Tanja Košir
Oblačila
Tavala je po praproti visoki. Sedaj spi in diha kot roža.
-Pesmi-
Začelo se je tako: stopila sem na balkon, gola segla z rokami v nebo, med prsti pretakala sive plašče in si enega izbrala.
Ta vilinska obleka, prava zanka. V podlogi sem našla brokat razcvetelih vrtnic prav iz rajskih vrtov in prazna mesta, ki jim nisem videla dna, in to jutro prav nič drugega vmes.
Oko
Za medlim, medenim oknom je gladek hrib in bel klavir: glasba je oprhnila tla.
Bledo jutranjo srajco na tleh
so pokrili zlati hrošči:
gol kot sonce se je potikal dan.
Oblaki, trave
Kjer po nebu stopajo deklice,
delajo oblake;
do tja poganjajo trave.
Tudi ko odložiš oblačila, te zagrne,
si v pregibu krila ptice, si zganjen polzračen list, deček.
risala sem belomodro črto preko tvojih zgornjih vek: na mehkobo, na posvečen kraj, ki je namenjen dotikom ljubimcev, risala sem: stresali so se gumbki po parketu, nemara mi je bilo dovoljeno zato, ker sem sanjala.
Krog
Vsa kot droben prah naletava tema. Z robov tihe slike kaplja.
Zamedena
Po prvih treh krpicah je začelo tako močno naletavati, da sem opustila zapisovanje in začela z usti loviti vedno večje snežinke.
Modra vrtnica
Ob poti puhti dim prav kot tvoj površnik in drevesa, glej: drugo za drugim hlapijo počasi in brez sledu. Nekje, samo kot v snu, raztaplja še bel pajčolan.