Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNISTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 13.000 Letna inozemstvo .... » 18.000 Letna inozemstvo, USA dol. 25 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 mik Leto XXXII. - Štev. 39 (1622) Gorica - četrtek 2. oktobra 1980 - Trst Posamezna številka lir 300 Goriški nadškof dijakom slovenskih šol Nepričakovan padec italijanske vlade Na dan začetka novega šolskega leta je goriški nadškof Peter Cocolin maševal najprej za dijake višjih slovenskih šol, nato pa še za nižješolce. Pri obeh mašah je imel na dijake in profesorje vsebinsko bogat nagovor, ki je vreden, da ga objavimo. Hvaležen sem vsem, ki so mi omogočili, da lahko z vami doživljam začetek šolskega leta. Prav vse, dijake, profesorje, ravnatelje pa tudi neučno osebje vaše šolske skupnosti prisrčno pozdravljam. Naj nebeški Oče, od katerega vsak dober dar prihaja, po svojem Duhu napolnjuje z razsvetljenjem in močjo vaša prizadevanja in vašo rast ne le v znanju, marveč tudi v ižvljenjski modrosti. OBISK SLOVENSKIH ŽUPNIJ Začetek šolskega leta sovpada letos z začetkom mojega pastirskega obiska po slovenskih župnijah. Zato sem še posebej vesel tega srečanja z vami. Od vas je v veliki meri odvisna bodočnost in kakovost slovenskega življa na Goriškem, pa tudi slovenski doprinos k rasti goriške Cerkve. Vsi vemo, kako velik je bil v preteklosti ta delež. Tudi od vas je odvisno, da se to častno izročilo ne prekine. Srečanje z vami me skoraj obvezno vodi v kratko duhovno razmišljanje na temo šole in šolskih vprašanj. Omejil se bom seveda le na nekatere točke, oziroma vidike, ki jih čutim bolj povezane s svojim poslanstvom. USPEŠNOST ŠOLE ZAVISI OD NAS SAMIH Najprej bi vam rekel: ne glejte na šolo kot neko nujno zlo, v katero so vas pahnili vaši starši in brez katerega bi ne bilo poti do boljšega kruha. Šola ne sme biti le prostor funkcionalnega nabiranja in preverjanja znanja, marveč duhovni prostor, ki vam omogoča vsestransko rast v človeškosti. Naj bo kraj odkrivanja in osvajanja osebnostnih in družbenih vrednot, ki naj osmišljujejo vaše mlado življenje preko vseh lahkotnih vab potrošniške miselnosti. Neredko slišimo trditve kot je ta: današnja šola je zanič. Glavno krivdo pripisujemo pomanjkljivemu šolskemu sistemu, nato pa še dijaki profesorjem in profesorji dijakom. Ko nekaj ne gre, skušamo, žal, na druge valiti tudi svoj del odgovornosti. Kaj ko bi si osvojili zavest, da šola ni prvenstveno struktura, marveč skupnost, v kateri more in mora vsakdo dati svoj prispevek? Kljub sistemskim pomanjkljivostim je v naši šoli še toliko prostora za iznajdljivost, za zavzetost, za raziskovanje, za človeškost v medsebojnih odnosih. Torej veljavnost ali neveljavnost šole je v glavnem v naših rokah. POSLANSTVO SLOVENSKE ŠOLE Šola vas vodi v kritično soočenje s preteklo in sedanjo stvarnostjo, v širjenje znanstvenih obzorij, v strokovno usposabljanje za bodoči poklic. Naj ta pristop vzbuja v vas čut hvaležnosti za bogastvo stvarstva in človeških zmožnosti, a obenem tudi zavest, da odkriva vsak še tako znanstveni pristop le delno resnico o svetu ln človeku, ki nas še ne more zadovoljiti. Odprti moramo biti še nadaljnjemu in širšemu razodetju resnice, po kateri hrepeni človeško srce, da se naše življenje v polni meri osmisli. Ne prezrimo pri tem svetlobe, ki vdira v človekovo življenje v evangeljski blagovesti! S papežem Janezom Pavlom II. kličem tudi vam: Odprite vrata Kristusu, ne bojte se! Kristus ne ponižuje vaše osebnosti, je ne zanika, marveč jo vodi do najvišje izraznosti! Kot slovenska šola imate še posebno dolžnost, da pravilno ovrednotite doprinos krščanstva in Cerkve k razvoju in kulturi slovenskega naroda. Negativni momenti, ki jih je človeški element v Cerkvi zagrešil, ne morejo zanikati velike pozitivne vloge, ki jo je imelo krščanstvo v zgodovini slovenskega naroda in ki jo še ima In jo bo še imelo v njegovem življenju. SPOROČILO MLADIM Naj zaključim to razmišljanje z besedami sporočila, ki ga je ob svojem zaključku leta 1965 naslovil 2. vatikanski cerkveni zbor mladim vsega sveta: »Vi ste tisti, ki boste iz rok starejših prevzeli baklo v trenutku, ko svet doživlja najsil-nejše spremembe v svoji zgodovini. Vi, ki prevzemate od svojih staršev in učiteljev najboljše zglede in nauke, vi boste sestavljali jutrišnjo družbo: rešili jo boste in rešili sebe, ali pa z njo vred propadli. Cerkev si prizadeva, da bi družba, ki jo boste vi sestavljali, spoštovala dostojanstvo, svobodo in pravice človeške osebnosti: in ta osebnost je vaša osebnost... Cerkev je prepričana, da vam lahko vera da toliko moči in veselja, da vas ne bo niti zamikalo, kakor nekatere starejše, da bi sledili zapeljivim filozofijam sebičnosti in uživanja ali tistim, ki oznanjajo obup in nič; in da boste tudi spričo ateizma, sredi življenja stali trdni v veri in v tem, kar daje življenju smisel: v gotovosti, da biva pravični in dobri Bog! V njegovem imenu in v imenu njegovega Sina vam kličemo: Razširite vaša srca do zadnjih meja sveta! Čujte klic svojih bratov in sester in pogumno jim dajte na voljo svoje mlade moči! Borite se zoper vsako obliko sebičnosti! Brzdajte nagone nasilja in sovraštva, ki porajajo vojne in bedo, katera jih spremlja. Bodite plemeniti, čisti, spošljivi in odkritosrčni. Z navdušenjem gradite svet, ki bo boljši od sveta vaših starejših vrstnikov!« Preteklo soboto 27. septembra je vse Italijane presenetil izid glasovanja v poslanski zbornici. Vršila se je debata o vladnem dekretu za pobijanje inflacije in za poživitev gospodarstva. To je bil namen raznih določil, ki jih je vseboval dekret. Kot znano je vlada ta dekret izdala v juliju. Parlament mora po ustavnem določilu vladne dekrete spremeniti v zakon v dveh mesecih, sicer zapadejo. Zaradi obstrukcije desne in leve opozicije je prvi dekret zapadel. Vlada je nato dekret v skoro nespremenjeni obliki znova predstavila parlamentu v odobritev. Poslanska zbornica je o njem razpravljala cel pretekli teden. Ker je opozicija znova pretila z obstrukcijo in ker je bila zato nevarnost, da dekret ne bo odobren, se je ministrski predsednik Cossiga odločil, da zahteva zaupnico. V takem primeru namreč odpade nadaljnja debata o posameznih ugovorih in se preide h glasovanju o dekretu v celoti, takšnem kot je. V soboto 27. septembra je bilo najprej glasovanje o zaupnici vladi. To glasovanje je vedno javno in se mora vsak parlamentarec izreči o zaupnici ali nezaupnici. Vsi navzoči poslanci strank vladne večine (demokristjani, socialisti, republikanci in tirolska Volkspartei) so se izrekli za vlado. Izid glasovanja je zato bil 329 glasov za vlado, 264 proti njej. Takoj nato je bilo glasovanje o dekretu kot takšnem, ali ga poslanci sprejmejo ali ne. To glasovanje je bilo tajno. Ob štetju glasov so ugotovili, da je za vlado in de- Zaeetek sinode škofov v Rimu V sikstinski kapeli v Vatikanu se je s slovesno mašo v latinščini v petek 26. septembra začela sinoda škofov, ki bo en mesec razpravljala o