ZAŠČITA NARODNIH MANJŠIN ojem manjšine ni enoten, da bi se dal obravnavati splošno. Parlamentarna manjšina n. pr. kaže po svoji strukturi in svojem odnosu do večine čisto drugo lice kot verska. Verska je zopet različna od narodne, narodna od gospodarske itd. Manjšine se pojavljajo na vseh področjih, na vsakem področju pa imajo nekaj specifičnega. Ta spis obravnava samo vprašanje narodne manjšine in njene zaščite. Pri tem se ne bo bavil s problematiko, katere sestavine tvorijo individualnost posameznih narodov, oziroma narodnih manjšin; to vprašanje — kolikor je sploh rešljivo — spada v etnografijo in antropologijo. Razprava ima za izhodno točko, da narodne manjšine obstoje in zahtevajo zaščito svoje individualnosti. Katere osebe naj pripadajo manjšinam, to se mora prepustiti narodni zavesti posameznikov. Da pa igra tukaj jezik veliko vlogo, je brez dvoma. Pojem manjšine pove samo, da gre za neko številčno razmerje med večino in manjšino. To razmerje samo pa še ne kaže, da bi morala biti manjšina zaščitena. Kajti bilo jih je in je še manjšin, ki so privilegirane nasproti večini. Te gotovo ne potrebujejo zaščite. Pa tudi iz zahteve po zaščiti še ne sledi, da je zaščita tako težka. Če pa vidimo, da so narodne manjšine po mirovnih in manjšinskih pogodbah zaščitene, a da je po mnenju manjšin ta zaščita nezadostna, se stavlja vprašanje, kje leži težavnost te zaščite. (Manjšine so zaščitene v mirovnih pogodbah: v saint-germainski z Avstrijo, trianonski z Ogrsko, neuillyski z Bolgarsko, sevreški, nadomeščeni z lausannsko, s Turčijo, ter v manjšinskih pogodbah s Poljsko, Češkoslovaško, Jugoslavijo, Rumunijo, Grčijo in Armenijo.) Treba je torej iskati vzrokov, zakaj je ta zaščita tako težka. Tukaj je treba pogledati, iz kakšnih idejnih temeljev je zrasla današnja država. Samo tako bo vidna današnja situacija narodne manjšine. Iz te situacije pa se bo videlo, ali so mirovne in manj- J O S O J U R K O V I č 37 577 šinske pogodbe vsaj v formalnem oziru zadostne' za zaščito manjšine, kakor je danes potrebna. In ker manjšine trdijo, da pogodbe niso zadostne, se je treba vprašati, ali ni vzrok nedovoljne zaščite manjšin morda v tem, da države formalnih obveznosti dejanski ne izvršujejo. Razprava se bo torej omejila predvsem na to, da skuša dognati, kje so težave zadovoljive rešitve manjšinskega vprašanja. I. Vprašanje zaščite narodnih manjšin je postalo nujno šele v moderni državi. Vzroki pa, ki so dovedli do tega, so različni, deloma idejni, deloma zgodovinsko-politični. Oboji imajo svoje izhodišče v absolutistični državi. Ta režim, ki mu je pripomoglo do zmage predvsem to, da stara stanovska država zaradi svoje razcepljenosti ni bila več kos nalogam, ki so se ji stavile, je gledal na poedinca samo kot na objekt vladanja. Proti temu na-ziranju se je kmalu pojavila reakcija. Nastopil je racionalizem s svojo tezo, da je država sicer potrebna, da pa ima poedinec pred državo neke pravice, ki mu jih ne more nihče vzeti. To so tako zvane svobodnostne pravice (Redslob, Das Problem des Völkerrechts, 1917, str. 217.). Meja med poedincem in državo je potegnjena tako, da je svoboda poedinca načelno neomejena, svoboda države pa načelno omejena. To je idejna podlaga liberalizma. Druga struja, ki jo je zastopal Rousseau, prihaja do drugačnega zaključka, do svobode države, v svojem izhodišču pa se krije s prvo. Po tej drugi teoriji so poedinci prvotno svobodni in sklenejo pogodbo, da bodo ustanovili državo. Ta pogodba se sklene soglasno. Sedaj šele se podvržejo poedinci skupni volji, to je državi (Jellinek, Allgemeine Staatslehre, 1920, str. 212/13.). S to drugo pogodbo se poedinci faktično podvržejo večini in je svoboda poedinca žrtvovana. Vendar tudi ta teorija ni smela zatajiti svobode poedinca. Zato se je poslužila sofizma. Trdila je namreč, da je poedinčeva volja vsebovana v splošni volji, tudi če se ta volja ne krije s splošno voljo. To je mogoče samo zato, ker imajo vsi skupne interese. Poedinec torej, ki glasuje proti večini, ne izraža svoje prave volje. Iz te zveze skupnih interesov in svobode poedinca se je izvajala narodna suverenost, to je pravica naroda, da si da sam ustavo in se podvrže svojim lastnim zakonom (Plettner, Das Problem des Schutzes nationaler Minderheiten, str. 5.). Te ideje so osnova poznejše demokracije. Tej idejni kombinaciji svobode poedinca in svobode družbe ali države se je pridružila romantika s svojim negovanjem in poudarjanjem ljudske duše in narodne samobitnosti. Šele sedaj, ko se je zavedel narod samega sebe in svoje razlike do drugega naroda in ko se je začel polaščati vlade, se je jel pojavljati nacionalizem, ki je nujno naperil ost proti drugemu narodu. Mnogo so pripomogle k temu razvoju tudi vladajoče politične razmere. Francoska revolucija, ki si je usvojila Rousseaujevo teorijo suverenosti države, se ni konsekventno držala njenih načel. Dekreti narodne skupščine in konventa so obljubljali intervencijo in pomoč Francije vsem narodom, ki se bodo uprli svoji legitimni oblasti. Pa tudi koalirane sile so hotele iztrebiti svobodna načela francoske revolucije in vzpostaviti v Franciji stari legitimni red (Mandelstam, La protection des minorites, Academie de droit international, Recueil des cours, 1923, str. 369/70.). Po svetoalijančni pogodbi pa so postale intervencije pogoste. Dasi se niso vršile te intervencije izključno v legitimistične svrhe, ker je bila n. pr. intervencija v Belgiji v prid revoluciji, so se vendar občutile kot poseganje v samoodločbo posameznih narodov. To je države in narode še bolj odtujilo in nastala je teorija o absolutni suverenosti držav. In v smislu demokracije se to pravi: o absolutni suverenosti naroda. Suverenost države se je priznala sicer že prej, vendar se je smatralo, da je država vezana na meddržavno pravo, ki je del naravnega prava (Ver-dross, Die Einheit des rechtlichen Weltbildes auf Grundlage der Völkerrechtsverfassung, 1923, str. 13—30.). Sedaj se je poudarjala popolna nevezanost države. Vprašanje zaščite narodnih manjšin v moderni državi je torej vtesnjeno v ta-le oklep: mi eni strani na Rousseaujevi teoriji zgrajena demokracija, ki priznava v praksi samo večino, na drugi strani iz te teorije izvirajoča samoodločba naroda ter absolutna suverenost držav. Ali naj se da manjšini pravica samoodločbe, da bo sama odločala o državi? In če to ni mogoče: kako naj se zaščiti manjšina v demokratični državi, ki prizna v praksi samo večino? Če pa interna državna zaščita ni mogoča, kako naj se zaščiti manjšina meddržavno, ko pa velja teorija o absolutni suverenosti držav? Kaj so ustvarile mirovne in manjšinske pogodbe, bomo videli pri njih analizi; ali in zakaj vprašanja niso rešile, se bo videlo, ko bomo pogledali postanek teh pogodb in njih uporabnost v moderni državi. II. Mirovne in manjšinske pogodbe so uporabile pri rešitvi vprašanja zaščite manjšin že prej znane institute opcije in plebiscita ter mednarodne zaščite potom pogodb. Glede opcije so se uporabile nekatere spremembe v nasprotju z dosedanjo prakso. Sicer pa se je ta institut že prej delil v dve formi, staro in novo. Stara je 37* 579 pomenila samo pravico prebivalstva, da se izseli z ozemlja, ki pripade drugi državi. Pri nji leži poudarek na zvezi človeka s krajem. Nova forma pa pomeni pravico prebivalcev ozemlja, ki pripade drugi državi, da se lahko odločijo za staro državo. Tukaj leži poudarek na državni pripadnosti (Kunz, Völkerrechtliche Option, Handbuch des Ausschusses für Minderheitenrecht, zv. 1. 