VESTNIK ZA TUJE JEZIKE Letnik: VII Številka: 1 ISSN: 1855-8453 Ljubljana, 2015 Vestnik za tuje jezike VII/1–2 ISSN : 1855-8453 Založila/Published by: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani/ Ljubljana University Press, Faculty of Arts Za založbo/For the publisher: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete/ the Dean of the Faculty of Arts Glavna in odgovorna urednica/Editor-in-Chief: Meta Lah Člani uredniškega odbora/Editorial Board: Anikó Ádám, Pázmány Péter Catholic University, Piliscsaba, Madžarska Jana Bírová, Faculty of Arts, Constantine the Philosopher University, Nitra, Slovaška Aleksandra Derganc, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Ivana Franić, Filozofski fakultet u Zagrebu, Hrvaška Niko Hudelja, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Gašper Ilc, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Marija Javor Briški, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Gregor Perko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Tehnično urejanje in prelom/Graphic design and type setting: Žiga Valetič Tisk/Printed by: Birografika BORI, d. o. o. Naklada/Number of copies printed: Tisk na zahtevo/Print on demand Cena/Price : 17 € Naslov uredništva/Address Vestnik za tuje jezike Oddelek za romanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta/E-mail: meta.lah@guest.arnes.si Tel./Phone: + 386 1 241 14 04 Faks/Fax: +386 1 425 93 37 Spletni naslov/Web page: http://revije.ff.uni-lj.si/Vestnik Elektronska izdaja/E-edition: ISSN 2350-4269 Revija je naslednica Vestnika Društva za tuje jezike in književnosti, ki je izhajal med leti 1962 in 2006. Natis letnika sta omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Odde­lek za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. KAZALO Uvodnik ..................................................................................................................................................... 5 Književnost Tone Smolej: »Predelujem stare mojstre, k so jim že potekle avtorske pravice.« Molierova Skopuh in Namišljeni bolnik v dramskem opusu Andreja Rozmana ............... 9 Krisztina Sárdi: “There’s never any ending to Paris” Geocritical aspects of the works of the Lost Generation ..................................................... 17 Katarina Marinčič: Pisateljica, prevajalka in prevajalka: novela Amy Mire Mihelič v prevodu Elze Jereb .......................................................................................................................... 27 Boštjan M. Turk: Niz Prešernovih jezikov ..................................................................................... 37 Miha Pintarič: L’homme entre le geste et le tic .......................................................................... 51 Jezikoslovje Sonia Vaupot: Cohérence discursive en slovene et en français : le rôle des connecteurs en traduction ....................................................................................................... 57 Ioana Jieanu: Onomastic interferences in the language of migration ............................. 71 Nina Lovec: Primerjava slovenskega in italijanskega besednega reda v stavkih s tremi ali z dvema elementoma.................................................................................................... 87 Vladimir Pogačnik: Novejše krajšave v pogovorni francoščini ......................................... 103 Jasmina Markič: La perífrasis verbal ir a + infinitivo en las obras narrativas de Gabriel García Márquez............................................................................................................. 109 Gregor Perko: Lorsque (se) voir ne voit plus ............................................................................. 121 Primož Vitez: L'accent orientatif : une visée discursive pour approcher l'accentuation du français ............................................................................................................ 133 Jacqueline Oven: Un mot peut en cacher un autre. Cas du mot grammatical de .... 143 Mojca Schlamberger Brezar: La phrase emphatique et ses équivalents en slovene .... 155 Didaktika tujih jezikov Mojca Jarc: »Zdaj morate pozabit vse, kar ste se prej naučili«: gradnja medkulturnih kompetenc pri slovenskih študentih nefilološke fakultete v frankofonem akademskem okolju.......................................................................................... 169 Anna de Domizio, Darja Mertelj: I giochi didattici nell’insegnamento/apprendimento d’italiano come lingua straniera/seconda .............................................................................. 191 Nataša Žugelj: Les contes francophones comme déclencheurs d'activités visant a développer les compétences langagieres .......................................................................... 217 Meta Frank: Poučevanje ruščine kot tujega jezika v slovenskem prostoru.................. 229 Andreja Retelj: Poučevanje strategij za učenje besedišča pri pouku nemščine v slovenskih gimnazijah ................................................................................................................. 255 Polona Pegam: Uporaba avtentičnih posnetkov pri pouku italijanščine za odrasle ...... 267 Brigita Kosevski Puljić: Zur Theorie und Praxis des Fächerübergreifenden und Fächerverbindenden DAF-Unterrichts ..................................................................................... 275 Meta Lah: »Med prakso sem spoznal, da sem študij dobro izbral« – evalvacija pedagoške prakse prve generacije študentov bolonjskega študija francoščine ... 289 Recenzije in poročila Viktorija Osolnik Kunc: Poročilo z XX. kongresa FIT (2014) ................................................ 307 Darja Mertelj: Nuovo contatto A1 in Nuovo contatto A2 ....................................................... 313 Darja Mertelj: Nuovo espresso 1, 2, 3 ........................................................................................... 319 Brigita Kosevski Puljić: Alles stimmt! 1, 2, 3, 4 ............................................................................ 325 Metka Šorli: Bibliografija Elze Jereb za obdobje 1965–2015 ............................................ 331 DOI: 10.4312/vestnik.7.5-6 UVODNIK Vestnik za tuje jezike tudi v tokratni številki prinaša bogat in raznolik nabor prispevkov. Razdelek Književnost začenja Tone Smolej, ki v svojem članku obravnava Molierovo delo Skopuh in njegovo pojavitev v dramskem opusu Andreja Rozmana Roze. Krisztina Sárdi piše o avtorjih t. i. izgubljene generacije v Parizu, Katarina Marinčič o noveli Mire Mihelič in prevodu Elze Jereb, Boštjan Turk pa o Francetu Prešernu in njegovih jezikih. Razdelek sklene esejistični članek Človek med gesto in tikom Mihe Pintariča. Jezikoslovni del številke začenjamo s prispevkom Sonie Vaupot, ki s kontrastivnim pristopom primerja francoščino in slovenščino ter piše o vlogi povezovalcev v prevodih. Ioana Jieanu piše o onomastičnih spremembah v jeziku romunskih izseljencev v Španiji in Italiji. Kontrastivno naravnan članek doktorske študentke Nine Lovec posega na področje italijanščine in slovenščine; avtorica v njem obravnava besedni red v obeh jezikih. Vladimir Pogačnik poroča o novejših krajšavah v francoščini. Jasmina Markič obravnava glagolsko perifrazo ir a + nedoločnik v španskem jeziku. Sledijo štirje jezikoslovni članki s področja francoščine: Gregor Perko obravnava rabo glagola (se) voir, Primož Vitez francoski končni naglas, Jacqueline Oven slovnično besedo de, Mojca Schlamberger Brezar pa piše o poudarjalnih povedih v francoščini in njihovih slovenskih ustreznicah. Razdelek Didaktika tujih jezikov začenjamo s prispevkom Mojce Jarc, ki posega tudi na področje jezika stroke, saj piše o gradnji medkulturnih kompetenc pri slovenskih študentih nefilološke fakultete. Anna de Domizio in Darja Mertelj v svojem članku pišeta o didaktični rabi iger, Nataša Žugelj pa o uporabi frankofonskih pravljic pri pouku francoščine. Meta Frank, doktorska študentka, v svojem prispevku podaja pregled učenja in poučevanja ruščine v slovenskem prostoru. Andreja Retelj piše o poučevanju strategij za učenje besedišča, Brigita Kosevski Puljić pa o medpredmetnem povezovanju pri pouku nemščine. Polona Pegam razmišlja o uporabi avtentičnih posnetkov pri poučevanju italijanščine za odraslo publiko. Zadnji je prispevek Mete Lah, ki evalvira pedagoško prakso prve generacije študentov bolonjskega študija francoščine. V zadnjem delu bo bralec našel še poročilo Viktorije Osolnik Kunc, ki poroča o 20. svetovnem kongresu Mednarodne zveze prevajalcev (FIT), in recenzije učbeniških kompletov za učenje nemščine in italijanščine, ki sta jih napisali Darja Mertelj in Brigita Kosevski Puljić. Številko sklepamo z bibliografijo Elze Jereb, ki jo je pripravila Metka Šorli. Tokratna številka je zlasti za franciste posebna; posvečamo jo namreč življenjskemu jubileju kolegice, mag. Elze Jereb. Večina avtorjev tokratnih prispevkov nas je bila njenih študentov. Njenega dela na fakulteti se spominjamo z veliko naklonjenostjo. Cenili smo njeno znanje, doslednost – do sebe in do nas – pa tudi prijazni pristop, s katerim nas je znala voditi in usmerjati. »Njeni« predmeti so bili lektorske vaje, zlasti v prvem delu njene poklicne poti, fonetika, sintaksa in prevajanje v francoščino. Bila je tudi nosilka predmeta Metodika pouka francoskega jezika; izobraževanju bodočih učiteljev francoščine in poučevanju tega jezika je veljala njena posebna skrb. Bila je gonilna sila prve predmetne komisije za splošno maturo iz francoščine, redno je sodelovala na seminarjih za učitelje francoščine v osnovnih in srednjih šolah. Aktivno je bila vključena tudi v projekt vpeljevanja francoščine v osnovne šole. Je avtorica in soavtorica univerzitetnih učbenikov ter avtorica pedagoške slovnice francoskega jezika Francoska slovnica po naše. Slovnica je razprodana in zelo uporabljana med učenci francoščine, tudi med študenti na fakulteti, saj se na hodniku namreč včasih sliši: »V Elzo poglej«. Mag. Jereb je bila tudi predsednica Društva za tuje jezike in književnosti Slovenije, v okviru katerega se je prirejalo državna tekmovanja v znanju jezikov za srednješolce in predsednica Društva za kulturno sodelovanje med Jugoslavijo in Francijo (kasneje Društvo Slovenija – Francija). Za svoje delo je prejela odlikovanje francoske vlade Officier des Palmes Académiques. Veliko je prevajala književna dela v francoščino in angleščino. Neprecenljiv je njen prispevek k delu Slovenskega centra (mednarodnega združenja) PEN. Nenazadnje je treba omeniti tudi dejstvo, da je bila urednica revije, ki jo držite v rokah, Vestnika za tuje jezike oz. Vestnika Društva za tuje jezike in književnosti, kot se je revija imenovala prej. Spoštovana prof. Elza Jereb, želimo vse najboljše in še na mnoga leta. Hvala za vse. Meta Lah glavna urednica KNJIŽEVNOST Tone Smolej UDK 821.133.1.09-2Moliere:821.163.6.09-2Rozman A. Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/vestnik.7.9-16 Filozofska fakulteta tone.smolej@guest.arnes.si »PREDELUJEM STARE MOJSTRE, K SO JIM ŽE POTEKLEAVTORSKE PRAVICE.« MOLIEROVA SKOPUH IN NAMIŠLJENI BOLNIK V DRAMSKEM OPUSU ANDREJA ROZMANA V članku bomo obravnavali Rozmanovo produktivno recepcijo Molierovega Skopuha (L'Avare) in Namišljenega bolnika (Le Malade imaginaire). Uvodoma pa bomo predstavi­ li tudi slovensko reproduktivno recepcijo omenjenih komedij. 1 SKOPUH V SKOPUHU Čeprav je jurist Konrad Janežič že leta 1888/89 v knjižnem odseku dunajske Slovenije pre­biral svoj prevod 4. prizora 3. dejanja, pa njegov poznejši celotni prevod ni bil nikoli upri­zorjen. Več kot 30 let je minilo do slovenske praizvedbe: leta 1920 so Skopuha igrali v Tr­stu v prevodu Friderika Juvančiča. Skopuh je v naslednjih devetdesetih letih doživel 8 in­scenacij, prevajalo pa ga je šest prevajalcev (Juvančič, Šnuderl, Kuret, Flere, Moder, Ber­ger), kar je poseben fenomen. Po več kot štirih desetletjih molka je spet spregovoril nakranjskem odru leta 1999 kot Janez Škof v režiji Vita Tauferja. »Tisto, kar je ostalo od Molierovega Skopuha, so predvsem zaplet in karakterji; nobenega baročnega jezika, vse je postavljeno v gmajn gorenšno, popreproščeno v službi zgodbi in smešnim kolobocijam,« je tedaj zapisal Bogataj (1999: 30). Rozmanova monodrama Skopuh oziroma »najbolj skopa izvedba Skopuha« je doži­vela premiero leta 2007. »Resen in sebičen« Harpagon1 najprej predstavi glavne probleme slovenske kulture, zlasti davek na knjigo, ter svoje nenavadne patente. Vmes omenja tudi Andra Anzelja, uspešnega poslovneža, ki da je pred leti izgubil družino. Ker mu je dal naj­nižjo možno obrestno mero, mu je Harpagon takoj ponudil svojo hčerko Elizo: »In kdo ve – mogoče bo pa gospodu Anzelju všeč in ga uspem v svoj sorodstven jarm upreč! In če do­bim nega za zeta, postanem član kšnga nadzornga sveta. Predvsem pa pol on za mene ga­rantira in najbrž tud kdaj v kšn moj projekt kej investira.« (Rozman 2009: 52). Ko pa se je hčerka hotela utopit, jo je rešil Valer, ki ga bo očitno treba odstraniti. Sina Kleanta, pesnika, ki pesmi ne piše, da bi kaj zaslužil, pa namerava poročiti z bogato vdovo: »Ona rab mladga, 1 Rozman tu ohranja ime, ki ga je Moliere prevzel po latinizmu iz francoskega prevoda Plavtove Aulularie. živahnga fanta, on pa za tiskat knige njen dnar in sta idealn par.« (Rozman 2009: 63). A sin si je izbral Marijano, s katero bi se rad oženil tudi oče. Tudi Harpagon se peča z literaturo, saj predeluje stare mojstre, ki so jim potekle avtorske pravice: In sm se odloču, da bom rajš vzeu eno igro, k se imenuje Skopuh. Ni mi sicr všeč ta beseda, ker se mi zdi precej žaljiva, ker gre za tale sovražni govor in bi blo tre­ba politično korektno igro imenvt Varčnež. Ampak če bo to prnesl več inkasa, se lahko zarad mene imenuje tud Skopuh. Najbl važn je, da mi je glavna vloga čim­bl bliz, ker sm namreč tud direktor teatra, kjer morm bit varčen, tko da se bom kot igrauc samo vživu v direktorja in je vloga tko rekoč že narjena in se morm sam še tekst naučit. (Rozman 2009: 64–65). Ker publika nima drugega dela, kot da čaka, kdaj bo konec, pozove gledalko v prvi vr­sti, da mu pomaga. Skupaj bereta prvi prizor iz Skopuha v prevodu Janka Modra, ki je v iz­virniku zelo muzikalen in ritmično dovršen (Forestier, Bourqui 2010: 1332): Vi ste že tle, Valer pa šele pride. Nekolk šepa. Očitno se vrača z rekreacije. Bere iz knjige. »Kako pa to, preljuba Eliza, da postajate otožni, potem ko ste mi še ravno­kar ljubeznivo zagotovili, da se zaročite z menoj? Vidim, kako vzdihujete. Joj, pa ravno zdaj, ko sem sam tako vesel! Pa ne da vam je žal, slišite, da ste me osrečili? In da se kesate obljube, h kateri vas je nagnila moja vroča ljubezen?« Zdej pa ste vi. Ji šepeta. »Ne, Valer, za nič se ne morem kesati, kar storim za vas. Čutim, kako me vleče v to prečudovita moč, tako da si sploh ne morem želeti, da bi ne bilo tako.« Sej bo šlo. Do Borštnikovga srečanja bova glih v formi. (Rozman 2009: 65 –66). Vemo, da pri Molieru Anzelm v Valeru prepozna svojega sina, Mariana pa v obeh očeta in brata, kar omogoči dvojno poroko Ta motiv je komediograf prevzel iz commedie dell'arte Izdan (Il tradito), v kateri v Silviu, ki se je udinjal pri Pantaloneju, da bi bil bližje njegovi hčerki, njegov starejši rival prepozna svojega sina. Pri Rozmanu pa se zaplet razreši s tele­fonskim klicem Elize: Eliza? Ata tle. Posluš – telefon ni zaston, zato bom kratek. Jutr ob dveh maš za pridt k men, da te predstavm gospodu Anzelju. Kko ga že poznaš? Od Valerja oče? In tud od Marjane oče? Od kere Mar-? Dišamp … od Kleanta zaročenke … je našu ugrabljena otroka.. Ampak kako, sej se ona piše Dišamp! Aha – Pokri­je slušalko, reče publiki. Kompliciran, ampak logičn. Kaj pa žena? A ženo so pa ubil! Se prav, da se bo spet proču! S tisto vdovo? Trojna poroka … ja, sej to je najcenej … (Rozman 2009: 68). Ker bo z g. Anzeljem v dvojni žlahti, kar mu bo omogočilo investicije, se igra lahko zaključi. Molierov Harpagon pa terja še vrnitev skrinjice. NAMIŠLJENI BOLNIK V HIPOHONDRIJI Po neuspehu Smešnih precioz se je prevajalec Juvančič odločil, da bo prevedel še Namišlje­nega bolnika, ki so ga v Ljubljani uprizorili konec februarja 1908. Kritika je bila navduše­na, saj je bila to »prva predstava na slovenskem odru, ki je bila v dekoraciji in igri dosle­dno stilizirana. Vsa nagajivost, koketna formalnost, umetno stilizirana okretnost v občeva­nju za časa Ludvika XIV. se je igralcem neprisiljeno posrečila.« (G. 1908: 4). V istem pre­vodu so se ob komediji gledalci zabavali v tednu, ko je bila ustanovljena Kraljevina SHS, in še ob tristoletnici Molierovega rojstva, ko so leta 1922 igro uprizorila vsa tri slovenska gle­dališča. Novembra 1944 je Namišljenega bolnika uprizorilo še Slovensko narodno gledali­šče na osvobojenem ozemlju. Najbolj prelomno predstavo je režiral leta 1982 Mile Korun,v vlogi Argana pa je nastopil Zlatko Šugman. V tej inscenaciji so igrale pomembno vlogo medigre, osebe so se pogovarjale tudi o gledališču, v določenem trenutku pa so v dvorano in na oder stopili maskirani igralci in drugi sodelavci pri predstavi (Pogorevc 2011: 12). Sko­raj tri desetletja pozneje je Korun isto komedijo postavil še z Borisom Ostanom. Medtemko se je Šugmanov Argon zavedal lastne minljivosti, je želel Ostanov s preventivo in vna­prejšnjo terapijo prehiteti smrt. Z vseh strani mu oglašujejo zdravje, vendar ga s tem opo­minjajo na bolezen in smrt in tako v njem rastejo strah, bolezen in tesnoba (Pogorevc 2011: 8). Pod vplivom dekorja francoskih impresionistov je Korun Argona prestavil iz Pariza v hišo na francoski obali (Pogorevc 2011: 11). Tudi v Rozmanovi komediji Hiphophondrija (hiphop + hipo/hondrija), prvič uprizor­jeni leta 2011, je najti junaka, ki mu z vseh strani oglašujejo zdravje. Medtem ko je Moliere izbral ime Argan, ki po zvenu nekoliko spominja na Orgona iz Tartuffa, mu je slovenski ko­mediograf dodal črko o in s tem še poudaril značajske poteze Arogana, družinskega očeta, ki je sličen tistemu iz njegovega Tartifa: je brezvesten tajkun, zato tudi podnaslov »patolo­ška burka v ritmu pohlepa«. Če Molierov lik le zmerja Toineto, se Arogan z gospodinjsko pomočnico Tončko prepira zaradi plače: Arogan: Kaj če bi se ti brigala za tiste stvari, k jih razumeš! Ti sploh veš, kaj so to strukturni skladi? To so strogo namenska sredstva za zmanjšanje socialnih in regionalnih razlik. Tončka še vedno meri pritisk : Sej če mi daste plačo, se bo ena razlika zmanjšala. Arogan: Pa ne na tak način. To ne gre kr tko po domače. To je evropski ekonom­ sko socialni program. Tončka: Jaz sem slišala, da je namen evropskega ekonomsko-socialnega progra­ma v tem, da naj bi delo ne zagotavljalo le golega preživetja, ampak tudi dostoj­no in človeka vredno življenje. (Rozman 2011: 13). Medtem ko Molierov Argon sprašuje, če je bil klistir izdaten, in terja, da mu Toineta meša zvarke, je Rozmanov v zahtevah bolj sodoben: »Eno tableto za živce. Pa kisik ukluč, pa termometer resetirej, pa pritisk mi zmer, pa napitek zmešej, pa po tale zdravila skoč, pa na ultrazvok me naroč. Pa mir mi dej!« (Rozman 2011: 3). Tako kot Molierov je tudi Rozmanov hipohonder, a kritičen do razmer v slovenskem zdravstvu. Zgrožen je, da je lahko samoplačniškega pregleda deležen takoj, z napotnico pa bi bil na vrsti šele čez šest mesecev. Ko izjavi, da je to kriminal, mu hčerka Angelca odvr­ne, da je to res popolnoma nepošteno do tistih, ki ne morejo plačat in so v neenakopravnem položaju z njim, ki lahko. Arogan hčerko zmerja s komunistko, ona pa mu zabrusi, da je bil tudi sam v partiji. Od svoje hčerke pričakuje, da se bo vpisala na medicino, sama pa bi šla rajši na zgodovino. Prepričan je, da je v družini bolj pomembno imeti zdravnika, saj je zgo­dovina »že mem.« Pri Molieru se oče in hčerka prerekata predvsem zaradi zaročenca, Ar­gan bi jo rad poročil z zdravnikom. Pomemben del Molierovega opusa so t. i. medicinske komedije (Louvat-Molozay 1992: 21). V prvi skupini so komedije, v katerih se osebe le preoblačijo v zdravnike. V Le­tečem zdravniku (Le Médecin volant) se služabnik, ki hlini, da je zdravnik, pretihotapi do težko dosegljive gospodarjeve izvoljenke, v Don Juanu pa se v zdravnika preoblečeni Sga­narel hvali, da je dal kmetom navodila, njegov gospodar pa zabavlja čez zdravnike. V dru­gi skupini dejansko nastopajo zdravniki. V Ljubezni zdravniku (L'Amour médecin) kopica zdravnikov ne more ugotoviti, da mladenko muči zaljubljenost, v Gospodu pl. Presetniku (Monsieur de Pourceaugnac) pa skušajo zdravniki zdraviti popolno zdravega človeka. Prav v tej komediji spoznamo zdravnika, ki se sklicuje na Galena in njegovo razlago melanholi­je, ki lahko izvira iz napake v možganih ali iz krvi, nasičene s črnim žolčem, ali pa iz vrani­ce. Zato predlaga puščanje krvi in klistiranje. Moliere ugotavlja, da se medicina ni kaj do­sti spremenila od časov Galena in Hipokrata, bolezni izvirajo iz krvi ali sokov, zato je tre­ba puščati kri in telo klistirati. V Namišljenem bolniku pa kritizira tudi pariško medicinsko fakulteto, kjer še niso sprejeli teorije krvnega obtoka (Louvat-Molozay 1992: 22). Takšne poglede zagovarja tudi Tomaž Diafoirus, ki skupaj z očetom zdravnikom obišče Arganovo družino, in je zoper obtočnike (les circulateurs) sestavil celo spis. Moliere je oba zdravnika karikiral tudi onomastično, saj se v njunem priimku kar dvakrat skriva diareja (dia-rrhée + foir-e + us), ki je nasledek klistiranja (Louvat-Molozay 1992: 50): Tomaž Diaforus: (Angeliki) Gospa, nebo vam je kot tašči z vso pravico podeli­lo toliko čara… Argan: (Tomažu Diaforusu) Saj to ni moja žena; govorite z mojo hčerko. Tomaž Diafoirus: Kje pa je gospa? Argan: Takoj bo tukaj. Tomaž Diafoirus: Ali naj počakam, oče moj, da pride? Gospod Diafoirus: Ne, izreci svoj poklon gospodični. Tomaž Diafoirus: Gospodična, čisto tako, kakor se je v Memnonovem kipu, ki so ga oblivali žarki sonca, oglasil harmoničen ton,2 prevzema mene sladek nemir pri srečanju s soncem vaše lepote. In kakor ugotavljajo naravoslovci, da se cvet, ki se imenuje sončnica, nenehoma obrača proti tej zvezdi dneva, tako se bo po­slej moje srce zmeraj obračalo za svetlima zvezdama vaših čudovitih oči kot za svojim edinim tečajem. Dovolite tedaj, gospodična, da položim in darujem na ol­tarju vaših čarov to srce, ki diha za to in ki ne stremi k ničemur višjemu, kakor da bi smelo biti vse življenje, gospodična, vaš preponižni in nadvse zvesti služabnik in soprog. (Moliere: 39–40). Rozmanova komedija je besedilno najbližje Molierovi ob nastopu pravkar diplomira­nega zdravnika Avgusta Leprovščka, ki pa v imenu skriva latinsko lepro. Augustulus: Augustulus Leprovšček, doktor medicine. (Tončki da rože.) Tu je skromnih cvetov pet za en sam čudoviti cvet, ki je pognal v ploden svet metulja zrelih moških let, da mu ponudi med in lepša težke dneve. Tončka: O, najlepša hvala. Arogan: Spoštovani mladi gospod, ta oseba ni moja žena. Avgust: O, se opravičujem. A, vi ste… (Tončki vzame šopek in ji da zavojček.) Tu je skromni plod za žlahtni sad, ki kot pomlad, ves svež in mlad, poln še neiz­polnjenih upov in nad, želi posejat svoj skriti zaklad in nadaljevat svoj rod. O sad, o plod! O ti, ki nikoli ne padeš daleč proč od drevesa, budnega očesa, ki skrbi, da družinska zgodovinska pot nikoli ne zaide v mrtev kot. O sad, o plod… Arogan: Spoštovani mladi gospod. Tud moja hčerka to ni. Avgust: A ja ? Arogan: To je naša gospodinjska asistentka. (Rozman 2011: 14). Tako kot pri Molieru je tudi pri Rozmanu najti prizor zamenjave ženskih oseb, le da zdaj mladi zdravnik pomeša Belino s Tončko in Tončko z Angelco. V nagovoru Moliere uporabi najprej genitivno metaforo (sonce vaše lepote), nato pa še komparacijo sončnice (héliotrope), ki je bila zaradi pretirane uporabe v retorični tradiciji že predmet posmeha (Lo­uvat-Molozay 1992: 112). Pri Rozmanu pa je najti biološko metaforo sadu in ploda, ki na­ miguje na reprodukcijo. Zanimiv je tudi odlomek, ko Diafoirus svojega očeta primerja z bodočim Argonom: Gospod, prišel sem vas pozdravit, zahvalit se vam, vzljubit vas in izkazat vam spoštovanje kot svojemu drugemu očetu, toda očetu, o katerem si drznem reči, da mu moram biti bolj hvaležen kakor prvemu. Prvi me je spočel, vi pa ste me Pri Tacitu je v Analih mogoče brati: »Sicer pa je bil Germanikus pozoren tudi še na druge čudovitosti, med katerimi je bila kamnita Memnonova podoba, ki je zazvenela, kadar so jo zadeli sončni žarki.« (Tacit 1968: 95). izvolili. On me je sprejel, ker me je moral, vi pa ste me vzeli k sebi iz milosti. Kar imam od njega, je delo njegovega telesa, kar imam od vas, je delo vaše volje. In kolikor so lastnosti duha višje od telesnih, toliko več vam dolgujem in toliko više cenim vrednost tega bodočega sinovstva, za katero se vam danes globoko obču­teno in nadvse spoštljivo klanjam vnaprej. (Moliere: 39). Moliere, ki je Plutarha odlično poznal, je takšno primerjavo prevzel iz njegovega ži­vljenjepisa Fabija Maksima, ko se Minucij pokloni diktatorju, ki da mu dolguje več kot svo­jemu roditelju (Rebuffat 1980: 339).3 Pri Rozmanu se omenja le še odsotni oče – ugledni profesor: »Sam hodim seveda le po njegovih strokovnih stopinjah in se še kako zavedam, da se še tako bleščeča kariera začne na dnu. Ali kot pravi moj oče, kdor želi na koncu iz čaše slavo piti, mora na začetku brisat usrane riti.« (Rozman 2011: 15). Omeniti moramo še motiv lažne očetove smrti, ki razkrije prava čustva otrok in po­kvarjene žene. Pojavlja se že v napolitanski commedii dell'arte Avaritia, kjer sin objoku­je očeta, medtem ko mačeha že hiti overovit oporoko, in v komediji Sinovska ljubezen (L'amor figliale) Jacopa Cigogninija, v kateri druga žena celo škoduje moževemu zdravju (Louvat-Molozay 1992: 18–19). Pri Molieru se slednjič Toaneta preobleče v zdravnika in Arganu veli, naj se dela mrtvega, nato pa novico sporoči Belini: »Čemu je bil sploh na sve­tu? Vsem v nadlogo, nesnažen, gnusen, večno s klistiro ali kakim zdravilom v trebuhu, člo­vek, ki je ves čas hrkal, kašljal, pljuval …« (Moliere 74). V nasprotju z mačeho pa hčerka objokuje očeta in toži nad svojo usodo. Tudi Rozman je uporabil podoben motiv, saj se Tončka preobleče v zdravilca in del te­rapije je tudi navidezna smrt. Belina pa ob novici blekne: »Človk vse organizira, pol pa ta preklet tepec, k ne zna brez teh zdravil, vse pokvar in ti sred posla crkne. Preklet gnoj bu­tast. Kko lahko crkne, predem mu uspem izpult denar.« (Rozman 2011: 34). Razplet je presenetljiv: Tončka se razkrije kot posebni agent, ki je bil na sledi preva­rantke Beline, in na koncu povabi Angelco na hamburger. Pri Molieru pa Argana razglasi­jo za zdravnika, kar pomeni, da Namišljeni bolnik pripada obema skupinama medicinskih komedij. 3 SKLEP Že Juvan (2000: 268) je Rozmanovega Tartifa označil za travestijo, ki gradivo ubesedi v krepko znižanem slogu, pri čemer povzeto fabulo, junake in predstavljeni svet poso­ dablja, banalizira in familiarizira. Rozman tudi v Skopuhu in Hiphophondriji posodablja Molierovo zgodbo ter jo močno familiarizira. Harpagon postane sodobni podjetnik, Arogan 3 Minucij takole pravi Fabiju Maksimu: »Naslavljam te plemeniti oče, kajti častitljivejšega naziva ne poznam, ker je ta tvoja usluga večja od mojega očeta. On me je samo spočel, ti pa si moj rešitelj in skupaj z mano tudi rešitelj vseh mojih vojakov.« (Plutarh 2008: 172–173). pa tajkun. Krepko znižan slog je poudarjen z ljubljanskim narečjem. Zanimivo, da v prizo­rih, ki so izrazito prevzeti po Molieru (obisk zdravnika) ali se ga celo dobesedno citira (bra­nje odlomka pogovora med Elizo in Valerjem) slovenski avtor ohranja ali celo uvaja preci­ozno govorico in se s tem dviga nad prevladujoči slog dialogov oziroma monologa. Ome­njeni prizori, ki jih lahko razumemo tudi kot poklon Molieru, delujejo zaradi patetičnega sloga v vsakdanjem okolju veliko bolj smešno kot v francoskem izvirniku. LITERATURA BOGATAJ, Matej (1999) Alpska poskočnica. Razgledi 19, 30. FORESTIER, Georges/Claude BOURQUI (2010) L'Avare. Notice. Moliere. Oeuvres completes II. Paris: Gallimard, 1313–1334. JUVAN, Marko (2000) Intertekstualnost. Ljubljana: DZS. LOUVAT-MALOZAY, Bénedicte (1992) Introduction. Moliere. Le Malade imaginaire. Librairie générale française. P. G. (1908) Slovensko gledališče. Slovenski narod 41/47 (25. 2. 1908), 4. PLUTARH (2008) Fabij Maksim. Vzporedni življenjepisi. Prevedel Matej Hriberšek. Lju­bljana: Modrijan POGOREVC, Petra (2011/12) Preventiva, terapija, preobrat. Intervju z Miletom Korunom. Gledališki list MGL 1. 7–13. REBUFFAT, R. (1980) Métamorphose de Fabius cunctator: Thomas Diafoirus. Colloque Histoire et Historiographie. Paris: Les Belles lettres, 335–348. ROZMAN ROZA, Andrej (2011) Hiphophondrija. Tipkopis. ROZMAN ROZA, Andrej (2009) Skopuh. Brvi čez morje. Ljubljana: Cankarjeva založ­ ba, 43–69 . TACIT (1968) Anali. Prevedel Fran Bradač. Maribor: Založba Obzorja.MOLIERE (1974) Gospod pl. Presetmik. Dela. Prevedel Josip Vidmar. Ljubljana: DZS.MOLIERE (b. l.) Namišljeni bolnik. Prevedel Josip Vidmar. Tipkopis.MOLIERE (1973) Skopuh. Dela. Prevedel Janko Moder. Ljubljana: DZS. POVZETEK »Predelujem stare mojstre, ki so jim že potekle avtorske pravice.