih pa ostal pozabljen za vedno.

#

Čeprav so se v tej dobi jako zrahljale poprejšnje tesne
politične zveze med koroškimi, kranjskimi in štajerskimi
stanovi, so se pa dobro ohranile še vedno duhovne zveze
med posameznimi slovenskimi pokrajinami. To nam prav
lepo kažejo seznami koroških jezuitov, ki vsebujejo vse
polno odličnih slovenskih imen tudi s Kranjske in s
slovenske Štajerske.

Zanimiv primer takih zvez je n. pr. najznamenitejši
kranjski zgodovinar Janez Vajkard Valvasor.
On je posvečal vedno veliko pozornost tudi Koroški, jo
v letih 1673—1680 ponovno obiskoval in prepotoval, zla¬
sti Labotsko dolino. Ker je doživel njegov opis kranjskih
krajev („Topographia ducatus Carniolae modernae”) iz
k 1679. jako leja uspeh, je izdal potem že dve leti nato še
podobno „topografijo” Koroške („Topographia archidu-
catus Carinthiae modernae”), ki pa ni bila prava topo-

283

grafija (opis), temveč le 223 slik (v bakrorezu) koroških
mest, samostanov in gradov z latinsko posvetilno pesmijo
koroškim stanovom izpod peresa njegovega dobrega pri¬
jatelja, hrvatskega učenjaka in pesnika P. Vitezovi-
č a. Pogon za tako izdajo je dala Valvasorju gotovo še
osebna prijateljska zveza s tedanjim šentpavelskim opa¬
tom Albertom Reichardom,  pri katerem se je
mudil 1. 1680. kar več tednov.

Prav v tistih letih se je Valvasor obširno bavil tudi z
načrti za olajšanje prometne zveze med Kranjsko in Ko¬
roško preko Ljubelja.  Tega je potem natančneje
opisal v svojem najznamenitejšem delu »Slava voj¬
vodine Kranjske”  („Die Ehre des Herzogthums
Crain”). Tam pravi, da je hotel »izvrtati v podnožju luk¬
njo. . . skozi katero bi bilo mogoče jezditi in voziti” in
da je izvršil za tak predor že tudi potrebna merjenja.
»Luknja” naj bi vodila od S v. A n e na kranjski strani
v ravni črti do Sv. Lenarta  na koroški strani. Za iz¬
vršitev tega načrta, ki ne bi le jako skrajšal in olajšal
zveze, temveč omogočil promet tudi pozimi, je zahteval
od cesarja primerno denarno podporo in pravico do »več¬
ne mitnice”, toda zaradi kuge, ki je tedaj nastopila, in
zaradi prevelikih stroškov je padel ves ta velepomembni
načrt v vodo in čaka še danes na izvršitev.

Zgoraj omenjena prva izdaja koroške topografije iz
1. 1681. je naletela pri tedanjem občinstvu na jako topel
sprejem, zato se je Valvasor odločil, da dopolni slike še
s kratkim opisom vseh koroških mest, samostanov, trgov
in gradov in je v ta namen tudi sam raziskoval razne ko¬
roške arhive. Za nas Slovence je izredno zanimiva beležka
v opisu osojskega samostana. Tu pravi, da je ustanovitelj
osojskega samostana, plemič Otius,  pisal 1. 1187. svo¬
jemu sinu Popu  (poznejšemu oglejskemu patriarhu)
slovensko pismo v Rim,  ki ga priobčuje v la-

284

I

tinskem prevodu in da se nahaja še vedno v osojskem ar¬
hivu, žal pa ne pove dovolj jasno, če se je nahajal v ime¬
novanem arhivu le ta latinski prevod ali tudi slovenski
izvirnik. Tako je prišlo torej 1. 1688. do nove, razširjene
izdaje še danes dragocenega dela „T opographia
archiducatus Carinthiae a n tiq u a e et
modernae complet  a”, ki vsebuje precej podat¬
kov tudi za zgodovino koroških Slovencev. V uvodnem
sestavku ne pozabi tudi podčrtati, da se govori vzdolž
kranjske in štajerske meje ter „p r i in okoli Celov¬
ca” slovensko.  Obe deli, „Slava vojvodine Kranjske”
in koroška topografija, nam nudita bogat vpogled tudi v
tedanje življenje koroških Slovencev. Res je, da Valvasor¬
jeva topografija Koroške na splošno ni obogatila zgodo¬
vine slovenske Koroške, toda ohranila nam je dragocen
prerez njene slike iz druge polovice XVII. stoletja. V obeh
delih govori Valvasor pri popisovanju stare slovenske
zgodovine mnogo o koroških Slovencih, o Krnskem gradu
in o ustoličenjih na Gosposvetskem polju ter izrečno po¬
udarja, da se govori tam okoli slovensko,
a glede vojvodskega prestola  naglaša, da sto¬
ji „ n a slovenskih tleh”.

Protireformacija je močno spodrinila tudi nemški
kulturni vpliv, ki je popolnoma prevladoval v XVI. sto¬
letju. Za Štajersko trdi tamošnji zgodovinar Pircheg-
ger,  da je s protireformacijo zelo padla nemška zavest,
da se je jako dvignil italijanski vpliv in da se je v spod¬
nještajerskih mestih in trgih močno okrepilo tudi slo¬
venstvo. Isto velja seveda tudi za Koroško. Jezuiti so po¬
speševali posebno italijanski vpliv, ki se je izražal največ
v umetnosti (barok), a med svetnim izobraženstvom se je
začel po tridesetletni vojni vedno hitreje širiti francoski
kulturni vpliv. Oba sta bila našemu narodnemu razvoju
samo v korist, ker sta močno zavirala ponemčevanje tistih

285

Slovencev, ki so se začeli v tej dobi v vedno večjem šte¬
vilu dvigati med meščanske in izobražene sloje.

Ker je bil slovenski jezik zaradi naše nemile politične
usode v prejšnjih stoletjih navzlic bogati slovenski pro¬
testantski književnosti druge polovice XVI. stol. še pre¬
malo izlikan za pogovorni jezik izobraženstva, je to med
seboj resda govorilo nemško (največkrat seveda v po¬
pačenem nemškem narečju), večkrat tudi italijansko in
včasih že celo francosko, pisalo pa največ latinsko in le vča¬
sih še nemško, toda vsaj izobraženstvo slovenskega rodu se
ni več prepajalo tudi z nemškim duhom, ki šele dokončno
zaključuje ponemčenje. Ta duh je postajal nekako svetov¬
ljanski in je ostal potem tak še do konca naslednjega sto¬
letja. Ni bil in tedaj še tudi mogel ni biti slovenski, ker
je bila narodna zavest v današnjem pomenu besede te¬
daj še sploh neznana, toda nekako zaničevanje slovenske¬
ga ljudstva in njegovega jezika, kakršnega smo videli ob
koncu srednjega veka, je v tej dobi čisto izginilo tudi pri
rojenih Nemcih. K temu so najprej pripomogli ravno
naši protestantski pisatelji XVI. stol., za njimi potem
protireformacija z jezuiti na čelu in vzporedno tudi ostali
Slovenci, ki so se  dvigali med izobraženstvo in niso imeli
prav nobenega razloga več sramovati se svojega sloven¬
skega rodu.

Slovensko ljudstvo v tej dobi, ko je bilo že bistveno
oslabljeno nemško fevdalno plemstvo in se je začel utrjeva¬
ti vladarski absolutizem,  seveda še ni moglo po¬
stati tudi kak politični činitelj, kakor še ni bil noben
činitelj tudi nemški kmet, toda postajalo je enakovredno
nemškemu.

V .tem mnogoo-betajočem razvoju si je pa ogromno
škodovalo naše slovensko kmečko ljudstvo samo. Že tedaj
se je bila namreč med našimi ljudmi razpasla nadvse

286

pogubna razvada, da so pošiljali svoje sinove za p a s t i r -
je k nemškim  gospodarjem v severne predele, da
„se nauče nemško”: iz Podjune so jih pošiljali navadno
v hribe med Krko in Krčico, iz Roža v predele med Be¬
ljakom in Št. Vidom, Ziljani pa v gornjo Dravsko dolino.
Tam se niso naučili „nemško”, temveč le popačeno ko¬
roško nemško narečje, toda del se jih je obenem tudi mo¬
ralno izkvaril in nekateri so si izbrali tam tudi nemške
neveste.  Ravno ti so bili pa potem tudi tisti strupeni
element, ki so v prvi vrsti tako zelo trajno narodno in mo¬
ralno kvarili in razkrajali koroško slovensko ljudstvo prav
do naj novejše dobe. V nekem pogledu moremo nazivati to
razvado pravi narodni samomor koroških Slovencev.

Seveda so bili pa stiki koroških Slovencev tudi z nji¬
hovimi rojaki prekoKaravank  slej ko prej jako tes¬
ni. Rateče  na Gorenjskem so spadale cerkveno jako
dolgo h Koroški, belopeška  gospoščina je imela
svoje podložnike tudi v Ziljski dolini, koroški samostani
pa svoja posestva na Kranjskem in glede boroveljske ko¬
vinarske industrije trdijo nekateri zgodovinarji, da so jo
zanesli tja kranjski Tržičani. Težki tovori so šli seveda
uro za uro čez Ljubelj, čez Kokrsko in Pod¬
it o r e n s k o sedlo  na Kranjsko in še dalje in enako
seveda tudi skozi Mislinjsko dolino  ter ob Dra¬
vi na slovensko Štajersko in še naprej na Hrvatsko. 1’ r -
Žič je imel do zgradbe železnice Tržič-Kranj celo več
gospodarskih stikov s koroškimi Slovenci nego z Ljublja¬
no. Ti stiki so se pa očividno nanašali tudi na čisto dru¬
žabne odnose, saj neka tržiška popevka celo svetuje:

„Ne hodi na Savo,
na Dravo tud’ ne,
če dečvo hoč’ pravo,
na Ziljo pojde!”

287

Na drugi strani pa pravi neka narodna pesem iz belja-
ške okolice, da odgovarja vrana sokoliču na vprašanje,
kam gre: „V Kranj, v Kranj, v Kranj!”

Ravno ti stiki so pa tudi povzročali, da je bilo v tr-
žiškem narečju do najnovejšega časa toliko grdih nem¬
ških popačenk. — Posebno tesne zveze so imeli pa naši
Ziljani tudi z beneškimi (rezijskimi) Slovenci.
Ker je bila med Rezijani prašičereja  le malo
razvita, so nosili Ziljani kar na hrbtih prašiče prodajat v
Rezijo,  a Rezijani so hodili v Ziljo in še po drugi
slovenski Koroški vezat lonce in z njimi so zašle med kol
roške Slovence celo rezijanske slovenske narodne pesmi.

*

Da se Slovenci nismo že v XVII. stol. še bolj uveljavili,
je velika krivda v tem, ker nismo še nadalje tako lepo
razvijali svoje književnosti, kakor smo jo' bili započeli v
dobi reformacije.

Povedal sem že, da je bila edina slovenska katoliška
knjiga, ki je izšla v vsej drugi polovici XVI. stol., kate¬
kizem vetrinjskega cistercijanca Pachernecker  ja.
■Samo po sebi je razumljivo, da so mogli prihajati za izda¬
janje slovenskih knjig v poštev samo duhovniki, ker dru¬
gih primernih slovenskih izobražencev tedaj še sploh bilo
ni in ker je vladala razen tega največja potreba po sloven¬
skih knjigah ravno v dušnem. pastirstvu. Toda že sam
patriarhov vizitator škof Bisantij  je v svojem poro¬
čilu 1. 1581. tožil, da ne kažejo v tem pogledu katoliški du¬
hovniki niti približno tiste vneme kot protestantje.

Tedaj je šlo resda še za stari rod duhovnikov, a no-;
vega iz jezuitskih šol še nekaj desetletij ni bilo. Da so j
bili namreč ravno jezuiti tisti, ki bi imeli tudi za sloven- (
sko knjigo največ smisla, nam dokazuje že dejstvo, da je
bil res mladi jezuit [. Č a n d i k , poznejši celovški sloven-

288

ski pridigar, tisti, ki je bodisi iz lastne pobude ali pa
morda celo na željo samega reda priredil prevod „E v a n -
gelijev in listov”,  ki jih je potem izdal 1. 1613.
ljubljanski škof Hren.  Tako je torej minilo med prvo
in drugo slovensko katoliško knjigo — ako izvzamemo po¬
skus nekega italijanskega meniha — skoro štirideset let.
Nato je minilo vnovič pet let, da je izšla zopet iz krogov
jezuitov še tretja slovenska katoliška knjiga, namreč pre¬
vod  malega Canisijevega katekizma,  ki ga
je bil preskrbel Čandik, izdali pa ljubljanski jezuiti. Po
vsej priliki bi bile sledile tem še kake druge knjige, da ni
Čandik že par let nato umrl. Vsaj pripravljen je bil nam¬
reč že tudi prevod Canisijevega velikega katekizma, toda
do njegovega natiska morda ravno zaradi Čandikove smr¬
ti in zaradi Hrenovega odhoda v Gradec žal ni več prišlo.

Tuji cerkveni poglavarji posameznih predelov Slove¬
nije tudi v tej dobi še vedno niso kazali nobenega zani¬
manja za slovensko knjigo, čeprav je bila za protestanti
nedvomno še mnogo potrebnejša nego poprej. Edino
izjemo je delal ljubljanski škof Hren, mož slovenskega
rodu, ki je že takoj od početka svojega škofovanja dobro
čutil tudi potrebo upoštevanja narodnega jezika v duš¬
nem pastirstvu. Toda on je bil od 1. 1614—1621. vladar¬
jev namestnik v Gradcu,  zato ni utegnil izvrševati še
slovenskih književnih načrtov, ki jih je bil gojil ob izidu
čandikove knjige.

Ko se je vrnil Hren zopet domov, se je predvsem priza¬
deval, da bi ustanovil tiskarno, ki naj bi jo vodili ljub¬
ljanski jezuiti in kjer naj bi se tiskale tudi slovenske knji¬
ge. Tako misel sta podpirala celo jezuitski general v Ri¬
mu in papeški nuncij, vendar so se je ljubljanski jezuiti
trdovratno otepali; istotako tudi niso hoteli izdati še
slovenske pesmarice, ki jo je bil pripravil Hren ih je
bil dobil glede nje iz Rima poročilo, da tudi nuncij

19

289

natisk „priporoča in iskreno priganja, naj se takoj izvrši”.
— L. 1630. je pa Hren umrl; nasledil ga je zopet tujec,
načrt za ustanovitev tiskarne v Ljubljani je padel v vodo
in zopet je za dolgega pol stoletja celo v Ljubljani zamrlo
označeno skromno zanimanje za slovensko knjigo, kar go-j
tovo ni bilo v čast tistim, ki so bili za to odgovorni.

To je tem bolj obžalovanja vredno, ker je vzbudila že
protestantska književnost nepričakovano zanimanje cel6
med širokimi kmečkimi plastmi. O tem nam glasno priča
dejstvo, da so si tedaj preprosti kmečki ljudje prepisovali
kar cele knjige. Ker je namreč protireformacija uničila
večino slovenskih protestantskih knjig, novih pa ni bilo, e
so si potem preprosti slovenski protestanti na Koroškem,
zlasti Ziljani, pomagali tako, da so sami prepisovali tiste
redke knjige, ki so še ostale. To je šlo iz roda v rod, pre¬
pisovali so si tudi prepise same ali si pa sestavljali iz raznih
knjig zbirke pesmi in molitev, zato se je pri tem v njih
marsikaj izkvarilo, toda še danes ohranjeni taki prepisi
nam jasno kažejo, da so to prepisi raznih kranjskih pro- J
testantovskih knjig. Ti potem niso krožili le med koro¬
škimi slovenskimi protestanti, temveč celo med katoliki
(n. pr. v Rožu). To dejstvo je posebno važno zato, ker
nam ono samo najglasneje pobija nesmiselne trditve ne¬
katerih koroških nemških „znanstvenikov”, ki govoričijo
o tem, da govore koroški Slovenci „drugačen jezik” od
kranjskih.

Da niso koroški slovenski jezuiti že v tej dobi sami ;
poskrbeli tudi za kake slovenske knjige, je pač lahko ra¬
zumljivo, ker je bilo zanje to vsekakor mnogo teže nego
v pretežno slovenski Ljubljani.  Predvsem je gotovo
ležal važen vzrok v tem, da na Koroškem  skoro do
konca tega stoletja ni bilo nobene javne tiskar-  I
n e. Za najnujnejše potrebe sta pač tudi Korošcem služili
obe navedeni Čandikovi knjigi, a v ostalem so si pomagali j

290


pač s sprotnjim ustnim prevajanjem in z rokopisnimi za¬
beležkami, kakor je bila delala že dotlej večina druge du¬
hovščine po slovenskih krajih.

Nikakor pa seveda ni mogoče tajiti, da pomenja XVII.
stol. glede slovenske knjige  samo obžalovanja
vredno nazadovanje v primeru s prejšnjim stoletjem. To
je tem manj opravičljivo, ker je dobil tedaj naš jezik, ka¬
kor sem že razložil, vnovič spoštovanje in svojo veljavo
celo v javnem življenju tudi na Koroškem. O tem nam
najbolje pričajo n. pr. še danes ohranjene vetrin jske
slovenske prisege  za priče iz let 1601—1609., slo¬
venska fevdna prisega krškemu škofu iz 1. 1653. in ob¬
razec slovenske prisege za deželnoknežje fevdnike v No¬
tranji Avstriji iz 1. 1637. (Juramentenbiicher), ki je bila v
rabi tudi „v u Korotanu”.  Naš zgodovinar Gruden
celo trdi, da „na Koroškem so še 1. 1637., ko je Ferdinand
III. nastopil vlado, 1. 1658., ko mu je sledil Leopold, in za
časa Karla VI. slovenski plemiči v slovenskem jeziku pri¬
segali svojemu vojvodi.” Vse to so dokumenti, ki nam
dokazujejo, da so imele koroške oblasti pred tri sto leti
več čuta za jezikovno pravičnost kot pa v današnjih „na-
prednih” in „demokratičnih” časih in da so bili Sloven¬
ci vendarle kolikor toliko zastopani tudi med gospodu¬
jočim slojem. Res, da je že cesar Ferdinand 8. VIII. 1555.
ukazal rabo nemščine za vse uradno poslovanje v Avstri¬
ji, toda vse kaže, da se ta ukaz nikoli ni strogo izvajal.

Podobno nazadovanje je doživelo v tisti dobi tudi
ljudsko šolstvo  v podeželju. Kakor smo videli
spredaj, so zahtevali protestantje slovenske šole tudi po
kmečkih farah. Koliko so mogli v kratkih desetletjih svo¬
jega delovanja izvršiti tega tudi na Koroškem, nam ni
znano, dejstvo je le, da potem v XVII. stol. v slovenskem
delu Koroške izven mest ni bilo še nobene šole. Jezuiti
so pač prevzeli celo skrb za osnovno šolstvo v Celovcu,

19 *

291

niso pa seveda mogli tega še po vaseh, a tiste stare samo¬
stanske šole, ki so sploh še ostale, so služile le notranjim
potrebam samostanov samih. Edina šola,  ki bi priha¬
jala izven mest za Slovence v vidnejši meri v poštev, je
obstajala v Železni Kapli,  kjer se že 1. 1657. ime¬
nuje ..magister” Š n e d i c in 20 let pozneje učitelj Raz¬
il o ž n i k. Kako je bilo v tem pogledu z velikovško šolo,
je danes težko ugibati.

#

Glede gospodarskega stanja  koroških Slo¬
vencev v XVII. stol. sem že poudaril, da je bilo težko.
Odhod številnih tujih strokovnjakov za časa protirefor¬
macije in še mnogoteri drugi razlogi so povzročili velik za¬
stoj v dotedanji koroški obrti in industriji, vendar je ta
prizadel predvsem nemški del Koroške, slovenskega pa pre¬
cej manj, ker tu kakih večjih industrijskih obratov tedaj še
sploh ni bilo, razen puškarskih v Borovljah  (ti
so se pa za časa tridesetletne vojne seveda še celo jako dvig¬
nili). V poštev bi razen Borovelj prihajali kvečjemu še ve¬
liki svinčeni rudniki v Plajberku,  kjer je pa padia v
tej dobi proizvodnja za dve tretjini in še več. V slovenskih
predelih so kopali tedaj svinčeno rudo v bolj ali manj ne¬
znatnih količinah pri R a j b 1 j u , Črni, B a j t i š a h ,
Selah in Slovenjem Plajberku.

Najvažnejša je ostala še tudi v tej dobi proizvodnja
železa,  pri čemer pa je bil slovenski del Koroške ude¬
ležen seveda v mnogo manjši meri nego nemški. Tam je
mladi kapitalizem že na prelomu XVI. in XVII. stol. ja¬
ko dvignil železarstvo, take da je postala Koroška v tem
pogledu v Podonavju naravnost tehnično vodilna. Tri¬
desetletna vojna je potem zaradi velikih vojaških dobav
le še bolj razvila podjetnost in vsepovsod so rastli iz tal
začetki industrije. Slovenski del dežele je bil pri tem raz¬
cvetu udeležen seveda v mnogo manjši meri, kajti mali

292

rudniki železa v dolinah pod Karavankami so postali že
mnogo prešibki, da bi se izplačevali, zato so nekateri že
počasi ugašali in tamošnje železarne so začele predelovati
predvsem staro železo, ki so ga dovažali od drugod.

Ker bom pa govoril o rudarstvu in indu¬
striji  v slovenskem delu Koroške obširneje še pozneje,
tu ne bom zahajal v kake podrobnosti, vendar je vredno
omeniti, da najdemo že v tem stoletju med rudarskimi in
industrijskimi podjetniki več slovenskih imen. Potrebno je
pa poudariti že sedaj, da sta dajala rudarstvo in industrija
precej zaslužka tudi širokim plastem nekaterih predelov
naše slovenske Koroške. Mnogi kajžarji in ljudje brez svoje
zemlje so dobivali delo po rudnikih, plavžih in fužinah v
domačih okoliših ali pa v severnejših nemških krajih, dru¬
gi so pa oglarili. Ker premoga  tedaj še niso uporab¬
ljali, temveč so se pri plavžih in fužinah posluževali drv
in oglja, je dajalo to zaslužka mnogoterim drvarjem in
oglarjem. Toda ravno ta industrija je obenem tudi jako
izčrpovala naše gozdove, tako da se je po mnogih krajih in
večkrat pojavljala že prava kriza glede dobavljanja lesa in
kuriva.

Potem, ko so se začele po tridesetletni vojni razmere
zopet ustaljevati in je začela oživljati tudi trgovina, je
prinašalo našim ljudem ob velikih prometnih žilah mno¬
go dohodkov tudi prevozništvo, o čemer bom pa tudi
govoril več še pozneje. Za razne vrste blaga, zlasti za že¬
lezo, so bile pa še tudi v tej dobi predpisane strogo do¬
ločene ceste. Večkrat so bile v veljavi take prisilne ceste
celo za manjše trge, ki so potem s svojimi mitnicami
vlekli od njih precejšnje dohodke. Tako je n. pr. Ferdi¬
nand II. izdal 1. 1615. celo glede Pliberka  odlok, da
se vozniki, ki so vozili po tem okolišu, ne smejo izogniti
Pliberka, sicer se jim blago zapleni kot tihotapsko. Radi
takih cest in z njimi združenih trgovinskih privilegijev

293

raznih mest so se vneli časih tudi hudi spori med posa¬
meznimi kraji. Tak spor je izbruhnil n. pr. 1. 1672. med
Velikovčani in Šentvidčani (vlekel se je pa ta spor že
izza XIV. stol.). Tedaj so namreč Velikovčani nakupili
19 voz železa in ga hoteli na skrivnem prepeljati mimo
Št. Vida,  toda Šentvidčani so jih čakali pri P ol-
lingu  (nad Š t. J a n ž e m na Mostiču)  in na¬
padli. Prišlo je do medsebojnega zmerjanja in celo do
pretepa, dokler se niso pogodili tako, da so Velikovčani
vse železo razložili in ga pustili v Pollingu, dokler ne
bi notranjeavstrijska vlada v Gradcu odločila pravico. Ta
je izdala svojo odločbo dne 25. IV. 1673. v tem smislu,
da je Št. Vid ohranil svoj monopol za železo iz nekaterih
severnokoroških rudnikov, a glede drugih je bil pa Ve¬
likovec enakopraven s Št. Vidom; odklonjene so bile pa
nekatere druge zahteve Velikovčanov.

Precejšnje spremembe so nastale že v XVI. stol. tudi v
obrti in v rokodelstvu. Obe ti dve pridobitveni panogi sta
se že proti koncu srednjega veka povezali v vzorno orga¬
nizirane cehe,  ki so izvajali nekake monopole v svojih
strokah in o katerih sem govoril že spredaj.

T oda že cesar Maksimilijan I. je dal Čelov-
c u vkljub protestom cehov popolno obrtno svobodo,
kar je potem tudi največ pripomoglo k njegovemu nagle¬
mu napredku; zatem so pa začele oblasti posegati še v sa¬
moupravo in v monopole cehov. Stanovi so že 1. 1527. do¬
segli enoten policijski  red  za vso Koroško, ki je
jako utesnil tudi monopole cehov, v še večji meri pa po¬
tem policijski red nadvojvode Karla iz 1. 1577. Sedemnaj¬
sto stoletje ni prineslo potem v to organizacijo nobenih
bistvenih sprememb.

Organizirati so se začeli v XVI. stol. tudi rokodel-
c i in skušali potem še oni doseči pri deželnih knezih potr-

294

ditev svojih enotnih rokodelskih redov za vso deželo (n.
pr. izdelovalci kos, srpov, podkev, sekir) ter snovati po
večjih mestih celo svoja lastna skladišča (Velikovec, Be¬
ljak). — Obrti, ki so bile osredotočene le na enem kraju,
so dobivale obrtne rede navadno od domačih zemljiških
gospodov (boroveljskim pouškarjem ga je n. pr. 1. 1631.
dal baron Dietrichstein). Še v XVI. stol. segajo tudi p r -
ve strokovne organizacije  obrtnih pomoč¬
nikov.

2 %


XV.

OBLIKOVANJE HABSBURŠKE MONARHIJE

V zadnjih letih vlade cesarja Leopolda I. je bila tudi
za naše dežele najvažnejša velika vojna s Turki, ki se je
začela z drugim navalom Turkov na Dunaj
in končala s karlovškim mirom.  Trajala je to¬
rej celih 16 let (1683 — 1699) in sem govoril o njej že
spredaj. Z njo so bile slovenske dežele za vedno rešene
turške nevarnosti, a Avstrija se je z osvobojenimi pokra¬
jinami povečala za celo tretjino in postala s tem vnovič
evropska velesila.

Komaj je bil pa sklenjen mir s Turki, se je zapletel
Leopold I. v vojno s Francozi zaradi španske dedi¬
ščine.  Tudi glede te sem že spredaj omenil, da je par-
krat grozilo, da bo segel bojni metež s Tirolske in iz
Italije tudi na koroška tla, vendar do tega k sreči ni pri¬
šlo. Tudi ta vojna se je vlekla celih 12 let, potegnila v
svoj vrtinec večino zapadne Evrope in jo je končno za¬
ključil šele cesar Karel VI. z mirom v Rastattu  (7.
III. 1714), ki mu sicer ni prinesel ogromne španske dedi¬
ščine, pač pa dotlej špansko Nizozemsko (Belgijo), severno
Italijo (Milan) in južno Italijo (Neapelj). — Jako zna¬
čilno za habsburško ..miroljubnost” je že samo dejstvo, da
je živela Avstrija vse XVII. stol. le 32 let brez vojne in
vse XVIII. stol. tudi samo 46 let.

Vojno s Francozi so pa izrabili tudi Ogri, da so se uprli
nasilnemu habsburškemu izžemanju. Izgon Turkov za Ogr¬
sko namreč ni pomenjal nobenega osvobojenja, ker je ne¬
sposobna cesarska dunajska vlada gospodarila v deželi

296


večkrat še slabše nego poprej Turki. Ravno cesar Leo¬
pold J. je skušal namreč tudi na Ogrskem prvi uveljaviti
tisti absolutistični centralizem, združen z germaniza¬
cijo,  ki je bil tako značilen za vse Habsburžane in s
katerim so končno tudi sami zapravili svojo državo. Ogri
so se temu upravičeno uprli ter se upali s francosko in
celo s turško pomočjo sploh iznebiti avstrijskega jarma.
Tudi ti boji so trajali celih 8 let in povzročili v deželi
večje razdejanje nego poprej 150 let turške okupacije.

Sredi teh političnih zmed in kritičnega položaja je pa
okorni cesar dne 5. V. 1705. umrl in nasledil ga je njegov
sedemindvajsetletni sin Jožef  I. On je kazal precej več
sposobnosti nego njegov oče, a nič manjših absolutističnih
teženj, zato je bil on tudi prvi Habsburžan, kateremu se
ni zdelo vredno sprejeti niti starodavnega poklonstva Ko¬
rošcev, Uspešno je nadaljeval vojno s Francozi in zadušil
upor Ogrov, toda kakih drugih svojih načrtov ni utegnil
več izvesti, ker je že po šestletnem vladanju spomladi
1. 1711. umrl za kozami.

Jožef f. ni zapustil nobenih moških potomcev, zato ga
je nasledil edini brat Karel, ki se je tedaj na Španskem
neuspešno boril za tamošnjo krono. Po bratovi smrti je
takoj odhitel v Frankfurt, kjer je bil izvoljen za novega
nemškega cesarja z imenom Karel  VI.. Na Dunaj je
prispel šele po Novem letu, tako da je prevzel vlado v
avstrijskih deželah šele dne 1. II.. 1712, star šestindvajset
let.

To spremembo na prestolu in pa še vedno vladajoče
zmede na Ogrskem so hoteli izrabiti Turki za to, da bi si
pridobili zopet nazaj ozemlja, izgubljena v karlovškem
miru. Toda Karel VI. je prehitel njih namere in princ
Evgen  jih je vnovič popolnoma potolkel, dokler niso
bili prisiljeni skleniti dne 21. VI. 1718. novega miru v
Požarevcu.  Ta je prinesel Avstriji še preostale dele

297

Ogrske, Srem, kos Romunije in celo del severne Srbije,
razen tega pa še ugodno trgovinsko pogodbo, ki je od¬
prla avstrijski trgovini vrata na ves Balkan. S tem ie bil
vnovič vzpostavljen prestiž Avstrije kot velesile.

Srbi so se tedaj navdušeno pridruževali avstrijskim
vojskam ter s svojimi prostovoljci bistveno pripomogli k
avstrijskim zmagam. Tako je bila Avstriji tedaj prvič po-
nudena najlepša prilika, da si pridobi naklonjenost vseh
balkanskih narodov in si za trajno pridobi odločilni vpliv -
na ves Balkan (srbski patriarh je ponujal tedaj cesarju j
protektorat nad Srbi), toda s svojim oholim postopanjem, J
s preziranjem pravic Srbov in z nasilno nemško
u p r a v o , ki je bila v mnogih pogledih še slabša od tur- j
ške, so si zopet hitro zapravili vso naklonjenost. Avstrij¬
ski Nemci še danes radi slikajo Srbe  kot nekake „za- I
klete sovražnike Avstrije” in trajne „rovarje” proti njej. I
Toda resnica je ravno nasprotna. Ni ga bilo niti enega
naroda, ki bi bil nad tri sto let gledal z večjim zaupanjem
na Avstrijo in ki bi bil prelil več krvi zanjo kot Srbi, a
ga tudi ni naroda, kateremu bi bila Avstrija frivolnejše
in bolj cinično vračala njih zaupanje, naklonjenost in
žrtve kot ravno Srbom. Oni so nad dvesto let branili
južnovzhodne meje, da se niso polastili Turki še vse pre¬
ostale Hrvatske prav do slovenskih meja ali pa še dlje
in oni so v nekaterih razdobjih tvorili sami okoli po¬
lovico vse avstrijske vojske ter prelivali za Habsburžane
svojo kri po vsej Evropi. Kadar so bili Habsburžani v
stiskah, so jim obljubovali zlate gradove in jim s pisanimi
listinami jamčili za njih svobodo; čim je pa nevarnost
minila, so pa skušali te svobodne bojevnike spremenili
v sužnje nemških, madžarskih in hrvatskih fevdalcev, jim
z nezaslišanimi nasilji vzeti njihovo vero, vlačili so nji¬
hove menihe v smrt na galejah, njihovim škofom onemo¬
gočali vršiti njih službo itd.

298

Ko je dvajset let pozneje izbruhnila nova vojna s Tur¬
ki, so se Srbi pač premislili zopet podpirati take osvo¬
boditelje”. Izrekli so se soglasno za Turke, ki so bili na¬
sproti Srbom neprimerno strpnejši  v verskem in na¬
rodnem pogledu nego  „kulturni” Avstrijci.  Zato
je Avstrija tudi izgubljala bitko za bitko in to pot je bil
Karel VI. prisiljen skleniti (18. IX. 1739) s Turki mir v
Beogradu,  s katerim je zopet izgubil vso severno Sr¬
bijo, tako da je potekala odslej južnovzhodna meja med
Avstrijo in Turčijo po Savi in Donavi. —

Pri vseh vojnah s Turki so bili v največji meri udele¬
ženi tudi Slovenci (odlikovali so se zlasti pri zavzetju
Beograda)  in prav izrečno še Korošci 9 . Plajberški ru¬
darji so igrali važno vlogo kot minerji pri obleganju
Beograda, a Koroška je dobavljala avstrijski vojski velike
množine raznovrstnega orožja in streliva. O tem nam
pričata tudi dve pogodbi, ki ju je sklenil knez H. A.
Porzia  z dvorno komoro. Po prvi (z dne 31. X. 1716)
se je knez obvezal dobaviti iz svojih železarn v Dulah

9) V zvezi s temi boji je tudi ganljiv roman, ki je ostal našim
Rožanom v spominu do današnjega dne:

S 26. koroškim polkom se je namreč v Srbiji junaško boril kot
častnik tudi najmlajši sin lastnika podljubeljskih in bistriških žele-
zaren, Janez Hubmershoffen.  Pred Beogradom je zajel celo
pratež nekega turškega paše in z njim tudi lepo paševo hčerko ter jo
privedel potem domov kot svojo ženo. Razjarjeni oče, ki si je bil
doma s svojim bogastvom pridobil plemstvo, ga je zato zavrgel in
mu zapustil le majhno kajžo v Borovljah. Toda sin je to kmalu
prodal in se s svojo ljubljeno ženo naselil kot puščavnik v neki ko¬
či na žingarici nad Bistrico. Zaradi njiju pobožne odpovedi vsemu
posvetnemu in potrpežljivosti sta uživala pri okoliškem ljudstvu to¬
liko spoštovanje, da ju je začelo častiti celo kot svetnika. Preživljala
sta se s poučevanjem otrok, z lovom ptic in z raznimi ročnimi deli.

299

in Jadrski vesi v Ziljski dolini do konca meseca
aprila 1. 1717. vojski princa Evgena 3400 q raznih vrst
bomb, 300 q ročnih granat in 2070 q krogel za skupno
vsoto 29.965 gld, po drugi (z dne 8. I. 1718.) pa zopet
1320 q bomb, 180 q granat za havbice, 808 q krogel in
150 q ročnih granat za skupno vsoto 11.990 gld. Precejš¬
nji del železa za to strelivo je prihajal iz knezovih rud¬
nikov pri Libeličah in Radničah.  Koroška in¬
dustrija je dobavljala tedaj avstrijski vojski tudi železne
topove, ki so jih ulivali na Koroškem. — Po požare-
vaškem miru  se je naselilo v Srbiji tudi mnogo
Nemcev in Slovencev, po beograjskem miru  so
pa Nemci zopet pobegnili in se naselili na južnem Ogr¬
skem (v Vojvodini), a kaj so ukrenili Slovenci, pa ni
znano.

Med temi burnimi vojnimi dogodki so se pa vršile
tudi važne duhovne spremembe.  Za zapadite
kulturne dežele je pomenjala že druga polovica XVII.
stol. pravo duhovno revolucijo, o kateri bom pa govoril
še pozneje. V kulturno še močno zaostali in narodnostno
tako raznoteri Avstriji, v kateri je absolutno vladal tudi
strogo katoliški monarh, do začetka XVIII. stol. teda¬
njih novih zapadnih modroslovnih naukov še ni bilo ču¬
titi tako neposredno kot n. pr. v narodnostno mnogo
enotnejši Nemčiji, stoječi že dolgo pod močnim franco¬
skim kulturnim vplivom. Toda clolgovetne vojne so nuj¬
no odkrivale vse upravne in gospodarske slabosti habs¬
burške politične zgradbe, ne glede še na zapravljivost in
korupcijo, ki sta vladali tedaj na dvoru in v državni upra¬
vi. Nesposobna uprava spričo svojih zastarelih metod ni
znala ne v obrti, ne v industriji in ne v trgovini izrabiti
znatnih gospodarskih možnosti in naravnih bogastev dr¬
žave, pač so pa vsi z zavistjo gledali na silno bogastvo

300

Francije in na sijaj njenega dvora, ki sta delovala vprav
očarujoče tudi na vso ostalo kulturno Evropo.

Tedanja Francija je pod vodstvom znamenitega go¬
spodarskega reformatorja C o 1 b e r t a vzela v roke or¬
ganizacijo gospodarstva v tem smislu, da je skušala do¬
seči čim najaktivnejšo bilanco zunanje trgovine in s tem
privabiti v državo čim več zlata in srebra, kajti po naukih
tedanjih gospodarstvenikov sloni bogastvo in s tem tudi
moč države na posesti zlata in srebra. V ta namen je z
vsemi sredstvi pospeševala domačo proizvodnjo, da se čim
najbolj osamosvoji od uvoza iz inozemstva, na drugi stra¬
ni je pa skušala čim najbolj dvigniti izvoz. Ta trgovin¬
ski in proizvajalni sistem, ki ga nazivljemo merkan-
t i 1 i z e m , je začel že za cesarja Leopolda I. odpirati,
oči tudi nekaterim daljnovidnejšim možem v Avstriji (J.
F. H 6 r n i g k , J. B. B e c h e r , W. S c h r 6 d e r), ki
so bistro uvideli, da ima tudi Avstrija vse naravne mož¬
nosti postati prava „obljubljena dežela Evrope” (Hornigk
je med drugim opozarjal tudi na bogastvo koroških rud¬
nikov svinca in železa). Že ti so predlagali razne teme¬
ljite reforme na področju carinske politike, pospeševa¬
nja domače proizvodnje, pravičnejše razdelitve davkov,
svobodne trgovine, odprave raznih monopolov, zrahlja-
nja zastarelih cehovskih vezi, ki so začele postajati že ovi¬
ra za razvoj novega kapitalističnega gospodarstva, usta¬
navljanja novih podjetij itd.

Leopold L. in njegovi vodilni svetovalci so bili pre¬
malo sposobni, da bi bili doumeli celotnost teh gospo¬
darskih vprašanj, vendar je bil navzlic temu ustanovljen
na Dunaju „ komercialni kolegij”,  ki naj bi
dajal pobude za razvoj novih pridobitvenih panog. Za¬
radi odpora zastarelih monopolistov, še bolj pa zaradi ne¬
razumevanja ostalih vodilnih upravnikov in nedostaja-
nja sposobnega osebja pa ta ustanova še ni mogla roditi

301

nobenih vidnejših sadov. Skromen korak dalje je pome-1
njala potem za cesarja Jožefa I. ustanovitev „ komer¬
cialne  d e p u t a c i j e ”s sličnimi nalogami, toda v pol¬
ni meri so se mogle začeti uveljavljati te nove gospodar-j
ske ideje šele dobrega pol stoletja kasneje, za časa Marije
Terezije in Jožefa II. Daljnovidni gospodarski teoretiki
so prihajali za časa Leopolda L, Jožefa I. in Karla VI. z
vedno novimi in novimi pobudami, načrti in predlogi,
ki so vzbujali v javnosti vedno večje zanimanje, toda |
okorna in zastarela državna uprava je imela zanje še
mnogo premalo razumevanja in je bila še manj sposobna
izvesti jih, zlasti še sredi neprestanih vojn, ki so jih vo¬
dili ti vladarji.

Navzlic vsej reakcionarni okorelosti avstrijske vlada¬
vine v drugi polovici XVII. in v prvi polovici XVIII.
stol. so pa novi duhovni in zlasti še gospodarski tokovi
vendarle že sami nekako rušili preživeli fevdalni habs¬
burški politični ustroj, temelječ prvotno na ekskluzivni
samostojnosti posameznih avstrijskih dežela, ki so se šele
za časa protireformacije dokopale do nekoliko širših
upravnih povezav v posamezne deželne skupine. Omenje¬
ni novi tokovi so šli pa seveda še preko teh in začeli sam;
od sebe ustvarjati tudi nekako občeavstrijsko osobitost. ;
Tem težnjam se navzlic njihovim majhnim političnim
sposobnostim niso mogli izogniti tudi tedanji avstrijski
vladarji, toda ne zato, ker bi bili doumevali smisel in
pomen kake državne celotnosti, temveč predvsem radi
utrjevanja njihovih absolutističnih stremljenj, s katerimi!
je bil pa potem seveda v neločljivi zvezi tudi upravni
centralizem.

Vse to pa velja predvsem le za avstrijske „dedne de-;
žele”, dočim je obsegal avstrijski imperij tedaj še vrsto
drugih deželnih skupin. Ta imperij namreč ni predstav¬
ljal nobene kolikor toliko enotne države, temveč čisto

302

neorganski skupek vrste držav, katerim so vladali Habs¬
buržani tudi iz čisto različnih pravnih naslovov in zato
po čisto različnih političnih načelih, izvirajočih iz last¬
nega razvoja dotičnih dežela in večkrat tudi z jako na¬
sprotnimi si interesi, a vsaka teh skupin je ljubosumno
varovala svojo osobitost. Glede na to seveda tudi ni bilo
mogoče niti misliti na kako enotnejšo upravo vseh teh
deželnih skupin, temveč je šlo komaj le za urejevanje
in poenotenje uprave v okviru vsake take skupine in za
ustvaritev osrednjih oblasti za vsako tako skupino na se¬
dežu dvora, kjer bi mogel imeti vladar pred očmi vse
ter jih po možnosti še vskladiti. Tako so delovale na Du¬
naju posebne dvorne pisarne za avstrijsko, za češko ter
za ogrsko-hrvatsko deželno skupino in razen teh še po¬
seben „španski svet”, ki je upravljal italijanska ozemlja
ter „nizozemski svet” za bivšo špansko Nizozemsko (Bel¬
gijo). Ker je bil pa vladar tudi nosilec nemške cesarske
krone, je morala potem poslovati seveda še tudi posebna
državna dvorna pisarna. Vsi vladarjevi poskusi, da bi
uravnaval svojo politiko prvenstveno v smislu svoje ožje
Avstrije, so se razbili ob odločnem odporu ostalih in edi¬
no, kar je mogel Karel VI. doseči, je bilo to, da je ustva¬
ril za svoj najvišji politični organ tako zvano „ t a j n o
konferenco”,  katere člani so bili predstojniki vseh
treh dvornih pisalen ter obeh navedenih svetov in ki so
skušali od primera do primera vskladiti koristi vseh de¬
želnih skupin. Glede na to seveda še tudi ni moglo biti
nobenega „ministrskega predsednika”, ki bi vodil ves im¬
perij, temveč je šlo le za to, komu je naklonil vladar v
posameznih primerih največje zaupanje. Za časa Karla
Vi. so bili vsekakor najvplivnejši avstrijski dvorni kanc¬
ler grof. L. F. S i n z e n d o r f, vodja državne dvorne pi¬
sarne grof. F. K. S c h 6 n b o r n in v precejšnji meri še
predsednik nizozemskega sveta, princ Evgen, ki je

303

bil obenem tudi predsednik dvornega vojnega sveta.
Spričo takega položaja ni moglo biti, razen cesarja, no¬
bene osrednje osebnosti, ki bi s krepko roko smotrno vo¬
dila politiko celotnega imperija, a iz tega je potem nuj¬
no izvirala tudi vsa njegova okqrnost in nezmožnost pri¬
hajati do naglih in jasnih zaključkov in dejanj, kar je
seveda tudi bistveno slabilo notranjo in zunanjo moč
tega heterogenega imperija.

Ni moja naloga še podrobnejše razglabljati ustroja te¬
danjega habsburškega imperija, temveč se omejujem zgolj i
na njegovo avstrijsko skupino, ki je tvorila že od nekdaj
osnovo habsburških posesti in kateri so pripadale tudi
naše slovenske dežele. Z njenim razvojem, kakor sem ga .
bil očrtal spredaj, je bila seveda v ozki zvezi tudi usoda f
notranjeavstrijske vlade v Gradcu. Kakor smo videli že
spredaj, je bil v sestavu graške vlade sicer prvi po činu
tajni svet, toda že po smrti kneza Eggenberga  je
začel njegov pomen naglo bledeti, ker ni našel nobe¬
nega pravega delokroga. Za časa Leopolda I. so vsi orga- ,
ni graške vlade obdržali vsaj še nekak videz celotnosti in
je izražal njen tajni svet lahko še svoja mnenja o poro¬
čilih ostalih organov na Dunaj. L. 1701. je cesar ime¬
noval celo svojega svaka, Jakoba Sobieskega,;
sina znamenitega poljskega kralja Jana Sobieske¬
ga, za svojega ..gubernatorja” v Gradcu, a ta-radi teda¬
njih zmed na Poljskem menda sploh ni prišel nikoli v
Gradec. Ker so bojni in drugi dogodki na prelomu sto¬
letja nujno le še pospešili centralizacijo vsedržavne upra¬
ve na Dunaju, se je tudi organizacija graških oblasti
samo še bolj zrahljala. Za cesarja Jožefa I. je ostalo graš¬
kemu tajnemu svetu le posredovanje zvez med nekate- j

Že 1. 1728. je izšel odlok, da za časa bivanja cesarja v No

304


tranji Avstriji njegovo delovanje sploh prestane, a Ma¬
rija Terezija  ga je potem dokončno ukinila, o če¬
mer bom pa govoril še pozneje.

Realnejše življenje je pa živela graška vlada v ožjem
pomenu besede. To je lahko razumljivo, ker je predstav¬
ljala ona tedaj pač še edini državni politični upravni
organ za vse notranjeavstrijsko ozemlje. Z že spredaj na¬
vedenimi podrobnimi navodili iz 1. 1674. je dobila toč¬
no začrtan delokrog in cesar Jožef I. je potem z dekretom
z dne SO. I. 1706. vnovič jasno določil, da spadata v pri¬
stojnost vlade „ p u b 1 i c u m ” in „ p o 1 i t i c u m ”, v
pristojnost komore „oeconomicum”  in v pristoj¬
nost vojnega sveta „ m i 1 i t a r e Ker je stavljal že raz¬
voj sam na politično upravo vedno večje in širše zahteve
(zlasti v pogledu javne varnosti), so morali tudi vedno
bolj gledati na strokovno usposobljenost njenega urad-
ništva. Glede na to so bili za nove uradnike uvedeni
strokovni sprejemni izpiti, a za reševanje važnejših vpra¬
šanj že poprej še posebne komisije. Ena izmed takih ko¬
misij je bil tudi 1. 1729. ustanovljeni.,, s a m o s t a n s k i
svet”,  ki je vodil nadzorstvo nad samostanskimi gospo¬
darstvi.

Najbolj kočljivo je bilo pa vprašanje komore. Smo-
treno gospodarstvo že samo zahteva enotno vodstvo in s
tem neko centralizacijo, a huda politična in gospodarska
kriza, ki so jo 1. 1704. povzročile neprestane vojne, je še
bolj podčrtala nujnost ureditve in osredotočenja vse de¬
narne uprave. Glede na to je cesar Jožef I. že takoj po
svojem nastopu izdal odlok, da notranjeavstrijska komora
v Gradcu ni več podrejena dunajski dvorni pisarni, tem¬
več dvorni komori, kar bi seveda pomenjalo tudi konec
njene dotedanje stvarne samostojnosti. Graška komora
se je temu na vse kriplje upirala in se sklicevala na ve¬
liko uspešnost njenega dotedanjega dela (rešila je n. pr.

21

305

celo vrsto dotlej zastavljenih mitnic in nakupila razna
posestva) ter končno dosegla toliko, da je bila podrejena
dunajski komori le glede čistih kameralij, v mešanih za- j
devah pa še nadalje dvorni pisarni.

Za časa cesarja Karla VI. so stopila številna gospodar- ^
ska vprašanja še prav posebno v ospredje, trgovina in in¬
dustrija sta postajali čedalje bolj državna zadeva, zato
se je začelo tudi veliko preurejevanje vseh gospodar- I
skih upravnih ustanov v smislu osredotočenja in poeno¬
tenja. L. 1715. so začeli snovati „ komercialne k o - |
legije”,  katerih središče je postal tri leta pozneje usta- I
novljeni dunajski glavni komercialni kolegij in ta je vzel
1. 1736. iz pristojnosti notranjeavstrijske komore njen
dotedanji najmočnejši denarni vir, idrijski živo- j
srebrni rudnik  ter ga podredil dunajski dvorni
komori, a graški komori je ostalo samo še nadzorstvo v
rudarskem pogledu. Upoštevajoč nauke merkantilistov
in žalostno stanje državnih financ so poskušali z raznimi
ukrepi uvesti večjo smotrnost, red in učinkovitost v jav¬
no gospodarstvo, toda starokopitni možje, ki so tedaj vo¬
dili javne zadeve, s svojimi polovičnimi ukrepi tega še
nikakor niso bili zmožni. Tako so n. pr. hoteli ločiti bla¬
gajniške posle od finančnih in so za prve ustanovili na
Dunaju poseben „ b a n k a 1 n i urad”,  v glavnih me¬
stih deželnih skupin pa „ b a n k a 1 n e kolegije”  (za
Notranjo Avstrijo 1. 1715. v Gradcu), a se menda niso
obnesli, zato so plačilne posle kmalu zopet vrnili du¬
najski mestni banki” (ust. 1. 1706), a knjigovodstvo, ra¬
čunsko nadzorstvo in upravo državnih dolgov je prevzela
vnovič dvorna komora, bankalni urad pa je obstojal še
nekaj let kot državna blagajna, dokler ni 1. 1745. ukinila
Marija Terezija še tega. Zaradi upiranja poveljnikov Vo¬
jaške krajine so 1. 1711. odvzeli graški komori tudi upravo
spredaj omenjenih ozemelj v Hrvatskem Primorju in ob

306

turški meji (gl. str. 231) ter jih podredili karlovškemu ge-
neralatu, le Karlobag je ostal še nadalje v upravi graške
komore.

Čeprav je postajala notranjeavstrijska komora v začet¬
ku XVIII. stol. vse bolj le izvršni organ dunajske dvorne
komore, je bil pa njen delokrog spričo vedno večjega raz¬
širjanja gospodarskih poslov vendarle še dokaj obširen.
Kakor pri vladi, tako so morali tudi v okviru komore
ustanoviti za vodstvo nekaterih poslov posebne komisije,
n. pr. za mitnice in tarife, za gozdarstvo in rudarstvo, za
denarstvo in za vojaške zadeve (komora je namreč dolgo
vodila tudi skrb za upravo vojaškega materiala v orožar-
nicah; osrednja orožarnica je bila v Gradcu, iz katere so
zalagali potem tudi ostale). — Komora je vodila tudi ra¬
čunsko nadzorstvo pošt, v ostalem so bile pa te podre¬
jene tajnemu svetu. Za Notranjo Avstrijo je bil nameščen
poseben višji poštni upravitelj, a 1. 1743. je bila vsa po¬
šta osredotočena pod vodstvo dunajskega dvornega kanc¬
lerja. — Vedno važnejše mesto je pa zavzemala k a m e -
talna prokuratura.  Izprva je bil prokurator le
nekak vladarjev advokat, a ker je on nekako poosebljal
državno oblast, se je njegov delokrog naglo širil in, ker
je sporazumno s komoro vodil tudi vse fiskalne procese,
so polagali na izbiro prokuratorjev še prav posebno po¬
zornost. Zaradi naglo naraščajočih državnih gospodarskih
poslov so morali že v začetku XVIII. stol. namestiti po po¬
sameznih upravnih edinicah še pomožne prokuratorje,
nazvane „ f i s k a 1 i ” (za Koroško je bil postavljen 1.
1706), ki so bili seveda podrejeni graški komori oziroma
tamošnjemu glavnemu prokuratorju.

Glede graškega vojnega sveta sem povedal že spre¬
daj, da je že ob priliki vojne s Turki, konec XVII. stol.,
lz gubil večino svoje dotedanje samostojnosti, a ob nastopu
cesarja Jožefa I. je bil dokončno podrejen dunajskemu

20 *

307

dvornemu vojnemu svetu, kateremu je že tedaj predse¬
doval znameniti vojskovodja in morda tudi najbistrejša
tedanja avstrijska politična glava, princ Evgen Sa¬
vojski.  Ob tej priliki so koroški in kranjski stanovi
izgubili tudi pravico, da sami postavljajo nižje častnike
za čete v Notranji Avstriji in Vojni krajini. Graški vojni
svet se tem ukrepom ni protivil, zlasti ker so bili ob tej
priliki dodeljeni njegovi pristojnosti še nekateri posli, ki
jih je upravljala dotlej komora (n. pr. skrb za orožarni-
ce). V njegovem okviru so organizirali še posebno poro¬
čevalsko službo in on je moral seveda skrbeti tudi za pre¬
skrbo polkov, ki so taborili ali pa korakali skozi Notra¬
njo Avstrijo (stroške za to so pa nosili navadno dotični
kraji in stanovi). Z novimi navodili za graški vojni svet
iz 1. 1722. je bil ta še tesnejše vključen v dunajski vojni
svet, stanovom pa odvzeto še dotedanje soodločevanje pri !
njem. To je vzbudilo pri notranjeavstrijskih stanovih ja- j
ko hudo kri. Najbolj razjarjeni so bili Korošci, ki so po¬
vabili Kranjce na skupno posvetovanje,
da bi skupno ukinili dotedanje prispevke zanj, toda cesar
jih je znal zopet pomiriti z obljubo, da bo še nadalje
upošteval njihove predloge.

Posebno poglavje je pa še vedno tvorila Vojaška
krajina.  L. 1714. so ogrski in hrvatski stanovi zahte- i
vali, da se ukine varaždinski generalat, a ne zato, ker se
je bila medtem že zmanjšala turška nevarnost, temveč
ker so hoteli svobodne srbske graničarje zasužnjiti za svo¬
je kmečke podložnike. Cesar je to odklonil, toda medtem
je naraščalo tudi nezadovoljstvo graničarjev. Mesto dela
plače so jim namreč začeli notranjeavstrijski stanovi do¬
bavljati manjvredno blago za obleke in slaba živila, ra¬
zen tega je doseglo tudi obnašanje nasilnih nemških
častnikov, ki so jim hoteli za vsako ceno vzeti njih vero,
že tako stopnjo, da so izbruhnili ponovno (n. pr. 1. 1728

308

in 1732) krvavi upori graničarjev v Liki in ob Savi.
Pomiril jih je šele prihod vojvode J. F. Sachse n-
Hildburghausena,  ki je preiskal njih pritožbe,
jih našel za upravičene in potem predlagal sploh popol¬
no preureditev Vojne krajine. Nemške čete, ki so vzbu¬
jale s svojim surovim obnašanjem v Vojni krajini samo
upravičen odpor, naj bi se odstranilo iz nje, pomnožilo
pa z uvedbo splošne vojaške dolžnosti število srbskih pol¬
kov pod poveljstvom prvenstveno domačih srbskih čast¬
nikov in te bi se potem lahko uporabljalo tudi izven.
Vojne krajine. Zahteval je tudi večjih prispevkov dežel
zanjo, a vpliv graškega vojnega sveta nanjo in na vod¬
stvo obeh generalatov naj se ukine. Cesar je 1. 1737. spre¬
jel Hildburghausenove predloge, a graški vojni svet se jim
je upiral tako krčevito, da so bile potem te preuredbe
izvedene le deloma. Odstranili so iz Vojne krajine vse
nemške čete in odslej so skrbeli za varstvo vseh avstrij¬
skih južnovzhodnih meja tamošnji srbski grani¬
čarji  sami, ki so tvorili  potem nad sto let glav¬
no, najboljše, najzvestejše  in tudi naj ce¬
li e j š e jedro vse avstrijske armade  sploh.
Kako so potem nehvaležni Habsburžani Srbom vračali
njih ogromne žrtve zanje, je nam vsem še v predobrem
spominu. S tako preuredbo Vojne krajine so se seveda ja¬
ko zmanjšali tudi stroški zanjo, toda Koroška je morala
še pod Marijo Terezijo prispevati za Vojno krajino po
24.000 gld letno.

Iz tega kratkega pregleda lahko razvidimo, da je že
izza druge polovice XVII. stol. naglo ugašala dolgotraj¬
na državnopravna samostojnost slovenskih dežela (Notra¬
nje Avstrije), v prvi polovici XVIII. stol. je graška notra¬
njeavstrijska vlada spričo vedno bolj uveljavljajočega se
vladarskega absolutizma in dunajskega
centralizma  le z muko ohranila še nekaj zgolj upi av-

309

nega delokroga, a sredi stoletja, za vlade Marije Terezije,
je pa popolnoma ugasnila, kakor bomo videli še pozneje.
Toda še do te dobe se je graška vlada ohranila samo zato,
'ker država dotlej še ni imela organiziranega svojega last¬
nega upravnega aparata po deželah in so vodili še ve-
činb upravnih poslov stanovi, vendar tudi ti že v strogi
odvisnosti od osrednje državne uprave na Dunaju. Da je
pa temeljila skupnost vseh slovenskih dežela vendarle na
naravnih postavkah, nam dovolj dokazuje že samo dej¬
stvo, da tudi konec, ki ga je doživela graška notranje¬
avstrijska vlada za Marije Terezije, še ni bil dokončen
in se je oživljala taka skupnost še potem celo stoletje ob
najrazličnejših prilikah ter se je zlasti Koroška  zopet
in zopet povracala v skupnost s Kranj¬
sko, navzlic — Karavankam.

*

Povedal sem že, da je bil habsburški imperij v pričet¬
ku vlade Karla VI. pravzaprav le niz samostojnih držav,
od katerih niso imele nekatere (n. pr. Belgija) z ostalimi
sploh ničesar skupnega, druge (n. pr. Ogrska) pa le ma¬
lo. Obseg tega imperija je bil tedaj med največjimi v
Evropi, toda resnična moč Habsburžanov je temeljila že
stoletja dejansko le na njihovih avstrijskih deželah, kate¬
rim so se v začetku XVI. stol. pridružile še češke in ogr-
sko-hrvatske. Habsburški vladarji so se tega tudi zave¬
dali, zato so se pri njih že izza XVI. stol. ponovno po¬
javljale težnje, da vsaj te dežele med seboj tesnejše po¬
vežejo in jih ohranijo trajno združene v eni roki. Ta
smisel je imel že dinastični dedni zakon Leopolda I. i z
1. 1703. („Pactum rnutuae successionis”), izdan ob priliki
bojev za špansko dediščino, čegar usoda pa seveda m
zavisela zgolj od vladarja, temveč tudi od zapletenih zu¬
nanjepolitičnih okoliščin.

310

Dogodki so se pa razvijali precej drugače, nego jih
je predvideval Leopold I., zato je postalo to vprašanje
že nekaj let nato še bolj pereče. Glede na to je dal Karel
VI. dne 19. IV. 1713. leopoldinski dinastični dedni zakon
iz 1. 1703. javno razglasiti (dotlej je namreč ostal iz zu¬
nanjepolitičnih razlogov tajen) in je postal s tem držav-
nopravni osnovni zakon, znan pod imenom .pragma¬
tična sankci  j a”. V njej je bilo določeno, da mora¬
jo ostati vse njegove dedne dežele trajno ..nedeljive in
neločljive” (,,indivisibiliter et inseparabiliter”) in jih po¬
dedujejo moški potomci po pravici prvorojenstva; če bi
pa teh ne bilo, pa tudi ženske potomke vladarja, a če
bi tudi teh ne bilo, pa ženske potomke njegovih dveh
prednikov. Ko je dobil cesar tri leta nato težko pričako¬
vanega sina Leopolda, se je zdelo nasledstveno vprašanje
bolj ali manj rešeno, toda dete je že nekaj mesecev po
rojstvu umrlo in rodil se mu ni noben sin več, temveč
le še dve hčerki, starejša Marija Terezija  (* 1717)
in mlajša Marija Ana.

Spričo takega položaja je bila odslej vsa Karlova poli¬
tika usmerjena na to, da ne doseže priznanja pragma¬
tične sankcije le pri deželnih zborih lastnih dežela, tem¬
več tudi pri vseh drugih glavnih evropskih silah, da bi
s tem nekako mednarodnopravno zavaroval celotnost svo¬
jih dednih dežela. Po pravici morda sodi avstrijski zgo¬
dovinar H a n t s c h , da bi si bile Pruska, Saška in Ba¬
varska po cesarjevi smrti bržkone razdelile habsburško
dediščino, če bi se cesarju ne posrečilo doseči takega med¬
narodnega priznanja. V takem primeru bi ostale po oče¬
tovi smrti Mariji Tereziji kvečjemu še Notranja Avstrija
in ogrsko-hrvatske dežele in vsa evropska zgodovina bi
se morda razvijala čisto drugače.

Prvi so podprli cesarjeve težnje še pred proglasitvijo
pragmatične sankcije Hrvatje,  ki so že dne 11. III.

311

1712. v svojem saboru iz lastne pobude in neodvisno od
Ogrske sklenili, da bodo priznali za svojega vladarja tudi
žensko habsburško princesinjo, a le tako, ki bi vladala
tudi „Štajerski, Koroški in Kranjski”, s čimer so hoteli
še posebno podčrtati skupnost slovenskih in hrvatskih
dežela. Večina ostalih deželnih zborov je sprejela prag¬
matično sankcijo 1. 1720. in 1721. Koroški stanovi (in ena¬
ko tudi kranjski in štajerski) so jo sprejeli precej hladno
v svojem junijskem zasedanju 1. 1720. in izrazili ob tej
priliki svoje pričakovanje, da ona ne bo v kvar deželnim
svoboščinam. Ta pridržek pa cesarja ni preveč zadovo¬
ljil.

Pragmatično sankcijo večkrat po pravici nazivljejo
„prvo kodifikacijo avstrijske ideje”, ker je vsaj na zunaj
dokončno ustvarila avstrijsko državno celino, dočim sta
jo potem tudi na znotraj močneje povezala šele Karlova
naslednika, Marija Terezija in Jožef  II. Na
zunaj so obdržale vse dežele še vedno svoje stare stanov¬
ske svoboščine, a so tedaj prvič priznale svojo državno-
pravno povezanost z vsemi ostalimi kot členi habsburške
skupnosti. Glede na to bi mogli šele pragmatično
sankcijo  n a z v a t i tudi za pravi rojstni
list habsburške monarhije.

Odslej so šla vsa Karlova prizadevanja za tem, da do¬
seže še njeno mednarodno priznanje. Napram ostalim
nemškim knezom se je Karel skliceval na to, da zavisi od
nje ustava vsega rajha, da nudi „varstvo šibkim” (!!) m
da jamči za varnost „nemške domovine” (des „Teutschen
Vaterlandes”). Razen Bavarske, stare avstrijske nasprotni¬
ce, so jo priznali vsi in 1. 1732. tudi nemški državni zbor,
s posebnim poudarkom še Prusija (1728), ki je pa potem
po cesarjevi smrti prva kot volk planila po njegovi dedi¬
ščini.

312

Napram zunanjim silam je cesar zlasti poudarjal, da
je nedeljivost habsburške države neobhodno potrebna za
ohranitev evropskega ravnotežja. Daljnovidni princ Ev¬
gen je cesarju modro svetoval, da bi bilo najzanesljivejše
jamstvo pragmatične sankcije močna armada, toda on ga
ni poslušal, temveč se je spustil v najvratolomnejše politič¬
ne špekulacije, katerim pa niso bili kos ne on in še manj
nesposobni starci, iz katerih so tedaj sestajali njegovi „dr-
žavniki”. Zašel bi vsekakor predaleč, če bi hotel na tem
mestu vsaj v glavnih potezah očrtati skoro dvajsetletni di¬
plomatski metež, v katerega so se bile vnovič zapletle sko¬
ro vse evropske sile z Anglijo, Španijo in Francijo na čelu
ter kratkotrajne in neiskrene zveze, ki jih je sklepal Du¬
naj enkrat na to in drugič na drugo stran, a ki so ostale
spričo avstrijske notranje slabosti in medsebojnih ljubo¬
sumnosti vse čisto neučinkovite. Cesarju se je v teku teh
let sicer postopoma posrečilo doseči priznanje pragmatič¬
ne sankcije skoro pri vseh zunanjih silah, toda resno ni je¬
mal takega priznanja menda nihče, a na drugi strani se
je bil pa zapletel tudi v nove vojne, v katerih je doživ¬
ljala Avstrija same neuspehe.

Prvi veliki avstrijski politični neuspeh se je pokazal v
tako zvani „drugi dunajski pogodbi” (16. III. 1731), v ka¬
teri se je morala Avstrija odreči vsem širokopoteznim tr¬
govinskim načrtom v Belgiji in vsej srednji ter južni Ita¬
liji. Kakor v Srbiji tako se je namreč pokazala Avstrija
tudi v južni Italiji za popolnoma nesposobno upravljati
tuje dežele, kajti naduta avstrijska uprava je tudi tu de¬
želo samo izžemala in si znala nakopati le vseobče so¬
vraštvo. Dve leti za omenjeno drugo dunajsko pogodbo
so izvolili Poljaki proti volji Avstrije, Prusije in Rusije
za svojega novega kralja Stanislava Leszczyn-
s  k e g a,  svaka francoskega kralja Ludovika  XV., a

313


ker je moral on potem pod pritiskom ruskih čet pobegniti,
je napovedala Francija vojno Avstriji, ki ji je bila naj¬
bližja. Tedaj se je začela na vsej črti razgaljevati vsa ne¬
sposobnost Avstrije, ki ni znala menda skoro nikoli v svo¬
ji zgodovini pravočasno izvesti neobhodno potrebnih re¬
form in skoro nikoli postavljati na vodilna mesta res
sposobnih mož. Na južnonemškem bojišču je bil za po¬
veljnika sicer resda postavljen že preostareli princ
Evgen,  toda njegova armada je bila tako šibka in tako
slabo opremljena, da je mogla zavzeti le obrambne po¬
ložaje in Francozi niso z lahkoto zasedli le Lotaringije,
temveč celo več važnih oporišč na desnem bregu Rena.
Glavni del avstrijske armade se je pa zbral v Italija, a
tu je bil postavljen za vrhovnega poveljnika general
M e r c y , ki je bil gluh in na pol slep, njegov predvide¬
ni naslednik grof Konigsegg  pa tudi tako bolan, da
sploh ni mogel pravočasno prispeti na bojišče. V takih
okoliščinah potem seveda ni moglo biti čudno, če so Fran¬
cozi že v najkrajšem času vprav pomedli z avstrijsko obla¬
stjo v vsej Italiji. Posledica je bila ta, da je Avstrija na
vrat na nos sklenila predhodni mir (5. X. 1735), ki je bil
potem dokončno potrjen 1. 1738. s „tretjo dunajsko po¬
godbo”. V njej se je Avstrija dokončno odrekla južni Ita¬
liji in Lotaringiji, rešila pa Milan, Parmo in Piacenzo, a
Toskano je dobil cesarjev zet (mož Marije Terezije), voj¬
voda Franc Štefan Lotarinški.  Cesar se je ho¬
tel za te izgube takoj nato oškodovati na račun Turčije,
ki je bila ravno zapletena v vojno z Rusijo in ob tej pri¬
liki še razširiti 1. 1718. pridobljene gospodarske ugodno¬
sti na bližnjem Vzhodu. S tem namenom je začel že 1-
1736. čisto osvojevalno vojno s Turki, a prav tisto leto
je umrl cesarjev največji vojskovodja in najzvestejšd dr¬
žavnik, princ Evgen. Zaradi popolne nesposobnosti po¬
veljnikov in iz vzrokov, ki sem jih bil navedel že spredaj


.

314

(gl. str. 298), je nastopilo tudi tu podobno vojaško raz¬
sulo kakor poprej v Italiji.

Tako je torej cesar Karel  VI. s svojimi nesposob¬
nimi sodelavci prav v zadnjih letih svoje vlade zapravil
skoro vse, kar-je bil pridobil v srečnejših mlajših letih,
.zapravil tudi ves ugled avstrijske armade in pahnil svo¬
jo državo v pravo gospodarsko razsulo. Prav pri njem so
se najprej jasno pokazale porazne posledice vladarskega
absolutizma, ki se je bil uveljavil tedaj že na vsej črti,
a ki je bil tako značilen za habsburški rod od njegovega
početka do konca. Pri takem političnem ustroju, kakršen
se je bil uveljavil še zlasti po tridesetletni vojni, so vsa
oblast, vse javno pravo in usoda vse države osredotočene
zgolj v vladarjevi osebi, ki edini dokončno odloča o vsem,
a ne odgovarja za svoja dejanja nikomur. Tak politični
ustroj je tvegan celo pri sposobnih vladarjih, a pri ne¬
sposobnih postane navadno usoden za državo in za naro¬
de. Opozoril sem že na to, da so začele že izza konca XVII.
stol. tudi v Avstrijo po malem prodirati moderne ideje,
ki bi mogle na znotraj urediti, preroditi in utrditi habs¬
burško državno tvorbo, toda do konca Karlove vladavine
ni bil nobeden sposoben, da bi jih bil dovoljno izrabil
in prilagodil na svojo državo, vsi so se obdajali z nespo¬
sobnimi ostanki preživelih fevdalnih časov in edini ve¬
liki avstrijski vojskovodja in dalekovidni državnik te do¬
be, princ Evgen je bil tujec, Franzoz  (on
tudi nikoli ni govoril nemško, temveč samo francosko), ki
pa navzlic svoji brezpogojni vdanosti Habsburžanom
menda nikoli ni užival popolnega zaupanja svojih go¬
spodov.

Iz vsega povedanega torej lahko posnamemo, da je
imela politika cesarja Karla VI. pred očmi predvsem ta
cilj, da zagotovi svojemu rodu dotlej pridobljene dežele
..nedeljive in neločljive” ter jih po možnosti pomnoži še

315

z novimi, toda dediščina, ki jo je potem zapustil svoji
hčerki, je bila kaj žalostna in to ravno v dohi viška vla¬
darskega absolutizma, ko so skoro vsi evropski vladarji
prežali samo na to, kje in kako bi nagrabili novih de¬
žela. Med glavne razloge Karlovih neuspehov sta spada¬
la stari, neutešljivi pohlep Habsburžanov po vedno novih
deželah in njih politična nesposobnost postavljati vlade,
ki bi bile zmožne voditi upravo v smislu sodobnih potreb
države in narodov. Vsa njih politična umetnost je obstoja¬
la v tem, da so terjali od narodov le vedno nove davke in
vojake, kar je privedlo n. pr. konec 1. 1737. celo do no¬
vih kmečkih nemirov  v okolici Š p i t a la in
Mills tatta  (vodila sta jih P. Z o p in neki S c h w e -
n i g e r). Zanimivo je, da so potem uporni kmetje pri sod¬
nih obravnavah priznavali, da so hoteli poiskati in izko¬
pati na Lurnskem polju po starih izročilih zakopane kije
starih Slovencev in z njimi pobiti gospodo. Habsburški
reakcionarni duh je končno nujno privedel nje same in
vso njihovo državno zgradbo v propast.

Navzlic tem značilnim lastnostim večine Habsburža¬
nov je pa pomenjala doba skoro tridesetletne Karlove
vladavine za njegove avstrijske dežele v nekih pogledih
vendarle tudi viden korak naprej. Prvič je pravilno spo¬
znal, da tvorijo naravno jedro vseh habsburških posesti
vendarle samo njegove srednjeevropske dežele, zato je ho¬
tel preprečiti vsaj delitve teh, kakor so se v preteklosti to¬
likokrat dogajale, in tako ohraniti njih celotnost, drugič
je pa do neke mere vendarle uvideval pomen gospodarske¬
ga napredka države v smislu že omenjenih novih merkan-
tilističnih naukov in ga skušal pospeševati, a velik duhov¬
ni razvoj, ki se je izvršil ravno v letih njegove vlade in o
katerem bom govoril še pozneje, se je izvršil skoro čisto mi¬
mo vpliva te vladavine. Na splošno bi pa vse to obdobje
od pričetka protireformacije dalje lahko označili tako, da

so vladarji XVII. stol. strli dotedanjo politično veljavo v
deželnih stanovih združenega plemstva in uveljavili svoj
vladarski absolutizem,  a vladarji XVIII. stol., pri-
čenši ravno s Karlom VI., so skušali zabrisati tudi dote¬
danje politične in upravne osobitosti posameznih dežel
in jih vedno ostreje podrejati državnemu centrali-
zm  u.

Najvidnejša zunanja prispodoba tega razvoja je bilo
ravno koroško ustoličevanje.  Kakor vemo, je bil
zadnji koroški deželni knez, ustoličen še na knežjem kam¬
nu po starodavnem slovenskem obredu, Ernestželez-
ni  1. 1414. Za njim so ustoličevanja sploh opustili in jih
nadomestili samo še s p o k 1 o n s t v i, prvotno še ob voj¬
vodskem prestolu na Gosposvetskem polju,a po 1. 1651. sa¬
mo še v celovškem deželnem dvorcu. Karel VI. pa je bil
poslednji koroški deželni knez, ki je sprejel poklonstvo
vsaj še v Celovcu.

Da je bilo celo tako poklonstvo za tedanje vladarje
prav dobičkanosen posel in da je pomenjalo za vse prebi¬
valstvo s kmečkimi podložniki vred prav občutno breme,
nam lepo kaže ravno to zadnje poklonstvo cesarju Karlu
Vi. že celih pet mesecev poprej so prispeli v Celovec
številni dvorni uslužbenci in začeli s pripravami, a stanovi
in meščani so napenjali vse sile, da mesto čim bolj okra¬
se. Cesar je dne 6. VII. 1728. sprejel v Gradcu poklonstvo
štajerskih stanov in ostal potem tam še do sredine meseca
avgusta. Tedaj se je napotil s prestolonaslednico Mari¬
jo Terezijo  in obilnim spremstvom preko Mari¬
bora  po novi obdravski cesti v Spodnji Dravo¬
grad in Labot,  kamor je prispel dne 19. Vili. Za
sam prevoz dvora so morali dati spodnjekoroške gospo¬
ščine, mesta in trgi na razpolago 162 voz, 682 konj in 1364
volov. Prvi slovesni sprejem se je vršil v Labotu, nakar je

317


ves sprevod še tisto popoldne krenil dalje v Veliko¬
vec,  kjer je cesar prenočil, a dne 20. VIII. dopoldne se je
vršil slovesni vhod v Celovec. Ker deželni dvorec po veli¬
kem požaru 1. 1723. še ni bil prenovljen, se je nastanil ce¬
sar v Rosenbergovi  palači (sedanjem celovškem ma¬
gistratu) na Novem trgu, kjer so se vršile potem tudi ostale
uradne svečanosti. Takoj po cesarjevem prihodu v Celo¬
vec so se začela pogajanja glede določitve raznih podrob¬
nosti in pogodili so se tudi glede tega, da poklonijo sta¬
novi cesarju 24.000 gld v zlatu kot darilo, a nadaljnjih
24.000 gld kot posojilo. Ob tej priliki je Karel prosil,
naj ga osvobode celo samo poklonstva na Gosposvet¬
skem polju  „radi cesarskega dostojanstva”, čemur so
se stanovi seveda pokorno uklonili. Častno stražo so ves
čas tvorili cesarjeva lastna telesna straža, 2 oddelka dra¬
goncev in 4 čete deželne ter mestne straže, a šentvidsko
mestno stražo, ki je tudi prispela z zastavami in godbo,
so pustili Celovčani v mesto samo kot gledalce; rudarjev,
ki so prav tako prišli z zastavami in godbo, pa niti v mesto
niso pustili in so morali taboriti na neki gmajni pri Š t.
Jakobu.  Pred kakim ognjem je moralo varovati mali
Celovec kar 1000 tesarjev z gasilskim orodjem, 500 zidar¬
jev in velika množica dimnikarjev.

Poklonstvo se je vršilo v nedeljo, dne 22. VIII. po ena¬
kem sporedu kakor 68 let poprej Leopoldu  I. Ker je
komaj nekaj tednov poprej pogorela tudi stanovska cer¬
kev Sv. Duha, se je vršila slovesna služba božja (opravil jo
je salzburški vicedom) v jezuitski cerkvi. Velik sprevod je
odšel najprej na dvor po cesarja in on je potem jahal pod
baldahinom v cerkev. Iz cerkve so se vrnili vsi v sijajnem
sprevodu nazaj v Rosenbergovo palačo, kjer je bil v veliki
dvorani prirejen prestol za vladarja. Cesar je sedel na pre¬
stol, njegov podklancler je pa pozdravil stanove ter izjavil,
da jim bo cesar potrdil vse stare pravice in fevde (to je

318

cesar potem izvršil s posebno listino z dne 17. VII. 1729).
Deželni grof se je cesarju zahvalil za tako „milost”, nakar
je sledilo pravo poklonstvo v tej obliki, da so stanovi pri¬
segli po obrazcu, kakršnega jim je bral podkancler. Po za-
j prisegi so odšli vsi v drugo nadstropje, kjer so zapeli „Te
Deum”, nato se pa vrnili v prvo nadstropje, kjer se je
vršila slavnostna pojedina, a za one slavnostne goste, ki tu
niso dobili prostora, se je vršila še v drugem nadstropju in
v deželnem dvorcu (tu je bilo eno omizje tudi „kmečko”,
pri katerem je sedel vojvodski kmet s sinovoma Ivanom
in Klemenom  ter še 10 drugimi sorodniki). Pri ce-
. sarjevi mizi so vršili svoje službe imejitelji koroških ded-
I nih časti. Ker je bila pa Koroška dotlej brez dednega dvor-
I nega kaplana, je bila nekaj let pozneje podeljena ta čast
I vetrinjskemu opatu. Takoj po poklonstvu je izročil dežel¬
ni grof cesarju tudi dogovorjenih 48.000 gld, a velike na¬
grade so morali izplačati tudi raznim drugim dostojan¬
stvenikom iz cesarjevega spremstva, tako da je stalo le-to
stanove celih 71.048 gld, ki so jih pokrili potem v nasled¬
njih letih s posebno doklado na vino.

Dan po poklonstvu so se vršile še razne parade in avdi-
i ence, dne 24. VIII. popoldne je pa odpotoval cesar po
novi ljubeljski cesti iz Celovca, prenočil v podljubeljski
mitnici, a naslednji dan so ga sprejeli na Ljubelju
kranjski stanovi ter ga odvedli k poklonstvu v Ljub¬
ljano.  — V spomin celovškega poklonstva so stanovi
potem naročili znamenitemu koroškemu slikarju F r o -
m i 11 e r j u , da ga ovekoveči na stropu obnovljenega
deželnega dvorca. Kakor lahko posnemamo že iz gornje¬
ga opisa, je ta slika netočna v tem, da ga predstavlja v
deželnem dvorcu in ne v Rosenbergovi palači. Na sliki
so  upodobljeni tudi razni tedanji dvorni in deželni do¬
stojanstveniki z vojvodskim kmetom vred (v desnem ko-
tu ). Podobno sliko je izvršil Fromiller tudi za osojski sa-

319

mostan. — Cesar je potem dne 14. V. 1729. tudi vojvod¬
skemu kmetu potrdil njegove stare svoboščine (isto je
14. VIII. 1744. ponovila tudi njegovemu sinu Ivanu Ma¬
rija Terezija, takrat že cesarica). Tako je za vedno ugas¬
nila še ta poslednja sled nekdanjega znamenitega ume¬
ščanja slovenskih karantanskih vojvod.

*

Najdaljnosežnejšega pomena za nas Slovence je bila
pa Karlova gospodarska politika, kajti ravno tedanji vla¬
darski absolutizem je prvi odprl pot gospodarskemu na¬
predku, kar je potem jako močno vplivalo tudi na gospo¬
darsko življenje koroških Slovencev. Kakor vemo, so vse
slovenske dežele s Koroško na čelu že od nekdaj gospo
darsko težile na Jadran,  kjer so imeli prav. do pre¬
loma XVII. in XVIII. stol. Benečani  pravi trgovin¬
ski monopol in so trgovali potem z našimi proizvodi po
vsem bližnjem Vzhodu, a nekaj našega blaga je šlo tudi
po suhem oziroma po rekah v srbskohrvatske dežele. Že
proti koncu XVII. stol. je pa začela nekdanja benečan-
ska moč naglo ugašati in v požarevaškem miru:
(1718) je potem pridobil cesar sam od Turkov obsežne
pravice za avstrijsko trgovino po vsem Balkanu. Toda
suhozemska pota iz naših krajev na Balkan so bila tedaj
še dolga, slaba, draga in malo varna, po rekah pa tudi
še nezadostna, zato je cesar Karel VI. kot prvi avstrijski
vladar obrnil v smislu tedanjih merkantilističnih idej
vso pozornost tudi pomorski trgovini, kajti on je bil pr¬
votno vzgojen za španskega vladarja in je bil zato v po¬
morskih in trgovinskih vprašanjih precej doma. Za po¬
morsko trgovino pa ni imela Avstrija dotlej še sploh no¬
bene primerne lastne luke, nobenega trgovinskega bro-
dovja in nobene vojne mornarice, ki bi to trgovino va¬
rovala. Glede na pojemajočo benečansko moč je cesar že

320

1. 1717. proglasil najprej svobodno trgovino po Jadranu,
takoj po požarevaškem miru pa sklenil zgraditi v sever¬
nem Jadranu tudi primerno lastno luko. Mislil je naj¬
prej na Devin ali Oglej, a po nasvetu princa Evgena se
je končno odločil za dotlej neznatno obalno mestece
Trst  in ga dne 18. III. 1719. z Reko  vred proglasil
za prosto luko, takoj nato pa v zvezi s tem začel graditi
tudi prve avstrijske ladje  in potrebne cestne
zveze s Trstom. S tem je bila preko naših dežela priteg¬
njena na Trst skoro večina vsega avstrijskega izvoznega
blaga (dotlej je šlo to iz severnejših dežela po večini na
H a m burg  in na nizozemske luke in le iz južnejših de¬
žela še na Benet  k e). Tako je začel Trst naglo rasti in
po naših deželah kot neposrednem zaledju Trsta se je
hitro razvil silen promet.

Kakor že vemo, je imela Koroška znaten domač in
tranziten trgovinski promet že dotlej, ki je šel v glavnem
po cestah iz B r e ž preko Št. Vida  ali pa iz Salz¬
burga po Dravski dolini na Beljak  in od tu potem
po Kanalski dolini na razne beneške luke, a le manjši
del je šel še čez Ljubelj ali Kokrško sedlo na Kranjsko.
Navedeni Karlovi ukrepi so pa ta položaj čisto spreme¬
nili, kajti čim bolj se je razvijal Trst, tem nagleje’se
je preusmerjala tudi vsa avstrijska trgovina iz severnih
in beneških luk v tržaško. Posledica je bila potem se¬
veda tudi ta, da je tudi Beljak izgubil velik del dote¬
danjih glavnih virov svojih dohodkov in začel vzpored¬
no z Benetkami nevzdržno pešati. Dne 21. VIII. 1926.
je bila cesta Salzburg — Beljak — Podkoren — Ljubljana
— Trst in Reka proglašena za „glavno komercionalno
cesto”. To je Beljaku samemu resda rešilo še kolikor to¬
liko starega prometa, a Kanalski dolini je ostal le še
tisti, kar ga je šlo iz Beljaka na Trbiž in od tod potem
po Soški dolini v Trst. Tega je bilo pa le malo, ker je

21

321

bil P r e d i 1 v zimskem času večidel neprehoden. Prav
bistveno je pa potem narastel promet čez Ljubelj  in
deloma tudi čez K o krško sedlo  na Ljubljano in
Trst. S tem je seveda znatno padel tudi dotedanji do¬
hodek naših Ziljanov od prevozništva, prav bistveno se
pa povečal dohodek Rožanov in Podjunčanov. — Vse to je
Koroško  samo še bolj odtrgalo od osta¬
lih nemških alpskih dežela ter jo pove¬
zalo s slovenskimi  ter z njihovim gospodarskim
žariščem v Trstu, obenem pa bistveno vplivalo na nagli
gospodarski dvig Koroške in na razcvet rožanskega žele¬
zarstva.

Razen tega bi veljalo omeniti, da je izdal cesar Karel
dne 21. VI. 1732. tudi nov cehovski red za vse notranje¬
avstrijske dežele, s katerim so bili uvedeni točni predpisi
za učno dobo in za pridobitev usposobljenostnega spri
čevala obrtnih vajencev ter razni predpisi glede pomoč¬
nikov (med drugim sta bila tedaj prepovedana tudi „p 1 a-
v i ponedeljek”  in nošnja meča).

Naše dežele so tedaj že dolga stoletja trajno pripa¬
dale nemškemu „rajhu”, zato so veljale politič¬
no za nesporno „n e m š k e dežel e”, a na
njih narodnost  se  tedaj seveda še ni nihče
oziral. Ravno to dejstvo je tudi tako
zakoreninjalo prevlado nemščine v
vsem javnem življenju.  Pojem narodnosti v
etničnem smislu tedaj še sploh ni obstajal, temveč le v
ozemeljskem in političnem, kar je vodilo potem pri nas
celo do nesmisla „koroške narodnosti”, „štajerske narod¬
nosti” itd.

Nekdanje deželne avtonomije so — kakor smo že po¬
novno poudarili — spričo oblikovanja vladarskega abso¬
lutizma že naglo bledele, toda ozki duh pokrajinske (de-

322

želne) pripadnosti je ostal še nadalje močno zakoreninjen
v vsem prebivalstvu brez razlike narodnosti. Čeprav
je povzročala ravno ta pokrajinska omejenost
našemu narodu nedogledno škodo, ker je še dobro sto¬
letje naravnost dušila razvoj zavesti naše slovenske celot¬
nosti, so se pa začeli vendarle že v tej dobi prikazovati
tudi prvi žarki, ki so po stoletnem mrtvilu napovedovali
naš občeslovenski narodni preporod.

21 *

323

XVI.

SLOVENSKA KOROŠKA V DOBI BAROKA

Zadnja desetletja XVII. stol. in prva desetletja XVIII.
so bila torej izpolnjena s samimi vojskami na zapadu
in na jugovzgodu, ki niso imele nobenega verskega obe¬
ležja več kakor v prejšnjem razdobju, temveč izključno
dinastičnopolitičnega. Te naših dežela, razen za kratek
čas Koroške, sicer niso neposredno ogrožale, vendar smo
morali seveda tudi mi prispevati zanje hude krvne in
denarne žrtve, ki so jako težile naše ljudstvo in s tem
seveda vsaj kolikor toliko zavrle tudi njegov razvoj. To¬
da že samo dejstvo, da po naših deželah niso veq divjale
sovražne čete, je vplivalo jako ugodno, tako da je mogel
naš kmet vendarle zopet mirno kmetovati, meščan se
posvečati obrti in trgovini, izobraženec pa misliti na du¬
ševno delo.

Cesar Karel  VI. je bil vzgojen še v čisto starem du¬
hu in enako seveda tudi njegovi starikavi in nesposobni
svetovalci, ki so vodili državne posle še čisto v reakcio¬
narnem duhu in so bili zato nezmožni izvesti v državi
vsaj najnujnejše sodobne reforme. Glede na to je bila
armada skrajno zastarela in zanemarjena, državna uprava
nezadostna, okorna in nesposobna, državne finance v naj¬
slabšem stanju, vsa država pa kulturno in še bolj gospo¬
darsko še daleč, daleč zaostala za drugimi severnimi in
zapadnimi deželami.

Vkljub tem nedostatkom so pa začele ravno v dobi
Karlove vladavine vendarle prodirati tudi v Avstrijo vsaj
nekatere novodobne ideje. Za zapadne kulturne dežele

324

je pomenjala že druga polovica XVII. stol. pravo duhov¬
no revolucijo. Angleški in francoski modroslovci so za¬
čeli oznanjati nekako oboževanje razuma.  Ta
je zametaval božje razodetje in celo izkušnje ter sku¬
šal graditi vse na razum, ne glede na to, da so tudi nje¬
mu postavljene ozke meje, in je menil, da je mogoče z go¬
lim razumom pojasniti in rešiti vsa vprašanja sveta in
življenja. Iz tega se je nujno razvilo zametovanje duhov¬
nosti sploh in priznavanje gole tvarnosti (materia¬
lizem).  Pod vplivom teh dveh smeri se je začelo potem
oblikovati čisto novo pojmovanje vsega življenja, vere,
nravnosti, države, prava, umetnosti, gospodarstva itd. in
začele so se pojavljati čisto nove gospodarske ideje in nova
pojmovanja socialnih odnosov ter nravstvenih meril. Ta¬
ko sta razumarstvo (racionalizem)  in materiali¬
zem globoko pretresla vse dotedanje duhovne temelje
družbe in spreminjala ne le dotedanje gospodarske meto¬
de in socialni sestav, temveč celo ves način in pojmovanje
življenja, vplivala na umevanje države in prava, gospodar¬
stva in umetnosti. Ti dve ideji sta zagovarjali samostoj¬
nost razuma kot vrhovnega merila za presojanje vsega živ¬
ljenja in vseh njegovih pojavov ter s tem utemeljili nove
nauke, ki so se s svojo kritičnostjo in navidezno dosled¬
nostjo kmalu tudi močno oddaljili od vere.

Racionalizem in materializem sta se na evropski celini
najmočnejše uveljavljala v-enotni Franciji, ki jo je vse ob¬
čudovalo zaradi njenega bogastva. Ravno francosko kra¬
ljestvo je pa tudi bolj nego katera koli druga evropska
vladavina vprav poosebljalo idejo vladarskega absolutiz¬
ma, ki si je znal uslužiti vse duhovne in tvarne sile države.
Toda ravno v tej dobi, ko sta dosegla moč in sijaj fran¬
coskega absolutizma  svoj višek, so pa začele pro¬
dirati iz Anglije tudi na evropsko celino še ideje poli¬
tičnih modroslovcev o parlamentarni omejitvi vladarske

325

vsemogočnosti (J. L o c k e), ki so bile nujna posledica ra¬
cionalizma. Tako se je ob politični avtoriteti absolutnih
vladarjev začela dvigati iz vrst modroslovcev nova avtori¬
teta, razum, ki ni proučeval le naravnih sil in dosegel zla¬
sti na naravoslovnem polju znamenitih odkritij (New-
ton, Leibnitz, Baconi,  dr.) ter uveljavljal pomen
znanstvenih poskusov, temveč je razglabljal tudi o nrav¬
stvenih merilih in občeveljavnih pravilih o ureditvi člove¬
ške družbe. Racionalizem ni priznaval nobene avtoritete
več, razen razuma, začel je segati tudi na čisto versko pod¬
ročje, priznaval razum za edino merilo vsega in začel vero
nadomeščati le še z modroslovjem. To je večidel sicer še
priznavalo Boga-stvarnika, sicer pa učilo („d e i s t i”), da
služimo Bogu najbolje, če sledimo le razumu in naravi.
Ravno iz teh krogov izvira izraz „svobodomisel-
s t v o” in iz takega vzdušja se je v začetku XVIII. stol. ro¬
dilo v Angliji tudi f r a m a s o n s t v o. Posebno važen je
bil pa nauk teh krogov o naravnem pravu. Tega je prizna¬
val že Tomaž  A k v i n s k i,  ki je učil, da more člove¬
ška narava z božjo pomočjo razločevati med dobrim in
zlim, toda racionalisti so' ga izvajali zgolj iz razuma in
človeške narave, ki da sama teži k smotrni ureditvi med¬
sebojnih odnosov. Ravno nova pojmovanja naravnega
prava so se pa morala že zgodaj spotakniti tudi ob tedanji
vladarski absolutizem, češ da je nenaraven in zato škod¬
ljiv (F e n e 1 o n).

Habsburžani so za Karla VI. pridobili dotlej špansko
Nizozemsko (Belgijo), kjer so dobile očrtane angleške ra¬
cionalistične in materialistične ideje močne korenine, to¬
da ker so bile zveze med Belgijo in Avstrijo navzlic skup¬
nemu vladarju vendarle šibke, vsaj v prvih desetletjih
XVIII. stol. te ideje v Avstrijo še niso vidno segle. Toda
že samo neposredno’ sosedstvo Avstrije s tedanjimi boga¬
timi zapadnimi središči vseh teh duhovnih tokov je v mar-

326

sikaterih pogledih vendarle vplivalo tudi na mnoge vodil¬
ne avstrijske duhove. Iz racionalizma se je pa že sredi
XVIII. stol. razvilo tudi prosvetljenstvo,  o kate¬
rem bom govoril obširnejše še pozneje. To je v še večji
meri zajelo najširše kroge izobraženstva vse tedanje kul¬
turne Evrope in med drugim jako pospeševalo tudi sve¬
tovljanski (kozmopolitični) duh. In to svetovljansko pro¬
svetljenstvo s francoskim obeležjem je našlo potem za Ma¬
rije Terezije in Jožefa II. najmočnejši izraz tudi v Avstri¬
ji, kar si moremo razlagati vsekakor tudi z njenim razno-
narodnim značajem. Razumarstvo (racionalizem) je zara¬
di svojih pretiravanj in notranjih protislovij povzročilo
mnogo tedanjih in poznejših duhovnih zmed in tudi zla,
toda marsikatera njegova znanstvena dognanja so ostala
tudi trajna last kulturnega človeštva, a njegovo dete, pro¬
svetljenstvo, je navzlic svojim številnim zablodam pome-
njalo ogromen kulturni in socialni korak človeštva naprej.

Mnogo tesnejše in neposrednejše zveze nego z zapadom
je pa navezala Avstrija tedaj z Italijo, kjer je pridobil Ka¬
rel VI. velik del severne Italije in vsaj začasno tudi južno
Italijo. Zlasti slovenske dežele niso prišle v tem razdobju
nikoli pod kak vidnejši kulturni vpliv oddaljenega Zapa-
da, pač so pa stale že od nekdaj v tesnih gospodarskih sti¬
kih z Italijo, ki so se že v XVII. stol. z jezuiti razširili še
na kulturne ter se potem v prvi polovici XVIII. stol. samo
še vsestransko poglobili. Glede na to potem tudi lahko ra¬
zumemo, zakaj se v prvi polovici XVIII. v naših deželah
še nista mogla uveljaviti zapadni racionalizem in materi¬
alizem, pač pa italijanski — barok.

Barok je bil z vladarskim absolutizmom ozko poveza¬
na duhovna smer, ki se je izražala na vseh toriščih, vendar
na zapadu močnejše v modroslovju (Descartes, Spi¬
noza),  v južnih (italijanskih in španskih) deželah pa v
umetnosti. Protireformacija je bila v teku druge polovice

327


XVII. stol. dokončno zaključena, v tedanjem rodu je bolj
ali manj izginil še celo spomin na reformacijo, verska
enotnost je bila zopet vzpostavljena in vsemu kulturnemu
življenju so dajali smer jezuiti s svojim poglobljenim in
pestrim katoliškim verskim izživljanjem, ki so ga zanašali
potem med najširše ljudske plasti zlasti beraški redovi s
kapucini na čelu. Številne tedanje vojske so se razvijale
vse razmeroma daleč od naših dežela, tako da so se mogle
te navzlic vsem bremenom vendarle mirno razvijati, gospo¬
darsko napredovati in se duhovno izživljati. Človeških src
in duhov se je polastilo neko vedro razpoloženje, polno
veselja do življenja in ustvarjanja in sprožilo tako raz¬
gibano kulturno izživljanje  kot dotlej še
nobeno, razen reformacije zgolj na književnem polju. Pr¬
ve močne pobude zanj so prišle k nam od jezuitov (zato
ga nazivljemo večkrat celo naravnost ..jezuitski slog”) in
italijanskih umetnikov vseh vrst, a one so mogle spričo
plodnih tal, ki so jih našle pri nas, potem hitro vzbuditi
tudi številne domače ustvarjalne sile, ki so mu kmalu vti¬
snile tudi močan in svojski domačnostni značaj, tako da
moremo govorki naravnost o ..avstrijskem” tipu baroka,
ki je ustvarjal potem vsaj pri vodilnih višjih plasteh tudi
neko enotno avstrijsko kulturno svojskost.

Dunaj  je bil s svojimi 100.000 prebivalci tedaj naj¬
večje nemško mesto, sedež najuglednejšega nemškega dvo¬
ra in središče države s skoro 8 milijoni prebivalcev, koli¬
kor so jih štele tedaj avstrijsko-češke dežele, zato je kaj
lahko razumljivo, da je postal prava privlačna točka za
mnoge tedanje najbistrejše nemške in tudi druge glave.
Tu so se začeli zbirati znanstveniki, strokovnjaki in umet¬
niki vseh vrst, a znameniti pridigar in umetnik nemške
besede Abraham a Santa  C 1 a r a (f 1709) je po¬
svetil vse svoje neizčrpne moči nravstvenemu preporodu
širokih ljudskih plasti, ustvaril neko poglobljeno, a ve-

328

dro svojstvenost avstrijskega katoličanstva ter nekako za¬
ključil avstrijsko protireformacijo, podobno kakor so de¬
lali pri nas jezuiti, le da se je obračal Abraham nepo-
srednejše na široke ljudske množice in je bilo njegovo
delo bližje domačnosti in nemškemu duhu, dočim je bi¬
la glavna skrb jezuitov oblikovati novo katoliško izobra-
ženstvo in ni imelo nobenega nacionalnega, temveč ne¬
kak nadnarodnostni značaj.

Po vseh verskih, političnih in socialnih vrenjih in
prevratih prejšnje dobe so se duhovi v drugi polovici
XVII. stol. zopet pomirili in zopet se je bil ustalil nekak
stopnjujoči se socialni red: dvor — plemstvo — Cerkev —
meščanstvo — podložni kmet. Slednji je bil spričo svo¬
jega gospodarskega in socialnega položaja seveda še iz¬
ključen od oživljenega kulturnega ustvarjanja, toda ta
novi duh časa je tako prepojil vso dobo in razpoloženje
zanj je bilo tudi pri najširših plasteh tako močno, da je
svojsko prilagodeno v vprav nepričakovani meri seglo tu¬
di v naša majhna mesteca in trge ter celo v kmečke vasi.
To lahko še danes vidimo zlasti v stavbarstvu, slikarstvu
in kiparstvu, v katerih se je izražal naš barok najmoč¬
nejše. Razgibana vedrost tedanjega duha je v likovni
umetnosti nadomestila poprejšnje resne ravne črte in
ploskve z igravimi zavoji in krivuljami ter z izumetničeno
okrasno preobloženostjo, kakršno nam še dandanes tako
nazorno kažejo n. pr. naši stari baročni oltarji. Doteda¬
njo skladno preprostost je povsod nadomeščala bujna
slikovitost. Ta, večkrat fantastična zunanja razgibanost
oblik in mogočna monumentalnost sta bili le živ izraz
prekipevajočega notranjega življenja. Dočim je n. pr. nek¬
danji gotski slog resno stremel naravnost kvišku, v nad-
zemske višine, je pa barok oblikoval skrivnostna verska
doživetja in dajal domišljiji brezkončne možnosti za sim¬
bolična ponazorovanja. V tem smislu je gojil sijaj svet-

329

nih oblasti (primerjaj Fromillerjevo  poklonstvo
Karlu VI. v celovškem deželnem dvorcu) in skušal pona-
zorjevati nebeško glorijo, razvijal razkošno svetno in cer¬
kveno stavbarstvo ter dvignil sijaj gledaliških predstav
(zlasti junaških oper) do viška. Barok pomenja na eni
strani občudovanje velikih vladarjev, junakov in svetni¬
kov ter vznesenost čustev, na drugi strani pa tudi vprav
nečimrno lepšanje človeškega življenja.

Pri nas je mogel priti ta duh časa do izraza .predvsem
v stavbarstvu. Že doslužene, bolj ali manj skromne gra¬
dove, palače, meščanske hiše, cerkve, samostane (n. pr.
Vetrin j, Grebinj)  itd. so hiteli prezidovat v re¬
prezentativne spomenike, ki so jih potem umetniško okra¬
ševali razni tuji in domači slikarji, kiparji, štukaterji in
umetni obrtniki vseh vrst, okrog njih so pa urejevali
razkošne parke in vrtove z umetnimi vodometi vseh mo¬
gočih oblik. Po alpskih deželah se je tedaj še prav po¬
sebno razvilo rezbarstvo, ki je bilo tu že od nekdaj pri¬
ljubljeno. Te stavbe predstavljajo še danes najlepše pre¬
dele naših večjih starejših mest. Pot za to živahno delav¬
nost je kazal dunajski dvor, ki ni imel nikoli denarja
niti za najnujnejše državne potrebe, na široko je pa tro¬
šil denar za palače, gledališče, glasbo itd. Temu ni sle¬
dilo potem samo bogato plemstvo in meščanstvo, temveč
celo kmečko podeželje, ki je uničilo tedaj mnogo starih
spomenikov prejšnjega cerkvenega stavbarstva ter hitelo
sedaj prezidavat svoje cerkve po novem baročnem oku¬
su, ki se je ljudstvu tako priljubil, da je postal prava
ljudska umetnost. Ljudstvo je vprav hitelo krasit cerkve z
mogočnimi stropnimi freskami (na Koroškem zlasti s Fro-
millerjevimi), s kipi, z razkošnimi pozlačenimi oltarji in
blestečimi cerkvenimi oblačili. Tedaj je tudi po našem po¬
deželju zacvetela likovna umetnost kot še nikoli dotlej
in nanjo nas še danes spominja nešteto bolj ali manj

330

f:

pomembnih umetnin tiste dobe. Cerkva je resda manj
v čistem baročnem slogu (Perova, Kapla v Rožu, Golše-
vo, Škofiče, Poreče i. dr.), ker kmetje niso zmogli za do¬
vršene prezidave, temveč so jih predvsem povečevali in
pri tem pomešali sloge, toda glede notranje opreme sko-
ro ni cerkve brez baročnega oltarja ali prižnice iz tiste
dobe (Šmarjeta v R., Zdoljane, Št. Janž v R., Kotmara
ves, Bilčovs, Žihpolje, Dobila ves, Žitara ves, Rebrca,
Marija v Trnju, Škocijan, Apače, Podgora, Rožek, Peč-
nica, Št. Ilj itd.). Predvsem so pa seveda zidali in okra¬
ševali po novem baročnem okusu stanovi svoje repre¬
zentativne deželne dvorce, mestni sveti svoje ponosne
magistrate, plemenitaši svoje razkošne palače v mestih
in za njifrii seveda niso hoteli preveč zaostajati tudi bo¬
gati meščani. Res je, da se drži teh razkošnih stavb mno¬
go znoja kmečkih podložnikov, toda večje blagostanje
imovitih slojev vsaj ni bilo razmetano brez koristi in
vsaj skromno plačano je bilo tudi podložniško delo, do¬
ber zaslužek so pa našli nešteti obrtniki vseh vrst in
ustvarjene so bile trajne vrednote.

Drugo področje, na katerem se je pri nas izživljal
barok v posebno močni meri, je bila gledališka
umetnost.  Tedanji človek je hotel pred seboj nazor¬
no videti večni boj med krepostjo in pregreho in v svo¬
jem optimizmu gledati zmago plemenitega. To je vo¬
dilo potem do naravnost izrednega razmaha gledališke
umetnosti v vseh oblikah od razkošnih oper v velikih
mestih do pestrih verskih iger in prizorov po kmečkih
vaseh. Grof Starhemberg,  branilec Dunaja ob pri¬
liki turškega obleganja 1. 1683, je trpko vzdihnil, da
ljudje bolj cenijo tistega, ki je vprizoril dobro igro, kot
pa onega, ki je osvojil trdnjavo ali pa izbojeval bitko.
Plod tega razmaha je bilo tudi celovško gledališče. Tu
so sicer že poprej večkrat igrale razne potujoče korne-

331


dijantske družbe, a 1. 1738. so stanovi prezidali doteda¬
nje celovško plesišče  (Ballhaus) v redno gleda¬
lišče, nakar so se potem tu pogosto za dlje časa ustavljale
razne priznane dunajske, italijanske i. dr. gledališke dru¬
žine.

V tesni zvezi z gledališko umetnostjo je bila tudi
glasbena  (opere!), za katero so bili Habsburžani še
prav posebno navdušeni (cesar Leopold  I. je cela
sam napisal dolgo vrsto skladb). Dunaj je postal s svojo
dvorno opero pravo evropsko glasbeno središče, kjer so
se zbirali premnogi tedanji znameniti skladatelji, pevci,
glasbeniki in pisatelji opernih besedil. Dolgo je popolno¬
ma prevladovala italijanska glasba, ki je preplavljala te¬
daj ves svet, a za Karla  VI. so se začeli vedno boli
uveljavljati tudi domači umetniki, ki so obogateli dote¬
danji italijanski glasbeni slog še z domačimi motivi in
s tem polagali temelje poznejši avstrijski klasični glasbe
ni umetnosti. Seveda je to razgibano glasbeno življenje
v prestolnici krepko odmevalo tudi po manjših mestih
in našlo močan odmev tudi v cerkveni glasbi po kmečkih
vaseh (tedaj je vprav cvetelo tudi izdelovanje cerkvenih
orgel in vlivanje zvonov).

Barok je ljubil močna nasprotja (v slikarstvu n. pr.
ostro ločeno svetlobo in senco), zato si tedanji človek ni
skušal le čimbolj olepšati tostranskega življenja, temveč
je rad obračal svoje misli tudi v onostranstvo. Zato je
bila to na eni strani doba umetnostnega izživljanja, na
drugi strani pa tudi močnega verskega čustvovanja, o
čemer nam še danes pričajo neštete cerkve po mestih in
vaseh, oživljene stare božje poti, razcvet novih verskih re¬
dov, pestrost tedanjih verskih opravil, nešteta pobožna
znamenja ob kmečkih poteh in najneverjetnejše pobožne
legende. Razgibana človeška čustva pogosto ne poznajo
mej in tako se je tudi iskreno versko čustvovanje tedanjega

332


človeka večkrat mešalo z golim praznoverstvom in tople
verske prireditve so prehajale v bučno teatralnost in golo
pašo za oči, kar je potem v naslednji dobi začelo izzivati
tudi razumljiv odpor. Vsaka doba ima čisto samosvoje du¬
hovno obeležje, ki ga poznejši rodovi le težko razumejo in
tako najde tudi zgolj razumarsko nastrojeni kritik na ba¬
roku mnogo sence, toda vse te so nedvomno le neznatne
spričo tedanje svetle vedrine, novega veselja do življenja

in iskrenega stremljenja po lepem, dobrem in velikem.

*

Kakor sem skušal pokazati že v prejšnjem poglavju,
doba vladavine Karla VI. s političnega vidika za Avstrijo
ni bila preveč uspešna in enako tudi Slovenci nismo sto¬
rili tedaj v tem pogledu še nobenega koraka dalje. Nosili
'smo le hude žrtve za cesarjeve dinastične vojne in reakci¬
onarni dunajski absolutistični centralizem, započet že pod
njegovimi tremi predniki, se je za Karla VI. le še bolj za¬
ostril. Edino, kar je vsekakor jako ugodno vplivalo tudi
na naše dežele, je bilo to, da so bili potisnjeni Turki še
precej dlje od naših dežela, s čimer je bila potem tudi za
nas trajno odstranjena turška nevarnost, ki je poprej ce¬
lo poltretje stoletje visela nad slovenskimi deželami, ja¬
ko važna je bila pa za nas Karlova vladavina z gospodar¬
skega vidika, ker so začeli tedaj izgrajati Trst,  kar je
potem jako pospešilo tudi ves gospodarski napredek slo¬
venskih dežela kot neposrednega zaledja Trsta. Druga po¬
membna značilnost Karlove dobe za nas je bila pa nova
kulturna razgibanost, katere ozadje sem skušal očrtati zgo¬
raj, čeprav se je izvršila seveda brez vpliva z vladne stra¬
ni in je bila zgolj posledica novega duha časa, baroka.
Stari fevdalni duh in njegova kultura sta začela tedaj vse
vidnejše izumirati in v ospredje je začelo vedno krepkejše
stopati meščanstvo. Sicer so bile pri nas vse gornje
plasti meščanstva nemške, toda kulturni vpliv ostale Ev-

333

rope, pri nas še prav posebno Italije, je bil tako močan, da
je bilo pod zunanjim nemškim videzom le malo pris¬
tnega nemškega duha.

Izobraženstvo je pač večidel govorilo med seboj v iz¬
maličenem koroškem nemškem narečju, toda izobrazba,
ki jo je prinašalo iz jezuitskih šol, je bila čisto staroveško
latinska, a kolikor so se uveljavljali tudi moderni vplivi,
so bili ti predvsem italijanski, ki so jih pospeševali pri¬
seljeni italijanski izobraženci in jezuiti, ter francoski, ki
so se že od tridesetletne vojne dalje vedno bolj uveljav¬
ljali tudi v srednjeevropskih višjih krogih. Duh, ki je za¬
vladal med tedanjim izobraženstvom, torej ni bil toliko
nemški kot nekako svetovljanski, kar je moglo biti nam
Slovencem samo v prid.

Ti različni kulturni vplivi, ki so se ravno zaradi miru,
ki je vladal v deželi, lahko primerno uveljavili, so ne¬
dvomno v vodilni meri vplivali na to, da se je tedaj v vseh
slovenskih deželah razmahnilo izredno razgibano kul¬
turno življenje.  Med našim kmečkim ljudstvom se
je izražalo tovnarodni pesmi,  ki je tedaj naravnost
zacvetela, ter v novem, živahnem baročnem slogu, ki so
ga prinesli k nam ravno jezuiti. V tem slogu niso prezida¬
vah le cerkva, temveč se je izražal tudi v številnih pest¬
rih in slikovitih verskih pobožnostih, ki so se prav tako
razvile prvenstveno pod jezuitskim vplivom in katerih
se je hitro oklenilo tudi ljudstvo ter se v njih naravnost
duhovno izživljalo.

Med take slikovite verske prireditve so spadale pred¬
vsem verske igre, ki so se nanašale zlasti na Božič in na
Veliko noč kot na najvažnejša krščanska praznika in sta
jih zato Cerkev in ljudstvo že od nekdaj še posebno pro¬
slavljala. Take igre so se vršile izprva v cerkvah. Pri njih
so sodelovali tudi duhovniki in so imele nekak bogoslužni

334


značaj, pozneje so jih pa prenesli na trge okoli cerkva in
v kmečke vasi. Kdaj so se pojavile tudi pri nas, še ni raz¬
iskano, vendar je začel že v XVII. stol. prodirati vanje
tudi slovenski jezik in je nastopalo v njih ljudstvo kot
stanovsko ali župnijsko občestvo.

Čeprav o naših božičnih igrah iz te dobe doslej še ni¬
mamo kakih zanesljivih poročil in bomo zato govorili o
njih šele pozneje, je pa vendarle jako verjetno, da so jih
začeli uprizarjati vsaj že v prvi polovici XVIII. stoletja. —
Imamo pa ohranjenih več božičnih narodnih
pesmi,  ki imajo čisto dramatičen značaj in so nastale
morda prav v tej dobi. Med take spadata n. pr. trikraljev-
ska kolednica iz Borovelj in Podkrnosa  (glej
Štrekljeve „Slov. nar. pesmi” štev. 4960) in dvogovor med
sv. Jožefom in Marijo, ki ga je zapisal 1. 1815. v G u Š t a -
n j u J. Š m e 1 c a r . Razen v Guštanju so se vršili taki
verski prizori v cerkvah tudi v Št. Danijelu pri
Prevaljah ter v Črni  v Mežiški dolini. Ponekod je
imelo tudi koledovanje  značaj nekakih božičnih
iger.

Podobno kakor božične igre so bile med ljudstvom
jako priljubljene tudi pasijonske igre.  Tudi te so
se pri drugih narodih razvile že v srednjem veku, a po
naših krajih so se udomačile za časa baroka. S slovenske
Koroške nam je ohranjena „Komodia od Kristusoviga
Terplinja” iz Železne Kaple.  Res je, da stoji na
njenem rokopisu (a očividno šele pozneje pripisana) let¬
nica 1816, a to še nikakor ne znači, da je bila tudi šele
tedaj zapisana, razen tega pa rokopis še posebej pripomi¬
nja: „katiro so nekidei na te veliki Zhetertig inu na te
uelikonozhni Pondelik v Kapli spilali”. Ta „nekidei” se
pa more nanašati vsaj na prvo polovico XVIII. stol., kaj¬
ti druga polovica tega stoletja ni bila več ugodna za na¬
stajanje takih baročnih proizvodov, razen tega so pa svet-

335

ne oblasti že L 1765. in potem še ponovno 1. 1802. take
igre sploh prepovedovale in jih je zatirala tudi prosvet-
ljenska duhovščina (n. pr. krški škof J. Auersperg
s posebno okrožnico z dne 12. V. 1770.).

Igra obsega tri dele in sklepno igro, od katerih so
igrali prvega na Veliki četrtek, ostala dva (od obsodbe do
pogreba) pa na Veliki ponedeljek. Vsebuje vse postaje
današnjega križevega pota z legendarnimi potezami, iz
česar moremo potem tudi sklepati, da ne sega še v XVII.
stoletje. Tudi še ni ugotovljeno, ako je ta „komedija”
prevedena ali pa prirejena po kakem starejšem vzorcu. O
uprizarjanju tega pasijona v Železni Kapli nam ni mnogo
znanega, le to vemo, da je stal oder na spodnjem koncu
trga (pri Duneju), a križanje se je vršilo na hribčku pri
Devici Mariji  v T r n j u. L. 1937. so igranje tega
kapelskega pasijona zopet obnovili.

Zapiski velikovškega mestnega sveta iz 1. 1739—1765
nam poročajo tudi o duhovnih igrah v Veli¬
kovcu,  ki so se vršile v postu in ob velikonočnem ča¬
su. Za njih prirejanje je skrbela posebna bratovščina z
lastnim kapitalom 50 gld (tega je upravljal mestni ma¬
gistrat), razen tega je pa imela seveda še potrebne oble¬
ke in druge priprave za igre (tudi to je bilo spravljeno
na magistratu). Leseni oder so postavljali na magistrat-
ne stroške na trgu pred nekdanjim vojvodskim gradom
(poznejšo vojašnico), pri igrah so sodelovale najugled¬
nejše meščanske rodbine, gledat jih je pa prihajalo vse
okoliško prebivalstvo. Besedilo teh velikovških iger se ni
ohranilo in tudi ni znano, če so se vršile v nemščini, slo¬
venščini ali v obeh jezikih. L. 1765. je kresijsko glavar¬
stvo na prošnjo tamošnjega prošta prepovedalo tudi te
igre.

Kakor sem že dejal, so se razvile take verske igre iz
prvotnih slikovitih bogoslužnih prizorov v cerkvah sa-

336

mih. Ti tudi v tej dobi še niso popolnoma izginili, ker
jih je baročni duh samo še gojil in so se vršili v raznih
cerkvah ob raznih prilikah in na razne načine. Tako so
n. pr. jezuiti v Dobrli vesi  prav nazorno prikazo¬
vali Gospodov vnebohod. Na ta praznik se je podal du¬
hovnik ob 1. uri popoldne, oblečen v cerkvena oblačila,
s strežniki in pevci na sredo cerkvene ladje. Tam je stal
na mizi med dvema lestvama Kristusov kip. Duhovnik
ga je najprej pokadil, potem pa vzel v roke in ga začel
dvigati, pojoč z vedno višjim glasom: „Ascendo ad pa-
trem meum et patrem vestrum, halleluja!” 10  Medtem ko
so vlekli kip kvišku, ga je duhovnik ves čas pokajal, do¬
kler ni izginil za posebno pripravo med lestvama (v ne¬
katerih cerkvah pa skozi odprtino v cerkvenem stropu),
nato so pa spustili z višine hudičevo masko in belega go¬
loba ter trosili (menda neposvečene) hostije, sadje in
strdenje (lecet).

#

Barok je našel pri našem ljudstvu tako močan odmev
kot gotovo še noben dotedanjih umetnostnih slogov, to¬
da za nas še niso bili dani pogoji, da bi mogli tudi de¬
javno sodelovati pri ustvarjanju njegovih velikih likov¬
nih spomenikov, razen kolikor ga nismo uvajali tudi v
naše cerkve. Koroški Slovenci tedaj še niso imeli niti last¬
nega bogatega meščanstva (deloma slov. cehovsko meščan¬
stvo je začelo spričo pritiska kapitalističnega gospodarstva
v tej dobi že hirati), pač pa so bili že precej krepko
zastopani med svetno in redovno duhovščino. Glede na
to je potem tudi lahko razumljivo, da se je izražal ba¬
rok pri nas predvsem v izredno razgibanem in pestrem
verskem življenju in v besedni umetnosti (književno¬
sti). Baročno slovstvo so razvili prvi Španci, za njimi naj-

10) Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, aleluja!

22

337

višje Francozi (M o 1i e r e, Corneille, Racine)  in
Angleži  (Shakespeare, Milton), nakar je krepko
zajelo tudi ostalo tedanjo kulturno Evropo in med zad¬
njimi še Nemčijo. Tu se je pojavil kot prvi pravi pesnik
šele sredi XVIII. stol. Klopstock,  dočim se je bilo
n. pr. srbskohrvatsko pesništvo v svobodnem Dubrov¬
niku  visoko dvignilo še pred Nemci (Gundulič,
P a 1 m o t i č). Kakor likovna umetnost, je tudi baroč¬
no slovstvo ljubilo sijaj, alegorije, pustolovsko pestrost,
junaško pripovedno pesništvo in zanosno, pogosto celo
nabreklo izražanje. Iz umljivih razlogov Slovenci tedaj
še nismo mogli priti do lastne svetne književnosti (tudi
med koroškimi nemškimi svetnimi izobraženci je vladalo
tedaj še popolno književno mrtvilo), pač je pa ravno ba¬
ročni duh povzročil, da se je po skoro stoletnem knji¬
ževnem zastoju, ki je sledil naši bogati protestantski knji¬
ževnosti, razmeroma hitro in krepko razmahnila naša
nabožna književnost.

Razen nabožne književnosti,  o kateri govo¬
rim obširnejše spodaj, in nekaj rokopisnega drobiža, po¬
znamo iz tega obdobja samo razne slovenske prevode
tako zvanih „ gorskih  b u k e v ”, ki so obsegale prav¬
ne predpise za vinogradnike in predstavljajo prve slo¬
venske pravne spise. Vinogradniki so uživali že iz dav¬
nine obširno samoupravo in so urejevali svoje odnose
med seboj in do zemljiških gospodov ter razsojali vse
spore na svojih posebnih gorniških zborih. Urejevali so
vsa ta vprašanja na podlagi starodavnih običajev in po¬
sebnih predpisov, ki so jih izdajali zanje razni vladarji.
Štajerski stanovi so priredili te predpise potem v obli¬
ko zakona, ki ga je po mnogih popravah 1. 1543. konč¬
no potrdil cesar Ferdinand  I. Te „gorske bukve”
so veljale potem za vso Notranjo Avstrijo, vendar samo
po smislu, kajti bolj odločilni so bili še vedno stari obi-

338

r

čaji posameznih vinogradniških okolišev. Toda „gorske
bukve” so postale vendarle nekaka podlaga za slovensko
narodno pravo in za ljudska sodišča, ker so v marsičem
veljale tudi za druge pravne zadeve in ne le za vinograd¬
niške ter so se ponekod ohranile prav do XIX. stoletja.
Toda za Koroško bi bilo treba te stvari še podrobno raz¬
iskati, kajti pristranski nemški zgodovinarji ravno to
vprašanje sumljivo previdno kratko in malo zamolčujejo.
Da so se pa vršile sodne obravnave  tudi na Ko¬
roškem  s Slovenci v slovenščini,  nam priča še
ohranjena „ vetrinjska prisega”  iz 1. 1591—1609.
Tudi razni drugi ohranjeni rokopisi priseg, uradnih
razglasov i. dr. nam dokazujejo, da je imela slovenščina
tedaj vendarle svojo veljavo povsod, kjer so imele obla¬
sti opravka s preprostim slovenskim človekom.

Ker je bila ogromna večina notranjeavstrijskih vino¬
gradnikov Slovencev, ki nemško niso znali, a te predpise
so morali prebrati pred vsakim gorniškim zborom, je
popolnoma razumljivo, da je moralo priti že zgodaj do
slovenskih prevodov gorskih bukev. Prvi tak prevod
(R e c 1 j e v) nam je znan že iz konca XVI. stol., a razen
tega se nam je ohranilo še 9 drugih. Eden izmed teh, ki
se nahaja v ljubljanski vseučiliški knjižnici, ima naslov:
„Nasiga Suetliga Cessaria Gorskih Praud V staierske V
Koroške inu V Kranski Deselle Resnizho Poterienie” in
poleg tega naslova stoji še letnica 1644, ne ve se pa za
njegov izvor. Od vseh 10 ohranjenih slovenskih prevo¬
dov nosi samo ta že v svojem naslovu tudi ime Koroške
in po vsej pravici moremo domnevati, da so kak tak
prevod ali vsaj prepis prevoda uporabljali tudi naši ko¬
roški vinogradniki, čeprav na samem Koroškem niso na¬
šli doslej še nobenega. Znano je namreč, da je bilo vi¬
nogradništvo že od srednjega veka pa prav do preteklega
stoletja močno razvito tudi na Spodnjem Koroškem in

22 *

339


da so veljale „gorske bukve” iz 1. 1543. tudi za koroške vi¬
nogradnike, med katerimi so vladali slični običaji kakor
pri njihovih štajerskih in kranjskih rojakih.

Glede slovenske tiskane knjige sem omenil že spre¬
daj (gl. konec Vlil. pogl.), da je nastal po zatonu knji¬
ževno tako plodovite protestantske dobe pri nas neopra¬
vičljiv zastoj. Edini, ki se je po nastopu protireformacije
zavedal svojih dolžnosti do našega jezika, je bil ljubljan¬
ski škof  H r e n, ki se je ob svojem prizadevanju za
ustanovitev tiskarne v Ljubljani izrečno izrazil, cla bi se
tiskale v njej knjige v „večjo čast domačega jezika”. On je
izdal 1. 1613. Čandikovo prireditev evangelijev in listov
ter hotel izdati še slovenski katekizem in pesmarico, ven¬
dar iz raznih vzrokov do tega ni več prišlo. Za Hrenom so
skoro dve sto let zasedali ljubljansko škofijsko stolico zo¬
pet sami tuji grofje in baroni, ki niso imeli nobenega ču¬
ta za jezik svojih slovenskih vernikov in ne za žive potre¬
be ljudstva in duhovščine vsaj po osnovnih nabožnih
knjigah. Škof grof  S c h r a 11 e n b a c h se je n. pr. 1.
1731. opravičeval v Rim: „Božje besede nisem sam ozna¬
njeval, ker ne znam jezika te pokrajine”. Tako potem tu¬
di celih devetinpetdeset let (1613—1672) ni izšla sploh no¬
bena slovenska knjiga več. Še mnogo slabše je bilo seveda
z drugimi škofi, pod katere so spadali tedaj koroški Slo¬
venci.

Na Koroškem je bilo vse XVII. in še dolgo v XVIII.
stol. seveda še mnogo manj pogojev, da bi mogla nastati
slovenska knjiga, kakor na Kranjskem. Na Koroškem je
bilo vso to dobo celo nemško slovstvo neverjetno revno in
ni ona rodila tedaj niti enega količkaj pomembnega pisa¬
telja. Skoro vse slovstveno delovanje je bilo osredotočeno
le pri tamošnjih jezuitih, ki so pa iz umljivih razlogov
pisali predvsem v latinščini nabožna, bogoslovna, modro-

340

slovna, zgodovinska, prirodoznanska, jezikovna i. dr. znan¬
stvena dela, se mnogo bavili s proučevanjem starega gr¬
škega in rimskega slovstva in precej gojili tudi latinsko
pesništvo po zgledu starih klasičnih pesnikov. Ravno za¬
radi presenetljive revščine tedanjega koroškega nemškega
nejezuitskega slovstvenega življenja v Celovcu tudi ni mo¬
glo priti do ustanovitve take akademije, kakršne so bile
tedaj razširjene po vseh vidnejših kulturnih središčih (v
Ljubljani je n. pr. delovala „A c a d e m i a o p e r o s o -
r u m”).

Med celovškimi jezuiti je pa vso dobo baroka delovala
cela vrsta pomembnih slovstvenikov. Posebno vidni so bili
jezuitski zgodovinarji (Han  ž i č, A. S t e i r e r) in rav¬
no zasluga teh je, da so obravnavali zgodovino kritično in
na podlagi virov ter jo tako močno očistili premnogih ne¬
točnosti in celo golih izmišljotin starejših koroških zgodo¬
vinarjev. Med tedanjimi celovškimi jezuitskimi modro-
slovci so se odlikovali J. M u 11 e, F. Jauritsch  in
zlasti še sin humperškega oskrbnika S. pl. S t o r c h e n a u,
ki je napisal znamenito filozofijo vere. Z matematiko in
prirodoznanskimi vedami sta se uspešno bavila }. Her¬
bert  in baron L. Apfalterer,  a pravo svetovno sla¬
vo je dosegel znameniti rastlinoslovec Fr. W u 1 f e n, ki
je bil rojen v Beogradu  in je poučeval par let tudi
v ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Za zemljepisje sta bi¬
la zaslužna P. Taferner in J. Perbegg,  a jezuit
K. A n d r i a n je narisal prvi popolni zemljevid Koro¬
ške. Toda celovški jezuiti niso gojili samo strogo znan¬
stvenega dela, temveč so si pridobili vidnih zaslug tudi za
praktični gospodarski napredek. Zelo so se zanimali za na¬
predno sadjerejo, na svojem clobrloveškem posestvu so go¬
jili lan, v Porečah in V Podkmosu so uredili velike moder¬
ne pivovarne, a moderni jezuitski mlini so bili znani da¬
leč naokrog.

341

Ni pa manjkalo med koroškimi jezuiti tudi pesni¬
kov (E. E r t h a 1, T. K n o r r, I. G o 1 d s p e r g e r, že
spredaj omenjena naša jezuita I. D e s p o t o v i č in E.
Markovič  i. dr.), ki so pa gojili predvsem pripovedno
pesništvo v tedaj običajnem preobloženem baročnem slo¬
gu, a brez globljih pesniških doživetij, zato tudi brez traj¬
ne pesniške vrednosti. Visoko nad vse se je dvignil le zna¬
ni prevajalec „Ossiana”, M. Denis,  ki je poučeval dol¬
go let v celovškem kolegiju pesništvo, vendar spada ta
že v naslednjo dobo. Razen teh in še nekaterih drugih
jezuitov je napisalo v vsej tej dobi le še par nemških
Korošcev nekaj skoro brezpomembnih malenkosti. Edi¬
no, kar bi utegnilo nas še zanimati, bi bila morda latin¬
ska pripovedna pesnitev osojskega opata V. Gleissen-
b e r g a o znanem osojskem spokorniku, poljskem kralju
B o 1 e s 1 a v u II.

Vsi ti jezuitski in drugi tedanji koroški pisatelji so
pisali skoro izključno v latinskem jeziku, ki je veljal te¬
daj še vedno za jezik znanstvenikov ter v veliki meri še
tudi za jezik pesnikov in šele proti koncu baroka se je
začela pojavljati še nemščina. Važen vzrok tega stanja
je bil tudi ta, da so pisatelji XVII. stol. pisali še zgolj
za duhovnike in druge izobražence, ki so pa znali vsi la¬
tinsko, dočim na preprosto ljudstvo tedaj še nihče ni mi¬
slil. Šele doba baroka je s svojim razmahom raznih ljud¬
skih pobožnosti rodila tudi večjo potrebo po knjigah in
pesmih v narodnih jezikih (veroučne pesmi v narodnih
jezikih je še izrečno priporočal celo rimski koncil). Pr¬
vi pomembnejši pesnik, ki je na Koroškem pisal v nem¬
ščini, je bil že omenjeni Denis, a še ta ni bil Korošec.
Seveda pa ni moja naloga, da bi se bavil tu podrobnejše
z raznimi tedanjimi koroškimi pesniki in znanstveniki,
vsekakor je pa treba poudariti, da je bilo med njimi tu¬
di več odličnih Slovencev. Ako so tudi ti po tedanjem

342

običaju pisali večidel latinsko in spričo tedanjih okoli¬
ščin nekaj malega še nemško, jih zato seveda še nikakor
ni mogoče uvrščati med Nemce ali ponemčence, temveč
jih lahko brez vsakega pomisleka prištevamo k nam.

Med temi je bil najznamenitejši tedanji koroški pisa¬
telj Marko Hanžič.  On je bil rojen dne 23. IV.
1683., a menda ne v škocijanski fari v Podjuni, kakor se
običajno trdi, temveč verjetnejše v vasi Na Dračju
v tinjski župniji, kakor utemeljeno domneva koroški zgo¬
dovinar Št. Singer.  Po dovršitvi celovške gimnazije je
stopil 1. 1698. v jezuitski noviciat v Dobrli vesi, zatem je
pa na Dunaju končal modroslovne in bogoslovne nauke.
Že tedaj se je posvečal v prvi vrsti zgodovini in se kmalu
namenil lotiti ogromne naloge, sestaviti veliko cerkveno
zgodovino nemških dežel („Germania sacra”). V ta na¬
men je potoval po raznih deželah in zbiral gradivo. Izdal
je le tri zvezke tega velikega zamišljenega dela (med temi
tudi za nas. posebno važno zgodovino salzburške nadško¬
fije), razen tega pa še dolgo vrsto drugih, latinsko pisanih
del; nekaj pa jih je izšlo še po njegovi smrti (j- 1766 na
Dunaju). Med slednjimi je za nas pomembno zlasti delo
„A n a 1 e c t a seu collectanea pro historia
Carinthiae  con  cin  n and  a”, v kateri se roga
mnogim Megiserjevim  izmišljotinam. — Med nje¬
govimi nenatisnjenimi rokopisi so ostala še važna nred-
dela za zgodovino krške, lavantinske in sekavske škofije,
diočim se je koroška kronika,  ki jo je baje pisal,
izgubila. Par let je poučeval tudi modroslovje na graškem
jezuitskem kolegiju, bavil pa se je tudi z matematiko,
fiziko in starinoslovjem. Bil je eden najznamenitejših
učenjakov svoje dobe v naših deželah in eden najzasluž¬
nejših cerkvenih zgodovinarjev, ki je položil prve te¬
melje avstrijskemu cerkvenemu zgodovinopisju.

343

Razen znamenitega Hanžiča so bili po vsej verjetnosti
Slovenci tudi nekateri drugi zaslužni koroški jezuitski pi¬
satelji. Med temi bi bilo omeniti Ferdinanda Jau-
riča  (1691—1729), doma iz Malega št. Vida pri Veli¬
kovcu. Bil je profesor modroslovja v celovškem kolegiju
in se je bavil zlasti s starimi grškimi pisatelji. — Glo¬
bočnik Gašper  (živel 1664—1708), doma iz Št. Pavla,
je bil profesor bogoslovja, vodja novicev in rektor kole¬
gija na Dunaju, kjer je izdal nekaj latinsko pisanih del.
— Verjetno je bil Slovenec tudi o. Perbegg  J., doma z
Ostrovice,  ki je odšel kot misijonar na Japonsko, a
se je že 1. 1698. vrnil v Celovec. Tedaj je tu seveda vse
občudovalo moža, ki je bil že tako daleč. Prevzel je stolico
govorništva, bil je pesnik in učenjak, izdal je neko žalo-
igro in na splošno zahtevo je svoje doživljaje tudi popi¬
sal, Umrl je 1. 1712., star komaj 42 let. — Slovenec je bil
pa vsekakor Anton Košutnik  (1686—1745), doma
iz Trbiža.  On je poučeval retoriko v jezuitskem kole¬
giju na Dunaju in v Gradcu ter izdal celo vrsto latinsko
pisanih del z literarnega, zgodovinskega in filozofskega
področja. Košutnik  je za nas še posebno zanimiv
zato, ker je bil on doslej prvi po imenu znani Slovenec,
ki je napisal tudi tri gledališke komade (Innocentia
victrix, Fraterni amoris de invidia triumphus in Nobile,
fidelitatis mutuae inter patrem filiumquae), zato bi bilo
treba njegovo življenje in delo še podrobno raziskati,
enako kakor še tudi natančnejše proučiti sploh vse mno¬
goštevilne koroške jezuitske pisatelje (neki seznami jih
naštevajo kar okoli 200) iz baročne dobe, ker bi se našel
med njimi gotovo še marsikak Slovenec.

Bilo pa je tudi več Slovencev iz drugih slovenskih de¬
žel, ki so plodonosno delovali na Koroškem. K a p p u s
Marko  (1693—1752), doma iz L j u b 1 j a n e , ie bil
dlje časa jezuitski slovenski pridigar v Celovcu. — Drugi

344


tak slovenski pridigar je bil Lovro Pogačnik
(1698—1768), doma iz Kranja,  ki je izdal tri cerkvene
obrednike in objavil v njih tudi nekaj slovenskih obraz¬
cev. On je sicer živel in deloval največ v Ljubljani, a več¬
krat je vršil tudi službo slovenskega pridigarja v Celovcu.

K nekakim dobrotnikom koroških Slovencev pa lahko
prištevamo G. Pilata  (1644—1706), doma z Vrhpo¬
lja  pri Vipavi. On je bil od 1. 1672. jezuitski vikar v
Dobrli vesi, od 1. 1678. do svoje smrti pa potem župnik
pri Dev. Mariji na jezeru  nad Guštanjem (sedaj
Ravne)  in generalni vikar za Podjuno. Dne 30. IV.
1699. je založil pri dežel, gosposki v Celovcu 4000 gld glav¬
nice in določil, naj bi se iz obresti (200 gldl vzdrževali v
celovškem jezuitskem kolegiju trije dijaki njegovega so¬
rodstva; če pa teh ni, pa dva dijaka iz vipavske župnije in
eden iz guštanjske, a če bi tudi tu ne bilo nobenega spo¬
sobnega, pa iz kake župnije, dobrloveške proštije. Dru¬
go njegovo dejanje je bila ustanova, ki sta jo založila dne
L I. 1700 z I. A. pl. Sichtenom  z glavnico 4000 gld
za beneficij v Guštanju  z naročilom, da poučuje
beneficiat tri sposobne učence zlasti v latinščini in jih s
tem pripravlja za srednje šole. To je seveda omogočilo
šolanje marsikateremu slovenskemu dečku, ki je deloval
potem kot duhovnik med koroškimi Slovenci.

Najznamenitejši tak dobrotnik je bil pa Valentin
Cadelli,  ki je služboval 1. 1696. za kaplana v Dobrli
vesi, nato je bil pa vikar in župnik v Libeličah  in
od 1. 1712. župnik v Guštanju.  Tu je 1. 1728. postal
tudi generalni vikar za Podjuno, umrl je pa 18. V. 1752.
Leta 1741. je izročil dobrloveškim jezuitom 6000 gld glav¬
nice za poseben beneficij v Dobrli vesi z obvezo, da mora
beneficiat pripravljati stalno po 5-7 dečkov za višje šola¬
nje na celovški gimnaziji. Dobrloveški jezuiti so nato pre¬
pustili temu beneficiatu še posebno poslopje, kjer je sta-

345

noval in „instruiral” dečke (učenci so ga zato nazivali g.
„instruktor”); 1. 1789. pa je bila ta šola premeščena v sam
samostan. Zaradi svojih velikih uspehov je postala hitro
ugledna daleč naokoli. Čeprav je služila dejansko le za
vzgojo duhovniškega naraščaja, je bila vendarle ravno za¬
to izredno pomembna za koroške Slovence, kajti omogo¬
čila je šolanje velikemu številu naših kmečkih sinov in iz
nje je nad pol stoletja izhajalo največ in najboljših du¬
hovnikov med koroškimi Slovenci.

Več dijaških ustanov je založil tudi znameniti dobrlo-
veški Slovenec Jak. Rohrmeister  (1631—1716), ki je
bil župnik v Globasnici in v Prevaljah,  sled¬
njič pa mestni župnik v Celovcu  do 1. 1705., ko se
je odpovedal župniji, ostal pa še nadalje uršulinski spo¬
vednik in slovenski pridigar v cerkvi Sv. Duha. V Celov¬
cu je zgradil več javnih zgradb (med drugimi tudi se¬
danjo celovško mestno župno cerkev sv. Egidija),
ob smrti pa zapustil vso svojo veliko očetovo dediščino
(17.000 gld) za dobrodelne in nabožne namene ter za
dijaške ustanove za slovenske dijake njegove
rodne fare.  Štejejo ga za najznamenitejšega doseda¬
njega celovškega župnika. Napisal je tudi več knjig v
latinščini in nemščini, ki so pa ostale vse v rokopisu
(hranijo jih še sedaj v celovškem župnišču). Zabeleževal
je tudi' vse važnejše dogodke svoje dobe in ta njegova
kronika je še danes važen vir za tedanjo celovško zgo¬
dovino (kratek izvleček iz nje je objavil spomladi 1. 1914.
celovški „Mir”).

*

Že doslej omenjene okoliščine in činitelji so povzro¬
čili, da se je začel položaj Slovencev kot naroda počasi
kolikor toliko izboljševati. Dotlej so obstajali Sloven¬
ci zgolj iz neuke mase kmečkih podložnikov, sedaj pa jih
je prihajalo vedno več tudi v višje cerkvene službe, ne da

346

hi se bili istočasno ponemčevali ali pozabljali svoj jezik
ter se sramovali svojega slovenskega rodu. Kako se je v
tem času že spremenilo gledanje odločilnih krogov na je¬
zike malih narodov, nam posebno dobro priča odlok
cesarja Karla  VI. z dne 12. X. 1736., s katerim je
ukazal, da se smejo predlagati za župnike
samo duhovniki, ki so zmožni tudi jezika
vernikov.

V takih spremenjenih razmerah je razumljivo, da je
mogla po več kot polstoletnem popolnem zamrtju
vnovič oživeti tudi slovenska knjiga.  Čisto narav¬
no je, da je v tem pogledu zopet prednjačila Kranjska,
ker je bilo zanjo tam pač največ pogojev. Nekak led ji je
prebil novomeški kanonik M. Kastelic,  ki je začel 1.
1678. izdajati vrsto nabožnih knjig, pri katerih ni mislil
zgolj na potrebe duhovščine, temveč tudi na slovensko
govoreče meščanstvo, na kmečko ljudstvo in na mladino.
Njemu je sledilo še nekaj redovnikov in svetnih duhov¬
nikov (Janez Sveto k riški, p. H i p o 1 i t, p. R o -
gerij, J. Basar, Steržinar, P ag lovec  i. dr.),
ki so začeli v vedno večjem številu in vedno nagleje izda¬
jati nabožne knjige vseh vrst, zlasti pridige in pesmarice.
Tako je bilo potem izdanih v dobrih 20 letih mnogo več
slovenskih knjig (18) kot pa poprej v celem stoletju.

Temu klicu slovenskega osrčja se je — kakor za časa
bujne protestantske književnosti — takoj in močnejše od¬
zvala tudi slovenska Koroška nego katera koli druga slo¬
venska dežela. Korošcem je bilo to pot tudi mnogo laže
nego za časa reformacije, kajti končno je začel vendarle
tudi Celovec dobivati svojo tiskarno, ki je v tej dobi
tvorila pač še enega glavnih pogojev za razvoj kultur¬
nega življenja.

Knjige koroških pisateljev so se tiskale dotlej po raz¬
nih krajih, največ v Gradcu, a celovški stanovi so krili

347

svoje tiskarske potrebe pri dunajskih in graških tiskar¬
nah. Ker so pa te naglo naraščale, so namestili 1. 1640.
svojega lastnega tiskarja (nekega J. Paltaufa).  Ta je
že čez pet let umrl in naslednika (J. W 6 11 a c h e r j a)
so mu preskrbeli šele štiri leta nato. Oba sta tiskala zgolj
za potrebe stanov. L. 1657. je pa Wollacherja nasledil J.
Kramer,  ki je kmalu začel tiskati tudi samostojno
Značilno je, da je bila prva knjiga, ki jo je on natisnil
(1659), in sploh prva knjiga, natisnjena na
Koroškem,  neko latinsko delo ljubljanskega kano¬
nika J. L. S c h o n 1 e b n a , ki si je pridobil zaslug tudi
za slovensko književnost, dočirn je bila prva nemška
knjiga n-a Koroškem natisnjena  šele leto dni
kasneje (brošura o poklonstvu cesarju Leopoldu I.)» Nje¬
mu in obema tedanjima celovškima knjigotržcema (to so
bili tedaj knjigovezi) so izdali celovški stanovi 1. 1667.
tudi svoj prvi cenzurni odlok,  ki je ukazoval,
da ne smejo tiskati ali prodajati ničesar „škandaloznega”
ali kar bi nasprotovalo pravi veri. Kramer je natisnil po¬
tem do svoje smrti 1. 1671. samo še dve neznatni knjižici,
a od njegovega naslednika J. Dettelbacherja  so
tudi znani samo štirje tiski. Že iz tega lahko razvidimo,
da noben dotedanjih celovških tiskarjev ni bil samosto¬
jen podjetnik, temveč le stanovski uslužbenci in samo
zadnja dva sta se povzpela toliko daleč, da sta natisnila
poleg stanovskih naročil še par drugih knjig.

I,. 1688. je pa zaprosil Matija Kleinmayr,
po rodu Bavarec, ki se je bil izvežbal v graški Widmann-
stadterjevi tiskarni, koroške stanove, naj mu dovolijo-
osnovati v Celovcu samostojno tiskarno. Celovec je bil
tedaj skromno provincialno mestece s 5000 prebivalci in
skoro brez vsakega kulturnega življenja, pač so se bili pa
jezuiti močno trudili, da bi dvignili svoj kolegij na stop¬
njo vseučilišča. Tiskarni so zato mogli dajati nekaj male-

S48

ga zaslužka le stanovi in duhovščina. Ker Kleinmavr ni
bil več stanovski nameščenec, je moral sam da'jati za¬
sebnikom pobude za pisanje knjig, ki jih je potem tiskal.
To se mu je res v precejšnji meri posrečilo, kajti od 1.
1689., ko je natisnil prvo knjigo, pa do 1. 1728. je natiskal
skupno 55 večjih del, toda pred natiskom je v smislu sta¬
novskega odloka moral pregledati vsako delo jezuitski rek¬
tor. Kakšnega značaja je bilo tedanje koroško književno
delovanje, nam najnazornejše kaže dejstvo, da je bilo
med navedenimi 55 knjigami kar 43 bogoslovne vsebi¬
ne, 2 zdravniški, 1 zgodovinska, ostale pa pravne in pri¬
ložnostne. Precej je bilo Kleinmayrju seveda pomagano
tudi s tem, da so stanovi že 1. 1692. Dettelbacherju od¬
vzeli tiskarski material, ki je bil njihova last, ter ga izro¬
čili Kleinmayrju, ker je bilo njegovo delo mnogo boljše.
Korak dalje je storil Kleinmayr potem 1. 1694., ko je do¬
bil še dovoljenje za prodajanje knjig, izprva le za lastne
tiske, da ne bi preveč oškodoval knjigovezov, ki so bili
v tistih časih tudi knjigotržci, a kmalu nato je dobil pra¬
vico prodajati sploh vse knjige. Tako se je Kleinmavr s
pridnostjo, trdoživostjo in neutrudno podjetnostjo pre¬
bijal skozi težka leta, vendar se mu je posrečilo ustano¬
viti in utrditi na Koroškem prvo javno tiskar-
n o,  kar je prišlo seveda kmalu jako v prid tudi Sloven¬
cem, ker je bil tudi razvoj slovenske koroške književnosti
skoro nemogoč, dokler ni bilo tu tiskarne. Matija Klein¬
mavr je umrl 1. 1726. Prvi dve leti je vodila podjetje da¬
lje njegova vdova, nato pa njiju sin J a n e z F r i d e r i k
■ (+ 1749). Ta sicer ni bil tako podjeten kot njegov oče in
tudi pogoji za izdajanje knjig so se spričo večnih vojska
in jako poslabšanega gospodarskega stanja zelo otežili,
vendar mu je navzlic tem in še drugim neugodnim oko¬
liščinam uspelo, da očetovega podjetja ni le obdržal, tem¬
več ga tudi utrdil in razvil.

349

Že takoj med prvimi knjigami, ki jih je tiskal Jan.
Frid. Kleinmayr, je bila slovenska. Med najbolj vnetimi
tedanjimi množitelji slovenske baročne nabožne književ¬
nosti so bili kranjski kapucini (Janez Svetokri-
ški, Rogerij, Hi polit).  Med temi je p. Hipolit
priredil najprej (1715) novo izdajo stare Bohoričeve
slovenske slovnice iz 1. 1584., pripravljal velik slovenski
slovar in izdal še nekaj drugih slovenskih nabožnih knjig.
Za nas je pa najbolj zanimiv p. Rogerij (1667—1728). Ta
je sestavil veliko zbirko (126) slovenskih pridig o svetni¬
kih, pisanih v bujnem baročnem slogu in celo s pesniškim
talentom. Že tridentinski cerkveni zbor je namreč duhov¬
nikom zapovedal, da morajo pridigati vernikom vsako
nedeljo in vsak praznik, v postu in adventu pa po mož¬
nosti vsak dan, zato se je potem za časa baroka ravno
pridigarska književnost še prav posebno razvila in to v
najbujnejši baročni obliki. Navedene Rogerijeve pridige
so izdali kapucini šele po pisateljevi smrti v dveh de¬
belih zvezkih z latinskim naslovom „ P a 1 m a r i u m
empyreum” („Z m a g. o v i t a nebesa”)  kot po-
moček za slovenske pridigarje. In kdo ve, po kakšnem
naključju je bil natisnjen prvi del teh 1. 1731. v Celov¬
cu, a drugi del šele dvanajst let kasneje v Ljubljani. Ta¬
ko je prišlo do natiska prve slovenske knji¬
ge na Koroškem,  kjer se dobi še danes precej iz¬
vodov.

Spričo izida te prve slovenske knjige na Koroškem pa
udari človeku jako v oči, da so bili tedaj ravno kranjski
kapucini med najdelavnejšimi slovenskimi pisatelji in ce¬
lo štajerski kapucin Ant. Apostel,  čeprav po rodu
Nemec, se je trudil za slovenščino in sestavljal slovenski
slovar, v katerem je močno uveljavljal tudi koroške slo¬
venske izraze, dočim so pa ostali koroški kapucini, ki so
imeli tu sami kar dva samostana (v Beljaku in v Celov-

350


cu) in so bili tesnejše povezani s širokimi množicami slo¬
venskega ljudstva nego kateri koli drugi red, na knjižnem
polju čisto brezplodni prav do današnjih dni. V tem po¬
gledu so vršili svojo dolžnost napram slovenskemu ljud¬
stvu zopet samo — jezuiti.

Prav tedaj, ko so izšle v Celovcu Rogerijeve pridige, je
služboval nekaj časa v Celovcu ali Dobrli vesi jezuit J. B a-
s a r (1683-1738), doma iz Š k o f j e L o k e, ki je slovel kot
eden izmed treh najboljših govornikov vse Avstrije. Vo¬
dil je v Dobrli vesi tudi bratovščino sv. Ignacija in prav
za njene potrebe je sestavil zbirko slovenskih obrazcev za
nedeljske pridige. Te naj bi bile služile tudi za nekak ka¬
žipot tistim, ki bi se želeli udeleževati duhovnih vaj, a so
razumeli samo slovensko, izšle so pa te pridige v Ljublja¬
ni 1. 1734. pod naslovom „ Pridige is b uk vic,
imenvanih Exercitia s. očeta Ignacia,
zložene Na vsako nedelo čez lejtu”.  To
je bila zajetna knjiga, ki je obsegala 516 strani in jo je
posvetil tedanjemu tinjskemu arhidiakonu Fr. Dreer-
ju  ter podjunskemu generalnemu vikarju V. Cadel-
liju;  prvi je bil tedaj načelnik dobrloveške bratovščine
sv. Ignacija, drugi pa njen tajnik. Za koroške jezuite je
bil tak pridigarski pripomoček še posebno nujen radi
njihove velike misijonske delavnosti po vsej deželi (Ba-
sar je bil tudi sam izredno delaven misijonar), a hkrati
je hotel Basar ustreči tudi onim, ki so delali duhovne
vaje v Dobrli vesi. Ker pa Basar menda ni dolgo službo¬
val na Koroškem in si tudi še ni prisvojil koroškega slo¬
venskega narečja, je napisal te pridige v svoji gorenjščini.
Jezikovne izobrazbe pa on očividno ni imel nobene, za¬
to je pisal svoje pridige v čisto vsakdanji ljudski govo¬
rici; A. Janežič  je dejal o njem, da tako, „kakor bi
nikdar ne bil od kake slovnice slišal”. V predgovoru je
Basar zapisal, da „sem se ogibal nemških besedi, kulkur

351

sem mogel”, vendar jih je čisto po nepotrebnem še ved¬
no uporabljal mnogo preveč.

Da sef imeli ravno koroški jezuiti več smisla za upo¬
števanje slovenščine  nego kateri koli drugi na
Slovenskem, kakor sem trdil že v enem prejšnjih pogla¬
vij, nam do neke mere potrjuje tudi Basar sam, ki je za¬
pisal, da mu je bilo od „vikših naloženo v kranjskem jezi¬
ku ene bukve popisati”. Še bolj so pa dokazali to že par
let pozneje. Samo živa zavest potrebe po upoštevanju slo¬
venščine je namreč mogla privesti celovške jezuite do te¬
ga, da so spričo tedanjega pomanjkanja jezikovnih pripo¬
močkov celo sklenili na novo izdati nekoliko popravljeni
in praktično dopolnjeni drugi natis Megiserjevega
nemško-latinsko-slovensko-italijanskega slovarja  iz 3.
1592. Pri tej novi izdaji je sodeloval jezuit A. Miklavc
(1700—1743), doma iz Železne Kaple,  ki je oprav¬
ljal službo celovškega slovenskega pridigarja in misijo¬
narja tudi po ostalem delu slovenske Koroške. On je ho¬
tel v slovarju močneje uveljaviti koroško slovensko na¬
rečje, toda to je mogel izvesti le v prvem delu, ker ga je
nato prehitela smrt. Tako beremo v tem slovarju koro¬
ške oblike, kakor: den, meša, pesji, modlit, jabouče i. dr.
Bilo je pa povedano, da je to ponatis in da so ga le po¬
pravili in pomnožili jezuiti, a izšel je brez običajnega
posvetila in predgovora.

Zanimivo je, da doslej neznani jezuit, ki je potem
oskrbel izdajo drugega dela, ni hotel slediti Miklavčeve¬
mu zgledu in se oddaljevati od tedaj običajnega občeslo-
venskega knjižnega jezika, temelječega na naših starih
protestantovskih pisateljih ter je celo izrečno obsodil
Miklavčevo postopanje.

Nič manj zanimivo ni tudi dejstvo, da je menda dal
jezuitom pobudo za to izdajo  in jo tudi denarno
podprl tedanji koroški deželni glavar grof J. A. G o e s s ,

352

F

kar nam pač dovolj glasno priča, kako je gledalo v tej
dobi celo visoko plemstvo na jezik še vedno podložnih
slovenskih kmetov. — V isto vrsto spada tudi skrb za slo¬
vensko slovnico. L. 1715. je namreč izšla v Ljubljani nova
(Hipolitova)  prireditev stare Bohoričeve  prve
slovenske slovnice iz 1. 1584. Ker tedaj še ni bilo nobe¬
nega novega Slovenca, ki bi bil zmožen sestaviti tudi no¬
vo, sodobnejšo slovensko slovnico, a celovški jezuiti so
očividno čutili živo potrebo tudi po tej, so izdali 1. 1758.
oni še primerno prirejeni nemški prevod te s kratkim slo-
vensko-nemško-italijanskim slovarjem v dodatku. Kakor
lahko posnamemo iz posvetila, sta sodelovala pri njej
dva celovška jezuita, med katerimi je bil eden verjetno
j. K. P o d r i e č n i k , o katerem bomo govorili še poz¬
neje, a neposredno pobudo za njeno.izdajo je menda tudi
dal grof G o e.s s ter je izdajo tudi denarno podprl.

Ta celovška jezuitska slovnica je izšla z naslovom
„G ra m matica oder W i n d i s c h e s Sprach-
B u c h”. Za nas je ta prva koroška slovenska slovnica ja¬
ko važna posebno še zato, ker predstavlja že tudi nekak
prvi rahli preporodni glas, poudarjajoča važnost sloven¬
ščine, s čimer pomenja že nekak prehod v novo prosvet-
Ijensko dobo. Natisnila jo je drugič omožena vdova Jan.
Fridr. Kleinmayrja, Mar. Krist. Perschmann,  ki
je tedaj v imenu Kleinmayrjevih dedičev vodila tiskarno.
Že v naslovnem listu je rečeno, da je namenjena „vsem,
ki se začenjajo učiti slovenski jezik, tako šolanim kakor
nešolanim ljubiteljem”, in da je bila izdana „radi mno¬
gih zahtev in z mnogimi izboljšavami”. Strani S—8 ob¬
segajo obširno posvetilo grofu Iv. Ant. Goessu, „baronu
na Karlspurgu, Blatogradu in Raznici, gospodu gospo¬
ščin Žrelec, Podkrnos, Potok, Pfansfohen, Hohenstein,
Liebenfels, Gradiž, Delja ves, Gradnica itd. itd.” Posve¬
tilo, pod katerim je podpisana zgoraj navedena Persch-

23

353

mannica, poudarja dalje, da gre v tej knjigi „za jezik, ki
se zdi mnogim... v majhnem spoštovanju, toda ker so
mi na eni strani dovolj znani... vaše spoštovanje in glo¬
bok vpogled vaše ekscelence v vse predele lepih umet¬
nosti, na drugi strani se pa slovenski jezik (h kateremu je
v pričujočem delcu dan uvod od dveh visoko učenih in
tega jezika dobro zmožnih mož) razprostira dlje kot mor¬
da drugi in v večjem spoštovanju stoječi jeziki. Zdi se
tudi, da je slovenski jezik (zlasti na Koroškem in drugih
mejnih in sosednjih deželah) tako plemenitnikom kot
preprostim v njih dejanju in nehanju, skoro bi rekli, ne-
obhodna potreba, zato živim v največjem upanju, da bo¬
dete gledali z milostljivimi očmi na to moje najponiž-
nejše delo ter si laskam tega tem bolj, ker je vaša eksce¬
lenca sama blagovolila pospešiti tisk slovenskega slovarja
ter s tem javno in nedvoumno izpričala, s kako visokim
spoštovanjem počaščuje ta jezik. Kakor spoštovanje tako
učenega moža izredno poveča vrednost tega jezika, tako
bo tudi uvod (t. j. slovnica) v ta jezik služil v veliko ko¬
rist ... Ker pa smatra vaša ekscelenca jezik sam za nekaj
čislanega, upam, da bodete tudi uvod vanj smatrali za
prijetno darilo, ker je uvod za razširitev in čistočo jezika
neobhodno potreben ...”

Temu posvetilu so sledile potem 4 strani uvoda, kjer
je bilo med drugim rečeno: „Kakor nisem uporabil majh¬
nega truda, da bi šel na roko pri učenju slovenskega ali
kranjskega jezika z lahko in čim boljšo slovnico, kakršna
je ta, prav tako upam, da bo ta, zlasti v tukajšnjih kro¬
gih tako potrebni jezik vsakemu začetnemu ljubitelju še
tem prijetnejše razumeti, ker bo za njega priučitev brez
pripomočka drugih knjig, poslužujoč se le tega delca,
mogoče v najkrajšem času popolnoma razumeti slovenski
jezik in ga redno govoriti...”, Dalje opozarja uvod tudi
na (M egiserjev)  slovar, ki je izšel že 1. 1744 pri Klein-

354


mayrju z velikodušno podporo grofa Goessa in da se je
ravno zato sedaj pohitelo še z izdajo slovnice, da bo vsem
začetnikom olajšano „priučiti se tega tako potrebnega
jezika” ter si s tem „z lahkoto ustvariti veliko korist”. Za
tem uvodom sledi 146 strani slovnice, razdeljene v 6 po¬
glavij (kakor pri Hipolitu), zaključuje pa to delo še 42
strani nemško-slovensko-italijanskega slovarja, in to z
mnogimi tipično koroškimi izrazi, kakor: žebrati, vienahti
i. dr. — Obe deli, ponatis Megiserjevega slovarja in ta
slovnica, sta nam pa tudi nedvomen dokaz, da so celo že
pred poltretjim stoletjem čutili svetni in duhovski izobra¬
ženci, ki so služili na slovenskem Koroškem, nujno po¬
trebo tudi po priučitvi jezika našega slovenskega ljud¬
stva.

O kakem slovenskem šolstvu  v tej dobi se¬
veda še ni mogoče govoriti, saj so bile še nemške sila redke
in na skrajno nizki stopnji (jezuitske šole so bile seveda
le latinske). Nikakor pa ne moremo dvomiti, da so se na
onih par šolah, ki so sploh bile tedaj na slovenskem Ko¬
roškem (n. pr. v Železni Kapli, Dobrli vesi, Velikovcu i.
dr.) učitelji morali vsekakor posluževati tudi slovenščine
kot pomožnega sredstva pri tistih učencih, ki nemško
sploh še niso znali. Da se je pa že tedaj tu in tam zasvet¬
likala tudi misel slovenskega pouka, nam priča dejstvo,
da je posvetil p. H i p o 1 i t zgoraj omenjeno prireditev
Bohoričeve slovnice ..notranjeavstrijski šolski mladini”,
torej tudi koroški in štajerski in ne le kranjski, ter je ob¬
enem tožil, da nemške šole z vsem, kar je z njimi v zvezi,
slovenščino kvarijo.

Ako se spomnimo, kaj je že dobro poldrugo stoletje
poprej pisal celo o ljudskem šolstvu Trubar (gl. str. 59),
potem sta pomenjali dobi protireformacije in baroka ne¬
dvomno veliko nazadovanje. Lavantinski škof  G a n -
d o 1 f je sicer izdal poseben šolski red in namestil celo

23 *

355

posebnega šolskega komisarja za svojo škofijo, toda v
njej je bilo tedaj še malenkostno Slovencev, tako da od
tega niso imeli nobene koristi. Razen spredaj omenje¬
nega pouka v Dobrli vesi in v Guštanju ter celovške ur-
šulinske šole je bila v vsem tem poldrugem stoletju usta¬
novljena v vsem slovenskem delu Koroškp samo še dekli¬
ška šola v Beljaku in še ta je bila seveda nemška. Tu se
je namreč na pobudo kapucinov L 1742. zbralo 12 mla-r
denk-tretjerednic, ki so ustanovile posebno „družbo de¬
vic” (a brez kakih redovnih obljub), si najele neko hišico
in začele tam poučevati deklice v veronauku, branju, pi¬
sanju in raznih ročnih delih.

Popolna gimnazija je tudi v vsej tej dobi obstojala
le v Celovcu. Toda beljaški trgovec in bivši župan A.
Leitner  je 1. 1705. volil beljaškemu minoritskemu
samostanu 4000 gld glavnice z obvezo, da bi domače in
zunanje dečke poučevali v snovi za 1. in 2. razred latin¬
skih šol. Ustanovo je upravljal mestni svet, ki se je ob¬
vezal skrbeti tudi za šolske prostore. Toda ta šola je
uspevala po vsej priliki jako slabo in so vladali radi nje
stalni prepiri med mestnim svetom in minoriti. L. 1724.
je sicer prišlo do nekake poravnave in so se minoriti vno¬
vič obvezali voditi pouk redno do vštevši 4. razreda (sin¬
takse) ter je preskrbelo mesto zanjo celo novo poslopje,
toda nered je ostal še nadalje in je uživala zato ta šola
jako slab glas.

Čeprav je bilo koroško slovensko podeželje še brez šol,
pa je bilo znanje slovenskega branja vendarle tudi med
koroškimi Slovenci že razmeroma jako močno razvito.
Kmetje so se naučili tega sami doma oziroma otroci pri
svojih starših. Vadili so se branja iz „t a b e 1 teh puh-
š t a b o v”, ki so izšle tudi za koroške Slovence. Zelja po
slovenskem branju in knjigi je bila zlasti med koroškimi
slovenskimi kmeti že tedaj očividno mnogo večja nego pa

356

skrb slovenskih izobražencev zanjo, kajti ti je sami tedaj
še niso mnogo pogrešali, ker so pač lahko brali knjige v
drugih jezikih. To nam posebno zgovorno dokazuje dej¬
stvo, da se je ravno med koroškimi slovenskimi kmeti in
kmečkimi obrtniki zaradi pomanjkanja slovenskih knjig
v vseh tistih časih tako razvilo prepisovanje  starih
slovenskih knjig  kot nikjer drugod na Sloven¬
skem.

Ta način so izvajali že od vsega početka koroški slo¬
venski protestantje iz Zilje, ker je bila za časa protirefor¬
macije uničena velika večina njihovih verskih knjig. Po¬
magali so si potem tako, da so redke preostale protestant¬
ske knjige, molitve in pesmi pač prepisovali na roko,
drugi so nato prepisovali še take prepise, pri čemer so se
pa potem besedila (jezik in pravopis) večkrat tudi močno
pokvarila (knjižni jezik so n. pr. pogosto jako mešali z
domačim narečjem). Počasi so se taki prepisi širili še
naprej proti Rožu in so segali po njih tudi katoličani:
Več takih prepisov iz prve polovice XVIII. stol. je še da¬
nes ohranjenih.

Velik pomen teh prepisovanj je ležal ravno v tem, da
se je z njimi tudi med preprostimi koroškimi Slovenci
strnjeno vzdrževalo slovensko kulturno izročilo nepretr¬
goma od XVI. stol. pa vse dotlej, da so se zadostno na,
množile tiskane slovenske knjige, to je prav v XIX. sto¬
letje. Razen tega se je s temi prepisi trdno vzdrževala
zavest narodne skupnosti vseh Slovencev in so vsi Slo¬
venci brez razlike pokrajinske pripadnosti porabljali isti
pravopis, namreč bohoričico, čeprav se je bil medtem za
časa protestantskih pisateljev dokaj enotni knjižni jezik
močno poslabšal, ker so skušali le nekateri tedanji piša,
telji (n. pr. Kastelic)  kolikor toliko nadaljevati bo¬
gato jezikovno izročilo protestantov, a drugi so ga mrc¬
varili vsak po svoje, kakor je kdo pač vedel in znal (nič

357


boljše pa ni bilo tedaj tudi pri Nemcih). Glavni vzrok
tega je tičal pač v tem, da se je radi neopravičljivega za¬
nemarjanja in celo zastoja naše književnosti za časa pro¬
tireformacije in v prvih časih baroka močno zrahljalo
bogato književno in s tem tudi jezikovno izročilo refor¬
macijske dobe.

V opisu reformacije smo ponovno videli, da so ka¬
zali naši protestantski pisatelji že celo nekako narodno
zavest. Tudi ta je za časa protireformacije in baroka z
neznatnimi izjemami (H i p o 1 i t) zopet zaspala in mo¬
rala je priti šele koroška Nemka, Perschmannica, ki je
(v zvezi z deželnim glavarjem Goeissom) opozarjala na
pomen in potrebo slovenskega jezika.

Na Koroškem niso storili  v tej dobi svojih
dolžnosti  napram našemu jeziku ne višji cer¬
kveni krogi in ne samostani,  čeprav bi bili•
že za dušno pastirstvo morali gojiti vsaj slovensko na¬
božno knjigo. Prve bi mogli morda vsaj za silo opravičiti
s tem, da so bili njih sedeži daleč izven slovenskega ozem¬
lja, ne more pa biti opravičila za samostane. Kakor se je
pokazalo že par desetletij pozneje, ob priliki jožefinskih
razpustov samostanov, se niti v njihovih knjižnicah ni
nahajala kaka slovenska knjiga. Toda kakšna kričeča po¬
treba po njih je bila, nam pač dovolj dokazuje že ome¬
njeno dejstvo, da so neuki slovenski kmetje in obrtniki
morali sami prepisovati razne molitve in nabožne pesmi.
Tem večje priznanje pa za služijo  zato zopet
koroški jezuiti,  ki so nam dali prve koroške slovenske
pisatelje, preskrbeli prve, temeljne slovenske knjige in
pri tem v znatni meri varovali tudi skupnost slovenskega
knjižnega jezika s slovenskim osrčjem na Kranjskem.
Močno so se uveljavili slovenski Korošci v znanstvenem
delu (Hanžič), le da so bila njih dela iz razloženih razlo¬
gov pisana še vsa v latinščini. Velikega pomena je bila

358

doba baroka za nas tudi zato, ker je dobila Koroška tedaj
( 1688 ) svojo prvo tiskarno.

Največje uspehe je doživela doba baroka v upodablja¬
joči umetnosti, manjše pa v glasbi. Tudi to je v precejšnji
meri zasluga jezuitov, ki so pospeševali zlasti romanske
vplive in s tem oddaljevali Slovence od dotlej popolno¬
ma prevladujočih nemških vplivov. Mladina ni več iska¬
la višje izobrazbe zgolj na nemških vseučiliščih, temveč
je v veliki meri zahajala tudi na italijanske visoke šole
(v Padovo, Sieno, Parmo, Bologno in celo v Rim), a po
naših mestih so se v velikem številu naseljevali italijan¬
ski stavbeniki, slikarji, kiparji, glasbeniki, zdravniki, le¬
karnarji, trgovci in podjetniki (ti zlasti v rudarstvu). To
je bilo važno zlasti še za Koroško, ki je bila najbolj iz¬
postavljena nevarnosti ponemčevanja, jako je pa pospe¬
šilo tudi živahno kulturno življenje. To je bilo sicer še
vedno omejeno skoro le na bogatejše višje sloje, vendar
so dobivale od njega mnogo plodnih pobud tudi širše
ljudske množice (n. pr. v smislu za cerkveno umetnost).
Za koroške Slovence so pa zadnja desetletja baroka
najvažnejša zato, ker so jim ustvarila prve lastne sloven¬
ske knjige.

359

XVI.

MARIJA TEREZIJA

Z beograjskim mirom (1739), v katerem je
Avstrija zopet izgubila vse svoje nekdanje pridobitve v
Srbiji, je nastopil za Avstrijo resda tako potrebni mir na
vseh mejah, toda izčrpani Karel VI. ga ni več dolgo užival.
Že dne 20. X. 1740. je umrl in z njim je legel v grob tudi
poslednji moški Habsburžan  — rodu, ki je
celih 462 let vladal avstrijskim deželam. Ker ni imel mo¬
ških potomcev, ga je nasledila njegova najstarejša hči,
štiriindvajsetletna Marija Terezija.  Ona se je
bila že par let poprej poročila s toskanskim velikim voj¬
vodo Štefanom Lotarinškim (Koroška ji je ob tej priliki
poklonila 50.000 gld „gospodičninega davk  a”),
ki je bil potem 1. 1745. izvoljen tudi za nemškega cesar¬
ja z imenom Franc  I. Tako je nastopila v Avstriji in
z njo vred seveda tudi v naših deželah nova dinastija,
Habsburško-Lotarinška, obenem pa tudi nova doba raz¬
voja države in njenih narodov.

Marija Terezija, ki je polnih 40 let vodila usodo svoje
države, je bila edina ženska, ki je kdaj zasedala avstrij¬
ski prestol, a po svoji vladarski modrosti in uvidevni
previdnosti je bila sposobnejša nego kateri koli njenih
moških prednikov ali potomcev. Bila je lepa, izobražena
ženska, plemenitega značaja, zelo pobožna, pogumna in
vztrajna, ki svoje države ni le rešila, temveč jo tudi utr¬
dila. Prevzela je namreč kaj žalostno dediščino. Njen oče
je bil zapustil gospodarsko do dna izčrpano državo, no-

360

tranje še skoro čisto neizgrajeno, z malovredno vojsko in
z vlado nesposobnih starcev. Ravno vodilni člani „tajne
konference”: načelnik dvorne pisarne grof F. L. S i n -
zendorf,  predsednik dvorne komore grof G.T.Star-
henberg  in deželni maršal grof A. R.‘ H a r r a c h ,
so imeli vsi čez 70 let, a mnogo mlajši niso bili tudi pred¬
sednik vojnega sveta grof J. Harrach,  češki dvorni
kancler F. K i n s k y i. dr.

Tak položaj mlade in še neizkušene vladarice so ho¬
teli vkljub pragmatični sankciji takoj izrabiti razni ro-
paželjni nasprotniki z brezvestnim pruskim kraljem Fri¬
de  r i k o m II. na čelu, ki je hotel pograbiti predvsem
bogato Šlezijo. Planil je takoj (16. XII. 1740) kot volk po
njej. Vnela se je ,,avstrijska nasledstvena
vojna”  (1740-1748), v kateri je bila Marija Terezija
večkrat v vprav obupnem položaju. Koroška je že prvo le¬
to postavila v boj proti Prusom 1200 pešcev in večje števi¬
lo konjenikov ter dala tako velike denarne prispevke, da
so se morale mnoge gospoščine celo jako zadolžiti. Razen
tega je nosila še druga huda bremena in je moral n. pr.
sam Beljak  od maja 1. 1744. do junija naslednjega le¬
ta prehraniti 46.674 mož cesarske vojske in 7838 konj.

V danih okoliščinah potek vojne seveda ni mogel biti
ugoden za cesarico. Ker je Anglija stalno ljubimkovala s
Prusijo in ni hotela takoj izpolniti svojih zavezniških ob¬
veznosti do Avstrije ter je bilo tudi sebičnim »nemškim
knezom malo mar njihovih dolžnosti napram skupnemu
rajhu, je stala Avstrija sama in že prvo leto vojne je iz¬
gubila skoro vso Šlezijo, a zahrbtni Bavarci so osvojili
Gornjo Avstrijo in s pomočjo Francozov še Češko. To je
dokončno izpodkopalo zavest skupnosti nemškega rajha
in Avstrija se je znašla prvič izven njega. S pridobitvijo
Šlezije se je Prusija tudi prvič uvrstila ob stran doteda-

361

njih štirih evropskih velesil (Avstrije, Anglije, Francije
in Španije), a Avstrija s Šlezijo ni izgubila le svoje naj¬
bogatejše dežele, temveč tudi najmočnejšo kulturno vez,
ki jo je povezovala z ostalim nemštvom, s tem pa tudi
bistveni del svojega lastnega nemškega značaja. Boj med
Avstrijo in Prusijo za premoč v Nemčiji je trajal sicer še
nad sto let, toda v njem je bila Avstrija trajno na umi¬
ku. Kolikor bolj so se pa slabili dotedanji nemški temelji
Avstrije, toliko važnejši činitelj so postajali v njej Slova¬
ni, le da Habsburžani tega niso bili zmožni uvideti, kar
jih je končno tudi pogubilo.

V nadaljnjem poteku nasledstvene vojne so se obema
taboroma pridružile še razne druge sile z Anglijo, Fran¬
cijo in Španijo. Grof L. A. Khevenhiiller  je sicer
temeljito potolkel Bavarce, toda Marija Terezija je bila
spričo posredovanja svojih dvoličnih angleških zavezni¬
kov vendarle prisiljena skleniti dne 25. XII. 1745. v
Dresden  u mir  s pruskim kraljem in se dokončno
odreči Šleziji. Toda na zapadu in v Italiji se je vlekla
vojna z ostalimi nasprotniki še skoro tri leta dalje, veči¬
del z avstrijskimi neuspehi. Ko je Anglija uvidela, da ne
more z nadaljevanjem vojne ničesar več pridobiti, je bil
sklenjen dne 18. X. 1748. v Aachenu  končni mir,
pri katerem je zastopal avstrijske interese grof V. A.
Kaunitz-Rittberg,  že tedaj vodilni državnik
mlade cesarice in prepričan zagovornik avstrijsko-fran-
coske zveze. V tem miru je Avstrija sicer še obdržala Bel¬
gijo, a izgubila je v Italiji v korist Bourboncev Parmo,
Piacenzo in Guastallo. Tako se v osemletni nasledstveni
vojni mladi, a neustrašeni in vztrajni cesarici ni le po¬
srečilo preprečiti razbitja Avstrije, temveč je vsaj v pre¬
ostalih delih države še celo močno utrdila zavest državne
celotnosti in v glavnem srečno rešila evropsko pozicijo
svoje države in dinastije.

362

Marija Terezija je pozneje v neki spomenici sama
napisala: „Do miru v Dresdenu sem... napenjala vse
sile, da bi nastopila sama proti krivoprisežnemu sovraž¬
niku (namreč pruskemu kralju). Ko sem pa uvidela, da
sem k miru v Dresdenu prisiljena, sem svoje nazore na¬
enkrat spremenila ter jih usmerila zgolj na notranje sta¬
nje svojih dežela ter se lotila potrebnih ukrepov, ki bi
mogli. .. dedne dežele ... ohraniti in varovati.” Do ta¬
kega preobrata v vsem njenem mišljenju jo je nujno pri¬
vedlo spoznanje, da more veljati Avstrija le toliko, ko¬
likor se lahko opira na svoje lastne sile. Vsi dotedanji
Habsburžani so bili vedno bolj ali manj prepojeni z
mislijo na neko vesoljnost nemškega rajha in so s tem v
zvezi sanjarili tudi o nekaki svetovni vlogi svojega rodu.
Šele Marija Terezija je pa bistro uvidela, da je rajh de¬
jansko že razpadel in ostal komaj še nekak privid, a stvar¬
nost so ostale zgolj še njene lastne „dedne dežele”, iz ka¬
terih je treba graditi močno državo. V tem pogledu je
pomenjal mir v Dresdenu začetek nove dobe v zgodovini
Avstrije.

Cesarica Marija Terezija je bila namreč eden tistih
redkih vladarjev, ki se je bila iz izkušenj vojne za trajno
tudi mnogo naučila. Kakor je po pravici in iz dna duše
mrzila pruskega kralja, tako je pa vendarle hitro bistro
spoznala, da so v minuli vojni le moderne pruske preured-
be premagale avstrijsko zaostalost. Dala je zato slovo vsem
zunanjim vojnim pustolovščinam, s katerimi so se prven¬
stveno pečali vsi njeni predniki, ter sklenila posvetiti vse
svoje sile v prvi vrsti modernizaciji svoje države, a nepo¬
sredno je Sprožila vsa ta vprašanja ravno — Koroška.

Marija Terezija ni imela namreč nobenega jasnega
in naprej izdelanega načrta, temveč so jo vodila pri tem
zgolj polagoma nastopajoča spoznanja in neposredne
sprotnje praktične potrebe, zato je morala svoje ukrepe

363

večkrat tudi spreminjati in neprestano dopolnjevati.
Glavni svetovalec pri tem ji je bil deželni komisar še pre¬
ostalega dela Šlezije grof F. V. H a u g w i t z. On je te¬
meljito poznal tedanje moderne pruske uredbe in jih je
že 1. 1744. izvedel tudi v svoji Šleziji. Imel je izrazit dar
za sodobne upravne posle. Njegov najvišji cilj je bil mo¬
bilizirati za državo in z državnimi sredstvi vse finančne
sile dežele, pri čemer je bilo pa treba do skrajne mere
omejiti dotedanjo oblast deželnih stanov, ki so tvorili le
oviro za dosego tega cilja. Spričo njegovih velikih uspe¬
hov je cesarica njemu poverila, naj ji izdela predloge za
najnujnejše finančne preuredbe. Ta ji je res v svoji zna¬
meniti spomenici odkrito pokazal na obstoječe hibe in
nasvetoval tudi potrebna izboljšanja. Cesarica jih je
navzlic ljutemu odporu svojih svetovalcev z zastarelimi
nazori (med temi je bil zlasti njen najvišji dvorni mojster
Khevenhiiller) sprejela in začela izvajati, pozneje pa hva¬
ležno priznala: „Haugwitza mi je najbrž poslala prava
Previdnost.”

V nasledstveni vojni se je najbolj kričeče pokazala
nevzdržnost dotedanje finančne uprave. Kakor že vemo,
so dotlej stanovi vsake dežele posebej vsako leto sproti,
navadno pa seveda tudi z velikimi zamudami in okrnit¬
vami dovoljevali svoje vojaške prispevke, kar je osrednji
vojni upravi vprav onemogočilo organizirati udarno in
dobro opremljeno vojsko, ki bi bila vsak hip priprav¬
ljena odbiti zunanje nevarnosti. Cesarica je zato s Haug-
\vitzem sestavila načrt, da se dežele ne obvežejo le za de¬
set let naprej dovoliti svojih običajnih denarnih prispev¬
kov, temveč da se precenijo tudi vse dotedanje dajatve
dežela v naravi (za prehrano, prevoze, krmo, dobavo
konj itd.) in plačujejo tudi te le v gotovini, a skrb zanje
bi prevzela vojna uprava sama. Od Prusov neposredno
ogrožene češke dežele so brez oklevanja uvidele to potre-

364

f

bo, nemške dežele so spričo odpora plemstva pristale na
to zahtevo šele po daljših pogajanjih, Štajerska, Kranj¬
ska in Goriška so se obvezale samo za tri leta, Tirolska
celo samo za eno leto, a koroški deželni zbor teh cesariči¬
nih zahtev niti v pretres ni hotel vzeti in nanje sploh ni
odgovoril.

Kakor vemo že iz prejšnjih poglavij, je bila za časa
protireformacije resda zlomljena nekdanja oblast v dežel¬
nih zborih združenega plemstva, vendar je ostala moč
stanov dejansko še vedno velika zato, ker so imeli v ro¬
kah še vedno skoro vso javno upravo. Graška notranje¬
avstrijska vlada, čeprav v tej dobi že močno oslabljena v
prid dunajskega centralizma, je imela slej ko prej v ro¬
kah vladno oblast in odločitve za podrejene ji dežele, to¬
da izvrševanje njenih odlokov je vendarle še vedno v ve¬
liki meri zaviselo od dobre in slabe volje stanov posa¬
meznih dežela. Še cesar Karel je ob poklonstvu stanov v
Celovcu  1. 1728. obljubil spoštovati stare običaje in
privilegije dežele ter je nato z listino z dne 17. IX. 1729.
še posebej naštel in potrdil vse te deželne in stanovske
privilegije, toda njegova hči potem že ni več sprejela ne
poklonstva in ne izdala kake nove potrditve teh privi¬
legijev ter ni sprejela vladarske oblasti več iz rok stanov,
temveč kot dedno oblast na osnovi pragmatične sankcije,
ki so jo tudi stanovi sprejeli in potrdili. Prva leta svoje
vlade se tudi Marija Terezija ni dotikala upravnega
ustroja posameznih dežela, kakor se je bil izoblikoval v
teku XVI. in XVII. stoletja. Položaj deželnih stanov je
ostal izrečno še na Koroškem  tako močan kot v no¬
beni dragi avstrijski deželi, kajti samo tu je bilo celo
deželno glavno mesto Celovec last stanov in samo na Ko¬
roškem je načeloval vsej deželni upravi poseben deželni
grof, ki ni bil prav nič odvisen od vladarja, temveč zgolj
od stanov. Ravno zato so se potem Korošci tudi trdo-

365


vratneje upirali cesaričinim upravnijm preosnovam in
zahtevam kot katera koli druga avstrijska dežela.

Ustroj koroške deželne uprave  je bil
do terezijanskih preuredb naslednji:

1. Deželni zbor  je bil vrhovna samoupravna
oblast v deželi. Ta je zasedal navadno po trikrat na leto,
in sicer: o sv. Treh kraljih, o Jurjevem in v oktobru ali
novembru; na tem zadnjem je deželni glavar predložil
vladarjeve denarne zahteve (postulate) s primerno ute¬
meljitvijo, toda sklepalo se je o njih v glavarjevi odsot¬
nosti. V ostalih dveh zasedanjih so volili posamezne sta¬
novske funkcionarje, razpravljali o razdelitvi in pobira¬
nju zemljiškega davka (kontribucije) ter o drugih važnih
tekočih zadevah.

2. Veliki stanovski odbor,  ki je sestojal
izza 1. 1725. iz 22 članov, in sicer: deželnega grofa kot-
predsednika, 12 iz deželnega zbora voljenih članov (4 pre¬
latov in 8 svetnih), salzburškega in bamberškega vicedo-
ma, 4 poverjenikov, generalnega davkarja, deželnega
upravitelja in deželnega vicedoma, članstvo v tem odbo¬
ru je imel pa tudi deželni glavar. Ta odbor je volil ne¬
katere višje deželne uradnike, določal pokojnine in na¬
grade ter obravnaval razne važne zadeve, preden so bile
predložene v dokončno sklepanje deželnemu zboru.

3. Odbor poverjenikov  (Verordneten-Kolle-
gium), sestoječ iz deželnega grofa kot predsednika, 4 po¬
verjenikov in generalnega davkarja. Glavna njegova na¬
loga je bila izvajati sklepe deželnega zbora, voditi vse
zadeve, ki so se tikale rubežni, mitnic, užitninskih dav¬
kov, eksekucij zaostalih kontribucij, sodstva v zapuščin¬
skih zadevah neplemiških uslužbencev, podeljevanja usta¬
nov in nagrad, nadzorstva nad celovško mestno upravo,
nameščanja celovških mestnih uslužbencev in vseh dru-

366

gih tekočih upravnih zadev, a podrejeni so mu bili seve¬
da tudi vsi višji stanovski uslužbenci. Tako je bil torej
odbor poverjenikov najvažnejša in od vladarja popolno¬
ma neodvisna upravna oblast v deželi. Poverjeniki so do¬
bivali po 2000 gld letne plače in po 2000 gld novoletne
nagrade, a deželni grof razen tega še po 5400 gld repre-
zentacijske doklade in nekatere takse. Najvišji uradnik v
deželi je bil generalni  d a v k a r,  ki je vodil vse
stanovske denarne posle in so mu bili podrejeni knjigo¬
vodstvo ter blagajne, v katere so se stekali dohodki ob¬
mejnih mitnic, naklade na sol, pivo, medico, vino, žga¬
nje in meso ter razni davki (kontribucija, ofooroževalni-
na i. dr.). Najvišji dostojanstvenik v deželi je bil pa se¬
veda deželni grof. 11

li) Deželni grofje (Burggraf) so bili v visokem srednjem
veku vojaški poveljniki na važnejših gradovih deželnega kneza ali
drugih velikašev ter so ponekod vodili v njihovem imenu tudi upra¬
vo v večjem ali manjšem okolišu. Na Koroškem jih srečamo že izza
XII. stol. in tu so jih izprva nazivali „castellani”, izza XIII. stol. pa
»burchgraviu  s”, a stanovski „Burggra£” je znan samo na Ko¬
roškem. Tu je nastanek tega dostojanstva v zvezi s prehodom Celov¬
ca v stanovsko last (1518). Ker je stanovala večina članov odbora po¬
verjenikov izven Celovca, so na osnovi darilne listine cesarja Maksimi¬
lijana I. začeli stanovi že izza 1. 1523. postavljati iz svoje srede za
Celovec posebnega „Burggraf-a", ki je bival stalno v mestu in nad¬
zoroval mestno upravo, a so mu začeli že zgodaj poverjati še reše¬
vanje raznih drugih tekočih poslov, dokler ni v teku XVI. in XVII.
st. to postalo najvišje dostojanstvo v deželi. Naloge in oblast deželnih
grofov so bile določene v navodilih, ki jih je dobival prvo pol¬
drugo stoletje vsak deželni grof po izvolitvi, a nam ta niso ohra¬
njena, vendar je že v XVII. stol. predsedoval odboru poverjenikov
in navadno tudi deželnemu zboru. Njemu so bili kot zastopniku
odbora poverjenikov neposredno podrejeni celovški župan, sodnik in
vojaški poveljnik, razen teh pa tudi zdravniki, advokati, lekarnarji
i. dr. On je odpiral na stanove naslovljene dopise in pri poklon-
stvih -zaprisegal novega deželnega kneza. Prva znana nam navodila
(instrukcije) za deželne grofe so iz 1. 1697., ki jih je sestavil veliki
stanovski odbor na zahtevo graške vlade in ki obsegajo tudi določila

367

4. Deželni glavar, katerega je postavljal vla¬
dar na predlog deželnih stanov in iz njihovih vrst. On je
predsedoval deželnemu sodišču in sodišču deželnega gla¬
varstva ter verskemu koncesu. V deželnem zboru je zasto¬
pal vladarja in je bil član velikega stanovskega odbora,

glede odbora poverjenikov ter velikega stanovskega odbora. Razen
že omenjenih pravic deželnega grofa so tu naštete še razne druge,
kakor: skrb za izvrševanje sklepov deželnega zbora, nadzorstvo nad
vsem stanovskim uradništvom i. dr. V času odsotnosti deželnega
grofa je moral ostajati v Celovcu vsaj po en poverjenik ali pa ge¬
neralni davkar; vsak novi deželni grof je moral priseči na ta navo¬
dila.

Glavni del teh navodil se je pa nanašal na odbor poverjenikov.
Ta je nadziral denarno gospodarstvo vseh stanovskih organov, reše¬
val v drugi instanci prizive proti odlokom celovškega magistrata,
sprejemal in izplačeval kapitalije, nakupoval smodnik, izdeloval na¬
vodila za uradništvo, podrejeni so bili pa poverjenikom le manj
važni stanovski uradi, a glavna naloga tega odbora je bila skrb za
deželne finance in za gospodarstvo sploh. Za nagrado so dobivali po¬
verjeniki tudi četrtino raznih taks.

Važnejše zadeve je moral odbor poverjenikov v smislu omenje¬
nih navodil predlagati v reševanje velikemu stanovskemu odboru,
sestoječemu v tej dobi iz 30 članov. Ta je volil posebne komisarje
za pregledovanje računov generalnega davkarja, nadzoroval poslo¬
vanje odbora poverjenikov ter višjih vojaških in stanovskih uradov,
reševal v drugi, oziroma tretji instanci prizive, potrjeval navodila za
uradništvo, jemal na znanje važnejše dopise itd.

Deželni zbor je v smislu navodil iz 1. 1697. nadzoroval odbor
poverjenikov in veliki stanovski odbor, postavljal njihove člane, re¬
ševal v tretji oziroma četrti instanci prizive itd.

L. 1738. je pa cesar zahteval sestavo novih navodil za deželne¬
ga grofa. Izdelala jih je posebna stanovska komisija in jih je na¬
slednje leto sprejel tudi deželni zbor, nakar jih je 1. 1740. potrdil z
nekaterimi dodatki še cesar. Ta so sicer jako razširila pristojnost
deželnega grofa, zlasti glede vsega stanovskega denarnega poslova¬
nja, a ga obenem v znatni meri tudi podredila vladarju, mu dode¬
lila pravico, da je predlagal imenovanja vsega stanovskega urad-
ništva, vendar le takega, s katerim se je zadovoljeval tudi dvor, pre-

368

ni pa imel pristopa k sejam zbora poverjenikov. Dobival
je od vladarja po 500 gld letne plače, od stanov pa po
2000 gld in je bil tako vezan napram obema.

5. Deželni upravitelj,  katerega je prav tako
imenoval vladar na predlog in iz vrst stanov. On je pred¬
sedoval deželnemu sodišču, nadomeščal deželnega gla¬
varja ob njegovi odsotnosti ter bil član verskega
koncesa in deželne varnostne komisije,
lahko je bil pa izvoljen tudi za poverjenika. Dobival je

povedano mu je bilo pa spreminjati sklepe deželnega zbora ali sa¬
memu odločati v zadevah (razen v najnujnejših primerih), za katere
je bil pristojen odbor poverjenikov. S temi navodili so bile jako
razširjene pravice deželnega grofa glede vsega stanovskega denarnega
poslovanja; toda slabo stanje deželnih financ se vkljub temu ni po¬
pravilo.

Podobno so se tudi nova navodila za odbor poverjenikov, za ve¬
liki stanovski odbor in za deželni zbor nanašala v prvi vrsti na strož¬
je nadzorstvo denarnega poslovanja raznih stanovskih ustanov. Od
odbora poverjenikov so morali biti odslej vsaj po trije vedno v
Celovcu,  a število velikega odbora se je zopet znižalo na 22
članov. Toda ta navodila so ostala v veljavi le malo let, ker so nove
terezijanske reforme že kmalu popolnoma preuredile vso upravo.

Koroški deželni grof je imel številne pravice, ki so v drugih
deželah pripadale deželnim glavarjem in deželnim maršalom, zato
so vladali med koroškim deželnim grofom na eni strani ter med
deželnim glavarjem in deželnim maršalom na drugi strani tudi stal¬
ni spori glede pristojnosti, zlasti glede predsedovanja deželnemu
zboru. Končno so se nekako zedinili na to, da predseduje deželni
maršal stanovom le pri obravnavanju strogo deželnoknežjih zadev
(zlasti pri predlaganju vladarjevih postulatov), tako da je zastopal
deželni maršal deželnoknežje, deželni grof pa deželne in stanovske
interese in je pripadal torej v deželnemu zboru deželnemu grofu
višji položaj nego maršalu (po izumrtju Liech tensteinov
1. 1619. je bila podeljena ta čast grofom W a ge n s b e r g o m). Ob
koncu XVII. stol. se je ta spor ponovil, vendar je končno tudi cesar
odločil v prid deželnega grofa. Do podobnih sporov je prihajalo več¬
krat tudi med deželnim grofom in deželnim glavarjem.

24

369

po 400 gld letne plače od vladarja in po 800 gkl od
stanov.

6. Deželnega vieedoma  je imenoval vladar
na priporočilo graške komore in njemu je bilo dodelje¬
nih nekaj svetnikov. On je tvoril prvo instanco za zastav¬
ljena deželnoknežja posestva in drugo instanco za dežel¬
noknežja mesta in trge (potrjeval je tudi njihove sodni¬
ke), pregledoval je njih obračune ter nameščal in nad¬
zoroval duhovščino na župnijah, ki so stale pod vladar¬
jevim patronatom. V gospodarskih zadevah je bil pod¬
rejen graški komori, v pravnih zadevah pa graški vladi.
Dobival je po 700 gld plače letno od vladarja in po 200
gld od stanov.

7. Sodišče deželnega glavarstva  je bilo
pristojno za vse civilne zadeve plemičev, ki niso bili čla¬
ni stanov, dalje za deželnoknežje uradnike, svobodnjake
in prošte ter za tožbe podložnikov proti stanovom, razen
tega je pa vršilo tudi kriminalno sodstvo v prvi instanci
napram vsemu plemstvu in vse kriminalne procese, ki so
mu jih predlagali drugi sodniki.

8. Deželno ograjno sodišče  (Landschran-
nengericht) ali deželna pravda  (Landrecht) je iz¬
vrševalo civilno sodstvo za člane stanov.

Kakor vidimo iz tega pregleda, so bili — izvzemši de¬
želnega vieedoma — vsi tedanji uradi v deželi bolj ali
manj odvisni od stanov, deželni zbor, veliki odbor in ko¬
legij poverjenikov z vsemi podrejenimi uradi so bili pa
sploh popolnoma neodvisni od vladarja, tako da so bili
torej velik del sodstva, pobiranje davkov, nabiranje re¬
krutov, objavljanje deželnoknežjih odlokov, policija in še
vsa druga področja politične uprave pod neposrednim
vodstvom stanov in so lahko gospodarili v njih čisto po
svoji mili volji. Pri tem jih je vodila predvsem njihova
lastna sebičnost, dočim niso kazali za državne potrebe

370

m ■  ™

skoro nobenega razumevanja. Spričo dolgoletnih dragih
vojska, ki so povzročile pravo razsulo državnega finanč¬
nega položaja, je pa moralo postati tako stanje že zgodaj
kratko in malo nevzdržno in to ne le na Koroškem, tem¬
več po vseh cesaričinih avstrijsko-čeških deželah, kjer so
vladale bolj ali manj povsod podobne razmere.

Po nastopu Marije Terezije je postal položaj kmalu
čisto jasen: tedaj še nekončana nasledstvena vojna je
očitno pokazala, da je bil dotedanji ustroj armade nespo¬
soben za uspešno obrambo države, zato je bila cesaričina
prva skrb, da jo temeljito reformira in modernizira, a za
tak posel je bil neobhodno potreben predvsem denar.
Treba je bilo na eni strani odsloviti stare, nesposobne
državne krmarje in najti nove, ki bi bili zmožni izvesti
nujno potrebne preuredbe, na drugi strani pa spraviti v
red razrvane državne finance, povečati državne dohodke
ter jih obenem tudi zagotoviti, ne da bi se bilo treba vsa¬
ko leto posebej ruvati s stanovi, da jih dovolijo. Ker so
bili pa podložniki že dotlej preobremenjeni z neštevilni-
mi dajatvami, je bilo torej treba pritegniti k njim zlasti
plemstvo, a v ta namen je morala cesarica predvsem
bistveno okrniti dotedanjo oblast stanov, obenem pa
ustvariti tudi primerno lastno državno upravo, ki bi iz¬
vajala potrebne reforme enakomerno po vsej državi.

Neposredno so sprožili vsa ta vprašanja ravno koro¬
ški deželni stanovi, ki niso hoteli — kakor smo videli že
zgoraj — vzeti 1. 1746. niti v pretres cesaričinih zahtev po
smotrnejši ureditvi deželnih prispevkov za vojaške po¬
trebe. Glede na to je poslala cesarica že spomladi 1. 1747.
na Koroško (in na Kranjsko) samega Haugwitza,da
temeljito preišče stanje glede razdelitve in pobiranja zem¬
ljiškega davka ter sploh vsega deželnega gospodarstva in
da ji stavi nato predloge za potrebne ukrepe. Prišeclši v
Celovec je naslovil Haugwitz dne 13. IV. na stanove ester

24 *

371

dopis, da mu v teku osmih dni pojasnijo, zakaj niso še
niti odgovorili na zahtevo po prispevku za vojaščino. Pri¬
stavil je, da se cesarica sicer ne namerava dotikati dežel¬
nih privilegijev, a še manj je voljna trpeti, da bi stanovi
zlorabljali te privilegije na škodo vse države, ter še do¬
dal, da ima vsa polnomočja, da prisili stanove k pokor¬
ščini. Na ta dopis so stanovi teden dni nato odgovorili,
da se pretiranim zahtevam ne upirajo iz kake trmogla¬
vosti, toda pove naj se jim, od kod naj vzamejo sredstva
zanje. Po vsej priliki je prišlo potem še do jako ostrih
osebnih nastopov Haugvvitza napram nekaterim članom
stanov, a generalnemu davkarju in knjigovodji je grozil
celo z zaporom in ukazal ustaviti izplačilo vseh plač, do¬
kler ne bodo izpolnjene cesaričine denarne zahteve.

Tedaj so sklenili stanovi naložiti vsaki kmetiji še po
2 gld novega davka, čeprav se je bilo poprej že dvakrat
izkazalo, da je to neizvršljivo. Dne 27. V. je zahteval
Haugwitz takojšnjo oddajo vse gotovine vseh deželnih
blagajn kot predujem od pristojbin za odkup rekmtov
v znesku 77.790 gld, a glede sklenjenega novega davka je
zahteval, da ga morajo plačati tudi gospoščine, ne pa sa¬
mo podložniki in mesta; za točno izvršitev teh ukazov pa
da odgovarjajo deželni poverjeniki s svojim osebnim
imetjem. Navzlic tem ostrim ukrepom je bilo pa do kon¬
ca junija plačanega še komaj polovico novega davka, radi
česar je potem cesarica odredila, da je treba vzeti pri¬
manjkljaj iz vsega donosa drugih davkov, a dotlej se ne
smejo izplačati ne obresti za dolgove in ne nobene plače
deželnim uslužbencem.