1923, str.85.). To novo opcijsko formo so mirovne pogodbe znatno razširile v smislu narodnostnega principa. Tako so lahko optirali v smislu člena 85., oziroma 91. versailleske pogodbe Čehoslo-vaki in Poljaki, ki so bili nemški podaniki in prebivali bodisi v Nemčiji, bodisi v inozemstvu, za češko, oziroma poljsko državo. Pri tej opciji ozemlje, ki naj preide s stare na novo državo, sploh ne pride v poštev. Tudi plebiscit se je uporabil v izdatni meri. Vendar oba ta instituta ne moreta rešiti manjšinskega vprašanja. Pri opciji gre v glavnem vendarle za posameznike, kajti nemogoče je, če se noče vzeti za vzgled barbarski način Turkov v Lausanni in izsiliti pravo preseljevanje narodov, da bi mogli kar tisoči in tisoči hkratu zapustiti dosedanjo državo in se izseliti v drugo. (Po izjavi Venizelosa z dne 28. julija 1930. se je izselilo iz Turčije 1,250.000 Grkov in iz Grčije 450.000 Turkov.) Za taka preseljevanja so moderne gospodarske prilike preveč komplicirano. Pomislimo n. pr. samo na znatno poljsko manjšino v rensko-west-falskem industrijskem ozemlju, kamor je gotovo emigrirala za zaslužkom. Plebiscit pa je uporabljiv samo v mejnem ozemlju. Poleg tega je njegova hiba, da manjšinskega vprašanja sploh ne more rešiti. Kajti večina odločuje, kam naj se priključi obmejno ozemlje. S tem pa smo zopet v sredi vprašanja. Ker torej opcija in plebiscit nista mogla rešiti vprašanja manjšin, se je skušala zaščititi manjšina meddržavno. To ni bilo, kakor smo že omenili, nič novega, kajti meddržavna zaščita zlasti verskih manjšin je starejšega datuma. Vendar pa je bil način zaščite nov, oziroma se je, kakor bomo videli, vsaj poskusil nov način zaščite. Po mirovnih in manjšinskih pogodbah so narodne manjšine zaščitene v treh ozirih. Najprej kot prebivalci. Kot prebivalcem se jim jamči varnost življenja in osebna ter verska svoboda. Kot državljanom (ressortissants) se jim jamči popolna civilna in politična enakost. Specialno kot manjšinam so jim zajamčene sledeče pravice: brez omejitve lahko uporabljajo svoj materni jezik v privatnih in trgovinskih stikih, pri izvrševanju verskih dolžnosti, v tisku in javnih zborovanjih. Primerne olajšave (facilites appropiees) se morajo dati manjšinam, da lahko uporabljajo svoj materni jezik ustno in pismeno pred sodišči. Glede privatnega pouka je določeno, da smejo manjšine ustanavljati, voditi in nad- zirati privatne šole, karitativne, verske in socialne institucije. Glede javnega pouka morajo skrbeti države za primerne olajšave, da bo v mestih in okrajih, kjer prebiva znaten del manjšine, v osnovnih šolah učni jezik manjšinski. (V Grčiji in Jugoslaviji se nanaša ta določba samo na ozemlje, preneseno po 1. januarju 1913., na Poljskem pa samo na tiste poljske državljane nemške narodnosti, ki prebivajo na ozemlju, ki je pripadalo 1. avgusta 1914. Nemčiji.) Tudi se mora zagotoviti v mestih in okrajih, kjer biva znaten del manjšine, da se bo dal manjšini pravičen del na užitku in uporabi vsot, ki bi jih namenil državni, občinski ali drugi budžet za vzgojne, verske ali karitativne svrhe. Poleg teh splošnih pravic imajo široko lokalno avtonomijo podkarpatski Rusini ter ožjo, nanašajočo se na verske zadeve, dobrodelnost in šolstvo, pindski Vlahi, Seklerji in Saksi; pri zadnjih dveh pa obsega avtonomija samo verske zadeve in šolstvo. Personalno avtonomijo v rodbinskih zadevah imajo nemuslimanske manjšine v Turčiji in muslimanske v Jugoslaviji in Grčiji. To je v bistvu zaščita manjšin, kakor je ugotovljena po mirovnih in manjšinskih pogodbah, in sicer samo, kolikor se nanaša na narodne manjšine. Upoštevale se niso nekatere določbe, ki se nanašajo na verske manjšine, n. pr. Jude na Poljskem, in se tičejo praznovanja sabata. Te določbe glede zaščite manjšin se morajo smatrati v prizadetih državah kot ustavni zakoni (lois fondamentales) dotičnih držav, katerim ne sme nasprotovati ali si lastiti veljave proti njim noben zakon, nobena uredba in noben uradni akt. Spremenljive so te določbe samo s pristankom večine sveta Društva narodov. Sicer se vse določbe glede zaščite manjšin smatrajo kot ustavni zakoni samo v mirovnih pogodbah in so torej vsi členi ustavni zakoni samo za tiste države, ki jim je naložena zaščita manjšin po mirovnih pogodbah, dočim so za države, ki so sklenile posebne manjšinske pogodbe, izvzeti in torej ne tvorijo ustavnih zakonov členi, ki se nanašajo na javni pouk in reparticijo fondov. Vendar, ker tvorijo vsi členi, nanašajoči se na manjšine, obveznosti meddržavnega interesa in so zaradi tega pod zaščito Društva narodov, je omejitev v manjšinskih pogodbah brezpredmetna. Niso pa na drugi strani, vsaj izrecno, stavljene pod zaščito sveta Društva narodov deklaracije o zaščiti manjšin, ki so jih podale nekatere države. (Enostranske izjave o zaščiti manjšin so podale: Albanija, Estonska, Latiška, Litva.) Nadzorstvo nad izvrševanjem dolžnosti iz teh členov ima svet Društva narodov. (Od nadzorstva so izvzeti členi o varstvu manjšin v pogodbi z Armenijo.) Vsak član sveta ima pravico, da opozori svet na vsako prekršitev ali nevarnost prekršitve. Torej niti po- samezne države niti manjšine ne morejo pravnovel javno spraviti pred svet kake kršitve, ta pravica je rezervirana samo članom sveta. Vendar so umele države, ki so članice Društva narodov, a ne sveta, tolmačiti besedilo § 2. člena 11. pakta Društva narodov tako, da lahko pravnovel javno spravijo pred svet kršitve določil o zaščiti manjšin. Kakšne so sankcije za primer kršitve teh obveznosti, iz pogodb ni razvidno. Kajti pogodbe govorijo samo splošno, da podvzame svet v primeru kršitve po lastnem preudarku mere, ki se mu zde v danem primeru primerne in učinkovite. Dosedanja praksa je pokazala, da se omejuje svet na vlogo garanta-posredo-valca in da ni skušal do sedaj v nobenem primeru izsiliti svoje odločitve (Mandelstam, o.e., str.494. «...que le Conseil n'a jamais chercher ä imposer une decision ä TEtat, objet d'une plainte, mais s'est efforce, au cours des negotiations, ä