« Molierova Skopuh in Nami­šljeni bolnik v dramskem opusu Andreja Rozmana. Avtor v članku obravnava Rozmanovo produktivno recepcijo Molierovega Skopuha (L'Avare) in Na­mišljenega bolnika (Le Malade imaginaire). Slovenski komediograf je Skopuha, ki je na Slovenskem doživel vrsto prevodov, leta 2007 predelal v komično monodramo, v kateri je Harpagon podjetnik, ki pred občinstvom razpravlja o številnih slovenskih problemih, mimogrede pa omenja še sina in hčer, ki bi ju skladno z ekonomskimi interesi rad poročil. V tej moderni verziji vse pojasni in razreši hčer­kin telefonski klic. Leta 2011 je na podlagi Namišljenega bolnika nastala Hiphophondrija, v kateri je družinski oče zgovoren tajkun. Rozman se najbolj približa izvirnemu tekstu v prizoru mladega zdrav­nika. Oba Rozmanova teksta sta travestiji, saj Molierovo fabulo ubesedita v znižanem slogu, hkra­ti pa jo postavita v sodoben slovenski čas. V določenih prizorih, ki so najbližje Molieru, pa se ven­ dar pojavlja preciozna govorica. Ključne besede: Moliere, Rozman, travestija ABSTRACT “I rework old masters whose copyright has expired.” Moliere's The Miser and The Imaginary Invalid in the Plays by Andrej Rozman. The paper examines Andrej Rozman’s creative reception of Jean-Baptiste Poquelin Moliere’s come­ dies The Miser and The Imaginary Invalid. The Miser, which had been translated into Slovenian a number of times, was recast in 2007 by the Slovenian comedy writer as a comic one-man play featu­ring Harpagon as an entrepreneur, who discusses many topical Slovenian problems in front of the au­dience, with occasional allusions to his son and daughter, whom he wants to marry off according to his economic interests. In this modern version, everything is explained and solved by the daughter’s phone call. In 2011, The Imaginary Invalid inspired another of Rozman’s plays, Hiphophondrija, which features the family father as a chatty tycoon. Closest to the original is the scene with the yo­ung doctor. Both texts are travesties, rendering Moliere’s plots in a lower register and setting them in contemporary Slovenia. On the other hand, certain scenes which come closest to Moliere are co­uched in ‘precious’ idiom. Key words: Moliere, Rozman, travesty Krisztina Sárdi UDK 821.111(73).09:008(443.611)”192-” Pázmány Péter Catholic University DOI: 10.4312/vestnik.7.17-26 Budapest, Hungary sardi.kriszta@gmail.com “THERE’S NEVER ANY ENDING TO PARIS” CREATING A LITERARY MYTH: GEOCRITICAL ASPECTS OF THE WORKS OF THE LOST GENERATION The primary objective of this essay is to show the different images of Paris described by the authors of the Lost Generation using a geocritical approach, in order to present how their representations of the French capital had contributed to the construction of to­day’s mythical/stereotypical perception of Paris. I also intend to deconstruct some cli­chés about the French capital, generally regarded as the city of arts, love and lights. Consequently, I am aiming to explain what it meant to be lost in Paris or to be lost in the twenties, why the American and British authors and artists of the era wished to rebuild their lives on the old continent, how Paris became their cultural safe haven and what re­mained of its mythical picture. Geocritical analysis can also shed light on the different literary perceptions of Paris in the twenties in literary works, written by Francis Scott Fitzgerald (Babylon Revisited, 1935), Ernest Hemingway (A Moveable Feast, 1964) and Gertrude Stein (Autobiogra­phy of Alice B. Toklas, 1933 and Paris, France, 1940). To appropriately address the latter topic, the meaning of the denomination “Lost Generation” needs to be clarified and some examples of the blossoming cultural life on the Left Bank of the Seine in the “roaring” twenties need to be analysed. Through the texts of Sylvia Beach (Shakespeare & Com­pany, 1959) and Hugh Ford (Published in Paris, 1975) one can certainly catch a glimpse of the literary scene of the era. Everything the expatriates established or achieved – from the little bookshops to the small presses run by them, over the readings and reviews (like Ford Madox Ford’s transatlantic review) – contributed to the literary construction of the French capital. And finally, the aftermath of this phenomenon triggered Paris’ mythical status in literature. WHAT IS GEOCRITICISM? Hemingway once wrote to a friend: “If you are lucky enough to have lived in Paris as a young man, then wherever you go for the rest of your life, it stays with you, for Paris is a moveable feast” (Hemingway 2009: XII). It can be argued that this phrase represents in the best possible way the secret, the attractiveness of Paris for hundreds and thousands of artists and tourists, then and now as well. Provided that most of his contemporaries felt the same way, one has to question what specifically made Hemingway write this description of Par­is, the city of arts, lights and love. Solely based on the principle of the spatial turn, the geocritical theory and analysis of Bertrand Westphal may help to shed some light on the Parisian phenomenon: to discover what lies behind the contemporary stereotypical image of Paris and how the literary myth of Paris was born. Geocriticism (la géocritique) is an interdisciplinary method of literary ana­lysis that incorporates the study of geographic space. To give a brief overview of spatiality studies, one should specify that space has had a timely re-emergence in literary and cultural studies in the recent years: in the second half of the twentieth century, the discourse of postmodernism focused on the importance of space, geography and cartography. Michel Foucault observed in Of Other Spaces (Des Espaces Autres, 1984) that “the present epoch will perhaps be above all the epoch of space” (1984: 46), in contrast to the former reign of time- and text-centered researches. Critics, such as Mikhail Bakhtin, Homi K. Bhabha, Gilles Deleuze and Félix Guattari or Henri Lefebvre in­creasingly focused attention on the relationships between space, place, culture and litera­ture. This growing body of critical works on the interdisciplinary field of spatiality studies was defined in literary and cultural studies as the spatial-turn by Edward Soja in Thirdspace (1996). Soja reformulated Lefebvre’s spatial concept introducing a theory of spaces that are both real and imagined. Bertrand Westphal’s geocriticism can be considered as a revised and improved version of Soja’s theories. Some of the first expressly geocritical writings emerged from symposium organized by Westphal around 2005 at the University of Limoges, in France. Westphal’s fundamental essay, Pour une approche géocritique des textes constitutes a manifesto for geocriticism in which he constructs a theoretical framework for the discipline. As Westphal explains, “the main aim of geocriticism is to examine the interactions between literature and human spaces”1. He elaborated on the theory in greater detail in La Géocritique. Réel, fiction, es­pace (2007), translated to English by Robert Tally in 2011 (Geocriticism: Real and Fic­tional Spaces). By questioning the relations between the nature of a real-world space and its actual condition, it also assumes a literary referentiality between world and text, or, in other words, between the referent and its representation(s). Moreover, geocriticism can also study the effects of literary representations of a given space. Consequently, the geocritical approach enables a study of places described in the works of various authors, making geo­criticism multifocal, examining a variety of topics at once. In addition, geocriticism is based on three theoretical concepts: spatio-temporali­ty, transgressivity and referentiality. The concept of spatio-temporality draws the critic’s Translation from French by the author attention to focus on the link which makes of space and time a continuum. On transgres­sivity, Westphal attempts to understand that the real and fictional spaces that we inhabit or cross through are in a constant back-and-forth movement – which leads us to the referen­tiality operating between fiction/literature and the real world. For that reason, our under­standing of a particular place is determined by our experiences of it, but also by our reading about others’ experiences, by our point of view, including our biases and wishful thinking. When it comes to the practical side of the method, as a result of the preceding ideas, geocritical analysis relies on four principles: multifocalization, polysensoriality, strati­graphic perspective and intertextuality. To overcome our stereotypical images of Paris, one has to consult as many texts as possible, written from different perspectives – the top prior­ity is to develop the widest array of points of view: for example, of the flâneur, the travel­ler or the autochthon. Among the scrutinised texts, the ones by Fitzgerald present the point of view of the flâneur, those of Hemingway’s reflect the perspective of the traveller be­cause they highlight the exotic and wonderful sides of Paris – only Stein’s position is close to what we could call an autochthonous description of the city. POLYSENSORIALITY The principle of polysensoriality recommends that a geocritical analysis of a given space must engage all five senses reminding the geocritic to examine the auditory, visual, olfac­tory, gustatory and tactile dimensions of place. In other words, the different imaginary faces of Paris should be painted by all five senses: the hearing, the sight, the smell, the taste and even the touch has to play a role in the perception of the real space. Ernest Hemingway’s posthumously published novel, A Moveable Feast (1964) demon­strates the best way this technique of interpretation: “The Café des Amateurs was the cesspool of the rue Mouffetard, that wonderful narrow crowded market street which led into the Place Contrescarpe. The squat toilets of the old apartment houses, […] were emptied by pump­ing into horse-drawn tank wagons at night. In the summer time, with all windows open, we would hear the pumping and the odour was very strong. The tank wagons were painted brown and saffron colour and in the moonlight when they worked the rue Cardinal Lemoine their wheeled, horse-drawn cylinders looked like Braque paintings” (2009: 15–16). As the preced­ing extract shows, the author was amazed by everything the city had to give him, and he ap­plies a wide array of colours and odours to describe the city’s visual dimensions, besides writ­ing about the shape of the Parisian streets to evoke the joyful atmosphere of the place. On that account, Hemingway’s representation of the city undoubtedly contributed to today’s preconception that sees life in Paris as a never-ending whirl. Moreover, he drew nu­merous analogies between art and everyday life (saying for example that the Parisian tank wagons have the appearance of cubist pictures) which shows us where the cliché of Paris being the city of arts possibly originated from. STRATIGRAPHIC DEPTH The stratigraphic aspect of geocriticism stresses the idea that the description of a given place consists of an accumulation of past moments, so the analysis has to study the selec­ted place over time, at different moments of its history to reveal what lies behind the sur­face of the text. Unlike Hemingway, Francis Scott Fitzgerald paints a rather dark image of Paris: as he reinterprets his own memories of the roaring twenties, the Paris of Babylon Revisited (a ret­rospective short story written in the thirties) turns into a place full of sorrow, pain and re­gret. Fitzgerald reflects certain disillusionment: “As they rolled on to the Left Bank and he [Charlie, the protagonist of the story] felt its sudden provincialism, he thought, ‘I spoiled this city for myself. I didn’t realize it, but the days came along one after another, and then two years were gone, and everything was gone, and I was gone’. […] He wanted to jump back a whole generation and trust in character again as the eternally valuable element. Everything else wore out.” (2006: 219–220). Apparently, seeing it from Fitzgerald’s posi­tion, Paris had lost its magic; it is no more the land of dreams as it was before. Compared to Hemingway’s wonderful image of the city in the twenties, the Paris of Fitzgerald’s memo­ries is old and dusty; what is most striking in the latter context is the use of the word “pro­vincialism” by which he attempts to underline that Paris became old-fashioned. On the other hand, Gertrude Stein, in her autobiographical novel, Paris, France (pub­lished at the time of the Occupation in 1940), also gives us a few glimpses of a bygone Par­is. She lived in the French capital for at least half a century, therefore her description could as well demonstrate that stratigraphic aspect of the geocritical analysis. “The quays in Par­is have never changed, that is to say they look different but the life that goes on there is al­ways the same” (1970: 102) – she says highlighting the never-ending, eternally returning side of the city (one of the main factors on which our theory about Paris being a literary myth can be based). Her standpoint is similar to Hemingway’s as she mentions the smell of the city: “It came up first in such different books, Jules Verne and Alfred de Vigny and it came up in my mother’s clothes and the gloves and the sealskin caps and muffs and the boxes they came in. There was the smell of Paris in that” (1970: 1–3). Although, explain­ing it by her childhood’s memories (by books she loved and by her mother’s clothes) sug­gests that it feels like being at home rather than discovering a new and exciting city for the first time (which is the case for Hemingway). Even if their pictures of Paris are different, Fitzgerald and Stein describe the city as time goes by, reinterpreting their memories, their old reflections, thus showing that Paris has many different faces. When representing past moments, both of them are pointing out how time can affect our perceptions of a given space/place. REFERENTIALITY AND INTERTEXTUALITY Westphal underlines in La Géocritique that our perception of a certain place depends on dif­ferent levels of interpretation (2007: 247), hence the importance of examining the concept of referentiality and intertextuality. He reveals that among literary spaces there are the ones being totally and undoubtedly fictional, and there are others which evoke a sense of real­ity. So, the critic should discover the interactions, the constant back-and-forth movement between the real place and its literary/imaginary representations. In other words, the ques­tion is to what extent the author writes the truth and whether the literary images of the real place are merely fictional and subjective, transformed and reinterpreted by our memory or there is some objective reality behind the perceptions. For example, Hemingway attempts to confuse the reader about the authenticity of A Moveable Feast: “this book is fiction but there is always a chance that such a work of fic­tion may throw some light on what has been written as fact” (2009: 229–230). It sounds like a disclaimer which invites the reader to discover the truth if he/she wants to. Eventual­ly, it is commonly known that A Moveable Feast is a collection of notes of his first impres­sions on Paris which he had written in the twenties, but they were lost and not found until the late-1950s. Therefore, one should presume that the city described in them is not purely fictional: and if what Hemingway wrote is – at least – partly true, then the Paris of the roar­ing twenties was really like an endless feast, a festival of the intellectuals (another factor to prove our theory that Paris is a literary myth). Last but not least, the principle of intertextuality in our geocritical approach refers to the preconception which lies behind one’s perception of a place. Westphal specifies that this preconception assembles everything we have ever heard, seen, read about the given place, along with a vision formed by our memories and imagination (2007: 247). Consequently, there are always several layers of interpretation behind our writers’ pictures of Paris. For in­stance, Gertrude Stein’s perception of Paris is soundly based on the history of her salon and its guests, portrayed in the Autobiography of Alice B. Toklas. Miss Stein’s salon was the “must-see” place of the twenties: in the Autobiography, pre­tending to be her companion, Alice Toklas, she shows us the intellectual crowd gathered at her apartment at the rue de Fleurus. “They were always there, all sizes and shapes, all de­grees of wealth and poverty, some very charming, some simply rough and every now and then a very beautiful young peasant” (1946: 12–13) from Picasso, Matisse and Jean Cocte­au to James Joyce, over Man Ray, Ezra Pound and Ford Madox Ford. Even Béla Czóbel, a young Hungarian painter, member of the “Eight” movement about whom she writes: “in the same room as the Matisse, a little covered by a partition, was a hungarian version of the same picture by one Czobel whom I remembered to have seen at the rue de Fleurus” (1946: 17). For Gertrude Stein, Paris could be only described and remembered by the arts, by her favourite artists and pieces. That is where the Paris is the city of the arts-cliché is suppos­edly originated from. Furthermore, in the previously mentioned Paris, France she writes: “France was the proper background for the art and literature of the twentieth century” (1970: 22) and “France meant Paris” (1970: 110). So, in the twenties, Paris became the cen­tre of the world for Gertrude Stein and for her many contemporaries. LOST GENERATION In the twenties, Paris was considered the artistic centre of the world, the core of the cultural aftermath of the Great War that genuinely attracted young authors always in need of a new inspirational source. They were really enthusiastic about Paris (even Fitzgerald, despite of his depression, lately expressed in his works) which was partly due to their expatriate status. This exceptional literary context is scrutinised in Sylvia Beach’s novel about her bookshop, Shakespeare & Company which also contributed to the literary and mythical construction of the French capital. Sylvia Beach, one of the Parisian scene’s literary hostesses, made literary history when, in 1922, she published James Joyce’s Ulysses – then banned in every English-speak­ing country in the world, mostly because of its obscenity. Not only Joyce, but most of the writers who were to make the twenties famous were then converging in Paris to live and work. They were all customers at Shakespeare & Company, and the little bookshop at 12, rue de l’Odéon became the heart of one of the most significant literary movements of the 20th century, the Lost Generation. In fact, it was Gertrude Stein who invented the expression in conversation with Er­nest Hemingway: Stein heard the phrase from a garage owner who serviced her car. When a young mechanic failed to repair the car quickly enough, the garage owner shouted at the boy, “You are all a génération perdue.” Stein added: “That is what you are. That’s what you all are ... all of you young people who served in the war. You are a lost generation” (2009: 61). However, it was undoubtedly Hemingway’s use of the denomination as the epigraph to The Sun Also Rises (Scribner, 1926), his first novel of wild years spent in Paris and Spain that popularised it. The phrase – and Hemingway’s book – depicted this generation as char­acterised by doomed youth, hedonism, uncompromising creativity, and wounded – literally and metaphorically – by the experience of war. Within that latter context, it is absolutely clear that lost means not vanished but disoriented, wandering, directionless – a recognition that there was great confusion and aimlessness among the survivors in the early post-war years: after the Great War they could not manage to find their place at home, so they moved along. They were lost back at home, they dreamt about finding peace, their path, their mis­sion – one would say – on the “old” continent. As Sylvia Beach explains: “I was too far from my country to follow closely the struggles of the writers there to express themselves, and I didn’t foresee, when I opened my bookshop in 1919, that it was going to profit these suppressions across the sea. I think it was partly to these suppressions, and the atmosphere they created, that I owed many of my customers – all those pilgrims of the twenties who crossed the ocean and settled in Paris and colonized the Left Bank of the Seine” (1959: 23). They wished to rebuild their lives in a city where the values and virtues they had re­spected were still valid, not old-fashioned. But obviously there were other reasons of their refuge: “every boat from the other shore brought more customers for Shakespeare & Com­pany. Of course, prohibition and suppressions were not entirely to blame for the flight of these wild birds from America. The presence in Paris of Joyce and Pound and Picasso and Stravinsky and Everybody – not quite, since T.S. Eliot was in London – had a great deal to do with it” (Beach 1959: 24). In other words, they found in Paris what they had been search­ing for in vain at home: an inspirational atmosphere (like Fitzgerald who finished his most well-known novel, The Great Gatsby in Paris) or a proper voice (such as Hemingway who slightly shifted from journalism to creative writing while living in the city). THE LEFT BANK What is most striking is the astonishing range, depth, and influence of work produced by this community of American (and British) expatriates in Paris. As Janet Flanner states in her foreword to Hugh Ford’s monography (on the history of publishing in the twenties), Published in Paris (1975): “by a coincidence in expatriation, a half-dozen of what turned out to be indubitably the most talented young American writers – Hemingway, Dos Passos, and Fitzgerald were the leaders – were all collected on the Paris Left Bank. Their talent was like a form of colonial energy that had come back to Europe” (1975: XIII). This outburst of creativity was supported by an explosion of small-scale entrepre­neurialism in the creative arts. Much of the literature produced by the American Modernists was published by small presses also run by expatriates, including the previously mentioned Shakespeare & Company or Robert McAlmon’s Contact Editions. Similarly, the Black Sun Press was owned by the Crosby-family and even Gertrude Stein and Alice Toklas had their own publishing company named Plain Editions. All these presses were small, just as William “Bill” Bird’s Three Mountains Press where Hemingway worked as well. “He had heard from a fellow-writer of a bargain hand press that was available, and installed it in a tiny office on the Ile Saint Louis. He was engaged in printing a book when I went to see him one day” – tells Sylvia Beach – “he had to come out onto the sidewalk to see me because, as he explained, in his ‘office’ there was room only for the hand press and the printer-editor” (1959: 130). This special cultural and literary climate had a considerable effect on our au­thors’ images of Paris, and it contributed to the mythical status of Paris in literature. That is mainly why Hemingway called it a moveable feast. Nevertheless, as all good things come to an end, the growing shadow of the Second World War started to change the life on the Left Bank. “By the thirties, the Left Bank had changed.” – Miss Beach writes. “The so-called ‘lost generation’ – I can’t think of a gene­ration less deserving of this name – had grown up and become famous. Many of my friends had gone home. I missed them, and I missed the fun of discovery and the little reviews and the little publishing houses. It had been pleasanter emerging from a war than going toward another one, and of course there was the depression” (1959: 206). Sylvia Beach’s bookshop was now famous, always crowded with new and old custom­ers, and consequently, it was referred to more and more in the newspapers and magazines. American Express tourists could observe the place as they passed in buses that stopped in front of No. 12 for a couple of seconds. Hemingway’s first novel, The Sun Also Rises had been published as well, and even if they returned to the United States, they did not stop writ­ing and thinking about Paris. This is the moment when the story of the Lost Generation becomes the ‘urban legend’, and the legend soon starts to change into a myth. Paris as a safe haven for writers is a recur­ring theme in literature, interpreted by many authors (not only Americans) over decades from Henry Miller to Nancy Houston, through Jack Kerouac, Julio Cortázar and Gilles Leroy. It was even transferred to the cinema (Midnight in Paris, 2011): Woody Allen’s presentation of the roaring and magical twenties certainly reinforced the mythical status of the city. CONCLUSION After the Great War, the French capital became a safe haven for the expatriates – not only for the Americans and the Brits, but for the Hungarians and for many other artists as well. In Paris, especially the Americans together with the other English- and French-speaking au­thors, painters and musicians, formed a sort of colony – and that is the time they created a new literary myth of Paris. By their perceptions of the city – written in novels, magazines and autobiographies or maybe painted in colour – they launched the image of a never-end­ ing Paris, seen as the cultural capital of the world. As the geocritical analysis revealed, these authors portrayed a joyous city which is al­ways alive, crowded and noisy, “exciting and peaceful” (Stein 1970: 1) at the same time. Nevertheless, there was a certain dark side of Paris as well. Fitzgerald emphasizes this dis­illusionment in Babylon Revisited: “He [Charlie, the protagonist] was not really disappoint­ed to find Paris was so empty. But the stillness in the Ritz bar was strange and portentous” (2006: 219). Therefore, one could possibly demolish the stereotype of an always scintillating city, while bearing in mind that even this contrast may have contributed to the literary con­struction of a mythical Paris. The authors of the Lost Generation never ceased to dream about this wonderful shelter for artists. In Ernest Hemingway’s words: “There is never any ending to Paris and the memory of each person who has lived in it differs from that of any other. We always returned to it no matter who we were or how it was changed nor with what difficulties nor what ease it could be reached. Paris was always worth it and you received return for whatever you brought to it” (2009: 236). BIBLIOGRAPHY Barthes, Roland/Richard howard (trans.) (2013) Mythologies: The Complete Edition. New York: Hill and Wang. Beach, Sylvia (1959) Shakespeare & Company: the story of American bookshop in Paris. New York: Harcourt-Brace. Brunel, Pierre (1988) Dictionnaire des mythes littéraires. Paris: Le Rocher. carpenter, Humphrey (2009) Geniuses Together: American Writers in Paris in the 1920s. London: Faber & Faber. eliade, Mircea (1963) Myth and Reality. New York: Harper &Row. Fitzgerald, Francis Scott (2006) Babylon Revisited. The Diamond as Big as the Ritz & Other stories. Ware: Wordsworth Classics, 217–236. Ford, Hugh (1975) Published in Paris – American and British Writers, Printers, and Pub­lishers in Paris, 1920-1939. London: Garnstone Press. Foucault, Michel (1984) Of Other Spaces, Heterotopias. Architecture, Mouvement, Con­tinuité 5, 46–49. hemingway, Ernest (2009) A Moveable Feast – The Restored Edition. New York: Scribner. longstreet, Stephen (1972) We all went to Paris – Americans in the city of light: 1776­ 1971. New York: Macmillan. soja, Edward W. (1996) Thirdspace: Journeys to Los Angeles and Other Real-and-Ima­gined Places. Oxford: Blackwell. stein, Gertrude (1946) Autobiography of Alice B. Toklas. C. van Vechten (ed.) Selected Writings of Gertrude Stein. New York: Random House, 1–237. stein, Gertrude (1970) Paris, France. New York: Liveright. westphal, Bertrand (2007) La Géocritique. Réel, fiction, espace. Paris: Minuit. westphal, Bertrand/Robert tally (trans.) (2011) Geocriticism: Real and Fictional Spaces, New York: Macmillan. westphal, Bertrand (2005) Pour une approche géocritique des textes. Bibliotheque Com­paratiste, SFLGC. Vox Poetica. November 22, 2015. http://www.vox-poetica.org/sflgc/biblio/gcr.html. POVZETEK “Parizu ni konca” Ustvarjanje literarnega mita: geokritični vidiki v delih Izgubljene generacije Ta esej predstavlja in analizira podobe oziroma reprezentacije Pariza v različnih delih, ki so jih napi­sali Ernest Hemingway, Francis Scott Fitzgerald in Gertrude Stein. Teoretičen okvir eseja je geokri­tika, s pomočjo katere skuša avtorica ugotoviti, kakšen je doprinos teh del k literarni zgradbi franco­ ske prestolnice. Drug namen pa je tudi pokazati rojstvo pariškega literarnega mita. Po kratkem pregledu prostorske analize, avtorica podrobno razloži geokritično metodo, in sicer z analizo določenih literarnih izvlečkov, ki pričajo o Parizu iz 20-ih. Izvlečki so iz del Francisa Scotta Fi­tzgeralda (Babylon Revisited), Ernesta Hemingwayja (Pariz, premični praznik) in Gertrude Stein (To­klas Alice B., Pariz, Francija). Ta pristop lahko pomaga osvetliti razloge, zaradi katerih so ti zdomci (ameriški in britanski pisatelji, umetniki) sploh prišli v Pariz in kaj jih je v njem tako privlačilo. Avto­rica nadalje razloži, da so bili umetniki Izgubljene generacije po vojni brez orientacije in ciljev, zaradi česar so se napotili v Pariz, da bi tam našli »stare« vrednote in si na novo postavili življenja. Ti avtorji so v Parizu našli novo vzdušje, ki jih je navdihovalo, poleg tega pa so našli tudi nove prijatelje in nove cilje. Sprožili so zanimive založniške iniciative, bili so v iskanju svojih lastnih lite­rarnih glasov. Medtem pa so, z zastopanjem vedno razburljivega in natrpanega pariškega življenja, ustvarili literarni mit Pariza, ki to mesto obravnava kot varno zatočišče za umetnike in pisatelje – Pa­riz je kot neutruden “premični praznik”. Ključne besede: Pariz, Hemingway, Fitzgerald, Stein, geokritika, pariški mit, prostorska analiza, Iz­gubljena generacija, vojna, iskanje, premični praznik ABSTRACT “There’s never any ending to Paris” Creating a Literary Myth: Geocritical Aspects of the Works of the Lost Generation This essay proposes to present and analyse the pictures or representations of Paris in Ernest Heming­way’s, Francis Scott Fitzgerald’s and Gertrude Stein’s different works. The theoretical framework of the piece is geocriticism by which the author attempts to discover how these works contributed to the literary construction of the French capital. The other objective of the essay is however to show the birth of a Parisian literary myth. After giving a brief overview of recent spatiality studies, the paper explains in-depth the geo­critical method by the analysis of certain extracts of the different literary perceptions of Paris in the twenties, written by Francis Scott Fitzgerald (Babylon Revisited), Ernest Hemingway (A Moveable Feast) and Gertrude Stein (Autobiography of Alice B. Toklas, Paris, France). The latter approach can help to shed some light on the reasons why these expatriates (American and British writers, artists) came to Paris in the first place and what attracted them so much. Later on, the paper explains that the artists of the Lost Generation were disoriented and aimless after the war, so they headed to Paris to find some ‘old’ values and rebuild their lifes. These authors found there a new and very inspirational atmosphere, new friends, new goals, they started interesting publishing initiatives and searched for their proper literary voices. In the meantime, by representing the always exciting and crowded Parisian life, they created a literary myth of Paris which considers the city as safe haven for artists and writers – saying that Paris is a never resting “moveable feast”. Key words: Paris, Hemingway, Fitzgerald, Stein, geocriticism, Parisian myth, spatiality studies, Lost Generation, war, finding, moveable feast Katarina Marinčič UDK 821.163.6.09Mihelič M.:81’255.4=163.6=133.1 Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/vestnik.7.27-36 Filozofska fakulteta kmarincic@gmail.com PISATELJICA, PREVAJALKA IN PREVAJALKA: NOVELA AMY MIRE MIHELIČ V PREVODU ELZE JEREB PISATELJICA, KI PREVAJA, PREVAJALKA, KI PIŠE Mira Mihelič, pisateljica, prevajalka, v začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja predsedni­ca Društva slovenskih pisateljev, nato dolgoletna predsednica slovenskega centra PEN ter v sklepnem obdobju življenja tudi podpredsednica mednarodnega PEN, je zapustila opus, ki ga lahko brez strahu pred pretiravanjem opišemo s pridevnikom osupljiv. Natančneje: za­pustila je dva opusa, pisateljskega in prevajalskega. Kot pisateljica je bila Mira Mihelič predvsem romanopiska. Literarni zgodovinarji v njenih delih razbirajo sledove evropskega naturalističnega in socialnorealističnega roma­na, močan vpliv družinskih sag zgodnjega 20. stoletja, pa tudi elemente (neo)romantičnega zgodovinskega in »ženskega« romana (prim. GACOIN MARKS 2003). Zdi se, da ji je bila od vseh izrazov najbližja dolga, v polnem pomenu besede epska forma, v nekoliko manjši meri dramatika (za dramo Ogenj in pepel je leta 1949 prejela Prešernovo nagrado); noveli­stika ima v njeni literarni zapuščini, vsaj na prvi pogled, razmeroma skromno mesto. Bran­ko Hofman v spremni besedi k izboru krajše proze Mire Mihelič, ki je izšel v sklopu njenih izbranih del, med drugim zapiše: /.../ bolj kot iz njenih izjav je razvidno iz njenega ravnanja, da je novelistika ni pritegovala s tolikšno močjo kot romanopisje in dramatika, saj najdemo v pisate­ljičini bogati knjižni beri samo Malo čarovnico, zbirko štirih med seboj poveza­nih novel, čeprav je imela gradiva za več novelističnih knjig./.../ Zavračala je mi­sel, da bi to zajetno in izpovedno dragoceno pisateljsko žetev kdajkoli pregleda­la, pretehtala in izdala. Pri tem je navajala najrazličnejše razloge: od naključne­ga nastanka posameznih tekstov do skepse, da ni za novelistiko posebnega zani­manja med slovenskimi bralci (HOFMAN: 261-2). Ob tem velja pripomniti, da zbirka novel Mala čarovnica, v kateri je izšla tudi novela Amy, zagotovo sodi med pisateljičine najboljše, oblikovno in vsebinsko najizvirnejše knji­ge; vsaj majhen del te odličnosti se bo morda pokazal skozi našo kratko analizo. Epiki, torej daljšim in zelo dolgim pripovednim besedilom, je bila Mira Mihelič za­vezana tudi kot prevajalka. Res je, da so prevajalske izbire že po definiciji manj svobodne od pisateljskih. Mira Mihelič se je zagotovo marsikaterega prevoda lotila po naročilu ali iz požrtvovalnosti, z namenom, zapolniti vrzel. Pa vendar: očitno je čutila svoje posebno po­slanstvo v zapolnjevanju velikih vrzeli. Leta 1961, ko je izšla novelistična zbirka Mala ča­rovnica, je imela pisateljica-prevajalka poleg vrste izvirnih romanov med drugim že za se­boj prevod Dickensovega Velikega pričakovanja (Great Expectations) in Puste hiše (Ble­ak House), pa Fieldingovega Toma Jonesa ter – ta prevod omenjamo zaradi vsebinskih afi­nitet z novelo Amy – Vnukov Louisa Adamiča. Prevod Dickensovih Pickwickovcev, ki ji je prinesel Sovretovo nagrado, je izšel leta 1962. Poleg Sovretove je Mira Mihelič prejela tudi Župančičevo ter dvakrat Prešernovo na­grado (drugo, leta 1983, za življenjsko delo). Seznam nagrad lepo dopolnjuje bibliografijo: Mira Mihelič je bila za svoje garaštvo in zavezanost