P.b.b. kulturno -politično glasilo svetovnih (n domačih dogodkov PoStni urad Ce.ovec 2 - Verlagspostamt K.agenfurt 2. ____Izhaja v Celovcu - Erscheinungsort Klagenfurt L J a o XI V./ŠTEVILKA 5 CELOVEC, DNE I. FEBRUARJA 1962 _________ CENA 2.- ŠILINGA Kmetijstvo - križ komunizma V minulih tednih so se znova pojavile govorice o globoki politični krizi v Sovjetski zvezi, 'ker je HruSčev nenadoma izginil iz Moskve. Ta domneva je bila sicer resnična, a samo deloma, kajti minuli teden je prišlo na dan, kje je tičal Hruščev. Potoval je po svoji širni debeli in tuhtal, kako bi spravil v red kmetijstvo. Najnovejša številka sovjetskega uradnega glasila stranke »Komunist« prinaša, kot omenja londonski »Times«, po katerem posnemamo naslednje podatke, temeljito in zaskrbljeno poročilo o sovjetskem kmetijstvu. List pravi, da »poljedelska proizvodnja še vedno ne odgovarja potrebam razvoja sovjetske družbe«, to se pravi, da pridelujejo manj, kot potrebujejo. Lanska žetev je znašala 138 milijonov ton in je bila za 3 milijone nižja kot prejšnje leto, prav ■tako se je znižala tudi proizvodnja mesa. Gospodarski načrt pa ni predvideval znižanja, temveč zvišanje za 9,6 odstotkov. Izza leta 1953 je Sovjetska zveza res po večala svojo proizvodnjo žit, in sicer v glavnem z obdelavo dosedaj deviških ploskev v sibirskem Kazakistanu. Po prvih obilnih žetvah pa so kmalu nastopile težave. Od skupne površine zorane površine 220 milijonov hektarjev, je bilo 64 milijonov nepravilno obdelanih, meni Hruščev. Je pa še eden, globlji vzrok neuspehov sovjetskega ‘kmetijstva, namreč, da delavci na podržavljenih posestvih, kolhozih in sov-hozih, nimajo nobenega interesa na uspehu ali neuspehu teh državnih posestev ter da se bolj brigajo za lastne male njivice, ki jih smejo obdelovati v prostem času. Temu grehu zapadajo celo komunistični funkcionarji sami. V Minsku je Hruščev Francua znova v notranjih krčih Ob rastočem številu mrtvih in ranjenih v Alžiru, kjer francoska ilegalna desničarska organizacija OAS in arabski uporniki vsak dan izvršujejo nove atentate, katerih žrtve so Francozi in Arabci, ženske, otroci in starci brez razlike, se tudi sama Francija znova bliža državljanski vojni. Nekateri časopisi že celo napovedujejo državni udar v drugi polovici februarja. Vlada je odredila strogo pripravljenost policije. Ob odločni volji predsednika De Gaulla, da vendar enkrat konča alžirsko zadevo in da prepusti Alžir Alžircem, vedno bolj narašča odpor v francoskih desničarskih krogih nroti »politiki klonjenja« in zahtevalo, da Francija drži Alžir za vsako ceno. Najbolj glasni so pri tem seveda Francozi (dober milijon proti 9 milijonov domačinov) v Alžiru samem. Med temi ima OAS največ pristašev. Kljub mrzlični delavnosti po- vprašal nekega voditelja državnega posestva, kateri posevek smatra ta najbolj donosnega. Ta mu je odgovoril »Deteljo«. »Zakaj deteljo?« je vprašal Hruščev. »Detelja je trava,« je odgovoril brumni komunist, »in trave ni treba obvezno oddajati državi. Če bi sejal žito, bi ga moral prodati po uradnih cenah.« Težave so tudi z mehanizacijo, ki zaradi malomarnosti vozačev; propada, traktorji rjavijo na njivah, pokvarjenih strojev nihče ne popravlja. Iz vseh teh razlogov se dogaja, da 38 milijonov ljudi, ki jih je zaposlenih v sovjetskem 'kmetijstvu, pridela manj kot 6 milijonov delovnih moči v ameriškem kmetijstvu. Med izboljšavami, ki jih predlaga »Komunist« je tudi načrt, da bi naj kmetovalcem bolj omogočili uveljavljanje lastnega interesa v kmetijstvu, kajti »materialni interes je mogočen faktor za povečanje proizvodnje«, pravi »Komunist«. To pa pomeni razširitev zasebnega sektorja in zasebne iniciative v kmetijstvu. Med drugim razglabljajo celo o tem, da bi naj bili traktorji dani v stalno obratovanje posameznim vozačem, ki bi postali neke vrste mali individualni podjetniki. Vsa ta vprašanja pa posegajo v jedro komunističnega sistema, namreč ali bi to potem sploh še bil komunizem in ali si more komunistični sistem 'kaj takega dovoliti, ne da bi zanikal samega sebe. Gotovo pa je eno, da komunizem vprašanja kmetijskega gospodarstva doslej ni mogel rešiti. Tudi kmetijstvo na zapadu ima težka nerešena vprašanja, toda tu glavno vprašanje obstoji, kam s preveliko proizvodnjo; na Vzhodu pa je glavno vprašanje: od kod vzeti kruh, ki ga premalo pridelajo. lici je doslej še ni bilo moč odkriti generala Saiana, ki je vodja OAS-a. Minuli teden so pripadnilki OAS pognali v Alžiru v zrak hišo, v kateri je bilo središče za policijsko akcijo proti O.AS. K besedi se je oglasil celo edini živeči francoski maršal Juim, ki je pisal de Gaul-mu, da se ne strinja z njegovo alžirsko politiko, posebno pa ne z njegovim načrtom, da postopoma potegne iz Alžira večino francoskih čet, kajti ne gre, da bi »iz goreče hiše« odpoklicovali gasilce in reševalce. Se vidi, da tudi stari bojevnik ni razumel, da je čas njegovih lovorik in kolonialnega gospostva prešel. — Če Francozi ne bodo prav čas sami odšli iz Alžira in ne bodo sami rešili alžirskega vprašanja, bo prej ali slej to rešeno brez njih in proti njim. Pred novim šolskim 7akonom Po 12 letih pogajanj so se pred kratkim vodilni Solniki Avstrre, iz vrst obeh vladnih strank, sporazumeli o glavnih točkah prepotrebne Šolske reforme. Na 28 straneh poroči'a komisije so predlogi, za katere bo treba 10 zakonov, ki bodo predloženi parlamentu. Ker je šola tista, ki oblikuje bodoče generacite in jim daje ne le napotke za praktično vsakdanje življenje ampak ustvarja podlago njenega duševnega obraza, bomo na kratko povzeli glavne točke predlagane reforme. Predvsem: Naši otroci se bodo morali več in dalje učiti. Za ljudske in glavne šole je predvideno še eno dodatno obvezno leto, za g"mnazije pa skupno 9 razredov. Povečano šolsko obveznost bo pa reforma prinesla tudi mladim pomožnim delavcem. Podobno kot doslej vajenci bodo tudi oni morali obiskovati poklicno šolo do 18. leta. Tako bo tudi tistim, ki so iz kakršnega koli razloga zapustili šolske klopi s 14. letom in šli delat, dana ti Čutnost, da se izučijo kakega poklica. Bodoči rod Vodi rod sposobnih, dobro izšolanih ljudi, kajti takšne skupnost potrebuje. V podrobnostih pa zadeva izglcda tako: Otroci nd 6. do 10. leta bodo obiskovali ljudsko šolo ali pa — tisti, ki so manj nadarjeni — posebno šolo. Od 10. do 14« leta bodo pa otroci obiskovali 5. do 8. razred ljudske (oz. posebne) šole, ali pa 1. do 4. razred glavne ali srednje šole (gimnazije). V 15. letu postane za doraščajočega šolarja ali šolarko zadeva komplicirana: V šolo bo moral Še naprej, le izbira bo večja. Lahko bo ponovil prostovoljno še eno letnik, ali pa bo obiskoval tako-zvani „politehnični letnik”. Ta letnik s posebnim učnim načrtom za posamezne vrste šol bo služil deloma razširitvi splošne izobrazbe učencev deloma pa tudi za poklicno pripravo. Razume pa se, da učenci lahko prestopijo v višjo stopnjo srednje ali druge podobne šole. Ta višja stopnja bo pa obsegala pet let namesto dosedanjih štirih. Pri ljudsk:h šolah bodo ustanovili dve vrsti, podeželske in mestne ljudske šole. Na deželi bodo de-obnle bodisi osemrazredne ljudske šole ali pa štiri-razrednice poleg glavne šo'e ali pa z ..zaključnimi razredi” kot višjo stopnjo. Kjer ni v bližini glavne šole, bodo delovale takozvane ..izgrajene” višje stopnje ljudskih šoL Te višje stopnje bodo nudile otrokom širšo izobrazbo in bodo veljale kot nadomestilo za glavno šolo. Razredi ne bodo smeli imeti več kot 40 učencev, če jih bo pa več, bodo razrede delili po spolu. Za vsak razred 1m> določen en učitelj, ki bo poučeval vse predmete. Preurejena bo tudi glavna šola. Prevladalo je 'tališče, da naj ta šola nudi praktično izobrazbo ta Življenje, nadarjenim šolarjem naj ta tudi nudi možnost za prestop na srednje šole. Načeloma bi naj bile zato glavne šole razdeljene na dve paralelki, v prvi bi naj bili učenci, ki kažejo nadarjenost za znanstvene predmete, v drugem pa oni, ki jih bolj zanimajo praktični predmeti. V prvi panlelki je obvezen jezikovni pouk, v drugi pa je • tuj jezik prost predmet. Prav tako bo predrugačena tudi srednja šola. Te ■se bodo sestajale iz nižje stopnje s štirimi razredi In višje stopnje s 5 razredi. Glavnošolski učenci « prve, »znanstvene” paralelke, bodo mogli prestopiti v naslednji višji razred srednje šole. učenci druge, »praktične” paralelke, bodo pa morali opraviti sprejemni izpit. Prehod od pouka |>o enem učitelju za ves učni program na več učiteljev po strokah v enem razredu bo izveden postopoma. Glavni tipi srednjih šol, nižje stopnje bodo: Gimnazija (živ tuj jezik od 1. razreda, latinščina od 1. razreda), realka (živ tuj jezik od 1. razreda). Na višji stopnji: humanistična gimnazija (z grščino od 5. razreda); »novojezikovna” gimnazija (zraven še drugi živi jezik od 5. razr.); ,,'atin ka realka” (kot 2. tuji jezik bo latinščina od 5. razreda, sicer pa usmerjena na matematiko in naravne znanosti). Višja realka (drugi živi jezik ali latinščina od 5. razreda, usmerjena na življenjske predmete za ženske). V sklopu srednjih šol so še predvidene muzi-kalno-pedagoška srednja šola s poukom živh jezikov ter posebno pripravo za učiteljski poklic, nadalje šestletne nadaljevalne šole za učence iz podc-lelskih šol in končno še petletna srednja Šola za ■poklicno zaposlene z istim učnim programom kol -.latinska realka”. Ne le učenci, ampak tudi bodoči učitelji se bodo morali več učiti, kajti program šolanja sc bo podaljšal od 5 na 6 let. Ljudskošolskc učitelje bodo pripravljali na dveletnih |>edagoških akademijah. Te ImmIo vmesne stopnje med srednjimi šolami in univerzami, za glavnošolske učitelje pa je predviden še posebni enoletni tečaj, h kateremu pa se morejo ljud košolski učitelji prijaviti Šele po treh letih učne prakse. Ostajajo še strokovne šole. V glavnem bo strokovno-šolstvo razdeljeno v dve skupini: 1 do 4-letne šole brez zrelostnega izpita in 5-letnc šole z zrelostnim izpitom ter pravico do vpisa na visoke šole. Posamezni učni zavodi bodo: tehnične in obrtne šole (5-letnc obrtne šole in 8-letne strokovne šo’e); trgovske šole (5-letne trgovske akademije in 3-letne trgovske šole); šole za ženske gospodinjske poklice (gospodinjske šole do 2 leti, šole za domače gospodinjstvo ter 5-letne višje gospodinjske šole) in končno šole za socialne poklice. Sedanje predstavljajo temeljito novost, ki pa še ni do konca določena. Gotovo pa je že, da bo poklicna šolska obveznost raztegnjena na vse mladoletnike do 18. leta. Pomen tega sk'epa je dalekosežen. Poklicni šoloohvezniki predstavljajo tretjo najmočnejšo skupino šolarjev v Avstriji in jih je letos 141.000. Obiskujejo 288 šol. Med nerešenimi vprašanji je še zadeva verouka, ki bi naj bil obvezen, pa se temu upirajo socialisti, ki menijo, da naj bi bil le prostovoljen. To vprašanje bo urejeno s posebnimi pogajanji s Cerkvijo, prav tako tudi podrobnosti glede podpor privatnih šol (med njimi tudi katoliških), dočim je v načelu že bilo domenjeno, da bodo privatne šo!e deležne pod|x>r iz javnih sredstev, ako bodo imele pravico javnosti. Bili so tudi določeni pogoji za podelitev pravice javnosti. Podpora bo imela obliko plač učiteljem na zasebnih šolah. To so glavne poteze predloga nove šolske reforme. Ali bo postala zakon in kdaj pa je odvisno od tega, kako sc bodo različni faktorji k predlogu izjavili. Vsekakor pa je to pomembno vprašanje, s čigar rešitvijo že skorajda predolgo odlašajo. URADNE URE Pisarna Narodnega sveta koroških Slovencev, Krščanske kulturne zveze ter Kmečke gospodarske zveze je odprta vsak dan razen sobote od osmih do pol ene. Uradne ure predsednika Narodnega sveta so vsak četrtek od 10. do 12. ure. -KRATKE VESTI — Avstrija je zavrnila italijansko noto v .zvezi z južno Tirolsko zaradi »nedostojnega tona«. V italijanski noti je namreč bil očitek, da Avstrija ne stori zadosti za preprečitev terorističnih dejanj, ki jih pod-vzemajo avstrijski podjetneži v Italiji in se pri tem sklicuje na »provizorične izpuste iz zapora« oseb, ki so se še pred kratkim morale zaradi teh dejanj zagovarjati pred sodiščem v Gradcu. V avstrijski javnosti pa je zbudila zelo veliko razburjenje smrt Južnega Tirolca Antona Gostnerja v boccn-skih zaporih. Po uradnem poročilu je umri zaradi »srčne kapi« časopisje pa proroča, da zaradi slabega ravnanja italijanske policije. Bolgarskega pilota Solakova, ki je pred kratkim zasilno pristal s svojim lovskim letalom sovjetske znamike MIG 19 v Italiji, bodo v Bariju postavili pred sodišče zaradi vohunstva. V razbitinah letala so našli fotografske kamere in sveže posnetke vojaških objektov v Italiji, med njimi tudi oporišč Atlantskega pakta. Letalo je bilo težko oboroženo. Bolgarske vojaške oblasti so se sprva izgovarjale, da je letalo » zaradi neizkušenosti 22-letnega pilota zašlo v slabem vremenu«, Solakov sam, ki je pri pristanku utrpel le lahke poškodbe, pa je trdil, da je namenoma priletel v Italijo, ker hoče postati politični begunec. Italijanski preiskovalni sodniki pa niso verjeli ne bolgarski vladi in ne Solakovu. Povsem molčala pa je k zadevi