Ostra sredstva, ki sta jih uporabila cesarica in Haug-
witz napram stanovom, so bila vsekakor posledica zani¬
krnega gospodarstva koroških stanov. Haugvvitz je nam¬
reč ugotovil,, da niso plačevali stanovi od svojih pristav
sploh nobenega zemljiškega davka in da so naprtovali

372

r

zemljiški gospodje sploh ves zemljiški davek samo pod¬
ložnikom, čeprav bi ga morali plačevati podložniki dve
tretjini in zemljiški gospodje eno tretjino. Nekateri zem¬
ljiški gospodje so celo izjavljali, da je treba podložnikom
naložiti take davke, da bi jih sploh ne zmogli in da bi
s tem dvor nekako prisilili, da zniža svoje zahteve. Na
drugi strani so pa stanovi naravnost razmetavali deželni
denar, plačevali ogromne plače, nagrade in darila (le-ta
so znašala povprečno po 14.225 gld letno) svojim funkci¬
onarjem, svojim članom na debelo odpisovali zaostale
davke (millstattski jezuiti  so bili oproščeni
sploh vseh zemljiških davkov, bogatemu knezu P o r c i i
jih je pa že cesar Leopold  1. velik del spregledal) itd.,
tako da so deželni dolgovi stalno naraščali (tedaj so zna¬
šali že nad 4 milijone gld, vendar je izvirala velika veči¬
na iz dotedanjih visokih prispevkov dvoru). Haugwitz
je zato predlagal cesarici, da omeji vse nepotrebne sta¬
novske izdatke (darove, odpise davkov i. dr.) in da pod¬
redi vse dotedanje samovoljno stanovsko gospodarstvo
pod državno nadzorstvo. Pri vsem tem je pa Haugwitz
ugotovil, da je dotedanjega slabega stanovskega gospo¬
darstva v veliki meri sokriva tudi notranjeavstrijska vlada
v Gradcu, ki se zanj ni prav nič brigala. Končno je Haug-
witz cesarici še predlagal, naj ne dovoli koroškim stano¬
vom najeti nobenega novega dolga več, a obrestovanje
dotedanjega naj zniža od 5—6% na 4%.

Stanovi si seveda niso upali odkrito nasprotovati ce¬
sarici, pač so pa posegli po pasivnem odporu. Da bi zlo¬
mila cesarica tudi tega, ji ni preostajalo drugega kot
ustanoviti posebno državno oblast in ji dodeliti naloge,
ki so jih imeli dotlej stanovi. Tako je prišlo po Haug-
witzovem nasvetu na Koroškem dne 11. VII. 1747. do
ustanovitve „C. kr. kameralne, komercialne
in politične reprezentance”  pod predsedstvom

373

deželnega glavarja grofa G o e s s a (ta je pa že nekaj
mesecev zatem odstopil). Tej „reprezentanci” je bilo po¬
verjeno tudi nadzorstvo nad deželnoknežjimi mesti in tr¬
gi, ki ga je vodil doslej vicedom. Razen tega sta bili zdru¬
ženi sodišče deželnega glavarstva in ograjno sodišče pod
skupnim imenom „D eželska pravda”  (Landrecht),
zanjo postavljen poseben predsednik in ji poverjeno tisto
sodstvo nad deželnoknežjimi mesti in trgi, ki ga je vršil
dotlej vicedom. Dalje je bila ustanovljena posebna ,,K r.
apelacijska komora”  za Koroško, ki je prevzela
tisto sodstvo, ki ga je vršila dotlej graška vlada. Za reden
dotok deželnoknežjih dohodkov, zlasti mitnin in užit-
ninskega davka (a k c i s a) je bilo z odlokom z dne 2. IX.
1747. ustanovljeno končno še posebno sodišče („Judicium
delegatum in causis principis et commissorum”), ki je so¬
dilo v vseh tožbah državne blagajne (f i s k u s a) ali ka-
meralnega prokuratorja.

„Reprezentanca” je dobila že dne 29. VII. 1747. ukaz,
da mora neprizanesljivo paziti na strogo izvajanje pro¬
računa, kakršnega je predpisala cesarica stanovom, a že
nekaj dni zatem je izdala reprezentanci še nova poobla¬
stila glede nadzorovanja, razdeljevanja, pobiranja in od¬
dajanja stanovskih vojaških davščin. Potrebe stanov sa¬
mih so se smele kriti odslej zgolj iz davščin, ki so bile
izrečno določene za ta namen in strogo je prepovedala,
da bi se z njimi obremenjevali podložniki. Stanovi so mo¬
rali odslej vsako leto predlagati dunajski komori tudi na¬
tančen obračun o svojem gospodarstvu.

Da bi reprezentanca lahko po potrebi tudi s silo iz¬
vedla poverjene ji naloge, je poslala cesarica že v začet¬
ku 1. 1748. v C e 1 o v e c in v L j u b 1 j a n o po en eska¬
dron konjenice. V Celovcu je prevzelo vojaštvo še isto
jesen tudi stražo pri glavnih mestnih vratih (Torwache).
Ob tej priliki je prišlo do spora z dotedanjo meščan-

374


sko milico, toda slednja je morala hitro popustiti
in posledica je bila ta, da je bila kratko in malo razpu¬
ščena. Stanovi so se pritožili tudi proti temu, a cesarica
jim je odvrnila, da nima milica nobenega pomena več in
da le obremenjuje njihov proračun (prihranjenih je bilo
s tem po 3000 gld letno). Edino, kar so stanovi dosegli, je
bilo to, da so smeli še vedno čez noč hraniti mestne klju¬
če. Treba je bilo pa seveda poskrbeti tudi za nastanitev te
prve celovške stalne vojaške posadke. 12

Ustanovitev reprezentance je pomenila močno okr¬
nitev stanovske uprave in oblasti, kajti nista bila postav¬
ljena pod državno nadzorstvo le razdeljevanje in pobira¬
nje davkov, temveč sploh vse stanovsko denarno gospo¬
darstvo. Že te odredbe so pa pokazale tudi ves duh poz¬
nejših cesaričinih reform, ki so šle za tem, da doseže res
pravično razdelitev davkov in da zlomi dotedanjo samo¬
voljo sebičnih stanov. S postavitvijo predsednika repre¬
zentance so postali nepotrebni tudi deželni glavar, dežel¬
ni upravitelj ter vicedom in po smrti deželnega grofa
Grottenegga  (17. I. 1748) tudi ni več dovolila vo¬
liti novega, temveč je upravljal njegove posle najstarejši
član odbora poverjenikov. Tudi število članov tega ocl-

12 ) Izprva je bila ta prva celovška stalna garnizija nastanjena
v starem gimnazijskem poslopju (Cesta 10. oktobra). Ko je pa posta¬
lo to premajhno, so jo preselili 1. 1775. v samostan malo pred tem
razpuščenih jezuitov, ki so ga preuredili za 8 čet vojaštva in od te¬
daj se nazivlje tudi „ j e z u i t. s k a vojašnica”.  — Že na tem
mestu pa lahko še dodam, da je izgubila medtem vsak smisel tudi
stanovska orožarna.  V njej je bilo še vedno 50 večjih in
manjših topov, mnogo tisočev raznih topovskih krogel in znatne
množine raznega drugega orožja, zastav itd. Na predlog tedanjega
deželnega glavarja H e i s ter j a so po sedemletni vojni sklenili vse
to orožje prodati. Stanovi so se temu upirali, a ker je cesarica upala
dobiti za to večjo vsoto, je prodajo odobrila. Ker se pa ni oglasil
noben kupec, so skušali prodati topove s kroglami vred (cenili so jih
izprva na 68.815 gld) vsaj za staro železo, a dolgo celo to zaman.

375

bora je bilo zmanjšano na 4 poverjenike in odbor sam
postavljen pod nadzorstvo reprezentance. Ta je postala
tako prva državna upravna oblast na Ko¬
roškem,  ki je bila popolnoma neodvisna od graške
vlade in bi jo mogli nekako primerjati s poznejšo d e -
želno vlado.

Naznačeni cesaričini ukrepi na Koroškem so pome-
njali nekak začetek velikih upravnih reform, ki jih je
začela izvajati Marija Terezija takoj po nasledstveni
vojni. Kakor sem že ponovno omenil, je imela dotlej vsa¬
ka dežela svojo lastno deželno ustavo in tudi svoj lastni
upravni ustroj, ki so se v posameznih deželah precej raz¬
likovali med seboj in kar je povzročalo potem seveda tudi
osrednji vladi na Dunaju zamudne preglavice. Da, te raz¬
like odpravi ter vso upravo čim bolj poenostavi ter po¬
enoti, je cesarica s patentom z dne 6. X. 1748. ukinila vsa
dotedanja politična oblastva po naših deželah in usta¬
novila po češkem vzorcu mesto njih v vsaki deželi „C. k r .
deputacij  o”, ki je bila podrejena neposredno dunaj¬
skim dvornim uradom. Spričo bridkih izkušenj v nasled¬
stveni vojni so lebdele cesarici še vedno pred očmi pred¬
vsem vojaške potrebe. Že v uvodu k navedenemu patentu
je zato naglasila, da je potrebna ustanovitev stalne arma¬
de, a ker bi bilo treba to točno plačevati, se ustanavljajo
za pobiranje davkov, namenjenih za armado, posebna ob¬
lastva, t. j. deputacije, ki predstavljajo „najvišjo osebo”
in ki naj stoje z njo v neposredni zvezi po pristojnih
osrednjih uradih. Na Koroškem (in na Kranjskem) se ni
spremenilo z ustanovitvijo deputacij skoro nič, ker so
imele te približno isti delokrog kot dotedanja reprezen¬
tanca in se je zato menjalo pravzaprav samo ime. Za pr¬
vega predsednika deputacije je bil imenovan grof J. V.
N o s t i t z (imenovala je namenoma nekorošca, da bi bil
čim najmanj povezan s stanovi). Isti dan kot navedeni

376

patent, so izšla tudi navodila za poslovanje deputacij.
Dodeljene so jim bile:

1. razne vojaške zadeve, kakor nastanjevanja, prehra¬
na, pomoč pri novačenjih in podobno;

2. kontribucijske zadeve, to je skrb za pravočasno pla¬
čevanje deželnih vojaških prispevkov in nadzorstvo, da
bi zemljiška gospostva ne prevaljevala kontribucij na
podložnike;

3. vse kameralne zadeve, t. j. pobiranje vseh kame-
ralnih davkov in pristojbin.

Strogo politične zadeve je dodelila cesarica izprva še
apelacijski komori, ki se je preimenovala v ,,K o r o š k o
vlad  o”, toda takoj se je pokazalo, da so potrebna pred¬
vsem oblastva s popolno politično veljavo in šele nanje
se morejo uspešno priključiti tudi finančne in davčne za¬
deve. Glede na to je cesarica že dobra dva meseca zatem
(20. XII. 1748) zopet omejila pristojnost apelacijske ko¬
more zgolj na pravosodstvo, a politične zadeve z obsežni¬
mi polnomočji je dodelila deputacijam, kakor jih je ime¬
la na Koroškem (in na Kranjskem) že poprejšnja repre¬
zentanca.

Za točno izvajanje označenih nalog so bile pa depu-
tacije seveda nesposobne, ker so obsegale prevelika ozem¬
lja, da bi jih mogle neposredno upravljati. Glede na to
so obenem s patentom o ustanovitvi deputacij izdali tudi
naredbe o ustanovitvi manjših državnih upravnih pod¬
ročij, to je o k r o ž i j, za katera se je med našim ljud¬
stvom zakoreninil izraz „k r e s i j e” (Kreisamter) in ki
so bile tako velike, da so mogle pregledati in voditi vso
upravo na svojih področjih. Mirno lahko trdimo, da ni
izdal dotlej še noben avstrijski vladar nobenega zakona,
ki bi bil tudi za naše ljudstvo tako daljnosežnega in bla-

377

godejnega pomena kot ravno ta. Vsa Koroška je bila raz¬
deljena v tri okrožja ali kresije, in sicer:

1. za Gornjo Koroško s sedežem v- Beljaku;

2. Za Srednjo Koroško s sedežem v Celovcu;

3. za Spodnjo Koroško s sedežem v Velikovcu.

V slovenskem delu Koroške je tekla meja med be-

Ijaško in celovško kresijo od vzhodne meje občine Trg
na goro T a v p 1 v župniji Kostanje  in od tod po
Se današnji vzhodni meji sodnega okraja Rožek  ter
zapadni meji sodnih okrajev Celovec  in Bor  o.v 1 j e
do državne meje na Karavankah.

Na čelo vsake kresije je bil postavljen kresijski (okrož¬
ni) glavar s potrebnim številom komisarjev in pisarjev.
V njih pristojnost so spadale izprva predvsem vojaške in
davčne zadeve (prevzele so same pobiranje kontribucije),
a se je potem njih delokrog hitro večal in razširjal skoro
na vse upravne zadeve sploh, izrečno pa še na zaščito in
dvig kmečkega stanu, v katerem je gledala cesarica „te-
melj in največjo moč države”. Kakor je bila naloga de-
putacij držati na vajetih stanove vsake dežele v celoti,
tako so morale pa kresije pazno nadzorovati izvajanje ce¬
saričinih reform in odredb po posameznih gospoščinah.

Očrtane korenite upravne reforme, ki jih je izvršila
Marija Terezija po naših deželah, so pa seveda popolno¬
ma spremenile tudi dotedanji položaj notranjeavstrijske
vlade v Gradcu, ker je postala z njimi kratko in malo —
odveč. Kot prvi je bil še pred temi reformami prizadet
tamošnji vojni svet. Že spredaj (gl. str. 309) smo slišali,
da je ob koncu vlade Karla VI. predlagal vojvoda Sach-
S e n - H i 1 d b u r g h a u s e n popolno preosnovo Voj¬
ne  k r a j i n e. Ta je bila zaradi odpora graškega vojne¬
ga sveta izvedena tedaj le deloma. Toda nasledstvena
vojna je potem Marijo Terezijo vprav prisilila, da jo je

378


dovršila do konca in so potem ravno srbski gra¬
ničarji”  že odločilno sodelovali v vsej vojni in nika¬
kor ne bo pretirano, če trdimo, da so ravno ti rešili tedaj
Avstrijo pred propadom. Prvi so že L 1742. pristali na po¬
polno preosnovo Vojne krajine štajerski stanovi in se ob¬
vezali prispevati za vzdrževanje čet varaždinskega gene-
ralata po 120.000 gld letno. Sedaj se tudi Korošci in
Kranjci niso mogli več upirati in so še ti pristali na to, da
je bil na sličen način preosnovan tudi odsek karlovškega
generalata, ki je spadal v koroško-kranjsko področje. Kr¬
čevito se je pa skušal upirati tem preuredbam graški voj¬
ni svet, zato ga je cesarica kratko in malo razpustila in
postavila za novo leto 1744. mesto njega „Višji vojaški di-
rektorij” za Notranjo Avstrijo s sedežem v Gradcu, za
njegovega prvega „direktorja” in obenem za vrhovnega
poveljnika vseh čet v Notranji Avstriji ter v obeh gene-
ralatih Vojne krajine pa postavila feldmaršala H i 1 d -
burghausena,  ki je bil odličen organizator in smo¬
trn reformator vojaške, politične in finančne uprave. S
to ukinitvijo graškega vojnega sveta so bile tudi dokonč¬
no pretrgane vse neposredne zveze med notranjeavstrij¬
skimi deželami in Vojno krajino, ki so obstojale od 1.

1578., seveda so pa morale naše dežele še dalje plačevati
dotedanje prispevke zanjo. Hildburghausen je pa že spo¬
mladi 1. 1749. odstopil, nakar sta bila potem tudi oba
generalata Vojne krajine dokončno podrejena neposred¬
no dunajskemu dvornemu vojnemu svetu, a v Gradcu je
ostalo samo še deželno generalno poveljstvo.

Radi ukinitve graškega vojnega sveta je bilo pa sedaj
treba preurediti tudi posle drugih organov notranjeav¬
strijske vlade. To se je zgodilo s patentom z dne 17. Vlil.

1746., ki je določal, da obstoji graška vlada odslej le še
iz treh organov, in sicer:

379


1. iz tajnega sveta, kateremu so bile dodeljene vse po¬
litične zadeve in poverjeno nadzorstvo vseh političnih
poslov na vsem notranjeavstrijskem ozemlju, tako da je
postal tajni svet vnovič vodilni urad graške vlade. On je
neposredno zastopal cesarico, kakovost njegovih dobro-
plačanih članov je bila izbrana in so ti zavzemali tudi
najvišji socialni položaj;

2. iz vlade v ožjem pomenu besede, kateri pa so bile-
ostavljene samo še sodne zadeve;

3. iz komore, ki je ohranila le še nekaj gospodarskih
poslov, kajti že 1. 1745 in 1746 sta bila iz njene pristoj¬
nosti izločena primorska gozdna uprava in solni mono¬
pol ter dodeljena osrednji komori na Dunaju, a za strogo
finančne zadeve je bil ustanovljen 1. 1746. poseben urad
(Judicium delegatum in cameralibus et bancalibus).

Spričo upravnih preosnov, ki jih je odredila cesarica
že naslednje leto za Koroško in Kranjsko, pa sedaj niti
pri navedeni organizaciji graške vlade ni moglo več ostati.
Na novo ustanovljeni „reprezentanci” (oziroma deputa-
ciji) za Koroško in za Kranjsko sta namreč odvzeli no¬
tranjeavstrijskemu tajnemu svetu vso politično pristoj¬
nost za Koroško in za Kranjsko, komori pa vso gospo¬
darsko pristojnost ter jo podredili neposredno osrednji
vladi na Dunaju. Ko je bila potem s patentom z dne:
6. X. 1748. uvedena podobna upravna organizacija kot
že poprej na Koroškem in na Kranjskem tudi po vseh
ostalih deželah, so izgubili posamezni organi dotedanje
notranjeavstrijske vlade v Gradcu še svoj poslednji smi¬
sel. Graška komora je zato že dne 8. X. 1748. zaključila
svoje posle in je bilo njeno osebje porazdeljeno na druge
urade, a dobre tri mesece zatem (15. I. 1749) je bil uki¬
njen še graški tajni svet, njegovo osebje pa upokojeno.
Za silo se je bila ohranila samo še nekdanja graška vlada

380



v ožjem pomenu besede, ki je pa vodila samo še sodne
revizijske posle. Tak je bil konec skoro dve sto let obsto¬
ječe skupne vlade za vse slovenske dežele, toda — kakor
bomo še videli — le za nekaj let, kajti kmalu je prišlo
zopet do njene obnovitve, čeprav v drugačni obliki. V
teku stoletij skovane skupnosti slovenskih dežela ni bilo
mogoče tako lahko trajno raztrgati.

Na podlagi izkušenj, ki so se pokazale v teku 1. 1747
in 1748 z navedenimi upravnimi preosnovami po deže¬
lah, je cesarica L 1749. končno preuredila še že zastarele
in okorne osrednje oblasti na Dunaju. Kmalu je uvidela
popolno nesposobnost starcev, ki so tedaj vodili držav¬
no krmilo in ki jih je bila prevzela še po svojem očetu,
zato jih je začela odslavljati drugega za drugim, na nji¬
hova mesta pa postavljati mlajše, razumevajoče novo¬
dobne potrebe in zmožne, da izvedejo nujne preuredbe
v državi. Kakor po deželah stanovi, tako sta tvorili na
Dunaju veliko oviro za izvedbo cesaričinih namer pre-
oblastni dvorni pisarni za avstrijske in za češke dežele
in čijih kanclerja sta se čutila bolj zastopnika svojih de¬
želnih stanov kot pa vsedržavnih koristi. Toda cesarica je
z nepričakovano odločnostjo kratko in malo zlomila tudi
odpor teh ter s patentom z dne 14. V. 1749. ukinila obe,
dotlej čisto ločeni dvorni pisarni ter ustanovila mesto
njih skupni „Directorium in publicis et
cameralibus”  za vse politične in za večino finanč¬
nih poslov ter mu postavila na čelo grofa Haugwitza, a
za sodne zadeve je ustanovila poseben „N a j v i š j i j u -
stični urad”  kot zadnjo prizivno instanco (ta je ob¬
stojal potem prav do 1. 1848). Tudi ta patent je bil pra¬
vo zgodovinsko dejanje, ker je v smislu prav tedaj uve¬
ljavljajočega se pojmovanja (Montesquieu)  vsaj
na najvišjih stopnjah že dokončno ločil pravosodje od
uprave.

581

Ta temeljita preuredba dunajskih osrednjih oblasti
je pa zahtevala v svrho enotnega poenostavljenja in pre¬
glednosti vnovič tudi primernih prilagoditev že delujo¬
čih oblasti po deželah.'Bistvenih stvarnih sprememb si¬
cer ni bilo, dobile so pa dotedanje „deputacije” zopet
nove nazive, namreč „c. kr. reprezentance  in  ko¬
mor  e”, ki so bile podrejene neposredno dunajskemu
direktoriju. Kot nam pove že ime samo, so bile v njih ro¬
kah združene vse politične in finančne zadeve, a dote¬
danja apelacijska komora (od 9. X. 1748 nazvana „k o -
roška vlad  a”) je bila z odlokom od 15. V. 1749. uki¬
njena in prizivi proti odločbam celovške deželne pravde
odkazani zgoraj omenjenemu poslednjemu ostanku nek¬
danje notranjeavstrijske vlade v Gradcu.

Tako je bilo torej po dveletnem tipanju in poskusih
ustvarjeno do L 1749. prvo enotno upravno ogrodje za
vse avstrijsko-češke dežele, obsegajoče osrednji direktorij
na Dunaju, reprezentance in komore po deželnih glav¬
nih mestih ter kresije po drugih večjih središčih, ki so
bile vse opremljene tudi s potrebno politično veljavo in
polnomočji, da so pripomogle cesaričinim smotrnim uka¬
zom in reformam tudi do točne izvršitve, dočim je ostala
krajevna uprava po mestih in trgih še vedno v rokah ta-
mošnjih magistratov, v ostalem podeželju pa v rokah pri¬
stojnih zemljiških gospostev, vendar pa že pod budnim
nadzorstvom kresij. Tako zgrajena upravna organizacija
je ostala potem do 1. 1763. skoro nespremenjena. Koro¬
ška reprezentanca in komora, ki je držala odslej v svojih
rokah vso javno upravo v deželi, razen sodne, je štela že
takoj v začetku 5 svetnikov in 17 drugih uradnikov, njen
prvi predsednik je postal grof J. B. Wi leze  k (1. 1752.
ga je pa že nasledil grof F. S o b e k) s 4000 gld letne pla¬
če, nastanjena je bila pa v celovškem dvorcu.

382

Vzporedno z očrtanimi cesaričinimi prizadevanji, da
se osvobodi dotedanje stalne odvisnosti od dobre in sla¬
be volje stanov posameznih dežela in da ustvari posebno
lastno upravno organizacijo, se je pa bil na Koroškem še
drug, mnogo trdovratnejši boj med vladarico in stanovi,
pri katerem so bili močno zainteresirani tudi kmečki pod¬
ložniki. Kakor že vemo, so dajala cesarici prve neposred¬
ne pobude za pričetek upravnih reform njena prizadeva¬
nja za ustvaritev moderne armade. Te težnje so 1. 1748.
dozorele že toliko, da se je na Haugwitzov predlog odlo¬
čila postaviti na noge stalno državno vojsko 108.000 mož,
ki bi bila seveda tudi popolnoma neodvisna od stanov.
Dotlej so namreč še vedno posamezne dežele vsako leto
posebej dovoljevale za njeno vzdrževanje deloma denar¬
ne prispevke, deloma pa dajatve v naravi, kar je pa po¬
stalo zaradi negotovosti, okrnjevanj in zakasnitev teh
prispevkov kratko in malo nevzdržno. Glede na to naj bi
po novem načrtu prevzela odslej osrednja državna ob¬
last sama vso skrb za armado, a dežele naj bi zvišale svoje
prispevke od dotedanjih 9 na 14 milijonov goldinarjev
letno, zato bi bile pa na drugi strani osvobojene vseh
drugih dotedanjih vojaških bremen in dajatev v naravi.
Da bi si zagotovila ta sredstva za daljši rok, je zahtevala
od dežela, da se za 10 let naprej obvežejo plačevati nanje
odpadajoče zneske in ne več dovoljevati jih vsako leto
sproti in to še z zamudami in okrnitvami.

Ta načrt je bil poleti 1. 1748. sporočen posameznim
deželnim zborom in vsi so ga po krajšem oklevanju spre¬
jeli (nekateri resda samo za S leta), samo koroški stanovi
so namesto tega poslali v avgustu na Dunaj posebno od¬
poslanstvo protestirat proti spredaj očrtanim upravnim
in davčnim reformam. Razjarjena cesarica je odklonila
njih pritožbe in 14. VIII. odločno zahtevala, da se v teku
6—7 dni obvežejo, pričenši z vojaškim letom 1749, plače-

383

vati letno po 451.507 gld vojaške kontribucije (do 1. 1741.
je znašala ta komaj čistih 98.500 gld, za 1. 1748. pa celotni
stroški Koroške za vojaštvo že 383.557 gld) in za obresto-
.vanje ter odplačevanje deželnoknežjih kameralnih dol¬
gov še posebej 186.188 gld, torej skupno 637.695 gld in
to za 10 let. Koroški deželni zbor je dne 10. IX. to zahte¬
vo odklonil in pristal le na plačilo 322.685 gld in še to
le za 1. 1748., o kakem prispevku za kritje kameralnih
dolgov pa sploh ni hotel niti slišati. Za vzrok je navajal
revščino in izmozganost dežele, radi katerih bi nikakor
ne bilo mogoče zbrati tolikega zneska. Odklonil je tudi
odposlati na Dunaj zahtevane pooblaščence, ki naj bi
podpisali zahtevano desetletno obvezo in prosil, naj ce¬
sarica še nadalje predlaga deželne jrrispevke za vsako le¬
to posebej.

Cesarica je sprejela sklepe koroškega deželnega zbora
z veliko nevoljo in dne 15. X. odgovorila, da se noče več
spuščati v nadaljnja brezplodna prerekanja, zato se za
1. 1748. zadovolji s 383.557 gld, ki so jih stanovi že do¬
volili in ki jih je treba vplačevati, pričenši z 21. X., če¬
trtletno kontribucijski blagajni, preostalo vsoto 67.950
gld, ki še manjka do 451.507 gld, bo treba pokriti z dav¬
kom na imetja, a za 186.187 gld, ki so potrebni za od¬
plačevanje kameralnih dolgov, se nalože posebne nakla¬
de na sol, pivo in beneška vina ter dobe še pri mitnicah
in pri mesnem krajcarju. Ta ukaz je pomenjal hud po¬
seg v samostojnost stanovske finančne uprave, kajti rav¬
no donos obmejnih mitnic je tvoril dotlej glavni vir sta¬
novskih dohodkov (stanovi so na deželnih mejah pobirali
mitnino za žito, vino in živino, od 1. 1578. dalje pa tudi
za vse trgovsko blago sploh), s katerimi so ti tudi poljub¬
no razpolagali, a odslej bi jih morali uporabljati v korist
vladarjeve komore. Stanovi so poskušali na vse načine
doseči preklic te odredbe, toda zaman in v novembru je

384

cesarica že drugič odredila zaporo vseh stanovskih bla-
gajen in prepovedala izplačevati plače uradništvu, po¬
kojnine i. dr. Toda veliki stanovski odbor, ki se je bil
medtem že tudi preimenoval v „stanovsko deputacijo”,
je izdal blagajniku nalog sprejemati vplačila in vršiti iz¬
plačila kot dotlej.

Naslednje leto (1749) so se odnosi še bolj napeli. Ce¬
sarica je skušala dobiti od stanov obvezo vsaj za dve leti,
a stanovi so pristali na plačilo 400.000 gld, pristavljajoči,
da še to presega plačilne zmožnosti dežele, kar da pokazu-
jejo tudi velike zadolžitve plemstva, stanov in vseh dru¬
gih davkoplačevalcev. Neka tedanja poročila celo trdijo,
da mnogi plemiči niso imeli niti za potrebno obleko in
so bili srečni, če so ujeli kje kako službico za par stota¬
kov. Stanovi so se upirali zlasti nakladi na sol in pla¬
čilu vojaških prispevkov naprej, ker so' že dotlej znašali
davčni zaostanki 940.000 gld. Toda cesarica je ostala ne¬
popustljiva in je poslala v Celovec grofa R. Choteka,
ki je potem 27. IX. dopoldne v deželnem zboru zahteval
pismeno obvezo vsaj za dve leti, a to najmanj za 460.000
gld (odnehala je cesarica pri več prvotnih zahtevah) ter
izjavil, da, če stanovi ne pristanejo tudi na to, bosta re¬
prezentanca in komora razpisali ter pobrali kontribu-
cijo in davek na dediščine brez ozira na stanove; na pri¬
stanek da bo počakal do opoldne, a če ostanejo trdovrat¬
ni, naj si pripišejo vse posledice sami. Tedaj se je veliki
stanovski odbor uklonil in predlog je dobil navzlic Iju-
temu odporu nekaterih članov večino tudi v deželnem
zboru. Ta bi se moral sestati 10. X., da podpiše še ob¬
vezo, a ker do zasedanja ni prišlo, je reprezentanca kratko
in malo razpisala kontribucijo sama in pripravila vse tu¬
di za razpis davka na dediščine. Stanovi so proti temu
ogorčeno ugovarjali, a cesarica jim je dne 25. X. odgovo¬
rila, da jim bo po podpisu obveze dovolila isti postopek

385


kot drugim avstrijskim deželam. — Kakor lahko razvi-
dimo že iz doslej povedanega, so se omenjeni stanovi
zlasti upirali podpisati zahtevano obvezo. Da dobi čimbolj
točen vpogled, v mnenje stanov, je zahtevala cesarica, da
se ji predlože še zapisniki deželnozborskih zasedanj, ki so
bili dotlej vedno tajni. Ker so se nekateri člani stanov
bali cesaričine jeze, je bila tudi ta zahteva pod raznimi
pretvezami odbita, pač se je pa celovška reprezentanca
dne 25. X. sporazumela s stanovskimi poverjeniki glede
večine točk zahtevane obveze, seveda je pa mogel o njej
dokončno sklepati šele deželni zbor. Ta je sicer pooblastil
poverjenike za podpis, vendar z mnogimi pridržki. To je
položaj samo še zaostrilo, kajti še prejšnji mesec so sta¬
novi izrazili le nekatere prošnje do cesarice, sedaj so pa
stavili prave pogoje.

Reprezentanca je cesarico seveda takoj obvestila o
navedenih sklepih deželnega zbora in ji tudi ona spo¬
ročila velike težave, ki bi bile združene s plačevanjem vo¬
jaških prispevkov naprej. Toda cesarica je odgovorila,
da prihajajo stanovi že od nekdaj s takimi tarnanji, a pri
svojih lastnih postavkah nočejo ničesar prihraniti, tem¬
več hočejo „iz nevednosti ali iz zlobe” naprtiti še več pod¬
ložnikom. Slednji očitek je bil pa kolikor toliko neupra¬
vičen, ker so stanovi sami pogosto opozarjali na preobre¬
menjenost podložnikov, pač so pa dve leti prej cesarico
prosili, naj jim pusti še tudi nadalje davčno prostost nji¬
hovih lastnih zemljišč, kar pa je praktično pomenjalo, da
bi morali vsa povišanja davkov nositi le podložniki sami.

S tem je bilo cesaričine potrpežljivosti konec in dne
15. XI. 1749. je v strogem odloku celovški reprezentanci
ukazala, bo na osnovi svoje vladarske oblasti („jure re-
gis”) sama pobirala kontribucijo, stanove pa obvešča, da
naj pripišejo to „svoji lastni nespodobnosti”. Stanovi so
jo hoteli v ponižni vlogi potolažiti, vendar so še nadalje

386


vztrajali pri svojih bistvenih zahtevah ter se sklicevali
zlasti na to, da jim mora pustiti tudi potrebne vire, ako
jim nalaga bremena. Toda cesarica je ostala neizprosna,
ker pač ni mogla dovoliti, da bi upiranje ene same de¬
žele onemogočilo izvršitev celotnega njenega načrta. Dne
3. XII. je izdala reprezentanci navodila, da s pričetkom
1. 1750. odvzame stanovom vse poslovanje glede kontri-
bucije kakor tudi glede vseh ostalih njihovih dohodkov
ter jih vodi odslej reprezentanca sama brez kakršnega
koli sodelovanja stanov. Prevzame naj tudi vso gotovino
vseh stanovskih blagajn, a kresije naj odslej s svojimi
blagajnami mesečno pobirajo davke ter jih oddajajo kon-
tribucijski blagajni.

Stanovi so cesarico rotili, naj jim pusti svoboščine, ki
so jih jim potrjevali vsi njeni predniki, a cesarica jim je
odgovorila s tem, da je navedene svoje odredbe dne 24. I.
1750. še javno razglasila v posebnem patentu, polčetrti
mesec nato pa odklonila sprejemanje sploh vseh nadalj¬
njih stanovskih dopisov v tej zadevi. „J u s regi  n a e”,
katerega se je bila cesarica poslužila, je pomenjal popolni
in dokončni polom vse še preostale oblasti koroških sta¬
nov. Koroška je odslej več desetletij plačevala po 451.507
gld kontribucije, kakor je bilo določeno že v prvotnem
cesaričinem načrtu, a stanovi so izgubili odslej sploh vsa¬
ko pravico razpolaganja z deželnimi dohodki (vrnjena
jim je bila potem ta pravica šele 1. 1770). Ohranili so se
sicer še nadalje vsi dotedanji stanovski organi in uradi,
a bili so vsi podrejeni ukazom državnih oblasti, stanovi
sami so se pa morali brez ugovora uklanjati nadaljnjim
cesaričinim preuredbam. Razne stanovske funkcionarje,
ki jih je dotlej svobodno volil deželni zbor, je n. pr. mo¬
rala odslej potrjevati cesarica, a 1. 1748. izpraznjenega
mesta deželnega grofa sploh ni dovolila več zasesti in od
1. 1758. dalje se tudi veliki stanovski odbor in deželni

25 *

387

zbor brez vednosti predsednika reprezentance niti sestati
nista smela več. Tako je začela cesarica po vrsti rušiti za¬
starele in z nastajajočo dobo nezdružljive ustanove ter
smotrno graditi moderno državno stavbo.

Že doslej smo lahko opazili, da je bil končni smoter
vseh očrtanih cesaričinih upravnih reform ta, da spra¬
vi v red katastrofalne državne finance in zagotovi državi
neobhodno potrebna sredstva za naglo naraščajoče po¬
trebe, zlasti za novo armado. To je bilo pa dosegljivo le
na ta način, da se osvobodi dotedanje odvisnosti od sa¬
movolje sebičnih stanov, prevzame krepko vodstvo vse
javne uprave država sama, jo poenoti in smotrno uredi
po vseh deželah ter doseže s tem tudi njeno potrebno
učinkovitost. Kakor smo že videli, so imele Vse doslej
omenjene reforme za svoje izhodišče in za svoj cilj pred¬
vsem smotrno ureditev vseh javnih dohodkov in izdat¬
kov in to po načelu pravične porazdelitve javnih bre¬
men na vse podanike.

Cesarica in njeni novi državniki, prežeti s sodobnimi
idejami, so bili že tedaj prejiričani, da tvori temelj
države gospodarsko zdrav kmečki stan.
Glede na to so želeli kmečki stan gospodarsko čimbolj
okrepiti in hkrati kulturno dvigniti, da bi na ta na¬
čin tudi čim več proizvajal. Dotlej še vedno vladajoči
podložniški odnošaji so pa tako okrepitev še skoro one¬
mogočali, kajti sebični zemljiški gospodje so prevaljevali
skoro vsa javna bremena na svoje podložnike, sami pa
plačevali le malenkosti. Haugwitzova preiskava koroške¬
ga stanovskega gospodarstva spomladi 1. 1747. je tudi
ugotovila, da so šle mnoge gospoščine celo tako daleč, da
so od svojih podložnikov pač pobrale razne davščine, niso
jih pa potem oddajale v stanovsko blagajno, temveč za¬
držale zase, a dežela je izkazovala potem od leta do leta

388

večje davčne zaostanke (največje zaostanke so imeli rav¬
no največji zemljiški posestniki, n. pr. celovški jezuiti
21.819 gld, šentpavelski samostan 38.242 gld, grof Goess
29.517 gld, pliberški grof Thurn 12.975 gld, grof Rosen-
berg 10.441 gld itd.).

Ko je bila že iz spredaj opisanih razlogov 1. 1747. ce¬
sarica prisiljena, da bistveno poveča glavni državni doho¬
dek, t. j. zemljiški davek  (k o n t r i b u c i j o)„
je grozila nevarnost, da se to stanje še bistveno poslabša
in da se bodo zemljiški gospodje sami zopet otresli vseh
prispevkov tako, da bi povečali že dotlej neznosna breme¬
na kmečkih podložnikov. Da kmeta zaščiti, obenem pa
vendarle pride do potrebnih večjih dohodkov, cesarici ni
preostajalo drugega, kot da je pritegnila k plačevanju
davkov tudi zemljiško gospodo. In v ta namen je izdala
že dne 5. IX. 1747. svoj znameniti „rektifikacijski
p a t e n t”, s katerim je hotela doseči predvsem pravično
porazdelitev 2 Jovečanih davkov na vse sloje. Jasno je pa,
da tudi tega cilja ni mogla doseči brez ustvaritve zgoraj
opisane lastne državne upravne organizacije, ki je one¬
mogočala, da bi bili stanovi izigravali njene odredbe.

Za temi temeljnimi reformami se je začela cesarica po- •
stopno in previdno dotikati še drugih vprašanj, ki so
stopala na dnevni red, kakor n. pr. razmerja Cerkve do
države, šolstva (vidno je že v tem času izboljšala jako za¬
stareli pouk na univerzah in precej tudi na gimnazijah),
izdani so bili prvi odloki za zaščito kmečkih podložnikov,
prvi ukrepi za pospeševanje kmetijstva itd., toda o vsem
tem bom govoril pozneje posebej.

Vse te in nadaljnje reforme so bile pa že plod čisto
novega duha, ki je začel tedaj od zapada zajemati Avstri¬
jo in z njo vred seveda 'tudi naše dežele.

389

XVIII.

»NOVI OBRAZ SVETA« IN SLOVENSKI
PREPOROD

Dobo, segajočo pri nas približno od sredine XVII. pa
do sredine XVIII. stol., smo označili z dobo baroka,
ki je sledila dobi protireformacije in kateri so dajali svoj
pečat predvsem jezuiti.  Zanjo je najbolj značilno
oživljeno in globoko občuteno, a vedro versko življenje,
ki se je izražalo na vseh področjih. Pri nas je prihajalo do
izraza predvsem v likovni umetnosti (slikarstvu, kipar¬
stvu in stavbarstvu), ki je ustvarjalo odlična dela trajne
umetniške vrednosti in ki veljajo še danes za najpomemb¬
nejša naše preteklosti. Krepak razmah je doživela v tej
dobi tudi gledališka umetnost, ki je v obliki verskih iger
in prizorov iz cerkvenega in verskega področja zajemala
celo široke množice našega kmečkega podeželja. Le malo
napredka je pa prinesla ta doba na glasbenem polju.

Krepkejše nego v kateri koli prejšnjih dob se je pa
ravno za časa baroka razvilo pri nas znanstveno delova¬
nje, čegar nositelji so bili predvsem jezuiti. Pri tem so
bile močno zastopane že skoro vse tedanje znanosti, ka¬
kor modroslovje, bogoslovje, prirodne vede, jezikoslovje,
domovinoznanstvo, zgodovina in zemljepisje. Dela Han¬
žiča, Valvasorja  i. dr. so že neposredno jako važ¬
na tudi za nas Slovence, čeprav še niso bila pisana v slo¬
venščini. Za jezik znanstvenikov je namreč veljala v dobi
baroka še vedno predvsem latinščina in le polagoma se
je začela v njem uveljavljati tucli nemščina.

390

To je veljalo tudi za lepo knjigo. Pesništvo in dra¬
matika sta tedaj vprav cvetela, čeprav ne izkazujejo naše
dežele tedaj še nobenega pesnika ali dramatika trajne
umetniške vrednosti, toda ravno Koroška je dala tedaj
tudi nam Slovencem prvega znanega pisatelja gledali¬
ških iger, Košut  n ik  a. Tudi skoro vsa ta dela so pisa¬
na še v latinščini in v nabreklem ter izumetničenem slogu
in šele .proti koncu baroka je začela le polagoma prodi¬
rati še nemščina. Slovenščina je doživela v tej dobi — v
primerjavi z dobo reformacije — celo veliko nazadovanje.
Po izredno plodovitem delovanju naših reformatorjev je
slovenska knjiga za cela dva rodova skoro zamrla in je
oživela potem vnovič šele proti koncu XVII. stol. ter se
nekoliko krepkeje razvila potem v prvi polovici XVIII.
stoletja. Vsa ta književnost je pa imela še skoro le cerkveni
in nabožni značaj, le da je barok ustvaril še nekatere
nove zvrsti te nabožne književnosti ter nam dal zlasti za¬
jetne zbirke pridig, pri čemer je aktivno sodelovala že
tudi naša Koroška (Basa  r).

Enako moramo v dobi protireformacije in baroka
zaznamovati tudi vidno nazadovanje v jezikovnem po¬
gledu. Dočim je doba reformacije že razvila zavest vse¬
slovenske skupnosti in se prizadevala ustvariti nam enot¬
ni slovenski knjižni jezik, je pa ta zavest v dobi proti¬
reformacije in v prvih časih baroka zopet obledela in
očitno zanemarila tudi izobrazbo našega knjižnega je¬
zika. Ravno v XVII. stol. so se naglo razvijala razna naša
pokrajinska narečja, vsako v svojo smer, radi česar so se
tudi vedno bolj oddaljevala od dotedanjega knjižnega je¬
zika in jezikovnega izročila. Pisatelji baročne dobe so po¬
lagali mnogo premalo pažnje na čistost in pravilnost
knjižnega jezika ter je vsak pisal bolj ali manj v svojem
narečju in povzročal s tem nekako „podivjanje” knjiž¬
nega jezika, vkljub temu da izkazuje druga polovica ba-

391

roka prav važna prizadevanja za slovensko slovnico in
slovar. Ničesar ni storila doba baroka tudi za slovensko
šolstvo, vendar moramo ravno na naši Koroški zaznamo¬
vati par pomembnih akcij za višjo izobrazbo naše pode¬
želske slovenske mladine (beneficija vGuštanju in
v Dobili vesi, Rohrmeistrove ustanove).
Dala je pa ta doba našim deželam prve stalne tiskarne, ki
so potem bistveno olajšale in pospešile tudi književno
delovanje.

Barok je razvil v naših deželah jako živahno kul¬
turno delovanje na večini področij, ki je bilo namenjeno
resda prvenstveno vrhnji družabni plasti, to je plem¬
stvu, duhovščini in meščanstvu, ki je ravno v tej dobi
bogatelo in se vedno uspešnejše uveljavljalo napram po¬
jemajoči veljavi plemstva in duhovščine, kajti njihova
zemljiška posest gospodarsko ni mogla več uspešno tek¬
movati s trgovino in nastajajočo industrijo meščanstva.
Seveda pa je bilo to meščanstvo v dobi baroka še nemško
ali vsaj ponemčeno. Barok je kazal le malo zanimanja za
preprostega človeka, ki je bil pri nas predvsem še zaostali
kmečki podložnik, vendar je v dokajšnji meri vplival
tudi nanj, o čemer nam pričajo predvsem nešteti likovni
spomeniki po naših podeželskih cerkvah, tedanji nabožni
gledališki prizori po naših kmečkih vaseh in molitveniki,
ki so bili namenjeni že preprostemu slovenskemu ljudstvu.

Toda ravno v dobi, ko se je izživljal pri nas barok v
najbujnejšem razcvetu, to je v začetku XVIII. stol., pa sta
bili v zapadni kulturni Evropi že v razmahu dve popol¬
noma drugačni modroslovni smeri, to je razumarstvo
(racionalizem) in materializem,  ki sta raz¬
dejala vso dotedanjo duhovno dediščino Evrope in o
katerih sem govoril že spredaj (gl. str. 325 sl.). Racionali¬
zem je učil, da je resnično sdmo to, kar moremo dojeti s
čuti in da more človeški um neodvisno od verskih nau-

392

kov izvajati veljavne zaključke, zato je skušal tudi raz¬
lagati razne pojave življenja kot vzroke in posledice na¬
ravnih, ne pa nadnaravnih moči; razum nam more naj¬
bolje razložiti in rešiti vsa vprašanja življenja. Glede
vere in Boga so vladali med racionalisti jako različni na¬
zori, nekateri tudi precej zmedeni, a skrajneži so Boga
sploh tajili (ateisti).

Nekako do nastopa Marije Terezije se racionalizem
in materializem pri nas še nista mogla vidneje uvelja¬
viti, vendar so se jih začeli že za časa cesarja Karla VI.
oprijemati nekateri posamezniki tudi v naših deželah.
Toda racionalizem so spremljale še številne druge du¬
hovne, politične, gospodarske in socialne smeri, ki so
vprav zrevolucionirale tedanje duhove ter preobrazile vse
mišljenje in življenje tedanje kulturne Evrope, tako da
je mogel veliki nemški filozof Leibniz  po pravici
vzklikniti, da se je „odkril nov obraz sveta”. Te ideje so
pa začele že okoli sredine XVIII. stol. v vedno močnejši
meri zajemati vodilne družabne plasti tudi po naših de¬
želah, kar je imelo potem seveda močan vpliv tudi na vse
življenje našega slovenskega ljudstva.

Spričo zavidljivega bogastva tedanje Francije ter ve¬
like avstrijske gospodarske šibkosti in zaostalosti so se že
za cesarja Karla VI. oglašale tudi pri nas nove, mer-
kantilistične ideje  (gl. str. 301). Neposredni
cilj merkantilističnega gospodarskega sistema je bil pred¬
vsem dvigniti državne dohodke za kritje naglo narašča¬
jočih državnih potreb. V ta namen je skušal na eni strani
pospeševati razvoj domače veleobrti („m anufaktu-
r e”) in izvoz njenih izdelkov, zavirati pa uvoz tujih iz¬
delkov in to z vsedržavnega vidika in ne več z ozkega po¬
krajinskega, v kakršnem se je razvijalo gospodarstvo do¬
tlej. Ravno pospeševanje te domače proizvodnje je pa
moralo začeti polagoma tudi rušiti vse številne zapreke,

393

ki so dotlej'še izza srednjega veka vedno občutnejše ovi¬
rale in utesnjevale širši gospodarski razvoj, kakor obrt¬
niške in rokodelske cehe, notranje deželne i. dr. mitnice ter
carine, obvezno določene ceste za razne vrste trgovskega
blaga itd., na drugi strani pa podpirati vse, kar je moglo
hoditi v prid trgovini, zlasti gradnjo dobrih cest in luk.
Da je morala vsa ta nova gospodarska politika jako moč¬
no vplivati tudi na vse slovenske pokrajine, nam bo pač
lahko jasno že iz tega, kar smo doslej slišali o gospodar¬
skem razvoju in življenju pri nas.

Proti enostranski merkantilisticni gospodarski poli¬
tiki, ki so jo vodili celo na račun zanemarjanja kmetij¬
stva, so se pa pojavili najprej v sami Franciji (Ques-
n a y) že v prvi polovici XVIII. stol. resni pomisleki. Ti
so učili, da temelji blaginja prebivalstva in države le na
proizvodnji, dočim trgovina sama še ne proizvaja niče¬
sar (zmotno so trdili to celo o obrti). Trdili so, da pred¬
stavlja kmetijstvo edini izvor bogastva, da je edino kmeč¬
ko delo proizvajalno, radi česar je treba ustvariti pred¬
vsem krepki kmečki stan, a razen tega so zahtevali sploh
popolno gospodarsko svobodo. Pospeševala je take tež¬
nje tudi vedno večja potreba naraščajočih mest po kme¬
tijskih pridelkih. Ta nauk, ki ga imenujemo ,,fizio-
kratizem”,  je seveda prav tako enostranski kakor
merkantilizem, toda njegova velika zgodovinska zasluga
je, da je vodilno pripomogel do začetkov osvobojevanja
kmečkega stanu, do občutne omejitve izrabljanja pod¬
ložnikov od strani njihovih zemljiških gospodov in do
smotrenega podpiranja vseh kmetijskih panog. Marija
Terezija  ni opustila merkantilistične politike, s ka¬
kršno je bil začel že njen oče, toda ona se je oprijela na¬
zora, da tvori kmečki stan vendarle temelj države, zaradi
česar ga je treba podpreti in okrepiti. S tega vidika je
začela potem ona tudi prva olajševati tedanja težka bre-

394


mena kmečkih podložnikov in se prizadevala dvigniti
dotlej tako' zanemarjeno kmetijstvo, a njen sin J o ž e f II.
je sanjal že celo o popolni osvoboditvi kmeta.

Merkantilizem in fiziokratizem sta bila gospodarska
nauka, ki sta močno' vplivala tudi na usodo našega slo¬
venskega kmeta, nista pa ravno bila v neposredni zvezi
z zgoraj omenjenim racionalizmom, ki je bil izrazito mo-
droslovni nauk in je — kakor sem že povedal — globoko
vplival tudi na skoro vsa druga področja življenja. Pri
nas se je vpliv racionalizma izražal zlasti v bogoslovju.
Že v prvi polovici XVII. stol. je začel holandski škof
[ansenius  stremeti za tem, da čimbolj poveže vero
z razumom. V tej zvezi je začel potem on in za njim nje¬
govi številni zapadnoevropski učenci zahtevati reformo
bogoslužja v smislu povratka k preprostim oblikam pr¬
votne Cerkve, skrajno strogost glede prejemanja zakra¬
mentov (zlasti glede spovedi in obhajila), ponotranjenje
molitve, nravstvenost, odpravo raznih ljudskih pobož¬
nosti in zunanjega blišča pri bogoslužju, omejevati cer¬
kveni nauk o milosti in človekovi svobodni volji itd.
Papež je nekatere „janzenistične” zmote že 1. 1713. obso¬
dil, a ker tedaj še ni bila proglašena dogma o papeški
nezmotljivosti v verskih zadevah in so se seveda tudi jan¬
zenisti sami smatrali za zveste sinove katoliške Cerkve, so
se ti nauki vkljub temu širili dalje in povzročali v cer¬
kvenih krogih samih ostra nasprotja (proti janzenistom
so se borili zlasti jezuiti). Že v prvih letih vlade Marije
Terezije se je začel janzenizem, obenem z drugimi za-
padnimi duhovnimi tokovi, močno uveljavljati tudi v
Avstriji, zlasti na dunajski in graški bogoslovni fakulteti
in je zajel ob koncu stoletja že veliko večino vse naše
višje in nižje svetne duhovščine z mnogimi škofi vred
(zlasti znan janzenist je bil n. pr. ljubljanski škof
Herberstein).  Toda posebno redovi so bili janze-

395

nizmu ]juti nasprotniki. Prav tako so bili pa tudi jan¬
zenisti hudo nasprotni redovom in so n. pr. bistveno so¬
delovali pri začasnem ukinienju jezuitov in nato pri od¬
pravljanju še drugih samostanov. Tudi ljudstvo, viseče
na slikovitem blesku službe božje, se ni moglo sprijazniti
z mrkimi in hladnimi janzenisti, ki so cenili le notranjo
pobožnost, zato se je tudi mnogo rajši zatekalo k pre¬
prostim redovnikom (frančiškanom in kapucinom), ki so
ostali zvesti še stari, vedri in topli baročni slikovitosti
bogoslužja.

Na tem mestu se seveda ne moremo spuščati v raz¬
pravljanja o janzenističnih bogoslovnih zmotah, pač je
pa treba poudariti viden narodnopolitičen pomen jan-
zenizma za nas. On je namreč zahteval tudi branje Sv.
pisma, zaradi česar bi ga bilo seveda treba prevajati v
narodne jezike (janzenisti so res tudi pri nas izdali prvi
katoliški prevod Sv. pisma)  in razen tega še
upoštevanje narodnih jezikov v bogoslužju in v cerkve¬
nem obredniku. Ravno iz teh razlogov so bili potem
proti koncu XVIII. stol. janzenisti med najdelavnejšimf
pisatelji in prireditelji slovenskih nabožnih knjig in so
v zvezi s tem ravno oni začeli posvečevati veliko skrb tudi
izobrazbi našega knjižnega jezika.

Prav v letih, ko se je pri nas že krepko uveljavljal
janzenizem, je pa izdal trierski škof Hontheim,  a
pod izmišljenim imenom Febronius,  posebno delo,
ki je takoj vzbudilo največjo pozornost. V njem je trdil,
da je papež le „prvi med enakimi” (namreč škofi), da mo¬
rajo škofje pač ostati v zvezi z Rimom in poročati papežu
o važnih zadevah, a sicer da imajo neomejeno oblast v
svojih škofijah. Dalje je v svoji knjigi razpravljal tudi
o razmerju med Cerkvijo in državo in trdil, da imajo
vladarji vso pravico vmešavati se v cerkvene zadeve (to
so v znatni meri trdili tudi janzenisti), tako da ni pre-

396

puščal Cerkvi pravzaprav skoro nobenega drugega delo¬
kroga več kot le upravljanje zakramentov in vzdrževanje
notranje discipline, in še to le v omejeni meri. Da so taki
zmedeni nazori prijali tedaj vladajočemu vladarskemu
absolutizmu in tudi velikemu delu škofov, je pač lahko
razumljivo. Kakor vemo, so se avstrijski vladarji in' sploh
svetne oblasti že dotlej v največji meri vtikale v čisto
cerkvene zadeve (sami so n. pr. postavljali velik del ško¬
fov in druge višje duhovščine) ter povzročali s tem toliko
zla v Cerkvi, a sedaj so si jo hoteli sploh popolnoma pod¬
rediti in si jo uslužiti za orodje svoje politike. Že Marija
Terezija je krenila navzlic svoji globoki pobožnosti na
to pot, vendar je ravnala ona še umerjeno in previdno,
a njen sin Jožef II. je postopal z vso njemu lastno za-
letelostjo in brezobzirnostjo, radi česar je potem dobila
ta smer po njem celo svoje ime, namreč „ j o ž e f i -
nize  m”. Ta je šel za tem, da vso cerkveno organizacijo
čimbolj odtrga od vrhovnega papeškega vodstva in jo ne
le popolnoma podredi državi, temveč jo vpreže tudi čisto
v njeno službo.

Že naštete smeri so bile v zvezi z racionalizmom in so
bile bolj ali manj plod zaostrenega kritičnega duha, ki
ga je sprožilo ravno razumarstvo. Širili so jih zlasti razni
kulturni krožki (n. pr. tudi v Celovcu Herbertov)
in razne tajne družbe (zlasti framasonske lože), tako
da so zajele kmalu veliko večino vsega tedanjega vodil¬
nega izobraženstva. Vse te smeri so stremele po „razum-
ni” ureditvi sveta in življenja ter se pri tem bolj ali manj
obračale tudi proti vsemu, kar je temeljilo na nejasnih
čustvih in na verskih izročilih. Nešteta odkritja in iz¬
najdbe novega veka so pokazale drugačno sliko sveta, kot
ga je pa podajal ozko razlagani stari testament, zato so
menili, da je treba „razumno izgraditi” tudi vero. Ve¬
liki modroslovci tiste dobe (Descartes, Locke) so

397

prevrgli vse dotedanje modroslovje, ki se je skušalo sedaj
opreti zgolj na razum in izkušnje, ter iti svoja pota, ne
oziraje se na vero, a nekateri (n. pr. Leibniz)  so sku¬
šali spraviti te nove nauke tudi v sklad z vero. V Angliji
so kritično premotrivali zlasti dotedanje družabne od¬
nose, v Franciji so se obračali najprej proti praznoverju,
nato pa tudi proti Cerkvi sami (Voltaire, enci¬
klopedisti),  rušili dotedanje stanovske predsodke in
slednjič z revolucijo strmoglavili vlado dotedanjih pri¬
vilegiranih stanov. Višek je končno doseglo to razumarsko
modroslovje v Nemčiji, kjer je vzel Kant  v kritičen
pretres celo sam razum, a v Avstriji je to gibanje, ki ga
nazivljemo prosvetljenstvo,  prekinilo še s po¬
slednjimi sledovi starega protireformacijskega duha, se
obrnilo, kakor po večini drugih držav, proti njegovim
nositeljem, jezuitom, in započelo s prosvetljensko cesa¬
rico Marijo Terezijo s temeljitimi reformami na vseh.
področjih javnega življenja.

Prosvetljenstvo je bilo torej neposredni plod racio¬
nalizma in je zahtevalo ne le svobodno, zgolj razumarsko
presojanje vseh pojavov življenja in vseh dotedanjih iz¬
ročil, temveč tudi graditev vsega življenja zgolj na goli
hladni razum. Glede na to je samo po sebi umevno, da
se je takoj ostro obrnilo proti dotedanjemu baroku, te¬
melječemu predvsem na čustvih in na svobodnem poletu
domišljije, ter je zahtevalo n. pr. v umetnosti enostavno
stvarnost v nasprotju z baročno izumetničenostjo. V
družboslovju je začelo prosvetljenstvo prvo nastopati proti
dotedanji neomejeni nadvladi plemstva in za naravne pra¬
vice ostalih slojev, meščanstva in kmečkega stanu, glede
mednarodnih od noš a jev je bilo odločno proti ozkemu in
sebičnemu nacionalizmu za nekako svetovljanstvo (koz-
mopolitizem) in nadnarodno pravičnost (F e n e 1 o n), v
gospodarskem življenju pa za svobodno gospodarstvo v

398

nasprotju z dotedanjo fevdalno vezanostjo. Bilo je pre¬
pričano, da bo rešilo vsa vprašanja življenja in da bo
ustvarjen srečnejši in razumnejši družabni red, ako bo
zgrajen na zdravem razumu. Tedanji modroslovci so me¬
nili, da se je treba iznebiti predvsem vse preteklosti in
njenih izročil in da mora stopiti na njih mesto prosvet-
Ijensko koristoljubje. Da se vse to doseže, je pa treba iz¬
obraziti tudi dotlej v temi in v kulturni zaostalosti tava¬
joče neuke ljudske množice, kar je mogoče le s šolo in s
knjigo. Glede na to prosvetljenstvo ni le smotrno pre¬
uredilo vsega višjega šolstva, da bi čim bolj ustrezalo
praktičnim potrebam življenja, temveč je prvo nastopilo
tudi za splošno ljudsko šolstvo in za ustanavljanje osnov¬
nih šol tudi po kmetih ter za ustvarjanje književnosti v
narodnih jezikih, ki ne bi imela, kakor pri nas dotlej,
skoro izključnega nabožnega značaja, temveč naj bi ljud¬
stvo tudi poučevala v vseh koristnih vednostih.

Izrečno je pa treba naglasiti še močan čut človečnosti
(h u m a n i t e t e), ki ga je oznanjalo prosvetljenstvo. Do¬
tedanja družbena neenakost se mu je zdela vedno bolj ne¬
naravna in krivična; posledica tega je bila, da je vedno
vidnejše ugašala tudi dotedanja veljava plemstva, nje¬
gove dotedanje posebne pravice so se rušile ali vsaj vedno
bolj omejevale druga za drugo in do veljave je začelo pri¬
hajati meščanstvo ter celo preprosto ljudstvo s kmetom
na čelu. Kakor pravi nemški književni zgodovinar
M a h r h o 1 z , predstavlja za prosveti jensko pojmovanje
človek merilo vseh stvari na nebu in na zemlji, on je
zmožen, praktičen, preračunljiv, iznajdljiv in ustvarjalen,
njegovo mišljenje je posvečeno predvsem praktičnim in
tvarnim ciljem, njegovo čustvovanje je čutno, izbegava
strast in domišljijo, je svobodoumen, a strpen in njegov
cilj je red.

399

Kakor racionalizem, tako je bilo tudi njegovo dete,
prosvetljenstvo, enostransko ter polno zmot, pretiravanj
in notranjih protislovij, vendar je pomenjalo ogromen
korak dalje v razvoju človeštva in premnoga njegova
spoznanja in pridobitve so postale trajna last kulturnega
človeštva. Prav izrednega pomena je pa ta doba zlasti še
za male, politično nesamostojne narode, ki so radi nedo-
stajanja višjih družbenih plasti tako zakasneli v svojem
kulturnem, družabnem in gospodarskem razvoju in ob¬
stojali skoro zgolj iz kmečkih podložnikov. V zvezi z osta¬
limi, zgoraj navedenimi težnjami in tokovi je imelo pro¬
svetljenstvo nedogleden vpliv na vso tedanjo habsburško
monarhijo in z njo vred seveda tudi na naše dežele in na
naš slovenski narod. Oba vladarja protireformacije, Fer¬
dinand II. in Ferdinand  III., sta zlomila nek¬
danjo vsemogočnost plemstva in deželnih stanov, njuni
nasledniki, cesarji Leopold I., Jožef I. in Karel
VI. so uveljavili neomejni vladarski absolutizem in po¬
lagali prve temelje državnemu centralizmu, a Marija
Terezija in Jožef  II. sta oblikovala potem državo
in njene narocle na osnovi označenih novih idej. Te do
začetka XVIII. stol. v kulturno in gospodarsko zaostali
Avstriji še niso prihajale do vidnejšega izraza, toda že
cesar Karel VI. je skušal v prvi polovici XVIII. stol, spri¬
čo poraznega stanja državnih financ te popraviti s po¬
močjo merkantilističnih gospodarskih idej. Radi nespo¬
sobnosti in reakcionarnosti njegovih zastarelih svetoval¬
cev in zaradi lastnega polovičarstva se mu je posrečilo to
le v majhni meri, toda njegova hči je že zgodaj bistro
uvidela vso zaostalost in globoke hibe težke dediščine, ki
jo je prevzela, znala nabrati okoli sebe široko razgledane
in sposobne svetovalce ter se nato odločno lotila preure-
jevanja vseh panog javnega življenja v smislu navedenih
novih idej. Njena glavna odlika je bila pa ta, da ni zašla

400

nikoli v enostranost in v skrajnosti, temveč je skušala
vedno ohranjati modro umerjenost in izrabljati le korist¬
ne ter ustvarjajoče strani teh novih idej, kolikor je bilo to
v danih okoliščinah in v duhu časa sploh izvedljivo.

Jasno je, da obsežno delo in globoke preosnove, ki
so bile tedaj izvršene, niso bile le plod zgolj cesarice in
njenih najbližjih svetovalcev, temveč je našla pri tem
tudi krepko oporo pri številnih najbolj prosvetljenih du¬
hovih svojega časa, ki so bili tudi vsi prepojeni s temi
novimi idejami, prihajajočimi k nam neposredno iz Fran¬
cije in iz Holandije, časih pa tudi preko Nemčije iz
Anglije. Več Holandcev je pritegnila na vodilna mesta
(n. pr. S w i e t e n a), a francosko so pridno brali tedaj
vsi naši višji izobraženci. Skoro vse odličnejše rodbine so
si vzdrževale francoske vzgojitelje in domače učitelje, za¬
to so tudi otroci le slabo govorili nemško in še slabše
pisali. Nemščina se je šele pod vplivom nekaterih velikih
pesnikov (Lessinga, Schillerja  i. dr.) v drugi po¬
lovici XVIII. stol. nekoliko bolj izlikala in uveljavila, a je
v njej še dolgo vprav mrgolelo latinskih, francoskih i. dr.
tujk (neki tedanji slovar tujk jih je vseboval nad 20.000).
Pridno je pa širilo seveda nove prosveti jenske ideje tudi
časopisje, ki se je začelo zlasti za cesarja Jožefa II. naglo
razvijati. V njeni cerkveni politiki so cesarico krepko
podpirali tudi mnogi tedanji škofje in janzenistični bo¬
goslovni profesorji, ki so hoteli iti večkrat še mnogo dlje,
kot je pa dovolila obzirna in pobožna cesarica. Za cesa¬
ričino prosvetno politiko so se poleg prosvetljenega me¬
ščanstva zavzemali tudi mnogi plemiči in celo pri svoji
politiki v prid kmečkih podložnikov je našla kolikor to¬
liko podpore pri nekaterih uvidevnih plemičih, prežetih
z novimi idejami. „Novi obraz sveta” je bolj ali manj
omamljal vse najnaprednejše duhove tedanjih vodilnih
slojev, to je znatni del višje duhovščine in plemstva ter

26

401

večino meščanstva, in posamezni duhovni tokovi so se več¬
krat stikali in vzajemno sodelovali (n. pr. janzenizem in
jožefinizem, merkantilizem in fiziokratizem, janzenizem
in prosvetljenstvo).

Omenil sem že, da so imela ta duhovna vrenja in z
njimi združena preurejevanja tudi nedogleden vpliv na
usodo našega ljudstva, tako da so vodila v pravi — pre¬
porod našega naroda. Merkantilizem in fiziokratizem sta
močno vplivala na gospodarski napredek in okrepitev
naših dežela, fiziokratizem je bil eden izmed odločilnih
činiteljev za začetek socialnega osvobojevanja našega kmeč¬
kega stanu, janzenizem in prosvetljenstvo sta dala pravi
pogon naši knjižni proizvodnji in započela smotrno lika¬
nje slovenskega knjižnega jezika, jožefinizem je izvedel
tako potrebno preuredbo meja naših škofij, ustvaril dol¬
go vrsto enako potrebnih novih župnij, kar je potem iz¬
redno ugodno vplivalo ne le na dvig verskega življenja,
temveč vsaj posredno tudi na narodni razvoj, in pospeše¬
val je trebljenje tako razširjenega praznoverstva ter vra-
žarstva, a prosvetljenstvo je razširilo našo zakasnelo knjiž¬
no proizvodnjo tudi na necerkvena področja ter nam dalo
prve poskuse lepe knjige, ki je bila tedaj pri drugih, po¬
litično samostojnih narodih že v polnem razcvetu.

Zgoraj sem naglasil, da prosvetljenstvo ni poznalo no¬
bene narodne nestrpnosti in niti ne kakega tesnosrčnega
nacionalizma, temveč je vprav gojilo pravi svetovljanski
duh v smislu bratstva in enakopravnosti vseh narodov.
Toda naše dežele so po svoji politični tradiciji veljale za
nemške dežele, vse javno življenje je nosilo še nemški pe¬
čat in celo skoro vse tedanje izobraženstvo slovenskega
rodu je pisalo in govorilo med seboj še nemško ali fran¬
cosko, 'ker je bil naš jezik tedaj še premalo izlikan za
pogovorni jezik izobraženstva (enako so pa tudi nemški
izobraženci govorili med seboj večkrat le francosko). Že

402


Marija Terezija in še mnogo izrazitejše njen sin sta za¬
čela v nasprotju z mrtvo baročno latinščino uveljavljati
narodni jezik, za katerega je pa spričo omenjenih oko¬
liščin celo pri nas veljala nemščina. Ravno to je pa vzbu¬
dilo pri nas že takoj v svojih početkih tudi odpor. Fran¬
coski nauki o suverenosti ljudstva, razvoj književnosti pri
drugih narodih v njih jezikih, zahteva janzenistov po bra¬
nju Sv. pisma, živo zanimanje nekaterih nemških učenja¬
kov za Slovane ter njih preteklost in pa ves duh prist¬
nega prosvetljenstva, ki je stremelo za izobrazbo širokih
ljudskih slojev, kar je bilo pa izvedljivo seveda le v njih
jezikih, niso vzbujali pri mnogih tedanjih naših izobra¬
žencih le zavesti njih narodne pripadnosti, temveč so zače¬
li pri marsikaterih porajati celo nekak narodni ponos. Iz.
tega je pa potem nujno sledil tudi odpor proti vsemogoč¬
nosti nemščine celo v čisto slovenskih pokrajinah, ker je
bila ta ljudstvu prav tako nerazumljiva kakor latinščina.
Narodni ponos je vzbujala zlasti zavest ogromnosti slo¬
vanskega rodu in brezmejnosti njegovih ozemelj, a odpor
proti vsiljevanju nemščine je podžigalo predvsem spozna¬
nje, da Avstrija sploh ni nemška država,
temveč da tvorijo Nemci v njej le manjšino,
a veliko večino nenemški narodi s Slovani na čelu, radi
česar je potem tudi vsiljevanje nemščine drugim naro¬
dom krivično. Ni ostajalo brez vpliva tudi dejstvo, da na
eni strani tudi vlada dolgo ni kazala kakih ponemčeval-
nih teženj, temveč je v smislu prosvetljenskih gesel mar¬
sikdaj celo sama pospeševala tiske v narodnih jezikih (n.
pr. razne vladne razglase, izdajanje katekizmov in cerkve¬
nih pesmaric), a na drugi strani je pa ravno v šolah iz¬
rečno poudarjala in vsiljevala nemščino, popolnoma pa
prezirala druge narodne jezike. Toda naravna posledica
ravno prvih činiteljev je bilo vendarle vedno večje zani¬
manje, upoštevanje, izobraževanje in spoštovanje narod-

26 *

403

nih jezikov v šolah, v književnosti in v javnem življenju
sploh, obenem pa seveda tudi nagli razvoj književnosti
tistih malih zaostalih narodov, ki so bili dotlej še skoro
brez nje. Delu duhovnikov  na vseh teh področ¬
jih se je šele v tej dobi začelo pridruževati tudi vedno
več svetnih izobražencev.

Taki in podobni činitelji so torej vplivali, da je /e
v prvih dobah prosvetljenstva tudi pri nas vprav nagon¬
sko buknila na dan tudi izrazita slovenska narodna za¬
vest (Pohlin),  kateri so se začeli pridruževati najprej
le posamezniki po raznih slovenskih deželah, dokler se
ni potem iz te zavesti proti koncu XVIII. stol. razvilo
smotrno stremljenje in delovanje za dvig našega sloven¬
skega ljudstva, za izobrazbo njegovega knjižnega jezika
ter sploh za vsestransko uveljavljenje dotlej tako zanemar¬
jenega našega naroda.

Zgodovinarji to dobo po pravici nazivljejo dobo „pro-
svetljenstva”, a za mnoge dotlej zapostavljane narode in
prav izrečno še za nas Slovence pa pomenja ta doba ob¬
enem tudi začetek našega narodnega preporoda. Pri ko¬
roških Slovencih se je moral ta preporod seveda boriti
še z mnogimi posebnimi ovirami, mnogo hujšimi nego
n. pr. na Kranjskem, vendar pomenja tudi zanje eno
najvažnejših razdobij njih zgodovine.

404

XIX.

DOBA REFORM

V teku nasledstvene vojne (1740—1748) je imela mla¬
da cesarica Marija Terezija  dovolj prilike brid¬
ko spoznati kričeče pomanjkljivosti vse državne in uprav¬
ne zgradbe, ki jo je prevzela. Kakor smo videli, se je
vkljub svoji neizkušenosti lotila korenitih preuredb že
med vojno, pri čemer ji je bil odličen svetovalec H a u g -
vvitz.  Te preuredbe izprva še niso bile strogo načrtne,
kajti vodile so jih sproti predvsem nujne dnevne potre¬
be, vendar pa že kolikor toliko pod vidikom dokaj jas¬
nega končnega cilja. Ta je bil: izgraditi in utrditi vsedr¬
žavno oblast v smislu čim največjega političnega in go¬
spodarskega poenotenja dotlej tako raznolikih pokrajin,
obenem pa ustvariti to državo močno na znotraj in na
zunaj, kar je pa mogoče doseči le s čim največjo gospo¬
darsko okrepitvijo širokih ljudskih plasti, zlasti kmeta.
Pogoj za dosego teh ciljev so gledali tedanji vodilni krogi
predvsem v čim največji centralizaciji vse oblasti v rokah
absolutističnega vladarja. „Vse za ljudstvo, a ničesar z
ljudstvom!” je bilo geslo dobe, ki je nastopila.

Neposredni povod za prve cesaričine reforme ji je dala
odločna želja, da si ustvari udarno moderno vojsko, ki
bi bila zmožna braniti državo pred zunanjimi sovražniki.
Ker so tvorili pri tem največjo oviro deželni stanovi, od
katerih so bila še vedno odvisna gmotna sredstva za ar¬
mado, velik del njene preskrbe v naravi in število voja¬
ških novincev, ki so jih dajale dežele, je bilo treba naj¬
prej odstraniti ta vpliv, spraviti vojsko le v roke države

405

in ji seveda zagotoviti tudi potrebne denarne vire. Tej
cesaričini nameri se je izmed vseh avstrijskih dežela naj-
trdovratnejše upirala Koroška,  zato je dala cesarici
ravno ta povod, da ni le z vso odločnostjo zlomila njene¬
ga odpora, temveč vzporedno ustvarila tudi spredaj opi¬
sano prvo enotno državno upravno organizacijo po vseh
avstrijsko-čeških deželah in vse dežele strogo podredila
osrednji vladi na Dunaju.

Ustvaritev smotrne in moderne državne upravne orga¬
nizacije po deželah je pa seveda zahtevala korenitih pre-
uredb tudi v zastareli in okoreli državni upravi na Du¬
naju. Tam je dotlej obstajala za vsako skupino habsbur¬
ških dežela posebna vlada (dvorna pisarna ali svet) z vse¬
mi podrejenimi osrednjimi oblastmi, med katerimi je
bilo le malo sodelovanja, večkrat pa celo odkrita nasprot-
stva.

V sestavu osrednjih državnih oblasti, odkar so se te
sploh začele oblikovati, je zavzemal po svojem činu ve¬
dno prvo mesto „T a j n i s v e t”. Že od časov L e o p o 1 -
d a I. dalje, zlasti pa za Karla  VI., so se pa te osred¬
nje oblasti s pomnoževanjem njihovih članov in z nepre¬
stanim ustanavljanjem novih „komisij” vedno bolj za¬
pletale, postajale vedno nepreglednejše in okorne in so
v pristojnost vsake segale tudi druge. Glede na to je že
cesar Leopold I. 1. 1669 ustanovil še posebno „T a j n o
konferenco”,  sestoječo le iz vodilnih tajnih svetni¬
kov, ki naj bi obravnavali „najtajnejše” zadeve, zlasti
glede zunanje politike. Že proti koncu vlade Leopolda I.
je pa še celo tajna konferenca močno zvodenela, tako da
jo je J o ž e f L sploh ukinil in odkazal njene posle raz¬
nim komisijam, zaradi česar je postalo potem tudi vsako
enotno vodstvo zunanje politike čisto nemogoče. Ker pa
je bilo tako stanje nevzdržno, jo je 1. 1709. zopet obnovil,
a cesar Karel VI. ji je 1. 1721. predpisal točna navodila,

406

po katerih je spadala v njen delokrog še vedno v prvi
vrsti zunanja politika, toda k njenim sejam so pritego¬
vali tudi načelnike nekaterih drugih vrhovnih dvornih
uradov, vodilna osebnost v njem je bil pa avstrijski dvor¬
ni kancler. Toda na vodstvo zunanje politike je imela
močan vpliv še avstrijska dvorna pisarna, v kateri je tu¬
di obstojal poseben oddelek za „državne” (t. j. zunanje¬
politične) zadeve, a nasprotno je imela tudi tajna konfe¬
renca močan vpliv na notranjo politiko s tem, da je po¬
skušala vskladiti koristi posameznih deželnih skupin. To
zapletenost je še bolj zmedlo dejstvo, da vodstvo posa¬
meznih zadev nikoli ni bilo poverjeno primernim spo¬
sobnim osebnostim, temveč vedno le komisijam in odbo¬
rom, sestoječim iz zastopnikov raznih vrhovnih dvornih
uradov, med katerimi so pa vladala še neprestana med¬
sebojna trenja.

Jasniti se je začela ta zmedenost šele za Marije Tere¬
zije. Ona je namreč že 1. 1742. zunanjepolitični oddelek
izločila iz okvira dvorne pisarne in ga spremenila v sa¬
mostojno „ Državno pisarno”  s posebnim kanc¬
lerjem na čelu. Odslej je ta vodila tekoče zunanjepolitič¬
ne zadeve, toda odločala je o njih še vedno tajna konfe¬
renca. Šele po koncu nasledstvene vojne, ko je v avstrij¬
ski zunanji politiki prevladala za Francoze navdušena
smer grofa V. A. E. Kaunitza (on je bil 1. 1750—1753 po¬
slanik v Parizu) in je slednjič prevzel (1753) dvainštiri¬
desetletni K a u n i t z vodstvo državne pisarne, se je ta
razvila v nov samostojni dvorni urad, ki je dobil v roke
vse vodstvo zunanje politike in ki pomenja tudi nekak
začetek  poznejšega zunanjega ministrstva.
Nekdanji dvorni tajni svet, ki je začel hirati že za Leo¬
polda I. in je stopil za časa Karla VI. že čisto ob stran,
se pa za Marije Terezije sploh ni več shajal, razen za
kake izredne svečane prilike.

407

Z izločitvijo zunanjepolitičnih zadev iz pristojnosti
avstrijske dvorne pisarne je postala ta enaka češki ali
ogrski dvorni pisarni in so spadale v njen delokrog samo
še notranjepolitične („provincialia”) in sodne („judicia-
lia”) zadeve za avstrijske dedne dežele. Slišali smo že (gl.
str. 381), da je s patentom z dne 14. V. 1749. cesarica
kratko in malo ukinila obe najvažnejši dvorni pisarni,
to je avstrijsko in češko ter ustanovila namesto njih skup¬
ni „Directorium in publicis et camera-
1 i b u s ”, s čimer je bila ustvarjena nekaka prva skupna
vrhovna upravna oblast za vse politične in finančne nad¬
zorstvene zadeve vseh avstrijsko-čeških dežela.

Podobno korenito spremembo je doživela v teh letih
tudi sodna uprava.  Tudi najvišja sodna oblast je
bila dotlej za vsako skupino dežela posebej združena v
dvorni pisarni dotične skupine. Cesarica je pa že med
vojno izvedela, da so ostajali posamezni revizijski pro¬
cesi po 20 in še več let sploh nerešeni, zato je ustanovila
poseben senat, ki naj bi se bavil zgolj s sodnimi posli.
Ker je pa tudi njegovo delo napredovalo prepočasi, je
ustanovila dne 18. I. 1746. poseben „ c o n s e n s s u s ”,
ki naj bi vzel takoj v pretres vse starejše nerešene zadeve.
Razen tega je že z naj višjo odločbo z dne 24. III. 1744.
ustanovila še drugo sodno oblast, „ J u d i c i u m dele¬
gat  u m ”, ki ga je potem naslednje leto preosnovala v
najvišje revizijsko sodišče.  Njegov položaj je
bil izprva nejasen, a dne 30. IX. 1746. ga je dvignila v čin
dvornega urada in 14. V. 1749. je dobil ta svojo končno
obliko kot „ Najvišji justični urad”.  S tem je
bila vsaj na najvišji instanci prvič uveljavljena moderna
zahteva po ločitvi sodne oblasti od upravne.

Nepopisno zmedo je pa zapustil oče Marije Terezije
v dvornem vojnem svetu.  Cesar je imel pravo
slast za ustanavljanje neštetih komisij in za to, da se vod-

408

stvo raznih poslov ne poverja sposobnim osebam, temveč
le odborom, sestavljenim iz zastopnikov najrazličnejših
uradov, kar je povzročalo potem le nepreglednost, nered,
zamudnost in okornost vse uprave. Tako je bilo tudi z
vojnim svetom. Princ Evgen  se je neprestano, a
skoro brezuspešno trudil doseči izboljšanje njegove orga¬
nizacije. Dokler je on živel, mu je dajal s svojim velikim
ugledom vendarle še nekaj enotnosti, a po njegovi smrti
(1736) je tvoril vojni svet pravo gnezdo medsebojne lju¬
bosumnosti in spletk raznih uradov in v njem so vladali
skrajni nered (osebje, katerega je bilo mnogo preveč, je
ostalo n. pr. skoro dve leti sploh brez plače), birokrati¬
zem, zanikrno poslovanje višjih uradnikov, samovoljnost
poročevalcev in neznanje pri nižjih uradnikih, a vsi skle¬
pi, celo čisto vojaškega značaja, so bili podrejeni še odo¬
britvi drugih dvornih uradov. Glede na to v njem tudi
ni bilo nobene ustvarjajoče pobudnosti in nobenega čuta
/a odgovornost, tako da se moramo vprav čuditi, da ni
prihajalo v tedanjih vojnah še do večjih polomij. Ma¬
rija Terezija je izdala že dne 23. III. 1745. tudi za poslo¬
vanje vojnega sveta nova navodila, ki so ostala potem v
veljavi dolgo let. Ta so ustvarila v njem vsaj nekaj reda,
odpustili so okoli polovico njegovih nepotrebnih urad¬
nikov in postavljali na vodilna mesta le take z vojnimi
izkušnjami. Dalje so utrdili podrejenost vseh vojnih usta¬
nov in poveljstev vojnemu svetu, odpravljeni so bili po¬
krajinski vojni sveti (tudi graški), raztegnili njegovo pri¬
stojnost na vso državo (tudi na Ogrsko) itd., a dosegla je
cesarica le delna izboljšanja, kajti ostale so bile še nadalje
njegove osnovne hibe, da so se v njem neprestano križala
nasprotja raznih dvornih uradov, da je ostal še vedno
vezan na odločitve tajnega sveta (pozneje pa konference)
in da je bil čisto odvisen od sredstev, ki mu jih je dovo¬
ljevala komora. Do neke mere je začel tedanji vojni svet

409

vsaj v mirni dobi vršiti že tudi posle poznejših general¬
nih štabov.

Zašel bi mnogo predaleč, ako bi hotel vsaj v glavnih
obrisih očrtati še reševanje in upravo državnih finanč¬
nih in gospodarskih zadev,  kajti na tem pod¬
ročju je izvršil spričo poraznega stanja državnih financ,
a vedno večjih državnih potreb že cesar Karel VI. celo
vrsto najrazličnejših poskusov, ki so pa le še bolj nego
na katerem koli drugem področju povzročali samo še več¬
jo zmedo in zapletenost ter zato tudi niso rodili nobenega
vidnega uspeha. Nekako enotnost v državni finančni
upravi je poskusila doseči 1. 1715. ustanovljena „ T a j n a
finančna konferenca”,  toda vsa organizacija je
popolnoma odpovedala, še preden se je mogla razviti.
Neprekinjeni obstoj si je znala ohraniti le dvorna ko¬
mora,  ki je bila pa 1. 1714. preurejena tako, da tudi
ona ni imela več nobenega enotnega vodstva, temveč je
upravljala vsakega njenih osmih oddelkov posebna ko¬
misija, zato je morala odpovedati tudi ta preuredba. V
letih 1714—1717 so se vršila dolgovezna posvetovanja o
upravi finančnih in gospodarskih zadev, ukinjali ali pa
preurejali so stare ustanove in izvršeni so bili poskusi z
novimi ustanovami (z bankalnim gubernijem, bankali-
teto i. dr., gl. str. 306), toda vse so bolehale na že po¬
novno podčrtanih istih hibah. Vzporedno s tem so zo¬
pet in zopet preurejali tudi komoro, toda uspeha ni pri¬
nesel ves ta zapleteni aparat nobenega. Glede na to se je
tudi pomen komore vnovič samo dvignil. Že cesar Ka¬
rel VI. ji je predpisal 1. 1732. zopet nova navodila, a nje¬
gova hči je začela potem smotreno preurejati ves izumet¬
ničeni očetov gospodarski aparat. Že nekaj mesecev po
očetovi smrti je ukinila najprej „Tajno finančno konfe¬
renco” in 1. 1745. še bankaliteto in komora ni ostala le

410

glavna državna gospodarska oblast, temveč postala tudi
finančna.

Do srede XVIII. stol. sploh niso imeli nobenega pra¬
vega pregleda celotnih državnih dohodkov in izdatkov,
temveč je obstojalo vse državno gospodarstvo v nekakem
sprotnem priložnostnem krpanju (najemanju novih dol¬
gov, pritisku na dežele za nove prispevke ter v prodaja¬
nju in dajanju v zakup raznih virov državnih dohodkov).
Vso zmedenost je še povečalo dejstvo, da prav do srede
XVIII. stol. tudi ni bilo nobene ločitve med državnim in
vladarjevim (dvornim) imetjem, temveč je vsak vladar
razpolagal s celotnimi državnimi dohodki kot s svojim
zasebnim imetjem, in, kolikor mu je zmanjkalo, so mora¬
le dodajati dežele. Šele po smrti cesarja Franca I. (1765)
so začeli počasi ločiti vladarjevo zasebno imetje od držav¬
nega iti so tudi kameralna imetja dobila značaj državne
imovine, državni proračun je bil pa p r vi č iz¬
ravnan  šele 1. 1775.

Ne mogli bi tudi trditi, da je bila Marija Terezija
varčna vladarica. Dvorno razkošje se je že izza Ferdi¬
nanda II. vedno bolj večalo, število potrebnega in ne¬
potrebnega dvornega osebja (komornikov, dvorjanikov,
godcev, pevcev, igralcev, služinčadi itd.) je naraščalo v
nedogled in vsak nadvojvoda je imel nekak lastni dvor.
Vprav zapravljivo dvorno razkošje je bilo v tedanjem
duhu časa in Marija Terezija je bila prepričana, da jav¬
nost to naravnost želi. Tako je bilo 1. 1755. samega dvor¬
nega osebja 4956 glav, ki je stalo okoli 3 milijone gld
letno (dvorni zgodovinar je imel 2000 gld letne plače,
ravnatelj dvorne godbe 3000 gld, prvi dvorni kapelnik
1500 gld, dvorni pesnik M e t a s t a s i o 3000 gld, soko¬
lar 1000 gld, prvi slaščičar 1000 gld, cesaričin spovednik
709 gld, dvorni kaplan 500 gld, cesaričina pripenjalka
avbe 300 gld, pomivalec srebrnine 200 gld itd., itd.). Šele

411

cesar Jožef II. je uvedel potem večjo varčnost, tocla glav ¬
ne zunanjosti so ostale še nadalje in še nadalje so seveda
rastli tudi — državni dolgovi.

Pri urejevanju državnih finančnih in gospodarskih
vprašanj se je cesarica dobro zavedala, da zavisijo ta pr¬
venstveno od gospodarske moči državljanov. Glede na U>
je že 1. 1743. pisala čisto v smislu merkantilističnih nau¬
kov svojemu dvornemu kanclerju: „Vedno bolj uvide-
vam, da se v deželah ne posveča dovolj skrbstva trgo¬
vini in manufakturam, ki tvorijo edino sredstvo odpomočt
deželam in dovesti vanje tuj denar. Zato hočem, da se v
vseh deželah obnove bivše komercialne komisije...” Za¬
nje je bila potem 1. 1746. ustanovljena tudi posebna,
osrednja oblast za vso monarhijo, „ Univerzalni
komercialni direktorij”,  ki je predstavljal
nekako prvo obliko  poznejšega trgovinskega,
ministrstva.  Dolžnost tega direktorija je bila bri¬
gati se za reformo carin, za urejevanje rek za plovbo, za.
graditev trgovinskih cest, za uvajanje novih industrij in
za sklepanje trgovinskih pogodb z inozemstvom. Za naše
dežele je bila s tega področja posebno važna zlasti še
cesaričina skrb za razvoj tržaške luke, pri čemer je samo
pospešeno nadaljevala politiko svojega očeta.

Z označenimi ustanovami je dobilo vsaj jedro habs¬
burške monarhije, to je njene avstrijsko-češke dežele, v
prvem desetletju vlade Marije Terezije trdne osrednje
upravne oblasti, ki so se potem v naslednjih razdobjih
samo še izpopolnjevale. Ravno ta ureditev osrednjih po¬
litičnih in gospodarskih upravnih oblasti je obenem s
spredaj očrtanimi ureditvami državne uprave po posa¬
meznih deželah šele ustvarila iz doslej bolj ali manj sa¬
mostojnih dežela enotno državno celoto, Avstrijo. Kakor
že vemo, se je želela cesarica po nasledstveni vojni posve¬
titi predvsem nadaljnjemu smotrnemu izgrajevanju tako

412

-dosežene državne celote. Seveda so bile pa že mnoge nje¬
ne dotedanje reforme tako globoke in korenite, da se ni
smela prenagliti takoj še z nadaljnjimi, temveč je morala
previdno počakati, da se najprej vživijo, prilagodijo in
utrdijo te. Lotila se je pa vendarle že tedaj še nekaterih
-drugih perečih vprašanj, predvsem tistih, ki so manj živo
posegala v vse dotedanje življenje vsega prebivalstva.

O najvažnejših reformah, za naše ljudstvo bom go¬
voril še pozneje v posebnih poglavjih, a na tem mestu naj
omenim le še višje šolstvo. Cesarica je bila nasprotna bolj
ali manj protiverskemu racionalizmu in tudi za čisto zna¬
nost ni imela mnogo smisla, toda dobro je uvidevala, da
rabi za izvrševanje svojih namer in za modernizacijo dr¬
žave zadostno število usposobljenih sodelavcev in urad-
ništva. Tako izobrazbo pa morejo nuditi samo sodobno
urejena vseučilišča.  Ta so imeli dotlej v rokah je¬
zuiti, ki so pa polagali glavno pažnjo na vzgojo in na
oblikovanje osebnosti, a cesarica je rabila predvsem prak¬
tično in strokovno izobraženih mož, zato je čisto narav¬
no, da je posegla tudi v organizacijo in v učne načrte
vseučilišč, jih odtegnila izključno cerkvenemu (jezuitske¬
mu) vplivu, jih podredila državnemu, uvedla vanje nove
praktične predmete in nastavljala zanje mlajše svetne
predavatelje z modernimi prosvetljenskimi idejami Pri
tem ji je bil vodilni svetovalec njen osebni zdravnik, Ho¬
landec G. van S w i e t e n , veren katoličan, vendar pre¬
pojen tudi z zapadnimi racionalističnimi in prosvetljen¬
skimi nazori. On ji je že 1. 1749. predložil načrt za pre-
uredbo vseučilišč, ki ga je cesarica odobrila in že par ted¬
nov nato izdala nov učni red najprej za medicinsko fa¬
kulteto, a tri leta nato še za ostale. Pri tem je bil za
mnoge predmete prvič uveden  tudi nem¬
ški učni jezik  namesto dotlej edino vladajoče la¬
tinščine. Zanimivo je, da je bila šele ob tej priliki

413

ustanovljena tudi  stolica za nemški je¬
zik in govorništvo, a za njenega prvega profesorja je bil
imenovan znameniti slovenski učenjak J. S. Popovič,
doma iz župnije Vojnik pri Celju, ki je napisal po na¬
ročilu vlade tudi prvo nemško slovnico za
avstrijske šole.  Med drugimi novimi profesorji je
bil tudi modroslovec K. Wo 1 f, ki je imel ob svojem ča¬
su posebno velik vpliv na vse avstrijsko izobraženstvo.
On je poskušal združiti racionalistične nazore s katoli¬
škimi nauki in se prizadeval ustvariti nekako katoliško
obliko prosvetljenstva. Bil je tudi prvi, ki je začel pisati
čisto 'znanstvene knjige v nemškem jeziku. O kaki učni
svobodi na tedanjih vseučiliščih pa seveda še ni bilo niti
govora, temveč so bile vse najmanjše podrobnosti urad¬
no predpisane. — Reforma gimnazij  in ostalega
šolstva se je pa zaradi nastopivše sedemletne vojne za¬
kasnila še za precej let.

Ta razvoj je namreč za nekaj let prekinila nova vojna.
Marija Terezija ni mogla nikoli preboleti izgube bogate
Šlezije in njeno nasprotstvo proti častihlepnemu in gra¬
bežljivemu pruskemu kralju Frideriku II. Velikemu je
bilo zato nepomirljivo. Ko se je ta v začetku 1. 1756. zve¬
zal z Angleži, je odgovoril tedanji frankofilski cesaričin
kancler Kaunitz  s tem, da je ustvaril avstrijsko-fran-
cosko zvezo ter poglobil zvezo z Rusijo, kar je preobrnilo
ves dotedanji evropski politični sestav. Friderik II. se je
tega zbal in je vdrl še tisto jesen brez vsake vojne napo¬
vedi na Saško ter začel s tem novo, krvavo vojno, ki je
trajala skoro sedem let („s e d e m 1 e t n a vojna”,
1756—1763). Ker je imel Friderik opraviti sedaj že s pre¬
novljeno in okrepljeno Avstrijo, je bil boj jako trd. Kralj
je stal večkrat že pred popolno propastjo, vendar se je
vselej izkopal s svojo železno voljo in s slepo disciplino
svoje vzorne armade, predvsem pa zaradi počasnosti in

414

needinosti svojih nasprotnikov. V vojno so se vmešali tu¬
di zavezniki obeh nasprotnikov, Angleži, Francozi in
Rusi. Vrstile so se zmage in porazi (na avstrijski strani
sta se odlikovala zlasti generala D a u n in L a u d o n),
toda ko so se pobotali med seboj Angleži in Francozi, so
tudi utrujeni in izčrpani Avstrijci in Prusi uvideli, da ne
morejo računati s kakimi resničnimi in dokončnimi
uspehi. Mir je bil sklenjen dne 15. II. 1763. na saškem
gradu Hubertusburgu.  Prinesel ni nobenih
ozemeljskih sprememb, toda za vedno so bile pokopane
cesaričine nade, da bi si priborila nazaj v nasledstveni
vojni izgubljeno Slezi  j o. Tudi človeške in gospodar¬
ske žrtve, ki jih je utrpela Avstrija, so bile jako hude.

Korošci so se tudi v tej vojni hrabro borili proti Pru¬
som. Posebna deputacija pod vodstvom šentvidskega žup¬
nika Černigoja  je šla cesarici osebno čestitat na Du¬
naj, ona jim je pa v zahvalo poklonila dve zaplenjeni
pruski zastavi. Res je, da se je razvijala „sedemletna voj¬
na” daleč od Koroške, toda občutili so jo vendarle jako
močno tudi naši ljudje. Zavladali sta draginja in lakota
in vso deželo je napolnila vsa mogoča sodrga, ki je nad¬
legovala ljudstvo (razbojniki, tatovi, goljufi, čarovniki
itd.). Dežela je morala dati veliko število vojaških novin¬
cev ter dajati neprestano nove in nove vojne prispevke
v denarju in v naravi in v deželi so neprestano taborile
razne čete, a en del ogrskih in hrvaških čet je uril tu tudi
svoje rezerve. Posebno pozornost je pa vzbudilo, ko so
privedli na Koroško 12.000 Prusov z mnogimi generali,
ki so bili ujeti v bitki pri Maxenu.  Nekaj od teh je
bilo potem odvedenih dalje na Tirolsko, a drugi so ostali
internirani na Koroškem. Po končani vojni se je večina
njih seveda vrnila domov, a precej jih je ostalo tudi za
stalno na Koroškem in ti so potem kot strokovnjaki pre¬
cej prispevali tudi k napredku nekaterih koroških in-

415

dustrij in obrti, zlasti suknarstva, svinčene beline, stav¬
barstva, pivovarstva in platnarstva.

Najvidnejša posledica te vojne je bila ta, da je bil
z njo zadan nov, hud udarec staremu vsenemškemu rajhu,
kar je Avstrijo še bolj prisililo k temu, da se je odslej
še manj brigala za rajh ter posvečala svoje sile pred¬
vsem nadaljnjemu izgrajevanju svoje lastne države. V zu¬
nanji politiki je pa še nadalje ostalo pri avstrijsko-fran-
coski zvezi prav do francoske revolucije. To zvezo je sku¬
šal Kaunitz 1. 1770. še poglobiti in utrditi s poroko cesa¬
ričine hčerke Marije Antoniette  s tedanjim
francoskim prestolonaslednikom, poznejšim kraljem Lu-
dovikom XVI.

Kakor v teku nasledstvene vojne (1740—1748) tako je
cesarica s svojimi vodilnimi svetovalci vred tudi v teku
sedemletne vojne lahko ugotovila še premnoge nove po¬
manjkljivosti svoje dotedanje državne zgradbe. Glede na
to se je potem tudi pospešeno lotila temeljitih reform na
vseh področjih, ki so bile pa sedaj, že po več kot dvajset¬
letnih njenih vladarskih izkušnjah , in spričo že dokaj
vživljenega državnega upravnega ogrodja lahko tudi
mnogo bolj smotrne in načrtne. Do sedemletne vojne, ko
je cesarica še trajno upala, da si pribori nazaj bogato
Šlezijo, je bila večina njenih reform posvečena v prvi
vrsti vojaški okrepitvi države. Sedaj je imela pa dovolj
vojska in odslej je bila vsa njena skrb usmerjena na še
smotrnejše zlitje dežela v enotno državo, na reševanje
perečih socialnih vprašanj, zlasti kmečkega, in na gospo¬
darski ter kulturni napredek prebivalstva.

V desetletju po nasledstveni vojni je bilo dovolj pri¬
like, da so se mogle tudi v praksi izkazati že spredaj očr¬
tane korenite upravne reforme, ki jih je bila cesarica
izvedla v prvem desetletju svoje vladavine pri osrednjih

416

oblasteh na Dunaju in po deželah. Načelo poenotenja
vse javne uprave in njene centralizacije v vladarjevih
rokah je bilo seveda dokončno utrjeno ter izvajano z
vso doslednostjo, toda ker so imeli v tem pogledu še mno¬
go premalo izkušenj in so se mnoge nove ustanove izka¬
zovale za premalo učinkovite, je bilo treba še nepre¬
stano iskati novih oblik. Ravno v tem je pa tičala tudi
najobčutnejša slabost terezijanske uprave, kajti ko se
uradništvo in ljudstvo še niti ni dobro vživelo v eno ob¬
liko, jo je že nadomestila nova.

Kakor smo že slišali (gl. str. 381), je cesarica prvo raz¬
dobje svojih preurejevanj osrednjih dunajskih oblasti
zaključila 1. 1749. s tem, da je ustanovila „D i r e c t o -
rium in publicis et cameralibu  s”, ki je na¬
domestil dotedanji dvorni pisarni za avstrijske in za če¬
ške dežele in ki je tvoril nekak vrhovni organ vse no¬
tranjepolitične in deloma tudi finančne uprave. Ker so
potem sledeča leta izoblikovala nove pobude in ker je
zlasti sedemletna vojna pokazala še vedno mnogo pre¬
šibko skladnost in sodelovanje obstoječih osrednjih ob¬
lasti, cesarica niti ni več čakala konca sedemletne vojne,
temveč je na Kaunitzev predlog že 1. 1760. ustvarila novo
osrednjo posvetovalno oblast, „D r ž a v n i svet”,  se-
stoječ iz kanclerja in 6 članov (med temi so bili tudi Kau-
nitz, Haugwitz, general Daun), njegov delokrog se je pa
raztezal seveda le na avstrijsko-češke dežele (torej brez
ogrsko-hrvatskih dežel, Nizozemske in italijanskih pokra¬
jin). Ta državni svet je postal takoj najvažnejša ustanova
vsega sistema, kajti njemu je pripadala ravno najimenit¬
nejša naloga, to je: smotrno graditi, nadzorovati in voditi
vse ostale upravne oblasti. On ni imel nobene izvršne
oblasti, pač pa je tvoril nekako zvezo med vsemi, mo¬
ral je budno paziti na delo vseh drugih političnih in go¬
spodarskih osrednjih ustanov ter stavljati cesarici pred-

27

417

loge za njih izpopolnjevanje ter pobude za sploh vse nje¬
ne reforme, nato pa skrbeti za njih enotno izvajanje. Ce¬
sarica je že k načrtu zanj lastnoročno pripisala: „S po¬
močjo tega državnega sveta in s tem, kar mi je predla¬
gano, se upam po robu postaviti propasti države.”

Naloge Državnega sveta so bile torej ogromne in so
zahtevale vprav izrednih in vsestranskih sposobnosti nje¬
govih članov. Večkrat je prihajalo v njem do hudih kri¬
žanj nazorov, njegovo delo je zaradi prevelike obsežnosti
zastajalo in zato ga je bilo treba večkrat tudi preurejati.
Že od početka je z vso vnemo sodeloval v njem tudi pre¬
stolonaslednik, poznejši cesar Jožef  II., in ravno tu so
zorele tudi tiste njegove neštete reformne ideje, ki jih je
skušal pozneje kot samostojen vladar s toliko naglico iz¬
vajati, a sedaj še ni imel dovolj moči, da bi bil z njimi
vedno prodrl. Čeprav je vsem članom lebdel pred očmi
skupen cilj poenostaviti in smotrno razčleniti vso javno
upravo od najvišjih oblasti do zadnjega izvršnega organa
po deželah v smislu prosvetljenega absolu¬
tizma,  so pa ravno pota, sredstva in oblike, ki bi jih
bilo treba uporabljati, vzbujale večkrat tako huda trenja
med najvišjimi vodilnimi osebnostmi, da je okoli 1. 1774.
grozila že prava državna kriza, v kateri niso grozili z od¬
stopom samo vodilni člani državnega sveta, temveč celo
prestolonaslednik in — sama cesarica. Ta je morala več¬
krat s solzami v očeh krotiti preburna reformna strem¬
ljenja posameznih članov (zlasti prestolonaslednika) in
vzdrževati njegove člane pri nadaljnjem skupnem delu v
državnem svetu, ki je bil v vsej drugi polovici njene vla¬
davine duša, nosilec in izvršitelj vsega ogromnega in bla¬
godejnega reformnega dela, ki je bilo tedaj izvršeno.

Vse to reformno delo so vodili trije temeljni nagibi.
Prvič je šlo za ozdravitev obupnega finančnega stanja, v
katerem je bila država po sedemletni vojni. V ta namen

418

ni bilo treba samo smotrno urediti posameznih finančnih
oblasti, temveč s skrbstvom za kmetijstvo, obrt in trgovi¬
no ter z raznimi socialnimi reformami predvsem gospo¬
darsko okrepiti prebivalstvo, da bi zmoglo dajatve, ki jih
je država neobhodno potrebovala. Drugič je šlo za uve¬
ljavljenje tedaj modernega pojmovanja države, po kate¬
rem se morajo koristi vsakega posameznika
brezpogojno podrediti skupni blaginji,
ki jo zastopa država (ta nagib je bil posebno razvit pri
Jožefu II.). In tretji vodilni nagib je bilo potem nekako
občečlovečansko, humarrtarno čustvo, kakršnega je zasto¬
palo prosvetljenstvo, visoko razvita zavest odgovornosti
ne le za obče dobro, temveč izrečno še za tegobe kmečkih
podložnikov ter smisel za neodtujljivo naravno
(božje) pravo,  ki ga je razvil zlasti racionalizem, a
ga je že od nekdaj zastopalo tudi krščanstvo in ga n. pr.
dandanes še prav posebno poudarja Cerkev nasproti so¬
dobnemu poganskemu državnemu totalitarizmu.

Ni moja naloga spuščati se še v nadaljnji podrobni
oris ureditve tedanje osrednje državne uprave. Poskušal
sem označiti njen nastanek in s tem tudi prehod iz stare,
čisto fevdalne države v novodobno, ki jo je — kolikor je
bilo seveda tedaj sploh že izvedljivo — izvedla ravno Ma¬
rija Terezija. Ob tej priliki je še na izrečno cesaričino
zahtevo zmagalo tudi načelo, da se posamezna upravna
vprašanja ne obravnavajo več po deželah, temveč po stro¬
kah. Prva leta po sedemletni vojni se je izoblikovala vr¬
hovna državna uprava v naslednjih šestih osrednjih iz¬
vršnih dvornih oblasteh (Državni svet, kot že rečeno, ni
bil izvršna oblast, temveč le .posvetovalna):

1. „Združena češko-avstrijska dvorna pisarna”, ki je
postala vrhovna političnoupravna oblast. Ta je nasledila
1. 1749. ustanovljeni „Directorium in publicis et camera-

27 *

419

libus”, potem ko so se iz njega izločile vse finančne za¬
deve in vrnile nazaj komori. Ker je pa spadala v smislu
merkantilističnih in fiziokratskih naukov med glavne
naloge državne uprave zlasti skrb za gospodarski in so¬
cialni dvig podložnikov, je ostal tudi poslej delokrog te
združene dvorne pisarne še vedno ogromen in ga izvršuje
v današnji državni upravi cela vrsta posebnih strokov¬
nih ministrstev. Ta dvorna pisarna je vodila vso zakono¬
dajo in skrbela za točno izvajanje zakonov, tvorila zve¬
zo med upravnimi oblastmi (in stanovi) dežela in z dru¬
gimi osrednjimi dvornimi uradi, vodila je vse posle da¬
našnjih notranjih ministrstev (policijo, cenzuro itd.), vse
verske in cerkvene zadeve, skrb za prometna sredstva
(vključno za pošto) in za napredek obrti, vršila vrhovno
nadzorstvo vseh mestnih uprav, v njeno področje je spa¬
dalo vse šolstvo itd. Glede na to je tudi kaj lahko razum¬
ljivo, da je nastal v tem preobsežnem delokrogu večkrat
hud nered in, ker je uradništvo še tudi premalo poznalo
tako različne razmere po posameznih deželah, so vzbujale
naredbe te dvorne pisarne neštetokrat hudo nezadovolj¬
stvo po raznih krajih in treba jih je bilo neprestano
spreminjati, dopolnjevati in prilagajati dejanskim raz¬
meram in potrebam. Razen tega so premnoge novotarije
do temeljev majale stoletna izročila, za kar je bilo pa pre¬
bivalstvo še premalo zrelo. Preobilica poslov je nujno
vodila tudi k neprestanemu ustanavljanju (in nato več¬
krat tudi k ukinjanju) raznih novih oddelkov, uradov,
„d e p u t a c i j” (n. pr. „Državne gospodarske deputaci-
je”), svetov (n. pr. »Komercialnega svet  a”), ko¬
misij itd.

2 .  ,,Državna pisarna”, ki je vodila nekako posle da¬
našnjega zunanjega ministrstva in o kateri sem govoril
že spredaj (gl. str. 407).

420

3. „Najvišji justični urad”; z njegovo ustanovitvijo
(1. 1749) je bilo tedaj vsaj na višji instanci prvič uve¬
ljavljeno načelo ločitve sodstva od politične uprave. Ta
dvorni urad je tvoril najvišje prizivno sodišče, obenem
pa do neke mere vršil tudi posle današnjih pravosodnih
ministrstev.

4. ,.Dvorna komora”, o katere razvoju sem obširnejše

govoril že spredaj (gl. stran 410). V njej se je sedaj
združilo vodstvo in nadzorstvo vseh kameralnih in kon-
tribucijskih zadev, tako da je predstavljala nekaka da¬
našnje finančno ministrstvo. Poleg nje je bila ustanov¬
ljena še posebna „deputacija”, v čije pristojnost so spa¬
dale vse zadeve državnega kredita in dolgov in ki se je
kmalu preimenovala v „0 srednjo blagajno”
(„Caisse Generale”), a tri leta nato se je tudi ta vključila
v komoro. j

5. „Dvorna računska komora” je vodila vse račun¬
ske posle in nadzorstvo.

6. „Dvorni vojni svet”, o katerem sem pa tudi govo¬
ril obširnejše že spredaj (gl. str. 408 sl.).

Že zgoraj sem naglasil, da je bilo za reševanje preob¬
sežnih nalog združene dvorne pisarne treba ustvarjati
vedno nove, čisto specialne ustanove. Za državo in za nas
najvažnejše tako področje je bilo višje in nižje šol¬
stvo,  ker ga je bilo treba, postaviti čisto na nove te¬
melje, da bi moglo izobraževati za izvajanje prosvetljen-
skih reform sposobno uradništvo in vzgajati za te refor¬
me sprejemljivo prebivalstvo, za kar je bila pa predvsem
potrebna prevedba šolstva iz dotedanjega cerkvenega na
novo državno področje. V ta namen je bila že pri nek¬
danjem direktoriju osnovana posebna „Š t u d i j s k a
komisij  a”, ki je po nasledstveni vojni izvedla že spre¬
daj omenjene preosnove vseučilišč, a po sedemletni voj-

421

ni, ko je stopilo šolsko vprašanje v ospredje in zlasti še
po razpustu jezuitskega reda, ko je nastopila na šolskem
polju čez noč velika praznina, se je delokrog te študijske
komisije tako razširil, da je morala biti dvignjena v po¬
seben dvorni urad. Ta „Dvorna študijska komisija” ie si¬
cer ostala še vedno podrejena združeni dvorni pisarni,
vendar je opravljala svoje posle že dokaj samostojno in
bi jo lahko že primerjali s poznejšim naučnim ministr¬
stvom.

Označena nova razporeditev poslov osrednje državne
uprave je zahtevala potem seveda tudi vzporedno pre¬
urejanje nižjih upravnih organov. Še preden je prišlo do
take preureditve tudi na Koroškem, se je pa izvršila tu
še druga, velevažna sprememba. Kakor vemo, Spod¬
nja Zilja z Beljakom, Kanalska dolina
in še nekateri drugi predeli jrolitično že izza 1. 1007. niso
spadali h Koroški, temveč pod deželnoknežjo oblast bam-
berških škofov. Ti so se potem s pogodbama iz 1. 1535.
in 1675. sicer odrekli svoje deželnoknežje oblasti nad
temi ozemlji v prid Habsburžanom (gl. str. 98 in 218),
ostali so pa še vedno zemljiški gospodje vseh teh predelov
in ohranili so še nadalje tudi nekatere druge privilegije
(n. pr. pravico kovanja lastnega denarja). To je potem še
vedno povzročalo večja ali manjša trenja ter druge ne¬
všečnosti med bamberškimi škofi in vladarjem, oziroma
med koroško deželno in bamberško upravo. Slednjo je
vodil navadno kak bamberški kanonik kot vicedom s se¬
dežem v Volšperku. Toda bamberški škofje so vedno bolj
izgubljali interes na svojih koroških posestvih. Donos nji¬
hovih rudnikov v Plajberku in Rablju je postal v tej do¬
bi že neznaten, nekoč tako živahna beljaška trgovina je
propadala in tudi dohodki gospoščin so bili zaradi skraj¬
no zanikrnega gospodarstva vicedomov malenkostni, če¬
prav so zlasti svoje ziljske podložnike neusmiljeno izže-

422

mali. Prišlo je tako daleč, da se je škof Schonborn
ob priliki svojega obiska Koroške 1. 1734. izrazil, da vsa
ta posestva niso za drugo, kot da se jih podari. Med obe¬
ma velikima vojnama Marije Terezije se je to stanje za¬
radi velikih novih vojnih bremen še bistveno poslabšalo
in davčni zaostanki so naraščali od meseca do meseca.
Glede na to je potem Bamberg  že 1. 1757. sklenil vsa
svoja koroška posestva ponuditi cesarici v zakup ali pa
v nakup. Dali so jih res najprej v šestletni zakup za letno
vsoto 24.000 gld, toda že takoj prvo leto je Bamberg
uvidel, da bi bilo še bolje prodati jih. Cesarica je bila
za to pripravljena in začela so se pogajanja, ki jih je za
škofa vodil zadnji vicedom baron W e i n h e i m , za ce¬
sarico pa Haugwitz.  Poleti 1. 1759 je prišlo do spo¬
razuma tako, da prevzame cesarica vse bamberške dolgo¬
ve na teh posestvih (največ jih je bilo pri raznih cerkvah
in ustanovah) v skupnem znesku 351.000 gld in plača še
en milijon gld kupnine, ki se naloži pri Dunajski mestni
banki in obrestuje po 4%. Predaja Beljaka se je izvršila
dne 15. VI. 1759. v volšperškem gradu. Tako je torej
dokončno izginila še poslednja b a m -
berška oblast nad slovenskimi Korošci,
ki je trajala skoro natančno sedem in pol stoletij.

Ob priliki prodaje so prešla iz bamberških v habs¬
burške roke naslednja posestva v slovenskem delu Ko¬
roške:

1. Župnija Naborjet s tedanjimi podružnicami Sv.
Katarina, Lužice in Ovčja vas.

2. Župnija Ukve s podružnico Lipalja vas.

3. Župnija Trbiž s podružnicama Rabelj in Mali
Tolmin.

4. Župnija Brdo s 7 podružnicami (Dule, Melviče,
Loče, Napole, Pazerje in Lumarče). Vredno je pripom-

423

niti, da tedanji brdski župnik Franco  ni znal sloven¬
sko, zato je moral vzdrževati še posebnega kaplana in ko-
operatorja z znanjem slovenskega jezika (podobno je bilo
tudi v Šmartnem pri Beljaku).

5. Duhovnija Sv. Janez pri Pontablju.

6. Cerkev ma Sv. Višarjah, ki je bila jako bogata, to¬
da njen kapital je bil naložen pri vicedomu v Volšperku,
ki je pustil svetovišarsko cerkev na veliko nezadovoljstvo
ljudstva propadati.

7. Cerkev v Kokovem s podružnico v Rutah.

8. Trg Naborjet z lastnim magistratom, pod katerega
so spadale še vasi Volčji potok, Lužnica in Sv. Katarina.

9. Trg Trbiž z lastnim magistratom (sodnikom).

10. Gospoščina Podvetrovo, v katero so spadale vasi
Rute, Kokovo, Žabnice, Ukve, Lipalja vas in Pontabelj;
cesta iz Beljaka do Pontablja je vodila ves čas po bam-
berškem ozemlju, razen odseka med Zgornjim Bregom in
mostom čez Ziljo, do kamor sta segali deželski sodišči
Bekštanj in Podturje. Za vzdrževanje te ceste je morala
skrbeti škofija, čeprav sta pobirali carino država in de¬
žela (majhno carino je pobiral tudi podkloštrski samo¬
stan pri nekem mostiču čez Ziljo). Razen navedenih vasi
je pripadal škofiji tudi brdski gozd. Vse hiše in zem¬
ljišča v Kanalski dolini so bila pa last tržanov in pod¬
ložnikov, a lovsko in ribarsko pravico v vsej dolini je
imela škofija.

11. Vsi gozdovi v Kanalski dolini, ki so bili razde¬
ljeni v 6 revirjev in podrejeni posebnemu gozdnemu
uradu; gozdni dohodki škofije so sestojali iz donosa pla¬
nin, oglarstva in lesa, toda ta donos je bil majhen, ker so
imeli gozdove večidel v užitku podložniki in rudarji.

12. Rudnik svinca in kalarnine v Rablju in pravkar
načeti rudnik železa nad Brdsko planino.

424

13. Okoliši vasi Kokovo, Vrata (tu je bila mitnica),
Meg farji in Podklošter.

1.4. Sodni okoliš Brdo zli vasmi, v katerih je bilo pa
tudi polno podložnikov raznih drugih gospoščin.

15. Sodni okoliš Bela peč ter neznatni sodni okoliš
Podkrajnik.

16. Grad Kimiperk, ki je bil pa že tedaj v razvalinah.

17. Gospoščina Strassfriecl, ki jo je upravljal poseben
uradnik (na gradu je bil tudi sedež deželskega sodišča), a
gozdovi so bili vsi v rokah podložnikov, ki so bili raz¬
treseni po raznih okoliših.

18. Mesto Beljak z gradom, kjer je bil sedež oskrb¬
nika vsega okoliša. Mesto je bilo pa zaradi propada trgo¬
vine in iz tega izvirajočih velikih davčnih zaostankov že
tako zadolženo, da so se vsi otepali županske časti.

19. Grebinj s Kloštrom; v samostanu je bilo tedaj
12—13 „nemirnih in nediscipliniranih redovnikov”, ki so
povzročali škofiji mnogo preglavic, a grebinjski podlož¬
niki, ki so bili sami Slovenci, so se upirali še nadalje pla¬
čevati varščino (Schutzgeld), ker so bile trdnjavske na¬
prave tako zanemarjene, da bi jim ne mogle nuditi no¬
benega zatočišča več.

20. Vivšnik s sodnim okolišem.

Večja posestva je imel potem Bamberg še v nemškem
predelu dežele (nekaj posestev okoli Trga, Plajberk,
Volšperk, St. Leonhard, trg Reichenfels i. dr.). Vrhovna
uprava (vicedomat) se je nahajala v Volšperku in je bila
po vsej Koroški razkričana radi svojega nemarnega po¬
slovanja.

Koroški deželni stanovi niso imeli pri prodaji nave¬
denih bamberških posestev seveda nobene besede več,
ker so izgubili z upravnimi reformami v letih 1747—1749

425

vso oblast in je prešla vsa javna uprava v deželi že v roke
„C. kr. reprezentance in komore”. Od 1. 1758. dalje se ni
smela vršiti tudi nobena seja velikega sveta ali zasedanje
deželnega zbora brez vednosti predsednika reprezentance.
Nekaj malega zaslombe so obdržali stanovi zgolj še v
svojem odboru poverjenikov, ki mu je predsedoval naj¬
starejši odbornik kot upravitelj deželnega grofovstva in
k čigar sejam predsednik reprezentance ni imel dostopa.
Ta odbor je odslej ob raznih prilikah pošiljal cesarici
svoje prošnje in pritožbe v zvezi z raznimi reformami.
L. 1761. je pa celo reprezentanca sama predložila cesa¬
rici načrt, kako bi se mogla vsaj do neke mere obnoviti
nekdanja delavnost stanovske uprave. Ker se je bila ce¬
saričina nevolja nad Korošci medtem že precej polegla,
je nekaj časa res mislila na to, da bi jim vsaj deloma
ustregla, toda končno se je vendarle odločila, da ne bo
več razdirala že ustvarjene izenačene uprave v vseh svojih
avstrijsko-čeških deželah.

Takoj po sklenitvi miru s Prusi 1. 1763. se je celov¬
ški stanovski odbor vnovič obrnil na cesarico s prošnjo,
da ukine „jus reginae” (gl. str. 386) in da vrne stanovom
nekdanjo samoupravo. Toda tedaj je bilo že v polnem
teku spredaj očrtano novo preurejevanje osrednjih vr¬
hovnih oblasti, katerim je takoj sledila tudi preosnova
nižjih oblasti. S cesaričino naredbo z dne 29. VIII. 1763
so bile po deželah zopet ukinjene 1. 1749. ustanovljene
reprezentance (g 1 !, str. 382), mesto njih pa večja ozemlja
združena v „gubernij  e”, katerim so bili prideljeni
še posebni uradi za pravosodje, finance, trgovino in
davke.

S tem je bila po pičlem poldrugem desetletju zopet
nekako obnovljena stara — Notranja Avstrija, čeprav v
novi obliki. Tak gubernij je bil namreč ustanovljen tudi

426

■v Gradcu, kateremu so bile razen Štajerske podrejene še
Koroška, Kranjska in Goriška. Tako so se torej vnovič
upravno povezale vse slovenske dežele, razen Trsta, ki je
z drugim obalnim ozemljem vred iz čisto merkantilistič-
nih razlogov tvoril poseben gubernij. Gubernij je vodil
nadzorstvo nad vsemi zadevami podrejenih mu dežela,
zlasti še glede pobiranja kontribucij, stanovskega gospo¬
darstva, „mešanih” vojaških zadev (nastanjevanja in
oskrbovanja čet), verskih zadev, trgovine, prometa in var¬
stva raznih deželnoknežjih pravic. Ker je bilo ozemlje
gubernija seveda preveliko za to nadzorstvo, je ohranila
Koroška še nadalje tudi svojo lastno deželno upravo, pre-
osnovano v „C. kr. deželno glavarstvo”, ki je začelo po¬
slovati dne 1. XI. 1763., a ki je bilo podrejeno graškemu
guberniju. Za prvega deželnega glavarja je bil imenovan
svetnik pri dotedanji celovški reprezentanci, grof J. G.
H e i s t e r (njega sta potem nasledila grofa F. A. K h e -
venhuller  in V. R o s e n b e r g) in on je postal
obenem tudi načelnik stanov s plačo 4000 gld. Ob usta¬
novitvi deželnega glavarstva je bilo stanovom tudi javlje¬
no, da se ustanova „tako zvanega deželnega grofovstva ali
upravitelja deželnega grofovstva popolnoma ukinja”.
Stanovi so cesarico prosili, naj jim vendar ne jemlje prav
vse deželne ustave, a ona jim je odgovorila, da ne gre
več za nekdanjo ustavo, temveč za izvršitev njenih uka¬
zov. Odbor poverjenikov je bil tudi obveščen, da bo reše¬
val odslej deželni glavar s pritegnitvijo poverjenikov tudi
vse stanovske zadeve in da se ne sme ukreniti ničesar več
brez njegove vednosti in navzočnosti. Razen tega je de¬
želni glavar predsedoval tudi velikemu odboru in de¬
želnemu zboru. Tako je stopil torej sedaj na čelo dežel¬
nih stanov deželni glavar, ki pa ni bil več imenovan —
kot nekoč —. na predlog stanov, temveč le po prostem
preudarku vladarja in je bil od stanov popolnoma neod-

427

visen državni uradnik. S tem je padla še zadnja senca
nekdanje neodvisnosti deželnih stanov, ki so izgubili se¬
daj vsako možnost kakor koli še nasprotovati cesaričinim
reformam.

Celo Heister sam je že kmalu po svojem nastopu ce¬
sarici priporočil, naj vrne stanovom nekaj nekdanjega
delokroga, seveda pod strogim državnim nadzorstvom, in
cesarica jim je bila tudi voljna do neke mere ugoditi, le
glede državnih prispevkov („postulatov”) je zahtevala, da
se plačujejo še nadalje na dotedanji način. Odbor po¬
verjenikov se je cesarici zahvalil za to, vnovič jo je pa.
opozoril, da je dežela nezmožna plačevati po 451.000 gld
letno, in jo prosil, naj se vnovič ugotove resnični dohod¬
ki dežele, a dotlej naj se jim dovoli primeren popust. Ce¬
sarico je tak odgovor presenetil, zato je pustila vse pri
starem. Šele ko so stanovi 1. 1768. sprejeli postulate brez
najmanjšega ugovora, jim je cesarica z odlokom z dne
26. XI. vrnila razpisovanje in pobiranje kontribucije.
Deželni glavar Heister je predlagal, naj bi se za vodstvo
vseh stanovskih blagajniških poslov ustanovila po kranj¬
skem in štajerskem vzorcu tudi za Koroško posebna bla¬
gajniška deputacija” pod predsedstvom deželnega glavar¬
ja. Končno je po tolikih letih in moledovanjih dne
10. X. 1770 res izšel patent, ki je ukinil dvajsetletni „jus
regium” in so bile po vseh deželah ustanovljene stanov¬
ske blagajniške deputacije, sestoječe iz tamošnjih dežel¬
nih glavarjev kot predsednikov, a tako, da so bili stanovi
v njih povsod v manjšini. Tako se je odslej kontribucija
zopet vplačevala v blagajno stanovskega generalnega dav¬
karja, gospoščine so bile odgovorne za redna plačevanja
svojih podložnikov, magistrati pa za plačevanja meščanov
in tržanov. S tem so dobili stanovi zopet vsaj nekaj vpli¬
va na davčne zadeve, a vse njihovo denarno poslovanje se
je vršilo pod budnim nadzorstvom deželnih glavarstev,,

428

tako da je bil „jus regiuni” ukinjen pravzaprav samo po
imenu.

Z vsemi označenimi odredbami od 1. 1747. dalje je bi¬
la torej dejansko ukinjena nekdanja stanovska finančna
samouprava, a ravno ti strogi ukrepi so ustvarili potem
tudi red in ravnotežje v deželnih financah. Čeprav je
bila kontribucija skoraj podvojena, so vendarle skoraj
čisto izginili nekdanji visoki davčni zaostanki in z uki¬
nitvijo nepotrebnih deželnih uradov, z znižanjem visokih
plač, pokojnin in nagrad vodilnim deželnim funkcionar¬
jem, z znižanjem izdatkov za stanovske stavbe (od 43.000
gld na 22.300), z obdavčevanjem plemiških posestev in
stanovskih hiš, s povečanjem posrednih davkov in z dru¬
gimi novimi davčnimi viri so bili doseženi veliki pri¬
hranki. Na drugi strani so pa nastali seveda tudi novi iz¬
datki za nove urade (samo osebni izdatki za deželno gla¬
varstvo so 1. 1777. znašali 59.598 gld). Tako je koroško
deželno finančno gospodarstvo pokazovalo naslednjo
•diko:

1. 1750 1. 1780

Zahteve ....  744.616 gld ....  738.416 gld
Pokritje ....  749.825 gld ....  740.900 gld

V letih 1750—1777 je bilo plačanih tudi 73.000 gld sta¬
rih deželnih dolgov, ki so pa znašali ob cesaričini smrti še
vedno 4,735.950 gld (1. 1632 pa 1,1 milijon gld, toda v letih
1702—1728 so znašali sami izredni prispevki Koroške za
razne vojaške potrebe celih 4,062.522 gld).

Na Koroškem je torej predstavljalo od 1. 1763. dalje
vrhovno deželno upravno oblast deželno glavarstvo, ki
je stopilo na mesto dotedanje reprezentance, le da ni bilo
več neposredno podrejeno Dunaju, temveč graškemu gu-
berniju. V pristojnost deželnega glavarstva so bili priteg¬
njeni vsi že spredaj označeni posli prejšnje reprezentance

429

(gl. str. 377), a razen teh še komora in deželna pravda, tako
da so torej predstavljala deželna glavarstva politično, go¬
spodarsko in sodno oblast. Toda pravosodje jim je bilo.
pridruženo le na zunaj, kajti cesaričin dekret je določal,,
da se morajo obravnavati sodne zadeve čisto ločeno od
političnih. Dejansko je bila torej v smislu modernih zah¬
tev že tudi v drugi instanci izvedena ločitev politične in
sodne uprave.

Vsi dopisi glavarstva, namenjeni na Dunaj, so morali
iti preko graškega gubernija. Ker se je pa pokazala ta pot
že zgodaj za preveč zamudno, je dvorni dekret že dne
26. X. 1765. določil, naj pošilja glavarstvo čisto politične
zadeve neposredno na Dunaj, a pravosodne še nadalje pre¬
ko gubernija. S tem je postalo deželno glavarstvo glede po¬
litične uprave iznova neodvisno od Gradca. Strogi biro-
kratični centralizem je bil pa v letih 1770—1772. še bolj
zrahljan, kajti določeno je bilo, da naj poroča glavarstvo
na Dunaj le še o važnejših zadevah, o komercialnih in po¬
licijskih pa pošilja zgolj zapisnike. Končno je dobilo gla¬
varstvo celo pravico, da je samo nameščalo uslužbence z
manj kot 200 gld letne plače in prepuščene so mu bile pre¬
iskave glede pritožb kmečkih podložnikov proti gospo¬
ščinam, dobrodelne ustanove in zavodi, šolske komisije ter
zadeve davkov na dediščine. Ta organizacija celovškega de¬
želnega glavarstva je bila pa že 1. 1768. še bistveno izpo¬
polnjena z ustanovitvijo policijske komisije pod predsed¬
stvom deželnega glavarja. Ta ustanova je bila jako važna,
kajti v njeno področje tedaj niso spadale samo varnostne
zadeve, nadzorstvo gledaliških predstav, zatiranje bera¬
čenja in podobno, temveč tudi pobijanje praznoverstva in
velik del vseh gospodarskih zadev (skrb za napredek kme¬
tijstva, obrti in industrije, skrb za gospodarski dvig mest

430

in trgov, nadzorstvo cen) in nadzorstvo dobrodelnih in
socialnih ustanov.

Iz vsega doslej povedanega torej razvidimo, da se je
izoblikovala javna uprava v drugi polovici vladavine Ma¬
rije Terezije takole: na Dunaju so se izgradile osrednje
vrhovne državne oblasti, ki so vodile vso javno upravo v
državi (v avstrijsko-čeških deželah) v smislu prosvetljenstva,
centralizma in vladarskega absolutizma. Za večja ozemlja
so bili ustanovljeni guberniji in izmed teh je graški zdru¬
ževal vse slovenske (nekdanje notranjeavstrijske) dežele.
Po posameznih deželah so vodila javno upravo guberniju
bolj ali manj podrejena deželna glavarstva. Četrta uprav¬
na stopnja so bile potem kresije, ki so dobivale vedno ob¬
širnejše naloge, skrbele za strogo izvajanje vseh zakonov na
svojih manjših ozemljih in tvorile prave stebre vse dr¬
žavne uprave. Predvsem so imele kresije tudi trajno nepo¬
sredni stik z ljudstvom, radi česar so ostale slej (ko prej za
koroškega slovenskega kmeta najvažnejše državne uprav¬
ne ustanove. Zadnja upravna stopnja so bile končno zem¬
ljiške gospoščine, ki so vodile krajevno upravo pod bud¬
nim nadzorstvom kresij. Vsa ta strogo birokratična uprav¬
na organizacija je potisnila precej v ozadje tudi dotedanjo
vodilno vlogo plemstva, kajti očrtano upravno ogrodje je
zahtevalo predvsem strokovno usposobljeno uradništvo ne
glede na njegovo pokolenje. Cesarica ni ostala gluha za
pritožbe, ki so se zato začele pojavljati iz vrst plemstva,
toda Kaunitz jo je hitro prepričal, da se nanje ni treba
prav nič ozirati, češ da „drugi vladarji skušajo plemstvo
vedno bolj omejevati, ker leži resnična moč države v pre¬
težni večini državljanov, to je v preprostih ljudeh >'n za¬
služijo zato ti prvenstveno pozornost.”

Važno pri vsej novi organizaciji državne uprave je
postalo itudi to, da so v duhu prosvetljenstva šele sedaj

431

polagoma začeli dobivati vidnejša uradniška mesta tudi
neplemiči, s čimer so se prvič odprla vrata v boljše držav¬
ne službe tudi Slovencem, to je sinovom našega kmeta.
Objavljanje neštetih uradnih naredb in ukazov, zlasti ti¬
stih, ki so se nanašali neposredno na kmečko ljudstvo, je
nujno zahtevalo tudi upoštevanje njegovega jezika. Če¬
prav so bile ostre centralistične težnje tesno povezane s
težnjo po enotnem nemškem uradnem jeziku za vso dr¬
žavo, so pa morali vendarle ravno v tej dobi prvič  za¬
četi izdajati  razne uradne razglase  in uredbe tu¬
di v slovenščini.  Tako je n. pr. izšel tudi v sloven¬
ščini ukaz z dne 4. XII. 1768. o „splošni razdelitvi paš¬
nikov”, dvorni dekret z dne 10. III. 1770. o „popisu duš”,
25. V. 1770. „pravila o razbojnikih”, 12. XII. 1772. „pa-
tent o desetini” itd.

Sredi očrtanega, nadvse živahnega preurejevanja vse
dotedanje javne uprave se je pa izvršil važen dogodek, ki
je imel globok vpliv na vse nadaljnje delo. Poleti 1. 1765.
se je vršila v Innsbrucku poroka drugega cesaričinega si¬
na, poznejšega cesarja Leopolda  II., s špansko infan-
tinjo Marijo Ludoviko.  K poroki je potoval ves
dvor skozi Koroško. Deželni glavar Heister je ukrenil vse,
da bi bil sprejem visokih gostov čim najslovesnejši: po¬
pravljene so bile vse ceste, po katerih je dvor potoval,
izboljšani mostovi, v Celovcu prenovljeni pločniki, po
ulicah so namestili več tisoč svetilk, z Dunaja je prišel
poseben slikar za okrasitev gledališča, iz Italije so naro¬
čili posebno gledališko in plesno družbo, za sprejem so
zbrali v Celovcu 24 čet vojaštva, prišlo je več tisoč ru¬
darjev v njihovih krojih ter z zastavami in godbami, bo¬
roveljski puškarji so tvorili posebno grenadirsko četo in
300 jezuitskih dijakov je paradiralo v njihovih zelenih
krojih. Za cesarski par je bilo pripravljeno stanovanje v
Rosenbergovi palači, za prestolonaslednikajo-

432

ž e f a, ki je bil tedaj že rimski kralj;, v razkošno prenov¬
ljenem dvorcu, za ženina pa v palači grofa Goessa.

Dvor je prispel v Celovec dne 11. VII. 1765. zvečer in
bil sprejet najbolj slovesno. Naslednje dopoldne je ce¬
sarski par obiskal grad Žrelec, Herbertovo tovarno svin¬
čene beline, Thysovo suknarno in elizabetinsko bolnico,
zvečer so se pa vršile razne zabave. Tretji dan je potem
odpotoval dvor dalje proti Tirolski, a Korošci so se pri¬
pravljali, da ga enako slovesno sprejmejo tudi pri nje¬
govem povratku.

Toda prišlo je vse drugače. V Innsbrucku je namreč
dne 18. Vlil. 1765. nenadoma umrl mož Marije Terezije,
cesar Franc  I. Izguba ljubljenega moža je pomenjala
za cesarico strahovit udarec, saj ji je bil on dotlej naj¬
močnejša in vsestranska opora. Izgubila je tedaj velik del
dotedanjega veselja do dela, svoje žilavosti in zaupanja
vase. Ob velikih odločitvah je odločala sicer še vedno
njena volja; toda tekoči posli so prehajali v vedno večji
meri v roke državnega sveta in prestolonaslednika, ki se
je posvetil z vprav strastno vztrajnostjo in z jasnimi cilji
državnim poslom. On je bil brez vsakih ovir takoj po
očetovi smrti izvoljen za nemškega cesarja kot Jožef  II.
in dne 23. IX. 1765. ga je imenovala mati tudi za sovla-
darja v svojih deželah. Tako je bilo odslej tudi pri vseh
nadaljnjih reformah in ukrepih v vedno večji meri čutiti
njegovo roko. Cesarica se je želela v miru posvečati pred¬
vsem še blagru svojih državljanov, a zlasti večino zuna¬
nje politike in vse vodstvo armade je prepustila že zgolj
sinu.

Zdelo se je, da bo nastopila po nasledstveni vojni v
Evropi daljša doba miru. Toda v severnovzhodni Evro¬
pi je obstojala tedaj šibka točka, Poljska,  kjer je
vladal že dolgo očiten notranji razkroj, ki ga je z vsemi

28

433

sredstvi pospeševala še Rusija, da bi se dokončno pola¬
stila propadajoče države. Pri takem ropu je pa hotela po¬
grabiti svoj delež seveda tudi Prusija, a da bi se s tem
Rusija in Prusija preveč ne okrepili, se je želela pri tem
okoristiti še Avstrija. Ker je bila Rusija ravno tedaj za¬
pletena v vojno s Turčijo (Avstrija je v njej politično
podpirala Turčijo), je bila Rusija prisiljena pristati na
soudeležbo Prusije pri nameravani delitvi Poljske. Av¬
strija je najprej sama zasedla poljski okoliš Spiš v Kar¬
patih, nato pa dne 2. VIII. 1772. v Petrogradu še pod¬
pisala z Rusijo pogodbo o delitvi nesrečne Poljske v tem
smislu, da pripade njej vsa Galicija. Tako je prišla pod
habsburško oblast končno še ta velika dežela, a ob skle¬
nitvi rusko-turškega miru, dve leti pozneje, je znal Jožef
II. pridobiti še dotlej turško Bukovino. Marija Tere¬
zija se je živo zavedala podlosti teh ropov, ki jih ie na-
zvala „sramoto moje vlade”, toda Kaunitza in Jožefa II.
taki nravstveni pomisleki niso ganili, temveč sta prisilila
končno tudi cesarico k pristanku na dejanje, ki ji je po¬
tem do konca zagrenjevalo življenje (obsojala je tudi vso
politiko, ki je stremela za likvidacijo evropske Turčije).

Par let pozneje je hotel zaplesti Jožef II. državo še v
novo zunanjepolitično pustolovščino, ki bi bila izzvala
najbrž novo evropsko vojno. Stari vladar Bavarske,
Maksimilijan  J o ž e f , je bil brez otrok in z nje¬
govim dedičem, volilnim knezom Karlom Teodor¬
jem,  se je bil Jožef II. že poprej dogovoril, da zamenja
Bavarsko za avstrijsko Nizozemsko. Čim je Maksimilijan
1. 1777. umrl, je Jožef II. vkljub materinim svarilom svoji
armadi ukazal vkorakati v Bavarsko. Takemu bistvene¬
mu povečanju Avstrije so se pa uprle druge sile s pru¬
skim kraljem Friderikom  II. na čelu. Prišlo je že
do vojaških spopadov, toda Marija Terezija je bila nav¬
zlic svoji stari mržnji proti Prusom odločno proti vsaki

434

novi vojni, zato se je proti sinovi volji še pravočasno z
mirom v Tešinu  13. VI. 1779. sporazumela s pru¬
skim kraljem tako, da je pripadlo iz bavarske dediščine
Avstriji le dotlej na desnem bregu spodnje Inne ležeče
bavarsko ozemlje in je tvorila odslej spodnja Inna na¬
ravno mejo med Avstrijo in Bavarsko. Glavni posel sta¬
rajoče se cesarice je obstojal v tej dolbi v tem, da je z
modro previdnostjo izkušene vladarice krotila Jožefovo
nestrpno vnemo in ravno s tem tudi zagotovila svojim
reformam trajni blagodejni vpliv.

Jožef II. se ni ustrašil, navzlic očitni nevarnosti ve¬
likih političnih zapletljajev, podati se v označeno bavar¬
sko pustolovščino zato, ker se je bil že zanesel na svojo
korenito prenovljeno armado. Kakor vemo, je čutila
nujno potrebo po temeljiti prenovitvi armade tudi Ma¬
rija Terezija že takoj po nasledstveni vojni. Slišali smo
tudi, da jo je ravno ta potreba privedla do prvih velikih
upravnih in finančnih reform. Izkušnje nasledstvene voj¬
ne so ji bile namreč dovolj pokazale, da ne sme biti ar¬
mada več čisto odvisna od negotovih vsakoletnih prispev¬
kov stanov posameznih dežela, temveč je treba ustvariti
močno stalno državno armado z zagotovljeno preskrbo.
V ta namen je že takoj po vojni (1748) določila višino
stalne vojske na 108.000 mož, vse skrbstvo zanje naj bi
vodila zgolj država, a dežele nai bi se za 10 let obvezale
redno plačevati stroške, ki bi odpadli sorazmerno na
vsako posamezno deželo. Kakor smo že slišali, je ta svoj
cilj tudi dosegla, navzlic večjemu ali manjšemu odporu
nekaterih dežela, zlasti Koroške.

Stare deželne brambe so tedaj seveda že davno izgu¬
bile svoj nekdanji pomen pri skupni državni vojski in
ukinjene so bile že tudi stare meščanske straže. Državna
vojska je dolgo sestojala le iz najemnikov in prostovolj¬
cev, a ker je postalo stalno vzdrževanje teh predrago, so

28 *

435

začeli na prelomu XVII. in XVIII. stol. snovati v okviru
armade „domače polke” posameznih dežela (26. koroški
domači pešpolk je bil n. pr. osnovan 1. 1717) in so bile
posamezne dežele tudi obvezane prispevati zanje dolo¬
čeno število vojaških novincev (Koroška n. pr. 1013 mož 13 ).
Za njih dopolnjevanje so tudi skrbeli stanovi tako, da
so od časa do časa razpisali nekaka novačenja po posa¬
meznih zemljiških gospoščinah. Tako novačenje je bilo
na Koroškem razpisano še 1. 1755. in sicer tako, da je
morala prispevati vsaka gospoščina na vsakih 150 domov
(,,ognjišč”) po enega vojaškega novinca. Čeprav so izvr¬
šili v ta namen na Koroškem že poprej štetja po „ognji-
ščih” in je bilo z odlokom z dne 23. IX. 1760 odrejeno
celo štetje „duš” s posli vred 14 , je bil pa ta način združen
z neštetimi ovirami in težavami, kajti gospoščine so imele
svoje podložnike večkrat raztresene po najrazličnejših
predelih dežele in so bili taki domovi tudi jako različno
močni. Ker so nastajale s takimi novačenji vedno večje
težave, so uvedli potem 1. 1763. splošno vojaško
o b v e z no s t,  kar je našlo takoj svoj odmev tudi v naši
narodni pesmi, češ:

,,Prišli so patenti taki:

bodi reven al’ bogat,

vsak bo mogel (moral) bit’ soldat.”

Ker so bili tedaj še celi stanovi oproščeni vojaške
službe (n. pr. meščani, rudarji, trgovci i. dr.), je ležalo
glavno breme seveda na kmečkih podložnikih. To je bilo
tem hujše, ker so morali vojaki tedaj služiti še do smrti,

13) V zadnjih letih vlade Marije Terezije je bilo od tega polka
navadno nastanjenih v Celovcu 6 čet, v Velikovcu, Beljaku in Volš-
perku pa po 2.

14) Ob tej priliki so našteli na Koroškem okoli 272-000 prebi¬
valcev, vendar je bila ta številka še jako nezanesljiva.

436

oziroma do svoje popolne telesne onemoglosti. L. 1765.
so uvedli za vse vojake sablje, zato naša narodna pesem
tudi poje o „sabljici pripasani”.

Ko je postal 1. 1765. Jožef II. sovladar in mu je mati
prepustila vso skrb za armado, je 1. 1770. čisto preuredil
tudi označeni način novačenja, tako da se število voja¬
ških novincev ni več ravnalo po številu domov, temveč
po številu prebivalcev (notranjeavstrijske dežele so mo¬
rale tedaj dajati dobro šestino vseh vojaških novincev).
Da se vse pravično uredi in določi, so poskušali izvesti
novo, natančnejše ljudsko štetje („k o n s k r i p c i j o”) 15 .
Pri tem so pa ugotovili, da premnogo hiš, zlasti po hri¬
bovitih predelih, sploh ni spadalo k nobeni vasi, da,
mnoge rodbine še niti svojih priimkov niso imele. Gle¬
de na to so uvrstili vse hiše v primerne vasi in jih opre¬
mili s hišnimi številkami.  Ker so izvrševali
ta posel pogosto ljudje, ki so bili sploh nevešči sloven¬
skega jezika ali pa čisto nezadostno, so ravno ob tej pri¬
liki označevali čisto slovenske vasi večkrat z vprav beda¬
stimi nemškimi prevodi ali s spakedranimi imeni, čisto
slovenskim rodbinam pa dajali nemške priimke ali pa
vsaj popačili  na tisoče lepih slovenskih robinskih
imen. Za samo izvedbo novačenj so s patentom z dne
25. VI. 1777. vso Koroško razdelili na 16 nabornih okra¬
jev („distriktov”), ki so jih bolj ali manj naslonili na sod¬
ne okraje, a distrikte same so razdelili na še manjše „kon-
skripcijske občine”. Tem so postavili na čelo župane,
»rihtarje”  ali „dekane” (po raznih krajih so jih na-

15) Pri tej prvi „konskripciji" so našteli na Koroškem 11 mest,
25 trgov, 2800 vasi, 49.388 hiš in 51.149 družin z 293.626 dušami,
med katerimi je bilo 1060 duhovnikov, 454 plemičev, 674 uradnikov,
4440 meščanov in profesionistov ter 28.487 kmečkih družin, razen
tega so pa našteli še 21.333 konj in 42.021 volov, toda tudi vse te
številke so še precej nezanesljive.

437

živali različno) in one pomenjajo tudi prvi zarodek
naših današnjih občin.  Te so imele namreč iz-
prva opraviti samo z vojaškimi zadevami, toda spričo žive
potrebe so jim začeli že zgodaj poverjati še izvrševanje
raznih drugih poslov, zlasti pri urejevanju davčnih zadev.

Zanimivo je pa, da so nam znani s slovenske Koroške
že od poprej še drugi „rihtarji”. Ker je ostal na Gornjem
Koroškem skrivni protestantizem še slej ko prej jako
močan, je bil ustanovljen 1. 1752. pri tedanji celovški re¬
prezentanci poseben „verski konces” (odbor), ki naj bi
zatiral luteranstvo. Že leto dni kasneje je bil sprožen
predlog, naj bi se za pomoč sodiščem v vsaki odročni
„sumljivi” vasi določil poseben zanesljiv katoliški mož, ki
naj bi pazil na skrivne sestanke protestantov, na širjenje
luteranskih knjig in sploh na osebe, ki se ne udeležujejo
nedeljske službe božje, razen tega pa tudi na prepove¬
dane igre in prireditve ter na sumljive tujce in posle ter
naj bi vse take pojave prijavljal sodišču. Ti „rihtarji”,
kakor so jih nazivali, so bili torej nekaki policijski orga¬
ni sodišč. Ker so pa za take posle le težko našli primer¬
ne osebe, je izšel 1. 1756. še odlok, da morajo iti vse ob¬
lasti rihtarjem na roke in da naj dobivajo za svoj trud po
eno tretjino naloženih glob. Po vsej priliki pa še vedno
niso mogli najti dovolj oseb, ki bi hotele prevzemati take
posle, zato so izdali 1. 1765. še novo odredbo, s katero so
bili rihtarji celo oproščeni tlake in vojaške priprege in za
nagrado jim je bila prisojena še polovica naloženih glob
za zanemarjanje nedeljske službe božje. Za špitalski oko¬
liš je znanih več takih rihtarjev, a vse kaže, da so bili
postavljeni tudi po vsej Ziljski dolini, dočim po ostali,
strnjeno katoliški slovenski Koroški niso bili potrebni.

438

XX.

POLOŽAJ NAŠIH KOROŠKIH KMEČKIH POD¬
LOŽNIKOV OB NASTOPU MARIJE TEREZIJE

Skoro vse reforme Marije Terezije so v večji ali manj¬
ši meri zadevale tudi našega koroškega kmeta, toda no¬
bene niso posegle tako globoko v njegovo dotedanje živ¬
ljenje kakor tiste, ki so bile v neposredni zvezi z dote¬
danjim podložniškim položajem. Ta je bil pa ob nasto¬
pu Marije Terezije skrajno žalosten.

Že spredaj (gl. str. 239—250) sem poskušal vsaj v gro¬
bih obrisih označiti čisto osebni položaj koroških
kmečkih podložnikov,  kakor se je bil razvil v
teku XVI. in XVII. stol. Že v XV. stol. se je bila utrdila
pri podložnikih skoraj popolna osebna svo¬
boda  (seveda pa ne tudi gospodarska), ki je bila po¬
goj, da se je moglo razviti med zemljiškim gospodom in
podložnikom tudi nekako pogodbeno razmerje glede uži¬
vanja kmetij in posestnih pravic. Nekako v XVI. stol.
so skoro izginili še zadnji ostanki nekdanjega nevolj-
ništva, razen pri že znanih nam štirih podjunskih gospo¬
ščinah (Pliberk, Dobrla ves, Ženek in Humperk). kjer
so morali otroci podložnikov še vedno služiti v gradu in,
če so sprejeli kje kako drugo službo, jih je morala dotič-
na gospoščina (oziroma sploh delodajalec) vrniti, ako se
niso izrečno odkupili. Zbirka protokolov  (Ehren-
buch) pliberške gospoščine navaja take primere še celo
iz začetka druge polovice XVIII. stoletja. Razen tega so
izvajale te štiri gospoščine na svoje podložnike tudi še
drug pritisk glede prevzemanja kmetij in ženitve. Toda

439

s patentom z dne 12. VII. 1782. je ukinil cesar
Jožef  II. tudi te ostanke nekdanje nesvobode, tako da
poslej na slovenskem Koroškem ne moremo več govoriti
o rojenjaštvu ali nevoljništvu, za katero je bila glavna
značilnost ravno osebna nesvoboda, temveč zgolj še o
podložništvu, ki pa ni zadevalo podložnikove osebe, tem¬
več le njegovo kmetijo. Ostale so bile tudi za Marije Te¬
rezije le še nekatere neznatne pravne omejitve te osebne
svobode, ki jih je pa potem cesar Jožef II. tudi ukinil,
o čemer bom pa govoril še pozneje.

Še  v srednjem veku pridobljene osebne svoboščine so
ostale torej tudi v novem veku in so se počasi še celo
razširjale naprej, zato se je pa že izza XIV. stol. nepre¬
stano poslabševal gospodarski položaj podložnikov. Že
zemljiški gospodje so nalagali podložnikom vedno večja
bremena, a razen tega so se začele izza XVI. stol. naglo
množiti tudi državne (deželnoknežje) davščine. To je bil
pa tudi glavni vzrok, da se je začela država počasi vme¬
šavati v odnose podložnikov do njihovih zemljiških go¬
spodov, ker pač ni mogla trpeti, da bi ji bili podložnike
že do konca izmolzli zemljiški gospodje in bi torej zanjo
ne ostalo ničesar več. Ena osnovnih dolžnosti podložnika
v vseh časih je bila stroga pokorščina zemljiškemu go¬
spodu, s čemer mu je bil potem podložnik izročen skoro
na milost in nemilost, ker je lahko vsako samovoljo je¬
mal za svojo pravico in potem kot podložnikov sodnik
kaznoval vsako neizpolnitev take samovolje. Pod M a -
rijo Terezijo,  zlasti pa še pod njenim sinom, ni bil
le bistveno olajšan podložniški položaj na splošno, tem¬
več je ibilo zakonito urejeno tudi razmerje med podlož¬
nikom in zemljiškim gospodom. Že samo to je pa pome-
njalo ogromno olajšanje za našega kmeta, ker je ravno
onemogočalo, ali vsaj močno omejilo, dotedanjo neome'-
jeno samovoljo' zemljiških gospodov.

440


Kakšen  je  bil  položaj kmeta  v zgodnjem sred¬
njem veku, vemo zaradi pomanjkanja virov le malo za¬
nesljivega in so zato tudi vse zadevne trditve zgodovinar¬
jev le bolj ali manj utemeljena ugibanja. Razen 'tega
je treba ponovno naglasiti, da tudi ni bil niti po vseh
predelih iste dežele enak, a med posameznimi deželami
so vladale vprav bistvene razlike. Glede na to je tudi
čisto nemogoče podati kako točnejšo splošno sliko kmeč¬
kega položaja v srednjem veku, temveč je treba jemati
v obzir vsako deželo posebej. Za Koroško trdi najnovej¬
ši raziskovalec zgodovine kmečkega položaja, prof. W.
Fresacher,  da je postal izza utrditve nemške obla¬
sti v deželi položaj ogromne večine kmetov dobesedno
suženjski, izvzemši položaja tenke plasti plemičar-
jev (Edlinge) in svobodinov,  ki se je pa
neprestano naglo krčila, dokler niso ti nekako v XVI.
stol. sploh skoro izginili ter se stopili z ostalimi kmeti.
V XIII. in XIV. stol. so se namreč izoblikovale iz dote¬
danjih veleposestev gospoščine s sodnimi pravicami in
v njih območju se je poslej razvijalo sploh vse pravno
in gospodarsko življenje kmeta. Iz raznih razlogov je v
visokem srednjem veku ugasnil tudi prvotni suženjski
položaj kmeta in je dosegel ta v XII. stol. že prav znatne
osebne svoboščine, tako da so se razvili iz prvotnih roje-
njakov do konca visokega srednjega veka osebno že do¬
kaj svobodni podložniki.

Vzporedno s tem razvojem osebnega položaja kmeta
je šel prva stoletja tudi kmečki gospodarski položaj. Iz-
prva je bila vsa zemlja (izvzemši zemlje plemičarjev in
svobodinov) last veleposestnikov, ki so jo obdelovali s
svojimi rojenjaki. Že proti koncu zgodnjega srednjega
veka so pa- začeli veleposestniki svoja obsežna zemljišča
drobiti v manjše kmetije („ hube”),  ki so jih izročali
v obdelovanje svojim rojenjakom za določene dajatve in

441

služnosti in ki so na njih tudi vedno samostojnejše go¬
spodarili. Zemlja je seveda ostala še nadalje popolna
last veleposestnika (poznejšega zemljiškega gospoda), toda
r o j'e n j a k (poznejši podložnik) je gospodaril na tej
kmetiji vendarle vedno samostojnejše in, če je vestno iz¬
polnjeval svoje ne pretirane obveznosti do zemljiškega
gospoda, ga v njegovem življenju tudi nihče ni motil ter
je obdelovala potem dotično kmetijo podložnikova rod¬
bina rod za rodom. Tako so se torej nekako do konca

XIII. stol. zdrobila že skoro vsa veleposestva v manjše
kmetije, ki so jih obdelovali podložniki, a zemljiški go¬
spodje so obdelovali v lastni upravi le še razmeroma ma¬
lo zemlje okoli svojih dvorcev. S tem je postal okoli 1.
1300. položaj našega kmeta najugodnejši: užival je veli¬
ko osebno svobodo in nemoteno gospodaril na kmetiji,
od katere je plačeval svojemu zemljiškemu gospodu raz¬
meroma le majhne dajatve.

Toda že v teku XIV. stol, je nastal prav viden pre¬
obrat. Podložnikove osebne svoboščine so se bile sicer že
tako utrdile, da jih ni bilo mogoče več omejevati, temveč
so se bile še celo neprestano širile, toda pojavila so se
ostra gospodarska nasprotja. Jedro tega nasprotja je po¬
stalo vprašanje dednosti.  V XIII. stol. je nam¬
reč že zavladala dejanska dednost v podložnikovi rod¬
bini, nikoli pa niso zemljiški gospodje te dejanske ded¬
nosti tudi priznali kot podložnikove pravice. Ker se je
bila pa na eni strani dejanska dednost medtem že pre¬
močno ukoreninila, a na drugi strani so začeli zemljiški
gospodje spričo uvajanja denarnega gospodarstva tudi
zviševati dotlej utrjene podložniške dajatve, je nastal v

XIV. stol. nujen boj med podložniki in zemljiškimi go¬
spodi, ki je vodil potem ob koncu XV. in v začetku XVI.
stol. celo do krvavih kmečkih uporov. V teh bojih so osta¬
li zmagovalci zemljiški gospodje zlasti še zato, ker se za

442

podložnike tudi Habsburžani  kot deželni knezi
niso prav nič zavzeli. Tako je torej po veliki večini Ko¬
roške v teku XV. in XVI. stol. dokončno zmagalo na¬
čelo, da je zemljiški gospod neomejen lastnik podložni-
Ških kmetij in da lahko torej tudi po svoji mili volji
daje kmetije v obdelovanje podložnikom ali jih pa z
njih odpravlja, 'kakor in kadar hoče. Tako razmerje med
podložnikom in zemljiškim gospodom nazivljemo „ pro¬
sti zakup” (Freistift).

Tako je postal torej v začetku novega veka podlož¬
nik osebno sicer že močno svoboden, toda gospodarsko je
postal vprav na milost in nemilost izročen svojemu zem¬
ljiškemu gospodu, kateremu so bili izročili medtem Habs¬
buržani že tudi vso sodno oblast nad podložniki. Da bi
gospodje močneje poudarili svoje lastninske pravice na
kmetiški zemlji in da bi čim bolj dvignili svoje dohodke,
so začeli že na prelomu XV. in XVI. stol. prakticirati
tako, da niso oddajali prostozakupnih kmetij iznova šele
ob smrti dotedanjega obdelovalca, temveč celo vsako leto
posebej. Res je, da so jih dobivali v obdelovanje nava¬
dno zopet dotedanji podložniki, toda morali so vselej
posebej plačati nekako priznavalnino (Stift-
p f e n n i g,  S i e d e 1 p I e n n i g) in sprejeti seveda tudi
poostrene zakupne pogoje  (dajatve in služnosti),
ki jim jih je ob tej priliki narekoval zemljiški gospod,
kajti sicer ga je mogel pognati s kmetije vsak hip. Šele
v XVII. stol. se je ta krutost toliko omilila, da je ponie-
njal gospodov sprejem priznavalnine podaljšanje proste¬
ga zakupa vsaj za eno leto; če pa gospod priznavalnine
ni hotel sprejeti, oziroma podložnik ni mogel več spre¬
jeti pogojev, ki mu jih je ob tej priliki narekoval go¬
spod, je moral spomladi (navadno ob Jurjevem, 24. IV.)
kratko in malo ostaviti kmetijo, pa čeprav jo je obdelo¬
vala njegova rodbina že stoletja. Ako je sprejel to kme-

443

#

tijo potem drug obdelovalec, je moral plačati ob nastopu
še večjo ali manjšo „ p r i m š č i n o ” ali „ poklon”
(laudemium,  E h r u n g), zaradi česar so potem po¬
sebno grabežljivi zemljiški gospodje še posebno radi in po¬
gosto odpravljali s kmetij dotedanje obdelovalce, čeprav
so ti vestno izpolnjevali vse sprejete obveznosti, da bi
prišli na tak način večkrat do visokih primščin.

Na najnižjo stopnjo je padel ta obupni položaj koro¬
ških prostozakupnih podložnikov okoli 1. 1500, kar je
tudi izzvalo že spredaj obravnavane kmečke upore. Šele
ti so zemljiške gospode toliko prestrašili, da so začeli
nekoliko brzdati svojo brezmejno grabežljivost. Nekako
ustalilo se je potem, razmerje prostozakupnikov do nji¬
hovih zemljiških gospodov proti koncu XVI. stoletja. Nji¬
hove osnovne dolžnosti so bile: stroga pokorščina zemlji¬
škemu gospodu, vestno plačevanje zahtevanih dajatev,
skrbno gospodarjenje na kmetiji in točno prihajanje k
letnemu plačevanju priznavalnine. Nasproti tem svojim
dolžnostim je pa dobil podložnik od zemljiškega gospoda
le zagotovilo, da lahko ostane zopet za nadaljnje leto
na kmetiji in da ga bo ščitil, a ker je bil on obenem
tudi podložnikov sodnik, je lahko — kakor sem že ome¬
nil — vsako neizpolnjevanje svoje samovolje obtožil za
podložnikovo kršitev prevzetih dolžnosti in.prostozakup-
nika vendarle kratko in malo pognal s kmetije.

Šele izza začetka XVII. stol. so začeli zemljiški gospod¬
je izročati podložnikom prostozakupne kmetije vedno
dosmrtno (prvič se omenja to v neki vov'brski li¬
stini  iz 1. 1589, a na ziljskih gospoščinah je obstojala
ta navada 'že od poprej). V teku XVII. stol. je prišla po¬
tem v navado celo dednost prostozakupnih kmetij, obi¬
čajno pa le za dva rodova, vendar pa le kot navada, ni¬
kakor pa ne kot prostozakupnikova pravica. Toda vsak
dedič je moral ob prevzemu plačati precejšnjo prim-

444


ščino (ponekod je znašala ta 100—200 gld, za slabše kme¬
tije pa po 40—60 gld) in še vedno je zemljiški gospod
lahko ob tej priliki tudi poviševal podložnikove dajatve.
In ta oblika, naj slabša izmed vseh podložniških posest¬
nih” dblik, je ostala potem po veliki večini Koroške v
veljavi prav do Marije Terezije.

V podrobnostih je pa vladala glede prostega zakupa
še slej ko prej velika raznolikost med posameznimi go¬
spoščinami in v raznih časih celo na isti gospoščini. R o -
/ e š k a gospoščina, na kateri je vladal brezizjemno le
prosti zakup, je ravnala n. pr. do 1. 1660. s svojimi pod¬
ložniki jako prizanesljivo, a od tega leta dalje se je to
ravnanje jako poostrilo (zaradi menjave gospodarja ali
oskrbnika). Na splošno pa moremo glede koroških nem¬
ških zemljiških gospodov mirno trditi, da so bili bolj
ali manj vsi jako lakomni denarja in so zato skušali
izžeti iz podložnikov zadnjo srago krvi. Za denar je bilo
mogoče doseči pri njih vse; gorje pa podložniku, ki ga
ni imel.

Ob smrti podložnika je dobil kmetijo navadno naj¬
starejši sin (ako ni bil kak zlikovec), če pa tega ni bilo,
pa kaka hči (oziroma njen mož), a če tudi te ni bilo,
pa kak bližnji sorodnik (vdova ni pri koroških kmetih
nikoli dedovala, izvzemši svojo lastno doto). Toda čim
bolj oddaljeno je bilo sorodstvo, tem višja je bila tudi
primščina. Čeprav torej dedovanje  ni bilo prizna¬
no kot prostozakupnikova pravica, je že izza XVII. stol.
dejansko vendarle vladala, če je imel dedič le denar, da
je plačal primščino in druge obveznosti ter je tudi sicer
nudil zadostno jamstvo, da bo dobro gospodaril, kajti
korist zemljiškega gospoda je ostala slej ko prej odločil¬
na. Znanih je celo več primerov, da je n. pr. podložnik
pred smrtjo svojo kmetijo prodal, nakar so najbližji so¬
rodniki ugovarjali pri zemljiškem gospodu in ta je njiho-

445

vi pritožbi ugodil; če pa dedičev sploh ni bilo, je kme¬
tija zapadla seveda gospoščini, ki jo je oddala potem,
novemu prostozakupniku. Gospoščine so tudi rade videle,
če je predal podložnik še za življenja kmetijo svojemu
sinu, ker so prišle na ta način poprej do primščine ( b 1 a -
tograjska  gospoščina je ostarelega podložnika celo
prisiljevala, da je izročil gospodarstvo svojemu nasled¬
niku). Ako je pa podložnik slabo gospodaril ali zagrešil
kake druge hujše prestopke (n. pr. tudi za slabo ravnanje
s starši, za zakonolomstvo, pripadnost k luteranstvu, igra¬
nje in podobno), mu je zemljiški gospod seveda kmetijo
tudi v tej dobi (v XVII. in XVIII. stol.) kratko in malo od¬
vzel in jo izročil drugemu, za kar je znanih polno prime¬
rov (nekatere gospoščine so oddajale prazne kmetije kar
na dražbi). Ker se torej podložnik vendarle ni mogel
nikoli čutiti zares varnega na kmetiji, se seveda tudi ni
mnogo brigal za njeno vzdrževanje, temveč je skušal le
izvleči iz nje, kar največ je mogel. Nujna posledica je
bila potem ta, da je bilo kmetijstvo v predelih s pro¬
stim zakupom skrajno zanemarjeno in so se tudi obdelo¬
valci naglo menjavali (n. pr. na pliberški  gospošči¬
ni), saj ni mogel imeti podložnik v takih okoliščinah no¬
benega pravega veselja do dela.

Prodati podložnik svoje kmetije seveda ni mogel, ker
pač ni bila njegova prava last, pač je pa smel po neka¬
terih gospoščinah prodati z gospodovim dovoljenjem svo¬
jo hasnovalno pravico. Pogoste so bile zlasti prodaje
kajž. Zemljiški gospodje se navadno takim prodajam niso
upirali, ker na ta način niso prišli le do nove primščine,
temveč jim je pripadlo tudi 10 odst. kupnine („ kupne¬
ga šilinga”,  Kaufschilling). Isto je veljalo tudi za pro¬
dajo le posameznih delov kmetije, kar se je vršilo zlasti
za poravnavo dolgov. Toliko so pa gospoščine vendarle
pazile, da ni prišla kmetija popolnoma na nič, ker bi

446


bilo to tudi njim v škodo. Resnična last podložnika so
postale v tej dobi le premičnine in iz vrednosti teh je
moral glavni dedič plačati potem tudi dedne deleže svo¬
jih bratov in sestra in seveda predvsem vse dolgove. Otro¬
ci so namreč dedovali le iz čiste vrednosti premičnin,
radi česar so ibili tudi zapuščinski deleži le neznatni. Ome¬
nim naj še, da je bil prav do konca XVIII. stol. pri vseh
kupčijah „ 1 i k o f ” naravnost pravno obvezen.

Z dolgovi je bilo podobno kot z dednostjo. V zgod¬
njem srednjem veku rojenjak sploh ni mogel imeti no¬
benega lastnega imetja in šele, ko se je iz rojenjaka raz¬
vil podložnik, so postale polagoma vsaj premičnine nje¬
gova last. Zadolžiti se je mogel podložnik torej le na vred¬
nost teh premičnin, toda ob podložnikovi smrti ali Ob
njegovi odpravi s kmetije si je vzel zemljiški gospod
najprej sam tiste vsote, ki mu jih je podložnik dolgoval
(skoro vedno so bile to le zaostale dajatve), dočirn se za
druge podložnikove dolgove ni brigal, a teh podložnik
skoro niti ni mogel delati, ker ni bilo nikogar, ki bi mu
mogel ali hotel posoditi. Na kmetijo samo se podložnik
ni mogel zadolžiti, ker pač ni bila njegova prava last,
toda v teku XVII. stol. je vendarle že v precejšnji meri
prodrlo načelo, da se more za kritje dolgov pritegniti
tudi vrednost prostozakupne kmetije, čeprav zemljiški
gospodje tega nikoli niso izrečno priznavali. Glede na
to v zapuščino tudi nikoli niso vključevali tudi vrednosti
kmetije, toda če so dolgovi presegali vrednost nepremič¬
nin, so za njih kritje začeli vendarle uporabljati tudi
kupnino kmetije same, ker je bilo to pač v korist zemlji¬
ških gospodov. Tako je bila n. pr. v rožeški gospoščini
1. 1665. kmetija nekega prostozakupnika cenjena na 200
gld, njegove premičnine na 122 glcl 58 kraje., a dolgovi
so znašali 277 gld 49 krajcarjev. Kmetijo je prevzel potem
največji upnik in se je moral obvezati, da bo plačal vse

447

dolgove. Tako vidimo torej tudi tu, kakor pri dedova¬
nju, nekako nasprotje med pravnim in dejanskim sta¬
njem, kajti razvoj prostozakupništva se je vendarle pola¬
goma nagibal v smeri pravega zakupništva.

Zapuščinske postopke  so izvajale gospošči¬
ne. Če je podložnik umrl, si je n. pr. rožeška gospoščina
vzela najprej „ m r t v a S č i n o ” (mortuarium, „Ster-
beochs”, ki je bila pa v tej dobi navadno spremenjena
že v denarno dajatev), plačala vse dolgove, a kar je ostalo
od vrednosti premičnin, je razdelila med dediče. Novi
prevzemnik kmetije je moral plačati najprej primščino,
ki se je bila izza konca XVII. stol. jako dvignila, ker je
bil to pač najpreprostejši način dvigniti gospodove do¬
hodke, večkrat so še v tej dobi povišali tudi ostale da¬
jatve in služnosti in, ko so točno ugotovili še vse ostale
pogoje (večkrat je moral novi prostozakupnik prevzeti
tudi še morebitne preostale dolgove svojega prednika),
je novi prevzemnik obljubil še pokorščino zemljiškemu
gospodu ter postal s tem podložnik. Vsaj podobno je bi¬
lo tudi po ostalih gospoščinah. Dediči niso bili dolžni
prevzeti kmetije, izvzemši na že znanih nam štirih pod¬
junskih gospoščinah, kjer so se še vedno ohranili močni
sledovi starega rojenjaštva. Ako sta na isti kmetiji gospo¬
darila dva podložnika (n. pr. dva brata ali sin in svak)
in je prihajalo med njima do sporov, se je moral eden
umakniti s kmetije.

Kakor sem že ponovno poudaril, so pa vladale glede
podrobnosti po posameznih predelih Koroške in celo
med gospoščinami istih predelov večkrat precejšnje raz¬
like. V Ziljski dolini, kjer je bilo razmerje med zemlji¬
škimi gospodi in njihovimi podložniki očividno precej
dobro, se je bila dednost že celo tako zakoreninila, da je
pri nedoletnih dedičih dobil kmetijo v začasno upravo
kak bližnji sorodnik, a čim so otroci dorastli, se jim je

448

moral umakniti. Podložniki podkloštrskega samostana so
bili vsi prostozakupniki, njihove mnogotere in stroge
dolžnosti (mnogo strožje nego po ostalih ziljskih gospo¬
ščinah) so bile v izročilnih protokolih podrobno zabe¬
ležene in to z izrečno pripombo, da izgubi podložnik
vsako pravico do uživanja kmetije, ako prekrši le eno
teh dolžnosti (odprave podkloštrskih podložnikov z njih
kmetij so bile tudi res mnogobrojnei 6 , dočim z nekate¬
rih drugih ziljskih gospoščin ni znane nobene). Na bam-
berških gospoščinah v Zilji je bila dednost mnogo manj
utrjena nego po ostali dolini, odprava podložnikov s
kmetij brez močnih razlogov je bila pa tu naravnost
prepovedana, toda glede dajatev je Bamberg  svoje
podložnike vprav neusmiljeno odiral. L. 1579. je n. pr.
vicedom naročil beljaškemu oskrbniku, da mora sklicati
vse podložnike, ki imajo kake davčne zaostanke, jih za¬
preti in ne izpustiti prej, dokler ne plačajo vsega. V za-

i«) Kako brez vsake moči so bili podložniki do zemljiških gospo¬
dov, nam lepo kaže n. pr. pritožba podkloštrskega podložnika A.
Moj zesa  iz Sovč na vicedoma proti znanemu nam opatu Moli-
torju  iz L 1618. Mojzes je moral ob prevzemu svoje polkmetije
plačevati po 2 gld 16 kraje., a sedaj mu je opat dvignil to vsoto
že na 16 gld, 7 šilingov in 15 denarjev. Ker mu je tri leta po vrsti
pobila toča, je moral še svojo žitno obveznost poravnati v denarju.
Podložnik je bil pripravljen poravnati vse svoje zaostanke, toda
zahteval je izpisek iz urbarja, kolikšne so njegove letne obveznosti
in koliko časa jih dolguje. Po svojem mnenju je bil dolžan okoli
50 gld, toda opat je trdil, da jih dolguje 172. Ko je opat izvedel
za podložnikovo pritožbo, je prišel v kmetovi odsotnosti, pregnal
iz hiše ženo in otroke ter mu odpeljal vsa vozila, tako da je ostala
kmetija prazna, čeprav mu je poprej celo vicedom ukazal, naj ga
pusti v miru. Sosedje, ki imajo tudi polno pritožb, a si jih ne
upajo vložiti, ga svare, naj ne hodi domov, ker bi ga utegnil opat
ponoči potegniti iz postelje in odvleči v zapore zaradi dolga. Pri¬
tožnik prosi vicedoma, naj opatu strogo ukaže, da ga pusti v miru,
in prosi ponovno za izpisek, zakaj bi moral plačevati sedaj toliko
več kot poprej.

29

449

četku XVII. stol. je bila samo robotnina za vsako kmetijo
povišana kar za 4—6 gld, a 'ker so se podložniki upirali
takemu velikemu povišanju, jih je oskrbnik deloma uklo¬
nil z ječami, deloma pa pregnal s kmetij (spor je trajal
do 1. 1619.). Na bekštanjski gospoščini je bila dednost
sicer močno utrjena, toda primščine so se jako poviše¬
vale. Če so bili otroci umrlega podložnika še mladoletni,
so navadno tudi izgubili pravico do kmetije, a za po¬
krivanje dolgov je služila tudi tu le vrednost premičnin.
Na humperški gospoščini je bil položaj sličen rožeškemu.
Če je podložnik skrbno gospodaril, je imel tudi zagotov¬
ljeno dednost, v nasprotnem primeru je pa izročila go¬
spoščina kmetijo kakemu drugemu sorodniku, a otro¬
kom je moral novi prevzemnik plačati odškodnine, v
zapuščino so pa šteli tudi le vrednost premičnin. Po vsej
priliki je vladalo tu in v sosednji hodiški gospoščini med
podložniki in zemljiškim gospodom precej dobro razmer¬
je in gospoščini sta bili očividno tudi manj lakomni kot
drugod, ker tu tudi zadolžitev podložnikov ni bila velika.
Na vovibrški gospoščini je bila dednost manj utrjena nego
v Zilji in zadolženi podložniki so večkrat kratko in malo
pobegnili z vsemi svojimi premičninami. Isto je bilo na
grebinjski samostanski gospoščini, kjer so navadno dedo¬
vali le otroci, ne pa tudi drugi sorodniki. Očividno je
šlo tej gospoščini le za denar in je ravnal zato prošt jako
samovoljno. Še izrazitejše je -bilo to razvito pri grebinjski
bam-berški gospoščini, kjer je moral oskrbnik na- vicedo-
movo -zahtevo občutno zvišati primščine (1. 1611). L. 1615
so se trije podložniki pritožili pri nadvojvodu Ferdi¬
nandu,  da so starega vicedoma 30 let zaman prosili,
da !bi jim rešil neki spor, a ko so se radi tega pritožili
pri novem, jih je ta zaprl, da bi bili skoro pomrli od
mraza, češ da jim bo „že pregnal veselje do pritoževanja”.
Kakor v Zilji je Bamberg tudi tu visoko dvignil robotni-

450

no in kdor je ni hotel ali mogel plačati, je bil pognan
s kmetije. Še slabše se je godilo bamberškim podložnikom
na vivšniški gospoščini. Tu se na kako dednost sploh ni¬
so ozirali in je dobil kmetijo tisti, ki je več plačal. Šele
prodaja bamberških posestev državi (gl. str. 423) je na¬
redila konec temu izžemanju. Na ženeški in pliberški go¬
spoščini je bil položaj podložnikov prav izredno slab.
Njihove osebne svoboščine so bile tu še močno omejene,
strogo so iztirjevali mrtvaščino in tudi vse druge dajatve
so bile še prav posebno visoke. Pliberški podložniki, ki
jih je zastopal dr. Aichwalder,  so se zaradi brez¬
obzirnega ravnanja grofa Thurna  1. 1730 pritožili na
cesarja, vršile so se preiskave, toda opravili niso ničesar,
ker so bile kmetije pač prostozakupne. Položaj podlož¬
nikov grofa Thurna je bil tako slab, da je stalo v območ¬
ju oskrbništva Črna  (sedaj v Jugosloviji) mnogo kmetij
celo praznih, ker jih ni hotel nihče prevzeti, a v območju
pliberškega oskrbništva je grof' podložnika lahko prisi¬
lil, da jo je prevzel. Večkrat je bila tu kmetija izročena
podložniku, ki je potem moral poročiti hčerko umrlega
obdelovalca.

Na splošno pa moremo vendarle trditi, da je dobil
v teku XVII. stol. tudi prostozakupnik že precejšnjo go¬
tovost, da bo ostal vsaj do smrti na kmetiji, če bo dobro
gospodaril, zavladala je že tudi precejšnja dednost (še
vedno pa seveda ne dedna pravica), a kake posestne pra¬
vice ni imel prostozakupnik nobene. Podložnike so bili
zemljiški gospodje tudi že tako obremenili z najrazlič¬
nejšimi dajatvami, zlasti denarnimi in žitnimi, da so le
komaj še dihali, a večkrat se je celo dogajalo, da so bile
dajatve večje, nego jih je kmetija sploh zmagovala, zla¬
sti ker so bile prostozakupniške kmetije navadno tudi le
majhne in so le težko preživljale podložnikovo rodbino,
a če ga je zadela še kaka večja nesreča, je bil seveda iz-

29 *

451

gubljen. Večkrat se je celo dogajalo, da je novi prevzem¬
nik kmetije hitro uvidel, da ne bo zmagoval silnih ob¬
veznosti in se ji je potem sam odpovedal (v Krčanjah
pri D j e k š a h n. pr. neki prevzemnik že po 14 dneh),
pri čemer je pa zemljiški gospod vsaj del primščine se¬
veda zadržal zase. Ker podložnik ni imel nobenih zako¬
nito zavarovanih pravic, je bil njegov položaj trajno pre¬
puščen gospodovi samovolji, zato so ostali „graščaki” na¬
šemu ljudstvu še do današnjega dne v najslabšem spo¬
minu.

Poleg prostega zakupa se je pa na Koroškem že zgo¬
daj razvila še druga oblika posestne pravice, kolikor je
namreč o kaki „pravici” sploh mogoče govoriti. Ko so
se že do konca XII. stol. prvotna veleposestva zdrobila
v kmetije, je izročal veleposestnik te v obdelovanje svo¬
jim rojenjakom in tudi posameznim svobodinom. Nobe¬
nega dvoma ni, da so uživali svobodini že od početka
mnogo večje svoboščine in pravice, enako kakor tudi ti¬
sti kmetje, ki so prevzemali na novo izkrčeno zemljo
ter jo deloma tudi sami izkrčili. V XIII. in v začetku XIV.
stol. se je pa pravni in posestni položaj vseh kolikor to¬
liko izenačil in sicer tako, da so zavladale povsod že znat¬
no večje osebne svoboščine podložnikov in dejanska ded¬
nost na kmetijah, ki so jih podložniki obdelovali, a ki
je zemljiški gospodje seveda nikoli niso priznavali tudi
kot podložnikove pravice. To je bil zgoraj očrtani „prosti
zakup”, ki je veljal tedaj skoro za vse kmečko prebival¬
stvo. Zunanji znak tega prostozakupništva je bila letna
priznavalnina, ki so jo plačevali vsi podložniki.

Ko se je potem v XIV. stol. uvajalo denarno gospo¬
darstvo, so skušali zemljiški gospodje izvleči čim največ
koristi iz podložniških kmetij, zato so se hoteli okoristiti
tudi s svojo posestno pravico na podložnih kmetijah in
niso več priznavali niti dejanskega, to je nekakega avto-

452

matičnega dedovanja kmetij v isti rodbini, temveč so ho¬
teli zlasti ob smrti dotedanjega obdelovalca z njo prosto
razpolagati in so jo sami oddajali pod poostrenimi po¬
goji poljubnemu novemu obdelovalcu. To je vzbujalo
pri podložnikih seveda odpor, ki je trajal skoro vse XIV.
stol. Ker pa moč zemljiških gospodov ni bila po vseh
predelih dežele enaka, se jim je po večini Koroške (celo
na izkrčenih ozemljih, kakor v Zilji in na obronkih Ka¬
ravank) posrečilo preprečiti, da bi se bila dotedanja de¬
janska dednost izoblikovala tudi v dedno pravico. Da bi
še bolj uveljavili značaj prostega zakupa, pogosto niso
oddajali svojih kmetij podložnikom niti več dosmrtno,
temveč le za čisto poljubni rok. Tako se je izoblikovalo
po večini dežele že očrtano prostozakupništvo. Toda po
nekaterih predelih dežele se je bilo dedovanje vendarle
že tako močno zakoreninilo, da zemljiškim gospodom ni
več uspelo odpraviti ga, tako da je tam za stalno zmagala
dejanska dednost, ne glede na to ali so jo zemljiški go¬
spodje tudi izrečno priznavali ali ne (pismeno pa tega
seveda sploh niso nikoli storili). Taki predeli so bili n.
pr. Ortenburška grofija, gospoščine Millstatt, Sodava, Trg,
Trebinja in še nekatere druge, a južno od Drave le v
Kanalski dolini. To obliko podložniške posesti imenu¬
jemo zakup in, ker se je razvila nekako sama od sebe,
bolj ali manj proti volji zemljiških gospodov, le po neka¬
terih pokrajinah dežele, jo imenujemo „ pokrajin¬
ski zakup  ”. Nemški izraz „Gegnerisches
Kaufrecht”  za to posestno obliko je torej napačen,
oziroma vsaj prisiljen, ker si podložniki dedne pravice
niso kupili, temveč je ta nastala in se utrdila nekako
sama po sebi, toda poslužili so se tega izraza po vsej
priliki zato, ker je že v XIV. stol. nastala taka dedna
pravica tudi z resničnim nakupom, o čemer bom govoril
takoj spodaj.

453

Natančnejšega razvoja tega zakupa zaradi pomanj¬
kanja listin ne poznamo, toda mnogi viri druge polovice
XV. stol. nam že potrjujejo njegov obstoj. Glavna raz¬
lika med prostim zakupom in zakupom je bila ta, da so
postale zakupniške kmetije dedne in da je imel podlož¬
nik tudi precej pravice prodajati jih ali zastavljati, dočim
pa so bile dajatve prostozakupniških in zakupniških pod¬
ložnikov zemljiškemu gospodu približno enake, a služno¬
sti pri zakupnikih navadno manjše (zlasti pri tistih, ki
so se razvili iz nekdanjih svobodinov). Glede podrob¬
nosti je pa vladala tudi pri zakupnikih, kakor pri prosto-
zakupnikih, precejšnja raznolikost ne le po posameznih
gospoščinah, temveč celo v okviru iste gospoščine.

Razen „pokrajinskega zakupništva” pa poznamo že
skoro iz iste dobe, to je iz konca XIV. stol., še drugo
obliko, mogli bi reči „ kupljeni zakup”  (Kauf-
recht). Ta je imel čisto drugačen značaj, ker ni nastal
sam od sebe z razvojem samim, kakor pokrajinski zakup,
temveč so si imovitejši podložniki, dotedanji prostoza-
kupniki, dedno pravico, ki je tvorila pač v vseh časih
nekako osnovno skrb podložnikov, odkupili, kar jim je
zemljiški gospod tudi potrdil s posebno listino (pojem
.zakupništvo’ bi torej točneje označevali z dedno pravico).
Tako zakupništvo potem seveda tudi ni bilo razširjeno
na cele gospoščine, temveč vezano le na posamezne kme¬
tije, oziroma podložniške rodbine. Teh se je sčasoma tudi
v slovenski, to je južni Koroški nabralo kolikor toliko
(zlasti na gospoščinah, ležečih v bližini predelov s po¬
krajinskim zakupništvom), vendar so bile tudi cele go¬
spoščine (n. pr. rožeška, pliberška i. dr.) brez njih. Dru¬
gih bistvenih razlik med temi zakupniki in podložniki
s pokrajinskim zakupom ni bilo, le da so skušali zemlji¬
ški gospodje pri slednjih njih pravice stalno osporavati

454

in jih celo zatreti, ker za svoje pravice pač navadno niso
imeli nobenih listin, dočim jim pri rednih (kupljenih)
zakupnikih tega seveda ni bilo mogoče. Pozneje so go¬
spoščine s pokrajinskim zakupništvom podložnike same
silile, naj si pridobe pri njih tudi zadevne listine, kar so
pa podložniki seveda odklanjali, ker bi morali plačati
zanje visoke takse. Druge gospoščine so pa včasih posku¬
šale od podložnikov skrivaj odkupiti pravice pokrajin¬
skega zakupništva, da bi mogle potem oddajati kmetije
po prostem zakupu. Pri pravih zakupništvih dbeh vrst
pa zemljiški gospodje tudi niso mogli tako svojevoljno
zviševati njihovih urbarialnih dajatev, ker jih pač niso
mogli po mili volji pregnati z njihovih kmetij. Zemlji¬
ški gospod je pa seveda še slej ko prej veljal za vrhov¬
nega lastnika” take kmetije, a zakupnika obeh vrst za
nekaka „podlastnika”.

Zaradi najpopolnejše ohranitve listin nam je najpo-
drobnejše znano pokrajinsko zakupništvo na millstattski
gospoščini (k njej je spadala tudi proštija Otok ob Vrb¬
skem jezeru), ki so jo imeli izprva v rokah benediktinci,
od 1. 1469—1579 Red sv. Jurija, nato je bila dvajset let
v upravi deželnoknežjih uradnikov, a 1. 1598. so jo dobili
v roke graški jezuiti. Ker je bilo pokrajinsko zakupništvo
razvito predvsem po nekaterih nemških predelih dežele,
se tu tudi ne bom spuščal v podrobnejše opisovanje.
Omeniti je pa vendarle treba, da so vodile zlasti od kon¬
ca XVI. stol. dalje lakomne gospoščine s pokrajinskim za¬
kupništvom vprav ogorčeno borbo proti temu. Sicer se
jim ni posrečilo popolnoma zatreti ga, toda sčasoma jim
je vendarle uspelo, da so prvotno široko dedno pravico
omejili v teku XVII. stol. le na enega sina. Na ta način
so se gospoščini seveda množile tudi zapadle kmetije in
jih je lahko za drag denar in s poostrenimi pogoji pro¬
dajala novim zakupnikom (tudi primščine so se v XVII.

455

stol. podvojile in včasih celo potrojile, pravice prodaje
pa jako omejile).

Na splošno lahko trdimo, da so v XVII. stol. zemlji¬
ški gospodje skušali predvsem zatreti pokrajinski zakup,
a ker jim to ni uspelo, je prišel potem v XVIII. stol. do
izraza predvsem njihov brezmejni pohlep po denarju, ki
je povzročil pri millstattski gospoščini 1. 1737. celo
nov kmečki upor. O brezobzirnem odiranju millstatt-
skih podložnikov nam zgovorno priča tudi neka vloga iz
1. 1749. na cesarico Marijo Terezijo. Nekatere gospošči¬
ne so jako povečale celo tlako, oziroma uvajale visoke
robotnine, ki je tamošnji podložniki dotlej sploh niso
poznali (n. pr. proštija W i e t i n g).

Tako se je gospoščinam polagoma pač posrečilo jako
omejiti pravice pokrajinskih zakupnikov, toda popolno¬
ma zatreti tega zakupništva vendarle niso mogli. Pri
bistveni omejitvi in poslabšanju pokrajinskega zakupni¬
štva v XVII. in v prvi polovici XVIII. stol. je igrala ne¬
kako vodilno vlogo ravno millstattska gospoščina in nje¬
nemu zgledu so potem v večji ali manjši meri sledile tudi
druge s podobnim zakupom. Za nas bi prihajala v po¬
štev zlasti še Ortenburška grofija, ker je posedovala tudi
več slovenskih podložnikov v Zilji. Tu je bil razvoj čisto
sličen millstattskemu. Na splošno bi mogli reči, da se je
izprva dokaj raznoliko pokrajinsko zakupništvo v teku
XVIII. stol. po vseh v poštev prihajajočih gospoščinah že
močno izenačilo. Njegovo obliko nam v tej, dobi nazorno
kaže neko navodilo grofa Filipa Rosen  b e r g a nje¬
govim uradnikom iz konca prve polovice XVIII. stol., ki
so bila sicer izdana za greifenburško gospoščino, a so ve¬
ljala tudi za njegovi gospoščini Vajškra in Vrba,
torej za gospoščini z močnim delom slovenskih podložni¬
kov.

456


V smislu teh navodil je moral oskrbnik vsakega novo-
nastopivšega zakupnika poučiti, v čem obstoja pokrajinsko
zakupništvo, namreč da pripada zakupna kmetija „za več¬
ne čase” moškim zakonskim potomcem zakupnika, a da
mora pri vsaki spremembi novi lastnik odšteti gospodu
primščino, „dogovorno”(!) z zemljiškim gospodom, in po¬
ravnati tudi vse druge dolgove. Če umrje zakupnik brez
sinov, zapade kmetija zopet zemljiškemu gospodu, ki jo
more potem prepustiti poljubnemu novemu zakupniku
(torej niti ne več kakemu sorodniku umrlega) in pod po¬
ljubnimi pogoji (poprej se ti pogoji niso mogli spreminja¬
ti). Prodaja kmetije naj se dovoljuje le takemu zakupni¬
ku, ki ima sinove; če je pa zakupnik že star in brez sinov,
se mora za pravico prodaje šele pogoditi z gospodom; v ta¬
kem primeru pripade zakupniku le ena tretjina „kupnega
šilinga”, dve tretjini pa gospoščini. Če je pa zapustil umrli
sinove, se mora kmetija oceniti in kupnina razdeliti med
sinove, od katere morajo pa plačati vsi „o d h o d n i n o”
(Abfahrt), razen novega obdelovalca, ki pa plača gospodu
primščino, a vrednost premičnin se razdeli med vse dediče
(torej tudi hčerke umrlega). Kjer pa ostane le en sin, mo¬
ra plačati zato tudi višjo primščino, a če je sin-dedič še
mladoleten, se mu določi varuha (iz sorodstva), ki zanj
gospodari do polnoletnosti, a mora zato plačati gospoščini
posebej po 2 gld letno; ako bi pa pravi dedič medtem
umrl, zapade kmetija gospoščini brez vsake odškodnine.
Če bi bil pa edini sin nesposoben, „naj se proda kmetija
komu drugemu”, toda kupec mora najprej plačati prim¬
ščino za tega sina in nato zanj skrbeti, za kar se mu pa pu¬
sti polovico kupnine, a drugo polovico dobi gospoščina.
Če bi hotel novi zakupnik kaj odprodati, naj se mu to do¬
voli, ako bi ne bil s tem ustvarjen kak prejudic in bi ku¬
pec ne bil »katoliški kristjan”, oziroma bi gospoščini „si-
cer iz važnih razlogov ne bil ljub”. Ako bi bil kupec pre-

457

zadolžen in brez sinov, mora za dovoljenje odprodaje pla¬
čati gospoščini tretjino ali vsaj četrtino prodajne vsote; če
ima pa sinove, se morejo upniki poplačati tudi iz vredno¬
sti zemljišča, ako ne bi zadostovala vrednost premičnin.

Ta navodila nam nazorno kažejo, kako zelo se je bil
izza XVII. stol. korak za korakom poslabševal tudi polo¬
žaj zakupnikov in kako so uporabljale gospoščine vsa sred¬
stva, da izvlečejo tudi iz kmetij pokrajinskega zakupa čim
največ koristi zase (izločeni so bili iz dedovanja zlasti
ostali sorodniki in zapadanje kmetij se je silno razširilo).
Glede na to se potem tudi ne moremo čuditi, ako je zače¬
lo v prvi polovici XVIII. stol. vnovič nevarno vreti med
krneti marsikaterih gospoščin (zlasti v nemškem delu de¬
žele), a da bi te odvalile krivdo od sebe, so jo naprtovale
hujskanjem zoper deželnoknežje davke (tudi te so namreč
pobirale gospoščine), čeprav podložnik navadno sploh ni
vedel, zakaj je moral nositi vedno večja bremena vseh vrst.
Edini cilj gospoščin je bil izžeti iz podložnikov čim največ
denarja, pri čemer se niso strašili nobenih sredstev ter se¬
gali večkrat celo po očitnih ropih in goljufijah. Podložni¬
ki so se sicer pritoževali na deželno glavarstvo, ki je uva¬
jalo potem preiskave, ukreniti pa ni hotelo nikoli ničesar
učinkovitega v zaščito podložnikov. Šele iz tega lahko tudi
ocenimo ogromno važnost ustanovitve kresij, ki so imele
še izrečni nalog ščititi podložnike pred brezobzirnim iz¬
rabljanjem po zemljiških gospodih in so svojo dolžnost tu¬
di v tesnici vršile, kolikor je bilo spričo izredne pravne za¬
pletenosti teh vprašanj sploh mogoče. Isto velja seveda
tudi za vso drugo politiko Marije Terezije (in njenega si¬
na), ki je bila prva vladarica habsburškega rodu, ki se je
resno zavzela za varstvo dotlej dejansko brezpravnih kmeč¬
kih podložnikov. V drugi polovici vladavine Marije Te¬
rezije se zakupništvo res več ne omenja, a po vsej priliki
le zato, ker so se prizadete gospoščine končno vdale ter

458

niso več osporavale dednosti in nekaterih drugih posest¬
nih pravic, zvezanih s pokrajinskim zakupništvom.

Od strnjenega koroškega slovenskega ozemlja se je raz¬
širil, razvil in uveljavil sistem pokrajinskega zakupništva
le v bamberški Kanalski ddlini. O tem nam priča že neka
listina kanalskega oskrbnika G. pl. Khiinburga  iz
1. 1450.; da št  je ta tudi ohranil, dokazujejo izročilni
protokoli, ohranjeni izza 1. 1670. Tu ni vladala dedna pra¬
vica le za moške potomce, temveč za vso rodbino in tudi
prodajanje zemljišč se je vršilo oči vidno precej svobodno.
Kako se je mogel ta otočič s pokrajinskim zakupništvom
»ohraniti sredi vladajočega prostega zakupništva, zgodovi¬
narji doslej še niso mogli razložiti.

Samo po sebi je umevno, da je bilo pri vseh posestnih
oblikah za podložnika vedno najvažnejše vprašanje
dednosti,  ker je samo ta mogla podložnika spodbu¬
jati k skrbnemu gospodarjenju. Že iz dosedanjih izvajanj
smo videli, da je mogel zemljiški gospod izprva odtegniti
obdelovalcu kmetijo vsak čas. Ker to tedaj niti gospodu ni
moglo biti v korist, se je očividno že zgodaj razvil običaj,
•da je užival rojenjak (podložnik) kmetijo vsaj dosmrtno,
•a iz tega se je potem kmalu razvil običaj dedovanja. Ka¬
kor smo videli, se je ta običaj potem ponekod še dalje raz¬
vil v pokrajinski zakup, a v večini Koroške (zlasti še na
južnem Koroškem) je dobil obliko prostega zakupa. V
istem razmerju se je seveda razvijalo tudi zapadanje kme¬
tij nazaj zemljiškemu gospodu. Dokler je vladal le do¬
smrtni .užitek,  so kmetije po smrti vsakega obde¬
lovalca zapadle nazaj gospodu, ki jih je potem poljubno
oddajal novemu podložniku. Pri dednosti vseh vrst ie za¬
padla potem kmetija izprva le tedaj, če umrli ni zapustil
nobenega sorodnika. Enako redko je prihajalo prve čase
do tega še tudi potem, ko so se izoblikovale vse tri posest¬
ne oblike, kajti pri obeh vrstah zakupa je dosegel podlož-

459

nik pravico do dedovanja, pri prostem zakupu je pa osta¬
la dednost nekako do XV. stol. vsaj kot običaj. Bistveno
se je pa poslabšalo to stanje v teku XV. in XVI. stol., ko
so začeli zemljiški gospodje v vedno večji meri izrabljati
pravice prostega zakupništva in se jim je posrečilo tudi
pri pokrajinskem zakupu omejiti dednost končno le še na
enega sina (navadno najmlajšega). Tedaj je začelo posta¬
jati zapadanje kmetij naravnost vsakdanji pojav.

Dokler so uživali kmetje svoje kmetije le dosmrtno, so
zapadle te gospodu tudi neobremenjene, kajti morebitne
obveznosti umrlega so krili le iz njegovega premičnega
imetja. Bolj zapleten je začel postajati položaj z nastan¬
kom obeh vrst zakupništva, kajti tedaj je dobil zakupnik
vendarle tudi več ali manj pravice do samega posestva, a
prav posebno se je vprašanje za padanja kmetij
zapletlo še potem, ko se je pri pokrajinskem zakupništvu
uveljavilo le dedovanje enega sina. Kakor že vemo, so bile
dolžnosti prostih zakupnikov in zakupnikov približno
enake in pri obeh je imelo neizpolnjevanje teh dolžnosti
za posledico to, da je kmetija zapadla nazaj zemljiškemu
gospodu. Ako je zagrešil podložnik kak zločin, potem je
tudi njegova kmetija zapadla že sama po sebi, sicer pa so
zapadale največ zaradi slabega gospodarjenja ali pa zara¬
di neposlušnosti gospodu. Ta poslednji razlog je pa dajal
zemljiškemu gospodu tudi najširše možnosti zlorabljanja,,
kajti za neposlušnost je n. pr. lahko jemal že vsako podlož¬
nikovo mrmranje zoper povečanje dajatev. Da so se takih
razlogov tudi jako radi posluževali, je na dlani, kajti rav¬
no zapadanje kmetij je postalo izza XVII. stol. eden naj-
izdatnejših denarnih virov gospoščin.

Zapadanje kmetij zaradi pomanjkanja sinov se začenja
opažati že izza XVI. stol., toda hčerke, ostali najbližji so¬
rodniki in upniki so tedaj vendarle še vedno dedovali več¬
je ali manjše deldže iz vrednosti zapadle kmetije. Do kon-

460

f.  ca XVII. stol. se je bilo pa brezobzirni lakomnosti zemlji¬
ških posestnikov posrečilo pritirati to vprašanje že tako
daleč, da je kmetija zakupnika brez sinov zapadla gospodu
že čisto neobremenjena, to se pravi, da ni bilo trebazem-
ijiškemu gospodu izplačati iz vrednosti zemljišča nikomur
niti groša (ne vdovi, ne hčerkam in ne upnikom) in so de¬
dovali zgolj bedne in navadno še zadolžene premičnine.
Cim tešče  je postajalo zapadanje kmetij, tem bolj pereče
je pa postajalo tudi vprašanje prodajne pravice zakupnih
kmetij pri tistih podložnikih, ki niso imeli sinov. Izprva
je bila ta skoraj prosta, ker so jo lahko dedovale tudi hčer¬
ke ali drugo sorodstvo, ko pa so jo končno zemljiški gospo¬
dje omejili le na enega sina in če tudi tega ni bilo ter bi
morala po smrti dotedanjega obdelovalca zapasti kmetija
zopet nazaj zemljiškemu gospodu, so tudi vprašanje pro¬
daje „rešili” tako, da jo je podložnik navadno še vedno
lahko prodal za svojega življenja, toda najmanj dve tret¬
jini kupnine (časih pa celo vso) je dobil gospod, dotedanji
obdelovalec pa kvečjemu eno tretjino in kot do smrti, ta¬
ko da so prišli gospodje približno na isto, kot če bi kme¬
tija zapadla njim. V zapletenih primerih so znali zemljiški
gospodje še za Marije Terezije svoj označeni položaj izko-
riščevati tako brezsrčno, da je morala n. pr. vdova celo bo¬
gatega zakupnika po moževi smrti zapustiti domačijo z
moževimi otroki iz prvega zakona končno z — beraško pa¬
lico. Zato tudi ni čudno, če je gledal naš kmet na gradove
kot na nekaka razbojniška gnezda, a vseh grajskih ljudi se
je izogibal kot živega vraga.