literaturi deležna »ustreznega prizna­nja«. Takole denimo beremo v biografskem zapisu Zlate Cognard (Konjar), ki uvaja fran­coski prevod novele Amy v antologiji Nouvelles slovenes (1969): Elle a conquis, sans aucun doute, l´une des premieres places parmi les femmes écrivains slovenes. Elle peint surtout la crise et la décadence de la grande bourgeoisie slovene avant et pendant la guerre. Ses portraits de la femme contemporaine, et les multiples variantes de sa lutte pour conquérir une place dans la société, sont fort réussis. Certains de ses personnages abordent sous un éclairage nouveau la pensée et la sensibilité féminines (NOUVELLES SLO­VENES: 222). Če se nekoliko pošalimo: navedena notica, ki tudi sicer močno poudarja »žensko pisa­vo« Mire Mihelič, postavi avtorico na eno vodilnih mest med slovenskimi (ženskimi) pisa­teljicami; izbor besedil, objavljenih v antologiji, pa priča o tem, da se je Mira Mihelič prav­zaprav prebila med (moške) pisatelje; poleg njene Amy najdemo v antologiji še novele Iva­na Cankarja, Juša Kozaka, Prežihovega Voranca, Miška Kranjca, Danila Lokarja, Andreja Hienga, Bena Zupančiča in Lojzeta Kovačiča. Ob dvojnih priznanjih in dvojnem občudovanju pa se nam, najbrž zlasti iz zgodovin­ske perspektive, postavlja vprašanje, ki nehote zveni otožno. Je bila Mira Mihelič večja (kot) pisateljica ali (kot) prevajalka? Bi jo kot pisateljico morda bolj cenili, če bi ne bilo njenega prevajalskega opusa? Odgovor nam narekuje neizprosna logika: Mira Mihelič je prevajala tako pomembne avtorje, da so njena izvirna dela ob tem preprosto morala ostativ senci. Še neposredneje povedano: ravno zato, ker se je prevajanja lotevala z umetniškim čutom, so knjige, ki jih je prevedla, večinoma (še) boljše in celo za slovenski prostor po­membnejše od njenih izvirnih del. Skromnost, ta narobe obrnjen napuh, ki ga Mira Mihe­lič s tako ganljivo lucidnostjo izpričuje v svoji avtobiografiji, najbrž izvira tudi iz dolgole­tnega druženja z velikani: Morda bi bila lahko zadovoljna sama s seboj, pa nisem bila in še danes nisem. In morda bi mi lahko kdo rekel: Prevelika skromnost je narobe obrnjen napuh. Toda natanko se zavedam, da nisem nikoli prestopila tiste meje, ki loči dobro povprečje od nadpovprečnega, in če sem kdaj, v začetku svoje pisateljske poti, imela pred seboj velike cilje, sem se morala sprijazniti s tem, da sem takšna, ka­kršna sem, in da ne morem biti niti boljša niti slabša – na srečo nočem biti bolj­ša, kakor sem, česar o mnogih mojih tovariših pisateljih ni mogoče trditi, pa naj mi ne zamerijo (MIHELIČ 1985: 204). Gornje dileme v razpravi, posvečeni prevajalskemu opusu Mire Mihelič, vsaj posre­dno razreši Nike Kocijančič Pokorn, ki opozori na paradoks: prevodi in prevajalci se le iz­jemoma prebijejo v literarne in kulturne zgodovine posameznih narodov, pri tem pa zago­tovo igrajo ključno vlogo pri razvoju sleherne književnosti in kulture. Zapisano je, pripo­minjamo mi, splošna resnica, a to vse premalo priznano resnico je mogoče, kot pokaže N. Kocijančič Pokorn, ob primeru Mire Mihelič še posebej prepričljivo utemeljiti: prevajal­ka Mira Mihelič ni le posredovala pomembnih del angleške, ameriške, nemške in franco­ske književnosti slovenskim bralcem, temveč je ob tem tudi (so)oblikovala slovenski knji­žni jezik in vedno znova dokazovala njegovo literarno vsestranskost. Prevajalski opus Mire Mihelič je zagotovo, kot zapiše N. Kocijančič Pokorn, prevodni prispevek k slovenski knji­ževnosti (KOCIJANČIČ POKORN 2000: 48). Avtorica pričujočih vrstic bi navedeno misel peljala še nekoliko dlje: pridevnik prevodni lahko izpustimo in prevode Mire Mihelič pre­prosto štejemo za – prispevek k slovenski književnosti. (Ob tem drobna osebna pripomba. Razmišljanje o prevajalki, pri kateri sem se kot otrok učila slovensko, pišem za zbornik, posvečen sijajni univerzitetni učiteljici, ki je znala poleg gramatike posredovati tudi duha francoščine: jasnost, doslednost in, nenazadnje, hu­morni potencial jezika. Da sta se obe dolga leta z veliko požrtvovalnostjo posvečali delu za mednarodno pisateljsko združenje PEN, je le še eno očarljivo naključje.) NOVELA AMY Novela Amy pripoveduje o mladi ženski, ki se v obdobju po drugi svetovni vojni iz Združe­nih držav Amerike vrne v Slovenijo, domovino svojih staršev. Pripoved je večplastna, vse­binsko, jezikovno in pripovednotehnično ambiciozna. Pisateljica se nikakor ne odpovedu­je natančni (klasično realistični) opredelitvi družbenozgodovinskih okoliščin, obenem pa si prizadeva za poglobljeno psihološko analizo, na več mestih z modernistično obarvanimi posegi v protagonistkin spomin, od alkohola skaljeno zavest in podzavest. Kombinacija družbenega in psihološkega realizma se morda ne izide povsem, razlog za ta delni neuspeh pa bržkone tiči v izbiri prvoosebne pripovedne tehnike. Zgodbo spre­mljamo skozi doživljanje naslovne junakinje, natančneje skozi njen natrgani in obenem neprekinjeni »pogovor« z očetom: dialog, ki je pravzaprav (notranji) monolog, saj je oče – junakinja ga ves čas mrzlično nagovarja z dad – že mrtev in je za zgodbo pomemben pred­vsem kot pobudnik vračanja, oziroma je spomin nanj pobuda za vrnitev. Amy se v domovino odpravi, da bi uresničila očetove sanje, pravzaprav življenjsko ob­sesijo: nekoč se bo bogat in ugleden vrnil tja, od koder je moral ponižan oditi. Dad je bil, kot izvemo, v Sloveniji premožen tovarnar; obubožal je zaradi kvartopirskih dolgov, nato emigriral, da je ušel zaporu. Zadoščenja, po katerem je hlepel, ni nikdar dosegel: do smrti je ostal v Ameriki, do smrti proletarec. Tudi zadoščenje, ki ga doseže Amy, je le polovično, ali še manj kot to, je lažno. V de­želi, v katero se junakinja vrača, ni več tovarnarjev: življenjski slog, ki ga je bil prisilno za­pustil dad, je v stari domovini prisoten le še kot popačen odmev, karikatura. Predvsem pa se Amy ne vrača kot bogatašinja, tak je le zunanji vtis, ki ga, pa še to le začasno, napravi v povojnem socialističnem okolju. Osebna zgodba, celo bežna ljubezenska avantura, ki jo med obiskom v domovini do­živi junakinja, je tesno vpeta v zgodovinske okoliščine. Junakinjin monolog – nagovor mr­tvemu očetu je tako s psihološkega stališča ponekod preobložen s stvarnimi podatki; pleo­nastično, vsaj v izbrani formi »natrganih spominov v pogovoru z očetom«, denimo učinku­jejo pojasnila o družinski usodi: Za teboj vije roke ma, tvoja vse življenje nekoliko zaničevana in zapostavljena žena, ker se ni rodila v tako imenitni hiši kakor ti. Njen oče je bil navaden zidar in čutila je, da zelo zaostaja za teboj, to je čutila tako krepko, da sem se tudi jaz navadila gledati svojo mater nekam prizanesljivo in z rahlim prezirom, dokler ni vsa siva in zagrenjena prezgodaj umrla. Ma torej vije roke za teboj, jih skle­pa in se vrti v čudnem poslovilnem plesu, nato pa odhaja od naju med razpoke v steni najine velike sprejemnice, odhaja kakor Miles, ki ga spremlja moj ljub­ček Jolly, in Jollyjev plašč je težji od Milesovega – zaradi pištole v žepu (MIHE­LIČ 1986: 94-95). Amyina »predzgodovina« učinkuje naravno tam, kjer je njeno naravno mesto: v dialo­gih z bratrancem Martinom, ki zgodbo posluša prvič: Gledala sem Martina in čutila, kako mu roke bolj in bolj trepečejo orog moje­ga pasu. »In tudi jaz sem se hotela vsaj enkrat v življenju postaviti, enkrat v življenju zai­grati vlogo, ki si jo je moj ubogi dad sanjal zame, oh, samo enkrat... Po njegovi smrti sem dobila zavarovalnino in tisti denar potem porabila za potovanje v sta­ri kraj. Zdaj pa si želim, da bi ne bila prišla nikoli sem, temveč da bi se spet lah­ko vrnila v Ameriko, toda ne v sedanji čas, temveč v tistega, ko so še živeli ma, dad in moj veliki brat Miles ... mogoče sem bila takrat, ne da bi bila sama vedela, srečna ... Ko mi je bilo sedemnajst let, smo se preselili iz Clevelanda v New York, poskušali smo nekaj več zaslužiti in živeti dostojno. Nato so fantje, s katerimi se je povezal Miles, mojega brata ubili. Potem je umrla od žalosti moja mama. Po-tem še dad. Tudi fanta sem imela. Ime mu je bilo Jolly ... Bil je Milesov prijatelj. Eden tistih, ki so Milesa ...« (Ibid., 120-121). Zanimivejši, slogovno in psihološko verjetnejši pa je tisti del pripovedi, v katerem se nam Amy kaže kot poslušalka, pasivna posnemovalka zunanjega sveta. Tako denimo v an­gleških stavkih, ki ji polzijo v pripoved in so vsi izrazito klišejski, priučeni. Nekaj skladenj­sko zanimivejših primerov: – Samo še požirek, honey! (Ibid.: 83). – Take it easy, bi rekel Miles. Oh, dad, zdaj nimam niti te hiše več to think about (Ibid.:84). /.../ moja babica iz starega kraja, prav tako odlična lady kot mrs. Astor in njene družice iz high society (Ibid.: 85). /.../ midva nisva bila nikoli tako mlada, ker smo preživeli toliko let v apartment housu na Bludgeon Roadu (Ibid.: 87). V hotelu sem se skrbno napravila in si obleka najlepšo obleko, za katero je rekel Jolly, da sem v nji a princess. But you're a beautiful girl, Amy, lepo dekle si, Amy (Ibid.: 91). Pragmatična zahteva, naj angleščina ne bo pretežka za slovenskega bralca, se tu lepo ujame s pasivnim, za vtise in sugestije odprtim značajem junakinje. Najboljši del novele pa je osrednja epizoda: z dialogi gosto pretkan opis improvizira­ne zabave, ki jo priredijo, ko Amy napove, da bo plačala obnovo rodbinske vile. Dogajanje, kot ga lovijo junakinjine oči in predvsem ušesa, spominja na zolajevske gostije: nenadno obilje pravzaprav razkrije revščino, slavje je napoved propada. Pomembno funkcijo v tem delu pripovedi imajo dialogi z ostanki predvojne (meščanske) nemščine, zapisane v popa­čeni (»fonetični«) obliki. Replike, ki so obenem odmev nekdanje domačnosti in znamenje sprevrženosti, grotesknega razkroja: »Napekla sem piškotov,« je rekla. »Te so gnedige frau posebno radi jedli.« (Ibid.: 99). »Majngot, naša dušica so prišli! In kako lepi so – elegantni!« (Ibid.: 102). »To je buvje, ekstra draj.« »Draj ali cvaj, zdajle si ga Bertlček privošči,« je zamomljal čevljar (Ibid.: 114). »Majngot, kaj bodo rekli heršaften, ki naju gledajo, kar nerodno mi je, res.« (Ibid.: 115). Estetsko in psihološko prepričljivi so tudi opisi habitata, zlasti vile, ki v junakinjini du­ševnosti zaseda posebno mesto. Zanimivo je, da se prav v teh (pogojno rečeno najbolj »lite­rarnih«) delih besedila najizraziteje pokaže slogovna posebnost Mire Mihelič, na katero ob primerih iz njenega prevajalskega opusa opozarja tudi Nike Kocijančič Pokorn: za sloven-ščino nenavadno pogosta raba deležnikov in deležniških struktur (prim. KOCIJANČIČ PO­KORN 2000, 50-52). Ob tem se poraja misel, da gre – tako pri pisateljici kot znotraj zgodbe pri junakinji – za nekakšno kontaminacijo s tujim jezikom. Je Mira Mihelič pripoved svoje Amy z notrajim ušesom morda slišala v angleščini, od katere so nato, kot nekakšen namig, a clue, ostale posamezne povedi, vključno s tisto, v katero novela tudi izzveni: In vendar, dad, nimam zdaj niti te hiše več to think about (Ibid.:123)? Tako je ostal za menoj moj dom, ki ni bil nikdar moj – črna nazobčana razvalina, odbijajoča se od zvezdnatega neba skoraj tako grozljivo, kakor se je nekoč ločila od umetno presvetljene noči temnejša gmota stare zapuščene tovarne z razbitimi okni in s plevelom, ki mi je segal do pasu – žalostna podrtija, v kateri sem kot otrok gle­dala nekakšno pošast, prežečo na nas onkraj Denver & Rio Grande železnice, leske­tajoče se s šestimi pari tračnic v neprijazno mestno četrt, kjer smo tedaj stanovali. Tekla sem in tekla, medtem ko se je ulivala za menoj poslednja lisa meseči­ne z vzdihi vetra čez podrto hišo, božajoč plaho votline njenih nekdanjih oken, iz katerih je mrlikala luč ugašajočega lampijona, ki vem, da so se okrog njega lovi­le vešče in si smodile krila ob njegovi umirajoči sveči. Razvalina je ostala za me­noj z visokim črnim dimnikom, štrlečim kvišku kakor prst, ki kaže v nedostopni obok nad nami, posut z zlatim in srebrnim utripanjem krožečih svetov. Daj mi še kaj popiti, honey... Tako bo nekoč, mogoče kmalu, ostala nekje za nami posle­dnja hiša, dvigajoča se z ostanki svojih zidov v ravnodušno vrteči se molk, oblju­dena samo še s sencami – nema priča, da so tukaj živeli ljudje, ki ni zdaj niti sle­du več po njihovem grenkem prahu (Ibid.: 83). 3 AMY V FRANCOŠČINI Naj na tem mestu preidemo od originala k francoskemu prevodu1. Elza Jereb deležniške strukture skrbno in elegantno prenese v francoščino. Besedi­lo tako ohrani ritem in poetično lepoto, izgubi morda le nekaj »nenavadnosti«, eksaltirano­sti izvirnika – vendar je ta izguba tako malenkostna, da se iskanje drugačnih rešitev sko­raj ne zdi smiselno. (Zgolj kot spekulacija: podobno presenetljivo (in rahlo okorno), kot v slovenščini učinkuje veliko število deležnikov, bi v francoščini morda povečano število 1 Izdajatelji antologije pojasnjujejo, da sta pri nastajanju prevodov sodelovala Zlata Cognard in Christian Bernard, ki sta dala dokončno obliko a la traduction littérale faite en Yougoslavie. Velika zvestoba izvirniku, ki jo opažamo v prevodu novele Amy, nas navaja k sklepu, da je bil prevod E. Jereb deležen minimalnih redaktorskih posegov. odvisnikov. S precejšnjo gotovostjo pa lahko zapišemo, da bi ciljni, torej francoski bralec, takšen odmik pripisal nespretnosti prevajalke, ne morda jezikovni maniri ali celo slogovni karakterizaciji literarnega lika. Še več: kopičenje sedanjih deležnikov v navedenem odlom­ku je očitno prehudo celo za francosko uho: prevajalka se pri eni od struktur – visokim čr­nim dimnikom, štrlečim kakor prst – s pretanjenim ritmičnim posluhom odloči za odvisnik, ki bi, resnici na ljubo, tudi v slovenščini zvenel lepše od deležnika: la haute cheminée qui se dressait comme un doigt. Ainsi était restée derriere moi cette maison qui ne fut jamais mienne – sombres ruines dentelées, se reflétant, horrifiantes, contre le ciel étoilé, tout comme au­trefois, contre la nuit, artificiellement éclairée, se dressait la masse sombre de l´usine abandonnée aux carreaux brisés, entourée de mauvaises herbes m´arri­vant jusqu´aux hanches – tristes ruines ou, enfant, je voyais une sorte de monstre, nous épiant de derriere le chemin de fer »Denver and Rio« qui menait, avec ses six paires de rails luisants, vers le quartier maussade ou nous habitions alors. Je courus longtemps tandis que sombrait derriere moi le dernier rayon de clair de lune, accompagné de gémissements du vent, effleurant les murs, cares­sant les creux de ses anciennes fenetres ou clignotait la lumiere d´un petit lampion presque éteint, autour duquel, je le savais, les papillons de nuit avaient dansé et y avaient brulé leurs ailes. Les ruines étaient restées derriere moi avec la haute che­minée qui se dressait comme un doigt vers la route inaccessible parsemée de mon­des scintillants d´or et d´argent. Donne-moi encore quelque chose a boire, Honey... Ainsi, un jour peut-etre proche, il ne restera apres nous qu´une derniere maison dressant les restes de ses murs dans le silence s´écoulant avec indifférence, une maison peuplée uniquement d´ombres – témoin muet des hommes dont il n´est plus resté la moindre trace de leur poussiere amere (NOUVELLES SLOVENES: 225). Zvestobo originalu Elza Jereb ohranja tudi ob transponiranju angleških delcev besedi­la v francoščino (navajamo iste primere kot zgoraj). S skladenjsko prilagodljivostjo teh ele­mentov ima, razumljivo, manj težav kot pisateljica v slovenskem originalu. V enem od na­vedenih primerov (v apartment housu na Bludgeon Roadu) pa se, kot vidimo, odloči za po­enostavitev: Un petit coup, Honey! (Ibid., 225) Take it easy, aurait dit Miles. Oh! Dad, je n'ai meme plus cette maison to think about (Ibid., 226). /.../ nous n´avons jamais été si jeunes car nous avons passé trop d´années sur la Bludgeon Road (Ibid., 228). /.../ ma grand-mere de l´ancienne patrie, une lady aussi distinguée que Mrs. As- tor et ses amies de la high society (Ibid., 227). J´avais mis ma plus jolie robe, dans laquelle j´étais, comme disait Jolly, a princess. – »But you´re a beautifull girl, Amy. – Tu es une jolie fille, Amy...« (Ibid, 231). Nekateri res drobni odmiki od izvirnika pripomorejo k jasnosti in tekoči berljivosti francoskega besedila. Tako denimo odločitev za veliko začetnico in poševni natis pri pona­vljajoči se besedi »dad«, ki jo Mira Mihelič zapisuje z malo začetnico in pokončno (med­tem ko se ma, kot lahko vidimo tudi v enem zgoraj navedenih odlomkov, pojavlja v pošev­nem natisu). K poenotenju in jasnosti teži tudi odločitev za prevajanje popačenih (v slovenskem iz­virniku »po izgovorjavi transkribiranih«) nemških besed, ki jih prevajalka zapisuje v knji­žni nemščini. Zgoraj navedeni primeri se tako v francoskem prevodu berejo: – J'ai fait quelques biscuits, dit-elle. La gnädige Frau aimait particulierement ceux-ci (Ibid.: 236). – Mein Gott, notre petit ange est arrivée! Qu´elle est mignone, qu´elle est élé­gante! (Ibid.: 238) – C´est de l´extra dry! – Drei ou zwei, peu importe, Bertl peut s´en payer maintenant, marmonna le cor­donnier /.../ (Ibd.: 246). – Mein Gott, que va dire la Herrschaften (sic!) qui nous regarde, je suis vraiment genée (Ibid.: 248)2. Osnovni pomen navedenih povedi v obeh zapisih ostaja enak, se pa v francoskem pre­vodu (oziroma v knjižni nemški varianti) zagotovo izgubi velik del družbenozgodovinskih konotacij, pa tudi komičnosti. Morda bi se vendarle našla še kaka druga rešitev. Francoski književnosti karikirano fonetično zapisovanje nemškega jezika (ali naglasa) navsezadnje ni tuje: spomnimo se samo na Balzacovega Nucingena in njegov znameniti akcent: Esder, dit-il en lui lâchant la main, et la repoussant avec un léger mouvement d’humeur, fus ne m’égoudez bas! (Cit. BEM 2009: 116; ibid.: 115, o dosledni rabi poševnega tiska). S tem nočemo reči, da bi bila judovsko-alzaška francoščina, ki jo Balzac polaga v usta bankirju Človeške komedije, prevodna ustreznica za govorico slovenskih (malo)meščanov 19. in prve polovice 20. stoletja. Prevod bi nemara kazalo iskati po analogiji z Balzacovo in podobnimi karikaturami, v fonetičnem zapisu, iz katerega bi lahko tudi francoski bralec za­ znal jezikovno spakedranost izvirnika. Kritično pripombo smo z mirno vestjo prihranili za konec, in to je seveda pomenlji­vo. Da nas Mira Mihelič in Elza Jereb navajata k razmišljanju o tako specifičnih, tako par­cialnih problemih, je dokaz kvalitete njunih besedil. Novela Amy je delo pisateljice, ki se je Nepomembna, anekdotična pripomba: die Herrschaften, v nemščini in v originalu Mire Mihelič samostalnik v množini, s pomočjo lažno prijateljskega slovničnega škrata – ali nemara s pomočjo prevnetega korektorja, ki v naglici določi, da je die ženska oblika? – v francoščini dobijo člen za ženski spol ednine. ob oblikovni in vsebinski ambicioznosti znala sprijazniti tudi s kakim delnim porazom. V francoskem prevodu ji ob bok stopi prevajalka, ki je natančnost in zvestobo izvirniku znala združiti z občutkom za slog, zlasti z nezgrešljivim posluhom za ritem. BIBLIOGRAFIJA BEM, Jeanne (2009) L'allemand comme langue imaginaire chez Victor Hugo et Balzac: Al­ternative francophone, vol.1, 2, 107.119. GACOIN MARKS, Florence (2003) Iznenada se je naveličala romanov in otožnih blodenj: Obraz v zrcalu Mire Mihelič v luči evropskega romanopisja. Slovenski roman (Obdo­bja 21). Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenisti­ko Filozofske fakultete, 499.509. HOFMAN, Branko (1986) Človečnost ali nečlovečnost. v: Mira Mihelič: Mala čarovnica; Novele in črtice. Ljubljana: Cankarjeva založba, 260.271. KOCIJANČIČ POKORN, Nike (2000) Prevajalsko delo Mire Mihelič : prevodni prispe­vek slovenski književnosti. v: Mavrica nad zapuščino: Mira Mihelič, 1912-1985. Lju­bljana: SC PEN, 48.53. MEJAK, Mitja (ed.) (1996) Nouvelles slovenes. Paris: Seghers. MIHELIČ, Mira (1985) Ure mojih dni. Murska Sobota: Pomurska založba. MIHELIČ, Mira (1986) Mala čarovnica; Novele in črtice. Ljubljana: Cankarjeva založba. POVZETEK Pisateljica, prevajalka in prevajalka Članek obravnava prevod novele Amy pisateljice Mire Mihelič, ki ga je za francosko antologijo Nou­velles Slovenes (1969) pripravila Elza Jereb. Besedilo, v katerem se klasične pripovedne tehnike pre­pletajo z zametki modernističnih prijemov, ima tudi nekaj skladenjskih posebnosti, med katerimi naj­bolj izstopa za slovenščino nenavadno pogosta raba deležnika in deležniških struktur. Prevod odliku­jeta zvestoba in natančnost, pa tudi izrazit posluh za ritem. Skladenjska in nekatera druga drobna od­stopanja nikjer ne spreminjajo pomena izvirnika, temveč, nasprotno, ta pomen ohranjajo in utrjujejo. Preprost poseg, kot je denimo poenotenje kurzivnega zapisovanja določenih izrazov, brez nasilnega poenostavljanja pripomore k jasnosti besedila. Prevajalska rešitev, ki (kvazi) fonetični zapis govorje­ne nemščine pretvarja v knjižno različico, pa nas navaja k razmisleku o alternativnih možnostih, ki bi morda v polnejši meri ohranile družbenozgodovinske konotacije in komični naboj izvirnika. Ključne besede: Mira Mihelič, Elza Jereb, slovenska književnost v prevodih ABSTRACT A Writer, a Translator and a Translator The article deals with the French translation of the short story Amy by the Slovenian writer Mira Mi­helič, made by Elza Jereb for the anthology Nouvelles slovenes (Paris, 1969). The original text, a clas­sical narrative involving some modernist strategies, presents a syntactical feature rather unusual in Slovenian (although typical of the author Mira Mihelič): a very frequent use of participles and parti­cipial structures. Elza Jereb’s translation is accurate and precise, preserving not only the basic mean­ing but also the stylistic qualities, particularly the internal rhythm of the original. Some slight changes (such as for example a more consequent and logical use of italics) render the text accessible to the French reader without undue simplifications. The only part of the original that seems to get lost in translation are some minor parts of the dialogue: the phonetically transcribed provincial German of the original, rich in social connotations, is translated into standard literary German, thereby losing some of its sociohistorical implications as well as some of its comical potential. Key words: Mira Mihelič, Elza Jereb, Slovenian literature in translations Boštjan Marko Turk UDK 82.09-1=112.2Prešeren F.:82.09-1Ovidius Naso P. Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/vestnik.7.37-49 Filozofska fakulteta bostjan-marko.turk@guest.arnes.si NIZ PREŠERNOVIH JEZIKOV Nemški del opusa Franceta Prešerna je že bil ustrezno evidentiran, kar pa še ne pomeni, da v sto sedeminsedemdesetih letih,1 odkar se v zamenjujočih obrazih pojavlja v obzorju li­terarne znanosti, njegova mise en évidence ni doživela ustrezne diferenciacije. Izstopajoča dilema je, čemu je pesniku služila pesem, čemu sedaj v slovenski, sedaj v nemški kompo­ nenti, osmišljena pa spet latinsko, kakor je intoniral Nameček nemških in ponemčenih poe­zij (Prešeren: 1965, 68). Kakšen je tu prostor literarne eksegeze? Zmedo vnese že pogled na očitno razstavljanje v delce tistega, kar naj bi pomenilo skupno izhodišče narodnostno-jezi­kovne definicije Prešernove pesmi. Najočitnejša predrefleksivna usedlina sega v čas samega odkritja njene tehtnosti za slovensko skupnost. Gre za Stritarjev uvod v izdajo Poezij (Stritar: 1955, 46) v katerem je prvič najti formulacije o tem, da vsak narod v najvišjem zapopadku slavi nekoga, ki mu pridaja avreolo umetelne svetosti. Josip Stritar je v tem razmišljanju postavil paralelo med evropsko klasično poezijo Williama Shakespeara, Jeana Racina, Danteja Aligerija, Johan­na Wolfganga von Goetheja, Aleksandra Sergejeviča Puškina in Adama Mickiewicza na eni ter Franceta Prešerna na drugi strani, izhajajoč iz estetsko-nacionalnega momenta. Stri­tarjeva ocena je natančna, četudi je nastala le sedemnajst let po pesnikovi smrti, je čas ni ne popravil ne dopolnil. Zalezla se je v narodno podzavest, kot tako jo je formuliral tudi Marc Alyn v svoji sintetični študiji, namenjeni predstavitvi pesnika francoskemu okolju. Tako pravi: »Fran­ce Prešeren ni samo narodni pesnik par excellence, lahko rečemo, da se v očeh svojih ro­jakov istoveti s pojmom naroda samega« (Alyn: 1982, 8). Alynova študija, ki do te ugoto­vitve prihaja ob sintetični analizi kulturnega okolja v Prešernovem času, navaja Stritarje­vo ugotovitev in ji pritrjuje. Vendar je ta ugotovitev, najsi se sliši še tako splošno, v bistvu sama fragment. Kajti na delce2 jo razstavi drug navedek, iz knjige Evropska literarna de­diščina. Tam preberemo informativno poved: »France Prešeren, ki je slavljen kot največji slovenski pesnik, se je rodil v Vrbi, blizu romantičnega blejskega jezera, pod gorskimi gre­beni Julijskih Alp in Karavank« (Polet: 1999, 184). To je sicer vsebinsko nesporno, sporna 1 Prvi, Vrazov prevod nemške pesmi v slovenščino je iz l. 1837. 2 Beseda »delec« ima v pričujočem zapisu zelo natančen pomen. V neposrednem besedilu predvsem pa v navedenih prevodih predstavlja sinonim tujki »fragment«, v celoti oblikotvornih pomenov. pa je jezikovna rubrika, v katero se poglavje samo uvršča. Ta se imenuje »Prešeren: nem­ško-slovensko (področje)« (184).3 Element, ki slabi Prešernovo nacionalno identiteto, v tem smislu ni osamljen. Tako bodo pesnika klasificirali mnogi, tudi za potrebe univerzitetnega pedagoškega procesa v tu­jini. Skupni imenovalec takšne nedorečenosti bo zaključek, da je France Prešeren istove­ten s slovenskim narodom in njegovo poezijo na način, na katerega je le-ta istoveten z nem­škim narodom (in njegovo poezijo). Takšen nesmisel ukinja možnost razločevalnih krite­rijev. Gradivo je bilo sicer evidentirano, celo glede na vsako od enot iz pesniškega izbora: glede na jezik, izvor in namen (nastanka). A prejkoslej ostaja vprašanje: kje je jedro, ki po­vezuje fragmente v logično celoto, predvsem v tisto, ki odgovarja na temeljno dilemo: iz katerega jezikovnega območja je pesnik prišel in kakšno je bilo medsebojno razmerje med jezikovnimi registri, ki jih je uporabljal? Hipotetični odgovor že obstaja, in sicer kot del splošne zgodovinske vednosti. Kul­tura slovenskega prostora v začetku devetnajstega stoletja je bila namreč nemška. »Pred dvesto leti je bila slovenščina kot zahodnoslovansko »narečje« pokrajinski jezik pastirjev, rokodelcev in kmetov« (Moder: 1995, 78). Zasebno življenje je potekalo v slovenskem je­ziku, a uradno se je odvijalo v nemščini. V njej so poslovali trgovci, sodišča, pisarne. Slo­venščina je bila od opolnomočenega jezika tako ločena v dveh, bistvenih segmentih. Prvi je pomenil njeno nezadostnost glede na ustvarjalnost, kompetenco in prestiž družbenega slo­ja samega. Jezik, naravnan na párije, je tako ostajal zunaj tistih plasti družbe, ki so bile re­produktivne. In druga, še težja pohabljenost: slovenščina je bila fizično ločena od jezikov­nih funkcij, ki bi jo vzpostavile v njeni reprezentativni vlogi. Gre za namembnost, ki sama spričo prakse določenih jezikovnih registrov izpolnjuje v konkretnem času in prostoru Sa­ussurjevo namembnost onega orodja, ki smo ga pridobili s sposobnostjo integralnega spo­razumevanja preko jezikovnih znakov (Saussure: 1998). A ta aparat je bistveni del člove­ka in predvsem besednega umetnika. V prvem približku4 je problem vsakogar, ki bi se lo­til »demontaže« te socialne in vrednostne konstrukcije ontološkega značaja. Premaknil bi ga niti za ped. Da bi to razumeli celoviteje, navedimo realistično, večverzno poved: »Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande / Die Herrinen und Herren, die befelen,/ Slowenisch die, so von dem Dienerstande« (Prešeren: 1965, 81).5 To sporočilo slovenski jezik umešča v horizont bivanjske izkušnje, v trpkem po­menu besede. Pesnikova ugotovitev se v pomembnem zoperstavlja romanticističnemu 3 Proti umeščanju Franceta Prešerna v nemško govorno področje je pri uredništvu, ki je delo izdajalo, protestiral Vladimir Boris Pogačnik, tedaj visokošolski učitelj na Inalcu v Parizu, a zaman. 4 Izraz »približek« je enakoznačen francosko literarnoteoretičnemu pojmu »approche«. 5 Citat prvič navajamo v izvirniku, kasneje v prevodu. Razloga sta dva: prvič, gre za največkrat navajano mesto, tako da njegova identifikacija ni problematična. Drugič: navajajo ga tudi drugi, v nemški obliki (Kidrič: 1978, 127). pojmovanju literarne vede iz njenih začetkov, namreč, da naj bi France Prešeren ne razli­koval docela med slovensko, kranjsko in slovansko entiteto. To bi posledično pomenilo, da so možnosti za ustvarjanje nečesa novega teoretično neskončne. In da je zategadelj konflikt manj živ in lagodneje občuten. Tako: »Prešeren je začel kot kranjski pesnik, a je nehaval kot slovenski. V svoji kranjski dobi je rabil obliko Slovenec za Slovane sploh, a ker mu je v drugi dobi služila tudi v ožjem, današnjem smislu, kako je pa tedaj imenoval Slovane? Pra­vega imena nima, ali našteva vrstna imena » (Ilešič: 1900, 18). Pesnik je razlikoval med stopnjami družbene, jezikovne in spolske hierarhije, pri čemer mu je izraz »slowenisch«6 zanesljivo odrejal mesto njegove etnije, njenih prebivalcev, moških v odnosu do žensk iz dominantnejšega jezikovega področja. Ni šlo za vrstno opredeljevanje, kot bi menili glede na neposredno naravo Ilešičeve formulacije, temveč je beseda o kvalitativni določitvi. Njen denotat predstavlja zavest o manjvrednosti, natančneje o odsostvujočem smislu potegova­nja, naprezanja ali prizadevanja za nekaj, kar se označuje kot slovensko. Podobno formula­cijo najdemo v elegiji, spisani dobro leto kasneje: »Na tleh leže slovenstva stebri stari, v do­mačih šegah vtrjene postave« (Prešeren: 1965, 179). Gre za preliminarni del Črtomirove refleksije, ki se v koncentričnih krogih obupa čisto ponevedoma dotakne tudi tvorca samega: »To noč je jenjal vojske šum vunanji,/ Potihnil ti vihar ni v prsih boja;/ Le hujši se je zbudil črv nekdanji,/ ak prav uči me v revah skušnja moja ,/ (podčrtal B.M.T) bolj grize, bolj po novi krvi vpije,/ požrešniši obupa so harpije« (179). Ta poseg avtorja, bolje apóstrofa liričnemu subjektu, ni naključna. V njej je Prešeren povzel breme brezizhodne skušnje domovinske tedajšnjosti, kot se je njemu in junaku raz­odevala skozi lasten osebni fiasko. »Slovenstva stebri stari« in njihov kontemplator, pri­krajšani staroslovenski princ, se v avtorju namreč na široko zrcalijo. Tako poraženi bojev­nik kot brezupni pesnik se ne moreta slepomišiti: prostor njunega družbenega, erotičnega in dejavnega bitja ni Kranjska ali neka abstraktna, v hipotetično prihodnost odprta slovan­ska etnija. Nasprotno: to je Slovenija, geografsko sicer še ne do konca sklenjena, kulturno, jezikovno in politično pa obstoječa, zaključena, skozi vse mogoče poraze in zanikanja, od prvih bojev staroslovenskih prednikov do trenutka, ko jih aktualizira Prešernova misel. Ta­kšna »Slovenija« je karseda vprašljiva. »V najstrožji službi, ki ljudje svobodni / so kdaj služili jo, v ljubezni ječi, / ne smem grešiti proti šegi rodni« (Prešeren 1960, 81). Navedena pesem je bila napisana leta 1834. V dosledni razvezavi je zadnja tercina v »Zakaj nji, vredni« sporočilo o tem, da se po­veličevanemu dekletu ne sme zapeti v drugem jeziku, kot je jezik »gospodi služečih«, to pa je tudi prepoved osmišljevanja poetične stvari in njene raznoplastnosti. Ukinitev smisla, v katerem se oseba pesnika, njene nacionalne ideje, predvsem pa njene »skladnje« vzposta­vlja na dejanski, referenčni jezikovni funkciji. Zakaj bi o lepem, pomembnem, »vrednem« sploh pel v nelepem, nepomembnem in nevrednem mediju, oz. jeziku? Prestavimo pričujo­či stavek v antitetično poved, pa se odkrije smisel dileme. Ali stvari, ki so opevane v jeziku, zunaj njega nimajo vrednosti, ali jezik sam ni vreden, da bi stvari kot take opeval. Ta nič jezikovne reference je romantičen v smislu literarno-zgodovinske obvezujočno­sti. Vendar zgolj v tem. Vselej je bilo dovolj romantikov, ki so si prizadevali za sklep Črto­mirove dileme, ali nisem morda sam nevreden medij česarkoli ali vsega, kot je to na koncu spoznal Heinrich Von Kleist. »Premagan pri Bohinjskem sam jezeri Stoji naslonjen na svoj meč krvavi, Z očmi globokih brezen valov meri, Strašne mu misli rojijo po glavi, Življenje misli vzet' si v slepi veri« (Prešeren: 1965, 183). Prešernova točka, exitus in redditus, njegovega »zapisa« je tudi topografski temelj nje­govega razmerja do jezika in jezikov. Ta bipolarna drža je romantična, tu v izhodišču se največji slovenski pesnik identificira kot nezamenljiv romantik. Zanj veljajo pričujoče for­mulacije: »Zaostrena nervoza je brez dvoma v ospredju povečane zmožnosti trpljenja.Ver­gil, Pascal, Racine, Marivaux, vselej je bilo v nizu pesnikov dovolj tistih, ki so bili pretirano občutljivi ali pretirano ranljivi. Toda nikdar ni to doseglo takšne razse­žnosti v številu obolelih duš ali na stežaj odprtih ran kot v romantiki. Romantiki so svoje mreže postavili previsoko. Tudi v umetnosti je njihov ideal izzvenel kot nedosegljiv, kajti njihova slabost, bodisi jezika bodisi njegove grafične oblike jih je vodila do obupa. Goethe se je temu še upiral, Schiller je umrl mlad, toda koli­ko drugih je v Nemčiji občutilo s tesnobo nezmožnost življenja v idealnem svetu sanj ter se je zateklo k samomoru. Če niso že poprej omagali v nevrasteniji! Ho­elderlinu se je po njegovem tridesetem letu pomotilo v glavi. Heinrich von Kleist se je ubil skupaj s Henrieto Vogel. Prav tako mnogo drugih, začenši s Karolino Gunderodško« (Peyre: 1971, 120). Vendar je Prešernova romantika, glede na nastavek, ki smo ga poskušali skicirati, drugotna. Prešernova romantika je aparat, s katerim je konkretni posameznik posegel v jezi­kovno materijo, predvsem pa v sociološko, hierarhično-eksistencialno danost, bolje bistvo. Romantika je exupéryjevsko orodje za dvig nad to, česar nikomur ni uspelo preseči, sloven­stva oz. slovenskega duha, v obvezujočem razmerju do sosedov, kot kvalifikacijske norme in družbenega postulata. Ne smisel sam, temveč orodje. Prešernova romantika je redukci­ja Peyrejeve definicije in njenih členov na bivanjsko točko nič prividne ali shizofrene so­ciolingvistične izkušnje, eksistencialno formulirane v prav vsakem od zgornjih pesnikovih verzov. Ker je ničta točka kot počelo bivajoče resničnosti tvorca natančen korelat romanti­ke in njenih derivatov, prav do zadnje skrajnosti, do niča smrti in besede, sta obe plasti med seboj zrasli tako močno, lahko rečemo: Prešernov nič jezika in življenjske »cene«7 sta ro­mantična v najbolj pregnantnem smislu besede. »Misel je absolutna sinteza absolutnih an­titez, nepojenjujoče in samo sebe ustvarjajoče izmenjavanje protislovnih misli« (Schlegel: 2004, 299). Tako Friedrich von Schlegel. S to mislijo se lahko približamo najbolj kontradiktornemu tovrstnemu signalu v Pre­šernovem delu, latinski intonaciji nemških in ponemčenih poezij, ki so bile sprva predvi­dene za objavo v Poezijah (Prešeren: 1847), a so kasneje iz neznanih razlogov ostale zunaj njih, četudi jih je avtor sam že razporedil tako, kot se mu je zdelo smiselno. Z bratoma Sc­hlegel so še dodatno povezane. Upoštevati moramo, da sta prav na osnovi njunih tez Pre­šeren in Čop razvijala artistični jezik pesniške univerzalnosti, iščoča pot do sinteze sloven­ske romantike. V tem smislu sta tudi posnemala formalne oblike, ki so se v zgodovini po­ezije oblikovale. To sta počela v izrazitem konfliktu s konzervativno strujo, poosebljeno v Jerneju Kopitarju. Ta si je prizadevala za jezik, ki bo lasten vsakemu državljanu: ker je bilo tedaj slovensko ljudstvo pretežno zbor rokodelcev in kmetov, je bil njihov idiom plebejski, popreproščen v izrazu, besedišču in misli, se pravi vse tisto, kar je Prešeren kot drugorazre­dno označil v zgoraj navedenem nemškem sonetu. Res je prevladujoče težišče Namečka nemških in ponemčenih poezij (Prešeren: 1960, 68) prav izraz nejevolje zoper Jerneja Kopitarja. To stremi k razkritju njegovih prizadevanj zoper Schleglov tip poezije, nunc pro tunc. A hkrati je Prešeren za Nameček kot uvodni moto celote izbral stavek »getico scripsi sermone libellum« (68), ki ga je vzel iz XIII. enote Pontskih pisem Publija Ovidija Nazona (Ovid: 1959, 213). Stavek sam je delec, kot je v del­ce razstavljeno, to je nedokončano tudi tovrstno Prešernovo delo v razmerju do spet novih delcev, alias: nedokončanega vprašanja, kateremu jezikovnemu izročilu pesnik sploh pri­pada, nemškemu ali slovenskemu.8 A prav delec je nosilec sintetične celote: zgolj on lahko govori v njenem imenu. To je sicer pomemben element Schleglove estetske šole: »Iz svoje osebnosti ne morem predstaviti nobenega drugega vzorca kot sistem delca, kajti sam sem prav nekaj podobnega. Noben slog mi ni domač naraven z eno samo izjemo – delcem« (Schlegel: 2004, 221). 