Moskva, kot da jih zadeva ne briga. V moskovskih zaporih pa odslu-žuje kazen zaradi podobnega delikta ameriški pilot Povvers. Ko so ga svojčas dobili Sovjeti v roke, so zagnali svetovni škandal. Opozorilo KElAG-a Minuli torek je bil zjutraj malo po 7. uri znova prekinjen tok, ker je bil pri sekanju lesa nastal kratek stik na dajnovodu visoke napetosti pri Dobrli vesi. Ondi so sekali les v bližini napeljave, ne da bi bili prej obvestili, — kot je predpisano — nadzorne organe KELAG-a v Velikovcu. Vsi kraji južno od Velikovca, Železne Kaple, Galicije in Dobrle vesi so ostali brez električnega toka. šele čez nekaj ur je bila obnovljena dobava toka in nastalo škodo na daljnovodu so dopoldne popravili. KELAG znova opozarja, da je pri sekanju lesa in drugih gozdn'h delih v bližini daljnovodov visoke napetosti treba predhodno obvestiti pristojne nadzorne organe. Ako pri sekanju lesa v odsotnosti nadzornega organa nastane Škoda na električnih napravah, odgovarja gozdni posestnik ne le za škodo, ampak mu grozi tudi kazenski postopek. t Dr. Tomaž Klinar Minulo soboto, dne 27. januarja je v Ljubljani umrl stolni kanonik dr. Tomaž Klinar. Pokojnik je bil znan cerkveni govornik in so ga posebno radi vabili na dneve češčenja in. druge cerkvene slovesnosti. Blagoslovil je mnogo zvonov. Pokojnik se je rodil leta 1883 na Jesenicah na Gorenjskem, za duhovnika je bil posvečen leta 1907. Po drugi svetovni vojni je več let bival na Koroškem, kjer je pastiroval v Blačah in St. Pavlu na Zilji. Kot da bi slutil prihajajoči konec, se je pred nekaj meseci vrnil v domovino. Tako mu je Bog uslišal zadnjo željo, da njegovo truplo v »zemlji domači počiva«. Bodi mu lahka,. Bog pa bogat plačnik! Politični teden Po svetu ... Se naprej hladno ozračje, ibi se glasilo vremensko poročilo o mednarodni politiki v prejšnjem tednu. Nič posebnega se ni zgodilo, kar bi razburilo duhove, vendar pod snežno odejo miru tlijo nevarna ognjišča, o katerih nihče ne more reči, kdaj bodo zopet visoko vzplamtela, gotovo pa je, da nekoč bodo. V Moskvi se še naprej razgovarjata ame-nišli poslanik Thompson in sovjetski zunanji miinister Gromyko o Berlinu in tako-zvanom nemškem vprašanju. Razgovori se vlečejo že nekaj tednov. Enkrat jih morajo prekiniti, ker Gromyko nima več natančnih navodil, drugič zato, ker mora Thompson poročati svoji vladi in dobiti nove smernice. Vsekakor pa dosedanji razgovori še niso prinesli dokaza, da obstoje zadostna soglasna mnenja na obeh straneh glede ureditve berlinske zadeve. To bi namreč naj bil pogoj za sklicanje širše mednarodne konference. Vzhod in Zapad sta se zakopala v vojno utrjenih položajev, ki jih nekako simbolizira »kitajski zid«, potegnjen čez sredino mesta. Vse kaže, da bo na koncu le obveljalo stališče francoskega predsednika De Gaulla, ki je bil sploh proti progajanjem, češ da naj Sovjeti, ki so 'lani berlinsko krizo sprožili, jo sami tud: rešijo, to se pravi, da naj sami najdejo izhod iz zagate, v katero so zašli s svojimi ultimativnimi zahtevami o spremenitvi Berlina v »svobodno mesto« (svobodnega v sovjetskem pomenu besede), potem pa so spričo odločnosti Zapada morali sprevideti, da zlepa to ne bo šlo, s silo svoje namere pa ne morejo izvesti, ker bi to pomenilo atomsko vojno in katastrofo. Pa ne le zaradi strahu pred svetovno katastrofo, ki bi prizadela tako zmagovalca kot premaganca, temveč tudi zaradi notranjih slabosti, ki so se pojavile v vzhodnem bloku samem, si sedaj Sovjetska zveza ne more privoščiti kakih večjih avantur proti Zapadu. Spor med Kitajsko in Sovjetsko zvezo je sicer omejen na »družinski krog« rdečih bratcev, toda slabi udarnost sovjetskega bloka proti »zunanjim« sovražnikom. Celo v Sovjetski zvezi sami vre in kipi boj za vrhovno oblast pod odejo navideznega miru, kot kažejo nove čistke, ki so pa topot — na srečo naperjene samo proti imenom »sovražnikov stranke«, med katerimi je na prvem mestu sloviti Molotov. Ta bivši zunanji minister in najožji Stalinov sodelavec, ki bi se po uradni napovedi že moral vrniti na svoje službeno mesto poslanika pri Mednarodni atomski agenciji na Dunaju, je naenkrat izginil. -Enkrat rečejo, da ima gripo, drugič zopet, da mu stanovanje na Dunaju belijo, toda 'že same napovedi, ki si ena drugi nasprotujejo, zbujajo sum. Vsekako bo pa držala izjava sovjetskega predstavnika, da je Molotov »politični mrtvec«, četudi mož še živ hodi po svetu. Z nedavnim odlokom Sovjetskega vrhovnega sovjeta je bil zapovedan izbris njegovega imena z javnega življenja. Po sovjetski navadi je za časa Mo-lotovljeve slave bilo po njem imenovano več krajev, tovarn in drugih javnih prostorov. Sedaj pa je bilo zapovedano, da je vsa la imena treba spremeniti, podobno kot se je pred časom že zgodilo s Stalinovim imenom. Kdor koli pozna zgodovino minule vojne, bo na novih sovjetskih zemljevidih zaman iskal mesto Stalingrad, kjer se je odigrala odločilna bitka te vojne. Tega mesta ni več, na mesto njega stoji Volgagrad. Tako naglo mineva slava v Sovjetski zvezi... To brisanje in spreminjanje imen ima globlji politični pomen, je namreč znamenje notranjih sporov v sovjetski vodilni plasti. Povrh tega pa tudi gospodarski položaj Sovjetske zveze, kljub znatno višjemu življenjskemu standardu, kot je na Kitajskem, ni baš rožna-t. Prav v teh dneh je bilo napovedano novo zasedanje Vrhovnega sovjeta za 25. marec. Takrat se bo zbralo 330 delegatov iz celome Sovjetske zveze, da znova razpravljajo o rak rani sovjetskega sistema, o kmetijstvu. Uspehov sovjetske znanosti in industrije , ni moč zanikati in tudi ne bi imelo smisla. Toda tisti, ki se opajajo ob uspehih sovjetskih sputnikov in neuspelih ameriških -»Rangerjev«, ki letajo mimo Lune, ne sme pri tem pozabiti, da mora človek najprej zadosti jesti, da more dostojno živeti. In za živež skrbi kmetijstvo, najstarejša go-cnodair-ik;! nanntra v ztrodovini človeštva in kljub vsemu tehničnemu napredku še vedno najvažnejša. In prav tukaj gre Sovjetom vse narobe, kot poročamo na drugem m^stu. V Ameriki je pa samo 8 odst. prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, pridelajo pa toliko, da lahko prehranijo sebe in od viške še delijo vsemu svetu zastonj ali napol zastonj. Ponujena roka Nemcem Da v takšnem položaju sovjetska vlada ne more v mednarodni politiki tolči s pestjo po mizi, je razumljivo. Zato se je lotila drugačne taktike. Že pred neka j tedni smo poročali o »sovjetski ponujeni roki« Zaoadni Nemčiji. Sovjetska vlada je ponudila isti bonnski vlah’ in bromu Adenauerju, ki ga je še do pred kratkim zmerjala s »fašistom«, »pru-sovskim militaristom« in imperialistom, ponudila prijateljsko roko in v niej velike kupčiie ter celo — možnost zedinjen ja, ako Zapadna Nemčija obrne hrbet Zapadu in postane nevtralna. V zapadnilh prestolnicah je sovjetska poteza zbudila vznemirjenje. V zadniih letih so namreč predvsem Angleži pa tudi Ame-rikanci -pod Kenn^dviem že Nemce precej na kratko držali. Pripravili so trezne nemške kroge do spoznanja, da je treba delitev Nemčije v dve državi sprejeti kot gotovo deistvo, kajti nihče ne ho šel izganjati z orožjem Sovjetov iz Vzhodne Nemčije. To hi namreč pomenilo zorrot atomdeo voino. Toda pri zadniih volitvah je Adenauerje-va krščanska demokratska stranka izgubila absolutno večino in je morala iti v vladno koalicijo s »svobodno demokratsko stranko«, v kateri pa je mnogo pripadnikov nekdanjega rjavega režima, ki se sedaj zopet sklirujeio na svobodo. Poslužujejo se je za to, da bi po njej zopet prišli na oblast in jo potem znova — odoravili. Voditelj te stranke Mende je seveda za sovjetsko po-,n..iUKo tabo! zgrabil in zahteval, da se začne bonnska vlada direktno pogajati s Sovjeti. Čeprav je Mende to zahtevo zavil v prijazne besede na naslov zapadnih zaveznikov, s katerimi bi naj nemška vlada ves čas ostala v »tesnem stiku in sporazumu«, pa vsak ve, kam pes taco moli. In znova so se zbudili neprijetni spomini na sloviti sovjetsko-nemški sporazum leta 1939 tik ob pričetku druge svetovne vojne, ki sta ga po naročilu svojih tedanjih gospodarjev Hitlerja in Stalina podpisala rajhovski zu- Volitve na obzorju Sicer poteče sedanjemu državnemu zboru mandat šele v maju 1963, toda nove volitve že mečejo dolge sence na politično življenje v državi. Spričo slabega razmerja med obema koalicijskima strankama pa niti ni gotovo, ali ne bo vladna ladjica z dvema krmarjema prej nasedla na čer prepira in se razbila, kar bi seveda pomenilo predčasne držvnozborske volitve. Minuli teden so, kot poroča socialistični tisk, trije poslanci te stranke v državnem -zboru predložili osnutek zakona, ki bi naj uvedel takozvano »avtomatiko« tudi glede rent. To sc pravi, da bi se naj višina rent ravnala po ravni življenjskih stroškov, kot je to urejeno že za uradniške pokojnine. Ta prilagoditev naj bi bila avtomatična, to je, čim bi uradne statistike ugotovile, da so se stroški za določeno mero dvignili, bi po upravni poti bile povišane tudi rente. Sam na sebi pameten in pravičen predlog, ki bi pravzaprav že moral biti davno uresničen. Toda zakaj do tega ni prišlo? To pa izvemo iz bvp-jevskega tiska. O »avtomatiki« pri rentah je namreč bilo govora že leta 1960 in da sta se takrat obe koalicijski stranki pismeno domenili, da iz cele zadeve zaenkrat ne bo nič, ker je treba »najprej« urediti vprašanje od kod vzeti d ep ar za povišanje rent in da se bosta o tem obe stranki posvetovali in skupno ravnali. Po doseženem sporazumu je zadeva zapadla v pozabo in socialisti so se je sedaj, pred volitvami, spet spomnili. Zato dvp-ijevski tisk očita socialistom »nelojalnost« in »prelomitev koalicijskega pakta«. Ti očitki kažejo, tla je OeVP bila res prizadeta po socialistični iniciativi, ki jo je smatrati kot nekak uvod v predvolilno borbo. Ker je rentnikov vedno več — saj je znano, da je Avstrija država, ki se »stara« — zadeva to vprašanje veliko število volilcev in to stareiših. ki so ponavadi na- nanji minister Ribbentropp in sovjetski zunanji minister Molotov. Značilno je tudi Hruščev med številnimi grehi Molotova, tega greha nad slovansko Poljsko, ki sta si jo Hitler in Stalin razdelila ni omenil. Diktature so pač kot psi različnih pasem, ki se pa na koncu vendarle — povohajo. Bonnska vlada se je nenadoma znašla v ugodnem političnem položaju, imela je namreč možnost, da jaha na dveh konjih in je to seveda takoj izkoristila, vendar izgloda, da se nemška vlada ne bo prenaglila. Krščansko-demokratski krogi namreč vedo, kam jih utegne ponujena sovjetska roka pripeljati — morda do zedinjenja Nemčije, toda ta bi bila komunistična! Zato sedaj taktizirajo in si v prvi vrsti prizadevajo razpršiti sume na zapadu, kajti ljubša jim je svoboda enega dela (večjega!) Nemčije, kot pa suženjstvo v zedinjenju pod sovjetsko knuto. Zato je Adenauer radevolje obljubil Veliki Britaniji, ki se nahaja v gospodarskih težavah, znatnejšo finančno pomoč v obliki nakupov orožja ter dobil v zameno angleško potrditev starih izjav, da ostala zedinjenje obeh Nemčij še vedno končni cilj zavezniške politike. Drugo vprašanje je, kdaj bo ta cilj uresničljiv. Tudi Združene države bodo morale zaradi sovjetskega glajenja Nemcev s temi bolj obzirno ravnati. Istočasno pa traja naprej hladna vojna. Najbolj zgovoren dokaz tega je končni propad mednarodne konference treh velesil Združenih držav, Velike Britanije in Sovjetske zveze) o prepovedi atomskih poskusov. Ta konferenca, ki se je začela v oktobru leta 1958, se je sedaj, po 353 brezplodnih sejah, dokončno razšla. Niti toliko se niso mogli v dobrih treh letih zediniti, da bi sestavili skupno zaključno poročilo. Se razume, Sovjeti dolžijo zapadnjake, da so oni krivi poloma, zapadni diplomatje pa valijo krivdo na Sovjete. Resnica pa je ta, da eden drugemu ne verjamejo in ne zaupajo. Atomsko oboroževanje in z njimi zvezani poskusi žrejo strašanske vsote denarja in predstavljajo samo nevarnost za človeštvo, v času miru zaradi žarčenj in radioaktivnih ostankov, v vojni bi pa sploh pomenili uničenje sveta. Iz tega spoznanja je bila sklicana v oktobru 1958 konferenca v Ženevi, toda njen sedanji polom kaže, da strah pred posledicami sicer zadržuje gospodarje sveta in jih odvrača od uporabe tega strašnega orožja, po drugi strani pa je medsebojno nezaupanje močnejše od razsodnosti, ki pa vsem veleva, da te nevarne atomske igrače spravijo s sveta, da bi ta živel v miru. gibajo h konzervativnosti im volijo OeVP. Sicer pa se menda vse stranke na tihem že dalj časa pripravljajo na volilno borbo. 