Zakup je veljal dolgo časa za mnogo boljšo posestno
h obliko nego prosti zakup, toda sčasoma je zemljiškim go¬
spodom uspelo dednost in zapadanje kmetij tako izmali¬
čiti, da je stal n. pr. na Gornjem Koroškem, kjer je bil
podložniški položaj precej ugodnejši nego na Spodnjem

461

Koroškem (najslabši je bil v Podjuni), prosti zakupnik ce¬
lo boljše nego spodnjekoroški zakupnik.

Ako se še enkrat povrnem k pravemu (t. j. kupljenemu)
zakupu, ki ga najdemo posamič tudi po raznih gospošči¬
nah slovenske Koroške, tedaj je treba omeniti, da je mo¬
gla ta posestna oblika veljati tudi le za posamezna zem¬
ljišča in ne le za cele kmetije. Glede nekega travnika, ki je
bil prepuščen podkrnoški cerkvi za ustanovne maše (do-
naša'1 je po pol funta letno), nam neka listina že iz 1. 1456.
izrečno omenja, da je „zakupen”. Taki primeri so bili pa
po vsej priliki redki in je navadno veljal zakup za vso
kmetijo, vendar se je tudi dogajalo, da so bila n. pr. zem¬
ljišča zakupna, hiša pa ne ali obratno. Kdaj in kako je
kupljeni zakup nastal, moremo le ugibati, vsekakor pa
vsaj že v XIV. stol. (neka listina iz 1. 1535. nam že izrečno
govori o nakupu zakupa). Da se pa ni ta posestna oblika
še bolj razširila, bo treba iskati vzrokov bržkone v tem, da
podložniki izprva sploh niso čutili potrebe po njem, ker
je itak vladala dednost kot običaj, a pozneje niso imeli
sredstev za tak nakup. Zemljiški gospodje, ki so prišli v
zadrego za denar, so zakup po vsej priliki radi prodajali,
ker so se s tem odrekli le dedni pravici, obdržali pa vse
druge. V tem pogledu so se želje podložnikov in zemlji¬
ških gospodov srečavale: slednji so rabili denar, prvi so si
pa hoteli zagotoviti dedno pravico ter zavarovati delo in
denar, ki so ga vtaknili v posestvo.

Tudi ta, za podložnika najugodnejša posestna oblika
v podrobnostih ni bila enaka po vseh gospoščinah, a na
splošno so veljali trije načini:

a) zakup „za večne čase” in dedovanje za vse otroke za¬
kupnika (torej tudi za hčerke);

b) dedovanje samo za moške potomce zakupnika;

462

c) dedovanje, omejeno le za določeno dobo (navadno
za 2—3 rodove), torej nekak kratkoročni zakup.

Vsi zakupi, kakor sploh vse ostale posestne oblike so
bile vedno vezane na strogo izpolnjevanje vseh običajnih
obveznosti vseh podložnikov. Kupnina je bila različna, a
prosto prodajanje kmetije tudi zakupniku menda ni bilo
dovoljeno nikoli, a pri prodaji z gospodovim dovoljenjem
je vedno ftripadal določeni delež (10—33 %) tudi zemlji¬
škemu gospodu. Da so pa znali lakomni gospodje dobro
izigravati celo zakupništvo, nam le}30 priča dejstvo, da je
n. pr. podklošterski opat dne 11. VI. 1664 neko zapadlo
kmetijo v Pečah  prodal „za večne čase” v zakup neke¬
mu podložniku, a komaj dve leti pozneje (16. XI. 1666)
zopet drugemu in menda pravtako „za večne čase”. D i e -
trichsteinovi  gospoščini Vajškra in Vrba sta zlasti
v XVIII. stol. podeljevali »večno zakupništvo”
z moško in 'žensko dednostjo in s služnostmi, ki jih ni bilo
mogoče povečati, redkejši so bili pa zakupi na bekštanjski
gospoščini in menda le z moško dednostjo. Tudi glede
humperške gospoščine v Rožu beremo že izza XV. stol. o
mnogih podeljenih zakupih z določenimi služnostmi in
pod običajnimi pogoji in na njih je imelo dedno pravico
vse sorodstvo. V XVII. stol. je začela ta gospoščina pode¬
ljevati zakupe redkejše in bistveno slabiti še stare, včasih
jih pa celo odkupovati, vendar je običajno vladalo tu do¬
bro razmerje med gospoščino in podložniki, ker so bili ce¬
lo prosti zakupniki navadno dedni. Zanimivo je pa, da je
ta gospoščina podelila neko majhno železarsko podjetje v
Bistrici  kot prosti zakup, a ko se je podjetje močno
razvilo, ni hotelo gospoščini plačevati nobenih podložni-
ških dajatev več, nakar so se potem 1. 1672. sporazumeli
tako, da je postalo podjetje svobodna lastnina. Včasih se
je dogajalo tudi to, daje bila kmetija zakupna le v svojem
starem obsegu, dočim za pozneje pridobljena izkrčena

463

zemljišča zakupnost ni veljala in nasprotno so prišla taka
zemljišča včasih menda sploh v popolno last podložnika.
Vrednost zakupnega zemljišča je pripadala zakupniku in
njegovim dedičem.

Na drugih gospoščinah so bili zakupi z dedno pravico
za vse dediče redki. Najdemo jih še na bamberških pose¬
stvih. Na rožeški gospoščini so bile vse kmetije prostoza-
kupne, toda okoli 1. 1600 je bilo tam mnogo zakupnih
kajž (od teh so dedovali vsi otroci), ki so pa iz neznanih
vzrokov že kmalu zopet izginile. Za zakupne kajže je velja¬
la tudi obsežna prodajna pravica in njih cena je bila raz¬
meroma visoka. Po vsej priliki je dobil prvotni kajžar od
zemljiškega gospoda dodeljen le prostor, a kajžo si je mo¬
ral postaviti na lastne stroške, za kar mu je potem gospo¬
ščina tudi priznavala zakupne pravice. Toda že po par de¬
setletjih jim jih je zopet kratko in malo oropala, ker ni
nikjer razvidno, da bi dobili za svoje stavbne stroške kako
odškodnino.

Razen označenih zakupov „na večne čase” so nam pa
že izza začetka XIV. stol. znani tudi kratkoročni zakupi
(prvi se omenja 1. 1305. pri Sv. Petru na Vašinjah). Ti so
bili v srednjem veku še redki, a s XVI. stol. se začenjajo
naglo množiti. Njih značilnost je bila ta, da je kupil pod¬
ložnik od zemljiškega gospoda dednost le zase in za svoje
otroke, redkejše pa še za vnuke, računajoč očividno s tem,
naj si ti potem preskrbe dednost sami še za nadaljnje ro¬
dove. Gotovo je pa vplivalo na to stanje tudi dejstvo, da
revni koroški podložniki tudi niso imeli sredstev za nakup
dolgoročnih zakupov. Ko je njihova dedna pravica ugas¬
nila, je postala kmetija seveda vnovič prostozakupna. Ver¬
jetno je na pomnožitev takih zakupov vplival zlasti cesar
Friderik III.,  ki je zaradi svojih večnih denarnih
stisk pridno zastavljal svoje gospoščine in svojim oskrbni¬
kom naročal, naj mu preskrbe denar, kakor vedo in znajo.

464

Enako je ravnal tudi njegov sin cesar Ferdinand  I.
in je ohranjenih iz dobe od 1. 1536—1560 več takih prodaj
n. pr. tudi na tedaj še deželnoknežji gospoščini Železna
Kapla. Na zastavljenih deželnoknežjih gospoščinah je pri¬
padala primščina upniku, toda pristojbina za podelitev
dedne pravice je šla v deželnoknežjo blagajno (enako tudi
pristojbina za odkup rojenjaštva). Podobno so delali po¬
tem tudi drugi zemljiški gospodje, zlasti na Spodnjem Ko¬
roškem. Dobrloveški prošt je n. pr. 1. 1595. prosil tedanje¬
ga regenta, nadvojvodo Maksimilijana,  naj mu za
kritje dolgov dovoli nekaj kmetij »prodati za en ali dva
rodova v zakup”. Podobno sta prodajala svoje podložne
kmetije tudi Red sv. Jurija v svoji prošti ji Otok in gre-
binjski samostan. Bamberška gospoščina je pa v XVI. in
XVII stol. svoje podložnike (a le na Spodnjem Koroškem)
celo prisiljevala k takim zakupom s tem, da jim je sicer
odvzela kmetije. L. 1600 je grebinjski oskrbnik poročal
vicedomu, da se je oglasilo za nakup zakupa le 13 podlož¬
nikov (plačali bi po 40—150 gld), a nad 100 podložnikov
ga je odklonilo, toda Bamberg se je maščeval potem s
tem, da je silno povišal robotnino.

Za časa nadvojvode Karla  so njegovi oskrbniki pod¬
ložnikom take zakupe tudi naravnost ponujali in nanje
pritiskali, da bi na ta način prišli do denarja, toda uspehi
so bili le majhni (na vovbrski gospoščini so ga n. pr. 1.
1589. kupili le 4 podložniki), kajti zlasti podjunski pod¬
ložniki so bili prerevni, da bi ga mogli kupiti. Precej krat¬
koročnih zakupov je bilo pa v drugi polovici XVI. stol. na
območju oskrbništev Guštanj in Črna. Obe sta spadali k
pliberški gospoščini, a ker sta bili izkrčeni šele v novejši
dobi, so uživali podložniki tu dolgo tudi večjo dednost, ki
je sličila že skoraj pokrajinskemu zakupu, a nadvojvoda
je vkljub temu 1. 1571. zahteval, da si morajo zakup šele
kupiti. Za cesarja Ferdinanda I. je stal kratkoročni zakup

30

465

3—8 gld, za nadvojvode Karla se je pa cena kratkoročnega
zakupa ali njegovega podaljšanja dvignila celo do 36 gld.
Ko je pa prešla pliberška gospoščina (1. 1601) v roke grofa
Thurna,  so ti prosti zakupi kmalu izginili. Med pod¬
ložniki je nastalo radi tega veliko vznemirjenje, začele so
se razne preiskave in 1. 1675. je prišlo do poravnave v tem
smislu, da naj podložniki v teku dveh let dokažejo svoje
zakupne pravice z listinami. Ker tega očividno niso mogli
storiti, so veljale vse kmetije zopet za prostozakupne, a vo¬
ditelje odpornih podložnikov so celo zaprli. S prodajami
svojih deželnoknežjih gospoščin so Habsburžani prepušča¬
li tudi podložnike njihovi usodi. Cesar Ferdinand I. in
nadvojvoda Karel sta prodajala kratkoročne zakupe zara¬
di povečanja dohodkov, a novi lastniki so si preskrbeli te
z velikim povečanjem prostozakupnih dajatev.

Kratkoročni zakup seveda ni bil vezan na kmetijo,
temveč na podložnikovo rodbino in je šlo pri njem zgolj
za dedno pravico na kmetiji, zato se je tudi nanašal na vse
podložnikove sinove, a včasih tudi na hčerke. Po smrti ta¬
kega zakupnika je prevzel posestvo seveda le eden, ostale
svoje brate (in sestre) pa izplačal. V drugih pogledih se ni
kratkoročni zakup v ničemer razlikoval od prostega zaku¬
pa. Seveda je za časa trajanja kratkoročnega zakupa odpa¬
dla tudi m r t v a š č i n a , a ko je zakup ugasnil, je na¬
stopila vnovič, kakor pri prostih zakupih. Ker je torej nu¬
dil kratkoročni zakup podložnikom le malo ugodnosti, se
zanj tudi nikoli in nikjer niso pulili. Razširil se je precej
v dobi, ko so ga zemljiški gospodje naravnost izsiljevali
(t. j. od srede XVI. do srede XVII. stol.), a ko so si znali
izžeti iz podložnikov večje dohodke na druge načine, je
zopet brez sledov izginil. Do Marije Terezije so se obdr¬
žali v glavnem le tisti zakupi, ki so nastali nekako sami od
sebe, a še ti so postali že močno okrnjeni.

466

XXI.

PRVA OLAJŠANJA PODLOŽNIŠKEGA JARMA

Kakor smo lahko razvideli iz prejšnjega poglavja, je
bil položaj koroških in enako seveda tudi izvenkoroških
podložnikov ob nastopu Marije Terezije ne le na splošno
jako beden in izredno raznolik, temveč tudi pravno silno
zapleten, zato je bilo tudi nemogoče izdati kak občeveljav-
ni zakon, ki bi bil te razmere urejal. Ne smemo pa spustiti
iz vidika tega, da možje, ki so pri osrednji vladi na Duna¬
ju sestavljali take zakone, niso mogli poznati vseh teh ra¬
znolikosti in pravnih zapletenosti po najrazličnejših pre¬
delih obširne države, zaradi česar je moral potem tudi
vsak zakon puščati še vedno celo vrsto vprašanj odprtih,
oziroma odpirati čisto nova. Glede na vse to bomo potem
pač lahko razumeli, da so stopala nešteta podložniška
vprašanja šele postopoma na plan in jih je bilo mogoče
reševati le počasi in postopoma, a vkljub temu je prak¬
tična izvedba vsakega takega patenta (zakona) zahtevala
potem še celo vrsto naknadnih in dodatnih pojasnil in od¬
ločb, nanašajočih se na posebne razmere in običaje po po¬
sameznih deželah, predelih dežela in celo le v posameznih
krajih. Reševanje teh vprašanj se je potem seveda tudi
vleklo leta in leta in je ostala cela vrsta nerešenih še ob
cesaričini smrti; vsaj v glavnem so se rešila potem šele
1. 1848., a reševanje posameznih podrobnosti je trajalo
pravzaprav še vse XIX. stoletje.

Marija Terezija je že med nasledstveno vojno bistro
spoznala vzroke šibkosti svoje države, ki je tičala zlasti v
vsestranski zaostalosti za Friderikovo Prusijo. Zato je

30 *

467

sklenila posvetiti vse svoje moči sodobnim reformam in
eno njenih prvih dejanj na tej poti je bil znameniti
„r e k t i f i k a c i j s k i patent”  z dne 5. IX. 1747., ki
smo ga omenili že spredaj. Eden izmed povodov zanj je
bil vsekakor tudi ta, da je H a u g w i t z ob priliki že
omenjene preiskave na Koroškem ugotovil, da so bile iz
zemljiških katastrov graščinske pristave sploh izpuščene,
kmečka posestva pa zato preobremenjena, ker se graščine
niso hotele ravnati po ukazu, da bi one nosile eno tretjino
vojaških bremen, podložniki pa dve tretjini. Plemstvo se
je namreč smatralo na eni strani za prosto davkov, sta¬
novi pa so na drugi strani razmetavali deželne dohodke
za visoke plače, velike darove, za velike odpise davkov
i. dr. Tudi stanovske hiše niso plačevale nobenih davkov
(teh je bilo samo v Celovcu 82). Tedaj so člani stanov iz¬
gubili tudi pravico malega lova po vsej deželi, ki je bil
odslej skupno z velikim lovom izdražen po lovskih okra¬
jih.

Neposredni namen rektifikacijskega patenta je bil to¬
rej: pravično porazdeliti davke (kontribucijo) za novo ar¬
mado na vse prebivalstvo, zlasti pa še na zemljiške go¬
spode in kmečke podložnike. V ta namen je bilo treba v
smislu dodatnega patenta z dne 13. X. 1750. najprej sploh
jasno ugotoviti, katera zemljišča so last in jih obdelujejo
zemljiški gospodje v lastni upravi, oziroma vsaj spadajo
še k graščinski zemlji v ožjem pomenu besede („domini-
cale”) in katera zemljišča so v teku razvoja prešla že v stal¬
no obdelavo podložnikov ( „ r u s t i c a 1 e ” ). Samo po
sebi je umevno, da so k „ r u s t i k a 1 i s t o m ” spadali
podložniki vseh vrst, to je vsi, čijih zemljišča so bila bo¬
disi prostozakupna, bodisi zakupna in so jih torej trajno
obdelovali le podložniki, ne glede na to, da so se obdelo¬
valci večkrat naglo menjavali.

468

Toda vsaka graščina je imela več ali manj najlepših
zemljišč tudi v svoji neposredni upravi in so spadale h
^graščinskemu posestvu” v ožjem pomenu besede in ne k
podlložniškim ter so se ravno zato tudi nazivala „domini-
cale”. Ta posestva so graščaki obdelovali potem s svojimi
posli in s tlako podložnikov. Kjer so bila pa graščinska po¬
sestva večja in se graščaki tudi niso hoteli preveč ukvar¬
jati z gospodarskimi brigami, so celo iz te graščinske zem¬
lje stvorih po nekaj „ pristav” (Meierei)  in jih
oddajali po dogovorjenih pogojih v obdelavo „majerjem”
(pristavnikom) za določene dajatve. Na zunaj so bile te
graščinske pristave močno podobne prostozakupnim kme¬
tijam, vendar je bila razlika v tem, da so se pristave sma¬
trale za graščinsko posestvo v ožjem pomenu besede, da so
jih oddajali le v najem majerjem za čisto nedoločen čas
in da je bil položaj majerjev nekako v sredi med podlož¬
niki in graščinskimi posli, čeprav so na svojih pristavah
gospodarili precej samostojno. Če se je zdel graščaku tak
način donosnejši, je potem pogosto pritegoval k „domini-
kalu” tudi izpraznjene prostozakupne kmetije; če so bile
večje jih je celo razkosal in jih spremenil v pristave; če
mu je pa pozneje kazalo boljše, da jih odda zopet kot pro¬
sti zakup kakemu podložniku, je pa storil to. Skratka:
skoro ob vsaki graščini je bilo tudi po nekaj manjših kme¬
tij, katerih položaj je bil nejasen in se zanje pogosto sploh
ni več natanko vedelo, je li to graščinska ali podložtiiška
zemlja. Največkrat je bila stvar taka, da so bile to dejan¬
sko prostozakupne kmetije, torej „rustikalne”, od katerih
so pobirali graščaki vse običajne (ali pa še večje) prostoza-
kupniške dajatve, a prijavljene so jih imeli kot svojo
graščinsko zemljo, to je „dominikale”, da so potem lahko
kratko in malo utajili razne podložniške davke. Vse nazna¬
čene samovoljnosti so očitali zemljiškim gospodom celo
sami cesaričini patenti, n. pr. da priklapljajo podložniške

469

kmetije dominikalni zemlji (7. IX. 1747), da jih razkosa¬
vajo (14. III. 1749), da dvigajo podložniške dajatve (14.
III. 1749), da podložnike čez mero izsiljujejo (24. I. 1750)

itd.

Izvedba teh patentov je bil težak in dolgotrajen po¬
sel, kajti lastninske razmere so se bile v teku stoletij tako
zapletle, da je bilo časih mogoče šele z dolgotrajnim pro¬
učevanjem listin, urbarjev in prič točno dognati, kaj spa¬
da h graščinski in kaj k podložniški zemlji. Izvedba pa¬
tenta je bila odrejena tako, da so že od 1. 1748. dalje po¬
dajali zemljiški gospodje in podložniki svoje napovedi,
posebne kontrolne komisije pa so pozneje na krajih sa¬
mih in na podlagi listin ter urbarjev ugotavljale resnič¬
nost navedb. Čisto razumljivo je pa seveda, da so si sku¬
šali ob tej priliki ne le posamezni zemljiški gospodje za¬
gotoviti pravice do čim večjih posestev, temveč so sku¬
šali tudi stanovi posameznih dežel kot zastopniki zemlji¬
ških gospodov le ovirati delovanje zadevnih komisij. Ker
je bilo pa spričo izredne pravne zapletenosti posestnih raz¬
mer in spričo nedostajanja zadevnih listin skoro nemogo¬
če jasno ugotoviti položaj, zato so vzeli za podlago dejan¬
sko stanje, kakršno je vladalo 1. 1750.

Za naše dežele so bile imenovane te kontrolne komi¬
sije 1. 1755., a so morale zaradi sedemletne vojne svoje
dolgotrajno in naporno delo še prekiniti. S kakimi teža¬
vami so se morale boriti, lahko posnemamo že iz tega, da
oblasti dotlej še sploh niso imele nobenega pregleda pre¬
bivalstva in da so imele razne gospoščine raztresene svoje
podložnike včasih po desetine kilometrov daleč.

Toda že sama ugotovitev, kaj je graščinska in kaj
kmečkega zemlja, je bila za kmečke podložnike nedogled-
ne važnosti, ker je bila odslej zemljiškim gospodom, če
že ne čisto onemogočena, pa vsaj jako otežena dotedanja
samovolja pri razpolaganju s podložnižkimi zemljišči (n.

470

pr. ob smrti podložnika). Z rektifikacijo je bilo enkrat za
vselej določeno in ustaljeno, kaj je dominikalna (graščin¬
ska) in kaj rustikalna (podložniška) zemlja, tako da torej
zemljiški gospodje niso mogli odslej več pritegovati h gra¬
ščinskemu dominikalu tudi podložniškega rustikala. V
tem smislu so se potem do 1. 1772. tudi vsi obdelovalci
zemljišč delili v „ r u s t i k a 1 i s t e ” in „ d o m i n i ka¬
li s t e ”,

Še večji pomen teh patentov je pa tičal v tem, da so
morale gospoščine na podlagi ugotovitev, ki so jih dogna¬
le komisije, potem popraviti in spraviti v red tudi vse že
zastarele urbarje  ter ob tej priliki strogo ločiti tudi
državne davščine podložnikov od dajatev, ki so jih morali
plačevati graščini. Ker so zemljiški gospodje lahko dotlej
ravnali s podložniki čisto svojevoljno, so zahtevali od pod¬
ložnikov navadno tudi mnogo več, kot pa je bilo zabeleže¬
no v urbarjih. Toda odslej je bil tega konec. Patent z dne
14. III. 1749. je namreč odredil, da mora rektifikacijska
komisija izdati vsakemu podložniku tudi izpisek iz rektifi-
ciranega urbarja, tako da je sedaj končno vsak jasno ve¬
del, koliko mora plačevati državi in koliko gospoščini, a
drugič odslej noben podložnik tudi ni bil dolžan plačevati
več, kot pa je bilo zabeleženo v teh „rektificiranih” (po¬
pravljenih) urbarjih, ki jih gospoščine niso smele več spre-
minjati in so ostali potem v veljavi do 1. 1848. Enako so
bile zemljiškim gospodom odslej skoro onemogočene tudi
vse nasilne samovoljnosti nad podložniki, kajti vsak pod¬
ložnik se je mogel pritožiti pri novoustanovl jenih kresi¬
jah, ker so dobili kresijski glavarji s patentom z dne 6. XI.
1748. tudi pravico denarno kaznovati zemljiške gospode
ali njih nameščence, ako bi nalagali podložnikom neupra¬
vičene dajatve. Tako je dobil kmečki podlož¬
nik  po tisoč letih prvič v svoji zgodovini
učinkovito in zakonito državno zaščito,  katere

471

daljnosežni pomen si moremo danes komaj še predstav¬
ljati.

Na splošno so pa ostala po ogromni večini majhna pro-
stozakupna posestva naših koroških kmetov še tudi po tej
rektifikaciji mnogo preobremenjena, ker tudi rektifikacija
ni zakonitih bremen prav nič zmanjšala, temveč prinesla
vanje le jasnosti in onemogočila še nadaljnje njihovo dvi¬
ganje. Glede p r i m š č i n e je pa ostalo še nadalje celo
vse pri starem, kar so potem zemljiški gospodje seveda tu¬
di pridno izrabljali v svojo korist, tako da so ostale odslej
te sploh eno najhujših podložniških bremen. Neki patent
z dne 8. IV. 1754. je sicer ukazoval, da mora biti tudi
primšoina jasno določena, toda ničesar ni ukrenil glede
njene višine.

Seveda pa spori in pritožbe zaradi prezamotanih pod¬
ložniških zadev tudi odslej niso prenehale. Urbarialne de¬
narne dajatve, določene še v davnini, niso pomenjale za
podložnike v tej dobi spričo velikega razvrednotenja de¬
narja že skoro nobene občutne obremenitve več. Toda ka¬
kor smo videli že v prejšnjem poglavju, se je bilo nabralo
izza XV. stol, še vse polno novih denarnih dajatev deloma
z uvedbo čisto novih denarnih dajatev, deloma pa s spre¬
membo raznih služnosti in dajatev v denarno odškodnino.
Ravno pri tem je pa lahko ravnala vsaka gospoščina po
svoje in najbolj samovoljno. Poleg visokih denarnih da¬
jatev in tlake so tvorile za podložnika najobčutnejše bre¬
me vsekakor dajatve v žitu, zlasti še ob slabih letinah. Hu¬
da nasprotstva so se pojavljala večkrat tudi radi najrazlič¬
nejših mer, ki so bile tedaj v navadi po raznih krajih in
za podložnika n. pr. tudi ni bilo vseeno, ali je moral na¬
meriti svojo dajatev skupoma ali gladko. Razen tega so za¬
čeli tedaj uvajati tudi nove sadeže (n. pr. krompir, koru¬
zo, deteljo), ki jih prejšnji časi niso poznali, niso bili zabe¬
leženi v starih urbarjih in so se zato podložniki tudi bra-

472

nili plačevati deleže še od teh, a zemljiški gospodje so jih
zahtevali. Glede na to bomo potem pač lahko razumeli,
da je morala državna oblast zopet in zopet posegati v take
spore ter izdajati neprestano še dodatne patente, odločbe
in pojasnila, a nejasnosti in nasprotstev vendar ni bilo ne
konca in ne kraja.

Kakor smo videli že v prejšnjem poglavju, pa naš revni
koroški podložnik ni bil le preobložen z najrazličnejšimi
hudimi dajatvami državi in zemljiškemu gospodu, temveč
ga je stalno morila še težka skrb, da bi ga mogel zemljiški
gospod pravzaprav vsak čas pod kakršno koli pretvezo po¬
gnati celo iz hiše. Jasno je, da je spričo takega položaja
hudo trpelo tudi kmetijstvo samo. Za njegovo pospeševa¬
nje je predložil J. M. Herbert  vladi 1. 1762. posebne
predloge, med katerimi je med drugim nasvetoval tudi
razdelitev večjih kmetij, tako da bi torej sestojali koroški
kmetje iz samih majhnih posestnikov in bajtarjev. Razen
tega je predlagal tudi namakanje suhih zemljišč in osuše¬
vanje zamočvirjenih. Z večino teh predlogov so se strinjali
tudi koroški stanovi in nasvetovali razen tega še osno¬
vanje pletrlnic in predilnic, znižanje mitnin i. dr. Na cesa¬
ričin ponovni poziv za nekatera podrobnejša pojasnila je
potem celovški stanovski odbor dne 10. IX. 1763. sklenil
predlagati cesarici za podložnike še popust visokih držav¬
nih davkov, nastanitev odpuščenih vojakov na prazno sto¬
ječih kmetijah, ki so jih prostozakupniki kratko in malo
ostavili, kolikor bi bili taki vojaki sploh še sposobni za
kmečko delo, in še razne druge predloge. Med temi je bil
vsekakor najzanimivejši predlog za nekako preureditev
zemljiškega davka v smislu pravilnejšega razmerja z dono¬
som poedinih kmetij, kajti dotlej je bil zemljiški davek
določen le za „kmetije” na splošno, ne glede na to, da so
bile te v tej dobi že jako različno velike, njih donos silno
različen in da pravzaprav nihče ni več vedel, kolikšna

473

velikost posestva velja za »kmetijo” (H u b e), in ne, kak¬
šno vrednost še predstavlja „funt  ”, s katerim so nekoč
označevali razne denarne dajatve.

Cesarica in njeni vodilni svetovalci so se začeli iz že
znanih nam razlogov po sedemletni vojni iznova z vso re¬
snostjo baviti z vprašanji okrepitve podložniškega stanu
in dviga kmetijstva. Pri tem so prišli kmalu na to, da tiči
eden glavnih vzrokov dotedanjega nezadovoljivega stanja
v prostozakupništvu, ki bi ga bilo treba zato sploh odpra¬
viti in podložniku zagotoviti dednost, ker bi dobil s tem
mnogo več veselja do kmetovanja. Prvi korak v tem po¬
gledu je bil izvršen že s patentom  z dne  21.  X.
1 7 6 6., kjer je bilo izrečno rečeno, da od prostozakupni-
ka ni mogoče pričakovati, da bi se pridno in skrbno po¬
svečal svoji kmetiji, ako sploh me ve, koliko časa bo mogel
ostati na njej. Glede na to je cesarica pod kaznijo 100 ce¬
kinov prepovedala nadaljnje samovoljno odpravljanje
podložnikov s kmetij in v bodoče katero koli zemljišče še
oddajati kot prostozakupno, temveč le še zakupno za 1—3
rodove in to brez vsakih pridržkov. S tem je začela cesari¬
ca odkrit boj proti zloglasnemu prostozakupništvu končno
tudi na Koroškem (v nekaterih drugih deželah je ugasnilo
to že mnogo poprej, n. pr. na Štajerskem). Točnega teda¬
njega stanja na Koroškem iz ohranjenih listin sicer ni mo¬
goče spoznati, toda vse kaže, da so zemljiški gospodje sicer
tedaj, to se pravi po rektifikacijskem patentu, ki jim je
onemogočal zviševanje drugih dajatev, prav pridno pose¬
gali ravno po odpravljanju prostozakupnikov z njihovih
kmetij, da bi tako s pomnožitvijo in povečanji primščin
nasitili svojo brezobzirno lakomnost.

Patent iz 1. 1766 je torej le prepovedoval nadaljnje od¬
dajanje podložniških kmetij v prosti zakup, toda ogromna
večina južnokoroških kmetij je ostala vendarle še vedno
prostozakupniška. Da bi pomagala še tem, je izdala cesa-

474

lica že dne 8. VIII. 1767. še nov patent za Koroško, s kate¬
rim je skušala prevesti še obstoječe prostozakupe v zaku¬
pe, in sicer s prostovoljnim dogovorom med podložniki in
zemljiškimi gospodi. V navodilih k temu patentu je sku¬
šala cesarica zemljiške gospode prepričati, da bi bila taka
prevedba le v korist njim in kmetijstvu, a patent sam je
določal, naj bi plačevali dotedanji prostozakupniki svojim
zemljiškim gospodom neki „kupni šiling” za pridobitev
dedne pravice, oziroma kot odškodnino zemljiškim gospo¬
dom za izgubo njihovih dotedanjih pravic. Ker so se na
eni strani zemljiški gospodje z vsemi štirimi branili dati
Iz rok svoje pravice, na drugi strani so bili pa tudi prosto¬
zakupniki prerevni, da bi mogli plačati pretirano visoke
odkupe, ki so jih zahtevali zemljiški gospodje, je ostal ta
patent očividno skoro brez vsakega uspeha. V obsežni ro-
žeški gospoščini je n. pr. znan iz 1. 1767. en sam tak od¬
kup, a gospoščini Grebinj in Vivšnik, ki bi prišli menda
radi hitro do denarja, sta skušali prisiliti podložnike k od¬
kupu celo z batinami in ječami.

Za popolni neuspeh tega patenta bodo pa po vsej pri¬
liki vendarle odgovorni zemljiški gospodje, ki niso poka-
zovali niti najmanjšega razumevanja za obupni položaj
svojih podložnikov in so zahtevali od njih previsoke od¬
kupnine (to je devet let pozneje trdil tudi cesar Jožef
I I.). Glede na to je potem zahtevala cesarica od stanov
poročilo, kako bi se moglo „podložnike spodbosti k večji
industriji”. Deželni zbor je razpravljal o tem dne 28. I.
1771., skušal ovreči cesaričino mnenje glede ovir za napre¬
dek koroškega kmetijstva ter vnovič valiti krivdo na previ¬
soke mitnine, carine in državne davščine. Izjavljal je, da
je tudi za uvedbo industrije treba predvsem olajšati veli¬
ka deželna bremena, a perečega vprašanja prostozakupni-
kov se je sploh izognil. Stanovom je šlo torej le za obče
znižanje državnih davkov, ne pa seveda tudi za znižanje

silnih podložniških dajatev zemljiškim gospodom, a cesa¬
rica je postajala vedno bolj prepričana, da tvori prosti za¬
kup glavno oviro za gospodarski dvig Koroške.

.Kakor dobrih dvajset let poprej glede kontribucije,
tako so stanovi tudi sedaj v svoji nazadnjaški trmoglavosti
lok prenapenjali, zaradi česar potem cesarici zopet ni
preostajalo drugega, kot poseči po odločnejših sredstvih.
Po cesaričinem naročilu je poleti deželni glavar Hei-
s t e r razpravljal tudi s stanovi o teh vprašanjih ter jim
odkrito povedal, da je cesarica odločena koroško prosto-
zakupništvo kratko in malo ukiniti, uvesti tudi za prosto-
zakupnike dedno pravico ter pravico svobodnega razpola¬
ganja z njihovimi kmetijami (plačevali bi le primerne pre¬
pisne takse) in da so tudi zemljiški gospodje s stanovi vred
dolžni prispevati k obči blaginji. Cesarica sama je tedaj
izjavila: „Kmečki stan, ki tvori najštevilnejši stan med
državljani in temelj, najjačjo moč države, je treba ohra¬
niti v takem krepkem stanju, da bi mogel preživljati sebe
in svoje družine ter razen tega v mirnih in vojnih časih
plačevati državne izdatke. Pravice gospoščin se morajo
spričo teh ozirov umakniti.”

Odločna namera cesarice in vlade je torej bila ukiniti
zloglasno koroško prostozakupništvo, dati tudi doteda¬
njim prostozakupnikom popolno dedno pravico ter do¬
kajšnje lastninske pravice (ta misel je bila pa izražena pre¬
cej nedoločno), toda svojim zemljiškim gospodom bi seve¬
da morali še nadalje plačevati vse dotedanje podložniške
dajatve in še primeren dodatek kot odvezo za novopridob-
Ijene pravice. Skrajno presenečeni stanovi so sedaj uvideli,
da je cesaričina namera resna in odločna, zato so skušali
vso zadevo vsaj zavleči. Ker niso dali na Heisterjevo poro¬
čilo v zahtevanem roku nobenega odgovora, ga je ta dne
10. I. 1772. vnovič zahteval v teku enega tedna. Stanovi so
se izgovarjali in prosili za nov odlog. Sredi meseca febru-

476

arja sta zborovala veliki stanovski odbor in deželni zbor,
sklenila obvestiti o cesaričinem načrtu vse gospoščine ter
jih pozvati, da najkasneje do srede meseca aprila izrazijo
svoja mnenja. Do meseca maja je bilo poslanih stanovske¬
mu odboru skupno 63 odgovorov, ki so bili pa vsi (razen
cerkvenih gospoščin) podpisani le od oskrbnikov.

Nekateri teh odgovorov so bili prazni, drugi pa tesni
in podrobni, pisani od izkušenih upravnikov. Nekateri so
odkrito priznavali, da so podložniki res preobremenjeni
(n. pr. rožeški oskrbnik F rad),  a večina je poudarjala,
da bodo trpele gospoščine in končno tudi država veliko
škodo, ker podložniki ne bodo zmogli še povečanih bre¬
men in bodo rajši opustili svoje kmetije, zato bi odprava
prostozakupništva ne pomenjala nobene pridobitve za
podložnike; v resnici so se pa seveda bali le za svoje lastne
žepe, ker so dobro slutili, da odslej tudi primščin ne bi
mogli več samovoljno poviševati. Izražali so bojazen, da
bo kmet zemljišča prezadolževal in jih odprodajah Doslej
je priskočil podložniku v nesreči na pomoč zemljiški go¬
spod, kar bi pa odslej nehalo itd., a velika večina pri¬
pomb in odgovorov je opozarjala le na „krivico”, ki bi bi¬
la s tem prizadeta gospoščinam, ker prostozakupniki sploh
nimajo niti najmanjše lastninske pravice na kmetijah,
temveč so le njih uživalci. Nekatere gospoščine so pa šle
celo tako daleč, da so naravnost poveličevale svoje doteda¬
nje ravnanje s podložniki in trdile, da bi utegnilo postati
celo nevarno napravljati „hudobne” podložnike za lastni¬
ke kmetij (n. pr. vetrinjski opat, hageneški oskrbnik
Turek  i. dr.). Večina gospoščin je izjavljala, naj ostane
vse lepo pri starem, kvečjemu naj se zagotovi dednost v
rodbini, a nekatere so stavile še druge predloge (n. pr. da
naj se ob tej priliki preuredi tudi zemljiški davek in da¬
jatve).

477

V seji stanovskega velikega odbora dne 25. V. 1772. je
bilo na predlog deželnega glavarja Heisterja sklenjeno, da
se dospela poročila izroče posebni komisiji, ki se je bavila
z vsem vprašanjem, toda stanovi so odkup prostozakupni-
štva vnovič vezali z davčno reformo in izjavljali, da sta obe
vprašanji tako važni, da se mora baviti z njima tudi de¬
želni zbor. Ker je postajalo vedno bolj jasno, da so skušali
stanovi zadevo le zavlačevati, jim je bilo dne 11. VI. zagro-
< ženo, da se bo rešila stvar brez njih sodelovanja, ako v 14
dneh ne predlože svojega izčrpnega mnenja. Navzlic temu
je pa razpravljal veliki odbor o tem vprašanju šele 4. VIL,
hvalil dotedanje stanje prostozakupništva, prosil cesari¬
co, naj opusti načrte za njegovo ukinitev ali jim pa za
nadomestilo zagotovi vsaj druge dohodke, ki so jih imeli
dotlej od prostozakujmištva; če pa cesarica vztraja na
rešitvi tega vprašanja, menijo stanovi, da bi bilo treba
iskati kak drugačen način zagotovitve dednosti. Istega
dne so stanovi tudi v svojem dopisu na deželnega glavar¬
ja živahno osporavali, da bi bilo prostozakupništvo vzrok
gospodarske zaostalosti dežele, in trdili, da podložniki niti
sami ne zahtevajo ukinitve prostozakupništva. Glede na
to bi bilo treba kreniti na neko srednjo pot in na eni
strani zagotoviti podložnikom dednost, na drugi strani
pa preprečiti, da ta ne bi rodila zlih posledic. To da bi
se dalo morda doseči nekako po štajerskem vzorcu. Skrat¬
ka: stanovi so se očividno že precej vdali glede dedne
pravice prostozakupnikov, odklanjali so pa, da bi postali
podložniki tudi lastniki svojih kmetij.

Grof Heister je s temi predlogi kolikor toliko sogla¬
šal, zahteval pa je še nekatera dodatna pojasnila. O teh sta
se veliki odbor in deputacija posvetovala na skupni seji
dne 1. VIII.; ker pa je bila tedanja udeležba premajhna,
so sklicali za dne 21. VIII. novo sejo. Na njej so izobliko¬
vali svoje predloge glede dednosti prostozakupnikov in

478

polne odškodnine zemljiškim gospodom. Na Dunaju so
se pa menda že naveličali nadaljnjega pregovarjanja z
zakrknjenimi koroškimi stanovi in dne 13. XI. 1772. je
izšel znameniti cesaričin patent,  ki je kratko in
malo s 1. I. 1773. ,,do konca sveta” („auf ewige Welt-
zeiten”) ukinil dotedanje prostozakupništvo na Koroškem,
češ da bi „utegnilo biti prostozakupništvo . . . najnarav¬
nejši, da, celo edini vzrok, zaradi katerega se oskrbuje
podložniško kmetijstvo v tej Naši nadvojvodinji doslej
tako zaspano v nenadomestljivo škodo skupne deželne
blaginje”. To je bil nov, velepomembni in v dotedanji
zgodovini koroškega 'kmeta za zgoraj razloženim rektifi-
kacijskim patentom iz 1. 1747. nedvomno najimenitnej¬
ši ukrep, ki je globoko posegel v vso nadaljnjo usodo
našega koroškega kmeta. Obsegal je 8 členov in njegova
kratka vsebina je naslednja:

Dosedanji koroški prostozakupi se s 1. januarjem 1.
1773. proglašajo za prave zakupe. Podložmik more pred
smrtjo svobodno določiti naslednika izmed svojih po¬
tomcev ali sorodnikov in le, če tudi teh ni, zapade kme¬
tija nazaj zemljiškemu gospodu. Da bi ti ne bili prikraj¬
šani na svojih dotedanjih prejemkih, naj se v zemljiške
knjige vnese trojna vsota dotedanje mrtvaščine za dolo¬
čitev pristojbin ob posestnih spremembah. Od tega dobi
zemljiški gospod eno tretjino in se ta znesek ne more
več povišati. Ob smrti podložnika naj se zakupna zem¬
ljišča nepristransko ocenijo, odtegnejo vsi dolgovi, ome¬
njena tretjina (namesto dotedanje primščine) in zmerna
prepisnina, ostanek pa pripada dedičem. Velike kmetije
more lastnik razdeliti tudi med več otrok. Zakupniki se
morejo na svoja posestva tudi zadolževati. Pri prodajah
morajo ostati te kmetije še nadalje rustikalne in novemu
lastniku je na voljo dan prevzem premičnin. S tem pa¬
tentom se spremene v zakupnike le dotedanji rustikalni

479

prostozakupniki (ti so tvorili seveda tudi ogromno ve¬
čino), dočim pa veljajo za dominikalne podložnike še
nadalje določila patenta z dne 21. X. 1766. (gl. str. 475).
Ob koncu je patent z grožnjo kazni gospoščine pozval,
da se strogo po njem ravnajo, oblasti morajo to nad¬
zorovati in kmetom je treba patent jasno razložiti. — Si¬
cer dotedanji prostozakupniki še tudi s tem patentom
niso postali popolni lastniki svojih kmetij, pač so pa
dobili v nekaterih pogledih celo več pravic, nego so jih
imeli podložniki s kupljenim zakupom.

Ta patent je bil natisnjen in dne 24. XII. 1772. iz¬
ročen stanovom. Veliki odbor in deželni zbor sta se po¬
tem dne 10. II. 1773. vnovič bavila z njim, ugotavljala,
da se patent ne ujema s stanovskimi izjavami, ter skle¬
nila zaslišati najuglednejše gospoščine, da bi se moglo z
\'ečjim poudarkom ukrepati naprej. V teku pomladi 1.
1773. so skušali stanovi z raznimi predlogi glede izvr¬
šitve tega patenta še vedno izviti čim največ koristi zase.
V tem času je bil pa tudi dotedanji deželni glavar Hei-
ster zamenjan z grofom F. A. K h e v e n h ii 11 e r j e m ,
ki je bil očividno bolj naklonjen prizadevanjem stanov
nego njegov prednik. To je stanove tudi opogumilo, da
so še z večjim poudarkom pritiskali na to, da bi se z
naknadnim izvršilnim patentom „popravilo” razne „pre¬
nagljenosti” in razbistrile razne resnične nejasnosti, se¬
veda vse v korist zemljiških gospodov.

Zašel bi predaleč, ako bi navajal vse nazadnjaške pred¬
loge teh koroških nemških plemenitašev, ki niso imeli
niti ene dobre besede za trdo usodo svojih podložnikov.
Šli so tako daleč, da so zahtevali celo razveljavljenje ali
vsaj temeljito spremembo patenta, čeprav so morali celo
sami priznati, da mnogi zemljiški gospodje „res ne gojijo
enakega človeškega mišljenja, da jih vodi lakomnost in
da ravnajo brezsrčno in kruto s svojimi podložniki”. Sta-

480

novski predlogi so bili predloženi cesarici, ona pa jih je
dne 30. X. 1773. zavrnila ter stanovom ob tej priliki celo
pojasnila, da ob spremembah posesti zemljiškim gospodom
za nadomestilo primščine nikakor ne pripada tretjina
cenilne vrednosti posestva, temveč le ena desetina; ra¬
zen tega je cesarica tudi dosledno govorila o dotedanjih
prostozakupnih kmetijah kot o „posesti” novih zakup¬
nikov.

O tej cesaričini odločbi je razpravljal dne 29. XI. 1773.
deželni zbor in sklenil cesarico zaprositi, da bi ji smel
deželni glavar v spremstvu dveh stanovskih odbornikov
osebno razložiti stališče stanov, ker „grozi dominijem po¬
polni propad”. Dne 13. I. 1774. je potem deželni glavar
Khevenhuller izjavil, da bo skušal o vsej stvari posredo¬
vati ob priliki svojega bivanja na Dunaju, tudi če bi
cesarica ne dovolila zaprošene avdience. Že dva dni zatem
je pa cesarica javila, da pristaja na osebni razgovor, a le
z deželnim glavarjem brez spremstva odbornikov. Dne
5. II. je pa stanovski veliki odbor vnovič razpravljal o
položaju, odobril z nekaterimi spremembami dve poro¬
čili o tem vprašanju (eno je sestavil velikovški prošt F.
L. D r e e r) in sklenil iz obeh sestaviti posebno spome¬
nico, ki naj bi se izročila deželnemu glavarju na pot na
Dunaj. V njej so prosili cesarico, da naj prostozakupni-
ški patent spremeni tako, da bi gospoščine ne bile pri¬
krajšane v svojih dotedanjih prejemkih in v lastninskih
pravicah. Po enoletnih izkušnjah in temeljitih preudar¬
kih so prišli do soglasnega zaključka, da je bila prejšnja
oblika lastninske pravice koristnejša za prostozakupnike
in da želi zato ostati tudi večina teh pri starem. Naj¬
bolj so se stanovi pritoževali glede novega načina ceni¬
tve ob smrti podložnika, a pri vsem tem so pa tudi na¬
vajali, da morajo tri četrtine koroških kmetov obdelo¬
vati svoja polja brez plugov ter nositi gnoj in pridelke

31

481

na svojih hrbtih. Vsi pravniki priznavajo, da so zemlji¬
ški gospodje lastniki podložniških kmetij, zaradi česar
bi morali tudi neomejeno svobodno razpolagati s svojo
lastnino, a sedaj se jim hoče to lastnino odvzeti ter jim
pustiti zgolj dajatve. Nastala bo največja škoda, če zem¬
ljiški gospodje ne bodo imeli nobenega vpliva več na
nove lastnike.

Khevenhiiller je stanovom javil dne 7. IV. z Dunaja,
da vsa zadeva ne kaže dobro. Cesarica je bila preglo¬
boko prepričana o škodljivosti prostozakupništva, toda
dala bi se morda pregovoriti glede zahtevane odškod¬
nine za odkup (po vseh drugih deželah so morali pod¬
ložniki zakupništvo odkupiti), vendar je sedaj že pre¬
pozno. Cesarica ni hotela več nazaj, zato je v glavnem
ostalo pri prvotnem patentu z dne 13. XI. 1772. in de¬
želni glavar je stanovom dne 2. V. z Dunaja javil, da so
ostale njihove želje neizpolnjene (pismena odločba gle¬
de stanovskih predlogov je bila pa izdana šele z dvornim
dekretom z dne 9. VII. 1774). — Vtem se je pa izvršila
vnovič sprememba v deželnem glavarstvu in tudi novi
deželni glavar grof V. O r s i n i - R o s e n b e r g je bil
enako ljut nasprotnik prostozakupniškega patenta kot
Khevenhiiller, vendar je moral cesaričino odločbo tudi
uradno objaviti.

Navedeni dvorni dekret pomenja prvo važno dopol¬
nilo prostozakupniškega patenta in v nekaterih podrob¬
nostih celo njegovo spremembo na slabše v smislu sta¬
novskih želja. Določal je namreč, da se v zapuščino umr¬
lega podložnika ne všteva tudi vrednosti zemljišč, zaradi
česar dedujejo preostali le iz vrednosti premičnin, a če
bi te ne zadostovale za preskrbo sodedičev, jih mora glav¬
ni dedič vzdrževati, dokler bi si ne mogli sami služiti
kruha. Ako umrli nima lastnih otrok, morejo dedovati
le sorodniki do druge stopnje, vendar more lastnik z

482

oporoko ali pa z odredbo še med živimi svobodno raz¬
polagati s kmetijo. Zadolževati se more podložnik le z
odobrenjem zemljiškega gospoda in ne čez tretjino vred¬
nosti (kmetije; če bi bil pa potreben večji dolg, ga pa
more odobriti le deželna oblast. Primščina se določi na
eno sedmino vrednosti zemljišč po odbitku obveznosti.
— Čeprav so torej stanovi nekaj dosegli, je pa trajal nji¬
hov tihi odpor še nadalje. To nam dokazujejo tudi izro¬
čilni protokoli gospoščin, v katerih svojih dotedanjih za-
beležb tudi po 1. I. 1773. niso v ničemer spreminjali.

Navzlic navedenim naknadnim spremembam pa po-
menja patent z dne 13. XI. 1772. vendarle vprav zgodo¬
vinsko spremembo v dotedanjem položaju prostozakup-
nikov in ogromen korak dalje. Z dedno pravico vseh po¬
tomcev in celo najbližjih sorodnikov ter s precejšnjo last¬
ninsko pravico so se mogli čutiti dotedanji prostozakup-
niki odslej celo mnogo varnejše na svojih kmetijah nego
stari zakupniki, kajti glede teh smo že v prejšnjem po¬
glavju videli, kako se je zemljiškim gospodom sčasoma
posrečilo čisto izmaličiti nekdanje njihove pravice ter
doseči lahko in naglo zapadanje zakupnih kmetij nazaj
gospoščinam. Glede na to je tudi čisto razumljivo, da so
postali ti stari zakupniki za gospoščine odslej celo pre¬
cej izdatnejše molzne krave nego dotedanji prostozakup-
niki. Ti so imeli do svojih zemljiških gospodov navadno
res večje služnosti nego zakupniki (zlasti na Spodnjem
Koroškem)* a zato so nudila zemljiškim gospodom velike
koristi pogosta zapadanja njihovih kmetij, primščine so
se pa pri zakupnih in prostozakupnih kmetijah do XVIII.
stol. itak že precej izenačile. Dočim so skušali zemljiški
gospodje v predelih s pokrajinskim zakupom poprej po
vsej sili predstavljati podložniške kmetije kot prostoza-
kupne, so pa odslej hiteli celo dotedanje prostozakup-
ne kmetije proglašati kot zakupne, samo da ne bi padle

31 *

48 3

pocl določila prostozakupniškega patenta in da bi mogli
tako še nadalje izrabljati vsaj njih zapadanja.

V zgoraj očrtanem pregovarjanju s stanovi je cesari¬
ca dne 3. X. 1773. izjavila, da so dotedanjim prostoza-
kupnikom priznane pravice zakupnikov, kakor so jih
razumevali na Dunaju, to je s popolno dednostjo in s
pravico precej prostega razpolaganja s kmetijami. Toda
koroški zemljiški gospodje so obe ti dve glavni značilno¬
sti spačili v svojo korist. Glede na to so začele gospoščine
s pokrajinskim zakupništvom sedaj pridno poudarjati, da
obstoji pri njih zakupništvo že od nekdaj, toda se jim je
le pregosto maščevalo, da so še nekaj let poprej trdovrat¬
no tajili zakupništvo in zahtevali, da se jim priznajo pra¬
vice prostozakupništva. Oblasti so se namreč sedaj po¬
gosto sklicevale ravno na prejšnje lastne trditve gospo¬
ščin in priznavale tudi tamošnjim zakupnikom tiste pra¬
vice, ki jih jim je nudil novi prostozakupniški patent.
Zaradi pogoste velike nejasnosti položaja je pa vse to
potem vodilo večkrat do hudih zmed in tudi do napač¬
nih odločitev oblasti, ki so premalo poznale svojstvene
koroške razmere. Mnogo takih in podobnih nejasnosti
in zapletenih vprašanj, ki so se neprestano pojavljala v
zvezi s stremljenji olajšati podložniški položaj, je reševal
— kakor bomo videli pozneje — potem še cesar Jožef II.,
a dokončno so bila rešena šele 1. 1848.

V zvezi z vsemi dotedanjimi ukrepi pa je bilo tudi že
načeto vprašanje vsega dotedanjega davčnega ustroja.
Tudi glede tega sta vladali dotlej po posameznih deželah
silna zmeda in raznolikost. Državni, ali bolje rečeno de¬
želnoknežji dohodki so se stekali v prejšnjih stoletjih iz
cele vrste najrazličnejših virov. Med temi so bili glavni
razni vojaški davki  ter deželnoknežja posestva,
rudniki in mitnice (tudi v Beljaku je bila deželnoknežja
mitnica za deske in letve). Toda zaradi stalnega pomanj-

484

karija denarja so morali vladarji neprestano prodajati
svoje dominije, tako da ob nastopu Marije Terezije na
Koroškem sploh ni bilo nobenega kameralnega posestva
več in enako tudi nobenega deželnoknežjega rudnika.
Od slednjih so prihajale vladarju v prid le določene prir
stojbine (Fr one n) in pa tehtarina  (Waggeld) pri
skladiščih za železo v Št. Vidu in v Velikovcu. Precej so
vladarju vrgle tudi visoke pristojbine, ki so jih vlekli iz
zavetni štev  (Vogteirechte) nad škofijami ter nekate¬
rimi samostani in župnijami, dalje kovanje denarja (važ¬
na kovnica denarja je obstojala do 1. 1714. v Št. Vidu na
Glini), žigosani papir (od 1. 1686, vrgel je po 6390 gld
letno), tobak (96.000 gld letno), „mesni krajcar” (81.155
gld letno), stanovski kameralni prispevki (3793 gld), li-
kofi (3004 gld) i. dr. ter izredni darovi ob priliki ženitev,
krstov in potovanj dvora, dalje številne fevdne takse (pri
izumrtju raznih plemenitaških rodbin so pa fevdna po¬
sestva zapadla zopet nazaj vladarju, ki jih je potem uvr¬
ščal med kanreralna posestva ali pa prodal). Toda velik
del takih in podobnih dohodkov je bil zastavljen „Dunaj-
ski mestni banki”, ki jih je tudi sama pobirala, in dru¬
gim upnikom (med temi so bili tudi grofje Salaman-
ca  in K h e v e n h ir 11 e r j i), tako da jih je ostajalo
vladarju le malo in še pri upravi teh je vladala največja
zmeda.

Neposredne deželnoknežje davke so začeli uvajati šele
proti koncu XV. stoletja. Med prve je spadala že ob opi¬
su turških napadov omenjena „ ž i v o t n a štibra”,
kateri je sledil potem „ t e d e n s k i vinar”  in nato
po vrsti še razni drugi (n. pr. imovinski davek, osebni da¬
vek). Tudi glede teh je vladala velika zmeda, zapravljanje
na dvoru je samo naraščalo, korupcija je cvetela, državne
finance so se neprestano slabšale, dolgovi so rastli in vla-

485

dalji so bili prisiljeni zahtevati vedno večje prispevke
od dežela.

Da bi dobili vladarji jasen pregled dohodkov svojih
lastnih gospoščin, so skušali posebni komisarji že konec
XVI. stol. spraviti v red zastarele urbarje deželnoknežjih
(kameralnih) posestev, a 1. 1632. so skušali narediti po¬
dobno tudi deželni stanovi in sestaviti obči deželni
urbar,  iz katerega so bili razvidni dohodki vsakega do-
minija.

Ves smisel davčnih reform Marije Terezije je obsto¬
jal zato v tem, da se čimbolj osvobodi finančne odvis¬
nosti od dežela ter si s preureditvijo vsega davčnega ustro¬
ja zagotovi zadostne državne dohodke.

Podobna raznolikost je vladala tudi glede deželnih
davkov.  Poglavitni viri deželnih dohodkov so bila iz-
prva lastna deželna imetja, deželne mitnice  na
vseh deželnih mejah in pristojbine na sol,  ki jih je
deželni knez večkrat prepuščal stanovom. Podobno je
bilo tudi z užitninskimi davki in s taksami za plese. Ko ti
viri niso več zadoščali, so začeli uvajati še posebne deželne
davke, katerih jedro je tvoril izprva zemljiški da¬
vek,  imenovan tudi „ k o n t r i b u c i j a ”. Podlago za¬
nje so tvorile lastne napovedi zemljiških gospoščin in so
obsegale dohodke iz lastnih dominikalnih zemljišč in
dohodke od podložnikov, toda razdelitev davkov so iz¬
vajali poprej tako, da so nosila skoro vsa bremena rusti¬
kalna zemljišča, a dominikalna so ostala skoro neobdav¬
čena. Na praškem generalnem deželnem zboru 1. 1542.
je bila za Koroško določena kontribucija v znesku 34.000
funtov, ki se je dvignila 1. 1578. na 36.000 funtov (720.000
šilingov), 1. 1650. ji je bilo dodano 127.000 gld poseb¬
nega davka in 1. 1748. je znašala okroglo 200.000 gld, a
tedaj jo je cesarica, kakor že razloženo (gl. str. 384),
dvignila na 451.507 gld 30 krajcarjev. Res je, da naj bi

486

nosili dve tretjini te kontribucije podložniki in zemljiški
gospodje eno tretjino, toda ker so o pobiranju odločali
le zemljiški gospodje sami, brez najmanjšega nadzorstva,
so vso kontribucijo dejansko prevaljevali zgolj na pod¬
ložnike.

Že zgodaj so se pokazali dotedanji denarni viri
za nezadostne, zato so morali uvajati še najrazličnejše
druge pristojbine in doklade, n. pr. razne užitninske dav¬
ke, ki jih je imela dežela v zakupu od vladarja, oboro¬
ževalnim) izza 1. 1579, ki se je bila 1. 1594. celo podvo¬
jila, a tej se je bil potem pridružil še „hišni goldinar” v
višini navadne oboroževalnine, ki so ga plačevali le od
posestev in ne od oseb. Nadaljnji deželni davčni viri so
bili rekrutni prispevek v znesku okoli 50.000 gld, dobiček
od kovanja deželnega denarja, ki je znašal do 80.000 gld,
zlasti pa mitnine na vseh deželnih mejah, ki so vrgle v
XVIII. stol. z doklado na sol deželi vsako leto po 156.000
gld. Vse to je potem seveda le še povečevalo zapletenost
vsega davčnega ustroja. Proti koncu vlade Marije Tere¬
zije so znašali vsi javni (državni in deželni) prejemki na
Koroškem po 741.225 gld letno, izdatki pa 578.894 gld.
Presežek v znesku 162.331 gld je služil potem za obresto-
vanje in amortizacijo deželnih dolgov in za razne obče-
koristne naprave (med drugim so n. pr. stanovi osnovali
na vetrinjskih posestvih tudi veliko opekarno, ki je za¬
lagala Celovec s potrebno opeko, iz celovške plesne dvo¬
rane so priredili stalno gledališče, dajali so redne podpore
stanovskemu strelišču ter raznim umetnikom in učenja¬
kom itd.)

Cilj terezijanskih davčnih reform, med katerimi je bi¬
la (1. 1748.) tudi ukinitev  dotedanje davčne

prostosti plemstva in duhovščine,  je bil
pravično urediti državne in deželne davke ter neštete ob¬
veze, ki jih je imel podložnik nasproti zemljiškemu go-

487

spodu. Nekak temelj novega terezijanskega davčnega
ustroja je postal odslej zemljiški davek,  ki je bil
določen za Koroško na 466.000 gld letno. Podlago za nje¬
govo mero so tvorili ravno omenjeni rektificirani urbarji,
višina je 'bila pa za kmete določena na 10-%-kratni stari
zemljiški davek (Pf undgeld)  in je znašala 21 gld 30
kraje, za celega z e m 1 j a k a („g r u n t a r j a”, ki je imel
vsaj 20 oralov zemlje, ne vštevši gozdove). To obdavče¬
nji je bilo seveda jako hudo, toda vlada ga navzlic prošnji
stanov ni hotela znižati, pač pa je bila voljna pomagati
kmetom na druge načine. Po tedanjih naziranjih je velja¬
la namreč zemlja za poglavitni vir vseh dohodkov, a da
bi ona to nalogo res lahko vršila, je bilo treba na eni
strani zaščititi njenega glavnega obdelovalca, to je kmeta,
ter ga čimbolj osvoboditi odvisnosti od zemljiškega go¬
spoda, na drugi strani pa čimbolj pospeševati tudi na¬
prednejše kmetovanje. In ravno to je tvorilo glavni nagib
vse nadaljnje terezijanske kmetijske politike.

Med ukrepi, ki so bili v zvezi že z davčnimi reformami,
so bile za kmeta posebno važne zemljiške knjige,
uvedene s patentom od 24. Vil. 1772. (za koroške pod¬
ložnike so jih začeli sestavljati že leta 1768). Te so nastale
iz rektificiranih urbarjev in zabeležbe vanje so postale za
gospoščine obvezne od dne 1. VI. 1773. dalje. V tesni zve¬
zi z njimi je bil tudi terezijanski davčni kataster,
ki je prav tako strogo ločil rustikalne dajatve od domi-
nikalnih in je služil potem do 1. 1819. za merilo pri od¬
meri zemljiškega davka. Največja korist zemljiških knjig
je bila ta, da so kmetom zavarovale njih posest in svo¬
bodno gospodarjenje z njo, mu jamčile tudi za realni
kredit in šele omogočile jasen in točen predpis rustikal¬
nih in dominikalnih davščin. Razdeljevanje in pobiranje
davkov je bilo postavljeno pod strogo državno nadzor¬
stvo in generalni davkar je moral državnim oblastem ve-

488

dno predlagati seznam vseh gospoščin in njih obreme¬
nitve. Šele z vsemi temi ukrepi so namreč državne obla¬
sti mogle dobiti točen pregled vseh dominikalnih zemljišč,
ki so bila na Koroškem ocenjena na 12,921.336 gld (ple¬
miška, mestna in trška na 8,725.044 gld in cerkvena na
4,196.291 gld).

Ker so gledali cesarica in njeni svetovalci v kmetu ste¬
ber države, so skušali tudi čimbolj pomnožiti število kmeč¬
kega prebivalstva. V ta namen je bila 1. 1765. uvedena
prosta ženitev podložnikov,  a za povečanje
kmetijske proizvodnje so začeli deliti srenjsko zemljo
med tiste kmečke rodbine, ki so bile brez zadostne lastne
zemlje. — Med najvažnejše cesaričine ukrepe za zaščito
podložnikov je pa spadal vsekakor znameniti „r o b o t n i
p a t e n t”- z dne 5. XII. 1778., ki je urejal vprašanje tlake.
V tem patentu je bilo določeno maksimiranje tlake na
156 dni v letu, zato je prihajal za Koroško manj v poštev,
kajti tu tlaka navadno ni bila pretirana (Ael.sch-
k e r j e v a trditev, da bi znašala vsa tlaka komaj kakih
20.000 dni v letu, je pa seveda čisto napačna); pač pa je
bil ta patent jako važen n. pr. za češke dežele. Toda jako
važna so bila tudi za Koroško druga določila v njem, ka¬
kor n. pr. da tlaka v letnem času ne sme znašati nad 10
ur dnevno in pozimi ne nad 7 ur, da je zemljiški gospod
dolžan dati tlačanu vsaj dvakrat dnevno toplo hrano, da
so bolniki oproščeni tlake, da jo je mogoče odkupiti z de¬
narjem itd. Tlaka  je bila med našimi kmeti vedno
še prav posebno obsovražena, tako da je veljal celo pre-
.govor: „Kdor se na roboti prežene, tega ne smejo poko¬
pati v blagoslovljeno zemljo”.

Sploh je za Koroško težko trditi, da bi bila terezijan¬
ska kmetijska politika vidno olajšala podložniška breme¬
na in tudi še ni odpravila nekaterih hudih in očitnih kri¬
vic, ker je previdna cesarica zlasti v prvih treh desetletjih

489

vendarle še preveč ščitila plemstvo; pač pa leži za naše
deždle njen pomen predvsem v tem, da je z zakonitim
urejevanjem raznih vprašanj onemogočala samovoljo zem¬
ljiških gospodov in je ustvarila podložniku že obsežno
pravno  o p o r o. Že ob koncu srednjega veka sem po¬
udaril, da je tičala velika težava podložniškega položaja
ravno v njegovi pravni negotovosti. Na splošno so po¬
prej polagoma ustaljeni običaji podložnika resda kolikor
toliko ščitili, toda zanesljive pravne opore vendarle ni
imel nikjer. To mu je ustvarila šele terezijanska politika
in je bilo tem važnejše, ker so se bila začdla socialna na¬
sprotja med graščaki in podložniki ravno v tej dobi vno¬
vič poslabševati, saj je prišlo n. pr. na Štajerskem pone¬
kod celo do novih kmečkih izgredov. Vzrok te napetosti
je bil ravno v tem, ker niso niti poskušali odpraviti sta¬
rih krivic in se tudi gospodarski položaj zaradi nasledstve¬
ne in sedemletne vojne še ni izboljšal ter je vladalo pri
kmetu slej ko prej zlasti silno pomanjkanje denarja.

Ti in drugi ukrepi za varstvo kmečkega stanu so bili v
veliki meri povezani tudi s pravosodnimi pre-
uredbami.  Vladarji so začeli šele izza XVI. stol. izda¬
jati v večji meri razne občeveljavne postave in pravna do¬
ločila, a sodstvo za podložnike so imele v rokah večje zem¬
ljiške gospoščine. Že izza sredine XVIII. stol. se je pa po-
kazovala pri državi- vse močnejša težnja, da spravi tudi
vse pra-vosodstvo pod svojo oblast in ga poenoti. Že 1. 1721.
je bil uveden za vse notranjeavstrijske dežele skupen (niž-
jeavstrijski) kazenski postopek,  s katerim so bile
poostrene nekatere stare kazni in uvedene še nove (po¬
šiljanje na galeje, žigosanja i. dr.). — V nižje sodstvo, k ;
je prihajalo za našega kmeta prvenstveno v poštev, ni
uvedla Marija Terezija še nobenih sprememb, pač pa je
z raznimi odredbami tudi tu jako omejila samovoljo zem¬
ljiških gospodov kot sodnih oblasti in poostrila nadzor-

490

stvo nad njimi, dočim je višje sodstvo postalo popolno¬
ma podržavljeno.

Eno najvažnejših cesaričinih dejanj na pravosodnem
področju je bila uvedba prvega enotnega ka¬
zenskega zakonika  (Constitutio criminalis The-
resiana) za vso državo, 'ki je bil izdan zadnjega decembra
1. 1768. in je stopil v veljavo s 1. januarjem 1. 1770 ter je
pomenjal nekak prehod iz stare dobe v novo. Tudi ta
je obdržal za večino zločinov še vedno kruto smrtno ka¬
zen (sežiganje, razčetverjenje, sekanje udov in slično), ven¬
dar je dovoljeval sodnikom, da so mogli po svojem svo¬
bodnem preudarku v večji meri upoštevati tudi olajše¬
valne okoliščine in spreminjati smrtne kazni v telesne in
denarne. Nekak madež tega zakonika pa pomenja dej¬
stvo, da je ohranil še vedno nečloveška mučenja obto¬
žencev in objavljal celo v slikah razne mučilne priprave
ter način njihove uporabe. Ravno prostejše roke, ki so
jih dobili sodniki s tem zakonikom, in pa prosvetljenski
duh časa sta pa povzročala, da so se na papirju še vedno
veljavne krutosti dejansko vedno bolj omiljevale, dokler
niso bila potem mučenja  z dodatno resolucijo z dne
1. I. 1776. končno sploh odpravljena,  smrtne ka¬
zni pa omejene le za najhujše zločine. Že ob svojem na¬
stopu je pa začela cesarica vsaj omejevati nesrečne pro¬
cese proti čarovnicam.  Jako važno pa je bilo še
to, da so podredili tudi sodstvo zemljiških gospodov nad¬
zorstvu kresij, kar je nudilo novo zaščito podložnikom.

Sodišča, ki so prihajala v kazenskih zadevah za naše
ljudstvo praktično v poštev, so se zvala „deželska so¬
dišča”  (Landgerichte), dočim so izvajale civilno
sodstvo,  kakor sem že ponovno poudarjal, gospoščine
same. Deželska sodišča so se postopno izoblikovala še v
srednjem veku ter so izvajala kazensko sodstvo in izvrše¬
vanje kazni (navadno smrtne). Koroškim deželskim sodi-

491

ščem je predpisal nadvojvoda Karel 1. 1577. nov sodni
red, ki je podrobno določal sodni postopek gospoščin in
deželskih sodišč. Kazensko sodstvo je tvorilo tedaj važen
vir dohodkov, ker so jim pripadale razne dajatve in glo¬
be. Ako so zločinca zasačili na ozemlju tujega sodišča,
sta si to in pa zločinčevo pristojno sodišče razdelili tudi
njegovo imetje, ako v teku enega leta zakoniti lastnik
ni prijavil svojih zahtevkov. Pri sodstvu sta morala so¬
delovati zemljiški gospod in deželsko sodišče. Ako je zem¬
ljiški gospod izvedel za kak zločin svojega podložnika, je
bil pooblaščen zapreti ga, toda zvezanega je moral izro¬
čiti deželskemu sodišču (ponarejevalci denarja in razboj¬
niki so morali 'biti izročeni v teku treh dni). Ko je bilo
v Celovcu osnovano C. kr. deželno sodišče,  je
jmevzelo sojenje hudih zločincev to, toda nekatera de¬
želska sodišča (Spital, Vovbre, Humperk, Ženek in Vivš-
nik) so obdržala še nadalje tudi krvno sodstvo in so do¬
bila v ta namen lastne sodnike.

Pravice kazenskega sodstva so imela tudi nekatera
mesta, med temi v slovenskem delu dežele Celovec, Be¬
ljak in Velikovec. Iz pristojnosti deželskih sodišč so bila
pa že v srednjem veku za izvajanje nižjega sodstva izvzeta
tudi vsa ostala mesteca, trgi in nekateri drugi važnejši
kraji (n. pr. Vetrinj, Zrelec, Dobrla ves, Suha, Homberk
i. dr.). Taka sodišča nazivljemo „ grajski mir”
(Burgfried), v čegar pristojnost je spadal tudi bližnji oko¬
liš. Vsi kraji s sodno samoupravo so ljubosumno pazili
na te svoje pravice. V ta namen so prirejali vsaka tri
leta slovesne obhode meja svojega »grajskega miru” in
ob tej priliki poravnali tudi kake mejne spore s sosed¬
njimi gospoščinami 17 . Pri ustanavljanju nove državne

iz) Mejni spori med sodišči so bili časih jako hudi. Tako sta
prišla n. pr. 1. 1764. v spor baron Aichelburg,  sodni gospod
gospoščine Aichelburg, in wasserleonburški oskrbnik J. H. Jarnik

492

upravne organizacije, ki jo je izvajala Marija Terezija, so
pa začeli deželskim sodiščem poverjati še razne druge na¬
loge, zlasti vojaške in davčne zadeve, tako da pomenjajo
deželska sodišča v tej dobi do neke mere že tudi zače¬
tek  poznejših političnih okrajev.  Na Gornjem
Koroškem je obstojalo 30 deželskih sodišč, na Spodnjem
Koroškem pa 33.

Ne smemo pa prezreti dejstva, da je začela Marija Te¬
rezija pod vplivom fiziokratskih naukov vneto pospeše¬
vati tudi strokovno stran kmetijstva s kmetijskim
p o u k o m , uvajanjem novih sadežev (krompirja!),
z naprednejšimi obdelovalnimi metodami in zlasti s po¬
speševanjem raznih kmetijskih panog, kakor sadjarstva,
čebelarstva, svilarstva i. dr. ter domačih obrti, ki naj bi
dajale kmetu še postranski zaslužek.

V tem pogledu so si pridobile v vseh deželah največ
zaslug tako imenovane kmetijske  d r u ž b e , ki so
postale hitro prve organizacije sploh vseh tedanjih naj¬
odličnejših prosvetljencev v posameznih deželah in iz ka¬
terih se je tudi razvijal velik del tedanjega načrtnega pro¬
svetnega dela. Prva taka kmetijska družba v Avstriji je

radi neke ceste na meji obeh sodišč pri mostu čez Ziljo nad Ziljsko
Bistrico (zanimivo je, da je nazival tedanji beljaški kresijski ko¬
misar Fr. Werner ta 'kraj „ Slovensko Bistrico  ”). Spor se
je tako zaostril, da je Aichelburg sklical podložnike svojega sodišča
(skupno okoli 300) in jim ukazal popravljati dotično cesto. Razjar¬
jeni Jarnik je zato prav tako sklical svoje podložnike (skupno okoli
400), jih oborožil, postavil pod poveljstvo graščinskega pisarja
J. Som m er j a in ukazal napasti Aichelburgove ljudi. Raz¬
vnela se je prava bitka. Med kriki: „Ti ferdamana beštija!” sta
se pognali obe „vojski” druga v drugo, obdelovali so se s pestmi
in z orožjem, Aichelburg je bil celo sam ubit, en vvasserleonburški
podložnik preboden s helebardo, ranjenih je bilo na obeh straneh
mnogo, vsi pa bolj ali manj raztrgani. Ker je bilo pa wasserleon-
burških več, so svoje nasprotnike pregnali, a zadeva je prišla seveda
tudi pred kazensko sodišče, spor se je pa vlekel še prav do 1. 1780.

493

bila ustanovljena ravno v Celovcu.  Pobudo zanjo je
dal celovški komercialni svetnik F r e m o n t, ki je pred¬
lagal dne 28. II. 1764. ustanovitev take družbe graškemu
guberniju. Ta je z dopisom z dne 14. V. 1764. na celovško
deželno glavarstvo predlog odobril in dne 13. XI. 1764.
je bil izdan dvorni dekret, ki ni le dovolil ustanovitve,
temveč ji je celo dovolil 200—400 gld podpore iz kame-
ralnega sklada in odredil, naj si vodstvo izvoli društvo sa¬
mo. Prvi člani so bili skoro sami plemiči in višji duhov¬
niki, kajti tudi življenje plemstva se je bilo medtem že
davno popolnoma spremenilo. Preselili so se z gradov po
višinah v graščine na ravnem in oni, ki niso stopali v dr¬
žavne službe, so se začeli skrbneje posvečati obdelovanju
svojih zemljišč. Za svoje naloge si je kmetijska družba
določila:

a) izboljšanje kmetijstva in „umetnosti” (to je obrti);

b) skrb za napredek kmetijstva in „umetnosti” v vsa¬
kem okrožju in okraju s tem, da razišče vzroke na¬
zadovanja in najde odpomoč;

c) dajanje strokovnih nasvetov članom in izvrševanje
dobrih predlogov.

Določeno je bilo (§ 12), da bo sprejemala za člane za
kmetijstvo zaslužne može ne glede na njih stan in da
bodo sedeli člani pri sestankih za okroglo mizo,
da bi s tem posvedočili svojo enakost (!). Družba se je ta¬
koj nato tudi formalno ustanovila pod imenom „C. kr.
družba za kmetijstvo in koristne umet¬
nost  i” (K. k. Gesellschaft des Ackerbaues und niitzli-
cher Kunste”), a duša nje je bil prve čase tovarnar pl.
T h y s, .po rodu Nizozemec (njega je poslala 1. 1762. v
Celovec cesarica, da bi ustanovil tu suknarno, nameraval
je pa ustanoviti tudi fužine v št. Lenartu  in topil¬
nico v Podvetroveni).  Dokler ji je načeloval ta, je
razvijala jako živahno delovanje in izdala poseben (seve-

494

da nemški)  ..Katekizem poljedelstva” in raz¬
prave o pridelovanju krompirja, murv, zelene krme i. dr.
ter jih delila brezplačno med kmete. Jako je pospeševala
tudi sejanje detelje, sadjarstvo, ovčerejo in čebelorejo.
Slednjo je poučeval tedaj na Dunaju znameniti gorenjski
čebelar A. Janša.  Še neuki slovenski podložni kmet¬
je s Kmetijsko družbo seveda še niso mogli imeti nobenih
neposrednih stikov, toda njeni člani so postali tudi mnogi
duhovniki iz slovenskega dela dežele, ki so si pridobili po¬
tem velikih zaslug za visok dvig posameznih panog v svo¬
jih okoliših. Tak duhovnik je bil n. pr. J. Wal le¬
ge r , doma iz K o t m a r e v e s i, ki je bil v letih 1771
do 1800 župnik v Hodišah  in je slovel daleč naokrog
kot znamenit čebelar.

Posledica teh prizadevanj je bila, da so se polagoma
gospodarsko nekoliko opomogli tudi nekateri predeli slo¬
venske Koroške. L. 1752. je Marija Terezija dovolila svo¬
jim podložnikom v Rož eku izdelovati loden, platno,
brisače in sukno ter prodajati te izdelke na sejmih; to
je bil ravno začetek rožanskega tkalstva  ter
sejanja lanu. V Borovljah  so začeli izdelovati še čip¬
ke, iz R o ž e k a in Š t. J a k o b a so pa pošiljali plahte,
dvonitnik in surov damast tudi v Trst, a ziljsko, rožansko
in podjunsko platno in domače sukno je zaslovelo kma¬
lu tudi v sosednjih deželah.

Veljalo bi omeniti, da je bilo v tistih časih na južpem
in južnovzhoclnem Koroškem precej razvito še celo v i -
n o g r a d n i š t v o. To je segalo še nazaj v stari vek in se
je ohranilo v večji ali manjši meri prav do konca XVIII.
stol. (ponovno se vinogradi omenjajo v listinah vseh stole¬
tij), a v prvi polovici XIX. stol. je naglo ugašalo, ker so z
izboljšanimi prometnimi zvezami in z ukinitvijo medde-
želnih carin ter mitnic (v Železni Kapli in v Spodnjem
Dravogradu) štajerska vina hitro spodrinila koroško kis-

COBISS

lico (italijanska vina se pa na Koroškem niso točila). Še
za Marije Terezije je bilo na Koroškem baje okoli 200
oralov vinogradov. Taki vinogojski okoliši so bili Gre-
binj, Velikovec (na južnih pobočjih hribovja proti zapa-
du), Dobrla ves (pri Večni vesi so se ohranili vinogradi
prav do 1. 1860), Ženek (ob cesti med Ženekom in Žitaro
vesjo), Globasnica, Pliberk, Dob, Šmihel i. dr. Na to vi¬
nogradništvo nas še danes spominja polno koroških kra¬
jevnih imen, kakor: Vinare (občina Rikarja ves), No-
grad (obč. Žitara ves), Vinograd (obč. Važenberk) i. dr.
Poslednji podjunski koroški vinogradi okoli Žitare vesi in
Globasnice so izginili šele po prvi svetovni vojni (zadnji
je bil baje v Banji vesi), nakar je koroško „vino” nasle¬
dil sadjevec.

NARODNA IH  UNIVERZITETNA

496

Slika na naslovni strani ovitka je posneta po J. V. Valvasor¬
jevem delu „Topographia Archiducatus Carinthiae” iz 1. 1688
in predstavlja grad Humperk (Hollenburg) in pod njim Dravo
z dvema mostovoma.

Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

139459

153

139453  -

XXII.

POLOŽAJ CERKVE V DOBI MARIJE TEREZIJE

Spričo skoro mrzlične reformne delavnosti na vseh
področjih je čisto razumljivo, da se ta ni mogla ogniti
tudi Cerkve, zlasti ker so si lastili Habsburžani že od nek¬
daj najmočnejši vpliv na njene svetne in celo duhovne
zadeve. Novodobne ideje, ki so prodirale že od začetka
XVIII. stol. iz zapadne Evrope tudi v Avstrijo, so pa zla¬
sti pod vplivom francoskega galikanizma in nemškega
protestantizma še izrečno učile, da pripada državi odlo¬
čilna beseda glede vseh zunanjih cerkvenih zadev.

Tega naziranja se niso oprijele le razne, Cerkvi iz¬
rečno sovražne struje s prostozidarji na čelu, temveč tu¬
di nekateri vedno vplivnejši tokovi v Cerkvi sami, pri-
šedši prav tako od zapada in med katerimi so dobili pri
nas kmalu najmočnejši vpliv janzenisti.  Ti so zah¬
tevali skrajno strogost glede spovedi in sv. obhajila, po¬
notranjenje molitve in reformo bogoslužja v smislu vr¬
nitve k preprostim oblikam prvotne Cerkve ter v zvezi s
tem tudi odpravo raznih ljudskih pobožnosti, ki so zavze¬
le večkrat že res preveč teatralne oblike, a so cerkveni
poglavarji oklevali, da bi jih odpravili sami radi njih
priljubljenosti pri ljudstvu. Vse to je privedlo janzeniste
hitro v nasprotje z raznimi redovi in zlasti še z jezuiti.

Vse te ideje in gibanja v sredini XVIII. stol. niso osvo¬
jila le skoro vse vodilne svetne družbe v Avstriji, temveč
so se polastila celo mnogih najvišjih cerkvenih krogov sa¬
mih, a svoj višek so dosegla za časa vladavine cesaričinega
sina Jožefa  II., zaradi česar je njih praktično izvaja¬
nje tudi dobilo ime „ j o ž e f i n i z e m ”. Vplivalo je na

32

497

vse to nedvomno tudi dejstvo, da je že izza protireforma¬
cije moč Cerkve iznova jako narastla in da je tudi zopet
močno obogatela, da se je zopet že pretirano namnožilo
število samostanov, ki so se vzdrževali zgolj od nabirk
med preobremenjenim ljudstvom in da je zavzemalo tudi
versko življenje pogosto le preveč samo pestre zunanje
oblike brez zadostne notranje poglobitve.

Marija Terezija je bila .osebno globoko in iskreno po¬
božna. Bila je brezpogojno vdana katoliškim verskim na¬
ukom, vendar se je zdela cerkvena organizacija tudi njej
premočna, zato je želela oslabiti celo papežev vpliv na¬
njo ter jo v duhu centralističnega absolutizma čimbolj
podrediti državi. Ona o vsem tem še ni imela čisto jasnih
pojmov, zato je ukrepala jako previdno, le redovništvu
je bila že ona odločno nasprotna. Do pravih skrajnosti je
šel potem šele njen sin Jožef II. in povzročil s tem mno¬
go zla. Zanimivo je pa, da je bila Marija Terezija navzlic
svojemu prosvetljenstvu odločno nasprotna verski strp¬
nosti, češ da pomenja ta le vir razdejanja in revolucije,
in je bila prepričana, da se na protestante država ne mo¬
re zanesti (ponekod na Koroškem so protestantje res iz¬
javljali, da ne priznavajo nobenega deželnega kneza več).

To cesaričino stališče je prišlo do močnega izraza tudi
na Gornjem Koroškem,  kjer se je navzlic
vsem prizadevanjem vladarjev in Cerkve trajno žilavo
vzdrževal prikrit protestantizem.  Okoli 1. 1732.
je začel s pomočjo iz protestantske Nemčije razvijati še
celo zelo živahno podtalno delovanje in tedanji deželni
glavar grof Rosenberg  je poročal vladi, „da je sko-
ro polovica Gornje Koroške podvržena luteranstvu ...
Tega je pa največ kriva tudi mlačnost duhovnih .pred¬
stojnikov glede poučevanja v pravem katoliškem nauku”.
V Dravski dolini med Beljakom in Spi taloni so postali
protestantje ponekod vnovič že celo tako predrzni, da so

498

se polastili nekaterih katoliških podružničnih cerkva in
začeli v njih s protestantsko službo božjo ter javno zasra¬
movati katoliško vero. Nanje so precej vplivali zlasti po¬
ljudni versko-propagandni spisi nekega J. Scheidt-
bergerja  (J1733), ki so se množično širili tudi po
Gornjem Koroškem.

To je dalo oblastem povod za ostre protiukrepe. Naj¬
drznejše protestante so vtikali v vojaške suknje ali jih pa
od 1. 1734. dalje prisilno preseljevali na Sedmograško
(1. 1734. je bilo preseljenih tja 24 oseb, med njimi baje
tudi nekaj ziljskih kmetov in šele naslednje leto so po¬
slali potem za njimi še njih žene in otroke), dočim jim
je skušala vlada njih prostovoljno preselitev v Nemčijo
preprečevati. Razen tega je izdal že cesar Karel  VI.
dne 12. VIII. 1733. obširen ukaz, v katerem je odrejal,
kako je treba nastopati proti širjenju krivoverstva, po¬
svečati več pozornosti verskemu pouku mladine na
nevarnih krajih, prirejati nedeljsko službo božjo tudi
po podružničnih cerkvah, pošiljati v luteranske kraje mi¬
sijonarje, zlasti jezuite, širiti med pismene kmete katoli¬
ške knjige na stroške deželnih stanov in zmanjšati pretira¬
ne cerkvene dajatve; nadalje je ukazal, da smejo naku¬
povati zemljišča samo katoliški kmetje, da je treba vti¬
kati protestantske rovarje v italijanske polke ter jih po¬
šiljati na Sicilijo itd. Razen tega so bile v Celovcu in po
sumljivih okrajih ustanovljene še posebne verske ko¬
misije,  ki naj bi poročale o zanikrnih duhovnikih in
slabih učiteljih, a na drugi strani je cesar priporočal usta¬
noviti v Celovcu še posebno bogoslovnico. Skupno je bilo
za cesarja Karla VI. preseljenih na Sedmograško le kakih
300 koroških protestantov, od katerih so se pa nekate¬
ri kmalu zopet vrnili. Jezuitom, frančiškanom in kapu¬
cinom je bilo še prav posebno zabičano, da morajo pri¬
rejati po odročnih in od protestantizma okuženih krajih

82 *

499

misijone, stroške zanje naj bi pa krili s prispevki ostale
duhovščine.

To očetovo versko politiko je nadaljevala tudi Mari¬
ja Terezija. Čeprav se za časa nasledstvene vojne ni uteg¬
nila mnogo baviti še s cerkvenimi vprašanji, je vendarle
že 1. 1745. izdala ukaz, da je treba paziti na vse skrivne
krivoverce in jih takoj prijaviti, obenem je pa tudi vno :
vič strogo prepovedala protestantske knjige. Že 1. 1750. in
1751. je pa poslala na Koroško dvornega svetnika D obl¬
il o f f a preiskat verske razmere. On je potem poročal,
da se je 1500 oseb že odkrito priznalo za protestante, a
ostali da so le navidezni katoličani. Za ..posebno nevar¬
ne” je označil Doblhoff več okolišev, kjer je tedaj živelo
še tudi mnogo Slovencev in od katerih je bilo očividno
precej protestantov ali vsaj samo navideznih katoličanov.
Za take kraje je označil n. pr. Arije, Cobrc, Trebnje,
.Knezovo (Gnesau), Sokovo (Himmelberg), Kellerberg,
Šmohor i. dr.

Temu poročilu so potem takoj sledili tudi ostri ukre¬
pi. Nekaj protestantskih rovarjev je bilo vnovič izgnanih
na S e d m o g r a š k o (skupno zopet okoli BOO družin)
ali celo zaprtih, sestavljena je bila nova verska komi¬
sija, po odročnih krajih so bile ustanovljene poseb¬
ne misijonske postaje,  ki so morale redno
poročati o verskih razmerah v svojih okoliših, glav¬
ni samostani so morali dati na razpolago nove misijo¬
narje, odrejeno je bilo ostro nadzorovanje šol, odprav¬
ljen je bil ./spovedni krajcar”  itd. Za misijonske
postaje so pozivali na Koroško celo misijonarje novih
redov, kakor hieronimitance, karmelite (v Radnjo ves v
Zilji), servite in barnabite (v Bajdek pri Šmohorju). Blizu
Špatrijana so pridigovali avguštinski puščavniki iz Veli¬
kovca, vertrinjskim cistercijancem je bilo pa odkazano
Bukovje pri Trebinji. Te misijonske postaje so vsaj po

500

nekaterih, od luteranstva okuženih krajih do neke mere
nadomeščale redne duhovnije. Pri deželni vladi je bil
ustanovljen tudi poseben „v er siki  konce  s”, sesto-
ječ iz dveh civilnih svetnikov in dveh zastopnikov Cer¬
kve. Njegova naloga je bila brigati se za cerkveno upra¬
vo in versko stanje po župnijah, pazno zasledovati vsa
gibanja krivovercev, skrbeti za potrebne ukrepe proti
njim, ustanavljati potrebne nove misijonske postaje itd.
Razen stalnih misijonskih postaj je pa uvedla cesarica
na pobudo sekavskega škofa F i r m i a n a 1. 1755 še po¬
sebne potujoče misijonarje in določala zanje tudi iz dr¬
žavne blagajne večje vsote.

Za časa sedemletne vojne  pa so bila prisilna
preseljevanja ustavljena in nobenih poročil nimamo več
tudi o kakih drugih izjemnih vladnih ukrepih proti pro¬
testantom. Nadaljevali so pa z vso marljivostjo misi¬
jonsko delo, pri katerem so krepko sodelovali tudi slo¬
venski jezuiti.  Ustanovljen je bil celo poseben ver¬
ski sklad za misijonsko delavnost. Njegov proračun za
Koroško je za 1. 1752. znašal 2460 gld., med katerimi je
bilo 700 igld namenjenih tudi za razdeljevanje dobrih ka¬
toliških knjig. Čeprav je zajemala vsa ta akcija kolikor
toliko tudi slovenske protestante, vendar ni verjetno, da
bi prihajale pri njej v poštev tudi slovenske knjige.

Vse pa kaže tako, da ta akcija ni rodila mnogo uspe¬
hov, kajti za 1. 1772. so vnovič cenili odkritih ali prikritih
koroških protestantov celo na 20.000. Toda cesarica je za¬
vzela medtem že strpnejše stališče nasproti njim. L. 1773.
je ustavila njih kazensko uvrščanje v vojaško službo in
naslednje leto so bili poslednji preseljeni. Kako se je ko¬
roški protestantizem še nadalje trdoživo vzdrževal, se je pa
potem najnazorneje pokazalo že prvih par let vlade ce¬
saričinega sina.

501

Že iz očrtanega ostrega cesaričinega postopanja naspro¬
ti protestantom lahko razvidimo, kako Marija Terezija ni
bila le osebno vdana katolištvu, temveč je zlasti prvi dve
desetletji svoje vlade odločno vztrajala tudi na prevladi
katoličanstva v vsem javnem življenju (za njene vlade je
bil uveden tudi praznik sv. Jožefa  in je bil ta
proglašen za zaščitnika vse Notranje Avstrije). Šele njej
se je bilo posrečilo privesti do ugodne rešitve tudi staro
in vedno bolj mučno vprašanje oglejskega pa¬
triarhata,  pri čemer so bili prizadeti v prvi vrsti rav¬
no koroški Slovenci.

Ker so se bili oglejski patriarhi že 1. 1238. za stalno
preselili v beneški Videm (Udine) in v Benetke in so bili
od 1. 1471. dalje vsi patriarhi dosledno sami beneški ple¬
miči ter v večji ali manjši meri izvajalci beneške politike,
je zavladalo med patriarhatom in Habsburžani kmalu
tako napeto razmerje, da že od 1. 1609. noben patriarh
ni več prestopil avstrijske meje. Že F e r d i n a n d II. je
svoji duhovščini prepovedal sploh vsako nadaljnje obče¬
vanje s patriarhom, a njegov sin, cesar Ferdinand  III.,
sploh ni priznaval nobenih patriarhovih pravic več na
svojem ozemlju. Škofovska opravila je izvrševal potem tu
dunajski nuncij, katerega so pa navadno zastopali tržaški
škofje. Še dne 1. II. 1723. je cesar Karel  VI. avstrijskim
duhovnikom strogo prepovedal hoditi čez mejo prejemat
od patriarha kakršne koli duhovniške redove. Avstrijska
vlada je od patriarha ponovno zahtevala, naj namesti v
avstrijskem delu patriarhata vsaj posebnega generalnega
vikarja s škofovskim posvečenjem, a patriarh je odklanjal
vse in s pomočjo beneške vlade v Rimu vedno dosegel, da
je ostalo vse pri starem. Šel je tako daleč, da je celo v
oglejski kapitelj, ki je bil na avstrijskih tleh, postavljal za
kanonike same Benečane. Avstrijska vlada je skušala pri¬
tisniti na patriarha tudi s tem, da je ustavila oglejskim ka-

502

nonikom vse dohodke, vendar je ta odlok kmalu zopet pre¬
klicala. To je bilo seveda v veliko škodo cerkveni upravi
in verskemu življenju Slovencev, saj je spadala tedaj velika
večina slovenskega ozemlja in z njimi tudi vsa Koroška
južno od Drave pod oglejski patriarhat.

Glede na to so se že mnogi prejšnji avstrijski vladarji
jako prizadevali, da bi bile za to ozemlje ustanovljene
nove škofije, toda vse take namere so se razbile zaradi be¬
neškega odpora. Že nadvojvoda Karel'  je hotel '1.
1585 rešiti to vprašanje tako, da bi se ustanovile v avstrij¬
skem delu patriarhata 3 nove škofije: v Gorici, v Celju
in v Beljaku. Beljaškii škof naj bi dobili za svoj; sedež do¬
tedanji minoritski samostan in za svoje vzdrževanje pod-
kloštrsko samostansko gospoščino, a škofov kapitelj pa
dohodke gosposvetske proštije. Toda vsa prizadevanja so
ostala zaman. Šele odkar je začela beneška moč naglo uga¬
šati, se je končno Mariji Tereziji posrečilo rešiti to pe¬
reče vprašanje tako, da je papež postavil za avstrijski del
patriarhata dne 27. VI. 1750 najprej posebnega general¬
nega vikarja v činu pomožnega škofa, nato pa celih 12
stoletij obstoječi oglejski patriarhat sploh ukinil in usta¬
novil namesto njega dve novi nadškofiji, to je za doteda¬
nji beneški del patriarhata novo nadškofijo v Vid¬
mu,  za avstrijski del pa nadškofijo v Gorici
(zadevna papeževa bula je izšla dne 6. VII. 1751.)

Tako je po več kot devetih stoletjih prenehala tudi
pripadnost večine koroških Slovencev pod oglejski patri¬
arhat. Zadnji patriarh  in obenem tudi zadnji be¬
neški cerkveni poglavar koroških Slovencev je bil bene¬
ški plemič Daniel Delfin  o, ki je postal potem
tudi prvi videmski nadškof  (v videmski nadško¬
fiji so pa še do današnjega dne ostali beneški Slo¬
venc i).

503

S to novo cerkvenoupravno ureditvijo je prišla torej
velika večina vseh Slovencev in z njimi vred tudi skoro
vsi koroški Slovenci južno od Drave v
okvir nove  g o r i š k e nadškofije. Za prve¬
ga goriškega nadškofa  je bil imenovan grof
Attems,  Goričan po rodu. S tem seveda vse vprašanje
še vedno ni bilo zadovoljivo rešeno, ker je ležala sloven¬
ska Koroška tudi za goriške nadškofe še vedno precej od
rok, vendar je bilo staro, nevzdržno in tako škodljivo
stanje vsaj vidno izboljšano. Nadškof Attems se je bil
namreč takoj jako vneto posvetil organizaciji svojega,
tako dolgo zanemarjanega področja. Že 1. 1757. je ustano¬
vil v Gorici svoje lastno semenišče,  iz katerega
je prihajalo potem tudi med koroške Slovence mnogo
slovenskih goriških duhovnikov, a tudi sam je ponovno
(1. 1752., 1756. in 1762.) obiskal svoje koroške župnije.
Ob teh prilikah je tudi pridigava! svojim slovenskim ver¬
nikom v njihovem jeziku, kajti bil je dotlej eden prvih,
če ne sploh prvi (razen nekaterih ljubljanskih škofov)
višji dušni pastir koroških Slovencev, ki je znal tudi. naš
jezik (knjižnica goriškega bogoslovja hrani še sedaj zbir¬
ko njegovih slovenskih pridig). On je ustanovil tudi sa¬
mostojni vikariat v čačah  in v Vratih vkljub prote¬
stom podkiloštrskega opata.

Skupno je ob tej preuredbi pripadlo pod novo gori-
ško nadškofijo 64 koroških župnij, ki so ostale še vedno
združene v petih arhidiakonatih, in sicer:

a) ziljskem  za Ziljo in Kanalsko dolino; arhidia-
kon je bil vsakokratni podkloštrski opat;

b) b e 1 j a š k e m , ki se je raztezal na desnem bregu
Drave od Tristacha na Tirolskem do Beljaka in je obse¬
gal 33 župnij, 4 vikariate in 5 beneficijev, a arhidiakon

504

je bil od' 1. 1608 dalje vsakokratni župnik beljaške mest¬
ne župne cerkve sv. Jakoba;

c) zgornjerožanskem.  Ta arhidiakonat je bil
povezan z župnijo Sv. Jakoba v Rožu, a ker je bila ta z
njeno podružnico Podgorje vred Tast osojskega samostana,
je bil tudi gornjerožanski arhidiakom vsakokratni osoj-
ski opat;

č) spodnjerožanskem,  arhidiakon je bil vsa¬
kokratni vetrinjski opat;

d) d o b r 1 o v e š k e m za Podjuno, arhidiakon je bil
vsakokratni dobrloveški prošt, odkar je pa postala Dobrla
ves ilast celovških jezuitov (1604), pa rektor celovškega
.jezuitskega kolegija. Pripomniti je pa treba, da je spada¬
la P e r o v a k grebinjskemu samostanu, M o h I' i č e pa
k šentpavelskemu. Beljaškemu arhidiakonu so bili zaradi
boljšega nadzorovanja duhovščine in uspešnejše zgoraj
omenjene borbe proti protestantom poverjeni še posli po¬
sebnega goriškega generalnega vikarja za vso goriško Ko¬
roško. Toda že 1. 1764. je uvedel nadškof za svoj del Ko¬
roške dekanate s pripadajočim jim delokrogom, dočim
so arhidiakonati postali le bolj ali manj častne službe.

Seveda se pa tudi z ustanovitvijo prepotrebne gori-
ške nadškofije še vedno ni zmanjšala tista škodljiva cer¬
kvenoupravna razbitost koroških Slovencev, ki smo jo
označili že ob koncu srednjega veka, temveč se j;e bila
medtem še celo poslabšala. Glavni verski redovi so bili
namreč že od nekdaj izvzeti iz jurisdikcije področnih
škofov in podrejeni neposredno svojim vrhovnim pred-
stojništvom daleč izven države, oziroma naravnost Sveti
stolici v Rimu. Med takimi redovi so bili tudi jezuiti, ki
so si, potem ko so dobili (1598) velika ozemlja na Koro¬
škem s središčem v Millstattu, po dolgih pregovarjanjih s
salzburškimi nadškofi priborili 1. 1659 skoro popolno ne-

505

odvisnost od njih ter si ustvarili svojo lastno, tako zvano
„skoro — škofijsko”  (kvazi-škofijsko) oblast za
svoja ozemlja, ki jo je izvrševal graški jezuitski
rektor,  toda v to „skoro-škofijo” niso spadale tudi po¬
stojanke celovških jezuitov. Tako je bila torej majhna
slovenska Koroška ob času Marije Terezije razbita kar
na 6 škofij, in sicer:

1. Salzburško nadškofijo,  kateri so za časa
Marije Terezije vladali nadškof je baron L. A. Fir¬
mi  a n, grof Liechtenstein,  grof D i e t r i c h -
s t e i n , grof Schrattenbach  in knez C o 11 o r e -
d o. Izza 1. 1624. j e ta imela na Koroškem 3 arhidiakonate
s sedeži v Grniindu, v Kapli na Grohnišikem polju (ali v
Brežah) in v Tinjah. Slednji je obsegal vse salzburške
župnije sedanjih okrajnih glavarstev Velikovec in Volš-
perk, skupno 45. Za časa Marije Terezije sta bila tinjska
arhidiakona dr. Fr. pl. Dreer  (1719 — 1755) in
za njim dr. L. Dreer  (1755—1780).

2. Goriško nadškofijo,  ki sta ji v tej dobi
vladala grof Attems  in grof R. E d 1 i n g. Na Koro¬
škem je štela 5 arhidiakonatov s 64 župnijami.

3. Krško škofijo,  ki so ji tedaj vladali škofje
grof Thurn  - H o h e n .s t e i n, grof C o 11 o r e d o in
grof A. Auersperg.  Štela je 5 dekanatov s 35 župni¬
jami, med temi tudi Otok (ta šelte po razpustu jezuitov),
Grebinj, Veliko ves, Klance in Gradnico, ki so bile v tej
dobi še slovenske.

4. Lavantinsko škofij  o, kjer so tedaj štkofo-
vali grof Attems,  baron Firmian,  grof Thurn -
Valsassina,  grof T h u n , grof Brauner  in grof
Schrattenbach.  Na Koroškem so ji še vedno pri¬
padale le župnije Št. Andraž, Labot in Spod. Dravograd,

506

5. L j u b 1 j, a n s k o š k o f i j o, ki so ji tedaj- vladali
grof Schrattenbach,  grof Attems,  grof P e t a z -
z i in grof Herberstein.  Imela je na Koroškem še ve¬
dno le pražupniji Sv. Nikolaj pri Beljaku in Šmihel pri
Pliberku z njunimi 12 vikariati. Za svoje koroške duhov-
nije je vzdrževal ljubljanski škof tam posebnega svojega
komisarja.

6. Millstattsko jezuitsko „skoro-ško-
f i j o ”, ki jo je vodil vsakokratni graški jezuitski rektor.
Ta je obsegala 5 župniji, od katerih je bil pa slovenski le
Otok s svojimi 8 podružnicami.

Da je bila taka nenaravna razbitost cerkveni upravi
in verskem življenju samo v veliko škodo, menda ni treba
še posebej dokazovati.

Od nekdanjih kolegiatnih kapitljev sta se vzdržala do
te dobe samo še velikovški in gosposvetski, a drugi so
propadli za časa reformacije vsi. Velikovški kapitelj je
štel' v tej dobi še po 5 kanonikov, a prošt je kot tinjski
župnik stanovali stalno v Tinjah. Gosposvetski kapitelj
je imej svojega prošta, dekana (ta je bil do 1. 1604 obenem
tudi- celovški mestni župnik) in navadno po 8 kanonikov.
Od teh so bivali pri Gospe Sveti navadno po 4, ostali so
pa upravljali župnije Timenica, Breza, Sv. Tomaž in
Šmihel na Gosposvetskem polju. Od nekdanjega spodnje-
dravograjskega kapitlja j ( e ostal samo še prošt, a ker mu
je bila inkorporirana tudii župnija Št. Janž na Mostiču,
se navaja večkrat tudi tam. Zadnji otoški prošt je bil
Pavel Lang,  nakar je bila proštija inkorporirana
milstattskemu Redu sv. Jurija (1529), mesto prošta je osta¬
lo dlje časa nezasedeno, proštijski dohodki so prehajali
v teku druge polovice XVI. stol. v razne roke, dokler ni
ob koncu stoletja po 600-letnem obstoju proštija sploh
ugasnila, njena posestva so bila pa združena z leonstein-

507

skiiiii in so prišla 1. 1598 v roke jezuitov. Podkrnoški
kapitelj je izhiral — kakor s p o d n j e d r a v ogr a j sk i — radi
propada svojih rent (imetij), dokler ni ostal le še prošt
sam. O usodi dobrloveškega kapitlja sem razpravljal že
spredaj (gl. str. 181—184). L. 1604 so dobili D obli o ves
v roke celovški jezuiti, kapitelj je ugasnil, proštijsko do¬
stojanstvo je pa prešlio na celovškega jezuitskega rektor¬
ja. (Kot nekako posebnost naj še dodam, da je užival
prošt strassiburškega kapitlja  tudi sebi inkor-
porirano župnijo Vipava  na Kranjskem.)

O starih, še iz srednjega veka izvirajočih samostanih
južne Koroške, smo ponovno govorili že spredaj. Na krat¬
ko posneto je bila njih usoda od XVI. stok do Marije Te¬
rezije naslednja:

Š t. P a v e 1 se je po propadanju v XVI. stok potem
v teku XVII. stol 1 , začasno zopet nekoliko opomogel' go¬
spodarsko in tudi glede discipline, zlasti po zaslugi opata
H. M a r k s t a 11 e r j a , toda v drugi polovici XVIII.
stok ga je lahkoživi prosvetljenski opat Anzelm  E d -
1 ing  privedel vnovič na rob propada.

Osojam  sta bila zamenjava Vašinj za Vernberk
(1672) in „Osojski dom” v Celovcu Ifc v škodo, ker sta
jih zapeljala v razkošje in vodila s tem v gospodarsko
in redovno propadanje. Tudi tega je dokončno upropa-
stil opat Roman Zusner.

P o d k J o š t e r se je po katastrofi, ki mu jo je bil v
začetku XVII. stok prizadel zloglasni opat Mollitor (gl.
str. 191) le počasi zopet gospodarsko in redovno opomo¬
gel. Pod zadnjimi opati, izmed katerih so bili trije iz
domače plemiške rodbine A i n e t h , je pa zavladal v
samostanu zgleden red in je dobro oskrbovali tudi dušno
pastirstvo v svojih okoliških župnijah.

V e t r i n j, nekoč tako bogat, je radi razkošnega živ¬
ljenja, h kateremu ga je bila zapeljevala bližina Celovca,

508


in zaradi zgradbe sijajnega samostanskega poslopja ter
„Vetrinjskega doma” v Celovcu zagazil v velike dolgove
in v propad redovnega življenja. K temu je mnogo pri¬
pomoglo tudi dejstvo, da je bil cistercijanski red izvzet
izpod oblasti področnih škofov in ga je zato tudi 'lavan¬
tinski škof kot generalni vikar salzburškega nadškofa obi¬
skal le jako redko.

O Grebi  n ju  smo imeli priliko slišati že precej, a
le malo razveseljivega, toda ob koncu XVII. stoli, je do¬
bil samostan v R. Proteusu  prošta, ki je gospodaril
tako dobro, da je poplačal skoro vse dolgove in zapustil
okoli 30.000 gid aktiv. Pod njegovimi nasledniki je vno¬
vič zavladala v samostanu popolna anarhija. Prošti so
gospodarili skrajno zanikrno, redovna disciplina je prišla
tako na psa, da so se že zgražali celo drugi koroški pre¬
dati in se je tudi graška vlada pritoževala pri bamber-
škem škofu ter morala večkrat celo sama posegati po
prisilnih sredstvih. Prošti so se zapletali tudi v nepre¬
stane spore z vladarjem in z bamberškimi škofi, ker so
se hoteli popolnoma osamosvojiti od njih. Šele po pro¬
daji bamberških posestev cesarici Mariji Tereziji je uve¬
dla vlada polagoma zopet red v samostan. Zadnji, pet¬
inpetdeseti prošt, je bil G. Mayerhofer,  pobožen
in visoko izobražen mož, doma iz Št. Vida. Šele njemu
se je posrečilo doseči redno redovno življenje, toda bilo
je že prepozno.

V e 1 i k o v š k i m avguštincem  (in enako tudi
drugim koroškim samostanom) so naraščaj izobraževali
deloma celovški jezuiti. V velikovškem samostanu je bilo
navadno po 12—15 redovnikov in so spadali v redovno
provinco Kornneuburg (pozneje Dunaj). Njihova gmot¬
na sredstva so bila dokaj skromna in tudi njihovo življe¬
nje se je razvijalo v brezhibnem redovnem zatišju brez

509

vidnih pretresov. Radi so pomagali v dušnem pastirstvu
v okolišu, nekateri so se pa tudi literarno udejstvovali.

Bell jaški  minoriti, ki so prišli za časa reformacije
že čisto na psa, so se v naslednjih dveh stoletjih vnovič
opomogli, tako da je bilo v njih samostanu za časa Marije
Terezije zopet po 13 redovnikov.

Toda kakor so se povečini preživeli stari srednjeveški
redovi, tako je pa razvoj časa rodil 1  nove redove, prilago-
dene sodobnim potrebam. Med temi so vsekakor zavzema¬
li prvo mesto tako zvani „ b e r a š k i redovi”,  ki se
niso zapirali, kakor srednjeveški, v večjo ali manjšo osa¬
melost, temveč so se tesno povezali zlasti s siromašnimi
plastmi ljudstva in skušali skrbeti predvsem za njihove
dušne potrebe. Važni so bili pa tudi zato, ker so izpolnili
velike vrzeli, ki so nastale v vrstah svetnih duhovnikov. O
njih sem pa podrobnejše govoril že spredaj (glej stran
272-274). K tamkajšnjemu pregledu bi mogel dodati le še
to, da so smatrali kapucini za svoji glavni nalogi pridigo-
vanje in misijonarjenje, zato so oni tudi glavni zastopniki
pridigarske književnosti pri nas, dočim niso pripisovali
znanstveni in drugi književnosti nikoli kakega večjega po¬
mena. Proti koncu XVIII. stol. je pa začel tudi ta red
močno nazadovati.

Petim moškim samostanom (brez Osoj in Št. Pavla), iz¬
virajočim še iz srednjega veka, so se torej pridružili v
XVII. in XVIII. stoli, še 3 novi moški in 2 ženska, tako da
je delovalo ob času Marije Terezije v slovenskem delu Ko¬
roške skupno 8 moških in 2 ženska samostana. Pri teh pa
nista všteti jezuitski naselbini v Celovcu in v Dobrli vesi,
o katerih smo govorili že na drugem mestu, ter le na pol
redovniško organizirano združenje  okoli 12 tret¬
je r e d n i c v Beljaku,  ki ga je osnoval 1. 1742. neki
tamošnji kapucin. Te so se posvečale predvsem vzgoji in
pouku deklic, izvrševale za plačilo razna ženska ročna de-

510

la, niso pa polagale kakih dosmrtnih zaobljub. Imele so
po 60 do 80 učenk, ki so dobivale oskrbo deloma v njih
internatu.

Končno bi na tem mestu lahko omenili še tako zva-
ne „ p u š e a v n i k e ”, ki so se okoli 1. 1710. pojavili
tudi po raznih krajih na Koroškem (na Žihpolju, pri
Mari ji v Trnju pri Železni Kapli, v Št. Janžu v Rožu, v
Vogilah pri Velikovcu, pri Bekštanju, pri Gospe Sveti, v
župniji Sv. Štefan pri Spod. Trušnjah, ponekod ob Vrb¬
skem jezeru i. dr.). Naseljevali so se najrajši blizu božje-
potnih ali vsaj bolj znanih cerkva na robovih vasi in se
pečali s kakim rokodelstvom, z oskrbovanjem bolnikov,
večkrat tudi s poukom mladine in so vršili cerkovniške
posle. Oblačili so se v obleko, podobno frančiškanski, m
živeli izprva nepovezani, a 1. 1712. so 'bili vključeni v
frančiškanski Tretji  red  in so se zbirali vsako leto
15. IX. v Celovcu ;k svojemu „.kapitlju”, ki ga je vodil
sam krški škof. Tu so si volili tudi svojega skupnega
predstojnika. Včasih se je umaknil med take puščavnike
tudi kak duhovnik.

Najbolj znana taka puščavniška naselbina
je bila nekaj minut od žihpoljske božjepotne cerkve.
Njen začetnik je bil neki Luksemburžan, bivši tajnik pri
celovškem deželnem glavarstvu, ki si je bil nadel redov¬
niško ime Jožef  (pokopan je v žihpoljski cerkvi). Med
ljudstvom so bili priljubljeni in so n. pr. Žihpoljčani
1. 1762. sami prosili vetrinjskega opata, naj bi. jim poslal
za stalnega dušnega pastirja kakega duhovnika-puščav-
nika.

Od vseh preji navedenih novih redov so bili za Slo¬
vence tudi narodnega pomena, razen jezuitov, menda
samo kapucini,  ki so bili priljubljeni spovedniki ši¬
rokih ljudskih množic, so pridno pomagali pri dušnem

511

pastirstvu v podeželskih slovenskih župnijah in so pre¬
vzeli od jezuitov tudi slovensko službo božjo
v Celovcu.  Celovški frančiškani in uršulinski samo¬
stan sta imela čisto nemški značaj in za Slovence nista
prihajala v poštev.

Racionalistični in prosvetijenski duh XVIII. stol. sta
bila redovništvu na splošno, a prav izrečno še jezuitom
in beraškim redovom, odkrito nasprotna. Počasi so jim
postali nenaklonjeni celo nekateri visoki cerkveni dosto¬
janstveniki sami, zato se pač ne moremo čuditi, da jim
je pri vsej svoji pobožnosti začela delati vedno večje
ovire tudi cesarica sama. Najprej je 1. 1767. sploh otežila
vstopanje v samostane, tri leta zatem je pa naraščaju pre¬
povedala delati redovne zaobljube pred 24. letom staro¬
sti. L. 1771. je predpisala za izvoljene opate tudi potrdilo
državnih oblasti, naslednje leto je prepovedala samosta¬
nom sprejemati darila nad 1500 gld, a nato je obnovila
prepoved, da bi smeli inozemski redovni predstojniki iz¬
vrševati vizitacije tudi v avstrijskih samostanih, in skušala
zlasti še preprečiti odtok samostanskega denarja v njih
inozemske centrale. Sploh je hotela v duhu prosvetlje¬
nega vladarskega absolutizma na eni strani v čim naj¬
večji meri izločiti vsak inozemski vpliv na Cerkev, a na
drugi strani to čimbolj podrediti državni oblasti. V ta
namen je poostrila cenzuro celo vseh papeževih odlokov,
prepovedala neposredno občevanje škofov s papeško ku¬
rijo in inozemskim škofom (n. pr. salzburškemu, kajti
Salzburška tedaj še ni spadala k Avstriji) otežila izvrše¬
vanje škofovske oblasti na njih avstrijskih ozemljih. Ni le
odpravila davčne prostosti duhovščine, temveč je začela
že ona vidno posegati celo v samo cerkveno življenje
(močno je n. pr. omejila pristojnost cerkvenih sodišč). Pre¬
povedala je najprej romanja v inozemstvo in nato ome¬
jila še domače božje poti.

512

Prosvetljenski duh je tudi sicer bistveno spremenil nek¬
danje odnosa j e do Svete stolice.  Že izza
začetka XVI. stol. so prenehale zahteve Rima po denar¬
nih prispevkih („ duhovni desetini  ”), ker je imel
ta tedaj že dovolj dohodkov iz lastne cerkvene države in
se je zato zadovoljeval z dispenzaeijskimi, umeščevalnimi
i. dr. pristojbinami. Za vzdrževanje svojih pravic in za
nadzorovanje škofij je začel pošiljati Rim najprej le od
časa do časa, nato pa stalno svoje „ n u n c i j e ” na Du¬
naj, ki so v imenu papeža urejevali razne duhovne itn
cerkvenoupravne zadeve, sprejemali pritožbe in izvrševali
tudi nekatera škofovska opravila. Izjemo v tem pogledu
je tvorila salzburška nadškofija, ki si je znala, zlasti še
za časa nadškofa Langa,  pridobiti veliko neodvisnost
tudi od Rima in je n. pr. nadškof sam postavljal škofe v
svoji metropoli ji. Janzenizem in prosvetlijenstvo sta pa
sploh skušala čimbolj omejiti vpliv in Oblast Svete stoli¬
ce v prid vladarskega absolutizma, zato je začela po vzgle¬
du drugih držav celo Marija Terezija izdajati že nave¬
dene ukrepe za čim večjo cerkveno neodvisnost od Rima.
V tem pogledu so bile važne zlasti ponovne velike de¬
narne dajatve duhovščine in samostanov za vedno prazno
državno blagajno. Ako je šilo za samo osnovo cerkvenih
imetij in ne le za tekoče dohodke, so si predniki Marije
Terezije za to vedno izposlovali papeževo odobritev, ker
je šlo navadno za vojne stroške proti ..nevernikom” (Tur¬
kom); od 1. 1752 dalje pa je odrej;ala država take oddaje
cerkvenega premoženja čisto samovoljno, razen tega pa še
nalagala duhovščini ne le enake davke kot posvetnjakom,
temveč neprestano še posebne prispevke za najrazličnejše
namene, ne glede na to, da so jih n. pr. zemljiški gospod¬
je prevaljevalii na svoje podložnike, a mnoge cerkvene
ustanove so bile sploh brez teh. Tako se je ob vsaki
priliki kratko in malo posredno ali neposredno pola-

33

513

ščala tudi raznih duhovnih, dobrodelnih dn za slične na¬
mene določenih ustanov. Sploh se jie zatekala država k
Cerkvi in duhovščini kot k nekaki neizčrpni molzni kra¬
vi, kadar koli je prišla v večje denarne stiske, a spodreza-
vala je vedno občutnejše njih dohodke. Pač se je pa v
tej dobi še vedno ohranila nedotakljivost (imuni  te-
t a ) duhovščine od svetne sodne Oblasti.

Posebno poglavje je tvorilo razmerje državne oblasti
do salzburških nadškofov, ki so imeli obsežna posestva
tudi v avstrijskih deželah, a sami so bili s Salzburško
vred državno neposredni in torej neodvisni od avstrijske¬
ga vladarja. Za svoja koroška posestva je bil sicer nadškof
Lang že L 1535 priznal cesarjevo deželnoknežjo oblast
(gl. str. 99), vendar so se še vedno stalno pojavljala naj¬
različnejša vprašanja in spori, ki jih je bilo treba potem
urejevati z dolgotrajnimi pogajanji in sporazumi (n. pr.
glede sodne pristojnosti v sporih z duhovnimi osebami
■in stvarmi, glede zapor in .inventur duhovniških zapu¬
ščin, vizitacij samostanov in župnij, glede cerkvenih fev¬
dov, patronatov ter zavetništev itd.). L. 1729. je prišlo si¬
cer med cesarjem Karlom VI. in salzburškim nadškofom
do nove pogodbe, v kateri se je nadškof zopet odrekel
mnogim svojim dotedanjim posebnim pravicam, toda spo¬
rov in pritožb še vedno ni bilo konec. Nadškof je zato
poslal 1. 1766 na Dunaj lavantinskega škofa
Auersperga,  da bi posredoval za mirno poravnavo,
toda kakor napram Sveti stolici, tako je začela tudi na-
pram Salzburgu nastopati vlada vedno bolj samovoljno
ter enostransko odrekati nadškofu njegove stoletne pravi¬
ce (zlasti glede cerkvenih kazni, obdavčenj i. dr.).

Ker je pa ravnala cesarica pri vseh svojih ukrepih
vedno jako obzirno in je skušala v glavnem še samo od¬
pravljati razne pretiranosti ter razvade, je našla podpo¬
ro tudi pri. večini tedanjih škofov. Tako je n. pr. pre-

514

povedala javno pokoro,  odpravila več nevažnih
praznikov (1753), ki so služili večkrat predvsem za raz¬
brzdana veseljačenja, in začela je preganjati prazno,
verstvo,  ki je tedaj vprav cvetelo. V istem duhu je
prepovedal: krški škof Auerspergi, 1770 tudi tako priljub¬
ljene pasijonske igre, javna bičanja, j;avna nošenja ve¬
likih križev z zakritimi obrazi iz ene cerkve v drugo, ki
so bila v navadi tudi po nekaterih slovenskih krajih (m
pr. v Železni Kapli), in podobno. Pri tem so bile pa prit
zadete tudi nekatere lepe stare slovenske navade, kakor
n. pr. koledovanje  in miklavževanje, ki jih pa ni
mogel zatreti. Cesaričini svetovalci so pa že tedaj sprožili
celo misel, da bi zasegli sploh vsa samostanska imetja in
da bi plačevala duhovščino država kot navadne državne
uslužbence, na kar pa Marija Terezija ni hotela pristati.
Kako se je začela država že tedaj vtikati v najibolj zaseb¬
no življenje podložnikov, nam lepo priča, da je ustanovila
cesarica celo posebno komisijo za varstvo sramežljivosti,
ki se ni borila Ile proti razuzdanosti, temveč vodila n. pr,
tudi trdoživ boj protii kratkim krilom naših Ziljank, prot
ti fantovskemu vasovanju in podobnem. ,

Razen navedenih ukrepov, ki so se seveda tikali vse¬
ga prebivalstva brez razlike narodnosti, je bila pa pose¬
bej za Slovence važna zlasti še ustanovitev večjega šte¬
vila novih duhovnij.  Kakor vemo, je bilo ob kont
cu srednjega veka teh v slovenskem delu dežele okoli 83,
Za časa reformacije je zaradi nedostatka zveste duhov r
ščine celo velik del teh začasno propadel ali pa ostal vsaj
nezaseden in treba je bilo velikih naporov, zlasti jezui¬
tov, da so v teku XVII. stol. vzgojili zopet nov in mnogo
bolje pripravljen duhovniški rod ne le za stare duhov-
nije, temveč je bilo ustanovljenih še nekaj malega novih,
tako da je narastlo do konca vliade Marije Terezije števi¬
lo teh na slovenskem Koroškem na okoli 105.

33 *

515

Skupno je -bilo za časa Marije Terezije ustanovlje¬
nih v tedanjem slovenskem delu Koroške 11 duhovnij, in
sicer: Borlje, Čače, Lipalja ves, Pontabelj, Loče, Lipa, Gli-
nje, Golšovo, Slov. Plajberk, Medgorje in Št. Danijel. Bor¬
lje so bile do tedaj šmohorska podružnica in glavni razlog
za ustanovitev samostojnega vikariata je bil ta, ker ver¬
niki niso razumeli nemške službe božje v Šmohorju. Za
ustanovitev novih duhovnij sta se vzajemno in smo¬
trno trudili svetna ter cerkvena oblast in to celo že
sporazumno z ljudstvom samim. Ko so ustanavljali na
primer župnijo Loče, so sklicale oblasti za dne 24. V.
1752. posebno posvetovanje („kongres”) vseh neposred¬
no prizadetih činiteljev ter so se ga udeležili vladni ko¬
misar dr. A. Rainer,  škofijski komisar dekan M.
Ogris  iz Štebna, župnik in kaplan iz Marije na Zilji
(Loče so spadale namreč dotlej v to župnijo) in gospo¬
darji iz vasi Malniče, Zgor. Borovlje, Spod. Borovlje, Tra¬
ta, Ledince, Pernica, Rute, Dol, Loče, Radnica in Pod¬
gorje. Razen teh je bil pa že navzoč tudi rožeški kaplan
Iv. Latschacher,  doma iz Gorij v župniji Kotmara
ves, ki je imel nalogo organizirati novo faro.

Ker Marija Terezija ni hotela ravnati s tako brezob¬
zirnostjo kot pozneje njen sin, je bilo ustanavljanje no¬
vih duhovnij združeno večkrat z velikimi denarnimi tež-
kočarni. Glavno breme je ležalo na iznajdljivosti orga¬
nizatorjev novih duhovnij, ki so morali preurejevati in
povečevati dotedanje skromne podružnične cerkvice, gra¬
diti župnišča, urejevati pokopališča in iskati še sredstev
za svoje lastno vzdrževanje. Tudi za to nam nudijo zani¬
miv primer ravno Loče. Prvi župnik Latscha¬
cher  je bil očividno odločen in jako izobražen mož (štu¬
diral je v Salzburgu), ki se je — kakor toliki tedanji iz¬
obraženci — bavil tudi z alkimijo (njegovi prirodoslovni
spisi so še danes v koroškem deželnem arhivu).

516

Po podatkih sedanjega ločanskcga župnika, d r. J.
Ogrisa,  je Latschacher izdeloval 1  tudi kovinske barve,
jih prodajal v Italijo in s tem toliko zaslužil, da je mogel
kriti velike stroške za prezidavanje svoje cerkve. Ker si
pa ljudstvo ni moglo razlagati, od kod jemlje denar, je
spletlo okoli njegove osebe še danes živo legendo, da je
dobival prano zlato iz nekega studenca na Jepi in iz nje¬
ga v župnijski kleti koval cekine. Ta vir naj bi mu bil
odkril posestnik I ž n i k , ki je baje izvedel zanj od ne¬
kega Italijana iz Vidma. Po eni inačici se je potem La¬
tschacher pri svojem delu zadušil, po drugi so ga pa za¬
sačile oblasti in hotele živega zazidati v steno, na kateri
je še danes njegova nagrobna plošča. Toda pred tako
smrtjo si je bil izprosil še kratek odlog in se po eni ina¬
čici potem sam zastrupil, a po drugi naj bi ga bil med
mašo zadel mrtvoud. Seveda so pa te zgodbe le plod lah¬
koverne ljudske domišljije, verjetno je pa, da si je pri
svojih kemičnih poskusih res nakopal zastrupljenje, ker
je umrl po daljšem bolehanju 1. 1772., star šele 55 let.

Zaradi protestantov je Marija Terezija vneto pospe¬
ševala tudi potujoče misijonarstvo in po odročnih krajih
še ustanavljanje posebnih misijonskih postaj. Vse to ie
imelo seveda blagodejen vpliv na koroške Slovence, ker
se ni le vidno izboljšala njih verska izobrazba, temveč je
postal duhovnik vse važnejši občekulturni činitelj za ves
svoj okoliš, kar je prihajalo do izraza zlasti pri ustanav¬
ljanju šolstva.

Nastopila je pa medtem tudi velika sprememba v sa¬
mem sestavu duhovščine za slovenski del Koroške. Do-
čim so bile do konca srednjega veka skoro vse boljše du¬
hovniške službe v rokah neslovencev, so pa že jezuiti v
XVII. stol. vzgojili tudi lepo število slovenskih duhovni¬
kov, tako da je prišla vsaj večina duhovniških služb na
slovenskem ozemlju v roke duhovnikov, ki so lahko ob-

517

^evali s svojimi verniki v njih jeziku. To stanje se je po¬
tem za časa Marije Terezije še vidno izboljšalo. V smislu
papeške bule iz 1. 1588. je sicer kpški škof Spauer
iše tisto leto ustanovil v Strassburgu svoje duhovniško se¬
menišče, ki ga je potem za Marije Terezije še jako izbolj¬
šal: škof  T h u n , toda po vsej priliki so se vzgajali
tu le nemški duhovniki. Sele 1. 1759. je bilo končno po
prizadevanjih salzburškega nadškofa Schratten-
bacha  ustanovljeno podobno semenišče še v Celovcu
za salzburško področje in je dobilo kmalu tudi precej
ustanov. V ta namen je kupil v Celovcu hišo barona
Gailberga  v tedanji Židovski ulici (sedaj Priesterhaus-
gasse) in ji nekaj let zatem pridobil še na to hišo meječo
kapelo. Kapelico j|e dal; potem nadškof v letih 1767—68
prezidati po načrtih I. J. Hagenauer  j a v cerkvico, ki
velja še sedaj za enega naj lepših biserov poznobaročnega
sloga na Koroškem. Posebno znamenite so stropne fresko-
sliikarije znamenitega nemškega baročnega slikarja E.
Gabriela  iz 1. 1769. V cerkvici se je vršila do 1. 1957
redna slovenska služba božja za celovške Slovence, a tedaj
so jo zaprli pod raznimi pretvezami." -  Izprva je bilo to se¬
menišče določeno za 12 alumnov (bogoslovcev) koroškega
dela salzburške nadškofije, pozneje pa še za par bogoslov¬
cev goriškega dela Koroške, njegovo temeljno imetje je pa
z velikodušno podporo raznih dobrotnikov kmalu narast-
lo na 84.850 gld, čijih obresti so služile za vzdrževanje se¬
menišča. (Svoje semenišče je poskušal ustanoviti tudi la¬
vantinski škof, a se zaradi pomanjkanja sredstev ni mo¬
glo vzdržati.) Na salzburškem benediktinskem vseučilišču
so pa študirali v tej dobi očividno le še redki koroški Slo-

*) Ta cerkvica je bila v okviru novega gradbenega načrta za za¬
zidavo stavbišča, na katerem je stala obenem s starim bogoslovjem, v
drugi polovici meseca marca 1. 1958. podrta.

'518

venci. Tamošnje matrik ule navajajo za 1. 1699 še Mar¬
tina Kotn  i<k a , nato pa šele za 1. 1760 Jurija Pe-
ternuscha  iz Dobrle vesi, Jo s. Inzingerja  s
Kamna ter za 1. 1765. J. Udeta  iz Velikovca.

Ravno te ustanove so pa največ pripomogle, da je
moglo, zlasti še v zvezi z dobrlbveško šolio, doštudirati tu¬
di vedno več slovenskih kmečkih sinov. Tako so tudi v
dobi Marije Terezije sedeli na vseh škofijskih sedežih še
vedno izključno tuji plemiči (celo krški kapitelj je bil
še v tej dobi pridržan zgolj za plemiče), ki skoro vsi še
vedno niso imeli prav nobenega smisla za jezikovne potre¬
be svojih slovenskih vernikov, vendar so bili na splošno do¬
kaj skrbni v izvrševanju drugih višjepastirskih dolžnosti.
Toda večina ostalih višjih duhovniških služb in skoro vse
nižje na slovenskem ozemlju so pa začeli v tej dobi zase¬
dati že Slovenci ali vsaj| taki, ki so znali slovensko. Kakor
smo že slišali, je izdal sicer Karel VI. že poprej (12. X.
1736) celo posebno resolucijo, da smejo biti odslej pred¬
lagane za župnike le osebe, ki so zmožne jezika svojih fa¬
ranov, vendar se je začelo to na Koroškem praktično iz¬
vajati šele v drugi polovici XVIII. stoletja. Res je, da
se tedaj, razen nekaterih redkih izjem, še nihče ni tudi
zavedal svoje slovenske narodnosti, toda že samo dejstvo,
da so bili Slovenci, je ustvarjalo pogoje za oblikovanje
tiste plasti izobraženstva, iz katerega je mogel pozneje iziti
tudi slovenski preporod. Pomemben predznak nove do¬
be pa je bilo že dejstvo, da je objavil že 1. 1766. tudi salz¬
burški obrednik prva slovenska besedila, za kar je mogla
priti pobuda seveda samo s Koroške, ako ne celo od sa¬
mega nadškofa Schrattenbacha, ki je stal poprej na čelu
lavantinske škofije.

Najvažnejši dogodek na cerkvenopolitičnem področ¬
ju za časa Marije Terezije pa je bil razpust  mogoč¬
nega jezuitskega  r e d a. Ta je s svojo strumno or-

519

ganizacijo in z duševno sposobnostjo svojih članov /e iz¬
za XVII. stol. bolj ali manj obvladoval vse duhovno
življenje in zlasti'seveda vse šolstvo v skoro vsej katoli¬
ški Evropi, si znal zbrati velika materialna sredstva in si
pridobiti po mnogih državah tudi močan politični vpliv.
To mu je počasi nakopalo zavist in celo nasprotstvo
nekaterih drugih redov in cerkvenih krogov, predvsem
pa seveda še vseh racionalistov in framasonskih lož, v ka¬
terih so se že tedaj zbirali vodilni politični krogi. Iz njih
vrst so se začeli širiti proti jezuitom najbolj neutemeJje-
•ni, a večkrat tudi upravičeni očitki. Njihova, prvotno ta¬
ko blagodejna prizadevanja za versko prenovitev so se po¬
lagoma izrodila Te preveč v hrupen zunanji blesk, nepre¬
stane nabirke njihovih gojencev za pretirani sijaj njiho¬
vih prireditev so že vznevoijpvale prebivalstvo in župnike,
njihova oblastna prepirljivost s člani drugih redov jim je
nakopavala pri teh nepomirljive nasprotnike (tako n. pr.
tudi med ce lovškimi frančiškani), njihov izvzem izpod ob¬
lasti področnih škofov je postajal slednjim vedno nadlež-
nejši in nekak njihov šolski monopol je razburjal nekatere
druge redove (zlasti benediktince), a sami so postali prema¬
lo dostopni za nujne sodobne reforme, zaradi česar je po¬
tem tudi njihovo šolstvo polagoma nekako okostenelo, če¬
prav so med njihovimi profesorji še vedno delovali zname¬
niti učenjaki (v Celovcu n. pr. znameniti prirodopisec
W u 1 f e n , naš zgodovinar Hanžič,  pesnik Denis
i. dr.). Sam Wulfen, ki je ostal sicer do smrti zvest redov¬
nim izročilom, je v svojem lastnem življenjepisu tudi tožil,
da so predstojniki prevečkrat samovoljno prezirali osebne
sposobnosti svojih podrejenih in jim nalagali dolžnosti,
za katere niso bili dovolj poklicani.

Najusodnejši so pa postali politični očitki proti jezu¬
itom, ker so se začeli po mnogih državah večkrat vtikati
tudi v izrazito politične posle. V španski nasledstveni voj-

520

ni (1701—1714, gl', str. 296) so s svojim mogočnim vplivom
z vso silo podpirali Bavarce in Francijo, kar je seveda raz¬
burjalo avstrijske državnike ter sta jih skušala potem
Kaunitz in Swieten  izriniti z dunajskega vseučili¬
šča. Nj;ihovi zagrizeni nasprotniki po vsej zapadni Evropi
so začeli izrabljati proti njim zlasti upor Indijancev v Pa-
raguaju, zaroto proti portugalskemu kralju i. dr. ter za¬
netiti proti njim nepomirljivo sovraštvo raznih zapadnih
dvorov in vlad. Posledica je bila ta, da so bili že sredi
XVIII. stol. razpuščeni in izgnani iz Portugalske, Fran¬
cije, Španije, Napolitanske in Parme, a razen tega so ta-
mošnji dvori zahtevali od papeža Klementa  XIII., da
sploh ukine ves jezuitski red. Ta se je po daljšem okleva¬
nju vdal njihovemu pritisku pod pogojem, ako se soglasi
s tem tudi Marija Terezija. Cesarici ta protijezuitska go¬
nja ni bila všeč, vendar je odgovorila papežu dne 2. VIII.
1768 j^od vplivom svojih ministrov precej izmikajoče. Je¬
zuiti so slutili bliižajjočo se nevihto, zato so njihovi pred¬
stojniki prosili cesarico za zaščito. Ta jim jo je obljubila
pod pogojem, da se ne vmešavajo v nobene neverske za¬
deve, a tedaj je baje Kaunitz predložil cesarici neko po¬
ročilo njenega spovednika v Rim. Ne ve se, če je bilo to
poročilo resnično ali podtaknjeno, dejstvo je le to, da je
bil cesaričin spovednik čez noč odpuščen in zamenjan z
nejezuitom, a Avstrija se je tudi izrekla za razpust reda.
Vse to je povzročilo, da se je končno tudi papež uklonil
pritisku od vseh strani in je z bulo z dne 21. VII. 1773 raz¬
pustil ta, za Cerkev pač najzaslužnejši red. Prusija in Ru¬
sija tega razpusta nista hoteli priznati in tudi Marija Te¬
rezija, ki je ostala jezuitom navzlic vsem pritožbam proti
njim še vedno mnogo bolj naklonjena nego njeni sveto¬
valci, je nekaj časa oklevala z objavo, končno se je pa se¬
veda vdala, zavedala se je pa dobro, da sta dve tretjini te-

521

danje učene Avstrije pripadali temu redu, zato je tudi
ukazala ravnati z njiimi najobzirnejše.

Na Koroškem je razglasil razpust jezuitskega reda kr¬
ški škof Auersperg  dne 30. IX. 1773. Štiri dni za¬
tem so se zbrali v sobi celovškega rektorja vsi tamošnji
jezuiti, skupno 28. Med njimi so bili, razen Wulfena,
Storchenaua in še nekaterih drugih znamenitih članov re¬
da, navzoči -tudi deloma že znani naši Iv. Košutnik, Fr.
Florjančič, Iv. Pogriečnik, Ign. Černigoj (milištattski žup¬
nik), brata Ožbald in Matija Gutsman (prvi slovenski pri¬
digar v cerkvi Sv. Duha, drugi pa slovenski pridigar v
dvorni cerkvi) i. dr. V sobo so vstopili škofov komi¬
sar, deželni glavar z nekaterimi visokimi uradniki in tri¬
je prošti. Po primernem nagovoru komisarja je prebral
tinjski prošt papeževo razpustitveno bulo, nakar je izro¬
čil rektor vladnemu zastopniku vse knjige in zapisnik
vsega inventarja. Vsakemu redovniku so izročili po 100
gld in jim zagotovili plačo tri mesece. V samostanu so
ostali le še starčki in bolniki ter oni patri, ki so še nada¬
lje vršili službo profesorjev, ostalih 13 patrov je pa še
isti dan zapustilo samostan. Tak je bil konec celovških je¬
zuitov, tistega reda, ki si je bili pridobil v teku 169 let svo¬
jega delovanja na Koroškem toliko zaslug tudi za naše ko¬
roške Slovence.

Razpust jezuitov je bil za Avstrijo in izrečno še za
Koroško pravi zgodovinski dogodek in je občutno pre¬
tresel zlasti ves dotedanji šolski ustroj. Z njimi je seve¬
da predvsem prenehala dotedanja njihova millstattska
„skoro-škofija”, ki je bila potem z odlokom z dne 12. IV.
1775. pridružena krški škofiji. S tem se je nje ozemlje
po dolgih stoletjih prvič nekoliko povečalo in je prišlo
vanjo tudi nekaj malega novih Slovencev ob Vrbskem je¬
zeru. Koroško jezuitsko imetje je ob času njih likvidacije
znašalo 941.273 gld in je donašalo letnih 37.650 gld do-

522

hodkov, toda velik del tega je .pripadalo pravzaprav gra¬
škim jezuitom, tako da je na koroške odpadlo le nekaj
nad 400.000 gld. imetja z 21.380 gld. letnega donosa (ra¬
zen dobrloveške gospoščine so bili tudi lastniki leonštanj-
skih posestev).

Iz premoženja razpuščenih jezuitov je bil osnovan
potem „študijski fond”, ki naj bi načelno služil za vzdr¬
ževanje šolstva, vendar so ga uporabljali tudi za druge
potrebe, predvsem seveda za pokojnine ostarelih patrov
in za plače tistih, ki so še nadalje ostali v raznih doteda¬
njih ali novih službah (tudi slovenski pridigar v celov¬
ški cerkvi Sv. Duha je dobival plačo iz tega fonda).

Kakor vemo, so vodili jezuiti dotlej vse celovško sred¬
nje in višje šolstvo in ker po razpustu reda država zanje
ni imela nobenega nadomestila, so ostali seveda skoro
vsi še nadalje na svojih mestih, toda pod državnim vod¬
stvom in nadzorstvom. Šele s smrtjo ali onemoglostjo po¬
sameznikov nastale vrzeli so potem izpopolnjevali s fran¬
čiškani in piaristi. Isto je bilo tudi, z dotedanjimi je¬
zuitskimi pridigarji in misijonarji. Celovški profesorji so
dobivali iz jezuitskega fonda še nadalje 6800 gld. letne
plače, za misijonske postaje je pa šlo po 2280 gld. Tisti,
ki so ostali brez zaposlitve, so dobivali po 300 gld letne
pokojnine. Dragoceno jezuitsko knjižnico je dobila poz¬
nejša celovška licejska študijska knjiž¬
nica  (ustanov. 1. 1781. na predlog deželnega glavarja), a
ureditev bogatega jezuitskega arhiva je poverila vlada O.
Gutsmanu.  Oba koroška jezuitska arhiva, celovški in
milllstattski, se nahajata sedaj v Gradcu.

Razen v Celovcu je bila za slovenski del Koroške naj¬
važnejša jezuitska naselbina v Dobrli vesi. Po razpustu je
postal zadnji celovški jezuitski rektor in obenem dobr-
loveški prošt Rechbach,  ki je kot goriški arhidia-
kon še prejšnjo pomlad vizitiral vse podjunske župnije,

523

potem tudi prvi  svetni d o ib r 1 o v e 'š k i prošt,  a
dotedanji dobrloveški vikariati so bili spremenjeni v sa¬
mostojne župnije. Tamošnje jezuitsko imetje je prevzela
seveda država in ga upravljala sama, dokler ga ni 1. 1809.
izročila obnovljenim šentpavelskim benediktincem z ob¬
vezo, da prevzamejo ves pouk na celovški gimnaziji in
liceju.

Za koroške Slovence je pomenjal razpust jezuitov ne¬
dvomno občuten udarec, saj smo imeli že ponovno pri¬
liko videti, kako so oni ravno tu kazali ves čas toliko za¬
nimanja za naš jezik kot nikjer drugod na Slovenskem
in tudi noben drug cerkveni red. Ravno jezuiti so
ustvarili na Koroškem prvi duhovniški rod, ki ga mo¬
remo nazivati že slovenskega, kajti ravno njihove šole,
zlasti pa še njihovo deško semenišče, so šele omogočile
tudi šolanje pomembnejšemu številu revnih slovenskih
kmečkih sinov. — Kaj so pa pomenjali koroški jezuiti za
slovensko knjigo, sem že ponovno podčrtal in bomo imeli
še priliko slišati.

524

XXIII.

OŽBALD GUTSMAN IN ZAČETKI SLOVEN¬
SKEGA PREPORODA NA KOROŠKEM

Prosvetljenstvo je našlo pri Slovencih samih in se¬
veda tudi pri koroških Slovencih neposredni odmev naj¬
prej v književnosti. Že spredaj smo povedali, da so bile
že v prvih letih vlade Marije Terezije tiskane v Celovcu
prve tri slovenske knjige, od katerih so najvažnejši dve
izdali celovški jezuiti (1. 1744. izpopolnjeni ponatis M e -
giserjevega  slovarja in 1. 1758. nemški prevod Bo¬
horičeve  slovnice), a razen tega so že poprej (1734)
v Ljubljani izšle Basarjeve  ,,Pridige is bukviz”, ki
so bile prav tako v tesni zvezi s koroškimi jezuiti. S temi
tiski je bil naravnost prebit led za književnost koroških
Slovencev, ki se je razvijala potem v naslednjih sto letih
tako cvetoče, kakor v nobeni drugi slovenski obrobni de¬
želi ter je v nekaterih desetletjih prekosila celo osred¬
njo Kranjsko.

Jezuiti so ostali tudi v vseh naslednjih letih, prav do
razpusta svojega reda, glavni pospeševatelji in ustvar¬
jalci slovenske knjige na Koroškem. V letih 1752—1755
je služboval v Celovcu kot jezuitski pridigar in misijo¬
nar p. Primož Lavrenčič,  doma iz Vrhpolja pri
Vipavi. On je študiral v Gradcu in se je že tam bavil z
latinskim pesništvom. Praktične potrebe so ga dovedle
do tega, da si je že 1. 1748. sestavil tudi zbirko sloven¬
skih nabožnih pesmi, a ravno s prihodom na Koroško
se mu je pokazala ta potreba tako živa, da jih je dal tam
takoj natisniti in so izšle pod naslovom „Missionske
catholish Karshanske pejssne” (1752). V naslednjih letih

525

je služboval potem med južnoštajerskimi Slovenci in so
po vsej priliki njegove tudi „Misionske pesme inu mo¬
litve”, ki jih je izdal nato v Ljubljani. Obe pesmarici
sta vsebovali 41 različnih pesmi, od katerih jih je pri¬
redil 25 Lavrenčič sam in v prvi, celovški izdaji, je ob¬
javil 1  tudi napeve zanje. Njegove pesmi so sicer še jako
okorne, toda bila je to prva cerkvena pesma¬
rica koroških Slovencev,  ki je tudi močno
podčrtala potrebo po novih slovenskih cerkvenih pes¬
mih. Da so začeli celovški jezuiti čisto načrtno skrbeti za
tedaj najnujnejše slovenske knjige, tram dokazuje dej¬
stvo, da so izdali za slovarjem, slovnico, (pridigami) in
pesmarico že 1. 1761. tudi slovenski katekizem.

Prav v tistih letih je bilo tudi med profesorji celov¬
škega jezuitskega kolegija vrsta Slovencev (I. Ra sp, J.
K. Popovič, J. K. Pogriečnik  ter brata M a -
t i j a in O ž b a 1 d Gutsman)  in po vsej priliki sta
bila Slovenca tudi Celovean I. Csernigai  (Černigoj)
ter Ljubljančan J. Morack,  ki sta službovala v ce¬
lovškem kolegiju par let pozneje. Ako sta Rasp in Po¬
povič sodelovala pri kakem tedanjem brezimnem koro¬
škem slovenskem tisku, doslej ni znano, toda jako ver¬
jetno je, da je J. K. Pogriečnik sodeloval pri zgoraj
omenjeni nemški izdaji Bohoričeve slovnice. On je bil
koroški Slovenec, doma iz Radiš (roj. 1722) in je bil naj¬
prej šest let slovenski pridigar v Celovcu, nato nekaj let
profesor v ljubljanskem jezuitskem kolegiju in je zatem
vnovič služboval v Celovcu, kjer je predaval moralno
bogoslovje. Med literarno delovnimi je bili pa S. H u d'e -
list  (1713—1780), doma iz Celovca ki je -bil dolgo let
tudi slovenski pridigar (razen slovenskega pridigarja je
imel' pa Celovec tedaj še posebnega slovenskega spoved¬
nika; 1. 1745. je opravljal to službo Andrej Maily).
Dodatno k plodovitim slovenskim književnikom naj na

526

tem mestu omenim še Jo s. Pogačnika  (17. III. 1671
do f 25. VIII. 1712), doma iz Celovca. On je vstopil v je¬
zuitski red že s 16 leti in je po končanih študijah poučeval
retoriko v Gradcu in na Dunaju, nato je bil prefekt nižjih
šol na Dunaju, nazadnje pa vodja ljubljanskega kolegija.
Bil je plodovit dramatični pisatelji (v latinščini) in je bil
1. 1706 igran na Dunaju njegov „Godefridus Buillonius”,
1. 1709 „Pyrrhus” in 1. 1710 „Radimirus”. Tako je torej
ta slovenski Korošec drugi po imenu znani Slovenec, ki je
pisal tudi, gledališke komade. Tik pred Marijo Terezijo se
je pa med jezuitskimi pesniki odlikoval še Ivan  Ra¬
di  č n i k (1681—1748) iz Dobrle vesi, ki je izdal 1. 1712. v
Gradcu „Kronano pobožnost”.

Še bolj verjetno je, da je pa vsaj pri izdaji Parham-
merjevega katekizma  že sodeloval mladi koro¬
ški jezuit Ožbald Gutsman.  Parhammer je bil
vnet dunajski jezuit, ki je izdal jako praktičen izboljšan
stari Canisijev katekizem, pomnožen z novimi molitve¬
nimi obrazci, pesmimi i. dr. Ta se je povsod tako hitro
priljubil, da so ga prevajali tudi v druge jezike ter je
povsod doživel mnogo izdaj. Za Slovence so izšle tedaj
kar tri samostojne izdaje, in sicer v Ljubljani, v Gradcu
in v Celovcu (1761). Kako velika potreba je vladala že
tedaj med koroškimi Slovenci po takem delu, nam pač
najzgovorneje priča dejstvo, da je moralo že naslednje
leto (1762) iziti vnovič. Izdaja iz 1. 1762 je izšla pod naslo¬
vom „ C a t e c h i s m U s , tu je bukvize tega
s p r a s h u v a n j a ” in je obsegala tudi 4 strani „V’iže
brat se vučiiti”, tako da je ta katekizem obenem lahko slu¬
žil tudi za nekak abecednik. Toda danes žal ni mogoče več
ugotoviti, ali gre tu za razširjeni ponatis iste ali za dve
različni prireditvi, kajti danes veljata oba primerka, ki
so ju svoj čas zasledili, žal zopet za izgubljena.

527

Vsa ta oživljena književna delavnost, ki je postajala
posebno živahna seveda v Ljubljani, pa ni mogla v te¬
danjih prilikah imeti še nobenega narodno buditeljskega
značaja, temveč je služila le praktičnim dušnopastirskim
potrebam, vendar je nedvomen dokaz vsaj nastalega za¬
nimanja za jezik slovenskega ljudstva ter za njega upo¬
števanje in spoštovanje.

Toda tedaj je dovrševal svoje bogoslovne nauke na
Dunaju mladi Ljubljančan, bosonogi avguštinec Mar¬
ko Pohlin,  se tam seznanil s češko književnostjo, ki
je bila že prepojena z rodoljubnim duhom in s tedanjimi
prosvetljenskimi težnjami. L. 1763. se je on vrnil v Lju¬
bljano in začel tam takoj z živahnim delovanjem, ki ni
obsegalo več samo nabožnih knjig, temveč že tudi prve
praktične knjige za razne Ijudsko-prosvetne potrebe. Ni
mu šlo več samo za to, da bi pomagal množiti le razne
nabožne tiske, ki so bili potrebni za dušno pastirstvo,
temveč je bil on prvi Slovenec, katerega je očividno bolelo,
da je bil dotlej jezik njegovega naroda tako zapostavi jan
v javnem življenju, zaradi česar mu je tudi želel pribo¬
riti zasluženo veljavo. In v ta namen je izdal 1. 1768. svojo
znamenito slovensko slovnico („Kraynska Gram-
m a t i k a ”), kateri je želel pozneje dodati še večji slo¬
venski slovar.

Pohlinova slovnica je bila s slovniškega vidika le ma¬
lo vredna. Mož je poznal le precej iakvarjeno ljubljan¬
sko narečje, malo mu je bila znana naša stara protestant¬
ska književnost, dovoljeval si je razne nedopustne jezi¬
kovne samovoljnosti in tudi sicer ni imel potrebne jeziko¬
slovne izobrazbe,, toda k tej svoji slovnici je napisal
predgovor,  ki pomenja z narodnopolitičnega vidi¬
ka pač najznamenitejši naš spis vsega XVIII. stoletja. V
njem je namreč kot prvi Slovenec javno in odločno na¬
stopil proti tedanjim krivičnim prednostim nemščine na

528

naši zemlji, prvi ponosno poudarjal vrednost, pomen in
korist slovenščine, odkrito odklonil naziranje, da bi se
moral kmet učiti nemščine zaradi gospode, govoril je o
ogromni razširjenosti, veličini in starodavni slavi slovan¬
stva, katerega del smo Slovenci, se pritoževal, da smo
dotlej tako zanemarjali svoj jezik, ter je pozival svoje
rojake k samozavesti ter k spoštovanju, ljubezni in go¬
jitvi našega jezika. Tako je postal ta znameniti uvod
prva naša narodna  m a n i f e s t a c i j a, ki j e na¬
ravnost odprla vrata vsemu našemu narodnemu prepo¬
rodu.

Ni namen tega mojega dela očrtovati naglega napred¬
ka slovenščine in naše književnosti izza Pohlinove slov¬
nice in ne opisovati velikega vpliva, ki ga je vzbujal ta
prvi naš narodnobuditeljski klic na vedno širši krog slo¬
venskih izobražencev, treba pa je poudariti, da je doži¬
vel izmed vseh slovenskih obrobnih dežela najplodnejši
odmev vsekakor ravno na Koroškem. Približno v istem
času, kot je bival Pohlin na Dunaju, je namreč študiral
in deloval dvakrat po krajši čas tam tudi koroški Slove¬
nec Ožbald Gutsman. On je bil doma iz Grabštanja (roj.
4. VIII. 1727), odšel še mlad iz domovine, dovršil gim¬
nazijo v Kremsu, vstopil jeseni d. 1745. na Dunaju v je¬
zuitski red in je služboval potem nekaj let v Leobnu, v
Gradcu, vnovič na Dunaju ter v Zvolenu na Slovaškem.

Kakor Pohlin, je imel tudi Gutsman priliko na Du¬
naju seznaniti se s Čehi in s tedanjo njih književnostjo,
a na Slovaškem s Slovaki, razen tega je imel pa vsekakor
tudi mnogo temeljitejšo izobrazbo kakor Pohlin. S pre¬
cejšnjo zanesljivostjo moremo sklepati, da se na Dunaju
in na Slovaškem ni le kolikor toliko seznanil s slovan¬
stvom, temveč da se je navzel že tam tudi vsaj nekoliko
onega rodoljubnega duha kakor Pohlin. Čeprav je od¬
šel že kot mlad fant na tuje, po celi dvaindvajsetletni od-

34

529

sotnosti vendarle ni pozabil svoje materinščine kakor to¬
liki drugi v njegovem položaju. Na Dunaju je imel nam¬
reč Gutsman tudi sicer dovolj prilike seznaniti se z raz¬
nimi pobudami in gibanji v širokem kulturnem svetu, ki
vsaj posredno niso mogli ostati brez vsakega vpliva tudi
na narodno prebujo vsaj posameznih pripadnikov dotlej
še bolj ali manj nerazvitih malih narodov. Že fiziokrati-
zem sam je n. pr. zahteval kmetijski pouk ljudstva, a pro-
svetljenstvo dvig ljudske izobrazbe sploh, kar je bilo se¬
veda izključeno brez upoštevanja narodnih jezikov. Kakor
sem že povedal, so janzenisti še izrečno zahtevali prevaja¬
nje Sv. pisma v narodne jezike, da bi ga lahko bralo tudi
ljudstvo. Francoski janzenisti so šli ipa še dlje in so želeli,
naj bi se uvedla francoščina tudi v bogoslužje ter so 1  izdali
v ta namen v prevodu obrednih, misall in brevir. Dalje so
mogli naši ljudje na Dunaju videti, kako se je začela rav¬
no tedaj šele razvijati nemška književnost, kako je pokazo-
vala vlada svoje prvo zanimanje za šolstvo, kako je posve¬
čala prav vidno pozornost češkemu jeziku itd.

Iz takega ozračja se je tudi Gutsman 1. 1760 zopet
vrnil v domovino (Celovec) in prevzel tam posle slavnost¬
nega pridigarja, kateheta pri uršulinkah ter nemškega in
slovenskega potujočega misijonarja za Koroško. Kot potu¬
jočega misijonarja ga je potem prevzela tudi po razpustu
jezuitov država, vendar se zdi, da je opravljal vmes še raz¬
ne druge službe. Tako je n. pr. po smrti H. Recli-
■bacha  opravljal 1. 1787—88 tudi posle dobrloveškega
arhidiakona; sicer pa nam je iz njegovega življenja le
malo znanega. Med celovškimi jezuiti je tedaj: deloval
tudi nekoliko starejši Matija Gutsman,  fei, je bil
morda Ožbaldov brat in je opravljal posle slovenskega
spovednika v poznejši celovški stolnici.

Kakor smo lahko videli že iz prejšnjega 'poglavja, so
koroški jezuiti zaradi tamošnjih protestantov vzdrževali

530

tedaj že več let posebne misijonske postaje in 1. 1755.
uvedli po cesaričinem naročilu tudi posebne ..potu joče
misijonarje”, katerim so posvečali še prav posebno pozor¬
nost. Posli takega misijonarja so bili poverjeni tudi Guts-
manu, ki se jim je očividno posvetil z veliko vnemo, pre¬
hodil menda vse koroške slovenske župnije in nam v tej
zvezi sam poroča, da se je že od začetka trudil na prižnici
,,srednje čedno govoriti”, to je kolikor toliko v knjižnem
jeziku in ne v domačih narečjih in da je z veseljem opa¬
žal, da so ga „v vseh slovenskih župnijah, Iki jih je oble¬
tel”, lahko in radi poslušali.

Kakor smo videli zgoraj, so začeli celovški jezuiti iz¬
dajati slovenske knjige že pred Gutsmanovo vrnitvijo v
domovino, a neposredno po njej so izdali Parhammerjev
katekizem. Namera za to je morala vsekakor obstajati
že poprej, toda po vsej verjetnosti je že pri tem katekizmu
pomagal tudi Gutsman. V naslednjih letih je izšla v Ljub¬
ljani Pohlinova slovnica, ki je prišla gotovo kmalu v ro¬
ke tudi Gutsmanu in mu je samo še utrdila tisto zanima¬
nje za slovensko knjigo, ki ga je po vsej priliki prinesel že
iz tujine in ki ga je našel tudi med svojimi sobrati v Ce¬
lovcu. Razen tega mu je vsaj že Pohlinova slovnica vžga¬
la tudi tisti zavestni rodoljubni ogenj, 'ki ga je vodil po¬
tem pri njegovem nadaljnjem delu in ki ga jasno vidi¬
mo- pri njem kot prvem Slovencu na Koroškem. Prav
verjetno je, da v tem pogledu ni ostalo na Gutsmana brez
vpliva tudi njegovo občevanje z Denisom, dokler ni odšel
ta na Dunaj, kajti ravno on je bil' že pred svojim odho¬
dom na Dunaj tisti, ki je začel v celovškem jezuitskem ko¬
legiju dajati prednost živemu narodnemu jeziku pred
mrtvo latinščino.

Ker so medtem vsaj na Koroškem gotovo že davno
pošle trideset let poprej v Ljubljani, a prvenstveno- za
Korošce izdane Basarjeve pridige (gl. str. 351), je čisto ra-

34 *

531

zumljivo, da je Gutsman ravno pri svojem misijonarjenja
hitro opazil, kako vlada pri koroških slovenskih duhovni¬
kih „enu delu pomenkanje slovenjeh takeh buku, v’ kati-
reh bi te jimenitneiše božje Resnice obiuneiši bile raz¬
ložene”. Sam pravi, da je ,,od tega prišlu enu veliku
proti njemu inu drugem na znanje danu želenje visoku
vredneh gospodou Duhovnikou, kateri bi radi take reči
skuz vtisk na svetlobo dane imeli”. Glede na to je bilo
tudi prvo samostojno delo, ki se ga je bil Gutsman lotil,
prireditev take zbirke, tki jo je potem izdal 1. 1770. v
Celovcu (a brez svojega imena) pod naslovom „C h ris ti -
a n s k e Resnice”  in ki obsegajo 15 vzorcev za slo¬
venske pridige. Založil jo je novi celovški knjigar J. šo¬
te r, ki je prišel menda iz Zagreba.

Te »Krščanske resnice” pa niso bile le nov, važen
praktičen pripomoček duhovnikom pri slovenskem duš¬
nem pastirstvu, temveč so nam dokaz, da je Gutsman kot
prvi koroški Slovenec že v tej dobi temeljito in samo¬
stojno razmišljali o vprašanjih izboljšanja književnega je¬
zika sploh, za kar mu je verjetno dala neposredno pobudo
ravno Pohlinova slovnica.

Zanimivo in važno je to, da koroški Slovenci nikoli
niso niti poskušali hoditi v tem pogledu po lastnih, »se¬
paratističnih” potih, kakor tedaj in še dolgo potem n. pr.
mnogi štajerski Slovenci in vsi Prekmurci, ter nikoli ni¬
so poskušali pisati v domačem narečju,
temveč  so brez vsega -oklevanja sprejeli o h č e s lo¬
ve n s k i knjižni jezik,  kakor so ga bili utrdili že
nekdanji kranjski. protestantski pisatelji. Pod vplivom
tedaj še tako močne pokrajinske politične pripadnosti
je sicer tudi Gutsman nekako razločeval med »kranj¬
sko” in »slovensko” pisavo, pri kateri je s slednjo
mislil na vse izvenkranjsike Slovence, toda mogli bi skle¬
pati, da je s »kranjsko” pisavo mislil predvsem na ono,

532

ki jo je poskušal uvajati Pohlin s *vojo slabo slovnico,
da je to po pravici odklanjal ter zastopal mnenje, da
moramo vsi Slovenci brez razlike pokrajinske pripadnosti
pisati enotni občeslovenski .knjižni jezik, naslonjen tudi
na ostale Slovane. V tem pogledu bi ga lahko naziva!!!
sploh za naj odločnejšega tedanjega zastopnika enotnega
vseslovenskega knjižnega jezika. Ravno s to popolno na¬
slonitvijo tako izpostavljene koroške pismene slovenščine
na osrednjo Kranjsko je storili Gutsman tudi vprav zgo¬
dovinski narodnopolitični korak in morda sodi d r. V.
I n z k o čisto pravilno, ko trdi, „da bi bila koroška slo-
ska narečja obsojena na smrt, če bi se ne povezala pravo¬
časno z drugimi, v enotno pismeno govorico”.

Gutsman se je resda posluževal tudi nekaterih koro¬
ških. oblikovnih posebnosti, -toda nikakor ne z namenom,
da bi uvajal kak poseben knjižni jezik za svoje ožje ro¬
jake, temveč predvsem zato, da bi obogatil in razširil
že dotedanji občeslovenski knjižni jezik, iki se mu je po
pravici zdel, da tiči preozko le na ,,:kranjščini” in pre¬
malo upošteva tudi izvenkranjske Slovence. Sam je že
1. 1770. izjavil, da želi pisati tako, da ga ne bodo razu¬
meli samo »koroški Slovenci, (ki se med sabo v govoru
zopet razlikujejo, ampak tudi štajerski Slovenci in Kranj¬
ci”. "Te Gutsmanove koroške jezikovne posebnosti nika¬
kor niso bile v ikvar slovenski jezikovni enotnosti, tem¬
več so le še pospeševale utrjevanje slovenske knjige med
koroškimi Slovenci, a na drugi strani je bil o n prvi,
ki je uvajal tudi lepe koroške besede  v
naš knjižni jezik ter ga s tem vidno, obogatil.

Že »Krščanskim resnicam” je priložil še poseben do¬
datek, v katerem je nekoliko razložil svoje stališče glede
jezika, ki se ga je bil držal. Ta dodatek je potem v na¬
slednjih letih, še razširil in izpopolnil ter ga 1. 1777. izdal
v Celovcu v obliki drobne nemške brošure z naslovom

533

,,Anmerkungen liber die w i n d i s c h e
u n d krainerische R e c h t s c h r e i b u n g ”. V
njih je odločno pobijal razne Pohlinove novotarije, ki so
se mu zdele napačne, in branil staro Bohoričevo pisavo,
uvedel pa tudi v to nekoliko več doslednosti. Že tu je rav¬
no Gutsman spričo tedanje nejasnosti dokončno uredil
slovensko sklanjatev, ker se je njegovih predlogov kmalu
oprijela večina tedanjih slovenskih piscev.

Zanimivo je, da je ob -tej priliki sam zapisal, da sta¬
lišče, ki ga je zavzel, ni samo njegovo, temveč ga ob¬
javlja sporazumno z „ljudmi, ki so dovolj -poznali slav-
ski (t. j. cerkvenoslovanski), češki, hrvatski, kranjski in
slovenski jezik”. Iz tega moremo le sklepa-ti, da je -bilo
tedaj v Celovcu še več drugih njegovih redovnih sobra¬
tov, ki se niso le zanima-li za slovenski jezik, temveč se
kolikor toliko tudi bavili s slovenskimi jezikovnimi vpra¬
šanji ter poznali druge slovanske jezike, čeprav ni o no¬
benem znano, da bi bil objavil o tem tudi -kako raz¬
pravo. Ravn-o v teh ,,Opombah” je tudi poudaril, da
skuša ubirati tako jezikovno pot, da ga ne bodo razu¬
meli le koroški Slovenci, temveč tudi štajerski in kranj¬
ski, kar kaže, da je imel že od vsega početka pred očmi
slovensko celotnost.

Omenjeni dodatek in „Opombe” so bile pa le ne¬
kaka napoved še mnogo važnejšega dela, s katerim Guts¬
man ni postal le najvažnejši -kulturni delavec svoje dobe
med koroškimi Slovenci, temveč zavzema tudi eno prvih
mest med tedanji,mi Slovenci sploh. Nova, četudi neko¬
liko popravljena izdaja skoro dve sto let stare Bohori¬
čeve slovnice, ki so jo bili izdali celovški jezuiti 1. 1758.,
namreč nikakor ni mogla več ustrezati živi potrebi in je
bila tudi ljubljanska Pohlinova izdaja čisto neprimerna,
Vsak jezik se namreč prav tako razvija kot vsaka druga
živa stvar, zato se je bila tudi Bohoričeva slovnica (in z

534

njo seveda tudi jezik naših protestantskih pisateljev) v
teku dveh .stoletij že tako oddaljila od žive ljudske govo¬
rice, da nikakor ni mogla, čeprav „popravljena”, več ustre¬
zati novodobnim potrebam, a Pohlinova je bila skoraj ne¬
rabna, ker ni izhajala iz razvoja jezika, kakor se je bil iz¬
vršil izza XVI. stol., temveč je poskušala uvajati čisto sa¬
movoljne novotarije, temelječe na tedanji izkvarjeni ljub¬
ljanski govorici. Vse to je potem nujno povzročalo tisto
vedno večjo jezikovno zmedo in nedoslednost, ki jo opa¬
žamo pri vseh naših piscih XVIII. stoletja. Glede na to
se je lotil tega dela z vso resnostjo Gutsman sam in ob¬
javil 1. 1777. v Celovcu pod naslovom „Windische
S p r a c h 1' e h r e” svojo znamenito slovnico, ki je doži¬
vela potem še pet novih izdaj (1. 1786., 1790., 1799., 1809,
1829.). Nekaterim primerkom svoje slovnice je priložil
tudi (PoMinovo) tabelo z glagolsko in cirilsko abecedo,
kar nam le dokazuje, da je dobro čutil celo našo poveza¬
nost z ostalimi Jugoslovani in Slovani.

Pri sestavljanju svoje slovnice se Gutsman ni mnogo
oziral na celovško izdajo Bohoričeve -Slovnice in ne na
Pohlinovo, temveč je hodil po svojih potih. Ker je imel
prirojeno žilo za jezikoslovje in primerno jezikoslovno
izobrazbo ter je tudi kolikor toliko poznal nekatere dru¬
ge slovanske jezike, je zadeval navadno pravilno in tako
je bil ravno ta koroški slovenski jezuit tisti, ki je ustva¬
ril vsem Slovencem prvo opisno slovnico
znanstvene veljave.  Doumel je, da se je treba
pri pisavi besed ravnati po njih pravilnem izgovoru, v
pravopisju je opustil nekatere črke (n. pr. q, w, y), ki jih
je bil skušal čisto po nepotrebnem uvesti Pohlin tudi v
slovenščino, a zato je uvedel v dotedanjo pisavo bohori¬
čice večjo doslednost in pravilnost, uvrstil je v svojo slov¬
nico posebne odstavke o naših narečjih, zlasti o koro¬
ških, o „napakah v rabi pravih besed” in o „napakah v

535

rabi tujk. Za primere je uporabljal reke in pregovore
in bil je prvi, ki je pravilno ugotovil, da ima slovenšči¬
na šest sklonov.  Iz vse jasno in pregledno pisane
slovnice veje njegova živa težnja po enotnem slovenskem
književnem jeziku, ki naj se naslanja na zdrava jezikovna
izročila preteklosti (kranjskih protestantskih piscev), ven¬
dar naj upošteva tudi nekatere posebnosti obrobnih de¬
žela. Tako je želel', da bi se n. pr. uvedla koroška oblika
„den” (namesto dan), ,,lieto” (namesto dolenjskega lejto)
i. dr. ter pisal trdi ,1’ v opisnem deležniku tako, kot se v
resnici izgovarja (fonetično), torej n. pr. bnu (namesto bil),
gledau (namesto gledal), češ da bi se s tem njegovim roja¬
kom jako olajšallo branje slovenskih knjig. Vseh njegovih
predlogov naši slovničarji pozneje sicer niso sprejeli, mno¬
gi so bili pa vendarle priznani kot edino pravi. ni', n. pr.
da je treba obrazila pisati po izvoru besedi (etimološko),
kakor n. pr. „lepega” (namesto lepiga). Za zglede je upo¬
rabljal zlasti domače ljudske pregovore im reke. Skratka:
šele z Gutsmanovo slovnico smo dobili vsi Slovenci konč¬
no svojo prvo, znanstveno zasnovano slovnico, ki je ve¬
ljala potem prav do Kopitarjeve 1. 1809. Nekaterih Guts-
manovih pravopisnih zahtev so se takoj 1  oprijeli tudi rav¬
no najboljši tedanji kranjski književniki (Japelj) in celo
nekateri štajerski pisatelji.

Važen in še danes ne le zanimiv, temveč celo aktualen
je pa predgovor k tej slovnici, ikaJj ti on pomen j a — kakor
znameniti Pohlinov predgovor na Kranjskem — prvo ma¬
nifestacijo prebujene slovenske zavesti na Koroškem in
prvo izrečno pričo ljubezni do slovenske materinščine.
Razen tega je Gutsman v njem že skoro pred dve sto le¬
ti tudi prepričevalno zavrnil nekatere abotne ugovore,
ki jih slišimo na Koroškem še danes proti slovenščini, in
je pojasni 1 !, zakaj je bila v tistih časih slovenščina nujno
še tako zaostala v svojem razvoju. Pisal je:

536

,,S loven sta slovnica! In to za vzpostavitev tistega na¬
rečja, ki bi morda zaradi svoje majhne koristnosti bolj
zaslužil, da bi se ga pozabilo in pregnalo iz dežele in ki
ga radi njegove revščine ter pokvarjenosti ni mogoče
spraviti v red?... Toda le počasi s takimi sodbami! Slo¬
venski jezik namreč ni samotna, od drugega sveta izloče¬
na stvar. Poglejmo le tisto verigo slovanskih narodov, ki
se vleče od skrajnega Severnega prav do Jadranskega mor¬
ja. Preglejmo s kritičnim pogledom Koroško, Štajersko,
Kranjsko, Primorsko, Dalmacijo, Hrvatsko, Slavonijo;
proge Vin-dov, bosenskih Hrvatov, Ra-šanov, Slovakov,
Rusinov na Ogrskem, Galicijo, Ludomerijo. Moravsko,
Češko itd. in potem se mi bo morda lahko odgovorilo na
še nikoli sproženo vprašanje, ali se govori v večih delih
velike avstrijske monarhije nemško ali slovansko? Dovolj
časti državljanske pravice zasluži torej slovenska govo¬
rica, ki ni prav nič manj pristna, čeprav nesrečna veja
slovanskega jezika, ki se razprostira preko mnogih ded¬
nih kraljestev in dežela. — Nesrečna veja, sem dejal; kajti
ker jo govori v družabnem življenju le preprosto ljud¬
stvo, je bila nujna posledica ta, da je morala sčasoma iz¬
gubiti ves oni besedni zaklad, ki ga preprosti človek pri
svojem izražanju ne uporablja. In potem je pač dovolj
znano, kako preprosto ljudstvo v svojih -ustih vse jezike
preobrača, zavija, da, popolnoma izmaliči. In radi takih
okolnos-ti izrekamo tudi strogo sodbo o bednem stanju
slovenščine. Celo -učeni možje, ki so imeli doslej oprav¬
ka s slovenščino, so se smatrali za upravičene, da s-o se
ravnali celo v javnih govorih po vseh napakah pokvar¬
jene kmečke govorice.. . Toda vendar se najdejo tudi
ljudje, ki se prizadevajo za čim boljšim ... Tudi nem¬
ški jezik ni mogel poprej priti do današnje čistosti in
začasne enotnosti, dokler niso preplavili dežel s slovni¬
cami in so potem vzeli iz teh najboljše odstavke izmed

537


vseh. Sedaj pa govore in pridigujejo v južnih pokraji¬
nah rako, da moreta tudi Saks ali Šlezijec poslušati brez
gnusa, domačin pa brez truda razumeti... In zakaj ne
bi storili istega s slovenščino ? Čeprav je sprejel preprosti
človek po različnosti pokrajin 'tudi različne izreke in
premene besed, ako se že brez ovinkov in grobo izraža,
vendar razume finejši ton in pravilnejšo tvorbo besed
duhovnega govornika; da, on je celo ponosen in se sma¬
tra sam za nekaj več, ako vidi, da tudi njegov jezik ni
brez lepot. Verujte dalje mojim lastnim izkušnjam, ker
sem obhodil ’ po svojih misijonskih poslih vse slovenske
župnije, da so me z zadovoljstvom poslušali, ko sem go¬
voril kolikor toliko lično. — Zato je torej slovnica ne-
obhodno potrebna in to vam sedaj podajam na zahtevo
mnogih, ki se zanimajo za jezik... Ona poskuša naš
omalovaževani ali zaničevani jezik čisto naravno spraviti
v pravila ...”

V svojih nadaljnjih izvajanjih potem Gutsman ute¬
meljuje, zakaj sedaj še vendarle ohranja nekatere slabe
oblike namesto boljših pravilnih (n. pr. „gledau” na¬
mesto „gledal”), obljubuje tudi slovar in obžaluje, da
so zapadni Slovani prevzeli mnogo slabši latinski in nem¬
ški črkopis, „pravega slovanskega (t. j. c i r i 1 i c o) ... pa
prepustili Ilircem (t. j. Srbom) in Rusom”.

Prav nič manj kot dobre slovnice pa nismo bili tedaj
potrebni tudi dobrega slovarja. Stari Megiserjev že dav¬
no ni mogel več ustrezati, a novega so nekateri Kranj¬
ci le pripravljali, ne pa tudi izdali. Tudi tega nam je
ustvaril šele Gutsman 1. 1789. z naslovom ,,D eutsch-
w i n d i s c h d ® W o r t e ir b ui c h ”. Izdajo jd bil ob-
ljubil že 1. 1777. v svoji slovnici, vendar tako veliko delo
(568 strani) ni moglo biti dovršeno tako 1  hitro. V pred¬
govoru se sam opravičuje, češ da ..nepredvidene in ne¬
premostljive zapreke, tako na moji kot na založnikovi

538

strani, zadržavale so natisk”. Nato poudarja, da je pri¬
šlo delo v <tek šele z „naj'bolj delovnim sodelovanjem in
radodarnostjo grofovskega podpornika in temeljite¬
ga poznavalca slovenskega jezika”,  nam¬
reč grofa  J. K. G o e s s a , mlajšega sina tistega J. A.
Goessa, ki je bil omogočil že ponatis Megiserjevega slo¬
varja.

Dalje Gutsman navaja, da so mu pri ,,prevajanju
nemških besed v slovenščino izkazovali odlično pomoč
nekateri svetni duhovniki, zlasti iz Podjune, kakor tudi
nekateri redovniki”. Opravičuje se, da je dodal tako krat¬
ko zbirko slovenskih osnovnih besed zato, ker je sloven-
sko-nemški slovar manj nujen in ker lahko „tako popol¬
no delo pričakujemo od najboljšega in naj temeljitejšega
izvedenca gospoda Kumerdeja”.

Jako dobro spodbija tudi prigovore, ki bi se mogli
pojaviti proti njegovemu slovarju. Onim, ki bi se spo¬
taknili ob kakih neznanih jim besedah, odgovarja, da
,,ne sme nihče slovenskega jezika omejevati le na maj¬
hen prostor svojega rojstnega kraja. Dotična beseda je
pač znana in v rabi kje drugje. Kdor ne pozna jezika iz¬
ven mej svojega rojstnega kraja, ga more prav tako malo
presojati kot... Kočevar nemškega. To je kranjsko, bo
dejal kdo drugi, glasi se finejše kot pri nas Slovencih.
Dobro! Obe govorici izvirata iz iste splošne slovanske
materinščine. Če jo že govore Kranjci malo bolje kot
nekateri Slovenci, zakaj, naj bi imeli vsi Slovenci manj
pravice do pristnih slovanskih besed in njihovih pristnih
tvorb kot Kranjci ?”

Pri sestavljanju svojega slovarja je Gutsman resda
lahko uporabljal že Megiserjev in Pohlinov slovar, a eden
najvažnejših pripomočkov mu je bili latinsko-ilirsko-nem-
ško-madžarski, slovar, ki ga je bil izdal 1. 1742. v Zagrebu
hrvatski jezuit A. J a m b r e š i č. Da se je Gutsman dolgo

539

let najresnejše bavil z jezikoslovnimi vprašanji in prouče¬
val tudi druge slovanske jezike, nam dovoli zgovorno pri¬
ča ravno dejstvo, da se pozna vpliv tega Janrbrešičevega
slovarja že pri njegovih „Kristjanskiih resnicah” in da je
zajemal celo iz srbskohrvatskih ustnih virov. Več srbsko-
hrvatskih izrazov j p kratko in malo prenesel v slovenščino,
kjer so se potem ohranili trajno, kakor n. pr. krvnik, po¬
glavje, zverinjak, zvezdoznanec, želva i. dr. -Seveda je
pa moral' nabrati še nešteto novih besedi. Pohlin si je
v takih primerih večkrat pomagal s tem, da si jih je
kratko in malo izmišljal, a Gutsman je krenil po edino
pravilni poti in jih je šel iskat med ljudstvo.
Sam nam je že povedal, da so mu pri tem pomagali raz¬
ni koroški duhovniki in grof  G o e s s , nje¬
gov „visokorodni zaščitnik in temeljit poznavalec slo¬
venskega jezika”, ki se je živo zanimal za Gutsmanovo
delo in je tudi denarno podprl njegovo izdajo (on je ime!
v svoji knjižnici tudi več starih slovenskih tiskov). Slovar
je obsegal le nemško-slovenski del, ki je bil tedaj vsem
pač najpotrebnejši, vendar mu je dodal tudi „Samtnlung
der windischen Stammw6rter”, kar je moglo potem slu¬
žiti za ogrodje tudi slovensko-nemškemu delu. Taje  obse¬
gal okoli 5400 „slovenskih osnovnih besed”, vendar je
potem že Jarnik ugotovil med njimi najmanj 700 tujih.
Vsebuje tudi okoli 90 narodnih rekel.

Ker poraja življenje samo v vseh jezikih dan za dnem
potrebo po novih besedah, ki jih pa seveda med ljud¬
stvom ni mogoče najti, se tudi Gutsman ni mogel izog¬
niti; novim tvorbam besedi, a se je skušal v takih primerih
kolikor le mogoče vestno ravnati po duhu slovenskega je¬
zika. Tako nam je ustvaril celo vrsto danes najobičaj¬
nejši besedi, kakor črkovati, delavnica, dnevnik, ljubo¬
sumnost, odbor, oporoka, oseben, pomilostitev, predilni¬
ca, sklopnica (škatla), sladkor, sredstvo, zadoščenje, zase-

540

ben, zemljemerec itd. Če je le mogel, je pa zajemal iz do¬
mačega koroškega slovenskega besednega zaklada in je na
ta način ravno on uvede'! v naš knjižni jezik mnogo lepih
koroških slovenskih besedi, drugod je pa posegel po srb-
skohrvaških, čeških in slovaških. Jako velik del teh se je bil
potem pri nas tako hitro popolnoma udomačil, da se da¬
nes niti ne zavedamo več, da nam jih je prinesel šele Guts¬
man od drugod, n. pr. 'besedo „uradnik” iz slovaščine, a
na drugi strani, so sprejeli potem tudi drugi Slovani več
Gutsmanovih besednih tvorb v svoje besedne zaklade, ka¬
kor na primer samostan, sladkor i. dr. Bil je tudi prvi,
ki je v svojem slovarju natisnil izraz „Slovenec”, a
za ime ,,Osterreich” je uporabljal izraza „Ostrousku” in
,,Dunaustvu”, kar se pa — kakor vemo — ni obdržalo.
Za Koroško je pa že Pohlin rabil tudi izraz ,,K o r o t a n”
(ta beseda je pa seveda že jako stara in jo je n. pr. upo¬
rabljala že notranjeavstrijska fevdna prisega).

Več Gutsmanovih besed so sprejeli potem tudi Hr¬
vatje v svoje slovarje (n. pr. samostan) in celo Vuk v svoj
znameniti srbski slovar. Čeprav je Gutsman v svojem
slovarju ponovil tudi marsikako Pohlinovo napako, nam
je pa vendarle šele on ustvaril prvi, res uporabni sloven¬
ski slovar, ki so se ga potem več desetletij posluževali vsi
izobraženi Slovenci, zlasti seveda še pisatelji, in katerega
vpliv je ostal trajen do današnjega dne.

Gutsman v svojih delih ni nastopil s tako slovensko
in že skoro odkrito protinemško udarnostjo kakor ljub¬
ljanski Pohlin, vendar na,m zgoraj navedeni predgovori
dovolj glasno pričajo, da ga pri njegovem delu nikakor
ni vodila več samo praktična potreba, temveč že zavestna
ljubezen do lastnega jezika, do lastnega naroda in ponos,
da pripada tistemu slovanskemu narodu, ki živi „od
skrajnega Ledenega do Jadranskega morja”.

541

Obžaloval pa je, da se je govorila slovenščina tedaj le
med najnižjimi sloji in se je odkrito postavil po robu
tistim, ki so mislili, da je slovenščina pokvarjen in ne¬
koristen jezik, ki naj se »pozabi in iz dežele spravi”. Sel
je celo tako daleč, da je podčrtoval, da tvorijo Slovani v
Avstriji večino in Nemci manjšino in da ima torej tudi
slovenščina vso ,,domovinsko pravico”. Obžaloval je, da
je del Slovanov opustil »svojo” abecedo, to je cirilico, in
že on, ki je imel v tem pogledu pač dovolj' izkušenj, je
ugotovil, da tudi kmet pri pridigarju in govorniku ceni
»finejši ton in pravilnejšo jezikovno tvorbo”.

Tako je že on odgovoril tistim abotnim nemškim in
»ponemčenim” ter nemškovalnim uradnikom po Koro¬
škem, ki so še sto let za njim neumno trdili, da koroški
slovenski kmet sploh ne razume pravilne slovenščine in da
naj bi se zato uporabljala zanj v neobhodni potrebi kaka
spakedrana mešanica ali kvečjemu koroško narečje.

Ni pa Gutsman izpričal le svoje slovenske in slovanske
zavesti, temveč izrečno tudi jugoslovansko.
Namesto danes veljavnega ,,e” je n. pr. on uporabljal ko¬
roški „ie” in. je utemeljeval to rabo s tem, da uporab¬
ljajo to obliko tudi Srbohrvatje (»Ilirci”), ter je pisal on
n. pr. ,,besieda”, kakor pišejo tudi »Ilirci” »besjeda” na¬
mesto naše današnje oblike »beseda”.

Pohlin jez znamenitim uvodom k svoji slovnici spro¬
žil na Kranjskem naš slovenski narodni preporod, a ob
tej iskri iz našega -slovenskega osrčja se je potem prva,"
mnogo pred Štajerci in Primorci, užgala ravno z Gutsma-
nom tudi Koroška. Slovenskemu narodnemu preporodu.
na Kranjskem je zato nemudoma in neposredno sledil
tudi preporod koroškega slovenstva in Koroška je dala
ravno z Gutsmanom našemu občenarodnemu preporodu
takoj tudi svoj krepak prispevek.

Na splošno se je pa moralo za časa Marije Terezije vse

542

duhovno in z njim seveda tudi književno življenje boriti
z velikimi težavami. Obe veliki, cesaričini vojni sta že sami
povzročili hudo krizo tudi v tiskarstvu in knjigotrštvu. V
Celovcu je bil tedaj še vedno edini tiskar in edini pravi
knjigotržec Ign. KI e l  n m a y r , ki je prevzel po dosegi
polnoletnosti (1769) za svojo mačeho M. K. Persch-
m a n n o v o (gl. str. 353) sam podjetje in ga vodil potem
do 1. 1794 (umrl je pa šele 1. 1802). Bil je izredno izobra¬
žen mož in tudi podjeten, a tiskarstva in knjigotrštva ni
morilo le težko gospodarsko stanje, temveč zlasti še ne¬
znosna terezijanska cenzura.  Vladarski absolutizem je
hotel oblikovati tudi vse duhovno življenje prebivalstva.
Uvidel je hitro silno moč tiskane besede i,n jo hotel potem
seveda tudi usmerjati čisto v svojem smislu. En cenzurni
odlok je sledil drugemu, vsak je bil ostrejši in že 1. 1749.
je bila postavljena tudi v Celovcu še posebna cenzurna
komisija, ki je morala strogo paziti na ves tisk v deželi in
na ves uvoz knjig, da bi v njih ne bilo ničesar zoper vero,
državo, vladarja, nravnost itd. Celovška cenzurna komi¬
sija izprva ni ravnala prestrogo, ker se je zanesla na tiskar¬
ja, a spričo poostrenih odlokov z Dunaja je morala že
izza 1. 1750. zahtevati vsak rokopis še pred natiskom. Ker
vlada ni preganjala le vsega, kar bi bilo proti veri in
nravnosti, temveč je začela najstrožji boj tudi proti praz-
noverstvu (k temu so pa začeli prištevati že tudi, zgodbe o
'božjih poteh, čudežih in podobnem), je bito od ,1. 1754.
dalje treba predlagati cenzuri tudi prav vse spise čisto du¬
hovne vsebine, a obmejne mitnice so morale strogo pa¬
ziti zlasti na razne „ljudske” koledarje s praznoversko vse¬
bino, ki so jih v velikih množinah tihotapili čez mejo. Da
bi dobila vlada boljše nadzorstvo nad knjigami, je 'll 1761.
ukazala, da morata biti na vsaki tiskovini označena tudi
kraj im ime tiskarja. Posledica tega je potem bila, da je
bito zlasti mnogo tedaj, priljubljenih praznoverskih knjig

543

tiskanih z navedbo lažnega imena kraja in tiskarja, tako
da n. pr. tudi za mnoge tedanje slovenske praznoverske
knjige še danes ni mogoče zanesljivo ugotoviti ne kje in
ne kdaj so izšle, temveč je mogoče o njihovih piscih (pre¬
vajalcih) le ugibati po njihovih narečjih.

Cenzurna komisija le imela izprva le dva člana, pozne¬
je je pa sestajala iz gubernialnega svetnika Aichol  ta
kot predsednika, jezuitskega rektorja Rechbacha  in
našega Gutsmana.  Prav izrečno je morala paziti na
inozemske knjige in je nekatere sploh zavračala, druge pa
dovoljevala le najzanesljivejšim osebam (jako na piki so
imeli tedaj tudi romane,  češ da vsebujejo umazano¬
sti), preprečevala pa celo ponatiskovanje starejših pridig,
ker cesarica sploh ni želela razpravljati o verskih vpraša¬
njih. To je tudi vzrok, da je še v prvi polovici XVIII. stol.
tako cvetoča naša pridigarska književnost potem v drugi
polovici stoletja skoro čisto zamrla. Nobenega dvoma ne
more biti, da je v teh okoliščinah marsikakega sposob¬
nega moža minilo veselje prijeti za pero in da je vsaj de¬
loma ravno to povzročilo, da se niso že v Gutsmanovih
časih pojavili na Koroškem še kaki drugi naši pisatelji.

Druga velika ovira se je pa nanašala na zalaganje
knjig. Kakor vemo, so izdali ravno najvažnejše dotedanje
koroške slovenske knjige jezuiti (deloma s pomočjo gro¬
fov  G o e s s). Po razpustu tega reda bi pa nastala na¬
enkrat v tem pogledu nevarna praznina, ako bi ne bil 1  raz¬
širi] podjetni in izobraženi Ig n. Kil!einmayr svoje
delavnosti tudi na slovenske tiske,  tako
da je postal potem on za več let sploh edini založnik tudi
naših koroških slovenskih knjig ter je zato seveda tudi
prosvetno življenje naših koroških Slovencev ozko pove¬
zano z njegovim imenom. Jako verjetno bi utegnilo biti,
da v tem pogledu tudi, Gutsmanova vloga kot cenzorja ni
ostala nanj brez vpliva.

544

1

XXIV.

PORAJANJE KOROŠKEGA LJUDSKEGA
ŠOLSTVA

Ena posebno važnih značilnosti prosvetljenstva je bila
ta, da je polagalo veliko pažnjo na ljudsko izobraz¬
bo.  To sta vneto podpirala tudi Marija Terezi¬
ja  in njen sin, zlasti še zato, ker sta bila prepričana, da
bo dvig 'ljudske prosvete močno vplival na dvig gospodar¬
ske proizvodnje in s tem seveda tudi na davčno moč dr¬
žave, ki je še v vseh pogledih daleč zaostajala za dru¬
gimi zapadnimi kulturnimi državami. Že Marija Te¬
rezija je bistroumno spoznala, da je k moči, ki jo je bila
že vsa leta njene vlade kazala Prusija, v nemajhni men
prispevalo zlasti -njeno visoko razvito šolstvo, zato- je bilo
le naravno, da je poleg vseh drugih številnih reform obr¬
nila že zgodaj svojo pozornost tudi na reformo šol¬
stva.  Racionalizem in prosvetljenstvo sta si obetala od
šole vse, a neposredno pereče je postalo to vprašanje po¬
sebno še ob razpustu jezuitskega reda.

Šolstvo ni napravilo v vsem prejšnjem poldrugem sto¬
letju -prav nobenega koraka dalje. Kakor smo slišali že
spredaj, so ustvarili jezuiti  v prvi polovici XVII. stol.
po vsej Avstriji in tudi v slovenskih deželah za tedanje
čase odlično srednje in višje šolstvo. Čeprav so delovali na
njihovih šolah v vseh časih znameniti učenjaki, je pa ves
njihov vzgojni in učni ustroj ostal ves ta čas skoro nespre¬
menjen, dočim sta se znanost in vzgojeslovje, zlasti od za¬
četka XVIII. stol. dalje, naglo razvijala. Tako je jezuitsko
šolstvo v dobi Marije Terezije že močno okorelo in zao¬
stalo za novodobnimi potrebami. To je vzbujalo vedno

»s 545


večjo nevoljo vseh prosvetljenih duhov in, 'ker so se jezu- 1
iti trdovratno branili sodobnih reform svojega šolstva, se
je nujno povsod pojavljala težnja, da prevzame dr¬
žava  tudi šolstvo  v svoje roke. Končno je tudi ce¬
sarico samo k temu nagibalo zlasti še dejstvo, da je nova
državna upravna organizacija (deželna glavarstva in kre¬
sije) potrebovala velike množine strokovno izšolanega
uradništva, za kar pa jezuitsko šolstvo ni bilo urejeno.

Hitro po nasledstveni vojni so precej reformirali naj¬
prej: vseučilišča in do> neke mere že tudi srednje šolstvo, ;
dočim so uvedli glede ljudskih šol le prve poizvedbe o
njih tedanjem stanju, toda kake nadaljnje korake je po¬
tem še za več let preprečila sedemletna vojna.

Glede na to je bilo torej vse avstrijsko ljudsko šolstvo
še oh koncu sedemletne vojne v skrajno zanemarjenem
stanju. Sole so obstajale le po mestih in po večjih trgih, a
po kmetih je le tu in tam kak duhovnik pripravil kakega
posebno 1  nadarjenega dečka za latinske šole v glavnih me¬
stih. Mestne ljudske šole so v večji ali manjši meri vzdr¬
ževala mesta sama, ostalo so pa prispevali učenci s šolnina- S
mi. Večkrat SO' bile take mestne ljudske šole povezane s ta-
mošnjimi cerkvami in je učitelj opravljal tudi cerkovniško
službo, Njih kakovost je seveda skrajno zaostala. Nudile
niso drugega kot pouk v veronauku, branju in pisanju in
le časih še nekaj latinščine, ako jo je učitelj sam kaj znal,
dočim n. ;pr. niti računstva tedaj' še sploh niso poučevali.

V slovenskem območju se do te dobe omenjajo šole le
v Celovcu, Beljaku, Šmohorju, Velikovcu, Pliberku, Že¬
lezni Kapli, Labotu, Dobrli vesi, na Otoku, v Trbižu, Ve-
trinju in Št. Pavlu. Stari kapiteljski šoli na Otoku in v Do¬
brli vesi sta s propadi kapitljev seveda ugasnili vsaj že ob
koncu srednjega veka, a samostanski šoli v Vetrinju in Št.
Pavlu sta po vsej priliki služili le najnujnejšim potrebam
teh samostanov samih. Mestne šole v Celovcu so služile

546

predvsem sinovom Lamom j ega meščanstva in seveda tudi
slovenskega, kolikor so bili med meščani tudi Slovenci,
bile so pa seveda le nemške. Pošiljali so pa v celovške šole
svoje sinove tudi' nekateri imovitejši. slovenski kmetje iz
okoliša. Isto bo veljalo* vsekakor tudi za Beljak, čeprav o
tamošnji osnovni šoli doslej še nimamo kakih zanesljivej¬
ših poročil, temveč le o minoritskih prvih razredih gim¬
nazije (gl. str. 356).

Več nam je pa znanega o v e l' i k o v š k i š o 1 i. Tu je
obstajala baje že od XIII. stol. kapiteljska šola, ki jo je
pa pozneje (že najkasneje proti koncu XVI. stol., ko je
bilo mesto v naj lepšem razcvetu) nadomestila mestna
šola. Prvi velikovški mestni učitelji se imenujejo že 1. 1583.
in 1592. Delovala je potem menda brez prekinitve do te¬
rezijanskih šolskih reform. Za šolske prostore je skrbelo
mesto in na prvem šolskem poslopju vidimo še danes vkle¬
sano letnico 1558. Učitelji so imeli prosto stanovanje in so
dobivali po 4 sežnje drv letno ter šolnino, ki jo je določal
mestni svet in so jo dobivali učitelji četrtletno. L. 1765. je
prosil tedanji učitelj tudi za dodelitev vrtiča zunaj mesta,
kar je pa mestni svet odklonil. Učitelj je opravljal tudi
službo organista v kapiteljski cerkvi, a kake obrti ni smel
izvrševati. Tudi šolski red in vsa službena navodila za uči¬
telja je izdajal mestni svet. V XVII. in XVIII. stol so po¬
učevati na tej šoli veronauk, branje, pisanje, računstvo in
glasbo. Toda razen te mestne šole so morale deliti pouk
še kake druge osebe, ker se je bil 1. 1773. mestni učitelj
pritožil, da mu škodujejo „zakotne šole”, nakar jih je
mestni svet sklenil prepovedati. Kako skromne zahteve so
stavijali tedaj na učitelja, nam kaže ravno velikovški pri¬
mer, kjer je mestni svet dne 9. IX. 1773. sklenil namestiti
za učitelja J. S a m c a, ker da ima „primerno pisavo” („ei-
ne passende Handschrift”) in tudi druge primerne sposob¬
nosti, — O šoli v Trbižu  nam ni znanega doslej še

35 «

547

5

ničesar, morala je pa vendarle obstojati, ker je bil 1. 1762.
postavljen za učitelja v Velikovcu A. L e e b , ki je bil
.poprej- učitelj v Trbižu.

V Pliberku  se pač navaja šola že v nekem vizita-
cij^kem poročilu iz 1. 1616 in se je menda tudi obdržala,
ker beremo, da je ob priliki velikega pliberškega požara
I. 1739 pogorela tudi tamošnja šola, toda iz poročila veli-
kovškega kresijskega glavarstva -iz '1. 1767 (gl. spodaj) bi pa
morali sklepati, da je v tej dobi ni bilo več. O trški, šoli
v Železni  K a p l i,  ki je bila verjetno ustanovljena že
v XV. stol'., sem govoril že spredaj (gl. str. 292) in enako
tudi o važnem C a d e I lirjj e v e m benef iciatu v
D o brli vesi  (gl. str. 354), ki pa ni bil namenjen vsej
tamošnji mladini, temveč lie izbrani peščici posebno na¬
darjenih otrok. Za slovenske podeželske -otroke so priha¬
jale vse te šole do neke mere v poštev kvečjemu v naj bliž¬
jih okoliših dotičnih krajev.

V vsem Rožu in okolišu Vrbskega jezera ni bilo tedaj
sploh nobene šole. Ako je hotel poslati oče svojega sina
študirat, ga je moral poslati v jezuitske šole v Celovec ali
ga je pa doma pripravljal za latinske šole kak duhovnik
ali propad dijak. Najbrž se ravno na poučevanja teh pro-
palih dijakov nanašajo pritožbe proti „zakotnim šolam”,
ki jih slišimo iz te dobe ponovno, o katerih pa nimamo
nobenih podrobnejših poročil. Te „šole” pa skoro gotovo
niso mogle biti stalne, temveč je dotični dijak le za nekaj
časa nabral okoli sebe po nekaj otrok in jih za primerno
nagrado naučil vsaj brati, morda prav za silo še nekoliko
pisati in je odšel nato dalje. Navzlic takemu stanju šolstva
je bilo pa vsaj znanje branja tedaj vendarle razmeroma
močno razširjeno tudi po kmetih.

Do nastopa spodaj opisanih reform je imelo vse sred¬
nje in višje šolstvo skoro čisto latinski značaj, najnižje pa
bolj ali manj nemškega. Toda trditve naših kulturnih zgo-

548

dovinarjev, da za slovenščino  tudi v nižjem šolstvu,
zlasti seveda še na Koroškem, ni bilo nobenega mesta, se
mi zde vendarle prenagljene. Njih vzrok leži predvsem v
pomanjkanju zadevnih podrobnih virov, kar je tudi po¬
polnoma razumljivo.

