Očelov cjrefii. 8 -..Zaradi tistih dinarjev to ni,« je odgovoril z muko; »toda veseli me ne več. Mar bom za parado ljudem, ki me obirajo in osirajo?« »Osel, bik! Kdo pa je kriv vsemu? Kdo jim že pol leta sili na jezike? Ti, ti, ti! Jezik sem si že obrusil zate, ko sem te branil; pa vse nič ne pomaga. Smejijo se mi in še za norca me imajo. Pol svoje bajte bi dal, da bi te napravil takšnega, kakršen si bil.« »Stric, Bog vam povrni!« se je Tevž bridko nasmehnil; »kar najte, da grem svojo pot, morda boste kdaj še veseli!« S temi besedami se je poslovil in odšel z dolgimi koraki. Mojster Krištof je zavpil za njim: »Kaj pa de Zvonikova na vse to, he? Ali ti za Marto tudi ni več mar?« Da, Marta... Pozimi je bil Tevž večkrat pri Zvoniku, toda vedno tako, da je bila družina skupaj in da z Marto samo ni mogel govoriti. Večkrat sta se tudi srečala kje, ali nikoli na samem. Zlato verižico, Tevževo darilo, je imela prvič na velikonočno nedeljo; tedaj je bil tako vesel, da je svoje skrbi napol pozabil. Več ko kdajkoli je mislil zdaj na Marto; toda bolj ko je razprejal misli nanjo, bolj so postale žalostne. Ni ji mogel razodeti svoje skrivnosti. Ali je s tem ni goljufal? Ali bi ga vzela, če bi izvedela resnico ? Ali jo je smel držati za besedo ? Mar ni bil dolžan, odreci se ji? — Ne — ne — nikoli! Ako se nji odpove, je vse izgubljeno, ves svet je mrtev zanj, vsa sreča razdejana in pokopana. — Delal bo in garal; potem mu bo menda vendar ar ostalo toliko, da jo bo mogel na kaj vzeti. Krivico mora poravnati, do zadnje pare mora dolg poplačati. Sreča in pridne roke pa bodo tudi njemu po magale. Samo časa, časa je treba! — Tako se je skušal potolažiti. Toda negotovost, ki ga je strašila, ga je silila, da se je jel dekleta izogibati in tudi na dom ji ni več šel. Tako je prišel Rešnjega Telesa dan. Z vso slovesnostjo se je vršilo sveto opravilo. Tudi strelci so nastopili in še več jih je bilo kakor lani — ko da bi hoteli Dvorniku dokazati, da ga ni treba. Toda Tevževe rezke in odsekane komande le ni bilo; zato so korakali navzkriž in pri salvi so streljali, kakor bi bil orehe sul. Mojster Krištof se je od smeha zvijal in tudi drugi so se režali. Po opravilu je ostal Tevž, kakor vsako nedeljo in praznik, še dobre četrt ure v cerkvi, najii so ga tudi zaradi tega razvpili zlobni jeziki za farizeja Tedaj je prišla Zvonikova mimo, vsa lepa in dekliška, in ga je po^U1'1-'11;1. tako čudno, da ni vedel, ali je sočutje ali očitanje v njenih očeh. Toda okoli vratu se je bleščala njegova verižica in to ga je navdalo z upanjem in s srečo. Nekaj dni potem je poklical stari Zvonik Marto v kamrico, da sta bila sama. Dolgo ni črhnil besede, česal si je košato brado, iznenada pa je vprašal: »Marta, kako je z Dvornikom?« »Kakor lani,« je zajecala hči in zardela. »Čakava, da vam bo prav.« »Ali si zadnje čase kdaj govorila z njim?« »Ne več od velike noči, in tudi tedaj le nekaj besed mimogrede.« »Le povej, Marta! Povedala si mu pravi vzrok, Eakaj sem si izgovoril dve leti, kajne?« »Niti z besedico ne, oče — verjemite mi!« »Kaj je potem tega človeka prijelo?« »Oče, mislila sem, da je morda vam kdaj pred kom ušla kaka beseda zaradi njegove zapravljivosti. In Tevž jo je izvedel in si jo je tako k srcu vzel.« »Nikoli nisem kaj takega črhnil, to vem gotovo. Ne govorim mnogo in kaj odveč tudi ne.« »M<frda je Tevž sam čutil... Meni se pač tako zdi, da je zaradi nas postal tak, kakršen je.« Zamišljeno se je pogladil stari zdaj s to, zdaj z drugo roko po čelu. Potem je dejal: »Nc vem, kam bi tega človeka dejal. Po volji mi je in ni mi po volji.« »Tevž je značajen, oče, to lahko verjamete.« »Hm, hm. To isto pravijo gospod kaplan. Včeraj so prišli za meno in mi napravili celo pridigo. Pravijo, da nič drugega ni narobe, kakor da je tako sam. Če bi dobil pridno in pametno ženo, bi bilo vse prav« Marta je znovič zardela in molčala. »Iznebiti se le ne morem svojih misli,« je rekel stari počasi. »Če je človek danes tak, jutri drugačen, ni prava z njim. Lakomnost je huda reč; včasih pride pozno, pa tem huje.« »Tevž ni lakomen — nikakor ne, oče.« »Vsa fara ve tako povedati.« »Ker se jim ne pusti tako kakor oče. Meni zaupa, jaz ga bom že spravila na pravo pot.