7 »Kak stopajo z ošabnimi glavami / ti, ki jim mar ni človeška cena, / kak rad gre v nič najboljši trud med nami. /« (Prešeren: 1950, 37). 8 Primerjaj uvodoma, Polejevo klasifikacijo (Polet: 1982, 8). Bistveno sporočilo leži v razumevanju delca (navedka) kot takega. Pove, da se je pe­snik odločil spregovoriti v jeziku, ki je nižjeroden, barbarski. Subtilne reči sedaj izpovedu­je v novoreku neomikanega, divjega in primitivnega ljudstva. Sram ga je, kot je bilo Ovida: »O saj sram me je, spesnil tu pesem sem v getskem jeziku, / divji barbarski jaz stih v meri sem naši gradil. / Njim sem ugajal, čestitaj mi brž, nakar sem med njimi / divjimi Geti dobil pesnika slavno ime. / Vprašal boš, kakšno opeval sem snov. Cesarja pač hvalo, / Dobro, pri delu da tem božjo imel sem pomoč./ /.../ Pesmi mi nič ne koristijo, škodile včasih so meni,/9 One tedaj so bile prvi pregnanstva mi vzrok« (Ovid: 1959, 213). Interpretacija mota, vloženega v celoto Ovidove elegije se ob nekoliko širšem premi­sleku pokaže v bistveno večji razsežnosti, kot je tista, ki bi se omejevala zgolj na konflikt znotraj dveh literarnih šol. Dosedaj je namreč veljalo: »Vse kakor da je bilo izzvano ali vsaj soizvano od zlobnih Kopitarjevih pripomb k Prešernovim pesmim v rokopisu 4. zvezka Čbe­lice, kakor da je odgovor na te pripombe: v prvih dveh sonetih kot izraz pesnikove ranjeno­sti, v zadnjem kot sproščujoč udarec po nasprotniku. Te Kopitarjeve pripombe so bile take, da so, kakor vemo od Čopa, celo pri guberniju zbudile nevoljo. In prav to je po vsej verje­tnosti bil vzrok (ali vsaj glavni vzrok), da je Prešeren svojemu odgovoru dal nemško obliko: bilo mu je do tega, da ga tam, kjer se je o stvari odločalo, bero in razumejo vsi, tudi tisti, ki nemško niso znali« (Glaser: 1950, 6). Glaserjevo misel je desetletje za tem povzel Anton Slodnjak, pri čemer je obžalovati, da je njeno protislovje še okrepil. Tako: »S tem je hotel odgovoriti nasprotnikom svojih pesmi, zlasti Kopitarju in podpre­ti Čopa v njegovem boju z birokratsko-kleriškimi zarotniki zoper slovensko po­svetno poezijo. Primerjajoč se z Ovidijem, ki je pisal v pregnanstvu v tujem jezi­ku, ker ni več mogel misliti na rimske bralce, pa tudi ni mogel molče prenašati tr­pljenja, je zapisal svoj ciklus v nemškem jeziku« (Slodnjak: 1960, 280). Prešeren se je primerjal z Ovidom, vendar ne zaradi tega, ker bi ne mogel več misliti na »slovenske bralce«: njim je namreč pisal prej, vmes in pozneje. Tudi bi bilo nelogično, da bi ob siceršnjem agresivnem tonu, ki ga je uporabljal zoper nasprotnike v tej »vojski«, bežal v tuji jezik in si pri tem za ščit izposojal Ovidov zgled. Pro­tislovnost takšnega sklepanja odkrije že navedeni sonet Zakaj, nji vredni (Prešeren: 1960, 81), kjer se razodenejo stvari, ki posegajo v ontologijo bivanja. S tem pa Kopitar in njegovi več ne morejo biti povezani, kajti v resnici so »škrati«, kot jih pomanjševalno in zaničevalno Prešeren in Čop sta Tiecka dobro poznala, še iz problemov okrog deseterca. naziva drugi sonet cikla (Prešeren: 1960, 73). To pravzaprav ugotavlja tudi sam Glaser, ko v zvezi z vsebino gornjega soneta pravi, da je v njem: » z dokumentarno stvarnostjo in ja­snostjo formuliral takratni jezikovni (in istočasno politični) položaj na Slovenskem« (Gla­ser: 1950, 7). Signalu, ki ga izraža takšna besedna oblika, ne pritrjuje samo splošno občutje nemških in ponemčenih pesmi, temveč predvsem središčna formulacijo Venca: »Bile so v strahu, da boš ti, da zale / slovenke nemško govorit‘ umetne, / jih bote, ker s Parnasa so očetne / dežele, morebiti zanič‘vale« (Prešeren: 1965, 142). Trditev sodi v red najbolj splošnih, generalnih v etimološkem pomenu besede. Zato je ta položaj razvit v bistvenih meridianih domače in nemške Prešernove govorice, konkretno spet v ključni enoti pričujočega zapisa: »Zakaj, nji vredni« (Prešeren: 1960, 81). Za končno potrditev lahko vzamemo Kidričevo sodbo: »Prepričal se je (Korytko, op. BMT), da je Prešeren osamljen genij, ki ga mori v središču »Kranjcev« vsa kulturno-literarna mrtvičnost naroda brez narodno­sti, nenormalne slovensko-nemške dvoživke, ki je po večini samo nerodno jeclja­la, kadar je skušala ustvarjati v vtepeni nemščini, a zapravila med vtepanjem tudi stik z rodnim jezikom in ga začela smatrati za neizpremenljivo usodo, da »deut­sch sprechen in der Regel hier zu Lande die Herrinen und Herren, die befehlen, slowenisch die, so von dem Dienerstande« (Kidrič: 1978, 128). Logičen je torej izziv, stvari videti širše, tako pa pojasniti stavo Ovidovega verza kot dejanje izrecne namembnosti. To ne more biti nepovezano s stanjem, kakršnega navaja gor­nji citat. Naloga je še toliko bolj nujna, ker razen izjeme nihče do sedaj ni poskušal odgovo­riti na vprašanje, zakaj je izbran prav tisti del Ovidovega verza, ki govori o barbarskem je­ziku.10 Ta izjema je Križ nad slovansko Trojo (Marinčič: 2011), ki v prvem poglavju poja­snjuje vprašanje, kateremu se posvečajo tudi te vrstice. Opozoriti je sicer potrebno, da pro­blem vidi v drugačni perspektivi: »Iz šepave argumentacije se izlušči prepričljivo vtis, da se pred našimi očmi odvija spontano potujčenje enega zadnjh jezikovno zavednih slovenskih piscev. Prepričan sem, da je to mišljeno kot avtoironična ponazoritev, kot didaktična in­scenacija asimilacijskega procesa, in da je tudi v tem pogledu Ovidij neposreden zgled. Prvi vzrok za Prešernovo ponemčenje se skriva v namišljenem podožive­tju Ovidijieve izkušnje, v fingirani situaciji, ko pesnik pod pritiskom tujega okolja 10 Zanimivo, da se ob tem niso ustavili niti tisti, ki so se izrecno ukvarjali z vprašanjem klasičnih elementov v Prešernovem delu. Npr, Jože Kastelic v inavguralni disertaciji Antični snovni elementi v Prešernovem delu (Kastelic:1943). Žal dosledne razlage tudi ni najti v sicer izčrpni študiji Kajetana Gantarja, ki se v celoti posveča vprašanju rimskih vplivov na Prešernovo liriko, s posebnim poudarkom na Ovidu (Gantar: 2005). čedalje bolj »pozablja« domačo govorico – in nazadnje skoraj spontano sprego­vori v »barbarskem« jeziku« (Marinčič: 2011, 26–27). Vendar skriva Križ nad slovansko Trojo formulo, ki pomenljivo sovpada s pričujo­čo interpretacijo Ovidovega navedka v Prešernovem pesnjenju v nemščini, povezana pa je z reverzibilnostjo razmerij v svetu, ki ga vzpostavlja poezija (rimska mila pesem kot njen pars pro toto). Prepričani smo, da Prešeren ni mogel razmišljati dosti drugače. Citat je torej orodje, katerega učinek bo – kot Exupéryjev aparat ali letalna naprava – razodel stvari, o katerih poprej ni bilo mogoče razmišljati. Izstopajoče je, da se inavgura­tivni del verza v kontekstu, v kakršnega ga Prešeren vlaga, kaže kot sporen. Takšno ovre­dnotenje večinskega jezika Prešernove domovine namreč ni le v izrecnem nasprotju s si­ceršnjimi pesnikovimi tezami, iz katerih izhaja pričujoči zapis, temveč predvsem s stvar­nostjo. Nemščina ni bila samo po splošnih kriterijih, ki veljajo za kulturnost nekega jezika, pred slovenščino. Stavec citata je celo sam nekatere njene elemente v obliki neposrečenih kalkov iz registra familijarne govorice postavljal na ključna mesta lastne slovenske poezi­je.11 In naprej: v zadnji pesmi cikla Igrala si se (Prešeren: 1960, 115) najdemo še eno pro­gramsko misel: gre za verze Ludwiga Tiecka.12 Ta je del nemške romantike, ki se spet deli na več sfer. Tieck skupaj z bratoma Schlegel pripada jenski zgodnji romantiki, kot eni nje­nih pomembnejših variant. A obstajajo še druge, kot obstajajo tudi druga obdobja nemške književnosti. Vendar samo Tieckove zbrane novele (Tieck: 1852 – 1854), ki so sicer ena od tridesetih reči (v smislu literarne zvrsti, pretežno), katere je napisal, vsebujejo številčno več umetnostnih prvin kot vse, kar je bilo do oblikovanja mota k nemškim in ponemčenim pe­smim primerljivega napisano v slovenščini! Če torej upoštevamo diahroni in kvantitativni kriterij števila govorcev in časa, v katerem so ti oblikovali tisto, kar se imenuje kulturno iz­ročilo v nemškem jeziku, je vsakršna sopostavitev nemogoča. Degradirati nemški jezik na mesto barbarskega pa nekaj, kar bi bolj kot na področje literarne teorije sodilo med zidove tiste institucije, ki je po Foucauju nastala šele z novim vekom (Turk: 2014). A Prešeren je storil prav to, pri čemer je pomemben še en podatek. Vzrok tega, da rim-ski Ovidij piše v getščini, je najvišji simbol vsekakršne moči na planetu, cesar Avgust. Ta ga je izgnal v Pont in primoral, da je opustil latinščino. Paralela je spet na dlani. Ovid se iz­raža v barbarščini, zato da bi zadoščeval jezi, zanikanju in krivicam, ki jih je deležen zaradi najmočnejše figure, predstavljajočo linguo franco njegovega imperija. Prešeren uporabi lin­guo franco monarhije, v kateri živi, da bi s to podobo prišel do vzvoda, s katerim bi najbolj učinkovito zanikal njeno moč in oblast nad lastnim pesnenjem. Pesnik bere Pontska pisma (Ovid: 1959) contra litteram in tako paradoks stopnjuje do končne pregnance. Da bi to bolje razumeli, moramo k naslednjemu fragmentu, ki se kaže v Zakaj nji vre­dni (Prešeren: 1965, 81). Tu se težko ponderirane misli, ki temeljijo na neskladju tako s 11 Primerjaj za to mesta v Kidričevi biografiji (Kidrič: 1938, 387). 12 »Nur in Toenen mag sie gern / alles, was sie wiel, verschoenen« (Prešeren: 1960, 115). samimi seboj kot s stvarnostjo, razporedijo v občudujoči kalejdoskop raznobežnih pome­ nov. »Zakaj nji, vredni, da bi vsi jeziki / opevali jo od Homerja dalje, / ker od nobene manj ni po odliki, / kar jih kdaj pesnik poveličeval je« (81) pomeni rangiranje najprestižnejšega objekta pesnikove čudi13 na najvišje mesto v svetovnem občestvu vseh, ki so kdaj pomeni­li kaj velikega na tem področju. Gre za absolutno obliko komplimenta: Julija je tako ime­nitna, da bi se ji bil moral prikloniti že Homer. »Oznanjam jaz v slovenski le besedi« (81) je paradoks, a s krepkim logičnim jedrom: slovenščina »vskoči« na mesto jezikov, v ka­terih so se artikulirala najpomembnejša pesniška sporočila, začenši s staro grščino. To po­meni, da se odlikuje tako s težo Homerjevega jezika kot vseh idiomov, v katerih so se iz­ražale podobno sublimne reči.14 A poslednja zagonetka šele sledi: kakšno razmerje je sedaj med »gospodo, ki vlada« in govori nemško ter »nji služečim« (81), ki se izražajo v sloven-ščini, če pa je ta, ki je najvišjih časti vredna, opevana zgolj v slovenščini (in nemščina za­njo ni dovolj): »Oznanjam jaz v slovenski le besedi« (80).15 Prešeren si Julije, ki je postala Nemka,16 namreč ne želi slaviti v barbarskem jeziku (»getico sermone«), temveč le v njej in njemu lastni materinščini. Obstaja še en, komplementaren dokaz razmišljanju, ki ga poskuša razviti pričujoči se­stavek. To je sonet, ki najbolj govori o tej tematiki, namreč Slovencem, ki pesnijo v nem­škem jeziku (101). Tu pričakujemo, da bomo izvedeli največ o stvari: Prešeren na to namreč opozarja s prvim verzom. V resnici pesem pripelje do bistvene paralele, ki tokrat izgnan­stvo iz jezika oz. jezikovnega občestva prikaže na boleče krut način, poistoveti ga z izgnan­stvom od matere, z večnim desetništvom. »Vi, ki vas kri slovenska je rodila, / ki materi od­vzeti, vam omika / rosila ni iz njenega jezika, / ki vas kot mene Nemka je dojila« (101). V tem sonetu je identifikacija z nemščino prignana do najbolj negativne točke. Kaže, kako lu­cidno in brez sleherne iluzije se je Prešeren zavedal dokončne izgubljenosti vsakogar, ki bi pesnjenje v barbarskem jeziku jemal kot izključno življenjsko opravilo in opustil (hiperbo­lični) dvom glede tega, kateri jezik je Slovencu izvorno namenjen kot orodje umetelnega besednega sporočanja. In kateri bi bil njegov približni povzetek. Prešeren pa bi naloge ne opravil do kraja, če bi tudi tega tipa opravila ne postavil v pa­radigmo romantičnega razmerja med delcem in celoto. Spozabi pesnjenja v nemškem je­ziku resda oporeka na najbolj ultimativen način, a pod pogojem, da avtor zagreši celostno pozabo matere oz. materinščine. V kolikor pa gre za enkraten akt, ki celote ne osmišljuje, pa bodi tudi pesnjenje v barbarskem jeziku ustrezno optimalim kriterijem. V tem je prese­netljivo podoben Ovidu, ki se mu kot posledica »getico scripsi sermone libellum« zgodi­lo to, da je postal »barbarski« lavreat«: »Meni ljubezen je ljudstva ovenčala z lovorom gla­vo, / tukaj, čeprav nerad, ljudsko to čast sem prejel« (Ovid 1959, 216). S tega stališča ne 13 Gre za Julijo. Primerjaj: »Prešeren je zložil sonet v odgovor tistim znancem v ljubljanski meščanski družbi, ki so ga spraševali, zakaj ne opeva Julije v nemškem jeziku« (Prešeren: 1960, 284) 14 Začenši tu z italijanščino, z Beatrice in Lavro. 15 Izvirnik je tu neizprosen: le, to je »nur« »Vom mir nur in der Sprache der Slowenen« (Prešeren: 1965, 80). 16 To pomeni govoreča ta jezik ter priznavajoča njegov celoviti primat. preseneča, da Prešeren terja kar najvišjo kvalitativno stopnjo v pisanju verzov, če se je že kdo lotil te naloge: »Naj pravi materi pravic ne krati, / rejencu pa spodobi se, seveda, / da za spomin rednici kaj odrine. / Od žlahnte rude, ne navadne gline, / pa bodi, kar daruje pre­bogati, / ki na beraštvo le z zasmehom gleda« (Prešeren: 1960, 101). Razlog je univerzalen in je na dlani: najbolj silovito razmerje med antinomijami, ki se jim tu posvečamo, se odkriva v posthumni zgodbi človeka, brez katerega bi tudi Franceta Prešerna ne bilo ali pa bil bil drugačen. Imenujemo jo elegija Spominu Matije Čopa (Preše­ren: 1960, 91), pomeni pa poseg tokrat ne več zgolj v pesniško materijo romantizma, tem­več v njegove onto-filozofske predpostavke, kjer se gibanje staplja s tistim, kar se imenu­je večni duh. Analiza te mojstrovine v luči nemškega idealizma z interpretacijo ključnega vprašanja, kaj je moč iz tega sklepati glede celotne Prešernove lirike, je nujna naloga. Kam naj gre smer raziskave, se že odčrtuje iz zaključka pričujočega sestavka. Eno k drugemu: mila pesem je spisana v barbarskem jeziku, in to tako mojstrsko, da se je ne bi sramovali največji ustvarjalci, posvečeni v njegov »genij«. Če so pesmi »pregnastva vzrok«, je to lahko različnih narav, še posebej pri pesništvu »Svet rimske ljubezenske elegije je skoraj v vsem obratna slika razmerij v rimski družbi« (Marinčič: 2011, 35). To je Prešeren moral vedeti: dalo mu je moči za obrat, v katerem je nemški jezik definiral kot barbarski, opirajoč se na Ovidovo gesto. »Getico scripsi« je gle­de na filozofsko podstat gibanja pravzprav nujna premisa, obstoječa v epifenomenološkem zapopadku avtorja, ne glede na materialno, pojavno in duhovno predmetnost. Romantika je rojena s pojmom moderne subjektivitete: slednjo dolgujemo Kritiki čistega uma Imma­nuela Kanta (Immanuel Kant 2001). Stvari same na sebi ne moremo spoznati. A bistven ni predmet spoznanja, temveč spoznavajoči subjekt. To je kolosalna revolucija v gnoseologi­ji, imenujemo jo Kantov kopernikanski preobrat. Ne določa predmet zavesti, temveč dolo­ča zavest predmet. Tako: »Res je: prizadevamo si verjeti, da je vsako spoznanje, ki naj bo resnično, nuj­no poravnano s predmeti le-tega. To prepričanje je tako trdno ukoreninjeno, da na nas vpliva brez naše volje ali izrecne privolitve: čisto enako se je dogajalo z onim, katerega oče je bil Ptolomej, predvidevalo pa je, da se vse zvezde giblje­jo okrog negibnega opazovalca na Zemlji. Ampak prav Kopernikova hipoteza, ki je predpostavila obratno, je omogočila ključen preboj v astronomskih spozna­njih. Zato nam nudi opogumljajoč zgled. Predpostavljajoč, da so predmeti spo­znave tisti, ki se ravnajo po spoznanju samem, bomo lahko pojasnili, kako je sle­dnje mogoče a priori, to je upoštevaje pravila in predpise, ki jih moč razuma iz­vaja iz sebe same, ne oziraje se na zaznavno izkušnjo. Tako je moč odnos spo­znavanja do predmeta spoznave razložiti a priori, najsi gre bodisi za neposredno spoznavo, kot jo zagotavlja intuicija, bodisi spet za posredno spoznavo, do kate­re se razum prebija preko razločevalnih elementov, kot jih prepoznava presodna moč človeškega duha. Nič več se ne bo zdelo nepogrešljivo, če predmet spoznave ne bo dan s pomočjo čutne zaznave, da bi se spoznanje lahko poravnalo z njim. Nasprotno: svet materialne pojmovne ali duhovne predmetnosti (objectivité) bo od sedaj naprej odvisen od pogojev, ki jih postavlja spoznavajoči subjekt (sujet qui connaît)« (Guillermit: 1998, 817).17 Kantov gnoseološki preobrat, konkretno filozofska interpretacija Louisa Guillermita, omogočajo preformulirati Ovidov citat v luči moderne subjektivitete. Ta si je materialno, pojmovno ali duhovno predmetnost ljubljenca »Kamen rimljanskih« (Prešeren: 1960, 69) ob Pontu zamislila drugače, kot bi se to večini človeštva zdelo na prvi pogled. Iz ptolomej­skega je v najbolj nemogočih razmerah zaostale provincialne gubernije nastal kopernikan­ski človek, ki je fiktivno središče (nemštvo) zamenjal za dejansko (slovensko). S tem je v majhni skupini ljudi na evropskem obrobju zasedel mesto lirika s težo, kakršno sicer pozna­ mo v zvezi z velikimi imeni literarne zgodovine starega sveta. To je tudi razlog, da Prešeren Namečka nemških in ponemčenih poezij ni hotel vklju­čiti v Poezije (Prešeren: 1847). Kako pa bi barbarski jezik lahko bil del literarnega kanona? LITERATURA ALYN, Marc (1982) France Prešeren, poete slovene, Paris: Actuelles formes et langages. GUERNE, Armel (2004) Les Romantiques allemands. Paris: Phébus. GUILLERMIT, Louis (1998) Kant Emmanuel. J. Greisch (ur.), Philosophes. Paris: Albin Michel, 811–832. ILEŠIČ, Fran (1900) Prešeren in slovanstvo. Ljubljana: Schwenter. KANT, Immanuel (2001) Kritika čistega uma. Ljubljana: Annalecta. KASTELIC, Jože (1943) Antični snovni elementi v Prešernovem delu. Ljubljana: Inštitut za slovansko filologijo. KIDRIČ, France (1938) France Prešeren, I, II. Ljubljana: Tiskovna zadruga. KIDRIČ, France (1978) Izbrani spisi II. Ljubljana: SAZU. MARINČIČ, Marko (2011) Križ nad slovansko Trojo. Ljubljana: Matica. MODER, Janko (1995) Prešernove nemške. Ljubljana: Karantanija. OVIDIJ, Publij Nazon (1959) Pisma iz pregnanstva. Ljubljana, Državna založba Slovenije. OVIDIUS, Nason (1965) Tristia, Ex Ponto. London: William Heinemann. PEYRE, Henri (1971) Qu’est ce que c’est le Romantisme. Paris: PUF. POLET, Jean-Claude (1999) Patrimoine Littéraire européen, Paris, Bruxelles: De Boeck Université. 17 Besedila je iz francoskih izvirnikov prevedel avtor pričujočega članka. PREŠEREN, France (1950) Nemške poezije. J. Glaser (ur). Ljubljana: SAZU.PREŠEREN, France (1960) Pesmi in pisma II. A. Slodnjak (ur). Ljubljana: Mladinska knji­ ga.PREŠEREN, France (1965) Zbrano delo I. Ljubljana: Državna založba Slovenije.PREŠEREN, France (1966) Zbrano delo II. Ljubljana: Državna založba Slovenije. SAUSSURE, Ferdinand de (1998) Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: Stu­ dia Humanitatis. STRITAR, Josip (1955) Zbrano delo VI. Ljubljana: Državna založba Slovenije. TIECK, Ludwig (1852–1854) Gesammelte Novellen I – XII. Berlin: Reimer. TURK, Boštjan, M. (2014). L‘Ascendant du doute hyperbolique sur le protoprologue des grandes tragédies cornéliennes. Acta neophilologica 47, 109–120. POVZETEK Niz Prešernovih jezikov Članek se posveča analizi uvodnega mota v Nameček nemških in ponemčenih poezij »getico scripsi sermone libellum«, ki jih je France Prešeren sprva namenil za objavo skupaj s Poezijami, kasneje pa jih je pustil zunaj zbirke. Članek ugotavlja, da je razlog opustitve v razmerju med linguo franco Av­stro-ogrske monarhije in slovenščino. Prešeren je moto izbral namenoma, da bi svoje pisanje v nem­ščini identificiral s položajem Ovida, ko se znajde v pontskem izgnanstvu in začne pisati v barbar­skem jeziku. Prešernova kretnja, s katero nemščino označi za barbarski jezik, najde svojo utemeljitev v romantični filozofiji modernega subjektivizma, ki temelji na Kantovem gnoseološkem obratu. Ne določa svet zavesti, temveč določa zavest svet. Zgolj v luči te sodbe a priori je bilo Francetu Prešer­nu mogoče zavzeti takšno stališče, na ta način pa protestirati zoper splošno prakso zatiranja njegove materinščine. Z oznako nemških poezij s slabšalnim izrazom »nameček« in s končno opustitvijo la­stnih besedil, je ta filozofski nazor tudi potrdil na lastnem zgledu. Ključne besede: France Prešeren, Ovid, romantika, nemščina, Kantov kopernikanski obrat ABSTRACT A String of Prešeren's Languages The article deals with the part of Prešeren's poetic work written in German, the obvious lingua fran­ca of the Austro-Hungarian empire. The poet, in spite of good intentions to do so, never published these poems as a whole. He chose a motto from Ovid's Ex Ponto instead: »getico scripsi sermone li­bellum«, which reads: »I wrote a book in a barbaric language«. The article tries to find out the rea­son for identifying German as barbaric. The answer may lie in a particular romantic attitude towards reality, explained by Immanuel Kant. He established the »Copernican turn« in the behaviour of the human knowledge and consciousness. It is the innate structures of the mind that determine the nature of experience. According to him, only through an account of the a-priori principles of the mind can knowledge be validated and objective, and thus lead to reality. This is the path to the modern subjec­tivity. Prešeren as a romantic poet profoundly integrated Kant's vision in his poetry protesting thus against the predominant German culture of the time. Key words: France Prešeren, Ovidius, romanticism, German language, Kant's »Copernicus reversal« Miha Pintarič UDK [81:1]:82.0-1 Université de Ljubljana DOI: 10.4312/vestnik.7.51-53 Faculté des Lettres miha.pintaric@ff.uni-lj.si L’HOMME ENTRE LE GESTE ET LE TIC Dans la vie de tout etre humain, la communication, verbale ou non, véhiculant son rapport au monde d’ailleurs réciproque, il y a un moment limite, non dans le sens aristotélicien, plu­tôt comme une intervalle existentielle, et jusqu’auquel cet etre apprend tant bien que mal a maîtriser et a utiliser la communication pour tourner ce qui est essentiellement échange, a son profit. Ce qui n’est pas une tare morale puisque tout le monde fait de meme et que c’est une condition sine qua non d’intégration et de survie. Jusqu’a ce moment, qui pos­sede une objectivité « statistique » et fort peu de valeur individuelle et individualisante, cet etre « grandit », murit et se réalise précisément en maîtrisant et utilisant sa part de commu­nication verbale, la langue et le langage en tant que verbal, le parler quotidien, celui de son métier, la rhétorique exercée afin de s’approcher des buts particuliers, voire meme identi­ficateurs qu’il s’est fixés, les paroles de soulagement adressées a un ami en deuil, tant de nuances, de registres avec vocabulaire, ton et accent qui leurs sont propres, mélodie de la chaîne parlée, tant de choses a apprendre pour les garder dans la mémoire présente, comme disait Rabelais, oui, encore faudrait-il préciser « quasi-automatique », ou pour les enfouir dans l’un de ses recoins profonds, et, de toute façon, a pratiquer quotidiennement ou a des occasions particulieres, simplement parce qu’il le faut ou bien pour les réaffirmer dans l’es­prit et dans le réseau de communication auquel l’etre particulier appartient et qu’il contri­bue a créer en acceptant tacitement d’en etre façonné a son tour. Ce processus d’échange, ensuite, dure normalement jusqu’a la mort, s’arretant uniquement faute de pleine maîtrise des facultés de communication, ce qui advient avec l’âge ou la maladie, ou encore faute de possibilité d’épanouissement de celles-la comme résultat d’isolement, volontaire ou forcé (la encore, le moi prendra vite la place d’autrui). Il est clair cependant que l’élan et l’énergie de cette évolution s’émoussent, chez l’individu évidemment, et non moins, a l’échelle gé­nérale, dans une civilisation que l’on appelle a juste titre sclérosée et meme vouée a la dis­parition. Seul l’individu possede cependant une évolution parallele, a l’ombre et comme en creux de la premiere, et qui le porte d’emblée vers le silence. Sans entrer dans le domaine proverbial, il convient de souligner que le silence, paradoxalement, n’appartient pas moins a la communication verbale que les paroles. Le silence est l’envers de la parole. La répétition elle aussi, envers de la parole qui dit, est une forme de silence. Dans le meilleur des cas, ce sera la répétition poétique. Dans le pire, la répétition des bruits dont se nourrit le monde. Le poete et le clown, apparem­ment, se taisent. Le premier, parce qu’il a tout dit. Le deuxieme, parce qu’il n’a pas meme commencé a dire et qu’il n’a probablement rien a nous apprendre. Cette image d’équi­libre taciturne idéal, certes, n’est jamais réalisée, les poetes font entendre leur voix, et les clowns pas moins la leur. Il y a, en outre, un clown dans tout poete et un poete dans tout clown. Leur silence, quand il y en a, n’est toutefois pas l’expression du néant, elle traduit l’absence. Une seule parole vous manque et tout est dépeuplé, ou: et tout est silence. Ciel et terre, et d’autres cieux et d’autre terres, s’il y en a. Au commencement n’était pas le si­lence puisqu’il y avait l’absence. Rien du tout, pas le néant. L’absence suppose présence tout comme silence1 suppose la parole. Le poete reconnaît l’absence en tant qu’état se­cond du monde, a travers lequel il essaie de se saisir de son état premier, parole ou néant, parole, sans doute, ou le néant accepté parfois comme par défi, néant illogique et inimagi­nable devant lequel on se trouve comme devant la porte fermée de la constante de Planck, derriere laquelle attend une « parole » qui finalement va l’ouvrir, ou, mieux encore – la rou­vrir. Elle n’attend ni un nouveau Calcul-clef puisque l’ancien suffit pour nous apprendre ce qu’il nous a appris, ni l’humiliation de la parole créatrice descendant au statut de geste. Un geste qui redevient parole, toutefois … on sait ce que signifie gesta en latin et en ancien français: la permutation allégorique reconnaissait l’héroisme que demande une telle « des­cente ». Évidemment, le geste peut prendre la valeur de la parole. L’Incarnation, toute pro­portion gardée, n’est-elle pas une histoire de geste? Magnanime et créateur. Le clown, par ailleurs, ne connaît que ce qu’il a sous le nez, de façon la plus directe, immédiate qui soit. Il n’est pas conscient de la parole qui manque, et les tumultes des orages désirés ne lui disent rien. Tout cela passe bien trop au-dessus de sa tete pour qu’il s’en aper­çoive, tout occupé qu’il est par la crise et la chute générale embrassant les banques qui crou­lent pas moins que l’état moral du « monde », c’est-a-dire le sien propre. « Il faut oser! », crie cependant le poete qui a toujours vomi sur les révolutions et les révolutionnaires (sauf quand il en était lui-meme), assis dans son fauteuil pour ne perdre de verve ou meme de fil rouge… au mol duvet assis… « Allez, moi aussi, j’en suis, qu’on me l’en donne, et dé­pechez-vous! Siamo prenotati!2 » On ne sait pas ce que l’on dit parce qu’on ne sait pas ce que l’on veut. – « Il faut oser! », s’éleve la voix du clown de moins en moins convaincante ne s’appuyant sur rien pour ce faire puisque rien n’est a sa portée. Dépourvue de sens, elle va s’éteindre. En fait elle est d’or et déja éteinte et se survit dans les vastes plaines vides d’un esprit a la parole qui manque et qui a fini par se taire parce qu’il n’a pas trouvé mieux, et la seule alternative serait par trop fatigante. On s’imagine Beckett et Ionesco chacun bien rangés dans leurs poubelles. Il n’y a plus de paroles, il n’y a plus de gestes, meme les échos se sont tus. 1 Le slovene, plus riche ici, rendrait le silence par « molk » (c'est-a-dire « silence qui suit la parole et qui suppose un etre humain ayant non uniquement la capacité de parler: il suppose le fait de s'en etre servi »), par opposition au terme « tišina », qui est plus général et concevable meme dans un monde sans homme. 