K preosnovi zgodovinskega pouka. Zgodovina je predmet, ki je iz njesra možno izvajati vse druge predmete. Vera. up, ljubezen do domovine in naroda tvorijo temelj vzajemnosti, složnosti in napredka naroda. V tem predmetu se koncentrirajo veselje, žalost, boj, slo^a, naobrazba, veda, i. dr. Za zgodovinski pouk se je treba kulturno poglobiti in poiskati interesantne momente svetovnega razvoja, ljubczni do domovine in naroda. Pouk naj ne bo podan parlamentarično brez čutov, ampak pokazati je navdušeno, da svojo domovino res ljubimo iz prepričanja. Smer zogodovinskega pouka nai se prenovi! Zajemati ni na mah iz svetovne čaše, iinznati je potrebno sigurno najbližjc okrožje in za tem dalje ostali svet. Naj se ne formulira po starem kopitu, ampak pouk naj bo praktičen, interesanten, ponienljiv in reelno vzet iz naroda. VsaK precuuet v naravi naj znači pomen zgodovine, iz katerega je mogoče nazorno doznati in se pogiobiti ZRodovinskim momentorn. Ucitelj, ki biva več let v istem kraju m spozna uomače prebivalstvo, zaselja nd., naj izkiioa otroka izobraziti, da spozna svoj rod, zgodovino, bivališče, vasi, trge, mesta, dalje pokrajine, gore, vocie i. dr. Za tern naj se dozna, kdo so biii predniki, kdo sosedi, od kje so se naselili, zakaj ravno.tu, kako je dobil kraj ime, zopet reka, gora; dalje, kaj pricajo bližnje razvaline, obpotna znamenja, napisi, nastavki, uiiietnine, kaj šunuja rozu o svoji preteklosti, koliko časa zivi v kraju rod — ali pozna kdo druzega in odkotiV Ni ii res vsa naša zemija siovanska in poznaino svoje brate od Korotaiia, Benečije, preko Jadraua do Crnega morja? Kdo so naši sosedje in kdo seza z nenasitno roko po laslnini naših bratov? Kakšno je pocetje nam neljubega gosta in kakšen je njegov namen? Znajmo, da je poiilepni Italijan že več let pred svetovno vojno pouceval svojo mladino o naših krajili. luedtein, ko smo morali tu gojiti le zgodovino tiranov Habsburžanov, ki jih je videl otrok le na sliki in je moral upoštevati rijih mihno in dobroto, dasi so v resnci lioteli zatreti ves siovanski rod, a mi smo pri vsem tein pozabljali svoje brate v Benečiji. Omenjena krivica hlepi po osveti in čaka trenutka daljnega osvobojenja, zakaj prepričani smo, da le »največ sveta otrokom sliši Slave«. Saj število Slovanov je veliko in srao močni, le tuja vrzel vsiijivega sovražnika Laha se mora odstraniti in izkušajmo iskati pot bratskega edinstva med seboj. Biil smo vezani, preveč patrijotični bivši stari Avstrji in ne smemo pozabiti, da sedaj, ko smo svobodni, nas veže tera večji patriotizem k svoji očetnjavi ujedinjenih SHS. Pred in med svetovno vojno nas je takorekoč prepojil zli duh, ki se ga moramo otresti, saj smo biii le podložniki tujerodnih nam liepriljubljenih nemških gospodarjev, ki so nas izkoriščevali in zatiral. Iz tako navedenh slučajev bi se nabralo gotovo obširno gradivo, ki t>i tvorilo večji pomoček pri zgodovinskcm pouku. S tem bi bilo toliko lažje spoznati vsakomur svojo ožjo domovino. Z ozirom na te misli naj bi se med prebivalstvorn nabirala zgodovinska snov. Vsaka šola naj bi imela zbirko domače zgodovine Skupna snov naj bi se pregledala v okrajnem zastopstvu šol in tako določilo nrimerno gradivo za pouk. Vsak okraj in okrožje bi imela svojo zgodovino, dalie enotno Slovenija, celotno država ujedinjenih Jugoslovanov. Delo bi bilo gotovo obširno in treba bi bilo veliko truda, a če se zavzamemo z dobro voljo, smo si v svesti, da bomo dosegli svoj namen v korist sebi ter svojemu narodu, ki bo končno res vedel in znal upoštevati vero, up, ljubezen do očetnjave.