






















         
P 46 (2018/2019) 430
Dvojni hálo
E R
Čudovita igra svetlobe z neba, snežna dežela in
ples Sonca nad nami očarajo in navdušijo. Vsi po-
znamo različne pojave v naravi, ki jih pričara sve-
tloba. Opazimo jih lahko vsepovsod, ne samo na
nebu, a za zdaj se posvetimo tem. Najbolj znana
je zagotovo mavrica. Bolj pogost, a manj opazen
pojav je halo. Opazimo ga kot svetel obroč, ki ob-
kroža Sonce na kotni razdalji 22° stopinj, redkeje
pa opazimo drugega na kotni razdalji 46°. Halo
lahko opazimo povsod po svetu in skozi celo leto.
V hladnem vremenu ga lahko opazimo tudi okoli
Lune (največkrat ga opazimo ob polni Luni) ali ulič-
nih svetilk, pomembno je le to, da je v zraku dovolj
ledenih kristalov.
Kot številni drugi svetlobni pojavi, je tudi halo po-
sledica loma in odboja sončne svetlobe, in sicer na
mnogih ledenih kristalih v ozračju. Običajno se ti na-
hajajo v oblakih, cirusih, na sredini troposfere, okoli
5 do 10 km nad zemeljskim površjem. Skoraj vsi le-
deni kristali v ozračju so šestkotne prizme, se pravi,
da sta osnovni ploskvi v obliki šestkotnika, stranske
ploske pa z njima oklepajo kot 90°. Dolžina stran-
skih ploskev določa višino prizme. Lahko je bolj po-
dolgovata ali bolj sploščena, vsem pa je skupna šest-
kotna oblika. Toda vsi ledeni kristali ne povzročijo
halojev. Pomembna je namreč njihova velikost. Za
nastanek haloja morajo biti kristali veliki med 0,05 in
0,1 mm (debelina človeškega lasu). Če so manjši, se
večina svetlobe ukloni in haloji so zelo šibki ali pre-
prosto neopazni. Če so večji od desetinke milimetra,
izgubljajo šestkotno obliko in urejenost. Svetloba
prehaja skozi stranske ploskve, zato je za nastanek
haloja pomembno, da je glavna os kristalov približno
pravokotna na sončne žarke. Po dvakratnem lomu,
prvič, ko svetloba vstopi v led, in drugič, ko izstopi v
zrak, je izstopni kot med 22° in 50° glede na vpadni
žarek. Noben žarek se ne lomi pod manjšim kotom,
zato je notranji rob haloja oster. Natančnejši opis
nastanka haloja lahko poiščete v starejših Presekih
(24/1, 24/3 in 44/3). Večji obroč, 46° halo, nastane
enako kot 22° halo, le da se v tem primeru svetloba
lomi na dveh ploskvah, ki sta med seboj pravokotni,
bodisi ploskvi pravokotne prizme bodisi osnovnica
in ena od stranskih ploskev šestkotne prizme.
Del haloja pa niso le svetli obroči, ampak tudi par-
helij, sosonca ali pasonca. Parhelij sta dve svetli lisi
na levi in desni strani Sonca. Bolj verjetno je, da ga
opazimo ob vzhodu ali zahodu, ko je Sonce nižje nad
obzorjem. Nastane zaradi loma na močno ploščatih
kristalih. Zaradi gravitacije se kristali obrnejo vzpo-
redno s horizontom opazovalca, zato opazimo zgolj
svetlobo, ki se lomi na kristalih, ki se nahajajo na
enaki višini kot Sonce. Svetloba vstopa v kristal skozi
stranske ploskve in se v njem dvakrat lomi. Veliko-
krat sosonca spremlja halo. Več o sosoncih lahko
preberete tudi v Preseku 43/1. Ob sosoncih težko
in redko opazimo Lowitzove loke. Loki nastanejo na
podoben način kot sosonca, le da na njihov nastanek
vpliva to, da med počasnim padanjem vodoravno le-
žeči kristali nihajo okoli ene izmed svojih vodorav-
nih osi. Več o lokih je v Preseku 24/1.
Še en spremljevalec haloja je tudi tangencialni ali
sončni lok, ki se pojavi nad Soncem ali pod njim in
se obroča haloja tangentno dotika. Pojavi se, kadar
je Sonce med 22° in 29° nad obzorjem. Nastane za-
radi paličastih kristalov, ki so z daljšo simetrijsko
osjo obrnjeni horizontalno. Nad tangencialnim lo-
kom se pne redko viden Parryjev lok. Lok nastane
zaradi loma na podolgovatih kristalih, ki nimajo vo-
doravne le daljše simetrijske osi, temveč imajo vodo-
ravne tudi dve od stranskih ploskev prizme.
         
P 46 (2018/2019) 4 31
Pri vseh pojavih lahko opazimo, da je notranji rob
bolj rdeče barve. To se zgodi zaradi disperzije, ki
je tudi razlog za barvno zaporedje v mavrici. Vsaka
barva ima svojo valovno dolžino. Najdaljšo valovno
dolžino ima rdeča svetloba, sledijo ji oranžna, ru-
mena, zelena, modra, najkrajšo valovno dolžino pa
ima vijolična svetloba. Svetloba z različno valovno
dolžino se v ledu zaradi disperzije lomi pod različ-
nimi koti, kljub istemu vstopnemu kotu. Svetloba
z večjo valovno dolžino se lomi pod manjšimi koti,
zato je rdeča na notranjem robu loka. Nad in pod
soncem se kot del haloja lahko pojavi tudi sončni
steber (več v Presek 38/6). Ti nastanejo zaradi od-
boja svetlobe na osnovnicah ploščatih kristalčkov,
ki se uredijo tako, da je njihova simetrijska os nav-
pična.
Tudi nad 46° halojem opazimo tangencialni (Gal-
lejev) lok, nekaj stopinj nad njim pa je cirkumzeni-
talni (Bravaisov) lok, ki ima izrazite mavrične barve.
Tangencialni lok nastane zaradi loma na kristalih z
obliko pravokotne prizme z vodoravnimi lomnimi
ploskvami. Skozi Sonce, vodoravno, vzporedno z ob-
zorjem poteka parhelijski krog. Ta ni obarvan, kar
namiguje, da nastane zaradi odboja in ne loma. Do
odboja prihaja na stranskih ploskvah podolgovatih
kristalov, katerih osi so usmerjene navpično.
Vsi opisani deli haloja so označeni na sliki 1.
Zima torej ne navdušuje samo zaradi vseh radosti,
ki jih lahko doživimo na snegu, temveč tudi zaradi
različnih fizikalnih pojavov, ki jih lahko opazujemo.
SLIKA 1.
Deli haloja, ki so vidni na sliki z naslovnice.
×××