Obstoji namreč ravno za Koroško dragocen doku¬
ment, ki smo ga pa puščali doslej vsekakor preveč v ne-
mar. Ta dokument je celovška slovenska izdaja
Canisij-Parhammerjevega katekizma  iz 1.
1762., torej iz dobe pred terezijanskimi šolskimi refor¬
mami, ki ga je bil zasledil dr. Oblak  v Gradcu. Ta
poudarja namreč že v samem naslovu, da je namenjen
„h’ perpomaganju vseh Gospudu Farmashtru, Duhouneh
oskrbnikou, vučenikou: tudi otruk, inu stareishou ...”,
a nato objavlja takoj na čelu knjige štiri strani neka¬
kega abecednika  („Visha brat se vuzhiti”). Tu je
torej izrečno navedeno, da knjiga ni namenjena samo
duhovnikom za slovenski pouk katekizma, temveč tudi
učiteljem in otrokom ter za pouk (slovenskega) branja.
To dejstvo si pa moramo razlagati ile s tem, da so ven¬
darle morali že tedaj obstajati tudi kaki učitelji, ki so
poučevali otroke vsaj slovensko brati, kar se na Koro¬
škem pač ni moglo vršiti drugod kot na znanih nam šo¬
lah v Železni Kapli, Dobrli vesi, Velikovcu, Pliberku, mor¬
da celo pri kakem učitelju v Celovcu in morda še na kaki
podeželski šoli, za katere obstoj pa do danes še niti ne ve¬
mo ne. Ne more biti nobenega dvoma, da je pri tej izdaji
vsaj sodeloval Gutsman, prirejena je pa po kranjski izdaji
iz I. 1760. Že glede jezika tega katekizma pravi Iv. Gra¬
fenauer:  „Da bi bil katekizem razumljiv v območju
vseh treh koroških narečnih skupin, se ni smel pisati v Ka¬
terem Izmed koroških narečij, ampak v že oddavna zna¬
nem književnem jeziku .Evangelijev inu listov’ (mišljeni
so tu Hrenovi,Evangeliji inu listi’ iz 1. 1613), seveda v taki

549


obliki, kakor se je pri branju slišal iz ust koroških ozna¬
njevalcev . .. pridržal je staro jezikovno osnovo, ustreza¬
jočo ,Evangelijem inu listom’, trebil pa je iz predloge
zgolj narečne posebnosti, nepotrebne izposojenke, slovni-
ške napake, pravopisne nedoslednosti, tudi ohlapnosti v
slogu; vnašal pa je v jezik občekoroške glasovne in obli¬
kovne poteze, večinoma take, ki jih je poznal tudi iz dru¬
gih slovenskih narečij in slovanskih jezikov, pa tudi nekaj
samo koroških besed.” Važna in zanimiva je gori ome¬
njena „Visha brat se vuzhiti”  zlasti še zato,
ker nam dokazuje, da so dobili koroški Slovenci z
njo svoj abecednik še pred znamenitimi terezijanskimi
šolskimi reformami in predstavlja ona tretji doslej znani
nam slovenski abecednik izza protestantovske dobe (prva
dva sta bila Paglavce  v a na Kranjskem iz k 1742.
in 1745).

Na Štajerskem in na Kranjskem se je sprožilo vpra¬
šanje ljudskega šolstva že kmalu po nasledstveni vojni,
a na Koroškem je prišlo na vrsto šele po sedemletni vojni
in to v zvezi s težnjami po podržavljenju  vseh
javnih zadev. Pojavilo se je najprej v zvezi z vprašanjem,
kdo ima pravico nameščati, nadzorovati, kaznovati in
odpuščati učitelje: občina,  ki jih je po večini plače¬
vala; župnik,  kateremu je služil učitelj tudi za cer¬
kovnika in je bil že od nekdaj tudi nekak vrhovni nad¬
zornik šole, ali državna  o b 1 a s t, ki si je lastila vedno
večje pravice posegati v vse zadeve. Tega vprašanja ni bilo
lahko razčistiti, ker so vladali skoro na vsaki šoli drugačni
običaji in tudi drugačni pravni odnošaji ter so zaradi
tega nastajali večkrat tudi mučni pravni spori.

Ker sta se za pravice Cerkve zavzela tudi lavantinski
in krški škof, je cesarica 1. 1766. posebni komisiji naro¬
čila, naj to zapleteno vprašanje prouči. Zadeva se je vle¬
kla precej dolgo, križala so se razna bolj ali manj nejasna

550

stališča, a končno je cesarica dne 16. I. 1767. odločila v
smislu zahteve krškega škofa Auersperga,  da
„naj bodo cerkovniki in učitelji v cerkvenih in drugih
službenih opravilih odvisni zgolj od cerkvenih predstoj¬
nikov”. Prav mogoče je, da je cesarica že tedaj mislila na
organizacijo ljudskega šolstva v širšem obsegu in se je
dobro zavedala, da bo ta brez močne podpore cerkvenih
oblasti neizvedljiva, zato si je hotela s tako odločbo že
naprej pridobiti potrebno pomoč Cerkve.

S to važno načelno odločbo sta bili torej učitelj¬
ska in cerkovniška služba tesno spojeni
in disciplinsko obe podrejeni cerkveni pristojnosti, toda
še vedno je ostalo nerešeno vprašanje, kdo je upravičen
nameščati in odpuščati učitelje oziroma cerkovnike. To
načelno vprašanje je postalo najbolj; pereče ravno na Ko¬
roškem,  kajti ravno od tu je izšla že tedaj tako moč¬
na pobuda za ustanavljanje ljudskih šol tudi v podeželju
kot iz nobene druge dežele. Že iz prejšnjih časov je bila
na Koroškem razpasena grda razvada, da so skoro vse
gostilne  po kmetih vodili graščinski uradniki in du¬
hovniki. Ker je imelo to seveda jako slab vpliv na ljud¬
stvo, so se proti temu že poprej vztrajno borili vsi ško¬
fijski ordinariati, a na jesen 1. 1765. je to razvado ostro
grajal tudi neki dvorni dekret.

Glede na to je sklicalo celovško deželno glavarstvo za
dne 26. XI. 1765. posebno posvetovanje, h kateremu so
bili povabljeni tudi zastopniki vseh ordinariatov, pri¬
stojnih za Koroško, in'ki je imelo namen najti način in
sredstva, da se ta škodljiva razvada odpravi. Poročevalec
na tem posvetovanju je bil prosvetljenski glavarstveni
uradnik pl. Herbert.  Ta je ob tej priliki posebno
opozarjal na veliko prosvetno zaostalost ljudstva. Poudar¬
jal je, da bi bilo to mogoče odpraviti samo z ustanavlja¬
njem dobrih šol, kjer bi se naučilo ljudstvo brati, pisati

551

in drugih koristnih vednosti, kakor računanja, risanja
i. dr. Gledati bi bilo treba na to, da bi se — kjer je le
mogoče — s pomočjo duhovščine tudi po kmetih usta¬
navljale šole, a za učitelje naj bi se uporabili cerkovniki.
V ta namen naj bi se torej v bodoče nameščali samo ta¬
ki cerkovniki, ki znajo pisati in brati in bi bili voljni
prevzeti tudi pouk mladine pod nadzorstvom domače
duhovščine; razne „zakotne šole” pa naj bi prepovedali,
ker da širijo le praznoverstvo in nenravnost.

Vse zaključke tega posvetovanja so združili v sedem
točk in jih poslali vladi na Dunaj. Šesta točka je govo¬
rila tudi -o ustanavljanju podeželskih  šol
v smislu Herbertovih predlogov, a bremena naj bi pre¬
vzela predvsem Cerkev, nekaj -naj bi pa prispevali tudi
država in zemljiški gospodje. Soglasno je bilo -tudi skle¬
njeno naprositi škofijske ordinariate, da bi pozvali vse
župnike, naj hi nadzorovali učitelje in šole, a ordinari¬
ati sami naj javijo, kako naj bi bilo po njih mnenju
urejeno bodoče sodelovanje dušnih pastirjev in cerkov¬
nikov pri ureditvi šolstva. Gospodje so si predstavljali
vso zadevo pač jako preprosto, kajti niso pomislili na to,
da bi Cerkev s tem naenkrat prevzela -čisto nov, obširen
delokrog, in ne na velike stroške, ki bi bili s tem nujno
zvezani, a za učiteljsko službo se jim je zdelo že dovoljno
znanje branja in pisanja, -dočim se jim kako računstvo ni
zdelo niti potrebno in seveda še manj, kako metodično
znanje.

Na Dunaju so sprejeli celovške predloge z veliko po¬
zornostjo in zadovoljstvom, a tudi tam so si predstav¬
ljali vso zadevo enako enostavno, kajti vlada je bila ta¬
koj pripravljena -dovoliti za ustanavljanje vsega predla¬
ganega šolstva za vso Koroško „kakih 300 gl-d” podpori
pridržala bi si pa vso vrhovno oblast nad njim.

552

Dokaj: naklonjeno stališče so zavzeli tudi vsi pristoj¬
ni škofje, toda stavili so pogoj, da se prepusti nameščanje
in odpuščanje takih cerkovniko v-učitel jev duhovščini. Iz¬
rečno je sprožil to vprašanje še lavantinski ordinariat je¬
seni L 1766. Notranjeavstrijski gubernij je zastopal tedaj
stališče, naj bi nameščali in odpuščali cerkovnike in uči¬
telje sporazumno cerkveni predstojniki in pristojni pa¬
trom cerkva, ker da oni (t. j. učitelji in cerkovniki), niso
uslužbenci župnika, temveč cerkve, pri katere upravi pa
imajo svojo besedo tudi patrom. Ordinariati so seveda še
nadalje vztrajali pri svojem stališču, dočim je celovško
deželno glavarstvo predlagalo, naj bi učitelje nameščala
le država; cesarica pa je izdala dne 23. I. 1767. odločbo,
da tudi ,,sprejemanje in odslavljajnje cerkovnikov in uči¬
teljev zavisi zgolj od cerkvenih predstojnikov”, kar je tvo¬
rilo le nekako dopolnilo k odločbi, izdani teden dni po¬
prej glede disciplinske oblasti nad učitelji.

Celovško deželno glavarstvo te cesaričine odločbe ni
takoj objavilo, pač pa naročilo vsem svojim trem kre-
sijskim glavarjem, naj v teku štirih tednov predlagajo,
v katerih večjih podeželskih krajih, „zlasti v slovenskih
predelih, bi bilo koristno ustanoviti nemške šole in si¬
cer tako, da bi dobival cerkovnik ali ranocelnik ali kak
drug pošten prebivalec letnih 20 do 30 gld”, tako da bi
imovitejši otroci še nadalje plačevali tudi nekaj šolni¬
ne, revni pa bi lahko šolo obiskovali zastonj.

Seveda pa nikakor ne smemo misliti, da so bile z iz¬
razom „ n e m š k e šole”  mišljene kake ponemčeval-
nice v poznejšem smislu, temveč je služila ta označba
tedaj in še dolgo potem zgolj za označevanje ljudskih
šol v narodnem jeziku za razlikovanje od srednjih latin¬
skih šol. Teoretično so seveda vsaj prvi čas te ljudske
Sole res tudi skušale biti nemške, ker tedaj še pri skoro

553

nobenem nenemškem avstrijskem narodu ni bilo zadostnih
pogojev, da bi mogli takoj ustanavljati šole v njegovem
jeziku. Samo ob sebi je pa umljivo, da so se pri pouku
vsi učitelji že takoj od početka posluževali materinšči- ;
ne vsaj kot nekakega pomožnega sredstva pri. pouku, a
kjer takih učiteljev ni bilo, navadno tudi do ustanovitve
šolle ni moglo priti.

Okrožni glavarji so se v smislu zgoraj omenjenega na¬
ročila obrnili na obstoječe krajevne oblasti, naj jim
takoj javijo, v katerih krajih šole že obstajajo in kje bi
bilo še drugod najti „omikane”, to je branja in pisa¬
nja zmožne osebe, ki bi se jih dalo uporabiti za učite¬
lje. Velikovškemu okrožnemu glavarju baronu Aichel-
b u r g u so odgovorili, da v mestih in trgih Labotske
doline  šole že obstajajo in bi jih mogli posečati tudi
okoliški otroci. V Podjuni  in drugih slovenskih kra¬
jih bi bilo mogoče najti učitelje v Pliberku, Guštanju,
Dobrli vesi in Kapli, toda ker bi imeli otroci iz Črne,
Štebnja, Kamna, Škocijana, Galicije in Jezerskega preda¬
leč do navedenih učiteljev, bi bilo potrebno naprositi
tamošnje župnike in kaplane, da bi za letno nagrado 20
gld poučevali še otroke, kolikor bi jim dopuščal čas. Po¬
ročil ostalih dveh kresijskih glavarjev prof. A p i h, ki nam
je opisal to porajanje koroškega šolstva, ni mogel najti in
so najbrž izgubljena, a so bila po vsej priliki podobna.

Na splošno je mogoče reči, da je bilo v nemških pre¬
delih Koroške nekaj malega šolstva že celo po nekaterih
večjih vaseh, dočim so bile v slovenskih predelih (razen v
že navedenih trgih) šole še nemogoče, kajti pogojev za
ustanavljanje slovenskih šoji še ni bilo, a nemške šolte bi
bile za slovenske otroke brez smisla.

Vse kaže tako, da se je deželno glavarstvo že iz teh
prvih poizvedb prepričalo, da bo mogoče misliti na usta-

554

navijanje šol v večjem obsegu samo s sodelovanjem du¬
hovščine in samostanov, ker da „mora biti oskrbovanje ...
šol itak preimeniten posel vsakega župnika” in zlasti,
ker so sprejeli to misel tudi ordinariati z dokajšnjim ra¬
zumevanjem.

Zaključek vseh svojih poizvedb je poslalo deželno
glavarstvo BO. IX. 1767. na Dunaj, vnovič poudarjalo važ¬
nost, da se razširi znanje branja, pisanja in računanja
tudi med preprostim ljudstvom,, in ipredlagalo, naj se
„tako v nemških kakor v slovenskih krajih, kjer doslej
še ni nobenih šol, take ustanove in v njih poučuje bra¬
nje in pisanje obenem z nemškim jezikom”, a kjer že
obstajajo, naj se izboljšajo in naj se omogoči njih pose-
čanje tudi revnejšim otrokom. Za dosego tega cilja je
glavarstvo predlagalo:

1. Stanje že obstoječih šol naj se izboljša s tem, da se
izboljša gmotni položaj dosedanjih učiteljev in da se
preskrbe za šole potrebni prostori v občinskih poslopjih.

2. V Celovcu  naj se namesti dobro plačan vzoren
učitelj, pri katerem bi se potem vsaj po 4 tedne vežbali
pred svojo namestitvijo tudi drugi učitelji.

3. Škofje naj naroče redovnikom, da .(takoj ustanove
redne nemške šole za branje, pisanje, računanje in kate¬
kizem” in sicer (navajam le slovenske okoliše): v Pod-
kloštru (benediktinci), Vernberku, Podgorju, Št. Pavlu,
Celovcu (frančiškani), Beljaku (minoriti), Vetrinju, Žih-
polju (cistercijani), Borovljah, Kapli, Grebinju, Vov-
brah (premonstratenci) in v Velikovcu (avguštinci), pri
čemer naj bi se od imovitejših pobirala majhna šolnina,
revnejše pa bi poučevali zastonj.

4. Za cerkovnike naj se nameščajo zgolj osebe, ki bi
bile zmožne prevzeti tudi poučevanje..

555


5. Razen navedenih na} bi ustanovili v podeželju šo¬
le še v Bistrici na Zilji, S e m i s II a v č a h 18  (St. Lam-
p r e c h t),  Blatogradu, Vrtu, Pokrčah in v Ženeku.
Tamošnja zemljiška gospostva naj v 6 tednih spora¬
zumno z župniki predlagajo učitelje in pripravijo sta¬
novanje zanje ter prostore za šole, a k učiteljski plači
naj bi se prispevalo letno kvečjemu po 15 gld, razen tega
naj bi pa zastonj razdelili še nekaj učbenikov.

To je bil prvi smotrni načrt za orga¬
nizacijo ljudskega šolstva na Koroškem.
Pri njem je posebno zanimivo to, da je upošteval slo¬
venske predele  v mnogo večji meri nego nemške.
Vzrok je bil pač predvsem ta, da je bilo slovensko pode¬
želje tedaj še sploh skoro brez šol in da je bilo na njem
razmeroma mnogo več samostanov, ki so oskrbovali tudi
številne svoje župnije in ravno na sodelovanje redovni¬
kov so oblasti v prvi vrsti računale. Glede na to se je
deželno glavarstvo takoj tudi obrnilo na samostanska
predstojništva in na ordinariate s prošnjo, da se izjavijo o
teh načrtih. Podoben poziv je poslalo tudi zemljiškim
gosposkam, da „naj v teku šestih tednov pod kaznijo 3
cekinov” sporazumno z župniki poročajo, kje naj bi se
ustanovila šola in kje bi se ta ter učitelj nastanila. Za
neobhodna popravila je obljubila kvečjemu po 8 gld pri¬
spevka, za učitelja pa po 15 gld letno.

Vetrinjski opat  M. B. Winterl je odgovoril, da
ni v njegovem okolišu nobenega večjega kraja, kjer bi se
mogla ustanoviti šola, a v samostanu samem je itak že iz
davnine šola, kjer poučujejo dečke v branju, pisanju, ra¬
čunanju in glasbi. Nekateri kmetje pošiljajo sinove tudi

18) Apih  nazivlje v svoji razpravi v Carinthiji (1903) ta kraj
..Šmihel pri Rožeku” (nemško St. Lambrecht), a pravilen naziv je
Semislavče.

556

v bližnji Celovec, zaradi česar bi bila še kaka nova šola
odveč. — V Žihpolju  je le hiša za duhovnika ter cer¬
kovnik in krčmar, ki sta oba nepismena, precej oddalje¬
no pa še nekaj raztresenih kmetij (za ustanovitev te šole
se je 1. 1768. brezuspešno pogajal z opatom tudi lavan¬
tinski škof). — Osojski opat  je javil, da njegov rev¬
ni samostan nima sredstev niti za vzdrževanje učitelja, a
vVernberkuje  samo letovišče za redovnike. — G r e -
binjski prošt  je sporočil, da je jako rad pripravljen
poskrbeti tudi za šolo, toda starši bi gotovo ne hoteli po¬
šiljati svojih otrok vanjo, ker „jih puste rajši brez šol
rasti kot divjake”. — Iz Št. Pavla  so odgovorili, da
poučuje tam organist že od nekdaj tudi otroke v branju,
pisanju, računanju in veronauku, eden izmed redovnikov
pa snov za prve štiri razrede latinskih šol, s čimer je že
dovolj poskrbljeno za pouk otrok. — Ostali samostani so
prosili, naj se jih oprosti še skrbi za šolo. - Lavantin¬
ski š k o f je menil, da bi se prišlo najlaže do sposobnih
učiteljev na ta način, da bi se že dosedanje bolje nagra-
jalo, druge obljubljene predloge pa je morala deželna
oblast ponovno terjati od njega. Tudi deželni stanovi
spričo svojih preskromnih sredstev niso bili voljni pre¬
vzemati še kakih novih stroškov za šolstvo.

Iz navedenih odgovorov lahko posnemamo, da niso
vzbudile vladne pobude nobenega posebnega navduše¬
nja, čemur se pač ne moremo preveč čuditi, ker je skušala
tudi vlada sama prevaliti vse stroške le na druge. Na osno¬
vi vseh dospelih odgovorov je sestavila potem celovška
policijska komisija (ta je bila organ deželnega glavarstva
in so spadale tedaj v njeno področje skoro vse kulturne
zadeve) dne 22. V. 1770. za dunajsko vlado novo poro¬
čalo, v katerem je v glavnem le ponovila svoje prejšnje
predloge. V Celovcu naj bi se namestil vzoren učitelj,
vsi samostani, ki tega še niso storili, bi morali osnovati

557

šole, enako naj bi se za primerno nagrado obvezala k
poučevanju tudi druga duhovščina, zakotne šole naj bi
se zaprle, nove pa osnovale v Bistrici na Zilji, Semišlav-
čah pri Rožeku, Bilatogradu, Vrbi, Svincu in Ženeku, De¬
želno glavarstvo je k temu poročilu celo pristavilo,
da so po Koroškem celo v podeželju šole že ustanov¬
ljene, kar je bilo seveda močno pretirano, oziroma
kaže, da so prvotne načrte že vidno skrčili in da se je
prvotna vnema za ljudsko šolstvo že močno ohladila. Ker
na Dunaju tedaj še niti sami niso mislili na kako ljud¬
sko šolstvo v večjem obsegu, jih je to poročilo popolno¬
ma zadovoljilo.

Vzrok razmeroma hladnega sprejema teh predlogov
v cerkvenih krogih je bilo vsekakor tudi še nerazčiščeno
vprašanje nameščanja učiteljstva,  zato je ho¬
tel; krški, škof dokončno razčistiti najprej to. Na neko cesa¬
ričino vprašanje je namreč tudi glavarstvo vnovič pouda¬
rilo, da je šolstvo javna zadeva („publicum”), in skuša-
lo doseči razlikovanje med učitelji, ki še niso bili cerkov¬
niki, in cerkovniki, ki še niso bili učitelji. Na osnovi tega
razlikovanja je zahtevalo, naj bi zavisela imenovanja za
učiteljsko službo od deželne oblasti in da bi se smela
vsaj donosnejša cerkovništva v bodoče podeljevati le ta¬
kim osebam, ki bi bile zmožne vršiti tudi učiteljsko
službo. Vse to poročilo je izražalo mnenje, da mora za-
viseti učiteljstvo prvenstveno od deželne politične oblasti.

Dvorna pisarna je na ta izvajanja dne 5. III. 1768.
vnovič odgovorila, da cesarica vztraja pri svoji prejšnji
odločbi, in je celo še izrečno dodala, da nimajo patrom
pri nameščanju in odpuščanju cerkovnikov in učiteljev
nobene besede. Toda istočasno je ta važni dekret tudi
naglasil, da ima vrhovno nadzorstvo nad šolstvom ven¬
darle deželno glavarstvo, zaradi česar pri zares hudih pre-

558

greških učitelja lahko odstavi in naj namesti duhovnik
potem primernejšega.

S tem dvornim dekretom si je torej državna oblast
prvič prisvojila vrhovno nadzorstvo nad šolstvom in pra¬
vico odstavljanja učiteljstva, pač je pa ostala duhovščini
še vedno pravica, njih nameščanja in seveda pravica na¬
meščanja cerkovnikov, vendar je deželno glavarstvo z od¬
lokom od 22. V. 1770. tudi glede teh postavilo pogoj, da
morajo znati brati, pisati in računati. S temi odločbami
je bilo torej to vprašanje vsaj prehodno rešeno: glavna
beseda je bila priznana duhovščini, država si je pridr¬
žala le vrhovno nadzorstvo in nekaj vpliva na odpušča¬
nje učiteljstva, a zemljiška gospostva so bila potisnjena
popolnoma ob stran.

Nov korak k dokončni rešitvi tega vprašanja pa je
bil storjen spomladi 1. 1770. Deželno glavarstvo je namreč
v svojem dodatku k zgoraj navedenemu poročilu policij¬
ske komisije pristavilo, da, ako pristoji politični oblasti
vrhovno nadzorstvo nad šolstvom, bi vsekakor ona morala
tudi vedeti, kakšni „subj,ekti” se postavljajo za učitelje.
Takega mnenja so očividno postali medtem tudi na Du¬
naju, zato je izdala cesarica dne 1. IX. 1770. novo važno
resolucijo, v kateri je bilo rečeno, da zavisi nameščanje
in odpuščanje učiteljev le tedaj od cerkvenih predstojni¬
kov, ako vrši učitelj tudi cerkovniške posle, sicer pa da
odreja to svetna oblast.

Ta cesaričin sklep je bil izdan prav v trenutku, ko se
je razvijal vVolšperku  oster spor med tamošnjim de¬
kanom in svetno oblastjo zaradi imenovanja novega uči¬
telja, ki ni vršil tudi cerkovniških poslov. Lavantinski
škof se je bil tedaj pritožil na Dunaj, toda ravno v
trenutku, ko je vladarico nadomeščal cesar Jožef  II. Ta
je zahteval od dvorne pisarne podrobno pravno razlo¬
čitev vse zadeve, nakar je bila potem po temeljitem ob-

559

ravnavanju vsega vprašanja izdana dne 13. X. 1770. zna¬
menita najvišja odločba, v kateri je bilo rečeno: „Moja
volja je bila in je ta, da cerkovnik in učitelj, ako sta obe
službi združeni v eni osebi, v cerkvenih in cerkovniških
službenih zadevah zavisi zgolj od duhovnika in naj bo
poslušen njemu, šolstvo pa je in ostane vedno
p o 1 i t i c u m, zaradi česar ne more nobenega, ki je ob¬
enem cerkovnik in učitelj, sprejemati in odslavljati samo
duhovnik, nasprotno, ako sta cerkovniška in učiteljska
služba ločeni, zavisi prvi zgolj od cerkvene in drugi od
svetne oblasti.” S to zgodovinsko določbo je bilo ljud¬
sko šolstvo  izvzeto iz cerkvenih in stanovskih rok ter
dokončno podržavljeno,  kar je imelo potem
seveda tudi nedogleden vpliv na ves njegov nadaljnji
razvoj.

Ta odločba je bila nedvomno v tesni zvezi s celotno
tedanjo politiko prosvetljenske dunajske vlade, ki se je
bila začela malo poprej podrobno pečati tudi z vpraša¬
njem šolstva. Izprva so vladali o njem tudi na Dunaju
še dokaj nejasni pojmi, ker ni nihče dovolj pomislil na
velike stroške in ker so nanj stavili za začetek še tudi
mnogo prevelike zahteve. Tako so n. pr. mislili, da 'oi
nudile ljudske šole otrokom tudi kmetijski pouk (ta
je bil tedaj že uveden v 1. licejskem razredu jezuitskih
šol), ki naj bi bil uveden na Koroškem s sodelovanjem
Kmetijske družbe.  Cesarica Mar. Terezija je 24.
II. 1772. tega res tudi odredila, toda odredba je ostala le
na papirju, kajti bila je tedaj še čisto neizvedljiva.

Šele počasi so prišli na Dunaju do stvarnejših nazorov.
Vlada je dne 26. V. 1770. najprej dostavila vsem notranje¬
avstrijskim deželam šolski red, ki je bil uveden za Gor¬
njo Avstrijo, z naročilom, naj se ravnajo tudi one po
njem; v začetku 1. 1771. pa so odprli na Dunaju posebno
..normalno šolo”,  to je višje organizirano ljudsko

560

šolo, v kateri naj bi se vežbali tudi bodoči učitelji. Dvor¬
ni dekret je dne 11. IV. 1772. opozoril na obstoj te dunaj¬
ske „n ormatk  e” tudi celovško deželno glavarstvo, ga
povabil 1 , naj 1  prouči nijeno uredbo in se izjavi o njeni upo¬
rabnosti tudi za Koroško. — Vse pa kaže, da je medtem
izginilo v Celovcu  že sploh vsako zanimanje za ljud¬
sko šolstvo, kajti dunajski poziv ni našel nobenega od¬
meva več in vsa stvar je kratko in malo zaspala.

Toda na Dunaju so se začeli pečati s tem vprašanjem
že z vso smotrnostjo. Prosvetljenske ideje so se vedno moč¬
neje zakoreninjale tudi na šolskem področju. Napravljen
je 'bil 1  predlog, naj se izvede splošna šolska obveznost. Na
Gornjem in Spodnjem Avstrijskem, ki sta korakali že ves
čas na čelu prizadevanj za organizacijo novega šolstva,
sta bili ustanovljeni posebni deželni šolski komisiji, ki naj
bi vodili odslej vso skrb za šolstvo, in te je vlada kmalu
priporočila tudi drugim deželam.

Najvažnejši dogodek je bil pa razpust jezuit¬
skega reda,  ki je vodil dotlej vse srednje in višje
šolstvo. Vlada je bila čez noč prisiljena, da poskrbi za
nadomestilo, morala je to šolstvo prevzeti sama in ga ob¬
enem tudi prilagoditi sodobnim potrebam. V zvezi s tem
vprašanjem je pa postalo samo po sebi še bolj pereče tudi
vprašanje organizacije ljudskega šolstva. To je naglasila
tudi cesarica sama v svojem dekretu  z dne  12. II.
1774., kjer je bilo rečeno, da se ji zdi potrebno „obrniti
posebno pozornost na bodoči pouk vseh podložnikov in
na vse šolstvo”. V ta namen je že s tem dekretom ustano¬
vila na Dunaju posebno »študijsko komisijo”
m določila naslednja načela:

1. Vsak podanik naj dobiva pouk, potreben njegove¬
mu stanu.

2. Povsod je treba namestiti sposobne učitelje.

36

561

3. Za vse vrste šol je treba ustanoviti enovit, prak¬
tičen, popoln in trajen študijski red.

Da bi bili označeni cilji doseženi, je navedeni dekret,
naročal, naj proučijo stanje vseh dotlej obstoječih šol pol
kmetih, kajti želja cesarice je, da dobijo pouk tudi kmečki
otroci, razen v katekizmu, še v branju in po možnosti v.
pisanju in osnovnem računstvu. V mestih je zahtevala
višje organizirane šole, v katerih bi dobivali otroci ves;'
pouk, potreben obrtnikom, to je poleg katekizma, branja
in računstva še nekaj zgodb Sv. pisma, lepopisje, nekaj
nemškega jezikovnega pouka ter zgodovine in zemljepisja;.
še bolj razširjen pouk pa naj bi nudile ljudske šole v de¬
želnih glavnih mestih. Dalje je zahteval dekret „dostojno
plačo” za učitelje in končno naročal, da je treba naj¬
prej vzorno izgraditi dunajsko normalko, nakar naj pošlje
vsaka dežela vanjo po nekaj učencev, da se seznanijo z nje¬
nim ustrojem ter z novim načinom poučevanja in orga¬
nizirajo potem take normalke še po ostalih deželnih glav¬
nih mestih.

Že iz navedenega lahko posnemamo, da je pomenjal
ta dekret pravi dogodek, kajti šele sedaj so zgrabili na Du¬
naju vprašanje ljudskega šolstva pri korenini in v celoti
ter z jasnimi cilji, zato bi mogli ravno ta dekret nazivati
pravo rojstvo avstrijske ljudskešole.  V tej
zvezi je bil posebno važen ukrep tudi ta, da so veliko imet¬
je razpuščenega jezuitskega reda določili za ustanovitev
posebnega ..študijskega fonda”, iz katerega naj bi se od¬
slej krili stroški za šolstvo.

Da bi vse te cilje čimprej in čimbolj smotrno dosegli,
so poklicali še tisto pomlad iz pruske Šlezije opata J. F e 1-j
b iger  j a,  ki je že več let slovel kot velik šolski stro¬
kovnjak. Njemu so poverili nalogo, da izdela še podrob¬
ne načrte za organizacijo vsega novega ljudskega šolstva,

562

ter mu izročili tudi njegovo vodstvo. Prvi veliki plod
njegovega dela je bila znamenita „Splošna šolska uredba
za Avstrijo” z dne 6. XII. 1774., ki je bila prvi av¬
strijski ljudskošolski zakon,  veljaven za vso
državo in je skoro za sto let položila temelje vsej avstrijski
ljudskošolski organizaciji.

Medtem ko je izdeloval Felbiger navedeno šolsko
uredbo, so pa posamezna deželna glavarstva izvrševala
naročila dekreta z dne 12. II. 1774. Celovško deželno
glavarstvo (glavar je bil tedaj V. Rosenberg)  je od¬
govorilo nanj dne 25. VIII. 1774. in takoj v uvodu čisto
nasprotno s spredaj navedenim svojim poročilom iz 1.
1770. ugotovilo, „da se v mnogih, da, v večini krajev de¬
žele že nahajajo šole, toda njih stanje je tako slabo, da
niti ne zaslužijo imena šole”. Zatem je sestavilo glavar¬
stvo celoten načrt za ustanovitev šol po vsej deželi in
predlagalo:

1. Ustanovitev normalke v Celovcu z ravnateljem in
4 učitelji, na kateri bi se potem vežbali drugi bodoči
učitelji.

2. Ustanovitev višje organiziranih mestnih ljudskih šol
(te so dobile potem ime „glavne šole”) v Beljaku, v Št.
Vidu, v Velikovcu in v Volšperku.

3. Ustanovitev 35 nižjeorganiziranih ljudskih šol (te
so se zvale pozneje „t r i v i a 1 k e”) in sicer (vedno nava¬
jam le kraje, ki so prihajali v poštev tudi za Slovence) v:
Podkloštru, Šmohorju, Kožentavri, Trbižu, Naborjetu,
Pontablju, Grebinju, Borovljah, Spod. Dravogradu, La¬
botu, Guštanju, Pliberku in v Železni Kapli. Take „kmeč-
ke šole” naj bi se pozneje ustanovile še po drugih večjih
k tajili in župnijah.

Nadalje je deželno glavarstvo svetovalo, naj navedene
sole snujejo le previdno in postopoma, ker zanje še niso

36 *

563

dani povsod pogoji in se je bilo bati, da „se še bolj upre
ljudstvo, ki je itak polno predsodkov glede novotarij”.
Najprej je potrebna normalka v Celovcu in, ko bi ta v
3—4 letih izvežbala učitelje, bi lahko ustanovili tudi pred¬
lagane 4 mestne šole, v nadaljnjih 3—4 letih bi prišla na
vrsto še ostala manjša mesta in trgi in šele zatem konč¬
no še drugi večji kraji po kmetih.

Hkrati je glavairstveni predlog razpravljal o usta.no- j
vitvi normalke. Predlagal je, naj bi z Dunaja poslali rav¬
natelja, ki bi bil obenem nadzornik vseh šol v deželi, a
za ostale štiri učne osebe je predlagal že domače kandi¬
date, ki naj bi se pa poprej izvežbali na dunajski nor-
malki (stroške zanje je obljubila kriti celovška mestna
občina). Šolnine  naj bi izprva ne pobirali nobene.
Vse predvidene stroške za normalko so cenili na 2600 gld
letno in predlagali so že tudi, kako bi se mogli kriti. -I
Končno je deželno glavarstvo nasvetovalo še ustanovitev
posebne deželne šolske komisije, ki bi vodila vse ljudsko
šolstvo v deželi.

Iz tega obširnega poročila lahko razvidimo, da se je
celovško deželno glavarstvo sedaj vnovič resno zavzelo za
šolstvo. Tudi na Dunaju so vzeli poročilo z odobrava¬
njem na znanje in že dne 29. X. 1774. naročili ustanoviti
deželno šolsko komisijo,  ki naj bi sestajala
iz dveh glavarstvenih svetnikov, tajnika, ravnatelja nor¬
malke, zastopnika celovškega magistrata in ravnatelja sel
menišča. Za slednjega je bil deželni glavar zato, da „se
iz lastne skušnje uveri, kako nujno je, da se mladim du¬
hovnikom začasa vzbudita veselje in vnema” za šolo.
Komisija je bila res dne 3. I. 1775. že sestavljena (njenj
predsednik je bil svetnik grof A i c h o 11, poročevalec
pa izprva svetnik pl. O 11 e n f e 1 s in za njim pl. Grob
1 e tj. Njen delokrog je bil določen že s „Splošno
šolsko uredb  o” in z dvornim dekretom od 19. VIII-

564

1775. je postala tudi skoro neodvisna od glavarstva. Nje¬
ne glavne naloge so bile skrbeti za točno izvrševanje šol¬
ske uredbe in za nameščanje učiteljstva, dajati jim uspo-
sobljenostna spričevala, odpravljati pojavljajoče se napa¬
ke, izdajati odredbe glede šolnine, učne dobe in šolskega
obiska, upravljati deželni šolski fond in iskati novih vi¬
rov za kritje šolskih stroškov. Končno je bila v narod¬
no mešanih deželah  dolžnost teh komisij skrbeti
tudi za izdajanje prevodov učbenikov,  ki so
se pa morali natančno ujemati s predpisanimi uradni¬
mi dunajskimi izdajami (te je po večini sestavil Felbiger
sam).

Ves ustroj nove ljudske šole je bil natančno predpi¬
san že s Felbigerjevim „Splošnim šolskim redom’’, zato
je bila sedaj prva skrb deželne šolske komisije preskrbeti
usposobljene učitelje in najti potrebne denarne vire za¬
nje. Ker je mogla šele normalka vzgojiti nove učitelje,
je bilo treba najprej ustanoviti to. Vlada je šele po dol¬
gih pregovarjanjih prepustila zanjo staro vojašnico (v
današnji Kaufmanngasse St. 11), ki pa jo je bilo treba
najprej še temeljito predelati.

Zatem pa je bilo treba seveda takoj poskrbeti tudi za
učno osebje  zanjo. Na Dunaju so se na celovške
predloge le malo ozirali in so za ravnatelja imenovali na
Dunaju živečega koroškega Slovenca Fr. Košata,  ker
se jim je zdel za ta posel najsposobnejši, a glavarstvo naj
bi poslalo do srede novembra iz Celovca še dva druga
učitelja, da bi se poldrugi mesec vežbali na dunajski nor-
malki ter bi lahko z Novim letom 1775 odprli celovško
normalko. To vežbanje se je pa zavleklo do aprila me¬
seca, nakar so odšli vsi trije v Celovec.

Toda Košat je tam že dne 16. V. 1775. umrl. Tedaj
je glavarstvo predlagalo za novega ravnatelja štiri druge
domačine, ki pa jih na Dunaju zaradi pomanjkljivega

565

jezikovnega znanja niso sprejeli, temveč so imenovali
Dunajčana J. Mossmanna.  Vlada se je dobro zave¬
dala, da je tudi Mossmannovo jezikovno znanje ..po¬
manjkljivo”, ker ni znal slovensko, a velik del te¬
danjih celovških otrok ne nemško,  toda
opravičevala se je s tem, da ga v tem pogledu lahko na¬
domeščata ostala dva učitelja Hess  in W i 11 n e r (ra¬
zen teh dveh je pa poučeval še neki M e 11 i n g risanje,
geometrijo, stavbarstvo in mehaniko).

Iz tega bi mogli sklepati, da sta bila tudi ta dva Slo- 'i
venca ali sta pa vsaj znala slovensko, kar so smatrali že
za tedanje „nemške šole” vse južne Koroške s Celovcem
vred za nujno potrebno. Veronauk je poučeval prvo leto
neki nesposobni N e u s s w i r t, za njim pa domači fran¬
čiškan p. Hubmann,  ki je vežbal tudi duhovnike in
bogoslovce v katehetiki in nadzoroval učence pri dnevni
službi božji (pozneje je moralo vršiti to vse učiteljstvo).
Šolska komisija mu je določila 150 gld letne plače, a na
Dunaju so se nad tem razburjali, češ da bi imel dovolj
50 gld.

Celovško glavarstvo je želelo temeljito pripraviti nor-
malko, ki naj bi bila zato odprta šele jeseni 1: 1775., toda
na Dunaju na to odlašanje niso pristali; vendar se je
otvoritev zaradi Košatove bolezni in smrti zavlekla še do
7. VI. 1775. Ker je bil njegov naslednik Mossmann ime¬
novan šele jeseni, ga je dotlej nadomeščal semeniški rav¬
natelj dr. Ude,  zastopnik ordinariata v šolski komi¬
siji.

Normalka je imela prvo leto le nižje razrede, ker za
višje še ni bilo sposobnih  učencev, vendar je bilo
vseh že poleti. 1. 1776. skupno 232 in razen tega seveda še
nekaj učiteljskih pripravnikov. Dokončno je bila normal-
ka izgrajena šele 1. 1777., in sicer tako, da je obsegala ne¬
kak pripravljalni razred, katerega namen je bil (slovenske)

566

učence dovolj no izvežbat-i v nemščini, zatem tri nižje raz¬
rede, Az katerih so učenci potem Hahko prestopali v gimna¬
zijo, iti končno že četrti razred, ki je dajal zaključni pouk
onim, ki so se potem posvečali obrti in drugim poklicem
(ta je tvoril tudi nekak začetek poznejših m e -
š č a n s k i h š o 1).

Učno osebje  je obstajalo iz ravnatelja, štirih
učiteljev, kateheta in učitelja za pripravljalni razred. —
Učni program  je bil izredno obširen, kajti poleg
veronauka, branja, pisanja in računstva so poučevali na
njej še risanje, geometrijo, gospodarstvo, prirodopisje,
prirodoslovje, stavbarstvo, mehaniko, zemljepisje, zgo¬
dovino in kmetijstvo, a da bi ustvarili tesnejšo povezavo
z gimnazijo, še latinščino. Toda pri pouku so učitelji v
smislu Felbigerjevih vzgojeslovnih nazorov snov le malo
razlagali, temveč so se učenci učili predvsem na pamet
iz učbenikov. Glavni posel učiteljev je bil neprestano
spraševanje. Razni vladni odloki so poudarjali, da spada
med ■poglavitne naloge šole ,,vzgojiti državi dobre krist¬
jane in dobre podanike”. Pouk je trajal po štiri ure dnev¬
no ter se je začel' in končal z molitvijo kleče. Bil je raz¬
deljen v dva tečaja letno po čistih 20 tednov.

Za obrtne vajence in za pomočnike  pod
dvajsetim letom se je vršil ob nedeljah popoldne še po¬
seben obvezni pouk v veronauku, branju, pisanju in ra¬
čunstvu in noben vajenec ni mogel dobiti učnega spriče¬
vala, če mu ni ravnatelj normalke potrdil, da je uspešno
obiskoval ta pouk. Pouk mehanike, stavbarstva in geo¬
metrije so pa lahko obiskovali tudi vajenci in pomoč¬
niki, ki niso bili redni učenci normalke.

Normalke so predstavljale nekak steber vsega ljud¬
skega šolstva, zato so vsi učitelji tudi jako pazili na njen
ugled. Vkljub temu pa odličnejše rodbine še dolgo svojih
otrok sploh niso hotele pošiljati v ljudske šole, temveč so

567

si rajši najemale posebne domače učitelje zanje. Za Slo¬
vence je nastala pri vsej novi šolski politiki občutna težava
še v tem, ker je vlada želela število gimnazijskih dijakov
celo znižati s tem, da bi le srednje nadarjenim in zlasti še
revnejšim učencem otežila vstop vanje. V ta namen je za¬
htevala popolno znanje nemščine in za kmečke otroke
tudi jako strog sprejemni izpit, kar je seveda mnogim
pridnim slovenskim otrokom skoro onemogočilo višje šo¬
lanje.

Z ustanovitvijo normalke so prepovedali vse „za-
kotne  šol  e”, toda ker je postal s tem naval na nor-
rnalko prevelik, so morali ustanoviti v Celovcu že 1, 1776.
še 2  nižeorganizirani ljudski šoli (t r i v i a 1 k i), ki so ju
obiskovali zlasti slovenski predmestni otroci. Iz nekakega
usmiljenja so dovolili še nadalje poučevati tudi 3 drugim
starim učiteljem pod pogojem, da se tudi oni na normal-
ki izvežbajo v novi učni metodi. Enako so se morale iz-
vežbati tudi uršulinke,  ki so vodile ves pouk
ženske mladine.  Najboljše uršulinske učiteljice so
potem vežbale še druge, tedaj seveda še jako redke svet¬
ne učiteljice.  Tako je šolska komisija že jeseni 1.
1777. lahko poročala na Dunaj, da je Celovec popolno¬
ma preskrbljen s šolstvom, „tako da ima vsakdo priliko
zastonj pošiljati svoje otroke k pouku”.

Čeprav je tvorila celovška normalka odslej skoro sto
let tudi veliki večini slovenske kmečke mladine z južno-
vzhodne Koroške nekaka vrata za vstop v srednje šole,
nas pa na tem mestu vendarle zanima v prvi vrsti kot
izobraževališče za bodoče učitelje po slovenskih trgih in
vaseh. Njen najnujnejši namen je bil namreč izobraziti
čimprej tudi potrebno učiteljstvo za „glavne šole” po me¬
stih in obenem vsaj tudi za najnujnejše „trivialne šole"
po kmetih. Da bi pa prišli še prej do sltednjih, so se hitro
zadovoljili tudi s tem, da bi se za začetek izvežbali uči-






568

telji za kmečke šole samo po glavnih šolah in večkrat ce¬
lo samo na vzornih trivialkah.

Toda tedaj ni šlo niti za samo vežbanje učiteljev za
novo šolstvo, temveč za vse njegovo grajenje od osnovnih
temeljev. Ker je bil poprejšnji najnižji pouk tudi po me¬
stih na najnižji stopnji, so si pomagale vse družine, ki so
to zmogle, na ta način, da so si najemale za svoje otroke
zasebne domače učitelje („inštruktorje”). To so bili na¬
vadno bivši dijaki, ki niso dokončali svojih študij in
podobne osebe ali pa revni dijaki, ki so se s tem preživ¬
ljali za časa svojega šolanja. Ker so imeli navadno vsi
ti le malo sposobnosti za tako poučevanje, je hotela vla¬
da tudi te prisiliti, da bi se na normalki izvežbali v novi
metodi in razne uradne uredbe so ukazovale, da se mo¬
rajo vsi ti izkazati z usposobljenostnim spričevalom nor-
malke. Seveda je bila točna izvedba takih predpisov ne¬
izvedljiva, ker so bili stari zasebni učitelji za tako „pre-
šolanje” že nesposobni, a dijaki niso mogli obiskovati
še takega pouka in so se razen tega še vsako leto menja
vali. Navzlic temu se je pa vršil zanje že v začetku 1. 1777.
prvi tak tečaj in so mu nato sledili še nekateri drugi.

Druga nujna in neposredna naloga normalke je bila
ta, da bi seznanila z novim šolstvom tudi duhovščino,
ker je bila ravno njej pri ustvarjanju tega šolstva name¬
njena vodilna vloga, a razen tega je bilo treba seveda
tudi katehete izvežbati v novi učni metodi. Glede na to
je tudi zanje že § IS šolske uredbe določal, da bogoslovci
sploh ne smejo dobivati višjih redov, ako se ne izkažejo
s spričevalom normalke (na tem je vztrajal zlasti opat Fel-
biger) in ta odredba je bila z dvornim dekretom z dne
15- VI. 1776. raztegnjena še na redovnike. Večina redov¬
nih predstojnikov tem odredbam ni nasprotovala. Da bi
nekako prisilili še že posvečene duhovnike k obisku te¬
čajev, so izdali odlok, da duhovniki brez usposobljenost-

569

nega spričevala za poučevanje veronauka (katehiziranja)
ne morejo dobiti cerkvenih služb, oziroma da je treba
dajati pri njih podeljevanju prednost tistim, ki so se po¬
kazali zaslužne za katehiziranje in za šolstvo sploh.

Škofje so se kolikor toliko ravnali po teh odredbah,
vendar je lavantinski škof opozoril deželno vlado na raz¬
ne težave, ki so z njimi združene, zlasti pri revnih bogo¬
slovcih. Dvorna pisarna je to uvidela in izdala dne 8. VIII.
1778. nov odlok. Ta je pojasnjeval, da gre pri duhovni¬
kih in bogoslovcih v glavnem za to, da se dobro seznani¬
jo z ustrojem novega šolstva in s postopkom, po katerem
se morajo učitelji ravnati. Ni treba, da bi se v tem po¬
stopku za svetne predmete tudi sami izvežbali, pač p;i
„vsaj do neke mere” za veronauk, da poznajo predpisa¬
ne knjige o trivialkah, „Jedro metodne knjige”, katehe-
tiko ter uradni veliki katekizem in da opravijo o tem
izpit. Poučeni morajo biti tudi o postopku pri nadzoro¬
vanju šol, poučita naj jih pa o vsem ravnatelj in katehet
normalke. Odlok je tudi podrobno navajal, kako naj se
ta pouk vrši. Ker pa mnogi duhovniki vendarle niso mo¬
gli zapustiti svojih dušnopastirskih mest, so ordinariji
potem določili posebne, že izprašane duhovnike, da so I
potovali po deželi in uvajali dušne pastirje v novi način ;
pouka. Neplačanim duhovnikom seveda niso mogli na¬
lagati vseh dolžnosti plačanih učiteljev, pač je bilo pa
določeno, da morajo župniki poučevati vsaj po dvakrat
tedensko veronauk na trivialkah. Za šolo vneti duhovniki
naj bi imeli potem prednost pri podeljevanju cerkvenih
.služb. Te odredbe so bile važne zlasti, zato, ker so bili
duhovniki šele s temi prvič vpreženi tudi v poučevanje
mladine in so začeli dobivati otroci šele odslej tudi reden
verski pouk. Dotlej so dobivali otroci tega zgolj od svo¬
jih staršev, ki so bili pa seveda sami mnogo premalo po-1
učeni, in pri pridigah v cerkvi, če je duhovnik sploh znal

570

jezik ljudstva in če so 'bile pridige toliko zanimive, da so
znale pritegniti tudi pozornost otrok.

Tretja naloga normalke je bila končno ta, da bi iz-
vežbala čimprej potrebne učitelje za glavne šole in za
trivialke. Dvorna pisarna je že z odlokom z dne 11. V.
1776. vsem oblastem prepovedala nameščati nove uči¬
telje brez usposobljenostnih spričeval normalke in z dvor¬
nim dekretom je bilo dne 4. IV. 1778. prepovedano nastav¬
ljati celo neizprašane cerkovnike v krajih, kjer ni poseb¬
nega učitelja. Vzgoja strokovno usposobljenih učiteljev
je bila zato nujna, vendar so bile v tem pogledu prve čase
še take težave, da ni bilo mogoče vedno izvajati pred¬
pisov prestrogo. Pri starejših učiteljih, ki so ta posel že
vršili, so končno sploh opustili zahtevo, da bi morali obi¬
skovati učiteljske tečaje na normalki, ker je dvorni de¬
kret z dne 8. I. 1780. sam menil, da je „bolje imeti manj
izvežbane učitelje kot nobenih”. Težave so bile zlasti pri
cerkovnikih, ker ti niso mogli za dlje časa zapuščati svo¬
jih služb in navadno tudi niso imeli sredstev za preživ¬
ljanje med tem časom, niti ne dovolj izobrazbe, da bi mo¬
gli slediti pouku na normalki.

Navzlic tem začetnim oviram je pa prišlo vendarle že
takoj z otvoritvijo celovške normalke do prvega učitelj¬
skega tečaja na njej. Ta je moral! biti seveda še jako po¬
manjkljiv, vendar so bili že ob tej priliki vsaj za silo iz-
vežbani učitelji za šole po nekaterih najvažnejših mestih,
med drugimi tudi za Beljak. Glede Velikovca nam poro¬
čajo tamošnji viri, da je bila že z odlokom z dne 27. 11.
1774. ustanovljena tam nekaka glavna šolaj?). Zadnji mest¬
ni učitelj tam je bil fak. Vetter.  Njemu je sledil
J ■ Rader,  ki je 'bil že prvi učitelj nove državne šole,
a  tega je že 1. 1778. nasledil učitelj Wissmayr.  Po-
Sie j je tudi izginil; njen dotedanji naziv „mestna šola”
te t so jo naziva!! „normalka”, kar pa seveda ni bila, ker

571

je imela še nekaj tet le po en razred (Apih pa trdi, da
prišlo do te preureditve velikovške šote šele 1. 1777. in da
je delovala prvi dve leti le kot trivialka). Velikih zaslug
zanjo si je pridobil zlasti tamošnji kapiteljski dekan F.
Vedenik,  ki je podaril; 1000 gid za izboljšanje uči
teljeve plače (cesarica ga je nagradila zato z zlato kolaj¬
no, kar je bilo tedaj jako redko odlikovanje). Na teh
„glavnih šolah” so se potem izvežbali, še nekateri nadalj¬
nji učitelji za bližnje vaške trivialke.

V pravi tek so pa prišli ti učiteljski tečaji šele poleti

1. 1777., ko je bilo s posebnim dvornim dekretom gospo¬
ščinam, mestom in cerkvam naloženo, da morajo za ča¬
sa vežbanja na celovški normalki in na beljaški glavni
šoli skrbeti za vzdrževanje kandidatov. Prvi tak redni
učiteljski tečaj na celovški normalki je bil otvorjen dne
14. VII. 1777. in, ker se jim je z ustanavljanjem šol mu¬
dilo, so priredili podobne približno v istem času tudi
v Beljaku in v Velikovcu. Pozvanih je bilo:

1. v celovškega 16 duhovnikov in 26 učiteljev, med
temi tudi duhovniki iz Kloštra, Grebinja, Dobrle vesi
in Podgorja (p. Izidor)  ter predvideni bodoči svetni
učitelji iz Guštanja, Pliberka, Dobrle vesi (organist), Že¬
lezne Kaple (organist), Št. Janža na Mostiču, Podgorja;
(organist E n g 1 e r t) in Podkloštra (M. U č a n);

2. v beljaškega 17 duhovnikov in 12 svetnih učiteljev,;
med njimi tudi po en duhovnik in svetni učitelj iz Šteb-
nja, Brda in Šmohorja;

3. v velikovškega 5 duhovnikov in 6 svetnih učiteljev,
ki so bili vsi iz slovenskih krajev in sicer duhovniki iz
Tinj, Št. Jurja, Rude, Spod. Dravograda in M. D. v Tr¬
nju ter svetni učitelji iz istih krajev in še iz Grebinja (ver¬
jetno pa je bil to tudi edini učiteljski tečaji v Velikovcu,,
ker tamošnja šola še daleč ni bila na taki stopnji, da bi
mogla vežbati celo drage učitelje).

572

Imena navedenih krajev nam kažejo, kje so name¬
ravali najprej osnovati trivialke, toda pozivom se niso
vsi odzvali, ker gospoščine in cerkve navzlic cesaričinemu
ukazu niso vsem izplačale vzdrževalnine, a nekateri po¬
tem tudi niso prebili izpita, tako da je vsaj začasno pad¬
la v vodo tudi namera ustanoviti tam šolo. Kakšne te¬
žave so se pri tem pojavljale, nam kaže n. pr. primer v
Podkloštru.  Tamošnji opat je dobil nalog ustanovi¬
ti šolo in poiskati v ta namen primerno osebo, ki bi se
hotela udeležiti učiteljskega tečaja. Moral jo je iskati
dlje časa, nazadnje je pa vendarle iztaknil nekega Mar¬
tina U č a n a , o katerem je opat poročal, da „zna sloven¬
sko in se ne bavi z nobenim rokodelstvom”.

Še isto jesen se je vršil na celovški normalki potem še
drugi učiteljski tečaj, katerega se je vnovič udele¬
žilo tudi več kandidatov iz slovenskih krajev, med drugi¬
mi menda tudi žihpoljski beneficiat ter beneficiat Šul-
nik  in cerkovnik Kenčnik  iz Borovelj. Vsi absol¬
venti naj bi potem takoj nastopili svoje službe in vežbali
tudi okoliške vaške učitelje. Celovška šolska komisija je
tako upala, da bo že „v enem letu v vsej deželi izbolj¬
šano nemško šolstvo in spravljeno v red”. Šole v večjih
krajih naj bi služile za „vzorne šole”, ki naj bi jih več¬
krat nadzoroval ravnatelj normalke in ki naj bi veljale za
zgled drugim vaškim učiteljem. V njih „naj bi se dobro
poučevalo pet glavnih delov Feibigerjeve metodne knjige,
namreč spoznavanje črk, črkovanje in branje, lepo in pra¬
vilno pisanje s pisanjem po nareku, računanje in tisti ve-
ronauk, ki ga je dolžan poučevati učitelj”.

Prvega rednega učiteljskega tečaja na celovški nor¬
malki, v Velikovcu in Beljaku se je torej udeležilo skupno
44 svetnih kandidatov (od teh 16 s slovenskega področja),
kar je bilo za začetek gotovo jako lep uspeh (pri duhovni¬
kih je šlo predvsem za pouk veronauka po novi metodi).

573

Naslednjih par tečajev se je udeležilo potem še toliko kan¬
didatov, da je bilo že s 1. VII. 1779. izvežbanih 197 du¬
hovnikov za katehete in 152 svetnih učiteljev. Prvi čas
izpitov niso opravljali takoj po zaključku tečajev, tem¬
več sta jih šele na njih službenih mestih obiskala na
Spodnjem in Srednjem Koroškem ravnatelj celovške nor-
malke M o s s m a n n, na Gornjem Koroškem pa ravna¬
telj beljaške glavne šole minorit p. O r e 11 i, se na kra¬
ju samem prepričala o njih učnih uspehih in jim izro¬
čila spričevala. Tako so bili končno ustvarjeni osnovni
pogoji za ustanavljanje prvega šolstva tudi med koroški¬
mi Slovenci.

57-1

XXV.

PRVO ŠOLSTVO KOROŠKIH SLOVENCEV

V letih 1777—1779 so torej dale celovška normalka in
razne glavne šole prve izvežbane učitelje. S tem je bil
resda ustvarjen osnovni pogoj za organizacijo terezijan¬
skega ljudskega šolstva tudi po kmetih, toda tako gladko
vsa stvar še vedno ni mogla iti. Prvič je nastajalo vpra¬
šanje, kako kriti stroške za to šolstvo, in drugič so bili
tudi s temi „izvežbaninri” učitelji še veliki križi.

Velik del kandidatov, ki so se udeležili učiteljskih te¬
čajev na normalki in na glavnih šolah, je namreč sesto-
jal iz revnih bajtarjev, ki so mimogrede opravljali za
majhno nagrado (navadno v pridelkih) tudi cerkovniško
službo v svojih župnijah in ki so znali komaj brati ter
za silo podpisati še svoja imena, a to je bila tudi vsa nji¬
hova učenost. Osebe z gladkim znanjem pisanja se nam¬
reč radi več kot bednih dohodkov tedanjih učiteljev
sploh niso hotele prijavljati v učiteljske tečaje, ker so
dobile lahko boljše plačane službe po mestih, trgih in
graščinah, ne pa da bi stradale po zakotnih hribovskih
vaseh. Premnogi zato sploh niso mogli slediti pouku v
tečajih. Nekateri so potem tečaj še ponovili, a je ostalo
še vedno jako dvomljivo, da li bodo pri vsej svoji, naj¬
boljši volji vsaj za silo uporabni. Šolska komisija je dne
24. I. 1778. sama poročala, da „ker so pa cerkovniki in
kmetje, nimajo vsi zaželenih sposobnosti. .. Mnogi, dasi
tz.vežbani učitelji, so čisto nevedni in torej nesposobni za
dobro poučevanje”, a ker so obenem cerkovniki, jih m
mogoče odsloviti, temveč kadar pomrjejo, bo treba na¬
mestiti boljše učitelje, ako bo mogoče dobiti zanje tudi

575

primerne plače. To je bil vsekakor tudi vzrok, da izprva
niso dobili usposobljenostnih spričeval že ob zaključku te¬
čaja, kakor so predvidevale naredbe, temveč so morali
počakati, da se bo najprej videlo, če bodo sploh upo¬
rabni.

Že zgoraj omenjeni opat F.elbiger  je bil prvi ve¬
liki organizator avstrijskega šolstva in ima zanj nespor¬
no tudi ogromne zasluge, toda vsa njegova „nova učna
metoda”, ki so jo skušali za vsako ceno izvesti, je obsto¬
jala vendarle še vedno v čisto brezmiselnem učenju na
pamet brez vsakega razlaganja. S prav isto učno metodo
so hoteli v nekajtedenskih tečajih „izobraziti” tudi nove
učitelje, ki so jih nujno rabili. Samo po sebi je pa umev¬
no, da je bilo to čisto neizvedljivo, zlasti še pri tistih uči¬
teljskih kandidatih, ki so bili sploh skoro brez vsake pred-
izobrazbe. Poskušali so posebno prve čase z vsemi mož¬
nimi popuščanji in spregledi, vendar je ostajal še vedno
jako velik del onih, ki so končali te tečaje, čisto nespo¬
soben za redno učiteljsko službo. Tako je ostalo torej
navzlic razmeroma jako visokemu številu tistih, ki so obi¬
skovali učiteljske tečaje, pomanjkanje učiteljev še ved¬
no jako veliko in je potem že samo to tudi močno ovi¬
ralo ustanavljanje ljudskih šol po kmetih.

Vprašanje učbenikov za nemške šole seveda ni delalo
nobenih preglavic. Z izdajo ljudskošolskih učbenikov je
bila namreč tedaj poverjena nižjeavstrijska šolska komi¬
sija in pri njej so jih lahko naročale tudi šolske komi¬
sije drugih dežela, a od 1. 1777. dalje je lahko izdajal?
učbenike tudi vsaka deželna šolska komisija sama, toda
morali so se do zadnje pičice ujemati z uradnimi nižje-
avstrijskimi izdajami. Težje je bilo pa vprašanje nabav¬
ljanja šolskih knjig, kajti premnogi revni učenci jih sa
mi niso mogli kupovati in bi morale skrbeti zanje šole,
te pa zopet niso imele dovolj sredstev zanje, čeprav sta

576

rabila navadno po dva otroka en učbenik in so bili ti
stalno shranjeni v šoli, da bi se manj obrabili.

Izprva je polagala nova šola glavno pozornost na to,
da se nauče otroci brati, in na veronauk, dočim na pisa¬
nje še niso polagali velike pažnje in še manj na račun¬
stvo. V kmečkih trivialkah so zato dolgo let uporabljali
zgolj abecednike, malo (prvo) berilo in katekizme. Pr¬
votna oblika abecednikov so bile t. zv. „t, ab lice”  („Ta-
ble teh puštabov”, „plateltof”, abecedika i. dr.; nemško
so jih nazivali tudi „Namenbuchlein”). Obsegale so iz¬
prva le po par listov z raznimi oblikami črk in z vajami
za zlogovanje. Te so polagoma razširjali, tako da so na¬
stali iz njih prvi pravi abecedniki, ki so jih na Koroškem
in na Štajerskem večkrat naizivali tudi s srbskim imenom
„ b u k v a r ”. Ker je obstajal ves računski pouk dolgo
let le v „numeriranju”, t. j. v štetju ter v branju in pi¬
sanju številk, so dodajali arabske in rimske številke kar
abecednikom, tako da so služili potem ti še za začetke
računskega pouka. Za nadaljnje vaje v branju so služila
potem v boljših podeželskih šolah mala (prva) berila, ki
so prinašala prve čase izključno nabožno snov, a v pre¬
prostih kmečkih šolah je tudi za vaje v branju služil ka¬
tekizem. Samo višje organizirane mestne (glavne) šole
in seveda normalke so uporabljale potem še drugo beri¬
lo in večkrat še druge učbenike, a te so bile itak vse
nemške. Kar je izšlo v tistih letih slovenskih ljudskošol-
skih učbenikov, so bili vsi prevodi ali vsaj prireditve Fel-
bigerjevih in nekateri še za tiste čase jako neokretni, ra¬
zen tega so pa izdajali tudi dvojezične, tako da je bilo
po eni strani nemško besedilo, po drugi pa isto v sloven¬
skem prevodu.

Najvažnejši tedanji učbenik je bil seveda kateki-
z e m . Izprva sp uporabljali razne izdaje katekizma, to¬
da v stremljenju po najstrožji enotnosti je bilo že z dvor-

37

577

nim dekretom z dne 12. II. 1774. odrejeno, naj se izbere
najprimernejšega in uvede tega za vso državo. Po nasve¬
tu škofov so potem izbrali tako zvani saganski ka¬
tekizem,  a posebni komisiji pod predsedstvom du¬
najskega kardinala M i g a z z i j a so naročili, naj ga še
primerno predela in tega edinega niso potem predpisali
le za vse šole v vsej državi, temveč so se morali ravnati
po njem tudi vsi. duhovniki v dušnem pastirstvu za odra¬
sle. Dotlej je vladala namreč v tem pogledu še tolika zme¬
da, da je dejala cesarica v svojem dekretu iz •]!. 1777., s ka¬
terim je bil novi katekizem uveden, da slišijo otroci v
šoli eno, s prižnice v cerkvi drugo, da se s tem čisto zme¬
šajo in „končno sploh nimajo nobenih jasnih pojmov
več”.

Kakor katekizem, tako so bili tudi drugi učbeniki pri¬
rejeni le za guljenje na pamet in pri tem čelo za tiste
čase strokovno jako slabi. Felbiger je n. pr. sestavil tudi
neki zemljepis  za šole in so bili potem izvlečki iz
njega poslani posameznim deželnim glavarstvom v izja¬
vo. V odstavkih o Koroški, ki so bili poslani celovškemu
glavarstvu, je spravljal mož ime Korošcev in Karantan¬
cev v zvezo z starogrškimi Korinčani, trdil, da je Lju¬
belj navišja gora na Koroškem, ki loči Koroško od Šta¬
jerske, da je „der vvordliche See” največje jezero na Do¬
lenjskem, da leži Celovec na Spodnjem Koroškem, Veli¬
kovec pa na Srednjem, da so se naselili v V. stol. na Gor¬
njem Koroškem Karnijci in nazivali tudi tamošnje po¬
gorje Karnijske Alpe, nakar so se naselili potem med
njimi Slovani pod lastnimi knezi, da teče Drava od vzho¬
da proti zapadu itd.

‘ Zaradi pomanjkanja vsakih izkušenj slovenski učbe¬
niki za nove ,,nemške” šole izprva seveda nikomur nit)
na misel niso prišli, saj so še nemške učbenike določali
in sestavljali šele 1. 1777. in 1778. To vprašanje ie oči-

578

vidno sprožil šele novi katekizem, ker je veljal ta tudi
za ostalo dušno pastirstvo. Vsekakor je pa značilno za
še vedno vladajočo brezbrižnost visokih cerkvenih kro¬
gov, da niti misel slovenskega katekizma ni izšla iz njih,
temveč je njegov prevod 1. 1777. naročila vlada sama,
„da se olajša trud veroučiteljev v tistih krajih te dežele,
ki so zvečine slovenski”. Ker tedaj oblastem seveda še
sploh ni bila jasna jezikovna enotnost vseh Slovencev,
so ga dali prevesti za vsako deželo posebej. Za Koroško
je izvršil prevod po vsej priliki Gutsman  (na izdaji
prevajalec ni podpisan), ki je veljal zaradi svoje slovni¬
ce tudi pri oblasteh za najsposobnejšega za tak posel in
je vršil po razpustu jezuitskega reda službo „c. kr. po¬
tujočega misijonarja” na Koroškem. Izšel je pod naslo¬
vom „Ta veliki Katekismus s’ prašanjami in odgovormi”,
prvič morda že 1. 1778. ter je bil potem še večkrat po¬
natisnjen (prvi doslej znani ohranjeni izdaji sta šele iz 1.
1790. in 1792). Čeprav je bil ta katekizem dejansko name¬
njen le katehetom, učiteljem in nekoliko tudi staršem, so
ga po tem spričo nedostajan j a vsakega drugega slovenskega
učbenika uporabljali tudi v šoli za vaje v branju, a mno¬
go več, razen pisanja in nekoliko tudi računanja, se v tri-
vialkah itak ni poučevalo in zato kakih drugih učbenikov
vsaj prve čase tudi niso mnogo pogrešali. V poštev je
prihajala samo še „tablica” za prvo spoznavanje črk in
za vaje v zlogovanju. Teh je bilo tedaj več, zlasti na
Kranjskem. S Koroškega se nam izrečno kaka slovenska
»tablica” iz tistih let sicer ni ohranila, a ne more biti
skoro nobenega dvoma, da je tudi izšla, ne glede na to,
da so lahko uporabljali tudi kranjske natiske.

Takoj ob nastanku prvega šolstva se je pojavilo seve¬
da tudi vprašanje njegovega nadzorstva. To so rešili tako,
da so postavili celovško normalko pod neposredno nad¬
zorstvo deželne šolske komisije same, a vse ostale

37 *

579

šole pod nadzorstvo področnih kresijskih glavarstev. Ker
pa kresijski komisarji še sami niso imeli nobenega poj¬
ma o „novi šoli”, se je moglo njih nadzorstvo nanašati
seveda le na čisto upravno in gospodarsko stran, a stro¬
kovno stran naj bi nadzorovali posebni krajevni in okraj¬
ni šolski nadzorniki.  Slednji naj bi imeli pod
svojim nadzorstvom po kakih 20 šol in je bilo predvide¬
nih v ta namen za Gornjo Koroško 5—6 okrajnih šolskih
nadzornikov, za Srednjo Koroško 3 in za Spodnjo Koro¬
ško 2. Ker pa tudi za okrajne šolske nadzornike niso
mogli najti primernih oseb, še mnogo manj pa seveda
za krajevne, in je tudi ustanavljanje šol napredovalo mno¬
go počasneje, kot so pa izprva mislili, so rešili potem to
vprašanje za prvi čas tako, da je prevzel nadzorstvo vseh
šol na Spodnjem in Srednjem Koroškem ravnatelj celov¬
ške normalke Mossmann,  a nadzorovanje gornje-
koroških šol ravnatelj beljaške glavne šole, p. O r e 11 i ■
To je bilo tem bolj potrebno še zato, ker sta morala oba
nadzornika že nameščene učitelje še vedno strokovno uva¬
jati. Ta dva sta pa mogla radi občutnih stroškov le red¬
ko nadzorovati, zato so ostale podeželske šole prve čase
sploh brez rednega strokovnega nadzorstva, 'kolikor si ni¬
so v posameznih primerih pomagali s kakimi za šolo vne¬
timi duhovniki, a če je zašel v kraj po naključju kak kre¬
sijski komisar, je tudi ta ,,nadzoroval” šolo, a seveda bolj
s policijskega kot pa s strokovnega vidika.

Skoro nepremostljive težave je pa povzročalo vpraša¬
nje, kje in kako dobiti denarno kritje za šole, ki naj bi
se ustanovile, kajti država se je tedaj še trdovratno dr¬
žala načela, da pripada njej pač oblast nad vsem šol¬
stvom, toda stroške zanj naj bi nosili drugi. Tega na¬
čela pa seveda tudi ne smemo presojati in obsojati z da¬
našnjega vidika, kajti potrebe tedaj nastajajoče državne
organizacije so bile na vseh področjih že ogromne, a da-

580

našnji davčni sistem seveda še neizvedljiv, radi česar
se je morala tudi država neprestano boriti z največjimi
finančnimi težavami. Celovška šolska komisija je 1. 1775.
računala z jezuitskim fondom, ki bi dajal po odbitku
nekaterih obremenitev letno čistih 21.155 gld za vzdr¬
ževanje koroškega šolstva in celovškega
semenišča,  a komisija je za prvi čas previdevala ko¬
maj po kakih 5000 gld izdatkov. Seveda so se pa poka¬
zali ti upi hitro za račune — brez krčmarjev, kajti cesa¬
rica je dovolila le za prva leta iz njega po 2000 gld, po¬
zneje je pa ta vir sploh ugasnil. Glede na to si je morala
komisija stalno beliti glavo, kako bi zbrala vsaj še najpo¬
trebnejšo ostalo vsoto. Za nekak osnovni učiteljski doho¬
dek so jemali šolnino, ki naj bi jo plačevali imovitejši
učenci, in pa cerkovniške dohodke, a po mestih in trgih,
kjer so plačevale učitelje že dotlej občine, naj bi vršile to
še tudi nadalje. Toda vsi ti dohodki so bili po večini kra¬
jev tako majhni, da z njimi ni bilo mogoče niti misliti na
samo vzdrževanje učiteljev, a kaj šele za kritje še drugih
stroškov. Tu so potem računali še na druge vire, in sicer:

1. Na dohodke iz raznih fondov, davščin in pristojbin,
ki naj bi se stekali v deželni šolski fond in ki bi ga uprav¬
ljala šolska komisija.

2. Na prispevke cerkva, verskih ustanov in bratovščin.

3. Na prispevke zemljiških gospoščin (dominijev) in
srenj.

Iz šolskega fonda naj bi se prvenstveno vzdrževala ce¬
lovška normalka in po možnosti naj bi se nekoliko podpr¬
lo še ostalo šolstvo, a na splošno naj bi skrbela za trivialke
ostala dva vira.

Za 1. 1777. je predvideval proračun normalke 4390
gld stroškov, a kritja zanj je bilo samo 3270 gld in
komisija se je ubijala s težkimi skrbmi, kje bo našla

581

še ostalo vsoto. Njen glavni vir so bile prva leta do¬
tacije iz jezuitskega fonda, toda pretežni del njegovih
dohodkov je šel za celovško semenišče, za pokojnine
ostarelih jezuitov in še za razne druge namene, tako
da je dobila šolska komisija bore malo ter je morala
potem loviti kritje za primanjkljaj na vseh koncih in kra¬
jih. Toda niti ti viri niso bili stalni, temveč jih je dovo¬
ljevala vlada vedno lte do preklica. Komisija je trkala celo
na blagajno ubožnega fonda, a njegov upravitelj je od¬
govoril, naj se obrne na dvorno pisarno, da bi ji pre¬
pustila pristojbine od plesov, saj da poročajo „vneti žu¬
pani, da se množe po kmetih plesi tako, da vse kar no¬
ri..  . korist pa ima samo lakomni krčmar.” Komisija si
je res priborila nekaj malega iz plesnih taks,  ča¬
sih nekaj iz prebitka štajerskega jezuitskega fonda in še
od drugod. Skušali so si pomagati celo z javnimi zbir¬
kami, ki so jih morali župniki po dvakrat na leto pripo¬
ročati s prižnice, toda njih uspeh je bil malenkosten. Ne¬
ki slovenski uradnik, živeč na Dunaju, S. P o ž 1 e p , je
daroval obligacijo za 600 gld, da bi dobival iz njenih
obresti polovico podkloštrski učitelj za brezplačni pouk
otrok iz Sovč, a za drugo polovico naj bi se kupovale
sovškim otrokom šolske potrebščine. Da bi jezuitski fond
bolj okrepili, so mu priključili še neki misijonski usta¬
novi, češ da bo ,,s tem vsekakor izpolnjena volja usta¬
noviteljev”, toda tudi od njiju donosov so uporabili za
koroško šolstvo le del. Na drugi strani je pa dodeljevala
vlada dohodke na Štajerskem ležečih posestev dobrlo-
veške gospoščine koroškemu jezuitskemu fondu s pridrž¬
kom, da plačuje za dobrloveškega učitelja
po 250 gld, za slovenskega  „dvornega pridigar¬
ja” v Celovcu  po BOO gld in začasno za normalno-
šolski zaklad po 2000 gld. Toda vlada je že 1. 1774. Ko¬
rošce opozorila, „naj ne računajo preveč z jezuitskim

582

fondom”, ter jim je svetovala, naj skušajo po zgledu dru¬
gih dežela poiskati vire drugod. Celo že dovoljene pri¬
spevke je plačevala vlada jako neredno, a časih nekaterih
sploh ne.

Šolski fondi drugih dežela so dobivali precej sredstev
od bratovščin, a na Koroškem so bile te večidel revne.
Podobno je bilo tudi s cerkvenimi dostojanstveniki (ško¬
fi in prošti), a imovitejšim samostanom je bila že itak na¬
ložena ustanovitev cele vrste šol. Navzlic temu je pa šol¬
ska komisija škofom predlagala, naj bi dajali uživalci
boljših cerkvenih služb ..prostovoljno” po 1% svojih do¬
hodkov s Koroške v šolski fond, in je preračunala ta do¬
hodek na 1107 gld letno (dajali naj bi n. pr. salzburški
nadškof 155 gld, krški škof 154 gld, lavantinski škof 47,
šentpavelski opat 131, vetrinjski 74, podkloštrski 35,
grebinjski samostan 56, gosposvetska proštija 15, pod-
krnoška 9, tinjska 16 gld itd.). Dalje je komisija predla¬
gala, naj bi bili vsi duhovniki dolžni v svojih oporokah
zapustiti po 1% svojega imetja šolskemu fondu in v nje¬
govo korist naj bi se obdavčile tudi vse zapuščine imo-
vitejših kmetov. Izvrtala je tudi neke stare dobrodelne
ustanove in jih skušala dobiti zase. Ker se je pa cesarica
skrbno izogibala vsaki sili, je sprejela le del raznih pred¬
logov (n. pr. po 1 gld od zapuščin bogatejših kmetov in
tretjino od prebitkov bratovščin). Tudi številne misijon¬
ske postaje po deželi naj bi po mnenju šolske komisije
rajši uporabili za učilnice.

M o s s m a n n in poročevalec celovške šolske komi¬
sije, G r o 11 e r , sta pri nadzorovanju šol pridno vohala
tudi za prebitki cerkva, ki bi se jih dalo uporabiti za
vzdrževanje učiteljev v dotičnih krajih in za nadzorova¬
nje šol. Na Dunaju so to odobravali, toda opravila sta le
malo, ker je bila večina cerkva revnih. Krški škof je tako
namero celo sam podprl, a le za imovitejše cerkve, toda

583

deželna vlada je menila, naj bi se ta denar uporabil raj¬
ši za ustanovitev novih kuracij. Na Dunaju so se zadovo¬
ljili s tretjino v poštev prihajajočih zneskov, kakor so jo
predlagali škofje, prepovedali so pa uporabljati cerkveni
denar za šolska nadzorstva. Ako bi duhovščina tem pri¬
spevkom ugovarjala, je dvorni dekret z dne 3. V. 1777.
naročal, naj se ji iz spisov cerkvenih očetov in sklepi
cerkvenih zborov dokaže, da nima prav.

Vsi zgoraj navedeni viri so bili pa dejansko le majhni
in poleg tega še negotovi. Plesna pristojbina se je stalno
manjšala, neke ustanove so sploh ugasnile, vsi prispevki
bratovščin niso vrgli niti 100 gld, plesne takse približno
prav toliko, prispevek iz jezuitskega fonda se je šele leta
1778. dvignil na 2300 gld itd. Šolska komisija je skušala
doseči za vsakega učitelja vsaj po 50 gld stalne letne pla¬
če iz šolskega fonda, toda dvorna pisarna je 1. 1779. od¬
govorila, da na to ni mogoče niti misliti, dokler za to ni
nobenih sredstev. V takih okoliščinah seveda tudi ni bilo
mogoče ukiniti šolnine, ker je predstavljala ta že prav
bistveni dohodek učiteljev. Ta je bil pa izven večjih mest
povsod tako majhen, da pač ni mogel nobenega vabiti v
bedni učiteljski poklic. Poleti 1. 1777. je n. pr. podklo-
štrski opat poročal: „Končno se mi je po dolgotrajnih pri¬
zadevanjih vendarle posrečilo najti nekega moža, ki m
le voljan prevzeti učiteljske službe tu, temveč je priprav¬
ljen celo usposobiti se zanjo”.

Pri tej Stiski so morale oblasti pozvati tudi zemljiška
gospostva, naj bi skrbela za šolske prostore in druge po¬
trebščine šol ter prispevala vsaj nekaj tudi k učiteljskim
plačam. Velika večina se je seveda na vse kriplje branih
še teh novih bremen, kajti mnoga manjša so že močno
obubožala, na večje bi pa odpadlo preveč šol, a razen
tega je v tej dobi davčni vijak že itak močno pritiskal
tudi na gospoščine. Mnogi zemljiški gospodje so bili P a

584

tudi načelni nasprotniki novega šolstva, ker da je podlož¬
nik tem krotkejšii, čim manj je izobražen. Neki graščak
iz velikovške okolice je izrečno pisal 1 : „Nihče ne mara ni¬
česar slišati o teh napravah (t. j. šolah); zabitost kmetov,
ki ne znajo računati, sliuži tudi povečanju urbarialnih
dohodkov.” — Glede na to so se prvim pozivom obla¬
sti odzvale le redke gospoščine ter se le malo zmenile
za to, da jim je deželna vlada obljubila „najvišjo na¬
klonjenost vladarice”. Nekatere niso niti odgovorile
(na primer grof Dietrichstein,  lastnik Humper-
ka in še mnogih drugih gospoščin, ki bi moral usta¬
noviti 11 šol v Zilji in v Rožu), druge so na dolgo in ši¬
roko utemeljevale, zakaj ne morejo ničesar prispevati
(n. pr. grof A i c h e 1 b u r g), a nekatere so celo svojim
podložnikom prigovarjale, naj odklonijo kake prispevke.
Dunajska vlada tudi na gospoščine ni hotela pritiskati s
preveliko silo in je vkljub vsej svoji vnemi za šolstvo leta
1778—79. celo sama naročala deželnim oblastem, naj po¬
stopajo prizanesljivo in ustanavljajo nove šole le posto¬
poma. Baron E g g e r bi moral v smislu predpisov usta¬
noviti n. pr. na svojih zemljiških gospostvih 7 šol, a ob¬
ljubil je prispevati le za grebinjskega učitelja po 12 gld
letno, dokler ga bo volja, a ostalih 6 šol je smatral sploh
za nepotrebne (v Vovbrah, Trušnjah i. dr.). Tedaj (leta
1780) je odnehala tudi dvorna pisarna in naročila celov¬
ški šolski komisiji, naj se zadovolji le z grebinjsko šolo,
a druge naj počakajo na boljše čase.

Nekatera redka zemljiška gospostva so pa vendarle pre-
eej žrtvovala za novo šolstvo. Lep zgled je dajal zlasti de¬
želni glavar grof V. Rosemberg sam, ki je dal' med drugim
za šolo v Hodišah  prostor v svojem gradu in za
učitelja po 100 gld letno, za šolo na Radišah  po
30 gld in obljubil prispevke tudi za šoli v G 1 o b a s -
11  i c i in v Š k o c i j a n u , a razen teh so mu hoteli na-

585

prti ti še celo vrsto drugih šoj (v Lipi, na Golšovem, v
Dolah is. dr.). Grof G oe s s jje bil pa voljan pripraviti lev
Blatogradu  sobo za učiteljico in prispevati za uči¬
telja po 20 gld letno, toda o šoli v 1  r e 1 c u in v Pod-
k r n o s u ni hotel slišati ničesar. Drugi so se pa pokazali
še mnogo bolj skope. Grof W i n d i s c h g r a t z je ob¬
ljubil le po par goldinarjev letno za učitelja v Žalem
(Seltenheim), knez P o r c i a , ki bi moral prispevati kar
za 30 šol, se je obvezal prispevati le za prireditev učilnic
in za izvežbanje učiteljev, a drugih doprinosov ni hotel
obljubiti. Grof F. R o s e n b e r g je menda podpiral
šo i v R o ž e k u in v P o d v e t r o v e m , ne pa v Pod¬
gorju. Baron Jochlinger v Domačalah  je ob¬
ljubil dajati le kurivo, vendar je smatral šolo za nepo¬
trebno in trdil, da bi učitelj tam itak ne mogel živeti le
z 19 gld šolnine od otrok (ta je znašala navadno po 2-3
krajcarje tedensko od učenca).

Ker je bilo gospodarsko stanje mestec in trgov pre¬
slabo, da bi mogli kaj prida prispevati in kmečki podlož¬
niki seveda še manj, „ako se noče uničiti njih davčna
sposobnost”, in ki naj bi že itak plačevali šolnino za svo¬
je otroke, so se zatekali zopet in zopet k duhovščini in 1
cerkvenim imetjem. Že z dvornim dekretom z dne 18. IX
1777. je bilo odrejeno, da se sme cerkvene kmetije, name¬
njene za užitek cerkovnikom, oddajati tem le v taki obliki
da lahko cerkovnika vsak čas zopet zamenjajo, ako bi
ne bil sposoben tudi za poučevanje. Na poziv za nepo¬
sredno gmotno podpiranje šolstva je skušal v precejšnji
meri ustreči krški škof Auersperg.  On je za nekatere
učitelje sam prispeval nekaj za plače, a od 35 župnij, k'
jih je štela tedaj krška škofija, jih je bilo 1. 1777. še 19
brez šol. Slovencev je bilo tedaj v njegovi škofiji še jak°
malo, a zanimivo je, da je škof poročal, da si ravno pod'

586

ložniki v (tedaj še slovenskih) K 1 a n č a h žele šolo, kar
je bil tedaj pač izjemen tak primer.

Lavantinski škof grof Schrattenbach  je bil
voljan dajati letno po 36 gld za 12 revnih učencev, a pro¬
sil je, naj se ga oprosti vseh drugih prispevkov, ker mu
donaša njegova škofija premalo, kar je bilo tudi res.
L. 1780. je pa prišel kot generalni vikar za salzburški del
Koroške ravno radi šole celo v hud spor z oblastmi. Pre¬
povedal je namreč bratovščinam oddajati tretjino njih
prebitkov v šolski fond in v neki okrožnici na svoje žup¬
nike je postavil vprašanje, če so ljudske šole sploh ko¬
ristne ali morda celo škodljive. Deželno glavarstvo se je
radi tega seveda silno razburilo in zahtevalo od dvorne
pisarne oster ukor škofu, preklic dotične okrožnice in
nalog, da „si ustvari boljše pojme o izboljšanju šolstva”,
ter nalog, da opusti v bodoče vsako dopisovanje s svo¬
jimi župniki o posvetnih zadevah, ker.se tičejo te le de¬
želnih oblasti.

Poročevalec dvorne pisarne Greiner  je smatral za¬
devo za tako važno, da je sestavil o njej poročilo za samo
cesarico, ki nazorno kaže, kako so gledala tedanja ob-
lastva na take zadeve, a zlasti še, kako so gledali na cer¬
kveno politiko sploh. Naglašal je umestnost uporabe
bratovščiriških prebitkov za šole, ker „se sicer uporab¬
ljajo večidel za nepotrebne zastave bratovščin, za obleke,
ta odvečen lišp, da, celo za pojedine”. Dohodki bratov¬
ščin so bili po mnenju poročevalca čisto posvetni in zato
11  e spadajo pod nadzorstvo škofov, vendar si škof upa,
»kakor kak resnični deželni knez”, izdati duhovnikom in
predstojnikom bratovščin ..nespodobno prigovarjanje”
glede uporabe bratovščinskega denarja za šolstvo ter „si
slednjič na komaj verjeten način upa najvišje odredbe
lle  le omalovaževati v očeh domačih podložnikov, tem-
v eč jim zastavljati celo nagajajoče vprašanje, če so nem-

587

ške šole v njih krajih koristne ali rajši škodljive . .. Ako
si sme nekaznovano predrznih to kak generalni vikar
celo tujega inozemskega ordinarija (Salzburška  nam¬
reč tedaj še ni spadala k Avstriji),  potem
ne bo mogla nobena deželna oblast več izvrševati naj
višjih naredb”. Škof je po poročevalčevem mnenju za¬
služil, da bi se ga odstavilo, ako takoj ne dokaže, da je
preklical svojo okrožnico, kajti kako naj bi se pričako
valo „sodelovanje pri tako blagodejnem izboljšanem po¬
uku od generalnega vikarja ... ki se ne boji celo dvomiti,
ako ne bo pouk kmečkega ljudstva v branju in pisanju
rajši kvaren za vero, kakor da bi bila sikrajna neumnost
in nevednost naj zanesljivejše jamstvo za zveličanje. To
vprašanje je podobno pridigi k uporu”. Ako javni pre¬
klic ali kazen ne prikaže zmote tega generalnega vikarja,
potem je le pričakovati, da bo ljudstvo zopet prenehalo
pošiljati svoje otroke v normalko.

Ker je ležalo cesarici šolstvo preveč na srcu, se je v
glavnem strinjala z nazori svoje dvorne pisarne, toda bila
je premodra vladarica, da bi se dala zapeljati tudi od
razdraženosti svoje pisarne. Ukazala je zato, da je treba
nastali spor resno obravnavati, a ničesar pretiravati, toda
ni doživela več njegove rešitve, ker je že poltretji mesec
po tem naročilu umrla, pač je pa moral škof potem pod
njenim naslednikom razposlati dne 26. I. 1782. drugo
okrožnico, v kateri je priznaval', da so šole potrebne.

Tudi med ostalimi tedanjimi koroškimi cerkvenimi
krogi je bilo stališče napram novemu šolstvu jako raz¬
lično. Nekateri niso imeli zanj še nobenega razumevanja,
drugi so storili, kar so pač morali, a tretji so se naravnost
vneli zanj. Šentpavelski samostan je vzdrževal razen treh
profesorjev za gimnazijo tudi posebnega učitelja za tri-
vialko v samostanu samem, a z drugo trivialko v Mohličah
j,e odlašal 1 . Velikovški kapiteljski dekan V e d e n i k je ce-

588

lo založil; glavnico 1000 gld, da bi se iz njenih obresti
tam vzdrževal učitelj. Šolska komisija mu je zato izposlo¬
vala pri cesarici zlato kolajno, kar je bilo tedaj jako red¬
ko odlikovanje, in pri njeni podelitvi ga je stavljal
prošt D r e e r v vznesenih besedah za zgled drugim.
Tudi velikovški kanonik Finžgar  je založil glavnico
5000 gld za vzdrževanje cerkovnika-učitelja in župnik
T a z o 11 na Kamnu v Podjuni je žrtvoval manjšo vsoto
v podoben namen.

Finančne in že poprej omenjene težave z izvežba-
njem potrebnih učiteljev so povzročile, da ni bilo mo¬
goče niti misliti (in še desetletja potem ne) na izvršitev § 4
„Splošnega šolskega reda”, ki je zapovedoval, da „mo-
rajo obstojati v vseh majhnih mestih in trgih ter v po¬
deželju vsaj v vseh krajih, kjer se nahajajo župne cerkve
in pri bolj; oddaljenih podružnicah splošne ali tako zvane
trivialne šole”.  Tega se je dobro zavedala ce¬
lovška šolska komisija,  zato je tudi odlašala z
objavo šolskega reda in je ostala pri svojem pravilnem
prvotnem načrtu iz 1. 1774., po katerem bi bilo treba
ustanoviti najprej celovško normalko,  zatem
glavne šole po večjih mestih in šele nato postopno tudi
trivialke po drugih krajih, kajti pripraviti je bilo treba
najprej potrebne učitelje in šolske prostore ter najti
sredstva za njih vzdrževanje. Zlasti glede ustanavljanja
trivialk je pa želela šolska komisija slišati tudi mnenje
vseh ordinariatov, oziroma njih zastopnikov.

Vetrinjski opat Marija Bernard,  generalni vi¬
kar goriškega nadškofa za Rož, je 28. I. 1775. javil, da je
svoji duhovščini naročil ravnati se po določbah šolskega
reda in mu poročati o fondih in stavbah, ki bi jih bilo
mogoče uporabiti za šole, vendar mu je te jako težko
najti, ker je večina cerkva, duhovščine in vernikov nje¬
govega področja jako revna. Razen tega so kmetije na

589

velikem delu njegovega ozemlja tako raztresene in od¬
daljene po hribih ter bi otroci zlasti ob slabem vremenu
sploh ne mogli prihajati v šole. Šolska komisija mu je
morala dati prav, zato 'se je za prvi čas zadovoljila
že s tem, da bi osnovali samostani v smislu dvornega de¬
kreta z dne 26. II. 1776. trivialke vsaj na svojih sedežih,
a sama je skušala s pomočjo celovške normalke posta¬
viti na trdne noge najprej vsaj glavne šole po večjih
mestih.

Za jesen 1. 1776. je bila predvidena otvoritev 7 glav¬
nih šol za vso deželo, med katerimi naj bi bili tudi v
Velikovcu in v Grebinju,  a v določenem roku
je bila ustanovljena, oziroma preurejena iz dotedanje
gimnazije le beljaška glavna šola, dočiim je velikovška mo¬
rala zaradi pomanjkanja zmožnega učitelja počakati še do
naslednje pomladi. V Bel'jiaku  so namreč tudi po po¬
ravnavi I. 1724 trajali spori, med tamošnjimi minoriti in
mestnim svetom zaradi gimnazije še neprestano dalje
(gl. str. 356). L. 1774 so privedli ti spori tako daleč, da
na tamošnji; ..gimnaziji” ves mesec sploh ni bilo nobenega
pouka, a ko je kresija minorite zato prijela, so se izgo¬
varjali, da jimr magistrat ni dal dolžne kurjave, toda po¬
licijski komisar je izjavil, da je ves nered na gimnaziji
le positedica slabega gospodarstva minoritov. Končno so
se takih razmer naveličale tudi oblasti, izjavile, da je
beljaška gimnazija sploh brez koristi in so dne 17. JI.
1776 pozvale minorite, naj jo spremene v glavno šolo,
kar so ti tudi storili. Razen tega sta dajali tudi dek¬
licam nekaj osnovnega pouka dve sestri spredaj ome¬
njenega tretjeredniškega združenja (gl. str. 356), ki sta
se izvežbali pri celovških uršullinkah.

Najtežje je bilo pa vprašanje vaških trivialk, ker za¬
nje dolgo ni bilo mogoče dobiti ne učiteljev in ne sred¬
stev. Šolska komisija je skušala preko kresij in ordina-

590

riatov dobiti najprej jasno sliko o dotedanjem stanju,
nato je pa poizvedovala po ustanovah in fondih; ki bi jih
bilo mogoče uporabiti za šole, in po duhovnikih, ki bi
lahko prevzeli pouk veronauka. Le počasi prihajajoča
poročila so komisijo še bolj prepričala o velikih denar¬
nih in drugih težavah, ki jih bo treba šele premagati.
Razen tega so bila pa ta poročila tudi tako pomanj¬
kljiva, da je dunajska študijska komisija celovškemu šol¬
skemu poročevalcu Grollerju  dovolila, da pregle¬
da vse že obstoječe podeželske šole in ob tej priliki pro¬
uči tudi možnost za ustanovitev nadaljnjih, a s seboj naj
bi vzel tudi ravnatelja normalke. Ker je bil pa M o s s -
m a n n ravno tedaj prezaposlen z učiteljskim tečajem,
ga je spremljal na prvem potovanju neki pisar (aktuar)
in šele na drugem Mossmann, a že v začetku 1. 1777. so
na Dunaju zaradi zmanjšanja stroškov naročiji, naji na¬
daljuje ta obhod dežele Mossmann sam. On potem te
prilike ni izrabil samo za to, da 'bi na krajih samih ugo¬
tavljal, kje bi kazalo ustanoviti nove šole, temveč je sku¬
šal najti vedno tudi sredstva za njih ustanovitev.

Prof. Apih,  na čigar izsledke se opira tudi večina
tega poglavja, je mogel najti v arhivih le še Mossmannova
poročila iz jeseni 1. 1777. za Spodnjo Koroško, toda že¬
ta nam nazorno prikazujejo ves tedanji položaj. Iz njih
posnemamo naslednje:

V okolišu Ž r e 1 c a dotlej še ni bilo nobene šole, le
cerkovnik L. Krapinger,  ki je znal za silo pisati,
je poučeval po 6—10 otrok. Šola bi bila tu potrebna,
toda zanjo ni nobenega fonda in tudi Krapinger bi za
učitelja ne bil primeren, ker da je preveč neveden in
preveč odvisen od podkrnoškega prošta. Mossmann je
naprosil žrelskega župnika J. Iliča,  da bi se obrnil na
gospoščino za podporo za šolo, a ta se je izgovarjal, da
mu je vsa zadeva čisto neznana in da bi bilo najbolje,

ako bi govoril Mossmann sam z Goessovim nadoskrbni-
kom v Blatogradu.  Vse torej kaže, da bo v Žrelcu
težko priti do šole, zato bi morali hoditi otroci pač v
P o d k r n o s , kjer je šola nujna, a zanjo bi ne bila
potrebna le soba in katehet, temveč tudi učitelj, „ki bi
ne znal le brati, pisati in računati, ampak tudi slovenski
in nemški jezik”. Podložniki sami radi revščine ne mo¬
rejo prispevati ničesar, lahko bi pa patronat, a prošt pra¬
vi, da bi on že pridobil dovolj otrok za šolo, toda cesa¬
rica bi morala plačati učitelja, sicer da tudi on ne stori
nobenega koraka. Branil se je tudi prepustiti za šolo
prazno kaplanijo. Prošt je predstavil Mossmannu tudi
nekega človeka, ki je že dotlej poučeval par otrok, toda
za izvežbanje po novi metodi bi ne bil sposoben, ker je
po proštovi izjavi „tako zabit, da je sposoben kvečjemu
za cerkovnika”. Mossmann je potem predlagal, naj de¬
želna oblast proštu ukaže, da mora prepustiti v kapla-
niji prostor za učilnico ter jo opremiti in dodeliti ka¬
plana za veronauk, a cerkovnika, ki ima čedno pisavo,
naj se vendarle pošlje v učiteljski tečaj in namesti potem
za učitelja. Ako bi se ne moglo dobiti za šolo potrebnih
sredstev iz cerkvenega imetja, naj bi dodajal prošt kot
patron. Šolska komisija je potem dne 24. I. 1778. odločila
otvoriti šolo v Žrelcu in v Podkrnosu, ker je grof Goess
obljubil prispevati, a proštova zahteva, da bi prispevala
še država po 40 gld za podkrnoškega učitelja, se je zdela
komisiji ^pretirana”.

V R a d i š a h sicer ni mnogo otrok, toda župnik je
ves vnet za pouk. Pred nekaj leti je že sam naučil ne¬
kega L. Kaiserja  pisati. To je bil vrl mladenič, ki je
potem poučeval tudi več otrok v župnišču in bi se rad
izvežba! še v novi metodi. Župnik je voljan na lastne
stroške pripraviti učilnico, „a edino, kar teži tega po¬
štenjaka, je to, da bi ne mogel pridobiti staršev, da bi

592

res tudi pošiljali otroke v šolo”. Kaiserja bi bilo treba
poslati v učiteljski tečaj, ker zna tudi oba jezika,
a če bi kot cerkovnik potreboval potem pomočnika, naj
bi se tudi namestilo takega, ki bi znal brati in pisati ter
bi bil zmožen obeh jezikov. Šola bi bila potrebna tudi pri
radiški podružnici Golšovo,  a ker bo najbrž ločeno
od sedanje matične župnije, naj bi se tu s šolo počakalo
do prihoda novega župnika, ker za sedaj itak zanjo ni
ne učitelja, ne kateheta in ne fonda.

V Zagorju  ni župnije, temveč le beneficiat in do¬
movi so raztreseni. Beneficiat poučuje otroke ob nede¬
ljah v veronauku, cerkovnik, ki dobiva po 3 gld plače
letno, pa ne zna brati, zato tu šola še tudi ni mogoča.
Šolska komisija je bila potem mnenja, da bi se moral
prihodnji beneficiat obvezati, da bo vodil tudi šolo.

V Mohličah  sta vedno po dva duhovnika, za šo¬
lo godnih otrok v okolišu pol ure pa 40, zato bi bilo
tu prikladno za šolo, toda ni nikogar, ki bi znal pisati
in brati, in nobenega fonda. Preskrbeti bi moral čim
največ patron, za šolo bi se pa dalo prirediti neko pra¬
zno nekdanjo pivnico, a šentpavelski opat naj bi za pri¬
hodnjega cerkovnika namestil mladeniča, ki bi dovršil
učiteljski tečaj in je zmožen obeh jezikov. Ker bo pa
dotlej trpelo še nekaj let, naj bi za sedaj poučeval eden
izmed obeh duhovnikov vsaj po tri ure dnevno. Šolska
komisija je izdala potem samostanu nalog, da poskrbi
tu za ustanovitev šole (Mohliče so bile namreč tedaj šent-
jmvelska fara), toda ta ukaza ni izvršil, kajti do ustano¬
vitve šole je prišlo tu šele skoro pol stoletja jjozneje.

Za ženeški okoliš  je bilo že poprej naročeno
Rosenbergovemu nadoskrbniku, naj predloži seznam vseh
krajev, ki so spadali pod tamošnji sodniški okoliš, s pred¬
logi, kje naj se ustanove šole, nakar bi jih šolska komi¬
sija določila. V Grabštanju  se je zdela Mossmannu

38

593

šola potrebna in šolska komisija je tudi določila, naj se
ustanovi. — Gosposvetski  sodni okoliš  je imel
šele eno šolo. Mossmannu se je zdela potrebna samo še
vPokrčahalivLičji vesi,  a drugi otroci bi se
mogli všolati v sosednje kraje ali pa hoditi v Celovec.
Učitelj bi moral znati oba jezika. Šolska komisija ie do¬
ločila, da morata gosposvetski oskrbnik in tinjski prošt
poskrbeti za ustanovitev šole. Gosposvetski učitelj je ože¬
njen in že poučuje „v neki pol okrogli šoli” po 30 otrok.
Drugega primernega prostora za učilnico za sedaj ni, a
po dekanovi smrti naj bi se ukazalo zgraditi novo šolo.
Kaplan je jako zavzet za šolo in bi ga bilo treba izvež-
bati, da bi potem on izučil še učitelja. Tam obstoji neka
ustanova za brezplačni pouk otrok ustanoviteljevega so¬
rodstva, ki daje po 18 gld letnih obresti. Komisija je do¬
ločila, naj se dotedanja gosposvetska šola preuredi po no¬
vem načinu, a nova šola naj se osnuje še v Pokrčah.

V okolišu sodišča Trnja  ves  ni župnije in so do¬
movi jako raztreseni, zato ni pripravnega kraja za šolo,
a otroci tudi do Celovca ali do Gospe Svete nimajo da¬
leč. H Gospe Sveti morejo hoditi v šolo tudi otroci s
samega Krnskega gradu,  toda zaradi drugih od¬
daljenih otrok bi bilo tu vendarle tudi treba ustanoviti
šolo, čemer je pritrdila potem tudi šolska komisija. — V
okolišu Vol ovce  (Wolfnitz) živi puščavnik br. Be¬
nedikt,  ki je že dotlej poučeval nekaj otrok v branju,
pisanju in veronauku. Pravijo, da je jako spreten za ta
posel, zato bi ga bilo za plačilo mogoče porabiti za šolo,
ki naj bi se sporazumno z grofom Windischgrat-
z e m namestila v gradu v Ž a 1 e m . Temu je potem pri¬
trdila tudi šolska komisija. — V Blat o gradu  imajo
„prav pametnega” cerkovnika, ki tudi poučuje. — Šola
bi bila dalje potrebna za okoliš otoške podružnice P o -
reče  in bi se nastanila v tamošnjem gradu; srenja bi

594


dajala kurjavo, a poučeval naj bi tamošnji misijonar. —
Za vetrinjski okoliš bi bil v Za kamnu  pri¬
praven sedež za šolo, a ker je ni bilo tu še nikoli, bi bili
potrebni veliki stroški za učilnico in za učitelja, zato naj
bi dal opat na razpolago prostor v samostanu in semkaj
bi potem lahko hodili tudi otroci iz Zakamna in iz Ho¬
diš.  Prior bi se rad izvežbal za kateheta, a opat naj bi
predložil učitelja. Komisija je določila, naj se osnuje v
Vetrtnju ali v Zakamnu šola na opatove stroške.

Hodiše  so edina župnija tamošnjega sodnega oko¬
liša in zato tudi pripraven kraj za šolo. 25-letni cer¬
kovnik, ki ima 12 gld plače letno, je v branju in pisanju
sicer jako šibak, vendar bi se ga moglo v učiteljskem te¬
čaju izvežbati. Prostor za šolo bi se lahko s pomočjo go¬
spoščine in cerkve priredil- v tamošnjem praznem gradu,
a če bi se dobilo še spretnega učitelja, zmožnega obeh je¬
zikov, bi lahko nastala tu prav dobra šola. Grajski oskrb¬
nik je želel, da bi znal učitelj tudi orglati, čeprav še
niti niso imeli orgel. (Do ustanovitve te šolle je pa prišlo
šele par let pozneje, ko je prišel tja za kaplana za šolo
silno vneti J. K u e s iz Žihpolja, ki je tudi zadostno iz¬
obrazili tamošnjega cerkovnika.) Otroci iz tega sodnega
okoliša bi hodili v to šolo, bolj oddaljeni pa v Vetrinje,
Št. 11 j in na Otok,  kjer sicer še ni šol, a bi jih bilo
treba osnovati. Komisija je določila, da mora za prostore
za otoško in hodiško šolo poskrbeti grajski oskrbnik, du¬
hovnika in cerkovnika je treba izvežbati in oskrbnik mo¬
ra poskrbeti tudi cerkovniku za boljšo plačo.

Mossmann je predlagal tedaj šolo tudi v Roieku,
kateri se je pokazal jako naklonjenega tamošnji grof R o -
s e n b e r g , vendar je iz neznanega vzroka prišlo do nje¬
ne ustanovitve šele nekaj let kasneje. Enako je predlagal
tudi ustanovitev šole v Št. liju in v Vrbi.  Apih teh šol
iz uradnih aktov ne navaja, pač pa trdi Singer, da jo

38 *

595

je menda že 1. 1777. osnoval neki J. S u š i č , ki da je bil
silno vnet za šolo in je imel že prvo leto nad 100 učencev.
Dobival je le šolnino od učencev, prvo nagrado od drža¬
ve pa šele L 1819. in sicer 300 gld za vseh dotedanjih
27 let poučevanja.

Na osnovi tega Mossmannovega poročila je šolska ko¬
misija potem določila, naj se osnujejo šole z izvežbanimi
učitelji v Žrelcu, Podkrnosu, Mohličah, Grabštajnu, Po-
krčah, pri Gospe Sveti, v Blatogradu, v Žalem, v, Po¬
rečah, Hodišah, na Otoku, v Vetrinju ali v Zakamnu
in v Borovljah.  — Boroveljski učitelj-cerkovnik naj
bi se izvežbal v Celovcu, a on bi potem izvežbal cerkov¬
nike v Kapli, Kotmari vesi, Žihpolju in
Glin  j ah,  ako znajo slovensko in nemško, toda na¬
knadno so ugotovili, da ne zna nihče izmed njih ne brati
in ne pisati in ne nemško. — Glede Sveč, Bilčov-
■sa in Šmarjete  je bila komisija mnenja, da tam
išole niso nujne, a glede Sllovenjega  P 1' a j h e r k a
in Se  1 je menila, da jih sploh ne kaže ustanavljati, ker so
t a m ošnji domovi preveč raztreseni. Izvršena pa tudi ta
odredba ni bila čisto v navedeni obliki. — Velike sitno¬
sti so imele oblasti zlasti s šolo v Porečah. Ker izmed
mlajših bivših jezuitov, ki bi znali tudi slovensko, ni bil
nobeden prost, so postavili 1. 1779. tja za beneficiata in
učitelja I. Novaka,  a ker se mu je zdela plača mnogo
premajhna, se je branil vršiti poleg dušnopastirske služ¬
be še učiteljsko in je slednjič sploh odšel. Ker so se kra¬
jevni činitelji branili prispevkov, so poskusili potem z
nekim ribičem, ki se pa seveda ni obnesel in je šola za
več let zopet- ugasnila.

Mossmann je prepotoval še druge kraje in nasvetoval
ustanovitev več šoli, toda dvorna pisarna je v svo¬
jem dekretu z dne 4. IV. 1778. brzdala njegovo vne¬
mo in izjavljala, da se za ustanovitev večjega števila šol

596

v okolišu istega sodišča ne sme uporabljati sile, toda pre¬
povedati je treba vse „zako£ne šole”, da ne bi odjedale
šolnine rednim učiteljem. V vsem obširnem humperškem
sodnem okolišu se je nahajala dotlej ena sama bedna
šola in sicer v boroveljski mežnariji. Oblast je zato uka¬
zala, da se mora postaviti nova šola, a dokler bi ta ne
bila gotova, naj se najame zanjo gostilna poleg cerkve.
Učitelj naj bo obenem cerkovnik, znati mora tudi slo¬
vensko in izuči naj se na normalki. Imovitejši otroci
naj bi dajali po 1 gld šolnine za vsak tečaj in po- pol
sežnja drv, a učitelj naj bi imel še užitek kakega srenj-
skega zemljišča. V normalčni tečaj naj bi se poslalo tudi
enega od boroveljskih duhovnikov. Glede šol v Svečah,
Bilčovsu, Šmarjeti, Slov. Plajberku in v Selah je bila
dvorna pisarna istega mnenja kot šolska komisija, „ra-
zen če bi jih zahtevali kmetje sami”, zato naj pa tamoš-
nja duhovščina poučuje otroke tem pridneje v veronau-
ku. Šolsko nadzorstvo za ta predel naj se poveri humper-
škemu nadoskrbniku. Toda izvršitev teh odločb je nale¬
tela še vedno na velike ovire, kajti po poročilu vetrinj¬
skega opata iz 1. 1777. niso znali kotmarovaški, žihpolj-
ski, glinjski in kapeljski cerkovniki ne brati in ne pisati
in bi bili zato seveda tudi nesposobni za učitelje, le v
Žihpolju ibi lahko prevzel učiteljevanje eden tamošnjih
puščavnikov.

Ravno v zvezi z ljudsko šolo se je pa v mnogojezični
habsburški monarhiji nujno .moralo že od vsega početka
z vso ostrino pojaviti tudi jezikovno vprašanje. S tem si
na Dunaju dotlej še nikoli niso belili glav, ker je bila
vsa uprava po vseh „dednih deželah” (izvzemši Primor¬
ja) nemška, a narodnih jezikov so se krajevne oblasti po¬
služevale le, kolikor je bilo neobhodno potrebno, da so
raztolmačile razne zakone in odloke tudi preprostemu
ljudstvu. Toda politična in gospodarska veljava čeških

597

dežel' je bila vendarle že od nekdajj tako močna, da tu¬
di Dunaj nikakor ni rnogeF preko jezika teh deželia in
je izdala zato cesarica dne 9. VII. 1763 odlok, „da naj
puste starši odslej svoje otroke pridnejše poučevati v
češkem jeziku”. S tem pa absolutistični centralizem na
Dunaju seveda nikakor ni mislil oslabiti teženj po čim
popolnejšem „poenotenju” vse države, zato je pičli dve
leti zatem (23. II. 1765) sledil nov odlok, ki je tudi za
češke dežele izražal cesaričino željo, da se za večje razšir¬
jenje nemščine nameščajo na izpraznjena učiteljska mesta
le učitelji, ki so zmožni nemškega jezika. Isto je naročala
tudi jezuitom in pianistom in neka tedanja komisija se
je celo izrečno bavila z vprašanjem večje „razširitve nem¬
škega jezika na Češkem”. Podobne težnje je potem izra¬
žala cesarica še tudi v prvih letih ustvarjanja ljudske
šole.

Vkljub takim odlokom pa cesarici ni mogoče očitati
nobenega nerazpoložen j a proti drugim narodnim jezi¬
kom, temveč sta vladala na Dunaju v tem pogledu le po¬
polna nejasnost in nerazumevanje in se zato celo Felbi-
gerjeva šolska uredba iz 1. 1774 tega važnega vprašanja
sploh ni dotaknila z nobeno besedico, čeprav bi moralo
postati za večino avstrijskih dežela že takoj nekako osred¬
nje vprašanje. Res je, da so vse odredbe glede uvajanja
novega šolstva govorile o „nemških šolah”, toda — kakor
sem že poudaril — je bil smisel tega izraza naperjen proti
dotedanji prevladi latinščine v prid narodnemu jeziku.
Tega smisla pa posamezni referenti za šolstvo po posa¬
meznih deželah navadno niso razumeli in so vsiljevali
nemške šole tudi v predelih, kjer nemščina ni bila na¬
rodni jezik. Razlog za to je bila predvsem vseobča težnja
vse terezijanske državne uprave po „enotnosti” in vse je
bilo res tudi prepričano, da bo nova šola  že v enem
rodu tudi jezikovno »poenotila”  državo, to je

598

ponemčila. Glede na to je vsebovala potem tudi
Felbigerjeva „Metodna knjiga” celo posebno poglavje
„Kako mladino naučiti nemščino v krajih, kjer se ne go¬
vori nemško”, toda ta odstavek je le dokazovali, da tudi
Felbiger sploh ni imel nobenega pojma o zaprekah za
dosego takega cilja.

Slovenske dežele (razen Primorske)
so tedaj splošno smatrali za „nemške”, zato je smatral tu¬
di tedaj zelo vplivni dvorni svetnik Raab  nemščino
za samo ob sebi umevni učni jezik v naših šolah, le kate¬
kizem naj bi se prvi čas, dokler si otroci popolnoma ne
prisvoje nemščine, poučeval v materinščini. Toda vso
zmedenost pojmov in nedoslednost nam na drugi strani
lepo kaže dejstvo, da je vzela vlada z velikim odobrava¬
njem na znanje in poslala celo drugim gubernijem v po¬
snemanje ukrep goriškega šolskega poročevalca grofa
T o r r e s a , ki je za goriško normalko kar na svojo pest
uvedel poseben slovenski pripravljalni razred. Skratka:
vlada je radi poenotenja države vsekakor težila za uved¬
bo nemškega 'ljudskega šolstva, toda še brez kakega ne-
razpoloženja proti drugim narodnim jezikom, vendar ka¬
kih izrednih odredb v tem pogledu tedaj še sploh ni bilo,
temveč je lahko vsaka deželna šolska komisija ukrepala
po svoje. V začetku so smatrali skoro vsi za samo ob
sebi umljivo, da naj bo to šolstvo res nemško, toda čim
so začeli po nenemških predelih z ustanavljanjem nove¬
ga šolstva, se je takoj pokazalo, da so samonemške
šole  kratko in malo neizvedljive.  Že Felbiger¬
jeva „Metodna knjiga” iz 1. 1775. je zato določala le, naj
„prevladuje nemščina v zadnjem polletju na normalkah
in glavnih šolah”, a vladni dekret z dne 25. I. 1777. je
odrejal, da morata biti izključno nemška le 3. in 4. raz¬
red normalk in glavnih šol.

599

Že iz tega moramo dovolj jasno razvidetii, da niti
vlada sama ni vztrajala niti na samonemških nor-
rnaikah in glavnih šolah, a na trivialkah se je praktično
'poučevalo  navadno sploh v narodnih jezi¬
kih.  Za Ljubljansko in goriško normalko so uredili to
vprašanje tako', da so uvedli še posebna pripravljalna
razreda, v katerih naj bi se učenci naučili najprej nem¬
ško, da bi mogli potem slediti pouku v ostalih razredih,
a za trivialke so tudi na Koroškem takoj in brez vsakih
ugovorov priznali, da je pouk veronauka mo¬
žen le v slovenščini.  Za ostale predmete tedaj
še ni bilo nobenih slovenskih učnih pripomočkov, slo¬
venska šola jim je bila še nekaj popolnoma neznanega,
toda celo dunajski Nemec Mossmann je že pri prvem
svojem obhodu po slovenskih predelih dežele uvidel, da
so resnično nemške šole sploh nemogoče, zaradi česar je
potem pri vseh svojih predlogih za šole v slovenskih kra¬
jih dosledno poudarjal, da mora znati učitelj
tudi slovensko.  Na isto stališče se je postavljala
potem deželna šolska komisija in tudi na Dunaju temu
niso nikoli ugovarjali. Ker se je pa poučevalo v tedanjih
trivialkah poleg veronauka le še branje, pisanje in nekaj
malega računstva in je mogel govoriti učitelj s sloven¬
skimi otroki samo v njihovi materinščini, je potem samo
po sebi umevno, da so bile vse osnovne šole po sloven¬
skih krajih praktično le slovenske. Le očitni nasprotniki
šolstva sploh, kakršen je bil n. pr. poreški oskrbnik
L e r c h, so trdili, da bi se morali otroci naučiti naj¬
prej nemško, a temu nasproti je izjavljal okrožni glavar
baron M a n n d o r f , da so n. pr. šole v Vetrinju, v Bo¬
rovljah in v Hodišah, kjer se govori samo slovensko, od¬
lične. Ker prva leta tudi še ni bilo nobenih slovenskih
učbenikov, a na slovenskih šolah so bili nemški nerabni,
so si pomagali potem tako, da jim je za vaje v branju

600

služil slovenski katekizem. Tako je življenje samo ustva¬
rilo na slovenskem Koroškem že ob prvem nastanku šol¬
stva tudi slovensko šolo, a oblasti so bile
celo že za časa popolnega absolutizma  v
tem pogledu neprimerno uvidevnejše  kot
pa  so skoro dve sto let p o z n e j e — v današnjih
„naprednih”, „socialnih” in „demokratičnih” časih, ko
vprav zlohotno preprečujejo, da bi znali učitelji tudi je¬
zik svojih učencev.

Šolski obisk je bil v prvih časih seveda še jako slab.
Ker so rabili kmetje svoje otroke za pašo, je obiskovalo
poletne šolske tečaje komaj po kakega pol ducata otrok,
v zimskih tečajih pa seveda več. Toda kar so se pozimi
naučili, so potem čez poletje večkrat zopet pozabili. •

Po Grollerjevih  načrtih naj bi se na vsem Ko¬
roškem ustanovilo skupno 213 šol, tako da bi bile druga
do druge oddaljene po eno uro hoda, razen v težkih hri¬
bovitih predelih. Seveda je bilo ta visoki cilj še čisto ne¬
mogoče doseči, vendar je delovalo dne 1. XI. 1777. že 119
šoli, na kar je bila šolska komisija spričo revščine srenj,
brezbrižnosti večine dominijev in spričo vseh ostalih veli¬
kih težav tudi upravičeno lahko ponosna. Vneti poročeva¬
lec šolske komisije Groller je mogel doseči tolik uspeh na
eni strani le s požrtvovalno podporo duhovščine in s tem,
da je navzlic cesaričinemu ukazu izvajal vsaj precejšnji
moralni pritisk tudi na druge činitelje: Z Dunaja so mo¬
rali (4. IV. 1778.) celo krotiti njegovo vnemo, češ da naj
se ustanovi najprej po ena šola za vsako gosposko in šele,
ko bi bila ta popolnoma urejena, še druga in tretja.
Groller je trdil, da so že dotedanji uspehi teh šol raz¬
pršili mnogo prvotnih predsodkov in je gojil zato vkljub
tolikim denarnim oviram tudi za bodoče najboljše nade.

601

Ker učiteljevi dohodki skoro nikjer niso bili toliki, da bi
mogeli vsaj za silo živeti od njih, so bile učiteljske službe
po kmetih navadno združene s cerkovniško ali orglarsko.
Toda včasih še niti to ni zadostovalo, zato so morale
oblasti trpeti, da se je pečal učitelj še s kako obrtjo (kro-
jaštvom, čevljarstvom, sodarstvom, tkalstvom i. dr.). Ra¬
zen celovške normalke in 8 glavnih šol (za slovenski del
dežele v Beljaku in Velikovcu) je delovalo v navedenem
času na Gornjem Koroškem 69 trivialk, na Srednjem Ko¬
roškem 24 in na Spodnjem 12. Od vsega učiteljstva se je
preživljalo tedaj le 12 s samim učiteljevanjem, 28 je bilo
še organistov, 14 organistov in cerkovnikov obenem, 6 or¬
ganistov in trških pisarjev, 3 le še trški pisarji itd., a 8
je bilo svetnih in 31 redovnih duhovnikov. Nekoliko manj
razveseljiva je bila pa ta slika zgolj za slovenski del de¬
žele, kar je tudi lahko razumljivo, saj smo že poudarili, da
je bilo treba premagovati tu še posebno velike težave. Gle¬
de na to so delovale 1. 1777., razen celovških in beljaških
šol v slovenski Koroški tedaj šole še samo v Velikovcu,
Podkloštru, Dobrli vesi, Grebinju, Rablju, Guštanju, Že¬
lezni Kapli, Pliberku, Borovljah, Podgorju, Štebnu pri
Zilji, na Brdu in v Šmohorju ter skoraj gotovo še v Vrbi.
V prvih dveh so poučevali poklicni učitelji, v Dobrli vesi
duhovnik in organist, v Grebinju tamošnji redovniki, na
ostalih pa organisti ali cerkovniki.

Za 1. 1779. so imeli v načrtu 240 šol, toda v smislu ve¬
ljavnih predpisov jih je po poročilu šolske komisije z dne
23. IX. 1779. delovalo le 142, a v nadaljnjih 50 krajih se
je vršil le nekak zasilni pouk. Toda vse te številke oči-
vidno ne bodo popolnoma zanesljive, kajti dve leti pozne¬
je je šolska komisija poročala, da jih deluje na Zgornjem
Koroškem 61, na Srednjem 44 in na Spodnjem 17. Iz tega
je pa mogoče tudi sklepati, da mnogo šol poleti ni deio-

602


valo, a nekatere so radi prepičlih denarnih virov očividno
ugasnile. Jeseni 1. 1780. je vlada celo sama ukazala, naj
se iz seznamov črta 89 šol, ki so bile le v načrtu, a jih radi
pomanjkanja gmotnih sredstev ni bilo mogoče osnovati.
Vsekakor nam pa že gornji podatki jasno kažejo, da je
bila pretežno nemška Gornja Koroška preskrbljena s šol¬
stvom v neprimerno večji meri nego po večini slovenska
Spodnja Koroška. Vzrokov tega pa seveda ne smemo iskati
v kakih narodnostnih razlogih, temveč predvsem v že več¬
krat poudarjenem dejstvu, da je moralo zlasti v prvih ča¬
sih premagovati ustanavljanje šol v slovenskih predelih
mnogo večje zapreke nego v nemških, posebno v pogledu
učnega osebja, a po vsej priliki tudi glede drugih sred¬
stev in jrogojev (slovenski del dežele je bil tudi mnogo
revnejši nego nemški). Toda navzlic vsemu je bil ravno v
zadnjem petletju vladavine Marije Terezije led krepko
prebit — slovenska Koroška je dobila svo¬
je prvo šolstvo in to v svojem jeziku,  ko¬
likor je bilo to v tedanjih okoliščinah seveda sploh mogo¬
če.

Jasno je pa, da iz teh primitivnih kmečkih trivialk
otroci še niso mogli prestopati tudi v srednje šole. Poprej
so celovški jezuiti pripravljali nadarjene slovenske kmeč¬
ke sinove tudi za gimnazijo ali so pa prihajali iz že znane
nam dobrloveške beneficiatske šole. Jezuiti so tudi dru¬
gače naravnost pospeševali možnost študiranja revnejših
slovenskih otrok, tako da je dobilo v prvih treh četrtinah
XVIII. stol. vendarle že razmeroma precej naših kmečkih
sinov priliko, da so se izšolali in dosegali tudi boljše služ¬
be, zlasti duhovniške. Toda po razpustu jezuitskega reda
je nastala v tem pogledu velika vrzel, kajti ostala je samo
še dobrloveška šola, le kakega posameznika je še tu in tam.
pripravil kak duhovnik za vstop v gimnazijo.

603

Preokret na boljše bi bil nastopil šele 1. 1776. z ustano¬
vitvijo glavnih šol in normalke, od koder so učenci mogli
prestopati na gimnazijo. Toda tedaj je že v odločilnih
vladnih krogih prevladala vprav nesocialna težnja, da se
revnejšim slojem čim bolj oteži višje šolanje. Manjše gim¬
nazije so sploh ukinjali din dočim je bilo za sinove višjih
slojev šolanje popolnoma prosto (pri teh n. pr. ni bilo tre¬
ba niti izpitov za prestopanje v višje razrede), so pa za
revne učence uvedli stroge izpite, razen tega pa za vse še
visoke šolnine, tako da so slovenskim kmečkim otrokom
skoro zaprli vrata v višje šole. Število gimnazijskih dija¬
kov je zato hitro padalo in, ker se je to kmalu poznalo
tudi v padanju števila bogoslovcev ter v nastopajočem po¬
manjkanju duhovščine, so škofje protestirali in enako celo
graška vlada radi pomanjkanja sposobnih uradnikov, to¬
da zaman.

Na Koroškem sta se nahajali v tistih časih dve gimna¬
ziji, in sicer celovška in beljaška. Celovško so že izza 1.
1604. vodili jezuiti in je dolgo slovela tudi v sosednjih
deželah (imela je po okoli 600 dijakov). Uživala je veli¬
ko avtonomijo in n. pr. za dijake ni bil pristojen mestni
sodnik, temveč le učiteljski zbor. Država je začela zahte¬
vati potrebne reforme zastarelega gimnazijskega pouka
že 1. 1747. in je izdala potem 1. 1752. ter 1764. še na¬
daljnje podrobne predpise glede njih ustroja. V smislu
teh predpisov je bila tudi celovška gimnazija postavlje¬
na pod državno nadzorstvo (1753), vrhovno vodstvo je
bilo poverjeno višjemu šolskemu nadzorniku, uvedeni so
bili enotni vsedržavni učbeniki in javni izpiti, dotlej ta¬
ko običajne gledališke igre in druge prireditve dijakov
so bile dovoljene le še ob zaključku šolskega leta in na
zahtevo stanov tudi le v nemščini (poprej so se vršile ve¬
činoma v latinščini), a za nadomestilo so bile uvedene de¬
klamacije in jako so omejili tudi udeležbo dijakov pri

604

neštetih verskih in cerkvenih slovesnostih. Po razpustu
jezuitskega reda je morala prevzeti seveda država sama
vso skrb za gimnazije in jim je že 1. 1775 predpisala tu¬
di nov učni red 1 , toda ker za profesorje ni imela nado¬
mestila, so poučevali na njih še nadalje jezuiti, a pod
državnim vodstvom, le umrle in onemogle so postopno
nadomeščali s frančiškani in že tudi s svetnimi profe¬
sorji.

Ob priliki preureditve gimnazij T, 1775 se je pa poja¬
vilo tudi vprašanje, katere dotedanje latinske šole naj
obdrže še nadalje kot državne gimnazije in katere naj
zaradi pomanjkanja sredstev in učnega osebja ukinejo
v korist praktičnega strokovnega pouka. Kakor vemo, je
obstajala razen celovške gimnazije na Koroškem Le še
beljaška,, ki so jo vodili tamošnji minoriti, vzdrževala jo
je predvsem beljaška mestna občina, a je uživala radi že
znanih sporov (gl. str. 356 in 590) jako slab glas. Po po¬
godbi med mestnim svetom in minoriti naj bi obsegala
ta gimnazija le prve 4 razrede, a 1L 1770 ji je dovolila ce¬
sarica še 5. in 6. razred. Samostan se je vnovič obvezat,
da bo vodil gimnazijo po državnih predpisih, mestni ma¬
gistrat se je zavezal plačevati jim — poleg dotedanjih svo¬
jih obveznosti — še po 40 gld letno, a če bi jih ne dal,
bi tudi minoriti ne bili dolžni vzdrževati zadnjih dveh
razredov. Toda že štiri leta zatem so izbruhnili novi spo¬
ri (gl. str. 590) in tedaj se je tudi vlada postavila na sta¬
lišče, da je v tako važnem trgovskem mestu mnogo po-
trebnejša glavna šola nego gimnazija, zaradi česar so po¬
tem 1. 1776 beljaško gimnazijo sploh ukiniti in osnovali
mesto nje glavno šolo ter Izročili tudi to minoritom s p.
Orellijem kot ravnateljem.

Težje je bilo pa vprašanje dobrloveške latinske šole,
ki je temeljila na že znani nam Cadellijevi  usta-

605

novi in je pripravljala po 4 do 10 dečkov za vstop v niž¬
je gimnazijske razrede. Ta je uživala velik ugled, zato
se je toplo zavzela zanjo tudi celovška šolska komisija,
češ da „prihaja iz te popolnoma slovenske pokrajine mno¬
go odličnih dijakov, ki se posvečajo potem duhovniškemu
stanu, s čimer je vendarle precej pomagano pomanjka¬
nju slovenske duhovščine”, ker prihaja ravno s tega oko¬
liša „ večina slovenske duhovščine” za vso deželo. Tamoš-
nji starši so jako ubožni in bi ne mogli pošiljati svojih
otrok v celovško gimnazijo, dočim dobivajo v samostanu
juho in tudi drugo pomoč, zato bi brez te šole sploh „ne
bilo mogoče dobiti v deželi tako potrebnih slovenskih
dušnih pastirjev”. Te razloge je upoštevala tudi dunaj¬
ska študijska komisija, želela zaradi ukinitve samostana
nekaj ustanov za revne slovenske dijake, šoto samo je pa
spremenila v nekako „mestno šolo”, tako da je lahko še
nadalje vršila svoji namen. Razen te šole je pa obstojala
v Dobrlii vesi seveda še tudi trivialka, na kateri je pouče¬
val organist.

Lavantinski škof je želel imeti radi pomanjkanja du¬
hovščine v svoji škofiji! gimnazijo tudi v Št. Andražu,
toda dunajska študijska komisija je odločila (1. 1777.),
naj se dotedanji „zasebni repeticiji” v šentpavelskem sa¬
mostanu spremene v redno nižjo gimnazijo. Vodil jo je
poseben prefekt, poučevalo je pa na njej 5 tamošnjih be¬
nediktincev. Po vsej priliki je bila pa tudi ta tako sla¬
ba in tako malo obiskana, da so jo že 1. 1784. sploh opu¬
stili). Tako je ostalo potem vse obširno ozemlje lavan¬
tinske škofije še več let sploh brez vsake gimnazije, a na
vsem Koroškem je ostala samo še celovška.

Za višje šolanje koroške slovenske mladine je torej pri¬
hajala praktično ves čas v poštev skoro le celovška gim¬
nazija, ki je bila 1. 1775. preurejena tako, da je bilo šte-

606


vilo gimnazijskih razredov znižano od 6 na 5, a nekak
njen zaključek je tvoril dvoletni filozofski tečaj.
Nekateri redki slovenski posamezniki so potem nadalje¬
vali svoje študije še na graškem ali na dunajskem vseuči¬
lišču, večina se je pa posvečala duhovniškemu stanu in
ti so se šolali v Celovcu, v Gradcu ali Strassburgu, včasih
pa kdo tudi v Gorici ali v Ljubljani in drugod.

607


XXVI.

RUDARSTVO TER INDUSTRIJA IN TRGOVINA
SLOVENSKE KOROŠKE V XVI. — XVIII. VEKU

V starem veku  je spadala Koroška v rimsko pro¬
vinco Norik in n o r ii š k o železo  je že pred' Kr. r.
slovelo po vsej obširni rimski državi, a okoli l! 150 pr.
K. so naleteli v Noriku na tolika najdišča zlata, da je
padla njegova cena v Italiji kar za celo tretjino. Toda
za staroveško pridobivanje noriških plemenitih kovin da¬
našnja slovenska Koroška ni prihajala v poštev, temveč
le Visoke Ture, zato nas to tudi ne zanima. Vsekakor so
pa pridobivali že Rimljani in celo njihovi predniki Keki
tudi v območju slovenske Koroške železo,  njegove
zlitine in še nekatere druge kovine. Bogato najdišče v
Gurini nad Dulami v Ziljski dolini nam dokazuje, da
je bilo tam jako razvito topilništvo brona,  iz česar
moramo sklepati, da so kje v bližini kopali baker in
kaiamino.  Slično najdišče se nahaja tudi v Borčah
pri Smerčah (okraj Beljak). Posebno važno- prazgo¬
dovinsko  najdišče premnogih svinčenih predmetov pa
tvori prazgodovinsko grobišče na Bregu pri Rožeku, iz
česar lahko sklepamo, da je bilo tu jako razvito izdelo¬
vanje okraskov i. dr. -iz svinca,  ki so ga dobivali iz
bližnjega Rudnika pri Baškem jezeru ali pa morda že
tudi iz Piajberka. Po vsej Koroški so raztresena prazgo¬
dovinska grobišča, v katerih so našli tudi polno ž e -
1; e z ne ga orožja  in železnih predmetov  za
vsakdanjo rabo, iz česar moremo potem sklepati, da ni
bilo- že tedaj na Koroškem razvito le pridobivanje železa
temveč tudi njegovo obdelovanje. Neka legenda trdi,

608

da je bili celo naš Odrešenik pribit na križ z žeblji, iz
noriškega železa. V slovenskem delu Koroške so naleteli
na sledove prazgodovinskega železarstva v Rudi, pri Ledu
in Žvabeku. Manjkajo nam pa žal vsi določnejši podatki
o tedanjem železarstvu.

S propadom rimske države  je pa po vsej
priliki propadlo tudi vse prastaro koroško rudarstvo, ker
nimamo potem o njem nobenih glasov več daleč v visoki
srednji veki 9 . y severnovzhodniih, nemških predelih Ko¬
roške (v območju Huttenberga) se je razvilo rudarstvo
zopet v XI. in XII. stok, a gjllede slovenskega predela de¬
žele beremo šele v neki listini papeža Aleksandra
III.  z dne 10. II. 1171, da je sekovski prdštiji potrdil
med drugim tudi ^posestva v Podjuni iz goro, kjer se kop¬
ljeta srebro in sviinec” (zgodovinarji menijo, da sta miš¬
ljena tu rudnika na Topiči in Ojstri). Potem pa začenja¬
jo polagoma postajati glasovi o južnokoroškem rudar¬
stvu vse češči. Šentpavelski samostan je pridobivali že v
drugi polovici XII. stok srebro pri' Ledu in prii Goren-
čah (vzhodno od Rude) in razen tega je kopali ta samo¬
stan v XIII. stoli, srebro tudi v kraju „Volchelines” (to
je najbrž današnji Št. Jurij pri Grebinju) in približno
v isti dobi so iskali srebro še pri Gorenčah, a že samo
ime Pliberk (Bleiburg 20 ), ki se prvič omenja 1. 1226, nam
dokazuje, da so morali v njegovi bližini že tedaj kopati
svinec.  Isto velja tudi za Slovenji! Plajberk, ki se
omenja prvič 1. 1332. Šele 01. 1333 se pa prvič omenjajo

19) Popravi v tem smislu tudi navedbo na str. 54 (vrsta 9) v
I. delu te zgodovine.

20) Na svinec  kaže le nemško ime Bleiburg, dočim sloven¬
ska označba Pliberk  menda ne prihaja iz nemške, temveč se je
razvila iz „ L i u p i c ”, kakor se je nazivala prva naselbina na tem
mestu v X. stol., a koren besede „Liupic” bi naj bil „ 1 j u b ” in se
še danes nazivlje potok, ki teče tam, Ljubučka.

39

609

svinčeni rudniki v okolišu FSajberka. Že v XV. stol. je
potem koroško rudarstvo vprav zacvetelo, toda v drugi
polovici tega stoletja so mu ponekod onemogočali raz¬
voj ali ga pa začasno celo uničili ponovni turški napadi
in madžarski vdor. Čim se je pa položaj na prelomu XV.
in XVI. stol. zopet popravili, se je pridobivanje in ob¬
delovanje raznih vrst kovin naglo zopet dvigalo in do¬
seglo potem proti koncu XVI. stol. svoj višek.

V zgodnjem srednjem veku  je veljalo na¬
čelo, da pod zemljo se nahajajoča bogastva niso last do-
tičnih zemljiških gospodov, temveč so brez gospodarja (ozi¬
roma last palčkov in podzemskih duhov), a z vsem, kar
je bilo brez gospodarja, je razpolagali kralj (cesar). Iz
tega se je razvili potem tudi kraljevi  „ r e g a 1 ”, to
je izključna vladarjeva pravica do rudarjenja, ki jo je
lahko odstopil tudi komu drugemu; če jo je podaril, pa
je imeli pravico do deleža pri donosu. Ko je v XIII. stol.
cesarska oblast čisto propadla, se je cesarjem izmuznila
iz rok tudi ta pravica in so morali že v XIV. stol. pri¬
znati pravico regalla najprej tudi volilnim knezom, v
nadaljnjem razvoju pa sploh vsem državnoneposrednim
vellikašem, med katerimi so bili — 'kakor že vemo — na
ozemlju slovenske Koroške tudi salzburški nadškof je,
bamberški škofje (ti so ga dobili že 1. 1242), Goriški grof¬
je, Celjski grofje in Ortenburžani (ter njih nasledniki).
Ker se je pa že ob koncu XV. stol. pokazalo rudarstvo
za jako dobičkanosen posel, so si hoteli pridobiti vladar¬
ji nekdanje pravice zopet nazaj, kar se jim je pa v trdem
boju z velikimi zemljiškimi gospodi posrečilo le deloma,
pač so si pa mogli spričo svoje vrhovne upravne in sodne
oblasti 'ustvariti vnovič precejšnji vpliv na rudarstvo in
določati v obliki rudarskih redov ne le njegovo upravlja¬
nje, temveč si zagotoviti tudi primeren delež pri donosu
rudnikov (Fronen).

610

Tak prvi rudarski red, veljaven tudi v de¬
lu slovenske Koroške, nam je znan iz dobe okoli 1.
1490. Izdali ga je bamberški škof Henrik  radi pliaj-
berškega rudnika, ker so bili tam neprestani' spori med
rudarji in podjetniki, zlasti radi nejasnosti mer. Razen
tega je doltočal že ta red tudi plačo rudarjev, ki je zna¬
šala po 5 šilingov za 58 i / 2  urno tedensko delo, a upo¬
števati je treba, da je jako mnogo posadov (Schicht) tudi
odpadlo, ker so žavzelli prazniki z nedeljami tedaj še okrog
120 dni' letno. Že ta bamberški rudarski red je razdelje¬
val vse ozemlje na več rudarskih okolišev z rudarskimi
sodniki na čelu, ki so bili podrejeni vicedomu, a sodnir
kom ob strani :so stali rudarski sosveti, sestoječi iz 8 za¬
priseženih mož (4 podjetnikov in 4 rudarjev), pisarja,
tebtničarja, pobiralca pristojbin in gozdarskega mojstra.

Od 1  Vladarjev je prvi odločno posegel v rudarstvo ce¬
sar Maksimilijan  I., ki je bil tudi sam neposre¬
dno 'kot podjetnik soudeležen pri izkoriščanju raznih
rudnikov. On je s svojim splošnim rudarskim redom
ustvarili posebno državno rudarsko organizacijo in dolo¬
čil za sedež „višjega rudarskega mojstra” (prvi je bili po¬
stavljen že Ji. 1491) za vse svoje „dolinjeavstrijske” dežele
Gornjo Belo  (Obervellach). Ta mojster je bil pod¬
rejen vladarjevi komori, a njemu so billli podrejeni rudar¬
ski sodnikii za razne rudarske okraje in so morali pola¬
gati letne obračune. Slovenska Koroška je spadala v ru¬
darske okraje:

1. Beljak, ki je obsegal južni del Gornje Koroške, a
brez baimberških ozemelj. V njegov okoliš so spadale tu¬
di gospoščine Bovec, Wasserleonburg, Bekštanj in Ro-
žek.

2. Steiinfeld, ki je obsegal 1  dolino Drave vzhodno od

Greifenburga, segal na jugu do deželne meje in mejil na
vzhodu na breški rudarski okraj. >

39 *

611

3. Breze, ki je segal na jugu še čez Dravo (nekaj časa
celo prav do Celja), na vzhodu pa do grebena Golice.

4. Voišperk — St. Leonhard, ki je obsegal vso Labotsko
dolino.

Ti rudarski okoliši in njih meje so se pa pogosto me¬
njavali, a cesar Jožef II. je s patentom z dne 1. XI. 1781.
in z dne 10. VII. 1783 sploh čisto na novo uredil pristoj¬
nost rudarskih sodišč  in razdelitev rudarskih
okolišev. Za Koroško je bilo določenih tedaj' 10 rudar¬
skih sodnih okrajev, od katerih so prihajali za Slovence
v poštev Rabelj, Kanalisika dolina, Khiinburg, Plajberk,
Beljak in Voišperk, pozneje je bil ustanovljen še v Selah
in v Pliberku, a v Celovcu  je poslovalo rudar¬
sko prizivno sodišče  za vso Notranjo Avstrijo,
Tirolsko, Istro in Dalmacijo. Že maksimilijanski rudar¬
ski red je našteval! mnoge rudnike tudi po imenu, med
drugimi v slovenskem delu Koroške tudi Rozalij ino goro
v Podjuni, Teleče, Slovenji Plajberk, Št. Pavel v Gorič¬
ki dolini in Majzlico.

Maksimilijanski rudarski red je nalagal! rudarskim
podjetnikom in trgovcem z rudarskimi proizvodi premno¬
ge omejitve, ki so jako ovirale svoboden razmah rudarje¬
nja. Med podjetniki velikega dela gornjekoroških rudni¬
kov najdemo že v XVI. stol. tudi mnoga slovenska ime¬
na, kakor J. Zajca, V. Pičnika, A. Kanišnika, A. Lemiš-
nika i. dr., še več jih je bilo pa potem v XVII. stol. (n.
pr. samo med plajberškimi podjetniki J. Lampič, več
Migičev, V. Paternolič, B. Jurič, P. Marčniik, P. Pribež-
nik i. dr.), a med podjetniki severnokoroških rudnikov
tudi mnogo južnokoroških plemičev (n. pr. Gandolf,
Khiinburg, Malilentheim, Neumanni z VVasserleonburga,
Khevenhiiilerji i. dr.). Podjetniki so izhajali iz najraz¬
ličnejših slojev (tudi iz malomeščanstva in zlasti iz vrst

612

prejšnjih rudarskih uradnikov) in so prihajali iiz najraz¬
ličnejših krajev (tudi iz drugih dežela). Sredi XVI. stok
je bilo samo v okolišu steinfeidskega rudarskega sodišča
kar 119 podjetnikov. Ti so se izredno hitro menjavali,
se združevali in zopet razhajal in le redke podjetniške
_ rodbine XV.—XVII. stol. so se obdržale dlje časa. Le
redko je bili v teh stoltetjih kak rudnik tudi' v rokah ene¬
ga samega podjetnika, temveč so jih navadno izkoriščali
v družbah. Veliki, rudniki so bili navadno razdeljeni v
..devetine”, te v ,,četrtine” in končno še te v dva dela,
tako da je imel) rudnik 72 delov in posamezni podjet¬
niki so izkoriščali potem po več ali manj takih delov.'
L. 1764 je bito n. pr. v Blajberku od okoli 500 jam v
obratu 456, katere je izkoriščalo 288 podjetnikov s 631
rudarji. Vsak rov je imeli tudi svoje ime, navadno po
svetnikih.

Že maksimilijanski red je natančno predpisoval tudi
vse mere.  Plemenite kovine (zlato in srebro) so tehta¬
li po »markah ”, „ il! o t i h ” im »kvintah  ”, ali pa
po markah in »karatih”.  Ena marka je imela 24 ka¬
ratov po 12 »gr a nov”,  a 1 gran je tehtal današnjih
0.977 g, itako' da je torej tehtala 1 marka današnjih
281.376 g, en lot je imel pa 4 kvinte po 4.4 g. Ostale ko¬
vine so tehtali po stotih (q). Vsak stot  je imel današ¬
njih 56.3 kg in je bil razdeljen na 100 funtov. Rude so
pa meridii po vedrih,  ki so bili pa v raznih rudni¬
kih različne velikosti (tehtali so od 130—150 funtov).
Rudarske dajatve (Fron)  knezu so bile cele,
ki so znašale po 10% proizvodnje in polovične po 5%;
slednje so plačevali šibki rudniki, ki so se nahajadi v te¬
žavah, a rudosledi in začetni rudniki 1  so bili sploh opro¬
ščeni dajatev, dokler ni dosegla njih proizvodnja dolo¬
čene mere. Razen teh dajatev je imet pa rudarski gospod
pravico še do nekaterih drugih pristojbin.

613

Trgovina s plemenitimi in tudi drugimi kovinami je
bila večidel v rokah velikih južnonemških trgovskih rod¬
bin (Fugger, Putz, Hochstatter, Sieghart i. dr.), deloma
pa tudi v rokah beljaških trgovcev. Najznamenitejša teh
trgovskih hiš so bili' vsekakor F u g g e r j i, ki so bili
od konca XV. stol. pa do 1. 1665 vodilno zastopani ne le
med trgovci, temveč tudi med rudarskimi lastniki in pod¬
jetniki. Za časa cesarja Leopolda I. je pa dobil skoraj
monopolni položaj v trgovini s svincem L. M i 1 1 e r -
mayer  in je ta položaj 1  tudi brezobizrno zlorabljal ne
glede na vse svoje pogodbe in obveze. V začetku XVIII.
stol. se je pojavili potem kot glavni gornjekoroški trgo¬
vec K. Regačnik  v Beljaku, ki je prevzel vse doba¬
ve svinca za avstrijsko armado v severni Italiji, a v sre¬
dini XVIII. stol. so imeli skoro vso trgovino s svincem
v rokah beljaški trgovci. Spodnjekoroško trgovino z žele¬
zom so dolgo popolnoma obvladali šentviščani in Veli-
kovčanii, a z železnimi izdelki so trgovali navadno dofcič-
ni fužinarji sami, o čemer bom pa govoril še pozneje.

Prvi veliki razmah je zavzelo rudarstvo v XVI. stol.
•iin tedaj je igral! za južno Koroško najvažnejšo vlogo
svinec.  Glavni proizvajalec je bil tedaj lastnik plaj-
berškega rudnika, bamberški škof, ki je imel zato seveda
tudi ves interes na visokih cenah svinca, a glavni odje¬
malec je bil cesar, oziroma njegova komora, za vojne na¬
mene, zato je seveda skušala tudi pritiskati cene svinca
čim nižje. To je povzročilo neprestana ostra nasprotja
glede rudarskega regala med cesarjem in škofom, za ka¬
terim so pa stali seveda tudi drugi proizvajalci, -toda že
•L 1535 je ostala odločilna Oblast v rokah vladarja. Spri¬
čo nagltega dviganja rudarstva je bil škof '1. 1550 prisiljen
izdati za svoja rudarska področja tudi nov, jako izpopol¬
njen rudarski red, ki je ostal potem v veljavi do konca
bamberškega gospostva na Koroškem. Ta je med dru-

614

gim natančno določal] tudi mere rovov, odrejal, da mo¬
rajo dobivati rudarji plače le v gotovini in ne več deloma
v živilih, ter določal delovni čas na 6%’posada tedensko
po 8 ur, visoko v gorovjih, kjer so ostajali rudarji ves te¬
den, pa po 4 posade po 10 ur. Izdaja tega reda je naletela
na hudo nevoljo cesarja Ferdinanda I., ker jo je sma¬
tral za poseg v svoje deželnoknežje pravice, zato je izdal
tudi on dne 1. V. 1553 nov, precej izpopolnjen svoj ru¬
darski red, ki se je v glavnih potezah ohranil potem
prav do druge polovice XVIII. stoletja. V njem si je
cesar izrečno pridržal vse rudarske pravice kot „kame-
ralno imetje” in prepovedal vsem kopati rude brez nje¬
govega dovoljenja.

Kot sem že povedal, so se nanašala nasprotstva med
vladarjem in proizvajalci zlasti na cene svinca. Da bi pri¬
šel cesar čim cenejše do njega, je še pred dl. 1500 kratko
In malo prepovedal izvažati ga v Italijo in na Ogrsko
ter je tako prepoved še tudi pozneje večkrat obnavljal
alfit pa določali za izvoz n e z m o g II j !  i v e carine  (oko¬
li dl. 1540 je znašala 1 gld za 1 q), sam pa določil za od¬
kup svinca tako nizke cene (1. 1550 je stal v Beljaku 1 q
svinca 5 gld 15 kraje.), da večkrat niso krile niti proizva¬
jalnih stroškov, ne glede na to, da je bil cesar tudi skraj¬
no slab plačnik in jie ostajali s kupnino večkrat na dolgu
po več let. Res je, da se izvozne prepovedi niso mogle
dolgo vzdržati, vendar so hudo motile vse rudarstvo in ga
spravljale večkrat celo v najhujše krize (od H. 1562—1586
se je n. pr. znižala proizvodnja v bamberških rudnikih
za 60%), a premalo jasni pravni odnošaji so povzročali
neprestane spore na vse strani. Velike težave je povzročal
tudi drag prevoz. Okoli 1. 1550 so znašali n. pr. prevoz¬
ni stroški za 1 q svinca iz Beljaka na Dunaj 1 gld 30
kraje., razen tega je bilo-pa treba plačati še 1 gld 8 kraje,
mitnine na 8 mitnicah med Beljakom in Dunajem (naj-

615

višja j l e brila v Št. Vidu na Glini, kjer je znašala 36 kraje,
za 1 q), tako da je torej priseli 1 q svinca na Dunaju na
7 gld 53 krajcarjev. Veliikovčani in Spodnjedravograjci
pa sploh niso puščali splavov s svincem po Dravi. —
Podobno je foiilo tudi z železo'm.  Ena „peč” kova¬
nega železa (t. j. 10 q) je stala že v Št. Vidu 40 gld 30 kraje,
in prevozni stroški ter razne carinske in mitnišike pri¬
stojbine od Hiittenberga do Trsta so ga 1. 1674 podra¬
žile potem skoro za polovico 2 !.

Nekako do sredine XVI. stol. je imel koroški svinec
tudi skoro monopolni položaj na beneškem trgu, a tedaj
se je tam prvič pojavila tudi inozemska konkurenca (ba¬
je iz Bosne), še močnejša pa proti koncu XVI. stol. iz
Anglije, kar jie seveda še bolj otežilo položaj: koroškega
rudarstva. Podjetniki so morali zopet in zopet prositi za
spregled pristojbin in pogosto tudi svojih delavcev niso
mogli v redu plačevati, šibkejše rudnike in rove ter majh¬
ne obrate so pa morali spldh opuščati radi nerentabilno-
sti. Velike potrebe po svincu v vojnih časih so seveda
vselej' zopet povečevale proizvodnjo, toda glavni dobiček
od nje so imeli veliki trgovci, ne pa podjetniki in ru¬
darji. Mittermayer je n. pr. kupoval svinec po 4 gld 15
kraje, za 1 q, prodajal ga pa cesarju po 8 gld 24 krajcar¬
jev. Vprav nesramno so izrabljali šentviščanl tudi hut-
tenberške rudarje s tem,, da so jim prodajali n. pr. manj¬
vredno sukno, kupljeno po 2 gld vatel, po 3 gid, tovor
vina, kupljenega po 15 gld, pa po 24 gld.

21) Med drugim so znašali tedaj stroški za eno peč kovanega
železa: prevoz iz Št. Vida do Celovca 3 kraje. 5 pfenigov, mitnina
na Dravi 18 pf., voznina od Celovca do Kožentavre 18 pf., cesarska
mitnina na Ljubelju 50 kraje., istotoliko stanovska mitnina na Lju¬
belju, prevoz iz Kožentavre do Tržiča 10 kraje. 10 pf., prevoz iz Tr¬
žiča do Kranja 18 pf.; prevoz iz Kranja do Ljubljane 4 kraje., ce¬
sarska mitnina v Ljubljani 1 gld 33 kraje, stanovska mitnina v Ljub¬
ljani 30 kraje., vodna mitnina 3 'kraje. 2 pf. itd.

616

Te razmere so seveda odločilno vplivale tudi na ž i v -
1' ji e n j e rudarjev,  ki je bilo vedno jako težko. Po
veliki večini so 'bili ti povsod Nemci, od Slovencev pa
samo posamezniki; le po nekaterih manjših spodnjekoro-
Skiih rudnikih so billi v večji meri zastopani tudi naši lju¬
dje. V začetku XVI. stoli., ko se je začelo rudarstvo raz-
mahovati, uporabe smodnika v rovih še niso poznali, za¬
to je bilo tudi kopanje rude jako naporno, v slabem zra¬
ku, tesnih rovih, pri slabi razsvetljavi, v vlagi, pri slabi
hrani in v najsllabših zdravstvenih okoliščinah. Plače
so se seveda ravnate po izvršenih posadah, a v prostem
času so si prislužili nekaj tudi z delom pri kmetih, ne¬
kateri so- imeli pa tudi majhna lastna gospodarstva. V
času kriz se rudarji s svojimi nizkimi prejemki niso mo¬
gli niti preživljati in so odhajali drugam. Soc i. a I n o
skrbs  tvo  je billo še v sredini XVIII. stoli, na skrajno
nizki stopnji. Plajbefk je imel tedaj n. pr. nad 1500 pre¬
bivalcev, ni pa imel ne šole, ne bolnice, ne ubožnice in
ne sirotišnice, le »Tovarištvo ubogih ljudi”
je dajalo onemoglim rudarjem po en par čevljev letno in
jim plačalo pogreb. Tudi po prehodu bamberških po¬
sestev v državno last se razmere še precej časa niso izbolj¬
šale. Že 1. 1722 se je začela med tamošnje podjetnike
uvrščati tudi država sama, a upi ostalih podjetnikov na
dvig prenizkih cen svinca so ostali zaman. L. 1769 je ku¬
pil erar sam 96 jam za 12.875 glld in 100 cekinov likofa
in te so postale potem temelj eraričnih podjetij, Država
je resda dvignila rudarjem plače od 5 na 6 gld mesečno,
a zato jim je takoj tudi podaljšala delovni čas. L. 1778
je dokupil erar še nekaj novih jam, tako da je postal že
najmočnejši plajberški podjetnik (od 533 rudarjev jih
je zaposloval erar 68). Radi lažje preskrbe topilnic z go¬
rivom so mislili tedaj na njih prenos ob Ziljico, a radi
protesta tvasserleonburške gospoščine so to misel potem

617

odložili, pač so pa radi izrednega dviga proizvodnje ob
koncu vlade Jožefa II. dobro uredili cesto Beljak — Pllaj-
berk — Čajna. Šele 1. 1773 je izdala Marija Terezija ured¬
bo o bratovski s k i a d niči,  ‘ki je pa začela po¬
slovati šele 1. 1788. Ta je dajala ostarelim in obolelim
rudarjem, vdovam in sirotam do 10. leta po nekaj kraj¬
carjev podpore,, a onemogli rudarji so imeli že izza XVII.
stol. razen tega še pravico do — beraške izkazni¬
ce,«  katero so mogli neovirano preiti skozi vse kraje
in meje. Rudarji so končno dobili tudi pravico do brez¬
plačne „ zdravniške” oskrbe. „ Kirurg”  ni
smel odslej prevzemati nobenega drugega posla več, kaj¬
ti poprej je bij tudi cerkovnik ter brivec in je še pouče¬
val po nekaji otrok v branju in pisanju. Tak je bil prvi
začetek avstrijskega državnega social¬
nega skrbstva.

Ker so začeli za topljenje rud uporabljati premog
Selile na prehodu iz XVIII. v XIX. stol.,, so rabili toliki
koroški rudniki, topilnice in fužine seveda tudi ogromne
množine lesa in ogla, tako da. je nastala v posameznih
rudarskih okoliših vkljub velikemu koroškemu 'lesnemu
bogastvu večkrat taka huda 'lesna  kriza,  da je na¬
ravnost ogrožala vse rudarstvo. Razen tega je ravno gori¬
vo zavzemalo tudi glavni del stroškov. Po nekih računih
iz prve polovice XVI. stol. so tvorili izdatki za ogle ce¬
lih 70% vseh proizvodnih stroškov hiittenberškega žele¬
za, ruda sama 25%, vsi ostali stroški z rudarskimi mezda¬
mi vred pa komaj 5%. Za proizvodnjo ene peči surove¬
ga železa so rabili tedaj 24 škafov ogla, za kovno železo
pa 36 škafov. Ravno zaradi tega so bili potem stanovi
prisiljeni dne 28. VII. 1550 izdati za Koroško tudi svoj
prvi gozdni red,  v katerem je bilo posebno po¬
udarjeno to, da ne sme delati noben kmet novih krčevin
brez dovoljenja svojega zemljiškega gospoda. Vsako že-

618

lezarsko podjetje je imelo tudi točno odkazan predel 1 ,
iz katerega je dobivalo potrebno gorivo. Plajiberški rud¬
nik 'j;e n. pr. dobival v smislu gozdnega reda les z vsega
Dobrača im iz Spodnje Ziljske doline.

Glavna nahajališča koroških plemeni¬
tih kovin  so se nahajala v severnozapadnem predelu
Koroške (v Visokih Turah) in v severnovzhodnem (pri¬
bližno med krajema Metniitz in Hiittenberg), ki pa za
Slovence seveda niso prihajala v poštev. Z'latih  rud¬
nikov v slovenskih predelih sploh ni bilo, oziroma so
bila nahajališča tako šibka, da se pridobivanje ni izpla¬
čevalo (okoli dl. 1560 so n. pr. iskali srebro in zlato okoli
Grebinja), pač so bili pa morda tudi Slovenci nekoliko
udeleženi pri jako razvitem pridobivanju pranega zla¬
ta v Labotski dolini. Toda že 'konec XVII. stol. je po¬
stalo pridobivanje zlata celo iz rudnikov nerentabilno
na severnem Koroškem in je naglo ugašalo (v letih 1580
— 1600 je znašala proizvodnja na vsem Koroškem le še
po 300—400 mark zlata in po 1500—1600 mark srebra
letno). To je bil tudi poglavitni vzrok, da je prenesla
Marija Terezija sedež glavnega rudarskega sodišča iz Gor¬
nje Bele v Celovec. Grebi njski prošt  j:e bil! pa 1.
1636 udeležen pri nekem zlatem rudniku blizu St. Le-
onharda. Iskalci zlata pa. vendarle še v XVIII. stol. niso
čisto obupali. Tako beremo, da si je grof Attems
pridobil 1. 1700 rudosledno pravico za zlato na Poludni-
ku, 1. 1713 je dobil J. Zinuser  pravico pridobivanja
pranega zlata ob izlivu Krke v Dravo, pet let zatem J.
Gos s l 1  enako pravico v Dravi od belljaške meje do Tinj
in 1!. 1718 J. Lipič  v Dravi in njenih pritokih, J. A.
Sembler  rudosledno pravico za zlato in srebro v Čreš-
njah v Ziljski dolini in 1. 1774 j;e mislil začeti F. S.Skar-
n it  z el  s kopanjem zlata na Sv. Višarjah, a ruda se je
pokazala za mnogo prešibko.

619

Le malo več sreče so imeli iskalci srebra,  kii so ga
zasledili po mnogih krajih, kakor v Zgornji Beli pri Šmo¬
horju, na Brdu, Poludniku, blizu Štebna, na Vajškri, pri
Kostanjah, pri Rožeku, Hodišah, Slovenjem Plajberku,
Telečah, na Magdalenski gori, pri Rudi, D obril vesi, na
Topiči, Obrijah, pri Pliberku, Žvabeku, Sv. Miklavžu pri
Rudi, pri Ledu, Gorenčah in morda še kje, a ruda je bila
povsod tako šibka, da so s pridobivanjem v najskrom-
nejšem obsegu kmalu prenehali ali se pa niti razviti ni
moglo. Le pod Vajškro je bil 1. 1558 otvorjen precej mo¬
čan srebrni rudnik (njegov glavni lastnik je bil Fugger),
ki je pa očividno tudi kmalu ugasnil, nakar nimamo no¬
benih sličnih vesti iz beljaške okolice prav do 1. 1763, ko'
beremo o srebrnem rudniku pri Rožeku (last Rosen-
b ergov),  Iki je pa vrgel L 1772 in 1773 tudi komaj 44
mark srebra (1 marka srebra je stala tedaj 20 gld 25 kraj¬
carjev) in so ga zato tudi kmalu opustili. L. 1690 je kupil
p o d k 1 o š t e r s k i opat  srebrni rudnik v gospoščini
Griinburg in okoli 1. 1800 je pridobival I. Silberna-
g e i srebro (in svinec) na Obirskem.

Kolikor toliko vidno mesto je pa zavzemalo tudi v
slovenskem delu Koroške pridobivanje barva¬
stih  k o v i n. Antimona in kobalta niso našli nikjer.
Prvo vest o živem srebru  na Koroškem imamo iz
■ll. 1650, ko ga je baje našel neki kmet na gospoščini Bek-
štanj, a kaj je bilo z njim pozneje, nam ni znano. Šele
konec XVIII. stol. so iskali potem živo srebro na Babi
pod Košuto, a v Bajdiškem jarku pri Selah in v Viga-
znici pri Železni Kapli so celo že začeli kopati c i n o -
b e r. Šele 1. 1785 so dovolili kopati živo srebro tudi za¬
sebnikom pod pogojem, da ga oddajajo državi po 100 gld
za lq. Ravno ta visoka cena je spodbodla med dirugim
nekega J. Fuchsa,  da ga je iskal pod Košuto, toda do

620

neznatnih uspehov so dospeli šele v začetku XIX. stol., o
čemer bom pa govorili pozneje, v III. delu te zgodovine.

Skromni so bili tudi uspehi z bakrom.  Bakrena
ruda se nahaja skoro po vsej Koroški, a vsaj v nekoliko
pomembnejši množini predvsem v sedanjih nemških pre¬
delih. V slovenskem delu dežele se nahajajo skromna le¬
žišča bakrene rude v podnožju Jepe in so jo kopali že
konec XV. in v XVI. stol. pri Teharčah (pri Bekštanju),
v Maloščah, Veronici in morda tudi v Ločah. Pri Arzi
sta jo kopala H u e b m e r s h o f e n in neki Celbvčan
in stare opuščene rove je videti še danes tudi v Livi
pod Jepo. Neki rudnik bakra se je nahajali nekoč tudi
pri Žvabeku, a kaj več o tem nam ni znanega. L. 1706 so
poskušali obnoviti stare propadle rove pri Slov. PBajber-
ku, Thurnov upravitelj P. Repnik  pa pri Lešah, a
menda brezuspešno, enako kakor se tudi niso obnesli
slični poskusi 1. 1708 na Obirskem. L. 1727 so kopali
bakreno rudo v Medvedjem dolu, okoli 1, 1731 v dolini
Lepena pri Železni Kapli, ki se je pa nazivalla v tistih ča¬
sih dosledno le Slovenska Kapla.  L. 1780 so
iskali bakreno rudo na Brdski planini v Zilji, pet let za-
‘ouada^ ut mospuasma'^; para ipuznj ru as

tat ipdup .13  a ui tu  tj o p Tsjariog a  iS3A i^stapuf od maj
1. 1790 pa na Velikem Obirju, a vse take poskuse so
kmalu zopet opustili, ker so se pokazali hitro za brez¬
uspešne. Zasledili so pa bakreno rudo še pri Sv. Lenartu,
v Bajdišah, pri Železni Kapli in na Lobniku. L. 1737 je
Huebmershofen že začel kopati bakreno rudo pri. Baj¬
dišah, toda pridobljeni baker se je pokazal za nerab¬
nega, a II. 1791 so kopali to rudo še v Labenčah, kar se
jim pa tudi ni obneslo.

V zvezi s pridobivanjem bakra je pa medenina,
ki tvori zlitino bakra in cinka. To so poznali že v naj¬
starejših časih in so izdelovali v Gornji Ziljski dolini iz

621

nje razno okrasje. Ves srednji) vek potem o pridobivanju
te kovine pri) nas popolnoma molči in šele ob koncu XV.
stoli zopet beremo, da so S. 1495—96 zgradili Fuggerji ob
Ziljici grad Fuggerau pri Podkloštru in veliko topilnico za
svinčeno rudo in za medenino. Svinčeno rudo so dobivali
iz Plajberka, bakreno iz Zgornje Ziljske doline (iz okoliša
Gurine), iz okoliša Bekštanja in z Ogrske, kalamino
pa iz Rablja in i!z Plajberka. Vse kaže, da je njihovo pod¬
jetje vprav cvetelo (medenino 'im medeninasto posodo so
prodajali predvsem v Italijo in v Nemčijo), kajti pora¬
bili so skoro vso iplajberško proizvodnjo. Ker so pa pla¬
čevali Fuggerji plajberški svinec dražje nego cesar Mak¬
similijan I., jim je ta 1. 1498 prepovedal nadaljnjo pro¬
izvodnjo, a so z njo vkljub temu nadaljevali še dolgo v
XVI. stoletje 22 . L. 1550 je pa kupil to topilnico podklo-
šterski opat P. Rom er, dokler se ni potem podjetje
zopet z novimi gospodarji konec XVI. stol 1 , preselilo v
Mollbrucke nad špitalom. Tudi ta tovarna je dobivala
baker še nadalje iz Ziljske doline in iz okoliša Bekštanja,
a 1. 1777 je prenehala z izdelovanjem medenine in se lo¬
tila železarstva.

Kakor lahko posnamemo že iz povedanega, so bile na¬
štete barvaste kovine za slovensko Koroško skoro brez
vidnejšega gospodarskega pomena prav do konca XVIII.
stoletja. Zato je pa igralo po mnogih predelih trajno
bolj ali manj važno vlogo pridobivanje svinca, s katerim
sta večkrat v zvezi tudi kalamina in cin k. Ravno naj¬
važnejša koroška ležišča svinca se nahajajo južno od Dra-

22) Fuggerji so si taka preziranja cesarskih ukazov lahko dovo¬
lili, ker so bili Habsburžani od konca XV. do sredine XVII. stol.
finančno skoro čisto odvisni od njih in se je moral n. pr. cesar
Karel  V. zahvaliti za svojo cesarsko krono zgolj bankirju Jako¬
bu  F u g g e r j u iz Augsburga, ki mu je dal na razpolago ogrom¬
ne vsote za podkupovanje koruptnih nemških volilnih knezov.

622

ve v Ziljskih Alpah z Ddbračem in v vzhodnih Karavan¬
kah, a večja ali manjša nahajališča se navajajo v teh sto¬
letjih še v Rablju, Kopajniku, pri Vajjškrii, Rudniku (pri
Blaškem jezeru), Kostanjah, Blatogradu, Krivi vrbi, Ple-
šerki (pri Hodišah), pod Golico, na Žingarici, v Slo¬
venjem Plajberku, v Srednjem Kotu pri Selah, na Seti-
šah (severnovzhodno od Sel), Najberku pri Slov. Plaj-
berku, na Obirju, Obirskem, Rebrcah, pri: Apačah, Že¬
lezni Kapli, Lobniku, Ženeku, v Spodnji in Zgornji To¬
pli (na Peci), pri Pliberku, Črni, na Uršni gori, pri Žva-
beku, Gorenčah, Vovbrah in morda še kje, kalamara pa
zlasti na Dobraču, v Rablju, pri Železni Kapli in v Pre¬
valjah. Vodilno mesto v pridobivanju svinca je več sto-
lltetiji zavzemal Plajberk, znan že izza XIV. stok, ki leži
sicer že v nemškem delu Koroške, vendar je bil v mnogih
ozirih povezan tudi z bližnjim mu slovenskim ozemljem
in z našim ljudstvom (neki predel tam je nosil celo ime
„W!indischer Graben” in med tamošnjimi podjetniki je
bilo tudi več „Kranjcev”), zato tudi v tem našem orisu
ne moremo mimo njega. Tudi prevoz plajberškega svinca
iz Beljaka do Trbiža so n. pr. morali vršiti slovenski bam-
berški podložniki kot tlako, torej zastonj.

Svinec je igrali — poleg železa — sploh najvažnejšo vlo¬
go v koroškem rudarstvu ves novi vek, zato potem seveda
tudi ni čudno, če so se zanj ves čas živo zanimali cesar,
veliki in mali svetni in duhovski zemljiški gospodje ter
domači in tuji plemiški in meščanski podjetniki in tr¬
govci. Skoro ves koroški svinec je pa dajal ravno južni
del deželte. Ob koncu XVIII. stol. je znašala n. pr. vsa ko¬
roška proizvodnja svinca okoli S7.000 q iin od teh sta da¬
jala le Plajberk 22.000 q ih Rabelj 10.000 q. Ako upošte¬
vamo najvažnejše svinčene rudnike, potem je prišel za
plajberškim najprej do jako močne veljave rabeljski.
Pobude zanj: so vsekakor morale priti iz Beljaka, Trbiža

623

in Naborjeta, kajti meščani in tržani teh krajev so imeli
zaradi velikega prometa že v XIV. stol. številne kovačije
in fužine v Kanalski dolini, a surovine zanje so dobivali
iz železnih rudnikov v Ukvah. O nekih rudnikih v oko¬
lišu Rabeljskega jezera beremo že sredi XV. stol., ne ve¬
mo pa, kaj; so tedaj kopali (najbrž cinkovo in bakreno
galica, ki se omenjata potem še do srede XVIII. stol.), a
v gozdnem redu iz 1. 1506 se prvič omenja tudi svinčeni
rudnik, čegar proizvodnja je potem stalno naraščala, če¬
prav se je moralo izkoriščanje rudnikov tu boriti z mno¬
go večjimi težavami in stroški nego v Plajberku. Ravno
to neprestano razširjanje rabeljskega rudnika je dovajalo
tudi do ponovne izdaje gozdnih redov, ki so določali po¬
goje za izrabljanje gozdov in za dobavljanje velikih mno¬
žin potrebnega lesa (ogla) za rove in za topilnice. L. 1550
je znašala rabeljska proizvodnja 4640 q, 1. 1568 je kopalo
tu 86 rudarjev (menda so bili vsi Nemci), dvajset let
pozneje so proizvedli trbiški podjetniki 8000 q ciniko¬
ve galice,  1. 1644 so nakopali 408 q kalamine, 1. 1674
se je dvignila proizvodnja že na 1500 q čistega svinca in
300 q cinkove galice, par let pozneje je znašala proizvod¬
nja tretjino plajberške, a 100 lllet pozneje je 113 rabelj¬
skih rudarjev nakopalo kar 5839 q čistega svinca, tako
da so torej celo nadkrilili plajberško proizvodnjo'. Razen
svinca je bila pa v rabeljskih revirjih ves čas jako po- '
membna tudi kaiamina. Prvi važnejši podjetniki tu so
bili Fuggerji, v začetku XVII. stoli je postali vodilen že
Italijan baron Ant. del la Grotta,  a med dru¬
gimi! najdemo tudi B. K h e v e n h ti 11 e r j a. Trbiški
organist J. S e d a č je pridobival tu tedaj kalamino, a
proti koncu XVII. stoli, se nahaja med tamošnjimi pod-
jetnikii še več slovenskih imen, kakor M. Mihič, A.
Kanduč, A. Ahac, S. Lišnik, A. Možina
im K. V id  u č. L. 1761 so delali v Rablju samo 4 podjet-

624

niki z 58 rudarji, a tedaj se je začel zanimati za rudnik
že tudi erar sam in je postal L 1772 on lastnik že polo¬
vice jam; povod za to mu je dajala zlasti kalamina. V na¬
slednjih desetletjih je pridobivala potem država še na¬
daljnje rove in neprestano modernizirala proizvodnjo,
tako da je postal rabeljski rudnik že L 1857 čisto državen
in je dajal tedaj; po 5330 q čistega svinca letno, toda dr¬
žava je posvečala tu ves čas glavno pozornost pridobiva¬
nju cinkove rude.

Najpomembnejši gornjekoroški svinčeni rudnik je bil
pa seveda ves čas Plajberk  z okolišem,, ki se pa na¬
haja že na nemškem ozemlju. Prav na robu slovenskega
ozemlja so v XVII. in XVIII stol. neprestano poskušali
s kopanjem svinca tudi nad Radničanni (I. 1674 je pri¬
stopil k temu tudi podkloSterski opat), a zaradi šibkosti
rude ni moglo priti tu nikoli do kake omembe vredne
proizvodnje. Neuspešni so ostali konec XVIII. stol. tudi
slični poskusi na Brdski planini, pač so se pa že izza XVI.
stol. kolikor toliko razvili nekateri svinčeni rudniki na
severni strani nemške Gornje Ziljske doline. S sloven¬
skega dela Gornje Koroške bi bilo omeniti le še Vajškro,
kjer je sredi XVI. stoli, obratovalo 15 jam srebrno-svin-
čenega rudnika (po večini last Fuggerjev), ki je pa po¬
zneje propadel, dočim pri Kostanjah menda sploh ni pri¬
šlo še Ido kopanja.

Vsi pomembnejši koroški svinčeni rudniki leže južno
od Drave, zato jih tudi na Spodnjem Koroškem severno
od Drave ni. Res je, da so tu in tam naleteli na nekaj
malega svinca, toda povsod je šlo predvsem za stare
rudnike srebra,  čijih stranski produkt je bil na¬
vadno tudi svinec. Najstarejše poročilo o takem srebrno-
svinčenem rudniku imamo že iz konca XII. stol. na šent¬
pavelskem posestvu v Ledu, oziroma pri Sv. Miklavžu

40

625

(okraj Velikovec). Že cesar Friderik II. je podelil: lil 1226
šentpavelskemu samostanu pravico rudarjenja za sre¬
bro, svinec in železo. Pri Vovbrah je 1. 1734 iskal neki ce¬
lovški trgovec svinčeno rudo s primesjo srebra. Prav
skromno uspeli poskusi' za pridobivanje srebrne in svin¬
čene rude so nam končno znani še iz Krive vrbe in Ple-
šerke, ki se pa niso mogli obdržati.

Tem pomembnejši so billi pa zato spodnjekoroški
rudniki južno od Drave. Te bi mogli- razdeliti v 3 odse¬
ke, in sicer:

1. med Bistrico in Borovnico s središčem v Slovenjem
Plajberku;

2. med Borovnico in Belo, ki bi ga mogli nazvati ka-
peljsko-obirski revir;

3. med Belo in Uršljo goro (južnozapadno od Mežice
v Jugoslaviji) s središčem na ozemlju Pece.

Rudne žile na vsem tem ozemlju so povsod na širo¬
ko prekinjene z drugim kamenjem, kar jako podražuje
zlasti njih iskanje. Začetki rudarstva po teh krajih nam
niso znani, a bodo vsekakor jako stari. Verjetno najsta¬
rejše, a obenem tudi najskromnejše je bilo pridobivanje
svinca v Rutah  (v okolišu Slov. Plajberka). Prvič
se ta rudnik navaja že 1. 1239, ko ga je oglejski patriarh
prepustil vetrinjskemu samostanu z obvezo, da vzdržuje
cesto in mostove preko Ljubelja. Menihi so kopali svinče¬
no rudo baje že 1. 1257 pod sedlom Halbin, pozneje pa v
slovenjeplajberških Rutah, a na Spi pri Vetrinju so imeli
baje svojo topilnico za svinec. Sodstvo vsega tega okoliša
je bilo v rokah Humperka, ki je biit v večnih prepirih z
Vetrinjem. Ta je izgubili ;te rudnike že v začetku XV. stol.
in rudarski regal je prišel 1. 1514, obenem s Humperkom,
v roke grofa S. Dietrichsteina. Toda že II 1585 vnovič be¬
remo, da je dobit neki Celovčan od Vetrinja v zakup

626


del rudnika v Slov. Plajberku. Očividno so pa dobivali
tu svinca jako malo, ker se je bilo vse tamošnje rudar¬
jenje že poprej preusmerilo na pridobivanje železne ru¬
de. Že 11  1583 je namreč imel tu tudi K. Ungnad z Že-
neka dosmrtno 12 jam za železno rudo. Proti koncu
XVII. stol. je bila tu glavni podjetnik rodbina P o s -
s e 11, nakar je prešel en del v last Trbižana J. Kapi¬
ca,  ki je bil dotlej rudar prii Posseltu. Radi majhne do¬
nosnosti so delali tu jako neredno, a okoli j. 1690 so ta
rudnik sploh opustili, ostalo je pa tam še vedno 5 saških
rudarjev, ki so še stopili že nakopano rudo. V naslednjih
par desetletjih beremo le še o enem poskusu obnovitve
tega rudnika, dokler ni prišel! 1. 1728 v last rodbine H 6 -
gen,  ki ga je potem izkoriščala nad 60 let in nakopala v
drugi četrtini XVIII. stol. po 270—430 q čistega svinca
letno, t. j. 3—4-krat toliko kot poprej. V drugi polovici
XVIII. stol. so poskušali tu svojo srečo razni podjetniki
(H u e b m e r s h o f e n , Struger, Aichhoizer,
sodnik T omanžgar,  baron Benaglio),  a le neka¬
teri s prav skromnimi uspehi, drugi pa celo z izgubo. L.
1784 je dobila v tem okolišu več rudosledov neka sred-
njekoroška družba, ki je precej poživila slovenjeplajber-
ško rudarstvo in zgradila tu 1. 1787 celo 2 topilnici. —
Razen v okolišu Slov. Plajberka so iskali (1674) svinčeno
rudo še v dolini Suhe in 1. 1752 je dobil tu pravico ko¬
pati svinčeno rudo T. J. Just  iz Kožentavre.

Tudi v odseku Železna Kapla—Obir seže rudarstvo
še v XII. stol, vendar nimamo potem prav do XVI. stol.
nobenih vesti več o nj ; em. L. 1568 je dobil L. Ungnad
z Ženeka pravico rudarjenja v Lobniškem jarku, ni pa
povedano, za katere rude; najbrž je iskal svinčeno rudo s
primesjo srebra. Razen tega je dobil enako pravico še v
nekaterih drugih okoliških krajih, tako za svinec v Plaz-
nici nad Rebrco, dve leti pozneje pa še pravico rudarje-

40 *

627

nja v nekem jarku pri Ženeku. Sploh so bili baroni
Ungnadi navdušeni rudarji in so spadali v XVI. stol.
med največje rudarske podjetnike na Spodnjem Koro¬
škem. Iz XVII. stol', 'imamo potem iz  vsega tega predela
samo dva glasova: 1. 1629 je dobili kapelski tržan A. G i u -
vine  rudosiedno pravico pri Kapli, a I. 1696 je grof
J. V. Attems  prodal svoje svinčene rove na Velikem
Obirju šentpavelskemu opatu za 300 glld. Množiti se pa
začno ti glasovi potem v XVIII. stoletju. Iz li. 1706 ima¬
mo poročila o nekem novem rudosledu „med mnogimi
starimi rovi”, 1. 1707 je dobil. J. A. pl.Ruchen-
s t o r f f obenem z Gradom (Hagenegg) tudi za 2 me¬
seca na poskušnjo rudosiedno pravico pri Si ! ov. Kapli, na
Lobniku in na Obirskem za baker in za svinec. Lobni¬
ški jarek pri Železni; Kapli z okolišem je tedaj sploh jako
mikal vse podjetne rudarje, kajti v naslednjih letih so se
najrazličnejše osebe, celo rokodelci iz dalj njih krajev,
poganjali za rudosledne pravice za svinec, vsebujoč tudi
srebro, v tem jarku, na Lobniku, na Obirskem in še po
drugih tamošnjih krajih.

Resno se je pa za Ungnadi v XVI. stol. oprijel rudar¬
jenja v teh krajih šele 1. 1729 znani fužinar I. M. Hueb-
m e r s h o f e n , ki je dobil rudosied za svinec in srebro
nad cerkvijo na Obirskem. Tamošnja ruda je bila sicer
precej bogata, toda proizvodnja jako težka in zato tudi
te malo rentabilna. Rovi so se nahajali visoko v gorov¬
ju, radi pomanjkanja vode so morali topiti 'led in sneg,
rudo pa na hrbtu nositi poldrugo uro daleč v vrečah k
topilnici. Nakopali so tam v letih 1743—1747 po 316 do
626 q čistega svinca letno in l 1 . 1757 je kopalo tam 38 ru¬
darjev v 3 rovih, 6 jih je bilo pa brez vrednosti._L. 1752
je Huebmershofen iskal svinec tudi na Kohli ravni na
Obirskem, nekaj let kasneje je pa dobil še grof C h r i -
stallnigg  rudosied na Malem Obirju, nekateri drugi

628

pa v okolišu. Na Kristalnikovi planini je bilo med podjet¬
niki celo nekaj okoliških slovenskih kmetov, kakor R.
O griz, A. Lučovnik, L. Jakovc  i. dr.

Razmeroma najmlajša so točnejša poročila o rudarje¬
nju v gornji Mežiški dolini (odsek. Pliberk — Peca — Me¬
žica), čeprav nam nudijo n. pr. sledovi starih zapuščenih
rovov zanesljive priče, da se je vršilo tu že v davnini prav
živahno rudarjenje. Pri gradnji ceste Bistrica — Pliberk
so našli tudi mnogo svinčene žlindre, kar nam dokazuje,
da so nekoč v okolici Pliberka topili svinčeno rudo, to¬
da strokovnjaki sodijo, da so bili tu sami majhni rudni¬
ki in topilnice. Starost tukajšnjega rudarjenja moremo
soditi že po samem nemškem imenu Bleiburg, ki se na¬
vaja prvič 1. 1226, a izrečno svinčeno rudarstvo prvič šele
1. 1424.

Povečini so pridobivali v tem predelu svinčeni sijaj-
nik, beli svinec, rumeni svinec, cinkovo rudo in svetlico
ter kalamino. Nobenega dvoma ne more biti, da so zla¬
sti proti koncu XV. stol. tamošnje rudarstvo močno za-
vrlli ponovni turški napadi in vdor Madžarov. Več po¬
datkov imamo zato šele iz konca XVI. stol., a zdi se, da
so stremeli! tedaj predvsem za pridobivanjem srebra (ru¬
darski sodnik za ta okoliš je bival tedaj v Slovenjem grad-
cu). Med tedanjimi podjetniki se omenja tudi Slovenec
Luka Pogernik.  Prav živahno zanimanje za rudar¬
jenje v teh krajih se pa začenja pokazovati šele izza sre¬
dine XVII. stol. in to že izrečno za svinec, vedno manj
pa za srebro. Odkar so kupili grofje Thurn  1.
1601 Pliberk, so se pridno vrgli na iskanje rud in na ru¬
darjenje zlasti ti, večkrat pa tudi njihovi oskrbniki na
lastno pest. L. 1706 je n. pr. Thurnov oskrbnik v Pli¬
berku javil rudarski oblasti, da se radi pomanjkanja ru¬
de odpoveduje svojim dotedanjim pravicam, prosil je
pa istočasno za rudosledno pravico za svinec „takoj na-

629

sproti p:iberškega gradu”, grof Fr. L. Thurn je dobil
isto leto pravico za kopanje svinca v Lesah, a leto dni
kasneje Thurnov rudarski upravitelj P. Repnik  ru-
dosiedno pravico za srebro „v jarku pod trgom Kapla”.
L. 1720 je dobil L. Thurn rudosled za svinec v nekem
gozdu pri Črni, a posebno vnet rudar je bil Thurnov
•upravitelj baron Schlangenberg  (on je bil spod¬
nještajerski Slovenec in se je pred poplemenitenjem zval
Gaje  ni  k),  ki je 'kopal v starih Thurrjovih rovih pri
Črni, na novo pa še pod Medvaškim vrhom
.in pri Sv. Heleni pod Peco. Po Schlangenbergovi smr¬
ti je nadaljevala z rudarjenjem njegova vdova, toda le s
skromnim uspehom, tako da je prišla večina njenih jam
v last grofov Thurnov, ki so k 1748 našli svinčeno rudo
na Ojstrčnikovi^planini pri Črni, šentpavelski samostan je
pa 6 let zatem iskal svinčeno rudo na lastnih zemljiščih
v Apačah pri Mohličah. Kakor torej vidimo, so vrveli
zlasti v XVIII. stol. v Mežiški dolini  že prav
živahni poskusi rudarjenja, toda kakih posebnih uspe¬
hov tedaj še ni mogoče zaznamovati, pač se je pa visoko
razvilo potem v naslednjem stoletju, o čemer bom pa go¬
vorili v III. delu te zgodovine.

Ko se je začela za časa Marije Terezije živahno razvi¬
jati vsa industrija, je čisto naravno, da je stopilo spričo
krepke domače surovinske baze takoj v ospredje pred¬
vsem industrijsko izrabljanje svinca. Najvažnejše mesto
na tem področju je zavzela takoj tovarna svinčene
'beline  (v XVI. stol. so izdelovali to v Benetkah in Ge¬
novi iz koroškega svinca), ki. jo je k 1759 ustanovili v Ce¬
lovcu M. Herbert in ki je dobil že naslednje leto baron-
stvo-. Marija Terezija je sploh jako rada videla, ako se¬
je posvečalo industrijski delavnosti tudi plemstvo in za¬
služnim podjetnikom je tudi sama širokogrudno podelje¬
vala plemstvo. Tako so 'bili ravno v tej dobi poplemeni-

630

teni Eggerji, Stampferji, Huebmershofni ii. dr. H e r -
b e r t o v o podjetje je potem še močno razširil 1  iin stro¬
kovno visoko dvignil njegov sin Pavel, o katerem bomo
imeli priliko precej slišati še pozneje. Njemu se je tudi
posrečilo prebroditi vse gospodarske krize naslednjih let
in pridobiti svojim proizvodom evropski sloves. S proiz¬
vodnjo svinčene beline so poskušali tudi v Beljaku in v
Podkrnosu, a menda ne s posebnim uspehom. V Belja¬
ku in ob Ziljici pri Podkloštru so nastala tudi manjša
podjetja za izdelovanje svinčenega rdečila (m i n i j a) in
šiber, od katerih so se pa le nekatera bolj razvila šele
v naslednjem stoletju.

Neprimerno važnejše nego svinec je bilo pa za sloven¬
sko Koroško v XVII. in XVIII. stol. železo.  Prve ve¬
sti, nanašajoče se na koroško železo, izvirajo že iz IX.
stol. in se potem počasi vedno bolj množe, a prazgodovin¬
ska najdišča železnih predmetov pa poznamo v južni
Koroški z Gurine, Borč pri Smerčah, Beljaka in njego¬
ve okolice, z Magdaienske gore i. dr. Koroško železo je
že od nekdaj, slovelo po svoji izredni trdoti in prožno¬
sti. Prva najdišča železne rude so bila tista, na katera so
bolj ali manj po naključju naleteli na površini; šele
nato so začeli slediti rudnim žilam še pod zemljo ali so
pa iskali plemenite in barvaste kovine, a ker so bile te
preneznatne, so obrnili potem pozornost na železno ru¬
do, ki so jo pri tem zasledili. Topili so rudo izprva v to-
piilnih jarkih na pobočjih hribov in potem še v XV.
stol. v pečeh na veter  (Windofen) s pomočjo ogla.
Njih velikost lahko sodimo po tem, da se je na njih dnu
po 10 do 12-urnem topljenju nabral 100 — 150 kg težak
hlebec surovega železa, a na tak preprost način se jim je
posrečilo izvleči iz rude komaj po kakih 25 — 30% ko¬
vine. Dokler so pridobivali železo na tak preprost na¬
čin, je lahko poskušal z njim vsak, a ko se je začelo to

631

tehnično izpopolnjevati in pridobivati v večjih napravah,
ki so zahtevale tudi večjih kapitalov in znanja, se je tudi
pridobivanje omejevalo na vedno manjši krog večjih pro¬
izvajalcev.

Najznamenitejše koroško nahajališče železa leži že od
pamtiveka v H ii 11 e n b e r g u , ki je bil dolgo last salz¬
burških nadškofov lin vedno tudi merodajen za vse ko¬
roško železarstvo, a ker se nahaja na trdem nemškem
ozemlju, nas ono tu ne zanima, razen kolikor je imela
slovenska Koroška opravka s trgovino tamošnjega železa.
Na južnem Koroškem leži velika železna žila na črti go¬
rovja Jauken in prelaza Plocken v Zilji in se vleče potem
od te severni odcepek po Ziljskih Alpah, južni pa po
Karnijskih Alpah in Karavankah daleč še preko vzhodne
koroške meje. Na tern področju je v teku stoletij nasta¬
jala dolga vrsta neznatnih železnih rudnikov, ki so pa
vendarle neprijetno konkurirali huttenberškim, zato je
vladalo tudi stalno trenje med njiimi; in se je Huttenberg
vedno prizadeval, da bi manjšim južnokoroškim rudni¬
kom čim bolj zagrenil 1  obstoj alii jih pa sploh uničil. To¬
da vsa prodaja huttenberškega železa je šla že od nekdaj
izključno le proti jugu v slovenske dežele, na Balkan in
v Italijo, ker je bij prevoz proti severu preko Alp prete-
žak in ker so ga strogo prepovedovali tudi vladarji, da
ne bi konkuriral leobenskemu (dovoljen je bil pa prevoz
štajerskih dokončnih železnih izdelkov skozi Koroško).
Iz Hiittenberga je vodila ena cesta proti jugu po dolini
Krčice na Velikovec in čez Jezersko proti Ljubljani' (od¬
cepek pa iz Velikovca na Slovenji gradeč), a druga je šla
čez Guttaring in Stari dvor (Altholen) na Št. Vid, Trg
in Beljak po Kanalski dolini v Italijo (en odcepek pa čez
Podkoren na Kranjsko), ena proga pa tudi iz Št. Vida na
Celovec in čez Ljubelj na Ljubljano in Trst. Glavna
tržišča  (in navadno tudi predelovalnice) koroškega že-

632

leza v severu Italije so bili Oglej, Benetke, Padova, Fer¬
rara, Brescia, Mantova, Verona, Portogruaro, Senigaglia
(ta je bila glavna luka cerkvene države) ter celo Rim,
Neapelj in Genova, razen tega so se pa tudi predelovalci
in trgovci iz teh krajev naseljevali na Koroškem ter pri¬
našali sem svoje naprednejše naprave in načine (od njih
so prevzemale razne vrste železa, žice in žebljev
večkrat tudi, italijanske označbe). Železo in železni izdel¬
ki so tvorili seveda vedno tudi glavno postavko koroške¬
ga izvoza (li. 1673 n. pr. okoli 60.000 q in če jih računa¬
mo povprečno po 4 gld za 1 q, je zneslo to 240.000 gld).

Označene trgovske smeri  severnokoroškega že¬
leza so pa zadevale že izza srednjega veka pa prav do kon¬
ca XVIII. stol. na dve jako neprijetni oviri. Prva je bila
strogo označena cesta, po kateri so smeli in morali pre¬
važati železo in tudi nekatere druge vrste blaga iz posa¬
meznih proizvajališč (S t r a B e n z w a n g). Zadevne pred¬
pise so obnavljale še generalije iz let 1580, 1613, 1639 ter
1662; kdor se ni po njih ravnal, se mu je blago zaplenilo
ter naložila še globa. Druga je bila pravica nekaterih
mest, da so tudi tuji trgovci morali svoje blago za dolo¬
čen čas izložiti v teh mestih in ga stavljati na razpola¬
go domačim kupcem ( S t a p e '1 r e c h t). Navedeno dolž¬
nost, oziroma pravico, ki sta se izpopolnjevali, je pode¬
ljeval deželni knez in je s tem preskrbel ne le dotičnim
mestom prav znatne dohodke, temveč tudi sebi v obliki
tehtarin in mitnin. V slovenskem delu Koroške sta ime¬
la to važno pravico Št. Vid in Velikovec (na severnem
Koroškem pa Stari dvor in Gmiind). Št. Vid je imel pra¬
vico do mitnice že izza 1. 1251, a dne 12. XII. 1399 mu
je podelil vojvoda Viljem  še pravico do zlaganja,
kar je pa razvilo potem ogorčen boj med deželnoknež¬
jim Št. Vidom in salzburškim Starim dvorom. Posledica
pravice, ki jo je dobil Št. Vid, je bila ta, da so se 'belja-

633

ški, celovški in kranjski trgovci, ki so kupovali železo v
Starem dvoru, skušali ogniti ceste skozi Št. Vid, nakar je
potem vojvoda Leopold dne 25. III. 1407 ukazal, da se
mora vse v Starem dvoru kupljeno železo voziti brezpo¬
gojno le skozi Št. Vid. To je le še poostrilo nasprotja
med Št. Vidom in Starim dvorom, ki sta jih skušala ce¬
sar in nadškof vsaj omiliti z raznimi sporazumi, ki so
natančno omejevali pravice in dolžnosti teh dveh mest.
Tako je bilo n. pr. 1. 1462 določeno, da Kanalčani sploh
ne smejo nakupovati železa neposredno v Starem dvoru,
temveč le preko' šentviščanov, pač so ga pa smeli, veli-
kovški in kranjski trgovci, a odjaeljavati so ga morali le
po predpisani cesti. Ob koncu XV. stol. so izbruhnili po¬
tem celo krvavi boji med cesarjem Friderikom III. in salz¬
burškim nadškofom (gl. I. del, str. 122), v katerih je konč¬
no zmagal cesar in Friderikov sin Maksimilijan I. si je
potem (1494) zagotovil 1  tudi vrhovno rudarsko oblast v
salzburškem .Hiittenbergu. Poznejši rudarski redi so po¬
tem to vladarjevo vrhovno oblast le še utrjevali in raz¬
širjali (n. pr. Karlov iz 1. 1567). Iz te dobe nam je znan
še drug zanimiv spor zaradi prevoza železa. Dotlej so
prevažali celo vozniki iz Murske doline blago prav do
Beljaka in še dlje, a h 1493 so šentviščani cesarja prosili,
naj. hi se Murčanom dovolilo voziti samo do Št. Vida,
češ da tudi „ slovenski vozovi  ne vozijo dlje”.

Enako kakor Št. Vid je dobil dne 5. VI. 1405 tudi Ve¬
likovec od vojvode Viljema pravico do zlaganja vsega že¬
leza, ki je prihajalo iz zgornje Labotske doline. Ker so
tudi Velikovčani nakupovali železo v glavnih tamošnjih
proizvajališčih, je prišlo seveda kmalu do prepirov s šent¬
viščani, ki so bili potem poravnani tako, da so mogli Ve¬
likovčani svobodno nakupovati pri nekaterih zgornjela-
botskih proizvajalcih (v waldensteinskem revirju), a pri
drugih (v hiittenberškem revirju) le šentviščani. Velikov-

634

ško železo je slo potem čez Jezersko ali pa čez Slovenji
gradeč v Ljubljano in od tod dalje proti Balkanu alii pa
v Trst. Enako je pa moralo po tej poti tudi vse ono hiit-
tenberško železo, ki je bilo namenjeno na Kranjsko. (Po¬
dobne pravice je dobil Velikovec dne 19. IX. 1443 tudi
za vino, a cesar Ferdinand I. mu je dovolil po dva letna
sejma, tako da je bil torej Velikovec prav krepko oprem¬
ljen s privilegiji, ki so mu ustvarjali potem tudi njegovo
tedanje blagostanje.)

Glede tehničnega napredka je bil za koroško železar¬
stvo vprav zgodovinskega pomena izum plavža,  o
katerem imamo prvo poročilo iz 1. 1541, in temu se je
pridružila pozneje še uporaba smodnika,  ki so jo
zanesli na Koroško tirolski rudarji okoli L 1710. Ker so
bila tržišča silno občutljiva za vse zunanje in notranje
pretrese in se je pojavljala še vedno močnejša zunanja
konkurenca, tudi navedeni dve iznajdbi nista mogli iz¬
boljšati bednega položaja rudarjev. Glede na to so iz¬
bruhnili spomladi 1. 1712 v Hiittenbergu celo rudar¬
ski  n e m i r i,  ki so prisilili oblasti, da so ugodile veči¬
ni rudarskih zahtev. To jih je opogumilo, da so 8 let za¬
tem vnovič zahtevali povišanje plač in so se uprli tudi
odpravi nekaterih praznikov, ker so si rudarji ob takih
dnevih lahko zaslužili precej' priboljškov z delom pri
kmetih. Ker pa niso opravili to pot pri domačem rudar¬
skem sodniku ničesar, so poslali svoje zastopnike k vla¬
darjevi komori v Gradec, a tam so voditelje deputacije
zaprli in vkovali v železje, a po prestanem zaporu so jih
poslali' na prisilno delo, istočasno so pa izdali tudi naj¬
strožje odredbe proti vsem rudarjem, ki bi se še posku¬
šali upirati ali ki bi ne prihajali redno na delo.

Kakor vemo že iz prejšnjih poglavij (gl. str. 301 in
321), so se začele že izza začetka XVIII. stol. tudi v Av-

635

strijj; vedno močneje uveljavljati m e r k a n t i 1 i s t lič¬
ne ideje.  Te so zahtevate predvsem dobrih tranzitnih
cest z neoviranim trgovskim prometom. Holandski tr¬
govci so težili za tem, da bi mogli prevažati svoje 'blago
po suhem iz Holandije do Jadrana in nakupovati na po¬
vratku predvsem razne kovine. Taka prekocelinska cesta
naj bi vodi’a skozi Koroško prav do Reke. Izvršitev takih
velikih načrtov so pa tedaj še onemogočate številne, že
spredaj omenjene zavire, izvirajoče še iz srednjega veka,
ki so dušile sploh ves razmah trgovine na širokih pod¬
ročjih. Glede na to so začeli nekateri naprednejši možje
že za časa cesarja Karla VI. žilav boj proti tem zaviram.
Eden izmed njih je 'bil tudi grof  W a g e n s b e r g , ki
je zahteval odpravo sploh vseh takih zavir in med drugim
n. pr. tudi ukinitev dolžnosti zlaganja železa v St. Vidu
in v Velikovcu. Vest o tem je dospela tudi na Koroško
in vzbudila seveda velik strah pri šentviških in velikov-
ških trgovcih z železom. Poslali so brž prošnjo cesarju, v
kateri so stokali, da bi bili tamošnji meščani uničeni ter
bi morali zapustiti mesto, ki je že itak preobloženo z dru¬
gimi dolžnostmi. Ta tarnanja so res zalegla in je ostalo
trenutno še vse pri starem, toda spričo naglega razvoja
modernejšega gospodarstva so biče take in podobne usta¬
nove že obsojene na smrt.

Podobno je bilo tudi s starimi privilegiji ru¬
darjev  v velikih rudnikih (n. pr. ravno v Hiittenber-
gu). Ti so bili že od nekdaj oproščeni raznih davščin (n.
pr. mesnega krajcarja, glavarine), mitnine za živila, koli¬
kor so jih mogli nesti na hrbtu, uživali so pravico pro¬
ste paše, pobiranja lesa za kurjavo in smeli so pestro na¬
stopati z zastavami in godbo ob raznih slovesnostih. Ma¬
rija Terezija je bila poslednja vladarica, ki jim je še po¬
trdila te pravice. Vsak poseg vanje je rudarje močno raz¬
buril in 1. 1759 je prišlo n. pr. v Hiittenbergu vnovič do

636

hudih nemirov radi tihotapljenja tobaka, pred katerim
so dotlej oblasti menda zatiskale oči.

Na čelu vse avstrijske rudarske uprave je stal v pr¬
vih časih Marije Terezije že dobro znani nam grof
H a u g w i t z , a njegov jako sposobni pomočnik za no¬
tranjeavstrijske dežele je bil J. J. Kofler.  Ta je po
Haugwitzovem naročilu prepotoval 1  K. 1747 Koroško, da bi
podrobno proučil! ves položaji tamošnjega rudarstva. Iz
njegovega obširnega, temeljitega in zanimivega poročila
posnemamo, da je bilo pri nekaterih podjetjih delovnih
dni tedaj komaj ddbro tretjino v letu, a dve tretjini so
zavzemala praznovanja najrazličnejšega značaja (vštevši
sobote in nedelje je bilo praznovanj 204 dni letno, poprej
pa celo 245, a delovnih dni komaj 161).