2 Cette référence devrait etre généralement connue. Au lecteur de s’en rappeler. Cet etre humain avec lequel on est parti en quete, qu’est-ce qui le retient encore en vie? Et qu’est qui l’unit a autrui étant donné l’échec d’une communication, celle de l’homme oc­cidental, et qui appartient tout de meme a l’héritage du genre humain? Ce lien, la parole dé­chue en silence et le geste devenu tic laissent entendre que le monde est pour la majorité une affaire perdue. On s’imagine la suite. Pour les peu qui y résistent, ce lien est la parole poé­tique qui, parfois, se fait geste sans devenir tic. D’un côté, lucidité, de l’autre, la conscience qui s’égare en cul-de-sac. La conscience de la parole fait l’homme humain. Le tic le réifie. Il faut continuer l’ouvre de la parole et la Parole qui manque nous sera peut-etre donnée par ce meme geste magnanime et créateur qui est a l’origine de l’univers. POVZETEK Človek med gesto in tikom Članek poskuša določiti razmerje med antinomičnima paroma beseda-tišina in gesta-tik, ki vsak na svoj način (verbalno ali ne) določata medčloveško komunikacijo, torej vse tisto, kar navsezadnje iz­raža tudi odnos človeka do samega sebe. Ključne besede: komunikacija, gesta, tik, beseda, tišina/molk ABSTRACT Man between Gestures and Tics The article tries to define the relation between the antinomic pairs of expressions, word-silence and gesture-tic, which, each in its own way (verbal or not), determine human communication, which fi­nally translates one’s relation to oneself. Key words: communication, gesture, tic, word, silence RÉSUMÉ L’homme entre le geste et le tic L’article essaie d’établir certains rapports entre les deux pairs antinomiques, parole-silence et geste­tic qui, chacun par son côté (verbal ou non), définissent la communication entre les hommes, celle qui finalement trahit le rapport de l’homme face a lui-meme. Mots-clefs: communication, geste, tic, parole, silence JEZIKOSLOVJE Sonia Vaupot UDK 811.163.6’42:811.133.1’42 Université de Ljubljana DOI: 10.4312/vestnik.7.57-69 Faculté des Lettres sonia.vaupot@guest.arnes.si COHÉRENCE DISCURSIVE EN SLOVENE ET EN FRANÇAIS :LE RÔLE DES CONNECTEURS EN TRADUCTION 1 INTRODUCTION Dans cet article, nous nous sommes interrogées sur l’emploi des connecteurs en slovene et en français. Nous remarquons en effet la tendance a insérer des connecteurs ou des mots charnieres dans les traductions des textes en français sans doute pour combler un manque de cohérence ou de cohésion dans le texte cible. Le slovene semble en revanche employer un nombre plus faible de connecteurs par rapport au français. Nous nous intéresserons ain­si a la présence et l’ajout de connecteurs dans les traductions de quatre extraits d’ouvres lit­téraires effectuées par Andrée Lück-Gaye et Elza Jereb. Nous nous demanderons s’il s’agit d’un effet de style ou d’une nécessité réelle, c’est-a-dire d’une tendance qui s’inscrit dans le systeme de la langue française. 2 LA COHÉRENCE DISCURSIVE Les connecteurs permettent de construire la cohérence du discours. Moeschler (1985) relie ainsi les notions de cohérence et d’argumentation. Selon l’auteur, les instructions argumen­tatives fixées par les connecteurs doivent etre satisfaites pour qu’un discours soit cohérent. Il attribue aux connecteurs les propriétés suivantes (2002: 28) : les connecteurs contribuent a l’interprétation des discours en permettant les inférences ; ils ont un contenu procédu­ral et conceptuel ; ils sont porteurs de traits forts ; leur fonction est de permettre le groupe­ment et le séquencement de représentations mentales d’événements. L’auteur conclut qu’un connecteur est indispensable pour permettre une interprétation déterminée et spécifique du discours. Il transmet notamment des instructions sur la nature du groupement, la nature du séquencement et la nature de la relation causale entre événements. Moeschler se base sur la définition des connecteurs dans le cadre de la théorie de la pertinence, ou les connecteurs sont considérés comme des éléments véhiculant des implicatures conventionnelles (Grice 1975), leur rôle étant de contribuer a la pertinence des actes de communication (Wilson and Sperber 1990). Les connecteurs seraient ainsi des contraintes sémantiques sur la pertinence et illustreraient les aspects non vériconditionnels du sens des énoncés. Sans entrer dans les détails des différentes théories, rappelons que les connecteurs sont indispensables a la cohérence, la cohésion et la progression du texte. On les qualifie égale­ment de « marqueurs de relation », car ils associent des éléments a l’intérieur d’une phrase ou entre les phrases, et également « d’ organisateurs textuels » lorsqu’ils créent des liens explicites entre les parties d’un texte. Leur fonction est donc variée : ils situent les éléments textuels dans le temps et dans l’espace ; ils marquent l’enchaînement des phrases et les tran­sitions entre les diverses parties d’un texte ; ils favorisent la lecture, la compréhension du texte, la progression des informations et articulent la pensée de l’énonciateur ou du destina­taire ; ils assurent la structuration d’un discours et sa désambiguisation, etc. Toutefois, leur usage est déterminé, entre autres, par des contraintes pragmatiques et les situations de com­munication ou d’énonciation. Le rôle et la fonction des connecteurs sont ainsi multiples. Ils peuvent recevoir soit une fonction argumentative, soit une fonction discursive, et contri­buent a la pertinence des actes de communication. LES CONNECTEURS EN FRANÇAIS Le Trésor de la langue française définit le connecteur comme « un opérateur susceptible de faire de deux phrases de base une seule phrase transformée » (Ling. 1972) et qui sert a marquer les rapports syntaxiques entre deux ou plusieurs propositions consécutives. Le dic­tionnaire évoque également Jakobson (1957) qui qualifie de connecteurs, par opposition aux désignateurs, « les catégories qui caractérisent soit la relation des protagonistes du pro­ces de l’énoncé (l’événement raconté) au proces de cet énoncé, soit la relation du proces de l’énoncé a un autre proces de l’énoncé ». Nous ne présenterons pas de maniere détaillée toutes les recherches effectuées sur les connecteurs. Rappelons seulement que les sciences du langage s’y intéressent des les années 80. Cependant, les recherches oscillent entre les définitions grammaticales, essen­tiellement syntaxiques et les définitions sémantico-logiques. Riegel et al. (2004) définissent les connecteurs comme des éléments de liaison entre des propositions ou des ensembles de propositions qui contribuent a la structuration du texte en marquant des relations sémanti­co-logiques entre les propositions ou entre les séquences qui le composent. Lorsque leur ac­tion se limite a la phrase (sens restreint), les connecteurs ne comprennent que les conjonc­tions de coordination (p.ex. mais, et) et les conjonctions de subordination (parce que, de sorte que, bien que, etc.). En revanche, lorsqu’ils assurent l’organisation du texte (sens large), ils regroupent également les conjonctions, les adverbes (alors, puis, ensuite, etc.), certains groupes prépositionnels (en tout cas, d’une part, d’autre part, etc.), des locutions (c’est-a-dire, autrement dit), etc. Lorsque les connecteurs fonctionnent comme des organi­sateurs textuels, les auteurs soulignent qu’ils assurent alors un rôle de liage (enchaînement entre les propositions) et un rôle d’empaquetage (structuration du texte en ensemble de pro­positions). Toutefois, la liste des connecteurs est limitée aux « unités linguistiques qui ne font pas partie intégrante des propositions, mais qui assurent leur liaison et organisent leurs relations, sans etre des expressions anaphoriques ». Certaines de ces unités possedent le rôle de connecteur (puis, mais, puisque, etc.) tandis que d’autres possedent plusieurs rôles (par exemple, alors est un connecteur consécutif et une anaphore temporelle). Ducrot (1980 in Schlamberger Brezar 2002: 89) étudie les connecteurs dans le cadre de la pragmatique intégrée a la sémantique. Il leur attribue une fonction d’instruction et les relie a l’argumentation. D’apres Roulet et al. (1985: 85–193 in Schlamberger Brezar 2002: 91), les connecteurs se divisent en marqueurs de fonction illocutoire (initiatifs et réactifs), en marqueurs de structuration de la conversation (dans le discours oral) et, les plus fré­quents, en marqueurs de fonction interactive qui définissent le rapport entre les constituants d’une intervention et se distinguent d’apres leurs fonctions syntaxiques et pragmatiques. Les auteurs relevent ainsi les connecteurs argumentatifs, les connecteurs contre-argumen­tatifs et les connecteurs conclusifs. Pour leur part, Arrivé, Gadet et Galmiche (1986: 180) définissent les connecteurs comme des termes qui permettent « de regrouper les usages interphrastiques des conjonc­tions de coordination, et de certains adverbes ou assimilés qui jouent le meme rôle en tete de phrase : et, or, puis, cependant, en fin de compte… sont des connecteurs ». Reprenant une définition plus syntaxique, les auteurs les classent parmi les coordonnants qui créent un lien ou les subordonnants qui font la liaison. D’autres classifications apparaissent ulté­rieurement, notamment celles des connecteurs en tant que corrélateurs (Pierrard et al. 2006: 133), mais nous nous en tiendrons a la typologie basique de coordonnant et subordonnant qui suffit a notre analyse. LES CONNECTEURS DU SLOVENE D’une maniere générale, les recherches, effectuées en Slovénie, définissent les connecteurs a partir de la syntaxe structurale qui prend en considération les notions de coordination et de subordination au niveau de la phrase. Jože Toporišič (1976: 48) définit ainsi 13 classes de connecteurs (Toporišič in Schlamberger Brezar 2009: 125) qui sont des marqueurs de : – liaison (navezovalne členke) : a, in, ja, no, pa, potem, torej, tudi – sentiment (členke čustvovanja) : žal, dobro – insistance (poudarne) : ravno, posebno, zlasti, predvsem – retrait (izvzemalne) : le, samo, edino, komaj, vsaj – jugement (presojevalne) : tako, blizu, približno, skoraj, domala – ajout (dodajalne) : tudi, prav tako, niti, takisto, vključno – empechement (členke zadržka) : pač, saj, komaj, že, sicer – confirmation (potrjevanja) : ali – concordance (soglašanja) : da, dejansko, gotovo, ja, kajpak, res, seveda – possibilité ou probabilité (možnosti, verjetnosti) : morda, mogoče, morebiti, nemara, končno, navsezadnje, brž, verjetno, komaj – opinion et hypothese (mnenja, domneve) : baje, menda, denimo – interrogation (vprašalne členke) : ali, a, kaj, mar – incitation ou affirmation (spodbujalne, trdilni) : a, ali, da, kako, morda – négation (nikalni) : da, kaj, še, ko, nikdar, saj – accord et désaccord (členke zanikanja in soglašanja) : ne, nikar, vraga, figo Par la suite, Toporišič (2000: 445–448) choisira plutôt de regrouper les connecteurs en 4 groupes principaux : les marqueurs d’injonction (pozivni členki), les marqueurs de valo­risation (vrednotenjski členki), les marqueurs de sentiment (čustvenostni členki) et les mar­queurs d’organisation textuelle (besedilnozgradbenostni členki). Ivana Černelič Kozlevčar (1993: 224 in Jakop 2001: 314) propose un classement qui reprend en partie la classification de Toporišič. Elle met en évidence : 1. Les marqueurs de sentiments (členki čustvovanja) qui expriment la joie, l'amour, la haine, l'enthousiasme, le mépris, l'admiration, la jalousie, l'ironie, etc. : žal, dobro, hva­la bogu, etc. 2. Les marqueurs d’affirmation (členki pritrjevanja) : – accord sans réserve : seveda, res/gotovo, kakopa, kajpa, kajpada, menda ja, etc. – accord avec réserve : res/sicer ni, no, saj ni, toda, morda, že mogoče, etc. 3. Les marqueurs de persuasion (gotovostni členki) : seveda, res, gotovo, zares (ne), ver­jetno, mogoče, etc. 4. Les marqueurs d’opinion (členki mnenja) : baje, recimo, že, etc. 5. Les marqueurs de négation ou de désaccord (členki zanikanja) : nikakor, nasprotno, etc. Enfin, d’autres auteurs considerent les connecteurs en tant que marqueurs discursifs (Schlamberger Brezar 1998, Gorjanc 1998), en tant qu’éléments du métadiscours (Pisanski 2002) ou en tant que lexemes ou particules (Mojca Smolej 2007). En 2004 apparaît égale­ment une classification plus générale (Sporazumevalni prag 2004 in Schlamberger Brezar 2009: 130) qui opte pour une nouvelle répartition, sans toutefois viser une modification du contenu des regroupements précédents. Les connecteurs se répartissent ainsi en : 1. marqueurs discursifs modaux (modalni členki) qui expriment la nécessité, la probabi­lité ou la possibilité ; 2. marqueurs de renforcement (poudarni členki) qui soulignent une information sous-en­tendue ; 3. marqueurs phrastiques (zaznamovalci tipa povedi) ; 4. marqueurs interphrastiques (odnosni členki) qui assurent la cohérence du discours ; 5. particules discursives (besedotvorni členki). Pour notre part, nous avons choisi de repérer la fréquence des connecteurs dans les textes slovenes et leurs traductions françaises. Nous avons ainsi pu constater que de nom­breux marqueurs, notamment potem, tudi, a, pa, vendar, saj, etc., apparaissent dans tous les textes sources. Toutefois, la nature et la fréquence d’emploi des connecteurs different se­lon les traductions. Notre attention s’est donc portée sur les ajouts de connecteurs dans les traductions françaises. Nous avons voulu ainsi vérifier si les connecteurs étaient indispen­sables et permettaient une interprétation spécifique du discours, voire s’ils s’inscrivaient spontanément dans le systeme de la langue française. SURVOL CONTRASTIF La maîtrise de l’écrit est une nécessité pour les traducteurs. Il est donc primordial de prépa­rer les étudiants, futurs traducteurs, a la pratique de l’écriture. Les éléments textuels sont, entre autres, indispensables pour construire un texte cohérent en français. Cependant, lors­qu’il s’agit de traduire un texte du slovene vers le français, nous remarquons que ces élé­ments font parfois défaut. Les étudiants ont tendance a en faire abstraction ou ne maîtrisent pas toujours leur emploi, notamment pour marquer la progression d’une pensée. Nous pen-sons que les difficultés relatives a l’usage des connecteurs résultent du fait que les éléments textuels se construisent différemment en slovene. Notre étude consiste a observer le rôle des connecteurs dans les traductions françaises. L’observation et l’analyse des connecteurs, a partir de traductions du slovene vers le fran­çais, revetent un double intéret. D’une part, notre approche est traductologique et contras­tive. Elle présente ainsi des données qu’une perspective monolingue ne peut toujours re­cueillir. D’autre part, notre visée est pédagogique, car cela nous permettra de réfléchir a l’avenir sur les connecteurs de maniere efficiente. Pour mener a bien notre étude, nous avons relevé, puis analysé la fréquence des connecteurs qui ont été ajoutés aux versions françaises dans quatre extraits de romans tirés de la revue “Le livre slovene” et traduits du slovene par deux traductrices différentes : 1. Ljubezen (L’amour) de Marjan Rožanc, traduit par Andrée Lück-Gaye (T1) 2. Matkova Tina (Tina de Matko) d’Ivan Preglej, traduit par Andrée Lück-Gaye (T2) 3. Ure mojih dni (Les heures de ma vie) de Mira Mihelič, traduit par Elza Jereb (T3) 4. Zato (Parce que) de Rok Arih-Drago Druškovič, traduit par Elza Jereb (T4) En observant les phrases, issues des textes T1 et T2, traduites par Andrée Lück-Gaye, qui ont nécessité l’ajout de connecteurs ou de marqueurs de liaison, nous ne relevons que l’élément suivant : Texte 1 (T1) : (…) me je sestra Cecilija potegnila pod razpelo v kotu pomožne kuhinje in me s palcem prekrižala po čelu, enkrat in še enkrat… (T1 : 67) (…) sour Cecilija m’entraîna sous le crucifix dans un coin de l’annexe de la cuisine et me marqua le front d’un signe de croix une fois puis une fois encore… (T1 : 40) D’une maniere générale, nous remarquons que tous les marqueurs slovenes du texte source (T1) sont traduits en français, a l’exception de l’unique phrase indiquée ci­dessus ou la traductrice insiste sur la répétition en ajoutant l’adverbe conjonctif puis. Tou­tefois, nous notons l’effet inverse dans le texte T2 : le connecteur slovene n’est pas traduit en français comme l’indique l’exemple suivant. En effet, la traductrice n’a ajouté aucun connecteur français complémentaire, mais a traduit tous les connecteurs et marqueurs de liaison slovenes, a l’exception de l’élément saj dans l’exemple qui suit : Texte 2 (T2) : A bili so mirni in skoraj veseli : saj so vedeli, da bo v nekaj urah jutro in da ga bodo doživeli zdravi in doma pri ženah, pri otrocih. (T2 : 48) Mais ils étaient calmes et presque joyeux : ils savaient que dans quelques heures ce serait le matin et qu’ils le passeraient bien portants et chez eux aupres de leurs femmes et leurs enfants. (T2 : 52) Sans nous engager dans la querelle « sourcier-cibliste », nous notons que les traduc­tions d’Andrée Lück-Gaye sont essentiellement sourcieres. La traductrice établit des cor­respondances au niveau formel de la langue. Ainsi, la syntaxe du texte cible colle sou-vent au texte source, ce qui explique, selon nous, la non-insertion de connecteurs dans le texte français. La traductrice n’a en effet ajouté qu’un seul connecteur français, absent du texte source. En revanche, de nombreux connecteurs ont été insérés dans les traductions des textes T3 et T4 effectuées par Elza Jereb (voir le tableau ci-dessous, paragraphe 6). En outre, nous pouvons noter que les stratégies de traduction de la seconde traductrice sont es­sentiellement ciblistes. Elza Jereb s’attache en effet a traduire le sens, adaptant parfois son texte (notamment le T3). Elle insere également un nombre plus important de connecteurs dans ses traductions. Nous en concluons que l’ajout de connecteurs, dans une traduction, ne semble pas correspondre uniquement a une nécessité linguistique, comme le démontrent les traductions T1 et T2, mais reflete aussi une spécificité stylistique observable dans les textes littéraires et une tendance traductive cibliste. LA NATURE, LE RÔLE ET LA VALEUR DES CONNECTEURS AJOUTÉS Le tableau qui suit énumere, par ordre d’apparition, les connecteurs présents dans les tra­ductions T3 et T4, leurs occurrences, les catégories, les types de relations établies et les liens logico-sémantiques. T3 T4 Catégorie Type Connecteur temporel Lien logico­sémantique donc 1 4 adverbe conjonction coordonnant Conséquence, conclusion Ainsi 2 3 adverbe conjonction coordonnant Conséquence, conclusion, illustration, justification, addition, comparaison en effet 2 2 adverbe subordonnant Cause, explication, but, illustration, justification, addition Ensuite 1 1 adverbe coordonnant Connecteur d’enchaînement Addition, énumération, classification, similitude, succession, restriction d’ailleurs 1 adverbe subordonnant Addition, constatation, transition (et) puis 3 adverbe conjonction coordonnant Connecteur d’enchaînement Addition, classification, similitude, succession, restriction aussi 1 adverbe conjonction coordonnant Reprise, addition, comparaison, conséquence soudain 2 adverbe coordonnant Connecteurs de rupture Soudaineté d’une action pourtant 2 adverbe coordonnant subordonnant Connecteur de rupture Opposition, contradiction, restriction quand meme 1 adverbe coordonnant Condition, supposition, hypothese, contradiction mais 2 conjonction coordonnant connecteur de rupture Opposition, contradiction encore 1 adverbe coordonnant Choix, reformulation, reprise, addition Dans un premier temps, la classification de type logico-sémantique nous permet de noter l’usage d’au moins deux classes de connecteurs qui ont servi a structurer la co­hérence des textes : les connecteurs temporels et les connecteurs logiques. L’usage des connecteurs temporels permet de marquer l’organisation chronologique ou la linéarité du récit. On remarque notamment l’emploi des connecteurs d’enchaînement (puis, ensuite) et des connecteurs de rupture (soudain, mais, pourtant). Les unités comme puis ou soudain agissent sur la structure du discours et l’organisation temporelle : Puis la porte se refer-ma d’elle-meme. (T4 : 31) ou (…) et soudain elle eut peur. (T4 : 30). Le structurateur en-suite semble agir en tant que marqueur organisationnel du discours et permet d’établir une structure hiérarchique. L’adverbe ensuite coordonne deux segments de discours au sein de la narration : J’avais meme noté cela noir sur blanc pour pouvoir le lire, ce que je fis en-suite d’une voix tremblante. (T3 : 42). Enfin, le connecteur pourtant, qui peut aussi etre clas­sé comme un connecteur syntagmatique, explicite une relation implicite entre deux actants. Son emploi est notamment rectificatif : Se reposant couché sur le dos elle se disait pour­tant… (T4 : 30). Le connecteur pourtant peut parfois etre remplacé par quand meme lors­qu’il désigne une contradiction : (…) c’est pourquoi sa question lui parut superflue, mais elle se sentit quand meme flattée. (T4 : 31). En tant que connecteur argumentatif et mar­queur d’opposition, quand meme renforce ici la valeur de mais. D’autre part, la traductrice a employé les connecteurs logiques suivants : ainsi, donc, en effet, d’ailleurs, aussi, pourtant, quand meme, mais, encore. Au meme titre que les pré­cédents, ces connecteurs sont indispensables a la cohérence du récit. Leur valeur exacte est définie par le texte. Le connecteur de consécution ainsi met en relation des termes et crée une relation d’identification entre eux. Il présente l’opinion du locuteur : (…) et j’eus ain­si l’agréable tâche d’accueillir Carver et sa femme a Ljubljana. (T3 : 41). Dans sa fonc­tion de marqueur anaphorique, il assure la cohésion discursive. Considéré parfois comme une conjonction, le connecteur donc marque le raisonnement et permet de construire le dis­cours : Regardons donc vers cette année 1962. (T3 : 40). Il explique la conséquence ou le but. Le connecteur prépositionnel en effet possede une valeur discursive et de confirmation : Il essaya, en effet, infatigablement d’étendre le cercle des centres PEN. (T3 : 41). Il marque l’explicitation argumentative, explique les causes et les motifs. Le connecteur de complé­mentation d’ailleurs introduit un argument supplémentaire, mais qui n’est pas indispensable a l’argumentation : Pourtant elle était depuis longtemps sillonnée de sentiers (ce qui d’ail­leurs n’avait pas été commode pour les partisans) (T4 : 29). Il possede des propriétés prag­matiques définies par le contexte, au meme titre que mais et donc, et impose aux énoncés un comportement inférentiel. Le connecteur consécutif aussi se différencie de ainsi et donc. Il permet d’additionner des informations : mais aussi a cause de ses yeux qui de pres lui sem­blerent plus grands encore, plus bleus, (T4 : 30). Le connecteur ou marqueur discursif mais a été particulierement traité par Mojca Schlamberger Brezar (2009 et 2012). L’auteur précise notamment que, dans les dialogues littéraires, cette conjonction apparaît dans sa valeur pha­tique. C’est le cas dans les emplois suivants : « Les détectives, c’est rien, mais les bandits! (…) Je ne sais pas. Mais j’ai peur de lui », dit-elle. (T4 : 32). Toutefois, on lui reconnaît plusieurs nuances en tant que connecteur argumentatif. En effet, il marque, dans le second exemple, la contradiction argumentative et la concession, au meme titre que l’adverbe pourtant. Enfin, le connecteur énumératif encore marque une progression. Il est également marqueur de modali­té d’insistance : Le pere était un homme hargneux, dit-il encore. (T4 : 33). Nous pouvons, par conséquent, confirmer que les connecteurs occupent la fonction d’organisateurs textuels. Il est essentiel de les ajouter, meme en traduction, notamment lorsqu’ils jouent un rôle dans la hié­rarchie du texte. En ce sens, cette propension répond sans doute a une nécessité linguistique. CONCLUSION Notre attention s’est portée sur les connecteurs, car ce sont les pivots indispensables des textes. Nous remarquons toutefois qu’une différence entre le slovene et le français réside dans l’usage de ces mots charnieres. En effet, le slovene tend a utiliser un nombre plus faible de connecteurs par rapport au français. Nous avons voulu vérifier si la traduction du slovene vers le français sous-entendait parfois l’usage de stratégies pour rendre les liens lo­gico-sémantiques du texte source et si on en venait a insérer des connecteurs dans la traduc­tion pour conférer au texte cible un degré de cohérence et de cohésion égal ou supérieur a celui du texte source. Notre survol contrastif n’a pas mis en évidence l’existence de relations implicites dans les phrases slovenes qui pourraient expliquer la présence de connecteurs dans les phrases françaises. En revanche, nous pouvons affirmer que les tendances traductives et les straté­gies de traduction sont associées a l’usage de connecteurs. En effet, la traductrice qui a opté pour une traduction de sens a inséré des connecteurs supplémentaires, contrairement a la traductrice qui tend vers une traduction plus littérale. L’écart apparent entre les deux tra­ductions confirme, en premier lieu, le fait qu’il est difficile, mais pas impossible, d’assu­rer la cohérence d’un texte sans ajout de connecteur. Nous en concluons que l’insertion de connecteurs dans les traductions permet, d’une part, de privilégier la cohésion linguistique de la langue cible, d’autre part, de mieux structurer l’information, car leur présence s’ins­crit bien dans le systeme de la langue française. Le rôle des connecteurs étant de structurer un discours et d’assurer la cohésion du texte, des perspectives didactiques pourraient etre envisagées. L’enseignant peut sensibiliser, dans un premier temps, les apprenants a la né­cessité de réfléchir aux types de connecteurs utilisés, au choix du bon connecteur ainsi qu’a l’étude des occurrences et du sens des connecteurs afin de cerner leurs spécificités. Dans un second temps, le travail peut s’effectuer sur plusieurs niveaux : leur usage dans les phrases en tant que marqueurs de relation et au niveau du texte en tant qu’organisateurs textuels, no­tamment pour faire apparaître le déroulement des actions, les étapes d’un raisonnement, etc. Enfin, une derniere étape consiste a effectuer des exercices de traduction ciblés susceptibles de rendre le texte cible plus intelligible. La visée pédagogique reste donc a approfondir. EXEMPLES ANALYSÉS DONC Če pogledam nazaj v leto 1962… ( T3 : 210) Regardons donc vers cette année 1962. (T3 : 40) (…) ker pa se ga nihče ni ustrašil, se je zasmejal, skril svoje samoljubje (…) Po­mislite, jokal je, pa na glas, solze so drčale (T4 : 179) (…) comme personne n’eut peur, il éclata de rire cachant ainsi son amour propre (…) Pensez-donc, il pleurait, mais on n’entendait rien, seulement des larmes qui coulaient sur son visage. ( T4 : 32) Poglejta ga, kako joče. ( T4 : 180) Regardez donc, comment il pleure. ( T4 : 33) Že zgodaj je zvedel za svoj “zato”. (T4 : 184) Tres tôt il connut donc son “parce que”. (T4 : 34) AINSI (…), in mene je doletela čast, da sem ju sprejela v Ljubljani. ( T3 : 212) (…) et j’eus ainsi l’agréable tâche d’accueillir Carver et sa femme a Ljubljana. ( T3 : 41) EN EFFET Neutrudno je poskušal pomnožiti število centrov, mednarodni Pen naj bi resnično obsegel ves svet. ( T3 : 212) Il essaya, en effet, infatigablement d’étendre le cercle des centres PEN. (T3 : 41) (…) saj je bil Carver v mednarodnem pi­sateljskem krogu izredno priljubljen in je imel veliko prijateljev in še zdaj srečujem po konferencah in kongresih Pena ljudje, ki mi pravijo, kako zelo pogrešajo Carver­ja. ( T3 : 213) (…) car Carver était tres populaire dans son cercle international. En effet, il m’arrive encore maintenant de rencontrer a des conférences et des congres du PEN des personnes qui me disent en soupirant combien elles regrettent la disparition de Carver. (T3 : 42) ENSUITE (…) in sem to tudi imela črno na belem, kar sem, ko je prišla vrsta name, prebrala s tresočim se glasom, v francoščini, seve­da. (T3 : 215) J’avais meme noté cela noir sur blanc pour pouvoir le lire, ce que je fis ensuite d’une voix tremblante. ( T3 : 42) AINSI (…) kako pomembno je bilo srečanje v Dubrovniku za jugoslovanske pisatelje glede na dogodke pred tridesetimi leti z veliko obljubo in upanjem, ki ju danes ponuja Pen pisateljem sveta. ( T3 : 216) (…) de comprendre ce qui s’était passé a Du­brovnik trente ans plus tôt, les aidant ainsi a voir les possibilités dont dispose l’écrivain dans le PEN et a saisir les grandes promesses et l’espoir offert par le PEN aux écrivains du monde entier. ( T3 : 42) D’AILLEURS Bil pa je že od nekdaj prekrižan s premno­gimi stezami (nepripraven za partizane). ( T4 : 169) Pourtant elle était depuis longtemps sillonnée de sentiers (ce qui d’ailleurs n’avait pas été commode pour les partisans). (T4 : 29) PUIS Komaj jo je zmogel zaradi njene žilavosti in njenih močnih rok. (T4 : 170) Ce n’est pas avec facilité qu’il arrivait a avoir le dessus, car elle était tenace et puis ses mains étaient si fortes. ( T4 : 29) Vrata so se sama spet zaprla. ( T4 : 175) Puis la porte se referma d’elle-meme. (T4 : 31) ,Kaj vas briga,’ se je ujezil.’ (T4 : 178) ‘Et puis ça ne vous regarde pas,’ dit-il furieux’ ( T4 : 32) Ves vesel si je nato obesil orožje, kot ko­njenik, preko ramena in prsi. ( T4 : 182) Puis tout content, tel un chevalier, il jetait son arme sur l’épaule. ( T4 : 34) AUSSI SOUDAIN (…) in zaradi njenih njegovih oči, ki so se ji iz bližine zdele še večje, bolj plave, da se je zbala. (T4 : 173) (…) mais aussi a cause de ses yeux qui de pres lui semblerent plus grands encore, plus bleus, et soudain elle eut peur. (T4 : 30) RIEGEL Martin/René RIOUL/ Jean Christophe PELLAT (2004) Grammaire méthodique du français. Paris: PUF. ROŽANC, Marjan (1995) Ljubezen. Ljubljana: Mihelač. SCHLAMBERGER BREZAR, Mojca (1998) Vloga povezovalcev v diskurzu. Jezik za da­ nes in jutri, 194–202. SCHLAMBERGER BREZAR, Mojca (2002) Le rôle syntaxique et pragmatique des con­necteurs dans le discours argumentatif français. Linguistica 42, 89–110. SCHLAMBERGER BREZAR, Mojca (2009) Povezovalci v francoščini: od teoretičnih iz­hodišč do vloge v diskurzu. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. SCHLAMBERGER BREZAR, Mojca (2012) Les marqueurs discursifs « mais » et « alors » en tant qu’indicateurs du degré de l’oralité dans les discours officiels, les débats télévi­sés et les dialogues littéraires. Linguistica 52, 225–237. SMOLEJ, Mojca (2007) La classification des particules en français et en slovene. Lingui­ stica 47, 109–120. TOPORIŠIČ, Jože (1984) Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja Maribor.TOPORIŠIČ, Jože (2000) Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja Maribor.ŽAGAR, Igor Ž./Mojca SCHLAMBERGER BREZAR (2009) Argumentacija v jeziku, (Digitalna knjižnica, Dissertationes, 4). Ljubljana: Pedagoški inštitut. http://www.pei.si/UserFilesUpload/file/digitalna_knjiznica/Dissertationes_4/index.html. POVZETEK Koherentnost diskurza v slovenščini in francoščini: vloga francoskih konektorjev pri preva­janju V članku se sprašujemo o rabi konektorjev v slovenskih in francoskih besedilih. Obstaja namreč te­žnja, da se v francoskih besedilih oziroma prevodih konektorji dodajajo. Predpostavljamo, da je ra­zlog temu zapolnitev pomanjkanja koherence ali kohezije v ciljnem besedilu, v slovenskih besedi­lih v primerjavi s francoskimi namreč opažamo rabo manjšega števila konektorjev. Zato analizira­ mo prisotnost oziroma dodajanje konektorjev v francoskih prevodih štirih literarnih besedil, ki sta jih opravili dve različni prevajalki. Sprašujemo se, ali gre za tendenco, ki je zapisana v francoskem je­ zikovnem sistemu. Ključne besede: Diskurzivna koherentnost, konektorji, prevajanje, slovenščina, francoščina ABSTRACT Discourse Coherence in Slovenian and French: the Role of French Connectors in Translation This paper presents the use of Slovenian and French connectors. We notice a tendency of adding con­nectors or sight fillers into French translations, presumably to fill a lack of coherence or cohesion in the target text. Indeed, the Slovenian language shows a tendency to use fewer connectors than the French language. By comparing source and target texts, the analysis examines the presence of con­nectors and their potential additions in four literary translations from Slovenian to French performed by two translators. The aim of the paper is to verify whether such additions are a real necessity or rather a trend that can be observed in the French linguistic system. Keywords: Discourse coherence, connectors, translation, Slovene language, French language the context of Romanian migration to Italy and Spain. It has been estimated that there are now over two million Romanian people4 in these two countries. In fact, in 2013 a total of 1.071.324 Romanian people had been registered in Italy, whereas in the same year the num­ber of Romanians in Spain reached 769.6085. 