družini, o njeni krizi in kako pomagati k dvigu krščanske družine. Sinodi prisostvuje tudi 16 družinskih pa rov ter 46 duhovnikov in redovnikov. V svojem govoru je sv. oče dejal, da izvršuje Cerkev zlasti po krščanski družini poslanstvo, ki ji ga je izročil Kristus, kajti »družina da družbi življenje; po njej se vrši vzgoja, se oblikujejo strukture človeštva in vsakega posameznika«. Naloga družine je zato, da varuje in ohranja osnovne vrednote, z drugo besedo, da ščiti človeka. Zato ima družina v Cerkvi posebne naloge: varuje tisto ljubezen med zakoncema, ki sta si jo prisegla do smrti, tisto zvestobo in poštenost ter tiste dobrine, ki iz tega izhajajo tako za človeško družbo kot za človekovo osebo. de. Graditi Evropo tako na Vzhodu kot Zahodu na materializmu vodi v nadomestek vere s to prakso. Sv. oče je na ta poziv evropskih škofov odgovoril z govorom, ki ga je imel v francoščini. Razpravljal je o dostojanstvu dela in duhu miru kot jih uresničuje benediktinsko izročilo. Poziv evropskih škofov Sv. oče Janez Pavel II. se je preteklo nedeljo 28. septembra sestal v Subiacu, rojstnem kraju sv. Benedikta, da s predsedniki evropskih škofovskih konferenc proslavi 1500-letnico rojstva sv. Benedikta, očeta Evrope. Predsednik vseh škofovskih evropskih konferenc — teh je 22 — angleški kardinal Hume je pred papežem prebral izjavo evropskih škofov »ob vstopu človeštva v tretje tisočletje krščanskega obdobja, ki se ne obeta najbolj mirno«. V Evropi obstajajo neke vrednote in upi, pa tudi težave in problemi. Priča smo novim oblikam revščine, brezposelnosti, preziru življenja in človečanskih pravic, energetski in gospodarski krizi, nasilju, oboroževalni tekmi, spopadu med družbenimi in idejnimi sistemi. Vse to povzroča nezaupanje, obup in upor. Marsikje se žrtvuje človekovo dostojanstvo na oltar slepe vere v napredek. Nadaljnje grožnje so terorizem in zatekanje k sili. V vzgoji je opaziti moralne in ideološke pritiske, skuša se omejevati versko dejavnost in poudarja se samo moč dela in gospodarske dejavnike. Cerkev k vsemu temu ne more molčati. Zlasti je potrebno nastopiti v obrambo pravice do življenja, družin in zakona, potem do pravice do dela in verske svobo- Vojna na Srednjem vzhodu Ce je bil do sedaj žarišče neprestanih spopadov Bližnji vzhod, to je Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon in Sirija, je sedaj vojna iskra preskočila na še bolj občutljivo področje, na Srednji vzhod, kjer ležita Irak in Iran, v starem veku znana kot Mezopotamija z mestima Babilonom in Ninivami ter Perzija s svojimi kralji. Spopad je sprožil Irak, ki je odpovedal pogodbo iz leta 1975 o razmejitveni črti po ustju reke Šat-el-Arab, ki je nadaljevanje združenih rek Evfrata in Tigrisa in se izliva v Perzijski zaliv. Ta reka je za Irak edini dostop do morja in zato hoče imeti iraška vlada pod svojo kontrolo obe obrežji. Na levem bregu pa ima Iran svoje pristanišče Kormanšar in največjo či-stilnico petroleja Abadan. Tam so v pokrajini Kuzistan, naseljeni po Arabcih največja ležišča iranske nafte. Irak meri na osvojitev prav te pokrajine, češ da tam živijo Arabci in ne Iranci. Zato je začel z vojno, v upanju tudi, da ne bo zaradi splošnega sedanjega razsula vseh družbenih ustanov v Perziji ta akcija preveč tvegana. Iranci odgovarjajo predvsem z letalskimi napadi na iraška mesta in petrolejska naftna ležišča. Tako sta zaradi teh napadov tako Irak kot Iran prenehala pošiljati nafto v inozemstvo. Vsi poskusi za prekinitev sovražnosti so bili do sedaj brezuspešni. Iranska vlada stoji na odločnem stališču, da se ne bo pogajala, dokler se Iračani ne umaknejo z njenega ozemlja. Pri tem prihaja do paradoksa: Iran se brani, čeprav je v sporu z ZDA, s severnoameriškim orožjem, ki ga je oskrbel osovraženi šah Pahlevi, Irak pa napada s sovjetskimi tanki in letali, s tihimi simpatijami pa ga spremljata tako Francija kot Sev. Amerika. kret glasovalo 297 poslancev, proti pa 298. Vlada je torej za dva glasova izgubila večino. Cossiga je takoj potegnil logični zaključek in še isto popoldne odstopil. Ker je bil predsednik Pertini na uradnem obisku na Kitajskem, je odstop vlade sprejel predsednik senata Fanfani. Po šestih mesecih je Cossigova vlada padla in Italija je ostala brez vlade. NEODGOVORNO RAVNANJE NEKATERIH POSLANCEV Ob izidu zadnjega glasovanja so vsi osupnili, kajti nihče ni pričakoval, da bodo čez nekaj minut poslanci pri tajnem glasovanju glasovali drugače kot pri javnem. In vendar se je to zgodilo. Kakih 30 poslancev iz strank vladne večine je pri tajnem glasovanju oddalo svoj glas proti vladi. Takšna zahrbtnost je presenetila in začudila vse, tudi opozicijo, komuniste in misovce. Saj ni nihče pričakoval česa podobnega od poslancev, ki bi morali biti vsaj poštenjaki, če drugega ne. Tako pa se je izkazalo, da so nekateri med njimi vse prej kot možje besede: v nekaj minutah so menjali svoje mnenje. Ob izidu glasovanja so komunisti veselo vzklikali, vladne stranke so pa ostale kot mokri psički. Zakaj bi se ne veselili komunisti, ko se je njih stranka od vsega začetka borila proti Cossigovi vladi in zahtevala njen odstop? Še dan prej je Berlin-guer v Turinu ostro postavil to zahtevo. V soboto so pa tako nepričakovano dosegli zmago! Vladne stranke so ostale poražene ne v odkritem srečanju z opozici jo, temveč zaradi zahrbtne izdaje njihovih poslancev. VODA NA MLIN KOMUNISTOV Naslednji dan, v nedeljo smo lahko brali različne komentarje k temu, kar se je v soboto zgodilo v parlamentu. Eni so prekipevali od zmagoslavja, drugi so iskali vzroke, zakaj je do tega prišlo. Vzrok je pri levem krilu Krščanske demokracije in socialistične stranke. Levici v obeh teh dveh strankah sta namreč nasprotovali Cossigovi vladi zato, ker se je odrekla vsakemu sodelovanju s komunistično partijo na ravni vladanja. Oni so pa hoteli in hočejo, naj dobi tudi partija svoj delež pri vladanju države. Le nekaj dni prej je demokrščanski prvak De Mita izjavil: »Ali se kaj spremeni ali pa se v stranki kaj razbije.« Razbila se je vlada. Toda če bi se razbila tudi Krščanska demokracija in bi izločila iz svojih vrst slične »junake«, ki imajo pogum samo poriniti nož v hrbet, bi stranka nič ne izgubila. Saj ni slabšega sodelavca, kot je podel in zahrbten človek. Isto velja ■f.