lui faire accepter les solutions qu'il jugeait conformes a l'interet international»). Vse določbe mirovnih in manjšinskih pogodb, nanašajoče se na zaščito manjšin, so samo splošne, bolj principi kot določbe, zato so potrebni za njih izvrševanje posebni zakoni v posameznih državah. Samo določbe o državljanstvu, ki pa se tukaj niso upoštevale, ker je smatrati, da je ta snov danes definitivno urejena, so čisto konkretne. S tem prihajamo k težišču vsega vprašanja: ali bodo države izdale posebne zakone, ki bodo resnično oživo-tvorili principe, postavljene v zaščito manjšin v mirovnih in manjšinskih pogodbah? Ker imamo že razne take zakone, kakor n. pr. češkoslovaški jezikovni zakon, poljsko uredbo o uradnem jeziku pri sodiščih in notarijatu v nekdanjih pruskih delih Poljske, estonski zakon o avtonomiji, se vidi, da so vsaj nekatere države izvedle predpise o zaščiti manjšin in da so šle celo dalje, nego so to zahtevale mirovne pogodbe. Primer: estonski zakon o avtonomiji, dasi Estonska ni zavezana k zaščiti manjšin. Vendar je to bolj formalna stran tega vprašanja, tudi če bi bile vse prizadete države izdale že potrebne zakone: kajti bistveno je, ali se ti zakoni izvajajo in kako dolgo se bodo izvajali. (Konec prih.) izma je moral klečati v kotu pri postelji. Nekaj časa je srbo- rito razbijal z nogami po tleh, ker ni moglo srce preboleti krivice, da bi moral klečati sam v tem lepem, solnčnem dnevu, sedaj, ko se Pik, Linče in Fice pode doli po cesti. Jeza je bruhala zoper očeta, ki je od nekdaj krivičen, da jim ne privošči najmanjšega veselja. Za hip se je pomiril, pa je takoj zopet vzbesnel, da ne LETEČI ANGEL J U š KOZAK (Koncc.) more v svoji nemoei streti te železne pesti nad sabo. Bobnelo je po postelji, udarjal je s čelom ob tla, rjovel in zategoval, da bi se ga moralo usmiliti kamenito srce. Toda oče se je v sosednji sobi molče izprehajal gori in doli. Tedaj se je Dizmi zazdelo, da se mora svet porušiti od krivice, ki se mu je zgodila. Obšla ga je želja, da bi umrl, za kazen trinogu, ki hodi v sosednji sobi gori in doli. Iz žepa je potegnil vrvico. Napravil je zanko in jo pritrdil ob končnici. Počasi se je spuščal na tla. Zanka se je ožila, zadrgnila je vrat, žile so se napele, kri mu je udarila v glavo, da bi lobanja počila. Od bolečine in strahu je vzkrilil z rokami, vrvica je spolzela s končnice. Hitro je odmotal zanko; tiščalo ga je v grlu, pred očmi mu je bila megla, da je komaj gledal. Ustrašil se je bolečine, videl je, da ni lahko umreti. V zapuščenosti je le še bolestno jcčal. Sedaj ni mislil več na očeta, na one za vodo, pojemal je od tegobe. Ko mu je opešal glas in so se posušile solze, je zaril glavo v blazine ter ždel tiho ob postelji. V tej obupni bridkosti se mu je porajala zavest junaštva. V sobi se je mračilo. Oče se ni ganil nikamor. Dizma je videl, da ni rešitve, ostati bo moral do večerje. Pričel si je preganjati čas. Že od nekdaj si je rad trdo zatiskal oči, da so mu migljale v temi svetle pike, mavričasti utrinki. Ko jih je poizkušal zopet pričarati, je vzbrstelo v prsih skrivnostno hrepenenje. Previdno se je ogledal, če ga nihče ne opazuje. Nato je zamižal, pritisnil glavo v blazine in čakal, da bi se mu prikazal tisti obraz, pred katerim ga je zjutraj tako pretreslo. Želel ga je videti v podobi, ne pa v mislih. V duhu je obnavljal sliko za sliko; kako je lezel na voz, se pritisnil k steklu in je zagledal bele roke. Kako je stala na ploščadi in se ozrla vanj z vdanim, bolestnim pogledom. Kakšno obleko je že imela? Vse zaman. — Le mislil je nanjo, v podobi je ni videl. Hrepenenje je naraščalo, da je koprnel. Že od misli nanjo je pozabljal krivico, svet se mu je zdel nebeško lep, kakor da se je prikazal na nebu bleščeč meteor, ki je izpremenil sedanjo podobo zemlje. Zaman. Podobe ni mogel pričarati. Sedel je na tla, si pokril oči z dlanmi in tiho šepetal, kako se je zjutraj zgodilo, parkrat zaporedoma. Nenadno se je skrčil in zaprl ustnice. Bežen hip. — Iz teme so se izvile razgaljene roke, ki so od zadaj oklenile nežno glavo. — Zakaj tako drhti in se zvija od koprnenja, da bi se v najgloblji tišini dotaknil teh rok, zakaj ne more nič misliti in vre iz njega neukrotljiva želja po njej, tega Dizma ni vedel, niti ni premišljal. Bilo mu je deset let. — Poslednji prameni zahajajočega solnca so posijali v sobo. Očetovi koraki so utihnili, čez čas so se odprla vrata, Fice se je priplazil. Dizma je radovedno izpraševal, ali je oče kaj omenil o cirkusu. Fice je žalostno odkimal. «Nocoj ne pojdemo», je sklepal Dizma. Takrat je potrkal Frgolinov na okno. Ko sta previdno odprla, jima je zakričal: «Ti, mati je vzela tri iz cirkusa na stanovanje.» Tako hitro je zbežal, da ni mogel Dizma nič izvedeti. Pri večerji se je očetu že otajalo srce. Visoko so se mu vzbočile obrvi, z obžalujočim glasom je izpregovoril: «Nocoj bi šli v cirkus, če ne bi...» Dizmovo uho je razločilo, da je očetu nemara prav tako žal, kot njemu, zato je molčal. Tudi Fice, ki je povešal obrito glavo na krožnik, je vedel, da mora zmagati očetova trma. Ko so vstajali, je oče obljubljal: «Jutri zvečer, če bosta ubogala.» Nocoj sta se prehitevala v poslušnosti. Izpod odeje se je še nekaj časa oglašalo zadovoljno hihitanje, pa je kmalu v temi zamrlo. Dizma se je pokril čez glavo in se tako zvil pod odejo, da mu je bila brada med koleni. Željno je pričakoval, da bi se mu prikazal jutranji obraz, toda spanec mu je ugasnil notranji vid. Popoldne so se zbrali pod orehom na dvorišču. Frgolinov je bil prejšnji večer v cirkusu. Razgreto je pripovedoval, da so mu dovolili vstop za tri mačke. Danes ima v zaboju pod posteljo že zopet dve. Širokoustil se je, kako je lev pred njegovimi očmi eno raztrgal. Dizma je verjel vse, tudi lažem. ,Predstava je bila imenitna. Toliko, da ni tiger razmesaril gospodarja na drobne kosce/ Fice je kar požiral pripovedovanje. ,Tiger je renčal, zarjovel in planil z odprtim žrelom proti gospodarju. Takrat so pričeli streljati z revolverji/ Dizma je zvedavo izpraševal: «Kaj počno Vaše iz cirkusa?» «Jih nič ne vidim. Zjutraj so odšle zgodaj, imajo skušnjo.» Nato je zaničljivo pristavil: «Suhe pretege. Gori po zraku se mečejo.» Pik ni imel obstanka. Do večera mora imeti tretjega mačka. Pobrisal jo je z dvorišča. Dizma in Fice nista mogla pričakati večera. Dan se jima je vlekel kot testo. Oče ni ves dan omenil cirkusa, skoraj bi bila pričela obupavati. Šele proti večeru se je zablestelo ugodno znamenje. V kuhinji sta zvedela, da oče ni šel z doma. Sedla sta za mizo, še preden je dekla postavila krožnike na mizo. Tedaj se je prikazal oče. Srce jima je vztrepetalo od veselja, ko sta ga zagledala, praznično oblečenega, z okroglim cilindrom na glavi. Večerjal je kar pokrit. Nato so šli, on v