'Priprave so že v polnem teku. Trenutno je položaj tak, da socialisti niso baš v najugodnejši formi. Sami so menda uvideli, da s svojim programom socializacije sedaij, v dobi splošnega blagostanja, ne bodo pridobili novih pristašev, zato so sklenili, da nagovorijo starejšo generacijo rentnikov, ki ima upravičene vzroke za nezadovoljstvo. Lokalne volitve (v deželne zbore, kmetijske zbornice itd) na Štajerskem, Zgornjem Avstrijskem in Tirolskem so pokazale, da je OeVP v rahlem napredovanju, le na Koroškem so socialisti pri km'tiisko-zborničnih volitvah mogli zaradi svojim interesom prikrojenega volilnega reda žeti delne uspehe, ki pa baje še od daleč niso izpolnili upov vodstva stranke. Zato bi bilo skorajda pričakovati, da bi se OeVP še najmanj obotavljala glede predčasnih volitev, če ne bi bilo vmes tistega faktorja negotovosti — namreč nevolje volivcev na tisto stranko, ki hi izzvala predčasne volitve, kar še sevetla pride do izraza tudi v volilnih rezultatih. Možno pa je tudi, da v primeru znatnejšega poslabšanja koalicijske klime utegne priti do sporazumnih predčasnih volitev, to je do »sporazumne ločitve«. Ali bo ta potem trajna ■tli začasna, bodo seveda odločili volilci. Posebno živahna je FPOe, ki je imela minuli teden sestanek deželnih poslovodij in mladinskih referentov. Kot je izjavil njen predsednik, poslanec Peter, je njegova stranka pripravljena za volitve ob kateremkoli času. Kot OeVP in SPOe pa tudi Peter od FPOe noče imeti »črnega Petra«, to je krivde za predčasne volitve, kajti ve, tla ljudstvo v veliki večini hoče imeti mir in da — kljub vsem nedostatkom — ostane vse ipri starem. SLOVENCI doma in po sneta Profesor Sever odšel ,.v poboj" Z novim letom je odšel v pokoj prof. Sever sedaj v Clevelandu (USA). Dobro znan je pa tudi na Koroškem, kjer je preživel prva povojna leta kot begunec v raznih taboriščih, obenem pa se marljivo oglašal s svojimi zanimivi prispevki v tedanji „Koroški kroniki”. Kot profesor na slovenski gimnaziji v taborišču v Spittalu je poučeval slovenščino. Pripravil je za izdajo več učnih knjig (med njimi tudi slovenskih čitank) ter urejeval razne druge liste, posebno taboriščna glasila. Da nudi ljudem dobro branje, ie izdal vrsto knjig. Po preselitvi v Združene države je moral prijeti za delo v tovarni, da si zasluži vsakdanji kruh. Poleg tega pa je marljivo dopisoval v ameriške slovenske liste posebno v Ameriško domovino, v kateri je stalno poročal o kulturnem življenju na Koroškem, sai mu je Koroška posebno zrastla v srce in ji ie ohranil zvestobo in ljuljezen tudi onkraj oceana. Ko ie po smrti škofa Rožjnana bila ustanovljena posebno zgodovinska komisija o velikem ško?u je prof. Sever zavzel važno mesto v njej. Vestno zbira vse karkoli je pomembnega, dokumentarnega gradiva o škofu Rožmanu. Sedaj je odšel v zasluženi pokoj, namreč od dela v tovarni, toda prepričani smo, da pomeni upokojitev od ročnega dela začetek novega še plodonosnejšega kulturnega in posebno pisateljskega udejstvovanja. Ko našemu zvestemu prijatelju čestitamo k dosegi materialno zagotovljenega življenjskega večera, pa sc mu obenem srčno zahvaljujemo za vso njegovo dosedanje narodno prizadevanje ter mu želimo še mnogo let zdravja! Slovenec predstav i rusko literaturo ItaMianom Pred kratkim je italijanski radio v svojem * državnem programu „Glasovi sveta” prinesel d(f ^-mentamo oddajo o ruski literaturi, ki jo je sestavil časnikar Mitja Volčič. Oddaja je zbudila posebno zanimanje, ker so v njej bili podani izvirni glasovi nekaterih znamenitih rusk‘h pisateljev in vodilnih kritikov, ki jih je Volčič zbral na svojem nedavnem obisku v Rusiji (o čemer smo ob času že v našem listu poročali). Volčič je ./iztaknil” med drugim tudi izreden dokument, namreč izvirni j rosne tek glasu velikega pisatelja Leona Tolstoja, ki je — kot poroča agencija „Italia” — prvikrat zadonel preko italijanskega radia. In to po zaslugi slovenskega časnikarja, ki je v službi pri slovenski radijski postaji v Trstu. Delo slovenskega gozdarskega strokovnjaka „Inlcmationaler Holzmarkt”, strokovna revija, ki izhaja na Dunaju, poroča o razpravi znanstvenega sodelavca univerze v Ljubljani profe orja dr. Maksa \Vraberia o biološko-sociološki problematiki tujih vrst gozdnega drevja. V tej razpravi, katere pomen presega slovenski okvir, avtor na tem; obširnih znanstvenih raziskav opozarja na nevarnost prenagljenega in nepremišljenega, zgolj iz gospodar skih razlogov (dobičkaželjnosti) nasajevanja tujih vrst drevja v naših krajih, ker sc le prepogosto ti vrste ne obnesejo v naših razmerah. Eksotično drcvic prihaja v poštev le tam, kjer ni dobrih domačih vrst drevja, kot n. pr. na Krasu. Uspph slovenske balerine Dopisnica kulturne rubrike ljubljanskega dnevnika „Delo” je v Ncw Vorku obiskala slovensko plesno umetnico Veroniko Mlakar. Posnemamo nekaj značilnih stavkov: »Pozvonim na slepo srečo, in odpre mi drobna deklica ozkega aketskega obraza, skrivnostno žalostnih oči in las. Preprosta in mila”. In vendar je ta deklica, ki je začela vaditi plesno umetnost fr kot otrok pri svojih starših, znanima baletnim.i umetnikoma evropskega slovesa, Piti in Piji Mlakarju, postala mednarodna baletna zvezda prvi-veličine, kajti njeno ime, obraz in vitka postava so sc bili v zadnjih letih neštetokrat pojavili v umetniški javnosti od letošnjega pariškega balet nega almanaha v katerega je zašla v družbi znanih svetovnih plesalcev in pic alk kot pariška Car men in Dekle iz baleta Chambre (Soba, balet Ko landa Petita, velikega sodobnega francoskega mojstra p"esnc umetnosti) pa do ameriških in angleških baletnih knjig, ki so razstavljene v veliki knjigarni na newyorški Peti aveniji. In še naprej, na pro gramih, ki naznanjajo začetek sezone Baleta Ceroma Robbinsa vodilnega ameriškega koreografa. Po šoli pri starših se je Veronika šolala naprej v Parizu, svoj višek pa je doegla v Zdrn Ženih državah. Toda pot ni bila lahka. Ko je Je rome Robbins razpisal mesta v svolem baletu, se je iii 10 mest prijavilo 400 kandidatinj. Tako sama pripoveduje: „Bila je to najpravičnejša izkušnja, kar jih poznam. Dobile smo številke in doklei nas ni ostalo samo trideset, je šlo vse brezosebno, Robbins nas sploh ni pogledal v lice, kaj Sele, da bi poizvedoval po imenih ali po dosedanjem omet niškem delu.” Z Robbinsovo skupino je potem Šla na veliko evropsko turnejo in nato nastopala še v ncwyorški baletni sezoni. ... in pri nas v avstriji &Lm%ejiei t) cArcjcittinL (Popotne vtise popisuje koroSkim bralcem Vinko Zaletel) Kako žive Slovenci v Argentini duhovno, kulturno, som že opisal. Ko se danes poslavljam od Argentine, Se nekaj besed o tem, kako žive materialno. Kar dobro. Dela je povsod dovolj, plače so Se kar dobre, zlasti ker je življenje, mislim hrano, ceneje kot drugod. Peronu se je treba vsaj v tem oziru zahvaliti, da je socialno zakonodajo zelo zboljSal. Slovenci delajo največ po tovarnah, deloma so uradniki in deloma samostojni poklici, obrtniki, podjetniki in svobodni poklici. Ker so precej izobraženi, pridni in poStend, so zelo upoštevani. Primeri: največja argentinska firma je »Bunge y Born«. Je tako bogata, da je država v marsičem Od nje odvisna, zalaga državo in ji poso-juje. Podjetje zelo pazi, kakSne uslužbence ima in predno koga nastavijo, poiščejo natančne podatke. Toda vsakega Slovenca sprejmejo brez nadaljnega, brez poizvedb, ker je že to, da je Slovenec, najboljše priporočilo. Važno mesto pri tej firmi ima g. Pavle Rant, ki se veliko udejstvuje pri raznih slovenskih društvih. V tovarnah so mnogi slovenski izobraženci »jefe« (izg. »hefe«), po naše šefi, tudi 'blagajniki, sploh tam, kjer je treba zaupanja in poštenosti in zlasti blagajne nočejo izročiti Argentincem, četudi so lastniki Argentinci, kajti za denar se vsak boji. Če so pa šefi, imajo besedo in nastavljajo Slovence. Tako je n. pr. takoj ob prihodu v Argentino postal »jefe« v veliki tovarni, 'katere lastnik je Nemec, g. Slavko Skaber-ne. Spravil je toliko Slovencev v tovarno, 'Uradnikov in delavcev, da je 'postala praktično slovenska tovarna in vse vodi g. Ska-berne. Kar 300 Slovencev je tam. V tovarni < skoro le slovensko govori, v pisarnah 'tudi. Kje po svetu dobite kaj takega? Morda na Koroškem? Telefoniral sem tj a,v seveda slovensko, in dobil k telefonu znanca, ki sem ga želel. Pa se prav nihče ne 'pohujšuje, če se govori slovensko, ne Argentinci, ne druge narodnosti. Pri nas na splošno tujcev ne marajo, jih odrivaio, ne dajo boljših služb in vemo, kak prizvok ima beseda »Auslander«. V Argentini pa nasprotno: tujce bolj spoštujejo kot svoie. Sicer res tujce večkrat imenujejo zaničljivo »gringos« (zelenec), malo iz nevoščljivosti, malo pa tako kot pri strojih: hvali »industria Argentina«, ko pa kupuje stroje, hoče evropskega. Tudi podjetnik ima raje tujce, ker se bolje obnesejo. Razumljivo, da se zato nekateri domačini jezijo na »gringos«. Le nnkaj zgledov, kako so napredovali obrtniki. Upoštevajmo, da so vsi začeli iz jič. G. Zupan je začel s kartonažo, papir-, -m. Danes ima tovarno za škatlje, zavitke. Predvsem škatlje za razna živila, ki jih naročujejo velike tovarne. Napravi osnutke, natiska večbarvno in potem stroji napra- vijo na milijone kosov. Letos bo šel v Nemčijo kupit še modernejše stroje. G. Vinko Aljančič, znanec iz moje bivše fare Tržiča, ima tovarno za okraske in rožne vence iz lahkih kovin. Preje še vedel ni, da se lahko to dela. Večkrat me je s svojim avtom vozil g. Novak. Pred vojno je bil navaden kmet na Dolenjskem in v Argentini je začel kot pomožni delavec pri zidarjih. Sedaj je stavbni mojster (Baumeister) in dela nebotičnike, 15 do 20-nadstropne. S priiateliem sva obiskala duhovnika g. Jožeta Košiička. V Ljubljani je bil pred vojno urednik »Slovenca«. Sedaj je dušni pastir v neki veliki državni bolnici. Ima zelo velik ugled ne le pri bolnikih, ampak pri vseh zdravnikih, tudi brezvernih. Vsak dan obišče vseh 600 bolnikov, kot jih je v bolnici. Prav tisti dan dopoldne je imel v zdravniški zbornici (Arztekammer) predavanje za vse buenosaireške zdravnike o pomenu vere za bolnike. Pomislimo: slovenski duhovnik predava zdravnikom sedem-milijonskega mesta! Pripovedoval je nama med drugim, kako je prišel pred desetimi leti k njemu fant-begunec v revni obleki in ga prosil za mal denar, da se bo vsaj po mestu peljal. Dal mu je boljšo obleko in nekaj denarja. Ta fant ima sedaj tako električno podjetje, da je v vsej konkurenci d^Ml rHo za 13 milijonov pesos (4.300.000 šil.), da napelje v novi podzemeljski železnici elektriko. Nekaiteri slovenski izobraženci so v službi na ministrstvih. Kot zdravnik kirurg, zlasti kot operater je v Buenos Airesu zelo priznan dr. Berce. Velika dobrota je za Slovence, da imajo takega svojega zdravnika, ki ima zanje še več srca in jim računa malo ali revnejšim nič. Vplivno službo ima pri Shell Oil Company (saj poznamo Shell' Tankstelle) g. ing. Albin Mozetič. Poznava se še iz dijaških let in pred leti sva se srdčala v Haagu v Holandiji, predno se je z 'letalom odpeljal v Indonezijo po poslovnih opravkih. Kar vesel sem bil, da me je v kakšni sili hitro s svojim Opelnom zapeljal po Buenos Airesu. Da ne pozabim omeniti tudi nam znanega bivšega šmihelskega kaplana g. Jožeta Guština. Prejšnji kardinal Copello ga je vzH za svojega osebnega tajnika. Ko je ta odšel v Rim, ga je za svojega kaplana prevzel novi kardinal: znamenje, da se je dobro obnesel. ' To je že čast, mene bi gotovo noben kardinal ne hotel za tajnika, ker bi mu prevečkrat ušel. Poleg tega pa je g. Guštin tudi policijski kurat (dušni pastir). Povsod po svetu se Slovenci najbolj uveljavijo s svojim petjem in še bolj v Argentini. Že iz starih časov je pregovor: če pridejo trije Kranjci skupaj, imajo že kvartet. Posebno lahko gojijo petje sedaj, ko imajo toliko prosvetnih domov. V vseh farah, kjer je slovenska božja služba, imajo cerkveni abor. Zanimivo je, da v argentinskih cerkvah ni cerkvenih zborov in prihajajo nekateri Argentinci zato k slovenski božji službi, da poslušajo lepo zborno petje. Včasih povabijo Argentinci h kaki njihovi slavnosti slovenski zbor, da jim zapoje. Tako je n. pr. lani novembra povabil novi salezijanski škof dr. Raspanti slovenski zbor iz San Justa k slovesnosti, ko je zasedel novo škofijo v Ramos Mejia. O pevskem zboru »Gallus« v Buenos Airesu smo že večkrat brali pohvalo. Na tekmovanju vseh argentinskih zborov je dobil drugo mesto. Zopet pomislimo, ta peščica Slovencev v sedemmilijonskem mestu. Zbor povabijo tudi k velikim državnim slovesnostim. Goji narodne in umetne pesmi in ima sedaj mešani, mladinski in otroški zbor. Je pa še precej drugih zborov in muzik in godcev. Izdali so tudi pri radijska družbi RGA Victor, kjer je v službi več Slovencev, nad 30 plošč vseh vrst petja in godbe. Tako imajo slovenske družine dovolj domačega petja v hišah, saj imajo večinoma že radio in gramofon. še nekaj vzbuja pri Argentincih pozornost: slovenske narodne noše. S seboj niso mogli veliko prinesti, nabavili so si jih v tujimi. Nastopajo pri vseh cerkvenih ali narodnih slovesnostih. Največ narodnih noš se zbere pri vsakoletnem romanju v Lujanu, ki je največja Marijina božja pot v Argentini in ker je tam vedno veliko romarjev, občudujejo slikovite slovenske narodne noše, ki jih sicer tam doli ni. Ljudje so vedno tako radovedni, da takoj vprašajo, ko kaj takega vidijo: kdo so pa ti, odkod so? Saj nimajo pojma, kje so Slovenci doma, ampak kakšne noše imajo, to. In ko tam skupno zapojejo »Marija skoz življenje« in pete litanije, potem pa kar zijajo, da je kaj takega mogoče ... Če bi sedajle začel opisovati, kako sem preživel zadnje dneve