2 LITERATURE OVERVIEW Richard D. Alford (1988: 69) observed that naming systems fulfil two main functions: dif­ferentiation and classification. Whereas the first function extracts the individual from the social environment and makes him unique: “the bestowal of a name on a child indicates either that the child is a legitimate member of the society (e.g. citizenship) and / or that the child’s parents are publicly claiming parenthood.” (Alford 1988: 125), the second function is implemented through the last name, which places the individual within a family, a soci­ety, and a culture. Generally, people from all societies bear between one and four first names (Kiviniemi 2006: 14). In Romania, each individual has, in most cases, two first names. This trend has also been preserved in the naming of children born abroad, even if this is not customary in the host society. In the case of bilingual speakers, proper names undergo various different types of transformations, depending on the contextual character of the manifestation of meanings, i.e. “the relation between the proper name and the denoted object being temporary, and de­pendent on the verbal and situational context” (Tomescu 1998: 1). Studies that have dealt with naming in the case of immigrants (Berry 2007, Gerards and Hans 2006, Lieberson 2000, Finch 2008) have promoted the idea that immigrants, for their new-borns, choose first names from the host society, and there are only very rare cases in which the children receive names that are specific to the society of origin, this fact repre­senting evidence of assimilation by the host society. According to Gerards and Hans 2006: 4 “It is voluntary and desired identification with the host society on the part of immigrants”, so that choosing a name specific to the host society demonstrates the immigrants’ desire to integrate, or the identity desired by the parents for their children: “a child’s first name sig­nifies the identity the parents want for their children”. Janet Finch (2008: 712) agreed that people’s names form a part of their social identity and “it follows that a name is both a legal identifier of the individual but also potentially part of social identity”. In the case of mixed marriages there is a tendency to choose names from the host society (Berry 1997), consid­ering that names derived from the mother tongue lose their importance, and are replaced by their equivalents from the language of the host country (Lieberson 2000). 4 Legal and illegal immigrants. 5 The most recent official data published by INE (the Spanish National Institute of Statistics) date from 2013. 3 RESEARCH AIMS In this work, an attempt has been made to analyse Romanian-Spanish and Romanian-Italian onomastic interferences at the level of Romanian naming within the migration communi­ties. Two perspectives have been investigated: a. analysis of interferences which emerge within communication, in case of the proper names of Romanian people who emigrated to Spain and Italy; b. classification of the proper names of new-borns within Romanian families who have settled in these countries. In the analysis of the first names of Romanian immigrants in Spain, and Italy we have focussed on two aspects: a. the assignment of first names to new-borns; b. the use of Romanian people’s names in communication. The present work will try to answer the following questions: What kind of name do Romanian parents from the migration communities choose for their children? What factors influence the choice of name? How does Spanish or Italian naming practice influence name choice? Are the names used in communication considered as identity forms? The idea of the present study started from contacts with Romanian immigrants in Spain and Italy, which gave us the opportunity to discover many interesting facts and nu­ances about this phenomenon, as well as about the consequences of Romanian migration in these two countries. We noticed that Romanian names are adapted to the Spanish and Italian phonetic systems, respectively. During preliminary research it was also observed that Romanian people in Spain and Italy prefer to give their children, if born in either of these two countries, Spanish or Italian first names, thus contributing to their future inte­gration within the societies in which they have chosen to raise their children. Another im­portant aspect of our work was concerned with an analysis of the last names of Romanian people living abroad and, in particular, of children born in Spain and Italy. The functional and semantic particularities of proper names: “denomination through identification and individualization” and “denotative mobility and freedom which deter­mines the contextual character of the manifestation of meaning.” (Tomescu 1998: 1) were used in the author's approach. 4 METHODOLOGY During our research several obstacles were encountered. Firstly, we did not have any ac­cess to official information, since such information is considered to be confidential and per­sonal. Our requests for such information which were addressed to the Consulate General of Romania in Trieste and the Consulate General of Romania in Torino, Italy, the Consulate General of Romania in Castellón de la Plana, Spain, all the Orthodox Churches in Italy and Spain, the Civil Registry Office of Sector I City Hall, Bucharest, and the Romanian Lan­guage Institute, Bucharest, were denied. A considerable amount of data for this study was, however, obtained by directly in­terviewing Romanian people in Spain and Italy, as well as through discussions with Ro­manian officials in Spain (the Consulate of Romania in Castellón) and in Italy (the Consu­late of Romania in Trieste), as well as with representatives of the Orthodox Church in the two countries, Romanian Associations, and the Romanian Language Institute. A lot of use­ful information was provided by some teachers of LCCR6 from Spain and Italy. These in­terviews were recorded, and material consisting of 78 hours of discussions was assembled. The recorded material was used for another investigation (Jieanu 2015), but some of the subjects’ remarks about onomastics were analysed in this work, too. In order to obtain more information about the names of Romanian people living in Italy and Spain, the author distributed questionnaires (on e-mail, Facebook - individuals or in groups). Knowing the purpose of our research, very few people were willing to answer our questions. A total of 28 questionnaires were, in fact, filled in, but we also received 58 answers to direct questions posted within the following Facebook groups: Rumanol, Ro­manian Community in Spain, as well as on the following pages: Romanians abroad, the As­sociation of Romanians in Valencia, Romania from Barcelona, The Romanian from Spain, Romanians in Spain, Rumanos en la Rioja, Romanian Spain, Radio Romanian Spain and Romanians from Andalucia Spain. 5 RESULTS 5.1 First and last names of Romanian children born in Spain 5.1.1 First names of newly-born children Among the most frequent names of newly-born children, the Civil Status Registry of Cas­tellón includes Arabic names such as Fátima, Mohamed, Mariam and traditional Romanian names: Nicoleta, Adrian, Georgiana, Alexandru, and Alex. According to data supplied by INE (http://www.ine.es/) in 2013, names which are common to both the Spanish and Romanian language can be identified among the 20 most frequently used names of boys and girls, but not specific Romanian first names, as in the case of the Arabic names: Daniel, David, Gabriel, Sebastian, Adrian, Maria, Paula, Sofia, Lucia, Laura, Sara, Claudia, Ana, Elena, and Carmen. In the province of Castellón, the 6 The organization: Romanian Language, Culture and Civilization. LCCR courses are organized by ILR (the Romanian Language Institute) and are available to Romanian children studying in schools located in Spain and Italy. specific Romanian names: Alex, Victor and Andreea can be found among the 20 most fre­quently used names for new-borns. In Spain, the Romanian first names which appear most frequently in the Spanish Regis­tries are: Ioan, Vasile, Gheorghe, Ion, Constantin, Nicolae, Daniel, Florin, Marian, Mihai, Adrian, Maria, Elena, Mariana, Mihaela, Ana Maria, Daniela, Ana, Nicoleta, Ioana, and Cristina, whereas the following Romanian last names are found there: Pop, Popa, Radu, Moldovan, Dumitru, Stan, Constantin, Stoica, Gheorghe, Mihai, Vasile, Popescu, Matei, .erban, .tefan, Ilie, Marin, Rus, Rusu, and Ciobanu. By analysing the replies which were obtained using the questionnaire that was up­loaded onto the internet, both individual questionnaires and those posted in groups (What names do the children born in Spain / Italy bear?), in conjunction with the lists of stu­dents enrolled at LCCR7 and the Registry for the entry of children baptized at St. Nicholas Church, Castellón, four customary ways of naming new-borns were observed: a) The registered children bear Romanian names: Nicolae, Daniel, George Ion, Andreea, Raluca, Monica Ioana, Elena, Denisa, Cristina, Daniela, and Cătălina. In the lists of children enrolled in LCCR courses, we have also found children with both Romanian first names: Andrei Mihai Gabriel, Florei Alexandru Ionu., and Mihăilă Robert .tefan. Alfonso Perez, the president of the Romanian Association in Castellón, explains the use of names of Romanian origin as a form of “remembering the native country and Romanian traditions”8. b) Some of the children baptized in Orthodox churches in Spain bear both a Romanian first name and a Spanish first name: Sara Dorina, Nicoleta Dolores, Alexandra Pilar, Antonio George, Ángel Catalin, Elisa-Maria, Ainoa-Sorina, Raul Andrei, Beatriz Paula, Mario Antonie, Daniel Nicolas, Diana Alejandra, Cristian Matias, Cornel Mario, and Larisa Beatriz. c) When having their children baptized, some parents opt for one or two Spanish first names: Alicidora, Anabel, Andrés, Coral, David Nicolás, Diego, Eduardo, Erik Josep (a Catalan first name), Javier, Juan, Julian, Maria Isabel, Mario, Mireya, Nicolas, Roberto or Gorka, Itziar, Arkaitz, Irati, Mikel (a Basque first name), Jose Alberto, Julian David, Lucia Fernarda, Angel Rivera, Nicolas Andres, Fabian David, and Jean Carlos. d) Some Romanian parents give their children first names which are common to both the Spanish and the Romanian language: Ana-Maria, Carmen, Daniel, David, Eduard, Elena, Laura, Lucia, Maria, Paula, and Sebastian. e) Some children are given internationally recognized first names (this occurs only in­frequently in the case of the naming of Romanian children in Spain): Emily, Sean, Patrick. 7 Some of the teachers of the LCCR - Romanian Language, Culture and Civilization - employees of the Romanian Language Institute have sent lists with the names of Romanian children enrolled in these courses. 8 “Recordar el país y las tradiciones rumanas” (Alfonso Perez). In case of mixed marriages, frequently, children receive only Spanish names, e.g. Agapie Mejia Lucia Fernarda, and Munoz Ticu.ă Raul Andres. 5.1.2 Last names The last names of Romanian children born in Spain are not modified except in the case of children from mixed marriages. Neither the man nor the woman changes their name when they get married. If the husband’s name is Ion Popescu, and his wife’s name is Maria Simion, they both retain the same name after marriage. If they have children, they will as­ sume the last name of the father, in compliance with Romanian legislation. If the parents have both obtained Spanish nationality prior to having offspring, then any children born to them will bear both last names, the first being the last name of the father, and the second be­ ing the last name of the mother, e.g. Adrian Popescu Simion / Adriana Popescu Simion, in compliance with Spanish legislation, even if, in the meantime, the mother has given up her maiden name. We end up with names such as: Raul Alin Petre-Ciobanu. Petre-Ciobanu is the last name of the child, made up of the last name of the father (Petre) and the last name of the mother (Ciobanu), even if, at the time of birth, the mother had assumed last name Petre from her husband after marriage. Examples of names of children born in Spain are: Cioară Flores Cristian Matias, Covaciu Cârpaci Narcis Emanuel, Drăgan Stoica Fabian David, Drăgan Stoica Cornel Mario, and Agapie Mejia Lucia Fernarda. In the case of mixed marriages, the child will bear the first last name of the father and the first last name of the mother. For instance, if the child’s mother is of Spanish origin and her name is Feliciana Rodriguez Bosch, and if the father is Romanian and his name is Ion Popescu, then child will receive a name such as: Florian Popescu Rodríguez or Diana Popescu Rodriguez. If, on the other hand, the father is of Spanish origin, e.g. Jorge Molina Fuster, and the mother is Romanian, e.g. Maria Simion, then child will bear a name such as Florina Molina Simion or Diana Molina Simion. Thus the children of couples consisting of a Spanish man and a Romanian woman, or vice versa, will get a last name made up of a Spanish name and a Romanian one (Alejandro Gabriel Lopez Gliga). Some Romanian women who married Spanish men, and wished to take the name of their husbands, have succeeded in doing this after declaring their marriage in Romania or within the Romanian Institutions located in Spain (i.e. the embassy or consulate). 5.2 First and last names of Romanian children born in Italy According to ISTAT9 (http://www.istat.it/en/), in 2011 a total of 106.000 children were born, in Italy, to foreign parents or mixed couples, i.e. with an Italian father or mother, the other partner being of foreign origin. Of these, 14.408 were children with Romanian par­ents, and 4.076 children with one Romanian parent. 9 The Italian National Institute of Statistics. The names most commonly given by Romanians to their children in Italy are: David, Matteo, Alexandru, Alessandro, Gabriel, Davide, Alessia, Alessia Maria, Giulia, Sara, Sofia, and .tefania. As can be seen, among the twelve most frequently selected names of Romanian children born in Italy, only two are specific Romanian names, i.e. Alexandru and Ştefania. Four of the names are common in the Romanian language, as well as in the Italian language, i.e. David, Gabriel, Sara, and Sofia, whereas the rest of the names are specific Italian names. 5.2.1 First names of new-born children The Italian language has a strong influence on the names which parents select for their new­born children. In order for their sons and daughters to feel accepted by the host society, Ro­manians living in Italy most frequently give their children an Italian first name, or register their children with first names which are common to the Italian and Romanian languages. In comparison with the situation with regard to the naming of new-born children in Spain, in Italy there are very few Romanians who chose names specific to the Romanian language. Sometimes, the second first name is Romanian, this being due to the influence exer­cised by the orthodox religion. Many of those interviewed admitted that, at the advice of a priest, they decided to add a Romanian first name to the Italian one chosen at birth. The classification of children’s names born in Spain also applies to children born in Italy: a) Registered children were given the following Romanian names: Alexandru, Amalia- Maria, Andra, Andrei, Andreia Paula10, Andrei-Cristian, Cristian, Damian, Daniel, Daniil, Daria-Gabriela, Iustin-Andrei, Maria-Bianca, Marian, Marian-Constantin, Mihaela, Mihai, Sofia-Maria, .tefan, Sebastian, Victor, Victoria, Andreea Gabriela, Georgiana, Lavinia, Daria Andreea, Livia, Radu .tefan, Alex, Adriana Teodora, Alexandra Elena, Daria Ioana, Mădălin, Ionu., Teodor, Robert Andrei, Maria, Mihai Eugen, Raluca, Larisa Gabriela, Narcis Cornel, Roxana, Cătălin, Cristian, Luca, Răzvan Darius, Diana Alexandra, Gabriela Anamaria, Mihai Petre, Mirela, Costi Valentin, Florentin, Alin Ovidiu, Florin Drago., Elena Laura, Andrei Cristian, Bianca Elena, Denis Valentin, Laura Maria, Adina Ecaterina, Adrian Grigore, Darius Alexandru, and Alexandra Maria. b) Children who bear an Italian first name and a Romanian first name: Axel-Andrei, Carla-Maria, Francesco-Ioan, Georgia Gabriela, Jessica-Elena, Massimo-Andrei, .tefan Matias, Giulia Maria, AlessiaMaria, Francesca Maria, Mario Gabriel, Iosif Fabrizzio, Nicoletta Roxana, Bianca Natallia, Paul Frederico, Frederica Maria, Mattia Andrei, Nicoletta Anamaria, Alessia Maria, Alessio Ionu., Rebeca Maria, and Maria Maddalena. c) Some Romanian parents gave their children an Italian first name: Alessia, Alessio, Anna, Cataleya, Celeste, Dalida, Daniele, Danielle, Davide, Davide-Leon, Davyde, 10 Because Andrea is an Italian masculine name, the Italian authorities have prohibited the use of this name for girls. Because of this, the subject interviewed by us chose to spell her name Andreia instead of Andreea. Debora, Eduardo, Frederico, Gabrielle, Gaia, Gennaro, Giorgia, Giovanni, Giulia, Jessica, Matias Ralf, Matteo, Mattia, Melissa, Milena, Nicola-Edoardo, Nicolo, Raffaella, Raoul, Serena, Tommasso, Valerio, Francesco, Danielle Matteo, Nicola, Alessandro, Isabel, Chiara, Giuseppe, Leon, Gabriele, and Giulio Davide. d) Other Romanian parents gave their children names which are common to both the Ital­ ian and the Romanian language, e.g. Alexia, Ana, David, Dennis, Elena, Emanuela, Laura, Lorena, Luca, Sofia, Veronica, and Virginia. e) Yet other Romanian parents chose internationally recognized names for their children, e.g. Sophie, Alice, Edward, Jasmine, Ryana, Yasmine, Ahmed, Jessica, Rony, and Jasmina. 5.2.2 Last names The last names of Romanian children born in Italy do not differ from the Romanian ones, since the Italian legislation requires that newly-born children bear the last name of the father. Therefore, only if the child’s father is Italian and the mother is Romanian will the child shall bear an Italian last name. Even though Italian children only receive one first name, many Romanian people still have their new-born children baptized with two first names, as is customary in Romania. 5.3 Reasons for the choice of names There are quite a lot of reasons behind the choice of names. Immigrant parents choose cer­tain names for their children because they like them, because of the way they sound, be­cause of their significance, because they are innovative, rare, international, because they are used or pronounced in the same way in both languages (the language of the host coun­try and the language of origin of the immigrant), in order to emphasize the relationship between the name and the country in which the child was born, and in order to fit the last name (Endter 2011: 58). Other reasons can be added, which have an influence on naming choices: literature, films, politics, stars (the popularity of artists, politicians, and athletes), models of other children's names, and a reason which is specific to Romanian people: nam­ ing children after a godparent or godparents. To the question in the questionnaire: Which were the reasons for which they chose the names of their children?, the 28 respondents gave multiple answers: because they liked the name 20, for its significance 2, for its brevity 1, because it is a rare name 0, because it is an internationally recognized name 4, because the name is used both in Romania and in Spain / Italy respectively 12, because it emphasizes the relationship with the country in which the child was born 18, in order to match the last name 2, because of literary, political, artistic, and sports models 16, for other reasons (e.g. when recommended by a priest, so that the child bears the name of a godparent or other relative) 14. 6 DISCUSSION During the field research which was carried out in Spain and Italy, it was noticed that Ro­manian-Spanish and Romanian-Italian linguistic interference manifests itself also at the level of onomastics. In fact Romanian people from the Iberian Peninsula are called by Spanish people using names which are phonetically or even morphologically adapted to Spanish proper names, and many Romanians from the investigated area introduce them­selves using a Spanish name. Our observations were reinforced by the priest of Saint Nich­olas Church in Castellón, who told us, during an interview, that new-born children of Ro­ manian descent who are baptized in Romanian churches located in Spain bear two names, one of which is Romanian, and the other Spanish. The results obtained during the research in Italy were similar to those obtained in in Spain. Romanian people from Italy, as well as those from Spain, introduce themselves using italianized names, and have their children baptized with Italian names. This combination of names, i.e. a Romanian name and a Spanish / Italian name, is ex­plained by the desire of Romanians to integrate within Spanish or Italian society, together with their longing for their own country and recognition of their origins (Perez)11. In most cases, the Spanish / Italian name occurs in first place, which means that it is the name which is used in everyday communication. The second first name, the Romanian one, is motivated by the wish of the child’s parents, “the desire to remember Romania”; it can also be the name of a godparent or of a family member, or is added to the Spanish name after birth, as is sometimes suggested by consular clerks, or is a response to the advice given by priests. Currently, in Italy, at birth children receive a single first name, and take the last name of their father, in most cases, but also the last name of the mother (in the southern part of Italy). In accordance with Romanian tradition, Romanian children born in Italy, receive two first names. In most cases, one first name is of Italian origin, and the other is Romanian. In Spain, the same as in Romania, new-borns are registered with two first names and two last names (the last name of the father and the last name of the mother). The same as in the case of children born in Italy, whose parents choose to give them a Spanish name and a Ro­manian name, and, more often than not, adopt the Spanish method of forming the last name. Thus, Romanian children born in Spain have, in general, four names: two last names and two first names. Based on the results of the field research carried out in Spain and Italy, and an interpre­tation of the filled-in questionnaires, it was noticed that Romanian people choose Spanish or Italian names for their children, their decision being motivated by a desire to integrate within the society in which they live. They also frequently choose a second first name of Romanian origin, usually the name of a saint, under the influence of their relatives or when recommended by a priest. 11 “Hay familias rumanas que ponen a sus hijos nombres espanoles, como una forma de integración en las costumbres espanolas”. 6.1 Adaptation of Romanian names in Spanish Regarding the names of Romanian people used in communication in the Spanish language, two major tendencies were observed: firstly, the names of Romanian people are modified or spanishized, and secondly, last names are used instead of first names. The exchange of Romanian names with similar Spanish names is often encountered. Some Romanian people voluntarily introduce themselves using the Spanish alternative of their names, so that other people can more easily remember them, and simultaneously so that the fact that they are immigrants is not emphasized: Ion and Ioana are replaced by Juan and Juana, Nicolae by Nicolás, and Alexandru by Alejandro. Masculine Romanian names rarely receive the desinence -o, which is specific to Span­ish names. Thus, some people who are called Valentin or Adrian introduce themselves with Valentino or Adriano. The spanishization of Romanian names is frequently caused by the inability of Span­iards to correctly pronounce Romanian names. These transformations, which occur at the phonetic level, are determined by the absence from the Spanish phonetic system of the sounds corresponding to the following letters or groups of letters: ă, â, î, ş, ţ, v, ge, gi, ce, and ci. Thus, a person who bears the name Laurenţiu is called Laurentiu and a girl who bears the name Cătălina, Catalina. Additionally, since Romanian people introduce themselves, for the first time, using the order: last name, first name, they are called by this last name: Nita is in fact Niţă Alexan­dru, one of our respondents. In the use of Romanian names by the Spanish, two phonetic accidents occur: betacism and prosthesis. Betacism is a “phonetic modification which consists in the confusion of b with v, especially in the initial position” (Bidu-Vrânceanu et al. 2005: 86). This phenomenon is frequently encountered in the Spanish language. In speech, almost in all cases, the names Viorica, Viorel, Victor, Vasile, Vlad are pronounced Biorica, Biorel, Bictor, Basile, Blad. Prosthesis is a “phonetic accident which consists in adding a non-etymological sound at the beginning of a word in order to ease its pronunciation”, “adding a vowel at the be­ginning of a word” (Bidu-Vrânceanu et al. 2005: 417). In the Spanish language it is en­countered in the case of words which start with the sound s followed by a consonant. The sound e is added in front of them. Prosthesis is encountered in the pronunciation of the Ro­manian names Ştefan, Ştefania, and Stela which become Estefan, Estafania and Estela. 6.2 Adaptation of Romanian names in Italian In communication in the Italian language, Romanian names are adapted in the same way as in communication in the Spanish language: Italian translations of names are sometimes used (Ion - Giovanni), the names are pronounced according to the Italian phonetic system (David - Dav.d, Mirela - Mirella), or the names receive Italian suffixes (Marian – Mariano, Eduard – Eduardo). Names of Boys12 Romanian Name Italian equivalent Spanish equivalent Adrian Adriano Adrian Alex Alessandro Alex Alexandru Alessandro Alejandro Andrei Andrea Andrei Aurelian Aureliano Aureliano Bogdan Voldan Cătălin Catalin Catalin Constantin Constantino / Tino Constantino Damian Damiano Dani Danielle David David Davíd Florin Floriano Florin George / Gheorghe Georgio Jorge Ilie Elia Ion Gepetto Juan Ionu. Giovanni / Geovanni / Gianni Ionut Irinel Irinelle Iulian Giuliano Julian Lucian Luciano Lusian Marian Mariano / Mario Marian Petre / Patrik Patrizzio Pedro Robert Roberto Roberto Sebastian Sebastiano Sebastian / Sebi .tefan Stefano Estefan Teodor Teo Teodor Victor Victorio / Vitorio Bictor 12 The names given in the tables were obtained from the questionnaire which was uploaded onto Facebook (see Appendix 1). Names of Girls Romanian Names Italian equivalent Spanish equivalent Adela Adele Alexadra Alessandra Alexandra Camelia Camila Camelia Cătălina Catalina Catalina Cerasela Cerasella Constan.a Constan.a Constanta Daniela Daniele Daniela Doina Doi Elena Elena Elena Fabiana Fabiana Fabiana Fănica Fanni / Stefania Gabriela Gabri Geanina Giovana / Giannina Georgeta Georgia Jorgeta (Horheta) Geta Georgia Gianina Nina Ioana Giovanna Juana Irina Irina Irina Iuliana Georgia Lenu.a Elena Lucia Lucía Lusia Marinela Marinella / Mirella Mădălina Madalina / Mada Madalina Mihaela Michaela / Micaela / Miki Mihaela / Miaela Mioara Mia Mioara Mirela Mirella Mireya Nicoleta Nicoleta Nicoletta Nicoleta Petronela / Petro Petra Petronela Roxana Rossana Victoria Vittoria Bitoria 8. CONCLUSIONS Onomastic borrowings are frequent: Romanians prefer to name their new-borns with a Ro­manian and a Spanish or Italian name, or just Spanish or Italian names. The names of Romanians from Spain and Italy, used in communication, are adapted to the Spanish and Italian phonetic systems, respectively, or translations into these two languages are used. Bearing Romanian last names, Romanian children from Spain and Italy continue to be­long, at least through their last name, to Romanian society, whereas the Italian and Spanish first names which they have suggest their integration or desire to integrate within the host society. The combination of an Italian first name and a Romanian last name demonstrates, once again, the dual identity of Romanian people within migration communities located in Spain and Italy. On the one hand to a considerable extent they do not belong to Romanian society, but they also do not belong fully to the host society. They have, in fact, created for themselves a new identity, and also given it a new name, in two variants: rumanols and rotalians (Jieanu 2012: 168). APPENDIX 1 -QUESTIONNAIRE UPLOADED ON FACEBOOK Hi! I intend to write an article about the names of Romanian people living abroad and I’d like to address a few questions. If you want, you can answer, if you find my post disturbing, I shall erase it. 1. How do the Italians / Spanish pronounce your names? 2. If you have children or you know people who have had children in Italy /Spain, what name have you chosen or they have chosen for them. Thank you! Acknowledgments This work was supported by the strategic grant POSDRU/159/1.5/S/133255, Project ID 133255 (2014), co-financed by the European Social Fund within the Sectorial Operational Program Human Resources Development 2007-2013. REFERENCES AGUINAGA ROUSTAN, Josune (1999) Ciudadano o inmigrante. El proceso de integra­ción en la sociedad espanola, in Tezanos J.F..Tendencias en Desigualdad y Exclusi.n Social. Madrid: Editorial Sistema. PEREZ, A. El fenómeno de la inmigración. Nombres árabes y rumanos arrasan en el Registro Civil, September 9 2015. http://www.elperiodicomediterraneo.com/noticias/ temadia/nombres-arabes-y-rumanos-arrasan-en-registro-civil_31338.html. ALFORD, Richard D (1988) Naming and Identity: A cross-cultural study of personal nam­ing practices. New Haven: Human Relations Area Files Press. ENDTER, Annekatrin (2011) Living Names, Naming Lives. On the naming practices of Germans living in Finland, A socio-onomastic study. September 18 2015. https:// jyx.jyu.fi/dspace/bitstream/handle/123456789/36726/URN%3aNBN%3afi%3a­jyu-2011092811464.pdf?sequence=1. BERRY, John W. (2007) Acculturation Strategies and Adaptation. BORNSTEIN, Marc H./Kirby DEATER-DECKARD/Jennifer E. LANSFORD (2009) Im­migrant families in contemporary society. p. 69-82. New York: Guildford Publications. BIDU-VRĂNCEANU, A., CĂLĂRAŞU, C., IONESCU-RUXĂNDOIU, L., MANCAŞ, M., PANĂ DINDELEGAN, G. (2005) Dicţionar de ştiinţe ale limbii, Bucureşti: Nemira. FINCH, Janet (2008) Naming Names. Kinship, Individuality and Personal Names. Soci­ology 42 p. 709-723. GERHARDS, Jürgen/Hans SILKE (2006) Zur Erklärung der Assimilation von Migranten an die Einwanderungsgesellschaft am Beispiel der Vergabe von Vornamen. Discus­sion Papers of DIW Berlin 583. Berlin: DIW. JIEANU, Ioana (2012) Interferen.e lingvistice româno-spaniole, Ia.i: Lumen. JIEANU, Ioana (2015) Interferen.e lexicale .i onomastice în limbajul migra.iei, Timi.oara: Editura de Vest. KIVINIEMI, Eero (2006) Suomalaisten etunimet. Helsinki: Suomalaisen Kirjallisuuden Seura. LIEBERSON, Stanley (2000) A Matter of Taste: How Names, Fashions and Culture Change. New Haven: Yale University Press. TOMESCU, Domniţa (1998) Gramatica numelor proprii în limba română, Bucureşti: All Educational. World Migration in Figures. A joint contribution by UN-DESA and the OECD to the United Nations High-Level Dialogue on Migration and Development. 3-4 October 2013. September 1 2015. http://www.oecd.org/els/mig/World-Migration-in-Figures.pdf Instituto Nacional de Estadística. May 4 2015. http://www.ine.es/. Italian National Institute of Statistics. May 4 2015. http://www.istat.it/en/. FACEBOOK GROUPS Rumanol. October 10 2013. https://www.facebook.com/groups/106802239343519/. Noi doua si o umbrela. October 10 2013 .https://www.facebook.com/groups/gaabrielari­tok/. Romani in strainatate. https://www.facebook.com/pages/Romani-in-strainatate/428828277205858?