sredi, ob vsaki strani po eden, in so se držali za roke. Vso pot sta mu pripovedovala, kaj sta že videla. Zdaj se nista več bala, da bi se vrnili. Bleščeče obločnice so svetile nad vhodom in so žarko obsevale temne kostanje v drevoredu. Rinili so se skozi gnečo pred blagajno, v kateri je sedelo debelušasto, črnooko dekle z belimi lici kot sneg. Stekleni biseri so ji zvenkljali na vratu in golih rokah. Dizma je opazil, da se je oče park rat ozrl nanjo, že potem, ko je prejel vstopnice. Med livriranimi lakaji, ki so pregledovali vstop- nice in odgrinjali zavese, so imeli nekateri obraze, da je bilo Dizmo skoraj strah pred njimi. Nasproti vhoda je bil postavljen visok oder; cirkuški godci so pihali na pihala, in zamolklo je golčal bas. Dizma je ves prevzet stopil v skrivnostni, medlo razsvetljeni prostor. Nad areno, potreseno s svežim žaganjem, je bilo ozračje soparno in nasičeno z vzduhom iz konjskih staj, parfum se je mešal s potom. Dizmi so se širile nosnice, ko je vdihaval ta cirkuški zrak, gosti in mamljivi, da mu je dražil domišljijo. Vhod pod odrom za godbo je bil zavešen s težkimi baržunastimi zavesami, kedaj pa kedaj je izza njih pogledal moški ali ženska. Lakaji v živordečih frakih so skakali med ljudmi, jih vodili na sedeže, podili zastonjkarje, ki so se poizkušali vtihotapiti zdaj tu. zdaj tam pod plahto. Fice je opazil Pika visoko gori na stojišču in mu dal znamenje. Dizma pa je upiral oči le tja v zaveso. V areni so še enkrat povlekli po žaganju. Medja je mogočno pokazal vstopnico, z globokim poklonom jih je spremljal lakaj do lože tik pod odrom. Dizma in Fice sta se trudila na vse načine, da bi videla za zaveso. Ko je smuknil skozi lakaj, se je toliko od-grnilo, da sta opazila konjsko glavo. «Oče, konj že Čaka!» Fice je silil v očeta, ki je sedel dostojanstveno in odzdravljal znancem. Za Ficetove besede se ni zmenil, zbadljivo je pripomnil: «Poglej jih Oreškove, za meso nimajo, v cirkus pa morajo.» Nato je pogledal na uro in tako nejevoljno opozoril, da imajo zamudo, kakor da bi z ozirom na važnost njegove navzočnosti ne bili smeli odlašati. Na odru je še vedno globoko sopel bas, toda živahno tekanje lakajev je napovedovalo pri-četek. Pred zaveso se je prikazal gospodar. Otroka sta ga takoj spoznala, nocoj je vzbujal njuno občudovanje. V fraku in cilindru se jima je zdel še višji, čutila sta, da se more edino direktor tako hladnokrvno ozirati po areni. Počasi je slekel desno rokavico,-izza ga rdi ne mu je strežaj pomolil bič. Tedaj je godba za hip utihnila. Vse oči so se hkrati uprle pod oder. Prožno je skočil direktor v areno, se lahno priklonil in tlesknil z bičem. Lakaji so se hitro postavili v red, godba je udarila koračnico. Baržunasta zavesa se je razdelila, izpod odra je planil v areno visok belec, z veliko črno liso na čelu. Na njem jc sedela vitka balerina, ki se je takoj z lahnim vzklikom vzpela na noge. da je stala na bleščečem hrbtu ter se smehljala ljudem. Konj je drvel v krogu, direktor se je obračal za njim in ga priganjal z bičem. Dekle se je nagnilo v areno, v največjem diru je sprostrlo levo nogo ter se z razpetimi rokami držalo na desni. Dizmi se je zdela nebeško lepa; tako lepo oblikovana meča, mišice v stegnu napete, frfotajoče belo krilce, bila je kakor metuljček. Utripalo mu je srce, krčevito je stiskal roke na kolenih. Tedaj je spolzela s konja, pre- skočila areno, da bi se v skoku povzpela na konja. Direktor je tlesknil z bičem, konj je pospešil tek. Dekle je omahnilo in vzkliknilo. Dizmi se je zdelo, da so se ji zaiskrile oči in se ji je bolestno spačilo lice. Stekla je na nasprotno stran in pričakovala dirja-jočega belca. Ostro je zažvižgal bič, dekle je zvonko vzklikalo. Še enkrat se je odgnalo, skoraj .viselo je v areno in že je obstalo na širokih bokih. Navdušeno ploskanje jo je pozdravljalo. Tudi Med ja je smehljaje ploskal in mežikal otrokoma. Konj je švignil mimo njih skozi zaveso, mala jahalka je odskočihi in še parkrat priskakljala v areno. Dizmi se je zdela zdaj na tleh tako majhna, da bi se lahko z njimi igrala. Med ja je potisnil cilinder na čelo ter hvalil z občudovanjem: «To je umetni ja!» — «Kaj, oče?» — «Ona in konj.» Ni še izpre-govoril, ko so pričeli valiti v areno veliko preprogo. Medtem ko so jo lakaji razgrinjali, se je pojavil med njimi debelušast človek z okroglim, zelenim klobučkom na glavi. Sprva ni nihče vedel, kaj hoče. Z roko je delal, kakor bi nekaj lovil. Dizma in Fice sta se naslonila čez ograjo. Visoko gori pod šatorom je pričel žvrgo-leti škrjanček. Razločno so gledalci slišali, kako se spušča iz zračnih višin. «Tiče posnema», so vzkliknili vsi trije. Dozdevni škrjanček mu je priletel na dlan in zopet izginil v,zračnih višavah'. Med ploskanjem so se drug drugemu smejali: «Sem mislil, da ima res tiča!» Nevidni vrabci so čivkali, skovikali so čuki, prepodil je jato jerebic, sladko se je oglašal kanarček, viharno navdušenje je prevzelo gledalce, ko je mož pričel loviti mala piščeta, na vse strani bežeča pred njim. «Kako ljudje denar služijo», je modroval Medja, ni pa znal radovednima otrokoma razložiti, kako je mož pričaral različne glasove. Resnobno so se oglašali na odru rogovi, ko sta prišla v areno mlada Indijanca. Fant se je postavil ob leseno steno, dekle je vzelo ostro brušene nože. Pričela jih je metati proti fantu. Nož se je za nožem pičil v mehki les, kmalu je bila fantova glava obkrožena z ostrimi rezili. Medja se je okrenil: «Hudič, da ne morem gledati!» Fanta pa sta požirala z očmi. «Oče, zdaj poglej!» je glasno kričal Fice. Indijanec je stal razkoračen, z razpetimi rokami ob steni. Noži so mu pikali ob vsem telesu, da se je zdel prikovan. «Mene kar zebe», je razlagal oče. Indijanca sta se poslovila. S huronskim vpitjem so se privalili v areno klovni. Otroka sta skočila s sedežev in se glasno režala šarastim norcem, ki so se prekopicavali, klofutali in preobračali kozolce. Nato so se živahno pomenkovali. Otroka nista razumela, za kaj gre. Oče jima je tolmačil: «Stavijo, da onile debeli ne prenese košare jajc na nosu do vrat.» Stava je bila presekana, lakaj je prinesel košaro z jajci. Najdaljši med njimi je vzel iz košare jajce ter preizkusil trdoto. Rumenjak se mu je pocedil po roki. Ko se je še enkrat uveril, da so jajca pristna, je izročil košaro debelemu, ki jo je nataknil na drog in si ga postavil na nos. Nekaj časa je dobro držal ravnotežje. Približal se je loži, kjer so sedeli Medjevi. Tik pred ložo se je spotaknil, drog se je nagnil, iz košare so pričela leteti jajca. Ljudje so zakričali. Med ja je preplašeno odskočil iz lože med višje sedeže. Toda jajca so bila ponarejena in privezana. Tako bliskoma se je vse to zgodilo, da so gledalci udarili v bučen smeh in se je Medja ves zardel vrnil