Katolfsk cerkven list. Tečaj M\. V Ljubljani 6. s a sva 1S o (i. MAst tO. Sreti postni čas. Zdaj . kristjan. so dnevi zlati. Zdaj v duhovno pojd" pušavo. Zdaj je ras zvclicanja. \ svoje seree se podaj. Dnrv letih nikar ne irali. Izprasuj > skcrbnostjn pravo \e odkladaj boljšanja, Svojo vest na tanko zdaj: Tak katolška cerkev pravi Pregleduj vse skrite kote. Tebi s\eti po.-tni ras. Svoj ga sere* nagnjenje. Ko je Jezus v ptišavi Ile spoznaš vse grehe, zmote. Ojstro postil se za nas. Ino vse pohujšanje. Hog nam po preroku pravi: ko >»i v vestnim izprašvanju k men' se spreobernite zdaj. Svoje grehe prav spoznal. Vsak se hitro sreliu ustavi. tilej. de v hritkim jih jokanju To je pot v sveti raj. Ilos pred Bogam obžalval! \ post', molitvi in jokanju Lej 1 nar boljsiga Očeta >lorate se pokorit*. Si raz/.alil (oljko krat. \ ojstrim in spokornim djanju Naj se naj ljubezen sveta Zopet milost zadobit'. Jame k njemu spet ravnat'! Jezus je v pušavi molil. O spovej se iz sere a čisto. Postil se. premišljeval. kar si kolj kadaj grešil, k je veliko delo zvolil. Srečen boš še uro tisto lleb' ljudi spreobračeval; Odpušanje zadohil: ko je sklenil se darvati In bos po cerkven zapovdi Za nje v terpljenje. smert. \ redno Jezusa prejel, .lih v nebesa pripeljati. Ter po prav resnični spovdi Potolažit' Božji serd. Iluso pred peklani »tel. Delaj. člov k. za dušo zmiraj, S pomočjo pa gnade Ho/.je N svetim post' se bolj skerbi. Tod za grehe zadostuj. Zdaj ji dobrih del nabiraj. Poskerbi si vse orožje. Preil peklam jo zdaj otmi: Hudo nagnjenje strahuj: Ile Im Jezusa terpljenje >1 o I i. premišljuj, se posti. Tebi v poboljšanje. <>rcha se le vedno bran'. Iii njegovo zasluženje Daj slovo sveta norosti. Duši v zveliča nje. Jezusu prav zvest ostau \ to te sveta cerkev vabi. To te Jezus sani uci: O kristjan, le ne pozabi. Si postavit* pred oči Svoje duše drago ceno Po terpljenji Jezusa; Prosi \sak dan gnado eno: Praviga poboljšanja. J. Burja. Bogoljub dvomečimu Bernardu. H. Od neskončnima usmiljenja Božjiga. (Dalje.) Sv. Janez Klimak nam neko prikazen pripoveduje, ki bi nam rečeno resnico kaj poterditi utegnila: — ^Hudoben mladeneč, kteriga je milost Božja na pot spreohernjenja klicala, se podu skesan zavoljo svojih pregreh v neki zavoljo svetosti mnihov posebno sio-več samostan; komaj vanj pridši pade pred opata na kolena ter ga za Božjo voljo prosi, de bi ga v red sprejel. Tode opat, kterimu je pregrešno življenje mladenčevo predobro znano bilo, se v to privoljenje obotavlja, marveč ga skuša, ali bi se tako serčniga čutil, vsih svojih kadaj dopemešenih grehov v pričo vsili mnihov se spovedati. Mladeneč terdi, de je v to perpravi jen, če je treba, tudi sredi mesta Aleksan-rije. — Bila je nedelja. Mladeneč, ves skesan v sercu, v spokorivni obleki stopi v sredo cerkve ter pričo mnihov našteva vse svoje ostudne grehe med jokam in stokam tako, de so vsi pričujoči stermeli nad prevelikim in grozovitim številam moritev, tatvin. Božjih ropov itd., kakor tudi nad nenavadnim njegovim serčnim spokorjenjem. — Med to očitno spovedjo jr pa neki silno pobožen milili zapazil moža strašniga pogleda, ki jc v eni roki tintnico in ves popisan lisi. v eni pa peni deržal; zapazil je dalje, ile je on vsaki greh, kteriga se je on spovedal, s peresam zbrisal: tako de so po dokončani spovedi vsi grehi na listu in v duši spokorjeniga mladenča obrisani bili4*. — Bernard! na svetost tega, ki nam to pogodbo pripoveduje, se zamoremo zanesti, de je vsa res. Tode naj bi tudi vsa le zmišljena bila, gotovo je pa. de narn Bog, kakor uni čudni mož mladenču, kakoršnekoli verste pregrehe koj zbriše iz našiga serca in iz svojiga spomina, kakor hitro skesani k njemu prihežimo iu ga odpušenja prosimo. In po neštevilnokrat dopernešeni pregrehi nam pri zares skesano ponovljeni prošnji za odpušenje ravno tako pripravno odpuša, kakor po pervim po svetim kerstu storjenim grehu, tako, de se jih ne bode nikoli več spominjal, ne nam očital n:t zadnjo uro ne pri sodbi, podelivši nam vse zaupanje, kakor svojimu naj zvestejšimu služabniku, in ima še za nas večno plačilo pripravljeno v nebesih. Bernard! ktero pero, povej mi, zamore popisati, kteri jezik izreči, ktera pamet zapopasti preveliko, neskončno usmiljenje Božje do grešnika! Vse to o Božjim usmiljenji rečeno ne izvira iz kake prenapete domišl jije, ampak sam večni Bog nas tega v sv. pismu prepričuje: „Ce se hudobnež za vse svoje grehe, ki jih je storil, spokori ... bo živil in nikdar ne umeri. Vsih njegovih hudobij, ktere je do-pernašal, se ne bom več spomnil*'. Eceh. I H, 2 i—22. rCe svoje grehe spoznamo**, govori po s. Janezu, je On zvest in pravičen, de nam naše grehe odpusti** I. Jan. I, 9. In dalje: „Ce se spreobernete, bo Bog vse vaše grehe v globočino morja vergel**. 