­fref=ts. October 10 2013. Asociatia Romanilor Valencia. October 10 2013. https://www.facebook.com/arova?fref=ts. Romania Din Barcelona. October 10 2013. https://www.facebook.com/romaniadin.bar­celona?fref=ts Românul. October 10 2013. https://www.facebook.com/romanul?fref=ts. Romani in Spania. October 10 2013. https://www.facebook.com/groups/romanispania/?­fref=ts. Rumanos en la Rioja. October 10 2013. https://www.facebook.com/rumanos.enlarioja?fre­f=ts. Spania Romaneasca. October 10 2013. https://www.facebook.com/SpaniaRomaneasca?­ fref=ts. Radio Românul. October 10 2013. https://www.facebook.com/radioromanul?fref=ts. Romanii din Andalucia Spania. October 10 2013. https://www.facebook.com/romaniidin­ andalucia.spania?fref=ts. Spania Româneasca. October 10 2013. http://forum.spaniaromaneasca.com/index.php. POVZETEK Onomastične interference v jeziku migracij Pri dvojezičnih govorcih prihaja v rabi lastnih imen do raznih sprememb. Te spremembe so povezane s kontekstualnim značajem, ki se izraža glede na pomen, t. j. začasno povezavo med lastnim imenom in obravnavanim predmetom, odvisno od govornega in situacijskega konteksta. V trenutni ekonom­ski migraciji Romunov v Španijo in Italijo so se romunska imena pod vplivom španske in italijanske onomastike spremenila. Namen tega dela je dvoje: preučiti interferenco, ki se pojavlja v lastnih ime­nih v komunikaciji romunskih izseljencev v Španiji in Italiji ter določiti klasifikacijo novonastalih la­stnih imen v romunskih družinah, ki so se ustalile v teh dveh državah. Ključne besede: jezikoslovna interferenca, onomastika, prilagoditev, rumanol, rotalian ABSTRACT Onomastic Interferences in the Language of Migration In case of bilingual speakers, proper names undergo different transformations, depending on the con­textual character of a manifestation of meanings, “the relationship between the proper name and the denoted object being temporary, dependent on the verbal and situational context” (Tomescu 1998: 1). Within the scope of the current economic migration of Romanians to Spain and Italy, the names of Romanian people have undergone various modifications under the influence of Spanish and Italian onomastics. In the present work, the performance of two main tasks is described: an analysis of the interferences which emerge within communication, in case of the proper names of Romanian people who have emigrated to Spain and Italy; and classification of the proper names of new-born children within Romanian families that have settled in these countries. Key words: linguistic interference, onomastics, adaptation, rumanol, rotalian Nina Lovec UDK 811.163.6’367.52:811.131.1’367.52 Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/vestnik.7.87-101 Filozofska fakulteta (doktorska študentka) nina.lovec@gmail.com PRIMERJAVA SLOVENSKEGA IN ITALIJANSKEGA BESEDNEGA REDA V STAVKIH S TREMI ALI Z DVEMA ELEMENTOMA 1 UVOD Pri obravnavanju besednega reda in členitve po aktualnosti v jezikovnem paru slovenščina­-italijanščina se naslanjamo na ugotovitve praške šole. Za vpogled v posebnosti posameznega jezika in za določitev skupnih točk je nujna obravnava primerljivega in vzporednega korpusa. Analizira se nepoudarjeni besedni red in odmiki od njega tako v stavkih, v katerih so prisotni trije elementi (S, V in O), kot v stavkih z zgolj dvema elementoma (S, V/V, S in O, V/V, O). Osvetliti bom skušala, kako na možne izbire deluje preplet različnih dejavnikov od slovničnih do pragmatičnih in semantičnih ter besedilnih (izbira nove in dane informacije, vloga konte­ksta, koherence v besedilu). Prispevek stremi k temu, da bo spodbudil nadaljnje raziskovanje in opozoril na problematiko, ki je v slovenskem jezikoslovju malo obravnavana. 2 PREGLED LITERATURE Pri primerjanju besednega reda v starih in sodobnih jezikih je Henry Weil (1887), ki se je ukvarjal s historičnim jezikoslovjem, odkril poleg slovnice še en princip: na besedni red v stavkih očitno vplivajo »medsebojni odnosi med mislimi«. Njegove raziskave so češki je­zikoslovci obnovili v okviru pojma funkcionalna stavčna perspektiva in v pojmovanje jezi­ka uvedli funkcijski vidik, po katerem je jezik sistem jezikovnih sredstev, ki služijo uresni­čevanju sporazumevalnega cilja. Ta vidik predpostavlja, da imajo deli stavka funkcijo, da neko določeno informacijo postavijo v perspektivo glede na njegovo pomembnost in no­vost (de Beaugrande, Dressler 1992: 24) Avtor pojma »aktualna členitev stavka« oz. »členitev po aktualnosti« je Mathesius v delu Funkční lingvistika (1929: 100), ki je ustanovitelj lingvističnega krožka praške šole. Ka­sneje se kot veja praške šole razvije t. i. brnska šola z Janom Firbasom na čelu. Ta vpelje v jezikoslovje nov izraz – funkcionalna stavčna perspektiva1, poglobi teorijo komunikacijskega 1 V angleških delih najdemo izraz Functional Sentence Perspective, saj v angleščini actual nima enakega pomena, kot ga ima aktuální v češčini, in je bilo zato treba besedno zvezo smiselno prevesti v angleščino (Firbas 1992: 22). dinamizma in vpelje določene izboljšave, ki bodo predstavljene v nadaljevanju. Med vidnej­šimi predstavniki so še: František Daneš, Petr Sgall, Eva Hajičová, Aleš Svoboda, idr. Pri nas je Anton Breznik že leta 1908 razpravljal o razvrščanju informacij po njihovi pomembnosti. Ugotovil je, da besednega reda ne moremo analizirati zgolj v sami povedi, ampak potrebujemo kontekst. Ta kontekst je imenoval govorni odstavek (Breznik 1982). Takrat na njegovo razpravo ni bilo vidnejših reakcij. K nam je Mathesiusovo tezo prenesel Jože Toporišič (2004). Čeprav so o problematiki pozneje pisali jezikoslovci, kot sta npr. Ja­sna Makovec-Černe (1990) in Hermina Jug-Kranjec (1981), celostne obravnave oz. poglo­bljenih študij ni veliko, za besedni par slovenščina-italijanščina pa so še toliko skromnej­še. V zvezi s samo italijanščino se s členitvijo po aktualnosti oz. z besednim redom podrob­neje ukvarjajo avtorji Emanuela Cresti (1987), Angela Ferrari (2008), Rosanna Sornicola (1994, 2006) idr. 3 METODA IN HIPOTEZA Znano je, da imata slovenščina in italijanščina enak osnovni besedni red, in sicer osebek­-glagol-predmet (v nadaljevanju SVO) in da se jezika razlikujeta v tem, da je italijanščina v tipološkem pogledu analitičen, slovenščina pa sintetičen jezik. Torej se besedni red raz­ likuje po stopnji »svobode«, ki jo ima njegova zaobrnitev v enem ali drugem jeziku.2 V slovenščini je namreč le-ta bolj prost v primerjavi z italijanščino. Danes vemo, da na be­sedni red vpliva preplet mnogih dejavnikov, ki jih v grobem lahko razdelimo na skladenj­ske, pragmatične in semantične oz. po Firbasu (1992: 117) princip slovnične funkcije, ko­herence, funkcionalne stavčne perspektive, emfatičnosti in ritmičnosti. Zato je treba ugo­toviti, ali velja, da na slovenski besedni red v večji meri vplivajo pragmatični in semantič­ni dejavniki kot pa slovnični, nasprotno pa da na italijanski besedni red bolj vplivajo slov­nični dejavniki od drugih. Ta prispevek temelji na primerljivih korpusih. Analiza zajema izbrane časopisne član­ke iz slovenskega dnevnika Delo in italijanskega dnevnega časopisa Corriere della Sera, posamezne dele slovenskega izvirnika in italijanskega prevoda Lainščkovega romana Mu­riša, dele italijanskega izvirnika in slovenskega prevoda Ecovega Baudolina in dele poro­čila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije z naslovom Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956. Gradivo3, ki sestavlja korpus, je nastalo po letu 2000 in je torej sodob­ 2 Že Weil (1887) išče dokaze o tem, da je bolj prosti besedni red povezan s sklonskostjo v jeziku. 3 V analizi označujem z D1 primere iz časopisa Delo, 2.9.2013, (članki Nadzorniki družb se bodo pogosteje za­govarjali pred sodiščem, Zahtevamo priznanje nemške manjšine!, Brezposelne tridesetletnike izrivajo mlajši iskalci dela, Prelomnica, ki pa se je ni treba bati) z D2 primere iz Delo, 11.9.2013 (članki Bo šla zdravnica res v zapor, Sodnica ne dvomi o krivdi trojice, Fili bo predlagal razrešitev Lombergarja, Factor banka v predsedniški kampaniji, Desus krepi pritisk na Bratuškovo, Šoltes in nova pot). C1 je oznaka za Corriere della Sera, 2.9.2013 (članki »Da­masco ha usato il sarin«, Le spese pazze di Asma, Antenne e aerei spia »acceccano« i radar della difesa nemica, Guerra chiama guerra), C2 se nanaša na Corriere della Sera, 2.10.2013 (članki Strappi e minacce, A palazzo Grazi­oli i falchi si giocano tutto, Da Schulz a Rehn i timori dell'Europa, Dimissionari in rivolta), B1 je oznaka za primere iz slovenskega prevoda romana Baudolino, B2 pa za primere iz italijanskega izvirnika istoimenskega romana. M1 no in splošno razširjeno med izobraženim prebivalstvom obeh držav. V osnovi obsega po tisoč povedi za posamezni jezik. Izbrana dela kažejo kompleksno prepletanje mnogih de­javnikov, ki vplivajo na besedni red kot npr. pragmatični, skladenjski, semantični, besedil­ ne strategije. 4 IZREK Izrek je komunikacijska enota, ki ima pomen zato, ker je povezana s konkretno situacijo v komunikaciji. Toporišič (2004: 733) izreke definira kot povedi v danih sotvarjih, ki jim pragmatika določa pogoje uspeha za izrek dejanja. Govoreči oz. izjavitelj torej tvori izrek, ki učinkuje na nek določen način na poslušalca oz. interpreta. Izrek vključuje čas, prostor, udeležence, situacijskost, namenskost sporočanja ter kontekst. Cresti (1987: 54) opozori, da v izreku vsi elementi niso med seboj hierarhično razporejeni in ne gre zgolj za slovnič­no strukturo, temveč jih veže tudi informacijska struktura. Govorec načrtuje izrek kot za­poredje informacij, ki jih združi v dele z različno vrednostjo (tema-rema), tvori t. i. govorni material tako, da bo dosegel nek informacijski namen. Specifična vloga izrekov je v njiho­vem doprinosu k semantični in pragmatični sestavi besedila, ki zagotavlja sporočilno uspe­šnost besedila (ilokucijsko, informacijsko, medbesedilno itd.) v njegovi celoti. Lombardi Vallauri (1996: 13) omeni možna razmerja med dvema izrekoma v besedilu, in sicer: sood­visnost (kaže se v uporabi veznih besed in glagolskih časov in kot stopnja skladenjske od­visnosti torej zajema odvisnike, priredja), koreferenco (anaforično navezovanje), logično­-semantična in informativna razmerja tudi znana pod imenom komunikacijski oz. sporazu­mevalni dinamizem; zadevajo obravnavo nove in dane informacije, teme in reme itd.; iz­javitelj tako izbere besedni red, veznike, intonacijo in sredstva, ki omogočajo pomik infor­ macije v ospredje ali v ozadje oz. poudarjanje. Izrek v besedilu je lahko linearno povezan z izreki neposredno pred njim ali po njem; sintaktična, pragmatična ali semantična povezava se lahko nanaša tudi na izreke, ki niso neposredno pred ali po danem izreku, temveč so bolj »oddaljeni«4. Tovrstne povezave v nekem smislu prispevajo k bolj bogatemu besedilu, saj tako tvorijo omrežje povezav in kažejo tudi na učinkovanje veznih dejavnikov. je oznaka za primere, ki so v romanu Muriša, M2 pa za primere, ki so iz italijanskega prevoda tega romana. SIO je oznaka za primere iz poročila Slovensko-italijanski odnosi, primeri iz tega poročila, ki je pisano v italijanskem jeziku, pa so označeni z RIS. 4 Reinhart (1981: 74, 75) meni, da sta dva izreka lahko referenčno povezana, če drži, da vsebujeta omembo istega referenta ali pa referent, ki je omenjen v drugem izreku, spada k referenčnemu okvirju, ki je izražen v predhodnem stavku. Obstaja preferenca, da sta povezana izraza, ki služita kot tema ali kot okvir, ne pa katerakoli dva izraza. To ponazori s primerom (ibid.) »Ready? Well: you'll recall that chapter before last I declared to Mister Haecker that anyone who wishes to order his life in terms of a rationale must first of all answer for himself Hamlet's question, the question of suicide. I would add further that if he wants my respect, his choice to live must be based on firmer ground than Hamlet's – that »conscience does make cowards of us all.«, kjer je več izrazov referenčno povezanih (npr. omemba Hamleta in ponovitev splošnega osebka iz prvega stavka). Druga vrsta kohezije je semantična povezava med izrekoma, ki se pokaže, ko sta povezana s povezovalnikom, ki se lahko enostavno prikliče v spomin. 5 BESEDNI RED IN DEJAVNIKI VPLIVA Ferrari (2008) meni, da se besedilo deli na sporazumevalne enote, ki so organizirane znotraj sistema, ki je sestavljen iz več semantičnih in pragmatičnih perspektiv. Vsaka izmed njih se udejanji kot mreža povezave med posameznimi sporazumevalnimi enotami. Iz tega izhaja­jo hierarhične ureditve. Najpomembnejše perspektive v organizaciji besedila so tako logič­no-semantična in tematična. Tema5 je poenostavljeno rečeno tisto, o čemer je v stavku ne­kaj povedano, rema pa je tisto, kar je povedano o temi. Na ravni stavka tema in rema sovpa­data s stavčnim elementom (npr. slovnični osebek ima tendenco, da je tematičen v sloven-ščini in italijanščini, rema pa se prevladujoče izrazi s predmetom, ki zaseda končni položaj v stavku6), na ravni besedila pa lahko sovpadata s celim stavkom. Stavek je lahko tudi brez teme (npr. Dežuje.). Daneš (1974: 113) meni, da je tematska organizacija besedila tesno po­vezana z besedilno koherenco. Izbira in razporeditev tem v besedilu kaže določene vzorce. Ravno tako kaže progresija tem nekaj vzorcev (postopnost s konstantno temo, linearna po­stopnost, globalni tematični razvoj in kombinacije le-teh). Definira makrostrukturo izreka, v nasprotju s Firbasom (1992), ki za obravnavo vzame mikrostrukturo, ko posameznim ele­mentom v stavku določa stopnjo komunikacijskega dinamizma. Implementacija opisanih modelov je v določenem jeziku odvisna od lastnosti tega jezika in seveda od sredstev funk­cionalne stavčne perspektive. Nepoudarjen besedni red v obeh jezikih je sosledje SVO, kjer je osebek na prvem po­ložaju v stavku (P1), predmet pa na zadnjem položaju (Pn), ostali členi se razvrščajo na vmesna mesta (pred ali za glagolom). Po členitvi po aktualnosti je tema pred remo. Naj­prej izvemo dano/staro informacijo, šele nato novo. Primer Ta je spodbudila nastanek pr­vih partizanskih enot in začela vojaško delovanje proti okupatorjevim silam [...] (Od: 46) ima celo temo izraženo z zaimkom, kar pomeni, da je bila izražena s samostalnikom že v predhodnem relevantnem kontekstu. Kljub temu pa teme ne smemo enačiti s staro/dano in­formacijo, saj poznamo tudi teme, ki so nosilke nove informacije, kot v naslednjem prime­ru »Mesto je polno zbiralnikov,« je rekel Niketa. »Konstantinopelski vrtovi niso dar nara­ve, marveč dosežek veščine« (B1: 26), kjer so vrtovi prvič omenjeni in nova informacija, a kljub temu tema, ki omogoča linearnost pripovedovanja. Poudarjeni stavki imajo najpogosteje remo pred temo in besedni red, ki odstopa od ne­poudarjenega. V slovenščini je skladenjska vloga besed in besednih zvez določena z obli­koslovnimi sredstvi. O zaporedju stavčnih členov v slovenščini odloča členitev po aktual­nosti (Toporišič 2004: 667), v italijanščini pa je skladenjska vloga besed določena z njiho­vo postavitvijo oz. besednim redom v povedi (Dardano, Trifone 1995). Firbas (1992) vpelje pojem komunikacijski dinamizem (odslej: KD), s katerim poj­muje, da vsak stavčni element nosi informacijo, ki prispeva k nadaljnjemu razvoju 5 Izraza tema-rema sta terminološko bolj zastopana v evropski literaturi, v ameriški pa najdemo pogosteje diho­ tomijo angl. topic-comment. 6 Golková (1995) kontrastivno analizira remo v češčini in angleščini. Zaključi z ugotovitvijo, da se tudi v tem jezikovnem paru rema najpogosteje manifestira kot predmet, ki zaseda končni položaj v stavku in je samostalnik. sporazumevalnega razmerja. Element, ki nosi najpomembnejšo informacijo, ima najviš­jo stopnjo KD v stavku. Stopnje KD so rezultat funkcionalne stavčne perspektive (odslej: FSP), porazdelitev elementov v stavku pa je rezultat linearne razporeditve elementov, se­mantičnosti elementov, možnosti izluščenja dane ali nove informacije iz predhodno relevan­tnega konteksta. Danes vemo, da je treba upoštevati še pragmatičnost in slovnično raven. Omeniti je treba še vpliv dane in nove informacije na besedni red v stavku. Porazde­litev le-teh je povezana s tipološkimi značilnostmi jezika, hkrati pa tudi s kontekstom. Po Firbasu (ibid.) za ugotavljanje novosti informacije upoštevamo neposredni predhodni rele­vantni kontekst. V slovenščini je tako dana informacija v stavku na začetnem položaju (od­slej: P1), nova na končnem položaju (odslej: Pn), ker naj bi dana informacija povezovala stavek s prejšnjim kontekstom, nova pa naj bi ga navezovala na nadaljevanje. V slovenšči­ni je nova informacija seveda lahko tudi na stavčnem položaju pred Pn, v tem primeru stav­ka ne povezuje neposredno s kontekstom v nadaljevanju. Sornicola (2006) meni, da stavč­ni elementi, ki so dani in so na položaju leve polovice stavka, orientirajo stavek proti leve­mu kontekstu, ravno obratno je z elementi na desni strani. Le-ti torej orientirajo stavek pro­ti desnemu kontekstu. Primer: Pogodba ni zavezovala Italije k spoštovanju slovenske in hr­vaške manjšine [...] Tudi poznejši jugoslovansko-italijanski sporazumi iz leta 1924 in 1937 [...] niso vsebovali določil o zaščiti manjšin. Rapalska pogodba naj bi po načrtih italijan­skih in jugoslovanskih pogajalcev zgladila pot medsebojnemu prijateljstvu in sodelovanju med državama. Do tega pa ni prišlo[...] (Od: 37). V tretji povedi se levi del, torej Rapalska pogodba, navezuje na predhodni kontekst in sicer na vse prejšnje pogodbe in sporazume. Desni del, ki govori o določilih za zaščito manjšin, pa se orientira na nadaljevanje pripove­dovanja. Tako izvemo, da do tovrstnih določil ni prišlo. Vsako besedilo ima konkretni kontekst, v katerem nastane in dejavniki konteksta (ude­leženci, njihovo poznavanje, pričakovanje itd.) vplivajo na oblikovanje besedila z izbiro iz­raznih sredstev. De Beaugrande in Dressler (1992: 50–216) navajata, da morajo biti izpol­njeni vsi pogoji, imenovani tekstualnost, pri tem zanjo navajata sedem kriterijev (koheren­ca, kohezija, namernost, sprejemljivost, informativnost, situacijskost in medbesedilnost). Kontinuiteta smislov je osnova koherence, ki predstavlja vzajemen dostop in vzajemno re­levantnost pojmov in odnosov znotraj nekega besedilnega sveta. Gre za rezultat povezo­vanja pojmov in odnosov/relacij v omrežje, ki ga sestavljajo prostori védenja, ki so zbra­ni okoli glavnih tem. 5.1 Slovenski besedni red Po Jakobsonu (1963) lahko razločimo 6 razporeditev besednega reda, ki pa se ne pojavljajo enako pogosto: (1) SVO, (5) SOV, (3) VSO, (6) VOS, (2) OSV in (4) OVS. Besedni redi, ki se začnejo z glagolom, naj bi bili pri SVO jezikih redkejši in značilni za pisni jezik.7 7 Enako ugotavlja tudi Uroševič (1986) pri analiziranju srbohrvaščine. Najpogostejši po SVO je po njegovem mnenju OSV. V slovenskem korpusu se besedni red SVO pojavi v večini oz. v več kot 50% vseh analiziranih stavkov (samostojne povedi in glavni stavki). Različici VSO in VOS se pojavi­ta v redkih primerih, pri čemer je redkejša VOS, če ne upoštevamo primerov, ki bi utegnili biti podvrženi vplivu italijanskega izvirnika ali pa, ki zapisujejo govorjeni jezik ali narečje. Primeri iz korpusa: (1) Društvo ima štiri ustanovne člane. (D2) (2) Državnim podjetjem zakon prepoveduje sofinanciranje kampanij politikov. (D2) (3) Na koprski upravni enoti je v postopku registracija društva Verjamem. (D2) (4) Omenjeno podjetje vodi Jožef Gerečner. (D2) (5) Mama Nataša Vidmar pa jo je takoj ustavila in opozorila. (D1) (6) Odvračale so jih tudi novice o pobojih Italijanov jeseni 1943 na območju Istre (...) (SIO: 50) Če skušamo analizirati primere, ki odstopajo od besednega reda SVO (1), opazimo, da se v slovenščini premik nekega elementa z njegovega »nepoudarjenega oz. prototipičnega« položaja ne odraža nujno v poudarjenosti prav tega elementa. Če pa poudarek pade na ele­ment, ki je na svojem kanoničnem položaju in je v istem stavku prisoten element, ki je od­maknjen od svojega kanoničnega položaja, to ne spremeni mesta poudarka. Poskusimo pra­gmatično analizirati stavke struktur, ki imajo premaknjen osebek na mesto pred povedkom. V (5) je osebek na P1 (mama Nataša Vidmar) nova informacija, predmet na P2 (jo) pa je tema, dana informacija, razberljiva iz predhodnega konteksta. Torej ni nujno, da je po­udarek na elementu, ki smo ga premaknili iz njegovega kanoničnega položaja (v tem prime­ru je predmet izražen z zaimkom). Prav nova informacija je nosilec poudarka, lahko bi rekli, da ima največji komunikacijski dinamizem v stavku in je kot taka lahko razumljena kot po­udarek, ki je v kontrastu do nečesa predhodno omenjenega (iz predhodnega konteksta razbe­remo, da je to mama v nasprotju z bratom, ki je sestri obljubljal vožnjo v šolo s kolesom). Pri (2) je O na položaju P1 in je nova informacija, poudarek je torej na osebku, ki nosi najvišji komunikacijski dinamizem. Osebek je tudi nova informacija v stavku, saj je predmet razberljiv iz predhodnega relevantnega konteksta (med nepravilnostmi pri Türku je tudi prispevek družbe v občinski lasti). Zaobrnitev besednega reda v tem primeru omo­goči, da se nadaljevanje članka zdaj usmeri k »zakonu«, ki postane tema naslednjega stav­ka. Sornicola (2006) na podobnih primerih iz ruščine ugotovi, da je, če je tak element pred remo, njegova informacijska vloga vedno specifična, saj je taka tema nova informacija, po­udarek pa je na S v primeru [Zakaj ne odpreš okna?] »Otca šúm bespokoit.« (2006: 400). V (4) na morebitno vprašanje, ki ga razberemo iz konteksta (tj. Kdo vodi podjetje Ekopark?), je v odgovoru predmet in tema, poudarek pa je na osebku, h kateremu je usmer­jena nadaljnja komunikacija. V primeru (3), ki je naveden kot VSO, imamo konstrukcijo XVSO pri čemer ima element X vlogo okvirja, v katerega je umeščeno dogajanje. 5.2 Italijanski besedni red V italijanskem korpusu se besedni red SVO pojavi prav tako v večini vseh analiziranih stav­kov, v primerjavi s slovenščino je približno 15 % pogostejši. Sornicola (2006) je izvedla raziskavo za različne žanre in dobila naslednje rezultate pojavljanja besednega reda SVO: 58 % v stripih, 87 % v časopisnih člankih, 98 % v znanstvenih besedilih. V pričujočem ita­lijanskem korpusu ne najdemo besednega reda OSV, red (11) VOS je prav tako zelo redek. Antinucci (1977: 121) navaja možne besedne rede v italijanskih stavkih: (8) VSO, (7) SVO, (10) SOV, (9) OVS, OSV in IVOS, ISOV, OVIS. Po Antinucciju naj bi VOS v pisnem je­ ziku večinoma zahteval različico IVOS s predmetom v tretjem sklonu na P18. Primeri: (7) Il regime aspetta le future mosse statunitensi. (C1) (8) E stata la reazione dei ribelli del Consiglio nazionale siriano. (C1) (9) Lo ha detto ieri Martin Schultz a un'intervista all'Ansa. (C2) (10) Io quello stavolta lo lascio stecchito. (C2) (11) Costituisce un'eccezione la Dieta goriziana, (...) (RIS: 74) V nasprotju s slovenščino je v italijanščini element, ki je premaknjen iz svojega kano­ničnega položaja, tudi nosilec poudarka v stavku. Seveda se lahko tak element premakne na P1 in je tematiziran, če mu sledi zaimek, ki ga povzame. Pri (9) je poudarek na predmetu, ki je na položaju P1 in ima lahko kontrastivno branje (to je povedal in ne nekaj drugega, tu iz sobesedila razberemo, da je Schulz povedal, da bi padec vlade povzročil nestabilnost v državi). (8) ima poudarek na osebku, saj je O (dei ribelli del Consiglio nazionale siriano) na svojem kanoničnem položaju. Sicer pa gre tu za funkcijo dodatne informacije (iz konteksta razberemo, da je potrebna dodatna vojaška pomoč). V (10) je poudarek na predmetu, stavek je kontrastiven, če ga beremo, da bo prav nje­ga uničil in ne nekoga drugega. Vendar je treba upoštevati, da gre za dobesedno navedbo besed politika in ima zato tudi značilnosti govora. Osebek v stavku (11) je v kontrastu s prej navedenimi dejavniki in zato v ospredju oz. poudarjen. Omogoča pa kontinuiteto v nadaljevanju besedila in progresijo teme, saj se na­daljuje z opisom goriškega deželnega odbora. Kot nakazano v 5.1 v slovenščini premik nekega elementa ne pomeni nujno kontrastiv­nega branja le-tega, temveč zgolj njegovo drugačno besedilno funkcijo; v 5.2 pa vidimo, da se v italijanščini premik zgodi le v primeru, če gre za poudarjenost tega elementa. Premik v levo (ital. dislocazione a sinistra) omogoči, da premaknjeni element ni nujno nosilec po­udarka stavka. Tema postane stavčni člen, ki ni osebek. Element povzamemo s poudarje­nim zaimkom, bodisi osebnim (il direttore, lui vuole avere sempre ragione) (italijanščina 8 Antinucci (1977: 122) navaja zgled za IVOS »A Piero, ha portato il libro tua sorella.« ne pozna nepoudarjenega osebnega zaimka9) bodisi kazalnim (il coraggio di affermarsi, quello ancora manca), ki sodi že v remo stavka (Dardano, Trifone 1995: 441). Primer: (12) Il primo colpo l'ha sparato il candidato alla segreteria Cuperlo, poi e stata la volta del se­gretario Epifani, entrambi durissimi verso il Cavaliere. (C2) Italijanski jezik pozna tudi premik v desno (ital. dislocazione a destra), kjer je najprej rema, nato tema. Tematični element je na koncu stavka, pred njim pa je zaimek, ki je del reme (Giorgio li compra alla stazione, i giornali) (Ferrari 2008: 213). Še en primer, kjer besedni red elementov ni kanoničen, razporeditev dane in nove informacije pa sledi principu dano-novo: Ali ste že razdelili gledališke vloge? (13) Da, Francko bo igrala Julija. V tem primeru je Julija osebek in nova informacija na položaju Pn, predmet pa je na položaju P1 in je dana informacija. Tak stavek bi v italijanščini zaradi slovničnega vpliva moral biti preveden kot razcepljeni stavek, navidezno razcepljeni stavek ali stavek s premikom predmeta v levo, saj bi bila nova informacija na položaju Pn upravi­čena z vzpostavitvijo povezave z nadaljnjim kontekstom. 6 BESEDNI RED V STAVKIH Z DVEMA ELEMENTOMA 6.1 Stavki z glagolom in osebkom V obeh jezikih sta možni zaporedji SV ali VS. Ko torej ni dodatnega elementa (osebka), so stavki po Danešu podvrženi »nestalnemu besednemu redu« (ang. labile word order), v ka­terih naj bi bil položaj besed posledica delovanja neslovničnih dejavnikov. Vendarle se Sor­nicola (2006) sprašuje, ali ta oscilacija med besednim redom SV in VS ni morda posledi­ca dejstva, da so določeni glagoli vezljivi z eno ali drugo različico besednega reda. Tako v slovenščini kot italijanščini konstrukcije z neprehodnimi in s povratnimi glagoli kažejo pre­cejšnjo »labilnost« v besednem redu, torej udejanjanje različice VS ali SV. Prehodni glagoli izbranega korpusa se v omenjenih različicah besednega reda pojavljajo redkeje. Za italijanščino najdemo v korpusu besedni red SV v približno 53% primerov, VS pa v 47%. Rezultati so zelo podobni tistim, predstavljenim pri Sornicoli (1994), ki dobi razmerje blizu 50% vs. 50%. V slovenščini je razmerje nekoliko drugačno, saj je primerov približno SV 59%, VS pa 41%. Zanimivo je, da so glagoli, ki se pojavljajo v tovrstnih strukturah, po­mensko podobni v obeh jezikih in se lahko razdelijo v 5 večjih skupin. Porazdelitev nepre­hodnih glagolov in porazdelitev besednega reda v korpusu sta v odstotkih prikazani v spo­dnji tabeli. Glagolsko pomenske skupine glede na vezljivost so povzete po Sornicola (1994). 9 V italijanščini ni zaimkov, ki bi bili naslonke in bi imeli funkcijo osebka. Za interpretacijo osebka zadošča glagolska oblika, iz katere sta razberljiva število in oseba, ki omogočata razumevanje tega, kaj je osebek (npr. o vengo). Osebek oz. prosta oblika zaimka v vlogi osebka, se uporabi zgolj, če bi želeli izrecno poudariti osebo (npr. LEI ha meritato il premio, non Franco) (Renzi 2001: 551). Francoščina, nasprotno, pozna poudarjeni in nepoudarjeni osebni zaimek (JE pars demain). Nepoudarjeni se uporabljajo kot osebek, poudarjeni pa se uporabljajo kot samostojni zaimki, pri poudarjanju, za predlogi itd. (Jereb 2004: 80) sprememba stanje premikanje govorjenje, razumevanje, mišljenje ravnanje, upravljanje, ustvarjanje slovenščina SV (29%) (62%) (60%) (42%) (64%) VS (71%) (38%) (40%) (58%) (36%) italijanščina SV (80%) (46%) (61%) (60%) (48%) VS (20%) (54%) (39%) (40%) (52%) V slovenščini se pri besednem redu SV najbolj številčno pojavljajo kombinacije z gla­goli, ki sodijo v skupino stanja in tisti, ki so v skupini ravnanja, upravljanja in ustvarjanja. Najmanj številno so zastopani glagoli, ki sodijo v skupino spremembe. Pri besednem redu VS so najpogostejši glagoli, ki sodijo v skupino stanja in govorjenja, razumevanja in mi­šljenja. V italijanščini pri SV najdemo največ glagolov stanja in premikanja, pri VS pa sta­nja. Tudi v italijanščini je najslabše zastopana kategorija glagolov spremembe. Pridoblje­ni rezultati so tudi skladni z ugotovitvijo, da je v jeziku tudi sicer najmanj prav glagolov, ki označujejo spremembe.10 Pričakuje se, da so razlike v porazdelitvi odvisne tudi od vrste konstrukcije (npr. tr­pnik, povratno-osebna tvorba) in pragmatičnih dejavnikov (tematizacija, fokalizacija, pre­mik v ozadje (ang. backgrounding), premik v ospredje (ang. foregrounding). Kaže, da pri razporeditvi igrata pomembno vlogo leksikalni vid in aktionsart11 ter živost12 osebka. V slo­venščini je kategorija živosti pomembna za razporeditev besednega reda. Če je namreč ose­bek v tej kategoriji, je njegov položaj pogosteje na začetku stavka. Glede na to, da slovnični dejavnik v slovenščini ni tisti, ki najbolj vpliva na besedni red, lahko zasledimo tudi stavke kot (14) Na nekoga je nekaj padlo. »Nekaj«, ki ima funkcijo osebka in sodi v kategorijo ne­živosti, je v stavku na položaju, ki sledi P1; slednjega zavzema samostalnik, ki sodi v kate­gorijo živosti. V italijanščini, kjer je besedni red močneje podvržen slovničnemu vplivu, to ni možno in bi se prevod lahko glasil (15) Qualcosa e caduto su qualcuno. Glagoli, ki označujejo trajanje, se pogosteje pojavljajo pri opisovanjih in imajo večkrat besedni red SV, glagoli premikanja in spremembe pa pri pripovedovanjih z vzorcem VS in imajo načeloma predstavitveno funkcijo. Ta besedni red se velikokrat povezuje tudi z nada­ljevanjem pripovedi (ang. narrative progression). V slovenščini opazimo, da je SV pogostejši tam, kjer je S dana informacija (16a) Fri­derik se je vendar utopil v Kilikiji (B1: 27) in tema. Ker se je v danem odstavku že govorilo 10 Žele (2011: 13,14) predstavi pomensko glagolsko piramido, ki je tudi pomensko-hierarhična vezljivostna mreža. Osnova so temeljni glagoli stanja in tvornih/netvornih dejanj in procesov. Podskupina teh so elementarni glagoli naravnih pojavov in življenjskih procesov. Nosilni temeljni glagoli pa so izhodišče za specializirane glagole, med katerimi so tudi glagoli sprememb in so pri dnu omenjene piramide. 11 Po Žele (2012: 88) imenovan tudi podvid glagolskega dejanja. Vidski pomen stavka je rezultat vidske vrednosti glagola in časovnega ustroja določenega stavčnega položaja. 12 Kot živost pojmujem tisto, kar Toporišič (2004: 266-267) navaja kot kategorijo podspola, torej živost in človeškost. o Frideriku in njegovi smrti, je stavek SV le neposredno nadaljevanje. Friderik je predho­dno bil rema, zdaj nadaljuje pripoved kot tema. Ne gre torej za premik, spremembo ali pre­senečenje, temveč za Daneševo linearno postopnost. V italijanščini se kažejo podobne ten­dence (16b) Ma Federico e annegato in Cilicia! (B2: 28). Red SV je pogost tudi pri razla­ganju (17) Podatki Statističnega urada Slovenije govorijo drugače, saj je bilo s popisom leta 2002 [...] (D1). V italijanščini je z glagoli govorjenja pogostejša struktura SV, če sledi nadaljevanje stavka (18) La Santanche faceva sapere che [...] (C2). V italijanščini je tako nova informacija na položaju Pn zgolj izbira za vzpostavitev povezave z nadaljnjim kon­ tekstom. VS velikokrat prikliče v ospredje osebek, ki je že prisoten v neposredno relevantnem kontekstu (19) Pravice etnične skupnosti so na ustavni ravni urejene, je poudaril Pahor, poleg tega pa ...) (D1). V (20) Kje pa so tiste bakle? (B1: 25) stoji pred osebkom kazalni zaimek, saj je bil osebek omenjen že v predhodnem kontekstu, vendar ne prav v stavku, ki je na položaju pred tem, temveč z daljšim premorom. V tem smislu nadaljuje predhodno omenjeno dejanje in lahko bi rekli, da gre za primer mrežne in ne strogo linearne poveza­ve med izrekoma. V italijanščini je nova informacija na položaju Pn pogostejša z glagoli premikanja, kjer je vzorec (X)VS (21) E qui resta un dubbio: davvero i dissidenti del Pdl. (C2) Pri vzpostavitvi kontinuitete v besedilu poleg jezikovnih oblik (npr. ničta anafora, gla­golsko ujemanje, premiki) vpliva tudi variacija besednega reda VS/SV ali VO/OV. Ben­tivoglio (1983) natančneje proučuje omenjene kombinacije (torej SV/ VS oz. OV/ VO) in njihov vpliv na kontinuiteto v diskurzu. Če zelo posplošimo, lahko rečemo, da je v jezikov­nem paru, ki ga analiziramo, OV odraz večje kontinuitete v primerjavi z VO (Ga bova pa pustila (B1:24) vs. Ubil sem človeka (B1:27). 