v ložo. Debeli klovn se mu je klanjal in se opravičeval, da je bilo Medji še bolj nerodno. Fice se je hahljaje nagnil k Dizmi: «Če bi mu midva tako naredila.» Komaj so se klovni prekozolcali iz arene, je prišel zopet direktor. Njegova točka. Deset krasnih, črnih konj, razporejenih po velikosti. Godba je igrala dostojanstveno koračnico, plemenite živali so se v diru križale, poklekovale, plesale ter se naposled vzpele druga na drugo, da je stala sredi arene živa, črna piramida. Klovn je naznanil odmor. «Slavno občinstvo je vabljeno v menežarijo!» Medja je z zanimanjem ogledoval konjsko stajo in hvalil lepe živali. Dizma se je oziral na vse strani in opazil med hlapci tudi Indijanca, kar se mu je zdelo neverjetno poniževalno za artista. Cirkuške dame so se izprehajale po menežariji, bile so nališpanc, da Dizma še ni videl podobnih med mestnimi go-spemi. Skrivaj je opazoval očeta, ki se je večkrat tako zagledal v te dame, da sta ga zaman izpraševala, kakšna žival je v tej ali oni kletki. Čutil je, da je cirkus tudi za očeta skrivnosten svet, v katerem žive ljudje, ki ne poznajo nobenih takih predpisov in obzirov, kot jih je bil vajen doma. Očeta mikajo te dame, ki se vedejo tako svobodno, ker ne poznajo ozkih domačih sten in žive le svojemu vzvišenemu poklicu. Zvonec je vabil. Direktor je izpremenil spored, da bi podvojil zanimanje. V indijskega maharadžo preoblečena deklica je stopila med slone. Mogočne, težke živali so bile poslušne kot otroci; pahljali so z uhlji in topo upirali očesca v maharadžo. Pohlevno so se vrteli, sedeli na tleh, stopicali drug za drugim s prednjimi nogami po zagraji arene, se ujčkali in plesali. Le redko je kdo pozabil, kaj mora storiti in se je nerodno okrenil v lastno smer. Celo otroka sta živo čutila, da je za vselej ukročena strašna sila v teh ogromnih telesih. Ljudje so slabo ploskali, molče so strmeli v areno, kakor da jim je tesno pred to sivo, neizmerno melanholijo. Za sloni so se zopet od vseh plati pripodili klovni in uganjali burke, dokler so lakaji sredi arene postavljali na nizkem odru male igračke, posteljico, mizico, stolčke, prav tako majhne, kakor se z njimi igrajo otroci. Dizma in Fice sta nekaj časa negibno strmela. Majhna, dresirana opica si je pred njimi slekla površnik, sedla k mizici, naročila čašo likerja in zvrnila. Nato si je prižgala cigareto. Kadar je potegnila, je vselej bolestno utripnila z očesci. Nato se je splazila na kolo in se odpeljala po odru. Tedaj je gro-moviti smeh pričel mešati ubogo.žival. Pozabila je, da mora sesti na stol pri postelji in se sezuti. Neusmiljeno ji je gospodar navil uho. Precej časa je poteklo, da se je zavedela in se sezula, pričela slačiti nogavičke, suknjič in hlačke. Nebogljeno je stala v srajčki pred posteljo. Pritisnila je na gumb, nočna svetilka na omarici se jc užgala. Nato je odprla vratca in izvlekla belo posodo. Otroci so rjuli od smeha. Ko je počenila, da bi opravila potrebo, sta Dizma in Fice odskakovala na stolih. Naposled je zlezla pod odejo in ugasnila luč. Ljudje so ploskali, da so jih pekle dlani. Mali opici pa so se žalostno svetile oči. otožno se je priklanjala, kakor je bila zdresirana, da se mora zahvaliti za priznanje, ki ga menda ni čutila. Ko so se ljudje umirili, je dejal Med ja, čeprav sam ni vedel, zakaj: «No. zdaj poglej Človeka!» Za njim je sedela gospa iz predmestja, ki je vsa zasolzena od smeha venomer vzklikala: «Oh, saj počim.» Lakaji so postavili v areno desko z velikim, čitljivim napisom: «Mrs. Špiridonove, leteči angeli, svetovna atrakcija.» Odmotali so dolgo lestev iz vrvi, visoko gori pa so odpeli dva trapeca, na katerih so blestele kovinaste prečke. Tišina pred nastopom. Lakaji so držali zaveso in odrinili zagrajo. V poslednjem hipu je skočil eden v areno in popravil preprogo. Dizma je opazil, da so pri-valili do arene veliko mrežo. «Nevarna stvar», je pripomnil Medja. In že so stale sredi arene tri sestre v ažurno modrih trikojih s srebrnimi zvezdami na prsih. Bile so si zelo slične. le vsaka za glavo višja od druge. Najmlajša je bila ona. Dizmi je kri zalila lice, stisnil se je na stol, srce mu je slišno utripalo. Ni trenil z očmi od nje. Stala je pod lestvo in se z nasmeškom ozirala v starejši sestri, ki sta že plezali v višino. Goste lase je imela tesno spete zadaj na tilniku. Nato se je dvignila kakor veverica, lahno so se ji napele grudi. Dizmi se je zdela tako lahna in nežna, kakor bi telo ne imelo nobene teže in bi bila le zgolj čista lepota. Navadne obločnice so ugasnile, v temi jih je žarko osvetljevala luč iz žarometa. Blestele so srebrne zvezde na prsih. Hitro so se menjavali prizori. Dizma se je oklenil stola, roke so mu drhtele. Tam gori so se stoje v veletoču vrtele kot živa kolesa. Potem je obviscla v zraku veriga teles, najmlajša jc bila spodnja. Zdaj in zdaj se je izvil kateri rahel vzklik. In zopet se je veriga v lastnih udih dvignila ob sebi, vse tri so stale na trapecu. Ljudje so molče strmeli v višino. Tedaj je dala godba bučno znamenje. Lakaji so prihiteli in razpeli mrežo nad areno. Grobna tišina je zavladala v cirkusu. Starejša je zatočila srednjo, da se je v letu lahko oprijela nasprotnega trapeca. Vse tri so ostro pazile druga na drugo. Na nasprotnem trapecu je srednja dvignila roke, starejša na tej strani je vzela najmlajšo na rame in ji čvrsto oklenila roke. Dizma je čul vzklik: «Eli!» Ljudje so vstajali s sedežev. Tisti hip se je starejša z mlajšo zatočila, roke so se razpele, spustile in Eli se je skozi zrak zazibala k srednji, ki jo je prav tako v veletoču ujela, kakor jo je starejša izpustila. Nekdo je poizkusil ploskati, pa je moral utihniti. Zgoraj v zraku sta se starejši vrteli v kolesih, mlajša pa je plavala po zraku od ene do druge. Od časa do časa je svisnilo: «Eli!» Nenadoma se je veriga sklenila, Eli je zvezala obe sestri, takoj nato so obstale vse tri na trapecu in se poklonile ljudem. Vžgali so obločnice, godba je svirala veselo koračnico, ljudje so besneli od razburjenja. Med ja je stoje ploskal. Dizma pa je trepetal na stolu in ni mogel izpregovoriti besede, tako se mu je izsušilo grlo. Žareče oči so bile uprte v Eli, ki se je prva spustila na tla in odbrzela iz arene. Ko je hitela mimo lože, je opazil Dizma, da se ji je lice izpremenilo in se ji oči zopet tako žalostno svetijo. Kadar jih je ploskanje priklicalo nazaj v areno, se je vselej prisiljeno nasmehnila. Dizma je slišal očeta, kako je razlagal Ficetu: «Takim že v mladosti polomijo kosti.» Od sladkega genotja se ni mogel premakniti, drhtel je, kakor bi ga zeblo. Zdaj je poznal njeno ime. Neslišno so se pregibale ustnice: «Eli, Eli!» Lakaji so pričeli postavljati v areni ogrodje za železno kletko, v katero spuste divje zveri. Pred ložami se je prikazala