1'retuhtajmo te besede. Ce se kamen v neizmerno globočino morja verže, ga noben človek več ne dobi. Tako pravi Bog, de bo z našimi grehi delal, ko smo od njega odpušenje zadobili. Zbrisal nam jih bo tako. kakor de bi jih nikoli ne bili doprinesli: nikdar nam jih ne bo očital ali ž njimi nadlegoval, ne zdaj ne v večnosti. Opu-stivši vse drugo spomnim tukaj samiga Jezusa Kristusa, ki nas je posebno o ..usmiljenji Božjim do greš-nikaa obilno in razločno v lepih prelikah, pa tudi z lastnim djanjem podučeval. (K. si.) Srednje - afl'ikaasho. Z (iondokore 19. rožnika 1855. V. — Mislite si kraj Marijanov. V nekoliki daljini je zopet druga mala naselbina. Vikši je matat, poglavar. Tu on stanuje s svojimi ženskami in otroci, s podverže-ninii in v vojski vjetimi ko gospodovavec tistiga kraja, in nibče nima z njim zapovedovati. Dekle se omoži v drugo naselbino, kupijo jo tako rekoč z odločenim .številam krav. Xi ji pa všeč, se verne k staršem, leti pa krav nočejo nazaj dati — tedaj vojska. Ilanijo ali ubijejo koga kteri iz druziga kraja. Ako vojska na to res ne skipi, vender masevanje ostane, in pervi, ki ga vidijo, mora umreti. Tako se zgodi de ljudje velikrat ur smejo deleč varno boditi, sosesčani se boje so-srsčanov in drugi nad drugimi vpijejo. Le samo ženske smejo varno boditi m pa dosibmai tudi misijonarji. Ženske pridejo tudi v vojsko, de rane izlizu-jejo, ker zamurci psiee ostrupiijejo: ali pa sieer pri ranjenih ali bolnih strežejo. Ženski kaj žaliga storiti je zoper poštenje. Prave ali pa dozdevne dedine (verbne) pravice so pogosto priložnosti k dolgim vojskam. Nekoliko delj od tod se je tako dogodilo. Neki potepenee je oskrunil deklino druziga kraja. Ta pregreha je celo v očeh divjih zamurcov tako velika, de se mora z vojsko strahovati. Takti prepir in boj v deželi. To jc gotovo tudi reč, ki ne donaša blagoslova. ampak prekletstvo. Mnogoteri so zaderžki evangelija. pa tudi marsikteri pripomočki: čez vse pa moč besede liozje. ki je meč. kteri na dve plati reže in serce presiine. Molimo k iiogu, de naj ta dveojstrin-ski meč nad vso Itariško deželo zmaga, de loči, kar se ima ločiti, tle konca, kar ima koncaniga biti, izseka, kar je izsekati. Potem bo nebeški mir prišel v serca, mirna zaveza se bo sklenila s pridruženjem k Božji družini na zemlji. Bog daj serčnost, stanovitnost in moč v oznanovanji besede Božje, (iospod Provikar imajo srečo, de so v oziru jezika in zapo-padkov mnogo poiznašli. kar ni lahka reč, de zamo-remo ljudstvo nar vikši resnice precej zanesljivo in umljivu učiti. To je velik in vesel dobiček za misijonarja. Sklep bodi: Z Bogam. za Boga pod Marij no hrambo. — 20. rožnika VI. — Dosihnial nisim pri llari-janih nikakoršniga posehuiga bogočastja zasledil. Zdi sc mi. tle ljudstvo od Boga čisto nič nc ve. Sledi od zavednosti nekiga nar vikšiga bitja se kažejo sem ter tje. Tudi umerjočnost duše se jim dozdeva. V nekoliki daljini otl Gondokore je verh gore, s kteriga marsikierikr.it bobnenje in potres prihaja. Ilarijan pravi: To delajo duhovi. Tudi vražarji (coperniki) so tukaj. S kakošnimi sleparijami ravno de sc pečajo, ne \t-m: boje sc jih pa zlasti maliomcdanski brotlarji. \asiga mizniga strezeja je bila enkrat uierzlica napadla. de se ni zavedel in v bledenji je klical: „Ludje, ljudje, copernik!" Eden služabnikov prinese močno dišečo korenino in je bil ž njo dim napravljen in uni v zavednost pokajen. Arabci blezo mislijo, de je ta korenina ponoček zoper copernijo, copernik pa, so mislili, de ne more noben drug biti, kakor znanec, ki večkrat pride v našo hišo. Ccz nekaj časa je bil do-nnsljevani copernik umorjen. (To je ludi pri nejever-nikih žalostni sad peklenskih vraž, kakoršnih se celo kristjanje ne sramujejo, naj sc jim še tako pripoveduje iu uči, dc so vraže v pervi Božji zapovedi prepovedane. J.) Marsikteri poglavarji ljudi šemijo, de imajo dež v svoji oblasti. Na Belinjanu so močno vdani ti prazni veri. V našim kraji imajo sploh vero: Bog je gospod vode. Oblastniki vode na Belinjanu si dajo vodo drago plačati. Poljski sadež, se ve de, ve- likrat potrebuje dežja, in dežja večkrat po več dni ni. V ti sili so šli ljudje k nekimu poglavarju in hotli, de naj dežja da. Takrat ga jest nimam, reče poglavar, drugi ga ima. Gredo k drugimu in ga vprašajo: ..Imaš dež?