v Argentini, kako sem bil povabljen na »asado«, kaj so mi pripravili moji bivši farani Trnovčani, kako smo napravili duhovniki prekrasen izlet v »Tigre«, to naravno čudo božje narave (pa to se povedati ne da, kdor vidi moje barvne slike, ima vsaj nekaj pojma), bi zopet napolnil številko »Našega tednika«. Pa se moram že vendar enkrat spraviti iz Argentine ven! Argentinci pravijo: Kdor pije mate-čaj, ta bo še videl Argentino. Ali še nisem omenil »mate-čaja«? Saj brez tega si ni mogoče predstavljati Argentine kot ne brez »asada« — pečenega mesa. Kot se nekateri navadijo na kavo ali tobak, kot so se Mo-nakovčani na »kriglče« piva, tako so se Argentinci navadili na mate. Hvala Bogu, da v njem ni nič strupa, še zdravilen je. Listje mate-drevesa nabašejo v posodico (izdolbena mala buča) kot . dedeji svojo fajfo, potem še sladkorja notri in zalijejo z kropom. Nato s posebno cevjo, »bombiža« ji pravijo, srkajo kaplice mate čaja. Ure in ure ali ves dan, pri delu ali lenuharjenju, doma in na cesti. Zlasti pri naj ljubšem opravilu: ko se sosedje ali znanci zberejo, klepetajo in potem gre bombiža od ust do ust. Tudi tujcu ponudijo, če pride zraven. Če bi odklonil, bi jih hudo razžalil. So slučaji, ko gre mož od doma v službo, da mu žena na pragu za slovo namesto poljuba še enkrat ponudi bombižo in bo šel s tem sladkim spominom od doma .. • Tudi jaz sem ga pil. No, prav nič posebnega zame. Toda ali bom res še enkrat videl Argentino? To je v božjih rokah. Za slučaj, če ne, sem prinesel mate čaj s seboj in bombižo tudi. Torej lepo povabljeni na mate čaj in če vas bo več, bo pač šlo od ust do ust. Knjižne novosti za vas pri Mohorjevi Mraz nas je pritisnil k peči. Zato je spet prišla do veljave naša stara prijateljica — knjiga. Ko sem'bil v četrtek v Celovcu, sem se oglasil tudi v prodajalni Mohorjeve družbe in 'pogledal, kakšne knjige imajo naprodaj. Bil sem presenečen, ko sem zagledal kar dve omari različnih knjig. Marsikatero knjigo sem opazil, o kateri sploh nisem vedel, da je izšla. Naprodaj imajo še nekaj povesti, ki so jih sami izdali (Puntar Matjaž, Sveti molk, Pastir Ciril, Hema Krška in nekatere druge) ali pa so izšle v založbi Koroške Kro-nike (Sin mrtvega, Cmokec poskokec, Prekleta kri, Album Koroške). Na polici sem našel več knjig, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba (Vodnjak je globok, Gloriosa in druge) in tudi knjige iz Argentine (Ribiči). Zvedel sem, da so sedaj spet dobili knjigo Franca Sodja," Prebodeno srce, in pa knjigo dr. Filipa Žaklja, Marija slovenskega naroda ne bo zapustila (Rožmanove šmarnice). Spet imajo knjigo Heredia, Vir največje sile (zanimive zgodbe o molitvi). V tiskarni so zadnje čase natisnili knjižico o Slovencih na Angleškem (nadaljevanje popisa, ki je izšel pred leti). Dotiska-H so za rojake v Ameriki in drugod po svetu knjigo Svoboda v razvalinah. Podnaslov te dokumentarne knjige s slikami je: Grčarice-Turjak-Kočevje. Katekizem za prvence, ki je izšel sedaj v Ljubljani, jim je trenutno pošel, a ga bodo še dobili. Imajo tudi najnovejšo Gre-gorčevo knjigo »Dogmatika«, ki govori srednješolcem o resnicah naše vere. Nekaj izvodov Meškove zadnje knjige za duhovnike je tudi še na razpolago. Postrežejo vam celo s slovenskim prevodom znamenitih Duhovnih vaj, ki jih je sestavil sv. ' Ignacij Lojolski. Ta knjiga je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Posebno toplo priporočajo v knjigami letošnji zanimivi Koledar (12.— šil.). Položaj katoliške Cerkve v Jugoslaviji Katoliški škofje v Jugoslaviji so obravnavali na svoji letni konferenci v novembru IDSO položaj katoliške Cerkve v državi ter naslovili na vlado v Beogradu spomenico, v kateri izražajo željo po ureditvi razmerja med Cerkvijo in državo, ker „bi taka ureditev bila koristna prav tako za država kot za Cerkev". V njej pravijo med drugim: Škofje si jemljemo svobodo, da podamo nekaj nasvetov, kako bi bilo mogoče priti do večjega medsebojnega zaupanja 'in začeti pogajanja za ureditev odnosov med vlado in Sveto stolico: L Paragrafa 6 in 7 državnega zakonika predpisujeta, da nihče ne sme odvračati državljanov od udeležbe pri javni službi božji. Toda na žalost moramo ugotoviti, da učitelji in drugi šolski činitelji pritiskajo na učence in dijake, da bi ne hodili v cerkev in se ne udeleževali raznih verskih •priredi te v. Nekateri učitelji gredo tako daleč, da napovedujejo dijakom slabe rede, ako 'bodo hodili k službi božji. Tak pritisk raztegnejo tudi na starše dijakov, češ da morajo otrokom prepovedati obiskovanje cerkve, če nočejo, da bodo izgubili službo ali penzijo — in še drugačne ■slabe posledice jih utegnejo doleteti. To se godi še tudi dandanes in to kljub mnogoštevilnim pritožbam od strani duhovnikov »n škofov na naslov prizadetih oblasti. Tako početje je v očitnem nasprotju s predpisi zakona. Zato pozivijemo vlado, naj po- seže vmes dn napravi temu kršenju zakona konec enkrat za vselej. Dalje moramo ugotoviti, da kljub jasnim predpisom zakona, ki ustanavlja svobodo bogoslužja za vse državljane brez razlike v kaj lepih besedah, mnogi državljani te svobode le ne smejo uživati. Mnogi zaposlenci v državnih uradih in mnogi delavci, posebno tisti, ki so zaposleni v oddelku za pouk in šolstvo, si kar ne upajo hoditi v cerkev in k službi božji. Ne upajo se poročati v cerkvi in ne poslati h krstu otroke. Imamo primere, ko so učitelji izgubili službo in jim je bilo izrecno povedano: zato, ker so se udeleževali cerkvenih pobožnosti, in to kar javno, fasno je kot beli dan, da je tako odpuščanje iz služb v popolnem nasprotju s črko in duhom zakona. In vendar šolska vodstva žugajo podrejenim s težkimi 'kaznimi, ako izpolnjujejo to, kar jim nalaga njihova cerkvena zapoved. Škofje moramo ta dejstva ugotoviti in apelirati na vlado, naj že vendar enkrat napravi konec 'temu kroničnemu kršenju zakona. Pred dvemi leti smo škofje poslali vladi posebno spomenico, ki je obravnavala obžalovanja vredne dogodke v Bačini pri Pločah v Dalmaciji. Dva duhovnika, ki sta prišla tja, da bi maševala v župnijski cerkvi, so telesno napadli in pretepli, nato nasilno izgnali tz kraja. Nasilno so jima zabraniii vstop v cerkev. To je bila očitna kršitev najbolj temeljne verske svobode. Kljub temu nismo opazili, da bi bila vlada napravila primerne ukrepe, ki bi za naprej tako početje onemogočili. 2. Državni zakonik (paragraf 16) določa: »Osebe, ki se zdravijo v bolnišnicah ali žive v domovih za ostarele, prav tako one v šolskih taboriščih, dijaških zavodih in podobnih ustanovah, morajo imeti priložnost za izvrševanje verskih vaj v okviru hišnega reda dotičnih ustanov in duhovniki naj jih svobodno obiskujejo, kadarkoli kdo izrecno za tak obisk prosi.« To je dober in pameten ukrep zakona. Na žalost pa moramo ugotoviti, da se odgovorni uradniki niti tega dovolj jasnega zakonskega predpisa ne držijo. Dijakom v študentovskih domovih se ne daje svoboda, da bi hodili v cerkev; duhovnikom 'pogosto ne dajo dovoljenja, da bi obiskali bolne in umirajoče po bolnišnicah in domovih za ostarele. Položaj mož in fantov v vojski in oseb v ječah ter poboljševalni-cah je pa še slabši. Vsaj v primerih bližajoče se smrti naj bi dobili priložnost za prejem zakramentov. Tudi vojaki v aktivni službi naj imajo svobodo iti v cerkev ob nedeljah in praznikih. Prav gotovo bi vojaška disciplina zavoljo 'tega prav nič ne trpela. Nasprotno — taka svoboda bi zelo ugodno odjeknila med vojaki samimi, prav tako med njihovimi starši in med ljudstvi Jugoslavije na splošno. 3. Stara navada je, da v oddaljenih vaseh, kjer ni cerkve, duhovniki spovedujejo stare in onemogle vernike po domovih. In vendar — poznamo celo vrsto primerov, da so bili duhovniki zavoljo izpolnjevanja te pastirske dolžnosti kaznovani. Sodniki, ki nalagajo take kazni, prav gotovo naprav- ljajo hudo škodo skupnosti, ko ustvarjajo upravičeno javno nezadovoljnost z javno civilno upravo v naši domovini. 4. Prosimo, naj nameščenci, delavci, dijaki in šolski otroci imajo prost dan ne samo ob nedeljah, temveč tudi na zapovedane praznike, ki jih je samo deset na leto v naši državi. 5. Ker zakon ne dopušča verskega pouka v nobeni šoli, bi bilo popolnoma pravično, da bi bila po šolah enako zabranjena protiverska propaganda. Sole so last ljudstva; velika večina našega ljudstva je verna in želi otroke vzgajati v verskem duhu. Duša in srce mladine sta oškodovana, če njihova vzgoja v šoli nasprotuje vzgoji doma in družine. Zlasti učitelji v ljudskih šolah naj bi ostali zgolj pri razlaganju učnih predmetov. Tudi vemo, da zakon ne omejuje verskega pouka zgolj na štiri stene župnijskih cerkva. Torej je verski pouk dovoljen v vseh cerkvah brez razlike. In vendar so se našli sodniki, ki so kaznovali duhovnike zavoljo takega 'pouka v kapelah in vaških (podružnicah. Kaznovali so jih z ječo in de-narno'globo. Podobna kazen je zadela mar-sikakega duhovnika, ki je sprejel v pouk otroka brez pismenega dovoljenja obeh staršev, čeprav je otrok prišel prostovoljno. Pa vendar zakon ne zahteva izrecno nika-kega podpisa staršev. Poleg tega nekateri šolski vodje odvračajo učence od verskega pouka z različnim nezakonitim strahovanjem. Bili so primeri, da so šolske oblasti primorale starše k izjavi, da njihovi otroci nimajo dovoljenja za verski pouk. (Nadaljevanje na 6. strani) LOGA VES ob VRBSKEM JEZERU (Smrtna kosa) Že zopet moramo poročati le žalostne vesti, da sta umrla dva domačina posestnika. Dne 20. tm. smo položili v naročje matere zemlje komaj 52 let starega trgovca in gostilničarja Valentina U rab la. Že dalje časa je bolehal na jetrih. Te bolezni tudi spretni zdravniki niso mogli ozdraviti. Bil je mirnega značaja ter rad postregel vsakomur, ter bil radi tega pri ljudstvu priljubljen. Komaj osem dni navrh to je 27. januarja pa smo pokopali Petra Kramerja, pd. Fileja v Logi vesi, ki je bil šele 63 ilet star. Tudi naš Peter je bil miren človek ogrcb, četudi jim ni bila rodna mati. Bog naj jim poplača vse, kar so ji dobrega storili v 20 Letih ter z njo delili bridkosti in veselje. Rog plačaj tudi vsem, ki so meni stali ob strani v teh težkih dneh ter mi izrazili svoje sožalje pismeno ali ustno. Izrekam hvalo tudi preč. g. Teofilu Hcnselu, župniku na Strmcu, za službo božjo za rajno in za zvonjenje v slovo ljubi mami, Hvala tudi šentjurškim pevcem, ki so peli pri sv. mali zaduheci, in vsem faranom, ki so se udeležili sv. opravila ter mi tako olajlali žalost, ker se nisem osebno mogel udeležiti pogreba. Vsem le enkrat: Rog plačaj! STRMEC-DOMACALE, 29. januarja 1932. Globoko žahijoči edini sin LOJZE, organist. === Nase prireditve = ŠT. JANŽ V ROŽU Farna mladina v Št. Janžu vabi na igro Slavka Savinska: »GRČE«. Prireditev bo v nedeljo, 4. februarja, ob pol 8. uri zvečer pri Tišlerju. Ta resna igra prikazuje trdo življenje naših kmetov-grč. Prirejena je ,po večerniški povesti Mohorjeve družbe. Na Koroškem bo to prva predstava. Vabljeni! GLOBASNICA Katoliško prosvetno društvo v Globasnici priredi v nedeljo, dne 4. februarja 1962, ob 14. uri popoldne pri šoštarju igro »REVČEK ANDREJČEK«. Vsi od blizu in daleč vabljeni! ŽELEZNA KAPLA V nedeljo, 4. februarja bo ob pol 12. uri v farni dvorani predavanje s skiopličnimi barvnimi slikami: »Južna Amerika — ljudje in navade«. Predaval bo preč g. Zaletel Vinko, ki je v lanskem poletju obiskal Južno Ameriko in tamkanišnje izseljence. S potovanja je prinesel celo vrsto krasnih barvnih slik in zanimivih doživljajev. K temu predavanju so vsi prisrčno vabljeni! ŽVABEK Farna mladina iz Vogrč gostuje v nedeljo, dne 14. febr. ob pol tr^h pop. z igro: »GENOVEFA« v farni dvorani v žvabeku. Vsi prisrčno vabljeni! *- GLEDALIŠČE V CELOVCU | Slovensko narodno oledal šče gostuje v Celovcu V okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo bo gostovala opera Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani v celovškem mestnem gledališču z dvema predstavama. V soboto, dne 10. februarja, ob 19.30 uri zvečer bo izvajala opero znamenitega italijanskega skladatelja Giuseppeja Verdija »Nabucco«, v nedeljo, dne 11. februarja, popoldne, ob 13.30 1k> pa predstavila izvirno opero nadarjenega slovenskega komponista modeme smeri Marijana Kozinc »Ekvinokcij«. Obe predstavi vsem priporočamo. Oskrbite si takoj karte pri gledališki blagajn' ker zaradi visoke umetniške kvalitete gc stov vlada za njihov nastop veliko zanimanje. JUBILEJ THEA KNAPPA Tc cini obhaja celovški gledališki umetnik Theo Kuapp 50-5etn'co svojega gledališkega udejstvovanja. Za ta lepi jubilej bo priljubljeni umetnik nastopil v eni izmed svojih najuspešnejših vlog, kot gra’'čak Jan Zaremha v vedri opereti ..Poljska kri” Oskarja Nedbala, katere premiera bo jutri v petek dne 2. februarja. Jubilantu iskreno čestita mo k jubileju in mu želimo še mnogo lovorik na odrskih deskah! Mestno aledališče Petek, 2. febr.: Polenblut, opereta (premiera). — Sobota, 3. febr.: Dic Machi des Schicksab, opera. — Nedelja, t. febr.: ob 15.00 uri: Polenblut, opereta — Torek, 6. febr.: Die verkaufte Kraut. — Sreda 7. febr.: D'c Macht des Schicksals, opera. — Četrtek 