Eli. V ohlapnem plašču je ponujala fotografije treh sester Špirido-novih, letečih angelov. Medja je kupil. Dizma je krčevito lovil pogled, toda Eli se ni ozrla nanj. otožno se je zahvalila in se vila dalje med sedeži. Oče ga je moral dregniti, tako se je zagledal. Na podobi njeno lice ni bilo vidno, ker je bila slikana visoko na trapecu. Vseeno jo je Dizma krčevito stisnil na srce. Predstava z levi in tigri ga ni več zanimala, venomer se je oziral proti zavesi, da bi jo še enkrat videl. Ko je stari lev skakal skozi obroč, se je prikazala. Bila je oblečena kot takrat zjutraj. V areno se ni ozrla, malomarno je odšla, Dizma ji ni mogel pogledati v lice. Domov grede je Medja hvalil cirkus. Zavili so v temne ulice, otroka sta se obešala na očeta. Dizma je pozabil vse. nocoj je nosil v»srcu veliko skrivnost. Drgetal je in ni vedel, ali od hlada ali od vzklika: Eli!, ki mu je še vedno zvenel v ušesih. Izpraševal je očeta, kaj mu je bilo všeč. Medja je poveličeval konje in se smejal klovnom, ki jih ni še pozabil. Užaloščeno je Dizma poudaril: «Meni najbolj leteči angeli.» Če bi oče pazil nanj. bi bil moral čutiti, kako se mu trese glas. Pa je le modroval: «Takim polomijo kosti v zgodnji mladosti.» Dizma je radovedno izpraše-val, kako se to zgodi? Oče je samozavestno razlagal: «Direktor pozna svoje ljudi in ve, kako jih bo izšolal. Takim otrokom zmehčajo kosti, potem jih vežbajo vse življenje.» Dizma je razmišljal o očetovi trditvi, zanj je bila Eli tudi z zlomljenimi kostmi resničen angel, kakršnega je včasih slutil v nebesih. Da bi še govorili o njej, je izpraševal očeta, ali ve, kako žive ti ljudje v cirkusu. Med ja se je delal, kakor da ve in pozna vse; otrokoma so bili njegovi odgovori edino odločilni. «Slabo žive,» je pravil, «direktor jim plačuje malo, misli, da je bolje za ljudi in živino, če so lačni. Zjutraj in popoldne se pripravljajo za večerni nastop, potem predstava in spat. Dokler se ta ali oni ne ubije.» Dizma se je zdrznil, glas se mu je zatikal v grlu: «Oče, se jih veliko ubije?» Medja ni niti slutil, kako sinu utripa srce. «Veliko, skoraj vsi.» Dizma je s težavo zadrževal jok, imel pa je solzne oči. Grenko je mislil na Eli. Da bi se ubila, ne, tega ni mogel verjeti. Sočuvstvo-val je v srcu, da so ji oči zategadelj tako žalostne in strme v solnce ter se ne ozro nikamor. Eli strada, Eli trpi vsak dan težke muke, sleherni večer zre smrti v oči. Občutil je vročo željo, da bi ji razodel, kako težko mu je zanjo. Kar bi želela, vse bi ji storil. Da bi le odprla ustnice in povedala, kako rad bi jo imel doma poleg sebe, doma v sobi. Ko se je doma zvil pod odejo, je domišljija ustvarjala presrečne slike. Oče bi jo tako lahko vzel za svojo, pri jedi bi se ne poznalo. Živela bi lahko v sobici spodaj. Ko bi Dizma zjutraj vstal, bi jo zagledal zunaj na hodniku. Dekla bi prinesla zajtrk. Skupaj bi jedla, drug drugemu nagajala in se smejala. Potem bi se igrali na dvorišču. Nič več divjih iger, katerih oče ne mara. Z Eli bi čepela v kakem kotu in bi se pomenkovala vse do večera. Po večerji bi zopet sedela tesno objeta na hodniku in bi šepeta je gledala v zvezde nad košatim orehom. Njeno lepo, belo roko bi Dizma držal v svoji. Eli bi ne bila nič več žalostna, lahko bi se smejala. V temi je Dizma tako goreče hrepenel, da ni bilo zanj med željami in resnico nobene razlike. Venomer si je ponavljal, da mora želeti, strašno želeti, pa se bo zgodilo. Tako živo je doživljal slike skupnega življenja, da je včasih razklenil prste, da bi stisnil belo ročico. Počasi se mu je pričela Eli v podobah izgubljati. Še jo je čutil poleg sebe, toda ni videl, kako gleda, ali se smehlja, ali je žalostna, kakšne ima lase, kakšno obleko. Mižal je in jo šepeta je klical: «Eli, Eli!» Tedaj mu je spanec zastrl privide. Drugo jutro je dolgo sedel na postelji in se začudeno oziral. Kar je sinoči premišljal in doživljal, se mu je zdelo tuje. Le to je vedel, da Eli resnično živi na svetu. Pričel je dvomiti, če ho mogel očeta preprositi, da bi jo vzel za svojo. V dvomih ga je od kopr-nenja pričelo boleti srce. Za vodo so se sešli s Pikom. Odkar je bil cirkus, se je Pik le redko prikazal. Otroci so mu zaupali, da pozna vse cirkuške skrivnosti, in Dizma bi bil rad prav danes marsikaj zvedel. «Si videl naše pretege?» je zaničljivo vprašal Dizmo. «Tako bi se vsak znal zvirati.» Dizma je zardel in molčal, Ficetu pa ni bilo mar, da bi se zavzel zanje. Le očetovo modrost je predajal: «Takim že v mladosti polomijo kosti.» Pik se je živahno zasmejal: «Tvoj oče je norec!» Oba sta ga užaljeno pogledala. Pik pa je bil zadovoljen, da se je maščeval nad Medjo, ki mu je že davno prepovedal domači prag. Čez čas je Dizma pritajeno vprašal: «Ali so še doma?» Frgolinov je zmajal z glavo: «Zgodaj so odšle. Danes pojdejo le starejše, mi je dejala Eli, nocoj ostane sama doma.» Dizma se je zavzel, ko je čul, da govori Eli s Pikom. Fant je zvedel novico bržkone od matere, pa se je vseeno bahal: «Kadar bi hotel, pa ne maram, je tako neumna.» V hipu je Dizmi vzplamtelo lice. «Tiho bodi, jaz jo imam ...» Jecljaje se je okrenil. Frgolinov se je pričel divje smejati: «Čakaj, ji že povem, Špiridonovi zviri, da jo imaš rad.» Dizma se je sramoval, da je izbleknil skrivnost, toda zanesel se je na svojo moč, zaradi katere bo moral Pik molčati. «Besedo zini!» mu je zapretil. Frgolinov je plesal pred njim in se režal: «Pojdi z mano, pa jo boš videl. Jaz nosim vodo zjutraj v cirkusu.» Dizma se ni dolgo pomišljal. Misel nanjo je bila jačja kot strah pred očetom. Le Fice ni imel poguma, da bi zapustil dom. Spotoma je Pik razlagal Dizmi čudne stvari. Bil je mlajši, toda v prostosti, ki jo je užival, je vedel precej več o svetu kot Dizma. «Sinoči,» je pravil, «sem se skril pod posteljo, ko so prišle domov. Videl sem, kako so se slačile. Še nikoli nisem videl tako oblečene ženske.» Dizmi je srce burno utripalo. Tako blizu njih, le zid ga loči, pa ji ne more gledati v lice. Frgolinov ima srečo, vselej in povsod. Od blizu jo je videl. Tako se mu je mešalo, da je bil kar omotičen. Frgolinov je smuknil v konjsko stajo, kjer so ga dobro poznali. Hitro je prijel za čeber, šla sta po vodo. Molče jima je pokazal hlapec, katerega konja naj napojita. Sinočnji lakaji so bili danes zamazani, goloroki hlapci, ki so čistili konje, da so se svetili. Nekateri so pometali, kidali in nastiljali. Iz arene so prihajali različni glasovi, tudi ženski. Dizma je ves čas napenjal vrat, kje bo zagledal Eli. Tiho je izpraševal Pika, ki je rezko odgovarjal: «Mene ne briga, tja noter poglej.» Dizma je spustil čeber, Pik se je postavil med tetovirane hlapce, pobral zavrženo cigareto in moško prižgal čik. Boječe se je motovilil Dizma pred zaveso, do- kler sc ni ojunačil in odgrnil. V areni je bilo vse drugače kot zvečer. Artisti niso bili preoblečeni, nekateri so se vadili, drugi pogovarjali. Tam na zagraji je sedela Eli v rožasti obleki. Malomarno je križala noge, podpirala glavo in strmela gori v trapec, na katerem sta sestri glasno preizkušali novo vajo. Dizmo je skelelo pri srcu. da je zajemal sapo. Vsi drugi obrazi so se mu zabrisali pred očmi. Bal se je, da ne bi vstala.'