* „Imam ga, pa ga ne dam, dokler toliko in toliko volov ne priženete", je odgovor. Ljudje se naveličajo velikrat tirjanih volovskih davkov in gredo sami po dež. Dežjarju trebuh razparajo, in de bi ne slišal vodniga šuma, so mu tudi ušesa odrezali. Pravi hrup je vstal. Nigila, ki tudi slovi kakor dežjar, je bil k Berijanam pobegn i. Na Belinjanu je turška naselbina zavoljo kupčije s slonokostjem. Tudi ta je bila v veliki nevarnosti. Nič ne škoduje, ako se moha-medanstvo ne more vkoreniniti. Iz tega in poprejšnjiga se nekaj razvidi naš stan. Misijon ima ljudstvo klicati, ki živi brez spoznanja Božjiga, vnemarnost in vetrenost tega ljudstva krotiti, in ga za cerkev llozjo pridobiti. Bog daj milostno misijonu prave po-niocke, uči naše roke. de prave pomočke prav obračajo, de bomo Božjo vojsko zvesto vojskovali. Prosimo Boga, de bi misijonu solnce gnade ne zašlo, ampak mu dalje svetilo, dokler niso te vojske Božje v našim velikim namestništvu dokončane, de se zazna ljubeznjivi dan keršanstva, in ho na večeru in jutru, na poldnevu in polnoči češeno in hvaljeno Božje ime. — Se nekaj k zgodovini ljudstva. Pred štirnajstimi d nem i je bil prišel od delj človek v ročni košarici nekaj žita prodajat. Na našim dvorišu je ravno ba-rantal z eno poglavarjevih žen. Dala mu je za žito nektere školjke (mišcljne). Proda javen je bilo premalo, hotel jih je več, ali pa žito nazaj. Poglavar je bil pričujoč, de bi s svojo kraljevo veljavo bolji kup kupčijo napravil: rŽena nima več, pusti!" „Jest z ženo kupčujem, tih bodi". Poglavar začne zabavljati, uni pa tudi; ni poznal njih cerniga veličanstva. . . Razžaljeno veličanstvo se vzdigne, razsodbo v djanji pokazat. Popade kos opeke in ga verze v reveža: drugi ljudje pa ravno tako. Obsojenec beži in ga preganjajo kakor serno. Ze leži na zemlji in divja derhal z opečnimi kosi na njega meri. Bil sim ravno v mi-sijonišnici in sim pri odpertih vratih gledal, kaj de se godi. Berz grem ven proti poglavarju, ga k pokoju opominjat. Preganjanec je bil hitro vstal in v misijonišnico pobegnil. Berž se nazaj vernem pre-ganjanca branil, ki je pri vratih stal in se revež tresel kakor šiba. V strahu, de ga bom ven spodil, milo kliče in roke steguje: Nan aburo, nan aburo (žal mi je, žal mi je.) „Le tukaj pri miru bodi in vsedi se!" Zopet grem poglavarja izpraševat. V tem so bili že g. Provikar prišli, in so togotniga poglavarja umirili, rekoč: Ni te poznal, pri miru ga pusti! Oh, pa ta revež! Opečni kosovi so sledi za seboj zapustili: veliko oteklino ua čelu. rano na sencih, rano na glavi, več ran na lierbtu. Gosp. Daninger je dal ranjencu arnike. de naj si rane izmijn. Vse dopoldne potlej je revež v misijonišnici sedel in se je tresel od brit— kosti in straha. Naznanilo tega prigodka je hitro v njegov kraj prišlo in njegovi ljudje močno oboroženi opoldne tukaj pridejo. Itanjenec je dobil še malo kosila ter je bil v miru odpravljen. Ginljiva je bila njegova hvaležnost za našo malti postrežbo. Bil je revež predcleč od tod in ni bilo več nadaljniga naznanila, de bi bil gosp. Daninger šel mu rane ogledat. Bolj gerdi dnevi so bili, in zamurce ni imel nič obeze, razun kar je dobil od misijona. V malo dneh je umeri. Kako de se bodo za kri maševali, ne vem. gotovo je. de pervi, kteri iz okrajine poglavarja Medita v okrajino ranjeniga pride, bo umorjen. Ogled po Slovenskim• lz Ljubljane. S pastirskim listam od 17. svečana t. 1. nas Milostni gospod, koez in škof svojimu častitimu tluhovstvu pogodbo cesarjevo s sv. Očetam papežem raz-glasujejo. V tem slovesnim pisanji, ki vsak stavek razodeva veselje zavoljo častite zmage sv. cerkve Božje nad presojami, pravijo ined drugim Njih milost: „Lastno.