« »Ti — ti si še premalo izkušena in ne poznaš sveta. — Ako prime koga strast po denarju, ga nič na svetu ne spravi na pravo pot, najmanj še žena. Po poroki se taka reč še pohujša. — Marta, smilila bi se mi, če bi bila nesrečna.« »Srečna bom, oče, gotovo bom srečna.« Nekaj časa je pomolčal, potem je vprašal: »Torej: ti ga ne pustiš?« »Ne, ne!« je rekla odločno; »ali vzamem Tevža, ali pa nobenega.« »Dobro. Svoje sem ti povedal. Nočem ti pa biti na poti. Zaradi mene ga lahko vzameš.« »Oče!« jo je prevzelo. »Vzeti ga smcm? Ni nama treba več čakati?« »Ne. Kaplan pravijo, da odiaganje ne bi bilo dobro. Če bo Mojcka Zefi pridno pomagala, te bomo že pogrešali. Želim le in Boga prosim, da bi ti tudi na novem domu bilo tako dobro kakor doma.« Zdaj se je Marta skoraj na glas zajokala. Odhitela je ven, ne da bi kaj rekla. Naslednje dni je iskala priložnost, da bi Tevža na samem srečala. Toda šele v nedeljo popoldne ga je pričakala na poti v cerkev. Ko jo je tako nenadoma in samo zagledal, se je skoraj prestrašil. »Dober dan, Marta! Da tebe zopet vidim!« je vzkliknil. »Da, danes ti imam nekaj veselega povedati.« »Veselega? To bi mi prišlo prav.« »Pomisli: najino čakanje je pri kraju! Oče me pustijo od doraa.« »Ali res? Pustijo te? Kdaj že?« »Kadar ti je prav.« Zardel je, koj nato pa strahovito prebledel in se jel tresti. Dolgo ni spregovoril. Začudeno ga je Marta gledala. »Kaj ti je, Tevž? je vprašala. »Ali se nič ne veseliš ?« Ulovil je sapo in zajecljal: »Pač, pač... To bi bila sreča — nebeška sreča! — Pa ne morem je zdaj še prijeti. Prenaglo je prišla — prenaglo. Nisem se še pripravil.« Iznenadilo jo je, sram jo je postalo, užalilo jo je. »Tevž, premislil si si. Le kar povej, da ti je žal besede, ki si mi jo dal. Ne držim te; če hočeš, jo razderiva,« je dejala hladno in ponosno. »Ne, ne, Marta! Malo, le malo potrpi,« je prosil prisrčno kakor otrok. »Ostani mi zvesta, ne otemaj mi svoje Ijubezni! Ako tebe izgubim, nimam ničesar več.« »Ne bom ti prinesla denarja, to sem ti že prej povedala. Morda bi rajši kako bogato.« »Torej tudi ti verjameš hudobnim jezikora? Marta, to boli.« »Do danes nisem verjela in sem bila zmirom na tvoji strani; ali...« »Ostani na moji strani, prosim te.« »Bi že . . . Ce pa ti je denar Ijubši kakor jaz .. .<t »Ne — ne,« ji je vneto presekal besedo. »Domačijo in vse, kar imam, bi dal zate. Ko bi mi le mogla videti v srce, kako na tebi visi — le na tebi!« Zdaj se je tudi njej omehčalo. »Tudi meni si najljubša misel ti,« je rekla, »toda rajši bi te imela takšnega, kakršen si bil prej.« »Za tebe sem tak kakor prej.« »Zakaj ne tudi nasproti drugim ljudem?« »Jaz se nisem spredelal; razmere so se spreme- nile.« »Razmere? Kakšne? Ali te kaki dolgovi tarejo?« »Dolgovi? Dolgovi?« se je ustrašil. »Ne, res ne. Toda urediti moram še to in ono. Ko bo vse v redu, se vzameva.« »Zaradi mene ti ni treba ničesar urediti; saj je pri vas itak tako lepo.« »Ne. še marsičesa je treba, zunaj in notri. Posli tudi niso zanesljivi. Smilila bi se tni, če bi morala s takimi neposlušnimi posli delati.« »S temi bom že prišla na kraj, tega se ne strašim.« »Da, da, ti že. Dobra si... Mislim pa, da bi s teboj vred trpel. — Ko se vseh skrbi iznebim, šele tedaj moreva biti srečna.« »Ali te kaj skrbi, Tevž? Povej mi! 'Obema nama bo laže kakor tebi samemu.« »Ne. Preveč te imam rad, da bi ti kaj hudega mogel naložiti, ko ni treba. Pusti me, da opravim Bam — vse bo še prav. Le zaupaj mi!« »Prav tako bi lahko iaz rekla. Ali misliš, da te imam jaz kaj manj rada kakor ti mene ? Ti pa meni ne zaupaš.« »Ne zameri mi, Marta! So : tvari, ki jih le moški zmore.« »Kaj naj pa očetu rečem, če me vprašajo?« »A tako, očetu? — Da, očetu. — Povej jim, da moram pode nove napraviti. Ko jih napravim, pri- dem in jih poprosim zate.« »Kdaj bo to?« Zatrepetal je, nekoliko pomislil in rekel: »Jeseni — morda kak mesec pozneje ... Nikar ne glej tako resno, bodi zopet moja dobra, modra Marta! Ostani mi zvesta!« »Jaz ti bom že ostala; saj sem ti dala besedo. — Ali ti...« »Ali moji besedi ne verjameš? Tedaj ti prisegam na Boga in svoje zveličanje, da ti ostanem zvest do groba.« Toplo jo je pogledal, nežno ji je stisnil roko, potem pa sta šlo vsak po svoji poti: oba otožna in s težkim srcem. Naslednje tedne je bil Dvornik večkrat zdoma v mestu ali kje; večkrat je prišel k njemu neki tujec, za katerega je Dvornik dejal, da sta skupaj služila vojake. (Dalje sledi.)