Kofler je tudi bistro uvide] številne napake koroške¬
ga rudarstva, ki so zavirale njegov sodobni napredek. Med
temi je bila glavna razdrobljenost proizvodnje na brez¬
končno število majhnih podjetnikov, zato je že on pred¬
lagal njih združitev v večja podjetja, a menda na pobudo
tudi že znanega nam celovškega tovarnarja T h y s a ,
glavnega cesaričinega svetovalca v trgovskih zadevah, naj
bi 'bilo s takimi združenimi podjetji povezano tudi skup¬
no skladišče za prodajo vseh vrst železa in železnih izdel¬
kov. Osnovanju take velike družbe, ki bi imela nekako v
rokah vso koroško železarsko trgovino, so se pa ostro
uprli Tržačani, za katerimi je najbrž tičal tudi znani lju¬
bljanski baron Zois,  eden glavnih kranjskih trgov¬
cev z železnino. Sklicevali so se na neuspehe že nekate¬
rih drugih prejšnjih podobnih družb in na hudo konku¬
renco, ki jo je vršilo v Italiji: že rusko, švedsko in bosen¬
sko železo in ki je bilo za celih 25% cenejše od koroške¬
ga. Že 1. 1766 je pa vendarle prišlo s pomočjo državnega
komercija do ustanovitve velike železarske trgovske druž¬
be v Celovcu (med osnovatelji je bil tudi A. Possanner

637

iz Žreltea), ki je prodajala sploh vse železne priprave in
orodja, ki se rabijo v gospodarstvu, gospodinjstvu, kme¬
tijstvu in obrti. Podobno skladišče je bilo osnovano tudi
v Št. Vidu, a vse kaže, da sta radi mnogih nasprotnikov
obe že zgodaj izbirali, ker nimamo o njih iz poznejših
let nobenih poročil več.

Podjetnega Thysa pa ta neuspeh ni oplašil, temveč je
predložil cesarici 1. 1768 novo poročilo, ki nam nudi pre-
zanimiv vpogled v stanje tedairjega koroškega železarstva.
Vsa Koroška je proizvajala tedaj 110.000—120.000 q žele¬
za letno (od teh pa skoro 90% v okolišu Hiittenberga in
Brež), nekaj so ga porabili doma, večino so ga pa izvažali
čez Pon tabel j in Trst. Le ena petina do ene četrtine iz¬
voza je šla v obliki železnih izdelkov (žebljev, žice, kos,
posodja itd.). Naročil je bilo toliko, da jim ni bilo mo¬
goče ustrezati, ker je proizvodnja že močno zastarela. Pre¬
moga so uporabljali premalo še celo tistega, ki se je na¬
hajal v deželi. Ta čas je bilo na Koroškem okoli 30.000
ognjev, ki so porabili letno okoli 450.000 sežnjev lesa. Vsa
koroška železna industrija je porabljala tedaj okoli
900.000 škafov ogla. Ker daje en seženj lesa 3 škafe ogla,
porabi torej železarstvo samo kakih 300.000 sežnjev lesa
in, če bi hišna kurjava pokurila za eno tretjino manj
lesa, bi jih ostalo za železarstvo okoli 150.000 sežnjev
več. Dalje je opozarjal Thys na važnost žebljarstva
in na škodo premajhnih podjetij, radi česar bi bilo treba
stremeti za snovanjem večjih in z večjim številom delov¬
nih moči, ker proizvajajo smotrnejše in cenejše. Veliko
oviro pa tvorijo cehi.

Thysovi moderni nazori še niso mogli takoj prodreti,
ker je koroško železarstvo v tistih letih delalo že itak s
polno paro, tako da je bilo občutiti celo veliko pomanj¬
kanje železa. Umerjena cesarica je resda napenjala vse
site, da bi čim bolj dvignila vso domačo industrijsko

638

proizvodnjo, toda po kakih preradifcalnih sredstvih je pa
vendarle nerada posegla, zato sta se v njeni dobi tudi
koroško rudarstvo in železarstvo resda vidno oživljala,
vendar še vedno v dotedanjih stoletnih oblikah in nači¬
nih, ki so se pa medtem že davno preživeli. Toda čim
je zasedel prestol njen sin Jožef II., je izdal takoj (29. XII.
1781) vprav revolucionarno odredbo, ki je čez noč ustva¬
rila popolnoma nov položaj v vsem dotedanjem avstrij¬
skem železarstvu. V njej je bilo rečeno:

Za čim večje pospeševanje industrije „smatramo za po¬
trebno glede trgovine z železom in jeklom ... in iz njih
izdelanega blaga popolnoma odpraviti vse doslej obsto¬
ječe prisilne naprave i:n zakone, prav tako kakor vse se¬
danje prodajne ustanove in odredbe glede cen. Vsak naj
bo odslej svobodno upravičen”:

1. Nabavljati si svoje potrebščine železa in jekla ter
iz teh napravljenih izdelkov na vsakem kraju, kjer hoče
ter iz prve roke v fužinah, tovarnah ali trgovinah z želez¬
nino.

2. Fužine odslej lahko prodajajo svoje železo, jeklo
in izdelke pri svojih podjetjih, na domačih in tujih sej¬
mih ali kjer koli in to brez potnega lista ter po poljub¬
nih cenah in enako snujejo tudi svoja skladišča.

3. Enake pravice svobodne prodaje imajo tudi žele¬
zarski in jeklarski delavci.

4. V bodoče ne bo med železarskimi trgovinami no¬
benih razlik več in naj trgujejo s tem blagom v kakršnih
koli oblikah.

5. Le izvoz rudnin in uvoz tujega jekla ostaneta še
vedno prepovedana v smislu patenta z dne 14. X. 1774.

6. Dokler ne bo proizvodnja surovega železa tako da¬
leč, da bi bilo mogoče dovoliti tudi neomejeno prodajo
tega, ostanejo v veljavi vse zadevne določbe. — „Da bi

639

se doseglo zaželeno konkurenco več prodajalcev in pospe¬
ševalo obratovanje novih železnih jam”, morejo proizva¬
jati dosedanje topilnice toliko surovega železa, kolikor
ga morejo in hočejo. Tudi mala »gozdna železarska pod¬
jetja” 22  lahko proizvajajo toliko surovega železa, kolikor
ga morejo in jim ga dopuščajo gozdovi. Svoje železo lah¬
ko tudi sama predelujejo in prodajajo.

Skoro podobnega daljnosežnega pomena je bil potem
še dvorni dekret z dne 21. VIII. 1783 glede dotedanjih
gozdnih redov. Zgodovinar dr. W i e s s n e r , na čigar
izsledke se opira tudi večina tega poglavja, ugotavlja, da
pomenja „ta dekret smrtno obsodbo koroškega železar-

23) Nemško strokovno slovstvo razločuje dvoje vrst železnih rud¬
nikov, namreč „ H a u p t e i s e n w u rze n ” in „ W a 1 d e i s c n
Bistvena razlika med obema je bila ta, da so spadali med prve le
veliki stari železni rudniki (n. pr. ravno Hiittenberg), ki so uživali
že iz davnine posebne privilegije in ki so jih vedno tudi žilavo bra¬
nili, dočim manjši, »gozdni” železni rudniki niso smeli prodajati svo¬
jega železa v surovem stanju in so ga smeli proizvajati le toliko, ko¬
likor so ga mogli tudi predelati na svojih lastnih fužinah, zato so
bile s temi rudniki, poleg topilnic, vedno združene tudi fužine. V
slovenskem delu Koroške je obratovala le ta druga vrsta železnih
rudnikov in podjetij, sicer so bili pa južnokoroški železni rudniki
itak tako šibki, da niso mogli dajati dovolj železa niti tamošnjim fu¬
žinam in predelovalnicam, ki so morale dovažati večino surovega že¬
leza s severne Koroške. Med obema vrstama rudnikov se je pa bil
vkljub temu vedno ogorčen boj, ker so prvi že izza XV. stol. hoteli za¬
dušiti konkurenco drugih in so prve iz istih razlogov podpirali (po¬
leg cesarja) tudi šentviščani. Ta boj prvih proti drugim je ostal v
glavnem sicer brezuspešen, vendar se je p n 1  im včasih za krajši čas
posrečilo ustaviti obratovanje manjših. Tako se je n. pr. še v XVII.
stol. Hiittenbergu posrečilo doseči prepoved obratovanja rudnikov,
oziroma onemogočiti iskanje rude vsaj začasno v črni, Železni Kapli,
v Vratih, Bovcu, Trenti, na Ukovški planini, nekega humperškega
rudnika itd. Nekateri od teh so pa životarili še kljub temu dalje, a
jih potem niti svoboda, ki jo je proglasil Jožef II., ni mogla spraviti
na noge, ker so imeli premalo življenjskih pogojev (prešibke rude,
preodročne lege itd.). Propadli so vsi in z njimi vred še drugi.

640

stva in obenem rojstni dan koroškega vnovčevanja lesa
in lesne industrije”. Šele odslej' namreč je mogel vsak
gozdni posestnik svobodno razpolagati, s svojim lesom in
to je povzročilo hitro silen dvig cen lesa in ogla, s tem
pa tudi propad premnogih manjših predelovalnic železa,
ki so živele dotlej le od' nizkih cen lesa in ogla, umetno
vzdrževanih z dotedanjimi gozdnimi redi.

Razumljivo je, da so se proti odpravi dotedanjih
označenih omejitev obupno, toda zaman borili vsi priza¬
deti (n. pr. tudi lastniki mitnic). Konec je bilo seveda
tudi dotedanjih šentviških in velikovških privilegijev gle¬
de trgovine z železom, ki so tvorili ravno temelj doteda¬
njega blagostanja šentviškega in velikovškega meščanstva.
Vkljub propadu majhnih železaren je pa ukinitev vseh
dotedanjih omejitev vsaj prve čase silno dvignila koro¬
ško železarsko proizvodnjo, ki je znašala še 1. 1759 ko¬
maj okoli 80.000 q in dosegla 4!. 1780 šele 100.000 q, a se
je že i. 1783 dvignila na 130.000 q ter dosegla 1. 1794 že
celo 194.000 q. Glavna odjemalca koroškega
železa  sta pa ostala še nadalje Balkan in Italija. Ta
prehod iz dotedanjega vezanega gospodarstva v svobodno
je torej povzročil izreden narast proizvodnje, obenem pa
tudi globoke gospodarške pretrese. Najneugodnejše je vse¬
kakor vplival na položaj rudarjev, kar je bila pa vendar¬
le bolj posledica neposredno sledečih vojska in z njimi
združenega razvrednotenja denarja kot pa spremenjenega
gospodarstva.

Ako hočemo po tem splošnem orisu preiti na posa¬
mezne železne rudnike in železarska podjetja slovenske
Koroške, tedaj je treba začeti z Ziljsko dolino. V njenem
gornjem delu so imeli Ortenburski grofje  že iz¬
za XVII. stol. več rudnikov, toda ti so ležali povečini že
na čisto nemškem ozemlju (Ziljska gora, Dulane i. dr.),
a okoli Šmohorja je delovalo več fužin (Vočiče, Skovče

41

641

i. dr.). Podobno je bilo tudi z Goričko dolino, v kateri je
vrvelo zlasti v prvi polovici XVIII. stol. Izredno živahno
rudarsko življenje (Radniče, Jaderska ves, Guggenberg),
a ki je sedaj že davno čisto zapuščena.

Spodnja Ziljska dolina je — kakor vemo — pripadala
s Kanalsko dolino vred do Marije Terezije bamberškim
škofom. Zaradi ogromnega prometa, ki se je cela stoletja
prelival' skozi Kanalsko dolino, je nastala v njej že v XIV.
stol. cela vrsta kovačij, fužin kr drugih železarskih pre¬
delovalnic, katerim so nudili bogati okoliški gozdovi do¬
volj ogla, številni gorski potoki pa dovolj vodne sile.
Taka poročila, sploh najstarejša, ki so nam doslej znana
s Koroške, omenjajo fužine in kovačije okoli Lipalje ve¬
si, Naborjeta, pri Trbižu, v Vratih, ob Ziljici i. dr. Take
vesti potem ne utihnejo več. Za h 1584 beremo, da je ne¬
ki Italijan, stanujoč tedaj pri Šmohorju, prodal neke¬
mu tržanu iz Naborjeta svojo tamošnjo žebljarno in ži-
čarno. Podobnih vesti o izredno živahnem prometu z že¬
lezarskimi podjetji iz tistih časov nam je ohranjenih še
vse polno. Med poglavitnimi vzroki; naglega menjavanja
lastnikov 'bi utegnile biti zlasti pogoste povodnji, ki so
ljudem jemale veselje do dela (L 1681 je bilo n. pr. samo
v Naiborjetu 10 propaiih fužin in 27 neobljudenih hiš).
Med lastniki, oziroma solastniki kanalskih fužin najde¬
mo celo šentviščane, Volšperčane i. dr. ter posebno po¬
gosto seveda Italijane. Sam seznam malega Naborjeta za
1. 1578 nam našteva tu 10 fužinarjev, 4 kleparje, 4 žičarje,
I kovača in 1 žebljarja, v Lužnici in Pontablju so pa pre¬
vladovali kleparji. Neka prošnja pontabeljskega mitni¬
čarja iz 1. 1596 nam pa govori tudi o tem, da je bila ta
služba ne le jako naporna, temveč radi številnih tihotap¬
cev tudi precej nevarna (promet skozi Pontabelj se pa
tedaj ni vršil le po Kanalski dolini, temveč tudi po poti
iz Pontablja na Dropolje v Zilji).

642

Ker so delali šentvišeani Kanalčanom velike sitnosti
pri dobavljanju železa, je Bamberg stremel za tem, da bi
mogel dobiti železno rudo na svojem lastnem ozemlju.
Iskali in zasledili so jo že v sredini XVI. stol. na Ukovški
planini, vendar je bila proizvodnja tu le skromna in se
nikoli ni mogla kaj prida razviti (prvi je ta rudnik menda
izkoriščal bamberški podložnik Št. P i e č n i k , nato b a -
ron del la Grotta,  za njim pa znani naborjetski
podjetnik C a n a 1). Hiittenberške podjetnike je pa ta
rudnik menda še prav posebno bodel v oči, zato so na¬
penjali vse sile, da bi ga zadušili. Ker jim to ni uspelo,
so ponujali Canalu visoko odškodnino, da bi smeli na
lastne stroške podreti tam zgrajeno topilnico in ustaviti
obratovanje rudnika, a bamberški, rudarski sodnik jim
je odgovoril, da deluje na Koroškem polno železnih rud¬
nikov, ki jih puščajo oni v miru in da služi vsa ukovni-
ška proizvodnja izključno le za predelavo v bamberškib
fužinah. In dalje je poudarjal', da bi bilo dovolj' žalost¬
no, ako bi bila vsa Koroška odvisna od enega samega
rudnika (namreč huttenberškega) in od oderuških šent¬
viških trgovcev, ki vsiljujejo manj vredno železo. Okoli
1. 1780 ukovniški rudnik vnovič ni obratoval. Tega leta
se je zanimal zanj in za poludniškega grof L o* d ron,
a je potem menda opustil! to misel. L. 1775 je poročal ob¬
mejni komisar baron S c h 1 a n g e n b e r g, da so zasle¬
dili ležišča železne rude na Rudnem vrhu, ki se zde jako
bogata, toda vse kaže, da do kakega izkoriščanja tam ni
nikoli prišlo. V Bombaševem jarku se je pa nahajala neka
fužina, ki je izdelovala posodo in razno kmetijsko orodje.

Med prvimi znanimi kanalskimi podjetniškimi rodbi¬
nami so bili Nageršniki, della Grotta,  Sa¬
bo  11 a i dr., a v XVII. stol. so vse visoko prerastli Canali
iz Naborjeta, ki so pa izvirali menda iz Beljaka. Ti so ob¬
vladovali potem kanalsko fužinarstvo okoli dve stoletji in

41 »

643

jako obogateli. Za 1. 1781 nam je ohranjen seznam kanal¬
skih fužinarskih podjetij. Tedaj je bil najmočnejši
S t r o h 1 e n d o r f v Naborjetu in Ovčji vesi, ki je po¬
rabili 4081 q jekla in 21.342 škafov ogla, zaposloval je pa
80 ljudii (med temi so bili pa celo 11—12-letni otroci).
Drugi je bil Canal s porabo 3340 q jekla in 16.716 ška¬
fov ogla ter 16 delavci, nadaljnjih 6 podjetnikov (med
njimi tudi neka družba z Reke) je pa porabila 5013 q
jekla in 22.024 škafov ogla ter dajala delo 58 delavcem.

V Spodnji Zilji je v XVII. in XVIII. stol. obratoval
majhen železni rudokop na Pobudnikovi planini, a na
južnem pobočju Dobrača, nasproti gradu Strassfrieda, so
že okoli 1. 1562 iskali železno rudo in 11 1783 so name¬
ravali odpreti; rudnik, a načrt je padel v vodo. Ti, več
kot skromni uspehi glede železne rude pa niso prepre¬
čili, da se ne bii spričo obilice vodnih sil in ogla razvilo
plavžarstvo. Pri Korpičah sta obratovali 1. 1759 Nadi-,
š ar jeva  (Neydisser) fužina in žebljarna, razen teh pa
še neka S i 1 b e r n a gl o v a fužina, a ta koncesija je
bila 1. 1784 prenešena v Vrata. Ob koncu XVI. in XVII.
stol. se omenjata fužini v Skovčah, ob koncu XVIII. stol.
v Beli peči, v Čajni pa neka večja kovačija. V neposred¬
nem beljaškem okolišu ni bilo ne železnih rudnikov in
ne železarske industrije, razen manjše fužine ob Jezer¬
nici pod Vajškro (njen lastnik je bij ob koncu XVIII.
stol. J. S. J arnik),  pač se je pa takoj severno od Be¬
ljaka, v Spodnji in Zgornji Beli, že izza XVII. stol. raz¬
vilo središče koroške žebljarske industrije. Oba kraja
spadata sicer že v nemško področje, a omenjam jih tu za¬
to, ker so prihajali skoro vsi žebljarski delavci s Kranjske
in so zato n. pr. v Šmartnem pri Beljaku predvsem radi teh
kranjskih žebijar jev zahtevali 1. 1760 duhovnika,
ki bi znal tudi slovensko.  Podobni žebljarski

644

središči sta bili potem še v humperški gospoščini in v zgor¬
nji Labotski’ dolini.

Proti koncu XVIII. stol. se je nahajalo vseh žebijaren
na Koroškem nad 100, v katerih je delalo okoli 1000
kranjskih žeblj' arjev,  ki sploh niso znali nem¬
ško. Tvorili so čisto poseben sloj veseljakov, ki je sproti
zapravljal svoj zaslužek. Svoje delovne pogodbe so> ob¬
navljali letno o sv. Mihaelu v tem smislu, da so jemali
peči v najem in kupovali pri fužinarjih železo ter ogle in
prodajali potem njim tudi svoje izdelke (obračunavali so
mesečno). Njih življenje je bilo jako težko. Z delom so
začenjali že ob 1 uri zjutraj ter delali do 6. ure zvečer s
trikrat po eno uro počitka vmes, a delali so vsi, možje,
žene in otroci (ti so začenjali z delom že z 10. letom), le
ob sobotah so nehavali z delom že ob 7 uri zjutraj-, ob
sredah pa opoldne, da so mogle žene opraviti še svoja
gospodinjska dela. Posebno velike reve so bifle žene, ki so
morale še tistih par ur odmora porabiti za kuho in za
otroke. Njihovo življenje je bilo precej 'slično ciganske¬
mu in, ker je bil njihov zaslužek več kot skromen (delo¬
ma so bili plačani; tudi v živilih), šo bili menda nagnjeni
tudi h kraji (posebno spretni 1  tatiči so- bili -baje otroci),
pijančevanju in pretapaštvu, na stara leta so pa potem
beračili. Povprečno je izdelal vsak žebljar po kakih 20 q
žebljev letno. V prvi polovici XIX. stol. je radi po¬
manjkanja odjemalcev to rokodelstvo počasi ugašalo in
že okoli 1. 1815 je delalo komaj še kakih 30 peči z okoli
300 žebijarji. Ker so skušali fužinarji žebijarje na vse na¬
čine izrabljati ter jih slepariti pri, obračunih, a rudarski
sodniki so jih žaljivo zapostavljali, skušali ravnati z nji¬
mi kot s sužnji in so jih psovali s „hergelo£fenes Ge-
siindl”, je prihajalo večkrat do hudih sporov (že 1. 1691
beremo celo o prvih pritožbah žebljarjev iz beljaške oko¬
lice na vicedoma).

645

Nekak podaljšek Karnijskih Alp tvorijo Karavanke,
ki so polne železne rude, toda tako šibke, da tamošnji
rudniki, niso mogli vzdržati konkurence in so že v prej¬
šnjem (XIX) stok propadli vsi. Na Kranjski strani Kara¬
vank beremo oi železnih rudnikih že v XIV. stol., ki so
bili nekoč tako pomembni, da je nastalo celo posebno
jeseniško rudarsko pravo,  ki je vplivalo po¬
tem še na koroško stran. Tudi na koroški, strani Kara¬
vank, v Rožu, ki je pripadal nekoč bekštanjski, rožeški
in humperški gospoščini, so že izza XVI. stol. iskali in
tudi našli razne rude, vendar so bi'e vse tako šibke, da
se rudarstvo tu vsaj v kakem pomembnejšem obsegu ni
moglo nikoli razviti, pač je pa nastala tu prav živahna
industrija predelovanja železa, ki jo je — kakor v Ka¬
nalski dolini in Ziljski dolini — pospeševala zlasti obi¬
lica vodnih moči in ogla.

V Mlinarah (občina Bekštanj) je že v XVI. stol. ob¬
ratovala lužina, v XVII. stol. pa celo dve močni in nanji
so bite oprte vsaj, 3 žebljarne (lastnik ene je bil neki N.
Vršič) in izza I. 1669 še neke žičarne. Proti koncu XVIII.
stol. je bila lastnik dela teh mlinarskih podjetij rodbina
Pal'fesi.,  ki  je zaposlovala kar 93 delavcev, a 1. 1799
so prišli njeni obrati v last Fr. A i c h h o 1 z e r j a (ta
rodbina je imela v XVIII. stol 1 , veliko kovačijo tudi v
Bekštanju). L. 1787 se omenja neka fužina, združena z
žičarno, tudi ob potoku Borovnica v Dobju pri Ločah, ki
je prešla tudi v Pallesijevo last in so predelovali tam po
200 q razne vrste žice letno. Enako je postala Paliesijeva
last tudi neka fužina za jeklo ob iztoku Baškega jezera,
tako da je posedovala ta rodbina menda sploh vse fužine
v okolišu Bekštanja. Ob koncu XVII. stoli je obratovala
neka fužina v Podroščici, čije lastnik je bil Beljačan T.
Regačnik, toda v sredini XVIII. stol. je stala, dokler je
ni II 1772 kupil grof Rosenberg,  jo obnovil in

646

celo razširil na 7 kladiv. Predelala je za 25.000 gld. železa
letno in proizvajala razna specialna jekla.

Najvažnejša rožanska železarska industrija se je pa že
izza XVI. stol. razvila okoli Bistrice v Rožu,  zia-
sti zato, ker se je nahajalo včasih tu tudi par skromnih
železnih rudnikov. Singer  s precejšnjo gotovostjo do¬
mneva, da je bil začetnik bistriških železaren grof S.
Dietrichste  i n , ki je kupil 1. 1514 Humperk in je
dal potem 1. 1525 svoje bistriško podjetje v fevd trbiške-
mu meščanu Fr. S c h i n i n g e n u , W i e s s n e r pa
le navaja, da je bil že v XVI. stol. lastnik neke fužine v
Mačah trbiški tržan Jak.  S c h i n i n g e n, in spravlja
bistriško železarstvo tudi v zvezo s kanalsko. Istočasno
(1525) se navajata v humperškem urbarju še kovačiji v
Bučjl vesi ter fužina v Svečah in neki žičar Urban  v
Bistrici, a 1. 1551 neka majhna fužina v Bistrici (last¬
nik S. M. D e la n go), ki je izdelovala razen sekir baje
celo puške. To fužino ob Bistrici je kupil 1. 1570 celovški
meščan A. Š n e 1 k o, čigar oče je L. 1550 še z nekimi dru¬
gimi celovškimi meščani zgradil 1  5 fužin v Podljubelju.
Razen navedenih dveh fužin sta obratovali tedaj še dve
drugi, izmed katerih je bila ena last Ljubljančana M.
S t o f f 1 a , tako da so delale torej že proti koncu XVI.
stol. ob Bistrici vsaj 4 fužine. Ker jim je prišlo dobavlja¬
nje surovega železa iz oddaljenega Huttenberga jako dra¬
go, so seveda pridno iskali železno rudo v najbližjem oko¬
lišu in jo tudi našli v Medvedjem dolu. Pravico za izko¬
riščanje in za postavitev fužine je 1. 1581 dobil neki Ce-
lovčan, a iz zgoraj navedenih bistriških fužin sta se v na¬
slednjih letih izoblikovali dve večji podjetji: Stofflovo in
Šnelkovo, ki sta jih pa že kmalu prevzela brata Cor-
ni  o n. Ta dva-sta okoli 1. 1612 odprla tudi majhna že¬
lezna rudnika na Psinji gori in na Javorniku ter si pri¬
dobila še nekaj drugih sosednjih podjetij. Vse pa kaže,

647

da sta biia brata Cornion ie nesolidna špekulanta in sta
prišla končno čisto na nič. Neurji 1. 1617 in 1. 1676 sta
pa tedanja podjetja tako poškodovali, da so ostala nekaj
časa nerabna, vendar so jih kmalu zopet obnovili in še
razširili.

V prvi polovici XVII. stol so nastajale poleg že na¬
štetih bistriških fužin in drugih predelovalnic železa še
nove, a so precej hitro menjavale Lastnike. V drugi po¬
lovici tega stoletja sta bili njih glavni Lastnici rodbini
Oiben in Župančič. Jurij  O 1 b e n je bil' doma iz
Kranja, naseljen pa v Kožentavri, a že njegovi vnuki so
očividno gospodarili slabo, ker so podjetja prišla h 1752
v konkurz, nakar je kupila njihove bistriške plavže druž¬
ba Rauscher  iz Hiitteriberga, drugi del bistriških
podjetij je pa prišej I! 1651 v last bivšega Lastnika Gra-
diša v Svetni vesi in humperškega oskrbnika R. Žu¬
pančiča.  Že njegova sinova sta potem čisto obubožala,
hčerka je pa 1. 1677 poročila Martina Huebmers-
h o 1 n a,  po rodu iz Hallstatta na Gornjem Avstrij¬
skem, ki je deloval v podjetjih svojega tasta, a je imel
tudi njegov oče Tobija /e neka železarska podjetja v Bi¬
strici. Enako sta se pa udejstvovala v plavžarstvu tudi
Martinova brata Krištof (v Bistrici) in Tomaž (v Med-
borovnici). Martin je .bil jako sposoben in podjeten mož
ter odličen gospodar. Imel je tesne trgovske zveze s Tr¬
stom in z Benetkami! ter pri tem seveda tudi jako obo¬
gatel (f!724). Štiri žičarne je menda priženil, 1. 1682 je
od tasta kupil fužino v jarku z nadaljnjimi 4 žičarnami,
1. 1690 je kupil fužino pri Plavcu v Medvedjem dolu in
1. 1722 neko novo fužino v Bistriški grapi, razen tega je pa
zgradil še več žebljaren ob Bistrici in ob Borovnici (njego¬
vi pobožni sinovi pa celo cerkve v Bistrici, v Doljanah in v
Bajdišah). Dalje je že stari Huebmershofen v zvezi s P.
Repnikom  po 1. 1715 z velikimi stroški krepko oživil

648

že davno propadli medvedjedoiski rudnik, ki se pa ni
izkazal za posebno donosnega, in je moral kmalu poseči
vnovič le po huttenfoergkem železu. Tak je bil začetek
tiste podjetniške rodbine, ki je potem v naslednjih de¬
setletjih s smotrno podjetnostjo nabira!a v svoje roke
podjetja drugega za drugim, jih modernizirala, gradila
še nova, iskala rude in odpirala rudnike po vsem Rožu
ter postala kmalu vodilna v vsem tem predelu slovenske
Koroške. Tudi večina Huebmershofnovih izdelkov je
šla v tržaško pristanišče, od 'koder so jih potem z lastnimi
ladjami razvažali po Jadranu in v Levanto. Martin Hueb-
mershofen se je drugič oženil z Marijo R. Si 1 'ber¬
il a g e 1 in  njegov sin je potem ob poplemenitenju
(1738) prevzel' po materinem dekliškem imenu tudi svoj
plemiški pridevnik Silbernagel  (1. 1783 je bila pa
poplemenltena vsa rodbina z istim pridevnikom). Martin
Huebmershofen je zapustil 52.025 gld imetja in 8 otrok,
od katerih so se 4 sinovi tudi posvetili železarstvu. Pod¬
jetja v Bistrici sta podedovala in jih še razširjala sinova
Janez Adam in Karel Tomaž, podjetja v Borovljah pa
Janez Martin in Jurij Bogomir.

Kakor vidimo, sta se torej, že dva sinova starega Mar¬
tina Huebmershofna naselila v Borovljah,  ki so
tvorile že tedaj drugo središče rožanskega železarstva. Na¬
stanek tega je močno pospeševalo več važnih činiteljev,
kakor: nekaj majhnih železnih rudnikov v obližju, pre¬
obilica tamošnjih vodnih sil in ogla, bližina Celovca in
lega ob važni prometni žili čez Ljubelj. Glede na to seže
boroveljska predelava železa vsaj že v XV. stol., a prva
pisana dokaz V a za take predelovalnice (žebijarne in ži-
čarne) v Borovljah in v bližnjem okolišu (v Podgori, Do¬
brovi) nam nudi humperški urbar iz 1. 1524, ki omenja
razen tega še nekega kladivarja v bližnji Kožentavri. Na¬
slednji humperškii urbar iz 1. 1551 navaja potem še več

železarjev iz samih Borovelj, razen tega pa še iz G linj in
Lipelj, a v Resniku ,in Kočuhi se tega leta tudi prvič na¬
vajata celo dva p u š k a r j a , kar pomenja tudi prvo
d o k u m e n t a r i č n o navedbo  za  pozneje tako
znamenito boroveljsko  p u š k a r s t v o. Glede na¬
stanka boroveljskega puškarstva trdijo vsi dosedanji! zgo¬
dovinarji, da izvira iz dobe cesarja Ferdinanda  I.,
ki da je pozval 1. 1558 semkaj belgijske puškarje
iz Liege-a (gl. str. 9), 'toda Wiessner dvomi o verodostoj¬
nosti takega izročila 'in spravlja nastanek tega puškar-
stva predvsem v zvezo z bližnjo celovško trdnjavo in z Vo¬
jaško krajino, ki so jo od tu 'lahko jrreskrbovali z  orož¬
jem po Dravi in čez Ljubelj, razen tega pa še dodaja, da
najdemo imena nekaterih tedanjih boroveljskih puškar¬
jev tudi v Kanalski dolini, iz česar bi bilo mogoče skle¬
pati tudi na njih delni italijanski izvor. Toda več boro¬
veljskih in okoliških puškarjev že iz prehoda iz XVI. v
XVII. stol. je tudi pristno slovenskih (n. pr. Oraše, Loj,
Rabič), še več pa potem iz naslednjih let (n. pr. Močnik,
Kranjc, Koprivnik, Mihič, Hojnik, Ravnik, Lučar, Flor¬
jančič, Kopičar itd.), a sredi XVIII. stol. so tvorili Slo¬
venci celo večino med boroveljskimi, puškarji in premno¬
gi sploh niso z n Vi nemško.

Vse puške ni izdelal en sam mojster, temveč so poe-
dini mojstri izdelovali le poedine njene sestavne dele in
je šele iz 8 takih sestavnih delov nastala popolna puška.
Glede na to je nastalo tudi polno mojstrov le za posa¬
mezne dele (L 1761 je n. pr. le puškine zapirače izdelo¬
valo 120 mojstrov) in je navadno sin nadaljeval z istim
delom, ki ga je izvrševal! že oče. Tako so 'bili n. pr. po¬
sebni mojstri, ki so izdelovati le cevi in v zvezi s temi
se je potem moralo razviti tudi plavžarstvo (le za časa
tridesetletne vojne je nastalo v Borovljah n. pr. kar 8 no¬
vih fužin samo za izdelovanje cevi).

650

Tak način delitve dela je pa seveda že sam klical po
združevanju vseh specialnih izdelovalcev v skupno orga¬
nizacijo za prevzemanje naročil izgotovljenih pušk, za
varstvo njihovih skupnih interesov in za prodajo pušk.
Taka organizacija (ceh) je potrebovala potem tudi ro¬
kodelski. red,  ki je podrobno določal dolžnosti in
pravice njenih članov, podobno kakor redi za druge cehe,
in je obenem tudi pazil, da ne bi kvarili ugleda tega ro¬
kodelstva kaki šušmarji. Še 1. 1752 se je vršilo v navzoč¬
nosti kresijskega glavarja zborovanje mojstrov, ki je za¬
htevalo, naj se nekemu J. Hojniku,  k.i ni bil dovolj
dolgo na pomočniškem potovanju, ni predložil mojstr¬
skega izdelka, poročil neko kmetico in si na svoji kmetiji
uredil puškarsko delavnico z dovoljenjem Vetrinja, usta¬
vi nadaljnje „prepovedano šušmarjenje” ter mu odvza¬
me orodje. Deželna vlada je potegnila z mojstri, a opat
je naredil potem prošnjo na samo cesarico. Prvi tak ro¬
kodelski red nam je znan iz 1. 1631, ki jim ga je izdala
njihova, t. j. humperška gospoščina in ki je temeljil na
policijskem redu iz 1. 1577. Važna njegova določba je
bila ta, da se je morala vsaka izgotovljena puška najprej
preizkusiti in, če je ustrezala, so ji vtisnili poseben znak
(Dietrichsteinov grb) kot nekako »varstveno znam¬
ko”  in šele nato je smela priti v prodajo. Ta posel je
vršil od gospoščine postavljeni orožarski mojster, ki je
imel svoj uradni sedež v Kožentavri. Ceh se je moral z
lastnim banderom udeleževati tudi vseh procesij in
drugih cerkvenih slovesnosti pri župniji v Kapli, čije po¬
družnica so še bile tedaj Borovlje. Že naslednje leto
(1632) je bil prvi puškarski red še nekoliko izpopolnjen
in obenem so bili našteti v njem tudi vsi drugi železarski
obrati na ozemlju humperške gospoščine. Skupno je biio
naštetih v njem 12 večjih podjetij na vodni pogon, naha¬
jajočih se v Borovljah, Medborovnici, Spodnji vesci, ob

651

Bistrici in v Kočuhi in razen tega še 102 mojstra s 130
pomočniki in vajenci, 'ki so se bavili s puškarstvom kot
z nekako domačo obrtjo. Ako bi prištevali sem še fuži-
narje in kovače, drvarje, oglarje in voznike z družinami,
bi mirno lahko trdili, da je živelo tedaj od puškarstva in
od ostalega železarstva skoro vse boroveljsko in okoliško
prebivalstvo (Borovlje same so štele tedaj okoli 1200 pre¬
bivalcev, z okolico pa kakih 2800, ki so bili povečini pod¬
ložniki Humperka in Vetrinj). Zanimivo je, da so bili
skoro vsi 'kapitalno močnejši podjetniki tujci, mali pro¬
izvajalci pa domačini. Slej, ko prej so se 'fužinarji skušali
osvoboditi tudi odvisnosti od huttenberškega železa in so
vztrajno skušali obnavljati že starejše, a opuščene majh¬
ne železne rudnike v okolišu (1. 1666 n. pr. L o c a t e 11 i
pri Selah) in iskati nova nahajališča (n. pr. na Košuti in
v okolišu), toda le z neznatnimi uspehi, a ogla so v do-
voljni meri nudili tamošnji gozdovi.

V sredini XVII. stol. so bili med vodilnimi borovelj¬
skimi fužinarji Locatelliji, ki pa niso uspevali, zato so že
1. 1685 prodal svoja železarska podjetja v Borovljah in
v Bajdišah ter pristavo v Selah Martinu Huebmershofnu,
sami so se pa preselili v Bohinj na Kranjskem. Tako so
se bistriški Huebmershofni zakoreninili tudi v Borovljah
in v okolišu in je odslej ta mnogoglava rodbina skoro
dve stoletji vodila tudi usodo boroveljskega železarstva.

Boroveljsko puškarstvo je cvetelo posebno ob času ve¬
likih vojen in je prevzemalo že za časa cesarja Maksimi¬
lijana II. tudi velike vojaške dobave. Nadaljnji visok
dvig je doseglo potem za časa tridesetletne vojne, a za
cesarja Karla VI. so začeli izdelovati še bajo¬
nete.  Svoj višek je pa doseglo boroveljsko puškarstvo za
časa Marije Terezije, ko je preskrbovalo z orožjem vso
avstrijsko vojsko in je bilo samo tedaj podeljenih okoli
300 novih mojstrskih pravic.

652

S trgovino s puškami so se bavili, razen domačih tr¬
govcev, tudi ljudje najrazličnejših poklicev iz okolice (!.
1575 najdemo med njimi celo kotmaroveškega kaplana
Pr. O 1 b u r t h a). Zalagali so s puškami seveda tudi sta¬
novsko orožarno v Celovcu, a glavni odjemalec je bila že
izza XVII. stol. država. V začetku XVII. stol. je 6 grani-
čarskih polkov naročevalo vse svoje orožje v Borovljah,
a ko je začela dobavljati Vojni krajini orožje neposred¬
no graška komora, ga je naročevala v Borovljah ta
1639 n. pr. 2000 mušket). Posamezna večja naročila pušk
in p i š t o l! so sledila potem še neprestano, vendar je
nastopil; po tridesetletni vojni nekak zastoj, radi česar se
je potem več puškarjev iz boroveljske okolice preusme¬
rilo v izdelovanje pil.  Toda dne 24. II. 1732 je
dvorni vojni svet sklenil opremiti vse avstrijske pehotne
in konjeniške potke z boroveljskimi puškami, kar je pač
najboljši dokaz za kakovost in ugled, ki ga je tedaj uži¬
valo boroveljsko puškarstvo, toda iz raznih drugih raz¬
dobij se nam poroča tudi o slabi kakovosti boroveljskih
pušk. Tako so postale Borovlje prava orožarnica vse dr¬
žave, napočila je prava gospodarska zlata doba za Bo¬
rovlje in za ves okofiš in Wiessner ugotavlja, da je vodila
Avstrija med leti 1732—1814 vse svoje vojne ravno z bo¬
roveljskim lahkim orožjem. Razen tega so pa dobavljale
Borovlje, seveda z dovoljenjem dvorne vojne komore,
velike količine orožja tudi portugalski (1749) in turški
(1743) armadi, „da bi prišel tuj denar v deželo”, vendar
so bili Turki dokaj slabi plačniki, enako kakor dunajska
vojna komora. Ob koncu XVIII. stol. so pa delale Bo¬
rovlje puške tudi za Sardinijo, Neapelj, Španijo in za
cerkveno državo, toda te dobave so bile dovoljene le te¬
daj, če so bii.e krite že domače potrebe. Ob času večjih
vojnih nevarnosti so izvoz in celo vse zasebne dobave
pušk sploh prepovedali, a tedaj so si pomagali Boroveljča-

653

ni s tihotapljenjem na debelo čez Ljubelj, kajti država je
pač rada trkala na domoljubna čustva puškarjev, ni jih pa
tudi plačevala po zaaluženju. Navadna puška za prosta¬
ka je stala sredi XVIII. stol. 6 gld 58 kraje., a častniške
puške, ki so bile izdelane finejše in tudi jako razkošno,
so bile seveda dražje (puška za poročnika in praporščaka
je stala 9 gld, za stotnika 15 gld, za štabnega oficirja pa
celo 20 gM).

Samo ob sebi je razumljivo, da se je s tem razcvetom
tudi število mojstrov za posamezne dele pušk tako po¬
množilo, da je znašalo že okoli T. 1747 njih število 312
(prav zanimivo je pa, da je bila še ob koncu XVIII. stol.
ogromna večina mojstrov nepismena). Ti so bili nasta¬
njeni v Borovljah, v Medborovnici, Kožentavri, Goriča¬
nah, Podgori, Podljubelju, Dolih, Resniku, na Trati, v
Glinjah, Vesci, Ždovlanah, Šmarjeti in v Koeuhi, en
puškar pa še celo v Selah. Spričo tolike pomnožitve pu¬
škarjev je morala izdati potem Marija Terezija dne 13.
XI. 1749 tudi nov rokodelski red zanje (z dodatkom 1.
1757). Radi tolikih naročil število pomočnikov ni bilo
odslej več omejeno in pomočnikom, ki so pokazali svoje
„pošteno rojstvo” in se poročili z vdovami ali hčerkami
mojstrov, se je moglo „nekoliko spregledati” pri prošnji
za pridobitev mojstrskih pravic, toda vsem, ki niso bivali
na ozemlju humperškega sodišča, je bilo prepovedano iz¬
delovanje pušk ali njenih sestavnih delov, ni se pa na¬
našala ta prepoved na puškarje, ki so živeli po drugih
koroških mestih in trgih (peščica tedanjih celovških pu¬
škarjev je bila pa tako drzna, da je zahtevala izključno
pravico prodaje pušk če zase „v blagor javnosti in za ob¬
rambo vere”). Tudi za vajenca ni bilo dovoljeno vzeti
nobenega tujca, dokler je bilo v domačem območju do¬
volj „sposoibnih, poštenih dečkov”. Razen tega je dovo¬
lila cesarica boroveljskim puškarjem še poseben kroj. Pre

654

urejen je bil! tudi dotedanji preizkuševalni način v tem
smislu, da sta bila določena za vsak puškarski kraj po 2
ogledna mojstra, ki sta morala odobriti vsak izdelek dn
dobro paziti na to, da niso prihajale v prodajo nobene
nepreizkušene puške. Skušali so tudi preprečiti, da ne bi
boroveljski puškarji odhajali v druge dežele in ustanav¬
ljali tam konkurenčna podjetja, kar se jim pa ni popol¬
noma posrečilo in jih je zlasti proti koncu XVIII. stol.
odhajalo precej, med njimi tudi; več Slovencev, zlasti na
Tirolsko, na Hrvatsko in na Ogrsko. Cesar Jožef II. je
pa 1. 1787 odpravil vse stare posebne pravice boroveljskih
puškarjev in odklonil tudi nadaljnjo potrditev njihove¬
ga rokodelskega reda. Zmogljivost boroveljskega puškar-
stva nam nazorno pokaže dejstvo, da je L 1795 izdelalo 8
največjih boroveljskih tvrdk 12.982 pušk, od teh pa sam
Silbernagel 8096 in J. J. Z e p i t z v dinjah 2700.

Glavni posredovalec in dobavitelj sredi XVIII. stol. je
bil Slovenec Martin  S c h e i n i g g,  ki je tedaj ne¬
kako neomejeno obvladovali vse boroveljsko puškarstvo.
Proti koncu XVIII. je prevzel njegovo mesto Fr. ša¬
še 1 j, prav tako Slovenec, po rodu iz Slcvenjega Plaj-
berka. On je ibiil 1. 1784 predstojnik boroveljskih puškar¬
jev im skozi njegove roke so šla vsa naročila, kar je upo¬
rabljal potem mož tudi za to, da ni le razširjal' in množil
svojih lastnih delavnic in podjetij, temveč začel tudi sam
trgovati s puškami, zlasti ker je bila že izza 1. 1790 v ve¬
ljavi naredba, da smejo trgovati s puškami le njih iz¬
delovalci, ne pa tudi poljubne druge osebe. Trgovci s
puškami in dobavitelji surovin so puškarje večkrat ne¬
zaslišano izkoriščevali (sredi XVIII. stol. so n. pr. pokupili
nekoč ves iles za puškina kopita in ga potem za oderuške
cene prodajali puškarjem). Za prevzemanje državnih do¬
bav so osnovali k 1794 v Goričanah posebno skladišče s
častnikom in 30 možmi, ki so morali preizkušati vse do-

655

bave. V ta namen so uredili v Kožentavri (na poznejšem
M u 1: e j e v e m vrtu) posebno strelišče.

Kot sem že omenil, je bilo s puškarstvom v ožjem po¬
menu besede vedno v tesni zvezi tudi fužinarstvo,
a razen tega je de lova'o v Borovljah in okolišu še precej
žebljaren in žičarn. Večji podjetniki; so se pogosto bavili
z vsemi temi panogami obenem. Dokaj: pomembne, so bi¬
le zlasti fužine ob Bajdiški Borovnici, ki se prvič ome
njajo že sredi XVII. stoletja. Izprva so bile last beljašfce-
ga meščana K. Tifererja,  a so jih slednjič (1685)
pridobili Huebmershofni, ki so postali že sredi XVIII.
stol 1 , največja boroveljska fužinarska rodbina. Od teh je
Ign. Huebmershofen-Silibernage! že 1. 1779 pokupil še
vsa podjetja članov ostale rodbine, se jako posvetil tudi
izdelovanju orožja in pri item še boilj obogateli. Drugo, a
precej manjše je bilo Kurnikovo  (Khullnigg) pod¬
jetje, obstoječe sredi XVII. stol. šele iz ene žebljarne. To
je prehajalo potem skoro sto let v razne roke ter se ob¬
enem razširjalo še na žičarne in fužino, prišlo nato nazaj
v roke rodbine Kulnlk in se v drugi polovici XVIII. stol.
specializiralo skoro le na izdelovanje žice, čije skoro .iz¬
ključni odjemalec je bil baron Zois v Ljubljani, a proti
koncu XVIII. stol. je začelo izdelovati še bajonete, sab¬
lje in drugo orožje. L. 1811 je pa pridobil vse to pod¬
jetje grof Thurn.

Za Borovljami je bila dolina Borovnice najvažnejše
središče železarstva na ozemlju humperške gospoščine.
Nastanek tamošnjega železarstva je v veliki meri pripi¬
sati zgraditvi celovške trdnjave, vodni sili Borovnice in
bogastvu okoliških gozdov, a bistveno ga je potem po¬
spešila še zgraditev  prevažne ljubeljske  ce¬
ste  v začetku druge polovice XVI. stol. (dotlej je vo¬
dila čez Ljubelj le tovorna pot). Nekaka fužina je obsto¬
jala v Podljubelju že 1. 1524. Ta je prišla 1. 1555 v posest

656

celovškega mestnega sodnika J. Š n e 1 k a (Schnelko), ki je
s sodelovanjem petih celovških trgovcev zgradil! še nekaj
novih fužin ob Borovnici. Ob koncu XVI. sto'-, jih je
imelo v zakupu (a brez gozdov) mesto Št. Vid, ki je ku¬
povalo ogle od humperške gospoščine po 6 pfenigov za
škaf. V začetku XVII. stoli je dobil to obsežno, a že pre¬
cej zanemarjeno podjetje v zakup ljubljanski trgovec J.
Bernardini,  za njim (1640) njegov zet A. Loca-
t e 11 i,  1. 1686 pa svak slednjega, J. B e n a g 1 i o iz
Podroščice. Da bi. prišla fužina do cenenega surovega že¬
leza, so iskali v okolišu tudi železno rudo, a našli so jo le
v nekdanjem Ungnadovem rudniku v Slov. Plajberku,
kjer je stala tudi topilnica in še druga fužina nekega
Ravnika, vendar je celo slednji dobivali surovo železo z
velikimi stroški iz Št. Vida. Podljubeljske fužine so se
morale radi predrage proizvodnje, pogostih povodnji,
potresov, usadov i. dr. boriti z velikimi težkočami (samo
baronu Zoisu so bile dolžne 14.000 gld) ter večkrat celo
ustaviti obratovanje. Ko so k 1722 ljubeljsko cesto moč¬
no 'prenovili!, se je nekoliko izboljšaj; tudi jroložaj pod-
Ijubeljskih fužin.

Pomembna fužina za jeklo se je razvila v začetku
XVIII. stol. tudi ob oni Borovnici (Freibach), ki se iz¬
liva v Dravo pri Lečnah. Njen lastnik je bil humperški
oskrbnik F. S. S t o r c h e n a u , ki je skušaj' že poprej
spraviti v obrat neki propadla železarski podjetji v Bo¬
rovljah in Bajdišah, a je menda obupal nad uspehom.
L. 1736 je kupil; to podjetje T. Just  iz Goričan. Dru¬
go fužino ob istem potoku je zgradil' 1. 1737 J. G. Hueb-
mershofen,  za katerim jo je pa pozneje dobil nje¬
gov zet Just. L. 1785 najdemo tu vivšniškega oskrbnika in
Justovega zeta J. Kronthala,  ki je popolnoma pre¬
zidaj 1  bivšo Silbernagliovo fužino, a je že 1. 1794 umrl.
Končno je bila ll. 1769 prenesena od Baškega jezera k Bo-

42

657

rovnici še koncesija Marije Moser,  rojene Siiber-
nagel.

Najbližja naslednja fužina vzhodno od Borovnice je
obratovala morda že v XV. stol. v Rebercah in ki so jo
pridobili nato baroni Ungnadi. Ti so bili sploh izredno,
podjetni trgovci, železarji in rudarji po' vsej Spodnji Ko¬
roški:, a večidel v zvezi z drugimi podjetniki. Poleg žeb¬
ljev, pločevine in žice so proizvajali celo topove in stre¬
livo. Biii SO' pa radi železa, trgovine z njim in radi do¬
bave ogla v večnih sporih na vse strani, zlasti še z bam-
berškimi škofi (ti so hoteli namreč dobiti v svoje roke
vse labotsko železarstvo) in z Velikovčani, uživali so pa
močno zaščito pri dvoru. Cesar Ferdinand I. jim je 1.
1539 dovolil tri leta brez mitnine voziti iz Waldensteina
na Rebrco surovo železo. Glavna Ungnadova železarska
podjetja so ležala sicer v nemškem gornjem delu Labot¬
ske doline, a njihova iskanja rude po slovenskem delu
Spodnje Koroške sem že ponovno omenil.

V gornjem toku Bele so nam znane fužine prav tako
že iz začetka XVI. stol. pri 1  Slovenski (Železni) Kapli (ob¬
stajale so pa tu fužine gotovo že v XV. stol.) in razen
tega še na Obirskem. Med prvimi znanimi lastniki ka¬
pelske fužine je 'bij neki veiikovški meščan, ki jo je pa
že 1. 1544 prodal ljubljanskemu meščanu F rankovi-
č u. L. 1570 je dobil tudi Ljubljančan J. Vodopivec
pravico zgraditi ob Beli nad Kaplo fužino, za kar je pla¬
čeval gospoščini po 6 funtov fetno; ta je delovala potem
še ob koncu XVIII. stoletja. On je iskal v obližju tudi.
železno rudo' in dobil '1. 1588 od nadvojvode Karla dovo¬
ljenje odpreti nov rudnik na Bohničarjevem vrhu.
Vodopivec ga radi premajhne donosnosti očividno ni
dolgo izkoriščal, zato je zapadel nazaj vladarju, a sre¬
di XVII. stol je bil v lasti Putzov, Gornionov
in Mazzugonov.  S ledu j i je zgradil ob Beli (pri

658

Birklu) še novo fužino in 1. 1681 kupil od grofa V. A. Hei¬
senberga tudi Grad pri Kapli. L. 1696 so pa prešla tudi
vsa Mazzugonova podjetja v okolišu Železne Kaple v last
Christallniggov, ki so posedovali! potem v Rebrcah, na
Obirskem in ob Beli 7 fužin, 1. 1758 pa zgradil še osmo
ter majhno fužino z žebljarno še v Bistrici pri; Pliberku.
Ti obrati pa niso mogli biti posebno veliki, ker so bili
vsi skupaj ocenjeni komaj na 14.176 gld. (v tej ceni je pa
vsebovan tudi; majhen železni rudnik v Kaplli, ki je dajal
po 2500 q rude letno). V XVIII. stol. so razpečevali vse
svoje izdelke v Ljubljano (najprej, trgovcu C os tel li¬
ju, zatem pa baronu Zoisu)  in v Trst. Odkar so za¬
čele Benetke propadati, je pojemala tudi trgovina z nji¬
mi in se preusmerjala v hitro se razvijajoči Trst. Že L
1770 je šlo n. pr. v Trst 51.000 q, t. j. polovica vsega na
Koroškem pridobljenega železa. — Končno beremo, da
je zgradil svojo fužino ob Beli pod Rebrco 1. 1545 tudi
baron Ungnad, a nadaljnja usoda te nam ni znana.

Že iz zgornjih navedb lahko posnamemo, da je žele¬
zarstvo v območju Bete med XVI. in XVIII. stol. narav¬
nost cvetelo, dočim se rudarstvo, vsekakor radii premajh¬
ne izdatnosti rude, ni moglo razviti. Koliko časa so, s
prekinitvami, životarili že omenjeni žetezni rudniki na
Bohničarjevem vrhu in pri Kapli, je težko določiti. Bolj
ali manj neuspešni so ostali tudi Christallniggovi poskusi
kopanja železne rude okoli 1. 1786 med Lobniškim in
Lepenskim jarkom vzhodno od Kaple.

V okolišu Pliberka in v Mežiški dolini so železarili
predvsem grofje Thurni.  Tiso imeli v XVIII. stol. svo¬
ja podjetja (fužine, topilnice za jeklo, žičarne i. dr.) v
Pliberku, Prevaljah, Guštanju (sedaj Ravne), Mežici in
v Streitebnu (Ravne; oba kraja, nekdanji Guštanj in
Streiteben sta bila namreč po zadnji vojni združena pod

42 *

659

skupnim imenom Ravne). V Pliberku je tedaj obrato¬
vala tudi neka Rosenbergova žebljarna, razen te pa še
večja žebljarna na Javorniku (občina Tolsti vrh), ki je pa
menjala več lastnikov. Pri Črni je ležal železni rudnik, ki
ga je 1'. 1620 kupil M. Putz in prenesel sem svojo konce¬
sijo za dva plavža, a iker nii upal tu na hitro obogatitev,
je svoje podjetje že 4 leta nato prodal grofu J. L. Thur-
nu. Podjetje je' pa moralo biti tedaj jako veliko, ker je
znašala kupnina 16.000 gld in 500 tolarjev likofa, a so
ga Thurni. potem proti koncu XVIII. stol. prav bistveno
povečali še z nov.iani plavži in fužinami, kjer so izdelo¬
vali razne vrste železa, posodo, kose in žeblje (žebljarno
so 1. 1780 premestili sem iz Velikovca). Precejšnja podjetja
so morala biti tudi v Ravnah (Streiteben), dočim so bila
ostala v tem okolišu v dobi, ki jo obravnavam tu, še pre¬
cej neznatna in so zacvetela šele potem v XIX. stoltetju.

Končno nam preostane še železarstvo velikovškega
okoliša. Najstarejši dve fužini z žebljarno in žičarno v
Mlinskem jarku tik Velikovca sta bili izprva last Veli-
kovčanov in sta prehajali potem v razne roke, dokler ni
prešlo tudi to podjetje v last grofov Thurnov. Neko žeb¬
ljarno je imel V. Ravnik  tudi v samem Velikovcu.
Pri sosednjem Grebinju je posedoval fužino z žebljarno
M. Pesjak  (tudi ta rodbina je ljubljanskega pokoie-
nja in je bila primožena vanjo naša pesnica L u j i z a
Pesjakova).  Pomembna fužina se je že izza sredine
XV. stol. razvila prav na robu slovenskega ozemlja, v Št.
Janžu na Mostiču, kjer so dolgo gospodarili Christall-
niggi, ena najpomembnejših rudarskih in železarskih
rodbin Spodnje Koroške in ki so bili tudi lastniki fužin
v Lipici Ob Dravi, ob Beli, na Remšeniku pri Železni
Kapli ter na Obirskem. Kako veliko j,e moralo biti šent-
janško podjetje, lahko sklepamo iz tega, da je bilo 1. 1693
cenjeno na 5000 gld, kapelsko pa le na 620 gld. Glavni

660

odjemalec Ghristaliniggovih izdelkov je bil ljubljanski
trgovec T omšič.

Naj večje železarsko podjetje tega okoliša je pa na¬
stalo v Lipici ob izlivu potoka Golovica v Dravo. Izprva
se je nahajala tu te fužina Genovčana J. K. Mazzugona,
ki je prišla 1. 1696 v 1 a'st J. S. Christallnigga, pozneje pa
grebinjskega oskrbnika J. pl*. Kr on th a la, ki je bil
tudi lastnik fužine v Mlinskem jarku pri Velikovcu. On
je dal to in še neke druge koncesije prenesti v Lipico,
tako da je lahko zgradil tu velik kompleks podjetij, ob¬
segajoč več fužin, žičaren in žebljaren, ki jih je pa že
L. 1791 prodal; grofu M. T. Eggerju,  največjemu in
najbogatejšemu tedanjemu že llezar.sk e mu podjetniku ter
lastniku cele vrste gospoščin na Spodnjem Koroškem.
Pravi razcvet lipiških železarn je nastopil šele odslej, to¬
da ta spada že v naslednje razdobje in bom zato govoril
o njem obširneje v III. delu te zgodovine. — Za izpopoh
nitev tega pregleda naj omenim le še to, da je osnovali
neki F. P flister  er  v drugi polovici XVIII. stol.
fužino tudi v Podkrnosu, ki se pa ni mogla obdržati.

Iz vsega tega pregleda železarstva v slovenskih pre¬
delih Koroške moremo posneti zanimivo dejstvo, da se
je razvilo v dobi od XVI. — XVIII. stol. jako visoko,
čeprav ni bilo na tem ozemlju pravzaprav nobenega
vsaj nekoliko močnejšega železnega rudnika. Iskali so sh
cer železno rudo neprestano in jo marsikje poskušali tu¬
di kopati, toda povsod je bila tako šibka, da so z izkori¬
ščanjem radi nerentabilnosti povsod prej ali slej prene¬
hali ali ga vsaj prekinjali in so le nekateri redki rudniki
životarili nekoliko dlje. Da so pa naše rude in rudniki
navzlic temu vzbujali živo pozornost našega ljudstva, nam
priča dejstvo, da so se nam ohranili celo v naših narodnih
pripovedkah, ki nam pripovedujejo o nastanku rudnikov
(n. pr. na Jepi in pri Ukvah) ali pa o Lahih, ki so iskali

661

zakladov v naših gorah in jih odnašali na Laško (gl. Kot¬
nikove ,,Štorije”, I., str. 62—65). Da se je pa očrtano žele¬
zarstvo navzlic temu tako na široko razmahnilo, je bil glav¬
ni vzrok v velikem bogastvu južnokoroških gozdov, ki so
mogli preskrbovati ta podjetja z ogromnimi množinami
potrebnega ogla, razen tega pa še v veliki vodni siti iz
Karavank pritekajočih potokov (Bistrice, obeh Borovnic,
obeh Bel in Meže) ter njih bližnja lega ob glavnih cestah
s Koroške v ostale slovenske dežele, kamor je šla v vseh
teh stoletjih velika večina vsega koroškega železa in že¬
leznih izdelkov. To nam samo iznova potrjuje že ponov¬
no poudarjeno stoletno najtesnejšo povezanost slo¬
venske Ko roške z ostalimi slovenskimi
d e ž e 11 a m i .

Vprav odločilne važnosti za koroško železarstvo je bil
v vseh teh stoletjih les (ogle),  kajti premog  so
sicer na Angleškem in deloma tudi v Nemčiji v omejeni
meri uporabljali že v XII. stol 1 ., a s splošno uporabo po
Evropi so začeli; šele nekako od sredine XVIII. stol. da¬
lje, na Koroškem pa še celo par desetletij pozneje, ker
je ona jako revna glede dobrega premoga, a ravno upo¬
raba ogla je pa dajala koroškemu železu in jeklu tudi
njegovo visoko kakovost (zlasti prožnost). Dejansko je to¬
rej vse koroško železarstvo v teh stoletjih zaviselo bolj
ali manj od ogla in, ker je bila njegova poraba spričo
tako razvitega železarstva ogromna, je ravno to povzro¬
čalo že izza XVI. stoli tudi velike brige železarjev, več¬
krat pa celo ogrožalo sam njegov obstoj. To je tudi glav¬
ni razlog, da se železarstvo nikakor ni moglo osredotočiti
le okoli velikih severnokoroških nahajališč železa, temveč
je iskalb kraje, kjer mu je bilo gorivo bolj ali manj za¬
gotovljeno. Toda še tu so morali urediti to pereče vpra¬
šanje tako, da je imelo vsako podjetje odkazan svoj gozd¬
ni predel (W a 1' d w i d m u n g e n ), i>z katerega je mo

662


glo dobavljati ogle. Ravno taka ureditev je pa potem
vzdrževala tudi cene ogla tako nizko, da so ostala žele¬
zarska podjetja zmožna življenja, a čim je pozneje ta ure¬
ditev padla, so se cene ogla podvojile in potrojile ter
kmalu pokopale velik deli vseh šibkejših železarskih pod-

Prve poskuse u p orabe premoga  najdemo v ko¬
roškem železarstvu šele v drugi polovici XVIII. stol. in
to — kakor sem že dejal — predvsem radi nedostajanja
res dobrega premoga. Premog najdemo v razmeroma
majhnih množinah slovenske Koroške le v Ziljski dolini,
nad Pontabljem (Kronalpe), na Turjah, pri Železni Kapli
in v Mežiški dolini, ki je pa zaradi svoje slabe kakovosti
le malo uporabljiv za železarstvo, a prav nič na boljšem
ni tudi nemški del Koroške. Toda tudi to vprašanje spa¬
da že v prihodnji del te naše zgodovine.

Rudarski proizvodi in železarski izdelki predstavljajo
do druge polovice XVIII. stol. sploh skoro edino koroško
industrijo in zato seveda tudi glavni predmet vse koro¬
ške izvozne trgovine, o kateri sem govoril že spredaj, vzpo¬
redno z železarstvom. Ker ima Koroška le malo poljedel¬
ske zemlje 24  in ni mogla zato pridelovati dovolj niti za
svoje lastno preživljanje, se je mogla razvijati tudi trgo¬
vina s poljedelskimi pridelki v glavnem le v okviru no¬
tranjega trga z bližnjimi mesti, trgi in večjimi industrij¬
skimi kraji, a zlasti žita in vina so morali mnogo celo
uvažati  iz ostalih slovenskih in hrvatskih dežela. To¬
da na drugi strani ima Koroška spričo obilice planinskih
pašnikov odlične pogoje za razvoj, živinoreje (konjereje,

24) Ob priliki jožefinske davčne regulacije so izračunali, da zna¬
ša površina Koroške 209 štirijaških milj, od katerih pa je bilo polje¬
delske zemlje komaj 20 milj, travnikov 25 milj, pašnikov in hoste
36 milj, gozdov 57 milj in čisto nerodovitnih tal 63 milj, vendar te
številke niso bile zanesljive (gl. str. 710).

663

govedoreje in ovčereje). Ker je bilo mlekarstvo  te¬
daj še čisto brezpomembno in je služilo mleko le za do¬
mačo prehrano ter so se itudi maloštevilna mesta z lah¬
koto preskrbovala iz najbližje okolice, je bila Koroška te¬
daj usmerjena zlasti na vzrejo pitanih volov, ki: so tvorili
potem, poleg lesa in konj, tudi vsa ta stoletja glavni pred¬
met koroškega kmetijskega izvoza  (izvažali so povpreč¬
no po kakih 11.000 glav goveje živine in nad 2000 konj
letno). Izvoz volov je dovajal v deželo mnogo denarja,
zato ga je izza konca XVII. stoli, jako podpirala tudi vla¬
da (merkantiiizem!) V konjereji, so slovenski predeli (zla¬
sti Zilja in okoliša Hodiš ter Grabštanja) celo daleč pred¬
njačili pred nemškimi.

Organizacija izvoza velikega dela tedanjih produktov
je bila urejena v obliki tako zvanih „ opal  tov  ”, to je
zakupa različnih kameralnih virov dohodkov ali podelje¬
vanja izključne prodajne pravice za določeno blago na
določenih ozemljih. Tako je bil izvoz in uvoz velikega
dela blaga poverjen „opal'tarjem”. Razlog za ta način
so bile večne denarne stiske države, ki je skušala tako naj¬
hitreje in najkomodneje priti do denarja (zakupnine) in
si je obenem prihranila tudi vse stroške za lastno mitni-
ško in carinsko osebje ter izdatke za preganjanje tihotap¬
cev. Pravico opalta je podeljeval vladar, ki je imel tudi
edini pravico odrejati mejno zaporo, vendar so hoteli ime¬
ti vedno zraven svojo besedo tudi stanovi. Posebno hudo
oviro za pospeševanje izvoza je tvorila tedaj velika ca¬
rinska zmeda.  Obstajale so namreč tako zvane ,,esi-
sto” carine za vse blago, ki: je šlo čez mejo, razen teh pa
še tranzitne in konsumne carine, pri katerih je pa tvo¬
rila vsaka dežela svoje lastno zaključeno carinsko ozem¬
lje. K temu so prihajale potem še v zakup dane mitnice,
na katerih so stanovi alfi. zakupniki večkrat čisto svoje¬
voljno dvigali pristojbine, ne da bi se brigali za ukaze

(164

dvorne komore. Tako brezobzirno carinsko politiko so
izvajali tudi koroški stanovi, na najvažnejši obmejni mit¬
nici v Pontablju (druge obmejne mitnice v slovenskem
delu Koroške so se nahajale še na Muti, v Trbižu, v Spod¬
njem Dravogradu, v Guštanju, Želtezni Kapli in na Lju¬
belju), radi, česar so nastajali potem tudi stalni ostri spo¬
ri med koroškimi stanovi in graško komoro. To zmedo je
odpravila šele Marija Terezija, kit je 'k 1775 ukinila vse
carine med posameznimi deželami svoje države, a cesar
Jožef II. je izdal potem 1. 1784 enotni carinski
r e d za vse svoje dežele ter za ves njihov uvoz, izvoz in
tranzit.

Izprva se je vršiti prost promet z živino z Benečijo,
le včasih je dajala komora dovolilnice za večje množine.
Toda že iz prve polovice XVII. stol. so nam znane prve
opalto-pogodbe tudi s Koroške. Tedaj je namreč Benečan
C. M i g 1 i o posodil koroškim stanovom 20.000 gld in
za odplačilo se je pogodil 1  tako, da ga bodo poravnali pri
mitninah za živino, ki bi jo odvedel Miglio s Koroške.
(Mitnina za par volov je znašala tedaj, 8 g'.d, od katerih
so dobili stanovi 2 gld 30 kraje., a za tranzitno živino 5 gld
30 kraje., kajti mnogo živine so gonili skozi Koroško v
Benetke tudi iz ogrskih dežel.) Tudi nadaljnji opaltarji
za koroško živino (in podobno tudi za večino koroškega
lesa) so bili skoro sami Italijani, ker so ti pač najbolje
poznali tržne pogoje in cene doma. Že ob koncu XVII.
stol, je prišel koroški izvoz živine v Benetke v roke rod¬
bine Mi llesi,  ki ga je ohranila potem skoro sto
let. Imela j,e izredno odlično nakupovalno organizacijo,
tako da ni mogel: konkurirati z njo nihče. Miliesi je iz¬
važal s Koroške toliko živine, da je spričo tega večkrat
trpela celo domača prehrana, kar je vzbujalo potem se¬
veda tudi hude pritožbe. Miliesi je namreč plačeval kme¬
tom tako visoke cene, da jih domači mesarji niso zmogli

665

in kmetje teh pogosto niti v svoje hleve niso puščali, češ
da itak ne morejo plačati toliko kot Millesi. Tako so osta¬
jali potem večkrat zlasti veliki rudarski okraji brez me¬
sa, a tudi sicer so se ti morali zadovoljevati, le z manj
vredno živino. Ker je imeli Millesi tako rekoč pravi mo¬
nopol glede trgovine z živino, je seveda lahko tudi pri¬
tiskal na cene s tem, da večkrat ni hotel kupiti vse razpo¬
ložljive živine in to včasih nilti tedaj ne, ko so imeli -kmet¬
je največjo potrebo, da jo prodajo. Kako obsežna je bila
njegova -trgovina, lahko razvidimo že iz tega, da je gnal
v letih 1723 — 1727 preko mitnice v Pontablju 5411 vo¬
lov. Kakor za drugo važno blago, so bile namreč tudi za
živino natančno predpisane ceste, po katerih so jo mo¬
rali goniti. Komora je dolgo imela v Millesija polno za¬
upanje, ker je bil točen plačnik in ji tudi sicer ni povzro¬
čal nobenih sitnosti, zato je celo sama iskala zvez z njim.
Toda že sredi XVIII. stol. so začeli kmetje zahtevati pro¬
sto -trgovino za juv.ina ;z Benetkami, ker so jim začeli Mi-1-
-liesiji! delati polagoma še druge neprilike. L. 1760 pa tudi
Millesi sam ni hotel več obnoviti sv-oje o-palto-pogodbe,
nakar se te za Koroško niso več sklepale. Cesarica je nam¬
reč želela ohraniti tudi trgovino v domačih rokah; ker
pa še ni, bilo dovolj sposobnih domači-h trgovcev, je -po¬
šiljala celo svoje uradnike v inozemstvo iskat ugodnih
tržišč.

Komisijska trgovina  je bi-l-a povečini v ro¬
kah Celovčanov in Beljačanov, a trgovina s Trstom in s
kmetijskimi proizvodi je prišla v veliki meri v roke kranj¬
skih (-ter deloma še italijanskih) trgovcev, ki, s-o nakupo¬
vali na Koroškem volno-, žimo, prejo, platno in železnino
(baron Z-ois!) ter jo spravljali v Trst in so od tam dova¬
žali jiužne proizvode, a glede s p e d i c i j s k e trgovi-
n e so dolgo prednjačili Ziljani, pozneje sta jim pa mno¬
go 'škodovali- novi cesti čez Brenner ter cesta T rc t — Lju-

666

bljana — Maribor — Dunaj, ker sta se obe ognili Ko¬
roške. Ziljski in rožanski Jurmani  ” so tedaj mnogo
zaslužili s prevažanjem blaga med severnimi in južnimi
deželami. To vozarjenje v Trst in Italijo je naš Id svoj od¬
mev seveda tudi v naši narodni pesmi in neka koroška
popevka n. pr. poje:

,,Pod sedvarn je šimel,
na strani pa vran,
poglej me ti, dečva,
kak’ furaiti znam”.

V Benečiji so pa prihajali naši prevozniki tudi v spo¬
re s tamošnjimi, ker jim niso dovoljevali voziti predaleč
proti Benetkam in drugim severnoitalijanskim mestom.

V jako veliko korist trgovskega prometa je bilo tudi
to, da so po proglasitvi tržaške proste -luke ukinili pri¬
silni prevoz raznega blaga po določenih cestah. L. 1777
sta bili na Gornjem Koroškem dve veliki in dobri k o -
m e r c i a I< ni cest  :i, ki ju je oskrbovala država: ena
je vodila iz Beljaka čez Podkoren na Kranjsko, druga pa
ob Dravi na Tirolsko. Za cesto skozi Kanalsko dolino
na Pontabelj in čez Predil je skrbel foankalni urad v Be¬
ljaku, a cesto po Ziljski dolini so vzdrževali; s tlako. Za
veliko cesto Breže—Celovec—Ljubelj ter za cesto Ce¬
lovec—Beljak je skrbelo cestno ravnateljstvo, za cesto
Celovec—Velikovec bankalni urad, ki je s pritegnitvijo
prebivalstva dotičnih sodnih okrajev (t. j. s tlako) vzdr¬
ževal tudi ceste Velikovec—Maribor, Velikovec—St. fanž
na Mostiču—Breže, Velikovec—Grebinj—Labotska dolina,
Velikovec—Železna Kapla—Kokra ter Pliberk—Guštanj—
Slovenj Gradec. Tako vidimo torej, da je znala drža¬
va neposredno skrb za vzdrževanje celo glavnih cest
povečini prevaliti na rame drugih, zato je imela tudi
„C. kr. cestna blagajna” le malo izdatkov (7747 gld).

Dunajčani so se JI. 1707 hudo pritoževali, da zlorab¬
ljajo Beljačani promet  skozi Beljak,
in so zahtevali novo cesto Št. Vid—Blatograd—Vrba—
Rožek—Vrata—Kanalska dolina, ki bi se torej ognila
Beljaka, a tedaj je posegel 1  vmes bamberški vicedom in
določil znosne stalne pristojbine za tehtanje in vskvadi-
sčenje ter obljubil 1  tudi naglih odpravo vsega blaga, na¬
kar so pritožbe utihnile.

Zlasti v Kanalsko dolino, v Beljak in v Ziljsko doli¬
no ter celo v Rož se je pa za stalno naselilo tudi mnogo
italijanskih podjetnikov in trgovcev (Grottiji, Canali,
Kraigherji, Morocuttiji, Benaglio i. dr.), ki so' vzdrževali
potem trgovske zveze s Furlanijo in z Benetkami, a v
Trst so se pa za Marije Terezije naseljevali zlasti srbski
in grški trgovci, ki so prav tako kupčevali! s Koroško. Za
pospeševanje domače proizvodnje je bil za Marije Te¬
rezije v smislu merkantilističnih naukov, ki jih je bil
močno zagovarjali tudi Kaunitz,  prepovedan uvoz
luksuznih predmetov,  drugo inozemsko blago
pa visoko ocarinjeno,, a brez carin je bil dovoljen le uvoz
tistega blaga, ki se doma ni moglo izdelovati.

Vse druge gospodarske panoge so bile za splošno ko¬
roško gospodarstvo razmeroma majhnega pomena, važ¬
ne pa seveda za posamezne manjše okoliše in še to vča¬
sih le za krajši čas (n. pr. svilarstvo). Za industrijami, ki
sem jiilr bil navedel 1  že spredaj, je bila na Koroškem važ¬
nejša le tovarna  finih tkanin,  ki jo je na po¬
budo cesarice 1. 1759 ustanovil v Celovcu Nizozemec
T h y s. Dolgo so se namreč Korošci oblačili skoro le v
domači loden, a ko so začeli uvažati tudi zapadno sukno,
se je pojavila potreba po domači suknarni. V ta namen
je poslala cesarica v Celovec Thysa, mu dala razne pri¬
vilegije in celo predujem, a on je dovedel na Koroško
mnogo izvežbariih holandskih moških in ženskih delov-

668

rtih moči, ki naj Ibi potem izučile tudi domače koroške.
Toda Tl i vso va tovarna je že ob koncu stoletja propadla
(v n j e j| so morali delati tudi 10-letni otroci iz bližnje vo¬
jaške sirotišnice), a tedaj je že vzcvetela tovarna finega
sukna bratov Krištofa in Janeza Moro  v Ve-
trinju. Z obratovanjem v malem obsegu sta začela že 1.
1785 v Celovcu, a ko je bil trli, leta nato na dražbi bivši
cistercianski samostan v Vetrinju, sta kupila tega in si s
strokovno izvežbanimi delavci, ki sta jih pozvala z Ni¬
zozemske, uredila tu veliko moderno suknarno. Da bi ime¬
la tovarna dovolj preje, sta brata Moro spodbujala k
prejstvu tudi domače 'kmečko prebivalstvo okolji Vetri-
nja, od koder se je potem hitro razširilo po vsem Rožu
in še naprej preko Karavank prav v Bohinjsko dolino
(tu je imela tovarna celo svojega stalnega zastopnika). S
tem je dobil 'lep del slovenskega kmečkega prebivalstva
dobrodošel' postranski dohodek.

Ker je bila cesarica posebno naklonjena svilo-
reji,  se je ta precej razvila tudi v najbližjii celovški
okolici in v Celovcu so bila ustanovljena 3 manjša pod¬
jetja za svilene predmete, ki se pa niso obnesla in so že
v prvih letih novega stoletja s svilorejo vred propadla. —
Končno bi bilo omeniti, da nam poročajo viri še o manj¬
šem mlinu za papir,  ki je bi} že 1. 1563 osnovan
v Št. Rupertu pri Celovcu in približno ob istem času še
drug na bamberškent ozemlju pri Beljaku. Oba sta po¬
tem v XVII. stol. le za siilo životarila, a za Marije Tere¬
zije sta vnovič oživela. — O drugih manjših pridobitnih
panogah, zlasti kmetijskih, sem deloma že govoril, delo¬
ma pa še bom na drugih mestih.

Vse pridobitne panoge ter številne reforme, ki sem se
jih bil' dotaknil že v teku dosedanjih svojih izvajanj, a
nekaterih se bom še v naslednjih, so v zvezi z mirnimi
časi, ki so nastopili po sedemletni;, vojni In spričo dej-

669

stva, da ni doživela Koroška že izza 1. 1518 nobene so¬
vražne invazije več, ustvarile ob smrti Marije Terezije vsej
Koroški 'in tudi našemu ttjudstvu priiliično blagostanje.
To nam precej nazorno prikazuje s tedanjo gospodarsko
strukturo Koroške vred naslednja koroška 'trgovinska bi¬
lanca, ki so jo za 11. 1780 sestavili neki sodobniki (Rosen-
berg, V. K. Mayer):

Izvoz:

61.118 q železa ... s ....  v vrednosti 397.267 gld

31.149 q jekla. „ 237.236 „

4.815 q svinca.  „ 36.362 „

3.522 q bakra in kalamine. ,. 20.668

362.900 vatlov platna . .. 36.290 „

19.800 mernikov žita.„ „ 59.350 ,,

35.550 glav živine in kož. „ 444.450 „

drugega blaga.. „ 67.382 „

Skupaj. 1,419.005 gld

Uvoz:

30.500 veder italijanskega vina . . v vrednosti 183.000 gld

25.600 veder štajerskega vina .....  „ 153.600 „

2.800 veder žganja . ., 56.000 „

1.012 q sladkorja. ,. 40.480 „

324 q kave.  „ 12.960 „

1.838 q bombaža. ,. 36.760 „

27.456 mernikov žita ... ... 82.368 „

50.564 q soli.. 252.820 „

raznih dišav .  ,, 10.000

drugega blaga.  „ 66.400 „

Skupaj

894.388 gld

(570

Iz tega sledi, kolikor so te številke seveda zanesljive,
da ibi ‘billa trgovinska bilanca aktivna za celih 524.617 gl'd,
kar kaže pač na lepo blagostanje Koroške ob cesaričini
smrti. Tudi ta bilanca nam pokazuje, da sta glede izvoza
daleč prevladovala železo (z jeklom) in živinoreja (76%), a
dokaj pomemben je bil tedaj, še tudii, izvoz platna, toda
pozneje sta izvoz konj in platna čisto ugasnila, na drugi
stranii se je pa silno dvigni,! 1  uvoz sladkorja in kave. Moč¬
no nam udari v oči tudi to, da so zavzemale skoraj polo¬
vico (43 %) vsega koroškega uvoza same — alkoholne pi¬
jače, čeprav je proizvajala že Koroška sama nekaj malega
vina, precej žganja in mnogo piva.

671

XXVII.

JOŽEF II. IN ZAČETKI OSVOBOJEVANJA
PODLOŽNIKOV

Marija Terezija  je po štiridesetletnem vlada¬
nju umrla dne 29. XI. 1780. in nasledil jo je devetintri¬
desetletni sin Jožef, ki je bil že od L 1765. njen sovladar
in nemški cesar. Bil je to od vseh Habsburžanov morda
najzanimivejši vladar. Koroški nemški in nemškutarski
liberalni kmetje so ga včasih slavili kot nekakega svoje¬
ga patrona in vzornika, toda jako po krivici, ker je bil
pravo nasprotje vsakega liberalizma. Bil je strogo ver¬
sko vzgojen in je ostal tak do svoje smrti (hodil je vsak
dan k maši), skrajno pošten, neutrudno delaven, osebno
izredno skromen, a na drugi strani tudi ves prepojen s te¬
danjimi idejami. Racionalistka in prosvet.ljenka je bila v
večji ali manjši meri tudi njegova mati, toda ona je zna¬
la ohraniti modro in previdno umerjenost, zaradi česar
je s svojimi preuredbami tudi uspela, dočim je poskušal
iti Jožef II. v vsakem pogledu do zadnjih skrajnosti in
je zato tudi moral doživeti brodolom. Že mati je dobro
poznala brezmejno samozavest in neučakavno ognjevitost
svojega ljubljenega sina, zato si tudi ni upala popolnoma
prepustiti mu še pred svojo smrtjo vseh državnih poslov
in ga je ponovno zaskrbljena zaklinjala: „Jaz vas rotim,
brzdajte se!” ter mu očitala, da „kaže prevelik odpor pro¬
ti vsem starim navadam”.

Dokler je živela mati, njegov značaj še ni mogel pri¬
ti do pravega izraza, a čim je ona zatisnila svoje oči, je
hotel sin kar čez noč uresničiti vse tiste svoje ideje, ki
so se kuhale dotlej že leta in leta v njem, a mu jih do-

672

tlej niso pustili uresničiti. Kot hudournik so se udrli ti¬
soči patentov, ukazov, odločb itd., s katerimi je hotel na
mah pomesti z vsem, kar se mu je zdelo zastairelo in ne¬
primerno, ter za vsako ceno izvesti preuredbe, ki jih je
smatral koristne za svojo državo, kajti država je bila zanj
najvišja pozemeljska vrednota. Korist države je bilo edi¬
no vrhovno merilo vseh njegovih ukrepov, prizadevanj
in ciljev in tem ciljem je bil pripravljen žrtvovati vse,
tudi samega sebe, ter podrediti mu prav vse drugo, to¬
da vedno je hotel že kar tudi žeti neposredno po setvi.
Bil je globoko prepričan o pravilnosti svojih nazorov,
zato jih je tudi hotel izvesti zlepa ali zgrda in ni trpel
najmanjšega ugovora, a vse zapreke kratko in malo zlo¬
miti. Zato tudi ni bil noben »liberalec”, temveč absolu¬
tist v najvišji meri, čeprav s plemenitimi nameni. Dolgo¬
trajno čakanje na popolni prevzem vladarskih poslov in
malenkostna nagajanja, s katerimi so skušali medtem ce¬
saričini naj bližji svetovalci preprečevati preradikalne pre¬
stolonaslednikove pobude, so povzročila, da je postal za¬
prt, mrzel, samotarski in nezaupen značaj, ki ga ni ljubil
nihče, a on je ljubil vse svoje državljane, toda le pod
pogojem, da ga slepo ubogajo. Jako neugodno je vpliva¬
lo na njegov plemeniti značaj tudi to, da mu je prva,
ljubljena žena umrla že v drugem letu zakona, nakar mu
je dobro leto zatem mati nekako vsilila drugo, ki mu
je bila pa zoprna (od poroke dne 23. I. 1765 je potem
sploh ni več videl). Ko mu je dve leti nato umrla še 'ta,
o kaki novi ženitvi sploh ni hotel več slišati, radi česar
mu potem tudi nikoli ni bilo dano uživati tople dru¬
žinske sreče, temveč je korakal čisto osamljen skozi živ¬
ljenje. Eden jako redkih njegovih iskrenih osebnih pri¬
jateljev je bil; pa koroški grof Fr. Ros e nb er g.
Jožef II. je bil prepričan, da ima njegova država vse po¬
goje za najvišji razvoj,, le da je v vseh pogledih še mno-

43

673

go preveč zaostala, zaradi česar jjo je treba vso preure¬
diti prav pri koreninah in šele ustvariti strogo enoten
„avstrijski narod”. Takemu reformnemu delu se je po¬
svetil tem laže, ker je prevzel državo v jako ugodnih
okoliščinah: vladal je blagodejen mir na znotraj in na
zunaj in tudi gospodarske rane izza sedemletne vojne so
bile že skoro čisto zaceljene.

Zanimal se je za sleherno malenkost, njegova preure-
jevanja so se nanašala prav na vse panoge in o vsaki stvari
je hotel odločati le sam in brez dolgotrajnih posvetovanj.
Blaginjo države je gledal predvsem v njeni najstrožji enot¬
nosti, zato je brezobzirno ukinjal vse starodavne poseb¬
nosti zgodovinsko, narodnostno, kulturno in gospodarsko
tako raznolikih delov svoje države ter ji hotel vsiliti celo
enoten skupen jezik. Čisto napačno je pa mnenje, da bi
bil on smotrn germanizator, ki bi bil mrzil nenemške na¬
rode in jezike. Ne, njemu ni šlo za ponemčevanje, tem¬
več zgolj za enotnost/kajti v najstrožji enotnosti in cen¬
tralizmu je gledal višek državniške umetnosti: „Avstrija
naj bi postala mogočna enotna država, v kateri naj bi
se izmirile in zadovoljile vse veroizpovedi, vse narodno¬
sti in vsi stanovi z izobrazbo in napredkom na vseh pod¬
ročjih tvarnega življenja”. Zaradi svojega izredno razvi¬
tega čuta za socialno odgovornost ni priznaval nobenih
posebnih pravic nobenega stanu, temveč je vrednotil vse
samo po njih pomenu za skupnost, a v tem pogledu j e
smatral za stebra države kmeta  in  d e 1 a v -
c a,  ker sta pač najvažnejša proizvajalca, dočim je plem¬
stvo vprav mrzil kot nekakega trota družbe. 23  Vrednost

23) Taka sodba je bila pa vsekakor precej pretirana, kajti —
kakor smo imeli že ponovno priliko videti — so se mnogi plemiči
-vendarle jako koristno udejstvovali v raznih poklicih in prav za
časa Jožefa II. ter njegove matere so mnogo pripomogli zlasti k
napredku umnega kmetovanja, železarstva in druge industrije. —

674

plemiških naslovov je zvodenel že s tem, da je podelil za
plačilo takse  500 g 1 d vsakemu, količkaj zaslužne¬
mu državljanu naslov »plemeniti” („von  ”). Za
nas je bilo to važno zlasti zato, ker je začelo šele tedaj
prihajati tudi na važnejša uradniška mesta vedno več ne-
plemičev in so se s tem odprla vrata v upravne in druge
službe tudi sinovom našega naroda.

Marija Terezija je odločala le po temeljitem razprav¬
ljanju vsakega vprašanja v „Državnem svetu” (gll. str.
417) in po posvetovanju s svojim vsemogočnim prvim
ministrom Kaunitzem, dočim je ukrepal Jožef II. nava¬
dno sam, brez obravnavanj s pristojnimi osrednjimi
oblastmi itn je tudi izdajal odloke brez sopodpisa pristoj,-
nih ministrov. Izkušenega Kaunitza je tudi Jožef II. jako
cenil 1 , vendar je hotel biti čisto neodvisen celo od njega,
zato ga tudi ni pozival na redna poročanja k sebi, a če je
hotel kdaj slišati njegovo mnenje, je stopil 1  navadno sam
k njemu. Da bi laže obdržal pregled vse državne uprave,
je izvedel še strožjo njeno centralizacijo, kot ji je pa polo¬
žila temelje že njegova mati (gll. str. 419 — 421 ). Združil je
namreč sploh vsa upravna področja, razen strogo vojaš-
ških in zunanjepolitičnih zadev, v »Združeno češko-av-

Tik pred nastopom Jožefa II. so tvorili koroški deželni
zbor  : 2 kneza (Porcia in Rosenberg), 19 grofov (Goess, Widmann,
Khunburg, Aichelburg, Egger, Christallnigg, Stampfer, Gaisruck, Ur-
senbeck, Galler, Lodron, Thurn-Valsassina, Aichold, Sauer, Grotten-
eck, Dietrichstein, Platz, Khevenhuller in Kronegg), 35 baronov in
41 »gospodov”. Duhovni člani stanov  pa so bili tedaj
(1779): 1 nadškof (salzburški), 2 škofa (krški in lavantinski), 5 opa¬
tov (št. Pavel, Podklošter, Grebinj, Osoje in Vetrinj), 12 proštov
(med njimi spodnjedravograjski, podkrnoški, gosposvetski, dobrlo-
veški in tinjski), 2 komendatorja (Pulst in Rebrca) in župnik ce¬
lovške mestne župne cerkve sv. Egidija. Med koroškim plemstvom
so uživali tedaj jako velik ugled Rogloviči,  po rodu dalmatin¬
ski Hrvatje. — (Primerjaj s tem številom plemstva ono v drugi po¬
lovici XVII. stol. na str. 222.)

43 *

675


strijsko dvorno pisarno, dvorno komoro in ministerial-
no banko-deputacijo”. Ta je bila razdeljena na 13 od¬
delkov, komor in komisij in ji je na zunaj' načeloval grof
L. J. K o lo w r a t - Kr a k o ws k y, a dejansko je vo¬
dil pravzaprav vse sam.

Se ostrejše so pa prišite cesarjeve neživljenjske centra¬
listične težnje do izraza pri upravi dežela. Da bi poeno¬
stavil” tudi to, je odvzel I. 1782 starim deželnim samo¬
upravam 'še tisto malto pravic, iki jim jih je pustila Ma¬
rija Terezija, in je skoro sploh ukinil stare dežele, a me¬
sto dotedanjih 12 deželnih vlad (glavarstev) je ustanovil
za vse svoje avstrijsko-češke dežele le še 6 „gubernijev”,
ne glede na to, da se že terezijanski guberniji praktično
niso obnesli. Dotedanje stanovske kolegije posameznih
dežela je sploh ukinil, češ da te »gotske stavbe” ne spa¬
dajo več v prosvetljeno dobo in zanj dežele niti niso ob¬
stojale več, temveč samo še guberniji. Edino, kar je od
nekdanje stanovske mogočnosti še ostalo, je bilo to, da
je odkazaj pri gubernij ih po 2 zastopnika tudi »klopi go¬
spodov” posameznih dežela. V gubernijska knjigovodstva
je vključil tudi dotedanja samostojna deželna knjigovod¬
stva, s čemer so stanovi izgubili še celo pravico razpola-
ganja z avtonomno deželno imovino.

Seveda je ta reforma  zopet v živo zadela  tudi
slovenske dežele,  Koroško, Kranjsko in Štajersko,
ki so bile vnovič združene v enotni notranjeavstrijski gu¬
bernij; s sedežem v Gradcu. Dotedanje koroško deželno
glavarstvo je bilo s pisarno stanovskih poverjenikov vred
ukinjeno in deželni glavar grof. V. Rosenberg  raz¬
rešen svojih poslov, a za prvega notranjeavstrijskega gu¬
vernerja je bil imenovan bivši koroški, deželni grof F r.
A. Khevenhiiller,  ki je obenem vršil tudi posle
deželnih glavarjev za vse tri dežele in ki ga imenuje
L i n h a r d »neizprosno pravičnega moža”. Gubernij je


676

vodil vso politično in finančno upravo področnih deže¬
la. Stanovska uprava je bila skrčena le še na 2 poverje¬
nika in še ta dva sta bila premeščena k novemu guber-
niju v Gradec, kjer sta po navodilih guvernerja reševala
iste zadeve kot poprej v Celovcu, stanovsko knjigovod¬
stvo pa je bilb združeno z gubernijskim in v Gradec je
bil prenešen celo ves arhiv. V Celovcu je ostala le še ko¬
roška generalna davkarija, seveda je bila pa tudi ta z
bankalno blagajno vred podrejena Gradcu, pač se je pa
v Gradec preselil tudi celovški fiskalni urad in združil
s tamošnjo kameralno prokuraturo. L. 178S je bili njen
delokrog na novo določen tako, da je še nadalje zastopala
vse finančne zadeve, a dodana ji je bila še uprava raz¬
nih ustanov in cerkvenih imetiji, zlasti je pa morala za¬
stopati tudi podložnike v njihovih sporih z zemljiškimi
gospodi.

V Gradcu uradujoča deželna poverjenika sta priha¬
jala le po enkrat na leto v Celovec k zasedanju deželnega
zbora, ki ju je volil, vendar sta morala poprej pri guber-
niju zaprositi za potrdilo, če sta sposobna, da bi bila iz¬
voljena. Ker ju je plačeval gubernij sam, sta dejansko
tudi ta dva postala državna uradnika, tako da je stanov¬
ska uprava sploh ugasnila, moč in veljava stanov je bila
uničena in ostala je zgolj še strogo centralizirana držav¬
na uprava. Deželni zbor se je smel na poziv guvernerja
sestajati po nekdanjih zunanjih formalnostih le še po en¬
krat na ileto, vendar z edino nalogo, da je sprejemal' vla¬
darjeve »postulate”  (denarne zahteve). S tem je po¬
stal seveda tudi deželni zbor samo še gola zunanja for¬
malnost.

Ob priliki teh preuredb j,e 'bilo ukinjeno  tudi
velikovško okrožno glavarstvo  in njego¬
vo ozemlje združeno s celovškim. V zvezi s temi reforma¬
mi je bila pa potem s patentom z dne 24. XII. 1782 raz-

677

širjena pristojnost okrožnih glavarstev v tem smislu, da
so kresije prenehale hiti zgolj izvršni državni organi in so
postale 1. instanca za vse zadeve, ki so spadale v delokrog
gubernija. Tako torej med kresijami (celovško ter belja-
ško) in gubernijem ni bilo nobenega vmesnega organa
več.

Kakor bomo slišali še pozneje, je bila po smrti Jože¬
fa II. stanovska uprava (odbor poverjenikov, stanovski
veliki odbor in deželni zbor) sicer zopet obnovljena, to¬
da zgolj po zunanjosti, brez vsake resnične oblasti. To
usodo so si zakrivili stanovi sami, ker so se kratkovidno
borili proti duhu časa ter zahtevam okoliščin in so pred¬
vsem iz gole sebičnosti hoteli za vsako ceno ohraniti svo¬
je nekdanje posebne pravice (poverjeniki so bili brez
strokovne izobrazbe in so vlekli skoro brez dela po 1000
gld letne plače, zato je bila njih uprava tudi jako slaba).
Nikjer se pa stanovi niso tako trdovratno upirali ne-
Obhodno potrebnim reformam 'kot ravno na Koroškem,
zato tudi nikjer ni bilo potrebno proti njim tako brez¬
obzirnih ukrepov kot ravno tu.

Ob priliki teh reform je ugasni]' tudi še zadnji osta¬
nek nekdanje notranjeavstrijske vlade v Gradcu, katere
pristojnost je bila omejena že poprej le še zgolj na pra¬
vosodne zadeve (gk str. 380—381), namesto nje je bilo pa
z dekretom z dne 31. III. 1782 osnovano posebno pri¬
zivno in višje kriminalno sodišče  s sede¬
žem v C e 1 o v c u , !ki je imelo predsednika, podpred¬
sednika in 14 svetnikov s pomožnim osebjem. To je za¬
čelo poslovati dne 1. V. 1782 in so spadale v njegov delo¬
krog vse notranjeavstrijske in „prednjeavstrijske” deže¬
le, torej Koroška, Kranjska, Štajerska, Goriška, Gradiščan¬
ska, Trst, Tirolska in Predarlska, tako da je obsegalo vse
ozemlje o‘d< švicarske meje do Jadrana. Obstajalo je potem

678

prav do J 1 . 1848, le Tirolska in Predailska sta bila, !. 1790
izločeni iz njegovega področja. — Ker je billa celovška
stanovska uprava dejansko ukinjena, je obvisela v zraku
tudi „ deželna pravda”  (gl. 370), zaradi ukinitve
deželnega glavarstva pa tudi sodišče deželnega glavarstva,
zato je bilo z odločbo z dne 11. VIII. 1783 namesto njiju
ustanovljeno za Koroško in za Kranjsko skupno so¬
dišče  s sedežem v Ljubljani, ki je začelo poslovati dne
1. XI. 1784, v Celovcu je pa ostala le nekaka posloval¬
nica z dvema justičnima komisarjema za plemiško sod¬
no upravo. V pristojnost tega sodišča so spadali vsi ple¬
miči, deželnoknežja mesta in trgi, samostani in kapitlji,
a vsi, ki niso spadali pod to sodišče, so spadali pod kra¬
jevna sodišča gospoščin ter mest in trgov, kjer so prebi¬
vali. — Pravde med podložniki in gospoščinami je obrav¬
navalo deželno sodišče v Gradcu, pravde v rudarskih za¬
devah pa seveda deželno rudarsko sodišče v Celovcu, ozi¬
roma krajevna rudarska sodišča. Koroški in kranjski sta¬
novi so skušali seveda takoj ugovarjati takemu uničenju
deželnih samouprav, koroški pa še posebej združitvi ko¬
roškega in kranjskega deželnega sodišča v Ljubljani, ker
bi morale stranke za vsako malenkost potovati v oddalje¬
no Ljubljano, preiskovalne komisije pa prihajati: na Ko¬
roško, seveda so pa ostali pri cesarju vsi taki protesti brez
učinka.

Prav velike in važne korake je naredila za vlade Jo¬
žefa IT. tudi organizacij  a najnižjih upravnih
edini  c in oblasti. Mariji Tereziji je delala že izgradi¬
tev osrednje državne in deželnih uprav (s kresijami vred)
dovolj težkoč, zato je ona krajevne uprave komaj načela
(gl. str. 437—438), a Jožef II. je potem materino državno
in deželno upravo Ife nekoliko še po svoje prilagodil,
ustvaril pa zato šele on prve trdne temelje krajevni uprav¬
ni organizaciji.

679

Žal je ostalb to prezanimivo in zlasti za socialno zgo¬
dovino našega kmečkega ljudstva tako važno vprašanje v
našem zgodovinopisju doslej še čisto neraziskano. Za
Kranjsko m;j je pokojni univ. prof. J . Polec  večkrat
obljuboval, da se ga bo lotil', a za Koroško je objavil do¬
slej le prof. W u 11 e o tem kratek pregledič (gl. Ca
rinthija, 1. 1923), v katerem se pa seveda tudi ne ozira
na koroške Slovence, kajti skoro si ne moremo misliti, 'da
bi se ne bila ohranila pri njih nobena zveza med novo¬
dobnimi župani in onimi v stari slovenski družbi, saj
nam n. pr. še neki sodni zbor v Kotljah iz 1. 1524 in po¬
dobno neki wasserleonburški zbor iz dobe med 1. 1565 do
1581 izrečno omenjata tudi „župana” („s upa n”) in
enako tudi urbar Črnega grabna (okraj Velikovec) iz
1. 1575. Res je, da so postali v tej dobi naši župani že v
večji ali manjši meri nekaki poverjeniki gospoščin, a že
sama ohranitev tega imena nam dbvoljno priča o tem,
da so se z nekimi svojimi funkcijami morali od najsta¬
rejših časov dalje nepretrgoma ohraniti prav v novi vek,
dokler se niso začele graditi 1  naše današnje občine. To je
tembolj gotovo, ker nam neke listine že iz 1. 1201 govore
o nekih »skupnostih”  („c o m m u n i t a s; quae vulgo
dicitur gemeine”) in je dne 28. Vili. 1312 vojvodski sod¬
nik v Rebrcah razsojal med soseščani Belovč (pri Dobrli
vesi) in Podjune menda glede nekega soseskinega sveta
(„G e m e i n”).

Take »skupnosti” so značile skupno posest in uživa¬
nje določenih površin (gozdov, pašnikov, planin) in pa
tudi skupnost oseb, ki so bii*e povezane po skupnem bh
vanju ter skupnih pravicah, dolžnostih in koristih. Te so
potem za svoje vodstvo in zlasti še za izvrševanje skupnih
dolžnosti (vzdrževanje potov, čiščenje pašnikov i. dr.)
nujno terjale tudi neko svojo upravo, kajti soseske so
imele včasih jako obširna skupna zemljišča (v šmohor-

680

s kem okraju n. pr. še v sredini XIX. stol', celih 34% vse¬
ga okraja in v vetrinjskem 12%). Glede na to tudi gla¬
sove o takih „s o s e s 'k a h” (Nemci jih nazivajo „N a c h -
barschaft”,  če imajo koroški Slovenci zanje še kak
drug izraz razen „sosesk”, nisem mogel ugotoviti) lahko
zasledujemo daleč nazaj v srednji vek, a od XV. stol. da¬
lje se vedno bolj množe v listinah. Take soseske so obse¬
gale včasih po več krajev, a včasih je menda obstojalo
tudi v istem kraju po več sosesk. Soseskam pa tudi niso
pripadali vsi domovi kakega kraja, temveč le stari do¬
movi, ker so si .le ti lastili pravico do uživanja skupnih
zemljišč, dočim so jih poznejšim priseljencem odrekali.
Bistrica na Zilji je n. pr. štela v XVIII. stol. nekaj nad
‘)0 kmetij, toda članov soseske je bilo le okoli 75, a na
drugi strani) jie mogla imeti kaka kmetija tudi po več de¬
ležev na soseskinih zemljiščih, vendar je bilo takih le ma¬
lo. Uprava in užitek soseskinih zemljišč sta se vršila po
starodavnem običajnem pravu. Bilo je n. pr. natančno
določeno, koliko živinčet in v kateri dobi sme kaka kme¬
tica pasti, na skupnih pašnikih (pianina  h);
če se je kdo proti temu pregrešil, so mu zarubili živinče.
Če je bil kak predel majhen, je bila dovoljena paša na
njem le določenim soseščanom, a ostali pa so imeli take
pravice potem na drugih pašnikih. Večkrat so pa imele
sosednje soseske tudi vzajemne pravice užitka na zem¬
ljiščih dveh ali več sosesk (Bistričani in Smerčani so vza¬
jemno pasli na velikem pašniku, ki ga je delila Zilja na
last bistriške in smerške soseske, in skupno uporabljali
tudi edino napajališče, ki je ležalo na smerški strani), a
tak soužitek je vodil' potem večkrat seveda tudi do hudih
medsebojnih sporov. Stroške za vzdrževanje raznih sose¬
skinih naprav (ograj, potov) so pokrivali večkrat tako,
da so za plačilo dovoljevali pasti na svojem zemljišču
tudi tuja živiričeta. Ohranili so se ostanki takih sosesk po

681

mnogih krajih (zlasti v planinah) še prav do današnjih
dni, a najobsežnejše so se nahajale v predelih z eksten¬
zivnim kmečkim gospodarstvom.

Premnoge strani teh starih kmečkih skupnosti do da¬
nes še niso diovoljj jasne in raziskane, pač pa poznamo
mnogo bolje že izza srednjega veka mestne in trške
skupnost  i,  t. j. občine, ki se že v listinah iz XV. stol 1 ,
večkrat nazivljejo tudi „sodnik, svet in občina” dotičnega
mesta ali trga in o katerih sem že ponovno govoril. Toda
tudi te občine niso obsegale vsega prebivalstva, temveč le
one, katerim so bile meščanske (trške) pravice izrečno po¬
deljene. Med glavne pravice pravih meščanov (tržanov)
sta spadali volitev sodnika in mestnega (trškega) sveta ter
uživanje skupne mestne (trške) imovine, med dolžnosti pa
predvsem vzdrževanje mestne uprave in sodstva, a za osta¬
le skupne stroške (n. pr. za mestno razsvetljavo, čiščenje,
izvrševanje raznih policijskih dolžnosti itdi.) so morali pri¬
spevati vsi prebivalci. Meščanska (trška) občina je obse¬
gala torej, le točno določen del prebivalstva, dočim so se
pa pravice mestnega (trškega) sodstva raztezale na natanč¬
no omejeno ozemlje, v okviru katerega je sodnik sodil vse¬
mu neprivilegiranemu prebivalstvu, t. ji vsem, razen ple¬
mičem in duhovnikom. Takih mestnih sodišč  je
bilo v XVIII. stol. na vsem Koroškem 11, trških pa 25 in
bom o njih posebej govoril še pozneje.

Končno so obstojate seveda še cerkvene skup¬
nosti  (občine), ki so s svojo mrežo pač zajemale vso
deželo, vendar za javno upravo, kakršna se je bila začela
oblikovati za časa Marije Terezije, niso bile primerne,
zato tudi ne spadajo v okvir našega razpravljanja. Bile
so namreč večkrat preveč razdrobljene, enako kakor go¬
spoščine.

Ob nastopu Marije Terezije so torej obstojale točno
opredeljene mestne in trške občine s svojimi pisanimi sta-

682

tuti, v kmečkem podeželju pa soseske z mnogo nejasnej-
šim značajem in brez pravih teritorialnih meja. Vkljub
temu so pa razne oblasti že v prvi polovici vlade Marije
Terezije izdajale razne svoje naredbe večkrat tudi na obe
vrsti teh najnižjih skupnosti. Na čelu najvažnejšim mest¬
nim občinam so stali župani,  ki so vodili z mestnimi
sveti le upravne posle, a manjšim mestnim in trškim ob¬
činam so načelovali sodniki,  ki so vodili sodne in
upravne zadeve. Tudi kmečke soseske, ki še za Marije
Terezije niso ihtele nobenega zakonito priznanega urad¬
nega značaja, so imele svoje načelnike,  ki so jih po
raznih deželah tudi nazivali sodnike, Slovenci pa navad¬
no župane in šele pozneje včasih tudi „r i h t a r j e” (ti se
začenjajo v uradnih odlokih na Koroškem prvič ome¬
njati šele proti koncu vlade Marije Terezije). Res je, da
so ti »župani” kot nekaki poverjeniki gospoščin skrbeli
tudi za razne posle policijskega značaja, toda glavna nji¬
hova naloga je bila skrbeti za upravo soseskihih zemljišč
in za izvrševanje zgoraj omenjenih dolžnosti soseščanov,
dočim kakih sodnih pravic niso imeli in jim jih je dvor¬
ni dekret z dne 19. I. 1789 tudi izrečno prepovedoval. Šele
v zadnjih letih vlade Marije Terezije so se začele oblasti
za izvrševanje raznih nalog posluževati tudi teh vaških
„županov” in »rihtarjev”.

Toda ravno zato, ker so bile soseske neenotne in več¬
krat tudi jako ohlapne skupnosti in so zajemale tudi Je
del podeželskega prebivalstva, se že terezijanska uprava
ni mogla opirati nanje, temveč se je na Koroškem po¬
služevala za izvajanje svojih odlokov tedanje sodne
uprave, to je deželskih, mestnih in trških sodišč ter
»grajskih mirov”,  ker so bili ti točno ome¬
jeni, navadno tudi zaokroženi in so zajemali vso de¬
želo z vsem prebivalstvom, razen plemičev in duhovni¬
kov. Raztreseni podložniki gospoščin in sploh zemljiških

683

gospodov so namreč spadali v sodno pristojnost tistega
deželnega sodišča, v čegar okolišu so se nahajali (tako
so n pr. strassfriedski in bellopeški podložniki v Bistrici
na Zilji spadali v pristojnost vvasserleonburškega dežel¬
skega sodišča). Vseh takih sodišč je bito v XVIII. stol. na
vsem Koroškem okoli 170 (od teh 66 deželskih sodišč).
Tem sta Marija Terezija in Jožef II. začela zato pover-
jati tudi vedno več čisto upravnih nalog in so se tako
razvijala potem tudi v naborne, davčne in politične okra¬
je. Neugodno' je bilo pri tem le to, da so imela ta sodišča
silno različen obseg (humperško je merilo n. pr. 356 km 2 ,
a nekateri „grajski miri” so segali komaj za streljaj okoli
svojega sedeža) in je štelo n. pr. v celovški kresiji 13 so¬
dišč po manj kot 100 prebivalcev, 9 pa celo nad 5000.
Ker je bilo sodstvo poverjeno važnejšim gospoščinam,
so se potem tudi meje teh deželskih sodišč navadno krile
z mejami dotičnih gospoščin din so, kakor sem dejal, v
teh mejah ležeči tuji podložniki! tudi spadali vanje.

Ko je začela torej Marija Terezija urejati državno
upravno organizacijo, je biiio treba na najnižji stopnji
predvsem ustvariti sklenjeno mrežo manjših upravnih
edi-nic, ki bi zajele vso deželo in vse prebivalstvo. Prvi
korak v tem smislu je bil izvršen s patentom z dne 11.
IV. 1770, ki je odrejal natančno ,,k o n s k r i p c 1 j o”
(popis)  vsega prebivalstva  ter vse vprežne živi¬
ne in prvo n u m e r a c i j o (oštevilčenj  e) vseh
hiiš. To naj bi, izvršili kresijski komisarji s častniki in
na Koroškem s pomočjo „p r o v in c i a l!o v”, t. j. sod¬
nih organov. Ti so bili dolžni števnim komisarjem pred¬
ložiti ob njih prihodu sezname vseh hiš in jih nato
spremljati odi hiše do hiše, pozneje jim pa javljati vse
naknadne spremembe. Pri osnovanju nabornih okrajev
1. 1773 so bili tem sodnim organom na podoben način
poverjeni tudi! posli nabornih komisarjev.

684

Oštevilčenje hiš je bilo izvršeno v teku T. 1770 in sicer
v taki obliki, da so dobile vse hiše vsakega sklenjenega
kraja zapovrstne številke, ne glede na to, če je bil n. pr.
kak kraj s sodno mejo tudi presekan, kar se je dogajalo
večkrat (vas Sv. Primož je n. pr. spadala deloma pod
mestno sodišče v Celovcu, deloma pa v grajski mir Ma-
garsk). Meje sodišč so se namreč rade naslanjale na na¬
ravna dejstva (potoke, ceste i. dr.) in so potem tudi isti
kraj delile v pristojnost dveh ali celo več sodišč, dočim
se terezijansko oštevilčenje na te sodne meje ni oziralo,
temveč zajemalo ves kraj v eno celoto. Okoliše z raztre¬
senimi domovi so jemali kot eno naselje, ki so mu ob tej
priliki dali  tudi i ni e. Šele tako so nastali točno do¬
ločeni „k r a j i” (časih so jih nazivali ,,'konskripcijski
kraji”, včasih pa tudi ,,,konskripcijske občine”), a Jožef
II. je izdal potem dne 25. I. 1787 še odlok, da se morajo
vsi ti 'kraji opremiti tudi s tablami z imeni dotičnih kra¬
jev. Pri tem oštevilčenju hiš in označbi krajev je potem
ostalo v bistvu do današnjega dne, 'le s to razliko, da je
zakon iz 1. 1857 mestom dovoljeval oštevilčenja po ulicah
(v Celovcu je bilo izvršeno to ščite li. 1881). Razne podrob¬
nosti glede numeriranja hiš so pa odrejali potem še razni
naknadni odloki, tako z dne 20. Vlil. 1778 in iz let 1781,
1804, 1857 ter 1869.

Šele to terezijansko določevanje in oštevilčenje kra¬
jev je torej sploh dokončno ugotovilo kraje same, ne pa
tudi njih celotnega terenskega področja, to je točnih me¬
ja, do katerih je segalo področje kakega kraja in kje se
je začenjalo področje sosednjega. Glede na to so bile te
določitve tudi nerabne za primere, kjer ni šlo le za hiše
in njih prebivalce, temveč tudi za zemljišča. To se je naj¬
bolj nazorno pokazalo pri jožefinski regulaciji zemlji¬
škega davka, ki je potrebovala točnih podatkov tudi o
obsegu in donosu vseh zemljišč. To vprašanje je rešila

685

šele jožefinska ustvaritev „davčnih občin”. Z uredbo z
dne 2. XI. 1784. je bilo namreč določeno, naj se davčna
regulacija izvede po pravkar označenih (terezijanskih)
,,'konskriipcijs'kih” občinah, a tam, kjer so bila numeri-
rana naselja te premajhna (zlasti v gorskih krajih z raz¬
tresenimi domovi) naj se jih po več združi v eno enoto,
tako da bi štela vsaka nova davčna občina vsaj po 40 do
50 hiš. Tako so bite potem n. pr. Zagoriče s 13 hišami,
Rute z 10 hišami in Sovče s 33 hišami tudi združene v
skupno davčno občino Zagoriče s 56 hišami ali pa Peče
z 38 hišami in Podlipa s 7 hišami v enotno davčno ob¬
čino Peče (pri Podkloštru) s 45 hišami. Na ta način je
bilo potem po vsej Koroški izoblikovanih 1. 1789 iz 2837
terezijanskih konskripcijskih občin 810 iožefinskih davč¬
nih občin (v celovški kresiji 522 in v beljaški 283) in, ker
je bilo tedaj na Koroškem skupno 49.740 hiš, je štela
torej vsaka davčna občima še vedno samo povprečno po
61 hiš. Tudi to ureditev so izvedle tiste gospoščine, ka¬
terim je billo poverjeno vodstvo nabornih knjig, na Ko¬
roškem torej sodiščem. Vse tako ustvarjene najnižje eno¬
te v okviru enega sodišča so tvorite potem davčne enote
višje stopnje, to je davčne okraje. Na ta način je billo po¬
tem iz navedenih 810 davčnih občin tudi ustvarjenih na
Gornjem Koroškem 52, na Spodnjem Koroškem pa 79
davčnih okrajev, ki so bili pa iz zgoraj razloženih razlo¬
gov prav tako silno različni po dbsegu (navedene šte¬
vilke se pa ne krijejo čisto s številom sodišč, ker je bilo
nekaj majhnih sodišč vendarle tudi združenih v en sam
davčni okraj). V okviru humperškega deželskega sodišča,
oziroma davčnega okraja, je bilo na ta način n. pr. 34
davčnih občin, a davčni „okraji” Belcenek, Plešivec, Gu-
štanj, Spod. Dravograd i. dr. so obsegali le po eno davčno
občino in še ta je bila včasih naravnost smešno majhna
(belceneška je merila n. pr. samo 3 ha). Glede na pove-

686

dano nam postane jasno, zakaj, meje davčnih občin niso
nikoli prekoračile meja sodnega okraja, iz česar potem
tudi razumemo, da je razdeljen marsikak kraj v več davč¬
nih občin (vas Plavž pri Vetrili ju spada n. pr. deloma v
katastralno občino Zakamen, deloma pa Otoče) in se
torej tudi meje konskripcijskih občin niso krile z meja¬
mi davčnih.

Jožefinski splošni patent z dne 20. IV. 1785 o regu¬
laciji davkov  pa ni ustvaril le potrebe po izobli¬
kovanju davčnih občin, temveč istočasno tudi potrebo
po njihovih predstavništvih. Glede na to je že ta patent
tudi odrejal, da naj se izvrši merjenje zemljišč ih ugoto¬
vitev njihovih donosov pod vodstvom sodnega organa (to
je praktično gospoščine s pravico deželskega sodstva) in
s sodelovanjem odbora 6 članov, ki naj jih izvoli vsaka
občina sama, a razen tega naj se v vsaki občini izvoli z
večino glasov tudi vaški „rihtar”, če ta še ne obstoji.
Kjer so delovali taki župani ali rihtarjii  že dotlej,
so prevzeli z novim patentom odrejene posle ti, kjer jih
pa še ni bilo, so jih svobodno izvolili sedaj, tako da so
jih odslej prvič imele vse občine. Mišljena je bila pa ta
ustanova kot stalna in sta potem patenta z dne 10. II.
in 17. X. 1789 poverila tem županom ali rihtarjem za do¬
ločeno nagrado tudi pobiranje davkov v njihovih občii-
nah, ki naji bi jih potem oddajali okrajnim davkarjem.
Z ukinitvijo jožefinske davčne reforme !. 1790 so seveda
prenehali tudi navedeni posli županov, toda župani (rih¬
tarji) sami so se po vsej priliki obdržali še nadalje, če¬
prav nam njih delokrog za naslednja bližnja lteta dosltej
še ni pojasnjen.

Tako so 'bile torej ustvarjene po večini še danes ob¬
stoječe davčne občine  in v posebnih zapisnikih
natančno določene tudi njih meje (večkrat je bilo v teh
zapisnikih celo povedano, koliko ur je potrebnih za ob-

687

hod teh meja). Kjer ni bito naravnih meja (potokov,
cest in podobnega), so jih označili z nanesenimi, kupi
zemlje in se te meje potem niso smele več spreminjati.
To je tembolj razumljivo, ker so te meje navadno itak
temeljile na že starodavnih stvarnostih (zapadna in juž¬
na meja davčne občine Bistrica na Zilji se je n. pr. čisto
krila s tamošnjo mejo wasserleonburške gospoščine, ka¬
kršna nam je znana že izza !!'. 1401, 1441 in 1530).

Vse davčne občine so bile potem še na znotraj raz¬
deljene v polja in predele, kakor jih razločuje že tamoš-
nje ljudstvo samo po njih legi, površinskem značaju in
po vrsti izrabljanja, oziroma donosa (Nemci nazivljejo
take predele „FTuren”  in koroški Nemci tudi „Rie-
d e”). Ako kak tak prede! 1  ni imel svojega imena že dotlej,
mu je bilo sporazumno s prebivalstvom dano ob teji pri¬
liki. Taka imena ima še danes vsaka vas za svoja polja,
gozdove, pašnike i. dr. V okviru vsakega takega predela
so bila pa končno točno zabeležena še vsa posamezna
zemljišča (parcele) z njihovimi lastniki, velikostjo, vrsto
izrabljanja in donosom. Vse to je bito natančno zapi¬
sano v „gIlavno knjigo” dotične davčne občine (ni bilo
pa vse to tedaj še tudi mapirano) in te tvorijo še danes
glavno sestavino znamenitega, „j o ž e f i n s k e g a ka-
t a s t r a”. Kakor bomo slišali še pozneje, naj bi služil ta
kataster za čisto novo ureditev zemljiškega davka, a proti
njemu je zavladali pri zemljiških gospodih v vsej državi
tak ljut odpor, da je moral zadevni patent cesarja [ože¬
la II. njegov naslednik že par mesecev po Jožefovi smrti
zopet ukiniti (10. VI. 1790), toda — kakor bomo tudi
videli še pozneje — to ogromno in za kmečko Ljudstvo
tako važno deto vendarle ni, ostalo zaman.

Iz vsega povedanega torej razvidimo, da so čisto vo¬
jaške potrebe narekovale Mariji Tereziji najprej štetje
prebivalstva. To je sama po sebi spremljala potreba po

688

ugotovitvi samih krajev in po postavitvi krajevnih orga¬
nov za vojaške naborne namene. Jožef II. je oprl na te
temelje potem svojo zamisel' o preureditvi vsega dote¬
danjega davčnega sistema, kar je vodilo k še natančnejši
opredelitvi pojma krajev in k izoblikovanju davčnih ob¬
čin ter okrajev. Čisto upravne potrebe so začele potem
postopno poverjati tem najnižjim upravno-organizato-
ričnim edinicam še druge posle in naloge (policijske, so¬
delovanje pri gradnji in vzdrževanju cest, skrb za zdrav¬
stvo itd.), a v svojem nadaljnjem razvoju so se potem
sredi preteklega stoletja te terezijansko-jožef inske naj¬
nižje edinke izoblikovale v naše današnje občine in
okraje, o čemer bomo pa seveda govorili še pozneje. —
Na tem mestu naj dodam le še to, da so ostale še do te
dobe mnoge osebe in rodbine, zlasti iz nižjih slojev, brez
svojih določenih rodbinskih imen (priimkov). Glede na
to je izdal! cesar dne 3. VII. 1787 tudi patent,  da mo¬
rajo imeti od dne 1. I. 1788 dalije v s i; moški  primerne
priimke, ženske pa priimke po očetih
oziroma svojih možeh. Za Žide  je bilo tedaj izrečno
ukazano, da morajo dobiti nemška imena in v istem
smislu so dobili  tedaj tudi premnogi trdi
Slovenci čisto nemška imena.

Razumljivo je, da sta z ukinitvijo deželnih glavarstev
mnogo izgubila na njiju dotedanjem pomenu Celovec
in Ljubljana, zato se je pa tembolj, dvignil! Gradec (ta je
štel tedaj 30.000 prebivalcev) ter postal važno politično
in kulturno središče tudi za Slovence. Toda odhodi šte¬
vilnih dotedanjih političnih uradnikov je Celovcu
bogato nadomestilo na eni strani številno uradništvo n o -
vega apeiacijskega sodišča,  v še večji meri
pa doselitev cesarjeve sestre Marije Ane.  Ona je
bila prvič v Celovcu s svojimi starši 1. 1765 (gl. str. 432 do
433). Že ob tej priliki je obiskala tudi elizabetin-

44

689

ski samostan in ji je ves okoliš tako ugajali, da je
izrazila željo živeti stalno tu in je zato ostala tudi v pis¬
meni zvezi s celovško elizabetinsko prednico. Glede na to
so potem že v 70-ih 'letih nakupili tik samostana 12 ora¬
lov zemljišč, podrli na njih stoječe stavbe ter zgradili
nov, sijajen dvorec s pritiklinami ter razkošno urejenim
parkom, nakar se j,e potem nadvojvodinja že pet mesecev
po materini smrti preselila (25. IV. 1781) semkaj. Uredila
si je bilia tu pravi dvor z vsemi pripadajočimi dvornimi
dostojanstveniki (njen vrhovni dvorni mojster je bil pred¬
sednik apelacijskega sodišča grof Fr. Enzenberg),  a
razen teli se je stalno zbirala na njenem dvoru še mnogo¬
številna druga najodličnejša tedanja družba k pestrim
dvornim prireditvam. Njeno najzaupnejšo stalno družbo
so tvorili grof Enzenberg z ženo, brata E d I i n g a , njen
komornik grof C h r i s t a II1' n i g g, škof Schratten-
b a c h in proti koncu še župnik J. P. P a v 11* č , zlasti pa
še elizabetinska prednica Ksaverija Gasser.  Po¬
stala je velika dobrotnica elizabetinskega samostana, ki
se je ravno z njeno pomočjo jako razširil, razen tega je
pa dajala letno še po 6000 gld za podpiranje dijakov,
zelo pospeševala zgodovinska izkopavanja na Gosposvet¬
skem polju, nabrala sama veliko zbirko lepih starin ter
kupila in prenovila grad v Trnjji vesi, kjer se je tudi jako
rada mudila. Samostanska cerkev sv. Lovrenca je bila za
čas njenega bivanja v Celovcu povzdignjena v samostoj¬
no dvorno župnijo, čije prvi župnik je bil Jožef  Ed-
1 i n g (brat šentpavelskega opata), za njim pa poznejši
škof, Slovenec J. P. Pavlič,  a dvorni pridigar je bil'
znameniti modroslovec bivši jezuit Storchenau.
Marija Ana jje bila pohabljena in jako bolehna ter je že
dne 19. XI. 1789 umrla, tri mesece pred svojim bratom.
Pokopana je v navedeni cerkvi sv. Lovrenca, njen uni¬
verzalni dedič je bil elizabetinski samostan, nekdanji

690

njen dvorec pa služi že izza časov kardinala  Sa  Im  a
za bivališče krških škofov.

Kakor sem že omenil, je bil cesar Jožef II. hud na¬
sprotnik raznih »zastarelih ostankov preteklosti”, zato je
ob svojem nastopu tudi odklon  i I vsako poklon-
s t v o deželnih predstaviteljev, kakršna so se vršilia za
njegovih prednikov, zahteval je pa seveda brezpogojno
pokorščino in strogo izpolnjevanje vseh njihovih dolž¬
nosti. Mrzil je tudi svečana obiskovanja svojih dežel, če¬
prav je sicer rad in mnogo potoval po svoji državi in po
inozemstvu (obiskal je Italijo, Rusijo, Francijo, Nizozem¬
sko, Španijo in Nemčijo), toda v svoji, izredni osebni
skromnosti vedno na tihem in kot nepoznan oziroma pod
izmišljenim imenom grof Falkenstein  (tudi pre¬
nočeval je po hotelih in gostilnah in ne po plemiških
dvorcih). Hotel je na lastne oči proučiti položaj svojih de¬
žela ter se okoristiti z uspehi in izkušnjami inozemstva.
S teh njegovih potovanji je znana cela vrsta zanimivih
zgodbic (n. pr. kako je dne 19. VIII. 1769 v neki morav¬
ski vasi; sam prijel za kmečki plug in zaoral brazdo). Ko¬
roško je obiska] menda štirikrat: 11. 1765 s svojimi starši
(gli. str. 432 — 433 ),  drugič 1. 1775, ko je potoval skozi Ce¬
lovec v Ljubljano, ter 8. XII. 1783 in v juniju 1. 1785,
ko je nepričakovano obiskal svojo sestro v Celovcu.

Mrzlična Jožefova reformna delavnost se je nanašala
prav na vsa področja javnega življenja, a najbolj znane
so ostale njegove socialne, cerkvenopolitične in kulturne
preuredbe. Na gospodarskem in socialnem polju je le
nadaljeval z merkantilistično in fiziokratsko politiko svo¬
je matere, samo v mnogo radikalnejši obliki. Uvedel je
skoro popolno obrtno svobodo,  zaradi česar se je
potem tudi vse vrglo na obrt, a zato je seveda jako tr¬
pela kakovost izdelkov. Z visokimi carinami je skušal

44 *

691

dvigniti domačo proizvodnjo, z nagradami in podporami
vzpodbujati domačo podjetnost, z odstranjevanjem vseh
zastarelih ovir pa čimbolj sprostiti in poživeti vse gospo¬
darsko življenje. Pri tem je bil prvi, ki je uvidel pomen
delavskega stanu pri ustvarjanju skupne blaginje, zato
je bil tudi prvi, ki je položil celo nekake temelje so¬
cialnemu skrbstvu.

V posebno trajnem spominu je pa ostala njegova
kmečka politika.  V smislu fiziokratskih naukov, da
je zemlja vir vsega bogastva, je skušala že MarijaTe-
režija  okrepiti kmeta s tem, da ga je zaščitila pred sa¬
movoljo njegovega zemljiškega gospoda, a Jožef II. je šel
še mnogo dlje in ga je želel sploh popolnoma osvoboditi.
Prvi veliki korak na tej poti je storil že pičlo leto po
svojem nastopu z znamenitim podložni! k im pa¬
tentom  z dne 1. IX. 1781. Ta je b® izdan sicer le za
češke dežele, kjpr se je ohranilo nevoljništvo še v vseh
svojih prvotnih trdotah, vendar je imel jako ugoden
vpliv tudi na vse ostale dežele, kjer so se bili vendarle še
ohranili vsaj nekateri ostanki nekdanjega nevoljništva.

Kakor vemo že iz prejšnjih poglavij (gl. str. 239—250),
je kmečko nevoljništvo  v pravem pomenu be¬
sede, ali določnejše povedano suženjstvo (Leib-
e i g e n s c h a f t), izginilo na Koroškem že okoli 1. 1500
in so se ohranili od njega te še nekateri ostanki, zlasti na
že večkrat omenjenih štirih podjunskih gospoščinah, si¬
cer se je pa že v XV. stol. uveljavila prav obsežna osebna
svoboda podložnikov, ki se je potem v teku XVI.—XVIII.
stol. samo še utrdila in razširjala. Toda po izdaji svoje¬
ga podložniškega patenta za češke dežele je odpravljal
Jožef II. že omenjene ostanke starega nevoljništva tudi
po drugih deželah. Za Štajersko je izšel tak patent dne
11. VI. 1782 in podoben potem dne 13. IX. 1782 še za

692

Koroško, ki sta se pa oba nanašala še na druga vprašanja,
tikajoča se kmečkega podložništva. S temi patenti, je bi¬
la končno uradno:

1. dovoljena res popolnoma prosta ženitev
podložnikov,  ki so morali odslej samo še prijav¬
ljati svojo ženitev domači gospoščini;

2. dovoljeno prosto preseljevanje pod¬
ložnikov  (F r e i z ii g ,i g 'k e i t) le s to omejitvijo, da
je moral odišli podložnik preskrbeti za dotedanjo svojo
kmetijo sposobnega naslednika;

3. priznana podložniškim sinovom pravica, da se gre¬
do svobodno učit  katerega koli rokodelstva;

4. odslej sploh prepovedana obvezna služba v gradu
(Ho f d ii e n s t), kakršna je dotlej še vedno vladala na
gospoščinah Humperk, Dobrin ves, Ženek in Pliberk.

Kakor torej vidimo, je ostalo vsaj svobodno prese¬
ljevanje vendarle še vezano na neki pogoj in potrebna je
bila še vedno tudi posebna dovolilnica za zaposlenje v
tovarnah ter rudnikih in podložniki še tudi niso mogli
pridobivati posestev, vpisanih v deželno desko.  (V
teku XVIII. je pa vendarle prešlo že mnogo plemiških
zemljišč in celo nekaj celih plemiških posestev v neple-
rniške roke in celo v roke podložniških sinov; zanje se je
med 5  Nemci udomačil izraz „H 6 f 1 e r”.) Razen tega je
billo v patentu o kaznovanju podložnikov z dne 1. IX.
1781 še posebej poudarjeno, da. dovoljene svoboščine ni¬
kakor ne oproščajo podložnikov od dolžne pokorščine
svojim zemljiškim gospodom. Tako bi torej mogli trditi,
da je nekdanje rojenj aštvo  (E r b h o 1 d s c h a f t)
sedaj resda dokončno izginilo (še izrečno je bilo to uki¬
njeno s patentom z dne 12. VII. 1782), vendar podložnik
še vedno ni postal osebno popolnoma svoboden, kajiti
dokler je bil dolžan še pokorščino, ga pač še ne moremo

693

smatrati za popolnoma svobodnega. To je dosegel' šele
1. 1848.

V tej zvezi bi lahko omenil še nekatere druge paten¬
te (n. pr. z dne 14. III. 1785), ki skupno z navedenimi
niso le utrdili in razširili podložniških svoboščin, tem¬
več jih tudi pravno še bolj zavarovali, kot je pa storila
to Marija Terezija in s katerimi je cesar nekako začrtal
smer vsej svoji kmetijski politiki. Že z dvornim dekretom
z dne 30. V. 1781 je bila dovdljpna kazen balinanja le še
po formalno izvršeni preiskavi, a pozneje so bile vse te¬
lesne kazni podložnikov sploh prepovedane. Dne 1. IX.
1781 je izdali poseben pocUožniški kazenski patent, 'ki so
ga spremljala natančna navodila, kako je treba obrav¬
navati vse pravne spore. Odslej se je morala voditi o vsa¬
kem primeru natančna preiskava vpričo vaškega sodnika
(župana) in dveh zanesljivih mož in o razsodbah so mo¬
rali sestavljati natančne zapisnike. Ako je bila izrečena
zaporna kazen nad 8 dni, je bilo treba predložiti zapis¬
nik tudi okrožnemu glavarju, na katerega je obsojenec
tudi sicer lahko v vsakem primeru rekuriral,  a pra¬
vica do pritožbe jim je ostala odprta do samega prestola.
Postavljeni so bili posebni advokati, ki so morali dajati
podložnikom brezplačni pravni pouk (iz Linharto¬
vega  „,M a t i č k a” pa vemo, da so bili advokati že te¬
daj razkričani za „pijavke”). Določene so bile hude kazni
za samovoljno zatiranje podložnikov in kresijam je bilo
s patentom z dne 24. XII. 1782 ponovno zabičano, da je
njihova bistvena dolžnost varovati podložnike nasproti
zemljiškim gospodom. V tej zvezi se je pa že izza uvedbe
kresij jako razpaslo tudi zakotno pisarstvo.  Te¬
ga posla so se oprijemali zlasti razni propadli pravniki in
graščinski uradniki, ki so hujskali kmete in jim potem,
za drag denar seveda, sestavljali pritožbe na kresije. Ti
zakotni pisarji so postali počasi taka nadloga, da je motal

694

izdati cesar L 1782 proti njim celo poseben patent, kre¬
sije pa razne okrožnice. Kako so pa sprejemali take cesar¬
jeve ukrepe zemljiški gospodje, nam tudi prav 'lepo ozna¬
čujejo besede, ki jih je tedaji v svoji igri „Matiček se ženi”
tudi Linhart položil v usta grajskemu pisarju Budali, ki
jadikuje (gl. III. dejanje, 8. prizor): ,,Le krasija, krasija
(t. j. kresija),, ta je naš križ ... S kmeti je pak clo ta vel-
ka težava. De mo le kolčkaj nakrižim hodi, vže ga zlode
v krasijo nese, vže vupije: ,Pravica, pravica!’ — Včasi smo
mo leskovo pravico po herbtu dali, pak je blo!”

Odslej je mogel podložnik svobodno razpolagati tudi
z vsemi svojimi premičninami, vendar tudi to le v okvi¬
ru obveznosti, da vzdrži kmetijo v zdravem stanju. V
grobem bi pa mogli stanje, v kakršno je prišel' naš 'kmeč¬
ki podlbžnik za časa cesarja Jožefa II., vendarle na krat¬
ko označiti tako, da je dosegel: že tedaj skoro popolno
osebno in imovinsko svobodo ter so označevalle podlož-
ništvo odslej le še tlaka ter dajatve v naravi in v denar¬
ju. Marija Terezija je stremela za tem, da zaščiti kmetske
podložnike pred samovoljo zemljiške gospode, a zadnji
cilj Jožefov je bil ta, da jih sploh osvobodi, a prehodno,
da doseže vsaj „omiljeno podltažništvo”. Za „podložnike”
se je pa v smislu neke poznejše najvišje razsodbe (z dne
28. IX. 1795) in ki, jo navaja tudi neka okrožnica belja-
ške kresije, smatralo „ne le nastanjene ru stika  lis  te
(to so kmetje in kajžarjji), temveč tudi dominika-
1'iste  (to so predvsem zakupniki graščinskih zemljišč),
gos tace in roj en jake,  ki so se zaobljubili!! kot
podložniki, to je oni, ki spadajo bodisi glede svoje osebe,
bodisi stvarno... pod sodno pristojnost gospoščine”. Na
Koroškem je spadaj tudi že v smislu sodnih predpisov z
dne 11. II. 1784 pod sodno pristojnost gospoščine vsak,
ki je imel hišo, spadajočo kaki zemljiški gospoščini. Tudi
bivši koroški deželni glavar grof Rosenberg, ki

695

je opisoval Koroško za časa Marije Terezije (njegov oris
je bil! napisan najbrž II. 1782), trdi, da podložništvo ni
bilo vezano le na posest podložnega zemljišča, temveč so
bili „sodni podložniki” tudi gostači, ker so bili dolžni
opravljati tlako za gospoščino. Iz tega bi mogli sklepati,
da sta obstajali torej dejansko dve vrsti podložnikov: ur-
'barialni, ki so morali opravljati tlako zaradi uživanja
podložnih kmetij, in drugi, ki so bili podložni zaradi
svoje pripadnosti pod sodno oblast dotične gospoščine.

Že iz prejšnjih poglavij vemo, da so se podložne kme¬
tije delile v prostozakupne in zakupne in da so bile da¬
jatve pri obeh vrstah približno enake. Ogromna večina
vseh kmetij  v slovenskem delu Koroške  je bila
prosto zakupnih, a zakupnih  le nekaj red¬
kih, dočim so izginili svobodnjaki že davno poprej skoro
vsi (na vsem Koroškem se j ; ih do te dobe ni. ohranilo niti
tisoč več), tako da ti za naše razpravljanje sploh ne pri¬
hajajo v poštev.

O prostem zakupu in njegovem razvoju sem obširno
razpravljal že spredaj (gl. poglavji XX. in XXI.). Tam
smo videli, da je bila za podložnika najusodnejša zna¬
čilnost prostozakupniških kmetij v tem, da je lahko zem¬
ljiški gospod podložnika skoro poljubno pognal s kme¬
tije in jo oddal potem drugemu, seveda navadno pod po¬
ostrenimi pogoji. To zlo je po ljuti borbi z zakrknjenimi
koroškimi stanovi odpravila šele Marija Terezija s svo¬
jim znamenitim patentom z dne 13. XI. 1772, ki je stopili
v veljavo dne 1. I. 1773. Z dvornim dekretom z dne
9. VII. 1774 je potem cesarica sicer ugodila nekaterim
prošnjam razburjenih stanov ter spremenila nekatere ne¬
bistvene določbe prvotnega patenta v korist graščakov,
toda bistvo je vendarle ostalo: prostozakupniškemu pod¬
ložniku je bila zagotovljena dedna pravica za potomce in
celo za najblilžje sorodnike in prostozakupniki so dobili

696

celo že precejšnjo lastninsko pravico ter postali tako na
svojih kmetijah še celo varnejši nego zakupniki.

Zemljiški gospodje so se skušali navedenim cesariči¬
nim ukrepom še nadalje tiho upirati in so zlasti radi
poudarjali škodljive posledice za podložnike, češ da zem¬
ljiški gospodje odslej, kmetu v primeru nesreč pač ne bo¬
do več nudili pomoči. To je naglasa! tudi Rosenberg v
svojem spisu in trdil, da se ravno iz teh in podobnih raz¬
logov tudi prostozakupniki prav nič ne navdušujejo za
navedene patente Marije Terezije. Zanimivo je pa, da so
smatrale celo nekatere oblasti te patente za krivične (ne¬
ki dopis beljaške kresije jih nazivlje n. pr. „omamljiv
udarec”), kar si moremo razlagati pač predvsem s tem,
da je pripadala še večina uradništva plemstvu. Toda bilo
je vse zaman in cesar Jožef II. je izdal dne 14. IV. 1783
nov dodatni patent, v katerem je izrečno potrdil oba
materina patenta „g!ede spremembe prostih zakupov v
zakupne” in ukazal „da se vse prostozakupne kmetije na
večne čase priznavajo njihovim posestnikom kot resnična
imovina”. Važen je bi,l pa ta cesarjev patent še zlasti zato,
ker je dokončno razčistil še preostale nejasnosti glede
primščine.  Določil 1  je namreč, da se morajo vse prim¬
ščine, ki znašajo več kot eno sedmino cenilne vrednosti,
znižati na to vsoto, a kjer so znašale manj, zvišati na sed¬
mino. Dalje je patent določal 1 , da more zemljiški gospod
proti podložniku, ki je ostal to „pristojbino dolžan nad
eno leto, izvesti preko kresije eksekucijo, ni pa dovolje¬
no zahtevati, obresti”. S posebno gubernialno okrožnico
z dne 15. IX. 1784 je bilo potem kresijam tudi naročeno,
da morajo v teku 6 mesecev povprašati vse podložnike,
če so zadovoljim s primščino, kakršno so nazadnje pla¬
čali. V pritrdilnem primeru se smatra zadevo za dokonč- 1
no urejeno, če pa podložnik to zanika, se mora izvršiti
nova cenitev za dokončno določitev primščine. Tako je

697

bilo torej čisto nedvoumno rešeno vprašanje, ki je dotlej
podložnike še prav posebno težilo.

Končno je cesarjev patent še določal, da se sme kme¬
tija deliti le tedaj, če je tako velika, da je tudi „pniden
gospodar ne more sam dovoTjno oskrbovati”. Vprašanje
razkosavanja posestev  je sploh igralo v tej do¬
bi važno vlogo in doživljalo razne spremembe. Jožefu II.
in njegovi materi je šlo za tem, da ustvarita trden in živ¬
ljenja sposoben kmečki stan, zato sta oba pospeševala
delitev velikih posestev in prodajo
mestnih zemlj išč.  Ker veleposestva niso imela več
dovolj delovnih moči, so bila večkrat sama prisiljena
zemljo odprodajati, kar je vodilo do nastajanja novih
kmetij. Po zakonu z dne 12. X. 1771 se je smela cela kme¬
tija (huba)  deliti kvečjemu na 4 dele, toda cesar je to
omejitev odpravil', uvedel 1 1785 celo premije za delitve,
vendar je bilo dovoljeno iti izprva le do te meje, da je
donašalo posestvo vsaj še 40 mernikov pridelkov, a 1. 1786
je bila za gorate kraje odpravljena celo ta omejitev. Z
dednim zakonom z dne 11. V. 1786 je bilo zagotovljeno
dedovanje vsem otrokom, s čimer j i e hotel' preprečiti ko¬
pičenje zemlje v eni roki (naperjen je bil ta zakon zlasti
proti fidejkomisom) in po dvornem dekretu z dne 19. V.
1788 podložnik tudi ni smel posedovati več kot eno kme¬
tijo, toda kmalu se je pokazalo, da vodi taka svoboda
zopet v ravno nasprotni učinek, to je do prevelike¬
ga d r o b 1 j' en j a posestev,  ki niso bila več življe¬
nja zmožna, zaradi česar so začeli potem take škodljive
delitve zopet omejevati v navedenem smislu.

Z zgoraj navedenimi cesarjevimi ukrepi je bilo torej
dokončno zakonito rešeno poprej tako pereče in težeče
vprašanje prostih zakupov na Koroškem. Ostale so samo
še nekatere nejasnosti g ede izvršbe, ki so bile pa še tudi

698

rešene potem v naslednjih letih z raznimi dodatnimi pa¬
tenti. S patentom z dne 3. IV. 1787 je bilo n. pr. dolo¬
čeno, da je zakoniti dedič najstarejši sin, ako nima go¬
sposka proti njemu kakih ^utemeljenih pomislekov”, a
k nedeljivi kmetiji je treba prištevati vsa zemljišča, ki
so ji pripisana v katastru. Z eksekucijskim  re¬
dom  z dne 1. XII. 1784 je bilo tudi določeno, da je
mogoča razstanitev podložnika, ako se zaradi nemarnosti
zadolži preko dveh tretjin vrednosti
vse svoje imovine, s čemer je bila molče razveljavljena do¬
ločba patenta iz 1. 1774, ki je dovoljevala le zadolžitev
do ene tretjine, a razen tega je bilo s tem vsaj molče
menda dovoljeno tudi zadolževanje brez odobrenja zem¬
ljiškega gospoda.

Vsi ti patenti so torej do skrajne mere onemogočali
nekdanje samovoljnosti zemljiških gospodov, vendar pro-
stozakupnika še vedno ni bilo mogoče smatrati za prave¬
ga lastnika njegove kmetije, ker so zemljiški, gospodje
pod določenimi pogoji vendarle še ohranili razne pravi¬
ce (n. pr. glede kaznovanja, rubežni, razstanitve). Gotovo
je bilo, da je mogel odslej prostozakupnik svojo kmetijo
prodati, nejasno je pa n. pr. ostalo, kdaj je mogel zem¬
ljiški gospod kupca odkloniti. Vprašanje pravega popol¬
nega lastništva je ostalo torej še vedno nepojasnjeno,
vendar je že samo podložništvo izključevalo lastništvo v
strogem pomenu besede. Tudi to vprašanje je potem do¬
končno rešilo šele leto 1848.

Toda zemljiškim gospodom in tudi njihovim vodilnim
uradnikom po vseji priliki niti ni šlo za pravno stran
lastništva ali dedne pravice, temveč predvsem za njihove
dotedanje dohodke. O tem nam priča tudi neka prošnja,
v kateri so hoteli višji uradniki nekaterih velikih gospo¬
ščin cesarja opozoriti na veliko škodo, ki jo bodo utrpele

699

gospoščine zaradi določitve primščine na eno sedmino
vrednosti kmetije, kajti v smislu določb patenta iz 1. 1783
naj bi ostala višina primščine odslej nespremenjena, do-
čim vrednost kmetij stalno narašča; prositi so ga hoteli
zato, naj bi se kmetije ocenile ob vsakem prevzemu pose¬
bej in določila višina primščine po tej cenitvi. Rožeški
oskrbnik J. A. pi. Fradaneck  je imel nekatere po¬
misleke glede te prošnje in je zato pisal svojemu gospo¬
du, grofu Fr. Rosenbergu na Dunaj, ki mu je v svojem
odgovoru z dne 4. III. 1784 dal prav, češ da je krivica,
prizadejana gospoščinam z zadnjim patentom (iz 1. 1783),
še premalo utemeljena, vendar bi bilo treba upoštevati,
da jo je izdal cesar sam navzlic guvernerjevemu ugovo¬
ru in prošnji, in da se mu nikakor ne zdi prav, da bi pod¬
pisali prošnjo le graščinski uradniki, ki so pri cesarju raz¬
kričani kot zatiralci kmetov in ki svoje gospode le huj¬
skajo proti podložnikom. Glede na to naj skuša prepre¬
čiti odpošiljatev take vloge. Po vsej priliki je sestavil to
prošnjo celovški advoikat J. Baumgartner,  zato je
pisal Fradaneck sedaj njemu in mu svetoval, naj bi se
v vlogi, predvsem poudarilo, da so zemljiški gospodje
pravzaprav pravi očetje svojih podložnikov, katerim sku¬
šajo pomagati ob vsaki nepriliki, zato je tudi njim pri
srcu sreča podložnikov, glede višine primščine naj bi se
pa ta preračunala v mernike rži in potem ob vsakem pre¬
vzemu kmetije tudi primščina odmerila po točasni vred¬
nosti te rži.

Ravno radi trdovratnega odpora zemljiških gospodov
in verjetno tudi marsikakega kresijskega uradnika pa ko¬
roško pros tozak u p n ištvo ni izginilo tako naglo in popolr
noma, kot bi mogli soditi po vseh zgoraj navedenih pa¬
tentih. Zlasti pliberška gospoščina je trdovratno vztrajala
na tem, da so vse njene kmetije še slej- ko prej, prostoza-
kupne, čeprav jih je dajala včasih tudi sama za en ali

700

več rodov v kupni zakup. O tem odporu zemljiških go¬
spodov nam priča tudi neki odlok graškega gubernija
z dne 13. XII. 1783, v katerem ta v smislu izrečnega ce¬
sarjevega ukaza javlja, naj se vsak podložnik, čigar kme¬
tija še ni bila iz prostozakupniške spremenjena v zakup¬
no, javi v ta namen pri svoji gospoščini, a če se te upira¬
jo, pa pri kresiji, ki naj takoj ukrepa po zakonu in na¬
loži upirajočim se gospoščinam zasluženo kazen. Da bi se
gospoščinam onemogočilo vsako izmotavanje, je dvorni
dekret z dne 12. II. 1784 naročal, da morajo gospoščine
v vsako listino o prevzemu podložne kmetije zapisati:
„Zgoraj opisana posestva so v smislu odredb patentov
prenehala biti prostozakupniška in so postala prava za¬
kupna posest današnjega posestnika N. N. ... ” — tako,
da bo vsak naslednji prevzemnik „moral !  plačati v smislu
odmere po patentu z dne 14. IV. 1783 primščino v zne¬
sku ...”  To besedilo se mora v teku 6 mesecev vpisati v
vse prevzemne listine  (Ehrungsbriefe), sicer bi
gospoščina pri prihodnjem prevzemu ne dobila sploh no¬
bene primščine. Šele sedaj je bil menda zlomljen še po¬
slednji odpor gospoščin in stoletnega koroškega pro-
stozakupništva je bilo  za vedno konec.

Kakor smo videli, je bila Marija Terezija prva, ki je
uvidela vsestransko škodljivost koroškega prostozakupni-
štva. Ker zakrknjenih koroških nemških zemljiških gospo¬
dov ni mogla zlepa pripraviti do tega* da bi sami prista¬
li na potrebne reforme, je iz svoje deželnoknežje oblasti
sama s trdo roko posegla v te nevzdkžne razmere in je
„za večne čase” odpravila to najslabšo posestno obliko
kmečkih podložnikov in to celo brez vsake odškodnine
zemljiškim gospodom, kar se je zgodilo edinole na Ko¬
roškem (verjetno da radi posebne revščine koroških kme¬
tov). Zemljiški gospodje so se s stanovi na čelu poldrugo
desetletje trmasto upirali in so napovedovali škodljive

701

posledice teh preuredb zase, za podložnike in za kmetij¬
stvo, a so se vse te napovedi pozneje seveda pokazale vsaj
za podložnike in za kmetijstvo za čisto neutemeljene. Šele
za cesarja Jožefa II. so se zemljiški gospodje končno le
morali ukloniti volji države in od tedaj dalje je zavla¬
dala na Koroškem, izvzemši nekaterih prav redkih svo¬
bodnjakov, dejansko le ena ob Lik a zemljiške po¬
sesti še, to je z a k u p n i š k a . Miselnost, ki je vodila
Jožefa II., da je dokončno zlomil zakrknjeno svojeglav-
nost koroških zemljiških gospodov, je sam dobro označil
v nekem svojem dvornem dekretu z dne 25. X. 1786, kjer
je bilo rečeno, da „mora država tvoriti razsodnika med
svojeglavnostjo in neumnostjo”. Kup mora biti v smislu
državljanskega zakoniika resda svoboden, toda v smislu
političnih zakonov se mora državljan ukloniti splošni
blaginji. Glede na to cesar lahko ukazuje tudi nakup za¬
kupnih kmetij in določa zadevne pogoje, „ker ni mogo¬
če ničesar pričakovati od odkritosrčnega sporazuma in
se je tudi čakalo že dovolj dolgo”.

Kot sem že ‘dejal, sta naklonila Marija Terezija in njen
sin zlasti prostozakupnikom velikansko pridobitev v pri¬
meri s prejšnjimi časi. Čeprav seveda še vedno niso mo¬
gla biti rešena vsa vprašanja, ki so težila naše podložnike,
so pa stali bivši prostozakupniki, spremenjeni sedaj de¬
jansko v nove zakupnike, v marsikaterem pogledu celo
boljše nego dotedanji stari zakupniki, radi česar je po¬
tem tudi čisto razumljivo, če se je obrnila odslej cesarjeva
pozornost predvsem na te. Spričo neuspelih prizadevanj
glede prostih zakupov so se stanovi sedaj skrbno izogiba¬
li p o k r a j' i n s k e zakupe,  ki so v taki obliki ob¬
stojali le na Koroškem, sploh kje omeniti, da ne bi obr¬
nili cesarjeve pozornosti vsaj še nanje. Toda njihovo po¬
gosto zapadanje, ki je seveda vzbujalo spore med zakup¬
niki in zemljiškimi gospodi, je moralo vendarle kmalu

702

samo opozoriti vlado tudi na to posestno obliko in izzvati
njen poseg še v to vprašanje.

Spričo pogostnih z a p a d a n ji podložniških kmetij
na Gornjem Štajerskem je cesar s svojo odločbo z dne
30. X. 1786 kratko in malo prepovedal nadaljnje zapa-
danje podložniških kmetij nazaj zemljiškim gospodom, za
kar naji bi jim podložniki plačali „zmerno odkupnino”,
a kmetija bi potem prešla dotičnim podložnikom „v svo¬
bodno in brezpogojno posest”. V tej zvezi je gubernij zah¬
teval spomlad 1 k 1787 tudi od obeh koroških kresij neka
poročila an šele iz teh so v Gradcu izvedeli, da obstoji
na Koroškem „še neka vrsta posestev”, ki, „zas!uži poseb¬
no pozornost” gubernija. Glede na to je potem gubernij
od koroškega stanovskega zastopstva zahteval, da mu po¬
roča o vseh posestnih oblikah, ki — razen prostozakupni-
ških — še obstoje na Koroškem, dalje kako je z zapada-
njem kmetij in če bi bila navedena cesarjeva odločba
za Štajersko uporabljiva tudi za Koroško. Iz nadaljnjega
dopisovanja v naslednjih mesecih so koroški stanovi uvi¬
deli, da vlada ne misli na ukinjenje zapadanja brez od¬
škodnine, zato se niti niso' preveč upirali, vendar so mi¬
slili, da bi bilo treba poprej izvesti novo davčno uredi¬
tev, razen tega so pa izrazili še svoj dvom, če bodo tudi
podložniki voljni plačati kako odvezo za zapadanje. Ker
so pa želeli stanovi tudi rešitev tega vprašanja vsaj za¬
vleči, je gubernij dne 24. XII. 1787 zaradi zadevnega
naročila dunajske vlade vnovič pozval koroške stanove,
naj mu takoj stavijo svoje predloge, kako bi bilo mo¬
goče „v korist podložnikov in brez škode za gospode” vse
različne podložniške posestne oblike na Koroškem po¬
enotiti le na obliko rednega zakupa,  kajti da
bi bilo gotovo jako prav, če bi bili v vsej deželi le ene
vrste podložniki. Šlo je predvsem za vprašanje odškodni¬
ne, zato so stanovi potem dne 15. I. 1788 gubernij u tudi

703

izrazi!« svoje mnenje, da hi kmetje ne mogli ali ne ho¬
teli plačati, kakor se je pokazalo to že ob priliki podob¬
nega poskusa 1 .  1767. Ker je ravno zapadanje kmetij do-
našalo gospodom posebno tepe dohodke, so hoteli stano¬
vi tudi rešitev sedanjega vprašanja preprečiti ali vsaj 1  za¬
vleči s tem, da so skušali viado zopet prepričati, da je
bilo tudi; bivšim prostozakupnikom ljubše nekdanje sta¬
nje kot pa novo, ustvarjeno s spredaj navedenimi prosto-
zakupniškimi patenti. Stanovi so pač pozdravljali misel,
da bi se uvedla čisto enotna posestna oblika za vse pod¬
ložnike, toda opozarjali so na velike težave glede vklju¬
čitve starih zakupnikov med nove.

Gubernij in dunajska vlada, katerima je šlo prvenstve¬
no za ukinitev dotedanjega zapadanja, sta na eni strani
uvidela, da streme stanovi predvsem za zavlačevanjem
rešitve tega vprašanja, na drugi strani sta pa tudi prizna¬
la upravičenost marsikaterih stanovskih opozoril 1 , zato sta
za sedaj tudi onadva opustila misel na uvedbo enotne
podložniške posestne oblike za vso Koroško, pač pa sta
hotela zakonito urediti vsaj vprašanje zapadanja kmetij.
In kakor skoro pri vseh drugih vprašanjih, se cesar tudi
pri tem ni več spuščal ne v nadaljnja pregovarjanja in še
manj v kaka polovičarstva, temveč je izdaj dne 31. III.
1788 dvorni dekret, s katerim je na Koroškem kratko in
malo popolnoma ukinil nadaljnje zapadanje podložni-
ških kmetij. Dekret je določal, d!a ostanejo še nadalje v
veljav,« pogodbe, sklenjene med podložniki in gospošči¬
nami, te glede zapadanja naj se obe strani zlepa spora¬
zumeta in izdajo zakupnikom nove zakupne listine brez
pogojev glede zapadanja. Odslej se ne sme izročiti nobe¬
na podložna kmetija več s kakimi pogoji glede zapadanja,
a gospoščine se lahko oškodujejo z dvigom primščine. S
tem je bilo torej nadaljnje zapadanje res „popolnoma
ukinjeno”, toda čisto nejasna je ostala pot, po kateri naj

704

bi se ta določba izvedla. Z dvorno odločbo 10. X. 1789 je
cesar potem iznova odklonil vsako zapadanje podložnih
kmetij, ki niso bile čisti fevdi, a v smislu dvornega dekre¬
ta z dne 24. VI. 1790, tki ga je pa izdal že novi cesar, bi
ostale pri pokrajinskih zakupih še nadalje v veljavi po¬
godbe, sklenjene pred 7. IX. 1789, le nove pogodbe ne
bi smele vsebovati nobenih pogojev glede zapadanja
več in gospoščine si tudi ne smejo pridrževati prav no¬
benih podložniških zemljišč. Mirno lahko trdimo, da bi
Jožef II. tudi v tem pogledu ne 'popustil prav nič in bi
dokončno rešil tudi to vprašanje ugodneje za podložni¬
ke, toda spričo težkega stanja, ki je nastalo po Jožefovi
smrti, je bil njegov naslednik prisiljen popuščati na vseh
koncih lin krajih. Tako je prišlo pravzaprav do takega
tolmačenja Jožefovega dekreta, da so dotedanje zakupni-
ške kmetije še nadalje lahko zapadale in zapadanje je
bilo ukinjeno le potem za novo prodane. Tudi po Jo¬
žefovi smrti se je vlada sicer še vedno prizadevala zatreti
zapadanje podložniških kmetij, toda pri tem mi hotela
uporabljati nobene „sile” več, temveč je prepuščala do¬
bri volji podložnikov in zemljiških gospodov, da se spo¬
razumejo glede odškodnine. Toda o nadaljnjem razvoju
tega vprašanja bom govoril' še pozneje.

Tako je postal kmet osebno že skoro čisto svoboden in
je postala že kar dobro zavarovana njegova pravica do
užitka zemljišča, a podložno je ostalo pravzaprav samo še
zemljišče .im zemljiškemu gospodu je ostala slej ko prej za¬
varovana njegova vrhovna lastninska pravica. Toda tudi
ta je postala že omejena do najvišje mere, ker zemljiški go¬
spod podložne kmetije sploh ni smel več priklopiti gra¬
ščinski zemlji, temveč jo je moral v vsakem primeru od¬
dati drugemu kmečkemu obdelovalcu. Taki primeri so
bili lahko dvojne vrste. Ako je dotedanji obdelovalec
prostovoljno zapustil podložno kmetijo, tedaj je moral

43

705

on sam preskrbeti tudi sposobnega naslednika. Omenje¬
na vrhovna lastninska pravica zemljiškega gospoda se je
pa izražala tudi v tem, da je smel zemljiški gospod ven¬
darle še vedno tudi sam odpraviti s kmetije dotedanjega
obdelovalca, ako je le prezanikrno gospodaril. Toda v
takem primeru je moral oddati potem zemljišče na javni
dražbi drugemu kmetu in prejšnjemu obdelovalcu po
odbitku dolgov izplačati ves čisti izkupiček (poprej je pa
pripadel ta zemljiškemu gospodu). Te določbe so ostale
potem v veljavi prav do 1. 1848.

Vse neštete druge cesarjeve odredbe so se pa
nanašale predvsem na skrajno zapletene dajatve podlož¬
nika, ki jih t e r e z.ii ji a n s k i patent  iz 1. 1747.
še ni mogel dokončno rešiti, ker so se pojavljala vedno
in vedno nova vprašanja in spori, izvirajoči večidel iz
malih ukoreninjenih starih navad, ki so bile pa večkrat
na vsakem zemljiškem gospostvu drugačne. Vemo že, da
so bili podložniki obvezani plačevati  vsako leto
zemljiškim gospodom določene vsote v denarju,
jim dajati  določeno množino pridelkov in jim
opravlj  ati  določeno tlako,  a razen tega so bili
v navadi še številni mali pokloni  ter razne pristoj¬
bine.  Prve tri dajatve so skušali terezijanski in jožefin-
ski patenti kolikor toliko urediti, vendar je prihajalo
celo tu večkrat do hudih sporov, tako n. pr. glede mer
pri oddaji žita. Tudi to vprašanje sta hoteli rešiti dve
cesarjevi naredbi iz 1. 1783. Ti sta določali, da je prepo¬
vedano jemati skupano mero in odrejena je bila tudi
enotna dunajska mera,  toda izvedba teh določb je
naletela na tolike težave, da so jih morali dne 6. I. 1890.
zopet preklicati in. vnovič dovoliti stare mernike,  ki
so bili pa po raznih krajih jako različni. Pogosto je vzbu¬
jalo jako hudo kri tudi to, ker so zahtevali zemljiški go¬
spodje dajatve v nepriličnem času za kmeta. Glede na to

706

je dvorni dekret z dne 22. III. 1784. odrejal, da podlož¬
niki lahko poravnajo svoje redne letne obveznosti „te-
daj, kadar jih sami najbolje morejo in hočejo”. Slej ko
prej je povzročala velike težave tudi tlaka, zato jo je že¬
lel cesar sploh odpraviti, seveda z odkupom. V dvor¬
nem dekretu z dne 10. II. 1783. je bilo rečeno, da bi bila
„popolna odprava tlake koristna za državo, obenem pa
tudi v prid zemljiškemu gospodu in podložniku”. Glede
na to je bila osnovana v Gradcu posebna komisija za
vso Notranjo Avstrijo, ki naj bi izvedla odkup tlake na
vseh državnih domenah, toda ni dosegla zaželenega cilja,
ker se je bilo med kmeti trdovratno vzdrževalo mnenje,
da je cesar že sploh odpravil tako obsovraženo tlako, ozi¬
roma da bo odpravljena v najkrajšem času. Z ozirom na
to je ostalo tudi glede tlake v bistvu do 1. 1848. vse pri
terezijanskem rabotnem patentu iz 1. 1778., dopolnjenem
z jožefinskim dekretom z dne 24. XI. 1781, ki je določal,
da se sme klicati podložnika največ za tri tri dni v enem te¬
dnu na tlako.

Neprimerno bolj zapleteno je bilo vprašanje majhnih
„ poklonov”,  ker so bili ti že iz davnine skoro na
vsakem zemljiškem gospostvu različni in jih zato sploh ni
bilo mogoče enotno zajeti v kako skupno naredbo. Gle¬
de na to so nekatere take poklone sploh ukinili (n. pr.
dajanje govejih jezikov) in enako tudi navado nekaterih
gospostev, da so si nabavljala razna živila pri svojih pod¬
ložnikih, a seveda za neprimerno nižjo ceno, nego je bila
običajna prodajna cena.

Posebno težko breme za podložnika in enako zaple¬
teno vprašanje za državno upravo so bile pa neštete pri¬
stojbine,  ki so prišle v teku stoletij v veljavo. Te bi
lahko razdeLitli na pet skupin, iin sicer:

a) pristojbine, ki jih je moral plačati podložnik ob
svojem nastopu („primščina”),

45 *

707

b) pristojbina od prodaje zemljišč,

c) pristojbina od imetja umrlega podložnika (mrtva-
ščina),

č) pristojbine, ki jih je moral plačati podložnik, kadar
se je menjal zemljiški gospod.

d) pristojbine za razne vpise, izdaje raznih listin in
podobno.

O primščini sem govoril dovolj obširno že zgoraj in
omenil, tudi, kako je bilo pri, prodaji kmetij. Tu naj le
še dodam, da je bil za tiste podložnike, ki so prostovoljno
zapustili svoje kmetije, 1. 1785. ukinjen vsak odkup, le
a l ko so se izselili iz avstrijskih dednih dežel, so morali pla¬
čati 5% odpustnine, a za prodana zemljišča so morali pla¬
čati podložniki do 10% kupnine. — Mrtvaščina
(,, m o r t u a r i u m ”) je bila zakonito urejena šele tik
pred cesarjevo smrtjo in je smela znašati kvečjemu 3 odst.
cenilne vrednosti nepremičnin ter je veljala od tedaj le
še za nekako sodno pristojbino za zapuščinsko razpravo
in ne več za pravo podložniško dajatev. — Pristojbi¬
na ob priliki menjave zemljiškega go¬
spoda  je bila na Koroškem v veljavi le pri nekaterih
cerkvenih gospoščinah, kadar je nastopil nov prelat svoje
mesto, a je bila že 1. 1771. odpravljena tudi na teh. Pri
vseh teh določbah je ostalo potem do 1. 1848.

Čisto svojevrstno je bilo pa vprašanje desetine.
Njen izvor in razvoj sem očrtal že ob koncu srednjega
veka. Leta 1577. je izdal nadvojvoda Karel  zanjo po¬
seben red, ki je tvoril tudi prvi poseg državne oblasti v
ureditev kmečkih razmer. Ta je določal v glavnem le na¬
čin njenega pobiranja, kazni za prestopke v zvezi z njo,
pridelke, ki so bili podvrženi desetini, in začasne oprosti¬
tve od desetine. Tudi te določbe so ostale potem v glav¬
nem v veljavi prav do 1. 1848., toda medtem spremenje-

708

ni način 'kmetovanja (n. pr. uvajanje novih sadežev) je
vendarle zahteval tudi nekatere nebistvene spremembe in
dopolnitve, a glede sporov, ki so se pojavljali v zvezi z njo,
so bile prilagodene iste določbe, kakršne so veljale glede
drugih podložniških dajatev. Velike olajšave so bile za
Marije Terezije in njenega sina dovoljene zlasti pri do¬
tlej neobdelanih zemljiščih, ako so jih kmetje spremenili
v plodna tla. Ohranjene so ostale tudi vse pravice (ser-
v i t u t i),  ki jih je imel kmet že iz davnine proti zem¬
ljiškemu gospodu, kakor n. pr. dobavljanje stelje in drv
iz graščinskih gozdov, pravica do semenskega žita ob po¬
sebno slabih letinah i. dr.

Vse navedene in še druge neštete uredbe in ukrepi za
zaščito in dvig kmečkega stanu so imeli seveda najglob¬
lji vpliv na ves položaj in razvoj Slovencev, kajti ne le s
kulturnim dvigom smo se mogli razviti v narod v novo¬
dobnem smislu, temveč sta morala ta dvig spremljati tudi
primerno socialno osvobojenje ter gospodarska okrepi¬
tev. Ker je podložnika tedaj najbolj trla tlaka, je cesar z
vsemi sredstvi pospeševal zlasti odkup te, toda uspeh ni
bil posebno velik, ker so zahtevali zemljiški gospodje na¬
vadno previsoko odkupnino, ki je podložnik deloma ni
mogel, deloma pa tudi ni hotel plačati, vendar je zna¬
šala ob koncu Jožefove vladavine vsa tlaka na Koroškem
samo še 159.000 dni v letu. Da bi ustvaril čim trdnejši in
samostojnejši kmetski stan, je polieg delitve velikih po¬
sestev in prodaje mestnih zemljišč jako pospeševal odpro¬
daj anje posameznih kosov velikih posestev in svobodno
prodajanje zemlje, kar vse je povzročilo izredno živahen
promet z zemljišči, toda z drugimi ukrepi je preprečeval
tudi škodljivo drobljenje majhnih kmetij. Glede na to sta
tudi patenta o nasledstvu  na kmečkih posestvih z
dne 3. IV. in 25. VI. 1789. določala, da podeduje pose¬
stvo le en dedič, a ta potem ostale dediče izplača po zmer-

709

ni cenitvi (ta dva patenta sta bila pozneje v drugih de¬
želah preklicana, a na Koroškem sta ostala še dalje v ve¬
ljavi). Tako so dobivale naše vasi ravno v tem času čisto
novo lice, kajti na eni strani se je močno izmenjalo njih
prebivalstvo, na drugi strani se je pa začela razvijati po¬
leg trdnih in samostojnih srednjih posestnikov tudi plast
malih kmetov, poleg tega so pa prihajali do majhnih
zemljišč in svojih kajž tudi obrtniki, rudarju i. dr.

V tesni zvezi s temi reformami so šle tudi davčne. Te¬
ga vprašanja se je bila lotila že Marija Terezija,
toda šele J o ž e f II. si je bil postavil za končni cilj pre¬
urediti ves zemljiški davek  tako, da bi odpravil
sploh vse obstoječe davčne neenakomernosti in ga določil
zgolj po donosu zemlje brez ozira na njenega lastnika.
2e  znana nam terezijanska rektifikacija iz 1. 1747 (gl.
str. 468) je namreč le ločila kmečka (rustikalna) zemlji¬
šča od graščinskih (dominikalnih), toda še ni upoštevala
ne velikosti in ne donosnosti posestev. Cesar Jožef II. je
pa hotel v smislu fiziokratskih naukov doseči ta cilij, da
bi krila vse stroške države zemlja, zato je moral preure¬
diti tudi ves zemljiški davek tako, da bi odpravil vse še
obstoječe neenakosti in ga določil zgolj po resničnem do¬
nosu zemljišč brez ozira na to, kdo je njih lastnik. V ta
namen je bilo treba premeriti vso zemljo, preceniti do¬
nos in sest avli ti čisto nov kataster (za Koroško je bila
odrejena njegova sestava v aprilu 1. 1785). Toda ker so
hoteli izvršiti to ogromno delo prenaglo in brez dovolj-
nega strokovno izvežbanega osebja, so uporabljali zanj
tudi čisto nevešče ljudi (tudi dijake in celo ženske). Iz
tega so potem seveda morale nastati ve:ike pomote (in
napake. Namerili so namreč velikost vse Koroške na
209 štirijaških milj (od teh 140 milj donosne površine),
dočim so poznejše meritve pokazale, da meri dežela le
180 štirijaških mltlj. Glede na to je morala potem dežela

710

prav do nove davčne regulacije plačevati tudi letno po
150.000 glid: zemljiškega davka preveč.

Sele ko je bilo to veliko delo 1. 1788 opravljeno, je
mogel cesar končno dne 10. II. 1789. izdati še svoj zna¬
meniti davčni in urbarialni patent.  Z njim
bi bila prvič uvedena davčna enakost vsega prebi¬
valstva brez ozira na stan, tako da bi morali plače¬
vati odslej vsi po 12 gld 13i,4 kraje, državnega zemljiške¬
ga davka od vsakih 100 gld kosmatih dohodkov zemlji¬
šča, a podložni kmetje razen tega še po 17 gld 462/3 kraje,
zemljiškim gospodom za vse svoje, iz podložništva izvira¬
joče obveznosti, vštevši desetino, tlako in takse, tako da
bi ostalo podložnikom odslej 70% kosmatega donosa njih
kmetij. Zemljiškim gospodom in podložnikom pa je bilo
tudi na prosto voljo dano, da se pogodijo za plačilo v
gotovini ali v pridelkih. Patent je vzbudil ogromno raz¬
burjenje in ljut odpor pri vsej zemljiški gospodi, a kme¬
te so vsi ti smeli cesarjevi ukrepi že tako opogumili, 'da
so pričakovali že odpravo sploh vseh svojih podložniških
obveznosti brez odškodnine in marsikje sploh niso hoteli
ničesar več plačati. Tako ni grozil le pravi pravcati upor
plemstva, temveč je prišlo ponekod tudi do dejanskih
kmečkih nemirov, ki so jih morali zatreti z obroženo silo.
Celo vlada sama je cesarja svarila pred grozečimi posle¬
dicami, a on se ni zmenil za „vrišč in mrmranje”, toda že
leto dni zatem je umrl in z njim vred je bila pokopana
tudi ta njegova'največja reforma.

V zvezi s temi socialnimi in davčnimi reformami so
pa morale iti tudi pravne preuredbe.  Marija
Terezija je izdala kazenski, zakonik  (1770), ve¬
ljaven za vso državo (gl. str. 491), toda vse nižje sodstvo
je pustila še nadalje v rokah mest, trgov in gospoščin.
Važnejše gospoščine (ter mesta in trgi) so vršlile namreč

711

tudi posie kazenskih sodišč (..deželnih sodišč”) za svoje
okoliše, a najhneniitnejiše (pritiligirane) med njimi so ime¬
le tudi pravice krvnega sodstva ter so morale imeti v ta
namen nastavljenega posebnega ,.krvnega sodnika”. Ce¬
sarju je šlo za to, da uvede za vso državo isto pravo, popol¬
no enakost vseh državljanov pred zakonom in neodvisnost
pravno izšolanih sodnikov. V ta namen je izdal že. prva
leta več važnih pravosodnih ukrepov, s katerimi je uve¬
del strogo nadzorstvo mestnih ter dominikalnih sodišč in
vsem državljanom omogočil prizive na višja sodišča. Nje¬
gov končni cilj je bil pa ta, da iztrga tudi vse nižje sod¬
stvo iz rok zemljiških gospodov, vendar je bilo to zaradi
pomanjkanja denarnih sredstev in izšolanih pravnikov
še nemogoče. Glede na to so obdržali zemljiški gospodje
še vedno nižje civilno sodstvo,  toda strogo v
okviru zakonov in pod nadzorstvom državne oblasti
(disciplinski patent iz 1. 1781 je n. pr. zemljiškim gospo¬
dom prepovedoval denarna kaznovanja njihovih podlož¬
nikov), a nižje kazensko sodstvo so vršila le deželska so¬
dišča (ter večja mesta) in predstojništva nabornih okra¬
jev. Vodilno vlogo pri vseh cesarjevih pravosodnih re¬
formah so igrali najznamenitejši tedanji pravniki S o n -
nenfels, Beccaria in Martini.  Plod njihove¬
ga dolgotrajnega dela je bil prvi deli državi j anske-
ga zakonika,  ki je bil izdan dne 1. XI. 1786 in
dobra dva meseca zatem (13. I. 1787) še „S p 1 o š n i za¬
konik o z 1 oč li n i h in njih  k a z n o v a n ji u ”, S
slednjim je bila odpravljena smrtna kazen,
ker da človek nima pravice gospodovati nad tujim živ¬
ljenjem, uvedena pa za obsojence silno stroga prisilna
dela v verigah in izpostavljanja na sramotnih odrih. Naj¬
važnejše v njem je bilo pa to, da je cesar tudi tu odpra¬
vil vse razlike med stanovi, tako da je odslej za enak

712

zločin zadela ista kazen plemiča kot njegovega podlož¬
nika.

Da bi. dosegel čim točnejše izvrševanje svojih neštetih
ukrepov od strani uradništva in strogo pokorščino od
strani vsega prebivalstva, je ravno Jožef II. ustano¬
vil  tudi; policijo.  Prvo policijsko organizacijo je
uredil grof P e r g e n na Dunaju in od tam je bila po¬
tem razširjena še na ostale dežele in po vseh deželnih
glavnih mestih ustanovljena posebna policijska ravna¬
teljstva, podrejena dotičnim deželnim šefom, a so po¬
šiljala svoja tajna poročila tudi neposredno grofu Per-
genu. Iz tega se je razvil centralni policijski urad, podo¬
ben nekakemu policijskemu ministrstvu, ki je polagoma
razpredel! svoje mreže po vsej, državi, javno in tajno nad¬
ziral vsa dogajanja v državi in ustvaril tisti neznosni po¬
licijski sistem, ki je bil potem tako značilen zlasti za ce¬
sarja Franca I. Razumljivo je, da je rodilo to takoj hudo
nasprotje vseh svobodoumnih duhov, ker je pomenjalo
prvo utesnjevanje dotedanje popolne osebne svobode.

Dobrega četrt stoletja miru na vseh mejah države je
v zvezi z navedenimi socialnimi, gospodarskimi in prav¬
nimi reformami ter s smotrnim pospeševanjem vseh pa¬
nog gospodarstva skoro čisto zacelilo hude rane, ki sta
jih zadali državi in državljanom nasledstvena in sedem¬
letna vojna za časa Marije Terezije. Gospodarska pod¬
jetnost in delavnost sta zacveteli na vseh poljih in
vidno se je po tolikih letih bednega životarjenja gospo¬
darsko okrepil tudi naš slovenski kmet.
Začel je prvič svobodnejše dihati in s tem se je vzbudila
tudi njegova samozavest. Popolne osebne svobode v tej
dobi resda še ni dosegel, toda storjeni so bili že ogrom¬
ni koraki do njegove socialne neodvisnosti, s tem pa tudi
do vidne gospodarske okrepitve. To so bili pa osnovni

713

pogoji, da se je mogla začeti prebujati  tudi njego¬
va narodna zavest.

Močno preobrazbo so pa doživljala prav v tej dobi
tudi naša mesta in mesteca. Tisti kraji, ki so iz bogve
kakšnih razlogov dobili v prejšnjih stoletjih mestne pra¬
vice, a v novi dobi za svoj razvoj niso imeli nobenih go¬
spodarskih in političnih pogojev več, so izgubili mnoge
stare privilegije (n. pr. glede sodstva) in so zdrknili nazaj
na raven boljših vasi. Tako je n. pr. čisto obubožal Pli¬
berk,  ki je ležal ob strani velikega prometa In je imel
zato tudi le neznatno trgovino ter je bil celo brez teden¬
skega sejma. Tudi obrt je bila neznatna in so skoro vsi
„meščani” živeli še zgolj od kmetijstva. Skoro vse mestne
dohodke je tvorila le mitnica, k,i je pa dajala tudi le po
kakih 170 g'Id letno. Glede na to so meščani 1. 1749 in
1750 prosili za tedenski sejem in za neke obrtne mono¬
pole, čemur je cesarica dne 7. II. 1752 tudi ugodila (ti
obrtni monopoli so bili pa potem že 1. 1782. zopet uki¬
njeni). Toda tudi to ni popravilo mestnega finančnega
položaja, zlasti ker je bila 1. 1760 tudi mitnica omejena
le še na živino. Neko olajšanje je nastopilo šele 1. 1789,
ko je bilo dotedanje mestno sodstvo izročeno gospoščini,
ker so odpadli osebni stroški zanj, a krepiti se je začelo
mesto potem zopet v naslednjem stoletju z razvojem in¬
dustrije v okolišu.

Drugi kraji so se pa spričo oživljene obrtne in indu¬
strijske delavnosti ter cvetoče trgovine naglo dvigali z do¬
tokom osvobojenega okoliškega kmečkega prebivalstva.
Cesar je ukazal podreti tudi stara mestna obzidja, ki so
postala v novi dobi že brez smisla in Celovec,  ki je
veljal dotlej za močno trdnjavo, je bil ob tej priliki tudi
razorožen (iz izkupička za trdnjavske topove so zgradili
potem v Celovcu  tudi prvo javno bolnico).

714

To je potem tudi jako olajšalo njegovo širjenje. Za mesta,
ki so imela za svoj razvoj potrebne pogoje, je izdal 1. 1785.
tudi čisto nov občinski red in je vodil n. pr. v Celovcu
mestno upravo odslej od oblasti imenovani župan s šti¬
rimi svetniki (dotlej pa od meščanov izvoljeni župan,
sodnik in 12 svetnikov). Prav v teku teh radikalnih, pre-
osnov je dobival’ Celovec tudi vedno krepkejšo
slovensko večino.  Njegova vrhnja plast je ostala
sicer še vedno po večini nemška ali ponemčena, toda ši¬
roke mestne množice so tvorili Slovenci in vsaj slovenske¬
ga rodu je 'biila tudi večina srednjega stanu (1. 1783 je
štel Celovec 9584 prebivalcev). To veliko slovensko ve¬
čino je obdržal potem Celovec prav do druge polovice
naslednjega stoletja.

715

XXVIII.

JOŽEFINSKE CERKVENOPOLITIČNE REFORME

Jožefa  II. pogosto površno predstavljajo kot neka¬
kega svobodomisleca v današnjem pomenu besede, kar je
odločno napačno. Ostal je do zadnjega zvest strogo kato¬
liškim izročilom svoje dinastije, toda na drugi strani je
bil pa ves prepojen s tedanjimi racionalističnimi in pro¬
sveti jenskimi nazori, ki so se izražali na verskem področ¬
ju zlasti v janzenizmu in galikanizmu.  Ka¬
kor mnogi tedanji vodilni krogi, je tudi on ostro ločil
med strogo verskimi nauki Cerkve in njeno zgolj zuna¬
njo, organizatorično stranjo. Prvih se ni dotikal in je z
mnogimi tedanjimi cerkvenimi krogi vred le mislil, da je
treba „Cerkev vrniti k preprostosti in resnični svetosti
prvih časov”, a glede druge je smatral, da vsaj soodloču-
je v njej tudi vladar in jo je zato skušal brezobzirno vpre¬
či v službo svojih nazorov o absolutni državi. Ako je šel
na svoji poti v mnogih ozirih predaleč, pa nikakor ne
zadene krivda zgolj njega, temveč je bil pri mnogih svo¬
jih reformah celo mnogo manj radikalen, kot so pa že¬
leli to njegovi vodilni svetovalci in celo velika večina te¬
danjih škofov samih (zlasti n. pr. ljubljanski škof Her¬
berstein  in krški škof Auersperg).  Dne 17.
XII. 1781 je celo naročil' uradno obvestiti papeževega
nuncija, da podreja svoji vladarski oblasti vse, „kar v
Cerkvi nima značaja božje, ampak človeške iznajdbe in
uvedbe”.

S svojimi cerkvenopolitičnimi reformami je začel Jo¬
žef II., čim je nastopil vlado. Že prve mesece (26. III.
1781) je jako poostril predpis, da brez odobritve dvorne

716

pisarne ni dovoljeno sprejemati nobenih papeževih od¬
lokov, škofom ne neposredno občevati z Rimom, niti spre¬
jemati nobenih papeževih dostojanstev in celo bogoslov¬
cem je bilo (12. XI. 1781) prepovedano, da bi hodili štu¬
dirat v Rim. Da bi čimbolj zrahljal zveze med škofi in
Rimom, je dal škofom mnoge pravice, ki so bile dotlej
pridržane Sveti stolici,  a na drugi strani jih je
seveda še strožje podredil državni oblasti (prepovedano
jim je bilo n. pr. celo izdajati pastirske liste brez odo-
brenja državne oblasti).

Prvi, vprav revolucionarni ukrep na tem področju pa
je bil znameniti „tolerančni patent”  z dne 13.
X. 1781. Že dobrega pol leta po materini smrti je naj¬
prej obvestil vse škofe, da je ukinil patent, po katerem je
bila dovoljena v državi samo katoliška vera, a polčetrti
mesec zatem je sledil tolerančni patent, s katerim so bile
podeljene državljanske pravice in je bila dovoljena zaseb¬
na služba božja tudi protestantom (augsburške in helvet-
ske veroizpovedi), pravoslavnim in deloma tudi Židom.
S tem navedene vere nikakor še niso postale enakopravne
s katoliško (matrike so tudi zanje še nadalje vodili kato¬
liški župniki) in tudi prestop iz katoliške vere v drugo
je ostal še jako otežkočen, toda pri oddajanju javnih služb
je postala odslej odločilna samo prosilčeva sposobnost.
Povod za ta patent pa cesarju ni dala le težnja, da čim¬
bolj „izenačii” vse svoje državljane, temveč v veliki meri
tudi gospodarske koristi, da z njimi tudi nekatoliškim
industrijcem, obrtnikom in trgovcem omogoči neovirano
bivanje v državi in njih plodno gospodarsko delovanje.
S patentom z dne 9. IX. 1783 je pa cesar dovolil obiskova¬
nje celovškega sejma trgovcem sploh vseh ver. Pomenjal
je pa tolerančni patent pravi revolucionarni čin za vso
Evropo, kajti „tolerance” tedaji še niso poznale niti naj-

717

naprednejše zapadne države, kakor Anglija, Francija,
Nemčija i. dr.

Za ostale slovenske dežele tolerančni patent ni bil va¬
žen, ker tam nekatoliških ver sploh bilo ni (razen v Prek¬
murju), velikega pomena je bil pa za del koroških Slo¬
vencev, saj smo že ponovno slišali, da se je tu še izza re¬
formacije trdoživo vzdrževal prikrit protestantizem. Zanje
je bilo v tolerančnem patentu posebno važno to, da jim
je dovoljeval postavljati lastne cerkve (a brez zvonikov
in vhodi vanje niso smeli biti s cest), ako je živelo v oko¬
lišu vsaj 100 protestantskih družin, ter snovati lastne šole,
ako so jih vzdrževali sami in so se ravnale po predpisani
učni metodi.

Slovenski protestantje so živeli vsi na Gornjem Koro¬
škem in, čim je bil tolerančni patent razglašen, so takoj
tudi oni dvignili svoje glave. Že takoj prvo leto so usta¬
novili gornjekoroški protestantje 7 svojih pastoratov (pr¬
vi je bil ustanovljen v Arijah)  in v nadaljnjih dveh
letih potem še 6 ter se pokazali nadvse požrtvovalne pri
grajenju svojih cerkva in ustanavljanju šol. Dotlej pri¬
kriti protestantje so se seveda takoj vsi izjavili za lute-
ranstvo, a za prestop se je pred posebnimi komisijami iz¬
javilo pod vplivom žive protestantske agitacije tudi pre¬
cej mlačnih katoličanov, ki so mu bili dotlej samo naklo¬
njeni (skupno se je izjavilo za protestante nekaj nad 14
tisoč oseb). Katoliški župniki in misijonarji so se morali
boriti večkrat z najbolj nesmiselnimi in smešnimi razlogi
za prestop. Zaradi ognjevite protestantske nestrpnosti in
celo napadalnosti je prihajalo zlasti prva leta neprestano
do velikih nevšečnosti, ki so se pokazovale posebno v me¬
šanih zakonih in tam, kjer so bili katoliški posli pri lu¬
teranskih gospodarjih in v podobnih primerih. To za¬
četno vrenje se je potem poleglo šele z leti.

718

Za slovenske protestante sta prihajali v
poštev zlasti evangeljski cerkveni občini v Arijah in Plaj-
berku. Obe sta bili ustanovljeni že 1. 1782. in je štela
prva kakih 1400 vernikov (prvega pastorja, Hager  j a,
so pozvali iz Bratislave, ker je znal tudi slovaško),
a druga nekaj manj kot 1000 vernikov. Nekako v istih
mesecih so se pa začeli organizirati že tudi slovenski pro¬
testantje v Zagoričah  in v S o v č a h pri Podkloštru,
Ti so se potem 1. 1783. kot podružnična cerkvena občina
pridružili matični cerkveni občini (pastoratu) v Plajber-
ku, a naslednje leto so si začeli graditi tudi svojo lastno
lično cerkvico v Zagoričah. Oblasti so izprva zahtevale,
da jo grade v gozdu med Zagoričami in Sovčami, končno
so pa vendarle dosegli dovoljenje za sedanje mesto. Prva
luteranska služba božja se je vršila dne 28. XII. 1783. v
Vurianovi  g os  t i 1 n i, a dne 4. VII. 1784. je bila po¬
svečena nova cerkvica, kamor je hodil potem opravljat re¬
dno službo božjo pastor iz Plajberka. Prvi tamošnji pa¬
stor je bil G. K. F. S t e i n h a u s e r, doma iz Leuters-
heima na Frankovskem (Nemčija), ki je služboval v Plaj-
berku v letih 1783—1788. Čeprav je veljala zagoriška lu¬
teranska cerkvica za slovensko, se menda ni vršila v njej
nikoli slovenska služba božja, verjetno so pa nekaj časa
vsaj peli slovensko, toda doma so molili tamošnji prote¬
stantje še do konca preteklega stoletja slovensko.

Zagoriška podružnična cerkvena občina je razen Zago-
rič in Sovč obsegala potem še posamezne protestantske
družine v Stranji vesi, Vratih, Megvarjih, Draščih, Drev-
ljah, Pečah, Podlipi, Podturju, Ločilu, Rikarji vesi, Rutah,
Goričah, Sv. Jurju in Podgorju, ki so bile tedaj še večji
del slovenske  (zadnje tri vasi so bile šele 1. 1948. pri¬
ključene evangeljski cerkveni občini v Beljaku). Že v ti¬
stih letih so si zagoriško-sovški slovenski protestantje zgra¬
dili v Zagoričah tudi lastno protestantsko šolo (danes je

719

nameščena v njej tamošnja mežnarija), toda točno leto
njene otvoritve ni znano, ne ime njenega prvega učitelja
in tudi ne to, koliko se je v njej upoštevala slovenščina.
Dejstvo je to, da sta celo ti dve tako odročni vasi danes
že močno ponemčeni, k čemer sta vsekakor pripomogli
tudi njih protestantska cerkev in šola.

Druge raztresene slovenske protestantske družine iz
Ziljske doline (iz Radnič, Mičic, Moš :i. dr.) so spadate na¬
ravnost pod Plajberk. Da so si tamošnji slovenski pro¬
testantje že izza protireformacije sami prepisovali
nabožne knjige  kranjskih slovenskih reformator¬
jev, sem že ponovno omenil, a 1. 1784. so bile zanje „skus
perpushanje cesarske oblasti” natančno ponatisnjene ce¬
lo Dalmatinove „Karszanske lepe molitve” iz 1. 1584., ki
so jih uporabljali potem še dolgo v XIX. stol., dokler jih
niso nadomestile zgolj nemške knjige.

Povedal sem že, da je bila tedanja doba z večino ško¬
fov vred vprav sovražno razpoložena napram redovni-
štvu, ker je smatrala samostane čisto po krivici za prave
protiprosvetljenske trdnjave, ki zbirajo le čisto mrtve
kapitale, a redovnikom so očitali, da so „nekoristni za
skupnost” in da „ničesar ne proizvajajo”. Glede na to so
se samostani vedno bolj praznili in večina njih je zašla
radi slabega gospodarstva tudi v velike gospodarske sti¬
ske, a od strani javnosti in državnih oblasti se je začela
že takoj po tolerančnem patentu prava gonja proti njim.
To politiko je izvajal z vso ostrostjo tudi cesar, toda ni¬
kakor ne iz kakih protiverskih razlogov, temveč je hotel
ravno obratno prav po tej poti doseči, kakor bomo takoj
slišali, boljšo versko vzgojo širokih ljudskih množic, kaj¬
ti ta je bila radi preredkih župnij ponekod še na skrajno
nizki stopnji. Ravno glede na to je cesar tudi naglašal,
da „država ne rabi menihov, temveč dušne pastirje”.

720

Prav jrosebno je pa bodla cesarja v oči še povezanost
samostanov z njihovimi centralami v inozemstvu, zato je
bil eden prvih njegovih ukrepov ta, da je naročil od¬
straniti iz samostanov vse inozemske redovnike, prepove¬
dal (24. III. 1781) vse zveze domačih samostanov z njih
predstojništvi v inozemstvu in da je podredili vse samo¬
stane duhovni oblasti škofov dotičnih pokrajin. Izvršeno
je bilo to v tej obliki, da je s patentom z dne 2. V. 1782
proglasil' vse dotedanje privilegije raznih redov za ugasle,
a gubernijem je naročil, naj dotične samostane obveste,
da so podrejeni odslej redni škofovski' oblasti svojih po¬
krajin. Vsi stari redovi so bili namreč dotlej čisto neod¬
visni od škofov svojih pokrajin in podrejeni Je svojim
lastnim redovnim predstojništvom ter seveda Sveti stoli¬
ci. Imeli so pa samostani tudi polno župnij, v katerih
so vodili vse cerkveno življenje čisto po svojih lastnih vi¬
dikih, ne meneči se za škofe dotičnih pokrajin in so tvo¬
rili tako „države v državi”. To je seveda jako slabilo av¬
toriteto škofov in vzbujalo hud odpor proti redovom in
samostanom ne le skoro pri vseh škofih, temveč tudi pri
ogromni večini svetne duhovščine (zlasti pa seveda še pri
janzenistih). Zato so bili v prav veliki meri ravno škofje ti¬
sti, ki so cesarja najbolj priganjali k ukinjanju samosta¬
nov. Ljubljanski škof Herberstein  je n. pr. celo
v nekem svojem pastirskem listu (1781) trdil, da bi ne
bila prav nobena nesreča, tudi če bi odpravili prav vse
samostane, ker ne more gledati v redovništvu nobene se¬
stavine krščanskega nravstvenega nauka.

Cesarjeva politika je močno vznemirila Rim, zato
se je podal že spomladi 1. 1782. na Dunaj sam papež Pij
VI., da bi pregovoril cesarja, naj odjenja. Potoval je iz
Italije preko Gorice in prispel dne 16. III. v Ljubljano.
Tu sta se mu poklonila oba koroška škofa s koroškim
plemstvom, v Celovcu stalno živeča cesarjeva sestra Ma-

46

721

rija Ana in velike množice koroške duhovščine in ljud¬
stva. Naslednji dan je potem potoval papež dalje preko
Celja in Gradca ter ostal na Dunaju skoro ves mesec
april, toda opravil ni ničesar. Cesar je ostal neomajno
pri svojih sklepih in za 10 let samostanom celo prepovedal
sprejemati novince, škofe pa pooblastil, da odvežejo re¬
dovnike obljube pokorščine njihovim predstojništvom.

Prvotno je cesar nameraval samostane le do skrajno¬
sti omejiti, toda nerednosti v neki češki kartuziji so mu
dale povod, da je izdal dne 29. XI. 1781 načelno odloč¬
bo, s katero je velel popisati  vse tiste s a m o s t a -
n e, ki niso vodili kakih šol ali se bavili z nego bolnikov,
jim zapleniti vsa njih imetja, prizadetim redovnikom pa
nakazati pokojnine, podobno, kakor se je bilo zgodilo ne¬
kaj let poprej že z jezuiti. Prvi, katere je prizadela ta od¬
ločba, so bili kartuzijanci, karmeličanke, klarisinje, fran-
čiškanke, kapucinke in — „puščavniki”. Ti samostani so
bili ukinjeni že z odločbo z dne 12. I. 1782., a ker se je
bilo pokazalo, da z njo še niso bili zajeti vsi ,,nekoristni”
redovi, so dobile deželne oblasti nalog, naj poročajo še
o drugih, nakar so bili potem obsojeni na podobno smrt
še pavlinci, dominikanke, benediktinke i. dr.

Postopek pri razpustu je bil natančno predpisan. Raz-
vidimo ga lahko n. pr. iz razpustitve beljaškega minorit¬
skega samostana. Razpust je izvršila posebna komisija, se-
stoječa iz kresijskega glavarja kot vladnega komisarja, 1
aktuarja in 5 cenilcev, vzetih iz vrst tamošnjih obrtnikov.
Ta komisija je začela poslovati dne 30. VII. 1785. tako,
da se je pojavila v samostanu, sklicala vse redovnike (bilo
je tedaj v njem 7 patrov in 3 bratje) ter jim prebrala ce¬
sarski odlok, ki so ga podpisali vsi menihi ter s tem po¬
trdili, da so ga vzeli na znanje. Nato so posamezni samo¬
stanski funkcionarji izročili komisiji vse ključe in vsi, ki

722

so imeli opraviti s samostanskim gospodarstvom, so mo¬
rali priseči, da so izročili vse samostansko premično in
nepremično imetje, toda vsem redovnikom je bilo pušče¬
no vse, kar je bilo v njihovih celicah za njih zasebno ra¬
bo (to jim je bilo ob odhodu dovoljeno vzeti tudi s se¬
boj). Tisti redovniki, ki še niso izvršili redovnih zaob¬
ljub, so dobili enkrat za vselej po 100 gld odpravnine in
ostalo jim je tudi vse, kar so prinesli s seboj v samostan.
Vsak je lahko ostal v samostanu še 3 mesece in je dobi¬
val po 40 kraje, dnevno za hrano, pijačo in obleko. Ko¬
misija je potem v naslednjih tednih ocenjevala, popiso¬
vala in prevzemala vse imetje in sestavila o vsem natančen
zapisnik, tako da je mogia zaključiti svoje posle šele dne
25. X. 1785., nakar je bila nadaljnja uprava samostanske¬
ga imetja začasno poverjena 3 upraviteljem kot poverje¬
nikom kameralne uprave.

Redovniki so ob odhodu dobivali po 150 do 300 gld
prve pomoči, nakar so morali zapustiti samostane. Vse
sposobne so uporabljali za svetne dušne pastirje po no¬
voustanovljenih dušnopastirskih postajah in nekatere tu¬
di za učitelje po novih šolah, onemoglim so dali pokoj¬
nine, nesposobne so pa osredotočali po še preostalih sa¬
mostanih. Večino bogoslužnih predmetov so izročili no¬
vim župnijam, nekaj so jih pa prodali tudi zasebnim
špekulantom, a srebrne predmete so za plačilo izročili
državni kovnici za denar (n. pr. srebro beljaških mino¬
ritov).

Samostanska posestva so spremenili večidel v držav¬
ne domene, posamična mala zemljišča in stavbe so pa
takoj prodali neposrednim interesentom, večkrat za prav
smešne cene. Nekatera glavna samostanska poslopja (n. pr.
Osoje, Podklošter, Grebinj, Št. Pavel) so ostala dolgo
praizna in začela propadati, a lepi samostanski vrtovi so

46 *

723

se spreminjali v pustinje. Na slovenskem Koroškem je
večina glavnih samostanskih poslopij še danes bolj ali
manj ohranjena (n. pr. Grebinj, Vetrinji, Št. Pavel), pod-
kloštrski je pozneje pogoreli, a pri osojskem so biilie iz¬
vršene nepopravljive škode. Vlada ga je namreč dala
1. 1816. za 45 let v zakup vojaški upravi, ki je uredila
v njem svojo konjušnico. Ob tej priliki so velik del sa¬
mostana močno pokvarili, en del celo podrli in sezidali
kobilarno, a za gradbeni material so deloma porabili
tudi zgodovinsko dragocene kamenite spomenike (n. pr.
nagrobne plošče nekdanjih opatov). V sijajno opremlje¬
ni obednici so namestili moštvo, ki je čisto uničilo velik
del umetnin, tako da so od nekdanjega sijaja danes ohra¬
njeni le še nekateri tujski prostori in vitčška dvorana
(na njenem stropu sta tudi znameniti Fromillerjevi sliki
ustoličenja na Krnskem gradu in poklonstvo koroških
stanov cesarju Leopoldu I.).