& socialistično stranko. Vladna kriza ni samo prišla nepričako vano, temveč tudi ob najbolj kritičnem trenutku. Gospodarstvo gre rakovo pot, inflacija postaja že zelo nevarna, brezposelnost se veča iz dneva v dan, stavke se vlečejo ena za drugo, zunanjepolitični položaj je zaradi oboroženega spora med Irakom in Iranom skrajno nevaren. V takem trenutku je država praktično brez krmarja in to po zaslugi nekaterih brezvestnih poslancev. Cossigova vlada morda ni bila najboljša, vendar je vladala, sedaj pa nekaj časa ne bo vladal nihče. Kaj se med tem lahko zgodi? Krivične obsodbe v Moskvi Sodišče v Moskvi je obsodilo na pet let zapora in pet let pregona 44-letnega ruskega pravoslavnega duhovnika Gleba Ja kunina. Obsojenec je pred leti ustanovil »Odbor za obrambo vernikov«, kar seveda režimu ni bilo po volji. Zatem je bila prav tako v Moskvi obsojena 47-letna Tatjana Velikanova, profesorica matematike, češ da je sistematično pisala, razmnoževala in širila klevete zoper sovjetsko oblast. Dobila je 4 leta zapora in pet let pregona. V zaporu čakata na proces še dva člana Jakuninovega odbora: fizik Lev Regelson, 40 let star in 35-letni kemik Viktor Ka-pitančuk. V Litvi so zaprli katoliškega duhovnika Tamkeviciusa, ki naj bi bil povezan s podtalnim listom »Kronika katoliške Cerkve v Litvi«. V Kalininu so obsodili na 6 let prisilnega dela in pet let pregona ustanovitelja zasebnega verskega seminarja Aleksandra Ogorodnikova, ki je že bil enkrat obsojen zaradi »parazitstva«. »Parazit« je v Sovjetski zvezi tisti, ki nima službe. Hudobija oblasti je v tem, da neko osebo najprej odslovijo iz službe, potem pa jo obdolžijo, da noče delati in nato obsodijo. Julija so iz SZ izgnali Tatjano Goričevo. Oblastem je postala nadležna zaradi »feministične dejavnosti«. V Avstriji je izjavila, da so ti procesi odsev verske prebujenosti mladih sovjetskih izobražencev. Odprto pismo mladih slovaških katoličanov Na Zahod je prišlo pismo, ki ga je napisala skupina mladih slovaških katoličanov. V njem ije rečeno, da se sedanji režim poslužuje premišljenega načrta, da notranje razikroji Cerkev. Oblasti nadzirajo bogoslužna besedila, bogoslužni red, župnijske proračune in izbor pripravnikov za duhovništvo. Edino semenišče na Slovaškem sme letno sprejeti le 30 kandidatov. Zupnilki so popolnoma odvisni od državnih nadzornikoiv za verske zadeve, ki imajo nad njimi večjo oblast kot saani škofje. Pa tudi škofe nadzira cerkveni urad in jim ukazuje. Posebna nevarnost za Cerkev je od režima odvisno duhovniško združenje »Pacem in terris«, 'ki si prizadeva za rušenje avtoritete škofov ter seje razcepljenost med duhovščino. Protiverska propaganda ima vso svobodo in pomoč od države. Pa kljub temu se avtorji pisma ne bojijo prihodnosti. Angleški škofje odgovarjajo na nekatere želje V Liverpoolu je bil maja meseca narodni pastoralni shod, ki je izrazil nekatere želje, na katere so angleški škofje sedaj odgovorili. Ne morejo dati dovoljenja, da bi se vsevprek obhajalo pod obema podobama in da bi kar vedno dajali splošno odvezo namesto posamične spovedi. Razumejo težave ločenih zakoncev, a pri tem vendar ne morejo mimo neločljivosti krščanskega zakona. Glede uravnavanja rojstev nimajo upanja, da bi prišlo v Cerkvi do kakšnega drugačnega stališča kot je sedanje. Glede posvečevanja starejših poročenih mož bo odločil Apostolski sedež. Glede posvečevanja žensk si ni treba delati utvar. Menijo pa, da bi bilo mogoče kaj doseči glede ustanovitve ženske diakonske službe v Cerkvi. Žrtve nacizma naj dosežejo čast oltarja »St. Hedvvigsblatt«, verski tednik v Vzh. Berlinu, predlaga, naj bi Cerkev skupno razglasila za blažene skupino žrtev nacizma, kot je to storila s skupino 14 angle ških mučencev, ki so bili umorjeni v času Henrika VIII. in Elizabete I. v 16. stoletju. Nemški list predlaga za blažene škofa Kozala in kaplana Frelichovvskega iz Poljske, karmeličana Brandena iz Nizozemske, mladinskega katoliškega voditelja iz Francije Marcela Calo, karmeličanko judovskega porekla Edith Stein, jezuita Ruperta Mayerya in prošta Lichtenberga iz Nemčije. Seveda bi bilo treba to število še razširiti na druge dežele, kjer so nacisti divjali, tudi na Slovenijo. Če se danes toliko piše o zločinih nacizma, bi pa bilo prav, da bi se pisalo tudi o zločinih, ki so jih storili in še delajo komunistični oblastniki nad kristjani v svojih deželah. Tudi tam je veliko pravih mučencev, pa se tudi cerkveni krogi iz obzirnosti do Sovjetske zveze neradi soočajo s tem dejstvom. Stran 2 Zakaj tako pisanje? Ob škofovih vizitacijah v slovenskih župnijah Dnin rasdrstvi za Slmenct v Girici MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Med drugo svetovno vojno se je v Gorici še bolj živo kot prej začutila potreba po kaki slovenski maši v bolj poznih urah. Glasnika te potrebe sta postala stolna kanonika Ignacij Valentinčič in Mirko Bru-mat. Ta dva sta v imenu slovenske duhovščine in slovenskih vernikov v času po zlomu fašizma naslovila na nadškofa Mar-gottija prošnjo, naj bi bila za slovenske vernike v mestu še ena maša v bolj poznih urah in sicer na Travniku ob 9. uri. Težko je šlo, češ da hočemo »slavizirati« Gorico. Vendar je podvig uspel in na novo leto 1944 je bila prva slovenska maša na Travniku ob 9. uri. Ta maša je bila prva velika pridobitev v dušnopastirskem oziru za Slovence v Gorici po dolgih stoletjih. Prvi pridigar pri tej maši je bil msgr. Mirko Brumat, pozneje pa je pridige prevzel kaplan Mirko Mazora in za njim drugi travniški kaplani. V tem času pod nemško zasedbo smo tudi začeli znova s krščanskim naukom za slovenske otroke in imeli po dolgih letih zopet prvo sveto obhajilo v slovenščini. Za vernike so bili to nepozabni trenutki, čeprav je še vedno divjala vojna. KAPUCINI IN SLOVENCI Ko so kapucini sezidali svoj samostan v Gorici, je ta bil važen tudi za dušno pastirstvo med Slovenci v mestu in okolici. V samostanu je bilo vedno nekaj patrov, ki so bili Slovenci. Saj je tukaj nekaj let bival tudi p. Janez Svetokriški. Kapucini so bili zlasti priljubljeni kot spovedniki. Za časa fašizma so morali slovenski patri iz Gorice in so na njih mesto prišli italijanski redovniki. Vendar je v samostanu vedno bil kak pater, ki je bolj ali manj obvladal slovenščino. Med zadnjo vojno je prišlo v samostan več ka pucinov iz Slovenije. Pod zavezniško upravo se je zgodilo, da so tudi v kapucinski cerkvi uvedli mašo s pridigo. Po vrnitvi Gorice pod Italijo v septembru 1947 so to mašo kmalu ukinili. NOVA DRŽAVNA MEJA Po začrtanju nove državne meje smo se Slovenci v Gorici zavedeli, da maramo za radi tega zaživeti svoje lastno življenje in v danih razmerah skrbeti za ohranitev svoje vere in svoje narodne istovetnosti. Nastopila je doba, ki še traja. Njene dušnopastirske značilnosti so: pouk verouka v slovenskih šolah, priprava na prejem sv. zakramentov izven šole, razgibano kulturno življenje s pomočjo društev in pevskih zborov ter drugih organizacij. Tudi socialno stanje se je spremenilo. Slovenci nismo več ljudstvo hlapcev in dekel, temveč smo tudi socialno in gospodarsko enakovredni drugim meščanom. Iz teh dejstev in zavoljo novega demokratičnega duha med italijansko družbo je vzniknila zavest, naj bi slovenski verniki v mestu dobili večje možnosti za raz voj svojega verskega življenja, saj kaplana na Travniku in v stolnici nista mogla več zadovoljevati novih verskih potreb slovenskih ljudi. K temu je svoje doprinesel tudi zadnji koncil s svojimi reformami in pa nadškof Andrej Pangrazio (1962-1967), ki je bil razgledan mož. Šlo je za to, da se za dušno pastirstvo med slovenskimi verniki v Gorici poskrbi z lastno župnijo. LASTNA ŽUPNIJA ZA GORIŠKE SLOVENCE Ideja je bila dobra, toda drzna, ker je bila čisto nova. Kako jo uresničiti? Prvi