6.2 Stavki z glagolom in predmetom Kombinaciji VO ali OV sta možni v obeh jezikih, nista pa približno enako pogosti, kot je primer s parom SV vs. VS. Oba jezika sta namreč, če bi uporabili drugačno teoretsko osno­vo (npr. Sgallovo metodo Functional Generative Description (1973), po strukturi take vr­ste jezika, ki imata spreminjevalce (torej O) desno od glave (V). Vendarle vemo, da so ra­ zlogi za postavitev VO ali OV bolj kompleksni in rezultat izbire, na katero vpliva precej dejavnikov. Za italijanščino najdemo pribl. 25% primerov OV v nasprotju z VO. V slovenščini je razmerje nekoliko drugačno, saj varianto OV najdemo v približno 35%. Seveda bi tudi te glagole lahko porazdelili v predhodno omenjenih pet pomenskih skupin. Opazili bi, da je kombinacija OV v slovenščini v večini primerov vezana na glagole, ki označujejo stanje, najmanj pa na glagole, ki označujejo spremembo. V italijanščini pa rezultati naše analize kažejo, da za tak besedni red najdemo največkrat navezavo z glagoli ravnanja, najmanj oz. skoraj nič pa z glagoli, ki označujejo spremembe. Omeniti je treba, da je v italijanščini O mnogokrat izražen z zaimkom v tretjem ali če­trtem sklonu, ki praviloma pri zanikanju zaseda položaj takoj za nikalnico, torej P1 (22) Non mi pare proprio (M2: 15). Prav tako je pogost položaj P1 pri predmetu, ko gre za tvor­jenje vprašanj po jezikovni normi (23) Che cosa mai poteva essere? (M2: 21). Toda, če se osredotočimo na primere, kjer ne deluje slovnična prisila, vidimo, da je razloge za postavi­tev treba iskati prav v kontinuiteti diskurza, v prepletu dejavnikov kot so dana vs. nova in­formacija, kontrastivnost, poudarjanje idr. Slovenski primer OV (24a) Ga bova pa spustila. (B1: 24) vs. (24b) E abbandoniamo­lo. (B2: 25) z zaimkom za tretjo osebo ednine nam pove, da je bil referent že predhodno omenjen v kontekstu. Gre za konja, ki ga Baudolino ne more odpeljati na varno. V tem smi­slu je zaimek tematičen in konstrukcija OV zagotavlja kontinuiteto visoke stopnje v diskur­zu. V italijanski različici gre za drugačno strukturo, zaimek se nasloni na glagol, tako da imamo v bistvu strukturo VO, saj slovnična prisila jezika v tem primeru ne dopušča različi­ce z zaimkom pred glagolom v velelniku. V primeru (25a) Tega pojava ne kaže jemati v absolutnem smislu. (SIO: 27) vs. (25b) Questa distinzione non va pero assolutizzata. (RIS: 62) je predmet s kazalnim zaimkom bil predhodno že omenjen v besedilu, v katerem se nadaljuje kot tema. Diskurz je kontinuiran. V italijanščini so predmeti na P1, ki so tematični in kasneje v stavku niso povzeti z zaim­kom (kot je pri premiku v levo), odraz posnemanja starejše italijanščine in zato v pisnih be­sedilih mnogokrat stilistične narave kot: la stessa obiezione ha fatto anche il correlatore (Lombardi Vallauri 2004: 294). V italijanščini je O na P1 poudarjen in odraža zožano remo ali fokalizacijo (26) A lui, solo a lui obedisco. (C2). Nasprotno pa O na P2 deluje v skladu s principom progresije v be­sedilu. Zagotavlja povezavo z nadaljevanjem besedila, je rematičen in nov element. VO: (27a) Ubil sem človeka. (B1: 27) vs. (27b) Ho ucciso un uomo. (B2: 28) Po po­govoru o dogodkih dneva Baudolino izpove, kaj je storil. Gre za popolnoma novo informa­cijo, ki je rematična in kot taka omogoča nadaljevanje pogovora, ki pa se začne pri tej na novo uvedeni točki. SKLEP Prispevek je skušal pokazati, da je besedni red SVO res najpogostejši v obeh jezikih, med­tem ko je besedni red, ki ima V na P1, najredkejši. Vendarle se znatne razlike med jeziko­ma pokažejo pri premiku elementov z njihovih standardnih položajev, kjer je za slovenšči­no značilna veliko večja prostost v primerjavi z italijanščino, pri kateri ima močan vpliv slovnična funkcija, čeprav gre za jezik z deloma prostim besednim redom. Predstavljeni in primerjani so torej osnovni vzorci besednega reda v jezikovnem paru. Pri besednem redu stavkov s samo dvema elementoma je razvidno, da poleg prej naštetih dejavnikov na izbiro močno vplivata še vid in vrsta glagolskega dejanja (nem. aktionsart) ter kategorija živosti samostalnika in informacije, izluščene iz neposrednega relevantnega konteksta kot nove ali stare vs. dane. Treba je upoštevati še pragmatične dejavnike, progresijo pripovedi in seve­da zagotavljanje kontinuitete v besedilu. Moja nadaljnja raziskava bo podrobneje obravna­vala položaj posameznih stavčnih elementov v določenem besednem redu in konstrukcije, ki zaznamujejo poudarjanje določenega elementa. V bodoče bi veljalo tudi kontrastivno poglobljeno primerjati več jezikovnih parov, npr. jezike z zelo togim besednim redom z jeziki, kjer je besedni red razmeroma prost. Možna je tudi primerjava besednega reda v besedilih z različnimi žanri. Tudi diahrone raziskave ene­ga jezika, ki se sicer redkeje pojavljajo v literaturi, omogočajo predvsem razumevanje funk­cionalnosti v jeziku današnjega časa, poleg tega pa nudijo tudi sociolingvistični pogled na družbo. Kot že omenjeno v članku, vidnejših raziskav rematične progresije še ni, medtem ko je tematična dobro raziskana. Možnosti za nadaljnje raziskovanje je veliko, nenazadnje se lahko izsledki uporabijo tudi pri pedagoškem delu. LITERATURA ANTINUCCI, Francesco/Guglielmo, CINQUE (1977) Sull'ordine delle parole in italiano: l'emarginazione. Studi di grammatica italiana, zvezek 6, 121–146. BENTIVOGLIO, Paola (1983) Topic Continuity in Spoken Latin American Spanish. Tal­my Givon (ur.), Topic continuity and discourse: a quantitative cross-language study Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Co., 255–313. BREZNIK, Anton (1982) Jezikoslovne razprave. Ljubljana: Slovenska matica. CRESTI, Emanuela (1987) L'articolazione dell'informazione nel parlato. Gli italiani parla­ti: sondaggi sopra la lingua di oggi. Firenze: Accademia della crusca. DANEŠ, František (1974) Functional Sentence Perspective and the Organization of the Text. František Daneš (ur.), Papers on Functional Sentence Perspective. Prague: Aca­demia,106–127. DARDANO, Maurizio/Pietro TRIFONE (1995) Grammatica italiana con nozioni di lingu­istica. Bologna: Zanichelli. DE BEAUGRANDE, Robert/Wolfgang DRESSLER (2 1992 [1981]) Uvod v besediloslov­je. Aleksandra Derganc, Tjaša Miklič (prev.). Ljubljana: Park. FERRARI, A. (ur.) (2008) L'interfaccia lingua-testo. Natura e funzioni dell'articolazione informativa dell'enunciato. Alessandria: Edizioni dell'Orso. FIRBAS, Jan (1992) Functional sentence perspective in written and spoken communicati­ on. Cambridge: Cambridge University Press.GOLKOVÁ, Eva (1995) Rheme in English and in Czech. Brno Studies in English 21, 47–57. JAKOBSON, Robert (1963) Implications of language universals for linguistics. Joseph, H., Greenberg (ur.), Some Universals of Grammar with Particular Reference to the Or­der of Meaningful Elements. Universals of Language. London: MIT Press, 208–219. JEREB, Elza (2004) Francoska slovnica po naše. Ljubljana: Cankarjeva založba. JUG KRANJEC, Hermina (1981) O pomenski in stilni vlogi besednega reda pri oblikova­nju sporočilne perspektive povedi. Jezik in Slovstvo 27, 37–42. LOMBARDI VALLAURI, Edoardo (1996) La sintassi dell'informazione, uno studio sulle frasi complesse tra latino e italiano. Roma: Bulzoni editore. LOMBARDI VALLAURI, Edoardo (2004) Sintassi e informazione nell'italiano antico: l'oggetto preverbale. Maurizio Dardano (ur.), La sintassi dell'italiano antico. Roma: MMIV Aracne editrice s.r.l., 293–321. MATHESIUS, Vilém (2 1991 [1929]) Funkční lingvistika [La linguistica funzionale]. Jana Hrdá, Giuseppe Maiello (prev.), Sborník přednášek pronesených na Prvém sjezdu če­skoslovenských profesorů filozofie, filologie a historie v Praze 3-7 dubna 1929. Pra­ga, 118–130; Rosanna Sornicola, Aleš Svoboda (ur.), Il campo di tensione. Napoli: Li­guori editore, 97–112. MAKOVEC-ČERNE, Jasna (1990) Besedilne zvrsti in tematski razvoj besedila. Vestnik -Društvo za tuje jezike in književnosti 24(1/2), 39–46. REINHART, Tanya (1981) Pragmatics and linguistics: an analysis of sentence topics. Phi­losophica 24(1), 55–94. RENZI, Lorenzo (ur.) (2001) Grande grammatica italiana di consultazione. Bologna: Il Mulino SGALL, Petr idr. (1973) Topic, Focus and Generative Semantics. Kronberg: Scriptor. SORNICOLA, Rosanna (1994) On Word-Order Variability: A Study from a Corpus of Ita­lian. Lingua e stile 29(1), 25–57. SORNICOLA, Rosanna (2006) Interaction of syntactic and pragmatic factors on basic word order in the languages of Europe. Giuliano in Marcia Bernini, L. Schwartz (ur.), Pragmatic Organization of Discourse in the Languages of Europe. Berlin/New York: Mouton de Gruyter, 357–544. TOPORIŠIČ, Jože (2004) Slovenska slovnica. Maribor: Založba obzorja. UROŠEVIČ, Zoran in sod. (1986) Some word order effects in Serbo-Croat. Haskins Labo­ratories: Status Report on Speech Research SR-88. WEIL, Henry (1887) The order of words in the ancient languages compared with that of the modern languages. Boston: Ginn & co., publishers. ŽELE, Andreja (2011) Vezljivostni slovar slovenskih glagolov. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU. ŽELE, Andreja (2012) Pomensko-skladenjske lastnosti slovenskega glagola. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Korpusno gradivo Corriere della Sera. 2. september 2013. Corriere della Sera. 2. oktober 2013. Delo. 2. september 2013. Delo. 11. september 2013. ECO, Umberto (2000) Baudolino. Vasja Bratina (prev.). Milano: Bompiani. ECO, Umberto (2 2008 [2000]) Baudolino. Ljubljana: Mladinska knjiga. KACIN-WOHINZ, Milica (ur.)/Nevenka TROHA (ur.) (2001) Slovensko-italijanski odno­ si 1880-1956. I raporti italo-sloveni 1880-1956. Slovene-Italian relations 1880-1956: poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. Relazione della com­missione storico-culturale italo-slovena. Report of the Slovene-Italian historical and cultural commission. Ljubljana: Nova revija. LAINŠČEK, Feri (2006) Muriša. Ljubljana: Študentska založba.LAINŠČEK, Feri (2 2009 [2006]) La ragazza della Mura. Martin Vidali (prev.). Trieste: Beit. POVZETEK Primerjava slovenskega in italijanskega besednega reda v stavkih s tremi ali z dvema elemen­toma V prispevku skušamo osvetliti medsebojno delovanje dejavnikov, ki vplivajo na besedni red v slo­venskem in italijanskem jeziku. Oba jezika imata osnovni besedni red enak, torej osebek-povedek­-predmet (SVO), a sta vendarle zelo različna, saj gre za analitični in sintetični jezik ter za romanski in slovanski. Besedni red se v jezikovnem paru razlikuje po stopnji svobode, s katero se lahko udejanji­jo posamezne različice upovedenega. Preveriti skušam tezo, da na slovenski besedni red v večji meri vplivajo pragmatični in semantični dejavniki kot pa slovnični, nasprotno pa na italijanski besedni red bolj vplivajo slovnični dejavniki od drugih. Analiza zajema besedni red v stavkih, v katerih so priso­tni vsi trije elementi, torej S, V in O, in skuša pojasniti variabilni besedni red, ko sta v stavku priso­tna zgolj dva od elementov, torej S in V ali O in V. Vzroki za besedni red VS/SV ali OV/VO so re­ zultat prepleta zgoraj omenjenih dejavnikov. Ključne besede: besedni red, slovenščina, italijanščina, tema, členitev po aktualnosti ABSTRACT A Comparison of the Slovene and the Italian Word Orders in Sentences with Three or Two Elements This paper intends to highlight the interaction of factors that affect the word order in Slovene and Ita­lian. The basic word order is the same in both languages; subject-verb-object (SVO). However, Slo­vene and Italian differ in one being an analytical and the other a synthetic language, and being Ro­mance and Slavic, respectively. The word order in the language pair differs in the degree of freedom one has to form different sentence variations. I will try to verify the hypothesis that pragmatic and se­mantic factors have a greater impact on the Slovenian word order than the grammatical ones, whi­le grammatical factors have more influence on the word order in Italian. The analysis examines the word order in sentences with three elements, S, V and O as well as the word order in sentences with two elements, i.e. S and V or O and V. The VS/SV or VO/OV patterns are, again, the result of an in­terplay between pragmatic and semantic factors. Keywords: word order, Slovene, Italian, theme, FSP Vladimir Pogačnik UDK 811.133.1’373.611:003.083 Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/vestnik.7.103-107 Filozofska fakulteta vladimir.pogacnik@ff.uni-lj.si NOVEJŠE KRAJŠAVE V POGOVORNI FRANCOŠČINI 1 UVOD Mineva natanko 40 let od zagovora mojega magistrskega dela z naslovom »Nekatere leksi­kalne in sintaktične posebnosti sodobnega francoskega ljudskega jezika v zvezi s krajšava­mi«, ki sem ga opravil pred komisijo, ki jo je vodil mentor prof. dr. Anton Grad. Ko mi je pred kratkim prišla v roke, sem spet začutil svojo nekdanjo jezikoslovno vznemirjenost ob najrazličnejših pojavih brahiologije, ki se je bila tako razmahnila v nenor­mirani francoščini že vsaj v začetku stoletja in na kar je opozorila že slovita Grammaire des fautes (1929), ki jo je v postsaussurjanskem času v Ženevi objavil Henri Frei. Eno od pomembnih središč, ki je znatno prispevalo k širitvi tega morfološkega poja­va je argojska jezikovna inačica francoskih vojakov v I. svetovni vojski, imenovanih »poi­lus« (možatih, t.j. »kosmatih«). V novejšem času so se temu morfološkemu pojavu v nefor­malnem pisnem jeziku pridružili še drugi postopki, kot npr. kratice ali jezik SMS sporočil. Omenjeni postopki so zavzeli jezikovni prostor malodane vseh nam dostopnih jezikov, pri čemer slovenščina še zdaleč ne zaostaja. Korpus, na katerem temelji članek, izhaja iz osebne izkušnje. Kot zvesti gledalec od­daje francoske televizije »Télématin« na frankofonski TV5, si kdaj pa kdaj zabeležim ka­kšne več ali manj nove »cvetke« – najbolj je zanje zaslužen komentator Patrice Romeden­ne, zadolžen za rubriko »pregled tiska«. Vedoč, da je oddaji zvesta tudi naša draga jubilantka, prof. Elza Jereb, s katero sva 1971 oživila to za krajši čas zaspalo revijo, si kot nekakšno prijateljsko kozerijo (causerie!) drznem oblikovati manjši pregled nekaterih propulzivnih novejših krajšav, katerih reperto­ar bo morda zanimal naše mlajše kolegice in kolege. 2 STAREJŠE KRAJŠAVE Pregled krajšav začenjamo s »srednje starimi« krajšavam, med katere lahko uvrstimo že splošno znane, od katerih se cela serija končuje na izglasje -o: ado, afro, alcoolo, folklo, in­tello, parano, ramollo (ramolli), homo, maso, sado, crado (cradingue, crasseux). Drugo: Faf: [fasciste]: Argojska inačica fafs (= dokumenti, papirji) je drugega izvora. Dég: [dégouté]: Je suis dég. Gabi se mi, ne prenesem. Dégueu: [dégueulasse]: C‘est vraiment dégueu. To je zares ogabno, nadvse umazano (tudi v moralnem smislu). Zanimive so zlasti vzklične oblike: A plus! [A plus tard], A toute! [A toute a l’heure] Bon ap! [Bon appétit] Comme d’hab [Comme d’habitude]. NOVEJŠE KRAJŠAVE L’actu: danes vsesplošno rabljena kratica za actualité [(naj)novejše dogajanje]. Perso: [personnel, personnellement] C’est un travail un peu perso. Zanimiva je v prvi vrsti adverbialna raba: Il joue trop perso [preveč solira – za igral­ca ekipnih iger]. Pro: [professionnel] nastopa kot samostalnik (un travail de pro) ali pridevnik (il est tres pro). Verjetno je beseda po izvoru anglicizem, saj slovar Robert-Collins za angle- ščino navaja celo pro-am (professionnel amateur). assoce: [association]: J’ai découvert une assoce…(TV5). allocs: [allocations familiales] J’ai trouvé une alloc (TV5). cata: [catastrophe]: Pogosto rabljena krajšava zlasti v vzkličnih povedih: Oh, la cata!, Quelle cata, alors! conso: [consommation]: Zdaj največ v splošnem pomenu potrošnja in ne več kot zapitek (konzumacija). conf: [conférence]: Najstarejša rabljena okrajšava je verjetno specializirana sintagma: maître de conf (predavatelj,-ica). Latino: [d’Amérique Latine]: Samostalnik, m. in ž., pridevnik: L’ambiance latino du pays (TV5). Oh, les Latinos! Nedvomno gre za izposojenko iz ameriške angleščine z značilno špansko pripono –o, ki se je zaradi homofonije s francoskim -o dobro prijela tudi v francoščini. Provoc: [(de) provocation, provocateur,-trice]: Les gens aiment bien cette touche un peu provoc. (TV5). Médoc: [médicament]: J’en ai marre de mes médocs. (TV5). Texto: [textuellement; sous forme de texte]: Voila, je te dis texto. Danes splošno rabljena beseda za SMS je bila sprva krajšava za prislov textuellement (= mot a mot, dobesedno). J‘ai envoyé un texto a mon frere. Accro: [accroché]: Krajšava ima dva pomena: -etre accro a la drogue = odvisnik, odvisen; -les accros de deltaplane = strastni, fanatični privrženci zmajarstva. Réac: [réactionnaire]: Ustaljena je zlasti pridevniška raba: Il est vraiment réac (Zares je konzervativen). Uve­ljavlja se tudi samostalniška raba, izpeljana iz réaction: la réac médiatique (TV5). V modi so tudi krajšave lastnih imen: Sarko, Schumi (Schumacher), Nat (Nathalie Ruwet-vremenarka na TV5) etc. Dodamo naj še, da je kar nekaj starejših krajšav pridobilo nove pomene: amphi: [amphithéâtre]: Poleg pomena »(velika) predavalnica« se je pomen metonimično razširil tudi na »uni­verzitetno predavanje«: suivre un amphi. labo: [laboratoire]: Lahko pomeni »laboratorij« ali širše »raziskovalni inštitut«: Il travaille au labo (n.pr. Institut de la langue française). prépa: [(de) préparation]: Poleg nadomeščanja termina classe préparatoire (po maturi, kot priprava na »visoko šolo«) kratica označuje tudi pripravo nasploh: Le tournage du film a duré six mois avec la prépa (TV5). Če je od starejših krajšav manif [manifestation] splošno rabljena, pa n.pr. manip [mani­pulation] redkeje srečujemo, dasi ji daje n.pr. Petit Robert kar letnico prve pojavitve 1880; enako velja za bourge [bourgeois]. Trdožive so seveda številne krajšave kot prof, télé, sécu, pub, maths, mat (a sept heu­res du mat), resto, R.U. in celo ru (restaurant universitaire) in še nešteto drugih, med njimi besedje iz športa, vzeto iz angleščine: foot, basket, hand itn. Zadnji primeri odpirajo širše vprašanje vpliva angleščine na tvorbo krajšanih besed ali takih, ki dajejo vtis krajšave. Čisto angleški so primeri kot gang [bande de malfaiteurs], buzz [le murmure, bourdonne­ment, coup de fil in v zadnjem času zlasti »govorice«: le buzz dit que Sarko va épouser Bruni], coach (chef de l‘équipe), le show-biz (show-business), Net (Internet), ex (ex-mari, ex-femme). Tudi krajšavi iz tvorjenk détoxe [désintoxication; il fait une détoxe = cure de détoxi­cation] in intoxe [intoxication; C‘est de l‘intoxe = c‘est de la pure propagande, du »brain­-washing«]. Bolj angleško zvenijo seveda cool, break [faire un break avec le travail] itn., ki spričo svoje kratkosti v francoskih ušesih zvenijo kot krajšave. Na koncu omenimo še nekaj primerov, ki se nam zdijo več kot ekskluzivni: créa za créatif, giga za gigantesque, résulte za résultat, réu za réunion, reco za recommandation, fab za fabrication, négo za négociation, en exclu za en exclusivité. Na TV5 je bilo sliša­ti tudi le Numa, ki je sestavljanka iz krajšav besed numérique in humain in ki je lastno ime za poslovne prostore v Parizu, kjer svoj sedež lahko najdejo mlada t. i. »start-up« podjetja. ZAKLJUČEK V članku smo želeli pokazati živost in odprtost besedotvornega postopka krajšav, ki zade­va večinoma samostalnike in pridevnike, pa tudi stalne besedne zveze, in ne izbira med iz­virnimi francoskimi besedami in tujkami. Produktivnost temelji na dveh ključnih jezikov­nih potrebah: potrebi po gospodarnosti in potrebi po bogati izraznosti, ki je lastna zlasti po­ govornemu jeziku. BIBLIOGRAFIJA MANDELBAUM-REINER, Françoise (1991) Suffixation gratuite et signalétique textuelle d'argot. Langue française 90, 106–112. VERDELHAN-BOURGADE, Michele (1991) Procédés sémantiques et lexicaux en frança­is branché. Langue française 90, 65–79. POGAČNIK, Vladimir (1975) Nekatere leksikalne in sintaktične posebnosti sodobnega francoskega ljudskega jezika v zvezi s krajšavami. Ljubljana: FF UL (magistrsko delo). POVZETEK Novejše krajšave v pogovorni francoščini Avtor se v članku vrača k besedotvornemu postopku krajšav, ki ga je raziskoval že pred štirideseti­mi leti v svojem magistrskem delu. Članek želi na primeru korpusa, ki je nastal na podlagi spremlja­nja oddaje Télématin na frankofonski televizijski mreži TV5, dokazati, da je krajšanje živ in razširjen postopek, ki se pojavlja predvsem v različnih oblikah govorne komunikacije. Ključne besede: francoščina, pogovorni jezik, besedotvorje, krajšave ABSTRACT New Abbreviations in Colloquial French The author of the article treats the process of abbreviations, which he explored forty years ago in his master thesis. The article is based on the corpus created on the basis of Télématin broadcast on French television network TV5. According to the author, clipping is a widespread process that occurs primarily in various forms of oral communication. Key words: French, colloquial language, word formation, abbreviations Jasmina Markič UDK 811.134.2’367.4:82García Márquez G. Facultad de Filosofía DOI: 10.4312/vestnik.7.109-119 Universidad de Ljubljana jasmina.markic@ff.uni-lj.si LA PERÍFRASIS VERBAL IR A + INFINITIVO EN LAS OBRAS NARRATIVAS DE GABRIEL GARCÍA MÁRQUEZ1 1 ACERCA DEL CONCEPTO DE PERÍFRASIS VERBAL Las perífrasis verbales se suelen definir de acuerdo con los criterios sintáctico-semánticos como combinación de dos elementos verbales, un verbo auxiliar flexionado y un verbo auxi­liado o principal en forma no flexionada (infinitivo, gerundio o participio) que forman una unidad sintáctico-semántica2, es decir, constituyen un solo núcleo del predicado e indican di­ferentes valores aspectuales, modales, contextuales y, en menor medida, temporales. Los dos verbos se vinculan mediante unión directa (sin nexos) en las perífrasis verbales de gerundio, de participio y algunas de infinitivo o indirecta (con nexos - preposiciones, conjunciones, fra­ses conjuntivas) en el caso de las perífrasis verbales de infinitivo (ir a + infinitivo, tener que + infinitivo, estar a punto de + infinitivo). Las perífrasis verbales funcionan como una sola uni­dad verbal, es decir, su significado propio proviene de la fusión de ambos elementos constitu­tivos. No se trata simplemente de la suma de los significados de sus elementos, estos no pue­ den separarse el uno del otro, ni pueden tener relaciones sintácticas propias3. 2 ACERCA DEL CONCEPTO DE FUTURIDAD Se suele afirmar que el valor temporal del futuro es uno de los valores primordiales o bá­sicos del paradigma verbal futuro simple o imperfecto. Sin embargo, es sabido que no es así ya que los paradigmas verbales futuros y condicionales son propensos a modalizarse in­dicando modalidad epistémica o deóntica. La modalización del futuro es un fenómeno tan 1 La investigación que subyace al trabajo se enmarca en el Proyecto FFI2012-33807, del Ministerio de Economía y Competitividad, del Gobierno de Espana, y en el programa de investigación del Instituto de Investigación Científica de la Facultad de Filosofía y Letras de la Universidad de Ljubljana, Eslovenia. 2 Existen también unas construcciones verbales, denominadas perífrasis verbales copulativas, formadas de dos verbos conjugados relacionados con la conjunción copulativa y, cuyos significado y función se asemejan a las perífrasis verbales. Son primordialmente expresiones coloquiales y narrativas. La acción se presenta como no dividida, intensa, brusca, rápida con matices de sorpresa, de algo inesperado y repentino (Va y me dice…). El esloveno conoce una estructura verbal semejante (Gre in mi reče...). 3 Cfr. Gómez Torrego (1999), Yllera (1999), García Fernández (2006). importante, por su difusión y frecuencia, que algunos lingüistas dudan de que el futuro in­dique básicamente temporalidad (Reyes 1990: 110). Según Fernández Ramírez (1986: 284) el futuro es «un tiempo verbal cargado de matices significativos y valores modales que ex­ceden en mucho de la simple referencia a un momento o período posterior al que se des­cribe, o a aquel en que se habla. Estos valores pueden incluso anular la futuridad misma». El futuro simple o imperfecto denominado también futuro absoluto se formó por aglu­tinación del infinitivo con el presente del verbo haber, es decir, de una perífrasis verbal. Los futuros latinos en –bo y en –am (AMABO, AUDIAM) desaparecieron y fueron sustituidos, ya en latín vulgar, por el infinitivo seguido del presente de HABERE: CANTARE + HA­BEO > cantar + he = cantaré. En la Edad Media los dos componentes se escribían a menudo separados4. Asimismo el condicional simple se formó por aglutinación del infinitivo con el imperfecto de indicativo contracto del auxiliar HABERE y el infinitivo (CANTARE + HA­BEBAM). Era por lo tanto una perífrasis verbal que se usaba en su origen para expresar la obligación presente5. El futuro, en cuanto tiempo de aquello que aún no es, implica no sólo la distancia temporal prospectiva del punto de referencia considerado, sino también una ne­cesaria hipótesis acerca de la realización de la acción verbal designada: los tiem­pos verbales futuros, desde el punto de vista ontológico, no se refieren en rigor a hechos sino a la posibilidad más o menos segura de su ocurrencia. (Cartage­na 2000: 2957) En la expresión del futuro se nota una tendencia histórica en espanol y en las lenguas romances en general6 a sustituir las formas sintéticas por las analíticas. Una vez que la ana­lítica, que en este caso procede de una perífrasis verbal modal obligativa (CANTARE HA­BEO > cantaré) se transforma en sintética, esta comienza a ser sustituida por otra forma analítica (el actual futuro simple está siendo reemplazado por la perífrasis verbal ir a + infi­nitivo). Es lo que afirma también Fleischman (1982) en su estudio diacrónico del futuro en las lenguas romances. La autora (Fleischman 1982: 103-104) considera que se trata de una alternancia cíclica entre las formas sintéticas y analíticas ya que el hablante concibe el fu­turo desde su presente como una proyección de su querer, su intención o su temor (Montes Giraldo 1962: 528) y presenta hasta un ejemplo de fusión de la perífrasis verbal ir a + infi­nitivo en una forma sintética en el espanol de Panamá vadormir (Fleischman 1982: 104). En el espanol de América existe una tendencia general a sustituir las formas sintéticas indicadoras de la posterioridad (futuro simple y condicional simple) por la forma analítica ir a + infinitivo con el auxiliar en presente o imperfecto respectivamente. La forma en –ré es 4 «E dezirte he que nunca rey fue en Espana que corona se pusiese en la cabeça en quanto sus enemigos que no havía duda que no fuese bueno, e con todo esto no duravan mucho en ella (Corral, Don Rodrigo)», ejemplo de NGLE (2009: 1769). 5 Cfr. Markič 2010. 6 Cfr. Müller Pograjc 2014. reemplazada por la perífrasis verbal ir a + infinitivo con el auxiliar en presente o por el pre­sente de indicativo, incluso por otras perífrasis verbales como estar + gerundio en la costas peruanas (Donadío Copello 2005: 193) o la perífrasis verbal haber de + infinitivo. En Co­lombia, en la lengua hablada, el futuro simple con su valor temporal prospectivo está prácti­camente desaparecido (Montes Giraldo 1962: 527), pero se sigue usando en sus valores mo­dales, sobre todo los de posibilidad y probabilidad (1), de concesión (2) o de cortesía (3). A veces con matices de temporalidad futura o sin cualquier indicación de la futuridad. La for­ma de futuro simple con el valor de futuro aparece, en el espanol de Colombia, en la lengua escrita que tiende a respetar la norma académica pero aún en esos usos suele aparecer algún matiz modal: lo temporal futuro va combinado con los valores modales. (1) Camine, métase un traguito, senora, o cómase un casaíto, que usté hasta tendrá mucha hambre. (Arango, Obras, 112, citado por Montes Giraldo 1963: 533) (2) –Pues no tendré banco, pero sí llevé un gran surtido de mercancías, lo realicé por allá y traje muchos artículos para vender aquí. (Arango, Obras, 90, citado por Montes Gi­raldo 1963: 534) (3) Su Mercé me dispensará; pero a yo me ocupa la vergüenza y no me arresto a recebile. (LMarq., 283, citado por Montes Giraldo 1963: 534) El ejemplo (4) es una combinación de la perífrasis verbal ir a + infinitivo con valor temporal de futuro y modal de intención y la perífrasis verbal obligativa tener que + infini­tivo en futuro simple con valor de obligación futura. En la oración (5) la futuridad se indica con la perífrasis verbal haber de + infinitivo y el futuro simple, usados, en este caso, como una sentencia bíblica. (4) –Y ahora, senoras y senores, vamos a mostrar la prueba terrible de la mujer que tendrá que ser decapitada todas las noches a esta hora durante cincuenta anos, como castigo por haber visto lo que no debía. (García Márquez 1986: 33) (5) –Si has de parir iguanas, criaremos iguanas –dijo–. Pero no habrá más muertos en este pueblo por culpa tuya. (García Márquez 1986: 25) LA PERÍFRASIS VERBAL IR A + INFINITIVO Se trata de una construcción formada por el verbo ir y el infinitivo de otro verbo denomi­nado principal, vinculados mediante la unión indirecta con la preposición a en su uso ac­tual. Antiguamente prevalecía la forma sin nexo y la construcción ir + infinitivo aún esta­ba en proceso de gramaticalización. En el Cantar de Mio Cid aparece sin preposición con la idea de movimiento para hacer algo e indicar la intención de hacer algo (Menéndez Pidal en Montes (1962: 543)7. Según Zieliński (2014: 124) se trata de dos construcciones parale­las cuyos significados figurativos son casi idénticos, «ambas parten del mismo esquema de movimiento delimitado, con objetivo de realizar algún evento». Hoy en día es la perífrasis verbal más usada en espanol. El verbo auxiliar ir (siempre en la forma no pronominal) está fuertemente gramaticalizado, es decir, en la perífrasis verbal pierde su valor léxico de ver­bo de movimiento, cuando se encuentra como parte constituyente de una perífrasis verbal. Numerosos estudios han sido dedicados en el pasado a esta estructura perifrástica en las que las definiciones oscilan entre el valor aspectual incoativo y el temporal de futuro o posterioridad. Así, por ejemplo, Gili Gaya (1961: 107-108) destaca su valor incoativo, Roca Pons (1958: 72-73) considera que la perífrasis expresa un futuro próximo o lejano, Seco (1975: 189) le atribuye valor temporal, mientras que Hernández Alonso (1986: 381) le atri­buye solo valor aspectual incoativo. Por otra parte Bauhr (1989: 43-55) opina que ir a + in­finitivo no indica valores aspectuales sino solo el valor temporal de posterioridad, por lo que clasifica dicha perífrasis verbal en la categoría del tiempo. Estas oscilaciones acerca de los valores aspectuales y temporales de la perífrasis ir a + infinitivo reflejan que en la perí­frasis aparecen ambos valores además de los valores modales que se desprenden de ellos. Actualmente la NGLE destaca que «los usos de la perífrasis ir a + infinitivo corresponden en general a la dimensión temporal (Va a llover) hasta el punto de que alterna muy a me­nudo con el futuro en espanol contemporáneo o se prefiere a él en muchas zonas» (NGLE, Sintaxis II 2009: 2116). Gómez Torrego (1999: 3365) la incluye dentro del grupo aspec­tual porque opina que «el aspecto, junto con el valor temporal de futuridad, son sus valores dominantes» pero afirma que también muestra los rasgos modales deónticos y epistémicos. El diccionario de perífrasis verbales la define como perífrasis aspectual progresiva (García Fernández 2006: 177). Dos son, por tanto, los valores primordiales, el temporal y el aspec­tual, mientras que los usos modales parecen desprenderse de estos. Se trata de valores mo­dales fuertemente ligados al contexto: epistémicos (de probabilidad), deónticos (de inten­ción) y otros matices8. 4 EJEMPLOS DE USO La perífrasis verbal ir a + infinitivo aparece con todos los valores arriba mencionados en los textos narrativos (novelas y relatos) analizados del escritor colombiano Gabriel García Márquez. 7 «Sea como fuere, la construcción con el valor final aparece desde los primeros textos del castellano con o sin elemento de enlace a (