8. febr.: Polenblut, opereta. — Petek, 9. febr.: Mit besten Empfchlungcn, komedija. — Sobota, 10. februarja.: Nabucco, opera, gostuje Slovensko naro dno gledališče iz Ljubljane. — Nedelja, II. febr.: ob 13.30 uri: Ekvinokcij, opera, gostuje Slovensko narodno gledališče iz Ljubljane. Dva prostora za trgovino v Podjuni ali Rožu iščem. Najemnino plačam tudi za par let vnaprej. Ponudbe |>ošljitc na upravo lista jmmI značko »Zaupanje”. je glavna zasluga domačina Hanza Sche: riaua, 'ki je obenem tudi uslužben pri Rde čem križu. Seveda so 'pri tem tudi pripomogli domačini sami in seve učiteljstvo v prvi vrsti. Vodstvo Rdečega križa v Celovcu Svetmi vesi 'k temu uspehu čestita in izreka v imenu krvi potrebnih najlepšo zahvalo. ^2//. mladina in pr en Deta Ivi I ■ M ^ ■ ■ Aa^ <3z (jle(ledišča n Samostan Pravijo, da sedanje stoletje prehaja v ■zmago nevere. Ta trditev deloma drži, če pomislimo, da je prav v tem stoletju zavzelo brezbostvo organizirano obliko, kakor je doslej 'se ni imelo v nobeni dobi. Državni aparati so postavljeni v službo organiziranega brezboStva in nekatere države trošijo ogromne milijarde za brezbožno propagando, za boj proti Bogu. Res pa je tudi, da je v zadnjih sto letih mnogo onih, ki so iskali resnico, našli pot do Boga, Pa to niso le posamezniki, po •njih vzgledih so potem tudi nešteti drugi prišli do spoznanja in se oklenili s čudovito vero Kristusa in njegove Cerkve. Te, ki so iskreno iskali resnico in jo po težkih bojih ter večkrat hudih zablodah končno inašli, imenujejo konvertite. Iz najrazličnejših stanov in poklicev prihajajo ti spo-znavalci in spoznavalke. So to učenjaki, filmske zvezde, gledališke igralke, cirkuški umetniki, pesniki ali pisatelji, bankirji; od najvišjih verskih predstavnikov krivo-vorskih cerkva do najbolj zablodelih po-svetnjakov; čudovito pisana jehiih družba, toda eno so postali, ko so našli Kristusa. Pariška gledališka igralka, ki je izpila sladkobno čašo opojnosti uživanja, Eva Lavailiere je ena izvoljencev božje milosti in usmiljenja; sredi razburkanega življenja je zahrepenela po nečem lepšem ... Bila je preprostega stanu in njena mladost je bila polna grenkosti. Bog pa jo je obdaril z velikimi sposobnostmi in kmalu je zaslovela kot izborna gledališka igralka. Vrata svetovnih gledališč so se ji široko odpirala. Postala je 'bogata, bila je oboževana. Deležna je bila viharnih aplavzov in tisoče je privabljalo njeno ime h gledališkim predstavam. Toda pri tem blesku in slavi je pozabila na svojo dušo. Sicer je bila de-dežna verske vzgoje v mladosti. Brezverna družba pa jo je kmalu potegnila s seboj v močvirje življenja; živeti je začela, kot da Boga ni, in padle so vse ovire morale in poštenja ... 'Ko se je nekega zgodnjega jutra vračala z nočnega zabavišča mimo cerkve Srca Jezusovega (slavni Montmartre, v katerega bližini so največji nočni lokali Pariza), jo je duhovnik, ki je stopil iz cerkve, žalosten pokaral, da pelje tako življenje v pogubljenje. Tega opomina ni mogla več pozabiti ... Zapustila je gledališko kariero in stopila v samostan, nato pa živela v samotni hišici v molitvi, premišljevanju in dobrodelnosti. Sla je celo misijonarit v Afriko. Našla je resnico, mir srca, neskaljeno srečo, Kristusa .. _ V' k Cas. f£ zlata Kratka je doba našega gospodinjskega šolanja, šest mesecev. Zato je potrebno, da jih čim bolje izkoristimo. Naučiti in vzgojiti se moramo za življenje. Uk nam nudi šola, značaj si pa moramo kovati same. Tudi za to imamo dovolj napotkov in prilik. V duhovnih vajah smo n. pr. spoznale, kako dragocen je čas. Trenutek za trenutkom sestavlja moje življenje. Kakor te trenutke izpolnim, taka bo moja življenjska pot. Dobro izrabljen trenutek me more osrečiti ali storiti nesrečno. Eva je v trenutku povzročila nesrečo vsemu človeštvu. Dobra 'beseda, ki jo v trenutku izrečem vrstnici, plemeniti njo in mene. Dobro delo, ki ga storim, mi ostane za večnost. Grešna vaba slabega trenutka mi more roditi pogubo, če se ji odločno ustavim, pa pripraviti nebesa. Le sedanji trenutek je moj. V tem trenutku moram biti dobra in značajna. V trenutku mi ponuja Bog svojo očetovsko roko. Če jo primem, me dalje vodi v dobrem, če grem mimo božje ljubezni, si sama utiram nesrečno življenjsko pot. Kako nespametno zapravlja marsikatero dekle časi Ne ve, kaj bi storila, da bi ji čas hitreje potekel. Kolika škoda za njen značaj in njeno neminljivo srečo! Kuglitsch Elizabeta, gojenka gospodinjske šole v St. Jakobu. Pri nekem velikem in več dni trajajočem zborovanju so imeli mladino na zatožni klopi. Govorili so starši, duhovnik, zdravnik, mladina. Glavni naslov razpravljanj je bil: »Mladina pred življenjem«. Vsi so iznesli svojo sodim o današnji mladini; pa jim prisluhnimo ... Dekle: Kaj hoče mladina? Kaj dela? Sama daje odgovor in navzoča mladina ji pritrjuje. Mladina išče resnice in pravice. Sicer skuša razumeti razmere v svetu in je pripravljena, da se daje in sodeluje, čeprav morda večkrat v preognjevitem zaletu. Veliko pa je vprašanje, ali smo danes pristna mladina, ki se daje, ali pa smo uporniki pred pomeščanjenjem, potvaro, pomanjkanjem iskrenosti, ki je je toliko v današnji družbi? če smo to slednje, namreč uporniki proti družabnim maniram časa, ali je ta upor kaj slabega, obsodbe vrednega? To je naša velika pustolovščina, kf nas stiska. A ne bojimo se ne današnjega časa ne sveta; ljubimo ga. Zahtevamo le, da nam odrasli dajejo ljubezni, razumevanja, duhovnosti. Oče: Je to dvoje svetov: odrasli in mladina. Med obema je treba zopet zgraditi podrti most. A oče naj bo dober oče in otrok dober otrok. Mati: Prav, da hoče mladina živeti svoje življenje. A kako? V starših morajo razbra- V nemškem časopisu je bila zapisana sodba, ki svari pred pavšalno krivičnostjo. Pisec govori o kriminaliteti med mladimi ljudmi. Ugotavlja zanimivo dejstvo, da je med domačim ljudstvom odstotek zločinov sorazmerno mnogo višji kakor pa med priseljenimi inožemci in begunci. Opira se na statistiko policije. Isto ugotavlja glede moralnih deliktov. Temu se pisec 'kar čudi; saj bi bilo pričakovati prav obratno. Tisti, ki so morali zapustiti vse, premoženje in svojce, se vendar v tujem svetu znajdejo povsem zapuščene, brez slehernih vezi ljubezni, tradicije, poznanstva in navezanosti na preteklost. Vrženi v čisto novi svet in v nove boje za življenjski obstanek, bi vendar vse laže pogazili moralne, verske in človečanske nagibe in segli po brezobzirnejšem Športni kotiček------------------------- HOKEJ NA LEDU 37. KAC:DOSZA UJPEST 12:3 (4:0, 3:3, 5:0) 38. KAC:KITZBOHEL 5:2 (3:1, 0:0, 2:1) 39. KAC:ZE1.L AM SEE 10:0 (3:0, 3:0, 4:0) V' treh zaporednih tekmah pred domačo publiko so Atleti slavili tri izdatne Številčne zmage, vendar kvalitetno niso kaj prida pokazali in zato jih je maloštevilna publiua zasluzeno izžvižgala. Popolna katastrofa so bili nastopi Morellija, ki zastopa obolelega Lemona. O kakšni zmotni taktiki v celovškem moštvu skoraj ne moremo govoriti. Gledalcev v mestni dvorani je vedno manj, in preostala peščica se obnaša pogosto porazno, nešportno. Po izjavi nekega uglednega Starejšega gledalca obiskuje tekme na ledu 80 odstotkov ..podivjane mladine”, 15 odstotkov radovednežev — z zvonci, trobentami in ostalimi .glasbili” pa sodi v norišnico, če bi od stotih njegova trditev veljala, potem o idealnem športu v Celovcu res ne moremo govoriti. Madžarski prvak se je imel zahvaliti izredni nerazpoloženosti domačega napada, tla je zapustil Celovec le z devetimi goli razlike. Tekma proti Tirolcem je bila dokaj razburljiva in zmaga nad tekmeci za tretje mesto pravzaprav ne pomeni presenečenja. Igro s Zeli am See pa raje zavijmo v plašč pozabe/ Letošnje prvenstvo je že odločeno. Najvišjo lavoriko je tokrat osvojil Dunajski drsalni klub, v katerem z izjemo Bachure, Tureka in obeh Kanadčanov nastopajo igralci, ki sodijo pod avstrijsko povprečje. Najvišjo lovoriko so torej pridobili štirje(l) igralci. Po gostovanju dunajske revije na ti govorico ljubezni, ki se 'kaže v vsakdanjih žrtvah. Če starši ne znajo mladini priti nasproti, naj vsaj mladima stori prvi korak. Duhovnik: Mladina je bolna; a biti bolan ne pomeni, da človek ne more več o-zdravetd. Vidimo mladino, ki hoče resnico, zato prihaja z ranami, s problemi. Poglejmo znake bolezni. Prava diagnoza je že polovica uspeha. Mladina hoče, da jo vodimo. A če jo trdo držimo, se upre: noče vedno plačati ceno, ki jo terjajo njeni problemi. Za ideale ji je malo; hoče hitrih uspehov, hoče čimprej v prakso. V rž m a je nehote v svet, a s pomanjkljivo pripravo za življenje, ki ni šport in spolnost, temveč delo, zabava, ljubezen. Mladina ne ve, čemu naj živi in umira. Nima eshatologije: to se pfavi, da nima nekaj onstran mladosti, za ka,r bi se ji splačalo živeti. Zdravnik: Mladina je vedno enaka. Očitamo ji: če bi razumela... če bi mislila takole ... če bi delala takole... A v tem slučaju bi ne bila več mladina, ampak že odrasli. Vzgojiti mladostnika je kakor zidati stavbo: od temeljev do notranjosti. V človeku je najprej telo, nato duševnost. Vzgoja mora biti celotna. Starši se morajo približati mladini, a z mladostnim duhom. (Ploskanje splošno) (Tako Duh. življenje. Mladina, kaj misliš k temu in nam pošlji svoj zagovor.) sredstvu, da pridejo do denarja, užitka ali naslade. Tudi pri nas v Avstriji smo priče vsakodnevnih zločinov in moralnih deliktov mladine. Časopisje jih prinaša vsak dan iz vseh pokrajin države. Znano je, da biva v Avstriji tudi mnogo tujcev in beguncev. Tudi med zločinci najdemo inozemce. Prav to je že večkrat dvignilo javno mnenje proti nedržavljanom, ki uživajo gosto-Ijuhlje države. Prav gotovo nihče ne more zagovarjati zločina, pa naj ga izvrši kdorkoli. Vendar pa — kot tudi pisec nemškega poročila zatrjuje — je povsem krivično posplošiti in zločin enega tujca pripisovati vsem inozemcem, ki se po večini niso po lastni krivdi znašli v nezavidljivem položaju brezpravnega človeka v tujini. To tem manj, če je statistično ugotovljeno, da je med tujci kriminaliteta manjša kot med domačim prebivalstvom ... ledu v Celovcu bodo gostovale nekatere najboljše švedske ekipe, ki bodo morda zopet privabile nekdanje število gledalcev. SMUČANJE Srečanje najboljših srednjeevropskih skakalcev so tokrat odločili zase Nemci, s tesno razliko točk sledi avstrijska ekipa. Tretje mesto je zasedla Jugoslavija. Izredno neugodni vremenski pogoji v Bischofshofenu so ovirali marsikaterega tekmovalca, da ni mogel razviti vseh svojih sposobnosti. Tako je glavna borba potekala med Nemcema Klejem in BoHtartom ter mladim Slovencem Jemcem, katero sta prva dva z malenkostno prednostjo odločila v svojo korist. Četrti je bil Avstrijec Egger. Na tekmovanju juniorjev je premočno zmagala jugoslovanska ali bolje rečeno, slovenska roprezen-tnca — med posamezniki pa je bil najboljši Jeseničan Ludovik Zajc, ki je napravil izreden vtis na gledalce in strokovnjake. Sobotna in nedeljska smučarska tekmovanja so se končala z izrednimi zmagami avstrijskih zastopnikov na vseh terenih. Smrtno nevarni smuk v Gortini je pred vso svetovno elito odločil zase Karl Schranz, v dolini Grfidena je zmagala v smuku Grete Grander in si tako priborila mesto v avstrijski ekipi, ki bo nastopila na svetovnem prvenstvu. Na tekmovanju v počastitev Tonija Marka, ki se je ubil ob divjem smuku, je s premočjo zmagalo avstrijsko zastopstvo. V slalomu in veleslalomu je zmagal Enist Falch. Zelo so razočarali Francoza, ki so le v veleslalomu dosegli dobre rezultate. KNJIGA — moje veselje Morda je največ takih knjig na knjižnem trgu in v knjižnicah, ki naj bi ljudem olepšale ure počitka, prostega časa in dolgočasja. To so knjige z lahko, zabavno, zanimivo in kratkočasno vsebino. Ponajveč so to romani, povesti in pustolovski popisi. Kdor vprašuje, kaj naj bere, se to vprašanje največ nanaša prav na knjige take vsebine: torej na romane in povesti. Vemo, da bi bilo povsem zgrešeno, če bi segali le po takih knjigah, vendar pa smemo trditi, da je tudi tovrstno čtivo potrebno. Povesti in romanov je na knjižnem trgu brez števila. Dan za dnem pisatelji izdajajo nove. Jasnega pregleda čez vso to množico pisano knjig ne more nihče imeti. Se manj pa more o vseh teh knjigah dati kdo jasne ocene. Brez dvoma imajo mnogi romani ali povesti pravo umetniško vrednost, mnogi .pa so tudi brez vsake vrednosti. Tudi morejo biti versko, moralno ali leposlovno neoporečni, morda celo zelo •dobri, morejo pa biti tudi slabi ali tudi zelo škodljivi. Vprašanje je le, kako ugotoviti, da sta 'povest in roman moralno slaba. Jasno je to mogoče ugotoviti šele, ko knjigo preberemo. Takšna ugotovitev pa je seveda že 'prepozna. Zato imajo v nekaterih deželah sestavljen spisek bolj znanih pisateljev in njihovih knjig, katerim je dodana označba, koliko so le-te moralno vredne. Tudi v Avstriji imamo nekaj podobnega, a omejuje se največ na časopise, revije in ilustracije, ki izhajajo v Avstriji in Nemčiji in se v Avstriji prodajajo. Ge pa takega seznama o vrednosti knjig nimamo, potem moramo biti previdni, ko izbiramo berivo. Za