Če bi se hotela ozreti vanj. Tudi danes ima tako žalostne oči. Dizma je pozabil lice in roke, kakor jo je videl'prvi dan, le v oči se je zamaknil. Ni videl, da stoji zadaj za njim hlapec, ki bi rad v areno. Kakor da je na drugem svetu. Tedaj je zaslišal tuj glas, nekdo mu je prisolil tako zaušnico, da se je opotekel na slamo, toliko, da ni priletel pod konja. Zapeklo ga je in mu zvenelo v ušesih. Bil je osramočen, da bi se najrajši pognal v pleča tega hlapca ter mu pregriznil vrat. S takimi ljudmi mora živeti Eli, je bila prva misel. Molče se je pobral, zadrževal jok, da bi nihče ne opazil njegove sramote. Če bi bil doma, bi se že maščeval. V tem svetu pa se je čutil tako zapuščenega, da bi žrtvoval vse, če bi mogel biti kakor Frgolinov Pik, ki je stal med hlapci, držal roke v žepu in kadil cigareto. Potrt nad lastno malenkostjo se je podal k Piku in ga prosil, da bi šla domov. V srcu mu je dozoreval sklep. Dobro se je spominjal Pikovih besedi, da bo Eli nocoj ostala doma. Pik ga ni niti slišal, tako domačega se je že počutil med hlapci. Skozi stajo so prihajale sestre, Eli je bila zadnja. Postala je pri črnem poniju in se mu smehljala. Dizma jo je zapazil ter odrevenel. Videl je, kako je stopila k jaslim ter božala konjička po čelu. Kako so ji zažarele oči. Tudi Dizma bi se bil rad približal, skupaj bi božala ponija, toda ni se mogel ganiti. Bil je prikovan in je ves gorel od sreče. Eli se je ozrla za sestrami in odšla. Hlapec jc stal na poti in se ji ni umaknil. Dizmo je zabolelo, ko je videl, da se mu je morala izogniti. Nihče se ne zmeni zanjo, ki je lepa, kakor svetnica. Pik je zaničljivo zamahnil z roko, ko je Dizma silil vanj: «Zakaj jc nisi ogovoril?» Zdaj je čutil tako tesno vez med njo in seboj, da bi se oklenila drug drugega, kakor hitro bi izpregovorila besedo. Pri kosilu mu je bila glava vroča in se mu je tako čudno bledlo, da ni prav nič slišal, o čem se pogovarjata oče in Fice. Jed mu ni teknila, vse je bilo presuho, da se mu je v grlu zatikalo. Oče ga je parkrat pogledal, opazil je njegovo zmedo. «Zakaj ne ješ?» «Ne morem.» Odložil je žlico in se pripravljal na tisto težko besedo. Čim bolj je premišljal, kako bi rekel, tem bolj so se mu kalile misli. Vročina v glavi je naraščala, pred očmi se mu je meglilo. Oče je že pokosil in se zagledal skozi okno. Dizma je vedel, da prihaja poslednji trenutek. Brez zveze s prejšnjim pogovorom je bleknil: «Oče, ali bi prišla, če bi takole iz cirkusa vzeli za svojo?» Fice ga je debelo pogledal, v otroški preprostosti so se mu svetile oči. Med ja se je ozrl na sina, nasršil je obrvi, nobene ni rekel, vstal je od mize. Dizma se je zmedel, skočil je na hodnik in pobegnil na dvorišče, kjer se je zaril v temen kotiček v drvarnici. Srce mu je tako bilo, da ga je čutil v sencih. Med njim in očetom je zeval tak prepad, da je od strašne bridkosti pričel ihteti, dokler ni izbruhnil v krčevit jok. Dolgo časa je tako preždcl. Objokaval je svojo zapuščenost, neizpolnjeno hrepenenje po Eli, brez katere se mu je zdel svet neobljuden. Zdelo se mu je, da se ne more z nikomer več igrati, nikomur nič povedati, kajti brez Eli so zanj vsi le mrtve podobe. Popoldne je čul, da ga kličejo, pa se ni ganil iz kotička. Brezmejna žalost mu je postala uteha in je v trpljenju užival. Debela podgana je prilezla iz kota in ga nekaj časa ogledovala. Ker se ni premaknil, je pričela brezskrbno vohati po tleh. Ure so potekale, Dizma si je zatiskal oči in ves trepetal, kadar se mu je prikazala iz teme. Novo upanje mu je zvabilo smehljaj na ustnice, drzen sklep se mu je zdel v pol-mračnem prostoru preprost in lahko izvedljiv. Čakal je večera in delal načrte. Ko je na dvorišču vse utihnilo, se je splazil za vodo in skozi sosedovo hišo na cesto. Oprezno je pogledal pri Frgolinki skozi okno. Dekleta so bila še doma. Skril se jc v sosednjo vežo, da bi ga domači ne opazili. Videl je, kako se je vračal oče domov, glavo pokonci, cilinder na očeh. Kmalu se je odprla Frgolinkina veža, vse tri so odhajale. «Po večerjo gre», je mislil. Ko so izginile pri Znamenju, se jc previdno pomaknil iz skrivališča, rahlo odrinil vrata pri Frgolinki in smuknil v vežo. Soba je bila zaklenjena. Vrnil se je na cesto in poizkušal pri oknu, bilo je le zaslonjeno. V skoku je bil v sobi. Ko se je razgledal, je videl razmetano obleko, sladek vonj parfuma ga je objel. Zaprl je okno in se skril pod posteljo. Zdaj ni več premišljal, kaj počne. Včasih so mu zadrhtele ustnice. Rad bi bil molil, da bi se vrnila, pa ni mogel od razburjenja. Pričel je preštevati žeblje v deskah in ugibal iz liha in soda števila, če se bo uresničilo pričakovanje. Dolgo je bilo vse tiho. Nato je rahlo zaškripal ključ. Dizma se je zvil. Živobitje je vstopilo v sobo; izpod postelje je videl, kako se premikajo boječe noge, tako tenke v gležnjih. «Eli!» mu je udarilo v glavo, tresel se je po vsem životu. Dekle je sedlo na postelj, pod katero je čepel in si sezulo čeveljčke. Dizma je zadrževal sapo, da bi ga ne izdala. Noge so se mu zdele tako čudovito lepe, kakor bi ne stopale po tleh, ampak po perju. V srcu ni bilo želje, le gledati, večno gledati bi hotel. Eli je stopila 38 593 k oknu in rožljala s posodo. Dizma je sklonil glavo, da bi jo videl. V medli svetlobi je razločil vitko postavo, glavo so mu prikrivali gosti lasje. Tedaj se je zgodilo nekaj, česar Dizma ni mogel prav razumeti. V sobo je težko pridrsala starejša ženska. Dekle je zakričalo, obe sta planili iz sobe. Dizma je počakal še trenutek, vrata so ostala na stežaj odprta,-iz veže se je čulo srdito Frgolin-kino hrešČanje. Hitro je zlezel izpod postelje, toda v tistem hipu je bil moker od glave do peta. Nikamor ni pogledal, skočil je na okno, se pognal na cesto, bežal tako premočen, da se je za njim poznala sled. Stara Frgolinka je stala s čebrom v roki na pragu in kričala nekaj, kakor ,Medjeva baraba*. Fant je bežal kakor neumen pred zvenečim glasom, ki se je zanašal v Medjevo hišo, da bi opozoril vse predmestje, kakšni so ,boljši* sinovi. Preden so se pokazali ljudje na oknih, je bil Dizma za vodo in v drvarnici. Nekaj časa je trepeta je pričakoval, kaj bo. Zdaj in zdaj se bo oglasil oče, gotovo mu je Frgolinka povedala. Gori na hodniku je bilo vse tiho. Dizma je vedel, da večerjajo, le njega ni. Od mraza so mu šklepetali zobje. Nekdo ga išče, odpira shrambe. Pred