«t ve-likoserčn h mož je. vsaki blagorni moči v njenih mejah prosto delavnost pustiti, ker le tako zamore vse svoje zno-tranje bogastvo razodevati. Tako tudi avstrijanski visoki cesar kratko nikar ni mislil, de bi njemu od Boga dodeljena oblast kako škodo terpela, ako cerkvi dodeli po-poluama prostost. Razjasnujejo visoko imenitnust te pogodbe, ker ona je velikansko slovesno spoznanje, de ima cerkev veljavo Božjo. Tukaj je bilo treba slovo dati sostavu (zistemu), ki samostojnosti sv. cerkve ni hotel spoznati: febronianizmu. Njegov nasledek jc bil: popolnama podvcrženje cerkve pod posvetno oblast. Tega so se veselili vsi sovražniki matere s. cerkve, zlasti pa tudi protivuiki občiuskiga reda. Od todi toliko vpitje od teh sovražnikov in spodjedavcov sv. cerkve, ko je pogodba na dan prišla. Kar le koli je zoper cerkev živiga Boga s čertenjein napolnjeno io jo spodkopuje. kar je sovražno sieheruimu deržavnimu redu in zlasti Avstrii, iu njeuo velikost in rasteco moč z nevošljivim očesam gieda, vse to je tudi svojo jezo iu togoto v čezobilni meri zoptr pogodbo izlilo in se z vsim orožjem zlobne laži in zvijače zoper njo vzdigovalo. To bučanje je cesarjevo bistro oko pač dobro previdilo; ali take inahiserčne ozire prezirajoč, je ded habsburške pobožoocti to dopolnil, k či-mur ga je pošteno seree iu gioboko keršansko prepričanje gnalo. Bil mu je pri sercu zgoli blagor ljudstva. — Z visokim zmagovavnim veseljem se sme cesar na svoje delo rzirati; ker ta pogodba mora vender kej veliciga biti, ko so sovražniki keršaintva, sovražniki Avstrije in slehernika občinskima reda, in vsi malikovavski popi noviga ne-jeverstva s tako težko zagrizovanim serdam zoper njo napolnjeni. Velike načelslva so v pogodbi izrečeue, prav pripravne, cerkveno življenje povzdiguiti in rane oz Jrav-Ijati. v kterih človeštvo kervavi. Veselimo se, de je neo-madt žaua nevesta Božjiga Jagnjeta slovesno fcakor to spoznana, kar je ona v resnici. Pri za de vajun si iz vsih moči, to res doseči, kar sta nar vikši oblastnika na zemlji, papež iu cesar, pri sklepu pogodbe v namenu imela: n ravne ^duhovne) podpore obči nskiga reda io blagra ljudstev obnoviti iu uterditi itd.u Taki je ob kratkim poglavitui zapopadek tega sloveauiga pastirskiga pisanja. * 23. svečana je šel skoz Ljubljano mladi duhoven, gosp. Franc Lorenc Gerbi, iz \Vasserburga na Parskim. Ko so bili gosp. Provikar I. 1851 iz Afrike prišli in so tudi Parsko obiskali, je bil Gerbi osmošolc v M makovim in je že poprej pri vsaki priložnosti rad govoril od afri-kan*kige misijona in od g. Provikarja. Ko torej g. Provikar v Monakov pridejo, naznanijo vikši to tudi učeucu Gerblnu, rekoč: „Zdaj je prišel mož, od kteriga vedno govorite". Gosp. Provikar so ga spoznali in je tudi po mestu z njimi hodil iu jim razkazoval, ter sklep stori«, v misijon iti v Afriko, ko se izači. Ta sklep misli tedaj zdaj dopolniti, potem ko je pred pol letam v mašnika posvečen bil. Za zdaj gre v Rim in se bo tam v napravi „dell Animau mudil do vel. serpana, potem pa gre z jesensko odpravo vred v Egipt, ter bo celo leto ali se več ostal v Kgiptu ali v Sirii. in potem bo dalje šel v srednjo Afriko, ako Bog hoče. Gerbi je učen in v mnozih rečeh izobražen, prav olikan mlad gospod, prijatel z m- Kirch-ner-jem. Ima tudi marsikej skušnje, v vsih poglavitnih nemških mestih je že bil, in se jo pečal tudi mnogo za razširjanje rokodelske katoliške družbe, ktera ima v ujegovim rojstnim mestu ravno v hiši njegoviga očeta svoje središe in zbi-rališe. lina naročilo od svoje domače rokodelske družbe, pozdravljati vse rokodelske katoliške družbe našiga cesarstva, torej pozdravi tudi ljubljansko rokodelsko tovaršijo v imenu \vasserburške dtužbe in ji njene postave v spomin zroči. — Zvedili smo ludi od g. Gerbl-na. de so zopet 3 duhovni iz Tirolskiga pripravljeni, s prihodnjo odpravo v Afriko se podati. ** Svete pesmi, ki jih je s privoljenjem pesnikov nabral gosp Jauez Volčič, so natisnjene. Na 4 polah ob-sežejo 52 različnih pesem, zlasti v slavo nebeške Kraljice popevauih, pa tudi druzih. Natisnjenih je okoli 1200. Ako se vse protajo, bodo ostali nekteri gr»ši za našiga krajnskiga Jožeta, zamurca. kterimu je blagosercni gospod \ olčič