Cesarju Jožefu II. radi očitajo, da je bila ob razpu¬
stu samostanov uničena tudi večina starih in dragocenih
samostanskih knjižnic in arhivov. Ta očitek je vsaj za
slovensko Koroško netočen. Prvič vse kaže, da je bila
večina teh knjižnic kaj revnih, a drugič je bilo že v raz-
pustitvenem patentu z dne 12. I. 1782. ukazano, da je
treba knjižnice in arhive povsod natančno popisati. Te¬
mu je sledilo potem še več drugih odlokov. Že dne 15. in
27. I. 1782. je bilo vsem razpustitvenim komisarjem stro¬
go naročeno, da morajo skrbno paziti na stare listine, ro¬
kopise in knjige ter jih dobro shraniti, a dvorni dekret
z dne 5. IV. 1782. je kresijam naročal, naj pošljejo vse
knjige in rokopise dobro shranjene pristojnim deželnim
oblastem (koroške torej graškemu gubernij u), a te naj
sestavijo podrobne sezname in jih pošljejo na Dunaj.
Podrobno ravnanje s temi stvarmi je določal potem še
dvorni reskript z dne 23. IX. 1782., v katerem je bilo re-

724

ceno, naj se izroče vsi rokopisi in knjige vseučiliškim in
licejskim knjižnicam domače dežele, a tem je bilo do¬
voljeno dvojnike prepustiti tudi drugim knjižnicam, ozi¬
roma jih prodati. Tiste listine, ki se nanašajo zgolj na
gospodarske zadeve, naj se izroče pristojnim kameralnim
upravam, tiste, ki se nanašajo na ustanovitev samostanov
in na njih dotacijo, naj se pošljejo v hranitev dvorni pi¬
sarni, a le papirjev, ki so brez vsakega pomena, naj se
iznebe. Iz te razdelitve je pa treba izločiti vse knjige in
rokopise, ki jih izbere zase dvorna (sedanja nacionalna)
knjižnica na Dunaju in jih je treba izročiti njej. Vsak
urad mora izdati o prejetih listinah, rokopisih in knji¬
gah prejemno potrdilo. Okrožnica z dne 9. XII. 1782. je
končno vnovič ukazovala sestaviti čim najprej navede¬
ne točne podrobne sezname, če teh še ni, ter jih poslati
dunajski dvorni knjižnici v vpogled. Poznejši odloki so
potem določali še posamezne podrobnosti in priganjali
k hitri izvršitvi. Že iz teh navedb torej lahko razvidimo,
da osrednjim dunajskim oblastvom ni mogoče očitati
ničesar.

Toda stvari vendarle niso mogle iti tako gladko, ka¬
kor si je cesar zamislil. Zaradi ponovnih priganjanj z
Dunaja je graški gubernij dne 28. XII. 1782. poročal, da
razpustitvene komisije še sploh niso utegnile pregledati
vseh knjižnic in arhivov, ker bi se za take posle morale
muditi v vsakem samostanu po več mesecev, zaradi česar
bi potem zastali vsi drugi tekoči upravni posli. Glede na
to so bile komisije prisiljene, da so nekatere knjižnice in
arhive le zapečatile, pustile jih pa še nadalje v samosta¬
nih in gubernij je predlagal, naj se izroče še te kameral¬
nim upravam v varstvo, toda tudi te bi s svojim seda¬
njim osebjem ne zmogle tako obsežnih poslov. Dvorna
pisarna je potem dne 6. II. 1783. dovolila najeti 4 pisar¬
je, ki naj bi sestavili zahtevane sezname pod nadzorstvom

725

zapriseženega uradnika, da bi ne šlo ničesar v izgubo.
Sedaj je gubernij naročil kameralni upravi, naj prenese
vse arhive, ločene po samostanih, na varne kraje, ki jih
bo javil naknadno, obenem je pa dne 22. II. javil na Du¬
naj, da tudi kameralna inšpekcija nima na razpolago no¬
benega strokovno usposobljenega uradnika za take posle,
in je predlagal, naj se za posebno nagrado najame zanj
graškega stanovskega adjunkta Jožefa  de  Vis  -a.
Dvorna pisarna je ta predlog osvojila, a kako obsežno in
dolgotrajno opravilo je to bilo, nam dovolj priča dejstvo,
da je delal de Vis na njem še 1. 1789.

Glede samostanov beljaškega okrožja
bi bilo omeniti, da sta bila seznama minoritske knjižnice
in arhiva sestavljena že hitro po razpustu in knjižnica
meseca junija 1. 1783. prepeljana v Celovec, o usodi arhi¬
va pa ni znanega ničesar. Oba seznama sta danes izgub¬
ljena, zato tudi ni mogoče soditi, kaj sta obsegala, ver¬
jetno je pa, da ne mnogo, ker je samostan ponovno po¬
gorel in je bilo uničeno v njem skoro vse, tako da je
ostala zgodovina tega samostana še danes jako nejasna.
Tudi beljaški kapucinski samostan je 1. 1785. do tal po¬
gorel in ni bilo zato ob razpustitvi v njem sploh nobene
knjižnice ali arhiva, temveč le golo zidovje. Uprava pod-
kloštrskega samostana je bila 1. 1784. izročena kameralni
upravi in ob tej priliki je bil izdan tudi nalog, naj se
izroče vse tambšnje knjige celovški licejski knjižnici, kar
se je potem konec meseca januarja naslednjega leta tudi
zgodilo (skupno 22 zabojev), a večino arhiva je že bivši
vicedom Hoffmann  prenesel v Volšperk, tako
da je ostalo v Podkloštru le malo in še to je hranila poz¬
neje finančna direkcija (naslednica kameralne uprave) v
Gradcu. Edino glede Osoj pripovedujejo, da so bila iz¬
vršena velika uničenja. Baje je bilo v knjižnici nad 3000
knjig, ki so jih naložili na 8 dvovprežnih voz ter jih izro-

726

čili kmetom, da jih prepeljejo v Celovec, a ti — da si olaj¬
šajo tovor — so jih en del pometali v jezero. Toda tudi
te govorice niso dokazane. Arhiv menda ni bil posebno
bogat in so ga mnogo raznesli že poprej (zlasti zadnji
opat Z u s s n e r), mnogo so ga pa našli sredi prejšnjega
stoletja v Gradcu in ga prepeljali na Dunaj.

Prevzemanje samostanskih knjižnic in arhivov celov¬
ške kresije se je vleklo več let. Za veliko šentpavel¬
sko knjižnico  je bil seveda tudi sestavljen seznam,
toda dvorna knjižnica na Dunaju ni našla v njem ni¬
česar, kar bi imelo zanjo kako vrednost, zato je bila šent¬
pavelska knjižnica potem v celoti izročena celovški licejski
knjižnici. Le najvažnejši del' arhiva je bil poslan na Du¬
naj, kjer se nahaja še danes v avstrijskem državnem ar¬
hivu, ostanek je pa ostal še nadalje v Št. Pavlu, kjer so
ga prevzeli potem 1. 1809. novi benediktinci. Knjižnica
grebinjskega samostana  je bila neznatna in
se nahaja danes v celovški študijski knjižnici, nekatere
knjige pa tudi v graški vseučiliški knjižnici. Velika veči¬
na arhiva je pri požaru 1. 1751. pogorela, ostanek je pa
prevzela potem deloma kameralna uprava, deloma je pa
ostal še nadalje v Grebinju, kjer ga je pozneje s samo¬
stanskim imetjem vred kupil grof Ferd. Goess.  Knjiž¬
nica in arhiv vetrinjskega samostana  sta bi¬
la v srednjem veku po vsej priliki velika. Po razpustu ju je
prevzela potem deloma kameralna uprava, deloma je pa
prevzela (20. XII. 1787) vso knjižnico celovška licejska
knjižnica. Od arhiva je menda odnesla razpustitvena ko¬
misija najvažnejše listine s seboj v Gradec, ostanek je pa
ostal dobro shranjen do 1. 1859 v Vetrinju, nakar ga je
prevzelo celovško Zgodovinsko društvo.

Neizbežno je seveda, da se je v tedanjih okoliščinah
iz knjižnic in arhivov vendarle tudi marsikaj razneslo in

727

porazgubilo, a še to skoro le v naslednjih dobah, toda
ogromna večina je vendarle ostala ohranjena do današ¬
njega dne. Nekaj najvažnejših listin in knjig je izbrala
zase dunajska dvorna knjižnica, nekaj tudi graški gu¬
bernij in vseučilišče, a na splošno samostanske knjižnice
s slovenske Koroške niso vsebovale kakih posebnih dra¬
gocenosti. Kar je bilo kaj vrednega, je prevzela vse celov¬
ška licejska knjižnica, a glede čisto brezpomembnih knjig,
„spisov pozabljenih juristov brez vrednosti, peripatetič-
nih fizikov ali filozofov, slovničarjev itd. itd., šolskih
knjig vseh vrst, ki so že davno iz rabe” in ki so se nahajale
med knjigami v neštetih izvodih, je graški gubernij dne
11. IV. 1789. vprašal na Dunaj, kaj naj z njimi stori.
Predlagal je, naj bi se jih prodalo kramarjem ali pa po¬
metalo med zavržen papir. Z Dunaja so odgovorili, naj
se tudi za te sestavi seznam in naj se jih poskusi prodati
na javni dražbi.

Čeprav je bilo tedaj med redovniki skoro vseh južno-
koroških samostanov že tudi po nekaj Slovencev, je za
njih brezbrižnost vendarle jako značilno, da ni bilo med
knjigami samostanskih knjižnic menda sploh nobenih
slovenskih knjig.  Kar je ohranjenih seznamov,
ne vsebujejo ti nobenih, čeprav je bilo tedaj že samih
koroških slovenskih tiskov precej, a tudi knjižnice, čijih
seznami so danes izgubljeni, so bile očividno brez njih,
kajti celovška študijska knjižnica ima danes iz vsega
XVIII. stol. komaj par slovenskih knjig in še te so men¬
da vse iz nekdanje knjižnice grofa Ant. Goessa  ozi¬
roma iz bivše jezuitske knjižnice.

Razpustitveni val se pa ni ustavil le pri „nekoristnih”
samostanih, temveč je zajel še isto leto tudi one s popolno¬
ma zavoženim gospodarstvom in od katerih so zato mnogi
celo sami prosili za razpust, zlasti ker je prosvetljenski

728

duh tudi mnoge redovnike same izvabljal izza samostan¬
skih zidov, oziroma so ostali brez naraščaja. Imetje teh
je obstajalo iz jako obsežnih zemljišč, a jim je radi sla¬
bega gospodarstva grozil pravi polom (n. pr. šentpavel¬
skemu, ki je imel zlasti radi zapravljivosti predzadnjega
opata 567.060 gld dolgov). Pri večini razpuščenih koroških
samostanov zato ni mogoče govoriti o kakem ,,nasilju”,
temveč je postala njih ukinitev kratko in malo neizogib¬
na, kar naglaša tudi koroški, zgodovinar, kanonik H.
He r m a n n . Tudi koroški cerkveni zgodovinar A.
M a i e r priznava, da z razpustom koroških stamostanov
„ni bila povzročena prevelika škoda, ker se je večina njih
nahajala že itak v izumiranju ali je bila pa brezupno za¬
dolžena”.

Prav tedaj so pa načeli že tudi vprašanje preureditve
škofijskih meja in ustanavljanja novih žup¬
nij,  kar je bilo seveda združeno z velikimi stroški. Gle¬
de na to se je sama po sebi rodila misel, naj bi se krili ti
stroški iz imetja razpuščenih samostanov. V ta namen je
že dne 28. II. 1782. izšel dvorni dekret, ki je določal, naj
služijo ta imetja prvenstveno za pokojnine bivšim redov¬
nikom, preostanek pa „izključno le za pospeševanje ve¬
re”. Vsa imetja so bila združena v „v e r s k i zakla  d”,
a vodstvo vseh navedenih poslov je bilo poverjeno po¬
sebni „ Dvorni duhovni komisij  i”. T aje vpra¬
šanje ustanavljanja novih župnij takoj povezala z vpra¬
šanjem razpuščanja samostanov. Da bi dobila še večja
gmotna sredstva in potrebne dušne pastirje za nove žup¬
nije, se ni ustavila le pri „ne'koristnih” samostanih, tem¬
več je posegla še po „nepotrebnih”. Določili so nekaj
malega samostanov, ki naj bi še ostali, in tudi število re¬
dovnikov v njih, druge pa začeli odslej po vrsti razpu¬
ščati, za dušno pastirstvo sposobne redovnike pošiljati na
nove župnije, nerabne so pa porazdelili na še preostale

729

samostane. Pri tem so bili pa že prizadeti tudi večidel
revni samostani „beraških redov”, radi česar tudi sred¬
stva verskega fonda niso več zadostovala za kritje vseh
velikih novonastalih potreb. Da bi tega primerno okre¬
pili, so se 1. 1785. in 1786. iz čisto finančnih razlogov od¬
ločili še za razpustitev velikih bogatih zgodovinskih sa¬
mostanov, čeprav so se ti pečali tudi z dušnim pastir¬
stvom.

Na ta način je bilo torej za vlade Jožefa II. v avstrij¬
skih dednih deželah razpuščenih skupno 309 moških in
104 ženski samostani, v vseh avstrijskih deželah pa 738 s
36.000(?) redovniki, a ob cesarjevi smrti je bil predvi¬
den že tudi razpust še nadaljnjih 469 samostanov, od ka¬
terih je 'bilo potem v naslednjih letih še tudi mnogo raz¬
puščenih, a marsikateri so prosili za razpust tudi sami.
Slovenska Koroška  je bila prizadeta pri tem
razpuščanju v posebno veliki meri. Kakor vemo, je ob¬
stojalo tu deloma še izza srednjega veka (brez beljaških
tretjerednic, a vštevši Osoje) skupno 10 moških in 2 ženska
samostana (na vsem Koroškem pa 19 moških samostanov
s 317 redovniki in 5 ženskih). Od teh je bilo v letih 1782
do 1789 razpuščenih 8 moških, in sicer:

1. B e n e d i k t i n s k i samostan na Osojah,
ki je bil najstarejši moški samostan v deželi. Razpust je v
dnevih od 28. II. — 5. IV. 1783. izvedel beljaški kresijski
glavar baron J. Schlangenburg.  Ob ukinitvi se
je nahajalo v njem 21 redovnikov, a od teh le 15 porab-
nih, zadnji opat je bil' pa R. Zussner,  kateremu so
vsled slabega gospodarjenja nakazali potem le 400 gld
letne pokojnine. Samostanska aktiva so znašala 289.597
g:ld, dolgovi pa nad 225.000 gld. Samostansko poslopje
je imela v letih 1816—1862 v najemu vojaška uprava, ki
je uredila v njem konjušnico in ga mnogo uničila.

730

2. Benediktinski samostan v Podklo-
š t r u je bil razpuščen v dnevih od 8. XI. — 7. XII. 1783.
Od ustanovitve do konca je bilo v njem 42 opatov. Nje¬
govo čisto imetje je znašalo 91.080 gld. Izprva so hoteli
njegovo premoženje združiti s šentpavelskim, a so se po¬
tem premislili in so ga spomladi 1. 1784 izročili kame-
ralni upravi.

3. Benediktinski samostan v Št. Pavlu
je bil največji in najvažnejši na Koroškem. Graška vlada
je predlagala njegov razpust zaradi prezadolžitve, nakar
je bil na veliko presenečenje vse javnosti ta res odrejen
z dvornim dekretom z dne 7. X. 1782. Razpust je v času
od 3. XI. 1782 do 3. I. 1783. že izvajal komisar Grdi¬
le  r,  a je bil' nato zaradi intervencije raznih vplivnih
osebnosti in na prošnjo opata Edlinga  ter ostalih
menihov ves postopek ustavljen in mu je vlada skušala
celo pomagati, da se izkoplje iz gospodarskih težav (zanj
se je posebno zavzema] sam guverner KhevenhiiHier). Ho¬
teli so mu pomagat,] na ta način, da bi znižali: število re¬
dovnikov v njem (vseh je bilo 60), mu priključili vse pre¬
moženje tudi razpuščenega podkloštrskega samostana in
gospodarstvo poverili kameralni upravi. Toda vse gospo¬
darstvo je bilo tako lahkomiselno in že tako zavoženo,
da so obupali nad njegovo sanacijo, radii česar je potem
samostan sam prosil za razpust, zlasti ker je bilo medtem
precej menihov že samih odšlo, med preostalimi so pa vla¬
dali hudi spori (redovniki so vložili celo pritožbo proti
lahkoživemu opatu) in je razpust razen tega priporočal
tudi lavantinski škof.

Tako je bil potem 1. 1787. vnovič in sedaj dokončno
odrejen njegov razpust, ki ga je izvedel celovški kresijski
glavar baron Hingenau,  toda ves postopek se je
radi velikanskega samostanskega premoženja vlekel še

731

par let. Ob razpustu je bilo v samostanu 26 redovnikov,
a nekaj več jih je bilo še zunaj v dušnem pastirstvu in
po drugih službah. Zadnji — sedeminštirideseti opat je
bil A n z e 1 p 1. E d 1 i n g. Samostanska aktiva so zna¬
šala 856.082 gld, pasiva pa 567.066 gld. Samostansko po¬
slopje je ostalo nekaj let prazno, 1. 1809. so ga pa z nek¬
danjim dobrloveškim jezuitskim imetjem vred izročili
novi benediktinski družini, ki je prišla iz Schwarzwalda
v južni Nemčiji.

4. Razpust minoritskega samostana  v Be¬
ljaku je po njegovem 530-letnem obstoju izvedla od 30.
VII. — 25. VIII. 1785 komisija pod vodstvom beljaškega
kresijskega glavarja barona  S c h 1 a n g e n b u r g a .
Ob razpustu je bilo v samostanu 7 patrov in 3 bratje.
Ta samostan se izza reformacije ni mogel' več opomoči
in je imel ob razpustu le 45.669 gld 59 kraje, aktiv
(vključno 21.385 gld ustanovnih kapitalij) ter 22.255 gld
41 kraje, pasiv. V njem je bilo za 1229 gld srebra in je
bil lastnik tudi nekega vinograda pri Ptuju.  Večina
dotedanjih minoritov je odšla po razpustu v Gradec,
par jih je pa ostalo še nadalje v dušnem pastirstvu v Be¬
ljaku. Samostansko poslopje so najprej izročili „z d r u -
ženim devica  m” za dekliško šolo in internat, med
francosko okupacijo je služilo za sedež sodišča 1. stopnje,
po povratku Avstrijcev 1. 1814. so ga najprej porabili za
sedež kresije in okrožnega sodišča, pozneje so pa en del
preuredili za dekliško šolo, drugega pa za vojaško skla¬
dišče.

5. Premonstratenski samostan v Gre-
binju  je bil razpuščen z odlokom z dne 19. V. 1786.
Razpust je izvršil dne 18. VIII. celovški kresijski glavar
grof N. Aichold  in zaključni zapisnik je bil podpi¬
san dne 3. IX. Njegova aktiva so znašala 249.209 gld, pa-

732

siva pa l'e 10.797 gld. Zadnji  — petinpetdeseti gre-
binjski prošt jebilG. Maierhofer, doma iz
Št. Vida na Glini, jako izobražen in pobožen mož, ki je
dobival po 1460 gld letne pokojnine, pozneje je pa po¬
stal ravnatelj celovškega semenišča (j -  1840). Redovnikov
je bilo tedaj v njem še 20 in med temi vsaj 2 Slovenca
(H. O n i č in K. T a v č a r), verjetno pa še več drugih
z nemškimi imeni. Vsak je dobil po 300 gld letne pokoj¬
nine, a tisti, ki so bili na inkorporiranih farah, pa po
320 gld.

6. Kapucinski samostan v Beljaku  je
bil razpuščen dne 5. V. 1787. Še 1. 1779. je štel 20 redov¬
nikov, toda 1. 1785. je do tal pogorel. Ker na njegovo ob¬
novo tedaj niti misliti ni bilo mogoče, se je večina pa¬
trov že tedaj preselila v Celovec in v Volšperk, a še pre¬
ostali so se razpršili potem po razpustu.

7. Cistercijanski samostan v Vetri-
n j u je bil nekoč med najuglednejšimi in najbogatejši¬
mi v vsej Avstriji. Toda razkošje, za katerega je dajala
povod bližina Celovca, in pa zidava mogočnega novega
samostanskega poslopja sta tako razrvala samostansko
gospodarstvo, da je prišel že 1. 1779. pod državni sekve-
ster, v dnevih od L—17. VIII. 1786. je bil pa razpuščen.
Njegov zadnji opat je bil Slovenec K. Rabič,  doma iz
župnije G 1 i n j e , poleg njega je bilo pa tedaj v samo¬
stanu še 20 menihov. Samostanska aktiva so znašala
336.276 gld (od tega 117.516 gld v posestvih na Štajer¬
skem), dolgovi pa 123.085 gld. Samostansko poslopje sta
z delom vrta dne 9. I. 1797. kupila za 9951 gld brata
Krištof in Ivan Moro  in ga priredila za veliko
tovarno sukna, a Vetrinjski dvorec  v Celovcu
je prvi čas premestitve sedeža krške škofije s Krke v Ce¬
lovec služil za bivališče škofa. Posestva je upravljala pr-

733

ve čase kameralna uprava, 1. 1833. jih je pa kupil knez
Friderik Liechtenstein.

8. Končno je bil 1. 1786. razpuščen tudi mali sa¬
mostan avguš tinski h puščavnikov v Ve¬
likovcu.  Čeprav se je večina patrov že tedaj razšla (naj¬
več v dušno pastirstvo) ,i.n so 1. 1796 en del samostana upo¬
rabili! za vojaško bolnico, se je pa vsaj po imenu obdržal
še prav do 1. 1808, ko je ostal v njem en sam brat še in
je tako ugasnil sam od, sebe. Tudi njegovo knjižnico je
prevzela celovška licejska knjižnica. Sedaj je nastanjeno
v tem nekdanjem samostanu velikovško okrajno glavar¬
stvo.

Razen navedenih samostanov so z odlokom z dne 18.
III. 1783. prepovedali še puščavnike  (skupno jih
je bilo baje tedaj na vsem Koroškem 42), smeli so pa do'
smrti obdržati še svojo puščavniško obleko. Oblasti so ob
tej priliki ravnale z njimi jako prostaško kot z nekakimi
potepuhi ,in pustolovci. Ti, kakor nam je že znano, so
živelii raztreseni posamič po raznih krajih Koroške, zato
tudi niso imeli nobenega pravega vodstva in nadzorstva
(gl. str. 511), čeprav so si na svojem letnem zboru volili
nekega starešino. — Tudi 1  nam že znane beTjaške tretje-
rednice (gl. str. 510) niso tvorile nikakega reda in ne ži¬
vele v pravem samostanu, a razen tega so se še bavile s
poukom ženske mladine, zato jih tudi ni mogel zadeti
kak razpust in so se ohranile do zasedbe Gornje Koroške
po Francozih 1. 1809. — Čistega imetja so ob razpustu iz¬
kazovali vsi koroški samostani skupno 1,370.000 gl'd.

Na ta način so torej ostali v vsem slovenskem delu
Koroške samo še vsi štirje celovški samostani, namreč
frančiškanski, kapucinski, uršulinski in elizabetinski, to¬
da še v frančiškanskem je bilo število redovnikov zniža¬
no od prejšnjih 25 na 18, a že nekaj let nato je padlo tudi

734

to število tako, da je ugasnil sam. Tako ni ostal torej v
slovenskem podeželju  sploh noben samo¬
stan več,  kar je potem tudi prav bistveno spreme¬
nilo vso dotedanjo cerkveno sliko naših krajev.

Ljudstvo se je kazalo proti razpuščanju samosta¬
nov precej brezbrižno, ker zlasti stari samostani že dav¬
no niso imeli nobenega notranjega stika z njim, a duhov¬
ščina je po veliki večini razpust odkrito odobravala, ker ni'
živela z njimi ravno v najboljših odnošajih, in zadovoljni
so bili največkrat tudi redovniki sami, ker je bila njih
preskrba itak zagotovljena. S slovenskega narodnega vi¬
dika bi bilo obžalovati le razpust beljaških ka¬
pucinov,,  ker je živel ravno ta red v tesnih stikih
s širokimi ljudskimi množicami, a omejitev celovških sa¬
mostanov je otežila tudi življenje mnogih naših revnih
dijakov, ki so dobivali dotlej v njih zastonj hrano. Druge
narodne škode razpust ni povzročil, pač pa vidno korist
s tem, ker je omogočil ustanovitev tolikih in tako zelo
potrebnih duhovnij ravno po dotlej versko tako zane¬
marjenih slovenskih predelih. Ravno s tega vidika se
nam pokazujejo potem ti razpusti samostanov tudi v
precej drugačni luči, kot smo jih pa navajeni smatrati
na prvi pogled.

Ustanavljanje novih duhovnij v večjem številu je bi¬
lo namreč brez razpusta dotedanjih samostanov spToh ne¬
mogoče, ker bi zanje ne bilo ne gmotnih sredstev in ne
duhovnikov. Cilj razpuščanja, kakor sem že poudaril, to¬
rej ni bil „preganjanje” samostanov (razen izprva „ne-
koristnih”), temveč predvsem ustanavljanje novih dušno-
pastirskih mest po tistih zapuščenih krajih, ki so ostajali
dotlej skoro brez dušnega pastirstva, zlasti pa mladina
brez veronauka. Glede na to je dvorna komisija že 29. I.
1782. vsem škofom najprej naročila, naj ugotove, kateri

735

redovniki bi imeli zadostne sposobnosti (n. pr. znanje je¬
zika in podobno) za dušno pastirstvo, a naslednjo jesen
je potem pozvala vse škofe in kresijske glavarje, naj po¬
ročajo, kje bi bilo potrebno ustanoviti nove dušnopastir-
ske postaje. Pri tem naj bi se ozirali na to, kje imajo
verniki (n. pr. radi voda in gora) pretežaven dostop do
svojih župnij, kje imajo nad eno uro daleč, kje bi bilo
vsaj 700 vernikov itd. Imeli so v vidiku tudi preureditev
dotedanjih farnih meja, kjer so n. pr. morali hoditi fa¬
rani skozi tuje župnije do svojih župnikov. Škofje so se
tem pozivom seveda radi odzvali in tudi ljudstvo je sprem¬
ljalo ta poizvedovanja z največjim zanimanjem (načrti so
bili namreč oznanjeni ljudstvu tri nedelje po vrsti s priž¬
nice). Poročila so bila sestavljena z največjo vestnostjo
in nam nudijo še danes prezanimivo sliko tedanjih cer¬
kvenih razmer v naših krajih.

Za Koroško je bila tedaj predlagana ustanovitev kar
BO novih župnij in 102 lokalij, a dvorna komisija je po¬
tem to število znižala na 7 župnij in 78 lokalij, toda lo-
kalisti bi bili čisto neodvisni od župnikov. Istočasno je
bil sklenjen tudi razpust 9 koroških samostanov s 139
redovniki (po tem prvotnem načrtu bi ostala še nadalje
tudi šentpavelski  in v e 1 i k o v š k i). Ti načrti so
bili pa potem v naslednjih letih še precej spremenjeni,
vendar je bilo v koroškem delu lavantinske škofije v res¬
nici v naslednjih letih ustanovljenih 5 novih župnij in
29 lokalij, v krški škofiji pa 2 župniji in 50 lokalij, a tudi
lokalije so bile v poznejših letih skoro vse povzdignjene
v redne župnije. Vse nove dušnopastirske postaje so prišle
pod patronat verskega zaklada. Predlogi škofov in
kresij so bili tako zelo spremenjeni zato, ker so v svoji
vnemi mnogi pretiravali v predlogih in bi za njih ures¬
ničenje ne bilo dovolj sredstev in ker se je lahko prišlo

736

do istega cilja tudi po enostavnejši in cenejši poti (n. pr.
s smotrno preureditvijo dotedanjih župnijskih meja).

Izvedba vsega načrta je bila poverjena škofom, kresi¬
jam in dekanom in sicer tako, da je prevzel gradbene
stroške za nove cerkve in župnišča verski zaklad s sodelo¬
vanjem krajevnih činiteljev, a plače za nove dušne pa¬
stirje bi šle vse iz verskega sklada. Razen tega je bila ob
tej priliki preurejena tudi š t o 1 n i n a in ukinjene ne¬
katere dotedanje cerkvene takse, ki gotovo niso bile v prid
dušnemu pastirstvu (n. pr. posebne pristojbine za spoved
in previdenja). Ker je ostala večina novih duhovnij seve¬
da tudi brez lastnih zemljišč in so bili tamošnji dušni
pastirji navezani zgolj na majhno plačo iz verskega za¬
klada, so ostale po veliki večini jako revne, kajti štol'-
nino za pogrebe in poroke so morali odrajtovati prejš¬
njim župnikom in tudi bera je ostala še vedno poprejš¬
njim užiitkarjem. Cerkev nove duhovnije v Zavrhu
je merila n. pr. samo 5x5 korakov, tako da je mogla
stati v njej samo ena klop s 3 sedeži, a drugi verniki so
morali stati med službo božjo v lopi pred cerkvico. Ku¬
rat je stanoval v leseni koči, polni mrčesa, pozneje so pa
pripravili zanj zidano sobo nad neko kovačnico. V takih
okoliščinah se je pa mogla vzdržati župnija samo do 1.
1816., a od tedaj jo oskrbujejo iz Sveč.

Ljudstvo in večina duhovščine sta spremljala vso akci¬
jo z velikim navdušenjem in hvaležnostjo, a nekaj ne¬
uvidevnih tujih vodilnih duhovnikov pa vendarle ni ime¬
lo nobenega razumevanja za te prekoristne namere in so
povzročali celo same zapreke. Tak nerazveseljiv primer
nam nudi n. pr. B o ž j i grob pri Pliberku  (H u -
m e c). Tam so 'že v XVII. stol. zgradili kapelico in poz¬
neje se je naselil ob njej neki puščavnik, kapelica sama se
je pa razvila v pravo božjo pot. Že ta puščavnik je razmiš-

47

757

1'jal, kako bi se moglo kapelico razširiti v cerkev, a posre¬
čijo se je to šele pliberškemu kaplanu Tar m a n u. Ko
on zaradi bolezni ni mogel več opravljati 1  dušnega pastir¬
stva, se je tudi on preselil' v kočo puščavnika in je vsaj
maševal v cerkvii, ki jo je L 1772 biagoslov il' ljub-
lij a n s k i škof.  Tedaj je ljudstvo začelo izražati željo,
da bi se ustanovila tu nova župnija za pliberško okolico, a
piiberški župnik baron Aicheliburg  se je temu
ljuto uprl, ker se je zba'l za zmanjšanje svojih dohodkov.
Začel je preganjati ubogega Tarmana, ga lažnivo ovadii
škofu in dosegel', da so cerkev celo zaprli, kar je potem
spravilo Tarmana tudi v grob (fl782). Ljudstvo je bi.o
spričo takega ravnanja seveda nepopisno ogorčeno in, ko
je cesar začel ustanavljati nove župnije, je tudi tu od¬
ločno zahtevalo, da se za proščenje dne 1. VII. 1787 cer¬
kev zopet odpre. Toda enako, kakor poprej baron
Aichelburg, je nasprotoval cerkvi tudi novi piiberški
župnik in dekan, zopet tujec Bernardi,  a ljudstvo si
je preskrbelo od drugod mašno opremo, vdrlo v cerkev
in slavilo cerkveni praznik. Borba je trajala potem še
več let, Božji grob pa še danes nima svoje župnije.

Pri ustanavljanju tako potrebnih novih duhovniji je
pa zagrešil cesar to veliko nerodnost, da je ukazal zapreti
vse kapele in podružnične cerkve, razen po eno v vsaki
župniji, druge pa razposvetiti in prodati. Njegov namen
pri tem niti ni bij slab, ker je 'želel 1  za bodoče osredotočiti
vse versko in cerkveno življenje le na redne dušnopastirske
postaje, kar bi se pa seveda dalo doseči tudi s primernej¬
šimi sredstvi. Ljudstvo teh cesarjevih namenov seveda ni
razumelo, zato je zavladalo med njim veliko razburjenje,
ker je večkrat z vso ljubeznijo vprav viselo na raznih sta¬
rih, samotnih cerkvicah, ki si jih je v teku stoletij zgra¬
dilo z lastnimi žulji. Izmed 17 podružničnih cerkva, ki jih

738

je še 1. 1767 imela n. pr. tinjska župnija, so jih tako le v
Štetih 1780—1784 podrli kar 8, in sicer: v Dražji vesi, Sep-
cu, Bučji vesi, Smerovčicah, Štriglah, Goričah, Trnji vesi
in na Dravskem bregu.

V slovenskem delu Koroške je bilo v teku par kratkih
let te akcije ustanovljenih kar 39 novih stalnih dušno-
pastirskih mest (župnij in samostojnih lokalij) in zatem
še v naslednjem desetletju nekaj od Zilje do Podjune. Sa¬
mo iz  prafare Kapla v Rožu  so se n. pr. izločile kot
nove župnije najprej že dotedanji vetrinjski vikariati, ra¬
zen teh pa še samostojne duhovnije Št. Janž, Podlju¬
belj, Zavrh, Brodi  in potem naknadno (1. 1798)
še župnija Borovlje, Glinje, Sveče, Sela in
Slov. Plajberk.  Ta nova dušnopastirska mesta so
v verskem, kulturnem in narodnem pogledu daleč pre¬
kašala pomen razpuščenih petih samostanov iz slovenske¬
ga podeželja, kajti vsako novo dušnopastirsko mesto v do¬
tlej zanemarjenih slovenskih vaseh je predstavljalo izprva
prevažen verski in kulturni činitelj za svoj okoliš, pozneje
pa tudi narodnopolitičnega. Ljudstvo, zlasti mladina, sta
dobila redni verski pouk in vse drugo versko skrbstvo,
obenem so bili pa ravno krajevni duhovniki tisti, brez
čijih pomoči skoro niti misliti ni bilo mogoče na ustvar¬
janje podeželskega ljudskega šolstva.

Kako zelo so odgovorni činitelji za časa reformacije ter
celo protireformacije in baroka zanemarjali ravno to pre-
važno vprašanje in kakšen napredek je doživelo potem za
časa Marije Terezije, prav posebno pa še za časa Jožefa II.,
nam nazorno prikazuje naslednja razpredelnica: 26

26) Pripominjam, da so mišljene tu dekanije v njihovih mejah
pred 1. 1918 in da dekanije ob naši narodni meji niso upoštevane v
celoti, temveč le predeli, ki jih moremo smatrati tedaj še za sloven¬
ske (v smislu narodne meje, kakor jo je bil označil U. J a r n i k).

47 *

739

Prav nič manjšega pomena kot ustanovitev tolikih
novih dušnopastirskih mest pa ni bila prvenstveno za ko¬
roške Slovence tudi popolna preureditev  tedanjih

740

škofijskih meja. Že v svojih poprejšnjih izvajanjih
sem imel ponovno priliko opozoriti na dotedanjo vprav
neverjetno cerkvenoupravno razbitost, ki se je vlekla že
izza srednjega veka in ki je bila tako škodljiva tudi ver¬
skemu življenju ljudstva. Ker se tuji plemiči, sedeči na
škofijskih sedežih, niso v vseh dolgih prejšnjih stoletjih
pobrigali za rešitev tega, nad: vse perečega vprašanja sami,
ga je vzel na neko pobudo ljubljanskega škofa
že v začetku 1. 1782. v roke cesar sam in privedel s svojo
nezlomljivo vztrajnostjo tudi do uspešnega zaključka. Se¬
veda so ga pa pri tem krepko podpirali tudi vsi tisti naši
škofje, ki so mogli z novo ureditvijo samo pridobiti in
med njimi sta bila tudi oba koroška škofa. Po cesarjevi
prvotni zamisli naj bi se rešilo to vprašanje tako, da bi
postal metropolit za novo notranjeavstrijsko cerkveno po¬
krajino krški škof, ki bi si z lavantinskim škofom razdelil
vso Koroško, vsa Kranjska  naj bi se združila v
ljubljanski škofiji, vsa Štajerska  v sekavski, a vsa
Goriška  naj bi se priklopila k tržaški škofiji. Iz dvor¬
ne pisarne je izšel ob tej priliki tudi nalog, da bi se ime¬
novali za škofe le taki, ki imajo vsaj 10 let dušnopastirske
službe (še za Marije Terezije  so bili namreč ime¬
novani za škofe mladeniči, ki sami niso imeli še niti du¬
hovniškega posvečenja), a plemičem naj bi se dajala pred¬
nost le pri enaki usposobljenosti z neplemiškimi kandi¬
dati.

Verjetno je, da je razpravljal cesar o tem vprašanju
tudi s papežem ob priliki njegovega obiska na Dunaju,
kajti takoj po papeževem odhodu je izdal cesar dne 12.
VI. 1782. krškemu škofu Auerspergu  nalog, naj
izdela podrobne predloge za ureditev tega vprašanja za
vso Notranjo Avstrijo, ter mu naročil, „naj se ozira pred¬
vsem na lego dežele, na prebivalstvo in na jezik”, a glede
sedeža notranjeavstrijske metropolije je mislil to pot na

741

Gradec. Krški škof se je lotil te naloge z vso vnemo
in vestnostjo ter je predložil dvorni pisarni že 21. X. 1782.
tri različne predloge (v vseh treh je predvideval seveda
tudi povišanje svoje škofije v metropolijo), Po prvem naj
bi se razdelila vsa Notranja Avstrija na 5 škofij tako, da
bi dobila krška škofija vso Koroško, razen velikovške
kresije. Ta naj bi ostala lavantinski škofiji in bi naj do¬
bila tudi vse štajerske Slovence. V svoji izredni vestnosti
je šel celo tako daleč, da ni pozabil niti na edini dve
slovenski župniji v graški kresiji (Cmurek in Rad¬
gono),  ki naj bi se ravno iz jezikovnih razlogov tudi
pridružili lavantinski škofiji. Po drugem predlogu naj
bi se vse notranjeavstrijsko ozemlje razdelilo na 6 ško¬
fij, pri čemer bi postala Koroška razdeljena enako kakor
po prvem predlogu. Toda po obeh teh dveh predlogih
so se mu zdele škofije prevelike, zato je sestavil še tretji
načrt, po katerem naj bi se navedeno ozemlje razdelilo
na 8 škofij. Od teh bi imela Koroška dve škofiji, in sicer
krško s celovško in velikovško kresijo, a nova beljaška
beljaško okrožje. Zanimivo je, da je tudi v tem predlogu
predvideval razdelitev na Štajerskem strogo po narod¬
nostni meji tako, da bi obsegala celjska škofija (ta naj
bi nadomestila dotedanjo lavantinsko) vse celjsko in slo¬
venski del mariborske kresije ter obe navedeni sloven¬
ski župniji iz graške kresije, a graška škofija vse graško
okrožje brez obeh slovenskih župnij ter nemški del mari¬
borskega okrožja. Tako so se zdeli torej že tedaj celo te¬
mu nemškemu grofu vsaj za Štajersko važnejši na¬
rodnostni razlogi, nego  tedanje politič¬
ne meje,  katere je imel cesar v prvi vrsti pred očmi.

Auerspergovi predlogi so bili sprejeti na Dunaju z ve¬
likim priznanjem, vendar so doživljali v naslednjih letih
še bistvena spreminjanja, zlasti glede bodočega metropo¬
litanskega sedeža in radi težav, ki so nastale z goriškim

742

nadškofom Edlingom. Ni tu mesto za to, da bi
navajal še vse nadaljnje težave in zapletene podrobnosti,
toda ako se omejim samo na Koroško, je postalo vpra¬
šanje že kmalu precej razčiščeno. Najprej je bila opu¬
ščena misel na krško nadškofijo in določen za metropo¬
litanski sedež Gradec. Za samo po sebi umevno so tudi
smatrali, da je treba odstraniti iz dežele inozemsko, t. j.
salzburško cerkveno pristojnost in enako ni nihče ugo¬
varjal, da izgubi ljubljanska škofija  svoja do¬
tedanja dva naša koroška okoliša (beljaškega in guštanj-
skega). Kar se tiče velikega go riškega  cerkvenega
ozemlja na Koroškem, je postalo vprašanje lahko rešlji¬
vo že s samim tem, ker je bila predvidena sploh ukini¬
tev goriške nadškofije in pridružitev same Goriške Tr¬
stu v novo tržaško-goriško škofijo s sedežem v Gradiški.
Tako sta ostali torej na Koroškem samo še krška in lavan¬
tinska škofija in, ker jim je šlo na Dunaju jako mnogo
za to, da se škofijske meje čim najbolj krijejo s politič¬
nimi mejami, je bila podana rešitev že sama na ta na¬
čin, da bi pripadli krški škofiji celovška in beljaška kre¬
sija, a lavantinski bi ostala velikovška kresija, dodana naj
bi ji bila pa še celjska.

Toda pri vsem tem so izprva premalo računali z naj¬
večjim koroškim ordinarijem, ki je bil obenem tudi njen
metropolit, to je s salzburškim nadškofom grofom
Colloredom,  ki je bil poprej sam krški škof in ki
je seveda želel ohraniti čimveč svojih dotedanjih tisoč¬
letnih pravic, ter s papežem, ki tudi ni mogel iti preko
tako uglednega cerkvenega dostojanstvenika, kakršen je
bil ravno salzburški nadškof. Nepočakavni cesar je ho¬
tel iti sicer kar mimo teh dveh odločilnih činiteljev in
je že kar imenoval škofe za škofije, kakršne so predvide¬
vali novi načrti. Ob tej priliki (20. XI. 1783) je bil tudi
imenovan za novega krškega škofa grof Fr. K s. S a 1 m

743

(dotedanji krški škof Auersperg je bil namreč 19. V. pre¬
meščen v Passau). Šele naknadno je predložil cesar raz¬
delitveni načrt in škofijska imenovanja tudi papežu v
odobritev. Ta ni vsega ne potrdil in ne odklonil, tem¬
več priporočil predhodni sporazum z dotedanjim gori-
škim nadškofom Edlingom in seveda tudi s salzburškim
nadškofom. Do skrajnosti se upirajočega goriškega nad¬
škofa je cesar sicer uklonil s tem, da ga je s precej grdi¬
mi sredstvi prisilil k odstopu, ni pa seveda mogel tega sto¬
riti tudi s salzburškim nadškofom. Ni mu torej preosta-
jalo drugega, kot da se je podal v dolgotrajna in večkrat
do skrajnosti napeta pogajanja, ki so se vlekla od spo¬
mladi 1. 1784 do konca 1. 1785. in so se končala slednjič
v vsestransko zadovoljstvo. Sporazum, pri katerem je
šlo seveda le za ozemlje severno od Drave, je bil sklenjen
v tem smislu, da se nova nadškofija ne ustanovi v Grad¬
cu, temveč v Ljubljani,  da salzburški nadškof pre¬
pusti vsa svoja koroška in štajerska ozemlja povečanim
škofijam krški, lavantinski in sekavski ter novoustanov¬
ljeni leobenski, da ostanejo ti škofje še nadalje salzbur¬
ški sufragani in da se tudi sedež lavantinske škofije ne
prenese v Celje,  temveč da ostane še nadalje v Št.
Andražu.  Leobenske škofe bi imenoval cesar, lavan¬
tinske in sekavske še nadalje salzburški nadškof, a od
krških, kakor že dotlej, vsakega tretjega. Ker je s temi do¬
govori soglašal tudi Rim, je bal očrtani zgodovinski sal z-
b u r š k o - a v s t r i j s k i sporazum  dne 19. IV. 1786.
podpisan. Vsi prizadeti škofje, duhovščina in verniki so
ga navdušeno pozdravili, kajti z njim je bifa nad vse pere¬
ča zadeva dokončno rešena in končana dotedanja stoletna
ter vedno bolj nevzdržna cerkvenoupravna zmešnjava.

Sedaj je šlo le še za izvedbo vse očrtane preureditve.
Ljubljanski škof  je odstopil svoja koroška ozem¬
lja krški (19. VI. 1786) in lavantinski škofiji brez odloga

744

(dejansko jima jih je sam ponudil' že poprejšnje leto). Svo¬
je ozemlje severno od; Drave je izročil Salzburg  krške¬
mu (84 župnij) i*n lavantinskemu škofu (21 župnij) že z od¬
stopno listino z dne 17. V. 1786., glede prevzema doteda¬
njega goriškega ozemlja južno od Drave pa je hotel 1  še po¬
čakati, dokler se ne uredi mučno vprašanje novega ljub¬
ljanskega metropolita. Lavantinski'škof je temu sicer ugo¬
varjal, toda zaman in nastal je spor tudi med njim in
krškim škofom radi nove meje (on je že poprej zahteval
zase ves tinjski arhidiakonat s Celovcem, kamor je na¬
meraval prenesti tudi svoj sedež). Tako se je popolna iz¬
vedba vlekla še cela tri leta. Krški škof je sicer že 1. 1786.
premestil svoj sedež s Krke (Strafiburga) v Ce¬
lovec  in naslednje leto mu je sledil še kapitelj (ta je
bil 24. VIII. 1787 tudi sekulariziran, to se pravi, da so bila
ukinjena zanj redovna pravila sv. Avguština in da so lah¬
ko postali odslej njegovi člani tudi neplemiči), a krško-
lavantinski spor je rešil šele graški gubernij tako, da je po¬
tegnil mejo med obema škofijama od Reichenfelsa po gre¬
benu Svinških Alp do Visoke Bistrice, od tod na izliv Krke
v Dravo nato po Dravi do Šmarjete pri Borovljah in od tu
naravnost proti jugu na deželno mejo, le gosposvetska pro-
štija je spadala še nadalje k lavantinski škofiji. Lavantinski
kapitelj je radi slabega gospodarstva medtem že tako obu¬
božal, da sploh ni mogel več preživljati svojih članov, zato
je bilo 1. 1786. imenovanje novih kanonikov ukinjeno in
je s smrtjo prošta J. Messnerja  1. 1798. po 596-let-
nem obstoju sploh ugasnil. Ob njegovi likvidaciji je
ostalo sicer še vedno 101.354 gld čistega imetja, toda to
je obstojalo v glavnem iz neproduktivnih stavb, ki so
zahtevale le velike vsote za vzdrževanje. Vprašanje no¬
vega ljubljanskega metropolita je bilo rešeno šele 1. 1788-
89. tako, da je papež tedaj z bulo z dne 7. III. 1788 ukinil
goriško nadškofijo in ustanovil ljubljansko ter imenoval

745

za prvega (ter zadnjega) ljubljanskega nadškofa istrskega
barona M. B r,i gi d o. Šefe tedaj je mogel novi ljubljan¬
ski metropolit Brigi  do  z listino z dne 15. III. 1789.
pravnoveljavno odstopiti dotedanje goriško ozemlje na Ko¬
roškem salzburškemu metropolitu, ki ga je mesec dni za¬
tem (15. IV. 1789) s posebnimi listinami izročil' obema pri¬
stojnima koroškima škofoma. Šele s tem je bila vsa zadeva
dokončno izvršena in zaključena. S tako preureditvijo im
zaokroženjem škofij so postali odslej nepotrebni tudi vsi
dotedanji arhidiakonati, ki so jih zato ukinili, mesto njih
pa uredili dekanate.

Ta rešitev Slovencev resda nikakor ni mogla popol¬
noma zadovoljiti, vendar je pomenjala zlasti za koroške
Slovence vsaj ;  s cerkvenega vidika velikanski korak dalje.
Mesto na 6 škofij (vštevši še nekdanjo jezuitsko skoro-
škofijo), na katere so bili razbiti še dvajset let poprej, so
bili združeni odslej vsaj samo v dve, lavantinsko in krško.
Od teh je bila prva skoro izključno slovenska, a v krški
so ostali Slovenci sicer v znatni manjšini, vendar so po¬
stali tudi v njej številčno tako važen činitelj, da se je mo¬
rala — zlasti še radi svoje preselitve v močno slo¬
vensko celovško okolje  — ozirati tudi nanje
in vsaj do prve svetovne vojne tudi na njihove jezikov¬
ne potrebe. Neugodno zanje je bilo pa to, da jim do¬
tlej iz Gorice ni grozila nevarnost germanizacije, dočim
se je ta s priklopitvijo krški škofiji prav vidno povečala.
Z združitvijo zadostnega števila Slovencev v isti škofiji so
bili pa vendarle ustvarjeni mnogo ugodnejši pogoji za
naglejši razvoj slovenske nabožne književnosti, ki je pri¬
hajala tedaj in še dolgo potem za široke ljudske množice
v prvi vrsti v poštev. Lepo se je pokazalo to že 1. 1785,
ko je nova celovška izdaja salzburškega obrednika prvič
prinesla tudi nekaj slovenskih obrazcev.

746

,Z zaokroženjem in velikim povečanjem slovenskih
škofij so bili dani tudi ugodnejši pogoji za razvoj ško¬
fijskih bogoslovnih semenišč. Dotlej so se zlasti slovenski
koroški bogoslovci šolali v najrazličnejših, čisto tujih se¬
meniščih in se tam tudi bolj ali manj odtujevali svo¬
jemu narodu, poslej — to se pravi od pričetka XIX. stol.
dalje — so bili pa skoro vsi koroški bogoslovci zdru¬
ženi v celovškem bogoslovju, radi česar je moglo postati
to tudi pravo ognjišče slovenske narodne misli in je osta¬
lo tako prav do prve svetovne vojne, a ravno slo¬
venski duhovnik je bil na Koroškem do
današnjih dni glavni narodni delavec.
Neugodno je bilo pa to, da se je odslej zmanjšal pritok
duhovnikov iz ostalih slovenskih pokrajin na Koroško in
so ostre škofijske meje slovensko duhovščino krške škofije
preveč odtrgale od tesnejše povezave z ostalo slovensko
duhovščino. Silen je bil pa tudi verskovzgojni vpliv, kajti
šele odslej je bilo mogoče v zvezi v novoustanovljenimi
župnijami smotrno urediti dotlej tako skrajno zanemar¬
jeno dušno pastirstvo.

Mnogo manj posrečen je bil pa cesarjev poskus pre¬
urediti tudi vprašanje vzgoje duhovniške¬
ga naraščaja.  Dokler je obstojal jezuitski red, so pri¬
hajali novi duhovniki predvsem iz njihovih šol, a ko je
bil ta ukinjen, je zavladala v tem pogledu velika kriza,
kajti zlasti majhne škofije niso mogle vzdrževati dobrih
lastnih'bogoslovnih semenišč in so se morali šolati bogo¬
slovci zopet na vseh vetrovih. Toda cesarju so bile manj
pred očmi te težave kot pa težnja, da si vzgoji poslušne
duhovnike-uradnike, ki bi slepo podpirali vso njegovo
politiko. V ta namen je hotel) ukiniti sploh vsa majhna
škofijska semenišča in je ustanovil z odloklom z dne
21. Vlil. 1783. za vso državo le 8 velikih „ general¬
ni h semeniš  č”. Za vso Notranjo Avstrijo je bilo še

747

isto leto ustanovljeno tako generalno semenišče v Gradcu
in vsi škofje ter samostani so morali odslej pošiljati svoje
bogoslovce vanj (študij je trajali 5 tet), ostale so pa pri; ne¬
katerih škofijah še vedno posebne „d u h o v n i š n i c e”, v
katerih so se bogoslovci po dovršim svojih graških štu¬
dij po pol leta uvajali še v praktični duhovniški poklic.
Z narodnopolitičnega vidika je imelo graško generalno
semenišče za nas nekaj pomena v tem, da so se tu sešli
in medsebojno spoznavali slovenski bogoslovci vseh slo¬
venskih dežela in še z delom hrvatskih, toda na drugi
strani je strogo jožefinski duh v njem tudi oteževal vznik
narodnega čustva.

Seveda je cesar poskrbel, da so bili ravnatelj in vsi
profesorji generalnih semenišč „zanesljivi” (njegov prvi
rektor je bil 1  T o m š i č , za njim pa dve leti nekdanji
ravnatelj goriškega semenišča J. Poljanec),  zato so
bili tudi nauki, kj, so jih tam dobivali, večkrat v očit¬
nem nasprotju s cerkvenimi. Knjige, ki so pisale n. pr.
o redovniški askezi, so bile v njem sploh prepove¬
dane, neovirano so pa lahko brali celo protiverske knji¬
ge in škofom je bil 1  onemogočen vsak stik z njihovimi last¬
nimi bogoslovci. Samo po sebi je umevno, da je bil na ta
način vzgojen cel’ rod strogo jožefinske duhovščine in, ker
so bili jožefinci tedaj že tudi, skoro vsi avstrijski škofje, je
zavladal med vso tedanjo duhovščino čisto nov duh, čegar
sledovi so se potem močno poznali še prav do sredine
naslednjega stoletja. Na eni strani je bil ta duh resda
mnogo naprednejši, en del duhovščine je postal tudi
pravi nositelj prosvetljenstva in z njim v zvezi tudi za¬
četnik in nositelj našega preporoda, toda na drugi stra¬
ni je zasejal med duhovščino tudi nauke, ki večkrat niso
bili čisto v skladu s cerkvenimi ter je večino duhovšči¬
ne pogosto v večji meri uslužil državi kot pa Cerkvi.
V narodnem pogledu je bil ta duh škodljiv tudi zato,

748

ker je večina jožefinske duhovščine sprejela tudi cesar¬
jevo jezikovno politiko, ki je šla za tem — kakor bomo
še slišali — da državo tudi jezikovno „enotno preure¬
di”, to je zgolj nemško. Med koroškimi bogoslovci, ki so se
tedaj šolali v tem seminarju in katerih imena bomo še
ponovno srečali v naših poznejših izvajanjih, so bili' tudi
poznejši škofi j. M a y r , M. K o 'b e n , S. H a r n i s c h
in poznejši 'bel jaški dekan J. Z o p o t h.

Toda ravno neprimerni in večkrat celo zmedeni duh,
ki se je gojil v tem graškem seminarju zlasti od 1. 1787
dalje (za časa zadnjega rektorja L u n j a č k a), je kmalu
vzbudil resne pomisleke celo pri samih j ožefinskih ško¬
fih, tako da je nastal ponekod ljut odpor proti tem semi¬
narjem. Rektor Lunjaček in podrektor Zippa sta uvedla
celo posebna tajna predavanja, h katerim pa slovenski bo¬
goslovci s Kranjske in Goriške sploh niso imeli dostopa.
Pri njih sta razlagala o vrhovnem cerkvenem poglavar¬
ju, o odpustkih, o izvirnem grehu, cerkvenih zapovedih
itd. nazore, ki so tako odkrito nasprotovali verskim nau¬
kom, da si jih niti sami nikoli, niso upali izraziti tudi
pismeno. Ko so zanje izvedeli škofje, je nastal pravi škan¬
dal, uvedena je bila preiskava (jeseni 1. 1789), toda cesar
je bil tedaj, že težko bolan in medtem je zblaznel tudi
Lunjaček, zato se preiskava ni nikoli zaključila, pač je
pa zaradi vsesplošnega odpora Jožefov naslednik že z od¬
lokom z dne 4. VII. 1790 te generalne seminar¬
je  zopet odpravil.  Vzgoja duhovniškega nara¬
ščaja je bila odslej izročena škofom samim, ki so postop¬
no snovali svoja redna škofijska semenišča,  o
čemer bom pa govoril še pozneje. Toda zid nasledki teh
jožefinskih seminarjev so se poznali še dolgo.

Posledica racionalistično-prosvetljenskega duha vobče,
a vse cesarjeve cerkvene politike še posebej, je bila pa ta,

749

da je začelo še pred razpuščanjem samostanov vidno pa¬
dati število redovnikov in nastopati tudi vedno večje po¬
manjkanje duhovščine. Pri Slovencih je jako vplivalo
na ta pojav tudi že spredaj omenjeno oteževanje šola¬
nja revnim kmečkim sinovom. Lavantinski škof je imel
nekaj časa v Gradcu, kjer se je šolala večina njegove du¬
hovščine, le po 4 bogoslovce, a ravnatelj celovškega li¬
ceja je že 1. 1778. tožil, da se je odločilo od 35 slušate¬
ljev zadnjega letnika za bogoslovje komaj 13 dijakov.
Pri tem so bile prizadete zlasti, tolike nove slovenske du-
hovnije, kajti stovenskih duhovnikov ni bilo dovolj, a
tujejezični (iz razpuščenih samostanov) so bili pa v slo¬
venskih duhovnijah nerabni. L. 1792 je starotrški dekan
J. N. Kastelic  izrečno poročal 1 , da zna izmed starejše
lavantinske duhovščine (iz meja pred 1. 1786) le malo¬
kdo slovensko. Tako „slovensko vprašanje” pri duhov¬
ščini je Vladalo potem še precej časa v začetek XIX. stol.
Na silno zmanjšanje pritoka v duhovniški naraščaj je pa
seveda vplivala tudi prostaška nemška pamfletistična pu¬
blicistika, ki je naravnost tekmovala v zasmehovanju du¬
hovščine. Zlasti iz samostanov pobegli nemški menihi so
hiteli sramotit svoje prejšnje redove. Gotovo pa to ni bil
namen raznih cesarjevih reform, saj je še dne 13. I. 1787.
izdal zakon, s katerim je odrejal hude kazni za vse, ki bi
zapeljevali, k protiverstvu.

Prav nič bolj srečne roke ni imel cesar tudi pri mno¬
gih drugih cerkvenih reformah. V svoji strogi racionali¬
stični miselnosti in stremljenju, da Cerkev popolnoma
zasužnji svoji državni centralistični politiki, se je vtikal
prav v vse cerkveno in versko življenje, kolikor po njego¬
vih nazorih ni bilo čisto dogmatičnega značaja. Pri tem
je brezobzirno gazil vse zakoreninjene običaje in se pri¬
bliževal včasih že pravi smešnosti, zadeval je pa na glo¬
boka verska čustva ljudstva, radi česar so potem vzbuja-

750

le te njegove „reforme” vedno večji odpor vernih množic,
čeprav so bile nekatere v svojem jedru tudi pametne in
potrebne. Cerkvenim oblastem je s patentom z dne 16.
I. 178S odvzel pristojnost v mnogih zakonskih zadevah
in jim odkazal vodstvo raznih matičnih knjig le kot po¬
oblaščencem države. S svojo zloglasno odredbo o ureditvi
službe božje z dne 1. XII. 1783. je hotel' „reformirati” ce¬
lo samo bogoslužje, a duhovščino podrediti pravemu po¬
licijskemu nadzorstvu. Število praznikov je skrčil od do¬
tedanjih 42 na 27, a te je ukazal dostojno praznovati in je
zato tudi prepovedal’ plese ob praznikih. Ukazal je iz cer¬
kva odstraniti razno ..nepotrebno 1 ’ lepotičenje, prepovedal
božične polnočnice, razsvetljevanje grobov za Vse svete,
božje grobove veliki teden, natisk knjig, ki so govorile o
prikazovanjih, plese ob delavnikih, zvonjenje ob hudi uri
(26. XI. 1783), poljubovanje relikvij, prodajanje nabož¬
nih predmetov itd. Dalje je ukazal iz zdravstvenih razlo¬
gov premestitev pokopališč izven naselij (zato je bilo te¬
daj tudi celovško pokopališče premeščeno
v Št. Rupert),  zaporo raznih priljubljenih podruž¬
ničnih cerkva, pokopavanje mrličev brez rakev in njih
polivanje z apnenim mlekom itd. Prepovedal je celo tako
stare in priljubljene božje poti, kakor so bile Sv. Vi¬
ša r j e (tamošnjo čudodelno podobo so prenesli tedaj v
Žabnico). Razpustil je (9. VIII. 1783) sploh vse bratov¬
ščine, češ da „smo vsi bratje v Kristusu”, ter izročil njih
imetje deloma državnim dobrodelnim ustanovam, delo¬
ma pa verskemu zakladu. Te so bile na Koroškem jako
razvite (zlasti Bratovščina sv. Rešnjega Telesa in Bratov¬
ščina sv. rožnega venca) in je štela n. pr. Bratovščina Ma¬
rijinega Srca v Št. Janžu v Rožu  3072 članov (med
njimi tudi več okoliških plemičev). Uvedena je bila cen¬
zura za pridige in vsebina mnogih natančno predpisana
in predpisano je bilo, koliko časa sme pridiga trajati,

751

koliko maš se sme darovati in koliko sveč sme pri njih
goreti, koliko očenašev in rožnih vencev se sme moliti
itd. Bavil se je celo z mislijo, da b,i uvedel' tudi za maše
nemški jezik. Toda za vse te nesmiselnosti nikakor ne sme¬
mo obremenjevati le cesarja, kajti za mnoge so dali pobu¬
de celo tedanji škofje sami. Ko se je n. pr. konec 1. 1781.
cesar spotaknili ob porcijunkuiske odpustke, krški škof
Auersperg  že par mesecev nato ni le ostro žigosal
postopanja sploh z vsemi odpustki, temveč je navalil že
tudi na vse bratovščine, češ da negujejo le praznoverje,
ter jih je začel zatirati že dve leti poprej, kot jih je pa
prepovedal cesar.

Nekatere take cesarjeve odredbe pa gotovo niso bile
odveč, ker so vladale tedaj marsikje res mnoge pretirano¬
sti. V majhni župniji Kostanj,  e je bilo uvedenih n. pr.
16 rednih procesij vsako leto, in sicer: na Jurjevo na
Strmec, na Markovo iz spodnje v gornjo cerkev, drugo
nedeljo po Veliki noči v Podgorje, četrto nedeljo po
Veliki noči h Gospe Sveti, v ponedeljek prošnjega tedna
k Sv. Rupertu na Blatu, v torek in sredo prošnjega te¬
dna iz spodnje v gornjo cerkev, na binkoštni ponedeljek
k Sv. Antonu na Osojskih Turah, na binkoštni torek v
Logo ves, na nedeljo sv. Trojice na Sveto obalo ob Osoj-
skem jezeru, 15. junija v Trabenče (župnija Dholica), na
Jakobovo k Sv. Martinu na Dholici, na Mali Šmaren v
Dvor, na Mihelovo in vernih duš dan k Sv. Juriju na
Strmcu in na dan sv. Lucije vnovič v Trabenče, pri če¬
mer pa še vedno nista všteti velikonočna in telovska pro¬
cesija. Razen tega so prišle po 3 izredne procesije letno
še iz drugih krajev v Kostanje. Podobno je bilo tudi v
drugih krajih. Dobrla ves je imela po 20 takih rednih
procesij letno, razen tega pa še nekaj drugih izrednih
verskih prireditev in posebnih običajev, od katerih so
sličili nekateri že bolj gledališkim predstavam kot pa ver-

752

ski pobožnosti. Železna Kapla je imela po 18 izrednih
procesij letno v razne kraje, na Veliki petek je pa no¬
silo kakih 15 moških z zakritimi obrazi po trgu velike
lesene križe in se je bičalo, za njimi se je pa podila ko¬
pica kričečih otrok in ženskih zijal. Ta običaj je bil pa
že 1. 1772. prepovedan in lavantinski ordinariat je dne
4. III. 1793. to prepoved ponovil, župnikom pa ukazal,
naj ljudstvo o tem pouče.

Druge cesarjeve odredbe so bile pa večkrat pravi ne¬
smisel in so vzbujale časih tudi naravnost ogorčen od¬
por vernega ljudstva, dočim so jih jožefinski bogoslovni
profesorji navdušeno odobravali. Taka zaletelost je bil
n. pr. ukaz z dne 29. IV. 1784., da se morajo po cerkvah
in kapelah sleči vsi nabožni kipi in odstraniti iz njih
vse zaobljubljene slike. Res je, da so bili taki kipi več¬
krat naravnost našemljeni, a pri drugih so bile pa n. pr.
izdelane le glave in roke, a ostalo telo je ostalo neizobli¬
kovano, ker je bilo že prirejeno za to, da se obleče. Ta
prepoved je privedla n. pr. v Železni Kapli  do
pravega upora vsega ljudstva, ki nam ga podrobno opi¬
suje Singer  v svoji zgodovini dobrloveške dekanije.
Radi navedenega cesarskega ukaza je tudi tedanji kapel¬
ski župnik Prunner  cerkovniku poleti 1. 1784. naro¬
čil, naj odstrani iz bližnje božjepotne cerkve Devica
Marija v Trnju  vse zaobljubljene slike. To je po¬
vzročilo nepopisno ogorčenje vsega ljudstva, ki ie vdrlo
v župnišče, psovalo župnika z luteranom in brezvercem,
izsililo od cerkovnika cerkvene ključe, obesilo vse slike
nazaj, nato pa tri dni in tri noči stražilo cerkev. Tedanji
začasni dobrloveški arhidiakon in že znani nam slov¬
ničar Gutsman  je naredil o vsem dogodku poročilo
na kresijo ter omenil, da te slike res niso v poseben okras
cerkvi, a da ljudstvo s podporo trških oblasti ne dovoli
njih odstranitve.

48

753

Zadeva je počivala sedaj dobra tri leta, a dne 16. IX.
1787. je dobil župnik glede na ponovni cesarski ukaz z
dne 4. VIII. 1786. nov strog nalog, da takoj odstrani iz
cerkve vse zaobljubljene slike in sleče tudi Marijin kip.
Župnik je odgovoril, da si tega ne upa izvršiti, ker bi
mogel izbruhniti upor, toda kresija je vztrajala pri svo¬
jem ukazu in še naročila župniku, naj ljudstvo „pola-
goma ozdravi od podedovane blodnje”, obenem ga je pa
pozvala s trškim sodnikom in nekaterimi drugimi ugled¬
nimi možmi za 22. XII. na zaslišanje v Celovec. Tu jih
je sprejel kresijski tajnik Pauer  skrajno grobo in jim
postavil rok za izvršitev ukaza do srede po Novem letu.
Na Štefanovo je skušal potem župnik v pridigi pomirlji¬
vo vplivati na ljudstvo, češ da je za češčenje brezpomemb¬
no, je li kip oblečen ali slečen, toda ljudstvo se ni dalo
prepričati, temveč je sklenilo na Novega leta cerkev za-
stražiti in pozvati na pomoč še sosednje vasi. Glede na
to je naročil župnik cerkovniku, naj že na Silvestrovo
vzame kip iz oltarja ter ga nadomesti z drugim. Ko je na
Novega leta ljudstvo videlo, kaj se je dogodilo, je vno¬
vič razdraženo napadlo župnika, preteplo trškega pisarja
in prisililo cerkovnika, da je postavil kip nazaj.

Župnik je o dogodkih seveda obvestil kresijo, a ta je
dne 4. I. 1788. ukazala cerkev kratko in malo zapreti.
Na sv. Treh kraljev dan se je vršila v njej zadnja služba
božja in kaplan je skušal ob tej priliki še enkrat prego¬
voriti ljudstvo, naj se ukloni oblastem, toda zaman. Ker
je imelo ključ od cerkve, se je odslej ob nedeljah samo
zbiralo v njej. Dne 6. II. je pa prišel v Železno Kaplo
kresijski komisar Hauslab  z 21 vojaki, da bi nasled¬
nji dan izvršil' slečenje kipa, toda ljudstvo je pridrvelo
od vseh strani in zasedlo cerkev z okolišem. V tem polo¬
žaju si tudi komisar ni upal uporabiti sile, ljudstvo ga
je pa kleče prosilo, naj jim pusti kip oblečen. Po dolgih

754

pregovarjanjih je ljudstvo izročilo cerkvene ključe ko¬
misarju, a ta je obljubil izposlovati zopetno otvoritev
cerkve. Naslednji dan je pa nastal po naključju v trgu
požar. To je le še bolj razkačilo ljudstvo in je izsililo od
komisarja vrnitev cerkvenih ključev, a ta je 9. II. prosil
kresijo za večjo vojaško pomoč. Ker je pa kresija še isto
popoldne odgovorila, da vojakov nima (odšli so na vojno
proti Turkom), komisarju ni preostajalo drugega, kot da
je naslednji dan s svojo prešibko posadko odšel, ne da
bi bil mogel izvršiti svojo nalogo.

Podoben odpor ljudstva proti slačenju Marijinih ki¬
pov in drugim nepotrebnim novotarijam je izbruhnil
tudi na Obirskem, v Šmarjeti v Rožu, na Jezerskem, v
Selah, na Kamnu v Podjuni, v Rebrcah, Skorij anu in v
Črni, a v Mežici je bil pri ljudskih nemirih župnik celb
ranjen. Glede na to je izdala deželna oblast nove po¬
ostrene ukaze na duhovščino, o dogodkih v Železni Kapli
je pa poročala celo na Dunaj, a tamošnjemu župniku je
naročila, naj v pridigi na praznik Marijinega oznanje¬
nja ljudstvo pouči, da Marijine milosti ne zavise od nje¬
ne obleke; če bo ta pridiga zalegla, naji kip D. M. v
Trnju na tihem sleče in odstrani tudi zaobljubljene po¬
dobe. Z Dunaja so dne 10. III. odgovorili, naj odideta
kresijski glavar in novi dobrloveški arhidiakon, prošt
J. A. Melchior,  sama v Železno Kaplo, na Obirsko
in v Šmarjeto, poučita ljudstvo in preiščeta, koliko je
pri vsem odporu sokriva tudi duhovščina. Očividno si
pa nobeden od njiju ni upal med razburjeno ljudstvo,
kajti prošt je zaman prosil, naj bi šel namesto njega
arhidiakon za Spodnji Rož, a namesto kresijskega gla¬
varja je odšel potem ženeški oskrbnik. Oba sta prispela
v Železno Kaplo dne 1. V. 1788. ter pozvala tja na zasli¬
šanje tudi obirskega župnika. Med ljudstvom je nastalo
seveda novo razburjenje. Oskrbnik si očividno sploh ni

48 *

755

upal medenj, temveč je čakal v gostilni, a prošt je po¬
zval ljudstvo na razgovor v župnišče. To je zahtevalo
zopetno otvoritev cerkve, vzpostavitev prejšnjih prazni¬
kov, dovolitev poprejšnjih procesij i. dr., skratka, da osta¬
ne vse pri starem. Prošt je obljubil, da bo izposloval otvo¬
ritev cerkve, vendar le pod pogojem, a'ko pristanejo na
slečenje kipa. Tedaj je nastal nepopisen vrišč, vse je kri¬
čalo, da cesar sploh ni dal takih ukazov, temveč da sta
vsega kriva le kresija in duhovščina. Prošt je stopil na
mizo, da bi pomiril razjarjeno ljudstvo, toda to j'e kriča¬
lo le še glasneje in nekateri so zahtevali sploh odstrani¬
tev sedanjih duhovnikov in pravico, da si sami izvolijo
take, ki jim bodo pridigovali ,„po starem”. Druga sku¬
pina ljudi je medtem našla na cesti oskrbnika in mu gro¬
zila. Prošt mu je hotel oditi na pomoč in, ker je kazalo
tako, da bosta oba tepena, sta v svoji stiski obljubljala
vse, nato jo pa naglo odkurila iz trga.

Prišedši domov, je napisal prošt poročilo na kresijo,
prosil, naj se mu v bodoče ne poverja več takih poslan¬
stev, in predlagal, naj se pošlje v Železno Kaplo četo vo¬
jakov, tamošnjega in obirskega župnika pa premesti. To¬
da oblasti so tedaj že uvidele, da ne bodo opravile niče¬
sar, zato so pustile vso zadevo zaspati, Kapeljčani so pa
vnovič pridno zvonili proti neurju, praznovali vse stare
praznike, prirejali vse stare procesije itd. Tudi je vnovič
zavladala sloga med župnikom in farani, a romarjev k
D. M. v Trnju je bilo odslej še več nego poprej. Ljud¬
stvo se tudi drugod navadno ni pokorilo nesmiselnim
cesarjevim „reformam” in je živelo po svojih starodavnih
običajih dalje, toda mnoge baročne pretiranosti so z no¬
vim duhom časa polagoma ugašale same po sebi.

756


%


Naslovno risbo je izdelala
slikarka Marjanica Savin.5 kova  v Parizu.

oio^.

temni

E K

KiV

XXIX.

JOŽEFINSKO LJUDSKO ŠOLSTVO NA
SLOVENSKEM KOROŠKEM

Kar je započela Marija Terezija, je nadaljeval potem
le še z večjo vnemo Jožef II., le da je skušala ravnati
mati čim previdnejše, a sin doseči svoje cilje čimprej
in zato večkrat z vso brezobzirnostjo, kar je potem
tudi privedlo večino njegovih naporov do poloma. Tudi
na polju šolske politike ni uvedel Jožef  II. ničesar
bistveno novega, skušal je pa vse šotetvo le še ostrejše
podrediti državi in čimbolj zmanjšati vpliv Cerkve nanj,
toda na drugi strani pa še okrepiti verski značaj niž¬
jega šolstva, prepričan, da je vera najboljše vzgojno sred¬
stvo. Za čisto znanost ni imel mnogo smisla, temveč mu
je šlo predvsem 'le za izšolanje dobrih uradnikov, pri
nižjem šolstvu pa za vzgojo^ „koristnih in dostojnih dr¬
žavljanov”.

Uprava šolstva je bila urejena tako, da je delovala v
okviru združene dvorne pisarne posebna „Dvorna študij¬
ska in knjiižnocenzurna komisija”, v čije pristojnost je spa¬
dalo tudi pospeševanje „koristnih znanosti in umetnosti”,
to je — poleg vsega šolstva — zadeve vse duhovne kulture
sploh. Vodil jo je od 1. 1781. dalije grof Gottfr.  van
S w i e t e n , sin že znanega nam enega glavnih svetoval¬
cev Marije Terezije in radikalni pristaš cesarjevih cer-
kvenopolitičnih nazorov (predsednik te komisije je za¬
vzemal nekako isto mesto, kot ga zavzemajo današnji
prosvetni ministri). Ti so prihajali db izraza posebno pri
temeljiti preureditvi bogoslovnega študija v smislu raci¬
onalizma, janzenizma in jožefinizma ter prosvetijenstva,

757

o čemer sem pa govoril' že spredaj. Pravne študije,
ki: so obstajale do Marije Terezije le iz pouka rimskega
in cerkvenega prava, je začela temeljito modernizirati v
smislu sodobnih potreb že cesarica, a nadaljeval je potem
to delo njen sin. Ves pravni pouk je biit postavljen na na¬
čela naravnega prava, a v smislu vladarskega absolutiz¬
ma. V ta namen so že poprej na novo uvedli pouk o dr¬
žavnem pravu in zatem še o ,,policijski znanosti” (t. j. o
upravnem pravu) in o narodnem gospodarstvu, cerkveno
pravo so pa čisto prilagodili jožefinskim težnjam. Jožef
II. je tako modernizacijo pravnih študij le še ostrejše iz¬
oblikoval. Podobno so bile v isti dobi temeljito moder¬
nizirane tud.i dotlej skrajno zaostale medicinske
š t u d! i ji e , za katere se je cesar osebno še prav posebno
zanimal. Ta modernizacija je dosegla tudi tak uspeh, da
je zaslovela dunajska medicinska fakulteta kmalu daleč
preko države. Ves pouk na vseučiliščih je bil pa natančno
predpisan (20. I. 1783) do najmanjših podrobnosti, tako
da o kakem svobodnem pouku ni bilo nobenega govora.
Kot učni jezik je vladala na vseučiliščih do Marije Tere¬
zije izključno latinščina, cesarica je šele pričela uvajati
vanje tudi: nemščino, a Jožef II. je 1. 1782. in 1784. pro¬
glasil nemščino za predavalni jezik na vseučiliščih in li¬
cejih za vse predmete, razen nekaterih izjem, kjer se je
še nadalje ohranila latinščina. To pa nikakor ni imelo
kakih ponemčevalnih namenov, kajti že 1. 1780 je mis¬
lila vlada celo na ustanovitev stolice za sloven¬
ski jezik  na graški univerzi, kakor so obstajale tedaj
drugod tudi že stolice za češčino.

Čeprav je bit torej izvršen za Marije Terezije in nje¬
nega sina velikanski napredek glede vseučiliške izobraz¬
be, sta bila pa zlasti. Jožefu II. učenjakarska togost in na¬
dutost naravnost zoprni, zato je pospeševal predvsem
praktične nauke. Glede na to so se nanašale navedene

758

modernizacije tudi zgolj na dunajsko in praško ter delo¬
ma še na novo Lvovsko vseučilišče, a vse ostale manjše
univerze je kratko in malo odpravil ter jih nadomestil z
izpopolnjenimi' liceji (kot žrtev tega je padla z odlokom
z dne 3. X. 1782 tudi graška univerza). Glede sred -
nješolskega pouka  sta vladali do Marije Tere¬
zije največja zmeda in zaostalost. Zašel bi predaleč, če bi
jih hotel očrtati tu vsaj nekoliko podrobnejše, vendar naj
omenim vsaj to, da je bila urejena skoraj vsaka gimna¬
zija” drugače. Skoraj ves srednješolski pouk so imeli sko¬
raj do srede XVIII. stoli, v rokah razni redovi (v Notra¬
nji Avstriji skoro le jezuiti). Od teh je sicer imel vsak
nekak svoj lastni sistem, toda celo v okviru Istega reda je
vrednost vsake gimnazije zavisela pač od množine in spo¬
sobnosti učiteljev, ki jih je imela na razpolago. Tako
smo imeli gimnazije le z 2 razredi, a le najpopolnejše so
jih imele po 6 in na teh je v najboljšem primeru pouče¬
val vsak razred po en profesor, dočim sta imela na mno¬
gih „gimnazijah” po 2 in celo po 3 razredi enega same¬
ga učitelja in še ta je bii večkrat čisto nesposoben (pri¬
mer take zanikrne gimnazije smo videli n. pr. tudi v
Beljaku,  alfe  malo boljša je bila tudi šentpavel¬
ska,  ki je pa obstajala le od 1. 1777—1783). Na slabih
gimnazijah niso poučevali skoro ničesar drugega kot le
latinščino in veronauk, dočim so na boljše gimnazije Le
počasi' uvajali še razne druge predmete, kakor matemati¬
ko, zgodovino, zemljeplsje, fiziko r. dr. predmete. Gle¬
de na vse to se potem seveda tudi ne moremo čuditi, ako
je spričo žive potrebe po širši in višji izobrazbi nastala v
prvi polovici XVIII. stol. vseobča nevolja proti takim
„srednjim šolam” in je bila potem že za Marije Terezije
država vprav prisiljena poseči v te nevzdržne razmere in
se lotiti smotrnega urejevanja srednjega šolstva v smislu
sodobnih potreb.

759

Na Koroškem je obstajala za tiste čase vprav odlična
gimnazija samo v Celovcu.  Ta je imela 4 nižje, t. zv.
„gramati.kalne” razrede, katerih prvenstveni namen je
bil naučiti dijake gladko latinsko, 'ter 2 višja („humani-
tetna”) razreda, nazvana ,,poezija” in »retorika”, v kate¬
rih so vadili dijake v latinskem spisju in govorništvu. Že
1. 1653 je bila pa dodana v Celovcu tem 6 gimnazijskim
razredom še »filozofija”, s čemer se je celovški jezuit¬
ski kolegij  dvignil nad stopnjo srednje šole. Dvo¬
letni filozofski tečaj je služil' predvsem za uvod v bogo¬
slovje in je imel že stopnjo visoke šole, vendar še ne vse-
učiliške. Šele v prvi polovici XVIII. stol. so pod pritiskom
žive potrebe začeli uvajati v najvišjte razrede tega, dotlej
zgolj latinskega jezikovnega in modroslovnega pouka še
nekaj pouka zgodovine, zemljepisja, matematike in fizi¬
ke, vendar l'e tedaj i;n toliko, kolikor je bil pri roki tudi
potrebni, profesor. Prosvetljenski duh časa in državne
potrebe po sposobnih uradnikih so pa prisilile potem Ma¬
rijo Terezijo, da je postavila (1752) vse gimnazije z več
kot 4 razredi pod državno nadzorstvo in jim sama pred¬
pisala tudi učne načrte. Ti so določali, da tvorijo' nada¬
ljevanje gimnazije dvoletne ,,filozofske študije”, v kate¬
rih se morajo poučevati tudi tisti predmeti, ki jih na
gimnazijah niso učili,, to je poleg modroslovja tudi ma¬
tematiko, prirodoslovje in fiziko, a 1. 1764 so bili ti učni
načrti še izpopolnjeni ter poostreni, in so med drugim
prvič zahtevali v njih tudi nemški jezikovni pouk (v Ce¬
lovcu je začel z njim šele Denis),  kajti dotlej so pri¬
hajali z gimnazij’ dijaki, ki večkrat niso bili sposobni na¬
pisati niti pravilnega nemškega pisma. Tako so nastali
na večjih gimnazijah kot nekako 1  njihovo nadaljevanje
še filozofski tečaji, za katere se je kmalu udomačil' izraz
„1 i c e j” in ki so imeli že značaji visoke šole.

760

Ko je bil 1. 1773 razpuščen jezuitski red, je morala
država sama prevzeti vso skrb za srednje in višje šole. Iz
raznih razlogov so tedaj njih število jako zmanjšali (v na¬
ših deželah so ostale le še v deželnih glavnih mestih) in
razpuščene gimnazije skušali nadomestki z glavnimi šo¬
lami in normalkami, posvečenimi predvsem praktični
izobrazbi, a za preostale gimnazije so izdali 1. 1775 zopet
nov, še bolj izpopolnjen učni načrt (izdelal ga je piarist
Gr. M a r x), ki je določal 1 , naj ima odslej gimnazija
skupno le 5 razredov in vsak razred svojega profesorja,
kot podaljšek gimnazije se pa ustali še dvoletna (od 1.
1783 dalje triletna) ..filozofija” ali licej. S tem so potem
povezali še ji 1 . 1759 iz Strassburga ( v Krški dolini) v Ce¬
lovec premeščeno bogoslovje, tako da je imel celovški
licej- s tem že dva oddelka, nazvana tudi ..fakulteti”,
namreč filozofskega in bogoslovnega.

Toda hitro naraščajoče državne potrebe so zahteva’e
še drugih strokovnih učilišč. Vsa Gornja Koroška ni ime¬
la n. pr. še 1. 1757 nobenega zdravnika z vseučiliško izo¬
brazbo, razen v Beljaku, a po drugih večjih krajih so de¬
lovali le obrtniško izvežbani ranocelniki in mazači, na-
zvani „p a d a r j i” (B a d e r), ki so ljudem puščali kri,
jih purgira i, opravljali posle brivcev in so vzdrževali za
svoje bolnike še nekake kopalnice ali „ p a j š t’ b e ”
(Badestuben). Z dvornim dekretom z dne 2. I. 1770 so
bile pa po vseh deželah ustanovljene posebne zdravstve¬
ne komisije, ki jo je v Celovcu vodil' stanovski „p r o to¬
ra e d i k” L. K. V e s t in ki se je na vso moč prizadeval
dvigniti v deželi dotlej tako zanemarjeno zdravstveno
sužbo. Plod teh njegovih prizadevanj je bila še ustano¬
vitev (1775) kirurško-medicinske ..fakultete” na celov¬
škem liceju, ki je dosegla kmalu največji ugled, toda pr¬
va javna bolnica k njej je bila zgrajena šele v letih 1780
do 1784 (prejšnji meščanski, „špitali” namreč niso bile

761

bolnice, temveč dejansko le nekake hiralnice). Tako je
ravno za cesarja Jožefa II. dosegih celovško srednje in
višje šolstvo stopnjo, kot je n;i imelb še nikoli dotlej': do¬
bro urejeno gimnazijo in licej s 3 fakultetami, vendar je
bogoslovna po ustanovitvi graškega generalnega seme¬
nišča zopet odpadla. Manjkala je torej le še pravna fa¬
kulteta, kakršne so imeli nekateri drugi veliki, liceji; ne¬
kaj, časa (1767—1772) so poskušali v Celovcu sicer tudi s
pravnimi predavanji iz ..policijske” znanosti, vendar se
ta predavanja niso mogla vzdržati. Fakultete so imele na¬
vadno po 2 profesorja in svojega ravnatelja. Kot sem že
omenil, pa liceji nikakor niso imeli, namena gojiti zna¬
nosti, temveč državi Je hitro preskrbovati praktično uspo¬
sobljeno osebje za vsa področja.

Ker je šla vsa jožefinska politika za tem, da dobi vse
šolstvo izključno v svoje roke, je skušal cesar izriniti zla¬
sti iz srednjega in višjega šolstva predvsem mrzke mu re¬
dovnike in jih nadomestiti s svetnimi učitelji. To se mu
je deloma posrečilo Je na vseučiliščih, ne pa na gimnazi¬
jah in licejih, ker na eni strani svetnih učnih moči še
sploh ni bilo na razpolago-, a na -drugi strani se je po dalj¬
šem zastoju ravno v sredini XVIII. stol. pojavila posebno
med jezuiti cela vrsta znamenitih učenjakov (tudi na
Koroškem, n. pr. W u 1 f e n, Denis,  B ii r g i. dr.) Ta¬
ko so tvorili po sili razmer še tudi za Jožefa II. veliko veči¬
no učnega osebja še vedno ravno bivši jezuiti, katerim so
se začeli potem le počasi pridruževati še nekateri frančiška¬
ni, piaristi i. dr. redovni ter svetni duhovniki, a vsi so
morali, seveda vršiti svoje posle pod strogim državnim
vodstvom in nadzorstvom, vendar so bili -tudi ti državni
voditelji šolstva navadno le strogo jožefinski duhovniki.
Vse javne in zasebne šoje, ki niso delovale po vladnih
predpisih, so bile pa kratko in malo ukinjene (zlasti sa¬
mostanske).

762

Glede cesarjeve jezikovne politike v srednjih šolah je
treba pripomniti še to, da je izdal že dne 31. XII. 1780
odredbo, v kateri je bilo rečeno, da „miladina, ki ima ve¬
selje in sposobnost prestopiti v latinske šole, naj zna
nemško, brez tega ne more biti sprejeta”. Toda vsaj za
naše dežele (izvzemši na Primorskem) ni prinesla ta od¬
redba nobene spremembe, ker je to praktično veljalo že
tudi dotlej. Važno je bilo pa to, da je izrinil cesar iz sred¬
njih in višjih šol latinščino v korist nemšči-
n e in je potem ravno to preprečevalo uveljavljanje slo¬
venščine tudi na glavnih šolah in na normalkah ter seveda
jako povečevalo nevarnost germanizacije naših dijakov.

Obžalovati je pa treba tudi jako nesocialni
duh,  ki se je bil tedaj uveljavi]’ na srednjih in višjih
šolah in ki je prizadel predvsem naše slovensko kmečko
ljudstvo. Državni krmarji so se namreč bali, da ne bi' šte¬
vilo izobraženstva narastlo’ preveč čez dejanske potrebe,
zato so skušali čimbolj zajeziti dotok mladine na sred¬
nje šole. V ta namen je bila uvedena I'. 1784 razmeroma
jako visoka šolnina (za gimnazijo po 12 gld letno, za li¬
ceje po 18 in za vseučilišča celo po 30), ki so jo morali
plačevati vsi dijaki razen bogoslovcev in tistih, ki so uži¬
vali kake ustanove. Res je, da je služita ta šolnina za usta¬
nove posebno nadarjenim revnim dijakom, vendar je
vladala vse XVIII. stol. težnja, ravno revnim dijakom čim
bolj otežiti dostop do višjih šol, saj smo že slišali, da so
bili za revne dijake uvedeni že pod Marijo Terezijo jako
strogi izpiti že za sprejem v gimnazije in potem še za
prestop v vsak višji razred, dočim so bili sinovi plemičev,
višjih uradnikov in bogatih meščanov teh izpitov opro¬
ščeni in so lahko prestopali v višje razrede tudi pri sla¬
bih napredovanjih. Razen tega je bi] tedaj premeščen v
Gradec še nekdanji celovški jezuitski konvikt, ki je omo¬
gočil poprej tolikim našim kmečkim sinovom višje šola-

763

nje. S tem je število dijakov res padlo okroglo na polo¬
vico (iz slovenskega kmečkega podeželja pa seveda še
mnogo več), tako da so se začele že celo deželne vlade,
zlasti pa še škofije pritoževati, da nimajo več dovolj spo¬
sobnega uradniškega in duhovniškega naraščaja (vsa la¬
vantinska škofija je tudi v novih, obsežnih mejah n. pr.
ostala sploh brez popolne gimnazije in liceja), a škofje so
se razen tega še pritoževali, da bogoslovci zaradi uvedbe
nemškega učnega jezika na gimnazije in liceje ne znajo
več dovolj latinsko. Ravno navedeni ukrepi so pa seveda
nujno vplivali tudi na občutno znižanje kakovosti gim¬
nazij,, tako da se je začela pojavljati proti njim že glasna
splošna nevolja v vseh slojih, a cerkveni krogi so bili ra¬
zen tega močno vznevofjeni še zaradi uvajanja učbenikov
raznih nemških protestantskih pisateljev. — Mimogrede
naj še omenim, da je Jožef II. ukinili tudi telesna kazno¬
vanja srednješolskih dijakov in jako omejil število ver¬
skih vaj, ki so zavzemale dotlej velik del' učnega časa.

Vsega našega ljudstva se je pa seveda najbolj nepo¬
sredno tikalo osnovno šolstvo,  kateremu je po¬
svečal tudi Jožef II. posebno skrb, tako da se je število
vseh učencev ljudskih šol v vsej državi za njegove viade
podeseterilo, toda ravno od tega smo imeli mi Slovenci
še najmanj koristi. Kakor vemo, je tega za časa Marije
Terezije organiziral in vodil znameniti opat F e 1 b i -
g e r. Ker je bil pa on precej trmaste in oblastne narave,
je prišel že hitro po nastopu Jožefa II. z njim v nasprot¬
je, tako da je mora] odstopiti. Nasledil! ga je kot ^gene¬
ralni ravnatelj” nemškega, t. ij. ljudskega šolstva v dvor¬
ni študijski komisiji J. G.'G a lil, ki je močno izboljšal
Felbigerjevo učno metodo, temelječo zgolj na mehanič¬
nem učenju na pamet, s tem, da j|e pospeševal' predvsem
izpraSevalno (sokratično) metodo  in se
bavil že tedaj' z načrtom, da se ustanove za vzgojo učite-

764

.1 j e v posebna učitelljišča. Toda Gali je bil že 1. 1788 ime¬
novan za linškega škofa in na njegovem vodilnem mestu
v študijski komisiji ga je nasledil Slovenec Jos.  Š p e n -
dov  (1739—1816), doma iz Mošenj na Gorenjskem. Nje¬
ga je že 1. 1769 spravil na Dunaj njegov brat Anton,
tedaj' že dunajski kanonik, ravnatelj' bogoslovne fakul¬
tete in član študijske komisije. Jos. Špendov je postal
i. 1782 katehet dunajske normalke in je uvedel tam zelo
izboljšano učno metodo, ki jo je jako odobraval' sam
Swieten. Kot strasten jožefinec je bili : li. 1785 imenovan za
podravnatelja generalnega semenišča, a tri leta zatem kot
Gsilov naslednik za vrhovnega šolskega nadzornika in
prisednika Dvorne študijske komisije, nazadnje v činu
dvornega svetnika. V tem svojstvu je stal/ na čelu vsega
avstrijskega ljudskega šdlstva celih 28 let (do J. 1816) in
je od.očiilno vplival na ves njegov nadaljnji razvoj-, o
čemer bom pa govoril več še pozneje. Zavzemal' se je za
uvajanje novih predmetov v šoile, za izdajanje dobrih
učbenikov, za izboljšanje učiteljskih prejemkov, ocenje¬
val! je poročila o stanju šolstva za vse dežele in na nje¬
govih izjavah so potem navadno temeljile tudi odredbe
najvišjih šolskih oblasti ter samega cesarja.

V teku tega razvoja je prišla vsa šolska uprava trdno
v državne roke. Kakor vemo, je izdajala za časa Marije
Terezije osrednja vlada navadno le načelne odločbe in
glavne smernice, ki so jih pa potem deželne šolske komi¬
sije večkrat prilagajale bolj ali manj po svoje. Pod Jo¬
žefom II. je bila pa tudi na tem področju izvršena stro¬
ga centralizacija ter tudi vse osnovno šolstvo postavlje¬
no pod izključno državno vodstvo in nadzorstvo (z na-
redbo z dne 29. IX. 1781). V ta namen ni bila urejena
le zgoraj navedena vrhovna šolska uprava na Dunaju,
temveč tudi na vseh nižjih upravnih stopnjah, to je po
deželah, oziroma gubernijih in kresijah. Mesto višjega šo>

765

skega nadzornika pri graškemu guberniju so ponudili
najprej za slovensko šolstvo na Kranjskem tako zasluž¬
nemu grofu J. N. E d 1 i n g u , ki je bil tedaj že par let
šolski poročevalec tam, a ker je on to mesto odklonil, je
bil' imenovan opat K i g il' e r. Približno v istem času so
dobile tudi vse kresije posebne šolske komisarje, o ka¬
terih bom pa govoril še pozneje. Tako je bilo za vse
ljudsko šolstvo zgrajeno trdno državno upravno ogrodje,
s katerim je poskušali potem cesar, včasih na škodo višjega
šolstva, izvesti svoje daljnosežne načrte, to je ustanoviti
osnovno šolo vsaj pri vsaki duhovniji in privesti vanje
vso za šolo godno mladino.

Na Koroškem je bil v zimskem tečaju 1. 1781-82 šol¬
ski obisk naslednji:

na Gornjem Koroškem je od 8.082 otrok obiskovalo šolo 2.631
„ Srednjem Koroškem „ „ 12.627 „ „ „ 2.042

„ Spodnjem Koroškem „ „ 4.056 „ ,, „ 438

Skupno je na vsem Koroškem od 24.765 otrok obiskovalo šolo 5.111

Cesar je sklenil najprej pomnožiti število šol in je v
ta namen dne 29. VII. 1781. vsem samostanom ukazal, da
morajo ustanoviti in vzdrževati šole v vseh svojih krajih
in v vseh njim pripadajočih župnijah. Ker sta šentpa¬
velski in grebinjski samostan utemeljevala zatvoritev
svojih šol z nevoljo staršev, ki da rabijo svoje otroke za
delo, so jima z Dunaja odgovorili, da to ni noben izgo¬
vor in da naj starše prepričajo o koristi šole. Cesar se je
upiral zatvarjanju tudi slabo posečanih šol, a za večje
kraje je zahteval še njih povečanje. V ta namen je izdal
dne 10. VIII. 1783. naredbo, po kateri naj bi dobila sko-
ro vsa mesta in večji trgi nekako normalko, a vse duhov-
nije, v katerih se vodijo župnijske knjige, pa trivialke;
pičli dve leti nato pa je bila ta naredba dopolnjena še z

766

ukazom, da je treba osnovati trivialke povsod, kjer se na
haja v okolišu pol ure 90—100 otrok, a kjer so slaba pota,
pa še manj. Na enega učitelja naj bi ne odpadlo nad 100
otrok, kjer pa ima pomočnika, pa ne nad 160. Seveda
je bil' pa >ta, kakor še marsikateri drug cesarjev ukaz kratko
in malo neizvedljiv in — če so tedanji podatki zanesljivi
— se je šolski obisk do 1. 1788. na Koroškem le malo dvig¬
nil. Po izkazih z dne 31. XII. 1788. je bilo namreč na Ko¬
roškem:

v zimskem tečaju na . . . 157 šolah le . . . 8567 učencev in
„ letnem „ „ ... 84 „ „ . . . 6923 „

V vsem letu 1788. je bilo baje v vseh notranjeavstrijskih
deželah ustanovljenih tudi le 18 novih šol.

Da bi dvignil šolski obisk,  je uvedel cesar
z dvornim dekretom z dne 20. X. 1781. šolsko obveznost
za vse dečke od 6.—12. leta in, da bi bilo to tudi izvedeno,
je ukazal, da morajo plačevati po mestih in trgih starši,
ki bi ne pošiljali svojih otrok v šolo, dvojno šolnino, po
kmetih bi morali biti kaznovani s tlako, a najrevnejši
celo z batinami, duhovščina je pa morala s prižnic opo¬
minjati k rednemu obisku šole. Šolski obisk je hotel dvig¬
niti tudi s tem, da je na trivialkah za dečke sploh odpra¬
vil šolnino in odpravljene so bile tudi posebne pristoj¬
bine za pouk računstva, ki so bile uvedene ponekod. Ker
se je pa hitro pokazalo, da je to le zmanjšalo že itak bed¬
ne učiteljske dohodke, so morali to odredbo zopet hitro
preklicati, pač so pa šolnino poenotili tako, d^ so jo pla¬
čevali od vsakega otroka po kmetih po 1 krajcar teden¬
sko, v mestecih in trgih po 2 kraje., v mestih pa po 3
kraje., a najrevnejši dečki so bili sploh oproščeni in šele
pozneje (1785) tudi deklice. Kmetom je bilo plačevanje
šolnine posebno zoprno in je vodilo do stalnih učitelje¬
vih prepirov z zamudniki, zato je pomenjalo zanje ve¬
liko olajšavo, ko so poverili njeno pobiranje krajevnim

767

sodiščem in nabornim okrajem. Za nekaj Slovencev na
Gornjem Koroškem je bilo važno tudi to, da je skušal
cesar z raznimi ukrepi (n. pr. z opustitvijo šolske molitve)
protestantskim otrokom olajšati posečanje katoliških šol
in obratno, toda kakih vidnih uspehov ni dosegel.

Da je napredovalo ljudsko šolstvo po slovenskih pre¬
delih tudi za časa Jožefa II. mnogo počasneje nego v
nemških, je bila pa seveda v veliki meri vzrok tudi nje¬
gova jezikovna politika.  Kakor sem poudaril že
spredaj, so ljudske šole že za Marije Terezije smatrali na¬
čelno kot „nemške” šole, toda življenje samo je odloču¬
joče činitelje prisiljevalo, da so se v nenemških pokraji¬
nah ozirali tudi na materinščino otrok v toliki meri, da
bi dotične šole že skoro lahko nazivali za narodne šole.
Pod Jožefom II. se je pa to stanje kolikor toliko poslab¬
šalo, ker je bil cesarjev cilj, kakor bomo slišali še pozneje,
državo tudi jezikovno  „ p o e n o t i t i ”. Glede na
to je bil namen jožefinskega šolstva vsaj v toliki meri raz¬
širjanje nemščine kot osnovnega znanja samega. Narod¬
nega jezika iz šol seveda niso mogli izključiti,, a ta
jim je služil marsikje predvsem za nesmiselno vtepanje
nemščine na škodo ostalega pouka. Ker so otroci po iz¬
stopu iz šol tistih nekaj ducatov nemških besedi seveda
zopet hitro pozabili, je donašala taka ljudska šola nenem-
škim narodom le malo koristi. Tega se je hitro zavedel
tudi slovenski koroški kmet, ki ni čutil prav nobene po¬
trebe po taki šoli, zato tudi ni hotel pošiljati svojih otrok
vanje. Leta 1789. je sam dvorni svetnik D or pf e ld
poročal, da n. pr. š o 1 a v Grebinju  „noče nič uspe¬
vati zaradi slovenščine, ki tam prevladuje”.

N avzlic vsem j ožef inskim ponemčevalnim pri¬
zadevanjem  pa vendarle tudi ta sistem nikakor ni
mogel preko narodnega jezika. Graški gubernij je leta
1788. izrečno tožil, kako težko je najti sposobnih učite-

768

Ijev za kraje, „kjer se mora zahtevati od vsakega učitelja
popolno znanje obeh jezikov, kakor velja to na Kranj¬
skem, v celjskem in v mariborskem okrožju ter v veli¬
kem delu  Koroške”. Zaradi posebnih koroških raz¬
mer in razmeroma še majhnega števila šol v slovenskih
vaseh do uradne uvedbe kakih slovenskih učbe¬
nikov  po vsej priliki tudi v tej dobi še ni prišlo, toda
nobenega dvoma ne more biti, da so se na mnogih šolah
ti uporabljali. Glede slovenskega katekizma smo slišali
to že spredaj, a v jožefinski dobi se je temu 1. 1784. pri¬
družila še Gutsmanova slovenska prireditev uradne pes¬
marice, „M eshnu petj  e”, ki je služila šolarjem v
cerkvi in v šoli. Glede na ustroj tedanjega šolstva in
obsega pouka bi ostalo torej odprto praktično prav¬
zaprav samo še vprašanje abecednika. Glavne šole so do¬
bile pod Jožefom II. še izrazitejši nemški značaj nego pod
njegovo materjo, ker je cesar odredil, da se smejo spre¬
jemati v srednje šole samo učenci, ki s spričevalom glav¬
ne šole ali normalke dokažejo, da popolnoma obvladu¬
jejo nemščino. Toda te so bile na ozemlju slovenske Ko¬
roške itak samo tri, namreč v Celovcu, v Beljaku in v
Velikovcu, katere je pa posečalo razmeroma malo slo¬
venskih otrok. Šlo je torej v glavnem le za vaške trivi-
alke, v katerih je za največjo silo mogel služiti za golo
spoznavanje črk tudi nemški abecednik (ti so obsegali
tedaj le po par listov) ali pa „tablice črk”. Toda znano
nam je, da je izdal Gutsman tudi slovensk’ abecednik
(„ABC ali Bukvize teh zherk”), od katerega sta nam zna¬
ni izdaji iz 1. 1790. in 1792. Le malo verjetno je pa, da
bi bil izdal Gutsman tak abecednik šele nekaj mesecev
pred smrtjo, zlasti ker je bil prejšnje leto še polno za¬
poslen s svojim slovarjem, temveč bi mogli biti ohranjeni
izdaji najbrž le ponatis kake prejšnje izdaje, ki se nam
pa žali ni ohranila. Toda že tudi iz samega dejstva, da je

49

769

izdaji iz 1. 1790. že čez dve leti sledila nova, pač lahko
sklepamo, da so ga rabili vsaj zasebno tudi po koroških
šolah, a kolikor toliko seveda tudi za zasebno učenje bra¬
nja doma. To pa celovške šolske komisije seveda nikakor
ne opravičuje, da se ni sama pobrigala tudi za uradno
izdajo slovenskega abecednika. Ako dodamo k temu še
jako verjetno -trditev našega književnega zgodovinarja
Kidriča,  da so uvajali nekateri koroški učitelji na
svojo roko v svoje šole tudi samoslovenske učbenike s
Kranjske (zlasti n. pr. tam, kjer so poučevali duhovniki)
in ker vemo, kako so celo oblasti same za učitelje v slo¬
venskih vaseh stalno zahtevale tudi znanje slovenščine,
potem pač ne bo pretirana trditev, da se je slovensko
ljudsko šolstvo na Koroškem -trdoživo uveljavljalo celo
za časa „nenrškega kneza” Jožefa II.

Glavni razlog majhnega šolskega obiska po kmetih je
bil pa ta, ker so rabili starši otroke za delo, zlasti ža pašo,
zato je bil 1. 1785. uveden le poldnevni pouk, da so
hodili dopoldne v šolo začetniki, popoldne pa „bralci,
pisalci in računarji”. Toda vsa navedena prizadevanja za
povečanje šolskega obiska so rodila le majhen usjreh in
vsi starši so komaj čakali, da bi njih otroci odrastli šol¬
ski obveznosti, da bi jim na ta način ne bilo treba več ho¬
diti k šolskem pouku.

Ena najglobljih ran tedanjega šolstva je bilo pa bed¬
no gmotno stanje učiteljstva.  Cesar ga je
hotel izboljšati s tem, da je poskušal z odredbo z dne
12. V. 1781. njih dohodke ustalili, in sicer tako, da bi do¬
bivali učitelji po večjih krajih (z nad 300 hišami) po 150
gld letno brez šolnine, a po ostalih krajih isti znesek z
všteto šolnino, pomočniki pa povsod po 50 gld, toda nih¬
če ni znal tudi povedati, kje naj bi te zneske vzeli. Po

770

večini krajev ni znašala plača učiteljev niti po 100 gld,
ne glede na to, da so morali jako pogosto čakati nanjo
po cele mesece. Kakšne neverjetne težave so vladale tedaj
radi učiteljskih plač, nam lepo kaže primer iz Podklo-
štra, kamor so bile všolane tedaj tudi vasi Gorje, Rute,
Ziljica, Podlipa, Peče, Sovče in Stosava s skupno 77 deč¬
ki in 58 deklicami. Vsi učiteljevi letni dohodki (za leto
1784.) so znašali 247 glid 42 kraje., izvirali so pa iz 11
različnih virov (užitka nekih zemljišč, obresti javnih fon¬
dov, šolnine, raznih cerkovniških opravil itd.), a od tega
je moral učitelj plačevati cerkovniškega pomočnika in
abecednike otrokom iz Sovč, precej mu je pa odpadlo
tudi pri šolnini, tako da je znesel njegov dejanski doho¬
dek de 163 gld 10 krajic. Pri tem je bil pa to celo izredno
dobro plačan učitelj. Ob vsaki priliki so skušali v smislu
naredb iz 11 . 1777 in 1781 pritegovati h kritjem šollskih stro¬
škov zlasti cerkvena imetja, a teh je bilo v slovenskem
podeželju razmerama malo. Imetja samostanov, ki so vo¬
dili poprej tudi mnoge duhovnije, so ob priliki njihovega
razpusta zaplenili, a od ostalih podeželskih duhovnij so
tvorillte precejšnji del nove jpžefinske, ki so bile skoro 'brez-
izjemno jako revne.

Kakšne težave so imeli s šolo in učiteljstvom celo po
mestih, nam nazorno pokazuje Beljak.  Tu je ob raz¬
pustu minoritskega samostana kresijski gllavar predlagal,
naj se še nadalje pusti v mestu dotedanjega uglednega
gvardijana E. Dimerja  s 4 patri ter jim dovolil plače
učiteljev, ker so potrebni v dušnem pastirstvu in bi morali
brez njih zapreti tudi glavno šolo,  kajti v mestu je
le župnik brez kaplana, a kapucini bivajo v župniji
sv. Nikolaja  na levem bregu Drave, ki spada v
ljubljansko škofijo.  Graški gubernij je dne 10.
XI. 1785 odgovoril, da tega predloga ne more osvojiti, ker
so se kapucini sami ponudili, da bi prevzeli šolo in imajo

49»

771

Zanjo še celo izprašane učitelje. Ko je ‘bil pa dve leti nato
razpuščen še 'kapucinski samostan, bi moralla prenehati
tudi beijaška glavna šola, kajti verski zaklad se je polastil
vseh šolskih ustanov, a mesto je radi mnogih požarov tako
obubožalo, da ni moglo prevzeti še plače učiteljev. Guber¬
nij je dne 24. IV. 1789 poročali na Dunaj o važnosti beljia-
ške glavne šole, češ da je tu sedež kresije, da je mesto
važno trgovsko središče,  da je služila glavna
šola tudi za vadnico učiteljev in da je v mestu 80 do 100
šoloobveznih dečkov, radi česar je tudi šola neobhodno
potrebna, a ne vedo kje vzeti denar zanjo (ravnatelji šole,
katehet in vzgojitelj učiteljskih kandidatov je bil tedaj
bivši minorit R. Zimmermann  in razen njega še 3
drugi učitelji). Gubernij je predlagal svoj načrt, kako bi
prišli do denarja, a dunajska študijska komisija je ta na¬
črt odklonila, češ da za glavno šolo niso potrebni 4, tem¬
več le 3 učitelji (od teh naj bi jo eden vodili) ter 1 pomoč¬
nik. Vsi ti naj hi dobivali skupno 720 gld letne plače, ki
naj se krije iz prispevkov magistrata (50 gad), obresti usta¬
nov (185 gld), šolnine (70 gld), plače župnijskega kantor-
ja (90 glld) in prispevka šolskega zaklada (315 gld). — Dru¬
ge težave je imela pa v tem času beijaška dekliška  šo¬
la,  ki so jo vodile že znane nam tamošnje tretjerednice.
Te so imele po kakih 120 učenk, a ker so poučevale brez¬
plačno, to vprašanje ni delalo težkoč, pač pa vprašanje
šolskih prostorov. Dodeljen jim je bil sicer bivši minorit¬
ski samostan, toda prednica Terezija  S c h a b 1 i n je
dne 18. VIII. 1785 poročala na Dunaj, da je poslopje v
skrajno slabem stanju in bi stalo njegovo popravilo okoli
4500 gld, toda one imajo, razen skromne lastne hiše, vred¬
ne kakih 3000 gld, vsega kapitala le 5600 gld, ki ga pa
ne morejo vtakniti v popravilo poslopja, ki sploh ni nji¬
hovo in ker more vsaka tretjerednica vsak čas izstopiti iz
združenja ter se ji mora v takem primeru vrniti tudi ves

772

njen delež. Prosila je, naj bi jim zato država na svoje stro¬
ške priredila bivši minoritski samostan in da bi se iz.do¬
hod kov minoritskega fonda brala vsak dan tudi po ena
maša za njihove učenke. Cesar jim je glede samostana res
ugodil in so 1. 1787. pričeli s prezidovanjem (stroški za to
so bili omejeni na 7079 gld). Ko je bil pa v tem razpuščen
še kapucinski samostan, so tretjerednice prosile, naj bi se
dva redovnika dodelila njim za veronauk, za verske vaje
in za vršitev cerkvenih opravili, ker da za to obstoji itak
že izza 1. 1666 Widmannova ustanova v znesku 10.000 gld.
To prošnjo so pa na Dunaju odbili, ker je bila omenjena
ustanova že porabljena za dotacije novoustanovljenih žup¬
nij, vendar so guberniju naročili, naj se tretjerednicam
dodeli 1 redovnik iz razpuščenega šentpavelskega samo¬
stana in ki naj bo podrejen župniku. Ker je pa lavantin¬
ski škof javil; da ni iz Št. Pavla razpoložljiv noben redov¬
nik več, so mislili na kakega bivšega meniha iz Pcdkloštra
ali Vetrinja in so se končno odločili za bivšega podklio-
štrskega priorja E. pl. K n a u e r j a, ki je bil pa že tudi
zaposlen drugod. Čeprav so tretjerednice poučevale za¬
stonj, je pa verski zaklad kljub temu dajal za vzdrževanje
te dekliške šole po 625 gld letno. — Glavna šola v Velikov¬
cu, ki so jo včasih nazivali celo normalko, je imela pa
vkljub Vedenikovi ustanovi skoro prav do konca XVIII.
stol. le en sam razred 1  z enim učiteljem, ki je potem pouče¬
val v oddelkih.

Glavna vira dohodkov vsega podeželskega učiteljstva
sta bila šolnina (ta je bila 1. 1789. določena za prvi raz¬
red trivialk na 8 kraje, mesečno, za 2. razred pa na 12
kraje.) in cerkovniška služba. Po predpisih bi moralo
učiteljevo stanovanje obsegati sobo, izbo za otroke, ku¬
hinjo s pečjo in klet, toda v Sv. Lenartu pri sedmih stu¬
dencih je n. pr. moral stanovati učitelj s svojo družino
in s cerkovniškim hlapcem vred v najeti učilnici. Po-

773

dobno je bilo še tudi po mnogih drugih krajih. Proti
samovolji vaških mogotcev so zavarovali učitelja na ta
način, da ga brez pristanka šolskega vizitatorja niso mogli
odpustiti in ne namestiti drugega brez kresijskega odloka.
Želja ljudstva je prihajala do izraza predvsem tam, kjer
je to zahtevalo, da bodi učitelj v prvi vrsti dober orglar, a
ravno teh oblasti niso rade gledale, ker so si potem skušali
izboljšati svoje bedne dohodke s tem, ! da so muzicirali po
svatbah in veselicah ter seveda zanemarjali šolo. To je
skušali cesar odpraviti tako, da je izdal i. 1787 odredba, po
kateri je učiteljski pokllic nezdružljiv z orglarskim, a jo
je moral hitro zopet preklicati, ker ni dobit drugih do¬
hodkov zanje. Pomagati so pa skušali vestnim učiteljem
s tem, da so se pri podeljevanju učnih ustanov ozirali še
posebej na učiteljske sinove in : li. 1788. so pozvali srenje,
naj skrbe za onemogle učitelje. Po nekaterih krajih so se
pa navzlic vsem označenim težavam ravno v tej dobi ustva¬
rile nekake učiteljske rodbine, v katerih se je podedoval
ta poklic potem od očeta na sina. Ena takih učiteljskih
rodbin je bila n. pr. M o s e r j e v a v Bistrici na Zilji, iz
katere so izhajali tamošnji učitelji izza prvih početkov
prav do najnovejše dobe.

Leta 1783. so ponovili obvezo, da morajo učitelji do¬
vršiti učiteljske tečaje na normalkah ali glavnih šolah,
toda niti te zahteve niso jemali prestrogo. L. 1787. je bil
namreč vneti Mossmann  imenovan za šolskega ko¬
misarja pri celovški kresiji in kot novi ravnatelj celov¬
ške normailke ga je nasledil prof. H. L e n z. Za časa njego¬
vega ravnateljevanja se celih pet let sploh ni vršil' no¬
ben učiteljski tečaj več. Do njega je prišlo vnovič šele
3. XII. 1792. in še tedaj menda prvenstveno radi vežba-
nja domačih hišnih učiteljev in „instruktorjev”, kajti
kdor je le mogel, si je najel tedaj rajši domačega uči¬
telja, kot pa poslal otroka v javno šolo. Kaki taki dijaki

774

so potem sploh opustili nadaljnje šolanje in odšli za uči¬
telje (v Podklošter n. pr. sedemnajstletni R. Golob).
Ravno ponovni pozivi že nameščenim učiteljem, naj se
udeleže učiteljskih tečajev, nam pa tudi dokazujejo, da
so bili mnogi brez njih, čeprav so bili predpisani. To je
tudi lahko razumljivo, saj je imel le malokdo sredstva,
da bi se udeležil' tečaja na lastne stroške. Mnogi učitelji
so po nekajletnem stradanju tudi rajši zapuščali svoje
službe, zato so morale biti oblasti večkrat vesele, če so
sploh mogle najti kogar koli, ki je hotel prevzeti učitelj¬
sko službo. Pomanjkanje učiteljev je bilo tem večje, ker
so se radi enakega pomanjkanja duhovščine škofje in naj¬
višje oblasti tudi upirale, da bi duhovniki še nadalje pre¬
vzemali učiteljske službe. Cesar je preklical celo ukaz iz
1. 1784., da bi morali dušni pastirji v župnijah z le 700
do 800 verniki prevzemati tudi učiteljevanje.

Nepremagljive težave je še vedno povzročal tudi
šolski fond.  Poprej so mislili na to, da bi zapadale
pokojnine za umrlimi jezuiti šolskemu fondu, in oblju-
bovali so mu tudi polovico imetja razpuščenih bratov¬
ščin, toda večino tega denarja so nakazovali potem no¬
vemu verskemu zakladu. Šolski fond je moral zato loviti
večje ali manjše vire na vseh koncih in krajih. Po kak¬
šnih malenkostih so segali, nam lepo kaže neki primer v
Velikovcu. Tam je založil kanonik Janšič  150 gld
za vzdrževanje nekega znamenja, a vlada je zasegla tudi
ta znesek in je to odobril celo škofijski ordinariat, češ
da je vzdrževanje šole „važnejša potreba” kot pa ohra¬
nitev znamenja. Šolskemu fondu so dodelili tudi delež
od zapuščin duhovnikov, prebitek davka na pijače, neki
stanovski davek, dohodek od časopisnega kolka i. dr., a
posebno radosten dogodek za celovški šolski fond je bil, ko
so mu za snovanje podeželskih šol 1. 1787. izročili znesek
18.BOO gld, namenjen prvotno za celovško gleda-

775

1 i š č e. Od šolskega zaklada so se pa seveda mogle po¬
rabljati samo obresti, zato se tudi ne moremo čuditi, ako
je pri tolikih koroških šolah gospodarila celovška šolska,
komisija s stalnimi velikimi primanjkljaji, čeprav je
podpirala šole v najmanjši možni meri. Skušali so si po¬
magati potem s tem, da so odredili po novi združitvi
vseh treh notranjeavstrijskih dežel pod skupni graški gu¬
bernij tudi vzajemno podpiranje vseh treh deželnih šol¬
skih fondov, od katerih je izkazoval le kranjski celo do¬
biček, ker je bilo tam tudi najmanj šol. Leta 1789. je
znašalo imetje teh fondov:

na Štajerskem . . . . 136.135 gld 39 kraje.

na Koroškem ....  54.824 gld 32 kraje.

na Kranjskem ....  73.302 gld — kraje.

Zadostovalo pa seveda tudi to ni, posebno ker je bilo
k 1789 še prepovedano porabljati dele cerkvenega imet¬
ja za prirejanje šolskih prostorov. Da bi prišli poceni do
teh, so uvedli -1. 1787 šollske patronate, ki so bili na¬
vadno isti kot cerkveni. Njim so hoteli naprtiti skrb za
prirejanje in vzdrževanje šolskih prostorov, učiteljskih
stanovanj in še za šolske knjige, a zato naj bi imeli s
pritrditvijo kresijskih oblasti pravico določati učitelje.
Radi neštetih pritožb so potem prvotne določbe znatno
omilili in so bili patroni dolžni poskrbeti le za gradbeni
material ali plačati obrtnike, dajati iz svojih gozdov ku¬
rivo in podobno, a za delo pri gradnji šol, spravljanju
lesa i. dr. naj bi skrbele srenje same. Seveda se je pa
skušal vsak patron teh „časti” čimprej iznebiti. Deželne
oblasti so pa šle pri svojem pritisku včasih še preko vlad¬
nih namer, tako da jih je moral cesar celo krotiti. Tako
je n. pr. 1. 1789. prepovedal podložnikom s sililo odvze¬
mati stavbišča za šole, ker se je dobro zavedal, da bi s
takim ravnanjem le še bolj osovražil šolo. Vellik vzrok

776

vseh teh denarnih težav je pa ležal dejansko tudi v tem,
ker si je cesar s svojo politiko odbil podporo zemljiških
gospodov in nižje duhovščine, brez katerih je bilo razšir¬
janje šolstva sploh skoraj neizvedljivo.

Močno je pa cesar spremenil ustroj šolskega
nadzorstva.  Neposredni nadzorniki šol so bili še ved¬
no krajevni dušni pastirji, ki so tvorili sploh osnovni
steber vsega ljudskega šolstva tedaj in še dolgo potem.
Zanje so priredili k 1783. celo posebne 3—4 dnevne in-
strukcijske tečaje na normalkah in glavnih šolah, toda
ti niso rodili nobenih posebnih sadov. Nadzorstvo nad
šolskim obiskom, šolskimi stavbami in nad rednim vrše¬
njem učiteljske službe so pa poverili tudi nabornim ko¬
misarjem. Poskusili so tudi s posebnimi „p r i j a t e 1 j i
š o 1”, a zanje so le malokje mogli dobiti primerne osebe,
zato so te kmalu opustili.

Prave duše jožefinskega šolstva so pa postali kresijski
šolski komisarji. Ti so bili uvedeni že z odlokom z dne 30.
Vlil. 1783., toda za notranjeavstrijske dežele so bili prvi
imenovani šele dne 18. XI. 1786., potem ko so izdelali na
Dunaju zanje podrobna navodila. Komisarji so morali
paziti na to, da so se učitelji natančno ravnali po me-
todni knjigi in neokretne učitelje so pošiljali v vežbanje
k posebno spretnim sosednjim učiteljem. Širiti so morali
med učiteljstvom dobre vzgojeslovne knjige in skrbeti
za uvajanje stvarnih (realnih) predmetov tudi v trivi-
alke. Okrožni glavarji so skušali šolske komisarje izprva
uporabljati predvsem za nešolske posle, a ko jim je bilo
že 1. 1788. to prepovedano, so se lahko res posvečali v
prvi vrsti šolstvu, za katerega so si pridobili potem pri
nas mnogo zaslug. Da bi dobili za te posle res strokovno
sposobne ljudi, so uvedli celo posebne izpite zanje pred
dunajskim višjim šolskim nadzornikom in tudi imeno-

777

vali so jih z Dunaja z izrečnim naročilom, da jih upo¬
rabijo guberniji za tiste predele, ki jih res poznajo, da bi
mogli svoje posle čim uspešneje vršiti. K temu „pozna-
nju” je pa v bistveni meri spadalo tudi poznanje jezika
prebivalstva. Za prvega šolskega komisarja v Celovcu
je bil resda imenovan zaslužni Mossman  (za Beljak
pa Ant. Kunsti), o katerem ni znano, če se je bil med svo¬
jim dolgoletnim bivanjem na Koroškem naučil že tudi
slovensko, toda ko je Mossmann dne 23. VIII. 1787. umrl,
je bil imenovan na njegovo mesto Slovenec Š k a m p e r 1
z izrečno pripombo: „ker ima za to službo potrebne spo¬
sobnosti in je zmožen tudi slovenskega  j e z i -
k a”, ki „prevladuje v večjem delu celovške kresije (in)
sledi iz tega tudi samo po sebi, da ga mora znati
popolnoma  sleherni šolski komisar tega okrožja”.

Vsa prizadevanja in vsa najboljša volja cesarja Jo¬
žefa II., da bi čimbolj dvignil zlasti ljudsko šolstvo, pa
niso mogla roditi pričakovanih sadov, ker jih je v ve¬
liki meri onemogočal že jožefinski vladni sistem sam. Te¬
meljna bolezen vsega tega šolstva je namreč še slej ko
prej ostala že večkrat naglašena in nad vse bedna gmot¬
na usoda tedanjega učiteljstva. Skušali so resda dvigniti
učiteljski ugled s tem, da so uradnim osebam prepovedaii
psovati jih in tikati vpričo učencev, toda sam notranje¬
avstrijski gubernij je pisal 1. 1788. o ..neverjetni bedi po¬
deželskih učiteljev” in J. Špendou,  poročevalec za
ljudsko šolstvo pri dunajski študijski komisiji, pa nasled¬
nje leto o ,,najbednejšem stanju” učiteljstva, „ker nima¬
jo učitelji niti za najnujnejše preživljanje”. In še 1. 1794.
je poročalo knjigovodstvo, da je „usoda učiteljev na de¬
želi tako bedna, da mora izgubiti pri mladini prav vsako
mikavnost izobraziti se za učitelje”. Tudi deželna oblast
je k temu pripomnila, da šolstvo nikoli ne bo moglo
ustrezati svojemu namenu, dokler ne bo za šolo pri-

778

mernih učiteljev: „Možje z razumom in srcem se pač ne
bodo mogli nikoli odločiti, da bi se posvetili učiteljski
službi, ako...  vidijo pred seboj samo bedo in pomanj¬
kanje”. Skoro vsi podeželski učitelji žive s svojimi rod¬
binami v obupni revščini, ker ne dobivajo niti tistih, pre¬
jemkov, ki so jim bili obljubljeni. Šolnine mnogi starši
sploh ne morejo plačati, pri drugih pa vzbuja le mržnjo
do šole. „Tako bo moralo ostati nemško šolstvo po deželi
dotlej v mučnem položaju, dokler ne bo sedanje zlo na¬
enkrat popravljeno z izboljšanjem sedanjega položaja tri¬
vialnih učiteljev”.

Glede na tako stanje se potem pač ne moremo ču¬
diti, ako je dvorni svetnik D o r p f e 1 d 1. 1789. tožil, da
se posvečajo učiteljskemu poklicu le taki, ki niso prav za
nobeno drugo rabo, a oblasti jih morajo sprejemati, da
dobe vsaj cerkovnike, čeprav so kot učitelji čisto nespo¬
sobni. Ker patroni večkrat niso držali svojih obljub, so
potem še drugi učitelji zapuščali svoje službe. Tako sta
ugasnili tudi šoli v Grebinju in v Hodišah, ker sta grofa
Egger in Rosen berg  ustavila obljubljene prispev¬
ke zanji. Notranjeavstrijski gubernij je zato predlagal,
naj bi se nameščalo za učitelje doslužene vojake, „če znajo
vsaj pisati in brati”, vendar je dvorna pisarna 1. 1788.
to odklonila. In pri takem stanju so na Dunaju še želeli,
naj bi se uvedli v ljudske šole celo novi predmeti.

Da bi prišli do najnujnejšega denarja, so se posluže¬
vali vseh sredstev. L. 1794. so želeli v Trbižu  zgraditi
novo šolo, a ker ni bilo dobiti denarja ne pri srenji in
ne pri šolskem patronu knezu Rosenbergu, so mislili na
to, da bi se polastili 400 gld iz darov na Sv. Višarjah,
slednjič so se potem zadovoljili le z najeto sobo. Primer
z Janšičevo ustanovo  v Velikovcu sem že na¬
vedel, ni jim pa uspelo uporabiti za izboljšanje učiteljeve

779

plače še tamošnje Finžgarjeve ustanove za drugega ka¬
nonika. Posluževali so se vseh mogočih pravnih zvijač.
Ker je bilo prepovedano uporabljati cerkveni' denar
za gradbo šol, so zgradili iz njega v Globasnici mežna-
rijo, ki naj bi shižila tudi za šolo in ker je bila mežnari-
ja potem last cerkve, je morala ona nositi vse stroške za
njeno vzdrževanje in s tem seveda tudi za šolo. Spričo
takih razmer seveda tudi ni bilo niti misliti še na sno¬
vanje ..industrijskih šol”, v katerih bi se učile deklice roč¬
nih del in ki so jih želeli z Dunaja.

Vsega tega težkega položaja je bila pa v veliki meri
kriva vlada sama. Vsa jožefinska politika je namreč po¬
vzročala vedno večje pomanjkanje duhovščine, a ravno
ta je bila vendarle še glavni steber podeželskega ljudske¬
ga šolstva. Uvedba velike šolnine na gimnazijah in lastne
stiske samostanov, v katerih so dobivali toliki revni di¬
jaki zastonj hrano, je silno zmanjšala število dijakov in
s tem seveda tudi duhovniškega naraščaja. Pri tem so bili
težko prizadeti v prvi vrsti Slovenci, ker premnogi sloven¬
ski kmečki starši niso mogli več poslati svojih sinov v
mestne šole in se je zato vidno zmanjševalo tudi število
slovenskih duhovnikov. Končno so dajala tudi deželno¬
knežja (kameralna) zemljiška gospostva navadno najslab¬
ši zgled glede izpolnjevanja dolžnosti šolskih patronov
(n. pr. na Osojah).

Popolnoma razumljivo je tedaj, ako se je pri nas snova¬
nje novih šol skoro čisto ustavilo, pri čemer so bili vnovič
najbolj prizadeti ravno slovenski predeli, ki iz spredaj
navedenih razlogov niso mogli priti na vrsto že poprej.
Temelj novega šolstva je bil resda postavljen tudi na slo¬
venskem Koroškem, toda število šol je ostalo tu vendarle
še naravnost neznatno in še te so se morale trdo boriti z
opisanimi težavami. Prav nič se ne moremo čuditi, ako

780

so zato pristojni činitelji krotili preveliko vnemo kresij-
skih šolskih komisarjev in se postavljali na stališče, da je
treba vzdržati vsaj že obstoječe šole, a nove naj se snujejo
le, ako so zanje res zagotovljena vsa potrebna sredstva.
Notranjeavstrijski gubernij je 1. 1788. začasno ustavil
sploh vsa ustanavljanja novih šol in skušal spraviti uči¬
teljske plače vsaj na 130 gld letno, a pogosto se mu ni
posrečilo niti to. Novih rednih osnovnih šol, ki so se po¬
tem tudi trajno obdržale, je bilo pa vkljub vsem cesarje¬
vim prizadevanjem na slovenskem Koroškem iz opisanih
razlogov osnovanih v vsej jožefinski dobi komaj 5, in sicer
v Melvičah, Podkloštru, Maloščah, Podgorju in v Ve-
trinju.

Nobenega dvoma ni', da se je spričo neumornih in
odločnih cesarjevih prizadevanj za njegove vlade na sploš¬
no zelo izboljšal ustroj vsega srednjega in visokega šol¬
stva, v ljudskem šolstvu je pa izredno narastlo število šol
in učencev. Toda izrečno nam Slovencem je vsa, sicer
dobronamerna Jožefova šolska politika prinesla prej ško¬
do nego korist. Kakor smo videli, je sinovom našega
kmečkega ljudstva prav bistveno oteževala in deloma
skoro onemogočala višje šolanje, a glede ljudskih šol ni
mogla iz zgoraj navedenih razlogov dvigniti ne njih šte¬
vila in ne šolskega obiska. Le prepogosto prenagljene in
na dejanske razmere v podeželju premalo se ozirajoče
cesarjeve odredbe so vzbujale odpor pri gospoščinah, du¬
hovščini in pri ljudstvu. Tudi tega nam je lepo označil
naš Linhart v že znanem nam svojem „Matičku” (III. de¬
janje, 8. prizor), rekoč: ,,Zdej nam očejo clo šolo napra¬
vit. Ne vejm, a! bi se človek smejal al. hi se jezil. Trapa¬
rije! Kaj si ljudje zmislijo! Oh, smo jim že dali zastopit.
Ne bo šole, toku gvišnu, kokir sim jest Budalo, de bi se
krasija na glavo postavila. Pak sej jo kmet sam noče, to
je še dobru!”

781

Dunajska vlada je dolgo upala, da bo prosvetljenstvo
samo premagalo ta odpor, toda ravno pogosto nedovolj-
no premišljene naredbe (n. pr. ostre kazni za šolske za¬
mude, šolnine, prisilna sredstva za preskrbovanje šolskih
prostorov in učiteljskih plač, preobremenjevanje srenj z
dajatvami za šote, prepoved orglianja učiteljem itd.) so
ga De še bolj zaostrevaie, tako da je moral cesar zadnja
leta svojega vladanja začeti že sam popuščati. Ker so
vzbujale, kakor sem že omenil, tudi nekatere strani jože-
finskega srednjega šolstva močno nevoljo plemstva in
meščanstva, je bil' telesno in duševno že strti cesar konč¬
no prisiljen, da je izdal dne 9. II. 1790 ukaz, naj se se¬
stavi posebna komisija, ki bi pretresih vse šolstvo in se¬
stavila načrt za potrebne nove preuredbe. Teh pa sam
ni več dočakal, kajti komaj enajst dni za tem ukazom je
bil že — mrtev.

782

XXX.

KOROŠKO SLOVENSTVO OB KONCU XVIII.
STOLETJA

Že iz vseh zadnjih poglavij smo lahko razvideli, da
sta bili druga polovica vladavine Marije Terezije in krat¬
ka desetletna vladavina Jožefa II. velevažni za vso habs¬
burško monarhijo na splošno in za nas Slovence še pose¬
bej. Tedaj je bilo ustvarjeno trdno ogrodje centralizirane
državne uprave, ki je čisto spodrinila staro stanovsko
upravo po deželah, vlada je začela prvič načrtno pospe¬
ševati napredno gospodarstvo, s čemer so bili v zvezi tudi
prvi koraki za osvoboditev kmečkega stanu, čisto pre¬
urejena je bila zastarela in že nevzdržna cerkvenoupravna
razdelitev, ki je zajela posebno slovenske dežele in s tem
v zvezi je bilo ustanovljenih tudi nešteto prepotrebnih no¬
vih d u h o v n i j, ustvarjeni so bili temelji ljudske šole in
prosvetljenstvo je ukresalo pri nas tudi prve iskre narod¬
nega preporoda.

Slednje ni bilo namen ne Marije Terezije in še manj
Jožefa II. Oba sta imela pred očmi zgraditev trdne abso¬
lutistične monarhije v smislu strogega centralizma po
francoskem in pruskem vzorcu ter s prosvetljenskim obe¬
ležjem. Zlasti Jožef II. je smatral za svoj najvišji življenj¬
ski cilj to, da izvede čim največje izenačenje tako razno¬
likih svojih dežel, narodov in slojev na vseh področjih in
pod vodstvom države, ker je bil prepričan, da bo dose¬
gel le na ta način blagostanje na znotraj in moč države
na zunaj. Pri tem je gazil' vsa izročila in osobitosti naro¬
dov, plod njih stoletnega svojskega razvoja in se zanašal
zgolj na uveljavljanje mrzlega razumarstva. Cesar se še

783

ni' mogel dokopati do spoznanja, da je država le sredstvo,
ki naj služi dobrobiti narodov, temveč je smatra] ravno
narobe, da je država sama sebi namen in da so dolžni
podrediti se njej vsi narodi, vsi sloji in vsak posameznik
ter se zanjo tudi žrtvovati. Glavno pozornost je posvečal
zato brezhibnemu delovanju upravnega stroja; pogoj za
to je gledal v strogem centralizmu, enotnosti in enostav¬
nosti, a za enega izmed sredstev je smatral tudi enoten
— državni jezik.

Jožef II. ni bi] noben nemški „nacionalist”. Res je, da
se je sam čutil Nemca, toda temeljil je mnogo bolj v
francoski in italijanski kulturi nego v nemški in ga je
malo brigalo, kakšen jezik govore med seboj kmetje ali
meščani (ob svojih posetih v Trstu je n. pr. sam govoril
italijansko, a na dvoru se je govorilo francosko). Ni mrzil
nobenega naroda in jezika in je n. pr. v cerkvah narav¬
nost ukazal gojiti petje v narodnih jezikih mesto v mrtvi
in ljudstvu nerazumljivi latinščini. Tudi nikakor ni bil
njegov namen ponemčiti nenemške narode, temveč ustva¬
riti le popolnoma enotno in gladko tekočo upravo, ki bi
je ne ovirale jezikovne raznolikosti, in iz zgolj praktičnih
razlogov ustvariti še skupni poslovni jezik.  Ta
skupni uradni in poslovni jezik je pa mogel biti v teda¬
njih okoliščinah seveda le nemški.

Tudi Marija Terezija je iz podobnih razlogov že od
okoli 1. 1765. dalje stremela za tem, da bi se v državi čim
bolj razširilo znanje nemščine, vendar je ravnala pri tem
skrajno prizanesljivo, dočim je postopal njen sin, kakor
na vseh drugih področjih, tudi tu brezobzirno. Dne 1. II.
1782. je proglasil nemško besedilo splošnega zakonika za
edino merodajno in je s tem že nekako uvedel nemščino
za uradni jezik, z dvornim dekretom z dne 4. XII. istega
leta je določil nemščino za splošni učni jezik na licejih in
na vseučiliščih, a od 1. 1784. dalje je uveljavil nemščino

784

povsod za izključni uradni in poslovni jezik. Toda pri
tem so bile prizadete predvsem ogrsko-hrvatske dežele in
Galicija, kjer se je uradovalo dotlej v latinščini, in ita¬
lijanski predeli, kjer je bila uradni jezik italijanščina,
dočim se za naše dežele vpliv teh cesarjevih odredb pre¬
cej pretirava. Dejstvo je namreč to, da je bila v sloven¬
skih deželah (izvzemši na Primorskem) že dotlej nemščina
izključni uradni jezik in torej cesarjeve jezikovne od¬
redbe sploh niso mogle prinesti kakih sprememb, razen v
višjih šolah, 'kjer se je poučevalo dotlej v latinščini.

V nekaterih pogledih bi mogli govoriti celo o nasprot¬
nem. Že 1. 1780. je vlada n. pr. mislila celo na ustano¬
vitev slovenske stolice na graškem vse¬
učilišču,  a na ljubljanskem 'liceju je profesor
M a k o v i c predaval babištvo v slovenščini.
Sodni red za civilnopravne spore z dne 1. V.
1781. je v § 13. a) izrečno dolbčal: „Stranki, kakor
tudi njiju pravni zastopniki, se morajo posluževati v
svojih govorih v deželi običajnega jezika.” Na Primor¬
skem je bila nadomestitev italijanščine z nemščino nam
nehote celo v prid, ker tam ni bilo nobene nevarnosti
germanizacije, temveč poitalijančenja. Da cesarju nika¬
kor ni šlo za kako nasilno germanizacijo v današnjem
smislu, razvidimo lahko tudi iz tega, da je n. pr. podlož-
niški patent z dne 1. XI. 1781. izrečno naročal, da je treba
pri razpravah o podložniških dajatvah strankam po po¬
trebi raztolmačiti vsa zakonita določila
tudi v njih narodnem  j e z i k u. Za sodišča je
resda uvedel nemščino, a s tem je hotel odpraviti iz sodišč
predvsem latinščino, toda istočasno je bilo tudi določeno,
da se morajo bistveni deli razprave raztolmačiti strankam
tudi v njih jeziku, vsled česar naj bi znal pri vsa¬
kem sodišču vsaj po en uradnik tudi je¬
zik tamošnjega ljudstva.  Dalje je § 165. sodne-

50

785

ga reda z dne 1. V. 1781. določal, da je treba izjave prič,
„ako te mogoče zabeležiti z njihovimi lastnimi
besedami”, torej v njih jeziku in dvorni dekret z dne 22.
II. 1787. je odrejal, da mora apelacijsko sodišče ob j av-
ljati vse razglase in nared  b e odslej na eni
strani v ne m š č il n i, na drugi strani pa v
narodnem jeziku prebivalstva doti  č ne¬
ga  o k o 1 i š a. (Iz tega torej lahko vidimo, da je imel celo
„ veliki germanizator” Jožef II. že pred skoro dve sto leti
več ozira do jezika ljudstva, nego ga kažejo n. pr. na Ko¬
roškem danes razne ,ljudske” in „socialne” stranke.)
Ni pa seveda mogoče tajiti, da so ostale take odredbe pri
nas večkrat neizvršene, toda ne iz kake narodnostne mrž-
nje, temveč iz enostavnega razloga, ker za svetne službe
še ni bilo na razpolago dovolj slovenskega osebja in ker
je bil slovenski jezik tedaj še tudi premalo razvit za urad¬
no poslovanje.

Dne 21. VI. 1784. je bilo za češke dežele izrečno uka¬
zano, da se morajo vsi odloki, ki zadevajo kmete, raz¬
glašati tudi v češčini, a slovenski prevodi važnejših pa¬
tentov, ki so zadevali kmečko ljudstvo, so izhajali že za
Marije Terezije in seveda tudi za Jožefa II. Odkar je bil
ustanovljen graški gubernij, so pošiljali slovenske pre¬
vode takih odlokov iz Gradca, a ko sta bili 1. 1791. zdru¬
ženi Koroška in Kranjska v skupni  gu¬
be  r n i j,  so prihajali iz L j u b 1 j a n e. Še jasnejše nam
pa dokazuje vse to dvorni dekret z dne 30. XII. 1787., s
katerim je bilo vsem apelacijskim sodiščem ukazano, da
smejo nastavljati v sodno službo le ose¬
be,  ki so zmožne tudi jezika prebivalcev  do-
tičnega sodnega okoliša. Seveda pa na Koroškem še niti
to ni bilo izvedljivo iz enostavnega razloga, ker tedaj še
ni bilo na razpolago uradnikov, ki bi bili znali tudi slo¬
vensko. Naredbe iz 1. 1786. in 1787. so tudi določale, da

786

smejo obrtniki sprejemati le take vajence, ki so obisko¬
vali normalke in bi torej morali znati nemško, toda tudi
taki in še mnogi slični cesarjevi odloki so bili kratko in
malo neizvedljivi in se zato po njih tudi nihče ni' ravnal.

Po deželah, kjer je bila nemščina dotlej skoro nezna¬
na, so ti cesarjevi odloki naleteli na ljut odpor in so sa¬
mo pospešili njih narodno prebujo, kar je potem vsaj
posredno vplivalo tudi na netenje narodne zavesti pri
nas. To smo lahko opazili že pri M. Pohlinu za časa Ma¬
rije Terezije, a za Jožefa II. se je nadaljeval ta proces sa¬
mo še hitreje in je vzbudil cesar s svojimi ukrepi pravza¬
prav samo nasproten učinek.

Glavni tedanji pobudnik za ves živahni kulturni
razvoj je bil! seveda prosvetljenski duh, ki je vodil tudi ce¬
sarja pri njegovih ukrepih. Med štajerskimi in koroškimi
Nemci je vladalo še daleč v drugo polovico XVIII. stol.
skoro popolno kulturno mrtvilo, nakar se je potem rav¬
no proti koncu vlade Marije Terezije in za Jožefa II. ži¬
vahno razgibalo. Prvi izraz tega prebujenega kulturnega
zanimanja je bila že omenjena celovška Kmetijska druž¬
ba, prva v Avstriji in v kateri se je zbiralo tedaj skoro vse
prosvetljensko izobraženstvo. Toda delavnost celovške
Kmetijske družbe je začela že po J. 1770. zopet ugašati, a
cesar Jožef II. je 1. 1787. ukinil vse kmetijske družbe, ker
ni trpel med vlado in ljudstvom nobenih poluradnih
ustanov in kar je bila tudi ena izmed njegovih številnih
zaletelosti.

Med tem časom se je bil pa po vsej srednji Evropi že
silno okrepil francoski kulturni vpliv, ki se je močno od¬
ražal celo po takih provincialnih središčih, kakršen je
bil Celovec  (ta tedaj ni štel še niti 10.000 prebivalcev).
Eden izmed odmevov tega francoskega vpliva je bilo tu¬
di framasonstvo. To se je bilo začelo že v drugi četrtini

50 *

787

XVIII. stol. širiti iz Anglije preko Holandije tudi v habs¬
burške dežele, a francoski vpliv je potem to širjenje samo
še pospešil. Cesar Karel  VI.ga je v Holandiji prepovedal,
ne pa tudi v avstrijskih deželah, in to pod vplivom svoje¬
ga zeta, moža Marije Terezije, ki je bil sam goreč fra-
mason. Močno nasprotna je bila pa framasonstvu tudi
Marija Terezija, vendar ga je trpela zaradi svojega moža
in ravno pod njegovim vplivom v Avstriji sploh ni bila
proglašena tudi bula papeža Klemena XII. z dne 28. VIII.
1738., s katero je bilo framasonstvo katoličanom jDrepo-
vedano kot očitno nasprotno katoliškim naukom (škofje
so pa duhovščino vendarle opozorili na to prepoved).

Toda prosvetljenski duh sam je jako pospeševal fra¬
masonstvo in kmalu so njegove lože združevale znaten
del tedanjega vodilnega izobraženstva. Šele 1. 1764. ga je
pa prepovedala tudi Marija Terezija, vendar so živele
lože tajno še krepko dalje. Jožef II. je namreč kot ma¬
terin sovladar dobro čutil, da more dobiti ravno v frama-
sonskih prosvetljencih najkrepkejšo oporo za svoje radi¬
kalne reformne načrte, zato ga je vzel pod nekako svoje
varstvo, čeprav sam ni bil nikoli framason in mu je bilo
v njegovi racionalistični duši to celo zoprno, ker ga je
smatraill zgolj za nesmiselno  s 1 e p a r s t v o. Iz spred¬
njega razloga ga je pa vendarle takoj po nastopu svoje
lastne vlade zakonito priznal in s tem je nastopila za av¬
strijsko framasonstvo prava zlata doba. Framasonske lože
so rastle po vseh večjih krajih in v njih se je zbirala velika
večina sploh vsega tedanjega vodilnega izobraženstva z vi¬
sokim plemstvom im celo z nekaterimi cerkvenimi dosto¬
janstveniki vred, a framasonska miselnost je obvladala
sploh vse tedanje javno življenje. Pripomniti je pa vendar¬
le treba, da tedanja framasonska miselnost veri in Cerkvi
še ni bila tako odkrito sovražna, kakor se je razvila pozne¬
je pod vplivom framasonstva iz romanskih dežela (zlasti

788

L 1772. ustanovljenega pariškega „Vel:ikega Orienta”),
temveč je poudarjala predvsem strpnost in človečanstvo
ter pospeševanje znanosti in ljudske prosvete. Vplivu
framasonstva je treba pripisovati celo velik del vseh tere¬
zijanskih in jožefinskih reform.

Ta tok je zajel seveda tudi Koroško. Mnogi vidni Ko¬
rošci so že dotlej pripadali raznim framasonskim ložam
na Dunaju, v Pragi, v Innsbrucku i. dr. (n. pr. baron M.
E g g e r , več grofov Khevenhiillerjev,  dvorni
svetnik R a a b , grof Enzenberg,  deželni glavar grof
H e i s t e r , grof Fr. J. Thurn-Valsassinai.  dr.).
Vsaj slovenskega pokolenja med temi bi mogel biti J os .
R aduič n i k , rojen lit 1753. v Celovcu, književnik, zname¬
nit rastliinoslovec in nadzornik sednrograških normalk, ki
je bi] član neke sedmograške lože.

Toda celovško družabno življenje je bilo tedaj, zlasti pa
še po ukinitvi koroškega deželnega glavarstva še prerevno,
da bi moglo priti do ustanovitve tudi lastne koroške lože.
Bistveno je pa oživelo to z uradništvom novoustanovlje¬
nega apelacijskega sodišča, zlasti pa še spomladi 1. 1781.,
ko se je v Celovcu stalno naselila cesarjeva sestra nad-
v o j v o dinja Marija Ana.  Vsi njeni dvorjani-
ki so bili ali framasoni ali pa vsaj veliki prijatelji frama¬
sonstva in tudi ona sama mu je bila jako naklonjena. Gle¬
de na to je potem prišlo že sredi 1. 1783 tudi v Celovcu do
ustanovitve posebne lože (njen sedež je bil na sedanjem
Veiiikovškem trgu št. 8), ki so jo nadvojvodinji na čast
krstili „Pri dobrodelni Marjani”. Ustanovila sta jo dote¬
danja člana dunajske tilože, bogati železarski podjetnik in
lastnik mnogih gospoščin, baron (od li. 1785 grof) M. T.
E g g e r ter njegov vodilni uradnik M. Durdon,  men¬
da Francoz po rodu. Stolni mojster je bil Egger, njen taj¬
nik Durdon, prvi nadzornik tajni svetnik grof C h r i -

789

s t a 11 n i g g, poslanec pa baron H a 11 e r s t e i n . Se¬
znam njenih čflanov velja danes za izgubljen (zgorel je
menda ob velikem požaru dunajske justične palače po
prvi svetovni vojni), vendar je za mnoge nedvomno ugo¬
tovljena pripadnost k celovški, loži, a za druge vsaj z ve¬
liko verjetnostjo. Pripadali so ji, razen že navedenih, še
vrhovni dvorni mojster nadvojvodinje Marije Ane grof
Enzenberg, tedaj podpredsednik celovškega apelacijskega
sodišča (bil je tudi ljubljanski častni meščan), ugledni
trgovec J. Perghofer, tiskarnar Ig n. Kleinmayr
(plemstvo je dobil šele 1. 1787), ravnatelj celovškega gle¬
dališča J. F r i e d e 1, zdravnik Vest,  več članov zna¬
nih rodbin Moro in Herbert  i. dr.

Med najbolj zanimivimi osebnostmi je bil vsekakor
opat šentpavelskih benediktincev, Anselm  pl.  Ed-
1 i n g , glavni predstavitelj koroškega prosvetljenstva in
najpomembnejši ter najplodovitejši koroški nemški knji¬
ževnik XVIII. stoti/., vendar po njegovi točni lastni oceni
„zelo povprečne vrednosti”. Jako verjetno je, da je
bil on tudi formalno član lože, vsekakor se je pa bore
malo brigal: za svoj samostan in se največ vrtil na
dvoru Marije Ane in po hišah drugih koroških frama-
sonskih aristokratov. — Dvorni župnik nadvojvodinje je
bil nekaj časa tudi Slovenec J. P. Pavlič,  poznejši škof,
ki je bil pač jožefinec, ni pa znano, da bi imel kake tes¬
nejše stike tudi s framasoni. Isto je s škofom Auersper¬
gom in Safmom.  Salmov oče, vzgojitelj cesarja Jo¬
žefa II., in več drugih članov njegove rodbine so bili fra¬
masoni, škof, po rodu Dunajčan in cesarjev osebni prija¬
telj, pa verjetno ne, toda bil je vsaj odločen jožefinec in je
imel tudi mnogo družabnih stikov s framasonsko aristo¬
kracijo (1. 1790 je postavil' Salm bivšega šentpavelskega
opata Edlinga celo za ravnatelja svoje duhovnišnice v Ce¬
lovcu).

790

Med koroškimi Slovenci je pripadal celovški loži te¬
danji gosposvetski kanonik Jos.Ant.Mič  (1754-1848),
doma iz Št. Petra pri Celovcu, poznejši kapelski dekan in
nazadnje podkrnoški prošt. S škofom Auerspergom
in opatom Edlingom je bil on glavni predstavitelj jožefi-
nizma med koroško višjo duhovščino. Jako delaven je bil
na dobrodelnem polju, sicer se je pa bavil predvsem z
modroslovjem. Bil je navdušen pristaš Kanta in je ostal
goreč framason še tudi potem, ko je bilo to že davno pre¬
povedano (še v njegovi zapuščini so našli njegov frama-
sonski predpasnik, ki ga je skrbno hranil prav do svoje
smrti). Navzlic svojemu jožefinstvu (izdal je celo neko
brošuro proti božjim potom) je pa po Singerjevi trditvi
vendarle rad prirejal procesije, da bi se s tem prikupil
ljudstvu. V poznejših letih je izdal dve knjižici modro-
slovne vsebine. V njih pravi sam o sebi: „Jaz ljubim in
iz vsega srca cenim blagodejno svetlobo pravega prosvet-
Ijenstva ...”. In na drugem mestu pravi: „Moji modro-
slovni in verski nazori in prepričanja ostajajo vedno ista
in jaz ostanem — hvala Bogu — vedno enako oddaljen od
vrst mračnjakov, kakor tudi ultra-prosvetljencev in si la¬
skam, da sem našel in varoval pravo pot”. Zanimivo je,
da se je navduševal tudi za „obči jezik z znamenji, ki bi
naredila konec usodni mnogojezičnosti in bi bila razum¬
ljiva vsem narodom, enako kakor glasbene note ali aflgeb-
ra. Toda preden bo prišlo do tega, utegne postati ruščina
— splošni jezik Evropejcev”.

Da pripadnost k tedanji celovški loži še nikakor ni zna-
čila kakega protiverskega razpoloženja, nam nazorno kaže
neka K!einmayrjeva brošura iz 1. 1782., v kateri je ta raz¬
lagal svoje nazore. V njej je med drugim n. pr. zapisal:
,,Verujem, da leži bistvo vere v dveh temeljnih načelih:
ljubi Boga in svojega bližnjega. Jaz pa nikoli ne bom ver¬
jeli, da je mogoče ljubiti Boga, ako se čim najbolj ne pri-

791

zadevamo izpolnjevati vseh dolžnosti vere”. Preznačiillen za
tedanje prosvetljenstvo je tudi naslednji stavek iz te bro¬
šure: „Prepričan sem, da po izraelski sužnosti.v Egiptu ni
bolj neznosne kot je ta, alko mora razumen človek stati
pod povelji tepca”.

Leta med 1781—1785 so pomenjala pravo zlato dobo
za avstrijsko in tudi koroško framasonstvo, ker je tedaj
neomejeno obvladovalo skoro vse javno življenje. Toda
v to je dne 11. XII. 1785. kakor strela z jasnega treščil
„f r a m a s o n s k i patent”  cesarja Jožefa II. (graški
gubernij ga je objavil dne 21. XII. 1875), ki je v svojem
§ 2 določal, da smejo od 1. II. 1786. dalje obstajati lože sa¬
mo še v tistih glavnih mestih, kjer se nahajajo tudi dežeh
ne oblasti, razen tega je 'bilo pa še določeno, da morajo
tudi one lože, ki bi lahko obstojale še nadalje, javiti oblla-
stem sezname svojih članov in dneve svojih sestankov. Ker
Celovec tedaj ni imel 1  več svoje lastne deželne vlade, se je
morala torej tamošnja loža raziti (enako tudi ljubljanska)
in ostala je le še graška za vse slovenske dežele. Najzve¬
stejši framasoni so se sedaj seveda prevčlanili v graško
ložo „Pri združenih srcih”, vendar je bilo teh s Koroškega
(in Kranjske) le malo in framasonska organizacija je za¬
čela naglo hirati, dokler ni bila potem že 1. 1794. sploh
najstrožje prepovedana.

Z ukinitvijo celovške lože „Pri dobrodelni Marjani”
pa seveda ni izginil tudi že globoko zakoreninjeni fra-
masonski duh. „B r a t j e” so vzdrževali še nadalje tesne
družabne stike in prirejali redne sestanke v raznih fra-
masonskih rodbinah, zlasti pa na Eggerjevem Trojarje-
vem gradu (Thalenstein) nad Velikovcem. Njih duhovni
vodja je biil bivši jezuit, nato zasebni učitelj in poznejši
knjižni cenzor ter knjigarnar Al. Blumauer.  On je
bil' s svojo satiro, cinizmom in umazanostjo prava prispo-

792

doba propada vsake resnične umetnosti avstrijskega nem¬
škega slovstva v jožefinski dobi, vendar je s svojim cene¬
nim ter neokusnim in Te rediko duhovitim sramotenjem
in zasmehovanjem vsega užival ob svojem času največji
ugled med miselno praznim avstrijskim nemškim meščan¬
stvom, med koroškimi nemškimi izobraženci z nadvojvo-
dinjo vred pa celo pravo občudovanje. Posebno se je
navduševal zanj njegov osebni prijatelj in sam velik pri¬
staš Kantovega modroslovja,  šentpavelski opat
Edling, ki je trdil, da je „Blumauerjev genij ustvarili v
pesništvu avstrijskih dežela pravo obdobje”, dočim je
označil sam Goethe  ravno najvažnejšo Blumauerjevo
delo (travestijo Eneide) za „brezmejno praznoto”. Taka
družba se je torej zbirala tedaj na Trojarjevem gradu,
med katero je, kot nekako njeno duševno središče, bival
po cele mesece tudi Blumauer, ki je imeli največji vpliv
na ves tedanji cvet koroškega nemškega izobraženstva,
ni pa znano, da bi imel kaj več stikov s tem krožkom tu¬
di kak koroški Slovenec. Jako značilno za licemerstvo teh
framasonskih prosvetljencev je pa to, da so se na vse krip-
llje upirali dolžnim prispevkom za tedaj nastajajoče ljud¬
sko šolstvo, kakor smo videli n. pr. ravno pri bogatem
baronu Eggerju, stolnem mojstru celovške lože.

Drug podoben krožek, sestoječ po večini prav tako iz
bivših framasonov, se je pa stvoril okoli celovškega to¬
varnarja svinčene beline, barona F. P. Herberta  (1759
do 1811), enega najvidnejših koroških prosvetljencev. Za¬
nimanje za Kantovo filozofijo ga je gnalo, da je odšel že
tri leta po razidu celovške lože v Weimar in v Jeno, kjer
se je spoprijateljil z večino tamošnjih vodilnih nemških
duhov ("VVielandom, Schillerjem, Reinholdom i. dr.), ki so
bili seveda tudi vsi framasoni. Ko se je spomladi 1. 1791
vrnil v Celoveq, je sicer vnovič prevzel vodstvo svoje tovar¬
ne, a glavno zanimanje je posvečal še nadalje filozofiji in

793

okoli njega se je zbirala tudi vrsta drugih celovških izo¬
bražencev. Po trgovskih poslih je potoval večkrat tudi v
Švico in tu se je spoprijateljil še z danskim pesnikom
J. B a g g e s e n o m (ta ga je 1. 1794. obiskali 1  tudi v Celov¬
cu) in z znamenitiirušvicarskim vzgojeslovcem Pestaloz-
z i j e m ter postal t'ako navdušen njegov pristaš, da je že¬
lel preživeti zadnje dni svojega življenja v njegovi družbi
(bit je neozdravljivo bolan in je izvršil dne 13. III. 1811.
samomor v stanovanju svoje sestre v Trstu). Toda s kakimi
preporodnimi načrti, kakor n. pr. istočasno znameniti lite¬
rarni krožek baronaZoisa  v Ljubljani, se Herbertov
krožek ni bavil in zato tudi ni mogel imeti nobenega ne¬
posrednega vpliva na razvoj koroškega slovenstva.

Toda brez odpora pa tudi ti framasonski kantovci ni¬
so ostali. Dokler je obstojal jezuitski red, so bili njih
najmočnejši in najnevarnejši nasprotniki seveda oni, če¬
prav je zlasti pozneje tudi par jezuitov zašlo med frama-
sone (n. pr. ravno Blumauer in Denis), a že za cesarja
Jožefa II. sta vodila na Koroškem najostrejšo borbo pro¬
ti njim bivši predstojnik grebinjskih premonstratencev, J.
G. M a y e r h o f e r in bivši jezuit Storchenau,
ki sta oba opozarjala, da je kantovstvo nezdružljivo s kato¬
liškimi nauki. Pa tudi sicer niso ostajali! neframasoni brez¬
plodni, saj je n. pr. ostal znameniti tedanji prirodopisec
W u 1 f e n še tudi po razpustu svojega reda na Koroškem
in nadaljeval z izdajanjem svojih študij (zanimivo je, da je
bil LVulfen rojen v Beogradu). Toda literatura in druge
lepe umetnosti se med koroškimi Nemci še dolgo niso
mogle kaj prida razviti. Omeniti bi bilo pa vsekakor treba
še to, da je bilo 1. 1787. s pomočjo deželnih stanov postav¬
ljeno novo, a še na pol leseno celovško gledališče, v kate¬
rem so potem stalno gostovale razne gledališke družbe,
vendar je bilo tudi to trdno v rokah framasonov (njegov

794

intendant je bi] grof Christalnigg, ravnatelj pa igralec J.
F r iii e d e 1).

Prvi čas po vsej priliki tudi v Herbertovem krožku —
razen morda Mica — ni bilo nobenega Slovenca. Prof.
Kidrič  meni, da „izmed Slovencev je bil morda F r.
Grundtner...  v območju Herbertovega vpliva” (o
Grundtnerju bom govoril več le v prihodnjem delu). V
celovški loži Grundtner j a vsekakor ni bilo, ne le zato,-ker
je biilf tedaj še premlad (rojen je bil okoli 1. 1767 v Libe¬
ličah), temveč je bil' tudi njegov družabni položaj tedaj
še mnogo prenizek za družbo, kakršna se je zbirala v loži.
Slednji razlog bi govoril tudi za to, da ni bil član tud j
Herbertovega krožka, ne glede na to, da nam ni znano,
da bi se bil kdaj bavil z inodroslovniimi vprašanji. Res
je, da je bil Grundtner uradnik glave koroškega frama-
sonstva, barona Eggerja, v čigar službi je bil tudi ložin
tajnik Durdon, toda ravno navedena dejstva govore proti
Grundtnerjevemu članstvu. Vsekakor je pa več kot ver¬
jetno, da so dajali ravno njegovi Stalini neposredni stiki
s to kulturno tako razgibano družbo tudi njemu pobudo,
da se je začel' zanimati za razna kulturna vprašanja, ki
so se pa pri njem po vsej priliki že od vsega početka na¬
našala predvsem na slovenski jezik dn na prirodopisje,
zlasti ker je bilo slednje tudi v ozki zvezi z njegovo sSlužbo.

Kakor torej vidimo, je imelo koroško slovenstvo ko¬
maj omembe vredne stike s tedanjimi domačimi frama-
soni, toda omeniti sem moral to gibanje vendarle obšir¬
nejše, da pokažem na duh, ki je vladal med tedanjim
prosvetljenstvom celo v tako neznatnih provincialnih me¬
stecih, kakršen je bil Celovec. V takem ozračju se je nam¬
reč šolal že prihodnji rod, med katerim sta bila tudi naj¬
važnejša poznejša koroška Slovenca, M. A h a c e 1 in U.
J ar n i k. Ta duh je namreč vkljub najostrejši prepovedi

795

framasonstva in na-stopivši reakciji živel' trdoživo še dalje
celo v novo stoletje, dokler niso njegovi nositelji polago¬
ma izumrli.

Nadalje nam priča o razgibanem duhovnem življenju
tudi dejstvo, da je imel že tedanji mali Celovec kar tri
tiskarne. Cesar Jožef II. je namreč že takoj po svojem
nastopu proglasil popolno obrtno svobodo. Dočim je še
za Marije Terezije veljala določba, da mora znati tiska-r-
nar, poleg nemščine in latinščine, vsaj še en tuj jezik,
poznati književnost in narediti celo poseben izpit na uni¬
verzi, a samostojen knjigarnar jie morali imeti vsaj 10.000
gld začetnega kapitala, je pa smatral Jožef II. te zahteve
.za smešne, češ: „Kdor si more nabaviti črke, barvo, pa¬
pir in tiskarski stroj, more tiskati enako kot plesti noga¬
vice . . . (in) za prodajo knjig ni treba večjega znanja kot
za prodajo sira”. Vsaj že 1. 1770 se je naselil v Celovcu
J. Šoter  (Schotter), prišedši menda iz Zagreba, kajti že
na naslovni strani Gutsmanovih „Kristjianskih resnic”, ki
so izšle 1. 1770, beremo, da „se najdejo naprude per Joshe-
fu Shotterju”. Zelo verjetno je bil on knjigovez, ki se je po
tedanji navadi bavil tudi s knjigotrštvom in založništvom,
a knjige je dajal tiskati deloma pri Kleinmayrju, deloma
pa v Ljubljana. Kmalu po proglasitvi obrtne svobode je
pa Šoter osnoval (1782) v Celovcu svojo lastno tiskarno
in začel tudi on pridno tiskati in zalagati slovenske knjige
(gl. str. 920-924), vendar le manjše stvari, dočim je večja
slovenska dela mogel izdajati še vedno ilie 'kapitalno mno¬
go močnejši Kleinmayr. Kmalu za Šotorjem je pa osno¬
val svojo tiskarno še knjigotržec K. F. W a 11 i s e r, tako
da je ime; Celovec vsaj nekaj tlet tri tiskarne. Toda Šo¬
ter je že 1. 1797 umrli, nakar je dala njegova vdova mo¬
ževo tiskarno v najem Walliserju.' Ta se pa za slovenske
knjige ni zanimal, kajti iz njegove založbe do konca
XVIII. nii znan noben sillovenski tisk. Pripomnim pa lahko

796

še to, da je dobil Kleinmayr že ob koncu vlade Marije Te¬
rezije tudi dovoljenje za ponatiskovanje uradno predpisa¬
nih učbenikov za triviaike, nakar je potem s svojimi šol¬
skimi knjigami več let popolnoma obvladoval koroški in
kranjski knjižni trg.

Jako je olajšala izdajanje knjig še zlasti tiskovna
svoboda,  ki jo je je proglasil Jožef II. On je bil pre¬
pričan, da bodo mogla njegova reformna prizadevanja
uspeti le tedaj, ako najdejo razumevanje najširših kro¬
gov in ako da javnosti svobodno besedo, da lahko izraža
svoje želje in pritožbe ter izve tako resnico. Glede na to
j'e izdal že dne 11. VII. 1781 svoj cenzurni patent, ki je
na mah odpravil vse hude ovire, ki so še za njegove ma¬
tere dušile tisk (gl. str. 543), in je uvedel skoro popolno
tiskovno svobodo, ki je šla tako daleč, da so mogli izha¬
jati celo časopisi in letaki, ki so napadali samega cesarja.
Cenzura je sicer še vedno ostala, vendar je bilo spomladi
1. 1787 dovoljeno natiskovanje, še preden je izdala cen¬
zura svojo odobritev, toda s pridržkom, da se vzame ti¬
skovina iz prometa, ako bi jo potem smatrala cenzura za
nedovoljeno. Ta tiskovna svoboda, kakršne ni poznala
tedaj' še nobena druga država, je pa vladala praktično le
za Dunaj, dočim se je čutila v provinci precej; manj. Za¬
njo je veljala namreč določba, da morajo biti na Dunaj
predloženi v odobritev le važnejši spisi, ki posegajo' na
področje znanosti in vere, dočim so mogle odločati o iz¬
daji manj važnih spisov deželne cenzurne komisije same.
Toda po ustanovitvi graškega gubernija je bila pa tl. 1782
ukinjena tudi celovška cenzurna komisija, cenzurni posli
pa potem za vso Notranjo Avstrijo poverjeni nekemu
„zmožnemu policistu” pri graškem guberniju, radi česar
so morali seveda sedaj tudi celovške tiske predlagati tja.
Še nadalje so pa ostali v veljavi strogi predpisi glede
uvažanja (inozemskih knjig.

797

Jasno je, da je povzročila ta tiskovna svoboda silen
narast vsega tiska, zlasti pa še razvoj časopisja. Novi
listi  so rastii kot gobe po dežju po vsej državi in do-
čim se je še pod Marijo Terezijo posvečevala večina li¬
stov le lepil književnosti in so še redki ter skromni poli¬
tični listi izhajati le po 1—2 krat tedensko, je pa za Jožefa
II. takoj popolnoma prevladalo politično časopisje in so
začeli že od: 1. 1782. dalje izhajati celo prvi dnev¬
niki.  Vsebina teh listov je bila še jako primitivna. Po
večini so le ponatiskovali novice iz tujih listov ali pa
prinašali suha poročila o domačih dogodkih brez pojas¬
nil in lastnih mnenj. Seveda pa so 'bile te novice močno
zastarele, saj je rabila celo vest iz Prage na Dunaj tedaj
še 6—7 dni in iz Pariza na Dunaj 12—15 dni, a v manjša
provincialna mesta pa seveda še precej več. Kritično so
pa obravnavale tekoča politična, gospodarska in kultur¬
na vprašanja tedenske, poflmesečne in mesečne revije,
ki jiih je zlasti izobraženstvo vprav požiralo, saj se je vse
živo zanimalo za cesarjeve reforme, ki so kar deževale.

Tiskovno svobodo  je pa večina listov tudi krep¬
ko zlorabljala.  Velik del listov je pri lovu za naroč¬
niki vprav hlastal po škandalih, drugi so blatili vsevprek
vse, tretji so pa tekmovali v sramotenju vere, Cerkve in
duhovščine, a so jim enako krepko odgovarjali tudi ne¬
kateri verski listi, dočim so bili drugi „cerkveni” listi ra¬
dikalno jožefinski in so tudi ti pridno pomagali zlasti v
blatenju redovništva ter so zagazili večkrat celo v proti-
dogmatične vode. Še na nižji ravni je stala tedaj prava
povodenj prostaških pamflltetističnih brošur, ki se je raz¬
livala po vsej državi, najmočnejše izvire je imela pa se¬
veda na Dunaju. Ravno to je silno znižalo tudi okus ob¬
činstva ter povzročilo pravi propad lepe književnosti in
le v takih okoliščinah je mogel žeti uspehe tudi kak —
Blumauer.

798

Popolnoma razumljivo je tedaj, ako je bij cesar že
dne 25. IV. 1784 vprav prisiljen izdati odlok, s katerim
je zopet poostril cenzuro, češ da „so ta leta jasno doka¬
zala, da so pisatelji namazali neskončno veliko brošur in
da še skoraj nobena ni zagledala beltega dne, ki bi bila v
čast znanosti ali pa nudiiilla javnosti kaj pouka”. Očivid-
no pa tudi to ni mnogo zaleglo, kajti z dvornim dekre¬
tom z dne 11. V. 1789 je bili uveden še časopisni kolek
(i/g kraje, od izvoda, razen za Tiste, ki so že tedaj služili
za nekake uradne Tiste). Ta kolek nikakor ni bil uveden
iz kakih fiskalnih razlogov, temveč izrečno zato, da se
„brzda škribente, ki izza tiskovne svobode proizvajajo v
sramoto klijoče nacionalne literature in prosvetljenosti
toliko gluposti in neslanosti”. Donos tega kolka je šel v
prid šolstva in s tem se je res tudi posrečilo zadušiti velik
del tega prostaškega časopisja.

Razumljivo je, da je označena tiskovna razgibanost
odmevala tudi v Celovcu. Tu je dal deželni glavar H e i -
s ter že i. 1769 podjetnemu KDeinmayrju dovoljenje za
izdajanje lista z naslovom „W 6chentllich.es  In¬
tel  ki g e n z b 1 a 11”, ki je začel potem naslednje leto
res izhajati, urejeval ga je pa S o n n e n f e 1 s o v uče¬
nec prof. Schulz,  ki je predaval v Celovcu nekaj let
policijsko pravo (gl. str. 762). Označba „Intelligenzblatt”
je pomenjala zbrane uradne naredbe in objave v vednost
(t. j. „inteiliigenci”) javnosti, a razen teh je objavljal list
še tržne cene in imena umrlih Čelovčanov. Listu je bil
dodan še 4 strani obsegajoči „Wochentlicher Auszug von
Zeitungen”, ki je objavljal v kramljajoči obliki novice iz
vsega sveta, vendar skoro le državnopolitične in razvr¬
ščene po državah, dočim dnevnih in domačih novic ni
prinašal nobenih. Radi pomanjkanja naročnikov, nered¬
nih dostav uradnih objav in Schullzove časnikarske neiz-
vežbanosti je pa list že naslednje Teto ugasnil. Toda

799


Kleinmayr ni obupal, temveč ga je že L 1772 zopet ob¬
novil, nakar je izhajal potem trajno do okoli k 1780
(najkasneje do fj. 1788), ko se je preimenoval v „Klagen-
furter Zeitung”, ki je izhajala potem poldrugo stoletje.
Tudi ta j,e imela enako revno vsebino in obliko (mala
četverka) kot njen prednik, vendar nam kaj podrobneje
šega o nobenem teh listov ni znanega, ne njih uredniki
in niti točno ne, kdaj se je navedena sprememba izvršila,
ker je od obeh ohranjenih do konca stoletja le par šte¬
vilk. Že iz teh je pa razvidno, da je „Int6llligenzblatt”
spričo stroge terezijanske cenzure Je ponatiskoval novice
iz dunajskega uradnega „D i a r i a”, kar jie seveda po¬
vzročalo še večjo njihovo zastarelost. Tako je prišla to¬
rej tudi Koroška že razmeroma zgodaj do svojega prvega
domačega lista.

Veliko olajšanje je pa nastopilo za časopisje, ko je
proglasili Jožef II. tiskovno svobodo. Vsebina in način
ureditve se sicer tudi poslej še dolgo let nista bistveno
spremenila, a vsaji novice v njem so postale nekoliko bolj
sveže. Toda z nastopivšo svobodo tiska je dobila „Kla-
genfurter Zeitung” 'kmalu konkurenco, kajti že II. 1784 je
začel čisto podoben „InteHligenzblatt” izdajati tudi tidkar-
nar Šoter in kmalu za njim potem še Walliser. Razum¬
ljivo je, da se pri še tako majhnem krogu bralcev kar
trije, skoro enaki listi v majhnem Ceiltovcu niso mogli
vzdržati. Wal!iiserjev list je zato zmrznil že po nekaj šte¬
vilkah, Šoterjev se je pa s kakimi 100 izvodi naklade
vzdržal do založnikove smrti, a celo KIeinmayrjev flist je
imel 1. 1788 komaj kakih 300 izvodov naklade (po pošti
jih je šlo samo 67, naročnina je pa znašala 2 gld 30 kraje,
letno).- Položaj' je bil KMnmayrju nekoliko olajšan s
Šoterjevo smrtjo, ko jje dobil za celega pol stoletja avto¬
matično dejanski monopol za koroški dnevni tisk. Za¬
nimivo je pa, da je ustvaril K 1 e i n m ay r tudi Ljub-

800

1 j a n i prvi časopis. Spomladi J. 1782 je namreč
ustanovili tudi v Ljubljani svojo tiskarno (in knjigarno)
ter začel tam še istega leta izdajati „W ochentlicher
A u s z u g aus  Z e i t u n g e n” in dve leti nato tudi te¬
ga prekrstil v redno „Laibacher Zeitung”,  ki je
izhajala potem do L 1918. Prav tako je priše.l iz Celovca
v Ljubljano tudi tedanji drugi ljubljanski tiskarnar
K o r n. Oba, Kleinmayr in Korn, sta bila tudi v prija¬
teljskih stikih s tedanjim ljubljanskim slovenskim pre-
poroditeljskim krogom, kar gotovo ni moglo ostati brez
vpliva tudi na Ktleinmayrjevo zalaganje slovenskih knjig
v Celovcu.

Zgoraj navedeni očitki zoper časopisje v jožefinski
dobi torej skromnih celovških listov ne morejo zadeti in
verjetno vsaj, Kleinmayr in Šoter tudi ne bi hotela tiskati
nobenih drugih prostaških pamfletov, o katerih sem go¬
vorili zgoraj. Nobenega dvorna pa ni, da se je tak uma¬
zan tisk širil po Koroškem, zlasti z Dunaja. Za to je go¬
tovo skrbel že Blllumauer, ki je imel — kakor že povedano
— vprav vodilen vpliv na tedanjo koroško nemško ..slov¬
stveno” proizvodnjo. V tem pogledu pravi koroški zgo¬
dovinar Hermann,  ki je še sam pomnil vsaj nepo¬
sredne odmeve tistih časov: „Smer njegove (t. j. Blum-
auerjeve) muze je našla še poznejše dolgo trajajoče po¬
snemanje in odmev tudi v domačih listih, v gledaliških
in drugih kritikah, v epigramih in pouličnih popevkah,
dokler je ni zajezila s svojo resnostjo nesreča francoskih
vojen in splošne bede”.

Koroško slovenstvo je bilo tedaj še mnogo prešibko,
da bi moglo sodelovati pri označenem celovškem dušev¬
nem gibanju, kajti koroški Slovenci so bili tedaj pač že
precej zastopani v raznih cerkvenih službah, ne pa še
med svetnimi izobraženci. Toda celo število celovških

51

801


slovenskih duhovnikov se je po razpustu jezuitskega re¬
da vidno zmanjšalo, ker se je bil del bivših jezuitov raz¬
šel po raznih službah. Tem živahnejše slovensko duhov¬
no življenje je pa zato v teh letih valovilo v Ljubljani,
kjer je izdajal Pohlinov redovni sobrat Dev prvo zbirko
slovenskih posvetnih pesmi („P i s a n i c e”) ter spesnili' be¬
sedilo za prvo slovensko opero „B e 1 i n” (uglasbil je po¬
tem to kamniški učitelj J. Z u p a n) in je v njegovi družbi
že začel nastopati tudi „prvi slovenski pesnik” V. Vod¬
nik.  Najvažnejše slovensko preporodno ognjišče se je pa
po neuspelem poskusu obnovitve nekdanje ljubljanske
znanstvene akademije („A cademia operosoru  m”)
stvorilo tedaj okrog evropsko izobraženega barona S.
Zoisa,  katerega glavna člana sta bila prve čase jeziko¬
slovec in šolnik Kumerdej  ter pesnik, zgodovinar in
pisatelji prvih dveh slovenskih gledaliških iger ^Mati¬
ček se ženi-” in „Županova Micka”) A. Linhart.  Ta
krožek, čigar idejni voditelj in podpornik je bil bo¬
gati Zois,  učenec francoskih enciklopedistov, je imel
že jasen narodno preporoditeTjski program v smislu
prosvetljenstva in ga je skušal tudi smotrno ures¬
ničevati. Njegov prvotni načrt je bil izobraziti ted'aj
še jako nebogljeni slovenski knjižni jezik in pospe¬
ševati pesništvo,, a je ta program hitro dopolnili še z
narodno zgodovino. Ravno zgodovina, ki jo je napisal
Linhart („Versuch einer Geschichte von Krain und der
ubrigen Lander der sudlichen Slaven Osterreichs”) je po¬
stala potem — poleg znamenitega Pohlinovega uvoda k
njegovi slovnici — tudi najvažnejši tekst vsega slovenske¬
ga preporoda.

Drugi, ne mnogo manj važni krog se je pa izoblikoval
istočasno tudi iz tedanjih ljubljanskih prosveti jenskih
janzenističnih duhovnikov, na čelu s Zoisovim prijateljem
J. Japljem.  Janzenistični duh, ki se je bil tedaj ved-

802

no bolj uveljavljal med vso avstrijsko duhovščino, je bil
izrečno jako naklonjen večjemu upoštevanju narodnega
jezika v cerkvi in tudi ta ljubljanski Japljev krog si je
bil postavil za svojo glavno nalogo poskrbeti za vse naj¬
nujnejše cerkvene in nabožne priročnike ter izdati nov
prevod celotnega Sv. pisma v izbrušenem sodobnem
knjižnem jeziku.

Čeprav sta si torej začrtala oba navedena ljubljanska
kroga čisto različne naloge, so ju pa vendarle vodili slični
prosvetljenski in preporoditeljski cilji. Plod njiju priza¬
devanj je bil ta, da niso le usposobili dotlej zanemarje¬
nega slovenskega jezika za sodobno knjižno proizvodnjo,
temveč poleg izdaje sodobnih cerkvenih in nabožnih pri¬
ročnikov ter bistvenega izboljšanja nabožnega pesništva
položili že tudi prve temelje slovenski lepi
književnosti  (svetnemu pesništvu in dramatiki) in
slovenskemu z g o d o v i n o p i s j u. Oba ta dva kroga,
bcllj ali manj svobodomiselni Zoisov ter duhovniški
Japljev, sta po kakovosti njiju dela hitro visoko prerastla
starejši redovniški Pohlinov krog, vendar je bil tudi že
ostareli Pohlin še vedno vprav neizčrpen v svojih pobu¬
dah in je še nadalje razširjali slovensko svetno književnost
na vedno nova in nova področja (izdal je n. pr. tudi
prvo  silo vensko računico).  Tako se je seme,
ki ga je bil vrgel Pohlin i. 1768. s svojo slovnico, v krat¬
kih letih Jožefove vladavine vprav razbohotilo, položilo
temelje skoro vsem glavnim področjem naše književnosti,
obenem pa na osnovi prosvetljenstva stvarno razvilo glav¬
na preporoditeljska gesla.

Z narodnopolitičnega vidika je bila glavna zasluga
teh naših prvih preporoditeljev ta, da so začeli na podlagi
predhodnih ugotovitev nekaterih, Slovanom jako naklo¬
njenih nemških znanstvenikov (Schlozerja, Herderja i.

51 *

803

dr.) načrtno širiti slovensko in slovansko samozavest. To
smo videli že pri uvodu v Pohlinovo slovnico, a Linhart
je v svoji znanstveni zgodovini že pisal, da „noben narod
ne zasluži v toliki meri pozornosti zgodovinarja, filozofa
in državnika kot Slovani”, in je opozarjal, kaj pomenjajo
milijoni Slovanov „za Avstrijo in kaj lahko zanjo posta¬
nejo”. In z vprizoritvijo Linhartove „ Županove
Micke”  (prvič so jo igrali dne 28. XII. 1789. v ljub¬
ljanskem gledališču) je slovenščina prvič uveljavila svojo
zrelost tudi v meščanski družbi, saj se niso sramovali
stopiti z njo na mestni oder prvi predstavitelji tedanjega
izobraženstva, profesorji, advokati, zdravniki, da, celo en
plemič (grof  H o h e n w a r t) ter so uveljavili s tem
spoštovanje jeziku, ki sta ga govorila dotlej le kmet in
mestna služinčad. Ti naši prvi kulturni preporoditelji so
bili obenem tudi naši prvi narodni buditelji, a naslednji
rodovi so potem njih delo samo še trajno razširjali in po-
globljevali.

Ognjišče tega živahnega gibanja je bilo torej naše slo¬
vensko osrčje, Ljubljana, od koder se je širilo potem tudi
po ostalih slovenskih pokrajinah. Pohlimovim prvim pre-
poroditeljskim klicem se je od ostalih slovenskih dežela
odzvala le naša Koroška z Gutsmanom,  dočim sta
Štajerska in zlasti Primorska še trdno dremali. V deset¬
letju Jožefove vladavine se to stanje še tudi ni bistveno
spremenilo. Primorci so resda uporabljali kranjske knji¬
ge, toda sami niso prispevali v tej dobi k njej še ničesar.
Med štajerskimi Slovenci mariborske kresije, ki so postali
cerkveno tesno povezani z Gradcem, je postal narodno za¬
veden menda le veseljaški šenturbanski kaplan Volk-
m e r,  ki je krožil svoje „fabule ino pesmi” v tamošnjem
slovenskem narečju. Gibati se je pa začelo prav v tej dobi
celjsko okrožje, toda le s svojimi slovenskimi tiski, ne pa
še v preporoditeljskem duhu. Tako je torej tudi v tej

804

dobi obema ostalima slovenskima obrobnima deželama
daleč prednjačila naša Koroška.

Kakor smo videli že spredaj, se je odzvala Koroška
najglasneje že Pohlinovemu prvemu preporoditel jskemu
klicu in najzrelejši plod tega odziva je bila znamenita
Gutsmanova slovnica  iz 1. 1777., kateri je sledil
dvanajst let nato še obsežni nemško-slo venski
slovar.  Po razpustu jezuitskega reda je bil Gutsman
izprva dodeljen stolni župniji v Celovcu, poverjeno mu
je bilo pa tudi urejevanje dragocenega jezuitskega arhiva
in po vsej priliki je še nadalje opravljal tudi posle „c. kr.
potovalnega misijonarja” za Koroško. V zvezi s to službo
je bil nekaj časa tudi goriški generalni vikar v Beljaku,
od 1. 1787. dalje pa začasni arhidiakon v Dobrli vesi.
Kakšen ugled je mož užival, lahko sodimo tudi po tem,
da ga je lavantinski škof imenoval za svojega konzistori-
alnega svetnika.

Gutsman je bil torej ves čas v najtesnejši zvezi s prak¬
tičnim dušnim pastirstvom, pri čemer je imel dovolj pri¬
like spoznati tudi njegove potrebe v jezikovnem pogle¬
du. To je moral vsekakor biti tudi vzrok, da se mu je
izdaja slovarja tako zavlekla, ker je moral predobro ču¬
titi, kako nujni so na Koroškem predvsem osnovni cer¬
kveni in verski priročniki, ker so zadevni kranjski tiski iz
raznih razlogov razmeroma malo zašli tudi na Koroško.
Poklican za tako delo je bil seveda v prvi vrsti Gutsman,
ki je veljal pri državnih in cerkvenih oblasteh za najve-
Ijavnejšega strokovnjaka v vseh slovenskih jezikovnih za¬
devah. Bistveno je pospeševal taka prizadevanja tudi te¬
danji janzenistični duh, cesarjevi predpisi so celo izrečno
zahtevali nelatinsko cerkveno petje, a tudi pastirski list
salzburškega nadškofa, pod čigar jurisdikcijo je prve čase
še vedno spadal velik del koroških Slovencev, je 1. 1782.

805

spodbujal duhovščino in vernike naj bi z „dobrimi pes¬
mimi v maternem jeziku” povzdigovali službo božjo.

Osnovno delo, ki so ga dan za dnem pogrešali vsi ko¬
roški duhovniki v slovenskih župnijah, so bili seveda
evangeliji, zato je tudi popolnoma razumljivo, da je izdal
Gutsman, verjetno da v sporazumu s koroškimi ordina¬
riati, najprej te („Evangelije ino Branje ali Pisme”, L
1780.). Teh ni iznova prevajal, temveč je vzel za osnovo
(kranjsko) Paglavoevo izdajo iz 1. 1768., le da jih je ne¬
koliko pobarval s koroškim narečjem in je izpustil tudi
neke Paglavčeve dodatke. Prav značilno je, da pri tem
delu ni posegel po Pohlinovi prireditvi, ki je izšla komaj
par let poprej. Vzrok tiči nedvomno v tem, ker je upra¬
vičeno odklanjal Pohlinov jezikovni barbarizem, a druga
značilnost je v tem, da sploh ni smatral za potrebno pre¬
vajati jih iznova, temveč je smatral „kranjščino” za po¬
polnoma primerno tudi za koroške Slovence.

Ker so imeli koroški slovenski duhovniki že od po¬
prej na razpolago dve zbirki pridig (Basarjeve in Guts-
manove) in so dobili ta leta potem še Gutsmanovo pri¬
reditev katekizma in evangelijev, je bilo s tem najnuj¬
nejšim potrebam slovenskega dušnega pastirstva zado¬
ščeno. Ostali so torej le še verniki in Gutsman ie moral
seveda misliti tudi na te. Zanje je bil pa poleg katekizma
najpotrebnejši primeren ljudski molitvenik, ki ga je iz¬
dal 1. 1788. z naslovom „Molitoune bukvize, v’katireh
se najdejo Juterne inu Vezherne Molitvize; tudi molitve
per sveti Meši, per Spovedi, inu svetem Obhaili. S’ per-
mišluvanjem Kristusovega terplenja; zraven drugeh po-
sebneh Molitviz K’ Svetei Divici Marii k’ božjem Svet-
nikam, inu za mnogotere Potriebe”. Ker ni bil Gutsman
ne janzenist in ne jožefinec, temveč je ostal zvest izroči¬
lom svojega jezuitskega reda, se je ravnal po tedanjih

806

vladnih predpisih le, kolikor je bilo neobhodno potreb¬
no, sicer je pa sestavil ta molitvenik po vzorcu Pohlino-
vega, ki se je bil ljudstvu hitro tako zelo priljubil.

Drugo najbolj pereče vprašanje koroških Slovencev je
bila pa seveda šola,  ki se je prav tista leta šele ustvar¬
jala. Povedal sem že poprej', da je zanjo po vladnem na¬
ročilu takoj (okoli 1. 1778.) priredil slovenski katekizem.
Zatem j.e bila med tedanjimi učbeniki med najvažnejšimi
cerkvena pesmarica.  Ker je vlada sama pridno
izrivala iz cerkva latinsko petje in pritiskala za uvajanje
petja v narodnem jeziku, je vodila ona tudi skrb za se¬
stavo in izdajo primernih pesmaric, „da dobi mladina
priliko med mašo Boga z lepimi pesmimi čestiti”. Izšlo je
nekaj takih (nemških) poskusov, dokler ni bil. potem z
odloki z dne 1. XII. 1781. in 7. VII. 1782. uradno pred¬
pisan tip, ki ga je smatrala vlada za najprimernejšega. In
tega so potem, kakor že poprej katekizme, prevajali in
prirejali za razne narode in škofije. Za Kranjsko je pri¬
redil tako pesmarico Japelj, za Korošce (morda tudi na
pobudo ordinariatov ali pa celo samih državnih oblasti)
skoro istočasno Gutsman in jo (1. 1784.) izdal pod naslo¬
vom „Meshnu petje, Litanie inu Molitve, kaker so per
Novei Napravi Božje službe h’ povsodnemu shpoganju
bile priedpisane”. V njej je objavil 25 cerkvenih pesmi,
od katerih je še dokaj spretno prevedel nekaj sam, nekaj
pa porabil tudi starejših prevodov, ki jih je pa tudi pri¬
merno priredil. Pesmarica je bila namenjena v prvi vrsti
mladini, ki je pa ni rabila le pri silbžbi božji, temveč vse¬
kakor tudi za vaje v branju v šoli, podobno kakor kate¬
kizem.

Toda nič manj važen kakor katekizem in pesmarica
je bil za tedanje slovenske koroške trivialke vsaj še abe¬
cednik.  O tem sem govoril že spredaj,. Za Marije Te-

807

režije je bilo po slovenskih koroških vaseh očividno še
premalo šol in so se vse borile še s spredaj opisanimi za¬
četnimi težavami, zato na slovenski abecednik tedaj oči¬
vidno še nihče ni mislil, a za Jožefa II. se je začela v šolah
mnogo ostrejše poudarjati nemščina. To bo vsekakor raz¬
log, da do uradne izdaje slovenskega abecednika v tistih
letih menda še sploh ni prišlo, čeprav je potreba po njem
z množitvijo šol samo naraščala. To je moral čutiti seve¬
da tudi Gutsman, zato ga je izdal na svojo roko pod na¬
slovom „ABC ali Bukvize teh zherk inu besied sa Shular-
je inu druge, katiri ozhejo se navuzhiti prau slovensku
brati”. In kakor dobro desetletje poprej Gutsmanova
slovnica, je bil tudi ta njegov abcednik za tiste čase od¬
lično delo, kajti na eni strani je bil' to prvi slovenski
abecednik, ki je razlikoval med sičniki in šumniki, na
drugi strani pa bili tudi edini tedanje dobe, ki ni upo¬
števal za ljudsko šolo nesmiselnega razlikovanja med ka¬
kovostjo raznih samoglasnikov. Razen tega je bil 1  to tudi
edini tedanji naš abecednik, ki je prinesel nekaj svetne
snovi, ne pa zgolj nabožnih besedil, ter nekaj pesmi, ki
so se tudi peiiie. Med posvetnim besedilom najdemo v
njem že celo „Kratke navuke za dobro zaderžanje”, kjer
je n. pr. učil mladino; „Boj se Boga, pošteno delaj, pred
nikomer tebi groza ne bodi”, ali pa „Mouči od tega, kar
prau ne vieš” in „Liepe oblačile ne zamore vsaki imeti:
čeden pak more vsaki biti”.

Tako je bil torej ravno Ožbald Gutsman  tisti
veliki mož, ki je v kratkih dvajsetih letih zavestno in na¬
črtno ustvaril koroškim Slovencem vse najpotrebnejše
priročnike za cerkev in za šolo, vsem Slovencem pa prvo
znanstveno slovnico in prvi dober slo¬
var  ter s tem nekako zaključil tako častno vlogo
koroških slovenskih jezuitov  v naši kul¬
turni zgodovini. Pri tem njegovem prezaslužnem delu je

808

treba še prav posebno podčrtati dejstvo, da se ni nikoli
niti poskušal, oddvajati od slovenskega osrčja, kakor tedaj
in še precej časa poslej n. pr. štajerski Slovenci maribor¬
skega okrožja, temveč se je vedno zavedal slovenske celot¬
nosti, jo z vsem svojim delom še bistveno krepil in zavest¬
no povezoval svoje koroške rojake z vsemi ostalimi Slo¬
venci in jih tako (obenem s poznejšim Jarnikom) vključil
v občeslovenski kulturni razvoj, obenem je pa po pravici
prvi uveljavil koroško slovensko govorico tudi v našem
občem knjižnem jeziku ter ga s tem samo obogatil. Ku¬
merdej je zato 1. 1784. po pravici govoril, da so Korošci
„naši vedno zvesti drugovi”. Umrl je Gutsman dne 14.
III. 1790,, star komaj štiriinšestdeset let in so ga pokopali
menda na novo pokopališče Sv. Ruperta,  ki
je bilo ravno prejšnje leto otvorjeno.

Ni težko razumeti, da v tedaj še šibkem koroškem slo¬
venstvu Gutsman ni mogel zapustiti še nobenega nasled¬
nika, ki bi bil lahko takoj nadaljeval njegovo obsežno in
temeljito delo. Toda led je bil za trajno prebit in pot
dobro utrta. Ob Gutsmanovi smrti so delovale šole vsaj
že v najvažnejših središčih koroških Slovencev in mladi¬
na, ki jih je posečala, je lahko zajemala svoje prvo zna¬
nje že iz slovenskih knjig,- M. Ahacel je bil star tedaj
enajst let, Jarnik pa šest, in šele ta rod je potem tudi lah¬
ko poprijel tam, kjer je prenehal Gutsman, ter razširjal,
poglabljal in dvigal od velikega, pionirja započeto delo.
Toda Gutsmanova setev tudi v tem meddobju ni čisto
zastala. Že v petletju po Gutsmanovi smrti ni izšlo le ne¬
kaj njegovih knjig v ponatisu, temveč še nekaj nadalj¬
njih nabožnih in 1. 1792. je izšla celo prva koroška slo¬
venska gospodarska knjiga, namreč „Te Bukve od teh
Pomory inu Bolesni te Govedine”, ki jo je sestavil du¬
najski zdravnik J. G. WoIstein,  a koroški slovenski
prevajalec ni znan. Toda čeprav ni zapustil! Gutsman no-

809

benega neposrednega nadaljevalca svojega pionirskega
detla, pa ne more biti skoro nobenega dvoma, da je vsaj
zanetil, posredno ali neposredno, prve iskre slovenske
zavesti pri enem ali drugem tedanjem koroškem sloven¬
skem izobražencu. To bi moglo veljati zlasti za zgoraj
navedenega Gruntnerja in za poznejšega gosposvetskega
kanonika Jo s. Winterja,  doma iz Šmihela v tinj-
ski župniji 1749).

Omeniti je pa treba, da so tudi v tej dobi možje slo¬
venskega rodu še slej ko prej pridno delovali na pesni¬
škem in znanstvenem polju v tujih jezikih. Glede na vse
tedanje kulturno ozračje jim seveda nikakor ne moremo
šteti preveč v zlo, ako se še niso zavedali tudi dolžnosti, do
svojega jezika in rodu, še manj jih pa prištevati med ka¬
ke odpadnike, kaj ti'slovenski preporodni duh je počasi
zajemal, šele komaj prve redke izbrance, dočim velika ve¬
čina izobražencev slovenskega rodu glede na vse tedanje
okoliščine še sploh ni bila zmožna slovenskega pisanja.
Med koroškimi Slovenci, ki so v tem razdobju plodili še
tako revno koroško nemško slovstvo,  je
treba na prvem mestu omeniti Jožefa Radišnika, doma iz
Goričje vasi 1753), ki je spesnil dve veseloigri in objavil
več liričnih pesmi. Bivši jezuit Joahim Košutnik,
doma iz Beljaka, je izdal latinsko pisane „Elemente arit¬
metike, algebre, geometrije, ploščate in sferične trigono¬
metrije, civilnega in vojaškega stavbarstva” (umrl je 1.
1789). Kateri tedanji (in tudi prejšnji) koroški nemški in
latinski pisatelji z nemškimi imeni so bili slovenskega
rodu, je pa seveda treba šele raziskati. Na tem mestu naj
le opozorim še na I g n. Černigoja  (Csernigai-a),
doma iz Celovca (*1721), ki je poučevali poprej v jezuit¬
skem kolegiju polemiko, dalje na celovškega pridigarja
Sebast. Hudelista  (*1712), Ant. Meacka  (Meja¬
ka ?) iz Celovca, na profesorja teologije Andr. O z i-

810

ra i n k o (1720—1800) in na I v. R a u s c h e r j a iz Pod-
roščice. Ker je spadal tedaj h Koroški še tudi Guštanj (da¬
našnje Ravne), naj le omenim še A n d r. Č e b u 1 a (1758
do 18S8), doma iz Guštanja, ki je pastirovaliJe po štajer¬
skih slovenskih župnijah; on je najbrž sestavil mali nem-
ško-slovenski in slovensko-nemški slovarček, ki je izšel h
1789 v Mariboru.

Prav, posebno mesto v duhovnem življenju koroških
Slovencev so pa začeli že v tej dobi zavzemati „bukov-
n i k i”. Že spredaj smo slišali, kako so začeli koroški slo¬
venski protestantje zaradi uničenja reformacijske knji¬
ževnosti že v XVII. stol. sami prepisovati razne* redke pre¬
ostale slovenske knjige. Živeči v ziljskih hribih, niso do¬
bivali verskega pouka ter so le malo prihajali v cer¬
kve, zato so v svoji osamljenosti še bolj nagibali k bra¬
nju in sanjaštvu. Zaradi tedanjega pomanjkanja katerih
koli slovenskih knjig so se zanesli ti prepisi tudi med ko¬
roške katoliške Slovence in prepisovali so še nadalje pre¬
pise, pri čemer so se pa besedila včasih tudi močno iz-
kvarila in se je lepa slovenščina kranjskih reformacijskih
pisateljev precej pomešala tudi s koroškim slovenskim do¬
mačim narečjem. Stare knjige in celo te prepise so čuvali
potem kot drage zaklade.

Taka prepisovanja nabožnih knjig, molitev in pesmi
zasledujemo lahko potem še vse XVIII. stol., a naravnost
zacvetelo je to bukovniško pismenstvo  okoli
1. 1750. Ono nam je pač najzgovornejša priča velike lju¬
bezni in zanimanja preprostega koroškega slovenskega
ljudstva za slovensko knjigo in besedo, obenem nam pa
predstavljajo ti prezanimivi prepisi tudi najbolj živo zve¬
zo med staro slovensko protestantsko in novejšo našo knji¬
ževnostjo ter zavest skupnosti vseh Slovencev. Razumljivo
je, da koroški bukovniki niso mogli imeti kakega enot-

811

nega pravopisnega izročila, a čim več stika je imel kdo s
staro slovensko protestantsko knjigo, tem bolj se je rav¬
nal tudi po Bohoričevem pravopisu.

Zlasti v XVII. stol. je pa v vseh krogih silno zacvetelo
praznoverstvo in vražarstvo, kar je potem povzročilo, da
so se pomešali med take nabožne prepise ali so pa nastali
celo samostojno tudi številni praznoverni obrazci, molit¬
ve, „žegni”, rotilni izreki, znamenja in podobno. Ti so bili
po večini prevedeni iz nemščine in so koroški Bukov¬
nika 1 ”, to je branja in pisanja vešči ljudje iz ljudstva, radi
prepisovali seveda tudi te.

Iz takih praznoverskih obrazcev, ki so krožili na po- •
sameznih lističih med ljudstvom, sta nastali potem celo
dve tiskani knjižici, namreč „K odi o m o n o v že ge n”
in „D uhovna branv a”. Dr. Fr. Kotnik  navaja, \
da je bil prvi tiskan prvič okoli 1. 1740. in je bil name¬
njen predvsem vojakom, katere naj bi varoval v bojih,
a „Duhovna branva” da je izšla prvič okoli 1. 1750. in je
bila namenjena popotnikom, zlasti romarjem, na njih
daljnjih potovanjih po suhem in po vodi. Ni nam zna¬
no, kje sta bili ti knjigi prvič natisnjeni, in ne, kdo je
preskrbel natisk, toda ker sta bili posebno razširjeni med
koroškimi Slovenci in kažeta tudi jasne znake koroškega
slovenskega narečja, ju pač moremo uvrstiti v seznam
knjlig koroških Slovencev. Važni in zanimivi sta pa rav¬
no zato, ker nista pisani v čistih koroških narečjih, tem¬
več temeljita na osrednjeslovenskem knjižnem črkopisju
in pravopisju, kakor ga je bila utemeljila zlasti Dalma¬
tinova Biblija.

