GRČARJEV VANDEK Vandeku se je slednjič posrečilo, da je prižgal svečo, ki jo je močan veter nekaj-krat upihnil. 2 levico je zaščitil plamenček, ki je plahutal na vse strani, pokleknil in za-vrtel svečo y svežo gomilo. Orumeneli list se je utrgal s platane, za-plesal po zraku in se spustil na ilovnato prst. Odkar je mamino drobovje razjedel rak in je ženica v hudih mukah za vedno zati-snila oči, je pri hiši vse narobe. Z betežnim očetom sta na lastni koži občutila veljavo reka, da ženska pri hiši podpira tri vogale. Kmetija brez ženske je kakor čebelji panj brez matice. Gospodinja pri hiši je os, okoli katere se vrti vse življenje in nehanje. Ajdovo moko v kašči je načela plesen, ker nimakdoskuhati žgancev, prašiči puščajo v koritu hrano, pralni stroj v kotu je omrežil pajek, podgam so podušile ves piščančji zarod, solato na vrtu je prerasel plevel in posoda ostaja nepomita, lesen pod nepo-riban. Vandek se je sktonil nad gomilo in dolgo nemo zrl v pojemajoči plamenček. Napo-sled je sklenil roki kvišku, se sesedel na pete in bolestno zajecljal: — Ljuba, dobra, sladka moja mama; zakaj si me zapustila? Kaj naj počnem brez tebe? Naš dom je sedaj pust in v moje srce se je naselila ža-lost. \z žepa je izvlekel plosko stekleničko z žganjem, jo prinesel k ustom in krepko po-tegnil. Potem je objel gomilo, poljubil lep-Ijivo prst in izdavil: — Verjemi, mama, da poslej poljubljam tla, kadar si hodila, božam tvojo obleko v omari in pritiskam na prsi tvojo podobo. Iz zamaščene, oguljene denamice je potegnilorumenelomaminosliko, jodolgo ogledoval in pri tem polokal žganje. Prazno steklenico je zalučal ob pokopali-škoobzidje, dase je razletela, našobil usta kakor otroček in se milo razjokal. Pozago-relem, umazanem licu in kocinasti bradi sc mu polzele solze in kapljale na zemljo. Z žuljavo dlanjo si je obrisal soizne oči, smrknil in vstal. Oguljen klobuk si je po-veznil na glavo in se počasi napotil proti izhodu. Med vrati je postal, se še enkrat ozrl na svežo gomilo, potem pa je zavil navkreber. Na lazu mu je zastal korak. — Ja, bo držalo, tule sva z mamo oko-pavala krompir, tamle pod grčavim hra-stom smo vedno malicali in lenarili ob opoldanski pripeki. Solze so si po kocinastem licu utirale nova pota. Sedel je na bukov štor, s klobu-kom pokril desno koleno in se zazrl tja dol na pokopališče, kamor je v kratkem času pospremil že mnogo domačinov. Nepri-jazria smrt je neusmiljeno kosila med vaš-čani. Predlani je pobralo starega Smrekarja, potem so pospravili tja Antonovko, lani je pod naloženim vozom drv izdihnil Lenčkov Matic, v bolnišnici sta umrla Grgurjev Nace pa tisti zapiti Anžlovar, nato pa so zakopali še mamo. — Mama, rotim te, odpusti grešniku! Vandek je klecnil na kolena, zgrabil šop trave in jozmlel med rokami. Tam notri ga je žgalo, peklilo, nedopovedljivo skelelo. Spominjal se je: dvakrat je ranil blago ma-terino srce. Prvikrat, ko je imel slabe ocene pa je naredil mamin podpis v spričevalu in je nevedna mama pred učite-Ijicozardevala. Indrugič, kojemami izma-knil iz denamice tisočaka in se je kaj krnalu prepričal o tem, da ima laž kratke noge. Zanj je bila najhujša kazen mamino blago hotno svarilo. Najhuje pa je Vandeka razžiral občutek krivde, ker je mami na smrtni postelji zve-sto obljubil, da bo pijančevanje obesil na klin. Solze nebogljenosti, obupa in žalosti so močile