dohodke odmenil. Priporočimo tedaj sloven«kim pev-cam in vsim pesniškim prijatlam te lične bukvice. h kterimi bodo zanesljivo zadovoljni, in pa z njimi vred tudi našiga Jožeta. Naprodaj s:i pri Kreinžar-ji po 12 kraje., ako bi kdo ravno h »tel, jih utegne tudi pri Jožku dobiti. * Včeraj je gosp. Olivieri z IO zamurkami zopet prišel v Ljubljano in se ie precej zvcer po tal proti Gradcu po železnici. Gospe 1'ršulinkc so še eno sprejele. Iz Smlednika sc piše „IIIas-u~: Naznanim pri-godbo, ktera bo stesto slehrrniniu mikavna, to je. pover-nitev neke osebe v katoliško cerkev. To spreoberntenje sim slišal iz ust osebe same. ki se je spreibernila. — Oče, je pripovedovala, obilni s p izcmeliskim premoženjem obdarovan, je skerbno gledal, de bi bili otroci dobro zrejeni. Na vero se ni pozabilo, in ondotrii pa-ior. očet»v prijatel, je vzel dolžnost nase. nam »ug*burško versko spoznani« dovoljno v glav« vtisovati. De to učenje ni bilo brez pika-nja katoličan*! va, se samo po sebi razume. Po prote»tau-ških zapopadkih sim se učila tudi zgodovine iu druzih učnih snovin in mislila sim si katoliško cerkev kakor člove-skimu narodu nar bo>j škodljivo, ktera se oliki ustavlja, temoto iu hinavstvo pestuje. Sleherniga zamorcih zagotoviti, de se v domu očetovskim n1 nič dogodilo, kar bi ine bilo zamog;o prepričati, dc sim na napeni poti. Osemnajst let sim imela, kar za-u-ni, dc bodo v mesta, kjer smo stanivali, imeli „jezuiti" milijon ali ljudske duhovne vaje. Koliko veselje /.a me, viditi muiha, pa še jezuita, od kterih sim že toliko hudima slišala! Poprosim očeta, de naj smem iti v katoliško cerkev, mtiiha na Icci vidit: ali oč» mi je prošnjo o irekcl. Tretjima dne grem naključno nietn cerkve, v kteri so bile duhovne vaje; radovednost me je močno noter vlekla: ne morem se hrepenenju ustavljati in stopim v hišo Božjo. Ravno govori pridigar od tega, kako mnogotero darov je sleherni človek iz roke Goslodovc prejel, in kako slabo de jih obrača. To je prav po besedi name merilo; milost Božja se me je prijela. Veliko spremenjenje se je v meni godilo: čutim strah iu grozo pred sodbo Bož,o; sprevidiin, de pač blezo nisim bila prav v veri izurjena, in vse drugačneji so se mi ka-toličaui zdeli. Nekak nepokoj »e me loti. kteri se uc da dopovedati. Grem po svojim opravilu in se domu vernem, pa v vsih druzih mislih, kot sim bila od doma šla. Drugi dan zopet grem v katoliško eerkev. tako tudi tretji dan. Se ve. de doma nisim nikomur nič povedala. Zdaj sim že Boga prosila, naj mi nakloni duhovna, kteri bi me resnico učil. Ko misel v Boga obračani, gre mem mene duhoven, jezuit. Urno grem za njim v s'auovanje. Nikomur ne morem dopovedati, kako je bilo takrat v moji duši. .Stojim v poslopju, h»čem duhovna poklicati, in od tesnobe se mi pot vali s čela in z obličja. Vsa bleda ta stojim, tako me zagleda dekla v duhovskim domu. „Pokličite O. II.**, so bile edine besede, ktere sim na njen* vprašanj« zamogla spregovoriti. Duhoven pride in spozna, kaj se v meni godi. Ljubezen do Boga io do bližnjiga mu je navdajala besede, ki so seree mečile. Povem mu vse svoje življenje in prosim podučevauja. Privoli k temu duhoven, in desiravno iue m vse opomni, kar me po vcrnitvi v naročje prave cerkve čaka. me vender Božja milost ni zapustila. Prejden so se duhovne vaje dokončale, sini bila že k&toličauka. — Oče se je jezil, ko zve, kaj sim storila; ali Božja milost mu je omecila serce in čez nekaj časa je bil tudi on katoličan. (Tom. llajek.) S stare Oslice. Sin pušave.— Danica, Novice in celo l.aib. Ztg. razglašujejo pogosto, koliko delajo in naprav ljaj>» posamezne srenje za cerkvcne namene; torej naj tudi jest razglasim prizadevanja Staro-osliškiga farnima vi-kariaia. Ta občina je že pod poprejšnjim fajmostram, g. A. K., duhovnišnico (farovž) mnogo predelala, v cerkvi pa je napravila nov tlak z velikimi plošami, od deleč privrženimi. nova stranska altarja. orgle, omrežje pri obha-jilni kl«pi, in več cerkvcne obleke, t ez vse to pa je občina poltrttje leto sem tudi še zmiraj dalje toliko delala, ako se na njene okolišinc gleda, de se ji more komej ktera v ti zadevi enaka šteti. Leta 1853 je oskerbela slovesno obhajanje svojima stoletnica obstoja f Dan 7. teč., 31. I.), kakor je sicer le redko kje. Olepšanjc cerkve, večna maša, marmorni spominek itd. znese nad I HO gld. liadov oljni darovi za obljubilo cerkev na Dunaji od tod so v ne cerkvene občine te dežele prekosili, in de rri neki meri povemo: Ako bi bili povsod v primeri ljudstva in premožnosti po toliko dajali, bi bilo prišlo na Avstrijanskim nar manj 30 milijonov v ta namen, ko se je sccr le 1.400.000 nabralo. Ravno to leto so duhovnišnico s škerlmi prelepo pokrili, ki jo je do tist hmal slan a krila, so k nji nov hlev zidali in ga tudi s škerlmi pokrili, kar še z drugimi letini in z dtlam znese nar manj 580 gld.