svet vprašajmo vestnega in izkušenega človeka ali pa se vsaj pozanimajmo, katera založba je knjigo izdala. Če je knjiga izšla v katoliški založbi, jo mirno vzamemo v roke, pri drugih pa je previdnost dvakrat na mestu, če pa vsega tega ne moremo, vsaj na vsak način knjigo odložimo takoj, ko začutimo, da nam postaja nevarna. Tudi glede 'povesti in romanov, ki jih ni sicer mogoče obsoditi z moralnega ali verskega stališča, je prav, da smo previdni. Velike) je namreč med njimi takih, ki nimajo prav nobene vrednosti. Na prvi pogled se jim pozna, da jih je pisatelj pisal ■površno in naglo ter le za denar. To je množica današnjih izdaj v tedenskih ali mesečnih zvezkih =- bodi za odrasle, bodi za mladino —. Svet in življenje nam predstavljajo v neresnični, naivni in potvorjeni obliki. Je to nezdrava literatura, ki zastruplja, sicer počasi, a tembolj gotovo. Kdor se je navadil takega branja, je kakor zapit delavec, ki se je predal žganju. Vedno mora segati po taki hrani. Ljudje, ki so si ob takih knjigah oblikovali svoje gledanje na življenjska vprašanja, bodo kmalu »prevarani in razočarani« klonili kot slabiči. Ko torej izbiramo čtivo, ki nas naj raz-vedruje, bomo najprej pazili, da knjiga ne bo moralno slaba in drugič, da bo imela kako literarno vrednost, »šunda« ne bomo brali brez potrebe. Je škoda časa! Saj je toliko dobrih knjig! Zakaj bi se torej hranili z odpadki? So pa poleg teh druge, ki tudi niso brez literarne vrednosti, a so kljub temu lahko razumljive in prijetne. Pri branju takih knjig se duh odpočije in dvigne. Ko tako delo preberemo, se 'počutimo olajšane. Spoznali smo življenje od nove strani in ni nam žal, da živimo, ko po dobri knjigi znova odkrijemo novo skrivnost pisanega življenja. Človekova izobrazba se ne meri po tem, koliko knjig je prebral, marveč po tem, kako jih je predelal. Zahteva se torej kakovost, ne pa kolikost. Če velja to za vsako branje, velja še prav posebej za branje leposlovnih knjig. Tu je namreč nevarnost večja kot drugod, da bi hlastal za koncem, da bi zvedel, »ali sta se vzela ali ne«. Pravi užitek bomo imeli le tedaj, če bomo bedi s premislekom. Tudi duhovni kruh (to je tudi čitanje knjig) mora človek uživati v trudu in znoju, pravi lepo neki modrijan. Le tako branje knjig mi bo pripravilo mnogo užitka in veselja. JCiLaierie, &b$6dbe . . . O oralnem zaščitne ti cepljenju proti otroški paralizi človeka spreleti strah po vseh udih, če zve, da je nekdo v bližini zbolel za otroško paralizo. Sicer se pa ljudje ne menijo dosti za kužne bolezni, 'ker se zibljejo v opti-mističinih občutkih, češ: Mene že ne bo zadela ta nesreča. Da vzdramijo ljudi iz te 'ravnodušnosti, oziroma brezbrižnosti do zaščitnega cepljenja, so se pristojne avstrijske oblasti odtočile, da uvedeto širokopotezno brezplačno zaščitno cepljenje, ki je začeto v pozni jeseni lanskega leta. Oblasti se trudijo na vse pretege, s članki v časopisih, s predavanji in po radiu, da bi opozorile široko plast ljudstva na važnost te akcije. Gre nekako za velikanski vojni pohod proti skrivnostnemu in grozljivemu sovražniku človeštva, to je proti povzročitelju otroške paralize, ki lahko usmrti mladega in odraslega človeka, ki ne prizanaša nobeni starosti in zapusti v slučaju ozdravljenja trajno okvaro rok in nog v obliki večjih ali manjših ohromitev in hudih iznakaz trupa. Proti temu se poslužujejo zdravniki novega načina cepljenja, ki ga imenujejo po iznajditelju Amerikancu profesorju Albertu B. Sabinu »zaščitno cepljenje proti otro-6ki paralizi po Sabinu«. Pri tem popolnoma novem postopanju ne vbrizgavajo več cepiva z iglo pod kožo, ampak ga dovajajo telesu skozi usta s požiranjem. Zdravnik da cepljeneu par kapljic cepiva na košček sladkorja ali jih pomeša s sirupom. Ker vzamejo cepljenci cepivo z ustimi, imenujemo to zaščitno cepljenje tudi »cepljenje s požiranjem« (die Schluckimpfung') ali z znanstvenim imenom »oralno« cepljenje, kar izvira iz latinskega samostalnika os, oris — usta, oziroma iz tozadevnega pridevnika oralis, -e (usten,-a, -no). Marsikateri starši bodo menili in vprašali: Naše otroke so vendar cepili pred nekako tremi leti proti otroški paralizi. Zakaj pa zopet obnavljajo to cepitev? Prvo cepljenje proti otroški paralizi, imenovano po iznajditelju Salku, so izvedli v resnici pred približno tremi leti. Med tem časom so pa odkrili zdrastveni znanstveniki, predvsem v Ameriki, še boljše in učinkovitejše zaščitno cepivo proti otroški paralizi. Pri sedanjem zaščitnem cepljenju uporabljajo izključno zaščitno cepivo po Sabinu. Znanstveniki namreč domnevajo, da cepivo po Salku, to je zaščitno cepljenje z injekcijami, ne nudi zadostne vse-stranske zaščite. V nadaljnji razpravi vam hočem razložili bistvo cepiva po Salku in bistvo cepiva 'po Sabinu. Ko je doktor Jonas Salk, rojen 1914, z univerze Pittsburg v zvezni državi Penmylvamija končal 12. aprila 1955 svoje 'poročilo o novem zaščitnem cepivu proti otroški paralizi, se je vzdignilo v avditori- ju 500 zdravnikov in znanstvenikov s sedežev iz spoštovanja do tega odkritja: Dozdevalo se je, da je veda premagala eno najstrašnejših in najbolj neizprosnih bolezni človeštva. Salkovo cepivo, ki obstoji iz zamorjenih virusov — povzročiteljev otroške paralize, so od tedaj naprej uporabljali po vsem svetu milijonkrat z dobrim uspehom, posebno pri cepljenju otrok. V teku let pa se je pokazalo, da kljub širokopoteznemu cepljenju vseh slojev prebivalstva s Salko-vim cepivom ni bilo mogoče preprečiti novih epidemij otroške paralize. V letih 1959 in 1960 so se namreč pojavile v Združenih državah Amerike, v Kanadi, v Avstraliji in v Franciji — in to kljub zaščitnemu cepljenju — prve epidemije otroške paralize, med katerimi je zbolelo tudi do 20 odstotkov cepljenih oseb. Drugi raziskovaloi, med temi profesor dr. Albert Sabin, roj. 1906, ruski izseljenec iz 1. 1921 iz medicinske fakultete mesta Cincinnati v ameriški zvezni državi Ohio, so si pa prizadevali dobiti za pobijanje otroške paralize zaščitno cepivo z živimi klicami, katere so s kemikalijami v njihovem učinku oslabili in jih napravili na ta način neškodljive za morebitno okužbo. Razlika med navedenima vrstama cepiva je torej ta, da uporablja Salk zamorjene klice, medtem ko se poslužuje Sabin živih, toda oslabljenih klic. Sabinovo cepivo ima nadalje ■tudi to prednost, da ga ne vnesejo v teto z Iglo, to je z injekcijo, ampak ga ceplje-nec lahko vzame v tekoči obliki. Cepljenje po Sabinu, pri katerem dovedemo telesu s požiranjem par kapljic cepiva po naravnem prebavnem kanalu, ne sproži samo zaščitnih snovi v krvi kakor Salkovo c nivo, ampak imunizira tudi črevesno sluznico; to se pravi, da jo napravi nesprejemljivo za strupenine klic otroške paralize. Na ta način so nasevek in pomnožitev divjih virusov otroške para-lize v črevesu ter razširjenje okužbe z iztrebki onemogočeni. Omenjenih prednosti Salkovo cepivo ali Salkova vakcina nima. Salkovo cepivo zavaruje, da ne vderc-jo klice s krvnim in mezgovim 'tokom v celice možgan in ‘hrbtnega mozga, kar je seveda združeno z ohromitvami, nikakor pa ne zaščiti človeka pred okužbo v črevesju, kamor vendar dospejo klice z živili v ogromni množini. Kakor je znano, spadajo povzročitelji otroške paralize k najmanjšim živim bitjem, k takozvanim virusom. Ime virus je latinska beseda in pomeni nekako »strupeni sok«. Virusi pretvarjajo beljakovino gostiteljeve celice v svojo •strupeno beljakovino in motijo na ta način celotno presnovo celic ter zastrupljajo organizem. Virus, povzročitelj otroške paralize, je okrogle oblike in meri v premoru komai 20 mi-milijonink milim., medtem ko merijo bakterije v dolžino in širino samo tisočinke milimetrov. Bistvena značilnost virusov je nadalje, da n e uspevajo in rastejo na navadnih gojiščih kot bakterije, ampak samo v živih celicah, najraje v ledvicah opic in v zarodku piščanca. (Prihodnjič dalje) Kako umivamo stekleno posodo? Stekleno posodo umivamo v mlačni vodi, v kateri smo raztopili nekoliko boraksa. Če pa je steklena posoda mastna, jo umij-mo v mlačni milnici z boraksom in jo dobro izplaknimo v čisti, mlačni vodi. Kalne steklenice in kozarce očistimo s kisom in soljo pa tudi z zdrobljenimi jajčnimi lupinami: steklo postane čisto in svetlo kakor novo. Oljnate in drugače zamaščene steklenice očistimo najbolje s koprivami. Pri čiščenju steklenic in sploh steklenine dobro pomaga surov narezan krompir, ki ga pustimo v steklenici 2 do 3 dni. Če so steklenice plesnive ali če sploh smrdijo, uporabljamo stolčeno oglje ali pepeliko. Po petroleju steklenice dolgo smrdijo, tudi če jih očistimo; tu bo najbolje, če jih dobro prciplaknemo z bencinom, in sicer štiri do petkrat; bencin odlijemo, steklenico posušimo in izplaknemo dva do trikrat s špiritom. Če vsč drugo ne pomaga, uporabimo razredčeno solno ali žvepleno kislino. Steklenice, v katerih je bilo vodno steklo, se ne dajo očistiti. Steklene zamaške, ki se prisuše in jih ne moremo izvleči, zrahljamo s tem, da ogrejemo grlo steklenice na špiritnem plamenu. Če pa bi bila nevarnost zaradi eksplozivne vsebine ali kako drugače, ogrejemo grlo steklenice s tem, da ga ovijemo z motvozom in sučemo toliko časa, dokler se grlo ne ogreje. Pomaga tudi to, da zalijemo zamašek z oljem in 'postavimo steklenico v toplo ali vročo vodo. Stekleno 'posodo z motnim robom pomiješ prav lepo s kavno usedlino, ki ti ostane po kuhani kavi. Uporabljaj pa čimbolj svežo, vrzi jo v posodo ali v kozarec, ki ga hočeš pomiti, prilij mrzle vode in tresi sem in tja, ali drgni s krpo, nato pa izplakni z mlačno vodo. S tek libre e in kozarce lahko operemo tudi tako, da denemo v vodo na drobne koščke natrgani časmiški papir in jih potem preplaknemo v čisti, mrzli vodi. če hočeš steklenico ali pločevinasto škatlo nepredušno zapreti, vzemi ostanek sveče in pokapljaj robove s stearinom, dokler nisi dosegel namena. fzimska cavpcodaia Globoko znižane cene L. Maurer Klagenfurt, Alter Platz 35 Strokovna trgovina za umetne cvetlice, mlite in damske klobuke KlAGENFURT, Alter Platz 34 Šivalne in pletilne stroje pri Grundner KLAT. ENFURT, \VIENER CASSF. 10 BLIZU MESTNE CERKVE Nainovejše kmetijske stroie, Štedilnike, pralne stroje, gospodinjske potrebščine ugodno in na obroke pri HANS WERNIG KLAGENFURT, Paulitsthgasse (Prosenhof) Qloboko znižane cene moškemu in ženskemn perilu PRI 10a l(diet KLAQENFWRT, 10. Oktoberstr. 2 Položaj katoliške Cerkve v Jugoslaviji (Nadaljevanje s £ strani) ' 6. Cerkev ne more vršiti verskih dolžnosti in niti me more imeti obstanka brez primernih šol za vzgojo in pouk bodočih duhovnikov. Sole za pouk duhovniškega naraščaja so nujno potrebne. Pravičnost in prava zahteva pameti je, da država vrne Cerkvi njene nekdanje šole v prosto uporabo. To je eden temeljnih pogojev, da se omogoči normalizacija v odnosih Cerkve im države. 7. Iz istega razloga je nujno, da se vrnejo redovnikom in redovnicam njihovi nekdanji samostani in druga poslopja, ki so bila njihova, preden jih je država vzela. 8. Prav tako je nujno, da se .vrnejo Cerkvi v svobodno uporabo poslopja za stanovanje duhovnikov, kanonikov in škofov, poleg tega sploh vsa poslopja, ki so bila last Cerkve pred podržavljanjem. 9. Nujna potreba je, da se predrugači žakon, ki govori o nacionalizaciji in konfiskaciji najetih poslopij in stavbenih zemljišč; mora se namreč preprečiti nacionalizacija in konfiskacija cerkvenih stavb im Šolskih poslopij, semenišč im domov za na-stanjenje duhovnikov. Ako se Cerkvi taka poslopja odvzamejo, kako naj obstaja in vrši svojo nalogo? Moramo torej na tem mestu krepko poudariti, da se Cerkev ne bo nikdar odpovedala lastništvu in pravici do rabe konfisciranih cerkva in drugih poslopij. 10. Cerkev čuti dolžnost, da zahteva 'brezpogojno vrnitev vseh poslopij, kjer se je opravljala 'božja služba pred konfiskacijo. Nekatere cerkve, kapele in molilnice je država konfiscirala brez pristanka Cerkve in dogovora z njo. Morajo torej priti nazaj v roke Cerkve! 11. Cerkev tudi* zahteva, da se ji dovoli staviti nove cerkve in stanovanja za duhovnike, pa tudi popravljati in razširjevati obstoječe. Civilne oblasti bi morale iti na roko in se ravnati po danih zakonih, ko gre za izvajanje omenjenih načrtov. 12. Pokopališča se morajo razdeliti v sekcije in priznane veroizpovedi morajo dobiti na njih lastne oddelke. Duhovniki morajo imeti prost vstop na pokopališča in opraviti predpisane obrede ob pogrebih svojih vernikov. Prav tako jim mora zakon garantirati, da v pokopaliških kapelah svobodno opravljajo svojo božjo službo. 13. Država je Cerkvi vzela pravico voditi matične knjige o rojstvih, porokah in smrtih, dotedanje jim je pa pobrala. Omenjene knjige in dokumenti so last Cerkve. Zato jih mora država vrniti Cerkvi, vrniti tudi pravico, da Cerkev izdaja veljavne tozadevne izkaze v svrho verske uporabe. 14. Škofje bi želeli, da imajo dijaki, ki se pripravljajo na duhovniški stan, pravico uporabljati državna transportna sredstva, pa tudi zdravniško in bolniško oskrbo tako kot je preskrbljeno za ostale dijake. Saj velika večina dijakov, ki žele postati duhovniki, iprihaja iz siromašnih družin. Prav tako bi bili škofje državi hvaležni, če bi njihovi dijaki uživali enake predpravice v zadevi vojaške službe, kot jih uživajo dijaki v državnih šolah. 