zemljo. — Mama, odpusti, ne morem, preglo-boko sem zabredel v močvirje zla; nihče me ne izvleče ven. Vstal je, se opotekel, zavrtel okoli osi in telebnil na blatno stezo. S težavo se je dvignil na majave noge. Počasi se je na-potil tja gor proti rebri, kjer se je nazirala zapuščena Ribičeva domačija, vsa obrasla z robidovjem in koprivami. Pri Ribičevih je bil domač in vedno do-brodošel. Gospodar ga je imet rad, kakor da je njegov sin. Z Johano sta skupaj rasla, skupaj trgala šolske klopi in si pozneje ob-Ijubila zvestobo. Vrtal je po spominu. Čudoviti so bili majski dnevi, ko sta z Jo-hano sedela v sočni travi pod cvetečo češnjo ter srkala vase opojne vonjave. — Ja, bo držalo, je dejal Vandek zase, tista coprnica v mestu jo je spridila. Van-deka je stisnilo pri srcu. Globoko je zajel sapo in zamahnil z roko, kot da bi se hotel otresti neljubih spominov. Skoz visok šaš si je utrl pot do trohnelih, od sonca zbledelih in razpokanih vrat. Z obrazom je posmukal na gosto razpre-deno pajčevino in pritisnil na kfjuko. Vrata so se škripaje odprla. Vandek je smuknil noter. Tla so bila prekrita z nagnitimi de-skami. Očrnelo, razpokano in vlažno zi-dovje, obraslo z mahom, že zdavnaj ni vi-delo beleža. Iz razpok v zidovju so poga-njali šopi trave. Zaudarjalo je po plesnobi, vlagi in trohnobi. Iz okenskih okvirov so štrleli koščki razbitih šip. Vanje se je zaga-njal piš, da so zamolklo in enakomerno udarjali ob steno. Strop je bil na sredi izbe prebit in skoz veliko luknjo je bilo videti nebo. Streha je bila razdejana in okrušeni kosi opeke so ležali daleč naokoli. Domačija je bila videti, kakor da jo je pravkar razdejal hud potres. Kar je bilo v njej in okoli nje količkaj vrednega in upo-rabnega, so raznesli vaščani ali pa razbili otroci, ki so se šli v hiši skrivalnice. Ribičevi so nekoč sloveli kot trdni grun-tarji. V hlevu je bilo vedno deset repov lepo rejene živine in par konj. PonaŠali so se z najlepšimi njivami, se-nožeti in gozdovi in nikoli niso bili brez dekle ali hlapca. Vandek je z zapečka pobrisal debelo plast prahu, sedel nanj in se pogreznil v preteklost. Ob dolgih zimskih večerih, ko je zunaj krog vogalov zavijala ledena burja, so se-deli otroci na peči, stari Ribič pa jim je pra-vil otem, kakoso predniki vojevali boj proti kletemu Turčinu. Že tedaj sta se z Jo-hano spogledovala. Vandeka je streslo, vstal je, brcnil obtol-čeno nočno posodo, vtaknil roke v žepe in odkolovratil v vaško gostilno. Žganjekuha ima, kot vsaka reč, dve plati medalje in je človeku lahko tudi v pogubo. Vandek ga je večkrat srknil kozarček ali dva. Ribič je silil vanj. — Kar daj ga, Vandek, dtber je! Sprva se je fant branil in je samo izje- moma pil; ščasoma pa se je izjema prele-vila v pravilo. Ko pa je zvedel, da je Johana ostala v mestu, ga je začel neprestano \o kati. Pomaminismrtiseje gibal samoše v trikotniku med pokopališčem, Ribičevo domačijo in gostilno. Trikotnik žalosti, spominov in utehe. Domov je redkokdaj zahajal in še tedaj oče zanj ni imel lepe besede. V razdejani Ribičevi lopi je bilo slamnato ležišče. Tam je Vandek poleti prenočeval, pozimi pa v sosedovih svislih. Temna, so-parnajesenskamočjeobetalanevihto. Na nebu so se nagrmadili svinčeni oblaki in močan veter je Vandeku odpihnil klobuk. Stekel je za njim in se prekucnil v jarek. Priplazilsejedolopeinprisluhnil.Zdelose mu je, da sliši nekakšno