— 1854 je bil zvonik s križem na po-kopališu vred čisto prenovljen, kar s pridelavami pri duhov nišuici in na verlu znese 160 gld. — 1855 so napravili bratovšino Marije Dev.ce karmeliške. Tudi je bilo pokopališč razširjeno, kar mi v 4 tednh dokončali, desiravno je bilo treba zemlje še ie prikupiti, apna, kamna čez 400 voz itd. še le pripravljati. Zid je bil z velikimi plošami pokrit. S'roški z delam: 300 gld. Ravno to leto so naredili pot (Nov. teč. 13. I. (»7J cez planino do idrijanske ceste, s ktero so tudi 4 farne vasi s farno cerkvijo pripravno zvezane. Ta pot je 1200 dunajskih aežnjev dolga, in ako bi se štelu vrednost zemlje, ki so jo zastonj ljudje dali. komisijske opravila, brez kterih se je opravilo, iu druge dela. bi ta p<>t. do 11 čeljev široka, stala nar manj 6000 gld. Tedaj ves znesek 7310 gld. Toliko je storila majhna ubožna gorjanska duhovnija v poltretjim letu brez nar manjši pomoči od koder kol i. Sinejo se na njo oberniii v nekim pomenu besede njeniga cerkveniga pomočnika: rV čimur si kdo kaj upa, po nespameti govorim (pa vender resuico), si tudi jest**. (2. Kor.) Razgled po kersanshim svetu. Z Dunaja. Obilno popotnikov iz vs h krajev iu dežel se je letaš zbralo na božjo pot v Jeruzalem, kteri so 22. sveč. iz Tersta odrinili. — Nasvet zakonskiga prava ua podlagi cerkveirga prava, izdelan po kardinalu Rau-scher-ju. je že po škofijah razposlan v nretehtovanje. — Vkladni kamen za obljubilo cerkev na Dunaji bodo dobili iz svete zemlje iz Cesarejc Filipove, ravno od ondod, kjer je sv. Peter pred Jezusam klečal in mu jc Jezus rekel: rNa to skaln bom zidal svojo cerkev". — Sliši se , de so zagrebški vikši škof za kardinala odmcnjeni. — ,,Agram. Ztg." p še. kako nezmerno je bilo veselje dveh, že poprej tam bivših zainurk. ko »te spet Olivieri-ta ugledale, ki ga svojiga očeta imenujete. Iz Prage. Cesar Ferdinand in cesarica sta v spomin i a mojo drugo poroko 3000 gold. za uboge praškiga mesta darovala. Zraven tega je naznanjeno še več visokih in velikoserčnih darov tega blagiga cesarskiga para. _ Cerkev ss. Cirila in Metoda v Karolinškim dolu ima v letu 1863 dodelana in v lOOOletni spomin prihoda teh svetnikov in pomocuikov posvečena biti. — Gimnazij v Slaken-vverthu je jezuitam zročen. V Paderbornuje Dr. Konrad Martin, profesor uravne in pastirstva v Bonu, škof zvoljen. On je spi-savec učnih veroznanskih bukev, ki se tudi na avstrijan-skih višjih gimnaziih rabijo. R i m. Sveti Oče so razodeli, de se bliža v Rusih velik okret v prid katoliške cerkve. Rusko poslaustvo v Rimu dobiva pogosto nagle poročila in ima s kardinalom tajnikam mnogo opraviti. * Za gotovo se sliši, de cesar Aleksander misli slan katoliške cerkve zboljšati. Že je k temu marsikaj storil: Vodja za negreške verstva, Skrizitzync-a, ki je pri vsaki priložnosti katoličane preganjal, je odstavil; je ukazal berž izvoliti katoliškiga škofa in pervostolnika v Mohilevu in je škofam k popotvanju na zbor dvojno dnevno popotnino iz deržavne denarnice odkazal, de bi zamogli to imenitno opravilo prej dognati. Se je do sv. Očeta obernil, de naj se 10 druzih izpraznjenih škofijskih šedežev spet nado-jolni. Je namesto Bibikov-a, katoličanam prijazniga in njih pravice branečiga generala Nazimov-a poglavarja v Vilno poslal. Je Kiselev-a, pravičniga, katoličanam ne protivniga moža v Rim poslal. Je postavil posebin odbor iz poštenih mož, vmes izverstnih katoličanov, de naj pritožbe katoličanov ojstro preiskuje, gleda, de naj se dosedanje pogodbe spolnujejo, in priprave dela, de se času primerna pogodba z Rimam sklene. Ca rj igra d. Na pooblastenje iz Rima se bodo mel-kitiški (katoliški) šk« fje 