načrt je bil, naj se za slovensko župnijo da na razpolago kaka večja cerkev v mestu in se ukinejo vse ostale maše v drugih cerkvah. Druga ideja je bila, naj ostanejo dosedanje maše za Slovence v mestu, za sedež nove župnije pa naj se izbere kaka manjša cerkev. Ta slednja misel je obveljala in v ta namen je bila izbrana cerkev sv. Ivana, za prvega dušnega pastirja pa je bil postavljen msgr. Franc Močnik. Izbira cerkve sv. Ivana ni bila naključna, temveč precej naravna. V tej cerkvi so namreč Slovenci že prej imeli svoje posebne pobožnosti, ki jih drugod niso mogli imeti. To cerkev je dolgo vrsto let oskrboval pok. g. Ivan Reščič, ki je v njej imel tudi pobožnosti prvih petkov in še to in ono pobožnost. Za njim je v tej cerkvi maševal in zanjo skrbel pok. prof. Mirko Filej. Bila je torej že nekako »naša«. Od ustanovitve »dušnopastirskega centra za Slovence v Gorici« v cerkvi sv. Ivana, kot se uradno imenuje ta naša duhovni) a, so se stvari v dušnem pastirstvu znatno izboljšale. Župnik pri Sv. Ivanu ne oskrbuje samo te cerkve, temveč opravlja vsa opravila, ki pritičejo rednemu župni- ku, obenem povezuje ostalo dušnopastir-sko delo v mestu: pripravo prvoobhajan-cev, birmancev, novoporočencev, skrb za bolnike, pogrebe, razna romanja. Novi center je postal neke vrste motoi in istočasno zvezni organ vsega dušnega pastirstva med Slovenci v Gorici. Z župnikom namreč sodelujejo še ostali slovenski duhovniki v dušnem pastirstvu: oba kaplana pri Sv. Ivanu Cvetko Žbogar in Marjan Markezič, kaplan na Travniku Stanko Jericijo, vikar v stolnici Kazimir Humar, pri kapucinih p. Ciril. Poleg tega skrbijo duhovniki Sv. Ivana še za slovensko mašo na Placuti vsako nedeljo ob 10. uri. Vrhu tega so v cerkvi sv. Ivana še razne izvenliturgične pobožnosti za Slovence. V okviru duhovnije delujejo tudi razne verske, cerkvene in kulturne organizacije: Marijina družba, Tretji red, skavti in skavtinje, oratorij sv. Dominik Savio, župnijski svet, razni cerkveni in izvencerkveni pevski zbori, prosvetno društvo »Mirko Filej«, športno društvo »01ympia«, oba vzgojna zavoda Alojzijevišče in Zavod sv. Družine. Z vsem tem raznolikim življenjem, ki teži okrog duhovnije sv. Ivana, se je g. nadškof deloma že srečal v preteklih dneh, deloma pa se bo proti koncu tedna ob svoji vizitaciji. Program njegovih srečanj od četrtka do nedelje je naslednji: Četrtek 2. oktobra: ob 20.30 v Zavodu sv. Družine srečanje g. nadškofa z župnijskim svetom, zastopniki verskih in katoliških organizacij ter z redovnicami. Petek 3. oktobra: ob 20.30 v Katoliškem domu srečanje z mladino. Sobota 4. oktobra: ob 16. uri spravna pobožnost za otroke pri Sv. Ivanu: ob 19. uri istotam spravna pobožnost za odrasle. Nedelja 5. oktobra: ob 9. uri sklepna sv. maša g. nadškofa na Travniku in zahvalna pesem. Ko se pelješ z železnico ali z avtom po cesti mimo Devina proti Tržiču (Mon-falcone) ali proti Gorici, se pri Štivanu komaj zaveš, da se pelješ skozi zadnjo slovensko vas na cesti proti Furlaniji. Nekaj hiš ob cesti, velika papirnica (Le Car-tiere del Timavo), zanemarjeni izviri ponikalnice Timave, dve cerkvi, posvečeni obe istemu svetniku Janezu Krstniku, to je danes nekdaj tako slavni Štivan. Nič izrednega, nobenega posebnega občutka ti ne vzbudi misel, da se pelješ skozi Štivan iz slovenskega v italijanski svet. In vendar je moral biti v prastarih rimskih in predrimskih časih to zelo lep romantičen kraj. Pesniki so ga opevali. Opevali so (Virgil) prijetno šumenje voda ob izvirih skrivnostne podzemeljske reke Timave. V njegovem senčnem gaju so postavili svetišča različnim božanstvom; tu so slovesno obhajali rimske zmage nad so vražnimi ali upornimi ljudstvi; tu so se krščanski romarji iz srednje in vzhodne Evrope ustavljali, počivali in molili, bolj veljavni so zapisovali svoja imena v bogo služno knjigo (ki je še ohranjena v muzeju v Čedadu) in romali naprej proti svetemu mestu Rimu na grobove apostolov in mučencev. Današnji Štivan se je v letu 825 imenoval: Ad fontes Johannis (pri izvirih sv. Janeza), v letu 1085: S. Johannes de Timavo (Sv. Janez pri Timavi), v letu 1139: S. Jo hannes de Tuba (Sv. Janez pri izviru), v letu 1384: S. Johannes in Tuba alias ds Carsis (Sv. Janez pri izviru imenovan tudi na Krasu ali pri Kraševcih). Pred preseljevanjem narodov je bila ravnina od Krasa proti Ogleju zelo rodovitna in bogata; imenovali so jo žitnica Ogleja. Po preseljevanju pa je ostala opu-stošena in močvirnata, nezdrava, zapuščena, zares potrebna obnove v vsakem po menu. V to dobo spada ustanovitev znamenitega štivanskega samostana reda benediktincev. Ta je bil med prvimi benediktinskimi samostani, prvi najstarejši na ozemlju oglejskega patriarhata, ki je segal proti severu do Drave. Ko so se Slovenci naselili v teh krajih, so se takoj srečali z menihi iz Štivana in so od njih prejeli krščansko vero. Misijonsko delo menihov med Slovenci je bilo zelo goreče in uspešno do leta 611, ko je bil ob navalu Avarov samostan do tal porušen. Ob tej nesreči je štivanski opat Germanus skrbno skril vse dragocene relikvije. Skril jih je tako dobro, da jih celih 500 let niso mogli najti, čeprav so slutili, da morajo biti skrite nekje v Proslave 50-letnice tragične smrti Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča so za nami. Proslavljala so naše bazoviške žrtve skoro vsa naša društva, v eni ali drugi obliki. Ne pretiravamo, če trdimo, da jim je — poleg osrednje proslave na Bazovici — največ misli posvetila Slovenska skupnost, ki se jih je kot prva spominjala v zvezi z obletnico požiga Narodnega doma in kasneje na vseh »Naših praznikih«. Vrhunec vseh proslav pa je bila gotovo mogočna manifestacija enotnega značaja na bazovski gmajni, ki se je je udeležilo, tako pravijo, okrog 10.000 Slovencev. Če izvzamemo nekatere okoliščine, ki bi jih ne smelo biti (rdeče zastave, in samo rdeče! na odru; rdeče-modro-bele zastave, ki so se potem veličastno pridružile, niso slovenske ampak srbske. Slovenska zastava je belo-modro-rdeča), potem lahko trdimo, da je bila osrednja enotna proslava res izraz vseh slovenskih zavednih ljudi, kar se je posebej občutilo v enkratnem govoru dr. Sardoča. Res, da je bilo baje leta 1945 na isti gmajni kar 80.000 Slovencev, vendar se je od takrat marsikaj spremenilo, posebej v obdobju Kominforma, tako da smemo biti zadovoljni, da se je na bazovski gmajni zbralo 10.000 rojakov. Kar pa nas je ob teh proslavah izredno ranilo — seveda kot zavedne primorske Slovence — je pisanje »Primorskega dnevnika« in ljubljanskih »Naših razgledov«. Ako bi pisec zadevnih člankov (v P. D. naravnost uvodnik!), bil nekdo, ki ne pozna naših razmer, bi lahko še molčali, toda pisec tako enega kot drugega članka je Boris Race, zdajšnji predsednik SKGZ, ki je tudi lastnica »Primorskega dnevnika«, saj je ta glasilo SKGZ. Piše pa Boris Race v nedeljskem »Primorskem dnevniku« 7. septembra letos takole: »Potem ko je fašizem zaprl slovenske in hrvaške šole, razpustil vsa slovenska in cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila le poškodovana, ne pa porušena. (Dalje) | Bralci pišejo Kaj misliti o procesijah? Ob poslušanju nabožne glasbe prisluhnem tudi razgovoru urednika te oddaje z raznimi osebami. V nedeljo 14. septembra se je razgovarjal z nekim skavtom o že tradicionalni procesiji na Opčinah. Pazljivo sem sledila besedam mladinca o idejah mladine v tem oziru. Nanizal je več načinov, ki pripomorejo k verski poglobitvi bolj kakor procesije, ki so izraz zunanje manifestacije, nekoliko pomešane s folkloro. Nasvetovani načini so: veroučne skupine, duhovne vaje, mesečne ali tedenske duhovne obnove ipd. Vse to je res vredno pozornosti, če hočemo poglobiti našo vernost, ali: »hočemo živeti Cerkev«, kot smo brali zanimiv dopis pod tem naslovom v Katoliškem glasu z dne 11. septembra letos. Duhovne poglobitve pri sodelovanju ali gledanju procesije res ne bomo našli — izvzemši vsakodnevne popoldanske in večerne procesije v Lurdu. Tam te globoka vernost množice tako prevzame in pritegne, da z vsem svojim bitjem čutiš, da je vse to Bogu v čast, da je Bog čisto blizu nas, ali bolje: Bog je v nas! Doživetje v Lurdu more nadomestiti duhovno obnovo in morda tudi duhovne vaje. Toda Lurd je daleč, in ni vsakomur dano, da ga lahko obišče. Nekaj pa je v teh zunanjih manifestaci-l°h — v našem primeru procesijah — le vredno priporočila: Javno priznanje vere. Priznanje krščanske miselnosti in življenja po veri. S tem tudi skušamo izpolniti Jezusovo naročilo: »Kdor bo mene priznal pred svetom, tega bom jaz priznal pred svojim Očetom.« * * * Gospodu Dušanu Jakominu, uredniku nabožne glasbe po radiu, hvala za lepe besede i’ obrambo hiše božje, ki jo — žal — večkrat spremenijo v koncertno dvorano. Kakor je povedal, vsa glasba ni vselej cerkvena. In ljudje se v cerkvi pogovarjajo, ploskajo, skratka: obnašajo se kakor v koncertni dvorani. »Zato pa (njegove besede), Najsvetejše prenesejo v kak stranski kot.« Ali ne veljajo tudi za naš čas v tem oziru Kristusove besede: »Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo spremenili v... koncertno dvorano.« Poslušalka hrvaška društva, zatrl tisk..., ni mladini preostalo drugega, kot stopiti na pot boja. Da so prišli do takega zaključka je prispevalo tudi zadržanje starejših slovenskih politikov, ki so se iz političnega oportunizma utvarjali, da se je moč braniti pred fašističnim nasiljem s sklicevanjem na zakonitost.« Isti pisec, ki ima, kot se vidi, monopol nad vsemi jugoslovanskimi glasili, pa piše v »Naših razgledih« z dne 12. septembra letos takole: »Primorski Slovenci smo bili v tem stoletju trikrat postavljeni pred take preizkušnje: ob koncu prve svetovne vojne, ob kulminaciji fašističnega nasilja in pa po napadu fašistične Italije na Jugoslavijo. Prve preizkušnje nismo prestali zaradi slabosti splošne slovenske politike... Kot že omenjeno, so ob drugi preizkušnji slovenski politiki povsem odpovedali...« Kot zaveden primorski Slovenec se vprašam: kako je mogoče, da nekdo, ki zastopa neko osrednjo slovensko organizacijo (SKGZ je osrednja slovenska organizacija levičarskega tabora; njej enakovredna je v demokratično-katoliškem taboru SSO), piše take lažne stavke!? Vtis imam, da predsednik SKGZ ni pod fašizmom nič trpel in nič tvegal (morda je bil premlad) in da zato nima pojma, Občni zbor PD »Štandrež« štandreško prosvetno društvo začenja vsako leto sezono z občnim zborom. Letos je ta bil v četrtek 25. septembra v prostorih prosvetnega doma »Anton Gregorčič« v Štandrežu. Občnemu zboru so prisostvovali tudi predstavniki drugih domačih društev in sicer PD »O. Župančič«, Kmečkega društva in športnega društva »Velox« ter ZSKP, ZCPZ, SKPD »Mirko Filej« iz Gorice in zbor Rupa Peč. O delovanju društva v enoletnem obdobju od zadnjega občnega zbora je obširno poročala tajnica Silvana Žnidarčič. Iz poročila je razvidno, da je bila društvena prisotnost zelo aktivna na raznih področjih, posebno še na dramskem in glasbenem. V lanskem decembru je namreč mladinski zbor slavil 25-letnico delovanja in pripravil zelo uspešno proslavo z nastopom raznih goriških mladinskih zborov. Zbor je sodeloval tudi na raznih drugih prireditvah v domači vasi in v drugih krajih. Tudi za mešani zbor je bila sezona uspešna. Stalno je vadil in večkrat nastopil, štandreško glasbeno šolo je obiskovalo lepo število gojencev, ki so vadili v klavirju, harmoniki in kitari. Dramski odsek je uprizoril sodobno burko v treh delih »Strogo zaupno« in gostoval na Goriškem, Tržaškem in Koroškem. Naštudiral je tudi Čehovo enodejanko »Jubilej« in prvič z njo nastopil na Prazniku špargljev. O stanju blagajne je poročal Lucijan Pavio. Društveni predsednik Damjan Paulin je nakazal smernice za bodoče delo, zavzel se je za tesnejše sodelovanje z drugimi društvi, predvsem v tistih pobudah, ki so skupnega interesa in služijo za ohranitev in utrditev slovenskega značaja Štandreža in širše okolice. Razvila se je zanimiva debata, ki je obravnavala razna vprašanja, ki zanimajo društveno delo. Občni zbor je izvolil novi odbor, ki ga sestavljajo: Marko Brajnik, Marjan Breščak, Lucijan Krpan, Marko Krpan, Marinka Leban, Pavel Marušič, Jordan Mušič, Mario Mučič, Lucijan Pavio, Damjan Paulin, Viktor Selva, Božidar Tabaj in Silvana Žnidarčič. Koncert v vrhovski cerkvi Cerkev sv. Mihaela na Vrhu praznuje letos stoletnico svojega nastanka. To jasno pričuje nad vhodnimi vrati v marmornato ploščico izdolbena številka 1880. Zob časa je cerkev precej prizadejal. Iz deželnega prispevka za potresno področje se bodo v prihodnjih dneh pričela obnovitvena de la, ki so že bila nujno potrebna. Že pred nekaj meseci je moški pevski zbor »Ermes Grion« iz Tržiča, ki ga vodi dirigent Policardi, izrazil krajevnemu dušnemu pastirju željo, da bi nastopil na Vrhu v cerkvi. Dušnemu pastirju se je zdela primerna nedelja 28. septembra, dan pred praznikom vaškega zavetnika sv. Mihaela. Obenem naj bi pevski nastop omenjenega zbora služil za proslavo stoletnice cerkve. Dopoldne 28. septembra je bila v cerkvi slovesna sv. maša, za popoldne ob 5. uri kaj je bil fašizem na Primorskem in kaj so naši slovenski politiki v tistem izredno težkem obdobju dobrega storili za svoj narod. Josip Vilfan, Virgil šček, Engelbert Besednjak, Janko Kralj, pa odvetniki Abram, Agneletto, Dekleva, Simčič, Sfiligoj itd. itd., so bili mar sami slabiči, naivni in nepripravljeni politikanti, in — naj slabši očitek — oportunisti? Naj dokaže Boris Race, kdaj so bili ti naši idealni možje oportunisti! Morda Besednjak, ki mu je uspelo podaljšati izhajanje slovenskega tednika v tej naši najhujši dobi? Morda šček, Sfiligoj, Vilfan, ki so dali vse za svoj narod? Ne vem, kje je Boris Race živel med fašistično diktaturo, v Trstu ali kje drugje. Če je kje drugje, ne bom nikdar trdil, da je bil oportunist, kot on sedaj krivi naše zaslužne politične može, ki so za svoje ideale šli skozi fašistične zapore in konfinacije. Trdim pa lahko eno samo stvar: upor proti fašizmu je bila epopeja, junaška stran vsega primorskega ljudstva — od politikov