drvarnico stoji. Vrata so se odprla. Zagledal je staro služkinjo. Rotil jo je, naj nikar ne pove očetu, kako ga je našla. Zlagal se ji je, da je padel v vodo, ko je lovil kapelje. Skrivaj mu je prinesla obleko in skrila mokre cape. K sreči ni bilo očeta več doma. Hitro je povečerjal in smuknil v posteljo, kjer si je ogrel premraženo telo. Ko se je zavedel, kaj se je zgodilo, ga je napadel sram, da ga je pod odejo oblivala rdečica. Boječe se je stisnil, ko je začul v sosednji sobi očetove korake. Ustavljalo se mu je dihanje, ko se je oče razgledoval v otroški sobi. Nič. Odšel je. Dizma se je oddahnil, upanje, da ne ve, se mu jfe utrjevalo. V prsih pa ga je zapeklo. Tako blizu je bil in ni mogel z Eli spregovoriti niti besedice. Ne, Eli ni bila kriva. Stara Frgolinka ga je opazila. Eli bi ne bila stekla iz sobe. Začudila bi se, kaj počne pod posteljo, ko bi ga zagledala. Ko bi ji povedal, da ne more živeti brez nje, bi ga objela s tistimi lepimi rokami in sedela bi na postelji, tesno drug ob drugem. Vse bi ji povedal. Lepo bi jo tolažil, nemara bi se mu celo zjokala ob rami. Neločljivo bi se v srcih združila. Tako mu je koprnenje razplamtelo dušo, da se je vzpel na postelji, se oprijel zidu ter prislonil lice na mrzlo steno. Eli, Eli! je Šepetal v temni zid. Zdelo se mu je, da ga mora čutiti onkraj zidu. Rahlo je potrkal na zid, v tišini se bo odzvala. Kako bi spala? Frgolinka ji je bržkone povedala, da spi tisti Medjev tik za steno. Še enkrat je potrkal, sedaj močneje. Fice se je vzdihovaje preložil. Dizma se je v srajci opiral na zid in ostro prisluškoval. Nič, nobenega odziva. Revica je zaspala. Oče se je dvignil na postelji in tiho poklical: «Fice!» Dizma ni niti dihal, dokler ni čul zopet enakomernega očetovega sopenja. Nenadno se mu je zazdelo, da se je onkraj zidu nekaj premaknilo. Krčevito je prižel uho na zid. Drhtel je in upal. Sester se je bala. Zdaj se je dvignila. Smehljaje upira oči v steno. Dal je znamenje. Iz gluhega zidu veje hlad. Ko se je preveril, da je vse zaman, je otožno zdrknil pod odejo. Nocoj ni skril glave, kajti ušesom se je še vedno zdelo, da čujejo rahel šum. Pred očmi mu je vstala čudovita podoba. Med črnimi lasmi počivajoča glava se je smehljaje obrnila v zid, rokav je spolzel z bele roke, ki se je dotaknila stene. — Tisti hip je zaspal. Drugi dan se ni ganil z dvorišča. Pri kosilu se je uve.ril, da stara Frgolinka vendarle ni povedala očetu. Toda med otroke je Pik raznesel vest, kaj se mu je sinoči pripetilo. Tajil je, kolikor je mogel. Popoldne se je gruča preselila iz zavode na cesto, kakor so se običajno ob Ave zbirali pred Znamenjem. Pik in Linče sta dražila Dizmo, da ga je oblila cirkuška zvira. Dizmi so se od jeze bliskale oči, ker je čutil, kako vidno ugaša njegova oblast nad njimi. V srcu se mu je porajalo nekaj, kakor sram nad tistim genotjem iz noči. Molče je stiskal zobe. Proti Znamenju je prihajala Eli z lončkom v roki. Pik se je zarežal: «Pa pokaži, da ti ni nič. Izpodnesi jo!» Vsi so strmeli v Dizmo, ki je povešal oči. «Boji se», je siknil Linče. Dizma je vstal iz trope. Molče je šel dekletu naproti. Čudna zmes čuvstev je bila v njem. Zdaj jim pokaže svojo moč, čeprav nad njo, ki mu je sveta. Tudi Eli bo vedela, kdo je Dizma. Bala se ga bo in ga sama ogovorila. Pozneje ji pove, da je hotel zatajiti pred drugimi, kako jo ima rad. In še mnogo se je oglašalo v njem, česar se sploh ni zavedel, ampak je vrelo v krvi. Ni bilo več časa. Že je bil vštric dekleta, ki se je izgubljeno oziralo po hišah. Stegnil je nogo, podstavil, dekle je zdrselo na kolena, mleko se je razlilo. Dizma je videl. Strašno žalostno ga je pogledala. Ko je priskočil, da bi jo pobral, je zakričala in s solzami v očeh bežala, kolikor je mogla. Otroci so molče opazovali prizor ter niso zinili, ko se je Dizma povrnil mednje. Nekaj hipov se je zbegano oziral po njih. Videl je, da so se za Eli zaprla vrata. Od krvi so mu nabrekle žile, zakadil se je v Pika, ga podrl po tleh in pričel divje otepati po njem. Oni se je branil, brcal in kričal, toda zaman. Na njem je ležal Dizma in ga za lase tiščal ob tla. Nenadno se je sklonil in ga ugriznil v vrat do krvi. Potem ga je spustil in bežal domov. Zaprl se je v sobo. Oblile so ga solze, do večerje je krčevito ihtel. Glasno jo je prosil: «Eli, Eli, odpusti!» Iz bolečin se je pričelo svitati upanje, čudno upanje, prvič v življenju. Vzel je papir in poizkusil pisati, čeprav so mu solze kapale na črke. «Eli, angel leteči, nocoj 38* 595 si pri meni..Pisal je in prečrtaval. Čutil je, kako se mu v črke izliva bolečina in mu je laže pri srcu. Sklenil je, vso noč premišljati. Drugo jutro prepiše na rožast papir, vtihotapi se v sobo in ji položi na postelj. Eli bo brala, zardela, smehljaje mi odpusti. Dolgo v noč je koval besede in tiščal papir k sebi. Drugo jutro se je skril na svisli, pisal in pisal, prebiral okorne besede bridkega hrepenenja. Do večera je prepisal. Ko se je pojavil pred Znamenjem, mu je Fice prinesel vest, da je cirkus popoldne odšel. Dizma je onemel. Da ne bo nikoli več videl Eli? Nikoli več! Srce se je trgalo od bolečine. Bežal je v sobo, se zaril med blazine in se tresel od bolesti. Začudeno ga je ogledoval oče. Izpraševal je Ficeta, ki ni vedel, zakaj brat tako neutolažljivo joka. Silili so ga k večerji. Ni maral. «Ta fant je norec», je siknil oče, čeprav ga je rahlo zaskrbelo. Nihče ni spravil Dizme iz postelje. Pozno v noč je od utrujenosti zaspal na premočeni blazini. Dopoldne je drvel tja gori v drevored. Cirkusa ni bilo več. Arena je bila še vedno potresena z žaganjem, vidno je bilo, kje je bila konjska staja, kje menežarija, kje so stali vozovi. Dizma je obstal pred kostanjem, na katerem je še visel lepak. Dolgo časa je strmel v podobo letečih angelov, treh sester Špiridonovih, svetovne atrakcije. Nato se je ozrl v smer, kjer je tisto jutro stal voz in je skozi okno zagledal bele roke, ki so spletale lase nad bleščečim vratom. Nenadno je stisnil na prsih roke od bolečine, kajti živo je občutil, kako v tem lepem jutru solnčni žarki sijejo v praznino. Zavedel se je, da ne bo nikoli več videl Eli Špiridonove. Odšla je. Ni in ne bo vedela, da je v otroškem srcu razplamtela neutešno hrepenenje, ki ne ugasne do groba. PREMIŠLJEVANJE ANTON O C V I R K v ^_jkot napoj iz keliha spoznanj. Nihče ne pozna noči begotnih, ge me bolečina dni samotnih nevtešenih krikov in iskanj. Čakam ust nasmeha nepoznanih, rok skrivnostno-tujih tih pozdrav. Rad bi las s temo te črne stkanih in opojnih rad bi rož vonjav. Slišim drevja v vetru trepetanje in korake slišim, ki gredo. Težko v meni kameni spoznanje: Nisi ti, le veje v noč lijo in z udarci motijo molčanje! Čutim grozo klicev izgubljenih, pesmi pete me boli odmev kakor čudovitih