Razen teh dveh glavnih praznoverskih spisov je pa
krožilo med našim ljudstvom vse XVIII. in potem še
daleč v XIX. stol. še vse polno drugih manjših takih
tiskov in rokopisov. Da je morala biti slovenska Koro-

812

ška z njimi vprav preplavljena, nam dovolj jasno doka¬
zuje že to, da se jih je navzlic vsem pretresom, ki so jih
doživljali koroški Slovenci zadnjega po! stoletja, mnogo
ohranilo še prav do današnjega dne. Iz tega potem tudi
še laže razumemo, da je začela že Marija Terezija odlo¬
čen boj proti praznoverstvu, ki ga je potem še brezobzir-
nejše nadaljeval njen sin in pri čemer so oba krepko
podpirale tudi jožefinske cerkvene oblasti. Precej jih je
zasledil že rajnki dr. Kotnik,  ki jih mimogrede tudi
omenja v raznih svojih razpravah, a nadaljnje odkriva v
zadnjih letih prof. dr. Z a blatnik,  ki pa še čakajo
podrobnejše znanstvene obravnave. Obsegajo razna pre¬
rokovanja, „žegne”, „iz neba poslane liste”, čudodelne
nebeške „rigelne” in „zapahe”, fantastične dogodke in
podobno praznoversko bi P go. Med temi so najbolj zna¬
ne „Šembiljske bukve”, nastale v Bekštanju, a na Šrobot-
neci pri Kotljah jie neki Šiman 1. 1799 prepisal! preroko¬
vanje o koncu sveta, vsekakor po kaki starejši predlogi.
Podrobno navajam doslej najdeno gradivo med „Dodat-
ki” (gl. str. 911-918); tu naj opozorim le še na čisto svoje¬
vrstno zanimivost, t. j. na nekak molitvenik celo za ne¬
pismene (gl. str. 917). Ker je doslej znani izvod' sestav¬
ljen iz samih primitivnih sličic, brez kakršnega koli be¬
sedila, seveda tudi ni mogoče navesti ne njegovega na¬
slova, ne krajia in ne leta izdaje, vsekakor bo pa spadal'
v to dobo, a ker j'e bil očividno razširjen tudi med na¬
šimi ljudmi, daleč od Nemcev, ga omenjam tudi med
koroško slovensko bibliografijo.

Že v prosveti jenski dobi je pa napravilo „bukov-
ništvo” še krepak korak dalje. Dr. Kotnik, ki se je izrečno
bavil s proučevanjem bukovniškega pismenstva, nam spo¬
roča o zbirki  39 s p i s k o v , ki so jih zasledili v Le¬
sah pri Prevaljah in ki je nastala med 1. 1733 in 1761. Ta
obsega razne molitve, cerkveno pesem, duhovnikov na-

813

govor pred poroko in pestro narodopisno gradivo (pesmi,
navodila za zdravljenje raznih ran in za tkanje i. dr.), pi¬
sana je pa v tedanji knjižni slovenščini z oblikami pro¬
testantskih pisateljev in z znaki gorenjskega in zahodno-
rožanskega narečja. Podoben je tudi rokopis iz sredine
XVIII. stol., ki je znan pod imenom „Sadnikerjeva
zbirka”.  Ta je bila po vsej priliki delo katoličana, ki
je pa prebiral stare protestantske knjige.

Še korak dalje pa je šel podkloštrski samostanski mlinar
Luka  M a u r e r, ki je sestavil 1. 1754. posebno cerkve¬
no pesmarico z 90 nabožnimi pesmimi (na 391 straneh)
za vse cerkveno leto. V zbirki je posebno zanimiv njegov
„pridgor” (predgovor), v katerem pravi: „Dokler pak
sem jest tote bukli iz mnogaterah drugeh buku vkupei
postabu inu zapisov inu sem vse v eno lipo ordengo po-
stabu, nar poprei sem zapisov te svete binahtne pismi vse
vkupe v eno ordengo, potem sem postabu postne pisme
v svojo ordengo, da se morio vse predoma dobiti, potem
sem jest postabu velikonočne pismi tudi v svojo ordengo,
de se (morejo) tudi vse vkupe dobiti, potem sem jest po¬
stabu na v nebo hoiena, potem sem jest postabu tri pismi
od svete meše, potem sem jest postabu tri pismi' od Marie
Magdalene, potem sem jest postabu te druge svete pesmi
čriz leto vse v eno lipo ordengo, da se morio po vseh
kraiah peti per vsakaterei cirkvi, kakor so vse notre v
tem Registro zapopadene ino po ordnengi postavlene. —
Vsi Vbi moie lubeznivi, kateri eno vesele imate s tem
svetem pismami, le z andohtio puite Gospod bogu k časti
inu nega lubeznibei devizi Matari Marie ... Zato vsi bi
moie lubeznivi kateri bote tote bukle brali, jest vas pro-
sem, ali bote bi katere Falarie notre dobili, de bi v kate-
ram kraiv bi kak puštam akažan biv, al pak cveliko pu-
štamov ali premav taku vas prosem, da vi mene na bote
zamerli dokler sem jest en deloven človek inu sem jest

814

tem devu podveržan, nisem mogu vse prov popunoma
pisati, zato mam upene, de tudi bi mene na bote zamer-
l'i”. — „Tote Bukli ,so sapisane skvs — Nevrednige Lvkas
Lvkas Mavreria Closhter Milneria pod Chvshtram V tem
Letv 1754.” — Navedeno opravičilo je pa le znak njegove
skromnosti, kajti prepisi so jako lepi in pravilni. Nekaj
pesmi te zbirke, ki je sicer pisana v knjižni slovenščini,
sloni na starih protestantskih pesmaricah in sestavljalec
še izrečno omenja to, da je bila sestavljena zato, da si jo
lahko drugi še nadalje prepisujejo. Tudi ni nobeno na¬
ključje, da je nastala ta zbirka v Podkloštru, saj je imelo
ravno v tem okolišu prepisovanje starih knjig najbolj
živo izročilo. Prepisi del koroških bukovnikov so se po¬
tem širili celo na Gorenjsko, ker je imela slovenska Ko¬
roška trajno žive gospodarske in kulturne zveze s sosednjo
Kranjsko.

Podobno zbirko, kakor je Maurerjeva, je našel poleti
■1. 1956 dr. M. Turnšek  tudi pri Pevcarjevih v Dra-
bunažah (občina Galicija). Toda ta še ni strokovno raz¬
iskana, a najditelj sodi, da je to „vsaj 200 let star roko¬
pis”. Če je to točno, potem bi torej nastala približno v
istem času kakor Maurerjeva. Vsebuje prav tako stare
cerkvene pesmi, razvrščene po cerkvenem letu. Ker se
pravi pri hiši, kjer se je zbirka našla, „pri Pevcarjevih”,
in so bili v rodovini že od nekdaj pevci, so take pesma¬
rice, zlasti še pred Gutsmanovim „Mešnim petjem”, oči-
vidno rabili voditelji cerkvenega petjia, iz česar mirno
lahko sklepamo, da so se nahajale še po mnogih drugih
župnijah, a so danes po večini že izgubljene, deloma pa
še tudi neodkrite.

Tretjo zvrst bukovniškega pismenstva nam predstav¬
ljajo prepisi „A n t i k r i s t a”. Nastalo je delo ob času
vojska, ko so ljudje pričakovali prihod Antikrista in pre¬
rokovali konec sveta (napisal ga je o. D. Lutzelbur-

815

š k i). Po poročilu dr. Kotnika iz 1. 1907. se „m'ed ljud¬
stvom še sedaj nahaja dosti .Antikristov’ s slikami... Naj¬
starejši koroški slovenski .Antikrist’ je rokopis iz 1. 1720.”
Na novo ga je potem prevedel Matija Žegar,  kmet,
doma najbrž iz hodiške župnije, nakar so ga mnogo pre¬
pisovali tudi po ostalih slovenskih pokrajinah (že doslej
je znanih 14 prepisov). Med drugimi ga je 1. 1790. pre¬
pisal tudi „v deželski v šoli učeni” koroški učenik
Janez.

Svojevrstna zanimivost so tudi bukovniški rokopisi iz
zdravniške stroke, ki so se širili po vseh slovenskih po¬
krajinah. S Koroškega izvirajo P. A. Mathiolijeve
„ A r c n i s k e bukve za vse žlaht boliezni
od gvave noter do nouh”.  Te so bile 1. 1765.
„s nemškiga na slovenski jezig stavljene skuaz A n d r e -
jas G o r i t s c h n i g g ” iz Podpečje vasi in nato „pre-
šribane novoč Mathias Kreinc  v tem leti 1769.”

Ko so nastajali ti poslednji prepisi, sta pa pisala že
svoje prve slovenske stihe tudi M. Andreaš in A.
Šuster - Drabosnj  ak,  toda njiju delo spada že v
prihodnje razdobje in bom zato govoril' o njima po¬
zneje. Že iz zgornjega pregleda pa lahko ugotovimo, kako
sta ravno pri preprostem slovenskem Korošcu trajno pre¬
vladovala zanimanje in ljubezen do slovenske besede. Vsi
navedeni in še drugi 1 , po imenu nam danes neznani ko¬
roški slovenski „bukovniki” so bili preprosti možje iz na¬
šega ljudstva, ki so se pa po svoji izobrazbi vendarle to¬
liko dvignili iz njegovega povprečja, da niso znali le
brati in pisati, temveč jih je nekako književno zanimanje
tiralo tudi v nepričakovano lastno aktivnost. Ravno po
tem njihovem nadpovprečnem zanimanju pa lahko z vso
gotovostjo sklepamo, da so tudi tisti, ki niso sami narav¬
nost prevajali iz nemščine, temveč le prepisovali in se ži-

816

veli v obližju Nemcev (n. pr. Maurer),  gotovo znali
gladko nemško. Toda oni nikakor niso zadovoljevali svo¬
jega književnega zanimanja s tem, da bi segali po nem¬
ških knjigah in jih prebirali, kakor skoro vsi tedanji iz¬
obraženci slovenskega rodu, temveč jih je ravno liubezen
do njihovega slovenskega jezika gnala, da so prevajali
nemška besedila v svojo slovenščino, ali pa ta besedila
vsaj pridno prepisovali, a še mnogo večji je moral biti
seveda potem krog tistih, ki so jih spričo nedostajanja
primernih tiskanih slovenskih knjig samo brali. In ravno
to dejstvo je tisto, ki nam mora vzbujati pravo spoštova¬
nje do teh preprostih slovenskih koroških mož, ki so nam
vsem žive priče, kako so naši koroški dedi tudi v najne¬
ugodnejših okoliščinah trajno in živo ljubili, čuvali in
negovali svojo slovensko govorico in znali vrednotiti slo¬
vensko pisano besedo. V tem pogledu bi morali biti še
danes nam vsem pravi vzori in prenekateri iz¬
obraženec slovenskega rodu bi moral
še danes zardeti pred ljubeznijo in ide¬
alizmom teh preprostih koroških slo¬
venskih kmetov in obrtnikov  XVII. i n
XVIII. stoletja.

52

817

XXXI.

PROPAD JOŽEFINSKIH REFORM

Marija Terezija je vodila dve veliki vojni, toda le pri¬
siljena, žilavo braneča svojo državo, dočim o kakih last¬
nih vojnih pustolovščinah ni hotela niti slišati. Nasprot¬
no pa njen sin ni želel le čim najbolj okrepiti države na
znotraj, temveč jo razširiti tudi na zunaj. Glede na to je
pregovoril že svojo mater, da se je soudeležila sramotne
delitve Poljske  (1772), ki so jo zasnovali Rusi in
Prusi, toda odločno je Marija Terezija odklonila Jožefovo
nameravano pustolovstvo za pridobitev Bavarske.

Svojo zunanjo politiko je zgradil Jožef II. predvsem
na dve oporišči: na sorodstveno zvezo s francoskim dvo¬
rom in na prijateljstvo z Rusijo. Po materini smrti je po¬
globili zlasti zvezo z Rusijo, da si utrdi posest Galicije in
da se z Rusijo vred okoristi na račun Turčije. Ta je za¬
čela 1. 1787. sama vdiko vojno proti ruskim imperiali¬
stičnim pohlepom in v smislu zvezne pogodbe je napove¬
dal v začetku 1. 1788. Turčiji vojno tudi Jožef II. v upa¬
nju, da si pridobi vse ozemlje med spodnjo Savo in Jad¬
ranom (Bosno in Hercegovino)  ter pas ob Do¬
navi do Nikopolja s severno Srbijo. Zbral je veliko voj¬
sko, kakršne Avstrija dotlej' še ni videla (200.000 pešcev,
40.000 konjenikov in 1000 topov), a vkljub temu je po¬
stala ta vojna vprav usodna za Jožefa samega in za vse
njegovo reformno delo. *

Prvo leto so doživljali nesposobni avstrijski generali
(vrhovni poveljnik je bili prvi čas generali Lascy)  same
poraze in 21. IX. so potolkli Turki pri Karanšebešu (v
Banatu) samega cesarja, ki, si je nakopal v tamosnjih moč-

818

virjih še kal smrtne bolezni, tako da se je moral poražen
in težko bolan vrniti na Dunaj. Šele naslednje dleto je
potem m a r š a 11 L a u d o n nekoliko popravil položaj
(dne 9. X. 1789. je zavzel tudi Beograd;  tu se je prvič
proslavit tudi znameniti slovenski topničarski strokovnjak
J. baron Vega)  s pomočjo Hrvatov in Srbov, za kar
so pa doživdljlali potem Srbi, kakor vedno, od Avstrij¬
cev samo nehvaležnost  (tedanjo pomoč Srbov
Avstriji nam sijajno popisuje M. Nenad ovič  v svojih
„Memoarjih”). Toda med avstrijsko vojsko so razsa¬
jale strahovite bolezni, radi česar so bile potrebne
vedno nove in nove rekrutacije, rekvizicije in še izred¬
ni denarni prispevki. Sama Koroška je samo 1. 1788. mo¬
rala prispevati 433.811 gld in bolniki z bojišča so zanesli
legar tudi na Koroško. Ta je zavzel tolik obseg, da se je
od 1. 1787 — 1791. zmanjšalo število  koroškega
prebivalstva  od 297.384. na 293.190 duš.

Tem žrtvam se je pa začelo vedno odločnejše upirati
ogrsko in hrvatsko plemstvo, med katerim je vladalo že
dolgo vedno večje nezadovoljstvo radi cesarjevih agrar¬
nih in davčnih reform ter radi njegovih centralističnih
stremljenj. Glavna"'razloga ogrsko-hrvatskega odpora sta
bila pa ta, ker je gledalo sebično in oholo ogrsko-hrvatsko
plemstvo v cesarjevih odredbah poskus obdavčiti tudi
plemstvo, ki ni tam plačevalo dotlej še sploh nobenih dav¬
kov in ni hotelo niti slišati o kakem olajšanju položaja
kmečkih podložnikov, ki je bil na Ogrskem krutejši nego
v kateri kolli drugi deželi, a hrvatsko plemstvo je razen
tega še ogorčeno zanikovalo vsako enakopravnost Srbov,
ki jo je dovoljeval tolerančni patent pravoslavnim. Ogor¬
čenje je narastlo tako, da je grozil že jiavni upor. Nastali
položaj so izrabili tudi Nizozemci in začeli z revolucijo
radi Jožefovih cerkvenih reform. Upor se je pod vodstvom
duhovščine razširil s tako naglico in uspehom, da je bila

52 *

819

že v nekaj mesecih v rokah upornikov vsa dežela in so
potem dne 26. XII. 1789 brabantski stanovi proglasili sa¬
mostojnost Nizozemske. Ta revolucija je vzbudila seveda
tudi v avstrijskih dežeiHah mučno potrtost, tako da so
končno celo cesarjevi najizvestejši pristaši uvideli, da bo
treba odnehati. Vse to je bolnega cesarja dokončno zrušilo.
Ker se je Jožef II. obračal vedno le na razum in nikoli na
srce, ni bil priljubljen nikjer, zato je začel groziti splošni
upor. Cesar je videl, kako se podira vse njegovo življenj¬
sko delo in d'a grozi pokopati pod svojimi razvalinami sa¬
mo monarhijo. K popustljivosti so začeli siliti celo najradi¬
kalnejši jožefinci, zato cesarju ni preostalo drugega, kot
da je dne 28. I. 1890. preklical skoraj vse svoje reforme, ra¬
zen tolerančnega patenta in osvoboditve kmetov. Tega
udarca pa ni mogel več prenesti in je že tri tedne nato (20.
II. 1790) u mrl,  a še pred smrtjo je vzpostavil tudi mini¬
strski svet. Še na smrtni postelji je razočaran vzdihnil:
„ Gospod, ki edini poznaš moje srce, Ti veš, da sem vse,
kar sem storil, izvršil v blagor svojih podložnikov!” — Fev¬
dalni reakcionarji so še po njegovi smrti sramotili njegov
spomin, a kmetje j.n prosvetljena so se začeli šele počasi za¬
vedati pomena njegovih reform in si ustvarjali iz rajn¬
kega cesarja še mnogo lepši lik, nego je bil v resnici.

Jožef II. je bi} dvakrat oženjen, vendar je umrl brez
potomcev, zato ga je nasledil njegov mlajši brat, triin¬
štiridesetletni Leopold  II., ki je dotlej kot veliki voj¬
voda že 24 let vladal v Toskani. Tudi on je veljal za izrazi¬
tega prosvetljenca, tako da so ga sprejeli reakcionarni kro¬
gi z velikim nezaupanjem, toda na drugi strani j;e bil pa
prav tako odločen nasprotnik bratovega avtokratskega ab¬
solutizma in pristaš nazora, da naj deli vladar svojo oblast
z ljudstvom in da tudi dobrega ne kaže vsiljevati s silo. Ko
ga je Jožef II. malo pred svojo smrtjo vabil na Dunaj za
nekakega sovladarja, da bi imel v svojem brezizhodnem

820

položaju in bolezni vendarle nekoga pri sebi, je Leopold
pisal svoji sestri, da bi se v nobeni obliki ne želel' vmeša¬
vati v njegove vladarske posle, češ: „Izgubil bi za vedno
ves kredit ter zaupanje dvorov in ljudstva ter bi brez
koristi le škodoval državi... Dokler živi, ne bom nikoli
odobraval, česar ne smatram za primerno, toda nikoli
tudi ne bom javno grajal, kar je izvršil.” Jožef Ii. je bil
pristaš patriarhalne absolutne monarhije, Leopold pa
nekake ustavne in je soglašal z Montesquieu-jevimi na¬
zori glede delitve oblasti in pravice dovoljevanja davkov.
Deloma je soglašal tudi z Rousseaujem o nekakem po¬
godbenem razmerju med vladarjem in ljudstvom. Že par
dni po svojem prihodu na Dunaj je izjavil, da noče vih¬
ravo odločati o važnih zadevah, temveč vse zrelo pre¬
misliti.

Dediščina, ki jo je bil prevzel za bratom, je bila kaj
žalostna. Jožefova reformna nestrpnost je pritirala drža¬
vo na znotraj na prag revolucije, a na zunaj mu je zapu¬
stil vojno s Turki, ki je izčrpovala vse notranje sile dr¬
žave, povrhu je pa divjala že velika francoska re¬
volucija,  ki 1  je vedno glasneje odmevala tudi po
ostali Evropi. Tako je bil novi vladar postavljen takoj
pred najtežja notranja in zunanja vprašanja, ki so vsa
zahtevala takojšnjih rešitev.

Glede na vse to je Leopold najprej izboljšal odnose z
drugimi vodilnimi državami, zlasti s Prusijo, ki je gro¬
zila izrabiti avstrijsko-turško vojno in še sama zopet na¬
pasti Avstrijo, razen tega se pa še okoristiti z novo de¬
litvijo Poljske. Toda pruskega kralja Friderika Viljema
je začela že tedaj vedno bolj skrbeti francoska revolucija
in, ko je videl, cla se je bi'la Avstrija že izkopala iz prvih
težav na Nizozemskem in na Madžarskem, se je rad in
hitro odzval Leopoldovemu vabilu z dne 25. III. 1790 za

821

izmirjenje, nakar sta skleniva oba vladarja že dne 27. VII.
nekako predhodno prijateljsko pogodbo in Leopold je
bil potem dne 30. IX. 1790 soglasno izvoljen tudi za no¬
vega nemškega cesarja. Leopold je sam celb odobraval
prve ukrepe francoske revolucije in ni čutil nobene ne¬
varnosti od nje za svojo državo, vendar je smatrali, da je
postala dotedanja zveza s Francijo brez vrednosti. To in
pa podla ruska zavojevalna politika proti nesrečni Polj¬
ski sta potem v teku il. 1791. le še bolj zbližali Avstrijo s
Prusijo, ki je prav tako smatrala, da začenja razvoj; fran¬
coske revolucije vedno bolj ogrožati monarhično načelo
tudi po drugih državah.

Zaradi še vedno jako kočljivega položaja na Ogrskem je
želel cesar čimprej skleniti tudi mir s Turki. Ker je dose¬
gla avstrijska vojska v teku 1. 1790 nekaj, delnih uspehov,
so bili Turki ob koncu tega leta sicer začeli z mirovnimi
pogajanji, a ker so na drugi strani dobro poznali! težko
stanje, v katerem se je nahajala avstrijska vojska, so bile
njihove zahteve tako pretirane, da so pogajanja, ki jih i;e
vodili baron Herbert,  hitro zopet prekinili. Toda
v prvi polovici; 1'. 1791 so se Turki zopet premislili in se
pokazali popustljivejše, zato so se pogajanja obnovila in
se dne 4. VIII. 1791 zaključila z mirom v Sistovi
(v Bolgariji). Ta mir je prinesel lile par neznatnih mejnih
popravkov v prid Avstriji ob bosensko-hrvatski meji, po¬
vzročil pa novo globoko razočaranje Srbov napram ve¬
rolomni „cesariji” (t. j. Avstriji).

Naglo in odločno je ukrepal cesar tudi v notranji poli¬
tiki. Nizozemcem je vrnil njih stare privilegije, nato pa z
močnimi četami zasedel vso deželo, dočim se je vstajni-
ška vojska razbežala, tako da je bila konec 1. 1790 Nizo¬
zemska že pomirjena. —.Madžarske revolucionarje, ki so
že celo osporavali Habsburžanom še pravico do ogrske

822

krone, je prestrašil 1  s tem, da je zbral okoli Budimpešte
močno armado, nakar je bil potem dne 15. XI. 1790 brez
nadaljnjega odpora kronan za ogrskega kraillja. Ob tej
priliki je izigrali proti Madžarom tudi Srbe s tem, da jim
jie dovolil sklicati njihov „narodno-cerkveni sabor” v
Temešvaru,  ki je zahteval 1 , da se v smislu ponovnih
habsburških obvez vzpostavi njihova avtonomna Vojvo¬
dina. Da hi pa vendarle preveč ne razburjal Madžarov in
Hrvatov, ki niso hoteli niti sillišati o kaki srbski samo¬
upravi, je bil potem izveden 'le malenkostni del teh skle¬
pov, čeprav jih je Leopold II. večidel potrdil. Tako se je
vnovič, kakor že tolikokrat, ponovila neiskrena habsbur¬
ška igra, da so v stiski iskali pomoči predvsem pri Srbih,
a čim so se iz teh stisk izkopali, so Srbe zopet izdali v prid
šovinističnim Madžarom.

Da reši dinastično dtediščino, je bil Leopold proti svoji
volji prisiljen pomiriti se tudi s plemstvom in v znatni me¬
ri zadovoljiti dežele v njih odporu proti dunajskemu
centralizmu.  Takoj je zato zrahljal brezdušni 1  cen¬
tralizem in je mesto j ožefinskih združenih dvornih ura¬
dov vzpostavil zopet „Češko-avstrijsko dvorno pisarno”
ter posebne dvorne pisarne za Galicijo, Sedmograško in
Srbsko Vojvodino („i 1 i r s k o”). Zlasti nujno je bilo pa
pomirjenje Ogrske, kjer je igralo navzlic vsem Jožefovim
reformam fevdalno plemstvo še vedno odločilno vlogo.
Da zadovolji „svobodolj!ubne” Madžare in Hrvate, je izdal
takoj po nastopu svoje vlade razglas, s katerim se je zavezal
spoštovati vse stare ogrsko-hrvatske „ustavne svoboščine”,
kar je pa praktično pomenjalo to, da je izročil proti svoji
resnični volji tamošnje kmete vnovič na milost in ne¬
milost skrajno nesocialnemu madžarskemu in hrvatske-
mu fevdalnemu plemstvu, ogrske nemadžarske narode pa
ravno tedaj porajajočemu se madžarskemu šovinizmu.

823

Stanove avstrijskih dežela je bila Jožefova vladavina
že tako strla, da sploh niso bili več zmožni za kak res¬
nejši odpor, toda po Jožefovi smrti jih je madžarski zgled
vendarle zopet nekoliko opogumil. Stanove je posebno
bolela izguba njihove nekdanje oblasti, a zlasti so se še
razburjali zaradi Jožefovega davčnega in u r b a ri¬
ali n e g a patenta  z dne 10. II. 1789, po katerem naj
bi bila plemiška posestva eirako obdavčena kot kmečka.
Glede na to so napenjali stanovi vseh dežela takoj po smrti
Jožefa II. vse sile, da se jim ne vrnejo le nekdanji deželni
uradi, temveč tudi vsa nekdanja stanovska oblast in da se
ukine jožefinska davčna reforma.

Prilika za izraz takih zahtev se je ponudila koroškim
stanovom že hitro. Ko je potoval, novi cesar Leopold II.
prve dni meseca marca 1. 1790 iz Toskane skozi Koroško
na Dunaj, da prevzame za umnllim bratom vlado, ga je od
Greifenburga skozi Celovec do Brež spremljalo posebno
stanovsko zastopstvo in mu spotoma razložilo svoje pri¬
tožbe in zahteve. Ker so po cesarjevem prihodu na Dunaj
(12. III.) podobne pritožbe kar deževale tudi iz vseh dru¬
gih dežela, je že dne 29. IV. pooblastili dvornega kanclerja
grofa K o 1’ o w tata,  naj pozove stanove vseh avstrij¬
skih dednih dežel, da mu svobodno izrazijo svoje želje,
točno orišejo stanje pred Marijo Terezijo ter med njeno
vlado in da na svojih deželnih zborih obravnavajo vse
ukrepe, potrebne za vzpostavitev starih stanovskih ustav,
a brez obremenitve države ali svojih dežela, da stavijo svo¬
je predloge glede pravosodstva ter politične in kameral-
ne uprave, toda ne zahtevajo naj ničesar, kar bi bilo v
kvar splošne blaginje. Ker je divjali najhujši vihar zlasti
proti navedeni jožefinski davčni regulaciji, se je čutil ce¬
sar prisiljenega, da ni niti čakal 1  na poročila posameznih
deželnih zborov, temveč je že z dekretom z dne 5. V. 1790

824

ustavil nadaljnje izvajanje navedene davčne regulacije in
vzpostavi)! stanje pred njim.

Ta Leopoldova odloka sta pomenjala veliko zmago sta¬
nov, ki so mislili, da je napočil zopet njihov čas, zato ni¬
so poskušali dobiti nazaj le vseh svojih nekdanjih pra¬
vic, temveč iti še daleč preko njih. Pri tem jih je vodila
zgolj sebična lakomnost, a za najbolj reakcionarne so se
pokazali pri tem zopet ravno koroški nemški stanovi. Ob
tej priliki je prišla zopet do glasnega izraza tudi stara
koroško-kranjsko-štajerska zveza, kajti stanovi vseh treh
notranjeavstrijskih dežela so potem predložili novemu
cesarju spomenice, ki so bile v svojih bistvenih delih
enake in so nam pač najzgovornejši dokaz skrajno re¬
akcionarnega duha, ki je še vedno preveval fevdalno
plemstvo.

Koroški deželni zbor je obravnaval svoje pritožbe in
zahteve v junijskem in jiulijskem zasedanju 1. 1790. Za
podlago sta mu služila dva načrta, od katerega je enega
sestavil nekdanji koroški generalih davkar grof I. P.
C h r i s t a 11! n i'g g, drugega pa spodnjeavstrijski grof
R. C h o t e k. Plod te obravnave je bila 136 strani obse¬
gajoča spomenica z dne 29. VII. 1790, ki je vsebovala
najprej zgodovinski pregled stare koroške deželne ustave,
nato predloge za novo stanovsko organizacijo in končno
„,pritožbe dežele”. Predlogi niso zahtevah le vzpostavitve
stanjla, kakršno je vladalo pred 1. 1747, temveč so terjan,
naj se jim poverijo sploh vsi, posli, kakršne so opravljale
dotlej kresije in gubernij, a vodili naj bi jih stanovski
odbor pod predsedstvom vladarjevega komisarja ali de¬
želnega glavarja, poročila naj, bi se pa predlagala nepo¬
sredno dvoru. Mesto „dragih kresij” naj bi se ustanovilo
za vso Koroško 6 okrajnih komisariatov, ki bi pa seveda
tudi ne bili podrejeni državni oblasti, temveč zgoilj sta- ■

825

novom. Ti komisariati naj; bi pobirali davke ter reševali
spore med podložniki in gospoščinami. Skratka: sploh
vsa javna uprava, kakršno sta ustvarila Marija Terezija
in Jožef II., naj bi se izročila izključno le v roke stanov.

Pravi nestvor in dokument reakcionarstva koroških
nemških deželnih stanov so bilke pa „p ritožbe deže¬
le”. Te so obsegale 61 točk, ki so med drugim zahtevale:
obnovo zavoda za vzgojlo plemiških stanov in še ustano¬
vitev podobnega zavoda za plemiške hčerke, obnovitev
vseh razpuščenih samostanov, krški stolni kapitelj mora
postati vnovič pridržan zgolj za plemiče, ..deželna prav¬
da” (plemiško sodišče) naj se vrne v Celovec in njej naj
se prepusti tudi reševanje vseh pravd med podložniki in
gospoščinami, odpraviti se mora enakost plemstva s „so-
drgo” pred kazenskim zakonom, preklicati se morajo vsi
..krivični” davčni zakoni in določbe kazenskega zakoni¬
ka, ljudske šole po> kmetih je treba ukiniti, češ da po¬
trebam ljudstva popolnoma zadostujejo le šole po me¬
stih in trgih, toda še pri teh naj se ukine šolska obvez¬
nost, obnovi naj se plemiška predkupna pravica za po¬
sestva, zabeležena v deželni deski, neplemiškim sinovom
je treba onemogočiti dostop do vseh višjih služb, odpra¬
vi naj se dvorno potrjevanje stanovskih uradnikov, sta¬
novski gradovi morajo biti obvarovani vojaških nasta¬
nitev in posegov policije vanje, obnoviti se mora pravica
poklonstva novemu vladarju, ukiniti se mora prepoved
podeljevanja prostozakup n iških kmetij podložnikom in
obnoviti pravica zemljiških gospodov, da lllahko podlož¬
nike vsak čas prepade z njihovih kmetij, ukiniti je treba
prepoved, da bi se izpraznjene kmetije vključevale v do-
minikalno zemljo, obnoviti se morajo vse podložniške
dajSatve in tlaka, ki so bile ukinjene z jožefinskim davč¬
nim patentom, odpraviti se mora zakon proti oderuhom
itd. Skratka: koroški stanovi so zahtevali odpravo sploh

826

vseh blagodejnih reform Marije Terezije in Jožefa II. v
prid kmečkih podložnikov in tudi meščanstva, čeprav je
cesar izrečno opozorili, da morajo upoštevati obstoječe
stanje.

Te in take gorostasne zahteve je izročilo posebno sta¬
novsko odposlanstvo pod vodstvom škofa Saima  na
Dunaju. Tu so jih začeli obravnavati šele meseca okto¬
bra, a ker se je pokazal cesar že takoj jiako nezadovolj¬
nega z njimi in enako seveda tudi vsi stari jožefinski vo¬
dilni poročevalci, je Salm stanovom svetoval, naj bi jih
nekoliko prilagodi i. Stanovi so se o njih res še enkrat
posvetovali in sestavili potem dne 17. II. 1791 nov na¬
črt, ki je bij pa v nekaterih pogledih še slabši od prvega.

V njem so skušali odbiti razne očitke, zlasti glede svojega
nekdanjega zanikrnega gospodarstva ter upravne po¬
vršnosti in pristranosti. Trdili so, da jie resnica ravno na¬
sprotna in da so bili vseh morebitnih nedostatkov krivi
le državni posegi v stanovsko samostojnost, radi česar bi
se tudi morala vsa javna uprava izročiti le njim v roke.

V ta namen naj se obnovi zopet stari stanovski odbor z
deželnim grofom na čelu, kateremu naj se p odele vse
pristojnosti gubernijev in ki bi bil podrejen lile neposred¬
no dvoru. Vladar naj bi imel v Celovcu le svojega ko¬
misarja, kateremu bi stanovski odbor predlagal zapis¬
nike svojih seji in ki naj bi jih ta odobraval, če bi se pa z
njimi ne strinjal, bi jih pa predlagal v odločitev dvoru,
toda na drugi strani naj bi imel tudi' stanovski odbor na
Dunaju svojega predstavitelja, ki bi ga tam zastopal. Tu¬
di urad generalnega davkarja naj bi prišel zopet v iz¬
ključno pristojnost stanovskega odbora, obe kresijti naj
bi se zamenjali s 4 stanovskimi okrožnimi uradi, mesta
in podložnike naj bi pa zastopali le vicedom, a še ta sa¬
mo na splošno, ne pa posameznikov. Deželnega grofa in
stanovske odbornike naj bi se volilo za 6 let, generalne-

827

ga davkarja, okrožne ravnatelje in stanovskega knjigo¬
vodjo pa dosmrtno. Deželnega vicedoma bi izbirali sta¬
novi izmed 3 članov deželnih stanov, ki bi jih predlagal
vladar; vse uradništvo, razen vladarjevih predstaviteljev,
bi pa plačevali stanovi sami.

Po teh ^predelanih” predlogih bi tore) vladarjev ko¬
misar niti ne imel več pravice prisostvovati sejam dežel¬
nega odbora, ne bi imel pravice pobude (iniciative) in ne
sprejemati kakih pritožb, temveč naj bi zgolj potrjeval
sklepe stanovskega odbora ali jih pa predlagal v odlo¬
čitev na Dunaj. Vse vodilne upravne s/llužbe bi se smele
zasedati zgolj s člani stanov in vse bi biie tudi odvisne
samo od njih, tako da bi ostali stanovi vedno sodniki v
svojih lastnih zadevah. Tako bi imeli stanovi dejansko
neomejeno oblast v deželi, kajlti tudi vladarjevega ko¬
misarja v Celovcu bi paraliziral stanovski zastopnik na
Dunaju.

Tudi ta novi načrt je meseca marca predložilo na Du¬
naju posebno stanovsko odposlanstvo, zopet pod vod¬
stvom škofa Salma. Izročilo ga je dvorni pisarni in pre¬
stolonasledniku, poznejšemu cesarju Francu  II., a ta
dva sta ga odstopila pristojnim dvornim uradom v pro¬
učitev in izjavo. Mnenje teh je potem na posebni konfe¬
renci dne 7. V. 1791. pod prestolonaslednikovim predsed¬
stvom prebrali’ koroškemu odposlanstvu dvorni svetnik
E d 1 i n g (nekdanji zaslužni šolski poročevalec v Ljub¬
ljani). Ker se je bilo medtem cesarju že posrečilo zopet
dobro konsolidirati državo, je bilo to mnenje seveda od¬
ločno odklonilno. Utemeljeno je bilo z nekdanjo zani-
krnostjo koroške deželne uprave, ki se je pozneje izbolj¬
šala le po prizadevanjih vladarjevega deželnega načel¬
nika (glavarja). Šele ta je tudi zaščitili' kmečke podložnike
pred nezaslišanim izžemanjem koroških zemljiških gospo-

828

dov ter dosegel redno plačevanje davkov. Glede na to je
še nadalje neobhodno potreben neposredni vladarjev
vpliv na deželUno upravo, a ureditev uprave, kakršno ’
predlagajo koroški stanovi, je nezdružljiva z vladarjevim
ugledom. Nadzorstvo njegovega komisarja ! bi moglo biti
zgolj navidezno, zato se je vladar že odločil, da ohrani še
nadalje svojo lastno upravo in gre le za njeno obliko.
Dvorni uradi so predlagali, naj ostane pri ureditvi, ka¬
kršna se je bila izoblikovala v letih 1747—1782 in po ka¬
kršni bi mogli predlagati stanovi le svoja mnenja ter
predloge glede nekaterih gospodarskih in drugih zadev.
Predsednik dvorne računske komore, grof K. Z i n -
zendorf,  se je zavzemal celo za posebnega zastopnika
mest v deželnem odboru in očital koroškim stanovom, da
hočejo le uveljaviti svojo sebično samovoljo nasproti
kmečkim podložnikom, ki so najštevilnejši in najvažnejši
stan; dokler ne bodo> zastopani v stanovskem predstav¬
ništvu vsi sloji, ne more noben domoljub priporočati
uvedbe ustave, kakršno predlagajo koroški stanovi in
cesar tudi ne more zaupati uprave njim, temveč je tre¬
ba postaviti pod strogo nadzorstvo celo to, kar uprav¬
ljajo še sedaji. Še jasnejše je povedal svoje mnenje držav¬
ni svetnik K e e s , ki je naglašal, da bi imeli stanovi le
tedaj pravico govoriti v imenu ljudstva, ako bi se jim
pridelilo tudi primerno število zastopnikov mest in kme¬
tov, tako pa branijo ie svoje osebne koristi, in ne ljud¬
skih.

Lahko si mislimo, da je bil tak odgovor hud poper za
koroško stanovsko zastopstvo, vendar se celovški stanovi
še vedno niso vdali. Sestavili so obširna nadaljnja pojas¬
nila in skušali dokaj upravičeno zvračati krivdo za nek¬
danje slabo stanovsko gospodarstvo predvsem na preti¬
rane izdatke za dvor. Sklicevali so se tudi na padanje šte¬
vila prebivalstva in živine v deželi, kar pa seveda niti naj-

829

manj ni moglo utemejevati gorostasnih stanovskih za- 1
htev. Jedro vprašanja je tičalo v tem, ali naj bo javna 'i
• uprava stanovska ailfi vladarjeva. Stanovi so skušali le de¬
loma ugoditi nekaterim zahtevam dvornih uradov. Tako
so n. pr. pristali na to, da bi se prideHido predlaganim
okrožnim ravnateljem tudi po enega zanesljivega moža i
iz meščanskih vrst, toda odločno so svarili pred tem, da
bi' smelli podložniki sami voditi takega zastopnika, kajti
..volitve zahtevajo zborovanji, a teh se po številu močnej- \
šemu in obenem manj izobraženemu sloju ne more do¬
voliti, ako se noče pahniti države v očitno nevarnost”.
Odločno so tudi odsvetovali, da bi se dovolilo članstvo
med deželnimi stanovi tudi kakim izvoljenim zastopni- J
kom svobodnjakov, 'ker da bi ti ne uvidevaii državnih 1
potreb, delali golo zgago in bi se spričo zavesti svoje \
skupnosti z ostalimi kmeti zavzemali le za podložnike.
Sredi meseca junija 1. 1791 so potem isti stanovski za- 5
stopniki izročili predstolonasiledniku še ta,,,pojasnilla”, če- ::
prav so že slutili, da ne bodo dosegli kaj prida. Deželni j
odbor je zato sklenil naprositi cesarja vsaj še za obno¬
vitev dostojanstva deželnega grofa, toda stanovski zastop- i
nik-i na Dunaju se s to prošnjo niso strinjali. Dvorni pi- j
sarni je pa postala končno nadildžna že sama navzočnost \
koroškega stanovskega zastopstva na Dunaju, zato mu je
svetovala, naj čim prej pobere svoja šila in kopita ter iz- ;
gine z Dunaja (vrnilo se je potem v Celovec konec me- 1
seča avgusta).

Cesar Leopold II. je namreč medtem že dne 15. VIL j
1791 sam izdal naredbo o bodoči organizaciji koroških
deželnih stanov. Ta je določala: obnovita se stanovski ;
veliki odbor in odbor poverjenikov (gill str. 366), obema >
pa predseduje vsakokratni deželni načelnik (dež. glavar), i
Odbor poverjenikov sestoji iz 4 članov tako, da volijo i
vanj po enega zastopnika ..klopi” Cerkve, gospodov in ?

830

vitezov ter zastopniki — mest in trgov, kar je bila novost.
Vse te potrjuje cesar, sklicuje jih pa k sejam deželni gla¬
var. Vsi, odbor pooblaščencev, stanovski odbor in dežel¬
ni zbor, ne smejo pošiljati svojih zapisnikov neposredno
dvoru, temveč jih izročajo deželnemu načelniku. Stano¬
vi sicer smejo vzdrževati pri dvoru svojega agenta kot
odvetnika, ne pa svojega stanovskega predstavnika. Ob-
drže se službe generalnega davkarja in računskih urad¬
nikov, a stanovsko knjigovodstvo se združi s knjigovod¬
stvom deželnega glavarstva in podredi dvorni računski
komori. Imenovanje svetnikov  pri deželni
pravdi si za vedno pridrži vladar in bodo imeli pri ime¬
novanju prednost kandidati s predpisanimi strokovnimi
in nravstvenimi lastnostmi brez ozira na njih stan. Dose¬
danje kresije ostanejo nespremenjene in so podrejene de¬
želnemu glavarju. Glede zakonodaje je cesar „iz posebne
vladarske milosti” voljan sprejemati mnenja stanov,
predložena mu preko deželnega glavarja. Stanovom pri¬
padajo tisti posli, ki so jih opravljali do 1. 1782, za bodo¬
če naj pa opuste vse vloge, ki streme za tem, da bi se na-
ilagalo podložnikom nova bremena ali bi se jim pa kra¬
tilo že podeljene svoboščine in olajšave; nasprotno cesar
racli stalnih podložniških pritožb pričakuje od stanov
■predlog, kako bi se jim pomagalo. — Istega dne je bilo
tudi graškemu guberniju naročeno, naj koroškim stano¬
vom javi, da se na Dunaju ne bodo ozirali na nobene nji¬
hove želje več.

Podobno usodo je doživela tudi prošnja stanov za ob¬
novitev deželnega grofovstva. Stanovi so mu že kar na¬
prej določili plačo 5.500 gld letno in prosto stanovanje.
Cesar jim je na jesen i. 1791 javil, da je to nemogoče, ker
za tak izdatek ni predvidenega nobenega denarja. Na
prošnjo stanov je potem grof V. Rosenberg  obljubil
vršiti to službo brezplačno, dokler bi se ne našel kak pri-

831

meren fond, a cesar jim tudi sedaj ni hotel ugoditi, ker
pač ni hotel obnoviti nekdanje stanovske moči.

Kakor torej vidimo, niso dosegli koroški deželni sta¬
novi radi svoje zakrknjene reakcionarnosti ničesar bist¬
venega, temveč De vzpostavitev tiste skromne samoupra¬
ve, kakršna se je bila z vsemi številnimi omejitvami še
vzdrževala v letih 1767 — 1782 , pač so biiile pa ukinjene ne¬
katere dotedanje deželne dajatve. Ni jim dovolil nobe¬
nega vpliva na sodstvo več, ni jim vrnil nekdanje finanč¬
ne samostojnosti in ostala je še nadalje v veljavi tudi
večina drugih omejitev njihove nekdanje oblasti. Skušal
jih je pač potolažiti le z nekaterimi zunanjostmi, neomaj¬
no je pa v duhu prosvetljenega centralizma vztrajal na
stvarnih pravicah krone, kakor so se bile izoblikovale za
časa Marije Terezije in njenega sina. Tako je bila pač
vzpostavljena zopet stanovska uprava,  toda ta je
imela le bolj posvetovalne kot pa stvarne pravice. Bistveno
pri tem je bilo le to, da se je začelo že krepkejše uve¬
ljavljati  m e š č a ns t v o , ki je postajalo z razvojem
trgovine in „ma nufakture”  (tako so namreč tedaj na-
zivalii nastajajočo industrijo) že vedno važnejši socialni
činitelj. Preklical je Leopold tudi nekaj bratovih jezikov¬
nih odlokov, a kakor nis.o pri nas Jožefovi poslabšali že
dotlej obstoječega stanja, tako ga tudi Leopoldovi niso
izboljšali. Popolnoma prezrt in potisnjen v stran je bil
pa zopet kmet, zato vse te spremembe seveda tudi niso
imele skoro nobenega vidnejšega vpliva na življenjie naše¬
ga naroda, razen da so močno zavrte socialno osvobojeva-
nje kmečkega ljudstva, kakor ga je bil započel Jožef II.

Navzlic temu so pa že te spremembe povzročile tudi
precejšnjo preureditev dotedanje uprave. Cesar je nam¬
reč ugodil vroči želji vseh Korošcev, da vrne deželi zopet
upravno samostojnost.  V ta namen je bila Ko-

832

roška (in enako tudi Kranjjska) izločena iz pristojnosti
graškega gubernija, kateremu je ostala odsiej le še upra¬
va Štajerske in v Celovcu je začelo dne 15. XI. 1791 vno¬
vič poslovati nekdanje deželno glavarstvo, podrejeno ne¬
posredno Dunaju, in istočasno so bile v naših deželah
vzpostavljene tudi deželne sodnije, združene z deželnimi
glavarstvi. Za prvega novega deželnega glavarja in pred¬
sednika deželnega sodišča je bil imenovan grof F.
W olfsberg,  kateremu so bili dodeljeni še trije svet¬
niki. Prizivno sodišče za vso Notranjo Avstrijo je ostalo še
nadalje v Celovcu, le mesto dotedanjega predsednika
grofa Breunerja  je bit imenovan grof Fr. En-
z e n b e r g, dotedanje celovško rudarsko sodišče je bito
pa naslednjo pomlad (1. III.) spremenjeno v „ViŠji
rudarski  u r a d” in podrejeno neposredno dunajski
dvorni komori (dotlej je tudi rudarske zadeve upravljal
graški gubernij). Tako je dobil Celovec, kateremu je
1. 1782 ostalo samo še kresijsko glavarstvo, vnovič nazaj
vse svoje deželne urade. Ni pa cesar ugodil tudi želji sta¬
nov, da bi se bil obnovil vsaj še običaj poklonitve
stanov novemu vladarju, s čemer je bila združena
tudi slovesna vladarjeva zaobljuba, da bo varoval stare
„svoboščine” dežele in stanov. V zvezi z vsem tem so bili
nekoliko preurejeni tudi osrednji državni uradi na Du¬
naju, kar je pa ostalo za naše narodno življenje brez po¬
mena.

Kakor stanove, tako je pozval cesar tudi škofe, naj mu
javijo svoje želje. Čeprav so bili tedaj pri nas že vsi škof¬
je brez izjeme trdni ,,jožefinci”, so vzbujale vendarle mno¬
ge Jožefove cerkvene reforme toliko nevoljo, da so mora¬
li tudi škofje nastopiti za njih odpravo in za večjo svobo¬
do Cerkve, ki jo je bil Jožef II. že čisto uklenil v poli¬
cijske vezi. Bile so zopet dovoljene nekatere procesije, po¬
božnosti velikega tedna, pokopavanje mrličev po starih

53

833

običajih itd., oziroma so bile odločbe o tem prepuščene
škofom. Toda vse jožefinske odredbe glede samostanov,
verske tolerance, cerkvenih sodišč itd. so ostale še nada¬
lje v veljava. Cerkvam sicer ni bito treba več vlagati svo¬
jih kapitaHij v javne fonde, toda samostani niso smeli
več delati dolgov brez odobrenja deželne vlade. Vsaka
župnija je morala imeti vsaj 300 gl& kongrue (državnega
prispevka za duhovnike) in onemogli duhovniki so še
lahko obdržali svoje nadarbine.

Največji odpor so vzbujali generalni seminar-
j i,  zato jih je Leopold z dekretom z dne 4. VII. 1790.
ukinil in prepustil skrb za vzgojo duhovniškega nara¬
ščaja zopet škofom samim, seveda z državno podporo, ozi¬
roma so bili škofom vrnjeni prejšnji fondi za ta namen.
Toda vlada je z dvornim dekretom z dne 7. VIII. sama
predpisala učne načrte tudi za nove škofijske seminarje,
tako da sta ostala jožefinistični in racionalistični duh
pri vzgoji duhovščine še nadalje v veljavi. Ker se na ce¬
lovškem 'liceju  tedaj ni predavalo bogoslovja in
radi pomanjkanja sredstev nekaj) let še tudi ni moglo priti
do obnovitve bogoslovnega semenišča v Celovcu,
zato so se krški in lavantinski bogoslovci šolali začasno
še nadalje v graškem škofijskem semenišču. To je seveda
samo povečalo že itak pereče pomanjkanje duhovniškega
naraščaja na slovenskem Koroškem, prav posebno pa še
v lavantinski škofiji, kar je moralo imeti seveda tudi ne¬
ugoden vpliv na kulturni napredek našega podeželja. L.
1790 j|e imdla n. pr. vsa obširna in po ogromni večini
tedaj že slovenska lavantinska škofija enega samega novo-
mašnika in še ta ni znal slovensko. L. 1794. je pri¬
šlo že tako daleč, da je potreboval n. pr. krški škof
za svojo razširjeno škofijo po' 15 novih duhovnikov
letno, a je imeli vseh bogoslovcev vseh letnikov ko¬
maj 12 in ni mogel dati več kateheta niti za celovško nor-

834

malko. Moral je pa poslati tedaj dva svoja duhovnika na
ljubljanski licej, da 'bi poučevala tam bogoslovje, a „se-
daj že vse leto vacinirata, ker nimata nobenih slušateljev”.
Ob ukinitvi graškega generalnega semenišča je bil z nje¬
ga premeščen na obnovljeno ljubljansko bogoslovje tudi
profesor za vzhodlne jezike M. K o b e n , koroški Slo¬
venec, doma iz Zakamna pri Vetrinju, ki se je začel potem
v Ljubljani zanimati tudi za mladi slovenski preporod.
Vzporedno z vsemi temi razmerami se je v tej dobi prav
vidno zmanjšala tudi izobrazba duhovnikov. Ob koncu
XVII. stol., ko so vzgajali večino naše duhovščine še jezu-
itje, smo večkrat našli še jro manjših podeželskih župnijah
doktorje bogoslovja ali modroslovja, dočim so ob koncu
XVIII. stok že skoro čisto izginili duhovniki z akademsko
izobrazbo. Enako je pod vplivom jožefinizma na splošno
vidno padla tudi njih nravstvena raven, seveda smo pa
navzlic temu našli še v tej dobi med njo tudi častitljive
osebnosti in kulturne delavce prvega reda.

Poglavitna smer jožefinske cerkvene politike, namreč
popolna podreditev Cerkve državni oblasti, je ostala v
veljavi tudi za Leopolda in potem še dolgo za ni im. Za
nove škofe so bili skoro dosledno imenovani sami prej¬
šnji državni uradniki, ki zato niso stali toliko v službi
Cerkve kot samostojne duhovne ustanove, temveč pred¬
vsem v službi države. Enako se je vedno bollj birokratizi¬
rala tudi ostala duhovščina. Te in še druge okoliščine so
vodile v pravo versko krizo, ki jo je bilo na prelomu sto¬
letja že jasno čutiti. Ljudstva se je polaščala očitna ver¬
ska brezbrižnost, a po mestih se je razpasla nenravnost.
Do kakšnega stanja je vodil jožefinizem, nam najzgovor¬
nejše priča poročilo tinjskega župnika M. Klančnika,
ki ga je pisal približno v istem času (26. XII. 1797) svoje¬
mu (lavantinskemu) ordinariatu: „Preziranje in zaniče¬
vanje duhovščine je doseglo svoj višek/duhovnik se sma-

53 *

835

tra za nekaj nepotrebnega v državi, vse ga psuje s farjem
(Pfaff), dohodki so pa beraški”. Tudi gmotni položaj, zla¬
sti še na novih jožefinskih župnijah, ki so bile navadno
brez zemljišč in fondov, je bil namreč jako skromen, kajti
župnikova redna plača je znašala poleg majhne štolnine
le 400 gld letno, kaplanska 300 gld in ekspozitova celo
samo 200 gld. Koroška je bila pa ena izmed redkih deže¬
la, ki je imela svoj što-lninski red.

Toda vlada stanja, ki ga je bila zakrivila sama, ni
hotela videti ali ga je pa skušala zdraviti s — policijo, kar
je potem seveda le še bolj škodilo verskemu duhu. Nad¬
zorstvo nad cerkvenimi imetji je bilo še poostreno, sa¬
mostane so razpuščali še naprej po prejšnjem jožefin-
skem programu in dvorni dekret z dne 17. I. 1792. je od¬
klonil vsa prizadevanja za obnovitev nekaterih samosta¬
nov. Bil pa je Leopold toliko uvideven, da je ukinil ne¬
katere nesmiselne jožefinske trdote, ki so samo dražile
ljudstvo (dovolil je n. pr. nekatere pobožnosti in stare
običaje, ukinil nekatere smešne določbe j ožef inskega bo¬
goslužnega reda, vladnih odlokov ni bilo treba več brati
s prižnice, temveč so jih oznanjali pred cerkvijo itd.). Dne
15. IX. 1790. je izdal tudi dovoljenje za zopetno otvoritev
cerkve na Sv. Višarjah,  kjer so potem cerkev preno¬
vili in prenesli nazaj tudi Marijino podobo iz Žabnice.

Kakor smo slišali že zgoraj, je bodlo reakcionarne de¬
želne stanove posebno ostro v oči novo šolstvo, zato so
zahtevali kratko in malo ukinitev šolske obvez¬
nosti in sploh vseh vaških trivialk,  češ
da so naložile srenjam, patronom, cerkvam in gosposkam
le nepotrebne stroške, vzbudile pri ljudstvu mržnjo do šo¬
le, kmečko' mladino pa naučile ravno toliko, da je postala
nezadovoljna s svojim stanom in nepokorna gosposkam.
Res je, da je Jožef II. vklenil tudi vse šolstvo tako tesno
v jarem centralističnega absolutizma, da je že skoro čisto

836

zadušil njegov napredek in so prihajali zato tudi škofje
s pritožbami proti njemu, biia pa je vendarie velika Le¬
opoldova zasluga ta, da se ni uklonil nasprotnikom šol¬
stva, temveč je neomajno vztrajal na prosvetljenski poli¬
tiki, pač je pa hitro uvidel potrebo številnih sprememb.
Dotedanji ..Dvorni študijski komisiji” je postavili ob stran
novo „Dvorno komisijo za ureditev študij”, ki jo je po¬
veril zmerno liberalnemu K. A. M a r t i n i j u in ta je do¬
bil kmalu nato odločilen vpliv sploh na vse šolstvo. Šol¬
stvo je dobilo svobodo, kakršne ni imelo dotlej še nikoli
in tudi pozneje nikoli več. Po deželnih glavnih mestih so
se namreč osnovali posebni „š o 1' s k i k o n c e s i”, ki so
avtonomno upravljali vse šolstvo, v srednje šole so začeli
vnovič pritegovati bivše redovnike, začeli so uvajati
šolske knjižnice  itd. Vse to se je tikalo seveda le
srednjega in višjega šolstva, dočirn je nastal glede osnov¬
nega šolstva nekak zastoj, kajti kmalu je postalo jasno,
da številnih vprašanj v zvezi s šolstvom ni mogoče rešiti
s posameznimi spremembami, temveč je treba na podlagi
vseh dotedanjih izkušenj izvesti temeljito reformo sploh
vsega šolskega ustroja. Takega obsežnega dela pa ni bilo
mogoče izvesti čez noč. Začeli so pač zbirati gradivo za
temeljito reformo vsega šolstva, toda veliki dogodki in
pretresi, ki so bili že na obzorju, so zavlekli to delo za več
let. Naše ljudstvo je bilo prizadeto pri tem toliko, da je bi¬
la osnovana v slovenski Koroški za Leopolda II. ena sama
nova javila ljudska šola (v Rožeku), pač pa je izdihnila še
marsikatera od onih, ki so se že dotlej radi znanih nam
težav le z muko borile za svoj bedni obstanek. Edino,
kjer je služboval kak duhovnik, ki je bil posebno vnet za
šolo, je iz lastne požrtvovalnosti poučeval tudi otroke.
Med take je spadali n. pr. Fr. Hudelist,  kaplan v Št.
Jakobu v Rožu (1791—1796), pri katerem je dobil svoj
prvi pouk tudi mladi Matija A h a c e 1.

837

Vprav usoden korak nazaj pa pomenja kratkotrajna
Leopoldova vladavina skoro na vseh ostalih področjih,
vendar ne nosi za to toliko odgovornosti cesar sam kot
reakcionarne sile, zlasti fevdalno plemstvo, čigar pritisku
je moral deloma popuščati. V tem pogledu je pomenilo za
našega kmeta najhujši udarec razveljavljenje (6. IV. 1790)
znamenitega Jožefovega davčnega in urbarialnega paten¬
ta z dne 17. XI. 1789., ki zato sploh ni mogel priti do iz¬
vajanja, temveč je ostal še nadalje v veljavi terezijanski
davčni sistem iz 1:. 1775. Pravni položaj kmetov, kakršne¬
ga je bil uvedel Jožef II., je ostal sicer še nadalje v ve¬
ljavi, toda zemljiški gospodje so ga lahko precej neovi¬
rano izigravali ter zlorabljali svoj položaj, kar je privedlo
po nekaterih izvenkoroških slovenskih krajih celo do
pravih novih krajevnih uporov proti graščakom. Zemlji¬
škim gospodom je bilo vrnjenih nekaj nekdanjih pravic,
toda na drugi strani je bilo z odredbo z dne 24. VI. 1790.
vendarle še bolj olajšano spreminjanje prostozakupnih
kmetij v zakupne. Mnoga stara plemiška posestva, zlasti
na Spodnjem Koroškem, so pa proti koncu stoletja že
sploh prešla v kmečke roke, a njih prejšnji plemiški last¬
niki so se naseljevali v mesta in stopali v državne službe,
mnogi so pa tudi čisto obubožali.

Zlasti izza Marije Terezije se jie pa sp 1  oh razvilo ne¬
kako dvojno plemstvo: prvo (fevdalno),  ki
je obsegalo še vedno staro dedno in deloma tudi še mlajše
fevdalno plemstvo, temelječe na svojih posestvih in starih
privilegijih ter so ga predstavljali ravno deželni stanovi,
in d r u g o (u r a d n i š k o), ki si je pridobilo svoje plemi¬
ške naslove večidel že s svojo sposobnostjo v uradniški ali
vojaški službi ali pa z uspešnim udejstvovanjem v gospo¬
darskem življenju in kateremu sta dajala Marija Terezija
in Jažef II. celo prednost pred prvim. Ravno bistvena raz¬
ličnost njiju izvora in delokroga, zlasti pa še interesov, je

838

izoblikovala med obema vrstama počasi tudi bistveno raz¬
lično duševno ustrojstvo: fevdalno plemstvo je bilo bolj
ali manj, življenjsko odvisno od starih privilegijev in od
vzdrževanja čim izrazitejšega kmečkega podložništva, zato
se je po svojem stanovskem zastopstvu tudi krčevito upi¬
ralo vsem sodobnim reformam, dočim je bilo drugo bolj
ali manj neodvisno od starega fevdalnega družabnega
reda, je imelo navadno visoko sodobno izobrazbo in je
bilo tudi interesirano na čim večjem vsestranskem na¬
predku. Glede na to je potem fevdalno plemstvo tudi
tvorilo pravi steber reakcije, kakršno smo imeli priliko
videti ravno v odporu deželnih stanov proti vsem tere¬
zijanskim in j ožefinskim reformam, dočim je novo
..uradniško plbmstvo” po večini navdušeno in požrtvo¬
valno sodelovalo pri teli reformah in jim v veliki meri
pripomoglo dO zmage, tisto, ki je ostalo izven javnih služb,
pa skupno z meščanstvom večkrat v toliki meri sprejemalo
in širilo novodobne nazore, ki so prodirali iz zapadnih de¬
žel (n. pr. ravno celovški Herbertov  krožek ali pa
Zoisov  v Ljubljani), da je imelo pozneje celo nepre¬
stano opravke s policijo. Ravno to uradniško plemstvo je
tvorilo potem pravo hrbtenico visoke birokracije še prav
do razpada habsburške monarhije.

Kakor smo videli, so poskusili; stanovi kot zastopniki
fevdalnega plemstva ob nastopu Leopo da II. še enkrat
s tem, da bi dosegli preklic vseh terezijanskih in jožefin-
skih agrarnih in socialnih reform. Vse kaže tako, da jim
je moral dati cesar prvi hip celo neke obljube v tem po¬
gledu, toda ko si je potem utrdil' svoj poožaj,, so se mo¬
rali polagoma tudi zemljiški gospodje, radi ali neradi,
dokončno sprijazniti s stanjem, ki sta ga ustvarila Ma¬
rija Terezija in njen sin. Tedaj je ‘lahko šla državna
oblast še dalje in je začela smotrno omejevati še zapada-
nj,e zakupnih kmetij. Pri tem sicer ni nastopala več s to-

839

liko odločnostjo kot za časa Jožefa II., vendar je začelo
že v teh letih naglo ugašati sploh vsako zapadanje pod-
ložniških kmetij.

Pri vsem tem dolgoletnem zagrizenem boju za olaj¬
šanje podlOžniškega položaja nam pa nehote udari v oči
preznačilno dejstvo, da so bili njegovi blagodejni sadovi
predvsem plod prosvetljenskega duha, čegar nosite 1 !]a sta
bila del meščanstva in ,„uradniškega” plemstva, ne pa
kakih naporov neposredno prizadetih podložnikov sa¬
mih. Podoba jp, da je stoletna brezpravnost
podložnikov,  zlasti še v slovenskem južnovzhodnem
delu dežele, tako temeljito zlomila njihove duševne sile,
da so že čisto otopeli in postali nesposobni za vsak aktiv¬
ni boj za svoje lastne socialne pravice. Podobno žalost¬
no posledico moremo zasledovati pri enem delu našega
koroškega slovenskega ljudstva žal potem v drugi polo¬
vici XIX. stol. in v XX. stoletju tudi v trdem boju za do¬
sego elementarnih narodnih pravic.

Gospodarsko se je bil naš koroški slovenski
kmet  za Jožefa II. in v prvih 90-ih letih močno okrepil
in ruski zgodovinar Š čepki  n celo trdi, da je imel pri
avstrijskih Slovanih od Jožefovih in terezijanskih reform
največ dobička ravno slovenski kmet, ki je postal tedaj
premožen. Glavno zaslugo za. to so imele na eni strani
terezijanske in jožefinske gospodarske in socialne refor¬
me, na drugi strani pa tudi smotrno podpiranje vse go¬
spodarske proizvodnje od strani obeh prosvetljenskih
vladarjev, a mnogo so storili v tem pogledu tudi posa¬
mezni napredni zemljiški gospodje, zlasti pod vplivom
Kmetijske družbe.  V celovški okolici, ob Glini,
pri Beljaku, v okolišu Velikovca i. dr. je bilo razdelje¬
nega mnogo zamočvirjenega in pustega srenjskega sveta,
ki je služil dotlej komaj za malovredne skupne pašnike,

840

a so ga odslej novi majhni posestniki počasi spreminjali
v plodna tla, zlasti ko jih je baron Herbert  naučil
še gnojiti polja. Čeprav sta začeli Vlada in Kmetijska
družba tedaj vneto priporočati pridelovanje koruze
in krompirja,  sta se pa mogla ta dva nova sadeža
prav udomačiti šele v letih lakote po francoskih vojnah.
Glavni koroški žitni' pridelek je tvorila r ž, a večino
pšenice  so uvažali s Hrvatske, mlevske proizvode pa
s Kranjske, Spodnje Štajerske in z Goriške. Že izza XVII.
sto . se je v slovenskem delu Koroške močno razširilo
tudi pridelovanje ajde in prosa,  dočim je začelo
dotlej precej razširjeno vinogradništvo ravno proti kon¬
cu XVIII. stol. naglo ugašati. Konopljo  so pridelo¬
vali zlasti okoli Blatograda, lan pa v Rožu, v delu Zilj¬
ske doline (od Podvetrovega do Bajtiš), v Podjuni in v
okolici Celovca. Predelovali so lan najspretnejše okoli
Št. Jakoba v Rožu in v Rožeku za plahte, dvonitnik in
damast, ki so jih izvažali zlasti v Trst, Boroveljčanke so
pa delalte iz sukanca čipke,  vendar je ta domača obrt
že kmalu nato ugasnila. Hermann ceni vrednost teh pro¬
izvodov na 50.000 g'ld letno. Gornjerožanski tkalci so sio-
veii tedaj daleč naokrog. Precej lanu so pa izvažali tudi
na Kranjsko. Od ostalih domačih obrti je v Ziljski doli¬
ni in v Podjuni cvetelo platnarstvo, v Hodišah se je pa
vztrajno vzdrževalo izdelovanje črnih slamnikov.

Živinoreja je v večini slovenskih predelov močno za¬
ostala za ono v nemškem delu dežele, le ovčereja
je bila dobro razvita, kar je tvorilo potem tudi podlago
izdelovanju domačega 1'odna. Ovčjereja je bila posebno
močno razvita v okolišu Železne Kaple, kjer so izdelovali
tudi dober loden in ga prodajali večinoma na Kranjsko.
Začeli so pa ravno v tej dobi sejati tudi deteljo, ki je po¬
tem precej izboljšala zaostalo živinorejo. Prašiče so uvažali
s Hrvatske, „špeharje” pa s Kranjske. Bogati gozdovi so

841

donašali radi slabih prometnih sredstev do srede XIX. stol.
le malo dohodkov, izvzemši v onih predelih, kjer je bilo
razvito oglarstvo ter okoli Bajtiš in Šmarjete, kjer so se
bavili tudi z domačo lesno obrtjo  (svoje izdelke so
prodajali 1  še globoko na Hrvatsko). Kolikor so lesa pro¬
dali, je šel po veliki večini po Dravi na splavih prav do
Beograda, le kole za vinske trte so prodajali tudi sloven¬
skim štajerskim vinogradnikom.

Že ta kratek pregled nam pokazuje, da je bila Koro¬
ška tudi v tej dobi, kakor že vsa prejšnja stoletja, gospo¬
darsko živo povezana predvsem z ostalimi slovenskimi in
deloma celo s hrvatskimi in srbskimi deželami! na nje¬
nem jugovzhodu, glede železarskih izdelkov pa tudi s
Trstom, Italijo in Levanto, dočim ni imela z nemškimi
deželami proti severu in zapadu skoro nobenih zvez, ra¬
zen kolikor je šel seveda iz njih tranzitni promet s severa
na Trst in v Italijo. Vse blago je šlo skozi Kanalsko doli¬
no, čez Podkorensko sedlo, Ljubelj in Kokrško sedlo.
Leta 1781. je bil ustanovljen tudi prvi rožanski
poštni urad,  ki je posredoval poštno zvezo med Ce¬
lovcem in Tržičem in je imel izprva svoj sedež v Kožen-
tavri, pozneje se je pa preselil v Podgoro.

Zgoraj sem poudaril,, da je moral cesar Leopold II.
močno popuščati pritisku reakcionarnih fevdalcev. Do
tega ni bili prisiljen le radi težkega notranjega položaja
po bratovi smrti, temveč tudi radi skrajno občutljivega
zunanjepolitičnega položaja. V Franciji je namreč že
skoro 'leto dni pred Jožefovo smrtjo izbruhnila velika revo¬
lucija, ki se je bila začela že poleti 1. 1791. razvijati v sme¬
ri strahovlade žirondistov in jakobincev ter je vedno bolj
vznemirjala tudi druge države. Leopold je bil revolu¬
ciji! izprva celo naklonjen, ker je pričakoval od nje pre¬
reditev Francije, toda ko se je bila začela spreminjati v

842

kaos im strahovlado sodrge' in je začela klicati na pomoč
tudi lahkomiselna francoska kraljica Marija Anto¬
ni  e 11 a , sestra Leopoldova, se je 'lotila zaskrbljenost tu¬
di dunajskega dvora. V takem razpoloženju se je Avstrija
še bolj zbližala s Prusijo, dba vladarja sta pozvala še dru¬
ge evropske države h skupnemu nastopu proti revoluciji
vobče in k obrambi monarhičnega načela še posebej, ter
sklenila dne 7. II. 1792 v Berlinu obrambno zvezo. To¬
da razpleta nastalega napetega položaja Leopolld II. ni
več doživel, kajti dne 1. III. 1792. j,e nenadoma podlegel
mrzlici, star komaj petinštirideset Ifet.

Smrt tega previdnega vladarja, kateremu se je bilo
v kratkih dveh letih vladanja posrečilo vnovič učvrstiti
tako razmajano in raznoliko državo, ni bil hud udarec le
za Avstrijo, temveč morda za vso Evropo, ki je stopala
prav tedaj v eno svojih največjijh kriz. Nasledil ga je nje¬
gov najstarejši sim Franc  II. Z njegovim nastopom se
je pa začela za Avstrijo in tudi za nas Slovence čisto nova
doba, o kateri bomo pa govorili v prihodnjem delu te
zgodovine.

KONEC DRUGEGA DELA

843

DODATKI

845

A. SVETNI GOSPODJE KOROŠKIH SLOVENCEV

1. Koroški deželni knezi v novem veku:

(Vsi so bili iz rodu Habsburžanov.)

Leta

1495— 1519 Cesar Maksimilijan I., sin cesarja Friderika III.

1519—1521 Cesar Karel V., sin gornjega.

1521 — 1564 Nadvojvoda Ferdinand I. (brat Karla V.); od 1. 1556.
tudi nemški cesar.

1564— 1590 Nadvojvoda Karel, sin cesarja Ferdinanda I.

1590— 1596 Regentstvo za mladoletnega Ferdinanda II.

1596 — 1637 Nadvojvoda Ferdinand II., sin nadvojvode Karla: od
1. 1619. tudi nemški cesar.

1637 — 1657 Cesar Ferdinand III., sin gornjega.

1657 — 1705 Cesar Leopold I., sin gornjega.

1705— 1711 Cesar Jožef I., sin gornjega.

1711 — 1740 Cesar Karel VI., brat gornjega.

1740— 1780 Cesarica Marija Terezija, hčerka gornjega.

1780— 1790' Cesar Jožef II., sin gornje.

1790— 1792 Cesar Leopold II., brat gornjega.

1792 — 1835 Cesar Franc II., od 1. 1804. dalje prvi avstrijski cesar
in kot tak potem označen Franc I. (prejšnjim je dajala
cesarski naslov nemška cesarska krona).

1835 — 1848 Cesar Ferdinand I., sin gornjega.

1848 — 1917 Cesar Franc Jožef I., nečak gornjega, sin nadvojvode
Karla.

1917 — 1918 Cesar Karel I., sin nadvojvode Otona in nečak cesarja
Franca Jožefa I.

2. Bamberški škofje:

1007 — 1040 Eberhard, poprej kancler ustanovitelja škofije, cesarja
Henrika II.

1040 — 1046 Suidger iz saške rodbine Mayendorf, 1. 1046. izvoljen za
papeža z imenom Klemen II.

1047 — 1053 Hartvig iz rodbine koroških grofov Bogen.

1053 — 1057 Adalbert. (Nekateri sodijo, da je bil on sin koroškega
vojvode Adalbera.)

846

1057 — 1065 Gtinter, poprej kancler cesarja Henrika IV.; izza nje¬
govega škofovanja izvira razcvet Beljaka. Na njegovo
prošnjo je podelil cesar Beljaku tržne pravice
in prvi tržni red z obsežnimi privilegiji glede sodstva,
trgovine, carin i. dr. ter poudaril popolno neodvisnost
mesta od koroških deželnih vojvod.

1065 — 1075 Herman.

1075 — 1102 Rupert.

1103 — 1139 Oton I. iz rodbine Mistelbach; on je pridobil nazaj
propadli podklošterski  grad in posestva, pre¬
podil z njega kmete in zgradil  1. 1107 tu samo¬
stan;  dlje časa se je mudil tudi sam na Koroškem.

1139 — 1146 Engelbert.

1146 — 1172 Eberhard II.

1172 — 1177 Herman II. Meisen; on se je mudil 1. 1174 — 1175 na
gradu Podvetrovo in je jako olajšal težka bremena pod-
klošterskih samostanskih podložnikov.

1177 — 1196 Oton II. iz rodbine grofov Andechs.

1196 — 1202 Tiemo, prav tako iz rodbine grofov Andeških; on je
verjetno zgradil beljaški dvorec (na sedanjem Dvornem
trgu št. 1).

1202 Konrad, tudi iz rodbine grofov Andeških.

1203 — 1237 Ekbert iz rodbine grofov Andeških; njegove zveze z

Beljakom so bile jako tesne; na Koroškem se je mudil
1. 1207, 1212. in 1216. in je prišel v spor z vojvodo
Bernhardom, ki je hotel zgraditi novo trgovsko cesto
Vernberk—Trbiž tako, da bi se ognil Beljaka; Bernhar-
dov ministerial Henrik Bekštanjski je škofa ujel in imel
nekaj časa zaprtega na gradu Bekštanj; ustanovil je
hospic sv. Katarine v Beljaku.

1236 —1242 Popo, nečak Ekbertov, odstavljen radi razmetavanja
škofijskega imetja.

1242 —1257 Henrik pl. Schmiedefeld, poprej frančiškan; on se je
mudil večkrat na Koroškem in je ustanovil franči¬
škanski samostan v Beljaku.

1257 —1285 Bertold grof Leiningen; obiskal je večkrat Beljak.

1285 — 1296 Grof Arnold Solms.

1296—1304 Grof Leopold Grundlach.

1304 — 1319 Wiilfing pl. Stubenberg; on je bil poprej dominikanec
v Brežah; 1. 1311. je zastavil koroškemu vojvodi Henriku
11 svojih koroških gradov za 8000 mark.

1320—1324 Ivan pl. Giittingen.

847

1324 - 1328 Henrik II. pl. Stemberg.

1328 — 1335 Wernto pl. Reicheneck; za njegove vlade je bilo dolo¬
čeno, da mora biti stotnik in oskrbnik (vicedom) koro¬
ških posestev vzet vedno iz bamberškega kapitlja, toda
pozneje sta bili ti dve funkciji zopet ločeni in vicedom
je bil odslej navadno bamberški kanonik, stotnik pa
laik; razuzdano plemstvo je povzročilo tedaj na koro¬
ških bamberških posestvih veliko anarhijo, ki je one¬
mogočala tudi varnost trgovskega prometa; posebno
hudi nasprotniki škofov so bili grofje Ortenburški in
Aufensteini.

1335 — 1343 Leopold II. pl. Egloffstein; on ni prišel nikoli na Ko¬
roško, pač je pa zastavil mnogo tamošnjih posestev.

1344— 1351 Grof Friderik Hohenlohe se je mudil na Koroškem
1. 1345; za njegove vlade je prizadel južno Koroško
strašni potres  (1348) in je on poskušal celiti težke
rane.

1352— 1363 Leopold III. pl. Bebenburg.

1363 — 1366 Friderik II. Truchedingen; njega ni bilo nikoli na Ko¬
roško.

1366 — 1374 Grof Ludovik Thiiringen; tudi on ni bil nikoli na Ko¬
roškem.

1374— 1398 Lambert pl. Brunn je bil na Koroškem 1. 1380; on je
sklenil z vojvodo Leopoldom Avstrijskim obrambno zve¬
zo za svoja koroška in štajerska posestva.

1399— 1421 Grof Albert Wertheim je bil na Koroškem 1. 1399. in
je baje tudi tu umrl.

1421 —1432 Friderik III. pl. Aufsess se je mudil na Koroškem
1. 1422 — 23 in 1. 1429 — 30; obnovil je tudi obrambno
zvezo z Ernestom Železnim.

1432 — 1459 Anton pl. Rottenhan; ko so ga Bamberžani pregnali, je
je bival 6 let na Koroškem.

1459— 1475 Jurij pl. Schaumburg.

1475 — 1487 Grof Filip Hennenberg.

1487 — 1501 Henrik III. pl. Trokau; za njegove vlade so hoteli ko¬
roški stanovi pritegniti tudi bamberška posestva k de¬
želnim davkom, toda cesar je to odklonil.

1501 - 1503 Vid pl. Truchsess.

1503 - 1505 Jurij II. pl. Ebnet.

1505 — 1522 Jurij III. pl. Limburg; on je bival 1. 1521 dlje časa na
Koroškem in je dal beljaškim predmestjem enakoprav¬
nost z meščani, ki je pa Beljačani niso hoteli spoštovati.

848

'

1522 —1556 Wigand pl. Redwitz; on je sklenil 1. 1535. s cesarjem po¬
godbo za 101 leto, s katero je priznaval habsburško
deželnoknežjo oblast tudi na svojih koroških posestvih
in je bival dlje časa na Koroškem.

1556 — 1561 Jurij IV. pl. Rugheim.

1561 — 1577 Baron Vid II. Wurzburg.

1577 —1580 Ivan Jurij pl. Zobel; on je odstranil s Koroške strogo
katoliškega vicedoma J. Wichsensteina in poslal sem zlo¬
glasnega protestanta barona Hoffmanna.

1580— 1583 Martin pl. Eyb.

1583 —1591 Ernest pl. Mengersdorf se je mudil na Koroškem pozimi
1. 1587 — 88., da uredi versko zmedo, ki jo je povzročil tu
vicedom Hoffmann; tega je zamenjal s kanonikom W.
H. Redwitzem.

1591 — 1598 Neidhart pl. Tiingen; šele ta je začel na Koroškem
nastopati proti protestantom.

1599— 1609 Ivan Filip pl. Gebsattel je prišel dne 18.IV.1602. z veli¬
kim spremstvom v Celovec.

1609 —1621 Ivan Gotfrid pl. Aschhausen je obnovil s Habsburžani
pogodbo iz 1. 1535., Koroško je obiskal 1. 1611. in je
strogo pazil na nravno življenje duhovščine.

1621 —1633 Ivan Jurij II. pl. Dornheitm; on je zaradi invazije Šve¬
dov pribežal na Koroško, kjer je ostal od 27. VIII. 1632.
do 9. III. 1633. ter sprejemal poklonstva v Beljaku,
Podkloštru in Naborjetu, na povratku domov je pa umrl.

1633 —1642 Grof Franc Hatzfeld je bil poprej (1626) vicedom na
Koroškem in je zaman poskušal izogniti se koroškim
deželnim davkom.

1642 —1653 Melhior Oton pl. Salzburg; za koroška posestva se ni
brigal.

1653 — 1672 Filip Valentin pl. Rhinek je bil prav tako poprej (1646)
vicedom na Koroškem in se je trdovratno, toda zaman
prizadeval vzdržati bamberško nadoblast nad koroškimi
posestvi.

1672 — 1683 Peter Filip pl. Dernbach; tudi on je bil poprej (1669)
vicedom na Koroškem in je sklenil 20. XII. 1674. s ce¬
sarjem pogodbo, v kateri se je odrekel bamberški dežel¬
noknežji nadoblasti na koroških posestvih.

1683 — 1693 Markvard Seb. pl. Stauffenberg.

1693 — 1729 Grof Lotar Franc Schonborn.

54

849

1729 — 1746 Grof Friderik Karel Schornborn; on je 1. 1734. obiskal
Koroško in je po povratku domov izjavil, da so postala
bamberška koroška posestva radi propada trgovine in
rudarstva brez vsake vrednosti za bamberško škofijo.

1746 — 1753 Baron Ivan Filip Anton Frankenstein.

1753 — 1757 Grof Franc Konrad Stadion.

1757 — 1779 Adam Friderik pl. Seinsheim je poleti 1. 1759. prodal
vsa bamberška posestva na Koroškem
cesarici Mariji Tereziji za 1,351.000 gld; s tem je pre¬
nehala sedem in pol stoletja trajajoča oblast škofov nad
slovenskimi Ziljani.

3. Koroški deželni grofje:

1523 Rumpf Moric; navaja se kot dež. grof še tudi 1. 1527.

1534 — 1564 Paradeiser Avgust; on se navaja ponovno kot dež. grof
do 1. 1564. in je že tudi zaprisegel nadvojvodo Karla
ob priliki poklonstva.

1564— 1574 Welzer Lenard.

1574 — 1577 Erazem Mager pl. Fuchsstatt.

1578 — 1580 Welzer Lenard je po smrti Magerja na splošno željo
drugič prevzel to čast in je dobival razen raznih nagrad
po 300 gld letne plače.

1580 — 1581 Welzer Viktor; ker se deželni maršali (Liechtensteini)

niso brigali za svoje dolžnosti, so začeli v tem času pred¬
sedovati deželnim zborom deželni grofje, ki se začenjajo
navajati tudi kot prvi med deželnimi poverjeniki.

1581 — 1607 Jurij Khevenhiiller, gospod na Vajškri in Vemberku.

Za njegove vlade so bile dograjene celovške mest¬
ne utrdbe  in deželni dvorec  in 1. 1591. so mu
bile poverjene tudi sodne in vojne zadeve. Plača dežel¬
nega grofa je bila tedaj povišana na 600 gld letno in
400 gld doklade, ob odstopu je pa dobil Khevenhiiller
še 8000 gld nagrade.

1607 — 1616 Baron Ludovik Dietrichstein; za njegove vlade so se za¬
čeli ostri spori med katoliškimi in protestantskimi člani
stanov.

1616 — 1626 Martin Strasser; on je bil ob nastopu protireformacije
zopet prvi katoliški deželni grof; dobival je že po 1500
gld letne plače, a ker se ni mnogo brigal za svoje posle,
ga je pogosto nadomestoval najstarejši član odbora po¬
verjenikov kot njegov namestnik.

850

1627 — 1629 Pavel Khevenhiiller; v smislu prejšnjega sporazuma je
katoliškega Strasserja nasledil sedaj protestant, a je radi
protiluteranskega mandata cesarja Ferdinanda II. z dne
1. VIII. 1628. odložil že dne 27. VII. 1629. svojo čast
in se izselil.

1629— 1639 Gottfried Schrattenbach; on je bil tudi komtur v B re¬
žah in Ljubljani.

1639 — 1667 Ivan Andrej Rosenberg; on je ustvaril sebi in svoji rod¬
bini tak ugled, da je zavzemala potem skoro sto let čast
deželnih grofov.

1667 — 1683 Volk Andrej Rosenberg, drugi sin gornjega in predtem
koroški deželni upravitelj, a 1. 1683. ga je imenoval
cesar za predsednika dvome komore, radi česar je tudi
odložil čast deželnega grofa. Ob njegovem nastopu je
izdelal deželni zbor podrobna službena navodila za de¬
želnega grofa in tedaj je prodrlo tudi načelo, naj se voli
doživljenjsko.

1683 — 1695 Jurij Nikolaj Rosenberg, starejši brat gornjega, dotlej
predsednik tajnega sveta V  Gradcu. Že to nam kaže, da
je postalo v tej dobi dostojanstvo koroškega dežel¬
nega grofa višje nego predsedstvo graškega tajnega sveta
in tudi njegova plača se je bila medtem dvignila že na
3000 gld letno.

1695 —1722 Ivan Friderik Rosenberg, sin prejšnjega; njegovi izvo¬
litvi je del stanov (zlasti prelatje) nasprotoval iz razloga,
da ne k'aže voliti deželnega grofa zaporedno iz iste rod¬
bine in dosmrtno, zato ga je cesar potrdil šele 1. 1697.
Za njegove vlade so bila izdana podrobnejša navodila za
volitve deželnih grofov in njihovi posli so se vedno bolj
razširjali, toda radi raznih nasprolij med stanovi sta do¬
bila cesar in graška vlada tudi večji vpliv nanje; nje¬
gova plača se je dvignila že na 5000 gld letno in 2000
gld „darila”.

1723 — 1733 Ivan Sigmund Thurn; pred njegovo izvolitvijo so se
morali stanovi ukloniti cesarjevi zahtevi, da novi dežel¬
ni grof ne sme biti več izvoljen iz rodbine Rosenbergov
in tudi ne več doživljenjsko, temveč najprej za 6 let in
šele zatem lahko ponovno tudi doživljenjsko.

1733 —1739 Volk Sigmund Rosenberg, dotlej koroški deželni glavar;

on je bil prvi deželni grof, ki je bil radi prestopka na¬
vodil poklican na odgovornost.

54«

851

1739 — 1748 Adam Sigfrid Grottenegg; po njegovem nastopu so bila
(1740) izdana nova, poostrena navodila za deželnega gro¬
fa, v smislu katerih so morali odslej stanovi predlagati
vsako leto graškemu tajnemu svetu poročilo o svojem
gospodarstvu.

Po Grotteneggovi smrti (1748) Marija Terezija navzlic ponovnim
prošnjam stanov ni več dovolila volitve novega deželnega grofa,
temveč je najstarejši poverjenik opravljal še do 1. 1782. le posle
deželnega grofovstva, odbor poverjenikov je postal že 1. 1749. pod¬
rejen ..reprezentanci in komori”, od 1. 1763. dalje pa deželnemu
glavarstvu.

4. Koroški deželni glavarji od 1. 1501 —1800:

Od 1. 1501 Henrik Weissbriach.

„ „ 1536 Vid pl. Walzer.

„ „ 1540 Krištof pl. Khevenhiiller.

„ „ 1557 Baron Krištof Thonhausen.

„ „ 1565 Baron Jurij Khevenhiiller.

„ „ 1587 Grof Janez Ortenburg.

„ „ 1602 Grof Jurij Nagarol.

„ „ 1610 Baron Krist David Ursenbeck.

„ „ 1636 Baron Jurij Žiga Paradeiser.

„ „ 1649 Baron Jurij Andrej Kronegg.

„ „ 1666 Knez Janez Karel Porcia.

„ „ 1668 Grof Žiga Helf. Dietrichstein.

„ „ 1686 Grof Franc Andrej Rosenberg.

„ „ 1698 Grof Žiga Friderik Khevenhiiller.

„ „ 1712 Grof Jožef Peter Goess.

„ „ 1716 Knez Hanibal Alfonz Porcia.

„ „ 1726 Grof Žiga Rudolf Wagensberg.

„ „ 1728 Grof Volk S. Rosenberg.

„ „ 1734 Grof Ivan Anton Goess.

„ „ 1759 Grof Feliks Sobeck.

„ „ 1763 Grof Ivan Gottfried Heister.

„ „ 1773 Grof Franc Anton Khevenhiiller.

„ „ 1774 Grof Vincenc Rosenberg.

„ „ 1782 do 1. 1791. je bilo deželno glavarstvo ukinjeno.

„ „ 1791 Grof Franc Wolfsberg.

„ ,„ 1791 Grof Jožef Odonel.

„ „ 1795 Grof Franc Jožef Wurmbrand.

852

B. CERKVENI POGLAVARJI KOROŠKIH SLOVENCEV
1. Oglejski patriarhi:

Leta

787 — 802 Pavlin II.; za njegove vlade je bila dogovorjena Drava
za mejo med patriarhatom in salzburško nadškofijo.

802 — 807 Ursus (ali Urbanus); on je osporaval dogovor glede
Drave kot meje med obema metropolijama.

807 — 837 Maksencij.

837 - 847 Andrej.

847 — 850 Venancij, Italijan.

850— 871 Tentimarus (Teotmar), Nemec.

871 — 874 Lupo I., Italijan.

875— 901 Valbert, on je uvedel v ninski škofiji  (v Dalma¬
ciji) staroslovansko  službo božjo; v sporu med
papežem in razkolniškim carigrajskim patriarhom Foti-
jem se je postavil Valbert na Fotijevo stran.

901 - 921 Friderik I.

921 - 924 Leon.

924 - 928 Ursus II.

Okoli 1. 944 Lupo II.; doba njegovega vladanja ni točno znana.

? — 963 Engelfried, Nemec.

963- 983 Rodoald, Nemec.

984— 1019 Ivan IV., Nemec.

1019 —1042 Popon Wolfganški, Bavarec, poprej kancler cesarja
Henrika II.; on velja za. obnovitelja dotlej tako razdra¬
panega patriarhata; ustanovil je oglejske kapitelj s
50 kanoniki. Drugo poročilo pa trdi, da je bil on sin
slovenskega koroškega grofa Ozziusa, ki je imel svoja
posestva med Beljakom in Trgom ter je ustanovil osoj-
ski samostan.

1042 — 1048 Eberhard, Nemec.

1048 — 1063 Gotebald, Nemec.

1063 — 1068 Ravenger, Nemec.

1068 — 1077 Sigart, Nemec, poprej kancler cesarja Henrika IV. On
velja za ustanovitelja oglejske cerkvene države; njemu je
namreč cesar podelil svetno oblast nad Furlanijo. Istro
in Kranjsko, ker se je v boju med cesarjem in papežem
postavil na cesarjevo stran.

853

1077 — 1084 Henrik, Nemec; njega je samovoljno postavil kralj
Henrik IV.

1084 — 1086 Friderik II., nečak češkega vojvode Vratislava.

1086 — 1122 Ulrik I. iz rodu koroških vojvod Eppensteinov; on je
ustanovil ali obnovil opatijo v Možnici in ustanovil
kolegiatni kapitelj v Dobrli vesi. Kot pristaš protipapeža
Viberta je bil pa ponovno izobčen.

1122 — 1129 Gerard iz Premariacca blizu Čedada; ker je bil raz¬
kolnik in malovreden človek, ga je papež odstavil. Po
njegovi odstavitvi je ostal patriarhat radi notranjih
zmed dlje časa nezaseden.

1131 — 1161 Peregrin I. iz rodu koroških vojvod; njemu je papež
potrdil metropolitansko oblast nad 16 škofijami in 7
opatijami ter mejno grofovstvo na Kranjskem in v Fur¬
laniji.

1161 — 1182 Ulrik II., Nemec, sin Trebenjskega grofa; on je posre¬
doval med papežem in cesarjem ter jako dvignil pro-
palo versko življenje v patriarhatu.

1182 — 1194 Gotfrid, baje iz kraljeve rodbine.

1195 — 1204 Peregrin II.; on je prvi sklenil prijateljsko pogodbo z
Benečani.

1204—1218 Volfger Landbrechtskirschen, Nemec.

1218 — 1251 Bertold Andeški, poprej je bil nadškof v Kaloči, hrvat-
ski ban in upravitelj ogrskega kraljestva. On je preme¬
stil sedež patriarhata v Videm (Udine). Za njegove
vlade je dosegel patriarhat višek svoje moči; obiskal je
večkrat Koroško in hotel ustanoviti škofijo v Gornjem
gradu.

1251 — 1269 Gregor de Montelongo; prvi Italijan, ki je po več sto¬
letjih zopet zasedel oglejsko stolico. Njemu je delal prvi
čas velike težave koroški vojvoda Ulrik.

1269 — 1273 Radi velikih zmed je ostal patriarhat zakonito neza¬
seden; zanj se je pulil odstavljeni salzburški nadškof
Filip, pustolovski brat koroškega vojvode Ulrika.

1273 — 1299 Rajmund Torriani (della Torre); on je bil v hudih
bojih z Goriškimi grofi, Benečani in Milanci ter hud
nasprotnik Habsburžanov; uvedel je v patriarhatu pra¬
znovanje sv. Mohorja in Fortunata.

1299 — 1301 Peter II. Gerro.

1302 — 1315 Ottobon de Razzi, poprej škof padovanski; on je pri¬
orju žičke kartuzije poveril zatiranje raznih krivovercev,
ki so se tedaj potikali po slovenskih deželah. Po njegovi
smrti so nastali vnovič spori radi naslednika.

854

1317 — 1318 Gaston della Torre, dotlej že nadškof milanski; svojega
patriarhata pa ni nikoli niti videl.

1319—1331 Pagan della Torre, dotlej škof padovanski, po rodu iz
Milana.

1332 — 1334 Patriarhat ostane radi velikih zmed v njem nezaseden.

1334— 1350 Bertrand de Sancto Genesio, francoski grof; bil je eden
najskrbnejših patriarhov, ki je skušal ozdraviti pro¬
padajočo moralo med duhovniki in po samostanih.

1350— 1358 Nikolaj Luksemburški, polbrat cesarja Karla IV., on je
nameraval ustanoviti vseučilišče v Čedadu.

1359 — 1365 Ludovik I. della Torre; bil je v hudih bojih z avstrij¬
skim vojvodo Rudolfom, kateremu je moral odstopiti
vse oglejske fevde po slovenskih deželah (tudi na Ko¬
roškem) in s tem je dejansko že prenehala pa¬
triarhova svetna oblast v naših deželah.

1365 — 1381 Markvard de Randeck, poprej augsburški škof; bil je
zadnji patriarh, ki je skušal še uveljavljati svojo svetno
oblast v vsem obsegu.

1381— 1387 Filip de Alensonis; bil je kardinal že poprej; radi sploš¬
nega odpora se pa ni mogel uveljaviti kot patriarh (bil
je pravzaprav le upravitelj patriarhata).

1387 — 1394 Ivan V. Sobieslav, brat moravskega mejnega grofa in
stričnik cesarja Karla IV.; zaradi svoje oholosti ir. po¬
svetnosti je bil jako sovražen in slednjič umorjen.

1395 —1402 Anton I. Gaetani, Rimljan, ki je pa bival vedno le
na papeškem dvoru.

1402 — 1409 Anton II. Panciera Portogruarski, velik prijatelj Celj¬
skega grofa Hermana II.; priznaval ga je pa le en del
patriarhata.

1412 —1439 Ludovik II. Teck, bavarski plemič; medtem ko se je
mudil on na kostniškem cerkvenem zboru, so mu Bene¬
čani zasedli (1418 — 1420) vse ozemlje in naredili s tem
konec svetni oblasti patriarhov, Ludovik je pa živel
potem v Celju (1420— 1430). Bil je razkolnik in je po¬
tegnil za seboj salzburškega nadškofa ter krškega in
lavantinskega škofa; njegova namestnika v izvenfurlan-
skem delu patriarhata sta bila pičenjska škofa, avgušti-
nec Gregor, po rodu Korošec, in Martin, ki sta bivala
navadno v Ljubljani.

1439 — 1465 Ludovik III. Scarampo-Mezzarota; njega je priznaval le
beneški del patriarhata, avstrijski del pa njegovega
tekmeca Aleksandra Ziemowickega (1439—1444), ujca ce-

855

sarja Friderika III. Po njegovi smrti so hoteli spraviti
na sedež patriarha lavantinskega škofa Lovrenca Lichten-
berga (f 1446), ki je pa nastopal jako nasilno. Za vlade
tega patriarha je bila 1. 1461 ustanovljena ljub¬
ljanska škofija.

1465 — 1471 Patriarhat ostane nezaseden.

1471 — 1491 Marko I. Barbaro, Benečan, kardinal in nečak papeža
Pavla III.; upravo avstrijskega dela patriarhata sta vodila
tedaj pičenjska škofa Paskazij in za njim P. Carli.

1491 — 1493 Hermolaj I. Barbaro, brat gornjega; za njegove vlade
je opravljal škofovske posle v naših deželah koprski
škof  Jakob Valaresso.

1493 — 1497 Nikolaj II. Donati, Benečan; bival je navadno v Čedadu;

škofovske posle je vršil tedaj pri nas zopet pičenjski škof
P. Carli.

1497 — 1517 Dominik Grimani, Benečan, kardinal; tedaj so Habs¬
buržani podedovali še Goriško in razmerje med njimi
ter patriarhi se je še bolj zaostrilo.

1517 — 1529 Marino Grimani, Benečan, nečak gornjega.

1529— 1544 Marko Grimani, brat prejšnjega, ki se je odpovedal; ži¬
vel je v stalnih hudih sporih s Ferdinandom II.

1544— 1546 Marino Grimani; po bratovi smrti je on ponovno pre¬
vzel patriarhat.

1546 —1593 Ivan VI. Grimani, brat gornjega; on je sklical za
1. 1565 —1566. sinodo v Oglej, da bi razglasil sklepe
tridentinskega cerkvenega zbora, kar so pa oglejski in
čedadski kanoniki ter vladarjev zastopnik preprečili.

1593 — 1616 Frančišek Barbaro, Benečan; ta je še kot koadjutor
Grimanijev izvršil vizitacijo na štajerskem in na Ko¬
roškem ter našel versko življenje v obupnem stanju;
1. 1596 je sklical provincialno sinodo, ki je bila zadnja
v patriarhatu.

1616 — 1622 Hermolaj II. Barbaro, brat gornjega; za njegove vlade
je divjala avstrijsko-beneška vojna in je zato avstrijska
vlada še manj pustila, da bi izvrševal škofovsko oblast v
avstrijskem delu patriarhata.

1622 — 1628 Anton IV. Grimani, Benečan; duhovščina slovenskih de¬
žela je vložila proti njemu tožbo v Rimu, češ da je tuje
narodnosti in podanik sovražne dežele, a zahteva, da
hodijo revni bogoslovci k posvečevanju v Videm ali celo
v Benetke. — Avstrijska vlada se je pa še pritožila, da je

856

le orodje beneške sinjorije. Ker so pa ostale vse pri¬
tožbe zaman, se je oglejsko vprašanje še bolj zaostrilo.

1628 — 1629 Avguštin Gradenigo, Benečan; ob njegovem nastopu je
cesar prepovedal duhovščini svojih dežela vsako obče¬
vanje s patriarhatom.

1629—1656 Marko II. Gradenigo, sorodnik gornjega, ki je bil ime¬
novan za Avguštinovega koadjutorja, ko še niti duhov¬
nik ni bil in avstrijska vlada je v svojem delu patri¬
arhata prepovedala priznati ga.

1656 — 1657 Hieronim Gradenigo, brat gornjega.

1658 — 1699 Ivan VII. Delfino, sorodnik gornjega, kardinal; on
je bistveno omilil dotedanje napeto razmerje med pa¬
triarhatom in Avstrijo.

1699 —1734 Dionizij Delfino, Benečan, nečak gornjega; ob svojem
imenovanju je bil star šele 17 let; že za vlade tega so se
snovali načrti glede preureditve škofijskih mejd v naših
deželah.

1734 —1751 Danijel Delfino, Benečan, nečak gornjega, kardinal. —
Radi neznosnega razmerja med Avstrijo in patriarhi je
končno 1. 1751. prišlo do ukinitve patriar¬
hata  in namesto tega sta bili ustanovljeni novi nad¬
škofiji v Vidmu in Gorici; dotedanji patriarh je postal
prvi videmski nadškof, ohranil je pa do smrti še vedno
svoj naslov.

2. Goriška nadškofa:

1751 —1774 Grof Karel Mihael Attems, Goričan po rodu; on je po¬
stal že 27. VI. 1750. prvi generalni vikar za avstrijski del
patriarhata; ko se je pa naslednje leto ustanovila go-
riška nadškofija, pa prvi goriški nadškof. On se je jako
in uspešno prizadeval ozdraviti nevzdržne razmere, ki so
nastale v teku stoletij v dotedanjem avstrijskem delu
patriarhata.

1774 — 1784 Grof Rudolf Jožef Edling; on se je na pritisk cesarja
Jožefa II. moral odpovedati nadškofiji, katera je bila
8. III. 1788 začasno ukinjena in nato preurejene škofij¬
ske meje, s čemer so prišli tudi koroški Sloven¬
ci  za vedno izpod  cerkvene oblasti gor iških
nadškofov.

857

3. Salzburški nadškofije:

(Ti so bili do 1. 1535. tudi svetni gospodje na svojih
koroških ozemljih.)

745 — 784 Virgilij, po rodu Irec; on je poslal prve misijonarje (ško¬
fa Modesta) med karantanske Slovence.

784— 785 Bertricij.

785— 821 Arno; on je bil prvi salzburški nadškof  (od

1. 798) in za njegove vlade se. je dovršilo pokristja¬
njenje koroških Slovencev.

821 — 836 Adalram; on je po Teodorikovi smrti imenoval za ka¬
rantanskega pomožnega škofa Otona.

836 — 859 Liupram; on se je večkrat mudil na slovenskih tleh;

njegova cerkvena oblast je zajemala tudi panonske Slo¬
vence in on je poslal panonskemu knezu P r i b i n i
razne obrtnike.

860 — 873 Adalvin; v njegovo dobo spada preganjanje sv. Me¬
toda.

873 — 907 Teotmar; on je bil jako sovražen Slovanom in pri njem
so svetni in nemško osvajalni interesi že prevladovali
nad verskimi in cerkvenimi. Njegovo oblast v vzhodnih
slovenskih pokrajinah so pa uničili Madžari. Njemu je
1. 891. kralj Arnulf podaril mnogo zemljišč v sloven¬
skih krajih” („in partibus Sclaviniensibus”).

907 — 923 Pilgrim I.; za njegove vlade so Madžari uničili krščansko
organizacijo po večini slovenskih dežela.

923 - 935 Adalbert.

935 - 939 Egilolf.

939 — 952 Herold (ali Albrik); njega je dal vojvoda Henrik za¬
radi zarote oslepiti in je umrl okoli 1. 967. v ječi.

952 — 958 Nadškofija ostane nezasedena.

958— 991 Friderik I. iz rodu Aribonov; on je bil vnet pristaš clu-
nyjskih cerkvenih reform.

991 — 1023 Hartvik iz karantanske plemiške rodbine.

1024 — 1025 Gunter; poprej je opravljal posle cesarjevega kanclerja.

1025 — 1041 Teotmar (Dietmar) II.

1041 — 1060 Balduin; on je ukinil slovensko desetino” in povsod
uveljavil „kanonično”; njemu je sv. H e m a izročila
svoje bogate darovnice in on je 1. 1043 posvetil njene
ustanove na Krki.

1060 — 1088 Gebhard, ustanovitelj krške škofije  (1072).

1090 — 1101 Thiemon grof Medling; cesarjevi pristaši so ga imeli 5
let zaprtega po raznih koroških ječah.

858

1101 —1106 Nadškofija ostane zopet nezasedena.

1106 — 1147 Konrad I. iz bavarske velikaške rodbine Abensbergov;

on je s svojo odločnostjo odlično uredil cerkveno upravo
v nadškofiji (uvedel je tudi arhidiakonate).

1147 — 1164 Eberhard I. iz bavarske rodbine Biburg.

1164 — 1168 Konrad II. iz rodbine Babenberžanov in ujec cesarja
Friderika I., a je moral navzlic temu zbežati pred ce¬
sarjem na Koroško.

1168 — 1177 Adalbert III., sin češkega kralja Vladislava I., ki je
moral tudi zbežati pred cesarjem na Koroško in sodišče
državnih knezov ga je odstavilo.

1177 — 1183 Grof Konrad III. Wittelsbach, prvi kardinal izmed salz¬
burških nadškofov.

1183 — 1200 Adalbert III. vnovič salzburški nadškof.

1200 — 1246 Eberhard II. pl. Regensberg iz Thurgau-a; za njegove
vlade je dosegla nadškofija višek svoje moči; on je usta¬
novil sekavsko  (1218) in lavantinsko  (1228)
škofijo;  umrl je v Brezah.

1246 —1256 Filip, sin koroškega vojvode Bernharda Spanheimskega;

on sploh ni bil nikoli posvečen in ga je radi njegovih
pustolovščin kapitelj odstavil.

1256 — 1264 Ulrik; on je bil kmalu .po 1. 1260 začasno izobčen.

1264 — 1270 Vladislav, sin šlezijskega vojvode Flenrika Pobožnega.

1270 — 1284 Friderik II. Walchen; on je bil eden najodličnejših sve¬
tovalcev Rudolfa Habsburškega in je postal 1. 1277.

državni knez.

1284 —1290 Rudolf Hoheneški; on je bil poprej vodja cesarske

pisarne Rudolfa Habsburškega, prišel je pa v hude

sjpore z njegovim sinom Albrehtom in je v teh bojih

mnogo trpela tudi Labotska dolina.

1291 — 1312 Konrad IV., prvi salzburški nadškof, ki je bil poprej
lavantinski škof; on je pomagal Albrehtu Habsburške¬
mu zavzeti Koroško.

1312-1315 Vajlkard Polheimski; njegov glavni svetovalec je bil
lavantinski škof Werner.

1315- 1338 Friderik III. Lipniški.

1338 — 1343 Henrik IV. pl. Pirnbrunn.

1343 — 1365 Ortolf Weisseneški, doma iz Vivšnika v Labotski dolini.

1365 - 1396 Pilgrim II. baron Puchheim; on je bil bolj svetni
nego cerkveni knez in se je nagibal k razkolniškemu
papežu v Avignonu.

859


1396 — 1403 Gregor Schenk z Ostrovice.

1403 — 1427 Bberhard III. pl. Neuhaus, Korošec; udeležil se je bojev
proti češkim husitom.

1427 — 1429 Eberhard IV. pl. Starhenberg; on je študiral v Parizu.

1429— 1441 Ivan II. Reisberški; ker so ob njegovi smrti salzburški
kanoniki razgrabili njegovo imetje, so bili vsi izobčeni

1441 - 1452 Friderik IV.

1452 — 1461 Sigmund I.

1461 — 1466 Burhard Višprijski, velik ljubitelj sijaja, postal je tudi
kardinal.

1466 — 1482 Bernhard pl. Rohr, slab diplomat; on je sprožil vojno
s kraljem Matijo Korvinom; 1. 1470. se je udeležil tudi
deželnega zbora v Velikovcu.

1482 — 1489 Ivan III. Peckenschlager.

1489 —1494 Grof Friderik V. Schaumburg; temu je cesar nadško¬
fijsko stolico dobesedno prodal.

1494 — 1495 Sigmund II. Holleneški.

1495 — 1519 Leonhard iz Hodiš,  poprej prošt v Dobrli vesi.

1519—1540 Matija Lang, kardinal, čeprav on tedaj še niti duhov¬
niškega posvečenja ni imel, je vendarle postal 1. 1495.
prošt na Otoku, nato še vetrinjski opat, 1. 1505. pa
krški škof. Bil je odličen diplomat, častihlepen in lako¬
men ter najvplivnejša osebnost na dvoru cesarja Maksi¬
milijana I. Izza njega imajo salzburški nadškofje naslov
„primas Germaniae". Za njegove vlade se je začelo širiti
po naših deželah luteranstvo;  doma je bil iz Augs¬
burga.

1540 — 1554 Ernest, sin bavarskega vojvode, ki se pa ni dal nikoli
posvetiti za škofa in se je slednjič odpovedal.

1554 — 1560 Mihael pl. Kuenburg, po rodu Korošec.

1560 — 1586 Ivan Jakob pl. Kuen-Belasy; on je zopet ukinil obhajilo
pod obema podobama.

1586 — 1587 Jurij pl. Kuhnburg.

1587 — 1612 Wolfgang Ditrih Reitenauški; on je bil eden najnevred-

nejših salzburških nadškofov, ki je ponovno nastopal
proti katoliškim koristim in vzbujal s svojim življenjem
obče zgražanje, uvedel je pa v salzburški nadškofiji
rimski brevir in misal (dotlej je imel Salzburg svoja);
umrl je v ječi, zapuščen od svojega kapitlja in salzbur¬
ških stanov.

1612 — 1619 Grof Marko Sittich Hohenems, nečak prejšnjega; on je
uvedel ljudske misijone, razdelil arhidiakonate v deka-

860

nije in poskušal popraviti zlo, ki ga je povzročil nje¬
gov prednik; izdal je tudi nov red za ljudske šole.

1619 — 1653 Grof Pariš Lodron; on je ustanovil v Salzburgu
vseučilišče.

1653 — 1668 Grof Gvidovald Thun, kardinal.

1668 — 1687 Grof Maksimilijan Gandolf Kuhnburg, kardinal; poprej
je bil tudi on lavantinski škof.

1687 — 1709 Grof Ivan Ernest Thun, polbrat nadšk. Gvidobalda.

1709 — 1727 Grof Franc Anton Harrach.

1727 — 1744 Baron Leopold Anton Firmian, poprej lavantinski škof.

1745 — 1747 Grof Jakob Ernest Liechtenstein, poprej nadškof v Olo¬
mucu.

1747 — 1753 Grof Andrej Jakob Dietrichstein.

1753 — 1771 Grof Sigmund III. Schrattenbach, pobožen, a malo spo-
sposoben nadškof.

1772 — 1812 Knez Hieronim Jožef Franc Colloredo; radi preureditve
škofijskih meja 1. 1786. je bil on zadnji  salzburški
višji pastir koroških Slovencev,  ostal je
pa še nadalje metropolit obeh koroških škofij. Ko se je
1. 1803. Salzburška združila z Avstrijo, je prenehal biti
tudi svetni vladar (državni knez) Salzburške. Za časa
francoske revolucije se je preselil na Dunaj in se potem
sploh ni več vrnil v Salzburg.

4. Krški škofje:

1072 — 1090 Gunter z Grobniškega polja, poprej prošt v Brežah; on
je bil ob imenovanju postavljen že tudi za salzburškega
generalnega vikarja ža salzburški del Koroške.

1090 — 1106 Bertold pl. Zeltschach, poprej menih v št. Pavlu, ki je
pa zasedel škofijsko stolico nezakonito.

1106 — 1131 Hiltebold; on je uvedel v krški kapitelj redovna pravila
sv. Avguština; šele za njegove vlade so bile določene tu-,
di meje krške škofije.

1131 — 1167 Roman I., poprej gosposvetski prošt, po rodu Korošec;

cesar Friderik L je podelil njemu in njegovim nasled¬
nikom knežji naslov; on je sezidal grad Strassburg in
začel graditi katedralo na Krki.

1167 — 1174 Henrik I.; on je prenesel truplo sv. Heme s pokopališča
v krško stolnico na Krki.

1174 — 1179 Roman II. Lipniški; njega je imenoval papež Aleksan¬
der III., proti čemer je pa salzburški nadškof ugovarjal.

1179- 1194 Ditrih I. Albeški.

861

1194-1195 Wemher.

1196 — 1200 Eckeha (Ekhard), poprej gosposvetski prošt.

1200 — 1213 Valter pl. Vatz, poprej redovnik v Švici in je vladal v
hudih sporih s salzburškim nadškofom.

1214 Oton I.; on je bil le izvoljen (je namreč že pred potr¬

ditvijo umrl).

1214 — 1217 Henrik II. Ptujski, poprej gosposvetski prošt.

1217 — 1220 Udalšalk (ali Ulšalk), poprej krški kanonik; on se je
škofiji odpovedal.

1221 — 1253 Grof Ulrik I. Ortenburški; on se je jako prizadeval osvo¬
boditi se salzburškega fevdništva.

1253 — 1278 Ditrih II., poprej krški kanonik; on je jako podpiral
Rudolfa Habsburškega proti kralju Otokarju II.

1279— 1281 Ivan Enstalški, poprej škof v Chiemsee.

1282 Konrad I.; on je bil le izvoljen, a ne potrjen.

1283 — 1298 Hartnid pl. Lichtenstein - Offenberg.

1298 — 1326 Henrik III. pl. Helfenberg, poprej lavantinski škof.

1326 — 1333 Gerold Breški; opravljal je tudi posle salzburškega vice-
doma v Brezah.

1334 — 1337 Lovrenc pl. Brunne (Grumminški); on je uvedel
prvega Habsburžana  kot koroškega vojvodo h
Gospe Sveti.

1337 — 1344 Konrad II. pl. Enslingen; prisostvoval je ustoličenju voj¬
vode Albrehta.

1345 — 1351 Ulrik II. pl. Wildhaus (Willershausen).

1351 — 1359 Pavel Praunspeck; on je bil kancler vojvod Avstrijskih,
s Krke je pa odšel za škofa v Freising; njega je imenoval
papež, toda salzburški nadškof ga ni hotel priznati in
je imenoval svojega sorodnika Ulrika, vendar je moral
nadškof slednjič odnehati.

1359— 1363 Ivan II. pl. Platzheim -Lenzburg; bival je trajno na
dvoru vojvod Avstrijskih in je odšel s Krke za škofa v
Briksen.

1364— 1376 Ivan III. pl. Tockheim, poprej dvorni kaplan ogrskega
kralja.

1376 — 1402 Ivan IV. pl. Mayrhofen, poprej prošt na Dunaju.

1402 — 1411 Konrad III. Hebenstreit; on je bil predsednik komore
vojvode Avstrijskega; s Krke je odšel za škofa v Frei¬
sing.

1411 —1432 Ernest Auer, Bavarec, poprej prošt v Brezah; on je
bil tudi kancler vojvode Ernesta.

862

n-

1432 —1436 Lovrenc II. Liechtenberger, poprej lavantinski škof;

njega je imenoval vojvoda Friderik, a papež ga je izob¬
čil; zakonito ni bil nikoli krški škof, dejansko jo je pa
vendarle upravljal. V teh časih so vladale radi imeno¬
vanj krških škofov največje zmede in neprestani spori
med papežem, vladarjem in salzburškim nadškofom, ker
je hotel vsak spraviti na bogati sedež krškega škofa svo¬
jega varovanca.

1432 — 1453 Ivan V. Schallermann; njega je imenoval papež, a pre¬
vzeti je mogel škofijo šele 1. 1436., ko se mu je umaknil
Liechtenberger.

1453 — 1469 Ulrik III. pl. Sonnenberg; on je bil tudi kancler in za¬
upnik cesarja Friderika III.

1470 — 1474 Sikst pl. Tannberg.

1472 — 1487 Lovrenc III. pl. Freiberg; on je bil obenem tudi salz¬
burški prošt; 1. 1480. je vodil svoje kmete v boj proti
Madžarom.

1487 — 1490 škofija ostane nezasedena.

1490 Jurij Kolberger, Bavarec; on je bil samo imenovan, a
ne potrjen.

1491 — 1501 Rajmund Perauldus (Bertrand), Francoz, kardinal; ker

je bil navadno odsoten iz svoje škofije, je bila krškim
stolnim proštom dovoljena raba pontifikalij.

1501 — 1522 Matija Lang pl. Wellenburg, Bavarec, kardinal; njemu
je cesar Maksimilijan I. že poprej podelil proštijo Otok
in vetrinjsko opatijo, 1. 1419. je bil pa izvoljen za salz¬
burškega nadškofa, vendar se je krški škofiji odpovedal
šele 1. 1522.

1522 — 1526 Hieronim Balbus, Benečan in poprej poveljnik benečan-
ske mornarice, odlikoval- se je tudi kot pisatelj.

1526 — 1551 Anton Salamanca-Hoyos, Španec; on je postal že z 18 leti
Balbusov koadjutor, a posvečen je bil šele 1. 1540. Za
njegovega škofovanja je bila sklenjena (1535) pogodba,
da imenuje krškega škofa dvakrat vladar, tretjič pa salz¬
burški nadškof. On je odtujil krški škofiji mnogo nje¬
nih posestev v prid svojih sorodnikov, grofov Orten-
burg-Salamanca. Na potu na tridentinski cerkveni zbor
ga je umoril njegov sluga.

1552 — 1555 Ivan VI. pl. Schonburg, Bavarec; on je prezidal svoj
dvorec v Strassburgu.

1556 — 1573 Urban Sagstetter (nazvan Avstrijec); on je bil najden¬
ček in ga je vzgojil guštanjski oskrbnik Sagstetter; bil

863

je tudi upravitelj dunajske škofije in znamenit pridi¬
gar na raznih deželnih zborih, živel je pa le malo v svoji
škofiji, kar je še bolj pospešilo propad cerkvene disci
pline. Na tridentinskem cerkvenem zboru je zagovarjal
ženitev duhovščine.

1573 — 1603 Baron Krištof Andrej Spauer, Tirolec po rodu; on je bil
tudi predsednik vlade nadvojvode Karla in stalno odso¬
ten iz svoje škofije, že 1. 1601. je bil pa imenovan tudi
za škofa v Briksenu. On je v svoji škofiji prvi odločno
nastopil proti luteranom.

1603 — 1630 Baron Ivan VII. Jakob Lamberg; on je bil tudi pred¬
sednik dvorne komore nadvojvode Ferdinanda II. in je
posvečal posebno pažnjo rudnikom svoje škofije.

1630 — 1643 Grof Sebastijan Lodron.

1643 — 1652 Grof Franc I. Lodron, brat prejšnjega.

1653 — 1665 Nadvojvoda Sigmund Franc, sin tirolskega nadvojvode
Leopolda; om je bil istočasno krški, augsburški in triden¬
tinski škof; v krški škofiji ga je nadomestoval stolni
prošt.

1665 — 1673 Grof Venceslav Thun; on je bil istočasno tudi passau-
ski škof ter salzburški prošt in ga menda sploh ni bilo
nikoli na Koroško; tudi njega je na Krki nadomestoval
stolni prošt.

1673 — 1675 Grof Polikarp Kuenburg.

1675 — 1696 Baron Ivan VIII. Goess, kardinal; on je bil poprej vo¬
jak in diplomat. Za usluge ga je cesar Leopold I. na¬
gradil s krško škofijo, ostal je pa še nadalje v cesarjevi
diplomatski službi.

1697 — 1708 Oton II. de la Bourde, poprej opat na Bamberškem.

1709 — 1741 Grof Jakob Maksimilijan Thun - Hohenstein; on je za¬
radi bolehnosti nazadnje prepustil večino svojih škofov¬
skih opravil ljubljanskemu škofu Schrattenbachu.

1741 — 1761 Grof Jožef I. Marija Thun-Hohenstein, bratranec gor¬
njega; on je bil tudi cesaričin poslanik v Rimu, od
1. 1761. pa passauski škof.

1761 — 1772 Knez Hieronim II. Jožef Franc de Paula Colloredo de
Waldsee in Mels, od 1. 1772. salzburški nadškof in hud
jožefinec.

1772 — 1783 Grof Jožef II. Franc Anton Auersperg, poprej salzburški
kanonik in lavantinski škof; on je bil eden vodilnih
sodobnih jožefinskih škofov; od 1. 1783 pasauski škof;
sezidal je grad Zwischenwassern.

864

p

1783 — 1822 Grof Franc II. Ksaverij Salm - Reifferscheidt - Krauteim,
kardinal, po rodu Dunajčan; njegov oče je bil vzgoji¬
telj cesarja Jožefa II., on sam pa eden najznameni¬
tejših krških škofov in v sorodu z raznimi vladarskimi
rodbinami, velik podpiratelj znanosti, umetnosti in
književnosti ter dobrotnik revežev. Izvedel je tudi pre¬
selitev škofijskega sedeža  iz Strassburga v
Celovec.

5. Lavantinski škofje:

1228 — 1257 Ulrik I., imenovan na dan ustanovitve škofije (10. V.),
posvečen pa 14. V. z izrednim sijajem.

1258 — 1259 Karel iz Brez.

1260-1265 Oton.

1265 — 1267 Almerik Grafendorfer; poprej je bil opat cistercijanskega
samostana Rein nad Gradcem.

1267 —1275 Herbord; on je bil poprej dominikanec v Brežah; kot
škof pa tudi prvi salzburški generalni vikar za spodnje-
koroški arhidiakonat.

1275 — 1284 Gerhard pl. Enstahl; on je bil poprej opat v št. Pavlu,
njegov brat je bil pa krški škof. Ker lavantinski škofje
v Št. Andražu še niso imeli primernega stanovanja, so
bivali dotlej v salzburškem gradiču Stein, pričenši z
Gerhardom pa v Volšperku.

1284 — 1291 Konrad I. pl. Vonstorf - Preitenfurt; on je bil prvi la¬
vantinski škof, pri čigar imenovanju je uveljavil svojo
besedo tudi Rim, za duhovnika je bil pa posvečen šele
eno leto po imenovanju za škofa.

1291 — 1298 Henrik pl. Haus (ali tudi Goss), poprej salzburški ka¬
nonik.

1298 — 1303 Wulfing pT. Stubenberg; on je bil poprej dominikanec
v Brežah, 1. 1304. je pa postal bamberški škof.

1304-1317 Wemer.

1317 — 1332 Ditrih Wolfhauer (WolfsauerP), poprej prošt v Gumici
in župnik v Gradcu; bil je eden najdelavnejših lavan¬
tinskih škofov in tedaj (1318) so dobili lavantinski škof¬
je tudi knežji naslov.

1333 — 1342 Henrik II. Krafft; on se je udeležil ustoličenja vojvode
Otona.

1342 — 1356 Henrik III., poprej prošt v Brežah.

55

865

1357 — 1363 Peter I. Kroll, po rodu Tirolec; on je bil prvi lavantin¬
ski škof, ki je opravljal tudi službo salzburškega vice-
doma v Brežah.

1363 — 1387 Henrik IV. Krapff; bil je obenem tudi dvorni kaplan
vojvode Rudolfa IV. in je šele on zgradil škofijsko
rezidenco v Št. Andražu, kjer se je vršila 1. 1381. tudi
škofijska sinoda.

1387 — 1391 škofija ostane nezasedena, ker sta dva kandidata odklo¬
nila imenovanje.

1391 — 1397 Nikolaj, češki minorit iz Unhošta pri Pragi. Videl je
svojo škofijo enkrat samkrat, slednjič se ji je pa odpo¬
vedal.

1397 — 1408 Konrad II. Torer pl. Torlein, poprej salzburški kano¬
nik; on je bival navadno v Brežah in je upravljal ško¬
fijo že za svojega prednika.

1408 — 1411 Ulrik II. Wilaus, poprej prošt v Brežah.

1411 — 1421 Wolfhard pl. Ehrenfels iz rodbine Arveških gospodov,
poprej salzburški kanonik.

1421 — 1423 Friderik Theis pl. Theisingen.

1424 — 1433 Lovrenc pl. Lichtenberg (Liechtenberger ?), po rodu s
Kranjske; on je bil jako pohlepen in velik zapravljivec;
hotel si je pridobiti krško škofijo, pri čemer je pa iz¬
gubil še lavantinsko.

1434 — 1438 Herman pl. Gnas (ali Neuberg), po rodu s štajerske.

1438 — 1446 Lovrenc Lichtenberg (drugič); on se je hotel s pomočjo
nezakonitega bazelskega koncila in protipapeža Feliksa
V. nasilno polastiti oglejskega patriarhata, zato ga je
papež že 1. 1445. izobčil.

1446 — 1463 Teobald Schvveinbeck, po rodu z Gornje Avstrije, po¬
prej salzburški kanonik.

1463 — 1468 Baron Rudolf Rudisheim, doma iz Porenja; on je bil
eden najznamenitejših lavantinskih škofov; odlikoval se
je kot diplomat; 1. 1466. je pridigoval po severni Ev¬
ropi križarsko vojno proti Turkom.

1468 — 1482 Ivan pl. Rott, po rodu Bavarec, poprej cesarjev taj¬
nik in jako učen mož; za njegovega škofovanja je La¬
botska dolina mnogo trpela pred Turki, v bojih z Ogri
je bil pa na strani kralja Matjaža, zato so cesarjeve
čete razsajale po Labotski dolini.

1483 — 1486 Jurij I.; o njem ni znanega ničesar; radi ogrske oku¬
pacije Labotske doline on morda sploh ni nikoli na¬
stopil.

866

■

1487 — 1508 Erhard Paumgartner; radi ogrske okupacije Labotske
doline je moral čakati 4 leta, preden je lahko prevzel
škofijo; on je skušal obnoviti proces za kanonizacijo
sv. H e m e .

1508 — 1536 Lenard I. Pewerl, po rodu Štajerec; poprej je bil kano¬
nik in dekan v Salzburgu, kot škof pa tudi patriarhov
generalni vikar za avstrijski del patriarhata.

1536 — 1555 Filip I. Renner, 'poprej koadjutor gornjega.

1556 — 1570 Martin Herkules Rettinger pl. Wispach, poprej augs-
burški in briksenški kanonik; je bil jako pobožen in
učen škof.

1570 — 1572 Jurij II. Agrikola (Bauer?); on je bil že 1. 1572. imeno¬
van za sekavskega škofa, a je še naprej upravljal tudi
lavantinsko škofijo do 1. 1584; poprej je bil prošt v
Brezah in arhidiakon za Spodnjo Koroško; napram lu-
teranom je bil jako popustljiv, kar so potem ti pridno
zlorabljali.

1572 — 1584 škofija ostane celih 12 let nezasedena, kar je tudi po¬
vzročilo poluteranjenje  skoro vse Labotske do¬
line.

1584— 1618 Jurij III. Stobaeus pl. Palmaburg, po rodu Prus; on je
bil poprej briksenski kanonik in dekan. Bil je eden naj¬
znamenitejših lavantinskih škofov in po njegovih pred¬
logih je bila izvedena tudi protireformacija; po njego¬
vi smrti je upravljal škofijo nekaj časa šentpavelski
opat Marchstaller.

1619 —1640 Lenard II. Gotz, po rodu Švab; poprej podkancler
kralja Ferdinanda; on je bil vdovec in oče, ki ob ime¬
novanju še ni imel niti nižjih redov, ostal je pa v vla¬
darjevi službi še tudi po imenovanju za škofa, zato
je bival le malo v svoji škofiji.

1640—1654 Albert pl. Priami«, poprej prošt v Brežah.

1654 — 1665 Baron Maksimilijan Gandolf Kuenburg iz stare koro¬
ške plemenitaške rodbine, ki je dala 8 škofov; ustanovil
je več vikariatov, izdal nov šolski red, jako skrbel za šol¬
stvo in imenoval posebnega šolskega komisarja; pozneje
je postal salzburški nadškof in kardinal.

1665 — 1673 Grof Sebastijan Potting iz dolnjeavstrijske plemiške rod¬
bine; 1. 1673 je postal passauski škof.

1673 — 1704 Franc I. Gašper pl. Stadion; on je bil goreč in pobožen
škof; izven mesta (Št. Andraža) je zgradil  prostorno

55 *

867

loretsko cerkev, kjer so se poslej vršile sloves¬
ne službe božje.

1704 — 1708 Janez II. Sigismund grof Kuenburg, nečak nadškofa
Gandolfa; 1. 1708 je postal škof v Chiemsee.

1708 — 1718 Grof Filip II. Karel Fiirstenberg; on je skušal uvesti
strogo disciplino med duhovščino.

1718— 1724 Baron Leopold I. Anton E. Firmian iz tridentinske ple¬
miške rodbine, sorodnik salzburškega nadškofa Thuna
in je postal 1. 1727. tudi sam salzburški nadškof.

1724 — 1744 Grof Jožef I. Ožbald Attems iz stare furlanske plemiške
rodbine; on je bil vzoren škof in je prenovil tudi šent-
andraško škofijsko palačo.

1744— 1753 Baron Virgilij Avguštin Finnian, nečak prejšnjega la¬
vantinskega škofa Firmiana; on se je odpovedal škofiji
in se vrnil za prošta v Salzburg.

1754 — 1762 Grof Janez III. Thurn-Valsassina; on se je moral boriti
s hudimi denarnimi težavami.

1763 — 1772 Grof Jožef II. Franc Auersperg, star ob imenovanju
šele 29 let; on se je hotel radi premajhnih dohodkov že
1. 1764. odpovedati škofiji, 1. 1772 je bil pa imenovan za
krškega škofa, 1. 1785. za passauskega in končno še za
kardinala; bil je vnet pristaš francoskega prosvetljenstva.

1773 Grof Peter II. Vigilij Thun; on se je pa že 4 tedne

po imenovanju (še preden je nastopil) zopet odpovedal,
menda tudi radi premajhnih dohodkov.

1773 — 1777 Grof Franc II. Ksaver Breuner; on je bil 1. 1777. ime¬
novan za salzburškega stolnega dekana in se je odpo¬
vedal lavantinski škofiji ter odšel nazaj v Salzburg.

1777 — 1790 Grof Vincenc Jožef Schrattenbach; on si je znal prido¬
biti veliko naklonjenost duhovščine in ljudstva, toda z
uvajanjem reda v poprej oglejskem (goriškem) delu ško¬
fije je imel velike težave. Ko je bil 1. 1790. imenovan še
za salzburškega prošta, se je odpovedal škofiji. Bil je
večkrat tudi v hudih sporih z -vlado, ker se je obotavljal
izvrševati razne jožefinske naredbe. Za njegove vlade so
bile preurejene škofijske meje, s čimer se je škofija
silno povečala.

1790— 1793 Grof Gandolf Ernest Kuenburg, miren in bolehen jo-
žefinski birokrat.

1795 — 1800 Knez Vincenc Jožef Schrattenbach (drugič). Po smrti
škofa Kuenburga je duhovščina sama prosila, naj bi bil
vnovič imenovan Schrattenbach, zato se je tudi imeno-

868

vanje močno zavleklo, vendar se je radi oslabelosti 1.
1800 vnovič odpovedal. Bil je stalno v laseh z jožefinsko
birokracijo, toda poleg Slomška  najbolj priljubljeni
lavantinski škof.

1800—1822 Grof Leopold II. Maksimilijan Firmian, zadnji plemič
na lavantinski škofijski stolici in strog vladinovec. Že
za njegovega škofovanja so se začela prva resna poga¬
janja za preselitev škofijskega sedeža iz št. Andraža v ka¬
ko spodnještajersko mesto, a radi francoskih vojska so po¬
gajanja zaspala in enako tudi prošnje za obnovitev stol¬
nega kapitlja. Cesar ga je že 1. 1816. imenoval za salzbur¬
škega nadškofa, toda pogajanja med Rimom in Dunajem
so se vlekla več let, dokler ga ni potem imenoval cesar 1.
1822. za dunajskega nadškofa.

1824—1843 Ignac Franc Zimmermann, sin poštarja iz Sloven¬
ske Bistrice.  Znal je dobro slovensko, ker je po¬
prej pastiroval po raznih spodnještajerskih župnijah in
salzburški nadškof ga je ravno zato tudi imenoval za
lavantinskega škofa. L. 1841. ga je hotel cesar imeno¬
vati za krškega škofa, a Zimmermann je to odklonil.
Tudi za njegovega škofovanja se je obravnavalo vpra¬
šanje preselitve škofije na Spodnje štajersko, dosegel je
pa obnovitev lavantinskega kapitlja (10. IV. 1825) in
posvečal vse moči ureditvi svoje škofije.

1843 — 1846 Franc Ksaver Kutnar, prvi Slovenec  na sedežu
lavantinskih škofov, doma iz št. Vida pri Stični (na
Kranjskem); on je bil blag in goreč, toda bolehen škof.
Poprej je 20 let deloval na nadškofijskem dvoru v Salz¬
burgu, kjer je bil med drugim tudi škofijski šolski nad¬
zornik, zato je potem kot škof tudi znal ceniti Slomško¬
vo šolsko delo.

1846 — 1862 Anton Martin Slomšek; on je bil zadnji  lavan¬
tinski višji dušni pastir velikega dela koroških Sloven¬
cev, kajti s papeževim odlokom z dne 16. in 20. V. 1857.
je bil premeščen sedež  lavantinske škofije  iz
Št. Andraža v Maribor  in škofijske meje vnovič pre¬
urejene tako, da je pripadel ves koroški del lavantinske
škofije odslej h krški škofiji, a Slomšek se je dne 16.
VIII. 1859. preselil v Maribor.

869

6. Ljubljanski škofje:

1463 — 1488 Grof Žiga Lamberg, doma z gradu Gutenberg pri Tr¬
žiču; pred imenovanjem je bil pa dvorni kaplan cesarja
Friderika III. On je zgradil prvo ljubljansko stol¬
nico,  toda sam in njegovi nasledniki so še nad 300
let stanovali večidel v Gornjem gradu, kjer je bila
1. 1474. ukinjena tamošnja starodavna benediktinska
opatija (ust. sredi XII. stol). L. 1466. je bil na Krki član
komisije, ki je vodila preiskavo o češčenju in čudežih
bi. Heme v zvezi z njeno proglasitvijo za svetnico.

1493 —1536 Krištof Rauber iz znane stare kranjske plemiške rod¬
bine. Cesar ga je imenoval za škofa že 1. 1488., ko je
imel komaj 22 let, a njegova potrditev se je vlekla še
cela 4 leta in je bil šele po potrditvi posvečen za mašni-
ka, za škofa pa šele 1. 1497. On je bil škof, vojskovodja in
diplomat in kot škof obenem še admontski opat, upravi¬
telj sekavske 'škofije, kranjski deželni glavar in cesarski
namestnik za Nižjo Avstrijo ter je pridobil za ljubljan¬
ske škofe knežji naslov, zgradil je ljubljanski škofijski
dvorec. Za njegovega škofovanja se je začelo uveljav¬
ljati v Ljubljani luteranstvo.

1536 — 1544 Baron Frančišek Kazianer-Katzenstein, iz ugledne kranj¬
ske plemiške rodbine; poprej je bil prošt pri Gospe
Sveti in je tudi sam nagibal k protestantom.

1544—1558 Urban Textor-Tkalčič, Slovenec, doma s Krasa, poprej
dvorni kaplan cesarja Ferdinanda in je bival tudi po
imenovanju za škofa največ na cesarskem dvoru, navzlic
temu je pa ravno on začel odločen boj proti protestan¬
tom na Slovenskem. Z njegovim posredovanjem so prišli
v Avstrijo jezuiti.

1558 —1568 Peter pl. Seebach, kranjski plemič; za svoje škofovske
dolžnosti se je malo brigal in je menda celo sam precej
nagibal k protestantom.

1571 — 1578 Konrad Glušič, tudi on je bil sin slovenskega kmeta s
Krasa, vodil je trde boje s protestanti.

1579 Baltazar Radliz; ta je umrl, še preden je bil posvečen

za škofa.

1580— 1597 Janez Tavčar iz Štanjela na Krasu, poprej župnik in
arhidiakon v Gorici. On je bil eden najznamenitejših
ljubljanskih škofov in eden prvih smotrnih in odločnih
bojevnikov proti protestantizmu v slovenskih deželah.
Že takoj po svojem imenovanju je obiskal  (1581)

870


tudi svoje koroške  duhovnije. Nadvojvoda Karel ga
je imenoval tudi za svojega namestnika v Gradcu in s
tega mesta je mogel potem razviti odločen boj proti
protestantom v vseh slovenskih deželah. Svojega vla¬
darja je pridobil, da je poskušal ustanoviti škofijo v
Velikovcu (za njeno dotacijo naj bi se porabili dohodki
dobrloveškega samostana). Od 1. 1588-1594 je upravljal
zavoženo gospodarstvo dobrloveškega samostana, zatem
je pa vodil do svoje smrti upravo posestev vitezov Re¬
da sv. Jurija v Millstattu.

1598 —1630 Tomaž Hren, Ljubljančan; on je izvedel protireforma¬
cijo na Kranjskem. L. 1614 je bil imenovan za nadvoj¬
vodovega narpestnika v Gradcu, kjer je potem z naj¬
večjo odločnostjo nadaljeval Tavčarjevo in Stobejevo
delo na zopetnem pokatoličenju slovenskih dežela; bil
je tudi velik podpornik slovenske katoliške književnosti.

1630— 1640 Rajnald Scarlichi, dotlej tržaški škof in cesarski namest¬
nik v Gradcu.

1641 — 1664 Grof Oton Friderik Buchheim, Dunajčan; on je le ma¬
lo bival v svoji škofiji, vendar je obiskal tudi svoje ko¬
roške vernike.

1664 — 1683 Grof Jožef Rabatta iz goriške plemiške rodbine, že s 15.

letom je bil določen za passauskega škofa, a ko se je
1. 1664. izpraznila ljubljanska škofija, je bil imenovan
v Ljubljano, za duhovnika je bil pa posvečen šele po
imenovanju za škofa.

1683 — 1701 Grof Žiga Herberstein, skromen in pobožen škof, ki je
začel graditi sedanjo ljubljansko stolnico.

1701 — 1711 Grof Ferdinand Kuenburg; 1. 1711. je odšel na nadškofa
v Prago.

1711 — 1717 Grof Franc Karel Kauniz iz odlične češke plemiške rod¬
bine.

1718 — 1727 Grof Viljem Leslie, iz stare škotske rodbine, poprej
škof v Vaču na Ogrskem.

1728 — 1742 Grof Feliks Sigismund Schrattenbach, poprej stolni de¬
kan v Salzburgu.

1743 —1757 Grof Ernest Attems, potomec stare furlanske plemiške
rodbine, poprej generalni vikar passauskega škofa za.
Avstrijo.

1761 — 1772 Grof Leopold Petazzi iz tržaške patricijske rodbine, po¬
prej škof tržaški.

871

1772 — 1787 Grof Karel Herberstein, po rodu iz Gradca; on je bil
eden najskrajnejših jožefincev med takratnimi avstrij¬
skimi škofi, zato ga papež tudi navzlic cesarjevemu
pritisku ni hotel imenovati za nadškofa novousta¬
novljene  ljubljanske nadškofije.  Ob priliki
preureditve meja notranjeavstrijskih škofij je odstopil
dne 19. VI. 1786. krški škofiji svojih dotedanjih 7 gor-
njekoroških župnij (duhovnij), 6 spodnjekoroških pa
lavantinski škofiji, tako da je bil on zadnji lju¬
bljanski škof  dela koroških Slovencev,
izvzemški potem kratke dobe francoske vlade.

1788 — 1806 Baron Mihael Brigido, prvi in zadnji  ljubljan¬
ski nadškof,  ki pa ni imel s koroškimi Slovenci no¬
bene zveze več.

1807 — 1814 Anton Kavčič, doma iz Idrije, poprej dunajski pomožni
škof. V dobo njegovega škofovanja spada francoska Ili¬
rija in za časa te (1809—1813) je bilo priključenih lju¬
bljanski škofiji tudi 9 gornjekoroških dekanij in 3
vzhodnotirolske. — Tako so prišli začasno pod ljubljan¬
sko škofijo vsi gornjekoroški Slovenci (škof Kavčič je 1.
1812. tudi obiskal vse tamošnje važnejše duhovnije), a s
propadom francoske oblasti so bile vzpostavljene zopet
prejšnje škofijske meje in tudi koroški Slovenci dokonč¬
no izločeni iz ljubljanske škofije, šele po prvi svetovni
vojni je bila ljubljanski dodeljena župnija Jezersko, la¬
vantinski škofiji pa 4 župnije dravograjske dekanije in
9 župnij v Mežiški dolini, 'in sicer: Spodnji Dravograd,
Št. Andrej, Št. Danijel, Guštanj (Ravne), Javorje, Št.
Janž na Ojstriču, Koprivna, Kotlje, Prevalje, Mežica,
črna, Strojna in črneče.

872

C. KRONOLOGIJA KOROŠKIH SLOVENCEV
za dobo od L 1500 do 1. 1792.:

Leta

1500 Umre (12. IV.) zadnji Goriški grof Leonhard in njegova ozem¬
lja podeduje cesar Maksimilijan 1., tako so združili Habsbur¬
žani v svojih rokah končno vse slovenske dežele.

Cesar Maksimilijan ustanovi prvo vlado za vse tedanje avstrij¬
ske dežele.

1502 V Dunajskem Novem mestu se vrši prvi generalni zbor „nižje-
avstrijskih deželnih zborov”, t. j. stanovskih odborov gornje-
avstrijskega, spodnjeavstrijskega, koroškega, štajerskega in kranj¬
skega deželnega zbora; stanovi zahtevajo, da mora biti v osred¬
nji vladi zastopana vsaka dežela s po 2 članoma.

1505 — 1. 1530: Deluje v Beljaku znameniti koroški slovenski slikar
U. Goričar (Gortschacher).

1506 Cesar Maksimilijan I. obljubi Korošcem, da se bo dal ustoličiti
po starem običaju na Gosposvetskem polju.

Omenja se prvič rudnik svinca pri Rablju.

1507 Cesar Maksimilijan I. predlaga na generalnem deželnem zbo¬
ru v Kremsu zvezo 5 avstrijskih dežela za skupen boj proti
Turkom, toda sklenjenega ni bilo ničesar učinkovitega.

1508 Začne se prva beneška vojna, ki traja do 1. 1518 in za stalno
podrobno določi koroško-beneško mejo.

1509 Koroške čete zasedejo Bovec, ki ga upravljajo potem do 1. 1514.

1510 Naše dežele pošljejo odposlance na nemški državni zbor v
Augsburgu s prošnjo za pomoč proti Turkom, a državni zbor
niti ne razpravlja o tej prošnji.

10. IV.: Cesar Maksimilijan I. izda libel, s katerim določa, da
ostanejo sodišča 1. instance gospoščinam, a odločbe v 2. instanci
si pridržuje cesar sam.

1514 Celovec pogori do tal.

V Velikovcu razsaja kuga in potem vnovič 1. 1584, 1597, 1601
in 1715.

1. VII.: Dietrichsteini pridobe grad Humperk in zatem še več
drugih gospoščin v slovenskem delu Koroške.

V Bistrici v Rožu že obratujejo neka železarska podjetja.

873

1515 Vrši se drugi veliki upor koroških slovenskih kmetov.

1517 M. Luther preide v odkrito krivoverstvo.

Na Koroškem se ustanovi Bratovščina sv. Krištofa, čije namen
je zajeziti preklinjanje in pijančevanje.

1518 Na gener. deželnem zboru v Innsbrucku je sklenjena obramb¬
na zveza alpskih dežela proti Turkom. — Cesar obljubi ime¬
novati za deželne glavarje plemiče iz dotičnih dežela.

24. IV.: Cesar podari koroškim stanovom Celovec, katerega dne
13. V. 1519 zasedejo stanovske čete.

1519 12. I.: Umre cesar Maksimilijan I., ki ga nasledi sin Karel V.;
on je dne 20. X. 1520 kronan za nemškega cesarja.

1520 25. I.: Vrši se poklonstvo zastopnikov novega vladarja in to le
še v Celovcu, a cesar potem dne 25. X. potrdi stare deželne
pravice.

1521 29. IV.: V Wormsu je sklenjena pogodba, s katero prepusti
cesar Karel V. naše dežele svojemu bratu Ferdinandu, vendar
brez Goriške, Trsta, Istre, Ortenburške grofije in lienškega
okrožja; koroški in kranjski stanovi radi tega trganja celotno¬
sti naših dežela odklanjajo poklonstvo.

5. VII.: Ferdinand I. dovoli koroškim stanovom kovanje last¬
nega denarja.

29. VIII.: Sultan Sulejman osvoji Beograd, ki je dotlej zapiral
Turkom večje pohode proti krščanskemu zapadu.

Dotlej h Koroški spadajoče okrožje St. Lambrecht je pridelje-
no Štajerski.

1522 30. I. in 7. II.: Cesar Karel V. in njegov brat Ferdinand skle¬
neta radi protesta naših dežela dokončno delilno pogodbo, s
katero pripadejo Ferdinandu I. še vsi sporni predeli naših de¬
žela, ki si jih je bil cesar Karel z delilno pogodbo z dne 29. IV.
1521 pridržal zase.

Neumann kupi od Ungnada gospoščino Wasserleonburg.

Turki prihrume na Kranjsko; Korošci pošljejo Kranjcem po¬
moč (enako tudi potem 1. 1528).

1523 Nadvojvoda Ferdinand I. prepove širjenje protestantskih spi¬
sov po avstrijskih deželah.

M. Rumpf se navaja kot prvi koroški deželni grof.

1524 10. II.: Nadvojvoda Ferdinand I. proda vkljub odporu koro¬
ških stanov po Celjskih grofih podedovano grofijo Ortenburg
Špancu G. Salamanca z vsemi posebnimi pravicami; drage sa-

874


mostojne grofije na Koroškem so ugasnile že ob koncu sred¬
njega veka.

Začne se oblikovati Vojna krajina in 1. 1528 postavijo ob tur¬
ški meji prve stalne obrambne čete.

V Podljubelju že deluje neka fužina.

V zvezi s sodnim zborom v Kotljah se izrečno navaja tudi
„supan” (župan).

Navajajo se že železarska podjetja v Borovljah.

1525 Vrši se veliki kmečki upor v Nemčiji in na Salzburškem, pri
katerem pa slovenski Korošci ne sodelujejo.

Volšperški minoritski gvardian Todt že oznanja luteranske
nauke tudi na Koroškem.

V Augsburgu se vrši generalni deželni zbor avstrijskih dežela.

1526 V Beljaku že namestijo prvega luteranskega predikanta.

28. VIII.: Turki uničijo združeno krščansko vojsko pri Mo-
haču; v bitki padeta dve tretjini krščanske vojske ter ogrsko-
češki kralj Ludovik, nakar podedujejo ogrsko-češke dežele Habs¬
buržani, to je nadvojvoda Ferdinand I., ki je potem tudi izvo¬
ljen za ogrskega in češkega kralja.

Grof A. Salamanca postane upravitelj krške škofije, a za du¬
hovnika je posvečen šele 14 let kasneje.

1527 Izdan je prvi enotni policijski red za Koroško.

Začno graditi Lendkanal pri (v) Celovcu.

Ferdinand I. ustanovi tajni svet, dvorni svet in dvorno pi¬
sarno ter obnovi dvorno komoro.

21. VIII.: Ferdinand I. izda patent („generale”) proti krivo¬
vercem.

1528 16. 1.: Vladar izda edikt, naj duhovščina ne preobremenjuje
vernikov s pretiranimi dajatvami.

Nadvojvoda Ferdinand I. odredi cerkveno vizitacijo svojih
dežela, ki jo izvrši ljubljanski škof Raubar; ta ugotovi,- da je
že večina plemstva naklonjena protestantom.

24. VII.: Cesarski edikt odredi najstrožje nadzorstvo nad tiska¬
njem in uvažanjem knjig.

Ob turški meji postavijo prve stalne obrambne čete.

Kralj Ferdinand pride konec t. 1. v Celovec prosit po¬
moči proti pripravljajočemu se turškemu napadu, sebični nem¬
ški knezi pa ostanejo brezbrižni za pretečo nevarnost.

1529 Bamberški škof po dolgem upiranju pristane na plačevanje
,,turškega davka” za svoja koroška posestva.

875

Otoška proštija je inkonporirana Redu sv. Jurija.

9. VI.: V Spod. Dravogradu se vrši skupna seja notranjeavstrij-
■ skih stanov glede obrambe proti Turkom.

Jeseni t. 1. Turki brezuspešno prvič oblegajo Dunaj; pri nje¬
govi obrambi sodeluje tudi 400 koroških pešcev in 200 konje¬
nikov.

1530 Nemški državni zbor dovoli nekaj denarnega prispevka za ob¬
rambo proti Turkom, a cesar še večino tega zapravi za druge
stvari.

3. XI.: Tudi kralj Ferdinand naroči koroškemu deželnemu
glavarju Welzerju, naj strogo pazi na tiskanje in uvažanje
protestantskih tiskovin.

Notranjeavstrijski stanovi sklenejo na svojem skupnem posve¬
tovanju v Spod. Dravogradu in v Slovenjem Gradcu ustanoviti
skupno stanovsko vojsko za obrambo proti Turkom.

Spričo nove turške nevarnosti dovoli papež oddajo četrtine
vsega cerkvenega imetja v obrambne namene.

1532 27.VII.: Cesar Karel V. izda za vso državo skupni kazenski za¬
konik („karolino”).

Koroški deželni zbor prvič zahteva za protestante versko
svobodo.

Velika turška vojska prihrumi spomladi na Ogrsko, hoče vnovič
navaliti na Dunaj, a pri Kisegu ji Hrvat Jurišič prepreči na¬
daljnje prodiranje; na svojem povratku pa Turki plenijo po
Ogrskem in Štajerskem ter skušajo 14. IX. pri Spod. Dravo¬
gradu in pri Guštanju vdreti tudi na Koroško, toda odbije jih
deželna bramba; to je bil zadnji turški poskus vdora na sloven¬
sko Koroško; nekemu turškemu oddelku pa vendarle uspe pro-
.dreti do Hiittenberga.

1534 Ferdinand I. izda stroge ukrepe glede izpolnjevanja cerkvenih
zapovedi (isto ponovi potem še 10. III. 1537) ter proti pre-
krščevalcem in sploh proti vsem nekatoličanom.

Okoli Celovca začno kopati obrambni jarek.

1535 Pogori vnovič skoro ves Celovec in z njim vred tudi tamošnji
„špital”, nakar zgrade stanovi v letih 1582 — 1593 na istem
mestu novega, večjega in ta postane pozneje jezuitski kolegij.
27. I.: Bamberški škof prizna vladarjeve deželnoknežje pravice
na svojih koroških posestvih. — Isto stori za njim dne 25. X. še
salzburški nadškof.

876


1537 V Salzburgu se vrši sinoda, ki razpravlja o zmedah v cerkveni
upravi in o prodiranju protestantizma.

Turki pri Osijeku uničujoče porazijo krščansko vojsko (tu se
je odlikoval grof Lodron).

1540 Papež potrdi ustanovitev jezuitskega reda,

Od binkošti do meseca novembra vladata na Koroškem silna
vročina in suša; pogori mnogo gozdov, vasi in posameznih hiš.

1541 10. V.: Pogori Velikovec in nato še 1. 1602, 31. III. 1637, 16. IV.
1665, 1678 in 1696.

Na generalnem deželnem zboru v Pragi zahtevajo tudi stanovi
naših dežela priznanje protestantizma in popolno versko svo¬
bodo. — Sklenjena je uvedba zemljarine („kontribucije”).

1542 Kobilice uničijo velikovški okoliš.

Ferdinand I. zastavi Otok grofom Salamanca.

Ferdinand I. se obveže, da bamberških posestev na Koroškem
ne bo obremenjeval s prispevki za obrambo proti Turkom.

1543 Šmohorčani prosijo za luteranskega predikanta.

Graditi začnejo celovške trdnjavske zgradbe, ki so dovršene
1. 1580.

Ljubljansko škofijsko stolico zasede U. Textor-Tkalčič, ki začne
odločen boj proti luteranstvu.

Cesar Ferdinand I. potrdi ..gorske bukve" za slovenske dežele.

1544 Notranjeavstrijski stanovi izdelajo načrt za organizacijo Vojne
krajine in prevzamejo stroške za njeno vzdrževanje.

1545 Začne se tridentinski cerkveni zbor, ki traja do I. 1563.

1547 19. VI.: Sklenjen je mir s Turki, ki si lastijo Ogrsko zase.

1548 Koroški stanovi že tretjič prosijo na augsburškem državnem
zboru za versko svobodo.

20. III.: Ferdinand I. zapove, da morajo škofje v teku 2 mesecev
zasesti vsak izpraznjeni beneficij.

Trubar zbeži iz domovine na Wiirtenberško.

1549 Vrši se salzburška cerkvena sinoda, ki se je udeleži tudi mnogo
Korošcev; bavila se je s perečimi cerkvenimi vprašanji, a nad¬
vojvoda prepove objavo njenih sklepov.

1550 Okoli t. 1. že obratuje rudnik železa na Ukovniški planini.

18. IV.: Cesar pozove duhovščino k vestnejšemu izpolnjevanju
njenih dolžnosti.

28 VII.: Koroški stanovi izdajo poseben gozdni red.

Bamberški škof izda jako izpopolnjeni rudarski red.

V Podljubelju so zgrajene nove fužine.

877

1551  Trubar izda prvi dve slovenski knjigi (katekizem in abecednik).

V Avstrijo (na Dunaj) pridejo prvi jezuiti.

V boroveljski okolici se prvič navajata dva puškarja.

5. VI.: Kralj Ferdinand izda desetinski red za štajersko in
Kranjsko.

1552  19. V.: Cesar Karel V. pribeži pred upornimi nemškimi knezi
v Beljak, kjer ostane skoro dva meseca.

1553 1. V.: Kralj Ferdinand I. izda jako izpopolnjen generalni ru¬
darski red.

Koroški stanovi ustanove v Celovcu višjo šolo za plemiško
mladin”) (poznejšo gimnazijo), 1. 1586 pa zgrade zanjo posebno
poslopje.

1554  25. II.: Ferdinand I. izda dinastični zakon, po katerem se po
njegovi smrti, razdele njegove dežele med njegove 3 sinove:
Maksimilijana, Ferdinanda in Karla, slednjemu so namenjene
notranjeavstrijske dežele, toda dotlej h Koroški spadajoča
Pusti dol in lienški okoliš naj bi bila priklopljena Tirolski.

1555  Baron Iv. Ungnad se izseli v Urach v Nemčiji.

6. IX.: Cesar Karel V. prizna enakopravnost luteranske vero¬
izpovedi s katoliško.

1556  7. IX.: Cesar Karel V. se odpove nemški cesarski kroni, nasledi
ga njegov brat Ferdinand I.

1558 V Beljaku se 14 dni mudi poluteranjeni bivši koprski škof P.
P. Vergerij (in 1. 1564 vnovič).

29. IX.: V Velikovcu zboruje koroški deželni zbor v cesarjevi
prisotnosti.

Cesar Ferdinand baje pozove iz Liege-a puškarje, od katerih se
naselijo nekateri v Celovcu, večina pa v Borovljah.

Pod Vajškro je otvorjen precej močan rudnik srebra.

1560  Za celovškega vikarja je imenovan M. Knorr, ki pa začne že
1. 1563 oznanjati luteranske nauke, 1. 1568 ga pa stanovi od¬
stavijo.

V Celovcu razsaja kuga in potem vnovič 1. 1598 ter 1601.

1561  Baron Ungnad ustanovi s Trubarjem v Urachu slovensko-
hrvatsko-srbsko tiskarno.

1562  V Salzburgu se vrši nova cerkvena sinoda, a njeni sklepi osta¬
nejo zgolj na papirju.

Izide mlinarski in pekovski red za Koroško.

1563  Celovški mestni svet odpravi katoliško bogoslužje in uvede
luteransko.

Ferdinand I. pošlje na Koroško svojega sina Karla sprejemat
poklonstvo.

878

1564 Trubar izda za slovensko protestantsko cerkev ..Cerkveno
ordningo”, ki jo uporabljajo tudi koroški slovenski protestantje.
Papež pooblasti salzburškega nadškofa, da more dovoliti obha¬
jilo pod obema podobama (to je pa že naslednje leto zopet
preklicano, vendar se je vršilo še več let).

Pusti dol (Pustertal) je priklopljen Tirolski (dotlej je spadal h
Koroški).

25. VII.: Umre cesar Ferdinand I. in v notranjeavstrijskih de¬
želah ga nasledi nadvojvoda Karel, a za nemškega cesarja je
izvaljen njegov brat Maksimilijan II.

Umre baron Iv. Ungnad; njegovo tiskarno prepeljejo iz Uracha
na grad Waldenstein v Labotski dolini.

27. XII.: Nadvojvoda Karel izda ..generale” o ureditvi svoje
vlade v Gradcu.

1565  Vrši se cerkvena sinoda za oglejski patriarhat, da bi izvedla
sklepe tridentinskega cerkvenega zbora, a oglejski in čedadski
kanoniki preprečijo izvedbo sklepov; nadaljnje oglejske sinode
so se vršile še 1. 1593, 1595, 1596, 1600, 1602 in 1605.

1566 V velikovški samostanski cerkvi pridiguje luteranski predikant.
Z novim redom za- državno pisarno je utrjena ločitev med
državno in avstrijsko dvorno pisarno.

Turki osvoje Siget, kar zelo poostri turško nevarnost tudi za
slovenske dežele.

1567  Lavantinski škof javi krškemu, da je na Spodnjem Koroškem
že vse plemstvo odpadlo od katoliške vere, a ljudstvo je tako
zbegano, da ne ve, kaj naj veruje.

1568  Za upravitelja posestev Reda sv. Jurija je postavljen krški
škof, po njegovi smrti pa grof Cobenzl s Proseka in ljubljanski
škof Tavčar.

Za novega pastorja v Celovcu je postavljen A. Lang, ki je služ¬
boval poprej tudi v Brežicah in se tam naučil slovensko.

1569  Deželni zbori slovenskih dežela izjavljajo, da ne popuste glede
svojih verskih zahtev.

Na Koroškem divja živinska kuga, zato so prepovedani vsi sej¬
mi, a kugi so sledili huda lakota, draginja in oderuštvo.

Vrši se cerkvena sinoda za salzburško metropolijo, ki skuša
izvesti sklepe tridentinskega cerkvenega zbora; podobni sinodi
se vršita potem še 1. 1573 in 1576.

1570 Začno graditi ljubeljsko cesto, ki je dovršena 1. 1573.

1571  Za slovenskega predikanta v čajničah je imenovan Janž Fašang,
ki ostane tam do 1. 1582.

Izumre plemiška rodbina Weisbriachov.

23. IX.: Hud potres na Koroškem, ki se ponovi še 5. XII.

879

1572 24. II.: Nadvojvoda Karel dovoli plemstvu skoro popolno ver¬
sko svobodo.

Nadvojvoda Karel pritiska radi pomanjkanja denarja na ka-
meralne podložnike, da bi pridobivali prostozakupne kmetije
v zakup, toda uspeh je neznaten.

Nadvojvoda Karel pozove v Gradec jezuite in jim naslednje
leto izroči, tamošnje šolstvo.

1573 Vrši se veliki slovensko-hrvatski kmečki upor pod vodstvom
Matije Gubca, pri katerem pa Korošci ne sodelujejo.

27. III.: Nadvojvoda Karel izda (popravljeni Ferdinandov) de-
setinski red.

1574 Vetrinjski cistercijanec Pachernecker izda v Gradcu prvo slo
vensko katoliško knjigo (katekizem).

Stanovi začno graditi v Celovcu novi deželni dvorec.
Nadvojvoda Karel izda za štajersko sodni in kazenski red, ki
se uveljavi tudi na Koroškem.

1575 Koroški stanovi zgrade konvikt za revne dijake svoje gimnazije.
27. IX.: Stanovi sprožijo na svojem zasedanju pravi vihar proti
jezuitom.

Notranjeavstrijski stanovi sklenejo na svojem zasedanju v Ma¬
riboru skupni defenzivni red proti Turkom, ki pa ostane le
na papirju.

Kot glavni pastor službuje v Celovcu (do 1. 1594) Slovenec B.
Steiner.

Pontabelj se vnovič izrečno nazivlje „windisch Pontafl”.
Popolnoma je prenovljena cesta iz Beljaka do Pontablja.

1576 17. III.: V Celovcu se mudi nadvojvoda Karel.

1577 1. VI.: Nadvojvoda Karel izda ..izboljšani” 'policijski red za
Koroško.

Nadvojvoda Karel izda deželni sodni red za Koroško.

1578 Vrši se znameniti generalni deželni zbor notranjeavstrijskih
stanov v Brucku na Muri, na katerem izsili plemstvo od nad¬
vojvode Karla nove obsežne verske svoboščine, podrobno raz¬
pravlja tudi o obrambi proti Turkom in sklenejo skupni de¬
fenzivni red, h kateremu izdajo koroški stanovi 3. V. izvršilna
navodila. — 20. II. sklenejo izenačiti protestantsko cerkveno
upravo. — 22. II. sklenejo izenačiti svoje šolstvo. — Sklenejo
priznati le augsburško veroizpoved.

25. II.: Nadvojv. Karel oprosti člane stanov zemljiškega davka
za njihove pristave.

Koroški stanovi začno pobirati na deželnih mejah mitnino za
vse trgovsko blago.

880


Bamberški škof odstavi dotedanjega svojega vicedoma na Ko¬
roškem, kanonika Wichsensteina, in postavi na njegovo mesto
strupenega protestanta barona I. F. Hoffmanna, ki začne takoj
vneto pospeševati širjenje luteranstva.

25. II.: Cesar izroči skrb za Vojno krajino nadvojvodi Karlu.
11. III.: Pri graški vladi je ustanovljen poseben „Vojni svet”.
Velik vojni pohod .proti Turkom pod poveljstvom koroškega
deželnega glavarja Khevenhiillerja doživi popoln polom.

1579 Nadvojv. Karel začne odločneje nastopati proti protestantom.
Uradno uvedejo označbo velikosti posestev: kmetija (huba),
polkmetija, četrtkmetija, kajža.

Uvedena je oboroževalnina, ki jo 1. 1594 še povišajo.

1580 in 1581: Oglejski generalni vikar Bisantij izvaja cerkveno vizita-
cijo naših pokrajin, a jo mora radi nasprotstva nadvojv. Karla
prekiniti. V Trbižu službuje slovenski predikant Gregor Fašang.
Na Koroškem se začne uveljavljati plemiška rodbina Ro-
senbergov.

V Gradcu je osnovano namestništvo za notranjeavstrijske
dežele.

Papež imenuje pri graškemu dvoru svojega posebnega nuncija,
graški nadvojvoda pa svojega poslanika v Rimu šele 1. 1609.

1581 V Celovcu začno graditi protestantsko cerkev sv. Trojice (se¬
danjo stolnico) in ..meščanski Spital”; cerkev je dovršena 1. 1591.
Na ukaz nadvojvode Karla je požganih 12.000 protestantskih
knjig.

Ljubljanski škof Glušič obišče svoje koroške vikariate in od¬
stavi tani nevredne duhovnike.

1582 Notranjeavstrijski stanovi se brezuspešno pritožujejo pri ce¬
sarju radi Karlovega omejevanja protestantske verske svobode.

1583 Nadvojvoda Karel odločno zavrne nove verske zahteve prote¬
stantskih stanov.

Slovenska protestantska cerkvena občina v Celovcu začne voditi
svoje lastne matične knjige.

Uveden je vkljub odporu predikantov gregorijanski koledar.

V Velikovcu se prvič omenja mestni učitelj.

1584 Nadvojvoda Karel začne izganjati vodilne pastorje.

Izideta Dalmatinov prevod celotnega Sv. pisma (koroški stanovi
ga prevzamejo 300 izvodov) in Bohoričeva prva slovenska
slovnica.

Gospoščina Kapla je prodana grofu Thurnu.

Beljak dobi nov mestni statut.

56

881

Cerkvena vizitacija ugotovi porazne razmere v grebinjskem
samostanu.

19. X.: Za lavantinskega škofa je imenovan J. Stobej.

1585 Neki Celovčan dobi v zakup rudnik svinca pri Slov. Plajberku.
—1596: Posle vladarjevega namestnika v Gradcu vrši ljub¬
ljanski škof Tavčar.

1586 Sklenjen je nov skupni obrambni red za notranjeavstrijske
dežele.

Jezuitski kolegij v Gradcu je povzdignjen v vseučilišče.

1587 V Celovcu se ustanovi funkcija mestnega župana; voli ga za
2 leti mestni svet, potrjuje pa deželni grof.

1588 Tržaški škof Koret vrši poizvedbe glede ustanovitve škofije v
Velikovcu, a ustanovitev prepreči smrt nadvojvode Karla.
Nadvojvoda postavi ljubljanskega škofa Tavčarja za prisilnega
upravitelja dobrloveškega kapitlja.

Krški škof ustanovi v Strassburgu svoje duhovniško semenišče.

1590 10. VII.: Umre nadvojvoda Karel in vlado zaradi mladoletnosti
Ferdinanda II. prevzame regentstvo.

1591 3. XII.: Koroški deželni zbor prvič zaseda v novozgrajenem
deželnem dvorcu v Celovcu.

Na papežev ukaz izvršita patriarh in salzburški nadškof novo
vizitacijo na svojih koroških področjih, kjer najdeta razmere v
skrajno razrvanem stanju.

1592 Megiser izda v Gradcu prvi slovenski slovar.

19. III.: Koroški stanovi izvrše poklonstvo regentu nadvojv.
Ernestu.

Bamberški škof šele na ponovno papeževo zahtevo odstrani s
Koroške zloglasnega vicedoma Hoffmanna.

Turki hudo porazijo krščanske čete pri Sisku.

1593 Megiser je imenovan za rektorja celovškega kolegija in ostane
na tem mestu do 1. 1600.

Patriarhov koadjutor Barbaro izvrši cerkveno vizitacijo na Ko¬
roškem.

21. VI.: Slovensko-hrvatska vojska uniči turško pri Sisku; s to
zmago so bili tudi ustavljeni nadaljnji večji turški napadi na
slovenske dežele.

8. XI.: V Trbiž prispe oglejski vizitator, predikant Nusspaum
pa pobegne.

1594 1. XI.: Oglejski vizitator Barbaro prispe v Beljak, kjer se komaj
reši napada protestantskih meščanov.

1595 Korošci pomagajo tihotapiti iz Nemčije v domovino Trubar¬
jevo „Hišno postilo”.

882

Nadvojvoda Ferdinand se vrne s svojih študij v Gradec, kjer
že sodeluje pri regentski upravi.

1596 Nadvojvoda Ferdinand postane meseca julija polnoleten in
prevzame vlado notranjeavstrijskih dežela.

1597 28. I.: Nadvojvoda Ferdinand sprejme na Gosposvetskem polju
poklonstvo koroških stanov.

7. VI.: Nadvojvoda Ferdinand II. potrdi privilegije koroškega
vojvodskega kmeta.

30. X.: Nadvojvoda Ferdinand II. imenuje za svojega namest¬
nika v Gradcu lavantinskega škofa J. Stobeja, ki ostane na
tem mestu do 1. 1609.

1598 Nadvojvoda Ferdinand II. potuje po Italiji, kjer obišče tudi
papeža.

26. VII.: Nadv. Ferdinand izroči millstattsko gospoščino z
Otokom in posestvi pri Porečah graškim jezuitom.

20. VIII.: Stobej izroči Ferdinandu II. svoj načrt za boj proti
protestantizmu, ki ga nadvojvoda sprejme in s tem se začenja
..protireformacija”.

lleljaški pastor Peristerius piše nekemu svojemu prijatelju, da
so razširjene v Beljaku 3 vere: „papistična”, luteranska in mani¬
hejska.

13. IX.: Nadv. Ferdinand izžene iz vseh svojih deželnoknežjih
mest predikante.

28. IX.: Ferdinand II. izda odlok, da morajo protestantski pa¬
storji in učitelji v 14 dneh zapustiti Gradec, Judenburg, Ljub¬
ljano in Celovec.

XII.: Nadvojvoda izda odlok, da se morajo vsi meščani vrniti h
katoličanstvu ali pa se izseliti.

Nadvojvoda pošlje v Celovec škofa Stobeja, da bi prevzel
mestno župno cerkev, a meščani ga sprejmejo s hudimi de¬
monstracijami.

1599 22. I.: Generalni deželni zbor zahteva od Ferdinanda II., da
prekliče vse svoje protiluteranske ukrepe.

3. IV.: Nadvojvoda odkloni vse zahteve in pritožbe protestant¬
skih stanov in začne svoj boj z luteranstvom.

22. IV.: Stobej se pritožuje papežu radi propalosti samostanov.

1600 24. II.: Stanovi v posebni spomenici zahtevajo od nadvojvode
Ferdinanda II. ohranitev vseh že dovoljenih verskih svoboščin.
12. IV.: Papež izda breve, s katerim naj bi se imetje podkloštr-
skega samostana dodelilo za dotacijo koroških jezuitov.

1. VI.: Nadvojvoda ukaže zapreti vse protestantske cerkve in

56 *

883

šole na Koroškem, a predikantom in učiteljem vnovič ukaže,
da morajo v 10 dneh zapustiti njegove dežele.

6. IX.: Na Koroško prispe protireformacijska komisija pod vod¬
stvom sekavskega škofa Brennerja.

19. IX. — 2. X.: Protireformacijska komisija se mudi v Spitalu,
od koder krene proti Ziljski dolini.

11. X.: Protireformacijska komisija se mudi v Velikovcu.

24. — 25. X.: Protireformacijska komisija posluje v Beljaku.

9. XI.: Beljačani se pri svojem škofu pritožijo radi odloko.
protireformacijske komisije.

11. XI.: Protireformacijska komisija prispe v Celovec, kjer se
mudi več dni.

Kaniža mora radi pobega Madžarov in upora Nemcev kapi¬
tulirati pred Turki; trdnjavskega poveljnika, Korošca Parade:
serja obsodi cesarjevo sodišče zato na smrt.

V Celovcu deluje 11 luteranskih predikantov.

Fuggerji se vrnejo nazaj v Augsburg.

1601 15. III.: Odpuščeni so zadnji celovški predikanti.

28. IV.: Papež izda breve, s katerim naj bi se imetje grebinj-
skega samostana dodelilo za dotacijo celovških jezuitov.
Pliberška gospoščina je prodana grofu Thurnu.

—1609: Nastanejo vetrinjske slovenske prisege.

7. XI.: V Celovcu je izvršen zadnji luteranski krst.

16. XII.: Vojska nadvojv. Ferdinanda, ki je skušala zopet osvo¬
jiti Kanižo, pobegne izpred trdnjave in Turki zaplenijo celo
nadvojvodov šotor z vso srebrnino, kočijami i. dr.

Vse leto se vrši hud boj za usodo podkloštrskega in grebinj-
skega samostana.

1602 V Celovec dospejo prvi jezuiti.

Grof Eggenberg postane vrhovni dvorni mojster nadvojvode
Ferdinanda II., pozneje pa njegov najvplivnejši svetovalec.

Na Koroško prispe bamberški škof Filip v spremstvu 58 oseb in
Celovčani ga sprejmejo izredno slovesno.

12. IX.: Nadvojvoda proglasi luteranske predikante in učitelje
za javne upornike, jim za vedno prepove bivanje v svojih de¬
želah, kmete in meščane pa vnovič pozove, naj se vrnejo v
katoličanstvo.

Umre zadnji dobrloveški prošt Kobl in nadvojvoda ne dovoli
volitve novega prošta, ker je namenil kapiteljsko imetje za do¬
tacijo celovških jezuitov.

1603 Nadvojvoda prepove tudi plemstvu nositi krščevat otroke izven
dežele.

884

20. X.: Deželni zbor se vnovič pritoži radi zatiranja protestan¬
tov in stanovi groze z izselitvijo plemstva.

1604 5. IV.: Papež izda bulo o razpustu dobrloveškega kapitlja, če-
gar imetje naj se uporabi za dotacijo koroških jezuitov.

5. IV. — 28. VII.: V Celovcu se mudi nova protireformacijska
komisija, ki to pot uspešno prevede meščanstvo v katoličanstvo.
16. IV.: Nadvojvoda izjavi, da ne more preklicati nobenega
svojega protireformacijskega odloka.

29. VII.: Bivši dobrloveški avguštinski samostan je izročen ce¬
lovškim jezuitom.

31. X.: Jezuiti v Celovcu prevzamejo bivšo protestantovsko cer¬
kev sv. Trojice, ki jo preurede v cerkev sv. Petra in Pavla
(sedanja stolnica).

11. XII.: Jezuiti odpro v Celovcu svojo gimnazijo, ki ima že

I. 1607 prve 4 razrede.

1605 Ljubljanski škof Hren izvrši vizitacijo svojih koroških vika¬
riatov.

1606 26. IV.: Člani habsburške dinastije odstavijo bebastega cesarja
Rudolfa II. in poverijo regentstvo nadvojvodu Matiji.

16. XI.: Sklenjeno je 12-letno premirje s Turki, ki zagospo¬
darijo vsej južnovzhodni Ogrski.

1609  Nadvojvoda prepove patriarhu še stopiti na avstrijska tla in
avstrijski duhovščini zahajati v Videm.

Nadvojvoda izda navodila za ureditev in poslovanje graške
vlade, ki ostanejo v bistvenih točkah v veljavi vse XVII.
stoletje.

8. XII.: Nadvojvoda vnovič izjavi, da ne prekliče nobenega
svojega protiluteranskega odloka.

1610  Nadvojvoda ukaže, da morajo vsi stanovski uradniki, ki se ne
morejo izkazati s spovednim listkom, zapustiti stanovsko službo.

1611  Katoličani dosežejo v koroškem deželnem zboru polovico gla¬
sov in dosežen je sporazum med protestanti in katoličani glede
razdelitve deželnih služb.

1612  5?0. I.: Umre cesar Rudolf II., ki ga nasledi brat Matija.
Odprejo majhen rudnik železa na Psinjem vrhu.

1613 V Celovcu se naselijo frančiškani.

J. Čandik, poznejši slovenski jezuitski pridigar v Celovcu,
izda drugo slovensko katoliško knjigo (Evangelije in liste).
Celovška cerkev sv. Egidija, dotedanji gosposvetski vikariat, je
spremenjena v prvo celovško mestno župnijo.

Celovški jezuiti začno prirejati gledališke predstave.

885

1814 24. X.: Za vladarjevega namestnica v Gradcu je imenovan
ljubljanski škof T. Hren.

1615 Začne se prva benečanska vojna, ki traja 2 leti.

Nadvojvoda izda odlok, da se vozniki ne smejo izogibati
Pliberka.

1616 Pri celovški jezuitski gimnaziji obstoječi Dijaški dom je raz¬
širjen že za 60 dijakov.

17. VIII.: Benečani zasedejo Naborjet in Trbiž ter 19. VIII.
oplenijo Ziljsko dolino.

V Pliberku se navaja šola.

1617 V Salzburgu je ustanovljeno vseučilišče.

29. VI.:. Nadvojvoda Ferdinand je kronan za češkega kralja in
1. VII. še za ogrskega.

26. IX.: Sklenjen je mir z Benečani.

1618 Vname se tridesetletna vojna.

1619 20. III.: Umre cesar Matija in za novega cesarja je dne 28. VIII.
izvoljen Matijev bratranec nadvojvoda (kralj) Ferdinand II.,
nakar se preseli z delom svoje graške vlade na Dunaj.

1620 Jezuiti uvedejo v celovški špitalski cerkvi redne slovenske pri¬
dige.

Ferdinand II. ustanovi na Dunaju svojo dvorno pisarno; ta po-
menja prvo trajno skupno vlado vseh avstrijskih dednih dežela
in začetek avstrijskega centralizma.

9. V.: Cesar odredi, da se nazivljeta odslej graška vlada in
komora ..notranjeavstrijski”.

8. XI.: Vrši se usodna bitka na Beli gori, v kateri so poraženi
uporni češki protestantje; s to bitko se odloči usoda Ferdi¬
nanda II. in vsega avstrijskega protestantizma.

1621 Cesar izvede svoje ponesrečeno razvrednotenje denarja, kar
povzroči strašno draginjo in 1. 1623 umirajo na Koroškem
reveži od lakote.

Koroški zemljiški gospodje še vedno odvračajo svoje podlož¬
nike od katoliške vere.

20. XI. (do 21. III. 1622): Ljubljanski kanonik Coroninus vrši
strogo cerkveno vizitacijo na salzburškem področju Koroške.

1622 Skozi Celovec potuje (v februarju) cesar Ferdinand, ki se je že
poprej ponovno mudil na Koroškem.

Boroveljčani počakajo na Ljubelju beneške trgovce in jim po-
bero vsa živila, ki so jih hoteli odpeljati s Koroške.

1623 Umre brez otrok Ana Neumann, stara 88 let; samo na Koro¬
škem je posedovala 444 kmetij in 206 kajž; ob smrti ji je dolgo¬
val bamberški škof 40.000 gld, cesar pa 220.000 gld.

886

1624 Velik del železarskih podjetij v okolišu Pliberka in Mežiške
doline preide v last grofov Thurn.

1625 Knez Eggenberg dobi skoro neomejeno polnomočje v notranje¬
avstrijski vladi.

1627 V Beljaku se naselijo kapucini in 1. 1649 še v Celovcu.

27. V.: Cesar izda svoj prvi ukaz glede vrnitve plemstva h
katoličanstvu.

V Celovec prispe nova protireformacijska komisija, ki preiskuje,
če so bili izvršeni vsi cesarjevi protiluteranski ukrepi in izda
3. XI. ukaz, da morajo vsi še preostali protestantje predložiti
do Božiča potrdilo, da so opravili katoliško spoved in obha¬
jilo, ali pa zapustiti deželo.

1628 Cesar prepove avstrijski duhovščini vsako občevanje s patri¬
arhom.

1. VIII.: Cesar Ferdinand II. izda svoj zgodovinski odlok, da
se mora tudi plemstvo vrniti h katoličanstvu ali pa do 31. VII.
naslednjega leta zapustiti njegove dežele.

1629 Odstavljen je zloglasni podkloštrski opat Molitor.

1631 Boroveljski puškarji dobe svoj prvi cehovski red.

19. V.: Knez Eggenberg sprejme na Gosposvetskem polju po-
klonstvo v imenu Ferdinanda III.

1632 Radi švedske invazije pribeži na Koroško bambcrški škof J. G.
Fuchs in 'ziljski podložniki mu prisežejo v slovenskem jeziku.
Na salzburškem cerkvenem področju so ustanovljeni dekanati.
Koroški stanovi sestavijo obči koroški deželni urbar.

1635 Na Koroškem prezimuje 37 cesarskih polkov.

1636 Pogore vse jezuitske stavbe v Celovcu.

3. XI.: Na Koroškem je sklicana „črna vojska” (poprej pa že
1. 1623 in 1630 in zatem zopet 1. 1640).

Z nastopom novega deželnega glavarja Paradeiserja zapljuska
na Koroškem nov, oster protireformacijski val.

1637 Grebinjski menihi se nočejo udeleževati salzburških sinod.

15. II.: Umre cesar Ferdinand II., ki ga nasledi sin Ferdi¬
nand III.

Izumre rodbina Hodiških gospodov.

Humperški Dietrichsteini dobe pravico kovati lastni denar.
Ohranjen je slovenski obrazec za prisege slovenskih fevdnikov
iz tega leta.

1638 6. II.: Izide patent, da se mora izročiti ves „slab” denar cesar¬
ski kovnici v Št. Vidu ob Glini.

1639 Posebna komisija najde v Celovcu le še 3 protestante.

887

Cesar Ferdinand III. prepusti grofu Dietrichsteinu gospoščini
Vrbo in Vajškro.

Graški komori je poverjena tudi uprava več hrvatskih predelov.
Bamberg ne dovoljuje cerkvenih vizitacij na svojem ozemlju.

1640 Izumrjejo grofje Salamanca, nakar preide Ortenburška grofija
v last rodbine Widmann.

— 1. 1690.: Na Koroškem se vrši največ čarovniških procesov.

1641 Bamberški škof Hatzfeld pribeži radi 30-letne vojne na Ko¬
roško.

Ustanovljena je cuhovniška „Confraternitas” s sedežem v Do-
brli vesi.

1645 Ferdinand III. potrdi vse protiluteranske odloke svojega očeta
in prepove posečati protestantovsko službo božjo v sosednjih
deželah.

1648 24. X.: Sklenjen je „westfalski mir”, s katerim je končana
30-letna vojna.

1650 l J ri Bekštanju najdejo nahajališče živega srebra.

Cesar ukaže obnoviti križe in znamenja ob cestah in križpotjih.

1651 Izvrši se poklonstvo (zadnje na Gosposvetskem polju) prestolo¬
nasledniku Ferdinandu IV., ki pa že 1. 1654 umre.

Omenja se prvič železarski obrat v Bajtišah.

Cesar poostri svoje dosedanje protiluteranske odloke.

1652 Slovenske pridige v Celovcu so premeščene iz špitalske cerkve
v cerkev Sv. Duha.

Grof U. Rosenberg zgradi grad Marija Loretto na Vrbskem
jezeru.

1653 Ohranjena je slovenska fevdna prisega krškemu škofu iz tega
leta.

Celovški jezuitski gimnaziji je dodana še filozofija.

Koroški (in kranjski) stanovi dobe pravico imenovanja nižjih
častnikov v njihovem delu Vojne krajine.

1655 Celovški jezuitski kolegij je dopolnjen s stolicami za vse panoge
modroslovja in s stolico za cerkveno pravo.

1656 Cesar prepove avstrijski duhovščini sprejemati kakršne koli
ukaze od patriarha.

1657 V Železni Kapli se tega leta omenja učitelj (..magister”) šne-
dic, naslednje leto pa šola.

2. IV.: Umre cesar Ferdinand III. in nasledi ga njegov drugi
sin Leopold I., ki je pa izvoljen za cesarja šele 18. VII. 1658.
Na Koroškem je natisnjena prva knjiga (neko latinsko delo
ljubljanskega kanonika Schonlebna).

888

■

1659 Millstattski jezuiti si pribore pri salzburškem nadškofu „skoro-
škofijsko” oblast.

Vrši se pravda zagoriških in sovških podložnikov proti pod-
kloštrskemu samostanu.

1660 Duhovniki iz avstrijskih dežela se zopet lahko udeleže cerkvene
sinode v Vidmu.

2. IX.: Cesar Leopold I. sprejme v Celovcu poklonstvo koro¬
ških stanov, ki ne zahtevajo od njega niti več običajne prisege,
da bo' spoštoval deželne svoboščine.

1661 Na Humperku se vrši čarovniški proces.

1662 Widmanni prodajo Ortenburško grofijo knezu F. Porcii.

1664 Na Ogrsko se privali velika turška vojska, Celovec se priprav¬
lja na obleganja, a 1. VIII. so Turki hudo poraženi pri Mo¬
noštru.

1665 Izumre tirolska veja Habsburžanov, nakar pripade tudi Tirol¬
ska avstrijskim Habsburžanom.

1666 Koroški stanovi zahtevajo močnejše zastopstvo pri graški vladi.

1667 Koroški stanovi izdajo prvi cenzurni odlok.

1669 Pogori cerkev pri Gospej Sveti.

Leopold I. ustanovi „Tajno konferenco”.

1670 V Celovcu se naselijo uršulinke in odpro tu svoje dekliške
šole.

1672 Osojski menihi se začasno preselijo v Vernberk, kjer ostanejo
do 1. 1690.

1673 25. IV.: Izdana je razsodba v sporu med Sentviščani in Veli-
kovčani radi trgovine z železom.

1674 Rabeljski rudnik daje že po 1500 q čistega svinca.

1675 24. IV.: Sklenjena je nova pogodba med cesarjem in bamber-
škim škofom, s katero se škof za vedno odpove deželnoknežji
oblasti na svojih koroških posestvih.

1676 Cesar izda nove predpise za poslovanje notranjeavstrijske vlade
v Gradcu.

1677 V Rožu se začne uveljavljati železarska podjetniška rodbina
Huebmershofen.

1678 M. Kastelic začne izdajati vrsto svojih slovenskih knjig, s či¬
mer se po skoro 100 letih vnovič oživi slovenska književnost.

1680 Na Koroškem, zlasti v Podjuni in v Spod. Rožu, vnovič divja
kuga.

Pogori Železna Kapla.

1681 Valvasor izda svoje delo „Topographia archiducatus Carin-
thiae modernae”.

1683 23. IV.: Rojen je znameniti slovenski cerkveni zgodovinar M.
Hanžič.

889

14. VII.: Turki začno drugič oblegati Dunaj, kjer so pa s po¬
močjo Poljakov 12. IX. uničujoče poraženi, a vojna traja še
16 let; pred Dunajem tudi zadnjič nastopi koroška deželna
hramba.

1684 Pogori Pliberk.

Naložen je nov davek za obrambo proti Turkom v višini po
2 šilinga od vsakega funta, od cerkvenih in duhovniških imetij
po 1% od glavnice, samostani morajo pa oddati tretjino vseh
imetij, ki so jih pridobili zadnjih 60 let.

1685 Huebmershofni pridobe tudi železarne ob Borovnici.

1686 V Vovbrah in Trušnjah sežgejo več oseb, obdolženih čarov¬
ništva.

Pogori Velikovec.

1687 Uveden je kolekovani papir.

1688 Izide nova, razširjena izdaja Valvasorjevega dela „Topographia
archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa”.

V Celovcu se naseli prvi koroški javni tiskarnar M. Kleinmayr.

1689 Avstrijske armade prodirajo skozi Srbijo do Macedonije.

1690 4. XII.: Velikovec močno poruši potres, v Beljaku podere skoro
vsa poslopja, mnogo škode pa povzroči po vsej južni Koroški;
v naslednjih dneh je sledilo še več manjših sunkov; to je bil
izza 1. 1348 najhujši potres na Koroškem.

Okoli tega leta opuste pridobivanje svinca pri Slov. Plajberku,
a ga v XVIII. stol. zopet obnove.

1691 Kranjski žebljarji se pritožujejo proti podjetnikom v beljaški
okolici.

Ustanovljen je poznejši koroški 7. pešpolk.

Uvedena je glavarina.

1696 Pogori vnovič Velikovec in še Spod. Dravograd.

Velik del železarskih obratov okoli železne Kaple pride v last
Christallniggov.

1. X.: Naložen je nov davek na imetje; vsak mora pod prisego
napovedati vse imetje in dohodke ter plačati od njih 1% davka.

1697 Naložen je nov davek na usnje in papir.

1699 16. I.: V Sremskih Karlovcih je sklenjen mir s Turki; v smislu
njegovih določb zadobi svobodo Slavonija in Sedmograška, ne
pa še Banat.

Župnik G. Pilat založi glavnico za vzdrževanje 3 dijakov v ce¬
lovškem jezuitskem kolegiju, naslednje leto pa novo glavnico
za poučevanje 3 dečkov v Guštanju.

1700 Vname se avstrijsko-francoska vojna radi španske dediščine;
vojna traja do 1. 1714.

890

1704 Na Koroškem se vrše velike obrambne priprave proti vdoru
Bavarcev in Francozov.

1705 5 . V.: Umre cesar Leopold I., nasledi ga sin Jožef: I„ ki je bil
že 1. 1690 izvoljen za bodočega rimsko-nemškega cesarja.
Trgovec Leitner voli beljaškim minoritom 4000 gld za usta¬
novitev gimnazije.

1706 8. IH.: Ustanovljena je ..Dunajska mestna banka”.^.

Grof Thurn dobi pravico pridobivanja svinca pri Lešah.

Na Koroškem je postavljen prvi ..fiškal”.

20. VI.: V Celovcu so internirani zajeti bavarski princi.

1710 V Celovcu je ustanovljen elizabetinski samostan.

Okoli t. 1. se pojavijo po. raznih koroških krajih ..puščavniki”.
Okoli t. 1. začno koroški rudniki uporabljati smodnik.

1711 Graški komori je odvzeta uprava hrvatskih ozemelj.

17. IV.: Umre cesar Jožef I. in nasledi ga sin Karel VI., ki je

12. X. izvoljen za nemškega cesarja.

1713 19. IV.: Cesar Karel VI. razglasi leopoldinski dinastični in
ustavni zakon iz 1. 1703, t. zv. ..pragmatično sankcijo”.

1714 V St. Vidu ob Glini je ukinjena cesarska kovnica denarja.

7. III.: Sklenjen je mir s Francijo.

1715 V Važenberku se vrši se vrši čarovniški proces proti P. Enciju.
Začno snovati komercialne kolegije.

1716 Celovški župnik Rohrmeister zapusti veliko imetje za ustanove
dijakom dobrloveške fare.

1717 Osnovan je koroški domači 26. pešpolk.

13. V.: Rojena je Marija Terezija.

Cesar Karel proglasi svobodno trgovino po Jadranu.

1718 J. Lipič pridobi pravico pridobivati zlato v Dravi in njenih
pritokih.

2. VIL: V Požarevcu je sklenjen mir s Turki; Avstrija pridobi
severno Srbijo.

Jezuit K. Adrian nariše prvi popolni zemljevid Koroške.

1719 18. III.: Cesar Karel VI. proglasi Trst in Reko za prosti luki.

1720 Koroški stanovi potrdijo pragmatično sankcijo.

Nastane najstarejši koroški slovenski praznoverski ..Antikrist”.

1721 Uveden je enotni kazenski postopek za vse notranjeavstrijske
dežele.

1723 16. VIII.: Pogori ves vzhodni del Celovca z deželnim dvorcem
vred, dne 4. VI. 1728 pa Vetrinjsko predmestje.

1726 21. VIII.: Cesta Salzburg— Beljak—Podkoren—Ljubljana—Trst in
Reka je proglašena za ..glavno komercialno cesto”.

Uvedene so kaznilnice in prisilne delavnice.

891

1727 4. VIII.: V Grabštanju je rojen Ožbald Gutsman.

V Medvedjem dolu kopljejo bakreno rudo.

1728  22. VIII.: Cesar Karel VI. sprejme v Celovcu poklonstvo koro¬
ških stanov; to je bilo zadnje poklonstvo na Koroškem.
Ljubeljsko cesto vnovič jako izboljšajo.

1729  14. V.: Cesar potrdi vojvodskemu kmetu njegove stare svo¬
boščine. c

17. IX.: Cesar s posebno listino potrdi vse stare privilegije ko¬
roških stanov.

Huebmershofen pridobi pravico rudarjenja na Obirskem.

1730  Pliberški podložniki se zaman pritožujejo pri cesarju radi brez¬
obzirnega ravnanja grofa Thurna.

1731  V Celovcu je tiskana prva slovenska knjiga (I. del Rogerijevih
pridig).

1732  21. VI.: Izdan je nov cehovski red za notranjeavstrijske dežele.
Okoli tega leta začno vnovič nastopati gornjekoroški pro¬
testantje.

26. V.: Cesar izda poseben red glede oblačenja.

1733  Cesar začne gornjekoroške protestante prisilno preseljevati na
Sedmograško.

— 1761: Nastane „Zbirka iz Leš”.

12. VIII.: Cesar izda ukaz, kako je treba nastopiti proti širje¬
nju krivoverstva.

1734  Izidejo Basarjeve ..Pridige iz bukvic”, namenjene koroškim
Slovencem.

Za deželnega glavarja je imenovan grof A. Goess.

1735  29. I.: V celovškem uršulinskem samostanu umre Veronika
Zrinjska (m. Aurora), zadnja potomkinja znamenite hrvatske
velikaške rodbine.

1736 V Lepeni pri Železni Kapli kopljejo bakreno rudo.

Karel VI. začne novo osvojevalno vojno s Turki.

12. X.: Cesar izda ukaz, da se smejo predlagati za župnike le
duhovniki, ki so zmožni jezika svojih župljanov.

1737  Na millstattski gospoščini izbruhne kmečki upor proti graškim
jezuitom.

1738  28. VIII.: Papež prepove katoličanom članstvo v framasonskih
ložah.

Stanovi preurede dotedanje celovško plesišče v gledališče.

1739  15. III.: Pogori skoro ves Pliberk (83 hiš z magistratom, šolo
in župno cerkvijo); prejšnja velika požara v Pliberku sta bila
1. 1642 in 1666, zatem pa zopet 1. 1749.

892

J8. IX.: V Beogradu je sklenjen mir s Turki; Avstrija izgubi
vse pridobitve iz 1. 1718.

1740 20. X: Umre cesar Karel VI. in nasledi ga hči Marija Terezija:
pruski kralj Friderik II. takoj napade Avstrijo in začne avstrij¬
sko nasledstveno vojno, ki traja do 1. 1748.

Izide baje prvič praznoverski „Kolomanov žegen”, ki je bil
jako razširjen med koroškimi Slovenci.

Cesarica ukaže, da se morajo vse obsodbe proti čarovnicam
pred izvršbo predložiti njej.

1741 Podjunski generalni vikar Cadelli s svojo ustanovo utemelji
latinsko šolo v Dobrli vesi.

1742 V Beljaku se ustanovi združenje tretjerednic.

Ustanovljena je „Državna pisarna”, iz katere se potem razvije
poznejše zunanje ministrstvo.

1743 Razpuščen je graški vojni svet in mesto njega ustanovljen
„Višji vojaški direktorij” z omejenim delokrogom.

Izdan je rekrutni patent.

1744 Celovški jezuiti izdajo razširjen ponatis Megiserjevega sloven¬
skega slovarja iz 1. 1592.

14. VIII.: Marija Terezija potrdi vojvodskemu kmetu njegove
stare svoboščine.

Izide nov rekrutni patent in patent o pripregi.

1745 Cesarica ukaže strogo paziti na skrivne krivoverce na Ko¬
roškem.

Izdan je patent o konskripciji in kontribuciji.

25.' XII.: Sklenjen je mir s Prusi v Dresdenu.

1746 17. VIII.: Izide patent, ki določa, da obstoji notranjeavstrijska
vlada v Gradcu odslej le še iz tajnega sveta, vlade v ožjem
pomenu besede in iz komore.

Na Koroškem je uvedena ..deželna deska”.

1747 11. VII.: Za Koroško je osnovana posebna „C. kr. kameralna,
komercialna in politična reprezentanca” pod predsedstvom de¬
želnega glavarja Goessa.

5. IX.: Izide znameniti „rektifikacijski patent”, čegar namen je
uvesti pravičnejšo porazdelitev davkov.

V Celovec pride grof Haugvvitz, da preišče stanje stanovskega
gospodarstva.

Izdane so prve odredbe glede reforme gimnazij (nadaljnje slede
potem še 1. 1752 in 1764).

V Borovljah deluje 312 puškarskih mojstrov.

1748 Celovec dobi prvo stalno vojaško garnizijo.

18. I.: Cesarica po smrti deželnega grofa Grottenegga „odgodi”

893

volitev novega deželnega grofa, dejansko pa do te sploh ni
več prišlo.

Pristojnost celovške apelacijske komore je omejena zgolj še
na pravosodstvo.

Cesarica se odloči za osnovanje stalne državne vojske, za katere
vzdrževanje naj bi prispevala Koroška letno po 451.507 gld.

10. IX.: Koroški deželni zbor odkloni plačevati zahtevani zne¬
sek za vzdrževanje stalne armade.

6. X.: Cesarica ukine po naših deželah vsa dotedanja politična
oblastva in ustanovi za vsako deželo „C. kr. deputacijo”, ki
prevzame vodstvo večine javne uprave. — Na Koroškem se
ustanove 3 okrožna glavarstva: v Celovcu, Beljaku in v
Velikovcu.

18. X.: Sklenjen je mir v Aachenu, ki zaključi avstrijsko na¬
sledstveno vojno.

Ukinjena je davčna prostost plemstva.

6. XI.: Kresijski glavarji dobe pravico denarno kaznovati zem¬
ljiške gospode, če bi nalagali podložnikom neupravičene
dajatve.

Pri črni najdejo svinčeno rudo.

1749  15. I.: Ukinjena je graška komora, dobre 3 mesece zatem pa še
tajni svet in ostala je le še vlada v ožjem pomenu besede, katere
posli so bili pa omejeni le še. na sodne revizijske zadeve.

13. III.: Cesarica očita koroškim zemljiškim gospodom, da ne¬
upravičeno dvigajo podložniške dajatve.

14. III.: Odrejeno je, da morajo rektifikacijske komisije izdati
vsakemu podložniku izpisek iz rektificiranega urbarja.

14. V.: Ukinjeni sta dvorni pisarni za avstrijske in za češke
dežele, mesto njih pa osnovan skupni „Directorium in publicis
et cameralibus”, za sodne zadeve pa „Najv'išji justični urad”.
Cesarica začne reformirati vseučilišča in namesto dotedanje
latinščine uvajati vanje nemščino.

V Celovcu je postavljena cenzurna komisija.

Dotedanje deputacije po deželah so nekoliko preurejene v
„reprezentance in komore”, za Koroško postane njen prvi
predsednik grof Wilczek.

3. XII.: Ker se koroški stanovi trdovratno upirajo plačevati
zahtevani znesek za vzdrževanje armade, jim cesarica s 1. I.
1750 odvzame vse poslovanje glede kon.tribucije in pravico do
razpolaganja z vsemi drugimi deželnimi dohodki ter sploh
bistveno omeji vso dotedanjo stanovsko samoupravo.

894

1750 24. I.: Cesarica vnovič očita koroškim zemljiškim gospodom,
da čezmerno izsiljujejo podložnike.

13. X.: Izide dodatni patent glede ločitve dominikalne in ru¬
stikalne zemlje.

To in naslednje leto preiskuje dvor. svetnik Doblhof verske
razmere na Koroškem.

27. XII.: Pogori skoro ves grebinjski samostan.

1751 6. VII.: Izide papeževa bula o ukinitvi oglejskega pariarhata
in o ustanovitvi goriške nadškofije; slednji so prideljena tudi
dotedanja oglejska področja na Koroškem.

1752 Gimnazije so postavljene pod državno nadzorstvo in določen
je učni red zanje.

Cesarica dovoli svojim podložnikom v Rožeku izdelovati loden,
platno i. dr. ter prodajati te izdelke po sejmih, kar pomenja
začetek rožanskega tkalstva.

V Celovcu je ustanovljeno semenišče za salzburški del Koroške.
Prvi goriški nadškof Attems obišče svoje koroške vernike in
nato zopet 1. 1756 ter 1762.

V Celovcu izidejo Lavrenčičeve cerkvene pesmi.

Pri celovški reprezentanci je ustanovljen »verski konces” za
zatiranje skrivnega luteranstva in v ta namen so postavljeni
potem po sumljivih krajih še posebni »rihtarji”.

1753 Odrejeno je prvo štetje prebivalstva.

Grof Kaunitz postane dvorni in državni kancler, kar ostane
potem do 1. 1792.

1754 Podklošterski mlinar Maurer sestavi svojo rokopisno cerkveno
pesmarico.

20. IX.: Izide mlinarski red za Koroško.

1755 Postavljene so posebne kontrolne komisije glede izvedbe rek-
tifikacijskega patenta.

Na Koroškem uvedejo potujoče misijonarje.