do naših duhovnikov — ki ni vedelo, kot nekateri po drugi svetovni vojni, kaj je oportunizem! Zato naj ga nihče ne žali s plehkimi stavki in izmaličenimi trditvami! Primorski Slovenec po naznanjen koncert. Udeležba je bila nad vsa pričakovanja velika. Mnogo poslušalcev je prišlo tudi iz drugih krajev. Pesmi je napovedoval sam dirigent Policardi, v slovenščini pa jih je predstavil domači župnik Jože Jurak. Zbor je doživeto odpel 14 pesmi. Prve štiri so bile verskega značaja, ostale pa svetne vsebine. Med njimi je bila ena nemška, sardinska, valdostanska, ostale pa furlanske, tržaške in ena iz Gradeža. Dirigent se je opravičil, da niso mogli zaradi odsotnosti solista predvajati tudi ene hrvaške skladbe. Koncert je zaključila »Fanfara«. Po koncertu so se pevci preselili v bližnjo gostilno, kjer so bili povabljeni na zakusko, saj niso hoteli nobene nagrade za svoj nastop. Tam se je prijetno vzdušje nadaljevalo. Prav gotovo pomeni ta koncert lep prispevek k ustvarjanju prijateljskih razmer med obema narodnosti-ma ob meji. - j k Poroka Elvija Colja, zvesta pevka pri cerkvenem pevskem zboru v Doberdobu in Ma-riano Visintin iz šmartinščine sta si v soboto 27. septembra obljubila pred božjim oltarjem zvestobo do smrti. Obilo božjega blagoslova na skupni življenjski poti jima želita cerkveni pevski zbor in župnijska skupnost v Doberdobu. Ob odkritju spomenika v Jamljah V nedeljo t4. septembra je bilo v Jamljah slovesno odkritje spomenika padlim partizanom iz vasi, o čemer smo že poročali. Ob tej priložnosti smo bili priče stvarem, ki nas silijo, da napišemo nekaj stavkov, ki niso bili nikjer zapisani: 1. Večina naših fantov in mož se je borila in umirala ne za ideologijo nekega brezbožnega nemškega juda Mara in tudi ne za kako italijansko partijo, ampak za naš narod, za njegovo svobodo, za strtje lašizma in zmago prave demokracije. 2. Po naročilu nekaterih vernikov je bila to nedeljo v Jamljah sv. maša za padle borce. Ob takih priložnostih so pri maši navadno navzoči (v demokratičnih državah) predstavniki različnih smeri, tudi maloverni in neverni, že iz olike in spoštovanja do mrtvih žrtev in njih preostalih svojcev. V Jamljah ni bilo v cerkvi nobenega takega predstavništva. 3. Vsak si lahko predstavlja, katere so bile zadnje besede, ki jih je izgovarjala večina naših ljudi, ko so bili pri zadnjih vzdihljajih nekje po taboriščih ali gozdovih, če so le imeli čas in priložnost: Oče! Mati! žena! Otroci moji! Moj Bog! Jezus, Marija! Že iz spoštovanja do teh njihovih zadnjih vzdihov bi moralo biti na teni spomeniku tudi kako krščansko znamenje, če tega niso storili in so zadevni predlog nekaterih odbili, je to kot prezir na zadnje vzdihe naših padlih domoljubov. 4. Nobenega krščanskega znamenja na spomeniku! Tak je bil sklep večine odbornikov. Potem pa so povabili duhovnika, da je spomenik blagoslovil in pri tem izgovarjal božje ime ter storil čez sporne- mk znamenje svetega križa... Naj bralci sami sodijo, ali je tako zadržanje dosledno ali pa samo novo izigravanje naših naivnih ljudi. Dan sv. Benedikta v Štivanu Z GORIŠKEGA Dve občinski seii na Goriškem V Sovodnjah. Druga seja novega občinskega sveta v Sovodnjah je bila v sredo 17. septembra. V svojem poročilu je župan Vid Primožič seznanil svetovalce o nadaljevanju gradnje telovadnice. Kot znano, je sodišče odstranilo pečate. V teku je sedaj popis opravljenih del, nakar bo uprava po hitrem postopku poskrbela za namestitev strehe ter za preostala dela, ki bodo zahtevala razpis nove dražbe. Zupan je tudi povedal, da je konzorcij vodovodne družbe CAFO končal svoja dela pri premestitvi vodovoda v Rubijah; tako bo podjetje Tavanut lahko cesto asfaltiralo. Poskrbljeno bo tudi za asfaltiranje manjših odcepov cest, tako na Vrhu pri telefonski kabini proti Črncem in na Peči proti Mlaki ter pri naselju ob mirenskem mejnem prehodu. Prav tako bo asfaltirana cesta med Štradalto in industrijsko cono. Pri tem je svetovalka z Vrha vprašala župana, kako je s čiščenjem cest v občini. Zupan je odgovoril, da se občinski upravi splača bolj najeti kako podjetje v ta namen in da so že stekli zadevni razgovori. Potem je župan poročal, da bo Sovodnje obiskala folklorna skupina iz Smederevske Palanke (Srbija) ob svojem povratku iz občine Medicina pri Bologni, kjer bo nastopila na občinskem prazniku. Ker vzdržuje sovodenjska občina prijateljske stike z omenjeno občino, je župan predlagal, naj se posebna delegacija udeleži tega praznika, kar je tudi bilo sprejeto. Zupan je povedal, da je kurija goriške nadškofije poslala pismo, v katerem na znanja bližnji nadškofov obisk v sovo-denjski občini. Prva na vrsti bo župnija Gabrje-Vrh. Odobren je bil prispevek 600.000 za spomenik padlim v Gabrjah in 268.000 lir PD Sovodnje za obisk v Škofji Loki. Sledile so volitve v razne ustanove: v Kraško gorsko skupnost so prišli poleg župana Vlado Klemše, Rafko Butkovič in Remo Devetak za manjšino; v konzorcij za četrto prometno področje in posvetovalno komisijo za upravljanje proste cone Jožko Prinčič, v razširjeni odbor trgovinske zbornice Vlado Klemše in Oskar Pavletič; v nadzorno komisijo za občinsko knjižnico Rafko Butkovič, Marija češčut, Denis IConcul, Marjan Komjanc, Oskar Pavletič in Klara Fornazarič. O prevozu šoloobveznih otrok v tem šolskem letu je obširno poročal Jožko Prinčič. Zaradi odpovedi podjetja iz Gorice, ki je do sedaj skrbelo za prevoz, je bila uprava primorana najeti avtobus, ki jo dnevno stane 15.000 lir, mesečno pa 350.000, k čemur je treba dodati še stroške za nafto in voznika, ki je občinski delavec. Obstaja tudi možnost za nakup lastnega šolskega avtobusa v bližnji bodočnosti. Za prevoz otrok z Vrha v otroški vrtec skrbi posebno podjetje, kar stane upravo dnevno 20.000 lir + I.V.A. Svet je tudi odobril razpis javnega natečaja za novega občinskega delavca. Med drugim bo moral obvladati slovenščino. Svet je nadalje odobril razpis notranjega izpita za pridobitev višje kvalifikacije za dva zaposlena delavca. Na tajni seji je bilo razdeljenih 672.000 lir deželnega prispevka med 18 potrebnih v občini. Podžupan Klemše je svetovalce seznanil s pobudami in nalogami, ki čakajo občinsko upravo v bližnji prihodnosti. Tako bo začela postopek o preimenovanju tistih ulic v občini, ki so že odobrene od pristojnih oblasti, s čimer so seveda povezane tudi nevšečnosti. Zato bo uprava sklicala v zvezi s tem preimenovanjem posvet z občani. Nadalje je Klemše poročal o pripombah deželnih organov pri 4. varianti regulacijskega načrta. Na vprašanje svetovalcev SSk, kako je z nameravano gradnjo tovarne farmacevtskih izdelkov, ki naj bi se preselila iz Nem v goriško industrijsko cono, je podžupan povedal, da je nevarnost mimo, ker se bo tovarna namestila v bližini San Vito al Tagliamento. ★ V Števerjanu. V petek 26. septembra se je sestal števerjanski občinski svet. Najprej smo poslušali poročilo župana S. Klanjščka, ki je povedal, da so bila oddana podjetju Protto iz Gorice dela, s katerimi se bo zaključila gradnja števerjan-ske osnovne šole s celodnevnim poukom. Stroški te zaključne faze bodo znašali 300 milijonov lir, katere krije deželna uprava z zakonom o potresnem področju. »Tako upamo,« je dejal župan, »da bomo novo šolo odprli že v prvih mesecih prihodnjega leta.