15. Tisk je dandanes vsakdanja potreba vseh ljudi. Cerkev ne more z uspehom opravljati svoje naloge, ko nima modernih sredstev komunikacije. V predvojni Jugoslaviji je bilo last Cerkve okoli 150 različnih verskih listov in časopisov, ki so redno izhajali. Danes obstajata samo dva majhna mesečnika. Kake verske knjižice je treba le na roko razmnoževati, ker je tiskanje zanje prepovedano. Cerkev bi morala imeti vsaj eno lastno tiskarno za svoje nujne potrebe. Torej vsaj ena tiskarna od vseh konfisciranih naj bi se Cerkvi vrnila, ali vsaj dovoljeneje naj bi se dalo Cerkvi, da si sama omisli novo tiskarno, pa čeprav bi bilo treba vso opremo dobiti iz tujine. Cerkev bi morala imeti svobodo, da sama organizira in vodi za to potrebno osebje. Državne tiskarne bi pa tudi morale sprejemati v tisk verske spise pod enakimi pogoji, kot sprejemajo -vsa druga tiskarska naročila. Neznosno je, da ako poedini delavski sveti smejo odklanjati tiskanje knjig in drugih naročil v verske namene. Po trenutno obstoječih državnih zakonih ima Cerkev vso pravico tiskati in izdajati verske spise, toda v praksi se ji ta pravica le prepogosto odreka. 16. Škofje radi priznavajo, da trenutno nihče od njih ni v zaporu; tudi število še zaprtih duhovnikov je nizko in zločini nad duhovniki so zdaj mnogo redkejši, kot so bili. Vendar po nekaterih krajih sodišča nastopajo zoper duhovnike za prestopke,, ki so v tesni zvezi z njihovimi verskimi dolžnostmi — nastopajo mnogo strožje kot zoper razne prestopke, ki jih zagreše člani drugih poklicev in stanov. 17. Nikakor ni brez 'podlage bojazen m zaskrbljenost, da sodišča obračajo črko za kona zoper duhovnike in verne laike vse drugače kot zoper druge. Da, sodišča pogosto zakrivajo nečedno diskriminacijo, ko gre za kako cerkveno zadevo. Imamo sodi Sča, ki si osvajajo nepisano in neopravičeno postavo, češ da je duhovnik vedno kriv, pa naj ga toži kdorkoli in za karkoli. Tudi ni bito težko opaziti, da sodišča najrajši pošljejo duhovnika v zapor za Božič ali Veliko moč. 18. V prihodnje naj tudi preneha vsak pritisk ma duhovnike od strani državnih in lokalnih civilnih oblasti, da bi se vpisali v takozvano strokovno društvo duše-brižnikov. To naj se po zakonu strogo prc pove. 19. Ne sme se več zavlačevati dovoljenje škofom, da potujejo v Rim k Sveti stolici, kadar jih ta pokliče. Lojalno priznavamo, tla smo zadnje čase skoraj vsi tako dovoljenje res dobili. Toda nič več kot prav bi bilo, da bi tudi duhovniki in verniki dobivali dovoljenje za potovanje v inozem stvo brez težav, ako želijo romati v Rim, Jeruzalem, Lurd, ali pa k velikim verskim manifestacijam, kot je n. pr. evharističen kongres. To bi napravilo vsepovsod naj boljši vtis. Ko pošiljamo vladi to spomenico z vse mi njenimi predlogi in nasveti, nas pri tem vodi iskreno prepričanje, da s tem korakom napravljamo veliko uslugo tako Cerkvi kot državi. Kot lojalni sinovi Cerkve in države trdno upamo, da 'bo naša spomenica ugodno sprejeta in jo bodo ‘poklicne oblasti premislile z enako lojalnostjo, kot jo mi odpošiljamo. P * I * S * * N * O * B * R * /\ * N * J * E Karel Rojšek: IM v fiOtnhdna uatava (Nadaljevanje in konec) Avto drvi naprej mimo cerkve, kjer še stoji mogočna lipa še iz turških časov. Malo pred Podmiljem, kjer se cesta stisne med 'hribovje, so večkrat tudi kmetje iz zasede napadli francosko blagajno. Bili so to 'kmetje, ki jim nikakor mi šlo v račun, da bi redili — francosko svojat. Ko pa je Napoleon pregnal papeža s prestola, je bila pa tudi duhovščina proti njemu, češ, da se pravi katoličan ne 'Sme pokoravati takšni oblasti, ki preganja božjega namestnika. Srd proti Francozom se je še povečal, ko so oblasti ustrelile pet kmetov v Ljubljani pri Sv. Krištofu, med katerimi jih je bilo nekaj iz št. Gotharda. Tudi župnik Rozman je moral pobegniti na sosednjo štajersko, ker je baje hujskal ljudstvo k u-poru. šofer pritiska na plin in že smo v Podmiljem na kraju, kjer je bila nekdaj mogočna gostilna in prenočišče z ogromnimi hlevi. Sedaj stoji samo en dvoriščni trakt, drugi je v razvalinah, vse ostalo je izginilo. Tu je gospodaril mogočni Miklavž, ki je baje obogatel na krivičen način. Na tem zgodovinskem kraju, je šentgothardsko prosvetno društvo priredilo igro »Testament«. Tomaževa bajta, kjer sta se z Tončem prepirala za 'listino, je že tudi izginila. Nekaj poslopij je propadlo zaradi starosti, nekaj •^nljih opustili, ko je bila izpeljana Južna OTeznica Dunaj — Trst in je cesta, ki je dajala ogromno zaslužka, izgubila svoj 'pomen. Sedaj, po dobrih sto letih, je pa cesta zopet oživela. Kot za stavo drvimo po tej gladki cesti mimo obeh Lok, na levi Limbarska gora, njen cerkveni patron je sv. Valentin, kamor prihaja o Binkoštih mnogo romarjev in je Obenem tudi lepa izletna in razgledna točka po vsem črnem grabnu in na polje do Ljubljane. Na desni pa je Krašnja, domovina Andrejčkovega Jožeta. Mimo tega naselja se vleče nova cesta po polju, od nje se odcepi stranska proti »Zlatemu polju«, kjer 'baje rastejo najbolj debele in okusne češplje, znane daleč na okoli. Že smo v Podpeči, tudi tukaj so bili nekdaj ogromni hlevi, kjer je cesarska pošta menjala konje iza progo Ljubljana—Vransko. Eden teh hlevov je postal žrtev snega pred "dnjo vojno. Stara preperela streha ni več "Zdržala ogromne snežne gmote in ravno, ko sem se nekoč peljal s kolesom mimo, je ta častitljiva stavba, ki je prislužila nekdaj lastnikom lepe denarce, stokaje počenila za vedno. Toda kakor se je današnja moderna ce- sta sramovala iti skozi ponižno Krašnjo, tako je prezrla tudi ponosno Lukavico, ki se je že od nekdaj štela za bolj olikano, saj se je tukaj zbiral takozvani »cvet« naroda. Notarji, sodniki, odvetniki, njih koncipijenti, učiteljstvo, orožništvo, trgovci, in kar je bolj »nobel« ljudi, so imeli v lulkavških »purgarskih« gostilnah svoje pomenke. Pisatelj Janko Kersnik, njegov vrstnik Josip Jurčič, ter poslanec in poznejši deželni glavar, Franjo šuklje, so imeli tudi večkrat svoje razgovore v teh prostorih. Da, če bi danes ti možje še živeli, bi brez dvoma pri prvi seji, vložili oster protest, proti takemu ravnanju, ki žali čut vsakega ponosnega Lukovčana, češ: prej so obstojale gostilne, kot pa ceste. In radi nas, gostilničarjev, je morala cesta napraviti ovinek. Nešteto starih cest nam priča, da so bili njihovi ovinki »naravnani« v gostilnah. Sedaj pa tako ponižanje. Toda tu ne pomaga nobeno jadikovanje, cesta je trda in ravna, in se ne vije več. Tam pri št. Vidu se zopet spoji s staro cesto, ki te pelje čez snažne sončne Prevoje, proti Dobu, Viru, spet mimo Domžal preko Trzina, Črnuč, Ježice v belo Ljubljano, kamor sem prispel deset minut pred odhodom vlaka. Hvala Bogu, sem vzdihnil, in vprašal šoferja za račun. Nimate nič časa, pohitite, da ga ne zamudite; bova že drugič naredila račun. Ponujal sem mu nekaj, pa ni hotel vzeti. Poslovil sem se od sopotnika in prijaznega šoferja, ki še danes čaka na plačilo. Dobrota je sirota. Na peronu se je trlo ljudi, po par minutah sem že sedel udobno v kupeju. Na meji kratek pregled, na obeh straneh zelo prijazni cariniki, in Koroška me je zopet sprejela v svojo sredo, doma sem. Pozdravljena rodna Savinjska dolina, pozdravljen zgodovinski »Črni graben«, poln skrivnosti, pozdravljeni vsi, ki sem vas srečal — razen šoferjev in sprevodnikov avtobusov ... JACK LONDON: ^priznanje V državi Nevadi živi žena, ki sem se ji nekoč ure dolgo brez -sramu in dosledno lagal. Moj namen ni, da bi se ji opravičil. Nikakor. Le nekaj bi ji rad pojasnil. Žal ji imena ne vem, še manj njen sedanji naslov. Če pa ji pridejo te vrstice nekega dne slučajno pred oči, upam, da mi bo pisala. Zgodilo se je v mestecu Reno (Nevada) poleti leta 1892. Takrat je bil tam letni sejem in po ulicah je kar mrgolelo raznih malopridnežev, žaparjev in lačnih potepuhov. Prav ti lačni 'potepuhi pa so bili krivi, da je postalo mesto zelo negostoljubno. Oblegali so vrata meščanov tako dolgo, dokler se jim nobena niso več odprla. Dobro se spominjam, kolikokrat sem opoldne taval naokrog, ne da 'bi dobil grižljaj v usta. Resnično, v tem mestu se mi je tako slabo godilo, da som se odločil čimprej odnesti pete. Na železniški postaji sem prelisičil sprevodnika in stopil v salonski voz nekega potujočega milijonarja. Medtem ko je vlak potegnil, sem zdrvel proti milijonarju, sprevodnik pa za menoj. Bila je dirka na življenje in smrt. Toda sprevodnik je bil dober tekač in ko sem prisopihal do milijonarja, me je že držal za vrat. Za obotavljanje ni bilo časa. »Dajte mi četrt dolarja, da si bom kupil kosilo!« sem izbruhnil in lovil sapo. Milijonar je avtomatično segel v žep in mi dal — ravno četrt dolarja. Bil je tako osupel, da bi mi dal tudi cel do- lar, če bi ga zahteval, zavoljo česar sem se pozneje kesal. V naslednjem trenutku sem skočil s stopnice milijonarjevega voza, medtem ko mi je skušal sprevodnik postreči z brco v obraz. To se mu hvala Bogu ni posrečilo, kajti na človeka, ki ga vrže brca z okovanim čevljem številka petdeset z drvečega vlaka, ne bi stavil niti počenega groša. Toda povrnimo se k ženi, ki sem jo tako nesramno nalagal. Bil je moj poslednji večer v Renu. Šel sem na dirkališče gledat dirke in zato prišel ob kosilo. Bil sem lačen, v mestu pa so prav tisti dan organizirali nekakšen odbor, ki je imel nalogo očistiti mesto takšnih ter podobnih ptičkov, kakršen sem bil jaz. Del mojih kolegov je policija že zgrabila, jaz pa sem imel, preden otresem renski prah s podplatov, opraviti še dvoje: prvič, priskrbeti si prostor na kakšnem slepem vozu zahodnega čezcelinskega vlaka in drugič — pribera-čiti si kosilo. Mlad človek, kakršen sem bil, si pač dvakrat premisli, preden se odloči za vožnjo s praznim želodcem na odprtem vagonu, skozi neštete predore in mimo večnega snega Visokih gorovij. Toda »priberačiti si kosilo« nikakor ni bila preprosta stvar. Brez uspeha sem obleta! nekaj ducatov hiš, kjer so mi namesto kosila postregli z neprijetnimi pripombami o nekakšnih švedskih gardinah, kakršne zaslužijo takšni ptiči, kot sem jaz. Najhuje od vsega je bilo to, da je bilo v teh pripombah še preveč resnice. Prav zato sem jo želel še isti večer od-kurki proti zahodu. Roka pravice je v mestu vneto zasledovala lačne brezdomce in hiša s švedskimi gardinami je bila namenjena njim. Ponekod so mi vrata zaloputnili kar pred nosom, tako da sem moral sredi stavka prekiniti svojo vljudno in 'ponižno izgovorjeno prošnjo, ki je merila na kak skromen grižljaj. V neki hiši mi vrat sploh niso odprli. Stal sem tam in trkal, oni pa so me opazovali skozi okno. Da, dvignili, so culo majhnega, krepkega otročička, da bi preko ramen staršev videl potepuha, ki y njihovi hiši ne sme dobiti hrane. Zadnje, toda gotovo upanje potepuhov so največji reveži. Na popolne reveže se lahko vedno zaneseš, lačnega nikdar ne za-ipode izpred vrat. Kadarkoli sem prišel do koče, kjer so bile odprtine v šipah zamašene s cunjami, sem vedno dobil kaj jesti. O vi, kramarji z dobrodelnostjo, pojdite se k revnim ljudem učit, kajti le revni so resnično dobrodelni! Revež nikoli ne da, niti odreče obilja, kajti on nima obilja. Ne da, pa tudi ne odreče tega, kar bi sam nujno potreboval. Če vržeš psu kost, ni to nobena dobrodelnost. Dobrodelnost bi bila, če bi delil kost s psom tedaj, ko bi bil sam tako lačen kakor pes. Zlasti iz neke hiše so me po vseh pravilih vrgli na cesto. Skozi okno predsobe je bilo videti v jedilnico, kjer je sedel mož, ki je jedel pašteto, veliko ribjo pašteto. Stal sem pri odprtih vratih, on pa je jedel in med— tem, ko se je pogovarjal z menoj, je jedel dalje. OČividno ga je v življenju doletela sreča, iz te sreče pa se je rodilo sovraštvo do bližnjega, ki ni imel takšne sreče kakor on. Mojo prošnjo, da bi mi dal kaj, je prekinil s hreščečim glasom: »Rekel bi, da nimate nobene volje do dela!« Kaj ima to opraviti z mojo prošnjo? Ničesar nisem govoril o delu. Predmet, o katerem sem začel razgovor, je bi! vendar samo »jesti«. In tudi resnično nisem čutil nobene volje do dela. To noč sem jo vendar hotel odkuriti proč, ta človek pa mi govori o delu! »Prepričan sem,« je hreščal dalje, »da ne bi delali, tudi ko bi imeli za to priložnost.