Sodobna slovenska poezija
Samo Kreutz
Monoigra
namesto tebe se igram s seboj
tako se greš tudi skrivalnice kar je čisto preprosto le pretvarjati se moraš da se lahko pregneteš v lastno senco
ob večerih postaneš trepet v temnih beločnicah meseca zadnji prah sipkega spomina puščavskega pigmenta ali zjutraj nihajoči klorofil sončevega drevesa
seveda si lahko vse ostalo
toda nikoli ne pozabi
globlje se skriješ težje se kasneje najdeš
zato se je bolje samo -
loviti
Počasneje, tišje
Hodi počasi -
počasneje.
Smejis se: Norček, samo drevo si. A vendar, moja razklenjena skorja je tvoja obrnjena koža.
S pramočjo zelenečega brsljana. Svedras se skozme, ko brazgotinis moje besede.
Le hodi, počasneje.
Vame vedno znova
zasajas svoje vezi, v katerih se na novo rojevam. Čez vse te brazde spomina.
Zato golčim vate s polglasom podivjale trate.
Hodi vendar počasneje -
tisje.
Nad večerom
nad večerom se rojeva žolto božanstvo
sonce se vegasto opoteka čez tista drevesa nemirno razrasla povsem ob dnu blodečega pogleda rogovile njihovih grčavih krošenj ti krajšajo obzorje vsakič ko izmakneš lice razklenjenemu valovanje zaloške se skriješ med večerni šepet device marije vnebovzete iz polja
tedaj jih ugledaš prihajajo spotegnjenih udov po horizontali
čez fosilno oko okamnele davnine kakor tedaj kralji
cesta je naličena z venečimi odtenki škrlata prav takšnih barv je kot ta iz letečega neba čez helsinke tema se kradoma pozibava kakor stara črna mačka prežeče igrajoča z odsevi nad opustelimi škatlastimi postavami ječečih igral
na sredini raskave skorje asfalta gluhe šepave sence ovijajo v prevelike temne frake hiše grmovja trave sape
pa še
presušeno otroško drhtenje zagozdeno oglašanje policijske sirene pijanske krike blodnjavih nočnih veseljakov kovinsko hlastanje rjastih prikazni
dokler ne bo za trudno večnost vse prekrila vlažna membrana mlačne spenjene krvi -
jutri navsezgodaj
Nemir hroščev
Ob večerih je nemir hroščev rjast.
Ker so poroženele dnevne barve trepetavo zamuljile molčanje.
Sveže narezani žarki temnijo. Nad drobtino poletja. Siveča senca
se daljša kot švigajoča tipalka.
S spotegnjenimi rameni se starčevsko oklepa ristanca noči.
Ugledam se čez njena stoterna zrkla. Niti ne tako temna ne grozeča.
Le zaledenelo izčiščena.
Vem. Je svet. Je vek.
Lepljiv hroščji nemir povsod.
Ležem. Z ličinkami, larvami, bubami ...
Grizem se skoz večere.
Goltam jih, kakor ostali ližejo življenje.
Presušeno skorjo.
Namakam v lastno polzeče tkivo
in si znova prisvajam njihov nemir.
A tokrat je manj -
rjast.