« Druga točka poročila pa se je nanašala na nadaljevanje del za popolno obnovitev vodovodnega omrežja, ki so se začela meseca maja in se po nekajmesečnem premoru sedaj nadaljujejo. Nastale so namreč nekatere težave -v podjetju samem. Tudi ta dela se bodo zaključila v nekaj me- secih, saj so že obnovili cevi v Ščednem in dolnjem koncu, sedaj pa bodo nadaljevali po Valerišču. V drugi fazi bodo izdelali priključke k stanovanjskim hišam. Zupan je še povedal, da so te dni občinski delavci dokončali dela za napeljavo vode na pokopališče v Jazbinah, kar je bila želja vseh Jazbincev. Namestili so tudi nove luči po vasi, tako da je tudi zvečer v Števerjanu prijetnejše. Nadalje naj povemo, da so bila oddana na dražbi dela za razširitev mostu čez Grojnico. Dela bodo stala 45 milijonov lir in jih bo krila Gorska skupnost. In naj še povemo, da se bodo kmalu začela dela za ureditev potoka Vrbačna, ki je pri zadnjem neurju povzročil ogromno škodo na prevalskem področju. Uredili bodo strugo, da bo ravna in brez ovinkov, in bo voda imela boljši odtok. Občinski svet je nato ratificiral razne sklepe odbora ter imenoval razne komisije. V gradbeni komisiji bodo župan Klanjšček, njegov pooblaščenec Ciril Ter-pin, arh. Luiza Codellia ter svetovalec Mikluž (za manjšino). Pod četrto točko dpevnega reda je bila imenovana komisija za ugotavljanje škode na kmetijah in si cer v soglasju z deželnim zakonom št. 35 z dne 29 julija 1976. Imenovani so bili Armando Skok, župan Klanjšček, Jožko Vogrič ter Jože Simčič. Sindikalne organizacije pa bodo zastopali Remigij Ciglič, Avgust Štekar in Michele Formentini. Nadalje je svet imenoval zastopnike za bodočo petletno dobo v Gorsko skupnost Našo občino bodo zastopali Corsi Hadri jan, župan Klanjšček, Simon Komjanc ter Florjan Planišček. Zadnja izvolitev se je nanašala na zastopstvo v pokrajinskem svetu za družinske posvetovalnice; v njem bodo Alojz Mužič, Anka Černič ter Florjan Planišček. Svet je končno odobril nekaj upravnih zadev ter porazdelil 300.000 lir deželnega prispevka med revne občane. Pevski zbor »Marij Kogoj« od Sv. Tvana vabi na KONCERT Mladinskega pevskega zbora Glasbene Matice iz Trsta ki bo pod vodstvom Stojana Kureta izvajal umetne in prirejene narodne pesmi. Koncert bo v nedeljo 5. oktobra ob 17. uri v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu, ul. Brandesia 27/1. tržaške novice ■ "X 7 V'.. V ..f- •/ ' •- :: v ^'...s:';. Pismo tržaškega škofa za misijonski mesec Potujoča Cerkev je po svoji naravi »misijonarska«. To pomeni, da je misijonska dejavnost bistven in trajen pogoj za njeno življenje; vsak kristjan je že kot tak tudi »misijonar«. Misijonska dejavnost je poslanstvo. A za katero poslanstvo gre? Za isto kakor pri Kristusu. Kristus namreč »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mk 10, 45). O sebi je rekel: »Gospod me je poslal, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim ujetnikom oproščenje in slepim pogled« (Luk 7, 18). To je nauk drugega vatikanskega koncila, ki je obsežen v koncilskem odloku »O misijonski dejavnosti« (glej M 2-3). Kratko rečeno: Kristus je prvi in največji misijonar, ker je prinesel ljudem božjo dobroto. Glavna resnica njegovega evangelija: Bog je Oče vseh in zato je vsak človek moj brat. Da bi ljudje njegovo pridigo resno vzeli in sprejeli njegovo poslanico o ljubezni do vseh ljudi, se je Kristus najprej sam tega držal in to ljubezen izkazoval s svojim življenjem. Uspel koncert Lorenz-Šček Violinist Tomaž Lorenz in pianistka Alenka Šček ob svojem nastopu v Katoliškem domu Kot uvod v jesensko kulturno sezono je SKPD »Mirko Filej« v Gorici priredilo v soboto 20. septembra koncert, ki sta ga imela violinist Tomaž Lorenz in pianistka Alenka Šček. Na ta način je goriško prosvetno društvo potrdilo že pred leti začeto smer svojega kulturnega delovanja, ko je poleg običajnih prosvetnih prireditev vključilo v svoj program delovanja tudi koncertne večere. S tem ni hotelo nikakor segati na področja drugih glasbenih ustanov, ampak predvsem pokazati, da je glasbeno in koncertno delovanje tudi del širšega prosvetnega udejstvovanja. Violinist Tomaž Lorenz iz Ljubljane je že zelo znan slovenski virtuoz, ki je zlasti s svojimi nastopi v Triu Lorenz žel veliko priznanja doma in na tujem. Enako nastopa tudi v drugih komornih skupinah, poleg tega pa seveda tudi samostojno. Z njim je sodelovala mlada in obetajoča pianistka Alenka Šček iz Kopra, ki je sedaj na začetku svoje umetniške poti. Mlada slovenska umetnika sta predstavila goriškemu občinstvu smotrno pripravljen spored. Prvi del je obsegal klasično m romantično glasbo, drugi pa sodobnega slovenskega avtorja in spet novejšo romantiko. Mozartova Sonata v Es duru K. 302 je bila grajena dognano in izzvenela je skoraj asketsko brez vsake koncesije tudi sicer možnim liričnejšim prijemom. Druga točka prvega dela sobotnega koncerta je bil Brahms s svojo Sonato št. 1 v G-duru op. 78 za violino in klavir. V izvedbi tega zahtevnega in široko zasnova- nega dela je prišla verjetno najbolj do izraza umetniška osebnost violinista Lorenza, njegova virtuozna bravura, njegov smisel za doziranost in obenem interpretativni razmah. Zelo občuteno in precizno ga je tu spremljala pianistka Ščekova, saj je prav v koncertnem dialogu med violino in klavirjem vsa veljavnost prepletajoče se glasbene igre. V drugem delu sta oba umetnika najprej podala Štiri novele za violino in klavir mladega slovenskega glasbenika Uroša Rojka. V teh kratkih glasbenih slikah smo lahko ponovno sledili tekoči in bogati komorni igri. Skladba sama je včasih zazvenela nekoliko modernejše, vsekakor pa je zelo daleč od kakega avantgardnega jezika. Ob koncu sta violinist Lorenz in pianistka Ščekova izvedla še Dvorakovo So-natino v G-duru op. 100. Muzikalno je to zelo prijetna kompozicija s tipičnimi primesmi češkega skladatelja. V skladbo sta vlila še enkrat veliko svojih že prej omenjenih poustvarjalnih sposobnosti. Koncert obeh slovenskih umetnikov je doživel lep uspeh in tudi občinstvo se je odzvalo v kar lepem številu. To je gotovo porok, da se take in podobne glasbene prireditve izplača še naprej prirejati in s tem še povečati krog prijateljev instrumentalne glasbe. - Bgsl Besede so kakor čebele: pikajo ali prinašajo med (švicarski pregovor). Misijonski mesec oktober nam znova oznanja, kje je glavni temelj in prvi vir našega verovanja: vero v Boga izpovedujemo predvsem z dejanji (Jak 2, 17); po dobrih delih postanejo besede resnice prodorne in sprejemljive. Tudi naša Cerkev, ki kaže vedno večje misijonsko zanimanje za pogane in oddaljene, za mlade Cerkve in za uboga ljudstva, se mora vedno bolj držati glavne poti pri hoji za Kristusom: to je službe v ljubezni do vsakega človeka. V soboto 11. oktobra bo