1. sušca na Libanonu v samostanu ,,Odrešenikovimu zbrali, ter pod predsedo apostolskiga poslanca patrijarha izvolili. Azija. Vikši škof v Edesi in apostolski namestil k v Kalkuti. Dr. P. J. Carevv, je 2. listop. I. I. v Kalkuti umeri. Pri ti žalostni prigodbi se je pokazalo spoštovanje tudi drugovercnv do tiga katoliškiga škofa. Duhovstvo iz vsih verstev in ljudje iz vsih stanov in ver so za pogre-bam šli: Castivci Buda-tovi, Brahma-tovi, Parsi ali mali-kovavci ognja itd., vsi soskazovali, kako močno so ranjciga spoštovali. Tudi so bili pričujoči obilni uradniki od vlade in členi srenjskiga svetovavstva. Ravno tako tudi Kalku-ški in Madraški časniki tožijo zavoljo zgube spoštovaniga in učeniga moža, imenitniga govornika in s čednostmi oveučauiga škofa. dogovori s gg. dopinovavei. tJosp. II. v st. O: Prejeli: hvala! Obljubljeno prosimo, tiosp. F. /. v li: \ \ asih persih se zbudtije lep dar za poezijo; obračajte ja blago, kakor ste začeli, ne kakor nekteri mladenči — v pohujšanje in pogubo. Jtili darovi. Za afrikanski mision. \i Sentjurje 2 gold. — Iz Cerklanske fare 5 gold. Mt»j sovrednik in prijatel. častiti gospod A. Zame j c, je zavoljo holelinosti iu vretlni.šk i Ii pri— težnost po nasvetu zdravnikovim od duljniga vre-dovunja odstopil in o ti priliki vsim podporiiikam priserčno zahvalo razodene. Kotli mu tudi od naše strani odkritoserčna hvala: spremljala ga ho tudi dalje naša ljubezen in spoštovanje, kakor dosihinal. Jeran. mnatt ##1)1114 »ANICA. 3. X^onnrrdto<| bcn 6. 1850. Ero. 689,96. aS bobe f. f. SRtmfterium tur Jtultud unD Unterricbt bar mir Cfrlaj? vem 5. 2Kdr; I. 3. 3441 ftolgeitbeS angeorPnet: $ad>Dem Die 3cbulfcrten an Den Gbmnaften Pttrtb Die SRimjterial - OSerorpnitn^ vont 15. Te^entber 1854 3- (ffietcbšijcfe&blatt 318 3abr 1854) Penuitiv ^crc^clr tvorpeit futP, fc fiiirct man in !l>cr folg Piefer OSerorPnun^ ritcfftibtlicb per 3cbulferten an .fraupt* imD Den mir Diefeit vereinujren llnter^Kealfdut' len ftoI^enPe: ^u bejtttnmen: 1.) Tte J&auptfcbulen uitD pie mit ihncu vereinutfen llnrer^Kealfdmlen baben Paš 3dutljabr 4leid>* jeitta mit Den (Mtnnnaften $u eroffueu, foitacb a) mit Dem 1. Cftobei: in sJiieDeroftcrretd\ Cberotferreicb, 3al;bura, ^obmen, SNdbren, 3cble* ften, Steiermarf, Iirol (mir Sluanafjme von itfo&en uud SNeran), tfdrntben, .Hraiit, Jtrcarien unP Slavomen (mit 5luonabme von ftiume), in Mitgam, 3ict»cnbui\\cn r iu Der ^oiivoDfcbaft 3erbieit miD Dem Semefcber 3)anate. b) 3K11 Dem i. November: im , Dte ojfeitrlicbeu tMufunaeu am ScMittse ce: Scbuljabre* ;it orDiten. 3.) Ta fiir Die uittern £aupt[dntlflaffen eine folan^e ,\erial;eir nicbt ;irecfmdma erubeiur, fe ift ne fur btefelben anf vter Socben befcbrdnfen. 4.) 9Žad> Dem 3cMupc Pe: Scbuljabre: bat ficb aucb Der Scblun De: eriten Semefter: in Der rt \u ridrteit, P a j? Daš gaiue 3cbn!jabr in ^ivci fo viol al: miS^licb flleicbe .^dlfren ;enalle. 5.) 3nt Vaufe De: Scbuljabre: unD an Deit aenannten Sdutleu aitfier Den Senu* uud fcihagen folgenbe Aertalra^e: a) \\\ 2i>etbnacbten Der 24. Te;ember. b) im ftafebinfl, wo e: bisber cjebraucbliit n.\u, Der le tre iVontact unD Tinštaa. <•) Cfteru Die le&ten Dret la^e Der (5banuod»e bi: einfcMtepuj ;um CilerDten:taa. ti) ivo Die 3(biiler Der .^aupr* unD ilnter^Nealutule Den il>irr^dnaen benvobneit, ift am Warfu? tacje unD an Den ^irt^la^en feine 3cbule \\\ balten. 6.) UitterOHealfcbulcn ftur ivod^emliit Die ^aitmirraae am i\irrn?od> unD 3ant:raae, oDer itarr Derfelben Der ijan^c Tonner:ta^ frči \\\ laffen. 7.) ^Itt ^ormaU unD aiiDern ^auptfcbulcn u"r mtr Der s3iacbmirraa am Touncr:raiK fret: jeDoch tvtrD unter Der s^eDini\uuiV Dan Die vorfd>rifrmdi'uAc 3^bl von UurerrubfdvhutPen abttebalren luerrc, aeiiarrer. Daj? an jeitett .^auprfduileu, ivo e: bi:!>er iiblieb ivar, eunveDer Der tjame Xouuer:raa, oDer ftarr cenen ;wet ^acbmitta^e frei^elaifen tverDen. Ter aamc oDer ball\ Aerialtaa iu Der ii^ocbe Dan uicbr verlear lverDett, trenit anf Deufelben ein Rejitacj fdllt. 8.) Ten .^auptfibul - uud Uitrer-JKealfcbuh Tireftoren ivirD planer, mtr ^onvinen unD 3uttim= mutnj Ded ndc^fl bobertt 3cbulvorfteber: im Vaufe De: 3d>uljabre: vier aui?crorDentlicbe Aerialta^e bet befon-Dern 5tnldjTen ^u c^eivabren; jeDod> fotten Diefe Serialtacje fteb nid>t an anDere anreiben. aud> ntebr ohtte eiiten n?itbtiflen, auf Die 3cbulen (^tnfiup ucbmeuDen (kritno ^it^cfiaitben irerDen. 