škrebljanje, potem je votlo zabobnelo in topo butnilo ob tla. Vandek se ni prišteval med Ijudi, ki bi jim ob podobnih priložnostih srce zdrknilo v hlače. Govoricam, da pri Ribičevih ponoči starši, ni nasedel. Za čenče ni bil dovze-ten. — Strah? Na sredi je votel, okrog ga pa nič ni — je nekega jutra Vandek zabrusil presenečenim možem, ko je dobil stavo, da bo prenočil na pokopališču. Ko je dru-gič zaškrabljalo, so se fantu vendarle ne-koliko naježili lasje in nezavedno je začutil po telesu rahel drget. Srce mu je močneje utripalo. — No, le pridi, če si upaš, kanalja, se je na ves glas zadrl Vandek, da bi pregnal strah, ki ga je načenjal. Slekel je suknjič in zavihal rokave. — Pri priči te zmeljem v prah kakor mlinski kamen žito. S stisnjenimi pestmi je zažugal proti vra-tom, ki jih je veter nihal sem in tja, da so cvilila in ječala v tečajih. Ker iz lope ni bilo odziva, se je Vandek okorajžil, se nekaj-krat zazibal, vzel zalet, planil proti vratom in z glavo treščil ob tram. Sesedel se je, nastonil glavo na podboj, stisntl zobe in zarjul od bolečine. Curek krvi, pomešan s solzami, je spol-zel po licu. Iz grmovja je pritekel tigrasti muc, prav milo zamijavkal ter se podrgnil ob fantovo koleno. Vandekje vzel mačka vnaročje in ga pobožal. Živalca je obliznila fantovo kr-vavo dlan. — Ti slrašištukaj, kaj, capin potepinski. Odkar je Ribičevo pobrala bela, koš- čena žena s koso, je maček vsako noč lazi I okoli domačije in še naprej pridno lovil miši. — Pojdiva proč odtod! Vandek je pograbil mačka, ga stisnil pod pazduho, vstal in zakoračil v temo. Zgubil je ravnotežje in se znašel v mla- Nadaljevanje na 8. strani (Nadaljevanje z 2. strani kuži. Počasi se je kobacal na pot, zaklel in se odzibal naprej. Nenadoma mu je zmanjkalo tal pod no-gami. Čutil je, kako z mačkom padata, se pogrezata v neskončnost. Jekleni roki sta se krčevito oklenili muca, ki ga je kmalu zalila voda. Zjutraj je globoka mlaka izbljuvala na površjesvojožrtev. Napihnjenoinzabuhlo truplo so z dolgim, železnim kavljem izvle-kli iz vode... Ves dan in vso noč so žene sedele ob mrtvaškem odru in tiho kramljale... In ko so zlatolasi prameni zahajajoče oranžnekrogle poševno božali orumenelo listje, ki je rahlo trepetalo v vetru, je začelo pri farni cerkvi tiho pozvaniati. Tedaj se je mrtvaški sprevod zganil in črna kača je za-vijugala po pobočju hriba, da bi pospre-mila Vandeka na zadnji poti v tihi dom. Pogrebci so molče, zamaknjeni v po-božnast, lepo premikali noge. Videti je bilo, kakor da so jim noge prilepljene na zemljo. Njih korak je bil plah in nezanesljiv. Zdelose je, da se jim upira korakati tja, kjer bodo kmalu končali tudi sami. Železno tolkalo pa se je enakomerno zaganjalo in butalo ob bronasto steno ter izzvonaizvabljalootežen, pretresljivzvok, ki je senal do srca. — Kdo je sedaj na vrsti? Vprašanje je zlovešče lebdelo v zraku in spremljalo po-grebce. Črna sprevodna kača je vedno krajšain na močutrujena. V njej segibljejo ravnodušni, betežni obrazi. Sprijaznili so se s svojo usodo, s svojimi nejevoljami, prekaljeni v svojih tragedijah in razočara-njih, potrpežljivi v svoji revščini. Redke zaplate obdelane zemlje, mimo katerih se je pomikal pogrebni sprevod, so pričale o tem, da jo obdelujejo usahle, šibke roke. Mlade, zdrave roke so šle za večjim kosom kruha v svet. Izjema med njimi je bil Vandek. Priiepil se je na zemljo !