« Opazil sem trpeči Obraz njegove žene in vedel, da bi dobil precejšen .kos tiste paštete, ko bi ne bilo tega cerbera. Toda cer-berus je sedel tu in metal vase pašteto, meni pa, če sem želel kaj doseči, ni preostalo drugega, kakor da se mu skušam prikupiti. Vzdihnil sem torej in se priključil njegovim moralnim pogledom na delo. »Seveda bi rad delal,« sem stresel iz sebe, »Tega ne verjamem,« je zarenčal nazaj. (Nadaljevanje sledi) IVO ANDRIC: 10 Zgodba o tiarami Simanu Razen Simama je še en reden gost, to je neki Salihbeg Hasimbegovič. Ta je iz Ma-glaja, a je že od lanskega leta v Sarajevu, pri sestri, ki je poročena z enim izmed Babičev, in iz njene miloščine pije svoje zadnje kozarčke žganja. To je iztrošen človek, brez hiše in domačije, hud in neozdravljiv pijanec, včasih tudi slovit kockar, ki ga je njegova begovska družba že zdavnaj zavrgla. Pol svojega imetja je pognal v petindvajsetih letih pred prihodom Avstrije, drugo, večjo polovico pa v teh petih, šestih letih, odkar je prišla zasedba in prinesla gostišča, tnuzikaminje im razne druge zabave in mike. Predebel, čisto kratkega vratu, rdeč in višnjev v obraz, škrbast, zmeraj vlažnih in krvavih oči je poganjal zadnje dneve tu na Kozjem mostu, kjer je dostikrat ostal tudi po dva, tri dni. »Vsak dan gledam, kdaj ga bo kap zadela in kdaj se bo prevrnil, je dejal svojemu fantu krčmar, ki so mu bile všeč mike in zlohotne napovedi. Večkrat se primeri, da ostaneta v krčmi pri mostu Salihbeg in Siman sama, ker nekateri prihajajo samo ob praznikih, drugi samo proti večeru in kadar je lep dan, ta dva pa sta skoraj kar naprej tukaj. Dokler sta trezna, sc ne moreta, sedita daleč vsaksebi. Siman se venomer preseda, premetava neke papirje '[>o usnjeni torbi ali glasno kašlja, beg pa sedi mirno, nikogar ne vidi in ne sliši im nikogar ne potrebuje. Sem pa tja kak mimo idoč potnik vstopi, popije kaj in gre. Zelo težko bi bilo reči, kateri izmed njiju se prvi oglasi in kako se zgodi, da se začneta 'pogovarjati in da Siman prisede k begu. Vse to doseže žganje. Oživeli, a zmeraj zadržani Salihbeg reče mirno: »Daj, kako krajinsko!« In Siman gre in prinese gosli v torbi, a tako, kakor da je to po njegovi volji in potrebi. In igra in tiho poje, ko pa konča, ne gleda bega, temveč gosli in nič ne sprašuje. Zdaj beg naroči. »Daj mi Šilce žganja! ... Eno daj tudi temule!« Ko pa spijeta, naroči vnovič, ne da bi še kaj ločeval Simana od sebe. »Daj nama še žganja.« Beg prosii novo pesem. Siman zapoje. Kozarca pred njima sta prazna. Treba ju je napolniti. Pri tretjem paru kozarcev Siman sam zapoje o Smailagi čengiču. Beg oživi. »E j, to, to! Samo če se Smailagu kaj zgodi, vedi, da ne boš imel več glave na vratu!« Kakor vsi ljudje, 'potopljeni V pijanstvo, ima tudi beg rad takele grožnje, ki seveda ostanejo pri besedah kakor vse grožnje, rotitve im obljube hudih alkoholikov. Tako pijeta im pojeta. Tema je že zdavnaj legla. Med posameznimi pesmimi imata zmedene pomenke, zdaj glasne, zdaj pridušeno šepetaje. In v teh pomenkih se dogodi, da se beg mahoma zdrzne in začuti, da je beg, in ostro užene kmeta v molk in spremeni pogovor. Toda še pogosteje se zgodi, da je tako pijan, da ne more ne dvigniti očesnih vek ne premakniti odebeljenega jezika, ker je šibkejši od Simana in ker se ga pijača bolj prime. Siman je srečen, dd je nazadnje le dobil človeka, ki tako strahotno in do mrtvega pijan ne more pobegniti in ga mora poslušati, zato govori tiho svojemu sobesedniku, ki je oslepljen, obnemel in trd od pijače. »Vsi govorijo o meni, da sem tepec in izgubljenec. Vem to. Vem pa tudi, da ni čisto tako. Vidiš, moj rajni oče je imel v mojih mladih letih petelina, velikega, daleč naokoli mu ni bilo para. Toda imel je napako, zaradi katere je prezgodaj izgubil glavo: za celo uro prej kakor drugi petelini je kikirikal in budil domače. Ne- Hladilnke, pralne sfroje, električne motorje in vse električne predmete pri Johan Lomšek Št. Lip!, Tihoja. p. Dobrla ves Plačila tudi na ugodne obroke kega dne se ga je moj oče naveličal. Ne maram ga trpeti, je dejal, pa čeprav bi mi na srcu rasel. In je velel, naj ga zakoljejo. E, vidiš, jaz sem tak petelin...« Beg je z zaprtimi očmi samo mevljal z brezzobimi usti in slišati je bilo glas, ki je utegnil biti jezno renčanje ali pa smr- čanje spečega človeka. A Siman j,e na dalj er val v nepremagljivi potrebi, da pove ner komu vse, kar mu je na srcu, komur že koli, pa čejarav tudi tejle odmrli kladi. »Vsi mi pripovedujejo, da bi ne bilo treba delati in govoriti vsega tistega, kar sem naredil in povedal, da še ni čas in tla je bolje: ,vodo v usta’, kakor pravimo, 'pa se meniti za svoje delo. Že mogoče, če pa vse preudarim, vidim, da je tako, kakor jiaz pravim, ela je gosposka pravica umrla, tlačanska pa se rodila, samo oni tega ne vidijo, še ne vidijo, jaz pa vidim!« In kmet tišči begu pod nos in mu govori milo in zviška, kakor da mu s tem zaupa veliko skrivnost in napravlja veliko usliugo. »Veš, Salihbeg, čast ti kot gostitelju in prijatelju, moram reči. Čast! Tudi jaz bi ne bil človeku podoben, če bi te žalil in poteptal tisto, kar sem tule tvojega pojedel in popil. Bog ne daj! Tebi čast, a tole s tlačansko zemljo in s tretjino ni, kakor bi moralo biti, ni prav im ne bo dolgo trajalo. Danes je Siman bedak in brez strehe, spodili so ga z zemlje, ljudje obračajo glavo od njega, smeje se mu zadnja gnida, suče ga Vašo Gengo pa še tisti plešasti sluga Muso ga poih ne le iz pisarne, temveč tudi izpred Okrožne gosposke. Niti tam me ne pusti stati. ,Ne dovolimo,’ pravi. E, ne dovolijo, jaz pa ti povem, Salihbeg, in naj se ti nič ne zaleti in ne zameri z moje strani, pa ima le Siman prav, in še kako: samo da se je zmotil in da je prezgodaj zakikirikal. (Zmotil me je Nemec, pes ne-maami!) A Siman ima prav, ima! Ima!« (Nadaljevan je na 8. strani) Zgodba o tlačanu Šintanu (Nadaljevanje s 7. strani) Kmet se odmika, škrta z zobmi, tolče z dlanjo ipo mizi in govori zasoplo in čisto hripavo od razburjenosti, govori, kakor da spremlja gosli, govorjenje pa mu trga hud, bolan kašelj. »Prav ima, verjemi, Salihbeg! Kar naj bom tepec in izgubljenec. Dobro, naj borni Toda za menoj bo prišel boljši od mene in bo pametneje zastavil račune, tako, da niti gospodarjem niti okrožni gosposki ne ibo po volji, a mu ne bodo nič mogli. Jaz ne 'bom učakal, a vem, kakor gledam tole revno žganjce pred seboj, da bo prišel dan, ko bodo gospodarji in begi tekali okrog sodišč in pisarn in nosili takole kakor jaz pisma in postave v torbi, a jim jih ne bo maral nihče brati in ne se meniti z njimi. Ljudje se bodo smejali gosposki pravici, kakor se danes smejejo meni. Samo tisto bo mailo glasnejši in hujši smeh; Bosna se bo tresla od njega. Od.mene bo tedaj prgišče kosti v zemlji, mogoče pa še to ne, a meni ■ni treba 'boljše zaušnice. Tedaj se bom rodil, danes pa sem mrtev.« In vse mogoče tako govori Sima n, česar nikoli ni bilo, kar, pravijo ljudje, ne more biti in kar vendarle mora biti — vse mogoče veliko in uporniško, česar ne govorimo, česar si človek podnevi niti misliti ne upa — kakor da iz njega ne govori žganje, temveč sama resnica, zgovorna, bistra in neustrašna resnica poznih nočnih ur v glu- hi pokrajini nad upadlo reko, ki komaj malo žubori. In ljubo mu je, da more in sme vse to tako govoriti v obraz begu, pravemu begu, ipa čeprav res na pol mrtvemu od pijače. Beg pa pogosto tudi ni tako odmrl, kakor je videti, marveč sliši kmeta skozi pijano meglo in šumenje zastrupljene krvi v glavi; čeprav ne sliši vsega, vsaj poglavitno izbira. V njem se nabira počasna, a močna nejevolja, a kakor da mu je jezik odrezan in noge izpodbite, samo s kazalcem desne roke miga na levo, na desno in s to komaj opazi j ivo kretnjo pobija vse, kar sliši. Samo toliko more in toliko naredi. Samo da ne ostane pri tistem, kakor pravi Vlah. Tako mineva noč. Vse utihne, luči se pogasijo, samo krajček nekako steklastega in vlažnega meseca se še nekaj časa svetlika nad temno kotlino. Krčmar zapre lopute na oknih, zapahne vrata in leže spat, bega m Simana pa pusti, potem ko dobi plačano pijačo, tako na terasi zraven reke kot ljudi brez reda in ugleda, za katere mu ni treba posebej skrbeti, ki jim ne veš ne časa ne kraja — in ki bodo kmalu, eden prej, drugi pozneje, takole tudi nekega dne končali nekje na klopi ob gostilniški steni. Konec MALI OGLAS Posezite takoj! Damske jopice, tople iz kvalitetna: čiMe volne 149.— Sil., domače halje iz dvojnega flanela za 149.— šil., dokler traja zaloga, ob razprodaji pri SATTLER, Klagenfurt, am Heuplatz. ZA DANAŠNJEGA ČLOVEKA - JUTRIŠNJI ŠIVALNI STROJ! Najboljše vzorce z novimi ugodnostmi pri šivanju dobite po znižanih cenah, na Obročno plačevanje, ob priliki brezplačnega tečaja za šivanje in vezenje, združenega z razstavo šivalnih strojev ki je ves dan odprta, od 2. do 9. februarja, v strokovni in razpošiljalni trgovini s šivalnimi stroji JOSEF RIEBLER jun. SPITTAL/DRAU, Neuer Platz 6. Tel. 25-88 Kompletni šivalni stroji v kovčkih z 20-letno garancijo, od šil. 2.100 dalje. Kompletni šivalni stroji za dom, v omarici, z dodatno pripravo za entlanje od šil. 2.450 dalje. Ugodna zamenjava starih šivalnih strojev. Pošljite nam priloženi odrezek. Zanj vam bomo brez-plačno poslali cenike najnovejših šivalnih strojev. Gutschein R 62/2 EDER&CO. KLAGENFURT, VVIENER GASSE erhalfen Sie beim ABVERKAUF vom 21. Janner bis 17. Februar Kammgarne, Loden, Brokafe, Seiden, Jacquarde, Ripse und verschiedene andere Štolfe nicht umsonst, aber zu gunsfigsfen Preisen! SLOVENSKE ODDAJE V RADiU &ce»a NEDELJA, 4. 2.: 7.30 Duhovni nagovor. - S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 5. 2.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Pogled v sodobno svetovno literaturo. — 18.00 Koroške narodne pesmi. — TOREK, G. 2.: 14.15 Poročila, objave. — Lik dr. Franceta Prešerna. - SREDA, 7. 2.: 14.15 Poročila, objave. - Kar želite, zaigramo. — Hišna imena v okolici nekdanje humperške graščine na Koroškem. — Četrtek, 8. 2.: 14.15 Poročila, objave. — Koroški kulturni pregled. - PETEK, 9. 2.: 14.15 Poročila, objave. - „Da le sosed bo mejak...” - SOBOTA, 10. 2.: 9 00 Od pe-.mi do pesmi — od srca do srca. 18.25 Tako naj teden izzven i... K ATZ E N J A M M E R ist oft das Ende einer rauschenden Ballnacht. Geaen Benommenheit, Obelkeit und ver-dorbenen Magen erproben Sie den echten ..KLOSTERFRAU MELISSENGEIST"! Nehmen Sie ihn nach Gebrauchsanvvei-sung und Ihr Allgemein-^ befinden wird sich rasch »P bessern. Nur echt in der /W' blauen Packung mit den 3 Non-nen. 2/62 Erhaltlich in Apo-theken u. Drogerien KLofterfrau Bistrica v Rožu. — Sobota, 3. 2.: Spionage (IV). — šefa avstrijske vohunske služite odkrijejo leta 1913 kot ruskega vohuna. — Nedelja, 4. 2.: Das Schweigcn im VValde (III). — Plemič pusti svojo bogato nevesto in poroči revno dekle. Po romanu Ludviga Gnnghofcrja. — Sreda, 7. 2.: Ein Abcnd im Moulin Rouge, Pariš (IV). — Dokumentarni film. št. Jakob v Rožu. — Sobota, 3. 2: Die Brand-ner /.vvillinge (IVb). — Zgodba dveh neenakih dvojčkov. — Nedelja, 4. 2.: Gpfergnfig einer Nonne (la). — Za časa francoske revolucije umre IG karmeličank pod giljotino za svojo vero. S tem dajo tudi zgled svoji sosestri, ki omahuje, da premaga človeško slabost in se brez-pogojno vda božji volji. Film priporočamo vsemi u ■ Hi m ■ H n n H u M S n a a a m H eai izkoristite RAZPRODAJO pri ftjsftenio Klagenfurt, BahnholstraBe 9 Odlična kvaliteta po najugodnejših cenah! Radioaparati Šivalni stroji Kolesa V VELIKI IZBIRI fRinlioluuu KERN Klagenfurt. Burggaue Ugodna plačila na obroke G R O S S E R INVENTURVERKAUF Dekor- und Spitzcnstoffe zn halben Preisen und noch billiger Besonders gunstige Angebote in Einzelstucken wie Stiihle, Fau-teuils, Leselampen, Einzclbctten Hartholzschlafzimmer, schvverer Rundbau zum Schlagerpreis! Friiher S 9250.—, jetzt S 4800,— Grofies Spcisczimmerbuffet, Rundbau, kaukasisch NuR, friiher S 7000.-, jetzt S 4000.— Moderne Buffets, 240 und 170 cm lang, nur S 3500.—, bzw. 3000.— und viele vveitere giinstige Sonderangebote! Mobelhaus STADLER Klagenfurt Theatergasse 4 Aiffutsm - suit nitki entpeken tmeni Oualifat auch im Raumungsverlcauf, das ist die Losung beim Warmuth-WSV. - Hier einige Beispiele: Baumrvollflancllc, einfarbig, gestreift, meliert . . . Damenhoscrl, reine Baumvvollc, mit Bcinansatz, rosa, blau, weifl ................................... Perlonstnimpfe, mit oder ohne Naht, in Modefarben Flanellnachthemdcn, fur Damen, einfarbig, iange Annel ......................................... Damen - Mantelstoffe, prima StrapazgualitSt, 140 cm breit ......................................... Rcimvollpullovcr fiir Damen, 34 Armel, kleidsame Fasson m den Farben: Hellblau, TiinkLs, Flicder, Reseda........................................ Damen - VVintcrmiintel aus Sporttwecd, mit Seklen- futter ........................................ Herren - Kammgarnflancllhosen, lang, gratt nur Koabcnheinden aus kariertem Buntflanell, Iange Armel, Halsvvciten 26 bis 35................... 8.80 z 9.80 UJ 9.80 * 39.- o 48.- s Ul 68.- ist «s> 298.- m—m 98.- Ul 28.- PoLster aus fcdcmdicluem Inlett, fertig gefullt mit Federn..........................................35.80 Tuchcnt, fertig gefullt, aus fedcmdichtcm Inlett, 120/180 cm ....................................139,- Diolen - Vorhangtull, glatt, ecriifarbig, 150 cm brek . 21.— Plastikcimer, unzerbrechlich, mit Metallbiigel, 10 Liter 14.80 Kcrnscife, gute \Vaschkraft, gut schaumend, 400 g — Block ........................................... 3.— Kaffeebecher aus Porzellan, mit nettem Dekor . . 4.90 Trinkbccher, aus Glas, geeicht, (4 I 3.90, Vk 1 2.90 Kiirntens griiBte KaufhauBer Dainrnpelzschuhe, mit niederem Altsatz................. Ivindcrpil/.s