9.) Tte nieDern OSolfS- oDer Irivialfcbulen baben fteb, tva: foivobl Den 3(nfa^ uud Die Tauer Ded Stbulia^red, alš aud> Die Sdmlierien berriffr, bi: auf iU>ettere: an Die ^eftimmunaen Der poliriftbett 3d>ul-vetfajTuncj yt balren. Ttefed trtrD Der StbulDiftrifteaufftcbt tu ftolge bober VattDedre»jterun^0»C5rojfnuit»i voin 2s. v. 3R. 3. 4914 ^ur eigenen Q3enebmuncj:tviffenfcbafr unD ^ur tveireru $en*dnDitiunfl Der Dortbe;trftqett ^olf:fd>ulvor» ileber, Crtdfeelfor^er unD VebrinDivtDuen bebttf: Der ijenauen Tarnacbacbtunv] anmtt befannt aeiieben. Sunlbtrtofitibeo (Sonftflortuin Vaibacb Den II. \Mpril 1H55. $ro. 113/32. O" foliK Ded C^rlaffed oc8 fjoljen f. f. 3Minifhrium3 fiir ,Kultu« unD Untcrrid>t vom 29. SW. 3. 11)625 lrtro an Den fnerlanDiijen .§auptfcfculen bie gerien$eit aud) in Den untcrn .^auptfd^ulflaffen auf Dir Dauer von fecba 3£od>cn feilgefefct, fo Dap in jamnttlicben Jllaffcn ber ^auptfdmlen oad 3$uljabr mit Dein 15. 'Kuguji ab^ufcfclicpcn i ji. .§ievon tviro Die 3tbulbijlrift3auTftd>t uber tfrojfnung Der boben f. f. VaiiDedrcijicrumj vom 11. D. 3- 438 im >J?acn >ior* laae Dcrfelben auf*uu*roern, eitDlicb aber aUe s£cvrfšfummarten Der f. f. ^rovin^ial • oraardbucftbairmifl brinu* Der ^erfaffuna De* .ttronlaiiDš Sumnnirium* \it liberinitreln. Tie ^rcvin*iaU3taatsbucbbalmitA bat im Sin^e Der f. f. VanDešflelle Das JtronlanDa*3uinniariu!it in činom tfromrlare an Daš :\Viniiterinm m 3nnern, Dem &auDeIdnunifterium aber blof? Die fdmmrlicben s43e* \ixto*3nmmaricn vor*uk\}en. 3naletcb luirD parter, Da§ Die s^trfsbeborDen Die von ibnen uifammcnac* jklltcit Sabclloii nidu mebr iu dnplo, foiiDorn mir in eiitem ($rcntylare vomilei]cn baben. 3nDem man nod» beinertr, d a j? nunntebr Die Oiacbiveifum] nad> Werid>tabc}irfcn UH^fdllr, finDer man ;ualeut un l*invcriiebmcn mit Dem .^anoelšminifteriitm mfugen, Dafi ee »on nun an aucb »on Der ldiiDer= ipcurn 3nfammciutellunfl Der Daš SJJilirar berreffcnDcit Taren a^ufommen bat, unD Daj* Die ,ilronlanDa^3unu marien fernerbin Mori auf Die (Mvil ^cvolteruu^ ^u befcbrdnfett finD. Taaeaen iver D en Die von Den f. f. Acl0*3m>eriorarcn »majhen 3umntarien uber Die ^cvolforuna«* be ceamta ^jK Der^ t. 1. :Wilitdr = VaiiDeobebbrDen Dem 5(rmee = CbertonimanDo vorc^ele^t iver Deit, iveldn^ Danit ia nun rut c aoId - 3uverioratij = 3ununarien Dem .§»auDelšininitierium bebufs Der ^maiuma eiiter .§aupr» iiberudu iiber cic ^eiveivuia Der :lVilirdr * ^evolferunij nurrbeilen ivirD. 3n Dieient ^ebufe eriiteint eš jeDocb uorbivenDia, Daf; jeDer (mimU 3eelfonv'r Die Oiadnveifunrten uev aeiftinten Auithiouen i v elite er mir 3nDiviDueit De* AVilitdrvoritanDes vorniminr, auf einen eii^eneit U5o« aen mir Der VHuffibrifr ..ftariftifeber vHtujivetij uber :Viilitdr = 3nDtoiDiten" uitrer VHit^abe Der fur Die eiiuclnen 5 a bel I en norbiaen ^euimmuiKv^ (Memenre in Aorni eineo ^ertdues ^ufainmenfteUe, unD mir feineu ftariftifiben J a bel I en Dem berreffenDeu ^irfoamtc, oDer Der oaffelbe verrrereitDen ^eborDe etnfeiiDe, von lveUtor Danit Diete 0i\ii1mivtiiinaen im ^eae Der f. t. VanDeoftelie Dem .^aitDelominiftertunt belmfo Der (*raamum Der ^u verfaftenDen >>auoruberm1n vor;uleaeit finD. l ie Dienfalltaen ^erfuauinvn ^erreff Deo (>ivil - členiš tvcrDen tm ^inoeniebiuen ntir Dem berreffen^ dcii CrDinariate ;tt rreffen fein; Da^eaeu ivirD Der :\Vilirdr® (?lcriw Die ^aitiveifuttaeit jener Aunfrionen, ivelebe er tu 3reUverrretuna Deš (MviU(>lent* vorninuur nt ^lctd>cr Aorm Dem berreffenDeu ^e;trfsainte ^ur C^rcjaiH ;una rec ^e;irts?=3uinmariunišj vorlei\en. 3cbltenlicb ivirD nocb befrimmr, Dan oom 3abve 1856 ainiefaiuvn, Die in JHeoe ftebetiDeit ftatiftifd>en ^tacbiveintnaen ntilu mebr nad> Dem ^erivaltum^jabrc, fonDern naeb Dem 3onnenjabre ab^ufaffen finD. ASievon ivirD Die »voblebriviirDii^e .UuratAeiftlicbfeir m Aol^e boben VanDešreiVcruni^=@rlaffeš vont 11. Aebruav 3- 2495 ;ur ^enebmutii^iviffenfitafr im ^etreffe De3 Den 05foiU(Slerud aitqebenDen Ibeilež Diefer :\Vuu!*renaU ^eroiDmina i" Dic .UeniirntH aefebr. AurftbifcbofncbeiJ CrDtnariar Vaibacb Den 23. februar 1856.