pri nas abbe Pierre, odličen zgled evangeljske predanosti, ki nas bo s svojim pričevanjem opogumil, da bomo hodili »po isti poti, po kateri je hodil Kristus, namreč po poti uboštva, pokorščine, služenja in žrtvovanja samega sebe do smrti, iz katere je s svojim vstajenjem izšel kot zmagovalec« (M 5). Zdramimo se vsi, župnije, skupnosti, organizacije, skupine, vsa škofija, in se združimo, da bomo bolj pazljivo poslušali božjo besedo, bolj marljivo molili, prihajali k maši in prejemali svete zakramente, in to z večjo zavzetostjo za žrtve in za pomoč tnisijonarjem po svetu, zlasti za podporo papeškim misijonskim ustanovam. Tako nas bo moč Svetega Duha po mogočni priprošnji Device Marije prevzela in nam vtisnila v srce isto Kristusovo čutenje in nas preobrazila v družino bratov, da bodo vsi, »ki so deležni človeške narave in nato prerojeni v Kristusu po svetem Duhu, mogli v enodušnem gledanju božje slave reči: »Oče naš« (M. 7). V Trstu, 15. septembra, na praznik Žalostne Matere božje. LOVRENC, škof V Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu bo v nedeljo 5. oktobra ob 17. uri nastopil MLADINSKI ZBOR Glasbene Matice v Trstu Poletno delovanje skavtske organizacije Na zadnji seji tržaškega pokrajinskega vodstva Slovenske zamejske skavtske organizacije so tržaški skavti in skavtinje ocenili svoje bogato poletno delovanje. Ker se je v razpravah po lanskem jamboreeju pojavila splošna želja, da se okrepi delo po manjših skupinah in da se po velikih množičnih prireditvah nekoliko obnovi ravno tako priljubljeno življenje na »običajnem« taboru, so tržaški skavti in skavtinje izvedli letos kar pet taborov in poleg tega še novo dejavnost za starejše. Srednja skavtska veja — izvidniki in vodnice — je imela tri tabore od 21. julija do 4. avgusta. Dva sta bila v okolici Bele peči (Ahlete in Mullerjev travnik), tretji pa pri Globasnici na Koroškem. V Ahletah je taborilo 60 članov in članic. Načelnik je bil Marko Tavčar, duhovni vodja pa g. Franc Vončina. Nad Belo pečjo je taborilo 42 članic in članov pod vodstvom Eve Fičur. Duhovni vodja je bil g. Ivo Miklavec. Na tem taboru so poleg drugih dejavnosti izdajali kar »taborni dnevnik«. Obe skupini je med drugimi obiskal tržaški škof msgr. Bellom i. 43 članov in članic je taborilo pri Globasnici. Načelnik je bil Marjan Jevnikar, duhovni vodja pa g. Janez Ulaga. Skavti in skavtinje s tega tabora so odnesli nepozabne vtise o Koroški ter o njenih prijaznih ljudeh, posebno od vaščanov iz Globasnice in organizacij, ki so omogočile celodnevni izlet z avtobusom. Najmlajši člani — volčiči in veverice — so imeli dva povezana tabora nad Belo pečjo. Skupno jih je bilo 115, taborili pa so od 4. do 14. avgusta. Njihova načelnika sta bila David Zlobec in Vinko Ozbič, za duhovno vodstvo pa je bil odgovoren g. Tone Bedenčič. Vodstvo tržaških skavtov in skavtinj je Knjižni dar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1981 KOLEDAR 1981 1. in 2. del »REDNIK« — roman o sv. Jožefu 3. ZEMLJAKI — izvirna knjiga povesti po podajanju poročil in v razpravi izrazilo zelo pozitivno oceno teh taborov, ki so se jih udeležili tako številni člani (260) in ki so zahtevali velike napore. Letos poleti je bilo tudi pomembno dejstvo, da je organizacija s pomočjo Duhovske zveze iz Trsta uresničila zanimivo izkušnjo tudi za najstarejše člane in članice, ki so včasih zanemarjeni v skrbi, ki je namenjena predvsem mlajšim. Gre za romanje v mladin sko versko središče Taize v južni Franciji, ki je bilo odprto tudi drugi mladini, tudi z Goriškega. Enotedenski avtobusni izlet-romanje je poglobil zanimanje za duhovne vrednote in utrdil vezi med udeleženci, ki skušajo zdaj tudi doma ohraniti v posebni skupini tistega duha, ki so ga lam občutili. Med poletne dejavnosti skavtske organizacije na Tržaškem sodi tudi dejavna prisotnost na skupni spominski svečanosti ob 50-letniei ustrelitve bazoviških junakov. Skavti in skavtinje so eno noč stražili spomenik, na nedeljski proslavi pa so s taborniki imeli častno stražo. Tudi naslednjo nedeljo, 14. septembra, so se v velikem številu v krojih udeležili procesije Marijanskega shoda na Opčinah, pri maši pa so sodelovali z občutenimi in s sodobnim dogodkom povezanimi prošnjami. Nosili so tudi Marijin kip. Po procesiji in maši je bilo v Marijani-šču prvo srečanje, nekak uvod v novo delovno leto, ki se te dni začenja. Voditelji in voditeljice bodo o smernicah letošnjega programa posebej razpravljali na dvodnevnem seminarju, ki bo oktobra na Opčinah. Bazovica Zlata poroka. Župnijska skupnost sv. Marije Magdalene v Bazovici čestita Rafaelu in Mariji Grgič iz Padrič, ki slavita te dni 50-letnico zakonske zveze in jima vošči, da bi jima dobri Bog naklonil še mnogo let srečnega življenja. Delo za poklice Tržaški škofijski urad je izdal knjižico z naslovom »Pastoralni načrt za duhovniške in redovniške poklice«. Knjižica ima 14 strani. Vsebuje škofovo besedo, nekaj uvodnih misli o skupnosti, poklicu in službi, podatke o položaju v škofiji, kal zadeva duhovnike, redovnike in redovnice, ugotovitve in predloge za delo za duhovniške in redovniške poklice in končno pri kaz škofijskega središča za poklice. Knji žica podaja predvsem podroben seznam pastoralnih posegov za pospeševanje in negovanje milosti duhovniških poklicev. G. škof v svojem uvodu takole pravi: »Vsem vernikom, posebno bolnim in prizadetim, starejšim ponavljam Jezusovo va bilo, naj molijo za delavce žetve: za zvestobo izvoljenih, za velikodušnost poklicanih, za gorečnost in požrtvovalnost vseh, zlasti za duhovniške poklice. Naj bi povsod ustanovili trajne molitvene skupine za poklice; to je prvi in najrodovitnejši prispevek, ki ga moremo dati za to božje delo.« Barko vij e (Na rožnovensko nedeljo 5. oktobra imajo v Barkovljah procesijo z Marijinim kipom. Ob 8. uri bo sv. maša, nato procesija. Vstopili smo v mesec oktober, mesec rožnega venca. Že papež Leon XIII. je določil, naj se v oktobru po vseh župnijskih cerkvah opravlja rožnovenska pobožnost, naj se torej moli rožni venec. Rožni venec je več kot kakršna koli navadna pobožnost, to je naravnost ustanova molitve, ki ima v Cerkvi na neki način uradni značaj. Rožni venec kljub vsem pomislekom ostane »čudež božje tehnike«. Molitev rožnega venca je družinski katekizem za stare in mlade, je vez edinosti vernih med seboj in z Bogom. ■ V ponedeljek 29. septembra je »Gibanje za življenje«, ki je vodilo akcijo za pobiranje podpisov za referendum zoper zakon o splavu predložilo na kasacijskem sodišču v Rimu 2.246.323 podpisov. Če pomislimo, da je bilo zbranih 2. septembra komaj 120.000 podpisov, pomeni dosežena številka veliko moralno zmago pobudnikov lega referenduma. V PODGORI bo v nedeljo 5. oktobra ob 14.30 ob prazniku Rožnovenske Matere božje MARIJANSKA PROCESIJA Slavnostni govornik bo g. Cvetko Žbogar. Po procesiji bo koncert godbe na pihala iz Nabrežine in »Praznik štrukljev« ob dobri kapljici. Vsi Marijini častilci prisrčno vabljeni! 'PMi oriske novice : , . ■■ i i r W'».'3jj0sri« • ■ t