1756 Začne se »sedemletna vojna” s Prusijo, ki traja do 1. 1763.

17. V.: Izide poselski red za Koroško.

1757 Bamberški kapitelj sklene ponuditi Mariji Tereziji vsa svoja
koroška posestva v nakup.

11. III.: Izdan je lovski red za Koroško.

1758 Celovški jezuiti izdajo na novo prirejeno Bohoričevo slovensko
slovnico iz 1. 1584.

6. VII.: Izide patent o vojaški službi; to je prvi znani ^tiskani
uradni razglas, ki je bil izdan tudi v slovenščini.

Cesarica ukaže, da se ne sme vršiti nobena seja velikega sta-

895

novskega odbora ali deželnega zbora več brez navzočnosti
predsednika reprezentance.

1759  15. VI.: Država prevzame vsa dotedanja bamberška posestva na
Koroškem; s tem tudi preneha sedem in pol stoletno podlož-
ništvo dela koroških Slovencev bamberškim škofom.

Salzburški nadškof ustanovi v Celovcu duhovniško semenišče.
Za koroškega deželnega glavarja je imenovan grof F. Sobeck.
Herbert ustanovi tovarno svinčene beline v Celovcu.

Pri Korpičah obratuje več fužin in žebljaren.

1760  Gutsman se po 22-letni odsotnosti vrne na Koroško.

23. IX.: Odrejeno je „štetje duš” iz vojaških razlogov.

Marija Terezija ustanovi „Državni svet” kot nov osrednji po
svetovalni organ.

V Šmartnem pri Beljaku zahtevajo duhovnika, ki bi znal slo¬
vensko.

Preneha Millesijev „opalto” za izvoz koroških volov.

1761  Celovški jezuiti izdajo slovenski katekizem z abecednikom.

1762  Izidejo prvi papirnati bankovci, a njih sprejem je dan vsakemu
na voljo.

23. IX.: Vrši se prvo štetje prebivalstva vključno poslov.

1763  Izide patent, s katerim je uvedena splošna vojaška dolžnost.

10. II.: Sklenjen je mir s Prusijo, ki zaključi 7-letno vojno.
29. Vlil.: Ukinjene so dotedanje reprezentance po deželah,
mesto te je na Koroškem ustanovljeno deželno glavarstvo, za
prvega deželnega glavarja je imenovan grof Heister, večja
ozemlja so združena v gubernije, za vse notranjeavstrijske de¬
žele je osnovan skupni gubernij v Gradcu.

Koroški stanovski odbor poverjenikov vnovič prosi cesarico
za obnovitev nekdanje deželne samouprave.

1. XI.: Začne poslovati graški gubernij.

20. IX.: Izdan je nov mlinarski red za Koroško.

Pri Rožeku obratuje majhen rudnik srebra.

1764  V goriškem delu Koroške je uvedenih 5 dekanatov.

Cesarica prepove v svojih deželah framasonske lože, vendar
delujejo te na tihem še dalje.

Izdan je nov učni red za gimnazije in vanje je prvič uveden
pouk nemščine.

24. V.: Graški gubernij odobri ustanovitev celovške kmetijske
družbe, prve v Avstriji.

1765  Oblasti prepovedo prirejanje javnih verskih predstav.

896

Državno imetje se začenja počasi ločevati od zasebnega vladar¬
jevega imetja.

11. VII.: Ves dvor s cesarjem in cesarico prispe v Celovec, kjer
ostane 3 dni.

18. VIII.: V Innsbrucku nenadoma umrje cesar Franc I. in za
novega nemškega cesarja je izvoljen Jožef II.

23. IX.: Cesarica pritegne Jožefa II. za svojega sovladarja v
avstrijskih deželah.

Uvedena je prosta ženitev podložnikov.

26. X.: Koroška politična uprava postane zopet neodvisna od
graškega gubernerija in je podrejena neposredno Dunaju.

26. XI.: Posvetovanje pri koroškem deželnem glavarstvu se zav¬
zame za snovanje ljudskih šol v podeželju.

1766 — 1. 1772: V Celovcu se vrše pravoslovna predavanja.

21. X.: Cesarica prepove nadaljnje samovoljno odpravljanje
prostozakupnikov z njihovih kmetij.

26. II.: Dvomi dekret ukazuje, da morajo samostani osnovati
na svojih sedežih osnovne šole.

V Celovcu je ustanovljena velika železarska trgovska družba za
vso Koroško.

Marija Terezija postavi posebno komisijo, ki naj prouči vpra¬
šanje ljudskega šolstva.

1767 16. I.: Cesarica odloči, da „naj bodo cerkovniki in učitelji od¬
visni zgolj od cerkvenih predstojnikov”.

V Libeličah je rojen Fr. Grundtner.

Cesarica začne novicem oteževati vstopanje v samostane.

8. VIII.: Izdan je patent, ki skuša izvesti prevedbo koroških
prostozakupnih kmetij v zakupne.

30. IX.: Koroško deželno glavarstvo predlaga ustanovitev več¬
jega števila ljudskih šol v slovenskem podeželju.

1768 V Ljubljani izide Pohlinova slovnica z znamenitim preporod-
nim predgovorom.

V Celovcu ie ustanovljena policijska komisija.

5. III.: Marija Terezija odloči, da pripada vrhovno nadzorstvo
nad šolstvom državi.

Koroška proizvaja okoli 115.000 q železa letno in zanj se upo¬
rabi okoli 450.000 sežnjev lesa (900.000 škafov ogla).

4. XII.: Izide ukaz o razdelitvi srenjskih pašnikov.

31. XII.: Izdan je prvi enotni kazenski zakonik za vso državo.

1769 Državni erar kupi 96 jam plajberškega rudnika, 1. 1778 pa še
več novih.

1770 2. I.: Po vseh deželah so ustanovljene zdravstvene komisije.

57

897

11. IV.: Odrejena je „konskripcija” vsega prebivalstva na Ko¬
roškem.

22. V.: Celovško deželno glavarstvo vnovič predlaga ustanovitev
več ljudskih šol v slovenskem pedeželju.

Izidejo Gutsmanove „Kristianske resnice”.

Jožef II. popolnoma preuredi dotedanji način vojaškega nova¬
čenja.

Krški škof prepove pasijonske igre in podobna javna ljudska
uprizarjanja.

Tiskarnar Kleinmayr začne izdajati prvi koroški časnik.

1. IX.: Izide odločba, da učitelje, ki niso obenem cerkovniki,
namešča in odpušča svetna oblast.

Polovica vsega koroškega železa se izvaža v Trst.

10. X.: Izide patent, s katerim je ukinjen „jus regium” na
Koroškem in stanovom je vnovič dovoljeno sodelovanje pri
vodstvu gospodarske uprave.

13. X.: Cesarica izda znamenito odločbo, da „šolstvo je in osta¬
ne politieum”; s tem je bilo vse šolstvo dokončno odvzeto iz
cerkvene pristojnosti in podrejeno državni.

Vsaj do t. 1. se naseli v Celovcu založnik slovenskih knjig, J.
Šoter.

Izvrši se oštevilčenje vseh hiš.

1771 Cesarica odloči, da morajo dobiti izvoljeni opati tudi državno
potrditev.

To in naslednje leto skušajo koroški stanovi na vse načine pre¬
prečiti ukinitev prostega zakupništva.

Na Dunaju ustanove ..normalko”.

1772 24. VII.: Izide patent o uvedbi zemljiških knjig.

2. VIII.: Avstrija podpiše v Petrogradu pogodbo o razdelitvi
Poljske.

število protestantov na Koroškem cenijo na 20.000.

13. XI.: Izide znameniti patent, ki s 1. I. 1773 ukinja dotedanja
prostozakupništva na Koroškem.

12- XII.: Izide patent o desetini.

V Celovcu prenehajo juridična predavanja.

Prepovedano je prirejanje raznih nabožnih prizorov Včliki
teden.

1773 Za koroškega deželnega glavarja je imenovan grof Kheven-
htiller.

21. VII.: je izdana papeževa bula o razpustu jezuitskega teda;
na Koroškem je pa razglašena 30. IX.

Izdana je naredba o ustanovitvi bratovskih skladnic, a v Plaj-
berku se osnuje šele 1. 1788.

898

Stanovi skušajo z raznimi predlogi preprečiti izvedbo patenta
o ukinitvi prostozakupništva, a cesarica 30. X. zavrne vse nji¬
hove predloge.

1774 12. II.: Na Dunaju je ustanovljena ..študijska komisija”, ki
vodi odslej vse šolstvo; iz nje se razvije poznejše naučno mi¬
nistrstvo.

Cesarica ustavi nadaljnje prisilno preseljevanje koroških pro¬
testantov na Sedmograško.

Stanovski odbor se še nadalje zaman prizadeva preprečiti uki¬
nitev prostozakupništva.

12. II.: Marija Terezija izjavi, da je treba ..obrniti posebno
pozornost na bodoči pouk podložnikov in na vse šolstvo.”

Dospe na Dunaj opat Felbiger.

25. VIII.: Koroško deželno glavarstvo predlaga ustanovitev ce¬
lovške normalke, nekaterih glavnih šol in več trivialk.

Vladajo veliki spori med beljaškim mestnim svetom ter mino¬
riti radi beljaške gimnazije.

6. XII.: Izide ..Splošni šolski red za Avstrijo”, prvi avstrijski
ljudskošolski zakon.

29. X.: Vlada naroči ustanovitev deželne šolske komisije v Ce¬
lovcu, ki se potem sestavi 3. I. 1775.

8. XI.: Izdana so navodila za „krvne sodnike” na Koroškem.

Za koroškega deželnega glavarja je imenovan grof V. Rosen-
berg.

1775 12. IV.: Bivša jezuitska millstattska skoro-škofija je priključena
krški škofiji.

16. IV.: Umre prvi ravnatelj celovške normalke, Slovenec Košat
in na njegovo mesto je potem imenovan Dunajčan Mossmann.

7. VI.: Otvorjena je celovška normalka.

Cesar Jožef II. potuje inkognito skozi Celovec v Ljubljano.
Število gimnazijskih razredov se zniža od dotedanjih 6 na 5, a
popolne gimnazije sc dopolnijo z dvoletnimi modroslovnimi
tečaji (poznejšimi liceji); v tem smislu je preurejena tudi ce¬
lovška gimnazija.

Predpisan je nov učni red za gimnazije.

Marija Terezija ukine vse carine med posameznimi deželami.

1776 Izide resolucija h kazenskemu zakoniku, s katero je odprav¬
ljeno mučenje obtožencev.

11. V.: Dvorna pisarna prepove nameščanje učiteljev brez spri¬
čevala normalke, a prepoved ostane neizvedljiva.

Minoritska gimnazija v Beljaku se spremeni v glavno šolo.

57 *

899

1777 Izide znamenita Gutsmanova slovnica.

25. I.: Vladni dekret naroča, da morata biti izključno nemška
le 3. in 4. razred normalk in glavnih šol.

Vrše se prvi redni učiteljski tečaji v Celovcu, Beljaku in Ve¬
likovcu.

25. VI.: Koroška je razdeljena v 16 nabornih „distriktov”.
Ravnatelj Mossmann obhodi vso Spod. Koroško in poda po¬
drobne predloge glede ustanovitve novih šol.

Benediktinski „zasebni reperticij” v št. Pavlu se spremeni v,
redno nižjo gimnazijo, ki je pa že 1. 1784 zopet ukinjena.

Jožef II. hoče zaplesti Avstrijo v vojno radi Bavarske, a jo
Marija Terezija prepreči.

Deželnim šolskim komisijam je dovoljeno ponatiskovanje du¬
najskih učbenikov.

Pogori stanovski arhiv v Celovcu.

Uveden je enotni uradni katekizem za vso Avstrijo, ki ga na¬
roči vlada potem prevesti v razne jezike (za koroške Slovence
ga priredi Gutsman).

16. IX.: Velik požar v Beljaku; pogori baje 72 hiš.

1. XI.: Na Koroškem deluje že 119 šol, od teh pa v slovenskem
podeželju le 13.

1778 4. IV.: Dvorna pisarna prepove nameščanje cerkovnikov brez
učiteljskih izpitov v krajih, kjer ni posebnih učiteljev, kar pa
ostane neizvedljivo.

4. IV.: Dvorna pisarna brzda Mossmannovo vnemo glede usta¬
navljanja novih šol in ponovno naroča, da je treba zapreti
vse ..zakotne šole”.

5. XII.: Izide „rabotni patent”, ki ureja vprašanje, tlake.

1779 24. II.: V Gorenčah pri št. Jakobu v R. je rojen Matija Ahacel.

1780 8. I.: Dvorni dekret meni, da je vendarle „bolje imeti manj
izvežbane učitelje kot nobenih”.

—1784: V Celovcu zgrade prvo koroško javno bolnico.

Gutsman izda svoje ..Evangelije in liste”.

Lavantinski škof Schrattenbach pride v hud spor z vlado radi
šolstva.

29. XI.: Umre Marija Terezija in nasledi jo sin Jožef II.

Okoli tega leta se Kleinmayrjev časnik preimenuje v „Klagen-
furter Zeitung”, ki izhaja potem nad 150 let.

Koroška trgovinska bilanca je aktivna za celih 524.617 gld.
Vlada misli na uvedbo stolice za slovenščino na graškem vse¬
učilišču.

900

1781 V Celovcu je ustanovljena licejska (sedanja študijska) knjiž¬
nica.

24. III.: Samostanom so prepovedane vse zveze z njihovimi re¬
dovnimi predstojništvi v inozemstvu.

26. III.: Cesar prepove škofom sprejemanje papeževih bul in
drugih njegovih odlokov brez vladnega dovoljenja in razteg¬
ne to prepoved tudi na odloke inozemskih škofov (za Koro¬
ško salzburškega).

25. IV.: V Celovcu se stalno naseli cesarjeva sestra Marija Ana.

I. V.: Izide sodni red za civilnopravne spore, kjer je izrečno
določeno, da se morejo stranke posluževati v deželi običajnega
jezika.

12. V.: Cesar izda naredbo, po kateri naj bi imeli učitelji vsaj
po 150 gld letne plače.

30. V.: Z dvornim dekretom je dovoljeno batinanje podložni¬
kov samo še po izvršeni preiskavi.

Fužinarji Kanalske doline porabijo po 12-400 q jekla in po
50.000 škafov ogla letno ter zaposlujejo 154 delavcev.

V Kožentavri je ustanovljen prvi rožanski poštni urad.

II. VII.: Cesar uvede skoro popolno tiskovno svobodo.

29. VII.: Cesar ukaže samostanom, da morajo ustanoviti šole
v vseh svojih župnijah.

1. IX.: Izide patent o kaznovanju podložnikov.

29. IX.: Vse ljudsko šolstvo je postavljeno pod izključno dr¬
žavno nadzorstvo.

13. X.: Izide znameniti podložniški patent, ki je bil potem na¬
slednje leto prilagoden tudi za Koroško; z njim je bila uve¬
dena še večja zaščita kmečkih podložnikov in ukazano je bilo,
da se morajo kmetom raztolmačiti posamezne določbe tudi v
njih narodnem jeziku.

13. X.: Izdan je ..tolerančni patent”.

Zemljiškim gospodom je prepovedano denarno kaznovanje pod¬
ložnikov.

20. X.: Uvedena je šolska obveznost za vse dečke, kar je bilo
seveda neizvedljivo.

1. XI. (in še 10. VII. 1783): Izide patent, ki na novo ureja
pristojnost rudarskih sodišč in razdelitev rudarskih okolišev.

1. XI.: Ukinjeno je vsako nevoljništvo za vso državo.

12. XI.: Bogoslovcem je prepovedano hoditi študirat v Rim.
24. XI.: Izide dekret, da se sme klicati podložnik na tlako
največ za 3 dni v enem tednu.

29. XI.: Jožef II. izda načelno odločbo glede odprave „neko-

901

ristnih” samostanov, ki se ne bavijo s poukom, dušnim pastir¬
stvom ali iz nego bolnikov.

17. XII.: Cesar obvesti papeževega nuncija, da podreja svoji
vladarski oblasti vse, kar v Cerkvi nima značaja božje uredbe.
29. XII.: Jožef II. ukine vse dotedanje omejitve glede pro¬
izvodnje in prometa z železom in jeklom.

1782 12. I.: Izide dekret o ukinitvi prvih samostanov, v dekretu se
naroča tudi natančen popis samostanskih knjižnic in arhivov.

1. II.: Jožef II. uvede nemški uradni in poslovni jezik, ven¬
dar tudi odredi, da se mora pri sodnih razpravah raztolma¬
čiti bistvene dele strankam tudi v njih narodnem jeziku.

28. II.: Izide odločba, da naj služi imetje ukinjenih samosta¬
nov za pokojnine onemoglih redovnikov, preostanek pa „iz-
ključno le za pospeševanje vere”.

31. III. Cesar ukine deželna glavarstva in vse slovenske dežele so
vnovič združene v graški gubernij; ukinjeno je tudi velikovško
okrožno glavarstvo in njegovo ozemlje združeno s celovškim.
31. III.: V Celovcu je Osnovano prizivno in višje kriminalno
sodišče za vse notranjeavstrijske in prednjeavstrijske dežele, v
Gradcu pa dokončno ugasne še zadnji ostanek nekdanje no¬
tranjeavstrijske vlade.

Spomladi potuje papež Pij VI. skozi slovenske dežele na Dunaj,
da bi odvrnil cesarja od njegove cerkvene politike.

2. V.: Cesar podreja vse samostane jurisdikciji področnih škofov.
J. šoter ustanovi v Celovcu lastno tiskamo, v kateri je tiskana
potem vrsta slovenskih knjig.

Salzburški nadškof spodbuja duhovščino in vernike, naj „z
dobrimi pesmimi v narodnem jeziku” povzdigujejo službo
božjo.

V Celovcu je ukinjena cenzurna komisija, katere član je bil
tudi Gutsman.

12. VI.: Cesar naroči krškemu škofu Auerspergu, naj izdela
načrt za preureditev meja notranjeavstrijskih škofij, nakar ta
že 21. X. predloži svoj načrt vladi.

12- VII.: V Podjuni so ukinjeni še zadnji ostanki nekdanjega
rojenjaštva.

13. IX.: Izide podložniški patent.

23. IX.: Je izdan dvorni reskript o usodi knjižnic'in arhivov
razpuščenih samostanov (izdanih je bilo tudi več strogih uka¬
zov o varstvu teh knjižnic).

902

3. X.: Graško vseučilišče je spremenjeno v licej.

Celovški tiskarnar in knjigarnar Kleinmayr osnuje svojo tiskar¬
no in časnik tudi v Ljubljani.

Ustanovljeni sta protestantovski cerkveni občini v Arijah in
Plajberku, v kateri spada tudi večina slovenskih protestantov.
7. X.: Objavljen je razpust benediktinskega samostana v Št.
Pavlu, toda izveden je razpust šele 4. V. 1787.

Izdan je patent proti zakotnim pisarjem.

4. XII.: Za predavalni jezik na vseučiliščih in licejih je uve¬
dena nemščina mesto dotedanje latinščine.

24. XII.: Kresijam je ponovno zabičano, da morajo ščititi pod¬
ložnike; kresijska glavarstva so iz golih izvršilnih organov spre¬
menjena v odločujoče oblasti 1. stopnje. — Uvedeni so okrajni
komisariati in krajevna sodišča.

28. XII.: Graški gubernij določi nove meje obeh koroških kresij.
1783 16. I.: Izide patent, ki samovoljno ureja vprašanje zakonskih
zadržkov.

10. II.: Izide patent o odkupu tlake, načelno se pa izreče za
njeno popolno odpravo.

28. II.: Je razpuščen benediktinski samostan na Osojah.

18. III.: Prepovedani so puščavniki.

14. IV.: Cesar Jožef izda patent, s katerim „se vse prostoza-
kupne kmetije na večne čase priznavajo njihovim posestnikom
kot resnična imovina”.

20. IV.: Jožef II. obišče svojo sestro v Celovcu.

5. V.: V Beljaku divja nov, velik požar; pogori skoro vse pred¬
mestje.

Organizirajo se tudi slovenski protestanti v Sovčah in Zagori-
čah ter priključijo evangeljski cerkveni občini v Plajberku.
V Celovcu se ustanovi framasonska loža „Pri dobrodelni Mar¬
jani”.

Cesar ukaže, da se morajo ustanoviti v vseh mestih in večjih
trgih nekake normalke, v vseh podeželskih duhovnijah pa
trivialke, kar je bilo pa seveda neizvedljivo.

9. VIII.: Razpuščene so vse cerkvene bratovščine.

11. VIII.: V Ljubljani je ustanovljeno deželno sodišče za Ko¬
roško in Kranjsko.

21. VIII.: Gozdni posestniki dobe pravico prostega razpola¬
ganja z njihovim lesom.

21. VIII.: Izide odlok o ustanovitvi ..generalnih seminarjev”;
za notranjeavstrijske dežele se ustanovi v Gradcu.

30. VIII.: Uvedeni so kresijski šolski komisarji; na Koroškem

903

so bili pa imenovani šele 18. XI. 1786.

9. IX.: Izide odlok, da se smejo celovškega sejma udeleževati
trgovci vseh ver.

Jeseni naroči dvorna komisija vsem škofom in kresijskim gla¬
varjem, da poročajo, kje bi bilo potrebno ustanoviti nove du-
hovnije.

8. XI.: Je razpuščen benediktinski samostan v Podkloštru.

20. XI.: Za novega krškega škofa je imenovan cesarjev prija¬
telj grof Fr. Ks. Salrn.

26. XI.: Prepovedano je zvonjenje proti hudi uri.

1. XII.: Izide odlok o ureditvi službe božje.

28. XII. se vrši v Zagoričah prva luteranska služba božja.

1784 V Celovcu je prenovljeno stanovsko gledališče.

22. III.: Določeno je, kdaj naj podložniki poravnavajo svoje ob¬
veznosti zemljiškim gospodom.

25. IV.: Cesar poostri tiskovno cenzuro.

V Celovcu začne tudi tiskarnar šoter izdajati svoj „Intel-
ligenzblatt”.

29. IV.: Izide naredba, da se morajo po cerkvah sleči vsi oble¬
čeni kipi in odstraniti votivne slike, kar izzove v Železni Kapli
pravi ljudski upor.

11. V.: Na Potoku v Zilji je rojen Urban Jarnik.

4. VII.: V Zagoričah je posvečena prva in edina slovenska pro-
testantovska cerkev na Koroškem.

12. VII.: V Beljaku izbruhne nov velik požar; pogori polovica
mesta z župno cerkvijo in minoritskim samostanom.

Za srednje in visoke šole so uvedene visoke šolnine.

Izide Gutsmanova cerkvena in šolska pesmarica.

Izdan je nov enotni carinski zakon za vso državo.

Izide zadnja slovenska protestantovska nabožna knjiga za koro¬
ške slovenske protestante (ponatis Dalmatinovega molitvenika
iz 1. 1584).

Predstojnik boroveljskih puškarjev je Slovenec Fr. šašelj.

2. XI.: Izide uredba, da se izvede davčna regulacija po kon-
skripcijskih občinah.

1785 20. IV.: Izide patent o regulaciji davkov v zvezi s sestavo no¬
vega zemljiškega katastra; ob tej priliki so ustanovljene tudi
davčne občine z izvoljenimi župani (rihtarji).

15. V.: Nov požar upepeli v Beljaku spodnje mesto s kapucin¬
skim samostanom.

30. VII.: Razpuščen je minoritski samostan v Beljaku.

Izdan je nov občinski red za mesta, ki ukinja njih samoupravo.

904

V Celovcu izide novi salzburški obrednik, ki prinaša prvič tudi
nekaj slovenskih obrazcev.

Na kmečkih trivialkah je uveden poldnevni pouk.

Dovoljena je skoro prosta delitev kmetij.

in 1. 1786: Na Dunaju sklenejo razpustiti še velike, bogate stare
samostane.

11. XII.: Cesar izda „framasonski patent”, ki onemogoči tudi
nadaljnji obstoj celovške lože.

1786  19. XV.: Podpisan je sporazum s salzburškim nadškofom glede
preureditve škofijskih meja na njegovem metropolitanskem
področju.

17. V.: Salzburški nadškof izroči krškemu in lavantinskemu
škofu vsa dotedanja svoja ozemlja severno od Drave na Ko¬
roškem.

19. V.: Razpuščen je premonstratenski samostan v Grebinju.

4. VIII.: Obnovljen je ukaz glede slačenja kipov z dne 29. IV.
1784.

19. VI.: Ljubljanski škof izroči svoje koroške vikariate krške¬
mu in lavantinskemu škofu.

1. VIII.: Razpuščen je cistercijanski samostan v Vetrinju.
Ukinjeno je imenovanje novih lavantinskih stolnih kanonikov,
radi česar potem kapitelj 1. 1798 tudi ugasne.

Razpuščen je avguštinski samostan v Velikovcu.

Sedež krške škofije je .premeščen s Krke (Strassburga) v Celovec.
1. XI.: Izdan je I. del državljanskega zakonika.

18. XI.: Imenovana sta oba koroška kresijska šolska komisarja.

1787  13. I.: Izide „Splošni zakonik o zločinih in njih kaznovanju”.
13. I.: Odrejene so hude kazni za zapeljevanje k protiverstvu.
25. I.: Cesar ukaže, da se morajo vsi kraji opremiti s tablami
z imeni dotičnih krajev.

22. II.: Dvomi dekret ukazuje, da mora apelacijsko sodišče
objavljati svoje razglase v nemščini in obenem tudi v jeziku
dotičnega okoliša.

3. IV.: Določeno je, da deduje podložniško kmetijo najslarej-
ši sin prejšnjega lastnika.

5. V.: Je razpuščen kapucinski samostan v Beljaku.

3. VII.: Cesar ukaže, da morajo imeti vsi moški tudi svoje
priimke.

23. VIII.: Umre Mossmann in na njegovo mesto je imenovan
Škamperl, ker „je zmožen tudi slovenskega jezika”.

905

24. VIII.: Sekulariziran je krški stolni .kapitelj in premeščen s
Krke v Celovec.

Začasno so ukinjene kmetijske družbe.

Gutsman postane začasni podjunski arhidiakon.

Cesar odpravi vse stare privilegije boroveljskih puškarjev.
Izbruhne nov, hud ljudski upor v Železni Kapli, ker hočejo
oblasti sleči tamošnji Marijin kip, podobni upori izbruhnejo
tudi na Obirskem, na Jezerskem, v Selah i. dr.

30. XII.: Dvorni dekret ukazuje, da smejo apelacijska sodišča
nameščati le osebje, ki je zmožno tudi jezika dotičnega oko¬
liša.

1788 3. III.: Ukinjena je goriška nadškofija in ustanovljena metro-
polija v Ljubljani.

Gutsman izda svoj ljudski molitvenik „Molitoune bukvicc".
Graški gubernij toži o ..neverjetni bedi podeželskih učiteljev”.
Jožef II. napove vojno Turkom, a že 21. IX. potolčejo Turki
v Banatu armado, ki ji je poveljeval sam cesar.

Graški gubernij začasno ustavi ustanavljanje novih ljudskih
šol.

Nastopati začnejo dogodki, ki sprožijo veliko francosko revo¬
lucijo.

Vodstvo vsega avstrijskega šolstva prevzame za celih 28 let Slo¬
venec J. špendov.

10. XI.: Brata Moro kupita vetrinjsko samostansko poslopje in
uredita v njem suknarno.

Graški gubernij toži radi pomanjkanja učiteljev za slovenske
kraje.

31. XI.: Cesar Jožef II. ukine na Koroškem kakršno koli na¬
daljnje zapadanje podložniških kmetij.

Končano je merjenje Koroške.

Koroška mora prispevati za vojno s Turčijo 433.811 gld; vojaki
zanesejo na Koroško silen legar.

31. XII.: Na vsem Koroškem deluje v zimskem tečaju 157 šol
s 8567 učenci.

1789 10. II.: Izide znameniti jožefinski davčni in urbarialni patent.
— Županom je poverjeno tudi pobiranje davkov pod nadzor¬
stvom pristojnih dominijev.

15. III.: Ljubljanski metropolit izroči dotedanje goriško cer¬
kveno področje na Koroškem salzburškemu nadškofu, ki ga po¬
tem 15. IV. preda krškemu in lavantinskemu škofu.

906


3. IV.: Izide patent, ki ureja dedne pravice na kmetih; patent
je potem še dopolnjen 25. VI. istega leta.

Izide Gutsmanov nemško-slovenski slovar.

14. VII.: Pariške množice navale na pariško ječo Bastiljo in s
tem izbruhne francoska revolucija v polnem obsegu.

Izide naredba o višini šolnine na ljudskih šolah.

9. X.: Maršal Laudon zavzame Beograd.

19. XI.: V Celovcu umrje nadvojvodina Marija Ana.

28. XII.: V ljubljanskem gledališču igrajo prvo slovensko igro,
Linhartovo ..Županovo Micko”.

1790 28. I.: Na smrt bolni Jožef II. prekliče skoro vse svoje reforme.
9. II.: Cesar ukaže osnovati komisijo, ki bi sestavila načrt za
preureditev vsega šolstva.

20. II.: Umre cesar Jožef II. in nasledi ga njegov brat Leo¬
pold II.

6. III.: Novi cesar Leopold potuje iz Italije skozi Celovec na
Dunaj.

12. III.: Leopold II. odpravi kazen vlačenja ladij in pometanja
cest.

Izide Gutsmanov slovenski abecednik.

14. III.: Umre O. Gutsman.

6. IV.: Leopold II. razveljavi jožefinski davčni sistem z dne
17. XI. 1789.

29. IV.: Cesar pozove stanove, da mu predlože svoje prošnje in
pritožbe.

24. VI.: Leopold II. oslabi jožefinski patent z dne 31. XI. 1788
tako, da ostanejo glede prostozakupov še nadalje v veljavi le po¬
godbe, sklenjene pred 7. IX. 1789.

4. VII.: Odpravljeni so jožefinski generalni seminarji.

27. VII.: Leopold II. in pruski kralj skleneta prijateljsko po¬
godbo.

29. VII.: Koroški stanovi sklenejo spomenico o svojih prošnjah
in pritožbah, ki jo izroče potem na Dunaju.

7. VIII.: Vlada predpiše škofijskim semeniščem svoje učne na¬
črte.

15. IX.: Zopet je dovoljena otvoritev cerkve na Sv. Višarjah.

30. IX.: Leopold II. je izvoljen za novega nemškega cesarja.

1791 17. II.: Koroški stanovi sestavijo nov načrt svojih zahtev.

7. V.: Na Dunaju odklonijo skoro vse zahteve koroških stanov.
26. V.: Koroška postane vnovič neodvisna od graškega guber¬
nija.

907

Poleti razpravlja državna konferenca o zahtevah notranje¬
avstrijskih stanov.

6. VII.: Cesar Leopold pozove evropske dvore, da se zavzamejo
za francoskega kralja. — Francoska revolucija se začenja razvi¬
jati v notranji kaos in strahovlado levičarjev.

15. VII.: Cesar izda naredbo o bodoči organizaciji koroških de¬
želnih stanov.

Leopold odkloni obnovitev koroškega deželnega grofovstva.

4. VIII.: V Sistovi je sklenjen mir s Turki.

Notranjeavstrijske dežele dobe vnovič svoje deželne sodnije.

15. XI.: Začne vnovič poslovati koroško deželno glavarstvo; >a
prvega deželnega glavarja je imenovan grof Wolfsberg.

1792 17. I.: Cesar odkloni vse prošnje za obnovitev nekaterih samo¬
stanov.

Izide prva slovenska gospodarska knjiga (o živinskih boleznih)
na Koroškem.

L III.: Celovško rudarsko sodišče je spremenjeno v „Višji ru¬
darski urad”.

L III.: Umre nenadoma cesar Leopold II. in nasledi ga njegov
sin Franc II.

908


Č. BIBLIOGRAFIJA KOROŠKIH SLOVENCEV

za dobo od začetkov do leta 1800

L Rokopisi

Konec X. stoletja:

Brižinski spomeniki, ki obsegajo dva spovedna obrazca in pridigo
po spovedi. Nastali so konec X. stol. v okolišu Lurnskega polja na
Koroškem in sta jih zapisala dva freisinška misijonarja. Zasledili so
jih 1. 1807 sredi med latinskim besedilom nekega freisinškega per¬
gamentnega rokopisnega zbornika in predstavljajo najstarejše znano
slovansko strnjeno besedilo, a obrazci sami izvirajo najbrž še iz sre¬
dine IX. stoletja. Sedaj se nahajajo v miinchenski državni knjižnici.
— O Brižinskih spomenikih so znanstveniki raznih narodov mnogo
razpravljali že od njih odkritja. Prvi jih je objavil, obenem z njih
znanstveno obravnavo, 1. 1836 J. Kopitar, zadnja dognanja in iz¬
sledke pa vsebuje Ramovš - Kosovo delo ,,Brižinski spomeniki”, Lju¬
bljana, 1937.

Druga polovica XIV. stoletja:

Celovški rokopis nazivljemo iz velike knjige (najbrž misala) iz¬
trgan pergamentni list, ki je na eni strani popisan s starinskimi
obrazci očenaša, zdravamarije in apostolske vere, na drugi strani
pa z imeni članov neke bratovščine v Ratečah na Gorenjskem.
Molitve so bile zapisane v dobi od 1362—1390 (besedila sama so pa
še mnogo starejša), imena članov bratovščine pa v tretji četrtini XV.
stoletja. Našel je ta rokopis 1. 1880 tedanji varuh celovškega Zgodo¬
vinskega društva, baron Hauser, in opozoril nanj celovškega profe¬
sorja Šketa, ki je potem tudi prvi pisal o njem v „Carinthiji", takoj
za njim (1881) pa še profesor G. Krek v „Kresu”. Podrobno je raz¬
pravljal potem o njem še prof. dr. Iv. Grafenauer 1. 1931 v „Časo-
pisu za jezik, književnost in zgodovino”, svoja zadnja zadevna do¬
gnanja je pa priobčil v Mohorjevem Koledarju za 1. 1958. Po njegovi
sodbi je prišel rokopis že za časa turških napadov iz Rateč, ki so spa¬
dale do 1. 1390 v župnijo Marija na Zilji, v kak utrjen kraj na Ko¬
roškem (najbrž v podklošterski samostan) in od tod končno v arhiv
celovškega Zgodovinskega društva, ki ga hrani še sedaj.

909

Leto 1601.  - 1609.:

Vetrinjska prisega za sodne obravnave. Nahaja se v vetrinjskih
sodnih protokolih, ki obsegajo 366 listov iz let 1591—1609 in ki jih
tudi hrani celovško Zgodovinsko društvo. Prisega je pisana z latini¬
co (!) in ima naslov „Der Aydtschwur in tvindischer Sprach”. Prvi
jo je objavil in opisal prof. Šket v „Kresu” 1. 1885, podrobno jo je
pa opisal prof. dr. Fr. Kotnik v „Časopisu za zgodovino in narodo¬
pisje” 1. 1913.

Leto 1637. - 1657.:

Fevdna prisega, ki se nahaja v notranjeavstrijski (rokopisni) knji¬
gi prisežnih obrazcev („Juramentenbuch”) in jo hrani arhiv višjega
deželnega sodišča v Gradcu, njen prepis pa hrani tudi celovško Zgo¬
dovinsko društvo. Uporabljala se je ta prisega tudi za koroške fevd-
nike do začetka XVIII. stol. (do Karla VI.). Prvič je bila objavljena
v „Archiv-u fiir vaterlandische Geschichte und Topographie” 1. 1849
po prepisu v Jarnikovi zapuščini. V novejšem času sta razpravljala
o njej dr. J. J. in dr. Kotnik v „Casopisu za zgodovino in narodo¬
pisje” 1. '1911 in 1912.'

Leto 1653.:

Fevdna prisega krškemu škofu Sigismundu Francu Avstrijskemu
iz 1. 1653. Hrani jo škofijski arhiv v Celovcu v zbirki fevdnih listov
s Koroške, Slovenske krajine, Kranjske in štajerske iz 1. 1557 (Lehens-
protokoll mit Anfang 1557). Navedena prisega nosi naslov „Jura-
mentum Sclauonicum”, izvira iz 1. 1653 in se nahaja takoj na prvi
strani zbirke. Razpravljal je o njej dr. Kotnik v „Časop. za zgod. in
narodopisje” 1. 1913.

Konec XVIII. stoletja:

Komodia od Kristusouiga Terplinja, katiro so nikidei na te veli¬
ki Zhetertig na te uelikonozhni Pondelik v Kapli spilali. — Rokopis je
našel župnik št. Singer in je bil njegova last. Obsega tri dele in
sklep. Prvi del so igrali na veliki četrtek podnevi, drugi del na ve¬
liki četrtek zvečer, tretji del in sklep pa na velikonočni ponedeljek.
Ta rokopis je bil sicer morda res napisan šele konec XVIII. ali pa
celo v začetku XIX. stol. (na rokopisu je pripisana letnica 1816), to¬
da bo vsekakor le prepis mnogo starejšega izvirnika, in sicer vsaj iz
prve polovice XVIII. stol., če ne morda še iz XVII. stoletja. Našel
ga je 1. 1899 župnik št. Singer v Železni Kapli. Dr. Kotnik domneva,
da bi utegnil to igro prirediti kak dobrloveški (ali pa celovški)
slovenski jezuit in to morda iz nemščine. Pisana je v podjunskem
narečju s sledovi gorenjščine. O njej je obširneje razpravljal dr.
Kotnik v „časop. za zgodov. in narodop.” I. 1924.

910

2. Bukovniško pismenstvo in praznoverska
besedila

Konec XVII. ali začetek XVIII. stoletja:

Dva prepisa iz slovenskih protestantskih knjig, ki ju je zasledil
dr. V. Oblak v Ziljski dolini in poročal o njih v „Archiv-u fur slav. Phi-
1'ologie”, XV., nazadnje je pa razpravljal o njih prof. Ramovš v „ča-
sopisu za jez., književ. in zgodovino” 1. 1920. Prvi rokopis obsega 5
molitvic iz Kreljeve postile in 3 iz Tulščakovega molitvenika.

Leto 1720.:

Antikrist. Dr. F. Kotnik je poročal 1. 1907 v nekem pismu (gl.
„čas”, 1909, str. 67), da se „med ljudstvom še sedaj nahaja dosti An¬
tikristov s slikami... Najstarejši koroški slovenski Antikrist je roko¬
pis iz 1. 1720”.

Leto 1740.:

To je ta pravi inv tazieli Coltemone-Shegen. Kateri je biv vkelera-
nje taprvevobart vdrvkan vtam lete: 1321 noi v latinshzhei shprachi
vnkei dan: potam pa nanemshko sedei pa ta prvvo bart nasovenjo
nonovo kvhan inv frishno pazhan. — Jako verjetno je, da je bila ta
knjiga natisnjena na Koroškem. Prof. dr. Iv. Grafenauer je o njej
obširno razpravljal v „Časop. za zgodov. in narodop.” (1907) in sodi,
da je izšla še pred koncem XVIII. stol., ker jo je imel v rokah že
Drabosnjak v mlajših letih, oziroma misli, da jo je morda priredil ce¬
lo Drabosnjak sam (pisana je v rožanskem narečju). Toda dr. F.
Kotnik trdi (gl. Koroški zbornik, str. 313), da je izšla prva izdaja že
1. 1740, druga pa potem 1. 1830. — Dr. P. Zablatnik je pa našel 1.
1935 ob Baškem jezeru dve knjigi, in sicer nemški izvirnik ter njegov
dobesedni slovenski prevod. Celoten je le nemški izvirnik, sestoječ
iz dveh čisto samostojno (in tudi samostojno oštevilčenih) delov, od
katerih sestoji prvi iz Duhovne brambe in Kolomonovega žegna, a
drugi še iz druge mačice Duhovne brambe. V slovenskem prevodu
prvih 30 strani (t. j. prvi dve tretjini Duhovne brambe) manjka,
ostanek pa obsega potem prav tako, kakor nemški izvirnik, Duhovno
brambo (seveda le njen konec), začenši z 49. stranjo pa Kolomonov
žegen, a drugi (samostojni) del pa drugo inačico Duhovne bram¬
be. Nemški izvirnik tega Kolomonovega žegna se glasi: „Ein
schoner und wohl approbirter Heil. Segen zu Wasser und Land.
Wider alle seine Feinde so ihm begegnen auf allen seinen Wegen
und Stegen . .. Das ist eine Abschrift, die der Papst Leo dem Caro-
lo, seinem Bruder gesendet. Auch hat diesen Brief der wiirdige Abt
Colomanus seinem Vater, dem Konige von Yberien, gesendet...”.

911

S tem nemškim naslovom se popolnoma krije tudi njegov slovenski
prevod, ki se glasi: ,,En lep in dobro potrden Sveti shegen na vodi ino
na suhem. Proti vsim sovrashniikon, keri komu proti pridejo na vsih nje¬
govih zestah ino potah ... To je en odpis, keriga je Papesh Leo svoj im u
brati Karoli poslal... V Iberski desheli je bil en kral imejozh enga
sina s imenom Koloman ..Tako  bi šlo torej še za tretjo, doslej
še neopisano izdajo „Kolomonovega žegna”, obenem z njegovim nem¬
škim izvirnikom, kajti oba primerka, nemški in slovenski, sta po be¬
sedilu in sestavi enaka (oba obsegata najprej Duhovno brarnbo, za to
pa Kolomonov žegen). Ta slovenski prevod spada po vsej priliki še
tudi v drugo polovico XVIII. stoletja.

Leto 1750.:

Duhouna Branua prad duhounah — inu shuotnah Nauaurnostah
sakobart per sabe nossiti. — Vsebino tvorijo praznoverske molitve, ki
se z njihovo pomočjo obvaruje človek vsake nesreče, da je varen pred
coprnijo in vsemi nevarnostmi, „kdor nosi ta žebranja” pisana, zlasti
pa „udrukana” pri sebi. Da sta prevoda te knjige in Kolomonovega
žegna koroškega izvora, kaže njiju rožansko narečje. O obeh je obšir¬
no razpravljal dr. Iv. Grafenauer 1. 1907 v „Časop. za zgodovino
in narodopisje". Po Grafenauerjevi sodbi sta izšli dve izdaji Duhou-
ne Branue, prva prav verjetno na Koroškem okoli 1. 1800 (to je hra¬
nil Št. Singer, župnik v Logi vesi), druga pa okoli 1. 1811. Toda dr.
Kotnik navaja tri izdaje (gl. Koroški zbornik, str. 313), in sicer prvo
iz okoli 1. 1750, drugo iz okoli 1. 1810 in tretjo iz okoli 1. 1820, razen
teh pa še štajersko izdajo iz okoli 1. 1835. Letnice in kraji natisov,
ki so natisnjeni na raznih izdajah, so le ponatisi iz nemških izvirni¬
kov, a na teh so pa tudi le ponatisi iz prejšnjih izdaj, tako da je to¬
rej nezanesljivo vse, toda vsaj o izdaji iz okoli 1. 1810 sodi Grafen¬
auer, da je bila natisnjena v slovenski tiskarni (najbrž v Ljubljani).
Izdaji, o katerih je razpravljal Grafenauer, nista enotno delo, tem¬
več sestavljeni iz 4 samostojnih zvezkov, od katerih tvori vsak zase
zbirko praznoverskih molitev in žegnov, vendar je vsaka izdaja se-
staljena drugače in izvira torej vsaka od drugega prireditelja, v obeh
je pa jezik rožansko narečje. — Prof. dr. P. Zablatnik je pa zasledil
poleti 1. 1955 ob Baškem jezeru še drug, zgoraj omenjeni nemški in
slovenski izvod Duhovne brambe in Kolomonovega žegna (obe knjigi
mu je posredoval občinski tajnik Pl. čemernjak z Drave pri Baškem
jezeru). Pri slovenskem izvodu, kakor sem povedal že zgoraj, sicer
manjka prvih 30 strani, toda naslov nemškega izvoda se popolnoma
krije s slovenskim naslovom tiskanega izvoda, ki ga je imel v rokah
Grafenaher in tudi sicer je ta slovenski izvod dobeseden prevod na-

912

vedene nemške izdaje, ki ima' naslov: „Geistlicher ;  Schild gegen
geist- und leibliche Gefahrlichkeiten allzeit bei sich zu tragen, da;
rin sehr kraltige Segen und GebeteTako  bi bil torej ugotovi-
ljen nemški izvirnik slovenske izdaje: — K nemškemu in sloven¬
skemu zgoraj navedene izdaje Duhovne brambe in Kolomonovegd
žegna, ki ju je našel dr. Zablatnik, sta pa privezana-še drugi, čisto
samostojni izdaji Duhovne brambe - (nemški naslov te je „Geist--
liche Schildwacht”), ki imata tudi samostojni paginaciji. Naslov
slovenske izdaje se glasi: „Duhovna Branba; V kadri sna zhlovek
vsako vuro si enga posebniga patrona svoliti”. Pod tem napisom je
slika Boga Očeta v oblakih, sv. Duha v podobi goloba ter božjega
Deteta med Marijo in sv. Ano, a na 3. strani sledi potem celoten
naslov, ki se glasi: Duhovna Branba. V katiri si zhlovik vsako vuro
po dnevi ino po nozhi od svetnikov boshjih enga posebniga Pa¬
trona isvoli, keriga s enoj molitvizoj na pomozh klizhe, da bi pri
njegovi vuri vstanil ino strashil, da hudizh ne bo njega mogel
premagati skosi kunshtno svojo salesavanje”. Pod tem naslovom
stoji še: ..Natisnjeno v leti 1705” (in enako tudi v nemškem izvodu).
Na naslednjih straneh sledijo potem molitve, s katerimi se molilec
za vsako uro priporoča drugemu svetniku z vedno se ponavljajočim
uvodom, kakor: „Od 1. vure poldenske do druge naj strashi sa me
St. Mihal Arhangel”; pod takim uvodom je slika sv. Mihaela in
nato slede molitve. Takih slik z molitvami je seveda 24, za vsako
uro v teku dneva, med katerimi so „sv. Jakob ti velkshi, sv. Apo¬
stol no Evangelist Mattheush, sv. Andrash, sv. marterniza Barbara,
sv. VVolfgang, sv. Niklosh, sv. Vorih, sv. Maria Magdalena” itd. Na¬
zadnje sledi na str. 158 seznam godov teh svetnikov z naslovom:
„Tisti dnevi, po kerih se totih sv. patronov prašnik ino spomin
obhaja...”. Pri dr. Zablatnikovi najdbi gre torej za čisto nov pri¬
merek Duhovne brambe. Po pravopisu sodeč bo pa ta tisk že iz
prve polovice XIX. stoletja.

Leto 1754.:

Cerkvena pesmarica, ki jo je sestavil 1. 1754 samostanski mlinar
Luka Maurer v Podkloštru. Obsega 391 strani z 90 nabožnimi pes¬
mimi za vse dobe cerkvenega leta, „katere se morio v nedelah inu
tudi v drugeh praznikah peti k časti bogu inu nega izvolenei svetei
devici Materi Marie”. Nekatere pesmi iz te zbirke slone še na
starih protestantskih pesmaricah. Glej tudi stran 814.

Leto 1755.  - 1761.:

Zbirka iz Leš pri Prevaljah. Napisana je na praznih listih, ki
so bili privezani k nekemu nemškemu salzburškemu koledarju iz

58

913

]. 1733 in obsega 86 s slovenskimi besedili popisanih strani, in sicer:
molitve, pesmi, duhovnikov nagovor pred poroko, razodetje sv
Brigite („sveti sedem nebeški Rigli ai šaci in Razodetje sv. Brigite
o Marijinih solzah”), odlomke iz evangelijev in iz Tomaža Kemp-
čana, razno narodopisno blago, navodila za tkanje „zviliha” in
razne druge zabeležke. Rokopis, ki je sedaj last Zgodovinskega dru
štva v Mariboru, je nastal v Lesah ali pa morda tudi v Kotljah
Kdo ga je napisal, ni znano, vsekakor pa to ni bil duhovnik, pred
stavlja pa najstarejšo pričo slovenske govorice v Mežiški dolini. O
rokopisu je razpravljal prof. Janko Kotnik v „časop. za zgod. in
narodop.” 1. 1929.

Sredina XVIII. stoletja:

Sadnikerjeva zbirka. Kupil jo je kamniški živinozdravnik Sad
niker pri nekem starinarju v Celovcu, ta jo je našel na Djekšah.
a izvira iz Ziljske doline. Obsega 147 listov, po vsebini pa razpade
na tri dele, in sicer: prvi del vsebuje 45 cerkvenih pesmi, od katerih
je 43 prepisanih iz starih protestantskih pesmaric, a dve sta novi;
drugi del je nastal v Rožu in obsega razna praznoverska besedila,
tretji del pa razne molitve iz starih protestantskih knjig. Drugi
del je nastal v sredini XVIII. stol., ko je bila napisana vsa zbirka,
toda prvi in tretji del sta prepisa starejših predlog (prepisov). O
zbirki je objavil obširno razpravo prof. Ramovš v „časop. za jezik
književ. in zgodov.” 1. 1920.

Pevcarjeva pesmarica, ki jo je našel poleti 1. 1956 dr. M. Turn¬
šek na Pevcarjevem domu v Drabunažah (občina Galicija). Ta ro¬
kopisna knjiga obsega še 130 listov, a koliko jih spredaj in zadaj
manjka, se danes seveda ne da več dognati. Še ohranjeni rokopis
se namreč pričenja z drugo kitico stare božične in novoletne pesmi,
na zadnjem listu je pa pesem ,,od rieshnjega teliesa” in še naslov
pesmi „od usmilanega Jesusha” z dvema stihoma. Verjetno je
pisec zapisoval pesmi po posluhu in jih ni prepisoval, ker je za¬
pisal večkrat po dve ali celo tri besede skupaj. Za sedaj je dr.

Turnšek svojo najdbo le oznanil v „Našem Tedniku-Kroniki” z
dne 20. XII. 1956, a čaka še na strokovno raziskavo, vendar bi
utegnil rokopis izvirati iz druge polovice XVIII. stoletja.

Leto 1161.:

Antikrist, ki ga je v nemškem izvirniku napisal kapucin o. D.

Lutzelburški. Prevedel ga je kmet M. Žegar 1. 1767 in je tudi ilu¬

striran, našel ga je pa župnik Singer v Logi vesi. Tega so potem
mnogo prepisovali tudi po Kranjskem in po Štajerskem še prav v
drugo polovico preteklega, stoletja. En tak prepis hrani tudi Ljub-

914

ljanski Narodni muzej. S Koroškega je znan še prepis „v deželski
šoli učenega” koroškega učenika Janeza iz 1. 1790, toda kaki po¬
drobnejši podatki o tem „učeniku Janezu” nam doslej še niso
znani (gl. dr. Kotnik v ..Narodopisju Slovencev” II. del).

Leto 1769.:

P. A. Mathiolijeve „Arcniske bukve za vse žlaht boliezni od
gvave noter do nouh”, ki so bile „s nemskiga na slovenski jezig
stavljene skuaz med Andrejas Goritschnig v popiečei vsi 1765 zdej
so prešribane novoč Mathias Kreinc v tem leti 1769”. Slednji pre¬
pis hrani sedaj mariborski Narodni muzej.

XVIII. stoletje:

„Iz neba poslani List”. To je list s precej obširnim besedilom,
pisanim s svinčnikom. Začne se z naslednjim pripovedovanjem:
„En knez ali grof je imel služabnika, kateri mu je hotel zavoljo
njegovega očeta glavo odsekati pustit. Ker pa tega Fraimunt sto¬
riti ne more, ko grof to vidi, vpraša služabnika, kaj more to biti,
da se meč njega ne prime, temu služabnik ta List pokaže s temi
čerkami. Z f D f A ... ”. Nato sledi pouk, da list s temi črkami
varuje vsake nevarnosti na duši in na telesu, ter več praznoverskih
molitev. Vmes pa je pripomba: „Ta List je iz nebes poslan v eni
Podobi ko mamo Leta 1. 7. 24. v Jeruzalemu pri Božjem grobu iz
zlatimi čerkami napisano plavo. če ga je hotel kdo prijeti se mu
je pa skril. V letu 1. 7. 31 pa pride enemu človeku na misel, da si
hoče doli popisati...” Pričujoči primerek je že prepis iz 1. 1905 in
je zato tudi pisan že z novim črkopisom, toda izvirnik sega vse¬
kakor še v XVIII. stoletje. Našel ga je župnik J. Picej v Šmihelu
pri Pliberku in ga izročil dr. Zablatniku, ki ga sedaj hrani. Njemu
se moram tudi zahvaliti za gornje podatke.

„Ti sveti nebeški rigelni”. To je podoben list kot zgornji s sle¬
dečim uvodom: ..Kateri človek te svete rigelne pri sebi nosi, od
tega morajo vsi hudi duhovi in hudičeve pošasti vihati po dnevi in
ponoči in v kateri hiši se bojo ti sv. rigelni s pobožnostjo molili, ne¬
bo nobena gfttmska strela udarila in ta hiša bo tudi vsega ognja
obvarovana . ..” Temu pouku sledi 7 molitev, ki nosijo naziv ,.sveti
rigelni”. Prepis teh „rigelnov” je od iste roke kot ,,Iz neba po¬
slani List”, jezik obeh je že prilagoden današnji knjižni sloven¬
ščini, a s podjunskim koloritom, vendar bo tudi njih izvirnik segal
še v XVIII. stoletje. Tudi ta primerek je našel šmihelski župnik
J. Picej in ga izročil dr. Zablatniku.

58 *

915

„Sedem svetih Nebeških sapahov katere je en brumni pushavnik
od svojga angela variha sadobil”. — To je tisk na majhnem formata:
Naslovna stran ima sliko z dvema angeloma, ki se spuščata z neba
proti zemlji in drži vsak v eni roki palmovo, vejico, v drugi pa
venec, pod sliko je pa napis .Natisnjeno v totem leti”, vendar
letnice ni. Druga stran se začenja z naslednjim besedilom: „Vi
brumni ino poboshni kristjani, prosim vas v imenu Jesusa, slishte
to velko mozh no isdjanje od sedem svetih nebeških sapahov, katere
je en brumni pushavnik od svojga angela variha sadobil; ino kal
der je toti brumni pushavnik mreti hotel, je velko mozh ino
isdjanje od sedem svetih nebeških sapahov Njihovi Papeshovi
Svetosti Klementi 12mu odkril, ino rekel: Kateri zhlovek 7 svetih
nebeških sapahov pri sebi nosi..(sledijo obljube, kakor pri gor¬
njih „rigelnih”). Na 5. strani tiska sledijo potem molitve pod na¬
slovom: „Sdaj pridejo 7 sveti nebeški sapahi”. Jezik kaže znake
ziljskega narečja. Ta tisk, obsegajoč 8 strani v obliki 120, je izro¬
čila jeseni 1. 1955 dr. Zablatniku Jožefina Pirman iz Krošič blizu
Baškega jezera, že poprej pa mlajšo rokopisno obliko tega tiska z
naslovom „Pergodba od 7 sv. nebeških zapahov”, pisano že v da¬
našnjem črkopisu in prilagodeno sedanjemu knjižnemu jeziku z
znaki narečja, ki se govori okoli Baškega jezera.

„Pergodba ali povest in papeževe molitve” je naslov lista, ki
pripoveduje „o papežu v Rimu, ki je bil z velikimi grehi obložen
in Bog ga je z veliko boleznijo obiskal”. Temu uvodu slede tri
molitve, ki jih moli „Boga boječ kaplan z imenom Janez” in ki
rešijo papeža večnega pogubljenja. List je našel dr. Zablatnik v
Smiklavžu ob Dravi, kjer se še danes prepisuje. Tudi pričujoči pri¬
merek je že iz novejše dobe in prilagoden sedanji knjižni sloven¬
ščini, njegov izvor pa verjetno tudi sega še v XVIII. stoletje.

Isabitarske bukve (?). Tiskana knjiga, obsegajoča 287 strani v
obliki 120 in razdeljena v 71 poglavij z raznimi „shegni”, „kolzhen-
zami” (ključavnicami), in „shebranji” (molitvami). Predgovor na
3. str. se začenja: „Te bukve majo she to mvezh vsabe albote
zhvovak vboshjej gnadi je snov nvzati bojo njemv vso zhasno noi
vezhno srezho pernasle...”. Konec knjige na str. 283 se pa glasi:
,,Konz tah bukou katere so bile od isabitariov (t. j.’ jezuitov) po-
shribane inu tudei karje bu ven is bainmarishe bibelne useto tu
bodi bogu h zhesti noi tabuernam knuzi inu viernam dusham h
pomuezhi”. Na str. 284. je podoba sv. Jožefa z božjim Detetom, na
str. 285. podoba sv. Ignacija Lojolskega, na str. 286. sv. Boštjana,
na zadnji (287) strani pa Jezusov monogram (IHS), obdan z orna¬
menti v krogu. Na str. 165. stoji, da -.mene so te bukve

916


uniemshzhei shprashi podrozhe pershle kariere so ble od isabita-
riov poshribane inu velko barti odnieh Samih skushane... natu
je .mena ta misou obshua te bukve na sovenjo shpraho poshribati
inu udruk dati..Knjiga  je torej prevod iz nemščine in tipično
bukovniško delo. Eden koroških bukovnikov jo je očividno najprej
prevedel v rokopis, pozneje pa dal še v tisk. Pisana je v narečju,
ki se govori med Rožem in Ziljo. Knjigi pa manjka naslovna stran
z naslovom knjige ter krajem in letom izdaje, po vsej priliki
bodo pa to „Taprave bukve isabitarize’, ki jih le omenja tudi
Grafenauer v ..časopisu za zgodov. in narodop.” 1. 1907. Primerek
je hranil selški župnik A. Vavti, ki ga je izročil dr. Zablatniku, a
tgmu se moram zahvaliti za gornje podatke.

Kristusova mera. To je trak, dolg 164 cm in širok 7.7 cm, sešit
iz 5 kosov, potiskanih z 12 stolpci besedila. Prvi kos nosi naslov:
..Prava ino Resnizhna Myra nashiga lubesniviga Gospoda, Jesusa
Kristusa, kako je on bio na Semli ino na Krishi. Leta Myra je
najdena bila v Jerusalemi per svetem Grobi, kadar se je pisalo 1655
to je snanje dau Papesh Clementa 8 riga Imena, kateri je njo tudi
poterdo. Hvaleno bodi to narsvetejsho Ime Jesus, ino njegova sveta
Myra na Vekomaj”. Na levi strani tega naslova je podoba stoječega
Kristusa. Na naslednjih delih traku slede potem stolpci z besedilom
o čudodelni meri Kristusovi z raznimi molitvami. Na koncu stoji
pripomba: „Leto je drukano v. Kolin 1700. Sdaj je pak dol spisano,
ino Shegnano”. Jezik kaže posebnosti koroških narečij, deloma pod¬
junskega, deloma pa celo ziljskega. Tudi to „Myro” je hranil selški
župnik A. Vavti, ki jo je izročil dr. Zablatniku, a ta je opozoril
nanjo mene.

Gorei ofruvvanie te svete delave Marie. — To je list, tiskan
na obeh straneh v štirih delih s praznoverskimi molitvami. Našel
ga je bogoslovec J. Rudi v Šmihelu nad Pliberkom in je pisan v
gomjerožanskem narečju. Na njem je najprej označeno, da „je
vdrvkana v keliranie vtam lete 1715. K. 15.”, pozneje celo, da „je
vdrucan v’ Celiranie v tam lete 1655 K. 15. K.”, a je verjetno, da
je bil izdan konec XVIII. stol., ko je bilo radi francoskih vojska
praznoverje posebno razširjeno. Prva stran lista obsega Marijino
..delavo" (trak, na katerem je bila zaznamovana Marijina dolžina),
a na drugi strani je „Gvishna ino resnizhna delava našavoga Go-
spveda: Jesusa Christvsa”. — O listu je razpravljal prof. Kotnik v
..Časopisu za zgodovino in narodopisje”, 1. 1906.

Molitvenik za nepismene. Selški župnik A. Vavti je izročil dr.
Zablatniku tudi zanimiv molitvenik za nepismene, a dr. Zablatnik
ga je ljubeznivo poslal 'na vpogled meni. Molitvenik obsega mimo

917

ovitka še 12 neoštevilčenih listov male 4o, ki so le po notranjih
straneh potiskani zgolj s slikami za 4 različne litanije ali molitve,
a brez kakršnega koli besedila kjer koli. Zato je seveda tudi nemo¬
goče ugotoviti, kdo in kdaj jih je izdal. Namenjena je bila knji¬
žica očividno nepismenim. Dejstvo, da so se našle na Selah, priča,
da so služile tudi našim ljudem, radi česar jih navajam tudi v tej
bibliografiji. Tudi ta molitvenik bo po vsej priliki spadal še v
XVIII. stoletje.

Konec XVIII. stoletja:

šembiljine bukve. Te so našli v okolici Baškega jezera. Ker jih
je prebiral že Drabosnjak, so skoraj gotovo vsaj iz konca XVIII.
stol., stari ljudje pa še danes pripovedujejo o njih (gl. dr. Kot¬
nikovo poročilo v Koroškem zborniku, str. 314). Njih prireditelj,
oziroma prepisovalec, pa ni znan.

Leto 1799.:

Prerokovanje o koncu sveta, ki ga je prepisal 1. 1799 neki šiman
s šrobotnece v Kotljah. Prepis obsega 10 strani osmerke in so ga
našli na podstrešju pri kmetu J. Metarniku. Pisan je dokaj okorno,
ni pa še znano, od kod bi mogel izvirati. Omenja ga dr. Kotnik v
„Koroškem zborniku”, str. 314.

3. Književnost 2 ’

Leto 1774.:

Pachernecker L.: Compendium Catechismi Catholici in Sclauonica
lingua. To je bila prva slovenska koroška knjiga in prva slovenska
katoliška knjiga sploh. Sestavil jo je vetrinjski cistercijanec Pacher¬
necker, natisnil jo je pa 1. 1574 tiskar C. Bartsch v Gradcu. Doslej
še ni bilo mogoče izslediti nobenega primerka, toda delo nam je
znano iz zabeležke v Trubarjevem katekizmu iz 1. 1575.

27) Upoštevani so slovenski in slovenistični tiski, natisnjeni na
Koroškem, za starejšo dobo pa tudi spisi koroških Slovencev v
drugih jezikih, ki so pa važni tudi za nas, dalje spisi slovenskih
koroških pisateljev, natisnjeni izven Koroške in spisi nekoroških
pisateljev, ki so pa nastali v tesni zvezi s koroškimi Slovenci. Ker
skušam s tem pregledom čim nazornejše prikazati naraščanje slo¬
venske koroške književnosti, se tudi ne ravnam po običajnih biblio¬
grafskih pravilih, temveč navajam n. pr. vsako novo izdajo kake
knjige posebej.

918

Leto 1603.:

Megiser H.: Thesaurus Polyglottus vel Dictionarium multilin-
guae... (celotni naslov glej v Simoničevi Bibliografiji). Ta veliki
slovar (832 + 751 str.) je izšel 1. 1603 v Frankfurtu na Meni in
prinaša tudi več slovenskih koroških besedi in rekel, ki jih je bil
sestavljalec nabral za časa svojega službovanja v Celovcu (1593—
1600).

Leto 1729.:

Hansiz M.: Germaniae sacrae tomus II.: Metropolis Salisburgen-

sis. Augsburg, 1729.

Leto 1731.:

Rogerij o.: Palmarium Empyreum seu Conciones CXXVI de
Sanctis totius anni. Ta velika zbirka Rogerijevih pridig obsega dva
zvezka in prvi izmed njih je bil tiskan 1. 1731 pri Kleinmayrju v
Celovcu (XIV -j- 654 str.), drugi pa potem 1. 1743 v Ljubljani.
Tako predstavlja torej prvi del te zbirke prvo slovensko knjigo,
ki je bila tudi tiskana na Koroškem.

I.eto 1734.:

Basar J.: Conciones iuxta libellum exercitiorum... Pridige is
bukviz imenvanih Exercitia S. Ožeta Ignazia Sloshene Na usako
Nedelo zhes lejtu. Natisnjene so bile 1. 1734 v tiskarni A. F.
Reincharta v Ljubljani. Str. XVI -f 516.

Leto 1744.:

Megiser H.: Dictionarium quatuor linguarum, videlicet Germa-
nicae, Latinae, Illyrieae et Italicae. Prva izdaja tega prvega sloven¬
skega slovarja je izšla že 1. 1592 v Gradcu, druga I. 1605 v Leipzigu,
a tretjo, popravljeno in pomnoženo izdajo so oskrbeli celovški je¬
zuiti in jo je 1. 1744 natisnil Kleinmayr v Celovcu. Obsega 824
strani. Na naslovni strani prinaša tudi sliko gosposvetskega usto¬
ličenja.

Leto 1732.:

Laurenzhizh Pr.: Missionske Catholish Karshanske Pejssme. V'
lejtu 1748 vkopsloshene, 1’ogmerane, inu na svitlobo dane skusi
eniga paterja Missionariusa Segnerianskiga is Tovarishtva Jesuso-
viga. Stiskane v’ Celouci. Erbizhih Joan. Frid. Kleinmayr 1752.
Str. 114.

Leto 1758.:

(Bohorič Adam:) Grammatica Oder VVindisches Sprach-Buch.
Člagenfurt, Kleinmayr, 1758. str. 204. — To je nemški prevod Hi-

919

politove prireditve stare Bohoričeve slovnice iz 1. 1584, njeno izda¬
jo so pa oskrbeli, celovški jezuiti.

, . . Leto 1761.:

Catechismus. Tu je bukvize Tega sprashuvanja. — Natisnjen je
bilv  Celovcu 1. 1761. Nahajal se je v knjižnici kapucinskega samo¬
stana v Varaždinu, kjer ga je zasledil prof. Ilešič, a ga sedaj ni
mogoče več najti.

Leto 1762.:

Catechismus. Tu je bukvize Tega sprashuvanja is pet shtukou
Kershanskega Navuka zhastitega patra Petra Canisiusa iz tovarishtva
Jesusoviga. H’ perpomaganju vseh Gospudou Fermashtru, Duhou
neh oskerbnikou, vužhenikou: tudi otruk, ino stareishou, bratou,
inu sester Bratoushine Kershanskega Navuka. Skuš perpushanje teh
Visheh. V Zelouzu. Per Deidizhih Joannesa Friderica Kleinntayr
1762. Str. 192. — Pisan je ta katekizem v koroškem narečju. V za¬
četku (str. 3—7) prinaša tudi nekak abecednik („Visha brat se
vuzhiti.’’), a na koncu 16 cerkvenih pesmi ter nekaj litanij in mo¬
litev. Nahajal se je v knjižnici samostana Mariahilf v Gradcu, kjer ga
pa ni sedaj več. Pisal je o njem dr. V. Oblak v „Ljublj. Zvonu"
I. 1887. — S tem katekizmom je bil torej združen tudi četrti znani
slovenski abecednik (prvi je bil Trubarjev, naslednja dva pa Pag-
lovčeva).

Leto 1769.:

Hansiz M.: Historia reformationis religionis in Stvria, Carinthia
et Carniola. Clagenfurti, Kleinmayr, 1769. Str. 239.

Leto 1770.:

(Gutsman O.:) Christianske Resnize, skus Premishluvanje na-
preineshene, inu sa predige tudi naraunane, od enega Meshnika
is Tovarshtva Jezusovega na svetlobo dane. V’ Zelouzi. Se najdejo
naprude per.Joshefu Shotterju. Vtisnjene per Kleinmayrskeh Dei-
d izbah 1770; Str. XVIII + 236. - Od 236. strani dalje sledi. 10
strani nemško pisanih „Opomb” o slovenskem pravopisju.

Leto 1777.:

Molitve k’ svetei s’ ternjam kronanei glavi Jesusovei vu velikeh
teshavahi.i^’ Perpushanjem teh bVisheh,. V Zelouzi. Per Ignaziu
Aloyisiu Kleinmayr. ‘Se najdejo iper-Joshefu Slioiierju.. 1773. mi. 22.

19210

;  Leto 1777.:  ' ”

Windische Sprachlehre ' Verfasset von Ošvvald Gutsmann, kais.
konigl. Missionarien in Karnten. Mit pbrigkeitlicher Genehrn-
haltung. Klagenfurt, gedruckt bey Ignaz Aloys Kleinmayer, land-
schaftlichen Buchdrucker. 1777. Str. XII. + 148. (Pozneje je izšlo še
5 izdaj te slovnice.)

(Gutsman O.:) Anmerkungen liber die windische und kraineri-
sche Rechtschreibung. Klagenfurt. Gedruckt bei den Kleinmayri-
schen Erben. Str 16. — Izšla je ta knjižica med leti 1770 in 1777. in
predstavlja le razširjeno izdajo „Opomb” iz „Krščanskih resnic”
(glej zgoraj).

Leto 1779.:

(Gutsman O.:) Ta veliki Katekismus. Celovška šolska komisija
je 1. 1777. naročila pri Gutsmanu prevod tedanjega uradnega ka¬
tekizma in je po vsej priliki izšel prvič okoli 1. 1779., toda doslej
še' ni bilo mogoče zaslediti nobenega primerka te prve izdaje.

Leto 1780.:

(Gutsman O.:) Evangelie ino Branje ali Pisme na vse Nedele
inu jimenitne Prašnike zielega leta rasdelene. S’ perpushanjam teh
Visheh. V’ Zelouzi vtisnjene skusi Aloisia Ignazija Kleinmayerja
deshelstvenega shtamparja 1780. Str. 327. Evangeliji z berili segajo
do str. 295., nato pa slede razne molitve in litanije.

Evangelie na vsedne dni svetega posta. V’ Zelouzi, Kleinmayer,
1780. Str. 72. — To izdajo navajata Strastil v svoji koroški biblio¬
grafiji in Netvole v svoji razpravi „Die Offizin Kleinmayr” (Carin-
thia 1956), primerek se pa nahaja v Kleinmayrjevem domačem
arhivu.

Leto 1782.:

Hansiz M.: Analecta seu collectanea pro historia Carinthiae
concinnanda. (Celovec) Kleinmaver, 1782. Pars prima. (Izmed mno¬
goštevilnih Hanžičevih spisov navajam v tej bibliografiji le 3, ki
se neposredno tičejo tudi koroških Slovencev.)

Leto 1784.:

(Gutsman O.:) Meshnu petje, Litanie inu Molitve, kaker so per
Novei Napravi Božje službe h’ povsodnemu shpoganju bile pried-
pisane. Izšla je knjiga pri Soterju v Celovcu 1. 1784., str. 40. En
primerek te redke knjige se nahaja v celovški študijski knjižnici.

(Dalmatin J.:) Kristianske Bukvize, v’ katereh sa hishne gospo¬
darje ;  inu gospodinje, tudi sa druge stanove starfeh inu mladeh

921

ludi, tudi molitve se naidejo is psalmou vkup sbrane. Skuš per-
pushanje Zaesarske Oblasti. V’ Zelouzi, per Ignaziu Kleinmayrju
1784. Str. 230. — O tej knjigi je razpravljal dr. V. Oblak v „Leto-
pisu Slov. Matice 1. 1895.

Leto 1786.:

Gutsman O.: Grundliche Anleitung die windische Sprache in
kurzer Zeit und auf die leichteste Art von selbst zu erlernen. Zilli,
1786. — To je druga izdaja zgoraj navedene Gutsmanove slov¬
nice in jo je založil Fr. J. Jenko v Celju.

Leto 1788.:

(Gutsman O.: )  Molitoune bukvize, v’ katireh se najdejo Ju-
terne inu Vezherne Molitvize; tudi molitve per sveti Mesiti, per
Spovedi, inu svetem Obhaili; S’ permishluvanjem Kristusovega
terplenja; zraven drugeh Molitvi/ K Svetei Divici Marii k’ boshjem
Svetnikam, inu za mnogotere Potriebe. V' Zelouzi vtisnjene per
Josh. Schotter; Štamparju. 1788. Str. 144.

Leto 1789.:

Gutsman O.: Deutsch-windisches Worterbuch mit einer Samm-
lung der verdeutschten tvindischen Stammtvorter, und einiger vor-
ziiglichern abstammenden Worter. Verfasset von Ostvald Gutsmann,
Weltpriester. Klagenfurt, gedruckt und im Verlage bey Ignaz Aloys
edlen v. Kleinmayer 1789. Str. 568. — Nemško-slovenski del obsega
489 strani, a slovensko-nemški dodatek sega od str. 490 do 567.

(Čebul A.?:) Enu mala Besedishe Nemrizh Slovinskiga inu Nem-
shkiga Jesika. Maribor, 1789. — Po dr. Kotnikovem mnenju (gl.
SBI.)-je najbrž sestavljalec tega slovarčka tedanji kaplan v Lem-
bahu (nazadnje župnik v Vitanju) Andr. čebul (1758 — 1839), doma
iz Guštanja.

Leto 1790.:

(Gutsman O.:) Ta veliki Katekismus. V Zelouzu. 1790. Tiskal
ga je Kleinmayr. Izdaja je nemško-slovenska in nemški naslov se
glasi: „Der grosse Katechismus mit Fragen und Antworten”. Obsega
300 strani in mogla bi biti to po vsej priliki nova izdaja, navedene
pod 1. 1779. Zelo verjetno je pa, da so vmes izšle še druge izdaje,
katerih primerkov pa doslej še niso zasledili. Rabili so po koroških
šolah ta katekizem do 1. 1835.

Gutsman O.: Windische Sprachtehre. Tretja izdaja, ki je izšla
tega leta.

(Gutsman O.:) ABC ali Bukvize teh zherk inu besied sa Shular-
je inu druge, katiri ozhejo se navuzhiti prau slovensku brati. V’

922

Zelouzi. Vtisnjene per Joshefu Shotterju Štamparju 1V90 per ka-
tirem se tudi na prude naidejo. Str. 32. — Verjetno je, da je izšla
kaka izdaja tega abecednika že poprej.

Leto 1792.:

(Gutsman O.:) ABC ali Bukvize teh zherk. — Nova izdaja zgoraj
navedenega abecednika iiz 1. 1790. Bibliografije te izdaje ne nava¬
jajo, toda uporabljal jo je prof. Ilešič 1. 1902.

Wolstein J. G.: Te Bukve od teh Pomory inu Bolesni te go¬
vedine, teh ouz inu teh suin sa prebivauze na desheli. Na vishingo
ene visoke desheune Regierenge sloshene od Ansheja Bogalubi
Wolsteina . .. U’ Zelouzi per Aloys Kleinmaerju, deshelskome Štam¬
parju 1792. Str. 131.

Ta veliki Katekismus s’ prashanjami inu odgovormi. U’ Zelouzi,
1792. Str. 152. Izdal ga je Kleinmayr. To je samo slovenska izdaja
in bi mogla biti nova, druga izdaja Gutsmanovega katekizma iz
1. 1779.

Leto 1793.:

Sveta Krishova pot, Gospuda nashega Jesusa Kristusa. V’ Zelou¬
zi, (šoter), 1793. — Izid te knjige navaja Strastil v svoji koroški bib¬
liografiji. Menda je to celovška izdaja križevega pota Leonarda Por-
tomavriškega, ki je izšel v tistih letih ponovno v Ljubljani, v Ce¬
lovcu in v Celju.

Leto 1795.:

Te dober dushni pastir per svojemu kmetevskemu ali purov-
skemu bouniku in vmerjezhemu kristjanu. V’ Zelouzi, 1795. Na¬
tisnil jo je šotter. Str. 72.

Evangelie na vsedne dni svetega posta. Perpushanjam teh Visheh.
V’ Zelouzi, vtisnjene per Joshefu Schotterju Shtamparju per kati-
rem se tudi naprude naidejo. 1795. Str. 72. — To je drugi natis
izdaje iz 1. 1780.

Leto 1799.:

Gutsman O.: Windische Sprachlehre. Četrta popravljena izdaja
zgoraj navedene slovnice. Izdal Kleinmayr v Celovcu, 1. 1799. Str.
148. — V tej izdaji je izpuščen „Verzeichnis einiger vvindischer
.Staninnvorter”, ker je izšel medtem že tudi njegov slovar, pač pa
prinaša ta izdaja ponatis predgovora iz 1. izdaje.

Konec XVIII. stoletja:

Ta veliki Katekismus s prashanjami inu odgovarmi sa ozhitnu
inu possebnu podvuzhenje te mladosti v zessarskih kraljevih dushe-

923

la'h. V’ Zelovvzi Vtisnjene, inu se naidejo per' ; Igfl: od Kleinmayer.
■Str.  292. — To je skoraj gotovo celovška' Izdaja 1  Japljevega kate¬
kizma, brez letnice, vendar iz zadnjih dveh desetletij XVIII. sto¬
letja. Njegov naslov se popolnoma ujema z Japljevim in tudi je¬
zik ni koroški, temveč kranjski. O njej je poročal dr. F. Kotnik v
...časopisu: za zgodovino in narodopisje” 1. 1923.

Leonardo da Porto Maurizio: Pot svetiga Krisha, pervu v Lash-
kim jesiko od svelizhanga Pater Leonardo a Portu Mauritio is
oistreishiga Ordna svetiga Frančiška resloshen... V’ Zelouzu per
Ferd. od Kleinmayru natiskav.zu. Str.-64. — Ta,celovška izdaja ima
tudi 16 lesorezov in je_ posneta po ljubljanski izdaji, kjer je izšla
prvič 1. 1762. Leto izdaje pri tem celovškem natisu ni označeno, a
po vsej priliki je izšla med leti 1796—1801. l 2 vod te izdaje se je
nahajal v knjižnici župnika Iv. Vrhovnika.

Okoli leta 1800.:

Evarigeljni na vse dni svetiga posta. V’ Zelouzu per Ferd. od
Kleinmayru, natiskavzu. Str. 75. — To je tretja izdaja postnih
evangelijev iz 1. 1780 (gl. tudi 1. 1795).

Visha Boshje Zhednosti obuditi. (V’Zelouzi, Schotter). — Ta
list (2 strani) omenja Strastil v svoji koroški bibliografiji in ga
postavlja v dobo okoli 1. 1800.

#

Že iz zgornjega pregleda vidimo, da so nam nekateri koroški
slovenski tiski izpred 1. 1800. znani samo po imenu, a kakih nji¬
hovih primerkov doslej še niso izsledili. Z vso gotovostjo pa mo¬
remo soditi, da so izšli še drugi tiski, zlasti še druge izdaje znanih
nam tiskov, katerih pa doslej še niso odkrili. Zlasti zaradi dogod¬
kov od 1. 1914—1945. more ostati marsikateri izmed njih izgubljen
in neznan za vedno.

LITERATURA

(Pri sestavljanju I. in II. dela te zgodovine sem se posluževal nasled¬
njih virov — navajam le važnejše:)

Aelschker E.: Geschichte Karntens II. Bd. Klagenfurt, 1885.

— Das Benediktinerstift St. Paul in Karaten. Klagenfurt, 1880!

Apih J.: Ustanovitev narodne šole na Slovenskem. (Letopis Matice
Slovenske za 1. 1894 in 1895.) Ljubljana, 1894 in 1895.

— Die theresianisch-josefinische Schulreform in Karaten. Ca-
rinthia; 1903 in 1904.

Archiv fiir vaterlandische Geschichte und Topographie. Klagenfurt,
1849—1956. Uporabljal sem razne letnike, najglavnejša dela
navajam še posebej.

Braumiiller H.: Geschichte Karntens. Klagenfurt, 1949.

— Die Geschichte der Klagenfurter Lehrerbildungsanstalt.
(Festschrift der Bundes-Lehrer- und Lehrerinnen-Bildungs-
anstalt in Klagenfurt.) Klagenfurt, 1925.

Brejc M.: Slovenske narodne noše na Koroškem. (Etnografski vestnik.)
Ljubljana, 1933.

Burger J.: Album zur Erinnerung an den 100-jahrigen Bestand der
k. k. Landwirtschafts-Gesellschaft. Klagenfurt, 1865.

Carinthia. Klagenfurt, 1811—1957. Uporabljal sem večino letnikov,
a glavne razprave navajam še posebej.

Cefarin R.: Karaten und die Freimaurerei. Wien, 1932.

Czoernig C.: Das Land Gorz und Gradišča. Wien, 1873.

Časopis za jezik, književnost in zgodovino. Ljubljana, 1918—1920
in 1931.

časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor, 1904—1937. Letniki,
ki sem jih uporabljal, so razvidni iz „Bibliografije”.

Dedič P.: Der karntner Protestantismus vom Abschluss der Haupt-
reformation bis zur Adelsemigration 1600—1629/30. (Jahr-
buch der Gesellschaft fiir die Geschichte des Protestantismus
im ehemaligen und im neuen Osterreich, Jahrg. LVII1.)

— Karntner Exulanten des XVII. Jahrhunderts (Carinthia).
Klagenfurt, 1948.

Dolenc M.: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Ljubljana, 1935.

Egger R.: Karnburg und Maria Saal. (Carinthia.) Klagenfurt, 1948.

Erjavec F.: Politična zgodovina Slovencev. I. knjiga. (Rokopis.)

925

Fellner Th.—Kretschmayr H.: Die osterreichische Zentralverival-
tung. X'. Abteilung. Band 1—3. Wien, 1907.

Fischel A.: Das osterreichische Sprachenrecht. Briinn, 1910.

Fresacher W.: Der Bauer in Karnten. X—XII. Klagenfurt, 1950—1955.

Gesetze und Verordnungen unter der Regierung des Kaisers Josef II.
fiir die k. k. Erblander. 18 zvezkov. Wien, 1789.

Gesetze und Verordnungen vom Jahre 1740 bis 1780. 8 zvezkov.
Wien, 1789.

Ghon C.: Geschichte der Stadt Villach von der Urzeit bis zur Gegen-
wart. Villach, 1901.

Glaser K.: Zgodovina slovenskega slovstva. I. in II. zvezek. Ljubljana,
1894- 1895.

Gospa Sveta. Začetek, zgodovina in znamenitosti te božje poti. Ce¬
lovec, 1910.

Grafenauer B.: Država karantanskih Slovencev. (Koroški zbornik).
Ljubljana, 1946.

— Koroški Slovenci v zgodovini. Ljubljana, 1945.

— Ustoličenje koroških vojvod in država karantanskih Sloven-
cev. Ljubljana, 1952.

— Kmečki upori na Koroškem. (Koroški zbornik.). Ljubljana,.
1946.

Grafenauer — Ude — Veselko: Koroški zbornik. Ljubljana, 1946.

Grafenauer Iv.: Slovensko slovstvo na Koroškem. (Koroški zbornik.)
Ljubljana, 1946.

Grafenauer L —Orel B.: Narodopisje Slovencev. II. del. Ljubljana,
1952.

Gruden Iv.: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec, 1910.

— Gorz und Volkermarkt am Ende des 16. Jahrhurderts. (Car-
niola.) Ljubljana, 1913.

Gugitz S.: Karntens Wallfahrten im Volksglauben und Brauchtum.
(Carinthia.) Klagenfurt. 1951.

Hantsch H.: Geschichte Osterreichs. I. und II. Band. Graz-VVien,
1951.

Hermann H.: llandbuch der Geschichte von Karnten. Band II. und
III. Klagenfurt, 1860.

Hohenauer F. L.: Kurze Kirchengeschichte von Karnten. Klagen¬
furt, 1850.

Hueber J.: Uebersichliche Darstellung der bis zum Jahre 1848 in
Karnten bestandenen Unterthans-Verhaltnisse. Klagenfurt,
1863.•

Ilešič F.: O pouku slovenskega jezika. Ljubljana, 1902.

Jaksch A.: C.eschichte Karntens bis 1335. Klagenfurt, 1929.

926

Jaksch — Wutte: Karnten. (Historischer Atlas der osterreichischen
Alpenlander; I. Abteilung, 4. Teil.) Wien, 1914.

Jaritz Th.: tlber die grosstenteils slavische Abstammung der Be-
wohner deutscher Lande. Villach, 1853.

Kidrič F.: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove
smrti. Ljubljana, 1929— 1938.

Klebel E.: Geschichte der Pfarren und Kirchen Karntens. (Carin-
thia.) Klagenfurt, 1925 in 1926.

— Zur Geschichte des Herzogstuhles. (Carinthia.) Klageiifurt,
1940.

Klinec R.: Zgodovina goriške nadškofije. Gorica, 1951.

Kohla F. X.: Karntens Burgen, Schlosser und wehrhafte Statten.
Klagenfurt, 1953.

Kos M.: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana,
1933.

— Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja.
Ljubljana, 1955.

— Slovenska naselitev na Koroškem. (Koroški zbornik.) Ljub¬
ljana. 1946.

— Conversio Bagoaniorum et Carantanorum. (Razprave Znan¬
stvenega društva za humanistične vede v Ljubljani.) Ljub¬
ljana, 1936.

Kovačič F.: Zgodovina lavantinske škofije. Maribor, 1928.

Kotnik Fr.: Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. (Narodopisje
Slovencev, II. del.) Ljubljana, 1952.

— Verske ljudske igre. (Narodopisje Slovencev, II. del.) Ljub¬
ljana, 1952.

— Beitrage zur Volksliteratur Karntens. (60. Prograntm des
Staats-Obergymnasiums zu Klagenfurt.) Klagenfurt, 1910.

— Bukovniki. (Koroški zbornik; Ljubljana, 1946.)

— Razne razprave o posameznih bukovniških proizvodih, ki
jih pa navajam v zvezi z dotičnimi proizvodi med ..Biblio¬
grafijo kor. Slov.” (Gl. str. 911—918)

Krallert W.: Die Bedeutung des Klosters Viktring fur den Zister-
zienserordcn tvahrend des Mittelalters. (Studien und Mit-
teilungen des Benediktiner-Ordens; Band 52.)

Kušej J. R.: Josef II. und die aussere Kirchenverfassung Innerbster-
reichs. Stuttgart, 1908.

Laschitzer S.: Geschichte der Klosterbibliotheken und Archive Karn¬
tens zur Zeit ihrer Aufhebung unter Kaiser Josef II. (Ca¬
rinthia.) Klagenfurt, 1883,

Legiša-Gspan: Zgodovina slovenskega slovstva. I. del. Ljubljana, 1956.

Loserth J.: Zur Geschichte der Gegenreformation: in den Bamber-
gischen Gebieten von Karnten. (Carinthia.) Klagenfurt, 1907.
— Die Reformation und Gegenreformation in den muc
osteireichischen Landern im XVI. Jahrhundert. Stuttgart;
1898.

— Aus der Zeit der Gegenreformation in Karnten. (Carinthia.)
Klagenfurt, 1900.

Maier A.: Kirchengeschichte von Karnten. I.—III. Tell. Klagenfurt,
1951 - 1956.

Maver K.: Historische Streifziige durch Klagenfurt. Klagenfurt, 1928.
Michor H.: Geschichte des Dorfes Feistritz/Gail, und Hofchronik.

I. und II. Teil. Feistritz-Notsch, 1950 — 1951. (Natisrijeno na
razmnoževalnem stroju.)

Newole K. E.: Die Offizin Kleinmayr in Klagenfurt. (Carinthia.)
Klagenfurt, 1954 in 1956.

Nussbaumer E.: Geistiges Karnten. Klagenfurt, 1956.

Oblak V.: Drobiž iz starejše književnosti slovenske. (Letopis Sloven¬
ske Matice za 1. 1895.) Ljubljana, 1895.

Pietschnigg H.: Alt-Hermagor. Hermagor, 1931.

Pirchegger H.: Geschichte der Steiermark. Graz, 1949.

Potočnik M.: Vojvodina Koroška. Ljubljana, 1909.

Prijatelj I.: O kulturnem pomenu slovenske reformacije. Ljubljana,
1908.

— Duševni profili slovenskih preporoditeljev. (I. knjiga njego¬
vih „Izbranih esejev in razprav”.) Ljubljana, 1952.
Realschematismus sammtlicher Pfarren der Diozese Gurk. Klagen¬
furt, 1933.

Ramovš — Kos: Brižinski spomeniki. Ljubljana, 1937.

Sagnac Ph.: La fin de 1’Ancien Regime et la Revolution americaine.
Pariš, 1949.

Sammlung der Gesetze, welche unter der glorreichen Regierung des
Kaisers Leopold des II. in den samtlichen k. k. Erblanden
erschienen sind. Band I. und II. Wien, 1790.

Santonino P.: Reisetagebiicber des Paolo Santonino 1485 — 1487. Kla¬
genfurt, 1947.

Scheinigg J.: Osvald Gutsman. (Kres.) Celovec, 1885.

— Narodne pesmi koroških Slovencev. Ljubljana, 1889.

Schroll B.: Necrologium des ehemaligen Augustiner-Chorherren-

stiftes St. Maria in Juna oder EberndOrf. Wien, 1886.

— Urkunden-Regesten des Augustiner-Chorherrenstiftes Ebern-
dorf im Jauntale. Klagenfurt, 1870.

— Das Pramonstratenser-Stift St. Maria zu Griffenthal in

Unterkarnten. (Archiv fiir vaterl. Geschichte und Topo-
graphie.) Klagenfurt, 1886.

700 Jahre der Stadt Volkermarkt. Volkermarkt, 1953.

Singer St.: Kultur- und Kirchengeschichte des unteren Rosentales.
Kappel, 1934.

— Kultur- und Kirchengeschichte des oberen Rosentales. Kap¬
pel, 1935.

— Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales. Kappel, 1936.
Slovenski 'biografski leksikon. Ljubljana, 1925—.
Strakosch-Grassmann: Geschichte des osterreichischen Unterrichts-

wesens. Wien, 1905.

Strastil v. Strassenheim: Bibliographie der in Kamten bis 1910 er-
schienen Druckschriften. Klagenfurt, 1912.

Svoboda. Mesečnik slovenske Koroške. Letniki I—IV. Celovec, 1948
do 1951.

Tangi K.: Reihe der Bischofe von Lavant. Klagenfurt, 1841.

Thiel V.: Die innerosterreichische Zentralverwaltung 1564 — 1749.

(Archiv fiir osterreichische Geschichte; Band 105 und 111.)
Wien-Leipzig, 1917 — 1930.

Tomek E.: Kirchengeschichte Osterreichs. II. Band. Innsbruck, 1949.
Valvasor J. V.: Topographia archiducatus Carinthiae antiquae et
modernae completa. Niirnberg, 1688.

Vošnjak B.: Poglavje o stari slovenski demokraciji. Ljubljana, 1919.
Wahnschaffe U.: Das Herzogtum Karnten und seine Marken im XI.

Jahrhundert. (Archiv fiir vaterl. Geschichte und Topogra-
phie.) Klagenfurt, 1878.

Weiter Th.: Die Slovenen in Karnten. Wien-Leipzig, 1936.
Wesely-Kulterer: Das ehemalige Benediktinerstift Ossiach. Villach,
1934.

Wiegele H.: Volkermarkt und das Karntner Unterland. Volkermarkt
1922.

Wiessner H.: Geschichte des karntner Bergbaues. I.—III. Teil. Kla¬
genfurt, 1950— 1953.

Wolf A.: Die Aufhebung der Kloster in Innerosterreich. Wien, 1871.
Wutte M.: Die karntner Landesgrenze und ihre geschichtliche Ent-
wicklung. (Carinthia.) Klagenfurt, 1919.

— Die Bildung der Gemeinden in Kamten. (Carinthia.) Kla¬
genfurt, 1923.

59

929

— Hexenprozesse in Karaten. (Carinthia.) Klagenfurt, 1927.

— Beitrage zur Venvaltungsgeschichte Karntens. (Carinthia.)
Klagenfurt, 1941 in 1943.

— Aus Bleiburgs Geschichte. (Carinthia.) Klagenfurt, 1928.
Zoepl G.: Karaten. Klagenfurt, 1906.

Pripomba:

Nastanek tega dela sta mi omogočila predvsem gg. ravnatelj dr.
J. Tischler s svojo izredno požrtvovalno, neutrudno in vsestransko
pomočjo ter Mohorjeva družba v Celovcu z msgr. dr. J. Hornbockom,
ki mi ni stavljala nobenih omejitev. Mnogo zahvale sem pa razen
tega dolžan še gg. proštu V. Brandstatterju, župniku A. Kuchlingu,
župniku dr. Iv. Lučovniku, župniku Moh. Piceju, prof. dr. P. Za-
blatniku in kanoniku Al. Zechnerju.

930

KAZALO OSEBNIH IMEN

(Izpuščena so vsa imena iz ..Literature” in pa značnica ..Habsbur-
žani”, ker se ponavlja ta skoro v vsej knjigi.)

Abraham a Santa Clara,
pridigar 211, 328
Adalbert II., nadškof 858
Adalbert III., nadškof 859
Adalbert, škof 846
Adalran, nadškof 858
Adalvin, nadškof 858
Adrian, jezuit 341, 891
Aelschker Edm., zgodovinar 23,
36, 155, 489

Agricola Jurij II., škof 807
Ahac A., podjetnik 624
Ahacel Mat., prof. 759, 837, 900
Ahmed, veliki vezir 20
Aichelberg, plem. rodbina 253
Aichelburg, plemiška rodbina
251, 252, 492, 585, 675
Aichelburg, župnik 738
Aichelburg, okrož. glavar 554
Aichholzer, podj. rodb. 627, 646
Aichhold J. J., baron 259
Aichold, gubern. svetnik 544
Aichold, svetn. dež. glavarstva
564, 732

Aichold, grofovska rodbina 675
Aichwalder, advokat 451
Aineth, plem. rodbina 508
Albreht II., vojvoda 246, 859
Aleksander III., vojvoda 246, 859
Amandus, jezuit 279
Andreaš Miha, bukovnik 814
Andrej, patriarh 853
Antikrist 815, 816, 911, 914
Anton I. Gaetani, patriarh 855
Anton II. Panciera, patriarh 855
Apfalterer L., jezuit 314
Apih J., zgodovinar 554, 591, 595

Apostel Ant., kapucin 350
Arno, nadškof 858
Arnulf, kralj 858
Aschhausen Iv. G., škof 849
Attems, grofovska rodbina 619
Attems Ernest, škof 507, 871
Attems J. A., grof 255, 256
Attems Jož. Ožb., škof 868
Attems J., grofica 273
Attems J. V., grof 628
Attems K. M., nadškof 504- 506,
857, 895

Auer Ernest, škof 862
Auersperg J. F. A., škof 336
Auersperg Jan. Vajk., knez 233
Auersperg Jož. Fr., škof 506, 514,
515, 522, 551, 557, 558, 583,
586, 716, 741 -744, 752, 790,
791, 864, 868, 902
Aufenstein, plem. rodbina 258,
261, 262, 848
Aufsess Frider., škof 848

Bacon Verulamski 326
Baggesen J., pesnik 794
Balbus Hieron., škof 30, 863
Balduin, nadškof 858
Barbaro Franc, patriarh 77, 82,
125, 139, 142, 143, 173, 182,
856, 882

Barbaro Hermolaj I., patriarh
856

Barbaro Hermolaj II., patriarh
856

Barbaro Marko, patriarh 856
Bartsch C., tiskamar 918
Basar Jern., pisatelj 347, 351,

931

391, 525, 531, 806, 892, 919
Baverelius, plemiška rodbina 219
Baumann Filip, prošt 179, 180
Baumgartner J., odvetnik 700
Bebenburg Leop., škof 848
Becher Iv., nar. gospodar 301
Beccaria, pravnik 712
Bekštanjski gospodje 253
Benaglio, podjetn. rodbina 220,
627, 657, 668

Bergheim, plem. rodbina 63
Benedikt, puščavnik 594
Bernard de Sancto Genesio, pa¬
triarh 855

Bernardi, župnik 738
Bernardini J., trgovec 657
Bemhard, vojvoda 847
Bertold Andeški, patriarh 854
Bertold Zeltschach, škof 861
Bertricij, škof 858
Beverelli 220

Bisantij Pav., škof 36, 54, 64, 82,
125, 288, 881

Blumauer Al., književnik 792,
793, 794, 801
Bogen, grof. rodbina 257
Bohorič Adam, slovničar 60, 121,
350, 353, 525, 526, 534, 881,
895, 919

Boleslav II., kralj 342
Bourbonci, franc, dinastija 362
Bourde, Oton de la —, škof 864
Brankovič Jurij, knez 213
Brenner Martin, škof 145, 151,
152, 153, 157, 177, 884
Breuner Fr. K„ šk. 506, 606, 868
Breuner, grof 833
Brigido M., nadškof 746, 872
Briickenthal J. A., baron 262
Brunn Lamb., škof 848
Buchheim O. F., škof 871
Burg, jezuit. 762

Burhard Višprijski, nadškof 860

Cadelli Valent., mecen 345, 351,
548, 605, 893

Canal, podjetn. rodbina 220,
643, 644, 668

Canisius Peter, jezuit 30, 34, 79,
85, 289, 549, 920
Carli P., pičenjski škof 856
Celjski grofje 97, 98, 111, 253,
261, 262, 610, 874
Chotek Rud., grof 385, 825
Christallnigg, grofovska rodbina
222, 628, 659-661, 675, 690,
789, 795, 890

Christallnigg, predikant 39
Christallnigg I. P., gener. dav¬
kar 825

Cobenzl J. F., diplomat 68, 75
Cobenzl, grof 879
Colbert J. B., državnik 301
Coligny, francoski princ 208
Commedore, nuncij 53
Colloredo H. J. F., nadškof 506,
743-746, 861, 864
Corneille P., dramatik 338
Cornion, podjetn. rodbina 647,
648, 658

Coroninus P., kanonik 191, 886
Coronius, jezuit 185
Costelli, trgovec 659

Čandik Jan., pisatelj 195, 288—
290, 340, 885

Čebul Andr., župnik 811, 923
Čemernjak H., obč. tajnik 912
Černigoj Ign., jezuit 415, 522,
526, 810

Cmojevič Arzenije, patriarh 213

Dalmatin Jurij, reformator 61—
64, 720, 812, 881, 904, 921
Daun Leop., grof 415, 417
Delango S. M., podjetnik 647

932

Delfino Danijel, patriarh 503,
857

Delfino Dionizij, patriarh 857
Denis Mih., jezuit-pesnik 342,
520, 531, 760, 762, 794
Dernbach Pet. Fil., škof 849
Descartes R., filozof 327, 397
Despotovič Iv., pesnik 188, 342
Dettelbacher J., tiskar 348
Dev Damasc., pesnik 802
Dietenhoffen, plem. rodbina 254,
255, 256

Dietrich V., reformator 65
Dietrichstein, plemiška rodbina
9, 102, 104, 108, 131, 170, 220,
222, 253, 262, 264, 295, 463,
585, 651, 675, 873, 887
Dietrichstein A. J., nadškof 506,
801

Dietrichstein Franc Adam, grof
253, 254

Dietrichstein Franc Ludov., grof
585

Dietrichstein Jernej, grof 220
Dietrichstein Jurij Sigfr.. grof
235

Dietrichstein Ludovik Sigis¬
mund, grof 206, 220, 288
Dietrichstein Sigismund, grof 16,
97, 100, 143, 144, 220, 647, 873
Dietrichstein Sigm. Helfer., de¬
žel. glavar 257, 274, 852
Dietrichstein Sigism. Jurij, grof
143, 144, 148-150
Dimer E. kapucin 771
Ditrih I. Albeški, škof 861
Ditrih II., škof 862
Doblhof, dvor. svetn. 500, 895
Domicijan, ,.svetnik” 278, 281
Donati Nikolaj, patriarh 856
Dorn, gosposv. dekan 134
Dorpfeld, dvor. svetn. 768, 779
Dornheim Iv. J., škof 849

Drabosnjak, bukovnik 911. 918
Dreer Fr., arhidiakon 351, 481,
506

Dreer L., arhidiakon 506, 589
Dunkel J. predikant 53
Durdon M., framason 789, 795

Eberhard, patriarh 853
Eberhard I., nadškof 859
Eberhard II. Regensberg, nad¬
škof 859

Eberhard III. Neuhaus, nad¬
škof 860

Eberhard IV. Starhenberg, nad¬
škof 860

Eberhard, škof 846
Eberhard II., škof 847
Ebnet Jurij, škof 848
Edling Anzelm, opat 508, 690,
731, 732, 790, 791, 793
Edling J. U„ šolnik 766, 828
Edling R„ nadškof 506, 743,
744, 857

Egg, plem. rodbina 170, 202
Eggenberg J. U., knez 198, 200,
203, 224, 225, 233, 304
Egger, baron 585, 603
Egger, grof in podjetnik 661,
675, 779, 789, 792, 795
Egilolf, nadškof 858
Eglofstein Leop. 848
Ehrenfels Wolfh., škof 866
Einspieler Andr., politik 233
Ekbert Andeški, škof 847
Ekeha, škof 862

Enci Peter, ..čarovnik” 268, 891
Engelbert, škof 847
Engelfrid, patriarh 853
Englert, organist 572
Enzenberg Fr., grof 680, 789,
790, 833, 884, 887
Eppensteini, vojvode 854
Ernau, plem. rodbina 99

933

Ernest Železni, vojvoda 246, 317,
862

Ernest, nadvojvoda 127, 882
Ernest, nadškof 860
Erthal Iiberh., jezuit 342
Evgen Savojski 213, 297, 300,
303, 308, 313-315, 321, 409
Eyb Martin, škof 125, 849
Ernest, nadškof 860

Fagius C., pastor 153
Falkenstein (Jožef II.) 691
Fašang Gregor, predikant 52, 65,
153, 881

Fašang Janž, predikant 52, 63,
879

Fašang Moric, predikant 52
Febronius (Hontheim J. N.) 396
Felbiger J., šolnik 562, 563,
565, 567, 569, 573, 576, 578,
599, 769, 899

Fenelon, vzgojeslovec 326, 398
Feliks V., protipapež 866
Ferchter Bolt., župnik 141
Ferdinand I., cesar 9—11, 19, 20,
24, 25, 34-37, 39, 45, 46, 57,

Ferdinand IV., cesar 206, 888
Ferdinand I., avstr, cesar 846

Ferdinand, tirolski nadvojv. 66,
72, 76, 878
Fertej, župnik 141
Filip, nadškof 854, 859
Filip de Alensonis, patriarh 855
Finžgar, kanonik 589, 780
Firmian Leop. Ant., škof 501.
506, 861, 868

Firmian Leop. Maks, škof 869
Firmian Virg. Avg., škof 868
Fischer, baronica 259
Fischer J., vicedom 169
Flacius (Vlašič) Mat., reforma¬
tor 43

Florjančič Fr., jezuit 522
Florjančič, puškar 650
Fotij, patriarh 853
Frad, oskrbnik 477
Franc I. (Štefan Lotarinški), ce¬
sar 314, 360, 411, 433, 897
Franc II. (I.), cesar 713, 828,
843, 846, 908
Franc Jožef I., cesar 846
Fradaneck J. A., oskrbnik 700
Franco, župnik 424
Frank, župnik 143
Frankenstein I. F. A., škof 850
Frankopan Krsta, hrvat. grof 7,
210, 230

Frankovič, podjetnik 650
Frauendorfer, plem. rodbina 263
Fremont, komerc. svetn. 494
Freiberg, plem. rodbina 170
Frešacher V., zgodovinar 249,
441

Freiberger Lovrenc III., škof 863
Friderik I., cesar 859, 861
Friderik II., cesar 112, 626
Friderik III., cesar 6, 111, 112,
246, 464, 634, 846, 856, 870
Friderik, avstr, vojvoda 260
Friderik I., patriarh 853
Friderik II., patriarh 854

934

Friderik II. Veliki, kralj 361—
363, 414, 434, 467, 893
Friderik Viljem., kralj 821
Friderik I., nadškof 858
Friderik II. Walchen, nadškof
859

Friderik III. Lipniški, nadškof
859

Friderik IV., nadškof 860
Friderik V. Schaumburg, nad¬
škof 860

Friderik, vojvoda 863
Friedel J., igralec 790, 795
Fromiller Ferd., slikar 319, 330
Fromiiller B., graščak 258
Fuchs J., podjetnik 620
Fugger. trgovska rodbina 105,
110, 111, 118, 252, 614, 620
622, 625, 684

1’itrstenberg Filip II., škof 868

Gabriel E., slikar 518
Gailer, grofovska rodb. 675
Gaisruck, grof. rodbina 222, 544,
675

Gajčnik, glej Schlangenberg
Gali J. G., gener. ravnat. 764,
765

Gallen F. A., baron 262
Gailer, plem. rodbina 222, 253,
262

Gandolf Maksimilijan, škof 355
Gandolf, plem. rodbina 612
Gasser K., prednica 690
Gaston della Torre, patriarh 855
Gebhard, nadškof 858
Gebsattel J. F., škof 149, 849,
884

Gera F.., graščak 100
Gerard, patriarh 854
Gerhard Enstalški, škof 865
Gerold Breški, škof 862
Giuvine A., podjetnik 628

Gleisenberg Virg., opat 271, 342
Globočnik Gašper, jezuit 344
Glušič Konrad, škof 79, 80, 82,
870, 881

Gnas Herman, škof 866
Goder, plem. rodbina 219
Goess, grofovska rodbina 221,
389, 586, 592, 675
Goess Ferdinand, grof 727
Goess Ivan, kardinal 207, 210,
222, 586, 592, 675, 864
Goess, Ivan Ant., dež. glavar 352,
353, 355, 358, 374, 539, 728,
852, 892, 893

Goess Jožef Pet., dež. glavar 852
Goess J. K., grof 539, 540 .
Goethe J. W., pesnik 793
Goetz Lenard, škof 169, 867
Golob R„ učitelj 775
Goldsperger I., jezuit 342
Goričar (Gortschacher) U., sli¬
kar 873

Goričnik Andr., bukovnik 816,
915

Goriški grofje 6, 7, 97, 107, 111,
112, 257, 610, 854
Gossel, podjetnik 619
Gotebald, patriarh 853
Gotfrid, patriarh 854
Gotscheer J., predikant 52
Grabštanjski gospodje 260
Gradenigo Avguštin, patriarh
857

Gradenigo Marko, patriarh 276,
857

Grafenauer Iv., knjiž. zgodovi¬
nar 64, 549, 909, 911, 912 , 917
Grafendorfer Almerik, škof 865
Gregor XIII., papež 49
Gregor, pičenjski škof 855
Gregor de Montelongo, patriarh
854

Gregov Schenk, nadškof 860

935

Greifenfelser, plem. rodbina 258
Greiner, dvor. poročevalec 587
Grimani Anton, patriarh 856
Grimani Dominik, patriarh 856
Grimani Ivan, patriarh 856
Grimani Marino, patriarh 856
Grimani Marko, patriarh 856
Groblacher, opat 271
Groller, šolski poročevalec 564,
583, 591, 601, 731
Crossing, plem. rodbina 255
Grotta, plem. rodbina 643, 668
Grotta Ant., podjetnik 222
Grotta Ivan, fužinar 222
Grotta Krištof, fužinar 222
Grottenegg, grofov, rodbina 675
Grottenegg A. S., deželni grof
375, 852, 893

Gruden Jos., zgodovinar 33, 70,
142, 186, 291

Grundlach Leopold, škof 847
Grundtner Fr., prosvetljenec 795,
810, 897

Gubec Matija, kmečki upornik
17, 880

Gundulič Iv. Fr., pesnik 338
Giinter, nadškof 858
Gunter, škof 847
Gunter, škof 861
Guttinger Ivan, škof 847
Gutsman Matija, jezuit 522, 526,
530

Gutsman Ožbald, pisatelj 522,

523, 526, 527, 529-542, 544,

549, 579, 796, 804-809, 815,

892, 896, 900, 902 , 904, 906,

907, 920-924

Hagen, plem. rodbina 202, 261
Hager, pastor 719
Hagenauer I. J., stavbenik 518
Haller W. N„ baron 258

Flallerstein, plem. rodbina 255,
256, 790

Hantsch H., zgodovinar 311
Hanžič Marko, zgodovinar 341,
343, 358, 390, 520, 889, 919,
920

Harnisch Sim., župnik 749
Harrach Al. Rajm., grof 361
Flarrach Fr. A., nadškof 861
Harrach Iv. Fil. J., grof 361
Hartnid Lichtenstein-Offenberg,
škof 862

Hartvik, nadškof 856
Hartvik, škof 846
Hasan paša 128
Hatzfeld Fr., škof 849, 888
Haubold Hier., rektor 44
Haugwitz Fr. V., grof 364, 371—
373, 381, 383, 388, 405, 417,
423, 468, 637, 893
Hauser, baron 909
Hauslab, komisar 754, 755
Hebenstreit Konrad III., škof 862
Heister Iv. Gotfr., dež. glavar
375, 427, 428. 432, 476, 478,
789, 799, 852, 896
Hema, sv., grofica 281, 282, 858,
861, 867, 870

Hennenberg Filip, škof 848
Henrik II., cesar 853
Henrik IV., cesar 853, 854
Henrik Goriško-Tirolski, vojvo¬
da 847

Henrik I. Haus, škof 865
Henrik II. Kraft, škof 865
Henrik III. Helfenberg, škof 862
Henrik IV. Krapf, škof 866
Henrik, patriarh 854
Henrik IV., Pimbrunn, nadškof
859

Henrik Pobožni, vojvoda 859
Henrik II. Ptujski, škof 862
Henrik L, škof 861

936


Henrik Schmiedefeld, škof 847
Henrik III., škof 865
Henrik, vojvoda 858
Herberstein, general 231
Herberstein Karel, škof 395, 507,
716, 721, 741, 744, 872
Herberstein Sigism., škof 871
Herbert, diplomat 822
Herbert, industr. rodbina 433,
630, 631, 790, 896
Herbert, jezuit 341
Herbert Franc Pav., baron 397,
793-795, 839, 841
Herbert J. M. 473, 551, 552
Herbord, škof 865
Herder J. G., pesnik in filozof
803

Herman II. Celjski, grof 855
Herman I., škof 846
Herman II., škof 847
Hermann H., zgodovinar 33, 191
192, 729, 801, 841
Herold, nadškof 858
Herzog Ivan, sin vojv. kmeta 319
Herzog Klemen, sin vojv. kme¬
ta 130, 319

Herzog Tomaž, vojv. kmet 319
Hes's, učitelj 566
Hildegarda Andeška, grofica
278, 281

Hiltebold, škof 861
Himmelberg, plem. rodbina 258,
259

Hingenau, kres. glavar 731
Hipolit, pridigar 347, 350, 353,
358

Hodiški gospodje 256, 257, 887
Hodiški L., vitez 67
Hoffmann J. F., vicedom 43, 49,
50, 81, 126, 173, 726, 749, 881.
882

Hohegen, podjet. rodbina 627
Hohenauer F. L., zgodovinar 70

Hohenems M. S., nadškof 860
Hohenlohe Frider., škof 848
Hohenwart, grof 804
Hojnik J., puškar 650
Hojnik, puškar 651
Hornigk Filip, narod, gospodar
301

Hren Tomaž, škof 163, 172,

289, 290, 340, 549, 870, 885,
886

Hubmann, katehet 566
Hudelist E., jezuit 526
Hudelist Fr., kaplan 837
Hudelist Sebast., jezuit 810
Huebmershofen Janez, puščav-
nik 299

Huebmershofen, podjet. rodbina
621, 627, 628, 631, 644, 648,
649, 655-657, 889, 890, 892
Huebmershofen Martin, podjet¬
nik 648, 649, 652
Hus Jan 31

Ignacij Lojolski 175, 351
Ilešič Fr., knjiž. zgodovinar 920,
923

Ilič J., župnik 591
Inocenc VIII., papež 265
Inzinger J., bogoslovec 519
Inzko Val., profesor 533
Ivan IV., patriarh 853
Ivan V., patriarh 555
Ivan II. Reisberški, nadškof 860
Ivan III. Peckenschlager, nad¬
škof 860

Ivan I. Einstalski, škof 862
Ivan II. Platzheim, škof 862
Ivan III. Tockheim, škof 862
Ivan IV. Mayrhofen, škof 862
Ivan Jak. Kuen-Belasy, nadškof
860

Izidor, pater, 572
Ižnik, kmet 517

937

Jabornigg, graščaki 256, 263
Jakovc L., podjetnik 629
Jambrešič A., slovarnik 539
Janez, „učenik” 816, 915
Janežič Ant., književnik 351
Jansenius Kornelij, bogoslovec
395

Janša A., čebelar 495
Janšič Matija, jezuit 187
Janšič, kanonik 775, 779
Japelj Jurij, pisatelj 536, 802,
803. 807, 924

Jarnik J. H., oskrbnik 492
Jarnik J. S., oskrbnik 644
Jarnik Urban, književnik 739,
795, 809, 904, 910
Jaurič Ferd., jezuit 341, 344
Jenko Fr., tiskarnar 922
Jochlinger J. B., baron 262
Jochlinger, graščak 586
Jodocus, župnik 141
Jožef I., cesar 214, 227, 297, 302,
304, 305, 307, 400, 406. 846,
891

Jožef II., cesar 220, 230, 249,
302, 312, 322, 395, 397, 400,

401, 418, 419, 432-437, 440,

475, 484, 497, 498, 559, 612,

618, 639, 655, 665, 672-676,

678, 679, 684, 685, 688, 689,

691, 692, 694, 695, 697-700,

702-706, 708-712, 716, 717,
720-722, 724, 725, 730, 738,

741, 743, 744, 747, 749-753,

757-759, 762-770, 773-778, 781
-788, 790, 792, 794, 796-800,
803, 808, 818-821, 823, 824,

826, 827, 832, 833, 836. 838,

846, 897-907
Jožef, puščavnik 511
Junker, kancler 151
Jurič B., podjetnik 612
Jurij Klinburg, nadškof 860

Jurij I., škof 866

Jurišič Nik., voj. poveljnik 22

Just, podjetn. rodbina 627, 657

Kaiser L., učitelj 592
Kammacher, koroški odpadnik
20

Kanduč A., podjetnik 624
Kanišnik A., podjetnik 612
Kant Em., filozof 398, 791, 793
Kapič J., podjetnik 627
Kappus Marko, pridigar 344
Kara Mustafa, vojskovodja 211
Karel IV., cesar 6, 855
Karel V., cesar 9—11, 19, 24, 34,
35, 39, 66, 114, 622, 846, 874-
878

Karel VI., cesar 103, 291, 296,
297, 299, 302-304, 306, 309-
322, 324, 327, 330, 332, 333,

347, 360, 365, 368, 378, 393.

400, 406-408, 410, 499, 502,

514, 519, 634, 636, 652, 846,

891-893, 910

Karel I., avstr, cesar 846
Karel II., španski kralj 214
Karel, nadvojvoda 36, 58, 61,
66-76, 79-83, 94, 101, 105,
108, 113-116, 123, 126, 127.

145, 176, 181, 219, 236, 246,

465, 466, 492, 503, 658, 708,

846, 871, 879-882
Karel Lotarinški 212
Karel Teodor, volilni knez 433
Karel, avstr, nadvojvoda 846
Karel iz Brez, škof 865
Kastelic Mat., pisatelj 347, 889
Kastelic J. N., dekan 750
Kasumnik B., župnik 142
Kaunitz-Rittberg V. A. E., kanc¬
ler 362, 407, 414, 416, 417, 431,
434, 521. 668, 675, 895
Kauniz Fr. K., škof 871

938

Kavčič Ant., škof 872
Kazianer Franc, škof 30, 41, 78,
870

Kazianer Iv., vojaški poveljnik
24

Kees, drž. svetnik 829
Kellermann J., župnik 150
Kemmeter, plem. rodbina 256,
260

Kenčnik, cerkovnik 573
Kepic Pavel, letopisec 13
Khevenhiiller, plemiška rodbina
9, 49, 108, 111, 170, 222, 253,
258, 264, 485, 612, 675, 785
Khevenhiiller B. R., grofica 255
Khevenhiiller Franc Anton, dež.
glavar in guverner 427, 480—
482, 676, 731, 852, 898
Khevenhiiller Franc Krištof, di¬
plomat 164

Khevenhiiller Ivan, grof 81, 109,
167, 170, 221, 624
Khevenhiiller Jernej, dež. glavar
38, 44, 144, 253, 852, 881
Khevenhiiller Jurij, 75, 76, 100,
850

Khevenhiiller Krištof 100, 253
Khevenhiiller Ludov. 362
Khevenhiiller Pavel, deželni grof
170, 202, 221, 851
Khevenhiiller Sigrn. Frider., dež.
glavar 256, 852

Khevenhiiller-Metsch, dvor. moj¬
ster 364

Khisel Janž, ces. svetnik 57, 61
Khlesel, kardinal 162
Khiinburg, plem., rodbina 251,
675, 612

Khiinburg G., oskrbnik 459
Kidrič Fr., knjiž. zgodovinar 770,
795

Kigler, opat 766
Kinskv Filip, grof 361

Klančnik M., župnik 835
Kleinmayr, tiskarna in založni¬
štvo 354, 796, 799-801, 898,
900, 919-924

Kleinmavr Ignac, tiskarnar 543,
544, 790, 791

Kleinmayr Janez Frider., tiskar¬
nar 349, 919

Kleinmayr Matija, tiskar 348,
349, 890

Klemen VIII., papež 177
Klemen XII., papež 788
Klemen XIII., papež 521
Klies, prošt 261

Klombner Mat., stanov, uradnik
57

Klopstock Frider., pesnik 338
Knauer E., prior 773
Knes J., kaplan 595
Knipfelberger J., župnik 147,
168

Knorr M., predikant 41, 44, 878
Knorr Tomaž, jezuit 342
Kobel Sebast., prošt 181, 884
Koben Martin, župnik 749, 835
Kofler J. J., rudar, uradnik 637
Kolberg Jurij, škof 863
Konigsegg-Erps K. P., general 314
Konrad I., škof 862
Konrad II. Enslingen, škof 862
Konrad I. Vonstorf-Preitenfurt,
škof 865

Konrad Andeški, škof 847
Konrad I., nadškof 859
Konrad II., nadškof 859
Konrad III., nadškof 859
Kolowrat-Krakowsky L. }., grof
676, 824

Konrad, arhidiakon 54
Kopičar, puškar 650
Kopitar Jernej, jezikoslovec 909
Korbler G., predikant 52
Koret, škof 882

939

Koprivnik, puškar 650
Kom, tiskarnar 801
Kos Milko, zgodovinar 909
Kovačič Franc, zgodovinar 124
Košat, ravnatelj 565, 566, 899
Košir J., gl. Lažnivi Kljukec
Košutnik Anton, pisatelj 344, 391
Košutnik Iv., jezuit 522
Košutnik Joahim, jezuit 810
Kotnik Franc, narodopisec 662,
812, 813, 816, 910-915, 917,
922, 924

Kotnik Janko, profesor 914, 915
Kotnik M., bogoslovec 519
Kraft Henrik II., škof 865
Kraigher, trgovska rodbina 668
Kraljevič Marko 27
Kralj Matjaž, glej Korvin Matija
Kramer J., tiskar 348
Kranjc, puškar 650
Kranjc (Kreinc) M., bukovnik
915

Krapinger L., Cerkovnik 591
Krek Gregor, jezikoslovec 909
Krelj Sebast., reformator 121, 911
Krištof, sv., 280
Kroll Peter I., škof 866
Kronegg, grof. rodbina 675
Kronegg Jurij Andr., dež. glavar
852

Kronegg J. V., grof 254
Kronthal J., podjetnik 661
Krumblitsch M., graščak 253
Khuenburg Ferd.. škof 871
Kuenburg Gand. E., škof 868
Kuenburg Jan. S., škof 868
Kuenburg Maks G., škof 867
Kuenburg Polikarp, škof 864
Kiihnburg M. G., nadškof 861
Kulnik, podjet. rodbina 656
Kumberg, prošt 276
Kunsti Ant., šol. komisar 778

Kumerdej Blaž, šolnik 539, 802
Kutnar Fr. Ks., škof 869

Lamberg Iv. J., škof 162, 864
Lamberg J. L., grof 258
Lamberg Žiga, škof 870
Lammersdorf J. G., vicedom. 272
Lampič J., podjetnik 612
Lang Andrej, pastor 44, 47, 51,
65, 117, 879

Lang Matija, nadškof 7, 30, 99,
513, 514, 860, 863
Lang Pavel, prošt 507
Lascy, general 818
Lassecher P., predikant 127
Latomus, prošt 53
Latschacher Iv., župnik 516, 517
Laudon Fr., vojskovodja 415,
819, 907

Lavrenčič Primož, pisatelj 525,
526, 895, 919

Lažnivi Kljukec (J. Košir) 203
Leban A., predikant 52
Leeb A., učitelj 548
Leibniz G. V., filozof 326, 393,
398

Leiningen Bert., škof 847
Leininger, plem. rodbina 219,
261

Leitner A., župan in trgovec 356,
891

Lemišnik A., podjetnik 612
Lenard, sv., 280, 282
Lenkovič Iv., vojaški poveljnik
128

Lenz H., profesor 774
Leon, patriarh 853
Leonardo Portomavriški 924
Leonhard, grof Goriški 873
Leonhard Hodiški, nadškof 860
Leonmiillern E., gl. Molitor
Leopold I., cesar 206, 207, 209,
210, 213, 214, 221, 226, 227-

940

231, 233, 249, 269, 291, 296,
297, 301, 303, 310, 318, 332,

348, 373, 400, 406, 407, 614,

846, 888-191

Leopold II., cesar 432, 820—825,
827, 828, 830-839, 842, 843,

846, 907, 908

Leopold, vojvoda 634, 864
Leopold, nadvojvoda 311
Lerch, oskrbnik 600
Leslie V., škof 871
Lessing G. E., pisatelj 401
Leszczynski Stanislav, kralj 313

Lichtenberg Lovr., škof 856, 863,
866

Liechtenstein, plein. rodbina
102, 369, 850

Liechtenstein, dež. maršal 63
Liechtenstein Frider., knez 734
Liechtenstein Jak. E., nadškof
506, 861

Limburg Jurij, škof 848
Linhard Anton, pisatelj 676, 694,
781, 802, 804, 907
Lipič J., podjetnik 619, 891
Lišnik S., podjetnik 624
Liupram, nadškof 858
Locatelli, podjetn. rodbina 220,
651, 657

Locke John, filozof 326, 397
Lodron, grof. rodbina 24, 220,
222, 643, 675, 877
Lodron Franc, škof 864
Lodron Pariš, nadškof 861
Lodron Sebastijan, škof 864
Loj, puškar 650
Loj D., jezuit 188
Lovrenc Brunne, škof 862
Lmvenstein L., grof 101
Lučar, puškar 650
Lučovnik A., podjetnik 629
Ludovik XIV., kralj 209
Ludovik XV., kralj 313

Ludovik, češko-ogrski kralj 875
Ludovik de la Torre, patriarh
855

Ludovik II. Teck, patriarh 855
Ludovik Scarampo - Mezzarota,
patriarh 855
Lunjaček, rektor 749
Lupo I., patriarh 853
Lupo II., patriarh 853
Luther Martin, reformator 32—
34, 39, 40, 46, 169, 874
Liitzelburški D. 815, 914

Mager, plem. rodbina 256
Mager Erazem, dež. grof 24, 850
Mahrholz W., knjiž. zgodovinar
399

Maksencij, patriarh 853
Maksimilijan I., cesar 6—12, 15,
19, 66, 100, 108, 119, 222, 294.
367, 611, 622, 634, 846, 860,
863, 873, 874

Maksimilijan II., cesar 66, 68, 72,
123, 652, 878

Maksimilijan Jožef, vladar Ba¬
varske 434

Maksimilijan, nadvojvoda 128,
129, 144, 465

Makovic Ant., profesor 785
Malentheim, plem. rodbina 251,
612

Malentheim K., plemič 168
Mally Andr., jezuit 526
Mannsdorf, okrož. glavar 600
Maracco Jakob, gen. vikar 69
Marija Ana, nadvojvodinja 274,
689-691, 721, 789, 790, 901,
907

Marija Antonietta, kraljica 416,
843

Marija Ludovika, infantinja 432
Marija Terezija, cesarica 9, 200,
230, 249, 302, S06, 309-311,

941

317, 320, 327. 360-365, 371,
376-381, 383-389, 393-395,

397, 398, 400, 401, 403, 405,

407-409, 411-419, 423, 426,

428-436, 439, 440, 445, 456,

458, 461, 466, 467, 474-476,
478, 479, 481, 482, 484-487,
489-491, 493, 495, 496, 498-
503, 506, 508-510, 512-519,
521, 525, 527, 531, 542, 543,
545, 553, 558-562, 578, 588,
598, 601, 603, 618, 619, 630,
636-638, 642, 651, 652, 654,

665, 666, 669-672, 675, 676,
679, 682-684, 688. 692, 694-
698, 701, 702, 709-711, 713,
714, 739, 741, 757-760, 763-
765, 768, 783, 784, 786-788,

796-798, 807, 818, 824, 826,

827, 832, 838, 839, 846, 850,

852, 891. 893-900
Marija, nadvojvodinja 68, 80,

126, 127

Marija Rozanka, ..čarovnica”
266, 267

Marjeta, nadvojvodinja 133
Marčnik, podjetnik 612
Markovič F. Ks., jezuit 188, 342
Markstaller H., opat 508, 867

Markvard de Randeck, patriarh
855

Martin, škof 855
Martini K. A., pravnik 712, 837
Marx Gr., piarist 761
Matija, cesar 161, 162, 165, 197,
885, 886

Mathioli P. A. 816, 915
Maurer L., bukovnik 814, 815,
817, 895, 913

Mayer A., zgodovinar 729
Mayer L., prošt 32
Mayer V. K., škof 670
Mayer W., graščak 100

Maverhofer G., prošt 509, 733,
794

Mavr. Jurij, škof 749
Mazarin Jul., državnik 206
Mazigon J. B., graščak 261
Mazzigon, podjetn. rodbina 658,
659, 661

Meack Ant., jezuit 810
Megiser Hieronim, rektor 14, 15,
61-63, 343, 352, 525, 538. 539,
882, 893, 919

Melanchthon Filip, reformator
50, 58

Melchior J. A., prošt 755, 756
Melling, učitelj 566
Meninger, opat 273
Mengersdorf Ernest, škof 49, 126.
849

Mensch M., .predikant 143
Mercy Florim., general 314
Mergot W., plemič 168
Messner J., prošt 745
Metarnik J., kmet 918
Metastasio P. A., pesnik 411
Metod, sv., nadškof 858
Mettnitz, iplem. rodbina 258
Michor Herbert, bistriški zgodo¬
vinar 147

Mič J. A., prošt 791
Migazzi Kr. Ant., kardinal 578
Migič, podjetn. rodbina 612
Mihael Kuenburg, nadškof 860 _
Miglio C., trgovec 665
Mihič, podjetnik 624
Mihič, puškar 650
Miklavc Ant., slovarnik 352
Millesi, trgovska rodbina 220,
665, 666, 896
Milton John, pesnik 338
Mittermayer L., trgovec 614, 616
Močnik, puškar 650
Moderndorfer, plem. rodbina
256

942

Modest, škof 282, 858
Mojzes, podložnik 449
Moliere, dramatik 338
Molitor Emerik’ opat 142, 143,
148, 158, 173, 177-179, 182,
191, 449, 508, 887
Montecuccoli L., vojskovodja
208, 209

Montesquieu, polit, pisatelj 381,
821

Morack J., jezuit 526
Mordax, plem. rodbina 20, 259
Morelli 220

Moro, industv. rodbina 669, 773,
790, 906

Morocutti, trgovska rodbina 668
Moser, učiteljska rodbina 774
Moser M., podjetnik 658
Mossmann J,, ravnatelj 566, 573,
580, 583, 591-596, 600, 774,
778, 899, 900, 905
Možina A., podjetnik 624
Mulle J., jezuit 341

Nadišer, podjetn. rodbina 644
Nagarol, Jurij, dež. glavar 852
Naga roli 220

Nageršnik, podjetn. rodbina 643
Napoleon, cesar 208
Nenadovič Mat., prota 819
Neuhauser, plem. rodbina 258
Neumann, trgovska rodbina 112,
612

Neumann Ana, graščakinja 49,
50, 63, 105, 112, 252, 886
Neuswirt, katehet 566
Newole K. E., ravnatelj 921
Newton Izak, fizik in filozof
326

Nikolaj, škof 866

Nikolaj Luksemburški, patriarh

' 855

Nostitz J. V., grof 376

Novak I., beneficiat 596
Nusspaum P., predikant 142,
882

Oblak Vatrosl., jezikoslovec 549,
911, 920, 922

Odonel Jož., dež. glavar 852
Ogris A., dekan 516
Ogris J., župnik 517
Ogriz J., podjetnik 629
Olben, podjetn. rodbina 648
Olburth Pr., kaplan 653
Onič H., premonstratenec 733
Oraše, puškar 650
Orelli, minorit 574, 580
Orsini de Bertis, prošt 181
Ortenburg Ivan, dež. glavar 145,
852

Ortenburg-Salamanca, grofovska
rodbina 102, 112, 174
Ortenburžani, grofovska rodbina
97, 107, 141, 220, 235, 253,
610, 641, 848

Ortolf Weisseneški, nadškof 859

Ostanek Jurij, jezuit 187

Ostriž Janez, jezuit 188

Otič, župnik 268

Otokar II., kralj 862

Oton, nadvojvoda 846

Oton, škof 858

Oton, škof 865

Oton I., škof 862

Oton I., Mistelbach, škof 847

Oton II. Andechs, škof 847

Ottenfels, šolski poročevalec 564

Ottobon de Razzi, patriarh 854

Oziminka Ant., jezuit 811

Ozzius (Otius), grof 284, 853

Pachernecker Lenard, cisterci¬
jan 85, 86, 288, 880, 918
Pagan della Torre, patriarh 855

943

Paglovec Fr. Mih., pisatelj 347,
550, 806

Palessi, podjetn. rodbina 646
Palmotič Dionorič Jaketa, pes¬
nik 338

Paltauf J., tiskar 348
Paputscher, plem. rodbina 254
Parhammer Ign., jezuit 527, 531,
549

Paracelsus Teofraz, alkimist 112
Paradeiser, plem. rodbina 9, 222,
254

Paradeiser Avg., dež. grof 41, 850
Paradeiser T., vojaški poveljnik
156, 884

Paradeiser Jurij žiga, dež. glavar
852, 887

Parsifal, plem. rodbina 262
Partovški gospodje 559
Paskazij, škof 556
Paternolič V., podjetnik 612
Pauer, kresijski tajnik 754
Paumgartner Erh., škof 867
Pavel Praunspeck, škof 862
Pavel III., 45, 856
Pavlič J. P„ škof 690, 790
Pavlin II., patriarh 853
Perauldus Rajm., škof 30, 863
Perbegg J., jezuit 341, 344
Peregrin I., patriarh 854
Peregrin II., patriarh 854
Pergen J. A., grof 713
Perghofer J., trgovec 790
Peristerius Hieronim, pastor 44,
148, 175, 883

Perschmann M. K., tiskarnica
353, 358, 543
Pesjak M., trgovec 660
Pesjakova Luiza, pesnica 660
Pestalozzi J. H., vzgojeslovec 794
Petazzi L., škof 507, 871
Peter II. Gero, patriarh 854
Peternusch J., bogoslovec 519

Peuscher, plem. rodbina 219, 254
Pevcar, kmečka rodbina 815,

914

Perverl Lenard, škof 867
Pfannenberg, plem. rodbina 259
Pferinger Iv., opat 271
Pflisterer F., fužinar 661,
Pibriacher, plem. rodbina 63
Picej J., župnik 915
Pičnik V., podjetnik 612
Piečnik St., podjetnik 643
Pietschnigg Hubert, dekan 142
Pij VI., papež 721
Pilat G., mecen 345, 890
Pilgrim I., nadškof 858
Pilgrim II. Puchheim, nadškof
859

Pirchegger Hans, zgodovinar 285
Pirman Jožefina 916
Platz, grof. rodbina 675
Platz J. F., baron 254
Pogačnik Jos., jezuit 527
Pogačnik Lovro, jezuit 345
Pogernik L., podjetnik 629
Pogriečnik Janez, jezuit 353, 522,
526

Pohlin Marko, pisatelj 404, 528— .
536, 539-542, 787, 802-807,
897

Polec Janko, profesor 680
Poljanec J., rektor 748
Popo, škof 847

Popon Wolfganški, patriarh 853
Popovič I. Ž. V., jezikoslovec 414
Popovič J. K., jezuit 526
Poppendorfer, plem. rodbina 262
Porcia, grof. rodbina 220, 586,
675

Porcia Ferdinand, državnik 210,
221, 233, 373, 889
Porcia Hanibal Alf., dež glavar
299, 852

Porcia Hieronim, nuncij 178

Porcia Ivan K., dež. glavar 852
Possanner A. 637
Posselt, podjetn. rodbina 627
Poting U., graščak 131
Potting Sebast., škof 867
Poteus R., prošt 272, 509
Požlep S., uradnik 582
Prager L., dež. maršal 261
Prank K., deželni stotnik 145
Presinger, baronska rodbina 260
Priamis Albert, škof 867
Pribežnik, podjetnik 612
Pribina, knez 858
Prunner, župnik 753
Purkmayer, plem. rodbina 255
Putz, trgovska rodbina 614, 658,
660

Putzen, plem. rodbina 255

Quesnay Franc, gospodarski pi¬
satelj 394

Raab, dvor. svetnik 599, 789
Rabatta Jož., škof 871
Rabič, puškar 650
Rabič R., opat 733
Racine Jean, dramatik 338
Rader J., učitelj 571
Radičnik Iv., jezuit 527
Radičnik Jos., književnik 789, 810
Radlitz Baltazar, škof 870
Rainer A,, komisar 516
Raitenau, grof. rodbina 222
Raitenau W. D., nadškof 129,
172, 860

Rajmund Torriani, patriarh 854
Rambschissel, plem. rodbina 63,
259

Ramovš Fr., jezikoslovec 909, 911,
914

Rapicci A., škof 47, 124
Rasp I., jezuit 526

Rauber, plem. rodbina 9, 219,
259

Rauber Krištof, škof 35, 36, 78,
870, 874

Rauscher Iv., jezuit 811
Rauscher, podjetn. družba 648
Ravenger, patriarh 853
Ravnik, puškar 650
Ravnik, fužinar 657, 660
Raznožnik, učitelj 292
Recelj Andr., župnik 339
Rechbach H., prošt 523, 530, 544
Rechbach M. K., graščak 251
Redwitz Vigand, škof 98, 849
Redwitz Wolfg. H., vicedom 126
Regačnik, trgov, rodbina 614,
646

Regulus, prošt 271
Reichard Alb., opat 284
Reicheneck Wernto, škof 848
Reinchard A. F., tiskarnar 919
Reinhard, graščak 258
Reinhold, filozof 793
Reinprecht K. E., graščak 256
Reisacher, plem. rodbina 219
Renner Filip, škof 30, 867
Repnik P., upravitelj in podjet¬
nik 621, 630, 648
Rettinger M. H., škof 30, 46, 867
Rhinek Filip, škof 849
Richelieu A. J., državnik 205
Rodobald, patriarh 853
Rogerij, pridigar 347, 350, 892,
919

Roglovič, plem. rodbina 675
Rohr Bernhard, nadškof 860
Rohrmeister J., župnik in me¬
cen 268, 346, 392, 891
Roman I., škof 861
Roman II., škof 861
Romer P., opat 662
Rosenberg, grof. rodbina 109,
220, 222, 264, 318, 319, 595,

60

945

620, 646, 659, 660, 670, 675,
779, 881

Rosenberg Filip, grof 456
Rosenberg Franc, minister 586,
673, 700

Rosenberg Franc Andr., dež. gla¬
var 852, 861

Rosenberg Ivan Andr., dež. grof
851

Rosenberg Ivan Frider., dež. grof
215, 257, 851

Rosenberg Jurij Nik., dež. grof
254, 256, 259, 260, 851
Rosenberg U., grof 257, 261, 888
Rosenberg Vincenc, dež. glavar
427, 482, 498, 583, 585, 676,
695, 697, 831, 852, 899
Rosenberg Volk Andrej, dež.
grof 851

Rosenberg Volk Sigm., dež. grof
851, 852

Rosenberg W. A. U., grof 257,
260, 261

Rott Ivan, škof 866
Rottenhan Ant., škof 848
Rousseau J. J. 821
Ruchenstorff J. A., podjetnik
628

Rudisheim Rudolf, škof 866
Rudi J., bogoslovec 917
Rudolf I. Habsburški, cesar 246,
859, 862

Rudolf II., cesar 81, 123, 127,
128, 130, 156, 161, 162, 885
Rudolf IV., vojvoda 866
Rudolf Hoheneški, nadškof 859
Rugheim Jurij, škof 849
Rumpf Moric, dež. grof 850, 874
Rumpfen, plem. rodbina 255
Rupert, škof 846
Russdorf, graščak 263

Sabotta, podjetn. rodbina 643
Sachsen-Hildburghausen, vojvo¬
da 309, 378, 379

Sadniker, živinozdravnik 814, 914
Sagstetter Urban, škof 46, 80,
101, 124, 863
Sagstetter, oskrbnik 863
Salamanca, grof. rodbina 102,
105, 107, 108, 112, 174, 212,
485, 874, 888

Salamanca Anton, škof 30, 863,
874

Salm F. Ks„ kardinal 691, 743,
745, 790, 827, 865, 904
Salzburg Melhior, škof 849
Samec J., učitelj 547
Sauer, grof. rodbina 675
Scarlichi Rajm., škof 871
Schablin Terez., prednica 772
Schallermann Ivan, škof 863
Schaumburg Jurij, škof 848
Scheidtberger J. 499
Scheinigg M., puškar 655
Scherer L., vicedom 185
Schiedenitsch J., tajnik 226
Schiller Frider., pesnik 401, 793
Schiningen Fr., podjetnik 647
Schiningen Jak., podjetnik 647
Schlangenberg, podjetnik 630
Schlangenburg, okrož. glavar
643, 730, 732

Schluga, plem. rodbina 256
Schneeweis J. J., graščak 256
Schneeweis K., oskrbnik 167
Schlozer A. L., zgodovinar 803
Schonborn F. K., grof 3Q3
Schonborn Lotar Franc, škof 849
Schonburg Ivan VI., škof 863
Schornborn Frider. K., škof 423,
850

Schonleben Ludov., pisatelj 348,
888

946

Schrattenbach Feliks S., škof 340,
864, 871

Schrattenbach Gottfried, dež.
grof 851

Schrattenbach Sigmund III.,
nadškof 506, 518, 519, 861
Schrattenbach Vincenc Jož., škof
587, 690, 745, 868, 900
Schroder Viljem, nar. gospodar
301 ,

Schulz, pravnik 799
Schurian M. A., graščak 258
Schwarzenberg J. L., stotnik 49
Schweinbeck T., škof 866
Schweniger, upornik 316
Sedač J., organist 624
Seebach Peter, škof 78, 870
Seinsheim A. F., škof 850
Sembler J. A., podjetnik 619
Semler, plem. rodbina 252
Shakespeare Viljem, dramatik
338

Sichten J. A., mecen 345
Sieghard, trgov, rodbina 614
Sigart, patriarh 853
Sigmund I., nadškof 860
Sigmund II., Holleneški, nad¬
škof 860

Sigmund Franc, nadvojv. in škof
864, 910

Singer Štefan, zgodovinar 32,
195, 343, 595, 647, 753, 791,
910, 912

Sinič Karel, jezuit 187
Silbernagel, gl. Huebmershofen
Sinzendorf L. F., kancler 303,
361

Skarnitzel F. S., podjetnik 619
Šket Jakob, profesor 909, 910
Sladkonja Jurij, škof 8
Slomšek A. M., škof 869
Smith, vojaški poveljnik 163

Sobek Fr., dež. glavar 382, 852,
896

Sobieski Jan, kralj 212
Sobieski Jakob, princ 304
Soliman II., sultan 19, 874
Sonnenberg Ulrik III., škof 863
Sonnenfels Jož., pravnik 712, 799
Spanheim Bernhard, vojvoda 859
Spauer Krištof Andr., škof 101,
518, 864

Spinoza Baruh, filozof 327
Stadion Franc I. G., škof 867
Stadion Franc Konr., škof 850
Stadion J. J., vicedom 78, 141—
144, 149, 150, 162, 177-179
Stampfer, grof. rodbina 222, 361,
631, 675

Starhenberg E. R., vojskovodja
331

Starhenberg G. T., grof 361
Staudach A. K., grofica 255
Staudach J. A., baron 261
Staudach M., kanonik 182
Staufenberg Markv. Seb., škof
849

Steiner Bernard, predikant 44,
47, 63

Steinhauser G. K. F., pastor 719
Steirer A., zgodovinar 341
Sternberg Henrik, škof 848
Steržinar A., župnik 279, 347
Stobaeus Jurij, škof 101, 125,
132-136, 156, 161, 162, 176,
180, 867, 882, 883
Stoffl, podjetnik 647
Storchenau F. S., oskrbnik 657
Storchenau Sigm., jezuit 341,
522, 690, 794

Strasser Mart., dež. grof. 160, 850
Strastil v. Strassenheim, biblio¬
graf 921, 923
Strmški grofje 253
Strohlcndorf, fužinar 644

947

. Struger, podjetnik 627
Stubenberg Wulfing, škof 847
Stuchen J. K., graščak 261
Suchten A., graščak 263
Suidger Mayendorf, škof 846
Sušič J., učitelj 596
Svetokriški Janez, pridigar 347,
350

,Swieten Gerhard 400, 413, 521
Srvieten Gottfried 457, 765

šašelj Fr., puškar 655, 904
Ščepkin, zgodovinar 840
Šembilja 813
šiman, bukovnik 813
Škamperl, šol. komisar 778, 905
Šmelcar J„ bukovnik 335
šnedic, učitelj 292
Šnelko J., podjetnik 119, 647,
657

Šoter J., tiskamar 796, 800, 801,
902, 903, 920-924
Špendov Ant., kanonik 765
Špendov Jos., gener. ravnatelj
765, 778, 906
Šulnik, beneficiat 573
Šuster-Drabosnjak, bukovnik 816

Taferner P., jezuit 341
Tannberg Sikst, nadškof 863
Tarman, kaplan 738
Tattenbach Erazem, grof 211,
227

Tavčar Baltazar, jezuit 187
Tavčar Janez, škof 79, 82, 83,
85, 101, 126, 181, 870, 879, 882
Tavčar K., premonstratenec 733
Tazzol, župnik 589
Tentimarus, patriarh 853
Teoderik, škof 858
Teotmar I., nadškof 858
Teotmar II., nadškof 858

Thallheim, plem. rodbina 255,
258

Theis Friderik, škof 866
Thiemon Medling, nadškof 858
Thonhausen, plem. rodbina 102,
219

Thonhausen Kr., dež. glavar 852
Thonhausen Uršula, grofica 272
Thun Gvidobald, nadškof 861
Thun Iv. E., padškof 863
Thun Peter II. Vigilij, škof 506,
518, 868

Thun Vencesl., škof 864
Thun-Hohenstein J. M., škof
506, 864

Thun-Hohenstein Jožef, škof
864

Thurn Iv. Sigm., dež. grof 851
Thurn-Valsassina, grof. rodbina
222, 233, 264, 389, 451, 466,
629, 630, 656, 659, 660, 675,
881, 884, 891, 892
Thurn-Valsassina Fr. J., grof 789
Thurn-Valsassina Fr. L., grof 261
Thurn-Valsassina Ivan Ludov.,
grof 221, 506

Thurn-Valsassina Janez III., škof
868

Thurn-Valsassina Janez Ambrož,
grof 100, 131, 221
Thys, tovarnar 433, 494, 637,
638, 668, 669
Tiemo Andeški, škof 847
Tiferer K., fužinar 656
Tilly J., vojskovodja 167, 168,
Timeniški gospodje 258
201

Tkalčič-Textor Urban, škof 78,
79, 83, 83, 175, 870, 877
Todt W., minorit 39, 875
Tomanžgar, sodnik in podjetnik
627

Tomaž Akvinski, filozof 326

948


Tomšič, trgovec 661
Tomšič, rektor 748
Torer Konrad II., škof 866
Torres Em., grof 599
Trdina Jan., pisatelj 122
Trebenjski grofje 854
Trokau Henrik III., škof 611,
848

Trostenheimški gospodje 254
Trubar Primož, reformator 29,
55-57, 59, 61, 64, 84, 85, 121,
877-879, 882, 918
TruChendingen Frider., škof 848
Truchsess Vid, škof 848
Trušenjski, plem. rodbina 257,
259

Truttendorf, plem. rodbina 260
Tulščak Janž, reformator 911
Tiingen Meidhard, škof 849
Turek, oskrbnik 477
Turnšek Metod, pisatelj 815, 914

Učan Martin, učitelj 572, 573
Udalšak, škof 862
Ude, ravnatelj 566
Ude J., bogoslovec 519
Ulrik I., patriarh 854
Ulrik II., patriarh 854
Ulrik, nadškof 859
Ulrik I. Ortenburški, škof 862
Ulrik II. Wildhaus, škof 862
Ulrik I., škof 865
Ulrik II. Wilaus, škof 866
Ungnad, plemiška rodbina 9, 39,
44, 49, 102, 118, 119, 261, 628,
657-659, 874

Ungnad David, rektor 38, 39, 58
Ungnad Ivan, baron 24, 3-7, 56—
58, 260, 878, 879
Ungnad Ludovik, baron 49, 627
Urban, žičar 647
Ursenbeck, grof. rodbina 222,
263, 675

Ursenbeck Krist. David, dež. gla¬
var 131, 169, 259, 852
Ursus I., patriarh 853
Ursus II., patriarh 853

Vajkard Polheimški, nadškof 859
Valaresso J., škof 856
Valbert, patriarh 853
Valvasor J. V., zgodovinar 251—
253, 256-260, 262, 263, 266,
283-285, 290, 889, 890
Vatz Valter, škof 862
Vavti A., župnik 917
Vedenik F., dekan 572, 588, 772
Vega Jurij, matematik 819
Venancij, patriarh 853
Vergerij Pet. Pav., škof in re¬
formator 51, 878
Vernberški gospodje 253
Vest L. K., protomedik 790
Vetter Jak., učitelj 571
Viduč K., podjetnik 624
Viljem, vojvoda 633, 634
Virgilij, škof 858
Vis Jos. de—, uradnik 726
Vitezovič Pav., pesnik in uče¬
njak 284

Vladislav, kralj 859
Vladislav, nadškof 854
Vodnik Valent., pesnik 802
Vodopivec J., fužinar 658
Volfger Landbrechtskirschen, pa¬
triarh 854

Volkmer Leopold, pesnik 804
Voltaire, pisatelj 398
Vovbrški grofje 107, 259, 261, 262
Vraz Stanko, pesnik 250
Vrhovnik Iv., župnik 924
Vršič N., podjetnik 646
Vuk Stefanovič Karadžič 541
Vurian, gostilničar 719

949

VVagensberg, grof. rodbina 134,
162, 369, 636

Wagensberg Žiga Rud., dež gla¬
var 852

Waldner S., graščak 263
Walleger J., župnik 495
Wallenstein Albr., vojskovodja
167, 168, 201, 203
Walliser K. F., tiskarnar 796,
800

VValzer Vid, dež. glavar 852
Weinheim J. F., vicedom 423
Weisbriach Henr., dež. glavar
852

Weisbriach Ivan, plemič 37, 50,
63, 219, 879

VVelsberg, grof. rodbina 255
VVelz S., grof 259, 261
VVelzer, plem. rodbina 170, 219
255, 257

VVelzer, veliki evnuh 20
VVelzer, dež. stotnik 23
VVelzer Lenard, dež. grof 850
VVelzer Viktor, dež. glavar 852
VVendelin Kr., graščak 260
VVerner, škof 859, 865
VVerner Fr., komisar 493
VVemher, škof 862
VVertheim Alb., škof 848
VVichsenstein J., kanonik 126,
849, 881

VVidmann, grof. rodbina 219—
222, 675, 773, 888
VVidmann Janez, trgovec 221
VVieland Kr. M., pesnik 793
VVieser J., predikant 53
VViesner H., zgodovinar 640, 647,
650, 653

VVilczek J. B„ grof 382, 894
VVildenstein, plem. rodbina 260,
261

VVindischgratz, plem. rodbina
102, 586, 594

VVindischgratz J. L., grof 255,
260

VVinter, učitelj 566
VVinter Jos., kanonik 810
VVinterl Marija Bern., opat 556,
589

VVissmayr, učitelj 571
VVittelsbach, dinastija 156
VVittichs N., učitelj 150
VVolf Iv. Kristijan, modroslovec
414

VVolfhauer Ditr., škof 865
VVolfsberg Fr., dež. glavar 833,
852

VVollacher J., tiskar 348
VVolstein J. G., živinozdravnik
809, 923

VVolz, grof. rodbina 222
VVulfen Fr., jezuit 341, 520, 522,
762, 794

VVulfing Stubenberg, škof 865
VVurmbrand Fr. J., dež. glavar
852

VViirzburg Vid, škof 849
VVutte Martin, zgodovinar 680

Zablatnik Pavel, profesor 813,
911-913, 915-917
Zajc Fr., jezuit 188
Zajc J., podjetnik 612
Zepitz J. J., puškar 655
Ziegler Amfor., predikant 44
Ziemowicky I. F., patriarh 855
Zimmermann I. F., škof 869
Zimmermann R., minorit 772
Zingel Hartman, vicedom 145,
181  .

Zinuser J., podjetnik 619
Zinzendorf K., grof 829
Zippa, podrektor 749
Zobel Iv. Jurij, škof 125, 126,
849

950


Zois Sigism., baron in mecen 637,
656, 657, 659, 794, 802, 803,
839

Zop P., upornik 316
Zopoth J., dekan 749
Zrinjski Peter, hrvat. velikaš 210,
230

Zrinjski Veronika, uršulinka 274,
892

Zupan J., skladatelj 802
Zupančič, podjet. rodbina 648
Zusner R„ opat 508, 727, 730
Zwirlein Gregor, prošt 270

žegar Matija, bukovnik 816, 914

951

KAZALO KRAJEVNIH IMEN

(Izpuščene so značnice: Avstrija, Koroška in Celovec, ker se po¬
navljajo skoro v vsej knjigi.)

Aachen 362, 894
Aichelberg 111
Aichelburg 251, 492
Albanija 213
Alpe 17, 249, 632
Amerika 5

Anglija 313, 325, 326, 338, 361-
363, 398, 401, 414-416, 662,
718, 788

Apače 331, 623, 630
Arije 50, 500, 718, 719, 903
Arza 621

Augsburg 105, 622, 860, 873, 875,
884, 919
Avignon 859

Bajdek 500

Bajtiše 267, 268, 292, 621, 648,
652, 657, 841, 842, 888
Baj tiska Borovnica 656
Bajtiški jarek 620
Balkan 213, 215, 298, 312, 632,
635, 641

Bamberg 151, 172, 217-219, 423,
425, 449-451, 464, 465, 643,
895

Banat 214, 818, 890, 906
Banja ves 496
Bastilja 907

Baško jezero 6, 608, 646, 657,
911, 918

Bavarska 29, 234, 311, 312, 434,
435, 521, 818, 900
Bekštanj 6, 15, 143, 220, 222,
425, 450, 463, 511, 611, 620,
622, 646, 813, 847, 888
Bela (reka v Kanal, dol.) 662

Bela (reka v Podjuni) 626, 658—
660, 662

Bela gora 165, 886
Bela peč 96, 287, 425, 644, 684
Belcenek 686
Belgija 310, 313, 326, 362
Beljak 14-16, 23, 42-44, 46,
49-51, 53, 70, 77, 83, 98, 105,
109, 111-113, 115, 119, 126,
139, 140, 143, 144, 148, 149,

150, 151, 152, 158, 163, 164,

175, 193, 217-219, 221, 222,

235, 237, 238, 252, 264, 270-
273, 275, 287, 295, 321, 350,

356, 361, 378, 422-425, 436,

484, 492, 498, 503-505, 507,

510, 546, 547, 555, 563, 572,

573, 590, 602, 605, 611, 612,

614, 615, 618, 623, 631, 632,

643, 644, 667-669, 686, 719,

722, 726, 732-735, 742, 759,

761, 769, 771-773, 778, 808,

810, 840, 847-849, 853, 873,

875, 878, 881-884, 887
Belo jezero 168
Belovče 680

Benečija 29, 163, 220, 320, 665,
667

Beneška Slovenija 7
Benetke 70, 218, 321, 502, 630,
633, 648, 659, 665-668, 856
Benetkovo 9

Beograd 19, 213, 299, 341, 360,
794, 819, 842, 874, 907
Berlin 843

Bilčovs 331, 596, 597
Bilštanj 261

952

Birkelj 659

Bistrica pri Pliberku 629, 659
Bistrica (potok v Rožu) 118, 119,
626, 647-649, 662, 873
Bistrica (va* v Rožu) 463, 647—
649, 873

Bistrica na Zilji 50, 96, 143, 147,
280, 493, 556, 558, 681, 684,
774

Bistriška grapa 648
Blače 50

Blatograd 99, 222, 238, 253, 254,
446, 556, 558, 586, 591, 594,
596, 623, 668, 841
Blažja ves 129, 207, 238
Bodnje 252
Bohinj 222, 652, 669
Bohničarjev vrh 658, 659
Bologna 359
Bombašev jarek 643
Borče 631
Bori j e 251, 516

Borovlje 9, 24, 118, 292, 299, 335,
378, 432, 495, 495, 555, 563,
573, 596, 600, 602, 649-657,
739, 740, 841, 875, 878, 887,
649-657, 739, 740, 841, 893
Borovnica (potok v Rožu) 118,
622, 648, 656, 657, 662
Borovnica (Frajbah) 656 — 658,
662, 890

Bosna 213, 616, 818
Bovec 199, 222, 227, 611, 640,
873

Božji grob 737
Brankovca 109, 259
Bratislava 719

Brdo (v Zilji) 141, 143, 168, 423,
572, 602, 620
Brdo (pri Celovcu) 257
Brdska planina 425, 621, 625
Breg 608
Brenner 666

Brescia 633
Breza 507

Breže 29, 53, 111, 148, 321, 612,
638, 667, 824, 847, 851, 861,
862, 865-867
Brežice 879
Brixen 862, 864
Brnca 282
Brodi 118, 267, 739
Brojanec 254

Bruck na Muri 60, 74, 83, 132,
134, 880

Bučja ves 647, 739
Budimpešta 37, 213, 823
Bukovina 434
Bukovje 500

Carigrad 9

Celje 29, 49, 503, 612, 722, 742-
744, 769, 855, 922, 923
Cerkvena država 653
Chiemsee 862, 868
Cikula 255
Cmurek 742
Cobrc 50, 500

Čače 147, 504, 516
Čajna 49, 50, 252, 618, 644
čajniče 53, 63, 879
Čakovec 72

Čedad 47, 853, 855, 856
Češka 10, 41, 66, 123, 161, 164,
165, 220, 249, 361, 537, 598,
692

Čilberk 259
Črešnje 619, 621

Črna 118, 292, 335, 451, 465,
554, 623, 630, 640, 660, 755,
872, 894
črneče 263, 872
Črni graben 680
Črni grad (Hohenwart) 253
Črni grad (Neudenstein) 260

953

Dalmacija 537, 612, 853
Delja ves 353

Devica Marija na Jezeru 345
Devica Marija v Trnju 572,
753-756
Devin 321

Djekše 280, 282, 914
Dob 263, 496

Dobrova 649
Dol 516
Dole 586, 654
Dolenjska 13
Dolina 280, 282
Doljane 648
Domačale 586
Drabunaže 815, 914
Dračje 343
Drašče 719

Drava pri Baškem jezeru 912
Dravska dolina 14, 15, 140, 287,
321, 498

Dravski breg 739
Dražinj 225
Dražja ves 739
Dresden 362, 363, 893
Drevlje 719
Dropolje 168, 642
Dubrovnik 338
Dulane 641
Dule 299, 423

Dunaj 8, 16, 19, 22, 24, 29, 71,

79, 164, 165, 175, 198-201, 210
-213, 218, 224-230, 233, 234,
274, 296, 297, 301, 303-308,
313, 328, 331, 332, 343, 344,

376. 380-384, 406, 415, 417,

429-432, 467, 479, 481, 482,

484, 495, 509, 513. 514, 527-
531, 543, 552, 555, 558-566,

568, 582-584, 591, 597, 598,

600, 601, 615, 616, 666, 667,

700, 713, 721; 724-728, 741-
743, 755, 758, 765, 766, 772,
777-781, 789, 797, 798, 800,

801, 819-821, 823, 824, 827,

828, 830, 831, 834, 861, 862,
869, 876, 886, 890, 897-899,

902, 905, 907

Dunajsko Novo mesto 873
Dvor 752

Egipt 792
Ehrental 255

Evropa 17, 33, 66, 136, 166, 174,
197, 205, 206, 210, 212, 266,

310, 327, 334, 338, 392, 433,

497, 521, 717, 787, 791, 821,

843, 866

Falkenstein 131
Federaun, gl. Podvetrovo
Ferrara 833
Frajdenberk 259

Francija 206, 209, 210, 214, 234,
296, 297, 301, 313, 314, 325,

338, 362, 393, 394, 398, 401,

403, 407, 415, 416, 521, 691,

718, 842, 890, 908
Frankfurt 297, 919
Fregerthurn 254
Freienthurn 222, 255
Freising 862, 909
Fuggerau 252, 622
Fuggerthal 111

954

Furlanija 163, 668, 853, 854
Fiirstenfeld 212

Galicija (vas) 554
Galicija (dežela) 434, 537, 785,
818, 823,

Genova 630, 633
Glina 219, 840

Glinje 219, 254, 255, 281, 516,
596, 597, 650, 733, 739, 742,
Globasnica 346, 496, 585, 780
Gmiind 146, 150, 506
Golica 23, 612, 623
Golovica 661

Golšovo 331, 516, 586, 593
Gorenče 609, 620, 623
Gorenjska 12, 13, 45
Gorica 85, 124, 272, 504, 506,
600, 607, 721, 746, 857, 870
Goričane 654, 655, 657
Goriče 719, 739
Goričja ves 810
Gorička dolina 621, 642
Goriška 6, 7, 87, 163, 221, 227,
365, 427, 678, 741, 743, 744,
841, 856, 874, 895
Gorje 280, 281, 776
Gorje (pri Kotm. v.) 516
Gornja Avstrija, gl. Zgor. Avstr.
Gornja Bela (pri Beljaku) 644
Gornja Bela (Obervellach 611,
619

Gornja Koroška 43, 44, 50, 65,
78, 118, 146, 154, 158, 167,
269, 272, 438, 461, 493, 498,

499, 580, 602, 603, 611, 625,

667, 686, 718, 734, 761, 766,

■768

Gornje Trušnje 100, 259
Gornji grad 854, 870
Gospa Sveta 41, 77, 99, 208, 258,
278, 280, 282, 503, 507, 594,

596, 675, 752, 862, 870, 889

Gosposvetsko polje 10, 63, 67,
130, 203, 206, 207, 285, 317,
318, 690, 873, 883, 887, 888
Grabštanj 100, 260, 529, 593,
596, 666, 892

Grad (Eppendorf) 259, 659
Grad (Flagenegg) 261, 477 , 628,
659

Gradec 34, 58, 61, 67, 72, 73,
80, 82, 83, 85, 127-129, 132,
134-137, 144, 157, 175, 176,

179, 198-200, 211, 224-228,

231-234, 289, 293, 304-308,
317, 344, 347, 365, 373, 378-
380, 382, 395, 409, 427, 523,

525, 527, 529, 549, 607, 635,

676-679, 689, 703, 707, 722,
726, 727, 732, 742-744, 748,

750, 759, 763, 766, 771, 785,

786, 792, 797, 804, 835, 851,

865, 871, 872, 879-883, 886,

889, 893, 896, 900, 902. 903,

906, 910, 918-920

Gradiščanska 678, 743
Gradišče (v Svetni vesi) 257, 648
Gradiška 743
Gradiž 222, 254, 353
Gradnica 222, 353, 506
Grebinj 125, 148, 174, 176, 179,

180, 182, 191, 215, 217, 234,

262, 270-272, 333, 425, 450,

475, 496-506, 509, 555, 557,

563, 572, 590, 602, 619, 660,

667, 675, 723, 724, 727. 732,

766, 768, 779, 884, 887, 895,

905

Greifenburg 611, 824
Greifenfels 258, 263
Greifenstein 252
Grobniško polje 15, 16, 861
Griinburg 112, 219, 221, 251,
620

Guastala 362

955

Guggenberg 642
Gurina 608, 622, 631
Gumica 865

Guštanj 23, 106, 212, 264, 335,
345, 356, 392, 465, 554, 563
572, 602, 659, 665, 667, 686,
811, 872, 876, 890, 922
Gutenberg 870
Guttaring 632

Halak 255
Halbin 626
Hagenegg, gl. Grad
Hallstatt 648
Hamburg 321
Hellenstein 260
Hernek 262

Hodiše 106, 117, 256, 450, 495,
585, 595, 596, 600, 620, 664,
779, 816, 841, 860
Hohenstein 353
Holandija 401, 636, 668, 788
Homberk 53, 260, 492
Hrvatska 19, 24, 76, 105, 128,
209, 210, 214, 287, 298, 537,
655, 841, 842

Hrvatsko Primorje 25, 306
Hubertusburg 415
Humperk 63, 76, 97, 100, 108,
115, 220, 242, 244, 257, 266,
267, 439, 450, 492, 584, 597,
626, 645, 647, 651, 652, 657,
684, 693, 873, 889
Hiittenberg 15, 23, 113, 609, 616,
618, 619, 632, 634.-636, 638,
640, 643, 647, 873, 876, 889
Idrija 306, 872
Ilirija 872
Imov 257
Ingolstadt 129

Innsbruck 20, 432, 433, 789, 874,
897

Istra 163, 612, 853, 874

Italija 16, 98, 110, 119, 120, 132,
134, 140, 166, 296, 313-315,
327, 334, 362, 417, 432, 517,
614, 615, 622, 632, 641, 661,
667, 691, 842, 883
Ivanič grad 72

Jadran 163, 230, 320, 321, 537,
541, 636, 649, 678, 818, 891
Jadrska ves 300, 621, 642
Japonska' 344
Jauken 632
Javorje 872
Javornik 263, 647, 660
Jena 793

Jepa 117, 517, 621, 661
Jerberg 257
Jeruzalem 915
Jesenice 646
Jezernica 644

Jezersko 110, 554, 632, 635, 755,
872, 906

Judenburg 73, 83, 127, 135, 883
Judendorf 111
Južna štajerska 526

Kaloča 853

Kamen 100, 219, 221, 260, 278,
281, 283, 519, 554, 589, 755,

Kanalska dolina 49, 98, 119, 140,
162, 163, 217, 219, 222. 252,

321, 422, 425, 453, 459, 504,

612, 624, 632, 642, 643, 646,

650, 667, 668, 842
Kaniža 156, 884
Kanjski grad 261
Kapla na Grob. polju 506
Kapla v Rožu 282, 331, 555, 596,
597, 651, 739, 791
Karanšebeš 818

Karavanke 17, 83, 118, 120, 217,
287, 293, 379, 623, 632, 646,

669, 901

956

Karlobag 307
Karlovec 72, 378
Karnijske Alpe 217, 578, 632,
646

Karlsburg 352
Katschberg 146
Kellerberg 500 -
Kimperk 251, 425, 612
Kiseg 22, 876
Klanče 506, 587
.Klošter 262, 425, 572
Kneževa 500
Kočevsko 539
Kočuha 650, 652, 654
Kokovo 424, 426
Kokra 667
Kokrska dolina 110
Kokrsko sedlo 287, 321, 322,
842

Kollhof 261
Konjice 13
Kopajnik 623
Koper 856
Koprivna 872
Korliče 255
Kornneuburg 509
Korotan 541
Korpiče 280, 644, 896
Kostajnica 68

Kostanje 38, 378, 620, 623, 625,
752

Košuta 620, 652

Kotlje 780, 813, 872, 875, 913,
918

Kotmara ves 331, 495, 596, 597
Kozjak 23

Kožentavra 221, 257, 563, 616,
627, 648, 649, 651, 654, 656,
842, 901

Kranj 288, 345, 616, 648
Kranjska 10, 21, 25, 26, 55-57,
60, 61, 66, 87, 110, 120, 121,
140, 141, 186, 203, 227, 235,

Kras 82, 163, 870
Krbava 231
Krčanje 452
Krčica 632
Krems 873

Kristalnikova planina 629
Kriva vrba 117, 623, 625
Krka 32, 278, 506, 733, 745, 861,
864, 869, 905, 906
Krnski grad 285, 594, 724
Kronalpe 663
Krošiče 916
Krška dolina 148
Kršnja ves 260

Labenče 621
Labin 44

Labot 131, 317, 506, 546, 563
Labotska dolina 13—15, 23, 39,
49, 95, 98, 109, 113, 220, 554,
612, 619, 634, 645, 658, 667,
859, 866, 867
Landskron, gl. Vajškra
Lečne 657
Led 609, 620, 625
Ledeno morje 541
Ledince 516
Legrad 72
Lembah 922
Lendkanal 109
Leipzig 929
Leoben 529, 744
Leonstein 219, 254, 523
Lepena 621, 892

957

Lepenski jarek 659

Lesach (dolina) 50

Leše 621, 630, 813, 891, 913

Leutersheim 719

Levanta 649, 842

Libeliče 262, 300, 345

Ličja ves 594

Liebenfels 353

Liebharten 253

Liege 9, 650, 878

Lienz 7, 10

Lienško okrožje 874, 878
Lika 231
Linz 6, 8
Lipa 516, 586

Lipalja ves 423, 425, 516, 642
Lipica 660, 661
Liplje 650
Liva 621

914

Loka pri Radečah 29
Loreto 132
Lotaringija 314
Ludbreg 72
Ludomerija 537
Lumarče 423
Lurnsko polje 7, 316, 909
Lužice 423
Lužnica 424, 642

Macedonija 213, 890

Macen 279, 281

Mače 257, 647

Madrid 164

Madžarska, gl. Ogrska

Magarsk 256, 685

Magdalenska gora 281, 620, 631

Majzlica 117, 258, 612

Mali Obir 628

Mali št. Vid 281, 344

Mali Tolmin 423

Malniče 516

Malošče 621, 781 .

Mantova 633
Marburg 254
Marenberg 212

Maribor, 120, 317, 667, 724, 769,
811, 869, 880, 914
Marija Loretto 257, 280
Marija v Trnju 331, 336, 511
Marija na Zilji 143, 516, 909
Martinek 253
Maxen 415

Medborovnica 648, 651, 653
Medgorje 516
Medvaški vrh 630
Medvedji dol 621, 647, 892
Megvarje 96, 252, 719
Melviče 423, 781
Metnitz 619
Meža 662

Mežica 280, 626, 629, 659, 753,
872

958

Mežiška dolina 13, 629, 630, 659,
663, 887, 914
Mičiče 50, 720
Milan 314, 855

Millstatt 82, 148, 176, 202, 224,
316, 373, 453, 455, 456. 505,
507, 522, 871, 889, 892, 899
Millstattsko jezero 148, 155
Mislinjska dolina 212, 287
Mlinare 646
Mlinski jarek 660, 661
Modrinja ves (pri Gospe Sv.) 256
Modrinja ves (v Zilji) 219, 221,
251

Mohač 19, 213, 875
Mohlite 95, 271, 505, 588, 593,
596, 630

Mokrije 280, 282
Mollbriicke 662
Monošter 208, 209, 211, 889
Moravska 161, 537, 691
Moše 112, 251, 720
Mošnje 765
Možnica 854
Miinchen 909
Munster 205
Murska dolina 634
Murski otok 230
Mursko polje 214
Muta (v Zilji) 143, 665

Naborjet 140, 149, 164, 423, 424,
563, 642-644, 849, 886
Najberk 623
Napole 423
Napolitanska 521
Na Špici 626
Neapelj 633, 653
Nemčija 16, 23, 33, 38, 40, 41,
51, 57, 68, 69, 72, 80, 100, 110,
136, 145, 166, 167, 191, 202,
221, 265, 270, 300, 338, 362,

498, 499, 622, 662, 691, 718,
875, 882
Nikopolje 818
Niš 213

Nizozemska 9, 128, 221, 296, 303,
326, 417, 434, 691, 819-822

Nograd 496
Nonča ves 261
Norik 608

Notranja Avstrija 25, 60, 71—73,
111, 128, 130, 138, 156, 164,

166, 174, 176, 200, 202, 215,

224, 226, 230, 268, 291, 305,

307, 308, 311, 338, 373, 379,

398, 401, 426, 431, 437, 502,

612, 678, 707, 741, 742, 747,

759, 777, 781, 834, 878, 879,

882

Niirnberg 45, 170, 269
Nusperg 254

Obir 623, 627

Obirsko 110, 280, 281, 620, 621,
623, 628, 658-660, 755, 892,

906

Obrije 281, 620

Oglej 47, 124, 183, 199, 227, 275,
321, 502, 633, 853, 856
Ogrska 7, 10, 19, 22, 24, 66, 72,
123, 161, 164, 170, 208-211,
213-215, 227, 249, 296. 310,
312, 409, 537, 615, 622, 655,

819, 821-823, 876, 877. 885,

889, 903

Ojsterčna planina 630
Ojstra 609
Olomuc 861

Ortenburška grofija 97, 107, 210,
219, 221, 233, 247, 453, 456,

874, 888, 889
Osijek (Osek) 24, 877
Osnabriick 205

959

Osoje 54, 215, 271, 284, 319, 508,
510, 675, 723, 726, 730, 790
Osojsko jezero 148, 155, 264
Ostrovica 344, 860
Otmanje 258, 286
Otoče 687

Otok 80, 176, 257, 455, 465, 506,
507, 546, 595, 596, 860, 863,
877, 883

Ovčja ves 423, 644

Padova 359, 633
Panonija 858
Panonska nižina 29
Paraguaj 521

Pariz 58, 158, 175, 407, 789, 798,
«60, 907

Parma 314, 359, 362, 521

Partovca 259

Passau 744

Paške Alpe 23

Pazerje 423

Pazinska grofija 66

reca 118, 626, 629

Peče 148, 463, 686, 719, 771

Pečnica 331, 516

Perova 280, 282, 331, 505

Petrinje 68, 72, 232

Petrograd 434, 898

Pfaffendorf 262

Pfanshofen 353

Piacenza 314, 359, 362

Pičenj 856

Pičev 255

Plajberk 33, 34, 50, 65, 98, 118,
127, 218, 292, 299, 422, 425,
608, 610, 612-614, 617-619,
622-625, 719, 720, 898, 903
Plaveč 648
Plavž 687
Plaznica 627
Plešernik 623, 626
Plešivec 67, 256, 686

Pliberk 102, 109, 131, 188, 193,
221, 223, 235, 242, 244, 261,

264, 280, 293, 439, 446, 451,

466, 496, 546, 548, 549, 554,

563, 572, 602, 609, 612. 620,

623, 629, 659, 660, 667, 693,

714, 738, 740, 884, 886, 890,

892

Plocken 632

Podgora pri Guštanju 263
Podgora pri Borovljah 331, 649,
654, 842

Podgorje v Rožu 280—282, 505,

516, 555, 572, 586, 602, 752,

781

Podgorje (pri Beljaku) 719
Podgrad 257

Podjuna 7, 14, 15, 49, 53, 95,
155, 193, 238, 251, 264, 322,

345, 462, 465, 495, 505, 554,

609, 680, 739, 841, 889, 902,

906

Podklošter 50, 70, 139, 173, 177—
180, 182, 191, 252, 270, 271,

280, 449, 463, 503, 508, 555,

563, 572, 573, 602, 675, 723,

726, 731, 771, 773, 774, 780,

814, 815, 847, 849, 889, 895,

904, 909, 913

Podkorensko sedlo 287, 321, 632,
667, 842, 891

Podkrnos 100, 222, 258, 280, 335,
341, 462, 508, 586, 591, 596,
631, 661, 675, 791
Podlipa 148, 280, 686, 719, 771
Podljubelj 118, 119, 647, 654,
656, 657, 739, 875, 877
Podonavje 19, 197, 201, 292
Podpečja ves 816, 915
Podrožčica 646, 657, 811
Podturje 222, 425, 719
Podvetrovo 252, 265, 424, 484,
586, 841, 847

960

Pokrče 238, 556, 594, 596
Poljska 212, 304, 313, 433, 434,
818, 822, 898
Polling 294

Poludnik 619, 620, 643, 644
Pontabelj 106, 119, 163, 217,

424, 516, 563, 638, 642, 663,
665-667 , 880
Ponteba 163, 164
Poreče 117, 176, 331, 341, 594,
596, 600, 883
Porenje 866
Portogruaro 633
Portugalska 521, 653
Potok 353, 904
Požarevac 297, 891
Praga 24, 37, 81, 106, 130, 759,
789, 798, 871, 877
Predarlska 678, 679
Predil 119, 163, 164, 322, 667
Prekmurje 7, 8, 532, 718
Prevalje 346, 623, 659, 872
Priesenegg 251

Primorska 66, 537, 542, 597, 599,
763, 785, 804
Prizren 213

Prusija 311-313, 361-363, 415,
426, 433, 434, 467, 521, 545,

818, 821, 822, 843, 895, 896

Psinji vrh 647, 885
Ptuj 732
Pulst 675

Pusti dol 7, 215, 878, 879
Pusti grad 261
Pustrica 13

Rabelj 98, 118, 149, 292, 422,

423, 425, 602, 612, 622-625,

873, 889'

Rabeljsko jezero 624
Rabštanj 131

Radgona 157, 188, 198, 204, 208,
212, 274

Radiše 526, 585, 591
Radnica 300, 516, 625, 642, 720
Radnja ves 50, 500
Rass 254
Rassburg 254
Rastatt 296
Rasa 537
Rateče 287, 909
Ratenstein 257
Ravne 263, 659, 660
Raznica 222, 254, 353
Rebrca 261, 331, 623, 658, 659,
675, 680, 755
Regensburg 269
Reichenfels 425
Rein 58, 865

Reka 58, 72, 199, 227, 321, 636,
644, 891

Remšnik 621, 660
Resnik 650, 654
Rezija 288
Ribnica 256
Ričarja ves 281, 719
Rim 58, 132, 177-180, 182, 183,
220, 284, 289, 340, 359, 396,
502, 505, 513, 521, 633, 717,
721, 744, 856, 864, 865, 869,
881, 901
Roje 14, 15
Romunija 298
Rosenheim 252
Rottenturn 255

Rož 15, 17, 49, 53, 54, 86, 97,
155, 202, 264, 268, 287 , 290,
322, 463, 495, 548, 584, 646,
649, 667-669, 755, 841, 889,
914, 917

Rožek 15, 63, 155, 244, 247, 254,
280, 282, 331, 378, 445, 463,
477, 495, 586, 595, 611, 620,
668, 700, 740, 841, 895, 896

61

961

Ruda 572, 609, 620
Rudnik 608, 623
Rudni vrh 643

Rusija 313, 314, 414, 415, 434,
521, 691, 818
Rute pri Ločah 516
Rute pri Radišah 279
Rute pri Slov. Plajb. 118, 626
Rute v Zilji 424, 425, 686, 719,
771

Sachsenburg 147
Salzburg 99, 275, 321, 505, 514,
516, 743, 745, 860, 861, 867,

868, 871, 877, 878, 891, 902,

905

Salzburška 15-17, 38, 47, 99,
120, 512, 588, 861, 875
Sardinija 653
Saška 41, 311, 414
Schrottenegg 263
Sedem studencev 280
Sedmograška 207, 208, 213, 499,

500, 789, 823, 890, 892

Seeburg 254

Sela 118, 292, 597, 612, 652, 654,
739, 755, 906, 917, 918
Semislavče 556, 558
Senigaglia 633
Senj 72
Sepec 260, 739
Setiše 623
Severno morje 537
Sicilija 499
Siena 359
Siget 71, 879
Silberegg 53

Sisek 21, 72, 121, 128, 882
Sistova 822, 908
Skovče 112, 641, 644,

Slavonija 25, 537, 890
Slovaška 529, 537

Slovenj Gradec 22, 629, 632,
635, 667, 876

Slovenji Plajberk 292, 516, 596,
597, 609, 617, 620, 621, 623,
626, 627, 655, 657, 739, 882,
890

Slovenji Šmihel 810
Slovenska Kapla, gl. Železna
Kapla

Slovenska krajina 910
Slovenska Bistrica 869
Smerče 608, 681
Smerovčice 256, 739
Sodova 220, 453
Sofija 213
Sokova 280, 500
Sopotnica 120
Soška dolina 321
Sovce 155, 270, 449, 582, 686,
719, 771, 903

Spodnja Avstrija 10, 160, 561,
870

Spodnja Bela 644
Spodnja Koroška 78, 95, 121,
191, 339, 462, 465, 493, 574,
578, 580, 591, 602, 603, 628,
658, 660, 661, 675, 686, 766,
838, 867, 879, 900
Spodnja štajerska 12, 19, 21
Spodnja Topla 623
Spodnja vesca 651
Spodnje Borovlje 516
Spodnje Trušnje 100, 259
Spodnji Dravograd 21—23, 106,
174, 212, 262, 280, 317, 495,
506, 507, 563, 572, 616, 625,
665, 686, 740, 872, 876, 890
Srbija 298, 299, 313, 818, 823,
890

Srednja Koroška 162, 167, 574,
578, 580, 602, 766
Srednje Trušnje 259
Srednji Kot 623

962

Srem 213, 298
Sremski Karlovci 214
Stari dvor 15, 99, 632—634
Stari grad (Altstein) 260
Stari grad (Finkenstein) 6, 108,
253

Stari trg 750
S tein 865
Steinfeld 611, 613
Stenice 255
Stih 261

Stocknerthum 262
Stocksteinwand 168
Stosava 771
Stranja ves 917

Strassburg 276, 508, 518, 607,
745, 761, 861, 863, 865, 882
Strassfried 96, 97, 252, 425, 644,
684

Streiteben 659, 660

Strmec 100, 111, 253, 752

Strojna 872

S. Daniele 125

St. Lambrecht 556

St. Leonhard 23, 425, 612, 619

Stubske Alpe 212

Stuttgart 61

Suha (Neuhaus) 262, 492
Suha (potok) 627
Sv. Ana nad Tržičem 284
Sv. Helena pri Prevaljah 630
Sv. Katarina v Kanal. jdol. 423,
424

Sveta obala 752

Sv. Anton na Osoj. Turah 752

Sveti grob 280

Sv. Janez pri Pontablju 424
Sv. Jurij pod Kamnom 280
Sv. Jurij na Strmcu 752
Sv. Lenart pod Ljubeljem 282,
284, 621

Sv. Lenart pri Sedmih studen¬
cih 147, 773

Sv. Martin na Dholici 280, 282,
752

Sv. Miklavž 620, 625
Sv. Peter pri Celovcu 791
Sv. Peter na Vašinjah 464
Sv. Primož 685

Sv. Rupert pri Beljaku 50, 150,
752

Sv. Štefan v Zilji 50, 252
Sv. Tomaž 507

Sv. Višarje 278, 280-283, 424,
619, 751, 779, 836, 907
Sveče 596, 597, 647, 737, 739
Svinec 268, 558

Svinška planina (Alpe) 23, 268,
745

škocijan 280, 282, 331, 343, 554,
585, 755
Škofiče 331
Škofja Loka 351

šlezija 361, 362, 364, 414-416,
538

Šmartin pri Beljaku 111, 424,
644, 896

Šmarjeta v Rožu 119, 331, 596,
597, 654, 745, 755, 842
Šmarjeta pri Velikovcu 53
Šmihel na Gosposv. polju 268,
507

Šmihel nad Pliberkom 496, 507,
915, 917

Šmiklavž ob Dravi 916
Šmohor 50, 112, 141, 142, 147,
168, 217, 235, 237, 500, 516,
546, 563, 572, 602, 641, 680,
740

Španija 209, 214, 221, 296, 297,
313, 362, 521, 653, 691, 890
špatrijan 500

Spital 44, 147, 316, 492, 498, 884
šrobotneca 813, 918

61 *

963

št. Andraž 14, 53, 99, 133, 148,
276, 506, 606, 740, 744, 865-
869

Št. Andrej 110, 872
št. Danijel pri Prevaljah 335,
516, 872

Št. Danijel v Zilji 143
Št. Ilj 595

Št. Jakob pri Celovcu 318
Št. Jakob v Rožu 54, 331, 495,
505, 511, 739, 751, 837, 841
Št. Janž 282

Št. Janž na Mostiču 148, 264,
507, 572, 660, 667
Št. Janž na Ojstrici 872
Št. Jernej na Dolenjskem 29
Št. Jurij 258, 572, 609
Št. Jur na Zilji 50, 147, 719
:Št. Kandolf 257
št. Lenard v Zilji 50, 147, 494
Št. Martin 13

Št. Pavel 70, 95, 131, 174, 178,
215, 262, 271, 272,. 344, 508,
510, 557, 606, 675, 723, 724,

727, 729, 731, 736, 759, 766,

773, 861, 865, 900, 903
St. Pavel v Zilji 612
Št. Rupert pri Celovcu 669, 751,
809

Št. Rupert pri Velikovcu 53, 64,
281

Št. Vid na Glini 8, 9, 14, 37,53
76, 102, 103, 105, 106, 109,
111, 113, 133, 148, 151, 153,

177, 184, 204, 210, 223, 287,

293, 321, 485, 509, 524, 546,

563, 616, 632-634, 636, 638,

643, 657, 668, 733, 740, 887,

■ 891

Št. Vid pri Stični 869
Štajerska 10, 15, 17, 21, 22, 56,
57, 61, 66, 81, 87, 114, 120,

516

Štebenj v Podjuni 554

Štebenj v Zilji 143, 572, 602, 620

štokcl 255

Strigle 739

Švabska 40

Švica 794

Tambschach 253
Tamče 253
Tavpl 378
Teharče 621
Teleče 258, 612, 620
Telnberk 53, 260
Temešvar 823
Tešin 435
Thalberg 108, 220
Thubingen 38, 55, 61
Tigrče 254
Timenica 258, 507
Tinje 260, 264, 268, 281, 675,

739, 740, 506, 507, 572, 619,

835

Tirolska 7, 45, 54, 66, 120, 215,
296, 365, 415, 433, 612, 655,

667, 678, 679, 878, 889

Tolminska 45
Tolsti vrh 660
Toskana 314, 820, 824
Trabenče 752
Trata 516, 654

964

Trbiž 50, 52, 106, 140, 142, 144,
149, 163, 164, 193, 218, 344,

423, 424, 427, 444, 546, 547,

563, 623, 642, 665, 740, 743,

779, 847, 881, 882, 886

Trdnja ves 259
Trebinja 453, 500
Trebno 222
Trenta 640

Trg 50, 148, 217, 378, 425, 453,
632, 740, 853
Trident 45, 877
Tristach 504

Trnja ves 256, 594, 690, 739
Trojarjev grad 261, 792, 793
Trst 199, 227, 321, 322, 333,
495, 616, 632, 635, 638, 648,

659, 666-668, 678, 740, 784,

794, 841, 842. 874, 891, 898

Trušnje 15, 268, 585, 890
Tržič 9, 287, 616, 842
Turčija 19, 25, 128, 299, 314,

653, 818, 822, 906
Turje 663

Ukve 281, 282, 423, 425, 624
661

Ukovniška planina 640, 643, 877

Una 25, 72

Unhošt 866

Urach 57, 878, 879

Uršlja gora 281, 623, 626

Vabra ves 280
Vač 871
Vajšberk 261

Vajškra 44, 50, 111, 112, 131,
167, 170, 202, 220, 238, 253,
456, 463, 620, 623, 625, 850,
878, 888

Varaždin 58, 72, 920
Vašenjšči grad 256, 271

Vatikan 183
Večna ves 496
Velika ves 506
Veliki Obir 621, 628
Velikovec 8, 15, 53, 83, 102, 105,
109-111, 113, 115, 117, 126,

148, 153, 155, 162, 223, 235,
280, 293-295, 318, 336, 355,

378, 436, 481, 485, 492, 496,
500, 506, 507, 509, 519, 546,
549, 554, 555, 563, 571-573,
578, 588, 590, 602, 616, 632-
634, 658, 660, 667, 677, 734,

736, 740, 742, 743, 769, 773,

775, 779, 840, 871, 873, 877-
879, 881, 882, 884, 890, 894,

900, 905

Vernberk 253, 271, 555, 557, 847,
850, 889
Verona 633
Veronica 621
Vesca 654

Vetrinj 41, 70, 85, 178, 192, 215,
246, 257, 270, 271, 291, 330,

477, 492, 500, 508, 546, 555,

557, 595, 596, 600, 602, 626,

634-636, 652, 669, 675, 681,

724, 727, 733, 773, 781, 860,

884, 905, 906, 910
Videm (Udine) 70, 276, 502, 503,
517, 854, 856, 857, 885, 889
Vigaznica 620
Vinare 496
Vinograd 496
Vipava 508
Virunum 256
Visoka Bistrica 745
Visoka Ostrovica 39
Visoke Ture 608, 619
Višnja gora 52
Višprije 168
Vitanje 922

965

Vivšnik 115, 217, 262, 425, 451,
475, 492
Vočiče 641
Vogle 511

Vojna krajina 26, 56, 68, 70—72,
81, 107, 128, 130, 137, 202,
231, 232, 306, 308, 378, 379,

650, 875, 877, 881, 888
Vojnik pri Celju 414
Vojvodina 213, 300, 823
Volčji potok 424
Volovca 594

Volšperk 39, 53, 81, 126, 143,
148, 177, 273, 422-425, 506,

559, 563, 577, 612, 726, 733,

865, 875

Vovbre 15, 115, 131, 262, 268,

444, 450, 492, 555, 585, 623,

626, 890

Vrata 96, 425, 504, 640, 642, 644,
668, 719

Vrba 107, 202, 221, 253, 254,
256, 463, 556, 558, 595, 602.

668 , 888

Vrbsko jezero 38, 109, 133, 264,
511, 522, 548
Vrhovec 255
Vrhpolje 345, 525

Waldenstein 39, 44, 49, 58, 113,
634, 658, 879
Wasserhofen 260
Wasserleonburg 49, 50, 96, 147,

252, 492, 611, 612, 688, 874

Weimar 793

Weizelsdorf gl. Gradišče
Westfalska 205, 206
Wieting 456
Windisch Graben 623
Wittenberg 34, 38, 39
Worms 874

W!irtenberg 44, 55
Wurtenberška 877

Zagoriče 155, 270, 686, 719, 903,
904

Zagorje 593
Zagreb 532, 539, 796
Zakamen 595, 596, 835
Zavrh 118, 737, 739
Zgornja Avstrija 10, 201, 361,
560, 648, 866

Zgornja Bela (v Zilji) 620
Zgornja Topla 623
Zgornje Borovlje 516
Zgornji Breg 425
Ziljica 111, 617, 622, 631, 642,

771

Ziljska dolina 7, 14, 15, 43, 49,
50, 53, 98, 111, 112, 114, 139—
141, 147, 148, 154, 164, 217,

219, 221, 251, 263, 264, 287,

288, 290, 322, 357, 422, 438,

448-450, 456, 495, 504, 584,
619, 621, 622, 625, 641-644,

646, 663, 664, 666-668, 739,

841, 886, 911, 914, 917
Ziljska gora (Ziljske Alpe) 623,
632, 641
Zvolen 529
Zvonigrad 231
Zwischenwassern 864

Žabnica 164, 282, 425, 836
Žalem 255, 586, 594
ždovljane 331, 654
Železna Kapla 100—110, 115, 118,
119, 221, 235, 255, 265, 280,

292, 335, 336, 352, 495, 515,

546, 548, 549, 554, 563, 572,

602, 621, 623, 630, 640, 658-
660, 663, 665, 667, 753-756,

841, 888, 890, 906, 910

966

Železna stolica 208
Ženek 38, 49, 115, 219, 242, 244,
260, 439, 451, 492, 496, 556,
558, 593, 623, 627, 628, 693
Žiče 854

žihpolje 280, 331, 511, 555, 557,
595-597

Zingarica 299, 623
Žitara ves 32, 331, 496
Žoprače 280

Žrelec 222, 258, 280, 433. 492,
586, 591, 596, 638
Žvabek 280, 609, 620, 621, 623

967

(Morebitne pravopisne nedoslednosti in tiskovne napake, ki ne mo¬
tijo smisla, niso tu upoštevane.)

170

170

180

187

191

203

215

215

219

241

251

251

251

252

252

253

254

256

256

256

257

257

257

257

260

260

260

261

261

261

polbrat Janez. Oba sta vsto¬
pila

je potem vladar Janezu
so kupili

v Celovcu (kar pa ni ver¬
jetno), a poznejši zanes¬
ljivi
11. III.

19. V.

Iv. Fr. Rosenberg
1690

v Zilji Malentheimi in
Rauberji
rabota

Prežanek ali Brezniče
(Priessenegg)

Kimperk ali Kinek (khiin-
burg ali Kinburg)
Aichelburg

Cajnski grad (Wasserleon-
burg)

1. 1495

Martinek (Mortenegg)
Brojane (Trostenheim)
Cikula ali Sekula
Belščiče (Ehrental)

1. 1580

se navaja izza 1. 1142
gradič Gradišče (Weizels-
dorf)

Rosenberg 1. 1652 in
Belcenek ali Brda (Welzen-
egg)

Humbrek

dvorec Grad (tVasserhofen)
in Kršnja ves (Christen-
dorf)

Kanjskega gradu
Stih

Novi grad v Lonči (ali
Nonči) vesi

969

261

262

262

263

263

271

280

282

283

284

300

301

319

319

321

336

347

360

360

407

423

425

435

489

489

494

494

506

506

507

512

536

537

539

970

Trojarjev grad (Thalen-
stein)

Poppendorf, med

Arnek ali Hemek (Ehrn-
e gg)

(Gamsenegg)

Ravne (Streiteben)

Regulus
Bistrica na Zilji
v Podgorju

prst z Magdalenske gore, ki
poznejšemu vikarju oglej¬
skega patriarha
dolgoletne
Leopold I.

kmet Tomaž Herzog s si¬
novoma

sliko o poklonstvu Leo¬
poldu I. je
1726

lavantinski škof
Matija Kastelec
XVII.

Francem Štefanom Lota-
rinškim

Terezije (od 1. 1749 dalje)
sploh

Schornbom
v šmartinu
13. V.

10-12
7—8 ur
1. 1759

tovarno finih tkanin
Thun-Hohenstem
grof Breuner

župnik od 1. 1672 stanoval

frančiškanski

rabi tujk”.

več delih

tistega Iv. A.

551

589

601

607

621

624

624

631

633

634

644

644

675

676

682

684

712

714

729

743

749

751

763

765

787

789

810

848

848

849

850

852

853

871

872

971

I. J. Fuchs pl. Dornheim
grofu Sigm. Ludov. Die-
trichsteinu
Jesusovega

Iv. Vrhovnika v Ljubljani.
Uebersichtliche
Aleksander III., papež 609,
865

(črtaj to ime!)

Gun ter

Giinter

Giittingen

Henneberg

Jochlinger

Jochlinger

Konigsegg-Erps

Lassacher

Pavel III., papež

tiskarnarica

Opomba:  Pri zadnjih 12 popravkih pomeni „1” oz. „d” (v
oklepaju, za številko, ki pomeni vrsto) „levi” oziroma „desni” stol¬
pec.

972

VSEBINA

I. Na pragu novega veka. 5

II. Novi kmečki upori. 12

IH. V obrambi pred turško nevarnostjo. 19

IV. Reformacija.28

V. Protestantizem na Koroškem.38

VI. Protestantizem med koroškimi Slovenci. 48

VII. Koroško sodelovanje pri vstopu Slovencev v krog

kulturnih narodov.55

vni. Tekma med katoliškim vladarjem in protestantskimi

stanovi .66

IX. Koroški slovenski kmet v XVI. stoletju ... .87

X. Začetki katoliškega preporoda na Koroškem . . . 123

XI. Zlom koroškega luteranstva.139

XII. Koroški jezuiti.172

XIII. Konec verskih bojev in zlom turške napadalne sile . 197

XIV. Koroški Slovenci v XVII. stoletju.217

XV. Oblikovanje habsburške monarhije.296

XVI. Slovenska Koroška v dobi baroka.324

XVII. Marija Terezija .360

XVIII. „Novi obraz sveta” in slovenski preporod ....  390

XIX. Doba reform ..405

XX. Položaj naših koroških kmečkih podložnikov ob

nastopu Marije Terezije.439

XXI. Prva olajšanja podložniškega jarma.467

XXH. Položaj Cerkve v dobi Marije Terezije.497

XXIII. Ožbald Gutsman in začetki slovenskega preporoda

na Koroškem.525

973

XXIV. Porajanje koroškega ljudskega šolstva.545

XXV. Prvo šolstvo koroških Slovencev.575

XXVI. Rudarstvo ter industrija in trgovina slovenske

Koroške v XVI. - XVIII. stoletju ....  608

XXVII. Jožef II. in začetki osvobojevanja podložnikov . . 672

XXVIII. Jožefinske cerkvenopolitične reforme.716

XXIX. Jožefinsko ljudsko šolstvo na slovenskem Koroškem 757

XXX. Koroško slovenstvo ob koncu XVIII. stoletja . . . 783

XXXI. Propad jožefinskih reform .818

DODATKI

A. Svetni gospodje koroških Slovencev:

1. Koroški deželni knezi v novem veku.846

2. Bamberški škofje.846

3. Koroški deželni grofje.850

4. Koroški deželni glavarji od 1. 1501 — 1800 ....  852

B. Cerkveni poglavarji koroških Slovencev.•. . 853

1. Oglejski patriarhi .853

2. Goriška nadškofa .857

3. Salzburški nadškofje.858

4. Krški škofje.861

5. Lavantinski škofje .865

6. Ljubljanski škofje .870

C. Kronologija koroških Slovencev.873

C. Bibliografija koroških Slovencev.909

1. Rokopisi.909

2. Bukovniško pismenstvo in praznoverska besedila . . 911

3. Književnost.918

Literatura .925

Kazalo osebnih imen .  931

Kazalo krajevnih imen .952

Popravki ., . . . . 968

974

©

OD ISTEGA PISATELJA

so izšla doslej še naslednja dela v knjižni izdaji:

Naša Istra. Ljubljana, 1919.

Za staro pravdo. Ljubljana, 1920.

Naša Istra. Skoplje, 1922. (Srbski prevod).

Slovenski pesniki in pisatelji (zbirka):

Fran Levstik. Ljubljana, 1921.

Fran Erjavec. Ljubljana, 1921.

Matija Valjavec. Ljubljana, 1922.

Josip Stritar. Ljubljana, 1923.

Simon Jenko. Ljubljana, 1923.

A. M. Slomšek, Ljubljana, 1924.

Janko Kersnik. Ljubljana, 1924.

Starejše pesnice in pisateljice. Ljubljana, 1926.

Srbske narodne pripovedke. Ljubljana, 1922.

Slovenci. Ljubljana, 1923.

Kitajske narodne pripovedke. Ljubljana, 1923.

Zgodovina socializma v Srbiji. Ljubljana, 1923.

Afriške narodne pripovedke. Ljubljana, 1924.

Brezposelnost in problemi skrbstva za brezposelne. Ljubljana, 1924.
Slovenci. U Prostjejove, 1924. (Češki prevod.)

Ob 60-letnici B. Potočnikove čitalnice. Ljubljana, 1926.

Kmetiško vprašanje v Sloveniji. Ljubljana, 1928.

Zgodovina katoliškega gibanja v Sloveniji. Ljubljana, 1928.

Pod grajskim jarmom. Ljubljana, 1929.

Borba Slovenaca za Jugoslaviju. Beograd, 1934. (V srbščini.)
Komunizem in komunistična Rusija. Ljubljana, 1936.

O vzgoji kmečke mladine. Ljubljana, 1939.

Slovenija in Slovenci. Ljubljana, 1940.

Pouk kmetijstva v ljudski šoli. Ljubljana, 1941.

Slovenci in katoliška Cerkev. Gorica, 1948.

Nevesta z diamantnim srcem. Gorica, 1949.

Slovenci i Srbi. Windsor, 1953. (V srbščini.)

Nastanek slovenskih političnih strank. Nuneaton, 1954.

Iz bojev za slovensko avtonomijo. London, 1958. (Posebni odtis iz
„Klica Triglava”.)

Avtonomistična izjava slov. kulturnih delavcev 1. 1921. Buenos Aires,
1958. (Posebni odtis iz ..Zgodovinskega zbornika”.)

975

C0B1SS

NARODNA in UNIVERZITETNA

' knjižnica